8 9

Italijanska alpinistka Nives Meroi iz Bergama in slovenski alpinist z italijanskim državljanstvom Roman Benet iz Bele Peči (ital. Fusine di Laghi), vasi blizu Rateč, ki jo je meja ločila od matične domovine, sta se navezala tako alpinistično kot tudi v zasebnem življenju in postala najtrdnejša naveza na svetu. Niti nobena moška naveza ni skupaj preplezala vseh osemtisočakov, tudi zaradi psihične vzdržljivosti. »Težko je skupaj dolgo plezati in vedno imeti iste cilje,« je razložil Roman. V moški navezi hoče biti vsak na prvem mestu, zato ta razpade. Ko sta že kot zakonca Meroi Benet leta 1994 pomislila, da bi stopila na osemtisočak, se jima še sanjalo ni, da bosta stala kar na vseh. Zadnjega, Anapurno, sta dosegla maja letos v tretjem poskusu. Prvič ju je zavrnila s plazom, drugič sta mesec dni zaman čakala na ugodno vreme. »Dobro sva pripravljena od vzponov v Julijskih Alpah,« razloži Roman. »Tam si sam, smeri so orientacijsko zah-tevne, pristopi in sestopi so dolgi, zato sva se navadila ne končati vsega na hitro. V Himalaji vse traja dlje, a sistem je isti. Sam si, sam moraš najti smer. Z leti se navadiš. Tisti, ki plezajo po Julijcih, se v Himalaji počutijo kot doma.« Nives je prav vzpon na Anapurno označila za njun najnevarnejši. »Morala sva največ tvegati, a nikoli se nisva izpostavljala čezmerni nevarnosti, saj je bilo za naju po-membneje vrniti se z gore živa in zdrava, kot da bi za vsako ceno dosgla vrh,« je povedala Nives.

Ljubezen do moža močnejša od medijskega bliščaPred uspehom pa sta morala skozi preizkušnje. Ko sta dosegla 11. osemtisočak, Manaslu, so mediji Nives vključili v tekmo za naziv prve ženske na vseh osemtisočakih. Takrat so prišli sponzorji. Tretja najvišja gora na svetu, Kangčendzenga, pa jo je postavila pred izziv, saj so se znaki Romanove bolezni pokazali prav pod vrhom te težko dostopne gore. Predlagal ji je, naj nadaljuje sama, a ljubezen in skrb do moža sta bili močnejši od medijskega blišča. »Za naju tekma ni bila pomembna. Alpinizem sicer dojemava tudi kot šport, a ne kot tekmovanje, pri katerem naj bi imeli konkurenti enake možnosti, v hribih to seveda ni mogoče. Nekaj časa sva se odločila biti del tega dogajanja, ker je bila to takrat edina možnost, da sva imela vsaj malo pozornosti sponzorjev in s tem finančnih zmožnosti za odhode v Himalajo.«

Tudi bolezen sta premagala skupajAlpinist, nenehno v gibanju, se je moral ustaviti. »V tistem tre-nutku sem prekinil svoje življenje. Bilo je zelo težko. Zdravniki niso vedeli, ali bom sploh preživel. Nisem delal načrtov. Naredil sem podobno kot v gorah, ko zaradi slabega vremena ne moreš na goro, zaprt si v šotoru in čakaš in upaš, da boš lahko šel naprej. Enako je bilo z boleznijo. Prekinil sem želje in čakal na izboljšanje. Drugega ni bilo mogoče storiti. Nisem hotel le preživeti, hotel sem ozdraveti in delati naprej isto, čeprav so mi zdravniki govorili, da morda ne bom imel več normalnega življenja. Močna volja veliko pomaga pri bolezni.« Zdravljenje je trajalo dve leti, potrebni sta bili dve presaditvi kostnega mozga. Nives v tem času ni odšla na nobeno odpravo, čeprav se alpinizmu ne bi povsem odrekla. »Za naju je bil alpinizem vedno strast, način življenja,« je povedala, »zato bi nadaljevala tudi, če on ne bi mogel.« Ko se je Roman dobro počutil, sta poskusila s trekingom v Nepalu, nato je znova sledila Kangčenzenga, kjer sta zgrešila najvišji vrh. »Bil sem navdušen, da sem bil po taki bole-zni lahko spet tam, zato razočaranje ni bilo prehudo. Dobro sem se počutil, bil sem zdrav.« V knjigi Ne pustim te čakati je Nives opisala tri vzpone na Kangčenzengo, tri zgodbe o plemenitosti, ljubezni, razočaranju in zmagoslavju. »Zame ni bilo pomembno opisati samo udejstvovanja v plezanju, ampak naju umestiti v gore kot prostor. Tako sem napisala zgodbo o vzponih v gorah, ki pa je vključevala tudi mnoge življenjske teme, najino zgodbo, uspehe, neuspehe, dobre in slabe čase.« V dobrem in slabem sta bila skupaj le onadva. Sponzorji (z izjemo Monture, ki jima je podelila solastništvo športne trgovine v Trbižu) in mediji so se, ko je Roman zbolel, umaknili. Tudi sicer se nista trudila za publiciteto. »Midva greva v gore na dopust in tam uži-vava. Če bi to postalo delo, bi bilo bolj naporno in nevarno. Zaradi pritiska medijev bi verjetno celo tvegala več,« je razložil Roman. »Seveda je v gorah tudi naporno, so težave, tako kot pri delu.«

