nataŠa podgornik varstvo potroŠnika z vidika mednarodno … · takšne, ki v svoji vsebini...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
NATAŠA PODGORNIK
VARSTVO POTROŠNIKA Z VIDIKA
MEDNARODNO ZASEBNEGA PRAVA
Diplomsko delo
Maribor, 2010
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
VARSTVO POTROŠNIKA Z VIDIKA
MEDNARODNO ZASEBNEGA PRAVA
Študent: Nataša Podgornik
Številka indeksa: 71150513
Študijski program: UNI- PRAVO
Študijska smer: Javno pravo
Mentor: dr. Rajko Knez
Komentor: dr. Martina Repas
Maribor, november 2010
Hvala prof. dr. Rajku Knezu, da je kljub številnim obveznostim sprejel mentorstvo moje diplomske
naloge. Iskrena hvala somentorici prof. dr. Martini Repas za vso strokovno pomoč in številne
nasvete pri pisanju tega dela.
Hvala staršem, da sem lahko sploh stopila na pota pravnega študija. Tebi mama ,hvala za moralno
podporo in vzpodbudne besede v tistih časih študija,ko mi je bilo najbolj hudo.
Hvala tudi tebi Miran, ki mi stojiš ob strani in spremljaš vse moje vzpone in padce.
Čeprav moje diplome nisi dočakal, vem, da bi bil ponosen name. Zato to delo posvečam tebi, tata.
POVZETEK
Diplomsko delo prikazuje varstvo potrošnika kot šibkejše stranke v mednarodnem
zasebnem pravu, tako z vidika določanja mednarodne pristojnosti kot z vidika uporabe
prava. Na področju določanja mednarodne pristojnosti je temeljni akt Bruseljska uredba
I. V delu so predstavljeni pogoji za njeno uporabo ter določbe o mednarodni
pristojnosti, ki dajejo osnovno znanje za podrobnejšo obravnavo določb o potrošniških
razmerjih, kjer je analitično predstavljen pojem potrošnika ter pojem potrošniške
pogodbe.
S področja uporabe prava je obravnavana uredba Rim I, zaradi tega, ker se bo Rimska
konvencija pred sodišči določen čas še vedno uporabljala, pa so primerjalno
predstavljene določbe obeh aktov. Tematika varstva potrošnikov v mednarodnem
zasebnem pravu vključuje tudi analizo pomembnih odločb Sodišča Evropske unije s
tega pravnega področja, ki zagovarja načelo evro-avtonomne razlage.
Varstvo potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu je vsebovano tudi v nacionalnem
Zakonu o mednarodnema zasebnem pravu in postopku, glede katerega sta podrobneje
predstavljena 22. in 52. člen, ki se navezujeta na uporabo prava ter določanje
mednarodne pristojnosti za potrošnike. Čeprav je potrošniško varstvo doseženo z
obravnavanima uredbama in nacionalnim zakonom, se kolizijske določbe o varstvu
potrošnika nahajajo tudi v posameznih direktivah Evropske unije, ki se smiselno
uporabljajo pri obravnavi posameznih pravil Bruseljske uredbe I in uredbe Rim I. Te
direktive se nanašajo predvsem na usklajevanja obveznega prava varstva potrošnikov v
državah članicah ter z natančnejšimi določbami pomagajo razlagati tudi pravila v
Bruseljski uredbi I ter uredbi Rim I.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, varstvo potrošnikov, načelo šibkejše
stranke, mednarodna pristojnost, kolizijsko pravo
ABSTRACT
This degree dissertation deals with consumer protection, where the consumer is
considered the weaker party in private international law, namely from the point of view
of establishing international jurisdiction and also from the point of view of law
applicable. As far as establishing international jurisdiction is concerned, the basic act is
the Brussels regulation I.
This dissertation represents conditions for its use, and provisions on international
jurisdiction that provide the basic knowledge for a more detailed treatment of provisions
on consumer relations, where the concepts of consumer and consumer contract are
analytically represented.
In connection to law applicable the dissertation treats the Regulation Rome I. Since the
Rome convention will still be in use in the courts for some time, there is also a
comparative representation of provisions of both acts included in the dissertation. The
consumer protection issue in private international law also includes an analysis of the
important provisions that the European Court of Justice, which advocate the principle of
euro-autonomous explanation, made in connection to this legal field.
Consumer protection in private international law is also present in the national Law on
private international law and procedure, with reference to which, articles 22 and 52 that
refer to law applicable and establishment of international jurisdiction for consumers, are
represented in a more detailed manner. The two treated regulations and the national law
provide consumer protection, but there can also be found conflict rules on consumer
protection in individual EU directives that apply to singular rules of Brussels regulation
I and Regulation Rome I. These directives refer mainly to harmonizing obligatory law
on consumer protection in Member states and with more precise provisions help to
explain rules in Brussels regulation I and Regulation Rome I.
Key words: private international law, consumer protection, weak parties, international
jurisdiction, conflic of law
KAZALO
1 UVOD .....................................................................................................................................1 2 MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO ................................................................................5
2.1 POJEM .............................................................................................................................5
2.2 VLOGA .............................................................................................................................6 3 VARSTVO POTROŠNIKA V MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU .....................8
3.1 POTROŠNIK.....................................................................................................................8
3.2 NAČELO VARSTVA ŠIBKEJŠE STRANKE .....................................................................9
3.3 VARSTVO POTROŠNIKOV ...........................................................................................10
3.3.1 Varstvo v pravilih o mednarodni pristojnosti ..........................................................12
3.3.2 Varstvo v kolizijskem pravu....................................................................................13 4 VARSTVO POTROŠNIKA V PRAVILIH O MEDNARODNI PRISTOJNOSTI .......14
4.1 BRUSELJSKA UREDBA I ..............................................................................................14
4.1.1 Splošno ....................................................................................................................14
4.1.2 Uporaba Bruseljske uredbe I ...................................................................................15
4.1.3 Mednarodna pristojnost po Bruseljski uredbi I .......................................................18
4.1.4 Določanje mednarodne pristojnosti v potrošniških sporih ......................................20
4.1.4.1 Potrošniški spor ................................................................................................22
4.1.4.1.1 Pojem potrošnika .......................................................................................22
4.1.4.1.2 Pojem potrošniške pogodbe.......................................................................23
4.1.4.1.2.1 Vrste potrošniških pogodb..................................................................27
a) Obročni kup .................................................................................................28
b) Nakup in kredit............................................................................................28
c) Komercialna dejavnost ponudnika ..............................................................30
4.1.4.2 Prevozna pogodba.............................................................................................33
4.1.4.3 Prorogacija........................................................................................................34
4.1.4.3.1 Prorogacija kot nepoštena pogodbena klavzula ........................................36
4.2 ZAKON O MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU IN POSTOPKU...........................38
4.2.1 Splošno ....................................................................................................................38
4.2.2 Mednarodna pristojnost glede potrošnikov v ZMZPP-ju ........................................38
5. VARSTVO POTROŠNIKA V KOLIZIJSKEM PRAVU ..............................................40
5.1. RIMSKA KONVENCIJA IN UREDBA RIM I ................................................................40
5.1.1 Poenotenje kolizijskega prava na ravni Evropske unije ..........................................41
5.1.1.1 Rimska konvencija ...........................................................................................41
5.1.1.2 Uredba Rim I ....................................................................................................43
5.1.2 Primerjava Rimske konvencije in Rimske uredbe...................................................44
5.1.2.1 Svoboda izbire - člen 3 .....................................................................................44
5.1.2.2 Pravo, ki se uporabi, če stranki ne izbereta prava - člen 4 ...............................46
5.1.3 Potrošniške pogodbe................................................................................................47
5.1.3.1 Člen 5 Rimske konvencije................................................................................47
5.1.3.2 Člen 6 uredbe Rim I..........................................................................................51
5.2 SLOVENSKA ZAKONODAJA IN EVROPSKO KOLIZIJSKO PRAVO POTROŠNIKOV ...................................................................................................................54
5.2.1. Avtonomija volje strank .........................................................................................54
5.2.2 Potrošniške pogodbe................................................................................................54
5.3 UREDBA RIM I V RAZMERJU DO PRAVA EU ...........................................................57
6. ZAKLJUČEK .....................................................................................................................59 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................61
1
1 UVOD Področje varstva potrošnikov v Evropski uniji je področje, ki je pravno zelo obsežno
urejeno, praksa nacionalnih sodišč in Sodišča Evropske unije pa to pravno ureditev
podrobno razlaga in jo hkrati z številnimi sodnimi judikati dopolnjuje. Nujnost tako
široke zakonodaje je v vsakodnevnem srečevanju potrošnika, kot ekonomsko šibkejše in
v pravnih zadevah manj izkušene stranke, s kapitalsko podkrepljenimi in pravno
podkovanimi prodajalci ter v tem, da ta srečanja ne potekajo po ustaljenih praksah,
temveč se s pojavljanjem novih tehnologij in globalizacijo poslovanja nenehno
spreminjajo.
V času nastajanja Evropskih skupnosti (danes Evropska Unija) področje varstva
potrošnikov sicer ni bilo med prvotnimi cilji. V prvi vrsti so bili proizvajalci in trgovci,
torej aktivni udeleženci gospodarskega prometa. Varstvo potrošnikov je bila dolga leta
le stvar držav članic, Evropska skupnost pa jim je, pri uresničevanju ciljev le pomagala.
Z vzpostavitvijo carinske unije in štirih svoboščin notranjega trga, so se tudi na
področju potrošniških pogodb začele pojavljati pogodbe z mednarodnim elementom, ki
so večkrat prešle v spore z mednarodnim elementom. Potrošnik je v teh sporih šibkejša
stranka, zato potrebuje posebno varstvo. Tako kot za vse gospodarske subjekte, ki
delujejo na notranjem trgu, je tudi za potrošnika zelo pomembna pravilna odločitev, ali
sploh začeti postopek, kje ga začeti in katera pravila se bodo uporabljala za rešitev
spora, kako bo s priznanjem in izvršitvijo odločbe v drugi državi, itd. Razlika do
gospodarskih subjektov pa je v tem, da za potrošnika kot šibkejšo stranko tudi v
mednarodnem zasebnem pravu veljajo nekatera posebna pravila, ki potrošnike dodatno
varujejo.
Z vstopom v Evropsko unijo je Slovenija prevzela tudi evropsko zakonodajo. V
Evropski uniji je področje mednarodnega zasebnega in procesnega prava urejeno s
konvencijami in uredbami Evropske unije. Za področje varstva potrošnikov v
mednarodnem zasebnem pravu sta relevantni predvsem Uredba št. 44/2001 o
pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in
2
gospodarskih zadevah1 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I) ter Uredba št. 593/2008 o
pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja2 (v nadaljevanju uredba
Rim I). Ker se uredba Rim I uporablja šele od decembra 2009, se v diplomski nalogi
sklicujemo tudi na določbe v njeni predhodnici tj. Konvenciji o uporabi prava v
pogodbenih obligacijskih razmerjih3 (v nadaljevanju Rimska konvencija).
Medtem ko je področje mednarodnega zasebnega in procesnega prava urejeno s
konvencijami in uredbami, je podrobnejše varstvo potrošnikov določeno z direktivami
Evropske unije. Le te morajo države članice prenesti v svojo nacionalno zakonodajo.
Direktive s področja varstva potrošnika so natančne in skušajo potrošniku nuditi
največjo raven varstva. Med direktivami s področja varstva potrošnikov imamo tudi
takšne, ki v svoji vsebini vsebujejo mednarodno zasebne aspekte. Katere direktive
vsebujejo te segmente predstavljamo tudi v pričujočem diplomskem delu.
Poleg Bruseljske uredbe I in uredbe Rim I se v Sloveniji za področje mednarodnega
zasebnega prava, uporablja tudi Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in
postopku4 (v nadaljevanju ZMZPP). Glede na dejstvo, da so uredbe Evropske unije
neposredno uporabljive, se nacionalni zakon ne more uporabiti, kadar zadeva spada v
področje uporabe uredbe. V diplomskem delu so zato podrobneje predstavljeni kriteriji
ki, v kolikor so izpolnjeni, omogočajo uporabo Bruseljske uredbe I ter uredbe Rim I. Na
podlagi predstavljenih kriterijev bomo lahko določili v katerih primerih se bodo
namesto bruseljskih ali rimskih pravil uporabila določila iz nacionalnega ZMZPP-ja.
Zaradi velikega števila pravnih redov, ki uredbe in druge akte Evropske unije
uporabljajo, nastaja veliko interpretacij samih določb teh pravnih aktov. Prav zato je že
od uveljavitve Bruseljske konvencije5 (danes njene naslednice Bruseljske uredbe I) ter
1 Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. december 2000, UL L 12, 16.1.2001, str.1. 2 Uredba Sveta (ES) št. 593/2008 z dne 17. junij 2008, UL L 177, 4.7.2008, str. 6. 3 Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih z dne 19. junija 1980, UL C 334, 30.12.2005, str.1, ratifikacija v Sloveniji, Ur. l. RS-MP, št. 21/ 2005. 4 ZMZPP, Ur. l. RS št. 56/99 in nasl. 5 Konvencija o mednarodni pristojnosti in priznanju ter izvršitvi sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 27. september 1968, UL C 27, 26.1.1998, str.1.
3
Rimske konvencije (danes njene naslednice uredbe Rim I), praksa Sodišča Evropske
unije ena izmed poglavitnih značilnosti naštetih aktov. Ker je tako pri Bruseljski kot pri
Rimski konvenciji šlo za mednarodno pogodbo kot sekundarni vir prava Evropske
unije, so bili sklenjeni posebni protokoli6 na podlagi katerih je takratno Sodišče
Evropske skupnosti (danes Sodišče Evropske unije) lahko razlagalo konvenciji v
postopkih predhodnega odločanja.7 Za razliko od tega sta danes veljavni Bruseljska
uredba I in uredba Rim I na podlagi člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije8 (v
nadaljevanju PDEU) v polnem obsegu podvrženi sodni oblasti Sodišča Evropske unije.9
Sodišče Evropske unije pravne akte Evropske unije torej razlaga v skladu z načelom
evro-avtonomne razlage. Skuša jih torej razlagati glede na cilj in namen pravnega
predpisa in neodvisno od pravnih redov držav članic.10 O določenem pravilu prava
Evropske unije obstaja le ena pravilna razlaga, kar pomeni, da govorimo o enotni
interpretaciji pravil prava Evropske unije. Praksa Sodišča Evropske unije v postopku
odločanja o predhodnih vprašanjih je ključna za pravilno razumevanje tako Bruseljske
uredbe I kot uredbe Rim I. Prav enotna razlagalna oblast Sodišča Evropske unije je
najbrž najpomembnejši razlog pri unifikaciji področja mednarodne pristojnosti ter
priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb v okviru Evropske unije.11
6- Prvi protokol o razlagi Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, s strani Sodišča Evropskih Skupnosti, UL C 334, 30.12.2005, str. 20. - Drugi protokol o prenosu določenih pristojnosti za razlago Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, na Sodišče Evropskih Skupnosti, UL C 334, 30.12.2005, str.26. - Protokol o interpretaciji Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvršitvi sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL C 27, 26.1.1998, str.28. 7 Rajko Knez, Mednarodno zasebno pravo, Pravna praksa, št. 310, leto 1994, str. 38. 8 UL L 83, 30.3.2010, str. 47. 9 Aleš Galič, Odmevni primeri pred Sodiščem ES glede Bruseljske konvencije oz. uredbe, Pravna praksa, št. 11, leto 2009, str. 33. 10 V nekaterih primerih pa je Sodišče Evropske unije tudi že zavrnilo evroavtonomno razlago in se naslonilo na nacionalno pravo. Glej Sodbo v zadevi C-266/85, Schenavai proti Kreischer, ZOdl 1987, str. 01295. 11 Aleš Galič, Odmevni primeri pred Sodiščem ES glede Bruseljske konvencije oz. uredbe, Pravna praksa, leto 2009, št. 11, str. 33.
4
V diplomskem delu se omjejujemo na vprašanje varstva potrošnikov z vidika določanja
mednarodne pristojnosti ter uporabe prava. Posamezne obravnavane določbe so v
diplomskem delu podkrepljene z obsežno sodno prakso Sodišča Evropske unije.
5
2 MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
2.1 POJEM
Pojem mednarodnega zasebnega prava je dokaj nestalen, zato ga tudi teoretiki razlagajo
zelo različno. Nekateri definicije sploh ne podajajo temveč pojem predstavljajo
opisno12.
Jan Kropholler13 v svojem delu iz leta 2004 mednarodno zasebno pravo opisuje s tremi
razlagami:
1. Besedni pomen mednarodnega zasebnega prava je mednarodno veljavno
zasebno pravo z najugodnejšimi svetovnimi pravicami, vsekakor pa je »več
državno« zasebno pravo.
2. V širšem pomenu besede, predstavljati tisto pravo, ki se nanaša na zasebna
razmerja z mednarodnim elementom, to pomeni pravo za takšna zasebnopravna
dejanska razmerja, ki presegajo prostorno veljavno območje določenega
nacionalnega (državnega) pravnega reda.
3. V ožjem, tehničnem pomenu, gre za mednarodno zasebno pravo, ki ne ureja
dejanskega stanja z mednarodnim vplivom posredno, ampak s tem, da se
sklicuje na enega od »zadevnih« pravnih redov.
Miroslava Geč- Korošec14 definira mednarodno zasebno pravo kot »…notranje
(državno) pravo, katerega pravna pravila povedo, katero materialno pravo (tuje ali
domače) se naj uporabi pri reševanju pravnih razmerij z mednarodnim elementom«.
12 Miroslava Geč- Korošec, Mednarodno zasebno pravo, prva knjiga, UL RS, Ljubljana 2001, str. 27 (v nadaljevanju M. Geč- Korošec). 13 Jan Kropholler, Internationales Privatrecht einschließlich der Grundbegriffe des Internationalen
Zivilverfahrensrechts, Mohr Siebeck, Tübingen 2004, str. 1. 14 M. Geč- Korošec, n.d., str. 28.
6
Stojan Cigoj15 pa mednarodno zasebno pravo označuje kot »skupnost kolizijskih pravil,
tj. pravil, ki povedo, katero pravo je treba uporabiti za razno-pravne življenjske pojave,
in pa pravil, ki neposredno, vsebinsko urejajo razno-pravne pojave…«.
Tibor Varadi16 navaja, da velika večina avtorjev pojem mednarodnega zasebnega
prava razlaga preozko, ko mednarodno zasebno pravo omejujejo le na kolizijsko
obravnavanje odnosov s tujim elementom. Zato sam podaja širšo razlago pojma
mednarodnega zasebnega prava: Pravila mednarodnega zasebnega prava (neposredno
ali posredno) urejajo tista pravna vprašanja, ki nastanejo zaradi prisotnosti tujega
elementa v zasebnopravnih razmerjih.
