Knjiga povzetkov

Knjiga povzetkov 5. slovenski posvet z mednarodno udeležbo o upravljanju z divjadjo: mala divjad Urednika: Helena Poličnik, Boštjan Pokorny Oblikovanje naslovnice: Ida Jelenko Tiskanje in izdaja: ERICo d.o.o. Število izvodov: 120 Leto izdaje: 2013

Knjiga povzetkov

Organizacijski odbor

doc. dr. Helena Poličnik, ERICo d.o.o., Slovenija – vodja doc. dr. Boštjan Pokorny, ERICo d.o.o., Slovenija

dr. Ida Jelenko, ERICo d.o.o., Slovenija Marko Jonozovič, Zavod za gozdove Slovenije, Slovenija

doc. dr. Samar Al Sayegh Petkovšek, ERICo d.o.o., Slovenija Meta Zaluberšek, ERICo d.o.o., Slovenija

Srečko Žerjav, LZS, Slovenija Milena Ževart, Visoka šola za varstvo okolja, Slovenija

Katarina Flajšman, Gozdarski inštitut Slovenije, Slovenija

Programski odbor

doc. dr. Boštjan Pokorny, ERICo d.o.o., Slovenija – vodja doc. dr. Helena Poličnik, ERICo d.o.o., Slovenija

prof. dr. Marijan Grubešić, Šumarska fakulteta Sveučilišča v Zagrebu, Hrvaška prof. dr. Dragan Gačić, Šumarski fakultet Univerze u Beogradu, Srbija

Marko Jonozovič, Zavod za gozdove Slovenije, Slovenija prof. dr. Rajko Bernik, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo,

Slovenija Boris Kolar, Zavod RS za varsvo narave, Slovenija

prof. dr. Ivan Kos, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddek za biologijo, slovenija

Izvedbo posveta in izdajo knjige povzetkov je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Knjiga povzetkov

900 ZAČETEK KONFERENCE

930–950 Miha Marenče Upravljanje z malo divjadjo v Sloveniji v obdobju 2001–2012 in izhodišča za upravljanje v prihodnje 4

950–1010 Dragan P. Gačić Gajenje sitne divljači u lovištima JP “Vojvodinašume” 12

1010–1030 Gregor Bogovič Projekt ponovne naselitve poljske jerebice na Krškem polju (2000–2004) 14

1030–1100 ODMOR ZA KAVO

1100–1120 Dragan Zemljič Poljska jerebica (Perdix perdix L.) v LPN Fazan Beltinci nekoč in danes 20

1120–1140 Marijan Grubešić Uzročnici mortaliteta kod ispuštanja i podivljavanja trčke (Perdix perdix) iz umjetnog uzgoja 24

1140–1200 Dragan P. Gačić Uticaj obloženih kanala za navodnjavanje na sitnu divljač u lovištima Vojvodine 26

1200–1220 Katarina Flajšman Kako razmnoževalni potencial in smrtnost zaradi plenjenja vplivata na populacijsko dinamiko male poljske divjadi in srnjadi 28

1220–1240 Boris Kolar Ocena vzrokov za upadanja velikosti populacije poljskega zajca Lepus

europaeus v Sloveniji 30

1240–1300 Branko Vajndorfer Poljski zajec (Lepus europaeus Pall.) in fazan (Phasianus colchicus L.) v Pomurskem območju 36

1300–1400 ODMOR ZA KOSILO

1400–1420 Rajko Bernik Gibanje poljskega zajca (Lepus europaeus Pall.) v kmetijskem prostoru 40

1420–1440 Ida Jelenko Izpostavljenost poljskega zajca (Lepus europaeus Pall.) težkim kovinam na Kozjanskem 52

1440–1500 Samar Al Sayegh Petkovšek Lov male divjadi s svinčenimi šibrami: dejstva, težave in možne rešitve 56

1500–1530 Boštjan Pokorny Bo seznam lovnih vrst male divjadi v Sloveniji za vedno ostal nespremenjen: argumenti za in proti spremembam 58

1530–1545 ODMOR ZA KAVO

1545–1700 Razprava

Knjiga povzetkov 4

Upravljanje z malo divjadjo v Sloveniji v obdobju 2001–2012 in izhodišča za

upravljanje v prihodnje

Miha MARENČE, Marko JONOZOVIČ, Janko MEHLE

Zavod za gozdove Slovenije, Centralna enota – Oddelek za gozdne živali in lovstvo, Večna pot 2, Sl-1000 Ljubljana, Slovenija

miha.marence@zgs.gov.si

Izvleček: Upravljanje

Med malo divjad štejemo v Sloveniji predstavnike iz reda zveri (lisica (Vulpes vulpes L.), jazbec (Meles meles L.), kuna belica (Martes foina Erxleben.), kuna zlatica (Martes martes L.), rakunasti pes (Nycereutes procyonoides Gray)), glodavcev (alpski svizec (Marmota marmota

L.), polh (Glis glis L.), pižmovka (Ondatra zibethica L.), nutrija (Myocastor coypus Molina)), zajcev (poljski zajec (Lepus europaeus Pall.)), kur oz. družine poljskih kur (fazan (Phasianus

colhicus), poljska jerebica (Perdix perdix)), pevcev oz. družine vranov (siva vrana (Corvus

corone cornix), sraka (Pica pica), šoja (Garrulus glandarius)) ter plojkoljunov, oz. reda plovcev (raca mlakarica (Anas platyrhynchos)).

Za večino naštetih vrst bi lahko rekli, da so iz vidika upravljanja »prezrte« vrste. Aktivneje se jih lovi le zaradi lovske tradicije, ki pomeni tudi trajnostno rabo naravnih virov, pri čemer nekatere od naštetih vrst uporabljamo tudi za človekovo prehrano (npr. polh, nutrija, poljski zajec, fazan, poljska jerebica in raca mlakarica), če zaradi plenilstva ogrožajo druge lovne vrste in s tem na nek način vsaj deloma tudi »konkurirajo« lovcem, če na človekovem premoženju povzročajo občutnejšo škodo, če so prenašalke človeku nevarnih bolezni... Posledica navedenega je tudi slabše poznavanje stanja posameznih populacij nekaterih vrst v njihovih življenjskih okoljih.

Nekatere od njih so tradicionalne lovne vrste, ki so kot take vsaj v določenih okoljih bile in so še izjemno cenjene, s posebej razvitimi načini in kulturo lova (lov s psi ptičarji ali goniči, sokolarjenje…). V preteklosti je bil lov na nekatere od prej naštetih vrst (male zveri, zlasti lisica in obe kuni) celo pomemben vir prihodkov, oziroma je omogočal celo preživetje lokalnega prebivalstva (npr. izredno visoke cene kožuhovine med obema svetovnima vojnama…), spet pri nekaterih drugih pa lahko izkoriščamo tudi maščobo (jazbec, alpski svizec).

Trenutno stanje glede naštetih vrst je zelo različno – na eni strani imamo vrste, ki jih uvrščamo med malo poljsko divjad (poljski zajec, fazan, poljska jerebica, raca mlakarica), katerih številnost in ponekod tudi prostorska razširjenost sta (razen pri raci mlakarici), predvsem zaradi močnih sprememb v okolju v zadnjih 50. letih močno zmanjšani, na drugi strani pa so vrste, ki so se močnim in hitrim spremembam v okolju, ki so posledica človekovim dejavnosti, uspešno prilagodile in je njihova številčnost celo bistveno višja kot v preteklosti (lisica, kuna belica, siva vrana).

5 Knjiga povzetkov

Vzroki za močno zmanjšanje številčnosti in ponekod tudi prostorske razširjenosti male poljske divjadi so poznani – intenziviranje kmetijske proizvodnje (velikopovršinska pridelava in monokulture, uporaba farmacevtskih zaščitnih sredstev in živalskemu svetu neprijazne mehanizacije, čedalje zgodnejša košnja, melioracije in izsekovanje nižinske vegetacije – gozdov, obrečnih pasov drevja in grmovja…), splošno zmanjševanje in slabšanje življenjskega prostora v nižinskih predelih (industrializacija in pozidava obdelovalnih površin, gradnja infrastrukture…), močno povečanje drugih človekovih aktivnosti v tem prostoru (promet, rekreacija…), ne nazadnje pa tudi že omenjeno povečanje številčnosti nekaterih plenilskih vrst, katere se je v preteklosti na najrazličnejše načine intenzivno lovilo in preganjalo, so se pa na spremenjene pogoje povečane človekove dejavnosti v prostoru uspešno prilagodile (lisica, kuna belica, siva vrana…) ali pa so danes popolnoma zavarovane (vse ujede, krokar, šakal).

Takemu stanju je seveda potrebno prilagoditi tudi upravljanje z vrstami, pri čemer pa se moramo zavedati, da je predvsem za izboljšanje stanja pri mali poljski divjadi nujno sodelovanje tudi z ostalimi uporabniki prostora, predvsem s kmetijskim sektorjem.

Eno od pomembnih vprašanj pri upravljanju z malo divjadjo je tudi v realnosti podatkov, saj veljavna zakonodaja ob rednih letni pregledih odvzema (odstrel in izgub) v lovsko upravljavskih območjih ne predvideva predložitve materialnih dokazov, čeprav pa po drugi strani za večino obravnavanih vrst načrta odvzema ni potrebno dosegati.

Lisica

Lisica je med najbolj razširjenimi vrstami v Sloveniji in jo najdemo v vseh loviščih in loviščih s posebnim namenom (LPN). V obdobju 2001–2012 je bilo iz populacije odvzetih 138.075 lisic, kar jo postavlja na četrto mesto po številu odvzetih osebkov izmed vseh vrst divjadi. Z 89 % prevladuje odstrel, med izgubami pa bolezni. Dinamika odvzema pokaže, da je odstrel od začetka obravnavanega obdobja, ko je bilo odvzetih prek 16.000 lisic, padel na polovično vrednost v letu 2006, nato pa je zopet pričel naraščati.

Jazbec

Enako kot lisico, najdemo tudi jazbeca v vseh loviščih in LPN v Sloveniji, le v veliko manjših gostotah. V obravnavanem obdobju je bilo odvzetih 12.586 jazbecev in sicer 64 % z odstrelom, večino izgub pa predstavlja povoz na cesti. Zanimivo je, da je tudi pri dinamiki odvzema jazbeca zaznaven zelo podoben trend kot pri lisici.

Kuna belica in kuna zlatica

Kuno belico najdemo po celi Sloveniji za razliko od zlatice, ki ne živi v submediteranskem pasu. Belica se je uspešno prilagodila na človeka in jo pogosto srečamo v njegovem neposrednem okolju. V preteklih dvanajstih letih je bilo iz populacije odvzetih 17.662 belic in 2.131 zlatic, kar ponazarja tudi razliko v njunih številčnosti pri nas. Pri prvi je zabeleženih 23 % izgub in pri drugi 20 % izgub, ki ga predstavlja praviloma povoz na cesti. Trend odvzema ne kaže posebnih značilnosti, še najbolj opazen je izrazit padec odvzema kune belice v letih 2006 in 2007.

Knjiga povzetkov 6

Rakunasti pes

Podatki o pojavljanju te tujerodne in potencialno invazivne vrste v Sloveniji so zelo redki, v obravnavanem obdobju sta zabeleženi le dve izgubi zaradi povoza, oziroma bolezni.

Alpski svizec

Alpski svizec se pojavlja v naseljenih kolonijah v visokogorskem svetu Slovenije. Naseljevanje se je začelo po letu 1953. Odstrel je zato vezan na posamezne kolonije in je v obravnavanem obdobju predstavljal 217 živali z le dvema zabeleženima izgubama zaradi ujed. Po letih se je odstrel gibal med 14 in 26 osebki.

Navadni polh

Tradicija lova na polha je v Evropi (stari Rimljani) in Sloveniji (prvi viri o lovu na polhe segajo v 13. stoletje) že zelo stara. Beleženje odvzema v Sloveniji se je pričelo šele z uveljavitvijo novega lovskega zakona in na njem temelječih podzakonskih aktov v letu 2006. Pri tej vrsti je glede pravice polhanja narejena izjema, saj to dejavnost lahko opravlja vsak, ki od lokalno pristojnega upravljavca lovišča pridobi za to ustrezno dovolilnico. Tako je bil v obdobju 2006–2012 evidentiran odvzem 217.903 polhov, ki je med leti odvisen predvsem od obroda plodonosnih vrst v gozdu, kjer ga tudi najpogosteje srečamo.

Pižmovka

Pižmovka je največji predstavnik voluharic iz Severne Amerike, ki je izključno vezana na vodotoke, ob katerih si v brežine uredi podzemno domovanje. V Sloveniji se je prvič pojavila v Prekmurju in sicer leta 1933 ter se nato v dvajsetih letih razširila ob večini pomembnejših vodotokov v Sloveniji. V obravnavanem obdobju je bilo iz populacije pižmov odvzetih 3.146 živali, večinoma z odstrelom. Dinamika pokaže visok odvzem v obdobju 2001–2003, nato se v naslednjih dveh letih prepolovi, danes pa v povprečju šteje okoli 70 živali.

Poljski zajec

Poljskega zajca srečamo praktično po vsej Sloveniji, čeprav se najraje zadržuje na odprtih predelih (polja, travniki, pašniki), kjer je zaradi intenzivnega kmetovanja in številnih plenilcih tudi najbolj ranljiv. Kljub temu se je stanje populacije te vrste pri nas zaradi nizkih načrtov odvzema ali celo popolne dogovorne prepovedi lova med načrtovalci in upravljavci lovišč/LPN v nekaterih LUO, opravljenih del v njegovem življenjskem okolju in intenzivnega lova na njegove plenilce, ki so divjad, v zadnjem desetletju v primerjavi s predhodnimi, izboljšalo. V obravnavanem obdobju je bilo iz populacije poljskega zajca odvzetih 41.780 živali, pri čemer je odstrel predstavljal 74 %. Med izgubami z 22 % prednjači povoz na cesti. Odvzem se je gibal med 3.000 in 4.000 osebki na leto. Tu moramo omeniti, da se je v preteklem obdobju načrtoval zgolj t. i. »čisti« odstrel, medtem ko so se izgube posebej evidentirale, kar je razlika v primerjavi z drugimi vrstami divjadi.

7 Knjiga povzetkov

Nutrija

Nutrija je podobno kot pižmovka vezana na vodni habitat in je kot avtohtona vrsta doma v Južni Ameriki. V Sloveniji se je pojavila zaradi pobegov iz kožuhovinarskih farm in je določena območja, kot sta Ljubljansko barje in Koprski zatok, tudi uspešno in številčnejše poselila. Zaradi tujerodnosti je za to vrsto predviden popoln odvzem, vrsta tudi nima lovopusta. V obravnavanem obdobju so upravljavci lovišč uspeli odvzeti 959 živali, večinoma z odstrelom, katerega realizacija se iz leta v leto povečuje.

Fazan in poljska jerebica

Obe vrsti je intenzivno kmetijstvo najbolj prizadelo, za to je njuno stanje v naravi odvisno predvsem od umetnih vlaganj v za njiju primerno življenjsko okolje. V obdobju 2001–2012 je bilo iz populacije odvzetih 322.160 fazanov in 20.862 poljskih jerebic in sicer pretežno z odstrelom. Odstrel poljske jerebice je bil skladno s podzakonskim aktom vezan zgolj na v naravno okolje izpuščene ptice iz umetne vzreje, t. i. »gojene jerebice«.

Raca mlakarica

Raca mlakarica poseljuje predvsem vodne površine, tako stoječe kot tekoče, širom Slovenije, najdemo jo praktično na vseh vodnih površinah. V obravnavanem obdobju je bilo iz populacije odvzetih 53.375 živali, pretežno z odstrelom.

