1

ki ni cenzurirana

jANUAR 2017

glasilo dijaškega doma bežigrad#3

2

CENZURA #3GLASILO DIJAŠKEGA DOMA BEŽIGRAD Ljubljana, januar 2017, številka 3

MENTORICA: Marina Ristić

UREDNIKA: Bor Ravbar, Karin Kristan

NASLOVNICA: Gospod DDB

NOVINARJI: Kerin Hana, Taja Starič, Kozlevčar Katja, Chiara M. Pegan, Tea Tominc

SODELAVCI: Nataša Erjavec, Maša Sedej, Pia Boštjančič, Danijel Fabi, Nika Lavrič, Urša Mlakar, Petra Zanjkovič, Hana Možina, Evelina Pristovšek, Jaša Cucek, Lana Kozan, Klara Kunič, Zoya Koprivnik, Maša Vončina, Nika Kokelj, Rok Rejc, Aljoša Koglot, Zala Kastelic, Mija Kramer, Niki Baša, Laura Lavrič Cascio, Petra Zanjkovič, Samo Lesar, Andrej Tomše, Primož Miklavžin, Mojca Bekš

FOTOGRAFIJE: Katja Belec, Ksenija Kominka in ostali dijaki ter delavci DDBja

RISARJI: Veronika Sikošek Brvar, Neja Iskra, Agnes Cankar

OBLIKOVAL: Amel Hodžić

TRŽENJE: neprofitno – dostava v soboNAKLADA: 200 izvodovPRELOM in TISK: Srednja medijska in grafična šola LjubljanaNASLOV UREDNIŠTVA: Dijaški dom Bežigrad Ljubljana, Kardeljeva ploščad 28, 1000 Ljubljana.

KAZALO #3

04-07 SVET IZVEN DOMAErasmusdogodki v sliki

08 TELOVADNICAodbojkaobisk Kopra

10 DOBRO SRCEBožička vsem

12 KONCERTMurat in Jose

15 POGOVORpogovor z Anjo

18 RAZMIŠLJANJEkaj je življenje?teorije zarot

20 ZAKAJ, KAKO, KAJ...?odgovori na vprašanja

22 KOLUMNA spremembe in izgube

26 SOCIALNI MEDIJIkako postati popularen

30-32 RAZVEDRILOfilm, trači, galerija, strip

3

Dragi sotrpini in sotrpinke, vzgojitelji in vzgojiteljice.Spet je leto naokoli in prazničnemu decembru sledi delovni januar, v katerem bo izšla prva Cenzura šolskega leta 2016/17, že tretja v novi podobi. Letos sva vodenje uredništva prevzela kar dva dijaka dramske gimnazije, Karin Kristan in Bor Ravbar.V letošnjem decembru sva ugotovila kar nekaj uporabnih reči, najpomembnejša pa se nama zdi to, da božička ni - grow up!Ker to piševa zadnjo sekundo preden gre Cenzura v tisk, je tako-tako kvalitete - podobno bi lahko rekli za nekatere dele doma (to pišem s polnimi usti). A vendar pustimo to brezkončno umetniško pozitivnost, pred vami je nova številka Cenzure, v kateri smo poskušali “secirati dom”, kar pomeni, da boste pod vsakim prostorom, ki ga lahko najdete v domu, našli vsebino, povezano z njim. Pa pojdimo se potapljat. Bor in Karin , urednika

Dijaški dom Bežigrad Ljubljana je že kar gospod v letih. Se mu ne vidi, kaj ne? Tudi jaz mislim, da za skorajšnjega 60-letnega gospoda kar dobro skriva leta. To pa je zato, ker je večino časa lepo skrbel zase.Pravzaprav segajo začetki našega doma še dlje. Še leto ali dve in bomo praznovali kar 70-let njegovega obstoja. Vse se je začelo v lesenih barakah v Tomačevem, ki so bile postavljene za dijake takratne gradbene šole. Prosti koncu 50-let preteklega stoletja so se preselili v Dom učencev Ivana Kavčiča na lokacijo kjer smo še danes. Prvotno so zgradili stavbi A in B ter kuhinjo z jedilnico. Dijaški dom je bil namenjen izključno dijakom Gradbene šole. Prihajali so z vse takratne, skupne države Jugoslavije.Kmalu v 80-letih, natančneje 1984 so prizidali še današnjo C stavbo, kamor so naselili dijakinje, ki so pretežno obiskovale Center strokovnih šol Bežigrad. Šolski dijaški dom so namreč ukinili. Tako zgrajen dom je postal drugi dom za skoraj 600 dijakinj in dijakov. Bivali so v sobah po tri, štiri ali celo pet oseb. Strogo ločeni po stavbah. V etažah so bile skupne kopalnice s tremi tuši in stranišči. Vrste pri kosilu in večerji so se vile vse do stopnic v A stavbo. Ni bilo samopostrežne hrane. Edini meni so kuharice razdelile pri pultu.90-ta leta preteklega stoletja so že prinesla prve spremembe. V Dijaški dom Bežigrad, ki je postal pravni naslednik Doma Učencev Ivana Kavčiča je prihajalo vse več dijakov in dijakinj drugih ljubljanskih, srednjih šol, pretežno iz Slovenije, manj iz južnih republik. Domski prostori so bili redno vzdrževani a večjih sprememb še ni bilo na vidiku.

V začetku novega tisočletja, ko smo se že drugič soočali z upadom števila dijakov, smo se odločili za korenite spremembe domske infrastrukture. Pod vodstvom takratnega ravnatelja, Stanka Povha smo pričeli z izgradnjo sob s kopalnicami. Do takrat je bilo v domu le peščica sob z lastno kopalnico. Na novo oblikovane sobe so omogočale, da smo se odločili za naslednji, drzen korak. Oblikovali smo prve mešane, vzgojne skupine. Sedaj je bilo to mogoče, saj si fantom in dekletom ob bivanju v isti etaži, ne bi bilo potrebno deliti sanitarij.Vsako šolsko leto smo zgradili še več kopalnic in oblikovali nove, mešane, vzgojne skupine. S tem smo dosegli precej manjšo dinamiko med dijaki. Izgradnja je bila v celoti zaključena leta 2010, ko sem že bila ravnateljica sedanjega Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana. Poleg sob s kopalnicami, nova okna, prenovljeni atrij in mešane skupine, smo dobili še malce posodobljeno ime s pripisom Ljubljana.Kmalu smo si zastavili nove cilje. Nadaljevali smo z izgradnjo čajnih kuhinj, naredili stekleni vrt za fitnes, redno vzdrževali, belili in popravljali vse kar imamo v domu.Največji, dosedanji projekt smo izvedli leta 2012, ko smo uspešno kandidirali za evropska sredstva in dobili skoraj milijon evrov nepovratnih sredstev. Takrat smo naredili novo fasado, namestili povsem novo toplotno postajo s korektorji za gretje vode, namestili termostate na vse radiatorje in varčna svetila ter izolirali streho. Projekt nam je prinesel velike energetske prihranke.Čeprav je postal dom energetsko varčnejši in lepši na prvi pogled, se nismo ustavili. Pred dvema letoma smo si zastavili smele načrte; v desetih letih obnoviti in zgraditi nove prostore v notranjosti stavb. Tako smo v zadnjem letu ali dveh dobili še nekaj čajnih kuhinj, šest novih, dijaških sob, družabni prostor s čajno kuhinjo v C stavbi, novo knjižnico, zamenjali prostor za fitnes ter biljard, prenovili jedilnico, novo podlago na zunanjem, športnem igrišču in naredili nov prostor za svetovalno službo in prenovili mojo pisarno. Obnovili smo del strehe. Seveda je bilo narejenega ali obnovljenega še zelo veliko drugega. Odločila sem se, da izpostavim le nekaj največjih, najvidnejših investicij saj nikakor ni prostora, da bi naštela prav vse tudi investicije v opremo, računalnike, avdio-video tehniko,Wifi, itd.Ker pa želimo, da bi naš gospod tudi pri 80-tih, 90- tih izgledal odlično, bomo v bodoče postorili še marsikaj. Na vidiku je nov prostor za likovno delavnico, vezni hodnik z razstavnim prostorom od uprave do C stavbe in učilnice. Zelo ambiciozen načrt a si obetamo obnovo vseh učilnic do prihodnjega šolskega leta. A sanjamo že naprej. Želimo obnoviti stavbno pohištvo v A in B ter vse hodnike, pa avlo z recepcijo, zgraditi družabni prostor v C-I. etaža, zapreti še nekaj lukenj na strehi, zgraditi mini telovadnico za mirno vadbo plesalcev in drugih, novo glasbeno sobo in še in še… Ne, našega, starega gospoda ne bomo pustili, da bi se predal in omagal ter izginil kot spomin nekaterih, ki smo z njim bili ali smo še povezani. Preveč ga imamo radi.

mag. Nataša Erjavec, ravnateljica

VHODUVODNIK

GLAVNA PISARNA GOSPOD DDBLJ

4

SVET IZVEN DIJAŠKEGAMaša Sedej

Evo, spet je prišel čas, ko sem se spravila pisat nov članek.Vedno me je zanimalo, kako izgledajo mla-dinske izmenjave, a zaradi moje starosti tega nisem mogla izkusiti… Do sedaj. Pisal se je mesec julij, ko sem nekega večera lepo ‘surfala’ po mojem novem računalni-ku, na kar sem se odločila obiskati spletno stran mladinskega centra iz našega kraja. Najprej sem pogledala seznam dogod-kov, a ker me ni nič pritegnilo, sem šla le iz ‘firbca’ pogledat, kaj je kaj novega glede izmenjav. In tole je izgledalo nekako takole: ”Aaa okej, tole se dobr sliš, sam kaj k sm premlada, tole tut ni zame… Eeeej, čak! A klele piše, da se te izmenjave lohk udeležijo mladostniki, stari od 15-18 let?!! Maaaaami, maaaaami, leej tooo!”. Ampak mami je že spala, tako da sem živčno čakala na naslednje jutro, ko sem ji končno razkrila, da se v okviru projekta Erasmus+ organizira mladinska izmenjava v Estoniji. Mami je bila sicer dokaj skeptična glede tega, a naposled je padla odločitev… Paide, prihajam! Dnevi so tekli in 22. avgust se je dokaj hitro približeval. In prišel je čas, ko so naši nabito polni kovčki končno zasedli svoje mesto v prtljažniku letala.Jaz, Maša, Katja, Katarina, Maks, Maja in Primož smo bili pripravljeni na odhod. Adrenalin v krvi in solze sreče so spreml-jali mojo pot do Talina. Tam nas je čakala organizatorka, ki nas je hitro prepeljala do tamkajšnjega mladinskega centra. Kljub temu, da smo tja prispeli šele v noči na

torek okoli dveh zjutraj, so nas Estonci, Francozi in Italijani pričakali z nasmeški na njihovih obrazih. Bila sem srečna, a v tistem trenutku mi je po glavi švigala samo misel, kdaj bom lahko končno odšla spat. Spali smo v telovadnici v spalkah. Kljub ne ravno mehki podlagi, je bila to čudovita iz-kušnja. Vstajali smo okrog osme ure zjutraj, dan pa smo začeli s t.i. energizerji, da smo se čisto prebudili. Izmenjava se je imenova-la ‘Act, speak and repeat!’, tema izmenjave pa so bile pravljice. Skozi dan so potekale različne aktivnosti, s katerimi smo nadgra-jevali znanje angleškega jezika, urili smo se v nastopanju in igranju gledaliških iger, ter navsezadnje gradili odnose skozi timska dela. Večina dni je minevala na podoben princip, vendar je bil vsak dan poseben. Večere smo zaključevali s plesom in pet-jem, ter občasno tudi s kakšnimi zabavnimi igrami. Kljub našemu poznemu odhodu v ‘posteljo’, smo se zjutraj vedno poskušali prebuditi kar se da čili. Kot sem že omenila se je večina aktivnosti dogajala v Paideju, en dan pa smo odšli v mesto Viljandi. Viljandi je eno izmed najbolj kulturnih mest v Estoniji, ki se nekako da primerjati s Talinom. Tam smo v roke dobili svinčnik, naša naloga pa je bila, da to zamenjamo za nekaj bolj uporabnega in vrednega. Nalogo smo seveda uspešno opravili, spoznali pa smo tudi občane, ki so nam z veseljem priskočili na pomoč. Po kosilu smo se odpravili v Rabo. Temu bi se dejansko dalo reči raj na zemlji. Ne vem kdaj sem nazad-

