DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA

Mafija − zgodovina in razvoj

September, 2012 Avtorica: Sara Urbanija

Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek

2

Zahvala

Za strokovno pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge se iskreno

zahvaljujem svojemu mentorju dr. Bojanu Dobovšku.

Posebna zahvala gre mojim staršem za nesebično podporo in spodbujanje v

času študija.

Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem, ki so mi v času študija stali ob strani

in verjeli vame.

3

Kazalo

Povzetek ........................................................................................ 5

Summary: History and development ........................................................ 6

1 Uvod ........................................................................................... 7

1.1 Metodološko hipotetični okvir ....................................................... 8 1.1.1 Metode dela ........................................................................ 8 1.1.2 Hipoteze ............................................................................ 8 1.1.3 Struktura dela...................................................................... 8

2 Opredelitev mafije .......................................................................... 9

2.1 Mafija .................................................................................. 11 2.2 Cosa Nostra ........................................................................... 11 2.3 Camorra ............................................................................... 14 2.4 'Ndrangheta ........................................................................... 16 2.5 Sacra corona unita ................................................................... 18 2.6 Druge mafijske združbe v Italiji.................................................... 20 2.6.1 Stidda .............................................................................. 20 2.6.2 Basilischi ........................................................................... 21 2.6.3 Mafija z Brente ................................................................... 21

2.7 Najbolj znane mafijske družine in osebnosti..................................... 22 2.7.1 Pentiti – Skesanci ................................................................. 22 2.7.1.1 Giovanni Brusca ................................................................ 22 2.7.1.2 Tommaso Buscetta............................................................. 23 2.7.1.3 Guiseppe »Pippo« Di Bella .................................................... 23 2.8.2 Santisti ............................................................................. 25 2.8.3 Casalčani........................................................................... 25 2.8.4 Salvatore »Toto« Riina.......................................................... 26 2.8.5 Bernardo Provenzano ............................................................ 28

3 Zgodovina Mafije ........................................................................... 29

3.1 Izvor imena mafija ................................................................... 29 3.2 Nastanek in izvor mafije ............................................................ 30 3.4 Dejavnosti (zaslužek) mafije v Evropi............................................. 31 3.4.1 Preprodaja droge ................................................................. 32 3.4.2 Preprodaja orožja ................................................................ 34 3.4.3 Kraja avtomobilov ................................................................ 34 3.4.4 Igre na srečo ...................................................................... 34 3.4.5 Pranje denarja.................................................................... 35

3.5 Mafija med drugo svetovno vojno v Evropi ....................................... 37

4 Mafija običaji in pravila ................................................................... 39

4.1 Sestava mafijske družine............................................................ 39 4.2 Vloga žensk v mafijski družini ...................................................... 41 4.3 Mafijski govor ......................................................................... 44 4.3.1 Govor in sporazumevanje med člani mafijskih družin ...................... 44 4.3.2 Mafijski vzdevki................................................................... 45

4.4 Mafijski kodeks Omertá ............................................................. 46

4

4.5 Deset zapovedi ....................................................................... 47 4.6 Uporaba orožja ....................................................................... 48

5 Razširjenost mafije v Evropi .............................................................. 48

5.1 Španija................................................................................. 49 5.2 Rusija .................................................................................. 49 5.3 Nemčija................................................................................ 50

6 Najbolj odmevni mafijski primeri ........................................................ 53

6.1 Banka Ambrosiano Vatikan.......................................................... 53 6.2 Francoska zveza ...................................................................... 54 6.3 Giovanni Falcone ..................................................................... 56 6.4 Paolo Borsellino ...................................................................... 57 6.5 Salvatore »Salvo« Lima.............................................................. 59 6.6 Sojenje na Siciliji – Maksi proces................................................... 59 6.7 Pokol v Duisburgu .................................................................... 60

7 Zaključek .................................................................................... 63

7.1 Zaključek hipotez .................................................................... 64

8 Uporabljeni viri ............................................................................. 68

5

Povzetek

Štiri mafijske združbe, ki delujejo že stoletja izvirajo iz Italije. V Neaplju se je

izoblikovala Camorra, v Kalabriji 'Ndrangheta, v Apuliji Sacra corona unita in na

Siciliji Cosa nostra. Italijanske mafijske združbe so začele razvijati na jugu Italije in

se širile v Ameriko, Evropo, na Japonsko, Kitajsko, v Rusijo... Vsaka združba je

razvila svoje običaje in obrede, ki so se ohranili do današnjih dni.

V vsakdanjem življenju so se mafijske družine srečevale z različnimi običaji. Ženske

se niso smele včlaniti v mafijsko združbo, ta je namenjena samo »pravim« možem

oziroma izbrancem. Ženske v mafijski družini predstavljajo razmnoževalno funkcijo.

V mafijski družini so člani dolžni spoštovati zakon molka Omertá in tako člani

postanejo »možje časti«. Vsako kršenje zakona Omertá se kaznuje, saj to pomeni

kršenje tradicije oziroma časti.

Mafija je v času delovanje preživela različne preizkušnje. Velik izziv jim je

predstavljala druga svetovna vojna. Za preživetje, osamosvojitev in vzpostavitev

starega družbenega položaja, ki so ga uživali pred vojno, so morali skleniti

zavezništvo s Hitlerjem in Mussolinijem. Mafija v času svojega delovanja ni vedno

ostala skrita, saj so o nekaterih primerih mafijskega delovanja poročali tudi mediji.

Zaradi trgovanja z drogo je prišlo do odkritja Francoske zveze, pranja denarja v

vatikanski banki Ambrosiano in atentata na Paola Borsellina in Giovannija Falconeja.

Med najbolj odmevne primere gotovo spada maksi proces proti sicilijanski Cosa nostri

na Siciliji. Ti primeri za mafijo predstavljajo veliko preizkušnjo za tajno delovanje in

njen obstoj v družbi. To so jim v veliko meri onemogočali skesanci, ki so razkrinkali

delovanje mafijskih družin, omogočili vpogled v sestavo mafijske združbe in ter

zaprtje njenih članov. Pred odkritjem mafijskih skesancev so bile mafijske družine

oblastem neznanka.

Ključne besede: mafija, organizirani kriminal, trgovina z drogo, pranje denarja

6

Summary: Mafia − History and development

There are four different Mafia organisations originating from Italy, which lasted

throughout the centuries. Camorra formed in Naples, 'Ndrangheta in Calabria, Sacra

Corona Unita in Puglia and Cosa Nostra in Sicilia. Italian Mafia organisations emerged

in the south of Italy and began spreading to America, Europe, Japan, China, Russia...

Each organisation developed its own traditions, customs and rituals, which have

survived to this day.

In every-day life, Mafia families faced different traditions. Women were not able to

join Mafia organisations. They were intended only for “real” men or the elite.

In a Mafia family, women had the reproductive function. In a Mafia family, the

members were bound to respect the Omertá code of silence. Respecting this code,

the members become the “men of honour”. Any violation of the Omertá code is

punished, since the code of silence represents a tradition for every man who joins

the Mafia.

Mafia survived various challenges during the time of its operation. The Second World

War represented a major challenge. For survival, independence and establishment of

the old social position which they enjoyed before the war, they had to ally with

Hitler and Mussolini. During its operation, Mafia did not always remain hidden. Their

appearance in the media shows various cases that occurred in the history of the

Mafia. Drug trafficking led to the discovery of the French connection, money

laundering in the Ambrosiano Vatican Bank and the assassination of Paolo Borsellini

and Giovanni Falcone. One of the most notable cases for the Sicilian Cosa Nostra was

definitely the Maxi Trial in Sicily. All these cases represent a great challenge for the

Mafia’s covert operation and its existence in society. People who wanted to leave the

Mafia made this difficult by exposing the operation of Mafia families, providing

insight into the structure of the mafia organisation and enabling imprisonment of the

members. Before the discovery of these informants, Mafia crime families were

unknown to the authorities.

Key words: mafia, organised crime, drug trafficking, money laundering

7

1 Uvod

Mafija izvira iz južnega dela Italije, od koder se je širila po vsem svetu. Najbolj

znane mafijske kriminalne združbe, ki izhajajo iz različnih italijanskih pokrajin, so

Cosa nostra, Camorra, 'Ndrangheta in Sacra corona unita (Dickie, 2007).

Mafijske združbe izvirajo s Sicilije in so bile od leta 734 do leta 580 pred Kristusom v

nenehnem boju za prevlado nad otokom. Prvotni prebivalci so bili Grki in Feničani,

zato so potekali nenehni boji za nadvlado. Nadzor nad otokom so za tisočletje

prevzeli Rimljani. Po padcu rimskega cesarstva so Sicilijo prevzeli Španci in Francozi.

Zaradi vseh teh osvajalskih pohodov na Sicilijo so se prebivalci začeli združevati v

plemena. Iz plemen so se izoblikovale skrivne združbe imenovane Mafija (Deitche,

2009).

Italijanske mafijske združbe so se razvijale in krepile. Prizadevale so si, da ostanejo

skrite pred očmi javnosti. Želele so si pridobiti člane, ki bi izkazovali veliko mero

naklonjenosti, poslušnosti in neusmiljenosti in bi ostali zvesti svoji mafijski skupini.

Mafijske skupine si niso smele privoščiti skesancev, saj so morale ostati tajne. Vsaka

mafijska združba je razvila svoje običaje in tradicije, ki jih je ohranjala skozi

stoletja. Nekateri običaji so še danes v veljavi. Izoblikovali so različne kodekse, med

najbolj znanimi je zakon molka Omertá, ki so se mu tradicionalno podrejali vsi člani

mafijske družine in ga spoštujejo tudi v modernem svetu (Deitche, 2009). Mafija se

je infiltrirala v združbe, kot da ne obstaja in je skrita pred očmi javnosti. Mafijski

člani so se zaposlili v gradbeništvu, industriji in hotelirstvu. Ukvarjali so se s

kriminalnimi dejavnostmi, kot je trgovina z drogo, tihotapljenjem ljudi,

izsiljevanjem in pranjem denarja. Še danes je največji vir zaslužka mafije trgovina z

drogo in pranje denarja, čeprav se je zadnja dejavnost po koncu kreditne krize

močno zmanjšala. Za pranje denarja kalabrijska 'Ndrangheta uporablja različne

lokale in restavracije, sicilijanska Cosa nostra pa supermarkete (Scherer, 2010).

Najbolj odmeven primer pranja denarja v zgodovini mafije je zagotovo banka

Ambrosiano v Vatikanu.

Danes mafija deluje podobno, kot je v preteklosti. Še vedno spoštujejo stare

tradicije in zakone, a so se modernizirali in začeli uporabljati nova orožja, načine

delovanja, še vedno pa skrbijo za čim večjo tajnost in skritost pred očmi javnosti.

8

1.1 Metodološko hipotetični okvir

1.1.1 Metode dela

Moje diplomsko delo je teoretično, zato sem se raziskovanja lotila s pomočjo domače

in tuje literature. Osredotočila sem se predvsem na tujo literaturo, saj je v tej tema

obsežneje − podrobneje obranvnavana. Pomagala sem si tudi s strokovnimi članki in

internetnimi viri.

1.1.2 Hipoteze

Namen diplomske naloge je predstaviti zgodovino in razvoj mafije, vse od njenih

začetkov do današnjih dni. Zato sem postavila naslednje hipoteze:

- HIPOTEZA 1: Prodaja droge in pranje denarja sta še danes največji vir

zaslužka mafije.

- HIPOTEZA 2: Mafijske družine se še vedno držijo pravil in običajev iz

preteklosti.

- HIPOTEZA 3: V preteklosti je mafija delovala drugače kot deluje danes.