Pošten odnos do gore in sebePlezati s pomočjo dodatnega kisika in šerp bi bilo hitreje in lažje, a sta izbrala lahki oz. alpski slog, kot sta plezala tudi v domačih gorah. »Želela sva imeti pošten, odkrit odnos do gora in do naju samih,« je dejala Nives, Roman pa je razložil: »Ni druge možnosti.

Katja CINGERLEfoto: t. S., OSEBNI aRHIV

Najtrdnejša naveza na svetu

Vsak ljubitelj gora ve, da je osemtisočakov 14. Na vseh sta skupaj stala zakon-ca Roman Benet in Nives Meroi, in to brez pomoči višinskih nosačev, dodatnih vrvi in vnaprej postavljenih višinskih taborov. tako sta postala prvi par na vseh osemtisočakih. Nikoli nista tvegala preveč, saj je bilo zanju pomembne-je vrniti se domov kot doseči vrh. Zato sta zmogla premagati tudi Romanovo bolezen – težjo kostno aplazijo, ki sta jo poimenovala 15. osemtisočak.

Alpinista Roman Benet

in Nives Meroi

10 11

Šerpe zmanjšajo težo, kisik zniža višino. S kisikom na 8000 m je, kot da bi bili na 6000 m, kar veliko olajša. Takšni naj si izberejo nižji vrh. Midva imava vse s seboj, tudi smeti prineseva nazaj.«Že ob prvi odpravi na osemtisočak leta 1994 (K2) nista dosegla vrha. Zelo dobro je bilo začeti s takojšnjim navajanjem na poni-žnost,« je povedala Nives. »V življenju so zmage in porazi, ampak samo s skupkom obojih se lahko učimo za boljšo prihodnost, kako je treba nadaljevati. Zmaga in poraz predstavljata samo eno plat medalje, sprejeti moramo obe. Nedoseženi cilji so prav tako pomembni kot doseženi.«

Najvišji zakonski prepirV gorah sta se učila življenjskih modrosti. »Dale so nama veščine, da sva lahko preplezala tudi 15. osemtisočak, naučile so naju delati postopoma, strpno, vztrajno in pogumno,« pravi Nives. Njen mož doda še »vzdržljivost in potrpljenje, kar potrebuješ tudi doma, saj življenje v paru ni lahko. Kar se naučiva doma, pa preneseva tudi v gore.« Nives doda: »Roman vedno tudi pravi, da so naju gore naučile ustrezno obravnavati težave, ki se pojavljajo v medsebojni zvezi, da znava težave pravilno ovrednotiti. Se je pa mogoče skregati tudi v visokogorju, dokazano,« v smehu pripoveduje Nives. Najvišji prepir se je zgodil na Anapurni, ko si nista bila enotna, kateri vrh je pravi, zato sta s prijatelji šla kar na oba! Tudi medene tedne sta preživela v gorah, v Peruju. »Za poročna

darila sva prosila samo denar, da bi šla na odpravo. Ta je bila najina prva.« Kljub večji pozornosti ostajata skromna. »Alpinisti so navadni ljudje, ne junaki. Junaki so tisti, ki imajo družino in jo zmorejo v težkih razmerah preživeti skozi mesec,« modro pove Roman. Na vprašanje, kaj je zanju uspeh, pa doda: »Za naju je uspeh, da sva načrt končala skupaj. Nives bi lahko šla po svoje, bila je zmožna. Če bi postala prva ženska s 14 vrhovi, bi si pridobila sponzorje in več možnosti za prihodnost. A me je počakala. Vesel sem zanjo, ker je končala projekt, ona pa zame, ker sem lahko šel znova v gore. 14 je samo številka.« Niti nobena moška naveza ni skupaj preplezala vseh osemtisočakov. »Težko je skupaj dolgo plezati, imeti iste cilje.«

