UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

Simon Jug

Maribor, Marec 2012

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VPLIV FINANČNO-GOSPODARSKE IN EVROPSKE DOLŽNIŠKE KRIZE NA EVRO

INFLUENCE OF FINANCIAL AND ECONOMIC AND EUROPEAN DEBT CRISIS ON EURO

Kandidat: Simon Jug Študent izrednega študija Študijski program 2.stopnje »Ekonomske in poslovne vede« Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Žan Jan Oplotnik, izredni profesor

V Mariboru, Marec 2012

3

IZJAVA

Študent Simon Jug izjavljam, da sem avtor tega magistrskega dela, ki sem ga napisal pod

mentorstvom dr. Žana Jana Oplotnika in skladno s 1. Odstavkom 21. Člena Zakona o

avtorskih in sorodnih pravicah in dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih

straneh samostojno in v skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah.

V Mariboru, dne ___________

Podpis: ___________

4

POVZETEK

Evropski narodi so v pretekli zgodovini pokazali pogoste težnje po združevanju, ki so ob novi

politični situaciji po drugi svetovni vojni vodile v nastanek Evropske unije. Evropska unija

danes predstavlja veliko gospodarsko in politično integracijo 27 držav s skoraj 500 milijoni

prebivalcev, ki ima pomemben glas in vlogo pri vseh svetovnih izzivih in vprašanjih. Ena za

naše delo najpomembnejših značilnosti Evropske unije je skupna monetarna unija 17 držav

članic, evro območje. Evro območje danes v svetu predstavlja edinstveno strukturo držav, ki

so ne glede na skupno valuto v veliki meri ohranile svoje pristojnostmi na področju

ekonomskih in fiskalnih politik. Evro je v kratkem času svojega obstoja postal pomembna

svetovna valuta in z vidika fizične uporabe denarja prehitel svetovno rezervno valuto ameriški

dolar ter se zasidral kot druga svetovna rezervna valuta.

Pojav svetovne finančne in kasneje gospodarske krize, nastale v ZDA zaradi drugorazrednih

vrednostnih hipotekarnih papirjev, je bil prvi pravi preizkus trdnosti in stabilnosti evra, ki ga

je evro v celoti gledano sicer relativno dobro opravil. Je pa finančno-gospodarska kriza

pokazala na nekatere njegove pomanjkljivosti in slabo vodenje javnih financ v perifernih

državah evro območja. Z zamenjavo oblasti v Grčiji so na dan prišle podrobnosti o njenem

slabem stanju javnih financ in prirejanju podatkov, kar je povzročilo nemir na finančnih trgih

in sprožilo vprašanja o širitvi grških težav v druge periferne države evro območja, s čimer

označujemo začetek dolžniške krize v evro območju. Države evro območja so v kratkem času

vzpostavile do tedaj neobstoječi mehanizem finančne pomoči za zaščito evra, s katerim so

želele zajeziti širjenje dolžniške krize in stabilizirati evro. Eden glavnih ciljev našega dela je

bil ugotoviti, v kolikšni meri je na novo vpeljani mehanizem prispeval k stabilizaciji evra in

kot je pokazala naša raziskava, mu ni v celoti uspelo stabilizirati evra. Medtem, ko se je novi

sistem pokazal kot dovolj učinkovit v primeru reševanja Irske in Portugalske, je pritisk na

Italijo pokazal na dvome finančnih trgov o zadostni moči tega mehanizma. Ne glede na to

obstoj in nadaljnja širitev evro območja ni ogrožena, s številnimi dodatnimi ukrepi in s

podpisom Pogodbe o fiskalni uniji je evro ponovno na pravi poti k povrnitvi zaupanja in

moči, ki jo je imel pred začetkom dolžniške krize evro območja.

KLJUČNE BESEDE

Evropska unija, evro, ECB, Maastrichtski kriteriji, finančna in gospodarska kriza,

drugorazredna posojila, Lehman Brothers, Grčija, evropska dolžniška kriza, javne finance,

mehanizem za stabilnost evra, svetovna rezervna valuta

5

SUMMARY

European nations have shown many integration tendencies in the past history and with new

political situation after Second World War, these tendencies led to formation of European

Union. Nowadays European Union represents large economic and political integration of 27

countries with almost 500 million residents, which has important voice and role in current

world’s challenges and issues. One of most important characteristics of European Union is

common currency union of 17 member states, the euro zone. Euro zone today represents

unique integration of countries, which have regardless of common currency in significant part

preserved their competences on economic and fiscal area. In short time of its existence the

euro managed to became important world currency that has in view of physical money use

already surpassed the world’s reserve currency US dollar and has established itself as worlds

second reserve currency.

Occurrence of world’s financial and later economic crisis, originating from USA subprime

loan market and its developed securities, was the first real test of common currency’s

hardness and stability, which the euro surpassed relatively well. However the financial-

economic crisis has opened some issues regarding euro because of bad public finances in

periphery euro zone countries. With the government change in Greece, the information

regarding their worse than estimated public finance health and data adjusting has caused

unrest on financial markets and raised concerns of spreading of Greece’s problems into other

periphery euro zone countries, which marked the beginning of euro debt crisis. Euro zone

countries have in short time been able to establish new, until then non-existing system of

financial support for euro protection, with which the spreading of crisis should be prevented

and euro stabilised. One of main goals of our paper was to examine, to what extent the newly

introduced mechanism has been able to stabilise euro, as results of our research showed it has

not been completely successful in its task to do so. While with the bailout of Ireland and

Portugal the system was efficient enough, it failed to ease financial markets doubts of its

sufficiency in the case of financial market pressure on Italy. Nevertheless, the existence and

further broadening of euro area is not questionable, with many additional measures and with

the signing of Contract on Fiscal treaty the euro is back on the right path to regain trust and

strength it had before the start of euro debt crisis.

KEY WORDS

European Union, euro, ECB, Maastricht Criteria, financial and economic crisis, subprime

loans, Lehman Brothers, Greece, European debt crisis, public finance, euro stability

mechanism, world’s reserve currency.

6

VSEBINA 1 UVOD ........................................................................................................................................ 7

1.1 Opredelitev problema in opis področja, ki je predmet raziskovanja ........................................7 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ...........................................................................................8

1.2.1 Namen magistrskega dela.................................................................................................... 8 1.2.2 Cilji magistrskega dela ........................................................................................................ 9 1.2.3 Opredelitev hipotez ............................................................................................................. 9

1.3 Potek raziskave, metode raziskovanja ter predpostavke in omejitve .....................................10 1.3.1 Prikaz poteka in načrt raziskave ........................................................................................ 10 1.3.2 Predvidene metode raziskovanja ....................................................................................... 12 1.3.3 Predpostavke in omejitve raziskave .................................................................................. 13

2 ZGODOVINA IN VLOGA EVROPSKE UNIJE V SVETU.................................................. 15 2.1 Kratka zgodovina EU.............................................................................................................15 2.2 Vloga EU v svetu danes .........................................................................................................17

3 RAZVOJ EVROPSKE SKUPNE VALUTE IN NJENA VLOGA V SVETU ....................... 18 3.1 Razvoj evropske skupne valute skozi čas ..............................................................................18

3.1.1 Bretton-Woodski sistem .................................................................................................... 18 3.1.2 Kača v tunelu..................................................................................................................... 18 3.1.3 Evropski monetarni sistem in ECU ................................................................................... 19 3.1.4 Maastrichtska pogodba...................................................................................................... 19

3.2 Evrosistem, ECB in ESCB.....................................................................................................21 3.2.1 Evropska centralna banka.................................................................................................. 21

3.3 Vloga in uporaba Evra v svetu danes.....................................................................................21 3.3.1 Države EU, ki so se odpovedale evru................................................................................ 23 3.3.2 Države uporabnice evra izven EU ..................................................................................... 23 3.3.3 Države, ki so svoje valute vezale na evro.......................................................................... 24

4 EVRO IN FINANČNO-GOSPODARSKA KRIZA ............................................................... 25 4.1 Vzroki in razvoj finančno gospodarske krize.........................................................................25

4.1.1 Sistemski vzroki za svetovno finančno krizo .................................................................... 25 4.1.2 Neposredni vzroki za svetovno gospodarsko krizo ........................................................... 26 4.1.3 Razvoj finančne krize ........................................................................................................ 29

4.2 Posledice in učinki gospodarske krize ...................................................................................31 4.3 Odziv EU na gospodarsko krizo in njene posledice za evro ..................................................32

4.3.1 Ukrepi v finančnem sektorju ............................................................................................. 32 4.3.2 Ukrepi v gospodarskem sektorju ....................................................................................... 33 4.3.3 Vpliv finančne in gospodarske krize na evro .................................................................... 34

5 EVRO IN EVROPSKA DOLŽNIŠKA KRIZA...................................................................... 36 5.1 Vzroki dolžniške krize v evro območju .................................................................................36

5.1.1 Vzroki povezani z Maastrichtskimi kriteriji ..................................................................... 36 5.1.2 Drugi vzroki ...................................................................................................................... 40

5.2 Problematika grških javnih financ in paket finančne pomoči Grčiji ......................................43 5.2.1 Grške javne finance ........................................................................................................... 43 5.2.2 Finančna pomoč Grčiji ...................................................................................................... 44

5.3 Mehanizem finančne pomoči za zagotavljanje stabilnosti evra .............................................46 5.3.1 Začasni sistem za zagotavljanje stabilnosti evra ............................................................... 47 5.3.2 Sistem za stalno stabilnost evra – ESM............................................................................. 52

5.4 Evropska dolžniška kriza in njen vpliv ter posledice za evro ................................................53 5.4.1 Vrednost evra v dolžniški krizi v primerjavi glede z dolarjem.......................................... 53 5.4.2 Mehanizem finančne pomoči in njegov vpliv na evro....................................................... 55

5.5 Moč in pomen evra po krizi ter prihodnost evra ....................................................................60 5.5.1 Širitev evro območja v prihodnosti ................................................................................... 60 5.5.2 Evro in njegove možnosti za status svetovne rezervno valuto .......................................... 61

6 SKLEP..................................................................................................................................... 65 7 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................................... 68

7

1 UVOD 1.1 Opredelitev problema in opis področja, ki je predmet raziskovanja Do integracije evropskih držav je prišlo predvsem zaradi skupnih gospodarskih in trgovinskih ter političnih interesov, povezanih s koncem 2. svetovne vojne in nove svetovne politične ureditve. Začetki EU, kot jo poznamo danes, segajo v čas po drugi svetovni vojni, ko je šest držav zahodne Evrope, Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luxemburg, leta 1951 s podpisom Pariške pogodbe ustanovilo t.i. Evropsko rudarsko in jeklarsko skupnost; na podlagi uspehov le-te je bila s podpisom Rimske pogodbe v letu 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost - EGS, katera je bila po podpisu Maastrichtske pogodbe leta 1992 preimenovana v Evropsko unijo - EU (Portal Europa, 2011a). Zamisel o evropski skupni valuti je sicer stara skoraj toliko kot začetki evropske integracije, vendar so članice EU resneje o tej ideji začele razmišljati ob koncu 60. in v začetku 70. let, ko so se začele kazati slabosti takratnega (Bretton-Woodskega) sistema fiksnih tečajev, uvedenega ob koncu 2. svetovne vojne na konferenci v Bretton Woodsu v ZDA. Do realizacije te ideje, ki predstavlja enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini EU in Evrope nasploh, je prišlo mnogo pozneje, leta 1999, ko je 11 držav takratne EU, ki so izpolnile zahtevane konvergenčne kriterije iz Maastrichtske pogodbe, z uvedbo nove skupne valute, evra, zamenjalo svoje nacionalne valute. Za skupen prostor držav uporabnic evra se uporablja naziv evro območje. Evro območje v svetu predstavlja povsem novo institucionalno strukturo, kjer Evropska centralna banka (ECB) in njena enotna denarna politika delujeta v interakciji z velikim številom članic EU, ki imajo na področju ekonomskih in fiskalnih politik svoje pristojnosti - gre za povsem nov koncept – na eni strani enotna denarna ter na drugi strani mnogovrstne ekonomske in fiskalne politike (Buti in Gaspar, 2008). Prav ta značilnost evro območja je najbolj porajala dvome v uspešnost uvedbe nove skupne valute. Vendarle so se finančni trgi po uvedbi evra v letu 1999 hitro otresli dvomov o trajnosti monetarne unije brez skupne fiskalne oz. ekonomske politike, tveganje devalvacije je izginilo in možnosti za finančne težave držav so bile minimalne (The Economist, a). Evro je kmalu postal druga svetovna rezervna valuta in je pred krizo po nekaterih kriterijih že ogrožal status USD kot svetovne rezervne valute. Šele globoko v globalni finančno-gospodarski krizi se je zaradi primera Grčije na finančnih trgih pojavil nemir povezan s tveganjem bankrota držav evro območja (prav tam). Pomiritev finančnih trgov je sedaj odvisna predvsem od odgovorov na naslednji vprašanji: ali bodo solventne države pripravljene pomagati insolventnim državam in ali bodo insolventne države pripravljene izpeljati nepriljubljene reforme za znižanje dolga in gospodarsko rast (prav tam). Maastrichtska pogodba je sicer postavila uvedbo evra v vse države članice EU kot formalni cilj, aktualna finančno-gospodarska kriza pa je to problematiko ponovno postavila v ospredje v države EU, ki še niso uvedle evra. Nekatere države, kot npr. Madžarska, so namreč doživele močne devalvacije svojih nacionalnih valut. Na drugi strani je zaradi načrtov o prenosu odločanja iz 27 na 17 članic EU (evro območje, op.p.), eden od strahov članic EU izven evro območja, da bi lahko bile izločene iz odločanja o pomembnih odločitvah EU (The Economist, b). Tudi zaradi tega v članicah EU izven evro območja uvedba evra ponovno postaja pomembna tema.

8

Zaradi že omenjenega primera Grčije in zloma njenih javnih financ se je v predlanskem letu na finančnih in denarnih trgih pojavil nemir in govoriti smo začeli o t.i. krizi evra in evro območja (oz. o evropski dolžniški krizi, kot bomo krizo evra poimenovali v nadaljevanju dela). Po Grčiji sta se v težavah kmalu znašli tudi Irska in Portugalska, ki ju je bilo prav tako potrebno reševati. V času, ko pišemo naše delo je videti, da se evropska dolžniška kriza vendarle počasi umirja, čeprav še ne moremo zagotovo reči, da je končana. Začetek vseh problemov sega v leto 2007 in pojav finančne krize začete na ameriškem trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil, od koder se je le-ta prenesla v Evropo in preostali svet ter postala globalna finančna in gospodarska kriza. Izvorne težave finančne krize segajo v leta 1999-2007 in predstavljajo skupek različnih vzrokov kot so nepremičninski balon (največji v ZDA), zgodovinsko nizke obrestne mere centralnih bank, pojav inovativnih finančnih produktov in slaba regulacija le-teh, odsotnost strahu pred inflacijo s strani centralnih bank ter neravnovesje plačilnih bilanc nekaterih držav (Sakbani, 2010, 92). Evropske vlade so sprejele številne protikrizne ukrepe in reševale banke »za vsako ceno«, evropsko bančništvo je bilo tako »sanirano«, vse to pa so v obliki močno povečanih javnih dolgov in proračunskih primanjkljajev plačale države (Lah, 2011, 1). Zaradi gospodarske krize nižji prihodki proračunov in nekateri drugi dogodki (kot npr. potvarjanje javnofinančnih podatkov Grčije) so še pospešili težave nekaterih držav. Finančne težave držav nasploh so bile do sedaj značilne za tretji svet in pojav le-teh v moderni Evropi je zato še dodatno pripomogel k nestabilnosti finančnih in ekonomskih trgov. Dogajanje v evro območju v času finančno-gospodarske in evropske dolžniške krize bo torej glavna tema našega dela. Govorili bomo o vzrokih trenutnih problemov v evru območju in njihovih posledicah za skupno evropsko valuto in države evro območja. Nadalje bomo govorili o t.i. reševanju evra in pri tem predstavili svežnje pomoči in druge sprejete ukrepe s strani držav evro območja in EU. Podrobneje bomo spregovorili o javnofinančnih težavah treh držav evro območja, ki so prejele finančno pomoč in predstavili pakete finančnih pomoči tem državam. Prav tako bomo poskušali primerjati moč evropske skupne valute pred pojavom evropske dolžniške krize in njeno moč danes, pri čemer se bomo dotaknili tudi vprašanja prihodnosti evropske skupne valute. Ob vsem tem bomo za boljše razumevanje našega dela v začetku predstavili nastanek in razvoj EU in evra ter se poglobili tudi v vzroke in posledice finančno-gospodarske krize. Raziskavo bomo smiselno razdelili na dva dela. V prvem, teoretičnem delu bomo v 2. in 3. poglavju za lažje razumevanje in širši vpogled v izbrano problematiko na kratko predstavili evropsko unijo in evro, v drugem, raziskovalnem delu se bomo v 4. in 5. poglavju ukvarjali z aktualnimi vprašanji povezanimi s finančno-gospodarsko ter evropsko dolžniško krizo in evrom. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave 1.2.1 Namen magistrskega dela Glavni namen magistrskega dela je raziskati dogajanje v evro območju v času finančno-gospodarske in evropske dolžniške krize in prikazati posledice le-tega za samo evro območje kakor tudi za njegovo skupno valuto evro. Pri tem nas bo zanimal predvsem vpliv kriznih dogodkov na vrednost in veljavo evra v svetu in posledice tega za evro območje in druga svetovna gospodarstva. Na podlagi ugotovljenega bomo primerjali moč oz. pomen evra pred

9

aktualno krizo in njegovo moč oz. pomen danes ter poskušali podati najverjetnejši scenarij prihodnosti evropske skupne valute. 1.2.2 Cilji magistrskega dela V prvem delu naše raziskave želimo doseči predvsem naslednje cilje: - predstaviti EU, njeno zgodovino in vlogo v svetu danes, predvsem zaradi povezanosti EU

in evra ter s tem širšega in kakovostnejšega vpogleda v tematiko magistrskega dela, - predstaviti evropsko skupno valuto evro, njegovo zgodovino in razvoj ter vlogo in

uporabo v svetu danes, - prikazati vlogo ECB in Evrosistema v EU oz. v evro območju. V drugem delu naše raziskave želimo doseči predvsem naslednje cilje: - ugotoviti glavne vzroke finančno-gospodarske krize in njene posledice za evropsko kakor

tudi za svetovno gospodarstvo, - v povezavi z aktualno evropsko dolžniško krizo poiskati vzroke za težave v evro območju

in njihove posledice ter podrobneje predstaviti to problematiko, - poiskati razloge za težave grških javnih financ in prikazati izveden paket finančne pomoči

Grčiji ter ob tem opisati kronologijo dogajanja, ki je privedlo do tega ukrepa, - predstaviti vzpostavljeni mehanizem finančne pomoči za zaščito oz. stabilnost evra in

raziskati njegove učinke in posledice za evropske in svetovne finančno-gospodarske trge, - prikazati izvedena paketa pomoči Irski in Portugalski iz mehanizma za zaščito evra ter

poiskati razloge za njune težave, - primerjati moč oz. pomen evra pred aktualno krizo in njegovo moč oz. pomen danes, ko

se po nekaterih ekonomskih kazalcih krizno obdobje počasi zaključuje ter v sklopu tega cilja tudi podati najverjetnejši scenarij prihodnosti evropske skupne valute.

1.2.3 Opredelitev hipotez V magistrskem delu bomo preverjali naslednje hipoteze: Hipoteza 1: Vzpostavljen mehanizem finančne pomoči v evro območju oz. EU je stabiliziral

evro. Prvo hipotezo je smiselno preverjati zaradi dejstva, da je bil mehanizem za zaščito evra implementiran prav z namenom normalizacije krizne situacije in stabilizacije evra. Pod stabilizacijo evra v našem delu pojmujemo prenehanje bistvenih nihanj valutnega tečaja evra proti drugim svetovnim valutam (iz košarice sedmih glavnih svetovnih valut kot jo uporablja spletni portal Bloomberg) zaradi dogodkov povezanih s problemi javnih financ evro držav. Pod vzpostavljenim mehanizmom za zaščito evra smatramo tako začasni sistem za stabilnost evra kakor tudi trajnostni sklad za zaščito evra. Pri preverjanju prve hipoteze bomo uporabili analitični pristop k raziskovanju in v okviru tega poenostavljeno metodo deduktivnega in induktivnega sklepanja. Učinke mehanizma finančne pomoči na evro bomo ugotavljali s primerjavo valutnega tečaja evra z valutnimi tečaji v prejšnjem odstavku navedene košarice svetovnih valut v določenem časovnem obdobju. Po zbiru in obdelavi podatkov bomo primerjavo tečajev valut in njihovo analizo izvedli samostojno s pomočjo ročnih kalkulacij in znanih programskih orodij (MS Excel).

10

Hipoteza 2: Evropska dolžniška kriza ogroža nadaljnjo širitev evro območja. Formalni cilj Maastrichtske pogodbe je uvedba evra v vse obstoječe članice EU, prav tako bo ta cilj veljal tudi za države kandidatke in s tem bodoče članice EU. Za države izven evro območja postaja ob evropski dolžniški krizi smiselno vprašanje priključitve tej strukturi. Glede na to, da se ob tem v zadnjem času pojavljajo tudi indici o možnosti izstopa nekaterih držav iz evro območja, je to hipotezo smiselno preverjati. Pri preverjanju druge hipoteze bomo uporabili deskriptivni pristop k raziskovanju, pri čemer si bomo pomagali tudi s spoznanji o EU in evro območju iz teoretičnega dela. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili raziskovalni metodi deskripcije in komparacije, hipotezo bomo preverjali predvsem na podlagi opisa trenutnega stanja v EU (deskripcija) ter primerjave držav in njihovih makroekonomskih agregatov (komparacija). Hipoteza 3: Evro ima možnost postati svetovna rezervna valuta. Pred začetkom finančne krize so bile zaradi priljubljenosti evra v svetu prisotne pogoste diskusije o zamenjavi svetovne rezervne valute. Zaradi nekaterih trenutnih slabosti ameriškega gospodarstva in javnih financ ZDA postaja tema o zamenjavi USD kot svetovne rezervne valute ponovno aktualna. Evropska dolžniška kriza je nedvomno negativno vplivala na možnost zamenjave svetovne rezervne valute z evrom, obenem v svetu vedno bolj pomembne postajajo nekatere druge valute. V okviru te hipoteze bomo morali raziskati koliko negativnih učinkov je evropska dolžniška kriza prinesla evru in obenem ugotoviti ali ima evro potrebne lastnosti za svetovno rezervno valuto. Zadnjo hipotezo bomo preverjali v okviru deskriptivnega pristopa k raziskovanju, uporabili bomo metodi kompilacije in komparacije. Povzemali bomo spoznanja in stališča različnih avtorjev, ki se ukvarjajo s vprašanji svetovnih valut (kompilacija) ter primerjali značilnosti posameznih valut (komparacija). Pomagali si bomo tudi z rezultati in s spoznanji pridobljenimi pri preverjanju druge hipoteze. 1.3 Potek raziskave, metode raziskovanja ter predpostavke in omejitve 1.3.1 Prikaz poteka in načrt raziskave Na diagramu 1 na naslednji strani prikazujemo načrt naše raziskave v grafični obliki. Po preučitvi virov s področja teme bomo v prvem, teoretičnem delu magistrskega dela, v začetku podrobneje predstavili EU, njeno zgodovino in vlogo v svetu danes. Nadaljevali bomo s predstavitvijo evropske skupne valute, evra, pri čemer bomo poiskali razloge, ki so pripeljali do uvedbe te valute ter opisali zgodovinski razvoj in sam proces nastanka te valute. Nato bomo predstavili vlogo ECB in Evrosistema v EU in prikazali pomen in uporabo evra v EU in v svetovnem merilu. Za boljši vpogled v tematiko nameravamo uporabiti tudi nekatere slikovne in grafične prikaze. Za teoretični del magistrskega dela bomo uporabili predvsem elektronske vire.

11

DIAGRAM 1: NAČRT RAZISKAVE

Predstavitev EU Vloga v svetu, širitev

Zgodovina

Predstavitev evra in evro območja

Vloga, uporaba v svetu, širitev

Razvoj skozi čas

ECB in Evrosistem

EU - evro območje - evro in krizno dogajanje

Finančno-gospodarska kriza

Evropska dolžniška kriza

Vzroki, razvoj,

posledice

Odziv EU, učinki za

evro

Vzroki, razvoj

posledice

Mehanizmi finančne pomoči

Reševanje Grčije, fin.

pomoči

Zbiranje in priprava podatkov za dosego empiričnih ciljev in za preverjanje postavljenih hipotez

R a z i s k o v a l n i d e l

T e o r e t i č n i d e l

Primerjava, analiza in uporaba zbranih podatkov ter preverjanje hipotez (H1, H2, H3)

Povzetek in uporabna vrednost pridobljenih informacij ter oblikovanje zaključnih sklepov

H1

Metode raziskovanja

Deskriptivni pristop Metoda

deskripcije Metoda

komparacije

Analitični pristop – metoda deduktivnega in induktivnega sklepanja

H2 H3

Metoda kompilacije

12

V drugem, raziskovalnem delu magistrskega dela se bomo osredotočili na problematiko povezano s krizo in evrom. V začetku bomo spregovorili o svetovni finančno-gospodarski krizi, poiskali njene vzroke ter opisali njen razvoj. Ob tem bomo predstavili posledice te krize za gospodarstvo EU in evro kakor tudi za svetovno gospodarstvo. Nadalje bomo prikazali odzive EU in njenih institucij na krizno dogajanje in učinke, ki so jih imeli ti odzivi na evropsko skupno valuto in evro območje. Raziskovalni del magistrskega dela bomo nadaljevali s prehodom na dogajanje povezano z evropsko dolžniško krizo, pri čemer bomo poiskali vzroke te krize in prikazali njene posledice za evropsko skupno valuto. Pomemben del magistrske naloge bomo nato posvetili problematiki grških javnih financ, kjer bomo opisali dogajanje, ki je privedlo do grške prošnje za finančno pomoč in predstavili izveden paket finančne pomoči tej državi. Nadaljevali bomo z opisom začasnega mehanizma finančne pomoči potencialno pomoči potrebnim državam, ki je bil sprejet kmalu po izvedeni finančni pomoči Grčiji. Pokazali bomo razloge za sprejetje takega mehanizma, njegove učinke za evro in opisali primera koriščenja sredstev iz njega (Irska in Portugalska). Magistrsko delo bomo nadaljevali s predstavitvijo trajnega mehanizma finančne pomoči potencialno pomoči potrebnim državam ter zaključili z razmišljanji o prihodnosti evra. Tudi sicer nameravamo v raziskovalnem delu magistrskega dela podobno kot v teoretičnem za boljši vpogled v področje teme uporabiti nekatere slikovne in grafične prikaze. V raziskovalnem delu nameravamo uporabiti aktualno strokovno literaturo s tega področja, glede na veliko dinamiko raziskovanega področja pa tudi v drugem delu predvidevamo večjo količino elektronskih virov. Z namenom preverjanja hipotez raziskave bomo za primerjavo tečajev valut potrebne podatke poiskali v ustreznih elektronskih virih, ki imajo na voljo take podatke. 1.3.2 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava spada med makroekonomske raziskave, ukvarjamo se namreč s proučevanjem obnašanja in delovanja celotnih gospodarstev (evro območje, posamezne države), njihovih posameznih agregatov (javni dolg, ekonomski kazalci, mehanizmi finančne pomoči, evro in druge valute) in odvisnosti med posameznimi makroekonomskimi agregati. V teoretičnem delu bo naša raziskava statična, saj bomo, ne glede na vključen zgodovinski prikaz razvoja EU in evra, predvsem opisovali in prikazovali znana dejstva s področja teme in jih povezali v smiselno celoto kot kakovosten uvod v drugi, raziskovalni del raziskave. V drugem delu bo imela raziskava značilnosti dinamične ekonomske raziskave, saj bomo preučevali proces nastajanja in širjenja različnih sprememb in dogajanj, ki ga je sprožil pojav finančne krize v ZDA. Pri tem bomo v smislu dinamične raziskave šli še korak nazaj in poiskali ključne dogodke, ki so bili krivi za začetek pojava omenjene finančne krize, ti dogodki namreč predstavljajo osnovne začetne spremenljivke pri naši raziskavi. V okviru naše raziskave bomo uporabili deskriptivni kakor tudi analitični pristop k raziskovanju. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode raziskovanja:

- metoda deskripcije - opisovali bomo zgodovinski razvoj EU in evra, ju podrobneje predstavili in pokazali njun pomen v današnjem svetu, predstavili bomo tudi ECB in Evrosistem in druge evropske institucije,

13

- metoda kompilacije - povzemali bomo opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate dela tujih avtorjev, ki se ukvarjajo s finančno, gospodarsko in evropsko dolžniško krizo ter področjem svetovnih valut,

- metoda komparacije – primerjali bomo značilnosti posameznih valut, primerjali bomo posamezne države oz. gospodarska območja in njihove makroekonomske agregate.

