1

M e t u l j iv e č n o s t i

Andreja Kočevar

2

3

Naš otrok ni mrtev.Tudi njegova oblika in njegova

senca nista mrtvi.Zares so mrtvi naši čuti za

spremenjeno obliko našega otrokain za

njegovo senco.

Ne zaznavamo in ne vemo, daobstajajo tako nežne oblike s tako

medlimi sencami, da jih grobočloveško oko ne more zaznati.

Ali lahko sviloprejka na listuprepozna svojo sestro v letečem

raznobarvnem metulju? Ne. A ta še kako živi.

4

5

LJUBLJENI MOJI

Začutili ste bitje mojega srca,slišali ste njegov utrip.

Vaše roke so pestovale mojenemočno telo

in takrat ste mislili, da živim.

Ugasnil je utrip, utihnilo je bitje,moje telo je obmirovalo

In mislili ste, da je vsega konec,da me več ni.

A povem vam, ljubi moji,da zdaj sem bolj kot sem kdajkoli

bil.Zdaj sem svoboden.

Objemam vas bolj, kot sem vassploh kdaj lahko

in ne utripa le moje srce,

6

ampak moje celotno bitje.

Rotim vas, da se ustavite v hitenju,da izstopite iz kletke žalovanja.

Prosim vas, da se ozrete v neboin pogledate sij zvezd.

Vodim vas v vrt ljubečih vrtnic,kjer puščam ljubezen za vas,

kamor vodim sonce, da vas greje,kjer po pticah sporočam angelski

zvenin kjer s sapo vetra sušim vaše

solze.

Moj odhod v življenje čistebožanske luči in ljubezni

ni namenjen vaši žalosti ljubi moji,namenjen je vašemu prebujenju v

luč in ljubezenže tukaj in zdaj.

7

Ljubi moji, ne zavrzite tega daru,iščite mir in svetlobo v svojem

bistvu.

VAŠ LJUBLJENI OTROK

8

9

10

11

ZGODBA TRENUTKA VVEČNOSTI

Medli obrisi svetlih barv so mu dramilikomaj prebujene otroške oči in jasnazaznava maminih misli, ki je sedela zamizo v porodnišnični sobi je mirilavznemirjenje zaradi ponovnega prihoda načisto fizično raven. Minil je le en dan odburnega dogajanja skozi porodni kanal ,od prvega diha in od začetka kratke, asilovite življenske poti.Mamica je sedela za mizo, jedla ravnokarprinešeno kosilo in razmišljala kako mirenje njen fantek. Le s tihim glasom je izražalneugodje, z vsakim gibom pa kazal čistomilino. Oba sta čutila medsebojnopodporo in toplino. Takrat še ni dojemala,kako pomembno obdobje se odpira vnjenem življenju in kako silen glasnikljubezni je sinček.

12

Njegova mirnost je pri zdravniškem osebjuvzbujala skrb in dnevi odhoda izporodnišnice so se prestavljali iz dneva vdan. A skupaj sta bila močna. Ona ni nitiza trenutek popustila pod pritiskisumničenja, da je z otrokovimorganizmom kaj narobe in on ji ni prenehaldajati podporo v optimizmu in vzdrževanjumiru.

Po dvanajstih dneh sta le prišla domov,kjer sta čakala sestrica in očka. Začeli sose veseliti prihodnjih dni in se odpraviliskupni preizkušnji naproti, preizkušnji, ki jeplast za plastjo razkrivala globino življenja,ljubezni in svetlobe.

Po enem tednu je imel Mark ponovnokontrolo v porodnišnici in njegovo telo jeres ostajalo bolj drobno in slabo gibljivo,glasek pa nežen. Naslednja postaja je bilapediatrična klinika, kjer je Markova potdobila ime SMA. Spinalna mišična atrofijaje obljubljala smrt pred prvim rojstnimdnevom.

