inovativna druŢbena odgovornost podjetja kot …
TRANSCRIPT
REPUBLIKA SLOVENIJA
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
Magistrsko delo
INOVATIVNA DRUŢBENA ODGOVORNOST
PODJETJA KOT INOVATIVEN ODGOVOR NA
DRUŢBENO PROBLEMATIKO IN
PRIČAKOVANJA DRUŢBE
»My amount is little but my support is sincere.«
(Yizhao Lang)
Študentka: Nina Mauhler, dipl.ekon.
Rojena leta 1972 v Slovenj Gradcu
Zaposlena v podjetju Slovenske ţeleznice, d. o. o.
Absolventka podiplomskega programa Ekonomske in poslovne vede,
smer Podjetništvo in inoviranje
Številka indeksa: 83037364
Tema odobrena dne: 23. 12. 2009
Mentor: prof. ddr. Matjaţ Mulej
Lektorirala: Eva Šater, profesorica slovenščine
Meţica, maj 2010
1
POVZETEK
Dolgoročen, širše zasnovan in primerno celovit pristop podjetja k poslovanju, vključno z
druţbeno problematiko, doslej ni bil dovolj običajna praksa, da ne bi nastali sedanji druţbeno-
ekonomski problemi, zato je nujno potrebna inovacija druţbeno-ekonomske prakse,
imenovana druţbena odgovornost. Le-ta preprečuje marsikatere, danes povsem nepotrebne
stroške. Stroške stavk, izgube odjemalcev in pridobivanja novih, odporov, vse do terorizma in
vojn, obnove zdravja, naravnega okolja ipd. Dosedanja pretirana enostranskost skupaj z
individualizmom, torej pretirana samozadostnost in kratkotrajna samozadovoljnost, prinaša
vsaj toliko teţav, kot prinaša koristi. Razvoj dogodkov, kakršnim smo bili priča zadnjih nekaj
desetletij, ne pomeni le koraka nazaj, ampak tudi korak bliţje k propadu človeštva, človeških
norm, etike, morale, človeka, okolja in našega planeta. Da preprečimo katastrofo, se moramo
upreti nadaljnjemu razvoju dogodkov v smeri nadaljevanja izključno neoliberalne teorije.
Tradicionalni kazalci uspešnosti poslovanja, ki so jih podjetja uporabljala vse do danes in jih
še uporabljajo, v današnjem času ne bi smeli biti edini kazalniki, ki bi opredeljevali, ali je
podjetje uspešno ali ne. Idejo in zavest druţbeno odgovornega ravnanja je potrebno širiti,
razlagati in predstavljati vsak dan, na vsakem koraku, v vseh druţbenih situacijah našega
ţivljenja. Ljudi je potrebno osveščati in druţbeno odgovorno ravnanje vplivnih predstaviti kot
edino, za vse nas sprejemljivo alternativo. To bi pomenilo revolucionarno novost, inovacijo v
naši prevzgoji, v vzgoji, izobraţevanju odrasle populacije in generacij, ki odraščajo. Še več,
pomenilo bi primerno celovito, druţbeno (odgovorno) inovacijo druţbe, nas samih. Inovacije,
če so samo tehnično-tehnološke, namreč nimajo samo ugodnih posledic in ne rešujejo vseh
problemov same, ampak so orodje ljudi, odvisne od njihovih vrednot, kulture, etike in norm,
izraţenih v navadah in interesih. Sedanja kriza je nastala v drţavah, ki so glede tehnološkega
inoviranja na »vrhu sveta«, a so razvile premalo celovitosti in druţbene odgovornosti.
2
ABSTRACT
A long-term, broadly framed and properly holistic approach to enterprise operation, including
the social issues, has not been common enough practice so far not for the present socio-
economic problems to arise, therefore the innovation of socio-economic practice, named
social responsibility, is vital. The latter prevents many, today completely unnecessary
expense. The cost of strikes, losses of customers and gains of new ones, oppositions, all the
way to terrorism and war, restoration of health, natural environment, etc. So far excessive
unilateralism together with individualism, thus excessive self-sufficiency and short-term self-
satisfaction, bring at least as many problems as benefits. The development of events as we
have witnessed over the past few decades means not only a step back but a closer step towards
ruin of humanity, human norms, ethics, morals, human, environment and ultimately our
planet. Therefore, to prevent the catastrophe, we must resist further event development of
exclusive continuation of neoclassical theory. The traditional operation efficiency indicators,
which were and are used by companies, should not be the sole indicators in the present time,
which would define whether not a company is successful. The idea and awareness of socially
responsible behavior must be propagated, interpreted and presented every day, in every step,
and in all social aspects of our lives. People need to be informed and presented with social
responsible behavior of those of influence as the only acceptable alternative to all of us. This
would mean a revolutionary novelty, an innovation in our reeducation, an innovation in
education, adult education and the growing generations. Moreover, it would mean a proper
holistic, social (responsible) innovation of society, of ourselves. Innovations, above all
technical-technological have not only beneficial effects and do not solve all problems
themselves. The current crisis has occurred in countries, which are ‗on the top of the world‘ in
terms of technological innovations, but have developed insufficient integrity and social
responsibility.
3
KAZALO
1 UVOD .................................................................................................................................................................. 4
1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ................................................................................................. 6 1.2 NAMEN IN CILJI NALOGE ................................................................................................................................ 6 1.3 NAČRT POTEKA RAZISKAVE ........................................................................................................................... 7 1.3.1 HIPOTEZE RAZISKAVE ................................................................................................................................. 7 1.3.2 POTEK IZVEDBE RAZISKAVE ....................................................................................................................... 9 1.3.2.1 TEORETIČNI DEL ...................................................................................................................................... 9 1.3.2.2 IZDELAVA MODELA .................................................................................................................................. 9 1.3.3 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA ................................................................................................... 10 1.3.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ................................................................................................. 10
2 DRUŢBENI, OKOLJSKI IN EKONOMSKI PROBLEMI ......................................................................... 12
2.1 IZHODIŠČA ZA OBRAVNAVO DRUŢBENE PROBLEMATIKE .............................................................................. 12 2.2 DEFINICIJE DRUŢBENIH PROBLEMOV IN PRIČAKOVANJA DRUŢBE V ODNOSU DO PODJETIJ ............................ 18 2.3 PRISTOPI K REŠEVANJU DRUŢBENIH PROBLEMOV......................................................................................... 22 2.4 SKLEPI POGLAVJA 2 ..................................................................................................................................... 28
3 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ ................................................................................................ 31
3.1 OPREDELITEV POJMA DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ ......................................................................... 32 3.2 ZGODOVINA RAZVOJA DRUŢBENE ODGOVORNOSTI PODJETIJ ....................................................................... 37 3.3 PODROČJA DRUŢBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETIJ IN PRIČAKOVANJA DELEŢNIKOV ..................... 41 3.4 MODELI DRUŢBENE ODGOVORNOSTI ........................................................................................................... 44 3.5 POMEN DRUŢBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETIJ ............................................................................. 47 3.6 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ V SVETU ............................................................................................. 51 3.7 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ V SLOVENIJI ....................................................................................... 54 3.8 KRITIKI DRUŢBENE ODGOVORNOSTI ............................................................................................................ 60 3.9 SKLEPI IZ POGLAVJA 3 ................................................................................................................................. 63
4 INOVATIVNOST IN SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI V PODJETJIH ............................................ 66
4.1 OPREDELITEV INOVATIVNOSTI IN INOVACIJ ................................................................................................. 66 4.2 SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI V PODJETJIH ................................................................................................. 70 4.3 INOVATIVNOST PODJETIJ KOT KONKURENČNA PREDNOST ............................................................................ 73 4.4 SKLEPI IZ POGLAVJA 4 ................................................................................................................................. 75
5 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETJA KOT INOVATIVNA REŠITEV DRUŢBENIH
PROBLEMOV IN DRUŢBENIH PRIČAKOVANJ ........................................................................................ 78
5.1 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ IN RAZLOGI ZA DRUŢBENO ODGOVORNO RAVNANJE .......................... 78 5.2 DRUŢBENO ODGOVORNO PODJETNIŠTVO KOT INOVATIVNA REŠITEV DRUŢBENIH PROBLEMOV .................... 80 5.3 VPLIV GOSPODARSKE KRIZE NA REŠEVANJE SOCIALNIH PROBLEMOV IN NA DRUŢBENO ODGOVORNOST ..... 85 5.4 KAKO ZAGOTOVITI RAZVOJ IN PRIVZGOJITI ČUT ZA DRUŢBENO ODGOVORNO RAVNANJE ............................ 88 5.5 SKLEPI IZ POGLAVJA 5 ................................................................................................................................. 95
6 ZAKLJUČEK IN SKLEPI .............................................................................................................................. 97
6.1 TEMELJNE UGOTOVITVE .............................................................................................................................. 98 6.2 PREGLED HIPOTEZ IN SKLEPI ...................................................................................................................... 101 6.3 OKVIRNI MODEL ZA RAZREŠITEV OBRAVNAVANEGA PROBLEMA ............................................................... 105 6.4 OCENA STANJA DRUŢBENE ODGOVORNOSTI V DVEH MEDNARODNIH PODJETJIH IN NJUNIH ENOTAH V
SLOVENIJI ........................................................................................................................................................ 110 6.5 ODPRTI PROBLEMI, KI IZHAJAJO IZ RAZISKAVE .......................................................................................... 113
SEZNAM SLIK ................................................................................................................................................. 115
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS ............................................................................................................................. 116
LITERATURA .................................................................................................................................................. 117
VIRI .................................................................................................................................................................... 126
PRILOGA .............................................................................................................................................................. 1
4
1 UVOD
Dejstvo je, da ekonomski, okoljski in socialni problemi obstajajo v vsaki druţbi in da
obstajajo programi, ki te probleme rešujejo. Vprašanje, ki se postavlja, je: ali je povezava med
problemi in programi, ki jih rešujejo, jasna, močna in pozitivna in ali so vsi problemi poznani.
Kaj pravzaprav pomeni problem, je teţko natančno opredeliti, posplošeno lahko rečemo, da
problem predstavlja vsaka teţava in nezaţeleno stanje, v katerem smo se znašli. Problem
lahko razumemo tudi kot odprto, nerešeno vprašanje ali tematiko (Mandič 2002, 204—219).
V nalogi, kjer kot odgovor na socialne probleme razvijam inovativne pristope k druţbeni
odgovornosti podjetij, se bom omejila na druţbeno problematiko nacionalne skupnosti.
Ne glede na obliko druţbe in stopnjo njene razvitosti se mora le-ta spoprijeti z različnimi
problemi in jih tudi rešiti. Ima ekonomske probleme, kot na primer, kaj, kako in za koga
proizvajati. Nadalje ima okoljske probleme, ki zaradi intenzivne industrializacije sveta v
ospredje prihajajo šele zadnjih nekaj desetletij. Kot glavne okoljske probleme naj izpostavim
problematiko kakovosti zraka oziroma onesnaţenosti le-tega z emisijami, pereči okoljski
problemi so tudi gospodarjenje oziroma slabo gospodarjenje z odpadki, kakovost voda in
mačehovski odnos do varstva narave, do ekosistemov. Okoljski problemi so predvsem
posledica načina ţivljenja, ţivljenjskega stila, ki je danes bolj kot kdaj koli prej posledica
odmika od narave, od naravnega okolja. Kot socialne probleme razumemo teţave, povezane z
druţbo, z vrednotami in stališči, ki veljajo v njej. Ima svoje norme in druţbene ali socialne
statuse, v sklopu katerih bivajo ljudje. Vsako odstopanje od statusa, ki ga druţba doseţe,
opredelimo kot socialni problem v primerih, ko odstopanja pomenijo teţavo za širšo druţbo,
ki se mora s problemom soočiti in ga odpraviti. Za socialne probleme je značilno, da ljudi
obremenjujejo osebno, da se ljudje s problematiko poistovetijo, medtem ko to za probleme
ekonomske in okoljske razseţnosti običajno ne drţi.
Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij danes dojemamo kot alternativo in zavestno izbiro
podjetja, ki ţeli dolgoročno izvajati svoje poslanstvo in ohranjati svojo dejavnost. Lahko jo
razumemo kot osnovo razvojne politike in korak na poti k poslovni odličnosti. Ker nas
razmere v poslovnem okolju ter vedno hitrejši razvoj silijo k zagotavljanju konstantne
kakovosti na najvišjem nivoju in k zagotavljanju vsakokratne ponovljivosti le-te, tj. k
poslovni odličnosti, so podjetja za druţbeno odgovorno poslovanje vse bolj zainteresirana.
Druţbena odgovornost postaja alibi, da podjetje misli in deluje z vso resnostjo, z vso
odgovornostjo. Finančni kazalci in izkazi uspešnosti izgubljajo na veljavi, niţa se nivo
zaupanja v omenjene instrumente, namesto njih v ospredje prihajajo dejavniki, ki jih je teţko
izmeriti, so neotipljivi, torej nefinančni kazalci, kot je druţbena odgovornost podjetij,
vključno z odgovornostjo podjetja za zagotavljanje trajnostnega razvoja. Druţbeno
odgovornost razumemo tudi kot zavezanost podjetij, da se bodo obnašala etično, da bodo
prispevala h gospodarskemu razvoju, obenem pa izboljševala kakovost ţivljenja svojih
zaposlenih, lokalne skupnosti, širše druţbe in naravnega okolja. Do njih bodo poštena, in jih
ne bodo zlorabljala.
Druţbena odgovornost podjetja prav njemu samemu omogoča, da pridobiva kapital, partnerje
in odjemalce, da vzpostavlja in vzdrţuje stike z oblikovalci politike in drugimi dejavniki
odločanja v druţbi, brez moţnosti zlorab.
Zavezanost k druţbeni odgovornosti za podjetje predstavlja hkrati korist in tveganje, zato je
pomembno, da se podjetje zaveda, kako ravnati druţbeno odgovorno; kakšne vrednote,
5
politiko in dejanja naj vodi, da bo doseglo celovite, primerne in ţelene učinke ter prispevalo k
zmanjševanju negativnih druţbenih in okoljskih učinkov in hkrati ustvarjalo dodano vrednost.
Ţal je za mnoge druţbena odgovornost novost, zato je njeno uveljavljanje za take organizacije
invencijsko-inovacijsko-difuzijski proces (IIDP), ki koristno posodablja njihovo ravnanje in
vodenje.
Za lastnike, npr. delničarje, je pomembna predvsem jasna opredelitev poslanstva podjetja –
zakaj podjetje pravzaprav obstaja in zakaj posluje. Pomembne so vizije – katere cilje ţelimo s
poslovanjem doseči in izpolniti, pomembna so načela in vrednote, torej smiselnost ciljev in
načina, kako bomo vizije uresničevali. Nenazadnje je za lastnike pomembna tudi odgovornost
ekonomskim, druţbenim in okoljevarstvenim interesnim skupinam, nacionalni skupnosti
oziroma deleţnikom, ki upravičeno pričakujejo primerno celovitost namesto enostranskega
ravnanja.
Pričakovanja zaposlenih so izraţena v prizadevanjih za stalno izboljševanje delovnih razmer,
za zagotavljanje socialne varnosti, za dodatno izobraţevanje in za moţnost razvijati in
uporabljati ustvarjalnost, ki vodi k novim idejam in od njih k inovacijam. Izraţajo jih npr.
programi zdravstvenega varstva in pokojninskega zavarovanja ter preprečevanje kakršnekoli
diskriminacije, skrb za enak poloţaj moških in ţensk v podjetju in karieri, odklanjanje
otroškega dela in podobno. Vse zaposlene je treba obravnavati enakovredno, čutiti morajo
svojo vlogo v podjetju ter videti lastno poklicno perspektivo, moţnosti napredovanja, če le-to
ţelijo in imajo za to sposobnosti; zaposleni so danes glavni vir priloţnosti.
Podjetniki so se pričeli zavedati, da je najpomembnejše proizvodno sredstvo majhno, sivo,
tehta pribliţno 1, 3 kg in se imenuje človeški moţgani (Nordström in Ridderstrale 2001, 17).
Začeli so se zavedati, da se je potrebno z ljudmi, z njihovim delom in z njihovim počutjem
dejansko ukvarjati, da je potrebno ljudi v podjetju obravnavati z vso resnostjo in pozornostjo,
saj je prihodnost odvisna od njihovih zamisli in njihove kulture. Pomembno je upoštevati, da
so ljudje hkrati racionalni in čustveni, da človek uporablja dve vrsti uma: racionalnega in
emocionalnega. Racionalni del naših moţganov razmišlja, analizira, na osnovi dejstev
objektivno ali subjektivno oblikuje sklepe, deluje po principu logike. Čustveni del moţganov
pa nasprotno od racionalnega deluje intuitivno, hipno in nepremišljeno. Prav omenjeno
zavedanje pomeni druţbeno odgovorno zavedanje do notranjih deleţnikov. Zavedanje, višja
stopnja osebne etike in kulture pa je tisti pogoj, ki je osnova razvoja sodobne poslovne etike
in kulture, ki ustreza celoviti inovativni druţbi. Je stopnja razvitosti in naprednosti, ki vodi k
razmišljanju o vzajemnosti, soodvisnosti, odgovornosti, o nuji odgovornega ravnanja, k
nesebičnosti, k ravnanju, katerega vzvodi ne bodo sebične narave, četudi iz sebičnih, a
dolgoročnih razlogov.
Zunanji deleţniki od podjetja pričakujejo odzive na njihove pobude, akcije, morebitne
pritoţbe. Pričakujejo zagotavljanje konstantne kakovosti storitev in proizvodov, nenehen
nadzor nad kakovostjo in varnostjo storitev in izdelkov. Pričakujejo prizadevanja podjetij za
varstvo potrošnikov, ki so na trgu šibkejši udeleţenci kot podjetja.
Varstvo naravnega okolja se lahko udejanja z aktivno okoljevarstveno politiko, z razvijanjem
novih, čistih tehnologij, z nameščanjem čistilnih naprav in filtrov, z doslednim spoštovanjem
zakonodaje na področju ravnanja z industrijskimi odpadki in odplakami. Naravno okolje
lahko varujemo s preventivnim ukrepanjem, preden je potencialna škoda ţe povzročena.
6
Na obstoječih industrijskih instalacijah lahko škodo omilimo z ukrepi kurativne, sanacijske
narave; s čistilnimi napravami, z izolacijo industrijskih in ostalih ekološko spornih objektov, s
fizičnim ločevanjem ali omejevanjem emisij, bodisi hrupa, plinov, tekočin, s predelavo,
izničenjem, uničenjem in očiščevanjem omenjenih, za okolje škodljivih in motečih stranskih
produktov produkcije.
Druţbeno odgovoren pristop krepi blagovno znamko podjetja. Če se podjetje k reševanju
problematike poda nepremišljeno, impulzivno ali zgolj iz marketinških nagibov, tvega in
lahko s svojim ravnanjem samemu sebi celo škoduje. Poudariti ţelim, da gre pri druţbeno
odgovornem ravnanju podjetja v skladu s trenutno veljavnimi smernicami vedno za
prostovoljno odločanje podjetij, da tako ravnajo. Za druţbeno odgovornost se morajo podjetja
odločiti na podlagi etičnih, ne zgolj človekoljubnih motivov ter zaradi svoje sposobnosti in
volje, da ravnajo dolgoročno in jih ne zanimajo izključno kratkoročni učinki njihovega
delovanja. Vsak izgovor, bodisi pomanjkanje denarnih sredstev ali pomanjkanje zavesti,
pomeni le, da podjetje ni zrelo, da prevzame odgovornost in ni zrelo, da se aktivno in
inovativno vključuje v reševanje ekonomske, okoljske in socialne problematike, ki
dolgoročno zadeva tudi njega in njegov dobiček. Dolgoročen, širše zasnovan in primerno
celovit pristop podjetja k poslovanju, vključno s socialnimi problemi, doslej ni bil dovolj
običajna praksa, da ne bi nastali sedanji druţbeno-ekonomski problemi. Zato je nujno
potrebna inovacija druţbeno-ekonomske prakse, imenovana druţbena odgovornost. Le-ta pač
preprečuje stroške stavk, izgube odjemalcev in pridobivanja novih, odporov in uporov, vse do
(mednarodnega) terorizma in vojn, obnove zdravja in naravnega okolja ipd.
