© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012. Vse pravice pridržane.

www.fejstbuk.netFejst bukle na enem mestu.

Asja Hr vatin

Vsem čudovitim in močnim, ki se borijo z nevidnimi ljudmi.

In tebi. Čeprav ne govoriš, te bom vedno slišala.

7

1.

Ime Izdelka, njegov videz in vsebina so nepomembni, če se ta ne pro­daja dobro.

Njena prodaja je bliskovito upadala. Premalo oglaševanja? Neka­kovostna vsebina? Nekonkurenčna cena? Premalo sreče? Napačen taj­ming? Neprivlačna embalaža? Treba bo nekaj spremeniti, preden bo prepozno. Kje začeti? Treba je ugotoviti, kaj je šlo narobe ...

Hm, ni bilo krivo to, da se je igrala z barbikami. Niti to, da je brala Disneyjeve pravljice. Niti to, da je šla na petek 13. črna mačka čez cesto. Niti to, da so se starši po rojstvu sestrice manj ukvarjali z njo. Niti to, da je hodila v McDonald's. Niti to, da je imela raje Zaro kot H&M. Niti to, da je bila njena predstava o športu skakanje gum i­tvista. Tudi to ne, da je bila alergična na cvetni prah. Kaj šele to, da je imel vsak mnenje o tem, kakšna naj bi bila, in da nikoli ni bila takšna. Niti to, da je glavno vlogo v šolski predstavi dobila druga punca. Niti to, da nikoli ni nosila oblačil velikosti XS. Niti to, da se je po šoli razvedelo, kdo ji je všeč in so jo zato vse leto dražili. Mo­goče ... Ne, tudi to ni bilo, da nikoli ni razumela, zakaj se sploh mora prodajati.

8

Kaj pa je potem bilo? Nekje je treba začeti iskati odgovor ... Pri embalaži. Nihče ne izbere poškodovanega ali grdega izdelka, pa če je ta še tako prijazen, zabaven, simpatičen, zdrav, dober po srcu in oh in sploh. Kaj ti pomaga lepa notranjost, če si gnila na zunaj? Ker svet je supermarket in ljudje so samo izdelki na policah, ou jeee. Dajmo vsi skupaj! Ou, jeee. Ne slišim vas! Ou, jee. Glasneje! Ou, jeeee. Ou, jeee. Kje so roke?

Avtobus, poln smejočih se in vreščečih otrok, je odpeljal izpred šole. Na pločniku so v skupinici tesno drug ob drugem stali starši in jim mahali. Otroci so zavijali z očmi, saj so mislili, da starši pre­tiravajo in so že dovolj odrasli, da bodo z lahkoto preživeli tri dni brez njih. Pomahala je mami, očetu in sestrici, ki se je ob njunih nogah zdela kot lutka.

Vožnja se ji je zdela najboljši del izleta: oboževala je kartanje, izmenjavanje sladkarij, glasbo, ki je hreščala iz napol delujočega zvočnika, risanke, razglabljanje o tem, kaj bodo počeli in kdo bo s kom v sobi. Kar se je dogajalo doma, je bilo pozabljeno. Nihče ni pričakoval, da boš počel kar koli, in nič te ni moglo razočarati, ker se še nič ni zgodilo. Uživala je v sanjarjenju o tem, kaj bo do­živela, in želela si je, da se ne bi nikoli končalo. Ni odgovornosti, zahtev, pravil.

Ko so po nekaj urah vendarle prispeli, so se premraženi takoj zapodili v dom na topel čaj in piškote, potem pa so se razporedili po sobah. V sobi št. 34 so tri punce na kup stresle vse sladkarije, kar so jih imele, in si na tleh naredile utrdbo. Pomešale so slad­karije in obleke ter jih pomerjale, se nažirale z raznobarvnimi

9

gumijastimi medvedki. Ko so jih poklicali h kosilu, so se nakrem­žile, saj so se sladkarije zbrale v želodcu in grozile, da se bo raz­počil.

Vsak dan po kosilu so izdelovali vozle, herbarije in utrdbe v gozdu, učili so se o živalih in hodili na pohode. Po večerji so se igrali in uprizarjali krajše predstave.

