koncept in praksa na podroČju varne fleksibilnosti...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

KONCEPT IN PRAKSA NA PODROČJU VARNE FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA NA

DANSKEM Kandidatka: Marinka Videc Študentka rednega študija Številka indeksa: 81577172 Program: univerzitetni Študijska smer: splošna ekonomija Mentor: dr. Rasto Ovin Somentor: dr. Alenka Kajzer

Laško, junij 2006

2

PREDGOVOR Zaradi vse večjih izzivov globalizacije, tehnoloških in demografskih sprememb se v EU vse bolj poudarja potreba po reformah politike zaposlovanja v smeri varne fleksibilnosti. Večina evropskih držav se trenutno sooča z velikimi problemi na trgu dela (z visoko stopnjo brezposelnosti), zato mnoge izmed njih vidijo danski model varne fleksibilnosti, kot model, po katerem se je potrebno zgledovati. Tako je danski model varne fleksibilnosti v zadnjih letih privlačil mnogo mednarodne pozornosti, in to predvsem zaradi dosežka pomembnih izidov v obliki visoke stopnje zaposlenosti in nizke ravni brezposelnosti. Pomembno pri tem je, da so bili ti izidi doseženi brez pričakovane inflacije. Toda ti izidi niso bili doseženi le z uspešno kombinacijo naklonjenih mednarodnih gospodarskih trendov v devetdesetih, ugodnega makroekonomskega razvoja in reform politike zaposlovanja v zadnjem desetletju. Pri tem je potrebno upoštevati tudi razvoj v povojnem obdobju in ne le v zadnjem desetletju. Zaradi tega dejstva danski model ni enostavno prenosljiv v druge evropske države. Danski model varne fleksibilnosti (t.i. zlati trikotnik) je sestavljen iz prožnega trga dela, sistema visoke socialne varnosti v primeru brezposelnosti ter zelo aktivne in aktivacijske politika zaposlovanja. Fleksibilna pravila odpuščanja tako omogočajo podjetjem, da prilagodijo število delovne sile spremembam v proizvodnji brez večjih stroškov. Izid radodarnega sistema socialne varnosti je, da sta tveganje in zmanjšanje v dohodku v primeru brezposelnosti zmanjšana. Cilj aktivne politike zaposlovanja je na eni strani priskrbeti brezposelnim potrebne kvalifikacije, z namenom njihove ponovne zaposlitve, in na drugi strani zagotoviti, da brezposelne osebe aktivno iščejo zaposlitev. V diplomskem delu navajamo nekaj definicij varne fleksibilnosti, korake na poti k varni fleksibilnosti in njene različne oblike. V tretjem poglavju opisujemo glavne značilnosti danskega trga dela (struktura trga dela), primerjamo stanje na danskem trgu dela s stanjem na trgu dela v državah članicah Evropske Unije in na koncu poglavja sledi opis nekaterih dejavnikov, ki se skrivajo za t.i. »danskim zaposlitvenim čudežem«. V četrtem poglavju sledi prikaz glavnih značilnosti danskega modela varne fleksibilnosti, primerjava tega modela, z drugimi državami, ki predstavljajo skandinavski model (Švedska in Finska), liberalni model (Velika Britanija), kontinentalni model (Francija, Nemčija) in južnoevropski model (Italija). Primerjava je osredotočena na štiri spremenljivke (povprečno trajanje delovnega razmerja, indeks varovanja zaposlitve, nadomestitveno razmerje in raven aktivne politike zaposlovanja). Nato sledi kratka opredelitev pojma fleksibilnosti in obravnava numerične fleksibilnosti ter zaposlitvene varnosti zaposlenih (odpovedni roki, odpravnina, razporeditev delovnih ur glede na spol na Danskem, indeks varovanja zaposlitve, pozitivne in negativne posledice nizke zaposlitvene varnosti ter visoke numerične fleksibilnosti). Na koncu sledi še kratek opis značilnosti pasivne in aktivne politike zaposlovanja na Danskem ter njun vpliv na dogajanje na danskem trgu dela. Pri tem najprej opredeljujemo značilnosti sistema zavarovanj za primer brezposelnosti pred in po letu 1994, sistema socialne pomoči in drugih pasivnih ukrepov. Nato sledi opis značilnosti aktivne politike zaposlovanja in nekaterih njenih ukrepov. V petem poglavju opisujemo najpomembnejše značilnosti reform politike zaposlovanja iz

3

devetdesetih let in njihove prve izide. V zadnjem poglavju sledi opis izzivov s katerimi se soočajo fleksibilni trg dela, sistem nadomesti za brezposelnost in aktivna politika zaposlovanja (globalizacija, zunanje izvajanje del, potreba po nenehnem izboljšanju kvalifikacij, demografski trendi in tehnološki napredek). Brezposelni na Danskem lahko pričakujejo zelo radodarna nadomestila v primeru brezposelnosti, kar je vidno tudi v visokih javnih izdatkih politike zaposlovanja s katerimi se sooča Danska. Toda reforme politike zaposlovanja v devetdesetih niso šle v smeri znižanja nadomestil za brezposelnost. Sindikati so namreč sprejeli drug ukrep, to je aktivacijo. Vendar se postavlja vprašanje, če bo vlada še pripravljena nadaljevati s tako radodarnim sistemom nadomestil za brezposelne tudi v prihodnosti.

Pomembno je poudariti, da so imele reforme politike zaposlovanja v devetdesetih pomemben vpliv na zmanjšanje brezposelnosti. Pri tem je bil vse večji poudarek na aktivaciji brezposelnih. Toda z reformo iz leta 2003 je bila meja med pasivnim in aktivnim obdobjem izbrisana. S to reformo se je prekinilo zasledovanje aktivne politike zaposlovanja iz devetdesetih let.

Tako kot večina drugih evropskih držav se tudi Danska sooča z izzivi globalizacije in demografskimi spremembami. Vse več je neaktivnih posameznikov, kot so otroci in starejši. Zato se vse bolj poudarja potreba po fleksibilnem trgu dela z visoko stopnjo udeležbe in visoko kvalificirano delovno silo. Toda Danska je v preteklosti že dokazala, da se je sposobna soočiti s temi izzivi. Kako se bo ta model spopadal z izzivi v prihodnosti, pa bo pokazal čas.

4

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................. 5 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE............................................... 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE........................................................................................................ 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ............................................................................................... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA .................................................................................................... 6

2 OPREDELITEV POJMA VARNE FLEKSIBILNOSTI NA TRGU DELA .............. 8

3 RAZMERE NA DANSKEM TRGU DELA................................................................ 11 3.1 ZNAČILNOSTI TRGA DELA NA DANSKEM................................................................................................ 11 3.2 PRIMERJAVA S STANJEM NA TRGU DELA V EVROPSKI UNIJI ................................................................... 12 3.3 DANSKI ZAPOSLITVENI ČUDEŽ ............................................................................................................... 17

4 DANSKI MODEL VARNE FLEKSIBILNOSTI ........................................................ 20 4.1 DANSKI ZAPOSLITVENI SISTEM V PRIMERJALNEM VIDIKU ...................................................................... 22 4.2 FLEKSIBILNI DANSKI TRG DELA ............................................................................................................. 23

4.2.1 Numerična fleksibilnost in zaposlitvena varnost zaposlenih......................................................... 24 4.3 POLITIKE ZAPOSLOVANJA ...................................................................................................................... 30

4.3.1 Pasivna politika zaposlovanja na Danskem.................................................................................. 33 4.3.1.1 Danski sistem zavarovanja za primer brezposelnosti ............................................................................. 33

Sistem nadomestil za zavarovane brezposelne pred letom 1994 ................................................................... 34 Sistem nadomestil za zavarovane brezposelne po letu 1994 ......................................................................... 35

4.3.1.2 Socialna pomoč ...................................................................................................................................... 38 4.3.1.3 Drugi pasivni programi........................................................................................................................... 40

4.3.2 Aktivna politika zaposlovanja na Danskem .................................................................................. 41 4. 4 PRENOSLJIVOST DANSKIH IZKUŠENJ...................................................................................................... 49

5. REFORME DANSKE POLITIKE ZAPOSLOVANJA IN NJIHOV VPLIV NA ZAPOSLENOST IN BREZPOSELNOST ...................................................................... 50

5.1 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 1994 ................................................................................ 50 5.2 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 1996 ................................................................................ 52 5.3 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 1999 ................................................................................ 53 5.4 REFORMA POLITIKE ZAPOSLOVANJA IZ LETA 2003: ............................................................................... 54

6. IZZIVI DANSKEMU MODELU VARNE FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA...... 58

7 SKLEP ............................................................................................................................. 60

POVZETEK....................................................................................................................... 62

ABSTRACT ....................................................................................................................... 63

SEZNAM VIROV IN LITERATURE............................................................................. 64

SEZNAM UPORABLJENIH SIMBOLOV IN KRATIC.............................................. 71

SEZNAM SLIK ................................................................................................................. 72

PRILOGE............................................................................................................................. 1

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V primerjavi z največjima trgovskima partnerjema Evropske unije, ZDA in Japonsko se le-ta še vedno sooča z velikimi problemi brezposelnosti. Po podatkih OECD naj bi brezposelnost v Evropskih državah znašala okoli 22 milijonov. Vendar pa je trg dela članic EU še vedno neenoten. Zlasti večje države (Nemčija, Francija, Italija, toda ne Velika Britanija) se soočajo z nenehnimi problemi na trgu dela. Zaradi velikega pomena teh držav znotraj EU le-te prispevajo k neugodnemu položaju Evropskega trga dela kot celote. Kljub temu pa obstaja znotraj EU tudi nekaj izjem. Članice EU, kot so Danska, Nizozemska, Velika Britanija in Irska, so namreč uspele povečati zaposlenost in silovito zmanjšati brezposelnost. Predvsem zaradi vse večjih izzivov globalizacije, tehnološkega napredka in demografskih sprememb se EU in nacionalne vlade trenutno soočajo z dvema dilemama. Na eni strani obstaja močna zahteva po fleksibilnosti trgov dela, zaposlitev in delovne organizacije, medtem ko istočasno obstaja enako močna zahteva po varnosti zaposlenih, še posebej za najbolj ranljive skupine. Tako so reforme politike zaposlovanja v smeri t.i. varne fleksibilnosti postale osrednja politična tema za mnoge evropske države. Vzorčni primer varne fleksibilnosti je danska politika v devetdesetih letih. Danska naj bi bila na podlagi izidov, ki jih je dosegla na področju njenega trga dela v zadnjih letih primerna kot model, ki bi ga morale druge države resno preučiti in se učiti od njega. Od začetka leta 1994 je bil namreč razvoj danskega trga dela zelo ugoden. V tem obdobju je prišlo do velikega izboljšanja v zaposlenosti in tudi brezposelnost se je več kot prepolovila. Medtem ko se brezposelnost na Danskem giblje okoli 5%, se v Nemčiji, Španiji, Italiji in Belgiji približuje 10%. Zato se lahko te in tudi druge države veliko naučijo od danskega fleksibilnega trga dela, kjer sorazmerno visoke podpore za brezposelne olajšajo odpuščanje in najemanje za delodajalce. Tudi reforme v smeri varne fleksibilnosti na Nizozemskem odgovorijo na mnoga vprašanja s področja trga dela, s katerimi se trenutno soočajo mnoge evropske države. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je podrobnejša analiza danskega modela varne fleksibilnosti in reform trga dela v smeri varne fleksibilnosti na Danskem. Zadnja leta se namreč reforme v smeri varne fleksibilnosti trga dela pojavljajo kot osrednja politična tema za mnoge evropske države, ki se soočajo z vedno večjimi problemi na trgu dela. Cilji diplomske naloge so:

• opredeliti pojem varne fleksibilnosti trga dela, • analizirati danski model varne fleksibilnosti in izzive s katerimi se sooča, • analizirati vse tri elemente danskega modela varne fleksibilnosti (fleksibilni trg

dela, sistem socialne varnosti in aktivno politiko zaposlovanja),

6

• analizirati vzroke in posledice reform politike zaposlovanja v smeri varne fleksibilnosti na stopnjo zaposlenosti in brezposelnosti na Danskem.