Sraka, šoja in siva vrana

Naštete vrste ptic iz družine vranov imajo pomembno vlogo razširjevalcev plodov in semen gozdnega drevja in grmovja, zato višine načrtovanega odvzema za srako in šojo ni potrebno dosegati, medtem ko siva vrana povzroča nemalo težav s povzročanjem škode in številčno krepitvijo populacije. V obravnavanem obdobju je bilo iz populacije odvzetih 9.303 srak, 34.824 šoj in 47.657 sivih vran, pretežno z odstrelom, zabeležene izgube so redke.

Usmeritve

Upravljanje z obravnavano avtohtono divjadjo se načrtuje s spremljavo populacij v daljšem časovnem obdobju (spremljava prostorske razširjenosti, številčnosti, odstrela in ugotovljenih izgub) in se prilagaja stanju populacije. Izgube divjadi se evidentirajo kot pomemben bioindikator ter se vštevajo v realizacijo odvzema.

Poljski zajec, fazan, poljska jerebica (gojena) in raca mlakarica

Na isti površini lovišča se lov vrši praviloma samo enkrat letno ali pa se v smislu kolobarjenja lov lahko izvaja na isti površini tudi večkrat, vendar največ do 1/3 lovne površine lovišča kjer se izvaja lova na poljsko divjad (naravni fazan!), na preostanku površine pa se lov konkretno leto ne izvaja. Površine namenjene izvajanju lova in t. i. »mirnih con« brez lova se letno menjajo. Upravljavec lovišča takšne površine opredeli v letnem načrtu lovišča.

Knjiga povzetkov 8

Načrtovane višine odvzema poljske divjadi ni treba dosegati, navzgor pa je realizacija omejena do največ 30 % preseganja načrta, kar ne velja za vrste, ki se jih dodaja/vlaga v lovišče. Odvzem pri dodanem številu divjadi se lahko omeji v deležu vložka. Preseganje realiziranega odvzema od načrtovanega prek meja dopustnih odstopanj, ki bi nastala kot posledica evidentiranih izgub po končani lovni dobi, ne štejejo kot kršitev določil načrta.

Dodajanje poljske divjadi v lovišča je namenjeno predvsem lovu in nima pomembnega vpliva na povečevanje številčnosti. Dodajanje divjadi v lovišču mora biti nadzorovano (letni lovsko upravljavski načrt, letni načrt lovišč in lovišč s posebnim namenom) in usmerjeno v divjadi primerno okolje. Dodajanje poljskega zajca v prosto naravo in race mlakarice na naravne vodotoke praviloma ni dovoljeno.

Dodajanje divjadi se po predlogu upravljavcev lovišč načrtuje okvirno z letnim lovsko upravljavskim načrtom. Dodajanje divjadi mora upoštevati določila veljavne zakonodaje, to je Zakon o ohranjanju narave (Ur. l. RS, št. 56/99 (UPB 96/04)) in Zakon o zaščiti živali (Ur. l. RS, št. 98/99 (UPB 20/04)).

Ukrepi v življenjskem okolju poljske divjadi se usmerjajo na izvajanje biomeliorativnih del, kot so: vzdrževanje grmišč (remiz), vzdrževanje obrečnih pasov, vzdrževanje vodnih virov v gozdu, sadnja in vzdrževanje plodonosnega drevja ter grmovja. Pomembno je puščanje podrasti v ostankih avtohtone vegetacije (skupine gozdnega drevja, gozdni rob) ter vzdrževanje živih mej, omejkov in posameznih prostorastočih dreves v kmetijski krajini.

Zimsko krmljenje poljske divjadi je dovoljeno v vseh loviščih, upoštevajoč pri tem prisotnost posamezne vrste. Kljub temu, da je krmljenje male poljske divjadi smiselno in potrebno izvajati tudi izven zimskega obdobja, se krmljenje v smislu biotehniških del opredeljuje med zimsko krmljenje. Krmljenje mora biti izvajano z vrsto krme in na način, ki je v največji možni meri prilagojena vrsti divjadi katero se krmi (poljski zajec, fazan, poljska jerebica, raca mlakarica). Pri krmljenju z močno škrobno krmo mora biti le ta položena tako, oziroma zaščitena s tehničnimi objekti (nadkritje, lese), da se prepreči, da bi pretežni del krme zaužila srnjad.

Lokacije krmljenja male poljske divjadi se ne upoštevajo kot krmišče, katere se vodi v katastru krmišč, mora pa biti lokacija opredeljena v letnem načrtu lovišča oz. lovišča s posebnim namenom.

Lov zajcev v bližini intenzivnih nasadov ima prednost pred lovom v ostalem delu lovišča. Na teh površinah se lov lahko ponavlja.

Lov poljske jerebice je z določili ZDLov-1 omejen samo na predhodno dodano divjad, t. i. »gojene poljske jerebice«. Dodajanje poljske jerebice se lahko izvaja v vrsti primerno okolje.

Lov na raco mlakarico na posebnih varstvenih območjih mora biti skladen z naravovarstvenimi usmeritvami, ki veljajo za to območje.

Lov na raco mlakarico se na določenih predelih območja ali vsem območju zaradi varstva rac in ostalih vodnih ptic pred vznemirjanjem lahko omeji na 2 dneva v tednu, katera skupaj dorečejo upravljavci lovišč in LPN združeni v OZUL.

9 Knjiga povzetkov

Ostale vrste (lisica, jazbec, kuna belica in zlatica, rakunasti pes, alpski svizec, polh, pižmovka,

nutrija, sraka, šoja in siva vrana)

Dopustno odstopanje v realizaciji od načrta po loviščih in za LUO so za naštete vrste po višini navzdol do - 50 %, odstopanje navzgor do + 100 % načrtovanega številčnega odvzema. Pri lisici in sivi vrani pa je to odstopanje po višini navzdol do - 30 %, odstopanje navzgor je v višini do + 100 % načrtovanega številčnega odvzema. Številčnost se uravnava le s skupno višino odvzema, dodatne omejitve po spolni in starostni strukturi niso potrebne. Z načrtom odvzema je v LUO predvidena popolna izločitev invazivnih vrst, kot sta nutrija in rakunasti pes. Za lovišča, ki imajo načrt odvzema do vključno 10 kosov naštetih vrst divjadi, se kot dopustno odstopanje navzdol od načrta šteje realizacija - 5 kosov, pri lisici pa - 3 kose.

Izjema od zgoraj navedenih pravil je pri navadnem polhu, kjer je lov polha dovoljen s pastmi in pridobljeno dovolilnico od krajevno pristojnega upravljavca lovišča oz. LPN tudi nelovcem, števila polhov za lov vnaprej ni mogoče napovedati in načrtovati, saj je to odvisno od letnega obroda gozdnega drevja in grmovja, zatorej tukaj ni toleranc za realizacijo načrtovanega števila.

Pri lovu na lisico na sploh ter še posebej v času polaganja vab za peroralno vakcinacijo je potrebno upoštevati navodila in izdelan letni program Veterinarske uprave RS.

Priporoča se, da se lov lisice, jazbeca, rakunastega psa, kune belice in zlatice intenzivira v loviščih z malo poljsko divjadjo in habitatih gozdnih ter poljskih kur.

Med ukrepe v življenjskem okolju zgoraj navedenih vrst štejemo predvsem krmljenje malih zveri (lisica, kuna belica), ki ima izključno značaj privabljalnega krmljenja z namenom lažjega izvajanja lova. Izvaja se s krmo živalskega izvora ter s krmo rastlinskega izvora (sadje). Krmljenje mora biti izvajano na način, ki je skladen z veterinarskimi predpisi o ravnanju s stranskimi živalskimi proizvodi. Krmišča za male zveri morajo biti oddaljena od naseljenih stanovanjskih objektov v minimalnih razdaljah, kot in če jih predvidevajo predpisi s področja veterine. Krmljenja ne izvajamo v območjih habitatov gozdnih kur.

Viri:

− Območni načrti – LU del za vseh 15 LUO za obdobje 2011–2020

− Navodila za usmerjanje razvoja divjadi, 2010–11, usklajena verzija ZGS – LZS – OZUL – IRSKHG

− Statistični podatki lovskih organizacij za obdobje 2001–2012, zbral in uredil ZGS

Knjiga povzetkov 10

Zabeležka:

11 Knjiga povzetkov

Knjiga povzetkov 12

Gajenje sitne divljači u lovištima JP “Vojvodinašume”

Dragan P. GAČIĆ1, Milorad DANILOVIĆ1, Branislav STANKOV2

1Univerzitet u Beogradu, Šumarski fakultet, Kneza Višeslava 1, Beograd, Srbija 2Javno preduzeće “Vojvodinašume”, Preradovićeva 2, Novi Sad, Srbija

dragan.gacic@sfb.bg.ac.rs

Sažetak: Javno preduzeće “Vojvodinašume” gazduje sa 17 lovišta posebne namene (lovišta

sa većinskim učešćem državnih šuma i šumskog zemljišta), ukupne površine 109.824 ha, što čini oko 5 % od ukupne površine lovišta u regionu Vojvodine. Od toga 27.446 ha se nalazi u ograđenim lovištima (Kozara i Apatinski rit) i ograđenim delovima lovišta (Subotičke šume, Plavna, Bosutske šume, Karakuša, Kućine, Deliblatska peščara, Kamarište i Ristovača).

Prosečna površina lovišta kojima gazduje JP “Vojvodinašume” iznosi 6.460 ha, zbog toga što su formirana brojna lovišta manja od 5 hiljada hektara (ukupno 10 lovišta). Jedno lovište je brdsko-planinsko (Vršačke planine) dok su sva ostala ravničarska. U strukturi površina lovišta dominiraju šume i šumsko zemljište (69.587 ha ili 63,4 %), livade i pašnjaci (18.906 ha), ostalo zemljište (10.046 ha), bare, trstici i vode (7.293 ha), a najmanje su zastupljene oranične površine – njive, vrtovi i bašte (3.989 ha). Najveće lovište je Deliblatska peščara (31.036 ha), potom Bosutske šume (14.912 ha) i Kozara (11.507 ha), dok su najmanja lovišta Kaćka šuma (467 ha), Vranjak (544 ha) i Kamarište (1.103 ha). Izneti podaci ukazuju na velike razlike u površinama lovišta na terenima sa vrlo sličnim prirodnim uslovima.

Glavne vrste divljači u lovištima JP “Vojvodinašume” su: jelen (3.168 jedinki u proleće 2012. godine), divlja svinja (4.044 jedinke) i srna (1.708 jedinki). Alohtone vrste krupne divljači (muflon i jelen lopatar) gaje se jedino u ograđenom delu lovišta Subotičke šume i Ristovača (oko 100 jedinki). Sitna divljač u ovim šumskim lovištima je od manjeg ekonomskog značaja, izuzev fazana i nekih vrsta iz reda guščarica (Anseriformes).

U okviru JP “Vojvodinašume” posluju tri savremena uzgajališta fazana: fazanerija Ristovača (Bač), fazanerija Karakuša (Sremska Mitrovica) i fazanerija Hrastovača (Subotica). One su poznate po odličnom kvalitetu proizvedenog i isporučenog fazanskog podmlatka i odraslih fazana, što omogućuje dobro uhodana tehnologija prizvodnje sa visokim stepenom tehnološke i radne discipline. Njihov ukupni instalisani kapacitet iznosi 265.000 jednodnevnih pilića, od čega najviše Ristovača (220.000), a značajno manje Karakuša (30.000) i Hrastovača (15.000). U periodu 2008-2012. godina ostvarena je sledeća proizvodnja: 182.000 fazana u 2008., 167.000 fazana u 2009., 177.000 fazana u 2010., 154.000 fazana u 2011., i 186.000 fazana u 2012. Prema tome, prosečna godišnja proizvodnja iznosila je 173.000 fazana ili 65,3 % od ukupnog kapaciteta proizvodnje. U ovim fazanerijama se proizvode fazani različitog uzrasta: 1) starost do 10 nedelja (6, 8 i 10); 2) starost do 4 meseca (12 nedelja, 3 i 4 meseca); 3) starost 6 meseci (fazani za lov – klasa “pronta caccia”); 4) fazani za reprodukciju i matično jato.

13 Knjiga povzetkov

Sve tri fazanerije imaju svoje sopstveno matično jato i inkubatorske i baterijske stanice, zbog čega su visoki troškovi održavanja i amortizacije objekata i opreme, ali i prodajne cene proizvedenih fazana, koje su za neke starosne kategorije i najveće na domaćem tržištu. U cilju smanjenja troškova i poboljšanja kvaliteta fazana urađen je program integrisane proizvodnje (jedno uzgajalište na tri lokaliteta), koji treba da se primenjuje počevši od 2014. godine. Plan i obim godišnje proizvodnje fazana zavise od realnih (smanjenih) potreba tržišta Republike Srbije, odnosno potražnje lovačkih organizacija. U sve tri fazanerije poštuju se normativi za veličinu prostora za odgovarajuće faze uzgoja. Posebno je izražen kvalitet proizvedenih fazana za lov (klasa “pronta caccia”), zbog toga što se odgajaju u specijalno ograđenim i odgovarajućim prostorima – skupnim volijerama koje služe za “podivljavanje” (njihova površina je 5 ha ili najmanje 5 m2 prostora po fazanu). Ovako odgojeni fazani za lov, koji se odlikuju standardnom veličinom i dugim repnim perima (23–25 cm), zauzimaju važno mesto u lovno-turističkoj ponudi JP “Vojvodinašume”. Od ukupne proizvodnje fazana (celokupan asortiman), više od 90 % je namenjeno lovačkim organizacijama iz Srbije, BiH i Makedonije. Preostali deo je namenjen za formiranje sopstvenih matičnih jata, dok se oko 12.000 odraslih fazana ispušta na poligone za lov u okviru sopstvenih lovišta. Postoji pet uređenih poligona za lov fazana – dva u lovištu Ristovača i po jedan u lovištu Kaćka šuma, Karakuša i Hrastovača. Primenjuju se dva načina izvođenja lova na fazane iz veštačkog uzgoja: 1) lov pogonom koji se realizuje na 4 poligona tokom perioda oktobar-mart, kada grupa lovaca (8–12) u jednom lovnom danu prosečno odstreli od 120–150 fazana; 2) lov na fazane sa štanda koji se realizuje na 2 poligona tokom perioda oktobar-mart, kada grupa lovaca (5–10) u jednom lovnom danu odstreli do 1.000 fazana.

Zabeležka:

Knjiga povzetkov 14

Projekt ponovne naselitve poljske jerebice na Krškem polju (2000 – 2004)

Gregor BOGOVIČ

Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Brežice, Cesta bratov Milavcev 61, 8250 Brežice, Slovenija gregor.bogovic@zgs.gov.si

Prispevek: Splet različnih dejavnikov je povzročil, da je tako kot drugod po Sloveniji, tudi v

loviščih Posavskega lovsko upravljavskega območja številčnost male divjadi v preteklih desetletjih precej upadala. Številčnost fazana in poljskega zajca se je po upadanju, ki je bilo najbolj izrazito na prehodu iz 60-ih v 70-ta leta prejšnjega stoletja, v zadnjih letih ustalila, v nekaterih nižinskih loviščih se celo še vedno lahko pohvalijo z zavidljivo številčnostjo te divjadi. Nasprotno je številčnost poljske jerebice, ki je do leta 1962 naraščala, po zimi 1962/63 drastično upadala in je bila v Posavskem lovsko upravljavskem območju od 80-ih let prejšnjega stoletja naprej skoraj nična.

Slika 1: Odvzem poljske jerebice v Posavskem lovsko upravljavskem območju v obdobju 1957–1996.

