❚ O

bča

snik

Ob

aln

ih g

ale

rij P

ira

n in

Gle

da

lišč

a K

op

er ❚

❚ Le

tnik

IX

❚ Š

tevi

lka

2 ❚

Ap

ril 2

011

❚❚

Bre

zpla

čni i

zvo

d ❚

ISS

N 1

85

4–

04

49

❚

Monfort PortorožDušan KirbišEmira TurnadžićGaleriji Loža in Meduza KoperGiovanna TorresinGalerija Loža KoperLujo VodopivecGalerija Meduza KoperMimmo PaladinoGalerija Herman PečaričKlemen ZupancMilan Marin

2

Ecstasy and Inertia, 2011, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cmEcstasy and Inertia, 2011, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm

3

Razstavišče Monfort, Portorož4. marec–2. maj 2011

V portoroškem razstavišču Monfort je razstavljen slikarski cikel Dušana Kirbiša z naslovom Pleme, ki je nastajal v lanskem in letošnjem letu. Andrej Medved, kustos razstave, je te slike poimenoval »črna sonca«, ki iz čiste črne (ali rdeče) barve oživljajo figuro.

Eno od značilnih mest možne analize – moje analize slikarstva Dušana Kirbiša – je vprašanje o napetosti med vidnim in nevid­nim oziroma med predstavo v pikturalnem polju slike in po men­

skim učinkom v evropskem materialističnem in evropskem spiritual­nem slikarstvu. Zato je treba pokazati, kako pikturalna ureditev pro­izvaja tisto nevidno, vendar pa tudi, kako tisto nevidno, ki objema sliko z vseh strani, izginja v, recimo, estetskem narcizmu pokaznosti in vid­ljivosti pikturalne površine slike, ki se pošilja telesu s posredovanjem preseka pogleda in dotika. Ali nevidno iz pikturalne ureditve slike iz­haja: kot singularna značilnost imanence pikturalnega, kot bist veni odnos pikturalnega in transcendentnega ali kot medbesedilni odnos pikturalnih figurativnih in figurabilnih besedil, ki so komajda ana lo gi ja, podaljšek ali medbesedilni učinek lingvističnih besedil, na primer, biblij skega besedila, punkovskega besedila, alikimstičnega be se dila, političnega besedila, psihoanalitičnega besedila, izpovednega besedila ali pripovednega besedila. Gre za fascinacije s prikazovalnimi in izraz­nimi močmi slikarstva, da so hkrati komunikacijski kanali mitičnih, teoloških, seksualnih, alkimističnih, političnih in ideoloških konceptov in da vso pozornost opazovalčevega očesa preusmerijo nase, da so v semantičnem smislu pikturalno avtoreferenčni. Drsenje narativne reto­rike pod pikturalno retoriko, tj. retoriko, ki jo slika pro izvaja za sebe in zaradi sebe, tako da ugotavlja vizualne kode za tisto, kar ni mogoče videti, je eden ključnih aspektov estetizma zahodnega slikarstva, v kate­rem se vzpostavlja Kirbišev »svet« slikarskega ustvarjanja.

Kirbiš je raziskoval status, funkcije in afekte figure od zgodnjih geometrijskih slik (R. R. B., 1977), prek neoekspresionističnih slik (Geschichte Einer Jugend, 1984, ali Resnica onstran vidnega, 1988) do pro­topatern neogeometrijskih slik (Vzhodna vrata – vrata paradiža, 1992, in Ashes to Ashes, 1994). Njegovo delo je šlo proti produkciji monokro­

matičnih slik, kjer »telo slike« prevzame funkcijo figure (Štrije letni časi, 1996) ali kjer slika pikturalno obljublja generično ureditev inten­cionalnih predočitev, tj. abstraktnih figur »pravega sloga«, tj. De stijl (Velika zgodba modernizma, 1999). Vendar je delal tudi na soočanju figur same pikturalne ploskve s figuro pomena zapisa besedila (Sivi plašč/pepel, 2007). Na določenih slikah se v polju monokromatičnosti odkri­vajo »prikazni«, tj. odkrivajo se anticipacije naključnih figur, ki spo­minjajo na odsotna telesa ali nekaj, kar le spominja na telesa, ali celo samo vrtinci barve (slike iz leta 2009). Zato, se zdi, kot da se figura sama po sebi in figura sama zase sprejema brez problematiziranja, kakor da bi rekli, da se figura modificira, preobraža, abstrahira, premešča ali

Dušan Kirbiš Plemeslike

Dušan Kirbiš (Jesenice, 1953) je uveljavljen slovenski umet-nik srednje generacije. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in slikarski ter grafični specialki (1978–1982) je veliko potoval in se izobraževal v New Yorku, Parizu, Londonu in Berlinu. Na oddelku za tisk in risbo Britanskega muzeja je proučeval risbo starih (renesančnih) mojstrov medtem, ko je na nekajletnem študijskem bivanju v Berlinu imel priložnost delovati v mojstrski delavnici G. Ba selitza in K. H. Hoedickeja (Hochschule der Künste). Umetnik, ki od leta 1990 poučuje na oddelku za tekstilno teh nologijo Fakul te te za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, svojo slikarsko prakso nenehno do pol njuje s poglabljanjem v likovno teorijo.