Osnovne trditve so: • v sedanjih razmerah se vse bolj poudarja fleksibilnost združena z varnostjo na trgu

dela, • evropske države poudarjajo reforme politike zaposlovanja v smeri varne

fleksibilnost na trgu dela in premik od pasivnih k aktivnim ukrepom, • trend v smeri varne fleksibilnosti se zdi, da je odločilnega pomena za sedanji razvoj

evropskih trgov dela, • pomembna značilnost danske poti k varni fleksibilnosti je poudarjena vloga

socialnih partnerjev ter pripravljenost na popuščanje delodajalcev in delojemalcev, • za danski model varne fleksibilnosti je značilna visoka numerična fleksibilnost,

nizka stopnja varnosti zaposlitve, radodaren sistem zavarovanja za primer brezposelnosti in velik poudarek na aktivnih programih politike zaposlovanja,

• reforme v smeri varne fleksibilnosti so pozitivno vplivale na stanje na trgu dela Danske (nizka brezposelnost v primerjavi z drugimi članicami EU, pomemben padec v brezposelnosti v devetdesetih in država z največjo stopnjo zaposlenosti),

• pozitivna mednarodna pozornost na Dansko v zadnjih letih je v resnici opravičljiva, • mnogi vidijo Dansko kot model po katerem se je potrebno zgledovati, čeprav ga ne

moremo neposredno »izvoziti« v druge države.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri diplomskem delu se osredotočamo le na koncept varne fleksibilnosti trga dela, ki se je uveljavil šele v devetdesetih letih, ne pa na širšo opredelitev pojma fleksibilnosti. Ker so bile prve reforme v smeri varne fleksibilnosti že izvedene, lahko z gotovostjo sklepamo o vzrokih in posledicah teh reform na danski trg dela oziroma o njihovih vplivih na stopnjo zaposlenosti in brezposelnosti. Edini državi članici EU, ki ta model varne fleksibilnosti zasledujeta sta Danska in Nizozemska. Vendar se bomo osredotočili le na Dansko, ki velja za vzorčni model varne fleksibilnosti. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo je makroekonomska in mikroekonomska raziskava, ker preučujemo danske politike v smeri varne fleksibilnosti in njihov vpliv na stanje na trgu dela te države (na stopnjo brezposelnosti in stopnjo zaposlenosti). Raziskava je statična, saj ugotavljamo trenutne razmere na danskem trgu dela in na ravni celotne EU. Poleg tega je raziskava tudi komparativna in dinamična, ker preučujemo dogajanje na danskem trgu dela pred in po sprejemu politik. V delu smo uporabili deskriptivni in analitični pristop k raziskovanju. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili metodo deskripcije, ker opisujemo dejstva, procese in pojave ter njihova empirična potrjevanja odnosov in vezi. Uporabili smo tudi

7

zgodovinsko metodo, saj na podlagi različnega dokaznega gradiva spoznamo, kaj se je v preteklosti zgodilo na danskem trgu dela in vzroke, zaradi katerih je do tega prišlo. S pomočjo metode kompilacije smo na osnovi številnih povzetih spoznanj, stališč, sklepov in izidov drugih avtorjev prišli do novih, samostojnih in posplošenih sklepov. V okviru analitičnega pristopa smo uporabili oba načina sklepanja, deduktivni in induktivni. Podatke smo zbrali predvsem s pomočjo tuje strokovne literature in elektronskih virov. Analize mnenj različnih avtorjev in izpeljane ugotovitve so pripomogle pri predstavitvi celotne podobe analiziranega področja.

8

2 OPREDELITEV POJMA VARNE FLEKSIBILNOSTI NA TRGU DELA

Razpravljanje o fleksibilnem trgu dela in njegovem vplivu na raven brezposelnosti ter zaposlovanje se je prvič pojavilo sredi sedemdesetih, in sicer kot posledica naftnega šoka. Zaradi vse slabših gospodarskih izidov in vztrajno visoke brezposelnosti v Evropi v primerjavi z ZDA se je razpravljanje o fleksibilnem trgu dela nadaljevalo. V ospredje je prišla potreba po reformah politike zaposlovanja v smeri njegove večje fleksibilnosti, ki so eden izmed nujnih pogojev za povečanje zaposlenosti. Vse večji pomen je pridobivala fleksibilnost združena z varnostjo na trgu dela. S skupno evropsko politiko zaposlovanja so se razprave o fleksibilnem trgu dela spremenile v razpravo o t.i. varni fleksibilnosti. Tako je Evropa začela iskati varno fleksibilnost na trgu dela (Kajzer 2005a, 11 in Kajzer 2005).

Wilthagen in Rogowski (2002, 250) opredeljujeta varno fleksibilnost kot politiko in strategijo, ki hkrati na eni strani spodbuja fleksibilnost na trgu dela, v organizaciji dela in industrijskih odnosih ter varnost zaposlitve in socialno varnost na drugi strani (povzeto po Wilthagen 2002, 4). Wilthagen in Tros (2003b, 5) navajata tudi naslednji opredelitvi varne fleksibilnosti: »(i) stopnja zaposlitvene, dohodkovne in kombinirane varnosti, ki omogoča poklicno pot delavcem z relativno skromnim položajem na trgu dela, dolgotrajno vključenost na trg dela ter socialno vključenost, (ii) stopnja numerične, funkcionalne in plačne fleksibilnosti, ki omogoča trgu dela in posameznemu podjetju hitro in ustrezno prilagoditev spremenjenim pogojem z namenom ohranitve konkurenčnosti in produktivnosti.« Takšna opredelitev varne fleksibilnosti je neprimerna za merjenje, zato jo je Tangian zožil na zaposlovanje in socialno varnost atipično zaposlenih, ki niso trajno zaposleni za polni delovni čas (Kajzer 2005b, 4). Varno fleksibilnost je tako opredelil kot premik od varnosti zaposlitve k varnosti zaposljivosti. Predlagal je nadomestiti padajočo varnost zaposlitve zaradi maloštevilnih stalnih zaposlitev in enostavnejših odpustov z izboljšanjem zaposlitvenih možnosti in socialne varnosti (Tangian 2004, 11). Te značilnosti so bile v veliki meri že vgrajene na Danskem z njeno tradicionalno šibko zaščito zaposlitve, visoko razvito socialno varnostjo in enostavnostjo najdbe službe. Pomembno je poudariti, da koncept varne fleksibilnosti igra pomembno vlogo v znanstvenem in političnem razpravljanju o prihodnjih trendih evropskih držav blaginj in zaposlitvenih politikah. Na poti k varni fleksibilnosti lahko ločimo naslednje korake (Klammer 2001, 7-12): 1) Socialna zaščita ljudi z malimi zaposlitvami (minor jobs). Fleksibilizacija trga dela je pripeljala do služb s skrajšanim delovnim časom, velikega povečanja delnih zaposlitev in malih (občasnih) zaposlitev. Zaradi tega je potrebno na poti k varni fleksibilnosti zagotoviti socialno zaščito za ljudi s takšnimi zaposlitvami. Nekatere države (Avstrija) so uvedle obvezno zavarovanje za ljudi z malimi zaposlitvami. Na Nizozemskem na primer subvencionirajo kratkotrajne delne zaposlitve. Mnogi ukrepi so ponavadi usmerjeni tudi k zmanjšanju prispevkov zaposlenih. Toda to ne daje odgovora na vprašanje, ali posebne oblike zaposlitve omogočajo zadosten dohodek oziroma zadostne socialne zahteve. 2) Minimalna zaščita. Na področju zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja je pomembna za fleksibilno delo in pestrejšo poklicno pot. Obstoj univerzalnega zdravstvenega zavarovanja olajša zamenjave zaposlitve in odločitve za fleksibilno delo,

9

ker so namreč univerzalni minimalni sistemi zaščite na področju zdravja in pokojnin pomemben instrument za soočanje z novimi socialnimi riziki, ki so povezani s fleksibilnim delom in večjo mobilnostjo. 3) Individualizacija zahtev na področju socialne zaščite. Stopnja individualizacije zahtev na področju socialne zaščite je pomembna predvsem za večjo varnost ob različnih in prekinjenih poklicnih poteh, ko bi lahko na primer družinski položaj negativno vplival na upravičenost posameznika do socialne zaščite. 4) Aktivacijska politika in prehodnost na trgu dela. Odgovornost za zagotavljanje varnosti ob naraščajočih nestalnih zaposlitvah ali prekinjeni poklicni poti v glavnem pomeni zavarovanje za primer brezposelnosti in aktivno politiko zaposlovanja. Pomembna vloga politike zaposlovanja v prihodnje bo omogočanje lažjih prehodov med različnimi oblikami zaposlenosti, brezposelnosti in neplačanim delom. Ločimo predvsem naslednje značilne prehode na trgu dela (vsakokrat v obeh smereh):

a) Prehod med delom s krajšim delovnim časom in polno zaposlitvijo. Značilen primer za to je krajši delovni čas v povezavi z nadomestnim plačilom v času pomanjkanja dela v podjetju. Ta prehod je dobro poznan predvsem v Nemčiji, Franciji, Španiji in drugih evropskih državah. b) Prehod med delom v gospodinjstvu in zaposlitvijo. V glavnem je varovan s sistemom socialne varnosti. V mnogih primerih je ta prehod še vedno povezan z ženskami. Mnoge države so razširile programe starševskega dopusta oziroma število let, upoštevanih pri sistemu pokojnin. V prihodnosti se naj bi za matere oziroma starše (do otrokovega desetega leta) poudarjalo delo s krajšim delovnim časom, ki se naj bi upošteval kot polna zaposlitev znotraj pokojninskega zavarovanja. Pospeševanje dela s krajšim delovnim časom naj bi istočasno matere odvrnilo od tega, da bi zapustile trg dela. c) Prehod med zaposlitvijo in upokojitvijo. V zadnjih letih so bili v mnogih državah obsežni programi zgodnje upokojitve zmanjšani oziroma ukinjeni. Istočasno obstaja težnja po več fleksibilnosti v prehodu med zaposlitvijo in upokojitvijo. d) Prehod med izobraževanjem in zaposlenostjo. Danska je bila v zadnjih letih med najbolj inovativnimi državami. Na Danskem je bil v preteklih letih delež udeležbe delovne sile v nadaljnjem šolanju in usposabljanju največji v Evropi. Danski sistem dopušča osebam brez poklicne izobrazbe, da dosežejo izobrazbo v nekaj korakih, celo pozneje v njihovem življenju. Poleg tega so bil uvedeni dopusti za poklicno usposabljanje, za nego otrok in za osebne namene. To je del splošnega programa ponovne razporeditve zaposlitve. Medtem ko so zaposleni na dopustu, prejemajo nadomestilo in so nadomeščeni z brezposelnimi. e) Prehod med brezposelnostjo in zaposlenostjo. V evropskih državah že obstajajo številni ukrepi in podpore. Pomembno vlogo pri tem ima preusmeritev politike zaposlovanj od pasivne k aktivni in uveljavitev vseživljenjskega učenja.