1.1 Opredelitev področja in opis problema
V magistrski nalogi raziskujem inovativen pristop k reševanju druţbenih problemov in
pričakovanj druţbe, ki obstajajo v nacionalni skupnosti. Kot odgovor na probleme in
pričakovanja preučujem inovativno druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in inovacije na
področju druţbene odgovornosti podjetij, povezavo med inovativnostjo in druţbeno
odgovornim ravnanjem skozi prizmo druţbeno odgovornega ravnanja v procesih IIDP.
Raziskujem dejavnike, ki vplivajo na druţbeno odgovorno ravnanje ter dejavnike, ki vplivajo
na inovativnost, jo krepijo ali celo slabšajo.
Inovativno druţbeno odgovornost podjetja bom v nalogi razvila in predstavila kot nov, sveţ
odgovor na druţbene probleme in pričakovanja, ki obstajajo v druţbi. Hkrati bom predstavila
idejo, kako druţbeno odgovornost in zavest, da je druţbeno odgovorno ravnanje nujno,
okrepiti, in umestiti v druţbo kot potreben, samoumeven in nujen etični in moralni standard.
1.2 Namen in cilji naloge
Namen naloge je razviti in predstaviti nov, inovativen pristop k druţbeno odgovornemu
ravnanju podjetij ter inovativen pristop h krepitvi zavedanja nujnosti druţbeno odgovornega
ravnanja, le-tega predstaviti kot odgovor, inovativen odgovor na druţbene probleme in
pričakovanja, ki upravičeno obstajajo v druţbi. Zato preučujem povezavo med druţbeno
odgovornim ravnanjem podjetja in inovativnostjo. Menim, da sta sposobnosti druţbeno
odgovornega ravnanja in inovativnosti povezani in pomembno vplivata druga na drugo. Obe
področji bom preučila, razkrila povezave med njima, poudarila pomembnost povezav in
pomembnost prepletanja enega področja z drugim.
7
Namen naloge je preučiti dejavnike, ki vplivajo na druţbeno odgovorno ravnanje, ter
dejavnike, ki vplivajo na inovativnost, med vsemi pa najti logično povezavo in soodvisnost.
V praksi se vse bolj kaţe, da je inovativen pristop nujen, če ţelimo zagotavljati nenehen
razvoj na vseh področjih, tudi pri lastnem druţbeno odgovornem ravnanju. Po drugi strani je
potrebno druţbeno odgovorno ravnanje in elemente druţbene odgovornosti vnesti v IIDP ter v
procese IIDP vgraditi komponento druţbene odgovornosti. Z opozarjanjem na odgovornost, s
spodbujanjem, razvijanjem in s širitvijo koncepta druţbeno odgovornega ravnanja lahko
podjetja ponudijo nov, alternativen odgovor ter rešitve problemov in pričakovanj, ki se
pojavljajo v današnji druţbi. Če smo v svoji lastni odgovornosti hkrati tudi kreativni, iščemo
vedno nove zamisli in ideje, če spodbujamo, da so v svoji odgovornosti do druţbe kreativni
tudi ostali akterji na trgu, lahko govorimo o spodbujanju inovativne druţbene odgovornosti.
Ta bo, če jo bomo hoteli razvijati, zato da bi sedanja civilizacija človeštva obstajala še dalje,
morala preseči za zgolj delček druţbene odgovornosti tipične okvire donatorstva, sponzorstva
in podobnih tradicionalnih dobronamernih vzgibov podjetij in njihovih lastnikov.
Danes, ko je edina stalnica potreba po inovativnih spremembah, to dejstvo zahteva in izziva k
stalnemu IIDP. Hkrati se danes bolj kot kdajkoli prej vsi zavedamo svoje participacije in od
podjetij, institucij, zavodov, delodajalcev ter drugih ljudi zahtevamo in pričakujemo, da se
bodo skrbno in odgovorno obnašali do svojega oţjega in širšega okolja, do naravnih danosti,
ki so bile nedolgo nazaj samoumevne, sedaj pa virov v njih zmanjkuje.
Dokazati torej ţelim trditev, da je lahko druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, iskanje
novosti na področju druţbeno odgovornega delovanja nov, inovativen način, kako se spopasti
in reševati probleme in izzive današnjega časa ter izpolnjevati pričakovanja zunanjega okolja
oziroma druţbe.
Temeljni delovni cilji magistrske naloge so:
Preučiti druţbeno odgovorno ravnanje podjetja kot nov način iskanja rešitev za socialne
probleme in pričakovanja druţbe.
Definirati, preučiti in predstaviti socialne probleme in pričakovanja druţbe.
Pregledati, preučiti in uporabiti literaturo in znanstvene članke s področja druţbenih
problemov in pričakovanj za novo rešitev ter predlagati model glede le-teh.
Pregledati, preučiti in uporabiti literaturo in znanstvene članke s področja strateškega,
zunanjega druţbeno odgovornega ravnanja podjetij za isti namen.
Pregledati, preučiti in uporabiti literaturo in znanstvene članke o IIDP in inovacijah
druţbeno odgovornega ravnanja za isti namen.
Preučiti in na novo opredeliti povezavo med inovativno dejavnostjo na področju druţbeno
odgovornega ravnanja in druţbeno odgovornim ravnanjem v IIDP v podjetjih.
1.3 Načrt poteka raziskave
1.3.1 Hipoteze raziskave
V magistrski nalogi preverjam naslednje hipoteze:
8
H1 Družbena odgovornost podjetij je lahko inovativna in lahko pomeni inovativno rešitev
socialnih problemov in pričakovanj družbe.
Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij v zadnjih letih vse bolj pridobiva na pomenu;
do druţbeno odgovornega ravnanja podjetij se je aktivno opredelila in ga podprla tudi
Evropska komisija, predvsem z dokumentom Zelena knjiga o druţbeni odgovornosti
(2001). Evropska komisija si prizadeva okrepiti idejo in zavezo podjetij k druţbeno
odgovornemu ravnanju. To lahko razumemo kot sodelovanje in vzajemnost med
podjetjem in vsemi deleţniki: zunanjimi, ki jih običajno razumemo kot širšo poslovno
in laično javnost, notranjimi, torej zaposlenimi, in tudi med podjetjem in naravnim
okoljem kot pogojem za obstoj civilizacije. Druţbeno odgovorno ravnanje se vse bolj
razume tudi kot temelj trajnostne rasti podjetij in skuša podati odgovore, kako
zagotavljati skrb za okolje, socialno vključenost deleţnikov in za to, da se nivo
kakovosti ţivljenja ne bo slabšal ter da bodo deleţnikom ponujene enake moţnosti za
njihovo rast in razvoj. Z omenjenimi teţavami se danes sooča večina svetovnih
gospodarstev in podjetij, bodisi zasebnih bodisi tistih v lasti drţav. Z navedeno
hipotezo ţelim ugotoviti, ali je podjetje v lastnem druţbeno odgovornem ravnanju
lahko inovativno in s svojim sveţim, inovativnim konceptom in vsebino druţbeno
odgovornega ravnanja podaja inovativne rešitve za socialne probleme in pričakovanja
druţbe.
H2 Inovativni pristop k družbeno odgovornemu ravnanju in obratno, družbeno odgovorno
ravnanje v IIDP, pomembno prispevata k trajnostnemu razvoja podjetja.
S hipotezo H2 sem preučila, ali drţi trditev, da inovativni pristop k druţbeno
odgovornemu ravnanju in obratno, druţbeno odgovorni IIDP, pomembno prispevata k
trajnostnemu razvoju podjetij. Ugotoviti ţelim, ali drţi, da sta obe dejavnosti v
podjetjih povezani in ali je k druţbeno odgovornemu ravnanju mogoče pristopati na
nov, sveţ, za deleţnike koristen, torej inovativen način. Enaka povezava me zanima v
obratni smeri, in sicer, ali v IIDP lahko delujemo druţbeno odgovorno. V podjetjih so
lahko ustvarjalni tudi IIDP, spodbujanje inventivne aktivnosti in kreiranja novih idej,
usmerjani in naravnani izrazito tehnično in tehnološko, s poudarkom na novih
tehnično tehnoloških rešitvah; lahko pa so ti procesi ţe v začetni fazi naravnani tako,
da snovalci novih idej razmišljajo in delujejo druţbeno odgovorno. Filozofijo
druţbene odgovornosti morajo lastniki preko upravljavcev vnesti v politike podjetja
ter v kulturo organizacije in tudi v IIDP v podjetju. Kot druţbeno odgovorne IIDP
lahko označimo zgolj tiste, ki odgovornost do deleţnikov postavljajo pred ozke in
kratkoročne finančne koristi, ki jih podjetju lahko prinese neka inovacija.
H3 Inoviranje je družbeno odgovorno ravnanje. Podjetje, ki ne inovira, ne more biti
družbeno odgovorno.
S hipotezo H3 ţelim ugotoviti, ali je podjetje brez IIDP sploh lahko druţbeno
odgovorno. Vsako spodbujanje novosti, ki praviloma prinašajo vsaj dolgoročne koristi
za deleţnike, vsebuje prvine druţbeno odgovornega ravnanja. Invencije, nove zamisli
in ideje ter spodbujanje načinov, kako do zaposlenih, zunanje javnosti, partnerjev in
naravnega okolja, pristopati na nov, sveţ in tudi njim koristen, torej inovativen način,
pomenijo razmišljanja v smeri izboljšav in drugih inovacij. Novi pristopi, ki pomenijo
novosti sami po sebi, celostno še niso druţbeno odgovorno ravnanje, saj ni nujno, da
so kratkoročno ali vsaj dolgoročno pozitivni za deleţnike; lahko pa v danem trenutku
9
dvigajo podjetje iz povprečja ter večajo njegovo prepoznavnost in ugled na trgu.
Dejstvo je, da podjetja, ki invencij in novih zamisli s potencialom ne podpirajo, teţko
razvijajo idejo druţbeno odgovornega ravnanja, saj je brez spodbujanja inovativnosti
teţko zagotavljati npr. trajnostni razvoj, ki pomeni dolgoročno tudi obstoj podjetja.
1.3.2 Potek izvedbe raziskave
Magistrska naloga vsebuje zaporedje korakov, od teoretičnih izhodišč do praktičnega dela
raziskave. V njem preučujem praktične primere povezanosti IIDP in druţbeno odgovornega
ravnanja, ki so vsebinska osnova naloge. Na teoretičnih podlagah in praktičnih primerih
preučujem in skušam prikazati priloţnosti njune medsebojne odvisnosti ter z analizo prikazati
povezanost IIDP z druţbeno odgovornim ravnanjem v podjetju in pozitivne učinke omenjene
povezave. Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij prikazujem kot lastnost in način delovanja,
pri katerem so podjetja lahko inovativna, inovativne rešitve glede prakse druţbene
odgovornosti pa prikazujem kot tiste, ki lahko druţbeno problematiko in pričakovanja druţbe
rešujejo na nov, sveţ, torej inovativen način.
1.3.2.1 Teoretični del
Raziskava se je začela s teoretičnim delom. V njem obdelujem teorijo, ki opredeljuje
druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in teorijo IIDP ter inovacij. Dodatno sem v teoretičnem
delu predstavila in preučila probleme, ki obstajajo v druţbi, ter pričakovanja druţbe, ki ji kot
inovativen odgovor predstavljam druţbeno odgovorno ravnanje. V teoretičnem delu se v
raziskavi dotikam omenjenih področij in skušam prikazati povezanost IIDP ter druţbeno
odgovornega ravnanja podjetij, predvsem pa promovirati druţbeno odgovorno ravnanje kot
lastnost in dejavnost podjetij, h kateri lahko pristopajo inovativno in tako rešujejo oţje in širše
druţbene probleme in pričakovanja druţbe. Navajam razmišljanja, kako lahko povezanost
IIDP in druţbeno odgovornega ravnanja daje boljše rezultate obeh in zakaj je smiselno na oba
procesa gledati povezano.
V teoretičnem delu magistrske naloge dodatno preučujem in skušam dokazati, da so inovacije
in druţbeno odgovorno ravnanje podjetij povezani v mnogih skupnih točkah. Le-te nam
ponujajo priloţnosti, da inovativne organizacije, inovativna podjetja postanejo druţbeno
odgovorna in da druţbeno odgovorna podjetja postanejo in/ali ostanejo inovativna.
1.3.2.2 Izdelava modela
Teoretičnemu delu sledi izdelava modela. V njem prikazujem povezave med druţbeno
odgovornim ravnanjem in inovativnim pristopom k druţbeno odgovornem ravnanju, saj
predpostavljam, da je druţbena odgovornost kot alternativa dosedanjim praksam inovativna
rešitev druţbenih teţav. Zato druţbeno odgovornost predstavim kot druţbeno inovacijo, kot
inovacijo druţbe, dodajam pa okvir, kako jo uveljaviti z IIDP.
Pri tem na podlagi razvijanja ţe znanih dejstev ter povzemanja spoznanj potrdim zastavljene
hipoteze.
10
1.3.3 Uporabljene metode raziskovanja
Magistrska naloga je raziskovalne narave, zato sem dosledno pristopila k teoretičnim naukom
in dognanjem s področja, ki ga raziskujem. Reševala sem konkreten problem inovativnega
pristopa k reševanju problemov ljudi in pričakovanj, ki jih imajo kot druţba do podjetij.
Poglobila sem se v teoretična dognanja in znanstveno literaturo ter razširila svoje znanje na
področju temeljnih raziskav in dognanj, ki za omenjeno področje ţe obstajajo. Uporabila sem
ţe znane znanstvene metode in prvine, nalogo skušala zaključiti izvirno in podati nove teze ter
prispevek k reševanju problemov, ki se jih dotika naloga.
Pri pisanju magistrske naloge in raziskovalnem delu sem uporabila več metod, ki se
dopolnjujejo, se izmenjujejo in si sledijo v določenem zaporedju. Metode so prilagojene
potrebam magistrske naloge.
Pri izdelavi naloge sem uporabila sledeče metode:
Metodo deskripcije, s katero sem opisala in opredelila ključne pojme raziskave. Iz
obstoječe literature in virov sem povzemala dejstva ter predlagala rešitve na osnovi
idej, ki so se mi porodile ob pregledu literature in virov oziroma ob raziskavi.
Metodo dedukcije, s katero sem s sklepanjem na osnovi splošnih spoznanj sklepe
upoštevala tudi za specifične, posebne primere, sorodne splošnim.
Metodo indukcije, s pomočjo katere sem na osnovi značilnosti specifičnih, posebnih
primerov s sklepanjem vpoglede posplošila in prenesla na širše področje, da bi veljala
za širšo mnoţico sorodnih primerov.
Metodo analize, s katero dane procese razčlenjujem na posamezne operacije v
procesih; enako velja za splete lastnosti.
Metodo sinteze, s katero sem, obratno, posamezne dele, posamezne operacije in delna
spoznanja povezovala v celoto, v celoten proces in spoznanje. Metodo sem uporabila
za razvijanje spoznanj, ki sledijo iz raziskovanja. Metoda mi je v pomoč tudi pri
razvijanju sklepov raziskave.
Metodo komparacije, s pomočjo katere sem ključne pojme, ugotovitve ali definicije
med seboj primerjala.
1.3.4 Predpostavke in omejitve raziskave
Predpostavke raziskave:
V raziskavi izhajam iz predpostavke, da obstaja povezava med poslovno etiko, poslovno
kulturo, druţbeno odgovornim ravnanjem podjetja in inovativnostjo. Predpostavljam, da so
omenjena področja in omenjene kategorije povezane, da vplivajo druga na drugo in da
druţbeno odgovorno ravnanje lahko pomembno krepi reševanje druţbenih problemov in
zadovoljevanje pričakovanj, ki obstajajo v druţbi v odnosu do podjetij. Hkrati
predpostavljam, da smo glede vrednote druţbeno odgovornega ravnanja lahko inovativni.
Nekateri znanstveniki (McIntosh idr. 1998, 46—48), ki se ukvarjajo z druţbeno odgovornim
ravnanjem, menijo, da se bodo v prihodnje manj upoštevala finančna merila poslovanja in
bodo v ospredje prihajali nefinančni kazalniki, ki bodo podajali informacije o tem, ali je
podjetje druţbeno odgovorno in v svojem delovanju upošteva široko paleto interesov
11
različnih interesnih skupin oziroma deleţnikov. Skozi prizmo druţbene odgovornosti pa se
inovativno ponujajo odgovori na probleme nove, sodobne druţbe.
Omejitve raziskave:
Glavna omejitev raziskave je dejstvo, da je ta temeljila na razpoloţljivi literaturi in virih.
Informacije so dostopne celotni javnosti oziroma so splošno dostopne.
V nalogi sem se omejila na področje problematike ljudi ter pričakovanja druţbe v odnosu do
podjetij. Omejila sem se na druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, na področje poslovanja, na
katerem lahko z inovativnimi pristopi, z inovativnimi rešitvami aktivno, predvsem pa
inovativno pristopamo k reševanju problemov ljudi kot druţbe ter k uresničevanju
pričakovanj druţbe do podjetij. Z ostalimi problemi, ki presegajo področje ekonomske,
okoljske in socialne sfere, se v nalogi nisem ukvarjala.
Dodatno omejitev vidim v širokem pojmovanju področja, ki sem ga raziskovala, predvsem
definicij termina problem. Definicijo druţbenih problemov in druţbenih pričakovanj sem
omejila na osnovno pojmovanje terminologije in je nisem razvijala širše, kot je bilo za nalogo
potrebno.
Kot omejitev razumem tudi termin rešitev problemov, saj je paleta rešitev druţbenih
problemov in uresničevanj pričakovanj druţbe izredno široka. Lahko je tudi izrazito
subjektivne narave in je objektivnost teţko dosegljiva ali celo nemogoča. Zato je moja rešitev
zgolj modelna.
12
2 DRUŢBENI, OKOLJSKI IN EKONOMSKI PROBLEMI
2.1 Izhodišča za obravnavo druţbene problematike
Problem lahko razumemo kot odprto, nerešeno vprašanje ali tematiko (Mandič 2002, 204—
219).
Izhodišča za obravnavo druţbene problematike so danes znana tema skoraj vsakega
formalnega in neformalnega pogovora. Problemi in druţbena problematika se dotikajo vseh
nas: posameznika, skupine ljudi, lokalnega okolja, druţbe, podjetij, vlad, medvladnih
organizacij. Prav tako se dotikajo okolja, našega planeta. Razseţnosti druţbene problematike
so ogromne. Pravzaprav lahko kot druţbeno opišemo vsako posamezno področje, ki se sooča
s tegobami in teţavami, pa naj govorimo o okoljski ali ekonomski problematiki, o
problematiki socialnih razseţnosti ali politični problematiki. Celotna problematika pa se
vedno, vsak dan, znova in znova dotika vseh nas in celotne druţbe. Zato področje, tematiko
kot celoto, povzemam kot druţbeno problematiko.
Vsem nam je bolj ali manj jasno, da smo se ponovno znašli sredi kriznega obdobja, da ţivimo
v času krize, se soočamo z njenimi posledicami in hkrati iščemo poti iz nje. Ni pa nam še
povsem jasno, ali je vsesplošna kriza — gospodarska, finančna, moralna, kriza vrednot in
človeštva — posledica nakopičenih teţav in enostranskosti, ali pa je tem še dodaten razlog.
