LJUBEZEN V PRASTAREM MESTUPoezija

ALJAŽ SELINŠEK

Aljaž SelinšekLJUBEZEN V PRASTAREM MESTU

Uredniški odbor: Jana Skaza, Matjaž Skaza, Tadej Kampl, Matej VurcerSpremna beseda: dr. David BedračTehnično uredil: Jernej GojkovičNaslovnica: Jernej GojkovičIzdajatelj: Založba Artomatik PtujTisk: Dravski tisk d.o.o.Za založbo odgovarja: Matjaž SkazaNaklada: 300 izvodov

Jonu in tebi

»Blessed are the hearts that can bend; they shall never be broken«.

Albert Camus

(PRVIČ)

13

DETERMINIZEM

Fuga med ploščicama roza barve, je spominjala na samoto.Zvok humoristične nanizanke in poštarka oblečena v modro.Ploščica je obsojena na stik z drugo.Morda je črtasta majica pristala na zemlji.Morda jo je povozil kolesar.Veliko jih je s smehom preusmerjalo inpreurejalo. Stanje duha.Ampak tisti ni bil na prodaj. Zmotili so se.Veliki malo govorijo.Zato je na poti, vijugasti od semen samostal. In čakal.

15

ODSEV

Izložbe so zanimive, saj se v njih srečujejotatovi teles.S svojimi izbuljenimi očmi zrejo skozi svoje odseve,kot skoz i površino steklenih jezer.Svojih senc sploh ne opazijo, saj jih privlačisamo trivializem, kateremu posvečajo besedein ga častijo.Ko se tatovi srečajo, govorijo tako učeno,da celo odsev njihovih oči pogleda vstran.Izložbe kot centri duše.Brez njih bi poniknili v pozabo,pozabili svoj obstoj ter odpotovali,kjer jim je dom. V prašna podzemlja tistih prostorov,ki jih ne bi smeli poznati, saj le-tiodvisneži od misli in razumnega od zmeraj proizvajajo tatove teles.Prebarvajmo izložbe.

17

TRAJANJE IN MLADOST V PRASTAREM MESTU

Žlica sonca in obarvana stegna ponotranjene prispodobe.Za vrati je stal možakar in nosil slamnati klobuk,ki ga je kupil na potovanju po eni izmed eksotičnih dežel.Tudi v Prekmurju je že bil, ampak mlina na Muri ni poznal.Poznal ni niti blejskih radoživosti in kristalnega odseva.Za vrati je stal možakar in nosil slamnati klobuk.Nad njim je kot neonska svetloba svetila noč,in se ga dotikala s svojimi zvezdami. Še zmeraj je poslušal NEU!,ko je šel z večmetrsko palico, ki se je zaključila pod rimskim obo-kom, na lov za luno.

Ploščice so bile hladne in pomislil je, da slamnik ni bil prava izbira.Naslednjič bo izbral klobuk kakršnega je nosil Lenin. Ali je bil Marx?Filozofije se ni nikdar prestrašil, le govoriti ni želel o njej. Z lupina-mi.Veliko je lupin. Lahko bi jim rekel lupiničarji.Za vrati je stal možakar in nosil slamnati klobuk.Po zaključku se je počutil praznega,zato je bil prepričan,da s tistim ne ravna pravilno.

Okrog so se gibale kot elipse, mačke in dvigovale kosmate repe daleč proti puščavi. Včasih vse spominja na pesek in opustošenje.Ljudje niso znali govoriti. Zmeraj so se umikali in plavali ob ra-zličnih obalah.Verjetno je res zanimivo, poglabljati se v svetilnike.Morda zato, ker se vzpenjajo.Vzpenjal se je tudi on. Ampak v obratno smer.Kljub temu je nosil slamnati klobuk.