Analitični pristop bomo v našem delu uporabili predvsem pri preverjanju druge zastavljene hipoteze o stabilizaciji evra po sprejetju trajnega mehanizma finančne pomoči. V okviru analitičnega pristopa bomo tako pri ugotavljanju učinkov dogajanja na evro primerjali valutni tečaj evra z valutnimi tečaji drugih svetovnih valut v določenem časovnem obdobju, pri čemer bomo uporabili košarico sedmih glavnih svetovnih valut kot jo uporablja spletni portal Bloomberg. Pred samo primerjavo bomo potrebne podatke najprej zbrali iz razpoložljivih virov in jih ustrezno pripravili in obdelali ter nato primerjali rezultate. Uporabili bomo poenostavljeno metodo deduktivnega in induktivnega sklepanja, samo primerjavo tečajev valut in njihovo analizo bomo izvedli samostojno s pomočjo ročnih kalkulacij in znanih programskih orodij (MS Excel). Sled tega bomo morali veliko pozornost posvetiti tudi natančnosti kalkulacij in analize ter preverjanju rezultatov. Na podlagi analiziranih podatkov bomo dobili podlago za potrditev oz. zavrnitev druge zastavljene hipoteze in informacije za podajo novih sklepov o odvisnosti med preučevanimi pojavi. Prav tako nam bodo izsledki analitičnega dela koristili pri preverjanju tretje zastavljene hipoteze o možnostih evra za svetovno rezervno valuto. 1.3.3 Predpostavke in omejitve raziskave V našem delu bomo uporabili nekatere predpostavke: - natančna delitev krize na finančno in gospodarsko vedno ni enostavna, v našem delu

bomo v glavnem uporabljali pojem gospodarska kriza. Pri tem predpostavljamo, da, kjer je to smiselno oz. potrebno ta pojem vključuje tudi finančno krizo. V samem delu bomo sicer posebej govorili tudi o sami finančni krizi in na tistih mestih uporabili pojem finančna kriza,

- ob težavah javnih financ evropskih držav evro območja se je v svetu uveljavil neformalni pojem t.i. evropska dolžniška kriza, v našem delu se ta pojem nanaša predvsem na čas od začetka težav grških javnih financ in zajema vso problematiko povezano z reševanjem visoko zadolženih držav evro območja,

- pri primerjavi valutnih tečajev evra z drugimi valutami bomo predpostavljali stabilnost drugih valut. Pod tem mislimo na to, da ne bomo globlje raziskovali primerjanih valut in njihovih morebitnih večjih tečajnih nihanj v opazovanih obdobjih, razen v poznanih primerih, ki jih bo po našem mnenju smiselno upoštevati,

- za nekatere pogosto uporabljane pojme bomo v našem delu uporabljali kratice (npr. za »Evropska Unija« bomo uporabljali kratico EU).

V magistrskem delu obstajajo določene omejitve, predvsem: - v delu prikazujemo večje število slik iz različnih, v glavnem tujih virov. Sled tega so na

slikah opisi in legende v tujih jezikih, predvsem v angleščini, saj zaradi objektivnih razlogov ni bilo možno urediti prevodov oz. slovenskih verzij uporabljenih slik,

- pri predstavitvi in opisih kriznega dogajanja in povezane problematike vedno ne raziskujemo v globino, ampak uporabljamo predvsem dejstva in podatke, ki se nam zdijo najbolj na mestu za razumevanje namena in ciljev naše raziskave,

14

- določene pojme smo (sami) prevajali iz tuje literature, glede na strokovne izraze nekateri prevodi morda niso najustreznejši,

- v okviru analitičnega pristopa ne uporabljamo posebnih funkcij ali statističnih oz. regresijskih analiz, ampak bomo izračune in analizo izvedli s pomočjo enostavnejših metod,

- v času, ko nastaja naše delo evropska dolžniška kriza še ni v celoti končana. Naše zaključne sklepe bomo oblikovali glede na razpoložljive vire in ugotovitve raziskave, pri čemer bomo upoštevali tudi najverjetnejša prihodnja dogajanja. Vseeno pa ne moremo natančno predvideti prihodnosti in možno je, da bodo nekatere naše ugotovitve in sklepi v tej raziskavi postali pomanjkljivi ali neaktualni.

15

2 ZGODOVINA IN VLOGA EVROPSKE UNIJE V SVETU Razmišljanja o skupni evropski valuti so stara skoraj toliko kot razmišljanja o skupnem evropskem gospodarsko političnem prostoru, ki ga danes poznamo kot EU. Tudi sicer sta, kot bomo videli v nadaljevanju, EU in skupna evropska valuta zelo povezana pojma. Da bi razumeli nastanek in razvoj evra moramo zatorej na kratko predstaviti tudi začetek in razvoj EU, kar bomo storili v tem poglavju. 2.1 Kratka zgodovina EU Evropski narodi so v pretekli zgodovini pogosto pokazali težnjo po združevanju, med drugimi lahko omenimo primer Svetega rimskega cesarstva, Prusije in dobro znan primer Avstro-ogrske. Poleg gospodarskih razlogov za navedena združevanja so bili razlogi za to skoraj vedno tudi vojaško politični, saj so se morale take skupnosti pogosto boriti proti različnim zunanjim sovražnikom in sklepati različna zavezništva in kompromise. Že po prvi, še posebej pa po drugi svetovni vojni je v Evropi prišlo do porušenja obstoječih struktur in zavezništev in ob interesu zunanjih držav (ZDA, Rusija) do povsem nove situacije. Ne glede na nesmiselnost vojne in novo politično ureditev je bil njen konec vseeno dobra priložnost za nov začetek v evropski zgodovini združevanja in zato ne preseneča, da so se že kmalu po njenem koncu evropski narodi ponovno povezali z namenom združevanja skupnih interesov in po Haaškem kongresu iz leta 1948 ustanovili Svet Evrope v letu 1949. Do integracije evropskih držav je torej prišlo predvsem zaradi skupnih gospodarskih in trgovinskih ter političnih interesov povezanih s koncem 2. svetovne vojne in nastankom nove svetovne politične ureditve. Uraden začetek oz. rojstni dan EU je datum 09.05.1950, ko je francoski zunanji minister Robert Schuman predlagal, da naj se Francija in Nemčija (ZRN) in kasneje druge države združijo v organizaciji za proizvodnjo premoga in jekla (t.i. Schumanova deklaracija). Na tej podlagi je šest držav zahodne Evrope, Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luxemburg, leta 1951 s podpisom Pariške pogodbe ustanovilo t.i. Evropsko rudarsko in jeklarsko skupnost; na podlagi uspehov le-te je bila s podpisom Rimske pogodbe v letu 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost - EGS, katera je bila po podpisu Maastrichtske pogodbe leta 1992 preimenovana v Evropsko unijo - EU (Portal Europa, a). Od ustanovitve EU v letu 1950 do dne podpisa Maastrichtske pogodbe je število držav članic EU iz prvotnih šest naraslo že na dvanajst. Maastrichtska pogodba je pogodba o Evropski uniji in z njo je bil uveden uraden naziv EU kakor tudi različne skupne notranje in zunanje politike ter formalni cilji, med drugim tudi oblikovanje skupne monetarne unije, o čemer bomo podrobneje govorili v naslednjem poglavju. Eden najpomembnejših dosežkov pa je bil zagotovo enotni trg. Sprva predvsem gospodarsko zastavljen projekt združevanja evropskih držav je s podpisom Maastrichtske pogodbe tako dosegel svoj vrhunec in postal političen in mednarodni projekt. EU je kasneje sprejela tudi več pogodb, ki so dopolnile oz. posodobile Maastrichtsko pogodbo, najbolj znana je Lizbonska pogodba, katere namen je bil EU narediti bolj demokratično in bolj pripravljeno na svetovne izzive. Kot smo že omenili je ob podpisu Pogodbe o Evropski uniji EU vključevala 12 držav članic, v ta projekt pa so želele vstopiti tudi druge evropske države. Od takrat do danes se je v to unijo

16

priključilo še dodatnih 15 držav in EU tako danes obsega skupaj 27 držav članic, ki jih lahko vidimo na spodnji sliki 1. Med njimi so tudi tri baltske države nekdanje SZ, to so Estonija, Latvija in Litva ter otočja nekaterih držav izven evropskega kontinenta (vse države EU so v rumeni barvi, navedena otočja pa so prikazana v okvirju desno zgoraj). SLIKA 1: DRŽAVE EU IN KANDIDATKE ZA VSTOP V EU

Vir: Portal Evropa (b) Z modro barvo so označene države, ki imajo status države kandidatke, trenutno je to pet držav (Islandija, Hrvaška, Nekdanja Jugoslovanska Republika Makedonija, Turčija ter Srbija, ki je ta status pridobila ravno v času pisanja našega dela). Te države bodo morale za vstop v EU izpolniti določene pogoje in prilagoditi svojo zakonodajo zakonodaji EU. Dolgoročno je pričakovati, da se bodo EU priključile tudi vse ostale države Balkana (BiH, Kosovo in Albanija), medtem ko Švica in Norveška skoraj zagotovo ne bosta imeli želje po vstopu v EU (Švica predvsem zaradi svoje zgodovinske neodvisnosti, Norveška pa zaradi ribiške zakonodaje in nekaterih drugih različnih pogledov).

Najpomembnejši simbol EU je Evropska zastava, ki je modre barve z dvanajst zlatimi zvezdami. Prikazujemo jo na sliki 2 na naslednji strani. Zvezde na zastavi tvorijo krog in s tem ponazarjajo enotnost in povezanost evropskih narodov.

17

SLIKA 2: EVROPSKA ZASTAVA

Vir: Portal Evropa (c)

Marsikdo je prepričan, da zvezde na zastavi predstavljajo države članice, pogosto se omenja dvanajst držav, podpisnic Maastrichtske pogodbe, vendar temu ni tako. Ideja o taki zastavi se je namreč rodila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, uradno pa se uporablja od sredine osemdesetih let.

2.2 Vloga EU v svetu danes EU danes predstavlja veliko gospodarsko in politično unijo držav s skoraj 500 milijoni ljudi, trgovino brez meja in carin, s skupno zunanjo politiko in drugimi skupnimi pristopi (kot je npr. tudi skupna valuta o čemer bomo govorili v nadaljevanju dela). Lahko bi rekli, da EU v svetu predstavlja edinstveno demokratično partnerstvo 27 neodvisnih držav z različnimi značilnostmi, kulturami in zgodovinami, ki ima pomemben glas in vlogo pri vseh svetovnih izzivih in vprašanjih. EU v svetu predstavlja pomembno politično skupnost, ki je kot taka protiutež drugim skupnostim oz. velikim svetovnim silam (ZDA, Rusija, Kitajska). Posamezne države EU bi v svetu imele veliko manjšo moč pri pomembnih svetovnih vprašanjih kot združene v EU. Seveda pa je želja EU nadaljnja širitev kakor tudi sam razvoj EU (npr. z že omenjeno Lizbonsko pogodbo iz leta 2007 EU sledi ciljem za uspešno soočanje z izzivi moderne dobe globalizacije), prav tako ima EU z nekaterimi državami sklenjene sporazume o gospodarskem sodelovanju ipd.. Želja mnogih evropskih držav nečlanic EU je vključitev v ta brez dvoma uspešni politično ekonomski projekt, tako je trenutno v postopku vključitve pet držav kandidatk (Islandija, Hrvaška, Nekdanja Jugoslovanska Republika Makedonija, Turčija, in Srbija), ki smo jih že omenili in jih lahko vidimo na sliki 1 na prejšnji strani označene z modro barvo. Zanimiv oz. aktualen je ravno primer Islandije, ki jo je gospodarska kriza močno prizadela in sled tega išče gospodarsko politično okrilje za hitrejše okrevanje in preprečitev podobnih dogodkov v prihodnosti. Kot so pokazale izkušnje iz aktualne krize je EU delovala, kolikor je to bilo le možno, kot skupen prostor v gospodarskem (in finančnem) ter političnem smislu in države članice EU so se tako lažje spopadle s krizo kot nekatere druge evropske nečlanice EU (kot npr. že omenjena Islandija ali države Balkana).

18

3 RAZVOJ EVROPSKE SKUPNE VALUTE IN NJENA VLOGA V SVETU

V prejšnjem poglavja smo spoznali kratko zgodovino in pomen EU v svetu. V tem poglavju bomo v začetku predstavili zgodovino razvoja evropske skupne valute in nato spregovorili o Evrosistemu in ECB ter o uporabi in pomenu evra v današnjem svetu. 3.1 Razvoj evropske skupne valute skozi čas Kot smo lahko videli v prejšnjem poglavju se je EU razvijala in širila postopoma skozi čas in podobno lahko trdimo za evro. S širitvijo EU je želja kakor tudi potreba po skupni valuti oz. skupni monetarni uniji postajala vedno večja. Na pospešena razmišljanja o evru in njegov razvoj so vplivali tudi različni svetovni dogodki. 3.1.1 Bretton-Woodski sistem Ob koncu druge svetovne vojne je bil na konferenci v Bretton Woodsu leta 1944 sprejet sporazum o ureditvi mednarodnih denarnih odnosov kakor tudi ustanovljene institucije za njegovo izvajanje (IMF – mednarodni denarni sklad, IBRD – mednarodna banka za razvoj, kasneje je iz tega nastala svetovna banka). Bretton-Woodski sporazum je določal neke vrste sistem fiksnih tečajev, pri čemer so bile paritete tečajev določene glede na t.i. rezervno valuto in so lahko nihale največ za 1%. Britanski funt je v obeh vojnah izgubil svoj status rezervne valute in kot rezervna valuta je bila sprva mišljena posebna nova svetovna valuta (kar je zagovarjal Keynes), ki pa ni bila vpeljana zaradi uspešnega lobiranja ZDA za ameriški dolar (USD). Ker je bil USD podrt z zlatom in je bil v tistem času porušene Evrope in tudi velikega dela sveta skoraj edina trdna valuta je bila izbira te valute na nek način logična in najbolj pragmatična - prav tako je bilo določeno menjalno razmerje USD/unča zlata (govorimo torej lahko tudi o pariteti tečajev valut in zlata). Za čas konca druge svetovne vojne in obnove sveta je bil Bretton-Woodski sistem relativno dober, saj je določil nove temelje mednarodnih ekonomskih odnosov in vzpostavil ustrezne institucije. Vsekakor pa so se zaradi spremenjenih razmer v svetovnem gospodarstvu že v 60-ih letih začele kazati slabosti sistema fiksnih tečajev v obliki tečajnih nestabilnosti. V povezavi s tem so se začele porajati ideje o večji koordinaciji ekonomskih politik držav članic EGS ter tesnejšem sodelovanju na področju monetarnih zadev in tako so se voditelji držav in vlad na zasedanju v Haagu Decembra 1969 odločili, da postane oblikovanje evropske monetarne unije (EMU) uradni cilj evropske integracije (Banka Slovenije). Plod te odločitve je bilo leto kasneje objavljeno t.i. Wernerjevo poročilo, ki je bilo dejansko načrt oblikovanja EMU (ki pa ni bil uresničen zaradi spremenjenih svetovnih okoliščin o katerih govorimo v nadaljevanju). 3.1.2 Kača v tunelu

Leto 1971 je z odpravo zlatega standarda za USD pomenilo konec Bretton-Woodskega sistema in s tem se je nestabilnost tečajev v svetu še povečala. Države članice EGS so za blažitev posledic nestabilnosti tečajev oblikovale poseben sistem imenovan »kača v tunelu«, s katerim so določili oz. omejili možna nihanja njihovih posameznih valut med seboj in v

19

razmerju do USD. Zaradi vedno večjih nestabilnosti tečajev, ki so bili tudi posledica naftne krize v začetku 70-ih let, je bil ta sistem kmalu opuščen (saj je kača »ušla iz tunela«). Po opustitvi tega sistema je kar nekaj let na videz vladalo relativno zatišje v zvezi s skupno valuto, vendar pa so bila razmišljanja o skupni valuti tudi v tem času vseskozi prisotna in niso zastala, kot bomo videli v nadaljevanju. 3.1.3 Evropski monetarni sistem in ECU Naslednji korak k oblikovanju EMU je bilo oblikovanje Evropskega monetarnega sistema (EMS) kar nekaj let pozneje. EMS je stopil v veljavo leta 1979 in je temeljil na mehanizmu fiksnih, vendar prilagodljivih deviznih tečajev (t.i. ERM), kreditnih mehanizmih in skupni evropski denarni enoti ECU (prav tam). Za ECU lahko rečemo, da je pravi predhodnik evra. ECU je predstavljal košarico valut držav takratne evropske skupnosti in čeprav je bil le knjižna valuta, se je uporabljal v nekaterih mednarodnih finančnih transakcijah zaradi prednosti denominacije posameznih valut držav iz ECU košarice. Vrednost ECU je bila sicer določena kot ponderirano povprečje vrednosti valut, ki so bile vključene v košarico. 3.1.4 Maastrichtska pogodba Do naslednjega pomembnega koraka za EMU je minilo slabih deset let. Delorsovo poročilo iz leta 1989 predstavlja načrt za EMU v treh fazah in predlaga tudi vzpostavitev monetarne institucije za izvajanje monetarne politike in politike deviznega tečaja (prav tam). V prvi fazi, ki je trajala do leta 1994 so bile odpravljene omejitve pri pretoku kapitala in podpisana je bila v prejšnjem poglavju predstavljena Pogodba o EU (Maastrichtska pogodba), ki je oblikovanje EMU postavila kot formalni cilj in vsebuje omenjeni načrt treh faz (prav tam). Ta pogodba določa tudi konvergenčne kriterije, ki jih mora posamezna država izpolniti, da bi se lahko vključila v EMU (znani so tudi kot Maastrichtski kriteriji). Maastrichtski kriteriji

Ker so ti kriteriji še vedno v veljavi in so pomembni tudi za nadaljnje razumevanje našega dela jih bomo na tem mestu podrobneje predstavili. Ti kriteriji so kvantificirane minimalne zahteve glede stabilnosti pri vodenju monetarnih, fiskalnih in devizno-tečajnih politik držav kandidatk in njihov osnovni namen teh je, da določajo merila za vstop v EMU, omogočajo selekcijo med državami kandidatkami za vstop v EMU in zagotavljajo stabilnost skupne evropske valute (Zamernik, 2005, 12). Poglejmo pobližje vse štiri konvergenčne kriterije, ki jih mora izpolnjevati država za vstop v EMU: - inflacija: le ta je lahko višja od povprečja inflacije treh držav EU z najnižjo stopnjo

inflacije za največ 1,5%; - javnofinančni primanjkljaj ne sme presegati 3% BDP države in javni dolg ne sme

presegati 60% BDP države; - menjalni tečaj: valuta države mora biti vsaj 2 leti vključena v mehanizem evropskih

tečajev ERM II in v tem času ne sme devalvirati (ERM II je posodobljen naslednik prej omenjenega ERM);

- dolgoročna obrestna mera je lahko višja od povprečja take obrestne mere treh držav EU z najnižjo stopnjo inflacije za največ 2% (gre za obrestne mere na državne obveznice).

20

V drugi fazi načrta uvedbe EMU, ki je trajala do leta 1999 je bil ustanovljen Evropski monetarni institut, ki je imel nalogo izpeljati potrebne priprave za uvedbo skupne valute in v tej fazi so si države članice morale prizadevati za uvedbo nove skupne valute (Banka Slovenije).

S 1. Januarjem 1999 je nastopila tretja faza in ta dan predstavlja uradni dan uvedbe nove skupne valute evro. Pristojnost vodenja denarne politike je bila prenesena na Evrosistem, ki ga tvorijo ECB in nacionalne centralne banke držav članic EU, ki so uvedle evro (prav tam). Le-te so prikazane na spodnji sliki 3 v rumeni barvi, modra barva na sliki pa predstavlja države (današnje) EU, ki v letu 1999 niso uvedle evra. Kot lahko vidimo iz spodnje slike 3 je (od takratnih 15 držav EU) evro uvedlo 11 držav, ki so izpolnile konvergenčne kriterije.

SLIKA 3: DRŽAVE EU, KI SO V LETU 1999 UVEDLE SKUPNO VALUTO EURO

Vir: European Central Bank (a)

Grčija in Švedska konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra v tistem času nista izpolnili, medtem, ko sta si Danska in Velika Britanija izborili pravico, da zaenkrat ne uvedeta evra. Grčija je po izpolnitvi kriterijev vstopila v EMU v letu 2001, medtem ko ostale tri omenjene države evra do danes niso uvedle (več o tem v nadaljevanju našega dela).

Evro je bil 01.01.1999 uveden le kot t.i. knjižni denar (določeni so bili tečaji valut držav, začela se je uporaba na finančnih trgih), »uradni« denar pa je postal po prehodnem obdobju z dnem 01.01.2002. Do danes je v EMU vstopilo 17 držav, med njimi tudi Slovenija, ko je z začetkom leta 2007 zamenjala svojo valuto slovenski tolar za evro. Zadnja je v EMU vstopila Estonija v 2011. Za EMU se sicer pogosto uporablja tudi izraz evro cona oz. območje evra.

21

3.2 Evrosistem, ECB in ESCB Že v prejšnjem poglavju smo omenili, da je pristojnost vodenja denarne politike v evro coni v domeni Evrosistem-a, ki ga tvorijo ECB in nacionalne centralne banke držav članic EU, ki so uvedle evro. ECB je naslednica evropskega monetarnega instituta in je bila uradno ustanovljena 01.Junija 1998 (Šoster, 2009, 10). Ob tem moramo omeniti tudi kratico ESCB (evropski sistem centralnih bank), ki je nekoliko širši pojem kot Evrosistem, saj vključuje tudi nacionalne banke držav EU, ki evra (še) niso uvedle. Glavne naloge ESCB in ECB so specificirane v statutu ESCB in ECB, ki je del oz. protokol sporazuma o Evropski skupnosti, pri čemer je najpomembnejša naloga oz. primarni cilj ohranjanje stabilnosti cen (European Central Bank, b). 3.2.1 Evropska centralna banka ECB je najpomembnejša institucija v območju evra zato si oglejmo njene glavne naloge oz. odgovornosti1: - Oblikovanje politik evrosistema (monetarna politika za skupno

valuto, stabilnost cen ipd.), - Odločanje, koordiniranje in monitoring monetarnih politik, - Sprejem pravnih aktov (smernice in navodila), - Avtorizacija izdaje bankovcev, - Interveniranje na trgih (prodaja/nakup na deviznih trgih ipd.,

op.p.: posebej je bila ta dejavnost očitna v času finančne krize – npr. nakupi ali zastava obveznic),

- Operacije plačilnih sistemov in nadzor plačilnih in drugih struktur finančnih trgov,

- Mednarodno in evropsko sodelovanje (participiranje v IMF, G7, G20 ipd.),

- Priprava statutornih poročil, - Monitoring finančnih tveganj, - Svetovalne funkcije za institucije EU in nacionalne institucije, - Vodenje IT operacijskih sistemov, - Strateško in taktičen management ECB-jevih deviznih rezerv. ECB je politično in ekonomsko neodvisna institucija, kar je ključnega pomena za uspešno opravljanje njenih nalog. Predvsem v zadnjem času krize je ECB izpostavljena raznim pritiskom znotraj kakor tudi izven EU (glede politike obrestnih mer, nakupa obveznic zadolženih držav, količine denarja v obtoku ipd.), vendar lahko rečemo, da tem pritiskom ne podleže in še naprej vodi neodvisno politiko v smislu njenih glavnih nalog oz. posreduje na trgih po svoji presoji ter s tem ohranja svojo kredibilnost. 3.3 Vloga in uporaba Evra v svetu danes Kot smo že omenili je evro danes skupna valuta 17 državam EU. Enajstim državam, ki so evro uvedle v letu 1999 je sledila najprej Grčija v letu 2001, nato Slovenija v letu 2007, Ciper

1 Povzeto po European Central Bank (c); vir loga ECB z imeni v vseh jezikih EU ob tekstu: European Central Bank (d)

22

in Malta v letu 2008, Slovaška v letu 2009 in Estonija v letu 2011 kot do sedaj zadnja država, ki se je priključila evro coni. Evro danes neposredno uporablja kakih 330 milijonov prebivalcev evro cone in nekaterih drugih držav, še približno nadaljnjih 175 milijonov prebivalcev pa uporablja valute, ki so vezane na evro. Evro je v kratkem času svojega obstoja postal druga svetovna rezervna valuta katere uporaba in pomen v svetu vseskozi narašča. Sploh je bil ta trend več kot očiten do pojava trenutne evropske dolžniške krize, saj se je evro pokazal kot zelo stabilna valuta, ki je praviloma pridobivala na vrednosti proti ostalim valutam, predvsem USD. Evro je po mnenju mnogih ekonomistov v nekaterih pogledih že predstavljal resno grožnjo primatu svetovne rezervne valute USD. Sicer pa je po podatkih fizične uporabe bankovcev in kovancev evro danes že prehitel USD. Kot bomo videli v nadaljevanju so se nekatere države EU odpovedale evru, na drugi strani so se pojavile države, ki uporabljajo evro in niso del evro cone niti EU. Podrobneje lahko države (ne)uporabnice evra vidimo na spodnji sliki 4. SLIKA 4: UPORABA EVRA V DRŽAVAH EVROPE

Vir: Wikimedia Foundation, Inc Na zgornji sliki 4 lahko vidimo katere države in na kakšni osnovi uporabljajo evro. Poleg držav evro cone, na podlagi posebnih pogodb ali na lastno željo, evro uporabljajo tudi nekatere manjše evropske države. Prav tako lahko vidimo države vključene v ERM II in ostale članice EU, ki ne uporabljajo evra. Evro uporabljajo tudi tri prekomorske države oz. teritoriji Francije in Velike Britanije, ki sicer ne spadajo v EU in jih ni prikazanih na sliki (desno spodaj v oranžni barvi je sicer omenjena ena od njih A&D – Akrotiri and Dhekelia), skupaj evro izven EU tako uporablja preko 3 milijone ljudi (prav tam).

