moralnost javnih uslužbencev
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANIFAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Irena Joveva, 21070957
izr. prof. dr. Marjan Brezovšek
MORALNOST JAVNIH USLUŽBENCEV
Seminarska naloga
Uvod v javno upravo
Jesenice, 14. april 2009KAZALO
1. UVOD__________________________________________________________2
2. JAVNA UPRAVA_________________________________________________3
2.1 Javni uslužbenci_________________________________________________________________________3
2.2 Sistem javnih uslužbencev_________________________________________________________________4
2.3 Sistem odgovornosti javnih uslužbencev_____________________________________________________4
3. (NE)ETIČNO OBNAŠANJE V JAVNI UPRAVI___________________________6
3.1 Etika in etično obnašanje v sistemu javnih uslužbencev________________________________________63.1.1 Neetično obnašanje javnih uslužbencev____________________________________________________73.1.2 Korupcija___________________________________________________________________________8
3.2 Odnosi javnih uslužbencev do okolja________________________________________________________9
4. PRAVNA UREDITEV NA PODROČJU MORALNOSTI JAVNIH USLUŽBENCEV_____________________________________________________11
4.1 Zakon o javnih uslužbencih_______________________________________________________________11
4.2 Zakon o splošnem upravnem postopku_____________________________________________________12
4.3 Kodeks ravnanja javnih uslužbencev_______________________________________________________12
5. ZAKLJUČEK____________________________________________________13
6. LITERATURA IN VIRI_____________________________________________14
6.1 Literatura_____________________________________________________________________________14
6.2 Viri___________________________________________________________________________________14
1
1. UVOD
Moralnost javnih uslužbencev je precej zapletena tema, ki pa se ji države vedno bolj
posvečajo. S tem razvijajo različne pristope k onemogočanju nemoralnega ravnanja.
Vprašanje etičnosti je postalo aktualno šele v zadnjem času, tako zaradi odkritih nepravilnosti,
kot tudi zaradi hitrih sprememb družbenih okoliščin (proces globalizacije, velik poudarek na
področju človekovih pravic itd.). Zakaj je torej toliko pomembna in od česa vsega je odvisna?
Cilj moje seminarske naloge bo torej predstaviti pomen in raven moralnosti javnih
uslužbencev, kar bo tudi njena osrednja tema. Etiko v javni upravi je potrebno podpirati, saj
se je potrebno odzvati na vedno večje zahteve javnosti, zagotovljati spoštovanje javnega
interesa, ščititi pravice uporabnikov javnih storitev, pa tudi javne uslužbence same. V prvem
delu seminarske naloge se bom z analizo in interpretacijo sekundarnih virov osredotočila na
pojem javne uprave in javnih uslužbencev ter si s tem poskušala pridobiti jasnejšo predstavo o
organiziranju in delovanju teh sistemov. V drugem delu bom prav tako z metodo analize in
interpretacije sekundarnih virov poskusila predstaviti etično in neetično obnašanje v javni
upravi in jo povezala z (ne)etiko javnih uslužbencev, kar mi bo dalo nek vpogled v namen in
vrednote moralnosti. V zadnjem delu seminarske naloge bom poleg analize in interpretacije
sekundarnih virov uporabila še primarne vire in poskušala razumeti pravno ureditev na
področju moralnosti javnih uslužbencev.
2
2. JAVNA UPRAVA
Javna uprava je uprava v javnih zadevah. Je celota vseh dejavnosti upravljanja, ki sodijo v
izvršilne, administrativne in poslovodne funkcije javnega upravljanja ne glede na to, kdo jih
upravlja (državni ali drugi upravni organi oz. organizacije zunaj državne uprave) in ne glede
na to, ali nastopajo oblastno. V materialnem smislu je javna uprava proces odločanja o javnih
zadevah, v formalnem pa sitem organov, ki odločajo o njih – uresničevanje družbenih koristi.
Elementi, ki določajo javno upravo, so da država deluje prek svoje javne uprave, da
organizacijsko javno upravo sestavljajo državne in paradržavne organizacije, da je
funkcionalno opredeljena z izvrševanjem predpisov, izvajanjem oblasti in javnih služb,
odgovornost resornih ministrstev in vlade, da je financiranje proračunsko ali iz drugih javnih
virov, da normativno velja za javno upravo upravno, deloma pa tudi civilno pravo, ter da je
prisoten uslužbenski oz. sistem javnih uslužbencev (Haček 2001, 29–31).