19

Toni, ki jih je sprožalo dotikanje črno belih tipk klavirja,so s svojo odmevajočo jasnostjo peljali gospoda proti izložbam,kjer so bivali tatovi.Kognitivna zaznava jih je spregledala in poslala proti močvirju,kjer so počivale ruševine vsakdana.Iza vrat, se je mož s slamnatim klobukom odpravil proti tem ruševi-nam.Zmeraj je bil tako blizu, a hkrati tako daleč.

KAPLJA

Mislila je nemisleče, in stala. Valovi so se čedalje bolj odmikali, se obračali proti nebu,ter hkrati postajali tisto kar so že nekdaj bili.Stala je.Vročina obkrožajočih kamnov, je bivala s presenetljivo intenziteto. Kamenje ji je zmeraj predstavljaloposebno moč.Nad nebom je krožila vrana, drevesa pa so nosila papirnate cvetove.Te cvetove bodo nekoč oblačile skoraj bele lutke, zagotovo se bo kakšen dotikal ramen.Ampak ne njenih.Tako je stala in čakala ob prepričanju, da se bodo valovi vrnili,danes ali jutri. Po njo.Ni vedela, da so že postali. Roka revolucionarja se nikoli ne ustraši, tako, kotse ni ustrašila tudi tista kaplja, kimislila je nemisleče.

21

1

Stoječa na obzorju,Kakor meglina rosa strmi,strmiŽeljna resnice strmi,strmiZ željo po ljubezni?Hrepenenje v ušesih.Ona je cvet živega,v neživem.Ona je ti!

23

BITI V NEBITI...(?)

Nebo zagrnila tema je. Luna na nebu še zmeraj sveti,Kakor ravna premica je, saj subjekt pod njo premika se.Ozre na reko mimoderočo se, in kot jabolko z drevesa pade, on svoje objektivnosti zave se!Temelj vednosti zamaje mu se,Saj subjekt ve, da objekt je le.Kar dalje luna sveti še, s svojim bliskom utesnjuje me.Dokazala je, da bivat da le objektivno se. Kako rešiti se?Kljub nujnosti biti v nebiti zdaj, obstaja rešitev,pomeni postati biti v biti nekdaj.Zavest kot absolutna bit.

25

2

Sprejeti pesimizem, povsem biti v nebitisprejeti nujnost biti v nebitiodpeljal se bom do resnice, daleč od morjatam zadaj za gosto temo zvezde ne svetijo. Je avtomobil resnično dober nakup?biti v nebitije barva zagotovo obarvana?dalje, neprizadevanje ali nemoč nekaj narediti za postati biti v nebitito je x

27

3(Ariana hvala)

Pojem samote postane pojem golote. Je samota golota in golota samota?Postajanje nečesa med nič slabega čutečimi postavami, lutkamiki vse prej, kot bele soObjektivnost barve. Tiste z vonjem, ki diši po rjaviMed prostoroma je taval in naletel na vrtajoče zvoke menjavanja gumali so bila kolesa? spominjali so na vrtavko, tisto na lesenem podstavkuzagoreli kruhek je bil pripravljen in tudi jaz sem poslušal NEU!postajajoče rjave barve

29

4

necvetoč cvet, ponotranjene prispodobe,kot ne pevčev glas, biva, kot nebivajoče,nebivajoče, edino bivajoče, hiter, stoječi vlak,iztiri,po poti hiti,teme,tiste teme,ki je

31

KORAK

Je.On, ki je.Tisti, kateri je.Zakaj. On je.Plesoči korak.Modrina.Gostota.Rjavi parket.Nemoralna tema.Je.Je plesoči korak,globoko v modrinorezoče gostote, nemoralne teme,Je.

33

5

Bel subjekt,na podlagi sivi,prebija skozgosto temo,jesensko golega gozda se.

Bel subjekt,na gosti podlagi,težko premikajočega,objekta se,trdno stoji in se smeji.

Z zavestjo o,premikajoči se substanci, edino bivajoči jaz,kateremu podlaga zmehča se.

