johanna lindsey - k8dizajn.si · - 10 - - 11 - johanna lindsey zimske strasti ostre oči so vpijale...

Johanna Lindsey

Zimske strasti

Prevod:Irma Kukovič

Zgodba v tej knjigi je izmišljena. Imena, liki, kraji in dogodki so plod avtoričine domišljije ali pa so uporabljeni domišljijsko. Vsaka podobnost z dejanskimi dogodki, prizorišči ali osebnostmi, živimi ali preminulimi, je zgolj naključna.

Mojemu možu Ralphu in mojim sinovom Alfredu, Josephu in Garretu

- 9 -

Zimske strasti

1. POGLAVJE

Nekaj kilometrov v notranjost od zahodne obale Walesa in levo od otoka Anglesey je bila na majhni jasi ugnezdena drobna vasica. Na strmem griču, ki se je dvigoval nad vasjo, je stal mogočen dvorec. Zgradba iz sivega kamna je zrla na vas skoraj tako kot mati, ki budno pazi na svoje otroke.

Vas se je kopala v toploti poletnega sonca. Kar pa ni veljalo za dvorec na griču, ki je ostajal hladen in preteč, čeprav je na grobe sive stene sijalo sonce. Popotniki, ki so potovali po podeželju, so pogosto dobili enak občutek hladu. Danes ni bilo nič drugače.

Tujec si je počasi utrl pot v osrčje vasice in budno motril dvorec. Toda vrvež okoli njega je kmalu odvrnil prišlekovo pozornost od zaščitniške matere na griču. Nelagodje ga je kmalu minilo in nadomestil ga je občutek, da ga čaka dolgo odložena sreča. Več kot enkrat se je obrnil v polnem krogu, njegove

- 10 - - 11 -

Zimske strastiJohanna Lindsey

ostre oči so vpijale spokojnost, uzrle so kakih ducat skupaj nagnetenih koč, otroke, ki so tekali sem in tja ter se igrali svoje nedolžne igre, in ženske – oh, ženske! Kmalu je opazil pet ali šest žensk, ki so bile po njegovem okusu. Te se niso niti zmenile zanj, medtem ko so se ubadale z vsakodnevnimi opravili.

Tujec, oblečen v oguljene hlače ter umazan volčji kožuh, ki mu je služil kot plašč, je komajda verjel svojim očem. Nikjer ni bilo videti niti enega moškega. Žensk pa je bilo tako veliko in to vseh starosti! Je morda zataval v kakšno starodavno vas Amazonk? Toda ne, tam so bili otroci, fantje in dekleta. Moški so gotovo delali na poljih nekje na vzhodu, saj na svoji poti ni srečal nobenega.

»Vam lahko kako pomagam, dobri gospod?«Tujec je presenečen poskočil, nato pa se je hitro obrnil in

zagledal dekle z vedrim, radovednim nasmeškom, za katero je ocenil, da ni štela več kot šestnajst zim. Bila je čisto po njegovem okusu z lasmi, spletenimi v lepo kito ter z velikimi zelenimi očmi, ki so ga gledale s kerubinsko nedolžnega obraza. Njegove oči so zatavale niže, toda le za sekundo, da dekle ne bi uganilo njegovih namer, toda ravno v tistem trenutku so njene bujne prsi močno pritisnile ob njeno rjavo srajco, njeni široki, čvrsti boki pa so povzročili bolečino v njegovem mednožju.

Ker tujec ni odgovoril, je dekle ponovno vedro spregovorilo: »Minilo je veliko mesecev, odkar je popotnik nazadnje prišel v našo vas – vse od takrat, ko so zadnji med tistimi z otoka Anglesey potovali mimo v iskanju novih domov. Tudi vi prihajate z Angleseyja?«

- 10 - - 11 -


»Ja, ta ni več takšen, kot je bil,« je končno odgovoril. Oh, lahko bi ji povedal o svojih nadlogah, če bi mu bilo do tega, toda, če bi bilo po njegovi volji, bi se prav kmalu morala spopasti s svojimi težavami, toda v tistem trenutku ni iskal tolažbe. »Kje so moški iz vaše vasi? Tukaj nisem opazil niti starcev.«