V nadaljevanju bom predstavila pojem javne uprave oz. javnih uslužbencev kot okvir za
delovanje sistema javnih uslužbencev ter organizacijo in delovanje omenjenega sistema.
2.1 Javni uslužbenci
Temeljni element vsake organizacije je človek oz. delovno mesto. To velja tudi v
organizacijah javne uprave (Haček 2001, 41). Javni uslužbenci so pomemben element, ki
določa javno upravo. Izraz se uporablja za oznako oseb, ki trajno in profesionalno opravljajo
službo v državnih organih in organih lokalne skupnosti, izvzete pa so osebe, ki v teh organih
opravljajo politične funkcije – funkcionarji. Javni uslužbenci opravljajo naloge, pomembne za
celotno družbo in ne le za organizacijo, v kateri delajo. Sredstva za njihove plače so
zagotovljena v proračunu (Virant v Černalogar 2005, 11–12).
Javni uslužbenci odločajo o upravnih zadevah, nadzorujejo izvajanje zakonov in drugih
predpisov, če se ti ne izvajajo, sprejemajo predpisane ukrepe, uresničujejo politiko skupnosti
in v ta namen pripravljajo strokovno podlago za odločanje. Imajo torej zelo velik vpliv na
urejanje družbenih razmerij in pri uresničevanju pomembnih človekovih potreb. S svojim
načinom delovanja se javni uslužbenci vključujejo v družbena dogajanja ter s svojimi
strokovnimi gledanji in subjektivnimi ocenami vplivajo na vsebino ter način urejanja
družbenih odnosov, na uresničevanje ustave in zakonov, prav tako pa tudi na varovanje
3
pravnega sistema (Bostič v Černalogar 2005, 12). V najširšem funkcionalnem pomenu bi torej
kot javnega uslužbenca imenovali vsakogar, ki opravlja kakršnokoli javno funkcijo. Javni
uslužbenci nimajo in ne smejo imeti le stranske, izvajalske vloge, ampak morajo v
postavljanje ciljev in posledično v oblikovanje politik tudi dejavneje posegati. (Haček 2001,
42–44).
Upravnemu delu se v preteklosti ni pripisovalo pravega pomena, kar je med drugim pripeljalo
tudi do demoralizacije javnih uslužbencev. Iz tega razloga so svoje delo opravljali (oz. ga še
vedno pogosto opravljajo) nestrokovno in podkupljivo, s tem pa si sami slabšajo svoj ugled v
družbi (Černalogar 2005, 13).
2.2 Sistem javnih uslužbencev
Splošna teorija sistemov izhaja iz pojmovanja, da so vse stvari in pojavi na svetu sistemi,
sestavljeni iz določenih delov. Upravni sistem je sistem sodelovanja ljudi, katerega elementi
so upravne organizacije. Sestavlja sistem javne uprave, saj opravlja naloge javnega pomena in
zagotavlja javne dobrine, nujno potrebne za obstoj družbe, do katerih pa ni mogoče priti z
delom posameznikov niti s pomočjo organizacij, ki delujejo po načelih trga, temveč le s
pomočjo državnih organizacij in takih, ki se vsaj deloma naslanjajo na državo. Sistem javne
uprave je sestavljen iz področij državne uprave, lokalne samouprave, javnih služb in javnega
sektorja (Haček 2001, 22).
Javni uslužbenci praviloma delujejo znotraj sistema javnih uslužbencev. Najbolj enostavna
definicija tega sistema je, da je ta poseben upravni sistem znotraj okvira javne uprave, v
katerem delujejo javni uslužbenci. Sistem javnih uslužbencev obsega centralno in lokalno
raven oblasti, pomembno vlogo pa ima znotraj državne strukture (Haček 2001, 43).