35

6

Zmeraj sem živel čas, tisti čas,ki naj bi bil. Predpogoj.Teža svinčene barve je sinhrono dobivala nov zagon.Ji je resnično tako mar?Ponavadi je prihajala ob mraku, v vsej svoji polnosti.Takrat, ko sva se prvič srečala,je celo želela spremeniti svoje bistvo.Morda zaradi tega, da me ne bi bilo tako strah.Če ji je uspelo še danes ne vem.Kljub temu ostaja skrita. Pravijo, da je že bila najdena, od velikih ali ne tako velikih mož.Morda (pa) so našli samo pot, metodo.

37

7

Toliko skrbi za tisto nekaj. Toliko nepotrebnih besed,ki potujejo med ušesi.Dejali so, da so končno zmagali, da so pokončali neznosen, potlaču-jočprijem. Da so ga podrli.Zid je bil sive barve in nekdaj sem opazil,da sestoji iz jeklenih palic.Te palice bi lahko ovijali okrog razumnikov, kot so se imenovaliin hkrati varovali zid.Ampak varovali so morebiten preboj, sestop ali vstop.Prepričan sem, da so na straži zrli v neznano. Ali so morda mislili,da opravljajo poslanstvo?Mislim, da je bil njihov pogled prazen. Da se je sij izgubil.Zanima me, če je kdo komu pomagal prebegniti. Pravijo, da je na zahodu(bilo) lepše.

39

ODA NJEJ

Tisti, ki ve, je brezpogojno vdan resnici.Tisti, ki ve, je nujno v neskladju.

November je mesec misli. Zanimivo, lahko bi bil januar.Pa ne zaradi dneva mrtvih, ampak zaradi barve. Sive barve.Pravijo, da če bi iskanje resnice bilo obarvano, bi bilo s sivo barvo.Tudi sova je sive barve. S svojimi velikimi očmi resnično spominja nafilozofijo.Deluje kot nekdo, ki vidi v bistvo. Ali bit?Hegel je dejal, da je filozofija poosebljena sova. Ali je bilo obratno?Zagotovo primerjava temelji na nočni moči. Takrat, ko obe kraljici. Prva znanosti in druga skoraj živali,sta in bivata.V vsej svoji popolnosti.

41

ODTUJITEV MOŽAKARJA PREKO CESTE

Ni lepo, ko veš, da je tujec. Tujec, kot del družbe.Zelo je bil prizadet, vsaj na začetku.Nato se je sprijaznil.Sprejel je neizbežno in morda je bilo lažje,ker je vedel,da je to atribut tistega kar je bil.Kljub temu se je spraševal,ali se njegova prikazen ne more razjasniti pred prijatelji.Najtežji ljudje na svetu.Ali brez tujcev tudi on ne biva?Ali tako biva le v tujčevih očeh?

(DRUGIČ)

45

8

Iz ust mu je zevala svetloba,ustvarjala je novo telo prostora.Nekoč mu bo šopek posušenih rož z belimi cvetovi,pomenil več kot mornarju jambor.Svetila naj bi tudi zvezda,ko mu je kazala pot. Do polja.Na polju še ni bilo posušenih cvetov,samo ovita stebla, ki so se iz grudastih globin,dvigala v nebo,kot stebla vrtnic pozimi.Na les je pomislil, ko jih je videl.Najlepši je zmeraj bil tisti z okrasnimi grbami.Na takšnem polju je ovit,v vso družbeno tkanino s karirastim vzorcem stal,in čakal na telo, ki ga je ustvarila njegova zavest.

47

PRIKAZEN

Kdo je ta, ki namesto mene zre v ogledalo?Kdo je ta, ki sanja sanje, ki jih še ni bilo?Počutil se je kot koža,na katero prisloniš vrtnico.Ne preluknjan, ampak načet.Kje je zdaj tista žareča krogla svetlobe,ki je opozarjala na žareče oglje?Kje je zdaj pričakovana prosojna modrina, modrejša od začetka sveta?Postajal je telo.Telo, ki ga je oblekel!

