UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za izobraţevanje trenerjev

DIPLOMSKO DELO

KOŠARKARSKA ŠOLA

Mentor: Kandidat:

Izr. prof. dr. Mik Pavlovič Aleš Fabjan

MARIBOR, 2010

Lektorica: Vesna Fabjan, prof. slov in angl.

Prevajalka: Vesna Fabjan, prof. slov. in angl.

ZAHVALA

Za strokovno pomoč in dobronamerne predloge se zahvaljujem

mentorju dr.Miku Pavloviču.

Posebna zahvala gre sodelavcu in prijatelju Petru Vilfanu za večletno

skupno pot.

Študij in izdelava diplome ne bi bila mogoča brez čustvene in

strokovne podpore moje ţene Vesne, zato ji iskrena hvala.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisani Aleš Fabjan, roj. 15. 7. 1970 v Mariboru, študent Pedagoške

fakultete Univerze v Mariboru, smer trener izbrane športne panoge,

izjavljam, da je diplomsko delo KOŠARKARSKA ŠOLA, pri mentorju prof.

dr. Miku Pavloviču, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri

in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 2010

POVZETEK Strokovna literatura na področju pedagogike, sociologije in psihologije daje

splošne smernice, kako se z otroki dela, kakšne so njihove prirojene lastnosti

v določeni starosti, kakšna bi naj bila njihova vzgoja in kako naj bi jih pripeljali

do socialno osveščenega človeka.

Strokovna literatura, ki se neposredno dotika mladih športnikov oziroma

mladih košarkarjev, pedagogika športa, sociologija športa, psihologija športa,

teorija in metodika treniranja…, pa konkretno govorijo o planiranju dela, o

metodah, ki naj bi jih uporabljali, o spremljevalnih disciplinah, ki pripeljejo nas

in potencialne kandidate do optimalnih rezultatov. Strokovna izobraţevanja, ki

se izvajajo pod okriljem Fakultete za šport ali posameznih panoţnih zvez, se

naslanjajo na strokovno literaturo in jo bodočim trenerjem korektno podajajo.

Kljub vsem naštetim stvarem se v športnih sredinah izbirajo ljudje za delo z

najmlajšimi, ki so prišli skozi trenersko sito, ne izbirajo pa pravih načinov za

uresničevanje zastavljenih ciljev. Splošno znano je, da se na košarkarskem

igrišču in zunaj njega uporabljajo metode dela, ki niso nikjer opisane kot

sprejemljive, vendar jih večina trenerjev, otrok in staršev dopušča, takšen

odnos trenerjev do otrok pa je celo priporočljiv za doseganje vrhunskega

rezultata v prihodnosti.

S predstavitvijo konkretne košarkarske šole, ki ima 17 let izkušenj in v kateri

delo z mladimi nikoli ni odstopalo od predpisanih splošnih in natančnih norm

treniranja, pa bi radi še enkrat podali smernice, predvsem pa predstavili

nekatere značilnosti in lastnosti otrok v tej starosti ter svetovali, kdo in kako

naj bi z začetniki – košarkarji in mladimi košarkarji delal. Cilji so uresničljivi

tudi brez spornih metod predvsem pri mladih igralcih, prepričani pa smo, da

tudi pri doseganju vrhunskih košarkarskih rezultatov.

SUMMARY

Professional literature in the field of pedagogy, sociology and psychology

provides general guidelines on how to work with children, what their innate

characteristics are at a certain age, what their education should be like, and

how they should become socially conscious people.

Professional literature, which directly refers to young athletes, namely young

basketball players, sport pedagogy, sport sociology, sport psychology, theory

and coaching methodology all give concrete guidance about planning and

methods, that should be used, as well as, about accompanying disciplines,

that allow us and potential candidates to achieve optimal results. Professional

education carried out under the auspices of the Faculty of Sports or under

individual Sports Branch Associations lean on professional literature which is

correctly dispensed to future coaches. Despite everything listed above, the

people chosen to work with the youngest athletes are the ones chosen

through a selection process but who don't use the proper ways to achieve the

targeted goals. It is common knowledge that methods that are not acceptable

are used on basketball fields and off them, and are allowed by most of

coaches, children, and parents in order to achieve top results in the future.

With the presentation of a specific Basketball School with 17 years of

experience, in which the work with the young athletes has never departed

from general and specific norms of coaching, we would like to once again give

guidance, but primarily present some characteristics and properties of

children at certain young age and give advice about who, and how those

people should work with beginners and young basketball players.Goals are

achievable even without questionable methods, especially, with the young

athletes, and we are sure that this is also true when trying to achieve top

basketball results.

KAZALO

1. UVOD __________________________________________________________ 8

2. NAMEN IN CILJI __________________________________________________ 10

3. ORGANIZIRANA VADBA ZAČETNIKOV ________________________________ 11

3.1 Mala košarka ___________________________________________________ 11

3.2 Košarkarska šola _________________________________________________ 13

3.3 Selekcija v košarki ________________________________________________ 15

3.4 Teoretični model organizacije košarkarskega kluba ______________________ 17

4. KOŠARKARSKA ŠOLA »Peter Vilfan« _________________________________ 19

4.1 Zgodovina košarkarske šole ________________________________________ 19

4.2 Dejavnost košarkarske šole danes ___________________________________ 20

5. DELOVANJE ŠOLE V LJUBLJANI _____________________________________ 21

5.1 Organizacija košarkarske šole ______________________________________ 22

5.2 Cilji, vsebine in metode delovanja ____________________________________ 23

5.3 Rezultati dela šole v Ljubljani _______________________________________ 34

5.4 Sklepi delovanja šole v Ljubljani _____________________________________ 34

6. POLETNI KOŠARKARSKI TABOR V STRUNJANU _________________________ 35

6.1 Cilji, vsebina in metode delovanja v poletnem taboru ____________________ 35

6.2 Strokovno vodstvo poletnega tabora _________________________________ 36

6.3 Organizacija dela v taboru _________________________________________ 36

6.4 Rezultati dela v poletnem taboru ____________________________________ 48

7. SKLEPI O KOŠARKARSKI ŠOLI PETER VILFAN ___________________________ 50

8. SLOVSTVO IN VIRI ________________________________________________ 52

9. PRILOGE _______________________________________________________ 54

8 8

1. UVOD

Košarkarska šola »Peter Vilfan » s svojim 17- letnim delovanjem in izkušnjami

z izvedbo 16 poletnih taborov predstavlja uspešno in učinkovito košarkarsko

šolo.

Danes je ritem ţivljenja in športnega treniranja neizprosen, v ospredju je ţelja

po doseganju vrhunskih rezultatov ter pridobivanju čim večjega dobička.

Zaradi poplave TV programov, igric za »naslonjač«, hitre prehrane, skratka

nezdravega ţivljenja, se vedno večje število staršev odloča za vključevanje

svojih otrok v organizirane športne vadbe. Hkrati pa so otroci vedno bolj

zunanje motivirani, imajo teţave s prilagajanjem skupini in ostale psihične

motnje, kar prav tako vodi starše pri odločanju za organizirano športno vadbo.

V tej nalogi bomo predstavili košarkarsko šolo, ki poleg košarkarsko-

motoričnih vidikov upošteva tudi druge vidike splošnega razvoja košarkarja.

Ta jih mora kot potencialni športnik skozi proces treninga sprejemati in

poznati, da lahko izbere pot, ki mu bo omogočila normalno ţivljenje. Mladi v

poplavi aktivnosti, ki se ponujajo, nimajo lahke izbire in mnogokrat se zaradi

prevelike izbire kvalitetno vodene aktivnosti teţko ločijo od nekaterih, ki so

samo »muha enodnevnica«. Zaradi velikega števila športov, ki se pri nas

uveljavljajo ali so ţe uveljavljeni, otroci velikokrat ne vedo, s katerim se naj

ukvarjajo oziroma kje in pri kom je določena športna panoga ustrezno

organizirana. Klubi in športna društva, ki so ţe v tekmovalnem procesu,

poskušajo na vse moţne načine iz otrok čim prej izvleči čim več, pri tem pa

pozabljajo, da so njihovi člani in članice samo otroci. Prevečkrat se ne

upoštevajo pravila treniranja, prevečkrat je delo z najmlajšimi podcenjeno in le

odskočna deska za napredovanje trenerjev. Pedagoška, sociološka in

psihološka literatura v svojih virih svarijo pred prehitrim vključevanjem otrok v

tekmovanje, vendar se panoţne zveze kljub temu zavzemajo za hitro

vključevanje otrok v tekmovalni proces. Menimo, da ima večina trenerjev, ki

se ukvarjajo z mladimi potencialnimi košarkarji, ustrezno trenersko izobrazbo,

vprašanje pa je, ali to znanje uporabljajo v celoti in ali so trenerji tudi

nadzorovani in ustrezno sankcionirani, če se prehitro odločajo za neprimerne

9 9

metode dela. Strokovni vodje košarkarskih šol so redko trenerji najmlajših ali

pa premalo skrbijo za strokovno izvedbo posameznega programa.

10 10

2. NAMEN IN CILJI

Naš namen je predstaviti uspešno košarkarsko šolo, ki s svojim 17-letnim

delovanjem dokazuje, da strokovno delo in pravilen odnos trenerjev do

mladih daje pozitivne rezultate pri vzgoji potencialnih športnikov, od katerih se

bodo nekateri razvili v vrhunske košarkarje.

Namen diplomske naloge je predstaviti vzgojne, sociološke in psihološke

vidike, ki zadevajo delo z začetniki v košarki in z mladimi, ki še niso v

tekmovalnem procesu ali so tik pred vključitvijo vanj. Ţelimo tudi kritično

opisati delo s košarkarskimi začetniki v klubih in tistimi, ki se s košarko ţe

ukvarjajo ter opisati in razloţiti model, ki naj bi ustrezal strokovnim

normativom košarkarske stroke in spremljevalnih strok. V tem starostnem

obdobju so te prav tako pomembne, če ne še bolj glede na dejstvo, da v

otroku vzbujamo in vzgajamo tudi druge vrednote kot samo ţeljo po zmagi in

dokazovanju v tekmovanju. Ţeleli bi vplivati na vodstva klubov, ki od trenerjev

in njihovih ekip pričakujejo predvsem dobre rezultate, pri tem pa pogosto

izbirajo napačna sredstva in metode treniranja ter tako pozabljajo na vzgojo

potencialnih vrhunskih košarkarjev. Veliko vlogo pri celotnem procesu imajo

starši otrok, ki manipulacije dopuščajo zaradi podobnih stvari kot trenerji ali

zaradi izpolnitve lastnih ambicij.

11 11

3. ORGANIZIRANA VADBA ZAČETNIKOV

3.1 Mala košarka

Mala košarka se je začela razvijati v ZDA v šestdesetih letih dvajsetega

stoletja in se začela hitro širiti predvsem v Ameriki in na Japonskem. Nekaj let

kasneje je prišla v Evropo in se tudi tukaj hitro razširila po vseh drţavah. V

okviru Mednarodne košarkarske zveze danes deluje Mednarodni komite za

malo košarko.