Korošec (2010, 30) meni, da se nam ţe nekoliko »svita«, zakaj je do krize sploh prišlo, ter da
jo je dokončno »zakoličil« kolaps ameriškega bančnega sistema. Odkar so po drugi svetovni
vojni ZDA prevzele primat in si zagotovile nadvlado in vodilen poloţaj, tako v politiki kot v
gospodarstvu, »zamah metulja v ZDA pomeni potres drugod po svetu.« Kakor koli, kriza, ki
jo ţivimo, je le ena izmed mnogih, ki nam jo je pridelal in prinesel kapitalizem v 20. stoletju,
in je bila, tako se zdi, pravzaprav neizbeţna. Socialna problematika se kaţe v mnogih
pojavnih oblikah. Njenih obrazov je nešteto. Soočamo se z revščino ljudi, ki je lahko
materialna, običajno v nerazvitem delu sveta, ter duhovna v razvitejših delih. Posledica
materialne, finančne revščine je lakota, neizobraţenost, bolezni, nenadzorovana rojstva otrok,
izobčenost, brezdelje, kriminal ipd. Grozi nam najmanj pet vrst revščine (Hrast in Mulej
2008a). Revščina ogroţa bolne, ostarele, invalide, matere z majhnimi otroki in nosečnice ter
otroke. Ogroţa skupine, ki se ne znajo ali se niso sposobne prilagoditi znova in znova
spreminjajočim se razmeram na trgu dela ter ponudbe in povpraševanja. Revščina ogroţa vse,
ki so preveč enostranski, tiste, ki razmišljajo premalo celovito, tako tudi ravnajo, delujejo in
ţivijo. Ogroţa tiste ljudi, ki zaradi geografskih pogojenosti ne morejo spremeniti toka
dogajanja, npr. ljudi v Afriki. In ogroţa tudi ljudi, paradoksalno, ki ţivijo v izobilju. Izobilju
ponudbe, povpraševanja, ambicij, hipnih ţelja. V izobilju tehnoloških iznajdb in prevelikega
udobja. V izobilju prevelike izbire in pomanjkanju hrepenenja. Brez ustvarjalnih ciljev.
V razvitem svetu, kjer ljudje ţivijo v izobilju in materialno pomanjkanje ni problematično,
ampak je teţava v materialnem izobilju, se srečujemo z revnostjo odnosov med ljudmi, z
izkoriščanjem in neenakostjo, kar prav tako vodi v bolezni, kriminal, izobčenost. Ljudje so
danes izpostavljeni velikim neenakostim, razlikam in krivicam.
Zaposleni, ki danes ne zmore, ne zna ali noče sodelovati v nevzdrţnem tekmovanju, kdo bo
zmogel seči dlje, v stilu dvanajsturnih delovnikov ter ne bo pripravljen sebe, svojih interesov
in svojega ţivljenja povsem podrediti zahtevam okolja in podjetja, v katerem se je znašel, bo
vse bolj podvrţen izolaciji, odklonilnemu odnosu in nesprejetosti. To bo občutil predvsem v
13
odnosih z mlajšo generacijo, ki danes vstopa na trg delovne sile in se je za obljubljeno
kariero, denar, moč in ugled nemalokrat pripravljena odpovedati druţini, prostemu času in
ostalim nematerialnim stvarem, ki človeka notranje bogatijo in osrečujejo. Generacija »Y« je
tu. So mladi, bistri in nesramni. Radi delajo, toda nočejo, da delo postane njihovo ţivljenje.
»Babyboomerji« so dali prednost karieri, ta generacija pa na sluţbo gleda kot na vir dohodkov
za udobno ţivljenje in preţivljanje prostega časa z druţino. Hočejo fleksibilne sluţbe,
telekomunikacijo, moţnost polovičnega delovnega časa oziroma moţnost odhoda s trga
delovne sile, ko je na prizorišču otrok. Cenijo izpolnjeno ţivljenje, saj so ob dogodkih, kot je
bil npr. 11/9 spoznali, da je ţivljenje prekratko. 1
Prepletanje novih, naprednih in sodobnih tehnologij v druţbi, v kateri vladata pohlep in
bogatenje na eni strani ter obup in revščina na drugi, velik razkorak v ideologijah, nori,
skorajda plenilski ekonomski odnosi, so po prepričanju mnogih glavni in osnovni vzrok za
krizo, s katero se danes soočamo. S krizo morale in hkrati ekonomsko krizo.
Da bi se problematika lahko pričela resno obravnavati, bomo morali delati dobro namesto
škode, preko meja, določenih z zakoni. Vsem ljudem, sodelavcem, partnerjem in ostalim
ţivim bitjem, ki so odvisna od zdravega naravnega okolja (Mulej 2009b). Nebrzdan pohlep in
zahteve lastnikov kapitala po vedno višjih donosih ter gospodarski rasti so pretekla desetletja
izčrpali ljudi in njihovo delo, ki je, poleg predmetov dela in delovnih sredstev,
najpomembnejša prvina delovnih procesov. Izčrpali in dodobra načeli so naravne vire, naravo,
celoten ekosistem. Porušila so se naravna ravnovesja, zakoni narave izginjajo. Krčijo se
gozdne in ostale zelene površine Zemlje, pojavljajo se procesi erozije zemeljskih plasti,
osiromašena zemlja pa ne nudi več naravnih moţnosti za naravno pridelavo neoporečne
hrane. Ogroţena je voda na Zemlji, tako njena količina kot kakovost. Zaradi zviševanja
povprečnih letnih temperatur se talijo ledeniki, izumirajo ţivalske vrste. Zaradi vsesplošne
rasti narašča tudi število prebivalcev planeta, višja je količina lova, ribolova, naravna
regeneracija ni več mogoča, saj iztrebljanje poteka hitreje, kot je hitra naravna sposobnost
regeneracije. Posledično je višja tudi poraba električne energije. Nikoli končana zgodba. Če se
ne bomo znali ali hoteli ustaviti, sledi konec. Velik nič in smrt našega planeta. Skupni
imenovalec vseh teţav je, tako Mulej (prav tam), pomanjkanje druţbene odgovornosti, nas
samih, druţbenih organov in organizacij, torej celovitega odnosa, najprej do nas samih.
Zaradi nebrzdano pospešenega razvoja in rasti svetovne industrije in gospodarske dejavnosti
so se predvsem v zadnjih desetletjih emisije plinov izrazito povečevale. Emisije so neizbeţno
dejstvo, saj so produkt izgorevanja fosilnih goriv prevoznih sredstev, stranski produkti
kmetijske dejavnosti, dejavnosti ravnanja z odpadki in odplakami, ki nastajajo tako v
gospodinjstvih kot v industrijskih procesih.
Njihova posledica je učinek tople grede, ki posledično pomeni segrevanje ozračja. To sproţa
klimatske spremembe in iz leta v leto višje povprečne temperature na Zemlji. Od leta 1951 do
leta 2000 se je povprečna globalna temperatura na Zemlji povečala za 0,6 stopinje, po
napovedih pa naj bi se letos zvišala za med 1,4 do 5,8 stopinj Celzija. Verjetno se bo povečalo
število vročih dni, razlika med jutranjo in popoldansko temperaturo pa se bo zmanjšala.
Pričakovati je tudi različno porazdelitev padavin preko leta. Intenzivirajo se vremenski pojavi,
spreminjajo se smeri gibanja zračnih mas.
1Povzeto po Poslovni utrip[online]. Dostopno na: [http://www.poslovni-utrip.si/?p=2528]
14
Razpoloţljivi podatki o emisijah CO2 opozarjajo, da so razmere izrazito resne, svarita
Boţičnik in Mulej (2010, 26). Vsebnost ogljikovega dioksida, metana, fluorokarbona in
drugih plinov v zraku se povečuje s stopnjo rasti pribliţno 2,3 ppm (parts per million) letno.
Da bi se siromašenje planeta in njegovo zastrupljanje vendarle končalo, je kar 141 drţav sveta
podpisalo deklaracijo, t. i. Kjotski protokol, ki predstavlja idejo sonaravnega razvoja.
Deklaracija je ratificirana, a njene vsebine, zahtev in kriterijev mnoge izmed podpisnic ne
morejo v celoti izpolnjevati in jih dosegati. Gre za sporazum, ki temelji na prizadevanjih za
zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, med katerimi izstopa ogljikov dioksid. Namen
sporazuma je, preko zmanjšanja emisij, ustaviti segrevanje ozračja in preprečiti nadaljnje
podnebne spremembe. Pomembno je, da so sporazum podpisale drţave, ki s svojim
onesnaţevanjem predstavljajo preko 60 odstotkov vseh emisij. Več prikazujejo slike 1—5.
Slika 1: Kjotski protokol in drţave podpisnice.
Vir: Wikipedia, prosta enciklopedija. [online]. Dostopno na:
[http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kyoto_Protocol_participation_map_2009.png]
15
Slika 2: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje. Podatki za leto 2006.
Vir: Washington Post 2009. [online]. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-
srv/special/climate-change/global-emissions.html]
Slika 3: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje glede na število
prebivalcev. Podatki za leto 2006.
Vir: Washington Post 2009. [online]. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-
srv/special/climate-change/global-emissions.html]
16
Slika 4: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje. Podatki za leto 1950.
Vir:Washington Post 2009. [online]. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-
srv/special/climate-change/global-emissions.html]
Slika 5: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje glede na število
prebivalcev. Podatki za leto 1950.
Vir: Washington Post 2009. [online]. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-
srv/special/climate-change/global-emissions.html]
17
V druţbi kljub pozitivni noti, ki jo vsebuje Kjotski sporazum, obstaja dvom o njegovi
učinkovitosti. Vzrok je v dejstvu, da podpis in potrditev sporazuma hkrati pomeni resno
zavezo in namero iti proti ciljem in upoštevati smernice, ki jih vsebuje protokol. Sledenje
glavnemu cilju, to je vsakoletnemu zniţevanju emisij, pomeni omejevanje v lastni produkciji,
v lastni gospodarski rasti ter kratkoročno višje stroške na področju varstva okolja, tako
preventive kot kurative za ţe povzročeno škodo.
Dodatno se predvsem drţavi s svetovnega Vzhoda, Kitajska in Indija, zavedata, da je Zahod
pretekla desetletja, če ne stoletja, s svojim gospodarskim razvojem in razcvetom ustvarjal
blaginjo in uničeval naravo, okolje, ne da bi ga kdor koli omejeval in postavljal pogoje.
Dejansko nemogoče je nadoknaditi velik razkorak v razvoju, hkrati pa se zavestno omejevati
v izrabi naravnih virov in omejevanju gospodarske rasti in razvoja. Da bi dosegli dogovor, da
bosta razviti svet, torej preteţno Zahod, in drţave v razvoju, torej preteţno Vzhod in Jug,
našla skupni jezik in skupen cilj, bo potrebno zavest, da je nujen dogovor, dvigniti na višji
nivo in potrebo dejansko začutiti. Kitajsko pestijo resnično hudi okoljski problemi. Po
poročanju časnika New York Times naj bi samo odstotek urbanega prebivalstva na Kitajskem
dihal zrak, ki po merilih Evropske unije velja za varnega. Kitajski problem onesnaţenega
zraka pa je postal tudi globalni problem. Kisli deţ, ―oplemeniten‖ s kitajskimi izpusti iz
elektrarn na trdna goriva, pada na Seul in Tokio, tudi Los Angeles se pritoţuje nad umazanijo,
ki z zračnimi tokovi pripotuje po zraku s Kitajske. 2
Lokalne oblasti so v času OI v Pekingu
celo poskusile z omejitvijo števila avtomobilov na cestah, da bi s tem kratkoročno zmanjšale
vsebnost strupenih delcev v zraku. A rezultat ni ustrezal pričakovanju, saj se vsebnost emisij v
zraku ni bistveno zniţala kljub dejstvu, da so z ulic umaknili skoraj 4 milijone avtomobilov,
ki običajno vozijo v mestu in okolici. Poskus je dokazal, da so poleg izpustov avtomobilov
glavni povzročitelj industrijski in gospodarski subjekti, ki proizvajajo v Pekingu ter njegovih
predmestjih.
Emisij in obstoja toplogrednih plinov ne povzroča samo industrijska in druge gospodarske
dejavnosti. Na druge vidike in izhodišča za obravnavanje druţbene problematike je na
nedavnem srečanju poslovnega kluba Socius z naslovom Izhod iz svetovne krize z
vprašanjem: »Če je planet Zemlja sposoben prenesti eno milijardo ljudi, kdo in kaj bo
napravil z ostalimi?« opozoril dr. Mulej. Nakazal je, da je cilj sonaravnega ţivljenja na Zemlji
moč doseči tudi z omejevanjem rojstev oz. prirastka prebivalstva. Nadalje Mulej (2009c)
povzema misli Taylorja in meni, da neskončno širjenje in rast, ki se je pričelo pred nekaj
stoletji, ni več mogoče. V času, ko se je nenadzorovana rast pričela, število ljudi na Zemlji,
njihova potrošnja in poraba naravnih virov niso predstavljali nikakršnih teţav. Malokdo se je
resneje ukvarjal z dejstvom, da imajo narava in naravni viri omejitve, ki bodo ob
nekontrolirani izrabi in zlorabi postali resen problem človeštva. Taylor je situacijo razloţil s
primerjavo rasti človeštva in z njo posledično nebrzdano porabo naravnih virov ter z
razmnoţevanjem, eksponentno rastjo števila bakterij v steklenici. Enako kot zaprta steklenica,
ima tudi planet Zemlja omejitve in okvir. Enako hitro, kot bi se v steklenici razvijale
bakterije, se na Zemlji veča število ljudi, ki za svoje bivanje porabljajo naravne vire. Medtem
ko so naravni viri za svoj nastanek potrebovali milijone let in jih prav toliko potrebujejo za
svojo obnovo, jih ljudje neomejeno porabljajo iz minute v minuto in iz minute v minuto je
stanje naravnih virov bolj in bolj načeto.
2 Povzeto po Jesenšek 2007, 4-5
18
Danes redkost dobrin postaja osrednja tema tradicionalne in okoljske ekonomike, ki
raziskujeta, zakaj se redkost dobrin sploh pojavlja ter kako teţavo rešiti. Odgovori zakaj,
razlogi za pojav redkosti naravnih virov, nam leţijo skoraj »na dlani«. Kaţejo se v porastu
prepada med človeškimi (tudi navideznimi, ne vedno resničnimi) potrebami in
razpoloţljivostjo naravnih virov (Knez-Riedl 2010). Kljub tehnično tehnološkemu napredku
smo danes še vedno odvisni predvsem od narave, zato je še posebej teţko razumljiv
»mačehovski« in kratkoviden odnos človeka do nje. Od narave smo se odtujili, čeprav nanjo
nenehno vplivamo skozi svoje ekonomske aktivnosti ter s svojim načinom vsakodnevnega
ţivljenja in preţivljanja prostega časa, ki so ga v veliki meri izoblikovale naše (z ukrepi
vplivnih, preko zlorabe poloţaja, neredko vsiljene) potrošniške navade (Knez-Riedl, prav
tam).
Človek je danes na stopnji razvoja, ko se je iz homo sapiensa prelevil v »homo miserabilisa«,
ki ni več sposoben skrbeti sam zase, še manj za soljudi (Pivec 2010).
Ob dodatnem podatku, da je na Zemlji pribliţno milijarda in pol glav govedi, ki proizvedejo
pribliţno 25-krat toliko toplogrednih plinov kot vsi avtomobili, in ob dejstvu, da človeštvo z
dihanjem proizvede pribliţno 5-krat toliko ogljikovega dioksida kot vsi avtomobili, je rešitev
tudi zniţanje svetovne populacije, na primer z omejevanjem rojstev, z obvezno regulacijo na
mednarodni ravni.
Toda omejimo se na podjetniške vidike.
2.2 Definicije druţbenih problemov in pričakovanja druţbe v odnosu do podjetij
Današnji svet sekajo ostre črte, meje, razpoke, prelomnice, »kitajski zidovi«, ki ločujejo dva
svetova: svet obilja in svet skrajne bede — vmes pa je nekaj malo prostora (Kralj 2003, 10).
Stanje v svetu in stanje duha prebivalcev sveta je kljub napredku, razvoju, ki je kipel skozi
desetletja in stoletja, kljub vsemu bogastvu, revno. Bogastvo, če se dotaknem izključno
materialnosti, je razdeljeno neenakomerno in nepravično. Naravna bogastva, razporejena na
našem planetu, omogočajo ugodje in udobno ţivljenje peščici ljudi, ki je bila tako podjetna,
da jih je znala izkoristiti v svoj prid, ali tako pohlepna, da je, zato da se je dokopala do
ekskluzivnosti, nadzora in lastništva, brezobzirno izključevala vse ostale zainteresirane ali
kako drugače vključene deleţnike; ljudi, ţivali in naravno okolje.
Naš planet in njegove prebivalce danes pestijo predvsem problemi, ki so posledica
neprimernega in za okolje nevzdrţnega odnosa, nepravične delitve in neenakopravnosti ter
velike ekonomske in moralne nestabilnosti. Neprimeren odnos skozi desetletja in stoletja se
danes zrcali v lakoti na eni in neizmernem bogastvu na drugi strani. Vrača se v obliki bolezni,
vojn, globalnega segrevanja in trenutno aktualne svetovne finančno gospodarske krize. Mulej
(2009c) ugotavlja, da ni samo gospodarstvo tisto, ki ustvarja pogoje za blaginjo in/ali srečo
ljudi. Pričakovanja ljudi ne obstajajo samo v materialnem smislu, ampak so za zadovoljstvo
ter srečo ljudem pomembni še psihološko-sociološki, torej za ekonomiste neotipljivi pogoji.
Zaradi dejstva, da so se ţelje in potrebe ljudi, ki predstavljajo del prebivalstva, ki ţivi v
izobilju, izčrpale, a del ljudi ţivi na pragu svojih potrošniških moţnosti ali moţnosti za
potrošnjo enostavno nima, se je, predvsem v letu 2008, pojavila zmanjšana potrošnja.
Posledica zmanjšane potrošnje je nujno zmanjšana gospodarska rast oz. recesija.
19
Deloma je k zaviranju potrošnje prispeval tudi psihološki moment in občutek (potencialnih)
potrošnikov, da so vsak dan manj plačilno sposobni, da so ogroţena njihova delovna mesta,
zato bodo, po domače, nekoliko zategnil pas. Kriza spravlja ljudi v previdnost. Kot nadalje
navaja Mulej (prav tam), to posledično predstavlja teţavo za finančni sistem, ki rast potrebuje
za odplačilo dolgov in obresti, ki so še nedavno (potrebno) rast pravzaprav omogočala. Merila
planiranja in vodenja, ki so bila v veljavi do tega trenutka, je potrebno torej inovirati in se
usmeriti k prepotrebni zavesti druţbene odgovornosti in potrebne ter zadostne celovitosti.
Kljub dejstvu, da danes ekonomija in skupnost premoreta potrebno znanje in izkušnje, še
vedno ne posvečamo dovolj pozornosti in ne pripisujemo dovolj pomembnosti dejstvu, da je
nujen sonaravni razvoj, sobivanje. Ţe zgodovinska dejstva nas učijo, da so civilizacije, ki niso
zmogle dovolj modrosti, da bi udejanjile nujnost sonaravnega bivanja, propadle. Enako se
dogaja v ţivalskem ter rastlinskem svetu. V naravi se morajo ţivali in rastline prilagoditi
nastalim razmeram ter se razviti do stopnje, ko dve ţivi bitji, najsi gre za rastline ali ţivali,
drugo drugemu olajšata ter omogočita razvoj, bivanje in ne nazadnje obstoj.
V preteklosti je v ekonomiji veljalo pravilo, da se je v svojem delovanju smiselno opredeliti
na ozko področje delovanja, ga strokovno obvladovati in s svojim znanjem, optimalnim
delovanjem ustvarjati lastne prednosti na trgu. S specializacijo svoje dejavnosti je vsakdo
nehote sprejemal tudi dejstvo, da bo hkrati z ozko usmeritvijo svojega delovanja razvil
potrebo po drugih specializacijah, ki jih bo na trgu iskal od ostalih ponudnikov, ki so se
osredotočili na druge produkte in storitve kot on sam.
Ljudje smo postali enostranski, nismo celoviti. Dejstvo, da nihče ni celovit, pomeni tudi, da
drug drugega potrebujemo in da smo drug od drugega odvisni (Mulej idr. 2009a).