23

3.3.1 Države EU, ki so se odpovedale evru Kot predvideva načrt uvedbe EMU bi naj vse članice EU prevzele evro po izpolnitvi konvergenčnih kriterijev - že v enem prejšnjih poglavij pa smo videli da temu v realnosti ni tako. Velika Britanija in Danska sta si izpogajali posebni poziciji pri vstopu v EMU, medtem ko Švedska ne izpolnjuje konvergenčnih kriterijev. Velika Britanija se je evru v času njegove uvedbe odpovedala predvsem zato, ker je kot dobro razvito gospodarstvo ocenila, da od njegove uvedbe ne bi imela dovolj velike koristi. Na mnogih področjih je namreč Velika Britanija prehitevala države EU in za skupno valuto ni imela prave potrebe. Pomemben faktor je bila tudi »britanska tradicija« v obliki njihove valute funt, saj so Britanci politično zelo tradicionalni in radi ohranjajo nacionalne simbole. Tudi javno mnenje evru ni bilo naklonjeno, prav tako pa je svoje prispevala tudi navezanost na ZDA in obstoj t.i. »sterling« cone. Velika Britanija, ki si je poseben status izborila že z Maastrichtsko pogodbo tudi v prihodnosti nima nobenega namena prevzeti evro. Danska si posebnega statusa v nasprotju z Veliko Britanijo ni izborila že v Maastrichtski pogodbi. Danci so namreč kasneje, na referendumu v Juniju 1992, zavrnili Maastrichtsko pogodbo in tako si je Danska nato lahko izpogajala t.i. Edinburško pogodbo, po kateri ima opcijo nevstopa v območje evra. V letu 2000 je bil sicer izveden referendum, na katerem so Danci odločali o opustitvi svoje nacionalne valute in vstopu v evro cono, a so vstop zavrnili. V zadnjem času je ponovno slišati debate o vstopu v območje evra in meritve javnega mnenja so vse do evropske dolžniške krize kazale v prid evru, takrat pa se je trend sicer obrnil. Za Dansko torej ne moremo z gotovostjo trditi, da ne bo nikoli uvedla evra, v prihodnosti je glede na gospodarstvo same države in uspešen razvoj dolžniške krize evro cone možen še kakšen referendum na to temo. Švedska kljub zavezi iz Maastrichtske pogodbe predvsem na lastno željo ne izpolnjuje konvergenčnega kriterija vstopa in dvoletnega delovanja v ERM II – glede na to, da je vstop v ERM II prostovoljen je Švedska tako na nek način našla in izkoristila formalno pomanjkljivost. Tudi Švedsko javno mnenje evru ni bilo naklonjeno in uvedbo skupne valute so Švedi tudi zavrnili na referendumu v letu 2003. Vendar pa je bilo podobno kot na Danskem tudi na Švedskem v zadnjem času ponovno več govora o uvedbi evra, prav tako kot na Danskem pa se je stanje ohladilo z začetkom evropske dolžniške krize. Tudi EU ne pritiska posebej na Švedsko za vstop v območje evra. 3.3.2 Države uporabnice evra izven EU Nekatere, predvsem manjše evropske države so za svojo valuto prevzele evro. Lahko bi jih razdelili na države, ki imajo za uporabo evra sklenjene posebne pogodbe in države, ki takih pogodb nimajo in so evro samostojno prevzele za svojo valuto. Kot kaže slika 4 so tri evropske micro države, Monaco, San Marino in Vatikan s posebnimi sporazumi adoptirale evro za svojo valuto. Pred uvedbo evra so v teh državah uporabljali svoje valute, ki pa so bile vezane na takratne valute, tako je bil monaški frank vezan na francoski frank, medtem ko sta bili valuti ostalih dveh držav, sanmarinska oz. vatikanska lira, vezani na italijansko liro. Glede na navedeno je bil prehod na evro za njih najbolj smiseln in enostaven. Sporazum z EU omogoča tem državam tudi uporabo oz. kovanje svojih kovancev, ne dopušča pa jim sodelovanja v organih Evrosistema.

24

Andora, ki je locirana na meji med Francijo in Španijo, je pred uvedbo evra uporabljala valuti obeh omenjenih držav in po uvedbi evra v ti dve državi tudi sama adoptirala evro. Kosovo je evro adoptiralo po zamenjavi nemške marke s to valuto, prav tako so do te valute prišli v Črni Gori. V obeh državah so nemško marko oz. kasneje evro namesto dinarja začeli uporabljati zaradi političnih-ekonomskih razlogov, predvsem so želeli stabilizirati svoja na Srbijo in dinar vezana gospodarstva, pri čemer so imeli tudi podporo zahoda (se je pa državi uporabljal hkrati tudi dinar). Vse tri na tem mestu omenjene države pa niso sklenile sporazuma z EU in nimajo svojih kovancev. Zanimivo je, da Evrosistem izrecno ne prepoveduje takega na nek način enostranskega začetka uporabe evra, to pa predvsem zaradi razlogov stabilizacije regij in pozitivnih učinkov za EU in evro cono, kar je bil tudi primer pri podpori Črni Gori in Kosovu. Kot že omenjeno pod sliko 4 evro uporabljajo tudi tri prekomorske države kot teritoriji Francije in Velike Britanije, ki sicer niso v EU, to sta francoska Mayotte in Saint Pierre and Miquelon ter Britanski Akrotiri and Dhekelia. 3.3.3 Države, ki so svoje valute vezale na evro

Mnoge evropske in tudi svetovne države so svoje valute vezale na evro. V praksi to pomeni, da je tečaj valut takih držav določen glede na evro po tečaju, ki se skozi čas ne spreminja (oz. nekatere države uporabljajo sistem, ki v določenih okvirih dovoljuje odstopanja od tako fiksiranega tečaja). Prednost takega sistema je predvsem v izboljšanju stabilnosti valut in gospodarstev takih držav, saj vezava na evro kot stabilno valuto preprečuje devalvacije njihov valut in pripadajoče negativne posledice. Iz tega sledi, da je takšen sistem primeren predvsem za slabše razvita gospodarstva, katera tak način naredi tudi bolj privlačna za tuje investitorje. Kot smo že prej omenili uporablja sistem vezanih valut v svetu dnevno približno 175 milijonov ljudi. V evropskem prostoru imajo svoje valute na evro vezane države EU, ki so vključene v ERM II ter Bosna in Hercegovina in Bolgarija. Slednji državi sta imeli pred uvedbo evra svoji valuti vezani na nemško marko. V svetovnem merilu ima Afriški kontinent največ držav, ki imajo svoje valute vezane na evro. Gre predvsem za države, ki so imele svoje valute pred uvedbo evra vezane na francoski frank (največ od njih predstavljajo nekdanje francoske kolonije, ki uporabljajo skupno valuto CFA frank). Predvsem tu lahko potrdimo razlago, da sistem vezane valute uporabljajo šibkejše ekonomije, kar afriške države večinoma nedvomno so.

25

4 EVRO IN FINANČNO-GOSPODARSKA KRIZA V tem poglavju bomo spregovorili o svetovni finančno-gospodarski krizi. Poiskali bomo njene vzroke in opisali njen razvoj ter predstavili posledice te krize za svetovno in predvsem za evropsko gospodarstvo in evro. Nadalje bomo prikazali odzive EU in njenih institucij na krizno dogajanje in učinke, ki so jih imeli ti odzivi na evropsko gospodarstvo in skupno valuto. 4.1 Vzroki in razvoj finančno gospodarske krize Za razumevanje obsega in posledic finančne gospodarske krize moramo podrobneje pogledati vzroke za sam nastanek krize kakor tudi razvoj kriznega dogajanja, ki je privedel do problemov globalne razsežnosti. Kot bomo videli v nadaljevanju so izvorne težave oz. neposredni vzroki za pojav današnje krize nastali predvsem v ZDA, nekateri avtorji pa gredo v svojih analizah širše in se ukvarjajo tudi s sistemskimi vzroki na mednarodni denarni in finančni ravni. Menijo, da so za razmah krize na mednarodne oz. globalne razsežnosti morali obstajati tudi sistemski vzroki na mednarodnih finančnih trgih. V našem delu pritrjujemo takim analizam in v nadaljevanju dela delimo vzroke krize na sistemske in neposredne. 4.1.1 Sistemski vzroki za svetovno finančno krizo Kot pravita Mrak in Rant (2011, 3) ima sedanja svetovna finančna kriza svoje izvore v sistemskih problemih obstoječega mednarodnega denarnega in finančnega sistema. Osnovna cilja dobrega denarnega in finančnega sistema sta stabilnost deviznih tečajev in simetrično in učinkovito odpravljanje plačilnobilančnih razmerij; analiza stanja mednarodnega denarnega in finančnega sistema v zadnjih desetih letih in pred izbruhom krize pa pokaže, da je imel obstoječi sistem resne probleme pri zagotavljanju obeh ciljev (prav tam, 3). (Ne)stabilnost deviznih tečajev

V tretjem poglavju našega dela smo med drugim govorili o pomembnosti ustreznih deviznih tečajev in lahko videli različne poskuse za doseganje stabilnosti deviznih tečajev. Že sam obstoj mnogih svetovnih valut različno razvitih držav vodi v naravno nestabilnost tečajev, da gre za zelo občutljivo področje nam kažejo tudi različni propadli poskusi na tem področju, kot je Bretton-Woodski sistem fiksnih deviznih tečajev ali »kača v tunelu«. Po Bretton Woodu na svetovni ravni ne obstaja več sistem, ki bi skrbel za stabilnost deviznih tečajev. Določene neobvezujoče mednarodne koordinacije sicer izvaja G-7, vendar po večini neuspešno. Danes lahko pogosto slišimo izraz valutna vojna, ki označuje prizadevanja držav povečevati svojo konkurenčnost s prilagajanjem (praviloma depreciacijo ali preprečevanjem apreciacije) svojih valut. Še posebej v kriznih časih želijo države z nižanjem vrednosti svoje valute pospešiti svojo gospodarsko rast na račun svojih gospodarskih partnerjev. Valutna razmerja tako pogosto ne kažejo realne slike. Primer Kitajske politike preprečevanja hitre apreciacije svoje valute za dosego gospodarske rasti je eden najbolj znanih in s strani EU in ZDA pogosto kritiziranih. Na nestabilnost svetovnih valut kaže tudi samo razmerje med USD in EUR kot dvema ključnima svetovnima valutama v zadnjem desetletju, medtem, ko je bil še leta 2001

26

EUR vreden le 0,8 USD, se je do leta 2007 njegova vrednost povzpela na skoraj 1,6 USD (prav tam, 3). Pri tem pa je treba poudariti, da ZDA svojega primanjkljaja v tekočem delu plačilne bilance nimajo do Evrope, pač pa do drugih držav, predvsem Kitajske (prav tam, 3). Plačilnobilančna (ne)ravnotežja Nestabilnost deviznih tečajev je močno povezana s plačilnobilančnimi ravnotežji. Če se vrnemo na omenjeni primer Kitajske lahko vidimo, da že vrsto let dosega vsakoletne plačilnobilančne presežke in povečuje devizne rezerve. V »normalnih« razmerah bi z apreciacijo svoje valute Kitajska znižala svoj presežek in hkrati ZDA svoj primanjkljaj, vendar zaradi zasledovanja svojih gospodarskih ciljev Kitajska ne dovoli apreciacije svoje valute in na račun presežkov kopiči devizne rezerve. Navedeni primer kaže na nesimetričnost in tudi neučinkovitost obstoječega mednarodnega denarnega in finančnega sistema za odpravo nesorazmerij. Bretton-Woodski kakor tudi sedanji sistem mednarodne koordinacije sta izrazito nesimetrična, saj se morajo države s plačilnobilančnim primanjkljajem bistveno hitreje in drastičneje prilagajati kakor države s presežkom, za katere ni omejitev pri večanju presežkov in kopičenju deviznih rezerv (prav tam, 4). Poleg same nesimetričnosti je slabost obstoječega sistema tudi obseg plačilnobilančnih ravnotežij, katerega naraščajoči trend se je začel v začetku devetdesetih let kot posledica pospešene globalizacije svetovnega gospodarstva (prav tam, 4). Porast plačilno bilančnih neravnovesij in z njimi povezanih kapitalskih tokov predstavlja temeljno podlago za porast tveganj in asimetrije informacij, ki lahko vodita v finančno krizo (prav tam, 8). Mnogi avtorji »krivdo« za nastanek in povečan obseg plačilnobilančnih neravnotežij v svetu pripisujejo azijskim ekonomijam, predvsem njihovim izvozno naravnanim gospodarstvom, njihovi težnji k akumuliranju deviznih rezerv zaradi izkušenj iz preteklih kriz in že omenjeni kitajski politiki deviznih tečajev. Vseeno pa take teorije v celoti ne pojasnjujejo plačilnobilančnih ravnotežij. Eno zanimivih trditev v zvezi s plačilnobilančnimi ravnotežji, ki je zanimiva tudi v zvezi s tematiko našega dela o rezervnih valutah, podaja Justin Yifu Lin, starejši podpredsednik in glavni ekonomist iz Svetovne banke. Tako Lin (2011, 5) pravi, da so svetovna plačilna neravnotežja posledica statusa USD kot rezervne valute v povezavi s finančno deregulacijo osemdesetih let in politiko nizkih obrestnih mer od leta 2001 dalje, ki sta omogočili povečanje rizikov in finančnega vzvoda in s tem nastanek nepremičninskega in kapitalskega balona v ZDA. Skupaj z visokim javnim dolgom zaradi vojn je vse to povečalo plačilnobilančni deficit ZDA in le status rezervne valute je ZDA omogočal dolgo obdobje in naraščanje plačilnobilančnega deficita (prav tam, 5-6). Države s presežki v svojih bilancah so namreč prihranke investirale v ameriške obveznice, ki so vezane na rezervno valuto USD. Tako nenormalno stanje je povzročilo porast presežne likvidnosti in neravnotežja tudi v mednarodnih ekonomijah in pomagalo ohranjati izredno visoke stopnje gospodarske rasti in povišanega povpraševanja v letih pred krizo. 4.1.2 Neposredni vzroki za svetovno gospodarsko krizo Kot smo lahko spoznali v prejšnjem podpoglavju so v mednarodnem denarnem in finančnem sistemu obstajali ugodni pogoji za nastanek krize. V tem podpoglavju bomo podrobneje pogledali dogodke, ki so neposredno povzročili nastanek krize.

27

Trg stanovanjskih hipotekarnih posojil v ZDA V prejšnjem podpoglavju smo že omenili finančno deregulacijo in politiko nizkih obrestnih mer. Finančna deregulacija se nanaša predvsem na osemdesete in devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so ZDA sprejele liberalnejšo zakonodajo, ki je v bančništvu odpravila določene omejitve in omogočila razvoj novih zapletenejših produktov. Prav tako so ZDA v devetdesetih letih oblikovale nacionalno strategijo za lastništvo nepremičnin, po kateri je postalo povečevanje lastništva nepremičnin ključni dejavnik vzpodbujanja gospodarske rasti (Berk in Rupnik, 2009, 52). Finančni deregulaciji je v začetku tega stoletja sledila politika nizkih obrestnih mer kot poskus oživljanja gospodarske rasti. V letu 2000 je pok visoko tehnološkega balona sprožil recesijo, ki jo je poglobil še teroristični napad 11. September 2001; Fed se je odzval z ekspanzivno denarno politiko, to je zniževanjem ključne obrestne mere, ki je pognala gradnjo in nakup nepremičnin (prav tam, 52). Hipotekarno bančništvo v ZDA se v mnogih pogledih razlikuje od takega bančništva v Evropi in drugod po svetu, saj so ZDA na tem področju razvile kompleksne finančne inovacije. Za ameriško hipotekarno bančništvo je značilna prodaja posojil primarnih bank na sekundarnem trgu drugim finančnim institucijam, predvsem investicijskim bankam in agencijam ustanovljenim s strani države za take namene kot sta npr. Fannie Mae in Fredie Mac. Take institucije so pred krizo z listinjenjem odkupljenih posojil ustvarjale dolžniške vrednostne papirje, ki so bili tudi na podlagi odličnih bonitetnih ocen bonitetnih agencij zanimivi za vlagatelje praktično po vsem svetu. Pomen listinjenja je postal še posebej pomemben in uporabljan ob pojavu drugorazrednih posojil zaradi prenosa tveganja na vlagatelje. Za drugorazredne posojilojemalce sta značilna manjša kreditna sposobnost in visoko razmerje med dolgom in dohodkom, kar poveča verjetnost zamude ali celo neplačila (prav tam, 52). Pojav drugorazrednih posojil je posledica presežne likvidnosti in (navidezne) varnosti hipotekarnega sistema, ki sta ob rasti cen nepremičnin in nezadostni regulaciji vodila v zniževanje standardov posojanja. Ob kreditih s pomanjkljivo dokumentacijo so primer skrajne oblike nizkih standardov t.i. NINJA krediti (NINJA – no income no job no assets), kjer banke niso preverjale stanja kreditojemalca ampak so kredite odobravale zgolj na podlagi izjave kreditojemalca o dohodku. Prav tako je prišlo do razmaha inovativnih kreditov (npr. krediti s prilagodljivo obrestno mero, spreminjajočimi načini amortizacije ipd.), kar je bilo problematično predvsem za kreditno manj sposobne posojilodajalce. Osnovna pomanjkljivost hipotekarnega modela bančništva ZDA je bila, da je temeljil pretežno na predpostavki naraščanja cen nepremičnin (Mrak in Rant 2011, 5). Banke so se tako zanašale predvsem na zavarovanje in premalo na boniteto posojilojemalcev, ki so bili vedno bolj prezadolženi in odvisni od vrednosti nepremičnin. To dejstvo in vse navedeno v prejšnjem odstavku je privedlo do velike rasti posojil in finančnega vzvoda v ameriškem in tudi mednarodnem finančnem sistemu. Zaradi hitrega višanja obrestnih mer od leta 2004 dalje velik delež drugorazrednih posojilojemalcev ni več zmogel poravnavati svojih obveznosti, kar je ob precenjenosti nepremičnin vodilu k poku nepremičninskega balona in začetku finančne krize v ZDA. Zaradi mednarodne izpostavljenosti v dolžniških hipotekarnih papirjih je kriza kmalu dobila globalne razsežnosti.

28

Bonitetne agencije

Kot smo videli so finančne institucije preko listinjenja izdajale dolžniške vrednostne papirje. Da bi lahko taki papirji postali trgovalni na mednarodnih finančnih trgih so potrebovali ustrezno bonitetno oceno, ki jih praviloma izdajajo bonitetne agencije. Bonitetne agencije so doživele veliko kritik zaradi precenjenosti hipotekarnih vrednostnih papirjev in nepravočasnega odziva pred krizo. Ob začetku krize so tako sledile zelo velika znižanja bonitetnih ocen, pogosto celo od najboljše ocene AAA v C ipd., kar je seveda povzročilo še dodatno paniko na finančnih trgih ter izgubo zaupanja v bonitetne agencije in vodilo v stanje nelikvidnosti na finančnih in denarnih trgih. Mojmir Mrak (2008, 31) razdeljuje številne probleme povezane z bonitetnimi agencijami v sedanji krizi v naslednje štiri skupine: - problemi v konceptu in mehanizmih delovanja bonitetnih agencij, - problemi zaradi pojava velikega števila kompleksnih finančnih instrumentov, - problemi povezani z učinkovitostjo oz. odzivnostjo agencij, - ostali problemi agencij. Konceptualni problemi se kažejo predvsem v dejstvu, da je v obstoječem sistemu izdajatelj vrednostnega papirja (naročnik ratinga) hkrati tudi plačnik bonitetni agenciji. To seveda vodi k naravnemu odnosu kupec – dobavitelj in sled tega naravnanosti bonitetnih agencij k višjim ratingom. Pogosto izdajatelji med večimi agencijami iščejo agencijo, ki bo njihovemu instrumentu podelila najvišji rating, kar še dodatno poudari ta problem. V dosedanjem delu smo lahko spoznali pojav velikega števila kompleksnih finančnih produktov na stanovanjskem hipotekarnem trgu v ZDA. Tri velike agencije (S&P, Moody`s, Fitch, op.p) so bile ključne za kreditno ekspanzijo z odobravanjem listinjenja, to je finančnega inženiringa za transformacijo težko prodavljivega posameznega dolžniškega instrumenta v trgovalne vrednostne papirje; to je omogočilo ocene AAA vrednostnim papirjem, ki so bili sestavljeni iz rizičnih hipotek (prav tam, 32). Visoka bonitetna ocena takih vrednostnih papirjev je bila privlačna za investitorje po vsem svetu, ki se zaradi pomanjkanja informacij o takih produktih zanašajo na bonitetne ocene. Bonitetne agencije so bile premalo izkušene ter površne pri oceni strukturiranih produktov in so premalo upoštevale boniteto posojilojemalcev. Ob izbruhu krize so bile bonitetne agencije tarča kritik predvsem zaradi neučinkovitosti oz. počasne odzivnosti in nesposobnosti pravočasno opozoriti investitorje na tveganja povezana s hipotekarnimi vrednostnimi papirji. Nekatere rating agencije so kasneje tudi same priznale upravičenost navedenih kritik, ki so jih pojasnile s pomanjkanjem informacij in pomanjkljivimi matematičnimi in statističnimi modeli. Regulacija in nadzor finančnega sistema Eden zelo pomembnih vzrokov krize je bila tudi pomanjkljiva regulacija in nadzor finančnega sistema, o čemer smo že spregovorili v podpoglavju o stanovanjskem hipotekarnem trgu v ZDA. Kot smo videli se je deregulacija načrtno začela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko je nadzor finančnega sistema najbolj opešal ravno v letih pred izbruhom krize.

29

Na tem mestu dodajmo, da sta regulacija in nadzor finančnega sistema široka pojma, ki bi morala biti v institucionalnem smislu prisotna vsaj na dveh ravneh. Prva raven je področje samih institucij finančnega sistema, ki v ZDA ni bilo ustrezno urejeno. Določen del finančnih institucij je bil npr. močno reguliran, medtem ko določen del zelo pomanjkljivo. Druga raven je področje nacionalne in mednarodne ravni, ki ni bilo ustrezno regulirano in zato ni preprečilo širitve krize med državami in iz finančnih sektorjev v gospodarstvo. Delovanje finančnih institucij

V obdobju hitre gospodarske rasti pred krizo so bile finančne institucije večinoma pod pritiskom ustvarjanja visokih dobičkov in rasti svojih (aktivnih) bilanc. Ta pritisk je nezadržno vodil v drznejše strategije in sprejemanje večjih tveganj. Že v enem prejšnjih podpoglavij smo omenili nižanje standardov posojanja v smislu slabše bonitete posojilojemalcev kakor tudi pomanjkljive dokumentacije, na tem mestu pa želimo predvsem poudariti, da so finančne institucije svoje poslovanje generalno podredile trenutnim razmeram in kratkoročnemu cilju visokega dobička ter tako postale nepripravljene in ranljive na krizne dogodke. V mnogih primerih so z napačnimi ocenami tveganj odpovedale celotne službe opravljanja s tveganji v bankah, kar je seveda imelo za take banke velike posledice. Pomemben vidik pri delovanju finančnih institucij pred krizo je tudi moralni hazard, saj zaradi prodaje na sekundarnem trgu banke in t.i. hipotekarni agenti niso imeli interesa za skrben pregled in spremljavo kreditojemalcev. To je še dodatno znižalo že večkrat omenjene posojilne standarde. Drugi neposredni vzroki Obstajajo tudi drugi vzroki za izbruh krize, med katerimi lahko omenimo blagovni balon pod katerim razumemo hitro višanje cen blaga, surovin in energentov v obdobju pred krizo (o tem smo govorili že pri sistemskih vzrokih) ter krizo ekonomskega napovedovanja – kljub vsemu ekonomskemu znanju, izkušnjam itn. praktično nihče ni znal napovedati prihajajoče krize. 4.1.3 Razvoj finančne krize V prejšnjem podpoglavju smo ugotovili, da je bila glavna pomanjkljivost hipotekarnega modela bančništva ZDA v tem, da je temeljil na predpostavki naraščanja cen nepremičnin. Banke so se tako zanašale predvsem na zavarovanje, kar je ob nižanju posojilnih standardov vodilo do velikega števila drugorazrednih posojilojemalcev. Padec cen nepremičnin v ZDA Z izboljšanimi gospodarskimi razmerami je Fed v letu 2004 začel dvigovati ključno obrestno mero, ki je od Junija 2004 do Junija 2006 narasla iz 1,0% na kar 5,25% (Berk in Rupnik, 2009, 51). Zaradi tega mnogi drugorazredni posojilojemalci niso bili več sposobni poravnavati svojih obveznosti, hkrati pa je bilo sled tega tudi manj novo odobrenih posojil. Cene nepremičnin so v letu 2006 posledično začele padati in nemir na trgu hipotekarnih

30

finančnih instrumentov se je začel. Sprva je kazalo, da bo dogajanje omejeno le na trg ameriških hipotekarnih posojil, po propadu dveh izmed skladov investicijske banke Bear Stearns, ki sta konec Junija 2007 utrpela velike izgube na trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil, so se razmere začele zaostrovati (Snoj in Žnidar, 2007, 9). Takrat so začele ukrepati tudi bonitetne hiše, ki so postale tarče kritik zaradi prepočasnega odziva, v začetku Julija je Moody`s objavil, da je znižal bonitetne ocene 399 instrumentom v vrednosti 5,2 mrd USD, Standard in Poor`s pa 562 finančnim instrumentom v skupnem znesku 6,4 mrd USD (prav tam, 9). Do konca leta so sledila nadaljnja znižanja vrednosti bonitetnih ocen. Moody`s je npr. v celotnem letu 2007 znižal boniteto kar 5.500 hipotekarnim vrednostnim papirjem in s tem dejansko priznal prvotno precenjenost teh instrumentov (Mrak 2008, 32). Prenos finančne krize v Evropo V drugi polovici leta 2007 so se posledice dogajanja na ameriških finančnih trgih začele kazati tudi v Evropi, saj so, kot smo že omenili, tudi evropske banke vlagale v ameriške hipotekarne instrumente. Zaradi negotovosti je najprej začel upadati obseg novih naložb v take instrumente, nato pa so začele na dan prihajati zaskrbljujoče novice o »okuženosti« evropskih bank s takimi instrumenti. Nezaupanje med tržnimi udeleženci, ki ga je sprožilo prenehanje izplačil investicijskega sklada BNP Paribas, ki je investiral v drugorazredna hipotekarna posojila v ZDA, se je pojavilo 8. Avgusta 2007 in imelo za posledico zmanjšano aktivnost medbančnega denarnega trga (Kukanja, 2010, 19). Hkrati je v javnost prišla novica, da na izrednem sestanku zaseda vodstvo Bundesbank z namenom reševanja likvidnostnih težav nekaterih nemških bank, nekaj dni pred tem je namreč nemška IKB banka priznala težave zaradi močne izpostavljenosti ameriškim drugorazrednim hipotekarnim posojilom (Snoj in Žnidar, 2007, 9). Negotovost in nezaupanje finančnemu sektorju je naraščalo. Kot primer takega nezaupanja lahko npr. omenimo banko Northern Rock, četrto največjo ponudnico hipotekarnih posojil v Veliki Britaniji, katere vlagatelji so kljub posredovanju Bank of England v obliki posojila za izhod v sili v višini kar 10,7 mrd GBP, v samo treh dneh dvignili več kot 2 mrd GBP svojih prihrankov (prav tam, 9). Seznam bank v težavah se je hitro večal tudi v letu 2008, v Evropi pa so prišle v težave celo zelo ugledne banke, kot je npr. švicarska UBS ali nemška Commerzbank. Vseeno so bile težave finančnega sektorja v Evropi vsaj navidez manjše kot težave v ZDA. V ZDA je kot posledica začete finančne krize od konca leta 2007 in v 2008 propadlo več kot 25 bank in podobnih finančnih institucij, ki pa so bile sicer v veliki večin prevzete s strani drugih bank ali kako drugače rešene in so na nek način tako preoblikovane nadaljevale s poslovanjem. Stečaj Lehman Brothers Eden ključnih momentov za nadaljnji potek finančne krize je bil propad takrat četrte največje ameriške investicijske banke Lehman Brothers (zaradi toksičnih hipotekarnih vrednostnih papirjev), ki se je zgodil na 15. September 2008. Ta največji bankrot oz. stečaj sploh v zgodovini ZDA je pomenil novo poglavje v finančni krizi in mnogi avtorji pri razlagi finančne krize delijo le to na del pred stečajem Lehman Brothers in na del po stečaju Lehman Brothers. Ne le sama velikost oz. obseg navedenega stečaja, pač pa predvsem dejstvo, da se je sploh zgodil in kako nepričakovano se je zgodil, je presenetila poslovni svet. Velika večina