1.1.3 Struktura dela

V prvem delu diplomske naloge sem za lažje razumevanje problematike razložila

pojem mafija in opisala najpomembnejše štiri mafijske združbe, ki izvirajo iz Italije

in so se obdržale do danes. Najpomembnejše mafijske združbe so Cosa nostra,

Camorra, 'Ndrangheta, Sacra corona unita. Opisala sem njihove značilnosti, izvor

imena, kraj delovanja, njihove obrede, način življenja in osebe, ki so pripomogle za

razvoj teh kriminalnih združb.

Naslednje poglavje sem posvetila zgodovini mafije. V tem delu naloge sem pisala o

izvoru imena mafija, kako je mafija nastala in o njenem geografskem izvoru.

Zanimale so me tudi dejavnosti s katerimi se je ukvarjala in preživljala, ter njihov

zaslužek. Še posebej me je zanimalo delovanje mafije med 2. svetovno vojno, ko je

sklenila zavezništvo s Hitlerjem in Mussolinijem ter se borila za osamosvojitev in za

vzpostavitev starega družbenega položaja. Naslednje poglavje sem posvetila

raziskovanju mafijskih običajev in pravil, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem

življenju. Preučila sem sestavo mafijskih družin in vlogo žensk v le-teh. Zanimala so

9

me tudi posebna jezikovna sredstva, ki so jih v dolgoletnem razvoju izoblikovali v

svoj edinstven sleng. V to poglavje spada govor in sporazumevanje med člani

mafijskih družin in pomen vzdevkov za mafijske člane. Naslednje poglavje je

namenjeno raziskavi vsakdanjega življenja mafijcev, njihovim običajem in

spoštovanju zakonov. V tem delu opisujem zakone, ki so jih bili mafijci dolžni

spoštovati. Opisala sem zakon molka Omertá in deset mafijskih zapovedi. Poglavje se

nadaljuje z raziskovanjem mafijskega orožja, ki ga je mafija uporabljala za svojo

zaščito, izvrševanje atentatov in razna izsiljevanja. V diplomsko delo sem vključila

tudi razširjenost mafije v Evropi, in sicer v Španiji, Rusiji in Nemčiji. Predstavila sem

najodmevnejše primere v zgodovini delovanja mafije na območju Evrope: Francoska

zveza, Banka Ambrosiano, smrt Falconeja in Borsellina, pokol v Duisburgu, življenje

Salvatora Lime ter maksi proces na Siciliji. V diplomskem delu sem predstavila tudi

najbolj znane osebnosti iz evropskih mafijskih družin in med družine uvrstila pentite,

ki predstavljajo mafijske skesance. Najbolj znana skesanca sta Giovanni Brusca in

Tomasso Buscetta. V nadaljevanju pa sem pisala o družinah Casalčanov in Santistov.

Diplomsko delo vsebuje tudi predstavitev znanih mafijskih oseb, kot sta Salvatore

Rinna in Bernardo Provenzano. Opisala sem njihovo delovanje, način življenja in

njihovo vlogo v mafiji.

V zaključnem delu bom opisala razliko med delovanjem mafije v preteklosti in

sedanjosti. Na kratko bom povzela svoje ugotovitve in odgovorila na zastavljene

hipoteze.

2 Opredelitev mafije

Za lažje razumevanje poglavja o mafiji, bom najprej opredelila, kaj sploh je

organiziran kriminal. Organiziran kriminal krši človekove pravice, ogroža mir in

varnost ljudi, zavira ekonomski, socialni, kulturni in politični razvoj sveta (Organized

Crime, 2012).

Transnacionalni kriminal se kaže v različnih pojavnih oblikah, kot je trgovina z drogo,

trgovina z orožjem in trgovina z ljudmi. Ukvarja se tudi s tihotapljenjem migrantov in

pranjem denarja. Pranje denarja kriminalcem omogoča velik zaslužek, ta denar pa

uporabijo tudi za prirejanje volilnih glasov. Zaradi organiziranega kriminala vsako

leto veliko ljudi izgubi življenje, zaradi alternativnih možnosti zaslužka hitro

postanejo žrtve. Mnogi kriminalci, ki se ukvarjajo z drogo, postanejo zasvojeni ali pa

10

žrtve nepravilne uporabe orožja. Organiziran kriminal je danes globalno razširjen ter

je dosegel makroekonomska razmerja. To pomeni, da nedovoljene dobrine brez težav

potujejo med kontinenti ter se preprodajajo. Danes organiziran kriminal najdemo v

vladnih ustanovah, politiki, različnih podjetjih itd. Organiziran kriminal je vedno bolj

razširjen vendar ostaja skrit, postaja vedno bolj fleksibilen in sofisticiran (Organized

Crime, 2012).

Za organiziran kriminal obstaja veliko definicij, vendar nobena ni točna in zanesljiva,

saj se vsakodnevno izoblikujejo novi tipi kriminala ter se spreminjajo glede na regije,

lokalne pogoje in globalne razsežnosti (Organized Crime, 2012). Palermska

konvencija podaja definicijo organizirane kriminalne skupine: Strukturirana skupina

treh ali več oseb, ki obstaja določeno obdobje in deluje z namenom zagrešitve enega

ali več resnih zločinov, ki jih določa konvencija, za pridobitev direktne ali indirektne

finančne ali druge materialne koristi (Palermo on the pacific rim, 2009: 44).

Dobovšek je v svoji knjigi Transnacionalna kriminaliteta navedel skupne značilnosti

organiziranega kriminala in jih je opisal z različnimi dejavniki:

- moč;

- dobiček;

- načrtovan kriminal;

- strukturna organiziranost;

- samoohranjevanje;

- uspeh;

- dostop do dobrin s kriminalom;

- trajajoča dejavnost;

- tajnost dela;

- kontrola;

- korupcija;

- zapletenost odkrivanja;

- prizadevanje za imunost;

- zastraševanje in sila;

- neimpulzivnost (Dobovšek, 2009: 43).

Med najbolj znanimi kriminalnimi skupinami je nedvomno italijanska mafija, ki se

deli na štiri glavne skupine: Cosa nostra, Camorra, 'Ndrangheta in Sacra corona unita.

11

Italijanska mafija se je razširila tudi v ZDA in tam začela s svojim delovanjem.

Organiziran kriminal obstaja tudi na Kitajskem, tam se je izoblikovala organizacija z

imenom Triade. Med največje skupine organiziranega kriminala spada Japonska

mafija Yakuza. Ograniziran kriminal, ki se največ ukvarja s preprodajo droge, so

kolumbijski karteli in nigerijski organiziran kriminal. Svetovno najbolj nevaren je

organizirani kriminal v Ruski federaciji, saj je znan po največjem številu mafijsko

organizaranih skupin (Dobovšek, 2009: 76-87).

2.1 Mafija

Beseda mafija je posplošen izraz za kriminal, ki se odvija med Sicilijo in Ameriko.

Predstavlja območja, kjer se je mafija razvila in utrdila. Kasneje je postala

»označba« za tolpe po celem svetu (Kitajska, Japonska, Rusija, Albanija). Med

najbolj znane kriminalne združbe pa vsekakor spadajo združbe na južnem delu

Italije. Te lahko poimenujemo kar z besedo »mafija«, čeprav izhajajo iz različnih

delov države: Camorra (Neapelj), 'Ndrangheta (Kalabrija), Sacra Corona Unita

(Apulija), Cosa Nostra (Sicilija), Stidda (Južni in Vzhodni del Sicilije), Basilischi

(regija Bazilikata), Mafija del Brenta (Beneška regija) (Dickie, 2007: 1).

Mafija je tradicionalno združenje, grajeno na trdni organizacijski osnovi, v kateri

njeni člani z grožnjami in uporabo fizične sile dosežejo postavljene cilje. Zanje je

značilno, da nočejo sodelovati z organi kazenskega pregona. Glavni cilj, ki ga skušajo

doseči, je čim večji dobiček in obramba položajev, ki so jih pridobili. Za doseganje

ciljev ali obrambo svojih pozicij so takoj pripravljeni uporabiti fizično silo. Znotraj

skupine vlada stroga poslovnost vseh pripadnikov skupine (Home Affairs Committee,

1994-95 po Dobvšek, 2009: 28).

2.2 Cosa Nostra

Palermo, Trapanija, Agrigenta in Caltanissette so štiri sicilijanske pokrajine, kjer

kraljuje Cosa nostra in njene tradicionalne mafijske družine. Ime Cosa nostra so

razkrili mafijski skesanci sredi osemdesetih let. Ime v prevodu pomeni »naša stvar«

(Širok, 2010: 45-46).

Cosa nostra je za javnost postala vidna v letih od 1970 do 1990, ko se je začela bitka

za prevlado heroina. Cosa nostra je organizirana kriminalna skupina, ki v Italiji

obstaja že desetletja, naziv »mafija« ji je podelila javnost. Želela se je povzpeti in

vključiti v politiko Italije in jo nadzorovati. Ves čas je obdržala nizek profil in se

12

skrivala pred očmi javnosti. V preteklosti se ni ukvarjala z ugrabitvami, saj niso želeli

pozornosti medijev. Do leta 1980 se njenega obstoja skoraj niso zavedali, dokler ni

postala vpletena v trgovino z drogo. Začela je namreč tihotapiti heroin neposredno iz

Azije na Sicilijo, od tod pa naprej do Amerike. Na ameriškem trgu so s pomočjo

italijanskih picerij drogo razpečevali naprej. Operacija je dobila ime »pizza

connection« (Regions Under stress: when toc threatens governance and stability,

2010: 254-255).

Cosa nostra s svojim delovanjem ogroža Italijo na več načinov:

- dramatično povečuje stopnjo umorov;

- s prirejanjem glasov izbranim politikom;

- z umori javnih uslužbencev, ki nasportujejo Cosa nostri;

- z izvedbo kvazi – terorističnih napadov zunaj Sicilije (Regions Under stress:

when toc threatens governance and stability, 2010: 254-255).

Za mafijo se je začela vojna leta 1981 in je trajala do leta 1983 prav zaradi trgovine

z drogo. Posledice so bile očitne, zaradi posla z drogo je bilo v teh letih približno

tisoč mrtvih. V takratnjem času sta trgovino z drogo nadzorovali dve družini, Bontade

in Inzerillo, vendar je na koncu prevzela nadzor družina Corleončanov. Cosa nostra je

okrepila svoj državni vpliv, saj je z denarjem, ki ga je dobila v trgovanju z drogo

začela podkupovati vplivne politike ter prirejati volilne glasove. Ker ni mogla

nadzorovati vseh, so tiste, ki niso bili pod vplivom Cosa nostre in so se jim postavili

po robu, ubili. Zaradi trgovine z drogo so v Palermu sprožili maksi proces, ker je bilo

obsojenih okrog petsto članov Cosa nostre v Italiji in trideset v New Yorku. Večina

obsojenih je dobila visoke zaporne kazni. Cosa nostra se je po koncu procesa

maščevala in izvedla atentat na pet sodnikov. Med njimi sta bila tudi sodnika Falcone

in Borsellino, ki sta bila umorjena v dveh ločenih atentatih. Kmalu za tem je sledila

aretacija Salvatora Riine, ki je bil takrat vodja družine Corleončanov. Po njegovi

aretaciji so se povečali bombni napadi v Rimu, Milanu, Firencah, Palermu. Po letu

1994 so se napadi umirili delno tudi zaradi tega, ker so bili vsi šefi v zaporu. Do

aretacij je prišlo, ker se je civilna javnost začela zavedati obstoja mafije in zaradi

pomoči nacionalnih oblasti. Cosa nostra danes še vedno deluje, vendar bolj previdno,

zato pa sta mafijski združbi Camorra in 'Ndrangheta bolj vidni (Regions Under stress:

when toc threatens governance and stability, 2010: 254-255).