Mulej (prav tam) meni, da je sedanja kriza, ki se sicer manifestira kot finančna, dejansko
druţbena in potrjuje dvome, ki se porajajo ob vprašanju sodelovanja. Kriza se sama ne more
spremeniti in problemi, ki so se pojavili ob njenem nastanku, se ne bodo rešili sami. Za
njihovo rešitev je potrebno najti nove prijeme, nove poti, inovativne pristope in ideje, ki bodo
pripeljali do inovativnih rešitev ter odgovorov na vprašanja. Inovacije pa ne morejo biti samo
tehnološke, predvsem so za izhod iz trenutno nezavidljivega poloţaja potrebne inovacije
vrednot, kulture, etike in norm. V starih vrednotah, kulturi, etiki in normah je namreč vse
premalo upoštevano, da je celovitost obnašanja nujna za celostnost rezultatov, ki jih dajejo
razne dejavnosti. Brez teh inovacij bi lahko zlahka spregledali teţave, ki nastajajo zaradi
specializiranosti in enostranskosti ter privedejo do kriz velikih razseţnosti, mnogokrat tudi do
popolnega zloma svetovnih gospodarstev, vrednot, etike in morale, do vojn.
Marcuelo Servos (v: Mulej in Hrast 2008) meni, da je najhujši problem človeštva in najhujša
groţnja celoviti, globalni harmoniji revščina. Nadalje filozof Bourg (prav tam) ocenjuje, da
človeštvo deluje samouničevalno, predvsem zato, ker ne upošteva nobenih omejitev na
nobenem področju. Bourg zato zahteva »planetarno etiko«. Rezultat povečanega nesorazmerja
med svetovnim bogastvom in revščino je danes katastrofalen in sproţa pojave terorizma,
uperjenega proti peščici bogatih, ki jo revni štejejo za vir svoje izkoriščanosti in bede.
Ţal so ţrtve nemalokrat tisti, ki z nesorazmerjem nimajo nikakršne povezave, nanj ne
vplivajo, vsekakor pa so del mnoţice, ki bi morala prevzeti odgovornost, se zoperstaviti,
bojkotirati in onemogočiti nadaljnje razvijanje nesorazmerja moči in bogastva. Bourg nadalje
pravi, da je ogromen izziv spremeniti in posodobiti odnos ljudi do naravnega okolja in jih
napeljati k razmišljanju in prevzemanju globalnih – etičnih vrednot.
20
Če je nesorazmerje povsem ušlo iz nadzora in moţnosti vplivanja, je mogoče, da ni pravilno,
da revščino omenjamo zgolj kot nekaj, kar je v povezavi z revščino v materialnem pomenu, in
jo pripisujemo spodnjemu koncu lestvice druţbenega razvoja, temveč bi se morali ukvarjati
tudi s tisto, ki obstaja na vrhu, pri ljudeh, ki ţivijo v (nepotrebnem) izobilju. Gre za revnost
duha, morale in etike. Bourg (prav tam) še meni, da bi bilo morebiti potrebno, da vsem
oblikam revščine poiščemo tisto, kar jim je skupnega, skupni imenovalec, to je pomanjkanje
druţbene odgovornosti v opazovanju, dojemanju, čustvih, v razmišljanju, odločanju in
delovanju posameznikov, druţbenih skupin, drţav oziroma celotne svetovne populacije.
Na vprašanji, ali danes v Svetu lahko govorimo o druţbeni odgovornosti ali o inovativnem
piar-u in ali je edina odgovornost podjetij resnično le ta, da ustvarjajo dobiček, Dušič-Gornik
(2008) ponuja naslednja razmišljanja in odgovore. Avtorica in strokovnjaki, ki preučujejo
druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, menijo, da temu ni tako. Sodobna druţba od članov
skupnosti in od podjetij pričakuje tudi druge oblike odgovornega ravnanja, materialnost ter
dobiček izgubljata svoj nekdanji pomen med ljudmi. Zgolj strogo sledenje interesom dobička
in nebrzdano potrošništvo sodobno druţbo vodita v uničenje okolja, narave, kulture, vrednot
in človekovega dostojanstva.
Da bi podjetja dosegla nivo, ko druţbena odgovornost ne pomeni zgolj oblike propagande in
marketinške komunikacije z deleţniki, je potrebno mnogo več. Donacije, sponzoriranje,
dobrodelne prireditve, nameščanje čistilnih naprav in mnoge podobne aktivnosti, ki jih
podjetja najpogosteje izvajajo in se z njimi rada pohvalijo, niso dovolj. Mojca Drevenšek (v:
Dušič-Gornik 2008) ugotavlja, da bi, če bi se podjetje obnašalo zares druţbeno odgovorno,
moralo najprej ugotoviti, kaj lokalno, regionalno in celo globalno okolje od njega pričakuje.
Da bi to ugotovilo, je potrebna aktivna in ves čas trajajoča komunikacija z vsemi omenjenimi
deleţniki — notranjimi, zunanjimi, lokalnimi, regionalnimi ter globalnimi. Blanka Kaker
(prav tam) poudarja, da je danes vse pomembnejše, kako so bili izdelki narejeni in storitve
opravljene. Namen druţbeno odgovornega ravnanja naj ne bi bila večja konkurenčnost, četudi
je le-ta kasneje posledica druţbeno odgovornega ravnanja.
Z zmanjševanjem negativnih vplivov, ki jih imajo mnogi proizvodni procesi na okolje,
podjetja nemalokrat zniţajo tudi stroške procesa; podjetja, ki ravnajo druţbeno odgovorno, so
iskalcem zaposlitve bolj zanimiva od podjetij, ki ne ravnajo odgovorno. Konkretno to pomeni,
da imajo druţbeno odgovorna podjetja večje moţnosti, da pridobijo kakovostne kadre in
strokovnjake za različna področja. Odjemalci so vse bolj ozaveščeni in pozorni na postopke in
načine, s pomočjo katerih so narejeni izdelki ali storitve; raje se odločajo za produkte, za
katere menijo, ali za katere proizvajalec jamči, da so bili proizvedeni s čistimi tehnologijami
in so posredno okolju, ljudem in ţivalim povzročili nič ali zelo malo škode.
Zanimivo razmišljanje o pričakovanjih druţbe podaja (prav tam) prof. dr. Joţe Ramovš, ki
pravi, da mora druţba najti način, kako starejše in izkušene sodelavce motivirati, da dlje časa
ostanejo delovno aktivni sodelavci podjetij, kjer so ali so bili zaposleni.
Z njihovo pomočjo bi v podjetjih na mlajše generacije in vodstvene strukture prenašali svoja
znanja in izkušnje. Druţba in predvsem podjetja bi morala razmišljati, kako delovna mesta in
pogoje dela prilagoditi starejšim delavcem, saj so prav oni ključni pri zagotavljanju
trajnostnega razvoja in pri ohranjanju dobrih praks in bogatih izkušenj iz preteklosti.
Izkušenost generacije starejših sodelavcev je v kombinaciji z drznostjo in novimi idejami
mlajših generacij v podjetjih nemalokrat pravi odgovor in rešitev mnogih problemov, s
21
katerimi se soočajo podjetja. Naloga vodstva in lastnikov je, da ustvarja medgeneracijski most
in vzdrţuje vez med tradicijo in novostmi. Pomembno je, da znamo ceniti predvsem človeka
in njegovo delo, njegovo znanje in vrednote. Da to, kar druţbi vzameš, na neki način tudi
vrneš.
Do podjetij poleg notranjih deleţnikov pričakovanja gojijo tudi zunanji. Okolje, v katerem
podjetje deluje, pričakuje pošteno povračilo ţe zaradi dejstva, ker prav okolje in njegov obstoj
omogočata, da podjetje sploh lahko posluje. Brez oţjega ter tudi širšega okolja bi podjetje
teţko nastalo, obstajalo in poslovalo. Vsi deleţniki, ki jih poslovanje nekega podjetja zadeva,
se jih kakor koli dotika in jih zanima, lahko o ravnanju podjetja razmišljajo, imajo ter
podajajo svoja mnenja. Danes, ko so na voljo pravzaprav vsi podatki o poslovanju podjetja,
lahko deleţniki le-tega spremljajo in o podjetju ustvarjajo lastno mnenje ter do njega razvijajo
svoja pričakovanja. Deleţniki danes vse manj sprejemajo razmišljanja in teţnje lastnikov
kapitala, da so njihovi cilji in cilji podjetja prednostna naloga, ki jo mora podjetje,
poslovodstvo podjetja in njegovi zaposleni uresničevati ne glede na morebitno moralno
oporečnost ciljev in ne glede na uporabljena sredstva ali škodljivost takšnega ravnanja. Interes
deleţnikov je vedno znova zagotavljati dolgoročnost uspešnega obstoja in poslovanja. Takšen
interes bi praviloma moralo imeti tudi podjetje ter njegovi lastniki. Ţal je za spremembo
miselnosti in ţelja z visokih dobičkov ter vsakoletne rasti na kratkoročno manj popularen
trajen obstoj, trajno gospodarjenje podjetja, potrebno sprejeti nove, drugačne etične standarde,
imeti veliko moralnega kapitala, modrosti ter preudarnosti.
Da se obdobju industrijske miselnosti, ki je prevladovala zadnja desetletja, nezadrţno bliţa
konec, je prepričan Mulej (2009d).
Dejstvo je, da je bilo pred sto leti stanje drugačno, da je bilo svetovnega prebivalstva za
pribliţno petkrat manj, 3
kot ga je danes, da so bili posledično temu primerni tudi potrošnja
naravnih dobrin, obremenjenost okolja in hitrost našega potovanja k uničenju planeta.
Najhitrejša rast števila prebivalcev se je dogajala po letu 1950, v zlati dobi industrijskega
razcveta. Pričela se je eksponentna potrošnja naravnih virov, zato zmanjkuje neobnovljivih
naravnih virov, pitne vode, čistega zraka, obdelovalne zemlje. Spreminjajo se podnebne
razmere in čisto mogoče je, da sedanja civilizacija ljudi v potencialno novo nastalih pogojih
ne bo zmogla preţiveti. Če se bo zrak še naprej segreval, predvsem zaradi prevelike porabe
fosilnih goriv, se bodo še naprej topili ledeniki na severu. Naraščanje voda bo morda prisililo
več ljudi, kot jih zdaj ţivi v EU, ZDA in Kanadi, da se preselijo v notranjost, ki pa je ali
prenaseljena ali neuporabna.
Nadaljnji porast temperature lahko odmrzne stalno zamrznjena tla na ruskem severu, pošlje v
zrak milijarde ton plinov, ki bodo mnoţično pomorili človeštvo, še povzema podatke Mulej
(prav tam).
Najpogostejši razlog za zanemarjanje naravnega okolja in z njim povezanih dejstev Knez-
Riedl (2010) vidi v navidezni zadostnosti in človeku neomejeni dosegljivosti vseh naravnih
dobrin.
3
Glej sliko 6.
22
Slika 6: Naraščanje števila svetovnega prebivalstva.
Vir: Taylor 2008, 16.
Enostransko, namesto celovitega ravnanja, povzroča porazne posledice, IIDP, ki so v večini le
tehnološki in zato navidezni, h katastrofalnim rezultatom še pripomorejo. Kljub temu, da so
bile odločitve nekoč enostranske, so zaradi svojih razseţnosti, globalizacije idej in ukrepov
zdaj postale problem, ki se dotika vseh nas, zato jih moramo vsi, kar se da aktivno, reševati.
»Mednarodno in drţavno pravo ne zadoščata, ker ne moreta zajeti in rešiti skupnih problemov
vsega človeštva, saj nista naddrţavna in ju drţave upoštevajo ali pa ne« (Mulej, prav tam).
Neupoštevanje je še zlasti značilno za multinacionalke.
2.3 Pristopi k reševanju druţbenih problemov
Teţko bi se s čimer koli strinjali bolj, kot se lahko strinjamo s trditvijo, katere avtorstvo
pripisujejo Albertu Einsteinu, nanjo pa se navezujeta tudi Mulej in Hrast (2008), ko pravita,
da je sodobni svet poln protislovij in nasprotij, predvsem so le-ta povezana z mnogimi vrstami
revščine, katerih največkrat ni mogoče reševati na načine, ki jih pozna klasična ekonomska
teorija, saj so pravzaprav nastale kot njena posledica.
Einsteinova trditev se glasi, da problemov ni mogoče rešiti na isti stopnji zavesti, ki je
probleme ustvarila; zato je danes teţko verjetno, da bodo teţave, ki so jih povzročili, rešili
prav ljudje, ki so zanje najbolj odgovorni. Da bi bilo to mogoče, se mora v glavah ljudi
marsikaj spremeniti. Vrednote, etika in morala. Spremeniti se morajo merila ljudi in ljudje
sami in to inovativno kot vir nove koristi uporabnikov.
23
Teţav današnje druţbe ne moremo reševati zgolj s spodbujanjem konkurenčnosti vse do
pretiravanja. Konkurenčnost dejansko pomeni tekmovalnost, ki ne more zagotavljati rasti
prijetnih človeških medosebnih odnosov. Prav tako je gospodarska rast, ki je vzročno
povezana z nastankom druţbenih, torej ekonomskih, socialnih in okoljskih problemov,
napačen odgovor za reševanje teţav. Tehnološkega znanja, naprednih procesov in tehnologij
je danes v svetu v izobilju, rezultat pa je katastrofalen. Odgovor se torej ne skriva v teh
inovacijah. Dnevno smo priča novim odkritjem, izboljšavam obstoječih proizvodov in
tehnologij ter povsem novim proizvodom, ki so nam bili do nedavna povsem neznani in
nepredstavljivi. Mulej in Hrast (prav tam) podajata predlog, da bi se morali s problemi druţbe
aktivno spoprijeti in napore posameznikov, ki jih rešujejo, močno podpreti drţavni in
meddrţavni organi, npr. z vzpostavitvijo drţavne ter meddrţavne strategije za razvoj druţbene
odgovornosti ter agencije, ki bi razne napore med seboj celovito usklajevala in zagotavljala
celovit pristop k druţbeni odgovornosti; tako na drţavni, kot na meddrţavni ravni.
Kralj (2003, 11) je prepričan, da ni dovolj, da smo odgovorni zase, za svojo druţino, mesto,
narod; odgovorni smo do vseh drugih ljudi ter planeta kot celote. Vsi smo ustvarili to druţbo,
takšno kot je, nekateri tudi s svojo pasivnostjo in neaktivnostjo dopuščajo divje bogatenje
nekaterih ljudi in nepravično razdelitev. Ljudje informacij in dejstev o bedi velikega dela
sveta preprosto ne smejo več ignorirati. Močnejši morajo zaščititi šibkejše, šibki pa ignorance
močnejših ne smejo več sprejemati kot nekaj samoumevnega. Zavedati se moramo, da naše
pravice segajo točno do tam, kjer posegajo v pravice drugih. Sicer se drugi, kot vidimo
dandanes po svetu, s terorizmom odzivajo in se bojujejo zoper izkoriščevalce za svoje ideale
in ideologijo.
Da se dajo tehnološko rešiti skorajda vse teţave, ki nas pestijo danes in so povezane z druţbo,
z okoljem, povzema Mulej (2009d). Prav vsi problemi so z današnjim tehnološkim znanjem,
če ne rešljivi, vsaj obvladljivi. Morebiti se največja teţava kaţe v urejanju druţbenih odnosov,
v resnični ţelji rešiti jih. Osebno se mi postavlja predvsem naslednje vprašanje: »Ţelimo
teţave reševati, ali jih ţelimo rešiti?« Mulej pa (prav tam) razmišlja: »Ljudje morajo nehati
»sovraţiti« lastne otroke in vnuke ter povzročati počasen samomor človeštva«. Pravi tudi, da
problem ni tehničen, ni v znanju. Je v volji vplivnih, svetovno vplivnih.
Preden začnemo razmišljati o rešitvah aktualnih druţbenih problemov in o pristopih k
reševanju le-teh, je potrebno jasno definirati, kaj z rešitvami ţelimo doseči, kakšno stanje, za
razliko od sedanjega, ţelimo vzpostaviti. Pristop k rešitvam mora biti primerno celovit, zato
sistemski. To pomeni, da je potrebno upoštevati kar največ mogočih dejavnikov in interesov
vseh zainteresiranih udeleţencev. Ko omenjam udeleţence, ne mislim zgolj na ljudi, temveč
tudi na ţivali, naravo, poleg ţive narave pa tudi na neţivo. Dejstvo je, da ţelimo z rešitvami
zagotoviti obstoj planeta in ekosistema, torej obstoj človeštva.
Doseči ţelimo višjo kakovost ţivljenja prebivalcev planeta ter vzpostaviti inovativne
vrednote, kulturo, etiko, norme in merila, ki bodo omogočala trajnost, saj lahko cilje, ko so
doseţeni, kmalu pozabimo in razvoj dogodkov se lahko ponovno prične razvijati v napačno
smer. Kaj pravzaprav potrebujemo za kvalitetno ţivljenje ljudi? Zdravo in naravno hrano,
čisto vodo, čisto okolje za ţivljenje, racionalno rabo prostora, sonaravno izrabo naravnih
dobrin, naravi prijazno in odgovorno koriščenje vode, zraka in tal.
Postavlja se vprašanje, ali je to izvedljivo ob velikih pritiskih, ki jih izvaja kapital, ob
privilegijih in lagodnostih, ki iz njega izhajajo. Je rešitve mogoče doseči kljub močnim
24
pritiskom svetovnih lobijev, ki imajo v rokah kapital in oblast, da agresivno oblikujejo javno
mnenje ter trende?
Ţe danes, seveda pa tudi v prihodnosti, potrebujemo več znanja pri reševanju konfliktov med
potrebami, ţeljami, nujnostjo in resnično potrebnim, med urbanimi in ruralnimi območji, med
razvitim in nerazvitim svetom, med človekom in naravo. Posvetiti se je potrebno vplivom
globalne ekonomije in socialnih dejavnikov na naravo in obratno: vplivom bolj sonaravnega
gospodarjenja z naravo na ekonomijo in socialne razmere. Ta trenutek so lakota na eni in
izobilje hrane na drugi strani, energija, njeni viri, poraba in obnova le-teh ob klimatskih
spremembah in nestabilnih političnih razmerah glavni problemi, ki se tičejo tako razvitih kot
nerazvitih drţav.
Nenazadnje, a zato ne najmanj, ampak najverjetneje celo najbolj pereč in hkrati najteţje
rešljiv je problem odnosa ljudi do soljudi, do okolja, do tistega, kar je, kar naj bi bilo
pomembno, je (ne)etika in (ne)morala človeka. Zavedanje, ozaveščenost, spoznanje nujnosti,
da se bo človeštvo in vsak posameznik moral spremeniti, inovirati svoje navade, moralne in
etične norme ter nekaj storiti, zase, za samoohranitev. Za ohranitev in nadaljevanje svoje
vrste. Osveščanje in informiranost posameznika in s tem celotne druţbe je najpomembnejši
dejavnik moţnih pozitivnih premikov pri reševanju teh problemov. Dosedanji razvoj
ekonomije, tehnologije, znanosti in človeških druţb je nedvoumno potrdil domnevo o tesni
soodvisnosti razvoja človeštva in naravnega okolja. 4
Teoretično so nam vsem dobro znana moralna načela, priporočila, prav tako tudi prepovedi,
praktično pa v večini podjetij še vedno obstajata močna kontrola in nadzor zaposlenih.
Običajno imamo opravka z iskanjem napak ter neupoštevanjem navodil.
Večina vodij v podjetjih izvaja nadzor ter sankcionira odklonilno ravnanje svojih sodelavcev
in izreka graje za vedenje in dejanja, ki niso v skladu s pričakovanjem podjetja in/ali vodij
oddelkov. Redki so primeri, ko v podjetju vlada politika nagrajevanja, kjer nadrejeni svoje
sodelavce upravičeno pohvalijo in nagradijo dobro delo. Vodje in poslovneţi bi se morali
osredotočiti na iskanje dobrega in pozitivnega, omenjene vzgibe pa najprej odkriti v sebi in s
svojim ravnanjem dajati dober zgled svojim sodelavcem. 5
Idej, kako spremeniti samouničujoče vedenje človeštva je dovolj (Kralj 2003, 91). Ţal so te še
daleč od uresničitve in resnične namere, da jih človeštvo uresniči. Ekonomisti, razen redkih
izjem, naj bi bili zadnji, ki vidijo rešitve in naj ne bi vedeli, poleg, ponovno, redkih izjem, kaj
je njihova naloga. Opravičevati bogatenje peščice ljudi ali se ukvarjati z načini, kako z
zmerno produkcijo in pravično delitvijo vsem ljudem zagotoviti spodobno ţivljenje in
preţivetje. Kralj (2003, 92) ponuja tri predloge, s katerimi bi lahko spremenili ekonomske
temelje sveta.
