UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Inoviranje podjetja

Innovation in a firm

Andreja KocjanJerman Vrh 19, 8275 ŠkocjanŠtevilka indeksa: 81622892Izredni študijVisokošolski strokovni programŠtudijska smer: ManagementMentor: dr. Duško Uršič

Jerman Vrh, december 2008

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DIPLOMSKEGA DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

Ime in priimek diplomantke: Andreja KocjanVpisna številka: 81622892Študijski program: Visoko strokovniNaslov diplomskega dela: Inoviranje podjetje, Innovation in a firmMentor: Duško Uršič

Podpisana Andreja Kocjan izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddala elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelala sama ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru.

Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddala za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru.

Podpisana izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.

Datum in kraj: Podpis diplomantke:

1. 7. 2009, Jerman Vrh

2

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................................................................................... 4 2 INOVIRANJE IN INOVACIJE ............................................................................................................................. 6

2.1 Opredelitev nekaterih osnovnih pojmov ......................................................................................................... 7 2.2 Viri inovacij ................................................................................................................................................... 11 2.3 Uvajanje invencij ........................................................................................................................................... 14

2.3.1 Odpori ..................................................................................................................................................... 15 2.3.2 Dejavniki uspešne realizacije invencije ................................................................................................. 17 2.3.3 Življenjski cikel inovacije ...................................................................................................................... 20

2.4 Procesi inoviranja .......................................................................................................................................... 21 2.5 Rezultati inoviranja ....................................................................................................................................... 22

3 TEHNIKE USTVARJALNEGA RAZMIŠLJANJA ............................................................................................ 23 3.1 Možganska nevihta ........................................................................................................................................ 23 3.2 Gordonova tehnika ....................................................................................................................................... 25 3.3 Zapisovanje idej ............................................................................................................................................ 25 3.4 Usmerjene povezave ..................................................................................................................................... 26 3.5 Miselni vzorci ................................................................................................................................................ 27

4 POTI DO KNOW – HOWA ................................................................................................................................. 28 4.1 Delitev znanja ................................................................................................................................................ 29 4.2 Lastna invencijsko – inovacijska dejavnost .................................................................................................. 30 4.3 Nakup tujega znanja ...................................................................................................................................... 30

4.3.1 Nakup pravic intelektualne lastnine ....................................................................................................... 30 4.3.2 Nakup inovativnega podjetja .................................................................................................................. 37 4.3.3 Posnemanje inovacij ................................................................................................................................ 37

5 SLOVENSKO IN EVROPSKO PODPORNO OKOLJE ..................................................................................... 38 5.1 Oblike podpore .............................................................................................................................................. 38 5.2. Podporne institucije, programi in projekti EU .............................................................................................. 41

6 INOVACIJE V PODJETJU MIKROGRAFIJA D.O.O. ...................................................................................... 44 6.1 Predstavitev družbe ....................................................................................................................................... 44

6.1.1 Sedež podjetja ........................................................................................................................................ 44 6.1.2 Dejavnost podjetja .................................................................................................................................. 44 6.1.3 Poslanstvo ............................................................................................................................................... 45 6.1.4 Strateški cilji ........................................................................................................................................... 45 6.1.5 Inovacijski procesi v podjetju ................................................................................................................ 46

6.2 Upravljanje dokumentov ............................................................................................................................... 47 6.3 Procesi projekta Siemens .............................................................................................................................. 48

6.3.1 Prevzem dokumentov ............................................................................................................................. 49 6.3.2 Priprava dokumentov za produkcijo ...................................................................................................... 50 6.3.3 Priprava dokumentov za skeniranje ....................................................................................................... 51 6.3.4 Skeniranje ............................................................................................................................................... 52 6.3.5 Obdelava .................................................................................................................................................. 60 6.3.6. Vzpostavitev prvotnega stanja ............................................................................................................... 61 6.3.7. Predaja končnega izdelka na želenem mediju ........................................................................................ 61

7 SKLEP ................................................................................................................................................................... 62 8 POVZETEK ......................................................................................................................................................... 63 9 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................................................... 65 10 SEZNAM SLIK ................................................................................................................................................... 67

3

1 UVOD

Področje, ki ga bom v tem diplomskem delu obravnavala, je inoviranje in izboljševanje sistemov v podjetju. Večina izmed nas je v svojem življenju že naletela na izboljšavo ali inovacijo. Izboljšave nedvomno prinašajo koristi. Toda, zakaj jih ni več, če so rezultati tako dobri in prinašajo napredke?! Na inoviranje in izboljševanje vpliva množica dejavnikov, zato je tudi analiziranje tega področja zahtevno in zapleteno. Ne glede na to, pa je vpliv, ki ga imajo inovacije na delovne sisteme izredno velik.

Inovacije postajajo stalna aktivnost uspešnih podjetij in njihovo zanemarjanje vodi v neuspeh in konkurenčno zaostalost. Inovacije in izboljšave se dogajajo povsod okoli nas, kamor se uzremo; v storitvenih in industrijskih panogah, v zdravstvu, na področju informiranja, medosebnih odnosov … Svet se zaradi intenzivnega inoviranja spreminja hitreje kot kadarkoli prej.

Namenov, ki jih želim predstaviti v diplomskem delu je več. Inoviranje zelo pomembno, vpliva na uspešnost sistema in na konkurenčno sposobnost podjetja. Zato je moj namen predstaviti pomembnost inoviranja in nenehnih izboljšav v delovnih procesih. Osredotočila pa se bom na cel sistem in ne samo na eno področje, npr. področje delovanja razvojnih oddelkov.

Želim tudi preučiti težave in ovire, ki se pojavljajo na poti inoviranja v sistemih. Če želimo sistem prilagoditi okolju, moramo seveda vedeti, kaj nas na tej poti čaka.

Prav tako je moj namen proučiti inoviranje v podjetju v katerem trenutno dela. Zanima me kolikšna je stopnja poznavanja inoviranja in v kolikšni meri se podjetje Mikrografija d.o.o. poslužuje inovacij pri poslovanju. V podjetju želim raziskati najbolj pogoste vzroke ovir pri inoviranju. Na osnovi teh ugotovitev bom poskušala določiti kaj inoviranje spodbuja in kaj ga zavira. Želim ugotoviti, kje se pojavljajo težave in kako jih obvladovati, kje se skrivajo možnosti in kaj se da narediti, da bi bilo inoviranje še učinkovitejše.

Na začetku diplomskega dela želim nekoliko obdelati teoretično področje, da najprej sploh predstavim in spoznam inovacijski management in inoviranje v podjetjih. Rada bi tudi predstavila tehnike ustvarjalnega razmišljanja in poti do znanja. Predstavila pa bom tudi oblike podpore v Sloveniji in Evropi.

V praktičnem delu želim v podjetju Mikrografija d.o.o. proučiti procese inoviranja pri enemu večjih projektov, ki se odvija v podjetju. Za analizo sem se odločila, ker menim, da je poznavanje inoviranja mnogokrat ključ do uspešnega poslovanja podjetja, kar pa v praksi velikokrat zanemarjamo. Zanima me v kolikšni meri je inoviranje v proučevanem podjetju usklajena z izbrano literaturo in dognanji v svetu.

Preveriti želim trditev; inoviranje – pogoj za odličnost poslovanja.

4

S pridobljenim znanjem v času študija, z izkušnjami iz prakse, ter z uporabo literature, ki je na razpolago upam, da mi bo uspelo prikazati želeno in nakazati ustrezne rešitve oziroma možnosti za izboljšave.

Ob koncu diplomskega dela bom v sklepnem poglavju strnila ugotovitve in spoznanja, do katerih sem prišla pri tem raziskovanju.

5

2 INOVIRANJE IN INOVACIJE

Prva desetletja po 2. svetovni vojni, je v večini razvitega dela sveta ponudba zaostajala za povpraševanje, zato so podjetja usmerjala vso svojo energijo v proizvodnjo. Pogoji v okolju organizacij so bili takšni, da podjetju ni bilo potrebno dajati poudarka na inoviranje. Podjetja so delovala v relativno stabilnem okolju in izdelovala strategije, za katere so bile značilne količinske rasti proizvodnje, in ne kakovostne. Po letu 1960 pa je ponudba presegla povpraševanje. Da bi podjetje obstalo in uspevalo je moralo bolje zniževati stroške kot tekmeci – moralo je biti učinkovito. V naslednjem desetletju je moralo biti kakovostno. V letu 1980 je moralo nuditi dovolj izbire, torej je bila potrebna fleksibilnost. Po letu 1999 pa mora poleg teh treh lastnosti (učinkovitost, fleksibilnost, kakovost), biti tudi enkratno, inovativno. (Markič, 2004)

Zadnje čase podjetniki, raziskovalci in tudi zaposleni spoznavajo, da je dolgoročnejše preživetje podjetja ali druge organizacije, odvisno od njegove sposobnosti, da bolje zadovolji povpraševanje kupca kot konkurenca. Z uvedbo inovativnega managementa podjetje omogoči obvladovanje odlične kakovosti poslovanje, ki vodi v njegov uspeh in ugled. Zaradi pritiskov trga (konkurentov in odjemalcev) si večina proizvodnih podjetij neprestano prizadeva izboljšati svojo učinkovitost in uspešnost na različne načine. Podjetja, ki so zazrta navznoter, v učinkovitost, poskušajo to doseči s poudarkom na produktivnosti, ekonomičnosti, izkoriščenosti razpoložljivih virov, hitrosti pretokov, zanesljivosti delovanje, itd. Inoviranje je nujno za preživetje večine organizacije. Bistveni elementi zagotavljanja inoviranja proizvodnih procesov v sodobnem podjetju niso le nakupi novih sredstev za delo in raba informacijske tehnologije, temveč neprestana integriranost inoviranja v celovit upravljalno-vodstveni proces. Nove ideje se nanašajo na inoviranje tehnologij (novi stroji, proizvodi), inoviranje proizvodnih procesov (nove storitve, programi, načini proizvajanja) ali izvedbeno inoviranje (nove strukture ali sistemi). Inoviranje proizvodnih procesov naj bi zajemal krepitev vršnega, strateškega in izvajalnega managementa. Na ta način bi bolje obvladovali vse večji razkorak med tehničnim razvojem in sestavinami vodenja proizvajanja. Gospodarno in bolj kakovostno bi zagotovili obstoj in rast proizvodnje, konkurenčnosti na globalnem trgu. Če hoče biti organizacija uspešen usmerjevalec sprememb, mora razviti politiko načrtne inovativnosti, ki spodbuja celotno organizacijo, da v spremembah išče priložnosti.

Republika Slovenija ima okoli 600.000 zaposlenih, od tega jih je skoraj 300.000 povezanih s funkcijo proizvodnih procesov. Predpostavlja se, da okoli 10 % teh zaposlenih sodeluje v upravljalno-vodstvenem procesu inoviranja proizvodnih procesov. Njihova delovna opravila so sestavljena iz naslednjih nalog: kontroliranje, koordiniranje, organiziranje, motiviranje, planiranje, informiranje. Pretežni del nalog, so odprti problemi obvladovanja proizvodnega dela verige nastajanja dobička, kar pomeni, da je za njihovo razreševanje ključna njihova inovativnost in kreativnost.

6

2.1 Opredelitev nekaterih osnovnih pojmov

Izraz “inoviranje” večina ljudi povezuje z novo tehnologijo (novi izdelki, nov način izdelovanje). Vendar je inoviranje povezano s pridobivanjem česarkoli novega, kar z razreševanjem problemov postane koristno. (Markič, 2004, str 27)

Inovacijski management ima posebno vlogo; čim bolj gospodarno, učinkovito in uspešno ustvarjanje, odkrivanje, izdelovanje, uveljavljanje in uporabo novosti. Poslovno-organizacijsko inovacijo razumemo kot tehnično, poslovno in organizacijsko odslikavo stanja v poslovno-organizacijskem sistemu. Usmerjena je k tržišču novih proizvodov, storitev in procesov v okolju in znotraj sebe. Njihov namen je, da vpliva na izboljšanje poslovno-ekonomskega in poslovno-organizacijskega izkoriščanja obstoječih in novih tehničnih in organizacijskih resursov in procesov.Inovacija, kot rezultat inoviranja, je izhodišče za razmišljanje in ustvarjanje konkurenčnih prednosti poslovno-organizacijskega sistema. Predstavlja možnost za boljšo realizacijo procesov, boljšo kakovost rezultatov, nižje stroške poslovanja ...

V nadaljevanju bom opredelila nekaj osnovnih pojmov povezanih z inovacijami, s katerimi se srečujemo v poljudni in strokovni literaturi. Vendar ti pojmi nimajo splošne veljavne definicije, saj avtorji navajajo različne, a med seboj podobne razlage.

INTELIGENCA

Inteligenco lahko razumemo kot človeško sposobnost dojeti, razumeti in se znajti. Trstenjak (Likar & soavtorji, 2006, str. 27) inteligenco opredeljuje kot:

• zmožnost posameznika, da se prilagaja novim nalogam in okoliščinam življenja• zmožnost spoznavati, vzpostavljati in uporabljati odnose med stvarmi• razsodnost oz. umska sila s katero rešujemo probleme • zmožnost ustvarjalnega razmišljanja

Inteligenco je mogoče meriti na osnovi reakcij posameznika. Testi so posebej izbrane, standardizirane situacije, sestavljene iz problemov, ki jih človek reši na podlagi razumevanja, inventivnosti in kritičnega razmišljanja. Rezultati pokažejo splošno iznajdljivost v novih položajih.

IDEJA

Ideje se lahko porodijo med delom, slučajno nam padejo na pamet v nekem trenutku. Do rešitve pa se lahko dokopljemo tudi postopno. Ideja se lahko porodi med dnevnim sanjarjenjem, na kavi s prijatelji, lahko pa se kreativnost tudi spodbuja z uporabo tehnik in postopkov. Torej, načinov kako priti do idej, je mnogo.

7

Za inoviranje sta pomembni dve vrsti ideje:

• kaj napraviti novega in koristnega• kako to napraviti in uveljaviti pri odjemalcih

Ideja je zamisel, ki se porodi inovatorju oz. izumitelji sama od sebe ali ob nekem dogodku. Običajno se hitro pojavi, vendar tudi hitro izgine. Pomembnejši je trenutek, ko se te ideje zavemo in postanemo nanjo pozorni. (Likar & soavtorji, 2006, str. 28)

Od ideje do uspešne tržne realizacije pa je dolga pot. Znano je, da le vsaka četrta tehnološka novost najde svoje mesto na tržišču. Ostale propadejo, ali pa jih je potrebno spremeniti v tolikšni meri, da jih tržišče sprejme.

Slika 1: Življenjski cikel ideje (Vir: Likar & soavtorji, 2006, str. 40)

Slika nam lepo prikazuje, da od mnogih idej le redke preživijo pot do uspešne realizacije. Označena je tudi kritična točka, kjer se sprejema odločitev o nadaljevanju. V naslednjih fazah stroški strmo naraščajo.

USTVARJALNOST

Za inoviranje ni dovolj odločenost zanj. Naši možgani po naravi niso namenjeni ustvarjanju, ampak stabilnosti in rutini. Z ustvarjalnostjo je približno tako kot z raznimi talenti za glasbo, ples, organizacijo, vendar je to premalo. Če nimamo ustrezne izobrazbe in talenta nismo razvili lahko površno narišemo tihožitje, zaigramo enostavno skladbo na glasbilo. Če pa hočemo biti profesionalni, moramo talente neprestano razvijati. Ustvarjanje je namreč stalen proces. Ne more se ustaviti pri eni sami zamisli, potrebno je “ožemanje” možganov z razvijanjem in nadgrajevanjem osnovne ideje. Ustvarjalnost je človekova naravna lastnost, da zmore pri svojem ravnanju opustiti nekaj rutinskega in narediti drugače. Ustvarjalnost je pomembna v vseh fazah invencijsko – inovacijskega procesa. Je lastnost dojemanja,

8

spoznavanja skritega bistva, proizvodnje zamisli, izbiranje med njimi, koristne uporabe inovacije ter njenega vzdrževanja do popolne izrabe.(Likar & soavtorji, 2006; Berginc, 2001)INVENCIJA

Invencija se lahko nanaša na nov proizvod, storitev, proces ali sistem, predstavlja pa obetavno zamisel s potencialom, da bo postala koristna (nov design, izboljšan način dela, prihranek, varnost pri delu ...). Invencija je tesno povezana z razvitostjo domišljije in splošno inteligenco. (Likar & soavtorji, 2006, str. 29, 30)

Invencija je vsaka nova zamisel, ki kaj obeta. Inovacija nastane iz invencije, ko jo kdo razvije do uporabnosti. To pomeni, da jo odjemalci sprejmejo, kupijo in uporabijo ter tako omogočijo avtorju zaslužek. (Markič, 2004, str. 63)

INOVACIJA

Inovacija je nov ali bistveno izboljšani izdelek, postopek ali storitev za uporabnika, ni pa nujno, da predstavlja novost na trgu. Najprej nastane invencija (ideja, ki ima potencial, da postane inovacija), nato potencialna inovacija (uporaben, a ne nujno koristen oz. donosen domislek), zadnji člen je inovacija, ki je vsaka dokazano koristna novost.