31

poslovnega sveta je pričakovala, da bo ameriška država za vsako ceno reševala vse banke in institucije v državi, kot je to že nakazala z različnimi ukrepi Fed-a za pomoč bančnemu sektorju (npr. banki Bearn Stearns) in celotnim prevzemom agencij Fannie Mae in Freddie Mac, s čimer jih je rešila pred bankrotom. Kasnejše razkritja so pokazala, da je v času najhujše finančne krize Fed različnim, med njimi celo nekaterim evropskim, bankam dal na voljo skupaj kar okoli 1,2 trilijona USD sredstev. Postavlja se vprašanje, zakaj Fed ni reševal tudi Lehman Brothers in s tem morda preprečil nadaljnje poglabljanje krize. Po splošno sprejeti teoriji naj ne bi bilo dovolj politične podpore za reševanje te banke ob hkratni oceni, da Lehman Brothers vseeno ni bil »too big to fail«. Fed si je sicer prizadeval za reševanje Lehman Brothers, vendar brez svojega oz. javnega denarja. Ostalim investicijskim bankam je predlagal, naj skupaj najdejo možnosti za rešitev Lehman Brothers, vendar ti poskusi niso uspeli. Propad Lehman Brothers je že tako nestabilne finančne trge v ZDA in po svetu popolnoma pretresel. Samo v ponedeljek in torek, 15. in 16. Septembra, je New Yorška borza izgubila 900 točk (več kot 8% svoje kapitalizacije) in podobna situacija se je zgodila na borzah po vsem svetu (Sakbani, 2010, 95). Medbančno kreditiranje se je praktično ustavilo in še bolj se je okrepilo nezaupanje v različne finančne instrumente. Zaupanje v bančni sistem se je porušilo in države so ponovno morale posredovati v finančni sektor in mu zagotavljati likvidnost ter reševati banke s vsemi posledicami, ki jih tako reševanje prinaša. Omenimo ob tem primer Islandije in reševanje njenih treh največjih komercialnih bank zaradi bega varčevalcev ob koncu leta 2008, ki je državo pahnilo na rob kolapsa in v težko gospodarsko krizo. Velikost bank je bila namreč prevelika, da bi jih lahko država uspešno rešila. Državo je pred propadom sicer rešil Mednarodni denarni sklad s t.i. Stand by Arrangment-om in hitro sprejete reforme, katerih del je tudi načrt pristopa Islandije k EU in evro območju. Prenos krize v realni sektor

Bančništvo in gospodarstvo sta tesno povezana, saj so banke motor, ki poganja gospodarstvo. Zaradi nelikvidnosti finančnih trgov so se težave kmalu začele kazati tudi v realnem sektorju v obliki manjšega obsega posojil in zaostrenih kreditnih pogojev. V zadnjem kvartalu leta 2008 smo v Evropi začeli govoriti o t.i. kreditnem krču, ko tudi dobra podjetja enostavno več niso mogla dobiti posojil pri poslovnih bankah. Evropa je bila glede na ZDA še toliko bolj prizadeta zaradi kreditnega krča, saj velika večina financiranja poteka preko poslovnih bank, medtem ko je v ZDA dobro razvit tudi trg denarja oz. kapitala. Posledice finančne krize so bile premočne in hujše gospodarske krize ni bilo možno preprečiti. Gospodarska kriza je bila v letu 2009 v polnem razmahu in tudi v letu 2012 v mnogih državah še vedno traja, govorimo o najhujši gospodarski krizi in recesiji modernega časa. Ob tem se je gospodarska kriza razširila tudi v javnofinančno krizo v obliki evropske dolžniške krize, o kateri bomo več govorili v poglavju 5.

4.2 Posledice in učinki gospodarske krize Iz dosedanje raziskave smo že lahko spoznali nekatere posledice in učinke finančne oz. gospodarske krize ter tudi zapisali, da smo še vedno v najhujši gospodarski krizi modernega časa. Zato verjetno ne preseneča podatek, da so ocenjeni odpisi v svetovnem bančnem sektorju v letih 2009 in 2010 po nekaterih ocenah znašali skoraj 10.000 milijard USD.

32

Posledice kriz je praviloma sicer težko natančno izmeriti v denarju, nam pa razsežnost kriz pokažejo nekateri drugi kazalniki, kot so padec BDP ali višanje nezaposlenosti. Za sedanjo gospodarsko krizo je bil v začetku kriv že omenjeni kreditni krč kot posledica kolapsa finančnega sistema, ki je tudi najboljšim podjetjem onemogočil ali pa vsaj omejil dostop do finančnih virov. Banke so se na krizo in povezano tveganje refinanciranja ter likvidnosti odzvale z dvigi obrestnih mer na depozite, prodajo likvidnega premoženja, pridobivanjem refinanciranja ECB in z zaostrovanjem pogojev kreditiranja z vidika zavarovanja in ročnosti (Capricolo, 2010, 11). Temu so posledično sledili dvigi kreditnih obresti. Podjetja so se morala v taki situaciji znajti po svoje in so reagirala z zniževanjem stroškov in nižanjem proizvodnje ter kar je najbolj pomembno tudi z nižanjem investicij. Razmah gospodarske krize kaže na predolgo trajanje kreditnega krča, ne glede na napore držav za njegovo omilitev in odpravo. Podjetja so se ob tem pogosto pritoževala, da države rešujejo samo banke oz. finančni sistem, na njih pa pozabljajo. Gospodarski sektor, navajen poceni in dostopnega denarja se je čez noč znašel v povsem novi situaciji nedostopnosti do denarja in zaostrenih pogojev poslovanja. Vse navedeno je vodilo do hitrega krčenja svetovnega, predvsem ameriškega in evropskega gospodarstva s vsemi spremljajočimi posledicami, tudi več kot 5% padci BDP v letu 2009 niso bili v EU prav nič posebnega. Prav tako je tudi v nekaterih evropskih državah (Irska, Španija) počil nepremičninski balon, medtem, ko so se v nekaterih drugih državah zaradi visokega javnega dolga iz preteklosti in padca gospodarske rasti povišali pritiski na vzdržnost javnih financ. Učinki in posledice gospodarske krize so tako odprli novo poglavje v kriznem dogajanju, in sicer evropsko dolžniško krizo, kateri namenjamo 5. poglavje našega dela. Ena pomembnih posledic finančno-gospodarske krize je tudi reforma nadzora nad finančnimi institucijami v EU in uvedba novih pravil v finančnem sektorju, ki so bila sprejeta za večjo transparentnost finančnega sektorja in manjšo ranljivost finančnih institucij. Eden takih ukrepov je npr. zvišanje količnika kapitalske ustreznosti najkakovostnejšega bančnega kapitala (t.i. Tier 1) najpomembnejših (sistemskih) evropskih bank do 30.06.2012. Zaradi trenutno na voljo dragega in omejenega kapitala so banke prisiljene krčiti svoje aktivnosti in s tem omejiti financiranje gospodarstva. Prav tako so nekatere države ugotovile, da so nekatere banke postale prevelike, da bi sploh lahko bile rešljive in jim na različne načine omejujejo poslovanje (npr. Avstrija omejuje nekaterim svojim bankam, zelo izpostavljenim na področju vzhodne Evrope in Balkana, delovanje na takih področjih). Oba navedena ukrepa bosta zagotovo imela za posledico daljše okrevanje gospodarstva, saj podaljšujeta kreditni krč. 4.3 Odziv EU na gospodarsko krizo in njene posledice za evro V EU so se začetki finančne krize začeli kazati sicer delno že v letu 2007, predvsem pa v letu 2008 po propadu Lehman Brothers in kolapsu mednarodnega finančnega sistema, medtem ko je bila v letu 2009 v polnem razmahu gospodarska kriza. 4.3.1 Ukrepi v finančnem sektorju V finančni sektor se je naselila velika negotovost, ki je v obliki finančne nestabilnosti in izgube zaupanja hitro vplivala najprej na sam sektor, nato pa kmalu na gospodarstvo in tudi na splošno prebivalstvo. Države so zato morale nujno povrniti zaupanje v bančni sistem in priča smo bili povezanemu ukrepanju držav, ki razmer niso več prepuščale le samemu trgu in

33

centralnim bankam. Kot pravi Katja Božič (2009, 24), je zadnja globalna finančna kriza pokazala na neprecenljiv pomen zaupanja, ki predstavlja osnovo za obstoj bank ter dodaja, da je bilo ohranjanje zaupanja v nacionalne bančne sisteme in globalni finančni sistem kot celoto ključni dejavnik, ki je države povezal v ukrepanju v obsegu, ki je bil pred tem popolnoma nepredstavljiv. V obdobju kreditnega krča med Oktobrom 2008 in sredino leta 2009 so npr. države članice EU-27 bankam namenile kar 3.770 milijard evrov, kar presega celo letni BDP Nemčije (prav tam, 25). ECB je evropskim bankam zagotavljala neomejeno likvidnost. V Juniju 2009 je ECB npr. 1121 evropskim bankam posodila 442,2mrd evrov 12 mesečnih posojil, pri čemer gre za zgodovinsko največji znesek, ki ga je ECB kadarkoli posodila v okviru ene operacije (Kenda, Lipnik, Weis, 2010, 4). Usklajena in koordinirana pomoč članic EU in ECB bančnemu sektorju je izdatno pripomogla k umiritvi razmer in stabilizaciji finančnih trgov. Eden pomembnih ukrepov na ravni EU za ohranjanje stabilnosti finančnega sistema je bila tudi uvedba jamstva držav za vloge v bankah. S tem so se v veliki meri preprečili dvigi denarnih vlog varčevalcev zaradi nezaupanja v banke (kot se je to zgodilo v že omenjenih britanski Northern Rock in Islandskih bankah). Določene banke v EU so zaradi prevelikih težav vseeno morale reševati posamezne države, kot npr. belgijsko Dexio, nemško Commerzbank ali irsko Anglo-Irish bank ter nekatere britanske banke. Reševanje bank je potekalo na različne načine, predvsem z (začasno) nacionalizacijo, dokapitalizacijami in različnimi prevzemi in prodajami. Omenimo lahko tudi primer slovenske NLB, ki je potrebovala dodatno kapitalizacijo Republike Slovenije (ki je v banki pred tem sicer že bila delni lastnik). EU se je v nasprotju z ZDA, ki ni rešila ene največjih bank Lehman Brothers ter še nekaterih drugih manjših bank, odločila reševati svoje banke za vsako ceno. Finančni sektor je EU s tem uspela stabilizirati, cena takega reševanja pa je bila visoka in so jo plačale države v obliko povišanih javnih dolgov, o čemer bomo govorili v 5. poglavju. 4.3.2 Ukrepi v gospodarskem sektorju Finančna kriza se je ne glede na močno posredovanje EU v finančnem sektorju začela vse bolj razširjati na gospodarstvo in v letu 2009 je bila EU tudi uradno v močni recesiji. Poleg ukrepov za stabilizacijo finančnega sektorja je EU sled tega izvedla tudi vrsto koordiniranih ukrepov namenjenih blaženju vplivov krize na gospodarstvo. S področjem takih ukrepov in različnih vrst t.i. državnih pomoči se v EU ukvarja Evropska komisija. Pravočasno in usklajeno delovanje držav članic EU in Evropske komisije je prispevalo k ohranjanju finančne stabilnosti, politika Evropske komisije na področju državnih pomoči je bila eden ključnih dejavnikov, ki je omogočil, da se je ta sanacijski proces izvedel usklajeno in na splošno prispeval pozitivne rezultate (Portal Europa, d). Evropska komisija je omogočila hitro izvedbo popolnoma novih podpornih ukrepov, hkrati pa zagotovila, da enotnega trga niso ovirala nesorazmerna izkrivljanja konkurence (prav tam). Pomoč, ki ni bila namenjena reševanju krize, je bila na splošno stabilna in usmerjena v cilje skupnega interesa (prav tam). Štirje glavni negativni učinki državnih pomoči po Polšaku (2003, 7) so učinek izkrivljanja konkurence, tekmovanja med državami pri dodeljevanju pomoči, prerazdeljevanje dohodka in Ex ante učinki izkrivljanja. Pomembnost usklajenega ukrepanja je bila torej tudi v izogibanju negativnih učinkov takih državnih pomoči, ki bi lahko povzročili neučinkovitost sprejetih

34

ukrepov. Ne glede na to pa so dodatne ukrepe namenjene blaženju gospodarske krize morale izvajati tudi posamezne države glede na svoje specifike. V Sloveniji smo bili priča številnim takim ukrepom, kot npr. subvencioniranje delovnega časa, jamstvena shema za podjetja in prebivalstvo ali programi kreditov s subvencionirano obrestno mero za podjetja. Nekatere evropske države z močno avtomobilsko industrijo so uvedle subvencije za nakup novih avtomobilov in s tem zaščitile to panogo pred krčenjem. Pogost ukrep v evropskih državah je bil tudi uvedba različnih davčnih olajšav na različnih področjih. Kot lahko vidimo, so bile aktivnosti v gospodarskem sektorju predvsem posredne narave preko različnih ukrepov, medtem ko so bili ukrepi v finančnem sektorju tudi neposredni, v obliki reševanja bank z nacionalizacijami in dokapitalizacijami. Tudi ECB je v okviru svojih pristojnosti vse od začetka krize vseskozi posredovala na trgih. Ključno obrestno mero evro območja, ki je še do Oktobra 2008 znašala 4,25%, je ECB do maja 2009 znižala vse do zgodovinsko nizke vrednosti 1,00% (katera sicer kljub kratkotrajnemu vmesnemu dvigu še vedno velja in z njo želi ECB še naprej prispevati k oživitvi evropskega gospodarstva). Podobno kot ukrepi v finančnem sektorju so tudi ukrepi v gospodarskem sektorju močno vplivali na javne finance držav EU in evro območja. Podrobneje bomo o tem govorili v 5. poglavju. 4.3.3 Vpliv finančne in gospodarske krize na evro Na valutnih trgih je bilo vse od začetka krize dalje videti zelo živahno dogajanje, kar je še posebej zanimivo za našo tematiko evra. Ustrezna politika EU z že opisanimi ukrepi na finančnem in gospodarskem sektorju ter učinkoviti ukrepi ECB so zagotavljali stabilnost evropske skupne valute. To je bilo še posebej pomembno za gospodarstva evrskih držav, ki so se lahko zanašale na stabilnost valute. Nekatere druge države so namreč doživele velike devalvacije svojih valut in se znašle pred kolapsom (kot že omenjena Islandija in znotraj EU npr. tudi Madžarska). V obdobju gospodarske krize smo se znašli tudi sredi valutne vojne, ki smo jo že omenili v enem od prejšnjih podpoglavij. Turbulentne razmere na finančnih trgih so se odražale tudi v tečajih valut, predvsem se je povečalo povpraševanje po t.i. varnih valutah. Pod tem pojmom razumemo valute, ki so zaradi določenih razlogov tradicionalno bolj privlačne v časih gospodarske recesije. Take valute so predvsem švicarski frank (CHF), japonski jen (JPY) in tudi ameriški dolar kot svetovna rezervna valuta, kar ga praviloma dela še bolj privlačnega v časih krize. Predvsem razmerje EUR/USD, ki je eno najboljših pokazateljev vrednosti evra na valutnih trgih, je doživljalo v tem času velika nihanja, podrobnosti lahko razberemo iz slike 5 na naslednji strani. Kot lahko vidimo iz omenjene slike, je ob začetku finančne krize v ZDA v letu 2007 in v letu 2008 evro napram dolarju pridobival zaradi zmanjšanega povpraševanje po dolarju, ki je imelo svoj vzrok v nekaterih težavah ameriškega finančnega sistema, povezanih z začetki hipotekarne krize in v še vedno zelo ugodni gospodarski situaciji v svetu.

35

SLIKA 5: Gibanje valutnega tečaja EUR/USD v obdobju od 2007 do 2010

Vir: European Central Bank (c) Po propadu Lehman Brothers in razmahu krize v EU in evrsko območje pa je tečaj zanihal v obratni smeri. Takrat sta Fed in ECB z usklajenim delovanjem zagotovila zadostno količino USD v evro območju in tako je bilo v letu 2009 ob zadostni količin USD valutno razmerje relativno stabilno. Fed in ECB ter nekatere druge nacionalne banke so zagotavljale likvidnost USD vse do leta 2010. Kot lahko razberemo iz slike je bila primerjalna vrednost evra proti dolarju ob začetku leta 2010 celo višja (za okoli 12%) kot v času pred krizo, v začetku leta 2007. Tudi napram drugim valutam se je evro v času finančne in gospodarske krize v letih 2007 do vključno 2009 pokazal kot stabilna valuta. Nasploh stabilnost evra in evro območja v glavnem ni bila vprašljiva vse do začetka evropske dolžniške krize, kateri namenjamo naslednje poglavje.

36

5 EVRO IN EVROPSKA DOLŽNIŠKA KRIZA V prejšnjem podpoglavju smo lahko videli, da sta se EU in ECB relativno uspešno spopadala z izzivi finančne kakor tudi gospodarske krize v obdobju od njenega začetka do konca leta 2009. Z letom 2010 pa je nastopilo povsem novo poglavje krize. Države evro območja so bile prvič v zgodovini izpostavljene pritisku mednarodnih trgov in prvič v zgodovini evra so se pojavile govorice o razpadu evro območja. Povod za nemir na finančnih trgih je bil povezan z menjavo konservativne vlade v Grčiji ob koncu leta 2009, ko so pod novo vlado v javnost prišle informacije o višjem javnem dolgu kot je bilo uradno znano ter o precej višjem proračunskem primanjkljaju od napovedanega za leto 2009. Ob tem so se pojavili tudi podatki o prirejanju javnofinančnih podatkov s strani grških oblasti za lažji vstop v evrsko območje, predvsem v povezavi z ameriško banko Goldman Sachs (valutna zamenjava dolga s fiktivnimi, precej višjimi deviznimi tečaji od realnih). Reakcije finančnih trgov so bile sprva sicer umirjene, zaradi (po oceni finančnih trgov) počasnega reševanja tega vprašanja in možnosti širitve podobnih problemov na druge evro države, pa se je kriza razširila in začeli smo govoriti o dolžniški krizi. V Aprilu 2010 je tako postalo jasno, da bo finančno pomoč potrebovala Grčija, ob koncu 2010 in v začetku 2011 pa sta ji sledili še Irska in Portugalska, pod pritiskom pa so se znašle tudi nekatere druge države. 5.1 Vzroki dolžniške krize v evro območju Vzroki za pojav evropske dolžniške krize so kompleksni in večinoma segajo v obdobje kar nekaj let pred izbruhom krize. V nadaljevanju tega podpoglavja bomo poskušali poiskati take vzroke in podati podrobnejši vpogled v njih. 5.1.1 Vzroki povezani z Maastrichtskimi kriteriji V četrtem poglavju smo podrobneje predstavili Maastrichtske kriterije in ugotovili, da je njihov smisel v zagotavljanju stabilnosti evropske skupne valute. Predvsem zagotavljanje javnega dolga in primanjkljaja v okviru teh kriterijev se je izkazalo kot problematično ob pojavu krize. Vzroki povezani z Maastrichtskimi kriteriji so sicer večplastni oz. imajo več dimenzij, ki jih pojasnjujemo v nadaljevanju. Neprimerno nastavljeni kriteriji javnega dolga in primanjkljaja

Maastrichtska kriterija javnega dolga v najvišji možni višini 60% BDP in primanjkljaja v najvišji možni višini 3% sta bila skupaj z drugimi postavljena že leta 1992, torej veliko let pred uvedbo skupne valute. Smisel teh kriterijev je bil predvsem v tem, da je nekatere države »prisilil« v zniževanje javnega dolga in deficita za vstop v evro območje, premalo pozornosti pa je bilo namenjeno dejanski vrednosti postavljenih kriterijev ter kasnejšemu delovanju in njihovi morebitni prevetritvi. Kriteriji so bili zato v preteklosti tarča pogostih kritik, med katerimi je bila tudi ta, da so bili kriteriji enostavno postavljeni glede na povprečni javni dolg in deficit držav članic EU v času krize (Navarrete, 2009, 52).

37

Predmetnima kriterijema je manjkala tudi komponenta nadaljnjega zniževanja javnega dolga in deficita oz. usmeritev doseči čim manjši možen javni dolg in suficit namesto deficita. Odsotnost te komponente bolj zadolženih držav ni vzpodbujala k nadaljnjemu nižanju obeh postavk, manj zadolžene pa je na nek način celo vzpodbujala k zadolževanju. Države bi morale v ugodnih ekonomskih obdobjih dosegati suficite, da bi lahko v časih kriz ostale na meji postavljenih kriterijev, kar pa se torej ni zgodilo (prav tam, 52.). Ob pojavu finančno-gospodarske krize so bile tako mnoge države nepripravljene na slabe čase in so imele omejene možnosti ukrepanja v krizi. Fiskalna nedisciplina držav evro območja in protikrizni ukrepi Kljub nekaterim zgoraj opisanim slabostim Maastrichtskih kriterijev je bila največja težava v zvezi s temi kriteriji njihovo nespoštovanje. V spodnji tabeli 1 prikazujemo javni dolg držav evro območja merjen kot odstotek BDP v letih 2005 do 2010. TABELA 1: Javni dolg držav evro območja v % BDP

country / year 2005 2006 2007 2008 2009 2010

EU (27 countries) 62.8 61.5 59.0 62.5 74.7 80.1

Euro area (17countries) 70.1 68.5 66.3 70.1 79.8 85.3

Belgium 92.0 88.0 84.1 89.3 95.9 96.2

Germany 68.6 68.1 65.2 66.7 74.4 83.2

Estonia 4.6 4.4 3.7 4.5 7.2 6.7

Ireland 27.2 24.7 24.8 44.2 65.2 92.5

Greece 100.0 106.1 107.4 113.0 129.3 144.9

Spain 43.1 39.6 36.2 40.1 53.8 61.0

France 66.4 63.7 64.2 68.2 79.0 82.3

Italy 105.4 106.1 103.1 105.8 115.5 118.4

Cyprus 69.4 64.7 58.8 48.9 58.5 61.5

Luxembourg 6.1 6.7 6.7 13.7 14.8 19.1

Malta 69.7 64.1 62.1 62.2 67.8 69.0

Netherlands 51.8 47.4 45.3 58.5 60.8 62.9

Austria 64.2 62.3 60.2 63.8 69.5 71.8

Portugal 62.8 63.9 68.3 71.6 83.0 93.3

Slovenia 26.7 26.4 23.1 21.9 35.3 38.8

Slovakia 34.2 30.5 29.6 27.8 35.5 41.0

Finland 41.7 39.6 35.2 33.9 43.3 48.3 Vir podatkov: Eurostat (a) Kot lahko vidimo iz zgornje tabele mnoge države že v letih ugodne ekonomske situacije pred krizo niso izpolnjevale konvergentnega kriterija o najvišji možni višini javnega dolga. Podrobnejši vpogled pokaže, da ravno tri gospodarsko najmočnejše države evro območja, Nemčija, Francija in Italija, niso zadostile omenjenemu kriteriju in niso dajale dobrega zgleda

38

ostalim državam. Medtem, ko je bil javni dolg Nemčije in Francije relativno malo višji od dovoljenega, je bil le-ta v primeru Italije do leta 2008 za kar približno 75% višji od dovoljenega. Še nekoliko višji javni dolg od Italije je v tem obdobju imela Grčija, ki se je prva znašla v težavah in sprožila evropsko dolžniško krizo. Tudi po vrsti tretja država, ki se je znašla v težavah, Portugalska, je (sicer v relativno mali meri) odstopala od zahtevanega kriterija, medtem ko je bila zanimivo druga »krizna« država Irska pred krizo nizko zadolžena. Zanimiv podatek, ki ga lahko razberemo iz tabele je, da je javni dolg na ravni EU-27 v vsem prikazanem obdobju nižji od javnega dolga naravni evro območja, kar kaže na nižjo zadolženost v nečlanicah evro območja. Podobno sliko kot podatki o javnem dolgu nam kažejo tudi podatki o javnofinančnem primanjkljaju držav evro območja, merjeni kot odstotek BDP v letih 2005 do 2010, ki jih prikazujemo v spodnji tabeli 2. TABELA 2: Javnofinančni primanjkljaj držav evro območja v % BDP

country / year 2005 2006 2007 2008 2009 2010

EU (27 countries) -2.4 -1.5 -0.9 -2.4 -6.9 -6.6

Euro area (17 countries) -2.5 -1.3 -0.7 -2.1 -6.4 -6.2

Belgium -2.7 0.1 -0.3 -1.3 -5.8 -4.1

Germany -3.3 -1.6 0.2 -0.1 -3.2 -4.3

Estonia 1.6 2.5 2.4 -2.9 -2.0 0.2

Ireland 1.7 2.9 0.1 -7.3 -14.2 -31.3

Greece -5.2 -5.7 -6.5 -9.8 -15.8 -10.6

Spain 1.3 2.4 1.9 -4.5 -11.2 -9.3

France -2.9 -2.3 -2.7 -3.3 -7.5 -7.1

Italy -4.4 -3.4 -1.6 -2.7 -5.4 -4.6

Cyprus -2.4 -1.2 3.5 0.9 -6.1 -5.3

Luxembourg 0.0 1.4 3.7 3.0 -0.9 -1.1

Malta -2.9 -2.8 -2.4 -4.6 -3.7 -3.6

Netherlands -0.3 0.5 0.2 0.5 -5.6 -5.1

Austria -1.7 -1.5 -0.9 -0.9 -4.1 -4.4

Portugal -5.9 -4.1 -3.1 -3.6 -10.1 -9.8

Slovenia -1.5 -1.4 0.0 -1.9 -6.1 -5.8

Slovakia -2.8 -3.2 -1.8 -2.1 -8.0 -7.7

Finland 2.8 4.1 5.3 4.3 -2.5 -2.5 Vir podatkov: Eurostat (b) Iz tabele 2 lahko opazimo, da sta bili v pred kriznem obdobju največji kršiteljici kriterija o dovoljenem javnofinančnem deficitu »krizni« državi Grčija in Portugalska, medtem ko je zanimivo Irska v tem obdobju imela celo suficit. Tudi tri najmočnejša evropska gospodarstva v tem ugodnem ekonomskem obdobju niso bila vzgled drugim državam in so z izjemo Nemčije v letu 2007 vsa leta končala z relativno visokimi deficiti, pri čemer sta bili Nemčija in Italija v nekaterih letih nad dovoljenim kriterijem.