Mednarodno zasebno pravo je v 20. stoletju izredno pridobilo na pomenu, k čemur so
botrovali večji gospodarski stiki med posameznimi državami ter migracijska gibanja
delavcev. Dokler ne obstaja popolna enakost pravnih redov držav (kar je skoraj
nemogoče pričakovati) je mednarodno zasebno pravo bistveno za urejanje postopkov s
tujimi elementi. S tem je uresničeno tudi načelo pravičnosti, ki teži k uporabi pravega,
najprimernejšega oziroma najustreznejšega prava17, kar postavlja pravne rede v
enakopraven položaj.
2.2 VLOGA
Mednarodno zasebno pravo omogoča reševanje pravnih razmerij s tujim elementom. To
so razmerja v katerih prihaja do stikov in kolizij med več pravnimi ureditvami.18 Ob
vložitvi tožbe iz razmerja s tujim elementom se najprej pojavi vprašanje mednarodne
pristojnosti. Sodišče, ki je pristojno mora nato določiti katero pravo (domače ali tuje) se
15 Stojan Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij: Mednarodno zasebno pravo: pravo razmerij z inozemskimi sestavinami, 1. knjiga, splošni nauki, UL RS, Ljubljana 1984, str. 41 (v nadaljevanju S. Cigoj). 16 Tibor Varadi, Bernadet Bordaš, Gašo Knežević, Međunarodno privatno pravo, Forum, Novi Sad, leto 2001, str. 44. 17 S. Cigoj, n.d., str. 27. 18 Ada Polajnar- Pavčnik, Pravna načela v mednarodnem zasebnem pravu, Podjetje in delo, letnik 1991, št. 6, str. 687.
7
bo uporabilo v določenem primeru. In na zadnje se lahko pojavi še vprašanje priznanja
in izvršitve izdane odločbe sodišča pred sodišči drugih držav.
Problem mednarodnega zasebnega prava izhaja iz različnosti pravnih ureditev
posameznih držav. Vsaka država ima svoja lastna nacionalna pravila mednarodnega
zasebnega prava, kar povzroča pomanjkanje enotnosti in pravne varnosti. Za reševanje
tega problema je Evropska unija področje mednarodnega zasebnega in procesnega prava
uredila s konvencijami in uredbami. Zapisane norme, bi zaradi več pravnih redov,
prestale številne razlage, zato je skupno razumevanje le teh doseženo preko sodnih
judikatov Sodišča Evropske unije.
8
3 VARSTVO POTROŠNIKA V MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU
3.1 POTROŠNIK
V Strategiji potrošniške politike EU za leta od 2001- 201319, je Komisija zapisala, da so
potrošniki gonilna sila gospodarstva, saj njihova potrošnja predstavlja kar 58% bruto
domačega proizvoda Evropske unije. Njihova izbira spodbuja inovacije in učinkovitost
v gospodarstvu, hkrati pa tudi tveganja, ki jih povzročajo nevarnosti s strani
ponudnikov. Prav zato je zanje potrebno zagotoviti učinkovito varstvo.
Pojem potrošnika v Zakonu o varstvu potrošnikov20 (v nadaljevanju ZVPot) določa, da
je potrošnik lahko le fizična oseba. Kot tako razumemo posameznika, ki pridobiva in
uporablja blago in storitve za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti.
Pravni red mu v odnosih s ponudniki blaga in storitev priznava status šibkejše stranke,
zato ga ščiti in mu daje določene privilegije. Za določitev potrošnika je pomembna
razmejitev med osebno rabo in poklicno rabo blaga in storitev, ki jih fizična oseba
kupuje. Določeni posamezniki, kot so npr. samostojni podjetniki ali pa samostojni
kulturni delavci, lahko nastopajo v vlogi potrošnikov, ko kupujejo blago in storitve za
osebno rabo, zakon pa jih ne smatra za potrošnike, ko kupujejo blago in storitve za
svojo poklicno dejavnost.
Kako je potrošnik definiran v dokumentih mednarodnega zasebnega prava, bomo
predstavili pri posameznem obravnavanem aktu.
19 Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in evropskemu socialnemu-odboru- Strategija potrošniške politike EU 2001-2013- Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov, z dne 13.3.2007. 20 ZVPot- UPB2, Ur. l. RS št. 98/2004 z dne 9.9.2004.
9
3.2 NAČELO VARSTVA ŠIBKEJŠE STRANKE Načelo varstva šibkejše stranke predstavlja izjemo od načela enakopravnosti. Načelo se
izvršuje v določbah, ki so namenjene kategoriji oseb, ki v pogodbah nastopajo kot
šibkejše stranke. V ta razred spadajo delavci, zavarovanci in potrošniki.21 Da je ena
izmed strank v šibkejšem položaju se kaže v dejanskih neenakostih med samima
strankama: finančna nezmožnost, nepoznavanje prava in neizkušenost nastopanja v
sodnih postopkih so dejstva, ki potrošnika postavljajo v neenakopraven položaj nasproti
izkušenemu in podkovanemu podjetju, prodajalcu. Tudi sama vrednost potrošniškega
spora je največkrat prenizka, kar ustvarja nesorazmernost med premoženjsko vrednostjo
spora in visokimi stroški postopka. To dejstvo potrošnika prevečkrat prepriča, da opušča
možnost izboriti si pripadajoče mu pravice.
Zaradi naštetih dejstev in stremljenja k pravičnosti, kot enega osnovnih načel civilnega
prava, sodobni pravni redi varujejo potrošnika s posebnim položajem v pogodbenem
pravu. Varstvo se kaže v omejeni možnosti izbire pristojnega nacionalnega sodišča,
kadar je tožen potrošnik22 oziroma v širši možnosti izbire pristojnega nacionalnega
sodišča, kadar potrošnik nastopa v vlogi tožnika23. Da močnejše stranke teh določb ne bi
izigravale s pogodbenimi dogovori, posegajo posebne določbe tudi na področje
prorogacije24, ki jo striktno omejujejo. V pogodbenih razmerjih z mednarodnim
elementom pa se varstvo šibkejše stranke kaže tudi na področju kolizijske avtonomije
strank. Le ta strankama omogoča izbiro določenega prava, ki obsega tako dispozitivne
kakor tudi kogentne norme izbranega prava. Z razliko od materialne avtonomije, kjer
ostanejo poleg izbranega prava v uporabi tudi kogentne določbe, lex electa v celoti
nadomesti pravni red, ki bi se sicer uporabil na podlagi zakonsko določenih objektivnih
21 Tako jih razdeljuje tudi Bruseljska uredba I v členih od 8- 21. 22 Člen 16 (2) Bruseljske uredbe I. 23 Člen 16 (1) Bruseljske uredbe I. 24Dragica Wedam Lukić, Mednarodna in medrepubliška pristojnost, UL, Ljubljana 1983, str 84: » Prorogatio fori ali sporazum o pristojnosti je dogovor med strankama o tem, katero sodišče bo reševalo nek njun medsebojni spor oziroma spore, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja. Stranki lahko o tem skleneta izrecno pogodbo (prorogacijska pogodba), lahko pa tudi molče pristaneta, da jima sodi neko sodišče (submisija)« .
10
kriterijev.25 Potrošnik bi bil zaradi tega v izrazito šibkejšem položaju, zato se je
izoblikovala posebna določba, po kateri stranki tudi z dogovorom o izbiri prava ne
moreta izključiti prisilnih določb o varstvu potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo
države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
Na predlog Komisije, je aprila 2009 Evropski ekonomsko-socialni odbor (ECOSOC)
podal Mnenje o izvajanju Bruseljske uredbe I26, kjer je glede varstva potrošnikov
zapisal, da »je v potrošniških pogodbah šibkejšo stranko treba zaščititi s pravili o
pristojnosti, ki so zanjo ugodnejša od splošnih pravil«. Odbor ugotavlja, da to načelo
potrjuje tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije.
3.3 VARSTVO POTROŠNIKOV
V času nastajanja Evropskih skupnosti področje varstva potrošnikov ni bilo med
prvotnimi cilji. Sama ideja je postala znana v začetku 70. let, ko jo je oznanjal ameriški
predsednik Reagan, se nato razširila po svetu ter dosegla tudi Evropsko skupnost.
Komisija je to idejo sprejela v letih 1975-1980, ko je razvila dva programa za politiko
varstva potrošnikov.27
Šele z Maastrichtsko pogodbo so bile nato v Rimsko pogodbo o ustanovitvi Evropske
gospodarske skupnosti (ki je bila od takrat naprej znana kot Pogodba o ustanovitvi
Evropske skupnosti28, v nadaljevanju PES) vključene določbe o varstvu potrošnikov.
Tako je člen 3 (t) PES med naštetimi temeljnimi cilji Evropske skupnosti, vključeval
tudi zahtevo, da mora Evropska skupnost »pomagati k izboljšanju varstva potrošnikov«.
V nadaljevanju je člen 129 (a) določal, da mora biti prispevek Evropske skupnosti
25 Prim: Ada Polajnar- Pavčnik, Avtonomija strank v mednarodnem zasebnem pravu Slovenije, Pravnik, leto 1993, št. 9-10, str. 431. 26 Mnenje Evropskega ekonomsko- socialnega odbora o zeleni knjigi o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM (2009)175 konč.), z dne 16. december 2009, UL C 255, 22.9.2010, str. 48 (v nadaljevanju Mnenje ECOSOC). 27 Drobnig Ulrich, Varstvo potrošikov in harmonizacija prava Evropske skupnosti, Podjetje in delo, št. 6, leto 2002, str. 1021. 28 UL C 321 E, 29.12.2006, str. 37.
11
usmerjen k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov, dejavnost skupnosti pa naj ne
ovira držav članic, da uvedejo ali obdržijo strožje varstvene ukrepe. Po Amsterdamski
pogodbi so ostale določbe v glavnem nespremenjene, le omenjeni členi so se
preštevilčili. Nekdanji člen 129 (a) je postal člen 153. Njuna primerjava kaže na to, da
so se cilji skupnosti na tem področju rahlo razširili, med drugim je člen 153 našteval
konkretne cilje varstva potrošnikov (varovanje zdravja, varnosti in ekonomskih
interesov potrošnikov, pravica do obveščenosti, izobraževanja in samoorganiziranja za
zaščito njihovih interesov) ter podajal pomembno pravilo, po katerem so lahko države
članice, za zaščito potrošnikov določile strožje ukrepe, kot so bili v pravu Skupnosti,
pod pogojem, da so bili ti ukrepi združljivi s PES. Pogodba iz Nice leta 2003 ni prinesla
sprememb na področju potrošniškega varstva. Sedanja Lizbonska pogodba pa je v prvi
vrsti spremenila ime PES, ki je po novem Pogodba o delovanju Evropske unije (v
nadaljevanju PDEU), glede potrošniškega varstva pa so določila ostala skoraj
nespremenjena. Spremenili so se le členi, ki so na novo preštevilčeni29.
Na ravni Evropske unije sta k visoki stopnji poenotenja pravil mednarodne pristojnosti
in kolizijskih pravil prispevali dve pomembni uredbi, ki vsebujeta tudi določbe o
varstvu potrošnikov v kontekstu mednarodne prodaje.30 Prvo področje je urejeno z
Bruseljsko uredbo I, ki je nadomestila istoimensko Bruseljsko konvencijo. Za
kolizijsko varstvo pa velja uredba Rim I, ki je nasledila Rimsko konvencijo. Posebna
določila iz Rimske konvencije (npr. člen 5) je sprejelo tudi slovensko kolizijsko pravo v
ZMZPP-ju. Tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije želi zagotoviti čim višjo
raven varstva potrošnikov, zato je predvsem za sodišča držav članic nujno stalno
spremljanje delovanja in razlag Sodišča Evropske unije. Zgolj Sodišče Evropske unije
je namreč pristojno poenoteno razlagati pravo Evropske unije, kar mu omogoča člen
267 PDEU, v postopku predhodnega odločanja. Načelo avtonomne razlage31, po
katerem se ravna Sodišče Evropske unije v svojih tolmačenjih, pomeni, da obstaja samo
ena pravilna razlaga določenega pravila prava Evropske unije. Te razlage pa so
29 Omenjeni člen 153 je sedaj člen 169, njegov II. odstavek je postal samostojni člen 6a. 30 Damjan Možina, Internet in varstvo potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu, Pravnik št. 4-5, 2000, str. 322. 31 To načelo je bilo sprejeto v sodbi iz leta 1994 (Zadeva 75/63) in ni bilo nikoli spremenjeno (Vir: Rajko Knez: Spremembe potrošniškega prava in prakse zaradi sodb sodišča ES, Podjetje in delo, št. 7, letnik 2007, str. 1125).
12
pomembne predvsem zaradi učinka, ki ga imajo v državah članicah, saj veljajo za vse
države članice.
Glede na zaščito, ki jo potrošniki uživajo v skladu s konvencijami in uredbami, je
presenetljivo, da so potrošniki z naknadnimi direktivami Evropske unije dobili dodatne
privilegije na področju mednarodnega zasebnega prava. Te direktive se nanašajo
predvsem na usklajevanje obveznega prava varstva potrošnikov držav članic, katere so
pa bomo predstavili skozi vsebino naloge.
Potrebno je omeniti, da so po statistiki Sodišča Evropske unije zadeve potrošnikov in
okolja v letu 2007, skupaj zajemale 5,7 odstotka vseh vprašanj za predhodno odločanje,
vseh tožb pa je bilo za 17,1 odstotkov32.
Varstvo potrošnikov ne sodi med izvorne cilje Evropske unije, temveč je v primarni
pristojnosti držav članic, ki lahko varstvo potrošnikov uredijo na višji ravni od Evropske
unije33.
3.3.1 Varstvo v pravilih o mednarodni pristojnosti Mednarodna pristojnost je sodna pristojnost v zadevah, ki vsebujejo tuje elemente.34
Pravila o mednarodni pristojnosti vprašanje pristojnosti kar sama rešujejo, medtem ko
kolizijska pravila šele odkazujejo na neko drugo pravo. Da je vprašanje mednarodne
pristojnosti še kako relevantno, nam pokažejo številni primeri, ki so zaradi napačne
odločitve o vprašanju mednarodne pristojnosti, povzročili neučinkovitost celotnega
postopka. Postopek je bil sicer pravilno končan, ni pa imel učinka katerega je stranka
zasledovala, tj. do izvršitve sodne odločbe ni prišlo. To nam kaže, da je mednarodna
pristojnost del temelja celotnega postopka in odločitve.35
32Vir: Verica Trstenjak, Potrošnik in prodajalec- koga bolj ščiti evropsko pravo?, Pravna praksa, št. 11, leto 2009, str. 7. 33 V skladu z IV. odstavkom člena 169 PDEU. 34 S. Cigoj, n.d., str. 43. 35 Prim. Rajko Knez: Burnost pravnih in dejanskih vprašanj mednarodnih zasebnopravnih razmerij, Podjetje in delo, letnik 2008, št. 7., str. 1377.
13
Ker potrošnik v vse pogostejših primerih vstopa v pravna razmerja s tujimi podjetji, se
postavlja odločilno vprašanje, v kateri državi se bo pred sodiščem reševal morebitni
spor iz tega razmerja. Pojavlja se namreč utemeljen strah, da bo potrošnik moral
uveljavljati pravno varstvo pred tujimi sodišči, kar pa zanj pomeni večje stroške,
predvsem pa nepoznavanje tujega prava. Določanje mednarodne pristojnosti je torej
primarnega pomena pri uveljavljanju potrošniških pravic v razmerjih z mednarodnim
elementom. Napačna uporaba kriterijev mednarodne pristojnosti pa lahko privede tudi
do zavrnitve priznanja in izvršitve takšne določbe.
Iz zgoraj naštetih razlogov, v okviru Evropske unije, Bruseljska uredba I vključuje
posebno poglavje o mednarodni pristojnosti v sporih iz potrošniških razmerij, po
katerem lahko potrošnik v sporih iz prodajne pogodbe, vloži tožbo tudi v državi v kateri
ima sam prebivališče, omejuje pa se tudi možnost sporazumne določitve pristojnosti
sodišča v drugi državi.
3.3.2 Varstvo v kolizijskem pravu Od mednarodne pristojnosti bo odvisno, katero kolizijsko pravo se bo uporabilo.
Mednarodna pristojnost je namreč z uporabo prava neposredno povezana. Glede na
dejstvo, ki sestavlja nek življenjski primer se bo uporabilo določeno kolizijsko pravilo,
ki bo odkazalo, katero pravo je potrebno uporabiti za njegovo rešitev.
Pravni redi držav članic Evropske unije se med seboj razlikujejo. Ker Evropska unija
teži k harmonizaciji in unifikaciji pravnih redov se je odločila kolizijska pravila
mednarodnega zasebnega prava poenotiti, zato je sprejela uredbo, ki se uporablja za
pogodbena obligacijska razmerja, tj. uredbo Rim I. V obravnavano uredbo pa je prelita
njena predhodnica, Rimska konvencija iz leta 1980.
Tudi tu je varstvu potrošnika namenjeno posebno poglavje z določbami, ki ga varujejo.
14
4 VARSTVO POTROŠNIKA V PRAVILIH O MEDNARODNI PRISTOJNOSTI
4.1 BRUSELJSKA UREDBA I
4.1.1 Splošno Bruseljska uredba I, ki je naslednica Bruseljske konvencije iz leta 1968 je bila v pravni
red Evropske unije sprejeta 22. decembra 2000, veljati pa je začela 1. marca 2002.
Uredba ni prinesla bistvenih sprememb ter tako nadaljuje določbe iz Bruseljske
konvencije o pristojnosti odločanja in izvrševanju tujih sodnih odločb med samimi
državami podpisnicami. Med njimi na začetku ni bilo Danske, za katero je še naprej
veljala Bruseljska konvencija. Za Dansko je Bruseljska uredba I pričela veljati šele 1.
julija 2007.36 Ker Slovenija ni bila podpisnica Bruseljske konvencije, so se za razmerja
med Dansko in Slovenijo uporabljala pravila domačega prava (v Sloveniji ZMZPP).37 V
uporabi sta ostali tudi bogata praksa Sodišča Evropske unije in teorija, ki se je razvila v
času uporabe Bruseljske konvencije. Iz 19. uvodne izjave Bruseljske uredbe I namreč
izhaja, da je potrebno zagotoviti kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo in uredbo,
kontinuiteta pa velja tudi glede razlage, ki jo je glede Rimske konvencije že podalo
Sodišče Evropske unije.38 Le to je bilo pooblaščeno razlagati Bruseljsko konvencijo na
podlagi posebnega protokola,39 ki je bil sestavni del Bruseljske konvencije. Takšen
protokol sedaj pri Bruseljski uredbi I ni več potreben, saj je uredba sekundarni predpis
Evropske skupnosti, za katerega je Sodišče Evropske unije pristojno podajati razlago v
36 Vir: Mnenje ECOSOC, str. 3. 37 Vir: Aleš Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, št. 6-7, leto 2005, str. 1119. 38 Povedati moramo, da je tudi Sodišče Evropske unije zaradi utemeljenih razlogov in bistveno spremenjenega besedila Bruseljske uredbe I, že odstopilo od načela kontinuitete in samo Bruseljsko uredbo I razlagalo drugače. Npr. sodba C- 462/06 Glaxosmithkline in laboratoriji Glaxosmithkline proti Jean-Pierre Rouard, ZOdl. 2008, paragraf 15.