V Jugoslaviji je aprila 1980 začel izhajati bilten Minibasket (priloga 1), ki je

vseboval pravila, namen in organizacijo mini košarke. Organiziranih je bilo 12

centrov mini košarke, in sicer v Beogradu, Titovem Uţicu, Čačku, Pirotu,

Leskovcu, Stari Pazovi, Splitu, Kumanovem, Sarajevu, Ljubljani, Mariboru in

Seţani. V tem času je pod okriljem Košarkarske zveze Jugoslavije, v Hali

sportova v Beogradu, potekal prvi turnir male košarke, na katerem se je

zbralo 216 igralk in igralcev iz celotne Jugoslavije. Na turnirju, ki je potekal po

prilagojenih pravilih male košarke, je izšel prvi bilten male košarke, Minibasket,

ki je vseboval smernice treniranja in dela z najmlajšimi v košarki. Istega leta je

potekal prvi jugoslovanski tabor mini košarke »Zlatibor 80«.

Pravila takratne male košarke (po tehničnem pravilniku FIBA):

igra se 5:5,

čas igranja je 2 x 20 min,

polčas se z dveminutnim odmorom razpolovi,

zadnje tri minute četrte četrtine se pri prekinitvi ustavijo,

igrati morajo vsi igralci.

V biltenu mini košarke 3-4 (december 1980) je bilo o prvem taboru zapisano:

»Značajnija od košarke bila je ukupna organizacija društveno-vaspitnog

ţivota.« Pomembnejša od košarke je celotna organizacija druţbeno-

vzgojnega ţivljenja. (Priloga 2)

V Sloveniji so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po novozgrajenih

osnovnih šolah in zunanjih igriščih začeli po širini telovadnic vgrajevati po

višini pomične koše, ki so se uporabljali za treniranje mini košarke.

12 12

V Slivnici pri Mariboru je bil 1981. leta organiziran Prvi festival mini košarke

pod mentorstvom prof. dr. Adolfa Rajtmajerja, g. Zlatka Kajzerja in g. Borisa

Majerja, ki poteka še danes. Po pričevanju slednjega so ţeleli prvi festival

organizirati na Glavnem trgu v Mariboru, vendar je to takrat predstavljalo

prevelik logistični problem, zato so festival organizirali v Slivnici pri Mariboru.

Na tem festivalu še danes igrajo po prilagojenih pravilih ter na prilagojenih

igriščih, saj je rezultat drugotnega pomena.

Mala košarka je namenjena najmlajšim, začetnikom, predvidoma otrokom od

6. do 9. leta. Pri vadbi moramo upoštevati nekatere starostne značilnosti 6 –

9-letnih otrok, kot so:

enako stari otroci se učijo na različnih ravneh zahtevnosti,

sposobnost učenja se med otroki razlikuje,

pred učenjem zahtevnih športnih aktivnosti je treba razviti temeljne

gibalne sposobnosti,

odzivi otrok na zahteve so različni,

otroci različno dojemajo kazni in nagrade ter pohvale in kritike,

ţivljenjske izkušnje na otroke različno vplivajo,

otroci izkoriščajo svoja močna področja za prikrivanje šibkih strani,

obseg pozornosti in koncentracije se razlikuje,

otroci imajo različne potenciale za učenje in reševanje gibalnih nalog,

telesni potenciali otrok se najbolj razlikujejo okoli desetega leta,

analiziranje in reševanje problemov se od posameznika do

posameznika razlikuje.

Otrokom so prilagojene tudi značilnosti male košarke:

pravila so poenostavljena in prilagojena razvojnim značilnostim otrok,

velikost in teţa ţoge je manjša (št. 5),

višina koša je zniţana (2.6m),

mere igrišča so prilagojene starosti in znanju otrok,

tekmovanje ni osnovni cilj,

spremlja se razvoj obetajočih posameznikov in vsestranski

psihosomatski razvoj ter se tako dosega laţjo socializacijo,

zgodnje vključevanje v šport,

13 13

je sredstvo športne vzgoje.

Menimo, da bi malo košarko morali igrati v igri 4:4 in ne 5:5. Pri otrocih te

starosti je razvoj tehničnih in taktičnih elementov laţji, kadar sta na igrišču dva

igralca manj.

3.2 Košarkarska šola

V Sloveniji je kar nekaj košarkarskih šol. Te so pod okriljem klubov ali pa

zasebne. Klubske košarkarske šole so v nekaterih primerih samo mladinski

pogon klubov z imenom košarkarska šola in so v tekmovalnem sistemu.

Nekateri klubi svoje delo razširjajo na okoliške osnovne šole in s tem iščejo

potencialne košarkarje in košarkarice, vendar so takšne košarkarske šole v

glavnem manjše in občasne. Zaradi nestrokovnega kadra in pomanjkljive

organizacije se otroci in starši raje odločajo za druge športe. Košarkarska šola

naj bi do starosti otroka 9 let upoštevala temeljne značilnosti male košarke in

se postopno od nje oddaljevala. Kadar otroci niso pripravljeni na prehod iz

male košarke, je dobro upoštevati njihovo ţeljo, paziti pa moramo, da pri tem

ne zaviramo košarkarskega razvoja otroka.

Košarkarski klubi naj bi košarkarsko šolo ustanovili za produkcijo lastnih

igralcev, ki naj imajo pri prehodu v selekcionirano ekipo dovolj tehničnega in

taktičnega znanja za prehod v tekmovalni šport. Otroci, ki v določenem

starostnem obdobju nimajo potrebe po tekmovalnem športu, košarko pa radi

igrajo za vsesplošni razvoj, teţko najdejo mesto v košarkarskih šolah.

Košarkarske šole, ki so pod okriljem klubov, so preveč usmerjene na

selekcionirane posameznike. Odrekajo se otrokom, ki v določeni starosti

nimajo dovolj sposobnosti za selekcionirane košarkarje.

Razlogi za takšne odločitve so:

nestrokovni trenerski kader,

vključitev selekcioniranih igralcev v proces tekmovanja,

finančna sredstva.

Trenerji v selekcije izbirajo otroke z nadpovprečnimi motoričnimi

sposobnostmi. Cilj selekcije je rezultat na tekmovanju, ne pa košarkarski

razvoj otrok. Trenerji za svoje delo pogosto niso dovolj ovrednoteni.

14 14

Poznamo dve izhodišči poslovnega interesa pri razvoju vrhunskega športa

(Pavlovič, 2006):

a) Hočemo profesionalni šport, nimamo pa osnovnega kapitala. Vprašam

vas: ali bi v gospodarstvu delali tako, da zahtevate profesionalno delo

in tega ne bi plačali?

b) Zgodnja selekcija je proces, ki vključuje vse postopke in mere, s

katerimi določimo tiste kandidate iz nove populacije otrok, ki imajo

največjo perspektivo za doseganje vrhunskih rezultatov v obdobju

najvišje tekmovalne zrelosti.

Igralke in igralci iz košarkarskih šol so v večini primerov individualno tehnično

in individualno taktično manj podkovani, saj se trenerji v košarkarskih šolah

prehitro osredotočajo na kolektivno taktiko, prezahtevne tehnične in taktične

košarkarske elemente. Posledično se igralci v starejših starostnih kategorijah

teţje znajdejo v kompleksnih situacijah na igrišču in so osredotočeni

predvsem na taktiko ekipe, primanjkuje pa jim sposobnosti reševanja

problemov v igralnih situacijah. Pogosto so trenerji, določeni za delo z mladimi,

še aktivni košarkarji, ki naj bi otrokom zapolnili prosti čas in s katerimi »naj bi

se malo igrali«.

Zgodnja selekcija se v košarkarskih šolah izvaja, vendar so trenerji, ki delajo z

otroki, največkrat trenerji začetniki ali pa delo z otroki jemljejo kot odskočno

desko za napredovanje. Nekateri trenerji košarkarskih šol so tudi pomočniki

trenerjev starejših selekcioniranih ekip. To samo po sebi ni slabo zaradi

učenja in sodelovanja z bolj izkušenimi trenerji. Po našem mnenju je to celo

priporočljivo, vendar se za delo v košarkarski šoli ne sme uporabljati istih

metod in sredstev za doseganje zastavljenih ciljev kot pri starejših kategorijah.

Vodje košarkarskih šol morajo zato zagotoviti strokovne programe in strokovni

kader, ki bo zadolţen za izpeljavo zastavljenega programa, hkrati pa nadzor

nad delom. V veliki meri pa vodje košarkarskih šol direktno ne sodelujejo pri

procesu treniranja v košarkarskih šolah.

Košarkarska zveza Slovenije (KZS) je v Smernicah razvoja košarke v

Sloveniji (leta 2003) zapisala, da se košarkarski klubi umikajo iz osnovnih šol

in prepuščajo mesto zasebnim košarkarskim šolam. To naj ne bi bilo dobro iz

dveh razlogov:

15 15

interesa otrok,

sposobnosti staršev, da plačajo šolnino.

Trditev lahko ovrţemo iz več razlogov:

zasebne košarkarske šole se v večini primerov vzdrţujejo iz lastnih

sredstev,

zadovoljstvo otrok in staršev je posledica kvalitetnega in ne

kvantitetnega dela,

interes otrok za igranje košarke je na prvem mestu,

ne prihaja do prenasičenosti s košarko,

ne prihaja do enostranskih obremenitev otrok,

trenerji nimajo pretiranih tekmovalnih ambicij in zato je trening podrejen

učenju, vzgoji, vsesplošnemu razvoju, individualni tehniki in individualni

taktiki,

vadnina (članarina) je v tem času bolj pravilo kot izjema,

igralke in igralci lahko športno pot nadaljujejo v kateremkoli

košarkarskem klubu.

V sklepnem razmišljanju ocenjujemo, da so razlike med malo košarko in

košarkarsko šolo naslednje:

- razlik do enajstega otrokovega leta v teoriji ni,

- individualni tehnični elementi se zanemarjajo na račun kolektivne taktike

predvsem zaradi prevelike ţelje po rezultatu,

- nestrokovno vodenje vadbe (z najmlajšimi najpogosteje delajo trenerji

začetniki, ki nimajo ne znanja ne izkušenj za delo z najmlajšimi),

- treningi niso prilagojeni otrokovim sposobnostim (otroci prehitro vadijo z

normalno ţogo na normalen koš).

3.3 Selekcija v košarki

Košarkarska šola je začetek organiziranega selekcioniranja, v kateri se

vzgajajo mladi, tudi predšolski otroci. Kakovostna organizacija s strokovnim

delom in dobro načrtovanimi projekti, ki so pravočasno financirani, so jamstvo

za ţelene rezultate (Pavlovič, 2006).

16 16

V teoriji je selekcija »Celost vseh postopkov in mer, s katerimi določimo tiste

kandidate iz nove populacije otrok, ki imajo največ moţnosti za doseganje

vrhunskih rezultatov v obdobju najvišje tekmovalne zrelosti.« (Pavlovič, 2006).

Poznamo spontano in organizirano selekcijo, vendar v metodiki in teoriji

košarke govorimo le o načrtni selekciji, za katero veljajo nekatere zakonitosti

(Pavlovič, 2006):

začetna selekcija je izbrana na osnovi enačbe specifikacije uspeha

igranja v košarki,

prva raven predvidevanja naj bi bila okoli 7. leta (eden izmed kriterijev

je telesna višina),

najkasneje v 12. letu usmerimo primerne kandidate v treniranje

košarke,

povečati moramo število kandidatov zaradi stabilnosti izmerjenih

parametrov.

Potencialne kandidate izberemo na osnovi enačbe specifikacije. To je najbolj

optimalna smer za odkrivanje posameznikov, primernih za doseganje

vrhunskih rezultatov v košarki.