Obstaja mnogo možnih oblik fleksibilnosti in varnosti, ki utegnejo predstavljati različico varne fleksibilnosti. Tako Wilthagen in Tros ločita štiri oblike fleksibilnosti (zunanja numerična, notranja numerična, funkcionalna fleksibilnost in fleksibilno plačilo). Glede varnosti navajata naslednje oblike: varnost zaposlitve, varnost zaposlenosti/zaposljivosti, dohodkovna varnost in kombinirana varnost (Wilthagen and Tros 2003b, 6). Varnost zaposlitve pomeni varnost ohranitve določene službe, ki je lahko izražena s pomočjo varnosti zaposlenosti in trajanja delovnega razmerja pri istem delodajalcu. Medtem ko varnost zaposlenosti pomeni varnost, da posameznik ostane zaposlen, vendar ne nujno pri

10

istem delodajalcu. V tem primeru igrajo pomembno vlogo splošno zaposlitveno stanje, aktivna politika zaposlovanja in sistem usposabljanja ter izobraževanja. Dohodkovna varnost se nanaša na obstoj zagotovljenega dohodka v primeru brezposelnosti, bolezni ali nezgod. Izražena je s pomočjo sistemov javnih transfernih dohodkov (npr. sistem nadomestil za brezposelnost in sistem denarnih nadomestil). Zadnja oblika varnosti se nanaša na možnosti združevanja delovnega in zasebnega življenje (npr. s pomočjo starševskega dopusta, programov upokojevanja in podobno) (Wilthagen, Tros and Lieshout 2003a, 4 in Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 27). To vodi k šestnajstim različnim kombinacijam oziroma podvrstam varne fleksibilnosti, čeprav vse niso logično možne. Pri tem se uporablja matrika, s pomočjo katere lahko določimo različne oblike varne fleksibilnosti ter zveze fleksibilnosti in varnosti v določenih sistemih, oziroma ugotovimo razmerja med fleksibilnostjo in varnostjo v različnih režimih trga dela (Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 27). Prikazuje torej različne možne razlike (trade-offs), ujemanja in kombinacije oblik fleksibilnosti in varnosti. V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da je bil Tangian prvi, ki je poskusil oblikovati »indeks varne fleksibilnosti« evropskih držav, in tako poskušal oceniti »položaj« varne fleksibilnosti v teh državah. Zanimivo je, da se po tem indeksu danska ureditev kljub temu, da velja za vzorčni primer, ne znajde na prvem mestu med ocenjevanimi petnajstimi državami EU. Vsaka država ima svojo lastno obliko ter kombinacijo fleksibilnosti in varnosti. V Nemčiji in Belgiji je na primer velik poudarek na bolj tradicionalnih oblikah fleksibilnosti (na fleksibilnosti delovnega časa in funkcionalni fleksibilnosti na notranjih trgih dela), medtem ko je na Danskem in Nizozemskem večja osredotočenost na numerični fleksibilnosti na zunanjem trgu dela. Podobno je na področju varnosti, kjer sta Nemčija in Belgija še vedno osredotočeni na dohodkovno varnost in varnost zaposlitve. Obstajajo tudi določene težnje, opažene med državami, kot so povečano osredotočenje na plačno fleksibilnost, funkcionalno fleksibilnost in elementi kombinirane varnosti. Nekatere države je skoraj nemogoče uvrstiti znotraj te matrike, ker ni sočasne pozornosti, namenjene fleksibilnosti in varnosti. To velja na primer za ZDA, kjer sta numerična fleksibilnost in plačna fleksibilnost uvrščeni pred elemente varnosti, oziroma za Španijo, kjer je trg dela razdvojen na negotov in fleksibilni trg dela za »neznačilne« delavce ter varen in nefleksibilni za stalno zaposlene s polnim delovnim časom (Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 28). Danski sistem socialne varnosti se je dobro »ujel« z zamislijo varne fleksibilnosti in skupaj z Nizozemsko velja za dober praktičen primer. Zaradi tega sta Nizozemska in Danska spodbudili mednarodno razpravljanje o varni fleksibilnosti. Kljub temu, da nekateri avtorji upoštevajo varno fleksibilnost še vedno kot danski oziroma nizozemski fenomen, se je ideja že razširila po Evropi v nekaj letih. V primeru Danske bi težko našli primer varne fleksibilnosti kot izid premišljenih strategij. Vendar se lahko pojem varne fleksibilnosti uporabi za opis posebnega stanja na danskem trgu dela, ki je bil dosežen postopno s pomočjo socialnih dogovorov med udeleženci na trgu dela in vzajemnim delovanjem s političnim sistemom. V danskem primeru je zato najbolj smiselno govoriti o varni fleksibilnosti, kot »prilagojenem« opisu nekaterih bistvenih značilnosti danskega modela, in sicer o kombinaciji zunanje numerične fleksibilnosti (nizka varnost zaposlitve), visoke socialne varnosti (radodaren sistem socialnega skrbstva) in visoke varnosti zaposlenosti (aktivna politika zaposlovanja).

11

3 RAZMERE NA DANSKEM TRGU DELA 3.1 Značilnosti trga dela na Danskem Za danski trg dela je značilna nizka brezposelnost v primerjavi z drugimi članicami EU in pomemben padec v brezposelnosti v devetdesetih. Prav tako sodi med države z največjo udeležbo na trgu dela, največjo stopnjo zaposlenosti (moških in žensk) in razvitim javnim sistemom izobraževanja ter usposabljanja. Toda istočasno je država z največjim številom ljudi z državno podporo. Velik delež javne potrošnje porabi za transferne prihodke. Tako kot večina evropskih držav se sooča z demografskim izzivom. Vse več je visoko starostnih skupin in vse manj jih sodi med delovno silo. Za danski trg dela je značilna tudi visoka stopnja sindikalizma (več kot 80% zaposlenih je članov sindikatov) in pripravljenost na popuščanje s strani delodajalcev in delojemalcev. Danski model je torej izid dolge preteklosti posvetovanj in zaupanj med socialnimi partnerji. Na uspešnost aktivne politike zaposlovanja je tako poleg močne decentralizacije zaposlovalne politike vplivala tudi močna vključenost socialnih partnerjev v njeno oblikovanje. Danski trg dela je v svoji sestavi različen od skoraj vseh drugih trgov dela. Pravila, ki se nanašajo na najemanje in odpuščanje, so zelo popustljiva. Odvisna so od delovne dobe zaposlenega. Poleg tega je Danska uvrščena med Evropske države z najnižjim odpovednim rokom. Precej razširjene so tudi t. i. nestandardne zaposlitve (delo s krajšim delovnim časom, delo na domu, na daljavo, javna dela itd.), ki jih ponujajo zlasti majhna in srednje velika podjetja. Velika mobilnost pri zaposlitvi pomeni, da je odpuščanje razmeroma lahko in za delodajalce poceni. Prehodi iz zaposlenosti v brezposelnost in obratno so hitri. Visoka stopnja socialne varnosti, ki je bila vključena v danski sistem nadomestil za brezposelnost, tako omogoča, da so Danci bolj pripravljeni na menjavo služb kot mnogi njihovi evropski kolegi, ki ostanejo v isti službi več let. To omogoča danskemu trgu dela, da se laže spopada z izzivi prihodnosti. Naslednja značilnost danskega sistema je skrb za nenehno dodatno usposabljanje zaposlenih v javnem šolskem sistemu ter izobraževanje, ki ga organizirajo in financirajo podjetja sama. Tako se ne more zgoditi, da bi zaposleni obvladali samo tisto, kar so se naučili, ko so prvič prišli v službo. Nenehno pridobivanje dodatnega znanja koristi posameznikom in podjetjem, brezposelne pa praviloma dodatno izobražujejo za delo pri znanem delodajalcu. Ena izmed zelo pomembnih značilnosti danskega sistema je tudi, da država ni brezbrižna do ljudi, ki so pri karieri manj uspešni. S svojim radodarnim sistemom socialne varnosti preprečuje nevarnost, da bi se tisti, ki sprejmejo nestandardno zaposlitev, osebno počutili ogrožene zaradi morebitne izgube takšnega dela. Država jim daje dovolj denarja za čas, ko si bodo morali iskati novo zaposlitev. Tako lahko na radodarno podporo države računajo že vnaprej.

12

V devetdesetih letih je bilo glavno politično osredotočenje na sistem zavarovanja za primer brezposelnosti, ki je prestal velike spremembe leta 1994 kot odziv na nizko povezavo s trgom dela med naraščajočim delom delovne sile. Pred letom 1994 je imel posameznik, zavarovan za primer brezposelnosti, pravico do prejemanja nadomestil dve leti in pol. Po tem se je moral udeležiti neke vrste usposabljanja za pol leta, kar mu je dalo pravico do nadomestila za naslednji dve leti in pol. Po letu 1994 je bilo obdobje nadomestil omejeno do končnega obdobja (sedem let in pozneje skrajšano na štiri leta). Osredotočenost sistema zavarovanj za primer brezposelnosti je bilo premaknjeno k aktivnem izboljšanju posameznikovih zaposlitvenih obetov. Velike vsote zneskov so bile uporabljene z namenom, da bi ponudili posameznikom določeno usposabljanje na delovnem mestu oziroma izobraževanje (kar lahko izboljša njihov človeški kapital in olajša njihov vstop v zaposlitev). Ta nova poteza iz leta 1994 je bila uvedena z delitvijo obdobja nadomestil na dve pod obdobji. V prvem (pasivnem) obdobju so lahko posamezniki prejemali nadomestila brez udeležbe v programih zaposlovanja. Ko se je to obdobje izteklo so vstopili v drugo (aktivacijsko) obdobje. V tem obdobju so se morali udeležiti programov zaposlovanja, če so želeli prejemati nadomestila. Ta nova politika zaposlovanja je vplivala na velik del delovne sile (Pico Geerdsen 2003, 4). Na izide na trgu dela, kot je na primer stopnja brezposelnosti, vsaj kratkoročno vplivajo demografski trendi. Kar nekaj časa je potrebnega za prilagoditev trga dela morebitnemu povečanju ali upadanju odraslega prebivalstva (to je prebivalstvo, staro 15 let in več). Gibanje števila prebivalstva Danske v obdobju 1992-2004 je prikazano v prilogi 1. Prebivalstvo je na Danskem ustaljeno rahlo naraščalo in je leta 2004 obsegalo 5.379.000 ljudi, kar pomeni, da se je od leta 1992 povečalo skoraj za 300.000. V nadaljevanju sledi podrobnejši prikaz razmer na danskem trgu dela, ki jih bomo primerjali z razmerami na trgu dela v ostalih državah članicah EU in v EU kot celoti. 3.2 Primerjava s stanjem na trgu dela v Evropski Uniji Na ravni celotne EU je leta 2004 znašala stopnja brezposelnosti 9,0% (8,1% za moške in 10,2% za ženske) in je tako ostala nespremenjena v primerjavi s prejšnjim letom. V primerjavi z letom 2003 je skoraj v polovici držav narasla. Največja rast stopnje brezposelnosti se je pojavila v Grčiji, na Nizozemskem in Švedskem (rast za okoli 0,7 odstotnih točk), medtem ko je pomembno padla v Estoniji in Litvi (za okoli 1 in 2 odstotni točki). Znotraj EU je leta 2004 znašala razlika v povprečni stopnji brezposelnosti med spoloma okoli 2,1 odstotne točke, medtem ko je leta 2003 znašala 2,2 odstotne točke (Employment in Europe 2005, 24). Iz slike1 je razvidno, da je leta 2004 znašala celotna stopnja brezposelnost na Danskem okoli 5,4% delovne sile (za moške 5,1% in za ženske 5,6%), kar jo je uvrstilo med države z nižjo stopnjo brezposelnosti. Nižjo celotno stopnjo brezposelnosti so imeli na Cipru (5,0%), Veliki Britaniji (4,7%), Nizozemski (4,6%), Irski (4,5%), Avstriji (4,5%) in Luxemburgu (4,2%). Stopnje brezposelnosti so bile skoraj v vseh članicah EU večje za ženske kot za moške. Izjeme so bile za leto 2004 le Estonija, Irska, Švedska in Velika Britanija. Največja razlika v stopnji brezposelnosti med spoloma je bila v Grčiji in Španiji, kjer je znašala razlika okoli 10 in 7 odstotnih točk.

