UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

MAGISTRSKO DELO

Natalija Posavec

Maribor 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Magistrsko delo

TEMATIZACIJA NASILJA V IZBRANI

SLOVENSKI KRATKI PROZI PO LETU 2000

Master's thesis

THE THEMATIZATION OF VIOLENCE IN SELECTED

SLOVENE SHORT PROSE AFTER THE YEAR 2000

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Blanka Bošnjak Natalija Posavec

Maribor 2016

Lektorica: Bernardka Marinič, prof. slov. in zgod.

Prevajalka: Urška Rudl, univ. dipl. prev. in tol. za ang.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Blanki Bošnjak

za vso strokovno pomoč in nasvete pri nastajanju magistrskega dela.

Zahvala gre tudi mojim staršem,

ki so me skozi vsa leta študija podpirali in motivirali.

Hvala tudi prevajalki in lektorici.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Natalija Posavec, rojena 7. 6. 1991, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, študijskega programa 2. stopnje Slovenski jezik in

književnost, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Tematizacija nasilja v

izbrani slovenski kratki prozi po letu 2000 pri mentorici izr. prof. dr. Blanki

Bošnjak avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

____________________________

Natalija Posavec

Maribor, september 2016

POVZETEK

Magistrsko delo z naslovom Tematizacija nasilja v izbrani slovenski kratki

prozi po letu 2000 zajema teoretični in analitični del.

V teoretičnem delu smo opredelili definicije, vrste in oblike nasilja. Vsako

nasilje je povezano z dogajanjem v družbi, zato smo podali tudi psihološke

razlage nasilja in v družbenih, gospodarskih in političnih razmerah poskušali

odkriti vzroke nasilja. Nasilnost lahko izvira tudi iz bolezenskega stanja

posameznika.

Sledi analitični del, ki zajema obravnavo in kratko analizo zbirk kratke proze,

ki so izšle med letoma 2000 in 2005. V začetni fazi smo prebrskali vse zbirke

kratke proze in izločili tiste, ki so izšle v samozaložbi. V nadaljevanju smo se

fokusirali na tiste kratkoprozne zbirke, ki so obravnavale pojavitev fizičnega

nasilja. Te so izstopale ali po izvedbi samega nasilja ali po načinu avtorjevega

podajanja oziroma upovedovanja. Nekatere zgodbe so postavljene v

preteklost, zato je bilo treba tudi preučiti razmere v takratnem času in to vzeti

v obzir, posledično smo potem lažje sledili avtorju in zgodbi.

V analitičnem delu smo zajeli kratkoprozne avtorje in avtorice, in sicer so to:

Franček Bohanec, Stanko Janežič, Vinko Möderndorfer, Milenka Pungerčar,

Vida Bošnjak Logar, Tone Partljič, Viktor Rožanc, Ivan Sivec, Marjetka

Slavec, Franjo Frančič, Sebastijan Pregelj, Franček Rudolf, Aleš Čar, Jan

Jerina, Marjan Kolar, Meta Malus, Iztok Geister, Dušan Merc, Milan Petek,

Nejc Gazvoda, Polona Glavan, Marija Gorše, Manka Kremenšek Križman,

Milan Kleč, Matjaž Brulc, Tomaž Janežič, Uroš Sadek, Vasilij Vasko Polič in

Suzana Tratnik.

Veliko kratkih pripovedi izhaja iz vsakdanjega življenja in kažejo na

realistično ali celo avtobiografsko podlago, nekaj pa je takih, kjer pripovedni

čas sega krepko v preteklost (čas španske inkvizicije, obdobje med obema

vojnama).

Opazno je, da izbrani avtorji in avtorice, ki smo jih zajeli v analitičnem delu

naloge, v svoja kratkoprozna dela vključujejo literarne upodobitve nasilja,

nekateri bolj, drugi manj, pri čemer je motivno-tematski spekter pojavitev zelo

raznolik, od spontanih klofut in udarcev, do okrutnejših opisov, kjer se lahko

v prikazovanju prepleta celo več vrst nasilja.

Ključne besede: kratka proza, nasilje, fizično nasilje, urbano in ruralno

okolje.

ABSTRACT

The Master thesis entitled Thematization of violence in selected Slovene short

prose after the year 2000 entails theoretical and analytical part.

In the theoretical part we specified the definitions, types and forms of

violence. Every form of violence is connected to events in the society,

therefore we also stated the psychological explanations of violence and we

tried to discover the causes of violence in different social, economic and

political conditions. Violence can also be a construct of individual’s

pathological state.

Analytical part follows next and it entails short analysis of short prose

collections, which were printed between 2000 and 2005. In the first faze we

examined all short prose collections and eliminated those, which were self-

published. We focused only on those short prose collections, which stories

described the occurrence of physical violence. These stood out, because the

execution of the violence itself or because of the way the violence was

described by the author. Some stories are happening in the past, therefore we

had to study the conditions of that particular time and take them into

consideration, in order to follow the story and its author.

In analytical part we covered several male and female authors of short prose,

such as: Franček Bohanec, Stanko Janežič, Vinko Möderndorfer, Milenka

Pungerčar, Vida Bošnjak Logar, Tone Partljič, Viktor Rožanc, Ivan Sivec,

Marjetka Slavec, Franjo Frančič, Sebastijan Pregelj, Franček Rudolf, Aleš

Čar, Jan Jerina, Marjan Kolar, Meta Malus, Iztok Geister, Dušan Merc, Milan

Petek, Nejc Gazvoda, Polona Glavan, Marija Gorše, Manka Kremenšek

Križman, Milan Kleč, Matjaž Brulc, Tomaž Janežič, Uroš Sadek, Vasilij

Vasko Polič in Suzana Tratnik.

Many short stories portray everyday life and show a realistic and sometimes

even an autobiographic foundation, however in some stories the narrative time

dates far back into the past (time of the Spanish inquisition or time between

the two world wars).

It is noticeable, that some of the selected male and female authors, which

were entailed in the analytical part of the thesis, included in their short prose

stories literary portrayals of violence more often than the others. The motive-

theme spectrum is therefore very diverse, from spontaneous slaps and

punches, to brutal descriptions, where several forms of violence intertwine in

its portrayals.

Key words: short prose, violence, physical violence, urban and rural

environment.

I

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

1.1 Namen .......................................................................................................................... 3

1.2 Raziskovalne hipoteze ................................................................................................. 3

1.3 Metodologija ................................................................................................................ 3

2 TEMATIZACIJA NASILJA .............................................................................................. 4

2.1 Teoretične opredelitve nasilja ...................................................................................... 4

2.2 Razlogi in vzroki za nasilje ....................................................................................... 10

2.3 Psihološke razlage nasilja .......................................................................................... 11

2.3.1 Teorije socialnega učenja .......................................................................................... 12

2.3.2 Model porušenih družinskih odnosov ...................................................................... 13

2.3.3 Model travmatske navezanosti .................................................................................. 13

2.4 Žrtve nasilja ............................................................................................................... 15

2.5 Vrste in oblike nasilja ................................................................................................ 16

2.5.1 Fizično nasilje ............................................................................................................. 17

2.5.2 Psihično nasilje ........................................................................................................... 18

2.5.3 Spolno nasilje .............................................................................................................. 19

2.5.4 Ekonomsko nasilje ...................................................................................................... 20

2.5.5 Zanemarjanje ............................................................................................................... 21

2.5.6 Individualno in kolektivno nasilje ............................................................................ 22

2.5.7 Strukturno nasilje ........................................................................................................ 22

2.5.8 Nasilje in oblast ........................................................................................................... 23

2.6 Krog nasilja................................................................................................................ 25

2.7 Nasilje v družini......................................................................................................... 26

II

3 UPOVEDOVANJE FIZIČNEGA NASILJA V IZBRANI SLOVENSKI KRATKI

PROZI PO LETU 2000 ........................................................................................................ 28

3.1 Upovedovanje pojavnosti fizičnega nasilja ............................................................... 29

3.1.1 Klofute, udarci, brcanje in lasanje............................................................................ 29

3.2 Pretepanje ........................................................................................................................... 35

3.3 Kamenjanje ......................................................................................................................... 40

3.4 Samodestrukcija ........................................................................................................ 41

3.4.1 Samomor ..................................................................................................................... 41

3.4.2 Rezanje žil ................................................................................................................... 44

3.4.3 Sadistični mazohizem ................................................................................................ 45

3.5 Napad s strelnim orožjem .......................................................................................... 46

3.6 Napad s hladnim orožjem .......................................................................................... 48

3.7 Poskus umora............................................................................................................. 53

3.8 Umor .......................................................................................................................... 55

4 SKLEP ............................................................................................................................... 57

5 VIRI IN LITERATURA.................................................................................................... 63

5.1 Literatura ........................................................................................................................ 63

5.2 Viri .................................................................................................................................. 68

1

1 UVOD

V magistrskem delu obravnavamo tematizacijo nasilja v izbranih zbirkah

slovenske kratke proze, ki so izšle po letu 2000. Zasledimo lahko več definicij

nasilja, zato smo vključili več različnih teoretičnih opredelitev in definicij

nasilja.

Na začetku magistrskega dela smo najprej opredelili namen, raziskovalne

hipoteze in metodologijo. Predvidevamo, da je pojavitev nasilja odvisna od

vrste okolja (urbano, ruralno) in spola, kot tudi od družbe in materialnih

dobrin.

V teoretičnem delu so predstavljena različna teoretična pojmovanja nasilja,

pri čemer smo se opirali na relevantne vire: znanstvene in ponekod tudi na

poljudnoznanstvene vire. Sledi teoretični prikaz razlogov in vzrokov za

nasilje, psihološke razlage nasilnega vedenja, delitev in opredelitev različnih

vrst nasilja: fizičnega, psihičnega, spolnega, ekonomskega nasilja,

zanemarjanja, individualnega in kolektivnega nasilja, strukturnega nasilja in

nasilja v povezavi z oblastjo. Nasilje se v medsebojnih odnosih kar naprej

ponavlja, zato smo še nekaj besed namenili krogu nasilja in nasilju v družini.

V analitičnem delu smo pojavitev nasilja prikazali v posameznih zgodbah pri

naslednjih izbranih avtorjih in avtoricah: Franček Bohanec: Lasje, Puhasti

zajček, Nela in Ulen (Odločitve, 2000), Stanko Janežič: Nič, Vinko Stolnik

(Krogi navzven, 2000), Vinko Möderndorfer: Slovenska savna, Gospod K.,

Podgana (Total, 2000), Jezik na steni (Druga soba, 2004), Milenka

Pungerčar: Na kolinah (Rdeče marjetice, 2000), Vida Bošnjak Logar

(Spreminjanja, 2001), Tone Partljič: Ljudmila in jagnje (Usodna privlačnost,

2001), Viktor Rožanc: Kamen za predsednika, Zločinec (Zapuščina, 2001),

Ivan Sivec: Sneg v maju (Sneg v maju, 2001), Lepše življenje, Dvojni obrazi,

Ledeno poletje (Lepše življenje, 2001), Marjetka Slavec: Lutke (Lutke, 2001),

Franjo Frančič: Ubiti otroka (In drugi, 2001), Sebastijan Pregelj: Vampir iz

Šiške, Urar, V soboto dopoldne (Svinje brez biserov, 2002), Franček Rudolf:

2

Dragica, Gospodična Mica (Zvončki in spominčice, 2002), Aleš Čar: Kratki

stiki, Nekaj brni, Kokakola (V okvari, 2003), Jan Jerina: Ljudožerci (Enajsta

knjiga, 2003), Meta Malus: Jože, Anka (Zgodbe iz Zalega Loga in Golega

Laza, 2003), Marjan Kolar: Borovnice (Sveto sivo življenje, 2003), Iztok

Geister: Mojmir in Eliza (Mojster zloženih peruti, 2003), Dušan Merc: Nekdo

mora opraviti, Deodat (Golo mesto, 2003), Milan Petek: Finta s čikom Drave

(brez filtra), Dva brata, Živi in mrtvi prasec, Zradirani, Tri lačna usta, Za

pljunek zemlje (Zapiski z mrtvega brega, 2003), Ubiti vampirja, Ljubavna

zgodba v treh stavkih, Divji v srcu, Odrešitev, Patetična (Ubiti vampirja,

2004), Polona Glavan: Tristo milijonov metrov na sekundo (Gverilci, 2004),

Nejc Gazvoda: Grobarček, Soba resnice (Vevericam nič ne uide, 2004),

Marija Gorše: Kladivo, podlesek (Usode, 2004), Manka Kremenšek Križman:

Punčka (Odhajanja, 2004), Milan Kleč: Papiga (Plastika, 2004), Metulji

(Demo, 2005), Ni se še polegel prah od škandala (Srčno dober človek in zvest

prijatelj, 2005), Matjaž Brulc: Mesenka (Diznilend, 2005), Tomaž Janežič:

Videz stvari (Barva laži in Novele, 2005), Uroš Sadek: Moj dan (Vrtiljak,

2005), Vasilij Vasko Polič: Miklo leti v nebo (Seks, seks – mogoče le kiks!

Seks!, 2005), Suzana Tratnik: Šivanje princese (Vzporednice, 2005).

Ker obravnavamo zbirke slovenske kratke proze po letu 2000, smo zaradi

obsežne produkcije zbirk raziskovanje omejili na petletno obdobje. S tem smo

dobili sicer manjši, vendar dovolj relevanten raziskovalni vzorec in se

osredinili le na tiste vrste nasilja, ki so v besedilih prevladovale, predvsem na

oblike fizičnega nasilja, čeprav se v nekaterih zgodbah le-to pojavlja skupaj s

psihičnim in spolnim nasiljem. Predvsem nas bo zanimalo, pri katerih

literarnih likih (moških, ženskih) se pojavlja več nasilja in v katerih okoljih

(urbano, ruralno) ter v kolikšni meri se nasilje pojavlja znotraj družine. Na

citatih iz besedil bomo prikazali upovedovanje najznačilnejših nasilnih dejanj

in poskušali ugotoviti, kjer bo to mogoče, tudi motiviranost nasilja. Pojavnost

motivno-tematskega spektra fizičnega nasilja smo klasificirali na posamezne

skupine: klofute, udarci, brcanje, lasanje, pretepanje, samodestrukcija, napad s

hladnim orožjem, napad s strelnim orožjem, poskus umora in umor.

3

V sklepu smo zastavljene hipoteze potrdili oziroma ovrgli in jih povezali s

teoretičnimi izhodišči.

1.1 Namen

Prvi cilj magistrskega dela se bo nanašal na teoretični del, kjer bomo s

pomočjo ustrezne literature definirali nasilje, oblike nasilja, vzroke na podlagi

psiholoških in socioloških vidikov.

Drugi cilj bo temeljil na praktičnem oziroma analitičnem delu, kjer bomo

obravnavano teorijo skušali povezati oziroma prikazati na izbranih zbirkah

kratke proze.

1.2 Raziskovalne hipoteze

Hipoteze, ki jih bomo na koncu potrdili ali ovrgli, so naslednje:

Več motivno-tematskih prvin nasilja se pojavlja v upovedovanju urbanih

literarnih prostorov kot pa v ruralnih literarnih okoljih.

Več prvin fizičnega nasilja je s strani moških literarnih likov, verbalno

nasilje je nekako uravnoteženo upovedano pri moških in ženskih literarnih

likih.

Več motivno-tematskih prvin se pojavlja v socialno ogroženih družinah.

Upovedovanje lažjih oblik fizičnega nasilja izvira iz spontanih reakcij

literarnih akterjev, medtem ko so nekoliko težje oblike načrtovane.

1.3 Metodologija

V magistrskem delu bomo uporabili več metod, in sicer:

deskriptivno metodo (pri proučevanju teoretičnih izhodišč različnih

avtorjev),

komparativno metodo (pri primerjanju vrst nasilja in upovedovanju

različnih oblik pojavnosti fizičnega nasilja) in

metodo sinteze in analize (pri upovedovanju nasilja v posameznih

zgodbah pri izbranih avtorjih in avtoricah ter pri povzemanju sklepnih

ugotovitev).

4

2 TEMATIZACIJA NASILJA

2.1 Teoretične opredelitve nasilja

Nasilje težko definiramo le z eno samo definicijo, zato jih bomo s pomočjo

različnih vidikov predstavili več.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2008: 1333) navaja, da je nasilje

»dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska«. Sila oziroma

moč je ena izmed ključnih kategorij dinamike nasilja in analize nasilnega

dogodka (Lešnik Mugnanioni [et al.] 2009: 15). Nedvomno pa je nasilje tudi

dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z obstoječimi zakonitostmi.

Gledano iz psihološkega vidika je nasilje lahko instrumentalno (motivirano s

ciljem pridobiti korist) ali izrazno (sproščanje čustvenih energij). Nasilje je

lahko trenutno ali pa je pridobljen vzorec vedenja posameznika. Nasilnost

lahko pomeni način prilagoditve posameznika na njegove življenjske pogoje,

lahko pa pomeni družbeno sankcioniran način vedenja (Ostrman 2002: 137).

Bojan Dekleva (2004: 59) o nasilju pravi naslednje: »Sposobnost za nasilno

odzivanje, torej tako, ki ima namen ogroziti, ovirati, poškodovati ali

onesposobiti drugo bitje, je človeški vrsti prirojena. Prav tako pa je človeku

kot generičnemu bitju lastna sposobnost socializiranja svojega vedenja, torej

njegovega usmerjanja, brzdanja in morebitnega spreminjanja pod vplivom

pričakovanj drugih in pritiskov socialnih norm. Tu nekje, v interakciji med

obema vrstama pojavov, se oblikuje človekovo nasilno vedenje. To pa kot tako

ocenjujemo in definiramo vedno v določenem socialnem času in prostoru, v

katerem se razvijajo – vsakokrat malo drugačni – pogledi na to, kaj je

pravzaprav „negativno“ nasilje in katero je najbolj zaskrbljujoče.«

Azra Kristančič (2002: 97) definira nasilje kot »simptom agresivnih in

sovražnih dejavnosti posameznih skupin in njihovih članov« in nadaljuje, da je

»nasilje le ena od ravni izražanja agresije in sovraštva«.

Zoran Kanduč (1998: 13) na pravnem področju definira nasilje kot

neupravičeno uporabo sile ali prisiljevanja in hkrati ugovarja presplošni rabi

5

besede »nasilje«. Nasilje se ne nanaša več le na »telesno« nasilje, ki ima za

posledico smrt, poškodbo … in spreminjajoče psihične probleme, ampak tudi

na druge oblike individualnega in strukturnega nasilja. Pojmovanja nasilja so

odvisna od pripadnosti spolu, posameznim družbenim skupinam ali celo

subkulturam in zato pomembno drugačna.

Miomir Žužul (1989: 46) nasilje definira kot grobi napad na drugo osebo ali

osebe, rezultat pa je izrazito poškodovanje ali povzročitev fizične škode tem

osebam.

Jožica Čeh Steger (2012: 198) navaja, da je že po Sigmundu Freudu nasilje v

človeku prikrito prisotno. Prirojeno nagnjenje k nasilju in napadalnosti se

kaže v uničevanju predmetov z upoštevanjem, da se z nasiljem odvečna

energija sprosti (Čeh Steger 2012: 198; po Arnold [et al.] 1976). Po tej teoriji

torej ni možno, da človeško nasilje izpuhti, možno ga je le odvrniti. Sigmund

Freud v spisu Warum Krieg pojasnjuje nasilje kot nasprotje moči (na primer

pravici). Po Freudovem mnenju je glavna osnova pacifističnega gledanja v

organskih procesih kulturnega razvoja, ki prinašajo psihološke spremembe

človeka (Čeh Steger 2012: 198; po Freud 2010). Najvažnejše etične in

estetske zahteve idealov, ki so se spremenile v kulturni razvoj, prišteva Freud

k »okrepitvi razuma človeka, da začne obvladovati svoj nagon, njegovemu

notranjemu nagnjenju k agresiji s prednostmi in nevarnimi posledicami«

(prav tam: 126).

Bernhard Waldenfels (1998: 107) piše, da je človekov um sam po sebi proti

vsaki obliki nasilja, vendar človek postane nasilen, če je ogrožen. Ker um

nasilja ne more opravičiti, ga skuša opravičevati s sklicevanjem na že

obstoječe nasilje. Nasilje pa se opravičuje, kjer se upravičuje: kot protinasilje.

Zanimivo je, da naj bi se »resno« fizično nasilje v moški koncepciji začelo

šele, ko uporabljena sila odstopa od običajnega vedenja, telesne poškodbe pa

so vidne in razmeroma trajne. Ženske nasilje s strani poznanih moških delijo

na psihološko, spolno, telesno in ekonomsko nasilje (Kanduč 1998: 24−25).

6

Pogosto v definicijah ne zasledimo samo pojma nasilnosti, ampak tudi

agresivnosti. Tudi agresivnost je po SSKJ definirana kot »napadalnost,

nasilnost« (2008: 11).

Albert Bandura (Pačnik 1989: 75) kot agresivne ljudi definira tiste, ki »so se

na osnovi preteklih izkušenj agresivnosti naučili; so za takšne oblike vedenja

nagrajevani oziroma dojemajo nekatere reakcije in njihovo agresivno vedenje

kot nagrado; jih okolica (specifične socialne situacije in pobude) neposredno

spodbuja k nasilju«.

Agresija se pogosto definira kot vedenje, s katerim nameravamo koga fizično

ali duševno prizadeti ali oškodovati, nasilje pa je zunanji izraz agresije.

Agresija vključuje tudi namene, prepričanja in čustvene vzgibe nosilcev

nasilja. Nasilje včasih nima jasno določenih »akterjev« in je anonimno (npr.

medijsko nasilje), agresija pa svoje individualne akterje mora imeti, saj so

zanjo tudi odgovorni (Ule 2004: 255; po Berkowitz 1993).

