Nae kodljive rastline v podobi in besedi

Martin Cilenek

Z dovoljenjem visokoastitega krkega knezokofijstva.

UvodO glavnih delih cvetoih rastlinI. Rastline kodljive (nevarne) loveku in veinoma tudi ivini njegovi. BakterijeII. Rastline kodljive po hiah in shrambah.III. Rastline kodljive na obdelani zemlji.IV. Rastline kodljive sadnemu drevju.V. Rastline kodljive vinski trti.VI. Rastline kodljive travnikom in panikom.VII. Rastline kodljive gozdom.Kratek pregled v knjigi opisanih cvetoih rastlin.Imenik naih kodljivih rastlin v slovenskem in nemkem jeziku.Dodatek

PomoUstvarjalec knjige (onemogoi)Dodajte to stran v svojo knjigoPrikai knjige (0 strani)Predlagaj straniUvodNovorojeno dete so te poloili, skrbno v plenice povito, v zibel iz lesa, in iz lesa ti zopet steejo krsto ter te poloijo v njo, ko si zatisnil po trudapolnem delu svoje oi. Pa ne samo prvi in zadnji trenutek sta v tesni zvezi z rastlinstvom, ampak loveko ivljenje v obe je tako spojeno z njim, da si ga drugai niti misliti ne moremo. Oglej si hio, oglej si gospodarsko poslopje, povsod te srea les. Tvoje pohitvo je leseno, in leseno je veinoma tudi orodje, s kterim si slui vsakdanji kruh. Rastline dajejo tudi obleko in ive tebi in tvoji ivini. Da se ne zgrudi pri teavnem delu, krepa te lahtna vinska kapljica, in da laje prenaa zimski mraz, pomagajo ti drva, s kterimi si se zaloil v jeseni. Ko te pa nadleguje bolezen, poklie zdravnika, ki ti skua povrniti zdravje s kakim rastlinskim sokom.Vse to je dobro in koristno, ali kakor povsod nahajamo tudi v rastlinstvu med zrnjem mnogo plevela. Tu te vabi lepa jagoda, ondi sonata korenika, pa gorje tebi, ako se da zape1jati. Dostikrat je lepi sad zel nevaren in ugonobiti ti more najdraje kar ima - vzeti ti more zdravje ali cel ivljenje. Vendar so strupene rastline nevarne le onim, ki jih ne poznavajo in nepremiljeno pouijejo. Velike so dovolj, da jim lahko gre s pota; treba jih je le loiti od nekodljivih. Drugai pa je z ono velikansko vojsko predrobnih glivic, ki se prikradejo nenadoma v nae telo in zanejo gospodariti v njem, da je groza. Z ozirom na te neprijatelje, ki so navadno vzrok kunim boleznim, ravnamo najbolje, ako natanno izpolnjujemo vse ukaze, ki so jih dali gosposka in zdravniki.Drugi neprijatelji se skrivajo po naih hiah in shrambah. loveku sicer niso nevarni, a kodujejo mu s tem, da mu uniujejo razne pridelke in druge stvari. Tem moramo napovedati boj in jih zatirati, kjer in kolikor najbolj moremo in znamo. Pred njimi ni varna skoro nobena re. Posebno v vlanih in zaduhlih stanovanjih in shrambah, kjer leijo razni odpadki, namnoijo se vasi silno. Tu nam pokvarijo poljske pridelke, sadje, vino itd. Tudi ti neprijatelji so navadno majhne glivice, ki se prav naglo razmnoujejo, ako lovek roke kriem dri.Skoro nepregledna je naposled tudi ona vojska, ki nam od vseh stranij napada nae koristne in za obstanek lovekega rod neizogibno potrebne rastline. Ta te pritiska v vrtu, ona na polju, tretja v vinogradu in eli eti povsod, kjer si ti sejal. ivljenje je boj! Tudi sadno in gozdno drevje mnogo trpi, in po travnikih in panikih se irijo nivredni pleveli. Huje od njih so zajedalke, ki se hranijo z rastlinskimi soki in izpodjedajo one rastline, ktere so si izbrale v svoj ive.Ako se hoemo izogniti nesrei in kodi, moramo najprej svojega sovranika spoznati in ga potem tam v ivo prijeti, kjer je najbolj obutljiv. Zatorej je vsakemu loveku ve ali manj potrebno, da se seznani z rastlinskimi kvarljivkami; kajti le tako jim more priti do ivega in jih zatirati s pridom. Namen tej knjigi je, da pogledamo mnogotevilni in mnogovrstni kodljivi vojski blie v obraz. Postavili bomo rastlino za rastlino itatelju v podobi in besedi pred oi in povedali o njej ob kratkem vse, kar se nam zdi potrebno. Da pa laje razpregledamo vso vojsko, razdelimo jo v manja krdela, ktera bomo obravnavali v naslednjem redu:1. Rastline kodljive (nevarne) loveku in veinoma tudi ivini njegovi2. Rastline kodljive po hiah in shrambah3. Rastline kodljive na obdelani zemlji4. Rastline kodljive sadnemu drevju5. Rastline kodljive vinski trti6. Rastline kodljive travnikom in panikom7. Rastline kodljive gozdomVeina rastlin se dri sicer precej svojeglavno navadnega prostora, a vendar jih je mnogo med njimi, ki prehajajo na pr. s travnika ali panika na obdelano zemljo in narobe itd. Strupene rastline rastejo po raznih prostorih; da pa ne bo treba ponavljanja, zavraali bomo blagovoljnega itatelja ob priliki na dotino mesto, kjer je ta ali oni plevel e opisan med nevarnimi zelii. kodljiva ti more postati marsiktera inae koristna rastlina, ako se ti je namnoila o nepravem asu na nepravem prostoru. O takih seveda ni ne sled, ne tir v tej knjigi, temve predstavljali bomo malo da ne same take, o kterih smo prepriani, da so kolikor toliko kodljive.Ker ne rastejo vse rastline povsod, ne sme se uditi, ako ne najde v domaem kraju vseh, ki jih vidi v knjigi s slikami upodobljene ali vsaj na kratko omenjene. Po raznih krajih so tudi razline rastline, kar je gotovo le loveku na korist. V obe pa se rastlinstvo na tako majhnem prostoru, kakor je zemlja slovenska, ne more Bog si ga vedi kako izpremeniti.Kdor se hoe lotiti kakega dela, ne potrebuje samo raznega orodja, ampak ga mora znati tudi rabiti. Kdor pa hoe to knjigo s pridom itati, mora si v glavo vtisniti nauk o glavnih delih cvetoih rastlin, ki ga zato postavimo na prvo mesto.Da bo knjiga kolikor mogoe popolna, dodali smo ji na zadnjem mestu e klju za cvetoe rastline. Kako ga rabiti, povedano je ondi, samo to naj tukaj omenimo, da se more z njim doloiti vsaka v knjigi opisana cvetoa rastlina.O tajnocvetkah (necvetoih rastlinah), zlasti o majhnih glivicah, ni mogoe za nao knjigo sestaviti kljua; neznatne so namre tako, da jih s prostimi omi navadno niti ne vidimo. Tu je treba poveala in e marsikterih drugih priprav, ki sluijo uenim moem v raziskovanje. Sicer bi nam pa malo koristilo, ko bi poznali tudi najmanjo bakterijo, pa ne jemali ozira na njene posebnosti.Kedar te srea neznana rastlina, spravi jo rahlo iz zemlje, osnai jo prsti in shrani, da pride dom. Ako je kvarljivka, nael jo bo v knjigi, ko si jo natanko pregledal. Pomniti ti je pa treba, da brez cveta malokdaj dosee svoj namen. Tvoj trud bo podpiralo tudi to, da se ozira po plodovih, kteri se morebiti e nahajajo na drugih rastlinah tiste vrste. Tudi srno ti olajali delo s tem, da smo dostavili v kljuu as, kedar se najlepe razvija, in kraj, kjer navadno raste.Slovenskim imenom smo dodali v kazalu tudi latinska in nemka, dobro vedo, da je to marsikteremu itatelju na korist. Pod slikami pa srno slovenskemu imenu pridejali e latinsko, zat da ne more nikdo dvomiti, ktero rastlino hoemo zaznamovati s slovenskim imenom.Zdaj pa pojdi, knjiica draga, med slovenske rojake, kterim si namenjena, in jim povej, da te je rodila zgolj ljubezen do njih. Pouuj jih v raznih potrebah lovekega ivljenja in jim donaaj obilnega sadu!Skoi na: navigacija, iskanje