Inovacije se ne nanašajo le na nove izdelke, ampak na vsa področja življenja. V poslovnem svetu predstavljajo inovacije koristne novosti na vseh področjih delovanja podjetja. To so novi tržni pristopi, novosti v administraciji, organizaciji izobraževalnih procesov, nov način programiranja ... v bistvu vse kar podjetju prinaša kratkoročno in dolgoročno boljše poslovne rezultate, zanimivejše delo, boljše delovne pogoje, finančne dodatke. (Likar & soavtorji, 2006)

Med prebiranjem literature sem zasledila, da prihaja do neenotne uporabe izrazov, ki so povezani z inovacijami in izboljšavami. Ravno tako je več različnih delitev na podlagi različnih kategorij, ključev.

Podrobneje (Markič, 2004, str 62) lahko inovacije razporedimo v tri vrste:

• Inoviranje proizvoda (novi ali izboljšan izdelek, storitev, novi material)• Inoviranje proizvodnih procesov (nova tehnologija izdelovanja)• Inoviranje upravljanja in managementa (TQM)

Schumpeter razlikuje pet tipov inovacij:

• vpeljava nove dobrine• vpeljava nove proizvodne metode• odprtje novega trga• zavzetje novega izvora oskrbe s surovinami, polproizvodi

9

• reorganizacijaNekoliko bolj podrobno pa opredeljuje definicije inovacij EU.

• Inovacija je vsaka koristna novost• Inovacija proizvoda je komercializacija tehnološko spremenjenega proizvoda.

Sprememba nastopi, ko se oblikovane značilnosti proizvoda spremenijo in potrošnikom nudijo novo ali izboljšano uporabo.

• Inovacija proizvodnega procesa se pojavi, ko gre za znatne spremembe v tehnologiji izdelave (nova oprema, novo upravljanje)

• Difuzija je način, kako se inovacija širi skozi tržne in netržne kanale, saj brez širjenja nima gospodarskega vpliva.

KNOW – HOW

Pod tem pojmom razumemo znanja in izkušnje, ki niso pridobljene le za praktično rabo, temveč tudi za industrijsko, komercialno, administrativno in finančno izkoriščanje v podjetju. Z nakupom Know – Howa pridobimo pravico do komercialnega izkoriščanja.

Najpogosteje se podjetje odloči za tak nakup zato, da poleg osnovnega znanja, pridobi tudi informacije o spremljajočih tehnoloških postopkih, finančnih analizah, tržne, pravne informacije in druga znanja povezana z izkoriščanjem pravic. Ni dovolj, da podjetje kupi npr. le načrte po katerih naj bi izdelovalo proizvode. Z njimi si kaj dosti ne moremo pomagati, saj predstavljajo le del znanja. Pomembno je bilo tudi posredovanje neštetih praktičnih podrobnosti izvedbe, ki v načrtu niso bile opisane. Know – how je precej širok pojem in v praksi pomeni tudi to, da gredo v kupčevo tovarno strokovnjaki in delavci, ki se učijo “skrivnosti” praktičnega dela, ki bo dalo kupljenemu načrtu uporabno vrednost. (Likar in soavtorji, 2006, str. 34)

INTELEKTUALNA LASTNINA

Ta izraz skoraj ne potrebuje posebne razlage. Že beseda, intelektualna, nam pove, da se nanaša na vrsto lastnine, ki izvira iz človekovega intelekta oz. razuma. Intelektualna lastnina se opira na tri samostojne, a medsebojno prepletajoče se vede. Prvič, predstavlja področje prava. Drugič, pravne norme določajo obseg in omejitve intelektualne lastnine. Tretjič. Podjetniška sredstva, tudi intelektualno lastnino, je potrebno ustrezno upravljati.. Ob povedanem nam postane jasno, da lahko najdemo opredelitev intelektualne lastnine v pravu, ekonomiji in managementu.

Ta pojem se je naprej pojavil v pravu, kot definicije patentov, znamk, avtorskih pravic. Torej glavnih kategorij intelektualne lastnine. Čeprav je pojem v rabi že od leta 1983, je do njegove razširjene uveljavitve prišlo po ustanovitvi organizacije WIPO (Svetovna organizacija za intelektualno lastnino). Opredeljuje tudi definicijo intelektualne lastnine, ki nam lahko služi kot osnovna referenca. Drugi člen Konvencije WIPO določa, da intelektualna pravica, zajema pravice, ki se nanašajo na:

10

1) “ dela s področja književnosti, umetnosti in znanosti2) gledališke predstave, fonograme in prenašanja3) izume na vseh področjih človekovih prizadevanj4) znanstvena odkritja5) industrijsko oblikovanje6) znamke, storitvene znamke, komercialna imena in označbe7) varstvo pred nelojalno konkurenco, in vse druge pravice, ki izhajajo iz intelektualne dejavnosti na področjih industrije, znanosti, književnosti in umetnosti.”

Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (sporazum TRIPS) iz leta 1994, pa določa pojem intelektualne lastnine nekoliko ožje. Definicija se sklicuje na naslednja poglavja:

• avtorske in sorodne pravice,• znamke,• geografske označbe,• industrijske modele,• patente,• topografije polprevodniških vezij, • varstvo nerazkritih podatkov.

(Pretnar, 2002)

2.2 Viri inovacij

Večina inovacij, predvsem najuspešnejših, so rezultat zavestnega iskanja priložnosti za inovacije. Nekatere pa se porodijo iz nenadnega navdiha. Večinoma pa so rezultat zavestnega in namernega iskanja. V podjetju obstajajo štiri področja, ki odpirajo priložnosti:

• nepričakovani dogodki• neskladja• procesne potrebe• spremembe v panogi in na trgu

Zunaj okolja pa obstajajo trije dodatni viri priložnosti:• demografske spremembe• spremenjeno dojemanje• nova znanja

Ti viri se med sabo prekrivajo in ustvarijo večino vseh priložnosti za inovacije.(Drucker, 1998, str. 70)

11

NEPRIČAKOVANI DOGODKI

Je najlažji in najbolj preprost vir priložnosti za inovacije. Prav tako pomemben vir priložnosti za inovacije je lahko tudi nepričakovan uspeh. Nepričakovani uspehi in neuspehi ponujajo dobre priložnosti za inovacije, ker se jih podjetje večinoma ne zaveda. Se zanje ne zanima, jih spregleda ali pa je nad njimi celo ogorčena.

Nemški znanstvenik je okrog leta 1906, razvil prvi narkotik, ki ni povzročal odvisnosti – novokain. Predvideval je, da se bo to zdravilo uporabno pri velikih kirurških posegih, kot so npr. amputacije. Kirurgi pa so se raje odločali za popolno anestezijo in tako je še danes. Novokain pa so zelo dobro sprejeli zobozdravniki. Izumitelj je preostala leta svojega življenja preživel na potovanjih od ene zobozdravstvene šole do druge in poskušal prepovedati zlorabo svojega izuma za nameni, ki jih ni predvidel.

Ta primer lepo ponazori pogost odziva managerjev na nepričakovano: “To se ne bi smelo zgoditi!”

Easterby – Smith, Thorpe in Lowe (2005, str. 35, 36) navajajo v literaturi štiri dejavnike oz. oblike naključij, ki so v ozadju mnogih odkritij:

Naključje 1 je slepa sreča. Zanašati se nanjo lahko zahteva veliko časa. Marsikdaj je pomembna, je pa malo verjetnosti, da bo to edini razlog za veliko odkritje.

Naključje 2 izhaja iz tega, da je raziskovalec v gibanju. Bolj, ko je raziskovalec radoveden, prožen, ustvarjalen, vztrajen bolj verjetno bo našel kaj pomembnega.

Naključje 3 izvira iz pripravljenega uma in pripravljenosti prepoznati nove povezave in rešitve. Potrebno je poznati predhodne raziskave prek literature in pogovorov z raziskovalci, hkrati pa je potrebno misliti izven obstoječih okvirov in znanj.

Naključje 4 pa je proizvod individualiziranega delovanja. Pomeni spodbujanje drugačnih konjičkov in načina življenja, saj se ustvarjalnost pogosto rodi iz asociacij in povezav, ki presegajo tradicionalne meje.

NESKLADJA

Neskladja ponujajo več možnosti iz katerih se lahko porodi priložnost za inovacije. Avtor Peter Drucker (1998) v svoji knjigi opisuje in podaja primere za vire neskladij v logiki ali ritmu procesa, med gospodarskimi stvarnostmi, neskladja med pričakovanji in rezultati.

PROCESNE POTREBE

Procesne potrebe se lahko izkoristijo za inovacije. To se je zgodilo okrog leta 1890. Tisto, čemur danes rečemo mediji, je rezultat dveh inovacij. Prva je bila stavni stroj, ki je hitro

12

izdeloval časopise v velikih nakladah, druga pa je bila družbene narave – sodobno oglaševanje. Izmislili so si ga prvi časopisni izdajatelji New York Timesa in New York Worlda (Adolph Ochs, Joseph Pulitzer, William Randolph Hearst). (Drucker, 1998, str. 74)

SPREMEMBE V PANOGI IN NA TRGU

Kadar se panoga hitro razvija se njena struktura spremeni. Utečena podjetja se osredotočajo na varovanje tistega, kar imajo in po navadi ne udarijo nazaj, ko jih izzove kakšno novo podjetje. Ko se struktura panoge ali trga spremeni, tradicionalna podjetja zanemarjajo najhitreje rastoče tržne segmente.

DEMOGRAFSKE SPREMEMBE

Demografski dogodki potekajo po neki časovni logiki. Od zunanjih virov priložnosti za inovacije so najzanesljivejši. Tako so bili okrog leta 1970 na demografijo pozorni Japonci. Vse razvite države so vedele, da rodnost upada in da se podaljšuje trajanje izobraževanja. Zaradi tega je bilo jasno, da bo do leta 1990 število ljudi, ki bi bili pripravljeni opravljati tradicionalna fizična dela v proizvodnji, upadlo in postalo nezadostno. Le Japonci so se odzvali in tako postali vodilni v robotiki.

SPREMENJEJO DOJEMANJE

Sprememba managerjevega dojemanja iz ene skrajnosti v drugo (Drucker primerja dojemanje “napol praznega” in “napol polnega kozarca”) odpira velike možnosti za inovacije.

NOVA ZNANJA

Med inovacijami, ki so ustvarjale zgodovino, so tiste, ki so temeljile na znanstvenem, tehničnem ali družbenem znanju. Inovacije na podlagi znanja se razlikujejo od vseh drugih na podlagi časa, ki ga zahtevajo, po stopnji izgub, po svoji predvidljivosti in tudi po tem kakšen izziv predstavljajo za podjetnika. Med pojavom novega znanja do njegove pretvorbe v uporabno tehnologijo mine veliko časa. Ta čas se še podaljša, saj mora nova tehnologija priti na trg v obliki novih izdelkov. Da bi te inovacije postale učinkovite, pa po navadi potrebujemo več kot samo eno vrsto znanja.

2.3 Uvajanje invencij

Izbrali smo invencijo in pridobili potrebno znanje in lahko jo začnemo spreminjati v inovacijo. Pri tem pa postane nujno premagovanje odporov in drugih ovir. Inovacije že od nekdaj predstavljajo gonilno silo naše civilizacije in ne moremo se izogniti temni plati, kateri je izpostavljen inovator, ko hoče svojo invencijo realizirati v praksi. Pogosto se pojavljajo subjektivne kot objektivne ovire, ne glede na to kako dobro je posamezna faza razvoja invencije pripravljena. Odpori se pojavljajo v vseh členih verige, v procesu določanja

13

in uvajanja to pomeni odpor nadrejenih v lastnem oddelku, pa tudi nasprotovanja med vodilnimi.

Rebernik razčlenjuje faze v razvojnem procesu inovativnega podjetja na naslednje:• invencija (zamisel o novem izdelku, procesu, obdelavi detajlov)• razvoj (zaporedje testiranj tipa poskus-in-napaka, na ta način se invencija modificira,

izpopolni in izdela do detajlov in tehnološko pripravi za praktično rabo)• inovacija (uvajanja končne verzije invencije in njeno prvo praktično rabo)• difuzija (stopnja in hitrost s katero inovacija prehaja v široko uporabo, ko ostala

podjetja sledijo inovatorju)

Slika 2: Inovacijske faze (M. Rebernik, 1990, str. 126)

Slika prikazuje nenehno odvijanje inovacijskega procesa. Končna faza enega kroga inovacijskega procesa pomeni izhodišče za pričetek naslednjega kroga.

V inovativnem podjetju se inovacije pojmuje:• v najširšem smislu, kot inovacije v vseh delih reprodukcijskega procesa – v temeljnem,

upravljalnem in informacijskem,• kot kakršnakoli novost, ki v poslovnem svetu povečuje sposobnost doseganja

pozitivnega poslovnega izida

14

Slika 3: Dva pristopa v vzbujanju inovacije (M. Rebernik, 1990, str. 112)

Do sedaj smo lahko o inovacijah spoznali, da to ni enkraten proces, temveč proces, ki poteka v več fazah. Inovacijo je treba najprej ustvariti in nato razširiti med uporabnike. Brez difuzije, bi inovacija ostala pri svojem izumitelju.

2.3.1 Odpori

Večina posameznikov in podjetij se ne loteva inovacija, zaradi negotovosti. V nemirnem okolju podjetij se dogajajo nenehne spremembe in za njihovo sprejemanje in izkoriščanje je potrebo veliko naporov. Pri tem pa se seveda srečujemo z ovirami, ki jih moramo spoznati, kajti v nasprotnem primeru lahko podjetje naredi povsem nepotrebne in večkrat celo škodljive stvari. (Rebernik, 1990)

Slika 4: ovire nivojev (Likar in soavtorji, 2006, str. 124)

V podjetjih, ki so naklonjeni invencijam in inovacijam, prihaja do nasprotovanj z različnih nivojev. Glavna in najhujša nasprotovanja prihajajo od višjih nivojev (vertikalna veja).

15

Praktično to pomeni, odpor nadrejenih v lastnem oddelku, pa tudi nasprotovanja med vodilnimi. Razvoj idej pa upočasnjujejo tudi zaviranja z istega nivoja, predvsem iz tistih oddelkov, ki z nosilcem ideje sodelujejo. Marketing npr. predstavi idejo za nov proizvod, mnenje o njej pa morata dati tudi razvojni in proizvodni oddelek. Zaviralno lahko deluje katerakoli služba, ki je delovno ali osebno povezana z realizacijo ideje.

Posameznik se pri razvijanju inovacije sooča z notranjimi in zunanjimi ovirami.

Notranje ovire:• strateška usmeritev podjetja ne dopušča eksperimentiranja z inovacijami• v proces ni moč pritegniti izobraženega kadra• težko je pridobiti znanje in informacije o novih tehnologijah• težko je napovedati strošek celotnega procesa inoviranja

Zunanje ovire:• tehnološke prepreke• ovire povezane s patentiranjem in standardizacijo• ovire s slabimi izkušnjami• prepreke, ki onemogočajo partnerski odnos s sofinanciranjem projekta

Tako lahko tveganja povezana z inovacijami, združimo v tri sklope:• Tržno tveganje (bistvo je v doseganju tržnega učinka, saj poskušamo z inovacijo

izboljšati položaj podjetja glede na konkurenco. Od večje prodaje pa si obetamo dobiček.)

• Organizacijsko tveganje (nanaša se na razvoj procesa znotraj organizacije z namenom razvijanja novih tehnologij.)

• Osebno tveganje (celoten uspeh inovacije je odvisen od vsakega zaposlenega. Inoviranje največkrat ne uspe, če določene skupine strokovnjakov ne verjamejo v inovacijo in se pojavlja negotovost.)