2.3 Sistem odgovornosti javnih uslužbencev
V vseh vrstah demokratičnih držav se sistemi javnih uslužbencev spopadajo z enako
problematiko: kako zagotoviti sposobno, učinkovito, legitimno, odgovorno, odzivno in
profesionalno javno službo. Pomembna obveznost vsakega javnega uslužbenca je, da mora
delovati v skladu z zakonom ter opravljati naloge v skladu z navodili. Javni uslužbenec se za
4
vestno delovanje zaveže s službeno prisego, ki ga oz. naj bi ga tudi moralno zavezovala. Velik
poudarek je namenjen tudi molčečnosti, s katero se zaveže, da ne bo izdajal službenih ali
uradnih skrivnosti. Zelo pomembna obveznost javnih uslužbencev pa je obveznost
nesprejemanja daril ali drugih koristi (Haček 2001, 60–66).
Javni uslužbenci imajo tako dolžnost objektivne, kot tudi subjektivne, politične in
profesionalne odgovornosti. Pri uresničevanju sistema odgovornosti, ki je povezan s sistemom
etičnih sestavin, naj bi javni uslužbenci imeli določene osebnostne lastnosti, kot so
samozavedanje, samodisciplina, osredotočenost na delo, odprtost za kritiko, vztrajnost,
doslednost, sposobnost prepričevanja in motiviranja drugih, konstruktivnost, nepristranskost
in pozitiven odnos do sebe, drugih in okolja. Javni uslužbenec pa ni prisiljen k odgovornemu
ravnanju vse dokler niso poleg pooblastil predpisane tudi posledice, ki jih bo nosil, če njegovo
delovanje ne bo usklajeno z dodeljenimi pristojnostmi. Sistem javnih uslužbencev za
zagotavljanje učinkovitosti upravnih odločitev in dejavnosti pri doseganju zakonitih in
politično opredeljenih ciljev potrebuje strokovnost, torej javne uslužbence, ki se spoznajo na
svoje področje delovanja, oz. strokovnjake, brez katerih ni mogoče niti učinkovito oblikovati
niti izvajati politik (Haček 2001, 67–74).
5
3. (NE)ETIČNO OBNAŠANJE V JAVNI UPRAVI
Z opredeljevanjem, kaj je dobro in kaj slabo v javni upravi oz. sistemu javnih uslužbencev,
lahko spodbujamo določeno delovanje in omejujemo oz. prepovedujemo neko drugo
delovanje (Haček 2001, 108). Splošni družbeni napredek je poleg vedno večjega števila
upravnih zadev, opravil, postopkov in še marsičesa prinesel ne samo dolžnostno ravnanje,
ampak tudi etični pristop do njegovega dela (Černalogar 2005, 14). Jerovšek (v Haček 2001,
109) trdi, da »v sedanjem času stopa v ospredje predvsem človeška moralna podoba javnega
uslužbenca«.
Etika javne uprave proučuje moralo, moralna načela in moralno odločanje ter norme in
postopke za odločanje v javni upravi. Ukvarja se s tem, kako bi se javni uslužbenci morali
obnašati, kako bi lahko prispevali k dobri javni upravi ter družbi in kakšne osebnosti bi si
morali prizadevati postati. Etika javne uprave javnim uslužbencem pomaga razviti dobro
vedenje in navade. Odraža, da so v vsako dejanje javnega uslužbenca vključene tudi vrednote
(Černalogar 2005, 16).
V nadaljevanju bom predstavila etiko in etično oz. neetično obnašanje v javni upravi oz.
sistemu javnih uslužbencev ter s tem pomen le-tega.
3.1 Etika in etično obnašanje v sistemu javnih uslužbencev
Brez etičnega razmišljanja si v upravi le stežka predstavljamo njeno učinkovito reorganizacijo
in posodobitev, glede na to, da je sistem potrebno nenehno prilagajati konkretnim zahtevam
časa in prostora ter nenehno in sistematično izobraževati ljudi, ki delajo v upravi, saj je uprava
sistem, ki naj bi deloval v skladu s splošnimi družbenimi interesi in ne v interesu vsakega
posameznika (Haček 2001, 108–109).