Le-ti so strnjeni v tri faze:
4
Povzeto po Globe Slovenija: 2008. 4. skupna seja GLOBE Slovenija in sveta za varstvo okolja republike
Slovenije. Problematika gospodarjenja z urbanim in odprtim prostorom v Sloveniji v luči podraţitev naravnih
surovin in hrane v svetu ter predvidenega organiziranja regij. 18. marca 2008 v Ljubljani. [online] Dostopno
na:[http://www.letgroup.com/ARENA05/letarenae.nsf/ae76a4ee10890d4bc1256fb9005f74fe/61fcdccf815f549fc
125741e00393d70/$FILE/4.seja-izhodisca.pdf].
5 Več o tem Juričan 2009. Poslovno moralno voditeljstvo. [online] Dostopno na: [http://www.energos-
svetovanje.si/
25
Pomoč drţavam nerazvitega sveta (brezplačen prenos tehnologije, znanja, izgradnja
infrastrukture, materialna pomoč v obliki hrane, zdravil ipd.). Odpisi dolgov drţavam iz
nerazvitega dela sveta. Namen pomoči je takojšnja odprava lakote in zadovoljitev
osnovnih potreb ljudi, kot so zdravstveno varstvo, izobraţevanje, dobri bivalni pogoji. Z
viri oziroma s sanacijo virov sredstev bi drţavam omogočili vodenje lastne ekonomske
politike.
Vzpostavitev organa, ki bi zagotavljal pravično delitev naravnih virov in dobrin z
namenom pravične in enakomerne porazdelitve svetovnih dobrin po načelih trajnostnega
razvoja. Nadalje bi bilo potrebno vzpostaviti neodvisen nadzor nad korporacijami,
multinacionalkami in lokalnimi podjetji na področju plačevanja davkov, spoštovanja
mednarodnih okoljskih in delovnih norm in predpisov. S tem naj bi bilo zagotovljeno
demokratično, socialno in ekološko odgovorno podjetništvo. Z uvedbo neodvisnega
nadzora nad kapitalskim trgom bi v drugi fazi dodatno odpravili še špekulacije na
omenjenih trgih ter preprečili finančne zlorabe.
V zadnji, tretji fazi, Kralj predlaga, da ljudje s samoomejitvami razsipništva in
potrošništva dekomercializiramo druţbo. Predlaga še, da bi moralo biti na svetovnem
nivoju delovanje vseh druţbenih dejavnosti, kot na primer zdravstva in šolstva,
nepridobitno. S takšnim načinom bi bili na svetu vsem druţbenim slojem, vsem ljudem
dostopni izobraţevanje, kultura, šport, socialna nega in zdravstvena oskrba. Po
dekomercializaciji sveta bi nastopil čas za novo ekonomsko ureditev, ki bi temeljila na
principu delitve; izobraţevanje ljudi v smeri spoštovanja človekovih pravic in
ekonomskega ravnanja po principu delitve in sodelovanja. Z vzpostavitvijo nove
ekonomske ureditve bi se v svetu posledično uveljavila načela delitve, uravnoteţenega
razvoja v vseh porah druţbe. Pravična delitev in nov, spoštljiv odnos do okolja, za
katerega se zavedamo, da je omejeno, da ima rok trajanja.
K reševanju druţbene problematike na svoj način pristopa tudi Mulej (2009c), ki celovito
povzema misli in izsledke več avtorjev. Posledično, po preučevanju petih avtorjev, Mulej
(prav tam) pravi, da je zaskrbljen, a ima hkrati upanje, da se bo zaskrbljujoče stanje
izboljšalo, da še obstaja upanje, da se situacija izboljša. Problematiko današnje druţbe je
potrebno reševati primerno celovito, ozka, specifična znanja in prav take pristope morata
dopolniti celovito, sistemsko znanje in pristop.
Zavedati se moramo, da je ekonomija le del narave in ne obratno, da je kapaciteta našega
planeta omejena in da je potrošnja, ki jo ţene nebrzdana človeška sila, dosti prevelika v
primerjavi z naravno regenerativno sposobnostjo planeta; vse to pa vodi v samomor človeštva,
ki se lahko kmalu zgodi. Dokler bo usoda človeštva in planeta prepuščena zakonodajnim
telesom in kratkoročnim interesom posameznih drţav in posameznim kapitalsko monopolnim
gospodarskim zdruţbam, namesto univerzalnim, naddrţavnim zakonom in interesom, je
propad vse bliţje. Ravnati moramo v sozvočju s svojim potrebami, namesto da nas vodita
pohlep in lakota po moči in denarju.
Danes se ljudje povsem zavedamo problemov, ki nas obremenjujejo, z njimi smo seznanjeni,
prav tako je jasno, kam nas bo naše ravnanje privedlo. Imamo dovolj informacij ali vsaj
podatkov in sporočil, ki premalo vplivajo, o vzrokih za nastanek problemov ter dovolj znanja,
da rešimo teţave, ki smo jih povzročili. Pri reševanju le-teh pa se oviramo sami. Da bomo
začaran krog vzrokov in posledic svojih dejanj prekinili, potrebujemo več kot le znanje in
zavedanje, potrebujemo nekaj novega, ţeljo in voljo, notranji motiv, da se spremenimo. Mulej
(prav tam) pravi, da človeštvo potrebuje resno namero in ţeljo, da inovira samo sebe.
26
Za reševanje okoljske problematike eno izmed moţnih rešitev predlagata Boţičnik in Mulej
(2010, 28), in sicer formiranje t.i. zapore, zgornje meje oziroma kvote emisij, ki jih podjetje
ali drugi onesnaţevalci lahko emitirajo. Kvota emisij pomeni fizično mejo dovoljene emisije,
ki jo dodelijo nacionalni organi, ki globalno odgovarjajo za vsoto vseh emisij. Zapora bi bila,
tako avtorja, učinkovita in fleksibilna rešitev. Stern (v: Boţičnik in Mulej 2010, 26) pravi, da
moramo, če ţelimo v prihodnje ohraniti sedanjo kondicijo narave in planeta, emisije zmanjšati
za dvajset odstotkov glede na sedanje stanje.
Taylor gre v svojem razmišljanju v povsem plastičen prikaz problematike človeštva, ko pravi
(v: Mulej 2009c), da brezmejna rast, tako gospodarska kot rast človeštva, ter posledično
brezmejna poraba naravnih virov, enostavno ni več mogoča. Primerjava planeta z zaprto
steklenico, v kateri se mnoţijo bakterije, nam nakaţe neizogibno eksplozijo in uničenje, enaka
usoda čaka naš planet. Zemlja ima svojo naravno kapaciteto in ko bo prekoračena, se bo
enako kot preveč obremenjen in preutrujen material utrudila, zlomila ter postala neustrezna za
nadaljevanje in nadaljnji obstoj ţivljenja na njej. Nadalje meni, da brez ustreznih strukturnih
sprememb potrošniške druţbe ni mogoče spremeniti v druţbo, ki bo sposobna ohranjati in
obnavljati. Človeštvo je pred velikim izzivom in hkrati pred veliko priloţnostjo. Izziv Taylor
vidi v priloţnosti izogniti se katastrofi, socialni in okoljski. Priloţnost je v oddaljitvi od
nenehne človeške sle po ropanju, pustošenju, od človeške grabeţljivosti. Silo, ki nas ţene v
samouničenje, lahko koristno in konstruktivno uporabimo za nasprotno, za prepotrebno
spremembo druţbe. Trenutek, ko moramo ukrepati in narediti preobrat, je prišel, je tu in zdaj.
Korten (prav tam) kritizira današnje pojmovanje bogastva. Bogastvo, merjeno v denarju, je
posledica »Wall Street-ovske dobe«, kjer nekaj velja in šteje le materializem, moč, ki jo lahko
kupi denar. Uporablja izraz »Fantomsko Bogastvo«, s čimer ţeli povedati, da pravo bogastvo
ne more biti merjeno v denarju, saj gre za »navidezno«, nepravo bogastvo, zgolj za bogastvo,
ki je merljivo, je tehničnega značaja, v svojem bistvu siromašno.
Bogastvo takšne vrste je dosegljivo peščici ljudi, zato ne sme biti glavno in edino vodilo in
merilo bogastva. Bogastvo v nematerialnem smislu mora biti dostopno vsem ljudem, ne zgolj
izbrancem in ne sme biti merjeno v denarju. Denar ni dobrina, ki bi jo ljudje potrebovali v
svoji prvinski obliki. Ljudje kot ţiva bitja v svoji prvinskosti potrebujejo in podzavestno
ţelijo dobro ţivljenje, to pa ne pomeni denarja, ampak zdravje, zdrave odnose v skupnosti,
zdrave otroke, urejene druţine in čisto okolje, v katerem lahko bivajo. Dejstvo je, da vsaka od
teh postavk nima trţne cene. Le-to je teţko opredeliti za resnično zdravo hrano, rodovitno
zemljo, čist zrak in čisto vodo, zdrave in harmonične odnose, ljubeče starše, primerno vzgojo
in izobraţevanje, priloţnosti pomagati drugemu, čas za našo notranjost, za premislek .
Resnična vrednota in merilo »bogastva« je ţivljenje, ne denar. Mulej (prav tam) nadalje
povzema Kortena in omenja »Pravila (Plan) Nove Ekonomije«, imenovana »Agenda for a
New Economy«, ki skušajo razjasniti vzroke za nastale druţbene teţave, skušajo poiskati
odgovore na vprašanje, kaj smo delali narobe in kako lahko v prihodnje napake iz preteklosti
popravimo ter se jim izognemo. Meni, da moramo vzpostaviti nov ekonomski model, novo
ekonomijo, ki mora temeljiti na ekonomskem »zdravju«, moralno nesporni ekonomiji.
Takšen model bi moral zadostiti vsaj naslednjim pogojem:
Vsakdo bi moral imeti priloţnost za zdravo, dostojno ter smiselno ţivljenje.
Svetovno potrošnjo ljudi bi bilo potrebno uravnati z naravno (re-produkcijsko) kapaciteto
planeta in njegovih virov.
27
Vzpostaviti bi bilo potrebno so-naraven odnos med ljudmi in skupnostmi, ozaveščeno
druţbo, ki bo sposobna odnose vzdrţevati.
Vzpostaviti in uveljaviti bi bilo potrebno harmonične in na pravilih temelječe trţne
zakonitosti.
Podpreti in uveljaviti bi bilo potrebno pravično in druţbeno učinkovito razdelitev (delitev)
naravnih in ostalih virov ter sredstev.
Uveljaviti in uresničiti suverenost in zmoţnost »biti slišan« za vsakega posameznika, kjer
bo upoštevano in v največji moţni meri uveljavljeno mnenje vsakega posameznika. Vsak
človek ima svoj glas.
Korten (v: Mulej 2009c) predlaga 12 (dvanajst) ukrepov:
Pozornost ekonomske politike bi bilo potrebno preusmeriti od skrbi za rast navideznega,
denarnega in materialnega bogastva k skrbi za rast dejanskega bogastva.
Borzno-finančnim institucijam tipa »Wall Street« bi bilo potrebno izterjati nezasluţene
dobičke, saj razen zasluţka omenjene institucije ne proizvajajo ničesar. Močno bi bilo
potrebno obdavčiti njihovo tatinsko hazardiranje.
V trţne cene bi bilo potrebno zajeti vse stroške; tudi stroške ekologije in vzpostavljanja
naravnega ravnovesja, ki ga z današnjim načinom produkcije rušimo.
V pravni red ustanavljanja in poslovanja podjetij bi bilo potrebno vnesti neodtujljivo
popolno moralno in osebno odgovornost lastnikov podjetij.
Ponovno bi bilo potrebno vzpostaviti nacionalno gospodarsko suverenost.
Ponovno bi bilo potrebno ustanoviti skupnosti, z namenom lokalno (namesto globalno)
zadostiti osnovnim, temeljnim lokalnim potrebam.
Uvesti bi bilo potrebno politiko, ki favorizira podjetja, ki delujejo po meri človeka in so v
lasti lokalnih deleţnikov.
Potrebno bi bilo demokratizirati lastništvo in ga (tudi s finančno pomočjo) narediti
dosegljivega za širok krog deleţnikov, ne zgolj redkim izbrancem, ki so (bili) »pravi čas
na pravem mestu«.
Potrebno bi bilo enakomerno in enakopravno porazdeliti davke in prihodke; s pomočjo
ustrezne davčne in prihodkovne politike.
Pravila, ki veljajo v zvezi z intelektualno lastnino, bi bilo potrebno prenoviti in s tem
širokemu krogu ljudi zagotoviti večjo dostopnost do informacij in novih tehnologij.
Potrebno bi bilo prestrukturirati finančne storitve v smislu podpore lokalnemu
gospodarstvu (»Main Street«).
Pravico izdaje količine denarja bi bilo potrebno odvzeti bančnikom (»Wall Street-u«) in
le-to prenesti na zvezno vlado.
K razmišljanju o druţbeni problematiki nas lahko vodi tudi futuristični projekt, ki skuša dati
odgovor na vprašanje, kakšen bi bil svet brez nas. Kučić (2010, 36) razkriva, da bi, če bi z
obličja planeta izginilo človeštvo, rastline verjetno ţe v dobrem stoletju ponovno vzpostavile
nekdanje atmosfersko razmerje.
Teţavo avtor raziskave, ameriški novinar in publicist, Alan Weisman (v: Kučić 2010, 37),
vidi morebiti le v plastiki, ki bi jo človeštvo hipotetično pustilo za seboj, a meni, da bi se kaj
kmalu razvili mikroorganizmi, ki bi bili sposobni prebaviti tudi polimere. Zato bi največjo
nevarnost za ekosistem predstavljali jedrski reaktorji, saj bi z izginotjem človeka najverjetneje
kmalu izginilo tudi električno napajanje in s tem hlajenje reaktorjev. Človekovo nespametno,
enostransko in objestno ravnanje zadnjih nekaj desetletij bi tako, četudi človek izgine z
28
obličja Zemlje, pustilo nepredvidljive in katastrofalne posledice za naš planet in obstoj drugih
oblik ţivljenja. To dejstvo, če nič drugega, nas mora navdati s spoznanjem, da naša ravnanja,
problemi, s katerimi se srečujemo, ne ogroţajo zgolj nas samih, temveč za daljše obdobje
vodijo v nemogoče razmere, ter da bi se na tem planetu samo zaradi posledic človekovih
posegov ob njegovi nenadni odsotnosti pripetile katastrofe, usodne za skoraj vse preostale
ţive organizme na njem.
2.4 Sklepi poglavja 2
Sebično, enostransko, nekontrolirano in kratkoročno usmerjeno ravnanje človeka, vpliv
kapitala in z njim povezanih lobijev, zlorabe vplivnih na vseh področjih, so dejavniki, ki so
desetletja krepili industrializacijo, nepremišljeno potrošnjo, razširjanje globalne ekonomske
misli ter posledično grobo izkoriščanje delavcev, ljudi, narave in naravnih virov.
Poleg gospodarske dejavnosti in pričakovane (neskončne) rasti je razloge za druţbene
probleme mogoče iskati tudi pri širjenju populacije na planetu.
Seveda je omenjena širitev vzročno posledično povezana z gospodarsko rastjo; večanje števila
prebivalcev planeta in večja gostota naseljenosti na nekaterih območjih ustvarjata poleg
negativnih, na okolje delujočih vplivov gospodarske rasti, enako pogubne vplive na okolje in
divjo pustošenje naravnih virov. Zaradi povečevanja koncentracije toplogrednih plinov v
ozračju se spreminja podnebje, vsako minuto povečujemo količino toplogrednih plinov v
atmosferi, ki iz dneva v dan povzročajo segrevanje sveta. Okolju in samemu sebi škodljiv
učinek povzroča človek sam, se tega zaveda, a ne najde uspešnega načina in prave poti, kako
samemu sebi preprečiti samouničenje. Tehnološko bi to zmogel, a interesi vplivnih niso taki.
Da bomo v prihodnosti, tako celotna druţba kot posamezniki, ţiveli drugače, bolj odgovorno
in sonaravno, moramo inovirati sebe in svoj ţivljenjski stil. Vrednote, norme, etiko, kulturo in
navade. Če se ne bomo zavedali nujnosti sprememb, le-teh tudi ne bomo sposobni izvesti.
Zavedanje je prvi korak na poti sprememb, naslednji je spoznanje, da spremembo
potrebujemo in temu mora slediti odločitev, da bomo spremembo tudi izvedli in da mora ta
biti inovacija.
Enostranski pogledi, ki so bili v veljavi še nedavno, so ljudem sporočali, da je naravnih virov
v izobilju in da so le-ti celo zastonj. Pred sto in več leti ni še nihče razmišljal, da je količina
(pitne) vode na zemlji omejena, da so omejene zaloge fosilnih goriv ali celo kisik. Dejstvo je,
da nobena stvar na svetu ni zastonj, da bo nekdo zanjo vendarle plačal. Najprej naš planet, na
koncu nedvomno človeštvo.
Stanje druţbe iz zadnjih let 20. stoletja se nadaljuje tudi v 21. stoletju. Ţe v prejšnjih stoletjih
so se v svetu pričele pojavljati ideološke in socialne razlike med ljudmi, v 20. stoletju so se te
še stopnjevale in privedle do novih vojn, ki so vihrale v evropskem prostoru in drugod po
Zemlji. Ob spoznanju, da ljudje, kot tudi ţivali in narava, nismo več samozadostni, se samo
postavlja vprašanje uspešnosti našega sobivanja in sodelovanja. Sobivanje in sodelovanje sta
nujna, nismo pa ju pripravljeni popolnoma sprejeti in sodelovati drug z drugim. Da bomo v
prihodnosti, tako celotna druţba kot posamezniki, ţiveli drugače, bolj odgovorno in
sonaravno, moramo spremeniti sebe in svoj ţivljenjski stil. Vrednote, norme, etiko, kulturo in
navade.
29
Vplivni brezkompromisno izkoriščajo svoj vpliv in prevlado nad šibkejšimi, kar se kaţe v
katastrofalnih odnosih in ravnanju z zaposlenimi v mnogih podjetjih po svetu. V
brezkompromisnem ekonomskem boju na trgu, nepoštenih odnosih do odjemalcev, poslovnih
partnerjev in do okolja, do narave. Hkrati z razvojem znanosti in tehnologije smo skozi
desetletja pozabljali z enako hitrostjo in vnemo razvijati tudi človeške odnose.
Zaostajanje razvoja na področju nematerialnega za razvojem na področjih, ki se dotikajo
materialnosti, vodi v vedno večji prepad. Uničeni odnosi ljudi do drugih ljudi, do narave, do
poštenosti in do vsega, kar ne zadovoljuje v materialnem smislu, in visoka stopnja
tehnološkega razvoja danes pokaţejo porazne rezultate na področju medosebnih odnosov.
Enako porazno je stanje na področju ekonomije ter odnosov na trgu dela in delovne sile.
