kazalo - salve · •8 • prijateljstvo s svetim duhom ohranjamo in krepimo..... 210 pridi, sveti...

• 5 •

Kazalo

Uvodne misli. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11Knjigi na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15

I. Naši otroci odraščajo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .17Mladostništvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19Področja odraščanja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21

Telesni razvoj in spolnost. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21Okolje in šola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23Družina. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24Religioznost, vera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25Odnos do avtoritete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26Gibljivost pri odločanju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

Puberteta v sveti družini – dvanajstletni Jezus v templju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28Kje pri vzgoji črpamo moč in oporo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32

Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32Sveto pismo – Božja beseda. . . . . . . . . . . . . . . . . . 36Zakramenti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

II. Priprava na zakrament svete birme . . . . . . . . . . . .45Oblike priprave na birmo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49Nosilci v pripravi na birmo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52

Birmanci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54Mladi in birma . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54Kdo so mladi v pripravi na birmo?. . . . . . . . . . 55Potrebe birmank in birmancev . . . . . . . . . . . . . 56Pomen odnosa do birmancev . . . . . . . . . . . . . . 62

Družina, starši . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66Poslanstvo, vloga družine, staršev . . . . . . . . . . 66Način življenja danes . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68

01_BIRMA PECAT SVETEGA DUHA_za starse_NOTRANJOST_2016-1-19_prvi ponatis.indd 5 21.1.2016 12:10:00

• 6 •

Pristopi do današnje družine v pripravi na birmo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69

Birmanski botri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73Poslanstvo, vloga botra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73Izbira birmanskih botrov . . . . . . . . . . . . . . . . . 75Pogoji za botre . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76Pričakovanja birmancev glede botrov in obdarovanje birmancev . . . . . . . . . . . . . . . . 78Pastoralni vidiki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80

Birmanski animatorji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82Pomen in vloga birmanskih animatorjev . . . . 82Birmanska skupina in birmanci . . . . . . . . . . . . 83

Župnija, občestvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87Pomen župnije in vloga občestva . . . . . . . . . . . 87Pomen sodelovanja v župniji za mlade . . . . . . 90Mladim dati čim več možnosti . . . . . . . . . . . . . 92Duhovne vaje kot celostna oblika priprave na birmo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93Župnija in družina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97

Duhovniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100Oznanilo, združeno s pričevanjem . . . . . . . . . . 100Služba bližnjemu v ljubezni . . . . . . . . . . . . . . . 102Graditev župnijskega občestva (župnik in sodelavci) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104Lastnosti duhovnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

Škofje (birmovalci) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111Škof – delivec zakramenta birme . . . . . . . . . . . 111Vloga škofa pri srečanjih pred birmovanji . . . . 113Vloga škofa pri postavljanju smernic znotraj birmanske pastorale . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117

Človek je pot Cerkve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121

III. Sveti Duh, birma, vera. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .123Pomen in razvoj vrednot v človekovem življenju 126

Razvoj vrednot skozi življenje . . . . . . . . . . . . . . . . 126


• 7 •

Vrednote in mladi (birmanci) . . . . . . . . . . . . . . . . 129Vera v človekovem življenju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132

Vera je dar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133Vloga Svetega Duha pri rasti vere . . . . . . . . . . . . 134Razvoj vere v različnih obdobjih življenja . . . . . . 137Kristjan veruje v Jezusa Kristusa – Vstalega Gospoda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 140Binkoštni dogodek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144

Sveti Duh. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147Kdo je Sveti Duh? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147

Sveti Duh je ljubezen in milost . . . . . . . . . . . . . 147Sveti Duh – imena in nazivi . . . . . . . . . . . . . . . 149

Simboli Svetega Duha. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151Prisotnost Svetega Duha v zgodovini odrešenja . . . 155Sveti Duh v našem življenju – pomen zakramentov. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159

Zakrament svete birme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163Bistvo in učinki zakramenta svete birme. . . . . . . 163Darovi in sadovi Svetega Duha . . . . . . . . . . . . . . . 165Sveti Duh – birma – vera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172

Rast vere omogoča Sveti Duh . . . . . . . . . . . . . . 175Verski razvoj je proces rasti. . . . . . . . . . . . . . . . 177Delovanje Božje milosti v dušah ljudi je skrivnost. . . . . . . . . . . . . . . . . . 178Birma je korak na poti k bolj zreli veri. . . . . . . 180Zrelost v veri ne more biti pogoj za prejem zakramenta birme . . . . . . . . . . . . . . 182Božji dar je naloga, darilo je hkrati naročilo 186Kakovostna priprava na zakrament birme . . . 187