Ko so tretji dan popoldne učiteljice oznanile, da morajo prine­sti torbe pred počitniški dom, saj čez pol ure odhajajo, je bilo vsem žal. Pa ne ker ne bi pogrešali staršev, s katerimi so bili tako in tako vsak dan v stiku prek telefona in so jim ne le poslali razglednice, ampak s svojo prvo žepnino tudi kupili darila; ne, preprosto zato, ker se jim je ves izlet zdel kot pustolovščina. Spet si je zaželela, da bi vožnja trajala čim dlje. Prihod na cilj je namreč pomenil sooče­nje z resnico in odgovornostmi, ki so se le malokrat skladale s pri­čakovanji. VOŽNJA = SVOBODA.

Bližje ko so bili šoli, bolj so se otroci gnetli k oknom avtobusa, da bi v daljavi razločili postave svojih staršev. Skupaj s preostalimi je pohitela k izstopnim vratom in se na prostem vrgla mami in očiju v naročje, sestrica jo je takoj razigrano uščipnila za roko. »Kako si se imela?«

10

2.

Od šolskega izleta je minilo že toliko let, da se je naučila upo­rabljati internet, goljufati z zdravili, ponarejati mamin podpis, skrivati razliko med pravim in lažnim nasmehom ter večino nem­ških nepravilnih glagolov v večini časov in to, da ne smeš zaupati resnici, prikazani v filmih. Vedela je, koliko časa potrebuje hrana od trenutka, ko jo poješ, do takrat, ko se začne prebavljati; da hrane ne potrebuješ tako nujno, kot vsi vztrajno zatrjujejo; koliko kalorij ima vse, kar daš v usta, in koliko jih lahko poješ, preden se začneš sovražiti; da se je Hitler ukvarjal z umetnostjo; da ovalnemu obrazu najbolj pristaja postrani prečka; da se lahko vici o blondin­kah nanašajo tudi na punce z drugo barvo las; da se lahko hrane, ki jo poješ, na več hitrih, preprostih in učinkovitih načinov znebiš iz telesa, ne da bi to kdo opazil; da za sporazumevanje v Franciji ni dovolj, če se znaš po francosko poljubljati; da lahko stvari, za katere nočeš, da bi jih kdo odkril, zelo dobro skriješ; da ljudje ne marajo resnice; da je hrana njen sovražnik; da se navadiš na bole­čino; da črna barva optično zoži; da se po bruhanju vedno slabo počutiš; da ti ne more nihče pomagati, dokler tega sam nočeš; da

11

je pravljica o deklici z vžigalicami edina, ki odseva resničnost; da Božiček obstaja samo, dokler si to želiš; kako igrati normalno punco, kako biti lačna in še marsikateri podatek, pomemben za življenje.

12

3.

Prvi šolski dan je razlog za veselje. Ker bo ona spoznala nove ljudi in začela na novo. Ker je ne poznajo in ne vedo nič o njej. Ker bo drugače. Ker bo normalna punca. Ker je album z nalep­kami že zapolnjen in je treba začeti polniti novega. Ker bo svobod na. Ker bo rešena. Ker bo lahko, kdor koli bo hotela biti, pa nihče ne bo vedel, da je v resnici nekdo drug. In ker jo bo mogoče končno nekdo kupil.

Misli so se odbijale od sten in po njih risale grafite, medtem ko je tekla po oglušujoče praznem hodniku in se divje ozirala po vra­tih. Kje je učilnica 20? je panično pomislila. Obstala je sredi hod­nika. Ura je glasno premikala kazalce, za sabo pa je slišala smeh in dobro znani »frrrrrrr«.

»A veš, kje je učilnica 20?« je kar najbolj mirno vprašala prvega učenca, ki ga je srečala.