Edini Slovenec z vsemi osemtisočakiRoman je sin slovenskih staršev in, kot sam pravi, Slovenec tudi kot alpinist, saj so ga za plezanje po gorah navdušili prav Slovenci. »Spoznal sem jih, ko so kupovali opremo v Italiji in jo prenašali čez mejo. S Slovenci sem veliko plezal in med njimi imam prijatelje.« Občuduje Nejca Zaplotnika in obžaluje, da njegova knjiga Pot ni prevedena v italijanščino. »Potrebna bi bila, da bi v Italiji spoznali, kako se je v Himalaji začel pravi slovenski alpinizem. Nejc je bil nad gorami zelo navdušen, zato se počutim blizu njega.« Po priporočilu ministra za Slovence v zamejstvu in po nasvetu Gorazda Žmavca si prizadeva pridobiti slovensko državljanstvo.

Tako ne bo več dvoma: Roman Benet je prvi in za zdaj edini Slove-nec z vsemi osemtisočaki. Med Slovenci je več zanimanja za njun uspeh – prvi par na vseh osemtisočakih – kot v Italiji. Tam so bili njunega uspeha veseli predvsem tisti, ki niso povezani z gorami, verjetno tudi zaradi njune zgodbe. »S knjigami, predavanji in fil-mi, v katerih ne obravnava le gora, temveč tudi življenje, ljudem približava gore in jih spodbudiva, da ni nič nemogoče.«

Ženske v Himalaji Čeprav se je v alpinizmu svet za ženske precej odprl, imajo še vedno težave v moški dejavnosti. Velikokrat je bila Nives edina ženska v skupini. Nekateri moški so ji očitali, da ovira svoje kolege, tudi če je dokazala drugače. »Mislili so, da mi je Roman v gorah pomagal, me vlekel na vrh, bil neke vrste šerpa.« to ni bilo res, morala je biti samostojna, redko sva bila navezana,« je dodal njen mož. »V gorah je bila zame soplezalka, ne moj življenjski partner. Imam dovolj svojih težav. Zaupal sem ji, da je sposobna.« Pohvalil je alpinistke, saj imajo podobne uspehe kot moški, a jih je malo. »Ko gredo v Himalajo, točno vedo, zakaj gredo tja.« Jasno je, da so ženske fizično šibkejše, vendar je Nives spoznala, da ta primanjkljaj kompenzirajo »z boljšo psihološko pripravljenostjo, kar je najbrž genetsko in evolucijsko pogojeno.« Kaj pa ženska tekma? Za prvo na vseh osemtisočakih je najprej veljala Južnokorejka Oh Eun-Sun; zaradi dvomov, da je res bila na

vseh, je naziv pripadel Španki Edurne Pasaban, ki pa je uporabljala dodaten kisik. Prva ženska, ki je vse vrhove dosegla brez kisika, je Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner, druga je Nives. »Žal mi je, da se je ta ženska tekma odvila tako, kot se je, ker smo z njo alpinistke izgubile priložnost, da bi bile bolj enakovredne moškim kolegom in ne bi bile več v podrejenem položaju.«

Duhovno doživetjeNetipičen vzpon za Himalajca je gora Sinaj. Izbrala sta jo, ker uživata v spoznavanju in raziskovanju drugih narodov, krajev in ljudi. Spoznala sta, da je gora pomembna za različna verstva. »Veliko verstev je postavilo svoja božanstva na vrh gora, iz česar lahko sklepamo, da je tudi pot na gore močno povezana z duhov-nostjo in sama po sebi duhovno doživetje,« je povedala Nives, ki je s teologom Vitom Mancusom izdala knjigo Sinaj.

Sanjata o novih smerehV Nepalu sta ustanovila dobrodelno društvo Mandi – Namasté, ki gradi šole z brezplačnim izobraževanjem in bolnišnice. Kaj sledi zdaj? Roman brez premisleka odgovori: »Nazaj v gore! Nimava točno določenih načrtov, samo želje. Lepo bi bilo splezati novo smer na osemtisočaku, sploh s kitajske strani Karakoruma, Gašerbrum I, Broad Peak … Ogromno sten in gora je še za preplezati. Tudi v Julijcih in Dolomitih. Sanje imava.«

Leta 2003 sta v 20 dneh splezala na Broad Peak ter Gasherbrum 1 in 2. V tretjem poskusu in po premagani bolezni srečen na Kangčendzengi.»Sam si, sam moraš najti smer.« Julijske Alpe alpiniste dobro pripravijo na osemtisočake.

Dhaulagiri (2006) je bil njun deveti osemtisočak.Nives Meroi ni hotela sama na Kangčendzengo. Prve čestitke za skupnih 14 preplezanih osemtisočakov v Katmanduju.