Pisatelj

I. Rastline kodljive (nevarne) loveku in veinoma tudi ivini njegovi

Nobeno leto ne pretee, da ne bi sliali ali itali o kaki nesrei, ki se je pripetila po nevarnih rastlinah. Posebno otroke, ki nimajo ne izkunje, ne potrebnega znanja, pokosi dostikrat nemila smrt, ali jih pa muijo in nadlegujejo bolezni vsled strupa, ki so ga pouili v lepih jagodah, sonatih korenikah itd. Najve takih alostnih dogodkov pa ostane irnemu obinstvu prikritih, bodisi da se niso razglasili po asnikih, bodisi da so vzrok bolezni ali smrti pripisovali kaki drugi, vasi popolnoma nekodljivi stvari. Med nevarnimi rastlinami pa razloujemo prvi take, ki so dosti velike, da jih moremo spoznavati, in drugi take, kterih s prostimi omi niti ne vidimo, in ki se torej z lahkoto vtihotapijo v loveko ali ivalsko telo. Prve imenujemo v vsakdanjem ivljenju strupene rastline ali strupenice, in o njih bomo tukaj nekoliko izpregovorili, druge so pa majhne glivice, ktere, priedi na kako jim ugajajoe mesto, prinejo ondi svoje pogubonosno delo. O teh bomo poroali pozneje.Strupene zovemo take rastline, ki neugodno vplivajo na nae zdravje, in ki nam morejo vzeti cel ivljenje. Zlasti korenine, korenike in sadovi nekterih rastlin so vsled svojih lastnostij nevarni in zapeljejo dostikrat nevednea, da jih pouije. Najvekrat se dogajajo nesree z otroki, ki se nazobljejo strupenih jagod ali semen, ali pa najed strupenih korenin in korenik, ki so uitnim mnogokrat prav podobne. Vasi pa postavi tudi hina gospodinja na mizo jed, kteri je bilo dodanih ali v naglici ali iz nevednosti nekaj listov ali stebel od strupenih rastlin, ki so rastle na domaem vrtu.Potrebno je tedaj spoznavati nae neprijatelje v rastlinski podobi, zakaj pilo je tevilo takih, ki nas sami odvraajo od sebe. Tu moramo v potev jemati take, ki zoperno diijo, in ki so ostrega in ogadnega okusa. Teh je malo v primeri z onimi, ki nimajo niesar nevenega na svoji postavi, in ki se cel odlikujejo po navidezno okusnih jagodah itd.Ne smemo pa pozabiti, da ima vsaka stvar dve strani, tako tudi nae strupene rastline. Modri stvarnik je poloil namre v nje toliko zdravilne moi, kolikor je ne najdemo nikjer v ostali prirodi. Velika mnoina hudih strupov slui zdravnikom v raznih boleznih, da lajajo z njimi bolnikom skoro neznosne muke in jim povrnejo vekrat tudi zdravje. Kar ti je na jedni strani zel nevarno, biti ti more na drugi strani vir novega ivljenja, ako je prilo iz spretne zdravnikove roke. Kdo bi ne mogel v oigled vsega tega obudovati neskonne modrosti, ki nas sili spoznavati te neprijatelje v rastlinstvu, z druge strani nas pa jih ui uporabljati za mnogovrstne namene!Rastlinski strupi delujejo ali samo na hranila ali pa samo na ivevje; v prvem sluaju govorimo o vnetljivem, v drugem o omamljivem ostrupljenju. Vasi se pa razirja njihov vpliv zajedno na hranila in na ivevje, in njihovo delovanje je potem meanega znaaja. Omenjena razdelitev vendar ni natanko doloena, zakaj jednoista rastlina more vsled raznih okolnostij delovati zdaj tako, zdaj zopet drugai. Ako hoemo ponesreencu pomagati, dokler ni zdravnika, ozirati se nam ni v prvi vrsti na rastlino, ktere morebiti tudi ne poznamo, ali ki sploh ni pri rokah, temve gledati moramo na nasledke, ki se javljajo vsled strupa. V naslednjih vrstah hoemo navesti poglavitne prikazni, moramo pa takoj omeniti, da ne nastopajo nikdar vse ob jednem.Prikazni, ki se javljajo pri vnetljivem ostrupljenju, so neprijetni obutki v ustih in v grlu; v elodcu ti postaja slabo, ge in grize te po njem, nenavadno obutljiv je za vsako stvar, ki se ga dotakne; trebuh se ti nekako napne, in zdaj bruhne elodec iz sebe. Najprej izbljuje navadno elodno vsebino, potem nekaj sluzi, ki je vasi pobarvana s krvjo in premeana z olem, pogosto tudi veje krhlje strjene krvi. Dostikrat te jame boleti ves trebuh in oglaa se tudi driska. Vekrat se pridruijo tudi vroica in razne prikazni na ivevju, ki postajajo tem huje, im pozneje je prila pomo in se dotiniku ni obrnilo na bolje.Prikazni, ki se javljajo pri omamljivem ostrupljenju, so jako raznovrstne in se konajo v najneugodnejem sluaju z mrtvoudnostjo. Najnavadneje so omotica, zaspanost, omamica, odrevenelost udov in razirjanje zrenice; nadalje omedlevica, nesvest, neobutljivost, mrtvica (smrtno spanje), mrtvoudnost samohotnih ivcev in uhajanje raznih odpadkov. Vasi pride tudi do eljustnega ali cel do splonega kra, ki sta oba prav nevarna, do blaznosti itd. Ako pomo dolgo ne pride, prine se dotiniku valiti kri v glavo, ki postaja nenavadno vroa, v obrazu pa se pokae neka posebna rudeica; krvne ile, zlasti na sencih, bijejo nekako udno itd.Ker si lovek navadno ne more sam pomagati, treba mu je hiteti na pomo in skrbeti za to, da se mu muno stanje kolikor toliko olaja, dokler ne pride zdravnik. Ako si si v svesti, da se je dotinik res otroval (ostrupil) in ne morda zbolel na drug nain, tedaj mora vso skrb obraati na to, da spravi strup iz njegovega elodca in iz rev. Ako misli, da je strup e ves ali tudi le deloma e v elodcu, pospeuj bljuvanje, ki je morebiti samo od sebe zaelo; e pa tega ni, glej, da pripravi bolnika do bljuvanja. V ta namen ga egetaj vzadi v ustih (po relu) s kazalcem tako, da pregiblje jeziek zdaj na to, zdaj na ono stran; tudi z oljem namazano pero ali kaj jednakega je dobro. To delaj tako dolgo, da prine elodna vsebina prihajati na dan. Peresa se posluuj le tedaj, ako se boji bolnikovih zob (to zabrani, ako mu vtakne kos plute (zamaek) med nje), ali ako se usta vsled eljustnega kra le s silo ali pa sploh ne dad odpreti. Tu ti ne preostaja ni drugega, kakor da potisne pero skoz kako luknjo med zobmi.Bljuvanje pospeuj s precejnjo mnoino kake mlane, v sili tudi mrzle pijae, ki ti je hitro pri roki. V ta namen najbolj priporoajo vodo in mleko, v sili pa tudi aj, kavo in mesno juho. To nadaljuj tako dolgo, dokler e prihaja kaj strupa iz elodca. Prenehati pa mora, e opazi, da ginejo bolniku moi.Vasi pa vse to nima zaelenega uspeha, in treba se je zatei k drugim pripomokom. Poskusi, toda rahlo, z dlanjo obdelovati bolnika od trebuha proti poiralniku, poloi mu na elodec obkladke iz gorine moke, ali ga drgaj ondi s kako draljivo tekoino, napr. z vinskim cvetom.Ko si glede na bljuvanje storil vse mogoe, pomisliti ti je treba e to, bi li morebiti ne bilo dobro, da izprazni bolniku tudi reva. Tu pa mora posebno v potev jemati prikazni, ki izvirajo iz ostrupljenja.Pri vnetljivem ostrupljenju svetujemo to samo tedaj, ako si uverjen, da je strup priel tudi v reva, in ako kar se pa redkokdaj zgodi ni zapustil v iztrebkih prostovoljno telesa. Zdaj da bolniku klistir od mlanega kamilinega aja (e tega ni, dobra je tudi mlana voda), kteremu si dodal na skledico navadno lico kakega mastnega olja. Kako se primea olje aju ali vodi, in kako je sploh ravnati s trkalico (klistirko), ni treba praviti onemu, ki ima v takih reeh kolikaj spretnosti; kdor pa tega nikdar delal ni, naj raji to opusti. Po prvem klistiru da po 10-15 minutah drugega, in ako tudi ta ni ne pomaga, e tretjega. Prikae se li med blatom strup, nadaljuj to tako dolgo, dokler ga je kaj. Samo tedaj, ako bi tako ravnanje preve pohabilo bolnika, mora odjenjati e prej.Ako je prilo pri omamljivem ostrupljenju po bljuvanju toliko strupa iz elodca, da si preprian, da ga ni ve v njem, in ako ob jednem tudi mune prikazni popuajo, tedaj opusti klistir. e pa vsega tega ni, tedaj poskusi svojo sreo s klistirom, kakor je bilo e povedano; dodaj pa vsaki skledici razun olja e pol lice navadne soli (prav drobno stolene zadoa tudi manj); namesto soli vzame lahko liico drobno nastrganega mila (ajfe). e pa ni trkalice, ali loveka, ki bi jo znal rabiti, napravi iz mila svalke, pomoi jih v olju ali jih namai s kako mastjo in potisni v danko. Nehati pa mora ravno tedaj in tako, kakor smo gori povedali.Ako je ostrupljenje meanega znaaja, stori navadno tako, kakor smo naroali o vnetljivem ostrupljenju, in samo tedaj drugai, e govorijo nasledki bolj za omamljivo ostrupljenje.Kedar je naval krvi proti glavi prav moen, tedaj mora najprej skrbeti za to, da ga skua kolikor toliko zadrevati. Tu dobro sluijo prav mrzli obkladki na glavo in poasno kropljenje z mrzlo vodo, ki tee v posameznih kapljicah zdaj na to, zdaj na ono stran. Nadalje je dobro noge jako mono ogreti, kopati jih v kaki moni tekoini (v lugu) in na nje poloiti gorinega testa.Ako je vzel strup bolniku cel zavest, stori dobro, e mu brizgne vasi nekoliko kapljic mrzle vode v obraz in ga poklie po imenu (toda ne preglasno), da ga vzdrami. Preveliki onemoglosti bolnikovi pa pride na pomo, ako mu da poirek vina (e tega ni, nekoliko ganja, ruma itd.), ali pa pol skledice mone kave ali aja. Tudi je dobro, ako mu izmije obraz z octom (jesihom), vinom ali z razredeno kolnijsko vodo; zadnjo mu tudi lahko dri pod nos. Pri nenih otrokih mora biti posebno previden, ker jim postanejo diee stvari lahko nevarne. Od vsake rei, ktere potrebuje, mora za enske in stare ljudi manj vzeti, kakor smo nasvetovali, e manj pa za otroke, kar se razumeva e samo ob sebi.Toliko more storiti, dokler ne pride zdravnik, ki potem bolnika natanno preie in ukrene potrebno. Ti ga pa lepo ubogaj in stori, kar je naroil.Vsebina:[skrij]1 rni teloh.2 Zeleni teloh.3 Smrdljivi teloh.4 Velikononica.5 Travniki kosmatinec6 Planinski kosmatinec7 Podlesna vternica.8 Hostna vternica9 Zlatiasta vternica10 Kalunica.11 Zlatice.12 Travnika zlatica,13 Zlatorumena zlatica.14 Kosmata zlatica (Rannculus lanuginsus).15 Bradavinata zlatica.16 goa zlatica.17 Velika zlatica18 Strupena zlatica19 Popaena zlatica20 Gomoljasta zlatica.21 Plazea zlatica.22 Njivska zlatica23 Mehurna zlatica.24 Drobnocvetna zlatica25 Kocinasta zlatica26 Plavajoa zlatica.27 Planinska zlatica28 Dlanastolistna zlatica29 Pogica30 Hablica31 Potonika32 Jesenski zajji mak.33 Rumeni solj34 Navadni srobot35 Togi srobot36 Srobotina.37 Navadni konj38 Poljski ostronik39 Navadni lisjak40 Riga41 Velika trobelika42 Stenijek43 Pikasti mijek44 Navadni sovec45 Povodni sovec46 Opojno trebelje47 irokolistni potonik48 Ozkolistni potonik49 Navadni deen50 Veliki zali kobulek51 Navadna itka.52 Navadno solzno zelce53 Vrtni mak54 Divji mak55 Krvavi mlenik56 Diea vijolica.57 Pesja vijolica.58 Okroglolistna rosika.59 em60 Lavorikasta renja.61 Ostra homulica62 Zajja deteljica.63 Navadna trdoleska64 Krhlika.65 Kozja renja66 Brljan67 Pisana marna detelja68 Negnoj69 Mehurka70 Volja renja71 Bunika.72 Navadni duhan ali tobak.73 Grenkosladki razhudnik74 Psjica75 Podzemljica.76 Volje jabelko77 Svinjska duica78 Zobnik79 Rudei naprstec.80 Navadni naprstec81 Rjasti naprstec82 Navadni glen83 Movirska uivka84 Kokorik85 Rudea kurja renjica86 rni bezeg.87 Smrdljivi bezeg88 Brogovita89 Navadna pesikovina90 Planinska pesikovina91 Oleander (Nrium Olender).92 Dlakavi dragomastnik93 Plotni slak94 Pripotna lika95 Strupena lika96 Kokoevec97 Rudee-jagodasti bluec.98 trkavica99 Navadni volin.100 Hmelj.101 Mala kopriva102 Konoplja.103 Topolistna kislica.104 goi drsen105 Bukev.106 Trpeni govec.107 Jednoletni govec108 Kloek.109 Mleki.110 Garjevi mleek.111 Kjak112 Pasje mleko113 Navadni mleek114 Nizki mleek115 Sivozeleni mleek116 Kolsnik117 itni mleek118 Jagodasti mleek119 Zeleni klobuk120 Sladki mleek121 Kranjski mleek122 irokolistni mleek123 Bradavinati mleek.124 Movirski mleek125 Robati mleek126 Nasprotnolistni mleek127 Kopitnik.128 Navadni podraec.129 veteroroba muenica130 Tisa131 Smrdljiva brina132 Modra perunika133 Rumena pernika134 Pomladanska norca.135 Zvonek136 Bela mednka137 Pikasti kanik138 Kaunka139 Cesarski tulipan.140 Logarica141 Vrtni tulipan.142 Divji tulipan143 Morska ebula144 Vrtni hijacint.145 Bela marnica.146 Bela emerika.147 Volja jagoda148 Jesenski podlesek.149 Navadni pornik150 Plavajoi porenik151 Omotna ljulika152 Navadni lisijek153 Reni roek.154 Belopikasta munica.155 Dlakosk (Trichophton tonsrans).156 Skrjevec157 Ustna gobica (Sacharomces lbicans).158 Bakterije

1. rni teloh rni teloh je po hribovitih in goratih krajih nae domovine prav dobro znana strupena rastlina. Ni ga najti povsod, ampak navadno le na vapneni zemlji in tudi na tej ne po visokih planinah, temve vejidel samo ob njihovem vznoju. Tam, kjer veter sneg odnaa in je zemlja zgodaj spomladi tala, cvete naa rastlina v toplih zimah od boia do velike noi. Vasi se prebudi ktera e o mihelovem k novemu ivljenju, ki pa zavoljo nastopajoega mraza skoro nikdar ne dozori. Kako dobro poznajo gorjanci rni teloh, pria najbolj dolga vrsta imen, ktera je dobil po raznih krajih. Ta so: smrtnica, talog, talov, talovin, talovnik, talovna trava, tala, teloh, televnik, telovje, tola, zavlani koren, kihavka, slpice, krice in kjanica.