nje obiskala kaj tako čudovitega.Ker so dnevi minevali zelo hitro, smo zad-nje dni preživeli večinoma še bolj skupaj. Tako kot smo en večer mi imeli slovens-ki večer, so tak večer imeli tudi Italijani, Francozi in Estonci. Ti večeri so nam še bolj razširili obzorja, kar se tiče poznavanja nji-hovih držav in kultur. Še posebno so se mi v spomin vtisnile estonske pesmi, katere sedaj židano prepevam doma. Kljub temu, da smo preživljali zadnje skupne ure, kat-ere bi morali preživeti kar se da veselo, smo bili otožni. Nikoli si nisem predstavljala, da se bom kadarkoli v osmih dneh toliko navezala na ljudi, ki sem jih videla prvič v življenju, da bom za njimi jokala. In jočem še danes, deset dni po prihodu nazaj do-mov, saj pogrešam njihove šale, poglede, nasmehe, predvsem pa njih same.Estonija mi je dala toliko pozitivnih in dobrih reči… Zahvaljujoč Maksu sem se naučila igrati ukulele, Primož me je naučil malce bolje igrati biljard, nadgradila sem svoje znanje angleščine in svoje sposob-nosti igranja, a navsezadnje… Spoznala sem ljudi, katerih ni moč pozabiti, in to vse zahvaljujoč mladinskemu centru Zagorje, gostujočemu mladinskemu centru in projektu Erasmus+.Česar z besedami ne morem opisati, upam da boste razbrali iz slik, ki sem jih združila v video. Prilagam še video, ki je nastal zahvaljujoč Katarini. Polagam vam na srce… Če imate možnost, da se odpravite na izmenjavo, le pot pod noge. Ne bo vam žal. #weareerasmus

Vse je enkrat prvič…

5

SVET IZVEN DIJAŠKEGA

En teden poletnih počitnic 2016 (14.-20.

avgust) sem preživela na MaRSu, matem-

atičnem taboru za srednješolce. Skupaj

z matematičnimi navdušenci iz vse

Slovenije smo bivali v CŠOD-u Trilobit v

Javorniškem Rovtu (blizu Jesenic). Z nami

je bila posadka (študentje matematike), ki

je tabor organizirala.

MaRSovci smo skozi teden veliko časa

posvetili matematičnim problemom in

svoje znanje poglabljali pri delu na projek-

tih. Bili smo v manjših skupinah in skupaj

z mentorji raziskovali vsak svojo temo.

Naša skupina se je ukvarjala s kaleidocikli,

telesi sestavljenimi iz tetraedrov.

Potekale so tudi številne delavnice, na kat-

erih smo spoznali različne matematične

zanimivosti in nekatera računalniška

orodja za matematiko. Ob večerih pa so

bila na urniku predavanja matematikov iz

različnih fakultet in raziskovalnih ustanov,

ki so nam na poljuden način predstavili

vlogo matematike v sodobnem svetu.

Zabavnejši del tabora pa se je odvijal med

družabnim programom. Posadka je za

nas pripravila zanimive igre. Ob večerih in

nato še dolgo v noč smo se MaRsovci igrali

družabne igre in tako zelo malo spali. A

vseeno nam je ostalo dovolj moči za veliko

MaRSovsko pustolovščino, ki je potekala

zadnji dan. V skupinah smo se preizkusi-

li v orientaciji in logiki, saj smo po poti

opravljali številne naloge. Zvečer smo imeli

piknik ob tabornem ognju, ki smo ga po-

daljšali dolgo v noč in nato nadaljevali še z

družabnimi igrami. Ob nočnem druženju

smo nekateri kar pozabili na spanje in zato

sploh nismo zaprli oči. Izkoristili smo vsak

trenutek, saj smo vedeli, da se tabor bliža

koncu in da se bomo morali posloviti.

Naš tabor smo zaključili s predstavitvami

projektov našim staršem, potem pa smo

se zunaj še nekaj časa družili ob soku in

piškotih. Tako se je naš čas iztekel in vsak

je odšel svojo pot.

Meni osebno je bilo na taboru zelo všeč,

saj imam zelo rada matematiko. Sklenila

sem, da MaRS obiščem tudi v letu 2017.

Katja Kozlevčar

MaRS – Matematično raziskovalno srečanje

66

ATRIJ

Streljanje

z zracno puško 15.9.2016

Tradicionalni spoznavni ples se je tokrat odvijal v atriju dijaškega doma, kjer

smo lahko dijaki plesali in se spoznavali.

Ajda: “Všeč mi je bilo, da je bilo v atriju, saj bi se pod sijem zvezd in krošnjami

domskih dreves skoraj prvič poljubila…”

15.9.2016 je vzgojna skupina A3 pod mentorstvom vzgojitelja Stojana Povha v

atriju dijaškega doma organizirala streljanje s zračno puško.

Dogodek je poleg zabave in druženja dijakov, ponujal tudi zanimive nagrade, za

tiste, ki so se potegovali zanje. Tisti, ki je želel preizkusiti svoje znanje streljanja

je plačal 10 centov in njegova naloga je bila, da je zadel makaronček, ki mu je

prinesel nagrado.

Dijaški dom je preko dogodka zbiral denar za dijake dijaškega doma, kateri je

odplaval v denarni domski sklad.

Dogodka, se je udeležilo veliko dijakov, ki so želeli preizkusiti svoje sposobnosti

v streljanju in si prislužiti mamljiva darila.

Pia Boštjančič

Spoznavni ples

8.9.2016

Izredno sem se zabaval. Postojanke so mi bile vse všeč, razen tistih kjer je bilo treba risat vzgojitelje (ampak verjetno to je tako, ker osebno mi ni všeč risati). Ostal sem le malo razočaran za tisto zadnjo skupno postojanko, ker sem si čakal nekaj drugačnega. Vseeno dobro delo.

Danijel Fabi

Lov na skriti zaklad

27.10.2016

v

7

DOGAJANJE ZNOTRAJ DIJAŠKEGA DOMA

Igre brez meja

18.10.2016

Ples Noc carovnic

27.10.2016

V torek 11.10.2016 smo organizirali “igre brez meja”, povabili smo tudi dijake iz Dijaškega doma Postojna. Igre je organizirala skupina A4 z mentoricama Marino in Uršo. V program smo vključili 8 iger: baloni, vrtiljak, sejanje in pobiranje krompirja, petelinčki, gasilci, želve igrajo nogomet, postavljanje hiše. Vključenih je bilo 5 ekip. Vse ekipe so pokazale veliko zanimanja in tekmovalnosti. na koncu pa sta si prvo mesto delili ekipa “Jaro mafija” iz Postojne in ekipa B! iz DDB-ja. Bilo nam je zelo lepo in komaj čakamo, da obisk vrnemo nazaj.

Nika Lavrič, Urša Mlakar

Ples za noč čarovnic je bil ravno tako čaroben kot vsak ples čarovnic. Ples se je odvijal v jedilnici našega dijaškega doma, kjer so se te noči zbrali vsi čarovniki in čarovnice. Za glasbo so poskrbeli naši skrivnostni talenti dijaškega doma, organizatorji (B4) pa smo prav tako pripravili dobro vzdušje. S soorganizatorji smo pred plesom izrezovali buče in krasili jedilnico. Vsi smo uživali, tako organizatorji kot plesalci, ki so se plesa udeležili. Naši dijaki so bili s plesom zadovoljni, nasmejani ter precej utrujeni. Vsi že nestrpno čakamo naslednje leto, ko se bo spet odvijal ples čarovnic.

Hana Možina

v v

8

TELOVADNICAPetra Zanjkovič

Kratek povzetek turnirja DDB 2016Igrali smo po že ustaljenem sistemu. V predtekmovanju so se ekipe posameznih vzgojnih skupin pomerile vsaka z vsako znotraj A, B in C stavbe. Dve ekipi iz vsake stavbe sta se uvrstili naprej. Letos so bile to ekipe: A1, A3, B1, B2, C1 in C3Teh šest ekip smo z žrebom razdelili v dve tekmovalni skupini, kjer so se ponovno srečale vsaka z vsako. V finalu sta igrali najboljši ekipi obeh tekmovalnih skupin za 1. mesto, drugouvrščeni pa za 3. mesto.Rezultati finalnega dela turnirja:

1. Skupina: ekipe A1, C1 in C3Ekipa A1 - Dominik Gašparac Kovač, Andraž Gerbec, Taras Fras, Jan Marksl, Neja Iskra in Neža ŠkrljEkipa C1 – Tomaž Iskra, Leonard Logarič, Danijel Fabi Pahor, Lara Rošker, Nika Vajnhandl, Ana Gregorn, Mitja Devetak in Blaž MlakarEkipa C3 - Izak Ivančič, Edo Ris, Toni Plut, Arian Gashi, Meta Kovač, Katja Belec, Valentina Gržina, Lorena Pezdirc

Rezultati: A1 : C3 1. set: 25 : 222. set: 25 : 18

C1 : A11. set: 16 : 252. set: 20 : 25

C1 : C31. set: 21 :252. set: 25 : 233. set: 13 : 15

2. skupina: ekipe B1, B2 in A3Ekipa B1 - Jaka Konec, Dejan Jere, Alen Kandare, Blaž Žnidaršič, Ksenija Kominka, Nika Mahne in Katja StenšakEkipa B2 - Bilal Skenderović, Jasmin Ekić, Kenan Dizdarević, Jure Suban, Veronika Sikošek Brvar in Maša SedejEkipa A3 - Luka Fendre, Filip Ožbolt, Emanuel Jamšek, Nino Martini, Aiša, Šivec, Sabina Grlj in Pija Žiberna

Rezultati: B2 : A3 1. set: 25 : 162. set: 23 : 253. set: 11 : 15

B1 : A31. set: 25 : 132. set: 25 : 273. set: 15 : 5

B1 : B21. set: 25 : 152. set: 25 : 20

Polfinale:C3 : A31. set: 22: 252. set: 25 : 233. set: 11 : 15

Finale:A1 : B11.set: 20 : 252.set: 22 : 25

A1 C1 C3

B1 B2

A3

ODBOJKA

9

Končni izid:1. mesto: ekipa vzgojne skupine B12. mesto: ekipa vzgojne skupine A13. mesto: ekipa vzgojne skupine A3Čestitke prav vsem sodelujočim ekipam! Pri organizaciji ste sodelovali: Lea Novosel, Mitja Mohar, Jaka Konec (sojenje), Dominik G. Kovač, Andraž Gerbec, Katja Belec, Ana Mihelič in Tjaša Zupanc (fotografija) ter mnogi drugi prostovoljci, ki ste se odzivali sproti in smo tako skupaj uspešno izpeljali celoten turnir. Hvala vsem!Redna odbojka poteka odslej vsako sredo med 18:00 in 19:30 v isti telovadnici!Lepo vabljeni!