(J. Berginc, M. Krč, 2001, str. 171,172)

2.3.2 Dejavniki uspešne realizacije invencije

USTREZNA INOVACIJSKA KLIMA

Zagotoviti je treba tako ozračje, ki bo spodbujalo ustvarjalno razmišljanje na vseh ravneh podjetja. Podpreti je treba prizadevanja inovacijskega managementa, ki se v procesu razvoja in uvajanja idej, srečuje z različnimi ovirami. Pri razvoju invencije je pomembna tudi povezanost raziskave in razvoja s tržiščem preko oddelkov trženja in z vsemi ostalimi oddelki v podjetju.

Na žalost pa je danes tako, da v podjetjih prevladuje neustvarjalno ozračje. Redka so razmišljanja kako bi kaj naredili boljše. V poslovnem in vsakdanjem življenju se srečujemo s standardnimi in utečenimi načini dela. Čeprav se ljudje zavedajo, da bi bile za višjo kvaliteto

16

dela, uspehe, napredovanja, potrebne nove ideje se ne potrudijo, da bi delali ustvarjalno. Med glavne razloge za nizko stopnjo ustvarjalnosti ljudje najpogosteje navajajo pomanjkanje energije in idej. Nekateri pa preprosto niso ustvarjalni. V večini primerov ne gre za naravno nesposobnost biti kreativen, temveč za premajhno željo po tem in za strah pred tveganji z novostjo.

Pred desetletjem in več je bilo ozračje v večini podjetij neustvarjalno. V 80. letih, ko so začeli na Slovenski trg prihajati izdelki iz zahodnega sveta, so najnaprednejši začeli s kupovanjem tujih licenc. Sami niso imeli dovolj močne raziskovalne inovacijske baze z uporabnim znanjem.

Za ustvarjanje novih idej je koristna in potrebna čim širša razgledanost. Včasih se ideje porodijo naključno, med branjem, gledanjem televizije. Najboljše ideje pa se po navadi rodijo na delovnem mestu.

FINANČNA PODPORA

Treba je vedeti, da so raziskave in razvoj v podjetjih drage in, da imajo stroški, povezani s temi raziskavami, naravo fiksnih stroškov. Začetne faze inovacijskih procesov pri bolj tveganih projektih se lahko financirajo s trajnim odvajanjem dela denarnih sredstev v inovacijski sklad. Podjetje pa se lahko poslužuje tudi zunanjih virov financiranja.

Pri spodbujanju ustvarjalnosti je pomembna materialna stimulacija kot tudi moralno priznanje. Denar pa ni vse. Redko kdo bo postal ustvarjalen samo zaradi finančne motivacije. Inovativnost ga bo verjetno minila šele, ko po več uspešnih inovacijah ne bo ustrezno nagrajen.

Uspešnost in učinkovitost vlaganja v razvoj je izjemno težko meriti. So invencije, ki so bile zelo poceni, a naključne, pa tudi take, v katere je bilo vloženo veliko denarja, a so malo prispevale k novim tehnologijam,

TEHNOLOŠKA PODPORA

Ustrezna razvoja in merilna oprema, sredstva za komunikacijo in obdelavo podatkov, programska in strojna oprema ... Razvoj zahtevnejših tehnoloških idej zahteva ustrezno opremo.

INFORMACIJSKA PODPORA

Preden se inovacija uvede je potrebno razpolagati z ustreznimi podatki (npr. o analizah tržišča, trendov in konkurence ...) Vsa ta znanja in informacije so dostopne preko primernih podatkovnih baz, strokovne in znanstvene literature, interneta ... V večjih podjetjih se ustanovijo inovatorski klubi ali društva, ki združujejo inovativne ljudi vseh vrst, da lahko izmenjujejo medsebojne izkušnje.

17

ZAŠČITA INDUSTRIJSKE LASTNINE

Glavni namen ustvarjalnega dela je prispevati h kulturi, znanosti in umetnosti, ta namen pa doseže šele, ko je dostopno javnosti. S tem pa se pojavi možnost zlorabe lastnine, zato zakoni o zaščiti intelektualne lastnine predstavljajo temeljni koncept pravnega varovanja lastnine pred krajami v kakršnikoli obliki. Trije slovenski zakoni dajejo pravno podlago intelektualni lastnini skladno z njeno vsebinsko razdelitvijo, ti pa se povezujejo s tujimi zakoni prek mednarodnih konvencij in sporazumov. Trije osnovni zakoni so:

• Zakon o industrijski lastnini• Zakon o avtorskih in sorodnih pravica• Zakon o varstvu topografije polprevodniških vezij

Ti trije zakoni so neposredno povezani z intelektualno lastnino, poleg tega pa obstajajo tudi drugi zakoni in akti, ki urejajo to področje v povezavi z delovnim razmerjem. Ti so:

• Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja • Pravilnik o nagradah za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju• Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo• Splošna kolektivna pogodba za negospodarstvo(Likar in soavtorji, 2006)

ČLOVEK

Eden poglavitnih dejavnikov pri invencijsko – inovacijskem procesu je človeški faktor. Brez ljudi – inovatorjev se inovativnost ne more pojaviti.Raziskovalci v managementu zaradi različnosti in zapletenosti problemov potrebujejo širše usposabljanje veščin in znanja. Spodnja slika ponazarja “bistvene” lastnosti.

Slika 5: ključne lastnosti sposobnega raziskovalca (M. E. Smith, 2005, str. 39)

Znanje/zavest o Veščine in spretnosti Osebne lastnosti

1 različni domnevi o sveti

7 planiranje, organiziranje in upravljanje s svojim časom

13 samozavest

2 kvalitativnih in kvantitativnih raziskovalnih metodah

8 iskanje virov podatkov v knjižnicah in elektronskih bazah

14 jasno razmišljanje

3 razponu raziskovalnega načrtovanja

9 intervjuvanje in opazovanje

15 občutljivost za dogodke in občutke

18

4 neposrednemu predmetu raziskovanja

10 pisno strukturiranje in utemeljevanje primera

16 čustvena zadržanost

5 sorodnih predmetov in discipline

11 ustno zagovarjanje in dokazovanje stališč

17 ustvarjalnost

6 ključnih mrežah in stikih na izbranem raziskovalnem področju

12 pridobivanje tuje podpore in sodelovanja

18 učenje iz izkušenj

Skupaj Skupaj Skupaj

Eden od pomembnejših elementov pri razvoju ideje je tudi podpora vodstva inventorju in ostalim udeležencem pri delu. Podjetja lahko uporabljajo naslednje možnosti.

• V fazi zbiranja idej spodbujajo zaposlene k razmišljanju in poenostavijo formalne postopke prijave in ocenjevanja idej.

• Kreativne ljudi vključujejo v nadaljnje faze razvoja ideje ali celo oblikujejo inovacijski tim, ki je odgovoren za celotno pot do končne realizacije. Ljudem dajo določeno stopnjo samostojnega odločanja in tako povečajo motiviranost in odgovornost za uspešno izvedbo.

• Za uspešno delo se zaposlene ustrezno nagradi – pohvala, nagrada, napredovanje ...

• Zaposleni so bolj zavzeti za delo, če nalogo vzamejo “za svojo”. Zavzetost za delo je tesno povezana z motiviranostjo in rezultati so bistveno boljši kot pri metodah prisile.

2.3.3 Življenjski cikel inovacije

Vrste življenjskih ciklov:

• ŽC potrebe (nastanek, intenzivna in zrela rast, zrelost, upadanje)• ŽC tehnologije (strateška odločitev – nova ideja, novo znanje)• ŽC izdelka• ŽC znamke• ŽC prodaje• ŽC dobička

Življenjski cikel ideje je tesno povezan z življenjskim ciklom potrebe, tehnologije ali proizvoda. Potrebna je prava ideja ob pravem času na pravem mestu, dovolj hitro in kakovostno in prijazno do naravnega okolja. Inovacije dajejo podjetju konkurenčno prednost, ki pa je časovno omejena. Ne glede kakšnega pomena je inovacija, se s pojavom nove ideje, prične njena življenjska doba iztekati.

19

Slika 6: Razvojna s-krivulja (Likar in soavtorji, 2006, str. 137)

S pojavom temeljnega znanja se pojavi možnost za prenos le tega v uporabo. Na začetku gre za eksperimente, ker se preizkuša uporabnost. Novost zahteva precej dela za razmeroma skromne rezultate. Nove možnosti pa se odpirajo, ko so znana osnovna dejstva in načini uporabe. To traja toliko časa, dokler razvoj ne preide v zrelo fazo. Tako se brez novih idej bližamo naravni meji.

Slika 7: Vpliv novega znanja na razvojno s-krivuljo (Likar in soavtorji, 2006, str. 137)

Na sliki stara s-krivulja prikazuje razvitost ideje. To je mogoče, ob uporabi sredstev, ki so takrat na voljo razviti do določene meje. Več ne gre. Če želi podjetje staro s-krivuljo dvigniti potrebuje nove globalne ideje oz. znanja. Če želimo, da se razvoj nadaljuje so potrebna nova

20

znanja (nova s-krivulja). Lahko je to npr. novo znanje, novi material, namen pa je, da poveča uporabno vrednost dobrine.

2.4 Procesi inoviranja

O inoviranju ne smemo govoriti kot o občasnem in ločenem delu poslovanja podjetja, s katerim se naj ukvarja posameznik. Za uspešno integracijo inovacijske miselnosti je potrebno spremeniti miselnost zaposlenih, najprej vodilnih delavcev. Včasih so tehnološka oprema, surovine, velikost podjetja, stili vodenja ipd. veljali za izključne prednosti pred konkurenco. Ti časi, umirjene ekonomije minevajo. V ospredje prihaja človek s svojim znanjem, ustvarjalnostjo, energijo. Inventivnost dobiva novo podobo in postaja ena ključnih prednosti pred konkurenti, zato je potrebno spremeniti miselnost in inventivnost vključiti v sestavni del poslovanja podjetja. Inovacije naj sodijo v okvir osnovne strategije, ki ji podjetje sledi in jo razvija. Podjetja se včasih izgovarjajo, da se je kreativnost izčrpala, vendar to ni zadostni argument. Možnosti za izboljšave na področjih obstajajo trajno, porajajo pa se tudi nove.

Slika 8: Proces prenosa ideje do izdelka (Likar in soavtorji, 2006, str. 142)

Prvi dve fazi sta nekoliko splošni, Faza izvajanja inovacijskih projektov pa je že specifična in je povezana s konkretnim projektom. V razvojni fazi so projekti medsebojno ločeni. Kasneje sledita še proizvodna in prodajna faza, da se invencija uveljavi in tako postane inovacija. Strategija inovacij mora biti usklajena z globalno strategijo, potrebami tržišča in realnimi možnostmi podjetja na vseh področjih. Potrebe trga je mogoče tudi razvijati in ustvarjati ne samo čakati, da se pojavijo (prenosni telefoni, modna oblačila ...). Na trg mora podjetje ponuditi primeren izdelek ali storitev in to takrat, ko ga trg potrebuje in v količinah, ki ga bo sprejel.

21

2.5 Rezultati inoviranja

Preden podjetje začne z uvajanjem kakršne koli spremembe, mora vedeti kaj želi s tem doseči, kakšen je cilj.

Rezultati inovacij predstavljajo:

• zadovoljevanje novih potreb kupcev• večja ponudba proizvodov in storitev• povečanje kvalitete obstoječih proizvodov in storitev• osvajanje novih tržišč• zmanjševanje emisij• povečanje fleksibilnosti proizvodnje• zmanjševanje stroškov itd.

Cilji pa ne smejo biti zastavljeni previsoko in nerealno, saj jih na ta način ni mogoče doseči. V Audiju npr. zahtevajo, da je cilj postavljen tako, da je verjetnost, da ga bodo dosegli 50 %.

22

3 TEHNIKE USTVARJALNEGA RAZMIŠLJANJA

Velika nevarnost za ustvarjalno razmišljanje je prepričanje, da se nekaj dela vedno na enak način. Če bi bilo to res, napredka sploh ne bi bilo.

3.1 Možganska nevihta

Ta tehnika se je rodila v Ameriki, utemeljil jo je psiholog Aleks F. Osborn. Osnovna ideja je, da se je mogoče s t. i. “burjenjem duha” naučiti ustvarjalnosti s treningom. Je najbolj znana in najbolj uporabljena tehnika.

Priporoča se udeležba 5 do 15 ljudi. Najprimernejše trajanje je 40 do 60 minut. Če je udeležencev manj se debata ne razvije, pri večjem številu pa nastopijo pri udeležencih zavore. Potrebno je upoštevati dva pravila. Prvo pravilo pravi, da je treba iz procesa izključiti kritike, ki vsaki ideji ugovarjajo. Drugo pravilo, ki ga mora upoštevati organizator pa je, da v take seanse ni primerno vabiti ljudi, ki so preveč izkušeni in zaslepljeni s svojo veliko strokovnostjo in v vsako idejo vključujejo svoje obstoječe znanje.

Pri možganskem viharjenju je pomemben tudi vodja oz. njegova osebnost. Na to mesto se postavi komunikativnega človeka, ki razume in zna spodbuditi razvoj ideje. Koordinacija poteka možganske nevihte je ena bistvenih nalog vodje. Preprečuje kritične pripombe, ki ustavljajo tok informacij in zapisuje ideje, ki se porajajo med seanso. Pri tem se dobro odnese tudi velik kos papirja, viden vsem udeležencem, na katerega se piše s flomastrom. Mnogim ljudem pridejo na misel ideje šele po sestanku in vodja mora poskrbeti, da so tudi te ideje zapisane.Prostor v katerem vodja skliče udeležence, ne sme biti prevelik, saj v njem udeleženci počutijo izgubljene, nit ne sme biti premajhen, da ne bi vzbujal občutka natlačenosti. Skupina prične z ogrevanjem, ki traja do 10 minut. Postavi se enostaven problem, da udeleženci ne trošijo preveč kreativne energije. Na ta način se preizkusi delovanje metode in se tako pripravi na pravi vihar.Po začetnem ogrevanju vodja udeležencem predstavi problematiko in jo osvetli z več vidikov, pove tudi na katerih vidikih problematike naj bo v času nevihte poudarek. Udeleženci po potrebi postavljajo različna vprašanja toliko časa, da je problem popolnoma jasen. Temelji na skupinskem reševanju problemov in je uporabna skoraj za vsako področje.

23

Slika 9: Možganska nevihta (Likar in soavtorji, 2006, str. 44)

Poznamo več variant možganskih neviht: Philips buzz 66 (mini varianta možganske nevihte, primerna za udeležence, kjer je premalo časa za nevihto), Tehnika najbolj nore ideje (po koncu klasične nevihte se izbere nekaj najbolj nenavadnih idej in se jih skuša spremeniti v uporabne), Obrnjena možganska nevihta (iščemo protiargumente proti določeni ideji – zakaj ne? – in s tem preverjamo možnost, zakaj ta lahko spodleti).

Izkušnje kažejo, da je utečena skupina ljudi sposobna proizvesti 50-200 različic rešitev, od katerih je kakih 5 % idej dobrih in uresničljivih. Viri:(Likar, 1998, str. 20-24; Likar in soavtorji, 2006, str. 40-46; Pečjak, 1989)

3.2 Gordonova tehnika

Avtor tehnike je William Gordon. Ta tehnika temelji na njegovi teoriji ustvarjalnosti in možganski nevihti, je nekakšno nasprotje možganski nevihti. Gordon je tehniko uporabljal s skupino inovatorjev, ki je poleg drugega odkrila tudi novo vrsto bencinske črpalke, nov odpirač konzerv, novo metodo za grajenje konstrukcij in še marsikaj drugega. Avtor vidi ustvarjalnost v šestih značilnostih: vključitev in izključitev, špekulacija, odgoditev, namernost, uporaba vsakdanjih vidikov. Gordonova tehnika se odvija podobno kot možganska nevihta, vendar s pomembno razliko – nihče razen vodje skupine ne ve natančno za naravo problema. Člani seanse namreč podajajo predloge glede na problem, ki jim ga je zastavil vodja. Pravi namen nevihte je razkrit šele na koncu. Zaradi nepoznavanja problema so ideje pri teh tehniki originalnejše. Skupino naj bi sestavljalo 6-12 ljudi. Pred skupnim delom vodja pri sebi definira problem in določi širino problematike za predstavitev. Pri preozki definiciji se bližamo možganski nevihti, če je pa ta preširoka, je bojazen, da bodo ideje predaleč od uporabnosti. Proti koncu vodja zožuje problematiko in na koncu ustvarjalnega dela predstavi konkreten problem. Sledi faza ocenjevanja.