Slika 16. rni teloh (Hellborus nger).Pravi telohov del lei kot korenika v zemlji in poganja na sprednjem koncu vsako leto liste in cvete, na nasprotnem pa polagoma umira. Zunaj je rujava, znotraj pa bela in po priliki debela kakor mezinec na loveki roki. Porastena je z mnogimi, precej debelimi vlaknatimi koreninicami in postane v starosti kraja in debeleja. Potem se razveji na ve vrhov, dobi temnejo barvo in postane nekako grava.Listi b) imajo visoke, spodi noniasto razirjene, drugje pa okrogle, sonate reclje. Njihova ploskev je dlanasto razdeljena na 7-11 precej velikih listkov, stojeih na prav kratkih receljkih. Srednji je sam, na desni in levi pa po 3-5 zdruenih. Kakor vsa rastlina so tudi listi goli in njihovi posamezni listki suliasti ali pa klinasti in samo spredi ostro napiljeni. Debeli so, trdni in usnjasti ter trajajo do prihodnje pomladi.Nadzemeljsko steblo je navadno tako visoko kakor listni reclji, 10-15 centimetrov (4-6 palcev), vasi pa je tudi vije, okroglo in rudee poprskano. Ob dnu ima 2-3 jajaste listne nonice, na koncu pa nosi vejidel le jeden cvet in pod njim 1-2 jajasti, zavihani in nekoliko izdolbeni krovni luski. Redkokdaj se nahajata dva cveta na jednem steblu.Cveti a) so za nizko rastlino jako obirni in merijo vasi 10 centimetrov (4 palce) v irokost. anih listiev je 5; marsikdaj se jih dobi pa tudi 6. Navadno so snenobeli, vasi pa rudee nadahnjeni. Dobijo se pa vekrat popolnoma rudekasti in cel isto rudei cveti. Ob dnu so pojedini listii znotraj zmirom zelenkasti. Ko plod dozoreva, ostane ta vnanji obod, aica; toda izpremeni svojo barvo in postane zelenkast ali rujavkast. Listii so podolgasti, nepravilno izrezljani in zaokroeni. Za animi listii stoji kolobar majhnih, cevastih venevih listiev rumenkaste barve c). V teh se napravlja med, kterega iejo razne uelke. Da ga laje najdejo, pripomore najve veliki cvet, kterega e iz daljine ugledajo. Cevi imajo ob zunanjem robu malo krpico, ki brani, da voda ne pride do med, ker bi ga pokvarila. Takih medovnikov je navadno 10. Za njimi stoji kolobar mnogotevilnih pranikov in sredi njih v srediu vsega cveta (cvet na desni) 4-9 zelenih, iljastih pestiev, od kterih pa le redkokdaj vsi dozorijo v plod. Spodi so vsi nekoliko zvezani, zgoraj pa prosti in usloeni. Ko zorijo v plod, odstopijo od srede in se stisnejo od strani d). Plod je meiek. Seme je rujavo, stisnjeno in postavljeno v dveh vrstah.Ta na vapnenem svetu gorjanskih gozdov rastoa rastlina je zel strupena. Vsi njeni deli so zdravju prav kodljivi, vendar morda najbolj korenika, o kteri se je dozdaj najve zvedelo. Presna dii neprijetno in je trpkega in ostrega okusa. Posuena je od zaetka sladka, pozneje pa trpka in goa. Pouita vname hranila in razdrai ivce tako, da nastanejo velike nerednosti v njihovem delovanju. Na koi se izpahnejo mehurci, ako smo jo drgali z njo. Najbolj nevarna je tedaj, ako je prila neposredno v kri. Vekrat so se delale poskunje na ivalih, pa vselej s tistimi nasledki. Ako se napr. prah stolene korenike razmoi v vodi in brizgne konju v krvno ilo, pogine ival v kakih 10 minutah, zvijaje se v groznih mukah. Tudi ljudje so se e mnogokrat ostrupili s to koreniko. Temu v dokaz naj navedemo izmed mnogih dogodkov samo dva, ki sta jasni prii, kako nevarna je ta rastlina.I. Nekdo je pouil nekoliko prah od korenike, ktero je dobil od svojega prijatelja, ki jo je imel na vrtu. Kar hitro so se pokazali nasledki ostrupljenja. Silno ga je zaelo grizti po revih, in bljuval je strano. Dasi je bil tudi zdravnik kmalu na mestu, umrl je vendar nesrene v stranih mukah in boleinah, predno je preteklo osem ur.II. Hlapec na neki pristavi je bolehal e kaka dva meseca. Ker ga je bolj sluba skrbela nego zdravje, napoti se k osem ur oddaljenemu ,,mazau``, ki je znal, kakor vsi takni ljudje, zdraviti vsako bolezen. Od njega je dobil rnega teloha. Ko je priel dom, skuhal je nevarno zdravilo na sadnem motu in izpil polno ao. Njegov gospodar je bil radoveden in je iz same radovednosti izpil tudi jedno ao. Predno je ura pretekla, pokazala so se znamenja ostrupljenja prav silno. Hlapec, misle, da so grizoe boleine pot do zdravja, podpirati jih je mislil s tem, da je izpil e jedno ao navideznega leka. Ali boleine niso odjenjale; nasprotno, zmirom huje in huje so postajale. Oba sta jela prav mono bljuvati in zmedeno govoriti; tudi mraz ju je izpreletaval. V nekoliko urah sta bila mrlia, in sicer hlapec, ki je pouil polovico ve, prej kakor njegov gospodar.Na domaih ivalih se je opazovalo, da je telohovo zelie vsem jednako kodljivo; zakaj konji, goveda, svinje itd. poginejo, ako so ga dobili na pai.Koreniko tega kakor tudi ostalih telohov rabijo ljudje po nekterih krajih kaj nespametno. Spomladi namre jo vpeljejo govedom v mahadravo vratno koo, e, izvlekla bo vse kodljive sokove iz telesa, in ivine bo ostalo zdravo. Res se napravi ogromna oteklina, ki se vejidel polagoma porazgubi; dostikrat pa govedo tudi pogine. Kdo ima kodo? Gotovo gospodar, ki je verjel takemu skazi-zdravniku.Ravno tako nespametno ravnajo s svinjami. Tem prebodejo uesa in jim vtaknejo koek korenike v rano, misle, nobena bolezen se jih ne bo prijela. Ali verujte mi, tudi to je, e ne sleparija, pa vsaj brezmejna nevednost. Na svoje oi sem se preprial, da to ni ne pomaga, in da svinja s predrtim uesom ravno tako zboli kakor vsaka druga. Poznam dva soseda, ki sta spomladi leta 1888. na ta nain hotela odvrniti nesreo od svinjakov. Oital sem jima o veliki noi tako poetje, a verjela mi nista. Ko pa pridem o binkotih zopet k njima, bila sta alostna in mi toila o nezgodi, ki ju je zadela. Zaporedoma so jima bolehale svinje, in nekaj jih je tudi e poginilo. Do kresa jih je izgubil jeden 9, drugi pa 17. Tisti navidezni lek ni prav ni pomagal. Naa sodba o takih stvareh je: Pusti na miru, esar ne pozna; zdravila pa ii sebi in svojcem pri zdravniku, za ivino pa pri ivinozdravniku.2. Zeleni telohTa rastlina ni kakor prejnja navezana na vapnena tla, ampak njej ugaja vsaka zemlja. Po nai domovini je mono razirjena, kar nam najbolj priajo mnogotevilna imena, s kterimi jo nazivljejo po raznih krajih. Najnavadneja so: teloh, telov, telek, kober, pstorka, petrk, petrk, spr in smrtnica.Kratka, temnorujava korenika sedi plitvo v zemlji in napravlja s svojimi mnogotevilnimi, precej dolgimi in debelim vlaknom podobnimi koreninicami dostikrat gnezdaste kepe, ki so tem veje, im bolj se je razvejila.

Slika 17. Zeleni teloh. (Hellborus vridis.)Steblo je nad koreniko obdano s precej velikimi zelenkastimi luskami, ki varujejo njegov popek prehudega zimskega mraza. Okroglo je, zeleno in golo, ter spodi brez listov. Ko se pa proti vrhu razcepi vekrat na rogovilo, goji vsakokrat pod vejico list na iroki lebasti nonici. Vsak se razdeli kakor prsti na roki, navadno na 7-11 suliastih listkov. Srednji listek stoji zase na nonici, stranski so spodi zvezani. Vasi je tudi manj listkov, toda omenjena oblika jim zmirom ostane. Listki so ostro napiljeni, proti nonici pa celorobi.Razun omenjenih listov ima zeleni teloh e pritlehne, ki izvirajo iz korenike. Ti so tudi dlanasti, na 9 do 11 listkov razdeljeni in v obe stebelnim jednaki. Stojijo pa na dolgih rudekasto-pikastih ali zelenih okroglih recljih, ki so vtaknjeni med luske, in ki imajo spredi lebi. Ko se je cvetje e razvilo, zanejo riti iz zemlje; zgoraj so temno-zeleni, spodi pa bledeji in svetli.Vrh stebla stojijo na kratkih recljih posamezni, vejidel kimasti cveti. Na vsaki rogovili se vendar ne nastavi cvet, ampak nekaj jih ostane jalovih, in zavoljo tega ni mnogo cvetov na rastlini. Cvet ima dvojne listie. anih je 5; vsi so jednakomerno zeleni in po robu belkasti, vasi pa tudi nekoliko rudekasti. Krajih venevih je 8-12; natel sem jih pa tudi e 15. Vsi stojijo v kolobarju in so cevasti (gl. sliko 17. spodi na levi). Vhod v cev zapira majhna krpica, da ne pride de do med, ki bi ga pokvaril. Sredi mnogobrojnih belih pranikov stoji 3-5 zelenih pestiev, ki se razvijejo pozneje v meike z rujavim semenom.Zeleni teloh cvete spomladi meseca suca in malega travna po griih, tratah in za plotovi. Kaj rad se naseli tudi na sadne vrte, kjer ga je treba izkopati in pokonati.Kar smo povedali o rnem telohu, velja tudi o zelenem.3. Smrdljivi teloh

Slika 18. Smrdljivi teloh. (Hellborus foetidus.)

Izmed telohov najmanj znan je smrdljivi teloh, emur se pa ne moremo uditi, ako pomislimo, da ga ne nahajamo povsod. Seveda se nahaja tudi marsikje po slovenskih deelah, toda omejen je na majhne prostore, ki so znani le blinjim prebivalcem. V svoji postavi je nekako podoben zelenemu telohu, a ni ga teko loiti od njega. V zemlji ima rnorujavo, koeljasto koreniko, ki oddaje mnogo vlaken.Kviku stojee ali poevno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 evlja) visoko, debelo, listnato in proti vrhu ltasto razvejeno.Togi pritlehni listi stojijo na dolgih recljih; usnjasti so in zgoraj temno-, spodi pa bledozeleni. Razdeljeni so na 7-9 suliastih, rtastih (piastih) krp, ki so drobno napiljene. Stebelni listi so majhni, sedijo na irokih nonicah in so razcepljeni na celorobe krpe. Po vejicah sedijo jajasti krovni listi.Kimasti cveti so na dolgih recljih. ani listii so jajasti, rumenkasto-zeleni in dostikrat rudekasto obrobljeni. Venevi listii so cevasti in bledorumeni. Navadno jih je 5-7 (spodi na levi). Plodnice so 3 (spodi na desni); iz njih se razvijejo trije meiki.Smrdljivi teloh cvete meseca suca in malega travna in raste najraji po kamnatih griih in hribih.Korenika dii zoperno in je ogadno-sladkega, nekoliko ostrega okusa. Zelie je grenko in jako ostro ter dii neprijetno in zoperno. Korenika povzroi bljuvanje, drisko, omotico in smrt.4. Velikononica

Slika 19. Velikononica. (Anemne pulsatlla.)Po suhih griih in holmih, zlasti na inae nerodovitni zemlji, raste lepa pomladanska rastlina, velikononica. Najbolj prikladna ji je vapnena podlaga, pa tudi peenih tal ne zametuje. Ali povsod je ne nahajamo, ampak samo sem ter tja. Kjer se je naselila in do dobrega udomaila, ondi je ni zlepa odpraviti, in vsako leto o velikononem asu poganja precej visoka stebla iz korenike. Kakor druge se ravn tudi ona po vremenu, in ko nastopijo topli dnevi, in ko ogrejejo solnni arki zemljo, prikae se velikononica s kocinasto glavico na beli dan.Zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta korenika se spua navadno naravnost v tla. Ako pa najde na svojem potu kako oviro, napr. kako skalo, leze po njej v stran in poilja mnogo debelejih in tanih koreninic v prst, da srkajo ive.Ko je uakala e ve let, razveji se na zgornjem koncu in postane glavata. Pokrita je s temnimi ostanki prejnjih listov in ima ob koncu trdne luskaste listie, ki delajo popek letonjih poganjkov.Spomladi odstopijo dlakave luskice, in izmed njih se vzdiguje istotako kosmato steblo, egar konec je lepo v popek zavit in varuje cvet mraza, ki tako zgodaj e vekrat potegne. Ta popek sestavljajo trije krovni listi, ktere nahajamo pozneje pod cvetom. Njihovi spodnji deli so zrasteni v precej irok zvonast rob, kteri objema steblo kakor nonica; zgornji deli so pa dlanasto razcepljeni in stojijo kakor prsti na roki. a) na sliki 19. nam kae pomanjano rastlino in pod cvetom omenjene krovne liste, ki so porasteni kakor zelie sploh z gostimi, belo-sivkastimi dlakami. Okroglo steblo se nikdar ne razveji, ne nosi nikdar pravih listov in raste navadno naravnost na vi ter se kona v velik cvet.Lepi cvet ima 6 anih listiev, ki stojijo v dveh krogih in napravljajo razirjen zvon. Zunaj so povsod jednakomerno kosmati in imajo spredi v opi zavite dlaice. Znotraj so goli in povsod lepo vijolini ter premreeni z nenimi temnejimi ilami. Velikononica cvete le kratek as. Kmalu zvenejo ani listii in popadajo z rastline. Venca nima, in mnogobrojni rumeni praniki stojijo neposredno za aico. Vsi niso jednako dolgi, ampak zunanji so najkraji in za njimi vedno veji. Vsi pa so pritrjeni okoli odebeljenega in zaokroenega stebelnega konca ter obdajajo v sredi stojee, zgoraj vijoline nitke, kterih je tudi prav lepo tevilo. Spodi je vsaka taka nitka nekoliko debeleja in povsod s kratkimi dlaicarni pora-stena. To so pestii, ki se razvijejo v repate roke. Kako modro je pa skrbela boja roka za rastlino! Sicer majhno seme ostane zaprto v oplodju, dokler ne pride na kak ugoden kraj, kjer more kaliti. Repati plod vzdigne lahko veter v zrak in ga odnese, med tem ko bi seme padlo na tla, in ker bi se ga preve nakopiilo okoli matere rastline, ne moglo bi poganjati nobeno. c) nam kae tak plod v pravi velikosti; za veter je kakor stvarjen. Stvarnik je pa e drugai skrbel za razmnoitev tega kakor marsikterega drugega semena. b) nam namre kae, kako se je podaljalo steblo med dozorevanjem in vzdignilo plodove visoko nad krovne liste. Vsa rastlina je postala precej vija, in ker so odpadli ani listii in praniki, pride zdaj veter neposredno do repatih plodov in jih raznaa na vse kraje.Cveti navadno kviku trlijo, vasi se nagnejo tudi malo v stran, ali kimasti niso nikdar. Praniki so skoro za polovico kraji od aice.Velikononica ali zaspanka dobi tudi prave liste, samo nekoliko pozneje. Izmed e omenjenih lusk ob koreniki izrastejo iz stranskih popkov veliki, dva-, trikrat-prnasto razdeljeni listi, ki so nacepljeni na ozke, priostrene krpice. Zgoraj so temno-, spodi pa bledozeleni in zlasti v mladosti mono kosmati. Reclji so okrogli in ob dnu nekoliko razirjeni.Velikononica postane loveku lahko prav nevarna in mu more vzeti cel ivljenje. Res je, da nima vabljivih jagod, ki bi otroke najbolj mikale, in zato se pripeti le redkokdaj kaka nesrea. Ako si s presno rastlino mono drgamo koo, vname se, in napravijo se na njej mehurki, in pripoveduje se cel, da je na tak nain nastal prisad. Cveti, listi in steblo so goega okusa, ki se pa zdatno zmanja, ako se je rastlina posuila. Najmanj nevarna je e korenika. Sok, ki se poceja iz stisnjenega zelia, izpremeni se naglo v prav ostro in rezno dieo soparo, ktera sili loveka na kihanje in ga ge v goltancu. Posebno hitro se to godi, ako se postavi sok na toplo. Otroci sploh iztaknejo radi vse in pridejo vasi v dotiko z remi, ki jih prav ni ne brigajo. Tako se je pripetilo otroku, ki je v svoji radovednosti vohal v posodo, v kteri se je pripravljalo zdravilo od velikononice. Dobil je rudee in zabuhle oi, obraz mu je pa potemnel. Ker je bila pomo hitro na mestu, izginila je za nekaj asa oteklina, in tudi prejnja barva se mu je zopet povrnila.Velikononico rabijo kakor marsiktero strupeno rastlino tudi v zdravilstvu. Kakor so pokazale poskunje, deluje dobro na krvni obtok in na ivce, ali samo tedaj, ko je prilo zdravilo iz zdravnikove roke. Ako ga je pa preve prilo v elodec, bati se je najhujega. loveka zane nekaj na elodec pritiskati, sili ga na bljuvanje, in bruhati jame, da je groza. Zdaj pritisne e driska, ki ga jako oslabi. Kako hud mora biti ta strup, posnamemo lahko tudi iz tega, da oboli elodec za vnetico, ki se raziri kmalu na reva. Dostikrat lomi bolnika kr in primejo ga bojastni napadi, kterih ga rei vasi sama smrt. Tako deluje ta strupenica na loveka. O srei moremo govoriti, da je ne nahajamo povsod, in da raste po pustih, vasi cel nepristopnih krajih.Po suhotah in pustinjah tudi ivina ne najde pae, in ker naa rastlina tako zgodaj cvete, nahuditi ji more le redkokdaj. Ali vendar se je e dogodilo, da je s travo pomlila tudi mlada stebla velikononice, ki so poganjala med njo. Takemu ivinetu se ibijo noge, trese se po vsem ivotu, in njegovi odpadki so krvavi; v nekoliko dneh pogine v stranih mukah. Kjer se nahaja velikononica po suhih panikih, ima jo gospodar v svojih rokah. Izruje jo naj, predno je dozorelo seme.