Kdo more prejeti zakrament birme . . . . . . . . . . . 191Vprašanje pogojev in pogojevanja . . . . . . . . . . 193

Obred svete birme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196Zgradba svete maše . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196Potek obreda svete birme. . . . . . . . . . . . . . . . . . 198

Pomen praznovanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205


• 8 •

Prijateljstvo s Svetim Duhom ohranjamo in krepimo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 210

Pridi, Sveti Duh, pridi po Mariji . . . . . . . . . . . . . . 210Sveti Duh nas usposablja za izpolnjevanje našega poslanstva . . . . . . . . . . . . . . 212Molitve k Svetemu Duhu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 217

Sklepno razmišljanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 226

Izročitev birmanske pastorale Marijinemu brezmadežnemu srcu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231

Reference . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .233

PRILOGE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .244Povzetek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 244Confirmation – the Seal of the Holy Spirit (summary) . . . 248Oznanjevanje na področju birmanske pastorale . . . . 250Zahvala donatorjem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 254Povabilo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255


• 28 •

Puberteta v sveti družini – dvanajstletni Jezus v templju

Pubertetniške spremembe nastopijo tako hitro, da smo starši skoraj vedno presenečeni. Celo v sveti družini je bilo tako. O tem nam nazorno pripoveduje evangelist Luka, ko predstavi dvanajstletnega Jezusa (Lk 2,41–52).5

Jezus je očitno hitro odraščal. Pri dvanajstih letih je bil že dokaj samostojen. Starši so mu zaupali, zato ga niso preverjali na vsakem koraku. Kljub temu je Jožefa in Ma-rijo njegovo oddaljevanje od družine presenetilo in sta ga že po enem dnevu začela zavzeto iskati ter ga iskala kar tri dni, kar pomeni, da jima je povzročil precej skrbi in bo-lečine. 6 Po treh dneh sta ga našla v templju, se pravi v ži-vljenjskem prostoru, kjer se je Jezus počutil najbolj doma. S tem jima je že naznanil tako poslanstvo kot vizijo svoje temeljne usmeritve.

Njegov prvi stik z odraslostjo je nadvse pozitiven, čeprav je ta iniciativni korak za takratne judovske razmere storil zgodaj. Verjetno je že v takratnem času veljalo pravi-lo, da s trinajstim letom judovski fantje postanejo »versko zreli« in so poslej dolžni živeti po predpisih postave. V ka-toliški Cerkvi je ta judovska iniciacija primerljiva z inicia-

5 Poglavje je povzeto po knjigi Stanka Gerjolja Živeti, delati, ljubiti. 2009. Celje: Mohorjeva družba, str. 73–77; v isti knjigi glej tudi interpretacijo svetopisemske pripovedi o Abrahamovi daritvi sina Izaka, str. 77–101.

6 V sveti družini se lepo prepletata svoboda in pokorščina. Dvanajstletnemu je bilo dano na voljo, da se pridruži vrstnikom in prijateljem in na potovanju ostane v njihovi družbi. Seveda so ga njegovi starši zvečer pričakovali. Tri dni lahko razložimo povsem stvarno: en dan sta Marija in Jožef potovala proti severu, naslednji dan sta potrebovala za vrnitev in tretji dan sta Jezusa končno našla. Čeprav so trije dnevi povsem stvarna navedba časa, tu lahko zaslutimo tih namig na tri dneve med križem in vstajenjem (Benedikt XVI. 2012b, 139).


• 29 •

cijsko vlogo birmovanja. Morda sta ga Jožef in Marija celo pripravljala na ta korak, a ju je njegovo odraslo in nadvse zavzeto sodelovanje vendarle presenetilo.

Današnja mati po treh dneh iskanja verjetno ne bi rav-nala tako umirjeno; najbrž bi poleg Marijinih »padla« še kaka beseda in tudi oče verjetno ne bi bil tiho ... Celo v sveti družini začutimo napetost, ki jo sproži Jezusovo (mladostniško) odraščanje.