Pojem etike je tesno povezan s pojmom morale. Morala na nek način razširja pojem etike, a v
ožjem pomenu se etika ne ukvarja z moralo, ampak se nanaša na določeno področje
preučevanja, znanja ali vedenja, katerih subjekt pa je tudi morala (Noč 2006, 23). Pri etiki gre
za raven teorije, pri morali pa za raven prakse. Etika javnih uslužbencev proučuje moralo,
moralna načela in moralno odločanje ter norme in postopke za odločanje v javni upravi.
6
Kodeks upravnih delavcev naj bi narekoval ravnanje delavca v upravi, da bi bilo le-to etično
do njega samega, do drugih in do organizacijske enote, kjer je zaposlen (Haček 2001, 109).
Javni uslužbenci so predvsem zavezani, da delujejo v javno dobro. Temeljnim zahtevam za
večjo učinkovitost, uspešnost in gospodarnost v javni upravi se je tako pridružila tudi zahteva
po etičnosti ravnanja. Bostič, Košir in Rajh (v Haček 2001, 110) so prepričani, da so »vrhovna
načela etike upravnega dela samostojnost nasproti politiki, odgovornost, strokovnost in
zakonitost«. Ta načela do izraza pridejo pri odnosu uradnikov do državljanov kot
posameznikov, do družbe kot celote, do lastne upravne organizacije in do dela (Haček 2001,
109–110). V primerjavi z zasebnim sektorjem je problem etike ostrejši v javni upravi, ker je
dejavnost v javnem sektorju usmerjena k širšemu spektru ciljev in podvržena večjim
omejitvam, kot pa zasebni sektor. Javni uslužbenci morajo vzpostaviti ločitev od družbe, da
ne bi zapadli v zagovarjanje delnih interesov, hkrati pa morajo predstavljati družbo, da ne bi
spodkopali legitimnosti države v očeh državljanov (Brezovšek v Černalogar 2005, 14).
Poleg pravnih pravil na odločitev javnega uslužbenca v konkretni zadevi vplivata tudi njegova
osebnost in znanje. Odloča se lahko med več možnostmi, ki se mu zdijo pravno korektne in
sprejemljive, a v njegovi odločitvi bo pretehtala možnost, ki je najbližja njegovim
vrednostnim predstavam in se mu zdi najbolj prav (Noč 2006, 32).
S svojim etičnim ravnanjem javni uslužbenci lahko prispevajo k oblikovanju kakovostno
drugačne vloge države v odnosu do državljanov in tudi spodbudijo njihovo kakovostno in
konstruktivno udeležbo. Etično obnašanje je še posebej pomembno v državah z relativno
mlado demokratično tradicijo, saj so etične sestavine pomembne pri reformi uprave, katere
končni cilj je ustvariti odgovornega, učinkovitega in prijaznega upravnega uslužbenca, s
katerim bodo zadovoljni tudi državljani (Haček 2001, 110–111).
3.1.1 Neetično obnašanje javnih uslužbencev
Odsotnost etike se občuti veliko bolj kot njena prisotnost. Ena največjih težav, s katerimi se
spopadajo novejše demokracije, se sproži, ko pridejo na dan razne afere in škandali, povezani
z neetičnim obnašanjem javnih uslužbencev, na primer podreditev določeni politični eliti v
zameno za podkupnino, nepotizem ali uporaba službenega inventarja za osebno rabo.
7
Neetično vedenje je pogojeno z mentaliteto posameznika, s tradicijo in s splošno sprejetimi
moralnimi normami ter načeli v družbi (Haček 2001, 111).
Največja etična problema javne uprave sta diskreditacija organizacije v javnosti in korupcija,
a poleg njiju so javni uslužbenci podvrženi tudi drugim oblikam neetičnega obnašanja, kot je
zloraba uradnega položaja, prednostna obravnava sorodnikov ali prijateljev, zanemarjanje
zakonite dolžnosti, prisvajanje državnih sredstev v zasebne namene, zamolčanje uradnih
sporočil državljanom, zanemarjanje zakonitosti, upravnih in drugih nalog ter kakršnokoli
vedenje, ki ni v skladu z etičnimi vrednotami in normami (Bostič, Košir in Rajh v Černalogar
2005, 27).