39 Protokol o razlagi Konvencije z dne 27. september 1968 o mednarodni pristojnosti in priznanju ter izvršitvi sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL C 27, 26.1.1998, str. 28.
15
skladu s členom 267 PDEU. Za Slovenijo je Bruseljska uredba I začela veljati 1. maja
2004, z dnem vstopa Slovenije v Evropsko unijo.
Uredba obravnava pravna vprašanja, povezana s sodno pristojnostjo, ter določa merila
za dodelitev pristojnosti posameznim sodiščem držav članic v civilnih in gospodarskih
zadevah, kjer je prisoten mednarodni element, ter predpisuje pogoje za priznavanje tujih
sodnih odločb, izdanih v državah članicah Evropske unije.40
4.1.2 Uporaba Bruseljske uredbe I Uredba je vir poenotenja. Skladno z njenim ciljem jo je potrebno razlagati in uporabljati
tako, da so njeni učinki enaki v vseh državah članicah.41
Da v nekem danem primeru lahko uporabimo Bruseljsko uredbo I, mora biti
kumulativno izpolnjenih šest naslednjih pogojev: materialni kriterij, personalni kriterij,
časovni kriterij, geografski kriterij, dodatno pa je potrebno ugotoviti še morebitno
prednost drugih aktov pred uporabo Bruseljske uredbe I ter seveda kriterij vsebnosti
mednarodnega elementa.
Področje delovanja Uredbe je natančno določeno v členu 1 Bruseljske uredbe I, ki
opredeljuje materialni kriterij (ratione materiae), kot prvega izmed pogojev za
uporabo bruseljskih pravil. Uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne
zajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev. Pojem »civilnih in gospodarskih
zadev« je bil razložen v številnih sodbah Sodišča Evropske unije.42 Sodišče je kot
glavno pravilo določilo, da sta spor ali sodna odločba izdana v sporu med javnim
organom in osebo zasebnega prava, v katerem javni organ deluje kot izvajalec
40 Luigi Varanelli, Pristojnost nacionalnih sodišč v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba št. 44/2001), Podjetje in delo, št. 3, leto 2005, (v nadaljevanju L. Varanelli), str. 585. 41 Rajko Knez, Burnost pravnih in dejanskih vprašanj mednarodnih zasebnopravnih razmerij, Podjetje in delo, letnik 2008, št. 7, str.7. 42 Npr.: Zadeva C-29/76, LTU proti Eurocontrol, ZOdl 1976, str. 01541; Zadeva C-133/78 Gourdain proti Nadler, ZOdl 1979, str. 00733; Zadeva C- 172/91 Soontag proti Weidman, ZOdl 1993, I- 01963.
16
pooblastil, izključena iz področja uporabe bruseljskih pravil (pri tem ni važno ali
predlog vložil javni organ ali pa je predlog vložen proti njemu).43 Nekatere zadeve, ki
načeloma spadajo v civilno in gospodarsko sfero, pa so izključene iz okvira Bruseljske
uredbe I zaradi člena 1 (2), ki določa:
Ta uredba se ne uporablja za:
a) osebna stanja ali pravno in poslovno sposobnost fizičnih oseb, za premoženjska
razmerja iz zakonske zveze, oporoke in dedovanje;
b) stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih
pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke;
c) socialno varnost;
d) arbitražo.
Nekatera področja od naštetih so namreč urejena z drugimi pravnimi akti Evropske
unije.44
Personalni kriterij (ratione personae) je določen v členu 4 Bruseljske uredbe I. V
njem je namreč določeno, da se v primerih, ko toženec nima stalnega prebivališča v
državi članici, pristojnost sodišč vsake države članice določi po nacionalnem pravu te
države. Za uporabo bruseljskih pravil je torej pomembno stalno prebivališče toženca,
pravilo pa se ne uporablja v primeru izključne pristojnosti po členu 22 in dogovorjene
pristojnosti po členu 23 Bruseljske uredbe I.
Glede izpolnitve ratione temporis je potrebno opozoriti na časovni kriterij, ki prav
tako vpliva na možnost uporabe Bruseljske uredbe I. V zvezi s tem obstajajo štirje
relevantni datumi pričetka uporabe Bruseljske uredbe I, ki se vežejo na vložitev tožbe.45
Ta se bo za stare članice Evropske unije46 (razen za Dansko) uporabljala od 1.3.2002,
43 Michael Bogdan, Concise Introduction to EU Private International Law, Europa Law Publishing, Amsterdam, 2006, (v nadaljevanju M. Bogdan), str.37. 44 Npr.: Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Uredba Bruselj II bis), Uredba o insolventnosti, Newyorška konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb,… 45 Člen 66 Bruseljske uredbe I. 46 Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Severna Irska, Združeno Kraljestvo, Portugalska, Španija, Avstrija, Finska, Švedska.
17
ko je v teh državah stopila v veljavo. Za Slovenijo in devet drugih držav,47 ki so leta
2004 postale članice Evropske unije, je Bruseljska uredba I začela veljati 1.5.2004, za
Bolgarijo in Romunijo pa 1.1.2007. Za Dansko pa je stopila v veljavo 1.7.2007. Pri
reševanju zadev je potrebno torej opredeliti dve časovni komponenti, ki sta pogoja za
izpolnitev časovnega kriterija. To sta čas vložitve tožbe v dani zadevi ter datum uporabe
Bruseljske uredbe I (člen 66 Bruseljske uredbe I).
Eno izmed načel na katerem temelji Bruseljska uredba I, je načelo pravne varnosti in
predvidljivosti.48 Sodišče, ki bo po Bruseljski uredbi I pristojno, bo moralo biti sodišče
v eni izmed držav članic Evropske unije, s tem pa bo zagotovljen geografski kriterij.
Pri tehtanju kriterijev za uporabo Bruseljske uredbe I moramo pravilno presoditi
prednost morebitnih drugih aktov Evropske unije ali mednarodnih konvencij. Bruseljska
uredba I vsebuje posebne določbe glede razmerij ureditve z drugimi pravnimi akti. Kot
smo že omenili, Bruseljska uredba I med državami članicami nadomešča Bruseljsko
konvencijo (pod pogoji določenimi v členu 68 (1) Bruseljske uredbe I). Po členu 67
Bruseljske uredbe I, le te prav tako ne bi mogli uporabiti, v kolikor bi imeli na
razpolago kakšen specialnejši akt Evropske unije (lex specialis).49 Bruseljska uredba I
ima tudi prednost uporabe pred mednarodnimi konvencijami, vendar le pred tistimi, ki
so v členu 69 Bruseljske uredbe I naštete in za katere velja, da jih sprejeta uredba
nadomesti. Poudariti pa moramo, da pridejo te konvencije še vedno v uporabo v
zadevah, ki jih Bruseljska uredba I ne obravnava.50 Glede ostalih konvencij Bruseljska
uredba I v členu 71 določa, da je zaradi pravil določenih v posebnih konvencijah
izključena uporaba določb Bruseljske uredbe I, ki se nanašajo na isto vprašanje. To
razlago je podalo tudi Sodišče Evropske unije,51 ki pa je poudarilo, da uporaba določb iz
47 Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska Slovaška. 48 Aleš Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, št. 6-7, leto 2005, str. 1122. 49 Primer tega je npr. Uredba o znamki Skupnosti ( Uredba Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, 15.12.1995, str. 1), zadnjič dopolnjena z uredbo Komisije št. 1041/2005 (UL L 172, 5.7.2005, str. 4)). 50 Člen 70 Bruseljske uredbe I. 51 Sodba C- 533/ 08, TNT Express Nederland BV proti AXA Versicherung AG, ZOdl 2010.
18
posebnih konvencij ne sme biti v nasprotju z načeli navedenimi v uvodnih izjavah
Bruseljske uredbe I.52 Prav tako Bruseljska uredba I ne vpliva na sporazume, s katerimi
so se države članice še pred začetkom veljave Bruseljske uredbe I zavezale glede
priznavanja in nepriznavanja sodnih odločb (člen 72 Bruseljske uredbe I).
Kriterij uporabe, ki ni posebej naveden v Bruseljski uredbi I in se nanaša na področje
mednarodne pristojnosti, pa je prisotnost mednarodnega elementa.53 Notranji spori so
izključeni, mednarodnopravni element pa se lahko kaže v subjektu, objektu, pravici in
obveznosti. Mednarodni element se presoja v času vložitve tožbe, zato se Bruseljska
uredba I lahko uporablja tudi v primerih, ko zadeva mednarodni element pridobi po
sklenitvi pogodbe. Bistven je namreč čas vložitve tožbe, kar že določajo splošna pravila
glede pristojnosti sodišč.
4.1.3 Mednarodna pristojnost po Bruseljski uredbi I Splošno pravilo o mednarodni pristojnosti v Bruseljski uredbi I je določeno v členu 2
Bruseljske uredbe I, ki predvideva, da so pravne in fizične osebe tožene pred sodišči
države, kjer imajo sedež oz. stalno prebivališče. Merilo za ugotavljanje ali ima fizična
oseba stalno prebivališče v državi članici je v členu 59 Bruseljske uredbe I, ki določa,
da sodišče za ugotavljanje stalnega prebivališča v državi članici uporabi svoje notranje
pravo. Če ima torej toženec prebivališče v državi pogodbenici, so (kolikor so izpolnjeni
tudi drugi kriteriji za uporabo Bruseljske uredbe I) nacionalna pravila o pristojnosti
vedno omejena s pravili Bruseljske uredbe I. Po členu 2 Bruseljske uredbe I se splošna
pristojnost ravna po toženčevem prebivališču (actor sequitur forum rei).
Poleg splošnega merila stalnega domicila toženca, v Bruseljski uredbi I obstajajo tudi
alternativna merila določitve pristojnosti, ki tožniku omogočajo, da vloži tožbo tudi v
krajih, kjer toženec nima stalnega prebivališča. Oseba s stalnim prebivališčem v državi
članici je lahko tožena v drugi državi članici v primerih določenih v členih 5- 24
Bruseljske uredbe I, med katerimi so tudi posebne določbe za zavarovalnice, zadeve, ki
52 Paragraf 49 v omenjeni zadevi C-533/ 08, TNT Express Nederland BV proti AXA Versicherung AG 53 M. Bogdan, n.d., str. 41.
19
se nanašajo na potrošniške pogodbe ter za zadeve glede individualnih pogodb o
zaposlitvi.54
Bruseljska uredba I ureja le mednarodno pristojnost, ne pa tudi krajevne. Krajevna
pristojnost se določi po določbah domače zakonodaje.55 V nekaterih primerih pa
določbe Bruseljske uredbe I vendarle neposredno določajo tudi krajevno pristojnost,
npr. pri potrošniških sporih, pri delovnih sporih in sporih iz zavarovalnih pogodb ter v
primerih izbirnih pristojnosti (člen 5 Bruseljske uredbe I).56 Vendar pa moramo
poudariti, da se Bruseljska uredba I ne uporabi za spore brez kakršnegakoli
mednarodnega elementa, saj urejanje pravil o krajevni pristojnosti niti ni bil namen
Bruseljske uredbe I, niti ni to namen Evropske unije po členu 81 PDEU.
Poleg splošne pozna Bruseljska uredba I še izbirno pristojnost, po kateri lahko tožnik
izbira med splošno pristojnim sodiščem in sodiščem, ki ga lahko izbere zaradi določenih
okoliščin. Primeri izbirnih pristojnosti so: po kraju izpolnitve v členu 5 (1), po kraju
nastanka škode v členu 5 (3) glede preživninskih zadev v členu 5 (2) in druge.
Izključna pristojnost je urejena v členu 22 Bruseljske uredbe I. Po teh splošno pravilo o
pristojnosti, kot tudi druga pravila o pristojnosti ne veljajo, saj je izključno pristojno
sodišče, ki ga odreja določba po tem členu.
V skladu z izrazom načela varstva šibkejše stranke so posebej urejene tudi pristojnosti v
zvezi s področjem določenih kategorij oseb, ki so praviloma šibkejše stranke. Določbe
se nanašajo na zadeve iz zavarovalništva (členi 8–14 Bruseljske uredbe I), varstva
potrošnikov (členi 15–17 Bruseljske uredbe I) in pogodb o zaposlitvi (členi 18–20
Bruseljske uredbe I).
54 L. Varanelli, n.d., str. 586. 55 Aleš Galič, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, Pravna fakulteta v Ljubljani, leto 2004, str. 133. 56 Aleš Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, št. 6-7, leto 2005, str. 1122.
20
Prorogatio fori oz. dogovor o pristojnosti sodišč je po Bruseljski uredbi I načeloma
vedno mogoč (člen 23), nedopusten pa je v primeru izključne pristojnosti in omejen pri
pristojnostih, ki so določene zaradi varstva šibkejših strank (zavarovanci, potrošniki,
delojemalci).
Bruseljska uredba I vsebuje tudi določbe o litispendenci (litispendenie), na katero mora
sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 27(1)). Kakor hitro je ugotovljeno, da pred
sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama,
morajo vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekiniti svoje postopke
(tudi v primeru, ko je očitno, da prvo sodišče ni pristojno). Ko se ugotovi pristojnost
sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa ostala sodišča izrečejo za nepristojna.57 Po
Bruseljski uredbi I ima enake posledice kot litispendenca tudi koneksnost tožb. V
primeru sorodnih pravd58 pred sodišči različnih držav članic morajo sodišča, ki niso
prva prejela zahtevka, prekiniti postopek.
4.1.4 Določanje mednarodne pristojnosti v potrošniških sporih V današnjem času so vedno bolj pogosti primeri, ko potrošnik vstopa v pravna razmerja
s tujimi družbami. Prav v teh primerih je izredno pomembno vprašanje, pred sodiščem v
kateri državi se bo reševal morebitni nastali spor. Potrošnik, ki bi pravno varstvo moral
uveljavljati pred tujim sodiščem, lahko naleti na utemeljeni strah, da mu pravno varstvo
ne bo omogočilo zagotoviti ali povrniti pravic, ki mu pripadajo. Visoki stroški (npr.
potni stroški v tujo državo), nepoznavanje tujega prava so le nekateri izmed razlogov,
zaradi katerih je Bruseljska uredba I v svojo vsebino vključila tudi določbe o
mednarodni pristojnosti v sporih iz potrošniških razmerij, ki obsegajo določbe od člena
15 do vključno člena 17 v 4. oddelku Bruseljske uredbe I.
57 Na obstoj litispendence moramo biti pozorni tudi v primeru torpednih tožb. Pri torpednih tožbah gre za negativne ugotovitvene zahtevke, ki torpedirajo sodišča, ki bi bila sicer pristojna. 58 Pod sorodnimi pravdami razumemo, da so pravde tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov (člen 27 (3) Bruseljske uredbe I)
21
Po členu 16 Bruseljske uredbe I ima potrošnik v zadevah, ki spadajo v okvir člena 15,
dve možnosti, kje bo tožil:
1.) Toži lahko pri sodišču države članice, kjer ima nasprotna stranka (toženec)
prebivališče oz. sedež.
2.) Toži lahko pred sodiščem kraja, kjer ima sam prebivališče. Ta določba
predstavlja pomemben odmik od splošnega pravila, da se pristojnost ravna po
toženčevem prebivališču.
Postavlja se vprašanje, kako opredeliti primer, ko potrošnik po sklenitvi pogodbe
spremeni državo svojega prebivališča. Po splošnih pravilih velja, da se pristojnost
presoja glede na čas vložitve tožbe. Ni važno torej, kje je imel potrošnik prebivališče ob
sklenitvi pogodbe, temveč je pomembno, kje ga je imel ob vložitvi tožbe, kar utemeljuje
tudi perpetuacija pristojnosti. Nekateri so mnenja, da so podjetja s tem še v slabšem
položaju, saj resnično niso mogla pričakovati, da bodo tožena v določeni državi, kljub
temu, da tja ne usmerjajo svoje dejavnosti. Prav zato pride v poštev dogovor med
podjetjem in potrošnikom, ki nastane po nastanku spora, da se za pristojno sodišče
določi sodišče v državi, ki bi bila pristojno že v času sklenitve pogodbe.59
Po izključnih določbah, ki varujejo potrošnika, je le ta lahko tožen le pred sodiščem v
svoji domači državi. Člen 16 (3) Bruseljske uredbe I pa ne izključuje možnosti, da je
nasprotna tožba lahko vložena pri sodišču, pri katerem je potrošnik vložil tožbo in to ni
sodišče, kjer ima svoje stalno prebivališče.
Uporaba določb o pristojnosti po 4. oddelku Bruseljske uredbe I izključi uporabo določb
o pristojnosti po kraju izpolnitve v členu 5 (1), določb o pristojnosti¸ po koneksiteti s
kazenskim postopkom v členu 5 (4) ter pristojnost za sospornike v členu 6 (1). Velja pa
tudi za potrošniške spore določba v členu 15 (2) Bruseljske uredbe I, o pristojnosti po
državi podružnice oz. poslovne enote, če gre za spor iz njenega poslovanja v členu 5 (5).
59 Aleš Galič, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, Pravna fakulteta v Ljubljani, leto 2004, str. 135.
22
4.1.4.1 Potrošniški spor
Potrošniški spor je največkrat spor majhne vrednosti. Njegova premoženjska vrednost
je ne malokrat prenizka, saj stroški postopka večkrat prerasejo vrednost samega spora,
kar povzroči, da potrošnik ne zahteva sodnega varstva.
Definicija potrošniškega spora je podana v členu 15 (1) Bruseljske uredbe I, ki določa,
da gre za takšen spor v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba, potrošnik, za
namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Da
lahko neki spor pojmujemo kot potrošniški spor morata biti torej izpolnjena dva pogoja:
prvič, ena pogodbena stranka mora biti potrošnik, in drugič, pogodba mora biti
opredeljena kot potrošniška pogodba. Definicija po Bruseljski uredbi I daje velik
spekter možnosti razlag, zato so bistvenega pomena odločitve Sodišča Evropske unije,
ki je skozi sodno prakso pojem potrošniškega spora razlagalo že v času veljavnosti
Bruseljske konvencije, razlaga pa se je ohranila tudi za veljavno Bruseljsko uredbo I.