A4 A2 B3 C2

Ekipe, ki se niso uvrstile v drugi del turnirja:

POTEPANJAObiskali smo vrstnike v dijaškem domu Koper, odigrali par nogometnih tekem, se sprehodili ob obali in ta pogumni so še skočili v vodo in se okopali.

OBISK DD KOPER 26.9.2016

10

DOBRO SRCE DDB-JA

DOBRODELNA AKCIJA BOŽIČKA VSEM 2016Dijaki in zaposleni DDB smo bili letos že dvanajsto leto zapored dobrodelni. V celo decembrski akciji »Božička vsem«, smo na različnih prireditvah zbrali dovolj denarja, da je Rdeči križ kupil darila za nekaj več kot 100 otrok. Akcija se je letos tradicionalno pričela z otvoritvenim koncertom na katerem so nastopili Murat in Jose, DJ Jamirko ter dijaki našega doma. V naslednjih dneh so se zvrstile še ostale prireditve, tombola z bogatimi nagr-adami, licitacija slaščic, filmski maraton, letos smo po predlogu dijakov prvič izpeljali tudi večer družabnih iger. Vsako leto zbiramo predloge za nove prireditve, ki bi v čim večjem številu pritegnile dijake. Pred zaključnim dejanjem, Božičkovim plesom, so na obisk v dom prišli otroci iz ljubljanskih osnovnih šol, ki prihajajo iz socialno šibkejših družin. Dijaki srednje vzgojiteljske šole so pripravili gledališko igro z naslovom Peter Klepec, katero so otroci z zanimanjem spremljali. Po igrici je prišel Dedek Mraz, ki je otrokom razdelil darila, med obiskom pa smo zapeli tudi nekaj pesmic. Akcijo smo zaključili z Božičkovim plesom, kjer so dijaki pokazali svoje glasbe-ne in plesne talente ter se tako zabavali. Letos smo skupaj zbrali 909,56€ in s tem pomagali kupiti darila 105 otrokom. V naslednje letu si želimo zbrati še več, zato pridno zbirajte predloge za nove prireditve in pomagajte narediti domsko življenje še bolj zabavno.

LICITACIJA SLAŠČIC 5. 12. 2016 Ko smo prihajali v jedilnico, je že od daleč dišalo po slaščicah. Ob pogledu nanje so se vsem iskrile oči in cedile sline. Bili smo v pričakovanju, da se licitacija začne in vsi upali, da smo zbrali dovolj denarja, da dobimo najboljšo slaščico. Ko se je končno začelo, so si šli licitatorji dobro pogledati vse dobrote in izbrali, kaj bodo licitirali. Pote-govali so se za zavitke, rogljičke, torte, rulade, kremne rezine, krofe in druge sladice ter za njih ponujali visoke vsote denarja, zbranega za dobrodelne namene. »Prvič, drugič, tretjič… PRODANO!« se je klicalo po jedilnici in skupine so se veselile slaščic, ki so si jih priborili. Na koncu, ko je vsaka skupina dobila svoje, smo odšli v svoje učilnice, kjer smo se ob druženju posladkali z dobrotami.

Niki Baša, Katja Kozlevčar

11

TOMBOLA 8.12.2016

FILMSKI MARATON 12.12.2016

BOŽIČKOV PLES 21.12.2016

12

BOŽIČNI KONCERT

1. Kdaj sta se navdušila nad glasbo in zakaj? Zakaj ravno hip-hop?J: Jaz sem se nad glasbo samo navdušil že zelo zgodaj, kot

otrok. V glasbeni šoli sem se želel učiti saksofon, a je bilo že

vse zasedeno. Prav nad rap glasbo pa ob koncu osnovne

šole. Glasba na splošno mi pride blizu, me sprosti, kar se tiče

rap glasbe, mi pa ponuja možnost, da izrazim svoje misli.

2. S čim se še ukvarjata poglej glasbe?M: Jaz se zadnje čase večinoma ukvarjam samo z glasbo.

Sem počel tudi druge stvari, recimo vozil okoli turiste, ampak

se večinoma ukvarjam z glasbo na različne načine. Poleg

tega da repam imam tudi beatbox nastope, nastopam v

skupini Pliš, MC-jam z DJi, po navadi z Jamirkom. Poskušam

početi različne stvari. Obadva sva sodelovala že v plesni pred-

stavi, v četrtek bo premiera že druge.

J: Jaz delam tudi v gledališču, kot igralec v Drami in tudi za

otroke. Tako kot je rekel Murat, vse je povezano z glasbo. Tudi

v plesnih predstavah vedno vključiva glasbeni dodatek.

3. Sta že od majhnega vedno vedela, da se želita ukvarjati s glasbo, ali sta imela tudi kakšne druge želje?M: Spomnim se, ko sem bil še majhen, sem se zelo rad vozil

s kolesom in zato sem rekel, da bi bil rad poštar.

J: Jaz sem pa mislil oziroma rekel, da bom pisatelj zato, da

bom v berilu in da bodo v šoli brali moja dela v berilu.

4. Kaj sta počela v srednji šoli? S čim sta se ukvarjala?M: Oba sva rada igrala košarko.

J: Ja, jaz sem jo treniral v srednji šoli. Glavna stvar poleg

učenja je bila to, da smo imeli bend. Takrat sva začela skupaj

sodelovati. Nastopali smo na šolskih proslavah in tudi okrog.

5. Kdo so vajini vzorniki / idoli? Kaj pa na slovenski sceni?M: Obema je všeč skupina The Roots, ki jo poslušava že od

srednje šole. Tudi A Tribe Called Quest, Talib Kweli.. Všeč so

mu tudi novejši, na primer Joey Badass, Action Bronos. Na

slovenski sceni pa Janez Bončina Benč, Zlatko in še drugi.

6. Kako se počutita, ko sta na odru?J: Odlično. Midva se imava vedno super, ker nama je to fajn

početi, če je pa tak odziv kakor je bil danes, je to pa še boljše.

Najbolj nama je kul, da se poveževa z ljudmi, ki naju pridejo

poslušat. Za dober koncert je potreben izvajalec in publika.

7. Ali imata kakšne posebne načrte za prihodnost?M: Skupaj z Jamirkom načrtujeva nove komade in upam da

bodo tudi kakšni nastopi. Čim več ustvarjanja glasbe.

MURAT IN JOSEintervju

Taja Starič

13

BOŽIČNI KONCERT

JOSEKaj je s tem svetom, da je tko razdeljen,kao če nisi naš, pazi se, ker boš tepen.Zakaj je važn iz kje si al pa kako se pišeš,kao če nam to ni všeč je bolj da jo takoj pobrišeš.Pejd domov, go home al pa še kej druzga loh sliššod ljudi k misljo da so več vredni k ti.K misljo da je ta svet njihov in se boji jovsega kar je tuje in zganjajo ksenofobi jo.Ljudje hočjo boljši lajf, zato se seli jo,tko je zmeri blo in tko zmeri bo. A že veškaj so skini nardil Belini, če mora on domov,pokličmo tud vse Slovence k so v Argentiniin drgje, da se vrnejo pod Triglav, kjer Slovenci živimo,vidš, tvoja logika je mimo.A mislš da če enga udarš, da si kej dosegu,glej, udarc se vrne in situaci ja se obrne.A res ne vidš da je prav da sprejemaš vse ljudisam zato k so ljudje tko k ti.Vsi se rodimo, vsi mamo želje upe, vsise bojimo, vsi mamo svoja veselja, vsi trpimo.Zakaj živimo v sovraštvu medtem k čas leti mimoin na koncu koncev vsi zgubimo.Moja družba se ne deli na naše in druge in jst

nazdravljam s prjatlji iz vseh republik bivše Juge.Zapomn si, ni važn iz kje nekdo prhaja,edina stvar k je važna, je kaj mu v glavi dogaja.Od tega je odvisn al je out al je in, in tomisel bi rad zabil v tvojo glavo tko k klin.Vem kaj govorim, tuki rojen tuki živimtuki vzgojen, slovenske matere sin.če hočeš stop z mano za besede iz teh stihov,ker js bom stal za njimi dokler bom dihal.

REFRENTole gre od ljudi za ljudi - ne glede na to kje si, kaj si kdo si.Tole gre od ljudi za ljudi - za vse ljudi.

MURATPreveč negativnosti povsod okol menek pogledam ljudi drug prot drugmu nastro-jenepolitična, verska in rasna nestrpnostsovraštvo, hinavščina in zahrbtnostpreveč se nosjo, za najbolše se majoizkažeš jim spoštovanje pa ti vrnt ga ne znajoin drugi so taki k v obraz se ti smeji jok pa obrneš jim hrbet že o teb govori joraznorazne laži sam da te potlačjofejst not v drek po zobeh te vlačjo

da bi sami izpadl boljši mogočea postaja jim tesno in v glavi vročesovražjo vse okol sebe a ne vejo zakajtok zabredejo ne morjo nazajkva sploh majo od tega da na tak način žvi jorazn to da ustvarjajo negativno energi joza vse k so prpravleni da kej nardi jokar smo zajebal so prpravleni da spre-meni jovsi delamo napake dejmo jih popravtprobimo to negativnost ustavt

REFRENTole gre od ljudi za ljudi - ne glede na to kje si, kaj si kdo si.Tole gre od ljudi za ljudi - za vse ljudi.

TOMINi treba bit slep in krvav, da ostaneš to kar siVem da bi rabu vse kar si njemu dal, pa tega ni.Zakaj bi se kogarkol bal k drgačn se rodiLohk da bi zate roko u ogenj dal, a pol bi bil tih?Ni treba bit slep in krvav,Vem da bi rabu vse kar si njemu dal,Zakaj bi se kogarkol balLohk da bi zate roko u ogenj dal.

Od ljudi Za ljudi

14

HODNIKI, STOPNICE IN HODNIKITea Tominc

Vsi poznamo naš dijaški dom - poznamo njegove prostore, izgled, osebje, pravila. Poznamo imena stavb, vemo kje se stavbe nahajajo, poznamo imena prostorov in pogojno, morda z malce pomoči, znamo najti pisarno delavca, ki ga potrebujemo. Pa ga v resnici res poznamo?Če si pobližje pogledamo domsko razdelitev na stavbe, so stavbe 3 – A, B in C. Seveda to vemo. Vemo tudi, da so stavbe razdel-jene po etažah. To so npr. A4, C1, B2 in še vse druge. Ne vemo pa, da se v dijaškem domu skriva še veliko več, kot mi vemo in vidimo. Večinoma namreč vsak pozna le svojo stavbo, morda celo le svojo etažo, saj tam preživlja največ časa. Tako vpogleda v druge stavbe nima. Dejstvo pa je, da so si stavbe med seboj zelo različne. Najmlajša je C stavba, zato se zelo razlikuje od A in B stavbe. V A stavbi je namreč v vsaki etaži le en glavni hodnik, v katerem so sobe, v C stavbi pa so hodniki trije. Tudi sobe so si zelo različne namreč kljub mladosti C stavbe so sobe manjše, kot npr. v A stavbi.Sobe in hodniki pa niso edini prostori v di-jaškem domu. Pa se pogovorimo malo še o tistih drugih, bolj skritih in manj poznanih. Če začnemo pri jedilnici, je v zaodrju, na-tančneje pod odrom glasbena soba, kjer lahko domski glasbeniki vadijo. Premakne-mo se v klet pod A stavbo in tam najdemo pralnico, bivšo sobo za namizni tenis, ki je sedaj fitnes in še polno drugih majhnih prostorčkov, ki nihče od nas ne ve za kaj se uporabljajo. V bivšem fitnesu, ki je bil v C stavbi, pa je sedaj nova, preurejena kn-jižnica.Lahko rečemo, da je Dijaški dom Bežigrad velika, topla, skrbna hiša, ki jo ima večina za drugi dom in se v njej počuti varno, kl-jub neraziskanosti pa dijaškemu domu še vseeno ne moremo reči labirint, saj je res poskrbljeno za veliko preglednost. Poleg tega se v njem še nihče ni izgubil. Ali pač?