Današnja stopnja kapitalizma, predvsem v drţavah, ki so imele nekdaj socialistično ureditev
in se še vedno nahajajo v dobi tranzicije iz socializma (v praksi: zgodnje industrializacije in
prehajanja iz predindustrijske druţbe) v kapitalizem, je najslabša oblika kapitalizma in
predstavlja ekonomsko politični sistem v najslabši moţni pojavni obliki. Ekonomski razvoj
današnjega časa se je povrnil za nekaj stoletij, v čas divjega kapitalizma. Ponovno opaţamo
pojav deset, dvanajst in celo večurnega delavnika. Opaţamo tudi veliko elastičnosti delovne
sile, kar je sicer blaţja beseda za neproblematično odpuščanje delovne sile, kar najbolj koristi
lastnikom kapitala, ki zaradi laţjega odpuščanja lahko dosegajo nekoliko višje donose na
lasten, vloţeni kapital. Pojavlja se stanje nizkih plačil za delo, fizično in umsko, pogoji dela se
slabšajo, socialne pravice se manjšajo. V današnji obliki izkoriščevalskega kapitalizma
postajajo tisti, ki neformalno postavljenih divjih pravil ne sprejemajo, izobčeni. Številni
avtorji divji, neosebni in plenilski gospodarsko-politični sistem, ki ga omenjam, imenujejo
celo fevdalni kapitalizem (Görner idr. 2008; Fleissner in Wanek 2009).
"There is enough for everyone‘s need, but not for everyone‘s greed," so besede nekdanjega
indijskega voditelja Ghandija, ki so še kako resnične, a obstaja nevarnost, da smo ljudje iz
pohlepa uničili in pograbili ţe toliko, da ne ostaja več dovolj niti za potrebe ljudi. Premagal
nas je individualizem, postali smo sebični posamezniki, druţba ter odgovornost nista
pomembna (Korošec 2010, 30). Vse, kar velja, je lastnina. Lastnina je postala sinonim
demokracije, ki je pravzaprav izgovor za prevlado elitističnih manjšin. Ideja neoliberalizma
nas je zaslepila in prepričala tudi drţave z nekdaj socialističnim reţimom, da je to sreča, po
kateri hrepenimo. Da je na koncu te poti zadoščenje in blaginja.
Danes smo ţe, potem ko je druţbena pot zavila strmo navzdol, ugotovili, da smo na poti na
vrh uničili sami sebe, svoje prijatelje in druţine. Poškodovali smo planet. Smo svobodni
drţavljani Sveta, odidemo lahko, kamor ţelimo, počnemo, kar naj je volja, za denar lahko
kupimo tudi ljubezen. Pobili pa smo nešteto očetov, sinov, mater, hčera. Za boljši svet? V
preteklosti smo v imenu miru in obljube lepše prihodnosti uničili sedanjost.
Rešitev vidim v vzpostavitvi novih vrednot, norm in etičnih standardov, začenši s
posameznikom, druţinami, lokalnimi skupnostmi in v vzpostavitvi novih vrednot in
standardov na nivoju drţave. Ravnati in delovati moramo po načelu: »ne stori ničesar, za kar
si ţeliš, da ne bi drugi storili tebi«.
V nove ekonomske modele in razvojne oblike, ki naj bi inovativno pripomogli k reševanju
druţbene problematike, je v prihodnosti nujno vgraditi zavest druţbeno odgovornega
ravnanja. Model naj bi predstavljal resnično novost, inovacijo, čeprav na prvi pogled ne bo
dajal otipljive koristi. Koristi omenjene inovacije bodo pravzaprav občutile in se jih zavedale
30
vsaj prihodnje generacije, ki jih je potrebno v duhu sodelovanja, celostnega delovanja,
sobivanja ter odgovornosti vzgajati od rojstva dalje.
Inovativne rešitve za našo boljšo, lepšo, srečnejšo in optimistično prihodnost ter za prihodnost
generacij, ki se še niso rodile, naj bodo izpeljane v smeri uveljavljanja vseh vrst poštenosti
vplivnih. Poštenosti do soljudi, sodelavcev, zaposlenih, poslovnih partnerjev, okolice,
naravnega okolja in narave, ekosistema. Uveljavljanje in sprejemanje izključno poštenosti ter
poštenih relacij, ki bodo nadomestile divjo izrabo in zlorabo v odnosih, ki so vladali ter še
vladajo v svetu. Inovativne rešitve druţbene problematike lahko iščemo in najdemo v
druţbeno odgovornem ravnanju – celotne druţbe, zlasti njenih najvplivnejših enot —
podjetij.
31
3 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ
Druţbena odgovornost podjetij (angl. Corporate Social Responsibility) je poleg okoljske
problematike zadnja leta ena pomembnejših in ena izmed največkrat omenjenimi besednimi
zvezami na pomembnih mednarodnih posvetovanjih ekonomistov, okoljevarstvenikov in tudi
kritikov, ki menijo, da je druţbena odgovornost nepotrebna navlaka, ki podjetja pri svojem
osnovnem poslanstvu, ustvarjanju dobička, zgolj ovira. Boţičnik in Mulej (2010, 23) jo
opredelita kot pot do zadostne in potrebne celovitosti, na kateri pomembno vlogo igra etika.
Različni avtorji (Mulej, Mulej in Kajzer v: Boţičnik in Mulej prav tam, 25—26) zagovarjajo
potrebo po praksi druţbene odgovornosti, saj je le-ta potrebna za rešitev široke palete
druţbenih problemov. Najboljša rešitev bi bil celovit model druţbene odgovornosti in prav
takšno ravnanje, kar pa mnogokrat presega meje človekovega zavedanja ter moţnosti.
Clement-Jones (v: Knez-Riedl 2006b) pravi, da imamo ljudje o tem, kaj je in kaj ni druţbeno
odgovorno, povsem različne, intuitivne občutke. Kadar smo postavljeni pred vprašanje
morale, se opredelimo v skladu s svojo vestjo; lahko, da jo imamo, ali je enostavno nimamo.
Knez-Riedl (prav tam) meni, da je vsak odrasel posameznik za svoja dejanja odgovoren ter da
smo soodgovorni tudi za dogajanje v skupnosti; oţji in širši. Vsi lahko s svojimi dejanji, pa
tudi nedejavnostjo pomembno sooblikujemo druţbo, ali pa pasivno opazujemo in ničesar ne
prispevamo k boljši druţbi. Tudi za nedejavnost smo odgovorni. Druţbeno odgovornost je
mogoče razumeti kot človekoljubje ali filantropijo kot aktivno skrb za soljudi, za njihov
ţivljenjski standard (predvsem podjetja za svoje zaposlene), hkrati pa lahko druţbeno
odgovornost razumemo širše in globlje, kot je aktivna skrb in odgovornost za človekove
pravice, za kakovost ţivljenja tudi prihodnjih generacij, za čisto in neokrnjeno naravo.
Druţbeno odgovorno ravnanje lahko poleg ţe omenjenega označimo tudi kot ravnanje, ki
označuje vse vrste poštenega ravnanja vplivnih namesto njihove zlorabe v vseh relacijah. V
odnosih do zaposlenih, do poslovnih partnerjev in širše druţbe ter tudi v odnosu do narave, ki
zdrava in neokrnjena pomeni osnovo za naše bivanje in naš obstoj. Slogan ene izmed
propagandnih akcij 6
, ki se je v Sloveniji vrtel pred leti, se je glasil: »Slovenija. Njenih
zakladov nismo dobili od dedov v dar. V varstvo so nam jih zaupali vnuki.« Lahko bi ga
razširili na slogan za celoten planet, za katerega naj prav tako velja, da so nam ga v varstvo
zaupali vnuki. Morebiti bi nam ljubezen do naših bliţnjih, do bodočih generacij naših genov,
vsaj nekoliko odprla oči.
Upoštevajoč dialektično teorijo sistemov (Mulej in Hrast 2008) lahko druţbeno odgovornost
razumemo kot koncept, skupek vrednot, ki kaţejo pot iz slepe ulice, v kateri se je zaradi
napačnih ekonomskih ideologij in nenehne pričakovane, ne pa tudi potrebne gospodarske
ekspanzije, znašlo človeštvo. Da bi se vrednote, ki jih kaţe sprejeti za naše lastne, zato da bi
našli pot nazaj, pot iz »slepe ulice«, sprejeli in jih razumeli kot pomoč in rešitev, bi bila nujno
potrebna in smiselna sodelovanje in podpora uveljavljanju le-teh s pomočjo drţavnih ter
naddrţavnih organov.
Drţavni organi bi s svojo močjo in vplivom morali koncept druţbene odgovornosti javno
podpirati in ga prav tako udejanjati, npr. z vzpostavljanjem druţbeno odgovornih drţavnih ali
med-drţavnih strategij (Mulej in Hrast: prav tam), zato da bi preostali vplivneţi svoje vloge,
6 Narave nismo dobili v dar od svojih dedov, sposodili smo si jo od svojih vnukov! Izrek Indijancev ljudstva
Haida, Kanada
32
moči, ugleda in vpliva ne zlorabljali, temveč bi ravnali odgovorno do svojih sodelavcev,
zaposlenih, lokalnega okolja, poslovnih partnerjev in naravnega okolja.
Ozadje druţbene odgovornosti, osnova za to razvijajočo se prakso in novo znanstveno
disciplino, je vsekakor etika soodvisnosti (Mulej idr. 2006a), ki predstavlja značilnost
človeških vrednot, ki so uveljavljene v neki skupnosti; pomenijo, da je v novodobnih
razmerah, ko je specializacija do neke mere koristna, dobra in potrebna, hkrati pomembno, da
se specializanti zavedamo, da sami sebi nismo zadosti. Pomembno je, da upoštevamo dejstvo,
da ob specializiranosti vedno obstaja naravna potreba po integriranju različnih znanj, različnih
ozko specializiranih znanj.
V gospodarski praksi nismo drug od drugega niti neodvisni niti enosmerno odvisni, temveč
smo predvsem soodvisni. Zaradi navedenega je pomembno, da se ljudje, četudi iz sebičnih
vzgibov, ne obnašamo preveč sebično in enostransko, temveč spoznamo in se zavedamo, da
smo potrebni drug drugemu, saj bomo le tako, s prenovo svojega pogleda in zavedanja,
zmoţni pribliţati se zadostni in potrebni celovitosti. Z vidika uporabljenega stila razmišljanja,
ki poskuša doseči sorazmerno, tj. zadostno in potrebno, celovitost z uporabo sistema vseh
bistvenih in samo bistvenih vidikov nekega obravnavanega problema, lahko druţbeno
odgovornost obravnavamo kot primer inovacije vrednot, ki postanejo nova etika, kultura,
norme, celovitejše od nekdanjih, skladne z zakonom zadostne in potrebne celovitosti.
V obdobju po prvi ter še izraziteje po drugi svetovni vojni, po obdobju zadnje večje svetovne
gospodarske krize se je vloga drţave, ki pomeni podporo potrebni celovitosti, nekoliko
okrepila (Reich v: Mulej idr. 2006a). V svetu je hkrati nastopilo obdobje demokracije, ki naj
bi ljudem omogočala svobodo in zadovoljstvo, a se je ţal pričelo izmenjavanje enostransko
usmerjenih oblasti, bodisi levo ali desno usmerjenih vlad.
Jeţ (v: Mulej idr. prav tam) je leta 2006 zapisal, da je demokracija največje omejevanje
oblasti. Današnje napore in aktivnosti v zvezi z druţbeno odgovornostjo lahko razumemo kot
nov, novodoben poizkus, kako uveljaviti zadostno in potrebno celovitost v odnosih med
ljudmi, med specialisti, ki se morajo zavedati nujnosti sodelovanja in ţiveti v skladu z etiko
soodvisnosti, da ne bi propadli. Iz navedenega je moč zaključiti, da naša lastna odgovornost
rešuje nas same, rešuje človeštvo pred lastnim propadom.
3.1 Opredelitev pojma druţbena odgovornost podjetij
Druţbeno odgovornost podjetij lahko opredelimo kot prizadevanje podjetij, da v svojem
vsakodnevnem poslovanju, pri udejanjanju vseh svojih poslovnih procesov neprestano in
zavestno, v vseh razmerjih, tako z notranjimi, kot z zunanjimi udeleţenci, v odnosih z
okoljem, na prostovoljni osnovi ravnajo in postopajo odgovorno, to je pošteno in brez zlorab
svojega potencialno vplivnega poloţaja in premoči.
Druţbena odgovornost se bo v vsej svoji razseţnosti manifestirala v ustrezni in potrebni
obliki tedaj, ko se bodo vplivni posamezniki, lastniki kapitala, mnenjski voditelji, politične
skupine, skratka vplivni, zavedali pomena etike soodvisnosti in sonaravnega bivanja ter bodo
namesto moţnosti zlorabe svoje moči in vpliva izbrali celovito poštenost in etično odgovorno
ravnanje do vseh, svojih bliţnjih, zaposlenih v podjetjih, partnerjev, tako do odjemalcev kot
do dobaviteljev, do širše skupnosti, drţave in narave, našega ekosistema. Zlorabe naravnega
okolja lahko ob druţbeno odgovornem ravnanju do vseh ostalih deleţnikov pripeljejo do
33
kolapsa, saj je zdravo, čisto in nestrupeno okolje pravzaprav pogoj za bivanje vseh ţivih bitij
na planetu, torej za obstanek planeta in človeške vrste.
Zaradi problematike, kako preseči nacionalno raven in delovati celovito, se pojavlja ideja o
nadnacionalnem organu, naddrţavni zvezi (Mulej 2009d).
Kako razumeti druţbeno odgovornost, razlaga Knez-Riedl (2006a, 5). Pravi, da se različne
opredelitve razlikujejo predvsem v odvisnosti od kulturne pogojenosti ter vpliva zgodovine; z
obema vplivoma pa je pogojeno dojemanje problematike za vsakega posameznika, ki se od
drugega običajno razlikuje, saj so vplivi kulture, zgodovinske pogojenosti in naše dojemanje
od osebe do osebe močno različni.
Knez-Riedl (2002, 94) povzema definicijo Komisije evropskih skupnosti,7
ki pravi, da je
druţbeno odgovorno ravnanje podjetij njihovo prizadevanje za odgovorno ravnanje, ki se v
vsakodnevnem poslovanju odraţa v razmerjih z udeleţenci, na prostovoljni osnovi. Ena od
opredelitev, prav tako povzeta po ključnem strateškem dokumentu »Green Paper on
Promoting a European Framework for Corporate Social Responsibility« iz leta 2001, je
koncept (Gregurec 2009), ki gospodarskim subjektom omogoča usklajevanje lastnih interesov
z interesi notranjih in zunanjih deleţnikov ter naravnega okolja. Hrast (2010) definicijo EU
oziroma Zelenega dokumenta nadgradi, ko pravi, da niso samo podjetja tista, ki naj bi
delovala druţbeno odgovorno, brez zlorabe svojega vpliva. Tako naj bi namreč ravnali tudi
vsi posamezniki, skupine ljudi, vladne in nevladne organizacije, zavodi …torej vsi, ki se
kakor koli zdruţujemo, ali delujemo samostojno, bodisi poklicno ali ne. Nanaša se torej na
narode, drţave, na celotno svetovno populacijo in vse oblike njenih zdruţb.
Friedl (2004, 36) pojem druţbene odgovornosti razlaga s pomočjo opredelitve Svetovnega
gospodarskega sveta za trajnostni razvoj (WBCSD), ki druţbeno odgovornost razume kot
stalno zavezanost podjetja, da se bo obnašalo etično in bo prispevalo h gospodarskemu
razvoju, obenem pa izboljševalo kakovost ţivljenja delavcev in njihovih druţin ter lokalne
skupnosti in širše druţbe.
Druţbeno odgovorno ravnanje se v praksi običajno deli na tisto, ki zadeva notranje deleţnike,
torej zaposlene, sodelavce, ter zunanje deleţnike, torej poslovne partnerje, dobavitelje,
odjemalce, lokalno skupnost. Dodatna dimenzija deleţništva se pojavlja v odnosu podjetja in
naravnega okolja.
Pri odnosih podjetja do notranjih deleţnikov, zaposlenih, pričakujemo npr. povečanje
pooblastil zaposlenih, nenehno izpopolnjevanje, izobraţevanje, spodbujanje le-tega in
nagrajevanje uspešnih in odgovornih sodelavcev za IIDP in inovacije.
Pričakovanja zaposlenih so izraţena tudi na področju socialne in zdravstvene varnosti, enakih
moţnosti napredovanja, obravnave na delovnem mestu in enakega plačila za enako delo, ne
glede na spol, vero, raso, stan … Pričakovanja se nanašajo tudi na fleksibilen delovnik,
moţnost organiziranega varstva otrok, zadostno količino prostega časa, moţnost izrabe
dopusta, nenasilne komunikacije itd.
7
Commision of the European Communities
34
Druţbeno odgovorno ravnanje do zunanjih deleţnikov, do poslovnih partnerjev se kaţe npr. v
poštenih, etičnih in moralno nespornih pristopih k reševanju reklamacij, pritoţb, pripomb,
tudi pohval in predlogov. Kaţe se v stalni skrbi, aktivnem nadzoru in zagotavljanju kakovosti
in varnosti proizvodov in storitev, pošteni in realno zaračunani vrednosti, ki mora upoštevati
primeren in pošten deleţ dobička za podjetje namesto pretirane grabeţljivosti in izkoriščanja
morebitnega monopolnega poloţaja, v enakopravni obravnavi poslovnega partnerja, četudi je
ta v podrejenem trţnem poloţaju. Odgovorno ravnanje do dobaviteljev se odraţa v aktivnem
vključevanju le-teh v nabavne verige, poštenem plačilu za opravljeno delo in storitve v
dogovorjenem terminu in na dogovorjen način, ki dobavitelja ne sme spravljati v podrejen ali
nemogoč ekonomski poloţaj, ki lahko ogroţa njegov obstoj ali nemoteno poslovanje oziroma
so lahko vprašljive njegove zmoţnosti poravnavanja obveznosti do njegovih zaposlenih in
njegovih poslovnih partnerjev. Odnosi, tako z dobavitelji kot z odjemalci, morajo temeljiti na
visokem nivoju moralnih ter etičnih vrednot in morajo ohranjati dostojanstvo in ekonomsko
stabilnost vseh vpletenih ter jim omogočati obstoj in trajnostni razvoj.
Pri druţbeno odgovornem ravnanju do lokalnih skupnosti morajo podjetja upoštevati, da so
le-te pomemben del njihovega poslovanja in obratno, da je podjetje s svojo dejavnostjo precej
vpeto v lokalno skupnost, se je dotika, nanjo vpliva in iz nje črpa svoje vire. Potrebno je
dobro, nekonfliktno in pošteno sodelovanje z lokalno in drţavno oblastjo, z njenimi organi.
Pričakovano je, da bodo gospodarski subjekti aktivno sodelovali z neprofitnimi
organizacijami, šolami, univerzami, kulturnimi in športnimi organizacijami, resornimi
ministrstvi … ter skupaj z njimi in ostalimi, ki tu niso našteti, ustvarjali pogoje ter ideje
sonaravnega, partnerskega delovanja, bivanja in razvoja.
Kadar govorimo o druţbeni odgovornosti do naravnega okolja, ki je — čisto, zdravo in
neokrnjeno — pravzaprav osnova ţivljenja in obstoja tako gospodarskih kot fizičnih
subjektov, govorimo o doslednem upoštevanju vseh okoljskih standardov in visoki stopnji
etike in morale, ki podjetjem preprečuje vsakršno zlorabo zaupanja in kršitve minimalnih
zakonskih obvez ali predpisanih standardov. Podjetja morajo v okviru svoje dejavnosti
preprečiti vsako, tudi najmanjšo moţno degradacijo okolja, ekosistema, ali pa le-to zniţati na
najniţji moţni minimum ter storiti vse, kar je mogoče, da okolje, če ga degradira, tudi aktivno
in predvsem uspešno sanira. Potrebne so analize posegov v okolje in prostor tako v okviru
izvajanja procesov in dejavnosti podjetja kot analize, ki pokaţejo, v kolikšni meri podjetje
poleg onesnaţevanja zaradi izvajanja dejavnosti okolje obremenjuje tudi kasneje, s svojimi
proizvodi, ki so bodisi nerazgradljivi ali kako drugače med ali po uporabi obremenjujejo naš
planet in naravo. 8
Prednostna področja druţbeno odgovornega ravnanja so torej človekove pravice in pravice
notranjih deleţnikov podjetja, torej zaposlenih, varovanje okolja, vključevanje podjetja v
skupnost in odnosi z dobavitelji.