3.1.2 Korupcija
Najbolj izrazita problematika neetičnega obnašanja je, kot že rečeno, korupcija: realnost in
problem sodobne družbe. V kontekstu javne uprave je ta pojem težko opredeliti. V ožjem
pomenu korupcija pomeni konkretna dejanja, ki jih kazenska zakonodaja določa kot kazniva
(jemanja ali dajanja podkupnine v različnih oblikah). V širšem smislu pa se korupcija definira
kot različne oblike moralno vprašljivega, nedopustnega in pokvarjenega ravnanja
posameznika oz. skupine, katerih cilj je pridobiti konkretno korist (Dobovšek v Černalogar
2005, 27). Da bi nekemu dejanju lahko rekli korupcija, morata v ta proces biti vpleteni
najmanj dve osebi, od katerih pa je najmanj ena zaposlena v javnem sektorju, obe pa delujeta
v škodo javnega interesa z namenom osebne koristi, s čimer kršita moralne in pravne norme
ter rušita temelje demokratične družbe in pravne države (Černalogar 2005, 27–28).
Korupcija torej pomeni podkupovanje in podkupljivost. V javnem življenju je dokaj pogost
pojav; afere, povezane s korupcijo, pretresajo veliko držav, od najbolj do najmanj razvitih. V
javni upravi je zelo težko prepoznavna, ker gre večinoma za zelo dobro skrite primere. Javna
uprava torej ni imuna pred dejanji v zvezi s korupcijo, za njeno preprečevanje je med drugim
potrebna močna politična volja in preventivni ukrepi, jasni ter učinkoviti zakoni, pa tudi
nadzor in nenazadnje pregon s strani za to določenih institucij. Družba sicer lahko kaznuje oz.
zazna nekatere oblike korupcije, a to še ne pomeni, da se s tem spodbuja oz. vsiljuje neko
etično obnašanje (Velkavrh 2008, 22–24). V javni upravi se korupcija najpogosteje kaže v
obliki vračanja uslug na osebni ravni (predvsem v 'odnosu' med javnimi uslužbenci in politiki)
in kot vpliv na državne uslužbence, da zaračunavajo nižje takse, dovoljujejo tihotapljenje
8
prepovedanih dobrin, izdajajo razna dovoljenja, potrdila z lažno vsebino itd. Zadnje čase se
korupcije ljudje vedno bolj zavedajo, glavni razlog za to pa je odmevnost posameznih
primerov podkupovanja v medijih. A po drugi strani je korupcijo družba že od nekdaj
zanikala, čeprav jo, kot že omenjeno, najdemo res na vseh koncih sveta. V državah v razvoju
se ta oblika neetičnega obnašanja pojavlja predvsem zaradi hitrih gospodarskih in družbenih
sprememb, nizke stopnje razvitosti in nizkih plač v javni upravi. Obstajajo pa različne oblike
boja proti korupciji (Černalogar 2005, 28–31).
3.2 Odnosi javnih uslužbencev do okolja
Eden od temeljev etične uprave so zagotovo določena etična pravila obnašanja javnih
uslužbencev. Vrednote in načela se odražajo v različnih odnosih javnih uslužbencev do
okolja: v odnosu do državljanov, do družbe, do upravne organizacije in do dela (Černalogar
2005, 21).
V odnosu do državljanov se javni uslužbenec ne sme postavljati v nadrejeni položaj; nad
državljana. Vse državljane mora obravnavati po načelu pravičnosti in enakopravnosti, hkrati
pa ne sme storiti ničesar, kar ni v skladu s pravili, ki veljajo v organizaciji. Za dober odnos pa
je pomembno tudi, da jih obvešča o ciljih in metodah dela javnih organov. Svoje delo javni
uslužbenci morajo opravljati pošteno, vestno in prizadevno, ter pod nobenim pogojem ne
smejo poniževati strank v postopkih, temveč jim znati pomagati in svetovati.
Odnos med javnimi uslužbenci in družbo temelji na pripadnosti določeni skupnosti, v kateri
delajo in živijo ter iz katere tudi izhaja splošna politična lojalnost do določene politične opcije
in izvoljene upravne avtoritete. V demokratičnih sistemih javni uslužbenci lahko zastopajo
kakršnekoli posebne poglede oz. prepričanja, hkrati pa morajo ostajati zvesti splošnim etičnim
vrednotam, ki veljajo znotraj neke družbe.