Ločimo dve teoretski razlagi agresivnosti. Prva je biološka teorija, ki išče

razlago agresivnega vedenja v bioloških osnovah, druga pa socialno

konstrukcionistična teorija, ki išče socialne izvore agresivnega vedenja (Ule

2004: 256).

Definicija nasilja je tako »spremenljiva, ne statična in ne stalna in odgovor na

to, kaj je nasilje, je odvisen od številnih socialnih institucij in okoliščin«. Za

razumevanje nasilja je treba analizirati kontekst, v katerem se nasilje dogaja,

in sicer: kaj se je zgodilo, kdaj, kje in med kom (Lešnik Mugnanioni [et al.]

2004: 22).

Katja Filipčič (2008: 27) poudarja, da sta pri opredelitvi nasilja pomembni

dve okoliščini:

dejanja so tista, ki pomenijo nasilje (opredelitev nasilnih dejanj) in

v kakšnem medsebojnem odnosu so osebe, med in nad katerimi se izvaja

nasilje.

7

Definicije nasilja tako zajemajo vedno več nasilnih dejanj, ženske nevladne

organizacije pa so se usmerile k bolj radikalnim definicijam nasilja.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje nasilje (v družini) kot

vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega

družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje družinskega člana ne

glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino žrtve ali

povzročitelja nasilja (Obran 2014: 19).

Na Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja nasilje definira kot

nespoštovanje meja (prostora psihološke, čustvene, fizične, duhovne, pravne,

intelektualne, osebnostne nedotakljivosti idr.) druge osebe. Nasilje definira

žrtev nasilja in ne povzročitelj ali opazovalci nasilnega dejanja (Lešnik

Mugnaioni [et al.] 2004: 23).

V Društvu za nenasilno komunikacijo1 nasilje opredeljujejo v enajstih

trditvah, ki so naslednje:

1. Nasilje je kršenje pravil varnega in kvalitetnega skupnega bivanja.

Ljudje smo del skupnosti, kjer obstajajo določena pravila glede tega, katero

vedenje je dopustno in katero ni. S spreminjanjem družbe in načina življenja

se spreminjajo tudi pravila skupnega bivanja. Kadar je v odnosu prisotno

nasilje, se žrtvi občutno zmanjšata občutek varnosti in kakovost življenja,

zaradi česar je oškodovana na vseh življenjskih področjih.

2. Nasilje je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej.

V dobrih medsebojnih odnosih vsi vključeni spoštujemo človekove pravice, ki

so določene z različnimi dogovori in zakoni. Naše pravice in meje se končajo

tam, kjer se začnejo pravice in meje drugih. Vsak človek ima pravico živeti

varno, brez nasilja in prav tako ima vsak pravico, da v okviru družbeno

1 Društvo je bilo ustanovljeno leta 1996. Gre za nevladno, neprofitno in humanitarno

organizacijo, ki deluje v javnem interesu. Izvajajo programe za preprečevanje nasilja,

programe za ukrepanje v primerih nasilja, zlasti nasilja nad ženskami in otroki v družini

(Aničić [et al.] 2015a: 10).

8

sprejemljivih vedenj s pomočjo nenasilne komunikacije in pravnih sredstev

ščiti svoje osebne meje in interese.

3. Nasilje je zlorabljanje moči enega v škodo drugega.

Nasilje razumemo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča nad

osebo z manj moči. O zlorabi moči govorimo takrat, ko ima oseba že v osnovi

več moči nad drugo osebo zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti,

fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe.

4. Nasilje ni konflikt.

Nasilja nikakor ne moremo enačiti s konfliktom. Do konflikta pride, ko imata

dve osebi različni, nasprotujoči si želji. Cilj rešitve konflikta je priti do

dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, pri čemer mora med

osebama obstajati ravnovesje moči.

5. Največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo.

Nasilje se najpogosteje pojavlja v družinskih oziroma partnerskih odnosih. V

90 % so žrtve nasilja ženske, predvsem s strani moških. Nasilje nad ženskami

se ohranja zaradi napačnih načinov socializacije žensk in moških prek

tradicionalnih prepričanj o moški in ženski vlogi v družbi; posledično se v

družbi ohranja tudi nasilje nad otroki.

6. Za nasilje je odgovoren povzročitelj nasilja.

Za vsako svoje vedenje in za nasilje, ki ga povzročimo, smo odgovorni sami.

Nevarno je, če nasilja ne prepoznamo, če ga opravičujemo, minimaliziramo,

predvsem pa je nevarno, če se ne odločimo, da bomo spremenili svoje nasilno

vedenje. Če z uporabo nasilja nadaljujemo, lahko pričakujemo, da se bo

nasilje stopnjevalo in dobivalo nove razsežnosti.

7. Nasilje daje povzročitelju lažen občutek moči.

Povzročitelju oziroma povzročiteljici daje uporaba nasilja lažen občutek

pomembnosti in sprejetosti v odnosu, saj žrtev in pogosto tudi opazovalke in

9

opazovalci ravnajo v skladu z njegovimi/njenimi zahtevami. Če povzročitelju

z nasiljem uspe dobiti, kar želi, mu to uspe le zato, ker se ga drugi bojijo. Ko

žrtev zbere moč in povzročitelju oziroma povzročiteljici postavi meje in ko ji

uspe ustaviti nasilje, se mora povzročitelj soočiti z občutki krivde in

obtožbami.

8. Nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na žrtev.

Žrtev nasilja je oseba, ki jo druga oseba nadzoruje, kaznuje, izolira ali

zastrašuje. To lahko počne pod krinko ljubezni (»Ker ti hočem dobro«) ali iz

prepričanja, da ima to pravico, ker je oseba manj vredna ali sploh ničvredna.

Povzročitelj/ica z nasiljem ruši osebne meje posameznika ali posameznice.

Človek, ki ima porušene meje, oblikuje svoj življenjski prostor tako, da bi

preprečil ali zmanjšal nasilje.

9. Nasilje ima več oblik.

Največ nasilja se dogaja na besedni ravni in izhaja iz naših predsodkov in

stereotipnih prepričanj, zaradi katerih se do ljudi, na katere navezujemo

predsodke in stereotipe, vedemo drugače kot do drugih. Posledično smo do

lastnega nasilja manj kritični, saj s svojimi prepričanji opravičujemo

diskriminiranje, poniževanje in drugo krivično ravnanje. Pri preprečevanju

nasilja moramo biti pozorni na celoten odnos med povzročiteljem/ico in

žrtvijo. Problematični je celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga

uporablja povzročitelj/ica do žrtve, ter prepričanja povzročitelja/ice, s

katerimi opravičuje uporabo nasilja.

10. Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja.

Večino nasilja bi lahko preprečili z drugačnimi sporočili o nasilju, ki jih

družba posreduje svojim pripadnicam in pripadnikom od otroštva naprej.

Nična toleranca do nasilja je nujna. Nasilni so ljudje, ki si dovoljujejo, da so

nasilni, in ki vidijo, da njihovo nasilje in tudi nasilje drugih ni ustavljeno s

strani sistema. Veliko jih z nasiljem preneha, ko dobijo jasno sporočilo, da je

njihovo ravnanje nedopustno in kaznivo dejanje.

10

11. Za prenehanje uporabe nasilja je nujna zavestna odločitev in učenje o

nenasilni komunikaciji.

Vsak se lahko nauči drugačnega načina komunikacije ter reševanja notranjih

in zunanjih konfliktov. Vsakdo izmed nas se lahko odloči, da nasilja ne bo

uporabljal in tako ob podpori različnih strokovnjakov in strokovnjakinj

preneha povzročati nasilje. Ker ima vsak človek drugačne meje, je pri

preprečevanju nasilja bistveno, da se učimo, kje so meje posameznika.

(povzeto po: Društvo za nenasilno komunikacijo – Kaj je nasilje)

Nasilje je tako v večini primerov namerno, nadzorovano, zavestno,

premišljeno, predvidljivo in ponavljajoče se dejanje. Z nasiljem želi oseba z

več moči osebo z manj moči nadzorovati, kaznovati, se ji maščevati, jo

neprimerno vzgajati, osamiti, ponižati, izkoristiti, poškodovati ali uničiti

(Aničić [et al.] 2015: 13).

2.2 Razlogi in vzroki za nasilje

Vedno hitreje spreminjajoče se okolje, neprimeren socialni razvoj in poplava

nepopolno predelanih informacij vodijo vse pogosteje do neobvladljivih

izbruhov potencialov nasilja, podedovanih iz razvojne preteklosti človeške

vrste (Erb 1997: 9).

Vzroki za nasilje so večplastni, saj do nasilja ne pride le zaradi enega vzroka,

ampak je prisotnih več dejavnikov.

Edward Edinger navaja, da nasilje izvira iz odtujitve ali obupa in se kaže

navzven (umor ali samomor) ali navznoter. V vseh oblikah nasilja je po

njegovem mnenju najbolj odločilna izkušnja odtujitve, torej zavrnitev, ki je ne

moremo prenesti (Edinger 2004: 65−66).

Katja Filipčič (2002: 46−84) prišteva k najpogostejšim vzrokom nasilja

alkohol, stres ter duševne bolezni in stiske. Mnogi ljudje, ki preveč pijejo ali

uživajo droge, zaradi tega še ne povzročajo nasilja. Ne moremo gotovo trditi,

da je alkoholizem vzrok za nasilje, vendar je tam, kjer se pojavi nasilje,

pogosto zaznana prisotnost alkohola. Nekateri raziskovalci navajajo, da je

11

alkohol prvotni vzrok za nasilje (Medarić 2009: 27; po Flanzer 1993), spet

drugi navajajo, da alkohol je povezan z nasiljem, vendar ni vzrok za nasilje

(Medarić 2009: 27; po Gelles 1993).

Stres naj ne bi bil tisti, ki povzroči nasilje, saj je nasilje namerno storjeno

dejanje, vendar pa se povzročitelj nasilnega dejanja posledicam želi izogniti

tako, da krivdo prevali na stres. Pomembno je, da se posameznik nauči

sproščati jezo, agresijo in negativne občutke tako, da ne povzroča nasilnega

vedenja (Kralj 2013: 17).

Čeprav se standardi skupnega življenja s kulturnim razvojem zvišujejo, pa se

zmanjšujejo socialni in medosebni konflikti, ki lahko privedejo do nasilja.

Stopnja nasilja se v sodobnih družbah ne zmanjšuje, ampak se spreminjajo

pojavne oblike nasilja (Ule 2004: 255).

2.3 Psihološke razlage nasilja

Janez Mlakar (2010: 14), psiholog in specialist klinične psihologije, navaja,

da sta v domačem okolju predvsem presenetljiva pojavnost banalnosti in

pogostosti nasilja. Policija in sodišča, ki obravnavajo težje oblike nasilja,

prikazujejo manjše odstotke v primerjavi s socialnimi centri in nevladnimi

organizacijami, ki se še posebej ukvarjajo s temi problemi in odkrivanjem

nasilja.

Mnoge raziskave potrjujejo, da so bile nasilne osebe pogosto same žrtve ali

priče nasilja že v otroštvu. Mlakar (2010: 14; po Cathy S. Widom 1989)

navaja, da se osebe, za katere je bila v otroštvu sodno ugotovljena zloraba,

pozneje v 42 % pojavljajo v policijskih zapisnikih kot nasilni odrasli. Študije

navajajo, da kar 60−80 % nasilnih moških prihaja iz nasilnega domačega

okolja, 20−30 % njihovih žena pa poroča, da so bile v otroštvu izpostavljene

nasilju.

12

Nasilje pogosto povezujejo s psihološkimi motnjami in različnimi boleznimi,

tako se nasilnežem pripisujejo naslednje lastnosti:

nizka samopodoba,

ljubosumnost,

agresivnost,

slabe komunikacijske in socialne veščine,

velika potreba po moči (Medarić 2009: 15; po Dutton 1998).

Mlakar (2010: 15) nadaljuje, da so posledice nasilja v družini drugačne pri

dečkih kot pri deklicah. Dečki, ki so žrtve nasilja v svoji primarni družini,

pozneje večkrat postanejo storilci nasilnih dejanj, medtem ko deklice

pogosteje postanejo žrtve tudi v svojem partnerskem odnosu.

Pojavljanje nasilja v intimnih odnosih kaže neke povezave, iz katerih lahko

sklenemo psihološke temelje nasilnega vedenja. Obstajajo tri širše sprejete

teorije nastajanja in prenašanja vzorcev nasilnega vedenja, ki jih bomo zdaj

opisali.

2.3.1 Teorije socialnega učenja

Mlakar po kanadskem psihologu Albertu Banduri navaja, da je le-ta obsežno

raziskoval vzroke agresivnega vedenja, še posebej pri otrocih in adolescentih.

Otroci se vzorcev vedenja učijo preko opazovanja oseb v svojem okolju, torej

staršev, sorodnikov in znancev. Ali se bo otrok naučil določenih vzorcev

vedenja, je odvisno od treh dejavnikov:

otroci prevzemajo dejanja oseb, s katerimi se močno identificirajo;

neka oblika vedenja se ustali in ponavlja, če posledice pomenijo nagrado

oziroma če vedenju ne sledijo neugodne posledice;

stališča in prepričanja (Mlakar 2010: 15−16).

Storilci svoja vedenja opravičujejo s sklicevanjem na višjo avtoriteto, s

primerjavo z nekim hujšim nasiljem, s prenašanjem odgovornosti na drogo ali

alkohol, s prikazovanjem nasilja kot nekaj običajnega in socialno

13

sprejemljivega, z razvrednotenjem žrtve z uporabo žaljivih vzdevkov in z

omalovaževanjem posledic žrtve. Veliko raziskovalcev je dejansko našlo te

značilnosti. Vzroke velikokrat pripisujejo zunanjim dejavnikom ali trenutnim,

nestalnim psihičnim stanjem (Mlakar 2010: 16).

2.3.2 Model porušenih družinskih odnosov

Raziskovalci so opazovali posredne in neposredne vplive nasilja. Nasilje (v

družini) ima neposredno vpliv na otrokova čustva (strah, žalost, stres) in

vedenje (agresivnost, beganje, vključevanje v konflikt). Posredni vplivi pa

prihajajo iz materinega stresa, spremenjenih razmer bivanja, denarnih težav in

reakcij sorojencev. Oboji, tako posredni kot neposredni vplivi, znižujejo

otrokovo učinkovitost in dodatno povečujejo stres. Model porušenih

družinskih odnosov glavno težo pripisuje vlogi trpinčene matere, ki naj bi

otroku predstavljala oporo čustvene stabilnosti, zaradi posledic nasilja pa

sama izgubi to sposobnost. Posledično postane manj samozavestna, ima več

bolezenskih težav, depresivnih simptomov, samomorilnih teženj. Raziskave

so pokazale, da je materinski stres v močnejši povezavi z otrokovimi

čustvenimi in vedenjskimi motnjami kot pa sama stopnja nasilja (Mlakar

2010: 16).

2.3.3 Model travmatske navezanosti

Navezanost je opredeljena kot trajna psihološka povezava med človeškimi

bitji in ima pri otroku štiri glavne sestavine:

željo po bližini osebe, na katero je navezan;

občutek varnosti in zadovoljstva ob tej osebi;

prisotnost te osebe mu daje pogum, da raziskuje svoje okolje;

odsotnost te osebe zbuja strah in žalost (Mlakar 2010: 16).

Poznamo različne vrste navezanosti. Običajna navezanost je varna

navezanost. Otroci, ki vzpostavijo varno navezanost, se za določen čas ločijo

od svojih staršev in se nato njihovega prihoda zelo razveselijo. Pri starših

iščejo pomoč in so raje z njimi kot s tujci. Takšni otroci razvijejo kasneje

trajne čustvene povezave in imajo dobro samopodobo. Otroci, ki ne

vzpostavijo varne navezanosti, tudi kot odrasli niso sposobni zrelega

14

čustvovanja, samospoštovanja in stabilnih čustvenih odnosov s partnerji. Pri

otrocih, ki so živeli v nasilnem okolju, se pojavi travmatska navezanost. Otrok

ima lahko simptome potravmatske stresne motnje, ki se pojavijo po izkušnji,

doživetju ali prisotnosti ob dogodku, ki vsebuje hude poškodbe ali celo smrt.

Kadar gre za nasilje ali spolno zlorabo, se simptomom pridružijo še

doživljanje sramu, krivde, sovražnosti, socialni umik in občutek stalne

ogroženosti (Mlakar 2010: 17).

Pri izvajalcih nasilja, ki so bili v otroštvu žrtve, bi naj šlo za pozen nastop

potravmatske stresne motnje z vsemi simptomi in vedenjskimi značilnostmi.

Oseba, ki vzpostavi travmatsko navezanost, pogosto v bližnjih osebah vzbuja

strah. Te osebe so nagnjene k psihološko in telesno zlorabljajočemu vedenju,

v sebi imajo veliko jeze, v medsebojnih odnosih so nezaupljivi in ljubosumni,

tudi čustveno neuravnovešeni. Glavna dejavnika v odnosih sta vedno jeza in

pripisovanje krivde. Jeza se toliko bolj stopnjuje, ker so na isto osebo

usmerjena pričakovanja po razumevanju, sprejemanju in varnosti, hkrati pa tej

isti osebi pripisujejo odgovornost in krivdo, da ta pričakovanja niso

uresničena in posledično se navezanost lahko spremeni v kronično jezo na

ljubljeno osebo. Pogosto so sprožilci agresivnega vedenja tako notranja

razpoloženjska stanja kot zunanji dogodki. Izbruhe jeze in agresivnosti jim

sprožajo dogodki in okoliščine, ki jih spominjajo na dogodke, ki so jih

prizadeli v otroštvu (Mlakar 2010: 17).

Teorije se v intimnih odnosih seveda razlikujejo in za nobeno ne moremo

trditi, da je popolna, vsekakor pa se ena z drugo povezujejo.

15

2.4 Žrtve nasilja

Žrtve nasilja so najpogosteje ženske2 in otroci, ki jih Mojca Dobnikar (1990:

37−39) razdeli na naslednji skupini:

Žrtve, ki doživljajo nasilje že leta, tudi več desetletij. To so običajno žrtve,

ki so že preživele obdobje prilagajanja nasilnežu in so se nato vdale v

usodo. Pogosto imajo z nasilneži otroke, ki so zdaj že odrasli ali pa vsaj v

dobi odraščanja, zaradi česar je motiv ohranjanja skupnosti v dobro otrok

že šibkejši.

Žrtve, ki doživljajo nasilje krajši čas (do nekaj let) ali ga doživljajo

občasno. Žrtve se še ne zavedajo svojega položaja in so še vedno močno

navezane na partnerja ter iščejo najrazličnejša opravičila za njegovo

vedenje in verjamejo, da se bo spremenil. Hkrati otrokom ne želijo odvzeti

očeta in se ne zavedajo, da so na tak način posledice vidne tudi na otroku,

četudi je ta le priča nasilju. Prav tako žrtve ne vedo, kje naj iščejo pomoč.

Strah jih je poklicati policijo, zato se najpogosteje obrnejo k najbližjim in

se vrnejo k partnerju, ko se ta pomiri. Žrtve same sebe prepričujejo, da

težave niso tako resne, in krivijo sebe za nastalo situacijo ter skušajo z več

ljubezni in razumevanja partnerja pripraviti do drugačnega vedenja.

2 25. november je znan kot mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami.

16

2.5 Vrste in oblike nasilja

Glede vrst in oblik nasilja ni enotne definicije. Kot piše Doroteja Lešnik

Mugnaioni (2009: 19) oba termina pojasnjujeta iste procese, avtorji pa

uporabljajo enega ali drugega.

Delitev nasilja obravnavamo po Nini Obran (2014: 19), ki v splošnem

razlikuje med petimi oblikami nasilja in tako loči fizično, psihično, spolno,

ekonomsko nasilje in zanemarjanje.

Nasilje lahko delimo na tisto, ki ga povzročitelji povzročajo znotraj

družinskih, prijateljskih in intimnopartnerskih odnosov, in na nasilje, ki ga

povzročitelji povzročajo do ljudi, s katerimi načeloma nimajo telesnega

osebnega odnosa (diskriminacija, nasilništvo itd.) (Aničić [et al.] 2015a: 16).

Blanka Bošnjak v svojem članku Tematizacija nasilja v izbrani sodobni

slovenski kratki prozi (2010: 477) nasilje na globalni ravni deli še na

kolektivno in individualno.

V vsakem izmed naslednjih podpoglavij bomo vsako obliko nasilja

podrobneje opisali s pomočjo opredelitev različnih avtorjev, kot so Klavdija

Aničić s sodelavci, Blanka Bošnjak, Katja Filipčič, Zoran Kanduč, Nina

Obran, Mirjana Ule. Pri strukturnem nasilju velja omeniti znanega sociologa

Johana Galtunga, pri nasilju v povezavi z oblastjo pa Hannah Arendt.

17

2.5.1 Fizično nasilje

Fizično nasilje je ena izmed najbolj prepoznanih vrst nasilja in pomeni vsako

uporabo fizične sile, ki povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to,

ali so nastale poškodbe,3 pojavlja pa se v različnih okoljih,

4 situacijah in

skupinah. Ta vrsta nasilja je usmerjena na človekovo telo ali njegovo

življenje. Fizično nasilje je izrazitejša stopnja nasilja v procesu, ki se začne s

psihičnim nasiljem. Dejanja fizičnega nasilja tako vključujejo klofutanje,

udarce z roko ali s predmeti, brcanje, lasanje, pritiskanje ob zid, davljenje,

porivanje, stanje oz. sedenje na žrtvi, zvijanje rok, detomor, zastrupljanje in

podobno (Obran 2014: 19−20), tudi porivanje in grožnje z orožjem (Aničić [et

al.] 2015: 65).

Tudi Mirjana Ule (2004: 255) piše, da fizično nasilje pretežno zamenjujejo

druge, subtilnejše oblike nasilja med ljudmi. Fizičnega nasilja je še vedno

veliko, še več pa ga je v družbah, ki jih težijo revščina, socialne, politične in

druge krize.

