Nar

očni

k: D

RU

ŽIN

AO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

■ Bili ste gost na slovenskem knjižnem sej-mu. Kakšna je bila za vas ta izkušnja?Bilo je čudovito. Sploh nisem pričako-val tolikšne pozornosti in naklonjenosti.Predvsem pa ne toliko mladih, ki govori-jo jezik, ki ga niti malo ne razumem. Bilomi je zelo všeč, da so moje besede, preve-dene v ta jezik, našle pot do njihovega sr-ca. To, da so prišli, da bi se srečali z mano,mi daje vedeti, da so v mojih knjigah našlinekaj, kar se jih je dotaknilo. Pričakovalsem, da bo vse skupaj bolj hladno, ura-dno, pa je bilo v resnici zelo toplo dožive-tje, zelo sem hvaležen za to. Spoznal semtudi skupino dijakov, s katerimi smo seslikali, in od njih sem zvedel, da je mojaprva knjiga Bela kot mleko, rdeča kot krimed drugim tudi del maturitetnega izpi-ta iz italijanskega jezika.

■ Tega prej niste vedeli?Ne, nisem vedel. Bil sem kar osupel. To jezame zelo velika čast.

■ V Sloveniji so vašo knjigo uvrstili medpredpisano literaturo za maturitetni izpit izitalijanskega jezika, tudi sicer je med vašimibralci veliko mladostnikov. Ali to pomeni, daže v načelu pišete predvsem za mlajše bralce?Ne, pišem predvsem o stvareh, ki meniosebno nekaj pomenijo ali o vprašanjih,na katera si včasih niti jaz ne upam od-govoriti. O tem pišem tako, da na koncuvendarle najdem pot do odgovora. Če sota vprašanja iskrena, resnična, sem pre-pričan, da se bodo dotaknila tudi srca ti-stega, ki bo prebral mojo knjigo. Razlog,da pišem o odraščajočih mladostnikih, jev tem, da kot učitelj preživim veliko časaz njimi. Lepota te njihove starostne dobepa je v tem, da postavlja na preizkušnjovse druge. Ne pišem o mladih iz kakšnemorbidne radovednosti, ker bi me preti-rano, zanimalo kaj počnejo. Tisto, kar mezanima, je želja, da bi bolje spoznal leta,v katerem posameznik odkrije edinstve-nost svojega obstoja na Zemlji, hkrati paje to tudi velik izziv za vse druge. To ječas, ki tudi odrasle sili v to, da postanejobolj verodostojni, saj mladostnik v to igrovplete vse okoli sebe.

■ V knjigi Bela kot mleko, rdeča kot kri grena prvi pogled za trivialno zgodbo, ki pa na-čenja širša filozof ska vprašanja, recimo o smi-slu življenja in podobno. Tudi v delu Stvari, kijih nihče ne ve, v slovenščini je izšla pred ne-kaj dnevi, izhajate iz na videz povsem vsak-danje mladostniške zgodbe. Je to učinkovi-ta pot, da mladostniki na precej neprisiljennačin razmišljajo tudi o teh temah? Najbržbi prav te ideje, če bi bile v drugačnem, boljstrogem in resnem kontekstu, ki jim ni blizu,kaj hitro izgubile njihovo pozornost.Imate prav. No, v resnici sta si obe mojiknjigi med sabo zelo različni, predvsem v

tem, kako sta napisani. Prva knjiga govo-ri o vsakdanjiku mladostnikov, ne da bijih pri tem poskušal na kakršenkoli načinsoditi, jih obsojati. Mladostniki v teh le-tih mislijo, da odrasli želijo nenehno sodi-ti o njihovem načinu življenja, jih na vsa-kem koraku poučevati o tem, kako žive-ti. V resnici sem poskušal le razumeti ne-katera vprašanja, na katera nisem mogelnajti odgovora, ko sem bil star 16, 17 let.Da bi ugotovil, ali so ta vprašanja ostalaše danes enaka, sem moral v iskanju od-govorov nanje uporabiti njihov jezik, go-vorico njihovih duš. V prvi knjigi sem že-lel dati besedo vprašanjem, s katerimi sesooča vsak najstnik oziroma odraščajočifant. V drugi knjigi pa je situacija povsemdrugačna, saj v njej sledimo zgodbi žen-ske junakinje. Nisem imel poguma, da bitudi to knjigo pisal v prvi osebi, raje semse odločil za pogled od zunaj. Kar zadevaidejo o trivialni zgodbi, gre v bistvu za to,da je naše vsakdanje življenje pravzapravsestavljeno iz trivialnih stvari. Tisto, karme zanima, pa je med vsemi temi trivial-nimi stvarmi odkriti tudi nekaj velikega.