4.1.4.1.1 Pojem potrošnika Pojem potrošnika je potrebno razlagati ozko. Po členu 15 Bruseljske uredbe I, ki
opredeljuje potrošniški spor, bi se za potrošnika lahko smatrala tudi pravna oseba, saj
tudi te pogosto sklepajo pogodbe, ki niso v zvezi z njihovo gospodarsko dejavnostjo
(primer: pogodba o gostinskih storitvah za menzo v industrijskem obratu60). Pa vendar
moramo poudariti, da pojem potrošnika lahko zajema le fizične osebe. Da je definicija
in interpretacija pojma potrošnik avtonomna dokazuje razlaga Sodišča Evropske
unije,61 ki je po metodi teleološke redukcije štelo, da so posebne varstvene določbe
smiselne le, če gre za potrošnika v pravem smislu besede, to pa je lahko le fizična
60 Aleš Galič, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, Pravna fakulteta v Ljubljani, leto 2004, stran 128. 61 Zadeva C- 96/ 00, Rudolf Gabriel, ZOdl 2002, str.1.
23
oseba.62 Določbe od člena 15 pa do člena 17 Bruseljske uredbe I so namreč izjeme, le te
pa je potrebno razlagati restriktivno.
V potrošniških pogodbah mora torej vsaj ena stranka nastopati kot potrošnik (kot
potrošnik se ne šteje potrošniška organizacija63), druga stranka pa mora biti oseba, kateri
takšna pogodba pomeni njeno gospodarsko oziroma obrtno dejavnost. Ni mogoče torej
potrošniške pogodbe med dvema fizičnima osebama podrejati pravilom Oddelka 4 v
Bruseljski uredbi I. Prav tako ni dovolj, da je potrošnik stranka pogodbe, temveč mora
biti tudi stranka v samem postopku.64
4.1.4.1.2 Pojem potrošniške pogodbe
Sodišče je v zadevi Ilsinger65 poudarilo, da se člen 15 Bruseljske uredbe I uporablja
samo, če se zadevna tožba nanaša na pogodbo, ki sta jo sklenila potrošnik in trgovec.
Potrošniške pogodbe so torej v prvi vrsti opredeljene glede na pogodbene stranke in
nato glede na njihovo vsebino oz. obveznost pogodbenih strank, glede katere je bistven
namen za katerega se pogodba sklepa. Le v primeru, da gre za zasebni namen lahko
morebitni spor iz takšne pogodbe podredimo določbam o pristojnosti za potrošniške
pogodbe.
Vprašanje je, ali prevladuje zasebni namen v primeru, ko je fizična oseba nakupila
blago, ko še ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti, namerava pa gospodarsko
dejavnost začeti. Pravilno je razumevanje, da se namen nanaša tudi na bodočo
gospodarsko dejavnost, zato pravni posel sklenjen pred opravljanjem dejavnosti z
namenom bodočega opravljanja dejavnosti, ne spada pod določbe potrošniškega spora
62Aleš Galič, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, , Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, Pravna fakulteta v Ljubljani, leto 2004, str. 128. 63 Zadeva C-167/00, Verein für konsumenteninformation proti Karl Heinz Henkel, Zodl 2002, str.2. 64 Zadeva C- 167/00, Verein für konsumenteninformation proti Karl Heinz Henkel, Zodl 2002, str.2. 65 Zadeva C- 180/06, Renate Ilsinger proti Schlank & Schick GmbH, ZOdl 2009, str.I- 03961.
24
po Bruseljski uredbi I.66 Podobna je opredelitev, ko potrošnik kupljeno stvar uporablja
tako za zasebni kot poklicni namen. V takem primeru je potrebno opredeliti kateri
namen prevladuje.
Številne pogodbe bi glede na namen, tako lahko uvrstili med potrošniške pogodbe ali
med pogodbe, ki nimajo značilnosti potrošniške pogodbe. Takšne dvoumne sporazume
imenujemo tudi mešane pogodbe, zaradi katerih se sodna praksa večkrat srečuje s
problemi glede njihovega tolmačenja. Iz bogate sodne prakse, ki se je razvila, je poznan
primer Gruber proti Bay Wa AG67, ki se nanaša na razlikovanje med potrošniškimi
pogodbami in pogodbami, ki spadajo v splošni okvir določb Bruseljske uredbe I.
V omenjenem primeru je kot tožnik nastopal J. Gruber, avstrijski kmet, s stalnim
prebivališčem v Avstriji. Kot toženec pa družba Bay Wa AG s stalnim sedežem v
Nemčiji. Gruber je bil lastnik večje kmetije, ki se je nahajala v neposredni bližini
nemške meje. Za podjetje iz Nemčije, ki se je ukvarjalo z gradbenim materialom, je
izvedel prek reklamnega letaka, ki jih je preko meje pošiljala prodajalna te družbe.
Gruber se je začel zanimati za opeko s katero bi prekril streho kmetije (gospodarska
poslopja in bivalne prostore), katera pa na njihovem letaku ni bila oglaševana. Tožnik v
času zbiranja ponudbe družbi tudi ni povedal ali je zgradba, ki jo želi prekriti namenjena
gospodarstvu ali uporabi v zasebne namene. Gruber je kasneje proti družbi vložil tožbo
na podlagi garancije in odškodninske odgovornosti, ter zahteval povračilo kupnine ter
opeko, stroške odstranitve opeke ter ponovno prekritje poslopja.
Sodišče prve stopnje v Avstriji se je izreklo za pristojno in odločilo, da gre za postopek
v zvezi s potrošniško pogodbo ter da so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 13
Bruseljske konvencije (člen 15 po Bruseljski uredbi I). Po pritožbi je Vrhovno sodišče
postopek prekinilo ter zaprosilo za sprejetje predhodne odločbe glede nekaterih
vprašanj. Bistveno je bilo namreč vprašanje ali se mešana pogodba, kakršno je sklenil
Gruber z družbo Bay Wa AG, šteje za potrošniško pogodbo za namene Bruseljske
uredbe I.
66 Sodba C- 269/95, Francesco Benincasa proti Dentalkit. Srl., ZOdl 1997, str. I- 03767. 67 Sodba C- 464/01, Johann Gruber proti Bay Wa AG, ZOdl 2005, str. I- 00439.
25
Generalni pravobranilec Jacobs je nato podal naslednje ugotovitve:
Potrošnikom je priznano posebno in izjemno varstvo na podlagi dejstva, da so, ko
sklenejo pogodbo kot zasebniki, v šibkejšem položaju kot dobavitelj, ki deluje v okviru
svoje poklicne oz. pridobitne dejavnosti. Osebo, ki pridobiva dobave za namen, ki je
znotraj njene poklicne oz. pridobitne dejavnosti je kot tako potrebno šteti za
enakovredno dobavitelju in do takšnega varstva ni upravičena. Kadar pogodba služi
hkrati zasebnim in poklicnim oz. pridobitnim potrebam, je mogoče določiti sorazmeren
delež pogodbe, ki se nanaša na posamezno kategorijo. Če je na podlagi dokazov
mogoče ugotoviti, da je pogodba služila predvsem namenu, ki je znotraj potrošnikove
poklicne oz pridobitne dejavnosti, potem člena 15 ni mogoče uporabiti in ni pomembno,
ali bi obravnavani namen lahko dobavitelj objektivno ugotovil ali ne. Če pa sodišče
ugotovi, da pogodba ne zasleduje poklicnega namena, jo je treba uvrstiti med
potrošniške pogodbe. V tem primeru bi nastale težave le, kadar bi kljub tej ugotovitvi,
dobavitelj vseeno imel utemeljen razlog za to, da je glede na spremljajoče okoliščine
verjel, da je pogodba sklenjena za namene, ki so znotraj potrošnikove poklicne oz.
pridobitne dejavnosti. Če pa je potrošnik navzven dajal vtis, da nastopa v okviru svoje
poklicne oz. pridobitne dejavnosti (npr. pisna glava podjetja na papirju) in njegov
dobroverni dobavitelj ne pozna razlogov, zaradi katerih bi lahko sklepal, da ni tako, je
mogoče upravičeno šteti, da se je potrošnik odpovedal pravici do takšnega varstva.68
Ugotovitve generalnega pravobranilca so bile povzete tudi v sodbi Sodišča Evropske
unije glede razlage potrošniške pogodbe po členu 13 Bruseljske konvencije (sedanjem
členu 15 Bruseljske uredbe I). Sodišče je glede omenjene zadeve menilo, da pogodbe
med Gruberjem in družbo Bay Wa AG ni mogoče umestiti med potrošniške pogodbe za
namene Bruseljske uredbe I.
Prav v omenjeni zadevi je Sodišče Evropske unije ustvarilo tri- stopenjski test, ki naj bi
nacionalnim sodiščem pomagal pri razmejitvi ali je cilj zadevne pogodbe zadovoljitev
potreb, ki se nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost zadevne osebe, in sicer v
68 Povzeto po sodbi C- 464/01, Johann Gruber proti Bay Wa AG.
26
delu, ki ni zanemarljiv, ali pa, nasprotno, je uporaba v poklicni ali pridobitni namen le
zanemarljivega pomena.69
� Prvi korak: Nacionalno sodišče mora upoštevati ne le vsebino, naravo in namen
pogodbe, temveč tudi objektivne okoliščine, ki so spremljale njeno sklenitev.70
� Drugi korak se nanaša na vprašanje glede tega, ali bi se morala druga
pogodbena stranka domnevnega potrošnika seznaniti z namenom posla, zaradi
katerega je bila sklenjena pogodba, in s pogoji, v katerih je bila sklenjena. Kot
splošno pravilo sodišče poudarja, da se mora sodišče, pred katerim teče
postopek, opirati na dokaze, ki objektivno izvirajo iz primera.71
Če lahko nacionalno sodišče na podlagi zadostnih elementov sklepa, da pogodba
zadovoljuje potrebe, ki se na nezanemarljiv način nanašajo na poklicno ali
pridobitno dejavnost domnevnega potrošnika, naj se členi 15 do 17 Bruseljske
uredbe I ne uporabijo. V tem primeru je torej brezpredmetno raziskovati ali je
druga pogodbena stranka vedela za uporabo v poklicni ali pridobitni namen ali
ne. Če pa objektivne okoliščine iz primera niso takšne, da bi zadostno
dokazovale, da je dejanje, ki je bilo podlaga za sklenitev pogodbe z dvojnim
namenom, zasledovalo poklicni ali pridobitni cilj, ki ni bil zanemarljiv, je takšno
pogodbo potrebno šteti za potrošniško v smislu omenjenih členov Bruseljske
uredbe I.
� V zadnjem, tretjem koraku, mora sodišče, pred katerim teče postopek, preveriti
tudi, ali je možno, da druga pogodbena stranka upravičeno ni vedela, da namen
posla ni poklicna ali pridobitna dejavnost. Npr., ko domnevni potrošnik s svojim
vedenjem do nasprotne stranke daje vtis, da deluje v poklicne ali pridobitne
namene. V takem primeru se posebna pravila o pristojnosti v potrošniških
pogodbah po členih 15 do 17 Bruseljske uredbe I ne morejo uporabiti, saj se
69 Gambaro Edoardo, Landi Nicccolo, Consumer Contracts and Jurisdiction, Recognition and Enforcement of Judgements in Civil and Commercial Matters, European Business Law Review, št. 5, leto 2006, str.1367 70 Paragraf 47 sodbe C- 464/01, Johann Gruber proti Bay Wa AG. 71 Paragraf 48, 49 in 50 sodbe C- 464/01, Johann Gruber proti Bay Wa AG.
27
šteje, da se je posameznik, upoštevajoč vtis, ki ga je naredil na drugo
dobroverno pogodbeno stranko, odrekel varstvu po teh členih.72
Iz zgornje analize izhaja, da je naravo »mešane pogodbe« potrebno določiti glede na
prevladujočo sestavino, ki jo mora določiti sodišče na podlagi dokazov. Če je na njihovi
podlagi mogoče ugotoviti, da pogodba služi namenu znotraj potrošnikove poklicne oz.
pridobitne dejavnosti, člena 15 ni mogoče uporabiti. Če pa sodišče ugotovi, da pogodba
ne zasleduje znatnega poklicnega oz. pridobitnega namena, jo je potrebno uvrstiti med
potrošniške pogodbe.
4.1.4.1.2.1 Vrste potrošniških pogodb Čeprav Bruseljska uredba I ureja spore iz pravnih razmerij s potrošniki, v ta obseg ne
sodijo vsi spori v zvezi s potrošniki, ki ustrezajo zgornji definiciji. Uredba v členu 15
taksativno našteva naslednje primere:
a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali
b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali z kakšno drugo
obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali
c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja
gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik
stalno prebivališče, ali če na kakšen koli način usmerja to svojo dejavnost v to
državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v
okvir te dejavnosti.
Sestavljavci Bruseljske uredbe I so namreč ocenili, da je odstop od splošnih pravil o
pristojnosti po toženčevem prebivališču oz. sedežu upravičen le, če so podani posebej
utemeljeni razlogi. Ti razlogi največkrat predstavljajo največji rizik za potrošnika.
72 Paragraf 51, 52 in 53 sodbe C- 464/01, Johann Gruber proti Bay Wa AG.
28
a) Obročni kup Pojem »obročnega kupa « zajema vse primere, ko je ekonomski smisel prodajne
pogodbe v tem, da kupec pridobi stvar še preden v celoti poplača kupnino (če je
izročitev stvari odložena do poplačila vseh obrokov, morebitnega spora ne moremo
uvrščati pod določbe, ki veljajo za potrošniški spor po Bruseljski uredbi I). V skladu z
odločbami Sodišča Evropske unije73 je pojem »obročnega kupa« potrebno razlagati
evro-avtonomno, kar pomeni, da pod ta pojem ne spada le »prodaja na obroke«, temveč
tudi drugi pravni posli, ki imajo podoben ekonomski učinek- npr.: hire purchase74,
leasing… Bistveno je torej, da se izročitev stvari opravi še pred plačilom celotne
kupnine (tu ni relevantno, kdaj formalno preide lastninska pravica na kupca).
Razlaga Sodišča Evropske unije glede obročnega kupa je naslednja: Za pogodbo z
obročnim odplačevanjem gre takrat, ko je cena blaga razdeljena na več plačil, ali
takrat, ko gre za povezavo s finančno pogodbo.75
Pomembno je tudi poudariti, da »blago« v prvi alineji člena 15 Bruseljske uredbe I, ne
zajema nepremičnin in vrednostnih papirjev, temveč se za »blago« štejejo le premične
stvari.76
b) Nakup in kredit Tudi pojem povezanosti nakupa in kredita je potrebno razlagati evro-avtonomno.
Bruseljska uredba I s tem pojmom zajema vse primere potrošniških kreditov in drugih
73 Sodba 150/77, Bertrand proti Paul Ott KG., ZOdl 1978, str. 1431. 74 Kupec oz. najemodajalec pridobi posest na stvari, obroki so formalno opredeljeni kot najemnina, po plačilu določene vsote teh obrokov, kupec postane lastnik s plačilom simboličnega nominalnega zneska. Gl. J. Kropholler, str. 191. 75 Sodba 150/77, Bertrand proti Paul Ott KG., ZOdl 1978, str. 1431. 76 Rajko Knez, Dogovor o pristojnem sodišču v pogodbah s komitenti, Bančni vestnik, letnik 52, št. 12, leto 2003, str. 38.
29
poslov, katerih skupna vsebina je v tem, da je potrošniku kredit odobren in izplačan
izključno na podlagi financiranja nekega konkretnega nakupa.77
Evropski ekonomsko- socialni odbor je v svojem mnenju v Zeleni knjigi o pregledu
izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 zapisal, da je potrebno za zagotovitev
skladnosti pravnega reda Skupnosti, uskladiti besedilo člena 15 (1) (a) in (b) Bruseljske
uredbe I z opredelitvijo potrošniških kreditnih pogodb in povezanih kreditnih pogodb,
določenih v členu 3 (c) in (n) Direktive 2008/48/ ES o potrošniških kreditnih
pogodbah78 (v nadaljevanju Direktiva 2008/48).
Člen 3 (c) Direktive 2008/48 navaja:
„kreditna pogodba“ pomeni pogodbo, s katero dajalec kredita odobri ali obljubi, da
bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega
finančnega dogovora, z izjemo pogodb o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga
enake vrste, kadar potrošnik v času dobave takšnih storitev ali blaga plačuje zanje v
obrokih;
Člen 3 (n) Direktive 2008/48 pa opisuje:
„povezana kreditna pogodba“ pomeni kreditno pogodbo, v kateri:
(i) je zadevni kredit namenjen izključno financiranju pogodbe o dobavi posebnega
blaga ali opravljanju posebne storitve, in
(ii) iz objektivnega stališča ti dve pogodbi sestavljata komercialno enoto; šteje se, da
komercialna enota obstaja takrat, ko dobavitelj ali izvajalec storitev sam financira
kredit za potrošnika ali ga financira tretja stranka, če dajalec kredita uporablja storitve
dobavitelja ali izvajalca storitev v zvezi s sklenitvijo ali pripravo kreditne pogodbe ali
kadar so posebne dobrine ali izvajanje posebnih storitev izrecno opredeljene v kreditni
pogodbi.
Medtem ko Bruseljska uredba I za potrošniški kredit uporablja pojem pogodba o
posojilu z obročnim plačevanjem oz. posojilo za financiranje prodaje blaga, Direktiva
77Aleš Galič, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropski Unijo, Pravna fakultea v Ljubljani, leto 2004, str. 131. 78 UL L 133, z dne 22.5. 2008, str. 66.
30
2008/48 uporablja izraza kreditna pogodba ter povezana kreditna pogodba. V zvezi s
tem je potrebna torej le uskladitev izrazov v Bruseljski uredbi I, medtem, ko je razlaga,
ki jo razumemo pod izrazom kreditna pogodba v členu 15 (b) Bruseljske uredbe I, tj.
vsak primer, ko se dobi kredit in se ga nato porabi za nakup blaga79, enaka razlagi v
omenjeni Direktivi 2008/48.
c) Komercialna dejavnost ponudnika Največ težav je že v času Bruseljske konvencije povzročal zdajšnji člen 15 (1) (c), ki
določa o komercialni dejavnosti ponudnika v državi prebivališča potrošnika ter
usmerjanju njegove dejavnosti v to državo. Pod takšnimi dejavnostmi ponudnika
razumemo predvsem reklamo ter opravljanje poslov po posredniku oz. agentu, ki mu je
zaupano sklepanje pogodb.