13 SLIKA 1: STOPNJA BREZPOSELNOSTI (15+) V EU GLEDE NA SPOL, 2004

05

10152025

EU-25

EU-15

BE CZ DK DE EE EL ES FR IE IT CY LV LT LU HU MT NL AT PL PT SI SK FI SE UK

% d

elov

ne s

ile 1

5+moški ženske skupaj

Simboli: BE=Belgija, CZ=Češka, DK=Danska, DE=Nemčija, EE=Estonija, EL=Grčija, ES=Španija, FR=Francija, IE=Irska, IT=Italija, CY=Ciper, LV=Latva, LT=Litvija, LU=Luxemburg, HU=Madžarska, MT=Malta, NL=Nizozemska, AT=Avstrija, PL=Poljska, PT=Portugalska, SI=Slovenija, SK=Slovaška, FI=Finska, SE=Švedska, UK=Velika Britanija. Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 24). Stopnja brezposelnosti mladih je bila v državah EU leta 2004 skoraj dvakrat večja od celotne stopnje brezposelnosti, kar je vidno tudi na sliki 2. Na ravni celotne EU je znašala kar 18,7% (18,1% za moške in 19,3% za ženske) delovne sile, stare od 15 do 24 let. Izmed vseh držav EU je Danska z 8,2% brezposelnih in Nizozemska z 8,0% brezposelnih (leta 2004) sodila v sam vrh. Za Dansko je veljala celo nižja stopnja brezposelnosti za mlade ženske (7,5%) v primerjavi z mladimi moškimi (8,8%). Največja razlika med spoloma je bila v Grčiji, kjer je znašala stopnja brezposelnosti mladih moških 19,1%, brezposelnost mladih žensk pa kar 36,3%. SLIKA 2: STOPNJA BREZPOSELNOSTI MLADIH (15-24) V EU GLEDE NA SPOL, 2004

01020304050

EU-25

EU-15


% d

elov

ne s

ile 1

5-24

moški ženske skupaj

Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 25). Danska je bila s celotno stopnjo dolgotrajne brezposelnosti 1,2% (1,1% za moške in 1,2% za ženske) delovne sile uvrščena med države EU z najnižjo stopnjo dolgotrajne brezposelnosti (slika 3). Nižjo stopnjo sta imela le Luxemburg (1,0%) in Velika Britanija (1,0%). Na ravni celotne EU je znašala celotna stopnja 3,8% (3,2% za moške in 4,6% za ženske). SLIKA 3: STOPNJA DOLGOTRAJNE BREZPOSELNOSTI V EU GLEDE NA SPOL, 2004

02468

101214

EU-25

EU-15


% d

elov

ne s

ile


Opomba: Podatki za Ciper se nanašajo na leto 2003 Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 26).

14

Celotna stopnja aktivnosti (kot delež prebivalstva starega od 15 do 64 let) v EU je znašala 69,7% (77,5% za moške in 62,0% za ženske). Danska je izmed vseh članic EU imela najvišjo celotno stopnjo aktivnosti (80,1%). Najnižjo stopnjo aktivnosti med državami EU je imela Malta (58,3% prebivalstva, starega od 15 do 64 let), ki je imela tudi največjo razliko v stopnji aktivnosti med spoloma. SLIKA 4: STOPNJA AKTIVNOSTI PREBIVALCEV (15-64) V EU GLEDE NA SPOL, 2004

020406080

100

EU-25

EU-15


% p

rebi

valc

ev 1

5-64


Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 27). Iz slike 5 je razvidna velika razlika med spoloma. V vseh državah je bila stopnja aktivnosti mladih moških večja od stopnje aktivnosti mladih žensk. Največje odstopanje je razvidno v primeru Malte, kjer je znašala stopnja aktivnosti mladih moških 61,5%, stopnja aktivnosti mladih žensk pa le 52%. Največjo stopnjo celotne aktivnosti mladih je imela Nizozemska (71,6%), sledila pa ji je Danska s 67,9% stopnjo aktivnosti mladih. SLIKA 5: STOPNJA AKTIVNOSTI MLADIH (15-24 LET) V EU, 2004

0

20

40

60

80

EU-25

EU-15


% p

rebiva

lcev

15-

24


Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 30). Od petindvajsetih članic EU jih je imelo le deset stopnjo aktivnosti starejših nad 50% (slika 6). V vseh članicah so bile stopnje aktivnosti starejših žensk pod tistimi, ki so veljale za starejše moške. Stopnja aktivnosti starejših žensk je bila najnižja na Slovaškem in Malti. Znašala je manj kot 15%. Danska je bila glede na stopnjo aktivnosti starejših (63,9%) razvrščena takoj za Švedsko, ki je imela največjo stopnjo aktivnosti starejših (72,7%) med državami članicami EU. SLIKA 6: STOPNJA AKTIVNOSTI STAREJŠIH (55-64) GLEDE NA SPOL, 2004

01020304050607080

EU-25

EU-15


% p

rebiva

lcev

55-

64


Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 31).

15

Iz priloge 3 je razvidno, da je glede povprečne starostne meje za upokojitev (leta 2003) sodila Danska v sam vrh držav EU. Višjo povprečno starostno mejo za upokojitev so imele le Irska, Litva, Grčija, Švedska, Velika Britanija in Ciper. Leta 2004 so znotraj razširjene EU znašale stopnje zaposlenosti od okoli 52% na Poljskem do okoli 76% na Danskem. Kljub celotnemu izboljšanju v stopnjah zaposlenosti na ravni EU se je le-ta zmanjšala v primerjavi z letom 2003 v nekaterih članicah. Najbolj opazno je bilo zmanjšanje v Avstriji, Češki, Luxemburgu, Nizozemski, Slovaški in Švedski. Nasprotno se je stopnja zaposlenosti povečala za okoli 1,5 odstotnih točk v Italiji in Španiji ter skoraj za 3 odstotne točke v Sloveniji (Employment in Europe 2005, 32). Kljub splošnemu znižanju razlik v stopnjah zaposlenosti med spoloma na ravni EU so še vedno obstajale velike razlike (okoli 25 odstotnih točk in več) v Grčiji, Italiji in Španiji, medtem ko je bila razlika na Malti še vedno okoli 42 odstotnih točk (slika 7). Povprečna stopnja zaposlenosti v EU je bila za oba spola 70,9% in 55,7%. Zanimivo je, da je znašala stopnja zaposlenosti moških 70% in več v šestnajstih članicah EU, medtem ko je bila stopnja zaposlenosti žensk 70% ali več le v dveh državah (na Danskem in Švedskem). SLIKA 7: STOPNJA ZAPOSLENOSTI GLEDE NA SPOL, 2004

02040

6080

100

EU-25

EU-15


% p

rebi

valc

ev 1

5-64


Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 32). Fabric and Ómar S. Hardarson (2005, 4) Znotraj EU so bile za leto 2004 vidne razlike med stopnjami zaposlenosti različnih starostnih skupin delovne populacije (priloga 2). Stopnja zaposlenosti je bila mnogo nižja za mlajše (15-24) in starejše (55-64) prebivalce kot za populacijo staro od 25 do 54 let. Za mlade je bila povprečna stopnja zaposlenosti v EU 36,8%. Pod 25% je znašala na Madžarskem v Litvi, Luxemburgu in Poljski ter nad 60% na Danskem (62,3%) in Nizozemskem (65,9%). S 60,3% stopnjo zaposlenosti starejših je bila Danska uvrščena v sam vrh držav EU. Tudi glede stopnje zaposlenosti odraslih (25-54 let) je bila s 83,7% uvrščena takoj za Slovenijo (83,8%). Zaposlitev s krajšim delovnim časom omogoča posamezniku, ki ni pripravljen oziroma sposoben delati polni delovni čas, laže usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Na drugi strani pa povečuje fleksibilnost trga dela zaradi povečanja možnosti prilagajanja proizvodnje in stroškov dela. V EU so opazni trendi v smeri fleksibilnih in atipičnih oblik zaposlitev za določen čas, zaposlitev za krajši delovni čas in samozaposlovanja. Stremi se k zmanjšanju razlikovanja med zaposlenimi za polni in krajši delovni čas glede pravic socialne varnosti, kot so porodniški dopust in bolniške (Felstead and Jewson 1999, 101).

16

Leta 2004 je delež zaposlenih s krajšim delovnim časom na ravni EU znašal okoli 18%. Od leta 2000 do leta 2004 se je v večini držav ta delež povečal (največ v Luxemburgu-za 7 odstotnih točk). Zmanjšal se je le v Estoniji, Češki, Latviji in Litvi (Employment in Europe 2005, 38-39). Iz slike 8 je razvidno, da je znotraj EU močno izstopala Nizozemska z največjim deležem zaposlitev s krajšim delovnim časom (okoli 45% celotne zaposlenosti), od tega je bilo kar tri četrtine žensk (okoli 75% za ženske in 22% za moške) zaposlenih s krajšim delovnim časom. Zaposlitev s krajšim delovnim časom je prevladujoča oblika zaposlitev žensk. V EU je skoraj ena tretjina žensk (okoli 31%) opravljala delo s krajšim delovnim časom (toda le 7% moških). SLIKA 8: DELEŽ ZAPOSLENIH S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM GLEDE NA SPOLV EU, 2004

0

20

40

60

80

EU-25

EU-15


% c

elot

ne z

apos

leno

sti moški ženske skupaj

Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 38). Romans, Fabric and Ómar S. Hardarson (2005, 2 in 5). Delodajalci se pogosteje odločajo za zaposlitve za določen čas, ki ponavadi prinašajo nižje stroške odpuščanja. Zato najdemo v državah z bolj togo zakonodajo o varnosti zaposlitve večji delež zaposlenih za določen čas. Pogostost rabe začasnih zaposlitev je poleg tega delno odvisna tudi od gospodarske strukture. Od leta 2000 do 2004 se je delež zaposlenih za določen čas najbolj povečal na Portugalskem (od 6% na 23%), medtem ko se je na ravni celotne EU povečal le malo. Ta delež se je v glavnem povečal v večini novih članic, medtem ko se je v starih zmanjšal (izjeme so bile le Avstrija, Nizozemska in Italija) (Employment in Europe 2005, 39-40). Iz slike 9 je razvidno, da je bil leta 2004 delež vseh zaposlenih znotraj EU s pogodbami za določen čas okoli 14%, in sicer od 32% v Španiji do manj kot 5% v Estoniji, Irski, Luxemburgu in Malti. Pri zaposlitvi za določen čas niso bile opazne tako velike razlike med spoloma kot pri zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Največja razlika med spoloma je bila na Finskem in Cipru (7 in 9 odstotnih točk). Nasprotno je bil v mnogih novih članicah, tudi v Nemčiji in Avstriji, delež zaposlenih za določen čas večji za moške. SLIKA 9: DELEŽ ZAPOSLENIH ZA DOLOČEN ČAS GLEDE NA SPOL V EU, 2004

0

10

20

30

40

EU-25

EU-15


% c

elot

ne z

apos

leno

sti moški ženske skupaj

Vir podatkov: Employment in Europe (2005, 24). Fabric and Ómar S. Hardarson (2005, 5).

17

Ob upoštevanju ravni izobrazbe smo prišli do naslednjih ugotovitev (priloga 4): (i) Glede stopnje zaposlenosti in stopnje aktivnosti tistih z nizko ravnijo izobrazbe je leta 2003 sodila Danska v sam vrh držav EU. Višjo stopnjo zaposlenosti in aktivnosti sta imeli le Nizozemska in Portugalska. (ii) Med vsemi državami članicami EU je Danska sodila med države z visoko stopnjo aktivnosti in zaposlenosti posameznikov s srednjo ravnijo izobrazbe. Višjo stopnjo zaposlenosti sta imeli Nizozemska in Švedska, medtem ko je višjo stopnjo aktivnosti od Danske imela le Švedska. (iii) Glede stopnje brezposelnosti in zaposlenosti posameznikov z visoko ravnijo izobrazbe Danska ni dosegla pomembnih izidov. Toda glede stopnje aktivnosti visoko izobraženih posameznikov je bila uvrščena neposredno za Ciprom, Litvo, Portugalsko, Slovaško in Veliko Britanijo. Pri tem je potrebno opozoriti, da si varna fleksibilnost ne prizadeva le zmanjšati brezposelnost, ampak tudi povečati velikost aktivne delovne sile (OECD 2004b). Zaradi tega bi morale nekatere države članice EU dobro preučiti danski model varne fleksibilnosti in tudi same uvesti reforme v smeri varne fleksibilnosti. 3.3 Danski zaposlitveni čudež Leta 1993 je Danska doživela eno izmed najvišjih ravni brezposelnosti. Ko se je recesija leta 1993-1994 končala, se je brezposelnost strmo zmanjšala. Danska ni bila edina država s padajočo brezposelnostjo po letu 1993. Toda stopnja zmanjšanja je bila večja kot za večino drugih držav. Obstaja mnogo razlogov za strm padec v brezposelnosti. Eden izmed njih utegne biti reforma politike zaposlovanja, ki je bila izvedena na Danskem januarja 1994 in nato razširjena v naslednjih letih (več o tem v poglavju 5). Poleg reform so pomembni še mnogi drugi dejavniki. Opis nekaterih izmed njih sledi v nadaljevanju tega poglavja.