Prvi podatki o vlaganju/dodajanju male divjadi v lovišča, predvsem fazana, so znani že iz 30-ih let prejšnjega stoletja, prva vlaganja poljske jerebice pa so se izvajala že po 2. sv. vojni. Ravno velike izgube poljskih jerebic v zimi 1962/63 in nato v naslednjih letih še nadaljnje upadanje številčnosti, so spodbudile lovce k dodatnim ukrepom za ohranitev te vrste divjadi. Tako so že leta 1966 v Velikem Mraševem ustanovili jerebičarno z valilnico in inkubatorjem, katero je vodil upravni odbor, sestavljen iz predstavnikov 8 (nižinskih) lovskih družin in predstavnikom Lovske zveze Krško. Leta 1968 se je jerebičarna preselila k lovskemu domu Lovske družine Krško na Trški gori. Največ kebčkov je bilo vzrejenih leta 1972, ko so prodali 1.280 poljskih jerebic in prvič poslovali pozitivno. Kljub temu je zahtevnost vzdrževanja privedla do odločitve, da se je leta 1975 jerebičarna odprodala.

0

100

200

300

400

500

600

700

800

900

1957 1962 1976 1986 1996

Leto

Šte

vil

o

15 Knjiga povzetkov

V 90. letih prejšnjega stoletja, je bilo možno na Krškem polju še vedno videti kakšno kito poljskih jerebic, kar je spodbudilo lovce, da so znova začeli izvajati ukrepe za povečanje številčnosti te vrste divjadi. V teh letih se je začel znova povečevati delež žit v strukturi obdelovalnih površin, kar je eden od ključnih pogojev za obstoj poljske jerebice, zato je UO Zveze lovskih družin Posavja Krško sklenil pripraviti »Projekt ponovne naselitve jerebic na Krškem polju«. Projekt naj bi po prvotnih načrtih potekal od leta 2000 do 2004, finančno ga je podprla tudi Lovska zveza Slovenije. Projekt so izvajale Lovske družine Krško, Cerklje ob Krki in Veliki Podlog, Zveza lovskih družin pa je skrbela za koordinacijo med Lovsko zvezo Slovenije in lovskimi družinami. Med deležniki je bilo tudi dogovorjeno, da v kolikor projekt ne bo dajal niti minimalnih rezultatov, se ga lahko predčasno zaključi.

Območje na kateremu se je projekt izvajalo, je veliko 5.000 ha (od tega v lovišču Krško 2.700 ha, lovišču Cerklje ob Krki 1.640 ha in v lovišču Veliki Podlog 660 ha) in obsega Krško (desni breg Save) ter Cerkljansko polje. Na tem območju je bila po ocenah lovskih družin, številčnost poljskih jerebic pred pričetkom izvajanja projekta nekje od 120 do 150 živali, odstrela pa se ni izvajalo že vrsto let.

Slika 2: Območje izvajanja Projekta ponovne naselitve poljskih jerebic na Krškem polju (z rdečimi točkami so označena izpustna mesta).

V okviru projekta so se določila izpustna mesta jerebic in sicer 2 v lovišču Krško ter po 1 v loviščih Cerklje ob Krki in Veliki Podlog. Vseh 5 izpustnih mest je bilo na območjih remiz za malo divjad v lasti lovskih družin. Pred samim izpustom so lovci izvedli tudi določene ukrepe v okolici izpustnih mest, in sicer so dele remiz, ki so prerasli višino 1,5 metra posekali, okoli vsakega izpustnega mesta so v medsebojni oddaljenosti 100–200 metrov postavili 2–3

Knjiga povzetkov 16

kozolčke za zimsko krmljenje ter intenzivirali odstrel vseh plenilcev, katere je bilo takrat možno loviti (lisica, kune, sive vrane,...). Prav tako so do jeseni v okolici remiz posejali nekaj kmetijskih površin s krmnim ohrovtom, deteljo, ipd., ki so ostala na polju čez zimo, v času snežne odeje pa se je tudi izvajalo pluženje zelenih površin.

Prvi izpust v okviru projekta se je izvedel spomladi leta 2000. Lovci so nato dvakrat dnevno izvajali kontrolne obhode, vse tri lovske družine pa so tudi vodile evidenčne knjige, kjer so beležile opažanja o gibanju jerebic, številčnosti, izgubah, izvaljenih kebčkih ter drugih dogodkih pomembnih za spremljanje projekta. Kar nekaj izgub je bilo evidentiranih že prve dni po izpustu, predvsem zaradi lisic, ujed in potepuških mačk. Po opažanjih so se jerebice večinoma zadrževale v remizah in pri kozolčkih ob izpustu, nekaj pa tudi v okoliških travnikih in njivah z žitom.

Slika 3: Karta območij, ugodnih za poljsko jerebico na območju Krško-Brežiškega polja (Umek M., 2003).

V naslednjih treh letih se je v okviru projekta nadaljevalo tako z vlaganjem živali v lovišča, kot tudi z ostalimi ukrepi za izboljšanje življenjskega okolja poljskih jerebic, tako da se je sčasoma tudi številčnost opazno povečala. Vsa ta leta se je povečeval tudi odstrel plenilcev, ki je bil s strani lovskih družin stimuliran. Ves čas trajanja projekta se poljske jerebice ni lovilo, so pa vsi ukrepi, ki so se izvajali, pripomogli tudi k opaznemu povišanju številčnosti poljskega zajca in fazana. V letu 2004 lovcem ni uspelo pridobiti živali za vlaganje, zato se je projekt zaključil

17 Knjiga povzetkov

eno leto kasneje kot je bilo sprva načrtovano, in sicer v letu 2005 z 150 pari vloženih poljskih jerebic.

Da je bilo območje, kjer se je izvajal projekt ponovne naselitve optimalno izbran, je potrdila tudi diplomska naloga z naslovom Možnosti ponovne naselitve poljske jerebice na Krško-Brežiško polje (Umek M., 2003). V delu je bilo analizirano območje Krško-Brežiškega polja, Dobovsko polje z Jovsi in spodnje Obsotelje in sicer z vidika primernosti prostora za poljsko jerebico, na podlagi parcelne strukture in rabe tal. Iz rezultatov je razvidno, da je na podlagi teh kriterijev najprimernejši habitat za poljsko jerebico ravno območje, kjer se je izvajal projekt, primerna pa so še območja Dobovskega polja in Vrbine (levi breg Save med Krškim in Brežicami).

Po izteku projekta je bilo med deležniki ocenjeno, da so lovci v projektu sodelujočih lovskih družin opravili uspešno delo, saj je poljska jerebica ter z njo tudi ostala mala divjad na Krškem polju, dobila mesto in življenjske pogoje kot jih je nekoč že imela in si jih tudi nedvomno zasluži.

Od konca izvajanja projekta leta 2005 pa do danes, je bila na področju dodajanja poljskih jerebic v lovišče še naprej najbolj aktivna Lovska družina Krško, ki je nadaljevala z vsakoletnim vlaganjem 20 poljskih jerebic, v letu 2009 pa se ji je pridružila še Lovska družina Dobova, ki je vložila 40 poljskih jerebic, v zadnjih dveh letih pa še po 15 in 10 živali.

Preglednica 1: Dodajanja poljskih jerebic v lovišča Posavskega LUO v obdobju 2006–2013.

Leto/lovišče Krško Dobova

2006 20 /

2007 20 /

2008 20 /

2009 20 40

2010 20 /

2011 20 /

2012 20 15

2013 20 10

Tako po naših, kot tudi po ocenah lovskih družin, je najbolj pozitiven vidik tovrstnih projektov dodajanj divjadi v lovišča, bistveno večja prisotnost lovcev v loviščih in s tem tudi višji odstrel plenilcev, kot tudi večja angažiranost pri delih za izboljšanje življenjskega okolja male divjadi. To pa je običajno, poleg zimskega krmljenja, tudi največ kar lahko naredimo za ohranjanje ali celo zviševanje številčnosti male divjadi v naših loviščih.

Zahvala: Na koncu bi se zahvalil Zvezi lovskih družin Posavja Krško za posredovano gradivo in pomoč pri izdelavi prispevka.

Knjiga povzetkov 18

Viri:

� ZLD Posavje Krško, 2000. Projekt ponovne naselitve jerebic na Krškem polju � ZLD Posavje Krško, 2007. Zveza lovskih družin Posavja - 60 let, 1947-2007 � Umek M., 2003. Možnosti ponovne naselitve poljske jerebice (Perdix perdix L.) na

Krško-Brežiško polje. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.

� Letni načrti lovišč Posavskega LUO Zabeležka:

19 Knjiga povzetkov

Knjiga povzetkov 20

Poljska jerebica (Perdix perdix L.) v LPN Fazan Beltinci nekoč in danes

Dragan ZEMLJIČ

Zavod za gozdove Slovenije, OE Murska Sobota – LPN Fazan Beltinci, Ravenska c. 10, Sl-9231 Beltinci, Slovenija

dragan.zemljic@zgs.si

Izvleček: Poljska jerebica (Perdix perdix), je bila nekoč splošno razširjeno vrsta male divjadi

v skoraj vseh nižinskih loviščih Slovenije. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je začela številčnost te poljske kure upadati. Iz določenih predelov, kjer je bila splošno razširjena je skoraj popolnoma izginila. Sočasno z upadanjem številčnosti se je zmanjševal interes lovcev po lovu in trajnostnem upravljanju z to vrsto. Opustitev lova, oziroma pasivna zaščita ni doprinesla k izboljšanju številčnosti te vrste.

Območje LPN Fazan Beltinci leži v panonskem – severovzhodnem delu Slovenije, na nadmorski višini 160–170 m. Značilno podobo lovišču daje obdelana kmetijska krajina, poljska jerebica, poljski zajec in fazan pa so razen srnjadi najpomembnejše vrste z katerimi v lovišču upravljamo.

Nekdanja površina stanišč primernih za jerebice, ki je po podatkih iz letnih načrtov lovišča znašala 9.000 ha, se je zaradi sprememb v prostoru zmanjšala na 4.000 ha, vendar je številčnost jerebice v lovišču še zmeraj ugodna. V določenih predelih lovišča je še ohranjena drobna mozaična struktura njiv, prepletenih z živimi mejami in posameznimi skupinami dreves ali grmišči. Na njivah je ugoden delež ozimnih žit- pšenica, rž na katera je jerebica vezana zaradi zimskega prehranjevanja, pomembna pa so tudi kot površine za gnezdenje. Pri izbiri stanišč daje prednost predelom z lahko peščeno podlago.

Letna nihanja v številčnosti te vrste so zelo odvisna od klimatskih razmer. Pozimi, lahko zaradi snežne odeje, ki leži dalj časa nastopi prehranska ožina, ki povzroči znaten upad številčnosti te vrste, v zgodnjem poletju, pa so zaradi hladnega deževnega vremena lahko zelo zmanjšani prirasti.

Pokazatelji številčnosti poljske jerebice v lovišču v preteklosti so ocene pomladanskega staleža od leta 1960 in podatki o letnem odvzemu. Leta 1966 se je pričelo z umetno vzrejo in vlaganjem te divjadi, zato na osnovi podatkov o odvzemu več ne moremo sklepati o dejanski številčnosti jerebice. Ocene pomladanskih staležev so zbrane z nekaj letnimi presledki od leta 1960 do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav lahko domnevamo, da stalež izražen v številkah ne more biti povsem natančen , so podatki vseeno odraz vsakoletne ocene in opazovanj lovskih čuvajev po posameznih revirjih. Tako v številkah izražene ocene staleža v lovišču varirajo od najvišje vrednosti 3430 leta 1960, do 255 jerebic leta 1966. Zagotovo so podatki zbrani iz tega obdobja odraz nihanja številčnosti jerebic v povezavi z vplivi okolja- klimatskimi razmerami posameznega leta. Letno povprečje pomladanskega staleža izraženega v absolutnih številkah od leta 1960 do zgodnjih osemdesetih let znaša 1470 kosov . Jesenski staleži so bili izračunani z faktorjem prirasta 1,7 od pomladanskega staleža in znašajo v povprečju 2.500 kosov.

21 Knjiga povzetkov

Z posegi v okolje in intenziviranjem kmetijstva, so se pričele v sedemdesetih let odvijati bistvene spremembe, ki so za mnoge vrste zmanjšale nosilnost habitatov. Nasprotno so določene vrste na nastale spremembe reagirale z povečanjem številčnosti, kar je razvidno tudi iz evidenc odvzema. Tako so bili evidentirani letni odvzemi lisice od leta 1960 do leta 1976 v povprečju 17,68 lisic letno. Od leta 2001 do leta 2012 znašajo povprečni odvzemi lisic v lovišču 98 kosov/leto. Zelo je poraslo tudi število nekaterih drugih plenilskih vrst (obe kuni, siva vrana itd.), vendar evidence odvzema v zadnjih desetletjih niso realen pokazatelj številčnosti teh vrst v lovišču.

Kot enega glavnih virov ogrožanja poljske jerebice navajajo nekateri viri tudi negativen vpliv lovske prakse, predvsem dodajanje osebkov iz umetne vzreje.

V lovišču Fazan Beltinci nadaljujemo z dobro prakso umetne vzreje jerebic in dodajanjem vzrejenih ptic v lovišče že skoraj petdeset let. Vzreja poteka pod stalnim veterinarskim nadzorom, z utečenim programom preventive parazitarnih obolenj in monitoringom na določene prenosljive bolezni. Voljere, kjer poteka zadnja faza vzreje omogočajo prilagoditev na klimatske razmere v naravi, vegetacija v njih pa tudi prilagoditev na naravni način prehranjevanja. V zadnjih desetih letih v povprečju vložimo letno v lovišče 2700 odraslih poljskih jerebic, povprečni letni odvzemi odvzemi so do 1200 kosov. Lov na poljsko jerebico se izvaja samo na omejenih površinah, določenih v letnem načrtu lovišča. Zaposleni, ki opravljamo delo tudi na terenu ocenjujemo, da približno 40 % vloženih jerebic, ki se ne izkoristijo z odstrelom in ostane v lovišču in preživi do pomladi. Del teh jerebic se tudi uspešno vklopi v reprodukcijski ciklus. Vrsta je v lovišču dokaj pogosta, pomladanska številčnost znaša tudi do 5 parov na 100 ha v najprimernejših jerebičjih staniščih (odvisno od strukture tal, drobne mozaične strukture obdelovalnih površin). Pomladanski stalež lovišča ocenjujemo na 150–200 parov jerebic. Približno polovica pomladanskih parčkov uspešno vzredi kebčke, ki se formirajo v normalne kite do deset ptic. Približno 30 % parčkov vodi manjše število kebčkov , ki formirajo manjše kite do pet ptic, približno 20 % parčkov kebčkov ne vzredi. Uspešnosti razmnoževanja, oziroma število kebčkov, ki jih vzredijo posamezni parčki, najlažje ugotavljamo v poznem poletju, ko se posamezne kite izpostavljajo jutranjemu soncu na sveže pokošenih strniščih.

V lovišču od nekdaj obstaja velik motiv za ohranitev in trajnostno rabo te divjadi., kar je tudi vzrok za razmeroma visoko številčnost poljske jerebice. Eden od poglavitnih ukrepov je oskrba jerebic v času, ko leži snežna odeja, takrat skušamo zaradi teritorialne navezanosti obravnavati vsako kito jerebic posebej. Mnenje zaposlenih lovcev iz lovišča (ki imajo nekaj desetletne izkušnje iz prakse) je, da bi bila jerebica v kolikor ne bi bilo interesa za ohranjanje in trajnostno rabo ravno tako redka kot v ostalih sosednjih področjih, kjer je prepuščena pasivni zaščiti. Ob klasičnem lovu z puško skušamo v lovišču razvijati tudi druge oblike trajnostne rabe te vrste, kjer so odvzemi minimalni (sokolarjenje) oziroma nimajo vpliva na številčnost (pomladansko učenje psov ptičarjev).