»Ja, na koncu hodnika desno.«Stekla je naprej in zavila desno. S prvih vrat jo je zaslepila šte­

vilka 20. Potrebovala bo očala, saj ne vidi, kaj piše v povsem spod­nji vrsti (pObE r i SE). Dvakrat je globoko izdihnila, potem pa

13

obrnila kljuko in nasmejana odprla vrata. Osemindvajset vratov se je zasukalo v njeno smer. Razrednik jo je prijazno pozdravil in pripomnil, da prvi dan še ne deli neopravičenih zaradi zamujanja. Živčno se je nasmehnila in s pogledom preletela razred, da bi na­šla prosto mesto. V drugi vrsti pri oknu je sedel fant in prazen stol ob njem jo je klical k sebi. Odločno je zakorakala tja in sedla, raz­rednik pa je nadaljeval:

»... urnik vam bom napisal na tablo, ampak obstaja velika mož­nost, da se bo spremenil, ker se moramo z nekaterimi profesorji glede tega še uskladiti. Pogosto se vse ne izteče tako, kot načrtu­jemo. Saj se boste navadili ...«

Naslednjih petnajst minut so razvozlavali na tablo nakracano tabelo, ki naj bi predstavljala urnik. Potem je prišlo neizbežno – razrednik je sproščeno sedel na kateder in jih prosil, naj se pred­stavijo.

»Sem alkoholik,« je zamrmrala sama pri sebi. Fant se je na­smehnil in s kotičkom očesa sta se spogledala. Ne, to ni ena tistih zgodb ... Ni bila ljubezen na prvi pogled. Začeli so v vrsti pri vratih. Zapomnila si ni nobenega imena, zdelo pa se ji je, da vsi govorijo eno in isto. Bolj ko so se bližali njej, bolj jasno ji je bilo, da si je la­gala o novem začetku. Vsi so vedeli in se ji smejali v obraz. »You can run but you can't hide,« so govorili fantje z globokimi, muti­ranimi glasovi, punce pa so se smejale s predirnim čarovniškim smehom. Vsi so vedeli, samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo nehali pretvarjati. Prišla je na vrsto:

»... rada poslušam musko, hodim v šoping in se družim s frendi.« Izmisli si kaj drugega! Zardela je, vendar ni nihče nič opazil. Njena

14

rdečica se je izgubila med drugimi – kako prikupno, vsi so posku­šali narediti vtis drug na drugega. V resnici jim ni mar za tuje mnenje, ne, ne, sploh ne.

Razrednik je zadovoljno poslušal predstavitve, se potem duho­vito predstavil še sam in se nato posvetil statistiki. Koliko vas je iz Domžal? Ipd. Itd. Itn. Dvigovala je roko in se medtem skrivaj ozi­rala po razredu, da bi videla, s čim bo morala tekmovati. Gledali so drug drugega in si poskušali kar največ zapomniti. Preden stvar dejansko kupiš, greš na ogled. Ker nočeš, da bi ti bilo potem žal.

Punci iz klopi pred njo sta se obrnili in se nasmehnili:»A bi pol šli še na pijačo?«S fantom sta se nehote spogledala in hkrati rekla: »Okej.«»No, kul. Moramo čim prej ugotovit, kateri lokal ma najboljšo

kavo in natakarje. Pa natakarice.«»Ja, pa kam prfoksi hodijo, da jih ne bomo srečevali, ko bo

treba kakšno nalogo prepisati. Si predstavljaš, da sediš in prepisu­ješ nalogo, pa ti pride za hrbet pa reče: 'Tole pa ni prav rešeno?' Fak!«

»Glavno, da imaš ti že vse splanirano,« je pripomnila ona in druge tri spravila v smeh. Počutila se je za odtenek varneje, čeprav je bila še vedno nezaupljiva. Vedo! Razrednik se je naveličal zbira­nja podatkov in jim namignil, naj izkoristijo sončen dan, potem pa jim je pomahal in odšel iz razreda. Pobrala je torbo in sledila puncama ter fantu na hodnik.

»Ful mamo dobrega razrednika!« je završalo takoj, ko je izginil za vogalom.

»Ja, a ne? Škoda, da ni mal mlajši ...«

15

Punce so se zasmejale, fant pa je zavil z očmi. Nasproti šole je sameval lokal. Bil je še precej prazen, saj se je

višjim letnikom pouk začel šele čez slabo uro. Pohiteli so k mizam zunaj in se zagrebli za tisto s pepelnikom. Udobni leseni stoli, ste­klen pepelnik, živobarven cenik. Za zdaj vse v redu. Naročili so vsak svojo kavo. Ena od punc je teatralno naredila požirek, priprla oči in počasi pogoltnila. Preostali so spoštljivo čakali na razsodbo.