49

9

Ne veš, da je, ko se srečam s teboj,kot da bi srečal vlak.Kot, da bi začutil njegovo jekleno sapoin ošiljena kolesa.Pogovarjati se s teboj, je huje, kot jesti kovinast sneg.Zanimivo je, da šalica v tvojih roka ne poči od mraza, ki ga tako ponosno proizvajaš.Ko srečaš sebi podoben vlak, naravnost brni od mraza. Ledenik. Zakaj jeklo ne poči?Kdaj boš dopustila, da ti sonce stali viteški oklep?Ti misliš, da je viteški.S tebi podobnimi vlaki ste napolnili svet,in pustili nam le malo prostora. Brez skrbi.Nam ne bo hudega.Parmenid ve zakaj. Da vemo kdo smo.Ti in tvoji vagoni mislijo, da želimo izstopati, da želimo biti posebni.Sploh veš za kaj gre?Te ne zanima nič drugega kot izgubljanje besed?Ne umivaj si rok, ker bo voda zamrznila in skozi vodovodno cevprišla do nas in nas ugonobila. Ne zdaj.

51

USODA PREDPOGOJNE BITNOSTI

Brezbarvne oči modnih manekenov in izložb,so zrle vate,ko si razmišljala,o rojstvu prostora.Le čemu vse so bile že priča drevesa iz bukovega pragozda? Morda so videle tudi njega.Veliko ljudi in letnih časov se je že zamenjalo pod njihovimi vejami.Prostor je osamljen.Vedela si, da kot transcendentalni pogoj, s časom,biva.Ampak je osamljen.Vsa tista zapoljnjenost s predmeti in pojmi,je enaka posušenim cvetovom belih vrtnic.Tistih cvetov, ki bodo enkrat odpadli inki jih bo ostanek vetra ponesel skozi kristalne jame,ki naj bi bivale že tritisoč let.Spomnila si se, da nikdar ne zavržeš samo enega odpadka. Kljub temu, da bi ga poslala v življenje k ostalim. Ampak ne, imela si prav.Tudi posamezna smet je lahko osamljena.

53

10

Beli plamen,nad gričem trdnjave,gorel je prosojnoin klical.Prihajajo,odmevalo je,postajajo kot nikoli še.

55

ODIN

Vrtinec. Želja, ki prehajajo v vsakdan, medtem, ko zapiranjevrat nima več zvoka treska, ki je nekoč bil moteč.Zdaj že spi in četudi je še majhen sanja sanje velikih. Ni sam, četudi ga obkrožajo obrazi tujcev, ki jih pozna. Očinaj bi odražale praznino duš,ki s svojim meglenim jazom sporočajo, da so.Pristrižena preproga pod njegovimi nogami, se je topila pod težo svinca, ki jo je proizvajal.Odet v izhodno stanje. Duha. Prazni zmeraj bežijo. Pred realnostjoprostora in časa. Tistih, kiso. In zmerajbodo.

Praznih je strah. Vsakdana. Tistega, kjer je med zapiranjem vrat mogoče slišatizvok treska, ki je nekdaj bil moteč. Zven je potoval med svetovi duš prijetnih ljudi in izgubljenih oseb. Slednji so srečnejšinikoli ne ugotovijo, da živijo faze ledenih šablon in zablod.Tudi njega je dosegel. Bitje, ki je in biva.Plamen težko gori na ledeniku, ki je onkraj tiste hiše, ki je izza tistih vrat,ki je pod tistim kamnom, ki je tukaj kjer je zmeraj bil.Tudi kamni so lahko srečni, ampak samo, če jih je več.Za tisto hišokamenje proizvaja žalost.Ampak on tega ne ve, saj sanja sanje velikih. Čeprav jemajhen.