5. Travniki kosmatinec

Slika 20. Travniki kosmatinec. (Anemne pratnsis.)Velikononici zel podoben je travniki kosmatinec, zaspnka ali travnca. Podobnost je v vseh delih tolika, da se nam ne zdi potrebno ga tukaj nadrobno opisovati. Po naih mislih bo zadoalo, ako omenimo, kje je iskati razlokov. Tudi slika, ki ga predouje pomanjanega, pride nam gotovo toliko na pomo, da ga bomo lahko spoznali.Kosmatinec je v vseh svojih delih bolj kosmat kakor velikononica. Listi se prikaejo s cvetjem vred, toda rastejo le poasi in dorastejo popolnoma e le potem, ko ni ve cveta. Njihova poglavitna oblika nam je znana e od velikononice, vendar so nekoliko neneji in njihove krpice oje.Cvet je vsekdar kimast a) in visi na to ali na ono stran. Podoben je zvonu, in njegovi posamezni listii so spredi nekoliko navzven zavihani. Barve je temnovijoline in vlee vasi cel v rno. Iz njega gledajo pestii jednake barve, in tudi rumeni praniki segajo do roba.Travniki kosmatinec cvete spomladi, in sicer ali istoasno z velikononico ali pa nekoliko pozneje. Plod je repat in porasten z dlaicami. b) nam kae prerezanega in poveanega, toda brez repka.Ta rastlina raste najraji po suhih griih, ki leijo proti jugu, in ki imajo peeno zemljo, mestoma se nahaja cel po njivah.V svojih lastnostih se ujema popolnoma z velikononico.Po kimastih cvetih je travnikemu prav podoben gorski kosmatinec ali mavka (Anemne montna), egar ani listii so pa najmanj e enkrat tako dolgi kakor praniki. V tem oziru nas najbolj spominja na velikononico.Gorski kosmatinec cvete malega in velikega travna in raste na prisojnih griih in hribih tu pa tam, zlasti po Notranjskem. V svojih lastnostih se strinja z velikononico.6. Planinski kosmatinec Planinski kosmatinec je izmed onih planinskih rastlin, ki so zel priljubljene ondotnim prebivalcem in prijateljem visokih gor. Med tem ko cvetejo njegovi lahtniki po niavah e zgodaj spomladi, odpira on svoje bele cvete e le ronika in malega srpana. V tleh ima planinski kosmatinec mono, rnikasto koreniko, ktera se spua navadno naravnost v zemljo. Pokrita je z listnimi ostanki prejnjih let in mnogokrat tudi glavata.

Sl. 21. Planinski kosmatinec. (Anemne alpna.)Steblo, ki se vzdiguje iz korenike na vi, je 1535 centimetrov (6-13 palcev) visoko, brezvejnato, okroglo in kocinasto ter se okonuje v precej obiren cvet.Pritlehni listi, ki izvirajo neposredno iz korenike, so recljati in trojnati, njihovi listki prnasto nacepljeni ali razdeljeni in napiljeni. Temnozeleni so in spodi kosmati ter se razvijajo e le potem, ko je rastlina ocvetla. Krovni listi so trije; od zaetka so blizu cveta, pozneje pa, ko se betva podalja, v spodnji stebelni tretjini. Podobni so pritlehnim, toda nekoliko manji in brez reclja.Veliki cvet ima 69 jajastih anih listiev, kteri so lepo razprostrti, zgoraj goli in popolnoma beli, spodi kosmati in rudekasti ali sivkasti. Vasi so omenjeni listii tudi rumenkasti. Venevih listiev cvet nima, pa pa mnogo pranikov in pestiev. Plodovi so podolgasti in podaljani v dolg, kosmat rep.Planinski kosmatinec cvete, kakor smo e povedali, meseca ronika in malega srpana ter raste po planinah ondi, kjer ni drevja ve. Gled na lastnosti se strinja z velikononico.7. Podlesna vternicaZ velikononico in s kosmatinci v sorodu so razne vternice, minice, konopnice ali konopljice. Vse imajo pod cvetom velike zelene krovne liste in v cvetu samo zunanji jednobarvni obod. Povsod najbolj razirjena in znana je podlesna vternica, zato jo postavimo na prvo mesto.V zemlji ima valjasto koreniko, ki rije navadno naravnost naprej; vasi se ukrivi in raste potem na stran ali pa nekoliko navzgor. Barve je rumenkaste ali rujavkaste in oddaja precejnje tevilo tankih koreninic.

Sl. 22. Podlesna vternica. (Anemne nemorsa.)Iz korenike izraste spomladi na ivem koncu okroglo, golo ali s pilimi dlaicami porasteno steblo, kakor nam kae a) na sliki 22. Le malokdaj vzraste isto za ped visoko, navadno je nije. Spodi je belo, nad zemljo pa zeleno in vasi cel temnorudee.Korenika poene skoro istoasno blizu stebla dolgorecljat list, ki se razveji na koncu na tri receljke, kterih vsak nosi svoj listek. Srednji listek je razdeljen na tri, stranska na dve veji krpici, kterih vsaka je precej globoko, pa nejednako nazobana. Zgoraj je list temnozelen, spodi bled in porasten s kratkimi dlakami. Njegov recelj je spredi lebasto-vdrt, in sicer od korenike do receljkov, v ktere je podaljan. Barve je zelenkasto-rudee.

Na steblu stojijo, od cveta precej odmaknjeni, trije krovni listi, ki so pritlehnemu zel podobni. Njihovi reclji so vendar znatno kraji, globoko lebasti in ob steblu cel nekoliko noniasti. Izmed njih moli v mladosti zvonast in kimast cvet, ki se pozneje zvezdasto razprostr b). Cvet je bel kakor sneg, vasi zunaj ronorude ali moder. Podolgastih anih listiev je navadno est, najde se jih pa tudi ve, in vekrat se cvet precej izprevre. Dobijo se namre drobnocvetne kakor tudi take rastline, ki nosijo po dva cveta, in cel take, ki trlijo monih etinic. V cvetu je mnogo belih pranikov z rumeno glavico in lepo tevilce zelenih pestiev, iz kterih se razvijejo jednosemne roke c). d) nam kae poveano roko, ki ni repata, ampak v kljunek podaljana in dlakava.Podlesna vternica cvete suca in malega travna ter raste prav pogosto po gozdih, logih, pod grmovjem in po travnikih, ki se razprostirajo v obliju gozdov ali so cel z lesovi obdani.Gled na njene lastnosti zavraamo itatelja na vse ono, kar smo povedali o velikononici. Vekrat se je opazovalo, da dobi ivina krvavo moo, ako je dobila po neprevidnosti lovekovi v krmi te rastline.Po zunanji obliki prava sestra ravno kar opisane podlesne vternice je trilistna vternica (Anemne triflia). Ona cvete kake 3-4 tedne pozneje in raste po gozdih in goavju hribovitih krajev. Dasi sta si obe res prav podobni, vendar ni teko loiti jedne od druge. Trilistna je v vseh delih veja in moneja in se spozna najlaje po listih. Ti so sicer prejnji podobni, ali noben treh listkov ni razdeljen na manje krpice. Posamezni listki so suliasti, debelo napiljeni in priostreni, ob dnu pa celorobi. Srednji je pravilen, stranska pa poevna tako, da je zunanje polovice precej ve kot notranje proti srednjemu listku obrnjene. Reclji krovnih listov so lebasti, spodi razirjeni in zrastli. leb je vejidel lepo rude.Cvet je popolnoma bel, le mnogotevilni pestii so zeleni.Steblo je 1626 centimetrov (610 palcev) visoko, okroglo in spodi rudekasto. Korenika je bela ali rujavkasta in ima mnogo tankih in dolgih vlaken.Gled na lastnosti velja tisto, kar smo povedali o velikononici.8. Hostna vternica

Sl. 23. Hostna vternica. (Anemne silvstris.)Hostna vternica ni po naih krajih tako navadna kakor prejnji dve. Ona raste po prisojnih, suhih in pustih griih in hribih ter ljubi vapneno in ilovnato zemljo. V tleh ima dolgo, vlaknato, dale na okrog se razprostirajoo koreniko, ki je precej trda in opasta.Pritlehni listi so prstasti, tri-, peterodelni, njihove krpe nacepljene na tri manje krpice in po obeh straneh porastene z leeimi dlaicami ter nejednako nazobane.Iz korenike izraste 1530 centimetrov (1 evelj) visoko, dlakavo steblo, ki ima ob sredi tri, pritlehnim listom prav podobne, v noniast recelj zoene krovne liste, na koncu pa bel ali rumenkasto-bel, nekoliko kimast cvet. anih listiev je navadno pet; oni so narobe-jajasti, topi, nekoliko izrobljeni in zunaj ob dnu dostikrat vijolino nadahnjeni ter porasteni z nenimi dlaicami. Jajasti plodovi so spodi zoeni, dlakavi in zdrueni v glavico.Hostna vternica cvete malega in velikega travna in se ujema v svojih lastnostih z velikononico.9. Zlatiasta vternica Zlatiasta vternica je podlesni prava sestra. Ne samo da je jednake oblike in velikosti, drui se z njo skoro povsod, le v gozde ne gre tako rada. Najbolj ji ugajajo prostori kraj lesov in loke, kjer je dosti grmovja in dobra zemlja. Priimek ,,zlatiasta`` je dobila zato, ker je po cvetu najbolj podobna nekterim zlaticam, kakornih raste mnogo po naih krajih.

Sl. 24. Zlatiasta vternica (Anemne ranunculodes.)V zemlji ima zala rastlinica valjasto, plazeo koreniko, od ktere se razirjajo tanke, toda dolge vlaknate koreninice; zunaj je rujava ali rumena, znotraj pa bela.Korenika polje spomladi ibko, okroglo steblo na dan. Redkokdaj je ravno, navadno je nepravilno zverieno in vejidel golo ter rudekasto. Dale pod cvetom nosi tri krovne liste. Ti imajo kratke, lebaste in rudee reclje, sami so pa lepo zeleni. Vsak list je narezan na tri krpe, ki se razdelijo e na manje krpice. Vsaka krpa se spodi klinasto zouje in prehaja v recelj. Pritlehni list je krovnim jednak, samo njegov recelj je dalji.Rudekasto steblo nosi rumen cvet, kterega napravlja pet jajastih listiev. Dobi se jih pa tudi ve, toda so oji. V cvetu je mnogo rumenih pranikov in zelenih pestiev; iz zadnjih se razvijejo roke, ki se okonujejo v kratek kljunek.Kakor smo e omenili, raste druno s podlesno vternico in cvete malega in velikega travna. Tudi ta je ostrega okusa in v svojih lastnostih sploh sorodnicam jednaka. Vendar se ni zabeleil noben dogodek, da bi bili prili z njo ljudje v ojo dotiko. Sicer pa trdijo popotniki, da se posluujejo Kamadalci te rastline, kedar maejo sulice in drugo oroje s strupom. Rane, ki jih napravi tako oroje, so neki prav nevarne.10. Kalunica

Slika 25. Kalunica. (Cltha palstris.)Kalunica, ki ji po drugih krajih nae domovine pravijo tudi jurjevka, enurka, krenica, vodna zlatica in paludnica, je vsakemu znana pomladanska rastlina. e poudarjamo tukaj pridevek ,,pomladanska``, storimo to zavoljo tega, ker je ravno spomladi v najlepem cvetu, in e na misel nam ne pride, da bi ugovarjali onemu, ki jo je videl cveteti tudi po letu. Rastlina se ravna tudi po kraju, in priedi poletnega ali cel jesenskega dne v kako, z visokimi stenami obkroeno gorsko zatije, udimo se vekrat kalunici ali kteri drugi znanki, ki se e le zdaj najlepe razvija, ko e zorijo dolinke. Vsakemu je menda znana naa rastlina, pa vendar ni nemogoe, da ji ne v ta ali pravega glas. Zato smo dodali opisu sliko, ki nam jo kae sicer pomanjano a) in f), a vendar tako, da jo more vsak spoznati.V zemlji ima prav kratko, pa mono in z dolgimi, debelim vlaknom podobnimi koreninami obdano koreniko. Ako si rastline dobro ne ogledamo, korenike ne opazimo, ker je popolnoma skrita med mnogobrojnimi vlakni in ob koncu kakor prisekana. Vsa je obdana z rujavimi ostanki lanskih listov in stebel, kakornih je vzrastlo letos ve iz nje.Nadzemeljsko steblo ostane vasi pri tleh, navadno se pa dvigne precej visoko v zrak. Mono je in debelo ter nekoliko robato. Redkokdaj ostane brez vej, temve se razveji na ve vrhov, po kterih je nameeno cvetje. Znotraj je votlo, samo tam, kjer stoji kak list, izpolnjeno je do dobrega. Barve je spodi ronorudekaste, zgoraj pa zelene.Listi so dvojni: pritlehni in stebelni. Oblike sicer niso razline, a prvi stojijo na dolgih recljih, drugi so pa tem kraje recljati, im vie so postavljeni; najviji so brez reclja. Vsi, zlasti pa pritlehni so ob steblu noniasto razirjeni in ga objemajo z rujavkasto koico. Reclji so na spodnji strani okrogli, na zgornji sploeni in pri vijih stebelnih listih cel nekoliko lebasti. Listna ploskev je skoro okrogla in nad recljem prav globoko, srasto izrezana in zaokroena, po robu pa plitvo narezana. Vasi so listi ledviasti.