13

Sredi osemdesetih let se je začela vojna v vseh štirih sicilijanskih pokrajinah. Vojno

je zanetila mafijska družina iz Corleona. Mafijci so sodelovali v krvavih obračunih, ki

jih imenujejo faidah (fajde). Veliko mafijcev je v obračunih umrlo zaradi bele

lupare. Lupara je dvocevka, ki ima odrezano cev in so jo včasih uporabljali ovčji

pastirji. Ime bela pa je dobila zato, ker trupla umrlega niso nikoli našli, vsi pa so

vedeli, da je mrtev. Vojna je Corleončanom prinesla velik vpliv na njihovem ozemlju

in vdor v Palermo, kjer so si podredili pomembne družine. Leta 1981 so Riinovi možje

odstranili najpomembnejšo Palermsko mafijsko družino in njihovega vodjo Stefana

Bontanteja. Z ubojem Stefana Bontanteja, pokolom vojakov in picciotov so porušili

njegove politične zveze s Salvatorom Limo in prevzeli mednarodno trgovino z drogo.

Cosa nostra je hotela izoblikovati svojo vladavino, ki bi bila uperjena proti državi. Z

umorom Dalla Chiese, atentatom na sodnika Falconeja in Borsellina je Cosa nostra

postala ranljiva in razkrinkana, njihovo delovanje je bilo omejeno. Po teh dogodkih

je Cosa nostra končno postala vidna, vendar je kmalu spet poniknila in postala bolj

previdna. Do leta 1993 sta si delila oblast v Cosa nostri Riina in Provenzano. Do

aretacije Riine je bil Provenzano v njegovi senci. Vodenje Cose nostre je po Riinovi

aretaciji prevzel Leoluca Bagarella. Ko so Bagarello leta 1995 aretirali, je vodenje

prevzel Giovanni Brusca. Tudi Brusca ni dolgo vodil Cosa nostre, saj so ga aretirali že

leta 1996, oblast v Cosa nostri je končno pripadala Bernardu Provenzanu. Pod

njegovim vodstvom je Cosa nostra končno postala spet nevidna očem javnosti.

Policija je Provenzana iskala od leta 1963, vendar je poniknil v kriminalno podzemlje

in se tako izognil aretaciji, čeprav so ga očividci večkrat opazili. Ujeli so ga 11.

aprila 2006 v Corleonu (Širok, 2010: 46-64).

Cosa nostra ima sicilijanski izvor in se loči od drugih kriminalnih sistemov, zato jo

tudi ne imenujemo s splošno besedo mafija. Sestavljena je iz družin, ki temeljijo na

sorodstvenem in ozemeljskem načelu. Vsaka družina se deli na desetine, vodja pa se

imenuje capodecina in poveljuje vojakom. Moški, ki se želijo pridružiti organizaciji,

se imenujejo piciotti. Najprej jih preizkusijo, če so vredni, da postanejo člani

oziroma uomini d'onore, možje časti. Ozemlje, ki ga obvladujejo mafijske družine, se

imenuje mandamento. Za sprejemanje pomembnih odločitev imajo komisije, ki

izhajajo iz različnih pokrajin. Te komisije novinarji poimenujejo kupola (Širok, 2010:

19-20).

14

Cosa Nostra spada med ekskluzivne skrivne združbe, saj svoje člane izbira previdno,

glede na njihovo obnašanje, naklonjenost in radodarnost; vse to ponujajo v zameno

za članstvo. Člani morajo biti poslušni, diskretni in neusmiljeni (Dickie, 2007: 2-3).

Cosa nostra ima zelo velik vpliv na politiko in poseben odnos z njo. Vendar je bilo v

Italiji razširjenost mafije v politiki težko preiskovati. Povezanost med politiko in

mafijo je bila dolgo prepovedana tema celo za organe pregona. Tožilka Franco

Imbergamo je odnos med politiko in Cosa nostro opisala: »Preiskave so pokazale, da

nekakšna politična kupola, kupola, v kateri bi politiki skupaj z mafijo sklepali posle,

ne obstaja, obstajajo pa posamezni politiki in veliki podjetniki, ki so v posameznih

obdobjih v naši zgodovini sklenili zavezništvo s Cosa nostro; mafija je od tega imela

gospodarsko korist, politiki pa volilne glasove.« (Širok, 2010: 13)

Sicilijanska mafija pridobiva svojo moč in denar z ilegalnimi posli, ubijanjem ljudi, z

delovanjem v državi, ki jim nudi zaščito in vključitev v skrivne združbe, kot so

prostozidarji. Cosa Nostra stremi za posli, ki prinašajo dobiček in za dosego le-tega

uporabljajo tehniko zastraševanja tako podkupujejo sodstvo, policijo, odvetnike,

politike in se izognejo zaporni kazni. Cosa Nostra skrbi, da so jim ljudje na visokih

položajih podrejeni in zastrašeni. Tehniko zastraševanja uporabljajo pri projektih, ki

prinašajo ogromen dobiček, na primer različne zavarovalniške, gradbene prevare ter

tihotapljenje tobaka in droge. Glavno pravilo mafije je, da bolj ko je posel

dobičkonosen, večje zastraševanje se izvaja v ozadju. S pomočjo tehnike

zastraševanja prič in podkupovanja sodišč in policije se je mafija obdržala do danes

(Dickie, 2007: 2-4).

2.3 Camorra

Ime Camorra naj bi izhajalo iz besede capo di morra. Capo pomeni vodja, morra pa

je poulična igra, katere izvor sega še v antiko. Beseda morra ima več pomenov, lahko

jo prevedemo kot pretep ali tolpa. Izvor imena pa lahko pojasnimo tudi z besedo

gamurri, ki pomeni jakno, kakršno so nosile španske tolpe (Širok, 2010: 133-134).

Nekateri trdijo, da Camorra izhaja iz španskega mesteca Sevilje, a je bila z vdorom

španskih osvajalcev premeščena v Neapelj. Ime Camorra se je prvič pojavilo leta

1753 v nekem mafijskem skrivališču, kjer so igrali igro s kartami, imenovano morra.

Leta 1820 so policisti odkrili Camorrine dokumente, v katerih so bila zabeležena vsa

pravila in sprejemni rituali za nove člane. V 19. stoletju so Camorro vodili ljudje, ki

15

so se ukvarjali z alkoholnimi pijačami. Camorri so poiskali nove člane in jih vpeljali v

vojsko, policijo in v civilne zadeve. Ukvarjali so se predvsem s kockanjem in

konjskimi dirkami. Pobirali so desetodstotne davke na vse izdelke, ki so jih uvozili v

neapeljsko pristanišče. Ko se je Neapelj leta 1861 združil z Italijo, so se za Camorro

začeli slabi časi. Veliko članov se je zateklo v Ameriko. Camorra se je najprej začela

širiti v New Yorku in se priključila Črni roki (Newton 2007: 130-132).

Camorra je mafija, ki je urbani fenomen, čeprav se je z mest širila tudi na

podeželje. V preteklosti se je organizacija ukvarjala predvsem s krajami, ropanjem,

tihotapstvom s temi dejavnostmi so obdržali nadzor nad ilegalnim območjem, ker so

delovale ostale mafijske združbe predvsem sicilijanska mafija. tradicionalna

Camorrina aktivnost je tihotapljenje tobaka, največ ga pretihotapijo v balkanske

države in vzhodno Evropo.

Camorro je leta 1970 ustanovil Raffele Cutolo, organizacija je temeljila na ilegalnem

delovanju, pokrivala pa je območje Neaplja. Leta 1980 se je izoblikovala kriminalna

ogrnizacija Nuova Famiglia, ki sta jo vodila Lorenzo Nuvoletta in Antonio Bardellino.

Raffele Cutolo je kasneje izoblikoval novo organizacijo Nuova Camorra Organizzata,

ki je temeljila na vertikalni strukturi in se je začela ukvarjati s tihotapstvom cigaret,

heroina in kokaina. Danes je sestava mafijskih družin drugačna, kot je bila včasih.

Pomembno dogajanje v razvoju te mafijske združbe je vojna za prevlado nad

ozemljem, ki je trajala od leta 1977 do leta 1983 − v kateri je izgubilo življenje 1500

ljudi. Po tej vojni se je uspela obdržati in je postala še močnejša, saj je pridobila

tudi politično moč, predvsem z ugrabitvami. Leta 1983 je prišlo do vojne med

Camorro in Nouvo Famiglio, med vodjo Raffelom Cutolo in klanom Nuvoletta -

Bardelino. Šlo je za pridobitev nadvlade nad ozemljem, politične moči in zaščito

prebivalstva v zameno za pridobitev volinih glasov (Jameson, 1997 , po European

Project [EP], 2006: 13-14). V sredini devetdesetih let je Camorro začela preiskovati

policija v mestu Casal di Principe, kjer so delovali Casalčani. Med najbolj znanimi je

proces Spartacus, na katerem so obsodili šefa Francesca »Sandokana« Schiavona. In

so sodili 115 osebam, ki so bile vključene v kriminalno organizacijo. Na koncu sojenja

so obsodili 21 oseb na dosmrtno ječo, zasegli so 199 stavb, 52 posestev, 14 podjetij,

12 avtomobilov, 3 čolne v skupni vrednosti 354 bilijonov lir. Aretirani so bili tudi

politiki, policisti in podjetniki. Proces Spartacus je vodil do novih procesov, predvsem

do najpomembnejšega maksiprocesa na katerem so bili obsojeni Casalčani, približno

16

140 ljudi. Delovanje mafijske združbe so spremljali celo desetletje. Za proces, na

katerem so 21 ljudi obsodili na dosmrtno ječo in izrekli še 90 obsodb. Najbolj

pomembni člani Fancesco »Sandokan« Schiavone, Walter Schiavone, Michele Zagaria,

Alfredo Zara, so se znašli za zapahi.

Camorra največ denarja zasluži s prodajo droge, poleg tega sodeluje tudi z

'Ndrangheto ter Sacra corono unito. Pri trgovini z orožjem, ilegalnim kockanjem,

izsiljevanjem, gradbeništvom, krajo identitete in kreditnih kartic ter pranjem

denarja. Sodeluje tudi z Nizozemsko, Anglijo in Nemčijo. Camorra igra pomembno

vlogo tudi na severu Italije (Lombardija, Toskana). To je pomemben podatek, saj

razkriva povezanost Camorre s kitajskim organiziranim kriminalom, ta pa prednjači

pri ponarejanju dokumentov in listin. Največ dobrin Camorra prevzame v

neapeljskem pristanišču, od koder nadaljuje pot proti severu (EP, 2006: 13-14).

Danes se klanom ni treba več združevati v velike organizacije. Nekaj oseb lahko

sklene, da bodo skupaj ropali, vlamljali v trgovine, kradli, ne da bi jim zaradi tega,

kot v preteklosti, grozilo, da jih bodo pobili ali pa pripojili klanu. Tolpe, ki divjajo po

Neaplju, niso sestavljene zgolj iz posameznikov, ki se pečajo s kriminalom, zato da bi

si odebelili denarnice, si kupili dober avtomobil ali živeli na veliki nogi. Mnogi se

zavedajo, da z združitvijo moči, s povečanjem števila članov in z bolj nasilnimi

dejanji lahko izboljšajo svoj ekonomski položaj, če se dogovarjajo s klani ali

njihovimi poslovnimi partnerji (Saviano, 2008; 39-40). Danes se Camorra ukvarja

predvsem z izsiljevanjem trgovcev, pranjem denarja, prostitucijo, trgovino s sadjem

in zelenjavo ter trgovino z drogo. Največ južnoameriške droge preprodajo v Evropo.