V zadnjih letih se Danski vse bolj pripisuje, da je država, v kateri se je zgodil zaposlitveni čudež. Če pogledamo sliko stopenj brezposelnosti, lahko to tudi opravičeno trdimo (priloga 1). Pomemben padec v stopnji brezposelnosti je viden po letu 1993 (po prvi pomembnejši reformi na danskem trgu dela). Pred reformo (leta 1993) je namreč znašala stopnja brezposelnosti 9,6%, medtem ko je leta 1994 padla na 7,7% in se je vse do vključno leta 2001 tudi zmanjševala. Po reformi leta 2003 se je ponovno znižala od 5,6% (2003) na 5,4% (2004). Tudi stopnja brezposelnosti mladih se je po reformi leta 1994 znižala za 2,6 odstotnih točk v primerjavi s predhodnim letom in se je vse do leta 1998 (izjema je leto 1997) zmanjševala. Leta 2000 (po reformi leta 1999) se je ponovno znižala za 1,8 odstotne točke v primerjavi s predhodnim letom. Leta 2002 je dosegla najvišjo stopnjo od leta 1994 in je znašala kar 9,9%, vendar se je po reformi znižala na 8,2% (2004). Glede dolgotrajne stopnje brezposelnosti je vse od leta 1993 (2,6%) do vključno leta 2002 viden trend upadanja. Pomembno pri tem je poudariti, da se je zmanjšanje brezposelnosti odvijalo brez pričakovane rasti v inflaciji.

Kot smo že omenili je bila leta 2004 Danska glede stopnje zaposlenosti uvrščena v sam vrh držav EU. Če pogledamo razvoj v stopnjah zaposlenosti po reformah na danskem trgu dela, lahko opazimo, da se je le ta od leta 1993 do vključno leta 2000 povečevala, nato pa vse do vključno leta 2003 upadala. Po reformi se je ponovno povečala (priloga 1).

18

Pomembno je poudariti, da je imela Danska že desetletja eno izmed najvišjih stopenj zaposlenosti odraslih v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Glavni razlog za rast v danski zaposlenosti v primerjavi z večino drugih držav je bila visoka in naraščajoča stopnja udeležbe žensk na trgu dela, kar je povezano z dansko, socialno državo, ki je ustvarila institucije za varstvo otrok in starejših ter s tem omogočila ženskam, da so se lahko zaposlile. Istočasno je ta država pomemben delodajalec za ženske in jim lahko preko izobraževalnega sistema priskrbi potrebno usposobljenost.

Kombinacija močne rasti v zaposlenosti, razpolovljene brezposelnosti in stabilne inflacije prikazujejo, da je Danska v nasprotju z večino velikih evropskih gospodarstev premagala nekatere razlike (trade-offs) in konflikte, ki so običajno povezani z dolgotrajnim gospodarskim vzponom.

Obstajajo številni možni dejavniki, ki se skrivajo za izrazitim padcem brezposelnosti in rastjo v zaposlenosti (Madsen 1999, 9-79): 1) Makroekonomsko okolje Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na izrazit padec v brezposelnosti je bil zagotovo naklonjen makroekonomski razvoj. Počasna rast v domačem povpraševanju in pozitiven razvoj v izvozu sta ustvarila presežek v zunanji bilanci v zgodnjih devetdesetih letih. Ekspanzivna fiskalna politika v letih 1993-94, združena s padajočimi stopnjami obrestnih mer in enostavnim dostopom do posojil, je povzročila rast v javni in pozneje v zasebni potrošnji ter investicijah. Pomembno je tudi poudariti, da strm padec v brezposelnosti od leta 1994 ni imel učinka na plačno inflacijo, kar je bilo pričakovano na podlagi izkušenj iz sredine osemdesetih let. 2) Podjetja oziroma podjetniški sektor Vzpon v devetdesetih je vključeval privatni in javni sektor. Pomembna značilnost danskega zaposlitvenega sistema sta prevlada majhnih in srednje velikih podjetij ter visoka raven mobilnosti med službami. Zaradi tega je trajanje delovnega razmerja na Danskem med najnižjimi v Evropi ter je podobno kot v ZDA in Veliki Britaniji. Kljub majhnosti danskih podjetij, ki lahko sama povečujejo službeno mobilnost (poklicno mobilnost) med podjetji, so pomemben dejavnik maloštevilne omejitve v praksi najemanja in odpuščanja v privatnem kot tudi javnem sektorju. 3) Davčni sitem in sistem prispevkov V primerjavi z drugimi članicami EU ima Danska zelo visok celoten davčni pritisk in različne razporeditve posameznih oblik davka. Za ta sistem je značilno: (i) zelo velika vloga neposrednih davkov od dohodka in posrednih davkov, medtem ko so neposredni prispevki za socialno varnost in pokojnine majhni, (ii) precej visoki povprečni davki od dohodka in še posebej visoko marginalno obdavčenje. Davčna reforma iz leta 1995 in nadaljnje reforme so obsegale nižje marginalne stopnje dohodkovnega obdavčenja in uvedbo t.i. »gross income tax«, ki ima nekaj podobnosti s socialnim prispevkom plačanim na osnovi zasluženega dohodka. 4) Sistem odnosov med delodajalci in delojemalci Najpomembnejše značilnosti tega sistema na Danskem so: (i) visoka raven organizacije, še posebej na strani delojemalcev, (ii) prevladujoča vloga kolektivnih sporazumov (pogodb) pri odločanju o plačah in delovnih pogojih, (iii) pozitivna podpora s strani države pri vzpostavitvi posredovalnih institucij, da se zagotovi nemoteno delovanje sistema odnosov med delodajalci in delojemalci. Glavni prispevki tega sistema k uspehu v danski zaposlitveni politiki so verjetno naslednji: (i) plačna omejitev, sprejeta s strani vodij

19

sindikatov, (ii) sprejetje nizke ravni varnosti zaposlitve v zameno za radodarna nadomestila za brezposelnost, (iii) bolj decentralizirano pogajanje o plačah in delovnih pogojih. 5) Sistem izobraževanja in usposabljanja Na Danskem obstaja dolga tradicija sistema javnega izobraževanja in usposabljanja na trgu dela. Pomembne značilnosti tega sistema so predvsem: (i) Javni sistem za osnovno in poklicno izobraževanje ter usposabljanje odraslih je pod močnim vplivom socialnih partnerjev. (ii) Danski sistem izobraževanja in usposabljanja je ciljno usmerjen k delovni sili (osnovan na vseživljenjskem učenju) in ne le k brezposelnim. Ta sistem je deloval mnogo let. Reforme na trgu dela od leta 1993-94 so omogočile bolj fleksibilno rabo odraslega izobraževanja in usposabljanja. Ta sistem je bil reformiran leta 1997. Uvedeno je bilo več gospodarskih spodbud za ponudnike izobraževanja in usposabljanja za odrasle. 6) Politika zaposlovanja Od leta 1993-94 je danska politika zaposlovanja doživela pomembne spremembe. Prve reforme (steering reform, activation reform) so bile v mnogih pogledih uspešne. Regionalna politika za zaposlovanje je postala bolj prilagodljiva lokalnim potrebam in večina aktivacijskih instrumentov ter programov dopusta je imelo pozitiven učinek na mikro ravni. Na splošno se je izboljšalo delovanje trga dela. 7) Sistem socialne varnosti Ta sistem nudi zaščito tistim posameznikom, ki so izgubili dohodek in niso vključeni v sistem zavarovanja za primer brezposelnosti. Zneski, plačani brezposelnim kot socialna pomoč, so v skladu z zneski, plačanimi zavarovanim brezposelnim vključno s pomembnimi razlikami, značilnimi za to obliko pomoči. Prejemniki socialne pomoči v obdobju aktivacije uporabljajo podobne instrumente kot zavarovani brezposelni, razen v primeru, ko se soočajo z drugimi problemi, kot pomanjkanje dela. 8) Ureditev delovnega časa Najbolj pomembne značilnosti ureditve delovnega časa na Danskem so naslednje: (i) Pomanjkanje državnega reguliranja razen v primeru predpisov v zvezi z dopustom, pri t.i. »eleven-hour-rule« (obstajati mora 11 ur med koncem enega delovnega časa do začetka naslednjega delovnega časa) in pri reguliranjih porodniškega in drugih dopustov. Toda urejanje običajnega tedenskega delovnega časa, sprememb, nadurnega dela in dela med vikendi je še vedno del kolektivnih pogodb. (ii) Zaposleni s krajšim delovnim časom običajno upoštevajo oziroma zasledujejo enake kolektivne pogodbe, kot veljajo za tiste s polnim delovnim časom. (iii) Povečana podobnost med vzorcem delovnega časa za moške in ženske. Tako je ureditev danskega delovnega časa zelo fleksibilna in prilagodljiva individualnim potrebam in posebnim razmeram v določenem podjetju oziroma sektorju. Poleg tega lahko padec brezposelnosti v drugi polovici devetdesetih pripisujemo tudi prehodu velikega števila posameznikov v prostovoljne sisteme, kot so na primer predčasna upokojitev in plačani dopust (Jespersen, Munch and Skipper, 2004, 3). Potrebno je poudariti, da je težko določiti en sam dejavnik, ki se skriva za uspešnim razvojem na danskem trgu dela dolgoročno (prikazano z visoko stopnjo zaposlenosti) in v zadnjih letih. Potrebno je namreč upoštevati številne dejavnike. Nekateri izmed njih so omenjeni zgoraj, medtem ko druge navajamo na koncu naslednjega poglavja.

20

4 DANSKI MODEL VARNE FLEKSIBILNOSTI Po mnenju Allana Larssona obstajata dve alternativni strategiji za uspešno uravnavanje trga dela, in sicer ameriški in danski način. Tako Larsson kot tudi EU sta naklonjena danskemu načinu (Jørgensen 1999, 2). Danska ima trenutno najbolj uspešno politiko zaposlovanja in način ustvarjanja zaposlitev v Evropi. Na prelomu stoletja je bila brezposelnost znižana na 5%, kar je najnižja raven na Danskem v štiriindvajsetih letih. Danski napredek in inovativna usmeritev v devetdesetih je pritegnila naraščajočo mednarodno pozornost. Mnogi vidijo Dansko kot nekakšen model po katerem se je potrebno zgledovati. Predstavlja nekakšen unikaten model varne fleksibilnosti. Toda ti izidi niso bili doseženi le z uspešno kombinacijo naklonjenih mednarodnih gospodarskih trendov v devetdesetih, uravnoteženega makroekonomskega razvoja upravljanja in reform politike zaposlovanja v zadnjem desetletju. Pri tem je potrebno upoštevati tudi razvoj v povojnem obdobju in ne le v zadnjem desetletju.