24

Omejitev za pogosto izvajanje metode, pa je njena dolžina, saj traja 3 ure. Viri: (Likar & soavtorji, 2006, str. 47,48; Pečjak, 1989)

3.3 Zapisovanje idej

Zapisovanje idej oz. brainwriting je uporabna v vseh vejah človekove dejavnosti. Njegov avtor Rohrback, je uporabil to tehniko za reševanje gospodarskih in komunalnih problemov. Udeležencev pri tej tehniki naj bo 4-7, pri njej pa pridejo do izraza ljudje, ki svoje ideje lažje izrazijo s svinčnikom in papirjem. Primerna pa ni za ljudi, ki so manj izobraženi in niso sposobni pisnega komuniciranja. Zapisovanje idej se odnese pri širše zastavljenih problemih.

Faze poteka dela so naslednje: predstavitev problema in metode, kreativni del, vrednotenje rezultatov

V fazi kreativnega dela vsak udeleženec na papir zapiše svoje ideje. Vsak udeleženec napiše 3 ideje, za to pa ima na voljo 5 minut. Vsak prisotni nato poda listek svojemu levemu ali desnemu sosedu. V sledečem krogu vsak udeleženec napiše naslednje tri ideje, ki so lahko nove, priporočljivo pa je, da se navezujejo na že napisane. Na ta način se ideje dopolnjujejo in razvijajo. Izmenjava listkov se ponavlja, kolikor je udeležencev.Pri ocenjevanju se lahko ideje razdelijo po pomembnosti v več skupin ali pa glede na vsebino medsebojno podobnih zamisli. Ocenjevanje se lahko opravi takoj po koncu kreativnega dela ali pa naknadno.

Slika 10: Zapisovanje idej (Likar in soavtorji, 2006, str. 49)

25

Praksa je pokazala, da nudi ta tehnika možnost velike produkcije različnih idej. Od tega je uporabnih v povprečju 5 % idej.Tehnika se dobro odnese na tečajih ali seminarjih, kjer se lahko oblikuje veliko število majhnih skupin. Ta tehnika traja 30 minut, produkcija idej pa je zelo velika. Vir: (Likar & soavtorji, 2006, str. 48-50; Pečjak, 1989)

3.4 Usmerjene povezave

Tehnika temelji na naključno izbranih besedah in iskanju povezav med njimi. Z metodo iščemo nove ideje, odpiramo nove probleme. Tako se izognemo ustaljenim načinom razmišljanja in iskanju rešitev v okviru znanega.Prvi korak je iskanje naključnih besed, ki jih iščemo v slovarjih, leksikonih, strokovnih knjigah ... Pomembno je, da ne izbiramo le tistih besed, ki so nam znane, ampak da iščemo naključje. V preprosti obliki to pomeni, da položimo prst na kazalo, tako najdemo besedo in jo zapišemo.Metoda je široko uporabna na različnih področjih človekovega delovanja. Tehnika je lahko individualna kot tudi skupinska, velikost skupine ne predstavlja posebne omejitve.S to metodo skušamo naključje umetno ustvariti. Zgodovina kaže, da je mnogo znanstvenih odkritij nastalo po naključju npr. Odkritje fosforja. Viri: (Likar in soavtorji, 2006, str. 51)

3.5 Miselni vzorci

Miselni vzorci ne sodijo v kategorijo tehnik ustvarjalnega razmišljanja, ampak so predvsem sredstvo za jasno grafično predstavitev, ureditev in izpopolnitev idej. So učinkovito nadomestno sredstvo za zapiske in pogosto dobro podpirajo ustvarjalnost.Tehniko je razvil angleški psiholog Toni Buzan. V zelo kratkem času je preplavila svet in danes predstavlja nepogrešljivo orodje na vseh področjih znanja in učenja. Da bi razumeli to tehniko, si bomo najprej ogledali najbolj razširjen način človekovega beleženja misli, za primer predavanj, pripravi ustne predstavitve. To pomeni, da se beleži vrstica za vrstico, misel za mislijo v nekem logičnem časovnem zaporedju. Razvitejša stopnja zapisov temelji na izpisovanju prostorskih vzorcev. Pri tem nizamo podatke drugega ob drugem. Na ta način iskani podatek hitreje najdemo, se vračamo nazaj, preskakujemo med točkami, potrebujemo manj časa.

26

Slika 11: Miselni vzorec (Likar in soavtorji, 2006, str. 56)

27

4 POTI DO KNOW – HOWA

Globalna tendenca razvoja zahteva od vsakega podjetja neko stopnjo inovativnosti. Le to mora s svojimi izdelki in storitvami slediti trendom razvoja in konkurenci. Medtem, ko podjetje na tržišču predstavi nov izdelek, storitev, postopek ... se morda na risalnih deskah že pripravlja novost. V laboratorijih se že preizkušajo in snujejo produkti, ki bodo primerni za tržišče morda šele čez nekaj let. Postane nam jasno, da gre za kontinuiran proces, ki zahteva od podjetij stalno razmišljanje kako slediti trendom, če ne celo prehiteti konkurenco. Konkurenčnost lahko podjetje ohranja le z novim znanjem. Tu pa se ponuja več možnosti. Pa si v nadaljevanju poglejmo delitev znanja, ki ga v literaturi opredeljujejo Likar in njegovi soavtorji.

4.1 Delitev znanja

Delitev je povezana z znanjem in njegovim izvorom. Glede na lastništvo znanja smo lahko odvisni od svojih zmožnosti ali pa od tujih virov.Znanje je zaloga podatkov in informacij, ki so:

• izbrani iz razpoložljivih virov, znanja, izobrazbe ali prakse, razširjena na podlagi• sposobnosti ustvarjanja podatkov in njihovega spreminjanja v informacije, ki niso na

voljo iz drugih virov, z namenom povečanja• sposobnosti učinkovitega sprejemanja konsistentnih odločitev. (Pretnar, 2002, str. 30)

DELITEV GLEDE NA VIR ZNANJA

Lastni viri:

• lastna invencijsko-inovacijska dejavnost, ki se pojavlja kot, lastna raziskovalno-razvojna dejavnost (glede tehnično-tehnoloških

lastnosti, procesov, proizvodnih postopkov) lastna invencijsko-inovacijska dejavnost izven službene dolžnosti lastna invencijsko-inovacijska dejavnost po službeni dolžnosti

(izboljšanje administracije, logistike, računovodstva itd.)Tuji viri:

• nakup pravic intelektualne lastnine• nakup tehnološkega znanja (Know-Howa)• nakup inovativnega podjetja• posnemanje, kopiranje

DELITEV GLEDE NA VIRE IDEJ

Notranji viri:• vrh vodilne strukture

28

• notranji RR• trženje, proizvodnja• spremljanje tehnološkega razvoja• osebje s posebnimi kvalifikacijami• odzivi na stimulacije v okviru podjetja

Zunanji viri:

• javni programi za pospeševanje inovacij• sejmi, razstave, srečanja• pridobivanje materialne in nematerialne tehnologije• zunanje usposabljanje• sodelovanje s kupci in s svetovalci• sodelovanje z drugimi podjetji• sodelovanje z univerzami in raziskovalnimi inštituti• zakonodaja, normativi, predpisi, standardi• poslovne informacije tekmecev

4.2 Lastna invencijsko – inovacijska dejavnost

Ključnega pomena za vodilna podjetja na tržišču, je predvsem lastno znanje in inovacijsko-razvojna usmeritev podjetja. Vodilni položaj si lahko podjetje zagotovi že, če izstopa pri nekem parametru in ni potrebno, da je vodilno na vseh področjih, ki jih izdelek pokriva. Vendar novosti v praksi same po sebi ne zadoščajo, saj jih je treba povezati z obstoječim delovnim okoljem in realnimi razmerami, ki pa pogosto odstopajo od idealnega stanja.

4.3 Nakup tujega znanja

Podjetja razmišljajo o nakupu novega znanja zato, ker ni vedno smiselno razvijati vseh delov nekega izdelka ali procesov. Za nekatera podjetja predstavlja nakup edini resni premik v razvoju novih tehnologij.

4.3.1 Nakup pravic intelektualne lastnine

Intelektualna lastnina je oznaka za ustvarjalne aktivnosti človeka na industrijskem, znanstvenem in umetniškem področju. (citirano, Likar, str. 62) Gre za pravice avtorskega ustvarjalca nad njegovo stvaritvijo in tudi za uporabno vrednost rezultatov in možnosti gospodarskega izkoriščanja teh rezultatov.

Nekatere invencije je mogoče patentirati, spet druge zaščititi s pravno obliko. Vse skupaj tvori Intelektualno lastnino.

Intelektualna lastnina se tradicionalno deli na tri velike skupine:

29

• industrijska lastnina (izumi na vseh področjih človekovih prizadevanj, industrijsko oblikovanje, znamke, storitvene znamke, komercialna imena in označbe, varstvo pred nelojalno konkurenco).

• avtorske in sorodne pravice (dela s področja književnosti, umetnosti in znanosti, gledališke predstave, fonograme in prenašanja).

• ostale pravice

Kategorije se nanašajo na kategorije, ki so naštete v definiciji Konvencije WIPO. Ne uvršča pa znanstvenih odkritij, ker ta sama po sebi niso zavarovana.

Pravice intelektualne lastnine, katerih značilnost je izključnost (da jih nihče ne sme izkoriščati brez soglasja imetnika) temeljijo na nekaterih skupnih temeljnih načelih:

1) Pravice so negativne narave. To pomeni, da smejo njihovi imetniki prepovedati komercialno uporabo vsakomur, ki nima njihovega dovoljenja.

2) Varstvo intelektualne lastnine se nanaša izključno na gospodarsko dejavnost. Osebna ali kakšna druga vrsta negospodarske uporabe je prosta.

3) Pravice so izključno teritorialne pravice. Patent podeljen v neki določeni državi, velja samo tam in imetnik patenta mora zahtevati varstvo za izum v vsaki drugi državi, če želi pridobiti zaščito.

4) Pravice intelektualne lastnine so časovno omejene, razen blagovnih znamk, trgovskih imen, geografskih označb, katerih varstvo lahko traja neomejeno. Po izteku zakonsko predpisane dobe postane predmet varstva, javna dobrina in vsak ga lahko svobodno uporablja in izkorišča.

(Pretnar, 2002)

30

Slika 12: delitev intelektualna lastnine (Likar in soavtorji, 2006, str. 177)

Pravice, ki jih zakon ščiti kot industrijsko lastnino so:• patent• model• znamka (blagovna ali storitvena)• geografska označba

S priznanjem pravic po zakonu dobijo upravičenci materialne ali moralne pravice. Materialne pravice obsegajo pravico do gospodarskega izkoriščanja in razpolaganja. Moralna pravica ustvarjalcev je, da so označeni v prijavi in vseh listinah, ki se nanje nanašajo.

Patent

Prva prijava za slovenski patent je bila vložena 17. oktobra 1991. Patent je prijavila Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani, in sicer za izum vezja za napetostno zaščito napajanja integriranega CMOS vezja. Patent je bil podeljen 27. novembra 1992 in še vedno velja.

Patent je pravica, ki jo podeljuje država izumitelju, da za omejeno časovno obdobje prepove drugim gospodarsko uporabo. Je dokument, ki ga izda vladni urad na osnovi zahteve, ki opisuje izum in ustvari pravni položaj v katerem se lahko patentirani izum normalno izkorišča (izdeluje, prodaja, uvaža) le s soglasjem lastnika patenta. Izum pomeni rešitev določenega problema na področju tehnologije in se nanaša na izdelek ali postopek. Varstvo, ki ga zagotavlja patent, je časovno omejeno. Običajno 20 let. Patenti so lahko podeljeni za izume na vseh področjih tehnike, ki so novi, inventivni in industrijsko uporabni ali koristni. (Pretnar, 2002, str. 54,55)

31

Patent ne ščiti odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, pravila, načrte, ker se le ti ne štejejo za izume in ne morejo biti predmet patentnega varstva. Patent niti ne sme biti podeljen za izume kirurškega in diagnostičnega postopka ali postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem telesu. S patentom se ne da zavarovati izuma, katerega uporaba je v nasprotju z javnim redom ali moralo.

Vrste patentnega varstva v Sloveniji:

• patent (normalni patent) • patent s skrajšanim trajanjem• patent na osnovi izločene prijave

V Sloveniji se nacionalna prijava za podelitev patenta vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Prijavitelj jo lahko vloži sam ali prek zastopnika.Za pridobitev patenta je potrebno uradu predložiti:

1) obrazec za zahtevo za podelitev patenta 2) opis izuma (dva izvoda):

• področje tehnike na katero se izum nanaša• prikaz problema, ki ga rešuje izum, za katerega se zahteva patentno varstvo• podatki o stanju tehnike oz. dosedanjih znanih rešitvah in pomanjkljivostih• opis skic izuma• opis nove rešitve, ki predstavlja bistvo izuma• način industrijske in druge uporabe

3) Patente zahtevke (dva izvoda)4) Kratko vsebino bistva izuma (dva izvoda)5) skico, skice, če je to potrebno (dva izvoda)6) potrdilo o plačilu prijavne pristojbine7) pooblastilo zastopniku (če je prijava vložena po zastopniku)

Urad preveri, če prijava izpolnjuje zahteve iz Zakona o industrijski lastnini in, ne preverja pa novosti, inventivnosti in industrijske uporabnosti izuma.

Če prijava ne vsebuje najnujnejših sestavin, urad pozove vložnika, da prijavo dopolni. Ko je ta pogoj izpolnjen, se določi datum vložitve prijave in številko prijave. Od dneva vložitve prijave ima prijavitelj prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak izum vloži prijavo kasneje. Če urad pri formalnem preizkusu ugotovi pomanjkljivosti, nepravilnosti oziroma neskladja z zakonom ali pravilnikom, prijavitelja pozove, da jih odpravi. Če teh pomanjkljivosti ni, se izda sklep o objavi patente prijave.

Po izteku 18 mesecev od dneva prejema prijave oz. datuma prednostne pravice, če je ta zahtevana, urad objavi podatke o prijavi in podelitvi patenta v Biltenu za industrijsko lastnino (BIL) ter izda patentni dokument.

32

Patent traja 20 let od datuma vložitve prijave in velja samo v Sloveniji. Za vzdrževanje patenta je treba vsako leto plačevati letne pristojbine.

Viri: (Likar in soavtorji, 2006, str. 178 – 184; http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnost/patent)

Model

Prijavitelj: PALOMA - SLADKOGORSKA TOVARNA PARIRJA D. D. SLADKI VRH, Sladki Vrh 1, SI-2214 Sladki Vrh

Slika 13: Ornamenti za papirnate izdelke (http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnost/modeli)

Oblikovalka: Renata Polanec

Z modelom pravne ali fizične osebe, zavarujejo zunanji videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo. Videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka, izhaja iz značilnosti kot so, linije, obrisi, barve, oblike, teksture, material izdelka samega ali ornamenta na njem. Za enak videz izdelka se šteje, če se njegove značilnosti razlikujejo v nepomembnih podrobnostih.

Videz izdelka ima individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga nanj naredi kak drug videz izdelka.

Prijavo za registracijo modela se vloži v tistih državah, v katerih želi podjetje zavarovati svoje interese ali v kateri pričakuje, da bo konkurenca poskušala izkoriščati videz izdelka. Domače pravne ali fizične osebe lahko vlagajo prijave in opravljajo vsa dejanje neposredno, tuje pravne ali fizične osebe pa lahko to storijo le po zastopniku.

Za registracijo modela je potrebno predložiti:1) zahtevo za registracijo modela, na obrazcu2) fotografijo ali grafični prikaz videza izdelka, iz česar je razvidno v čem je novost in

individualni značaj videza izdelka (trije izvode)3) potrdilo o plačilu prijavne pristojbine4) potrdilo o razstavni prednostni pravici (če je ta zahtevana)5) pooblastilo zastopniku (če je prijava vložena prek zastopnika)

33

Ena prijava modela se lahko nanaša na več izdelkov, če so le ti razvrščeni v isti razred. Urad preveri, če prijava izpolnjuje zahteve iz Zakona o industrijski lastnini in. Če prijava ne vsebuje najnujnejših sestavin, urad pozove vložnika, da prijavo dopolni. Ko je ta pogoj izpolnjen, urad določi datum vložitve prijave in številko prijave. Od dneva vložitve prijave ima prijavitelj prednostno pravico nasproti vsakomur, ki za enak videz izdelka vloži prijavo kasneje. Če urad pri formalnem preizkusu ugotovi pomanjkljivosti, nepravilnosti oziroma neskladja z zakonom ali pravilnikom, prijavitelja pozove, da jih odpravi.

Po opravljenem formalnem preizkusu prijave urad preveri, ali je ob upoštevanju razlogov za zavrnitev modela (36. člena Zakona o industrijski lastnini) prijavljeni videz izdelka mogoče registrirati kot model.