Pri odnosu javnih uslužbencev do upravne organizacije gre za to, da javni uslužbenec mora
spoštovati določene cilje, naloge, delovne metode in vrednostne kriterije, ki jih sprejme
vodstvo določene upravne organizacije. Prijateljski odnos do drugih članov organizacije,
sodelavcev, je nujen.
9
Odnos javnih uslužbencev do dela se kaže v interesu javnega uslužbenca do njegovega
profesionalnega področja, do veselja do dela. Ta odnos je sicer precej odvisen od same
osebnosti uslužbenca, toda določene spodbude, kot so nagrade za uspešnost pri delu,
napredovanje in denarni dodatki oz. na drugi strani razne sankcije za neupoštevanje oz.
kršenje določenih 'pravil', lahko pripomorejo pri vplivu samega odnosa uslužbenca do dela, ki
ga opravlja (Haček 2001, 111).
10
4. PRAVNA UREDITEV NA PODROČJU MORALNOSTI JAVNIH USLUŽBENCEV
Za zagotavljanje etičnega ravnanja je zelo pomembna pravna ureditev; vgrajevanje etičnih
načel v ustavo, zakone in podzakonske akte, ki na eni strani določajo standarde obnašanja
javnih uslužbencev, na drugi strani pa ščitijo državljane in družbo pred neetičnim obnašanjem
javnih uslužbencev. Sicer zakoni ne morejo zajeti vseh etičnih načel in predvideti vseh etičnih
dilem, v katerih se lahko znajdejo uslužbenci, toda o učinkovitosti lahko govorimo, ko zakon
učinkovito preprečuje javnim uslužbencem, da bi se obnašali neetično, če pa do le-tega
vseeno pride, ga hitro sankcionira oz. ga glede na obliko kršitve primerno kaznuje
(Černalogar 2005, 47).
V nadaljevanju tega poglavja bom predstavila zakonsko ureditev področja moralnosti javnih
uslužbencev v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o javnih uslužbencih, Zakona o
splošnem upravnem postopku in Etičnega kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.
4.1 Zakon o javnih uslužbencih
Zakon o javnih uslužbencih je bil v Republiki Sloveniji sprejet 11. junija 2002. Skupna etična
načela so obravnavana v drugem poglavju in se prekrivajo s Kodeksom ravnanja javnih
uslužbencev. V sedmem poglavju, ki vsebuje pravice in dolžnosti javnega uslužbenca, 1.
odstavek 93. člena določa, da mora javni uslužbenec svoje delo (med drugim) opravljati v
skladu s kodeksom etike.
O neetičnem obnašanju je že bilo govora v tretjem poglavju, med lažje disciplinske kršitve pa
spada tudi disciplinska odgovornost, predstavljena v podpoglavju drugega poglavja. Lažje
kršitve so sankcionirane z opominom ali denarno kaznijo. Slednja se po Zakonu o javnih
uslužbencih ugotavlja, če je javni uslužbenec disciplinsko kršitev storil naklepno ali iz
malomarnosti. Med težje kršitve pa spadajo vsa tista ravnanja v nasprotju z etičnimi načeli, ki
so bila omenjana pri poglavju o neetičnem obnašanju. Te kršitve se sankcionirajo z denarno
kaznijo, odvzemom oz. razrešitve s položaja, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razrešitvijo
naziva in imenovanjem v naziv, nižji za eno stopnjo. Babič (2004, 19) meni, da je zakon
»preveč širokosrčen do javnih uslužbencev. Ljudje imamo občutek, da so javni uslužbenci v
privilegiranem položaju«. (Babič 2004, 18–19).
11
4.2 Zakon o splošnem upravnem postopku
V tem zakonu ima, kar se tiče etičnih načel, poseben pomen odnos javnega uslužbenca do
stranke v postopku, kjer sicer najpogosteje prihaja do kršitev etičnih načel (načelo zakonitosti,
materialne resnice, varstva pravic občanov in javnih koristi, proste presoje dokazov,
samostojnosti pri odločanju, načelo pomoči neuki stranki, zaslišanja stranke, učinkovitosti,
pravice do pritožbe, načelo pravnomočnosti odločbe, ekonomičnosti postopka ter uporabe
jezika in pisav) (Babič 2004, 20).