LABIRINT DIJAŠKEGA DOMA

15

POGOVORKarin Kristan, Laura Lavrič Cascio

Intervju z Anjo

1. Se nam lahko na kratko predstaviš?Cenzura še nič ne ve o meni (smeh), razen tega, da raziskujem dijake kot nove vrste v dežev-nem gozdu. Ko smo že pri gozdu, gozd mi pomeni res ogromno, iz njega pa rada zavijem tudi v bolj ali manj navpične, pre-visne, strme skale, saj rada plezam.

2. Kaj rada počneš v prostem času? *Pokaže na svojo majico, kjer je na-jmanj desetkrat napisano “I play guitar”*

3. Kaj imaš raje, mačke ali pse?Nedvomno pse, letos poleti sem nam-reč čuvala dve mački od prijatelja ter sem samo še potrdila te svoje …En maček mi je že prvi dan pobegnil, ter ga tri dni ni bilo.

4. Kakšne so tvoje izkušnje s plezan-jem?Uff, veliko jih je, kot otrok sem zače-la, sem trenirala in tekmovanje mi po določenem času ni bilo več všeč, učim tudi otroke, ker na njih hočem prenes-ti neko ljubezen do športa, brez raznih pritiskov, ter jih vpeljat v zdrav način življenja s športom.

LABIRINT DIJAŠKEGA DOMA

5. Kakšno se ti zdi delo v DDBju?Vedno boljše je, od začetka sem rabila nekaj časa, da sem se

navadila, ko pa enkrat ugotoviš, kaj vse lahko tukaj počneš in da si lahko res kreativen. Motivira me tudi občutek ,

da bom tukaj samo do konca šolskega leta. Imam veliko načrtov, zato me včasih zaskrbi, da vi dijaki ne boste imeli poleg šole in ostalih obveznostih dovolj časa. Je pa res ogromno maneverskega prostora za različne dejav-nosti, ki jih rada počnem, lahko prenašam na dijake. Lahko skoraj rečem, da je sanjska služba.

6. Kdo je tvoj najljubši sodelavec?Sodelavec Andrej in mentor Samo me ves čas zalaga-ta s knjigami in življenjskimi (ne)resnicami :) vesela, da se lahko učim od njiju in vsega ostalega (ne)vzgojiteljskega zbora.

7. Kaj si si želela postati kot otrok?Kot otrok (predšolski otrok) sem se rada igrala ‘’šolo’’ :).

8. Kaj imaš najraje za kosilo v DDB?Sem vodja komisije za prehrano (veliko smeha, ne, ni ga), zadnjič mi je bila zelo všeč jota, pa juhe so mi super, sploh bučna.

9. Če bi lahko izbirala med letenjem in hojo čez stene, kaj bi izbrala?

Uuu, letela bi, s tisto letečo veverico, hahahaha, tam je manj možnosti, da bi si zvila gleženj.

16

Domsko skupnost sestavlja 12 predstavnikov vzgojnih skupin. Večina od vas je mnenja, da je domska skupnost le “debatni krožek”, vendar temu ni tako, prav tako pa ne moremo spremeniti vsega, kar bi si dijaki zaželeli. Kaj sploh je naša vloga? Na sestankih domske skupnosti najprej “preletimo” dogod-ke preteklega meseca, nato pa se osredotočimo na prihajajoče dogodke. Naša vloga ni da temeljito spreminjamo stvari, temveč le da dajemo predloge in nasvete, kako narediti dogodke bolj priljubljene med dijaki v domu.

Vedela sem, da bom rada bivala v Ljubljani, a se nisem zavedala, da mi bo DDB tako hitro postal nov dom. Nastanili so me v A2, z na-jboljšo vzgojiteljico in sostanovalko, ki ju za nič ne bi zamenjala. Srečo imam, ker je prav v mojo skupino prišlo veliko novincev s katerimi se že od začetka odlično razumemo. Svojo sobo sva si s Teo uredili po svoje, ker pa sva si precej različni, včasih izgleda prepolovljena na njeno in mojo stran, kar naju zelo zabava. Ker sva sošolki, se zbujava skupaj in zaspiva skupaj, vedno polni vtisov in informacij, ki sva jih pridobili čez dan. Radi živiva tu, s super prijatelji, super vzgojiteljico, skupaj.Zajtrkujem redno, večino časa kosmiče z mlekom, najraje pa mlečni zdrob, ki se ga nikakor ne naveličam. Všeč mi je, da je za kosilo vsak dan na voljo solatni bife, večerje pa imam najraje, ker lahko v nedogled klepetam s prijatelji. Tudi petkove sladice nas razveseljujejo.V domu se dogaja non-stop, na voljo so številne aktivnosti in posebni večeri (filmski, plesni)… Ko utegnem in se seveda nimam preveč za učit, z veseljem kje sodelujem. Do zdaj mi je bil najboljši lov na zaklad za novince, kjer smo z the best ekipo tudi zmagali. Nagrade, ki je vključevala tudi cel paket toaletnega papirja, še nikoli nismo bili tako veseli. Če bi mi urnik dopuščal, bi se več udejstvovala pri športnih dejavnostih, občasno pa zavijem tudi v fitnes.Tudi v naslednjih letih želim živeti v isti sobi, z isto sostanovalko in vzgojiteljico, saj je popolno čisto tako kot je.

ZBORNICA

MOJA SOBA

Rok Rejc

Evelina Pristovšek

DIJAŠKI SVET SE PREDSTAVI

risba

: Nej

a Is

kra

utrinek iz sob v preteklosti

17

KOLUMNA

Naš dijaški dom kot institucija obstaja že okrog 60 let. Ste to vedeli? Verjetno ne. Tudi jaz se v svojem prostem času ne izobražujem o zgodovini DDB-ja.

Moram pa priznati, da me je to dejstvo presenetilo. Seveda sama stavba v kateri preživljamo čas dandanes ni stara celih 60 let; jih pa šteje le kakih 10

manj kar pomeni, da je čas, da na stran postavimo manjša popravila in se osredotočimo na temeljito prenovo predvsem skupnih prostorov. Kot ste

zagotovo opazili, so nam v lanskem šolskem letu prenovili jedilnico in nam na zadnjo steno narisali obris Ljubljane, da je prostor čim bolj prijeten ne le

za prehranjevanje marveč tudi za vse filmske večere in prireditve, ki jih pridne vzgojiteljice in vzgojitelji nenehno prirejajo. Po mesecih čakanja in jeze, ker

nismo mogli uporabljati printerja, smo dobili čudovito knjižnico, ki je vsaj po mojem mejenju še lepša in bolje opremljena kot sem si jo predstavljala. Tako

se nas veliko bolj pogosto letos najde v knjižnici, kjer se lahko učimo, igramo šah in druge družabne igre, se družimo in celo rišemo po premičnih tablah

(nad čimer sem veliko bolj navdušena kot bi morala biti!). V skupini C1 so začeli tudi s prenovo vzgojiteljeve stare pisarne, obljubljajo pa nam tudi nove,

lepše in predvsem boljše opremljene učilnice, česar se vsi veselimo. Ker se vodstvo doma očitno dobro zaveda, da je dijaški dom pravzaprav naš drugi dom,

se trudijo, da bi bilo naše bivanje čim bolj prijetno. In čeprav se situacija z nemogočim in predvsem nedelujočim wifijem še vedno ni izboljšala, se imamo

veseliti vsaj manj pustih učilnic, v katerih se bomo počutili bolj domače. Spremembe kot so te, pa so seveda vedno dobrodošle!

Nekateri grejo v gimnazijo, ker to od njih pričakujejo

starši, spet drugi, ker imajo v življenju visoko zastavl-

jene cilje in tu smo še mi, ki se še nismo odločili kaj

bi s svojim življenjem in smo si rekli: »No pa gremo v

gimnazijo, saj ne more biti tako hudo.« O pa je lahko!

V osnovni šoli sem bila odlična, zato sem se odločila

da gimnazija zame ne bo prevelik zalogaj. Prvi letnik

je bil še kar lahek- v primerjavi s tem kar je sledilo.

Kljub temu mi je že prvi letnik povzročil veliko stresa,

saj nisem bila dijakinja, ki ji bi bila šola prioriteta. V

drugem letniku pa je postalo malo bolj »zanimivo«,

moj uspeh se je znižal in že po koncu prvega polletja

sem slutila da mi popravni izpit iz matematike ne bo

ušel. Moja samopodoba je bila sesuta, počutila sem se

neumno in manj vredno od svojih vrstnikov, saj je veči-

na lahko sledila tempu in snovi, jaz pa sem zaostajala.

Gimnazija želi iz dijakov narediti perfekcioniste in jih

naučiti da so več vredni in bolj sposobni kot ostali, če

pa to ravno nisi, ne spadaš v gimnazijo.

Po neuspešno opravljenem izpitu, sem se vpisala na

srednjo šolo za logistiko. Prvi test iz matematike sem

pisala štiri, v gimnaziji pa iste snovi nisem napisala niti

za dva, torej očitno nisem tako neumna kot sem mis-

lila, ampak je nivo gimnazije neprimerljivo višji kot v

strokovnih šolah. Odkar sem tukaj, mi je veliko lažje,

sem manj pod stresom in končno sem spoznala, da

gimnazijci niso nekaj več, zelo pa cenim tiste, ki imajo v

gimnaziji dobre ocene, saj vem koliko truda in koncen-

tracije je potrebno za to.

Konec avgusta sem sedela pri psihologu, ker nisem

naredila drugega letnika gimnazije, zdaj pa se mi to zdi

ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju. Ne

pozabite, da se vsaka stvar v življenju zgodi z razlogom

in da po vsakem dežju posije sonce.