Enačba specifikacije uspeha igranja v košarki je sicer teoretska enačba, ki

nam pa pove, kateri parametri pogojujejo vrhunski rezultat v košarki:

U = a1A + a2F + a3M + a4K + a5G + a6T + a7C + a8S + a9O + a10P + a11Z

+ a12E

Simboli v enačbi pomenijo:

U – rezultat posameznika v igri (uspeh)

a1…a12 – koeficient sorazmerne udeleţbe posameznega faktorja v enačbi

A – antropometrijske značilnosti

F – funkcionalne sposobnosti

M – motorične sposobnosti

K – košarkarsko motorične sposobnosti

G – kognitivne sposobnosti

T – taktične sposobnosti

C – konativne lastnosti (osebnostne lastnosti)

S – socialna prilagodljivost

17 17

O – objektivni dejavniki (nasprotnik, čas, sodnik …)

P – pogoji treniranja

Z – zdravstveno stanje

E – vpliv napake in nenadzorovani dejavniki

Košarkarjev rezultat je odvisen od vseh teh dejavnikov, ki se razvijajo na treh

ravneh (Pavlovič, 2006):

prva raven so potencialne zmogljivosti (antropometrijske, motorične in

košarkarsko-motorične sposobnosti),

druga raven so realizatorske sposobnosti (konativne, kognitivne in

psihosocialne lastnosti),

tretja raven so mobilizatorske sposobnosti (sposobnost motivacije).

Vadbo je potrebno načrtovati tako, da zmeraj vplivamo na tiste dejavnike, ki

jih ţelimo spreminjati in ki vplivajo na uspeh.

Načrtovanje treniranja razumemo kot proces, s katerim vodimo in

nadzorujemo vse oblike strokovnega dela (Pavlovič, 2006), sestavljajo pa ga:

načrtovanje s programiranjem,

napredovanje,

modeliranje,

nadzorovanje.

Vsebine, metode in obseg treninga načrtuje trener in je za njih tudi odgovoren.

V vsakem trenutku mora sprejemati povratne informacije o skupini (moštvu ali

ekipi) ali posamezniku.

3.4 Teoretični model organizacije košarkarskega kluba

Preden opišemo organizacijsko strukturo košarkarske šole, se bomo ustavili

pri organizaciji košarkarskega kluba. Če ţelimo dosegati vrhunske rezultate,

se zraven trenerja in njegovih pomočnikov, ki so odgovorni za načrtovanje in

izvedbo programa, v delo z igralci vključujejo tudi strokovnjaki drugih področij.

Vsebina in učinkovitost strokovnega in organizacijskega dela sta odvisna od

sistema košarkarskega kluba in od tega, kako deluje. Ko teoretično

18 18

opredelimo delo, ki temelji na organizaciji kluba in njegovi organiziranosti,

doseţemo učinkovitost. Organizacijski odbor v vrhunsko organiziranem

košarkarskem klubu naj bi imel naslednje strokovnjake, ki so med seboj tesno

povezani in med seboj sodelujejo (Pavlovič, 2006):

predsednik strokovnega odbora,

tajnik strokovnega odbora,

glavni trener,

prvi pomočnik glavnega trenerja,

drugi pomočnik glavnega trenerja,

kondicijski trener,

športni pedagog,

športni zdravnik,

fizioterapevt,

športni psiholog,

nutricionist,

trener mladinskih ekip,

pomočnik trenerja mladinskih ekip,

tehnični vodja,

vodja rehabilitacije.

Teoretičnemu modelu strokovnega odbora v klubu priključimo še predsedstvo

kluba, direktorja, sekretarja in druge komisije ter sluţbe kluba. Povedati pa

moramo, da je organizacija klubov različna, da vsak zagovarja drugačen

model in da je organizacija odvisna od finančnih sredstev kluba in od ljudi, ki

klub vodijo.

19 19

4. KOŠARKARSKA ŠOLA »Peter Vilfan«

4.1 Zgodovina košarkarske šole

Košarkarska šola »Peter Vilfan« je organizirana tako, da deluje celoletno in v

dveh oblikah: v Ljubljani (od septembra do junija) in v Strunjanu v (juliju in

avgustu).

Ustanovljena je bila 1993. leta v Mariboru na pobudo Petra Vilfana in Toneta

Krumpa v sodelovanju s košarkarskim klubom Tam Bus Miklavţ iz Miklavţa.

Prvo leto delovanja je vadba potekala po več osnovnih šolah v Mariboru in

okolici (Lenart, Miklavţ), vadba je bila brezplačna.

Košarkarji in košarkarice košarkarske šole so tekmovali na Topolino turnirjih,

ki so potekali po vsej Evropi. Rezultati so bili zelo odmevni, saj so fantje in

dekleta osvajali skoraj sama prva mesta v vseh kategorijah. Leta 1993 so pod

okriljem Košarkarske šole »Peter Vilfan« ekipe nastopale na turnirjih v Torinu,

Parizu in Reggiu Emilii, leta 1994 pa na turnirjih v Riminiju, Torinu, Mariboru,

Reggiu Emilii. Leta 1995 so se ekipe košarkarske šole zadnjič udeleţile

Topolino turnirjev v Pragi. Turnir, ki ga je organizirala košarkarska šola v

Mariboru, je bil zelo zahteven projekt, saj se ga je udeleţilo več kot 30 ekip iz

Slovenije in Evrope, potekal pa je pred dvorano Tabor. Izpeljan je bil ob

izdatni podpori staršev otrok, ki so bili člani košarkarske šole, in prostovoljcev,

ki so pomagali pri namestitvi ekip ali organizaciji turnirja. Povedati je treba, da

so takrat za košarkarsko šolo nastopali selekcionirani in neselekcionirani

košarkarji iz celotne Slovenije, na primer Sani Bečirovič, Beno Udrih in Saša

Vujačič.

Leta 1994 je v Strunjanu potekal prvi poletni tabor Košarkarske šole »Peter

Vilfan«. Drugo leto delovanja šole je bila vpeljana članarina, kar je povzročilo

velik upad števila članov – v okolju, kjer je šola delovala, je bilo namreč

nenavadno, da se za trening košarke zahteva plačilo. Po drugem taboru v

Strunjanu se je šola preselila v Ljubljano na Gimnazijo Šiška, kjer je potekala

vadba. Otroci so se udeleţevali prijateljskih tekem po Sloveniji, kar pa se je v

naslednjem letu opustilo, saj se cilji košarkarske šole, proces treninga in

končni rezultat večletnega treninga ni izraţal v rezultatih na tekmah in turnirjih.

20 20

4.2 Dejavnost košarkarske šole danes

V nadaljevanju bomo predstavili delovanje šole v Ljubljani in poletni

košarkarski tabor v Strunjanu. Delovanje šole v Ljubljani je namenjeno

otrokom iz Ljubljane in bliţje okolice. Cilji, vsebine in metode treningov so

zastavljeni tako, da postopno razvijajo otrokove košarkarske sposobnosti.

Poletni košarkarski tabor v Strunjanu obiskujejo otroci iz Slovenije in tujine

(Hrvaška, Italija, Srbija, ZDA, Poljska, Ukrajina, Rusija, Francija). Cilji, vsebine

in metode so zastavljeni tako, da v kratkem času izboljšamo točno določene

košarkarske elemente.

21 21

5. DELOVANJE ŠOLE V LJUBLJANI

Košarkarska šola »Peter Vilfan« je športno društvo, kjer košarko trenirajo

otroci med 6. in 14. letom starosti. Namen je zagotoviti strokovno vadbo

košarke za začetnike in otroke, ki bi radi izpopolnili svoje individualno

tehnično in individualno taktično znanje. To potrebujejo za vstop v

selekcionirano ekipo v klubih, ki so v sklopu tekmovalnega procesa.

Košarkarska šola deluje v Ljubljani na dveh lokacijah. Treningov se

udeleţujejo dečki in deklice iz Ljubljane in bliţnje ter daljne okolice (Kranj,

Vrhnika, Kamnik, Zagorje, Sevnica …). Treningi potekajo na Srednji šoli

tehniških strok in na OŠ Koseze za vse skupine dvakrat tedensko. Nekateri

posamezniki (13- in 14-letniki), ki ţe trenirajo košarko v klubih, svoje

individualno znanje še zmeraj izpopolnjujejo v košarkarski šoli ne glede na

status v svojih ekipah in klubih, saj kvaliteta treninga in sproščenost dajeta

več znanja in samozavesti.

Organiziranost košarkarske šole se je spreminjala od vsega začetka. Model

strokovnega dela je bil zastavljen tako, da so se mladi trenerji, ki so delovali

na osnovnih šolah, mesečno sestajali s strokovnim vodjem košarkarske šole

in reševali teţave ter usklajevati program dela. Po selitvi šole leta 1995 v

Ljubljano se je organizacija spremenila. Treningi vseh skupin potekajo v enem

centru, strokovni vodja košarkarske šole osebno vodi treninge vseh skupin.

Na treningu določenih skupin je občasno prisoten pomočnik trenerja, zmeraj

pa je na treningih tudi Peter Vilfan, ki je hkrati tudi direktor košarkarske šole.

Smo zagovorniki dela v enem centru oziroma tako, da je glavni trener pri

vadbi vseh skupin. Menimo, da je to najboljši model strokovne organiziranosti.

Podobno je tudi na poletnem taboru, kjer vodja košarkarske šole dobro

spozna vse posameznike in skupine, hkrati pa ne prihaja do odstopanj od

zastavljenega programa.

Po naših izkušnjah je vadba košarke dvakrat tedensko dovolj za otroke do

štirinajstega leta. Ozaveščenost staršev je na višjem nivoju in ob vseh

negibalnih aktivnostih otrok jim starši poskušajo prosti čas zapolniti s športom

za vse, kar naj bi košarkarska šola bila. Športna rekreacija se loči od

22 22

vrhunskega športa in športne vzgoje po temeljnih značilnostih (Kajtna, Tušak,

2005):

je svobodno izbrana aktivnost,

specifičnost ciljev, usmerjeni so k splošnemu zdravju in kakovosti

ţivljenja,

je v povezavi s smotrnim izkoriščanjem prostega časa,

glede intenzivnosti, obremenitve, časovne razseţnosti in reţima

prehrane se bistveno razlikuje od vrhunskega športa,

dejaven je lahko vsak, ne glede na spol, socialni status, versko

pripadnost in na tem področju ni takšne selekcije, ki je značilna za

vrhunski šport.

5.1 Organizacija košarkarske šole Prvi strokovni vodja košarkarske šole je bil Tone Krump (po osnovni izobrazbi

psiholog), ki je skrbel za strokovni del košarkarske šole od njene ustanovitve

1993. leta do leta 1996. Sedanji strokovni vodja je po končanem strokovnem

izobraţevanju opravljal delo prvega pomočnika trenerja pri mlajših selekcijah

košarkarskega kluba Maricom Miklavţ od 1993. leta do leta 1996. Po odhodu

glavnega trenerja in prvega strokovnega vodje je prevzel vodenje košarkarske

šole, ki jo uspešno vodi še danes.

Pomočnike v naši košarkarski šoli izbiramo zelo selektivno, saj morajo

ustrezati strokovnim zahtevam, kdo in kakšen naj bi bil trener mlajših kategorij.

V trinajstih letih je glavni trener sodeloval s štirimi pomočniki.

Poudariti je potrebno, da je od preselitve košarkarske šole v Ljubljano na

treningih zmeraj prisoten Peter Vilfan, najbolj prepoznaven slovenski košarkar

bivše Jugoslavije. Bil je prvi kapetan slovenske reprezentance, kasneje

pomočnik trenerja slovenske reprezentance in trener košarkarskega kluba

Olimpija. V svoji karieri je osvojil medalje na največjih svetovnih in evropskih

tekmovanjih.

