UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

SODELOVANJE IN KOMUNIKACIJA

MED VRTCEM IN STARŠI

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Devjak Kandidatka:

Somentorica: as. Mojca Žveglič Elizabeta Brezovar

Ljubljana, september 2013

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. Tatjani Devjak ter somentorici as. Mojci Žveglič

za ves trud, usmerjanje, pomoč in spodbudne besede.

Hvala vrtcu Ciciban Ljubljana, njihovim strokovnim delavcem, vodstvu ter staršem za

sodelovanje pri raziskovalnem delu diplomske naloge.

Hvala sestri Brigiti, za nasvete, pomoč ter spodbudo.

POVZETEK

Diplomska naloga Sodelovanje in komunikacija med vrtcem in starši je sestavljena iz dveh

delov: teoretičnega in empiričnega. V prvem, teoretičnem delu smo opisali vrtec, dejavnosti,

ki se izvajajo v njem, ter usklajenost vzgoje vrtca in staršev. Nadaljevali smo z opisom

družine, njene vloge pri vzgoji otroka, in metod, ki se pri tem uporabljajo. Predstavili smo

temeljne vrste družin, značilnosti komunikacije in komunikacijo med vzgojiteljem ter starši.

Veliko pozornosti smo namenili sodelovanju med vrtcem in starši. Sodelovanje ima več ravni,

načel, značilnosti in metod, ki smo jih opisali s pomočjo različnih avtorjev. Oblike

sodelovanja smo predstavili kot individualne in skupinske ter nato vsako obliko sodelovanja

opisali na podlagi formalne in neformalne delitve oblik sodelovanja med vrtcem in starši. V

empiričnem delu diplomske naloge smo predstavili rezultate raziskave, ki smo jih pridobili z

uporabo dveh različnih vprašalnikov. V raziskavi smo ugotavljali, kolikšen pomen pripisujejo

sodelovanju med vrtcem in starši vzgojitelji ter starši. Želeli smo izvedeti, katere oblike

sodelovanja so po mnenju staršev in vzgojiteljev najpomembnejše in katere najmanj. Ali na

oceno staršev o pomembnosti sodelovanja vpliva njihova stopnja izobrazbe ali mogoče

njihova starost? Preverjali smo, ali ima strokovni delavec z daljšo delovno dobo v vrtcu več

spretnosti, znanja in veščin pri sodelovanju s starši. Rezultati raziskave so nam pokazali, da

večina udeležencev raziskave vidi velik pomen v sodelovanju med vrtcem in starši. Pri

oblikah sodelovanja se je večina staršev opredelila za govorilne ure in komunikacijo pri

sprejemanju ali oddajanju otroka kot najpomembnejši obliki sodelovanja, za najmanj

pomembno je bilo izbrano dejavno vključevanje staršev v oddelke. Največ vzgojiteljev meni,

da je roditeljski sestanek najpomembnejša oblika sodelovanja, sporočanje po telefonu pa

imajo za najmanj pomembno obliko.

Ključne besede:

Sodelovanje, komunikacija, vrtec, predšolska vzgoja, starši, družina.

ABSTRACT

The Thesis Collaboration and Communication between Preschool Teachers and Parents of

Preschool Children consists of two parts: theoretical and empirical. In the first, theoretical

part, we described the preschool education, activities carried out in the nursery schools and

coordination between preschool education institution and parents. We continued with a

description of the family's role in raising the child and the methods used for upbringing. We

presented the basic types of families, the characteristics of the communication and

communication between the educators and the parents. We focused on the collaboration

between preschool teachers and parents of preschool children. Collaboration has many levels,

principles, features and techniques, which we described by referring to a number of

researchers. We categorized types of collaboration as either individual- or group-based, and

then described each type of collaboration using categorization that considered formal and

informal types of collaboration. In the empirical part of the Thesis we presented the results of

research that we conducted using two different questionnaires. The aim of the survey was to

determine the perception of parents and preschool teachers towards the collaboration between

nursery school and parents. We also aimed to find out which forms of collaboration are most

important for the parents and educators and which are the least important. We asked whether

the estimate of importance of collaboration is affected by the level of education or age of

parents. We examined whether professional staff with more work experience in the preschool

education has more skills and knowledge in working with parents. Results showed that

majority of participants considered collaboration between nursery school and parents as very

important. Majority of parents chose office hours and every-day communication during drop-

off and pick-up as the most important forms of collaboration. The active involvement of

parents in the classes was the least favored. Most educators selected parent-teacher conference

as most important communication form and message over the phone as least important. The

latter was rated low because it was in the same group as e-mail communication, which

represented an additional commitment and burden and which could be replaced by other

forms of communication. Unexpected was the result that did not associate the years of

working experience in the nursery school with the competence in working with parents.

Instead, the competence of an individual is rather seen as a personal skill that a person possess

or not. The results also show that there are few very young parents and on the other side of the

spectrum there are only few older parents.

Keywords:

Collaboration, communication, nursery school, preschool education, parents, family.

I

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

2 VZGOJA V VRTCU ............................................................................................................. 3

2.1 Dejavnosti otrok v vrtcu ................................................................................................... 5

2.2 Usklajenost vzgoje vrtca in staršev ................................................................................... 6

3 DRUŽINA .............................................................................................................................. 7

3.1 Opredelitev družine ........................................................................................................... 7

3.2 Vrste družin ....................................................................................................................... 8

3.2.1 Trda družina ............................................................................................................... 8

3.2.2 Mehka družina ............................................................................................................ 9

3.2.3 Prožna družina ............................................................................................................ 9

3.3 Vzgoja v družini .............................................................................................................. 10

3.4 Različnost staršev in različnost strategij vzgojitelja v odnosih s starši .......................... 12

4 KOMUNIKACIJA .............................................................................................................. 14

4.1 Splošno o komunikaciji .................................................................................................. 14

4.2 Uspešna in neuspešna komunikacija ............................................................................... 15

4.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši ........................................................................... 16

4.4 Reflektirajoča komunikacija je predpogoj uspešnega vrtca ........................................... 17

5 SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI ............................................................... 18

5.1 Pomen medsebojnega sodelovanja ................................................................................. 18

5.2 Nivoji sodelovanja med vrtcem in starši ......................................................................... 20

5.3 Načela pri sodelovanju med vrtcem in starši .................................................................. 21

Načelo spoštovanja osebnosti staršev ............................................................................... 21

Načelo učinkovitosti izkoristka časa ................................................................................. 21

Načelo koristi .................................................................................................................... 22

Načelo uporabe izkušenj staršev ....................................................................................... 22

Načelo ravnanje glede na starost in izobrazbo staršev ...................................................... 23

5.4 Značilnosti sodelovanja med vrtcem in starši ................................................................. 23

5.5. Metode sodelovanja ....................................................................................................... 25

5.6 Oblike sodelovanja med vrtcem in starši ........................................................................ 27

5.6.1 Individualno in skupinsko sodelovanje med vrtcem in starši .................................. 27

5.6.2 Formalne in neformalne oblike sodelovanja ............................................................ 29

6 EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................ 36

6.1 Opredelitev raziskovalnega problema ............................................................................ 36

6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema ............................................................................ 36

II

6.2.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................ 36

6.2.2 Raziskovalne hipoteze .............................................................................................. 37

6.3 Raziskovalna metoda ...................................................................................................... 38

6.3.1 Osnovna raziskovalna metoda .................................................................................. 38

6.3.2 Opis vzorca ............................................................................................................... 38

6.3.3 Postopki zbiranja podatkov ...................................................................................... 38

6.3.4 Postopki obdelave podatkov..................................................................................... 39

6.4 Rezultati in interpretacija ................................................................................................ 39

6.4.1 Mnenje strokovnih delavcev in staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in

starši .................................................................................................................................. 39

6.4.2 Mnenje strokovnih delavcev in staršev o izčrpnosti obveščanja staršev o delu vrtca

........................................................................................................................................... 40

6.4.3 Zadovoljstvo staršev z ažurnostjo in strokovnostjo vzgojiteljice pri podajanju

informacij glede njihovega otroka..................................................................................... 41

6.4.4 Oblike sodelovanja, ki so najpogosteje izbrane kot pomembne in manj pomembne

pri strokovnih delavcih in starših ...................................................................................... 44

6.4.5 Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

stopnjo izobrazbe............................................................................................................... 46

6.4.6 Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

starost ................................................................................................................................ 47

6.4.7 Mnenje strokovnih delavcev in staršev o povezanosti med delovno dobo vzgojitelja

in njegovo usposobljenostjo za sodelovanje ..................................................................... 48

6.4.8 Samoocena strokovnih delavcev glede kompetentnosti za sodelovanje s starši ...... 49

7 ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 50

8 LITERATURA ..................................................................................................................... 52

9 VIRI ....................................................................................................................................... 54

10 PRILOGE ........................................................................................................................... 55

10. 1 Vprašalnik za strokovne delavce ................................................................................. 55

10. 2 Vprašalnik za starše ..................................................................................................... 56

III

KAZALO TABEL

Tabela 1 : Mnenja strokovnih delavcev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši .... 39

Tabela 2: Mnenja staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši .......................... 39

Tabela 3: Zadovoljstvo staršev z ažurnostjo in strokovnostjo vzgojiteljice pri podajanju

informacij glede njihovega otroka ............................................................................................ 41

Tabela 4: Ocena strokovnih delavcev o pomembnosti posamezne oblike sodelovanja ........... 44

Tabela 5: Ocena staršev o pomembnosti posamezne oblike sodelovanja ................................ 45

Tabela 6: Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

stopnjo izobrazbe ...................................................................................................................... 46

Tabela 7: Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

starost ........................................................................................................................................ 47

Tabela 8: Samoocena strokovnih delavcev glede kompetentnosti za sodelovanje s starši ...... 49

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Mnenje strokovnih delavcev o izčrpnosti obveščanja staršev o delu vrtca .................. 40

Graf 2: Mnenje staršev o izčrpnosti obveščanja staršev o delu vrtca ....................................... 41

Graf 3: Mnenje staršev ali jim vzgojitelji/ce prisluhnejo, upoštevajo njihova mnenja, predloge

.................................................................................................................................................. 42

Graf 4: Mnenje strokovnih delavcev ali vsakemu staršu namenijo dovolj časa ter strokovno

poročajo o njihovem otroku ...................................................................................................... 42

Graf 5: Mnenje strokovnih delavcev o tem kaj mislijo starši o pomembnosti sodelovanja med

vrtcem in starši ......................................................................................................................... 43

Graf 6: Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in njimi .............................. 43

Graf 7: Strinjanje strokovnih delavcev s trditvijo, da delovna doba vzgojitelja vpliva na

njegovo usposobljenost za sodelovanje .................................................................................... 48

Graf 8: Strinjanje staršev s trditvijo, da delovna doba vzgojitelja vpliva na njegovo

usposobljenost za sodelovanje .................................................................................................. 48

1

1 UVOD

Vrtec je vzgojno varstvena organizacija. V našem prostoru jo obiskuje velika večina

predšolskih otrok, od enajstega meseca starosti do vstopa v šolo. Predšolska vzgoja ni

obvezna. Vrtec ustanovi lokalna skupnost.

M. Senica (1998) zapiše, da se nega in vzgoja otroka prične v družini in se dopolnjujeta v

vrtcih. Otrok prvo vzgojo dobi doma, z vključitvijo v vrtec pa razširi svoje socializacijske

vzorce, sreča se s sovrstniki, vzgojitelji in njihovimi pomočniki ter vstopa v družbo. Vrtec

mora služiti predvsem otroku in njegovim potrebam, vzgojni proces mora postati življenjski

kontekst otroka (Senica, 1998), in prav to so upoštevali v Kurikulumu za vrtce , ki so ga

sprejeli in potrdili leta 1999. Dokument upošteva temeljna načela in cilje predšolske vzgoje

ter vključuje spoznanja, da otrok dojema in razume svet celostno, da se razvija in uči v

dejavni povezavi s svojim socialnem in fizičnem okoljem, da v vrtcu v interakciji z vrstniki in

odraslimi razvija lastno družabnost in individualnost (Bahovec et al., 1999).

Vsebina družinske vzgoje se prepleta in pokriva z vzgojo v vrtcih, meni L. Prodanović (1981).

Različne dejavnosti, ki jih izvajajo v vrtcu in doma, imajo vsestranski vpliv na razvoj otroka

in njegove potenciale, zato je sodelovanje med vrtcem in starši nujno za dobrobit otroka (prav

tam). Velik pomen dobre komunikacije in sodelovanja med starši in vrtcem vidi tudi J.

Lepičnik Vodopivec (1996) in poudari: »Vzgojitelj mora dobro poznati osebne lastnosti

staršev, razmere, v katerih živi otrok v družini, odnose, ki vladajo v njej, vzgojni model, ki

prevladuje v družini, prav tako mora vedeti, kako se otrok vede v družini in kakšen je njegov

položaj glede na druge otroke v družini. Čim bolj se starši in vzgojitelji med seboj poznajo,

tem boljše je razumevanje otroka, njegovega razvoja, vedenja in komuniciranja. Medsebojno

poznavanje in razumevanje ustvari medsebojno zaupanje in varnost.« (Lepičnik Vodopivec,

1996, str. 40)

V Kurikulu za vrtce (1999) so zapisana načela, po katerih se uresničuje vzgojno in

izobraževalno delo v vrtcu, in je v skladu z Zakonom o vrtcih (1996), ki v drugem členu

pravi: »Temeljne naloge vrtcev so pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje

kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in

duševnih sposobnosti.« (prav tam)

2

V diplomski nalogi nas bo zanimalo predvsem načelo sodelovanja s starši. Pri tem so

izpostavljene pravice staršev, njihove naloge pri sodelovanju z vrtcem in njihove sodelovalne

vloge pri načrtovanju življenja in dela vrtca. Podrobneje je v Kurikulu za vrtce (1999)

zapisano:

- staršem mora biti javno dostopno pisno in ustno obvestilo o različnih ponudbah programov v

vrtcu,

- starši imajo pravico do sprotne izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku z

vzgojiteljem in pomočnikom, s svetovalno službo,

- starši imajo pravico do postopnega uvajanja otrok v različne programe vrtca,

- starši imajo pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu in v oddelku ter po

dogovoru z vzgojiteljem aktivno sodelovati pri vzgojnem delu, pri tem pa morajo starši

upoštevati strokovno avtonomnost vrtca,

- pri stiku s starši je treba spoštovati zasebno sfero družin, njihovo kulturno, identiteto, jezik,

svetovni nazor, vrednote, prepričanja, stališča, navade in običaje, dosledno upoštevati njihovo

pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov,

- staršem zagotoviti stalno informiranje ter sistematično seznanjanje z njihovimi pravicami in

odgovornostmi (prav tam; str. 15).

V teoretičnem delu naloge bomo orisali pomen in vlogo vrtca, vzgojiteljic, vzgojiteljev (v

nadaljevanju oblika samo za moški spol) in drugih strokovnih delavce, pomen in vrste družin,

načine komunikacije v vrtcih, prikazali pravno formalni okvir sodelovanja med vrtcem in

straši in analizirali teoretske pristope o pomenu sodelovanja med starši in vrtcem. V

empiričnem delu pa bomo raziskovali, kolikšen pomen pripisujejo strokovni delavci in starši

medsebojnemu sodelovanju, kako vidijo dejansko sodelovanje v njihovem vrtcu, katere oblike

sodelovanja so v povprečju za starše ter vzgojitelje najpomembnejše in katere najmanj.

Raziskali bomo, ali obstajajo razlike glede ocene pomembnosti sodelovanja med starejšimi in

mlajšimi starši ter starši z različno stopnjo izobrazbe. Zanima pa nas tudi mnenje staršev in

vzgojiteljev, ali delovna doba strokovnega delavca vpliva na kompetentnejši pristop pri

sodelovanju s starši. Z vprašalnikom pa bomo tudi razkrili, kako se strokovni delavci čutijo

usposobljeni za delo s starši.

3

2 VZGOJA V VRTCU

Vrtec je javni ali zasebni zavod, ki deluje na podlagi dveh zakonov o predšolski vzgoji, in

sicer Zakona o vrtcih (ZVrt, 1996) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja (ZOFVI, 1996).

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) ureja pogoje za

opravljanje ter določa način upravljanja in financiranja na vseh področjih vzgoje in

izobraževanja.

Zakon o vrtcih ureja predšolsko vzgojo, ki poteka v javnih in zasebnih vrtcih (naloga vrtcev,

cilji in načela, vrsta možnih programov v vrtcih, financiranje, pogoji za izobrazbo strokovnih

delavcev, delovna obveznost vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja, zbiranje in varstvo osebnih

podatkov v vrtcu ipd.). Posamezna vprašanja podrobneje urejajo podzakonski predpisi.

Predšolska vzgoja ni obvezna. Zagotavljanje predšolske vzgoje je ena izmed temeljnih nalog

občine, zato slednje vrtce ustanavljajo in financirajo.

Delo v javnih vrtcih se izvaja na podlagi nacionalnega dokumenta Kurikulum za vrtce (1999),

ki je nastal na podlagi Zakona o vrtcih (1996), ter smernic, analiz in rešitev Bele knjige o

vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995). Nacionalni kurikularni svet je v

Izhodiščih kurikularne prenove (1996) sprejel nova načela in cilje celotnega sistema vzgoje in

izobraževanja, ki upošteva tradicijo slovenskih vrtcev in novejša teoretska dognanja

zgodnjega otroštva in so zajeta v Kurikulumu za vrtce (Bahovec et al., 1999).

Zakonodaja omogoča tudi ustanovitev javnih in zasebnih vrtcev. Zasebni vrtec lahko ustanovi

domača ali tuja pravna ali fizična oseba. Vrtec se vpiše kot pravna oseba v sodni register, nato

pa v razvid izvajalcev javnih programov vzgoje in izobraževanja, ki ga vodi ministrstvo.

Predlog za vpis v razvid vloži ustanovitelj. Zasebni vrtci se lahko ločijo od javnih po

njihovem programu, ki na podlagi 13. člena Zakona o vrtcih napisan s strani ustanovitelja in

pridobi pozitivno mnenje Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje.

Zasebnim vrtcem, ki izvajajo program po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Decroly,

Montessori in podobno), da Strokovni svet RS za splošno izobraževanje pozitivno mnenje, ko

ugotovi, da je program priznalo ustrezno mednarodno združenje

(Delovna področja/direktorat za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo/predšolska vzgoja,

2013). Vrtec, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje, se lahko vpiše v razvid, ki ga vodi

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Za vpis v razvid je treba izkazati izpolnjevanje

pogojev, predpisanih za strokovne delavce, prostor in opremo.

4

Občina lahko, če tako kažejo potrebe v zvezi s predšolsko vzgojo, zasebnemu vrtcu podeli

koncesijo. Podelitev koncesije (73.-77. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja) pomeni, da opravlja zasebni vrtec javno službo in ima enak program kot javni

vrtec, s posebno pogodbo o koncesiji pa se opredeli obseg sredstev, ki jih vrtcu zagotavlja

občina. Zasebni vrtci, ki nimajo koncesije, lahko pridobijo pravico do financiranja iz

proračunov lokalnih skupnosti, če izvajajo najmanj poldnevni program, imajo najmanj za en

oddelek predšolskih otrok in imajo strokovne delavce za izvedbo programa v skladu z

zakonom in drugimi predpisi in so dostopni vsem otrokom (34. člen Zakona o vrtcih).

Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje je leta 1999 sprejel nacionalni

dokument Kurikulum za vrtce, ki vsebuje načela in cilje predšolske vzgoje in je osnova za

načrtovanje dela v vrtcu. Področja kurikula so: jezik, narava, družba, gibanje, umetnost in

matematika, ki se med seboj prepletajo in povezujejo. Program dela v oddelku načrtujeta

vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja, ki upoštevata razvojno stopnjo, interese otrok in pobude

otrok in staršev. Pri izvajanju programov omogočata otrokom možnost izbire dejavnosti,

sredstev in prostora. Otroci se učijo prek igre in lastne aktivnosti v večjih in manjših skupinah

ter tudi individualno (Bahovec et al., 1999).

Vrtec nudi pomoč družini povsod tam, kjer tega ne zmorejo starši, in ponudi ustrezne oblike

varstva. Oblikuje programe, naravnane na otroka, v katerih ima možnost za negovanje

njegovih dispozicij, razvijanje sposobnosti ter vsesplošnega razvoja otroka, oblikuje

kurikulume, ki omogočajo otroku čim več spodbud, čustvenega ravnotežja, socialnih

kontaktov ter aktivno vlogo staršev (Senica, 1998).

Načela, ki so napisana v Kurikulumu za vrtce, se med sabo dopolnjujejo in prepletajo. Dober

primer je načelo omogočanja in izbire in drugačnosti, ki je povezan z načelom sodelovanja s

starši, ker oba govorita o možnosti različnih programov za predšolske otroke, med katerimi

lahko starši izbirajo. O raznolikosti programov in možnosti izbire ter dostopnost informacij o

programih govorita tudi avtorja E. Bahovec in Kodelja (1996), ki opozarjata na pomen

dostopnosti relevantnih informacij. Prav na podlagi tega se namreč starši odločajo in določajo

vzgojno pot svojih otrok. Starši morajo imeti možnost vpisati svojega otroka v takšen vrtec,

kakršen je po njihovem mnenju zanj najboljši, država pa mora to možnost zagotoviti (prav

tam, 1996, str. 67).

V sodobnem času je vrtec izrednega pomena za vzgojo in varstvo predšolskih otrok.

Strinjamo se z M. Senico (1998), ki pravi, da pomeni vrtec otroku prvo srečanje z javnim

prostorom. Z vključitvijo vanj nehote postane del sistema, ki ga na eni strani obdeluje družba

5

in na drugi starši. Vrtec avtorica razume kot »pomembno drugo osebo«, z vsemi

pripadajočimi elementi in zakonitostmi, v vrtcu otrok preživi lahko celo svoje predšolsko

obdobje, obdobje, ki je še kako pomembno v razvoju in za razvoj posameznika (prav tam, str.

43). Vključitev otroka v vrtec in njegova občutja ob tem omenja tudi L. Prodanović (1981), ki

poudari niz novih okoliščin, ki so povsem drugačne, kot jih je bil otrok vajen v svoji družini.

Čeprav je mogoče otroku celo boljše kakor doma, mu je tuje in neznano ter mu vzbuja strah.

Preteči mora nekaj časa, da se otrok vključi v novo okolje, ga spozna in izgubi strah ter prične

rad hoditi v vrtec. Veliko je stvari in situacij, ki so zanj popolnoma nova: veliki prostori,

drugačno pohištvo od domačega, sanitarije, garderoba, igralnica, neznane odrasle osebe,

veliko novih vrstnikov, otroci, ki mu jemljejo igračke ali ga drugače vznemirjajo, hrana, ki je

videti drugačna, ležalnik, ki je drugačen od domače postelje, nove dejavnosti in dogajanja

(prav tam).

2.1 Dejavnosti otrok v vrtcu

Vrtec otroku, na podlagi Kurikuluma za vrtce (1999), ponuja šest področji dejavnosti in sicer

so to gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika. Primarna otrokova potreba je

gibanje, z gibanjem telesa je pogojeno zaznavanje okolice, prostora in samega sebe.

Najpomembnejše obdobje za razvoj govora otroka je predšolsko obdobje, v katerem se uči

izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila drugih. Udejanjanje ustvarjalnih

potencialov otroka omogoča področje umetnosti. Področje družbe v predšolski vzgoji pomaga

spoznati bližnje družbeno okolje in pridobivati vpogled v širšo družbo. Vključevaje otroka v

obdajajoče fizično in družbeno okolje ter ustvarjanje zdravega in varnega življenjskega okolja

ter navad ponuja področje narave. Matematiko otrok spozna, ko pregleduje svoje predmete,

jih prešteva, meri, primerja, razvršča, prikazuje z simboli, jih opisuje in se o njih pogovarja.

Vsa področja dejavnosti v vrtcu imajo zapisana cilje, ki pomenijo okvir, znotraj katerega so

vsebine in dejavnosti, ki jih v vrtcu izvajajo vzgojitelji. Področja dejavnosti v vrtcu so

horizontalno povezana, se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo (Bahovec et al., 1999).

Dejavnosti v vrtcu niso le usmerjene, otroku vzgojitelj ponuja tudi nevodene dejavnosti, pri

katerih se sam odloči, kaj in s kom se bo v določenem času igral. Takrat vzgojitelj vidi drug

spekter zanimanja in delovanja otroka ter opažanja posreduje staršem. Pri usmerjenih

dejavnostih pa mora vzgojitelj narediti načrt. Letni delavni načrt pripravi strokovni delavec na

začetku šolskega leta in z njim seznani tudi starše na roditeljskem sestanku. Vrtec naj bi že pri

vpisu otroka starše seznanil z vsebino programa, ki ga izvaja, in načinu dela. V vrtcu ni

ocenjevanja, vendar mora vzgojitelj redno vrednotiti dejavnosti in opažanja v zvezi z otroki in

6

tako svojo pozornost usmeri tudi k tistim, ki so zaprti vase, počasnejši ali mogoče manj

spretni (Prodanović, 1981).

2.2 Usklajenost vzgoje vrtca in staršev

Otrok z vstopom v vrtec pridobi še eno vzgojo poleg domače, poudari L. Prodanović (1981),

ker so starši prvi, ki pričnejo z vzgojo otroka in jim je ena najpomembnejših nalog v okviru

družine. V vrtcu pa vzgojitelj opravlja svoje poklicno delo na podlagi svoje strokovne

usposobljenosti, in verjetno je, da so si vzgojni pristopi razlikujejo. Želje vzgojitelja so

usmerjene v cilj, da se njihova in vzgoja staršev uskladita. Ne glede na to, koliko znanja in

spretnosti imajo otroci, ko stopijo v vrtec, vzgojitelj začne s sistematičnim pristopom vzgoje

ter dejavnostmi, ki so primerne za njihov razvoj ter njihovo starost (prav tam).

Vzgojitelj mora svoje načrtovanje in delo z otroki po mnenju M. Batistič Zorec (2003)

temeljiti na opazovanju in zapisovanju potreb, interesov, močnih točk razvojnega napredka

vsakega otroka. Strokovni delavec naj bi po njenem mnenju pripravil spodbudno okolje, v

katerem lahko otrok raziskuje in je v interakciji z drugimi otroki, odraslimi, ima na voljo vrsto

materialov, s katerimi se igra, jih oblikuje in raziskuje, in je s tem vključen v interaktivni

proces učenja (prav tam, str. 215).

V začetku gre dokaj počasi, ker se številne navade težko pridobivajo, še posebej, če vzgojitelj

ne vpliva na njihovo oblikovanje tudi v domačem okolju. To je lahko hranjenje,

pospravljanje, umivanje ali dogovarjanje. Pod vplivom vzgojitelja in skupnim dejavnostim, ki

jih izvajajo v vrtcu, se tudi nesamostojni otroci naučijo nekatere temeljne potrebe zadovoljiti

sami. Otrokovo vedenje doma je morda drugačno kot v vrtcu, doma je živahen, nemiren, v

vrtcu pa spoštuje zahteve okolja in dogovore, katere so se dogovorili. Pri dokazovanju svojih

spretnosti in znanja se otrok v vrtcu nenehno primerja s svojimi vrstniki in na podlagi tega

ocenjuje sebe in druge. V situacijah, v katerih se otrok ne izkaže najbolje, mu pomaga

vzgojitelj. Pri tem ga spodbuja in hrabri, da ne izgubi zaupanja vase in postopoma napreduje.

Več je spodbud, več volje pokaže otrok, lažje kaže svoje znanje in sposobnosti (Prodanović,

1981).

7

3 DRUŽINA

3.1 Opredelitev družine

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, 2004) med drugim ureja razmerja v

zakonski zvezi in razmerja med starši in otroki. V drugem členu ZZZDR poudari, da je

družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi slednjih uživa posebno varstvo. Zakon

vidi pomen zakonske zveze v zasnovanju družine in narekuje pravice in dolžnosti staršev, da z

neposredno skrbjo, svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj

svojih otrok. S tem zakonom pa država zagotavlja pogoje za varstvo in pomoč družini. Pri

uresničevanju nalog, določenim s tem zakonom, med drugim sodelujejo centri za socialno

delo s fizičnimi in pravnimi osebami, kot so zavodi in koncesionarji s področja socialnega

varstva, šolstva in zdravstva (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS,

2004, št. 69, str. 8462).

Po M. Bregant (1981) o družini govorimo takrat, ko živita skupaj dve generaciji, ki sta v

krvnem sorodstvu. Vlogo družine vidi v njeni reprodukcijski, vzgojni, ekonomski in

socializacijski vlogi. Da je vzgoja v družini naraven proces, ki se kaže v načinu življenja,

medsebojnih odnosih, klimi, meni tudi J. Lepičnik Vodopivec (1996). Otrok se v družini

socializira, pridobiva izkušnje o življenju, o ljudeh in medsebojnih odnosih. V družini je

medsebojno vplivanje med člani močno občuteno (prav tam).

V zadnjih desetletjih je družina po besedah Kottler J. in E. Kottler (2001) področje, katerega

različni avtorji in strokovnjaki veliko preučujejo. Strokovnjaki preučujejo odnose med starši

in otroki ter njihove vplive na otrokovo šolsko delo. Znano je, da reakcij posameznega otroka

ne moremo razumeti brez poznavanja njegovega družinskega okolja in njegovih dejanj pod

domačo streho. V družinah obstajajo zavezništva, skriti izvori moči in občutljive

komunikacije, ki motivirajo in nenamerno krepijo vedenje za kulisami (prav tam, str. 73).

L. Prodanović (1981, str. 42) pa označi družino kot združevanje v skupino s temeljnimi

značilnostmi, kot so ljubezen, ki združuje njene člane skupnosti, zaupanje, povezanost. Če

ljubezni ni, skupina – družina razpada; v družini so družinski člani med seboj biološko in

psihično povezani, skupno življenje pa jim omogoča uresničevati številne in zelo različne

potrebe (prav tam).

Družina je svet, življenje, človeštvo in družba v malem. Je edinstvena celica, kjer se

prepletajo temeljne vloge človeškega bivanja, spolne in generacijske – vloge moškega in

ženske, vloga staršev in otrok, pravi Musek (1995). Da je vsaka družina svet zase, pa piše E.

8

Asen (1998). Avtorica navaja, da ima tako kot katera koli druga organizacija tudi vsaka

družina svoje posebne značilnosti in pravila. Njeno krhko ravnovesje lahko porušijo številni

dejavniki, kot so bolezen, brezposelnost, rojstvo novega otroka ali smrt katerega izmed

družinskih članov (prav tam, str. 11).

M. Švajncer (1998) družino obravnava z vidika dialektične povezanosti in prepletenosti

družine in družbe oziroma z vidika situiranosti družine v družbo. Meni, da je trditev, da je

družina najmanjša in osnovna celica družbe, dokaj izgubila svoj pomen, saj so postale oblike

življenjskih skupnosti svobodne in odprte. Vseeno pa bi lahko rekli, pravi, da je družina

pogoj, možnost in zagotovilo za obstoj in reprodukcijo družbe. Avtorica tudi razmišlja, da so

morda prav zaradi pereče demografske problematike dobile nekatere teoretične opredelitve

družine in moralne razsežnosti njenega pomena tudi ideološke implikacije (prav tam, str.

244).

3.2 Vrste družin

B. Coloroso (1996) in Gordon (1991) poudarjata, da je zelo pomembno, v kakšni družini

otrok živi in odrašča. Govorita o treh vrstah družin, ki se med seboj razlikujejo po strukturi, ki

povezuje njene člane.

3.2.1 Trda družina

Trda družina je ustvarjena za to, da omejuje. Zgradba trde družine je toga, starši imajo nadzor

in oblast. Otrok v tej družini ne sme razmišljati s svojo glavo, ker ga starši naučijo, kako naj

misli in čuti, in v teh okoliščinah ne more razviti zaupanja vase in v prihodnost. Trda družina

je obsedena z redom, nadzorom in ubogljivostjo. Starši z otroki manipulirajo, si jih podrejajo,

jih nadzirajo, usmerjajo, poučujejo, jim predavajo in ukazujejo ter ignorirajo njihova čustva.

Trda družina je diktatura staršev (Coloroso, 1996).

Gordon (1991) uvršča v to skupino tako imenovane »zmagovalce«, starše, ki vedno zmagajo

nad otroki. Starši izvajajo moč in diktaturo nad svojimi otroki. Vzgojitelji v teh primerih

svetujejo staršem, da naj pri vzgoji kazen zamenjajo za spodbude, s čimer bodo dosegli boljši

odnos z otroki.

9

3.2.2 Mehka družina

V mehki družini starši puščajo otrokom veliko svobode in jim ne postavljajo omejitev.

Gordon (1991) jih imenuje »premaganci«. Kadar imajo starši in otroci različne interese, so

starši tisti, ki vedno popustijo in dovolijo, da zmaga otrokova volja. Te starše strokovni

delavec opozori na pomen postavljanja meja in vztrajnosti v vzgoji otrok.

V tovrstni družini so tudi starši, ki jih Gordon (1991) uvršča med »zmagovalce« in

»poražence«. Ti starši, »nihajoči starši«, so v določenih trenutkih izredno popustljivi, nato pa

v kriznih primerih, ko vidijo, da so preveč popuščali, izrazijo svojo avtoriteto. Otrok postane

zbegan, saj ne ve, kaj naj pričakuje v danem trenutku. Vzgojitelj v takih primerih največ

naredi z zgledom in nasvetom, kako vzgajati in biti demokratičen, kako ne preveč popuščati

in premalo omejevati.

V mehkih družinah po mnenju B. Coloroso (1996) strukture sploh ni, njeni člani potrebe po

njej ne poznajo ali je ne razumejo. Mehki družini ni mar za osebnost otroka, njegov jaz

ignorira ter ga vzgaja tako, da otrok ne ve, kako naj razmišlja in čuti. Otrok ve, kako mora

razmišljati, da je pogodu staršem, in zato nima občutka za lastni jaz. Mehko družino zasnujejo

starši, ki ne znajo razmišljati in delovati po svoji lastni intuiciji, ker se tega niso naučili v

svoji mladosti. Poznajo le pravila, kakršna so jim jih vbijali v glavo njegovi starši, in

odzivanje iz strahu. Tega ne želijo ponavljati pri svojih otrocih, ne želijo jih zlorabljati,

vendar ne poznajo drugačne vzgoje. Prav zato otrokom ne postavljajo omejitev, jim popuščajo

pri disciplini in jih razvajajo. Ne poznajo svojih lastnih potreb, in zato ne razlikujejo med

željami otroka in njegovimi potrebami. Otrok iz mehke družine dobi vse, kar koli si zaželi, pa

četudi na račun potreb svojih staršev. Za mehko družino pa so značilni tudi starši, ki imajo

sami s sabo težave in niso sposobni poskrbeti za svojega otroka. Ti starši nimajo

samospoštovanja, so zasvojeni z različnimi odvisnostmi, ki jih želijo ozdraviti. To pa jim

jemlje energijo, ki bi jo morali posvetiti otroku. Večidel so osredotočeni nase, rešujejo lastne

psihične težave ali pa so uničevalno sebični, ker v ospredje postavljajo službo in kariero na

račun dobrobiti svojih otrok.

3.2.3 Prožna družina

Prožna družina daje otroku podporo, njena struktura je čvrsta in funkcionalna. Prožna družina

zagotavlja trdnost in strukturo, ki sta otroku potrebni, da pravilno razvije svojo osebnost in

spozna svoj pravi jaz. Otroke v prožnih družinah navdihuje zaupanje vase in v okolje. V teh

družinah se razvije notranja disciplina, ki otroku pomaga ohranjati vero vase in v svoje

10

sposobnosti, tudi takrat, ko so na preizkušnji v nevarnih okoliščinah ali pod pritiskom

vrstnikov. Otroci niso podvrženi moči in ne razvijejo nagnjenosti do podrejanja drugim.

Naučijo se dvomiti in oporekati avtoriteti, ki ni življenjska. Znajo vprašati po argumentih in

jih znajo tudi sami predstaviti, znajo poslušati in znajo biti slišani, so spoštljivi do drugih in

vedo, da so spoštovanja vredni. Starši v prožni družini dajejo poudarek na to, kako stvari

počno in ne kaj počno. Uravnovešajo čut zase s čutom za skupnost ter priznavajo medsebojno

odvisnost. Starši ne zahtevajo poslušnosti, temveč dajejo zgled odgovornega življenja. Prožna

družina zagotavlja medsebojno povezanost, trdnost in poštenost, otroci so deležni spodbude s

sporočili: verjamem vate, zaupam ti, rad ti prisluhnem, mislim na te ali veliko mi pomeniš

(Coloroso, 1996).

Govorimo torej o treh tipih družin, na eni strani je skrajno stroga, na drugi družina s

permisivno, kaotično vzgojo, vmes pa na zlati sredini - prožna družina. Seveda ni družina

strogo po enem tipu strukture, vsak izmed staršev prinese svoje vzorce vzgoje v svojo novo

družino. Vsak izmed staršev ali vzgojitelj mora prepoznati starševska sporočila in vzgojne

pripomočke, opustiti slabe, poiskati podporo in nasvet drugih zdravih odraslih oseb ter

preučiti svojo družinsko strukturo in jo postaviti v zdravo formo (prav tam).

3.3 Vzgoja v družini

Kroflič (1999) navaja, da je vzgoja zelo kompleksna oblika medčloveške komunikacije, pri

kateri naletimo na vrsto težav, ki jih težko razumemo, še težje pa nanje zavestno vplivamo in

vzgojno delujemo v želeni smeri. Vzgoja je prenos spoznanj, stališč, vrednot, zahtev odraslih

na otroka. Gre za razvoj otrokove osebnosti z vidika podedovanih dispozicij in sprememb, ki

jih povzroči vzgoja, torej okolje. Avtor pravi, da je nemogoče ločiti ta dva vidika in da brez

vzgoje človek ne bi zavestno postal relativno svobodna in odgovorna oseba. Otrokove

primarne vzgojne potrebe kažejo na odvisnost od pomoči odraslih, njihove bližine, ljubezni,

prek prvega objekta identifikacije (mati), potrebe po ločitvi od tega objekta, potrebe po

samostojnosti, želja po raziskovanju okolice in še številne potrebe, ki se pojavijo z njegovim

razvojem. Vzgoja je posebna oblika komunikacije in jo ne moremo popolnoma načrtovati.

Otroku je v zgodnjem otroštvu treba dajati psihično oporo in spodbude za osebnostni razvoj.

Za uspešno vzgajanje potrebujemo najprej sposobnost vživljanja in komunikacijske

sposobnosti. S tem vzpostavimo ustrezne čustvene odnose z otrokom, ko lahko vzgojno

vplivamo (prav tam).

11

Tudi L. Prodanović (1981) vidi pomen prvega objekta identifikacije, ko otrok neizmerno ljubi

svoje starše in jim želi biti čim bolj podoben, ter jih zato želi posnemati. Avtorica pri metodah

vzgoje v družini izpostavi osebni zgled, organizacijo družinskega življenja, spodbude otroku,

pojasnjevanja in razlage otroku ter veliko spodbudo, kot je pohvala.