Chiara M. Pegan

DIJAŠKI SVET SE PREDSTAVI

KOLUMNALana Kozan

GIMNAZIJA

18

Piše ti ga usoda, naj bo lepa ali grda. Lahko te boža in ti ustreže, lahko te tepe in zavrne.Kdo si ti?To bitje, ki se včasih ne za-veda, da živi, ne zavedaš se, kako si poseben, edinstven.Koliko nas je in kako smo si drugačni, vendar smo si obenem v veliko stvareh podobni. Si včasih naveličan te podobnosti? Jaz namreč želim drugačnost. Koliko jo cenimo ali spoštujemo ljudi, ki so drugačni in nam nevšečni? Drugačni v veliko pomenih. Razmisli, kaj počneš, ko ti nekdo ni po godu, ker se obnaša tebi neokusno. Besede človek, besede izrečeš. Ki bi to osebo prizadele. Kritike, ki jih govoriš za hrbtom, ali pa si mogoče pogumen in jih pljuvaš v obraze. Dobro je, si vsaj iskren. Če si ta, ki te naslavljam, ti povem, da je prav! Vedno boš doživel, da te bo kdo zaničeval in strinjam se s tem, da jim

vrneš. Drugim daj kar dobiš od njih. Ne pusti jim, da te zaničujejo! Bodi jezen… to te dela močnega. Tiste besede, ki te bolijo vrni tako, da jih bodo bolele dvakrat bolj. V svojem življenju si ti. Ti si svoje življenje. V njem počni kar hočeš sam, naredi ga posebnega. Vanj spusti ljudi, ki jih imaš rad in te, ki imajo radi tebe. Drugim zapri to pot, pot v tvoj svet ni za vsakogar. Moraš ga braniti. Nihče ti ga ne sme uničiti, kar po navadi počno s svojimi strupenimi beseda-mi, česar pa ne zaslužiš; ali pač? Če jih zaslužiš, pa trpi, ker si očitno sam kriv…znajdi se. No, lahko je reči, storiti je vedno težje, ampak lahko. Storiš lahko vse, če hočeš biti boljši človek, če želiš živeti, le dovolj poguma in moči moraš imeti.Vsi delamo napake in jih pogosto močno obžalujemo. Obžalovati lahko pomeni razumeti sebe in svojo napa-ko, se s tem nekaj naučiti, to

popraviti. Lahko pa pome-ni ne razumeti. In kam to pripelje. V samoobtoževanje in zaničevanje sebe, nikakor ne razumeš, kako si lahko naredil nekaj, kar te zdaj utaplja. Hude napake vodijo po poteh do propada, če jih ne skušaš rešiti ali omiliti padeš, globoko, v črno lukn-jo. Izgubiš se v samemu sebi in ne znaš priti v realnost, v sedanjost, ostaneš v lastnem ujetništvu. Potem tehtaš, na eni strani življenje, na drugi strani smrt. Kaj si bolj zaslužiš? … Sploh ne razmišl-jaj, ker se ti na tem mestu že zdi kam sodiš, vseeno ti je, koga bo prizadelo in kaj boš izgubil. Tu končaš. Konec je, ki se konča s smrtno tišino, ki je ne moreš več prekiniti…In to si ti, tvoje življenje, ko je na dnu moči. Na dno ga primorajo spustiti napa-ke, drugačnost in usoda, če verjameš vanjo. V tem položaju si sam nemočen, nekateri ljudje pa te bodo podpirali, čeprav te bodo

drugi zbadali. To pa je svet, mogoče na prvi pogled ne, ampak je. Kruta realnost, ki tolikokrat ubija. Ubije te lahko že drobec hudih stvari ali ena sama. Rečem ti lahko le to, da bodi močan, ko boš (mogoče) v tem stanju, a to je že preveč banalna “tolaž-ba”. Občudujem ljudi z empatijo. To žrtvam pomeni ogromno, če imajo ob sebi kakšnega “rešitelja”. Najboljše je slišati, ko nekdo zares razmišlja o tebi, o tvojem stanju in te pravzaprav razume, kot ti sam sebe. Kar utopi te v njegove misli.In grozen je občutek, ko se ti zdi, da te nihče v tvoji bližini ne razume. Takrat se počutiš odtujeno, brezvoljno, samotno, pa tudi jezno. To te zapre, zapre te vase. In tam trpiš, tega pa ne znaš ali ne upaš potisniti ven, sam si s sabo. Ti in tvoje življenje iz oči v oči.

KOTIČEK ZA RAZMIŠLJANJEN.S.

Kaj je življenje?

THE TRUTH IS OUT THERE

risba

: Ver

onik

a Si

koše

k Br

var

19

V zgodovini so se pogosto pojavljale različne teorije zarote. Za mnoge se je kasneje izkazalo da gre le za potegavščino in so neresnične, nekatere pa še danes burijo domišljijo mnogim znanstvenikom. Teorije zarote so vrste teorij, ki se močno ali popolnoma razlikujejo od uradno priznane teorije. Te teorije so se v zgodovini pojavljale v povezavi z marsikaterimi dogodki ali osebami, ki so bile zavite v skrivnost ali pa so bile njihove razlage zelo suhoparne oz. v celoti v nasprotju z logiko, zaradi česar so ljudje začeli razvijati svoje razlage, te pa naj bi pojasnile pravo ozadje takih dogodkov. O teorijah zarote je veliko govoric in morebitnih dokazov, zato bi lahko o njih napisale mnogo člankov, vendar sva se tokrat odločili da z vami delimo le skrivnosti in domišljijske razlage o Luni.Luna je pravzaprav zelo neraziskano območje izven Zemlje, zato se pojavl-jajo dvomi o njenem resničnem obstoju in o tem ali je človeška noga 20. 6. 1969 res prestopila na Zemljin edini naravni satelit. Verjetno smo se že vsi kdaj vprašali, kako je znanstvenikom uspelo pristati na njenem površju in kako je lahko ves svet ta dogodek nestrpno spremljal na televizijskem zaslonu. In ravno zaradi posnetka, ki smo ga lahko spremljali na televiziji so ljudje začeli zaznavati zelo zanimive in vprašljive dokaze o resničnosti tega dogodka, kar pa je spodbudilo še več teorij zarote.Pojavilo se je vprašanje: ali je pristanek na luni resničen, ali pa gre le za navidezen uspeh s katerim naj bi Američani, Sovjetski zvezi, v obdobju hladne vojne, dali jasno vedeti da so s pristankom na luni prevzeli prevlado v vesolju.Teorija pravi, da naj bi Američani, zaradi takrat nerazvite tehnologije, a velikega prepričanja o tem da morajo ravno oni napraviti zelo pomemben korak v zgodovini človeštva, pristanek na luni v resnici posneli v studiu. Po-dali vama bomo nekaj razlogov zakaj so ljudje začeli dvomiti o morebitnem uspehu Američanov v 70. letih. Na posnetku je prikazano, kako astronavt ob prihodu na Luno zapiči ameriško zastavo v tla. In tukaj se pojavi prvi dvom. Namreč zastava, ki so jo posneli je začela plapolati. Praktično pa je to nemogoč pojav, saj v atmosferi ni zraka, kar tehnično pripelje do tega, da ni vetra in je nemogoče da bi zastava plapolala. ko so ljudje začeli zastavljati vprašanje zastavi, so se uslužbenci NASE branili s tem, da je bila zastava zvita, ko pa so jo odvili se je začela vračati v prvotno obliko. To naj bi bil pravi razlog zakaj je plapolala.Naslednji zanimiv dokaz, ki so ga ljudje opazili so bile zvezde. Na posnetku

namreč ni mogoče opaziti nobene zvezde, kar pa se jim je zdelo čudno, saj po logičnem razmišljanju lahko sklepamo, da ko stojimo na Luni in smo obdani z vesoljem, bi morali biti z vseh strani obdani tudi z zvezdami. Saj če jih je mogoče videti že iz Zemlje, mar nebi bilo logično da so še veliko bol vidne iz vesolja? Kajti na posnetku je bilo mogoče videti le črnino. Za mnoge je vse skupaj bolj izgledalo kot črna zavesa oz. studijsko platno kot pa vesolje v ozadju. tretji dokaz pa se imenuje (the C rock). Na posnetku se namreč vidi kamen, ki je imel na svoji površini jasno odtisnjeno črko C. Teoretiki so predvideva-li, da bi bilo nemogoče na kamnu, ki je bil najden v vesolju, najti pravilno in tehnično zapisano črko. Zato so postavili teorijo, da je šlo za označen kamen, s katerim bi v studiu natanko vedeli, kam ga morajo postaviti, da bo posnetek izgledal bolj resničen. Težava je bila le o tem da so ga obrnili narobe, zato je iz posnetka mogoče videti črko, ki bi morala ležati na spod-nji strani kamna in nebi smela biti vidna. Postavili so veliko teorij, zakaj naj bi bil pristanek na luno prirejen v studiu. Ugotovili so da če posnetek pogledamo zelo od blizu, lahko na čeladi astronavta opazimo odsev ki zgleda kot bliskavica, oziroma spominja na studijski reflektor. Naslednja stvar, ki so jo opazili so bile sence. Namreč; če si na Luni te verjetno sonce obsvetil samo iz ene strani, ker je verjetno edini vir svetlobe v vesolju. Če pa smo zelo natančni in si posnetek zelo dobro ogledamo, lahko opazimo da so sence razporejene v vse smeri , kar pa nebi bilo mogoče, če bi imeli le en vir svetlobe. Zato so s tem ljudje svojo teorijo o reflektorjih še bolj potrdili. Naslednja stvar, ki je ljudem burila domišljijo je vsebovala raketo. Na pos-netku namreč ni videti da bi raketa ob pristanku poškodovala površje. To pa se definitivno ne sklada z zakoni fizike, saj ob takšni sili raketa verjetno povzročila močan trk in bi okoli sebe ustvarila krater na luninem površ-ju. Kar pa se ni zgodilo. Zato je posmehljivo rečeno izgledalo, kot da se je raketa le usedla na Luno. In še zadnji dokaz, ki so ga opazili le ljudje z ostrim očesom. Teoretiki so dokazali, da če si posnetek pogledamo zelo natančno, naj bi se dalo opaziti vrvice, ki so astronavta držale v zraku. S tem naj bi ustvarili iluzijo brez-težnostne hoje po Luni.O dokazih in teorijah bi lahko govorili še zelo veliko in zelo dolgo. Vse je odvisno od domišljije in prepričanja vsakega posameznika. Kaj pa mislite vi?

KOTIČEK ZA RAZMIŠLJANJEKlara Kunič, Zoya Koprivnik

TEORIJE ZAROTE

THE TRUTH IS OUT THERE

20

Kako vzdrževati kondicijo pozimi?Pozimi spijo medvediZima je čas za počitek in lenarjenje - za medvede, ki rabijo zimsko spanje. Za tiste, ki želijo biti fit: ZIME NI. Sploh. Ok. Ni treba ravno odklonit vsakega koščka potice in kuhanca. Tudi trening lahko relativno omejite. Obstaja pa verjetnost, da vam mraz, led, in zgodnja tema zlezejo pod kožo in vas prikujejo na fotelj. Mehke tjulnaste povrhnjice, ki se bo neslišno in potuhnjeno zaredila po životu, se do plaže ne bo dalo eliminirati. Če si taf potem ignoriraš vremenske pojave. Tečeš, kolesariš in se pretvarjaš, da zunaj diši po marjeticah. Pozimi zaživijo tudi fitnesi, kjer se lahko priključite na katero od skupinskih vadb – od spiningov, zumb, jog in nevemčesaše. Če vas koktajl z znojem in plini obogatenega zraka ne prepriča, lahko vadite doma. V sobi. Na youtubu lahko najdete sebi primerno vadbo. Udobno se napravite v gate in štumfe in – AKCIJA! Ne rabite niti uteži. 3x na teden po 20 minut bo dovolj da ne zarjavite.