Del amor, 2009, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cmDel amor, 2009, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm

Sacred Horizon of Appearance, 2010, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cmSacred Horizon of Appearance, 2010, mešana tehnika na platnu, 250 x 130 cm

multiplicira, vendar ne povzroča dvomov, ne problematizira, ne rela­tivizira. Figure se individualizirajo, od tipa pride do tokena, do poseb­nega primera, do specifičnega referenčnega lika in od specifičnega referenčnega lika do popolnoma singularnega koloristično obliko­vanega dogodka. Kot da bi slikarstvo hotelo pokazati neprimerljivost te lesa, figure in lika glede na subjekt in objekt umetnosti, kulture, poli tike, religije, transcendence ali spolnosti. Figure postanejo objekti percepcije, čeprav ima njihov semantični naboj distinktiven značaj. Vsaka figura je vedno določena s svojo različnostjo glede na druge figure. Figura postane znak z referenco samo na podlagi določenih zgo dovinskih konvencij, dogovorov med produkcijo in potrošnjo sli ka­nja, pogledov in branja. Slikanje zastopa možnosti* pod­stave (Ge­Stell) ali tehnike (techne). Pogled zastopa telo. Branje zastopa razkol med razumom in jezikom glede na telo slikarja in/ali gledalca.

Danes Kirbiš sliko (Obstinatus, Parricidium, Y otros demonios) po­stavlja kot »ontološko pramatrico«, s katero daje obliko za pogled telesa, ki se postavi pred sliko. Obliko je mogoče zaslutiti v sliki, an­ticipirati ... oblika se izmika in se pojavlja kot figura, ki se kristali­zira, potem pa se razprši v perceptivnem prostoru – prostoru nego­tovih obrisov. Pogled se giblje s telesom. Pogled in telo krožita pred sliko. Oblika se razprši. Barve postajajo skoraj bučne. Ta cirkularnost pogleda in telesa skozi sliko je bistvo Kirbiševega izvajanja slikarstva. Kirbiš pride do slikarstva s sliko v smislu singularnega dogodka kot pogoja za vsako transcendenco. ❚ dr. Miško Šuvaković (iz knjige Dušan Kirbiš, Singularnost podvojevanja)

Ob razstavi je izšla publikacija Singularnost podvojevanja, v kateri priznani srbski stro­kovnjak dr. Miško Šuvaković, piše o avtorje­vem slikarskem razvoju od sedemdesetih let do danes. Zato razstavljeno serijo novejših slik dopolnjujejo tudi najbolj znana dela iz omenjenega obdobja (Zarathustra, Der Fall Wagner, Ashes to Ashes, Saudade).

K irbiš je z veliko in slikarsko izjemno sliko, vsekakor mojstrovino, Zarathustra, ki je nastala v zadnjem letu razdeljene hladnovojne Evrope, pokazal napeto in patetično atmosfero kontradiktorne moči in nemoči Nietzschejevega anticipiranja glasu

mesije in vodje. Zarathustrova zamrznjena nemost postaja ikona konca totalitarizma in suge stija potencialnosti totalitarizma. Hkrati se dogaja »dvojnost«. Kirbiševa slika je eklek tična, maniristična, citatna in kolažno montažna neoekspresionistična produkcija atmo sfere notranjega konflikta in neuspeha, ki se postavlja na raven univerzalnega mita o invertiranem življenju – življenju, ki se kaže kot zabrisana sled neuresničene celovito­sti. Primanjkljaj ali izguba!? Atavistično poželenje po celovitosti je razpadlo na fragmen­te pack, gestualnih vpisov in obrisov nečesa, kar bi moralo biti celovita zgradba nadzi­ranega in kontroliranega življenja, ki ga je poklical glas mesije. Obrisi okna, lestve ali grob nice ostajajo kot sledi neke razrezane ali razpadle scenografije – zabrisane sledi – za njegove besede: »Also sprach Zarathustra«. Kirbiš je pragmatično in instrumentalno slikarsko razgibal pikturalne intenzivne izraze dekonstrukcije moči travmatičnega, cen­zuriranega in potlačenega koda na obrobju dominantnega glasu modernega totalitarizma. To je dosegel z preobratom Nietzschejevega filozofskega jecljanja v pikturalno fragmen­tacijo vidnega. Kot da bi se z rekonstrukcijo »temnega slikarskega modernizma« refor­mulirala travmatična arhajska sila wagnerjanskega iskanja enega ali celote. Tomaž Brejc je zapisal, da temni modernizem živi v mitologiji pikturalnega izraza, ne pa v semiotiki razporejenih znakov. Zato se je Kirbiševo neoekspresionistično slikarstvo formuliralo kot umetnost prikazovanja, citiranja in vživljanja pri slikanju in vživljanja pri gledanju zabri­sanih sledi atavistične scenografije celovitosti v razpadanju. Slika se od optičnega afekta vrača k haptičnemu, ki obljublja nerazločljivo optično in simbolično v fragmentiranju imaginarnega. ❚ Miško Šuvaković (iz knjige Dušan Kirbiš, Singularnost podvojevanja)