Med OECD državami lahko tako delodajalci laže kot na Danskem odpuščajo le še na Irskem in v Švici. Vendar pa lahko Danci po odpustitvi pričakujejo zelo radodaren sistem socialne pomoči, ki je še bolj radodaren za tiste z nižjimi dohodki, medtem ko se morajo tisti z višjimi dohodki vključiti v zaseben sistem zavarovanj za primer brezposelnosti. Za danski model je torej značilna učinkovita kombinacija visoke stopnje mobilnosti zaposlenih med podjetji (zunanja numerična fleksibilnost), visoke socialne varnosti ob brezposelnosti (radodaren sistem zavarovanja za primer brezposelnosti) ter aktivne in aktivacijske politike zaposlovanja.

Uspešen razvoj danskega gospodarstva in trga dela v zadnjih letih je spodbudil ideje o obstoju posebnega danskega modela zaposlitvenega sistema, za katerega je značilno:

• Fleksibilni trg dela z visoko ravnijo zunanje numerične fleksibilnosti, kar je prikazano z visokimi ravnmi tokov delavcev iz brezposelnosti v zaposlenost oziroma obratno. Visoka raven numerične fleksibilnosti je mogoča ob nizki ravni varnosti zaposlitve, kar omogoča delodajalcem, da prosto prilagodijo delovno silo spreminjajočim se gospodarskim okoliščinam.

• Radodaren sistem podpor za brezposelne. • Aktivna politika zaposlovanja, usmerjena k izboljšanju znanj brezposelnih, ki se

niso zmožni neposredno vrniti v novo službo.

Danski model varne fleksibilnosti je tako usmerjen k tretji poti med fleksibilnostjo, pogosto pripisano nereguliranim anglo-saksonskim državam, in zaostreno varnostjo zaposlitve, ki pogosto opredeljuje južno evropske države (Madsen 2004b, 2).

Analiza danskega modela je povezana z naraščajočo mednarodno razpravo o varni fleksibilnosti, kjer Danska velja kot različica tega obsežnega koncepta. V tem pogledu je različica varne fleksibilnosti, osnovane na Danskem, sestavljena iz visoke numerične fleksibilnosti in ustrezno visoke ravni dohodkovne varnosti za brezposelne v obliki radodarnih in dolgotrajnih nadomestil. Poleg tega danski model vključuje dodaten močan element varnosti zaposlenosti, ki izvira iz aktivne politike zaposlovanja. Za danski model

21

je značilno, da varna fleksibilnost obsega vse delojemalce v nasprotju z modeli, kjer je varna fleksibilnost omejena na podskupine na trgu dela (Madsen 2005b, 4-5). Danski model trga dela je pogosto prikazan v obliki »zlatega trikotnika« varne fleksibilnosti (slika 10). Puščice v modelu prikazujejo tokove ljudi med različnimi položaji znotraj fleksibilnega trga dela, socialnega skrbstva in programov aktivne politike zaposlovanja. Puščici, ki povezujeta fleksibilni trg dela in radodaren sistem blaginje, prikazujeta, da je okoli četrtina danske delovne sile prizadete z brezposelnostjo vsako leto. Ti brezposelni prejemajo nadomestila za brezposelnost ali denarne podpore. Toda večina brezposelnih se vrne med zaposlene le po kratkem obdobju brezposelnosti. Ostali končajo v ciljni skupini za aktivno politiko zaposlovanja. Programi aktivne politike zaposlovanja torej podpirajo tiste, ki se ne vrnejo hitro med zaposlene (Bredgaard 2005, 7 in OECD Employment outlook 2004, 97-98). Elipsa s prekinjenimi črtami prikazuje osnovno zvezo med fleksibilnostjo in varnostjo, ki združuje visoko raven zunanje numerične fleksibilnosti (povezana z nizko ravnijo varnosti zaposlitve) in radodaren sistem podpor (dohodkovna varnost) za brezposelne. Glavna naloga aktivne politike zaposlovanja je podpreti tokove od brezposelnosti nazaj k zaposlitvi z izboljšanjem znanj brezposelnih. V zadnjih letih je opazen povečan poudarek na motivacijskem učinku oziroma učinku grožnje obvezne aktivacije. Ta učinek povzroča odpor brezposelnih proti udeležbi v aktivnih programih, kar povzroči povečanje njihovih aktivnost pri iskanju službe in/ali znižanje njihove rezervacijske plače z namenom, da najdejo službo pred začetkom aktivacije, medtem ko kvalifikacijski učinek izvira iz izboljšanja kvalifikacij med aktivacijo, kar poveča možnost najdbe zaposlitve (Madsen 2005a, 19 in Madsen 2004a, 3). SLIKA 10: DANSKI MODEL VARNE FLEKSIBILNOSTI TRGA DELA

Prirejeno po: Madsen (2004a, 3). Danske izkušnje prikazujejo gospodarsko izvedljivost »mešanega zaposlitvenega sistema«, ki združuje na eni strani tradicionalno delovanje liberalnega trga dela z nekaj omejitvami v

aktivna politika

zaposlovanja

fleksibilni trg

dela

radodaren sistem zavarovanja za brezposelnost

motivacijski učinek aktivne politike zaposlovanja

kvalifikacijski učinek aktivne politike

zaposlovanja

osnovna povezava med fleksibilnostjo in varnostjo

22

zaposlitvenem sporazumu, na drugi strani pa s sprejemljivo ravnijo zaščite posameznih zaposlenih. Danski model torej podaja podobo možne razlike (trade-off) med zelo fleksibilnimi zaposlitvenimi razmerji in sistemom socialne varnosti, združene s programi aktivne politike zaposlovanja, kar ščiti posameznike pred potencialnimi stroški nizke ravni varnosti zaposlitve (Madsen 2005b, 6). 4.1 Danski zaposlitveni sistem v primerjalnem vidiku Razlaga danskega modela kot kombinacije značilnosti liberalnega sistema trga dela z močnimi elementi skandinavske socialne države, opravičuje primerjavo z drugimi državami, ki so tradicionalno pojmovane kot predstavnice bodisi skandinavskih modelov ali liberalnih socialnih držav. Švedska in Finska sta izbrani kot primer skandinavske socialne države, medtem ko Velika Britanija predstavlja liberalni model. Francija in Nemčija sta primera kontinentalnega modela, medtem ko Italija ustreza južno evropski model (Madsen 2005b, 7). Primerjava je osredotočena na štiri spremenljivke, ki so značilne za zvezo zunanje numerične fleksibilnosti ter dohodkovne varnosti (kombinirane z varnostjo zaposlenosti) in so najdene v danskem primeru: trajanje delovnega razmerja, indeks varovanja zaposlitve, nadomestila brezposelnim in raven izdatkov za aktivno politiko zaposlovanja. Iz tabele 1 je razvidna mešana značilnost danskega modela. Pri povprečnem trajanju delovnega razmerja (v letih) je bila leta 2004 Danska izenačena z Veliko Britanijo. Varnost zaposlitve je bila leta 2003 najnižja v Veliki Britaniji, medtem ko je bila Danska uvrščena neposredno za njo. Če upoštevamo višino nadomestitvenega razmerja nadomestil za brezposelnost in izdatke za aktivno politiko zaposlovanja, je bila Danska mnogo bolj podobna Švedski. Finska je prikazana nekoliko drugače, v smislu, da je povprečno trajanje delovnega razmerja in indeks varovanja zaposlitve prikazoval višjo raven fleksibilnosti kot na Švedskem, toda nižjo kot na Danskem. Neto nadomestitveno razmerje je bilo podobno kot v drugih dveh skandinavskih državah, medtem ko so bili izdatki aktivne politike zaposlovanja manjši (Madsen 2005b, 8). TABELA 1: OSNOVNI PODATKI ZA »TRIKOTNIK VARNE FLEKSIBILNOSTI«

Povprečno trajanje delovnega razmerja

Indeks varovanja zaposlitve redno

zaposlenih (EPLI)

Neto nadomestitveno razmerje (NNR)

Izdatki za aktivno politiko zaposlovanja

v % od BDP-ja) leto 2004 2003 2002 2005 enota leto indeks (0-6) % % Danska 7,7 1,5 78 1,74 Finska 9,4 2,2 77 0,91 Francija 10,5 2,5 72 1,09 Nemčija 10,0 2,7 77 1,14 Italija 11,1 1,8 5 0,6 Švedska 11,0 2,9 77 1,29 Velika Britanija 7,7 1,1 65 0,53

Vir podatkov: Madsen (2005b, 8). Christensen (2006, 7). Kot je razvidno iz priloge 5, je bila Danska leta 2000 uvrščena v skupino držav s precej visoko stopnjo numerične fleksibilnosti (primerljiva z Veliko Britanijo). V nasprotju z

23

Dansko je bilo povprečno trajanje delovnega razmerja na Švedskem skoraj 50% višje kot na Danskem. Razlogi za te razlike seveda utegnejo biti izid mnogih razlag (npr. industrijska struktura države). Toda zdi se, da je zelo verjetna razlaga odstopanj v numerični fleksibilnosti enostavnost najemanja in odpuščanja zaposlenih s strani delodajalcev (torej zaščita posameznega zaposlenega proti odpustitvi). Medtem ko je povprečno trajanje delovnega razmerja za Dansko in Veliko Britanijo znašalo le malo nad 8 let, so imele vse ostale države raven povprečnega trajanja delovnega razmerja večje kot 10 let. Med slednjimi sta imela največje trajanje delovnega razmerja Italija in Švedska. Po nekaterih kazalcih je bila numerična fleksibilnost celo večja na Danskem kot v Veliki Britaniji. Tako je bil delež zaposlenih s povprečnim trajanjem delovnega razmerja manj kot eno leto večje na Danskem. Prav tako je bil delež zaposlenih z dolgotrajnim trajanjem delovnega razmerja nižji na Danskem kot v Veliki Britaniji. Če upoštevamo povprečno trajanje delovnega razmerja glede na spol, lahko opazimo, da je v vseh (izjema je Švedska) primerih veljalo nižje trajanje delovnega razmerja za ženske. Glede na starostne skupine so imele vse države višje trajanje delovnega razmerja za starejše delavce, toda zopet s pomembno nižjo ravnijo na Danskem in Veliki Britaniji. Če upoštevamo trajanje delovnega razmerja glede na sektor lahko opazimo, da je le to bilo največje v kmetijstvu za vse države. Danska je imela ponovno (poleg Velike Britanije) najnižjo raven povprečnega trajanja delovnega razmerja v večini sektorjev. Trajanje delovnega razmerja v javnem sektorju je bilo v večini držav blizu povprečne ravni vseh sektorjev in je bilo nižje kot raven trajanja delovnega razmerja v proizvodnji (izjema sta Italija in Švedska). Tako na podlagi navedenih podatkov za javni sektor ni veljala nizka numerična fleksibilnost. Za različne ravni izobrazbe so veljali precej različni vzorci v danih državah. Na Danskem, Finskem in v Nemčiji je trajanje delovnega razmerja naraščalo z ravnijo izobrazbe, kar pomeni, da so skupine z nižjo izobrazbo bolj občutljive na poslovne cikluse. Toda za Finsko, Francijo, Italijo in Švedsko je veljalo ravno obratno (trajanje delovnega razmerja je nižje za višje izobražene). Danska in Švedska ponovno nista sledili istemu vzorcu. 4.2 Fleksibilni danski trg dela Fleksibilnost se nanaša na idejo, da obstajajo mehanizmi reguliranja na trgu dela, ki lahko vodijo k spremembi, če je trg dela prizadet z zunanjimi šoki. Fleksibilnost in javno reguliranje sta v mnogih razpravah opredeljena kot nekakšno nasprotje. Kot popolno fleksibilni trg dela se upošteva trg dela brez kakršnih koli omejitev. Toda odsotnost javnega reguliranja trga dela ni nujno, da vodi k povečani fleksibilnosti. V nekaterih primerih lahko javna intervencija poveča fleksibilnost zaradi odpravljanja napak v delovanju trga. V literaturi najdemo številne opredelitve pojma fleksibilnosti trga dela. Najbolj pomembne oblike fleksibilnosti, ki so omenjene v večini literature, so (Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 11):

• numerična fleksibilnost, ki se nanaša na prilagoditev števila zaposlenih na posameznem delovnem mestu s pomočjo najemanja in odpuščanja,

• fleksibilnost delovnega časa, ki je dosežena s pomočjo prilagoditve števila delovnih ur (honorarno delo, nadurno delo itd.),

24

• funkcionalna fleksibilnost, ki daje delodajalcu možnost razporejanja zaposlenih na različna delovna mesta,

• fleksibilnost plač, ki se nanaša na stopnjo, ob kateri se nominalne in realne plače odzivajo na spremembe v ponudbi in povpraševanju po delu (povezanost plač z izidi dela oziroma nagrajevanje dela).