Klasične oblike oglaševanja ponudnikove dejavnosti v državi članici potrošnikovega
prebivališča je zajemal že člen 13 (3. točka I. odstavka) Bruseljske konvencije. Sem
štejemo predvsem oglaševanje v tisku, po radiu ali televiziji v tej državi članici80. Glede
na nova komunikacijska sredstva in razvoj elektronske trgovine so snovalci Bruseljske
uredbe I člen 15 (1) (c) zasnovali širše in s tem zagotovili večjo zaščito potrošnikov.
Novi člen se ne nanaša več le na pogodbe o opravljanju storitev ali dobave blaga,
temveč na vse pogodbe, odpravlja pa tudi pogoj, da mora potrošnik opraviti dejanja,
potrebna za sklenitev pogodbe, v državi članici svojega stalnega prebivališča. Razvoj
elektronskega poslovanja in trgovine v današnji informacijski družbi, prinaša namreč
številne probleme glede določanja kraja sklenitve pogodb, še posebno tistih sklenjenih
po internetu. Zato ima potrošnik možnost tožiti in biti tožen v državi članici svojega
stalnega prebivališča tudi v primeru sklenitve pogodb po internetu.
79 Adrian Briggs, Civil jurisdiction and judgements,Lloyd's commercial law library,London: LLP, 2005,
str. 103. 80 Razlaga različnih oblik oglaševanja po členu 13, I. odst., točka 3 Bruseljske konvencije je podana v sodbi C-96/00, Gabriel z dne 11.7.2002, kjer je pod tem pojmom zajeto oglaševanje v tisku, po radiu in televiziji, v kinu ali v katerem drugem mediju ter oglaševanje, ki je naslovljeno direktno na naslovnika, kamor spadajo katalogi poslani v državo potrošnikovega prebivališča ali individualne trgovske ponudbe poslane po posredniku oz. trgovskemu agentu.
31
V primeru, da podjetje iz Italije v Sloveniji predvaja televizijsko reklamo za svoje
proizvode in storitve, ki jih ponuja v Italiji, slovenski potrošnik pa nato v Italiji sklene
pogodbo glede tega blaga oz. storitev, se takšna pogodba obravnava po potrošniških
določbah po Bruseljski uredbi I. Kompleksnejše pa je določiti ali gre za oglaševanje, ko
potrošnik sklene pogodbo glede na neko reklamo (npr. v tisku), ki pa ni oglaševala
točno tistega blaga zaradi katerega je potrošnik kasneje sklenil takšno pogodbo. S tem
problemom se je Sodišče srečalo tudi v že omenjenem primeru Gruber proti Bay WA
AG. V predhodnem odločanju se je postavilo vprašanje ali je bilo izvedeno oglaševanje,
kadar je prihodnja potrošnikova pogodbena stranka res izvedla oglaševanje s prospekti
v državi pogodbenici, v kateri ima potrošnik prebivališče, vendar proizvod, ki je bil
predmet kasnejše pogodbe, ni bil oglaševan?
V poročilu generalnega pravobranilca je zapisano, da vzročne zveze med oglaševanjem
in sklenitvijo pogodbe ni potrebno dokazovati. Bruseljska konvencija (in to velja tudi za
sedaj veljavno Bruseljsko uredbo I) namreč od potrošnika ne zahteva, naj dokaže, da je
oglaševanje dejansko vplivalo nanj ali da je podana vzročna zveza med oglaševanjem in
sklenitvijo pogodbe. Predvideva se namreč, da je zveza podana, ko je oglaševanje
izvedeno pred sklenitvijo pogodbe, seveda pa oglaševanje ne sme biti preveč oddaljeno
od sklenitve pogodbe (presoja tega elementa je v rokah nacionalnih sodišč). Bruseljska
konvencija oz. Bruseljska uredba I govori zgolj o pogodbi, ki je »sledila« oglaševanju,
in ne o pogodbi, katere »vzrok« je bilo oglaševanje. Zato se šteje za oglaševanje v
državi potrošnikovega stalnega prebivališča v smislu člena 13 Bruseljske konvencije in
člena 15 Bruseljske uredbe I, kadar je dobavitelj oglaševal blago in storitve, čeprav ni
omenil tistih, ki jih je kasneje potrošnik kupil.81
Glede oglaševanja v tiskanih medijih moramo še povedati, da pod komercialno
aktivnost ponudnika ne moremo šteti reklame, ki je objavljena v časopisu, le ta pa se
prodaja tudi v drugih državah. Ponudnikovo oglaševanje v tem primeru ni direktno
81 V primeru Gruber se bi opeka štela za oglaševano, čeprav ni bila omenjena v reklamnem letaku. V tem primeru do tega odločanja sploh ni prišlo, ker je bilo že v predhodnem odločanju ugotovljeno, da ne gre za potrošniško pogodbo.
32
usmerjeno na potrošnikovo državo. Tega pa ne moremo trditi, če je neka ponudnikova
reklama tiskana le za izdajo v točno določeni državi.82
Pojem »usmerjanje« gospodarske ali poklicne dejavnosti v državo članico
potrošnikovega stalnega prebivališča, pa poleg klasičnega načina oglaševanja zajema
tudi nove informacijske metode, ki pospešujejo elektronsko trgovino, h kateri pa seveda
spada tudi elektronsko oglaševanje. Potrošniki praviloma dostopajo do spletnih strani
ponudnika kjerkoli po svetu, zato bi široka razlaga pojma usmerjenosti lahko pomenila,
da že sama vzpostavitev spletne strani pomeni trgovčevo usmerjenost v državo stalnega
domicila potrošnika. Sodna praksa je na področju razlage pojma usmerjenja
gospodarske in poklicne dejavnosti še v fazi nastajanja. V odločanju sta zadevi
Pammer83 in Alpenhof84, katerih postopka sta trenutno prekinjena zaradi poteka
postopka predhodnega odločanja. Na podlagi sklepnih predlogov generalnega
pravobranilca85 pa lahko povzamemo ključne ugotovitve glede razlage pojma
usmerjenosti gospodarske in poklicne dejavnosti ponudnika v državo članico
potrošnikovega stalnega prebivališča.
Glede na besedno, teleološko, zgodovinsko in sistematično razlago pojma usmerjanja
dejavnosti iz člena 15 (1) (c), lahko po mnenju generalne pravobranilke86 povzamemo,
da sama dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča
ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v to državo v smislu tega člena. Nacionalno
sodišče pa mora na podlagi vseh okoliščin primera presoditi, ali oseba, ki opravlja
gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico
potrošnikovega stalnega prebivališča. Pomembni dejavniki za presojo so zlasti vsebina
spletne strani (ali je iz spletne strani razvidno, da si ponudnik zavestno prizadeva za
sklenitev pogodb na daljavo s potrošniki iz drugih držav članic), dosedanje poslovanje
82 Aleš Galič, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropski Unijo, Pravna fakulteta v Ljubljani, leto 2004, str. 131. 83 Zadeva C- 585/08, Peter Pammer proti Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG. 84 Zadeva C- 144/09, Hotel Alpenhof GesmbH proti Oliver Heller. 85 V omenjenih zadevah deluje kot AG (Advocate Generals) Dr. Verica Trstenjak. 86 Sodišču Evropske unije se sicer ni potrebno držati mnenj/ sklepnih predlogov generalnih pravobranilcev, so pa ta mnenja s strani tega Sodišča upoštevana v 85%.
33
ponudnika (ali je že sklepal pogodbe s potrošniki iz drugih držav članic), vrsta
uporabljene internetne domene in uporaba možnosti spletnega oglaševanja. Prav tako pa
pri presoji, ali gre za usmerjanje dejavnosti v smislu tega člena, ne sme biti pomembno,
ali je spletna stran interaktivna ali pasivna. Tudi Kropholler87, navaja, da je potrebno
tudi pasivno spletno stran, ki ne vsebuje samo oglaševanja, temveč poziva k sklenitvi
pogodbe po pošti, elektronski pošti, faksu ali telefonu, enako obravnavati kot aktivno
spletno stran.
Prav tako je v Skupni izjavi Sveta in Komisije v zvezi z členom 1588 Bruseljske uredbe
I, navedeno, da za uporabo člena 15 (1) (c) ni dovolj, da podjetje usmerja svojo
dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik svoje stalno prebivališče, temveč
mora takšna pogodba tudi spadati pod okvir te dejavnosti. Po Izjavi za uporabo tega
člena tudi ni dovolj samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, saj je potrebno še, da ta
spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo. Ta Skupna izjava je tudi povzeta v
uvodni izjavi uredbe Rim I, kjer je navedeno, da naj se koncept usmerjanja dejavnosti
razlaga usklajeno z Bruseljsko uredbo I. V tej uvodi izjavi je tudi zapisano, da zgolj
dostopnost spletne strani na internetu še ne zadošča za uporabo člena 15 Bruseljske
uredbe I, prav tako pa izjava ne razlikuje med interaktivnimi spletnimi stranmi (tj.
spletne strani, ki omogočajo nakup) in pasivnimi spletnimi stranmi, zato je mogoče
sklepati, da lahko ponudnik svojo dejavnost usmerja preko obeh vrst spletnih strani.
4.1.4.2 Prevozna pogodba Po členu 15 (3) se določbe Bruseljske uredbe I ne uporabljajo za prevozno pogodbo,
razen za takšno pogodbo, po kateri gre za plačilo prevoza in namestitve. Sem torej
štejemo pogodbe o turističnem potovanju. Prevozne pogodbe so snovalci uredbe
izključili, ker so upoštevali, da so posamezne prevozne pogodbe, tako na ravni
Evropske unije, kot na ravni meddržavnih pogodb urejene z specialnejšimi določbami
(lex specialis).
87 Jan Kropholler, Europäisches Zivilprozeßrecht, Komentar zu EUGVO und Lugano- übereinkommen, 8. izdaja, Verlag Recht und Wirtschaft, Heilderberg, 2005, str. 231. 88 Vir: http://ec.europa.eu/civiljustice/homepage/homepage_ec_en_declaration.pdf (14.8.2010).
34
V že omenjeni zadevi Pammer89 se je zastavilo vprašanje, ali se turistično potovanje s
tovorno ladjo lahko šteje za pogodbo, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in
nastanitve v smislu člena 15 (3) Bruseljske uredbe I. Generalna pravobranilka Trstenjak
je pritrdilno odgovorila na to vprašanje in ga utemeljila z jezikovno ter teleološko
razlago člena. Poleg tega je tudi v obrazložitvi predloga Bruseljske uredbe I, Komisija
Evropske unije pogodbe, ki vključujejo kombinacijo prevoza in nastanitve, izrecno
označila za pogodbe o »turističnem paketu« po členu 2 (1)90 Direktive št. 90/314 o
paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih91 (v nadaljevanju Direktiva
90/314), čeprav se Bruseljska uredba I v členu 15 (3) izrecno ne sklicuje na to
Direktivo. Bruseljska konvencija je namreč povzela izrazoslovje iz Rimske konvencije
ter s tem med njima vzpostavila neposredno vez in zahtevo po identični razlagi.
4.1.4.3 Prorogacija Potrošniške določbe v Bruseljski uredbi I so postavljene z namenom, da čim bolj
varujejo šibkejšo stranko. Vse te varstvene določbe, ki delujejo v korist potrošnikov, pa
bi podjetja lahko zaobšla, v kolikor bi imela možnost sklepanja dogovora o pristojnosti.
S svojim vplivom in znanjem bi namreč kaj kmalu naivnega potrošnika prepričala v
dogovor, ki bi bil za slednjega prej kot ugoden.
Prav zato so snovalci bruseljskih pravil tudi prorogacijo uredili po merah potrošnikov in
se s tem odmaknili od splošne prorogacijske definicije. Dogovor o mednarodni
89 Sklepni predlogi z dne 18. 5. 2010 v zadevi C- 585/ 08, Pammer (zadeva do dne 11.11. 2010 še ni bila razsojena). 90 Člen 2 Direktive 90/ 314 določa:
1. »turistični paket« pomeni vnaprej dogovorjeno kombinacijo ne manj kot dveh naslednjih
elementov, če so prodani ali ponujeni v prodajo za skupno ceno, in če storitev traja več kot
štiriindvajset ur ali vključuje nastanitev preko noči:
a) prevoz;
b) nastanitev;
c) druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del
turističnega paketa.
91 Direktiva št. 90/314 z dne 13. junij 1990, UL L 158, str. 132.
35
pristojnosti je za zadeve, ki izpolnjujejo kriterije potrošniške pogodbe, dopusten le v
treh primerih, če:
a) je bil sklenjen po nastanku spora; ali
b) omogoča potrošniku, da sproži postopek pred sodišči, ki niso navedena v
tem oddelku; ali
c) je sklenjen med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko, ki imata oba v
času sklenitve pogodbe stalno prebivališče ali običajno prebivališče v
isti državi članici, in ki določa pristojnost sodišč te države članice, pod
pogojem, da ta dogovor ni v nasprotju s pravom zadevne države
članice.92
Smisel izjeme po prvi alineji je v tem, da potrošnik ob sklenitvi pogodbe še ne razmišlja
o morebitnih sodnih postopkih v zvezi z njo. V kolikor bi sklenjena pogodba že
vsebovala splošne pogoje z določbo o prorogaciji pristojnosti, je potrošnik s to izjemo
zavarovan.
Druga alineja dopušča dogovore o mednarodni pristojnosti, ki so za potrošnika ugodni
npr. stranki se dogovorita za pristojnost sodišča v državi, ki ni ne sedež posojilodajalca
ne prebivališče potrošnika, omogoča pa potrošniku večjo pravno varnost (npr. država
posojilodajalčevega premoženja, na katerega se lahko poseže v izvršbi).93
Tretja alineja pa se nanaša na možnost, ko razmerje dobi mednarodni element šele
naknadno. V primeru, da sta stranki ob sklenitvi pogodbe imeli stalno prebivališče v isti
državi in sta sklenili dogovor o pristojnosti, ta dogovor ostane v veljavi tudi, če se
potrošnik naknadno preseli v drugo državo. Pogoj, ki se zahteva je le, da je bil
prorogacijski dogovor veljavno sklenjen po notranjem pravu države.
92 Člen 17 Bruseljske uredbe I. 93 Rajko Knez, Dogovor o pristojnem sodišču v pogodbah s komitenti, Bančni vestnik, letnik 52, št. 12, leto 2003, str. 38.
36
Prav tako je v potrošniških pogodbah veljaven konkludenten dogovor o pristojnosti. V
kolikor ena stranka vloži tožbo pri nepristojnem sodišču, nasprotna stranka pa ne
ugovarja, je tak dogovor veljaven.
Določbe o prorogaciji vsebuje Bruseljska uredba I tudi v členu 23, kjer so urejena
vprašanja obličnosti. Za mandatorne pristojnosti, med katere spadajo tudi določbe o
pristojnosti za potrošnike, se upoštevajo formalni pogoji določeni v členu 23 (1), ki
določajo, da mora biti dogovor o pristojnosti sklenjen v pisni obliki ali potrjen v pisni
obliki, ali v obliki, ki je v skladu z ustaljeno prakso med strankama, ali v skladu z
mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankama ter so splošno priznani v
mednarodni trgovini.94
4.1.4.3.1 Prorogacija kot nepoštena pogodbena klavzula Potrošnik je v pravu Evropske unije poleg Bruseljske uredbe I varovan tudi s t. i.
splošnimi direktivami o varstvu potrošnikov, med katere spada Direktiva 93/13 o
nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13).95
Po Direktivi 93/13 je nepošteni pogoj tisti, ki ni vnesen v pogodbo sporazumno s strani
obeh strank (npr. formulirane pogodbe), je v neskladju z dobro vero in poštenjem, hkrati
pa povzroča znatno neravnotežje glede pravic strank in njihovih obveznosti iz pogodbe,
in to v škodo potrošnika.96 Po Bruseljski uredbi I bo prorogacijska klavzula, ki bo
določala pristojnost sodišča v kraju prodajalca, neveljavna. Če takšno prorogacijsko
klavzulo razlagamo v luči Direktive 93/13, lahko trdimo, da je le ta nepoštena, če
ustvarja znatno neravnotežje med pravicami strank v škodo potrošnika.97 To vprašanje
94 S pisno obliko se enačijo tudi vse komunikacije po elektronskih medijih, ki zagotavljajo trajen zapis dogovora (člen 23 (2) Bruseljske uredbe I). 95 Direktiva 93/13 z dne 5. april 1993, UL L 95, str. 228. 96 Člen 3 Direktive 93/13. 97 Rajko Knez, Dogovor o pristojnem sodišču v pogodbah s komitenti, Bančni vestnik, leto 2003, letnik 52, št. 12, str. 39.
37
je obravnavalo tudi Sodišče Evropske skupnosti v zadevi Oceano Grupo98, kjer je šlo za
vprašanje veljavnosti prorogacijske klavzule, po kateri je pristojno sodišče v kraju
sedeža prodajalca. Sodišče Evropske unije je odločilo, da je potrebno domače pravo
razlagati v luči prava Evropske unije ter klavzulo o prorogaciji sodišča, ki je
predvidevala pristojnost sodišča prodajalčevega sedeža, obravnavati kot nepošteno, če
ta povzroča znatno neuravnotežene pravice strank, ki izhajajo iz pogodbe in sicer v
škodo potrošnika. V tej luči je torej potrebno presojati vsako prorogacijsko klavzulo.99
Sodišče bo v postopku odločanja po uradni dolžnosti upoštevalo prorogacijo kot
nepošteno pogodbeno klavzulo, saj jo določa direktiva 93/13, ki je specialnejši akt kot
Bruseljska uredba I. Tudi preambula Direktive 93/13 določa, da je "kupce blaga in
storitev treba zaščititi pred zlorabo moči prodajalca ali ponudnika, zlasti pred
enostranskimi tipskimi pogodbami in nedovoljeno izključitvijo temeljnih pravic v
pogodbah". Po Direktivi 93/13 je torej določeno, da potrošnika zavezujejo le tisti
pogodbeni pogoji, s katerimi je bil seznanjen pred sklenitvijo pogodbe in ki niso
nepošteni. Potrošnik npr. lahko zaupa v dogovorjeno prorogacijsko klavzula, če pa
sodišče ugotovi, da je le ta nepoštena, jo kot tako upošteva, ne glede na to ali je
potrošnik temu ugovarjal, ali je bil pasiven, ali pa sploh ni odgovoril na tožbo.
98 Sodba C- 240/98, Oceano Grupo Editorial proti Rocio Murciano Quintero, ZOdl. 1998, str. I- 04941. 99 Rajko Knez, Dogovor o pristojnem sodišču v pogodbah s komitenti, Bančni vestnik, leto 2003, letnik 52, št. 12, str. 39.