Dušan KirbišAlso Sprach Zarathustra, 1989akril, žaganje na platno, 280 x 200 cmZbirka Slovenska sodobna likovna umetnost po letu 1976

Priprta Likovne vrata zbirke depoja Obalnih galerij

Zarathustra, 1989, akril, žaganje/platno, 280 x 200 cm

4 5

Telesa brez organov in Abstraktni stroji

V Vodopivčevih novejših delih gre za »telesa brez organov« /TbO/ in za »abstraktne stroje«, ki oživijo snov, materijo, meso, brez Nezavednega, a z neskončno domišljijo – in intelektom –

v bitja, ki ne potrebujejo določenosti in sistema, ujetost v kodo; ki klub asociativnim sklopom v naslovih v načelu prepovejo vso razlago, razumsko /in/ teoretično »obnovo«. Ki v bistvu zameglijo racionalne vzvode te skulpture in vodijo v ne­zavest, brez prave možnosti inter­pretacije, brez Freuda in Lacana.

Lujo Vodopiveckipi in slike

Galerija Loža, Koper21. april–6. junij 2011

denje, nad sedenjem ležanje, ki se na koncu razblini.« In prav razbli­njenje, »izničenje« figure, forme, lika, amebno stanje čistega občutja je bist veno za te podobe.

Za bistveno občut/en/je figure torej nista temeljna premikanje in gibanje telesa, ki naj pojasni – razloži – posamezne nivoje našega in pa kiparskega občutja, ampak nivoji senzitivnosti; občutja sama pojásnijo te forme, ki so od gibanja figure še ostale. Kar zanima Vodo­pivca, ni gibanje stvari, predmetov, čeprav so ti oblikovani v izvirnem, avtentičnem načinu. V bistvu gre zdaj za gibanje­na­mestu, za stap­ljanje nevidnih sil, ki oblikujejo telesnost. Tu – v delih, ki o njih raz­pravljamo – gre za sublimacijo simbolnega sveta na imaginarni ravni; kjer je realnost, kot smo rekli, že po vsem odsotna, marginalna. Kip je vmesnost – himen – kot »vstopnica« za vstop v globeli in obskurnost jam, kavern, kjer vlada nezavedno. To ni fantazma, ampak program (po Guattariju in Deleuzu v Mille plateaux) in »telesa brez organov« so tisto, kar ostane, ko je bilo odvzeto vse. In odvzeta je natanko fan­tazma, celota smiselnih pomenjanj in subjektivacij. Psihoanaliza poč­ne nasprotno: vse prevaja v fantazme, vse unovči v fantazme, ohranja fantazmo in v najboljšem pomenu zgreši realno, ker zgreši »telesa brez organov«.

Sovražniki telesa brez organov niso organi. Sovražnik je organi­zem. Telo brez organov se ne zoperstavlja organom, temveč njihovi razporeditvi, se pravi organizmu … Napaka psihoanalize je v tem, da je fenomen telesa brez organov razumela kot regresijo, projekcijo, fantazmo, v odnosu do telesa … Telo brez organov je poželenje: njega in z njim želimo. Ne le zato, ker predstavlja raven konsistence ali polje imanence želje. Tudi takrat ko izginja v praznini brutalne de­stratifikacije ali v profileraciji rakastega tkiva, ostaja želja, poželenje: ki gre do skrajnih mej… ❚ Andrej Medved