Marjan Kovačič (2015; po Žaberl 2009) navaja, da je najpogostejši vzrok za

fizično nasilje verbalno nasilje, ki sestoji iz dveh dimenzij – horizontalne ali

vertikalne. Horizontalna zloraba je zloraba med dvema enakovrednima

sodelavcema, medtem ko vertikalna zloraba predstavlja neprimerno uporabo

moči proti podrejenemu. Začetek fizičnega nasilja se lahko začne preko

verbalne zlorabe, kot je pretirana »uporaba jezika« za spodkopavanje

posameznikovega dostojanstva in varnosti, preko žaljivk in poniževanja v

3 Poškodbe so lahko manj opazne (bolečina, spremembe na koži …) ali izrazite (lahke in hude

telesne poškodbe, hendikepiranost, smrt …) (Aničić [et al.] 2015: 24).

4 V družini (mož izvaja fizično nasilje nad ženo in otrokom; starš povzroča nasilje nad

otrokom; otrok povzroča nasilje do sorojenca ali sorojenke; otrok izvaja nasilje nad starši), v

šoli (nasilje med vrstniki, učitelja nad učencem ali učenca nad učiteljem v razredu, med

odmori, na šolskem dvorišču, na poti iz šole in v šolo) in izven šole (kjer pogosto povzročajo

fizično nasilje starejši otroci nad mlajšimi) (Telefon za otroke in mladostnike, 4. 11. 2015).

18

enkratni ali večkratni obliki (npr. sarkazem govorice, kričanje, preklinjanje

…). Vse skupaj lahko preide v fizično nasilje. S fizičnim nasiljem pogosto

povezujemo alkohol, čeprav ni nujno, da je le-ta glavni razlog. Alkoholizem

ni primarni vzrok za fizično nasilje, je pa zagotovo spodbujevalec.

Smolej (2010: 2) navaja, da lahko iz statističnih podatkov razberemo, da so

najpogostejše žrtve nasilja v družini odrasle ženske, storilci pa moški, kar

kaže na znašanje močnejšega spola nad šibkejšim.

2.5.2 Psihično nasilje

Psihično nasilje velja za najbolj razširjeno obliko nasilja. Občutimo ga lahko

vsi in tudi vsi ga lahko povzročamo. Pomeni zlorabo ene ali več moči nad

posameznikom, ki poteka na besedni in/ali nebesedni ravni (Aničić [et al.]

2015: 22). K psihičnemu nasilju5 prištevamo ravnanja, ki potekajo na verbalni

ravni, s katerimi povzročitelj nasilja pri drugi osebi povzroči strah, ponižanje,

občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Takšna dejanja

vplivajo na posameznikovo samopodobo, samozavest in samozaupanje druge

osebe. V to skupino uvrščamo grožnje, žaljenje, kritiziranje, zasmehovanje,

zbujanje občutkov krivde in strahu, obtoževanje, ignoriranje (Obran 2014:

20), namerno in nenamerno uporabo grobih besed, izsiljevanje, grožnje in

premoč nad drugo osebo (Kuhar 1999: 5), ustrahovanje, manipuliranje in

kričanje (Aničič [et al.] 2015: 22).

Psihično nasilje je po navadi usmerjeno na osebe in ga razumemo kot prekršek

proti bitjem, vrednih spoštovanja, pa tudi proti živalim (Bošnjak 2010: 475).

5 V Društvu za nenasilno komunicijo med psihično nasilje vključujejo tudi kričanje,

molčanje, da bi dosegli svoj namen, širjenje govoric o osebi, da bi zmanjšali njen ugled v

družbi, izoliranje osebe od ljudi (Društvo za nenasilno komunikacijo, 4. 11. 2015).

19

2.5.3 Spolno nasilje

Spolno nasilje so vsa dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot

prisilo (Aničić [et al.] 2015a: 14). Kanduč (1998: 88−89) piše, da je najhujša

oblika spolnega nasilja posilstvo. V vlogi napadalca in žrtve sta lahko tako

moški kot ženska, kjer je možnih več kombinacij, torej da moški posili

žensko, ženska moškega, moški moškega ali ženska žensko. Napadalec je

lahko eden ali jih je več. Storilec in žrtev sta si tuji osebi, lahko pa se poznata

od prej. Posilstva se razlikujejo glede na silovitost in naravo posiljevanja (ki

se udejanji s silo ali grožnjo). V društvih spolno nasilje6 pojmujejo spet

drugače.

Karin Frei (1996: 12) poudarja, da je spolna zloraba otroka nasilje, ki se

zgodi, ko odrasla oseba ali mladostnik zlorabi ali zlorablja otroka za to, da se

spolno vzburi in/ali poteši svojo spolno slo. Spolna zloraba se lahko zgodi

komur koli ne glede na njegovo starost, spol, kulturno okolje ali versko

prepričanje (Repič Slavič 2008: 17).

Spolna zloraba otroka je prav tako »situacija, v kateri otrok ali adolescent

sodeluje v spolnih dejavnostih, ki kršijo socialne in legalne družbene tabuje,

ki jih sam ne razume, ali na katere ni pripravljen glede na svoj razvoj, in za

katere ne more dati dovoljenja« (Bautista Vallejo 2005: 77).

Danijela Frangež (2010: 97) spolno zlorabo definira kot udeležbo

nepreskrbljenih/odvisnih otrok v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali

osebo, ki je starejša in večja od njih, pri kateri je otrok zlorabljen kot spolni

objekt za zadovoljevanje spolnih potreb ali želja te osebe in pri tem sam nima

možnosti, da bi izbiral, ali bo privolil v spolno aktivnost ali ne, zaradi

neenakih moči v odnosu med njim in drugo osebo. O spolni zlorabi otroka

govorimo, ko odrasla oseba ali nekdo, ki je večji od otroka, uporabi svojo

6 Spolno nasilje pomenijo vsa ravnanja, povezana s spolnostjo, ki jim druga oseba nasprotuje.

Pri spolnem odnosu si osebe želijo spolnosti in se zanj odločijo prostovoljno, v nasprotnem

primeru gre za spolno nasilje (Društvo za nenasilno komunikacijo, 4. 11. 2015).

20

moč in vpliv nad otrokom ter izrabi njegovo zaupanje in spoštovanje, da ga

zavede v spolne aktivnosti.

Vsi moški storilci se strinjajo v tem, da je spolno zlorabljanje, tako otrok kot

žensk, potrjevanje njihove moči, ki s spolnostjo pride do veljave. Izkušnje so

pokazale, da moški, ki se spolno izživljajo na otrocih, s tem ne želijo

nadomestiti pomanjkljivega spolnega življenja z odraslimi ženskami. Storilec

ima torej moč nad zaupljivim in poslušnim otrokom in ga popolnoma

obvlada. Lahko ga prisili, lahko mu vcepi strah in odvisnost, nekaznovano ga

lahko tudi telesno muči in se mu ni treba bati želja, ugovorov ali zahtev, kot bi

se to lahko zgodilo pri odrasli ženski (Frei 1996: 21−22).

Katja Bašič (1997: 145−150) k spolni zlorabi prišteva goloto, nesramne

pripombe, slačenje, razkazovanje genitalij, opazovanje, fotografiranje,

uporabo pornografije, otipavanje, masturbiranje ipd. Spolne zlorabe se lahko

dogajajo doma, v šoli, v skrbi institucij, pri prostočasnih dejavnostih idr.

Po podatkih letnega poročila policije na Slovenskem (Ministrstvo za notranje

zadeve, 2014) je bilo v letu 2014 obravnavanih 296 primerov zoper spolno

nedotakljivost, v prvem polletju leta 2015 (Ministrstvo za notranje zadeve,

2015) je bilo v primerjavi s preteklim letom za 31,2 % manj kaznivih dejanj

spolne nedotakljivosti, skupno torej 14 primerov.

2.5.4 Ekonomsko nasilje

Ekonomsko nasilje je vsakršna oblika nadzorovanja ali omejevanja osebe pri

upravljanju z lastnimi dohodki. Povzročitelj žrtvi jemlje denar, ji odreka

pravico do uporabe skupnega premoženja, uničuje skupno lastnino ali lastnino

žrtve, jo sili v poplačilo njegovih dolgov. Povzročitelj lahko sklene različne

pogodbe na žrtvino ime, nato pa svojih obveznosti ne poravnava in vse

dolgove prepusti žrtvi nasilja (Obran 2014: 20).

Ekonomsko nasilje se v veliki meri prepleta z drugimi oblikami nasilja v

družini, torej tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem oziroma tovrstno obliko

zlorabe (Hostnikar 2014: 37). Kot navaja Maja Hostnikar (2014: 48−51), se

21

finančna zloraba lahko prične počasi in se nato stopnjuje v kompleksnejše

oblike nasilja. Nasilneži velikokrat uporabljajo druge vrste nasilja ali dejanja z

znaki nasilja in zastrahovanje, da bi preprečili žrtvam ekonomsko neodvisnost

(prepoved zaposlitve, prepoved dostopa do računa, točno določena poraba

sredstev za gospodinjstvo in otroke …). Najpogosteje so povzročitelji

ekonomskega nasilja kot tudi nasilja nasploh možje, zunajzakonski partnerji

in bivši partnerji oziroma očetje in bratje, vsekakor pa ne gre izključiti žensk

v vlogi matere, žene, zunajzakonske partnerice in sestre.

V veliki večini primerov so ravno ženske žrtve te vrste nasilja, vendar se

nasilje lahko izvaja nad vsemi člani družine ne glede na spol.

2.5.5 Zanemarjanje

Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča skrb za družinskega člana,

ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih

osebnih okoliščin, npr. odrekanje zdravniške pomoči, hrane, življenjskih

potrebščin, higiene ipd. (Obran 2014: 21).

Najpogosteje se zanemarja otroke, vendar pa tudi ženske in starejše osebe.

Do zanemarjanja pride v primeru, ko otrok ne dobi osnovnih stvari za

življenje, ki so pogoj za zdravo fizično, čustveno preživljanje in razvoj, česar

pa ne moremo enačiti z revščino. Pri zanemarjanju gre za to, da tisti, ki je

dolžan zagotoviti osnovne življenjske potrebščine, to lahko stori, vendar tega

ne stori. Revščina pa pomeni, da so starši finančno nezmožni skrbeti za

otroka. Da gre za zanemarjanje, lahko ugotovimo, ko opazimo, da je otrok

neprimerno oblečen glede na vremenske razmere in letni čas, da je lačen,

telesno slabo razvit za svojo starost, večino časa pasiven in nezmožen

vzpostavljanja relacij z drugimi otroki idr. (Hostnikar 2014: 35).

Zanemarjanje je običajno dolgotrajno, lahko pa je enkratno ali večkratno

neustrezno in neskrbno ravnanje staršev/skrbnikov, ki ne zadovoljijo različnih

potreb otroka (Aničić [et al.] 2015: 18).

22

2.5.6 Individualno in kolektivno nasilje

Individualno nasilje predstavlja fizično ali psihično nasilje ene ali več oseb

nad drugo oziroma drugimi in tudi nasilje nad samim sabo v smislu

samopoškodovanja ali samomora (Bošnjak 2010: 477).

Kolektivno nasilje povezujemo s transcendentalnim oziroma božanskim

nasiljem, ki je običajno povezano z revolucionarnim terorjem. Čisto božansko

nasilje lahko nastopi v pravi vojni in revoluciji, ki pa krivega ne očisti krivde.

Gre torej za nasilje neke skupnosti nad posameznikom, različnih institucij nad

posamezniki ali skupnostjo (Bošnjak 2010: 483).

2.5.7 Strukturno nasilje

Galtung (1975: 113−114) tako opredeljuje nasilje:

»Nasilju, kjer obstaja akter, ki je povzročil nasilje, bomo rekli osebno ali

direktno, nasilju, kjer tega akterja ni, pa strukturno oziroma indirektno. V

obeh primerih so posamezniki lahko ubiti ali poškodovani, prizadeti ali

oškodovani v obeh pomenih teh besed. Če lahko pri prvi vrsti nasilja

posledicam sledimo do osebe kot akterja, pa pri drugi vrsti nasilja to ni

smiselno. Ni nujno, da obstaja oseba, ki direktno škodi drugi osebi v strukturi.

Nasilje je vgrajeno v strukturo in se kaže kot neenaka moč ter posledično kot

neenake življenjske možnosti.«

Zasnovo strukturnega nasilja je uvedel norveški sociolog Johan Galtung. Izraz

je začel uporabljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Galtung

opredeljuje osebno in strukturno nasilje. Osebno nasilje se pojavlja takrat, ko

sta žrtev in storilec nasilja jasno definirana, strukturno nasilje pa proizvaja

žrtev, vendar storilci niso ljudje v fizičnem smislu, ampak posebne

organizacijske ali socialne strukture. Strukturno nasilje je umeščeno v sistem

oblasti, manifestira pa se preko neenakega odnosa moči (Balevska 2014: 32).

Galtung pojem strukturno nasilje uporablja kot sinonim za socialno neenakost

(Nohlen 1991: 621−622).

23

Osnovna značilnost strukturnega nasilja je ta, da ne moremo natančno določiti

povzročitelja nasilja (Kohek 2003: 11). Strukturno nasilje naj bi bila skrita

oblika nasilja, manj opazna in mirna, medtem ko je direktno nasilje

dinamično, predstavlja spremembo, hitro se pojavi in prav tako hitro tudi

izgine (Kohek 2003: 34; po Galtung 1975).

Za Galtungovo teorijo nasilja je značilno, da ga manj zanima subjekt nasilja,

največ pozornosti pa namenja objektu nasilja. Pri strukturnem nasilju subjekta

nasilja ne moremo natančno identificirati, objekt pa zagotovo obstaja. Nasilje

je vgrajeno v strukturo, posledice tega nasilja pa so vidne tako kot posledice

direktnega nasilja (Kohek 2003: 34−35).

Kanduč piše, da je najbolj pogubna zvrst strukturnega nasilja ekonomsko

nasilje, pri čemer moramo upoštevati, da gospodarstvo zaseda osrednje mesto

v moderni družbi. Strukturno nasilje razume kot vrednostno obsodbo, da so

učinki obstoječih ekonomskih socialnih struktur nesprejemljivi in nedopustni.

Določeno strukturo opredelimo kot nasilno, če menimo, da jo lahko

predrugačimo. Vsekakor pa niti strukturnega niti ekonomskega nasilja ni

mogoče popolnoma odpraviti. Družba bo vseeno v večjem ali manjšem

obsegu ostala nasilna, omejujoča in prisiljujoča (Kanduč 2003: 81−82).

2.5.8 Nasilje in oblast

Ameriška politična teoretičarka in filozofinja Hannah Arendt ugotavlja, da se

nasilje uporablja na več ravneh. Kaluža (2013) navaja, da nasilje lahko služi

kot sredstvo, da dosežemo določen politični cilj, predvsem takrat ko nam to z

besedami ne uspe. Drugotna raba nasilja pa je sam pomen te besede, ki se

Kaluži zdi pomembnejša. Nasilje ponavadi služi kot sredstvo diskriminacije

neke politične sile in njenih zahtev: vedno je drugi tisti, ki je nasilen, torej

iracionalen in nevaren. Nasilje torej služi kot orodje za dosego določenega

političnega cilja. Najbolj splošna opredelitev nasilja po Arendtovi je, da je

nasilje vedno instrumentalno, kar velja, da je sredstvo v političnem boju,

hkrati pa za svojo uresničitev potrebuje sredstva, torej orožje. Iz njegove

instrumentalnosti lahko potegnemo tudi vse njegove nadaljnje lastnosti. V

24

nasprotju z običajno rabo besede nasilje Hannah Arendt najprej poudari, da

nasilje ni nasprotje razuma, saj deluje ravno po njegovih instrumentalnih

načelih. Največja nevarnost njegove rabe naj bi bila v tem, da se

instrumentalna sredstva zamenja za cilj sam in kot Jernej Kaluža v članku

Nasilje in oblast piše: »Če se ciljev ne doseže hitro, rezultat ne bo zgolj poraz,

ampak vpeljava prakse nasilja v celotno politično telo. Delovanje je

nepovratno, zato je povratek na status quo v primeru poraza zelo malo

verjeten. Praksa nasilja, tako kot vse delovanje, spreminja svet, toda

najverjetnejša sprememba je v smeri nasilnejšega sveta« (Kaluža 2013).

Hannah Arendt opozarja, da terminologija ne razlikuje med besedami, kot so

oblast, moč, sila, avtoriteta in nasilje.

Oblast ustreza tako človeški spodobnosti delovanja kot tudi delovanja skupaj

in s posvetovanjem z drugimi. Oblast nikakor ni last posameznika, ampak

pripada skupini, in obstaja tako dolgo, dokler je tudi sama skupina trdna. Moč

označuje individualno bitnost. Je lastnost predmeta ali osebe in je njegova

oziroma njena značilnost, ki se lahko meri v odnosu z drugimi predmeti ali

osebami, vendar pa je od njih neodvisna. Moč lahko vedno premaga nekdo,

katerega namen je uničiti moč, ravno zaradi te neodvisnosti (Arendt 2013:

38).

Silo pogosto uporabljamo kot sinonim za nasilje, čeprav bi bila boljša raba za

silo narave ali za silo razmer, torej da bi jo označili za dejanja, ki jo sprožijo

fizična ali družbena gibanja (Arendt 2013: 39).

Avtoriteta lahko pripada osebam ali uradnim položajem (rimskemu senatu,

hierarhičnim službam Cerkve). Avtoriteto prepoznamo po tem, da je njeno

brezpogojno priznanje pri tistih, od katerih se zahteva, da ubogajo, vendar pa

pri tem nista potrebna niti prisila niti prepričevanje. Da ohranimo avtoriteto,

to terja kar nekaj spoštovanja do osebe oziroma položaja. Arendtova navaja,

da je največji sovražnik avtoritete prezir, spodkopljemo pa jo s smehom

(Arendt 2013: 39).

25

In še nasilje, ki se razlikuje po svojem instrumentalnem značaju. Je blizu

moči, saj so sredstva nasilja, tako kot vsa orodja, zamišljena in uporabljena s

smotrom pomnoževanja naravne moči (Arendt 2013: 40). Nasilje je prvi

pogoj oblasti. Vlada, ki bi temeljila izključno na sredstvih nasilja, seveda ni

nikoli obstajala. Če posamezniki nimajo dodatne podpore, nimajo nikoli

dovolj oblasti, da bi uspešno uporabljali nasilje (Arendt 2013: 43).

Nasilje in oblast se dostikrat pojavljata skupaj, vendar kadar koli se združita,

je oblast primarni in prevladujoči faktor. Oblast ne potrebuje nobenega

upravičevanja, potrebuje legitimnost, medtem ko nasilje je mogoče upravičiti,

vendar nikoli ne bo legitimno. Nasilje ni odvisno od števila in mnenj, ampak

od sredstev. In nasilju se ne moremo upirati z oblastjo, saj lahko nasilje vedno

uniči oblast. Nasilje in oblast sta si tako nasprotna – kjer eno prevlada, je

drugo odsotno. Nasilje se pojavi prav takrat, ko je oblast v nevarnosti, če pa

ga prepustimo njegovemu lastnemu teku, se izteče v izgubo oblasti (Arendt

2013: 44−48).

2.6 Krog nasilja

Krog nasilja je pravzaprav ponavljajoči se vzorec v medsebojnih odnosih.

Nina Obran (2014: 21−22) piše, da je krog nasilja sestavljen iz treh faz:

faza naraščanja napetosti,

faza povzročitve nasilja,

obdobje navideznega miru.

Naraščanje napetosti je prva faza, kjer povzročitelj ob povsem običajnih

življenjskih situacijah postaja vedno bolj napet. Žrtev je previdnejša in bolj

prilagodljiva, saj želi povzročitelju nasilja ustreči le zato, da bi se izognila

nasilju. Nobeno žrtvino dejanje pa ne prepreči nasilja.

V fazi povzročitve nasilja se žrtev na nasilje ne more vnaprej pripraviti, saj ne

ve, kaj bo povzročitelj napravil. Nasilje ni nikoli posledica vedenja žrtve,

čeprav povzročitelj to tako prikazuje.

26

Obdobje navideznega miru imenovano tudi medeni tedni, je obdobje, ko

povzročitelj poskuša zmanjšati pomen nasilja ali prevaliti krivdo za nasilje na

žrtev. Lahko se zgodi, da se povzročitelj sramuje svojega dejanja in pri žrtvi

ustvarja prepričanje, da se nasilno vedenje ne bo več ponovilo. Svoje

opravičilo lahko podkrepi z raznimi darili ali s prevzemanjem obveznosti in

ravno zaradi tega se žrtev v tej fazi težje odloči za odhod, saj verjame, da

povzročitelj nasilja govori resnico in se bo res spremenil.

Celoten krog nasilja se lahko zavrti že v enem dnevu, lahko pa traja tedne ali

mesece. Poudariti je treba, da doživljajo nekatere žrtve neprenehoma nasilje

brez obdobja miru.

Za nasilje je kriv in odgovoren le povzročitelj nasilja, za katerega ni

opravičila (Obran 2014: 23).

2.7 Nasilje v družini

David Smolej s Policijske uprave Koper (2010: 2) piše, da v preteklosti nasilje

v družini v kazenski zakonodaji ni bilo definirano, so se pa vseeno

obravnavala določena kazniva dejanja in prekrški, ki so bili storjeni v

družinski skupnosti.