»Dobra je,« je rekla slovesno in si obliznila ustnice. Zasmejali so se.

»Še dobr, ker do naslednjega lokala je ful dlje za hodit.«»Ampak ne vem, kako boste preživele, punce. Zgleda, da tukaj

dela sam ena natakarca ...«»Nam boš pa ti svoje frende predstavil!«

16

4.

Eni so govorili, drugi poslušali, potem so govorili drug čez dru­gega in se smejali, da niso več vedeli, o čem govorijo. Opazovali so četrte letnike in jim zavidali. Zdeli so se jim kul in komaj so čakali, da jih opazijo. Od vsega govorjenja so postali lačni. Prosili so natakarico, naj jim naredi tople sendviče. Opazovali so naprej, sanjarili o tem, kaj jih še čaka. Včasih so si prižgali tudi cigareto, vendar ne vsi štirje, ker sta kadila samo dva.

Za hip jim je zmanjkalo snovi za pogovor, potem pa jim je na­takarica prinesla sendviče. Kako neverjetno so dišali! Zagrizli so v topel kruh in se opekli z vročim sirom. Smejali so se, ker so bili smotani. Dogovorili so se, da bodo pri vseh predmetih izmenično sedeli skupaj. Odleglo jim je, ker jim naslednji dan ne bo treba boječe gledati okrog sebe in sramežljivo prisedati vsakič k dru­gemu človeku. Zmedeni so bili. Počutili so se odrasle, saj so bili gimnazijci.

Razmišljali so o krstu in žurih, ki se še niso zgodili. Pojedli so do konca in zložili krožnike na kup, ker so jih mamice dobro vzgo­jile.

17

Ob pogledu na krožnike se je nekdo od njih spremenil. Oči so se rahlo razširile, usta so postala suha, utrip pospešen, mišice so otrdele, možgani so delovali z besno hitrostjo. Preostali so bili sproščeni in tega niso opazili. Smejali so se naprej, ker se je eni od punc drobtina prilepila na zob in se je pretvarjala, da je umeten. Razmišljali so, ali se bodo naslednji mesec še družili, vendar tega niso rekli na glas. Vse jim je bilo novo in vse so morali pokomen­tirati.

Nekdo od njih je oznanil, da mora na stranišče. Druščina je zavila z očmi, da morajo punce kar naprej hoditi na stranišče. Nekdo je pripomnil, da fantje hodijo na stranišče manjkrat. Nekdo drug mu je odgovoril, da se lahko s tem vprašanjem prikupi bio­loginji. Pomahali so razredniku, ki je sedel na kolo in se odpeljal v neznano. Pripovedovali so si o osnovni šoli. Počutili so se, kot da se poznajo že vse življenje.

Nekdo od njih se je zaklenil v kabino stranišča in se nagnil nad školjko. Ptiček čivka, kuža laja, jaz bruham. Nekdo od njih si je umil roke, opral usta in vanje porinil čigumi. Nekdo se je vrnil za mizo in še preostalim ponudil čigumije. Vsi so jih vzeli. Pogledali so na uro in ugotovili, da bodo morali na avtobus oziroma vzeti pot pod noge in domov. Še enkrat so pogledali urnik in ugotovili, da jim naslednji dan prva ura odpade. Zmenili so se, da se dobijo na kavi. Tukaj. Odločili so se, da bo to njihov lokal. Njihov in še od petsto drugih. In njihov. Prosili so za račun in plačali. Poslovili so se in vsak je šel v svojo smer.

Nekdo od njih se je nasmehnil. Nekdo od njih je zmajal z glavo in se namuznil. Nekdo od njih je vključil ipod. Nekdo od njih si

18

je prižgal cigareto, prazno škatlico odvrgel v smeti ter se nasmeh­nil. Vsi so se nasmehnili, ker so imeli glave polne misli o vsem, kar se je zgodilo. Doma jih je čakalo kosilo in nekdo, ki ga bo za­nimalo, kako so preživeli prvi dan.

19

5.

SedI v avtobuSu na svojem najljubšem sedežu ob oknu in se ne meni za starejše, ki jih bolijo noge in bi jim morala odstopiti sedež. Ker nje ni. Njeno telo je zamrznjeno v pozi in času, nje pa ni. Barve se preli­vajo, zvoki odmevajo.