Meso – pregled, 2007, bron, pleksi, les, steklo, električne žičke

Hadrijanovi spomini II, 2006/07, bron, pleksi, les, steklo, električne žičke

Foto: Tine Musek

Meso – pregled, 2003, lendapor, pleksi, les, steklo, električne žičke

Foto: Boris Gaberščik

Foto: Roman Makše

P rva predstavitev italijanske umetnice Giovanne Torresin v Slove­niji – zaseda obe koprski razstavišči, Ložo in Meduzo – ima ob vsebinski iztočnici, opredeljeni v naslovu Srčna kraljica, tudi pre­

gleden značaj, saj s ključnimi deli zaznamuje obdobje od leta 1994 do zad njih projektov, nastalih v tekočem letu. Premišljen izbor fotografij in instalacij, ki jih je avtorica pripravila skupaj s Sabrino Zannier, italijan­sko umetnostno kritičarko in kustosinjo razstave, zagotavlja celovit vpo­gled v njeno osebno, izjemno poetično umetniško govorico. Prepoznavno jo določa tesen in globok, predvsem pa nadvse kompleksen odnos, ki ga v svojem delu vzpostavlja s človeškim telesom. Avtorica uvaja dimenzijo telesnega kot emotivno in osvobajajočo prakso raziskovanja globin lastne podzavestne sfere. Izjemno sofisticiran preplet fizičnega in čutnega se v njenih delih pretvarja v celovito estetsko doživetje.

Srčna kraljica je strog in obenem igriv naslov, ki dobro ponazarja po­etično bistvo opusa Giovanne Torresin. V razstavnih prostorih Obalnih galerij v Kopru so tako predstavljeni ključni trenutki njene ustvarjalne poti. Ker razstava ni omejena niti s kronološkim zaporedjem niti s te mat skimi poudarki, dobimo občutek, da postavitev sledi principu »mešanja kart« in napeljuje na igro, ki jo implicira že naslov. Sicer pa nam prav igralne karte, s svojo simboliko likov in barv, razkrijejo dve prepletajoči se poti ustvarjalkinega iskanja: »srčno«, ki namiguje na odnos; in pot »kraljice«, ki ponazarja ženski lik.

Pri oblikovanju jo vodi igra, razpeta med konceptualno režijo in ne­znanim, ki je povezano s potezami drugih igralcev, temeljno izhodišče pa je psihološki, čutni in čustveni odnos z drugim, kjer vsakič znova izrazi tudi svojo žensko bit. Ta ženska brez vsakega strahu postavi na ogled vse svoje plati, je ženska, ki se razgali, da bi razkrila svoje maske, in maske drugih, da bi vrezala sledove ran, razprostrla sijaj miline ter narisala lepoto bolečine in ljubezni. Vse pa podčrta z ostrino ironije, na trenutke mazohističnim pogledom in bojevniško držo, ki jo je prisilila, da je srčno damo igralnih kart zamenjala s Srčno kraljico Lewisa Car­rolla, bojevito vladarico iz Čudežne dežele.

Giovanna Torresin Srčna kraljicafotografije in instalacije

Galeriji Loža in Meduza, Koper11. marec–6. april 2011

Srčna kraljica, ki gospoduje v delih Giovanne Torresin, je subtilna rdeča nit razstave, na kateri so predstavljena dela, nastala med letoma 1994 in 2011. V instalacijah in fotografijah, ustvarjenih v več kot tri­desetletnem obdobju, se slikarka ukvarja z različnimi tematikami in obsesijami, vse pa so povezane s principom odnosa, ki z biografsko globino hitro preide v izpostavljanje lastne telesnosti.

V Galeriji Loža so razstavljena dela z največjimi časovnimi razmiki prav zato, da bi se jasno izrisala rdeča nit celotne poetike, ki se izza te­lesa ter njegove telesne in čustvene simbolike prikaže kot himna ljubez­ni, kot univerzalni objem, metaforično pa ji gospoduje Srčna kraljica.

V Galeriji Meduza kraljuje Srčna kraljica, ki jo v nekakšni igri ma­skiranja­razkrivanja vedno utelešata obraz in telo umetnice. Postavitev se začne z vrsto Madon iz leta 2006, ki so dejansko dark reinterpretacija upodabljanja materinstva iz 16. stoletja, od Botticellijevega do Bellinije­vega, od Vincenza Foppe do Andree Solaria. Giovanna Torresin prehaja v italijansko slikarsko tradicijo, tako da prevzame kompozicijsko za­snovo in na sliko Madoninega obraza namesti svojega. Učinek tega je subtilno vizualno in konceptualno trenje, zasnovano na odnosu med fotografsko in slikarsko umetnostjo, stvarnostjo in reprezentacijo, sedanjostjo in zgodovino.