Marija v izražanju skrbi in bolečine zastopa vse skrb-ne starše. V Jezusu še vedno vidi »otroka«, kar pa on v tem trenutku že ni več. Toda ne glede na svoj »spodrsljaj« Jezusu prepričljivo posreduje temeljni odgovor »Tukaj sem«, po katerem odraščajoči najbolj hrepenijo. Pravza-prav Jezus ta odgovor začuti pri obeh starših, saj Marija pravi: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« (Lk 2,48b) Njena oblika komunikacije z Jezusom, ki vključuje oba starša, je pomenljiva in danes izredno aktualna, saj več kot ljubezen do njih mladostnikom povesta in pomenita medsebojna ljubezen in spoštovanje staršev.7

Za Jožefovim in Marijinim iskanjem »otroka« se lahko skriva dejstvo, da se otrok z vstopom v puberteto tako hit-ro spreminja, da ga v določenem trenutku ne prepozna-mo več. Tudi Jožef in Marija v templju nista našla otroka, marveč Jezusa, ki s svojo odraslostjo preseneča okolico in celo starše. Na čuteč in neagresiven način, kljub temu pa odločno, jima to tudi da vedeti, saj pravi: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49).

S temi besedami jima je povedal, da ni več njun otrok. Bog ne daruje življenja staršem, marveč – sicer po njih – njihovim otrokom. Otroci niso naša »lastnina«, nam ne

7 O Ljubezni in spoštovanju med možem in ženo glej literaturo: Eggerichs, Emerson. 2012. Ljubezen in spoštovanje. Log pri Brezovici: Društvo Zaživi življenje.


• 30 •

»pripadajo«. Biti v tem, kar je Božjega Očeta, pomeni torej biti v tem, kar mi je dal Oče.8 Ker je Oče po star-ših dal življenje »meni« – in ne mojim staršem – pomeni biti »v tem, kar je mojega Očeta« preprosto »biti v sebi« ali bolj nazorno povedano – sprejeti odgovornost zase, za svojo vizijo in lastne odločitve. Jožefu in Mariji torej Jezus pove, da bo odslej vse bolj samostojen, da si obliku-je svojo vizijo življenja, ki ne bo vedno ustrezala njunim pričakovanjem, marveč bo presenetljivo drugačna. V tem zastopa vse mladostnike, saj je prav to eno izmed prvih sporočil, ki jih želijo odraščajoči otroci posredovati svo-jim staršem.

V obdobju odraščanja so medgeneracijski konflikti se-stavni del vzgoje v družini. Zlasti za starše je pomembno, da v takih situacijah ne reagiramo agresivno in napadal-no. Kako zahtevno je to, vidimo tudi pri Jožefu in Mariji, ki – kot mnogi starši v podobnih okoliščinah – Jezusovih besed nista razumela.9 Kljub temu pa sta njegov odgovor vzela zares in mu nista nasprotovala. Zlasti mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu (Lk 2,51b).

Njuna mirna in neagresivna, a zavzeta in skrbna re-akcija je Jezusu omogočila, da se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima bil pokoren ... in napredoval v modros-ti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2,51–52).10 Ko

8 »Jezus mora biti pri Očetu. Tako postane vidno, da je to, kar se zdi kot nepokorščina ali neprimerna svoboda v odnosu do staršev, v resnici izraz za njegovo sinovsko pokorščino, Jezus ni v templju kot upornik proti staršem, ampak kot pokorni, z isto pokorščino, ki vodi h križu in vstajenju.« (Bene-dikt XVI. 2012b, 141)

9 »Jezusova beseda je prevelika za ta trenutek. Tudi Marijina vera je vera ›na poti‹, vera, ki je vedno znova v temi in mora zoreti v hoji skozi temo. Marija ne razume Jezusove besede, a jo ohrani v svojem srcu, kjer polagoma dozo-reva.« (Benedikt XVI. 2012b, 141)

10 Jezusova modrost raste. Kot človek ne živi v neki abstraktni vsevednosti, ampak se ukoreninja v konkretno zgodovino, v prostor in čas, v dobe človeš-kega življenja, kar vse prispeva k njegovemu znanju in ga oblikuje. Tako se


• 31 •

sta ga namreč prepričljivo in vidno brezpogojno sprejela – vključno z njegovo odrešenjsko vizijo, ki sta jo v svoji senzibilnosti slutila in bila zanjo odprta, sta prepoznala in sprejela spreminjanje njegove identitete in osebnostno rast, ki je neločljivo povezana z njegovim poslanstvom.