Če v prijavi modela ni pomanjkljivosti oziroma so te pravočasno odpravljene in videz izdelka izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje za registracijo, urad izda odločbo o registraciji modela, vpiše model v register modelov in objavi registracijo modela v svojem. Če se zahteva odlog objave modela, se registracija modela objavi po preteku zahtevanega odloga objave.

Model traja eno ali več petletnih obdobij od datuma vložitve prijave. Največ pa do 25 let. Ob plačilu pristojbine se obnavlja vsakih pet letViri: (Likar in soavtorji, 2006, str. 185, 186; http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnost/modeli)

Znamke

Tržnega gospodarstva 21. stoletja si ni moč predstavljati brez blagovnih ali storitvenih, firm, imen ali drugih instrumentov. Na ta način je moč identificirati proizvajalce in prodajalce blaga in storitev od produktov, ki jih ponuja konkurenca. Tržna identiteta je nepogrešljiv pogoj za delovanje sodobnega gospodarstva.

Podjetniški identifikator je vsak znak, ki se uporablja za identifikacijo poslovne dejavnosti fizične ali pravne osebe, organizacije ali združenja. (Pretnar, 2002. str 64)

Slika 14: Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka (http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnost/znamke)

Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka ima številko 2180197. Prijava zanjo je bila vložena 31. marca 1921, nato pa je prek različnih držav in sistemov varovanja intelektualne lastnine, ki so veljali na področju Slovenije, prispela do nas. Prijavo je vložilo podjetje G. M. PFAFF AG iz Nemčije, sedanji imetnik znamke pa je Viking Sewing Machines AB iz Švedske.

34

Ključna funkcija znamke je razlikovanje med izdelki in storitvami, ki nosijo določeno znamko od izdelkov in storitev, ki jih ponuja konkurenca Razlikovalna funkcija je najpomembnejši pravni kriterij in ga mora izpolnjevati vsak znak, ki naj bi bil registriran kot znamka. Večina zakonov določa kdaj ta pogoj ni izpolnjen. Razlogi za zavrnitev registracije zaradi pomanjkanja razlikovalne funkcije so:

1) generični pojmi (npr. hrana, svinčniki, pohištvo, itd)2) opisni znaki (označujejo vrsto, kakovost, namen, vrednost, poreklo)3) navedbo geografskega izvora4) črke, številke in osnovne geometrijske oblike, razne, če niso predstavljene na

fantazijski način5) tuje pisave 6) navedbe geografskega izvora, ki so napačne 7) imena in priimki brez razlikovalnega učinka 8) znaki, ki nasprotujejo morali ali javnemu redu9) znaki, ki jih država uporablja za javne institucije in mednarodne organizacije

(Pretnar, 2002)

Prijava znamke mora vsebovati:1) zahtevo za registracijo znamke (izpolnjen obrazce v treh izvodih)2) seznam proizvodov in storitev, v kateri so ti razvrščeni v skladu z mednarodno

klasifikacijo blaga in storitev (dva izvoda)3) prikaz znaka v črno beli tehniki (pet izvodov), če se zahteva varstvo znaka v barvi pa

prikaz znaka v barvi (ravno tako pet izvodov)4) pravilnik o kolektivni znamki (kadar se zahteva registracija kolektivne znamke)5) potrdilo o plačilu pristojbine6) dokaz o prioriteti (če je zahtevana)7) pooblastilo zastopniku (če je prijava vložena po zastopniku)

Sledi formalni preizkus, v katerem urad ugotavlja, ali prijava izpolnjuje zahteve iz Zakona o industrijski lastnini in. Če ugotovi pomanjkljivosti, pozove prijavitelja, da jih odpravi, in če ta to stori, nadaljuje s postopkom.

Po opravljenem formalnem preskusu prijave urad preveri, ali je ob upoštevanju absolutnih razlogov za zavrnitev znamke (42. in 43. člen Zakona o industrijski lastnini) prijavljeni znak mogoče registrirati kot znamko. Če ugotovi, da prijavljeni znak ustreza zahtevam iz 42. in 43. člena zakona, objavi prijavo znamke v Biltenu za industrijsko lastnino.Po objavi znamke lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke. O vloženem ugovoru urad obvesti prijavitelja znamke. Na podlagi navedb iz ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja preveri utemeljenost ugovora. Imetnik že prej registrirane ali podobne znamke lahko v treh mesecih od dneva objave prijave, vloži pisni. Po prejemu predpisane pristojbine se izda odločba o registraciji znamke, podatki o znamki pa se objavijo v Biltenu za industrijsko lastnino..

35

Znamka velja 10 let od dneva vložitve. Njena veljavnost se lahko za enako obdobje neomejeno podaljšuje.Viri: (Likar in soavtorji, 2006, str. 186-189; http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnost/znamke)

Geografske označbe

Kmetijski pridelki, hrana, vino, alkoholne pijače, izdelki domače obrti, so izdelki pri katerih pride v upoštev varstvo geografskih označb. Z njo se zavarujejo oznake, ki označujejo izvor blaga iz nekega geografskega območja. V Sloveniji npr.: Idrijska čipka, Nanoški sir.Prijavitelj ne more biti neposredno fizična ali pravna oseba. Prijavitelji so lahko združenja pravnih ali fizičnih oseb, zbornice, občine, lokalne skupnosti, državni organi. Geografska označba je kolektivna pravica in jo lahko uporablja vsak, ki proizvaja in daje v promet blago v skladu s pogoji, ki so določeni z geografsko označbo. Ne sme se uporabljati, če blago ne izvira iz kraja, ki ga označuje geografska označba. (Likar in soavtorji, 2006, str. 189,190)

4.3.2 Nakup inovativnega podjetja

Nakup celotnega inovativnega podjetja je najobsežnejša oblika nakupa inovacij. Med motivi za nakup, sta na prvem mestu cilja dobiček in prodaja. Poleg tega pa nastopa še vrsta vzrokov za nakup, npr. krepitev finančne moči, skupna naložba, raziskave in razvoj, varovanje tržnega položaja ...Naloga managementa je, da zavestno oblikuje proces odločanja v prednakupni fazi, in proces združevanja v ponakupni fazi. V prednakupni fazi se išče samostojna podjetja, ki pridejo v upoštev kot kandidati za prevzem. Podrobno se pregleda tudi njihov tehnološki položaj. Oba sistema morata biti strateško skladna. Kupljeno podjetje mora v idealnem primeru napolniti vrzel ter se ne sme prekrivati z obstoječimi ureditvami in deli delovanja. Za fazo odločanja je potrebno oblikovati jasno določena merila za ovrednotenje. V ponakupni fazi se mira za prevzeto podjetje najti organizacijsko povezavo. Ta bo zagotovila, da bo ustvarjalnost podjetja ostala, hkrati pa se zavarujejo gospodarski uspehi nakupa. (Kos, 1996, str. 39)

4.3.3 Posnemanje inovacij

Pojem posnemanja je v glavnem negativno označen, pa vendarle bi težko navedli kako inovacijo, ki tako ali drugače ni bila prekopirana. Posnemanje ni nedopustno, če inovacije ni ali je nezadostno zaščitena. Mnoga podjetja inovacije zavestno ne zaščitijo in tako odpirajo široko področje za posnemanje. Uspešna podjetja, ki rastejo in ustvarjajo dodatna delovna mesta, kombinirajo inovacije in posnemanje.

Smiselnost kopiranja je odvisna od strategije podjetja. Nekatera podjetja namreč čakajo, da se izdelek na trgu preizkusi, uveljavi in si ustvari tržišče.

36

5 SLOVENSKO IN EVROPSKO PODPORNO OKOLJE

5.1 Oblike podpore

V Sloveniji obstaja mreža podpornih centrov, ki nudijo inovacijsko-razvojnim, zlasti tehnično-tehnološkim projektom različne oblike pomoči. Podpora se izvaja na kritičnih mestnih na poti ideje do uporabnika. Sodelovanje poteka prek razpisov, na katere se morajo zainteresirani prijaviti.

MINISTRSTVO ZA VISOKO ŠOLSTVO, ZNANOST IN TEHNOLOGIJO

Ministrstvo za visoko šolstvo znanost in tehnologijo opravlja naloge na področjih visokega šolstva, raziskovalne dejavnosti, tehnologije, meroslovja in pospeševanja informacijske družbe na področjih, ki ne sodijo v delovna področja drugih ministrstev, in usklajevanja dela na področju informacijske družbe. V okviru direktorata za tehnologijo usklajuje področje tehnološkega razvoja in inovativnosti. Na področju tehnološkega razvoja uveljavlja sodobne koncepte spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti. Pri tem zasleduje štiri temeljne usmeritve: horizontalne spodbude za raziskovalno razvojne projekte malih in srednje velikih podjetij, tehnološki programi na ožjih tehnoloških področjih, raziskovalno razvojna infrastruktura in razvoj kadrov ter vključevanje gospodarstva v mednarodni razvojno raziskovalni prostor.

MINISTRSTVO ZA GOSPODARSTVO

Za spodbujanje tehnološkega razvoja in podjetništva je na ministrstvu odgovoren direktorat za podjetništvo in konkurenčnost. V njegovem okviru delujeta:

• sektor za promocijo podjetništva (odpravlja ključne probleme in ovire za razvoj podjetništva, nastajanje in rast malih podjetij)

• sektor za tehnološki razvoj in inovacije (spodbuja vlaganje v tehnološki razvoj in krepitev razvojnih sposobnosti podjetja)

Ukrepi za pospeševanje konkurenčnosti, obsegajo tri programe:• program Znanje za razvoj (usmerjen v povečanje ustvarjanja, prenosa in uporabe

znanj)• program Spodbujanje podjetništva in izkoriščanja podjetniških priložnosti (ustvarja

stimulativno okolje in podpira nove investicije za pospeševanje nastajanja novih podjetjih)

• program Izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij (usmerjen v krepitev ključnih faktorjev uspeha podjetja)

JAVNA AGENCIJA RS ZA PODJETNIŠTVO IN TUJE INVENCIJE (JAPTI)

Osnovno poslanstvo agencije je: • dvig podjetniške kulture v okolju,

37

• vzpostavljanje učinkovitega podpornega sistema za dostop do informacij in storitev za podjetnike s ciljem pospeševanja nastajanja novih malih in srednje velikih podjetij

• uspešnejše delovanje že obstoječih podjetij• povečanje tujih neposrednih investicij v Sloveniji

Delo je organizirano v okviru dveh področij:• področje za podjetništvo (podpirajo podjetništvo med mladimi z razvojem

ustvarjalnosti mladih in promocijo podjetništva v okviru te ciljne skupine) • področje tujih investicij, internacionalizacije in predstavništev slovenskega

gospodarstva JAPTI v tujini

TEHNOLOŠKI PARKI IN INKUBATORJI

To so institucije, ki nudijo novim podjetjem z inovativnimi programi pogoje za podjetniško rast in izvajanje razvojno raziskovalne dejavnosti. Tehnološki parki in inkubatorji:

• ponujajo infrastrukturno in storitveno podporo začetnikom• svetujejo podjetjem v začetni fazi rasti in razvoja• priskrbijo osnovno podporo ob startu

Tehnološki park Ljubljana nudi pomoč tehnološko naprednim podjetjem, njegove poglavitne dejavnosti so naslednje:

• pomoč pri oblikovanju in preverjanju poslovnega načrta• iskanje poslovnih in strateških partnerjev• povezava s finančnimi institucijami• izdajanje internih garancij za kredite in sklepanje poslov• izobraževanje podjetnikov• povezava z raziskovalnimi instituti in industrijo• poslovno in tehnološko svetovanje

Primorski tehnološki park je usmerjen v podporo malim in srednje velikim podjetjem pri razvoju tehnološko zahtevnih in okolju prijaznih izdelkov, tehnologij in storitev.

Štajerski tehnološki park skrbi za pospeševanje tehnološkega razvoja v SV Sloveniji, tako za nova kot že delujoča mala in srednje velika podjetja.

Univerzitetni inkubator primorske je namenjen začetnemu podjetniškemu preverjanju idej študentov, raziskovalcev in profesorjev. Njegov namen je spodbuditi prenos znanja iz akademske sfere v gospodarstvo in obratno ter omogočiti zainteresiranim prebivalcem primorske regije, da se preskusijo v podjetništvu in ustanovijo novo podjetje. Inkubator bo najprej omogočal razvoj in testiranje ideje znotraj inkubatorja, če se bo le ta izkazala za perspektivno, bo inkubator pomagal pri ustanovitvi in omogočil rast v inkubatorju. Ljubljanski univerzitetni inkubator je namenjen dodiplomskim in podiplomskim študentom,

38

zaposlenim na UL in zunanjim nosilcem tehnoloških podjetniških idej. Svojim članom nudi poslovno infrastrukturo, svetovalne storitve, bazo kadrov in znanja, ki omogočajo iskanje kadrov.

Tovarna podjemov, je projekt, ki je usmerjen v pomoč mladim inventorjem in podjetnikom pri identificiranju obetavnih poslovnih priložnosti.

PROGRAM INOVATIVNOSTI IN PODJETNOSTI MLADIH

Nosilec tega projekta je Inštitut za inovativnost in tehnologijo iz Ljubljane, nudi podporo mladim pri inovativnosti vse do ustvarjalnega razmišljanja, raziskovalno razvojnega dela, do končnega rezultata. Glavne aktivnosti:

• izobraževanje, informiranje in povezovanje• povezovanje mladih z gospodarstvom na konkretnih projektih• nagradni natečaji za najbolj inventivne in podjetniške naloge• letna konferenca in razstava dosežkov mladih• mednarodno povezovanje• popularizacija področja

TIPOVEJ!

Projekt TiPovej! deluje v okviru Urada Republike Slovenije za mladino iz Ljubljane. Oblikovan je na zavedanju, da je osnovni gospodarski vir v tem času ustvarjalnost. Glavna naloga projekta je sproščanje ustvarjalnosti pri mladih za rojevanje novih idej in izboljšav. TiPovej! Ima vlogo motivatorja, svetovalca in podpornika. Podpira mlade s potencialno inovativno in uresničljivo idejo in skupaj z njimi dela na razvoju ideje s ciljem, da se ideje razvijejo v priložnost za osebni uspeh.

INOVACIJSKI RELEJNI CENTER SLOVENIJE (IRC)

IRC nudi strokovno podporo vsem, ki jih zanima mednarodno tehnološko sodelovanje. Zaposluje strokovnjake z znanjem s področja poslovanja, industrije in raziskovalnega dela. Tako nudi podporo malim in srednje velikim podjetjem, dostop do novih tehnologij. Preko vseevropskega omrežja IRC lahko lokalni IRC najde partnerja za kakršno koli tehnološko sodelovanje. IRC Slovenija ponuja naslednje:

• domačim podjetjem pomaga ugotoviti tehnološke potrebe in s pomočjo evropske mreže poišče ponudnike ustrezne tehnologije

• preko evropske mreže lahko podjetja doma razviti tehnologij ponudijo tujcem• posreduje informacije o zaščiti industrijske lastnine, licenčnih strategijah, seznanja z

možnostmi financiranja inovacija na nacionalni in evropski ravni• organizira seminarje, dvostranska srečanja, obiske slovenskih podjetij in drugih institucij v

tujini

39

GOSPODARSKA ZBORNICA SLOVENIJE

Področja delovanja gospodarske zbornice so:• poslovno informiranje• gospodarska promocija• svetovanje• izobraževanje

V okviru GZS deluje več strokovnih služb, ki so povezane z invencijsko – inovacijsko dejavnostjo. Aktivne so na informacijskem področju, v procesu izobraževanja, svetovanja, promocije, pri predstavitvi novosti in prenosu le teh v proizvodnjo. Služba za tehnološki razvoj svetuje na področjih razvoja in raziskav, podjetništva, inoviranja in inovacij, varstva industrijske lastnine, industrijskega oblikovanja, kakovosti, standardizacije.

URAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA INTELEKTUALNO LASTNINO

Vzpostavitev pravnega in dejanskega sistema varovanja intelektualne lastnine je glavni namen Urada RS za intelektualno lastnino.Glavne naloge so:

• zagotovitev pogojev za učinkovito varstvo vseh pravic intelektualne lastnine• skrb za povezovanje Slovenije v mednarodni sistem intelektualne lastnine• izvajanje postopkov za pridobitev in varstvo pravic industrijske lastnine• posredovanje informacij o industrijski lastnini

Ena od najpomembnejših aktivnosti urada pa je podeljevanje pravic intelektualne lastnine.