Knjiga povzetkov 22

Viri:

- letna poročila Zavoda za gojitev divjadi Fazan Beltinci (1963–1965) - letni načrti gospodarjenja z loviščem (1965–1967) - lovsko gospodarski načrti za gospodarjenje z loviščem (1970–1975) - dvoletni načrti gospodarjenja z loviščem (1975–1976) - lovsko gospodarski načrt za obdobje 1968–1972 - poročila o poslovanju (1979–1990) - poročilo o odstrelu in izgubah divjadi Fazan Beltinci (1962–1980) - letni načrti gospodarjenja z divjadjo (2000–2005) - letni načrt lovišča (2006–2013) - anketa revirni lovci LPN Fazan Beltinci november 2013

Zabeležka:

23 Knjiga povzetkov

Knjiga povzetkov 24

Uzročnici mortaliteta kod ispuštanja i podivljavanja trčke (Perdix perdix) iz umjetnog uzgoja

Marijan GRUBEŠIĆ1, Kristijan TOMLJANOVIĆ1, Dean KONJEVIĆ2

1Sveučilište u Zagrebu, Šumarski fakultet, Svetošimunska 25, 10 000 Zagreb, Hrvatska 2Sveučilište u Zagrebu, Vetrinarski Fakultet, Heinzlova 55, 10 000 Zagreb, Hrvatska

mgrubesic@sumfak.hr

Sažetak: Trčka ili poljska jarebica jedna je od plemenitih vrsta sitne divljači koja se u

Hrvatskoj smatra gospodarski značajnom vrstom. Posljednjih godina u otvorenim lovištima Hrvatske zamijećeno je opadanje brojnosti. Razlozi tomu su višebrojni i isprepleteni. Napuštanje poljoprivrednih površina i njihovim zaraštanjem gube se površine povoljne za trčku. Osim gubitka povoljnih staništa gotovo da više i nema lova na sitne dlakave predatore poput kune, sve manji je interes za lov lisice dok širenje populacije čaglja također ima negativni utjecaj na populaciju trčke. Sve pernate grabljivice se nalaze na popisu strogo zaštićenih životinjskih vrsta pa stoga se o njihovoj brojnosti može samo nagađati, međutim uočljivo je da su prisutni vjerojatno i u prevelikoj brojnosti. Usljed svega navedenog, kako bi se pokušalo determinirat limitirajuće čimbenike pridolaska i opstanka populacije trčke, izvršeno je ispuštanje umjetno uzgojenih jedinki. Ispuštanje je provedeno tijekom tri godišnja doba na različitim lokacijama. Telemetrijom su obilježene jedinke praćene u razmacima od dva dana. Dobiveni rezultati pokazuju da je ispuštena trčka stradavala najvećim djelom od pernatih predatora, zatim sljede dlakavi predatori a zanimljivo je da je domaća mačka također odgovorna za nestanak dva ispuštena kljuna. Duljina preživljavanja koalirala je sa udjelom zastupljenosti neobranih poljoprivrednih kultura, odnosno prosječno su najdulje preživljavale jedinke ispuštene u ranom ljetnom periodu. Provedenim istraživanjem može se ustanoviti kako ispuštanju jedinki iz umjetnog uzgoja treba prethoditi priprema staništa u vidu osiguravanja zaklona od pernatih predatora, te uklanjanje što većeg broja dlakavih predatora iz lovišta.

Zabeležka:

25 Knjiga povzetkov

Knjiga povzetkov 26

Uticaj obloženih kanala za navodnjavanje na sitnu divljač u lovištima Vojvodine

Dragan P. GAČIĆ1, Milorad DANILOVIĆ1, Ljubiša ĐORĐEV1

1Univerzitet u Beogradu, Šumarski fakultet, Kneza Višeslava 1, Beograd, Srbija dragan.gacic@sfb.bg.ac.rs

Sažetak: Otvoreni kanali za navodnjavanje poljoprivrednih površina koji su obloženi

plastičnom folijom (geomembrana - PVC, HDPE, FPP) predstavljaju potencijalne prepreke koje ometaju i ograničavaju kretanje sitne divljači u mnogim lovištima Vojvodine. Njihov uticaj može da bude dodatno uvećan zbog davljenja sitne divljači, uglavnom zeca (Lepus

europaeus), ili zbog visoke ograde koja je postavljena uzduž nekih obloženih kanala (npr. kanal Kula–Mali Iđoš). Uprkos tome, još uvek ne postoje potpuni i pouzdani podaci koji se odnose na ukupan broj i dužinu obloženih kanala za navodnjavanje, niti je detaljno istražen i utvrđen njihov uticaj na sitnu divljač.

Vojvodina je dobro poznat poljoprivredni region zbog kvalitetnih tipova zemljišta visoke proizvodne vrednosti (černozem i ritska crnica), velikih vodenih resursa (Dunav, Sava i Tisa), razvijenog sistema kanala (Dunav–Tisa–Dunav) i umerene kontinentalne klime. Od njene ukupne površine (2,15 miliona hektara), poljoprivredno zemljište zauzima preko 80%, dok je učešće šuma i šumskog zemljišta manje od 7% (oko 140.000 ha). Poljoprivredno zemljište koje je pogodno za navodnjavanje zauzima oko 1,15 miliona hektara, ali upotreba vode za navodnjavanje nije na zadovoljavajućem nivou. Procenjuje se da površine pod sistemima za navodnjavanje obuhvataju oko 80.000 ha, ali ovi sistemi nisu adekvatno opremljeni i koriste se u malom stepenu. U novije vreme, strateški prioritet je uređenje površina za navodnjavanje i odvodnjavanje u cilju efikasnijeg korišćenja vode i iskorišćenja kanalske mreže. Poseban značaj za navodnjavanje ima višenamenski Hidrosistem Dunav-Tisa-Dunav kao jedan od najvećih svetskih hidrotehničkih objekata, čija osnovna kanalska mreža omogućava da se navodnjava oko 510.000 ha poljoprivrednog zemljišta (210.000 ha u Bačkoj i 300.000 ha u Banatu). Voda za navodnjavanje ostalog poljoprivrednog zemljišta obezbeđuje se putem regionalnih vodenih sistema, npr. “Severna Bačka” sa 7 podsistema za 132.000 ha, i “Srem” sa 4 podsistema za 225.000 ha.

Aktivnosti na izgradnji i oblaganju kanala za navodnjavanje na poljoprivrednim površinama u Vojvodini započete su krajem osamdesetih godina (tokom 1989. i 1990. postavljeno je ukupno 35 km kanala). Dužina prvih ovakvih kanala bila je 2–3 km, a dubina 1,5 m. Ubrzo, evidentirane su i prve pojave davljenja divljači u ovim kanalima (zečevi, srne, lisice, tvorovi, lasice, pa čak fazani i sove). Međutim, izuzev prikupljanja podataka o ukupnom broju udavljenih životinja u obloženim kanalima, nisu bile definisane adekvatne zaštitne mere niti testirana neka od predloženih tehničkih rešenja (npr. drveno stepenište za izlaženje divljači iz obloženog kanala). Potom, zbog nedostatka finansijskih sredstava (raspad bivše SFRJ i ekonomske sankcije) zaustavljene su skoro sve aktivnosti na izgradnji i oblaganju kanala za navodnjavanje. U novije vreme, zbog velikih i učestalih suša u regionu Vojvodine ponovo se

27 Knjiga povzetkov

oblažu kanali za navodnjavanje na poroznom zemljištu. Takođe, svake godine, ulažu se velika finansijska sredstva u izgradnju započetih regionalnih vodenih sistema (Bačka i Banat), koji teku kroz mnoga poljska lovišta i utiču na sitnu divljač.

U cilju da se spreče ili značajno smanje štete na divljači usled izgradnje i oblaganja kanala za navodnjavanje sa plastičnom folijom, kao i da se uskladi njihovo oblaganje sa nacionalnom zakonskom regulativom, sprovedena su istraživanja na izgrađenom delu obloženog kanala za navodnjavanje “Kula–Mali Iđoš” (dužine 5 km) tokom perioda 2008–2013. Ova istraživanja je u najvećoj meri finansiralo Javno vodoprivredno preduzeće “Vode Vojvodine” (Novi Sad), a značajno manje Pokrajinski sekretarijat za poljoprivredu, vodoprivredu i šumarstvo, kao i Lovački savez Vojvodine. Mere i tehnička rešenja koja su testirana tokom ovih istraživanja po prvi put su primenjena na teritoriji Vojvodine. Pre svega, to su: visoka zaštitna ograda uzduž obloženog kanala (ukupne dužine 10 km); višenamenski nadzemni prolazi za divljač i lokalno stanovništvo (tri betonska mosta širine 8 m); stepeništa za izlaženje divljači iz obloženog kanala (betonsko i GEOWEB). Utvrđeno je da ne postoji univerzalna mera i tehničko rešenje koje može da bude primenljivo i efikasno za celu teritoriju Vojvodine, odnosno za sve kanale za navodnjavanje koji su već obloženi ili su planirani za oblaganje sa plastičnom folijom.

Zabeležka:

Knjiga povzetkov 28

Kako razmnoževalni potencial in smrtnost zaradi plenjenja vplivata na populacijsko dinamiko male poljske divjadi in srnjadi

Katarina FLAJŠMAN1, Ida JELENKO2, Boštjan POKORNY1,2,3

1 Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, Slovenija 2 ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o., Koroška 58, 3320 Velenje, Slovenija

3 Visoka šola za varstvo okolja, Trg mladosti 7, 3320 Velenje, Slovenija katarina.flajsman@gozdis.si

Izvleček: V prispevku je predstavljen pregled novejših tujih raziskav, ki obravnavajo vpliv

plenjenja na populacijsko dinamiko najpomembnejših vrst male poljske divjadi – poljskega zajca (Lepus europaeus), fazana (Phasianus colchius) in jerebice (Perdix perdix).

Dosedanje raziskave so pokazale, da lahko imajo plenilci na smrtnost in populacijsko dinamiko male poljske divjadi velik vpliv. Vpliv plenilcev so raziskovalci pogosto ugotavljali s terenskimi poskusi, v katerih so iz življenjskega prostora male divjadi plenilce popolnoma odstranili ali pa so izvajali intenziven nadzor nad njihovim številom. V območjih, kjer je bil pritisk plenilcev omejen, se je število male poljske divjadi hitro povečalo. Med najpomembnejšimi plenilci male poljske divjadi je daleč najpogosteje omenjene lisica (Vulpes

vulpes). To še posebej velja pri poljskem zajcu, saj lahko ta vrsta v prehrani lisice predstavlja od 3 % do 46 %. Smrtnost je velika predvsem med mladimi zajčki. Po nekaterih podatkih lahko lisica zmanjša letni prirastek poljskega zajca celo za 40 %. Tudi šakal (Canis aureus), katerega areal razširjenosti se je v zadnjem času na območju južne, vzhodne in srednje Evrope izrazito povečal, bi lahko predstavljal potencialnega plenilca male poljske divjadi. Vendar do sedaj vpliv te vrste na populacije jerebice in fazana ni bil potrjen, saj se v prehrani šakala večinoma pojavljajo mali sesalci. V primerjavi z lisico je tudi delež poljskega zajca v prehrani šakala majhen; po podatkih iz Bolgarije je le-ta znašal 20 %.

Poleg lisice na smrtnost pri fazanu in jerebici pomembno vplivajo tudi tisti plenilci, ki plenijo mladiče in zlasti jajca v gnezdih. Med njimi izstopajo predvsem različne vrste iz družine vranov, podlasice in podgane. Med ostalimi plenilci, ki prav tako vplivajo na povečano smrtnost in populacijsko dinamiko male poljske divjadi, so tudi domača mačka, jazbec, dihur in različne vrste ujed.

V nasprotju z vplivom plenilcev so dejavniki, ki vplivajo na razmnoževalni potencial male poljske divjadi in prek njega na populacijsko dinamiko vrst, slabo poznani. Dejavniki, ki vplivajo na razmnoževalni potencial vrste, so lahko individualni (še zlasti fenotip samic, tj. velikost, telesna masa, vitalnost oz. fizična kondicija), populacijski (npr. populacijske gostote, demografska struktura, socialni stres, genetske značilnosti) in okoljski (kakovost habitata, vremenske razmere, medvrstne interakcije itn.). Kot primer, ki kaže na pomen poznavanja razmnoževalnega potenciala ciljnih vrst, predstavljamo v prispevku novejše ugotovitve o razmnoževalnem potencialu srnjadi (tj. stopnji oplojenosti samic, velikosti legel in spolnem razmerja zarodkov) ter o raziskovalnih aktivnostih, ki smo jih na tej vrsti začeli izvajati v letu 2013.

29 Knjiga povzetkov

Zabeležka:

Knjiga povzetkov 30

Ocena vzrokov za upadanja velikosti populacije poljskega zajca Lepus europaeus v Sloveniji

Boris KOLAR

Zavod RS za varstvo narave, OE Maribor, Pobreška cesta 20a, 2000 Maribor, Slovenija

boris.kolar@zzv-mb.si

Prispevek: Pregled podatkov o odstrelu poljskega zajca v Sloveniji kaže, da je bil v prvi

dekadi tretjega tisočletja povprečni skupni odlov te divjadi med deset- in petnajstkrat manjši kot v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Podobno upadanje populacije beležijo lovske statistike po vsej Evropi. Raziskave kažejo, da so vzroki za take razmere predvsem v spremenjeni kmetijski proizvodnji, ki je temeljito spremenila življenjsko okolje poljske divjadi. Ob navedenem pa še vedno ne poznamo ključnih mehanizmov, ki so odgovorni za upadanje populacije poljskega zajca. Pri nas velja splošno prepričanje, da je za upadanje populacije poljskega zajca krivo kmetijstvo, zlasti raba pesticidov. Vendar poljski zajec ni edina vrsta, pri kateri ugotavljamo strmo upadanje številčnosti. Primerjava statistike odstrela poljskega zajca in gozdnega jereba, ki je bil lovna vrsta do leta 1993, pokaže zelo veliko podobnost. Številčnost obeh se je zmanjševala po skoraj enakem vzorcu (Slika 1). Razlogov za tako podobnost ne poznamo; v vsakem primeru pa za izginevanje gozdnega jereba niso krivi pesticidi.

Slika 1: Odstrel dveh tako različnih vrst kot sta poljski zajec in gozdni jereb je bil v tridesetletnem obdobju presenetljivo podoben.

Ciklično nihanje zajčje populacije v Evropi Primerjava odstrela poljskega zajca v Sloveniji in na Danskem kaže na ciklično nihanje subpopulacij v Evropi. V teh dveh deželah velja povsem različna kmetijska praksa z drugačnimi kmetijskimi kulturami (na Danskem skoraj ni koruzišč) in različnimi klimatskimi

0

20

40

60

80

100

120

1960/6

1

1962/6

3

1964/6

5

1966/6

7

1968/6

9

1970/7

1

1972/7

3

1974/7

5

1976/7

7

1978/7

9

1980/8

1

1982/8

3

1984/8

5

1986/8

7

1988/8

9

1990/9

1

1992/9

3

1994/9

5

1996/9

7

1998/9

9

2000/0

1

2002

2004

2006

% U

ple

nje

ne d

ivja

di

Leto

Odstrel poljskega zajca in gozdnega jereba

poljski zajec

gozdni jereb

31 Knjiga povzetkov

razmerami. Državi sta v obravnavanem obdobju imeli različna družbena sistema in drugačno lovsko tradicijo. Kljub razlikam je nihanje v velikosti odstrela skoraj enaka z zelo podobnim trendom upadanja. Nenavadno veliko podobnost pa kažejo tudi ciklična nihanja, ki jih v obeh primerih zaznamo približno vsakih pet do sedem let (Slika 2). Kaže, da si po upadu populacija ne opomore več do velikosti pred začetkom cikla. Vzrok ni povsem razjasnjen (verjetno je povezan z aktivnostjo sonca), očitno pa ima zelo velik vpliv na velikost populacije ne glede na lokalne vplive.