Sveta družina nas vzgojno navdihuje po medsebojnem spoštovanju, senzibilnih in empatičnih odnosih ter brez-pogojnem zaupanju. Edina pripoved o Jezusovih najstni-ških letih staršem mladostnikov tudi danes sporoča, da nam bo mladostnik – ob predpostavki, da je bil deležen dobre otroške vzgoje – ko bo začutil, da ga spoštujemo in sprejemamo v njegovih pogledih na življenje – ponovno prisluhnil, sicer ne več kot otrok, marveč kot »zrel« in kri-tičen sopotnik, ki si želi nasvetov, ne prenese pa ukazova-nja ter nasilnega in agresivnega obvladovanja. Želja mla-dostnikov je, da jim starši v brezpogojnem sprejemanju izpovemo svojo ljubezen, da jih vzamemo zares in se jim posvetimo takrat, ko nas potrebujejo. Pozitivno ovredno-tenje mladostnikovih telesnih in duševnih sprememb je ena prvih nalog staršev in vzgojiteljev (Gerjolj 2009, 73–77).

povsem jasno pokaže, da je Jezus mislil in se učil po človeško. Zares postane vidno, da je Jezus pravi človek in pravi Bog, kakor je to z besedami izrazila vera Cerkve. Vendar medsebojnega prepletanja obojega navsezadnje ne mo-remo opredeliti in ostaja skrivnost. To prepletanje se povsem stvarno kaže v kratki zgodbi o dvanajstletnem Jezusu in s tem odpira vrata v razumevanje celotne njegove osebe, o kateri nam nato pripovedujejo evangeliji (Benedikt XVI. 2012b, 143–144).


• 32 •

Kje pri vzgoji črpamo moč in oporo?

Vzgoja ni enostavno poslanstvo. Marija in Jožef sta zmogla ravnati, kot je opisano in predloženo, zaradi moč-ne vere in neprestane intenzivne in ustvarjalne komuni-kacije (molitve) z Bogom. Tudi krščanski starši imamo na voljo kar nekaj možnosti, kjer pri vzgoji otrok, ki so nam zaupani, lahko črpamo moč in oporo. Pri vzgoji nam zato lahko najbolj pomagajo: molitev, branje Svetega pisma – Božje besede ter obhajanje in prejemanje zakramen-tov, še posebej evharistije. Na vse to smo starši in botri še posebej pozorni in povabljeni zlasti v času priprave na zakrament svete birme.

MolitevMolitev pomeni srečanje, pogovor z Bogom. Prek mo-

litve imamo božansko sposobnost, da lahko komunici-ramo s samim Bogom in tako postajamo podobni Bogu. Molitev je prvobitna človekova aktivnost, je dvigovanje človekovega duha k Svetemu Duhu in po njem k nebeš-kemu Očetu. Molitev umirja srce in utrdi zvestobo. Sveti Duh nas uči moliti, častiti Boga, prositi, se zahvaljevati. Sveti Duh se izliva v ljudi skupaj z molitvijo oz. skozi mo-litev. V molitev pa vstopamo ne le s svojim mišljenjem, tudi ne samo s svojim duhom, temveč z vsem svojim tele-som, s katerim moremo konkretno izraziti svojo željo po srečanju z Bogom. Molitvene kretnje in drže imajo nalo-go, da človeka odprejo za odrešenjsko delovanje Svetega Duha. Postavljajo nas v osebni odnos z Bogom, obenem


• 33 •

pa tudi v pravo duševno in duhovno razpoloženje (Ivančić 2011, 48–49; Platovnjak in Roblek 2005, 20–22).

Dom, družina, zakon so najbolj naravni prostori mo-litve. Generacija sedanjih družin je pred izzivalno nalogo, kako otrokom v veselju in ljubezni posredovati osnovno krščansko izkustvo, ki je molitev. Temelj molitve je za-konska molitev, ki je zasidrana v zakramentu zakona, razširja pa se v družinsko molitev, ta pa ni le dolžnost, ampak izraz vitalnosti našega krščanskega življenja. Mo-litev povezuje zakonce in otroke z Bogom in med seboj in je najboljši pokazatelj krščanskega življenja.11