Slikarka je, ki stoji pred skoraj praznim platnom. Debela fluores­cenčno zelena črta teče diagonalno čez platno. Počečka jo z oranžno vijugo. Na drugem koncu naredi rumen odtis roke. Všeč ji je, zato na­redi več različnih odtisov po vsem platnu: z rumeno, ki ji dodaja raz­lične odtenke rdeče in roza. Vzame vijoličasto in s čopičem na slepo škropi. Kaplje so različnih velikosti in polzijo od zgoraj navzdol. Z modro naredi več navpičnih črt, ki jih poškropi z nekaj bele. Zelo fu­turistično.

Opere čopič in z roza naredi spirale ter polže, ki se zvijajo prek preostalih vzorcev. Odtisi rok poskušajo ujeti vzorce. Manjka zelena. V kot nariše vzorec iz lomljene črte. Zelo pravokotno. Potem potopi vsak prst v drugo barvo in začne packati. Čopič pomoči v toplo vodo in začne škropiti platno. Potem naredi še nekaj odtisov stopal. Odmak ne se.

20

Manjka rdeča. Nariše nekaj kapelj. Platno je ranjeno. Ne dovolj, zato ga rani še nekajkrat. Spet se odmakne in prouči svet, ki ga je na­slikala. Všeč ji je. Njen svet je. V njem bi lahko letela. Lahko bi bila nevidna. Lahko bi se spremenila v žuželko in spala med cvetlicami. Lahko bi z zaprtimi očmi videla vse. Lahko bi si izrezala luknjo v trebuh in pobegnila. Pobegnila od sebe. Postala bi ena od nevidnih. Nevidnih ljudi, ki so zgoščene utelešene misli zgražanja, pomilovanja in obsojanja, ki veje iz oči navadnih ljudi, ki jo premerjajo vsak dan znova, ves čas, kamor koli gre. Skupaj z njimi bi razkosala speče telo drugega dekleta. Popisala bi ji telo z lepimi željami. Izžgala bi ji oči. Potem bi lahko pojedla sladoled s čokoladnim prelivom in tortico in sendvič in špagete s paradižnikovo omako in tunino in solato s koruzo in hamburger in pico in jabolko in višnjev zavitek in falafel in zrezek in dva kosa potice in beli topel kruh in čips in vrečko skittlesov in ze­lenjavo z žara in pečeni krompir in čokolado Milka in kokice in jagode s smetano in rižoto in palačinke in vse zalila z rumkolo. Ker bi lahko. In fantu bi v kopalnici s šminko napisala svojo številko na ogledalo. Ker to je seksi.

In za vedno bi bila nevidna in nosila bi ogrlice izžganih oči deklet, ki ne bodo nikoli vedela, kako so videti nevidni ljudje.

Sliko zadovoljna postavi med preostale svetove.

Izstopila je na avtobusni postaji in se ni ustavila. Hodila je na­prej, hodila je, hodila, se premikala, ni se smela ustaviti. Gibanje je iluzija, mirovanje je resničnost.

Ko je prišla domov, je bilo stanovanje na srečo prazno. Prvič po dolgem času se je veselila miru in tišine, predpogojev za to, da

21

si uredi misli. Ulegla se je na kavč in dala noge na naslonjalo, da bi razmislila o vsem. Najbrž ji je kri stopila v glavo, ker je spet od­plavala nekam stran, dokler ni prišla mama in jo začudeno dreg­nila v ramo.

»Kako je bilo v šoli?«»Super, spoznala sem ful v redu folk, jutr se že dobimo na pi­

jači. Pa ob torkih in četrtkih mam tko beden urnik, da ne moreš verjet. Aja, pa razrednik je ful car,« je rekla, potem ko se je skoba­cala na noge, tokrat že veselo.

Mama je imela še sto in eno (štela je) vprašanje, na katera je ona pridno odgovarjala, medtem ko ji je pomagala pripravljati kosilo; opozorila jo je, da je že jedla v šoli. Za trenutek je pozabila na to, da itak vsi vedo in da se sebe ne bo rešila.

Iz šole je prišla še sestra, polna novic o prijateljih in njihovih počitnicah. Med kosilom je govorila tako hitro, da sta ji komaj sledili.