57

11

nekoč je vsakdo imel veljavotistega mesta, kjer je štiri mesece prebivalain trdila, da sončni žarki potujejo nežno in nedolžno da ustvarjajo elipse na ljudeh na njihovih telesih na posnetkih podob, ki so nekoč bilile kaj je razmišljala ženska ob cesti, ki je vsako jutro medčakanjem avtobusa prižigala cigaretoostudna je bila, poglobljena v samoto prostora, ki ga jeproizvajalo tisto mestokot fantom pozabe izvirajoč iz brezna, kjer biva samo tema inplanktonle kaj ji je dajalo življenjski zagonutvara po lepem po najlepšem posnetku realnosti po mimesisumimesisasama je bila tudi, ko je vstopila na avtobus med njej podobneentiteteki to mislijo da sooni, bogovi vsakdana in praznovalci trivializmanastopači modnih znamkkot poosebljena praznina

59

POSKUS ŽIVLJENJA

Posnetek števila, ki predstavlja modrino,in globok zven oddaljenega zvona.Med dimniki siva barva in črne saje,spodaj izraz Munchove upodobitve.O čem le razmišlja,ko eksistenca še biva? Skozi njegove oči zeva prostor praznine,globina časa in kategorija niča.Prav on, si je mislil.Včasih je ljubil pohode, kjerje zmeraj našel skalo, ki mu je predstavljala bitnost.Kot tako.Budisti trdijo, da v vsakem predmetu najdemo dušo.Ali hindujci?Le kakšna je duša dimnika, ki proizvaja tisti dim?Ki prodaja tiste saje?Že opeka spominja na trpljenje, na konec, na nemogoče.Kako je ime tistemu delčku? Še včerajsta na slabo izrezljani klopisedela in obujala spomine,tistih dni na Poljskem,ko so še bili cvetovi rumeniin niso imeli vonja po papirju.

61

MUZA

Edino vonj ženskega telesalahko proizvede tisto nekaj,

zaradi česar smo.

63

KO DETERMINIZEM PREMAGA FATALIZEM

Zraven je stala škatla,spominjala ni na nič.Bila je, kot da jeovita v praznino ošiljenega prostora,ki je zmeraj bil.Popoln.Kako se je počutil,medtem, ko so vanj stopali koraki tujcev?Za seboj so puščali sledove snega,tistega,kontaminiranega.Zacementirana zavest o nujnosti obstoja,se zdi kot toplo mleko,ko stoji zraven,le nemočna in dvomeča,o tistem, kar naj bi bilo.Racionalizem?Dajte no, saj nismo v 17. stoletju,Vsi veliki naj bi se borili s tem. Maskiranci.Najlepše je, ko maskiramo maske.Nekdo bi mislil,da jih tako lahko negiramo.On jih lahko. Ampak,ali je res tako popoln?Zdi se, da mora biti.Ubošček.Še sledov se ne more otresti.In ja,tudi zraven snega znajo še kaj prinesti.

65

12

strah ga je biloodsevamorje je ogledalo intrnek je drzenle kako lahko kar lebdivsaj zdi se takonekoč je imel oguljena kolenaker se je klečeplazilpo prahu in domnevni svetlobikošček papirja je res za vrati,a ti si v Berlinupopoln a vendarle samkot ribič na prepihu soncavalovi so se zmeraj dotikalinapačnih kamnovin skal, ki kot razpokeprivabljajo žarke svinčenih barvogledalo je dimin dim je lahko prijazenlahko ga pobožaškljub temu,da ne odseva.

67

PONOS

Bojim se biti kamenv prostoru inne želim biti ptica višav.Ne želim biti na pol,kot igralec inmaskiran klovn.Sem list, ki jedokler je.Zima bo prišla,ampak led je večen incelovit.Ponaša se s teksturo in subtilnostjo,ki z valovi pluje čez oceane.V večnost.Niti sonce ga ne moti,kot jeklo.Viteški oklep se ne stali tako zlahkain večnost ni minljiva.Ali ne gre prav za to?