Metoda osebnega zgleda

Otrok veliko besed ne razume, jih ne dojame in jih hitro pozabi. V primerjavi z zgledom

imajo besede izredno majhno moč. V večjih družinah je zgledov več. Otrok odrasle opazuje,

jih posnema, bodisi v njihovi navzočnosti bodisi ko je sam, ne glede na to, ali ga opazujejo ali

ne. Starši se morajo ves čas zavedati, da so pod drobnogledom otrok, da jih imajo otroci radi,

da so zanje vse in da želijo biti tudi sami takšni. Torej ena najpomembnejših metod je zgled,

in ne beseda, poudari avtorica.

Metoda organizacije družinskega življenja

Tukaj odrasli vplivajo na otroka, tudi ko jih ni poleg. Že nered v hiši spodbudi otroka, da

nima pravega odnosa do stvari, ki jih ima in uporablja. Otrok pri opazovanju opravljanja

različnih del še ne uspe zaznati vseh podrobnosti, in so starši dolžni nenehno pojasnjevati,

zakaj je tako.

Metoda spodbude, pohvale

Starši morajo biti pozorni na to, da otroke spodbujajo. Glede na to, da je otrokova pozornost

kratkotrajna in da je pri svojem ravnanju neroden, mu moramo odrasli pomagati, da bo pri igri

ali delu lahko zdržal do konca. To je potrebno tudi zato, da svoje delo bolje opravi. Tudi

pohvala pomeni spodbudo. Otrok se veseli, ko ga pri njegovi dejavnosti opazujejo starši ali

tisti, ki jih ima rad. Enako vesel je, če ga spodbudimo z lepo besedo in pohvalo pred drugimi.

Izogibati pa se moramo kazni, grobemu ravnanju ali poniževanju. Veliko bolje je, če

usmerimo otrokovo pozornost k tistemu delu, ki naj bi ga opravil. Kadar otrok ravna drugače

in ne naredi tistega, kar smo mu naročili, ima globlje vzroke, ki jih moramo ugotoviti in

potem odstraniti. S kaznijo dosežemo samo trenutni uspeh (prav tam).

Kroflič (1999) opozarja, da se otrok rodi izrazito nebogljen, in zato potrebuje posebno zaščito.

Prirojena je potreba po varnosti in obenem potreba po agresivnem uveljavljanju lastne

identitete. Zato se vzgoja, ki izhaja iz otrokovih razvojnih potreb, ne izkaže prijazna in

popustljiva (svobodna) vzgoja, ampak tista, ki podpira oba omenjena sklopa razvojnih potreb

(prav tam).

12

Starši naj bi upoštevali potrebe otroka in mu omogočali odločanje in sodelovanje v odvijanju

življenja v družini. Če starši otroka, ki poskuša dejavno sodelovati pri opravilih v družini,

karajo ali celo izražajo ravnodušnost do njegovega ravnanja, to pomeni, da ne spoštujejo

njegovega zanimanja in truda. Otrok je najmanj kriv, če še nima razvitih vseh veščin in

spretnosti meni, L. Prodanovič (1981) in dodaja, da naj se družinska vzgoja prepleta in

pokriva z vzgojo v vrtcih. Otrok namreč rad pomaga, se vključuje v delo družine in želi

skrbeti za red, a mu starši, po mnenju avtorice, to neradi prepuščajo. Starši radi odločajo tudi

o manjših stvareh in s tem zadovoljijo svoje lastne potrebe in ravnajo po svojem okusu. V

večjih družinah pride do več kompromisov in sodelovanja, ker je tudi več skupnih potreb

(prav tam).

Vzgoja v družini je naraven proces, ki se kaže v načinu življenja, medsebojnih odnosih, klimi.

Otrok se v družini socializira, pridobiva izkušnje o življenju, o ljudeh in medsebojnih

odnosih. V družini je medsebojno vplivanje med člani močno prisotno (Lepičnik Vodopivec,

1996).

Otroška igra doma je najzgodnejša, prva in nenadomestljiva, meni L. Prodanović (1981) in

poudari, da se doma otrok prvič srečuje s predmeti in osebami, jih posnema in preizkuša.

Otrok veliko opazuje in posnema, zaznava odnose v družini ter jih ponotranji. Srečuje se z

domačimi predmeti in iz njih ustvarja igro ali neko dejavnost. Ko otrok opazi, da se odrasli

zanimajo za njegovo dejavnost, hoče pritegniti njihovo pozornost in jo ohraniti čim dlje.

Avtorica opozori, da starši v želji, da bi otroku pomagali razvijati njegove sposobnosti,

pogosto skušajo pokazati, kako naj se igra, kako naj riše, oblikuje, sestavlja, ali ga celo silijo,

da prerisuje iz slikanic. To pa ni priporočljivo, ker otrok v takih primerih ne bo veliko

pridobil. Če otrok nekaj nariše, naj staršem le pojasni, kaj je narisal, oni pa naj mu samo

zagotovijo možnosti za risanje in ga spodbujajo v njegovi lastni dejavnosti. Doma se otrok

sreča tudi z različnimi mehkimi materiali, kot so blato, pesek, testo, ki jih oblikuje, gnete in se

z njimi zabava ter s tem razvija drobno motoriko svojih prstov. Odpadni material, ki ga je

vseh vrst v družinah, naj otrok uporablja pri svoji igri, in tako razvija domišljijo in pridobiva

izkušnje (prav tam).

3.4 Različnost staršev in različnost strategij vzgojitelja v odnosih s starši

Iz Deklaracije o otrokovih pravicah (1989) izhaja, da so starši prvi in najpomembnejši

vzgojitelji svojih otrok, kar zavezuje vlade, da staršem zagotavljajo ustrezno podporo in

13

oblikujejo takšne programe, ki vključujejo starše in z njimi razvijajo partnerstva (Deklaracija

o otrokovih pravicah, 1989).

J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da so starši in vzgojitelji za otroka model, po katerem se

otroci učijo. Mnogokrat se vzgojni postopki staršev in vzgojiteljev močno razlikujejo. Na

otroka zdaj vplivajo zdaj eni, zdaj drugi, neusklajeno, nepovezano. Dogaja se, da o postopkih,

o katerih so v družini prepričani, da so dobri, vzgojitelji v vrtcu ne mislijo tako, in narobe.

Medsebojno povezovanje in sodelovanje med vrtcem in starši je pomembno in za uspešno

povezovanje je treba upoštevati, da je vzgoja kontinuiran proces in da je vrtec le ena od

inštitucij, v katero prihaja otrok (prav tam).

Vzgojitelj se srečuje tudi s težavnimi starši. Nekateri so prestrašeni in se skušajo braniti, drugi

agresivni ter zahtevni in v teh primerih mora strokovni delavec uporabiti ustrezno strategijo.

Težavne starše in strategije dela z njimi po Kottler in E. Kottler (2001) delimo v pet skupin:

jezni, razočarani starši, starši v stiski, manipulativni in tihi starši.

Jezni starši

Starši razočaranje nad otrokom izrazijo z jezo in napadejo integriteto vzgojitelja. Vzgojitelj

mora ostati miren, posluša starše ter zrcali njihove občutke, dokler njihova jeza ne popusti.

Nikakor si ne sme dovoliti, da bi se prerekal z njim, ker bi situacijo le poslabšal. Da vzgojitelj

lahko ostane miren, se mora prepričati, da konflikt ni oseben.

Razočarani starši

Razočaranim staršem lahko vzgojitelj pomaga, če primerja njihova pričakovanja s tem, kar

otrok dejansko zmore. Vzgojitelj jim pomaga uvideti, da bi z znižanjem njihovih pričakovanj

lahko dosegli drugačne rezultate.

Starši v stiski

Takšnim staršem je potreben občutek, da jih vzgojitelj razume in da z njimi razvija zaupen

odnos. Le tako bodo upoštevali njegov nasvet, da potrebujejo strokovno pomoč. Depresivni,

anksiozni ali kako drugače trpeči starši ne morejo pomagati svojim otrokom, in je zato je

naloga vzgojitelja, da jih prepriča, da se posvetujejo s terapevtom ali zdravnikom in s tem

posredno pomagajo tudi svojim otrokom.

Manipulativni starši

Starši vedo, da neposredna zahteva pri vzgojitelju ne bo sprejeta tako, kakor bi si želeli, in se

zato zatečejo k manipulativnim, prikritim strategijam, da bi dosegli svoj cilj. Takšno vedenje

staršev lahko pri vzgojitelju povzroči notranje konflikte, zato je dobro, če vzgojitelj prepozna

14

manipulacijo in poskuša uveljaviti svoje strokovne standarde. Vzgojitelj na začetku svoje

strokovne poti ni tako vešč pri prepoznavanju manipulacij staršev, in je dobrodošla pomoč

izkušenih sodelavcev.

Tihi starši

Vzrokov za tihe starše je več: nekateri so tiho, ker ne vedo, kaj vzgojitelj pričakuje od njih,

drugi so morda napeti in negotovi ali pa sodijo med pasivne starše in sploh ne spregovorijo.

Vzgojitelj mora spodbuditi starše k pogovoru in sodelovanju ter izvedeti za vzroke tišine.

Vsekakor mora biti vzgojitelj potrpežljiv, ker morda starši potrebujejo čas, da ga bolje

spoznajo, ali pa so nezaupljivi in se težje odprejo. Staršem je treba dati priložnosti ter

spodbudo in vzgojitelj ne sme zapolnjevati tišino s samogovori končujeta avtorja (Kottler in

E. Kottler, 2001).

4 KOMUNIKACIJA

4.1 Splošno o komunikaciji

Komunikacija je najpomembnejša človekova veščina, poudarja J. Lepičnik Vodopivec (2012)

in omeni, da beseda komunikacija izhaja iz latinske besede communicatio in označuje

povezanost, sporočilo ali naznanilo. Avtorica poudari,da je komunikacija proces, ki je za

človeka bistvenega pomena in vključuje vsaj dve osebi, med katerima se vzpostavi nek odnos

(Lepičnik Vodopivec, 2012).

Komunikacija ni le izmenjava besed, temveč je proces, v katerem udeleženec prejema,

sporoča, interpretira in sklepa pravi Rungapadiachy (2003). Ljudje smo v interakciji drug z

drugim, besedno in nebesedno. V nadaljevanju opozori, da je komunikacija mogoča takrat, ko

obe strani prevzameta enak način dojemanja besednih in nebesednih izkušenj (prav tam).

Pomen obojestranskega dojemanja sporočila poudarja tudi M. Ule (2005), ki pravi, da o

komunikaciji govorimo takrat, ko sporočilo potuje od sporočevalca k naslovniku in ko ga

slednji razume in sprejema (Ule, 2005).

Strokovna literatura deli komunikacijo v dva prepletajoča se procesa:

-intrapersonalno – znotraj osebno,

-interpersonalno – medosebno.

»Interpersonalna komunikacija je hoteno ali nehoteno, zavestno ali nezavedno, načrtovano ali

nenačrtovano pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v medsebojnih, neposrednih

odnosih ljudi.«(Brajša, 1993, str. 20) Intrapersonalna, znotrajosebna komunikacija poteka

15

takrat, ko se nekdo pogovarja sam s sabo, razmišlja. Je sestavni del medosebne komunikacije

in nanjo pomembno vpliva. Kadar komunikacija poteka med dvema ali več osebami,

govorimo o medosebni komunikaciji. S komuniciranjem želimo vplivati na druge osebe.

Komunikacija je proces, v katerem vsi vpleteni sodelujemo, oddajamo, sprejemamo, si

razlagamo sporočila, ki imajo določen pomen. Sporočila pa prenašamo z glasom, gestami,

mimiko po komunikacijskem kanalu (Intihar, 2002).

4.2 Uspešna in neuspešna komunikacija

Uspešna komunikacija je takrat, ko prejemnik razume sporočilo tako, kot je pošiljatelj želel,

da bi ga. V tem primeru pošiljatelj nedvoumno in jasno ubesedi svoje misli ali občutja, ki jih

sporoča. Včasih se pojavi težava, omenja D. Intihar (2002), ko ljudje težko izražajo svoje

občutke, ne najdejo ustreznih izrazov zanje. Dobra komunikacija je skladnost med besedno in

nebesedno komunikacijo. Kadar te skladnosti ni, pomeni, da nekdo ne govori, kar misli ali

čuti. Način komunikacije kaže odnos med sogovorniki, temelj odnosa je medsebojno

spoštovanje (prav tam).

Neuspešna komunikacija po mnenju Lepičnik Vodopivec (2012) nastane takrat, kadar se ne

oblikujejo razumljiva sporočila, kadar posredovano sporočilo ni ustrezno ali kadar sporočilo

ni popolno ter specifično. Avtorica meni, da je sporočilo popolno takrat, ko vključuje vse

pomembne informacije, ki so potrebne, da nekdo sporočilo razume. Pomanjkljivo sporočilo je

posplošeno in vsebuje veliko domnev. Za uspešno komunikacijo je pomembna tako izbira

besed kot kretnje, s katerimi dajemo sporočilu pomembnost in smiselnost. Pomembno je tudi

število besed in izbira ustrezne oblike sporočila, pri čemer se vsaka enota sporočila obvezno

konča, preden se nadaljuje naslednja, in da se uporabijo poudarki nebesedne komunikacije, pri

pisnem komuniciranju pa podčrtavajo besede, s čimer se prispeva k večji natančnosti

pošiljanja sporočil (prav tam).

Intihar, Kepec (2002) vidita pogoj za uspešno komuniciranje v sprejemanju sporočila in

poslušanju. Poudarita, da si je za učinkovito poslušanje treba vzeti čas in sogovorniku zbrano

prisluhniti, saj njegovo sporočilo veliko laže razumemo, če spremljamo tudi nebesedno

komunikacijo.

S tem se strinja tudi J. Lepičnik Vodopivec (2012). Poudarja usklajenosti med besedami in

govorico telesa, prilagajanje sporočila prejemniku in iskanje povratne informacije o tem, kako

je bilo sporočilo razumljeno (prav tam). Neučinkovito komuniciramo, če ne znamo dovolj

pozorno prisluhniti sogovorniku, če mogoče premišljujemo, kaj bomo povedali sami ali kdaj

16

bomo na vrsti. Veliko nesporazumov je tudi čustvene narave in izhajajo iz nezaupanja do

sogovornika (Intihar, 2002).

4.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši

Dober odnos med vzgojiteljem in starši temelji na zaupanju. Dober vzgojitelj je do staršev

odprt, zanima ga njihovo razmišljanje, sprejema njihove pobude, razume njihove reakcije, jim

daje podporo in sodeluje z njimi. Vzgojitelj je v pogovoru s starši uspešen tedaj, ko oblikuje

razumljiva sporočila. Oblikuje jih tako, da je iz njih razvidna osebna odgovornost zanje, kar

pomeni, da je mogoče zaznati, da govori v svojem imenu. Med pomembnejše načine

komunikacije sodijo tudi mimika obraza in izraz oči, intonacija glasu, drža telesa (Intihar,

2002).

»V komunikaciji starši in vzgojitelji drug drugemu prenašajo neko vsebino, hkrati z njo pa

tudi odnos do vsebine in do prejemnika sporočila. Če je tisto, kar drug drugemu v

komunikaciji govorita roditelj in vzgojitelj, in tisto, kar si sporočata z neverbalnim vedenjem,

usklajeno in če izgovorjena vsebina potrjuje odnos do nje in do prejemnika sporočila, takrat

pravimo, da je komunikacija med njima kongruentna, usklajena, iskrena.« (Lepičnik

Vodopivec, 1996, str. 58) Dobre komunikacijske spretnosti vzgojitelja (J. Lepičnik

Vodopivec, 1996) lahko spodbudijo komunikacijo, in narobe, motnje, ki nastanejo v

komunikaciji, resno ogrozijo komunikacijo med starši in njimi.

Avtorica poudari, da je za uspešno komunikacijo med vzgojitelji in starši pomembno to, da

zna vzgojitelj poslušati in razmišljati, da zna staršem jasno in natančno sporočiti, kaj je videl,

slišal in o čem je razmišljal, da zna tudi širiti, spodbujati in sprejemati mnenja in zamisli

staršev ter da je pripravljen spreminjati svoje mnenje in svoja stališča (prav tam).

Če vzgojitelj oblikuje razumljiva sporočila (Lepičnik Vodopivec, 1996), jih tudi pošilja

učinkovito. Avtorica poudari, da mora biti sporočilo oblikovano tako, da je iz njega razvidna

osebna odgovornost zanj. V komunikaciji namreč uporabljamo jaz, ti, mi ali se izražamo

brezosebno. Kadar vzgojitelj sporoča jaz sporočila (pričakujem, prosim, želim) prevzame

odgovornost za sporočeno. Z »jaz sporočili« vzgojitelj vzpostavi osebni stik s starši, ta

sporočila so običajno kontrolirana. Vzgojitelj z njimi najbolj osebno izrazi lastna opažanja,

izkušnje, doživljanje, občutke, ideje, predstave, pričakovanja, bojazni in upe. Nasprotje teh

sporočil so ti sporočila (prideš, moraš, poslušaj), ki jih strokovni delavec uporablja pri

napadanju, obsojanju ali očitanju, navaja J. Lepičnik Vodopivec (1996). S »ti sporočanjem«

se največkrat podajajo pravila, dokončna mnenja in starše postavljajo v podrejen položaj ter

17

onemogočajo iskreno in odprto komunikacijo. Kadar se vzgojitelj želi izogniti osebni

odgovornosti, uporablja »mi sporočila« (moramo, zahtevamo), pri čemer si krepi lasten

položaj in prikriva lastna stališča. Z takim sporočanjem želi vzgojitelj posredno vplivati na

starše in druge. V takem sporočanju (mi) postane komunikacija le navidezno iskrena, stik med

starši in vzgojitelji pa ni neposreden. Popolnoma neosebna sporočila pa so sporočila v slogu

dobro bi bilo, treba je, ki popolnoma izključujejo vzgojiteljevo odgovornost za povedano ter

ne izražajo njegovih občutkov, mnenj ali opažanj.

4.4 Reflektirajoča komunikacija je predpogoj uspešnega vrtca

»Reflektirajoča komunikacija je specifična oblika komunikacije, posebna metoda ravnanja s

problemi, način stimuliranja sprememb, metoda zastavljanja cirkularnih in refleksivnih

vprašanj in pripomoček za zbranost v komunikacijskem kaosu. Je poseben način razmišljanja.

Omogoča odprto, svobodno in neogrožajočo komunikacijo in tudi preverjanje predpostavk in

predsodkov. To je metoda razvijanja novih možnosti, zaznavanja neopaženih razlik, novih

opisov, pojasnil, definicij in pomenov. Taka komunikacija je svobodna, ker je v njej mogoče

reči »ne«, pa če gre za vsebino, obliko, kontekst ali čas pogovora. Ne ogroža, ker skrbi za

individualnost sogovornika in razpon njegovega odzivanja. Reflektirajočo komunikacijo

označuje govorjenje in poslušanje, poslušanje sogovornika, razmišljanje o slišanem in

sporočanje o svojem razmišljanju. Nasprotna mnenja se upoštevajo, ne pa izključujejo.

Ohranjajo enakopravnost sogovornika in pri sogovorniku iščejo pozitivno. Skupaj iščejo

primerne, a drugačne in nove rešitve. To je izmenjava primerno različnih opisov, pojasnil,

definicij in pomenov dogodkov. Tako pridejo do novih opisov in pojasnil.«(Brajša, 1995,

str.105)

Reflektirajoči vzgojitelj

Reflektirajoči vzgojitelj zna poslušati in razmišljati, zna staršu jasno in svobodno sporočiti, o

čem je razmišljal, kaj je zaznal, zna spreminjati mnenja staršev. Spoštuje starša, njegovo

osebnost, ga sprejema takšnega, kot je, in mu da vedeti, da je vreden njegove pozornosti in

mu prisluhne. Starši se ob takem vzgojitelju počutijo varne in čutijo, da ne bo posegel v

njihovo intimno življenje. Vzgojitelj v pogovoru s starši ne zlorablja svoje pozicije avtoritete.