Dekle se je za trenutek žalostno nasmehnilo. »Zgodilo se je, da je starejše pred dvema zimama vzela mrzlica in nikogar ni več. Tistega leta je umrlo tudi veliko mladih.« Nato je njen nasmešek postal vedrejši. »To jutro so opazili merjasca in moški, ki so ostali, so se podali v lov nanj. Nocoj bomo imeli gostijo in tudi vi ste vabljeni, da se nam pridružite.«

Radovednost ga je gnala, da je vprašal: »Toda kaj nimate nobenih polj, ki bi jih bilo treba obdelovati? Ali pa je merjasec veliko pomembnejši?«

Deklica se je predrzno zahihitala. »Zagotovo ste pomorščak, drugače bi vedeli, da se pridelek poseje spomladi in požanje jeseni, v vmesnem času pa ni veliko dela.«

Nagubal je čelo. »Torej pričakujete, da se bodo moški v kratkem vrnili?«

»Oh, ne, če bo po njihovo,« se je zasmejala. »Podaljšali bodo lov, da bi še malo uživali. Ne zgodi se pogosto, da merjasec pride tako blizu.«

Moški se je nekoliko sprostil in svoje tenke ustnice ukrivil v nasmešek. »Kako ti je ime, dekle?«

»Enid,« je lahkotno odvrnila.»In imaš moža, Enid?«

- 12 - - 13 -


Prikupno je zardela in spustila pogled. »Ne, gospod, še vedno živim z očetom.«

»In on je na lovu z drugimi?«Njene zelene oči so ponovno zasijale, ko se je nasmehnila.

»Lova za nič na svetu ne bi zamudil!«To je kar prelepo, da bi lahko bilo res, je pomislil moški,

preden je ponovno spregovoril. »Pripotoval sem od daleč in jutranje sonce je tako toplo, Enid. Bi si lahko za nekaj časa spočil v tvojem domu?«

Prvič ga je živčno pogledala. »Jaz … ne vem …«»Le za nekaj minut, Enid,« je hitro dodal.Za trenutek je pomislila. »Prepričana sem, da oče ne bi imel

nič proti,« je odvrnila ter se obrnila, da bi ga odvedla do svojega doma.

Domovanje, v katero je vstopila, je bilo resnično majhno: v njem je bila le ena soba s provizorično steno, ki je od preostalega prostora ločevala dve rogoznici, ki sta služili za spanje, nameščeni v kotu na umazanih tleh. Eno steno je zasedalo počrnelo kamnito ognjišče, pred katerim so stali dva okorna stola in miza. Na mizi sta stala dva lepo izdelana keliha, okrašena s poldragimi kamni. Ta sta pritegnila tujčevo pozornost. Zagotovo sta bila vredna pravo malo bogastvo; ni mu bilo jasno, kako sta se znašla v tej skromni koči.

Enid je z zanimanjem opazovala moškega, ki si je ogledoval darilo, ki ga je prejela od lorda na dvorcu kot plačilo za usluge. Visoki tujec ni bil čeden, prav tako pa ne odbijajoč. In čeprav

- 12 - - 13 -


je očitno posedoval bore malo bogastva, je imel močan hrbet in bi ji lahko bil dober mož. Malo možnosti je imela, da bi si moža lahko našla med svojimi ljudmi, kajti vsi tisti, ki so bili na voljo, so že preizkusili njene čare, in čeprav na njej niso našli pomanjkljivosti, je za ženo prav tako niso hoteli vzeti, saj so vedeli, da so jo okusili že njihovi prijatelji.

Enid se je nasmehnila pri sebi, ko je skovala načrt. Pogovorila se bo z očetom, ko se bo ta vrnil, in mu razložila svoje namere. Sočustvoval je z njo zaradi njenega položaja, prav tako pa si je želel zeta, ki bi mu pomagal na poljih. Skupaj bi lahko tujca napeljala, da bi ostal. Potem bi Enid uporabila svoje čare, da bi ga pripravila do tega, da bi jo zasnubil. Tokrat, ja, tokrat se bo najprej poročila, nato pa ponudila svoje čare. Na dolg seznam svojih napak tokrat ne bo dodala še ene.

»Bi si želeli žejo pogasiti z vrčkom piva, dobri gospod?« je vprašala sladko in pozornost moškega ponovno preusmerila nase.

»Ja, to bi bilo zelo dobrodošlo,« je odvrnil in potrpežljivo čakal, da mu bo v roke potisnila vrček.