Koncept druţbeno odgovornega ravnanja je vpet v koncept oziroma pristop »trojnega izida«
(angl. Triple Bottom Line Approach), ki ga omenja tudi Knez-Riedl (2002, 94). V skladu s
pristopom trojnega izida naj bo podjetje finančno zanesljiva organizacija; odpraviti ali
maksimalno zmanjšati mora negativne vplive svojega delovanja na okolje ter delovati skladno
s pričakovanji okolja in širše druţbe. Korporativna druţbena odgovornost je povezana tudi z
donatorstvom in dobrodelnostjo, katere glavni namen je pridobitev tako za donatorja kot za
8 Povzeto po Friedl 2004, 36—38
35
prejemnika donacije. Druţbena odgovornost se v tej točki ţe dotika trţenja, natančneje trţenja
z razlogom (angl. Cause Related Marketing). V Zdruţenih Drţavah Amerike se pogosteje kot
izraz korporativna druţbena odgovornost uporablja izraz korporativno drţavljanstvo (angl.
Corporate Citizenship) (Friedl 2004, 36).
Knez-Riedl (2002, 93) pravi, da podjetja v svojih lokalnih okoljih k razvoju skupnosti
prispevajo na več načinov; poleg tradicionalnih aktivnosti in delovanja, kot so ustvarjanje
prihodka, zaposlovanje in vlaganje v lastno rast ter rast okolja, se podjetja vedejo in ravnajo
druţbeno ter okoljsko odgovorno. Druţbeno odgovorno ravnanje, ki je sestavni del ideje o
trajnostnem razvoju podjetij in zajema tako odgovornost do druţbe kot tudi do okolja, je
vpeto in se nanaša na povezave med ekonomskim in druţbenim vidikom v vsakem trenutku
poslovanja podjetij, v vseh njegovih razmerjih in interakcijah z deleţniki, pomen pa je v
prostovoljni naravi omenjenega početja. Nadalje je prednostna skrb podjetja njegovo
ekonomsko preţivetje, saj je le-to osnova za vse ostale dejavnosti in aktivnosti, tudi za
druţbeno odgovornost. Tradicionalno se podjetja v lastni druţbeni odgovornosti sicer še
vedno gibljejo v okvirih zagotavljanja zaposlitve lokalnim deleţnikom in ustvarjanja
bogastva. Knez-Riedl (prav tam) nadalje meni, da si podjetja, če jih k nasprotnemu ne
zavezuje zakonodaja, prizadevajo škodo in stroške, ki jih povzročajo s svojo dejavnostjo,
prevaliti na nekoga drugega. Prav tako še niso pripravljena prevzeti deleţa stroškov, ki so
povezani z druţbeno problematiko, s problemi, ki obstajajo v druţbi.
Vsaka organizacija mora prevzeti polno odgovornost za svoj vpliv na zaposlene, okolje,
odjemalce, dobavitelje. To je njena odgovornost do druţbe. Pri celotni zgodbi o druţbeno
odgovornem ravnanju podjetij moramo zelo paziti, kajti dobri nameni niso vedno tudi
druţbeno odgovorni, dobronamerni in iskreni. Nekateri znanstveniki (McIntosh idr. 1998 47),
ki se ukvarjajo z druţbeno odgovornim ravnanjem, menijo, da se bodo v prihodnje manj
upoštevala finančna merila poslovanja in bodo v ospredje prihajali nefinančni kazalniki, ki
bodo podajali informacije o tem, ali je podjetje druţbeno odgovorno in v svojem delovanju
upošteva široko paleto interesov različnih interesnih skupin oziroma deleţnikov. Mnenja je,
da se bodo v prihodnosti ohranila le podjetja, ki bodo bolj kot finančne upoštevala nefinančne
kazalnike uspešnosti podjetij.
Potočan in Mulej (2007, A129) povzemata različne vire in pravita, da organizacije vselej ne
izpolnjujejo pričakovanj druţbe oziroma svojega okolja, hkrati pa skušajo zadovoljiti široko
paleto zahtev, tako zakonskih kot tistih, ki so sicer neobvezne, vendar za obstoj podjetja
pomembne kot na primer zahteve glede varovanja okolja, trţne zakonitosti delovanja podjetij
in podobno. Cooper in Vargas ter Brandon in Jennings (v: Potočan in Mulej, prav tam)
pojasnjujejo, da je druţbena odgovornost neke vrste obveznost vsega človeštva, da upošteva
skupne cilje druţbe in le-te tudi uresničuje.
Maurrasse (2004, 28—29) zagovarja spontan in ideološki pristop k druţbeni odgovornosti;
pravi, da ni nujno, da smo druţbeno odgovorni zgolj iz svoje poklicne dolţnosti ter da je
druţbeno odgovornost smiselno obravnavati kot izbiro nekaterih, namesto kot obvezo vseh.
Po njegovem mnenju je druţbeno odgovornost treba obravnavati drugače in jo razumeti kot
boj posameznikov – vendar za dobro vseh. Druţbeno odgovornost je potrebno razumeti kot
»personal commitment«, zavezo in ne kot proizvod ali rezultat neke ideje, morebiti trenda
(slika 7).
Ker je realno stanje v druţbi daleč od idealnih razmer, se je potrebno zavedati, da je bil večji
del današnje odrasle populacije vzgojen v duhu neoliberalizma in pod vplivom miselnosti
36
mladoekonomistov. Širjenje neoklasične teorije (Repovţ 2009, 40) in njenih pogledov je bilo
v zadnjih treh desetletjih nazadrţno. Neoklasična teorija pa se ni trţila in širila samostojno ali
zato, ker bi bila splošno sprejemljiva, ampak so jo promovirale politične opcije, ki so blizu
desnemu političnemu polu. Najprej se je razširila v Zdruţenih Drţavah Amerike, kasneje pa
se je ideja prenesla tudi v Evropo. Da je zibelka neoklasične teorije in mladoekonomistov
prav ZDA, ni nič presenetljivega, saj so od nekdaj veljale za vodilno svetovno velesilo, ki je
diktirala tempo tudi preostalemu delu sveta.
Slika 7: Korporativna vpletenost v druţbo.
Vir: Porter in Kramer 2006, 88.
Predvsem so širile svoj vpliv preko finančnih institucij, kjer so imele glavno besedo in največ
politične moči. Interesi kapitala so imeli največjo prevlado prav tam, prav tako pa smo v
imenu interesa kapitala ideje povzemali v Evropi in večino le-teh z veliko naglico uvaţali ter
jih vnašali v lasten način delovanja, mišljenja in ţivljenja. Repovţ (prav tam) meni, da je
širjenje neoklasičnih teorij potekalo tudi po drugih poteh, na primer s pomočjo izključujočega
sistema akademskega napredovanja, po katerem so na številnih uglednih univerzah lahko
napredovali in gradili kariero zgolj tisti znanstveniki, ki jim je uspevalo objavljati svoje
članke v določenih mednarodno priznanih časnikih in revijah. Uredniki omenjenih revij naj bi
akademikom, ki so jih povabili k oddaji člankov, vsebino in naravo prispevkov vnaprej
predpisali in začrtali osnovno, neoklasično ideologijo.
Enako kot na vseh ostalih področjih naj bi šlo tudi na akademskem za neke vrste trţno
situacijo, kjer so se morali akademiki ukloniti zahtevam trga, če so hoteli na njem sploh
obstajati. Šlo naj bi za neke vrste sistematično cenzuro, ki je omogočala razcvet idej,
podrejenih kapitalističnim, danes skoraj ţe ponovno fevdalno-kapitalističnim razmerjem, ki
so, povsem brez moralnih konotacij, zavladala svetu. V današnji finančno gospodarski krizi
niso pod vprašajem zgolj neoklasične dogme, na preizkušnjo je postavljen celoten sistem
naših moralnih vrednot. Dejstvo je, da zagovorniki zgoraj opisanih idej zaradi nastale
situacije, ki nekaj desetletij propagirane ideje postavlja na resno preizkušnjo in jim jemlje ţe
prej precej omajano kredibilnost, niso spremenili svojega prepričanja. Mnogi menijo, da je
kriza samo očiščevalni proces, ki bo ločila zrna od plevela. Ki bo prečistila odvečno delovno
silo, da bo gospodarstvu omogočena ponovna ekspanzija brez potrebnega balasta. Dejstvo je
37
tudi, da celoten gospodarski ustroj še naprej, kljub alarmantnemu stanju, deluje enako, morda
navidezno manj agresivno. Za zdaj.
Ob spoznanjih in dognanih dejstvih, da enak razvoj dogodkov, kakršnemu smo bili priča
zadnjih nekaj desetletij, pomeni ne le koraka nazaj, ampak korak bliţje k propadu človeštva,
človeških norm, etike, morale, človeka, okolja in karikirano tudi planeta, se moramo tisti, ki
temu verjamemo, odločno upreti nadaljnjemu razvoju dogodkov v smeri nadaljevanja
neoklasične teorije, četudi v nekoliko pritajeni in milejši obliki.
Današnje generacije se bodo same teţje spreminjale, lahko pa pričnejo s spreminjanjem
prihodnosti in usmerjanjem generacij, ki so se rodile in šele pričele z vpijanjem in usvajanjem
sociološko ekonomskih idej, moralnih in etičnih norm. Današnja generacija ima pravzaprav
moţnost, da popravi napake prejšnjih in svoje generacije s tem, da prične bodoče generacije
in svoje potomce vzgajati v odgovorne in čuteče prebivalce planeta. Da jih vzgaja druţbeno
odgovorno, v zrele, odgovorne osebe, ki bodo sposobne celovitega pogleda na svoje ţivljenje
in ţivljenja ljudi ter okolja okoli njih. Njihova merila, druţbene, etične in moralne vrednote
bodo temeljile na resnični kakovosti ţivljenja in ţivljenjskega prostora ter manj na
kapitalistično materialnih vrednotah, ki so bile sedanjim generacijam nevidno vsiljene in
speljane v naše podzavesti. Vzgoje in prevzgoje pa nikakor ne moremo kar prepustiti
»domačemu ognjišču«. Vzgoja ljudi ter smernice, etične in moralne, morajo biti načrtovane,
zavezane določenim ciljem in regulirane na nacionalni, če ne na nadnacionalni ravni. Zakaj se
to še ni zgodilo?
3.2 Zgodovina razvoja druţbene odgovornosti podjetij
Razvoj druţbene odgovornost in zavesti podjetij o nujnosti druţbeno odgovornega ravnanja je
Vila (1995, 217—218) razdelil na tri ločena obdobja, v katerih se je ideja in z njo druţbeno
odgovorno ravnanje rojevalo in razvijalo.
Prve druţbeno odgovorne aktivnosti so znane in zaznane ţe v 18. stoletju, ko je v svetu
prevladovala ekonomska miselnost Adama Smitha, ki je kot glavno nalogo in cilj podjetništva
opredeljevala ustvarjanje dobička za lastnike kapitala ter posredno za dobrobit celotnega
okolja, v katerem podjetja delujejo. V prvi polovici 20. stoletja se je druţbeno odgovorno
zavedanje ponovno okrepilo in se razširilo s podjetniških še na zunanje deleţnike, na širšo
druţbo. Delavci so se v takratnem obdobju pričeli zavedati pomena, ki ga imajo nova znanja
in tudi pomena večje kakovosti ţivljenja.
Kot omenja Clement-Jones (v: Stropnik 2006, 2) so ţe v 19. stoletju kvekerji (druţine
Cadbury, Rowtree, Hershey in drugi) poskušali dvigniti kakovost ţivljenja ljudi, ki so zanje
opravljali razna dela, ter izboljšati poloţaj vseh ljudi, ki so ţiveli v njihovih skupnostih.
Kaj je druţbena odgovornost, je ţe leta 1989 opredeljeval Peter Drucker (v: Hrast 2006a), ki
je menil, da druţbena odgovornost, ki si prizadeva za zdravo ter vitalno skupnost, ni
človekoljubje za mnoţice, temveč lastni interes populacije, ustanov. Le-te bi morale zato v
svoje vizije, vedenje in med vrednote vnesti in širiti odgovornost za skupno dobro. S tem bi
organizacije prevzele tudi politično odgovornost in enako bi storila podjetja, ki bi, če ne bi
upoštevala interesov skupnosti, precej izgubila na ugledu, javnost pa jim bi odrekla svojo
podporo, najverjetneje z odvrnitvijo od uporabe (nakupa) njihovih proizvodov ali storitev.
Kot zadnje obdobje razvoja druţbeno odgovornega ravnanja Vila (1995, 217—218) omenja
38
drugo polovico 20. stoletja, v katerem je opazen poudarek na razvoju višje kakovosti
delovnega okolja in okolja, v katerem delujejo podjetja in v katerem ţivijo tako notranji kot
zunanji deleţniki podjetja. Tematika druţbeno odgovornega ravnanja se je pričela opazneje
pojavljati v evropskem prostoru za njegovim razvojem v Ameriki.
Posledično se je miselnost nekaj let kasneje naselila tudi v slovenskem prostoru, in sicer šele
pred slabimi petnajstimi leti. Vzrok za razvoj in naglo širjenje ideje, da je koristno in potrebno
druţbeno odgovorno ravnanje, lahko iščemo predvsem v pobudi komisarjev Evropske Unije.
Oni so v lizbonski strategiji kot enega ambicioznih ciljev zastavili povečanje socialne varnosti
prebivalcev, delavcev, zaposlenih v podjetjih in drugih ustanovah, seveda ob sočasnem
zagotavljanju konkurenčnosti in dinamičnosti gospodarstva.
Usmeritve, povzete iz lizbonske strategije, so eden osnovnih razlogov za spodbujanje
druţbene odgovornosti, ki naj bi postala skupni cilj civilne druţbe, poslovne skupnosti in
podjetij ter ravni, ki jim je zaupano odločanje na podjetniškem, lokalnem in nacionalnem
nivoju. Izraz druţbena odgovornost podjetij (DOP) ali v angleškem jeziku Corporate Social
Responsibility (CSR) zveni na prvi pogled zapleteno, vendar gre za relativno preprosto idejo.
V Evropski komisiji je delovna definicija znana kot »koncept, po katerem podjetja v svoje
poslovno delovanje in svoje odnose z zainteresiranimi udeleţenci prostovoljno vključujejo
druţbeno in okoljsko skrb«.
Potočan in Mulej (2007, A129—A130) povzemata različne avtorje in razlagata proces razvoja
druţbene odgovornosti skozi pet faz:
Faza maksimiranja koristi; z vidika čim večjih koristi je bila druţbena odgovornost
obravnavana v času industrijske revolucije (18. in 19. stoletje, doba A. Smitha).
Faza, ko je na področju druţbene odgovornosti postal aktiven drţavni aparat in aktualni
menedţerji. Gre za tako imenovani menedţment zaupanja, v ospredju so bili interesi
lastnikov kapitala. Značilno obdobje je obdobje gospodarskega okrevanja v ZDA, po
gospodarski krizi, ki je svetovno gospodarstvo pretresla med 1929 in 1933 letoma.
Faza aktivizma je faza, ki se je pričela po letu 1960, zaznamovalo pa jo je gibanje, ki je
poudarjalo pravice posameznikov: pravice potrošnikov, varovanje okolja, človekove
pravice, pravica do svobode in svobodne izbire, svobodne ljubezni.
Faza sprejetja odgovornosti. V času, ki je sledil obdobju generacije »Flower-Power«, se je
uveljavilo prepričanje, da so gonilne sile razvoja in druţbenega obstoja vplivne,
gospodarsko globalno vpete korporacije in institucije. Zato je v omenjenem obdobju
druţba svoja pričakovanja usmerila prav k omenjenim institucijam in organizacijam.
Zadnja leta se nahajamo v fazi sodobnega razumevanja druţbene odgovornosti. Zavedamo
se, bolje rečeno, pričenjamo se zavedati, da je potrebno teţave reševati sistematično,
predvsem pa celovito. Enako celovito pristopamo k pojmovanju in udejanjanju druţbene
odgovornosti.
Zadnje obdobje razvoja druţbeno odgovornega ravnanja sta zaznamovala hiter razvoj
informacijske tehnologije ter neverjetna hitrost širjenja informacij, k čemur je največji deleţ
zagotovo prispeval v zadnjih petnajstih letih skoraj nenadzorovano hiter razvoj in razmah
interneta, globalne informacijske mreţe. Prav hiter pretok informacij je v zadnjih letih
omogočal izraţanje kritičnega mnenja in hkrati dostop do kritičnih mnenj drugih
zainteresiranih deleţnikov. Ljudje so danes bolj osveščeni, bolj informirani in bolj kritični,
kot so bili kadar koli v pretekli in polpretekli zgodovini. Od podjetij in raznih drugih
39
ponudnikov raznovrstnih dobrin, storitev, materiala, skratka vsega, kar ponuja trg, odjemalci
oziroma deleţniki pričakujejo visoko stopnjo etičnega ravnanja in morale.
Odjemalci vedno glasneje in resneje zavračamo vsako vrsto nemoralnih, neetičnih ravnanj;
ravnanja, ki obremenjujejo okolje, delo, ki pomeni tudi delo otrok, izkoriščanje delovnih
ljudi, prenizko plačilo za delo, delo v nevarnih razmerah ter ostale vrste zlorab človeka in
njegovega, običajno podrejenega poloţaja. Današnjo dobo poleg prepogostih zlorab
spremljajo tudi vedno znova odkriti škandali, korupcije in poslovne goljufije, običajno
povezane z bogatenjem peščice posameznikov, po navadi gospodarsko-političnih elitistov.
Vsi škandali in nemoralna dejanja na eni strani ter dejstvo, da so le-ti razkriti in da je o njih v
nekaj urah danes obveščena velika večina svetovne javnosti, so v zadnjih letih najbolj vplivali
na pojav zavedanja deleţnikov o enovitem, enem svetovnem drţavljanstvu (angl. Corporate
Citizenship), kot ga opisuje McIntosh (1998, 43—44). V prihodnosti je pričakovati le še večji
razvoj zavedanja ter trend, s katerim bo druţbeno odgovorno ravnanje samo še pridobivalo
pomen in bosta pomembnost in potreba po etičnem, moralnem, do vseh deleţnikov
odgovornem ravnanju strmo naraščali.
Koncept DOP ima svoje korenine ţe v zgodnji industrijski dobi, ko so posamezniki, predvsem
filozofi, politično usmerjeni ekonomisti, kulturniki in človekoljubi pričeli namenjati
pozornost delavskemu razredu in revščini, v kateri so ţiveli.
Kasnejši razvoj druţbene odgovornosti kot znanstvene veje lahko razdelimo v tri generacije
(Zadek v: Knez-Riedl 2007b):
Prva generacija je tradicionalna, pogosto prakticirana in pomeni bolj ali manj filantropijo
ljudi, sočutje ljudi do drugih. Predvsem je razširjena zaradi varovanja ugleda podjetij.
Druga generacija druţbeno odgovornost uvaja v svoje poslovne strategije, rečemo ji tudi
strateška druţbena odgovornost. Ta je danes najpogosteje prisotna.
Tretja generacija druţbene odgovornosti vključuje v svoje bistvo problematiko revščine,
izključenosti in tudi problematiko degradacije okolja.
Mulej in Prosenak (2007) nadgrajujeta Porterjeve štiri faze 9
gospodarskega razvoja, ki si
sledijo v vrstnem redu: naravni dejavniki — naloţbe — inoviranje — izobilje. To je slepa
ulica, saj ubija potrebo po inoviranju in motivacijo, saj ima človek v izobilju dovolj ugodja.
Zato se ne razvija in slej ko prej prične zaostajati v svojem razvoju. Tem fazam dodajata še
peto fazo, s predpostavko, da inoviranje ne more biti zadnja, zaključna faza gospodarskega
razvoja, izobilje pa jemlje motivacijo za razvijanje, spremembe in ţivljenje. Doslej te faze v
praksi ni bilo.