4.3 Kodeks ravnanja javnih uslužbencev
Kodeks je Vlada Republike Slovenije sprejela 18. januarja 2001 po priporočilu Sveta Evrope.
Velja za vse javne uslužbence, čeprav dejansko sam po sebi res ne zagotavlja, da se bodo
javni uslužbenci resnično etično obnašali (Haček 2001, 112).
Etični kodeks začrtuje smernice ravnanja javnih uslužbencev, promovira etično obnašanje,
ima vlogo razreševalca dvomov, s čimer zmanjšuje negotovost v ravnanju, in formalno ureja
ravnanje javnih uslužbencev, opredeljuje načela ter vrednote in predvideva sankcije v primeru
kršitev le-teh. Ključna etična načela, posredno ali neposredno določena v kodeksu, so
zakonitost, politična nevtralnost, nepristranskost, lojalnost do delodajalca, strokovnost,
vestnost, učinkovitost, spoštljivost v odnosu do drugih, odgovornost do javnosti in nadrejenih,
zaupnost pri uporabi in obravnavi dokumentov, upoštevanje javnega interesa ter prepoved
izkoriščanja svojega položaja v zasebne interese (Babič 2004, 16).
Po mnenju Babičeve (2004, 16) je kodeks preveč splošen in nedorečen. V njem »ni jasnih in
natančnih določil /…/, če je sam javni uslužbenec omahljiv in ni prepričan ter je v dvomu, kaj
narediti v konkretnem primeru« (Babič 2004, 17).
12
5. ZAKLJUČEK
Problem neetičnega obnašanja javnih uslužbencev se še posebej močno občuti v državah s
krajšo tradicijo demokratične ureditve. Moralnost javnih uslužbencev je v prvi vrsti odvisna
od njih samih, takoj za tem pa tudi od pravil in načel, opredeljenih ter zapisanih v zakonu in
kodeksu, po katerih so se v katerih koli primerih dolžni ravnati. V uvodu seminarske naloge je
bilo postavljeno vprašanje o pomembnosti etičnosti v javni upravi. Tu mora biti raven etike
čim višja, ker naj bi opravljala družbene dejavnosti s ciljem varovanja javnih koristi in ker je
konec koncev tudi financirana s strani državljanov. Tako stranke v upravnih postopkih kot
tudi javni uslužbenci med drugim tvorijo državo. In če želimo živeti v pravični, enakopravni
in prijazni državi, se moramo vsi obnašati v tej smeri, tega pa se še posebej morajo zavedati
javni uslužbenci. Posameznik, ki je zaposlen v javnem sektorju, bi se moral zavedati norm in
načel etičnosti ter tega, kaj je dobro in kaj ni, saj njegovo delo ne predstavlja le dela zanj,
temveč tudi in predvsem za dobrobit vseh državljanov.
13
6. LITERATURA IN VIRI
6.1 Literatura
Babič, Kristina. 2004. Etična infrastruktura javne uprave v Sloveniji. Ljubljana: FDV.
Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/babic-kristina.pdf (15. april 2009).
Černalogar, Dušanka. 2005. Etika in uprava. Ljubljana: FDV. Dostopno prek:
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/cernalogar-dusanka.pdf (14. april 2009).
Haček, Miro. 2001. Sistem javnih uslužbencev. Ljubljana: FDV.
Noč, Zora. 2006. Odnos javnih uslužbencev do etičnih vprašanj. Ljubljana: FDV. Dostopno
prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_noc-zora.pdf (14. april 2009).
Velkavrh, Sonja. 2008. Etika javnih uslužbencev v Republiki Sloveniji. Ljubljana: FDV.
Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/velkavrh-sonja.pdf (14. april 2009).
6.2 Viri
Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. Ur. l. RS, št. 8/2001. Dostopno prek:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_DRUG1022.html (15. april 2009).
Zakon o javnih uslužbencih. Ur. l. RS, št. 56/2002. Dostopno prek:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO3177.html (15. april 2009).
14