Slika 2: Odstrel poljskega zajca na Danskem in v Sloveniji med leti 1960 in 2007. Z rdečimi puščicami je označen začetek pet- do sedemletnega cikla.

Kmetijstvo in urbanizacija okolja

Preusmeritev ekstenzivnega poljedelstva v intenzivno živinorejsko proizvodnjo ima za življenjsko okolje poljskega zajca neugodne posledice, predvsem zaradi povečanja posevkov koruze. Ta je zaradi porabe vode in rabe pesticidov okoljsko najbolj problematična kulturna rastlina pri nas. Na manjših koruznih poljih, kjer so posledice robnega učinka razmeroma velike, ta poljščina nima izrazitejšega vpliva na kvaliteto habitata poljskega zajca. Razmere so povsem drugačne na velikih monokulturnih površinah. Rastline vzklijejo razmeroma pozno in zahtevajo intenzivno rabo herbicidov, zaradi česar so prehranske razmere v takem okolju izredno skromne.

Uporaba pesticidov in kmetijske mehanizacije v življenjskem okolju poljskega zajca

V Sloveniji smo porabili največ pesticidov v začetku osemdesetih let. Takrat je bila poraba dvakrat večja kot danes. Pomembna razlika je tudi v strupenosti kemikalij pred tridesetimi leti in danes. Skoraj ves nabor snovi, ki jih je bilo mogoče uporabljati pred tridesetimi leti, je danes zaradi strupenostnih učinkov umaknjen s trga. V Evropski uniji namreč ni dovoljeno registrirati ali uporabljati pesticidov, ki so strupeni za divjad ali pa zanjo predstavljajo dolgoročna tveganja. Dokaj obsežne raziskave, ki smo jih opravili v letih 2000 in 2001, ne kažejo, da bi bila raba pesticidov kriva za zmanjšanje velikosti zajčje populacije v Sloveniji.

0

20

40

60

80

100

120

196

0/6

1

196

2/6

3

196

4/6

5

196

6/6

7

196

8/6

9

197

0/7

1

197

2/7

3

197

4/7

5

197

6/7

7

197

8/7

9

198

0/8

1

198

2/8

3

198

4/8

5

198

6/8

7

198

8/8

9

199

0/9

1

199

2/9

3

199

4/9

5

199

6/9

7

199

8/9

9

200

0/0

1

200

2

200

4

200

6

% U

lova

Uplenjeni zajci naDanskem

Uplenjeni zajci v Sloveniji

Knjiga povzetkov 32

Uporaba moderne kmetijske mehanizacije je v primerjavi s tradicionalnimi kmetijskimi tehnologijami pomembna sprememba v kmetijskem okolju. Smrtnost mladičev zaradi mehanizacije je pri pridelavi sena in silaži detelj približno 15 %. Največje izgube so bile ugotovljene pri spravilu spomladanskega zelenega pokrova iz trav in lucerne (45 %), zmerne izgube pri košnjah travinja in detelje (18 %) ter najnižje izgube na žitnih poljih (4–6 %). Kmetijska mehanizacija pa ni dejavnik smrtnosti med odraslimi poljskimi zajci.

Prehranska ponudba

Prehrana poljskega zajca se med vegetacijskimi obdobji zelo spreminja. V okolju s prevladujočimi žiti lahko ta v času zgodnjih rastnih faz predstavljajo do 95 % vse hrane. V kasnejših rastnih fazah pa žita zamenjajo dvokaličnice, ki so praviloma v tem okolju plevel. V poznem poletju predstavlja žitno zrnje tudi do 20 % vsebine zajčjega želodca. Pozimi so poglavitna hrana ozimna žita ter drugi sveži poganjki enokaličnic. V gozdu in na gozdnem robu zavzemajo znatni delež v sestavi hrane še iglice, lubje, enoletni poganjki ter nizke grmovnice.

Novejše raziskave so pokazale na velik pomen nenasičenih maščobnih kislin v prehrani poljskega zajca. Večji delež rastlin, bogatih z nenasičenimi maščobnimi kislinami, se odraža v večji porodni teži zajčkov in uspešnejšem razvoju zajčkov iz velikih gnezd.

Nenasičene maščobne kisline mišičja in srca poljskega zajca so prilagoditev, ki daje živali možnost eksplozivnega reagiranja pri pobegu pred plenilcem. Med sesalci imajo tako visoke koncentracije nenasičenih maščobnih kislin le nekatere antilope, podobne vsebnosti pa so ugotovili tudi v repu ameriških klopotač. Raznolikost prehranskih zahtev kaže na nepričakovano dejstvo, da lahko poljski zajci v intenzivnem agroekosistemu »stradajo« v poletnem času, če je v njihovem okolju vegetacija osiromašena zaradi rabe herbicidov.

Vpliv kmetijske proizvodnje na velikost domačega okoliša

Spremembe agroekosistemov kot značilnega stanišča poljskega zajca so imele za posledico, da se je domači okoliš živali povečal. Domači okoliš poljskega zajca je med 26 in 190 ha. V splošnem je velikost domačega okoliša odvisna od raznolikosti okolja; bolj pestro je okolje, manjši je domači okoliš. Študije poljskih zajcev v slanih močvirjih so pokazale, da je domači okoliš v tem naravnem okolju vse leto bolj ali manj enak. V agroekosistemih z intenzivno proizvodnjo pa se velikost domačega okoliša med letom zelo spreminja. Na velikost domačega okoliša sicer vplivajo številni dejavniki, kot so možnosti pribežališč, primerni loži, socialna organizacija ter reprodukcijska obdobja. Kljub temu ocenjujemo, da je velikost in spreminjanje domačega okoliša v največji meri odvisna predvsem od prehranske ponudbe.

Večanje domačega okoliša pomeni večjo izpostavljenosti odraslih osebkov za dejavnike tveganja in posledično večjo smrtnost.

Vpliv prometa

Promet je pomemben dejavnik smrtnosti, zato predstavlja povečanje dolžine asfaltiranih poljskih in lokalnih cest eno izmed večjih sprememb v življenjskem okolju poljskega zajca.

33 Knjiga povzetkov

Razpoložljivi podatki kažejo, da se je dolžina makadamskih cest v Sloveniji v zadnjih petindvajsetih letih skoraj prepolovila na račun novih asfaltiranih cest. Ob stanju cest se je pomembno povečala tudi gostota prometa. Tudi število registriranih osebnih vozil se je med leti 1985 in 2005 v Sloveniji podvojilo. Medtem, ko je smrtnost poljskih zajcev zaradi kolizij na makadamski cesti zaradi nizke hitrosti vozil skoraj zanemarljiva, pa postane po asfaltiranju le-te pomemben dejavnik smrtnosti. Nemške raziskave so pokazale, da je smrtnost od 0,28 do 0,64 živali na kilometer prometne asfaltne ceste na leto. V Nemčiji število povoženih živali predstavlja več kot 10 % letnega odstrela te divjadi. Razmere v Sloveniji so podobne.

Vpliv plenilcev na velikost populacije poljskega zajca

Številni avtorji ocenjujejo, da je lisica prednostni plenilec poljskega zajca, ki ima najpomembnejši vpliv na velikost populacije le-tega v Evropi, saj intenzivno pleni tudi odrasle živali. Pomembni plenilci zaroda so med sesalci tudi skoraj vsi predstavniki iz rodu kun (kuna belica, zlatica, dihur, podlasica, hermelin) ter potepuški psi in mačke.

Ptiči so manj pomembni plenilci poljskega zajca. V raziskavi, kjer so bili sesalci kot plenici izključeni z ograjo, so ptiči uplenili 15 % letnega prirastka. V tem deležu so sive vrane uplenile kar 50 % mladih zajčkov, 20 % krokarji, 20 % kanje, 8 % kragulji in 2 % sove. Na osnovi lastnih opažanj sklepam, da sta v slovenskih razmerah pomembna plenilca zajčjega zaroda tudi bela štorklja in siva čaplja. Plenilci poljskega zajca v slovenskem okolju so prehranski oportunisti, ki niso vezani na zajca kot najpomembnejši plena, zato tudi razpoložljivost tega vira ne vpliva na njihovo številčnost. Nihanje plenilcev uravnavajo predvsem bolezni, ter velikost populacije miši kot glavnega prehranskega vira, redkeje odstrel ali drugi dejavniki.

Razmerje med številčnostjo poljskega zajca in lisice se je v Sloveniji pomembno spremenilo. Lisica je namreč pogosta po vsej Sloveniji, medtem ko se lov na poljskega zajca v nekaterih predelih Slovenije sploh ne izvaja več (tabela 1).

Tabela 1: Število uplenjenih zajcev na 1 lisico v različnih časovnih obdobjih.

Število uplenjenih zajcev na 1 lisico

Slovenija LZ Maribor LZ Ptuj LZ

Prekmurje LZ Zasavje LZ Posavje

LZ Ljubljana

med leti 1960–70 4,36 9,02 10,26 13,96 2,31 6,62 1,81

Leta 2000 0,17 0,19 0,38 0,11 0,08 0,22 0,20

Starostna struktura odlovljenih poljskih zajcev

Starostna struktura uplenjenih poljskih zajcev je pokazatelj uspešnosti gospodarjenja s to vrsto divjadi. Vendar pa so raziskave, ki smo jih izvajali med leti 2002–2004 in leta 2007 pokazale na zelo neugodno starostno strukturo odlovljenih živali v slovenskih lovskih družinah (Slika 3). Delež več kot leto dni starih, reproduktivnih živali, je predstavljal od nekaj manj kot 60 % do skoraj 80 % odlovljenih živali. Težišče odlova v lovskih družinah je v novembru in decembru. Na primerjalnem območju v LPN Fazan Beltinci, kjer je težišče odlova v oktobru, pa je med odlovljenimi živalmi vsaj polovica mladih zajcev. Kljub komercialnemu lovu na poljskega zajca v LPN Fazan, je gostota zajcev iz leta v leto podobna in za slovenske razmere velika. Intenzivno izvajanje lova v poznih jesenskih mesecih, ko je

Knjiga povzetkov 34

med odlovljenimi živalmi največ starih, spolno zrelih živali, ima nedvomno vpliv na velikost zajčje populacije.

Slika 3: Starostna struktura odlovljenih poljskih zajcev v lovskih družinah.

Zaključek

Upadanje številčnosti poljskega zajca v zadnjih petdesetih letih je posledica celovitih sprememb v okolju slovenske kulturne krajine. Intenzivnost in vrsta kmetijske proizvodnje, urbanizacija, izgradnja infrastrukture ter drugi človekovi pritiski delujejo na ekološke mehanizme, ki gredo v škodo populacije poljskega zajca. V neugodnih razmerah za poljskega zajca se je povečala nosilnost okolja za lisico in poljsko vrano, torej vrsti, ki vršita pomemben plenilski pritisk na odrasle živali in na zarod. V okolju z monokulturami se domači okoliš tudi nenehno spreminja. Kaže, da je za poljskega zajca usodno povečanje domačega okoliša, kot odgovora na manjšo prehransko ponudbo in pestrost okolja. Živali so zato bolj izpostavljene plenilcem, povozu v prometu, slabše pa je tudi preživetje zaroda. Spolno zreli del populacije ogrožata še naraščajoča gostota prometa in intenzivni lov, ki ga izvajamo v drugi polovici lovne dobe.

Zaključki nakazujejo na nekatere smernice pri gospodarjenju s poljskim zajcem:

− Izboljšanje habitata: potrebni so široki robovi obdelovalnih površin, ki niso tretirani s herbicidi, remizne površine, večje število majhnih krmnih njiv s pestro prehransko ponudbo skozi vse leto.

− Enovito upravljanje populacij lisic in poljske vrane na večjih območjih.

− Varovanje nosilnega, reproduktivnega dela populacije: lov na poljskega zajca je potrebno izvajati tako, da je težišče odstrela v prvi polovici lovne dobe.

Opazovanja na Dravskem polju so pokazala, da lahko ima poljedelska pridelava po načelih dobre kmetijske prakse pomembne pozitivne učinke na velikih obdelovalnih površinah. Znanstvene pozornosti pa bi morala biti deležna tudi pet- do sedemletna ciklična populacijska nihanja ter vprašanja odnosa med nosilnostjo okolja in izpostavljenostjo osebkov v domačem okolišu.

42 43

2722

58 57

7378

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

2002 2003 2004 2007

% o

dlo

vlje

nih

po

ljski

h z

ajce

v

Leto

Mladi

Stari

35 Knjiga povzetkov

Zabeležka:

Knjiga povzetkov 36

Poljski zajec (Lepus europaeus Pall.) in fazan (Phasianus colchicus L.) v Pomurskem območju

Branko VAJNDORFER

Zavod za gozdove Slovenije, OE Murska Sobota, Arh. Novaka 17, Sl-9000 Murska Sobota, Slovenija branko.vajndorfer@zgs.si

Izvleček: Pomursko lovsko upravljavsko območje (LUO) leži na severovzhodu Slovenije, ki

obsega skupaj 132.00 ha površine. Za območje je značilna gričevnato-ravninska pokrajina s subpanonskim podnebjem in prevladujočo kmetijsko rabo prostora. Pomursko LUO se skoraj v celoti pokriva tudi z gozdnogospodarskim območjem Murska Sobota. Skupna površina gozdov v območju je cca. 40.000 ha kar pomeni 30 % oz. najnižjo stopnjo gozdnatosti v Sloveniji.

Slika 1: Pomursko LUO.

Subpanonsko podnebje, nadmorska višina, relief in kmetijska raba prostora so naravni pogoji v območju, ki so v preteklem obdobju narekovali prisotnost vrst divjadi med katerimi je bila mala divjad vse do 70 let prejšnjega stoletja med najpomembnejšo oz. najštevilčnejšo divjadjo. Pomurski trikotnik je glede trendov razvoja populacij male divjadi primerljiv z sosednjimi obmejnimi področji Avstrije, Madžarske, Hrvaške, kot tudi nižje ležečih panonskih pokrajin Vojvodine oz. Srbije. Kljub splošnim trendom povečevanja številčnosti populacij parkljaste divjadi tudi v Pomurskem LUO, je to območje glede male divjadi še zmeraj med najpomembnejšimi v Sloveniji.

Vrste male divjadi kot jih danes opredeljuje zakon (Zakonu o divjadi in lovstvu – ZDLov1) so fazan, poljska jerebica, poljski zajec in raca mlakarica. Pri tem je osrednja pozornost lovskega zanimanja bila namenjena predvsem dvema vrstama, to je poljskemu zajcu in fazanu ter njuni trajnostni rabi na tradicionalni način v obliki skupinskih jesenskih lovov na malo divjad. V Pomurskem območju sta prisotni tudi obe drugi vrsti male divjadi poljska jerebica (Perdix

perdix L.) in raca mlakarica (Anas platyrhyncos L.). Stanje populacije race mlakarice, pri kateri sicer lovski interes sicer ni tako zelo izražen, v splošnem ni problematično, posebej zaskrbljujoče in s tem povezani napori pa so za ohranitvijo poljske jerebice (glej prispevke na posvetu D. Zemljič in G. Bogovič).

37 Knjiga povzetkov

Statistike odstrela male divjadi v srednji EU kažejo na upad populacij obeh omenjenih vrst po letu 1970. Podobni so trendi v Pomurskem LUO, kjer so prikazani podatki o odstrelu poljskega zajca in fazana od leta 1975 naprej. Prikazano je gibanje odstrela v loviščih lovskih družin, kjer je bil obseg vlaganj divjadi, to je dodajanje fazana v lovišča sicer ves čas prisotno, vendar v bistveno manjšem obsegu kot v obeh nekdanjih prekmurskih gojitvenih loviščih (GL) oz. sedanjih LPN. Ne glede na to primerjava odstrela poljskega zajca in fazana kaže na nekatere podobnosti in razlike. Razviden je splošni trend zmanjševanja, pri poljskem zajcu v zadnjem obdobju celo rahlo povečevanje odstrela. Pri obeh vrstah so v posameznih letih razvidna ciklična nihanja, to je padci oz. dvigi odstrela.