Dobiček jim prinaša tudi turizem, saj so člani združbe lastniki hotelskih verig v

Španiji (Dobovšek, 2009: 79).

2.4 'Ndrangheta

Ime 'Ndrangheta izhaja iz grške besede andrangetos, ki pomeni hraber in zvit človek.

'Ndrangheta deluje na revnem in kriminalnem območju v Italiji, imenovanem

Kalabrija. Izvira iz mesteca San Luca, ki leži na konici italijanskega škornja. Petnajst

kilometrov od San Luce stoji mestece Polsi, ki je priljubljeno Marijino romarsko

središče. V tem kraju se vsako leto sestanejo vrhovi družin Ndranghete, ki se

imenujejo crimine. Sestanki so namenjeni ob izmenjavi informacij o ugrabitvah,

umorih in različnih poslovnih zadevah. Danes je 'Ndrangheta urejena federativno,

17

vsako leto pa izberejo vodjo vseh družin, ki ga imenujejo capo crimine, da usmerja,

usklajuje in povezuje n'drine (Širok, 2010: 75-76).

'Ndrangheto so ustanovili delavci, ki so bili zaposleni pri lastnikih velikih zemljišč. Na

začetku je bila 'Ndrangheta hierahično urejena organizacija, ki se je močno zasidrala

na ozemlje Kalabrije. Od leta 1800 'Ndrangheta spada med organizacije, ki imajo

svoje običaje in rituale za sprejmanje novih članov. 'Ndrangheta se je v družbi

infiltrirala z javnimi naročili, kot je bila na primer gradnja avotocese Salerno –

Kalabrija ter objektov iz jekla in železa. Danes je 'Ndrangheta ena najmočnejših in

razširjenih mafij v Italiji. 'Ndrangheta ima horizontalno strukturo, temelji na

'ndrinah, ki predstavljajo družine, delno pa se zgleduje tudi po patriarhalnem

modelu, saj je na čelu družine capabastone. 'Ndrine, ki živijo na istem ozemlju,

nadzoruje in vodi locale, sestavljen iz treh oseb, ki se imenujejo copiata. Na čelu je

capabastone, ki odloča o življenju in smrti svojih podrejenih, contabile je zadolžen

za finance in capo – crimine za kazniva dejanja. Sodelovanje z ostalo mafijo je

'Ndrangheti prineslo velik dobiček pri preprodaji droge in cigaret. Nadzoruje trgovino

s kokainom na nacionalni in mednarnodni ravni. Sodeluje tudi z drugimi kriminalnimi

organizacijami, ponavadi gre za trgovino z ljudmi, delo na črno, prostitucijo,

trgovino z orožjem, preprodajo kokaina, ki je povezana s kolumbijskimi karteli,

Albanijo, Kosovom, Turčijo, Bolgarijo. 'Ndrangheta je razširjena tudi v ZDA, Kanadi,

Avstraliji, Afriki, Franciji, Nemčiji, Romuniji, Poljski, itd. (EP, 2006: 14-15)

Struktura 'Ndranghete temelji na krvnih družinskih vezeh, ki so osnova za celoten

sistem delovanja. Organizacija se deli na celice imenovane n'drine, ki jih imenujejo

tudi družine. Včlanjenje v 'Ndrangheto poteka po družinskem ključu, to pomeni, da

postaneš mafijec že zaradi tega, ker si se rodil v družini, katere predniki so bili

mafijci. Za sprejemanje novih članov uporabljajo poseben postopek iniciacije, ki ga

je Mojca Širok opisala v svoji knjigi: »Kandidatu z iglo prebodejo prst, s katerim drži

petelina na pištoli, ali z nožem zarežejo v roko, s katero strelja, kaplje njegove krvi

morajo nato pasti na sveto podobico. Za 'Ndrangheto je to podoba njenega zavetnika

nadangela Mihaela. Podobico nato zažgejo v dlaneh kandidata, medtem ko

capobastone izgovarja besede prisege.« (Širok, 2010; 85) 'Ndrangheta skoraj nima

izdajalcev, ki jih imenujemo skesanci, saj bi morali izdajati ljudi s katerimi so v

krvnem sorodstvu. Skesancev 'Ndrangheta ne kaznuje s pobijanjem njihovih

sorodnikov, ampak jih raje še enkrat pridobi na svojo stran s podkupninami (Širok,

2010: 84-86).

18

'Ndrangheta se deli na »societa maggiore« in »societa minore« in je stroga

hierarhična. Njeni člani imajo prav tako hierarhično vlogo in se delijo na giovanni

d'onore, piccioti, camorristi, sgarristi, santisti, vangelisti, trequartisti. Ženske se po

njihovi lestvici lahko vzpnejo le do ravni santista. Ta raven se imenuje sestra časti,

sorella d'onore (Francesco Fonte, po Širok, 2010: 194).

Vsaka mafija si prizadeva, da bi svoje delovanje razširila v politiko. Uporablja

različna znamenja s katerimi opozarjajo državo, da so dovolj močni za spopad z

državnimi institucijami. Cosa nostra je imela v preteklosti vedno večjo politično moč

kot 'Ndrangheta. Slednji je vstop v politiko omogočila pridobitev ekonomske moči.

Policija v Italiji podcenjuje delovanje mafije, sredstva za boj proti mafiji niso

enakovredna sredstvom, ki jih uporablja 'Ndrangheta. To imajo za zaostalo mafijo, ki

ni tehnološko napredna, vendar v resnici 'Ndrangheta že dolgo uporablja

najnaprednejšo tehnologijo in logistiko. Njihovo delovanje je ostalo tajno, saj

njihove družine temeljijo na diskretnosti (Nuzzi in Antonelli, 2012: 23).

Čeprav je Kalabrija v neposredni bližini Sicilije, so člani 'Ndranghete neodvisni od

drugih mafijskih družin. 'Ndrangheta slovi po svojem brutalnem nasilju, ugrabitvah in

izsiljevanju. Ukvarjajo se predvsem s pranjem denarja in s trgovino z drogami, ki jim

letno prinese 30 bilijonov ameriških dolarjev dobička. Danes naj bi bilo v svetu

približno 6.000 članov kriminalne združbe, ki so naseljeni v Kanadi, Ameriki,

Argentini, Kolumbiji in Evropi (Belgija, Francija, Nemčija, Nizozemska) (Dobovšek,

2009: 80 ; Newton, 2007: 133-134).

2.5 Sacra corona unita

Ime Sacra corona unita naj bi izhajalo iz religioznih oseb in simbolov, kot sta Jezus

Kristus in njegov križ. Po nekaterih raziskavah pomeni rožni venec – torej jagode, ki

so povezane med sabo, tako kot naj bi bili povezani člani Sacra corone unite. V

slovenskem prevodu Sacra corona unita pomeni združena sveta krona. (Širok, 2010:

184 ; Newton, 2007: 143).

Sacra corona unita je s svojim delovanjem začela na območju Apulije. Njena

struktura temelji na piramidalnem modelu, ki ga sestavljajo družinski člani, in

karizmatični vodja, ki oblikuje pravila in tvori »cupolo«. Cupola služi za razreševanje

konfliktov med družinami, sprejemanje pomembnih odločitev, upravljanje glavnih

19

aktivnosti, kot sta korupcija in infiltracija v družbo. Med najpomembnejše dejavnosti

spada tihotapljenje tobaka, izsiljevanje, goljufije v Evropski uniji, itd. Sacra corona

unita je dolgo ostala skrita pred očmi javnosti. Kot zanimivost lahko navedem, da so

imele ženske pomembno vlogo v organizaciji, kar ni ravno pogosto pri mafijskih

skupinah, saj so sprejemale tudi pomembne odločitve. Mafija se je iz Apulije širila na

območja, kjer prej ni delovala nobena druga kriminalna organizacija, na ozemlja s

slabim socialnim položajem, nestabilnim gospodarskim trgom in na slabo razvita

politična ozemlja. V Apuliji so bile glavne dejavnosti izsiljevanje, oderuštvo in

preprodaja droge. Ta se je razširila na mednarodno ozemlje ob sodelovanju z drugimi

kriminalnimi organizacijami, kot so Albanci, ki preprodajajo drogo na celotnem

območju Italije in severno Evrope (EP, 2006: 15).

Sacra corona unita je zaradi gospodarskih in poslovnih interesov delovala v Apuliji.

Začetni ustanovitelj je bil Raffaele Cutolo. V Neaplju je začel sestavljati in

povezovati kriminalne skupine in jih združil v kriminalno organizacijo, imenovano

Nuova Camorra organizzata. Njegova kriminalna združba se ni dolgo obdržala, ker je

tudi on zaključil s svojo kriminalno kariero. Vodenje je leta 1983 prevzel Guiseppe

Pino Rogoli, ki je organizaciji nadel ime Sacra corona unita. Z ustanovitvijo te

organizacije se je razvila tako imenovana četrta italijanska mafija, kar je Sacra

corona unita uradno postala 23. maja leta 1991 po sodnem procesu v Lecceju.

Proces proti Sacri coroni uniti je trajal sedem mesecev, izrečenih je bilo 72 obsodb.

Sacra corona unita je nastala v mestecu Masagne, iz katerega izhaja tudi njen

ustanovitelj Rogoli. Ta je dal Sacri coroni uniti svoj pečat, saj je članom vtisnil

občutek pripadnosti z različnimi tradicionalnimi obredi, ki jih je prevzel od drugih

uveljavljenih mafijskih združb. Zanimivo je tudi to, da je organizacijo Rogoli vodil

kar sam, medtem ko je prestajal zaporno kazen. Sacro corono unito je predstavljal

javnosti in na sojenjih kot organizacijo, ki pomaga članom organizacije, tistim, ki so

zaprti, in vdovam ubitih. To je bila le krinka za organizacijo, ki je bila v resnici

kriminalna združba. Sacra corona unita je najmlajša kriminalna združba med štirimi

najpomembnejšimi mafijami v Italiji. Zgleduje se predvsem po 'Ndrangheti, saj

deluje zelo podobno in ima hierarhično strukturo delovanja. Sacra corona unita

uporablja podobne obredne iniciacije. Sociologinja Monica Massari, ki je preučevala

te obrede, pravi: »Gre za diskurz iz povsem drugih časov. Kandidatu z iglo prebodejo

prst, da njegova kri kaplja na sveto podobico, ki jo potem zažgejo; ritual, ki so ga

prevzeli od 'Ndranghete. Od začetka preiskovalci sploh niso verjeli, da je kaj takega

sploh mogoče, bilo je tako nenavadno, tako folkloristično, da se ni zdelo resnično. Ko

20

sem raziskovala vzroke, zakaj so to počeli, pa sem ugotovila, da so jim ti obredi dali

močan občutek identitete.« (Širok, 2010; 184) Sacra corona unita je vertikalno

strukturirana, vsaka pokrajina ima svojega vodjo, vsaka vas ima svojega poveljnika,

poveljniku so služili tako imenovani picciotti. V pokrajini Apuliji je včasih delovalo

pet kriminalnih skupin s približno 250 člani. Velikim skupinam so bile podrejene

tolpe, ki jih je bilo približno 36, vsaki tolpi pa je pripadalo 40 članov (Širok, 2010:

165-185).

Sacra corona unita je zdaj predvsem posredniška mafija in ima zelo pomembno vlogo

pri ohranjanju stikov med Balkanom in Italijo. Ima tudi zelo pomembno vlogo pri

tranzitu. Ukvarjala se je predvsem z orožjem, strupenimi odpadki, drogami in

cigaretami. V osemdesetih letih je Sacra corona unita oslabela zaradi boja z drugimi

kriminalnimi organizacijami. Z začetkom delovanja v gradbeništvu, industriji,

hotelirstvu in tihotapljenju ljudi, ki je zelo donosen posel, se je znova postavila na

noge (Širok, 2010: 186 ; Dobovšek, 2009: 80).