5.2. Podporne institucije, programi in projekti EU

Izobraževanje in usposabljanje predstavlja eno osrednjih vprašanj evropskega, socialnega in kulturnega razvoja v EU. Tudi v EU je vzpostavljenih vrsta institucij in programov, ki so lahko v pomoč pri vzpostavitvi programov in omrežij, ki so osnovni predpogoj, da lahko invencija postane uporabna.

EU načrtno razvija primerljivost izobraževalnih sistemov držav t. i. »evropska razsežnost izobraževanja«. To dela z izmenjavo študentov in učiteljev, priznavanjem diplom in študijskih obdobij, pospeševanje neposrednega sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami držav članic, z izmenjavo izkušenj in informacij o izobraževalnih sistemih, skupinam razvijanja izobraževanja na daljavo. PROGRAM SOCRATES

Namenjen je spodbujanju evropskega sodelovanja izobraževalnih sistemov v različnih državah, zato podpira mednarodno sodelovanje. Zelo veliko dela na projektih izmenjav,

40

katerih cilj je spoznavanje drugih držav, njihovega jezika in načina življenja. Tako potekajo skupni razvoji učnih načrtov, šolskih projektov, izmenjava učiteljev, računalniško podprto učenje na daljavo.PROGRAM LEONARDO NA VINCI

Namenjen podpori nacionalnim strategijam, predvsem izboljšanju kakovosti izobraževanja in promociji evropske razsežnosti.

PROGRAM MLADINA

Podpira mednarodno sodelovanje mladih z namenom, da tudi oni prispevajo in sodelujejo pri oblikovanju Evrope in krepitvi evropske zavesti med vsemi prebivalci. Omogoča pridobitev finančne podpore za izmenjavo skupin mladih med 15 in 25 letom. Projekti, ki jih podpira program Mladih, morajo temeljiti na aktivni vlogi mladih pri njihovi pripravi in izvedbi. S svojimi učinki pa morajo prispevati k širjenju znanja.

PROGRAM PHARE

Je pobuda, ki zagotavlja državam srednje in vzhodne Evrope finančno pomoč za podporo procesu ekonomske preobrazbe. Zamišljen je bil kot priprava kandidatk na članstvo. Eno od temeljnih področij, ki jih pokriva ta program je pospeševanje ekonomske in socialne kohezije. Odpravlja neravnovesja med posameznimi sektorji, regijami in strukturami v gospodarstvu. Projekti so usmerjeni v razvoj majhnih in srednje velikih podjetji, človeških virov, majhne okoljske infrastrukture na ravni lokalne skupnosti ter v regionalni razvoj.

STRUKTURNI SKLADI

So finančni inštrumenti EU, namenjeni pa so podpori državam članicam pri doseganju ciljev ekonomske in socialne kohezije (zmanjševanje razlik v življenjskem standardu ljudi in razlik med regijami).

Dodatno denarno pomoč nudijo 4 strukturni in kohezijski skladi:• Evropski regionalni sklad• Evropski socialni sklad• Kmetijski sklad• Finančni instrument za razvoj ribištva• Kohezijski sklad

6. OKVIRNI PROGRAMJe glavni mehanizem spodbujanja razvoja znanosti in inovativnosti. Preko sredstev iz tega programa se financirajo raziskave in razvoj v državah članicah in tudi v lastnem raziskovalnem središču. Pogodbeno se je 6. okvirnemu programu pridružilo tudi veliko držav izven EU.

41

Sredstva so namenjena naslednjim raziskovalnim področjem:• znanosti o življenju, genomika in biotehnologiji za zdravje• tehnologije informacijske družbe• nanotehnologija, multifunkcionalni materiali, nove proizvodne metode• aeronavtika in vesolje• kakovost in varnost živil• trajnostni razvoj, globalne spremembe in ekosistemi• gospodarske in družbene znanosti.

Pogoj za financiranje projekta je, da uporaba mednarodnega pristopa dejansko prispeva k večji uspešnosti projekta. Praviloma morajo zato v njem sodelovati partnerji iz vsaj 3 evropskih držav.

CORDIS

Informacijska služba Evropske komisije. Pokriva področje evropskih raziskav in invencijsko – inovacijskih aktivnosti.

IPR – HELPDESK

Nudi sedanjim in potencialnim partnerjem, v okviru 6. okvirnega programa strokovno pomoč s področja pravic intelektualne lastnine.

GATE2GROWTH

Gradi omrežje investitorjev in ponudnikov poslovnih storitev in tako podjetnikom nudi dostop do vse podpore, ki jo potrebujejo pri poslovanju podjetja.Storitve vključujejo:• orodja za pripravo poslovnih načrtov• vseevropsko bazo podatkov o investicijskih priložnostih, poslovnih načrtih, finančnih virih• dostop do strokovnega svetovanja investicijskih strokovnjakov• omrežja, ki nudijo lokalno podporo• diskusijske forume, delavnice in novičarske storitve

42

6 INOVACIJE V PODJETJU MIKROGRAFIJA D.O.O.

6.1 Predstavitev družbe

6.1.1 Sedež podjetja

Naziv podjetja: MIKROGRAFIJA D.O.O.

Blagovna znamka:

Sedež podjetja: MIKROGRAFIJA d.o.o.Slovenska vas 58232 Šentrupert

Poslovne enote: NOVO MESTOFoersterjeva 10 8000 Novo mesto

LJUBLJANAŠmartinska cesta 101000 Ljubljana

MARIBORCankarjeva 82000 Maribor

Elektronska pošta: info@mikrografija.si

Spletna stran: www.mikrografija.si

6.1.2 Dejavnost podjetja

Podjetje Mikrografija d.o.o. se ukvarja in razvija sodobne arhivske sisteme za obdelavo dokumentov in podatkov, na področju storitev, prodaje in servisiranja.

STORITVE:• analogne: - mikrofilm• digitalne: - skeniranje• organizacija in vzpostavljanje arhivskih sistemov• urejanje in vzdrževanje arhivov• izdelava klasifikacijskih načrtov in pravilnikov o arhiviranju• obdelava poslovne in tehnične dokumentacije

43

• prilagoditev programske opreme (softwear) po naročilu• svetovanje in sodelovanje pri postavitvi informacijskih sistemov

PRODAJA:• prodaja opreme in repromateriala za obdelavo in arhiviranje dokumentov

6.1.3 Poslanstvo

Mikrografija nudi organizacijam poslovne rešitve na področju upravljanja s procesi in dokumenti v elektronski obliki. S strokovno ponudbo, prilagojeno zahtevam strank, želi podjetje povečati kakovost, učinkovitost in preglednost poslovnih procesov, ki temeljijo na dokumentih v elektronski obliki oz. na učinkovitem upravljanju z njimi.

Svoje poslanstvo Mikrografija uresničuje s strokovnostjo in znanjem, timskim delom in poosebljenim odnosom do strank, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, iskrenosti in prijaznosti osebja.

Mikrografija deluje s ciljem dolgoročne uravnoteženosti poslovanja, ki na daljše obdobje uravnoteži pričakovanja lastnikov, zaposlenih in poslovnih partnerjev. V ta namen ima podjetje izdelan dokument Kodeks etičnega obnašanja, s katerim so seznanjeni vsi v podjetju.

6.1.4 Strateški cilji

• zagotavljati celovite, visoko kakovostne in sodobne poslovne rešitve, v skladu s poslanstvom in s potrebami trga

• vzpostaviti trajne odnos s kupci od katerih pridobivamo predvsem znanja o procesih, njim pa prenašamo naša spoznanja o dobrih praksah in najnovejših tehnologijah

• vzpostaviti dolgoročno partnerstvo s tehnološkimi partnerji• zagotoviti visoko strokovnost in profesionalnost zaposlenih in drugih sodelavcev• graditi pozitivno klimo in prijetno vzdušje v podjetju ter zadovoljne in pripadne

zaposlene• povečati vrednost premoženja lastnikov

Uresničevanje vizije in strateških ciljev Mikrografija vrši z doseganjem ciljev kakovosti, ki so po svoji vsebini integrirani v splošne cilje družbe. Ti cilji so naslednji:

• izboljševati kakovost produktov• izboljševati zadovoljstvo odjemalcev• izboljševat izrabo potrebnih virov• povečevati učinkovitost procesov• izboljševati zadovoljstvo zaposlenih

6.1.5 Inovacijski procesi v podjetju

44

Vodstvo podjetja se zaveda ključnega pomena stalnega izboljševanja. Družba deluje na področju uvajanja novih informacijskih tehnologij, kjer so novosti in nenehne izboljšave stalnica in zahteva. V Mikrografiji se zavedajo, da kdor se ne izboljšuje, ta nazaduje.

Vodje spodbujajo svoje podrejene k izboljšavam delovnih procesov in povečevanju zadovoljstva odjemalcev. Zaposleni lahko svoje predloge za izboljšave podajajo pisno ali ustno neposredno svojim vodjem.

Predlogi za izboljšave, ki vplivajo na več procesov, se obravnavajo na sestankih vodstva. Direktor nadrejenega, ki je podal predlog za izboljšavo je dolžan obvestiti zaposlenega o statusu predloga in aktivnostih.

Vir nenehnega izboljševanja je tudi spremljanje neskladnosti ali potencialnih stanj, ki lahko vodijo v neskladnost. Vsak zaposleni je dolžan sporočiti opažene nepravilnosti odgovorni osebi za določen proces ali svojemu nadrejenemu.

Postopek izvajanja korektivnih ukrepov se lahko sproži na timih kakovosti direktorja. Osnova za sprožitev tega postopka so posamezni problemi kakovosti kjerkoli v poslovnem procesu (poslabšanje kakovosti dobaviteljev, poslabšanje kakovosti v proizvodnem procesu, reklamacije naročnikov). Na timih kakovosti se ugotavljajo vzroki in posledice nastalih problemov, ter se poiščejo ustrezni ukrepi, določijo se roki za odgovorne osebe za odpravo nastalega problema. Direktor podjetja preverja učinkovitost izvedenih korektivnih ukrepov. Če so ukrepi učinkoviti, se postopek aktivnosti zaključi. V primeru, da ukrepi niso bili učinkoviti se postopek izvajanja korektivnih ukrepov ponovi.

Preventivne ukrepe podjetje izvaja za namenom izločevanja potencialnih možnosti za neskladnosti. V podjetju izvajajo ukrepe in metode, ki so že po sami naravi preventivnega značaja (program za izboljšanje kakovosti poslovanja, planiranje presoje, izobraževanje zaposlenih, projekti kakovosti). Pobudo za ukrepe lahko poda vsak zaposleni v podjetju. Na timih kakovosti direktorja in pregledih s strani vodstva se obravnava in ocenjuje učinkovitost korektivnih in preventivnih ukrepov. Direktor podjetja poda končno oceno učinkovitosti njihovega izvajanja.(Vir: Poslovnik kakovosti podjetja Mikrografija d.o.o.)

6.2 Upravljanje dokumentov

Elektronsko arhiviranje je sodobna rešitev, ki omogoča učinkovito upravljanje in varno hranjenje vseh vrst dokumentov, računalniških datotek multimedijskih posnetkov in elektronskih zapisov. Takšna rešitev ponuja enostavno iskanje in pregled vseh dokumentov in vsebin, hkrati pa zagotavlja varno shranjevanje in učinkovito upravljanje s podatki. Največkrat se zdi podjetjem arhiviranje nepotrebno in neproduktivno opravilo, njegovega pomena pa se začnejo zavedati šele takrat, ko porabijo veliko časa za iskanje podatkov ali dokumenta, za katerega vemo, da smo ga odložili na neko mesto, vendar ne vemo kam. Ravno ko najbolj potrebujemo določene podatke, jih ne najdemo.

45

Postopek prevzemanja, hranjenja, vzdrževanja, obdelave in uporabe dokumentarnega in arhivskega gradiva v zbirki dokumentarnega gradiva imenujemo arhiviranje. Arhivira se dokumentarno gradivo, ki je rešeno oziroma zaključeno in ni več predmet tekočega poslovanja oziroma obdelave. Dokumentarno gradivo arhiviramo zaradi različnih potreb in hranimo v arhivu organizacije ali ustanove, dokler ne potečejo roki hranjenja, ki jih narekujejo predpisi in potrebe poslovanja. V tem delu naloge bo glavna beseda namenjena digitalnim oz. elektronskim dokumentom, ki so v sodobni družbi nujni zaradi potreb, ki jih ima družba glede dolgoročnega arhiviranja sodobnih dokumentov.

Elektronski arhiv se od tradicionalnega razlikuje v tem, da hrani dokumente v elektronski obliki. Predstavlja učinkovito sodobno rešitev, ki omogoča učinkovito upravljanje in varno hranjenje vseh vrst dokumentov, povezano z obstoječim informacijskim sistemom organizacije. Takšna sodobna informacijska rešitev omogoča zajem in hrambo različnih objektov na magnetnih in optičnih medijih ne glede na njihov izvor ali način izdelave

Elektronski arhivi predstavljajo enega izmed osnovnih elementov elektronskega poslovanja. Rešujejo konkretne probleme ohranjajo gradiva v izvorni obliki in s tem zagotavljajo avtentičnost čez celotno obdobje hranjenja poslovnih informacij. Predstavljajo tudi osnovno sredstvo za varno hranjenje podatkov v elektronski obliki ne glede na časovno obdobje.

Pogoje e-arhiviranja določa Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP). V svojem 12. členu podrobneje narekuje, kateri zapisi in podatki se lahko hranijo v elektronski obliki.

Ključna naloga tako fizičnih kot tudi elektronskih arhivov je ohranjanje verodostojnosti in berljivosti elektronskih zapisov. Pri ohranjanju berljivosti vsebin se pojavljata dva temeljna problema: neobstojnost digitalnih medijev, na katerih so shranjeni digitalni podatki, ter hitrost tehnološkega razvoja, ki povzroči zastarelost strojne in programske opreme in s tem dokumentov. V nasprotju z zapisi na tradicionalnih medijih (papir), za razumevanje katerih ni potrebna posebna programska oprema, zapisi na novejših medijih ne morejo ostati nedotaknjeni in berljivi čez daljše časovno obdobje. (Tehnično priporočilo za varno elektronsko arhiviranje, 2003, str. 17).

Elektronske dokumente opredeljujejo posamezni procesni cikli, kot so: ustvarjanje, urejanje, opis in indeksiranje, razpošiljanje, prejemanje, podpisovanje, revidiranje, spreminjanje, hranjenje in uničevanje s strani ustvarjalcev in drugih lastnikov, distributerjev ter institucionalnih in individualnih uporabnikov. Ključen življenjski krog informacij se vrti v krogu ustvarjanja, pridobitev, katalogizacije/identifikacije, shranitve, hranjenja in dostopa. (Tehnično priporočilo za varno elektronsko arhiviranje, 2003, str. 6).

Dandanes je učinkovita in uspešna poslovna struktura močno odvisna od povezljivosti informacij in hitrih reakcij na tržišču. Ena izmed večjih poslovnih neprijetnosti, s katero se današnja podjetja srečujejo, je nedvomno neustrezno urejena poslovna dokumentacija.

46

Pravočasni dostopi in vpogledi v dokumente so velikokrat odločujočega pomena pri različnih poslovnih dogodkih. Na trgu se pojavlja vse več podjetij, ki se profesionalno ukvarjajo s ponudbo inovativnih rešitev s področja elektronskega poslovanja. V zvezi s tem ponujajo rešitve s področja masovnega zajema dokumentov, upravljanja z dokumenti, obdelave dokumentov v elektronski obliki ter ne nazadnje tudi arhiviranja. Neovirano poslovanje je tako pogojeno s kopico digitalnih, elektronskih in procesno orientiranih postopkov. Odločilni razlogi za uvedbo tovrstnih sistemskih rešitev so redukcija vmesnega časa, povečanje produktivnosti, izboljšana kakovost in zmanjšani stroški poslovanja.

Elektronsko arhiviranje zajema naslednje dejavnosti:

• podpis pogodbe;• prevzem dokumentov;• predpripravo dokumentov za skeniranje;• skeniranje;• indeksiranje (vnašanje iskalnih kriterijev);• vzpostavitev prvotnega stanja dokumentacije;• vrnitev dokumentov naročniku ali uničenje;

• predajo končnih izdelkov na želenem mediju.