13

Tisti dan sta starša z otrokom sedela predmizo zdravnice, ki jima je mirno in z vsemrazumevanjem povedala diagnozonjunega sina. V njenem pristopu je biločutiti zbranost in sočutje do obeh, hkratipa tudi nemoč, ker je ta genska bolezenpomenila dokončno usodo, z zelomajhnimi možnostmi za odmik v levo alidesno. Besede so nemo ostajale v ustihvseh, občutja pa so zajedala globoko vsrce.

Doma sta v tišini stopila skozi vratastanovanja in vsak na svojem koncuzačela v globinah svojega bitja iskatitolažbo. On je obsedel na kavču, ona paje stopila v kopalnico, se vsedla na stol inse predala krču, ki je silil v telo. Nekajminut so trajali občutki nemoči, trzljajižalosti, nato so se razblinili v neskončnopraznino. Njena duša se je zavedlavrednosti trenutka in njeno srce je zaznalotisto, kar mu prej ni bilo nikoli danozaznati. Krč je izginil in svetloba ji jepomagala do spoznanja:

14

»Otrok me potrebuje, oba otroka mepotrebujeta, mene celostno, zavestno,prisotno tukaj, v tem trenutku, ne vpreteklosti, ne v prihodnosti. Ne smemspustiti sedanjega trenutka. Otrok namizraža polno ljubezen v povezavi s čistimbožanskim izvirom, njegove oči svetijo innam sporočajo vselej le radost, njegovnežni, komaj zaznavni dotik pa je dotikangelskega otroka.« Obsedela je na stolu, neskončna mirnostje preplavila njeno celo bitje in zoptimizmom je zapustila kopalnico, kot bizapustila tempelj milosti in spoznanja.Mark je sedel v stolčku in ko so se njeneoči potopile v njegove, je občutila kako jeto malo bitjece veliko v svoji ljubezni, močiin pogumu. Solze sreče so ji silile na oči,ko je zaznala to veličino v svojem otroku.Kakorkoli se bodo stvari odvijale, nipomembno, vedno imamo zdajšnjitrenutek in v njem smo skupaj in v njemsmo srečni, ker čutimo ljubezen, ki nasbrezmejno povezuje.

15

Uvid in spoznanje tistega dne sta bilavodilo naslednjih tednov. Dnevi nisopostali dnevi groznih spoznanj, ampakdnevi povečanih občutij božanskeljubezni. Mark je imel vsak teden fizioterapijo inživel normalno življenje majhnegadojenčka. Mamici je postajal namennjegovega bivanja vse bolj odkrit. Ob vseh »posebnih« otrocih se ljudem šebolj odpirajo srca. Prinašajo spoznanje,da so v življenju prave in večne stvaritiste, ki jih najdemo znotraj nas.Vse zakar se v naglici in nervozi dnevnopehamo je minljivo in kratkotrajno. Obnjih se odstirajo težke zavesenepotrebnih bremen, kar nam omogoča,da lažje čutimo božjo prisotnost v nas inokoli nas, saj otroci že sami s svojimbitjem žarijo in sijejo z vso ljubeznijo.

16

Okužba dihal se je čez noč spremenila vodločilni pet tedenski zaključek vbolnišnici.Klic življenja je v isto sobo pripeljal šeenega fantka z isto boleznijo in sevedatudi njegova starša. Stkale so se usodnevezi in otroka sta vzpostavila pravo dušnovez. Iz ene do druge postelje sta otroka nadaljavo komunicirala preko fizičnih oči inoči srca.Po nekaj dneh je prišlo do prve kratkeprekinitve Markove povezave s svojimfizičnim telesom. Tisto popoldne sta semamica in očka zamenjala ob bolniškipostelji in njo je obdajal občutek nemira,že na poti domov. Še nikdar prej ni takomočno občutila dogajanja v bitju in telesusvojega sina. V svoji trenutni krhkosti še nibila pripravljena na njegov odhod. Zaznalaje tisto, kar se je dogajalo isti čas zMarkom.Medtem je očka med hranjenjem Markadoživel prekinitev njegovega dihanja in s