39

Kot lahko vidimo iz obeh omenjenih tabel, sta javni dolg kakor tudi javnofinančni primanjkljaj v kriznem letu 2008 in naprej skoraj v vseh državah skokovito narasla kot posledica ukrepov za blaženje krize in nižjih prihodkov zaradi nižje gospodarske rasti oz. recesije in s tem povezanih stroškov. Zelo nazorno nam poslabšanje javnofinančnih kazalnikov pojasni Lah (2011, 1), ko pravi: »Evropske vlade so se doslej – kot je dobro znano - odločile za sprejetje številnih protikriznih ukrepov in za reševanje bank »za vsako ceno«. Tako so bile nekatere komercialne banke začasno nacionalizirane, marsikatero banko je država kot večinska lastnica dokapitalizirala, prišlo je do različnih prevzemov ali celo do prodaje banke za »en evro«. Tako je bilo evropsko bančništvo »sanirano«, zapitek pa so v obliki močno povečanih javnih dolgov in proračunskih primanjkljajev plačale države«. Države so bile pri svojem protikriznem ukrepanju dodatno omejene zaradi že pred krizo neugodne javnofinančne situacije. Tudi analize Evropske komisije in OECD kažejo, da države EU v dobrih časih niso prihranile dovolj, da bi lahko krizo pričakale z več manevrskega prostora za fiskalne manevre (Navarrete, 2009, 51,). Ob grških težavah se je tako pokazalo, da kljub skupni monetarni uniji med posameznimi državami obstajajo pomembne razlike v smislu ekonomskih in javnofinančnih kazalcev. Zaradi naraščajoče skrbi glede vzdržnosti javnega dolga perifernih držav evro območja so zahtevani donosi na njihove obveznice dosegli rekordne vrednosti (Mrak, 2011, 41). Tako visoke cene na finančnih trgih niso bile vzdržne in Grčija, Irska in kasneje tudi Portugalska so bile prisiljene zaprositi za finančno pomoč. Fiskalna nedisciplina in nespoštovanje dogovorjenih zavez predstavljata torej enega najpomembnejših vzrokov evropske dolžniške krize. Nadzor nad uresničevanjem dogovorjenih zavez na ravni evro območja V zgoraj zapisanem smo videli, da so nekatere države konstantno kršile dogovorjene konvergentne kriterije, kar je ob dodatnih negativnih zunanjih dejavnikih privedlo do krize evra. Ob tem se takoj postavi vprašanje nadzora in ukrepanja nad kršitelji. Kot pravi Mrak (prav tam, 41) je bil razmah evropske dolžniške krize v veliki meri posledica pomanjkljivih institucionalnih struktur in pomanjkljivega nadzora evro območja in ena takih pomembnih pomanjkljivosti je bila nezmožnost uresničiti zaveze Maastrichtske pogodbe in Pakta za razvoj in stabilnost. Težko je natančno ugotoviti kje so glavni razlogi za pomanjkanje nadzora in ukrepanje nad kršitelji dogovorjenih zavez. Najverjetneje so ti razlogi povezani z manjšim interesom treh najmočnejših držav evro območja po nadzoru in ukrepih, zaradi dejstva, da so bile same kršiteljice dogovorjenih zavez. Razlogi ležijo verjetno tudi v ugodni gospodarski situaciji, ki je državam evro območja ne glede na slabe javnofinančne podatke omogočila nemoteno delovanje. Prav tako je bila na mednarodnih finančnih trgih odlično zapisana evropska skupna valuta, kar je državam omogočilo stabilno delovanje brez posebne potrebe po ukvarjanju s svojimi javnimi financami in plačilnobilančnimi deficiti. Thomas Jordan, v.d. in najverjetnejši kandidat za guvernerja Švicarske Narodne Banke po odstopu Philipa Hildenbrandta, je v svoji doktorski disertaciji že v letu 1994 opozarjal, da lahko denarna unija nekatere države spodbudi k nalaganju dolga, kar lahko vodi do bančne krize in reševanja zadolženih držav (Msnbc Digital Network po Reutersu). Ob tem je v svoji disertaciji pravilno napovedal oz. opozoril na možnost dolžniških težav v večini držav, kjer se je to dejansko zgodilo – Belgija,

40

Italija, Irska in Grčija (prav tam). Jordan sicer ni bil edini, ki je opozarjal na možnosti težave evropske monetarne unije, na to so opozarjali tudi nekateri drugi ekonomisti. Razlog za pomanjkanje nadzora tako leži verjetno tudi v relativno mladi skupni valuti in monetarni uniji in pomanjkanju izkušenj s kriznimi situacijami. Nova monetarna unija je bila na trgih zelo dobro sprejeta, kar je kljub nekaterim opozorilom še dodatno prispevalo k prevelikemu optimizmu obstoječih struktur evro območja. 5.1.2 Drugi vzroki Poleg opisanih vzrokov v zvezi s konvergentnimi kriteriji so k pojavu evropske dolžniške krize prispevali tudi nekateri drugi vzroki, ki jih navajamo v nadaljevanju. Metodologija izračunavanja deficita

Ena večjih težav evro območja, ki se je pokazala ob pojavu evropske dolžniške krize, je pomanjkljiva metodologija izračunavanja depozita in drugih statističnih podatkov evro območja. V evro območju je 17 držav z različnimi načini in metodami pridobivanja in izračunavanja statističnih podatkov. Na ravni evro območja je sicer bilo nekaj poskusov poenotenja, ki so sicer več ali manj uspeli, še vedno pa zaradi kompleksnosti tega področja zadeve niso popolnoma poenotene. Navedeno dejstvo dopušča možnost »kreativnega računovodstva«, kar se je v realnosti zgodilo v primeru Grčije, obstajajo pa tudi indici, da so podatke v preteklosti prirejale tudi nekatere druge države. Veselinovič (2010, 1) tako npr. pravi, da je bilo za prikazovanje ugodnejših podatkov javnega dolga pred več leti že osumljenih več držav, celo Nemčija s transakcijami z zlatom ter Italija in Francija, primer Grčije pa je presegel vsa negativna pričakovanja in skoraj povzročil valutno krizo. Obstajajo pa tudi druge težave povezane z metodologijo. Točni podatki so na voljo šele zelo pozno po koncu fiskalnega leta in ob tem je možno zaradi različnih razlogov pričakovati popravke podatkov, ki lahko deficit pahnejo pod dovoljeno mejo ali obratno (Navarrete, 2009, 51). Prav tako ima evro območje zelo nezanesljiv sistem monitoringa statističnih podatkov, ki jih države članice dostavljajo statistični agenciji EU, Eurostatu (Mrak, 2011, 41). Zaradi tega je težko odkriti manipulacije in prirejanje podatkov, spet pa manjkajo tudi mehanizmi za ukrepanje v primeru, da se takšne zadeve vendarle ugotovijo. Vse tukaj navedene pomanjkljivosti so v povezavi z ostalimi vzroki nedvomno odigrale svojo vlogo za zaostritev evropske dolžniške krize. Napačne ocene bonitetnih agencij in finančnih trgov

Podobno kot v krizi ameriških hipotekarnih vrednostnih papirjev so zelo pomembno vlogo v evropski dolžniški krizi odigrale bonitetne agencije. Tako kot bonitetne agencije določajo boniteto vrednostnim papirjem jo določajo tudi posameznim državam.

41

Tudi v primeru evropske dolžniške krize so bonitetne agencije reagirale prepozno in niso znale pravočasno opozoriti na prihajajoče težave. Države z visoko bonitetno oceno so se kar naenkrat znašle pred zlomom. Vse bonitetne agencije so nato začele drastično zniževati bonitete posameznih držav, kar je po mnenju mnogih ekonomistov še poglobilo evropsko dolžniško krizo. Odziv bonitetnih agencij lahko razumemo v luči kritik glede prejšnjih kriz in predvsem zadnje finančne krize, ko so popolnoma odpovedale. Sedaj so se odzvale z dosti bolj konzervativnimi ocenami in hitrejšimi odzivi, kar je povzročilo dodaten nemir na finančnih trgih in višanje premij za dolg perifernih evro držav. Tudi Mrak (prav tam, 11) pravi, da so bile bonitetne agencije pomemben faktor, ki je prispeval k takemu pro-cikličnemu odzivu finančnih trgov. Prav tako lahko rečemo, da so situacijo pred krizo napačno ocenili tudi sami finančni trgi, ki so članice evro območja obravnavali premalo individualno. Razlike med premijami dolga perifernih držav napram Nemškemu bundu so bile minimalne. Pred uvedbo evra pa so bile take premije bistveno višje. Delno so k takim napačnim ocenam prispevale že omenjene bonitetne agencije s preveč optimističnimi ocenami nekaterih držav. V resnici so med državami obstajale pomembne razlike ne samo pri javnih financah, ampak tudi v obliki drugih nesorazmerij, kot npr. plačilnih bilanc, kjer so predvsem periferne države konstanto beležile primanjkljaje in na drugi strani npr. Nemčija stalne velike presežke. Odsotnost kriznih mehanizmov v evro območju Eden najpomembnejših vzrokov za razmah krize v evro območju je prav gotovo odsotnost kriznih mehanizmov tega območja. Evro območje je namreč krizo pričakalo povsem nepripravljeno na take dogodke. Odsotnost kriznih mehanizmov lahko delno pojasnimo s podobnimi razlogi kot že opisan pomanjkljiv nadzor nad izvrševanjem dogovorjenih zavez. Ti razlogi ležijo v ugodni ekonomski situaciji in priznani skupni valuti kakor tudi v pomanjkanju izkušenj s kriznimi situacijami. Zaradi navedenih razlogov v preteklosti ni bilo potrebe po kriznih mehanizmih, prav tako pa najverjetneje za to ni bilo potrebnega interesa – kot smo lahko videli so bile tri najmočnejše evro države stalne kršiteljice dogovorjenih konvergentnih kriterijev. Prisotnost kriznih mehanizmov bi najverjetneje vsaj bistveno ublažila moč in širjenje evropske dolžniške krize. Obstoječe regulative so bile na žalost popolnoma neuporabne za čas krize, finančne pomoči državam niso bile predvidene, prav tako se nikjer ni omenjalo možnosti izstopa držav iz evro območja. Tako je bilo treba v že tako neugodni gospodarski situaciji na hitro sprejemati strateško pomembne ukrepe, kar se je pokazalo težavno zaradi velikega števila držav članic in njihovih različnih pogledov. O sprejemanju kriznih ukrepov oz. mehanizma pomoči bomo sicer spregovorili v enem naslednjih poglavij. Scenariji destabilizacije evro območja in oslabitve evra

Pogosto se v javnosti kot vzrok krize omenja planirani »napad« na evropsko skupno valuto zaradi njene rastoče moči in veljave v svetu in s tem grožnje svetovni rezervni valuti USD. Sicer za take teorije ne obstajajo trdni dokazi, vseeno pa nekatera dejstva govorijo v prid taki možnosti.

42

V preteklosti se je že večkrat diskutiralo o možnosti zamenjave svetovne valute, vendar v svetu ni obstajala primerna valuta za zamenjavo, nemška marka ali japonski jen sta bila kljub svoji moči premajhna za tak status. Da bi valuta lahko postala rezervna morajo za to obstajati določeni pogoji, predvsem velikost in odprtost finančnih trgov države, ekonomija obsega in stabilnost države so najpomembnejši. Status rezervne valute državi prinaša prednosti, kot smo lahko videli na primeru primanjkljajev ZDA v prejšnjem poglavju in izguba takega statusa bi za državo lahko imela nepredstavljive posledice. Kot ugotavljata Chinn in Frankel (2008, 4) v svojem članku iz leta 2008, obstajata pri USD dva glavna razloga za izgubo statusa svetovne valute: prvi je obstoj evra, ki ima mnogo višji potencial za status rezervne valute kot marka ali jen in drugi, da imajo ZDA trenutno 25 letno zgodovino kroničnih deficitov tekočih računov in 35 letno zgodovino trenda depreciacije valute. Ravno neugodni makroekonomski kazalniki ZDA in depreciacija valute so bili v preteklosti glavni vzrok za porajanje vprašanj o zamenjavi svetovne valute, k čemur se je sedaj pridružil še efekt finančne krize začete v ZDA. V Marcu 2009 sta tako Kitajska in Rusija pozvali k čimprejšnjemu oblikovanju nove globalne valute, ruska centralna banka pa je že s 1. Januarjem 2009 povečala svoje rezerve v evrih na 47,5% vseh svojih rezerv nasproti dolarju, kjer je imela 41,5% vseh svojih rezerv (Kralj, 2010, 14). Nekatere države so svoje proizvode tradicionalno prodajane na trgih v USD, začele prodajati v EUR, kot je npr. Iran začel prodajati svojo nafto (pri čemer je treba dodati, da gre v tem primeru tudi za politične vzroke). Tudi v ameriškem senatu so bili izraženi strahovi o posledicah zamenjave USD kot rezervne valute. Kot lahko vidimo so temelji za teorijo oslabitve evra obstajali. V Decembru 2009 je bilo na finančnih trgih zaznati povečan obseg špekulacij z grškimi in španskimi državnimi obveznicami in kasneje se je razkrilo, da gre za koordinirano akcijo, po poročanju Wall Street Journala (Hedge funds are ganging up on weaker euro, 26.02.2010) naj bi na pobudo ene manjših investicijskih bank prišlo 08. Februarja 2010 do srečanja predstavnikov nekaterih velikih skladov tveganega kapitala, med njimi tudi Sorosov Fund Management LCC, ki naj bi usklajevali napad na evro z izvedenemi finančnimi instrumenti (prav tam, 14). Glede na to, da je dogovore sklenjene na omenjenem srečanju kasneje preiskovalo ameriško pravosodno ministrstvo in da se je za njih zanimala Evropska komisija, morda ne gre samo še za eno globalno zaroto (prav tam, 14). Po omenjenem članku so špekulantom pomagale tudi nekatere ameriške banke (Goldman Sachs, Bank of America-Merill Lynch) in angleška Barclays Bank of London, posredno pa so vsem pomagali tudi ameriški mediji, ki so oblikovali svetovno javno mnenje s kratico PIIGS (prav tam, 14-15). V zvezi s tem velja morda omeniti še poskus omejevanja moči takšnih skladov s strani EU iz leta 2009. Evropska komisija je predlagala direktivo za zaustavitev rasti »hedge« skladov in privatnih fund managerjev, proti čemur so predstavniki skladov ostro reagirali (Imeson, 2009, 120). Morda je tudi zato prišlo do navedenega srečanja. Pri vzrokih evropske dolžniške krize lahko torej upoštevamo tudi zgoraj opisane scenarije. Točnih podrobnosti o dogajanju verjetno ne bomo nikoli izvedeli, prav tako ni moč ugotoviti ali je šlo za kakšne nelegalne ali pa samo moralno sporne posle. Lahko pa vidimo kakšno moč imajo v današnjem mednarodnem finančnem trgu špekulacije in skladi tveganega kapitala.

43

5.2 Problematika grških javnih financ in paket finančne pomoči Grčiji Iz dosedanje raziskave smo spoznali vzroke za dolžniško krizo in lahko videli, da je eden od vzrokov in glavni sprožilec te krize bila ravno Grčija oz. njeno slabo finančno stanje. V tem poglavju bomo podali informacije o vzrokih za grške težave in prikazali reševanje te države s strani držav EU. 5.2.1 Grške javne finance Grčija je torej v preteklih letih stalno kršila Maastrichtske kriterije in si ob pomanjkanju nadzornih mehanizmov in popuščanju ustreznih institucij na ravni evro območja ni posebej prizadevala za bistveno znižanje javnega dolga in javnofinančnega primanjkljaja. Grško gospodarstvo sicer predstavlja le 3% celotnega BDP evro območja, ima pa zgodovinske vezi z velesilami in pomemben geopolitični položaj, zato so Grkom velikokrat pogledali skozi prste (Kastelic, 2010, 17). Kot smo videli je bil že sam vstop Grčije v evro območje problematičen zaradi prirejanja podatkov, kar kaže na to, da Grčija pravzaprav nikoli ni bila v dovolj dobri kondiciji za obstoj v klubu skupne valute. Dodatno je Grčija svoj proračun obremenila z megalomansko izvedbo Olimpijskih iger v Atenah v letu 2004 ter nekaterimi drugimi manj razumljivimi potezami v obdobju nove vlade v letih 2004-2009, predvsem z velikim zaposlovanjem v javnem sektorju in drugimi oblikam trošenja javnega denarja brez ustvarjanja velike dodatne vrednosti. V letih 2004 do 2009 je npr. Grška vlada na novo zaposlila 100.000 javnih uslužbencev in povišala trošenje države za 20 milijard evrov (Kastelic, 2010, 17). Ob koncu letu 2009 je bil njen javni dolg več kot dvakrat višji in proračunski primanjkljaj več kot petkrat višji kot to dovoljujejo Maastrichtski kriteriji, kar lahko razberemo tudi iz spodnje tabele št. 3, v kateri za prikaz podrobnejše slike grških težav prikazujemo še nekatere druge podatke. TABELA 3: Makroekonomski kazalci Grčije v letih 2005 do 2010

kazalnik / leto 2005 2006 2007 2008 2009 2010

Gospodarska rast 2,3 5,5 3 -0,2 -3,3 -3,5

Javni dolg 100.0 106.1 107.4 113.0 129.3 144.9 Proračunski primanjkljaj -5.2 -5.7 -6.5 -9.8 -15.8 -10.6

Saldo tekočega računa -7,5 -11,3 -14,4 -14,6 -11,2 n.p.

Direktne tuje investicije 0,6 1,5 1,7 0,7 0,6 n.p.

Produktivnost (rast) 1,1 -0,5 4,6 1,9 -1 n.p. Realna rast cene delovne sile 0,1 -2,3 0,5 0,3 5 n.p.

Vir: Eurostat (c); Dlesk (2010), po Eurostatu, ECB-ju, BS, BdE-ju, BoG-ju Podatek o gospodarski rasti v letih pred krizo kaže dokaj ugodno sliko, vendar hkrati vidimo, da je v tem času država povečala tako svoj javni dolg in primanjkljaj. Omenili smo že, da bi morale države bi v ugodnih ekonomskih obdobjih dosegati suficite, da bi lahko v časih kriz ustrezno delovale in Grčija je odličen primer kršitve tega pravila. Kot ugotavlja Hope (2009, 81) sta bila v Grčiji v krizi posebej močno na udaru ladjedelniški sektor in turistična industrija

44

(katera predstavlja okoli 17% BDP države), vendar si država zaradi visokega dolga in primanjkljaja ni mogla privoščiti stimulativnih ukrepov. Konstantno visok negativen saldo plačilne bilance je lahko znak zmanjšane konkurenčnosti gospodarstva (Dlesk, 2011, 46). Kot vidimo iz tabele ima Grčija tak negativen saldo plačilne bilance, ki ga lahko pojasnimo z zmanjšano konkurenčnostjo gospodarstva. Grški izvoz blaga dosega le okrog 7% BDP (prav tam). Tudi nizke direktne tuje investicije kažejo na nekonkurenčnost države. Zaskrbljujoča je tudi nizka produktivnost dela, medtem ko so se stroški dela povečevali bolj kot produktivnost dela (pozitivna vrednost kazalnika cene delovne sile pove, da so se stroški dela povečali bolj kot produktivnost). Če k vsemu navedenemu dodamo še velik in neučinkovit javni sektor, neučinkovito pobiranje davkov in velik delež sive ekonomije postaja vedno bolj jasno, zakaj je bila ravno Grčija sprožilec evropske dolžniške krize. 5.2.2 Finančna pomoč Grčiji Na tem mestu bomo prikazali kronološki potek dogodkov, ki so privedli do paketa finančne pomoči Grčiji kakor tudi sam paket finančne pomoči. Kronologija dogodkov, ki so vodili v prošnjo Grčije za finančno pomoč Že ob koncu leta 2009 so bonitetne agencije Grčiji znižale boniteto na najnižjo vrednost v državah evro cone, nadaljnja nižanja so sledila v letu 2010. Slaba boniteta države pomeni višje obrestne mere za državne obveznice ali pa v skrajnem primeru celo nezmožnost pridobivanja finančnih sredstev na mednarodnih trgih. Nova grška vlada je sicer nemudoma reagirala in v začetku leta 2010 napovedala ukrepe za zniževanje deficita in druge ukrepe s katerimi si je želela povrniti mednarodno zaupanje, vendar so finančni trgi ta načrt večinoma označili za preveč ambiciozen. V tem času so na dan začele prihajati informacije o nezanesljivosti obstoječih makroekonomskih podatkov ter o prirejanju podatkov, kar je razmere še dodatno zaostrilo in povišalo že tako naraščajoče obrestne mere grškega javnega dolga, ki jih za grške 10 letne državne obveznice za to obdobje prikazujemo na sliki 6 na naslednji strani. Grška vlada je sicer vseskozi zatrjevala, da ima zadeve pod kontrolo in finančna pomoč državi ne bo potrebna, ne glede na to pa so države evro območja začele pripravljati paket finančne pomoči. Spomnimo, da to tega trenutka evro območje ni imelo predvidenih nikakršnih mehanizmov finančne pomoči in nasploh ni imelo na voljo nobenih protiukrepov. Javnost je sicer pripravo in implementacijo kasneje sprejetih ukrepov večinoma označila kot počasno, glede na kompleksnost problema in veliko število vpletenih držav pa lahko rečemo, da so bili ukrepi vseeno sprejeti hitro in transparentno. Tako so države evro območja Grčiji že 25. Marca 2010 lahko ponudile paket finančne pomoči (ki ga sicer Grčija ni sprejela v upanju na izboljšanje razmer). Prav tako so se v tem času na ravni EU začela razmišljanja o vzpostavitvi (začasnega) mehanizma finančne pomoči z namenom stabilizacije evra. Zaradi ukrepov grške vlade so se v državi začele stavke javnih uslužbencev, prav tako so bonitetne agencije še nekajkrat znižale boniteto grške države vse do t.i. »junk statusa«. Vse navedeno je imelo za posledico skokovit porast obrestnih mer grškega dolga.

45

SLIKA 6: Gibanje obrestne mere grške 10-letne državne obveznice od 12/2009 do 5/2010

Vir: FT.com (a) Kot razberemo iz slike 6 se je obrestna mera v tem obdobju drastično zviševala precej preko psihološke meje 7%, ki še velja za vzdržno, do višine, ki je državi praktično onemogočila posojanje na finančnih trgih. Grčija je bila tako prisiljena 23. Aprila 2010 zaprositi za (oz. sprejeti ponujeno) finančno pomoč držav evro območja in Mednarodnega denarnega sklada. Paket finančne pomoči Grčiji Smisel hitre finančne pomoči Grčiji je bil predvsem v preprečitvi širitve dolžniške krize v druge države evro območja, ohranitvi celovitosti in stabilnosti evro območja ter zagotovitvi stabilnosti skupne valute. Dne 02. Maja 2010 sprejeti triletni paket finančne pomoči Grčiji je zajemal bilateralna posojila članic držav evro območja v višini 80 milijard evrov in t.i. Stand by agreement Mednarodnega denarnega sklada v višini 30 milijard evrov, skupaj je bil paket finančne pomoči vreden torej 110 milijard evrov. V zameno za navedeni paket se je morala Grčija zavezati k znižanju javnega dolga in primanjkljaja v okvire Maastrichtskih kriterijev v treh letih ter k velikim strukturnim reformam in varčevanju. Članice evro območja in MDS so ugotovili nujo po strukturnih reformah grške države, o kateri smo tudi že govorili v našem delu. Od izpolnjevanja pogojev so odvisna nakazila iz paketa finančne pomoči, izpolnjevanje pogojev pa preverjajo predstavniki EU, MDS in ECB (t.i. trojka). Ob sprejemanju paketa finančne pomoči Grčiji so bile v javnosti pogoste kritike, da se Grčijo rešuje le zaradi visoke izpostavljenosti bank najmočnejših držav evro območja. Zato si v naslednji tabeli 4 poglejmo deleže izpostavljenosti tujih bank do Grčije po državah.

46

TABELA 4: Delež izpostavljenosti tujih bank do Grčije po državah – obveznice in posojila (konec Marca 2010)

Država Delež

Irska 4%

Nemčija 19%

ZDA 7%

Italija 3%

Velika Britanija 6%

Francija 31%

Ostali 30% Skupaj 100%

Vir: Kastelic (2010, 18) po Bloombergu Kot je razbrati iz zgornje tabele so imele najmočnejše države evro območja, predvsem Francija in Nemčija, dejansko največje izpostavljenosti svojih bank do Grčije in s tem nedvomno tudi velik interes za sprejetje paketa pomoči. Nemčija in Francija sta bili tudi najaktivnejši pri postopkih usklajevanja in sprejema paketa. Ne glede na to, pa je bil vsekakor interes celotne monetarne unije, da se s sprejetjem tega paketa stabilizira ta unija in evro, saj bi bile posledice grškega bankrota nepredstavljive in verjetno hujše od posledic stečaja Lehman Brothers. V evrih je sicer znašala izpostavljenost vseh evropskih bank (brez grških) do Grčije v tem obdobju 189 milijard (prav tam, 18). Pogoj za sprejetja paketa na ravni evro območja je bila potrditev vsake posamezne države, kar se je izkazalo problematično v primeru Slovaške. Slovaška je sama pred leti doživljala krizne razmere, ki jih je v večjem delu uspela samostojno rešiti s strogo finančno disciplino in sled tega kot najrevnejša država evro območja ni bila naklonjena paketu pomoči in ga tudi ni sprejela. Slovaška je bila deležna mnogih kritik za tako svoje ravnanje, glede na njen relativno majhen delež v paketu pomoči Grčiji pa le-ta zaradi tega ni bil ogrožen. Vseeno je slovaški ne pokazal na določene neenotnosti v evro območju, ki v tistem času niso bile dobrodošle. Predvsem zaradi špekulacij finančnih trgov o možnosti razširitve grških problemov na nekatere druge države EMU so evropski voditelji ocenili, da rešitev Grčije ne bo dovolj za stabilizacijo EMU in so hkrati z dogovori in pripravo paketa finančne pomoči že razmišljali tudi o sistemski rešitvi za stabilizacijo EMU, o kateri govorimo v naslednjem podpoglavju. Na tem mestu omenimo še, da opisani finančni paket Grčiji žal ni zadostoval in Grčija je v letu 2012 prejela še dodaten paket finančne pomoči ter bila hkrati deležna delnega odpisa svojega dolga, o čemer bomo več povedali v nadaljevanju našega dela. 5.3 Mehanizem finančne pomoči za zagotavljanje stabilnosti evra V prejšnjem podpoglavju opisana grška pot do finančne pomoči je povzročila velik nemir na svetovnih finančnih trgih in ob tem so v očeh finančne javnosti postale potencialno problematične tudi nekatere druge države evro območja. Z namenom preprečevanja razširitve grških težav na druge države evro območja, so evropski voditelji že ob dogovorih za paket finančne pomoči Grčiji imeli v mislih oblikovanje posebnega mehanizma finančne pomoči.