6.3 Procesi projekta Siemens

S pridobitvijo projekta Siemens se je obseg dela zelo povečal in potrebno je bilo zagotoviti nekaj osnovnih pogojev brez katerih dela ne bi mogli začeti, niti uspešno dokončati. V ta namen se je ustrezno uredilo in opremilo prostore v kleti, ki so prej služili kot začasno skladišče. Preseliti in urediti je bilo potrebno tudi skladišče. Opremil se je prostor, ki je bil lažje dostopen z večjim vozilom. Namestile so se alarmne in protipožarne naprave. Zaradi velikega števila dokumentov in dokaj kratkega roka za dokončanje, je bilo treba tudi drastično povečati število delavcev. V Mikrografiji je bilo zaposlenih približno 20 ljudi, ki so skrbeli za arhiviranje dokumentov. Pri projektu Siemens pa je ta številka poskočila tudi do 250. Posledično se je uvedlo dvo oz. tro-izmensko delo. Pri eni izmed pošiljk, ki je prišla 20. marca 2007 in je trajala 3 mesece, je bilo poskeniranih 28 mio. dokumentov. Za potrebe skeniranja dokumentov v tako velikem številu, je podjetje dokupilo še pet optičnih čitalnikov. Najeli so se tudi poslovni prostor v Metliki.

6.3.1 Prevzem dokumentov

Red trade je podjetje, ki je od družbe Siemens prevzelo dokumente in poskrbelo za njihovo razpečavo. Na podlagi razpisa je Red trade izbral več podjetji, ki se ukvarja z elektronskim arhiviranjem. Prevzem dokumentarnega gradiva pri projektu Siemens je potekal v skladišču izvajalca storitve. V skladišče poslovalnice v Novem mestu je roba prispela na tovornjaku. Dokumenti so prispeli v fasciklih, kateri so bili zloženi v škatle ali železne zabojnike. Celoten postopek

47

prihoda in razkladanja tovornjaka se je snemal. Ta postopek je služil za varnost oz. preverjanju dvomljivosti v primeru, da bi se dokumenti med potjo kje “izgubili”. Dokumentarno gradivo se je do začetka obdelave hranilo v prostoru, ki ustreza vsem zakonsko pogojenim zahtevam. Objekt je varovan z alarmnimi in video zaščitnimi sredstvi 24 ur na dan.

Slika 15: Grafični prikaz sprejema pošiljke

6.3.2 Priprava dokumentov za produkcijo

Pred začetkom postopka digitalizacije dokumenta se le-ta opcijsko opremi z ustreznim identifikacijskim elementom (črtna koda, grafični simbol, tekst ipd.) V praksi se najpogosteje uporablja črtna koda, vsekakor pa zadošča neponovljiva številka. Preprosto in zelo učinkovito rešimo problem na naslednji način: na nalepke natisnemo poljubno število črtnih kod z zaporedno številko. Predhodno smo kreirali bazo podatkov številk, ki jih bomo uporabili za identifikacijo. Zaporedne številke so lahko poljubne ali v povezavi z obstoječim transakcijskim sistemom. Vir podatkov služi kot kontrola pri kasnejšem prepoznavanju dokumenta.Vsaka škatla je bila opremljena z enotno črtno kodo (npr. C25101B), ki so jo nalepili zaposleni v skladišču, kasneje so to storili pri naročniku. Na podlagi nalepljenih črtnih kod se oblikuje Excelova tabela prejetih dokumentov, ki se nato primerja s podatki, ki so bili poslani poleg.

PRIHODTOVORNJAKA

PREGLED PEČATANA

TOVORNJAKU

PLOMBE NATOVORNJAKU

OK?

RAZTOVANJANJE TOVORA

SPOROČITI NAROČNIKU

Video snemanje prihoda tovornjaka in pregled pečata.

Snemanje odpiranja tovornjak in raztovarjanje.

NE

DA

48

Notranja stran fasciklov se je opremila z nalepko (Ordner wunde im Ruhmen Siemens SEN-Archivierung eingseannt. Ordner nicht mehr weiter befullen).Sledilo je slikanje fasciklov. Tudi vsak fascikel je bil opremljen s svojo kodo, ki se ni smela ponoviti (npr. R157009B). Vsak fascikel se je slikal iz dveh različnih kotov. Iz strani, kjer se je videla kvantiteta listov in iz tiste strani na kateri je bila nalepljena bar koda. Na podlagi baze so se za vsako škatlo natisnili kontrolni listi. Le ti so označevali številko škatle in bar kode fasciklov, ki so se nahajali v škatli. Kontrolni list je tako spremljal dokumentacijo od začetka, ko je odšla iz skladišča v pripravo in skeniranje, pa do konca, ko je zopet prišla nazaj v skladišče. Inovacije, ki je kasneje prispevala k zmanjšanje napak, saj so namesto ročnega vnosa indentifkacijske številke škatle in fasciklov začeli uporabljati čitalce kode.

49

Slika 16: Postopek priprave dokumentov za produkcijo

6.3.3 Priprava dokumentov za skeniranje

Pred samim postopkom skeniranje je potrebno dokumente fizično pripraviti za nadaljnjo strojno obdelavo. To pomeni, da se pred začetkom postopka skeniranja odstranijo vse sponke, kovinski delci, prilepljeni dodatki, vsa vezna sredstva ... Popravijo se zavihani robovi, zmečkanine in podobno, po potrebi se dokumenti tudi očistijo. Zelo pomembno je, da so dokumenti pripravljeni v določenem zaporedju – najprej glavni dokument, za njim pa sledijo

RAZPOREJANJEFASCIKLOV V

ŠKATLE

OPREMLJANJE ŠKATEL Z

BARKODAMI

PREVERJANJE PREJETE POŠILJKE

Z BAZO PODATKOV O POSLANI POŠILJKI

OPREMLJANJE FASCIKLOV Z NALEPKAMI

KOPIJA PRVE STRANI

FASCIKLA

UGOTOVLJENAODSTOPANJA SPOROČITI

NAROČNIKU

50

vse priloge. Če se pri vnosu dokumentov poruši vrstni red, se poveča čas indeksacije dokumentov.

Postopek priprave dokumentov za skeniranje

Priprava dokumentov pri projektu Siemens je glede na zahtevo naročnikov potekala malo drugače, kot pri pripravi dokumentacije za druge naročnike. Cilj je bil, da se elektronska oblika fascikla čim bolj približa realnemu stanju. V ta namen se so med dokumente vstavljali različni ločevalni listi, katerih namen je bil, da so nekaj označevali, ločevali,... Označevali oz. ločevali so dokumente, kateri so bili v mapi, v ovojnici, zapečateni ...Največ novosti oz. sprememb se je zgodilo ravno na področju priprave. Iz pošiljke v pošiljko se je povečevala zahtevnost priprave in označevanja. Če primerjamo prvo pošiljko iz leta 2006, z zadnjo pošiljko junija 2008 je opazen ogromen napredek. V prvi pošiljki so se med dokumentacijo na mesto pregrade vstavljali listi s patch kodami. Pri skeniranju se to odražalo tako, da se je v programu za skeniranje oblikoval nov dokument, ko so senzorji v skenerju zaznali kodo. Kasneje so se dodajali listi na konec fascikla, ki so označevali konec vsebine (ohne inhalt). Lahko rečem, da je bila prva pošiljka nekako najbolj revno opremljena z obrazci, ki bi uporabniku približali realno stanje fascikla. Do velikih sprememb je prišlo, ko je prispela druga pošiljka Siemensa. Še vedno so se vstavljale patch kode, dobili smo pa tudi obrazce s katerimi smo ločili dokumente, ki so bili npr. v prozorni mapici, registru. Označevali so se dokumenti, ki so bili obrnjeni narobe, zapečatene dokumente ... Novi so bili tudi obrazci media, s katerimi se je označevalo mesto diskete, cdja, mikrofisha. Kasneje se je na mesto tega obrazca vstavila vsebina, ki je bila na disketi, cdju. Prvotno so bili obrazci v slovenskem jeziku, kasneje smo jih prevedli v nemščino. O postopku priprave smo se dogovarjali z naročnikom. Ko se je posel pričel so se sproti ugotavljale pomanjkljivosti in se naročniku predlagale izboljšave kako bi lahko naredili hitreje in boljše.

6.3.4 Skeniranje

Prva stopnja prehoda k popolnemu elektronskemu arhiviranju in hkrati najzahtevnejše opravilo je digitalizacija oz. zajem papirnatih dokumentov. To dosežemo s postopkom skeniranja različne poslovne dokumentacije. Prenos dokumentov v elektronsko obliko pomeni zmanjšanje prostorske potrebe za njihovo shranjevanje, povečanje učinka varnosti in obstojnosti dokumentov, sam dostop do njih pa je poenostavljen in izredno hiter.

Dokumenti se digitalizirajo z optičnim čitalcem (skener), ki pretvarja papirne dokumente v binarni zapis in ustvari elektronsko kopijo izvirnega dokumenta. Dejavnost izvajamo v naših poslovnih prostorih, z ustrezno strojno in programsko opremo ter lastnim kadrom. Digitaliziramo vse vrste in velikosti dokumentov, od najmanjših do tehničnih dokumentov formata A0. Način dela je zelo odvisen od tipa, oblike in količine dokumentov. V enostavnem primeru bralnik razlikuje samo črno in belo. Ta binarni način je povsem zadovoljiv za arhiviranje običajnih poslovnih dokumentov. Za arhiviranje slik in fotografij pa se uporablja

51

odtenke sivine ali barve. Po skeniranju dobimo slikovno datoteko v enem od standardnih formatov (tiff, jpg in drugih). Pomembno vlogo pri skeniranju ima tudi ločljivost. Za arhiviranje, kjer je pomembna samo čitljivost dokumenta, običajno zadošča skeniranje z ločljivostjo 200 dpi. S povečevanjem ločljivosti pri skeniranju se povečuje tudi velikost slikovne datoteke in s tem tudi potreba po večji zmogljivosti pomnilniškega medija za shranjevanje slikovnih datotek.

Za vse dokumente v postopku digitalizacije prevzamemo popolno materialno in pravno odgovornost. Končen izdelek je dokument v elektronski obliki, za katerega zagotavljamo kvaliteto, enakovredno originalu. Po končani obdelavi se vsi dokumenti prenesejo v elektronski arhiv ali v katerokoli drugo obliko za nadaljnjo uporabo.

Slika 17: Skener Kodak i1860

52

NASTAVITI / PREVERITI

PARAMETRE ZA SKENIRANJE

OPERATER PREVZAME

PRIPRAVLJENO GRADIVO ZA SKENIRANJE

VPIS PODATKOV V SNEMALNO KNJIGO

ODPRE SE ENOTA KAMOR BODO

SHRANJENI SKENI

SKENIRANJE DOKUMENTOV

KONTROLA KVALITETE

POSAMEZNEGA SKENA

KVALITETA OK?

NE

DA

PRILAGODITEV NASTAVITEV ZA

SLABO VIDEN DOK.

VRNITEV DOK. NA NJEGOVO MESTO

VPOSTAVITIPREDHODNONASTAVITEV

53

Slika 18: Postopek skeniranja dokumentov

Skeniranje poslovne dokumentacije za Siemens

Postopek digitalizacije dokumentov se izvaja v programu Kodak Capture. Na podlagi zahtev stranke, se v tem programu nastavi aplikacijo v kateri se opredelijo parametri za skeniranje. Nastavitve pa so naslednje:

• 300 DPI črno/belo dvostransko• Hrbtne strani se ne brišejo• Patch kode se ne brišejo• Output: multi -page TIFF, verzija 6.0• Skenira se landscape, rotacija v desno (capture)• Velikost dokumenta: vse velikosti do A3

Vsak posamezni fascikel predstavlja nov batch, ki ga odpreš in poimenuješ po vzorcu i840_00001 ali i660_1_00001 (i660_2_00001; model skenerja_zaporedna številka skenerja_št. batcha). Če sta modela skenerja enaka se v naziv batcha doda številka skenerja (1 ali 2 ali…)

KONTROLA KVALITETE VSEH

POSKENIRANIH DOK.

USTREZA?

NESKEN, KI NE USTREZA SE

PONOVNO POSKENIRA

DA

ZAKLJUČEVANJE ENOTE SKENIRANJA

54

Slika 19: Seznam aplikacij

Pred začetkom skeniranja program zahteva ročni vnos črtne kode. Le ta se nahaja na vodilnem listu (kopija platnice fascikla). Kasneje se je koda vnašala z optičnim čitalcem, to je prispevalo k zmanjšanju napak.

Slika 20: Vnos črtne kode

55

Dokumenti od formata A5 do A3 se skenirajo na visoko zmogljivih skenerjih s samodejnim podajalcem dokumentov, s kapaciteto do 200 dokumentov na minuto. Vnaprej pripravljene dokumente zložimo na podajalnik, ki sam pobira posamezne strani dokumenta in jih podaja v skener. Naenkrat se poskenira celotna količina dokumentov. Tako postopek digitalizacije za omenjeno količino dokumentov traja le nekaj minut. Med samim skeniranjem se izvaja strojna kvaliteta skeniranih dokumentov. Preverja se kvaliteto prepoznavnosti vsebine skeniranega dokumenta kakor tudi geometrijsko ustreznost. Popravki kvalitete vsebine se izvajajo virtualno, ponovno skeniranje slabo prepoznavnih dokumentov pa v tem primeru praviloma ni potrebno. Večji dokumenti zahtevajo individualen pristop za vsak dokument posebej

Z gumbom process zaključimo skeniranje, in sicer takrat, ko so poskenirani vsi dokumenti, ki se nahajajo v fasciklu. Skeni so se prenašali na strežnik, kjer je sledila nadaljnja obdelava.

Slika 21: program za skeniranje dokumentov

Pri skeniranju določene dokumentacije se vodi snemalna knjiga v katero se vpisuje datum skeniranja, id škatle in fascikla, zaporedna številka skeniranja ter ime operaterja.

56

Datum Št. Škatle Št. Fascikla Št. Batcha Ime snemalca21.2.2006 SL0035 FA160118 00001

FA160120 00002FA160125 00003 ….

Skeniranje tehnične dokumentacije za Siemens

Med poslano dokumentacijo je bilo tudi nekaj dokumentov katerih zaradi njihove velikosti ne moremo skenirati na skenerje Kodak. Pri prvi pošiljki so se pri postopku priprave načrti fotokopirali na A4 liste. Vendar se je na ta način kopirani načrt nahajal na večjem številu listov in ni zagotavljal preglednosti in celovitosti dokumenta. Ravno zaradi tega se je pri drugi pošiljki uveljavil skener za tehnično dokumentacijo (Vidar).

Skener za tehnično dokumentacijo se razlikuje od skenerja za poslovno dokumentacijo predvsem po načinu skeniranja ter v velikosti dokumentov, ki jih lahko z njim skeniramo:

• skener za tehnično dokumentacijo je brez podajalnika dokumentov, kar pomeni, da moramo dokumente v skener vstavljati ročno,

• sam skener je običajno na spodnji strani (kar pomeni, da moramo skenirano stran obrniti navzdol),

• samo skeniranje poteka počasneje glede na št. skenogramov, • skeniramo lahko samo eno stran naenkrat in ne obojestransko• s tovrstnim skenerjem lahko skeniramo dokumente velikosti A0 in več (odvisno od

velikosti skenerja ter zmogljivosti računalnika)• programsko orodje omogoča, da datoteke shranjujemo sproti ali kontinuirano v želeni

datotečni format, program pa vsebuje tudi več različnih filtrov in možnosti za naknadno obdelavo skenograma

• dokumente lahko skeniramo v barvnem, sivinskem in črno/belem načinu• dokumente lahko skeniramo z večjo ločljivostjo – dpi (kar je zelo uporabno pri slabše

ohranjenih dokumentih).• Skenerji za tehnično dokumentacijo so praviloma tudi precej natančnejši glede

velikosti dokumenta od skenerjev za poslovno dokumentacijo.

Za podjetje Siemens, se tako najprej poskenira poslovni del dokumentacije, ki se že med samim procesom skeniranja s pomočjo različnih črtnih kod ločuje na posamezne zahtevane dokumente. Na mesto, kjer bi moral biti načrt (ki pa se ga zaradi njegove velikosti ne morejo poskenirati na tem skenerju) se poskenira dogovorjen list z dobro vidnimi oznakami ter pripisi, ki vsebujejo podatke o poslu, dokumentu ter zaporedni številki posnetka. Tudi načrt oz. prvi načrt v sklopu se označi z enakimi podatki, sam sklop načrtov pa je potrebno speti tako skenerist za tehnično dokumentacijo točno ve, da mora poskenirati ves sklop dokumentov. Na podlagi podatkov, ki se nahajajo na načrtu skenerist na svojem računalniku nastavi enako strukturo map ter z enakimi imeni kot je nastala pri skeniranju poslovne dokumentacije. V te mape pa potem shranjuje skenograme načrtov z imenom datoteke, ki je bil določen že pri skeniranju poslovne dokumentacije; npr.:

57

i1860_2_00055 (oznaka črtne kode = ime posla oz. »Batch«) 00000001 (zap. št. dokumenta) 00000215. tif (zap. št. posnetka)

V primeru, da je načrtov več, se na koncu imena datoteke doda »_« ter zaporedna številka. Na ta način se nato kasneje skenogrami načrtov vstavijo na mesto, kjer se nahajajo skenogrami predhodno skenirane poslovne dokumentacije.