V predlogih, mnenjih vidi dobro, dobronamerno ter pozitivno. Reflektirajoči vzgojitelj v

dialogu s starši spreminja mnenje v razumevanje, daje, sprejema in išče povratne informacije,

spreminja razmišljanje in izmenja predloge. Tak vzgojitelj posluša starše, razmišljajo o tem

kar je izvedeli od njih, in preverja, ali je dobro razumel, kar so mu starši sporočili.

18

Reflektirajoči vzgojitelj uporablja cirkularna vprašanja in je pozoren na odnose v kontekstu (J.

Lepičnik Vodopivec, 1996).

5 SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI

5.1 Pomen medsebojnega sodelovanja

Pri sodelovanju s starši moramo iskati nove, spremenjene načine dela, meni V. Štular (1990),

in starše sprejeti kot enakovredne sodelavce. Slednji bodo namreč le tako začutili

pomembnost ob skupnem načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela, lepoto in uživanje ob

skupni igri z otroki. Avtorica omeni, da je sodelovanje področje, ki od vzgojitelja zahteva ne

le veliko znanja, temveč tudi neposreden, pristen človeški kontakt. Le ob neposrednih,

pristnih vsakodnevnih medsebojnih stikih se lahko stkejo topli medčloveški odnosi. Vzgojitelj

mora upoštevati strukturo staršev, starost otrok in specifičnost socialno-kulturnega okolja, v

katerem vrtec deluje (Štular, 1990, str. 224).

Starši so se nekoč srečevali - in se prav tako še danes - z vrsto težav pri vzgoji otrok. Nekoč

so reševali vse v krogu razširjene družine, danes je življenje drugačno, in sta se del vzgoje in

reševanje težav prenesla v inštitucije. Tako so odgovornost za vzgojo otroka prevzele skupaj s

starši še inštitucije. T. Vonta (1998) zato poudarja nujnost sodelovanja med starši in

inštitucijami, da so lahko razvoj, rast in napredek otroka optimalni. Proces horizontalne

kontinuitete definira doseženo kakovost vzgoje, nege ter otrokovega razvoja med večjim

številom oseb in inštitucij ter družine. Pri tem je pomemben dober pretok informacij iz ene

inštitucije v drugo. Horizontalna kontinuiteta je na ravni posameznikov in inštitucij, ki

sočasno skrbe za otroka. Ena od institucij, ki je vključena v proces horizontalne kontinuitete,

je vrtec. Predšolski otrok je izjemno navezan na svojo družino, in je v tem obdobju

sodelovanje nujno. Odprt vrtec za sodelovanje je tisti, ki čim bolj upošteva otroka in njegove

razvojne potrebe ter interese. Oblike sodelovanja v vrtcih so se iz formalnih širile v

neformalne. Včasih so zadostovali že roditeljski sestanek, na katerem so starše obveščali o

življenju v vrtcu, in individualni pogovori o napredku njihovega otroka. To sodelovanje pa so

popestrili z različnimi praznovanji in nastopi. Vendar je želja vzgojiteljev po boljši povezavi z

družino čedalje pogosteje vpeljevala nove, neformalne oblike sodelovanja (Vonta, 1998).

Nekaterim strokovnim delavcem se upira sodelovati s starši, vendar velja, da je najboljša

vzgojiteljeva priložnost, da dobi podatke o otrokovi družinski situaciji, prav odkrit pogovor s

19

starši. Pogovor staršem omogoči, da lahko bolj učinkovito podprejo vzgojiteljeva

prizadevanja, in obratno (Kottler, Kottler, 2001).

Sodelovanje med starši in vzgojitelji po mnenju M. Korošec (1990) temelji na želji omogočiti

otroku optimalni razvoj in vzgojo ter mu s tem zagotoviti zdravo in srečno otroštvo. Njihovo

sodelovanje daje možnost poenotenja vzgojnih vplivov, možnost vpliva na vsebine in načine

dela v vrtcu, usposabljanje staršev za vzgojo otrok, prispeva k demokratizaciji in humanizaciji

odnosov med starši ter vzgojitelji in odpira vrtec v okolje. Splošni vzgojni koncept

predšolskega otroka v vrtcu je, da je otrok subjekt vzgojnega procesa in da je tudi njegova

družina subjekt delovanja. V povezavi z vzgojnim konceptom ponuja vrtec različne oblike

sodelovanja s starši. Roditeljski sestanki, govorilne ure in sveti staršev so železni repertoar.

Vzgojitelji si želijo, da bi starši dejavno sodelovali z njimi, zato jim vrtci ponujajo tudi

neformalne oblike sodelovanja. Dobra motivacija vzgojiteljev in staršev zagotavlja uspešno

sodelovanje. Vzgojitelj mora prevzeti pobudo, organizacijo sodelovanja, pozneje pa se

pridružijo starši in prevzamejo vloge. Da se motivacija krepi, so potrebne pozitivne izkušnje.

Program dobrega, načrtovanega sodelovanja mora združevati skupno doživljanje staršev,

otrok in vzgojitelja, medsebojno obveščanje ter izobraževanje. Ena od nalog vrtca je, da

izobražuje starše kot naravne vzgojitelje. Starši imajo potrebo izvedeti več o posameznih

vzgojnih težavah in odgovore iščejo v poljudni literaturi o vzgoji. Nekateri strokovni delavci

se zavedajo, da imajo premalo znanja in spretnosti za delo s starši, saj njihov izobraževalni

program ni vseboval tovrstnega usposabljanja. Nekateri vzgojitelji pa so preobremenjeni z

velikim številom otrok v oddelku, in s starši ne morejo sodelovati tako, kakor bi lahko, če bi

bil normativ manjši. Poleg tega pa delo vzgojitelja s starši ni ustrezno ovrednoteno in

priznano (prav tam).

Uspešno vzgojo zagotavlja enoten vzgojni pristop ter prepletenost družinskih in družbenih

vplivov, zato je pomembno, da pri načrtovanju življenja in dela otrok v vrtcu sodelujejo starši,

otroci in vzgojitelji. Dobra vzajemna obveščenost staršev in vzgojiteljev prispeva k

vsestranskemu spremljanju otroka. Vzgojitelji se zavedajo prednosti sodelovanja s starši. Da

bi slednje čim bolj pritegnili in spodbudili, vpeljujejo nove, kakovostnejše in bogatejše oblike

sodelovanja (Balič, Borucky, 1990).

20

5.2 Nivoji sodelovanja med vrtcem in starši

Vrtec in starši želijo otroku najbolje pomagati in v duhu tega cilja se izraža nujnost

sodelovanja in komunikacije. Zato se iščejo različne metode in modeli razvijanja partnerstva

ter sodelovanja. A. Žerovnik (1998) navaja štiri nivoje povezovanja institucije in družine:

Prvi nivo sodelovanja (zakonsko določen, sistemski)

Prvi nivo se ureja v zakonodaji, in sicer slovenska šolska zakonodaja omogoča upravni

sistemski nivo sodelovanja staršev in vrtca. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja (ZOFI) v 46. členu opredeljuje sestavo sveta javnega vrtca: trije predstavniki

ustanovitelja, trije predstavniki delavcev vrtca in trije predstavniki staršev. Predstavniki se

izvolijo neposredno in tajno. Za organizirano uresničevanje interesa staršev se v 66. členu

ZOFI oblikuje svet staršev. Svet staršev je sestavljen iz enega predstavnika staršev iz vsakega

oddelka, ki ga izvolijo na roditeljskem sestanku oddelka (Zakon o organizaciji in financiranju

vzgoje in izobraževanja, 1996).

Drugi nivo sodelovanja (konkretne metode in oblike sodelovanja)

Drugi nivo sodelovanja med starši in vrtcem vsebuje konkretne metode in oblike dela

strokovnih delavcev s starši. L. Prodanović (1981) omenja verbalne metode, metode dela z

besedilom, metode ilustriranja, metode demonstriranja, ki se odražajo v različnih oblikah

formalnega in neformalnega sodelovanja med vrtcem in starši. Med najbolj pogostimi

oblikami sodelovanja po A. Fridrih (2012) med vrtcem in starši so pogovorne ure, uvajanje

otroka v jasli ali vrtec, roditeljski sestanki, izobraževalni roditeljski sestanki, jesenska in

novoletna srečanja, nastop za starše, delavnica za bazar, kotiček za starše (prav tam).

Tretji nivo sodelovanja (inovacije vrtca)

V tretji nivo povezovanja in sodelovanja med starši in vrtcem sodijo po A. Žerovnik (1989)

inovacije posameznih vrtcev. Projekt Čutna pot, katerega cilj je dejavno povezovanje in

sodelovanje vzgojiteljev, otrok in staršev pri ustvarjanju spodbudnega učnega okolja, v

zborniku predstavi M. Žlof (2012). Sem sodita tudi projekta Eko vtec, ki je bil izveden pri T.

Čimžar (2012), ter Sodelovanje vzgojiteljev in staršev pri organizaciji otrokovega počitka, ki

sta ga orisali B. Dolenc in T. Pribožič (2012).

Četrti nivo sodelovanja (raziskovalno delo)

Najvišji, četrti nivo sodelovanja pa označujejo projekti raziskovanja. »Na predšolski stopnji je

potrebno omeniti projekt akcijskega raziskovanja Jurke Lipičnik Vodopivec.« (A. Žerovnik,

1998, str. 48).

21

5.3 Načela pri sodelovanju med vrtcem in starši

Upoštevanje načel o sodelovanju med vrtcem in starši je izjemnega pomena za krepitev

dobrih medsebojnih odnosov. Starši tako bolj dejavno sodelujejo z vrtcem in s tem prispevajo

k uspešnejši vzgoji otroka.

L. Prodanović (1981) navaja pet načel, ki naj jih vzgojitelj upošteva.

Načelo spoštovanja osebnosti staršev

Na prvo mesto postavlja načelo spoštovanja osebnosti staršev. To načelo srečamo tudi pri

drugih avtorjih (J. Lepičnik Vodopivec, 2012) in tudi v temeljnem nacionalnem dokumentu o

predšolski vzgoji, Kurikulumu za vrtce (1999).

Vzgojitelj je dolžan narediti prvi korak v vzpostavitvi medsebojnega spoštovanja. Starši so

zrele osebnosti, imajo določen družbeni ugled in določene odgovornosti. Vsak izmed staršev

se trudi po svojih najboljših močeh in zmožnostih organizirati svoje in družinsko življenje.

Težko bi našli dve družini ali dva izmed staršev, ki bi si enako uspešno uredila zasebno in

družinsko življenje. Vzgojiteljeva naloga je, da ugotovitve o vedenju in razvoju otrok večkrat

izmenja z njihovimi starši, pri čemer je pomembno, da staršem pove tudi tisto, kar jim sicer

ne bo prijetno slišati, je pa pomembno, da vedo, ter jim strokovno predstavi in predlaga

rešitve. Svoje ugotovitve jim pove ob neposrednih stikih in brez navzočnostih drugih. Če je

upoštevano načelo spoštovanja do staršev, se slednji tudi večkrat obrnejo na vzgojitelja, se z

njim skupaj dogovarjajo o vzgoji, dajejo pobude ter se udeležujejo različnih oblik

sodelovanja. V nasprotnem primeru starši neradi sodelujejo z vrtcem in se ne trudijo, da bi

bile njihove vzgojne metode usklajene z metodami v vrtcu, s čimer pa nevede škodujejo

otroku. V delovanju vrtca pa je prioriteta otrok, zato mora vzgojitelj paziti, da ne krši načela

spoštovanja staršev, jih znati poslušati in upoštevati njihova mnenja (L. Prodanović, 1981).

Načelo učinkovitosti izkoristka časa

Čas, v katerem se srečajo vzgojitelj in starši, je omejen le na nekaj trenutkov zjutraj, ko

vzgojitelji sprejmejo otroka, in popoldne, ko ga oddajo. Ta čas se lahko izrabi le za pogovor o

manjših, najpomembnejših sprotnih stvareh, o drugem pa se je mogoče pogovarjati med

načrtovanimi oblikami sodelovanja, ki potekajo popoldne ali zgodaj zjutraj. Kadar je en sam

vzgojitelj z otroki, je neprimerno, da bi se s kom od staršev spustil v pogovor, zato se z njim

le dogovori, kdaj si lahko oba vzameta čas. Pri sprejemanju in oddajanju otrok je v večini en

sam strokovni delavec, ki vodi evidenco o navzočnosti, o vključevanju otrok v različne

dejavnosti in ob tem še oddaja oziroma sprejema otroke, zato ni mogoče, da bi se s starši

22

pogovarjal dlje časa ali poglobljeno. Starši naj bi začutili, da takrat, ko vzgojitelj organizira

usmerjene ali pa tudi spontane dejavnosti, ne more govoriti z njimi, saj je povsem zaposlen z

otroki. Vzgojitelj mora poskrbeti, da starši ne čakajo predolgo na sestanek z njim, saj bi jih to

lahko odvrnilo od sodelovanja z vrtcem. Nujno je, da se z njimi že na začetku šolskega leta

dogovori, kako in kdaj se bodo srečevali (prav tam).

Načelo koristi

Načelo koristi ali, kot ga imenuje Lepičnik Vodopivec (2012), načelo koristnosti pomeni, da

morajo starši občutiti, da imajo korist ob sodelovanju z vzgojiteljem. Radi bodo sodelovali z

vrtcem, tudi če ne bodo posebej povabljeni. Lahko pa se zgodi, da starši nekajkrat sodelujejo

z vrtcem in če ne začutijo nobene koristi, se prenehajo udeleževati organiziranih oblik

sodelovanja. Z upoštevanjem načela koristi se vzgojitelj potrudi, da staršem, medtem ko jih

obvešča o njihovem otroku, pojasni tudi vzroke za otrokovo določeno ravnanje, izrazi mnenje,

kako bi bilo treba ravnati, da bi bil otrok uspešnejši in da bi oblikoval določene lastnosti ali

nekatere spremenil ter razvil spretnosti. Pri tem pa informacije o otroku izbira tako, da starše

spodbudi ne le k razmišljanju, temveč tudi k ukrepanju.

Vzgojitelj se lahko sestaja z večjo skupino staršev hkrati. Če se število staršev, ki se

udeležujejo srečanj, zmanjšuje, je videti, kakor da ne želijo izgubljati časa za tovrstna srečanja

in ga raje izrabljajo drugače. Starši se lahko prenehajo srečevati z vzgojiteljem tudi, če

ugotovijo, da se slednji ne drži pravil, o katerih so se skupaj dogovorili. Seveda pa se najdejo

tudi takšni starši, ki že vnaprej sodijo, da jim takšno srečevanje ne prinaša nikakršnih koristi,

in tako sploh ne sodelujejo. Za te starše poskušajo vzgojitelji poiskati oblike sodelovanja, ki

bi bile zanje zanimive (prav tam).

Načelo uporabe izkušenj staršev

Četrto načelo pri sodelovanju s starši je uporaba izkušenj staršev. Avtorica opozori, da so

starši tisti, ki poznajo svojega otroka, njegove sposobnosti, pridobljene navade, želje in

priljubljene dejavnosti. Starši ne morejo primerjati znanja, spretnosti, sposobnosti in vedenja

otrok iste starosti, zato so zadovoljni z razvojem lastnega otroka. Ko pa nastanejo resnejše

težave, pa se s tem težko sprijaznijo in se tolažijo, da se bodo same od sebe sčasoma uredile.

Vzgojitelj pa je strokovno usposobljen in pozna razvojne stopnje in možnosti otrok. Poleg

tega se vsak dan srečuje z dokaj homogeno starostno skupino otrok, in jih laže primerja med

sabo. Z opazovanjem otroka lahko vzgojitelj zazna njegove določene možnosti in sposobnosti

pri dejavnostih ali pri reševanju lastnih potreb. O tem, kar je ugotovil, se pogovori s starši, pri

23

čemer lahko pozabi dejstvo, da starši sicer to že vedo, vendar pa vidijo stvari v povsem

drugačni luči. Vzgojitelj mora zato zelo previdno in z izbranimi besedami opozoriti starše,

kajti ti se lahko čutijo prizadete ali užaljene, če bi jih vzgojitelj želel prepričati, da svojega

otroka ne vidijo prav. Če vzgojitelj ni dovolj takten v komunikaciji s starši, se lahko

sodelovanje poslabša ali celo preneha. Vzgojitelj mora starše potrpežljivo poslušati, da ti

začutijo, da mu je pomembno, kaj menijo in kaj si želijo. Hkrati pa je za vzgojitelja dragoceno

vse, kar mu o otroku in družini povedo starši, saj ga lahko tako bolje spozna, ve, v kakšnem

okolju odrašča, in mu s tem laže pomaga pri njegovem razvoju.

Sodelovanje pri spoznavanju otrokovega vedenja je prvi korak, potrebno pa je tudi

dogovarjanje o nadaljnjem ravnanjem z otrokom. Uspeh pri dogovorjenih vzgojnih ukrepih je

večji, čim več je predlogov in sodelovanja staršev. Tako spoznamo, da je pri sodelovanju s

starši pomembno načelo uporabe izkušenj staršev, ki ga je treba uporabljati (Prodanović,

1981).

V vsakodnevnem komuniciranju, sodelovanju s starši naj bo pobudnik vzgojitelj, ki pa mora

paziti na načelo preudarnosti. S preudarnostjo želi vzgojitelj doseči uspešne, zaželene

rezultate, večja in bolj občutljiva je težava, bolj se mora vzgojitelj prilagoditi, približati

slehernemu staršu (prav tam).

Načelo ravnanje glede na starost in izobrazbo staršev

Starši otrok v vrtcu so različnih starosti, med njimi je lahko velik razpon let, tudi čez trideset,

zato mora vzgojitelj poznati temeljne značilnosti posameznega starostnega obdobja. Poleg

starosti staršev mora vzgojitelj upoštevati tudi stopnjo njihove izobrazbe in prilagoditi oblike

in načine sodelovanja. V večjih mestih je razpon v izobrazbi večji, saj so starši tako z

nepopolno osnovno šolo kot z najvišjo stopnjo izobrazbe. Vzgojitelj se bolje počuti, bolj

zaupa vase, če se znajde pred starši z enako ali nižjo izobrazbo, kot pa s starši, ki imajo

najvišjo izobrazbo. Odnos med starši in vzgojiteljem njihovega otroka je predvsem odvisen

od usposobljenosti vzgojitelja za sodelovanje, njegovih izkušenj in uspešnosti v njegovem

poklicu (Prodanović, 1981).

5.4 Značilnosti sodelovanja med vrtcem in starši

Sodelovanje med družino in vrtcem ima določene značilnosti. Bolj, kot se jih zavedamo, lažje

in bolj kakovostno bo potekal ta proces, in vzgojitelj ter drugi strokovni delavci bodo laže

vrednotili te dejavnosti.

24

Značilnosti sodelovanja med družino in vrtcem po T. Vonta (1998) so štiri, in sicer:

1. Sodelovanje je dvosmerni proces,

2. Sodelovanje je integrirana dejavnost,

3. Sodelovanje je individualizirana dejavnost,

4. Sodelovanje je dejavnost, ki poteka na različnih stopnjah, v smer večje participacije

staršev oziroma njihovih družin.