2.6 Druge mafijske združbe v Italiji

2.6.1 Stidda

Stidda je začela svoj razvoj na južnem in vzhodnem delu Sicilije, ni pa se razvijala v

vzhodnem delu Italije (Palermo), saj je bil ta vedno pod vodstvom Cosa nostre. O

organizaciji se danes ne ve veliko, njene korenine pa segajo v leto 1700.

Ustanovitelja pete mafije sta bila Giuseppe Croce Benvento in Salvatore Calafato.

Stidda danes deluje predvsem na območju Agrigenta, Catanie in Siracusa ter na

južnih in vzhodnih obalah. Stidda deluje s pomočjo neodvisnih klanov, ki so enotni,

njihovo vodstvo pa je zaradi svoje stukture prisiljeno prevzeti kriminalne posle, ki jih

je Cosa nostra ignorirala (kockanje in prostitucija). Stidda s širitvijo postaja

močnejša in se s podeželja širi v mesta. Cosa nostra in Stidda imata veliko skupnega:

diskretnost, zakon molka in krutost. Vendar je Stidda bolj dosegljiva ljudem, ki želijo

članstvo v mafiji, kot Cosa nostra, saj vsak lahko postane mož časti. Stidda je slabše

organizirana kot Cosa nostra, še vedno išče svojo identiteto in želi biti neodvisna od

Cosa nostre. Beseda Stidda oziroma Stella v italijanskem jeziku pomeni zvezda -

označuje ideološko povezano združbo. Pripadniki Stidde se prepoznajo po tetovažah.

Tetovaža ima pet zelenih zarez, ki so razporejene v krog in tvorijo majhno zvezdo,

imenovano i punti della malavita, pomeni da označuje vse točke kriminalnega

življenja (La Sorte, 2006).

21

2.6.2 Basilischi

Mafija Basilischi spada v regijo Bazilikata, včasih so to regijo imenovali Lucania. Klani

Basilischi so se razvili iz manjših kriminalnih skupin. Sredi leta 1990 so klani razvili

sodelovanje s kalabrijskimi klani in se z njihovo pomočjo začeli ukvarjati z

izsiljevanjem, trgovino z drogo, pranjem denarja in ropanjem. Na čelu klanov

Basilischi je bil Giovanni Luigi Consentino, ki je bil znan po tem, da so njegova

bratstva sestavljali člani mlajših generacij (La Sorte, 2008).

Druge mafije, kot so Cosa nostra, Camorra, Sacra corona unita in 'Ndrangheta, so bile

drugačne kot klani Basilischi. Ti so imeli svoje običaje in navade, ki se niso ujemale s

svetom, v katerem so delovale druge mafijske združbe, saj so njihove mafijske

tradicije imele edinstvene kriminalne dejavnosti. Ko so v klane prišli novi običaji, jih

nekateri člani niso hotele sprejeti. Na klane Basilischi sta vplivali predvsem

'Ndrangheta in Sacra corona unita. Kot zanimovost lahko navedemo, da so v

Bazilikato transportirali obsojene mafijce, da so ostali izolirani, brez vpliva in

nadzora pokrajin, v katerih so delovali. Zaradi geografske lege je Bazilikata postala

tranzitna pot za tihotapce, ki je potekala z vzhoda na zahod. Tihotapska pot se

imenuje la via luciana. Po tej poti so tihotapili heroin, marihuano in hašiš. Glavni

tihotapci so bili Albanci (La Sorte, 2008).

Basilischi predstavlja italijansko mafijo, ki temelji na domovinski kriminalni kulturi.

Proces modernizacije v pokrajini je za mafijio predstavljal še večji razvoj

organiziranega kriminala, geografska lega pa je pripomogla k razvoju

transnacionalnega organiziranega kriminala (La Sorte, 2008).

2.6.3 Mafija z Brente

V beneški regiji se je razvila Mafija z Brente (Mafija del Brenta) v Benečiji je bila

prvič priznana leta 1980. Poznana je tudi po imenu Mala del Brenta. Ukvarja se

predvsem s preprodajo droge, tihotapstvom in pranjem denarja. Beneški mafijski šef

Felice Maniero je nadzoroval beneško regijo, vzpostavil je svoje zakone in pravila (La

Sorte, 2006).

Felice Maniero je svojo tolpo osnoval prav zaradi dejavnosti z mamili. Prve pošiljke

heroina so preoblikovale tolpo v pravo mafijsko združbo, ki je temeljila na

hierarhični ureditvi. Ukvarjali so se s preprodajo droge in ropi vozil furgonov, ki so

22

prevažala denarne pošiljke. Po letu 1992 je Mafija z Brente doživela hud pretres, saj

je njihov vodja Felice Maniero prestopil na stran države in se pokesal. Sprožila se je

obsežna preiskava, nekateri člani so bili obtoženi, tisti, ki so ostali na svobodi, pa so

ustanovili svojo tolpo in se borili proti oblasti. Tolpe so si prisegle mafijsko zvestobo,

zavezani so bili k molčečnosti, podložnosti in nasilnemu vedenju kot pravi mafijski

člani. Danes še vedno potekajo boji za nadvlado ozemlja med med staro in novo

Mafijo z Brente (Nuzzi in Antonelli, 2012: 110-112).

2.7 Najbolj znane mafijske družine in osebnosti

2.7.1 Pentiti – Skesanci

Cosa nostra, Sacra corona unita in Camorra imajo veliko skesancev, pri 'Ndrangheti pa

jih skoraj ne najdemo, saj bi morali izdajati svoje krvne sorodnike. Skesancev

'Ndrangheta ne kaznuje s pobijanjem njihovih sorodnikov, ampak jih raje spet pridobi

na svojo stran s podkupninami. Od leta 1994 do leta 2007 je bilo v Italiji 794

skesancev, Italijani jih imenujejo collaboratori di giustizia, in sicer kar 251

camorrinih, 243 Cosa nostrinih, najmanj pa je 'Ndranghetinih (Širok, 2010: 86).

2.7.1.1 Giovanni Brusca

Giovanni Brusca, takratni vodja Corleončanov, je izvedel atentat na Giovannija

Falconeja, tako da je sam detoniral eksplozijo. Vodja je postal s Provenzanovim

dovoljenjem po aretaciji Riine leta 1993 in Leoluce Bagarelle leta 1995. Prijeli so ga

20. maja 1996 v bližini Agrigenta. (Širok, 2010: 25).

Giovanni Brusca je bil sin Bernarda Brusce, ki je bil veliki boss in je bil tesno povezan

s Corleončani. V mafijo je vstopil že zelo mlad in je kmalu zaslovel po svoji

krvoločnosti. Kmalu so ga začeli klicati »u verru«, kar pomeni prašič. Ko je izvedel

atentat na Falconeja, je imel 35 let. Brusca je kmalu po tem, ko so ga prijeli, postal

skesanec. V svoji knjigi je zapisal: »Ubil sem Giovannija Falconeja. In ni bilo prvič. Z

avtomobilom bombo sem ubil sodnika Rocca Chinnicija in njegove osebne stražarje.

Odgovoren sem za ugrabitev in smrt malega Guiseppeja di Mattea, ki je imel trinajst

let, ko smo ga ugrabili, in petnajst, ko smo ga ubili. Osebno sem izvedel in ukazal več

kot 150 umorov. Še danes se ne spomnim imen vseh, ki sem jih ubil. Več kot sto, a

gotovo manj kot dvesto. Veliko sem jih zadavil. Njihova trupla sem nato raztopil v

solni kislini. Nekatera sem pred tem pooglenil na žaru, ki smo ga sestavili prav za to.

23

Trupel namreč velikokrat nismo mogli puščati zakopanih naokoli: tvegali bi, da bi

zanje povedal kakšen skesanec, za preiskovalce pa bi pomenila dragocene sledi«

(Širok, 2010; 25). Po koncu zaslišanj je priznal več kot sto umorov in povedal ključne

informacije za aretacijo in obsodbo mafijske združbe (Širok, 2010: 25-26).

Brusca je danes zaprt. Sodišče mu je leta 2004 odobrilo prošnjo, da nekaj časa

preživi z družino. Kmalu je za odločitev sodišča izvedela javnost. Zaradi ogrožanja

javnosti so mu prepovedali izhode, ker je uporabljal mobilni telefon za nedovoljene

pogovore (Širok, 2010: 190).

2.7.1.2 Tommaso Buscetta

Tomasso Buscetta se je rodil v revni družini. Ko je bil še najstnik, je začel delal za

mafijo, začel je z manjšimi opravili. V družini Buscetta se je rodilo 17 otrok, zato je

Tomasso kmalu začel opravljati težka dela, da je lahko preživljal svojo družino.

Sprejeli so ga v mafijsko družino Porta Nouva, kjer je tihotapil cigarete in se ukvarjal

s prekupčevanjem narkotikov. Medtem ko je živel v New Yorku, je opravljal dela za

družino Gambino, kasneje pa se je preselil v Brazilijo. Aretirali so ga v Ameriki zaradi

umora, ki ga je zagrešil na Siciliji. Deportirali so ga v Italijo, kjer so ga tudi zaprli. V

zaporu je preživljal težke čase, zadeve pa so se zanj še poslabšale, saj so med tem v

mafijski vojni, ki je v tistem času divjala po Palermu ubili njegova sinova. Buscetta

se je odločil, da se bo za umora maščeval, vendar ne z nasiljem. Sestal se je s

protimafijskim sodnikom in mu izdal podatke in skrivnosti o delovanju mafije in

njenem zavezništvu z ameriško mafijo. Pričal je na slavnem procesu Pizza connection

v New Yorku in tudi na maksi procesu v Italiji (Deitche, 2009: 194-196).

2.7.1.3 Guiseppe »Pippo« Di Bella

Guiseppe »Pippo« Di Bella prihaja iz Kalabrije, zaradi sodelovanja s policijo živi pod

policijskim varstvom. Pripadal je 'Ndrangheti, vendar je prelomil krvno zavezo z

mafijsko družino in se pokesal. Ogrozil je svoje življenje in delovanje same mafijske

organizacije ter razkril skrivnosti mafijskih družin. Guiseppe Di Bella se je rodil leta

1951 v Caronii, ki leži v messinski pokrajini. Di Bella je spoznal Franca Cocoja

Trovata, ko mu je bilo petnajst let. Skupaj sta odraščala in se začela ukvarjati s

tatvinami, ki so se razvile v ustrahovanje. Kriminal se je z dneva v dan stopnjeval in

začela se je tvoriti nova organizacija, ki se je začela ukvarjati s krajo avtomobilov,

ropi, prodajo kokaina in izsiljevanjem. Pri devetnajstih je Franco Coco Trovato

24

ustanovil svojo tolpo, kmalu se mu je pridružilo približno 1500 članov. Franco Coco

Trovato je v osemdesetih letih postal glavni voditelj 'Ndranghete na območju severne

Italije. Nadzoroval je celotno področje od Milana, Lecca, Coma in do Vareseja (Nuzzi

in Antonelli, 2012: 15-17).

Guiseppe Di Bella se je ukvarjal z izterjatvami denarja za družino. Pri osemnajstih

letih je že pretepal dolžnike, zažigal avtomobile tistim, ki niso poravnali dolga. Di

Bella ne izhaja iz mafijske družine, zato je moral prestati iniciacijo. Njegova družina

ni smela izvedeti, da se je pridružil mafijski organizaciji, zato je iniciacijo prestal na

skrivaj. Naučil se je, kako ostati neopažen, kljub temu da je imel redno zaposlitev.