69

TI

Le kaj zdaj počneš?Pred kratkim si stopal skozi verze velikanov,celo stopal si po njih.Tudi ti si voda,ki ljubi.Samo tega še ne veš.Celo ime imaš po njem,delno.Reka te bo nosila,čez lepote transcendence.Ne bo lahko,ampak težko je lepo.Velik si že zdaj,tako zelo kot drevesa, ki se dotikajo neba.Ja, prav tista iz najinepravljice, kjer obiščešprijazno kačo, ki je samo tebi zaupala,da rada pleše.

71

13

Nekoč sem skozi zvezde opazoval neko drugo resničnost.

73

14

Kot kabel je potovalamisel o časuin bival je kot kategorija znotraj zora,nemočen in načet.

Ribje kosti so spominjale na samotoin klovni so imeli poudarjena usta.S ponosom so sporočali,da so ošiljeni retoriki osame.Zato rdeča barva.Poglejte nas. Tukaj, ne tam.Celo nosovi so jim pordečeli,od ponosa.Na tisto nič.Včasih so jahali smešne živaliin opozarjali na to, da so.Če jih nihče ni videl.Takšni neopaženi umrejo.Od strahu.Pred sabo. Cirkus je cikličen,tako šotor kot svetin ribja kostje lahko bolj živa kot Orada,ki mimogrede,sredi življenjaspremeni spol.

75

Dokumentarec v verzih

Aljaža Selinška poznam že nekaj let. V rani mladosti je bil sosed, živel je v istem bloku, dva vhoda proč. Potem sem ga videval na raznih kul-turnih dogodkih – bil je redni obiskovalec Kina brez stropa ter Dnev-ov poezije in vina, ko so se ti preselili na Ptuj, zdaj je že nekaj let moj sodelavec na OŠ Ljudski vrt Ptuj. Če je bilo njegovo prisostvovanje na kulturnih prireditvah, vsaj skozi moje oči, zmeraj nekakšna stal-nica, pa je to, da se je njegova lirika iz tišine pred nedavnim prebila v glas in se manifestirala z nekaj objavami, precej nova reč. Pri dveh objavah poezije sem sodeloval tudi sam, zato veliko pesmi že od prej poznam.

Tako lahko z gotovostjo zapišem, da imamo opravka s poezijo, ki jo določa nekaj »usodnih« parametrov. Eden teh je gotovo prostorski determinizem; središče subjektovega delovanja je namreč prastaro mesto, najbrž Ptuj, ki mu eni strani predstavlja območje varnosti, po drugi pa ga njegova zakisanost in vsesplošna togost dušita, omejuje-ta, večkrat začutimo željo po izhodu, izstopu, a kot da ni dovolj moči, da bi se izvil iz občutka filistrskega na vsakem koraku.

Drugi parameter je gotovo subjektova intelektualno-filozofska občut-ljivost, ki se kaže kot oklep racionalnega inventarja, a pod njim tli ogenj močne nestanovitnosti. Če subjekt na periferiji svoje osebnosti deluje samozavestno, intelektualno premočrtno in suvereno, skrat-ka z jasnimi odgovori na življenjska vprašanja, je v jedru konfuzen, mešajo ga različne filozofske ideje, nazori in koncepti. Notranji kom-pas je, kot bi se razdrobil, zato subjekt deluje le še kot nekakšen no-vodobni kalup groze; čuti predstavljajo zmešnjavo, pot je raztrešče-na kot delta impulzov in posledičnih vprašanj ostrega dvoma (Med prostoroma je taval in naletel na vrtajoče zvoke menjavanja gum / ali so bila kolesa?).

77

In tu trčimo ob tretji parameter – tega določajo drugi, v poeziji navzoči subjekti. V svetu te lirike delujejo kot oddaljene, ločene entitete, ki jim osrednji subjekt sicer namenja določeno pozornost, a se obenem od njih tudi odmika (Zmeraj je bil tako blizu, a hkrati tako daleč). Ljudje ga vznemirjajo, vendar ga s svojo dolgočasno, v super-ego do konca zabetonirano sredico, tudi odbijajo, celo plašijo.