Moški je živčno pogledoval proti odprtim vratom in videl, da vrata iz trstike visijo s tečajev na steni, zato je hitro popil pivo. Brez besed se je pomaknil do vrat in jih namestil in tako zastrl jutranje sonce. Vrata niso bila namenjena zaščiti, to je dobro vedel, pač pa zgolj temu, da so zunaj zadrževala mraz ali vročino in, da bi služile njegovemu namenu, ga ščitile pred neželenimi pogledi.

- 14 - - 15 -


»Jutro je postalo vroče,« je pojasnil in dekle je sprejelo njegovo pojasnilo in ni bilo prav nič prestrašeno.

»Bi želeli kaj pojesti, gospod? Prav hitro vam bom kaj pripravila.«

»Ja, zelo si prijazna,« je odgovoril in svoje tenke ustnice privihal v hvaležen nasmešek. Toda pri sebi je moral priznati, da bi hrana lahko počakala; njegovo mednožje pa ne.

Dekle mu je obrnilo hrbet in odšlo do ognjišča. V tistem trenutku je izpod svoje tunike izvlekel nož in se ji prikradel od zadaj. Enidina drobna postava je otrpnila, ko se je nož dotaknil njenega vratu in je moški ob njen hrbet pritisnil svoje prsi. Ni se bala za svoje telo, kot bi se bala večina deklet njenih let, pač pa se je bala za svoje življenje.

»Nikar ne kriči, Enid, ali pa te bom poškodoval,« je počasi rekel moški in z eno roko zagrabil za njene prsi. »Prav tako vsakogar, ki ti bo prišel na pomoč. Le malo mečkanja hočem, nič več.«

Enid je potlačila jok, ko je videla, kako se je njen načrt ob njegovih besedah v trenutku sesul v prah. Tako kratke sanje – da bi končno imela moža.

Nekoliko južno od vasi je skozi drevje poskakovala postava in si vso pot nekaj momljala. Konja, ki je že dolgo nazaj svojega jezdeca vrgel iz sedla, ni bilo videti nikjer, toda mladenič se je kljub temu obrnil, dvignil drobno pest in glasno zaklel.

- 14 - - 15 -


»Nikoli te ne odpeljem nazaj, ti nehvaležno kljuse!«Ponos je bil bolj ranjen kot pa njegova zadnjica, na kateri je

jezdec pristal, in z roko, ki jo je močno pritiskal na poškodovani del, je mladenič nadaljeval pot proti vasi. Ker si je v tistem trenutku želel le počitka, je mladec ponosno dvignil glavo in se pripravil na radovedne poglede vaščanov.

Približala se mu je neka ženska, in ne da bi izgovorila očitno vprašanje – kaj se je zgodilo z mladeničevim konjem – je namesto tega rekla: »Obiskovalca imamo, Bren. Enid mu je zaželela dobrodošlico.«

Hladne sive oči so se obrnile proti Enidini koči in nato nazaj k ženski. »Zakaj sta si želela zasebnosti?«

Ženska se je poznavajoče nasmehnila. »Saj poznaš Enid.«»Ja, toda ona svojih uslug ne nudi tujcem.«Mladec je brez nadaljnjih besed z mečem v roki prečkal

razdaljo do Enidine koče in odstranil zaprta vrata. Trajalo je nekaj trenutkov, da so se srebrnosive oči privadile na temačno kočo, toda potem so ujele par v kotu, ne zavedajoč se vdora. Tujec je ležal na Enid in suval s svojimi ozkimi boki kot merjasec med gonjenjem.

Sprva so sive oči z navdušenjem opazovale parjenje dveh bitij, globoko zadiranje moškega med razkrečena stegna ženske, prisluškoval je stokanju in godrnjanju, ki je prihajalo iz kota. Toda nato so te sive oči ujele srebrn odblesk in potem so se njegove oči kot oblaki, ki napovedujejo nevihto, pomračile ob pogledu na nož v tujčevi roki.

- 16 - - 17 -


Brez razmišljanja je mladenič z odločnimi koraki prečkal sobo, dvignil meč in nato spretno zamahnil po tujčevi zadnjici. Skozi kočo se je razlegel divji krik in napaden moški je skočil z Enid in se odplazil stran od napadalca.