vprašati in poskušati stvari razumeti, jimdati smisel. Prejel sem zelo veliko pisem, vkaterih me najstniki sprašujejo o najrazlič-nejših življenjskih stvareh. Preprosto zato,ker sem napisal knjigo o grdih stvareh, aje to hkrati tudi knjiga, ki je polna upanja,ljubezni. To mi je dalo misliti, kako to, dase nekdo odloči o pomembnih življenjskihstvareh spraševati popolnega neznanca poelektronski pošti, ne pa staršev, učiteljevali koga drugega v svoji bližini. Zakaj seto dogaja? Zato ker so v knjigi odkrili ne-koga, ki ima pogum - jaz ga nimam, am-pak samo pisanje mi ga da - da se namestonjih sooči s slabimi stvarmi. Druga knjigaima naslov Stvari, ki jih nihče ne ve. Pre-jel sem namreč kup vprašanj, na katera ni-sem znal odgovoriti. Sam pri sebi sem sirekel: »Saj to so stvari, ki jih jaz ne vem! Toso stvari, kijih nihče ne ve!« Naslov drugeknjige so v resnici navrgla vsa vprašanja,na katera nisem znal odgovoriti.

■ Vam je pomemben odziv bralcev, nekevrste povratna informacija na vaše pisanje?Če gre za to, da je moje pisanje pomagalonekomu, da se zmore bolj odprto soočitiz življenjem, sem vesel, da obstaja dolo-čen »feedback«. Če pa gre zgolj za odzivv smislu navdušenih vzklikov »super si!«,potem mi to ne pomeni kaj dosti. To mi-ne. To je entuziazem kratkega diha. Lepopa je videti, če nekdo v mojih delih naj-de kanček upanja, veselje do življenja. Nakoncu druge knjige sem v zahvalah citi-ral delček Tolstojevega pisma, v kateremmed drugim pravi: »Cilj umetnosti ni re-ševati težave, temveč pripraviti ljudi, dabodo ljubili življenje.«

■ Tudi sicer literaturo dojemate na takšennačin?Vsekakor.

■ Si želite, da bi bila tudi vaša dela izobra-ževalna, da bi imela velik vpliv na ljudi?Literatura se je rodila s tem namenom.Študiral sem grško književnost in prvipoeti, recimo Homer, so imeli namen tu-di izobraževati, ne le zabavati. V temnihnočeh so ob ognju pripovedovali zgod-be o tem, kako se je Hektor soočil s smr-tjo, kako se je pred tem poslovil od ženein sina ali pa o tem, kako je Telemah is-kal očeta. To so stvari, s katerimi se člo-vek ukvarja vse dni. Ne gre za to, da nek-do uporablja literaturo v izobraževalnenamene. Literatura išče resnico in s tempostane izobraževalna, če to hočeš ali ne.Pri meni je bilo to neizbežno. Izobraže-vali so me vsi veliki avtorji, ki so mi prisrcu; Homer, Dante, Shakespeare.

■ Pogosto citirate Homerja. Kako to, daprav njega? Vem, da ste študirali grško knji-ževnost, morda pa je bila vaša mama tista,

Bilo je obdobje, koso bile diktaturein smo izgubili

politično svobodo.Toda tukaj je še ena

diktatura, precejbolj tiha in nevidna

s strani medijev.■ V prvi knjigi Bela kot mleko, rdeča kotkri pišete o precej tragičnih stvareh, tudi olevkemiji. Gre pri tem za vašo osebno izkuš-njo v zvezi s to boleznijo?Na žalost res. Zgodba iz prve knjige se jeporodila iz zelo podobne zgodbe, ki semjo sam doživel, ko sem bil star kakšnih 17let. Bilo je zelo boleče in bal sem se, da nebom mogel ubežati vsemu temu, poiskatiprave odgovore na določene dogodke. Intako je to »zlo«, to neodgovorjeno vpra-šanje, ostalo skrito globoko v meni. Čeznekaj let, ko sem odrasel, sem zbral po-gum, da se spoprimem tudi s tem.