38
4.2 ZAKON O MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU IN POSTOPKU
4.2.1 Splošno Medtem ko Bruseljska uredba I določa mejo svoje uporabe z izpolnjevanjem kriterijev
ratione materiae, ratione personae, ratione temporis in drugimi že naštetimi kriteriji, se
nacionalno pravo na področju mednarodnega zasebnega prava ne omejuje drugače, kot
da se uporabi le za primere z mednarodnim elementom. V kolikor določena zadeva torej
ne izpolnjuje pogojev uporabe, ki jih določa Bruseljska uredba I, moramo uporabiti
določila ZMZPP-ja.
Glede določb o mednarodni pristojnosti s področja potrošniških sporov, vsebuje
ZMZPP le eno določbo in sicer v drugem odstavku 52. člena.
4.2.2 Mednarodna pristojnost glede potrošnikov v ZMZPP-ju ZMZPP v drugem odstavku 52. člena določa, da se stranki ne moreta dogovoriti za
pristojnost tujega sodišča v sporih iz razmerij s potrošniki, če ima potrošnik, ki je
fizična oseba, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. V tem delu je torej ZMZPP še
ostrejši kot sama Bruseljska uredba I, saj ne omogoča prorogacijskega dogovora niti po
tem, ko je spor že nastal.100
Čeprav se na določbe o pristojnosti v ZMZPP-ju navezuje le en člen, se lahko smiselno
uporabi tudi določba 22. člena omenjenega zakona, ki sicer spada pod poglavje o
uporabi prava. V 22. členu ZMZPP sta namreč podani definiciji potrošniške pogodbe
(prvi odstavek 22. člena) ter potrošnika (drugi odstavek 22. člena). Tako definicija
potrošniške pogodbe kot definicija potrošnika, sta povzeti po Rimski konvenciji,
smiselno pa je zavzeti interpretacijo, da veljata tudi za razlago drugih določb ZMZPP,
100 Rajko Knez, Dogovor o pristojnem sodišču v pogodbah s komitenti, Bančni vestnik, leto 2003, letnik 52, št. 12, str. 40
39
kjer so omenjeni potrošniki in potrošniške pogodbe, torej tudi za poglavje o pristojnosti
in drugi odstavek 52. člena ZMZPP.
Dogovori strank v potrošniških razmerjih so torej tudi v ZMZPP-ju zelo omejeni. Tako
kot ni možen dogovor o pristojnosti tujega sodišča (če ima potrošnik stalno prebivališče
v Republiki Sloveniji) tako stranki tudi nimata proste izbire glede dogovora o izbranem
pravu. V nadaljevanju bomo namreč videli, da stranki kljub dogovorjenemu pravu ne
moreta izključiti kogentnih določb o potrošnikovih pravicah, ki mu jih daje pravo
potrošnikovega stalnega prebivališča (peti odstavek 22. člena ZMZPP).
40
5. VARSTVO POTROŠNIKA V KOLIZIJSKEM PRAVU
5.1. RIMSKA KONVENCIJA IN UREDBA RIM I
Evropska unija si močno prizadeva k poenotenju101 pravnih redov držav članic. Da bi
prišli do popolnega poenotenja, je potrebno uskladiti pravne ureditve držav članic, ki pa
se med seboj razlikujejo zaradi različnih zgodovinskih, kulturnih in socioloških
pogojev, v katerih so nastajali.
Sprejem Rimske konvencije leta 1980 je potrebno šteti za enega izmed poizkusov
poenotenja kolizijsko- pravnih predpisov na področju mednarodnega zasebnega prava.
Njeno sprejetje ni bil poizkus poenotenja zasebnega prava na globalni ravni, ampak
nadaljnji korak k enotnemu zasebnemu pravu in postopku znotraj Evropske unije.102
Zaradi velikega razvoja na nekaterih pravnih področjih, predvsem na področju
potrošniškega, zavarovalniškega in transportnega prava, so se pojavile težnje k
modernizaciji Rimske konvencije.103 Rimska konvencija kot mednarodna pogodba, je
bila zato spremenjena v instrument Skupnosti, tj. uredbo Rim I. Le ta se uporablja
neposredno v vseh državah članicah, razen za Dansko, pozitivne učinke pa ima tudi na
uporabo in interpretacijo pri Sodišču Evropske unije, s katero je le-to dobilo temelj za
identično interpretacijo vseh pravnih instrumentov Evropske unije na področju
mednarodnega zasebnega prava.104
101 Poenotenje prava med državami skuša Evropska unija doseči z unifikacijo, kar omogočajo uredbe, katerih lastnost je, da so neposredno uporabne v vseh državah članicah Evropske unije. 102Konrad Plauštajner, Modernizacija rimske konvencije o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih, Odvetnik, št. 20, oktober 200, str. 4 (v nadaljevanju K. Plauštajner). 103 Vir: http://www.uvp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11996/5361 (26.8.2010) 104 K. Plauštajner, n.d., str. 5.
41
5.1.1 Poenotenje kolizijskega prava na ravni Evropske unije
5.1.1.1 Rimska konvencija Rimska konvencija je bila sprejeta 19. junija 1980 v Rimu, s podpisom Belgije,
Francije, Irske, Italije, Luksemburga in ZR Nemčije, v veljavo pa je stopila leta 1991,
ko jo je skladno z določilom njenega prvega odstavka člena 29, ratificirala sedma
država članica, to je bila Irska. Čeprav je bila sklenjena med državami članicami
Evropske unije, ni del prava Evropske unije, temveč predstavlja mednarodnopravni
dogovor med državami članicami Evropske unije.105 V Sloveniji se je Rimska
konvencija uporabljala od 1. 6. 2006, pred tem, pa je bila velika večina njenih določb
povzetih v ZMZPP-ju iz leta 1999.
Glavni namen konvencije je nevtralizirati učinke »forum shoopinga«, ki ga omogočajo
tako Bruseljska pravila o pristojnosti kot tudi nacionalna pravila.106 Kljub možnosti
izbire sodišča s strani strank, morajo sodišča uporabljati ista kolizijska pravila. Čeprav
konvencija kot taka ni del zakonodaje Evropske unije v ožjem pomenu, je na podlagi
posebnih protokolov107 predmet avtoritativne razlage s strani Sodišča Evropske unije.108
Določbe, da Sodišče Evropske unije lahko razlaga konvencijo, so začele veljati šele 1.
avgusta 2004, zato tudi še ni prineslo veliko sodnih odločb, številna sodna praksa pa
izhaja iz nacionalnih sodišč držav članic. Le tem je Sodišče Evropske unije na razpolago
in jim nepristransko odgovarja na zastavljena vprašanja. V okviru te pristojnosti razlage
kolizijsko pravnih konvencij, Sodišče Evropske unije ne nastopa kot organ EU, temveč
kot skupni pravosodni organ, katerega obseg in način dela je določen v sporazumu, ki je
podpisan s strani držav članic.109
105 Geč- Korošec Miroslava, Knez Rajko, Rimska konvencija EU o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih in njen pomen za Republiko Slovenijo, PF, Maribor 1994, str. 17. 106 M. Bogdan, n.d., str. 115. 107 Pristojnost Sodišča Evropske unije za odločanje o razlagi Rimske konvencije je predvideval Prvi protokol. Drugi protokol pa je prenašal določene pristojnosti za razlago konvencije na Sodišče Evropske Unije (takrat še Sodišče evropske skupnosti). Vir: predavanje Claudije Rudolf na Mariborski pravni fakulteti: www.pf.uni-mb.si/.../claudia_rudolf_-_rimska_konvencija_21.4.07.pdf 108 M. Bogdan, n.d., str. 115. 109 Rajko Knez, Mednarodno zasebno pravo, Pravna praksa, letnik 1994, št. 310, str. 38.
42
Področje uporabe Rimske konvencije je zapisano v členu 1, ki določa, da se pravila
Rimske konvencije uporabljajo za pogodbena razmerja v vseh primerih, ko je treba
izbrati med pravi več držav, torej za pogodbena razmerja z mednarodnim elementom.
Konvencija ne vsebuje opredelitve »pogodbene obveznosti«, vendar se zdi, da je
obsežna razlaga tega pojma namenjena tudi vključitvi enostranskih obveznosti, kot sta
kavcija in darovanje.110 Materialni kriterij uporabe v členu 1, pa vsebuje tudi izjeme v
katerih se Rimska konvencija ne uporablja. To so področja, ki kljub temu, da vsebujejo
tudi pogodbena obveznostna razmerja, že po svoji naravi zahtevajo drugačno
kolizijskopravno ureditev (npr. obligacijska razmerja v zvezi s pravicami in
obveznostmi iz družinskih razmerij, arbitražni dogovori, pogodbena razmerja iz
dednega prava, zakonska in družinska razmerja).
Kolizijska pravila Rimske konvencije se uporabljajo, brez zahtev vzajemnosti v zvezi z
vsakim pravnim sistemom na svetu, ne glede na to ali gre za pravo države pogodbenice
ali ne (člen 2 Rimske konvencije). Ozemeljske meje področja konvencije so tako
pomembne le za ugotovitev, ali so sodišča držav zavezana k uporabi konvencije, ne pa
za odločanje ali je konvencijo treba uporabiti v zvezi z nekim tujim pravom. Konvencija
je celovita in ne dopušča prostora za avtonomne nacionalne kolizijske norme držav
pogodbenic.111
Pred pričetkom veljavnosti uredbe Rim I se je v Sloveniji za pogodbena razmerja z
mednarodnim elementom uporabljala Rimska konvencija, v kolikor so bili torej
izpolnjeni časovni kriterij, materialni kriterij ter dejstvo, da ne obstaja pravni akt
Evropske unije, ki bi imel prednost pred uporabo Rimske konvencije.
Pri ugotavljanju časovnega kriterija sta pomembna dva časovna mejnika. Prvi je
datum, ko je Rimska konvencija začela veljati, tj. 1.4.1991, drugi pa je datum začetka
uporabe za Slovenijo, tj. 1.6.2006. Z razliko od Bruseljske uredbe I (in tudi Bruseljske
konvencije) je za presojo uporabe Rimske konvencije pomemben čas sklenitve
pogodbe. Tako izrecno določa tudi člen 17 Rimske konvencije.
110 M. Bogdan, n.d., str 117. 111 M. Bogdan, n.d., str. 117.
43
Glede materialnega kriterija Rimska konvencija določa, da se uporabljala za vsa
obligacijska razmerja v primerih, ko je bilo potrebno izbrati med pravi več držav (člen
1), razen za:
• zadeve glede statusa, pravne ali poslovne sposobnosti fizičnih oseb,
• pogodbena obligacijska razmerja v zvezi z oporokami in dedovanjem,
premoženjskimi razmerji med zakoncema, pravicami in obveznostmi iz
družinskih razmerij,
• obveznosti iz menic, čekov in zadolžnic,
• arbitražne dogovore in dogovore o izbiri sodišč,
• vprašanja o zastopstvu,
• ustanovitev »trustov«,
• dokaze in postopek.
Rimska konvencija velja za posamezno državo podpisnico, ko jo le ta ratificira, sprejme
ali jo pozneje odobri. V kolikor časovni in materialni kriterij dopuščata uporabo Rimske
konvencije, je treba presoditi še prednost uporabe drugih pravnih aktov. Člen 20
Rimske konvencije določa, da določbe konvencije ne vplivajo na uporabo določb v
aktih institucij Evropske unije ali nacionalnih zakonih za izvajanje teh aktov, ki
določajo pravila za izbiro prava za pogodbena obligacijska razmerja. Prav tako Rimska
konvencija ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so prav
tako podpisnice Rimske konvencije (člen 21 Rimske konvencije).
Rimska konvencija vsebuje posebne določbe o potrošniških pogodbah v členu 5.
Nekatere določbe teh pogodb so vsebovane tudi v členu 9 (5) Rimske konvencije glede
formalne veljavnosti potrošniških pogodb ter v posameznih direktivah Evropske unije.
5.1.1.2 Uredba Rim I Uredba Rim I je nadomestila Rimsko konvencijo, v veljavi pa je od 17. decembra 2009
(ratione temporis). Spremembe so bile potrebne predvsem zaradi povečanja pravne
varnosti in predvidljivosti ter zaradi zagotovitve konsistentnosti z drugimi
zakonodajnimi akti Evropske unije. Uredba Rim I se uporablja za pogodbena
44
obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah v primerih kolizije med zakoni
več držav (ratione materiae). Ne uporablja se zlasti v davčnih, carinskih in upravnih
zadevah ter v zadevah naštetih v členu 1 (2) uredbe Rim I. V uvodni izjavi 7 uredbe
Rim I je navedeno, da morata biti »vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe«
skladni z Uredbo št. 44/2001 (tj. Bruseljsko uredbo I). Zato mora biti Sodišče Evropske
unije še posebej pozorno, da pri razlagi pojmov ne nasprotuje smislu in namenu uredbe
Rim I.112
Temeljno načelo avtonomije volje pogodbenih strank, v skladu s katerim lahko stranke
same izberejo merodajno pravo ostaja tudi v uredbi Rim I. Če stranki prava ne izbereta,
splošno pravilo določa, katero pravo je potrebno uporabiti. Pri nekaterih pogodbah, npr.
potrošniških, pa veljajo določene posebnosti, ki bodo predstavljene in analizirane v
nadaljevanju.
Uredba Rim I je v celoti zavezujoča in se uporablja v vseh državah članicah, razen za
Dansko (46 uvodna izjava uredbe Rim I). Njena pravila prevladajo nad nacionalnimi
predpisi, ki urejajo isto vsebino, v Sloveniji torej nad določbami ZMZPP-ja, ki urejajo
to tematiko.
5.1.2 Primerjava Rimske konvencije in Rimske uredbe
5.1.2.1 Svoboda izbire - člen 3 Pogodbeni stranki lahko v okviru svoje avtonomije izbereta pravo, ki naj bi veljajo za
njuno pogodbeno razmerje. To imenujemo kolizijska avtonomija, ki strankama
omogoča izbiro določenega prava, ki obsega tako dispozitivne kakor tudi kogentne
norme tako izbranega prava.113 Rimska konvencija vsebuje to določilo v členu 3 (1),
kjer tudi določa, da mora biti izbira prava izražena izrecno ali mora z zadostno
112 Glej: sklepni predlogi generalne pravobranilke Verice Trstenjak v zadevi C- 585/08, Pammer in v zadevi C-144/09, Alpenhof, odst. 72 in 73. 113 Miroslava Geč- Korošec, Pogodbeni statut in sodobne oblike pogodb, Podjetje in delo, št. 5, leto 1995, str. 671.
45
gotovostjo izhajati iz določil pogodbe ali iz okoliščin primera. Takšna izbira se
predpostavlja, če se z dovolj zanesljivo gotovostjo ali iz okoliščin primera da ugotoviti
izbrano pravo. Izražena mora torej biti realna volja pogodbenih strank.
Rimska konvencija je v členu 3 (3) uvedla kompromis med strogim načelom, da naj se
pri notranje- pravnih razmerjih ne omogoči izbire tujega prava in med nasprotnim
stališčem, ki široko omogoča neomejeno uporabo tujega prava tudi v takšnih pravnih
razmerjih. Iz člena tako izhaja, da tudi v primerih, pri katerih v trenutku izbire prava
razmerje ne pomeni razmerja s tujim elementom, temveč se dotika samo ene države,
lahko pogodbeni stranki izbereta pravo druge države. Popolna avtonomija pa je omejena
s tem, da kogentne (zavezujoče) pravne norme države, v kateri nastopajo vsi elementi
dejanskega stanja, niso prizadete s pravom, ki so si ga pogodbene stranke izbrale.
Podobno kolizijsko pravilo zasledimo tudi v Direktivi št. 97/7/ES o varstvu potrošnikov
pri prodaji na daljavo114 (v nadaljevanju Direktiva 97/7), ki v členu 12 (2) določa, da
potrošnik ne sme izgubiti varstva, ki mu ga nudi Direktiva 97/7, s pogodbeno izbiro
prava države nečlanice, kadar ima pogodba tesno zvezo z ozemljem ene ali več držav
članic.115 Takšna kolizijska pravila so prisotna tudi v členu 6 (2) Direktive št. 93/13, v
členu 7 (2) Direktive št. 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z
njim povezanih garancij,116 (v nadaljevanju Direktiva 1999/44) ter v členu 12 (2)
Direktive št. 2002/65 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo117 (v
nadaljevanju Direktiva 2002/65).
Strokovnjaki za mednarodno zasebno pravo sicer dopuščajo možnost, da si stranki
določita uporabo več pravnih redov za različne dele njunega dogovora. Z ozirom na že
obravnavano tematiko mednarodne pristojnosti, naj poudarimo, da takšen dogovor za
določitev več pristojnih sodišč za posamezne dele pogodbe, ni mogoč. Glede na
teoretično možnost dogovora več različnih prav, pa je ta možnost ostala vključena tudi v
114 Direktiva št. 97/7, UL L 144, z dne 4.6.1997, str.319. 115 Damjan Možina, Internet in varstvo potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu, Pravnik, št. 4-5, leto 2000, str. 344. 116 Direktiva št. 1999/44, UL L 171, z dne 7.7.1999, str. 223. 117 Direktiva št. 2002/65 UL L 271, z dne 9.10.2002,str.321.
46
uredbi Rim I: »pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporabi za
pogodbo v celoti ali le za njen del«.118
Člen 3 po Rimski konvenciji ni ustvarjal težav, zato je tudi v uredbi Rim I po vsebini
ostal nespremenjen.
Glede izbire prava v potrošniških pogodbah velja tako za Rimsko konvencijo kot za
uredbo Rim I, da stranki lahko izbereta pravo, ne more pa njuna izbira potrošniku
odvzeti varstva, ki mu je dano s predpisi države njegovega običajnega prebivališča.119
5.1.2.2 Pravo, ki se uporabi, če stranki ne izbereta prava - člen 4 Člen 4 Rimske konvencije določa, katero pravo naj se uporabi, če ga pogodbeni stranki
nista izbrali in ga tudi na okoliščine, navedene v členu 3 Rimske konvencije, ni mogoče
ugotoviti. V tem primeru se po členu 4 (1) Rimske konvencije uporabi pravo tiste
države, s katero ima to pogodbeno razmerje najtesnejšo zvezo (lex connexitatis).
Pogodba je lahko v posameznih delih v najtesnejši zvezi z več pravnimi redi, zato se
lahko izjemoma za posamezni del uporabi pravo druge države.
Domneva se, da je pogodba najtesneje povezana z državo, v kateri ima stranka, ki mora
za posamezno pogodbo opraviti karakteristično izpolnitev, svoje običajno prebivališče
(člen 4 (2) Rimske konvencije). Domneva pa ne velja za pogodbe o nepremičninah, saj
je eksplicitno določeno, da se v takem primeru uporabi pravo kraja kjer nepremičnina
leži, ter v primeru prevoznih pogodb, ko se domneva po členu 4 (2) Rimske konvencije
prav tako ne upošteva.