Enid je zasopla, ko je videla razlog, zaradi katerega je tujec skočil z nje. »Bren, kaj pa počneš tukaj?«

Mladenič je razkoračeno stal tam in brez čustev odgovoril. »Očitno je sreča, se mi zdi, da me je tisto kljuse, ki ga kličem Vrba, vrgel s sebe, drugače me zdaj ne bi bilo tukaj, da te branim pred krivico. Vsilil se ti je, kajne?«

»Ja,« je odgovorila Enid in ni mogla zadržati joka zaradi olajšanja, ki je pretresalo njeno telo.

»Dekle ni bilo devica!« je jezno prhnil tujec in se z rokami držal za krvavečo zadnjico.

To ni bil dekličin oče, je razumno sklepal moški, pač pa le fant, in to zelo mlad fant, sodeč po njegovem piskajočem glasu. Fant očitno ni bil vaščan, saj je bilo z njegovega bogato izvezenega ogrinjala, ki je pokrivalo srebrno tuniko, ki se je ujemala z njegovimi jeznimi očmi, mogoče sklepati, da je bogat. Meča, s katerim je tujcu zaželel dobrodošlico, moški še nikoli ni videl: to je bil širok meč, toda izjemno tanek in lahek, s svetlikajočimi se modrimi in rdečimi dragulji, ki so krasili držaj.

»To, da ni devica, ti še ne daje pravice, da si jo vzameš. Ja, znano je, da je Enid radodarna s svojimi uslugami,« je rekel mladenič, nato pa s tišjim glasom dodal, »toda le do tistih, ki jih

- 16 - - 17 -


sama izbere. Sprejela te je v svoj dom in ti si ji povrnil na tako odvraten način. Kakšna naj bo kazen, Enid? Naj mu odrobim glavo in jo položim pred tvoje noge, ali pa mu odrežem organ, ki je še nekaj trenutkov nazaj tako ponosno stal pokonci?«

Moški je besno zatulil. »Za to ti bom izrezal srce, fant!«Ženske, ki so se zbrale pri vratih, ko so slišale krike, so se

zahihitale. Obraz golega moškega je postal škrlatno rdeč od besa. Da bi še povečal njegovo ponižanje, se je tudi mladenič pridružil posmehu. Nato pa je na presenečenje vseh Enid dostojanstveno spregovorila. »Bren, ni lepo, da se norčuješ iz njega.«

Smeh je potihnil in mladenič jo je prezirljivo pogledal. »Zakaj, Enid? Tujec očitno misli, da se lahko kosa z mano. Z mano, ki mi je prvi merjasec pokončan padel pred noge pri mojih komaj devetih letih, z očetom pa sva pobila pet ničvrednih capinov, ki so hoteli škoditi tvoji vasi. Z mano, ki od svojih prvih korakov naprej vihtim meč, za mano pa je marljivo urjenje za pravo vojskovanje. Ta uničevalec žensk misli, da mi lahko s tisto igračko, ki jo drži v roki, izreže srce. Samo poglej ga! Morda je res visokorasel, toda nič drugega ni kot presneti strahopetec.«

Zadnja žaljivka je sprožila besno rjovenje moškega, ki je z nožem v dvignjeni roki skočil naprej, trdno odločen, da izpolni grožnjo, ki jo je malo prej izrekel. Toda mladenič je z odkritim bahaštvom elegantno odskočil. Rahel zamah z roko je povzročil dolgo rano na prsih moškega, iz katere je pritekla kri. Temu je sledila brca s škornjem v njegovo že krvavečo zadnjico.

- 18 - - 19 -


»Morda ni strahopetec, toda zagotovo je okoren teleban,« je mladec podražil moškega, ki je treščil v steno nasproti. »Imaš dovolj, posiljevalec?«

Ko je priletel v steno, je moškemu iz roke zletel nož, toda hitro ga je ponovno pograbil in ponovno napadel. Tokrat je mladeničevo dolgo rezilo vešče zarezalo z leve strani in moški je bil videti besen nad križem, ki se je zdaj zarisal na njegovih prsih. Rane niso bile globoke, toda dovolj, da so njegove prsi in trup prekrile z lepljivo krvjo.

»Samo opraskal si me, fant,« je zarenčal moški. »Čeprav je moje rezilo majhno, bo na tebi pustilo smrtonosno rano!«

Ker sta bila nasprotnika zdaj le kakih dvajset centimetrov narazen, je moški videl svojo priložnost in zamahnil proti njegovemu vitkemu vratu. Toda drugi se je z lahkoto izmaknil udarcu kot matador, ki se je biku umaknil s poti. Nož moškega je zarezal v prazno in čez nekaj sekund mu ga je silovit udarec izbil iz roke, da je z glasnim žvenketom padel na tla, izven njegovega dosega.