■ Se mladi bojijo takih zgodb, ki govori-jo tudi o bolečini in nimajo vedno srečnegakonca? Se bojijo odrasti?Bojijo se, tako kot se bojim jaz ali vi, le daje pri njih vse še bolj potencirano. Ljube-zenska zgodba je zanje nekaj absolutnega,prav tako zanje tudi bolečina postane ab-solutna. Razlika med njihovimi in našimistrahovi je v tem, da se odrasl i ne bojijoN

aroč

nik:

DR

UŽI

NA

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

se pogosto zatekel v literaturo. Zelo radsem bral Dostojevskega. To ni bilo lahkobranje, toda v njem sem odkril, da obsta-ja veliko več od tega, kar sam poznam. Tome je prebudilo. Vsekakor pa tudi kot pi-satelj čutim odgovornost do mladih. Po-leg tega poskušam ne poudarjati negativ-nih vidikov življenja. To so knjige, ki go-vorijo o lepih stvareh, ljubezni in upanju,ampak s tem, da se pri tem soočimo tudiz grdimi stvarmi. Gre za mešanico veseljain žalosti, prevlada pa vsekakor tisto po-zitivno, to je ljubezen.

■ Tudi kot gimnazijski profesor imate izkuš-nje z najstniki v Palermu, Rimu in Milanu. Seti v čem bistveno razlikujejo med seboj?Obstajajo razlike, ki izhajajo iz okolja.Mesto vsekakor vpliva na kulturo posa-meznika. Toda pod to površinsko zuna-njo podobo se skriva tudi srce. Sedem-najstletniki iz Palerma, Rima in Mila-na imajo enaka vprašanja. Moje knjige sedogajajo v Palermu, Rimu, Milanu, Nem-čiji, Španiji, Braziliji, mogoče tudi v Slo-veniji. To pomeni, da gre za vprašanja, kiso skupna vsem kulturam.

■ Kaj pa morebitna razlika v današnjihnajstnikih in generaciji najstnikov, ki ste jivi pripadali?

brali moji dijaki. Prisluhnil sem njihovimkritikam in napotkom in nekatere stvaripopravil. Moj namen je bil, da bi imitiralglas enega od njih in bil pri tem kredibilen.Večkrat so me opozorili, da na nekaterihmestih govorim oziroma pišem z glasomodrasle osebe; ali so me opozorili na preti-rano uporabo grdih besed. Druga knjiga jenastajala drugače, so pa tudi v njej zgodbemojih dijakov. O mojih delih ne govorimoz dijaki zato, ker sem gimnazijski profe-sor, ki piše knjige, pač pa zato, ker so vpra-šanja, ki jih poudarjam v svojih knjigah,vprašanja, ki so nam vsem skupna.

■ Dejali ste, da prvenstveno sicer ne piše-te za mladostnike. Toda že po izbiri temati-ke najbrž veste, da bo prav ta starostna sku-pina segala po vašem delu. Je vendarle od-govornost pisati tudi zanje? Spomnim sekritik, ki so pred leti letele na italijanske-ga pevca Marca Masinija, češ da s pesmijoVoglia di morire (Želja po smrti) spodbujamlade k samomoru, četudi besedilo pesmina koncu pravi »lamore uccidera la voglia dimorire« (ljubezen bo ubila željo po smrti).Vsekakor je to odgovornost, ki pa je ni-sem iskal. Tudi če me poiščejo, ni to zato,ker bi iskali mene, pač pa zato, ker išče-jo odgovore na vprašanja, ki so nam sku-pna. Ko sem bil jaz v njihovih letih, sem

ki vas je kot učiteljica prva navdušila nad gr-ščino in latinščino?Deloma je razlog v tem, da prihajam s Si-cilije, kjer so zelo vidni ostanki iz časovstarogrške civilizacije. Potem še bratje insestre in seveda mama, ki so se tako kotjaz vsi učili grščine in latinščine. Obisko-val sem klasični licej, in ko sva z mamopo večerji ponavljala snov, mi je vedno,medtem ko me je popravljala, pripovedo-vala najrazličnejše zgodbe. To me je za-gotovo zaznamovalo. Poleg tega gre tudiza to, da tudi ko govorimo o antičnih sve-tovih, še zdaleč ne gre za to, da bi bile topretekle, preživete stvari. Niso. Ta lepotase preprosto nikoli ne postara.

. Po svoje se Odiseja zrcali tudi v vašemdelu Stvari, ki jih nihče ne ve.Druga knjiga se je pravzaprav rodila izOdiseje. Prvi štiri spevi Odiseje niso po-svečeni Odiseju, pač pa Telemahu, ki iščesvojega očeta. Tako se tudi v mojem de-lu hčerka odpravi na pot, da poišče oče-ta. Torej smo morda v resnici še vednotam. To niso stvari iz antike, to so stva-ri od danes.