Veliki, zvezdasto razprostrti rumeni cveti sedijo na robatih recljih konec vej ali v listnih pazuicah. Navadno stojita vrh najvijega lista dva cveta. Zunanji, ki se razcvete vselej prvi, je vejica v cvet se okonujoa, notranji tik lista pa prihaja iz pazuice. Dokler je cvet e v popku, je na povrju rumenkasto-zelen, pozneje pa porumeni. anih listiev ima 5, vasi tudi 6-8 b); vsi so podolgasto-okrogli in z vdrtimi ilicami prav dobro zaznamovani. Kakor aica so tudi mnogobrojni praniki rumeni in proti koncu razirjeni c). Pestii d), kterih je 5-10, vleejo nekoliko na zeleno. V mladosti so nagnjeni proti srediu, ko pa zorijo in se izpremenijo v meike, odstopijo drug od drugega in se nagnejo navzven. Rujavkasti plodovi e) so konati in se odprejo navzgor, kjer se pokae v razpoki podolgasto, rno-rujavo seme.Dom je kalunica povsod, kjer voda zemljo mono napaja. Raste istotako ob potokih, mlakuah in jarkih, kakor po movirnih travnikih. Kaj rada se naseli tudi okoli studenca, ki izvira v mehkih tleh, in spremlja uboree valke dale do globoke reke.Kalunica ni posebno zopernega duha; pritlehni listi diijo nekoliko po popru. Vsi deli, posebno pa podzemeljski so neprijetnega, ostrega in naposled grenkega okusa. Da moramo to rastlino pritevati kodljivim, poui nas sledei dogodek. Neka druina, ki si ni mogla vsakdanjega kruha lahko preskrbeti, pripravljala si je vekrat jedi od raznih presnih rastlin. Ker nekega dne ni bilo drugega dobiti, pouila je za kosilo kalunico. rez pol ure so vsi zboleli; grizlo jih je po elodcu, sililo jih na bljuvanje, bolela jih je glava, in udno jim je donelo po uesih; nazadnje se jim je zapirala e voda in driska je hudo pritiskala. Drugega dne jim je postala koa, zlasti po obrazu, vodenina, in tretjega dne so jih muili mehurki, ki so se pa kmalu posuili. Zdravnika pomo jim je povrnila zdravje.Cvetne popke nabirajo po nekterih krajih, namakajo jih v octu (jesihu) in potem namesto pravih uivajo v omaki. Ako jim tudi ocet neki vzame kodljivo mo, vendar jih nikomur ne priporoamo.Domae ivali pomulijo prav rade mlado zelie, in ni se opazovalo, da bi jim kodovalo; ravno tako nekodljivo je tudi suho. Staro pa ni brez neprijetnih nasledkov, ker povzrouje krvavo moo.11. Zlatice Zlatic je po naih krajih prav lepo tevilo, zato se nam zdi primerno, da jih razdelimo na manje skupine.A. Zlatice z rumenim cvetjem:I. z vlaknato koreniko in jednovitimi listi.12. Travnika zlatica

Sl. 26. Travnika zlatica. (Rannculus cer.)Travnika zlatica, zlatinica, vrnka, cedlika, samojd, kuroslk ali uljesa zaslui prvo mesto, ker je najbolj razirjena. V zemlji ima rno-rujavo, kratko pa debelo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Iz nje izraste jedno ali ve okroglih, votlih in rogovilastih stebel, ki so videti gola, blie pogledana kaejo prav kratke, leee dlaice po sebi. Visoka so 50-90 centimetrov (19-34 palcev).Pritlehni listi stojijo na dolgih recljih; dlanasti so in globoko razdeljeni na pet krp. Posamezne krpe so zopet razdeljene na manje krpice, ki so ali krpaste ali pa nazobane. Zgoraj so dostikrat rnikasto poprskani ali rujavkasto-lisasti, vasi ob dnu cel belkasti. Steblo objemajo s iroko nonico, ktera prehaja v lebast recelj. Stebelni listi so pritlehnim v obe podobni, samo manj razdeljeni so in na krajih recljih pritrjeni; najviji nimajo reclja, ampak sedijo na nonici in so sploh prav neznatni.Cveti stojijo konec vej in vejic in se razcvetijo polagoma. Zelenkasta ali rumenkasta aica je rumeno obrobljena, proti koncu navadno rudee progasta in odpadljiva. Njeni pojedini listii so podolgasti, kadunjasto vglobljeni in zunaj dlakavi. Rumenih venevih listiev je pet; postavljeni so med in nad ane listie in se svetijo kakor tola ter imajo na zgornji strani blizu dna majhno luskico, za ktero se nabira med. Srasti so in obdajajo mnogotevilne rumene pranike, sredi kterih sedijo zelene plodnice. Iz vsake se razvije stisnjena, narobe-srasta roka b), ki lahko izpade.Travnika zlatica cvete od velikega travna do pozne jeseni in raste povsod po travnikih; tu je naa najnavadneja rastlina. Da je tudi ne manjka po poljskih mejah, tratah, kraj gozdov, po panikih in drugih jednakih krajih, ni treba posebej zatrjevati. Ne ljubi pa le niav, ampak tudi po planinah ni redka; tu je vendar znatno manja in cvete nekoliko pozneje.Vsi deli te rastline so jako ostri, najbolj pa cvetni popki. Kako deluje njen strup, pokaeta nam naj dva dogodka.I. Sedemdesetletna enica, ktero je silno trgalo po udih, umila si je zveer noge z vodo, v kteri je kuhala liste od travnike zlatice. Da bi ji bolj pomagalo, obvezala si je noge z omenjenimi listi. Po noi so jo vzbudile hude boleine. Vre torej obvezo z nog, in misle, da bodo boleine popolnoma ponehale, izplakne si ude z vodo. Obe nogi sta bili do kolen kakor zagani, rudei, vroi, in tu pa tam so se bili izpahnili mehurki. Bolnico je izpreletaval mraz in vroina, in toila je o neznosnih boleinah. Poslali so po zdravnika, ki je ukrenil potrebno. Vendar se je prikazal navzlic zdravniki pomoi tretjega dne mestoma rni prisad. Bolnica se je tresla; ko se je zravnala, napadala jo je omotica, bila je nemirna in postala rudeega obraza. Jednajstega dne je odjenjala vroina, in rane so se zboljale. Ko je preteklo pol leta, ponovile so se boleine v okolju, in nasledek temu je bil, da so otrpnile noge, in da je mogla revica le e o berglah hoditi.II. Tu smo zvedeli, kako deluje travnika zlatica na zunanje dele lovekega telesa. Zdaj pa poglejmo, kakni so nasledki, ako pride ta strup v telo. al, da moramo objaviti alostno dogodbo, ki se je konala s smrtjo dveh dekov. Pouila sta namre korenike od travnike zlatice, vsled esar jima je postalo jako slabo in bljuvanja ni bilo ne konca ne kraja. Mlaji je umrl e rez pol ure, stareji pa po dveh urah.13. Zlatorumena zlatica

Sl. 27. Zlatorumena zlatica. (Rannculus aurcomus.)Po rumenem cvetju drugim podobna, odlikuje se ta zlatica najbolj po listih, kterih pritlehni so srasto-okroglasti ali ledviasti, vasi celi, vasi krpasti in debelo narezani ter nasajeni na dolgih recljih, ki so spodi razirjeni v nonico. Nektero zelie ima samo cele, drugo le krpaste in tretje obojne pritlehne liste. Sedei stebelni listi so dlanasto razdeljeni na mnogo rtastih ali suliastih, celorobih, debelo napiljenih ali nazobanih krp, ki se nekako udno stegajo od stebla in vasi naravnost od njega stojijo. im so postavljeni, tem manji so in manj razdeljeni.Okroglo steblo je 15-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko in vejidel rogovilasto razvejeno. Navadno je golo ali pa kratko-dlakavo, kakorni so tudi listi. Pod vsako vejo sedi list, in ker so te raztresene, so tudi listi premenjalni. Pritrjeno je steblo na kratki koreniki, ki ima mnogo belkastih vlaken.Cveti so srednje velikosti in zlatorumeni. aica se trdno sprijemlje venca in je skoro kadunjasta. Roke imajo kljukasto ukrivljen kljunek.Zlatorumena zlatica cvete malega in velikega travna in raste po lokah in gozdnih travnikih. Cveti, ki zagledajo prvi beli dan, so vekrat krnjasti.Kakor travnika zlatica vplivajo vse druge neugodno na loveko zdravje. Razloek je samo ta, da so nektere nevarneje od drugih, v kterih je strup nekako ublaen.Gled na zunanjo obliko stoji takoreko v sredi med travniko in zlatorumeno zlatico gorska zlatica (Rannculus montnus). V zemlji ima vodoravno ali poevno, vasi cel naravnost navzdol zarito koreniko, ki poene 8-16 centimetrov (3-6 palcev) visoko, brezvejnato steblo. Tako nizka ostane rastlinica po planinskih panikih in vijih legah sploh; koder se pa nahaja po gorskih dolinicah, je znatno vija. Steblo je okroglo, spodi golo, proti vrhu pa porasteno z mehkimi, leeimi dlaicami.Pritlehni listi so recljati, srasto-okroglasti in dlanasto razdeljeni na 3-5 krp. Krpe so klinaste in spredi nacepljene na tri nazobane krpice. Stebelni list vejidel je samo jeden, vasi sta dva je sede in razdeljen na 3-5 rtastih, celorobih in topih krp.Vrh stebla stoji precej velik, rumen cvet. Kakor se pa rastlina sploh jako lahko izpreminja gled na druge dele, tako je najti tudi mnogo takih, ki imajo vejico, okonujoo se v cvet. Cvetni recelj je dlakav; ani listii so podolgasti, topi, rumenkasti in dlakavi. Venevi listii so okroglasti, narobe-jajasti in dalji kakor aica. Nao rastlino razlouje od prejnjih dveh najbolj to, da je njeno plodie dlakavo. Goli plodovi imajo kratek, kljukast kljunek.Njej zel podobna je Vilarsova zlatica (Rannculus Villrsii). Razlouje se samo po plodih, kteri so porasteni s etinicami. Raste po visokih gorah in cvete kakor prejnja od velikega travna do velikega srpana.14. Kosmata zlatica (Rannculus lanuginsus) kodljive lastnosti njenih sorodnic so v njej sicer nekoliko ublaene, ali vendar ni tako nedolna, da bi ji ne dali tukaj prostora. V zemlji ima kosmata zlatica mono, kakor gosje per debelo koreniko, ki je zavrtana naravnost v tla. Mnogobrojne dolge in vlaknate koreninice jo pokrivajo malo da ne popolnoma. Iz nje prihajajo okrogla, votla in kviku stojea, 30-90 centimetrov (1-3 evlje) visoka stebla, ki se pod vsakim listom delijo na rogovilo. Lepo zelena so; nadlistna rogovila pa je na zgornji strani vejidel rudekasta ali rujavkasta. Stebla so porastena z dolgimi, rumenkastimi kocinami, ki jih delajo srhke; tudi po listnih recljih stojijo jednake kocinice.Listi so pritlehni, iz korenike izvirajoi in stebelni. Po ploskvi so si prav podobni, a prvi stojijo na dolgih, plitvo lebastih in spodi v iroko nonico razirjenih recljih, stbelni so pa kratko recljati in privrhni cel sedei. Poglavitna oblika jim je dlanasto-krpasta; srednja krpa je klinasto-jajasta, stranski sta poevni. Vsaka je globje narezana in nazobana. Listi blizu cvetov so im vie tem manji in navadno na dve suliasti, celorobi krpici razdeljeni.Rumeni cveti imajo pet dlakavih anih, rumenkastih in rumeno obrobljenih, in pet venevih listiev, ki se razprostirajo v popolno kolo. Roke so leaste, gladke in gole ter se okonujejo v kljukico.Kosmata zlatica raste po listnatih gozdih in ljubi mokrotna stalia ter cvete od velikega travna do iste dobe, ko odhajajo priljubljene nam lastovice.15. Bradavinata zlatica Kakor marsiktera druga rastlina, rabila je tudi bradavinata zlatica, lopatica, bradavinik ali motika v prejnjih asih zdravnikom. Ali slava ji je potekla, odkar so se odprli zdravilstvu bolji viri. Dasiravno ne slui ve zdravnikom in lekarjem, svojih lastnostij vendar ni izpremenila, in zato izpregovorimo tukaj nekoliko o njej.