Hm, vse si želimo prijateljice, da bi z njimi preživljale svoj prosti čas, se skupaj zabavale, klepetale, si zaupale svoje skrivnosti… Se nam pa včasih zdi, da dobrih prijateljic ni lahko najti, še težje pa jih je, včasih, obdržati. Če si tudi ti brez pravih prijateljic, malo razmisli, zakaj je tako in kdaj si nazadnje imela prave prijateljice. Če se ti zdi, da ljudje okoli tebe preprosto niso dovolj zanimivi, da bi se družila z njimi, imaš mogoče res zelo veliko smolo ali pa preprosto ne znaš videti dobrega in zanimivega v ljudeh. Lahko pa, po drugi strani, misliš, da ti nisi dovolj zanimiva, da bi se ljudje hoteli družiti s tabo. Razmisli še enkrat, ker verjamem, da ima res vsak človek v sebi kaj, kar lahko ponudi drugim. Seveda pa je tudi res, da si prijatelje navadno izbiramo po tem, koliko so nam podobni in kako se ujamemo med seboj.Torej, če iščeš nove prijatelje, se ozri malo okoli sebe. Nekaj namigov: V jedilnici prisedi k nekomu, ki sedi sam in začni pogovor npr. z »Kateri letnik/šola/od kod si doma… si pa ti?«. Ali pa če se voziš v šolo z avtobusom in prepoznaš nekoga iz doma, šole, domačega kraja… prisedi in začni pogovor z »A nisi ti tudi iz…«. Načeloma boš našla ljudi, ki jih zanimajo podobne stvari kot tebe, če boš šla na neko aktivnost, interesno dejavnost…, ki zanima tudi tebe.Ko spoznavaš nove ljudi, se ne delaj drugačne, kakor si (ker bodo drugače ljudje kasneje razočarani nad teboj). Bodi to, kar si. Verjemi, da si dovolj

dobra taka, kot si. Saj poznaš tisti rek: »Bodi tak, kot si. Drugačnih je že drugih dovolj.«Pa še nekaj nasvetov: Ko dobiš novo prijateljico, ne pričakuj, da bo preživela vsako svojo prosto minuto s teboj. Bodi samostojna osebnost in daj dihati tudi svojim prijateljem. Pomembno je tudi, da ne pripoveduješ kar takoj vseh svojih zaupnih skrivnosti – ljudje se navadno »odpiramo« kot čebula, sloj za slojem. Če nas nekdo prehitro bombardira z vsemi podrobnostmi iz svojega življenja, se lahko prestrašimo. Vsekakor pa poskrbi, da boš svoje prijatelje tudi res poslušala in ne bodo le tvoji poslušalci. To potem ni prijateljstvo. Pa še najpomembnejše: tudi če se s prijateljico skregaš, ne pripoveduj tega, kar ti je zaupno povedala, vsem okoli. Saj veš, ne delaj drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi.Za konec pa še moje čisto osebno mnenje: mnogo bolje je imeti eno, dve res dobri prijateljici, kot pa cel kup »kolegic«, na katere se ne moreš zanesti, da ti bodo stale ob strani ne le v lepih ampak tudi v težkih trenutkih.Aja, pa srečen »lov« na prijateljice ti želim!

Zakaj nimam prijateljic? Kako dobiti prijateljice?

odgovarja Mojca Bekš

odgovarja Primož Miklavžin

ZAKAJ, KAKO, KAJ, ČEMU...?

21

Kako naj se naučim matematiko?Matematika je način reševanja problemov s pomočjo logike in simbolov. Če se želite naučiti določeno snov, morate najprej razumeti in si zapomniti matematične pojme in nekatere definicije (npr. število, vektor, kot, koordinatni sistem) in pravila oziroma operacije (npr. seštevanje, množenje, nasprotna in obratna vrednost). Potem se lotite reševanja nalog. Začnite z najlažjimi primeri. Ko dobite napačno rešitev, poskusite ugotoviti kje in zakaj ste se zmotili. Ugotovite, ali je šlo za površnost in napako pri računanju, ali pa za napačno razumevanje snovi. Počasi napredujte k težjim primerom. Ne učite se zgolj »obrazcev« za reševanje določenega tipa nalog ampak poskusite s pomočjo teorije tudi razumeti pot do rešitve. Končno se vprašajte, zakaj se učite določeno snov – vsaka matematična snov je uporabna tudi v življenju, katerega živite. Če menite, da je matematika težka, se lahko tolažite z dejstvom, da so matematični problemi navadno jasno in enoznačno rešljivi, kar je več, kot lahko pričakujete od vsakdanjih izzivov.

Zakaj sem tako ljubosumna v odnosu s fantom? Ljubosumje je v bistvu strah, da bomo ljubljeno osebo izgubili ali da bo ljubljena oseba vzljubila koga drugega. Zato čutimo ljubosumje do drugih oseb (deklet, fantov in prijateljev), ki bi nam po našem mnenju lahko prevzele fanta ali celo do stvari, hobijev, računalnika, treningov itd., ki nam tudi po naši presoji “jemljejo” ljubljeno osebo. Ljubosumje je znak, da ne zaupamo zlahka drugim ljudem in tudi samemu sebi, da nismo dovolj prepričani vase ali da smo preveč egoistični. Drugega ne moramo prisiliti, da nas ima rad, da ostane z nami. Vedno obstaja možnost, da se bo drugi ali mi zaljubil v koga drugega. S pretiranim ljubosumjem običajno rušilno vplivamo na odnos, saj drugega običajno zaradi ljubosumja preverjamo, mu ne zaupamo, mu “dihamo za vrat”, zahtevamo neverjetne stvari itd. Nekateri dojemajo ljubosumje kot izraz ljubezni, drugi pa kot kratenje osebne svobode. Zaupaj vase, ohranjaj svoj lasten prostor v življenju (svoje prijateljice, hobije, družino...), ne se “stopiti” s fantom. Predvsem pa se pogovarjajta o svojih občutkih, čustvih, pričakovanjih, željah. Iščita skupni jezik.

odgovarja Mojca Bekš

odgovarja Andrej Tomše

odgovarja Marina Ristić

Za več informacij o podobnih temah se lahko obrneš na: www.tosemjaz.net

Skupnost za mlade z vprašanji, o katerih je lažje pisati, kot govoriti.

22

KOLUMNA SVETOVALNEGA DELAVCA

Tudi jaz sem med tistimi, ki radi delijo nasvete, težje pa po istih nasvetih živijo. Ko mi je vzg. Marina omenila, da napišem razmišljanje o spremembah, sem najprej pomislil na pogosto izrečene misli v zvezi s spremembami: »spremembe so in bodo«, »spremembe so edina stalnica«, »spremembe so del življenja«, …. Kolikor vem, s podobnimi sporočili večkrat »opogumljamo« dijake, če pri njih opazimo težave s prilagajanjem, pri preselitvah, učenju,… Ne vem točno, če zares razumem(o) dijake, ki jim je ob spremembah težko. Prav tako ne verjamem, da dijaki razumejo odrasle, ki jim spremembe občasno povzročajo. Pogosto imam občutek, da odrasli pričakujemo, da bodo dijaki razumeli, da življenje ni posuto z rožicami in dijaki, da odrasli razumejo mlade, ker so bili nekoč tudi sami. Po mojem mnenju se odrasli nekaterim spremembam upiramo bolj močno kot dijaki. Tako kot dijaki najdejo kup argumentov, zakaj ta sprememba ni dobra, zakaj ni dobra točno za njih, kaj bi mi morali nekdo narediti, da njim ne bi bilo potrebno,..... Mene spremembe vržejo iz udobja predvidljivosti, varnosti, opažam, da se mi poveča napetost, včasih me je strah ali bom zmogel, sprašujem se kaj mi je tega treba, zakaj ne bi moralo iti morda drugače,….. Je potrebno ločiti med spremembami, za katere se odločimo (npr. prenehal bom piti kavo) in spremembo, ki ti jo določijo (npr. preselili te bomo v drugo sobo k novemu sostanovalcu)? Mlajši kot si, več sprememb se ti zgodi zato, ker ti jih vsilijo drugi. Starejši kot si večja je verjetnost, da se boš za spremembe odločal sam. Jaz sem se preselil v novo pisarno. Vse imam v škatlah, ker čakam, da mi naredijo pohištvo. To naj bi bila sprememba na bolje. In take spremembe je vsaj teoretično lažje sprejeti. Teoretično. V zadnjih 16 ih letih sem se selil štirikrat. Iz manjšega v večje stanovanje in tako naprej. Pomagal sem si s krediti. Sprememba na bolje? Stanovanja so bila res večje in bolj udobna, toda strah pred tem ali mi bo uspelo poravnati kredit je bil pogosto prisoten nekje v ozadju misli, nakupov hrane, počitnic,….. neprijeten občutek. Strah. Izguba varnosti. Ni pomagala niti misel Einsteina: »Življenje je kot vožnja s kolesom. Če želiš ohraniti ravnotežje se je potrebno premikati.« Strah je ostal, se zmanjšal, povečal in spet zmanjšal. Pomagalo mi je, da sem poskušal sprejeti situacijo in razmišljati o tem, kaj je tu dobrega zame. Izogibal sem se razmišljanj v smislu: »Zakaj se to dogaja meni«? Delno mi je pomagalo.Pri spremembah je verjetno tako, da potrebuješ pogum, da se jih lotiš. Mandela pravi, da pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga. In običajno te, ko se odločiš za spremembo, pa naj gre za odločitev o prenehanj kajenja, odločitev, da se boš več gibal, več učil, manj žalil,…..na vhodu počakata vsaj občutek strahu in dvoma. Zdi se mi, da se to dogaja večinoma vsem ljudem. Občutek, da v tem nisi sam, je gotovo boljši od občutka, da se to dogaja samo tebi. Pomaga tudi spodnje misel, ki sem jo prihranil za zaključek.Psihoanalitik Stephen Grosz piše da se večini ljudi na lepem kaj prikrade v misli, morda želja po spremembi in da se kmalu potem začnejo počutiti kot v pasti. Smo ujetnikih lastnih vzgibov ali nespametnih izbir; v zanki takšne ali drugačne nesrečnosti ali bojazni. Zdi se nam, da ne zmoremo naprej, pa vendar verjamemo, da zagotovo obstaja kaka pot. 'Hočemo se spremeniti, vendar ne, če to pomeni, da se bomo spremenil. In ker sta sprememba in izguba globoko spodaj povezani – ni je spremembe brez izgube – je izguba verjetno del spremembe."

Samo Lesar

Spremembe in izgube

23

ZGODBAMaša Vončina, Nika Kokelj

ko se zmrači.....?!Zdravo, sem Klemen. To je moje drugo leto v Dijaškem domu Bežigrad. Tu mi je kar všeč. Imam šolo zelo blizu, zato lahko vstanem zadnjih 5 minut, da se uredim in še vedno mi ostane ogromno časa. Moj cimer Simon je malo smešen, vendar sva se kar zaštekala. Sva v A stavbi, čisto zgoraj. Tudi lani sva bila že cimra še z enim fantom, ampak je že končal zadnji letnik, tako sva letos sama:”ŽUR”. Lani sva opazila, da se v tem štuku dogajajo čudne stvari, naprimer ventilator v kopalnici se prižge ponoči, okno na stežaj odprto, ko prideva iz šole… Ampak to se ne dogaja samo nama, soseda sta nama povedala, da pri njima, ko spita, se odprejo vrata od kopalnice sama od sebe. Slišala pa sva tudi druge govorice. Najbolj grozno se je nama zdelo, ko sva s Simonom in še dvema hudima puncama imela nočne učne ure do 23ih, čeprav se nisva kaj veliko naučila (haha), slišali smo, kot bi nekdo hodil po podstrešju. Že starejši letniki so govorili, da včasih se sliši, kot da bi kdo hodil po strehi. Naju je zanimalo, kaj je zgoraj in ker včasih kršiva pravila, sva se odločila, da jih bova tudi zdaj zvečer, ko so bili vsi že v svojih sobah in ko je varnostnik že naredil obhod, sva se midva po temnem hodniku sprehodila do čajne kuhinje. Na mizo sva dala stol in zlezla noter skozi strešna vrata. Noter ni bilo ravno veliko, malo pajčevine in prah, zdelo se je nama brez veze, zato sva se odpravila kar nazaj. Nenadoma Simon reče, da se je zapletel v eno majhno vrvico. Jaz sem mislil, da je gosta pajčevina in rekel sem mu, da ko se odreši naj pride za mano. Obrnil sem se stran, ko sem zaslišal Simona, kako je zakričal. Najprej sem mu rekel, naj bo tiho, potem pa ga vprašal, kaj je. Rekel je, da je