Za danski trg dela velja precejšnja mobilnost delavcev med delodajalci. Ta visoka stopnja poklicne mobilnosti je bila precej konstantna od zgodnjih osemdesetih. Povprečno med 25% in 35% danske delovne sile zamenja delodajalce vsako leto. To vpliva tudi na brezposelnost v tem smislu, da je okoli četrtina delovne sile prizadete z brezposelnostjo na leto (ibd., 12). 4.2.1 Numerična fleksibilnost in zaposlitvena varnost zaposlenih Numerična fleksibilnost trga dela pomeni možnost prilagajanja števila zaposlenih ali števila delovnih ur spremembam v gospodarstvu (Kajzer 2005, 16). Zaradi enostavnega pristopa k odpuščanju posameznih zaposlenih je numerična fleksibilnost bolj privlačna strategija za delodajalce kot na primer funkcionalna fleksibilnost oziroma spreminjanje delovnega časa (interna numerična fleksibilnost) (Madsen 2005b, 10). Med dejavnike numerične fleksibilnosti uvršča Emerson (1988) predpise o najemanju in odpuščanju zaposlenih, ki zajemajo (povzeto po Kajzer 2005, 16):

• predpise o odpuščanju posameznikov in skupin (višina odpravnine, trajanje odpovednih rokov, proceduralna pravila odpuščanja skupin ipd.),

• predpise o fleksibilnosti delovnega časa in o krajših ter začasnih prekinitvah dela (predpisi o nadurah),

• predpise o sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas in o drugih fleksibilnih oblikah zaposlovanja (začasno delo, delo s skrajšanim delovnim časom).

Navedeni dejavniki se v literaturi najpogosteje uporabljajo kot indeks varovanja zaposlitve (EPLI), ki ga je razvil OECD. Države, za katere je značilna visoka numerična fleksibilnost, imajo v praksi višjo stopnjo zaposlenosti (celotno in stopnjo zaposlenosti mladih, žensk ter starejših) in nižjo stopnjo brezposelnosti kot države z nižjo numerično fleksibilnostjo (Auer 2005a, 4). Tudi v primeru Danske velja, da je v mednarodnih primerjavah danski trg dela označen z visoko numerično fleksibilnostjo. Standarden kazalec tega je povprečno trajanje delovnega razmerja pri istem delodajalcu. Visoka raven povprečnega trajanja delovnega razmerja je namreč kazalec nizke ravni numerične fleksibilnosti. Na podlagi poročila OECD o varnosti zaposlitve je bila tako Danska leta 2004 uvrščena med države z najmanj restriktivnimi pravili odpuščanj. Pri tem je potrebno omeniti, da je na Danskem raven ustvarjanja in zapiranja delovnih mest zelo visoka (okoli 10%). Poleg tega je pomembna značilnost Danske visoka raven kratkoročne brezposelnosti. Pri tem

25

Mortensen (2005) poudarja, da so države z manj rigidnimi pravili odpuščanja imele višjo gospodarsko rast v devetdesetih in so tako bile sposobne zmanjšati svojo stopnjo brezposelnosti. Na drugi strani pa lahko sklepamo, da nizka raven varnosti zaposlitve zmanjšuje spodbudo posameznikov za izboljšanje njihovih kvalifikacij. Kot posledica se pojavita nižja produktivnost in rast kot v primeru večje varnosti zaposlitve (povzeto po Andersen and Svarer 2006, 3). Glede varnosti zaposlitve je pomembno, da globalizacija in tehnične spremembe spreminjajo zaposlitvena razmerja in imajo za posledico več nestalnosti in manj varnosti. To je predvsem zaradi tega, ker delodajalci ne morejo ohraniti enako stopnjo varnosti zaposlitve kot v manj izpostavljenem gospodarstvu (Auer 2005a, 4). Pri tem je potrebno omeniti, da od začetka devetdesetih, ko je bila stopnja brezposelnosti na Danskem okoli 12% delovne sile, ni bilo pomembnih sprememb na področju pravil odpuščanja. Kar pa ne pomeni, da ta popustljiva pravila niso imela vpliva na padec v brezposelnosti (Andersen and Svarer 2006, 4). Pomemben del zaposlitvene varnosti zaposlenih so pravila o odpovednem roku in odpravnine. Pravila o odpovednem roku predpisujejo čas, ki preteče med napovedjo odpustitve in odpustom zaposlenega. V večini držav je odpovedni rok odvisen od delovne dobe oziroma od trajanja delovnega razmerja. Odpravnina pa je znesek, ki ga je delodajalec dolžan plačati delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Medtem ko odpravnina služi kot nadomestni dohodek delavca ob izgubi zaposlitve, ima odpovedni rok bolj značilnost zavarovanja, saj dejansko podaljšuje trajanje zaposlitve. V primeru, če upoštevamo odpovedni rok in odpravnino kot del stroškov odpuščanja, lahko opazimo, da se tam, kjer imajo bolj visoke odpravnine, daje manj v smislu odpovednega roka (OECD Employment Outlook 1999, 58). Iz priloge 6 je razvidno, da ima najbolj strogo zakonodajo na področju odpovednih rokov Belgija (sledita ji Grčija in Švedska), na področju odpravnin pa Turčija in Portugalska. Najmanj restriktivne predpise na obeh področjih pa imajo ZDA. Danska spada med države z relativno visokim odpovednim rokom (za devet mesečno delovno dobo znaša odpovedni rok 1,8 meseca, za štiriletno dobo znaša tri mesece in za dvajset letno delovno dobo 4,25 meseca), medtem ko glede odpravnine spada med države z nižjo odpravnino (za delovno dobo 20 let znaša 1,5 povprečne mesečne plače). Značilen delovni čas za oba spola je bil leta 2004 še vedno 37 ur na teden (slika 11). Toda v primerjavi z moškimi je veliko več žensk delalo honorarno (15-36 ur na teden), medtem ko je mnogo več moških delalo dlje oziroma mnogo dlje, kot traja običajen delovni teden. SLIKA 11: RAZPOREDITEV DELOVNIH UR GLEDE NA SPOL NA DANSKEM, 1995 IN 2004

0100200300400500600700800900

1995 2004 1995 2004

moški ženske

v tis

oč

pod 15 ur 15-36 ur 37 ur 38-48 ur 49 ur in več

Vir podatkov: Bredgaard, Larsen, and Madsen (2005, 17).

26

Istočasno je zaznano izrazito povečanje (za oba spola) v deležu zaposlenih, ki delajo več kot znašajo dogovorjene delovne ure. Tako se je za moške v starostni skupini 30-54 let delež povečal od 15% na 43% v obdobju 1995-2003. Za ženske se je ta delež v istem obdobju povečal od 15% na 18%. Na podlagi teh izidov lahko opazimo hitro širjenje v vzorcu delovnega časa, kjer »običajen« delovni teden postaja vse manj realističen. Veliko število zaposlenih dela mnogo dlje, kot je zahtevano v okviru običajnega delovnega tedna. Do podobnih ugotovitev, osnovanih na podatkih za obdobje 1984-2000, je prišel tudi Lind (2004). Tudi on je opozoril na naraščajoče število posameznikov, ki delajo dlje, kot znaša običajni delovni čas (podvojitev od 1984 do 2000). Razvoj v deležu ljudi, ki opravljajo poldnevno oziroma honorarno delo (nepolna zaposlitev), je precej stabilen, če upoštevamo dejansko število delovnih ur. Toda število ljudi, formalno registriranih kot nepolno zaposlenih, je padlo (od 20% leta 1984 na 14%, 2000) z rahlim povečanjem za moške, vendar s prepolovljenim deležem honorarnega dela za ženske (od 34% na 17%). Lind razlaga to s poostritvijo pravil za izpolnjevanje pogojev za dodatno nadomestilo za brezposelnost za honorarno zaposlene (povzeto po Bredgaard, Larsen, and Madsen 2005, 17). Posledice fleksibilnosti delovnega časa, kot jih doživljajo zaposleni, so bile raziskovane v obsežni analizi načina, kako Danci porabijo svoj razpoložljivi čas. Izidi so pokazali, da 7% vseh zaposlenih občuti preobremenjenost na delu skoraj ves čas 48% pa le včasih. Izidi analize tudi prikazujejo, da ženske bolj verjetno doživljajo stres kot moški. Toda na drugi strani obstaja široko razširjeno splošno zadovoljstvo z delovnim časom na danskem trgu dela. Dve tretjini zaposlenih tako meni, da delajo takšno število ur, kot želijo delati. Ostala tretjina bolj želi krajši kot daljši delovni čas. Pri tem je potrebno poudariti, da še vedno obstajajo velike razlike med spoloma. Moški porabijo več časa za plačano zaposlitev kot ženske. Te razlike so bolj izrazite v družinah z otroki. Čas, ki ga ženske porabijo za plačno zaposlitev, se je razpolovil, medtem ko se je delovni čas moških malo povečal. Ženske si namreč najdejo čas za otroke in gospodinjska opravila z zmanjšanjem plačane zaposlitve, medtem ko moški zmanjšajo aktivnosti v prostem času (ibd., 17-18). Za mednarodne primerjave ureditve trga dela oziroma za presojo fleksibilnosti trga dela posameznih držav so strokovnjaki OECD razvili indeks varovanja zaposlitve. Ta indeks izraža zakonsko ureditev trga dela določene države, ki naj bi bila tudi glavni razlog za njegovo morebitno neprožnost. Indeks vsebuje opis dvaindvajsetih osnovnih delov ureditve trga dela, ki jih lahko združimo v tri področja:

• zaščitenost redno zaposlenega zoper individualno odpoved, • določene posebne zahteve ob kolektivnem odpuščanju, • urejenost začasnih oblik zaposlenosti.

Iz vseh teh informacij se oblikujejo indeksi z vrednostjo od 0 do 6, s ponderiranjem pa dobimo celoten indeks togosti delovne zakonodaje (OECD Employment Outlook 1999, 54), pri čemer višja vrednost indeksa pomeni bolj togo ureditev. Strokovnjaki OECD so ugotovili, da obstaja med indeksom togosti delovne zakonodaje za redno zaposlitev in razširjenostjo dela za določen čas šibka, vendar pozitivna koleracija. Bolj kot je delovna zakonodaja toga, pogosteje delodajalci uporabljajo zaposlovanje za določen čas.