Po končani igralski karieri se je povsem posvetil svoji košarkarski šoli in

komentiranju košarkarskih TV prenosov.

23 23

Peter Vilfan s svojim prepoznavnim košarkarskim slogom in izkušnjami kot

igralec in trener aktivno pripomore k načrtovanju, izvajanju in nadziranju

procesa treninga, hkrati pa poskrbi, da delovanje šole nemoteno poteka ţe 17

let.

Vse tisto, kar je prikazoval na košarkarskem igrišču kot igralec, je prenesel v

telovadnico. In zato je vedno magnet za otroke, starše in trenerje. Vsa svoja

prirojena in pridobljena znanja tako prenaša na bodoče generacije, svoje ime

pa je povsem strokovno pravilno in »marketinško« dal košarkarski šoli.

5.2 Cilji, vsebine in metode delovanja

Splošni cilji košarkarske šole:

Vzpostavitev optimalnih pogojev za splošni razvoj: treniranje naj bi

vključevalo kar se da veliko aktivnosti, ki vzpodbujajo razvoj motoričnih

sposobnosti, paziti pa moramo, da so te vaje integrirane ali prilagojene

košarki;

razvoj medsebojnih odnosov in dela v skupini: otroci v skupinah

razvijajo posebne odnose, odnosi med posamezniki vplivajo na njihov

razvoj in delovanje v skupini;

zdravo in športno ţivljenje: navajanje otrok na zdrav način razmišljanja,

zavedanja svojega zdravega telesa, hkrati pa spoznavanje naporov, ki

so potrebni za doseganje kateregakoli cilja.

Za natančno razumevanje bomo cilje še posebej obdelali.

a) Vzpostavitev optimalnih pogojev za splošni razvoj.

To so: prostor za izvedbo vadbe košarke, delovni pripomočki (ţoge, stoţci,

blazine, piščalka …), trener (vaditelj). Prva stvar, ki jo moramo poudariti, je,

da naj bo trener, ki dela z mladimi, v prvi vrsti pedagog, saj mlad človek zelo

hitro sprejema vedenjske vzorce svojega trenerja, tako je eno najbolj kritičnih

področij v športu odnos trener – mlad športnik. Kar nekaj časa so ţe

uveljavljeni kriteriji in standardi, ki naj bi se jih trenerji drţali in ključno

vprašanje je, kdo je lahko trener mladih športnikov.

24 24

b) Medsebojni odnosi in delo v skupini.

Ustrezni medsebojni odnosi so lahko pomemben motivator na športnem

področju. Z groţnjami, spodbujanjem nezdrave tekmovalnosti in

konkurenčnosti se medsebojni odnosi hitro porušijo in se spremenijo iz

motivatorja za delo v vzrok nezadovoljstva.

c) Zdravo in športno ţivljenje.

Pri zdravem telesu ne gre samo za odsotnost bolezni in tegob, ampak za

stalno iskanje biološkega, psihološkega, socialnega in kulturnega ravnovesja

ter dobrega počutja (Bizjan, 1999). Športni način ţivljenja se odraţa v redni,

vsakodnevni aktivnosti, skrbi za zdravje, lepo, čisto, zmernosti v hrani in pijači,

v negativnem odnosu do kajenja in drog, dopinga, v kulturnem in poštenem

vedenju v športu in vsakdanjem ţivljenju, stiku z naravo in skrbjo za duhovne

in moralne vrednote bivanja (Bizjan, 1999).

Posebni cilji košarkarske šole:

Načrtovati začetno selekcijo,

povečevati zanimanje za košarko: z zanimivimi, pestrimi, dinamičnimi

treningi povečujemo zanimanje za košarko, posredno pa vadeči

posamezniki vplivajo na svoje prijatelje, sošolce, sorodnike …,

utrjevati delovne navade: z doslednim obiskom treningov, zavzetim

delom, pripravo in pospravljanjem stvari za trening, sodelovanjem in

pomočjo soigralcem posamezniki zvišujejo in utrjujejo delovne navade,

razviti splošne psihofizične lastnosti: s primerno vadbo vplivamo na

iznajdljivost, organiziranost, prodornost, iniciativnost … ter

pospešujemo njihov razvoj,

razvoj posebnih košarkarskih lastnosti,

vključevanje v proces treninga: z organiziranim treniranjem zvišujemo

verjetnost, da bomo v košarkarski šoli vzgojili potencialne košarkarje

oziroma da bodo ti vključeni v nadaljnje selekcioniranje.

25 25

Način delovanja košarkarske šole zahteva, da posebne cilje tudi razloţimo:

a) Vključiti posameznika v proces treninga.

V prvi vrsti poskušamo otroke navdušiti za košarko, pritegniti njihovo

pozornost in jih pripraviti na sprejemanje pravil in nalog, na potek ter

organizacijo treninga in ostalih procesov, potrebnih za doseganje določenega

cilja.

V proces vadbe lahko vključujemo tudi elementarne igre. So pomembno

sredstvo vzgoje in socializacije otrok. Kadar elementarne igre vključimo v

proces vadbe, jih ne vključujemo zaradi igre same, ampak za doseganje

zastavljenega cilja. Ko smo določili cilje, se osredotočimo na program in

izvedbo. Pri oblikovanju programa pri tej starosti upoštevamo, da so to

vzorčna leta, v katerih je šport zabava in uţitek (od 6. do 13. leta), šele pri 14.

letih se začne doba specializacije, zato v trening vključujemo čim več

motoričnih in koordinacijskih vaj.

b) Povečati zanimanje za košarko.

V naši košarkarski šoli ne glede na starost dekleta in fantje trenirajo dvakrat

tedensko, tako ne prihaja do prenasičenosti (pretreniranja) in tudi zato se

zanimanje za košarko s starostjo povečuje.

c) Utrjevanje delovnih navad.

Redni treningi, potek treninga, ponovitve ter učenje novih prvin pripomorejo k

utrjevanju delovnih navad in kvalitetnemu preţivljanju prostega časa.

d) Razviti psihofizične lastnosti.

V proces treninga vključujemo različne vaje, ki razvijajo osnovne motorične

sposobnosti, še posebej koordinacijo. Med treningom v naši košarkarski šoli

je poudarek na individualni tehniki in taktiki. Večina vaj poteka z ţogo.

Menimo, da je uspeh pri osvajanju košarkarskih prvin večji, če so vaje

sestavljene tako, da vsebujejo veliko koordinacijskih prvin, kot pa da bi med

treningom posvečali preveč pozornosti vajam za povečanje hitrosti,

vzdrţljivosti, moči, ki ne predvidevajo uporabe ţoge.

26 26

e) Razvoj posebnih košarkarskih lastnosti.

Večina vaj razvija posebne košarkarske lastnosti, kot npr. koordinirano

rokovanje z ţogo, preciznost, tehnično in taktično sodelovanje igralcev,

pregled nad igro …

Vaje so sestavljene tako, da pri treniranju košarkarskih prvin sproti

izboljšujemo tudi splošne motorične sposobnosti, zato pa moramo trening

temeljito načrtovati in biti pripravljeni, da trening, če je potrebno, tudi

spremenimo, ne da bi spremenili zastavljen cilj.

f) Začetna selekcija.

Glede na to, da se v košarkarsko šolo otroci vpisujejo na osnovi lastne ţelje,

je prvotna selekcija posledično okrnjena, saj ne izbiramo sami potencialno

ustreznih otrok. V procesu treninga se pokaţejo psihofizične razlike med

otroci iste starosti in kasneje lahko otroke razdelimo v homogene skupine po

košarkarskem znanju ali motoričnih sposobnostih. Glede na naše izkušnje je

košarkarsko bolj napredne otroke v večini primerov bolje pustiti v skupini

enako starih otrok in jih postopoma in občasno priključevati starejšim in

močnejšim otrokom, saj razlika v starosti prevlada nad košarkarskim znanjem.

Mislimo, da je ena izmed večjih napak dela v klubih to, da potencialne

košarkarje prehitro in prevečkrat priključujejo starejšim in močnejšim

soigralcem, kjer nimajo stika s svojimi košarkarskimi sovrstniki. Napredovanje

posameznikov je različno, zato poskušamo trening organizirati tako, da vsak

otrok izvleče čim več iz podanega.

Med cilje košarkarske šole spada razvijanje košarkarsko motoričnih

sposobnosti in motorično učenje, učenje specifičnih osnov tehnike igre in

določenih taktičnih elementov igre ter spremljanje obetajočih posameznikov.

Razvijati moramo vse tiste sposobnosti, ki so značilne za to starostno obdobje

in jih potrebujemo za igranje košarke. Posebej se v košarkarski šoli

osredotočamo na vzgojno-izobraţevalne, sociološke in psihološke vidike, ki

spremljajo proces treninga

Ob prihodu v košarkarsko šolo so otroci notranje motivirani za igranje košarke.

Ne glede na njihovo starost ali znanje pa se njihova motivacija lahko manjša ,

27 27

kadar so cilji postavljeni previsoko in jih teţje dosegajo, ali pa se motivacija

veča zaradi uspešnosti na treningu. Motivacijo poskušamo ves čas drţati na

visokem nivoju. Izhajamo iz stališča, da je notranja motivacija

najpomembnejša za doseganje ţelenega cilja. Kadar prihaja do

hipermotivacije, se otroci s starši prehitro odločajo za tekmovalni šport, kar

pa ima prevečkrat ravno nasprotni učinek od pričakovanega zaradi prevelike

količine vadbe ali nestrokovnega dela na treningih in tekmah.

Motivacijske procese skoraj zmeraj spremljajo čustva, ki pa so odvisna od

tega, ali je motivacija doseţena z doseganjem pozitivnih ali negativnih ciljev

(Tušak, Tušak, 2003):

pozitivni motivacijski cilji (nagrada, ki naj ne bi bila materialna, in

pohvala),

negativni motivacijski cilji (izogibanje kazni za doseganje cilja, grajanje

ali celo bolečina, ki se ji poskušamo izogniti).

Trener mora načrtovati cilje za določeno starostno skupino otrok. Ti naj bodo:

čim bolj specifični,

ustrezno teţavni,

povratne informacije mlademu košarkarju,

čim manj stresni in konfliktni,

izvedbeni in notranje motivirani,

takšni, da bodo omogočili nagrajevanje.

Ko smo določili cilje, se osredotočimo na program in izvedbo. Pri oblikovanju

programa v tej starosti upoštevamo, da so to vzorčna leta, v katerih je šport

zabava in uţitek (od 6. do 13. leta). Šele pri 14. letih se začne faza

specializacije, ko se mladi športniki odločajo za en šport. Zato v trening do 14.

leta vključujemo čim več različnih motoričnih in koordinacijskih vaj.

Večina trenerjev uporablja enega od treh naslednjih načinov treniranja:

ukazovalen (jasne vloge, trener pove, košarkarji sprejemajo),

ustreţljiv (brez navodil, trener ne posreduje),

sodelovalen (trener sodeluje s košarkarji).

28 28

Po našem mnenju je najboljša kombinacija vseh treh. Posamezni način pa je

odvisen od situacije in cilja, ki ga ţelimo doseči.

Med treningom moramo upoštevati:

ţelje otrok (otrokove motivacije so odvisne od starostne stopnje in

števila vaj),

njihove potrebe,

razvojno stopnjo.