potegnil za vrvico in se je nekaj zasvetilo in da se mu je pred obraz prikazal en moški z brado, brki in okroglimi očali. Nisem mu verjel, ker jaz nisem videl nobene svetlobe. Rekel sem mu, da naj manj gleda TLC-ju strašenje. Ko pa sem ga pogledal, je bil čisto bled, dihal je zelo hitro in mislim, da je celo malo švical. Nič mu nisem več očital, smo rekel sem mu, da raje greva hitro v sobo. Ampak ko sva prišla do luknje, kjer sva splezala skozi, nisva več mogla ven. Nemogoče, takrat sem se tudi jaz prestrašil. Simon je čisto prestrašen me vprašal, kaj bova zdaj, jaz pa sem rekel, da ne vem. Tako sva čakala približno 15 minut, ko Simon reče, da ga nekaj žulji v hrbet, ker je bil naslonjen na steno. Potipala sva in ugotovila, da je stikalo. Prižgala sva ga in videla, da je okrog naju veliko zabojev, pisalna miza, stoli in na pisalni mizi lučka, ki je bila prižgana, ampak v temi se je ni videlo. Tako sva se ustrašila, da sva z nogami butala, da je leseni pokrov, stropna vrata, padel dol in pristala sva na mizi v čajni kuhinji. Stol, ki sva ga prej prinesla na mizo, sploh ni bil več tam. Odhitela sva v sobo, vsak v svojo posteljo in zaspala, kot da sva tekla 30 km. Naslednji dan, sva se uredila za šolo in mimogrede pogledala v čajno kuhinjo. Pokrov, strešna vrata so izgledala nedotaknjena. Najprej nama ni bilo nič jasno, spogledala sva se in hitro odhitela v šolo. Na poti iz šole v dom, je naju ustavil en stari mož in nama začel govoriti, da morava biti pridna, upoštevati navodila in da ni lepo stikati. Samo odšla sva naprej in debelo gledala. Simon mi je rekel, da mu je zelo znan, da ga je nekje že videl. Jaz pa sem mu tudi rekel, da ga velikokrat vidim, kako naju opazuje, ko greva iz šole. In to se je ponavljalo, vsak dan naju je ogovoril

ali pa tako gledal, kot da naju bi hotel ubiti. Enkrat, ko je Simon zbolel, je ostal doma, bil sem sam v sobi v domu in okoli 1 ure zjutraj nekdo potrka na vrata. Malo sem dremal in trajalo je nekaj časa, da sem vstal in šel odpreti vrata in pred vrati ni bilo nikogar. Mislil sem, da me nekdo vleče za nos. Ravno se uležem, ko potrka še enkrat, grem odpreti in spet ni nikogar. Tretjič potrka in sem jezen vstal, odprl vrata ter rekel, naj neha kdorkoli že je. Stal sem pri vratih in gledal, nikogar ni bilo, ko kar naenkrat začne močno butanje po vratih od kopalnice. Ko sem jih skušal odpreti, so bila zaklenjena. Pogledal sem skozi ključavnico in me je nekaj gledalo nazaj. Samo tekel sem do varnostnika, če me varnostnik ne bi ustavil, bi v spodnjem perilu in kratki majici tekel ven. Vse sem mu razložil in verjel mi je. Rekel je, da na vsaka 4 leta se enemu ali dvema dijakoma prikaže star gospod, ki je bil včasih vzgojitelj. Povedal je tudi, da zna zelo prestrašiti, ampak ne storiti nič hudega. Malce sem se pomiril in odšel nazaj do sobe. Še dobro, da je bil naslednji dan petek, da sem šel domov. Naslednji teden je prišel Simon in vse sem mu povedal. Simon pa mi je tudi povedal, da vsak dan, ko je bil doma, je ponoči sanjal, da je stari mož - vzgojitelj bil zelo razburjen, ker sva našla njegovo skrito mesto in da so okna bila odprta, ker je vzgojitelj vedno govoril dijakom, da morajo prezračiti ter odpreti vrata od kopalnice, da se vlaga ne nabira in takšne stvari. Drugače pa da je zelo prijazen in urejen mož. Tako mi je zdaj prav lažje hoditi po hodniku, ker me mogoče gleda prijazni duh. Dijaški dom Bežigrad mi je bil na začetku zelo všeč in vedno mi bo! KONEC *zgodba je izmišljena

24

Obstaja več vrst dijakov. Tisti, ki imajo postavljene določene cilje in vedo kaj bodo v življenju postali. Njih vprašanje ‘Kam greš pa naprej?’ ne straši in ne vzbuja panike. Jaz zagotovo nisem ena izmed teh ljudi. Spadam v drugo skupino dijakov. Spadam med tiste dijake, ki že štiri leta nazaj, ko smo se vpisovali v srednjo šolo nismo vedeli kam. Moja rešitev takrat je bila gimnazija. Zdaj imam še štiri leta, da ugotovim, kaj bom postala, sem si takrat rekla. Štiri leta so minila in ne vem nič več kot prej. Zavidam vsem tistim, ki vedo kaj želijo študirati in nimajo zdaj pred sabo tega problema. Jaz sam se tega problema lotila tako, da sem spraševala ljudi, ki me najbolje poznajo. Od njim sem dobila odgovore kot so ‘to se moraš sama odločiti’ in ‘joj ne vem no, ne tega mene spraševati’. Takrat sem ugotovila, da je to samo moja stvar, lahko se odločim za kar koli hočem. En vikend sem si vzela čas, se usedla za računalnik in si izpisala vse fakultete in akademije ter programe, ki na njih obstajajo. Najprej sem prečrtala vse, za katere nisem imela izpolnjenih pogojev (določen predmet na maturi..). Nato sem programe, ki so ostali bolj raziskala in prečrtala stran tiste, ki me niso niti malo zanimali. Ostala jih je le še peščica in jaz sem se takoj počutila boljše, saj se imela vsaj približno idejo kaj si želim. V programe, ki so ostali sem se bolj poglobila, si pogleda-la predmetnike in pogledala kakšne so možnosti zaposlitve. Nato sem si izračunala predvidene točke in izločila še tiste programe, na katere nebi bila sprejeta. Zdaj mi je ostalo le še par programov, ki bi me veselili. Te si bom šla pogledat na informativnih dnevih in takrat se bom 100% odločila kaj bom šla študirati. Vem, da ta način ne more pomagati vsem, a meni je in zdaj mi je veliko lažje. Moj nasvet je, ne iti na fakulteto, ki ti jo izbere nekdo drug ali na fakulteto na katero greš le zato, da boš kasneje lažje dobil službo. Vprašati se moraš ali boš srečen, če se boš s tem ukvarjal celo življenje.

Septembra, ko smo zopet prestopili prag dijaškega doma, nas je predvsem stare znance dijaškega doma presenetil prazen prostor v c stavbi, kjer je prej stal fitnes. Kaj kmalu smo od vzgojiteljev izvedeli, da bo v tem prostoru nova knjižnica. Nekaterim je bilo to všeč, nekat-erim malo manj, smo pa vsi cel september in oktober kukali v prostor in analizirali kakšne barve bo, kako bo opremljeno, kako bo vse sk-upaj urejeno. Zelo kmalu smo bili vsi začudeni ob rdečo-vijolični barvi tal, ki se je kar naenkrat pojavila, potem smo začeli opazovati, kako se je prostor začel polniti z opremo, policami. Čez čas pa smo slišali dijake, ki so se na okoli vozili z vozičkom polnim knjig in jih skrbno urejali in postavljali na svoja mesta. Tako smo vedeli, da bo nova knjižnica kmalu pripravljena za obiskovalce. In res, zelo kmalu je sledila težko pričakovana otvoritev. Vse prisotne je nagovorila ravnateljica, dijakinje pa so pripravile simpatičen kulturni program s poezijo in glasbo. Naše kuharice pa so pripravile majhno pogostitev. Vse je bilo zelo simpatično in luškano. Prav tako kot je sedaj naša knjižnica.Sam prostor ni samo knjižnica, temveč je postal prostor za druženje učenje in sprostitev. Svetle barve poskrbijo za mirno vzdušje in odlič-no okolje za učenje. Odprt prostor pa je pri tem le še prednost. Torej kam gremo, ko ne vemo kam s sabo? V domsko knjižnico, kjer lahko uživate v novih knjigah, ki so prišle ali pa se nasmejite v dobri družbi. Vabljeni!

KAKO SE ODLOČITI KAJ ŠTUDIRATI? Taja Starič

KNJIŽNICAHana Kerin

NOVA KNJIŽNICA

25

Ste tudi vi malo manj vešči v kuhinji, pa si vseeno vsake toliko časa želite pripraviti nekaj okusnega ter

preprostega zase in za svoje prijatelje? Predstavljam vam 2 odlična recepta za jedi, ki jih lahko z malo truda prip-ravite tudi v vaši čajni kuhinji, ki ni nujno namenjena samo kuhanju čaja. Vse čajne kuhinje v DDB so zagotovo dovolj opremljene, da si lahko v njih pripravite sledeče:

ČAJNA KUHINJAKarin Kristan

Čajna kuhinja – res uporabna samo za čaj?

Makaroni s tuno in siromZa pripravo makaronov za dve osebi potrebujete:>200g makaronov>žlico masla>eno skodelico naribanega sira, po okusu ga lahko dodate več>solNajprej po navodilih iz embalaže skuhate makarone, jih odcedite ter jim dodate žlico masla, sir, nato mešate, dokler se sir ne stopi ter solite po okusu.Nasvet: ta preprosta jed bo še bolj zanimiva, če ji dodate še tuno iz konzerve.

Ameriške palačinkeČe so vam navadne palačinke preveč ‘basic’, poskusite z ameriškimi. Za razliko od navadnih so te palačinke debelejše, mehkejše in morda vam bodo tudi bolj všeč.Za pripravo potrebujete:>2 jajci>150 g moke>1 žlička pecilnega praška>150 ml mleka>Ščepec soli>MasloNajprej v skledi penasto zmešamo jajci in mleko, nato pa med mešanjem počasi dodajamo moko ter na koncu še pecilni prašek in sol. Po želji lahko dodamo tudi sladkor.Ponev zagrejemo na srednje visoki temperaturi ter stopimo maslo, nato pa vanjo vlijemo za približno eno zajemalko mase oz. po občutku, palačinko pečemo 1-2 minuti ter jo obrnemo, ko je druga stran lepo rjavo zapečena, nato jo pečemo še 1-2 minuti. Pečene palačinke postrežemo s poljubnim nadevom. Zelo okusne so z javorjevim sirupom, nutello ali z marmelado.Nasvet: palačinke postrezite še z svežim sadjem, na primer z bananami ali jagodami.

kuhinja nekoč

26

Drage sodijakinje in sodijaki!Zopet je leto naokrog, in če berete ta članek je zelo verjetno, da v celem letu niste nabrali več kot 100 lajkov na svojo lanskoletno

božično družinsko fotografijo. Zato sva tukaj vaša draga prijatelja in sotrpina domske prehrane. Da vam to letos vendarle uspe, sledite najinim preprostim pravilom HOW TO BE POPULAR.

1. pravilo: NOBENE DRUŽINE NA FACEBOOK ALI INSTAGRAMMorda se vam ob tem poraja vprašanje zakaj. Namreč dejstvo je, da več kot je oseb na sliki, manj bo lajkov na osebo. Vzdržujte

razmerje 1:1.

2. pravilo: OBJAVLJAJTE OB LAJKOM PRIMERNIH URAHSeveda se vam pogosto dogaja, da nihče ne vidi vaših objav. Temu je seveda tako, saj ne dobavljate ob lajkom primernih urah. Za

natančnejšo opredelitev le-teh, si oglejte spodnjo tabelo.

3. pravilo: OPISI SLIKProsim nobenih nutellinih želj. V opis ne tegajte nikogar, razen fanta ali punco, a le, če je z vami na sliki.

4. pravilo: PRILAGAJANJE OBČINSTVU

Pomembno je, da pri objavi slik upoštevamo tudi naše občinstvo. Tako bi bilo v krogu kmečkih prijateljev smiselno, da se pohvalimo s kolinami ter letošnjo pridelavo krompirja.