Smolej (2010: 2; po Kraljić 2010) navaja, da je bilo nasilje v družini prisotno

že v najstarejših časih, kar lahko zasledimo v raznih pravnih (oče je lahko

prodal sina v suženjstvo, če je sin udaril očeta, so mu odsekali roko) in

religioznih virih (Kajn ubije Abela). Nasilje v družini velja kot izraz za

agresivno vedenje med posamezniki v družinski ali drugi izvenzakonski

skupnosti. Je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je tako

dalo prijavno dolžnost centrom za socialno delo in ostalim službam, ki pri

opravljanju svojega dela izvedo za tovrstno kaznivo dejanje. Sama definicija

kaznivega dejanja zajema vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali

ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu

članu, ki ga spravlja v podrejen položaj. Kaznivo dejanje je prav tako

izvajanje nasilja s strani enega družinskega člana nad drugim in je pri tem

27

prisoten otrok. Ugotovimo lahko, da nasilje v družini ni le storitveno kaznivo

dejanje, temveč tudi opustitveno ali celo kaznivo dejanje storjeno iz

malomarnosti (Filipčič, 2010).

28

3 UPOVEDOVANJE FIZIČNEGA NASILJA V IZBRANI

SLOVENSKI KRATKI PROZI PO LETU 2000

V analitičnem delu magistrske naloge se bomo v izbrani slovenski kratki prozi

osredotočili na pojavitev fizičnega nasilja, saj je le-to v obravnavanih zgodbah

prevladovalo. V nekaterih obravnavanih zgodbah se ne pojavlja le fizično

nasilje, saj je povod zanj velikokrat psihično nasilje, prisotno pa je lahko še

spolno nasilje.

Pregledali in prebrali smo vse izdane zbirke kratke proze od leta 2000 do

2005, pri čemer smo izločili dela, ki so bila izdana v samozaložbi. Zajeli smo

naslednje avtorje in avtorice: Franček Bohanec, Stanko Janežič, Vinko

Möderndorfer, Milenka Pungerčar, Vida Bošnjak Logar, Tone Partljič, Viktor

Rožanc, Ivan Sivec, Marjetka Slavec, Franjo Frančič, Sebastijan Pregelj,

Franček Rudolf, Aleš Čar, Jan Jerina, Meta Malus, Marjan Kolar, Iztok

Geister, Dušan Merc, Milan Petek, Polona Glavan, Nejc Gazvoda, Marija

Gorše, Manka Kremenšek Križman, Milan Kleč, Matjaž Brulc, Tomaž

Janežič, Uroš Sadek, Vasilij Vasko Polič, Suzana Tratnik.

Skupno obravnavamo 34 zbirk kratke proze, posamično 61 zgodb, ponekod

več zgodb iz ene zbirke, ne pa celotne zbirke, odvisno od pojavnosti

tematizacije nasilja v posamezni pripovedi.

Zgodbe smo klasificirali glede na obliko fizičnega nasilja, pri čemer ločimo

lažje in težje oblike fizičnega nasilja ter posamezne skupine znotraj obojega.

K lažjim oblikam uvrščamo klofute, udarce, lasanje, brcanje, ki se v večji

meri pojavljajo v odnosu odraslih do otrok ali mladostnikov, ni pa nujno. Kot

nekoliko težjo obliko že štejemo pretepanje, ki je običajno povezano z

alkoholom in se pojavlja predvsem v družinah. Kot posebne skupine štejemo

samodestrukcijo posameznika oziroma nasilje nad samim sabo, kamor

prištevamo poskus samomora, rezanje žil, prenajedanje tablet, puljenje las,

ožiganje delov telesa, napad s strelnim ali hladnim (nož, sekira) orožjem,

poskus umora in umor.

29

3.1 Upovedovanje pojavnosti fizičnega nasilja

Spodaj omenjene oblike nasilja po navadi niso odraz nekega družbenega

stanja, ampak izvirajo iz spontanih reakcij in se dogajajo skozi ves človeški

obstoj. Klofute, udarci, brcanje in lasanje se pretežno pojavljajo znotraj

družine, v odnosu staršev nad mladoletnimi otroki ali med partnerjema. Med

oblike upovedanega nasilja uvrščamo pretepanje, s katerim so se srečali že v antični

Grčiji, pa tudi v literaturi kasnejših civilizacij. S človeškim razvojem se različnost

pripomočkov povečuje oziroma spreminja (palico nadomestijo kovinski predmeti,

bergla, pas …). Določene oblike nasilja so vezane na določeno obdobje (sežiganje na

grmadi, mučilne naprave – srednji vek). Zasledimo tudi kamenjanje, ki za naš narod

ni tipično, se pa še vedno pojavlja v nekaterih državah, kjer je kamenjanje

uzakonjena kazen za določene prestopke (na primer v Iranu, Afganistanu).

3.1.1 Klofute, udarci, brcanje in lasanje

Lažje fizično nasilje se kaže v noveli Toneta Partljiča Ljudmila in jagnje

(Usodna privlačnost, 2001), kjer domačini na otoku Ilo prihajajo v

medsebojna nesoglasja, prisoten je tudi kakšen pretep, ki se včasih zgodi kar

tako, brez razloga, vendar ni opaziti, da bi bili domačini preveč agresivni drug

do drugega. Opisi so zelo slikoviti in živi, tudi iz dialogov se da razbrati, kdo

je na čigavi strani in da Marina ne marajo oziroma imajo o njem slabo

mnenje.

Podobna slika se nam kaže tudi v nenaslovljeni zgodbi v zbirki Vide Bošnjak

Logar (Spreminjanja, 2001), ki je precej razmišljujoča, vendar gre tukaj za

nasilje matere nad otrokom, ki mu je prvoosebna pripovedovalka prvič priča:

»Mati se je nekontrolirano, grobo znašala nad otrokom; držeč njegovo glavo

med svojimi dlanmi, je z njo močno udarjala ob zid in vpila« (Bošnjak Logar

2001: 10). Dogodek se je dotakne v dno duše. Nanj se čustveno odzove, ga

večkrat podoživlja in se sprašuje, kaj bi lahko sama storila, da bi preprečila

nasilje v družini. Vidno je, da matere preveč ne obsoja, saj pozna razmere v

družini. Model družinskega odnosa, kot ga navajamo v teoretičnem delu, je

tukaj porušen, na otroka pa vsekakor vplivajo slabe bivanjske razmere in

slaba finančna situacija. Tam, kjer je prisotno nasilje, v družini ali izven nje,

je posledično prisoten tudi alkohol.

30

Podobna situacija fizičnega nasilja, kjer se mati znaša nad otrokom, je v

zgodbi Polone Glavan Tristo milijonov metrov na sekundo (Gverilci, 2004).

Devetletni prvoosebni pripovedovalec Erik nam prikaže vpogled v njegov

vsakdan. Nasilje vpliva na Erikova čustva, v vsakem njegovem koraku je

zaznati strah in trepet pred materjo. Ta je večino časa slabe volje in utrujena

ter se posledično za vsako stvar obregne nad sinom, ga ozmerja in podcenjuje

in k temu doda še fizično noto: » /…/ potem mi glava prileti ob omarico, in ko

se opotečem, stopim v polito mleko. Malo zaprem oči; vem, kaj bo sledilo,

nima smisla, da kaj posebej razmišljam o tem. Mama me znova potegne za

lase, zanese me na drugo stran, tako da izgubim ravnotežje in padem na vse

štiri. Mama me brcne v rebra; še kar zaboli, čeprav ni najhuje, zdaj, ko je še

bosa« (Glavan 2004: 94−95). Ob vsaki takšni situaciji Erik šteje sekunde,

kdaj bo padel naslednji udarec, pa tudi drugače razmišlja v številkah. Model

porušenih družinskih odnosov se tukaj nadaljuje. Odnos med materjo in sinom

je zaskrbljujoč in napet. Tudi Erikovi prijatelji vedo za situacijo v družini in

mu želijo pomagati, on pa vseeno noče oditi od matere, kljub temu da ga mati

pretepa, zanj slabo skrbi in je velikokrat pod vplivom alkohola ter nekako išče

vzroke in izgovore za njeno obnašanje pri sebi. Opisi situacij so živi, prav

tako tudi dialogi. Dražen Dragojević v spremni besedi piše, da nas psihologija

likov prepriča; vse zgodbe so zaokrožene, saj ima vsaka zgodba odprt začetek

in konec, ki bralcu kar vzame sapo (Glavan 2004: 2).

Zgornjo zgodbo lahko povežemo z naslednjo Frančičevo novelo Ubiti otroka

(In drugi, 2001), kjer gre prav tako za nasilje nad otrokom. Jani je pogosto

priča nasilju med staršema, bodisi da gre za fizično ali psihično nasilje, in

mati ga velikokrat uporabi kot ščit pred moževimi udarci: »On je zamahnil

proti njej, a se mu je izmaknila. Spet ga je pograbila in uporabila kot ščit pred

njegovimi ogromnimi lopatastimi rokami, ki so se stisnile v pest. V drugem

zamahu jo je zadel med brado in ustnice. Otrok je začutil švist in kot želva

poskušal skriti glavo med ramena« (Frančič 2001: 9). Otrok vse dogajanje

spremlja iz svoje perspektive in ga tudi dojema in razume po svoje ter se

preko opazovanja staršev uči vedenja, ki ni ustrezno. Včasih želi mami

pomagati, vendar neuspešno, saj je posledično sam deležen poškodb. Jani je

31

pogosto tudi žrtev zmerljivk (gnoj, pamž, butec mali, prescani pankrt), v

družini je prisoten tudi alkohol in kmalu otroka dodelijo različnim rejnikom.

Kot je za Frančiča značilen živ jezik, so tako živi in natančni tudi opisi, da

bralca včasih kar zaboli pri srcu, ko bere, kaj vse se dogaja ubogemu otroku.

Zgodba Nela in Ulen (Odločitve, 2000) se dogaja v Španiji v času španske

inkvizicije. Na mestnem obrobju živi oglarjeva družina, nedaleč stran pa

samotarka in zeliščarica. Tako samotarka kot zeliščarica zanosita in ker je

samotarkin otrok nezakonski, oglarjeva žena Valentina prevzame skrb tudi za

tujega otroka. Pripetijo se različne prigode. Valentino včasih daje ljubosumje

in tako naveličana moževega pritrjevanja na njena vprašanja svojo jezo izrazi

kar na njem: »Mož je mislil, da bo tudi tu dobro opravil, če ji bo le pokimal, a

se je krepko zmotil. Mahnila ga je z roko po licih in vlekla lase iz lobanje.

„Baraba,“ je vpila, „vsi moški ste si enaki! Same umazane svinje!“« (Bohanec

2000: 184). V svoji jezi svoja dejanja podkrepi še z žaljivkami. Zaradi

zgodovinske perspektive je dogajanje v obravnavani noveli drugačno kot v

ostalih zgodbah. V zgodbi se pojavi tudi hujša oblika nasilja, namreč

zeliščarico sežgejo na grmadi, ker njena zelišča niso pomagala pri ozdravitvi

sosedove krave: »Nič ni priznala, čeprav so jo do grla napolnili z vročo vodo!

/…/ Obuli so ji tesne čevlje in ji nogi potisnili proti ognju, da so se čevlji krčili

in stiskali nogi. /…/ Potem so prinesli slamo in suhljad na trg. /.../ Žensko so

privezali na kol in pod kolom prižgali grmado« (Bohanec 2000: 186).

Tudi Rožančeva novela Kamen za predsednika (Zapuščina, 2001) nam

prikazuje podeželsko okolje, v katerega je postavljen mali človek, ki trdo dela

in se srečuje z vsakodnevnimi težavami. Novela je zgrajena iz osemnajstih

nenaslovljenih krajših poglavij. Izredno slikovit in natančen je sam uvod pred

prvim poglavjem novele, kjer se nam pred očmi izriše pokrajina in zanimivo

je, da se na enak način novela zaključi in predstavlja zaokroženo celoto.

Zaradi želje in volje po preživetju se v zgodbi ne pojavlja le fizično, ampak

tudi spolno nasilje. Stari Jakob, sosed, želi Matildi napraviti silo, vendar se

Matilda ubrani in ga udari z grebljico. Neznani moški fizično napadejo tudi

Matildinega moža Franca, vendar je opaziti, da je nasilje sredstvo za dosego

32

političnega cilja: »Hotel je zakričati, pa je že dobil udarec po glavi, da je

samo glasno zastokal. Še preden je padel na tla, so ga začeli brcati. /…/ Nato

je drugi zamahnil s kolom. France je čutil žgočo bolečino v nogi in prav

slišal, kako so počile kosti« (Rožanc 2001: 26). Nezadovoljstvo malega

človeka le-tega vodi do upiranja in tako tudi Matildina hči Ema vrže kamen v

Tonča, ki je predsednik občine, z njim pa ima tudi nezakonskega otroka. Ema

preseneti samo sebe, saj tega ni nameravala, vendar lahko sklepamo, da je

Tonču jasno, čemu takšen odziv.

Nasproti vaškemu dogajanju je naslednja zgodba postavljena v urbano okolje,

kjer smo primeru brcanja priča v zgodbi Vinko Stolpnik avtorja Stanka

Janežiča (Krogi navzven, 2000), ki jo prvoosebno pripoveduje potepuh Vinko,

ki si je prenočišče poiskal kar v mariborskem mestnem stolpu. Neki drug

moški, ki je znan kot prepirljivec in pretepač, obtožuje Vinka, da mu je

ukradel precej denarja. Vinkove trditve, da denarja še videl ni, ne zaležejo,

zato se moški nad njim fizično znese, kar prikazuje naslednji citat: »Prišlek je

pobesnel. Vse je razmetal, začel me je vlačiti sem in tja, vsega me je obrcal,

da sem zakrvavel in obležal obnemogel kot cunja« (Janežič 2000: 104). Vinko

je svoboden človek, ki včasih pregloboko pogleda v kozarec. Kot v

teoretičnem delu navajamo Katjo Filipčič, ki piše, da alkohol ni nujno povod

za nasilje, ugotavljamo, da je temu v obravnavani zgodbi res tako, saj iz

besedila ni razbrati, da bi bil alkohol povod za fizični obračun. Pogačnik

(2000: 145) v spremni besedi zbirke lepo zapiše, da Vinko kljub siromaštvu in

preziranju ohranja dostojanstvo življenja.

V naslednji zgodbi prvič spremljamo fizični obračun med dvema ženskama.

Že iz samega naslova novele Ivana Sivca Dvojni obrazi (Lepše življenje,

2001) lahko opazimo, da le-ta sporoča dvoličnost ene izmed oseb ali pa

nasprotje zaradi stanu. Kmečko dekle Albinca, že v srednjih letih, se ogreje za

starejšega mestnega gospoda Milana, ki je do nje ves prijazen, ljubezniv in

ustrežljiv. Idila lepega življenja v Albinčinih očeh se hitro razblini, ko

ugotovi, da Milan vendarle ni ločen in da se njegova žena vrača v Slovenijo.

Ker tudi ženi ni po godu, da ima mož ljubico, se kaj hitro prikaže na

Albinčinih vratih. Z zmerljivkami besedno napadeta druga drugo in ko obema

33

prekipi, še fizično obračunata: »Tudi Albinca ni tega kar tako prenesla. Začeli

sta se na vso moč lasati, boksati in se obdelovati s pestmi po vsem telesu«

(Sivec 2001: 177). Albina je spoznala, da je bila preveč naivna in da bi morala

poslušati očeta, a kaj ko največkrat preslišimo koristne nasvete in se učimo na

lastnih napakah.

Glavno akterko v noveli Ledeno poletje (Lepše življenje, 2001) istega avtorja,

nezakonsko Jelči Ozarnik, poročijo skoraj s prvim, ki jo le vzame za ženo.

Jelči je pridna, delovna in si zaradi svojega težkega otroštva še toliko bolj želi

lepšega življenja. Tone se sprva do nje lepo obnaša, ko pa Jelči rojeva same

deklice, on pa si želi sina, se stvari zapletejo. Večkrat jo zaradi tega, ker mu

ne rodi sina, pretepe ali oklofuta: »Ker je še vedno molčala, je stopil k njej in

ji v pijanosti primazal tako klofuto, da se je kar zvrnila pod posteljo« (Sivec

2001: 2013). Včasih je posredi še alkohol; hčerke in ženo ozmerja s

poscankami in hudičevkami. Ko jim odlično letino potolče toča, se Tone

spozabi nadnjo: »Tedaj je Tone skočil k Jelči in jo, sedečo na tleh, zagrabil za

lase in jo postavil predse kot lutko. V naslednjem trenutku jo je s pestjo

surovo mahnil v trebuh, da se je sesedla kot pokošen snop. /…/ Spet je začelo

padati po Jelči, padati z vseh strani …« (Sivec 2001: 213). Hčerke so imele

Jelči neizmerno rade in so jo varovale pred očetovimi udarci, kolikor se je le

dalo, tudi Tone jo je imel na svoj način rad, vendar je bil preveč zaverovan v

to, da mu mora roditi sina, da je rešitev videl le v tepežu in zmerjanju.

Novela Milana Petka Patetična (Ubiti vampirja, 2004) nam prinaša nasilje

moškega protagonista nad žensko protagonistko, vključuje pa tudi spolno

nasilje. Tretjeosebni pripovedovalec nam predstavi zgodbo Maksa Kovača, ki

spremlja svojo ženo Marto na njeni zadnji poti, kljub temu da sta že nekaj

časa živela ločeno zaradi Maksovih prevar. Hčerka Vida mu očita, da zanju ni

skrbel tako, kot bi moral. Ker Vida očeta na njegovo krivdo dnevno spominja,

predvsem s svojim načinom govora in z obnašanjem, tudi Maksu počasi

prekipi: »Zdaj pa mu roka poleti – pljosk – se ji prsti prilepijo na lice. /…/

Maks spet zamahne. S polno roko, besno, močno, da Vidi obrne glavo, iz ust

se ji pa pocedi kri« (Petek 2004: 147). Dogajanje spremljajo neznani fantje, ki

so v bližini, in ko vidijo, da se starejši moški spravlja nad precej mlajše dekle,

34

Vido branijo in Maksu vrnejo s klofutami in udarci. Omeniti velja še spolno

nasilje, ko se Maks spozabi in stori silo lastni hčerki.

Zgodba Suzane Tratnik Šivanje princese (Vzporednice, 2005) je pisana iz

otroške perspektive in nam prikazuje, kako prvoosebna pripovedovalka

doživlja svet okoli sebe. Med zapisi o šivanju obleke za pust se

pripovedovalka spominja norčevanja treh starejših fantov in njihovih udarcev:

»A zdi se mi, da je bil ravno njegov okoren udarec ta, ki mi je sicer prihranil

vsaj levo arkado, a mi je močno poškodoval bobnič. /…/ Po mojem pristanku

na tleh, potem ko me je še za kratek čas sunkovito dvignila v zrak nasprotna

sila stopala, se je kamenje obarvalo rdeče in dajalo občutek reliefne mehkobe,

skorajda žametnosti« (Tratnik 2005: 106−108). Udarci so bili usodni za

pripovedovalko, saj je morala na šivanje, kljub vsemu pa imen napadalcev ni

izdala. Vrnila jim je milo za drago – prava svetloba in njena pojava v beli

pustni obleki sta jim nagnali strah v kosti.

Zgodba Iztoka Geisterja Mojmir in Eliza (Mojster zloženih peruti, 2003) je

precej realistična. Dogajanje je vzeto iz vsakdanjega življenja, dogajalni

prostor ni natančno določen. Tretjeosebni pripovedovalec opisuje srečanja

glavnih akterjev, Mojmirja in Elize, in se osredotoča le na popisovanje

dogodkov. Razmerje med akterjema ni uspešno in žena se kdaj znese nad

možem: »Grabi ga za lase, klofuta po obrazu in rokah, s katerimi si napadeni

pokriva obraz, s pestmi ga bije po ramah in nadlaktih« (Geister, 2003: 41).

Hkrati ima Eliza ljubimca, a se še vedno vrača k Mojmirju. Zanimivo je, da je

zgodba napisana v obliki dnevnika, povedi so kratke in zaobjemajo dogodke

dvajsetih dni.

Zgodba Matjaža Brulca Mesenka (Diznilend, 2005), ki jo še nekako lahko

uvrstimo na konec lažjih oblik fizičnega nasilja, opiše par srednjih let, ki nima

službe in stanovanja, ki se srečuje z vsakodnevnimi težavami in dneve

preživlja v avtomobilu nekje na vasi, pretežno pa jesta klobase − mesenke.

Živita iz dneva v dan in se preživljata s priložnostnimi deli. V vsej bedi, ki jo

trenutno doživljata, in nedelu žena možu očita, da sta v takšni situaciji

predvsem zaradi njega in hitro se pokažeta moževa nagla jeza in agresivnost:

35

»Z levico jo stisne za vrat, jo potisne v vrata. Sliši se, ko njena glava zadane

ob avtomobilsko steklo. /…/ Potem njegov prijem popusti, ona ga v tem

klofutne, zagrabi ga za lase, potegne z vso močjo. /…/ Udari jo nazaj. S

pestjo, močno. Klobaso spusti na tla in jo tokrat z desnico ujame za vrat, jo še

močneje butne ob okno« (Brulc 2005: 155). Konec zgodbe je odprt. Ona se

sicer stegne za nožem, vendar končno dejanje ni opisano. Zgodba je zapisana

kot naključen, spontan dogodek, pri čemer ne gre izpustiti niti najmanjše

podrobnosti, s slengizmi je še toliko bolj zanimiva in do neke mere humorna.