Vendar vprašanje, kakšna naj bo družinska molitev, ni preprosto. Upravičeno se lahko vprašamo: kako uvajati otroke (in odrasle) v pogovor z Bogom, kako pomagati, da bodo izkusili Božjo bližino, kako posredovati krščan-sko govorico v molitev mladih, kako v družinah ustvarjati okoliščine za molitev …? Molimo lahko znane molitve, kot so: Zdrava Marija, O, gospa moja, Sveti angel, Tebe ljubim stvarnik moj, O, Jezus, blagoslovi me, rožni venec ali s čisto preprostimi in spontanimi besedami. Molimo lahko na raznih krajih in ob različnih časih in priložno-stih, ne le v cerkvi pri maši, ampak tudi, ko na primer zjutraj otroke peljemo oz. pospremimo v šolo ali gremo v službo – prosimo za pomoč Svetega Duha, naj bo z nami, nam pomaga in nas blagoslavlja; pred obroki se Bogu zahvaljujemo in ga prosimo za blagoslov; zvečer prosimo in se zahvaljujemo drug za drugega in za darove, ki jih Bog daje našim družinam; molitev rožnega venca in tiha

11 »Molitev je govoreča vera ali – kakor navadno preprosto in dobro rečemo – pogovor z Bogom. Kjer ni pogovora, tudi odnosa in razmerja ni več. Zato sodi k veri bistveno tudi molitev. Samo veren človek moli. Vse drugo, kar vsebuje naša vera, v drugi obliki najdemo tudi drugod: nazor, moralna načela in obrede. Samo molitve ni nikjer drugje, kakor v veri. Zato velja tudi obratno: samo kdor moli, res veruje. Mlade rodove bomo vzgojili v vernike, ko bodo začeli moliti.« (Stres 1999, 182)


• 34 •

molitev v cerkvi pred Najsvetejšim lahko umirita naša srca ... Sv. p. Pij iz Pietrelcine pravi: »V molitvi se postaviš v Božjo navzočnost iz dveh poglavitnih razlogov: prvi, da izkažeš Bogu čast in spoštovanje, ki mu ga moramo izka-zovati; drugi, da se z njim pogovarjaš in slišiš njegov glas po njegovih navdihih in notranjih razsvetljenjih.«12

Ob vseh lepih molitvah, ki so jih zapisali različni ljudje, pa ima v vseh časih Cerkve še posebno mesto in vrednost molitev, ki nas jo je naučil Gospod sam. To je molitev Oče naš. Morda se premalo zavedamo, da v tej molitvi smemo izgovarjati besede, ki prihajajo od Jezusa samega. Po eni strani nam z besedami te molitve edini Sin daje besede, ki mu jih je dal Oče: je učitelj naše molitve, po drugi strani pa kot učlovečena Beseda pozna v svojem človeškem srcu potrebe svojih človeških bratov in sester in nam jih razo-deva: je vzor naše molitve (KKC 2765). Gospodova molitev je povzetek celotnega evangelija. Ko nam je Gospod zapustil ta molitveni obrazec, je dodal: »Prosite in boste prejeli.« (Lk 11,9) Vsakdo more torej nasloviti na nebesa različne molit-ve po svojih potrebah, toda vedno naj začne z Gospodovo molitvijo, ki ostane temeljna molitev (KKC 2761).

Najboljša vzgoja otrok je skupna družinska molitev. V krščanski kulturi lahko ob začetku priprave na birmo v družinsko molitev vključimo prošnjo, ki se navezuje na odraščanje. S tem se nehote spremeni komunikacija in odraščanje postane »naša« tema pogovorov. Tako dobijo mladostniki nenasilno sporočilo, da se starši zavedamo

12 Kot zelo dober pripomoček in spodbuda za molitev v naših družinah od septembra 2013 v slovenski prostor prihaja revija Magnificat, ki po vzoru molitvenega bogoslužja (brevirja) vsebuje vsakodnevno jutranjo in večer-no molitev, besedila iz sv. maše, molitev pred spanjem, blagoslov in nekaj besedil za poglobitev vere in duhovnosti ter za spoznavanje Svetega pisma. Ta knjižica mesečno prihaja med nas, da bi se pridružili Marijini molitvi in molitvi Cerkve; da bi se ob njej učili moliti in klicati Božji blagoslov na nas in na vse okrog nas (Špelič 2013, 1).