Himna ljubezni, ki jo uteleša Srčna kraljica – njena teatralnost je do konca razgaljena v Madonah iz leta 2006 in v »preobrazbah« simbolike srca iz fotografske serije, razstavljene v Galeriji Loža – je zasnovana v delih iz let 2004 in 2005. Pri omenjenih delih gre za neposredne posege v telo umetnice. Kožo zakrijejo kovina in okrasje, glave so šlemi in ma­ske, ščiti, ki varujejo identiteto. Himna ljubezni je vtisnjena v trdoto kovine in v prefinjenost njenih dekoracij. Nenadoma, kakor nekakšen emotivni fluid, vznikne v gesti roke, ko denimo razkazuje prsno bra­davico kot vir hrane, kar ponovno napeljuje na materinstvo, utripa v melanholičnih in vizionarskih pogledih, ki nam izza mask razkrivajo dvoumne poti Srčne kraljice. ❚ Sabrina Zannier

Vodopivec zdaj ponovno – spet – prekinja z vso ilustrativnostjo, pripovednostjo, ki se v umetnosti kot stalna remanenca drži figura­tivnega kiparstva, in likovnost, podobo osamí, brez vsake zgodbe: »Zato ima, da se izogne figurativnemu statusu /skulpture/, le dve možnosti: v smeri čiste forme, z abstrakcijo, ali čiste figuralnosti, z izpostavitvijo in osamitvijo /figure/. Če je /kiparju/ do Figure, če gre po drugi poti, postavi ‘figuralno’ nasproti figurativnemu. Osamitev figure je prvi pogoj. Figurativna upodobitev v bistvu vključuje odnos podobe do predmeta, ki naj bi ga podoba ilustrirala, vsebuje pa tudi odnos podobe do drugih podob v neki sestavljeni celoti, ki vsaki po­dobi dejansko daje njen predmet. Pripoved in ilustracija sta v medse­bojni zvezi. Med dvema figurama se vedno vriva – se skuša vrivati – neka zgodba, da bi oživila ilustrativno celoto. Osamitev /figure/ je torej najenostavnejše sredstvo, čeprav ne že zadostno, da prekinemo z upodabljanjem, da prenehamo s pripovedjo, da preprečimo ilustra­tivnost in osvobodimo Figuro.« /G. Deleuze v Logiki občutja/

Kot temeljni pristop k figuri kipar izbere to, kar je Cézanne po­imenoval z občutjem. Figura je zaznavna /pra/oblika, ki je povezana z občutenjem, s sistemom živčevja, s telesom. Nasprotno se abstrakt­na umetnina obrača na razum, na »glavo«, na miselno dojemanje stvari. Občutje je obrnjeno k subjektu, njegovemu temperamentu in nagonu, abstrakcija obratno, k dejstvom, stanjem, k dogodkom, k objektu. Da doživiš figuro v njenih temeljnih lastnostih, moraš vsto­piti v podobo, telesno moraš začutiti upodóbljen predmet, tako da doživiš njegovo /metafizično/ substancionalnost. Naslikati občutje zdaj pomeni, da v temeljih zaznamo »dejstva« nekega telesa, ki se dotakne našega izvornega – nagonskega in živčnega – sistema.

Kiparjev svet je v resnici artefakt, nikakor pa narava. Občutenje stvari, tj. občut/en/je kot fizično­duhovni vir oblikovanja, je pri umet niku dejanski »gospodar« formacij, se pravi likovnih prvin, ki jih v svojih delih uprizarja; čeprav je gibanje, celo takrat ko se lik giblje in premika, prisotno ne toliko v samem premikanju kot v amebastem raziskovanju, ki se mu predaja znotraj likovne upodo­bitve. Gibanje ne razloži občutja, nasprotno pa z »raztegljivostjo« občut/en/ja lahko odkrijemo njegovo »vis elastica«. Kot pravi G. De­leuze: »Negibnost je nad gibanjem: nad pokončnim stanjem je se­

7

Grande amore, Iz cikla Tragovi, 2011, mešana tehnika na platnu, 120 x 200 cm

6

Klemen Zupanc

Iz fotografije v sliko ali Pridobljeno s prevodomslike

Galerija Herman Pečarič, Piran25. marec–17. april 2011

Ena od nagrad na tradicionalni slikarski prireditvi Ex­tempore Piran je namenjena mladim avtorjem. Podeljujejo jo Obalne ga­lerije v obliki samostojne razstave v piranski galeriji Herman

Pečarič. Njeni dobitniki so pogosto ustvarjalci na začetku umetniške poti ali študentje, ki formalno znanje šele pridobivajo na kateri od do­mačih ali tujih likovnih akademij. Ne glede na njihov status se nagrada izkaže kot enkratna priložnost za vstopanje v tako imenovan sistem sodobne umetnosti. Na področje, torej, kjer pri spodbujanju umetniške produkcije in njenem širjenju sodelujejo različni akterji oziroma v kon­kretnem primeru gre za dinamiko odnosov med umetnikom, galerijo (javna ustanova) in javnostjo.