27

Za ocenitev varnosti zaposlenega posameznika zoper odpustov je potrebno upoštevati naslednja bistvena področja varnosti zaposlitve za redno zaposlene: (i) redne oziroma običajne zakonite procedurne težave, s katerimi se utegne soočiti delodajalec v postopkih odpuščanja (postopki za odpust z ozirom na objavo, na primer ustna izjava, pisna izjava in vključitev tretjih stranka), (ii) odpoved in odpravnina za nekrivdne posamezne odpuste (pogoji, pod katerimi so lahko odpusti opravičeni oziroma neupravičeni), (iii) težavnost odpusta (razmerje med odpovednim rokom oziroma odpravnino in trajanjem delovnega razmerja zaposlenega) (Madsen 2005b, 11 in OECD Employment Outlook 2004, 64-65) Iz spodnje slike je razvidno, da je bila znotraj prve in tretje kategorije podobnost med Dansko in Veliko Britanijo ter razlika s Švedsko najbolj presenetljiva. Švedska je imela namreč izrazito večjo stopnjo zaposlitvene zaščite kot Danska (Andersen and Mailand 2005, 8). Na Danskem in v Veliki Britaniji lahko delodajalec odpusti zaposlenega posameznika s kratkim odpovednim rokom z uporabo pisne izjave in brez udeležbe tretje stranke. Poskusna obdobja so dolga in nadomestilo za neupravičeno odpoved je okoli četrtine Švedske ravni. Le ko je šlo za odpovedni rok in odpravnino, je bila slika bolj mešana, s Švedsko, ki je imela manj restriktivno regulacijo kot Danska v dveh od šestih izbranih kazalcih. Pomembno je, da se je Italija nahajala takoj za Dansko in Veliko Britanijo. Presenetljivo je, da je bila celotna varnost zaposlitve za posameznega zaposlenega na nižji ravni na Danskem in v Veliki Britaniji kot na Švedskem. V prejšnjih državah so zaposlitvene pogodbe pomemben gospodarski sporazum med delodajalci in delojemalci, ki so lahko določene po volji obeh strani brez udeležbe tretjih oseb. Zaradi tega ima koncept nepravičnega odpusta omejeno vlogo v teh državah, čeprav lahko obstajajo omejitve zaradi različnih oblik diskriminacije. Toda zaposlitveni sporazumi upoštevajo tudi nekaj socialnih okoliščin zaposlenih. Medtem ko je to v skladu s tradicionalnim dojemanjem liberalnega trga dela, je presenetljivo najti takšen režim znotraj danske družbe, ki je običajno uvrščena med skandinavske socialne države. Pomemben ključ do razumevanje te očitne posebnosti je razumevanje dohodkovne varnosti v teh državah (Madsen 2005b, 12). SLIKA 12: KAZALCI VARNOSTI REDNE ZAPOSLITVE ZOPER INDIVIDUALNO ODPUSTITEV, 2003

00,5

11,5

22,5

33,5

44,5

Velika Britanija Danska Italija Finska Francija Nemčija Švedska

indika

tor

redne običajne zakonite procedurne težave odpovedni rok in odpravnina težavnost odpusta

Opomba: Države so razvrščene glede na celoten indeks EPL (zaposlitveno varnostne zakonodaje) za redno zaposlitev Vir podatkov: OECD Employment Outlook (2004, 112). Pri oblikovanju drugega dela indeksa za področje kolektivnega odpuščanja se upošteva obveščanje sindikatov in drugih pristojnih javnih institucij, opredelitev skupinskega odpuščanja, zahtevana oblika pogajanj, merila za odpuščanje zaposlenih in višina odpravnin. Ker utegnejo kolektivna odpuščanja povzročiti socialne stroške, so bili v skoraj vseh OECD državah uvedeni dodatni ukrepi za zmanjšanje teh stroškov. Medtem, ko se pri oblikovanju tretjega dela indeksa za področje urejenosti začasnih oblik zaposlitve ocenjuje zakonska urejenost zaposlitev za določen čas in delo agencij za posredovanje delovne sile.

28

Ta sestavina EPLI upošteva predvsem število ponovitev pogodb o začasnem delu in omejitve glede trajanja začasnega dela (OECD Employment Outlook 2004, 65). Zadnja serija kazalcev varovanja zaposlitve je bila objavljena leta 2004. Glavni izidi so prikazani na spodnji sliki. Skupen kazalec je torej sestavljen iz treh elementov, ki odražajo stopnjo reguliranja trajne zaposlitve, kolektivne odpuste in začasne oblike zaposlitve. Iz slike 13 je razvidno, da je bila glede ravni celotnega kazalca Danska uvrščena v skupino držav z najmanj strogo zaščito zaposlenih. Prav tako je na Danskem zaposlitvena zaščita izjemno nizka za trajno zaposlitev. Nižja je le v Švici, Kanadi, Veliki Britaniji in ZDA. Za slednjo velja ekstremno nizka raven zaposlitvene zaščite. Na drugi strani so razvidne visoke ravni zaščite v številnih državah, ki so prav tako razvrščene visoko glede povprečnega trajanja delovnega razmerja. Sem sodi tudi Švedska, ki izstopa z visoko ravnijo zaščite za trajno zaposlitev. Tako ni presenetljivo, da obstaja vzajemnost med stopnjo varovanj zaposlitve in obsegom numerične fleksibilnostjo. Če torej merimo fleksibilnost trga dela z indeksom varovanja zaposlitve, vidimo (slika 13), da ima najmanj strogo delovno zakonodajo (najbolj fleksibilni trg dela) ZDA (vrednost indeksa (0,7), v EU pa Irska (1,3) in Velika Britanija (1,1). Najbolj rigidno zakonodajo in najvišjo vrednost EPLI v Evropi imajo Portugalska (3,5), Španija (3,1) in Grčija (2,9). SLIKA 13: INDEKS VAROVANJA ZAPOSLITVE V ŠTEVILNIH OECD DRŽAVAH ZA LETO 2003

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

4

ZDA

Velik

a Brita

nija

Kana

da

Nova

Zelan

dija

Irska

Avstr

alija

Švica

Madž

arska

Japo

nska

Dans

kaČe

ška

Korej

a

Slova

ška

Finsk

a

Poljs

ka

Avstr

ija

Nizo

zems

kaIta

lija

Nemč

ija

Belgi

ja

Norve

ška

Šved

ska

Franc

ijaGrčij

a

Špan

ija

Mexic

o

Turči

ja

Portu

galsk

a

lest

vica

(0-6

)

zaščita redno zaposlenega zoper individualno odpoved posebne zahteve ob kolektivnem odpuščanju reguliranje začasnih oblik zaposlitve

Vir podatkov: OECD Employment Outlook (2004, 72 in 110). Pri tem je potrebno poudariti, da so nekateri posamezniki precej kritični do tega indeksa. Razlog za to naj bi bil predvsem v tem, da ta indeks ne pove, kakšna je prožnost dela v resnici. Kaže namreč le neko formalno varnost, kot naj bi bila zagotovljena po predpisih. Poleg tega pa naj bi bila problematična tudi opredelitev tega indeksa, kar lahko privede do zlorabljanja in nelogičnosti pri razvrščanju držav po tem indeksu. OECD uporablja številne statistične analize vzajemnosti med stopnjo varnosti zaposlitve in različnimi kazalci dinamičnosti ter funkcionalne sposobnosti trga dela. Na raven tokov iz zaposlitev v dolgotrajno brezposelnost in obratno, do neke mere vpliva raven varnosti zaposlitve. Tako se naj bi dolgotrajna brezposelnost povečala z rastočo zaščito. Omejevanje svobode pri odpuščanju zaposlenih vodi k bolj izraziti selekciji izbiranja med prosilci za službe, ki nekako zaznamujejo predhodno brezposelnost. Ena izmed

29

pomembnih ugotovitev je, da visoka stopnja varnosti zaposlitve vodi k povečanju v povprečni brezposelnosti in zmanjšuje sposobnosti prilagoditve od visoke k nizki brezposelnosti (Bredgaard, Larsen and Madsen 2005, 15). V nadaljevanju se bomo osredotočili na negativne in pozitivne ekonomske posledice nizke varnosti zaposlitve in visoke numerične fleksibilnosti. Pozitivna stran tega je, da utegne pospešiti nenehno spreminjajoče se procese, ki se zahtevajo zaradi uvedbe nove tehnologije in spreminjajoče nacionalne in mednarodne konkurence. Posamezna podjetja in celotne industrijske dejavnosti naj bi bile zmožne zmanjšati delovno silo v skladu s padajočim povpraševanjem po njihovih proizvodih oziroma storitvah. Obratno pa lahko nove službe enostavneje oblikovane, ko delodajalcem ni potrebno biti v skrbeh zaradi visokih fiksnih stroškov dela. V realnosti se mnogo razprav o prednostih povečane fleksibilnosti na trgu dela osredotoča na to pospeševanje strukturnih sprememb (ibd., 15). Toda visoka numerična fleksibilnost lahko ima tudi številne neugodne gospodarske posledice, katerih opis sledi v nadaljevanju. Pomembna težava v tej zvezi je način, po katerem vpliva na spodbude podjetnikov za povečanje formalne in neformalne usposobljenosti njihovih zaposlenih. Utegne se namreč pojaviti tveganje izgube virov, porabljenih za povečanje splošne usposobljenosti zaposlenih v primeru, da obstaja visoka verjetnost njihovega odhoda iz podjetja. Tako utegne visoka mobilnost na danskem trgu dela voditi k nezadostnemu investiranju v izobraževanje in usposabljanje, še posebej v višjo splošno usposobljenost. Obstoječi podatki o obsegu poklicnega izobraževanja odraslih na danskem trgu dela kažejo, da je ta trditev lahko potrjena in hkrati nepotrjena. Na eni strani obstaja nižja raven poklicnega izobraževanja odraslih med nekvalificiranimi delavci, ki so ponavadi visoko numerično fleksibilni. Na drugi strani je obseg poklicnega izobraževanja odraslih na splošno na danskem trgu dela na najvišji točki v primerjavi z drugimi državami EU. Možna razlaga za ta paradoks utegne biti v obstoju obsežnega sistema javnega usposabljanja in izobraževanja, ki popravlja nepravilnosti trga, katere izhajajo iz visoke mobilnosti. Druga razlaga utegne biti, da podjetja sama v nekaterih primerih uporabljajo poklicno izobraževanje odraslih kot sredstvo za zadržanje zaposlenih, ki bi sicer imeli visoko stopnjo mobilnosti. Drugo potencialno tveganje, ki sledi iz visoke mobilnosti, je, da utegne zmanjšati podjetnikov občutek odgovornosti za poklicne zdravstvene nevarnosti in za zaposlene z zdravstvenimi težavami, ker so namreč vezi med delodajalcem in delojemalcem ponavadi šibkejše v razmerah visoke mobilnosti. Problem, povezan s to nevarnostjo, je lahko, da visoka stopnja prehoda na trgu dela prav tako poveča nevarnost, da so ljudje zaradi neprostovoljne brezposelnosti izključeni v ranljivem položaju. To se utegne zgoditi zaradi tega, ker dolgotrajna brezposelnost kot taka negativno zaznamuje iskalce zaposlitve (ibd., 15-16). V Evropi se je v zadnjih dveh desetletjih zaposlitvena negotovost pomembno povečala. Poleg tega se je od 1980-ih nesorazmerno povečalo število atipično zaposlenih (na primer delo s krajšim delovnim časom, delo za določen čas in samozaposlitev). Atipična zaposlitev ni le manj varna, ampak daje tudi manj možnosti za usposabljanje in poklicne obete. Rast teh oblik zaposlitev je lahko pojasnjena z globalizacijo, hitrimi tehnološkimi

30

spremembami, dolgotrajno brezposelnostjo, imigracijo in visokim socialnim skrbstvom (Tangian 2004, 9-10). Medtem ko se vsebina dela postopno spreminja, mnogi strokovnjaki pričakujejo, da se bodo oblike zaposlitve prav tako spremenile v smeri bolj neznačilnih in kratkoročnih pogodb. Toda kot lahko vidimo iz danskega primera, ni neposrednega razloga za sklepanje, da je obseg zaposlovanja za krajši čas v porasti. V primeru Danske je bilo tako v drugi četrtini leta 2004 (kot tudi leta 1999) okoli 91% zaposlenih na osnovi stalnih zaposlitvenih pogodb. Primerjave s prejšnjimi leti ne prikazujejo jasnih trendov k hitrim spremembam v smeri manjše stabilnosti v zaposlitvenih pogojih. To je tudi v skladu z mednarodno analizo, ki prikazuje visoko stopnjo stabilnosti v zaposlitvenih razmerjih. V mednarodni primerjavi je Danska predstavljena

koncept in praksa na podroČju varne fleksibilnosti...

Documents