17

pogledom skozi Markove oči občutilspoznanje enosti. Spoznanje enosti je trenutek, koprestopiš iluzijo, da čas in prostorobstajata in ko dobiš uvid, da smo vsieno. V tem trenutku odpuščaš sebi indrugim.To je bil namen tistega trenutka. Takoj zatem se je ob angelski intervenciji na vratihsobe pojavila sestra in v nekaj sekundahje štiri članska ekipa že oživljala Marka.Zopet je vzpostavil stik z fizičnim telesomin vedel, da dan njegovega dokončnegaodhoda še ni prišel. Starša sta morala priti do nekaterihspoznanj skozi njegovo bolezen in smrt.V tretjem tednu bivanja v bolnišnici soMarka preselili v drugo sobico, kjer sta bilaz mamico sama. Možnost ponovnih okužbse je s tem zmanjšala. Vez med njima jedosegla prav posebne razsežnosti. Večjatišina v sobi je včasih vzpostavila skorajmeditativno stanje in Mark je izkoristil tostanje za pripravo svoje mame na njegovodhod. Brezpogojna ljubezen med njimain svetloba, ki sta jo s tem izžarevala je

18

zapolnjevala vsak kotiček sobe in sezačela širiti tudi skozi bolnišnične hodnike.

Na predzadnji dan, ko se bitje že veseliodhoda iz okorelega telesa, se njegovofizično zdravstveno stanje izboljša. Tako je bil Mark že zjutraj v kopalni kadiprecej živahen. Zmogel je celo obračatiglavo, kar mu prej ni uspelo. S svojimivelikimi zgovornimi očmi je ves časpogledoval v navidezno prazen prostor,nato pa mamico vprašujoče gledal, če vidi.Čutila je prisotnost ljubečih energij, anjene zaznave še niso bile take, da bivedela, da božanska prisotnost na višjihdimenzijah sporoča in čaka, da Marknaslednji dan zaključi svoje tokratnoposlanstvo.Zaradi dobrih občutkov in veselja celegadne, se je odločila, da to noč za nekaj urzamenja spanje na fotelju ob Markoviposteljici s spancem v domači postelji in sinabere novih moči.

19

Doma se je najprej oprhala in med temves čas v ušesih lovila glasove, ki so imeliprav posebno frekvenco. Telo se ji jenekako oddaljevalo in zaznala je pogovordveh duš. Noč je bila kratka, a spanec okrepčilen.Navsezgodaj zjutraj je že vstopila vbolnišnično sobo. Že prvi korak je dalslutiti, da je prišel dan Markovega odhoda.Radost prejšnjega dne je še bila nekje vzraku, a otroški jok je sporočal, da se fazatega fizičnega življenja zaključuje. Vzadnjih urah se hkrati odpira nebo in seosvobaja duša.Čas se je prepolovil, nekateri trenutki sobili čisti izrazi brezčasja in prostora.Stene majhne ozke sobice so postalepoljane višjih življenskih dimenzij inmamino srce in duša sta se sredidopoldneva zavedli novega spoznanja. Največ in edino kar lahko storiš zasvojega otroka, ko se poslavlja odfizičnega telesa je, da ga izpustiš.Izpustiš ga iz tega oklepa, izpustiš iz

20

človeških iluzij in izpustiš v večnost čistebožanske ljubezni. To je bil najmočnejši klic njenegacelotnega bitja.Ta klic je izvenel tako močno, da je vasepotegnil tudi klic očetovega bitja in Mark jelahko svobodno zapustil svoje fizično telo,ker ga tam ni več zadrževala niti najglobjavez z svojo mamico. Ta vez se jepremaknila tja, kjer je že od nekdajobstajala in tudi vedno bo, v dimenzijovečnosti, enosti, v dimenzijo božanskeljubezni in svetlobe.V maminem naročju so se poslednji dihinjegovega telesa umirili in izraz nanjegovem obrazu je ostajal v spokojnemnasmehu. Njegova duša je še dolgooblivala z ljubeznijo svoja starša, ki sta vnenavadnem miru pestovala negibnotelesce.