3.2 Pretepanje

Do manj agresivnega pretepa pride v noveli Milana Petka Ljubavna zgodba v

treh stavkih (Ubiti vampirja, 2004), ki je obarvana precej realistično in podaja

ljubezensko zgodbo dveh glavnih protagonistov, Alija in Marije. Ali je nagle

jeze in ko ju nekoč dva mlajša fanta ozmerjata, se Ali razjezi in z njima

obračuna z udarci: »Gre tako na direkt. /…/ S prvo odbije blokado, roka od

onega kar odleti stran, desnico pa mu nato enostavno zabije v čeljust, med

zobe. Je bil to pravi šok zanj, ga kar odnese po zraku kakšen meter ali dva,

potem pa trešči med rože v koritih. Se več ne pobere. /…/ Z brco ga spodnese,

potem pa butne z glavo dol na mizo. Pošteno, da zahrešči kost v nosu in poba

zajavska, kot da ga koljejo« (Petek 2004: 45). Do pretepa pride še proti koncu

zgodbe, vendar jo tokrat skupi Ali, saj je prešibek, tako fizično kot tudi

čustveno, saj sta se z Marijo razšla. Zgodba je zanimiva predvsem zaradi

pogovornega jezika in živega dogajanja, ki se nam izriše pred očmi.

V ospredju Möderndorferjeve novele Gospod K. (Total, 2000) je neimenovani

šofer Korli, ki ga ljudje redko opazijo, med pogovore vozečih se ne vmešava,

kljub temu pa si želi pozornosti. Sproti si začne izmišljevati dogodke, da bi

pridobil več sogovornikov, postane pa tudi samozavestnejši. Njegove zgodbe

hitro postanejo prenapihnjene in domišljijsko preobložene, zato se jih

poslušalci sčasoma naveličajo in vse je spet po starem. Potem je znancu

posodil denar in kakor hitro se je to razvedelo, je ponovno vzbudil zanimanje

med ljudmi. Prihranjenega denarja je kmalu zmanjkalo, tisti, ki so si denar pri

Korliju sposodili, pa so zavlačevali z vračilom izposojenega denarja. Ko

ponovno zahteva, da mu eden izmed dolžnikov vrne denar, se dogovorita za

36

srečanje, vendar se zgodba ne konča dobro, saj se tehnik popolnoma znese

nad njim: »Gospod K. je razširil roke in se nasmehnil, toda tehnik ga je takoj,

ko je prišel do njega, s pestjo treščil po nosu, da ga je odneslo nazaj v steno,

kjer je zdrsnil na tla in tam presenečeno obsedel z nogama narazen.« Tehnik

šoferja ozmerja z govnom, lažnivcem in udarci si kar sledijo: »Takoj ko se je

pobral, že je na njegov okrvavljeni obraz prifrčala nova pest in takoj za njo še

nova …« (Möderndorfer 2000: 155−156). Z glavo ga nazadnje udari ob steno

in še zbrca v trebuh. Dogodek šoferju le ne seže toliko do živega, kot bi

moral. V mislih si že pripravi novo zgodbico, ki jo bo povedal drugim, ko ga

bodo vprašali, kaj se mu je zgodilo. Pohlep ne pozna meja, pa čeprav gre le za

pozornost, pa tudi nalaganje laži eno na drugo ni prineslo ničesar dobrega.

Zgodba Dragica (Zvončki in spominčice, 2002) avtorja Frančka Rudolfa je

zgodba iz vsakdanjega življenja, postavljena v mestno okolje, v Maribor.

Prvoosebni pripovedovalec opisuje, kako je spoznal Dragico, sicer že

poročeno žensko. Na plesu se ji je namreč eden izmed sošolcev približal in si

z njo želel intimnosti, vendar je hitro prišlo do udarcev in klofut, ker mu

Dragica ni želela podleči in kasneje je tudi drugega fanta » /…/ butnila z glavo

v ogledalo v ženskem stranišču« (Rudolf 2002: 26). Pravzaprav se zaradi

alkoholiziranosti pretepajo že vsi povprek, konkretnih razlogov pa sploh ni,

pa tudi Dragica jo še enkrat skupi. Doma jo najprej pretepe oče, nato mati

očetu v glavo vrže likalnik, tudi mož zaradi ljubosumja pretepe Dragico in še

njene starše za povrh, čisto za konec pa vsi trije še Dragičinega moža. Zgodba

ima veliko ironičnih, humornih in dramatičnih prvin, pisana je v časopisnem

ali radijskem slogu. Z naraščajočimi nasilnimi dejanji se v zgodbi stopnjuje

napetost in bralec je ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo.

Naslednja Möderndorferjeva novela Podgana (Total, 2000) prinaša hujšo

obliko udarcev, zato smo jo uvrstili med težje oblike fizičnega nasilja. Zgodba

je zelo realistična in živo izražena ter postavljena v urbano okolje v socialno

neprilagodljivo družino. Glavni lik, šestnajstletni Haris, nekega večera

načrtovano ukrade denar zaradi svoje stiske in posledično izvede še napad na

trafikantko, ki se kljub svoji invalidnosti brani. To pa v glavnem akterju

sproži bes in jezo ter občutek zavrženosti od sveta, kar privede do

37

nenadzorovanega nasilnega dejanja v afektu: »Spet se je z rokama oprl na

polico, se spet dvignil na rokah, tokrat više, in se z vso težo in z obema

nogama zasadil v telo, ki je ležalo na dnu trafike. To je ponovil nekajkrat. Ni

gledal, kam suva in se zasaja z nogami, njegov pogled je bil uprt na

razpostavljene revije, ki so bile zložene vsenaokoli. Okna trafike so bila

zavešena z zelenim platnom, zunaj ni bilo nikogar, samo Haris se je dvigoval

na svojih rokah in potem z vso težo zabijal ostre (celo okovane) pete svojih

čevljev v vedno bolj mirno telo na dnu trafike. To je naredil mnogokrat. Ne ve

točno, kolikokrat (obdukcija je kasneje pokazala, da devetnajstkrat)«

(Möderndorfer: 244−245). Že na začetku zgodbe vidimo, kakšne razmere

vladajo v družini – Harisova mati pogosto menjava moške, ki se nadnjo tako

psihično kot fizično znesejo in Haris je temu priča, pa tudi šola je neodzivna

na mladostnikove težave. Bivanjske razmere, v katerih živita, pomanjkanje

zdravega čustvenega odnosa med sinom in materjo privedejo Harisa do uboja,

ki je posledica njegovega čustvenega stanja.

Tako okrutna kot zgornja zgodba je tudi novela Milana Petka Divji v srcu

(Ubiti vampirja, 2004), kjer prav tako moški izvaja fizično nasilje (pretepanje

ženske). Tretjeosebni pripovedovalec predstavi glavnega protagonista,

ženskarja Mirka Z., ki se nazadnje le nekako ustali in zaživi z Benko. Mirka

zaradi dela v treh izmenah ni veliko doma in tako Benka velikokrat skoči čez

plot, pa ne daleč, ampak kar do Mirkovega soseda Lojza. Ko ju Mirko zasači,

je ogenj v strehi in kot piše avtor, je bil to za Benko križev pot, vendar brez

križa: »Sta počasi napredovala, jo je Mirko vsaka dva metra mahnil, da se je

zrušila po tleh. /…/ Po glavi, po ksihtu, po hrbtu, ledvicah. /…/ Mirko jo je

polegel po postelji, na široko se je morala razkrečiti, kot da je pri ginekologu,

potem pa ji je scefral vse dlake med nogami. S koščki kože vred, ni bil posebej

delikaten pri tem. Potem pa jo je še premlatil, z vrbovim šibjem« (Petek 2004:

63−64). Benka se je zavedala, da si je udarce zaslužila, vendar je Mirka

vseeno hitro po tistem zapustila, Mirko pa ni nikoli povsem prišel k sebi.

Novela istega avtorja, Odrešitev (Ubiti vampirja, 2004), prav tako prikaže

fizični obračun moškega nad žensko zaradi varanja. Novela je zapisana v

realističnem tonu, s pridihom fantastike in zelo mimetično. Ob ženinem

38

priznanju, da moža vara, in njenem izzivanju mož Pavle izgubi razsodnost:

»Takrat jo prvič mahne. /…/ Drugič jo mahne, s polno pestjo v faco, da se

zvrne po tleh. /…/ Spet pade po njej, enkrat, dvakrat, po glavi, Ema se sploh z

roko ne brani, nič, še celo mu nastavi lice. /…/ Zdaj jo mlati na mrtvo, Ema je

na tleh, on pa kleči ob njej in jo tolče« (Petek 2004: 75−76). Zgodba nam

razodeva tudi spolno nasilje istega moškega, učitelja tehničnega pouka, nad

osnovnošolko in nekako lahko razberemo, da se Pavle bori s svojim notranjim

jazom in prividi.

Pretepanje znotraj družine se kaže v spominski zgodbi Na kolinah (Rdeče

marjetice, 2000). Avtorica Milenka Pungerčar piše v realističnem slogu.

Zgodbo je postavila v ruralno okolje, natančneje v Slovenske Gorice. Zgodba

je zapisana preprosto, s precej dialogi in tako dobimo vpogled v čas pred

drugo svetovno vojno. Prvoosebna pripovedovalka Tina je v času kolin priča

nasilju, ko oče pretepe mater, hkrati pa jo ozmerja in žali. Tina ob pripetljaju

ne obsoja le očeta, temveč oba in se ju posledično sramuje. Sprašuje se celo,

ali si mati zasluži, da jo oče tepe. V družini je prisoten alkohol, pa tudi

revščina prinaša veliko težav.

Podobna slika tipičnega vaškega življenja se kaže v življenjski noveli Ivana

Sivca Sneg v maju (Sneg v maju, 2001), kjer se prepleta in stopnjuje več oblik

fizičnega nasilja. Tretjeosebni pripovedovalec nam prikaže življenje

enaindvajsetletne Jelke v času med obema vojnama, ko ji oče sam izbere

dvakrat starejšega moža. V zakonu se vse prične krhati − starostna razlika

med njima je prevelika in oba prihajata iz drugačnega okolja, kjer je bila tudi

sama vzgoja drugačna. Drago postaja do Jelke vedno bolj nesramen, jo

ponižuje in ozmerja s kmetavzarico in upošteva le mnenje svoje matere. Do

Jelke postaja nasilen. Prične s klofutami, ki so vedno pogostejše, pretepe jo

tudi pred svojo materjo in otrokom, najbolj absurdno pa je, da ga njegova mati

pri tem še vzpodbuja. Ko Jelka drugič zanosi, se Drago nadnjo znese, kar

lahko razumemo kot naklepni detomor: »Drago je sredi noči na silo snel

vrata s tečajev in se spravil nanjo s pestmi. Meril je – o, Bog pomagaj! –

naravnost v trebuh« (Sivec 2001: 28). Jelka je sedaj trdno odločena, da se bo

ločila in kmalu spozna moškega, ki ji ponovno vlije vero v ljubezen in lepše

39

življenje, a kaj ko se ta kmalu vrne domov k svoji ženi in otroku, za katera

Jelka sploh ni vedela. Nasilje se, po Edingerju, stori iz obupa oziroma

odtujitve in tako je tudi pri Jelki. Iz samega razočaranja, obupa in zavrnitve

Jelka stori samomor − zaužije prevelik odmerek kalijevega cianida. Jelka je v

svoji naivnosti verjela, da jo bo z Dragom čakalo lepše in boljše življenje kot

doma, vendar je bil Drago vseeno premočan zanjo in jo je s svojimi sladkimi

besedami in praznimi obljubami držal v vajetih.

Zgornja novela je podobna drugi Sivčevi noveli Lepše življenje (Lepše

življenje, 2001), ki nam prav tako prikazuje življenje vaškega dekleta Milene

v času med obema vojnama. Predvsem staršema se mudi, da hčerki najdeta

ženina. Po poroki vse vajeti v rokah drži žena in skrbi za posestvo, medtem ko

mož vedno pogosteje popiva po gostilnah, ji krade prigaran denar in ga po

nepotrebnem zapravlja. V navalu očitkov ženo enkrat tudi pretepe: »Tedaj so

Borisu popustile vse zavore. Skočil je vanjo in jo začel obdelovati z rokami.

Ona pa, presenečena, kot je bila, je kar obstala in držala, držala … Po njej je

padalo po dolgem in počez, toliko časa, da se je mož od jeze popolnoma

izpraznil« (Sivec 2001: 46). Milena se je zavedala svojega položaja. Prenašala

je njegove zmerljivke in udarce, saj je menila, da mora sama nositi vso to

breme, bila pa je tudi preveč verna, da bi se ločila.

Zgodbe Milana Petka prinašajo tudi nasilje v družini, kot je to opazno v

zgodbi Živi in mrtvi prasec (Zapiski z mrtvega brega, 2003), ki nam daje

vpogled v Marjanovo življenje. Marjan ima kar pet otrok in vsi po vrsti,

vključno z njihovo materjo, so venomer tepeni. Že na začetku zgodbe je

vidno, da ga tretjeosebni pripovedovalec obsoja in vsekakor ni na njegovi

strani: »Je ta človek bil živi prasec, stoprocentno, ni debate, se mu s tem ne

dela nobena krivica« (Petek 2003: 170). Popolnoma očitno je, da živijo revno

in skromno življenje. Prisotno je tudi ekonomsko nasilje, z denarjem

gospodari Marjan in ga ženi odreka, razen ob posebnih priložnostih, zato se

mu žena mora podrediti: »Pa je morala biti prijazna, da ji ga je dal, drugače

jo je premlatil, da je bila vsa črna drugi dan. Ali pa je poleg nje premlatil še

mularijo, kar po vrsti, kot so mu padli v roke. /…/ Mlatil jo je kot živino,

zaradi dece, ki jih ni mogel dobiti v roke, pa zaradi vsega na tem svetu, kar

40

mu je padlo na pamet« (Petek 2003: 171−172). Marjanova potreba po moči se

kaže le v alkoholiziranem stanju, saj se ga takrat vsi bojijo in se mu umikajo,

kolikor se le da. Dogodkov se pogosto ne spominja in se vsem opravičuje, a

zgodba se vsak naslednji dan ponovi. Ko ena izmed hčera zanosi, se po vasi

šušlja, da je morda celo Marjan nadnjo izvajal spolno nasilje. Neizpodbitno pa

je dejstvo, da je šlo družini po Marjanovi smrti lažje, saj družini pred tem ni

mogla pomagati niti socialna služba.

Novela Milana Kleča Metulji (Demo, 2005) je kar precej nenavadna oziroma

že ironična. Prvoosebni pripovedovalec se odpravi na izlet in že na začetku

poti se na avtobusu zgodi vsesplošen pretep brez razloga, kjer klofute in

udarci prihajajo iz vseh smeri ne glede na spol: »Res je izgledalo, da ni bilo

več pomembno, kdo je prvi udaril. Pa kar stala sta, tudi tisti, ki je sedel, se je

dvignil, in se mlatila kot dva vola. /…/ Toda so ga že davili, pravzaprav ga je

davil moški, ki sem ga omenil, ko pa se je to zgodilo, je bilo tudi z napadenim

tako, kot da bi bil pripravljen, saj je nemudoma vstal, kot da bi prav študiral

povratni udarec, in napadalca zbil po tleh, kjer sta se začela neusmiljeno

ruvati« (Kleč 2005: 96−97). V vsem tem kaosu je pripovedovalec edini, ki v

pretepu ne sodeluje in je opazovalec, kljub vsemu pa policisti ne najdejo

konkretnega razloga za pretep.

3.3 Kamenjanje

Tipično najstniško nasilje v ruralnem okolju je opazno skozi perspektivo

tretjeosebnega pripovedovalca v Kolarjevi zgodbi Borovnice (Sveto sivo

življenje, 2003), kjer dečki zavračajo sedemnajstletnega Alda predvsem zaradi

njegovega videza in primorskega govora. K dramatičnosti zgodbe pripomore

veliko dialogov, ki svojo živost dokazujejo s pogovornimi izrazi in kažejo na

najstniško zbadanje, norčevanje in izzivanje. Helga Glušič (Kolar 2003: 83) v

spremni besedi zapiše, da se dramatičnost zgodbe poglablja s prepletanjem

sočutja in prvinske strastnosti ob telesni in besedni grobosti. Ker ostalim tudi

Aldo ne ostane dolžan in jih izzove na drugačen način, se nadenj in nad

njegovo prijateljico Ančo spravijo s kamni: »Prvi nepričakovani kamen je

Alda zadel v prsi, drugi v čelo. Fantje so odrivali drug drugega v obsedenem

41

tropu, željni pretepa. /…/ Aldo in Anča sta se na tleh zvila v klobčič in

vztrepetavala ob vsakem udarcu« (Kolar 2003: 17).

3.4 Samodestrukcija

3.4.1 Samomor

Že v prvi lirsko obarvani zgodbi Nič iz zbirke (Krogi navzven, 2000) Stanka

Janežiča, ki je zelo psihološko naravnana, je upovedan samomor. Glavni akter

zgodbe Simon je predavatelj na univerzi in šele zdaj, ko so mu diagnosticirali

raka, skozi retorična vprašanja in monolog razmišlja o svojem življenju in

njegovem bistvu, včasih prvoosebno, včasih v tretji osebi. Hkrati je tudi vodja

skupine Krog, kjer na vsakem srečanju izberejo nekoga, ki bo načrtno storil

samomor. Primer takšnega tveganja je ruska ruleta, igra z življenjem, kjer je

uporabljena pištola, v obravnavani pripovedi pa na listke zapišejo vsa imena

in Simon kot vodja izvleče eno ime: »Vsi smo se obrnili do izbranega, vsakdo

ga je objel in poljubil in mu čestital. Vsem so žarele oči. Najbolj izbranemu.

Toda zgodilo se je, da smo kdaj v njegovih očeh zaznali solze. Posebno če je

bilo to dekle. Ali so res ti mladi ljudje radi šli v smrt? Ali je njihovo

samomorilstvo bilo zares povsem svobodno? /…/ Na pogrebu izbranega

samomorilca so se gledali le od daleč. Kot da se ne bi poznali« (Janežič 2000:

11−12). Za Simona bi lahko rekli, da je tipičen narcisist. Svet in ljudi v njem

zaznava v črno-belih odtenkih in vselej vidi le vse slabo. Simon po eni strani

goji sovraštvo do sebe, po drugi strani pa njegov obrambni mehanizem deluje

pred bolečino razpadajočega jaza. Svoj šibki jaz napaja s pozornostjo drugih,

zato mu tudi ugaja pozornost in vloga vodje.

Zgodba Sebastijana Preglja V soboto dopoldne (Svinje brez biserov, 2002)

meji že krepko na fantastičnost. Glavni akter zgodbe Jaušnik žaluje za svojo

ženo Marjetico, ki je umrla za rakom. Tretjeosebni pripovedovalec nas s

pripovedjo popelje v čas pred njegovo in ženino smrtjo, kjer je opazno, da je

bil do nje precej nasilen, pa ne le do nje, ampak je nasilje izvajal tudi nad

samim sabo. V jezi je samega sebe udarjal s plastičnim obešalnikom, ko se je

ta prelomil, si je plastično os zabadal v nogo. V prividih se mu prikazuje

42

starka, ki ga napeljuje k samomoru: »Samo ne pozabi: vsak večer si moraš

narediti novo rano. In vsaka mora biti globlja. Na, mu je podala zlomljen

obešalnik« (Pregelj 2002: 129−130). Njegovo truplo, polno odprtih ran, je

počasi trohnelo v stanovanju.

Tretjeosebni pripovedovalec v zgodbi Dušana Merca Deodat (Golo mesto,

2003) nas popelje v urbano okolje, natančneje v Budimpešto, kamor se je

odpravila skupina učiteljev na sindikalni izlet. Deodat je profesor fizike, ki si

sobo deli z nadomestnim učiteljem zgodovine. Spregovorita le malo besed.

Deodat mlademu kolegu razodene izsek iz svojega življenja, predvsem se

vrne v čas informbiroja in dogodke iz šestdesetih let dvajsetega stoletja.

Naslednji dan profesorja ni bilo nikjer na spregled in šele kasneje so izvedeli,

da je najverjetneje storil samomor: »Deodata so našli otroci pod mostom …

obešenega za ograjo, da je telo viselo v vodo, umazano, blatno vodo« (Merc

2003: 174). Konkretnega razloga za Deodatov samomor ne izvemo, lahko pa

sklepamo, da ga je njegova preteklost tako pestila, da v življenju ni več videl

smisla in je samomor storil iz preobremenjenosti in obupa. Zanimivo pa je,

tako kot piše v spremni besedi Petra Vidali (Merc 2003: 2), da so si osebe v

zbirki, ki so se odločile izginiti, za izničenje izbrale večja mesta, kar je

opazno tudi v našem primeru.

Za enako obliko samomora se odloči tudi prvoosebni pripovedovalec v zgodbi

Nejca Gazvode Grobarček (Vevericam nič ne uide, 2004), ki ponoči išče

mrtve živali in jih zakopava. Pogosto se na poti ustavi pri teti Gabi in tako se

mu enkrat zazdi, da je teta v spanju umrla in da mora tudi njo pokopati,

seveda k ostalim živalim v gozdu. Ob prihodu domov ga je že pričakala

policija in prišli so do zaključka, da je zlorabljal mrtve živali in teto: »Policaji

so me v zasliševalnici pretepli in me oklicali za bolnega, norca, antikrista. /…/

Edini moj prijatelj je bil neki majhen, rejen policaj, ki mi je v celico

pretihotapil debelo pleteno vrv. Tik preden sem spodmaknil stol, sem si

potihem rekel tisto, kar sem napisal v poslovilnem pismu: „Pokopljite me na

jasici.“« (Gazvoda 2004: 29−29). Oče ga ni več priznaval za svojega sina,

mati je zbežala od doma in tako je bil prepuščen samemu sebi in ponovno

43

lahko potrdimo tezo, da nasilje izvira iz odtujitve oziroma zavrnitve, ki je

glavni akter ni bil zmožen prenesti.

V noveli Tomaža Janežiča Videz stvari (Barva laži in Novele, 2005) pademo v

dialog o filmih in umetnosti med protagonistoma Davidom in Igorjem,

katerima se kasneje pridruži še Igorjevo dekle Maja. Tako Igorjevo kot

Davidovo razmišljanje niha nekje med realnostjo in fantastiko. Razbrati se da,

da David Igorju malce zavida njegovo srečo. V sami zgodbi ni nakazanega

nasilja, zato nas konec zgodbe preseneti, saj stori Igor hitro po Davidovi smrti

samomor. Morda je Igor zvezo z Majo jemal že kot samoumevno in se svoje

sreče ni več zavedal.