■ Se kot gimnazijski učitelj s svojimi dijakikdaj pogovarjate o svojih delih?Prvo knjigo so prvi, še pred objavo, pre-

Nar

očni

k: D

RU

ŽIN

AO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

Največja razlika med tema dvema gene-racijama je v pasivnosti. Domišljija je enood najbolj izjemnih orodij, ki ga ima po-sameznik na voljo v življenju. Vsako člo-veško bitje se ob prevelikem zaužitju hra-ne zredi, pridobi težo. Danes nas na vsa-kem koraku spremljajo razne podobe, odfilma do interneta. Tem podobam name-njamo močna čustva. Naša domišljija jena ta način konstantno hranjena. In pa-radoks je, da s tem postane pasivna. Ni-koli se ne spoprijema z dolgčasom, pra-znino, nikoli ni lačna, saj se stalno redi. Vmojih najstniških letih, če ti je bilo dolg-čas, zvečer nisi šel na internet, nisi iskalpotešitve v različnih podobah. Vzel si vroke knjigo ali obiskal prijatelja. Danes semladi v takih trenutkih logirajo na face-book. To jim daje občutek, da so del ži-vljenja, ampak gre zgolj za občutek, ki pane spravi v gibanje tudi telesa. To je v bi-stvu največja razlika, domišljija, ki nimaveč nobenih načrtov za prihodnost, sajje zadovoljna s tem, kar ima sedaj, v temtrenutku. Ne mislim pa, da je bilo mojeodraščanje zaradi tega boljše kot odra-ščanje današnjih mladostnikov. Po teh-nični plati ima današnja mladina velikoveč možnosti reševanja najrazličnejšihtežav. V praktični inteligenci so zagoto-vo bolj razviti kot moja generacija v nji-hovih letih, po domišljiji pa smo bili vse-kakor mi v prednosti.

■ Da je pomembno, kakšne knjige berejonajstniki, že vemo, kaj televizija, kako gle-date na to tudi kot učitelj medijske vzgoje?Mladi v Italiji skorajda ne gledajo več te-levizije. Gledajo internet. Če gledajo tele-vizijo, je to preko interneta. To izhaja tu-di iz domneve, da ni več tistega, ki bi do-ločal, kaj bo nekdo gledal, pač pa si vsaksam to izbira. Ob televiziji je človek pasi-ven, ampak pri tem vsaj zamenjuje pro-grame, in če se vsega skupaj naveliča, jona koncu ugasne. Internet pa je kot pe-tje siren. Zazibajo te v glasbo, potem mi-nevajo ure in ure in še vedno jih poslu-šaš. Z internetom greš lahko v neskonč-no. Vse moje pisanje se je pravzaprav za-čelo z blogom, na katerem komunicira-mo tudi z dijaki in starši. Tukaj sem spo-znal, daje internet neverjetno orodje, šo-la brez meja. Ampak kot vsaka stvar je tu-di internet lahko uporabljen za pozitivneali negativne zadeve. Tudi to, na kakšennačin mladi preživljajo čas za računalni-kom, je zelo odvisno od staršev. Ne sme-mo pozabiti, da ni šola prva, ki otroka iz-obražuje, ampak je to njegova družina.Starši morajo biti odločni pri postavlja-nju pravil. Pri nas doma je bilo med kosi-lom in večerjo prepovedano prižigati te-levizor. Takrat smo gledali drug v druge-ga in se pogovarjali. Vse se začne v otro-štvu. Mama in oče, ki bosta otroku bra-

-.-J-_________________________________!

~M~M~M~M~M~M~M~M~M~M~M~w^^^amšsSK^^^^BKg^^.^

____________________________________________________I______________________F h!I^_____. "T* 1 ! ''''~~~~~~~~~~~~~~~~~~W___~~~~vSS. ■ ■ .<^HP *■"***'

_-_------------------------------------------------H-_^___ .!_______„____________, *%k ________________________________

■ -_________________________H

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~s~''^^^^^S^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^M____________________________________________________________________________K

Nar

očni

k: D

RU

ŽIN

AO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

oče Puglisi v tem fantu in v tem dogodkuvidel njegovo zadnjo priložnost, da se vr-ne na pravo pot. Vrnil se je.