Slika 2: Odstrel poljskega zajca in fazana.

Splošno znani in stalno poudarjani vzroki s katerimi skušamo pojasniti zmanjšanje številčnosti populacij male divjadi so predvsem spremenjen način kmetovanja in s tem povezane velike spremembe v kmetijski krajini. V ravninskem delu območja je bilo realizirano krčenje drevesno-grmovne vegetacije in izginjanje močvirskih ekosistemov. Pri tem ima verjetno pomemben vpliv povečevanje obsega in veliko površinski način pridelave koruze. Pomemben dejavnik v loviščih z malo divjadjo so tudi gibanja populacij plenilskih vrst divjadi (lisica, kune, siva vrana, potencialno tudi divji prašič) kot tudi nekaterih zavarovanih vrst. Obseg odstrela lisice, predvsem pa divjega prašiča kaže na povečevanje številčnosti teh vrst. Gibanje obsega odstrela poljskega zajca in fazana v Pomurskem LUO pojasnjujemo še z naslednjim:

- gibanje odstrela fazana v preteklosti je bilo pogojeno z dodajanjem fazana v lovišča za lov;

- negativni posredni vpliv stalne prisotnosti in povečevanje populacije divjega prašiča (upad interesa za malo divjad), kar je po letu 1975 prisotno predvsem v prekmurskih loviščih;

- vsakoletni klimatski pogoji od aprila do julija imajo vpliv na prirastek pri poljskem zajcu in fazanu.

ODSTREL P. ZAJCA IN FAZANA

v Pomurskem LUO

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

9000

1975 1980 1985 1990 1995 2000 2005 2010

Leto

Šte

vilo

Poljski zajec

Fazan

Knjiga povzetkov 38

Pri tem ugotavljamo, da preizkoriščanje populacij male divjadi ni prisotno saj ima lovstvo zelo (morda celo preveč) varstveni odnos do vrst male divjadi. Pasivna zaščita je samo prilagoditev na dejanske razmere, kot se je izkazalo pa še zdaleč nezadosten ukrep za dvig številčnosti. Ocenjujemo, da se interes za gojitvijo male divjadi v zadnjih letih rahlo povečuje, predvsem v loviščih kjer jelenjad in divji prašič nista stalno prisotni vrsti. Dobra številčnost male divjadi ne pride sama od sebe, kot je to opaziti na primeru divjega prašiča, ki ga je v nekaterih območjih že preveč, ampak so za to nujno potrebni posebni ukrepi v loviščih. Še zmeraj se potrjujejo že dolgo veljavna tri osnovna pravila klasične gojitve male divjadi:

- gojitev (razmerje pogojev hrane in kritja - ponekod problem tudi voda); - kontrola plenilcev (vrste, ki so divjad); - zmeren lov (ob monitoringu številčnosti).

Seznanitev pomurskih lovcev s primeri »dobre prakse« v avstrijskih loviščih Štajerske in Sp.Avstrije v letih od 2006 naprej kaže, da je gojitev male divjadi, še posebej v sorazmerno majhnih loviščih (velikosti nekaj 100 ha) lahko zelo uspešna. Osnovni pogoj je izražen interes lovstva za ohranitvijo, gojitvijo in lovom male divjadi. Obstoj in razvoj lovske kinologije (psi ptičarji in šarivci) povečuje interes za gojitvijo male divjadi.

Zabeležka:

39 Knjiga povzetkov

Knjiga povzetkov 40

Gibanje poljskega zajca (Lepus europaeus Pall.) v kmetijskem prostoru

Rajko BERNIK

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana,

Slovenija rajko.bernik@bf.uni-lj.si

Izvleček: V kmetijskem prostoru, poseljenem s prostoživečimi živalmi, je kmetijska

dejavnost ne obhodna in potrebna. Glede na vrsto prostoživečih živali in motečih dejavnikov v kmetijskem prostoru prihaja do onesnaženosti le-tega z nepotrebnimi in škodljivimi vplivi. Mala poljska divjad je indikator onesnaženosti in neprimernih kmetijskih tehnologij v kmetijskem prostoru. V raziskavi smo analizirali gibanje poljskega zajca (Lepus europaeus

Pall.), začetne smernice pri vnosu novih živali v kmetijski prostor, gibanje živali, pomembnost plenilcev in smernice, ki lahko vplivajo na preživetje in povečanje številčnosti poljskega zajca.

Uvod

V evropskem kmetijskem prostoru se je v zadnjih desetletjih občutno zmanjšala številčnost poljskega zajca (Lepus europaeus Pall.). Vzroki za zmanjšanje te populacije so različni in za človeka na splošno sprejemljivi, za poljskega zajca pa ne. Rezultat razumevanja obstoječih dejstev je znan. Vsi vzroki zmanjšanja številčnosti poljskega zajca imajo pa skupno rezultanto, ki je usmerjena v upravljanje s kmetijskim prostorom, oziroma tistim prostorom, ki je namenjen prostoživečim živalim. Posamezni grobi dejavniki, ki vplivajo na kmetijsko okolje, so: intenzivnost kmetijske proizvodnje in velika površinska storilnost kmetijskih strojev. Posebno pozornost in obremenitev kmetijskega prostora predstavljajo moteči dejavniki, ki jih lahko uravnavamo, to so: rekreacija, sprehodi z ali brez hišnih psov ter druge prostočasne dejavnosti, ki se dogajajo v tem občutljivem prostoru.

Kmet na polju in prostoživeče živali si delijo skupen prostor, ta je nedeljiv in ga ni mogoče različno upravljati. Kmetijska dejavnost je v tem prostoru nujna. Ima dva temeljna pomena: pridobivanje hrane – energije za človeka in sočasno kultiviranje krajine. V temeljnem izhodišču je kmetovanje prilagojeno frekvenci gibanja prostoživečih živali v prostoru, času ter okoljskim dejavnikom. Prostoživeče živali v kmetijskem prostoru se začnejo hraniti z mrakom in končajo z začetkom delovnega dneva. V tem času pa kmetijska opravila v prostoru mirujejo. Popolnoma drugače pa je z ostalimi motečimi dejavniki v tem prostoru.

Za poljskega zajca mora biti življenjski prostor varen, ker ni avanturist. Šele po skrbnem pregledu okolice zapusti svoje mesto zaradi nujnega hranjenja ob sočasni navidezni varnosti gibanja. Predhodno navedeni dejavniki v kmetijskem prostoru pa v življenje poljskega zajca vnašajo nove načine življenja, ki vplivajo nanj negativno. Posledice opisane negativnosti pa se sedaj odražajo v zmanjšani številčnosti poljskega zajca v kmetijskem prostoru.

41 Knjiga povzetkov

Slika 1: Poljski zajec (Lepus europaeus Pall.).

Časi, kot so bili od leta 1934 do 1938, se verjetno ne bodo več ponovili. Takrat je med lovci in sadjarji potekala »zajčja pravda«. Številčnost poljskega zajca je bila v Dravski banovini tako velika, da so sadjarji zahtevali orožje in prosti lov nanj. Leta 1934 je veljal za škodljivo žival in njegovo zatrtje naj bi izvedli z vsesplošnim streljanjem in lovljenjem. Na območju Dravske banovine je bilo skupno število odstrela poljskega zajca kar 31.952. Na območju Sorškega polja (LD Škofja Loka in Kranj) pa 1.159. Za primerjavo: število uplenjenih lisic v Dravski banovini je bilo 1.992, na področju Sorškega polja pa 128. Z enostavnim izračunom lahko izračunamo, da je bilo na Sorškem polju prisotnih 9,3 poljskega zajca na eno lisico.

Po podatkih Statističnega Urada Slovenije je bilo leta 2000 uplenjenih 2.114 poljskih zajcev in 13.647 lisic. Iz tega izhaja, da je bilo razmerje popolnoma drugačno in naravnano v korist lisice. Na enega poljskega zajca je prišlo 6,4 lisic.

Zasnova in izvedba poskusa

Lokacija poskusa – Sorško polje

Sorško polje je nižinska ravnica, del Ljubljanske kotline, ki je nastala kot posledica toka reke Save. Največji delež kmetijskih zemljišč v uporabi, po podatkih popisa iz leta 2010 za občino Škofja Loka, predstavljajo trajni travniki in pašniki in sicer kar 72,5 % vseh zemljišč. Za namen njiv je uporabljeno 26,3 % celotne površine zemljišč, medtem ko trajni nasadi obsegajo le 1,2 % zemljišč. V poljedelski pridelavi na njivah v največjem obsegu pridelujejo koruzo (silažna) 44,2 %, po obsegu pridelave sledijo žita s 26,5 %, zelenjava in vrtnine 1,2 %, krmne rastline, kamor prištevajo tudi krmne dosevke, sejane po spravilu pridelka z 21,3 %. Krompir pridelujejo le še na 5,5 % njiv. Če primerjamo podatke iz leta 2000, je proizvodnja krompirja upadla za kar 73,4 %. Samo še 1,3 % njiv zasedajo industrijske in druge rastline. V povprečju vsaj 50 % njiv jeseni preorjejo in gole počakajo na spomladansko setev. (Popis ..., 2012).

Knjiga povzetkov 42

Slika 2: Raba tal na Sorškem polju (Raba tal …, 2012).

V prvem delu poskusa je sodelovalo 6 zajcev (3 samice, 3 samci), v drugem delu pa 7 zajcev (2 samici, 5 samcev). Po pregledu prisotnosti zapestne kosti oziroma hrustančeve tvorbe na tački, so vsi zajci sodili v starostno skupino do enega leta. Dolžine teles brez repa so se gibale med 40 in 70 cm, teže med 2 in 4 kg. Živali je pred izpustom pregledal veterinar. Obseg vratnega dela, kamor smo zajcem namestili ovratnice z oddajniki, je bil okoli 14 cm.

Slika 3: Poskusne živali, pripravljene na izpust.

43 Knjiga povzetkov

Slika 4: VHF sprejemnik in usmerjena antena.

Določitev pozicije smo opravili s pohodniškim Garmin Gpsmap 62s. Posebnosti te priročne naprave sta enostavno rokovanje in dober signal v kotlinah ter gozdu. Med iskanjem živali oziroma signalov njihovih VHF oddajnikov smo vklopili napravo, na zemljevidu pa se je izrisala pot, ki smo jo opravili med iskanjem. Ko smo našli poskusno žival, smo iz varnostne razdalje nekaj metrov zabeležili njene koordinate. GPS pozicijo smo določali v koordinatnem sistemu WGS84 z obliko zapisa, npr. N46 10.917, E14 20.444.

Potem ko smo našli zajca na terenu, smo se mu najprej previdno približali z varnostno razdaljo, nato smo žival opazovali, jo poslikali, določili pozicijo, vremenske razmere in poljščino, na kateri se je zadrževala. Po vrnitvi s terena smo vnesli pozicijo najdbe na zemljevid, ki smo ga sproti izdelovali za vsako žival. Z vnosom pozicij na zemljevid smo izmerili še razdaljo do pozicije predhodnega beleženja lokacije. Program »Google maps« s prijavo na njihovo aplikacijo ponuja možnost izdelovanja posameznih zemljevidov in shranjevanje le-teh. Tako smo vsakič sproti po opravljenem terenskem iskanju lahko točke vnesli na slike za posamezne živali, naredili povezavo s predhodno točko in določili razdaljo med njima. Prednost tega programa je v tem, da lahko točke vnašamo, shranjujemo in podatke obdelujemo tudi kasneje, ker so vrisani na ortofoto posnetek, s pomočjo katerega je dobro vidno, na kakšnem terenu se je zajec zadrževal.

Oceno površine smo opravili s posebno dodatno aplikacijo »ruler«, ki je prilagojena za program »Google maps«. Aplikacija omogoča izris dodatnih linij na zemljevid, izmero razdalj in površin.

Iskanje in sledenje živali smo opravili v različnih dnevih in ju 127-krat ponovili, poskus pa je trajal eno leto.

Na sliki 5 je prikazana stopnja preživelosti zajcev v poskusu. Z modro barvo na sliki označujemo število samcev, ki so poginili v tem terminu, z oranžno barvo so označene samice.

Knjiga povzetkov 44

V nenaravnem okolju gojeni in v naravno okolje izpuščeni divji zajci imajo največjo stopnjo smrtnosti v prvih štirinajstih dneh po izpustu. V poskusu je v tem času poginilo kar 62 % vseh živali. Vzrok celotnega pogina je bila v 85 % (11 živali) lisica, v 15 % (2 živali) smo beležili pogin na cesti zaradi povoza z vozili. Poudariti je treba, da je pripisana stopnja smrtnosti zaradi lisice precenjena, saj so lisice lahko odnesle ali se hranile tudi z zajci, ki so pred tem pogini zaradi drugih vzrokov, kot so: bolezen, promet, košnja in drugi plenilci. Vsekakor bi za večjo zanesljivost morali stanje živali spremljati vsak dan in s senzorjem smrtnosti.

V prvih štirinajstih dneh poskusa smo izgubili 40 % samic in 75 % samcev. Najdlje sta živeli dve samici, prvo smo v poskusu opazovali 54 dni, drugo pa 302 dneva.

Slika 5: Čas spremljanja posameznih živali.

Slika 6: Gibanja poljskega zajca na različnih površinah.

SAMICE

SAMCI

45 Knjiga povzetkov

Slika 6 prikazuje, na katerih površinah so se zadrževali zajci. Pod »druga« območja razumemo kozolec ali odlagališče, kjer so si zajci poiskali zavetje. To je bil lahko celo zadnji dom vseh zajcev, ki so si tam iskali zavetje. Pod zaznamkom »njiva«, ki ustreza tudi pojmovanju v zimskem času, smo združili vse poljščine, kjer smo ob pregledu našli poskusne živali. To so: koruza, pšenica, oves, detelja in krompir.

Pri opravljenih 127-ih pregledih in iskanjih smo zajca v kar 34,6 % našli v koruzi, 25 % na travniku, 11,3 % v žitu in gozdu, 6,7 % drugod (kozolec in odlagališče), 5,3 % v detelji in pozimi na njivi, le v 0,7 % si je zajec poiskal svoje lože na njivah krompirja.

Tam smo jih prepoznavali po sprejemni radijski enoti.

Preglednica 1: Primerjalni prikaz gibanja poskusnih živali glede na spol, število opazovalnih dni in čas

sodelovanja v poskusu.

Frekvenca živali

Spol Št. opazovalni

h dni

Št. skupnih dni –

preživelost

Absolutni premik (m)

Maksimalni premik

(m)

Premik (m) / opazovalni

dan

Premik (m) / dan

150.441 M 4 8 2301 1500 575,3 287,6

150.621 M 4 5 1909 1300 477,3 381,8

150.481 M 6 12 1896 1500 316,0 158,0

150.561 M 7 16 1600 1000 228,6 100,0

150.541 M 3 4 489 298 163,0 122,3

150.521 M 2 12 2000 2000 1000 166,7

150.605 M 4 6 1211 934 302,8 201,8

150.530 M 5 22 756 517 151,2 34,4

Moški – skupaj 8 35 85 12162 9049 347,5 143,1

Povprečno 4,4 10,6 1520,3 1131,1 347,5 143,1

150.640 Ž 4 8 1199 780 299,8 149,9

150.461 Ž 3 5 1176 707 392,0 235,2

150.600 Ž 9 20 2282 858 253,6 114,1

150.580 Ž 53 302 15330 1200 289,2 50,8

150.640 Ž 23 54 2265 284 98,5 41,9 Ženske – skupaj 5 92 389 22252 3829 241,9 57,2

Povprečno 18,4 77,8 4450,4 765,8 241,9 57,2

Ženske brez

F. 150.580 4 39 87 6922 2629 177,5 79,6

Povprečno 9,75 21,75 1730,5 657,25 177,5 79,6

Zajci – skupaj 13 127 474 34414 12875 271,0 72,6

Povprečno 9,8 36,5 2647,2 990,6 271,0 72,6

Povprečno so samci živeli 10,6 dni, samice pa 77,8 dni. Mediana časa sodelovanja v poskusu za oba spola je 36,5 dni. Spremljanje samic v poskusu je bilo večje zaradi samice s frekvenco oddajnika 150.580, ki pri vseh rezultatih zelo povečuje povprečje preživelosti samic v primerjavi z moško populacijo. Zato smo v preglednico dodali tudi skupne rezultate samic brez frekvence oddajnika 150.580. Z izločitvijo te najdlje spremljane živali v poskusu želimo pokazati bolj realne podatke, na katere ni vplivala ta uspešno sodelujoča samica. Ob tej spremembi se rezultat preživelosti samic v novem okolju iz 77,8 dni zmanjša na 21,75 dni, kar pa je še vedno večje povprečje preživelih dni kot pri samcih.