47

Mehanizem finančne pomoči lahko razdelimo na dva dela. Prvi je t.i. začasni sistem za zagotavljanje stabilnosti evra, ki je bil sprejet po relativno hitrem postopku z namenom zajezitve širitve in poglabljanja dolžniške krize. Drugi mehanizem pa je t.i. trajni sistem za stabilnost evra, katerega namen je trajna in dolgoročna stabilizacija evro območja in bo zamenjal začasni mehanizem pomoči. 5.3.1 Začasni sistem za zagotavljanje stabilnosti evra

V času sprejema paketa finančne pomoči Grčiji, preko vikenda 07-09. Maja 2010, so države EU in evro območja, MDS in ECB dokončno dogovorile tudi mehanizem začasne finančne pomoči, ki bi ga lahko opredelili kot neke vrste sistem za zagotavljanje stabilnosti evro območja in evra. Prikaz strukture tega mehanizma podajamo v spodnji tabeli 5, iz katere lahko vidimo, da sistem za začasno stabilnost evra zagotavlja 750 milijard evrov pomoči, ob dodatni pomoči ECB preko odkupovanja državnih obveznic na sekundarnem trgu. TABELA 5: Struktura in podrobnosti sistema za začasno stabilnost evra

Udeleženec EFSM* EFSF** MDS ECB

ustanovitelj EU (Evropska

komisija) države EMU države sveta EU jamstvo za

financiranje proračun EU države EMU - - način

financiranja udeleženca obveznice EU obveznice EFSF

vplačila držav, skladi,

zlato…*** kapital držav

EU****

način finančne pomoči posojilo posojilo posojilo

odkup obveznic na sekundarnem

trgu višina finančne

pomoči do 60mrd EUR do 440mrd EUR do 250mrd EUR - skupaj finančna

pomoč do 750mrd EUR *European financial stability mechanism (Evropski mehanizem za finančno stabilnost) **European financial stability fund (Evropski sklad za finančno stabilnost) *** nanaša se na generalno financiranje MDS (za potrebe mehanizma pomoči se MDS ni posebej zadolževal **** zadnje povišanje kapitala ECB je bilo v Decembru 2010 (zaradi vstopa Estonije v EMU) Navedeni znesek najvišje možne pomoči je bil določen glede na predvidevanja o državah, ki bi lahko pomoč koristile (v tistem času so to bile Irska, Španija in Portugalska), dodatno pa je bil okrepljen z namenom pomiritve trgov in dokončne stabilizacije razmer. Sistem je začel efektivno delovati v Juniju 2010 po ustanovitvi EFSF. EFSF

Največji delež pomoči odpade na EFSF, to je 440 milijard evrov. EFSF je stabilizacijski sklad, ki državam članicam Evropske in monetarne unije v primeru nezmožnosti samostojnega financiranja na finančnih trgih zagotavlja finančno pomoč, pri čemer je njegova glavna funkcija zbiranje finančnih sredstev preko izdaje obveznic in na drugi strani posojanje državam članicam evropske monetarne unije v težavah (Braniselj, 2011, 37).

48

EFSF je bil ustanovljen 07. Junija 2011 s strani vseh takratnih članic evro območja in je pravno formalno organiziran kot delniška družba v Luksemburgu. EFSF se financira z izdajo obveznic na primarnih trgih, jamstva za izdajo obveznic so dana direktno s strani držav EMU, pri čemer se višina jamstva posamezne države določi po posebnem izračunu oz. formuli z upoštevanjem t.i. razdelitvenega ključa, ki temelji na kapitalskem ključ ECB. Pri določitvi višine jamstva pa igrajo vlogo tudi bonitetne ocene držav. Vse tri glavne bonitetne agencije so EFSF za dolgoročni dolg podelile oceno AAA stabilno, ocena izhaja iz naslova jamstev držav članic z oceno AAA in sistem jamstev je zasnovan tako, da obveznice EFSF nikoli ne bodo mogle izgubiti ocene AAA (prav tam, 39). Vsako posojilo mora imeti 120% jamstvo držav članic z oceno AAA, v zavarovanje pa bosta vključeni še dve postavki iz katerih se bodo pokrivale nepredvidene izgube in poplačale vse terjatve iz naslova obstoječih obveznic tudi v primeru, ko posojilojemalec ne bo mogel pravočasno poplačati svojih dolgov (prav tam, 39). Ti dve postavki sta sicer bili kasneje ukinjeni Oktobra 2011 ob »reformi« EFSF in posojila bazirajo samo na jamstvih držav. V nasprotju s finančno pomočjo Grčiji pri EFSF sodelujeta tudi Slovaška in od uvedbe evra in omenjene reforme dalje Estonija. EFSM

V sistemu za stabilnost evra 60 milijard evrov zagotavlja EFSM, kateri je bil ustanovljen s strani EU (Evropska komisija) 11. Maja 2010. EFSM je bil vzpostavljen na podlagi določil Pogodbe o EU o finančni pomoči svojim članicam v izjemnih okoliščinah in je tako lahko bil po tem vzoru relativno hitro oblikovan. V nasprotju z jamstvom posameznih držav kot pri EFSF gre pri EFSM za jamstvo iz proračuna EU. Dodatna razlika med obema je valuta izdaje obveznic, kjer EFSF za razliko od EFSM nima omejitev (prav tam, 39). MDS

MDS v predmetnem mehanizmu sodeluje z 250 milijardami evrov, ki so na voljo v obliki posojil pomoči potrebnim državam. MDS je edina ne samo evropska institucija v tem mehanizmu pomoči, kar temu mehanizmu daje še posebno noto. MDS je v svetu pogosto udeležen v različnih operacijah finančne pomoči kakor tudi pomoči državam, ki so se znašle v težavah, pred bankrotom ali v bankrotu. Od tu torej izvira udeležba v mehanizmu finančne pomoči državam evro območja. ECB

V predmetnem mehanizmu je udeležena tudi ECB, ki sodeluje z aktivnim nastopom na finančnih trgih, predvsem s kupovanjem državnih obveznic držav in sprejemanjem le teh kot zavarovanje. Smisel takega nastopa je preprečitev rasti cen obveznic problematičnih držav in splošne panike na obvezniških trgih državnih papirjev. Direktno kupovanje obveznic s strani ECB sicer predstavlja povsem novo prakso v delovanju ECB in poraja tudi nekatera vprašanja o njeni neodvisnosti, ne glede na to pa je njena vloga v tej strukturi izredno pomembna. Vlogo ECB v predmetnem mehanizmu shematsko prikazujemo na sliki 7 na naslednji strani.

49

SLIKA 7: Vloga ECB v začasnem sistemu za zaščito

Vir: FT.com (b) Kot lahko vidimo iz slike 7, ECB poleg samega odkupa obveznic perifernih držav zagotavlja tudi neomejeno likvidnost bankam evro območja, kar je posebej pomembno za normalno delovanje finančnih trgov in preprečitev kreditnega krča. Na sliki 7 vidimo tudi shematski prikaz v tem podpoglavju opisanega sistema začasne finančne pomoči, pri čemer je prikazana oz. nakazana tudi finančna pomoč Irski oz. Portugalski (ki v času nastanka slike še ni bila prejemnica pomoči, prav tako so bili podatki o deficitih in javnem dolgu prikazanih držav kasneje ažurirani), o čemer bomo govorili v nadaljevanju. Sistem za začasno finančno pomoči torej predstavlja kompleksno strukturo ukrepov različnih udeležencev in tvori 750 milijard evrov potencialne finančne pomoči. Vsaka država, ki bo deležna finančne pomoči iz tega mehanizma se bo morala držati strogih pravil kakor tudi izvesti vse potrebne ukrepe in reforme, na podlagi katerih se bo lahko ponovno sama zadolževala na finančnih trgih. Kot določeno ob vzpostavitvi je predmetni mehanizem finančne pomoči začasne narave, in sicer je njegovo delovanje predvideno do 30. Junija 2013, do tega datuma pa je predvidena vzpostavitev trajnega mehanizma za stabilnost evra (ESM – European stability mechanism). Po prvotnih načrtih bi moral ESM prevzeti obveznosti EFSF in EFSM po 30. Juniju 2013, najverjetneje pa bo ESM zaživel že leto prej kot predvideno, predvsem iz razloga po hitrejšem in bolj učinkovitem zagotavljanju stabilnosti EMU (več o tem bomo povedali nadaljevanju našega dela).

50

Koriščenje mehanizma začasne finančne pomoči – primer Irske Da je bilo sprejetje mehanizma finančne pomoči dobro poteza se je pokazalo približno pol leta po sprejetju navedenega mehanizma – za finančno pomoč je dne 21. Novembra 2010 zaprosila Irska. Razlogi za težave Irske

Primer Irske je popolnoma drugačen od primera Grčije. Kot lahko vidimo iz tabele 1 in 2 na 39 oz. 40 strani je imela Irska v zadnjih treh letih prek kriznim 2008 zelo nizek javni dolg (okoli 25% BDP) in celo javnofinančni presežek. Tudi sicer je bila Irska zelo znana po svoji hitri gospodarski rasti in zato pogosto imenovana »keltski tiger«. Irsko gospodarstvo se je znašlo v krizi zaradi treh razlogov: nepremičninski balon, kriza v bančnem sektorju, kolaps izvoza (The Economist, 2009, 32). Nepremičninski balon je posledica visoke in dolge gospodarske rasti in velikega bančnega sistema, ki je podpiral nepremičninsko zadolževanje. Kolaps izvoza oz. ogromen upad izvoza irskega gospodarstva je posledica gospodarske krize, Irska je namreč izrazito izvozna država s proizvodi, ki jim je v krizi močno padlo povpraševanje. Predvsem kriza v bančnem sektorju, ki je povezana tudi z obema drugima razlogoma, je privedla irsko vlado do prošnje za finančno pomoč. Irska je imela pred krizo enega največjih svetovnih bančnih sektorjev v primerjavi z BDP (Maister, 2009, 78). Problemi irskih bank izvirajo predvsem iz prevelike izpostavljenosti poslovnemu in stanovanjskemu nepremičninskemu kreditiranju v Irski in drugod in delno tudi zaradi jemanja prevelikih rizikov in slabega upravljanja s tveganji (prav tam, 78). Irske banke so bile zelo malo izpostavljene ameriškim hipotekarnim papirjem in so se v težavah znašle zaradi poka nepremičninskega balona. Zaradi velikosti irskega bančnega sistema je bilo reševanje bank zelo težavno, samo strošek reševanja Anglo-Irish banke je bil leta 2010 ocenjen na okoli 30 milijard evrov, kar je približno toliko, kot je znašala celotna suma pobranih davkov irske države v letu 2009 (dejansko pa je reševanje Anglo-Irish banke stalo še več, po nekaterih ocenah okoli 45 milijard evrov). Irska je nacionalizirala več bank, poleg že omenjene Anglo-Irish tudi drugi dve največji irski banki, Irish Nationwide and Allied Irish Banks. Kot posledica reševanja bank je javno-finančni primanjkljaj Irske, ki ga do leta 2008 sploh ni bilo, v letu 2010 znašal kar 31,3% BDP, medtem ko se je javni dolg glede na leto 2007 skoraj početveril na 92,5% BDP. Finančna pomoč Irski Podobno kot Grčija je tudi Irska v letu 2010 in 2011 morala refinancirati veliko količino svojega javnega dolga, kar je ob navedenih težavah in znižanih bonitetnih ocenah postalo nemogoče in je bila prisiljena zaprositi za finančno pomoč. Le-ta je bila odobrena 7. Decembra 2010 v višini 85 milijard evrov v 7 letnem paketu oz. programu. Struktura pomoči je bila naslednja: EFSF je prispeval 17,5mrd EUR, z bilateralnimi posojili v višini 4,8mrd so Irski pomagale Velika Britanija, Švedska in Danska (slednje bi lahko na nek način šteli v okvir EFSF). Nadalje je EFSM prispeval 22,5mrd EUR, prav tako je 22,5mrd EUR prispeval MDS. Posebnost pri pomoči Irski je tudi »samopomoč«, pri čemer bo država sama (Zakladnica in Nacionalni pokojninski sklad) prispevala 17,5mrd EUR.

51

Podobno kot pri Grčiji je bila tudi Irska zavezana k varčevanju in reformam. Irski je bilo lažje sprejeti in uveljaviti varčevanje in reforme, saj je z njimi že sama začela v letu 2009 in tudi sicer je irska javnost varčevanju in reformam že zgodovinsko bolj naklonjena (in vajena »težkih« ukrepov). Ob sprejetju finančne pomoči Irski je bila vzpostavljena tudi možnost podaljšanja finančnega programa Grčiji za 4,5 leta (na 7 let) z namenom izenačitve pogojev za obe državi. Irska je trenutno zgleden primer uspešnega delovanja mehanizma za stabilnost evra. Trojka ugotavlja, da država redno izpolnjuje dane zaveze glede varčevanja in reform in je na dobri poti k ponovni oživitvi gospodarske rasti. Koriščenje mehanizma začasne finančne pomoči – primer Portugalske Kot druga in zaenkrat zadnja država, ki je zaprosila za finančno pomoč iz sklada za začasno stabilnost, je bila Portugalska v mesecu Aprilu 2011. Razlogi za težave Portugalske Težave Portugalske države, ki so pripeljale do prošnje za pomoči se razlikujejo od grških in irskih težav. Kot lahko vidimo iz tabele 1 in 2 na 39 oz. 40 strani se je portugalski javni dolg za razliko od grškega pred krizo gibal na ravni povprečja evro območja, prav tako je Portugalska v letih pred krizo postopoma zniževala sicer zelo visok primanjkljaj. Portugalsko gospodarstvo tudi ni raslo na gradbeništvu in ni doživelo nepremičninskega balona kot irsko gospodarstvo. Problem Portugalske je predvsem v dolgem obdobju nizke gospodarske rasti, ki je povezano z neučinkovitim investiranjem in premajhno konkurenčnostjo in izvozno naravnanostjo relativno malega portugalskega gospodarstva. Kot odstotek BDP je Portugalska sicer investirala npr. več kot ZDA, vendar so bile investicije neučinkovite in niso prinesle ustreznih rezultatov (Wise 2009, 91). Take investicije v nepotrebno infrastrukturo, napačne industrije in v javni sektor niso prinesle želenega povišanja konkurenčnosti in gospodarske rasti, negativno pa so vplivale na javne finance. Javni sektor je bil predimenzioniran in neučinkovit. Ob tem so bila Portugalska podjetja kakor tudi gospodinjstva visoko zadolžena zaradi ugodnih pogojev financiranja doma in izdatno tudi v tujini. Kot pravi Gros (2011) glavna težava s katero se spopada Portugalska torej ni fiskalna politika, temveč velik zunanji dolg zasebnega sektorja – bank in podjetij. Le-ta pa se v krizi rad spremeni v javni dolg (prav tam). Portugalska ima sicer diverzificiran izvozni trg, na eni strani izvaža v države EU, njeni zelo pomembni trgi pa so že zgodovinsko iz časa kolinij tudi Latinska Amerika in Afrika, predvsem hitro se razvijajoče severnoafriške države. Taka dizerfikacija bi teoretično morala povečevati izvozno vlogo države in tudi ublažiti učinke krize v EU. Vendar pa, kot pravi Wise (prav tam, 91) je izvoz v zadnjih letih ostal stagnirajoč na okoli 30% BDP, namesto da bi se njegov delež zviševal in kompenziral omejen domači trg. Z začetkom gospodarske krize, padcem izvoza in zaostrenimi pogoji financiranja so opisani problemi Portugalske države postajali vse očitnejši in so hitro rezultirali v obliki močno povišanega primanjkljaja, ki je v letu 2009 znašal kar 10,1% ter povišanega javnega dolga, ki je dosegel nevzdržne ravni in v letu 2010 znašal kar 93,3% BDP. Država je postala »tarča«

52

investitorjev in bonitetnih agencij in je bila zaradi močno povišanih obrestnih mer zadolževanja kmalu primorana zaprositi za finančno pomoč. Finančna pomoč Portugalski Prošnja Portugalske za finančno pomoč je bila odobrena v mesecu Maju 2011 v višini 78 milijard EUR v triletnem programu s strogimi zavezami glede varčevanja in potrebnih reform, podobno kot v primeru Grčije in Irske. V strukturi finančne pomoči so enako udeleženi EFSF, EFSM in MDS, vsak s po 26,0 milijard EUR. Bilateralnih posojil ali udeležbe same države prejemnice pomoči kot v primeru Irske v tem primeru ni bilo. V času, ko nastaja naše delo se ob dodatnem finančnem paketu Grčiji pojavljajo tudi špekulacije o možnosti potrebe po dodatni pomoči Portugalski. Glede na stališče Portugalske vlade, da to ne po potrebno in zadovoljstvo že omenjene trojke z napredkom Portugalske in uresničevanjem sprejetega program, to najverjetneje ne bo potrebno. 5.3.2 Sistem za stalno stabilnost evra – ESM

Kot smo že omenili v dosedanji raziskavi je ESM namenjen zamenjavi začasnega sistema stabilnosti evra in zagotovitvi trajne stabilnosti evra. ESM bo organiziran kot medvladna organizacija s sedežem v Luksemburgu in bo dejansko zaživel, ko ga bodo ratificirale države članice evro območja, ki predstavljajo vsaj 90% kapitala ESM. Po prvotnih načrtih iz leta 2010 bi naj ESM zaživel ob izteku sistema za stabilnost evra v Juliju 2013, vendar so se zaradi vseh dogajanj v zvezi z dolžniško krizo in namenom čimprejšnje trajne stabilizacije evra, voditelji evropskih držav odločili, da ESM vzpostavijo že eno leto prej, v Juliju 2012. V času, ko nastaja naše delo potekajo intenzivne priprave in pogovori za uspešno vzpostavitev ESM do Julija 2012. Na zasedanju EU v Bruslju v dneh 01-02. Marec 2012 so evropski voditelji dosegli dogovor o hitrejšem vplačilu kapitala zaradi mednarodnih pritiskov za močnejšo obrambo proti dolžniški krizi (Kremer in Neuger, 2012). Planirana posojilna zmožnost ESM je 500mrd EUR. V javnosti so se pojavljali dvomi o zadoščanju te višine za trajno stabilnost evra kakor tudi ugibanja o povišanju te posojilne zmožnosti. Nekateri pozivi so šli v smer združitve omenjenih 500mrd EUR z neporabljenimi sredstvi začasnega sistema za stabilnost evra v višini okoli 250mrd EUR, kar bi posojilno možnost ESM povišalo na 750mrd EUR. Nekateri pozivi pa so šli celo v smer podvojitve na 1.000mrd EUR. Predvsem Nemčija je načelno proti poviševanju sredstev ESM, v času ko pišemo našo delo pa se tudi tu kažejo možnosti njenega popuščanja. Tako obstaja verjetnost, da bo prišlo do krepitve ESM ali pa do podaljšanja začasnega mehanizma zaščite evra (predvsem EFSF) na način, da bo lahko dajal tudi morebitna nova posojila. Na omenjenem zasedanju v Bruslju je EU uspelo dogovoriti tudi naslednji pomemben korak k zagotovitvi stabilnosti evra, to je podpis Pogodbe o fiskalnem paktu. Glavna značilnost fiskalnega pakta je uvedba t.i. zlatega proračunskega pravila, ki določa uravnoteženost oz. presežke proračunov. Spomnimo, da se je do sprejetja tega pravila govorilo praviloma le o

53

Maastrichtskem 3% primanjkljaju. Uvedba zlatega fiskalnega pravila torej postavlja novo poglavje na tem področju in vodi tudi k fiskalni uniji evro območja kakor celotne EU. Kot smo spoznali v dosedanji raziskavi je bila fiskalna nedisciplina eden pomembnih vzrokov dolžniške krize in pomanjkljivo regulirano področje v EU. Podpisnice pogodbe bodo morale zlato pravilo prenesti v svoje zakonodaje v roku enega leta od uveljavitve pogodbe, pogodba pa bo začela veljati, ko jo bo ratificiralo prvih 12 članic evro cone (predvideni začetek veljave fiskalnega pakta je Januar 2013). Pogodbe sicer nista podpisali Velika Britanija in Češka. 5.4 Evropska dolžniška kriza in njen vpliv ter posledice za evro Celotno dogajanje v zvezi z dolžniško krizo, sprejemanje finančne pomoči Grčiji, vzpostavitev mehanizmov finančne pomoči kakor tudi sami finančni pomoči Irski in Portugalski, je imelo pomemben vpliv na percepcijo in zaupanje v evro in evro območje in je seveda močno vplivalo na vrednost evra kot valuta na menjalnih trgih. 5.4.1 Vrednost evra v dolžniški krizi v primerjavi glede z dolarjem USD predstavlja svetovno rezervno valuto in zato je primerjava drugih valut z USD zelo primerna in lahko pojasnjuje določene fluktuacije. Razmerje evra proti dolarju je eden najboljših pokazateljev moči evra in primerjava z dolarjem nam prikaže vpliv evropske dolžniške krize in njenih posameznih dogodkov na evropsko skupno valuto. SLIKA 8: Gibanje tečaja EUR/USD v letu 2010

Vir: European Central Bank (c) Vse dogajanje v zvezi grško problematiko v letu 2010 je zelo negativno vplivalo na evro. Kljub temu, da grško gospodarstvo predstavlja le nekaj manj kot 3% celotnega BDP evro območja, so ti problemi zamajali celotno območje evra in sprožili evropsko dolžniško krizo. Na zgornji sliki 8 lahko vidimo, kako je začetek evropske dolžniške krize vplival na tečaj evropske skupne valute. Kot lahko vidimo je EUR napram USD strmo padal vse od začetka leta 2010, ko se je pokazalo da je Grčija v resnih težavah in ni bilo na voljo ustreznih rešitev za ta problem. V kratkem obdobju je vrednost EUR napram dolarju padla za skoraj 20% in je

54

bila celo najnižja po Februarju 2006. Kot lahko vidimo iz slike tudi sprejeti paket finančne pomoči Grčiji v začetku maja ni obrnil trenda padanja, ampak je prispeval samo h kratkotrajnemu popravku. To lahko razložimo kot strah trgov pred širitvijo dolžniške krize na nekatere druge države in s tem nadaljnji pritisk na evro. Šele po sprejemu sistema začasne finančne pomoči v mesecu Juniju 2010 se je trend padanja EUR proti USD obrnil. Po kratkem relativno stabilnem obdobju in rasti EUR proti USD se je ta trend ponovno obrnil navzdol v mesecu Novembru, ko je postalo jasno, da bo finančno pomoč potrebovala Irska. Glede na vzpostavljena mehanizma finančne pomoči za stabilizacijo evra, ki sta namenjena ravno takim primerom, je nekoliko presenetljivo, da je EUR proti USD v mesecu Novembru padel za skoraj 10%. Najverjetneje gre vzroke iskati v prvem primeru reševanja iz začasnega mehanizma pomoči in določeno negotovostjo povezano s tem, sploh če upoštevamo, da se je po odobritvi finančne pomoči iz začasnega sistema za stabilizacijo evra trend padanja EUR napram USD ustavil. Nasprotno pa problematika finančne pomoči Portugalski v Aprilu in Maju 2011 ni povzročila padca EUR napram USD, kar lahko vidimo iz spodnje slike 9. Poleg tega, da je bila Portugalska drugi primer reševanja iz začasnega mehanizma pomoči, je bila njena prošnja za finančno pomoč pričakovana in so jo trgi že vkalkulirali, prav tako je bila v tistem času rast evra podkrepljena z dobrimi gospodarskimi novicami pomembnih evro držav in z višanjem ključnih obrestnih mer s strani ECB. SLIKA 9: Gibanje tečaja EUR/USD v letu 2011 in začetku 2012

Vir: European Central Bank (c) Nadaljnje pomembnejše za evro negativno nihanje se je zgodilo v Septembru 2011, ko so trgi pod drobnogled vzeli Italijo, kar se lepo vidi iz gornje slike. Padec Italije bi lahko bil prevelik zalogaj za mehanizme finančne pomoči in bi lahko imel velike posledice za nadaljnjo prihodnost evro območja. Italija si je s postavitvijo tehnične vlade Maria Montija in hitrimi ukrepi poskušala povrniti zaupanje, kar ji je relativno dobro uspelo. V času, ko pišemo naše delo se namreč obresti za italijanski dolg vztrajno nižajo, prav tako so vzpodbudni podatki glede javnih financ. Tudi popravek tečaja evra v Oktobru 2011, razviden iz gornje slike, kaže na uspešno hitro ukrepanje Italije v tistem času.

55

Ponovno negativno nihanje evra ob koncu 2011 in v začetku 2012 je povezano tudi z Grčijo, za katero se je pokazalo, da bo kljub prejeti finančni pomoči potrebovala še dodatno finančno pomoč. Kot pravi Ugovšek (2011, 12) je bila Grčija pri omejevanju javne porabe oziroma zbiranju prihodkov precej neuspešna in zgrešila načrtovan proračunski primanjkljaj. Zaradi recesije in ne dovolj učinkovitega sprejemanja varčevalnih ukrepov se je tako grški javni dolg v letu 2011 po zadnjih ocenah povzpel na preko 160% BDP. V času, ko pišemo naše delo, se je Grčija v zameno za dodatnih 130 milijard EUR finančne pomoči zavezala k še strožjim varčevalnim ukrepom in reformam, pomoč pa je bila pogojena tudi z delnim odpisom dolga zasebnih upnikov. Ta največji odpis oz. prestrukturiranje državnega dolga v zgodovini je uspel v Marcu 2012, ko je skoraj 86% zasebnih upnikov sprejelo ponudbo za zamenjavo obstoječih obveznic po grškem pravu z novimi z nižjo vrednostjo. Sledili oz. še sledijo v času pisanja našega dela tudi drugi upniki (obveznice po tujem pravu) in končni % takih zasebnih upnikov, ki bodo pristali na zamenjavo bo še mnogo višji. Grčiji bo tako skupaj odpisanih več kot 100 milijard evrov, kar predstavlja več kot 50% nominalne vrednosti dolga in s tem bi ji naj bilo omogočeno znižati svoj javni dolg do leta 2020 pod 120% BDP. 5.4.2 Mehanizem finančne pomoči in njegov vpliv na evro Glavni namen sprejetega začasnega mehanizma finančne pomoči je bil predvsem zajezitev širitve dolžniške krize v evro območju, medtem ko je trajni mehanizem za stabilnost evra (ESM) namenjen predvsem trajni stabilizaciji evra in evro območja. V našem delu smo postavili hipotezo (H1), da je vzpostavljen mehanizem finančne pomoči stabiliziral evro, pri čemer pod tem mehanizmom smatramo začasni in trajni sistem za stabilnost evra. Iz primerjave tečajev evra napram dolarju smo lahko videli, da je sprejetje mehanizmov pomoči po reševanju Grčije v Juniju 2010 ustavilo padanje evra in prineslo trend rasti, videli pa smo tudi, da je bil evro ponovno pod pritiskom ob dodelitvi finančne pomoči Irski ob koncu leta 2010 ter ob problematiki Italije v Septembru 2010 in ponovnih težavah Grčije v začetku letošnjega leta. Navedeno ne govori v prid naše hipoteze (H1), da pa bi lahko hipotezo dokončno ovrgli oz. potrdili bomo to problematiko podrobneje preučili z upoštevanjem dodatnih valut in konkretnimi izračuni. Metodologija raziskave za preverjanje hipoteze 1 Pod stabilizacijo evra v našem delu pojmujemo prenehanje bistvenih nihanj evra proti drugim svetovnim valutam zaradi dogodkov povezanih s problemi javnih financ evro držav. Pri tem je bistveno opredeliti predvsem upoštevane valute in ustrezne dogodke. Za namene izračuna oz. primerjave z evrom bomo uporabili sedem svetovnih valut, kot jih na svoji spletni strani objavlja spletni portal Bloomberg. Te valute predstavljajo pomemben delež v mednarodni menjavi z evrom in so zato reprezentativne za našo raziskavo. To so HKD (Hongkonški dolar), AUD (Avstralski dolar), CAD (Kanadski dolar), GBP (Britanski funt), JPY (Japonski jen), USD (Ameriški dolar) in CHF (Švicarski frank). V raziskavi bomo upoštevali valutne tečaje evra napram navedenim valutam na določene dneve glede na dogodke, povezane z javnimi financami držav po vzpostavitvi mehanizmov pomoči. Za nadaljnjo medsebojno primerjavo bomo na določene dneve izračunali menjalni tečaj košarice vseh valut glede na evro, z upoštevanjem uteži posamezne valute glede na medsebojno trgovanje držav teh valut.