Iz takega strahu, pred biti ne(u)slišan, se porodi še četrti parameter, ki izvira iz pesniško eksistencialne drže nekoga, ki bi rad bil slišan. Ob zavedanju, da je njegov pogled zamejen z lastno resnico, se sicer pogosto umika nazaj, se zadržuje, a pesniška (pra)sila v njem je pre-močna, da bi lahko bil tiho. Zato (se) izpoveduje za vsako ceno, četudi se, potem ko naredi zaključno inventuro verzov, zave, da pesništvo ni središčni krik, temveč zvok na meji, nekje, kjer je sicer uresničen, a že isti hip zbledi. Pod črto teh štirih parametrov lahko torej zapišemo, da gre za pesniško materijo, ki nikakor ne stavi na všečnost, tudi nima želje tistega klišejskega – nastavljati ogledala družbi ali posamezniku, pač pa gre za dokumentarec v verzih, za pogled en ega »snemalca«, ki iz-vira iz sebe, obenem pa še premore dovolj zdrave distance, da potipa po drugih bitjih in prostorih.

Kajti, kot zapiše: »Ploščica je obsojena na stik z drugo …« Kot smo mi obsojeni na bivanje s seboj in z drugimi. Pri tem smo sartrovs-ki krotilci svobode drug drugega in finneyjevski »tatovi teles«, vdi-ralci, lomilci, uničevalci, taki, ki »(s)vojih senc sploh ne opazijo«.

In to je tudi svet, v katerem narava izgublja svojo intenziteto in pri-marno podobo. Meje med plastiko, papirjem in živim tkivom praktič-no ni več. Celo »drevesa ... so nosila papirnate cvetove,« izpove sub-jekt v nekem trenutku, na tak način pa pogosto funkcionira vse, tudi ljubezen, ki ji je med vsemi temami namenjene največ pozornosti.

»Ona je cvet živega, / v neživem. / Ona je ti!« še stopnjuje svoje hrep-enenje po pristnem odnosu z žensko, ki se ves čas giblje po bridki črti

med dvojino in ednino, tj. osamo in tudi samoto (Je samota golota in golota samota?).»Je,« odgovarja zatem, »on, ki je«. Torej je dvojina rilkejevsko raz-klana, pravzaprav nastopa kot lažna farsa, iluzija človeštva, nekaj, kar tako ali tako ni mogoče. Zaneseš se lahko le nase, na svojo bit, na subjekt v sebi, a tudi temu se, kako ironično in boleče obenem, v nekem trenutku »podlaga zmehča«. Tako ostane samo še hlad-ni racionalizem, parket, na katerem cveti znanost, ki je bojda tis-ti izum človeštva, ki je (bo?) iznašel univerzalno enačbo vsega.

Zato ne preseneča, da subjekt išče pot, ki jo pesnik metonimira celo z izrazom metoda. V njegovem primeru gre za beg pred strahom, pred življenjem samim, a tudi pred usihanjem v tisti del samega sebe, ki je prevladal in živi po načelih družbe, po pričakovanju okolice, da bo lep in všečen (Zmeraj sem živel čas, tisti čas, / ki naj bi bil).

Koliko prostora je v pogojniku, je rekel neki pesnik nekoč. Jaz dodajam: koliko možnosti za manipulacijo s samim seboj, za laganje, prikrivanje, maskiranje. Navsezadnje tako pridemo do strahovite teze, ki obvladuje to poezijo. Ljudje smo hladna, preračunljiva, egoistična bitja, oddaljeni smo drug od drugega, naši vsakdanji nastopi so maskirane gledališke igre, v katerih želimo največ luči iz vesoljnega žarometa prav zase.