Zavedati se moramo, da so temeljni motivi otroka igra, zabava, druţenje; zato

morajo trenerji:

upoštevati osebnostne in sposobnostne razlike,

razvijati dosegljive cilje,

uporabljati pozitivne vzpodbude,

skrbno načrtovati in izvajati trening,

spoštovati otroke in starše,

biti dober vzgled.

Trener mora zaradi boljšega razumevanja mladega košarkarja imeti s starši

partnerski odnos, saj tak odnos vodi v prilagajanje in izboljšavo zastavljenih

ciljev.

Pri izvedbi treninga uporabljamo:

prepričevanje,

navajanje,

spodbujanje,

tekmovanje.

Pri sami izvedbi programa mladim športnikom neprestano predstavljamo

vzgled, zato se moramo zavedati, da vzporedno (posredno) izvajamo tudi:

moralno vzgojo (otrokov značaj, zavest, norme, vrednote),

estetsko vzgojo (bonton),

delovno vzgojo (delovne navade).

29 29

Otroci si zelo dobro zapomnijo določene vzorce, ki se pojavljajo pri trenerju:

pred treningom,

med treningom,

po treningu,

zato bodo takoj opazili spremembe, razlike, nepravilnosti, neresnice,

napake … in nas nanje opozarjali.

Izvedba posameznega treninga:

na začetku podam zelo kratek opis vaj,

izvedba treninga.

Ko smo začeli z vadbo, moramo biti pozorni na fizične znake, ki jih kaţejo

otroci med treningom, tako da lahko pravočasno in ustrezno reagiramo.

Kot trenerji takoj, ko na treningu opazimo kakšno spremembo, poskušamo

teţavo rešiti s pogovorom, medtem ko pomočnik nadzira potek treninga.

Če smo na treningu sami, se takoj posvetimo teţavi, jo poskušamo odpraviti,

hkrati pa moramo ostati pozorni na ostale športnike. Postavimo se v tak

poloţaj, da z enim očesom vedno opazujemo okolico in nadzorujemo

dogajanje.

Po zaključku treninga sledijo kratek »sestanek« o doseţenih ciljih na treningu

in pohvale. Če moramo koga grajati, tega ne napravimo pred skupino, prav

tako moramo paziti, da napaka ni nastala po naši krivdi.

Odnos trener – mlad športnik je zelo zapleten, nanj vpliva več dejavnikov, kot

pa si predstavlja večina ljudi, pa naj bodo samo opazovalci, starši otrok, ali

trenerji mladih športnikov.

Načrtovanje dela

V organizaciji šole imamo 5 skupin:

a) Skupina A (otroci od 5 do 7 let)

Pri tej skupini treniramo na koše višine 260 cm in z malo ţogo (velikost 5).

Najmlajša skupina so fantje in dekleta začetniki brez košarkarskega

predznanja. Glavni cilj treniranja je vsestranski psihomotorični razvoj,

30 30

poseben poudarek pa posvečamo razvoju koordinacije, motoričnemu učenju,

dobre gibljivosti, ter razvoju aerobne vzdrţljivosti.

Otroke v tej skupini z različnimi dinamičnimi vajami poskušamo navaditi na

pravila obnašanja, posluh, delo v skupini, koncentracijo, vztrajnost. Igre v

procesu treninga načrtujemo v prvih dveh treningih, kasneje pa po ţe prej

naučenih košarkarskih elementih individualne tehnike.

Elementi košarkarske tehnike:

vodenje ţoge,

lovljenje in podajanje ţoge,

meti ţoge na koš,

varanja z ţogo,

obrati z in brez ţoge,

zaustavljanje z in brez ţoge,

spremembe smeri z in brez ţoge.

b) Skupina B (otroci od 7 do 8 let)

Treniramo z malo ţogo. Skupina zajema fante in dekleta, ki ţe imajo izkušnje,

ker so igrali košarko v šoli s starši. V tem obdobju se osnovna gibanja

izpopolnjujejo in kombinirajo v zahtevnejše oblike. Vzpodbujamo večjo

natančnost in učinkovitost, aerobno vzdrţljivost in koordinacijo na višjem

nivoju, pozorni pa smo na raven gibljivosti.

Otroci nadgrajujejo košarkarske elemente z dodatkom na:

obrambni preţi,

individualni taktiki v napadu (vtekanja, odkrivanja).

c) Skupina C (otroci od 9 do 10 let)

Treniramo z malo ţogo ali z normalno ţogo (velikost 7), odvisno od namena,

metode in cilja.

V to skupino sodijo fantje in dekleta, ki so osvojili temeljne elemente

košarkarske igre in tehnike z ţogo. Tako treniramo ţe elemente kolektivne

taktike. Otroci so namreč v tem obdobju bolj zbrani in tako razumejo taktiko in

razvijajo višjo stopnjo taktičnega mišljenja.

31 31

Košarkarske elemente nadgrajujemo predvsem v elementih:

kolektivne taktike,

v sodelovanju dveh igralcev v napadu.

d) Skupina D (otroci od 11 do 12 let)

To je skupina fantov in deklet, ki so še zmeraj na specifični stopnji gibalnega

razvoja, vendar imajo ţe izpopolnjeno košarkarsko znanje in bolj razvite

motorične sposobnosti.

Treningi vsebujejo:

individualno tehniko,

individualno taktiko,

kolektivno taktiko 4:4.

e) Skupina E (otroci od 13 do 14 let)

To je skupina fantov in deklet, ki so ţe na specializirani stopnji gibalnega

razvoja in pri njih se ţe kaţejo stvarne moţnosti za igranje košarke.

Trening zajema košarkarske elemente:

individualno tehniko in taktiko,

kolektivno taktiko 5:5.

f) Skupina F (otroci od 14 do 16 let)

V skupini so fantje in dekleta, ki ne igrajo ali trenirajo v klubih in mlajši (od12

do 13 let), ki zaradi dobrega košarkarskega znanja ali motoričnih sposobnosti

lahko enakovredno konkurirajo starejšim. Pri treningu je poudarek na izvedbi

košarkarskih elementov.

V vseh skupinah se v vadbo vključujejo vaje za razvoj splošne motorike in

koordinacije, v zadnjih dveh pa tudi vaje za razvoj specifične koordinacije in

specifične moči.

32 32

Ciklizacija

Za vsako skupino imamo letni načrt, ki traja od sredine septembra do srede

junija.

Letni načrt je razdeljen na 8 mezociklov, ki trajajo od 6 mikrociklov (prvi in

zadnji) do 3 mikrocikle.

Vsak mezocikel traja do tekme, ki je vsako zadnjo soboto v mesecu; prva

tekma je v mesecu oktobru, zadnja pa v mesecu maju. Če je potrebno, po

analizi tekem prilagodimo mikrocikel in vadbene enote v posameznem

mikrociklu.

Mezocikli za skupino F (priloga 3)

Vadbena enota

Pri zapisu vadbene enote moramo biti pozorni, da smo čim bolj osredotočeni

na razvoj določenega košarkarskega elementa oziroma vsebine, ki jo ţelimo

razvijati. Pri zastavljenem treningu si pripravimo tudi vaje, s katerimi razvijamo

isto razseţnost in jih lahko zamenjamo z obstoječimi vajami. Ko otroci niso

dovolj motivirani za izvedbo določene vaje, ki je ali preteţka ali pa

nerazumljiva, dodatno vajo vključimo namesto zastavljene. Ko osvojijo

element, se vrnemo na prvotno vajo. Ob pripravljenem treningu je potrebno

upoštevati, da delamo z otroki, zato je improvizacija del skoraj vsakega

treninga.

Trening skupine C (priloga 4)

Vsebina treninga

V trening vključujemo le tiste vaje, ki vplivajo na razseţnost, ki jo ţelimo

razvijati. Pri najmlajših vključujemo čim več koordinacijskih vaj, pri starejših pa

tudi vaje, ki vplivajo na točno določene motorične sposobnosti (vaje za razvoj

eksplozivnosti, moči, vzdrţljivosti).

Metode treniranja

Pri treningu najmlajših najpogosteje uporabljamo analitično, sintetično in

kombinirano metodo. Pri starejših pa tudi situacijsko, ponavljalno in dopolnilno

metodo treniranja. Metode se nenehno spreminjajo, povezujejo in dopolnjujejo.

33 33

Interna liga košarkarske šole

S končanim drugim mesecem vadbe se za otroke pričenja interna liga

košarkarske šole, ki se organizira enkrat mesečno, razen za začetnike, stare

od 6 do 7 let, ki igrajo le na treningih. Interna liga je organizirana tako, da so

ekipe sestavljene zmeraj drugače (vsako kolo) in so v po znanju homogenih

skupinah. V posameznih igralnih skupinah so pravila igranja prilagojena

znanju igralcev in igralk. Pri otrocih, ki so ţe osvojili osnove košarkarske igre,

so pravila prilagojena zaradi laţje igre, spremembe pa ne vplivajo na bistvo

igre (pravilo treh sekund, pri podaji ali metu se včasih dopušča tretji korak,

prestop pri metanju prostih metov, število osebnih napak …). Pomembno je,

da sodnik (trener) pozna sposobnosti otrok in njihovo košarkarsko znanje.

Čas igre je določen glede na število igralcev v ekipi in število ekip. Rezultat in

doseţene točke igralcev beleţimo. Izkušnje govorijo, da je doseganje koša

najboljša motivacija za otroka, zato ostalim statističnim podatkom ne

posvečamo posebne pozornosti. Ob zaključku interne lige je najboljši strelec

posamezne igralne skupine proglašen na svečani prireditvi.

Najkoristnejši igralec

Da bi tudi otroke vključili v odločanje o nagrajevanju ob koncu vadbenega leta,

otroci sami na osnovi anonimnega vprašalnika določijo najkoristnejšega

igralca vadbene skupine. Najkoristnejši igralec se izbira glede na košarkarsko

znanje, glede na zavzetost in sodelovanje na treningih, glede na uspeh na

tekmah. Odločitev o najkoristnejšem igralcu ima pri otrocih enako, če ne večjo

vrednost kot nagrada za najboljšega strelca.

Košarkarska šola in starši

Starši so najpomembnejši člen v otrokovem ţivljenju. Da otrok obiskuje

košarkarsko šolo, je v prvi vrsti odločitev staršev. Zato je podpora staršev

zelo pomembna za nemoteno izvedbo zastavljenega cilja, ker vplivajo na

otrokovo socializacijo, otroku predstavljajo vzor in ga vzpodbujajo ter

podpirajo.

Prisotnost staršev na treningih je nekaj prvih ur vadbe zaţelena, saj s svojo

prisotnostjo pomagajo strokovni ekipi. Po končanem treningu ali tekmi je

namreč pozornost in pohvala staršev največja nagrada za otroke. Prav tako

34 34

nekateri otroci neradi govorijo o svojih teţavah ali strahovih na treningu, zato

je povezanost staršev in trenerjev obvezna, da lahko morebitne teţave čim

bolje in čim prej rešimo.

Po naših izkušnjah je vadba košarke dvakrat tedensko dovolj, da otroci

osvojijo košarkarske elemente, ki so potrebni za usmerjeno treniranje košarke.

Menimo tudi, da bi morali otroci gojiti več različnih športov.