Knjiga povzetkov 46

V preglednici 1 pri samcih lahko vidimo, da se povprečno dnevno premaknejo na večje razdalje kot samice. Samci imajo torej manjše povprečje preživelih dni in večje razdalje na dan.

Samice, gledano brez frekvence 150.580, so povprečno živele 21,75 dni, in v tem obdobju so dnevno naredile premik 79,6 m. Iz tabele je prav tako razvidno, da so povprečne maksimalne razdalje pri samicah manjše. Zato lahko sklepamo, da se samice gibljejo manj in na manjše razdalje, povprečno pa preživijo več dni v njim novem okolju.

Poskusna žival poljski zajec (Lepus europaeus Pall.) s frekvenco: 150.580

Samica s frekvenco sledilnika 150.580, ki smo jo med poskusom poimenovali Viki, je v njem sodelovala od izpusta, dne 10. julija 2010, do 8. maja 2011, ko smo VHF ovratnico našli pri vhodu v lisičji rov. Skupno je preživela 302 dneva; opazovali smo jo 53 opazovalnih dni. V tem času je njen absolutni odmik od kraja izpusta 15.330 m, maksimalni premik med dvema opazovanjema je znašal 2.100 m. Ta premik se je zgodil v enem dnevu, ko se je žival premaknila z njive do lisičjega rova. Zato lahko upravičeno sklepamo, da te poti ni opravila sama. Druga maksimalna razdalja, ki jo je opravila Viki, je 3 x 1.200 m in 1.100 m. Te večje razdalje smo zaznali prvič januarja, ko jo je pes pregnal z njive v gozd. Kasneje se njeno gibanje umiri, aprila pa zabeležimo razdalje 2 x 1.200 m in 1 x 1.100 m, pri tem gre za migracije med travnikom – njivo in gozdom. Minimalna razdalja, ki jo zabeležimo, je 3 metre, ta premik je žival opravila iz 7. na 8. avgust, nahajala pa se je na njivi koruze.

Povprečna dolžina premika v metrih med dvema opazovanjema znaša 289,2 metra. V primerjavi s skupnim povprečnim premikom vseh poskusnih živali med opazovanji je večji za 18,2 m. Povprečni premik samice na dan je znašal 50,8 m, kar pa je 21,8 m manj od povprečja vseh poskusnih živali. Viki je preživela v novem okolju najdlje, povprečna razdalja, ki jo je opravila dnevno, pa je samo 50,8 m. Le dve živali v poskusu sta dosegli boljši rezultat nizke povprečne razdalje glede na preživele dni.

Zajkljo smo v 34 % pregledih opazili na njivah koruze, v gozdu 26,4 %, na travnikih in njivah 13,2 %, detelji 9,4 % in žitu v 3,8 % primerih.

Naša opazovana žival se je vse do 7. januarja gibala in hranila na njivah in travnikih, kljub snežnim padavinam v decembru. Na sliki št. 7 lahko opazimo, da se je zadrževala blizu naselja Žabnica. Na začetku tega zimskega obdobja, preden smo jo opazili v gozdu, smo opravili 8 preiskovalnih dni. V tem času njene maksimalne razdalje niso velike, največja razdalja med dvema opazovalnima terminoma je 403 m, ki jo beležimo po skoraj enem mesecu.

Po 7. januarju Viki prvič opazimo v gozdu, z njive se je v dveh dnevih preselila za 1.200 m stran na gozdni rob. Naslednji mesec jo najdemo izključno v gozdu. To je obdobje, ko travnike in njive še prekriva snežna odeja. Maksimalni premik, ki ga poleg poti do gozda 1.200 m opravi v tem obdobju, je še 754 m znotraj gozda. Po 14. februarju opazimo premike tudi po 1.200 m na polja in njive v okolici naselja Žabnica, kjer se je najdlje zadrževala novembra in decembra predhodnega leta. Te velike migracije, gre za razdalje od 700 do 1.200 m, je razmeroma redno opravljala vse do maja. Takrat jo ponovno opazimo na njivah in travnikih v okolici Žabnice, 8. maja njeno ovratnico najdemo na poti, dolgi 2.100 m, globoko v gozdu in lisičjem rovu.

47 Knjiga povzetkov

Slika 7: Prikaz gibanja zajklje znotraj gozda in prikaz hodov na njive in travnike (Kartografska …, 2012).

Slika 8: Prikaz gibanja živali od 21. oktobra 2010 do 8. maja 2011 (Kartografska …, 2012).

Na sliki 9 je prikazan zunanji okvir gibalnega pasu naše poskusne živali. Celotno površino, ki jo je žival zasedala v obdobju poskusa, ocenjujemo na skoraj 40 ha. Največja zračna linija od mesta izpusta je 2.300 m.

Knjiga povzetkov 48

Slika 9: Okvir površine gibanja živali v obdobju 10.7.2010–8.5.2011 (Kartografska …, 2012).

Poskusna žival poljski zajec (Lepus europaeus Pall.) s frekvenco: 150.605

Primer gibanja poskusne živali, ki smo jo našli že šesti dan po izpustu. Gre za samca, ki ga je plenilska lisica prinesla v lisičino na divje odlagališče gradbenega materiala ob gozdnem robu. V teh dneh se je od mesta izpusta oddaljil za 1.200 m.

Slika 10: Gibanje živali z oznako 150.605 v obdobju šestih dni (Kartografska …, 2012).

Razprava in usmeritve

Stopnja preživetja živali je bila v prvih 14-tih dneh po izpustu v novo okolje le 62 %. To pripisujemo slabi fizični kondiciji gojenih zajcev po izpustu v novo okolje ter velikemu številu lisic na tem območju. Člani Lovske družine Sorško polje so ocenili število lisic v letu 2010 na 70 živali. Največ pogina, kar je 85 % poskusnih živali, pripisujemo lisicam, nekaj pa

49 Knjiga povzetkov

pokončanju živali na cestah. V poskusu izgub zaradi kmetijske mehanizacije nismo zaznali. Ugotovili smo, da so dlje živele poskusne živali, ki so opravljale dnevno manjše razdalje. Vse živali so bile izpuščene na polju ob njivah, s čimer smo jim želeli omogočiti dobro izhodišče za prilagoditev. Mesto izpusta je bilo za vse živali isto, to je bila okolica naselja Sv. Duh na kmetijsko intenzivnem Sorškem polju, kjer je značilnost rabe tal zgodnja košnja sena, ponekod sledi celo štirikratna košnja, kar so zelo neugodne razmere za razvoj male poljske divjadi.

Rezultati nakazujejo, da samci opravijo večje absolutne razdalje, preživijo pa povprečno manj dni kot samice. Živali so v našem poskusu dnevno prebivališče največkrat našle na njivah koruze, žita in detelje, sledijo travniki. Le redko so za bivališče izbrale druge objekte, lokacije in njive krompirja.

Za izboljšanje okoljskih pogojev preživetja male divjadi in povečanje njihove številčnosti v kmetijskem prostoru bi morali sprejeti in postopno uveljavljati sledeče postopke:

Izobraževanje:

V izobraževanje in seznanjanje z opisano problematiko je potrebno vključiti Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije v povezavi s Lovsko zvezo Slovenije. Vsi nosilci kmetijskih gospodarstev imajo v zimskem času obvezna izobraževanja o kmetovanju. Kmet, kot edina oseba, ki si na »delovnem mestu« deli prostor s prostoživečimi živalmi, pa v okviru obveznih in potrebnih vsebin o kmetovanju ni obveščen o problematiki varovanja in povečanju številčnosti male poljske divjadi. V osnovi naj bi bila temeljna smernica izobraževanje kmetijskih svetovalcev, nato pa prenos znanja in spoznanj na neposredne upravljalce kmetijskega prostora – kmete.

Krme in zaščitne površine za malo poljsko divjad:

V današnjem kmetijskem prostoru ima mala poljska divjad vedno manj življenjsko varnega območja. Vedno večje obdelovalne površine so neposredno povezane z večjimi in zmogljivejšimi kmetijskimi stroji, sočasno intenzivno kmetijsko proizvodnjo, uporabo kemičnih sredstev in gnojil. Posledično vse našteto pomeni, da prihaja predvsem do izrinjanja male poljske divjadi iz kmetijskega prostora. Te težave lahko rešijo krmne njive, obgozdna setev krmnih rastlin in uporaba mehaničnih postopkov pri negi kmetijske kulture. Vsi navedeni postopki pa so neposredno povezani z znanjem in prenosom vsega naštetega.

Omejevalni postopki:

Uporaba kmetijskega prostora je dovoljena vsakemu in v vsakem času. Ta dobrina mora biti dostopna vsakemu človeku tako dolgo, dokler ne postane moteč dejavnik v kmetijskem prostoru in posledično negativno vpliva na prostoživeče živali. Z zmanjšanjem prisotnosti človeka ponoči v kmetijskem prostoru, bi prostoživeče živali imele zanesljivo več miru in časa za svoj razvoj in obstoj.

Z upoštevanjem navedenih ukrepov bi v daljšem časovnem obdobju gotovo dosegli pozitivne učinke ukrepov, ne da bi koga omejevali v gibanju ali zmanjšanju gospodarskega pomena uporabe kmetijskega prostora.

Knjiga povzetkov 50

Literatura Raba tal na Sorškem polju. 2012. Agencija Republike Slovenije za okolje

http://gis.arso.gov.si/atlasokolja (18.10 2012). Bernik R. 2011. Varovanje in krmljenje male poljske divjadi s pomočjo kmetijskih del na polju. Lovec, 3: 135-138 Campos A. 2009. Manual for VHF equipment. Šentjernej, Ok vision s.p.: 9 str. Cowan D. 2004. An overview of the current status and protection of the brown hare (Lepus Europaeus) in the

UK. A report prepared for European wildlife division, defra by dr. David Cowan. London,Central Science Laboratory: 30 str. http://www.naturalengland.org.uk/Images/lepusewrevised_tcm6-4627.pdf

Gpsmap 62s. 2012. Garmin d.o.o. http://www.garmin.si (13.10 2012). Kartografska podlaga Google maps. 2012. http://maps.google.com/ (17.7 2012). Kolar B. 2008. Ocena vzrokov za upadanje velikosti populacije zajca Lepus europaeus v Sloveniji – poročilo o

preiskavah v letu 2007. Maribor, Zavod za zdravstveno varstvo Maribor: 24 str. Kryštufek B., 1991. Sesalci Slovenije. Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije: 294 str. Pretvornik med koordinatnimi sistemi. 2012. Zveza radioamaterjev Slovenije.

http://www.mkx.si/geoconv/ (05.09 2012) Popis kmetijskih gospodarstev po občinah in kmetijskih zemljiščih v uporabi 2000 in 2010. 2012. Statistični urad

Republike Slovenije http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2004101&stevilka=4348 (20.10 2012) Raczyńska K., Raczyński J., 1972. Methods for determination of age in the European hare. Acta Theriol, 17: 75–

86. Statistični letopis 2006, površina ozemlja in pokrovnost tal. Statistični urad republike Slovenije

http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=1&leto=2006&jezik=si (15.07.2012) Statistični letopis 2000, odstrel divjadi. Statistični urad republike Slovenije

http://www.stat.si/letopis/2001/17_01/17-12-01.xls (15.07 2012) Stroh G., 1931. Zwei sichere aldersmerkmale beim Hasen. Berliner Tierärztliche Wochenschrift, 12: 180-181. Vse o GPS. 2012. Društvo viharnik. http://www.drustvo-viharnik.si (5.09 2012) Vu A. 2001. "Lepus europaeus" (On-line), Animal Diversity. http://animaldiversity.ummz.umich.edu/accounts/Lepus_europaeus/ (10. avg. 2012) Wincentz T. 2009. Identifying causes for population decline of the brown hare (Lepus europaeus) in agricultural

landscapes in Denmark. PhD thesis. Dept. of Wildlife Ecology and Biodiversity. NERI, National Environmental Research Institute, Aarhus University, Denmark and Department of Population Biology, University of Copenhagen: 194 str. http://www.dmu.dk/Pub/PHD_ TLWJ.pdf

Wireless sensor network. 2012. http://wsncanada.ca (10.09 2012).

51 Knjiga povzetkov

Zabeležka:

Knjiga povzetkov 52

Izpostavljenost poljskega zajca (Lepus europaeus Pall.) težkim kovinam na Kozjanskem

Ida JELENKO1, Zdravko MASTNAK2, Boštjan POKORNY1,3

1ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o., Koroška cesta 58, 3320 Velenje, Slovenija 2Savinjsko-Kozjanska zveza lovskih družin Celje, Cankarjeva ulica 6, 3000 Celje, Slovenija

3Visoka šola za varstvo okolja, Trg mladosti 7, 3320 Velenje, Slovenija ida.jelenko@erico.si

Izvleček: Poljski zajec (Lepus europaeus Pall.) spada med avtohtono malo divjad iz družine

zajci (Leporidae). V Sloveniji je splošno razširjena vrsta, živeča predvsem v odprti ravninski krajini z obdelanimi polji. Ugodno se počuti tudi v gričevnatem svetu, kjer se njive najrazličnejših poljščin prepletajo s travniki in gozdovi; živi tudi v gozdovih in hribovitem svetu nekje do 1500 m nadmorske višine.

V zadnjih petdesetih letih je populacija poljskega zajca v Sloveniji drastično upadla. V šestdesetih letih 20. stoletja je odstrel vrste v Sloveniji znašal med 33.000 in 43.000 osebkov letno. Po letu 1970 je začel postopno upadati in je konec sedemdesetih let znašal okrog 10.000 živali, konec devetdesetih let pa je odvzem (izgube in odstrel) znašal le še 2.125 živali. Od leta 2006 do leta 2012 se je letni odvzem poljskega zajca v loviščih, s katerimi upravljajo lovske družine, gibal med 1.930 in 2.220 živali (!); skupaj v omenjenih sedmih letih le 14.344 živali. V Savinjsko-Kozjanskem LUO je odvzem poljskega zajca v istem obdobju znašal 1.437 živali; populacija je v zadnjih letih v rahlem porastu. Danes so za majhno številčnost poljskega zajca v Sloveniji najverjetneje glavni krivci izguba življenjskega prostora (kritja in virov hrane) zaradi spremenjenega načina kmetovanja (manj obmejkov, grmišč, veliki strnjeni njivski kompleksi monokultur), uporaba sodobne kmetijske mehanizacije, pesticidov ter mineralnih gnojil. K manjši številčnosti te vrste prispeva tudi velika številčnost plenilcev (lisica in ujede), neustrezne vremenske razmere in številne bolezni (npr. zajčja kuga, pseudotuberkuloza itn.), pa tudi onesnaženost okolja. Med onesnažili so lahko zelo problematične težke kovine, kot sta npr. svinec (Pb) in kadmij (Cd).