Študent tretjega letnika ljubljanske ALUO, Klemen Zupanc (Celje, 1989), je sicer že imel možnost sodelovati pri nekaterih razstavnih projektih, med njimi tudi na dveh kiparskih razstavah LES, na Velenjskem gradu (2008) in v Pilonovi galeriji v Ajdovščini (2009). Na slednji je razstavil delo, ki je nastalo pod vodstvom akademske kiparke Dragice Čadež Lapajne. Pred kratkim pa je bil izbran da, med petnajstimi povabljenimi evropskimi akademijami, predstavlja ljubljansko na umetniškem sejmu ARTEXPO v Arezzu.

V zadnjem obdobju je naslikal serijo platen (njegova profesorja sta Marjan Gumilar in Zmago Lenardič), nastalih po fotografijah s spleta. Podobno kot še vrsta sodobnih likovnih ustvarjalcev, ki jih poplava medijskega podobotvorja pri ustvarjanju ne omejuje ali celo odbija. Na­sprot no, z raziskovalnim nemirom brskajo po virtualnem drobovju in se, kot razvajeni otroci, polaščajo njegovih najbolj banalnih, vsakdanjih vsebin. Pogosto je izhodišče tovrstnih podob reinterpretacija, komentar,

sodobnega sveta. Neposredno soočanje z resničnostjo se sprevrže v izziv za ustvarjalca, ki skozi preslikavo, reprodukcijo, potencira njeno moč, pravzaprav jo na nek način želi preseči ali vplivati na mehanizme njene­ga delovanja.

Zupanc razlaga svoje slikarstvo kot prevajanje fotografije v sliko, zato je domiselno parafraziral naslov znanega filma ameriške režiserke Sofie Coppola Izgubljeno s prevodom in slikarskemu ciklu nadel ime Pridobljeno s prevodom. ❚ Majda Božeglav Japelj

Mimmo Paladino ilustracije (Cesare Pavese, La luna e i malò)Galerija Meduza, Koper13. april–10. maj 2011

Mimmo Paladino, umetnik italijanske transavantgarde, je tudi veliki ljubitelj literature. Z ilustracijami je opremil že vrsto knjižnih izdaj, od Biblije, Don Kihota do Ostržka,

zadnji izziv pa mu je bil roman Mesec in kresovi (1950) pri znanega italijanskega literata Cesareja Paveseja.

Osemintrideset ilustracij interpretira vsebino ključnega Pavesejevega romana, ki govori o ljubezni do italijanske pokra jine Langhe, Amerike in potovanj ter upodablja duševno stanje, oseb­ne stiske, trpljenje zaradi neuslišane ljubezni in osamljenost literata, ki je življenje končal s samomorom.

Roman, opremljen s Paladinovimi ilustracijami, je izšel pri založbi Papiro Arte Venezia leta 2010. Originalne ilustracije v mešani tehniki na papirju bodo razstavljene v koprski Galeriji Meduza. Ob odprtju razstave bo na sedežu Skupnosti Italijanov Santorio Santorio v Kopru predstavitev knjige, kjer bodo prisotni založnik Giorgio Negro, likovni kritik Enzo Di Martino in pre­vajalec Gašper Malej. ❚

Emira Turnadžićslike

Razstavišče Monfort, Portorož5. maj–12. junij 2011Otvoritev v četrtek, 5. maja 2011, ob 20. uri

Ž e več kot četrt stoletja je minilo od zad­nje samostojne raz stave Emire Turna­džić v Muzeju olimpijskih iger v Sara­

jevu, na tokratni razstavi v monumentalnem interieru nekdanjega skladišča soli Monfort v Portorožu pa bo javnosti prvič predstav ljen najnovejši opus likovnih del, ki jih je ustva­rila v zadnjih štirih letih.

Emira Turnadžić (rojena leta 1955 v Za­grebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Is­mar ju Mujezinoviću. Po končanem študiju je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici L. Ivančevića in N. Reisera. Že leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sa­rajevu. Živi in dela v Ljubljani.

Predstavljena dela Emire Turnadžić so po­sebna in neprimerljiva s sočasnimi likovnimi

pa povzemajoča njihovo spominsko rezultanto,« je zapisala med­narodna strokovna žirija Mednarodnega slikarskega ex­tempora Piran 2003 za sliko Tragovi, ki je tisto leto prejela prestižni Grand Prix. Njen avtor Milan Marin (rojen 1955, od leta 1980 živi in dela v Umagu) je – kljub drugi poklicni dejavnosti – že več kot deset­letje uveljavljen s prepoznavno slikarsko poetiko. Zelo pogosto se udeležuje slikarskih ex­temporov v slovenski in hrvaški Istri, število prejetih nagrad na tovrstnih prireditvah je veliko. Od leta 1998 neprekinjeno sodeluje na Mednarodnem slikarskem ex­tem­poru Piran, kjer je prejel sedem nagrad, tudi že omenjeni Grand Prix, kar dvakrat pa je bil po izboru mednarodne strokovne žirije še v ožjem izboru za Grand Prix.