Skenerist mora za kontrolo svojega dela sproti izpolnjevati tabelo – snemalno knjigo. Vanjo vpisuje podatke kot so:

• ime skenerja na katerem skenira• zaporedna št. dostave dokumentacije• ime posla oz. batch• ime dokumenta• št. strani načrtov v posameznem dokumentu (če je skenirana tudi zadnja stran, se šteje

kot samostojni načrt)• datum skeniranja• ime in priimek skenirista• opombe (v kolikor je prišlo do kakšnih posebnosti, ki jih bo potrebno rešiti pred

zamenjavo/vstavitvijo posnetkov)

Načrti se skenirajo samo enostransko, obojestransko se skenirajo samo v primeru, da je kaj napisano ali natisnjeno tudi na zadnji strani.Vsi načrti se skenirajo v črno/beli tehniki z ločljivostjo 300 dpi ter v datotečni format TIF z vrsto kompresije G4.

6.3.5 Obdelava

Postopek prepoznavanja se začne po končanem skeniranju. Vsi nadaljnji postopki nad dokumenti se izvajajo v elektronski obliki. Urejajo in dodajajo se media datoteke, načrte, ki so bili poskenirani na Vidar skenerju. Sledi zapisovanje podatkov, ki se izvaja na različne medije (CD, DVD, OM, WORM, mikrofilm). Zelo priporočljiva je hibridna rešitev, združena v eni napravi, kar pomeni hkratno računalniško zajemanje dokumenta in pretvorba analogne slike v digitalno ter preslikava na mikrofilm. Namen hibridnega arhiviranja je prihranek na času, prostoru in denarju.

58

Slika 22: Hibridno arhiviranje

6.3.6. Vzpostavitev prvotnega stanja

Na željo naročnika so se po opravljeni storitvi skeniranja dokumenti vrnili v prvotno stanje, v iste registratorje in mape, kot so bili pred prevzemom. V fascikle se je vložila celotna vsebina z vsemi listi, ki so bili dodani na pripravi. Ko se dokumente vrne v prvotno stanje, se jih vrne v ponovno hrambo naročniku.

6.3.7. Predaja končnega izdelka na želenem mediju

Po vseh zaključenih fazah se naročniku predajo dokumenti v elektronski obliki. Glede na potrebe in želje naročnika ter priporočila ponudnika se za prenos in shranjevanje lahko uporabijo različni neizbrisljivi prenosni mediji. Nanje se zapišejo skenirane slike dokumentov in baze indeksnih podatkov o teh dokumentih, skupaj z aplikacijo, namenjeno iskanju in pregledovanju dokumentov, shranjenih na mediju.

V Mikrografiji menijo, da je mikrofilm še zmeraj edini medij, ki zagotavlja, da bodo dokumenti, kljub vsem spremembam tehnologije in standardov, ostali varni, logično berljivi in shranjeni za dolgo dobo. Zato je najprimernejši hibridni zajem podatkov.

Na prenosnem ali arhivskem mediju bodo tako vsi potrebni objekti in indeksni podatki, ki so potrebni za enostavno takojšnjo restavracijo dokumentov.

59

7 SKLEP

Med prebiranjem literature sem zasledila, da za sodobna podjetja, ki so uspešna velja trditev, da ustvarjajo več inovacij, uporabljajo svoje vire učinkoviteje, svoje izdelke tržijo bolj ustvarjalno ... Inovativnost je za vsako podjetje eden izmed ključnih dejavnikov uspeha. Seveda trditev – inoviranje, pogoj za odličnost poslovanja, še kako drži. Podjetja na gospodarskem področju čaka ostra konkurenčnost. Zato je inoviranje v gospodarskih družbah temeljna aktivnost, ki bi jo podjetniki in managerji morali izvajati, če želijo biti enakopravni in konkurenčni partner velikim podjetjem.

Svojo raziskavo o inoviranju v podjetju sem izvedla na primeru podjetja, ki se ukvarja s storitveno dejavnostjo. Zato inovacije ne moremo opredeliti kot razvoj novega izdelka, uvedba nove metode proizvodnje ...Podjetje je majhno, z manjšim številom zaposlenih in čeprav se ukvarja s storitveno dejavnostjo, so inovacije za tako organizacijo ravno tako ključnega pomena, kot za velike firme. Takšna organizacija se mora ravno tako truditi, da s svojo dejavnostjo prodira na nove trge, da koristno uporabi informacije in tehnologijo, še posebej pomembno pa se mi zdi, da v manjših podjetjih vlada kolegialno ozračje, povezanost in občutek skupnega cilja.Podjetje Mikrografija se je v dokaj kratkem času iz majhne organizacije razvila v eno izmed vodilnih podjetij v Sloveniji, ki se ukvarja z arhiviranje. Pridobili so si svoje poslovne prostore in jih ustrezno opremili. Ogromno so vložili v tehnologijo, ki jim omogoča opravljanje osnovne dejavnosti. Pridobili so si stalne stranke. Povečal se je obseg dela in prav tako število zaposlenih. Prodrli so v mednarodni trg in tako sodelujejo pri projektu na katerega, so lahko upravičeno ponosni. Žal se podjetje ne uporabiti tehnik ustvarjalnega mišljenja, čeprav bi bilo glede na naravo dela to skoraj potrebno oz. priporočljivo, saj bi se tako prihranilo kar nekaj časa in napak preden bi posel stekel. Podjetje se uči in spoznava svoje napake prepočasi. Trajalo je skoraj dve leti, da so s skupnimi močni delavcev in naročnikov prišli do neke solidne stopnje priprave dokumentov, njihovega skeniranja, obdelave ...Velik potencial vidim v uvajanju novih organizacijskih rešitev. Podjetje bi se lahko v celoti velik bolj organiziralo. V podjetju vlada pomanjkanje notranje komunikacije in informacij med vodstvenimi in produkcijskimi delavci. Podjetje je majhno in vsi zaposleni se med sabo poznajo in vsakodnevno srečujejo, zato se mi zdi pomembno, da bi v takih podjetjih moralo vladati povezano in kolektivno ozračje.Zadovoljstvo zaposlenih se mi zdi pomemben dejavnik za doseganje dobrih oz. nadpovprečnih rezultatov. Danes zaposleni radi aktivno sodelujejo z ostalimi člani kolektiva. Radi razmišljajo, kot da so podjetniki in neprestano dokazujejo svoje sposobnosti in inovativnosti. Ljudje predstavljajo edini trajni vir konkurenčne prednosti vsakega podjetja in to bi se morali v Mikrografiji bolj zavedati.

60

8 POVZETEK

Prvi člen v verigi razvoja inovacije je ideja, ki ima potencial, da to postane. Inovacija se nanaša na vsa področja, ki se dogajajo v poslovnem življenju organizacije. To je nov ali izboljšan izdelek, postopek ali storitev za uporabnika, novi tržni pristopi, osvajanje novih surovinskih virov, uvajanje novih organizacijskih rešitev ... skratka vse kar podjetju dolgoročno in kratkoročno prinaša boljše poslovne rezultate, zanimivejše delo, boljše delovne pogoje ...Seveda pa inovacije ne nastanejo same od sebe, temveč so rezultat zavestnega in namernega iskanja. Invencijo, ki jo izberemo in pridobimo zanjo potrebno znanje, lahko začnemo spreminjati v inovacijo. Pri tem pa se podjetje sreča z raznimi ovirami, ki jih mora spoznati in premagati, saj lahko v nasprotnem primeru naredi škodo. Vsaka inovacija pa s časom zastara in postane tradicionalni izdelek. Zato je podjetje prisiljeno inovirati, da ne izpade iz trga. O inoviranju moramo govoriti kot o stalni aktivnosti, ki podjetju prinaša različne koristi npr. zadovoljevanje novih potreb kupcev, večja ponudba proizvodov in storitev, zmanjšanje emisij, zmanjšanje stroškov ... Pri razvoju idej se podjetja poslužujejo različnih tehnik ustvarjalnega mišljenja s pomočjo katerih po različnih faza rešujejo probleme, iščejo rešitve... Kadar za podjetje ni smiselno, da razvijejo nova znanja imajo možnost, da ga kupijo.Novo ustvarjeno invencijo lahko posameznik pravno zaščiti, saj ima nad njo avtorsko pravico. Upravičenec si pridobi materialen in moralne pravice. Pravice, ki jih zakon ščiti kot industrijsko lastnino so: patent, licenca, model, geografska označba. V Sloveniji obstajajo tudi podporni centri, ki na kritičnih mestih na poti od ideje do uporabnika, nudijo različne oblike pomoči.

Procese inoviranja sem proučila v podjetju Mikrografija d.o.o., ki se ukvarja z elektronskim arhiviranjem podatkov. V svojem poslovnem življenju se srečuje s tehnološkim napredkom na področju arhiviranja, ki mu mora slediti, da lahko uspešno posluje. Veliko pozornost posveča novi tehnologiji in zadovoljstvu strank. Ob poglobljeni raziskavi in opazovanju sem opazila, da v podjetju manjka predvsem kolektivnega ozračja in občutka povezanosti. Zato je zadovoljstvo zaposlenih nizko in to slabo vpliva na ugled podjetja.

KLJUČNE BESEDE

• Inovacije• Invencija• Tehnike ustvarjalnega mišljenja• Intelektualna lastnina

61

ABSTRACT

The first link in the chain of the development of an innovation is an idea having a potential to become one. Innovation relates to all the areas happening in the business life of an organisation. This includes a new or an improved product, a procedure or a service for the consumer, new marketing approaches, mastering new raw material sources and introducing new organizational solutions, etc; in sum, this includes everything that brings better business results, more interesting work and better conditions, etc, to the company in short- or long-term. Indeed, innovations do not begin on their own; they are a result of a conscious and intentional search. We can begin changing into innovation an invention that we choose and obtain the necessary knowledge related to it. Here, a company faces various obstacles to be recognized and surmounted because otherwise damage can be caused. Every innovation becomes obsolete in time and it becomes a traditional product. Thus a company is forced to innovate to remain in the market. Innovation must be spoken of as permanent activity bringing a company various benefits like satisfying new customers’ needs, expanding products and services and decreasing emissions and costs, etc. Companies use various techniques of creative thinking for the development of ideas by means of which they solve problems and search for solutions, etc, through various phases. When companies do not deem it reasonable to develop new knowledge, there is the possibility to buy it.One can legally protect the newly created innovation because they have authorial rights over it. The beneficiary gains material and moral rights. The rights protected by the law as industrial property are the following: patent, licence, model and geographical indication. In Slovenia there are also support centres offering various types of help on critical spots on the way of an idea towards the consumer. I have studied the processes of innovation in the Mikrografija, d.o.o., company involved in archiving of electronic data. In their business they meet technological development in the field of archiving that they must follow to be able to operate successfully. They pay a lot of attention to new technologies and to the satisfaction of the customers. I have noticed during thorough research and observation that the company lacks above all a collective environment and the sensation of connectedness. Thus the employees’ satisfaction is low and this has a negative effect on the reputation of the company.

KEY WORDS

• Innovation• Invention• Techniques of creative thinking• Intellectual property

62

9 VIRI IN LITERATURA

1. Audretsch B., David. 2006. Entrepreneurship, innovation and economic growth. Edvard Elgar Publishing

2. Balič, Jože. Veža Ivica. Franci Čuš. 2006. Napredni proizvodni sistemi. Fakulteta za strojništvo, Maribor.

3. Berginc, Jorda. Krč Matjaž. 2001. Ustvarjalnost in inovativnost v podjetništvu. Visoka šola za podjetništvo, Portorož

4. Burns, Tom, George M. Stalker.2001. The management of innovation. New York:Oxford university press

5. Breschi, Stefano. Malerb, Franco. 2005. Clusters, networks and innovation. Oxford university press

6. Drucker, Peter.1998. O managementu. GV založba. Zbirka manager7. Earl, Louise. Gault, Fred. 2006. National innovation, indicators and policy. Edward

Elgar Publishing8. Easterby-Smith, Mark. Thorpe, Richard. Lowe, Andy. 2002. Management research,

London Sage 9. Fagerberg, Jan. Mowery C., David. Nelson R., Richard. 2005. The oxford handbook of

innovation. Oxford university Press10. Howard, Ann. 2002. Promote and support innovation and change. Software

Publications11. Howells, John. 2005. The management od innovation and technology 12. http://www.gzs.si/poslovanje/dokumentacija 13. http://www.uil-sipo.si 14. Ivanko, Štefan. 1999. Urejenost podjetja – srukture in procesi. Visoka šola za

management v Kopru15. Kos, Marko. 1996. Inovacijski management, Fakulteta za družbene vede16. Kralj, Janko. 1998. Temelji managementa in naloge managerjev. 17. Kralj, Janko. 2000. Urejanje zadev in odoločanje v podjetju. Visoka šola za

management v Kopru18. Likar, Borut. 1998. Inoviranje. Visoka šola za management v Kopru19. Likar Borut, Križaj Dejan, Fatur Peter.2006. Management inoviranja. Fakulteta za

management Koper 20. Likar, Borut in soavtorji. 2002. Uspeti z idejo. Korona plus d.o.o.21. Markič, Mirko. 2004. Inoviranje procesov – pogoj za odličnost poslovanja. Fakulteta

za management Koper22. Pečjak, Vid. 1989. Poti do idej. Samozaložba 23. Petes, Tom. 1999. The circle of innovarion. New York. Random House24. Pretnar, Borut. 2002. Intelektualna lastnina v sodobni konkurenci in poslovanju.GV

Založba25. Poslovnik kakovosti Mikrografija d.o.o..200626. Rebernik, Miroslav. 1990. Ekonomika inovativnega podjetja. Gospodarski vestnik27. Rogers, Everett M. 2003. Diffusion of innovation. New York: Free Press28. Shaviniva V., Larisa. 2003. The international handbook on innovation. Elsevier

63

29. Skupina avtorjev. 1990. Inovacijska praksa. ČZP Enotnost30. Skupina avtorjev. 1999. Sodobne oblike in pristopi pri organiziranju. Založba Moderna

organizacija31. Smith M.E. 2005. Raziskovanje v managementu. Fakulteta za management Koper32. Storey, John. Salaman Graeme. 2005. Managers of innovation: insights into making

innovation happen. Black well Publishing33. Uršič Duško. 1996. Inoviranje podjetja, sistemsko – organizacijski vidik. Studio Linea

s.p.34. Veenswijk, Marcel.2006. Organizing Innovation. ISO Press35. Zbornik. 2004. IT innovation in a changing World. Univesity of Ljubljana

64

10 SEZNAM SLIK

Slika 1. Življenski cikel ideje............................................................................................-8-Slika 2. Inovacijske faze..................................................................................................-14-Slika 3. Dva pristopa pri vzbujanju inovacij...................................................................-15-Slika 4. Ovire nivojev......................................................................................................-15-Slika 5. Ključne lastnosti sposobnega raziskovalca........................................................-18-Slika 6. Razvojna S-krivulja............................................................................................-20-Slika 7. Vpliv novega znanja na razvojno S-krivuljo......................................................-20-Slika 8. Proces prenosa ideje do izdelka.........................................................................-21-Slika 9. Možganska nevihta............................................................................................-24-Slika 10. Zapisovanje idej...............................................................................................-25-Slika 11. Miselni vzorec..................................................................................................-27-Slika 12. Delitev intelektualne lastnine...........................................................................-31-Slika 13. Ornamenti za papirnate izdelke........................................................................-33-Slika 14. Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka.........................................................-34-Slika 15. Grafični prikaz sprejema pošiljke....................................................................-48-Slika 16. Postopek priprave dokumentov za produkcijo.................................................-50-Slika 17. Skener i1860....................................................................................................-49-Slika 18. Postopek skeniranja dokumentov.....................................................................-52-Slika 19. Seznam aplikacij..........................................................................................-53-52-Slika 20. Vnos črtne kode...............................................................................................-55-Slika 21. Program za skeniranje dokumentov.................................................................-55-Slika 22. Hibridno arhiviranje.........................................................................................-59-

65