Nihče ni smel izvedeti, da pripada kakšni kriminalni skupini. Zaposlen je bil kot

varnostnik in nočni čuvaj. Di Bella nikoli ni prejel uradnega mafijskega krsta, čeprav

je opravljal vsakdanje mafijske obveznosti in posle. Razlog, da ni nikoli želel prejeti

krsta, je verjetno ta, da izhaja s Sicilije, 'Ndrangheta pa je kalabrijska organizacija.

Di Bella o mafijskem krstu pravi: »Ko nekdo prevzame mafijski krst, se ima v

primerjavi z drugimi za boga. Tudi je bog. Videz in rod ne štejeta več; ko nekdo

vstopi v organizacijo, je lahko še tako slaboten in beden, ampak od tistega dne misli,

da je bog. Če se znajde v sporu, naredi vse, da bi organizaciji dokazal: Skratka, krščeni v drugih ne vidi več človeških bitij, ki imajo svoje življenje,

srce, želje in čustva. Drugi ne obstajajo več, in če so nadležni, jih je treba

ustrahovati in umoriti. Mi iz 'Ndranghete drugih nimamo za ljudi. Ne menimo se

zanje, za nas so zgube, butci, sodrga brez jajc, ki se prebija s tisoč evri na mesec,

brez dostojanstva, brez veselja v življenju« (Nuzzi in Antonelli, 2012: 31).

Di Bella se danes kesa, da je sodeloval z mafijo in tako zapravil svoje življenje, ker

je verjel sanjam Franca Trovata. Do sodelovanja s pravosodjem so ga pripeljale

aretacije njegovih pajdašev, lažne obtožbe in življenje na begu. Di Bella se zaveda

nevarnosti, ki mu preti, zato pravi: »Devetindevedeset odstotkov verjetnosti je, da

me bodo ubili, ampak enkrat potegneš črto, narediš življenjski obračun in se

dokončno odločiš. Danes sem, jutri me ni, odkar sodelujem mi je to ves čas jasno.

Vem, kaj tvegam, vem, da ne bom umrl naravne smrti, prej ali slej bom plačal,

vendar sem se zavestno odločil za to, kar počnem... Da, z

devetindevedesetcelihdevetodstotno verjetnostjo jim bom moral plačati, zato

prihajam na dan z resnico tudi pred vami, boljše je povedati vse, sedaj sem tako ali

tako že bežen privid. Moj edini dokument je pogodba z osrednjo službo za zaščito; po

njej sem izgubil identiteto, ne pa kriminalne preteklosti, ki me je zaznamovala in ki

25

sem jo opisal na 29 zaslišanjih na tožilstvih v Milanu, Leccu in Reggiu. Tisoč dvesto

evrov za življenje brez imena in brez utvar. Zelo dobro vem, kako se konča, ko se

enkrat odločiš, da boš odšel iz 'Ndranghete. 'Ndranghete ne moreš zapustiti, od te

družine se ločiš samo z nogami naprej. Prisegli so ti, da te bodo umorili« (Nuzzi in

Antonelli, 2012: 28).

2.8.2 Santisti

Člani 'Ndranghete so se vključili v prostozidarstvo in si nadeli ime Santa. Imenujejo se

santisti in so povezani s policisti in drugimi državnimi organi. Povezanost je bila

pomembna zaradi izmenjave informacij. S pomočjo vstopa med prostozidarje je

'Ndrangheta pridobila svojo nevidnost - bila je skrita pred javnostjo in državnimi

organi. Santisti so na sodnih procesih zmagovali, nikoli niso bili obsojeni, postali so

del civilne družbe in so delovali v gospodarstvu, podjetništvu in politiki. V

sedemdesetih letih je prišlo do razkola 'Ndranghete in Sante. Ta je bil povod za prvo

mafijsko vojno v Kalabriji. Do njega je prišlo, ker se je 'Ndrangheta začela ukvarjati z

ugrabitvami in trgovino z mamili, stara mafija pa je temeljila na s tihotapljenju

cigaret in infiltraciji v javna dela (Širok, 2010: 88-90).

Za primer lahko izpostavim tožilca Gratterija, ki opisuje skesanca Barreco in njegovo

vlogo v Santi: »...bil je santist, član sante, ki je prva stopnja tako imenovane »velike

družbe« (societá maggiore). Šele santa omogoča svojim članom vzdrževanje stikov s

prostozidarji in s tem hkratno pripadnost 'ndrangheti in loži. Samo če si v santi, imaš

torej možnost, da »sediš na poveljniškem mostičku«; tedaj lahko celo obveščaš sodno

policijo. Da bi se izognil krvnemu maščevanju in umorom, lahko član sante silam reda

naznani nekaj kriminalcev. Santa je dejansko blažilec kriminalne dejavnosti,

nekakšen termostat, ki odloča o usodi mnogih. Za mafijca je izjemno pomembno, da

postane njen član« (Nuzzi in Antonelli, 2012: 21).

2.8.3 Casalčani

Družina Casalčanov se je razvila konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Svoj

razvoj so začeli v južnem delu dežele Lacije, se počasi pomikali proti Rimu, naprej v

Umbrijo, obmorska letovišča v Toskani, zavzeli so nočne klube v Emiliji, na koncu pa

so zavzeli tudi milansko borzo. Javno so prvič postali znani zaradi groženj pisatelju

Robertu Savianu, ta je napisal knjigo z naslovom Gomora. V svoji knjigi je podrobno

26

opisal delovanje Camorre. Casalčani spadajo v sam vrh hierarhije v Camorri, saj je

njihovo delovanje zelo sofisticiano in imajo visok kriminalni profil (Širok, 2010: 144).

Ime so dobili po mestu Casal di Principe. Vsaka družina, ki predstavlja Camorro, je

vključena v mrežo Casalčanov. Začetnik družine je Antonio Bardellino, pripadnik Cose

nostre. Casalčani so svojo moč pridobili s preprodajo droge. V poročilu protimafijske

komisije iz leta 2006 je zapisano, da so z mamili zalagali palermske družine.

Zavezništvo z nigerijskimi in albanskimi klani jim je omogočilo, da jim ni bilo več

treba izvajati neposrednega nadzora nad razpečevanjem in trgovino z mamili

(Saviano, 2008: 146). Zaradi vseh dogovorov in sporazumov se Casalčani ukvarjajo

samo še z višjimi kriminalnimi dejavnostmi. Voditelji casalske konfederacije so bili

Mario Iovine, Vincenzo De Falco, Francesco Sciavone – Sandokan, Francesco

Bidognetti – Cicciotto di Mezzanotte, Vincenzo Zagaria (Savinano, 2008: 146). Moč

Casalčanov jim je omogočila širitev v Evropo. Razširili so se na Poljsko, Romunijo in

Madžarsko. Veliko pripadnikov te družine je po dvajsetih letih delovanja pristalo v

zaporu. Začel se je sodni proces proti njim, imenovan »Spartacus«. Kasneje pa sta

procesu sledili še preiskavi »Spartacus 2« in »Regi Lagni« ter sodni proces imenovan

»Aima«. Casalčani po koncu vseh teh procesov niso bili poraženi, ampak so se okrepili

in nadaljevali s svojim delovanjem in širitvijo (Saviano, 2008: 146-153).

2.8.4 Salvatore »Toto« Riina

Salvatore Riina, Calogero Bagarella in Bernardo Provenzano so bili neločljiva trojka in

kruti morilci pod vodstvom Luciana Liggia. Svojo pot so začeli prav v Corleoneju, bili

so vrstniki, vsi trije iz revnih družin. Sami sebi so nadeli ime »la stressa cosa«, kar v

slovenskem prevodu pomeni ista stvar. Z njihovim razvojem se je razvijala tudi

družina Corleončanov, imenovana »la famiglia dei contadini«, najmočejša družina, ki

je pripadala Cosa nostri. Ubili so svojega vodjo Micheleja Navarro in se od leta 1985

hitro vzpenjali po lestvici, dobili so vzdevek Nepremagljivi. Hitro so prodirali v

Palermo in sodelovali pri različnih dobičkonosnih poslih, postajali so vse močnejši.

Leta 1963 se je v Palermu začela prva mafijska vojna med družinami, vendar se

Corleončani niso vmešavali in so samo čakali na njihov propad. Po tej vojni so se

začele policijske operacije, saj je vojna mafijo potisnila pred oči javnosti in tega se

je zavedala tudi italijanska država. Salvatore Riina je kmalu pristal v zaporu. Šest let

je bil zaprt v palermskem zaporu Ucciardone, junija 1969 so ga tožoli kraje

vozniškega dovoljenja in ga kmalu zatem izpustili. Živel je na Siciliji, se poročil in

imel otroke, postal je vodja Cosa nostre. Za oblast ni obstajal, saj je poniknil v

27

kriminalno podzemlje, dokler ga niso leta 1993 aretirali. Salvatore Riina se je zaročil

s sestro svojega mafijskega brata Calogera Bagarelle. Anonine Bagarello so sumili, da

sodeluje z mafijo in je tako postala prva ženska, ki so ji omejili gibanje na Siciliji. Po

zaroki, ki je trajala dvajset let, sta se leta 1974 poročila. Rodili so se jima štirje

otroci, dva sinova in dve hčeri. Riina so aretirali 16. januarja 1993 v Palermu med

potjo na sestanek, žena in otroci pa so se še isti večer vrnili v Corleone. Cosa nostra

je po njegovi aretaciji nadaljevala z nasilnimi dejanji. V italijanskih mestih Rim,

Firence in Milano je podtikala bombe, zaradi katerih je umrlo deset ljudi. Zadnji

znan napad naj bi bil pred olimpijskim stadionom med nogometno tekmo, vendar do

končnega napada ni prišlo (Širok, 2010: 59-64).

Leta 1981 je Salvatore Riina namenoma zanetil vojno med palermskima mafijskimi

šefi (Gaetano Badalemento, Stefanom Bontade in Salvatore Inzerillo). Bontade in

Inzerillo sta umrla v zasedi 23. aprila in 11. maja. Usmrtitev mafijskih šefov ni

končala sporov med družinami, ki so jih novinarji poimenovali kar prva mafijska

vojna. Krvavo nasilje se je nadaljevalo še dve leti, 12. novembra 1982 so v enem

dnevu v Palermu pobili kar 12 mafijcev v. Od leta 1981 do leta 1982 je bilo

povprečno 500 mafijskih žrtev na leto, veliko trupel je ostalo neodkritih, saj so se jih

znebili s pomočjo sodov in kisline ali pa so jih odvrgli v morje. Istočasno je Riina

napovedal vojno vsakemu, ki bi se postavil proti mafiji. Pod njegovim vodstvom so

umorili veliko ljudi na visokih položajih − na primer generala Carla Alberta Dalla

Chiesa ter dva pogumna sodnika, Paola Borsellina in Giovannija Falcona. Salvatora

Riino je izdal njegov šofer Balduccio di Maggio 15. januarja 1993. Riina na sojenju

zaradi umora ni bil prisoten, kljub temu pa so ga obsodili na dvojno dosmrtno ječo.

Po njegovem prijetju so ga na drugem sojenju obsodili zaradi več kot 100 umorov na

dosmrtno ječo brez možnosti izpustitve. Država je zasegla več kot 125 milijonov

dolarjev nezakonitega premoženja (Newton, 2007: 139-141).

Riina je v zaporu preživel dva srčna napada, vendar nista bila usodna. Aprila 2006 so

mu sodili za smrt novinarja, ki je izginil leta 1970 med pripravami na snemanje

televizijske serije o mafiji. Njegovega sina Giovannija Riino so obsodili na dosmrtno

ječo zaradi štirih umorov, ki jih je zagrešil leta 2001. Decembra 2004 so njegovega

mlajšega sina Giuseppeja Riino obsodili na 14 let zapora zaradi izsiljevanja, pranja

denarja in sodelovanja z mafijo (Newton, 2007: 139-141).