• 35 •

njihovih sprememb, o njih razmišljamo in jih upošteva-mo. Tovrstna religiozna komunikacija spreminja in vzga-ja tako starše kot otroke (Gerjolj 2009, 93). Tudi stari starši lahko prek molitve svoje poslanstvo nadaljujejo in spre-menijo v »angelsko službo«, saj jih po tem, ko so na raz-lične načine poskrbeli za svoje potomce, še vedno lahko spremljajo tudi ali predvsem z molitvijo.

V naših družinah gre v prvi vrsti za moč zgleda in mo-litve za naše otroke, kajti s tem otrokom zagotavljamo mirno in uspešno prihodnost, nas pa molitev razbreme-njuje pretiranih občutkov strahu. Svojih odraščajočih ot-rok oz. varovancev tako ne prepuščamo »praznini« oko-lja, marveč jih zaupamo Bogu, kar gotovo čutijo tudi naši birmanci. Vera omogoča nam, staršem in botrom, da prek molitve tudi v času »tišine« (npr. ko nismo z otroki ali ka-dar smo z njimi v konfliktu) komuniciramo z njimi in pro-simo Svetega Duha, naj nam pomaga. Molitev je namreč »polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja«, kot pravi sv. Terezija Deteta Jezusa.

Pri pripravi na birmo je potrebno, da se starši in botri zavemo moči molitve za svoje birmance. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem spodbuja, naj se »v proces ver-skega zorenja čim bolj vključi vsa birmančeva družina in njegovo širše okolje. Na ta način se vzpodbuja h komu-nikaciji v družini in molitvi« (PZ 2002, 92). Vse to vpliva tudi na otrokovo dojemanje Boga. V pripravi na birmo tako prosimo za prihod Svetega Duha: za naše birmance – da bi seme Božje milosti našlo v njih rodovitna tla, da bi moglo rasti, se razvijati in v življenju obroditi bogate sadove. Za nas, starše in botre pa, da bi Sveti Duh obnovil v nas svoje milosti in nas vedno znova usposabljal za naše krščansko poslanstvo (Kastelec 1992, 83–84).


• 36 •

Sveto pismo – Božja besedaDa bi živeli, rasli in do konca vztrajali v veri, moremo

in moramo le-to nahranjati z Božjo besedo. Božja beseda nam, če jo beremo in premišljujemo, lahko da odgovore v naših življenjskih situacijah. Sveti Duh nas uvaja v vso resnico – razodeva nam to, kar je zapisano v Svetem pis-mu in kar je navzoče v tradiciji Cerkve. Kaj pa je Sveto pismo?

Ko je Bog ustvaril človeka, ga ni prepustil samemu sebi. Da bi človek našel pot do Boga, s tem pa tudi pot do najbolj polnega obstoja sebe, se mu je Bog razodel, kar po-meni, da je sam »odgrnil zagrinjalo pred seboj«. Človeku je omogočil gledati del svoje skrivnostne biti in ga pova-bil v življenjsko skupnost s seboj. Do takšnega spoznanja Boga in namena, ki ga ima Bog s človekom, se človek sam ne bi mogel nikoli povzpeti, če mu Bog ne bi dal modrosti in mu ne bi z višav poslal svojega Svetega Duha (Mdr 9,17). Vse, kar je Bog nekdaj govoril, je zapisano v Svetem pis-mu, zato je Sveto pismo vknjižena Božja modrost.

Med knjigami svetovne književnosti ima Sveto pismo posebno mesto. Že ime pove, da je sveta knjiga, pa ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi nastanka. Sveto pismo ali Biblija (gr. biblos) je zbirka knjig, v katerih sta zapi-sana zgodovina Boga in ljudi (odrešenjska zgodovina) ter Božje razodetje. Za pisanje Svetega pisma je Bog sam izbral svete pisatelje, ki jih je vodil in po Svetem Duhu navdihoval, da so zapisali vse to in samo to, kar je Bog hotel ljudem sporočiti. Zato pravimo, da je Sveto pismo navdihnjeno. Toda vsak je pisal s svojo nadarjenostjo in omejenostjo v duhu in kulturi svojega časa. Ta človeška beseda je obenem Božja beseda. To je zagotovilo, da so svetopisemske knjige zanesljive in učijo resnico, ki jo je Bog hotel razodeti zaradi našega odrešenja.


kazalo - salve · •8 • prijateljstvo s svetim duhom ohranjamo in krepimo..... 210 pridi, sveti...

Documents