Velja se pomuditi še ob stilni in jezikovni zasnovi te poezije, v kateri je čutiti veliko literarnih arhetipov. Od pravih eksisten-cialistov (Sartre, Camus) pa vse do jasno izražene naklonjenos-ti do Daneta Zajca in občasno Tomaža Šalamuna, ki zaropota iz nekaterih najbolj sproščenih verzov. Jezik in stil se tako neneh-no gibljeta, kakor je to značilno za pesnike najsodobnejših tokov, med fabulativnim delom (željo po izpovedi in kroniranju časa ter prostora) in raznovrstnimi zvočnimi izumi ter domislicami.

Priča smo – z vidika zunanjega ritma – nasekanim verzom, ki se plastijo kot rezine kruha. Čeprav pripadajo istemu hlebcu, nazadnje potujejo vsak v svojo smer, vsak na svoj krožnik. Miselni prehodi pa zatem poskrbijo, da nas občutek pesmi kot celote ne zapusti povsem.

79

Presenetljivo je tudi, da se avtor odloči za občasno rimo. Pogosto gre za notranjo rimo, celo odprtega vokalnega tipa, ki bi jo lahko obravnavali tudi kot asonanco. To razumem kot željo po prastarem vonju, kot arheološko izkopavanje po pesniški zemlji, kar je prav tako značilno za najnovejše pesniške govorice. Kot je rima skoraj docela izrabljeno zvočno sredstvo, fosil pesniškega jezika torej, tako nekako je tudi z mestom, ki ga pesnik dokumentira v svojih pesmih.

Četudi se zaveda, da je njegov »dokumentarec« drobtinica v širnem vesolju, ne pozabimo na tisti prej omenjeni skupni hlebec, katerega se konec koncev dotikamo prav vsi. To je torej posnetek življenj nas vseh, ki nam ne prizanaša, ampak nas razgali – ali če se izrazim po filmsko – s čisto in nadvse ostro sliko ter znanimi filmskimi igralci – NAMI!

dr. David Bedrač

Bigorafija

Aljaž Selinšek je profesor zgodovine in filozofije. 6. 1. 1983 se je rodil na Ptuju, kjer tudi živi. Po končani gimnaziji se je v šolskem letu 2002/2003 vpisal na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru (sedaj filo-zofska fakulteta) na dvopredmetni študij zgodovine in filozofije.

Leta 2009 je diplomiral z odliko pod mentorstvom dr. Matjaža Kle-menčiča in dr. Nenada Miščeviča z diplomsko nalogo z naslovom »Konstitucionalizem in rojstvo ameriške republike«. Trenutno se ukvarja z doktorsko disertacijo, saj se je leta 2009 vpisal na doktor-ski študijski program na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer prouču-je sodobno zgodovino, natančneje SLS v obdobju prve Jugoslavije. Zaposlen je na Osnovni šoli Ljudski vrt, kjer opravlja delo učitelja zgodovine in domovinske in državljanske kulture in Med študijem je redno objavljal članke v študentskem in akademskem časopisu Kat-edra in prirejal filmske retrospektive. S prozo in poezijo se ukvarja od gimnazijskih let, saj je prepričan, da se zraven filozofije tudi po-etično izražanje lahko tesno približa resnici. Cesar Vallejo in Octavio Paz predstavljata dve figuri, ki zmeraj znova oblikujeta njegov navdih in ustvarjalno žilico. Pred kratkim je objavil pesmi v lokalnem glasi-lu, reviji Mentor in na spletnem portalu Trubarjeva hiša literature. Je tudi mentor gledališko literarnega kluba na Ptuju, ki deluje pod okriljem JSKD Ptuj.

Vsebina

Determinizem 13Odsev 15Trajanje in mladost v prastarem mestu 17Kaplja 191 21Biti v nebiti...(?) 232 253 274 29Korak 315 336 357 37Oda njej 39Odtujitev možakarja preko ceste 418 45Prikazen 479 49Usoda predpogojne bitnosti 5110 53Odin 5511 57Poskus življenja 59Muza 61Ko determinizem premaga fatalizem 6312 65Ponos 67Ti 6913 7114 73Dokumentarec v verzih 75Bigorafija 79