28

2.8.5 Bernardo Provenzano

Bernardo Provenzano izhaja iz mesteca Corleona na Siciliji. Mafiji se je pridružil, ko

je bil še najstnik. Kmalu se ga je prijelo ime Bennie Traktor, vzdevek je dobil, saj je

dobesedno »pokosil« ljudi. Provenzano je stopil na stran Luciana Leggia in je bil

vodja štirinajstih mož v atentatu na mafijskega šefa dr. Michela Navarro avgusta

1958. Naslednjih pet let je pomagal Leggiu, da je pobil vse tiste, ki so prisegli

zvestobo Navarri. Policija je izdala nalog za aretacijo Provenzana septembra 1963 in

ga obtožila umora, vendar ga niso prijeli, ker se je skrival. Leta 1974 so Leggia zapri

zaradi umora, vodstvo pa sta prevzela Salvatore Riina in Bernardo Provenzano.

Provenzano naj bi se osredotočil na gospodarsko delovanje mafije, dobil je nov

vzdevek − »računovodja«. Riina je bil zadolžen za vodenje mafijske družine, da je

vse potekalo, kot bi moralo. Riina je leta 1981 z mafijsko vojno želel doseči prevlado

Corleonske mafije. Po Riinovi aretaciji leta 1993 in obsodbi na dosmrtno ječo naj bi

Provenzano zopet postavil Corleončane na staro mesto. Na istem sojenje naj bi

Provenzana obsodili na dosmrtno ječo, vendar so mu sodili v njegovi odsotnosti, saj

ga tudi po 20 letih preganjanja niso mogli aretirati. Nekatere priče so trdile, da je

mrtev, druge pa zagotavljale, da je capo di tutti (šef vseh šefov) Newton, 2007: 141-

142).

Pod vodstvom Provenzana je mafija spremenila svoj slog in delovanje, saj je bila

veliko manj nasilna kot prejšnja. Na skrivna srečanja je Provenzano hodil zamaskiran,

enkrat naj bi se preoblekel v rimskokatoliškega škofa. Priče so ga opazile v francoski

bolnišnici, kjer naj bi si leta 2002 operiral prostato, z DNA testi so potrdili njegovo

identiteto. Sicilijanska policija je januarja 2005 aretirala 46 mafijcev, za katere so

sumili, da pomagajo skrivati najbolj znanega italijanskega ubežnika Bernarda

Provenzana. Dva meseca kasneje so aretirali in zaslišali še 8 mafijcev, vendar je

Provenzanu ponovno uspelo pobegniti roki pravice. Po dolgotrajnem sledenju so ga

11. aprila 2006 prijeli v njegovem rojstnem mestu Corleone po 43 letih bežanja.

Provenzano je bil v odsotnosti že obsojen, med drugim tudi za umor sodnika

Giovannija Falconeja. Po aretaciji so ga odpeljali v zapor, kjer je bil pod 24 urnim

nadzorom (Newton, 2007: 141-142).

29

3 Zgodovina Mafije

3.1 Izvor imena mafija

Izvor besede mafija je še vedno nejasen. Beseda izhaja iz arabske besede ma fia in

pomeni zatočišče. Sestavljena je iz več arabskih besed mohafi (prijatelj), mohafist

(varnost in moč), hafa (zaščititi). Te besede so iz palermskega dialekta prevedene

kot lepota, hrabrost, odločnost in moč. Besedo so začeli uporabljati v 11. stoletju

takratni prebivalci Sicilije, ki so se imenovali Saraceni. Po normanski invaziji so

postali sužnji, podrejeni Normanom, in ker se niso hoteli podrediti njihovi nadvladi,

so se raje pridružili mafiji (Dobovšek, 2009: 76).

Pridevnik »mafioso » je v Palermskem narečju nekoč pomenil lep, neustrašen,

samozavesten. Oseba, ki je dobila naziv mafioso, je morala imeti lastnosti, lastnosti

značilne za mafijo. V Sicilijanskem narečju je bila napisana zelo uspešna igra z

naslovom I mafiusi di la Vicaria (»The mafiosi of Vicaria Prison«), ki je bila

uprizorjena leta 1863. V igri se je prvič pojavila beseda mafioso v kriminalnem

pomenu. Igra prikaže mafijce, ki so prikazani kot sojetniki v zaporu in imajo nad

seboj šefa, ki mu izkazujejo ponižnost in spoštovanje. Zaporniki so si med seboj

podobni, imajo skupno preteklost in navade. Veliko uporabljajo izraz pizzu, ki je v

sicilijanskem jeziku preveden kot beseda »beak«. V slovenščino bi izraz lahko

prevedli kot izsiljevanje denarja. Literarno delo I mafiusi di la Vicaria je ob enem

tudi prvo delo, ki predstavlja mit, da je mafija dobra, častna in da ščiti šibke (Dickie,

2007: 55-56).

Izvor besede mafija še danes ni povsem pojasnjen. Mihovilović je v svojem delu

Mafija včeraj in danes zapisal več možnih izvorov besede. Po mnenjih nekaterih

izhaja iz začetnih črk »Morte alla Francia! Italia anela!«. Arabci so po zavojevanju

Sicilije tam pustili veliko sledov, zato jezikoslovec Casareo pravi, da mafia izhaja iz

arabske besede mahias, ki v prevodu pomeni hvalislavca, pogumneža ali bahača.

Vendar po mneju nekaterih filozofov lahko beseda mafia izhaja iz besede mu afah,

torej upornik, nasportnik zakona ali nasportnik nasilja (Mihovilović, 1975: 7).

Angleški zgodovinar Denis Mack Smith trdi, da je bila mafija kot ogranizacija v času

Burbonov usmerjena proti zakonom in oblasti, borili so se tudi proti kralju samemu. V

svojem delu o mafiji je zapisal: »...Sleherni Sicilijanec, ki ni spoštoval zakonov, ki si

30

je sam ustvarjal svoje zakon, se sam maščeval sovražniku ali kaznoval nasportnika,

sleherni, ki se je ukvarjal s tihotapstvom, da bi oškodoval državo, ki ni plačeval

davkov ali pa se mu je posrečilo na drugačen način prevarati in izigrati državo, je

vzbujal spoštovanje in njegova avtoriteta na Siciliji je naraščala« (Mihovilović, 1975:

8).

Mihovilović je v svojem delu povzel tudi definicijo Franchettija, objektivnega

raziskovalca, ki se je ukvarjal s preučevanjem mafije. Gre za definicijo: »Mafija je

zveza oseb različnih plasti, vseh poklicev, ki nimajo med seboj vidnih, nepretrganih

in rednih stikov, a so vendar povezane z namenom zboljšanja medsebojnih koristi,

izključujoč sleherno spoštovanje zakonov, pravice in javnega reda. To je nekakšen

srednjeveški občutek človeka, ki verjame, da lahko sam skrbi za svojo varnost,

imetje itd. s svojo hrabrostjo, spretnostjo, vplivom, ne glede na oblast ter neodvisno

od nje in zakonov. Zanj velja samo en zakon, to pa je omertá – zakon molka. Član

mafije smatra za svojo dolžnost, da sam ustvarja zakone in da sam kroji pravico«

(Mihovilović, 1975: 9).

3.2 Nastanek in izvor mafije

Prvi prebivalci Sicilije so bili Grki in Feničani, ki so imeli popoln nadzor nad otokom

od leta 734 do 580 pred Kristusom. Prevlado nad otokom so si močno želeli Feničani,

zato so bili v nenehnem boju z Grki. Kasneje so Sicilijo osvojili Rimljani in ta

najdaljša prevlada je traja tisoč let, dokler rimsko cesarstvo ni propadlo. Za njimi so

si prevlade želeli Vandali. Veliko prebivalcev Sicilije so pobili in zasužnjili. Za njimi

so na oblast prišli Saraceni, skupina Arabcev, ki je širila muslimansko vero. Kmalu

zatem se je za Sicilijo začela španska in francoska nadvlada. Domačini, Sicilijanci,

niso imeli nadzora nad svojim otokom, ves čas so bili podrejeni. Prebivalci otoka so

zato postali omejeni, združeni v plemena ter zelo nezaupljivi. Vsi ti dejavniki so

vplivali na to, da se je razvila skrivna združba, ki se je počasi izoblikovala in razvijala

v mafijo (Deitche, 2009: 5-7).

Mafija je postala vidna, ljudje pa so se začeli zavedati njenega obstoja, ko je bila

Sicilija pod francosko nadvlado. Nove združbe so pomenile začetek boja proti

okupatorju. Za tiste, ki so se bojevali proti oblasti, so bile uvedene zaporne kazni,

vendar jih to ni ustavilo, saj so sledili pregovoru »V slogi je moč«. Razvile so se

skrivne družbe, ki so se bojevale tudi proti piratom, banditom in drugim nevarnostim,

ki so pretile Siciliji. Veliko teh mož je izkazalo veliko mero poguma in domoljubnosti,

31

zato so jih prebivalci izbrali za heroje. Legenda pravi, da so postali pravi »Robini

Hoodi«, saj so se bojevali upirali Francozom in se borili, da bi dobili nazaj svoj

nacionalni ponos (Deitche, 2009: 6-7).

3.4 Dejavnosti (zaslužek) mafije v Evropi

Na začetku svojega delovanja se je mafija preživljala z izsiljevanjem denarja od

ljudi, ki so potrebovali njihovo zaščito. Ljudem so pošiljali »prijazno« napisana

sporočila, ki so vsebovala »prošnjo«, naj jim izročijo denar v zameno za zaščito

skupine, ki jim je poslala pismo. Če naslovniki niso plačali, so lahko pričakovali

nasilni odgovor. Lahko so ugrabili družino in zahtevali odkupnino ali pa so jih ubili. S

takim izsiljevanjem se je zgodaj začela preživljati Črna roka, ki so jo ustanovile

italijanske kriminalne združbe. Tako ime je dobila, ker so tolpe potisnile vljudno

napisano sporočilo pod hišna vrata. V sporočilu so vljudno prosili, da naj plačajo

nekakšen honorar in se s tem izognejo smrti. Sporočilo je bilo podpisano z odtisnjeno

roko pošiljatelja, ki je ponazarjal s črnilom odtisnjen žig. Sicilijancem so se se posli,

ki so prinašali velik dobiček zdeli zelo pomembni in da bi jih izpeljali, so zagrešili

veliko umorov, predrznih atentatov na sodnike, policiste in politike. Imeli so velik

vpliv na politične sfere, vplivali so na posel in celo na Katoliško cerkev na Siciliji. Od

leta 1991 do 2008 so razpustili 71 občinskih uprav na območju Neaplja, 44 na Siciliji,

34 v Kalabriji in 7 v Apuliji. Mafija se je infiltritala v zavode za zdravstveno varstvo,

podjetja s prehrano, čistilne servise, nakupovalna središča, itd. (Saviano, 2008: 40-

41). Zaradi močnega vpliva mafije je nadškof Palerma izdal razglas, da kriminalna

skupina, imenovana mafija ne obstaja. Veliko ljudi je že takrat vedelo, da je nadškof

objavil razglas pod prisilo (Deitche, 2009: 7).

Organiziran kriminal, s katerim se ukvarja mafija, temelji na poslovni logiki dobička.

Cilj vsake skupine je korumpiranje zdravih delov družbe in zato pomeni nevarnost za

celotno državo. Temeljne dejavnosti, s katerimi se ukvarja, so preprodaja droge in

orožja, kraja avtomobilov, igre na srečo, vse skupaj pa je povezano s pranjem

denarja. Zanjo so značilne mednarodne povezave med Evropo, ZDA in Avstralijo,

veliko vlogo pa ima tudi pri sodelovanju s skupinami iz vzhodne Evrope (Dobovšek,

2009: 79).