»... ja, in pol so šli še v Španijo s starci za dva tedna ... so jim izgubili potovalke in so morali vse obleke na novo kupit ... Aja, danes so meli vsi nove obleke in pol kogar koli vprašaš, kje je to dobil, je to vedno nekje v tujini ... Fak, zakaj mamo pri nas same bedne trgovine? .... v glavnem, ko so prišli domov, so ugotovili, da so jim ukradli še fotoaparat ...«

Z mamo sta se spogledali in družno ugotovili, da ne vesta več, o čem sestrica govori, vendar sta poslušali naprej.

»... pa gimnastika se začne že naslednji teden – sem že rekla, da bom hodila? –, čeprav ne vem, kako bom, ker mam letos že ful stvari ...«

22

Takrat je ona prekinila njeno poplavo besed.»Eh, počakaj, da vidiš moj urnik. Ob četrtkih mam pouk do

pol štirih, dve uri matematike! Pa še to so nam rekli, da se nam bo sigurno vmes urnik še sesul ...«

»V katerem razredu pa si?« je zanimalo sestrico.»C.«»Ah, brezveze, isto kot v osnovni.«»Ja, sam da mam zdaj osemindvajset sošolcev in nobenega ne

poznam.«Vejo, ker se ti vidi na pet kilometrov. Vejo! Misel se je vrinila med

preostale tako nenadno, da se ji je sedenje za mizo zagnusilo.»A gremo popoldne k očiju?« je vprašala mamo.»Ja, okrog šestih. Zato, da bomo lahko šli potem skupaj do­

mov.«»A res? Dons lahko gre že domov?«»Ja, en dan prej ga bodo odpustili, ker se mu je stanje izbolj­

šalo,« se je nasmehnila mama. Sestrica je nehala klepetati in se začela veseliti, da bo videla očija. Tudi ona se je razveselila in se je celo lahko prisilila, da je do konca kosila sedela za mizo z njima in se pogovarjala. Potem se je zaprla v sobo in poklicala prijate­ljico, da sta si poročali o prvem šolskem dnevu.

23

6.

Šolski vece je v istem nadstropju kot kuhinja, zato vonj po kosilu nese vse do tja. Od kosila se je odjavila. Škoda denarja. Mama ni vedela. Sedela je na školjki in na kolenih, ki so se tresla, je držala plastično posodico, v kateri je v enakomernem ritmu podrhtaval kos torte z želejem. Kadar ješ, se moraš vedno posvetiti hrani – pravilo, ki ga je, kadar je jedla, upoštevala. Nikoli ne govori s pol­nimi usti. Zlata zvezdica, pridna.

S prsti je odprla pokrov plastične posode in potem opazovala pecivo. Nežno in počasi ga je dvignila k ustom, ki so se lačno od­prla. Nameravala je ugrizniti in tridesetkrat prežvečiti. Ko se je jezik dotaknil vrhnje plasti torte, pa je pridna punca izginila. Torto je začela tlačiti vase in požirati tako naglo, kot je hotela. Nihče je ni obsojal, nihče je ni ustavil.

Zadihano se je naslonila na kotliček. Njami. Potem pa jo je na­enkrat ujela resničnost tega, kar se je pravkar zgodilo. O fak! Niti za trenutek ni več prenesla misli, da je vsa ta packarija v njenem želodcu. S toplimi prsti je začela dražiti požiralnik. Saj veš, kako daleč morajo priti, da bruhaš. Strah jo je bilo. Fak, na šolskem veceju!

24

Naprej, nazaj – ni bila tako močna, kot si je želela biti. Ni bila Pika Nogavička.

Usta so bila sluzasta. Drsela je naprej, še naprej, še naprej, še malo, ne bo si premislila. Požiralnik se je zaprl in prst je pobegnil ven. Zdaj ni bila več nežna. Mudilo se ji je, ni imela časa za take stvari. Eksperimentirala boš pri kemiji! Kmalu se je tudi preostanek telesa odločil sodelovati. S prstom je grobo segla dovolj globoko, da je začutila slabost in hrano, ki je v nenadnem loku pristala v globinah stranišča. Mami, mami, poglej, kaj sem naredila! Sigurno bo ponosna name.