Milan Petek v zgodbi Zradirani (Zapiski z mrtvega brega, 2003) upoveduje

še nasilje nad samim sabo, kjer vsak izmed družinskih članov stori samomor.

V zgodbi spoznamo Alenko, ki ima precej zdravstvenih težav, moža Justija in

sina Marka, ki pri dvaindvajsetih letih zaradi nesreče v ljubezni stori

samomor: »Se je vrgel v Ljubljani z nekega bloka, dvanajstega ali trinajstega

nadstropja dol in se razpočil kot pomidor« (Petek 2003: 179). Smrt otroka je

starša zelo prizadela. Justi se je začel zapijati, več časa je preživljal po barih

kot doma, pa tudi Alenka ni videla več izhoda: »Alenka je v stanovanju vzela

tablete, nekaj škatel apaurinov je požrla, on pa se je obesil za radiatorsko

cev« (Petek 2003: 180).

Podobna zgodba z alkoholom in slabimi razmerami v družini se pojavi tudi v

Petkovi zgodbi Tri lačna usta iz iste zbirke, kjer glavni lik zgodbe Ciril

najprej ostane brez službe, se nato vdaja alkoholu, nabira si dolgove in

posledično ni več zmožen preživljati družine. Samo z eno, ženino plačo komaj

shajajo in pogosto krade zato, da bi nekaj denarja prihranila. Ko vse prizna

možu, ta edino rešitev vidi v samomoru, saj je očitno, da stvarnemu življenju

ni kos: »Ciril je najbrž v enem izmed takšnih svetlih trenutkov, ko si je zavrtel

vso sceno in zgodbo, ki mu jo je zjokala Marica, napravil tisto, s čimer je na

svoj način rešil problem treh lačnih ust pri hiši. /…/ S pištolo, ki jo je bog ve

od kdaj že imel pri hiši in je z njo pokal na velikonočno nedeljo, se je ustrelil v

glavo. V šusu je bil mrtev« (Petek 2003: 201).

44

3.4.2 Rezanje žil

Druga oblika fizičnega nasilja nad samim sabo se kaže v noveli Vinka

Möderndorferja Slovenska savna (Total, 2000). V sami zgodbi, ki je kot

ostale njegove zgodbe do podrobnosti opisana, je zelo veliko dialogov, zato si

lahko pogovor kar se da živo predstavljamo. Zgodba se odvija v eni izmed

savn na obrobju mesta, kamor nekaj znancev hodi že vrsto let, nikoli pa se ne

srečajo zunaj savne. Enega izmed njih, Mačka, je zapustilo njegovo dekle.

Maček je zelo žalosten, razočaran, ne prenese pritiska. Znajde se v zanj

brezizhodni situaciji in si v obupu prereže žile: »Hitro … Maček si je na

stranišču prerezal žile … /…/ Na stolu pri stranišču sedi Maček. Roki pestuje

v naročju. Okoli pa kri. Rdeča in pokapana vsepovsod. Maček joka kot otrok.

Smrka in hlipa. Telovadni učitelj kleči poleg in mu s svojimi mesnatimi

rokami šari okrog tankih, urejenih ureznin (pozna se, da je imel Maček

srednjo tehnično šolo), ki se začnejo pri komolcu in se v enakomernih

intervalih nadaljujejo vse do zapestja (tudi v urezninah obstaja nekakšen

notranji red) …« (Möderndorfer 2000: 119). Avtor nekatere povedi večkrat

ponavlja do mere, da te učinkujejo že humorno. Vzrok glavnega akterja za

nasilje je tokrat duševna bolezen, saj lahko skozi celotno zgodbo razberemo,

da ima Maček najverjetneje obsesivno-kompulzivno motnjo, saj večkrat

preverja, ali je dobro parkiral avto, pa tudi žile ima enakomerno prerezane.

Tudi prvoosebni pripovedovalec v zgodbi Nejca Gazvode Soba resnice

(Vevericam nič ne uide, 2004) pripoveduje o težkem obdobju mladostništva, v

katerem poskuša dvakrat storiti samomor, med drugim tako, da si prereže žile:

»Najhuje pa je bilo seveda takrat, ko sem poskusil narediti samomor. V

kopalni kadi me je našla babica, ki mi je prinesla pečenice in žgance za

večerjo, namesto hvaležnosti pa je dobila krvavo kopel in porezana zapestja«

(Gazvoda 2004: 51). Zanimivo je, da pravega razloga za samomor ni bilo –

kot piše pripovedovalec, bi ga naj preprosto zaneslo. Čez nekaj časa ponovno

sreča Svetlano, mlajšo sestro, ki je od ločitve staršev živela z očetom in ta mu

pomaga, da spet najde samega sebe in ponovno zaživi.

Podobna situacija je v zgodbi Aleša Čara Nekaj brni (V okvari, 2003), kjer sta

prvoosebni pripovedovalec in njegova žena zaradi službe pogosto zdoma,

45

hčerka pa si doma prereže žile: »Grem domov, odprem vrata fleta in v fotelju

sedi mala s telefonom v roki, Jezus jeben Kristus, vsake toliko reče „ja, mami“

in za vsak „ja, mami“ z nožem za pršut zareže v roko. /…/ Sedemindvajsetkrat

je zarezala, jebote« (Čar 2003: 119)! Da je zgodba še bolj dramatična, se še

na koncu pripovedovalec stepe z varnostnikom v baru: »Primaže mi klofuto. S

palico ga tolčem po glavi, dokler ne utihne. Leži na tleh, z rokami se drži za

glavo in ne reče nobene« (Čar 2003: 126). Čar s pogovornim jezikom doseže

živost zgodbe. Zlahka opazimo odtujen odnos med glavnima akterjema in

tako kot v marsikateri drugi zgodbi tudi v tej ne gre brez prisotnosti alkohola.

Zaradi odsotnosti staršev je hčerka bolj ali manj prepuščena sami sebi. Z

zauživanjem drog morda ne želi zaostajati za svojimi vrstniki, verjetno pa tudi

s samopoškodovanjem želi opozoriti nase in pridobiti željeno pozornost.

3.4.3 Sadistični mazohizem

Ena izmed najbolj brutalnih in krutih zgodb je zagotovo Čarova zgodba

Kokakola (V okvari, 2003), ki bralca verjetno najbolj pretrese. Otroštvo

prvoosebne pripovedovalke je postavljeno v Trst, mladost pa v Ljubljano.

Glavna akterka je bila že v otroštvu ljubosumna na starejšega brata in ga je

zato mučila in poniževala, pri nasilju nad sabo pa je uživala in ni čutila

nobene bolečine: »Od malega sem se ščipala v salo na notranji strani stegen,

ker me je to nekako pomirjalo. Ščipala in gnetla sem se včasih tako dolgo, da

je vse skupaj počrnelo. /…/ Brat je nekam šel, jaz pa sem vzela v roke klešče.

Stiskala sem, dokler se koža in zgornji sloj mesa nista začela trgati od stegna.

/…/ Vzela sem spenjač in ga počasi potisnila skozi počrnelo salo. /…/

Pravokotno na spenjač sem se prebodla s šivanko. Potem sem šla v kopalnico

po jod, gazo in povoje, se vrnila v sobo, se zaklenila, vzela očetove škarje in

pod križem sponke in šivanke odrezala zmaličen košček stegna« (Čar 2003:

149−150). Glavna akterka ni mučila le sebe, ampak tudi živali, saj se je

nekako poistovetila z njimi. V najstniških letih je spoznala svojo veliko

ljubezen, Matica, s katerim sta skupaj sodelovala pri sadomazohističnih igrah.

Kmalu je njuna zveza pričela razpadati, saj ni bilo pravega zaupanja, pa tudi

Matic je postajal vedno bolj ljubosumen. Vse bolj se je zapijal in duševno

razpadal in na koncu storil samomor. Zgodba je prišla v javnost. Ves svet jo je

46

dojemal kot simbol vseh žensk, nad katerimi se izvaja fizično nasilje, vendar

niso vedeli, da se je sama, prostovoljno odločila za takšen način življenja.

Podobna vrsta nasilja nad samim sabo se kaže tudi v zgodbi Mete Malus

Anka (Zgodbe iz Zalega Loga in Golega Laza, 2003), kjer je v ospredju

pogovor glavne akterke Anke, najverjetneje s psihologinjo. Anka je poročena,

vendar ni več sledu o zakonu, kakršen je bil na začetku. Ker ni mogla imeti

otrok, jo je mož vse pogosteje zanemarjal in hodil k ljubicam, Anka pa je to

razočaranje in bolečino sproščala na sebi: »Potem vzamem pletilko. /…/

Tiščim jo v kožo, dobro vem, da jo bo čez kakšen trenutek predrla. Ko se to

zgodi, začutim pekočo bolečino. Bolj ko prodira igla v meso, hujša je. In vse

manj čutim tisto drugo, notranjo bolečino. /…/ Včasih si jo zabodem dvakrat«

(Malus 2003: 98−99). Sami opisi oseb so zelo natančni, tudi opisi

samopoškodovanja na bralca učinkujejo boleče in grozeče ter ne gre

spregledati, da je bila Anka res v stiski in da je bilo takrat samopoškodovanje

edina rešitev, ki jo je videla, da je pozabila na notranjo bolečino.

3.5 Napad s strelnim orožjem

Do uporabe pištole pride v noveli Puhasti zajček pisatelja Frančka Bohanca.

Zgodba je postavljena v ruralno okolje, kjer je petnajstletni fant zaljubljen v

Tinco, odvija pa se v obdobju druge svetovne vojne. Tinca ima v gosteh

nemškega komandanta in tudi tukaj se fizično nasilje prepleta s spolnim:

»Slačila se je. Ko je bila skoraj povsem naga, je komandant stopil s postelje.

Šel je počasi k dekletu in ga z roko vrtel tako, da je zdaj zagrabil prsi in

potem ritko in vrtel dekletce, kakor bi se nezreli fantič igral z žogo« (Bohanec

2000: 97). Dogajanje skozi okno opazuje Gašper, ki ima v žepu že

pripravljeno bratovo pištolo. Ustreli, vendar komandanta ne zadene. Motiv

ljubosumja je tukaj vsekakor prisoten. S samega konca zgodbe pravzaprav ne

moremo razbrati, ali je Gašper še enkrat ustrelil ali je morda ustrelil samega

sebe: »/…/ Ustrelil je. Bratova pištola, ki je celo zrasla v njegovem žepu, se je

sprožila. /…/ Po strelu ni nihče padel na tla. Gašper ni imel moči, da bi se

prepričal, zakaj je krogla zgrešila cilj, ki ga je on videl v hrbtu komandanta.

Oba, komandant in Tinca sta se vrtela. Potem je Tinca padla na tla,

47

komandant pa se je presukal. Tudi v kamri je počilo. Pod oknom se je na

podstenje sesedel Gašper« (Bohanec 2000: 98).

Zgodba Dogodek (Zapiski z mrtvega brega, 2003) je zapisana v

poročevalskem oziroma časopisnem slogu. Podana so čista dejstva, da mož

Andrej pretepa svojo ženo Ireno: »Pokaže obraz; ima razbito ustnico in iz

nosa krvavi. Vrgel jo je tudi na tla in brcal po vsem telesu« (Petek 2003: 182).

Najpogostejša razloga za pretepanje sta moževa ljubosumnost in nagla jeza.

Andrej ženi in otroku grozi ter svoje grožnje še isti večer uresniči – s pištolo

ubije ženo in sina, nakar sodi še sebi.

Prvoosebni pripovedovalec zgodbe Milana Kleča Papiga (Plastika, 2004) je

vlomilec, ki zelo natančno in podrobno opisuje enega izmed svojih podvigov,

in sicer v urbanem okolju, kjer s pištolo ustreli neznanca, ki mu ovira njegovo

pot: »V takšnem besu sem večkrat ustrelil, potem pa sem se skril za vrata. Po

krvi sodeč, je bil tisti mrtev. Gladko in brez težav« (Kleč 2004: 191−192).

Napetost se z različnimi dogodki, ki so ponekod na meji fantastičnega, hitro

stopnjuje in zgodba zahteva pozornost bralca, da sledi tempu dogodkov. Kot

dodaja urednik Aleksander Zorn (2004), še tako enostavna dogodivščina

preide v neobvladljiv paradoks in ponekod meji na ironijo.

V kratki zgodbi Uroša Sadeka Moj dan (Vrtiljak, 2005) nas prvoosebna

izpoved vojaka povede v enega izmed taborov nekje na robu vasi, kjer

streljajo vojake enega za drugim: »Zaslišijo se streli. Zdrznem se in

pogledam: moji padajo kot domine« (Sadek 2005: 98). Dogajalnega prostora

ne moremo določiti, kot tudi ni podan dogajalni čas, zgodba pa je postavljena

v neko vojno stanje. Ni razlage, kako je vojak prišel v ujetništvo, izstopa pa

dejstvo, da ga niso razorožili – v rokah drži puško. Vojak spremlja usodo

drugih in se zaveda, da bo tudi on prišel slejkoprej na vrsto. Zdi se, da ima

zgodba avtobiografsko podlago, s kratkimi stavki, razmišljanji in neštetimi

mislimi vojaka pa na bralca deluje precej čustveno.

V zgodbi Vasilija Vaska Poliča Miklo leti v nebo (Seks, Seks – mogoče le

kiks! Seks!, 2005) se srečamo z romsko populacijo, v ospredju s tremi

protagonisti, ki med seboj gojijo zamere in imajo neporavnane račune. Zaradi

48

denarja, ki ga Miklo še ni vrnil Vasilu, drug drugega pod vplivom alkohola

napadeta z nožem. Ko Mitke izve, da je Vasil dobil vrnjen svoj delež denarja,

se tudi on odloči, da bo proti Miklu nastopil ostreje in ga ustreli ter vzame

denar. To je edina zgodba izmed vseh obravnavanih, ki se loteva romske

problematike. Se pa v zgodbi opazi, kot je splošno znano, da so romi

neprilagodljivi, niso dobro integrirani v okolje, v katerem živijo, in je zato

posledično prisotnega več nasilja.

3.6 Napad s hladnim orožjem

Novela Frančka Bohanca Lasje, za katero lahko rečemo, da motivno-tematsko

zajema iz mitologije, odstopa od drugih. Dogaja se na vasi in govori o

materinem ljubljencu Kauku, ki dobi eno izmed najlepših deklet. Ker se

njegovo dekle ne drži svojih obljub, odide k vladarici Louhi, da bi mu dala še

lepše dekle, da bi se tako maščeval. Kauko mora opraviti tri naloge, vendar še

preden opravi zadnjo, ga vladaričin čuvaj ubije: »Zravnal se je, grdoba, potem

pa zamahnil s sekiro, da se je Kauko zrušil. /…/ Ko se je Kauko ujel v vejevje

v reki, ga je Louhin stražar potegnil na suho, razkosal in vse dele trupla

drugega za drugim zmetal nazaj v vodo, da so jih grobarji zopet lovili, ujeli in

izgubljali« (Bohanec 2000: 60).

Novela Viktorja Rožanca Zločinec (Zapuščina, 2001) je polna nasilnih dejanj.

Prvoosebni pripovedovalec je zelo navezan na mater, do očeta sčasoma

postaja nestrpen in čuti nekakšen odpor. V družini je opazna podrejena vloga

ženske, ki možu ustreže na vsakem koraku, in kasneje ugotovimo, da na tak

način deluje tudi pripovedovalec. Ko je mlajši, je nasilen do sošolcev, z leti

postane pravi ženskar, preračunljivec in spletkar. Konec novele je kar

brutalen, saj bi pripovedovalec lahko preprečil katastrofo, vendar dogodek le

nemo opazuje in se niti ne potrudi, da bi kar koli spremenil: »Še isti trenutek

se je za njo pojavil Žane s kuhinjskim nožem v roki, čisto brezumen. Lahko bi

zavpil, a sem hotel videti, kaj bo. Dohitel jo je na prvi stopnici in gledajoč

zamahnil. Tudi ona je gledala mene, počasi padajoč na stopnice s široko

odprtimi očmi, polnimi groze« (Rožanc 2001: 89).

49

Napad z nožem, vendar tokrat s strani ženske, se pojavi v noveli Milana Petka

Ubiti vampirja (Ubiti vampirja, 2004). Glavna akterja sta Ibro in Nisveta, ki

jima z različnimi deli uspe preživljati sebe in dva otroka. Ob izgubi službe se

Ibro vda alkoholu in ženo velikokrat pretepe: »Jo je običajno premlatil

najprej zvečer, ko se je ob enajstih, dvanajstih priklatil domov, zjutraj pa še

enkrat« (Petek 2004: 18). Sčasoma je Ibro začel groziti tudi otrokoma,

Nisveta pa se je po pomoč obrnila na policijo in socialno službo. Dosegla ni

ničesar, stanje doma pa je bilo vse bolj zaostreno in napeto. Ko se enkrat vrne

iz službe in doma ne najde otrok, najde pa spečega moža in kaplje krvi na

nožu, je prepričana, da je Ibro ubil otroka, zato se odloči maščevati: »Dvigne

nož in ga zarije na sredo Ibrovih prsi, jeklo zaškrta ob kosteh, ona pa se obesi

na nož in ga poriva do konca, tistih petindvajset centimetrov rezila,

nabrušenega kot britev, pa gre do konca, reže pred sabo vse živo, žile, kite,

kosti se lomijo, ona pa tišči nož do ročaja v prsih, Ibro se drami, tuli, hoče

zamahniti z rokami, pa več ne more, niti malo se ne more dvigniti, je prišpičen

h kavču kot debela mesarska muha« (Petek 2004: 23) … Ko pa se v tistem

trenutku prikažeta otroka, Nisveta spozna svojo zmoto, vendar še vedno zbere

toliko moči in vse prizna policiji. Njena zgodba se žalostno zaključi, saj

pristane v norišnici z diagnozo shizofrenije.

Uporaba hladnega orožja, noža, se pojavi tudi v Pregljevi zgodbi Urar (Svinje

brez biserov, 2002), ki je postavljena v urbano okolje, v okolico bloka. Glavni

lik Urban je urar, ki se s popravilom ur ukvarja na črno, pri delu pa mu

pomaga sosed Verdinek, ki popravljene ure nato s kolesom razvaža lastnikom.

Pri eni izmed dostav pride do nesreče, a se Verdineku nič ne zgodi. Ob

pomoči alkohola se urar in njegov pomagač hitro spreta in drug drugemu

vračata udarce: »Z levo ga je treščil po glavi, da je Verdinek javknil, padel na

kolena in iz ust pocedil nekaj sline. /…/ Verdinek je pograbil nož, ki je ležal

pred njim, in potegnil po urarjevi roki, pa urar hlačnice, kot je pričakoval

Verdinek, ni spustil, ampak jo je cuknil k sebi, da se je nesrečni moški

pripeljal po riti čisto k njemu, spustil nož in odprl usta, kot bi hotel prositi za

milost, a je bilo v trenutku vsega konec. Urban je zgrabil nož in osemkrat

zabodel« (Pregelj 2002: 100). Tako kot v drugih Pregljevih zgodbah tudi v tej

50

kar mrgoli zahrbtnosti, nevoščljivosti in nasilnosti, med literarnimi liki je

čutiti mnogo nezadovoljstva, brezvoljnosti in otopelosti.

Tudi kratka zgodba Milana Kleča Ni se še polegel prah od škandala (Srčno

dober človek in zvest prijatelj, 2005) je postavljena v urbano okolje, med

delavce v tovarni, kjer se kar naenkrat pojavi prostitutka, ki želi vsakega

izmed njih zapeljati in jim obljublja občevanje z zvezdo. Nekateri se vdajo

skušnjavi, tako kot se ji tudi Jože. Nekako je razvidno, da je bil poln

komunističnih idej. Prostitutka je očitno pripadala drugi ideologiji in je imela

drugačna prepričanja kot on, s tem pa se nikakor ni mogel sprijazniti: »Samo

nož je potegnil iz zadnjega žepa, za vsak primer ga je imel vedno pri sebi,

nevarni časi so, in jo je zaklal. Desetkrat ali dvajsetkrat jo je zabodel v srce«

(Kleč 200: 16−16). Jože se je po dogodku psihično zlomil, edini, ki ga je

branil, pa je bil pripovedovalec, ki je bil prepričan, da se krivda skriva nekje

drugje.

Franček Rudolf drugo zgodbo Gospodična Mica (Zvončki in spominčice,

2002) postavi v ruralno okolje, kjer združi fizično in spolno nasilje. Sosed

Dolinar je pedofil, namreč eno izmed sosedovih hčera Mico je otipaval že pri

njenih petih letih, nekaj let kasneje pa je imel z njo tudi spolne odnose.

Dejstvo, da so nasilne osebe žrtve nasilja že v otroštvu, kot v teoretičnem delu

navajamo Janeza Mlakarja, se na tem mestu potrjuje. Mica je bila tako

zlorabljena že v otroštvu in sosedu ni ostala dolžna ne v najstniških in ne v

poznejših letih. Spominja se: »Ko sem bila stara deset, enajst, sem ga nekoč z

nožem pod rebra, pa se mu ni poznalo /…/« (Rudolf 2002: 58). Dolinar in

Micin oče sta zaradi teh dogodkov prišla v konflikt in nekdo je v Dolinarja

zapičil vile, sosed Pezdir pa je bil obešen z žico. Slednje dejanje policistu

prizna Mica: »Razjezilo me je, priznam, obesila sem ga na tram ob peči,

ampak v afektu, vse v popolnem afektu« (Rudolf 2002: 61). Gre še za eno

zgodbo iz vsakdanjega življenja, kjer je prisoten alkohol in ima oče glavno

besedo in moč pri hiši.