32

3.4.1 Preprodaja droge

Po ukinitvi prohibicije v ZDA se je uveljavila trgovina z drogo, ki je organiziranemu

kriminalu prinašala ogromen dobiček. Droga od proizvajalcev do preprodajalcev

potuje po celem svetu. Heroin izvira iz tako imenovanega zlatega trikotnika (Burma,

Laos, Tajska), izvira pa tudi iz zlatega polmeseca (Iran, Afganistan, Pakistan).

Poznamo tudi balkansko pot, po kateri heroin potuje v Evropo. Kokain je prvič začela

uvažati v Evropo kokainska mafija. Uvaža pa se iz Kolumbije, Bolivije, Peruja in

Ekvadorja. Iz Maroka pretihotapijo največ kanabisa in marihuane. Na poljskem

izdelujejo LSD, amfetamine in extasy v skritih laboratorijih (Dobovšek, 2009: 44-45).

Skupine, ki se ukvarjajo s preprodajo droge v Evropi, so med seboj povezane in

stremijo k vedno večjemu dobičku. Preprodaja kokaina je povezana s trgovino z

ljudmi in spolnim izkoriščanjem žrtev. Za plačilo droge na trgu namesto denarja

uporabljajo tudi ukradene predmete (orožje, druge droge), kar povzroča manjšo

vidnost kriminala. Veliko kriminalnih skupin uporablja del svojega dobička za

vlaganje v hitrejša in boljša prevozna sredstva, nekateri pa posojajo svoj denar

drugim kriminalnim skupinam. Dobro organizirane kriminalne skupine svoj dobiček

vlagajo v zakonite poslje, da si olajšajo preprodajo droge. Ta podjetja so predvsem

izposojevalnice avtomobilov, telefonske družbe in podjetja za prevoz potnikov. Za

prevoz droge kot je kokain, heroin, konoplja in sintetične droge v Evropo kriminalne

skupine uporabljajo predvsem ladijske zabojnike (EU Organized Crime Threat

Assessment [OCTA], 2011: 10-12).

Heroin prihaja v Evropo iz Afganistana preko Turčije in Balkana. Najbolj znana pot

poteka po Črnem morju. Transport droge poteka skozi Iran, Azerbajdžan, Gruzijo,

Ukrajino, baltske in nordijske države. Za prevoz droge uporabljajo tudi letalske

linije, predvsem z iranskih in pakistanskih letališč do letališč na Mediteranu z

vmesnimi postajami v vzhodni in zahodni Afriki. Balkanske poti uporabljajo za

preprodajo droge preko Jadranskega morja do Grčije, Romunije in centralne Evrope

do zahodnega Balkana. Turške in albanske kriminalne skupine spadajo med najbolj

vidne in napredne v Evropi. Turške kriminalne skupine so vzpostavile velike heroinske

zaloge na zahodnem Balkanu, kjer so lokalne skupine zadolžene za nadaljno

distribucijo. Italija je še vedno ključna lokacija, skozi katero poteka trgovina z

drogo, zaradi primernih morskih meja, zračnega prometa in zarada razširjene baze

uporabnikov droge, ter velike koncetracije kriminalnih skupin (OCTA, 2011: 11-12).

33

Kokain prihaja v Evropo po različnih poteh, glavni točki vstopa kokaina v Evropo pa

sta Španija in Portugalska. Kokain prihaja v Evropo predvsem v ladijskih zabojnikih,

preko letalskega tovornega prometa in po balkanskih poteh v Jugovzhodno Evropo. Na

vzhod in zahod poteka transport droge prav tako preko letalskega tovornega

prometa, poštnih storitev in potniških kurirjev. Španija je pomembna država za

shrambo in distribucijo droge za evropski trg. Kulumbijske kriminalne skupine igrajo

pomembno vlogo za dobavo droge za evropske skupine, ki vključujejo tudi

'Ndrangheto v Italiji. Zelo veliko kokaina v Evropo pride iz Latinske Amerike čez

zahodni Balkan in jugovzhodno Evropo. Večje pošiljke potujejo do pristanišč v

Jadranskem morju in Črnem morju. Zahodni Balkan si je ustvaril svoje baze kokaina

v Latinski Ameriki, saj povečujejo svoj dobiček s kokainom, ki ga dobijo direktno od

proizvajalca. Bolgarija je tranzitna država za ladijske pošiljke iz Latinske Amerike, ki

pridejo preko zahodne Afrike, Turčije in balkanskih poti. Ta kokain je namenjen

italijanskim kriminalnim skupinam (OCTA, 2011: 13-15).

V svetovnem poročilu o drogi najdemo naslednje podatke: vsako leto svetovni trg

doseže od 430 do 450 ton heroina in morfija. Samo v Afganistanu pridelajo 380 ton

heroina in morfija, 50 ton vsega heroina pa izhaja iz Laosa. V Afganistanu država

obdrži 5 ton heroina, ki ga preprodajo uporabnikom, ostalih 375 ton pa potuje preko

držav, ki mejijo na Afganistan in po balkanski poti vse do Rusije in zahodne Evrope.

Balkanska pot poteka skozi Iran, Turčijo, Grčijo, Bolgarijo do zahodne Evrope, ta pot

prinese organiziranemu kriminalu 20 bilijonov ameriških dolarjev dobička. Severno

pot tihotapci uporabljajo za tihotapljenje droge skozi Tadžikistan in Kigirgistan in

poteka vse do Kazakstana in Rusije, s to potjo zaslužijo 13 bilijonov ameriških

dolarjev letno. V svetovnem poročilu o drogi 2010 najdemo tudi podatek, da so leta

2008 zasegli 73,7 ton kokaina na področju zahodne Azije, to je 39 odstotkov

celotnega svetovnega kokaina; v jugovzhodni Evropi je bilo zaseženih 24 odstotkov

vsega kokaina in v centralni Evropi 10 odstotkov svetovnega kokaina. Poročilo navaja,

da je bilo leta 2007 in 2008 približno 16 do 17 milijonov ljudi uporabnikov kokaina. V

obtoku je bilo približno 470 ton kokaina, od tega 40 odstotkov (188 ton) v severni

Ameriki. Evropska unija ga je porabila približno eno četrtino, se pravi prbližno 117

ton. Samo ti dve regiji predstavljata 80 odstotkov porabnikov kokaina, ki

organiziranemu kriminalu prinaša letno 88 bilijonov ameriških dolarjev dobička

(World drug report, 2010).

34

3.4.2 Preprodaja orožja

Trgovina z orožjem je bila vedno na robu dovoljenega. Velike dobičke kujejo

preprodajalci predvsem na račun etičnih lokalnih vojn, v katerih cena za orožje

skokovito zraste zaradi prepovedi nabave (Dobovšek, 2009: 45). Danes se trgovina z

drogo in orožjem prepleta, saj za plačilo ne uporabljajo denarja, ampak gre za

blagovno menjavo (Dobovšek, 2010: 45).

Največ orožja za preprodajo prihaja z zahodnega Balkana. Srbija in Bosna in

Hercegovina sta glavni vir orožja in streliva za kriminalne skupine v Evropi. Zahodni

Balkan bo še nekaj časa ostal vodilni vir za težko orožje, ki se preprodaja v Evropo in

se skladišči v Albaniji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Kosovu, Črni gori in Srbiji.

Orožje transportirajo z legalnimi prevoznimi sredstvi, privatnimi avtomobili ali

javnim prevozom. Preprodaja orožja je povezana s trgovino z drogo in trgovino z

ljudmi. Italijanske kriminalne skupine kot je 'Ndrangheta in albanske skupine so že

tradicionalno vpletene v trgovino z orožjem. Trgovina z orožjem poteka po podobnih

poteh kot trgovina z drogo (OCTA, 2011: 38).

3.4.3 Kraja avtomobilov

Kraje in tihotapljenje avtomobilov so značilne za razvite države, iz katerih tihotapijo

ukradena vozila v nerazvite države. V zvezi s to dejavnostjo so povezane

zavarovalniške goljufije. Še posebej je tihotapljenje ukradenih vozil zaskrbljujoče v

Evropi po letu 1989, saj je Evropa postala glavno tržišče za ukradene avtomobile s

središčem na Poljskem, od koder avtomobile transportirajo v države bivše Sovjetske

zveze (ANSA, 1995, po Dobovšek, 2009: 45-46).

3.4.4 Igre na srečo

Prepovedane igre na srečo so med osnovnimi dejavnostmi, primerne predvsem za

pranje denarja. S tem so povezane še stave za vse vrste športov in loterija. Vendar

omenjene dejavnosti zaradi manjših dobičkov in zato, ker prevzema posle država,

niso več zanimive za skupine, ki se bavijo z organiziranim kriminalom (ANSA, 1995,

po Dobovšek, 2009: 50).

Igralništvo se deli na ameriški in evropski tip. Evropsko igralništvo je namenjeno

višjim družbenim slojem in temelji na ekskluzivnosti. Ameriško igralništvo pa je

35

dostopno množicam, ne glede na družbeni status. Ameriški tip igralništva se je začel

razvijati v Nevadi že pred drugo svetovno vojno. Kmalu po tem so igralništvo

legalizirali v državi New Jersey, v devetdesetih letih pa se je igralništvo razširilo po

celem svetu (Dobovšek, 2009: 50-52).

V državah, kjer je delovala mafija, se je razširila loterija. Gre za igro, ki vključuje

zbirko žogic, oštevilčenih s številkami od 1 do 100. Žogice so vstavljene v boben z

zrakom, nato pa izžrebajo različne kombinacije številk. V tej igri stavi veliko ljudi,

država od pobranih stav vzame določene odstotke denarja, vendar nihče v resnici en

ve, kam gre denar. Igra se imenuje Bolita in v španskem jeziku pomeni majhna žoga.

Loterija je bila zelo razširjena v revnejših predelih mest. Ljudje so stavili manjše

količine denarja na posamezno stavo. Ker je bila izbira žogic naključna, so težko

priredili zmagovalne številke. Stave je položilo veliko ljudi, zato so vseeno prišli do

velikih dobičkov. Mafija se je ukvarjala tudi s konjskimi stavami. Konjske dirke so

znane predvsem po tem, da so ljudje, ki imajo veliko denarja, položili svoje stave na

tekmovanju, na katerem so lahko priredili končni izid (Deitche, 2009: 202-203).

3.4.5 Pranje denarja

S pojmom pranje denarja pojmujemo vsako tehniko pretvarjanja nepošteno in

nezakonito pridobljenega bogastva v pošten in zakonit prihodek. Primarni cilj pranja

denarja je prikrivanje nezakonito pridobljenega dohodka in izmikanje odkrivanju

finančnih malverzacij ter s tem izogibanje plačanja davščin. Denar postane s tem, ko

je opran, del legalnega plačilnega prometa (Dobovšek, 2009: 57).

Odkrivanje pranja denarja je zapleten proces, največji problem predstavljajo

države, ki nimajo urejene zakonodaje na finančnem in kazenskem področju. Problem

pa predstavljajo tudi države, ki imajo tajne bančne račune. V takih državah lahko

kriminalci položijo denar na bančne račune in ga kasneje uporabijo v tuji državi za

nakup lažnega podjetja. Lažno podjetje se ukvarja s pranjem denarja, kjer pa pranje

denarja ni zakonito, pa uporabijo igralnice, menjalnice, restavracije in trgovine

(Dobovšek, 2009: 57-59).

Za italijansko mafijo se je pranje denarja ustavilo po