Dvosmerni proces

Dvosmerni proces v sodelovanju in komunikaciji med vrtcem in staršem pomeni, da sta

kakovost in obseg odvisna tako od vrtca kot od staršev. Ne vrtec in ne družina ne moreta v

celoti prevzeti odgovornosti za ta proces. Proces sodelovanja in komunikacije se gradi

postopoma in nepretrgoma, in se zato nenehno spreminja. Spreminjanje pa od vzgojitelja in

staršev zahteva izjemno prilagodljivost in pripravljenost na to.

Integrirana dejavnost

Sodelovanja in komunikacije med vrtcem in starši ne smemo gledati kot na posebno dejavnost

vrtca, temveč kot na nujni sestavni del vsakodnevnega dela in življenja. Sodelovanje je

integrirana dejavnost, ki vključuje starše in druge družinske člane v celoten kontekst življenja

vrtca.

Individualizirana dejavnost

Vsak družina ima svoje posebnosti, potrebe, interese ter možnosti. Zato je sodelovanje in

komunikacija med starši in vrtcem individualizirana dejavnost. Ni univerzalnih oblik

sodelovanja z družinami, ki bi bile za vse enake. Otroci imajo možnost izbire dejavnosti v

vrtcu in tudi starši imajo možnosti izbire načinov sodelovanja z vrtcem. Značilnost

individualizirane dejavnosti terja od vzgojiteljev, da staršem zagotavljajo širok izbor različnih

načinov vključevanja. Sodelovanje družin vzgojitelj lahko izboljša, če zazna individualne

razlike staršev in zna te razlike tudi spoštovati.

Dejavnost, ki poteka na različnih stopnjah, v smeri večje participacije staršev

Sodelovanje in komunikacija med vrtcem in starši poteka na različnih stopnjah v smeri vse

večje participacije staršev.

Prva stopnja sodelovanja pomeni, da starši na primer priskrbijo kakšen material ali naredijo

kako drugo uslugo. Gre za občasno ali enkratno dejavnost.

25

V drugi stopnji starše vzgojitelji povabijo k dejavnosti v oddelku in ob tem izrabijo

sposobnosti, spretnosti, znanje, hobije ali talente staršev. Tudi tukaj gre za občasno

sodelovanje.

O tretji stopnji sodelovanja govorimo, ko starši postanejo občasni pomočniki vzgojitelja. V

tem primeru vrtec poskrbi, da so starši primerno obveščeni, kakšna bo njihova vloga in

odgovornost v oddelku. V tem sodelovanju je vzgojitelj model staršem.

Najvišja stopnja sodelovanja med vrtcem in starši pa je dosežena, ko starši dejavno sodelujejo

pri oblikovanju in sprejemanju odločitev v vrtcu. Svet staršev je organ, ki pomembno

prispeva s priporočili vodstvu vrtca.

Pri stopnjah sodelovanja ni nujno, da si sledijo po vrstnem redu ali da bi ista družina

sodelovala na vseh stopnjah. Vzgojiteljeva dolžnost pa je, da starše spodbuja k sodelovanju in

komunikaciji, ne glede na to, na kateri stopnji participacije želijo sodelovati. Bolj

zainteresirane starše podpira v njihovi neodvisnosti in ustvarjalnosti delovanja na vseh

ravneh, manj dejavnim staršem pa daje možnost in oporo, da se razvijajo v svojih vlogah in se

uče drug od drugega (Vonta, 1998).

5.5. Metode sodelovanja

Kakšno metodo bomo uporabili, je odvisno od oblike sodelovanja, udeležencev, cilja in

vsebine. L. Prodanović (1981) v svoji knjigi navaja štiri temeljne metode, ki so na kratko

opisane v nadaljevanju.

Verbalna metoda

Pri komunikaciji je najbolj pogosta oblika govor, torej verbalna metoda komuniciranja.

Verbalno metodo uporabljamo pri razlagi (predavanju, monologu) in pri pogovoru (dialogu).

Kadar želi vzgojitelj staršem sporočiti določene vsebine, ki jih manj poznajo, in jih mora

nujno pojasniti na kratko, sistematično in s primeri, ki zagotavljajo, da bo snov razumljiva,

uporablja metodo razlage. Pri razlagi je treba poudariti ključne misli in jih ustrezno razvrstiti.

Branje staršem zmanjšuje njihovo pozornost, besedilo naj ima vzgojitelj le kot oporo in naj

govori čim bolj prosto. Pri večji skupini staršev je dobro, da predavatelj stoji in ga lahko

vidijo vsi. Pomanjkljivost razlage je v tem, da prvi le govori, drugi pa so pasivni poslušalci.

Starši torej niso dejavni, ne predstavijo svojih izkušenj, razmišljanj in mnenj.

V skupino verbalnih metod sodi dialog, pogovor. Ali bomo to metodo uporabili na

roditeljskem sestanku ali pri kakšni drugi obliki sodelovanja s starši, je odvisno od cilja in

26

vsebine. Pogovor je najpogostejša oblika komuniciranja in sodelovanja in je še posebej

poudarjena v osebnih stikih. Dialog v vrtcu je uspešen, kadar starši temo dobro poznajo in

tako lahko prispevajo svoja videnja, izkušnje ter mnenja. Skupaj pridejo do rešitev in

dogovorov, ki se nanašajo na delo v vrtcu. V individualnih pogovorih pa so teme bolj

osredotočene na posameznega otroka, njegovo vzgojo, svetovanje in usklajeno delovanje na

posameznih področjih. V pogovoru se vprašanja in odgovori prepletajo med starši in

vzgojitelji, slednji morajo poznati odgovore na temeljna vprašanja. Starši morajo začutiti, da

želi vzgojitelj pomagati, zaznati, da je strokoven in da zna pri reševanju težav skupaj z njimi

poiskati zadovoljivo rešitev (prav tam).

Metoda z besedilom

Tekstualna metoda je uporabna, kadar želimo starše širše izobraziti o razvoju in vzgoji

predšolskih otrok. Poznamo več vrst besedil: poročila, ugotovitve, analize, odločitve,

novinarski članki, zapisi strokovne ali poljudne literature. S poročili, odločitvami,

ugotovitvami vzgojitelj širi znanje staršev, pojasnjuje in opozarja na dejstva. Ta besedila

starše seznanjajo z dogajanjem v vrtcu in se nanašajo na vse otroke. Vzgojitelj kot sogovornik

tekste uporablja ali se sklicuje nanje v pogovorih s starši. Besedila, ki obravnavajo posamezne

probleme v razvoju otrok, so v obliki novinarskih člankov ali zapisov strokovne in poljudne

literature (prav tam).

Metoda ilustriranja

Metodo ilustriranja uporabljamo kot dopolnilo besedilu, v uvodnem delu, med razlago ali pa

na koncu kot vizualno ponazoritev. To metodo uporabimo, ko želimo staršem prikazati

temeljne vsebine naših obvestil. Starši tako laže, hitreje in preprosteje pridejo do določenih

sporočil, ki jih usmerjajo k njihovi dejavnosti v zvezi z otrokom. V to metodo se vključujejo

fotografije, skice, grafikoni, predmeti iz narave, otroško ustvarjanje idr. Risbe, predmeti, ki so

jih ustvarili otroci, posebej privlačijo pozornost njihovih staršev. Za vizualno ponazarjanje

odnosov najpogosteje uporabljamo skice in grafe. Metoda ilustriranja s skico in grafi je

nepogrešljiva, kadar govorimo o številkah. Ilustrirano gradivo mora biti na trdi podlagi, da ga

lahko predavatelj premika, in takšne velikosti, da je vidno vsem. V metodo ilustriranja

štejemo tudi diapozitive, filme, ki so lahko tudi del predavanja, namenjenega staršem

(Prodanović, 1981).

27

Metoda demonstriranja

Metodo demonstriranja pri sodelovanju s starši uporabljamo, kadar želimo prikazati vzročno-

posledične zveze. Demonstrirajo se lahko različne dejavnosti ali pojmi: delo z otroki, odnosi

otrok v igri, vedenje otroka v posamezni situaciji ali odnos vzgojitelja do otrok. Med

demonstriranjem starši nemoteče opazujejo s strani, da ne motijo dejavnosti in poteka

demonstracije. Pred demonstracijo so obveščeni tako starši kot otroci. V demonstriranjih pa

namesto otrok lahko igrajo vloge starši in rešujejo problem, ki ga je izpostavil vzgojitelj.

Starši poskušajo prilagoditi dialoge in vedenje okoliščinam problema, ki ga igrajo. Ta oblika

se uporablja na delavnicah, po skupinah, da se starši dobro spoznajo med sabo in da lahko

skupaj poiščejo rešitev za dani problem (prav tam).

5.6 Oblike sodelovanja med vrtcem in starši

5.6.1 Individualno in skupinsko sodelovanje med vrtcem in starši

Vrtec in starši sodelujejo zaradi otrok, meni J. Lepičnik Vodopivec (2012), in njihovega

boljšega razvoja ter zato, da bi s skupnimi izkušnjami, boljšim znanjem vzgojili otroke.

Temeljna dejavnost vrtca je vzgoja predšolskih otrok in temu posvečajo vzgojitelji večino

časa. Starši otrok opravljajo svoje delovne in družbene obveznosti na različnih delovnih

mestih. Vzgojitelj mora že na podlagi zakonodaje zagotoviti sodelovanje s starši in z

delovnim načrtom določiti vsebino in obseg sodelovanja. Tako so starši vnaprej seznanjeni s

programom sodelovanja, nanj se lahko pripravijo in v njem tudi dejavno sodelujejo (prav tam,

str. 24).

Za usklajeno delovanje vrtca in doma, ki sta različni okolji, ki v različnem času skrbita za

otroka, je potrebno dobro medsebojno obveščanje, meni tudi L. Prodanović (1981). Vzgojitelj

bo seznanjal starše, kako se otrok vključuje v dejavnosti, kaj ga najbolj pritegne, v kakšnih

okoliščinah si pridobi največ znanja ter s katerimi metodami in oblikami usmerjanja to

aktivirati. Vzgojitelj tudi obvešča starše o vseh dejavnostih in doseženih rezultatih otroka ter

posebnih sposobnostih ali primanjkljajih, z namenom, da bi tudi v družini namenili več

pozornosti omenjenemu opažanju. Obvešča pa tudi o spremembah v vedenju, prehrani, osebni

higieni, jokavosti ali spremembi v igri. Vzgojitelj je pobudnik sodelovanja in določa, kdaj,

kako in kje bo sodelovanje steklo. Priporočljivo je, da upošteva želje in možnosti staršev, da

je udeležba večinska, predvsem, kadar gre za skupna srečanja. Nekateri načini sodelovanja pa

so uspešnejši individualni, predvsem, ko pogovor teče o posameznem otroku.

Starši obveščajo vzgojitelja, kako se otrok razvija doma, kakšne sposobnosti ali spretnosti

kaže, kar je za vzgojitelja pomembno, da ve, kaj naj razvija pri posameznem otroku. Tudi

28

druge splošne informacije o otroku so dragocene, da vzgojitelj laže razume njegovo vedenje

in pozna razmere, v katerih živi (prav tam).

Vzgojitelj premišljeno vabi starše k sodelovanju in se nanj temeljito pripravi, in sicer z

ustrezno vsebino, metodo in tehnično opremo (Lepičnik Vodopivec, 2012). Najpogostejši

stiki med starši in vzgojitelji so pri oddajanju in sprejemanju otrok, na govorilnih urah,

roditeljskih sestankih, dnevih odprtih vrat in z različnimi obvestili. V vseh teh situacijah so

neprecenljive svetovalne spretnosti za dobro sodelovanje med soudeleženci (Kottler, Kottler,

2001).

L. Prodanović (1981) deli oblike sodelovanja na individualno sodelovanje in skupinsko

sodelovanje oziroma obveščanje.

Individualno sodelovanje

Individualno sodelovanje je po avtoričinim mnenju vedno takrat, ko vzgojitelj posveti

pozornost le enemu staršu oziroma obema za enega otroka. Tovrstni pogovori omogočajo, da

se starši in vzgojitelj pogovorijo o vsem, kar zadeva njihovega otroka. Vzgojitelj pri takih

srečanjih bolje spozna starše, njihovo mnenje o otroku in njegovem razvoju. Vzgojitelj

pridobi informacije o razmerah in življenju otroka doma, o tem, kako v družinskem okolju

otroka spodbujajo k samostojnosti, ustvarjalnosti in drugim dejavnostim, ki mu omogočajo

uspešen napredek na vseh področjih. Strokovni delavec je pobudnik srečanj in skrbi, da so

pogovori mirni in sproščeni. Starši dobijo vpogled v delo vzgojitelja, izvedo o celotnem

razvoju otroka in odnosih v vrtcu. Vzgojitelj jih tudi spodbudi, usmerja pri ravnanju z

otrokom, opozori na posebne rezultate ali dejanja otroka, ki so vredni tudi starševske

pozornosti. Za termin individualnih srečanj se starši in vzgojitelj dogovorijo že na začetku

šolskega leta, vendar če v korist otroka starši ali vzgojitelj potrebujejo srečanje zunaj

dogovorjenega časa, termin določijo posebej. Namen določitve termina je tudi v tem, da se

starši in vzgojitelj pripravijo na pogovor (prav tam).

Pri individualni obliki sodelovanja vidi J. Lepičnik Vodopivec (2012) prednosti, kadar so

izražene želje po medsebojnem obveščanju o posameznemu otroku, o obveščanju o

posameznemu pojavu, želje po razpravi in skupnem iskanju najustreznejše rešitve težav, ki se

nanašajo na posameznega otroka, ali želje po dogovoru o sodelovanju posameznih staršev pri

uresničevanju neke naloge vrtca. Ta oblika se po mnenju avtorice izvaja predvsem v

priložnostnih pogovorih pri vsakodnevnem sprejemanju otrok v vrtec in oddajanju otrok

staršem. To je kratko informiranje, ki je za starše in vzgojitelje zelo pomembno, saj omogoča,

da si lahko pojasnijo otrokovo obnašanje, njegove odzive in mu namenijo dejavnosti oziroma

ukrepe, ki bodo otroku in vsem vpletenim v pomoč. Individualni obliki sodelovanja s starši, ki

29

pa je načrtovana, prištevamo govorilne ure. Lepičnik Vodopivec (2012) omeni govorile ure

kot obliko, na katero se mora vzgojitelj dobro pripraviti. Starše pravočasno opozori na

govorilno uro in jim da možnost, da se tudi sami pripravijo nanjo (prav tam).

V skupino individualnega sodelovanja prištevamo tudi telefonske pogovore, ki jih avtorja

Kottler in Kottler (2001) vidita kot najdostopnejšo in najlažjo obliko posvetovanja staršev in

vzgojiteljev ter obojestranskega obveščanja. Tak pristop ni strogo uraden in manj vznemirja

kakor vabilo na sestanek. Uporabljajo ga predvsem starši, in sicer za obveščanje vzgojitelja o

otrokovi odsotnosti, njegovem počutju ali kakšni posebnosti, ki se je pripetila (prav tam).

Skupinska oblika sodelovanja

Za skupinsko sodelovanje se po mnenju L. Prodanović (1981) vzgojitelj odloči, če se

problematika dotika več staršev, in jih zato na pogovor ne vabi individualno, temveč vse

hkrati. Prednosti skupnih pogovorov so: omogočajo konkreten pogovor o problemu, starši

lahko izmenjajo izkušnje in skupaj iščejo rešitve, skupaj spoznajo različna gledišča in dobro

izrabijo čas. Skupinske oblike pogovorov naj ne bodo prepogosto, ker imajo tudi slabosti:

nikoli se ne govori o posameznem otroku in vzgojitelj ne more dajati tistih obvestil, za katere

se zanimajo vsi starši oddelka (prav tam).

O skupinski obliki sodelovanja med vrtcem in starši po J. Lepičnik Vodopivec (2012)

govorimo takrat, kadar je v tem odnosu več udeležencev hkrati. Za to obliko sodelovanja se

odločijo vrtec in starši, ko:

- se je treba hitro, v najkrajšem mogočem času, s starši dogovoriti o določenem vprašanju ali

določenih sklepih;

- je treba z vsemi starši hkrati obravnavati vzgojno, zdravstveno, ekonomsko ali drugo

problematiko ter izvedeti njihova mnenja in predloge;

- želi vrtec vsem staršem hkrati pokazati dosežke vzgojnega dela in otrok.

Skupinsko sodelovanje med starši in vrtcem poteka predvsem na roditeljskih sestankih,

delovnih skupinah in na sejah svetov staršev (prav tam, str. 28).

5.6.2 Formalne in neformalne oblike sodelovanja

Oblike sodelovanja med starši in vrtcem delimo na formalne in neformalne. Formalne oblike

sodelovanja s starši poskrbijo za pretok najnujnejših informacij. Ker pa so vzgojitelji in starši

začutili potrebo po drugačnem, pristnejšem in intenzivnejšem sodelovanju, se organizirajo

tudi neformalne oblike (I. Ucman, 1998).

30

Formalne oblike sodelovanja med vrtcem in starši

J. Lepičnik Vodopivec (2012) formalne oblike očrta kot posebej organizirane, načrtovane z

odmerjenim časom in posebnim prostorom. Značilnost formalne oblike vidi tudi v

frontalnemu podajanju informacij od vzgojitelja do staršev, kar pomeni enosmerno

komunikacijo. Med formalne oblike sodelovanja sodijo tiste, ki so predpisane in jih

opredeljuje zakonodaja. Mednje prištevamo: sodelovanje staršev v svetu vrtca in svetu

staršev, roditeljske sestanke, govorilne ure, pisna sporočila, predavanja za starše in izredne

pogovore (prav tam str. 28).

Sodelovanje staršev v svetu vrtca

Svet javnega vrtca sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, trije predstavniki delavcev in

trije predstavniki staršev. Člani sveta so izvoljeni za štiri leta. Mandat predstavnikov staršev v

svetu je povezan s statusom otroka (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja, 1996).

Sodelovanje staršev v svetu staršev

Vsaka skupina ima enega predstavnika staršev, ki ga starši izvolijo na roditeljskem sestanku

oddelka. Trije predstavniki sveta staršev pa so člani sveta vrtca. Svet staršev predlaga

programe, daje soglasje k predlogu ravnatelja o storitvah, daje mnenje o predlogu programa

razvoja vrtca in o letnem delovnem načrtu. Razpravlja o poročilih in vzgojni problematiki,

obravnava pritožbe staršev glede vzgojnega dela, voli predstavnika v svet vrtca in opravlja

druge naloge, skladno z zakonodajo in predpisi. Svet staršev prvič skliče ravnatelj (Zakon o

organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996).

Roditeljski sestanki

Ona od oblik sodelovanja vrtca in staršev je roditeljski sestanek, ki ga delimo na več vrst:

- Splošni roditeljski sestanek se organizira enkrat do dvakrat na leto za vse starše otrok vrtca.

Skliče ga ravnatelj vrtca ali njegov namestnik, vodi pa eden od vodilnih delavcev ali tisti, ki

ga je sklical. Udeležijo se ga vsi strokovni delavci in starši. Na teh sestankih sodelujejo vsi

starši, saj se odloča o pomembnih vprašanjih, ki se dotikajo vseh. Teme, zaradi katerih je bil

sestanek sklican, skupaj obravnavajo, izrazijo svoja mnenja, predloge ter pripombe in na

koncu sprejmejo sklepe. Na splošnem roditeljskem sestanku je vedno velika udeležba, in

lahko nastane težava, kako zagotoviti dovolj velik prostor. Uporabijo se večnamenski

31

prostori, garderobe, telovadnica ali pa se organizira roditeljski sestanek druge vrste (prav

tam).