Slika 28. Bradavinata zlatica. (Rannculus Ficria.)V zemlji ima lopatica med tankimi koreninami precej debele in mesnate, klinaste ali jajaste gomoljke a). Ko izgine rastlina konec ronika s povrja, ostanejo njeni gomoljki, drug od drugega odtrgani, v tleh, in ustanovijo spomladi nove rastlinice. Vasi jih spravi huda ploha na dan, in ker so vsaj priblino kakemu itu podobni, govori se potem o deu, med kterim je padalo zrnje iz oblakov. Ti gomolji stojijo v opku, in steblo, iz kterega so izrastli e), gre sprva na vi, potem pa polee po zemlji. V spodnjih delih je lepo rudee ali belo, v zgornjih pa zeleno in vejidel vejnato.Listov ima zelie mnogo. Spodnji stojijo na dolgih recljih in objemajo steblo z dolgo, iroko nonico, ki je podaljana v recelj, kjer napravlja lebasto progo. Zgornji listi so manji, stojijo tudi na lebastem reclju, ki se pa okonuje v prav kratko nonico. Listna ploskev v obe je srasta in se pribliuje vasi lopati, vasi pa krogu. Vekrat je cel trivoglata, pa malokdaj razdeljena na pravilne krpe. Pri spodnjih listih je zveriena, pri zgornjih pa krpasta. V zgornjih pazuicah sedijo beli, okroglasti gomoljki, ki prezimijo in spomladi vzrastejo v novo lopatico kakor podzemeljski.Steblo kakor vejidel vsaka veja ima na koncu posamezen cvet, ki se polagoma razprostira v lepo rumeno zvezdo. aica ima 3, venec pa 8-12 podolgastih, spredi zaokroenih listiev. Iz mnogobrojnih pestiev c), ki sedijo sredi rumenih pranikov, razvijejo se majhne okroglaste roke d).Lopatica raste povsod po vlanih in sennatih krajih, in ker se razmnouje z dvojnimi gomolji in s semenom, je po imenovanih mestih navadno tako gosta, da zadui vso drugo rast. V lastnostih se sicer strinja z ostalimi zlaticami, vendar je ostrina v njej nekoliko ublaena, in gomolji, ki so od cvetoe rastline najhuji, postanejo cel uitni, ko je izginilo zelie s povrja.16. goa zlatica Po vlanih krajih sploh, zlasti pa po mokrotnih travnikih, kraj jarkov in jezer cvete od ronika do jeseni b goa zlatica, po cvetu sorodnicam podobna. Po vlanih panikih kraj gozdov in med lesovi jo najde z drugimi v drubi, zakaj ivina se je skrbno ogiblje. V tleh ima kratko, precej debelo koreniko, iz ktere poganja op belkastih, monih korenin.

Slika 29. goa zlatica. (Rannculus Flmmula.)Steblo gre malokdaj naravnost na vi, navadno polega po tleh ali se polagoma vzdiga od zemlje. Votlo je in nekoliko robato ter 20-45 centimetrov (8-17 palcev) visoko. Spodi je vejidel brez vej, zgoraj pa vejnato in golo kakor ostalo zelie, ali pa tudi porasteno s kratkimi dlaicami.Listi so raztreseni po steblu. Spodnji so jajasti ali suliasti in stojijo na dolgih recljih, viji so suliasti in pritrjeni na krajih recljih, privrhni so oji in sedei. Vsi obsegajo steblo z nonico, ki prehaja v valjast, lebast in od strani stisnjen recelj. V prvi polovici so po robu celi, v drugi pa oboroeni z majhnimi, oddaljenimi zobci.Bledorumeni cveti so majhni in imajo kratko, od ostalega cveta stojeo ali cel malo nazaj zavihano aico. Njeni listii se nikoli ne dotikajo reclja, kakor je to pri nekterih zlaticah navada. Venevi listii (spodi na desni) so spredi lepo zaokroeni in s podolnimi rticami okraeni. Plodovi (na desni nad venevim listiem) so majhne, jajaste roke s kratko konico, ki narejajo oblasto glavico.goa zlatica je izmed hudo strupenih zeli in polna ostrega otrova. Kar smo povedali o prvi njenega rod, velja tudi o njej. Tu naj omenimo samo sledeo dogodbo. Neka ena si je namazala z njo roko, da bi se iznebila mrzlice. Vsled tega se je vnela koa, in nastal je nevaren prisad.17. Velika zlatica Velika zlatica je gled na vnanjo obliko podobna svoji prednici in raste tudi po jednakih prostorih. Ali med tem ko nahajamo prejnjo skoro povsod, kjer ostanejo tla kolikaj vlana, je velika zlatica bolj redka in raste samo tu pa tam.V zemlji ima trpeno koreniko, ktera poganja goste ope vlaknatih koreninic in dolge podzemeljske ivice z recljatimi suliastimi listi.

Slika 30. Velika zlatica. (Rannculus Lingua.)Steblo je togo, naravnost kviku stojee, votlo in 60-100 centimetrov (2-3 evlje) visoko. Spodi izvirajo iz kolenec nitasta vlakna, ki se zarijejo v tla in koreniko krepko podpirajo. Proti vrhu je podrasteno s kratkimi, pritisnjenimi dlaicami in vejnato, drugje pa golo.Listi so premenjalni in se ne nagnejo dale od stebla in vej, temve molijo na vi. Ozko suliasti so in celorobi ali priostreni z nekolikimi majhnimi zobci. Spodnji stojijo na prav kratkih noniastih recljih, zgornji pa sedijo neposredno na steblu in ga nekoliko objemajo.Veliki cveti narejajo rahlo grozdasto razcvetje. aica je rumenkasta, dlakava in rada odpade. Venevi listii 5 jih je kakor anih so rumeni in svetli ter lepo razprostrti. Kratkih pranikov in pestiev je mnogo. Plodovi (spodi na levi) so jajasti, stisnjeni in se okonujejo v kratek, srpasto ukrivljen kljunek. Zdrueni so v okroglasto, nekoliko potlaeno, kakor grah debelo glavico.Velika zlatica cvete malega in velikega srpana ter raste v movirjih, ob jarkih, ribnikih in jezerih, toda kakor smo e povedali, ne povsod. Strupeneja je od prejnje, in gledati je treba na to, da je ne poklada ivini med drugo pio.18. Strupena zlatica Strupena zlatica (Rannculus Thora) ima v zemlji op koeljastih, belih gomoljev, ki so porasteni s tankimi vlakni. Med njimi je kratka, rujavkasta korenika, ktera dri naravnost navzdol ali pa raste nekoliko napoev.Okroglo steblo je 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko, golo in v vrhu razvejeno na nekaj vejic, ktere nosijo posamine cvete.Trdni listi so celi in goli. Pritlehni list je recljat, ledviast in narezan ter se nahaja navadno le na mladih rastlinicah. Stebelna lista sta brez reclja; prvi je narobe-jajast in spredi nekoliko izrezan, drugi manji in suliast. Vasi se nahajajo trije, vasi pa samo jeden list na steblu.Iz rumenih cvetov se razvijejo jajasti, stisnjeni plodovi, ki so zailjeni v dolg, ukrivljen kljunek.Strupena zlatica cvete velikega travna in ronika ter raste po gorskih gozdih, ki se ponaajo z vapneno zemljo. Sok od te zlatice povzroi neki naglo smrt, ako je priel v kako rano. To so dobro vedeli stari Galci in o bojnem asu mazali z njim oroje, ktero so metali na sovranika. Morebiti so jim sluile v ta namen tudi druge zlatice.19. Popaena zlatica Najbr meanec (izrodek) od strupene zlatice je popaena zlatica (Rannculus hbridus), prava njena sestriina, ki je pa v rasti mono zaostala. Njeni gomolji so valjasto podaljani in se okonujejo v tanek repek. Steblo je jedva 8 do 16 centimetrov (3-6 palcev) visoko, spodi temnorujavo in golo ter naravnost na vi trlee. Zlatorumeni cvet je drobneji od prejnjega in je ali samo jeden vrh stebla, ali pa se steblo razhaja na vejice, ki so ozaljane s cvetom. ani listii so narobe-jajasti, goli in skoro tako dolgi, kakor okroglasti venevi. Plodovi so podolgasto-jajasti in glaviasto zdrueni.Pritlehni listi so recljati, ledviasti, vzadi celorobi, spredi pa zarezano-krpasti. Srednja krpa je jajasto-podolgasta, topa ali priostrena. Stebelni list je pritrjen na kratkem reclju, ali pa sedi na steblu; podoben je pritlehnim. Ostali listi so neznatni, suliasti.Popaena zlatica cvete ronika in malega srpana ter raste prav po gostem po naih vapnenih planinah. Strupena je prav tako kakor prejnja.

2. z brazdastimi cvetnimi reclji.20. Gomoljasta zlatica

Sl. 31. Gomoljasta zlatica. (Rannculus bulbsus.)

Poleg lopatice je gomoljasta zlatica ali abinec prva iz tega velikega rod, ki krasi spomladi s svojimi rumenimi cveti trate, travnike, panike, njivske meje itd. e potem jo more spoznati; ako jo pa izdere iz zemlje in si ogleda podzemeljski del (spodi na levi), ne pride ti ve iz spomina. Steblo namre je spodi gomoljasto odebeljeno in poganja navzdol mnogo belkastih, vlaknatih korenin, navzgor pa votla, 15-32 centimetrov (6-12 palcev) visoka stebelca. Ta se razvejijo na rogovile in leijo vasi tudi po tleh. Zelie je mono kosmato in vsled tega je videti sivkasto.Gomolj obdajajo iroke nonice pritlehnih listov, ki so podaljane v lebast recelj, na kterem sedi trojnata ali dvakrat-trojnata listna ploskev. Posamezni listki so nacepljeni na 3 nazobane krpice. Stebelni listi imajo kratke reclje in precej oje listke, ki vasi kar po nonici stojijo. V vrhu so listi brez reclja.Konec vej in vejic nahajamo velike rumene cvete. aica je porastena na spodnji strani z dolgimi kocinami; njeni listii so priblino od srede nazaj zavihani in zakrivajo recljev konec. To je najbolji vnanji znak, ki takoj ovadi nao rastlino. Venevi listii (spodi na desni) so vasi podolgasti, vasi okroglasti, vselej pa spredi zaokroeni, ob dnu zoeni. Gladke roke (na levi zgoraj) so oboroene s kratkim kljunkom.Gomoljasta zlatica cvete od malega travna do malega srpana. Ne najde zlepa prostora, kjer bi se ne naselilo to zelie. V lastnostih se ujema z mehurno zlatico (gl. sliko 34.), d, trdi se cel. da je nevarneja od nje. Kot posebnost moramo omeniti, da so nadzemeljski deli tedaj najmanj kodljivi, ko so se osuli s cvetjem, vlakna pa najbolj ostra, dokler se ne zanejo cveti odpirati. Gomolji so vsak as strupeni.21. Plazea zlatica Ta rastlina, kteri tudi urnjica in urnjica pravijo, je izmed vseh zlatic najnadleneji njivski plevel. S tem pa ne trdimo, da je drugod ni. Po travnikih in tratah je je navadno vse polno, a vendar se dri najraji mokrotnih in vlanih prostorov; suha zemlja ji ne ugaja. Prav lahko jo spozna po pritlikah (plazeih razrastkih) ki se trdno drijo zemlje in razhajajo na ve stranij. Ako izkoplje tako zelie, uditi se mora dolgim pritlikam, ki so v tleh kakor pribite.