Kratka zgodba Jana Jerine Ljudožerci (Enajsta knjiga, 2003) govori o

množičnih načrtnih umorih, ki se dogajajo v kraju Trnovo. Enkrat so žrtve

51

moški, drugič ženske, vsi pa so umorjeni na isti način: »Tokrat je v celoti

manjkala leva roka žrtve, glava je bila ločena od telesa, trebuh pa je bil

podobno razparan kot prej. Pri tej žrtvi je Jaka ugotovil, da ima morilec

izreden čut za rezanje in prav verjetno ima kirurški skalpel« (Jerina 2003: 58).

Zgodba ne izraža nekih globljih občutij, pač pa nas avtor samo seznanja z

dogodki. Na koncu zgodbe je razvidno, da ja bila edini povod za vse umore

računalniška igra, s katero so štirje sošolci postali zasvojeni in so želeli nasilje

iz igre prenesti v realno življenje in so se nad drugimi le izživljali. Za svoja

dejanja so morali kazen odsedeti v zaporu, se pa na koncu avtor sprašuje, če

bosta po odsluženi kazni ponovno v prevladi lakota in nasilje.

Zgodba Milana Petka Dva brata (Zapiski z mrtvega brega, 2003) prinaša

toliko nasilnih dejanj in različnih oblik fizičnega nasilja, da jo težko umestimo

le v eno skupino. Brata Vlado in Franček sta vedno vse nesporazume reševala

z nasiljem. Že v času njunega otroštva je oče velikokrat pretepel njuno mater,

nato mati s sinovoma še očeta. Otroka sta se takšnega vedenja učila preko

opazovanja vedenja svojih staršev. Alkohol je vse samo še poslabšal in

družina se je znašla na socialnem dnu. Po smrti staršev sta se brata le še bolj

fizično ali verbalno napadala, najpogosteje zaradi nepomembnih stvari.

Franček je brata napadel z nožem, Vlado pa Frančku ni ostal dolžan: »Zdaj se

mu je nasmehnila sreča: za drvarnico ga je čakala sekira, še od včerajšnjega

sekanja drv je bila zasajena v tnalo in čakala, da jo kdo prime v roke in

nadaljuje s poslom. Vlado jo je zgrabil in se obrnil proti bratu. Zdaj je bila

drugačna pesem, eden z nožem drugi s sekiro. /…/ dejstvo pa je, da je Vlado

svojo sekiro pustil v Frančkovi glavi /…/ (Petek 2003: 136−137). Iz zgodbe ni

razvidno, ali je Vlado svoje dejanje obžaloval ali ne, zagotovo pa se je

svojega dejanja zavedal in je na koncu storil samomor. Zgodba je tako kot

ostale Petkove zgodbe, kot ugotavlja Mitja Čander (Petek 2003: 225),

napisana direktno, ostro, neprizanesljivo, je zgoščena v trda dejstva.

Zgodba Za pljunek zemlje (Zapiski z mrtvega brega, 2003) istega avtorja nas

seznanja z življenjsko težavo, kot piše avtor, s klasičnim problemom – z

delitvijo zemlje. Peter in Mirko se venomer prepirata glede meje med obema

posestvoma, tako da se vsa stvar rešuje na sodišču, saj se nad tožbo enkrat

52

pritoži Peter, spet drugič Mirko. Drug drugega žalita in si pod noge mečeta

polena. Slednjič se Mirko razjezi in izgubi pamet: »Je Mirko takrat čisto

ponorel, ni bilo žene, ki bi ga ustavljala, mirila, nobenega kurca ni bilo, ki bi

mu zdaj to preprečil: počil je Petra s sekiro po glavi, dvakrat, da je bilo bolj

ziher in mu jo razklal, da so se onemu ven pocedili možgani« (Petek 2003:

195). Zadeva je bila sicer na neki način res rešena, čeprav ni šlo za nič več

kot za koristoljubje.

Poleg vseh omenjenih hladnih orožij se v črtici Marije Gorše Kladivo,

podlesek (Usode, 2004) pojavi še kladivo. Tretjeosebni pripovedovalec nam

predstavi Rajko, dekle iz idilično opisanega ruralnega okolja, ki je

najverjetneje od moža Marka dobila sifilis. Zaradi bolezni in moževih skokov

čez plot se loči in vrne v domačo vas. Kmalu spozna Dušana in z njim odkrije

svoj drugi jaz, ki ga z Markom ni poznala. Kaj kmalu se ponovno pojavi

Marko, ki jo napade in ji stori silo: »Poskuša se izviti iz železnega prijema.

Zaman. Vrača se prisebnost. Oči spet oživijo. Zdaj bi mogla celo krikniti,

zdaj, ko je prepozno, da je noseča, da jo mora pustiti zaradi otroka … Njene

oči zagledajo kladivo v njegovi roki. Ne! Ne! Mali moj, nerojeni« (Gazvoda

2004: 38). Svet za Rajko ni več idiličen, nežen, ampak jo prevevajo

nelagodje, stiska in tesnoba.

Uporaba klešč in kladiva se pojavi tudi v zgodovinski noveleti Vinka

Möderndorferja Jezik na steni (Druga soba, 2004), kjer tretjeosebni

pripovedovalec glavnega protagonista, neimenovanega učitelja, postavi v

primorsko ruralno okolje, v čas karabinjerjev in črnosrajčnikov. Gre za

politično spornega človeka za takratne oblasti. Mladi učitelj uči otroke

slovenskih pesmi in kljub opozorilom starejšega župnika Martina vztraja pri

svojem, v šoli pa se italijanski miličniki res ustavijo: »Črni oficir je stopil k

učitelju in ga udaril v obraz. /…/ Črni oficir potegne iz torbe klešče in

kladivo, karabinjer pa stopi do mize in z eno potezo odtrga deščico iz

zgornjega dela površine in jo vrže na mizo pred učiteljev obraz. /…/ Tisti, ki

drži učitelja za glavo, ga zgrabi za nos, učitelj zahlasta za zrakom in odpre

usta, drugi pa s svojima mesnatima rokama seže v učiteljeva usta in jih

razklene. Klešče zagrabijo jezik … /…/ Črni vojak nastavi dolg žebelj na jezik

53

in zamahne s kladivom … Učitelj trzne … Kladivo oplazi obraz in nosna kost

zaškrta, sprednji zob odleti … Kri priteče in žebelj pribije jezik na deščico«

(Möderndorfer 2004: 68−69). Učitelj je tudi kasneje rad pripovedoval o

pripetljajih v svojem življenju, o vojnah in priključitvi Primorske. Konec

zgodbe je drugačen od ostalih, saj v dialogu z učiteljem o Golem otoku

tretjeosebni pripovedovalec preide v prvoosebnega.

3.7 Poskus umora

Zgodbo Marjetke Slavec Lutke (Lutke, 2001), postavljeno v mestno okolje,

pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec. Robert, študent ekonomije, se

zaljubi v Bino, študentko slovenščine, ki je hkrati balerina, in kmalu se

poročita. Bina zaradi nosečnosti opusti študij, kmalu pa tudi ples, ki je zanjo

neprecenljivega pomena. Je velika zbirateljica voščenih lutk in videti je, da

več pozornosti nameni lutkam kot dojenčku Daniju, ki ga želi zadušiti:

»Neutolažljivi jok je Bino povsem iztiril. Pograbila je blazinico, izvezeno s

steklenimi biseri, in mu jo pritisnila na obrazek. Predirljivi otroški jok je

utihnil in Binin obraz, podoben voščeni roži, je spreletel smehljaj« (Slavec

2001: 18). Bina pravzaprav ni sposobna skrbeti za dojenčka, saj še kar naprej

živi v iluzijah, v preteklih spominih in svojega življenja ne sprejema takšnega,

kot je. Lahko celo sklepamo, da so težave posledica poporodne depresije, saj

Bina pogosto menjava razpoloženja in ima najverjetneje kakšne duševne

motnje, kar je ponovno vzrok za nasilna dejanja. V zgodbi avtorica o dogodku

le poroča in ne gre zaslediti, ali takšno dejanje obsoja ali ne.

Pregljeva zgodba Vampir iz Šiške (Svinje brez biserov, 2002) prinaša uboj z

ženske strani. Božena podleže zapeljevanju neznanega štiridesetletnika in je

žrtev spolnega nasilja, ko jo ta napade kar v kleti bloka in na njej pušča

sledove ugrizov. Sklene, da se mu bo maščevala z glogovim kolom.

Maščevanje skrbno in premišljeno načrtuje in ga nazadnje tudi izvede: »Z levo

mu je k prsim približala ošiljen kol in ga nekajkrat prestavila, kot bi ne bila

povsem prepričana, kje ima srce. Potem je z desno zamahnila in z vso silo

udarila. /…/ Božena je naredila nekaj korakov, ampak prepozno: zgrabil jo je

54

za lase in jo z glavo večkrat udaril v lesene rešetke« (Pregelj 2002: 53−54).

Zgodba ima precej nerealen, fantastičen konec, saj se moški spremeni v

neznanega dečka, Božena pa vsem mimoidočim razlaga, da jo je napadel

vampir.

Kratka zgodba Mete Malus Jože (Zgodbe iz Zalega Loga in Golega Laza,

2003) nam prinaša vloženo zgodbo, ki jo pripoveduje prvoosebni

pripovedovalec, rudar, ki se je poročil s kmečko žensko. V ospredju zgodbe je

vidna družinska tematika. Sprva je par z vsem zadovoljen, sčasoma pa se

harmonija v zakonu poruši. Mož veliko dela, žena pa mu vedno bolj postavlja

pravila in pogoje, kaj sme in česa ne, ga kritizira in mu predvsem očita

kajenje, dokler možu ne prekipi ob ženinem govoričenju: »Vstal sem in stopil

k njej. Prste sem oklenil okrog njenega vratu in stiskal … stiskal … Najbrž je

hotela še nekaj reči, a kot da si je premislila; usta je še vedno odpirala, ven

pa ni prišel niti glas. Potem je obsedela« (Malus 2003: 90−91). V

marsikaterih pogledih se par ni strinjal. Jože se je zavedal svojega dejanja in

je prevzel odgovornost. V zaporu je odslužil svojo kazen, vendar ni videti, da

bi svoje dejanje obžaloval. Malce ironično pa vendar − ena izmed

pomembnejših stvari mu je bila ta, da bo naslednja partnerka kadila.

Kratka zgodba Manke Kremenšek Križman Punčka (Odhajanja, 2004)

zajema precej oblik fizičnega nasilja, kot so pretepanje, samopoškodovanje in

poskus umora in tako odstopa od drugih zgodb. Zgodba je postavljena v

urbano okolje, izmenično pa se pred bralcem izrišeta zgodbi deklice Špele in

njene matere. S prvoosebno perspektivo in dodelanim slogom se protagonistki

bralcu sami predstavita in držita bralca v pričakovanju. Mati hčerko Špelo

udari za vsako stvar: »V meni je zavrelo. V tistem trenutku nisem pomislila, da

tega ni storila nalašč, da je še otrok, da … Udarila sem jo. Močno, da je

omahnila nazaj in z glavico udarila ob ograjico posteljice« (Kremenšek

Križman 2004: 58). Kmalu se mati začne spominjati dogodkov iz svoje

preteklosti. Ponovno se nam potrdi teza, da osebe, ki so bile žrtev nasilja že v

otroštvu, tudi same kasneje postanejo nasilne do drugih. Spomine, kako sta

starša glavno akterko pretepala, je potlačila globoko v podzavest. Skrbništvo

nad hčerko prevzame oče, materi namreč sodijo zaradi poskusa umora njenih

55

staršev. Ob tem ničesar ne obžaluje, ampak čuti zadovoljstvo, da sta trpela

tudi njena starša in ne samo ona, sklicuje pa se na nasilje, ki je vanjo

zasidrano že iz otroštva.

3.8 Umor

Aleš Čar v zgodbi Kratki stiki (V okvari, 2003) prikaže krutost v

medčloveških odnosih. Zgodba se odvija v sodobnem urbanem okolju, v

Ljubljani na Fužinah. Tretjeosebni pripovedovalec in Ana sta ločena, pa

vendar ju povezuje sin Goran. Pripovedovalec nekako izsili obiske ob najmanj

neprimernem času. V glavi ima pripravljen govor, vendar mu besede kljub

alkoholu ne grejo z jezika. Po prepiru pa ima dovolj moči za dejanje, ki ga je

že prej imel v mislih: »V tistem se mu je fen povesil v roki, spustil ga je, padel

je v vodo. Kratko je zapiskalo, počilo, nastala je popolna tema« (Čar 2003:

15). Dejansko sama zgodba označuje stanje in ne dogodka, tako kot pravi

Lucija Stepančič, in znotraj samega življenjskega sloga glavnih akterjev gre

za vrsto drobnih vžigov, ki pa ne pripeljejo nikamor (Stepančič 2004: 492).

Zgodbo Dušana Merca Nekdo mora opraviti (Golo mesto, 2003) smo vključili

v zadnjo skupino, kljub temu da vsebuje več oblik fizičnega nasilja, vendar se

le-to stopnjuje do najhujše oblike, umora. Tretjeosebni pripovedovalec

zgodbo postavi v ruralno okolje, kjer policisti preiskujejo poskus posilstva.

Enemu izmed policistov pa se je zdelo, da ga to dekle, Magdalena, med

zasliševanjem zapeljuje s pogledi, zato se ji želi približati. Slednje mu tudi

uspe, vendar se vse obrne v napačno smer. Magdalena se mu skuša izmakniti,

upira se mu, vendar je premočan: »Borila se je, praskala, tolkla, niti ni čutila,

kako močno jo je dvakrat udaril, da ji je pritekla kri iz nosa ali iz ust, ni čutila

več, mogoče ji je izbil zob …« (Merc 2003: 82). Vzame si jo na silo in

Magdalena se še komaj odziva. Zaradi upiranja postaja nasilnejši in

sovražnejši: »Imela je stolčen obraz. Odprl ji je usta, izbil ji je dva zoba, vsa

je bila krvava. /…/ V prtljažniku je našel plastično cev, verjetno za pretakanje

goriva. Ovil si jo je okoli zapestij, Magdaleno, Magdalenco, je pomislil, bi

rekla mama, prevrnil na trebuh, ji ovil cev okoli vratu in zadavil« (Merc

56

2003: 83−84). Za sabo je zakril vse sledi, jo polil z bencinom in sežgal.

Dejanje je okrutno, a če Magdalena zgodbe ne bi prikrojila po svoje, verjetno

do tega ne bi prišlo. Seveda se tudi omenjeni policist ni držal pravil službe.

Zgodba Milana Petka Finta s čikom Drave (brez filtra) (Zapiski z mrtvega

brega, 2003) je podobna zgornji zgodbi. Glavna literarna lika, Ivan in Mirko,

preživljata večer v gostilni, kjer zmanjka cigaret, ki jih kadita. Odpravita se do

naslednje trafike, kjer tako dolgo kalita nočni mir, da zbudita trafikantko,

nazadnje pa vlomita, saj jima Roza ne želi odpreti. Vlomilca želita ukrasti

samo cigarete, Roza pa misli, da želita denar. Zažene vik in krik, Ivan in

Mirko se prestrašita zaradi njenega kričanja: »Ivan ji tišči z roko čez usta.

Stara praska, se otepa, ne more dihati, še vedno kriči. /…/ Zdaj jo tišči za

vrat, stiska, da ji vzame sapo, da bo že enkrat tiho, bi rada samo svoje čike,

mater ji« (Petek 2003: 100−101)! Storilcev ni bilo težko izslediti, oba pa sta si

prislužila precej let v zaporu. Do umora ne bi prišlo, če bi oba v danem

trenutku preudarno razmišljala, zraven tega je bil posredi še alkohol, zaradi

katerega sta izgubila oblast nad sabo.

Druga novela Tomaža Janežiča z naslovom Poletje in senca (Barva laži in

Novele, 2005) nas privede do treh umorov, ki so skrbno načrtovani. Peterica

prijateljev, Jenifer, Patricija, George, Edvard in Filip, se odpravi na morje. V

zraku mrgoli nevoščljivosti in ljubosumja. Edvard, nekdanji Patricijin fant,

ima v glavi že pripravljene razne načrte, kako bi se znebil preostalih članov

posadke. Najprej Edvard Filipove tablete zamenja s Patricijinimi, Patricija se

ujame v past, kjer ji sekira razbije glavo, Georg se nekje izgubi in tako ostane

le še Jenifer. Ko ugotovi, da je za vse kriv Edvard, mu Jenifer več ne upa

blizu in se mu maščuje s harpuno.

57

4 SKLEP

V magistrskem delu z naslovom Tematizacija nasilja v izbrani slovenski

kratki prozi po letu 2000 smo pod drobnogled vzeli 34 zbirk slovenske kratke

proze 29 izbranih avtorjev in avtoric, ki so izšle v času od leta 2000 do 2005.

Zajeli smo zbirke naslednjih izbranih avtorjev in avtoric: Franček Bohanec

(Odločitve, 2000), Stanko Janežič (Krogi navzven, 2000), Vinko

Möderndorfer (Total, 2000; Druga soba, 2004), Milenka Pungerčar (Rdeče

marjetice, 2000), Vida Bošnjak Logar (Spreminjanja, 2000), Tone Partljič

(Usodna privlačnost, 2001), Viktor Rožanc (Zapuščina, 2001), Ivan Sivec

(Sneg v maju, 2001; Lepše življenje, 2001), Marjetka Slavec (Lutke, 2001),

Franjo Frančič (In drugi, 2001), Sebastijan Pregelj (Svinje brez biserov,

2002), Franček Rudolf (Zvončki in spominčice, 2002), Aleš Čar (V okvari,

2003), Jan Jerina (Enajsta knjiga, 2003), Marjan Kolar (Sveto sivo življenje,

2003), Meta Malus (Zgodbe iz Zalega Loga in Golega Laza, 2003), Iztok

Geister (Mojster zloženih peruti, 2003), Dušan Merc (Golo mesto, 2003),

Milan Petek (Zapiski z mrtvega brega, 2003; Ubiti vampirja, 2004), Nejc

Gazvoda (Vevericam nič ne uide, 2004), Polona Glavan (Gverilci, 2004),

Marija Gorše (Usode, 2004), Manka Kremenšek Križman (Odhajanja, 2004),

Milan Kleč (Plastika, 2004; Demo, 2005; Srčno dober človek in zvest

prijatelj, 2005), Matjaž Brulc (Diznilend, 2005), Tomaž Janežič (Barva laži in

Novele, 2005), Uroš Sadek (Vrtiljak, 2005), Vasilij Vasko Polič (Seks, seks –

mogoče le kiks! Seks!, 2005) in Suzana Tratnik (Vzporednice, 2005).

Pojavnost motivno-tematskega spektra upovedovanja (fizičnega) nasilja smo

zasledili v 61 zgodbah, ki smo jih klasificirali v skupine: klofute, udarci,

brcanje, lasanje, pretepanje, kamenjanje, samodestrukcija (samomor, rezanje

žil, sadistični mazohizem), napad s hladnim orožjem (sekira, nož, vile,

skalpel, harpuna), napad s strelnim orožjem, poskus umora in umor. V

zgodbah je pogosto tematizirano nasilje nad otroki in prešuštvovanje, tako s

strani moških kot ženskih literarnih likov, pogosti so motivi ljubosumja in

zavisti.

58

Zanimala nas je predvsem razlika pojavnosti fizičnega nasilja v urbanem in

ruralnem literarnem prostoru. Predvidevali smo, da bo več upovedovanja

fizičnega nasilja v urbanem okolju kot v ruralnem, saj je ruralno okolje na

obrobju urbanega ali še bolj oddaljeno in je tako dogajanje bolj skrito očem.

Največ izmed analiziranih zgodb je dejansko postavljenih v urbano okolje.

Teh je kar 32, pri čemer so nekateri kraji natančno poimenovani (Maribor,

Trst, Ljubljana), medtem ko se 25 zgodb odvija v ruralnem okolju, pri petih

zgodbah pa dogajalni prostor ni določen, zato lahko našo hipotezo – več

motivno-tematskih prvin nasilja se pojavlja v upovedovanju urbanih literarnih

prostorov kot pa v ruralnih literarnih okoljih – glede na zgornje število

potrdimo. Najmanj upovedovanja fizičnega nasilja se pojavlja v obliki

udarcev.7 Vsem primerom je skupno, da le-te zadajo starši (bodisi oče ali

mati) lastnemu otroku, pri Poloni Glavan (Tristo milijonov metrov na

sekundo) je prisotno še lasanje, kjer gre prav tako za nasilje v družini. Ostale

pojavitve fizičnega nasilja sodijo med težje oblike. Največ je primerov

pretepanja8 (v vseh primerih gre za nasilje med moškimi protagonisti) in

napada s hladnim orožjem, z nožem.9 Pogosti so tudi primeri samomorov, kjer

je opazno, da se protagonisti zavestno in načrtno odločijo za samomor

oziroma jih v to na neki način prepriča družba (Stanko Janežič: Nič), nekateri

imajo privide in jih imaginarne osebe napeljujejo k samomoru (Sebastijan

Pregelj: V soboto dopoldne), lahko pa literarni liki v življenju več ne vidijo

smisla (Dušan Merc: Deodat), ostanejo prepuščeni sami sebi, saj se jim

odreče celo družina (Nejc Gazvoda: Grobarček), druge pa samomor otroka

tako potre, da tudi sami storijo enako (Milan Petek: Zradirani). Manj je

primerov samopoškodovanja, kjer obup protagoniste privede do rezanja žil

(Vinko Möderndorfer: Slovenska savna; Aleš Čar: Nekaj brni; Nejc Gazvoda:

Soba resnice), sledijo trije primeri poskusa umora, kjer so povzročiteljice

ženske protagonistke, ki so čustveno razrvane osebe (Marjetka Slavec: Lutke)

7 Vida Bošnjak Logar; Milan Petek: Patetična; Suzana Tratnik: Šivanje princese.

8 Stanko Janežič: Vinko Stolpnik; Vinko Möderndorfer: Gospod K.; Milan Petek: Ljubavna

zgodba v treh stavkih; Milan Kleč: Metulji. 9 Viktor Rožanc: Zločinec; Sebastijan Pregelj: Urar; Milan Petek: Ubiti vampirja; Milan

Kleč: Ni se še polegel prah od škandala.