ČESA NIKAKOR NE SMEMO- “Sneg jeeee”

- “Kupi kdo iPhone 4S, prodam za 150e, več ZS”- Ne sprenevedajmo se, kot na primer: “Alkohol, ne hvala, jaz bi sok, prosim.”

- idr.

Razsvetlila sta vas Karin Kristan in Bor Ravbar *opomba: Ti nasveti so mišljeni kot šala, a če ima kdo težnje, da se jih poslužuje, ima pri tem prosto pot.

HOW TO BE POPULAR

SOCIALNI MEDIJI

27

Jaz furam YOLO – »you only live once« ali YODO – »you only die once«. Jaša Cucek Ime mi je Jaša in bivam v Dijaškem domu Bežigrad. Moje izkušnje v domu niso ne slabe ali dobre. Več pa vam ne bom povedal saj hočem, da si sami ustvarite svojo zgodbo in mišljenje o domu .Povem pa vam lahko, da je naš stric - ahmm DDB star že skoraj 70 let in se strinjam z rekom “starejše kot je vino, boljše je.” Moj moto je Yolo (You only live once) tako, da vsako dogodivščino sprejmem z odprtimi rokami. Na pot pa se odpravim seveda s prijatelji, saj je samotarstvo »old school«.Še nekaj za na konec: »Nisem zvezda, sem pa zvezde gledu. Ta roman vam posvetu!«

Tudi letos imamo v domu dijake, ki se umetniško ali kako drugače udejstvujejo na spletnem video portal YouTube. V tokratni števil-ki bomo predstavili kanal We’re Not Boring, ki ga ustvarjata dijak dramsko-gledališke smeri umetniške gimnazije Ljubljana, ki je tudi dijak DDB, Bor Ravbar, in njegova sošolka, ki pa ni dijakinja DDB, Nataša Rašetarević. Kanal, ki je relativno mlad, saj ostaja šele od 5.9.2016, ima 118 sledilcev (podatek z dne 5.12.2016, op. p.) in 4.300 ogledov.Nataša se že od malih nog uči komedije pri različnih dramskih šolah, med drugim tudi v Dramski šoli Barice Blenkuš, najdlje pa je preživela pod mentorstvom slovenske komedijantke, igralke in lutkarice Lucije Ćirović. Njen vzor so predvsem t.i. gaming kanali, kot na primer PewDiePie in Markiplier.Bor pa se od desetega leta bolj resno ukvarja z različnimi tehnika-mi snemanja, v tem času je na manjših festivalih že požel vidnejše nagrade (Moja reka.si, Jaz na svoji zemlji, Festival turističnega vid-eospota). Nekaj, kar se mu je najbolj vtisnilo v spomin je bilo to, da sta mu v roko segli Milena Zupančič in Štefka Drolc in ga pri trinajstih letih pohvalili.Če boste imeli pet minut časa, svetujemo, da si njun kanal ogle-date, lajkate ali unlajkajte in poveste svoje mnenje, saj si želita tako pozitivne, kot negativne komentarje, predvsem pa konstruk-tivno kritiko.

jasa1243

28

Živjo! Že spet sem tukaj in že spet je čas, da vam odgovorim na vaša vprašanja, ki ste jih lahko oddali v pisano škatlico, ki je na vas čakala v avli. Dobil sem nekaj zanimivih, zabavnih in tudi resnih vprašanj, o katerih sem dolgo razmišljal in čas je, da vam postrežem z odgovori.

Kaj nardiš, če ti ključ od sobe pade v wc?Malo obrišeš, popihaš pa je kot nov.

Kdo je duh?Duh je taka mistična meglica, ob kateri te spreleti srh, če naletiš na njo. Vidiš jo bolj težko, občutiš pa definitivno. Tu pa tam lahko tudi slišiš, kako dela ‘UUUUUU’.

Zakaj se nalepke lepijo?Zakaj rezilo reže? Zakaj je najina cimra bedna in se smeji kot hijena?Na tvojem mestu bi se resno vprašala, kdo je v tem primeru hijena. Kako odgovoriš na misel?Ha ha ha, za vse tiste, ki tega vprašanja ne razumete: na škatli v avli je zapisano, da odgovarjam na vse vrste vprašanj in misli. S tem sem mislil to, da se lahko z mislijo strinjaš ali ne, jo komentiraš, poveš kakšna se ti zdi. Torej, tudi misli so dobrodošle :).

Torej, ljudstvo DDB-ja, naprošam vas, da pozorno spremljate avlo in ko boste prihodnjič spet opazili majhno pisano škatlico, nikar ne odlašajte, temveč mi oddajte svoja vprašanja. Kdo ve, morda se vam prikažem in vam odgovorim kar iz oči v oči☺. Do takrat pa nasvidenje.

Zakaj se zaljubimo?Odvisno od tega kaj ti zaljubljenost sploh pomeni. O tem sem nekaj že razlagal v prejšnji Cenzuri, mogoče poglej tam, sicer pa ti nekega splošnega odgovora na to ne morem ponuditi. Drugače pa ti lahko povem le to, da smo ljudje socialna bitja, ne prenesemo samote in lepo je, ko lahko svoje življenje deliš z nekom, ki ni ravno samo prijatelj ali družina, temveč sčasoma postane oboje, pa še ljubiš ga.

29

RAP&POEZIJA

Zakaj ne stopimo skupi tisti pametni in glupi, proti ciljem za mir, zdravje v eni grupi. Edn drugmu bi pomagu skupi ovire premagu in ko frend bo omagu pomoči ne bom odlagu. Sow bom če, caka caka popravljena napaka, našega prvaka nova naloga čaka. Občasno se zgodi ratajo stare kosti čez mesec dni teh ljudi več ni. Na tem svetu veliko je laži, ogromno neprespanih noči, staršev ki ščijejo kri...za svoje otroke “kurbe” tresejo rit in boke. Doma so problemi, od majhnega živijo v dilemi, brez luči v temi brez izhoda, zadnjo stvar ki si jo vidu bla je voda, res te je škoda, tuki te pogrešamo, odkar te ni je dolgčas, zrak mešamo. Ne vem zakej sm si zaslužu, verjetno ni blo usojeno da bi se z big boysi družu, zmjram želu da bi se prdružu. Ni pomembno, hočem da se zaveš, da pišem ti komad predno zadnjo stvar poveš in greš. Tuki ne lezem u rit, tuki izkažem ti respekt, šow si na jutranji trajekt, povem direkt, v srcu mnogih naredu efekt,ne zamirim odločitev tvoja, zgodba naša, moja. Take duše..preklinjaš jočeš hočeš jih nazaj vesolje, Bog zakaj? Zakaj mu pot ni bla prosta, zakaj skoču je z mosta? Irvin ku ostali si zaklad v imenu useh mam te rad, ostali glavo gor, pokončno stoj, si mašina, si stroj. Šeenkrt, borte se za srečo, zapustite box ječo, pejte vn dejte si pomagat, dejte ustvarjat originalno, ne ponavljat. Zdej grem vas pozdravljat pršu mimo za današnjo rimo, preden grem pa še to povem...lahko si misliš da sm nek invalid k se gre neki old school, od Em-a kopira frizuro, noup js sm 17-letn mulo, u glavi poštimano u nulo.

Aljoša Koglot

Yee yee pridem u sobo si palim Eminema

vedno ga bom poslušu nikoli problema misel ostaja ena

se vprašam če bo tudi moja taka, še jača scena.

Povej mi a bom tudi jst taka besedila pisu,

16 let starim mulcem moj pogled na svet risu,

jih motiviru za lajf naprej,

sine tko se stvarem streze poglej,

kako se ti zdi svet mi povej

in če ti kej ni prow,

zavrti beat in reci..jow

moj tata je legenda

tapravo razmerje oče sin

morem rečt da sva ku frenda,

mi pravu je zgodbo da vedno šel je sam,

brez benda.

Eminem ga je spodbuju,

Eminem ga je vodu,

tko je biw sigurn da po pravi poti

do ciljev je hodu,

ko na policah na papirjih bil je prah

mu je pršepnu Not Afraid nej te ne bo strah,

zaupi procesu za katerega si prosu,

glej da bos svoje ime ponosno nosu

in ko bos na tleh

se spomni trenutkov ki na obraz narišejo ti nasmeh.

Zato zdej se posmej na svetlo stran poglej

in če ni svetle strani alora upali luč si,

aja luč ne dela prazne baterije isto kot besedila

brez sporočila čustev energije domišlije

zadosti moje filozofije

se vrnemo nazaj med besede,

če zmanjka na črnila mam dostop do table in krede.

Rad se znajdem zakaj se živim?

Ker se med rimami najdem.

Tuki je moja mirna bajta, odmik od sveta odmik od fajta,

tuki ustvarjam in vedno bom, sonček alpa grom

use bos začutu in se predno bom zaključu se bos prašu kako mi rata,

kamor koli hočeš tam so ti odprta vrata,

deli na svojih ciljih,

tuki odpade popoldansko kafečke

in debata.

Aljoša Koglot

ZAČNI.

Stopi pod balkon,

izpovej vse.

Ali pa vsaj na kolena,

potrudi se.

Dokaži, da sem tvoj navdih

in ne le mimobežnica.

Tudi ne kratek stik,

temveč večna srečnica.

Nisem Julija, Sneguljčica niti Bogomila,

tvoja sem in to edina.

Nisi Romeo, Jackie Chan niti Justin Bieber,

moj si ne izpodbiten.

Če rečem, da te ljubim

je to resnica pa tudi pravica,

saj ljubiti prepovedano ni,

zato kar ZAČNI.

Mija Kramer

risba

: Agn

es C

anka

r

30

RAZVEDRILO

Čeprav sta glavna scenarista moška, združuje film Poredne mame humor in tudi kanček resnice. Prikaže nam namreč povprečno življenje preobremenjene mame dveh otrok, ki postavlja svojo družino na prvo mesto in zato sebe postavi na stranski tir. Ko pa Mila Kunis v vlogi Amy Mitchell izve, da ji mož ni zvest in se je loti še zahtevna predsednica šolskega odbora, Gwendolyn, ji je vsega dovolj. V baru spozna dve prav tako preobremenjeni mami, Carlo in Kiki, s katerimi se odločijo postaviti nova pravila v svojem življenju. Sproščena Amy seveda ni vsem po godu, zato se znajde na zakonski terapiji z možem in v bitki proti Gwendolyn in njenemu društvu “popolnih” mam.Filmu bi izmed 5 zvezdic dodelila dobre štiri, saj je zabaven in realen, obenem pa v njem igra več resnično dobrih in izkušenih igralk. Nekoliko me je zmotilo to, da je sama zgodba tako rečeno “že videna” in da lahko gledalec že vnaprej predvidi kakšen bo na koncu razplet. Kljub temu pa se mi zdi film vreden ogleda predvsem z naše strani, saj od gledalca ne zahteva veliko koncentracije marveč je primeren za sprostitev med napornim učenjem, ki ga vsi imamo tako ali tako preveč.

Ocenjuje: Chiara M. Pegan

Zapiš si to cifro.113.

What`s my name?

Zadnji plača. KAAAj??!?

Haters gona hate.

To be or not to be.

La,la,la,la,la,la.....la,la,la,la

Dej vrn mi telefon.Alo, tebi govorim.

DROP THAT BEAT.TRAČI V SLIKI It wasn`t me.

31

32

FIGHT CLUB STRIP

NISEM TAKA KOT VSI

Film

“Fig

ht

clu

b s

tave

” si l

ahko

og

led

ate

na

naš

em

kan

alu

Dija

ški d

om

Bež

igra

d L

jub

ljan

a.