Slika 32. Plazea zlatica. (Rannculus rpens.)Kratka, rujava korenika je pokrita z mnogimi debelimi vlakni. Iz nje izrastejo leeva ali samo nagnjena, malokdaj naravnost kviku molea, 1540 centimetrov (615 palcev) dolga, vejidel nekoliko robata stebla. Tudi omenjene pritlike pridejo iz korenike. Te so okrogle in imajo razmaknjene, na dolgih recljih na vi stojee liste. Ob koreniki jih obdajajo kakor stebla iroke nonice pritlehnih listov, ki so dolgo recljati kakor sploh vsi spodnji stebelni listi. Listna ploskev je trojnata, njeni posamini listki so nasajeni na precej dolgih receljkih, na najdaljem srednji. Listki so dlanasto nacepljeni na tri majhne krpice, ki so krpaste ali le nazobane. Zgornji stebelni listi nimajo reclja, gled na obliko so pa prejnjim podobni, samo da niso tako silno razdeljeni. Najviji so tridelni z ozkimi, suliastimi in celorobimi krpicami. Zelie je temnozeleno, pritlike navadno rudekaste ali rujavkaste. Vasi je isto golo, vasi pa dlakavo.Rogovilasto steblo nosi na brazdastih recljih velike, rumene cvete. aica je dosti manja od venca in odstopi od njega. Leaste roke (na desni nad venevim listiem) so oboroene s kratkim kljunkom.Uranjica cvete od velikega travna do jeseni in raste, kakor je bilo e povedano, povsod po mokrotnih in vlanih krajih. Ker se privrstijo tudi pritlike v tleh s koreninami, ki jim izrastejo iz kolenec, zato je ni lahko dobiti iz tal, in tedaj je vsakemu poljedelcu jako zopern plevel.V lastnostih se ujema z drugimi, manj kodljivimi zlaticami.Vrnki jako podobna je mnogocvetna zlatica (Rannculus polynthemus), ktera pa ima brazdaste cvetne reclje in dlakavo plodie. Njena korenika je vlaknata, in vejidel naravnost v tla zavrtana.Ravno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 evlja) visoko in nosi mnogo vej in vejic, ki se vsujejo o svojem asu z mnogobrojnimi zlatorumenimi cveti. Porasteno je z dlakami, ktere stojijo v spodnjih delih od njega, v zgornjih pa leijo po njem. V obe pa ta znak ni zanesljiv, ker se nahajajo tudi take rastline, ki se odlikujejo ali le po stojeih ali le po leeih kosmatinicah.Recljati listi so dlanasto-tridelni; od posameznih klinastih krp je srednja tridelna ali trikrpa, stranski pa dvodelni. Krpice so zarezano-nazobane, vasi tudi celorobe. Najviji listi imajo rtaste krpe. Listi so dlakavi kakor steblo.Da so cvetni reclji brazdasti, nam je e znano; tudi dlakavi so in se okonujejo v cvet, egar jajasta aica se naslanja na venec. ani listii so porasteni s togimi dlaicami. Venevi so skoro okrogli, spredi neznatno izrobljeni, ob dnu pa klinasti. Leaste roke so gladke, gole in podaljane v kratek kljunek.Mnogocvetna zlatica cvete velikega travna in ronika ter raste po gozdnih travnikih in kraj gozdov, kjer ivi v drubi s travniko zlatico in z drugimi sorodnicami. Najbolj ji ugajajo hriboviti in gorati kraji.S prejnjo prav lahko zameni lozno zlatico (Rannculus nemorsus), ker sta si na prvi pogled zel podobni. Lozna ima monejo dlako, ki od stebla stoji, in srednja krpa pritlehnih listov je zmirom le trikrpa, stranski pa dvokrpi; krpice so nejednako nazobane. Leasti plodii imajo zvit kljunek. Cvete istoasno.

3. Jednoletne zlatice z vlaknato korenino, s sestavljenimi ali pa globoko krpastimi listi in trnastimi, grbastimi ali pa grastimi plodovi.22. Njivska zlatica Njivska zlatica ali grebnec je silen poljski plevel; a ker je njivska zlatica kakor zlatice sploh tudi lovekemu zdravju nevarna, postavili smo jo na to astno mesto. V zemlji ima vlaknate, vasi prav debele korenine, iznad kterih se vzdigne 15-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko, okroglo steblo. Spodi je popolnoma golo, proti vrhu redko dlakavo in v zadnji tretjini navadno zverieno; tu je tudi vejnato.

Slika 33. Njivska zlatica. (Rannculus arvnsis.)Listi so po mestu razlini. Spodnji so jajasti in spredi nazobani, ostali pa tridelni ali trojnati. Posamezni listki ali krpe so ali samo globoko nazobani, ali pa dvo-, tridelni in nazobani ali krpasti. Krpe in listki so ponajve klinasti. Vsi imajo nonico, steblo obsegajoo; najviji so sedei, ostali pa recljati. Med pritlehnimi in prvimi stebelnimi listi je precejnji presledek brez listov. Zelie je videti nekako bledo, in tudi drobni cveti so nekako pobledeli. Plonate roke (na desni spodi in po vejicah) se okonujejo v kratek kljunek in so posute z majhnimi, iljastimi bodicami.Njivske zlatice ni lahko izgreiti, ker se takoj ovadi po svoji, od itnih bilij dosti bledeji barvi. Ako bi to ne zadoalo, pridejo ti na pomo majhni, vepleno-rumeni cveti in konno tudi plodovi, ktere more e v cvetu spoznati. Po aici visijo dolge kosmatinice. Ta zlatica cvete tedaj, ko jame r napravljati klasje, t.j. od velikega travna do malega srpana, ko se zane kmet ozirati po enjicah. Najljuba so ji razna ita, pa tudi med drugo poljino ni ravno redka. Ker nima korenike, gre rada iz zemlje. V svojih lastnostih se pribliuje drugim, manj ostrim sorodnicam.Po grobljah in drugih pustih prostorih raste na junem Kranjskem in Gorikem kljunasta zlatica (Rannculus murictus). Iz vlaknate korenine izraste ve vejnatih, dlakavih stebel, ki so 5-26 centimetrov (2-10 palcev) dolga in se polagoma vzdigajo od tal. Vasi so srhka, a ne bodea, kakor bi bilo morebiti soditi po imenu; bodei so le plodovi.Spodnji listi so recljati, ledviasti ali okrogli, celi ali trikrpi in narezani; najviji so sedei, narobe-jajasti in trizobi ali trikrpi, srednji pa se pribliujejo zdaj tem, zdaj onim.Bledorumeni cveti imajo suliaste, priostrene in kocinaste ane listie, ki so odmaknjeni od ostalega cveta, in nekoliko dalje, narobe-jajaste veneve listie. Stisnjene roke so narobe-jajaste, po straneh pikaste in oboroene s kratkimi, skrivljenimi bodljikami in grbicami ter podaljane v oster, kljukast kljunek.Kljunasta zlatica cvete velikega travna in ronika.23. Mehurna zlatica Mehurna zlatica, slanvrat ali oph je jednoletno zelie, ki je v tleh pritrjeno z mnogotevilnimi belkastimi koreninicami. Iz njih izvira debelo, toda votlo, 30-60 centimetrov (1-2 evlja) visoko, kviku molee in zel vejnato steblo. Golo je ali malo da ne golo in ima tu pa tam kak podolen rob. Veje se zanejo vasi e pri tleh, vasi pa e le proti vrhu.

Slika 34. Mehurna zlatica. (Rannculus scelertus.)Listi so raztreseni, v obrisu okroglasti ali ledviasti in se ravnajo v velikosti po steblu. Nekoliko sonati so, navadno popolnoma goli in svetli. Spodnji so na dolgih recljih in nacepljeni ali razdeljeni na 3 krpe; srednja krpa je nacepljena na 3, stranski na 2 krpici; pri majhnih rastlinah so pa krpe tudi globoko narezane. Viji stojijo na krajih recljih in so tudi nacepljeni na 3 krpe, toda te so dolge in celorobe. Vasi pa zadnji niso nikakor deljeni, temve celi.Drobnih, bledorumenih cvetov je prav mnogo. aica ima pet rumenih, navzdol zavihanih, jajastih listiev, ki so porasteni z mehkimi dlaicami in skoro tako dolgi, kakor podolgasti venevi listii. Ti imajo ob dnu za med plitvo globelico, ktere ne pokriva nobena luskica. Pranikov in pestiev je zel mnogo. Zadnji se razvijejo v majhne, podolgaste roke (spodi na levi), ki so zdruene v precej dolg valjar.Mehurna zlatica cvete od ronika do jeseni in raste kraj movirij, ob jarkih in mlakuah. Ona nadkriljuje v strupenosti menda vse sorodnice. Med njenimi deli so korenine najmanj nevarne in, ko se je osulo zelie s cvetjem, popolnoma nekodljive. Steblo je tem nevarneje, im blie je cvetom, in im mlaja je rastlina. vei li liste, jame te gati po ustih, in sline se ti prav obilno cedijo. Ako to vekrat ponovi, vname in razpoka se ti jezik in postane neobutljiv. Dlesno te boli, in ako ga stisne, zane krvaveti. Dasiravno so vsi deli ostri, vendar se v tem pogledu najbolj odlikujejo cveti, dokler e niso popolnoma razviti. Ako si privee cvet ali list na koo, prine te srbeti, in izpahne se ti mehur. Sopara, ki se vzdiga iz posode, v kteri tole zelie, je tako ostra, da te sili na kihanje in pripravi do solz. Ako pride mehurna zlatica v elodec, ge te po poiralniku in trebuhu, napade te omedlevica, tvojih oij in udov se polasti krevito gibanje, mrzli poti ti pokrivajo koo, in nastopiti more cel smrt vsled prisada, ki se je raziril po vnetih prebavilih.Naj sporoimo dragim itateljem znane dogodke, o kterih ni dvoma, da so se pripetili z mehurno zlatico.I. Neka gospodinja si je privezala presnih listov okoli zapestja. Vsled tega je nastal prisad, ki je koo in meso tako izglodal, da so se videle kite. Neki mo si jih je pa privezal na glavo, kar mu je prizadelo razne boleine in neznosno ejo.II. Nekje je pripravila hina gospodinja mehurno zlatico kot prikuho. Ve oseb je pouilo to strupeno jed; jedna je umrla, ostale so bolehale na elodcu.III. Neki voznik se je hotel iznebiti mrzlice in si v ta namen obvezal palec z mehurno zlatico. rez nekoliko ur se je naredil na roki straen mehur, napadala je moa silna mrzlica in jel jo je blesti. Na roki se mu je prisadilo, in le komaj so mu jo oteli.IV. Neki zdravnik je napravil s to rastlino sledee poskuse. Pouil je dobro zmet cvet. Hitro so se oglasile grozne boleine in kri v elodcu. Dve kaplji izetega soka sta imeli jednake nasledke in poleg njih e povzroili goe boleine po poiralniku. veil je tudi najbolj sonate liste; njegova usta so se napolnila s slinami, jezik se mu je vnel in spredi razpokal; okus mu je nehal sluiti, in po zobeh ga je trgalo; dlesno je postalo zel rudee in zaelo krvaveti pri najrahlejem dotiku.Znano je tudi, da so poginile cele rede, ki so se pasle spomladi po panikih, kjer je rastlo mnogo mehurne zlatice. Od zaetka namre pomuli ivina vse zelenje, kolikor ga je pribodlo iz zemlje, in ne dela nobenega razloka. Ne goni torej zgodaj spomladi zelia. ivine na take prostore, koder navadno rastejo strupena zelia.24. Drobnocvetna zlatica Drobnocvetna zlatica je majhno jednoletno zelie z vlaknato korenino, na kteri je pritrjenih navadno ve dlakavih, vasi skoro golih, vasi pa prav kosmatih stebel. Malokdaj trlijo na vi, veinoma so nekako mlahava in po tleh leea. S konci se vzdigujejo nekoliko od zemlje in postanejo le 6-30 centimetrov (2-12 palcev) dolga.

Sl. 35. Drobnocvetna zlatica. (Rannculus parviflrus.)Listi so premenjalni in recljati. Pritlehni so srasto-ledviasti in narezani, stebelni do cvetov srasti in nacepljeni na 3-5 krp; srednja krpa je klinasta, stranske pa nepravilno veterokotne in krpasto-nazobane kakor srednja. Sploh moramo omeniti, da so listi vasi globoko nacepljeni. Najviji stojijo na prav neznatnih recljih; trojnati ali celi so, srasto-podolgasti in celorobi.Cvetni reclji izvirajo iz listnih pazuic. ani listii so podolgasti, kocinasti in navzdol zavihani, venevi pa narobe-jajasti in le nekoliko dalji od njih. Plodovi (spodi na desni) so leasti, na obeh straneh grasti ali pa trnasti in okoli in okoli zvezani z gladkim, ostrim robom. Ta rob je podaljan v kratek, ukrivljen kljunek.Drobnocvetna zlatica cvete od velikega travna do malega srpana in raste mestoma na obdelani in neobdelani zemlji. V svojih lastnostih je jednaka drugim, manj nevarnim sorodnicam.25. Kocinasta zlatica

Slika 36. Kocinasta zlatica. (Rannculus Philontis.)Kocinasta zlatica je po svoji zunanji obliki najbolj podobna gomoljasti, vendar jo lahko loi od nje, ako jo dobro pogleda. e jo izdere iz zemlje, ne najde ne korenike, ne gomoljasto odebeljenega stebla, ampak mnogo monih korenin, ktere jo drijo v tleh. Votlo steblo je robato in porasteno s trdnimi kocinicami. Proti vrhu se razhaja na mnogobrojne veje in vejice; visoko je kakih l030 centimetrov (4-12 palcev) in okraeno z mnogimi drobnimi, bledorumenimi cveti.Cvetna aica je sicer zavihana navzdol, vendar ne pokrivajo njeni listii reclja, ampak ga samo zakrivajo. Zunaj so kocinasti in vejidel portani s tremi rnimi progami, ktere se spredi stikajo. Srednja proga je najdalja in najstanovitneja, stranskih pa vasi ni ali sta zaznamovani samo z nekoliko piicami. Vasi pa vsega tega ni, in ozirati se je treba po plodovih, ki so vsekako zanesljiveji. Posamezne roke (spodi na desni) so leaste in po straneh pokrite z jedno ali dvema vrstama malih rtastih (piastih) gric. Kljunek je raven in kratek.Pritlehni listi so na dolgih, srednji na krajih recljih, zgornji pa sedijo in objemajo kakor ostali steblo z nonico. Ploskev je trojnata, listki dlanasto nacepljeni in nazobani. Privrhni listi so tridelni in jako ozki.Kocinasta zlatica cvete od velikega travna do malega srpana in raste posebno rada na vlani zemlji, kjer je je vasi med ozimino in deteljo vse polno. V svojih lastnostih se strinja s kosmato zlatico.B. Zlatice z belim cvetjem:1. v vodi.26. Plavajoa zlatica

Slika 37. Plavajoa zlatica. (Rannculus flitans.)Po naih vodah, zlasti po leno in poasi tekoih, kakor tudi po mrtvicah je po letu dostikrat vse polno raznovrstnega rastja, ktero se vzdiguje iz tal ali pa plava po vodi. Posebno na zadnji nain nastane gosta zelena odeja, iznad ktere gledajo bele cvetke zvedavo na sinje nebo. To so povodne zlatice, s kterimi se moramo tudi seznaniti, ker so lovekemu zdravju kodljive. Na prvo mesto smo postavili plavajoo zlatico, ker je prav navadna in po nekterih potokih in rekah zel razirjena. Njeno steblo je 3-6 metrov (9-18 evljev) dolgo, krhko, okroglo in vejnato. Ker je ob jednem tudi tanko, tedaj je ve kot naravno, da se ne more kviku drati.Premenjalni, na nonici sedei in rogovilasto razdeljeni listi so v vodi lepo razprostrti; ako pa vzame zelie iz vode, obesijo se njihovi listki in napravijo nekak opi. Iz listnih pazuic izrastejo nitaste koreninice.Beli venevi listii so ob dnu rumeni, mnogobrojni praniki pa kraji kakor plodnice.Plavajoa zlatica cvete od velikega travna do jeseni. Njena zamotana stebla so varno zavetje mladim ribicam, in tudi ribje ikre so med njimi dobro skranjene.