59

ali se branijo oziroma maščujejo napadalcu (Sebastijan Pregelj: Vampir iz

Šiške) ali pa staršem za nasilje v otroštvu (Manka Kremenšek Križman:

Punčka) in tako same postanejo nasilne. Primera napada s strelnim orožjem

sta le dva: ko oče uresniči svoje grožnje ter ustreli ženo in otroka (Milan

Petek: Dogodek) in streljanje na mimoidočega, ki je v nepravem trenutku na

nepravem mestu, predvsem zaradi strahu (Milan Kleč: Papiga). V urbanem

okolju pride dvakrat do najbolj groznega načina nasilja nad samim sabo,

sadističnega mazohizma, kjer si obe glavni protagonistki s povzročanjem

bolečine hkrati lajšata notranjo bolečino (Aleš Čar: Kokakola; Meta Malus:

Anka). V ruralnem okolju je primerov upovedovanja pojavitve fizičnega

nasilja manj, vendar razlika ni tako velika. Tudi uporaba orožja se razlikuje

glede na okolje. Predvidevali smo, da bo v ruralnem okolju več napadov s

hladnim orožjem. Pojavitve kažejo, da je v ruralnem okolju največ napadov s

hladnim orožjem, pri čemer je v urbanem okolju največkrat uporabljen nož, v

ruralnem pa sekira (Milan Petek: Za pljunek zemlje, Dva brata; Franček

Bohanec: Lasje), vile (Franček Rudolf: Gospodična Mica), skalpel (Jan

Jerina: Ljudožerci) in kladivo (Marija Gorše: Kladivo, podlesek), kar je bilo

pričakovati, saj je le-to v omenjenem okolju bolj v uporabi. Uporabe strelnega

orožja je malo, pa še to se pojavlja pri romski populaciji (Vasilij Vasko Polič:

Miklo leti v nebo), kjer služi za obrambo in občutek večje moči nad ostalimi,

in v taborišču v času vojne, kjer gre za iztrebljanje ljudi (Uroš Sadek: Moj

dan). Zelo veliko je pretepanja, predvsem s strani moških literarnih likov, kjer

sta velikokrat najpogostejša povoda za pretep alkohol in ljubosumje, posebej

tipičen primer za podeželsko okolje je tudi kamenjanje med otroki (Marjan

Kolar: Borovnice). Manj je upovedovanja lažjih oblik fizičnega nasilja (klofut,

udarcev in lasanja), kjer prevladuje nasilnost ženskih literarnih likov – med

njimi samimi ali nad moškimi literarnimi liki. Povzamemo lahko, da se

pojavitev fizičnega nasilja kaže tako v urbanem kot v ruralnem okolju, pri

čemer v obeh okoljih prevladujeta pretepanje in napad s hladnim orožjem.

Dejstvo je, da je v vsakem fizičnem hkrati prisotno tudi psihično nasilje, saj

človek, ki je podvržen fizičnemu nasilju, tudi psihično zelo trpi.

60

Kot smo predvidevali, je v analizirani kratki prozi več pojavitev upovedovanja

fizičnega nasilja s strani moških literarnih likov, saj so ti močnejši,

agresivnejši in predstavljajo glavo družine, medtem ko so ženski literarni liki

nežnejši in je pri njih večji poudarek na čustvenosti. V največ primerih so

moški literarni liki nasilni do drugih moških likov ali do samega sebe

(samopoškodovanje), nekaj manj pa je primerov, kjer moški liki izvajajo

nasilno dejanje nad ženskimi liki, včasih, čeprav redkeje kot ženski liki, tudi

nad otroki (Milan Petek: Patetična; Franček Rudolf: Gospodična Mica).

Motivi za nasilje s strani moških likov so ljubosumje (Franček Bohanec:

Puhasti zajček; Milan Petek: Dogodek), zavist in nevoščljivost. Drugega dela

hipoteze, da je verbalno nasilje uravnoteženo upovedano s strani moških in

ženskih literarnih likov, ne moremo popolnoma potrditi, saj smo se v

magistrskem delu osredotočili na pojavitev fizičnega nasilja. Dejstvo je, da je

verbalno nasilje povod za fizično, ki se marsikdaj stopnjuje še do spolnega

nasilja moških likov nad ženskimi (Viktor Rožanc: Zapuščina; Franček

Rudolf: Gospodična Mica; Marija Gorše: Kladivo, podlesek; Milan Petek:

Patetična). Malo je primerov, kjer ženska izvaja nasilje nad moškim (Milan

Petek: Ubiti vampirja; Franček Rudolf: Gospodična Mica), če že, ima

običajno nasilje z ženske strani milejše posledice (Iztok Geister: Mojmir in

Eliza; Franček Bohanec: Nela in Ulen).

Nekaj analiziranih zgodb zajema tudi tematiko socialno ogroženih družin, kjer

ne gre spregledati revščine, zanemarjanja otrok in pomanjkanja oziroma

nezmožnosti nudenja različnih dobrin za preživetje. Posebej izstopa zgodba

Vide Bošnjak Logar, kjer mati in hči živita v slabih stanovanjskih razmerah,

tudi materialnih dobrin nimata na pretek. Še nekako najbolj realistični opisi se

kažejo v Möderndorferjevi zgodbi Podgana, kjer so bivanjske razmere res

zelo slabe, družina se komaj preživlja, odnos med materjo in sinom je

porušen. Tudi v zgodbi Milenke Pungerčar: Na kolinah živijo v revščini,

posledično pa je v družini prisotno še pretepanje, tako je tudi v zgodbi Milana

Petka: Živi in mrtvi prasec. V vseh zgodbah je prisoten alkohol, ki razmere in

odnose v družinah le še poslabša, posamezniki posledično postanejo bolj

61

agresivni, nasilnejši in pogumnejši, socialne službe pa ne morejo storiti

ničesar odločilnega v dobro otrok ali mater, ki jih očetje oziroma možje

pretepajo. Glede na vse število obravnavanih zgodb ne moremo trditi, da se

več nasilja pojavlja v socialno ogroženih družinah, saj je takšnih zgodb le

nekaj. Vsekakor pa lahko z gotovostjo trdimo, da je pojav nasilja v takšnih

družinah neizogiben, saj posameznike različne stiske in omejitve privedejo do

agresivnosti in nasilnosti, zato lahko hipotezo delno potrdimo.

Predvidevali smo še, da so lažje oblike fizičnega nasilja, kot so klofute, udarci

in lasanje, bolj spontane in se zgodijo v afektu, medtem ko so nekoliko težje

oblike zahtevnejše in načrtovane. Upovedovanje oblik fizičnega nasilja se res

včasih pojavi nepričakovano oziroma jih posamezniki storijo v afektu, v

trenutku jeze, razočaranja in obupa. V veliki večini primerov se lažje oblike

fizičnega nasilja pojavljajo pri ženskih protagonistkah (Ivan Sivec: Dvojni

obrazi): med njimi samimi ali nad moškimi protagonisti (Franček Bohanec:

Nela in Ulen; Iztok Geister: Mojster zloženih peruti; Matjaž Brulc: Mesenka),

včasih tudi nad otrokom (Vida Bošnjak Logar; Polona Glavan: Tristo

milijonov metrov na sekundo; Milan Petek: Patetična). Nekatere izmed težjih

pojavitev fizičnega nasilja so res načrtovane in dodelane. V mislih imamo

zgodbo Vinka Möderndorferja: Podgana, kjer je očitno, da je glavni

protagonist napad načrtoval in se nanj pripravil, podobno je tudi v noveli

Tomaža Janežiča: Poletje in senca, kjer gre celo za več načrtovanih umorov.

Prav tako so tudi samomori vnaprej zamišljeni, saj literarni liki v svojem

življenju ne vidijo več rešitve oziroma rešilne bilke, ki bi jim pomagala rešiti

težave, in storijo samomor iz obupa ali odtujitve od drugih družinskih članov.

Pri napadih s hladnim ali strelnim orožjem lahko sklepamo, da najverjetneje

niso načrtovani vnaprej, vendar nas dejstvo, da ima protagonist orožje pri sebi

(ni nujno, da le za potrebe napada, lahko ga koristi tudi za obrambo), vseeno

opozarja na to možnost. Hipotezo lahko potrdimo, čeprav drži, da vse težje

pojavitve upovedovanja fizičnega nasilja nimajo vnaprej popolnoma

dodelanega načrta za napad.

62

V obravnavanih zgodbah je bilo najdenega in razkritega veliko nasilja,

vendar je nasilje še mnogokrat skrito, tudi dandanes v svetu. Marsikdo se še

verjetno ne zaveda, da nasilje ne predstavljajo le fizični obračuni, ampak da je

največ verbalnega nasilja, ki mu včasih ne posvečamo dovolj pozornosti.

Mnogokrat razne zmerljivke kar preslišimo in jih ne dojemamo kot obliko

nasilja. Da bi bilo nasilja v kakršni koli obliki čim manj, mora vsak

posameznik pri sebi razmisliti, kaj lahko naredi ali spremeni, da bi bil ta pojav

manjši.

63

5 VIRI IN LITERATURA

5.1 Literatura

Klavdija ANIČIĆ, Tanja HROVAT SVETIČIČ, Tjaša HROVAT, Andreja

Sušnik, 2015: Nasilje nad otroki – Strokovne smernice za delo z otroki, ki

doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Ljubljana: Društvo za nenasilno

komunikacijo.

Klavdija ANIČIĆ, Tanja HROVAT SVETIČIČ, Tjaša HROVAT, Gregor

LAPAJNE, Gregor MEŠIČ, Robert MIKLAVČIČ, 2015a: Delo s povzročitelji

nasilja. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.

Hannah ARENDT, 2014: O nasilju. Ljubljana: Krtina.

Leonard BERKOWITZ, 1993: Agression. Its Causes, Consequences and

Control. Philadelphia: Temple Univ. Press.

Violeta BALEVSKA, 2014: Vpliv strukturalnega nasilja na kakovost dela v

terciarnem zdravstvu. Magistrsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru,

Fakulteta za zdravstvene vede.

Katja BAŠIČ, 1997: Spolni napad na otroka. Trpinčen otrok: kako

prepoznavati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, razširjeni

zbornik. Ur. Peter Kornhauser. Ljubljana: Meridiana. 130−179.

Vallejo BAUTTISTA, Jose MANUEL, 2005: Trpinčenje in zloraba otrok:

kriminološki vidiki in znanje za psihopedagoško intervencijo. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo 56/1. 77−81.

Blanka BOŠNJAK, 2010: Tematizacija nasilja v izbrani sodobni slovenski

kratki prozi. Slavistična revija 58/4. 475−487.

Mitja ČANDER, 2003: Potopljena vas (ob Petkovih Zapiskih z mrtvega

brega). Spremna beseda. Milan Petek: Zapiski z mrtvega brega. Ljubljana:

KUD France Prešeren. 223−225.

64

Jožica ČEH STEGER, 2012: Gewaltphänomene in der slowenischen

Literatur. Verbrechen − Fiktion − Vermarktung: Gewalt in den

zeitgenössischen slavischen Literaturen. Ur. Laura Burlon [et al.]. Hamburg:

Universität. 197−210.

Bojan DEKLEVA, 2004: Nasilni odzivi mladih v socialnem kontekstu.

Mladostniško nasilje. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Policija.

Mojca DOBNIKAR, 1990: Ženska pomoč ženskam, SOS telefon za ženske in

otroke – žrtve nasilja. Nasilje nad ženskami – zlasti v družini. Ur. Zoran

Pavlović. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. 30−41.

Dražen DRAGOJEVIĆ, 2004: Spremna beseda. Polona Glavan: Gverilci.

Ljubljana: Študentska založba. 2.

Donald G. DUTTON, 1998: The abusive personality: violence and control in

intimate relationships. New York: Guilford Press.

Društvo za nenasilno komunikacijo: Psihično nasilje. http://www.drustvo-

dnk.si/o-nasilju/kaj-je-nasilje.html. Ogled 4. novembra 2015.

Društvo za nenasilno komunikacijo: Kaj je nasilje. http://www.drustvo-

dnk.si/o-nasilju.html. Ogled: 4. novembra 2015.

Edward F. EDINGER, 2004: Jaz in arhetip. Ljubljana: Študentska založba.

Helmut H. ERB, 1997: Otroci in nasilje. Ljubljana: Kres.

Katja FILIPČIČ, 2002: Nasilje v družini. Ljubljana: Bonex.

Katja FILIPČIČ, 2008: Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Ljubljana:

GV Založba.

Katja FILIPČIČ, 2010: Avtonomija žrtev nasilja v družini vs. prijavitvena

dolžnost. Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki

problemi. Ur. Anton Dvoršak in Liljana Selinšek. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede in Pravna fakulteta. 19−29.

65

Telefon za otroke in mladostnike: Fizično nasilje. http://www.e-

tom.si/teme/nasilje/fizicno-nasilje. Ogled 4. novembra 2015.

Jerry P. FLANZER, 1993: Alcohol and Other Drugs Are Key Causal Agents

of Violence. Current controversies on family violence. Ur. Richard J. Gelles

in Donileen R. Loseke. Newbury Park; London; New Delhi: SAGE

Publications. 171−181.

Danijela FRANGEŽ, 2010: Spolna zloraba otroka kot oblika nasilja v družini.

Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi.

Ur. Anton Dvoršak in Liljana Selinšek. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede in Pravna fakulteta. 95−113.

Karin FREI, 1996: Spolna zloraba. Ljubljana: Kres.

Sigmund FREUD, 2010: Warum Krieg? Das Unbehagen in der Kultur und

Warum Krieg? Ur. Sigmund Freud. Wiesbaden. 109−127.

Johan GALTUNG, 1975: Peace: research, education, action. Copenhagen:

Christian Ejlers.

Richard J. GELLES, 1993: Alcohol and Other Drugs Are Associated with

Violence-They Are Not Its Cause. Current controversies on family violence.

Ur. Richard J. Gelles in Donileen R. Loseke. Newbury Park; London; New

Delhi: SAGE Publications. 181−196.

Helga GLUŠIČ, 2003: Svetle pripovedi sivega življenja. Spremna beseda.

Marjan Kolar: Sveto sivo življenje. Slovenj Gradec: Cerdonis. 82−85.

Maja HOSTNIKAR, 2014: Ekonomsko nasilje v družini. Diplomsko delo,

Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta.

Jernej KALUŽA, 2013: Nasilje in oblast.

http://radiostudent.si/kultura/humanistika/nasilje-in-oblast. Ogled 19.

novembra 2015.

66

Zoran KANDUČ, Damjan KOROŠEC, Marko BOŠNJAK, 1998: Spolnost,

nasilje in pravo. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti: Urad

za žensko politiko.

Zoran KANDUČ, 2003: Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska

založba.

Aleš KOHEK, 2003: Koncept strukturnega nasilja v teoriji Johana Galtunga.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Marjan KOVAČIČ, 2015: Fizično nasilje in samoobramba.

http://www.varensvet.si/fizicno-nasilje-in-samoobramba-2/. Ogled 4.

novembra 2015.

Suzana KRALJIĆ, 2010: Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad

otroci. Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki

problemi. Ur. Anton Dvoršak in Liljana Selinšek. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede in Pravna fakulteta. 83−93.

Azra KRISTANČIČ, 2002: Socializacija agresije. Ljubljana: AA Inserco.

Roman KUHAR, Peter GUZELJ, Aleš DROLC, Katja ZABUKOVEC, 1999:

O nasilju. Priročnik za usposabljanje. Ljubljana: Društvo za nenasilno

komunikacijo.

Doroteja LEŠNIK MUGNAIONI, Andrej KOREN, Vinko LOGAJ, Mateja

BREJC, 2009: Nasilje v šoli: opredelitev, prepoznavanje, preprečevanje in

obravnava. Kranj: Šola za ravnatelje.

Zorana MEDARIĆ, 2009: Sociološki vidiki nasilja nad ženskami v družini.

Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Ministrstvo za notranje zadeve, 2014: Poročilo o delu policije za leto 2014.

http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPoro

cilo2014.pdf. Ogled 4. novembra 2015.

Ministrstvo za notranje zadeve, 2015: Poročilo o delu policije za prvo polletje

2015.

67

http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/PorociloZ

aPrvoPolletje2015.pdf. Ogled 4. novembra 2015.

Janez MLAKAR, 2010: Psihološke raziskave nasilja med intimnimi partnerji

in v družinah. Klip. 3/6−7. 14−19.

Dieter NOHLEN, 1993: Lexikon Dritte Welt: Länder, Organisationen,

Theorien, Begriffe, Personen. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt.

Nina OBRAN, 2014: Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje

žensk in otrok. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.

Anka OSTRMAN, 2002: Medvrstniško nasilje. Socializacija agresije. Ur.

Azra Kristančič. Ljubljana: AA Inserco. 137−146.

Tone PAČNIK, 1989: Socialni vidiki agresivnosti. Zdravstveni obzornik.

23/1-2. 73−79.

Jože POGAČNIK, 2000: Janežičeva kratka proza. Spremna beseda. Stanko

Janežič: Krogi navzven. Maribor: Slomškova založba. 141−148.

Tanja REPIČ SLAVIČ, 2008: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.

Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Slovar slovenskega knjižnega jezika: šesta knjiga: Mo-Ob. (2008). Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

David SMOLEJ, 2010: Zloraba in zanemarjanje otrok – storilci starši.

http://www.fvv.um.si/dv2011/zbornik/problematika_nasilja/smolej-

zloraba.pdf. Ogled 4. novembra 2015.

Lucija STEPANČIČ, 2004: Kritika – knjige. Sodobnost 68/4. 491−493.

Mirjana ULE, 2004: Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

Petra VIDALI, 2003: Spremna beseda. Dušan Merc: Golo mesto. Ljubljana:

Študentska založba. 2.

68

Aleksander ZORN, 2004: Novosti pri Mladinski knjigi.

http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/novosti-pri-mladinski-knjigi/131100.

Ogled 24. julija 2016.

Miroslav ŽABERL, 2009: Uporaba prisilnih sredstev. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Miomir ŽUŽUL, 1989: Agresivno ponašanje: psihologijska analiza. Zagreb:

RZ RK SSOH.

Bernhard WALDENFELS, 1998: Želo tujega. Ljubljana: Nova Revija.

Cathy S. WIDOM, 1989: Does violence beget violence? A critical

examination of the literature. Psychological Bulletin. 106. 3−28.

5.2 Viri

Franček BOHANEC, 2000: Odločitve. Ljubljana: Viharnik.

Vida BOŠNJAK LOGAR, 2001: Spreminjanja: … v dvoje in več. Novo

mesto: Dolenjska založba.

Matjaž BRULC, 2005: Diznilend. Novo mesto: Goga.

Aleš ČAR, 2003: V okvari. Ljubljana: Študentska založba.

Franjo FRANČIČ, 2001: In drugi. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Nejc GAZVODA, 2004: Vevericam nič ne uide. Novo mesto: Goga.

Iztok GEISTER, 2003: Mojster zloženih peruti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Polona GLAVAN, 2004: Gverilci. Ljubljana: Študentska založba.

Marija GORŠE, 2004: Usode. Velike Lašče: Parnas – zavod za kulturo in

turizem.

Stanko JANEŽIČ, 2000: Krogi navzven. Maribor: Slomškova založba.

Tomaž JANEŽIČ, 2005: Barva laži in Novele. Ljubljana: Trubar.

Jan JERINA, 2003: Enajsta knjiga. Ljubljana: Birografika Bori.

69

Milan KLEČ, 2004: Plastika. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Milan KLEČ, 2005: Demo. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Milan KLEČ, 2005: Srčno dober človek in zvest prijatelj. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Manka KREMENŠEK KRIŽMAN, 2004: Odhajanja. Ljubljana: Literarno-

umetniško društvo Literatura.

Marjan KOLAR, 2003: Sveto sivo življenje. Slovenj Gradec: Cerdonis.

Meta MALUS, 2003: Zgodbe iz Zalega Loga in Golega Laza. Ljubljana:

Kmečki glas.

Dušan MERC, 2003: Golo mesto. Ljubljana: Študentska založba.

Vinko MӦDERNDORFER, 2000: Total. Ljubljana: Prešernova družba.

Vinko MӦDERNDORFER, 2004: Druga soba. Maribor: Litera.

Milan PETEK, 2003: Zapiski z mrtvega brega. Ljubljana: KUD France

Prešeren.

Milan PETEK, 2004: Ubiti vampirja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Vasilij Vasko POLIČ, 2005: Seks, seks – mogoče le kiks! Seks! Ljubljana:

Littera picta.

Sebastijan PREGELJ, 2002: Svinje brez biserov. Novo mesto: Goga.

Milenka PUNGERČAR, 2000: Rdeče marjetice. Grosuplje: Mondena.

Viktor ROŽANC, 2001: Zapuščina. Maribor: Drumac.

Franček RUDOLF, 2002: Zvončki in spominčice. Ljubljana: Tangram.

Uroš SADEK, 2005: Vrtiljak. Krško: Neviodunum.

Ivan SIVEC, 2001: Sneg v maju: šest življenjskih novel. Celje: Mohorjeva

družba.

Ivan SIVEC, 2001: Lepše življenje. Koper: Ognjišče.

70

Marjetka SLAVEC, 2001: Lutke. Maribor: Unigrafika.

Suzana TRATNIK, 2005: Vzporednice. Ljubljana: Škuc.