Med najnevarnejše anorganske strupene snovi, ki imajo (zaradi svoje vodotopnosti in posledično enostavne absorpcije) veliko sposobnost kopičenja vzdolž prehranjevalne verige, spadajo težke kovine. Le-te so v naravnem okolju praviloma prisotne v zelo majhnih koncentracijah; vendar je razvoj človeške civilizacije (zlasti razvoj industrije, kmetijstva in intenziviranje cestnega prometa) povzročil enormne emisije teh snovi v okolje. Pb in Cd sta uvrščena v sam vrh seznama nevarnih snovi visoke prioritete. Svinec je kancerogen, vpliva na centralni živčni sistem, povzroča poškodbe ledvic, srca in ožilja ter prebavnega trakta, povzroča anemijo in zmanjša spermatogenezo. Kadmij je ravno tako kancerogen, povzroča poškodbe ledvic in anemijo, zmanjša rast, vpliva na slabo mineralizacijo kosti, na spremembe ploda ter predvsem na spermatogenezo oz. razmnoževalno sposobnost tako samic kot samcev posameznih vrst sesalcev, vključno s poljskim zajcem. Svinec se akumulira predvsem v kosteh in ledvicah sesalcev, medtem ko se kadmij akumulira v ledvicah in jetrih teh vrst. Posledično so notranji organi sesalcev zato (poleg kostnih tvorb za Pb) najprimernejša

53 Knjiga povzetkov

skupina tkiv za ugotavljanje onesnaženosti okolja s težkimi kovinami. Pri sesalcih se večina težkih kovin odlaga v ledvicah; vsebnosti Cd so v njih približno za velikostni razred višje kot v jetrih. Zelo zanimivo je razmerje vsebnosti Cd med obema organoma: v razmerah zmerne onesnaženosti okolja je v ledvicah praviloma 8-krat do 10-krat več Cd kot v jetrih; v razmerah ekstremne onesnaženosti se ledvice s tem elementom "zasičijo", medtem ko vsebnosti v jetrih še vedno naraščajo, kar ima za posledico upad razmerja. Razmerje Cdledvice/Cdjetra je zato mogoče uporabiti kot preprost indeks, ki (poleg absolutnih vsebnosti) kaže na stopnjo onesnaženosti okolja.

Ena najprimernejših vrst za bioindikacijo onesnaženosti okolja s svincem je poljski zajec, ki ta element zelo močno akumulira (Tataruch in Kierdorf, 2003). Na območju Kozjanskega smo zato v letu 2012 zbrali 15 vzorcev poljskih zajcev (lovišča Kozje, Podčetrtek in Bistrica ob Sotli), katerim smo na podlagi tehtanja očesnih leč najprej določili starost. Mladih zajcev, starih do enega leta, je bilo 36 %; 43 % je bilo starih zajcev.

Vsebnosti svinca in kadmija smo izmerili v 15-ih vzorcih jeter in 11-ih vzorcih ledvic odvzetih poljskih zajcev. Medtem ko so bile vsebnosti Pb v jetrih (ā ± SE: 0,44 ± 0,10 mg/kg) dvakrat večje kot v ledvicah (0,17 ± 0,06 mg/kg), so bile vsebnosti Cd cca. 8-krat večje v ledvicah (3,12 ± 0,90 mg/kg) kot v jetrih istih živali (0,38 ± 0,07 mg/kg). Na podlagi razmerja Cdledvice/Cdjetra ugotavljamo, da gre za območje zmerne onesnaženosti s tem onesnažilom, saj ledvice s kadmijem še niso zasičene. Pri tem je potrebno poudariti, da se Cd tako v ledvicah (mladi zajci: 0,86 ± 0,06 mg/kg; stari zajci: 6,65 ± 1,30 mg/kg) kot v jetrih (mladi zajci: 0,10 ± 0,02 mg/kg; stari zajci: 0,62 ± 0,08 mg/kg) s starostjo živali kopiči. Nasprotno vsebnosti svinca niso odvisne od starosti zajcev, kar ugotavljajo tudi v tujih raziskavah.

Vsebnosti Pb v jetrih poljskih zajcev so v primerjavi s podobnimi analizami, opravljenimi v tujini (Slovaška: 0,22 ± 0,20 mg/kg), na Kozjanskem dvakrat večje, medtem ko so vsebnosti v ledvicah teh živali precej podobne s podatki iz tujine (Slovaška: 0,12 ± 0,13 mg/kg). Vsebnosti Cd so tako v ledvicah kot tudi v jetrih poljskih zajcev s Kozjanskega dvakrat večje, kot so bile ugotovljene na Slovaškem (ledvice: 1,57 ± 1,10 mg/kg; jetra: 0,16 ± 0,14 mg/kg), a so primerljive s podatki iz Srbije (razpon: 0,15 – 7,84 mg/kg). Vsebnosti obeh elementov v ledvicah poljskih zajcev s Kozjanskega (leto 2012) so bile precej večje kot vsebnosti Pb (0,07 ± 0,05 mg/kg) in Cd (0,48 ± 0,30 mg/kg), ki smo jih v letu 2005 določili v ledvicah mladičev srnjadi iz istega območja.

Glede primernosti notranjih organov poljskih zajcev za prehrano ljudi je pomembno, da so vsebnosti Pb tako v jetrih kot tudi v ledvicah poljskih zajcev s Kozjanskega v po dveh vzorcih teh organov presegle dovoljeno vrednost 0,5 mg/kg. Kar 6 od 11 vzorcev jeter in ledvic pa je presegalo dovoljeni vrednosti za Cd v jetrih (0,5 mg/kg) oz. v ledvicah (1,0 mg/kg). Ne glede na to so bile z vidika tveganja za poljskega zajca izmerjene vsebnosti Pb precej nižje od toksičnih vrednosti svinca za sesalce, ki za jetra znašajo 5 mg/kg, za ledvica pa 15 mg/kg. Ravno tako so bile vsebnosti Cd v notranjih organih analiziranih poljskih zajcev precej nižje, kot znašajo kritične vrednosti za sesalce (vsebnosti v ledvicah 100 mg/kg). Čeprav izpostavljenost poljskih zajcev svincu in kadmiju na Kozjanskem z ekotoksikološkega vidika ni problematična, pa v tem, sicer relativno neonesnaženem območju Slovenije, odsvetujemo prehranjevanje z notranjimi organi poljskih zajcev, in sicer zlasti zaradi previsokih vsebnosti Cd v organih starejših osebkov.

Knjiga povzetkov 54

Zabeležka:

55 Knjiga povzetkov

Zabeležka:

Knjiga povzetkov 56

Lov male divjadi s svinčenimi šibrami: dejstva, težave in možne rešitve

Samar AL SAYEGH PETKOVŠEK1, Boštjan POKORNY1,2

1 ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o., Koroška 58, 3320 Velenje, Slovenija 2 Visoka šola za varstvo okolja, Trg mladosti 7, 3320 Velenje, Slovenija

samar.petkovsek@erico.si

Izvleček: Svinec (Pb) spada med najnevarnejše strupene snovi; upoštevaje njegovo

pogostnost pojavljanja v okolju, strupenost in možnost vpliva na ljudi je uvrščen v sam vrh (na drugo mesto) seznama strupenih snovi visoke prioritete (CERCLA Priority List of

Hazardous Substances), zaradi česar je potreben stalen monitoring njegovega pojavljanja v okolju, prenosov po prehranjevalni verigi in izpostavljenosti živih organizmov, vključno z ljudmi. Najpomembnejše antropogene vire svinca v okolju so v preteklosti predstavljali pridobivanje in predelava svinčeve rude, emisije iz velikih točkovnih virov in promet oz. uporaba svinčevih dodatkov k gorivu. Vendar se je v zadnjih desetletjih onesnaževanje ekosistemov s svincem stalno zmanjševalo, kar je posledica izvedbe različnih ukrepov za zmanjšanje emisij tega elementa v okolje. Zaradi tega se dandanes veča relativni prispevek nekaterih poti neposrednega vnosa Pb v ekosisteme, kot je npr. uporaba svinčenih uteži v ribištvu in svinčenih nabojev (zlasti šiber) na streliščih ter pri izvajanju lova na malo divjad.

V preteklosti so bili v svetu prepoznani različni negativni vplivi vnosa svinčenih šiber na okolje, kot je povečana onesnaženost ekosistemov, izpostavljenost živih organizmov (še zlasti različnih vrst ptic) zaradi uživanja svinčenih šiber in povečano tveganje za zdravje ljudi kot končnih uporabnikov divjačine. Zaradi tega so v zadnjih letih v številnih državah po svetu prepovedali uporabo svinčenih šiber pri izvajanju lova v splošnem oz. v določenih ekosistemih, kot so npr. mokrišča. Vendar je pred sprejetjem tovrstnih ukrepov potrebno ugotoviti dejansko problematiko uporabe svinčenih nabojev v lokalnih razmerah; le-ta je odvisna zlasti od intenzitete izvajanja lova na malo divjad, okolja izvajanja lova (kopenski vs. vodni ekosistemi) in od okoljskih oz. talnih razmer, ki vplivajo na kemijsko pretvorbo, biodostopnost, mobilnost ter toksikokinetiko svinca v določenem okolju.

Po grobi oceni, ki izhaja iz višine odstrela posameznih vrst male divjadi v Sloveniji (letno ca. 2.300–2.700 poljskih zajcev, 5.500–6.200 fazanov, 3.000–3.400 mlakaric, 10.000–11.000 vranov, 10.000–11.000 lisic, 500–600 jazbecev in 1.000–1.400 kun), je samo v loviščih, s katerimi upravljajo lovske družine, z uporabo svinčenih šiber letno v okolje odloženo ca. 2,5–3,5 t Pb. Vendar je bolj kot količina vnesenega Pb v okolje pomembna njegova biodostopnost oz. mobilnost po prehranjevalni verigi. Zaradi zelo hitre oksidacije svinčenih šiber se mobilnost Pb močno razlikuje med različnimi ekosistemi, zaradi česar sam vnos šiber v okolje ne pomeni nujno pomembnega onesnaževanja vseh območij; ekotoksikološka problematika lova s svinčenimi šibrami je bistveno večja v vodnih kot v kopenskih ekosistemih. Za utemeljeno razpravo o nadaljnji uporabi svinčenih šiber za izvajanje lova v Sloveniji je zato – poleg (eko)toksikoloških vplivov in posledic svinca – potrebno natančno poznavanje procesov kemijske pretvorbe svinčenih šiber, ki vpliva na mobilnost Pb v okolju. V prispevku bodo zato predstavljeni/e: (i) dosedanja dognanja o vplivu svinčenih šiber na onesnaženost

57 Knjiga povzetkov

različnih ekosistemov in o toksikoloških posledicah prehranjevanja s svinčenimi šibrami za različne živalske vrste; (ii) razlike v procesih kemijske pretvorbe svinca med vodnimi in kopenskimi ekosistemi ter vpliv talnih lastnosti na mobilnost svinca; (iii) lastna dognanja o izpostavljenosti živih organizmov svincu in pretvorbi svinca na streliščih slovenske vojske; (iv) higiensko-zdravstveni vidik, tj. tveganje za vnos svinca v človeški organizem pri prehranjevanju z divjačino, uplenjeno s svinčenimi šibrami; (v) nekatere alternative svinčenim šibram, njihove prednosti in slabosti. Zabeležka:

Knjiga povzetkov 58

Bo seznam lovnih vrst male divjadi v Sloveniji za vedno ostal nespremenjen: argumenti za in proti spremembam

Boštjan POKORNY1,2

1 ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o., Koroška 58, 3320 Velenje, Slovenija 2 Visoka šola za varstvo okolja, Trg mladosti 7, 3320 Velenje, Slovenija

bostjan.pokorny@erico.si

Izvleček: V Sloveniji so bile v preteklosti vrste, ki so bile uvrščene med divjad oz. so lahko

bile lovne, določene s krovnim zakonom, veljavnim za področje lovstva. Takšna ureditev je bila v praksi neživljenjska, saj so bile vsakršne spremembe seznama lovnih vrst, kar je predvsem strokovno vprašanje, možne le s spremembo zakona, kar bi terjalo širši družbeno-politični konsenz; pri takšni rešitvi spremembe seznama divjadi (in lovnih dob) ne temeljijo na strokovnih argumentih, temveč so odvisne predvsem od politične volje in kompromisov, sam postopek za sprejem tudi manjših sprememb, ki bi sledile dogajanju v naravi, pa je lahko zelo dolgotrajen, če je sploh mogoč. Zaradi tega je zakonodajalec pri sprejemu veljavnega Zakona o divjadi in lovstvu določil, da seznam divjadi ni določen s samim zakonom, temveč s podzakonskimi predpisi, konkretno z Uredbo o določitvi divjadi in lovnih dob (2004). S tem naj bi bil postopek spreminjanja seznama vrst, ki so opredeljene kot divjad, bistveno bolj enostaven, istočasno pa naj bi bilo tako olajšano sprejemanje odločitev na podlagi strokovnih argumentov, ne pa političnih motivov, ki pogosto temeljijo predvsem na populizmu.

V času od sprejema Uredbe so se zgodile številne družbene in okoljske spremembe, ki se odražajo tudi na populacijski dinamiki živalskih vrst (npr. izjemno naraščanje številčnosti in prostorske razširjenosti divjega prašiča; naraščanje številčnosti lisic in vplivov sivih vran); izboljšalo se je poznavanje bioloških značilnosti vrst in njihovega naravovarstvenega statusa v širšem evropskem kontekstu, ovrednotiti je mogoče učinke pasivnega varstva vrst po prenehanju izvajanja lova nanje po sprejemu Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (1993). Zaradi tega je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje v letni načrt dela za leto 2013 uvrstilo izpeljavo postopka za spremembe in popravke veljavne Uredbe. Vendar so predlogi po razširitvi seznama divjadi, ki so jih ločeno posredovali Lovska zveza Slovenije, Zavod za

gozdove Slovenije in Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje, v javnosti sprožili številne negativne odzive; še posebej ostri so bili odzivi glede ponovne uvrstitve nekaterih v preteklosti lovnih vrst ptic med divjad, ki so temeljili predvsem na nekritično predstavljenih podatkih o naravovarstvenem statusu teh vrst.

Z namenom prikaza dejanskega stanja in za korektno razumevanje dejstev v postopku sprejemanja sprememb in dopolnitev Uredbe, ki lahko pomembno vplivajo na opredelitev male divjadi v Sloveniji, bosta v prispevku prikazana naravovarstveni status in/ali populacijska dinamika tistih vrst, za katere je podan predlog za ponovno vključitev med divjad, in sicer tako v slovenskem kot tudi širšem evropskem prostoru. Poleg tega bodo predstavljeni tudi argumenti, ki govorijo: (i) v prid širitve seznama male divjadi (učinkovitejše aktivno varstvo vrst, izboljšanje političnih habitatov za posamezne vrste, zmanjšanje

59 Knjiga povzetkov

konfliktnih dogodkov, sistematičen monitoring, trajnostna raba divjadi kot obnovljivega naravnega vira); (ii) proti širitvi seznama lovnih vrst (naravovarstveni status in neugodna populacijska dinamika, zamenjave z drugimi vrstami, nepotrebno dodatno vznemirjanje živali, povečan vnos svinca v okolje, nesmiselnost/nesprejemljivost lova samega po sebi). Prispevek naj bi doprinesel h kritičnemu, na dejstvih podprtemu razmišljanju in odločanju v nadaljnjih postopkih spreminjanja Uredbe. Ni namreč smiselno, da bi/bo seznam lovnih vrst male divjadi v Sloveniji zaradi a priori nasprotovanja spremembam za vedno ostal nespremenjen. Zabeležka:

Knjiga povzetkov 60