Slika 38. Povodna zlatica. (Rannculus aqutilis.)Izmed ostalih belih in v vodi rastoih zlatic bodi posebej omenjena e povodna zlatica, ki se nahaja pogosto po naih stojeih in poasi tekoih vodah. Posebno po travnikih jarkih je je mestoma vse polno, in lepo je videti bele cvete, ki se vzdigajo nad tekoino. Njeno tanko in trdno steblo je 45100 centimetrov (1-3 evlje) dolgo in po koreniki v tleh privreno. Razvejeno je rogovilasto, povsod jednako debelo in votlo. V spodnjih delih izrastejo iz njega bele nitaste koreninice.Listi so raztreseni in v vodi skoro oblasto razprostrti, kar prihaja odtod, ker se na kratki nonici sedei list razdeli najprej na 3 rogovile, na kterih se ta delitev vekrat ponavlja. Posamezne krpice so nitaste, in ker molijo na vse strani, narejajo oblo, ki se ti pokae v vsej svoji minosti, ako jo opazuje v mirni vodi. Plavajoi listi so ledviasti ali krpasti in se sploh zel izpreminjajo; vasi jih rastlina tudi nima.Rumeni praniki belih, kolesasto razprostrtih cvetov so dalji kakor plodnice.Povodna zlatica cvete od velikega travna do jeseni.Prav podobna ji je razprostrta zlatica (Rannculus divarictus). Njeni listki napravljajo okrogle ploe in ostanejo trdni in togi, e zelie tudi iz vode potegne.2. na suhem po planinah.27. Planinska zlatica (Rannculus alpstris) je po naih vapnenih planinah prav navadna rastlina. Najbolj ji ugajajo groblje blizu snega, koder se naseli po vlanih prostorih. Navadno jih je mnogo v drubi, mestoma pa stoji ktera tudi osamljena. V zemlji je pritrjena s kratko, rujavkasto koreniko, ki je vejidel glavata in z dolgimi, belkastimi vlakni porastena.Steblo je golo, komaj 5-13 centimetrov (2-5 palcev) visoko, nekoliko stisnjeno in brezvejnato; konec njega stoji zal, precej obiren cvet.Pritlehnih listov je mnogo; nacepljeni so na tri krpe, svetli in stojijo na dolgih recljih. Krpe so klinaste, spodi topo krpaste in gole; stranski krpici sta zopet nacepljeni. Recelj ima ob dnu nonico. Stebelni listi so prav neznatni, rtasto-suliasti, sedei na nonici, s ktero obsegajo steblo.aica je gola, rumenkasto-zelena in zavihana; njeni listii so suliasti in topi. Beli venevi listii so narobe-srasti, vasi krpasti. Pranikov in pestiev je mnogo. Plod je podaljan v kljukast kljunek.Planinska zlatica cvete od ronika do velikega srpana.V njeni drubi se pogosto nahaja podobna ji Travenfelnerjeva zlatica (Rannculus Traunfllneri), ki ima srasto-ledviaste in krpasto-tridelne pritlehne liste. Srednja krpa je nacepljena na tri, stranski na dve suliasti krpici; vse so zopet nacepljene na manje krpice in stojijo druga od druge. Na steblu stoji rtast, celorob listek. Kljunek je dalji od ploda.Tudi Segverjeva zlatica (Rannculus Sgueri), ki raste s prejnjima po visokih gorah, njima je zel podobna. Njeni pritlehni listi so dlanasti, 3-5 delni, v obrisu srasto-okrogli, in njihove krpe so nepravilno pernasto-delne s suliastimi krpicami.Obe cveteta ob jednem s planinsko zlatico. Po lastnostih se ujemajo vse tri z drugimi, manj kodljivimi zlaticami.28. Dlanastolistna zlatica

Sl. 39. Dlanastolistna zlatica. (Rannculus aconitiflius.)Dlanastolistna zlatica ima kratko, prisekano koreniko. Na njej visi mnogo debelih in dolgih belkastih vlaken, ki drijo zelie trdno v zemlji.Na koreniki stoji okroglo, 60 do 130 centimetrov (2-4 evlje) visoko, spodi brezvejnato, v vrhu pa rogovilasto razvejeno steblo. Golo je in votlo, blizu tal rudekasto, drugje pa zeleno.Veliki listi so goli, zgoraj temnozeleni, spodi nekoliko bledeji in svetli. Oblike so vsi jednake, ali med tem ko so pritlehni in spodnji stebelni listi recljati, sedijo viji na kratkih nonicah ali tudi brez njih po steblu. Reclji imajo rudekasto, malo dlakavo nonico, so popolnoma okrogli in nosijo dlanasto razdeljeno listno ploskev s irokimi, suliastimi in krpastimi krpami. tevilo krp je razlino, toda na tisti rastlini zmirom jednako in pojema navzgor. Krpe so nejednako napiljene in priostrene. Po njih teejo debele, mreasto razpeljane ilice. Privrhni listi so zel neznatni.Beli cveti stojijo na precej dolgih recljib. Njihova aica je rudekasta in odpade, ko se odpre cvet. Velievi listii so snenobeli in spredi izrobljeni ali srasti; pet jih je, kakor anih. Rumenkastih pranikov in zelenih plodnic je mnogo. Plodovi (spodi na desni) so jajasti, z ilicami premreeni in goli. Ni jih mnogo iz jednega cveta, pa precej debeli so.Dlanastolistna zlatica cvete od velikega travna do velikega srpana in raste po gorskih gozdih, po planinskih panikih in ob potokih, ki der s planin. Z vodo je prila mestoma v niave, kjer krasi gorska zatija. V svojih lastnostih se strinja z strupeno zlatico.29. Pogica Pogaica ali katla je prav zala, zlaticam podobna rastlina vijih gora in planin, kjer ji najbolj ugajajo paniki in drugi travnati prostori. V zemlji ima mono, rno koreniko, ki vejidel naravnost v tla tii; ondi pa, kjer ima kamenito podlago, rije napoev dalje. Porastena je z mnogimi rnikastimi koreninicami, ki jo malo da ne popolnoma pokrivajo. Zgoraj je zaodeta z listnimi ostanki in podaljana v steblo.Steblo je navadno brezvejnato, 30-60 centimetrov (1-2 evlja) visoko, golo in votlo ter se okonuje v velik rumen cvet.

Slika 40. Pogaica. (Trllius europaeus.)Listi so vsi jednaki; zgoraj temnozeleni, spodi pa sinji in dlanasto razdeljeni na 3-5 trikrpih ali na 3 krpe nacepljenih listkov. Krpe so redkokdaj celorobe, navadno so globoko narezane in nazobane. Pritlehni listi stojijo na dolgih, skoro okroglih in spodi v nonico razirjenih recljih; stebelni imajo krajo nonico in lebast recelj. im vie so pritrjeni, teni neznatneji je recelj, tako da sedijo naposled neposredno na nonici in najviji cel na steblu.Veliki, svetli, rumeni cvet je skoro obliast in ima 1015 obirnih, izboenih anih listiev, kteri zakrivajo notranje dele. Venevih listiev je 5-20; podolgasti so, v primeri s animi neznatni in imajo blizu dna plitvo globelico, v kteri se nabira med (spodi na desni). Obojni prav radi odpadejo. Mnogobrojni rumeni praniki so nasajeni pod plodnicami, kterih je tudi precejnje tevilo (spodi na levi). Plodnice se razvijejo v meike (zgoraj na levi).Pogaica cvete od velikega travna do malega srpana. Zavoljo lepega cvetja jo imajo marsikje na vrtih. Strupena je neki samo korenika, ki se pa vasi zamenja s koreniko od rnega teloha.30. Hablica Habulica ali divji teloh je strupena rastlina gorskih gozdov in vijih predgorij. V tleh ima temnorujavo, glavato in zverieno in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Znotraj je rumenkasta in kae na prerezu zvezdaste kroge zaokroenih vlaken. Posuena je rna in potem telohovi precej podobna ter se vasi tudi namesto nje uporablja.

Slika 41. Habulica. (Actaea spicta.)Steblo je golo in gladko, vasi nekoliko robato in 30-60 centimetrov (1-2 evlja) visoko. Spodi ima majhne luske, proti vrhu se pa navadno nekoliko razveji. Zelie nosi pritlehne in stebelne liste; zadnji so pritrjeni na kolencih in pritlehnim skoro do piice jednaki. Sploh jih ni mnogo; na steblu 2-3. Vsi so veliki in vasi cel 30 centimetrov (1 evelj) dolgi in skoro ravno toliko iroki. Vejidel so vekrat-trojnati, njihove krpe priostrene in globoko, pa nejednako nazobane in spodi dlakave. Po steblu so listi raztreseni in se odlikujejo po lebastih recljih. Privrhni listi so tridelni s srastim dnom.Konec stebla je razcvetje, ktero napravlja rahel grozd z 10-15 neznatnimi cveti. aica je zelenkasto-bela, venevi listii in mnogobrojni praniki pa beli. Iz plodnice se razvijejo podolgaste, rne, mnogosemne jagode (spodi na desni).Hablica cvete velikega travna in ronika in raste najraji po sennatih prostorih. Listi so tako ostri, da povzroijo na koi mehurke. Najbolj strupene so jagode. Vekrat se je opazovalo, da so se otrovali z njimi ljudje in ptice. Tudi korenika je nevarna; od zaetka je grenkega, potem goega okusa.31. Potonika

Slika 42. Potonika. (Paenia officinlis.)Potonika, patonija ali krsnik je skoro v vsakem vrtu navadna, krasna rastlina, ktero ljudje povsod cenijo zavoljo velikih temnorudeih, vekrat tudi pisanih cvetov. Po vrtih nahajamo vejidel le pisane potonike. kterim so se praniki izpremenili v veneve listie; v prvotni njeni domovini pa po gorjanskih gozdih june Evrope cvet ni pitan, kakor nam to kae a) nae slike.V zemlji ima potonika kratko, toda jako obirno in mono koreniko, ki je porastena z mnogimi, vlaknatimi koreninami; te so navadno gomoljasto odebeljene d). Ako jo vdere, zdi se ti, da visijo podolgasti krompirji na njej.Na koreniki stoji jedno ali ve trdnih, debelih in golih stebel, ktera so zmirom nekoliko zveriena in 30-60 centimetrov (1-2 evlja) visoka.Zel veliki listi so recljati, dva-, trikrat-trojnati; njihovi listki suliasti in celorobi ali valoviti. Srednji listek je razdeljen na tri krpe.Vrh stebel stojijo posamezni, iroki cveti, ki imajo nekaj nejednakih anih listiev, pokrivajoih obli popek od zaetka popolnoma. Cvetni venec samorastle (divje) potonike ima navadno pet, vrtne pa mnogo listiev. Prav dobro se d vasi opazovati, kako prehajajo praniki v cvetne listie; im blie sredia so namre nameeni, tem bolj kaejo svojo prvotno obliko. Sredi cveta so 2-3 plodnice, ki se spodi tiijo, zgoraj pa stojijo druga od druge in se v zavito brazdo okonujejo b). Plodovi so meiki c), v kterih je mnogo rujavega semena.Potonika cvete velikega travna in ronika; njeni podzemeljski deli so omotno-strupeni.32. Jesenski zajji makZajji maki so drug drugemu tako podobni, da nekteri prirodopisci ne priznavajo ve vrst kakor jedno. In res, teko je najti dobrih razlokov, ki pri zeliu niti stalni niso, in tako pride, da vrsta druga v drugo prehaja. Nam dela to malo skrbi; glavna naloga nam je, da loimo strupene rastline od nestrupenih. Zajji maki pa so vsi strupeni in se nahajajo tudi skoro vsi na jednakih prostorih.

Sl. 43. Jesenski zajji mak. (Adnis autumnlis.)Jesenski zajji mak stoji na kratki, koeljasti korenini in ima kakih 30 centimetrov (1 evelj) visoko, okroglo, nekoliko brazdasto, golo pa zel vejnato steblo.Listi so precej veliki, premenjema po steblu in vejah sedei, prnati z ozkimi, rtastimi in prav majhnimi krpicami.Konec stebla in vej stojijo na primernih recljih posamezni cveti s peterolistno, golo, svetlo aico, ki je dalja od srastih venevih listiev. Ti so spredi topi, prav drobno nazobani, kakor kronik vglobljeni,