- Roditeljski sestanek za starše otrok iste starostne skupine se organizira, če je teh oddelkov v

posamezni starostni skupini več. Na teh sestankih se pogovarja in razpravlja o temah, ki se

pomembne samo za starše otrok te starostne skupine. Sestanek skliče eden od vzgojiteljev

skupine in ga tudi vodi. Udeležijo se ga vsi starši in strokovni delavci sklicane starostne

skupine in tudi vsi sodelujejo s svojimi vprašanji, predlogi, izkušnjami ter se trudijo poiskati

rešitve, ki bi prispevale k nadaljnjemu uspešnemu delu (prav tam).

- Roditeljski sestanek ene vzgojne skupine se skliče, da se lahko skupaj konkretno pogovarjajo

o delu, projektih oddelka in njihovih rezultatih. Sestanek skliče vzgojitelj skupine in ga tudi

vodi, s sodelovanjem pomočnika. Prednost roditeljskega sestanka ene skupine je, da dejavno

sodeluje več staršev. Na teh sestankih se nikoli ne govori o posameznem otroku (Prodanović,

1981).

- Prvi roditeljski sestanek

M. Senica (1998) piše, da prvi roditeljski sestanek omogoča vzgojitelju splošno obveščanje

staršev ter prvi stik z njimi. Sestanek se skliče pred začetkom šolskega leta, da staršem

predstavimo življenje in delo v vrtcu. Vabilo je napisano spoštljivo in ne strogo formalno. Iz

njega je razbrati, da vzgojitelji namenjajo veliko skrb in pozornost temu, kako bo otrok

preživel prve trenutke v novem okolju in kako tako njemu kot njegovim staršem olajšati

morebitno stisko ob vstopu otroka v vrtec. Na prvem roditeljskem sestanku pogovor teče o

navadah otroka, o njegovih posebnostih, zdravstvenih težavah, bioritmu, osebah in predmetih,

ki jih ima rad. Pomembno je, da se starše seznani o morebitnih težavah otroka v prvih dneh,

njegovih stiskah, joku ali neješčnosti. Roditeljski sestanek (M. Pšunder, 1998) je horizontalna

komunikacija strokovnega delavca in staršev. Namen sestanka je vzpostaviti empatično

komunikacijo.

Govorilne oziroma pogovorne ure

Starši na govorilnih urah radi izvedo, kako se njihov otrok vključuje v dejavnosti, kakšen je

do drugih otrok, kaj je pridobil oziroma kaj se je naučil. Če vzgojitelj ni spreten v

komunikaciji s starši in predvsem, če jim ne zna povedati, kako se otrok vede v vrtcu, kako

napreduje, kaj ga navdušuje in sploh vse, kar je drugače pri delu zaznal, bodo tudi nekateri

starši zastavljali manj vprašanj oziroma ne bodo vedeli, kaj natančno vprašati. Tako bo

sodelovanje na govorilnih urah slabše.

Čas, določen za individualne pogovore na govorilnih urah, nekaterim staršem ustreza, drugim

pa ne. Zato za starše, ki se jih ne utegnejo udeležiti, vzgojitelj poišče druge priložnosti - na

32

primer ob prihodu, odhodu otrok iz vrtca ali na skupnih prireditvah -, da z njimi pokramlja,

pokaže zanje zanimanje in jih na nevsiljiv način povabi na govorilne ure. V takih primerih

starši sami določijo čas za pogovor, vzgojitelj mora biti prilagodljiv in individualne pogovore

načrtovati v času, ki je za starše sprejemljiv. Vsak dan pa starše zanimajo informacije o

otrokovem prehranjevanju in spanju v vrtcu, da vedo, kako ravnati z njim v preostanku dneva.

(Balič, Borucky, 1990).

Cilji govorilnih ur

Kakšen je cilj sestanka, je odvisno od tega, kdo da pobudo zanj. Kadar ga zahtevajo starši, se

bo moral vzgojitelj zanesti na svojo sposobnost poslušanja. Pozorno bo prisluhnil staršem,

njihovim pobudam ter skrbi za dano situacijo. Sestanek, ki ga skliče vzgojitelj, vključuje več

vprašanj, zbiranja podatkov, postavljanje ciljev ter reševanje problemov. Sestanki, ki jih redno

zahteva institucija, so najbolj strukturirani, njihov temeljni cilj je vzpostavljanje kakovostnega

odnosa s starši, vodenje razprave in dajanje povratnih informacij o otrokovem razvoju ter

napredku (Kottler, Kottler, 2001).

Potek konstruktivnih govorilnih ur

Sestanek med vzgojiteljem in starši je podoben predstavi: obstaja splošen scenarij in tudi

prostor za spontanost. Vzgojitelj je režiser ter obenem igralec. Drugi imajo vlogo le igralca,

čeprav se ne zavedajo svoje vloge. Vsak udeleženec vadi svojo vlogo in predvidi ravnanje

sogovornika. Da bo sestanek gladko potekal, se mora vzgojitelj prej nanj pripraviti (Kottler,

Kottler, 2001).

Na kaj mora biti vzgojitelj pozoren pri govorilni uri

Vzgojitelj govori o otroku kot posamezniku, brez stereotipov, njegovi opisi morajo biti

natančni, pomembno je, da ne olepšuje težav in se s tem izogne nesporazumom. Za govorilno

uro si vzgojitelj za oporo pripravi otrokove risbice, izdelke, otrokova najboljša dela in

srečanje začne pozitivno naravnan. Oblikuje si tudi seznam določenih ciljev, ki jih želi doseči

na srečanju (Kottler, Kottler, 2001).

Pisna sporočila

Pisno obveščanje ni tako neposredno kot pogovor, vendar je v nekaterih situacijah primerna

rešitev. Informacije o programu, poteku dejavnosti, razporeditvi dnevne rutine v vrtcu in

drugih podatkih o delu vrtca dobijo starši v obliki publikacije, ki jo izda vrtec za vse vpisane

otroke. Hitrost pri obveščanju vseh staršev zagotavljajo občasna obvestila, ki največkrat

vsebujejo sklepe roditeljskih sestankov, sklepe skupnih odločitev ali odločitev inštitucije,

pomembnejša dogajanja v vrtcu ali pozive k udeležbi skupnih srečanj. Pisno se starše obvešča

33

tudi o dejavnosti otrok, njihovi prehrani, tedenskih jedilnikih. Slednji so pripeti na posebno

oglasno desko. Staršem se pošljejo tudi otrokove pesmice ali risbe z zaznamki vzgojitelja

zadnji strani, v katerih naniza svoje ugotovitve. S temi obvestili vzgojitelj običajno opozarja

na nadaljnje usmerjanje otroka, na njegov uspeh, na ukrepe, ki bi bili potrebni, in vsebujejo

mnenje, kaj je otrok izrazil (Prodanović, 1981).

Elektronska komunikacija (Kottler, Kottler, 2001) je novejša oblika pisnega obveščanja in

sodelovanja med starši in vzgojitelji. Elektronska sporočila so izvrstna za posredovanje

kratkih sporočil, vendar vzgojitelj ne ve, kdaj starši odprejo in preberejo pošto. Elektronska

pošta ne zagotavlja zaupnosti, in je nujno, da se vzgojitelj s starši dogovori o pošiljanju

elektronskih sporočil.

Neformalne oblike sodelovanja med vrtcem in starši

Neformalne oblike sodelovanja, neformalna srečanja s starši so po mnenju Črv in Nedić

(2012) bolj sproščena, vendar jih je kljub temu treba načrtovati. Okvirni predlogi se sestavijo

skupaj s starši na prvem roditeljskem sestanku. Za posamezna srečanja se razdelijo naloge in

odgovornosti. S tem, ko vzgojitelji s starši načrtujejo skupna srečanja, si že zagotovijo

njihovo boljše sodelovanje in pridobijo njihovo zaupanje. Takšna sodelovanja pozitivno

vplivajo tudi na otroke, njihovo počutje in vedenje nasploh (prav tam).

Podobno opiše neformalne oblike J. Lepičnik Vodopivec (2012), saj jih vidi kot spontane,

nenačrtovane priložnosti za pogovore med vzgojitelji in starši, ki ustvarjajo boljšo klimo in v

številnih primerih pozitivneje vplivajo na medsebojno sodelovanje ter posledično tudi na

usklajenost delovanja na otrokov razvoj (prav tam).

Uvajanje otroka v vrtec

Ker vrtec služi predvsem otroku in njegovim potrebam, se morajo vsi vpleteni potruditi, da bo

zanj prehod iz domačega v vrtčevsko okolje čim lažji. Zato je zelo pomembno, da se med

starši in strokovnimi delavci razvije sodelovanje, ki je lahko uspešno in v dobro otroka le, če

temelji na vzajemni pripravljenosti za sodelovanje, na spoštovanju, upoštevanju drugega in na

zaupanju (Dobnik, 2003).

34

Dan odprtih vrat

Številni vrtci organizirajo dan odprtih vrat, priložnost, da starši, stari starši in drugi družinski

člani obiščejo prostore, v katerih njihovi otroci preživijo večji del dneva. Dobro organiziran

dan odprtih vrat omogoči staršem in njihovim bližnjim vpogled v dejavnosti, dnevno rutino

njihovih otrok, prav tako pa tudi srečanje z vzgojitelji ter vpogled v njihovo delo v vrtcu. Dan

odprtih vrat omogoča le kratke pogovore, srečanja staršev in vzgojiteljev, zato je izjemno

pomemben prvi vtis. Starši si želijo samozavestne, značajsko trdne, strokovne vzgojitelje, ne

sprejemajo pa domišljavih in nedostopnih. Vzgojitelj se mora v tem kratkem času potruditi in

narediti čim boljši vtis, da se bodo starši tudi v prihodnje radi obračali nanj (Kottler, Kottler,

2001).

Šola za starše

Predavanja za starše so namenjena njihovemu izobraževanju in so večidel organizirana po

enotah ali oddelkih, ki združujejo otroke iste starosti. Zanimanje za tovrstno obliko

sodelovanja izražajo tako starši kot vzgojitelji (Balič, Borucky, 1990).

Pri šoli za starše gre za izmenjavo izkušenj o določeni temi in ob tem pridobivanje novih

vedenj o odgovornem starševstvu, pravi M. Pšunder (1998) in dodaja, da pojem izobraževanje

staršev zajema vidike, kot so vzgoja otrok, družinsko življenje, pomoč staršem, da bi bili kot

vzgojitelji čim bolj učinkoviti, in učenje staršev za prevzemanje različnih vlog v družini, ter

vključuje vzgojne prvine in prvine razvoja posamezne osebnosti.

Svetovalnica za starše

»Svetovalnica je namenjena staršem ob določenih dneh; svetujejo šolski pedagogi, psihologi,

socialni delavci ali drugi strokovnjaki.« (Pšunder, 1998, str. 80).

Skupni projekti in delavnice

Skupne dejavnosti staršev, otrok in vzgojiteljev zbližujejo otrokov dom in vrtec. Starši se

vključijo v dejavnosti otrok, jim svetujejo, spoznavajo otroške igre, dejavnosti in načine, s

katerimi se lahko ukvarjajo z otroki tudi doma. Sem sodijo skupne igre otrok in staršev

(igralni dan), skupna praznovanja, izdelava igrač, telovadba staršev in otrok, izleti, pikniki z

družabnimi igrami. Starši tako lahko opazujejo otroke v družbi vrstnikov, pri igri, delu, v

konfliktnih situacijah, spoznavajo, koliko zmorejo in kaj jim dela težave. Hkrati opazujejo

35

tudi delo vzgojitelja, njegov odnos do otrok, njegove metode dela z njimi ter način

spodbujanja otrok. Vzgojitelj pa med dejavnostjo na nevsiljiv način opozori starše, čemu naj

namenjajo pozornost in jim svetuje, kako ravnati v določenih situacijah (Balič, Borucky,

1990).

Skupne dejavnosti po M. Pšunder, (1998), med katerimi nabirajo izkušnje starši, vzgojitelji in

otroci, imenujemo tudi pedagoška delavnica. Reprezentativni namen delavnice je predstaviti

dosežke otrok v okviru vrtca, produktivni namen pa, kako pridobivati nove spretnosti in

znanje med različnimi dejavnostmi. Starši v delavnici uvidijo položaj svojega otroka v

skupini, ki pa je mogoče drugačen od domačega. S takim spoznanjem bodo laže razumeli

vzgojitelja, ki ima opraviti z različnimi otroki in mora doseči enotne cilje.

Razstave

Skupinsko obveščanje staršev so tudi razstave. Prednost razstave je v tem, da lahko na enem

prostoru v kratkem času predstavijo staršem zanimive izdelke, od otroških risb, otroških

predmetov, fotografij življenja in dela otrok v vrtcu, slikanic ali knjig o otrocih.

Razstave otroških izdelkov so za starše pomembne, kajti spoznajo lahko, kako se otroci

izražajo v likovni umetnosti, kakšne so njihove izrazne možnosti, s čim lahko otroka v družini

zaposlijo, in vidijo razvoj otrokovih sposobnosti. Dobrodošle so tudi razstave knjig,

časopisov, člankov za starše, s čimer vse vrtec spodbuja starše, naj se sami intenzivno

vzgajajo za življenje v družini, in jih obvešča, kje si lahko pridobijo dodatno gradivo za

samopomoč v vzgoji (Prodanović, 1981).

Praznovanja

Poseben pomen v sodelovanju med vrtcem in starši imajo prireditve, praznovanja, na katerih

sodelujejo otroci, še posebej, če se pridružijo še starši. Ob takih priložnostih otroci pokažejo,

kaj so se naučili v vrtcu, popestrijo življenje v njem in se učijo nastopanja. Starši pa na

proslavah, prireditvah spoznajo, kakšne so dejavnosti v vrtcu in kakšen uspeh so v določenem

časovnem obdobju dosegli njihovi otroci. Družinski člani otroka so hvaležna in navdušena

publika, ki daje spodbude in priznanje za uspeh njihovih otrok. Prireditve so lahko ob novem

letu, praznovanju skupnih rojstnih dni, ob prazniku družine, ob obletnicah vrtca, ob koncu

šolskega leta ali ob koncu šole v naravi. Program je sestavljen iz vsebin, ki jih otroci vsak dan

uresničujejo, in je posnetek znanja in veščin, ki so si ga pridobili v vrtcu (Prodanović, 1981).

36

Praznovanja so v življenju ljudi pomembna (Balič, Borucky, 1990), saj jim z doživetji vnašajo

določene vrednote, cilje in pravila življenja. Praznovanja človeka, še posebej otroka,

osrečujejo in mu krepijo samozavest, pomenijo nekaj več kot vsakdanjik, pomenijo nekaj

lepšega in so toliko bolj zaželena. Praznovanja sproščajo in imajo tudi terapevtsko vrednost.

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Potrebe, ki usmerjajo sodelovanje med starši in vzgojitelji, so različne, meni N. Janež (1998)

in dodaja, da je za starše zelo pomembno, da čutijo, da je njihov otrok v vrtcu sprejet, da si je

vzgojitelj pripravljen vzeti čas zanje ter jim prisluhniti o njihovih bojaznih in željah v zvezi z

otroki. Vzgojitelji pa imajo potrebo, da jih starši in otroci sprejemajo, da jim starši zaupajo in

jih cenijo, saj se na podlagi pozitivnih povratnih informacij, ki jih dobijo od staršev in otrok,

krepi njihova samozavest (Janež, 1998, str. 321).

Empirična raziskava je osredotočena na sodelovanje in komunikacijo med vzgojiteljem in

starši otrok v vrtcu. Zanima nas, kako pomembna sta sodelovanje in komunikacija

vzgojiteljem in staršem otrok ter kako ocenjujejo dejansko sodelovanje med njimi. Ugotoviti

želimo, katere oblike sodelovanja so vzgojiteljem in staršem najpomembnejše in katere

najmanj pomembne; ali je ocena pomembnosti sodelovanja pri starših povezana z njihovo

stopnjo izobrazbe in starostjo; ali po mnenju strokovnih delavcev in staršev sodelovanje lažje

steče, če ima vzgojitelj daljšo delovno dobo; ali se vzgojitelji z različno delovno dobo

razlikujejo glede ocene lastne kompetentnosti za sodelovanje s starši.

6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema

6.2.1 Raziskovalna vprašanja

1. Kolikšen pomen strokovni delavci v vrtcu in starši pripisujejo sodelovanju med starši in

vzgojiteljem?

2. Ali strokovni delavci v vrtcu in starši menijo, da vrtec, v katerem so zaposleni, oziroma

vrtec, ki ga obiskuje njihov otrok, dovolj izčrpno obvešča starše o delu v vrtcu?

3. Ali so starši zadovoljni s strokovnostjo in ažurnostjo vzgojiteljic pri podajanju informacij

glede njihovega otroka?

37

4. Katere oblike sodelovanja so med strokovnimi delavci in starši najpogosteje izbrane kot

pomembne in katere manj pomembne?

5. Ali starši z višjo stopnjo izobrazbe sodelovanje med njimi in vrtcem ocenjujejo kot

pomembnejše v primerjavi s starši z nižjo stopnjo izobrazbe?

6. Kako starši različnih starosti ocenjujejo pomembnost sodelovanja?

7. Ali po mnenju strokovnih delavcev in staršev sodelovanje s starši lažje steče, če ima

vzgojitelj daljšo delovno dobo?

8. Ali strokovni delavci z daljšo delovno dobo višje ocenjujejo lastno kompetentnost za

sodelovanje s starši?

6.2.2 Raziskovalne hipoteze

H1 Večina strokovnih delavcev sodelovanje med starši in vrtcem v vrtcu ocenjuje kot izredno

pomembno.

H2 Večina staršev sodelovanje med starši in vrtcem ocenjuje kot vsaj srednje pomembno.

H3 Večina strokovnih delavcev meni, da je izčrpnost obveščanja staršev o delu v vrtcu

zadovoljiva.

H4 Večina staršev meni, da je izčrpnost obveščanja staršev o delu v vrtcu zadovoljiva.

H5 Večina staršev je zadovoljnih s strokovnostjo in ažurnostjo vzgojiteljice pri podajanju

informacij glede njihovega otroka.

H6 Strokovni delavci v vrtcu kot izredno pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši

najpogosteje ocenjujejo govorilne ure in roditeljski sestanek.

H7 Strokovni delavci v vrtcu kot manj pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši

najpogosteje ocenjujejo sporočanje po telefonu in e-pošti.

H8 Starši kot izredno pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši najpogosteje

ocenjujejo govorilne ure.

H9 Starši kot nepomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši najpogosteje ocenjujejo

aktivno vključevanje staršev v delo oddelka.

H10 Starši z višjo stopnjo izobrazbe sodelovanju med njimi in vrtcem pripisujejo večji/manjši

pomen kot starši z nižjo stopnjo izobrazbe.

H11 Večina staršev različnih starosti sodelovanje med njimi in vrtcem ocenjuje kot

pomembno ali izredno pomembno.

38

H12 Večina strokovnih delavcev se strinja, da delovna doba vzgojitelja pripomore k lažji

vzpostavitvi sodelovanja med starši in vrtcem.

H13 Večina staršev se strinja, da delovna doba vzgojitelja pripomore k lažji vzpostavitvi

sodelovanja med starši in vrtcem.

H14 Strokovni delavci z daljšo delovno dobo višje ocenjujejo lastno kompetentnost za

sodelovanje s starši kot tisti s krajšo delovno dobo.

6.3 Raziskovalna metoda

6.3.1 Osnovna raziskovalna metoda

Empirična raziskava temelji na kvantitativni raziskovalni paradigmi. Uporabili bomo

deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, s katero bomo opisali ugotovljeno stanje.

6.3.2 Opis vzorca

Vzorec predstavlja 28 strokovnih delavcev in 81 staršev otrok v vrtcu Ciciban, enota Ajda.