V piranski Galeriji Herman Pečarič bo prvič javnosti predstav­ljen cikel slik s poimenovanjem Dogovor o ljubezni, ki je nastal v zadnjih treh mesecih. Opredeljujeta ga avtorsko prepoznaven minimalizem oblik – znakov in barv ter hotena izbira abstraktne­ga izraza. Slikanje avtorju pomeni poseben proces razgradnje in skrajno subjektivne sinteze konkretnega sveta: navdih so mu pre­prosti motivi iz narave in okolja, kjer živi, ter občečloveški odnosi in čustvena stanja slehernega izmed nas. Skozi kompleksni du hov­ni in fizični ustvarjalni proces jih izčisti do dokončne sublimacije v preprostem znakovju. Le­to postane njegov simbol in metafora: je sled, spomin, reminiscenca, fikcija in transcendenca videnega, doživetega in občutenega. Ta avtorsko prepoznavna znakovna koda je umeščena v skoraj monokromno polje prevladujočih sivin, ki so le v krokijskih aplikacijah obogatene z živo rdečo, oranžno in rumeno. Opazna je avtorjeva namera, da se smelo in pogumno sooča z enigmatično – skrivnostnim svetom abstraktnega slikar­stva, z vsemi njegovimi dražmi in pastmi. Vsaka slika nosi svojo zgodbo, ki je seveda v izbranem mediju opredmeten psihogram in le v detajlih diskretno spominja na konkretni zunanji navdih. Gledalec pa je, zavestno ali podzavestno, miselno in emocionalno angažiran in se sprašuje o nikoli dokončno dorečenih univerzal­nih vprašanjih, med katerimi posebno mesto zavzemata temi Eros in eros s svojo večpomensko in misteriozno bitjo. ❚ Nives Marvin

Milan Marin

Dogovor o ljubeznislike

Galerija Herman Pečarič, Piran22. april–15. maj 2011Otvoritev v petek, 22. aprila 2011, ob 20. uri

Sandro Chiailustracije (Beppe Fenoglio, La malora)Galerija A + A, Benetke21. april–20. maj 2011

T udi za Sandra Chio, enega vidnejših pripadnikov italijanske transavantgarde, predstavlja literatura velik izziv za likovno ustvarjanje. V beneški Galeriji A + A bo

na ogled dvajset originalnih ilustracij, s katerimi je umetnik opremil roman Pekel (1954) italijanskega pisatelja Beppeja Fenoglia (Papiro Arte Venezia, 2010). ❚

govoricami. V tehnološkem smislu so simbio­za risbe, slike, reliefa in objekta (uporablja klasične tehnike in nekonvencionalne mate­riale), v formalno oblikotvornem pogledu pa

presenetijo z ekspresivno impozantnostjo v smislu skrajno intimne izpovedi ter z ohra­njanjem diskretne figuralike v sicer abstrakt­no zasnovanih kompozicijah. ❚ Nives Marvin

A. P. Velenje / RLV, 2010, akril na platnu, 140 x 140 cm

»Sledi narave, materialnega sveta, sledi dogodkov in doživljanj se v delu reflektirajo kot posledično in po intenzivnosti izenačeni pojavi, katerim ustreza slikarska struktura brez naštevanja, pač

8 9

Zgodilo se je … Monfort Portorož

Galerija Meduza Koper

Galerija Herman Pečarič Piran

Galerija Loža Koper

Galerija Meduza Koper

Galerija Herman Pečarič Piran

V portoroškem razstavišču je bila prva letošnja razstava Figuralno, figurativno, figurabilno. Na ogled so bile slike dvaindvajsetih slovenskih umetnikov različnih generacij, večina razstavljenih del je bila iz Stalne zbirke slovenske likovne umetnosti po letu 1976, ki jo hranijo v Obalnih galerijah.

Furlanski umetnik Daniele Indrigo je za svojo prvo razsta vo v Slovenski Istri izbral motiv morja. Črno bele fotografije iz cikla Čez morje, posnete na obalah Velike Britanije, plemenitijo pre miš­ljeni rezi svetlobe, z žametno črnino učinkujejo kot grafični odtisi.

Avtorsko specifičen in samosvoj umetnik Marko Jakše je zadnji cikel slik, razstavljen v koprskem razstavišču, poimenoval Črni metulji, kustos razstave Andrej Medved pa jih je označil kot Jakšetove fantazmagorične privide.