»Danes je na nebu zasijala novazvezdica-naš Marki« sta sporočila starša.

21

Kajti, če se sporoča ljudem rojstvo nazemlji, naj se sporoči tudi rojstvo nanebu.

22

23

24

25

KAJ SPOROČAJO OTROCI IZ ONOSTRANSTVA SVOJIMSTARŠEM

Izguba otroka ali huda bolezen sedogodijo ravno takrat, ko zelo zabredemov situacijo, ki ni v skladu z našo življenskopotjo. Takrat potrebujemo silnegaglasnika, da nas predrami in opogumi napoti.

Otroci želijo, da si iskreno odgovorimo nanaslednja vprašanja:

Katerim stvarem in dogodkom dajem vsvojem življenju večjo vrednost?(materialnim, nematerialnim, zdravju, službi, družini, prijateljem, notranjemumiru, ljubezni....)

26

Sem v partnerski zvezi zadovoljen alitrpim v prepirih in nerazumevanju?

Mi delo, ki ga opravljam povzroča stalennemir v sebi? Ali čutim, da moramdrugam, da sem poklican za nekajdrugega?

Sem izkoriščan ali tudi sam izkoriščamdruge?

Se zavedam lastne vrednosti?

Sem žrtev fizičnega ali telesnega nasilja?

Ali skozi življenje hitim poln strahu,nervoze in slabe volje?

Ali od drugih ljudi pričakujem, da bodoživeli tako kot si jaz predstavljam?

So moji pogovori polni obsojanja drugih?

So moje misli neljubeče do sebe alidrugih?

27

Mar v sebi večkrat čutim čustva jeze,strahu ali zamer in drugim ter sebi neznam odpuščati?

Vsak človek, ne samo starši, ki so izgubilisvoje otroke, bi si moral postaviti tavprašanja. Marsikdo od staršev že med otrokovoboleznijo ali umiranjem pride do določenihspoznanj, ki vsebujejo našteta vprašanja.V teh spoznanjih je rešitev, če se jihzavemo in začnemo hrepeneti po drugipoti. Hrepenenje nas pelje v iskanje,iskanje pa nas pelje iz teme v svetlobo.

28

29

OTROCI SI SAMI IZBEREJOSVOJE STARŠE

Vsako bitje se utelesi v fizično telo točnoizbranima staršema, v točno določenihpogojih.

Prvi potrebujejo za svojo izobrazbo leizkušnjo utelešenja, zato zapustijo fizičnotelo že v materinem trebuhu.

Drugi izberejo izkušnjo v nemočnemtelesu z okvarami in vstopijo v telo zgenskimi okvarami ali drugimianomalijami. Ti lahko umrejo kot otroci alipa živijo z izkušnjo razvijanja drugih čutil vnegibnem in okorelem telesu.

Tretji se spočnejo in rodijo staršem, kipotrebujejo izkušnjo izgube otroka. Takotrok je največkrat v tesni dušni povezaviz vsaj enim od staršev.

30

V tem primeru je otrokova smrt za staršedar, ki naj bi jim temeljito spremenil pogledna življenje in s tem življenje samo. Ta darnaj bi dvignil zavest mame in očeta tersprožil zaznavo notranje božanskeljubezni in svetlobe. Kadar ta dar ni zaznavan kot tak, se vživljenju staršev ponavljajo za človekanesrečni dogodki, ki ga pustijo v žalosti,obupu in brezciljnem iskanju sreče.

Tisti, ki lahko sprejmejo izgubo otroka kotdarilo, pričnejo s predajanjem drugi platiživljenja in lahko spregledajo resnico osvojem življenju in življenju vseh bitij. Kljubbolečini ob izgubi otroka počasi iz izgubein bolečine začutimo moč in osvoboditevod vseh nepomembnih stvari v tem svetu.S tem si ustvarjamo mir v sebi in našesrce se lažje odpre brezpogojni ljubezni insvetlobi. Iz sebe počasi, a vztrajnoizrivamo žalost in obup, ki v čisti svetlobinašega bitja ne more več obstajati.Božanska svetloba hrani le radost,ljubezen, mir in sočutje.