Dokaz o uspešnosti pravilnega doziranja in podajanja informacij na treningu

sta fanta, ki sta po šestih letih treniranja dvakrat tedensko v letu 2007 prišla v

pionirsko reprezentanco Slovenije. Oba sta se še zmeraj, na svojo ţeljo,

enkrat tedensko udeleţevala treningov v naši košarkarski šoli.

5.3 Rezultati dela šole v Ljubljani

Iz Košarkarske šole »Peter Vilfan« vsako leto odide v klube okoli dvajset

košarkarjev in košarkaric. Vsak od njih je sposoben igrati v kateremkoli klubu

v svoji starostni kategoriji.

Povratne informacije o uspešnosti našega dela dobimo na tri načine:

povratna informacija staršev,

povratna informacija klubskih trenerjev,

fantje in dekleta se udeleţijo poletnega tabora, ki je namenjen vsem

otrokom med 7. in 17. letom starosti.

Iz analize povratnih informacij je razvidno, da cilje dosegamo.

5.4 Sklepi delovanja šole v Ljubljani

Košarkarska šola »Peter Vilfan« ima enostavno in učinkovito organizacijo.

Načrtovanje in izvajanje ciljev je dosledno. Rezultati vadbe so primerljivi z

rezultati, ki jih dosegajo otroci z neprimerno večjo količino treninga.

Vadba otrok v košarkarski šoli temelji izključno na notranji motivaciji otrok.

Strokovno vodenje in organiziranost sta na najvišji ravni in celotno delovanje

šole je osredotočeno na kvaliteto dela z mladimi, potencialnimi športniki.

35 35

6. POLETNI KOŠARKARSKI TABOR V STRUNJANU

6.1 Cilji, vsebina in metode delovanja v poletnem taboru Košarkarska šola »Peter Vilfan« v času poletnih počitnic organizira poletni

košarkarski tabor v Strunjanu. Prvi tabor je bil organiziran leta 1994 in je

vključno z lanskim letom, to je letom 2009, uspešno deloval 16 let zapored.

(Priloga 5: zloţenka poletnega košarkarskega tabora 2009.)

Tabor je namenjen otrokom, starim med 7 in 16 let. Udeleţujejo se ga otroci iz

vse Slovenije in Evrope. Vsa leta, razen prvega in tretjega tabora, je bila

udeleţba otrok višja od 200 in v povprečju znaša 243 otrok na sezono.

Poletni košarkarski tabor je za udeleţence zelo zahteven, saj treningi košarke

v šestih dneh nanesejo 24 ur. Tedenske izmene v tem obsegu smo

organizirali zadnja štiri leta. V organizacijskem smislu je poletni tabor

zahteven logističen projekt, ki pa se minimalno spreminja, saj je ţe utečen

proces.

Cilji poletnega tabora

Cilj poletnega tabora je izpopolnjevanje individualne tehnike in individualne

taktike udeleţencev tabora. Druţenje, sobivanje, sodelovanje v skupini,

dosledno upoštevanje urnika so samo nekatere od stvari, ki vplivajo na

udeleţence in s katerimi se morajo spoprijeti. Ta oblika dela, ti oteţeni pogoji,

so najboljša priprava za začetek pripravljalnega obdobja mladih košarkarjev,

hkrati pa vzpodbuda za začetnike.

Vsebine treningov

V trening vključujemo vaje, ki vplivajo na izvedbo individualnih košarkarskih

elementov. V manjšem obsegu se posvečamo kolektivni taktiki. Pri najmlajših

vključujemo čim več koordinacijskih vaj, pri starejših pa tudi vaje, ki vplivajo

na točno določene motorične sposobnosti.

36 36

Metode treniranja

Pri treningu najmlajših najpogosteje uporabljamo analitično, sintetično in

kombinirano metodo. Pri starejših pa tudi situacijsko, ponavljalno in dopolnilno

metodo treniranja. Metode se spreminjajo in povezujejo.

6.2 Strokovno vodstvo poletnega tabora

Strokovno vodstvo je od 1998. leta nespremenjeno. Program spreminjamo

glede na znanje udeleţencev. Ohraniti pa poskušamo tudi trenersko ekipo, ki

naj ne bi bila samo košarkarsko strokovno podkovana, ampak morajo trenerji

biti tudi dobri pedagogi. To torej pomeni, da iščemo druţabne posameznike in

posameznice z veliko energije in dobre volje. Pripravljeni morajo biti preţiveti

vseh šest dni v druţenju z otroki. Po naših izkušnjah se napori na igrišču

premostijo laţje, kadar trenerji tudi zunaj igrišča aktivno sodelujejo z

udeleţenci. Skozi celodnevno druţenje in treniranje trenerji hitreje in laţje

spoznajo otroke in jih posledično laţje motivirajo, razvedrijo, potolaţijo,

spoznajo njihove osebnostne lastnosti, teţave … Celodnevno sodelovanje,

navezanost in povezanost med trenersko ekipo in otroki daje boljše rezultate

na igrišču in večje zadovoljstvo bivanja na taboru.

6.3 Organizacija dela v taboru

Organiziranost poletnega tabora

Košarkarski tabor se po organizaciji od košarkarske šole razlikuje v tem, da

deluje v taboru več trenerjev, ki vse dni preţivijo z udeleţenci na igrišču in

izven njega. Košarkarski del se izvaja po programu, ki se sproti spreminja, če

so cilji programa previsoki ali prenizki. Trenerji sodelujejo tudi izven igrišča,

tako da se vezi med udeleţenci bolj učvrstijo. Tudi v poletnem taboru je Peter

Vilfan prisoten ves čas tabora in s strokovnim vodjem nenehno sodelujeta.

Vloga trenerja v poletnem taboru

Vzgojno-izobraţevalni vidiki poletnega tabora

Predmet pedagoške znanosti je vzgoja in je po Krofliču v širšem pomenu

posebna oblika medčloveške komunikacije in je pojav, ki vsebuje racionalne

in tudi iracionalne elemente. V oţjem pomenu pa je vzgoja pedagoški proces,

37 37

v katerem si človek oblikuje moralne vrednote, prepričanja in stališča, kulturne,

higienske in delovne navade, motivacijo, voljo in čustva.

Vzgojni vidiki so različni, tako govorimo o:

biološkem vidiku,

sociološkem vidiku,

pedagoškem vidiku.

Naša košarkarska šola ni v sistemu za vrhunski šport, zato stremimo k

celostnemu razvoju otrok, poudarek pa je seveda na osvajanju košarkarskega

znanja. Vzgoja je primarno prisotna v druţini in je namerna (ima cilj, sredstva

in metode) in nenamerna (način komuniciranja, gestikulacija, osebnost).;

sekundarno je prisotna v šoli in terciarno v poletnem taboru.

Socializacija

Po prihodu v tabor trenerji s svojim delom vplivajo na tiste, ki se s košarko ţe

ukvarjajo, kot tudi na začetnike. Nekateri otroci ne poznajo športnih navad,

zato jih je potrebno postopoma vpeljevati v šport.

Osnovne zahteve, ki jih posameznik mora sprejeti, so točnost in prilagajanje

urniku. Delovni dan v Strunjanu poteka po točno določenem urniku. Vsi

udeleţenci se najmanj trikrat dnevno udeleţijo skupnih sestankov. Sestanki

so potrebni za sprotno obveščanje udeleţencev o tekočih zadevah in

nadaljnjih aktivnostih.

Bolj pomembne pa so zahteve po sprejemanju pravil in notranjih vrednot, ki

obstajajo znotraj skupine otrok. Trener se mora zavedati, da s svojim

delovanjem in obnašanjem neposredno vpliva na socializacijo za šport in

socializacijo v športu oziroma na obnašanje v skupini in izven nje. Trener, na

primer, komunicira z otroki na druţbeno splošno sprejemljiv način:

pozdravljanje, preklinjanje ni sprejemljiv način komunikacije, reševanje teţav

naj ne bo fizično in prepuščeno otrokom, oblačenje naj bo primerno okolici in

treningu … Udeleţenci na taboru trenirajo v homogenih skupinah, v zelo

podobnih skupinah pa tudi spijo v sobah in med njimi nezavedno poteka

socializacija.

38 38

Norme, izkušnje, vrednote in spoznanja se prenašajo na nove generacije v

procesu, ki ga imenujemo socializacija.

Ţe v osnovi je človek vezan na skupino, v procesih socializacije pa od skupine

prevzema govor, obnašanje, navade … Primarna socializacija je najvaţnejši

aspekt procesa socializacije, navadno poteka v okviru druţine in skozi njo se

otrok uči temeljev svoje druţbe. Kasneje pa se vključuje v širše skupine in

svoje delovanje razširi na različne druţbene skupine. Klubski prijatelji, šola,

vrstniki so zunanji dejavniki, ki vplivajo na razvoj osebnosti in znotraj

posamezne skupine se otrok skozi interakcijo razvija ter se prilagaja veljavnim

običajem druţbe. Za mnoge športno udejstvovanje postane najpomembnejši

del sprejemanja neke kulture. V poletnem taboru so nekateri prvič v tujem

okolju. Prilagajati se morajo novim pravilom in sobivati z otroki, ki jih ne

poznajo.

Socialni razvoj predšolskega otroka

Največja pridobitev otrok na taboru pa je sodelovanje na igrišču in izven njega.

V sobah se skozi igro in pogovore razvijajo nova prijateljstva in simpatije, po

napornem treningu ali porazu na večerni tekmi pa je dobrodošlo tudi sočutje

vrstnikov.

Opaţamo, da se otroci, ki prihajajo iz skladnih druţin, laţje vključujejo v

skupino.

Na taboru so tudi predšolski otroci, ki imajo nekatere nezaţelene oblike

obnašanja. Zaradi utrujenosti se včasih pojavi rivalstvo, včasih agresivnost in

prepir. Skupaj hodijo na obroke, se prerivajo, na treningih in tekmah tekmujejo.

Zaradi večine pozitivnih vplivov so negativni manj izraţeni ali jih ni.

Otroci, šport in socializacija

Na taboru otroci predvsem na večernih tekmah spoznavajo čustva, ki jih

sproţi sodelovanje v skupini in komunikacija med soigralci, prav tako pa

motorična aktivnost na tekmi pripomore k pozitivnemu vedenju.

Igralne ekipe so sestavljene tako, da ne zmagujejo najmočnejši. Zavedati se

moramo, da tekmovalni pritisk zelo slabo vpliva na otroka, zato raje kot

tekmovalni rezultat po tekmah pohvalimo pokazano znanje.

39 39

Socialni razvoj šolskega otroka

V taboru so v veliki večini šolski otroci. Skozi treninge, individualna

tekmovanja, večerne tekme razvijajo uspešnost, medsebojno pomoč,

izmenjujejo ideje … Glavni socializacijski procesi pa se dogajajo izven igrišča:

skupno prehranjevanje, skupinsko kopanje, skupno preţivljanje prostega časa,

trenerji pa so tisti, ki jih vodijo in usmerjajo.

Trenerji 1. izmene poletnega tabora 2009 (od leve proti desni): Aleš Fabjan, Dejan Milenkovič,

Darko Lesjak, Matic Vidic

Psihološki vidiki poletnega tabora

Ko se pogovarjamo o psiholoških vidikih, smo osredotočeni na:

motivacijo,

komunikacijo,

vrednote,

agresivnost,

skupino in harmonijo v moštvu,

osebnost.

40 40

Motivacija

Bivanje na taboru je za otroke pozitivna izkušnja. Veliko je igre, kopanja,

druţenja pri obrokih. Te dejavnosti ne potrebujejo posebne motivacije.