Vsi strokovni delavci so ženskega spola in imajo delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, 54

%, ali delovno mesto vzgojiteljice, 46 %. Delovna doba strokovnih delavcev v vrtcu: 64 % do

deset let, 11 % od enajst do petnajst let in 25 % nad šestnajst let.

Starše predstavlja 77 % mater in 23 % očetov. Polovica vzorca staršev je stara nad 36 let. s

Srednjo šolo je zaključilo 21 %, višjo 15 % in visoko ali več pa 64 % staršev.

6.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Instrumentarij obsega dva anonimna vprašalnika - vprašalnik za strokovne delavce v vrtcu in

vprašalnik za starše -, ki vsebujeta vprašanja odprtega in zaprtega tipa, petstopenjske

ocenjevalne lestvice in lestvico stališč.

Zbiranje podatkov je potekalo februarja 2013, in sicer smo vzgojiteljem in pomočnikom

vzgojiteljev vprašalnike razdelili osebno, za njihovo izpolnjevanje in vrnitev pa so imeli na

voljo en teden. Strokovnim delavcem smo razdelili 28 vprašalnikov in prav toliko smo jih

dobili izpolnjenih.

Vprašalnike za starše smo razdelili po garderobi otrok in jih z obvestilom na oglasni deski

prosili za izpolnitev vprašalnika ter oddajo v škatlo. Ob izhodu iz garderob je bilo v ta namen

nameščenih šest škatel. Razdelili smo 154 vprašalnikov za starše, vrnjenih smo dobili dobrih

52 %. Razlogov, da ni bilo vrnjenih več vprašalnikov, je več: dva oddelka otrok sta bila v tem

39

času na zimskih počitnicah, nekaj otrok je bilo bolnih, saj je bil čas viroz, nekateri starši pa

imajo v ta vrtec vpisnih več otrok in so izpolnili le en vprašalnik.

6.3.4 Postopki obdelave podatkov

Zbrane podatke smo obdelali z računalniškim programom Microsoft Office Excel ter z

uporabo spletnega orodja 1ka.si, in sicer smo uporabili naslednje statistične postopke:

frekvenčno porazdelitev absolutnih in relativnih frekvenc za opisne spremenljivke ter izračun

aritmetičnih sredin za numerične spremenljivke. Rezultate smo prikazali opisno in v obliki

strukturnih tabel in grafov.

6.4 Rezultati in interpretacija

6.4.1 Mnenje strokovnih delavcev in staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in

starši

Tabela 1 : Mnenja strokovnih delavcev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši

Odgovori Frekvenca Odstotek

Izredno pomembno 23 82 %

Pomembno 5 18 %

Skupaj 28 100 %

Večina strokovnih delavcev, 82 %, ocenjuje, da je sodelovanje med vrtcem in starši izredno

pomembno. Ostalih 18 % pa jih meni, da je sodelovanje pomembno.

Tabela 2: Mnenja staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši

Odgovori Frekvenca Odstotek

Izredno pomembno 57 70 %

Pomembno 23 29 %

Nepomembno 1 1 %

Skupaj 81 100%

Večina staršev, 70 %, je sodelovanje z vrtcem ocenila kot zelo pomembno, za pomembno 29

% staršev, en starš pa je mnenja, da je sodelovanje med vrtcem in starši nepomembno.

40

Rezultati analize 1. raziskovalnega vprašanja so hipotezo 1 potrdili, ker trdi, da večina

strokovnih delavcev sodelovanje med starši in vrtcem ocenjuje kot izredno pomembno.

Hipoteza 2 potrdimo, ker je predvidevala, da večina staršev sodelovanje z vrtcem ocenjuje kot

vsaj srednje pomembno.

Strokovni delavci in starši so imeli možnost, da tudi sami izrazijo, kaj po njihovem mnenju

ustvarja, pripomore k uspešnemu sodelovanju med vzgojiteljem in starši. Strokovni delavci so

pri tem v več kot četrtini mnenj poudarili zaupanje in iskrenost. Navedli pa so še naslednje:

odkritost, poštenost, pozitivnost, realnost, strokovna komunikacija, odprta in spoštljiva

komunikacija, redno obveščanje, sodelovanje staršev in vzgojiteljev, odprta komunikacija in

isti cilj: v dobro otroka.

Starši so na prvo mesto zapisali prijaznost. Sledijo še: izmenjava informacij, sprejemanje

drugačnosti, odkrit pogovor, celovitost in ažurnost informacij, zaupanje v strokovnost

vzgojiteljice, odprta in spoštljiva komunikacija. Zapisano je bilo tudi mnenje, da je treba

razumeti, da so družine različne in da imajo starši različne poglede na vzgojo, vendar mora

imeti strokovni delavec pogum, da staršem odločno, a korektno pove, ko delajo škodo otroku,

in da ima obenem sposobnost, da tudi sam sprejme dobronamerne kritike. Ob tako izčrpnih in

pozitivnih mnenjih smo bili navdušeni, prav tako pa tudi nad dobrim vpogledom staršev v

problematiko in dogajanje v vrtcu.

6.4.2 Mnenje strokovnih delavcev in staršev o izčrpnosti obveščanja staršev o delu vrtca

Graf 1: Mnenje strokovnih delavcev o izčrpnosti obveščanja staršev o delu vrtca

Večina strokovnih delavcev, 57 %, meni, da njihov vrtec starše zadovoljivo obvešča o

njihovem delu, 43 % pa, da jih obvešča izčrpno.

41

Graf 2: Mnenje staršev o izčrpnosti obveščanja staršev o delu vrtca

Večina staršev, 65 %, meni, da so zadovoljivo obveščeni o delu vrtca, 29 % jih meni, da so

zelo izčrpno obveščeni, nezadovoljivo obveščenost označuje 4 % in povsem nezadovoljivo 2

% staršev.

Rezultati analize 2. raziskovalnega vprašanja so hipotezo 3 potrdili. Vsebuje trditev, da večina

strokovnih delavcev meni, da je izčrpnost obveščanja staršev o delu v vrtcu zadovoljiva.

Hipoteza 4 je predvidevala, da večina staršev meni, da je izčrpnost obveščanja staršev o delu

v vrtcu zadovoljiva, in jo prav tako potrdimo.

6.4.3 Zadovoljstvo staršev z ažurnostjo in strokovnostjo vzgojiteljice pri podajanju

informacij glede njihovega otroka

Tabela 3: Zadovoljstvo staršev z ažurnostjo in strokovnostjo vzgojiteljice pri podajanju

informacij glede njihovega otroka

Pri vprašanju staršem, kako so zadovoljni z ažurnostjo in strokovnostjo vzgojiteljice pri

podajanju informacij o njihovem otroku, jih je 44 % označilo, da so zadovoljni, 42 % se jih je

opredelilo za zelo zadovoljne, za odgovor srednje zadovoljen se jih je odločilo 14 %, nihče pa

se ni opredelil kot nezadovoljen ali povsem nezadovoljen.

Odgovori Frekvenca Odstotek

Zelo zadovoljen/a 34 42 %

Zadovoljen/a 36 44 %

Srednje zadovoljen/a 11 14 %

Skupaj 81 100 %

42

Rezultati tretjega raziskovalnega vprašanja nam potrjujejo hipotezo 5, ki trdi, da je večina

staršev zadovoljna s strokovnostjo in ažurnostjo vzgojiteljice pri podajanju informacij o

njihovem otroku. Z dodatnim vprašanjem smo med starši preverili tudi, koliko so slišani in

upoštevani pri vzgojiteljih (glej Graf 3).

Graf 3: Mnenje staršev ali jim vzgojitelji/ce prisluhnejo, upoštevajo njihova mnenja, predloge

Od staršev smo v sedmem vprašanju želeli izvedeti, koliko jih strokovni delavci poslušajo,

upoštevajo njihova mnenja in predloge, in 42 staršev je označilo, da so večinoma, 35 staršev,

da so vedno in 4 starši le včasih slišani in upoštevani. Nihče pa ni izbral možnosti odgovora,

da večinoma niso ali da nikoli niso slišani in upoštevani. Večina staršev torej meni, da je

slišana in upoštevana, kar je znak dobrega sodelovanja in komunikacije.

Strokovnim delavcem smo zastavili vprašanje, ali namenijo dovolj časa za vsakega starša ter

mu strokovno poročajo o njihovem otroku. Rezultate smo ponazorili v Grafu 4.

Graf 4: Mnenje strokovnih delavcev ali vsakemu staršu namenijo dovolj časa ter strokovno

poročajo o njihovem otroku

43

Na vprašanje, ali namenijo vsakemu staršu dovolj časa ter strokovno poročajo o njihovem

otroku, jih je od 28 strokovnih delavcev pritrdilno odgovorilo 26, 1 je označil ogovor ne in 1

ne vem. Iz danih rezultatov sklepamo, da se strokovni delavci trudijo za prav vsakega starša,

da bi imeli dovolj časa zanj in mu strokovno pomagali pri vzgoji otroka. Rezultati pa tudi

kažejo, da nekateri vzgojitelji dvomijo v zadostno posvečanje časa vsakemu staršu.

Graf 5: Mnenje strokovnih delavcev o tem kaj mislijo starši o pomembnosti sodelovanja med

vrtcem in starši

Graf 5 ponazarja odgovore strokovnih delavcev na vprašanje, kaj menijo o tem, kako

pomembno se zdi staršem sodelovanje z vrtcem. 39 % vzgojiteljev meni, da je staršem

sodelovanje z vrtcem pomembno, 36 % je prepričanih, da je zelo pomembno, in 25 %, da je

srednje pomembno.

Graf 6: Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in njimi

Primerjava podatkov v Grafu 6 in Tabeli 2 nam pokaže, da se starši bolj zavedajo pomena

sodelovanja z vrtcem kot ocenjujejo strokovni delavci.

Lahko torej potrdimo hipotezo 5, ki starše opredeljuje kot zadovoljne partnerje v sodelovanju

z vrtcem, vzgojitelje pa kot ažurne posredovalce informacij o njihovem otroku.

44

6.4.4 Oblike sodelovanja, ki so najpogosteje izbrane kot pomembne in manj pomembne

pri strokovnih delavcih in starših

Tabela 4: Ocena strokovnih delavcev o pomembnosti posamezne oblike sodelovanja

Večina strokovnih delavcev je kot izredno pomembne oblike sodelovanja s starši označila

roditeljski sestanek, in sicer jih tako meni 68 odstotkov, nato govorilne ure, 61 %, uvajanje

otroka ob navzočnosti staršev, 61 %, ter komunikacijo pri sprejemanju in oddajanju otroka, 57

%. Oglasno desko je kot izredno pomembno označilo 50 % strokovnih delavcev, kot

pomembno pa 46 %. Kot pomembno pa je komunikacijo pri sprejemanju in oddajanju

opredelilo 43 % vzgojiteljev. Iz odgovorov je zaznati, da se vzgojitelji zavedajo pomena

ažurnosti, takojšnega vsakodnevnega obveščanja, in so zato dnevna komunikacija ob

sprejemanju ali oddajanju otroka ter obvestila na oglasni deski visoko ocenjena.

Za povsem nepomembne oblike sodelovanja je en strokovni delavec označil sporočila po

telefonu in elektronski pošti in en skupne delavnice, piknike, praznovanja in prireditve.

O komuniciranju po telefonu in elektronski pošti največ vzgojiteljev, 46 %, meni, da je to

srednje pomembna oblika sodelovanja. Ob tem pa so nas opozorili, da komuniciranje po

telefonu in e-pošti ne sodita v isto kategorijo, saj je elektronsko dopisovanje precej bolj

zamudno. Opozorili pa so tudi, da s starši komunicirajo, sicer enosmerno, tudi po spletnih

straneh vrtca. Vsaj enkrat na mesec objavijo informacije, fotografije in posnetke dejavnosti

Oblika

sodelovanja

Izredno

pomembnaPomembna

Srednje

pomembnaNepomembna

Povsem

nepomembnaSkupaj

f % f % f % f % f % f %

Roditeljski

sestanek19 (68 %) 8 (29 %) 1 (4 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 28 (100 %)

Govorilne ure 17 (61 %) 11 (39 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 28 (100 %)

Oglasna deska 14 (50 %) 13 (46 %) 1 (4 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 28 (100 %)

Sporočilo po

telefonu, e-pošti2 (7 %) 8 (29 %) 13 (46 %) 4 (14 %) 1 (4 %) 28 (100 %)

Komunikacija pri

sprejemanju in

oddajanju otroka

16 (57 %) 12 (43 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 28 (100 %)

Uvajanje otroka

ob navzočnosti

staršev

17 (61 %) 8 (29 %) 3 (11 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 28 (100 %)

Aktivno

vključevanje

staršev v delo

6 (21 %) 9 (32 %) 11 (39 %) 2 (7 %) 0 (0 %) 28 (100 %)

Skupne delavnice,

pikniki, prireditve,

praznovanja

3 (11 %) 8 (30 %) 15 (52 %) 1 (4 %) 1 (4 %) 28 (100 %)

45

otrok, staršem pa je spletna stran dostopna z geslom, ki ga jim posreduje strokovni delavec

njihovega oddelka.

Tabela 5: Ocena staršev o pomembnosti posamezne oblike sodelovanja

Večina staršev kot izredno pomembno obliko sodelovanja ocenjuje govorilne ure, 65 %,

komunikacijo pri oddajanju/sprejemanju otroka, 64 %, uvajanje otroka ob navzočnosti

staršev, 58 %, in obvestila na oglasni deski (52 %). Kot pomembno obliko sodelovanja je

večina, 56 %, izbrala roditeljski sestanek. Kot povsem nepomembno obliko sodelovanja so le

4 % staršev označili skupne delavnice, piknike, prireditve, praznovanja, 2% pa aktivno

vključevanje staršev v delo oddelka.

Torej je le nekaj odstotkov staršev, med 1 in 4 %, nekatere oblike sodelovanja označilo kot

nepomembne ali povsem nepomembne, s čimer ugotavljamo, da je različnost oblik

sodelovanja dobro sprejeta pri starših.

Na podlagi interpretacije tabele 4 potrjujemo hipotezo 6, ki pravi, da strokovni delavci v vrtcu

kot izredno pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši najpogosteje označujejo

govorilne ure in roditeljski sestanek. Iz Tabele 4, ki prikazuje ocene strokovnih delavcev o

Oblika

sodelovanja

Izredno

pomembnaPomembna

Srednje

pomembna

Nepomemb

na

Povsem

nepomembnaSkupaj

f % f % f % f % f % f %

Roditeljski

sestanek28 (35 %) 45 (56 %) 7 (9 %) 1 (1 %) 0 (0 %) 81 (100 %)

Govorilne ure 53 (65 %) 26 (32 %) 1 (1 %) 1 (1 %) 0 (0 %) 81 (100 %)

Oglasna deska 42 (52 %) 38 (47 %) 1 (1 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 81 (100 %)

Sporočilo po

telefonu, e-pošti37 (46 %) 17 (21 %) 20 (25 %) 6 (7 %) 1 (1 %) 81 (100 %)

Komunikacija pri

sprejemanju in

oddajanju otroka

52 (64 %) 24 (30 %) 5 (6 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 81 (100 %)

Uvajanje otroka

ob navzočnosti

staršev

47 (58 %) 23 (28 %) 10 (12 %) 1 (1 %) 0 (0 %) 81 (100 %)

Aktivno

vključevanje

staršev v delo

8 (10 %) 28 (35 %) 37 (46 %) 6 (7 %) 2 (2 %) 81 (100 %)

Skupne delavnice,

pikniki, prireditve,

praznovanja

18 (23%) 21 (25%) 37 (46%) 2 (3%) 3 (4%) 81 (100%)

46

posameznih oblikah sodelovanja, dobimo potrditev hipoteze 7. Hipotezo 7 potrdimo, ker

pravi, da strokovni delavci v vrtcu kot manj pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in

starši najpogosteje označujejo sporočanje po telefonu in e-pošti.

Interpretacija Tabele 5 nam potrdi hipotezi 8 in 9. Hipotezo 8 potrdimo, ker pravi, da starši

kot izredno pomembno obliko sodelovanja z vrtcem najpogosteje označujejo govorilne ure.

Potrdimo hipotezo 9, ki trdi, da starši kot nepomembno obliko sodelovanja z vrtcem

najpogosteje označujejo njihovo aktivno vključevanje v delo vrtca.

6.4.5 Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

stopnjo izobrazbe

Tabela 6: Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

stopnjo izobrazbe

Pomembnost sodelovanja med vrtcem in starši

Stopnja izobrazbe Izredno

pomembna

Pomembna Nepomembna Skupaj

f % f % f % f %

Srednja šola 6 (40 %) 8 (53 %) 1 (7 %) 15 (100 %)

Višja šola 8 (62 %) 5 (38 %) 0 (0 %) 13 (100 %)

Visoka ali več 43 (81 %) 10 (19 %) 0 (0 %) 53 (100 %)

Skupaj 57 (70 %) 23 (29 %) 1 (1 %) 81 (100 %)

81 % staršev z visoko stopnjo izobrazbe ali več sodelovanje med vrtcem in starši ocenjuje kot

izredno pomembno. Ta delež je nekoliko nižji med starši , ki so zaključili višjo šolo, 62 %, in

40 % staršev z zaključeno srednjo šolo meni , da je sodelovanje z vrtcem izredno pomembno.

19 % staršev z visoko stopnjo izobrazbe ali več sodelovanje ocenjuje kot pomembno in ravno

tako meni 38 % staršev z višjo šolo in 53 % z srednjo šolo. Sodelovanje med vrtcem in starši

kot nepomembno ocenjuje 7 % staršev z srednješolsko izobrazbo. Iz Tabele 6 je razvidno, da

starši ne glede na doseženo stopnjo izobrazbe v večini ocenjujejo pomen sodelovanja med

vrtcem in starši kot pomembno ali izredno pomembno.

47

Kljub temu lahko hipotezo 10 potrdimo, saj se s stopnjo izobrazbe staršev povečuje tudi

njihovo pripisovanje pomena sodelovanja med vrtcem in starši.

6.4.6 Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

starost

Tabela 7: Mnenje staršev o pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši glede na njihovo

starost

Pomembnost sodelovanja med vrtcem in starši

Starost Izredno pomembna Pomembna Nepomembna Skupaj

f % f % f % f %

25 let ali manj 0 (0 %) 2 (100 %) 0 (0 %) 2 (100 %)

26-36 let 28 (74 %) 10 (26 %) 0 (0 %) 38 (100 %)

37-47 let 28 (72 %) 10 (26 %) 1 (2 %) 39 (100 %)

48 let ali več 1 (50 %) 1 (50 %) 0 (0 %) 2 (100 %)

Skupaj 57 (70 %) 23 (28 %) 1 (2 %) 81 (100 %)

74 % staršev, ki so stari 26 let do 36 let sodelovanje med vrtcem in starši ocenjuje kot izredno

pomembno. Podoben delež, 72 % staršev, ki so stari od 37 let do 47 let meni ravno tako.

Starši, stari 48 let in več ocenjujejo sodelovanje z vrtcem v 50 % kot izredno pomembno. Oba

starša, stara 25 let in manj sta ocenila sodelovanje z vrtcem kot pomembno, starši nad 48 let v

50 %, in skupini staršev od 26 let do 36 let ter starši od 37 let do 47 let v 26 % kot

pomembno. Oceno pomembnosti sodelovanja med vrtcem in starši so v 2 % ocenili kot

nepomembno iz skupine staršev 37 let do 47 let. Na osnovi prikazanih rezultatov zato

hipotezo 11 potrdimo.