56

Kot ustrezne dogodke bomo upoštevali najpomembnejše dogodke povezane s problemi javnih financ in mehanizmom za stabilnost evra v ustreznih obdobjih, pri čemer bomo posameznim obdobjem določili tudi ustrezne dneve za upoštevanje valutnih tečajev: - finančna pomoč Irski: za pomoč je Irska zaprosila 21.11.2010, pomoč je bila odobrena

dne 07.12.2010. Upoštevali bomo valutne tečaje na dan 30.11.2010, ki glede na dogajanje v tem primeru in kot približna sredina obdobja obravnavanja finančne pomoči in hkrati konec koledarskega meseca po našem mnenju predstavlja ustrezen datum,

- finančna pomoč Portugalski: za pomoč je Portugalska zaprosila 06.04.2011, pomoč je bila odobrena 17.05.2011. Upoštevali bomo valutne tečaje na dan 29.04.2011 zaradi istih razlogov kot v primeru Irske,

- pritisk trgov na Italijo: V mesecu Septembru 2010 je bila Italija deležna močnih pritiskov glede svojih javnih financ tako na obvezniških trgih kakor tudi na drugih področjih. Kot valutne tečaje za ta dogodek bomo upoštevali 30.09.2011, ki glede na dogajanje v tem primeru po našem mnenju predstavlja primeren datum za primerjavo,

- za namene primerjave in dodatne obrazložitve bomo določili tudi tri druge presečne datume za valutne tečaje, in sicer 04.01.2010 kot datum začetka dolžniške krize, 08.06.2010 kot datum vzpostavitve mehanizma stabilnosti evra, 30.09.2010 kot datum v relativno stabilnem obdobju evra primeren za nadaljnjo primerjavo ter 29.02.2012 kot datum zaključka opazovanega obdobja, ki sovpada tudi s časom kmalu po dogovoru o drugi finančni pomoči Grčiji.

Naša metodologija ima določene omejitve. Valutni tečaji so dnevno spreminjajoča in predvsem v trenutni krizi zelo volatilna kategorija in so se pri vseh navedenih dogodkih začeli prilagajati že pred navedenimi datumi preseka. Zato smo poskušali izbrati kar najbolj reprezentativne datume. Pri valutnih tečajih upoštevamo uteži glede na delež trgovanja s posamezno valuto, pri čemer pa so omejitve. Upoštevamo košarico 7 glavnih valut po Bloombergu, ki ne upošteva nekaterih pomembnih valut glede na delež trgovanja z evrom. Tudi uteži niso postavljene po natančnih izračunih ampak so približki vrednosti glede na poznavanje mednarodne trgovine evro območja. Ne glede na te omejitve bomo z upoštevanjem takih uteži po našem mnenju dobili dovolj reprezentativne rezultate. Prav tako so valutni tečaji kategorija, ki se spreminja glede na različne zunanje dejavnike. Za neevrske valute v naši raziskavi je zato potrebno podati nekaj obrazložitev. Tako imata JPY in CHF izrazito tendenco rasti v časih kriz in negotovosti, saj jih investitorji dojemajo kot izrazito varne valute. V določeni meri slednje velja tudi za USD, kjer pa to v opazovanem obdobju sicer ni posebej izrazito zaradi problema ameriškega javnega dolga in politike kvantitativnega popuščanja ZDA. Sicer pa neevrske valute v opazovanem obdobju in na datume presekov niso bile izpostavljene drugim dejavnikom, ki bi lahko bistveno vplivali na valutni tečaj z evrom oz. smo take dejavnike navedli. Potek raziskave za preverjanje hipoteze 1 V začetku naše raziskave bomo zbrali ustrezne podatke o menjalnih tečajih evra napram vsem upoštevanim valutam na določene datume oz. preseke. Podatke bomo dobili iz uradno objavljene tečajnice ECB. Ko bodo menjalni tečaji zbrani bomo s pomočjo uteži izračunali menjalni tečaj košarice valut glede na evro za vsak določen datum. Izračunana povprečja bomo nato primerjali s pomočjo indeksov in podali ustrezne obrazložitve rezultatov.

57

Analiza rezultatov in njihove obrazložitve ter potrditev/ovrženje hipoteze 1 V spodnji tabeli 6 so zbrani podatki o menjalnih tečajih evra in vseh izbranih valut ter izračunana povprečja po posameznih dogodkih oz. datumih. TABELA 6: MENJALNI TEČAJI IZBRANIH VALUT Z EUR PO PRESEKIH

valuta / datum 4.1.2010 8.6.2010 30.9.2010 30.11.2010 29.4.2011 30.9.2011 29.2.2012 HKD 11,1608 9,3681 10,5918 10,2056 11,4960 10,6107 10,4332 AUD 1,5885 1,4579 1,4070 1,3662 1,3586 1,3864 1,2486 CAD 1,4953 1,2576 1,4073 1,3429 1,4056 1,4049 1,3396 GBP 0,8914 0,8281 0,8600 0,8440 0,8888 0,8707 0,8479 JPY 133,6200 109,3200 113,6800 110,7300 120,9700 104,4600 108,3900 USD 1,4389 1,1942 1,3648 1,2998 1,4860 1,3503 1,3454 CHF 1,4873 1,3793 1,3287 1,3186 1,2954 1,2207 1,2050 Sami posamezni menjalni tečaji nam ne omogočajo natančne primerjave. S pomočjo uteži smo zato izračunali menjalne tečaje celotne košarice valut po obdobjih, ki jih prikazujemo v spodnji tabeli 7. Kot že omenjeno smo uteži postavili glede na delež trgovanja s posamezno valuto. TABELA 7: MENJALNI TEČAJI KOŠARICE VALUT Z UPOŠTEVANIMI UTEŽMI

valuta / datum utež 4.1.2010 8.6.2010 30.9.2010 30.11.2010 29.4.2011 30.9.2011 29.2.2012 HKD 0,05 0,5580 0,4684 0,5296 0,5103 0,5748 0,5305 0,5217 AUD 0,05 0,0794 0,0729 0,0704 0,0683 0,0679 0,0693 0,0624 CAD 0,05 0,0748 0,0629 0,0704 0,0671 0,0703 0,0702 0,0670 GBP 0,3 0,2674 0,2484 0,2580 0,2532 0,2666 0,2612 0,2544 JPY 0,1 13,3620 10,9320 11,3680 11,0730 12,0970 10,4460 10,8390 USD 0,3 0,4317 0,3583 0,4094 0,3899 0,4458 0,4051 0,4036 CHF 0,15 0,2231 0,2069 0,1993 0,1978 0,1943 0,1831 0,1808 Košarica 1 14,9964 12,3498 12,9050 12,5597 13,7168 11,9655 12,3288 Izračunani menjalni tečaji nam povedo menjalni tečaj evra proti vsem primerjanim valutam (košarici valut). Za lažjo primerjavo in nadaljnjo analizo pa je te vrednosti primerneje obravnavati s pomočjo indeksov, za kar nam služi spodnja tabela 8. TABELA 8: INDEKSI ZA PRIMERJAVO MENJALNIH TEČAJEV KOŠARICE VALUT

Indeks / datum 4.1.2010 8.6.2010 30.9.2010 30.11.2010 29.4.2011 30.9.2011 29.2.2012 Košarica 14,9964 12,3498 12,9050 12,5597 13,7168 11,9655 12,3288 Indeks I-1 100,00 82,35 86,05 83,75 91,47 79,79 82,21 Indeks I-2 - 100,00 104,50 101,70 111,07 96,89 99,83 Indeks I-3 - - 100,00 97,32 106,29 92,72 95,53 Indeks I-4 - - - 100,00 109,21 95,27 98,16 Indeks I-5 - - - - 100,00 87,23 89,88 Indeks I-6 - - - - - 100,00 103,04 Za nas najpomembnejši indeks iz zgornje tabele je indeks I-3, ki bazira (100) na datumu 30.09.2010. Datum 30.09.2010 smo določili kot datum, ki je po našem mnenju dobra osnova za nadaljnjo primerjavo. Ta datum je namreč »oddaljen« več kot tri mesece od sprejemu

58

mehanizma finančne pomoči in nasploh je v relativno stabilnem časovnem okolju brez posebnih negativnih vplivov na evro. Kot tak nam predstavlja dobro osnovo za ugotavljanje stabilnosti evra glede na posamezne dogodke iz naše raziskave. Preden se posvetimo stabilnosti evra po sprejemu mehanizma finančne pomoči velja omeniti še obdobje od začetka dolžniške krize do sprejetja omenjenega mehanizma. Kot lahko vidimo iz I-1 je evro v tem polletnem obdobju izgubil skoraj 18% svoje vrednosti. Tabela 6 pokaže, da je evro izgubljal proti vsem primerjanim valutam. Sprejetje sistema stabilnosti je ustavilo padanje evra, ki si je do 30.09.2010 uspel povrniti slabih 4,5% vrednosti (I-2), vseeno pa je bil na navedeni datum precej pod predkrizno vrednostjo. Evro je pridobil nadpovprečno proti USD, medtem ko je še naprej izgubljal proti CHF in AUD. Avstralija je sicer v tistem času dosegala visoko gospodarsko rast, Švica pa se je začela pobirati iz krize, kar je dodatno krepilo njuni valuti. Dodatno k temu je Švica krizno leto 2009 ne glede na vse težave zaključila s proračunskim presežkom (Kistner, 2010, 16). Prvi pravi preizkus za evro po uvedenem sistemu stabilnosti je prišel v mesecu Novembru 2010 s prošnjo Irske za finančno pomoč iz začasnega sistema pomoči. Evro je izgubil 2,68% svoje vrednosti glede na 30.09.2010 (I-3), pri čemer je največji padec doživel proti USD. Lahko rečemo, da je evro izgubil relativno malo vrednosti ob tem primeru glede na 30.09.2010. Naslednji pravi preizkus za evro je prišel v Aprilu 2011, ko je za finančno pomoč zaprosila Portugalska. Kot nam pokažejo indeksi v tabeli, evro zaradi tega primera ni zanihal v negativno smer, ampak je imel celo najvišjo vrednost (za dobrih 11% več) od sprejema sistema za stabilnost (I-2). Vrednost evra glede na 30.09.2010 je bila višja za dobrih 6% (I-3). Podrobnejši vpogled pokaže, da je evro nadpovprečno veliko pridobil proti USD in JPY, medtem ko je bil proti CHF in AUD še nekoliko nižje kot v prejšnjem obdobju. Relativno dobro pozicijo evra v tem obdobju lahko pripišemo v Marcu 2011 sprejetem Paktu za evro, v vračunani potrebi po finančni pomoči Portugalski s strani finančnih trgov ter ugodni gospodarski klimi v evro območju in s tem povezanim višanjem ključne obrestne mere ECB (ki je npr. obrestno mero zvišala celo naslednji dan po uradni prošnji Portugalske za finančno pomoč). Že čez nekaj mesecev, v Septembru 2011 je sledilo novo poglavje v dolžniški krizi, ko se je pod pritiskom trgov znašla Italija. Evro je ob tem precej izgubil na vrednosti. Kot vidimo v tabeli je glede na prejšnje obdobje evro padel za skoraj 13% (I-5) in je bil glede na 30.09.2010 nižji za dobrih 7%. (I-3). Evro je bil celo na nižji ravni kot ob sprejemu mehanizma finančne pomoči po grški »kalvariji« (I-2). Predvsem glede na USD, JPY in CHF se je evro precej znižal. Proti CHF je pred 30.09.2010 EUR dosegal še veliko nižje ravni, vendar se je švicarska narodna banka za ustavitev špekulacij in pomoč svojemu gospodarstvu v začetku Septembra 2010 odločila fiksirati menjalni tečaj na 1.20. Padec evra v tem obdobju lahko razložimo kot strah pred kolapsom Italije kot ene najpomembnejših držav evro območja in s tem vprašanja o zadostnosti mehanizma finančne pomoči ob takem scenariju (in s tem možnosti nadaljnje širitve dolžniške krize). Na zadnji datum opazovanega obdobja so bile italijanske težave že v glavnem mimo, prav tako je bil v glavnem pod streho tudi drugi paket finančne pomoči Grčiji. Evro je tako glede na prejšnje obdobje pridobil nazaj nekaj svoje vrednosti, še vedno pa je bil skoraj 4,5% pod vrednostjo iz 30.09.2010 (I-3) in tudi precej pod predkrizno vrednostjo.

59

V spodnjem diagramu podajamo tudi grafični prikaz vrednosti menjalnega tečaja evra proti košarici valut glede na posamezne datumske preseke. DIAGRAM 2: Menjalni tečaja evra proti košarici valut v opazovanem obdobju

Gibanje menjalnega tečaja v opazovanem obdobju

11,5000

12,000012,5000

13,000013,5000

14,0000

14,500015,0000

15,5000

4.1.20

10

8.6.20

10

30.9.

2010

30.11

.2010

29.4.

2011

30.9.

2011

29.2.

2012

Datumi (preseki) preučevanih dogodkov

Men

jaln

i teč

ajč

Glede na opisano analizo rezultatov naše raziskave hipoteze H1 ne moremo v celoti potrditi. Uvedba sistema za stabilnost evra se je sicer pokazala kot prava rešitev, saj je evro ob njegovi vzpostavitvi prenehal padati in v kratkem obdobju pridobil nazaj del svoje vrednosti. Prav tako je na primeru finančne pomoči Irske vrednost evra padla relativno malo medtem ko Portugalska problematika sploh ni pomembneje vplivala na evropsko skupno valuto. Vrednost evra je glede na prejšnje obdobje namreč zrasla za dobrih 9%. Vsekakor gre v tem primeru za pomembno nihanje, ki numerično ne govori v prid naše hipoteze, vendar pa ga lahko v smislu naše hipoteze upravičimo z enosmerno rastjo evra (proti predkrizni vrednosti). Je pa problematika Italije pokazala, da finančni trgi dvomijo o zadostnosti mehanizma finančne pomoči v primeru padca velikih držav in s tem širitve dolžniške krize, kar je zelo negativno vplivalo na evro. Kot smo videli je vrednost evra na 30.09.2011 glede na prejšnje obdobje padla za 13%. Če smo lahko prejšnje pozitivno nihanje oz. rast še upravičili, v tem primeru tega ne moremo storiti, še posebej če upoštevamo, da je evro v tem obdobju padel tudi na svojo najnižjo vrednost v opazovanem obdobju (za dobre 3% nižjo kot ob sprejemu mehanizma za stabilnost evra 08.06.2010). Šele izdatni napori italijanske vlade in ostalih članic EU so uspeli postopoma pomiriti finančne trge. Za stabilnost evra so bili torej poleg samega sistema za stabilnost evra potrebni tudi dodatni ukrepi in napori celotnega evro območja. Tudi če pritisk na Italijo smatramo kot neupravičen in špekulativen ne moremo upravičiti tega nihanja, sistem za zaščito evra bi moral namreč preprečevati take pritiske. Tudi vrednost evra na koncu opazovanega obdobja ne govori v prid naši hipotezi, saj je bil evro za skoraj 4,5% nižji od vrednosti na 30.09.2011 in je bil na ravni vrednosti v času sprejema mehanizma za stabilnost evra. Obrazložena nihanja evra je bilo pri preverjanju naše hipoteze treba gledati predvsem v luči dveh faktorjev. Prvi je samo območje nihanja valute. Pri valutah ima že majhen odstotek spremembe velike posledice, saj se v mednarodni ekonomiji hitro odrazi v finančnem in

60

gospodarskem sektorju (cene surovin, izvoz-uvoz, stabilnost cen…), še posebej če se to zgodi v kratkem časovnem obdobju, kar pa je že drugi omenjeni faktor. Kot vidimo sta v našem primeru prišla do izraza oba faktorja. Nihanja v obe smeri so se dogajala v kratkih časovnih obdobjih in so gledano z vidika valut predstavljala veliko spremembo vrednosti. Že okoli 5 odstotna (ali morda še manj, če upoštevamo dovoljena nihanja v Bretton-Woodskem sistemu ali v sistemu »kače v tunelu«) sprememba vrednosti valute v tako kratkem obdobju bi po našem mnenju spadala v kategorijo bistvenih nihanj, v naši raziskavi pa smo ugotovili še mnogo višja nihanja. Ugotovitvam naše raziskave pritrjuje tudi veliko nihanje tečaja EUR/USD v predmetnem obdobju, o katerem smo govorili že v poglavju 5.4.1. V času, ko pišemo naše delo je zaznati umirjanje izboljšanje razmer v zvezi z evropsko dolžniško krizo. Zadnja dva pred kratkim sprejeta ukrepa (zagotovljena druga finančna pomoč Grčiji ob hkratnem delnem odpisu dolga in fiskalni pakt) bosta zagotovo pozitivno vplivala na evro. Tudi umirjanje razmer v zvezi z Italijo in drugimi večjimi državami evro cone bo pozitivno vplivalo na evro in dalo večjo vrednost mehanizmu za zaščito evra. Vseeno zaradi tega ne moremo spremeniti našega mnenja o hipotezi 1. To bi lahko morda storili le v prihodnosti z novo raziskavo v daljšem časovnem obdobju. 5.5 Moč in pomen evra po krizi ter prihodnost evra Kot smo lahko spoznali v našem delu je bil evro vse do začetka evropske dolžniške krize zelo uspešen projekt, v katerega se je postopoma vključevalo vedno več držav, širila se je njegova uporaba in ugled v svetu. Prav tako je bil evro trdna valuta, ki je postopoma pridobivala na vrednosti proti večini svetovnih valut. V dolžniški krizi so se nato hitro pokazale njegove slabosti in v zadnjih dobrih dveh letih smo bili priča mnogim dogodkom, ki so zamajali trdnost evra in načeli njegov ugled. Kot smo lahko videli iz dosedanje raziskave so bili sprejeti številni ukrepi za zaščito in stabilizacijo evra, poleg samih finančnih pomoči in sistemov za zaščito evra je bil sklenjen tudi pakt za evro in pred kratkim tudi fiskalni pakt, ki je uvedel zlato fiskalno pravilo (in evro območje začel povezovati tudi v fiskalnem smislu). Kljub zelo načetemu ugledu evra smo mnenja, da je najhujše v evrski dolžniški krizi že mimo in da se počasi začenja bolj optimistično obdobje za evro. Teorije o propadu evra so že nekaj časa potihnile kakor tudi ugibanja o izstopu katere od držav iz evro območja (čeprav ta slednja možnost po našem mnenju še ne more biti čisto izključena). Trenutno v ospredje prihajajo druge teme v evro območju, predvsem teme v zvezi s pospešitvijo gospodarske rasti, odpravo brezposelnosti, povečanjem konkurenčnosti ipd. 5.5.1 Širitev evro območja v prihodnosti V začetku našega dela smo postavili hipotezo 2 (H2), da evropska dolžniška kriza ogroža nadaljnjo širitev evro območja. Kljub vsem opisanim dogodkom in ovrženi hipotezi 1, lahko na podlagi naše raziskave drugo postavljeno hipotezo ovržemo. Evropska dolžniška kriza je seveda načela ugled evra, vendar kot ugotavljamo se zadeve in enotnost v sami evro coni počasi izboljšujejo. Na drugi strani se je zaradi finančne in gospodarske krize pojavilo kar nekaj držav, ki bi si želele večje varnosti in stabilnosti v smislu svojih valut in so zainteresirane za vstop v evro območje.

61

Poglejmo si podrobnejšo utemeljitev, na podlagi katere smo ovrgli hipotezo 2. V našem delu smo že omenili nekatere od držav zainteresiranih za evro, npr. Islandija, ki je doživela zlom bančnega sektorja in močno depreciacijo svoje valute, ali pa npr. nam bližja Madžarska s podobnimi težavami. Madžarski posojilojemalci so se pri svojih bankah zadolževali v veliki meri v tujih valutah, okoli 50 do 60% vseh posojil je bilo denominirano v tuje valute, predvsem v CHF (Kochan, 2009, 116). Po visoki depreciaciji madžarske valute so bili tako posledice za mnoge posojilojemalce usodne, dodaten problem Madžarske pa predstavlja tudi zadolževanje v tujih valutah v javnem sektorju (predvsem Občine). Razlogi Madžarske za vstop v skupno monetarno unijo so torej razumljivi glede na navedeno. Po besedah madžarskega premierja Viktorja Orbana je najbolj optimističen datum vstopa Madžarske v evro območje šele leta 2018 (Gergeli, 2012). Na drugi strani pa bi baltski državi Litva in Estonija morali že pred krizo (v letu 2007) stopiti v evro območje, vendar nista uspeli doseči Maastrichtskega kriterija vezanega na inflacijo (Akbar, 2011). Evropska dolžniška kriza ni spremenila želje navedenih dveh držav po vstopu v evro območje temveč je zaradi posledic finančno gospodarske krize te želje le še povečala. V prid ovrženju zastavljene hipoteze tako neposredno govori uspešen vstop Estonije v evro območje v času evropske dolžniške krize, s 01.01.2011. Litva bo za vstop v evro cono potrebovala še nekaj časa, saj jo je kriza močneje prizadela. Na to kažejo tudi močni varčevalni ukrepi, zamrznitev plač v javnem sektorju za dve leti, znižanje pokojnin v javnem sektorju za 11% ter znižanje javne porabe za 30% (Lipnik, Todorovski, 2010, 3). Tretja baltska država, Latvija, ki je bila celo najbolj od baltskih držav prizadeta v krizi ima prav tako še naprej interes po vstopu v evro območje. Skupni valuti so v glavnem naklonjene tudi balkanske države kandidatke EU, ki so bile večinoma močno prizadete v krizi, na drugi strani pa se je evroskepticizem povečal v že do sedaj evroskeptičnih državah, kot npr. v Švedski, VB ali Danski. Ker so krizo relativno dobro preživele s svojimi valutami, se pri njih ni pojavila potreba bo trdnejši valuti, kot v omenjenih prizadetih državah. Te države tudi sicer najverjetneje ne bi (vsaj v kratkem) vstopile v evro območje, kot smo lahko spoznali v prvem delu naše raziskave. Tudi če ne upoštevamo samo tukaj navedenih razlogov smo v našem delu spoznali, da je evro območje še vedno izredno velik trg in da ima skupna valuta v ekonomskem smislu mnoge prednosti. To dejstvo bo države še naprej privlačilo k evro območju, predvsem tiste s šibkejšimi ekonomijami in tiste, ki jih je kriza močno zadela. Ob navedenem ne smemo v celoti izključiti tudi možnosti izstopa katere od visoko zadolženih držav iz evro območja. Ta možnost se je do sedaj poskušala na vsak način preprečiti zaradi možnosti razširitve tega vprašanja še na druge države, kljub temu pa se v zadnjem času tudi s strani evropskih voditeljev tak scenarij večkrat omenja. Menimo, da morebiten izstop katere od držav iz evro območja ne bi ogrozil evra kakor tudi ne njegove nadaljnje širitve. Navsezadnje bi lahko bil tak scenarij pod določenimi pogoji za nekatere države in evro območje kot tako lahko celo boljši od vztrajanja v evro območju za vsako ceno in menimo, da bi na tak scenarij podobno gledali tudi finančni trgi. 5.5.2 Evro in njegove možnosti za status svetovne rezervno valuto

V našem delu smo spoznali, da so se pred krizo v svetu pojavljale diskusije o možnosti zamenjave obstoječe svetovne rezervne valute z evrom. Evro je bil v tistem času zelo

62

priljubljena in vedno bolj uporabljana valuta, medtem ko je priljubljenost in uporaba dolarja padala. Dolžniška kriza evra je načela njegov ugled in pokazala na njegove pomanjkljivosti, kar je tudi povzročilo prenehanje diskusij o evru kot novi rezervni valuti. V našem delu smo pod hipotezo 3 (H3) zapisali, da ima evro možnost postati svetovna rezervna valuta. Čeprav je taka trditev morda na prvi pogled glede na vse dogajanja v kriznem obdobju neutemeljena, smo v naši dosedanji raziskavi ugotovili, da so bili sprejeti mnogi ukrepi za stabilizacijo evra, ki so v zadnjem času začeli dajati želene rezultate in prispevali k umiritvi razmer. Na podlagi tega je smiselno preverjati zastavljeno hipotezo. Značilnosti svetovne rezervne valute

V našem delu smo na nekaterih mestih že govorili o problematiki svetovne rezervne valute. Kot smo videli mora potencialna rezervna valuta izpolnjevati določene pogoje, ki jih bomo v oziru na evru podrobneje prikazali na tem mestu. Potencialna svetovna rezerva valuta mora izpolnjevati predvsem naslednje kriterije (Chinn in Frankel, 2008, 8-10): - ustrezen delež BDP in trgovine, - ustrezni finančni trgi, - zaupanje v trdnost valute, - mrežne eksternalije. Pod ustreznim deležem BDP in trgovine se smatra dovolj velik BDP in delež države v mednarodnem trgovanju. ZDA kot »imetnik« svetovne rezervne valute so še vedno med največjimi državami na tem področju. Evro območje za ZDA v tem pogledu ne zaostaja veliko in je povsem primerljivo z ZDA (po nekaterih podatkih je že celo večje), tako da evro izpolnjuje ta kriterij za svetovno rezervno valuto. Tudi finančni trgi v evru območju postajajo vedno bolj razviti in primerljivi s tistimi v ZDA. Frankfurt kot osnovni finančni center evro območja po razvitosti sicer zaostaja za Londonom ali New Yorkom, vendar je kljub drugi valuti prav London v mnogih pogledih uspel postati novi finančni center evra (prav tam, 16). Tudi ta kriterij za svetovno rezervno valuto evro izpolnjuje. Zaupanje v trdnost valute je zelo pomemben kriterij za svetovno rezervno valuto. Svetovna rezervna valuta je uporabljana za naložbe v sredstva (bilance podjetij, obveznice, devizne rezerve), pri čemer posebej pride do izraza stabilnost in ustrezna inflacija (prav tam, 10). V našem delu smo ugotovili, da je zaupanje v evro zaradi dolžniške krize omajano in tudi sama stabilnost in vrednost evra je po naši raziskavi precej nižja kot je bila pred krizo. Evro območje ima trenutno tudi nekatere druge težave, ki prav tako vplivajo na njegovo trdnost, kot so nizka gospodarska rast oz. recesija, visoka brezposelnost ipd. Ne glede na to se v času pisanja te naloge dolžniška kriza počasi umirja in pozornost usmerja na gospodarske teme. Evro območje je s številni ukrepi uspelo delno povrniti zaupanje v svojo valuto, za dosego predkriznega zaupanja pa bo potreben čas in dosledno izvajanje sprejetih ukrepov. Pod mrežnimi eksternalijami mislimo na dejstvo, da bolj kot same karakteristike valute na množičnost njene uporabe vplivajo tudi drugi faktorji, predvsem zgodovinska uporaba valute in ekonomija obsega. To pomeni, da obstaja težnja k uporabi do sedaj uporabljane valute in