Notranja motivacija udeleţencev je izpopolniti znanje košarke. Naporni

treningi pa zahtevajo dodatno motivacijo, ki otroke usmerja k cilju, jim zvišuje

mobilizacijo energije in povečuje učinkovitost in intenzivnost. Ti dejavniki pa

so pomembni za doseganje ciljev

Glede na to, da se posamezniki razlikujejo drug od drugega, se moramo

zavedati, da so tudi motivacijski pristopi drugačni, ali drugače, zelo dobro

moramo poznati otroka, da vemo, s kakšno motivacijo bomo lahko uspešno

dosegli zastavljene cilje. Trenerje zanimajo točno določeni načini, kako

pripraviti otroka, da bo naredil nekaj, česar ne zna ali česar misli, da ne zmore.

Najpomembnejša motivacijska pristopa pri delu z otroki sta vzpodbuda in

pohvala. Tisti, ki so vzpodbujani in pohvaljeni za svoj trud, so zadovoljni, tudi

če cilja niso dosegli in uspeh jih toliko bolj razveseli. Pri začetnikih moramo

paziti, da uporabimo takšne metode dela in takšne vsebine, ki bodo ob

podpori motivacije razvijali zastavljene cilje. Otroci so na začetku notranje

motivirani za doseganje ciljev, ki niso v njihovem dometu in so zanje

nedosegljivi (met na koš z eno roko). S pravilno motivacijo in vsebino vadbe

bomo dosegli, da otroci na koš mečejo z obema rokama in posledično

zadenejo več košev. Najenostavnejši motivacijski element v košarki je

»petka« (igralca z rokama udarita skupaj). Petka je vzpodbuda ne samo pri

dobro narejeni stvari, ampak tudi pri porazih, pri nehote narejenih napakah.

Košarkarska vadba na taboru je zelo intenzivna. Motivacija za trening je zato

ključnega pomena za doseganje ţelenih ciljev. Udeleţenci tabora se pogojem

treniranja prilagodijo po dveh dneh.

Da bi lahko motivirali s pravilnimi prijemi, je potrebno poznavanje

komunikacije z otroki, med otroki in neverbalno komunikacijo pri posamezniku.

41 41

Komunikacija

Skozi celodnevno druţenje na taboru z otroki ves čas komuniciramo,

največkrat z besedami. Dokler se otroci ne privadijo sistema dela na taboru,

poteka komunikacija na rednih skupnih sestankih, da ne bi prihajalo do

nesporazumov. Ko se spoznajo med seboj, ko se odprejo, moramo biti

pozorni na njihovo neverbalno komunikacijo. Pove nam veliko o počutju in

čustvih otrok.

Tabela 1: Neverbalna komunikacija otrok (Tušak, Tušak, 2003):

Vedenje Pomen

vlečenje svojega ušesa ţelja po prekinitvi

drgnenje rok z dlanmi pričakovanje, anticipacija

prekriţanje rok čez prsni koš tesna ali tekmovalna

stališča

praskanje po glavi zmedenost, zbeganost

sklepanje dlani za glavo superiornost

iztegnjene roke naprej, z dlanmi navzgor

iskrenost

drgnenje vratu jeza, frustracija

stoja narazen odprtost

kazanje s prstom nase odnos do sebe

zvijanje rok ţalost potrtost

Ko opazimo neverbalno gesto otroka, ki lahko slabo vpliva na njegov trening,

trenutni razvoj ali lahko pripelje do anksioznosti, frustracij, konflikta, takoj

poskušamo teţavo odpraviti ali z motivacijskimi prijemi, če je moţnost

trenutnega individualnega pristopa, ali z malo počitka. Kadar se posvečamo

posamezniku, moramo biti pozorni na ostale otroke, če nimamo pomočnika, ki

normalno nadaljuje vadbo z ostalimi. Kadar te moţnosti nimamo, moramo biti

pripravljeni trening spremeniti z zelo hitrimi in jasnimi navodili, da se lahko

vadba nadaljuje in da se lahko posvetimo posameznikovi teţavi. V nekaterih

primerih otroci svojih teţav ne zaupajo trenerju, ampak doma staršem, zato je

zelo pomembna tudi komunikacija trener – starši in starši – trener. V taboru

imamo deţurni telefon, na katerega lahko starši pokličejo in se pogovorijo s

svojimi otroki ali njihovimi trenerji. Dandanes ima večina otrok mobilne

telefone, preko katerih so dosegljivi za starše. Glede na izkušnje pa starši

iščejo kontakt s trenerji preko deţurnega telefona.

42 42

Šport ţe sam po sebi vpliva na teţjo komunikacijo zaradi nenehnega napora,

spremembe situacij, stresa …Več kot polovica sporočila se izraţa s telesno

mimiko, zato je pomembno, ne koliko govorimo med vadbo, ampak kako

besede naglašujemo, kako glasno, kako hitro jih izgovarjamo. Otroci na

treningih izraţajo svoja mnenja in ţelje, ki jih seveda lahko upoštevamo ali

moramo upoštevati, če so mnenja tehtna ali če ţelje ne pripeljejo do

drugačnih ciljev, kot je zastavljeno.

Otroci in Peter Vilfan na večernih tekmah

Komunikacija je sestavni del uspešne izvedbe celotnega programa. Veliko je

bilo otrok, ki so bili zadrţani pri komuniciranju z okolico. Trenerji in

spremljevalci so se takšnim udeleţencem še posebej posvetili izven igrišča in

pri večini otrok jim je uspelo, da so se bolj odprli. Tudi Peter Vilfan ima izredno

sposobnost komunikacije z otroki – sprejemajo ga kot svojega in mu marsikaj

zaupajo.

43 43

Vrednote

V taboru se pozitivne vrednote izraţajo kot pomoč v skupini pri vadbi košarke

(pomoč pri treniranju, vzpodbujanje pri izvedbi določenih elementov …), prav

tako pa tudi pred in po vadbi (nekateri otroci si ne znajo zavezati superg,

pozabijo športno opremo …). Pri igranju na treningih, še bolj pa na večernih

tekmah, se otroci soočajo z zmagami in porazi, ki jih morajo predelati kot

posamezniki in kot skupina. Večerne tekme so za večino zelo stresna

izkušnja, saj so soočeni z drugačnimi pogoji igranja kot na treningu (rezultat,

sodnik, navijanje, starši), zato se vrednote razvijajo toliko bolj in so tudi bolj

pomembne (pomoč, tolaţba, vzpodbuda).

Agresivnost

V košarki bi lahko govorili o:

a) agresivnost v napadu

Fizično bolje pripravljeni igralci oz. otroci, ki so hitrejši in bolj eksplozivni, ne

potrebujejo tolikšne mere agresivnosti. S svojimi motoričnimi sposobnostmi

nadomestijo agresivnost. Tisti, ki pa morajo biti agresivni, pa morajo biti

pozorni, da agresivnost ne povzroči kršenja določenih pravil.

V taboru se posvečamo agresivni izvedbi vseh košarkarskih elementov v

napadu. Največja napaka, ki jo opaţamo, je, da je izvedba določenih

elementov zelo površna (neagresivna) in ne pripelje do ţelenega cilja.

b) agresivnost v obrambi

Po našem mnenju se agresivnosti v obrambi ne posveča dovolj pozornosti.

Znano je, da je v košarkarski igri dovoljena pomoč v obrambi. Večina igralcev,

ki ţe ima klubske izkušnje ali ima za sabo nekatera košarkarska tekmovanja,

v obrambi ni dovolj agresivna. Primerjava igralcev je najbolje vidna na taboru,

kjer imamo moţnost videti igralce, ki niso iz naše košarkarske šole, ali pa

igralce, ki so pri nas ţe trenirali, sedaj pa so ţe vključeni v tekmovalni proces.

Zaradi velike porabe energije, ki se sprošča pri igranju agresivne obrambe, je

posledično teţje otrokom vcepiti pravšnjo mero agresivnosti. Ta v trenutku

preneha, če jih na to nenehno ne spominjamo oz. jih pri tem ne vzpodbujamo.

Zato trenerji to vrsto agresivnosti na taboru vzpodbujajo.

44 44

Namenoma nismo omenili verbalne agresivnosti, ker je ne odobravamo in je

ne dopuščamo. Vsa leta delovanja tabora velja pravilo, da preklinjanje ni

dovoljeno. Kazen za kogarkoli v taboru (udeleţenci ali strokovna ekipa) je

deset sklec za »grdo« besedo. Otroci se pravila dosledno drţijo in se tudi

medsebojno nanj opomnijo.

Agresivnost ima pogosto negativen predznak, saj jo velikokrat povezujemo z

nečim slabim,z nečim, čemur se izogibamo.

Agresivnost je sredstvo za doseganje zunanjih ciljev, ni pa namenjena

sproščanju energije in nima močnejših čustev, ampak je namenjena

doseganju zmage, premagovanju nasprotnika.

Skupina in harmonija v moštvu

Na taboru se skupine formirajo na osnovi sestavljenih skupin. Na poletnem

taboru si neformalnega vodjo skupina določi sama. Člani neformalne skupine

so v skupini dejavni izven igrišča: druţijo se pri kopanju, udeleţujejo se

skupnih zabavnih aktivnosti, na izletu gredo skupaj na kosilo.

Med treningom določenih prvin kolektivne taktike se določi vloga vodje ekipe

neposredno. Opaţamo, da je teţko nekoga narediti za vodjo, ki tega ne ţeli,

pa čeprav je njegovo košarkarsko znanje primerno tej vlogi. Najbolj se

neformalni vodja pokaţe na večernih tekmah, kjer so otroci večino časa

odvisni od svojega znanja in svojih sposobnosti (vodstvenih in motoričnih).

Znotraj skupine se pojavi delitev vlog in če skupina vodje ne določi sama,

moramo to čim prej storiti mi. Če vodja ni določen, se skupina obnaša

neučinkovito.

Osebnost

V poletnem taboru se srečajo tako športniki kot tisti, ki se z organizirano

vadbo srečajo prvič. Nekateri športniki se prvič srečajo s situacijo, ko so

nekomu vzor. Zaradi tega dejstva se tudi njihov odnos do treninga izboljšuje,

zunaj igrišča pa prevzemajo vlogo vodje. Nešportniki se identificirajo s

trenutnimi vzorniki na taboru in posledično je motivacija za trening višja,

utrujenost pa prestopa poznane meje.

45 45

Obstaja nekaj konsistentnih ugotovitev o identifikaciji osebnosti športnika in o

razlikah med športniki in nešportniki. Športniki so ne glede na šport, s katerim

se ukvarjajo, bolj odprti in komunikativni, so bolj storilnostni. Agresivnost kot

pozitivna lastnost je pri športnikih bolj izrazita. Zaradi premagovanja stresnih

situacij na tekmovanjih in treningih so psihično in čustveno bolj stabilni. Na

treningih in posebej tekmah prihaja do stresnih situacij, ki jih mora športnik

uspešno premagovati, če ţeli uresničiti trenutni cilj. Posledica stresa je

anksioznost in zaradi velike količine stresnih situacij je tudi odpravljanje le teh

laţje. Posledično so športniki manj anksiozni. Večina športnikov svoje

elemente izvaja avtomatizirano in s tem zmanjšuje število napak. Večkrat kot

neko stvar ponovijo, bolj kot jo avtomatizirajo, bolj jo osvojijo in obvladajo.