Tudi v teh primerih, pa se pravo določeno po teh določilih ne uporabi, če je iz okoliščin
primera razvidno, da je pogodba tesneje povezana s pravom kakšne druge države.
118 Člen 3 (1) uredbe Rim I. 119 Člen 5 (2) Rimske konvencije in člen 6 (2) uredbe Rim I.
47
V predlogu uredbe Rim I120 so zapisali, da bi za okrepitev pravne varnosti preproste
domneve morali pretvoriti v trdna pravila. V primeru neizbire prava s strani pogodbenih
strank, je najbolje če so pravila čim natančnejša in čim bolj predvidljiva. Zato so
snovalci uredbe Rim I v členu 4 (1) zapisali seznam različnih vrst pogodb, za katere
glede na povezovalne dejavnike v vsaki vrsti pogodbi, hitro in trdno izberemo primerno
pravo. Omenjena pravila od a - h, bodo nedvomno zagotavljala več predvidljivosti za
stranke kot pri istoimenskem členu v Rimski konvenciji. Problem pa se lahko pojavi pri
kategorizaciji, saj lahko pogodba pade pod dve ali več tarifnih številk. Člen 4 (2) uredbe
Rim I zato določa, da se v takem dvomu uporabi pravo države, v kateri ima običajno
prebivališče pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno
izpolnitev. Prav tako se ta določba uporabi, če pogodba sploh ne pade pod določbe iz
»seznama«.
Tako kot v Rimski konvenciji tudi v uredbi Rim I velja, da se, če je pogodba v tesnejši
zvezi z drugo državo, uporabi pravo te države (člen 4 (3) uredbe Rim I).
Če pa prava ne moremo določiti niti po »seznamu« niti po običajnem prebivališču
stranke, moramo uporabiti pravo države, s katero je pogodba v najtesnejši zvezi (člen 4
(4) uredbe Rim I).
5.1.3 Potrošniške pogodbe
5.1.3.1 Člen 5 Rimske konvencije Namen člena 5 Rimske konvencije je zaščititi šibkejšo stranko v potrošniški pogodbi (z
mednarodnim elementom), pred uporabo potencialno neugodnih zakonov.
Po členu 5 (1) Rimske konvencije velja določilo za pogodbe o dobavi premičnih stvari
ali o opravljanju storitev. Izpolnjena pa morata biti pogoja, da to pogodbo sklepa
potrošnik, ter da jo sklepa izven svoje gospodarske oz. poklicne dejavnosti. Temu
120 Vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52005PC0650:SL:NOT (8.9.2010)
48
določilu lahko podvržemo tudi pogodbo o financiranju takšne dobave ali storitve.
Snovalci so se bolj posebnim pojmovanjem potrošniške pogodbe namenoma izognili, da
bi preprečili morebitna ne-sovpadanja z nacionalnimi pomeni. Člen 5 Rimske
konvencije velja za pogodbe, katerih predmet je dobava blaga ali storitev za namen
osebe, ki je izven njenega poslovanja ali poklica, kot tudi pogodbe za zagotavljanje
kreditov.121 Čeprav v določbi ni eksplicitno navedeno, pa velja, da potrošniško pogodbo
lahko pojmujemo kot tako le, če je potrošnik to pogodbo sklenil z ponudnikom, ki
deluje v okviru svoje poklicne dejavnosti. To pomeni, da pogodba sklenjena med dvema
osebama, ki delujeta izven svoje poklicne dejavnosti, ni vključena v tej določbi. Kljub
temu pa člen 5 Rimske konvencije izjemoma velja tudi za pogodbe med posamezniki,
npr., če stranka, ki prodaja blago ali opravlja storitev, namerno ali iz malomarnosti
ustvarja takšen vtis, kot da ravna v skladu s svojo poslovno ali strokovno
usposobljenostjo. Na drugi strani, člen 5 Rimske konvencije ne velja za potrošnika, ki je
zavedel ponudnika, kateri je v dobri veri sklepal z njim pogodbo misleč, da je stranka
prav tako poslovnež. V kolikor se člen 5 Rimske konvencije ne uporabi, je pravo
potrebno določiti po splošnih pravilih zajetih v členih 3 in 4 Rimske konvencije.
Potrošnika je predvsem potrebno zavarovati pred neugodno uporabo avtonomije
strank.122 Člen 5 Rimske konvencije določa, da izbira prava s strani pogodbenih strank
ne odvzame potrošniku varstva, ki mu ga zagotavljajo obvezni predpisi prava države
njegovega običajnega prebivališča. Nadalje je pogodba v odsotnosti avtonomije strank,
podvržena pravu države običajnega potrošnikovega prebivališča (člen 5 (3) Rimske
konvencije). To ni domneva temveč dokončno kolizijsko pravilo, ki ga ni mogoče
razveljaviti z dokazovanjem, da je pogodba v tesnejši zvezi z drugo državo.123 Stalno
prebivališče morda ni nujno najbolj ugodno za potrošnika kot pa pravo nasprotne
stranke, je pa običajno pomembna prednost, da je sposoben slediti pravnemu sistemu, ki
ga pozna, ki je zapisan v jeziku, ki ga razume in v zvezi s katerim lahko najlažje pride
do strokovnih nasvetov. Glede člena 5 Rimske konvencije moramo smiselno razumeti,
da ima v mislih potrošnikovo običajno prebivališče v trenutku sklenitve pogodbe, ter da
poznejše spremembe prebivališča potrošnika nimajo vpliva.
121 M. Bogdan, n.d., str. 130. 122 M. Bogdan, n.d., str. 130. 123 M. Bogdan, n.d., str. 131.
49
Potrošniško varstvo pa bi bilo neprimerno širiti na vse potrošnikove pogodbe (npr.
potrošnik iz Španije bi na izletu po Švedski tam kupil neko stvar), zato člen 5 (2)
Rimske konvencije navaja njegovo uporabo le v treh primerih:
• če sklenitev pogodbe izhaja iz posebne ponudbe naslovljenega na potrošnika v
državi njegovega stalnega prebivališča ali reklame v tej državi, in je potrošnik v
tej državi opravil vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe
Prva alineja je izpolnjena, v kolikor gre za sklenitev pogodbe na podlagi oglaševanja oz.
ponudbe v potrošnikovi državi stalnega prebivališče, oglaševanje pa je bilo izvedeno
preko pošte, s prodajo od vrat do vrat, z oglaševanjem v tisku in katalogih, na radiu,
televiziji ali v kinematografih. Iz besedila sicer ni razvidno, da mora biti takšno
oglaševanje usmerjeno v potrošnikovo običajno prebivališče, vendar lahko razumemo,
da tudi posredno oglaševanje lahko doseže državo potrošnikovega običajnega
prebivališča, nepredvidljivo objavo oz. oglaševanje pa je težko dokazati. Potrošnik mora
v državi svojega običajnega prebivališča opraviti vsa dejanja za sklenitev pogodbe, med
drugim ukrepe pisanja in vse ukrepe, ki nastanejo kot posledica ponudbe oz.
oglaševanja.124
• če pogodbena stranka ali njen zastopnik prevzame potrošnikovo naročilo v
državi potrošnika
Druga alineja je namenjena za primere, v katerih potrošnik pošlje naročilo tujemu
podjetju, ki se predstavlja na sejmu ali razstavi v potrošnikovi državi običajnega
prebivališča ali pa ima v tej državi tuje podjetje podružnico ali agenta, ni pa bilo
izvedeno posebno oglaševanje oz. ponudba. Ta alineja se uporabi tudi, če agent nekega
podjetja pride v državo potrošnikovega stalnega prebivališča z namenom, da bo prevzel
potrošnikovo naročilo, kakor tudi v primeru, ko je podjetje dalo ponudbo, agent tega
podjetja pa je nato odšel v potrošnikovo državo, da bi to prejel sprejem te ponudbe. Če
124 Peter Kaye, The new international law of contract of the european community, Dartmouth, s.l., 1993, str. 216 (v nadaljevanju P. Kaye).
50
pa je potrošnik na ponujeno ponudbo odgovoril tako, da je svoje naročilo poslal v
državo ponudnika, je varovan po prvi alineji člena 5 Rimske konvencije.125
• če gre za pogodbo o prodaji stvari in je potrošnik potovali iz njegove države v
drugo državo, kjer je oddal svoje naročilo, pod pogojem, da je potrošnikovo
potovanje organiziral prodajalec, da bi ga spodbudil k nakupu.
Tretja alineja zajema posebne primere čezmejnih izletov za namen prodaje, ko npr.
lastnik trgovine v državi A organizira enodnevne izlete za potrošnike iz države B, z
namenom, da bi pri njem kupili blago. Poudariti je potrebno, da organizator v tem
primeru ni nujno prevoznik, prevozna pogodba v tem primeru pa je izključena iz
varstvenih določb po členu 5 (4) (a) Rimske konvencije.126
Glede tistih potrošniških pogodb, ki jih ne zajema člen 5 (2) Rimske konvencije, je v
praksi uporaben člen 6 (2) Direktive 93/13. Direktiva se namreč nanaša na celoto
pogodb, ki jih potrošnik sklene z prodajalcem oz. ponudnikom. V primeru, da potrošnik
sam v svoji državi ni izvedel potrebnih korakov za sklenitev pogodbe, mu člen 6 (2)
Direktive 93/13 omogoča, da kljub uporabi dogovorjenega pogodbenega prava države
nečlanice, ne izgubi varstva, ki mu ga zagotavlja navedena Direktiva.127 Člen 6 (2)
Direktive 93/13 torej ščiti pred učinki pravnih sistemov držav nečlanic, ki jih izbereta
stranki, ne ščiti pa pred učinki pravnega sistema države nečlanice, ki se ga uporabi za
pogodbo v odsotnosti izbire prava. Pogoj, ki ga določba postavlja je le, da je pogodba
tesno povezana z ozemljem države članice. Tu se določba tudi razlikuje od pravil v
Rimski konvenciji. Le ta namreč dovoljuje uporabo kateregakoli prava, četudi ni
objektivne povezave s strankami ali aktivnostmi iz pogodbe. Nasprotno pa se uporaba
Direktive 93/13 nanaša le na pogodbe, ki so tesno povezane z ozemljem držav članic.
Varstvo po členu 5 (2) Rimske konvencije je torej manj obsežno kot tisto v členu 6 (2)
Direktive 93/13, ki se nanaša na celoto pogodb, ki jih potrošnik sklene z prodajalcem
oz. ponudnikom.128 Tudi pogoji v Rimski konvenciji (člen 5 (2)) so strožji kot edini
125 P. Kaye, n.d., str. 217. 126 P. Kaye, n.d., str. 218. 127 M. Bogdan, n.d., str. 155 128 Sodba C- 70/03, Komisija proti Španiji, ZOdl 2003, str.1.
51
pogoj v navedeni Direktivi, ki zahteva le to, da je »pogodba tesno povezana z ozemljem
držav članic«. Mednarodno zasebna pravila, ki se pojavljajo v omenjeni Direktivi niso v
skladu z Rimsko konvencijo, vse to pa ustvarja tveganja za morebitne izvršitvene
težave.129
Prevozne pogodbe in pogodbe o storitvah, ki se za potrošnika opravijo izven države
njegovega običajnega prebivališča, so po členu 5 (4) Rimske konvencije izključene.
Med prevozne pogodbe ne spada pogodba o paketnem potovanju, ki kombinira
potovanje in namestitev (člen 5 (5) Rimske konvencije). Razlaga kombinacije prevoza
in nastanitve pa ni povsem brez težav. Pripravljavci so imeli težave pri opredeljevanju
pojma »paketno potovanje«, zato so se omejili na glavne elemente, kot je vrsta
pogodbe, dvome pa so prepustili v odločanje Sodišču Evropske unije.130 Rimska
konvencija torej v členu 5 (5) določa enako izjemo kot člen 15 (3) Bruseljske uredbe I.
Uporaba istopomenskega izrazoslovja v Rimski konvenciji in v pozneje sprejeti
Bruseljski uredbi I kaže na zakonodajalčev namen, da je potrebno pojem »pogodbe, po
katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve« v okviru obeh predpisov
razlagati enako.131
5.1.3.2 Člen 6 uredbe Rim I
Že v uvodni izjavi uredbe Rim I je navedeno, da bi moralo kolizijsko pravo, kar se tiče
potrošniške pogodbe, omogočati zmanjšanje stroškov reševanja sporov, ki so večinoma
spori majhne vrednosti in upoštevati razvoj tehnik prodaje na daljavo.
Člen 6 (1) uredbe Rim I definira potrošnika kot fizično osebo, ki sklepa pogodbo z
osebo, ki opravlja poslovno oz. poklicno dejavnost. Podjetnik mora izvajati svoje
dejavnosti v državi potrošnikovega običajnega prebivališča ali kakorkoli svojo
129 M. Bogdan, n.d., str. 155. 130 P. Kaye, n.d., str. 207. 131 Sklepni predlogi generalne pravobranilke Verice Trstenjak v zadevi C- 585/08, Pammer in v zadevi C-144/09, Alpenhof, paragraf 47.
52
dejavnost usmerjati v to državo. Seveda mora pogodba spadati pod okvir te dejavnosti.
Z razliko od člena 5 (1) Rimske konvencije je v uredbi Rim I eksplicitno določeno, da je
potrošnik fizična oseba. Prav tako je določba v uredbi natančna, da je potrošniška
pogodba tista, pri kateri bo ne- potrošniška stranka delovala v okviru svoje poklicne
dejavnosti.132 Pojem potrošnika ima torej enak pomen tako v uredbi Rim I kot v
Bruseljski uredbi I, saj je v obeh določeno, da je potrošnik oseba, ki sklepa pogodbo
izven njegove poklicne oz. pridobitne dejavnosti.
Iz dejstva, da je pogodba sklenjena med potrošnikom in trgovcem, izhajata dve
posledici. V kolikor ni izrecno ali implicitno izbrano pravo, se bo po členu 6 (1) uredbe
Rim I pogodba v določenih okoliščinah obravnavala po pravu države običajnega
prebivališča šibkejše stranke. Po členu 6 (2) uredbe Rim I, pa lahko stranki izbereta
pravo, izbira pa ne sme odvzeti varstva, ki mu ga dajejo pravila v državi njegovega
stalnega prebivališča. Okoliščine določene za namene člena 6 (1) in 6 (2) uredbe Rim I,
so torej naslednje:
a) če opravlja svojo poklicno ali gospodarsko dejavnost, v državi kjer ima
potrošnik svoje stalno prebivališče
b) če usmerja svojo poklicno ali gospodarsko dejavnost v to državo ali v več držav,
vključno s to državo in pade pogodba pod okvir te dejavnosti.
Komisija je odločila, da uredba Rim I, kolikor bo to dopustno, ne bo spreminjala obsega
Rimske konvencije. To je tudi razvidno iz tega, da nove okoliščine naštete v členu 6 (1)
uredbe Rim I vključujejo okoliščine iz člena 5 (2) Rimske konvencije.
Uporaba člena 6 (1) (a) uredbe Rim I, ko trgovec opravlja svojo dejavnost v državi
potrošnikovega stalnega prebivališča, ne bi smela povzročati težav pri interpretaciji.
Vedeti je potrebno, da ta zahteva vsebuje, med drugimi situacijami, tudi situacijo
specificirano v členu 5 (2) Rimske konvencije, ko trgovec prejme potrošnikovo naročilo
v državi potrošnikovega prebivališča.
132 Tu je uredba Rim I bolj podobna določbi 15 (1) Bruseljske uredbe I kot pa Rimski konvenciji.
53
Člen 6 (1) (b) uredbe Rim I je v svojem obsegu širši kot po Rimski konvenciji. Določba
je namenjena, da so v okvir člena 6 uredbe Rim I, zajete tudi pogodbe sklenjene preko
interneta t.i. pogodbe na daljavo. Glede na široko besedilo novega člena 6 (1) (b) je
pomembno, da se preveri omejitve njegovega področja uporabe, zato bo koristno
upoštevati sodno prakso o členu 15 (1) (c) Bruseljske uredbe I, člena 5 (2) Rimske
konvencije in člena 13 Bruseljske konvencije.
Če okoliščine po členu 6 (1) in (2) uredbe Rim I niso izpolnjene, člen 6 (3) uredbe Rim
I določa, da naj pravo, ki se uporabi določita člena 3 in 4 uredbe Rim I.
Medtem ko Rimska konvencija velja le za pogodbe, ki so eksplicitno naštete v členu 5
(1), uredba Rim I zajema vse pogodbe sklenjene med potrošniki in stroko, razen tistih
izvzetih po členu 6 (4). Člen 6 (4) uredbe Rim I namreč določa pet izjem (a-e), po
katerih se uredba Rim I ne uporabi. S tem so se snovalci odzvali na težave, ki so se
pojavile glede seznama pogodb določenega v Rimski konvenciji. Prvi dve (pogodbe o
opravljanju storitev izven države potrošnikovega prebivališča in prevozne pogodbe) je
vsebovala že Rimska konvencija. Preostale tri pa so nove. Najpomembnejše izključitve
se nanašajo na finančne sektorje, saj so zajete že v Direktivi št. 2004/39 o trgih
finančnih instrumentov.133
Uredba Rim I je torej razširila domet pogodb za katere se lahko uporabijo določbe, ki
varujejo potrošnika. Prevozne pogodbe iz tega odseka je izključevala že Rimska
konvencija, uredba Rim I pa je naredila še korak dlje. Pogodbe o paketnih potovanjih
namreč razlaga po Direktivi 90/314. Seveda je vedno potrebno upoštevati kontinuiteto
pri razlagi med Rimsko konvencijo in uredbo Rim I, ter zahtevo po enotni razlagi med
Bruseljsko uredbo I in uredbo Rim I.
133 Direktiva 2004/39, UL L 145, z dne 30.4.2004, str. 263.
54
5.2 SLOVENSKA ZAKONODAJA IN EVROPSKO KOLIZIJSKO PRAVO POTROŠNIKOV
Tudi Republika Slovenija ima svoja nacionalna kolizijska pravila, zbrana v ZMZPP- ju,
ki je najpomembnejši vir za pogodbena obligacijska razmerja z mednarodnim
elementom in za določanje pogodbenega statuta.134 Zakon je bil povzet po Rimski
konvenciji. S pričetkom veljave uredbe Rim I, njena pravila - kot že pravila Rimske
konvencije - prevladajo nad nacionalnimi predpisi, ki urejajo isto vsebino (če so seveda
izpolnjeni pogoji njene uporabe), torej tudi nad nekaterimi deli ZMZPP-ja.