63

da se lahko status rezervne valute spremeni le v dolgem časovnem obdobju oz. morajo za to obstajati pomembni razlogi. Zamenjava svetovne rezervne valute je zato zelo redek dogodek. Ne glede na to smo v zgodovini že bili priča zamenjavi rezervne valute, ko je dolar prehitel britanski funt (kar je bilo povezano z izrednimi vojnimi dogodki 1. in 2. sv vojne). Kot kaže naša dosedanja raziskava, se bo evro območje širilo tudi v prihodnje in evro bo tako vedno bolj izpolnjeval ta kriterij. Vsaka obstoječa svetovna rezervna valuta pa je zaradi opisanih značilnosti v prednosti pred drugimi potencialnimi svetovnimi rezervnimi valutami, kar se kaže tudi v trenutnem primeru dolarja in evra. Možnosti zamenjave sedanje rezervne valute z evrom Evro torej dobro izpolnjuje kriterije za svetovno rezervno valuto, v kolikor predpostavimo omenjeno povrnitev zaupanja v trdnost valute. Kot pa smo videli se zamenjava svetovne valute zgodi zelo redko in v povezavi s pomembnimi dogodki povezanimi s svetovno rezervno valuto. Da bi torej evro lahko zamenjal dolar niso dovolj samo njegove značilnosti ampak bi se morali zgoditi tudi dogodki, ki bi negativno vplivali na dolar. Vprašanja o primernosti statusa dolarja kot svetovne rezervne valute so se pojavila že nekajkrat v preteklosti, predvsem v povezavi z ameriško inflacijo v sedemdesetih in osemdesetih letih in padanjem oz. depreciacijo dolarja ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. V tistem času ni bilo ustrezne alternativne rešitve za svetovno rezervno valuto, saj so bile alternative neustrezne v smislu prej opisanih kriterijev. Amerika je sicer uspela obvladati inflacijo, vendar so se v trenutnem času pokazale druge slabosti, predvsem visok deficit tekočih računov plačilne bilance, visoka zadolženost ob nadaljnjem trendu depreciacije dolarja. Že v dosedanjem delu smo pokazali na prednosti, ki jih status rezervne valute prinaša državi in izguba takega statusa bi za državo lahko imela nepredstavljive posledice. Svetovna rezervna valuta je najprimernejša za naložbe v obveznice in devizne rezerve, s čimer je zagotovljeno povpraševanje in nizke obrestne mere državnega dolga kakor tudi nadaljnja uporaba in ekonomija obsega same valute. Vsaka sprememba na tem področju ima za državo rezervne valute lahko velike posledice in zato ne preseneča naslednja trditev. Ob sprejemanju višje meje dovoljene zadolžitve v kongresu ZDA v Maju 2011 so se pojavila opozorila s strani ameriške zakladnice, da zavlačevanje z višanjem meje zadolževanja lahko povzroči nepopravljivo škodo dolarju in njegovemu statusu svetovne rezervne valute (Merk, 2011). Zaskrbljenost je osnovana na dejstvu, da bo omejenost zadolževanja tuje centralne banke prisila v nalaganje denarja izven ZDA ter da se tuje centralne banke ob nabranih izkušnjah z drugih manj likvidnih trgov ne bodo več vrnile na trge ZDA in diverzificirale svoje naložbe z znižanjem deleža dolarja (prav tam). To dejstvo bi seveda imelo pomembne posledice za dolar kot svetovno rezervno valuto in tudi za to je ameriški kongres pričakovano kmalu sprejel višjo zgornjo mejo zadolževanja. Ob tem dodajmo še, da je na dolar v tem času negativno vplivalo tudi znižanje bonitetne ocene ZDA s strani S&P, prve izgube trojnega A v zgodovini ZDA. Kot smo videli že v enem prejšnjih poglavij so nekateri avtorji pred evropsko dolžniško krizo opozarjali na težave dolarja in kazali na potencial evra kot nove svetovne valute. Tudi nekateri drugi dogodki kažejo na vprašanja o primernosti dolarja kot svetovne rezervne valute v sedanjem času. Tako so se voditelji držav BRIC na svojem prvem srečanju Junija

64

2009 v Rusiji dotaknili vloge ameriškega dolarja kot dominantne svetovne valute in možnosti nadomestitve le-tega s kakšno drugo ali košarico drugih valut (Dubravica in Vek, 2009, 36). Tudi nekatera nesoglasja med Kitajsko in ZDA ter nižanje deviznih rezerv Kitajske (kot največjega imetnika ameriških obveznic) v ameriških naložbah je po našem mnenju lahko indic, ki negativno vpliva na ameriški dolar kot svetovno valuto. Prav tako v našem delu že omenjena valutna vojna kaže na ponovno aktualnost problematike svetovnih valut. V prejšnjem stoletju ni obstajala ustrezna alternativa za novo svetovno rezervno valuto, medtem ko po našem mnenju sedaj alternativa obstaja. Poskusi BRIC in nekatere druge valute, ki se uveljavljajo v mednarodni trgovini po našem mnenju še nekaj časa ne bodo zreli za resno alternativo, medtem ko evro že obstaja in predstavlja potencialno alternativo. Pred evropsko dolžniško krizo so evro kot novo rezervno valuto že videli tudi nekateri ekonomisti. Glede na vse zapisano lahko našo hipotezo 3 (H3) potrdimo, pri čemer pa razmišljamo dolgoročno in ob predpostavki naslednjih dveh pogojev (pogojna potrditev hipoteze): - prvi pogoj je uspešno nadaljevanje reševanja dolžniške krize v evru območju in s tem

povezana povrnitev zaupanja v evro kot stabilno in trdno valuto. Menimo, da bi lahko evro ob doslednem izvajanju vseh sprejetih ukrepov za stabilnost evra v doglednem časovnem obdobju postal še močnejša valuta kot pred krizo, saj so se z omenjenimi ukrepi odpravile njegove pomanjkljivosti;

- drugi pogoj ni toliko povezan z evrom kot takim, ampak predvsem s trenutno svetovno rezervno valuto. V kolikor bi še naprej naraščal ameriški deficit plačilne bilance in javni dolg ob hkratni depreciaciji dolarja bi se zaupanje v dolar znižalo in na trgih začeli vedno bolj pojavljati dogodki, ki bi negativno vplivali na dolar kot rezervno valuto. V kolikor bi alternativa v obliki evra takrat imela dovolj zaupanja bi preko povečane uporabe in ekonomije obsega lahko počasi začela zamenjevati dolar kot svetovno rezervno valuto. V kolikor bodo ZDA z morebitnimi ukrepi uspele odpraviti trenutne pomanjkljivosti dolarja pa je zamenjava svetovne rezervne valute malo verjetna. V tem primeru bi kljub ustrezni alternativi manjkal pomemben razlog, ki je kot smo videli bistven pri menjavi svetovnih rezervnih valut.

65

6 SKLEP Predvsem zaradi povezanosti EU z evrom, smo uvodoma na kratko predstavili samo EU, njeno zgodovino in vlogo v svetu danes. Kot smo lahko videli, začetki evropskega združevanja segajo v čas po drugi svetovni vojni, prvi pravi korak k EU kot jo poznamo danes, pa je bila na podlagi Schumannove deklaracije iz leta 1950 sklenjena Pariška pogodba v letu 1951. Šest podpisnic omenjene pogodbe je v letu 1957 razširilo sodelovanje tudi na druge gospodarske sektorje in podpisalo Rimsko pogodbo, s katero je bila ustanovljena EGS. Tej so se postopoma pridruževale druge evropske države in v letu 1992 je projekt evropskega združevanja doživel enega svojih vrhuncev s podpisom Maastrichtske pogodbe, ki je postala temeljna listina EU. Danes EU predstavlja edinstveno demokratično gospodarsko-politično partnerstvo 27 neodvisnih držav z različnimi značilnostmi, kulturami in zgodovinami, ki ima pomemben glas in vlogo pri vseh svetovnih izzivih in vprašanjih. Ideja o evropski skupni valuti se je, podobno kot ideja o EU, postopoma razvijala skozi čas, na kar so vplivali tudi različni svetovni dogodki. Predvsem konec Bretton-Woodskega sistema in nestabilni trgi v 70-ih letih so pokazali na nujnost skupne monetarne unije in pospešili prizadevanja za dosego le te. Medtem, ko se je zaradi omenjenih dogodkov uveden sistem »kače v tunelu« hitro pokazal za nezanesljivo rešitev, je bila uvedba EMS v letu 1979 pravi korak k skupni valuti. Plod EMS je bila (sicer knjižna) valuta ECU, ki je predstavljala košarico valut takratne evropske skupnosti in je bila predhodnica evra. Oblikovanje EMU je kot formalni cilj postavila Maastrichtska pogodba, katera je postavila kriterije (Maastrichtski kriteriji), ki so jih morale članice EU izpolnjevati za vstop v EMU. Kot smo lahko videli je te kriterije ob uvedbi evra v letu 1999 izpolnilo 11 držav od takratnih 15 članic EU, danes pa evro kot svojo valuto uporablja 17 od 27 članic EU. Evro ima danes zelo pomembno vlogo v svetu, predstavlja drugo svetovno rezervno valuto, za svojo valuto ga zaradi različnih razlogov uporabljajo tudi nekatere druge države nečlanice EU, prav tako pa so mnoge, predvsem slabše razvite države, za večjo stabilnost svojih gospodarstev svoje valute vezale na evro. Pristojnost vodenja denarne politike v evro coni je v domeni Evrosistem-a, ki ga tvorijo ECB in nacionalne centralne banke držav članic EU, ki so uvedle evro. Glavna naloga take politike je ohranjanje stabilnosti cen, kot smo videli pa ECB in Evrosistem igrata tudi pomembno vlogo z različnimi ukrepi v finančno gospodarski in evropski dolžniški krizi. Finančna kriza, ki se je ob obstoju sistemskih vzrokov začela v ZDA leta 2007 zaradi drugorazrednih hipotekarnih vrednostnih papirjev, se je kmalu razširila tudi na območje Evrope, saj so tudi evropske banke nalagale v omenjene vrednostne papirje. Po propadu ameriške banke Lehman Brothers sredi Septembra 2008 se je finančna kriza pokazala v polnem razmahu in povzročila paniko na mednarodnih finančnih trgih. EU in ECB sta v finančni (in kasneje v gospodarski) krizi koordinirano in ustrezno reagirali z zagotavljanjem likvidnosti bančnemu sistemu in drugimi oblikami pomoči ter s tem zagotavljali tudi stabilnost evra. Vseeno smo bili priča mnogim negativnim dogodkom v obliki reševanja bank in celo držav (Islandija, Madžarska) in zaradi nezaupanja na finančnih trgih se je predvsem zaradi kreditnega krča kriza preselila v realni sektor. EU je izvajala koordinirane ukrepe pomoči gospodarstvu, dodatne ukrepe so sprejemale posamezne države. Novo poglavje v krizi se je začelo z menjavo oblasti v Grčiji, ob čemer so v javnost prišli podatki o slabem stanju njenih javnih financ in prikrivanju dolga ter manipuliranju s finančnimi instrumenti za boljši prikaz stanja javnih financ. Odziv finančnih trgov je bil zelo negativen in Grčija je bila v Aprilu 2010 primorana zaprositi za finančno pomoč, ki jo je v

66

dobila v Maju 2010 v obliki bilateralnih posojil članic evro območja v višini 80 milijard evrov in v dodatnih 30 milijardah evrov s strani MDS. V zameno se je morala Grčija zavezati k strogim varčevalnim ukrepom in strukturnim reformam. Za pomiritev finančnih trgov so voditelji evro območja oz. EU z namenom zajezitve širjenja dolžniške krize v druge države, hkrati s pomočjo Grčiji vzpostavili tudi poseben mehanizem finančne pomoči. Ta je sestavljen iz dveh delov, prvi je začasni sistem za zaščito evra v višini 750milijard evrov, v katerem sodelujejo EFSM, EFSF, MDS ter ECB (slednja s kupovanjem obveznic na sekundarnem trgu). Vpeljava tega mehanizma, ki prejemnikom pomoči postavlja stroge pogoje, je ob vzpostavitvi ugodno vplivala na evro, kateri je ob grških težavah izgubil precej vrednosti in zaupanja. Pomoč iz tega začasnega sistema sta v Decembru 2010 prejeli Irska (pok nepremičninskega balona in reševanje bank) in v Maju 2011 Portugalska (visok zunanji dolg, nekonkurenčnost, prevelik in neučinkovit javni sektorja). Drugi zaščitni sistem je trajni sistem za zaščito evra ESM, ki bo predvidoma v Juliju 2012, to je leto prej kot prvotno predvideno, zaradi želje po čim hitrejši stabilizaciji razmer, nadomestil začasni sistem in bo imel možnost za najmanj 500milijard evrov finančne pomoči (v času zaključevanja našega dela so v teku razprave evropskih voditeljev glede povišanja moči ESM in/ali podaljšanja delovanja EFSF ter s tem hkratnega delovanja obeh sistemov). Ob mehanizmu finančne pomoči za zaščito evra nas je zanimalo, ali je le-ta uspel stabilizirati evro, to je bila tudi prva od hipotez postavljenih v našem delu (H1). Že majhno nihanje valute v kratkem obdobju ima namreč lahko pomembne posledice za ekonomijo. Zastavljeno hipotezo smo z našo raziskavo ovrgli, saj vzpostavitev tega mehanizma ni uspela preprečiti bistvenih nihanj evra in ga stabilizirati. Reševanje Irske evru ni povzročilo bistvenega nihanja medtem ko reševanje Portugalske na evro ni vplivalo. Ko pa se je pod drobnogledom finančnih trgov ob koncu poletja 2011 znašla Italija, se je pokazalo da trgi dvomijo o zadostni moči predmetnega mehanizma – evro je bistveno zanihal in padel na najnižjo vrednost v opazovanem obdobju. Finančni trgi so se kasneje pomirili po izdatnih naporih italijanske vlade in ostalih članic EU in v času pisanja našega dela je Italija na relativno varni strani. Za ohranitev stabilnost evra so bili torej poleg samega sistema za stabilnost evra potrebni tudi dodatni ukrepi in napori celotnega evro območja. V našem delu smo spregovorili tudi o prihodnosti evra in v zvezi s tem preverjali dve hipotezi. Druga zastavljena hipoteza (H2) v našem delu je bila, da evropska dolžniška kriza ogroža nadaljnjo širitev evro območja. Ne glede na ovrženo prvo hipotezo smo drugo hipotezo prav tako ovrgli. Evropska dolžniška kriza je sicer načela ugled evra, vendar kot ugotavljamo v naši nalogi so bili storjeni pravi koraki v smeri rešitve evropske dolžniške krize. Hkrati se je pojavilo kar nekaj v krizi prizadetih držav, ki bi si želele večje varnosti in stabilnosti EMU in so zato zainteresirane za vstop v evro območje. Ne glede na vse je evro območje še vedno izredno velik trg in skupna valuta prinaša v ekonomskem smislu mnoge prednosti, kar jo dela privlačno še naprej. Tudi morebitni izstop katere od držav iz EMU po našem mnenju ne bi ogrozil nadaljnje širitve. Postavili smo tudi tretjo hipotezo (H3), evro ima možnost postati svetovna valuta. Kot smo videli evro v glavnem izpolnjuje pogoje za svetovno rezervno valuto in hkrati ima dolar nekaj pomanjkljivosti, ki bi lahko v prihodnosti ogrozile njegov status. Zamenjava svetovne rezervne valute pa je zelo redka in se praviloma zgodi v daljšem časovnem obdobju in ob določenih dogodkih večje razsežnosti. Našo hipotezo smo ob predpostavki dolgoročnega razmišljanja pogojno potrdili, pri čemer je prvi pogoj uspešna rešitev dolžniške krize in

67

povrnitev zaupanja v evro in drugi povečanje težav v zvezi z ameriškim dolarjem in s tem manjše zaupanje vanj. V našem magistrskem delu smo uspeli doseči vse v uvodu zastavljene cilje in ustrezno preverili vse postavljene hipoteze. V času, ko zaključujemo naše magistrsko delo se, po v Marcu 2012 uspelem drugem paketu finančne pomoči Grčiji v višini EUR 130milijard ter hkratnem več kot 50% delnem odpisu njenega nominalnega dolga s strani zasebnih upnikov, pritiski na države evro območja zmanjšujejo in kaže se bolj optimistično obdobje za evro. Glede na izsledke naše raziskave ne smemo biti presenečeni nad takim dogajanjem. Sprejeti so bili številni ukrepi za zaščito in stabilizacijo evra, poleg samih finančnih pomoči in sistemov za zaščito evra je bil sklenjen pakt za evro in pred kratkim tudi fiskalni pakt, ki je uvedel zlato fiskalno pravilo in evro območje začel povezovati tudi v fiskalnem smislu. Druga pomoč Grčiji je »vsebovala« tudi prepotrebni delni odpis dolga, ki je nakazal možnost vzdržnosti grških javnih financ v prihodnosti. Kot smo torej ugotovili v naši raziskavi mehanizem za zaščito evra sicer ni uspel v celoti stabilizirati evra v preteklem obdobju, je pa nedvomno prispeval k umiritvi razmer in nakazal pravilne korake za prihodnost. Po našem mnenju bo ta mehanizem igral pomembno vlogo v prihodnosti pri zagotavljanju stabilnosti in trdnosti evra.

68

7 LITERATURA IN VIRI

Literatura: 1. Berk, Aleš S. in Rupnik, Ksenija (2009). Geneza in reševanje sedanje finančne krize.

Bančni vestnik, letnik 58, št. 1-2: 50-55. 2. Božič, Katja (2009). Vloga države pri vzdrževanju finančne stabilnosti. Bančni vestnik,

letnik 58, št. 4: 24-31. 3. Braniselj, Sabina (2011). Evropski sklad za finančno stabilnost. Bančni vestnik, letnik 60

št. 7-8: 37-44.

4. Capricolo, Gonzalo C. (2010). Slovenija: Finančna kriza in odzivi ekonomske politike v

podporo finančnemu sektorju. Bančni vestnik, letnik 59, št. 3: 10-17. 5. Chinn, D. Menzie in Frankel, A. Jeffrey. 2008: The Euro May Over the Next 15 Years

Surpass the Dollar as Leading International Currency. NBER Working paper 13909 (April). Cambridge, MA: National Bureau of Economic research.

6. Dlesk, Matjaž (2010). Grčija in Španija – se to lahko zgodi tudi v Sloveniji? Bančni

vestnik, letnik 59, št. 7-8:45-51 7. Dubravica, Jure in Vek, Uroš (2009). BRIC: Moč najmočnejše gospodarske in naložbene

sinergije. Investiranje po finančni krizi. Naložbeni priročnik Vzajemcev 2010. Ljubljana: Vzajemci.

8. Hope, Kerin (2009). Greece gears up for tough times. The Banker, Volume 159, Number

999: 81-82. 9. Imeson, Michael (2009). EU to cut hedge funds down to size. The Banker, Volume 159,

Number 1000: 120. 10. Kastelic, Jernej (2010). Kriza evroobmočja. Bančni vestnik, letnik 59, št. 6: 16-20. 11. Kenda, Albina in Lipnik, Karel in Weiss, Monika (2010). Banke jutri ECB vračajo 13

slovenskih BDP, trgi na trnih. Finance, št. 124/3274: 4. 12. Kistner, Julija (2010). Schuldenarme Schweiz. Gewinn 3/10: 16. 13. Knapič Navarrete, Barbara (2009). Fiscal deficits in EU countries. Bančni vestnik,

Special Issue: Money Smart Crisis Smart, letnik 58, št. 11: 51-56. 14. Kochan, Nick (2009). Putting on a brave face. The Banker, Volume 159, Number 999:

116. 15. Kralj, Rok (2010). (Finančno) ozadje grške krize. Slovenski akademski in študentski časopis Katedra, letnik 5, številka 6/7: 14-15.

69

16. Kukanja, Peter (2010). Izvajanje denarne politike ECB: od uvedbe nestandardnih ukrepov

do njihovega opuščanja. Bančni vestnik, letnik 59, št. 12: 17-24. 17. Lah, Emil (2011). Kramarjev paradoks in moralni hazard. Bančni vestnik, letnik 60, št. 1-

2: 1. 18. Lin, Justin Yifu (2011). Global imbalances, reserve currency and global economic

governance. Bančni vestnik, Special Issue: Long-term fix for Eurozone problems, letnik 60, št. 11: 2-7.

19. Lipnik, Karel in Ilinka Todorovski (2010). Slovenija med zadnjimi, ki še cincajo z rezom v

javni sektor. Finance, št. 123/3273:3. 20. Maister, Philippa (2009). A `bad` solution for a battered economy? The Banker, Volume

159, Number 1000: 78-80. 21. Mrak, Mojmir (2008). Poor Performance of Rating Agencies and Current Financial

Crisis. Bančni vestnik, Special Issue: Banks in Dire Straits, letnik 57, št. 11: 30-33. 22. Mrak, Mojmir (2011). Eurozone crisis and necessary reforms of its governance structure.

Bančni vestnik, Special Issue: Long-term fix for Eurozone problems, letnik 60, št. 11: 40-49.

23. Mrak, Mojmir in Rant, Vasja (2011). Vzroki svetovne finančne krize. Bančni vestnik,

letnik 60, št. 6: 2-8. 24. Polšak, Blaž. 2003. Dodeljevanje državnih pomoči v Evropski uniji in Sloveniji.

Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 25. Snoj, Alenka in Žnidar, Monika (2007). Kriza na trgu posojil in kreditnih instrumentov.

Bančni vestnik, letnik 56, št. 11: 8-12. 26. Šoster, Dagmar.2009. Denarna politika ECB in kreditna aktivnost bank v evro območju.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru – Ekonomska-poslovna fakulteta. 27. The Economist. (2009). The euro-area economy: Recovery, of sorts. The Economist,

Volume 393, Number 8656:32. 28. Ugovšek, Jure (2011). Grčija z nižjo boniteto, zahtevana donosnost večja. Finance, št.

88/3493:12.

29. Veselinovič, Draško (2010). Igra ničelne vsote. Bančni vestnik, letnik 59, št. 10: 1. 30. Wise, Peter (2009). Weathering the storm. The Banker, Volume 159, Number 999: 90-91. 31. Zamernik, Tina. 2005. Evro in Velika Britanija. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v

Mariboru – Ekonomska-poslovna fakulteta.

70

Viri: 1. Akbar, Yusaf H. Special editorial on the global economic crisis, The International Journal

of Emerging Markets, Vol. 4, Iss. 3. [online]. Available: http://www.emeraldinsight.com/journals.htm?issn=1746-8809&volume=4&issue=3&articleid=1796025&show=html [05.03.2011]

2. Banka Slovenije. Evrosistem: Zgodovina ekonomske in monetarne unije - Razvoj.

[online]. Available: http://www.bsi.si/ekonomska-in-monetarna-unija.asp?MapaId=1277 [06.10.2011]

3. Bloomberg.com. Markets: Currencies - Cross rates. [online]. Available: http://www.bloomberg.com/markets/currencies/cross-rates/ [28.02.2012]

4. Buti, Marco in Gaspar, Vito (2008). The first ten years of the euro [online]. Available:

http://www.voxeu.org/index.php?q=node/2734 [20.05.2011] 5. European Central Bank (a). The Euro: Introduction – Map of euro area 1999-2011.

[online]. Available: http://www.ecb.int/euro/intro/html/map.en.html [30.09.2011] 6. European Central Bank (b). The European Central Bank: Organisation – Tasks. [online].

Available: http://www.ecb.int/ecb/orga/tasks/html/index.en.html [30.09.2011] 7. European Central Bank (c). Statistics: Exchange rates – Euro foreign exchange reference

rates – Euro exchange rates USD. [online]. Available: http://www.ecb.int/stats/exchange/eurofxref/html/eurofxref-graph-usd.en.html [30.01.2012]

8. European Central Bank (d). Statistics: Exchange rates – Euro foreign exchange reference

rates – Euro exchange rates CHF. [online]. Available: http://www.ecb.int/stats/exchange/eurofxref/html/eurofxref-graph-chf.en.html [30.01.2012]

9. European Commission, Eurostat (a). Statistics: General government consolidated gross

debt as a percentage of GDP. Available: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsieb090&plugin=1 [26.02.2012]

10. European Commission, Eurostat (b). Statistics: General government deficit/surplus as a

percentage of GDP. Available: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsieb080&plugin=1 [26.02.2012]

11. European Commission, Eurostat (c). Statistics: Growth rate of GDP volume - percentage

change on previous year. Available: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsieb020&plugin=1 [26.02.2012]

71

12. FT.COM (a). Markets: Capital Markets. [online]. Available: http://www.ft.com/cms/s/0/003cbb92-4e2d-11df-b48d-00144feab49a.html#axzz1EPc51EFV [19.02.2011]

13. FT.COM (b). Comment: Analysis. [online]. Available:

http://www.ft.com/cms/s/0/52ccddf2-2fcc-11e0-91f8-00144feabdc0.html#axzz1EPc51EFV [19.02.2011]

14. Gergeli, Andras (2012). Bloomberg. News: 02.03.2012: Hungary`s Earliest Euro-

Adoption Date Is 2018. Bloomberg.com [online]. Available: http://www.bloomberg.com/news/2012-03-02/hungary-s-earliest-euro-adoption-date-is-2018-orban-says.html [03.03.2012]

15. Gros, Daniel (2011). Velik pomen zunanjega dolga na evrskem območju. Finance.si

[online]. Available: http://www.finance.si/313665/Velik-pomen-zunanjega-dolga-na-evrskem-obmo%E8ju [01.06.2011]

16. Kremer, Josiane in Neuger, James G. (2012). Bloomberg. News: 01.03.2012: European

Leaders Speed Up Cash for Bailout Fund in Response to Global Push. Bloomberg.com [online]. Available: http://www.bloomberg.com/news/2012-03-01/eu-to-speed-payments-to-permanent-aid-fund-amid-global-pressure.html [02.03.2012]

17. Merk, Axel (2011). Debt Ceiling Jeopardizes U.S. Dollar’s Reserve Currency Status. The

Market Oracle [online]. Available: http://www.marketoracle.co.uk/Article28303.html [03.03.2012]

18. Msnbc Digital Network (2012), po Thomson Reuters ©. Stocks & Economy: Swiss

central banker a euro crisis Nostradamus? [online]. Available: http://www.msnbc.msn.com/id/46295959/ns/business-stocks_and_economy/t/swiss-central-banker-euro-crisis-nostradamus/#.T1IdW3n9vz4 [10.02.2012]

19. Portal Europa (a). Europa. Informacije o EU. Zgodovina EU: 1945-1959 - Miroljubna

Evropa - začetek sodelovanja. [online]. Available: http://europa.eu/abc/history/1945-1959/index_sl.htm [28.02.2012]

20. Portal Europa (b). Europa: Informacije o EU - Države. [online]. Available:

http://europa.eu/abc/european_countries/index_sl.htm [26.03.2012] 21. Portal Europa (c). Europa. Informacije. Osnovne informacije: Simboli – Evropska zastava

[online]. Available http://europa.eu/about-eu/basic-information/symbols/flag/index_sl.htm [01.03.2012]

22. Portal Europa (d). Europa. Press Room. Press Releases: Pregled državnih pomoči: znatno

povečanje pomoči zaradi finančne krize, vendar ne na škodo enotnega trga . Available: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/09/1884&format=HTML&aged=0&language=SL&guiLanguage=en [05.04.2010]

72

23. Sakbani, Michael. The global recession: Analysis, evaluation, and implications of the policy response and some reform proposals. Studies in Economics and Finance, 2010, vol. 27 No. 2, pp. 91-109. [online]. Available: www.emeraldinsight.com/1086-7376.htm. [14.05.2010]

24. The Economist (a). World Politics: Europe – Charlemagne – The name's Bond. Eurobond.

[online]. Available: http://www.economist.com/node/17959704 [01.06.2011] 25. The Economist (b). World Politics: Europe – The European Union and the euro zone –

Outs and ins. [online]. Available: http://www.economist.com/node/18333103 [01.06.2011]

26. Wikimedia Foundation, Inc. Wikipedia, the free encyclopedia: Euro. [online]. Available:

http://en.wikipedia.org/wiki/Euro [10.05.2011]