■ Pogosto javno govorite o mafiji. Je to vtej krizi, ko mladi še toliko lažje zaidejo nakriva pota, še bolj pomembno?Pomembno je zato, ker smo še vednotam. Ta delinkventna mafijska organi-ziranost se je prestavila v politiko. Lju-dje so dali življenje za to, da bi bilo pra-vici zadoščeno, da bi delali dobro, da bibilo boljše, zato ni le pomembno, ampakje celo nujno govoriti o tem. Tudi uspeh,kot ga je imela v Italiji in zunaj njenihmeja knjiga Roberta Saviana, Gomora, jepomemben. Italijani vemo, kaj je kamo-ra (camorra). To ni nič novega. Gomorani ne prva ne najpomembnejša knjiga otem. Toda kako si potemtakem razložitiuspeh te knjige na nacionalnem in inter-nacionalnem nivoju? Odgovor je ta, da vresnici vsi že težko čakamo na osvobodi-tev od te diktature, ki je zelo tiha in raz-pršena.

■ Boste morda kdaj v prihodnosti napisalitudi knjigo o mafiji?Ja. V bistvu je to že knjiga, ki jo ravnosedaj, pišem. Knjiga govori o Palermu invseh teh osebnostih, o katerih sva govo-rila in so dali življenje za boj proti mafiji.Pomembno se mi zdi, da ohranimo spo-min nanje. Študentom, ki so se šele rodi-li takrat, ko je bil umorjen oče Puglisi, seniti sanja ne, kdo je bil. Ko jim pri poukupokažeš kakšen film o teh osebah, so ra-dovedni in zelo hvaležni. Živimo v času,ko vsi iščemo nekakšne heroje. Te osebepa so pravi heroji našega življenja.

■ Nekje sem prebrala misel očeta Puglisi-ja, ki je o mafiji dejal: »Mafija je močna, to-da Bog je vsemogočen.« Kakšno je vaše mne-nje o današnji mafiji?Mafija ni samo nasilje. Je način življe-nja, mišljenja, obnašanja, iskanje bližnjicin lahkotnega življenja s priporočili, pre-vlado nad drugimi, prevarami. Tako kotsta trdila že Falcone in Borsellino, se ra-znolikost sicilijske mafije kaže v tem, daje mafijec lahko tudi politik oziroma pro-fesionalec, ki ni neposredno povezani zmafijo. Niso delinkventi po formalni pla-ti, so pa doma v tem načinu razmišljanja,ki na tiho omogoča tako delovanje. S hi-trimi intervencijami bi jo lahko zajezili,po drugi strani pa služi ljudem. In tu trči-mo ob problem kulture. Če razviješ takš-no mentaliteto, potem se preprosto zave-daš, da tako živiš. Če pa spremeniš kul-turo, si ne boš nikoli več želel tako živeti.Kot je dejal Borsellino, vse človeške stvariso obsojene na konec. Ampak kako hitrose bo to zgodilo, je odvisno tudi od otrok,ki jih danes mi učimo. ■

■ Je prav njegov vpliv na prebivalce Paler-ma ogrožal mafijo?Tako je. Celotna generacija mladih, mojageneracija, je bila v šolah. Na ulicah sko-raj ni bilo mladih, ki bi jih za svoje posleuporabila mafija. Imel je neverjeten vplivna mladino.

■ V kakšnem spominu ste ga vi ohranili?Z nasmehom na obrazu. Puglisi je bil ti-ste vrste človeka, ki je bil vedno, ne gle-de na težave in obveznosti, izredno mi-ren, z nasmehom na obrazu. Ko si govo-ril z njim, si imel občutek, da je ves nje-gov čas namenjen samo tebi. Zanimivo jetudi to, da se je njegov morilec SalvatoreGrigoli pet let pozneje pokesal in privolilv sodelovanje z oblastmi. Med drugim jetakrat dejal, da pet let ni mogel spati ni-ti eno noč. Ne zato ker ga je umoril, tem-več zato, ker je imela njegova žrtev med-tem na obrazu nasmešek. Očitno je, da je

la pravljice vsak večer, bosta temu otro- jku dala nekaj, kar bo za vedno ostalo znjim v njegovem srcu. Tega mu ne bo mo-gel nihče vzeti.