31

Radost, ljubezen, mir in sočutje pa sotisto, kar so naši otroci želeli prebuditi vnas in je tisto, kar nas povezuje z njimi vvečnosti.

Mnogo otrok se vrne v naša naročja, spetv drugi telesni obliki, ko je njihov klic iznašega edinega izvira slišan in staršizačnemo hoditi po poti, ki nam je bilapokazana. To je pot brez strahu, potzdajšnjega trenutka, ki je vedno popoln inje pot brezpogojne jubezni.

32

33

PO OTROKOVEM ODHODU VONOSTRANSTVO

Otroci, katerih smrt je pričakovanaponavadi odidejo, ko smo na topripravljeni. To ne pomeni, da smo čistoneobčutljivi za vse kar se dogaja, a delnašega bitja dojame in se zlije s situacijo,kar nam olajša soočenje z izgubo. Pri nepričakovani smrti smo seveda manjpripravljeni, a kljub navidezno nedoumljivismrti, se naša bitja že pripravljajo na to nadrugih nam nezaznavnih ravneh.

Fizično telo umre, a prisotnost otrokovegabitja je še nekaj časa ob nas. Že nekajtrenutkov pred smrtjo zapusti fizično teloin ker se pri majhnem otroku povezava zvirom še ne zakrije tako kot pri odraslem,se kmalu zave svojega prehoda. Ta angelska bitja nas znajo zelo dobrotolažiti, a v pestovanju svoje bolečine

34

dostikrat ne začutimo ljubezni in tolažbe, skatero nas otrok vztrajno obliva. Mimo naszapiha rahel vetrič, kar tako v zaprtemprostoru. Zavonjamo nam ljubi otrokovvonj. Nek predmet ni na mestu, kjer se ješe pred kratkim nahajal. V sanjah namnaproti pride naš otrok in zdi se nam takoživ in resničen. Vse to in še mnogo več soresnična znamenja prisotnosti otrokovegabitja.

Vzemimo si čas, ki ga potrebujemo, daomilimo in izpustimo bolečino ob izgubi.Ob tem pa dovolimo, da se otrokovatolažba dotakne našega srca. Ne trudimose podoživljati preteklih prizorov trpljenjain občutkov žalosti, nikoli naj nas ne skrbi,da bi karkoli pozabili in izbrisali izspomina, saj če bi razločno slišali svojeotroke, bi ti dejali:»Ne skrbite ljubi moji, vsa žalost inbolečina je tako kot vsa preteklost žedavno prešla, za vašim hrbtom niničesar, kar bi še služilo namenu. Lenajlepše misli in trenutke bom v večnostivedno hranil za vas.«

35

Vsako bitje ima svojo pot in s tem, ko seoklepamo žalovanja v nedogled,priklepamo nase otroka, božanskega sinain hčer, ki si po tednih ali mesecih ljubečepozornosti do nas, želi naprej po svoji poti.

Ne iščimo odgovora na vprašanje»Zakaj?« v tem svetu, kajti noben odgovortega sveta nas ne bo pripeljal donotranjega miru. Dopustimo si spoznativsebino naše notranjosti in dopustimo sivero, da je naš otrok prišel z točnodoločenim namenom in ob točnodoločenem času tudi odšel. Bodimo iz vsega srca hvaležni za njegovprihod in odhod in spoštujmo njegovoposlanstvo, pogum in edinstvenost.

36

37

VSEBINA

LJUBLJENI MOJI ........... 6

ZGODBA TRENUTKA V VEČNOSTI ........... 11

KAJ SPOROČAJO OTROCI IZ ONOSTRANSTVA SVOJIM STARŠEM ......................................... 26

OTROCI SI SAMI IZBEREJO SVOJE STARŠE .......................... 30

PO OTROKOVEM ODHODU V ONOSTRANSTVO .......... 34

38