48

6.4.7 Mnenje strokovnih delavcev in staršev o povezanosti med delovno dobo vzgojitelja

in njegovo usposobljenostjo za sodelovanje

Graf 7: Strinjanje strokovnih delavcev s trditvijo, da delovna doba vzgojitelja vpliva na

njegovo usposobljenost za sodelovanje

Polovica anketiranih strokovnih delavcev, 50 %, se strinja s trditvijo, da število let delovne

dobe vpliva na njihovo usposobljenost za sodelovanje s starši, 7 % pa se jih s to trditvijo

popolnoma strinja. Delež strokovnih delavcev, ki se niso mogli odločiti, je 29 %, 14 % pa se

jih ne strinja. Večina meni, da delovna doba vpliva na spretnosti pri sodelovanju in

komunikaciji.

Graf 8: Strinjanje staršev s trditvijo, da delovna doba vzgojitelja vpliva na njegovo

usposobljenost za sodelovanje

Staršev, ki se ne strinjajo s trditvijo, da število let delovne dobe vpliva na vzgojiteljevo

usposobljenost za sodelovanje z njimi, je 30 %, takih, ki se sto trditvijo sploh ne strinjajo, pa

16 %. Skupaj ima torej o tej trditvi odklonilno mnenje 46 % staršev. Na drugi strani pa

povezanost med tema dejavnikoma vidi 36 % staršev, pri čemer se jih je z omenjeno trditvijo

49

popolnoma strinjalo 10 %, strinjalo pa 26 %. Slaba petina staršev, 19 %, pa se ni mogla

odločiti.

Povezavo med delovno dobo strokovnih delavcev in njihovo usposobljenostjo za sodelovanje

in komunikacijo s starši vidijo prvi drugače kakor drugi. Strokovni delavci se v večini

nagibajo k mnenju, da z leti dela razvijajo spretnost in sposobnost za čim boljše sodelovanje

in komuniciranje s starši, slednji pa vpliva števila let dela vzgojiteljev ne zaznajo kot

pomembne dejavnike, ker imajo izkušnje, da imajo tudi mladi vzgojitelji ustrezen pristop pri

sodelovanju s starši.

Hipotezo 12 potrdimo, ker se večina strokovnih delavcev strinja, da njihova delovna doba

pripomore k lažji vzpostavitvi sodelovanja s starši.

Hipotezo 13 zavrnemo, ker se večina staršev ne strinja s trditvijo, da delovna doba vzgojitelja

pripomore k lažji vzpostavitvi sodelovanja z njimi.

6.4.8 Samoocena strokovnih delavcev glede kompetentnosti za sodelovanje s starši

Tabela 8: Samoocena strokovnih delavcev glede kompetentnosti za sodelovanje s starši

Samoocena kompetentnosti za sodelovanje s starši

Delovna doba Zelo kompetenten Kompetenten Manj kompetenten Skupaj

f % f % f % f %

Manj kot 5 let 1 (9 %) 9 (82 %) 1 (9 %) 11 (100 %)

5-10 let 0 (0%) 7 (100 %) 0 (0%) 7 (100 %)

11-15 let 0 (0%) 3 (100 %) 0 (0%) 3 (100 %)

16 let in več 1 (14 %) 6 (86 %) 0 (0%) 7 (100 %)

Vseh delavcev 2 (8 %) 25 (88 %) 1 (4 %) 28 (100 %)

Za zelo kompetentne za sodelovanje s starši se ocenjujejo strokovni delavci z 16 let delovne

dobe in več v 14%. Za zelo kompetentne na področju sodelovanja z starši se v 9 % ocenjujejo

tudi strokovni delavci, ki so zaposleni v vrtcu manj kot pet let. Strokovni delavci , ki so

50

zaposleni v vrtcu 5 do 10 let in 11 do 15 let se vsi ocenjujejo kot kompetentne na področju

sodelovanja s starši. Strokovni delavci, ki imajo delovne dobe več kot 16 let, se v 86 %

ocenjujejo kot kompetentni. Podobno se ocenjujejo delavci z manj kot 5 let delovne dobe, 82

%.

Rezultati kažejo, da med vzgojitelji, ki imajo različno število delovnih let, ni razlike v

samoocenjevanju kompetentnosti za sodelovanje s starši, in torej zavračamo hipotezo 14.

7 ZAKLJUČEK

Eden od ciljev naloge je bil izvedeti več o sodelovanju in komunikaciji med vrtci in starši, kaj

se dogaja v praksi, kakšne želje in kakšne izkušnje imajo oboji. Želeli smo potrditi

prepričanje, da sta sodelovanje in komunikacija med vrtcem in starši pomembna.

Vrtec v svojem programu ponuja različne oblike sodelovanja s starši. Roditeljski sestanki,

govorilne ure in sveti staršev so železni repertoar, ki je predpisan tudi z zakonom. Seveda pa

si zaposleni v vrtcu želijo, da bi starši sodelovali čim bolj dejavno, zato jim ponujajo tudi

neformalne oblike sodelovanja (Korošec 1990).

V raziskavi nas je najprej zanimalo, kako se pomena sodelovanja med vzgojitelji in starši

zavedajo prvi in kako drugi. Pravilno smo predvidevali, da se stroka močno zaveda

pomembnosti tega dejavnika, presenetili pa so nas starši, ki so kar v 70 % izrazili mnenje, da

je sodelovanje zelo pomembno. Tako strokovni delavci kot starši so ocenili, da so zadovoljivo

in v velikem deležu celo zelo izčrpno obveščeni o delu v vrtcu. Starši so tudi izrazili

zadovoljstvo s strokovnostjo in ažurnostjo vzgojiteljice njihovega otroka, in sicer se jih je 44

% opredelilo kot zadovoljne, 42 % jih je z delom vzgojiteljice zelo zadovoljnih, le 14 %

staršev pa je srednje zadovoljnih. Večina vzgojiteljev pa je ocenila, da vsakemu staršu

namenijo dovolj časa in da mu strokovno poročajo o njihovem otroku. Med izredno

pomembne oblike sodelovanja so strokovni delavci uvrstili roditeljski sestanek, govorilne ure,

obvestila na oglasni deski in komunikacijo pri sprejemanju in oddajanju otroka. Starši so v

največjem deležu kot izredno pomembno obliko sodelovanja označili govorilne ure, in sicer

65 % staršev, komunikacijo pri sprejemanju in oddajanju otroka, 64 %, in uvajanje otroka ob

navzočnosti staršev, 58 %. Iz teh rezultatov je mogoče razbrati, da starši postavljajo v

ospredje tiste oblike sodelovanja, pri katerih gre konkretno za njihovega otroka, torej

individualne oblike. Roditeljskemu sestanku so pripisali pomembno vlogo, 56 %, in tako dali

51

prednost govorilnim uram, ki so namenjene le njim oziroma pogovoru o njihovem otroku. Do

4 % strokovnih delavcev in staršev so kot nepomembne oblike sodelovanja ocenili skupne

delavnice, piknike, prireditve, praznovanja in dejavno vključevane staršev v delo oddelka ter

sporočanje po telefonu in elektronski pošti.

Sodelovanje med vrtcem in starši je izredno pomembno. Tega se zavedajo oboji,tako starši

kot vzgojitelji. Pri tem uporabljajo različne oblike in metode. Vzgojitelji kot starši so

prepričani, da sta za dobro sodelovanje in komunikacijo potrebna zaupanje in pozitivna

naravnanost.

52

8 LITERATURA

Asen, E. (1998). Družine. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Bahovec, E. et al. (1999). Kutikulum za vrtce – predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana:

Ministrstvo za šolstvo in šport.

Bahovec, E., Kodelja, Z. (1996). Vrtci za današnji čas. Ljubljana: Center za kulturološke

raziskave pri Pedagoškem inštitutu: Društvo za kulturološke raziskave.

Balič, F., Borucky, V. (1990). Oblike sodelovanja s starši – utrjevanje vezi med otrokovim

domom in vrtcem. V: Blažič, M. (Ur.), Vzgojitelj kreator predšolske vzgoje (str. 173-184).

Batistič Zorec M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za

psihologijo osebnosti.

Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova.

Bregant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod SR Slovenije

za šolstvo.

Coloroso, B. (1996). Otroci so tega vredni. Slovenija: Tangram.

Čimžar, T. (2012). Sodelovanje med vrtcem in starši – eko vrtec. V: M. Željeznov Seničar

(Ur.), Sodelovanje med vrtcem in starši: zbornik/ V. mednarodna strokovna konferenca

vzgojiteljev v vrtcih. (str. 93-98) Ljubljana. MiB.

Črv, M., Nedić, S. (2012). Z roko v roki skozi šolsko leto. V: M., Željeznov Seničar.(Ur.),

Sodelovanje med vrtcem in starši »družinami«(str. 99-105). Ljubljana: MiB.

Dobnik E., (2003). Dobra komunikacija – pogoj za uspešno delo v vrtcu.V: Vzgojiteljica:

revija za prakso v vrtcih, let. 5, št. 4 (dec. 2003), str. 9-10.

Dolenc, B., Pribožič, T.(2012) Sodelovanje vzgojiteljev in staršev pri organizaciji otrokovega

počitka. V: M. Željeznov Seničar (Ur.), Sodelovanje med vrtcem in starši: zbornik/ V.

mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev v vrtcih. (str. 106-113) Ljubljana:MiB.

Fridrih, A. (2012). Skupaj od vstopa v jasli, do vstopa v šolo. V: M. Željeznov Seničar (Ur.),

Sodelovanje med vrtcem in starši: zbornik/ V. mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev

v vrtcih 2012. Ljubljana. MiB.

Gordon, T. (1991). Družinski pogovori:razreševanje konfliktov med otroci in starši.

Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

53

Intihar, D., Kepec, M. (2002). Partnerstvo med šolo in domom. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Janež, N. (1998). Vzgoja je skupna naloga staršev in vzgojiteljev. V: A., Žerovnik. (Ur.),

Državljanski forum Družina - šola (str. 319-321). Ljubljana: Družina: Pedagoški inštitut.

Korošec, M. (1990). Oblike sodelovanja s starši. V: Blažič, M. (Ur.), Vzgojitelj kreator

predšolske vzgoje (str. 170-172). Novo mesto: Skupnost vzgojnovarstvenih organizacij

Slovenije, VVO Novo mesto.

Kottler, J. A., Kottler, E. (2001). Svetovalne spretnosti za vzgojitelje in učitelje. Ljubljana:

Institut za psihologijo osebnosti.

Kroflič, R. (1999). Med poslušnostjo in odgovornostjo: procesno-razvojni model moralne

vzgoje. Ljubljana: Vija.

Lepičnik Vodopivec, J. (2012). Teorija in praksa sodelovanja s starši. Ljubljana: Pedagoška

fakulteta.

Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana:

Misch, Oblak in Schwarz.

Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.

Pšunder, M. (1998). Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli? Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Rungapadiachy, D. M. (2003). Medosebna komunikacija v zdravstvu: teorija in praksa.

Ljubljana: Educy.

Senica, M. (1998). Majhni – ali res? Slovenj Gradec: Karo studio, d. o. o.

Štular V. (1990). Osnovni pogoji, ki omogočajo kreativno delo vzgojitelja. V: Blažič, M.

(Ur.), Vzgojitelj kreator predšolske vzgoje (str. 221-225). Novo mesto: Skupnost vzgojno

varstvenih organizacij Slovenije, VVO Novo mesto.

Švajncer, M. (1998). Družina na razpotju. V: A., Žerovnik. (Ur.), Državljanski forum

Družina - šola (str. 244-249). Ljubljana: Družina: Pedagoški inštitut.

Ucman, I. (1998). Ravni povezovanja družin - šola. V: A., Žerovnik. (Ur.), Državljanski

forum Družina - šola (str. 129-137). Ljubljana: Družina: Pedagoški inštitut.

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

54

Vonta, T.(1998). Vključevanje družin v življenje vrtca. V: Žerovnik, A. (ur.), Državljanski

forum za humano šolo: Družina – šola: Zbornik simpozija Svetovni slovenski kongres 6. in 7.

november 1997. Ljubljana: Družina: Pedagoški inštitut, str. 110–123.

Žerovnik, A. (1998). Povezovanje družine in šole v Sloveniji in v nekaterih drugih državah.

V: A., Žerovnik (Ur.), Državljanski forum Družina – šola (str. 45-52). Ljubljana: Založba

Družina d. o. o.

Žlof, M. (2012). Čutna pot v Globokem – nastala in raste ob pomoči staršev. V: M. 32. 32.

Željeznov Seničar (Ur.), Sodelovanje med vrtcem in starši: zbornik/ V. mednarodna strokovna

konferenca vzgojiteljev v vrtcih.(str. 121-127) Ljubljana. MiB.

9 VIRI Deklaracija o otrokovih pravicah. Pridobljeno 20. 12. 2012 s spletne strani:

http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-

clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/deklaracija-o-otrokovih-pravicah

Predšolska vzgoja: delavna področja Pridobljeno 27. 2. 2013 s spletne strani:

http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_predsolsko_vzgojo_in_osnovno_

solstvo/predsolska_vzgoja/

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Pridobljeno 30. 3. 2013 s spletne strani:

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=komunikacija&hs=1

Zakon o vrtcih. Pridobljeno 24. 2. 2013 s spletne

strani:http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO4589.html

Zakon o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja. Pridobljeno 25. 2. 2013 s

spletne strani: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO445.html

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih/ZZZDR/.Pridobljenon5. 3. 2013 s spletne

strani:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200469&stevilka=3093

En – klikAnketa –najhitreje do podatka. Pridobljeno 1. 3. 2013 s spletne strani:

https://www.1ka.si/

Povprečna starost matere ob otrokovem rojstvu. Pridobljeno 5. 4. 2013 s spletne strani:

http://www.stat.si/letopis/2011/04_11/04-08-11.htm

55

10 PRILOGE

10. 1 Vprašalnik za strokovne delavce

Sem Elizabeta Brezovar, pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Ciciban. V okviru diplomske naloge nameravam raziskati, kakšno

je sodelovanje, komunikacija med starši predšolskih otrok in vrtcem. Vaši iskreni odgovori na vprašanja v nadaljevanju mi

bodo pri tem pomagali. Vprašalnik je anonimen in vaši odgovori bodo uporabljeni le v študijske namene. Prosim vas, če mi

izpolnjen vprašalnik oddate v tednu dni, do 7. 2. 2013. Zahvaljujem se za vaš čas in potrpljenje pri izpolnjevanju.

Prosim, da obkrožite številko pred izbranim odgovorom

1. Spol

1-ženski 2-moški

2. Katero delo opravljate?

1 - pomočnik/ca vzgojitelja 2 - vzgojitelj/ica

3. Koliko let delate na področju predšolske vzgoje?

1 —manj kot 5 let 2 — 5 - 10 let 3 — 11-15 let 4 — 16 let ali več

4. Kako pomembno je po vašem mnenju sodelovanje med vami in starši?

1-izredno pomembno 2-pomembno 3-srednje pomembno 4-nepomembno 5-povsem

nepomembno

5. Ali menite, da vaš vrtec dovolj izčrpno obvešča starše o delu v vrtcu?

1-zelo izčrpno 2-zadovoljivo 3-nezadovoljivo 4-povsem nezadovoljivo

6. Ali menite, da namenite vsakemu staršu dovolj časa ter strokovno poročate o njihovem otroku?

1 - da 2 - ne 3 – ne vem

7. Kaj menite, kako pomembno je po mnenju staršev njihovo sodelovanje z vrtcem?

1-zelo pomembno 2-pomembno 3-srednje pomembno 4-nepomembno 5-povsem

nepomembno

8. Kako pomembne so za vas naštete oblike sodelovanja med vami in starši? (označite z X )

OBLIKA SODELOVANJA IZREDNO

POMEMBNA

POMEMBNA SREDNJE

POMEMBAN

NEPOMEMBNA POVSEM

NEPOMEMBNA

Roditeljski sestanek

Govorilne ure

Oglasna deska

Sporočilo po telefonu in

e-pošti

Komunikacija pri sprejemanju

in oddajanju otroka

Uvajanje otroka ob navzočnosti

staršev

Aktivno vključevanje staršev v

delo oddelka

Skupne delavnice, pikniki,

prireditve, praznovanja

9. Kaj po vašem mnenju ustvarja, dela uspešno sodelovanje med vzgojiteljem in starši?

10. Kako kompetentni se čutite na področju dela in sodelovanja s starši?

zelo kompetenten kompetenten manj kompetenten premalo kompetenten

11. Daljšo, ko ima strokovni delavec delovno dobo, lažje steče sodelovanje med njim in starši?

1- se popolnoma

strinjam

2- se strinjam 3- se ne morem

odločiti

4- se ne strinjam 5 -se sploh ne

strinjam

56

10. 2 Vprašalnik za starše

Sem Elizabeta Brezovar, pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Ciciban. V okviru diplomske naloge nameravam raziskati, kakšno je sodelovanje,

komunikacija med starši predšolskih otrok in vrtcem. Vaši iskreni odgovori na vprašanja v nadaljevanju mi bodo pri tem pomagali. Vprašalnik je anonimen in vaši odgovori bodo uporabljeni le v študijske namene. Prosim vas, če mi v tednu dni, do 7. 2. 2013, izpolnjen

vprašalnik oddate v to namenjeno škatlo pri vratih. Zahvaljujem se za vaš čas in potrpljenje pri izpolnjevanju.

Prosim, da obkrožite številko pred izbranim odgovorom.

1. Spol

1 - ženski 2 - moški

2. Starost

1 - 25 let ali manj 2 - 26-36 let 3 - 37-47 let 4 - 48 let ali več

3. Katero stopnjo izobrazbe ste dosegli?

1-osnovna šola ali manj 2-srednja šola 3-višja šola 4-visoka ali več

4. Kako pomembno je po vašem mnenju sodelovanje med vzgojiteljem in vami?

1-zelo pomembno 2-pomembno 3-srednje

pomembno

4-nepomembno 5-povsem

nepomembno

5. Ali menite, da vrtec, ki ga obiskuje vaš otrok, dovolj izčrpno obvešča starše o delu v vrtcu? 1-zelo izčrpno 2-zadovoljivo 3-nezadovoljivo 4-povsem nezadovoljivo

6. Kako zadovoljni ste s strokovnostjo in ažurnostjo vzgojiteljic pri podajanju informacij glede vašega

otroka?

1-zelo

zadovoljen/na

2-zadovoljen/na 3-srednje

zadovoljen/na

4-ne zadovoljen/na 5-povsem

nezadovoljen/na

7. Ali vam vzgojitelji/ce prisluhnejo, upoštevajo vaše mnenje, predloge?

1-vedno 2-večinoma da 3-včasih 4-večinoma ne 5-nikoli

8. Kako pomembne so za vas naštete oblike sodelovanja med vami in starši? (Ob vsaki obliki sodelovanja v

ustrezno okence vpišite znak »X«) OBLIKA SODELOVANJA IZREDNO

POMEMBNA

POMEMBNA SREDNJE

POMEMBNA

NEPOMEMBNA POVSEM

NEPOMEMBNA

Roditeljski sestanek

Govorilne ure

Oglasna deska

Sporočilo po telefonu in

e-pošti

Komunikacija pri sprejemanju in

oddajanju otroka

Uvajanje otroka ob navzočnosti

staršev

Aktivno vključevanje staršev v delo oddelka

Skupne delavnice, pikniki,

prireditve, praznovanja

9. Kaj po vašem mnenju ustvarja, pripomore k uspešnemu sodelovanju med vzgojiteljem in

starši?___________ _________________________________________________________________

10. Daljšo, ko ima strokovni delavec delovno dobo, lažje steče sodelovanje med njim in starši?

1-se popolnoma

strinjam

2- se strinjam 3- se ne morem

odločiti

4- se ne strinjam 5- se sploh ne

strinjam