■ Švedsko-italijanski dokumentarni filmVideokracija iz leta 2009 italijanski medij-ski sceni, predvsem televizijski, še zdaleč nelaska. Je to medijsko stanje po vašem mne-nju res tako vznemirljivo, se stvari mordaspreminjajo, tudi zavoljo interneta?Poznam ta dokumentarec in ravno zaraditakih stvari, kot jih opisuje, doma splohnimam televizije. Včasih ko si utrujen,jo prižgeš in potem kar ostaneš prikovannanjo. Te podobe nas postopoma zastru-pljajo in imajo to sposobnost, da nas pri-pravijo do tega, da gledamo na resničnostna prav določen način. Jaz pa hočem bi-ti svoboden. Resnica je, da imamo v Ita-liji resnično veliko teh medijskih vsebin.Imamo pa tudi veliko dobrega. Prav in-ternet nam omogoča, da sami izberemo,kaj bomo gledali. Tudi glede tega je trebanarediti nekaj pogumnih odločitev. Mojaje bila ta, da jaz televizije sploh nimam.

■ Kaj pa ko ste bili mlajši, niste bili delMTV-generacije?Seveda, ko sem bil mlajši že, sedaj pa neveč. Hočem biti svoboden. Bilo je obdobjediktatur, ko smo izgubili politično svobo-do. Toda tukaj je še ena diktatura, precejbolj tiha in nevidna s strani medijev.

■ Kako je bilo za vas odraščati v Palermu?Čudovito in grozno hkrati. Sicilija je, kotje nekoč zapisal eden od njenih pisateljev,zemlja svetlobe in žalosti. Si na poti v raj,en ovinek pa te lahko zapelje v pekel. Jedežela velikih nasprotij. Videl sem veli-ko groznih ljudi, pa tudi veliko izjemnih.Videl sem, kako je mafija umorila mojegaučitelja religije in videl sem mafijo. Od-ločiti se moraš, katero stran boš izbral.Seveda je to tudi otok neverjetne lepote.Če zrasteš s temi neverjetnimi podoba-mi morja, okusi sicilijskih slaščic, bodo tivonji in okusi ostali zapisani v tebi in ve-dno znova jih boš iskal, kjerkoli že boš.

■ Omenili ste mafijo. Bili ste še najstnik,srednješolec, ko je mafija leta 1993 umorilavašega učitelja dona Puglisija, pred tem patudi »protimafijska« tožilca Giovannija Fal-coneja in sodnika Paola Borsellina. Kako stetakrat skoraj še otrok podoživljali vse to?Mesto je bilo takrat videti, kot da bi vnjem divjala vojna. Paola Borsellina semsrečeval vsak teden, saj sva živela v istempredelu mesta in ob nedeljah zahajala visto cerkev. Falcone je živel nasproti zob-ne ordinacije mojega očeta, ki je zobo-zdravnik. Pred njegovo hišo je znamenitodrevo, ki je sedaj polno lističev z različni-mi sporočili, ki jih v spomin na Falconeja

puščajo ljudje. Vsak dan, ko sem šel iz šo-le, sem gledal to Falconejevo drevo. OčetaPuglisija sem srečeval vsak dan v šoli. Bilje trenutek v mojem življenju, ko sem na

lastne oči lahko videl, da so bili ljudje, kisem jih vsak dan srečeval, umorjeni za-radi tega, kar so delali. To je ostalo v me-ni in mi zelo pomagalo, da sem svoje ži-vljenje usmeril proti lepim in pravičnimstvarem. Nimam poguma in moči tehoseb. Vsekakor pa se zavedam, da so pravoni s svojim zgledom spremenili mesto.Danes sta Sicilija in Palermo tudi zaradinjihovega žrtvovanja precej bolj svobo-dna, kot sta bila takrat. Zelo so vplivalina moje življenje.Zame je smrt očeta Puglisija kot mejnikv zgodovini pred Kristusom in po njem.Videl sem, da so ga umorili samo zaraditega, kar je govoril dijakom v učilnici. Nezato, ker bi delal kaj nenavadnega, ampaksamo zato, ker je verjel v dobro v ljudeh.Tudi če je v človeku videl drobec dobrega,ni izgubil upanja. Sploh ni mogoče razlo-žiti, zakaj so ga umorili. Ni bil ne sodnikne tožilec, ni imel v rokah nikakršnihvzvodov. Kaj pa je delal? Otroke spravljals ceste, jih spodbujal k učenju, da bi bilisvobodni! Za vsakega, še bolj problema-tičnega otroka v rizičnih predelih Paler-ma si ie vzel čas.

Na lastne oči semlahko videl, da so

bili ljudje, ki sem jihvsak dan srečeval,umorjeni zaradi

tega, kar so delali.

Nar

očni

k: D

RU

ŽIN

AO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.