5.2.1. Avtonomija volje strank
ZMZPP določa, da se za pogodbe uporabi pravo, ki sta si ga stranki sami izbrali, razen,
če sam zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. Volja strank o izbranem
pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil
ali drugih okoliščin (19. člen). Uredba Rim I v členu 3 o svobodi izbire sicer navaja
izraz »jasno izhajati«, vsekakor pa lahko trdimo, da je izraz »nedvoumno izhajati« v
ZMZPP-ju vsebinsko primeren. Veljavnost pogodbe o izbiri prava se presoja po
izbranem pravu, v kolikor pa stranki nista izbrali prava, se uporabi pravo, s katerim je
razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotijo na drugo
pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki
je zavezana opraviti, za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oz.
sedež (20. člen ZMZPP).
5.2.2 Potrošniške pogodbe
ZMZPP je bil ob sprejetju prilagojen evropski ureditvi, zato je v osnovi uveljavljal enak
mehanizem kolizijskega varstva potrošnikov kot Rimska konvencija. Člen 22 ZMZPP je
134 Miroslava Geč- Korošec, Pogodbeni statut in sodobne oblike pogodb, Gospodarski vestnik, št. 5, letnik1995, str. 671
55
tako zelo podoben členu 5 Rimske konvencije, čeprav vsebuje tudi nekatere razlike.
Potrošnik je po slovenskem zakonu opredeljen kot oseba, ki pridobiva stvari, pravice in
storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v lastnem gospodinjstvu (drugi
odstavek 22. člena ZMZPP). Takšna definicija ustreza pojmu potrošnika v ZVPot.
Menimo, da je definicija po našem zakonu ustreznejša, saj je z uporabo kriterija
pretežne zasebne uporabe jasnejša, kot pa definicija po Rimski konvenciji, ki težje
razmejuje med zasebnim in poklicnim namenom ter se mora zato opirati na sodno
prakso.135
Za potrošniško pogodbo se po ZMZPP- ju šteje pogodba o prenosu premičnin ali pravic
na potrošnika ter pogodba o opravljanju storitev potrošniku (prvi odstavek 22. člena
ZMZPP). Določba je prenesena iz člena 5 (1) Rimske konvencije.
Tudi četrti odstavek 22. člena ZMZPP povzema pogoje po členu 5(2) Rimske
konvencije oz. po členu 6(1) uredbe Rim I ki morajo biti izpolnjeni, da se za
potrošniško pogodbo uporabi pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
Področje uporabe določa z dejavniki kot so dejanja potrebna za sklenitev pogodbe (npr.
podpis pogodbe v potrošnikovi državi), prejem naročila v tej državi ter sklenitev
pogodbe v drugi državi, potovanje za njeno sklenitev pa je bilo organizirano s strani
prodajalca ter oglaševanje (ponudba ali reklama v potrošnikovi državi). Tako kot v
Rimski konvenciji in v uredbi Rim I se tudi po našem zakonu ne zahteva vzročna zveza
med ponudbo in oglaševanjem, temveč zadostuje dejstvo, da je potrošnikov
sopogodbenik oglaševal v dani državi in je nato prišlo do sklenitve pogodbe s
potrošnikom.
Glede pogodb, ki ne spadajo v sklop potrošniških pogodb, ZMZPP navaja prevozno
pogodbo ter pogodbo o opravljanju storitev potrošniku izven države njegovega stalnega
prebivališča (tretji odstavek 22. člena ZMZPP). Ta člen je v celoti povzet po členu 5(4)
Rimske konvencije, ter je glede na uredbo Rim I ožji, saj navedena uredba domet
neuporabe potrošnikovih določb razširila še na tri vrste pogodb (člen 6 (4) uredbe Rim
I).
135 Damjan Možina, Internet in varstvo potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu, Pravnik, Ljubljana, leto 2000, letnik 55, št. 4-5, str 328.
56
Kljub dogovorjenemu pravu pa stranki tudi po ZMZPP- ju ne moreta izključiti prisilnih
določb o varstvu potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo države, v kateri ima
potrošnik svoje stalno prebivališče (peti odstavek 22. člena ZMZPP).
57
5.3 UREDBA RIM I V RAZMERJU DO PRAVA EU
Direktive na področju varstva potrošnikov urejajo minimalne standarde in dovoljujejo
državam članicam, da uporabijo določbe, ki so ugodnejše do potrošnikov (države
članice lahko ohranijo ali sprejmejo strožje ukrepe, s katerimi zagotovijo najvišjo
stopnjo varstva za potrošnike (to določa npr. člen 8 Direktive 93/13).136 Posledica tega
je veliko število kolizijskih določb, ki se razlikujejo od države do države in
predstavljajo velike težave v primeru mednarodne potrošniške pogodbe, še toliko bolj,
ker ni jasne povezave med direktivami in uredbo Rim I. Ta v členu 23 določa:
Z izjemo člena 7 ta uredba ne posega v uporabo določb prava Evropske unije, ki v zvezi
s posameznimi zadevami določajo kolizijska pravila za pogodbena obligacijska
razmerja.
Jasen namen te določbe je dovoliti izbiro prava iz določb direktiv EU, da imajo prednost
pred določbami iz uredbe Rim I, v primeru ko se srečata dva sklopa kolizijskih pravil.
V obravnavi je predlog Direktive o pravicah potrošnikov,137 ki bo nadomestila štiri
sedaj veljavne direktive (direktivo o varstvu potrošnika pri pogodbah sklenjenih zunaj
poslovnih prostorov138, direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah139,
direktivo o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo140 ter
direktivo o garancijah141). Varstvo, ki ga potrošnikom podeljujejo te direktive, bi bilo
potrebno nadomestiti z enotnimi pravili kot nasprotje minimalnim standardom, ki
veljajo sedaj. Za razliko od razveljavljenih direktiv, predlagana Direktiva o pravicah
136 Plender Richard, Wilderspin Michael, The European Private International Law of Obligations, 3rd. Edition, Sweet & Maxwell: Thomson Reutersm London, 2009, str. 259 (v nadaljevanju R. Plender). 137 Predlog Direktive o pravicah potrošnikov z dne 8.10.2008, COM (2008) 614 KONC., 2008/ 0196 (COD). 138 Direktiva št. 85/577, UL L 372, 31.12.1985, str. 262. 139 Glej op. 90. 140 Glej op.106. 141 Glej op. 108.
58
potrošnikov zagotavlja boljšo povezavo s kolizijskimi pravili v uredbi Rim I.142
142 R. Plender, n.d., str. 261.
59
6. ZAKLJUČEK
Področje varstva potrošnikov je področje, ki se zaradi številnih novih tehnologij in
možnosti čezmejnega poslovanja nenehno spreminja. Prav zato je to področje pravno
zelo podrobno in obsežno urejeno. Poglavitni cilj varstva potrošnikov je njihovo
varovanje v procesih s podjetji, ki imajo na razpolago kapital in moč.
Pri nastanku potrošniškega spora z mednarodnim elementom se nemalokrat postavi
vprašanje, katero sodišče bo za obravnavo zahtevkov iz tega razmerja pristojno ter
posledično, katero pravo bo za konkretno razmerje merodajno. Odgovor dajejo pravila o
mednarodni pristojnosti ter kolizijske določbe v okviru mednarodnega zasebnega
prava, ki na področju potrošnikov vzpostavljajo sistem posebnega varstva
zagotovljenega s posebnimi določbami.
Bistvena značilnost potrošniških določb, tako po Bruseljski uredbi I s področja
mednarodne pristojnosti, kot po uredbi Rim I s področja uporabe prava, je odstopanje
od splošnih pravil, saj le tako šibkejšo stranko lahko zaščitimo v polnem obsegu.
Določbe v navedenih aktih primerno ščitijo potrošnika in mnenja sem, da bi še večja
zaščita potrošnika lahko prinesla večje težave prodajalcem in proizvajalcem, ki morajo
kljub omejitvam ohranjati lastno konkurenčnost. Znano je, da prevelika zaščita lahko
povzroči nasprotni učinek in potrošniki bi lahko zaščito začeli zlorabljati, kar bi
nazadnje lahko privedlo tudi do kolapsa prodajalcev in proizvajalcev ter nenazadnje do
propada celotnega trgovinskega trga.
Zaradi majhnosti in neizkušenosti potrošnika, ki se znajde v pravdnem kolesju nasproti
izkušenemu podjetju, je morda potrebno razmisliti o možnosti vlaganja skupinskih tožb,
ki jih tako Bruseljska uredba I kot uredba Rim I ne dopuščata.143 Ne le, da bi se
potrošniki zaradi zmanjšanja sodnih stroškov lažje odločali za uveljavljanje pravic, ki
jim pripadajo, tudi sodišča, bi pridobila na času in odločitve izdajala v razumnejših
rokih.
143 O smotrnosti nove določbe v Bruseljski uredbi I glede možnosti vlaganja skupinskih tožb razpravlja tudi Mnenje ECOSOC, str. 9.
60
Izredno pomemben vir s področja potrošniškega varstva v mednarodnem zasebnem
pravu so odločitve Sodišča Evropske unije, ki podrobneje obravnavajo posamezne
potrošniške določbe uredb (in konvencij) in podajajo njihovo evro-avtonomno razlago.
Žal je veliko število zadev prav s področja varstva potrošnikov še vedno nedostopnih v
slovenskem jeziku.
Zanimivo je dejstvo, da so potrošniki tudi v nekaterih direktivah Evropske unije s
področja potrošništva dobili dodatno varstvo s kolizijskimi pravili, ki jih te direktive
vsebujejo. V takih primerih imajo kolizijska pravila iz potrošniških direktiv prednost
glede uporabe pred tistimi kolizijskimi določbami, ki jih najdemo v uredbi Rim I.
Dogodi pa se, da so lahko kolizijska pravila v uredbi Rim I in določeni direktivi
Evropske unije nepovezana. K ureditvi tega problema bo zagotovo pripomogla nova
Direktiva o pravicah potrošnikov, ki bo povezala kolizijske določbe iz direktive s
kolizijskimi določbami uredbe Rim I.
Čeprav je sodno varstvo potrošnikov urejeno podrobno in zadostno, pa se lahko
upravičeno vprašamo ali je sodno reševanje sporov tudi primerno. Potrošnik je namreč
kot » one shot litigant« brez izkušenj glede ravnanja v sodnih postopkih in kot toženec
ali tožnik pod velikim pritiskom. Prav na podlagi tega dejstva menim, da je sodno
varstvo od potrošnikov še vedno preveč oddaljeno, zato bi bilo potrebno večjo
pozornost usmeriti alternativnim oblikam reševanja potrošniških sporov ali se večkrat
posluževati ureditvi posebnih pravo-varstvenih oblik za varstvo kolektivnih interesov
potrošnikov, kamor spadajo že omenjene skupinske tožbe. Čeprav alternativno
reševanje potrošniških sporov temelji na priporočilih, ki so neobvezni pravni akti in ne
ustvarjajo obveznosti do držav članic, pa se je v posameznih državah članicah ta oblika
reševanja sporov že potrdila kot učinkovita. Alternativno reševanje sporov namreč nudi
reševanje spora brez posredovanja sodišča v urejenem postopku s pomočjo sodelovanja
tretje osebe. Ta način je ugoden ne samo do potrošnika, ki je deležen sojenja v
razumnem roku, temveč tudi do sodišč, ki jih razbremenjuje velikega števila
obravnavanih zadev ter visokih stroškov klasičnega sodnega postopka, ki v primeru
potrošniškega spora, kot spora majhne vrednosti, ni povsem primerna oblika za
reševanje sporov.
61
VIRI IN LITERATURA Monografije:
• Brigss Adrian, Civil jurisdiction and judgements, Lloyd's commercial law
library, London: LPP, 2005.
• Bogdan Michael, Concise Introduction to EU Private International Law, Europa
Law Publishing, Amsterdam, 2006.
• Cigoj Stojan, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij:
Mednarodno zasebno pravo: pravo razmerij z inozemskimi sestavinami, 1.
knjiga, splošni nauki, Ljubljana 1984.
• Geč- Korošec Miroslava, Mednarodno zasebno pravo (prva knjiga), Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana, 2001.
• Geč- Korošec Miroslava, Knez Rajko, Rimska konvencija evropske unije o
uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih in njen pomen za
republiko Slovenijo, Pravna fakulteta Maribor, Maribor, 1994.
• Kaye Peter, The new international law of contract of the european community,
Dartmouth, s.l., 1993
• Kropholler Jan, Internationales Privatrecht einschlie einschließlich der
Grundbegriffe des Internationalen Zivilverfahrensrechts, Mohr Siebeck,
Tübingen 2004.
• Kropholler Jan, Europäisches Zivilprozeßrecht, Komentar zu EUGVO und
Lugano- übereinkommen, 8. izdaja, Verlag Recht und Wirtschaft, Heilderberg,
2005.
• Plender Richard, Wilderspin Michael, The European Private International Law
of Obligations, 3rd. Edition, London, 2009.
• Varadi Tibor, Bernadet Bordaš, Gašo Knežević, Međunarodno privatno pravo,
Forum, Novi Sad, leto 2001.
• Wedam- Lukić Dragica, Mednarodna in medrepubliška pristojnost, Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana, 1983.
62
Članki:
• Drobnig Ulrich, Varstvo potrošnikov in harmonizacija prava Evropske skupnosti,
Podjetje in delo, št. 6, leto 2002, str. 1021.
• G a l i č A leš, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu
EU, Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu
Slovenije v Evropsko Unijo, Pravna fakulteta v Ljubljani, leto 2004, strani 125-
143.
• G a l i č A leš, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih
zadevah, Podjetje in Delo, št. 6-7, leto 2005, str. 1118.
• Galič Aleš, Odmevni primeri pred SES glede Bruseljske konvencije oz. uredbe,
Pravna praksa, 2009, št. 11, str. 33
• Geč- Korošec Miroslava, Pogodbeni statut in sodobne oblike pogodb, Podjetje in
delo, št. 5, leto 1995, str. 671- 680.
• Gambaro Edoardo, Landi Nicccolo, Consumer Contracts and Jurisdiction,
Recognition and Enforcement of Judgements in Civil and Commercial Matters,
European Business Law Review, št. 5, leto 2006, str. 1355- 1371.
• Knez Rajko, Burnost pravnih in dejanskih vprašanj mednarodnih zasebnopravnih
razmerij, Podjetje in delo, št. 7, leto 2008, str. 1377- 1390.
• Knez Rajko, Dogovor o pristojnem sodišču v pogodbah s komitenti, Bančni
vestnik., letnik 52, št. 12, leto 2003, str. 37-42.
• Knez Rajko, Spremembe potrošniškega prava in prakse zaradi sodb sodišča ES,
Podjetje in Delo, št. 7, leto 2007.
• Knez Rajko, Mednarodno zasebno pravo, Pravna praksa, letnik 1994, št. 310, str.
38.
• Možina Damjan, Internet in varstvo potrošnikov v mednarodnem zasebnem pravu,
Pravnik, št. 4-5, leto 2000, str. 321-345.
• Plauštajner Konrad, Modernizacija rimske konvencije o uporabi prava pri
pogodbenih obligacijskih razmerjih, Odvetnik, 20.10.2003.
• Polajnar - Pavčnik Ada: Avtonomija strank v mednarodnem zasebnem pravu
Slovenije, Pravnik, št. 9-10, leto 1993, str. 429-435.
• Polajnar - Pavčnik Ada, Pravna načela v mednarodnem zasebnem pravu, Podjetje
in delo, letnik 1991, št. 6.
63
• Trstenjak Verica, Potrošnik in prodajalec - Koga bolj ščiti evropsko pravo?,
Evropska pravna praksa, 2009, let. 28, št. 11, str- 7-10.
• Varanelli Luigi, Pristojnost nacionalnih sodišč v civilnih in gospodarskih zadevah
(Uredba 44/2001), Podjetje in delo, št.3., leto 2005, str. 584- 594
Internetni viri:
• Evropski ekonomsko- socialni odbor: www.eesc.europa.eu
• Zakonodaja evropske unije: http://eur-lex.europa.eu
• Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah:
www.ec.europa.eu/civiljustice/jurisdiction_courts/jurisdiction_courts_int.sl.htm
• Sodna praksa: http://curia.europa.eu/jurisp/cgi-bin/form.pl?lang=sl,
http://eur-lex.europa.eu
• Rimska konvencija: http://www.jus.uio.no/lm/ec.applicable.law.contracts.1980/,
www.rome-convention.com
• http://ec.europa.eu/civiljustice/homepage/homepage_ec_en_declaration.pdf
(14.8.2010)
• http://www.uvp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11996/5361 (26.8.2010)
• http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52005PC0650:SL:NOT
(8.9.2010)
• www.pf.uni-mb.si/.../claudia_rudolf_-_rimska_konvencija:21.4.07.pdf.
Pravni viri:
• Direktiva št. 90/314 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih,
UL L 158, z dne 13.6.1990.
• Direktiva št. 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, UL L 95, z
dne 5.4.1993.
• Direktiva št. 97/7 o varstvu potrošnikov pri prodaji na daljavo, UL L 144, z dne
4.6.1997.
64
• Direktiva št. 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim
povezanih garancij, UL L 171, z dne 7.7.1999.
• Direktiva št. 2002/65 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo, UL L
271, z dne 9.10.2002.
• Direktiva št. 2004/39 o trgih finančnih instrumentov, UL L 145, z dne
30.4.2004.
• Direktiva št. 85/577 o varstvu potrošnika pri pogodbah sklenjenih zunaj
poslovnih prostorov, UL L 372, z dne 31.12.1985.
• Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, UL C 334, z
dne 30.12.2005, Ur. L. RS-MP št. 21/2005.
• Konvencija o mednarodni pristojnosti in priznanju ter izvršitvi sodnih odločb v
civilnih in gospodarskih zadevah, UL C 27, z dne 26.1.1998.
• Pogodba o delovanju Evropske unije, UL C 83, z dne 30.3.2010.
• Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, UL C 321 E, z dne 29.13.2006.
• Predlog Direktive o potrošniških pravicah, COM 2008, 614 KONC., 2008/0196
(COD).
• Uredba (ES) 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska
razmerja (uredba Rim I), UL L 177, z dne 4.7.2008.
• Uredba Sveta (ES) 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih
odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I), UL L 012, z
dne 16.1.2001.
• Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur.l. RS, št.56/99, z dne
13.7.1999.
• Zakon o pravdnem postopku- UPB3, Ur.l. RS št. 72/2007 z dne 18.8.2007.
• Zakon o sodiščih- UPB4, Ur.l. RS št. 94/2007 z dne 16.10.2007 in nasl.
• Zakon o varstvu potrošnikov- UPB 2, Ur.l. RS št. 98/2004 z dne 9.9.2004.
Drugi viri:
• Mnenje Evropskega ekonomsko- socialnega odbora o zeleni knjigi o pregledu
izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter
65
izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah COM (2009) 175
konč. z dne 16.12.2009.
• Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu socialnemu
odboru- Strategija potrošniške politike EU 2001-2013- Usposabljanje
potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov,
z dne 13.3.2007