Število napak se manjša in športnikova samozavest se veča, hkrati pa

njegova dominantnost postaja vedno bolj izrazita. Treningi in tekme zahtevajo

veliko odrekanj, priprav in psihofizične pripravljenosti za doseganje ciljev, zato

se morajo športniki obnašati zelo odgovorno na igrišču in izven njega.

Naslednji dejavnik razlik med posameznimi športnimi panogami, ki velja za

športnike v ekipnih športih, je učinkovita komunikacija in sodelovanje v ekipi,

kar športnikom prinese dobre socialne lastnosti in socialno inteligentnost.

Vsaka ekipa si izbere neformalnega vodjo, ki pomaga pri reševanju konfliktov.

Frustracijska toleranca je višja, prav tako pa lastna in tuja občutljivost.

Za razliko od športnikov v ekipnih športih so športniki v individualnih športih

bolj dominantni. V večini primerov so odvisni od lastne vztrajnosti in so veliki

individualisti, včasih tudi sebični. Samoodvisnost zahteva veliko mero

samokontrole in samomotivacije ter samoodgovornosti.

Poletnega tabora se udeleţujejo tudi otroci, ki se ukvarjajo z individualnimi

športi (tenis, judo). Zaradi prej naštetih lastnosti so v skupinah zelo dobro

sprejeti kljub slabšemu košarkarskemu znanju.

Našteli bi še razlike med spoloma, in sicer so ţenske:

bolj nevrotične,

manj mirne,

46 46

manj čustveno stabilne,

manj tekmovalne,

bolj plahe.

Dekleta in fantje v poletnem taboru trenirajo v homogenih skupinah po

košarkarskem znanju. Dekleta pri vadbi s fanti samo pridobivajo na kvaliteti

košarkarske igre.

Vseh šest psiholoških vidikov dela posameznika za celoto. Nemalo teţav se

pojavi, kadar nismo dovolj pozorni ali strokovno podkovani. Prepoznati

moramo osebnostne lastnosti posameznika, motivacijske prijeme zanj, mero

agresije, ki jo sprošča ali jo je sposoben sprostiti. Košarkarska skupina ali

ekipa z vsemi svojimi lastnostmi stvar samo še oteţuje, saj moramo vsakega

posameznika vključiti v skupino, da bo sposoben treniranja in doseganja

zastavljenih ciljev. Košarkarski tabor naj bi vzpodbujal ne samo ekipno

kohezijo, ampak tudi individualnost, brez katere končni rezultat ni optimalen.

Poletni tabor je namenjen izboljšanju izključno košarkarskih prvin individualne

tehnike in individualne taktike igralk in igralcev.

Največja nagrada za vodstvo košarkarske šole in trenerje, ki delujejo na

poletnem taboru, je vsakoletno vračanje udeleţencev na tabor, ne samo tistih,

ki se ţe aktivno ukvarjajo s treniranjem košarke, ampak tudi tistih, ki košarko

igrajo samo ljubiteljsko in jim udeleţba na taboru pomeni druţenje ali

počitniški oddih.

Potek poletnega tabora

Priloga 4

Potek dneva v poletnem taboru

Priloga 5

Tekme na poletnem taboru

Vsak večer se v posameznih vadbenih skupinah določijo stalne igralne

skupine (ekipe), ki vse dni tabora igrajo interno ligo. Čas tekem je odvisen od

47 47

števila ekip, števila igralcev in igralk in od dneva vadbe (dokler se igralci in

igralke ne prilagodijo pogojem treniranja na taboru in so utrujeni ali

poškodovani). Igralne skupine se lahko v določenih primerih mešajo z

vadbenimi skupinami, odvisno od košarkarskega znanja in motoričnih

sposobnosti otrok.

Večerna tekma najmlajših udeleţencev

Plaža in kopanje na taboru

Prihod na plaţo in odhod z nje je vedno skupinski in nadzorovan. Udeleţenci

se na plaţi namestijo v bliţini trenerjev in spremljevalcev. Vsakršno

oddaljevanje od skupine je dovoljeno le s trenerjevim dovoljenjem.

Plaţo je varovana, kopalce nadzorujejo reševalci iz vode, kljub temu je

kopanje dovoljeno le, če je v vodi in na pomolu kdorkoli od spremljevalcev.

Skakanje v vodo je dovoljeno, vendar vedno samo pod nadzorom. Neplavalci

gredo v vodo samo s spremljevalcem. Kopanje in sproščanje v vodi je zelo

priporočljivo kot naravna masaţa. Igra v vodi preţene utrujenost in otrokom

vlije novih moči.

48 48

Prehrana v poletnem taboru

Udeleţenci ob napornih treningih veliko energije porabijo tudi v času kopanja,

ki je dvakrat dnevno, zato je prehrana pomemben del. Obroki se pripravljajo v

šolski kuhinji, ki je v neposredni bliţini nastanitvenih prostorov. Število

dnevnih obrokov je šest in glede na najmanj tri dnevne naporne aktivnosti je

jedilnik sestavljen tako, da vsebuje veliko ogljikovih hidratov, ki imajo veliko

energijsko vrednost in so hitro prebavljivi. Pomemben dejavnik je pitje, saj je

izločanje vode z znojenjem povečano. Temperature okolja so visoke, treningi

naporni, tako da moramo biti pozorni na pojav dehidracije.

Košarkarski tabor in starši

Košarkarski tabor traja šest dni in v tem času so otroci brez staršev.

Komunikacija s starši je mogoča preko telefona ob točno določeni uri enkrat

dnevno. Dandanes imajo skoraj vsi otroci mobilne telefone in so zato s starši

pogosteje na zvezi kot pred leti. V vseh letih delovanja smo si pri starših

pridobili tolikšno mero zaupanja, da otroke pripeljejo na avtobus in brez skrbi

preţivijo teden. Ob morebitnih teţavah smo v taboru 24 ur na razpolago vsi

trenerji in spremljevalci za optimalno izvedbo programa. Veliko staršev se

odloči svoje otroke prvič poslati od doma ravno k nam, kar nam daje še

dodatno vzpodbudo za nadaljnje delo.

6.4 Rezultati dela v poletnem taboru

Poletni tabor je primarno namenjen razvijanju točno določenih košarkarskih

elementov. Zaradi sobivanja udeleţencev, celodnevnega druţenja, so

sociološki vplivi izraziti. Sodelovanje s trenerji in strokovnimi sodelavci v veliki

meri vpliva na socializacijo otrok. Naštete izkušnje, ki jih udeleţenci pridobijo,

so večinoma pozitivne in se zaradi njih v tabor tudi vračajo. Ne moremo pa se

izogniti tudi negativnim izkušnjam. Utrujenost, ločenost od druţine so

dejavniki, ki spremljajo ţivljenje v taboru. Naša naloga je, da vpliv teh

negativnih izkušenj na bivanje v taboru zmanjšamo. Za to imamo izkušeno in

preverjeno strokovno ekipo.

49 49

Pogostost vračanja otrok v tabor in število otrok sta velika. Rezultati dela so

vidni ob zaključku posamezne izmene, ko morajo otroci pokazati del

osvojenega znanja na zaključni prireditvi.

50 50

7. SKLEPI O KOŠARKARSKI ŠOLI PETER VILFAN

Košarkarske šole v našem prostoru poznamo ţe več desetletij. V tem času so

košarkarski klubi ustanavljali košarkarske šole za vzgojo lastnih igralcev in

mladinski pogon poimenovali košarkarska šola, nekateri aktivni ali bivši igralci

pa so košarkarske šole ustanavljali tudi kot poletne košarkarske tabore.

Večina šol, ki je nosila ali nosi ime slovenskih košarkarjev, pa je privlačnih

zgolj zaradi imena, ne pa tudi zaradi njihovega neposrednega sodelovanja v

delu šol.

Košarkarska šola »Peter Vilfan« ima strokovno in učinkovito organizacijsko

strukturo. Osemnajstletne izkušnje košarkarske šole in sedemnajstletne

izkušnje poletnih košarkarskih taborov so dokaz, da mora nekdaj vrhunski

košarkar, ki zastavi svoje ime za košarkarsko šolo, v njej tudi sodelovati –

spremljati mora strokovno delo in aktivno sodelovati na treningih.

Poudarili smo sociološke in psihološke vidike, ki jih trenerji v naši košarkarski

šoli dosledno upoštevamo. V trenerskih košarkarskih krogih velja napačno

nepisano pravilo, da nisi trener, če ne uporabljaš metod in sredstev, ki jih

uporabljajo trenerji starejših kategorij. Zaradi takšnega razmišljanja so

nekateri trenerji, ki se ukvarjajo z otroki, nezadovoljni s svojim poloţajem in

delo z najmlajšimi pojmujejo kot odskočno desko za »resnejše« treniranje.

Predstavili smo ţe znane teorije in dokazane trditve o delu z mladimi. Ţelje

otrok in staršev v veliko primerih prevladajo nad razumnostjo, predvsem pa

trenerjem dajejo proste roke pri izbiri metod, sredstev in komunikacije z otroki.

Za primer povejmo, da si učitelji na kateremkoli akademskem nivoju ne

morejo in ne smejo privoščiti podobnih prijemov, kot si jih lahko trenerji. Ne

moremo se strinjati, da so vrhunski rezultati dosegljivi le, če otroke

izpostavljamo stresnim situacijam ali če so sredstvo za doseganje rezultatov.

Dobrobit otrok bi morali postaviti na prvo mesto, hkrati pa selekcionirati

ustanove in ljudi, ki z njimi delajo.

Dosedanje izkušnje Košarkarske šole »Peter Vilfan« so dokaz, da moramo

otrokom na začetku njihove športne poti ustvariti pogoje in okolje, v katerem

bodo lahko uresničili svoje ţelje in potrebe ter razvili svoje sposobnosti.

Pravilno načrtovanje, izvajanje in nadzor vadbe lahko v določenih primerih

pripeljejo otroka na pot vrhunskega športa. Košarkarska šola je s svojim

51 51

petnajstletnim delovanjem v Ljubljani vzgojila veliko število košarkarjev, ki so

nadaljevali športno pot v klubih. Povratne informacije klubskih trenerjev so

zelo pozitivne, saj k njim prihajajo fantje in dekleta, ki dosegajo zavidljivo

raven individualne tehnike in individualne taktike. Povratne informacije staršev

otrok, ki se po prihodu v klub s košarko niso ţeleli več ukvarjati predvsem

zaradi neprimernega odnosa trenerjev do njih, pa potrjujejo pravilno izbiro

metod v naši košarkarski šoli.

Poletni tabor Košarkarske šole »Peter Vilfan« je zagotovo najuspešnejši in

najbolj obiskan zasebni košarkarski tabor v Sloveniji. Do tega smo prišli s

predanim delom na igrišču in izven njega. Ekipa, ki je zadolţena za delo z

udeleţenci, je na razpolago 24 ur vseh šest dni, kolikor traja ena izmena. Vse

aktivnosti so načrtovane za udeleţence in kljub napornim treningom ter

specifičnim pogojem bivanja se fantje in dekleta znova in znova vračajo v

Strunjan. Košarkarsko delo v taboru je strnjeno in posamezne skupine se

posvečajo določenim košarkarskim elementom, ki jih morajo udeleţenci

usvojiti.

Zato se je Košarkarska šola »Peter Vilfan« na raznih košarkarskih seminarjih

in na Fakulteti za šport omenjala kot vzorčni primer dela z mladimi košarkarji.

52 52

8. SLOVSTVO IN VIRI

1. Bizjan, M.: Šport mladi