Od sten se je naenkrat odbijal glasen smeh. Zmedeno je pogle­dala okrog sebe. Dobro jutro! Njena kolena so pordela, na njih je bil odtis zareze s ploščic na tleh. Tresla se je, ker ji je bilo še vedno slabo. A nisi tega hotela? Ne! Ja? Fak! Z rokami si je pokrila obraz in skoraj pozabila potegniti vodo. Ko vsaj ne bi tako smrdelo. Se­sedla se je ob hladno steno in pustila, da so ji solze tekle po licih. Otroške solze, obupane. Utrujena je bila, tega ni hotela. Ni hotela, da bi bilo tako. Sovražila je izgubo nadzora.

Stopila je ven in zaslepila jo je močna svetloba. Na stranišču jo je zamenjala druga punca. Samo upala je, da ne bo ničesar opa­zila.

Ko je prišla iz stranišča na tih, prazen hodnik, je še vedno ra­hlo drhtela. V ustih je imela ogaben okus, pri sebi pa nobenega čigumija. Spustila se je po stopnicah in pred šolo pozdravila nekaj sošolk, potem pa zavila za vogal in si v trafiki kupila čigumije. Ti­ste za bolj bele zobe. Potem se je vrnila pred šolo in se pridružila puncam. Ne vejo. A ni bila povsem prepričana.

25

»A si v redu? Ful si bleda, kot da bi ti blo slabo,« je sočutno re­kla ena od njih.

»Ja, mal mi je res blo prej, ampak zdej sem že kul,« je odvrnila.Poskušala je slediti pogovoru, vendar jo razpravljanje o tem, v

kaj se bodo našemile za pusta, ni pritegnilo. Razbolelo grlo ji ni dalo miru. Razmišljala je o tem, kar se je pravkar zgodilo. Želela si je, da bi bila njena najboljša prijateljica ob njej, da bi ji lahko nakazala, da ni v redu, vendar si je premislila, ko je ugotovila, da jo punce čudno gledajo. Kaj pa bi ji sploh rekla? Kaj se je sploh zgodilo? Mogoče pa si je vse skupaj samo domišljala. V grlu jo je zabolelo. Okej, ni si samo domišljala.

Njene misli so divjale in nujno bi se morala pogovoriti sama s sabo, da bi jih lahko razčistila. Olajšanje (Lahko jem.). Sram (Fak, kaj je z mano narobe?!). Krivda (Sama sem si kriva. Zakaj moram zmeri zajebat?!). Popuščanje (Pa sej, če bi sam včasih ... dokler ne shujšam. Pa tko bi lahko ful hitreje in še noben mi ne bi težil ...). Ne­odločnost (Kaj pa, če ne bom sam enkrat!? Kaj pa, če bom tko kot v unih bednih f ilmih?). Nagon (Normalna bom, pol bom končno taka kot vsi.). Obžalovanje (Tega ne bi smela naredit. Ne bi smela tko raz­mišljat.). Zavajanje (Sej ne bom nikol več. Pa tut če bom, bom pazila nase. Sej vem, kaj delam.).

Odsotno je kimala in se smejala, kadar se ji je zdelo, da je treba, da ne bi punce postale sumničave. A ta skrb je bila odveč, preveč so bile zatopljene v pogovor, da bi kar koli opazile. Brez skrbi, to si boste še očitale.

Zvonilo je konec odmora in punce so se smeje odpravile nazaj v šolo. Sonce je sijalo, rože so dišale, metulji leteli po zraku in vse

Zbirka OdisejUrednica Alenka Veler

Asja HrvatinLEPE PUNCE LEPO brUHAjO

Prva izdaja

Spremna beseda Karmen SerenecFotografija na naslovnici Gaja Naja rojecjezikovni pregled Simona MikelnZbirko oblikovala, knjigo opremila in tehnično uredila jerneja rodicaMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik bojan ŠvigeljNatisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.Naklada 900 izvodov

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na www.emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-93-311.2

HrVATIN, Asja Lepe punce lepo bruhajo / Asja Hrvatin ; spremna beseda Karmen Serenec]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Odisej)

ISbN 978-961-01-2241-8

263417856

brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.