Tujec je zdaj zrl v Enid, ki ga je motrila brez kančka pomilovanja. »Ti bedak! Bren se le igračka s tabo.«

Spoznal je, da ima prav, in vidno je prebledel. Čeprav ga je globoko žalilo, da ga je premagal fantič, se je zdaj zbal za svoje življenje. Pogledal je proti fantu in molil, da bo smrtni udarec hiter.

V hladnih sivih očeh ni bilo milosti in zaradi smeha, ki se je izvil iz njegovih mehkih, čutnih ustnic, mu je zaledenela kri v žilah.

- 18 - - 19 -


»Kako te kličejo?«»Donald – Donald Gillie,« je hitro odgovoril.»In od kod si pripotoval?«»Z Angleseyja.«Ob omembi tega imena je mladenič priprl sive oči. »In kje si

bil prejšnje leto, ko so prekleti Vikingi napadli otok Holyhead?«»Ja, grozno je bilo videti tak pokol in …«»Nehaj! Ne sprašujem te, kaj so tisti pesjani storili. Zapomni

si to, Donald Gillie! Tvoje življenje je v rokah te mladenke.« Mladenič se je obrnil k Enid. »Kako se boš odločila? Naj tukaj in zdaj končam njegove posiljevalske dni?«

»Ne!« je zasopla Enid.»Potem naj ga kaznujem za to, kar ti je storil? Mu odsekam

roko? Nogo?«»Ne! Ne, Bren!«»Tukaj je treba zadostiti pravici, Enid!« je nepotrpežljivo

zabrusil mladenič. »Moja pravica je bolj milostna kot očetova. Če bi ga lord Angus našel med tvojimi nogami, bi ga nataknil na kol in ga prepustil volkovom. Zato moje poigravanje z njim ni nič v primerjavi s to drugo možnostjo, toda za zločin, ki se je odvil pred mojimi očmi, mora plačati.« Enid ga je gledala z velikimi, prestrašenimi očmi. Donald Gillie je stal s sključenimi rameni in čakal na svojo usodo. Mladeničevo gladko čelo se je nagubalo, medtem ko je premišljeval, nato pa so se njegove sive oči zaiskrile.

»Imam rešitev. Bi tega moškega vzela za moža, Enid?«

- 20 - - 21 -


Kmalu se je zaslišala beseda, ki ni bila glasnejša od šepeta. »Ja.«

»Se strinjaš s tem, Donald Gillie?« Sive oči so ga ostro prebadale.

Moški je dvignil glavo. »Ja, strinjam se!« je izdavil.»Torej je urejeno; poročil se boš,« je odločno spregovoril

mladec. »Dobro kupčijo si sklenil, Donald Gillie. Toda zapomni si nekaj. Ne moreš danes reči ja, jutri pa si premisliti. Ne prisili me, da nekega dne obžalujem svojo popustljivost. Če boš dekletu storil kar koli žalega ali če jo nameravaš zapustiti, na svetu ne bo dovolj globoke luknje, v katero bi se lahko skril, kajti moj meč te bo našel in plačal boš z življenjem.«

Moški ni mogel skriti navdušenja, da jo je odnesel s tako lahko kaznijo. »Dekletu ne bom škodil.«

»Dobro,« je vljudno odvrnil mladenič, nato pa se je obrnil proti vratom in zavpil: »Ženske, zdaj pa odidite. Za danes ste imele dovolj zabave. Pustite ta dva, da se spoznata.« Obrnil se je in rekel: »Enid, hitro ga umij, preden se vrne tvoj oče. Dobremu človeku boš morala veliko pojasniti.«

»Tvoj oče je resnično vzgojil milostljivega sina, moj gospod,« je odvrnil Donald Gillie.

Mladenič se je od srca nasmejal. »Moj oče nima sina.«Donald Gillie je gledal za odhajajočo postavo, nato pa se je

obrnil k Enid za pojasnilo. »Kaj je mislil s tem?«»To ni bil fant.« Nasmehnila se je njegovi zmedenosti. »Ta, ki

ti je prizanesla, je bila lady Brenna.«

johanna lindsey - k8dizajn.si · - 10 - - 11 - johanna lindsey zimske strasti ostre oči so vpijale...

Documents