Fotografska je bila tudi razstava v piranskem razstavišču. Fotograf Bojan Velikonja, fotoreporter pri časniku Dnevnik, se je na raz­stavi dotaknil različnih tematik, v posameznih sklopih pa je posebej izstopala socialna angažiranost. Odprtja razstave se je udeležil tudi piranski župan dr. Peter Bossman.

Italijanska fotografinja Maria Tea Morello je v koprskem razstavišču predstavila zanimive abstraktne fotografije. Avtorico in njena dela iz cikla Misli v odsevu je na odprtju predstavil Silvano Sau.

Slikar Gigo de Brea je galerijski prostor napolnil z barvami Planetarnih pokrajin in vonjem po slikah. Razstavo primorskega umetnika, ki je samostojno le redko razstavljal, so si ogledali številni obiskovalci, prijatelji in znanci.

Sandro Chia v Sarajevu

Razstava »Cum grano salis«, katere je­dro so kitajski vojščaki iz terakote iz mesta Xian, ki jih je poslikal znani ita­

lijanski umetnik Sandro Chia, je krožila pol­nih devet mesecev po galerijah in muzejih štirih držav na območju nekdanje Jugoslavije.

Razstavo smo odprli prvič lani julija v raz stavišču Monfort v starih prostorih skla­dišč soli. Jeseni smo jo prenesli v Muzej sa­vremene umetnosti Vojvodine v Novem Sadu. Januarja letos smo jo za hrvaško noč muze­jev predstavili v Muzeju suvremene umjet no­sti Istre v Pulju. Že 22. februarja pa smo jo prepeljali v Sarajevo, kjer je bila v sklopu festivala Sarajevska zima postavljena v zna­meniti mestni galeriji Collegium artisticum.

Razstavo je odprla evropska poslanka in vodja delegacije evropskega odbora za kul turo in izobraževanje gospa Doris Pack. V nagovoru je omenila vlogo, ki so jo imele Obalne galerije v preteklosti in jo imajo tudi danes pri posredovanju pomembnih sloven­skih in tujih razstav sodobne umetnosti muzejem in galerijam v celotni regiji. ❚ T. B.

Foto: arhiv OGP

Foto

: And

rej G

oren

cFo

to: A

ndre

j Gor

enc

Foto: Andrej Gorenc

Foto

: And

rej G

oren

cFo

to: A

ndre

j Gor

enc

Foto

: Jan

ez M

užič

10

Monfort Portorož

Galeriji Loža in Meduza Koper

Galerija Slovenskega kulturnega društva Istra Pulj

Galerija Banke Koper

Gledga ❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ Letnik IX, številka 2 ❚ Izdajajo Obalne galerije in Piran Gleda lišče Koper ❚ Za izdajatelje Toni Biloslav in Katja Pegan ❚ Uredništvo Tatjana Sirk, Miha L. Trefalt (odgovorni urednik) ❚ Lektorja Jože Hočevar (galerijske strani) in Alenka Juvan (gle da liške strani) ❚ Tisk Tiskarna Vek Koper ❚ Naklada 3.000 izvodov ❚ Koper, april 2011 ❚ Izid ob čas nika Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper so omogočili Mi nistrstvo za kulturo RS, MO Koper in Občina Piran ❚ Na naslovnici Obalnih galerij Piran: Dušan Kirbiš, Arrogant Object, 2011 (detajl; foto: Dušan Kirbiš) ❚ Na naslovnici Gledališča Koper: motiv s plakata za predstavo George Dandin ali Pretentani soprog (foto: Radovan Čok)

Primorski oblikovalec Vojko Tominc je za razstavo v Galeriji Banke Koper pripravil cikel slik z naslovom Bang, Bank, Bang … , ki je na ogled do junija 2011.

Slovenski kulturni praznik so v Pulju počastili tudi z razstavo Mire Ličen Krmpotić. Otvoritev je bila z nagovori in zborovskim petjem še posebej kulturno obarvana.

Za italijansko umetnico Giovanno Torresin je bila razstava v dveh koprskih razstaviščih prva predstavitev v Sloveniji. Premišljen izbor fotografij in instalacij predstavlja celovit vpogled v njeno večplastno in izjemno poetično umetniško ustvarjanje.

Slikar Dušan Kirbiš je v portoroškem razstavišču razstavil slike, nastale v zadnjih dveh letih. Ob zanimivi postavitvi cikla Pleme so bila na ogled tudi avtorjeva ključna likovna dela iz starejšega obdobja.

Foto

: And

rej G

oren

cFo

to: A

ndre

j Gor

enc

Foto

: And

rej G

oren

cFo

to: o

sebn

i arh

iv a

vtor

ice