Inoviranje, ki je samo sebi namen in prinaša koristi samo za posamezne uporabnike,
dolgoročno ne zapolnjuje potreb in pričakovanj celotne skupnosti. Hipoteza, ki jo avtorja
omenjata, se glasi, da naj bi bila za zdaj druţbena odgovornost zadnja, peta faza
gospodarskega razvoja. Čisto mogoče je, da se bodo v prihodnosti razmere spremenile in bo
trenutno omenjana peta faza dobila nadgradnjo, saj bo čas zahteval nove, inovativne pristope
tudi po uresničeni peti fazi razvoja.
9 Mišljene so faze razvoja podlag za konkurenčnost, ki jih je zaznal Porter. Več v: Porter 1990
40
Za peto fazo razvoja je, tako Mulej in Prosenak (prav tam), potrebna gospodarska osnova, in
sicer dejstvo, da je materialnega bogastva dovolj, truditi pa se moramo tudi za duhovno, za
zdravo in naravno druţbeno okolje. In če je za četrto razvojno fazo značilno, da se zaradi
izobilja, materialnega, ljudje ne trudijo več, saj ne čutijo potrebe, ter da v druţbi vlada
(navidezna, iluzorna) samozadostnost, samovšečnost in potrošništvo, se za peto fazo
predvideva prehod na nov, višji nivo zavedanja. Gre za inoviranje duha. V peti razvojni fazi
bo prevladovala etika soodvisnosti in druţbene odgovornosti, pojavile se bodo teţnje po
ustvarjanju, vendar ne le v tehnološkem smislu, temveč v smislu celovite kakovosti ţivljenja.
Predvidevajo se manjše socialne razlike, ki pa, ponovno, ne izhajajo več iz materialne narave,
temveč iz drugačne dimenzije, iz duhovne, miselne revščine, ki ločuje inovativno, ustvarjalno
druţbo od zaprte, samozadostne in zaradi materialnega udobja in ugodja povsem
neambiciozne za spremembe.
Če bi bila četrta razvojna faza zadnja v gospodarskem razvoju, kot je opozoril Porter, bi
pomenilo tudi, da bi se ta ustavil na točki, ko teţave in druţbeni problemi kot na primer
problem (ne)zaposlovanja, preţivetja, revščine in smisla bivanja pravzaprav naraščajo, saj
inovativnost in tehnološke inovacije poleg dejstva, da so koristne novosti, pomenijo običajno
tudi manjšo potrebo po človekovem (fizičnem) delu in ročnih spretnostih, od katerih še danes
ţivi velik del človeštva. Da se faze gospodarskega razvoja ne bi zaključile z enostranskim
pristopom k IIDP, ampak bi mu sledila višja stopnja, imamo dve osnovni moţnosti:
doseči, ohraniti in upoštevati zakonitosti zadostne in potrebne celovitosti v opazovanju,
razmišljanju, odločanju, ukrepanju in z omenjenimi doseţki zaokroţati IIDP ali
celovito prenoviti lastno kulturo, da nas navidezno izobilje, samozadostnost in
samozadovoljnost ne ohromijo. Tako ohranimo naravno potrebo razvijati se, ne zgolj v
tehnološkem, materialnem smislu, temveč in predvsem v duhovnem, da preidemo v fazo,
ki se kaţe kot alternativa našemu propadu, v morebitno peto fazo celovitega IIDP,
celovitega ustvarjanja in samoiniciativne druţbene odgovornosti slehernega individuuma.
Izobilje torej — kar kaţejo tudi in predvsem dokazljivi dogodki iz pretekle in polpretekle
zgodovine — vodi v slepo ulico, v revnost duha in propad. Ljudje bi se utegnili oddaljiti od
bistva svojega bivanja, od svoje ustvarjalnosti, saj skoraj ni ničesar, po čemer bi hrepeneli,
česar si ţelimo. Omenjeno lahko iz lastnih izkušenj potrdim. Prepričana sem, da bi se našlo še
veliko staršev s podobnimi opaţanji, ki kaţejo, da pri mladih ljudeh, ki ţivijo v današnjem
izobilju, pri pet- in desetletnikih obstaja grenko pomanjkanje resničnih, ne hipnih ţelja,
pravega hrepenenja in naravne potrebe po ustvarjanju. Kaţe se pomanjkanje delovnih navad
in razvajenost, za kar mladi pravzaprav niso odgovorni sami. Uresničene kratkotrajne in
površinske ţelje ne prinašajo pravega zadovoljstva in občutka sreče niti našim najmlajšim.
Kje je torej temelj sprememb? Edino pri nas samih. V našem lastnem zgledu, ki ga lahko
preko domačega okolja prenašamo v podjetja, v druţbo. Zato človeštvo potrebuje alternativo,
ponujeno idejo pete moţne faze razvoja, ki bo temeljila na celovitosti, ne na pretirani
enostranskosti. Peto fazo, za katero je značilna, kot pravita Mulej in Prosenak (prav tam)
»ustvarjalna srečnost, ki temelji na etiki soodvisnosti in medstrokovnem ustvarjalnem
sodelovanju, ki nadomešča samozadovoljstvo iz četrte faze gospodarskega razvoja«.
Torej druţbena odgovornost pomeni neogibno alternativo slepi ulici, ki je posledica
(do)sedanje prakse in teţnje gospodarstva in ţivljenja v celoti, saj temelji na njem.
41
3.3 Področja druţbeno odgovornega ravnanja podjetij in pričakovanja deleţnikov
Nickels in Wood (v: Ţiţek Šarotar in Maučec 2009) trdita, da je koncept druţbene
odgovornosti razširjen prav na vsa področja človekovega ţivljenja, dela, ustvarjanja, preko
človeka enako velja za podjetja in druge organizacije. Druţbeno odgovorno vedenje in
ravnanje ni omejeno ali osredotočeno na zakone in norme, temveč presega meje
zapovedanega.
Je izogibanje neetičnemu ravnanju in povzročanju kakršne koli škode nekomu drugemu. Vila,
prav tako tudi Frideric, Davis in Post (prav tam), kot glavna področja druţbeno odgovornega
ravnanja navajajo, povzeto po ameriškem modelu, kakovost in varnost izdelkov in storitev,
trţenje, izobraţevanje in spodbujanje zaposlenih, človekoljubje, zavzemanje za čisto, zdravo
in varno okolje, preprečevanje in zavračanje vsakršne diskriminacije, splošno varnost in
splošno zdravje.
Običajno pomislimo na druţbeno odgovorno ravnanje podjetja v odnosu do njegovih
deleţnikov, udeleţencev v vsakodnevnem ciklu delovanja nekega podjetja. McAlister (v:
Ţagar 2008, 8) druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in neposredno podjetja, glede na
njihovo druţbeno odgovorno udejstvovanje, umešča na t. i. premico kontinuuma korporativne
druţbene odgovornosti (slika 8).
Slika 8: Skupine deleţnikov in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.
Vir: McAlister v Ţagar 2008, 8.
Na skrajno levem polu premice se znajdejo podjetja, ki svojo druţbeno odgovorno ravnanje
omejujejo zgolj na deleţnike, na katere so vezani pogodbeno, na skrajnem desnem pa so
podjetja, ki ekonomske, etične, zakonske in tudi dobrodelne obveznosti razširjajo na vse
deleţnike, ne zgolj na tiste, ki jih pri svojem vsakodnevnem delovanju neposredno in
kratkoročno potrebujejo za svoj (kratkoročni) obstoj.
Knez-Riedl (2002, 96) druţbeno odgovornost podjetja glede na področja delovanja razširja na
več interesnih področij in ciljnih skupin, ki jih lahko delimo med večji dve, tj. med notranje in
zunanje deleţnike.
Družbena odgovornost do delničarjev in lastnikov. Vodstvo podjetja je odgovorno za
razkritje rezultatov in pravilnost podatkov v svojem poročanju delničarjem, tako v zvezi s
finančnimi poročili kot s poročili o druţbeno odgovorni poslovni praksi. V poslanstvo
druţbeno odgovornega podjetja so vključeni tudi nefinančni cilji, ki zagotavljajo
trajnostni razvoj podjetja.
Družbena odgovornost do zaposlenih. Podjetja podeljujejo štipendije ev. bodočim
zaposlenim, ki jih na omenjeni način ţe pred zaposlitvijo umeščajo med svoje notranje
42
deleţnike. Druţbeno odgovorna podjetja, ki imajo odprte odnose s svojimi zaposlenimi,
jim zaupajo, le-tem dodelijo pooblastila za aktivno sodelovanje pri upravljanju procesov.
Spremljajo razvoj svojih zaposlenih ter aktivno skrbijo za njihovo telesno in duševno
zdravje, zavedajo se, da njihovi zaposleni potrebujejo dovolj prostega časa zase in za
svoje druţine, da bi se lahko osebnostno razvijali in kakovostno sodelovali pri razvoju
svojega podjetja. Podjetja, ki se druţbeno odgovorno obnašajo do svojih zaposlenih,
razvijajo in podpirajo odprto in odkrito komunikacijo med vsemi zaposlenimi, predvsem
med vodstvom in vsemi po hierarhični lestvici niţje zaposlenimi sodelavci.
Družbena odgovornost do odjemalcev. Podjetja, ki se do svojih odjemalcev obnašajo
druţbeno odgovorno, stalno zagotavljajo kakovost svojih proizvodov in storitev.
Zagotavljajo, da so proizvodi varni in da z njihovo produkcijo ne škodujejo okolju,
ljudem, ţivalim, rastlinam in okolju kot ekosistemu. V primeru pritoţb odjemalcev se na
te odzovejo in jih pravično in korektno rešijo.
Družbena odgovornost do naravnega okolja. Negativne učinke, ki jih zaradi delovanja
podjetja okolje sprejema, druţbeno odgovorna podjetja izničijo ali vsaj minimizirajo do
najvišje moţne stopnje. Vire v svojem procesu uporabljajo v optimalnih količinah, na
najboljši moţen, human in druţbi prijazen način. Prihodnost na področju druţbeno
odgovornega ravnanja je odlično orisal komisar za okolje EU Janez Potočnik, ki je na
uvodnem zaslišanju komisije v evropskem parlamentu kot kandidat za ministra dejal:
»Evropa bo zelena celina ali pa je ne bo. Zemlja bo modri planet ali pa je ne bo« (Tavčar
2010, 3).
Družbena odgovornost do širše skupnosti. Druţbeno odgovorna podjetja se aktivno
vključujejo v skupnost, v kateri delujejo, ter širšo skupnost, kjer se nahajajo tako njihovi
odjemalci kot njihovi dobavitelji. Podjetja se vključujejo v človekoljubne aktivnosti, ki jih
druţba potrebuje in pričakuje. Druţbeno odgovorna podjetja aktivno sodelujejo in
podpirajo različne iniciative v skupnosti, ki deleţnikom omogočajo višjo kakovost
ţivljenja, jim pomagajo in jih podpirajo pri njihovem osebnem in poslovnem razvoju.
Druţbeno odgovorna podjetja pri zaposlovanju nikoli ne privilegirajo določenih druţbenih
skupin oziroma ne izključujejo drugih; zaposlujejo invalide, socialno ranljive, spolno,
miselno, versko ali politično drugače orientirane ali misleče. Spoštujejo navade in običaje
drugih ljudi ter spoštujejo človekove pravice vseh ljudi v skupnosti.
Družbena odgovornost do dobaviteljev in ostalih partnerjev. Ko druţbeno odgovorno
podjetje nabavlja, vedno upošteva tudi okoljski vidik in od svojih potencialnih
dobaviteljev pričakuje, da bodo delovali druţbeno odgovorno. S tem lahko podjetje širi
pomembnost odgovornega ravnanja in daje jasne signale, da neodgovorno ravnanje
podjetij ni ne zaţeleno ne sprejemljivo. Druţbeno odgovorna podjetja ne bodo nikoli
partnersko povezana s podjetji, ki izkoriščajo otroško delo in se posluţujejo nelegalnih
praks.
Druţbeno odgovorna podjetja enako kot na pritoţbe svojih odjemalcev ustrezno in odgovorno
reagirajo na pritoţbe svojih dobaviteljev ter jih rešujejo etično, korektno in v skladu z dobrimi
poslovnimi praksami in običaji.
Anita Hrast (v: Pavlin 2006, 18) meni, da je druţbeno odgovorno ravnanje, torej naša
odgovornost, lahko vpeto v prav vsa področja našega dela in tudi našega ţivljenja. Širina
področij se razteza od povsem vsakdanjih trenutkov našega ţivljenja, ki se dotikajo nas samih,
druţine, prijateljev, pa vse do razseţnosti narave, ekosistema in naših dejanj, ki vplivajo nanj.
Knez-Riedl (prav tam) dodaja, da nikakor ne smemo pozabiti na odgovornost do notranjih in
zunanjih deleţnikov (angl. stakeholders) in da na osnovi omenjene delitve druţbeno
43
odgovornost delimo na notranjo in zunanjo. Ena izmed delitev je tudi delitev na individualno
odgovornost, odgovornost podjetij in organizacije ter na globalno odgovornost. Iz omenjene
delitve lahko posplošimo, da dejansko govorimo o treh generacijah druţbene odgovornosti.
Najpreprostejša je človekoljubje, ki je sicer vse bolj vprašljivo, saj se za njim nemalokrat
skrivajo marketinški vzgibi in ţelja po »dobrodelnih« promocijah v lastno korist. Podjetja si s
človekoljubnimi akcijami ţelijo pridobiti ugled v skupnosti, iskreni nameni ter človekoljubje
so mnogokrat drugotnega pomena.
V drugi generaciji naj bi bila, tako Knez-Riedl (prav tam), druţbena odgovornost podjetij
strateško naravnana in bi bila del podjetniške strategije za dosego ciljev, ki jih ima podjetje.
Tretja generacija druţbene odgovornosti naj bi se praviloma ukvarjala s problemi svetovne
lakote, revščine, socialne izključenosti druţbeno šibkejših skupin ter okoljske degradacije.
Pregled področij druţbeno odgovornega ravnanja podjetij in deleţnike druţbeno odgovornega
podjetja prikazujeta sliki 9 in 10.
Slika 9: Skupine udeleţencev in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.
Vir: Knez-Riedl 2002, 96.
44
Slika 10: Podjetje in njegovi deleţniki.
Vir: Ećimović, idr. 2008, 40—41. [online]. Dostopno na: [ http://www.institut-
climatechange.si/
3.4 Modeli druţbene odgovornosti
Pomembno je ţe samo spoznanje, da razlike med pojmovanjem druţbene odgovornosti
dejansko obstajajo in da ni poenotenega pogleda in enotnega modela. Če druţbeno
odgovornost podjetja razumemo kot proces, ki odraţa vrednote in skrb za druţbo in okolje, je
pomembno tudi, da zaposleni lahko neobremenjeno predstavijo svoje poglede na odgovorno
ravnanje podjetja, v katerem so zaposleni, saj lahko razlike med pogledi opazimo ţe na
mikro-nivoju podjetja. Različni teoretični pogledi na druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in
na podjetništvo se kaţejo tako na ravni stroke (med različnimi strokovnjaki, med ekonomisti,
sociologi …) kot tudi z vidika geografske opredeljenosti. V nadaljevanju se bom omejila na
osnovne značilnosti anglosaksonskega, v okviru evropskega pristopa pa še na germanski,
latinski, skandinavsko-nizozemski in po-socialistični model.
Prav tako kot obstaja več opredelitev druţbene odgovornosti podjetja, je veliko tudi
teoretičnih pogledov na to lastnost. Razlika je ţe med teoretiki, ki so mnenja, da naj bo ta kot
dejavnost prostovoljna, in tistimi, ki so mnenja, da bi bilo potrebno tudi na tem področju
celovito pristopiti k zakonski ureditvi. Dejansko se zakonsko omejuje; regulira le del
druţbeno odgovornega ravnanja in sicer tisti del, ki se dotika druţbeno odgovornega ravnanja
do okolja v smislu eko-sistema. Običajno gre za majhna razhajanja, obstajajo pa tudi teoretiki,
ki trdijo, da podjetja z druţbeno odgovornostjo nimajo nič skupnega in da je glavna skrb
podjetij in njihovih upravljavcev, da zadostijo potrebam lastnikov, da ustvarjajo dobiček. Vse
ostalo je skrb nekoga drugega.
Pomembno je omeniti tudi razlikovanje treh razseţnosti druţbene odgovornosti, in sicer
ekonomske razseţnosti, okoljske razseţnosti in širše druţbene razseţnosti. Omenjeno
razlikovanje nakazuje širino in kompleksnost pojmovanja druţbene odgovornosti. Osnova
ideji pa naj bi bila etika in čim višja stopnja zagotovitve dolgoročnosti, če ne celo trajnosti
delovanja in obstoja. Navzkriţje različnih pogledov na druţbeno odgovorno ravnanje podjetij
ali paradoks se skriva v osnovnem vprašanju ali nejasnosti, ali je dejavnost druţbeno
odgovornega ravnanja tista, ki pogojuje in omogoča večje zasluţke, ali pa so le-ti tisti, ki
podjetjem omogočajo, da druţbeno odgovorno ravnajo in namenjajo del svojega zasluţka,
dobička za dejavnosti, ki jih lahko ocenimo kot druţbeno odgovorne. Nekateri teoretiki so
mnenja, da je primarna odgovornost podjetij še vedno proizvodnja materialnih in
45
nematerialnih dobrin, storitev, po katerih na trgu obstaja povpraševanje, da je to druţbena
odgovornost podjetja. Odgovornost, da izpolnjuje trţne zahteve in potrebe.
Ob vsem navedenem pa mora podjetje delovati tako, da za lastnika ustvarja dobiček in
zagotavlja obstoj na trgu. Eden od kritikov koncepta druţbene odgovornosti, Friedman, meni,
da je odgovornost upravljavcev podjetja, menedţerjev, da maksimirajo dobiček za delničarje,
ob upoštevanju osnovnih druţbenih pravil, definiranih v zakonih. To načeloma ne bi bilo
sporno, če bi Friedman upošteval dolgoročni, ne zgolj kratkoročni dobiček, obenem pa bi bil
njegov pristop dovolj celovit in ne bi vseboval le enostransko ekonomsko-ekonometričnih
meril za dobiček.
V nadaljevanju omenjam različne modele 10
, ki zaznamujejo delovanje podjetij in v osnovi
poudarjajo bistvene razlike v pogledih in dejanskem pristopu k druţbeno odgovornem
ravnanju.
Anglosaksonski model je druţbeno odgovornost definiral ozko, z vidika interesa podjetja.
Bistveno vprašanje, ki se zastavlja v tem modelu, je vprašanje, ali druţbena odgovornost
podjetja prispeva k večanju dobičkov in konkurenčnosti podjetja. Druţbena odgovornost je
delovanje, dejavnost, ki jo je potrebno meriti, da bi se zagotovila transparentnost podjetja v
javnosti in bi se zmanjšali negativni zunanji učinki na podjetje, da bi se ohranil nedotaknjen
ugled podjetja. Anglosaksonski model zaznamo na geografskem področju ZDA, nekoliko
manj pa v Veliki Britaniji, kjer je vloga drţave in širše skupnosti pri oblikovanju politike
druţbene odgovornosti podjetij bolj očitna in bolj prisotna, vključno z obstojem ministrstva za
druţbeno odgovornost. Za anglosaksonski model je značilno, da ima vodstvo podjetja
avtonomijo v zvezi z odločanjem, medtem ko mnenje posameznika ali deleţnikov nima
pomembne vloge pri določanju stopnje druţbene odgovornosti.
V kontinentalnem evropskem prostoru opazimo ţe omenjene in še vsaj štiri modele, ki
enakovredno sooblikujejo »evropski« koncept druţbene odgovornosti podjetja: germanski,
latinski, skandinavsko-nizozemski in posocialistični model.
Za germanski model je značilno oblikovanje zakonskih okvirov za druţbeno odgovorno
ravnanje podjetij. Le-ti so rezultat pogodbe med socialnimi partnerji, kjer notranji in zunanji
deleţniki, zaposleni v podjetju in ljudje, ki ţivijo in delajo ob podjetju, igrajo pomembno
vlogo. Germanski model ima svoje temelje na predpostavki, da imajo vsi deleţniki moţnost
in priloţnost sodelovati. Na osnovi podajanja več različnih mnenj se izoblikuje neke vrste
kolektivno mnenje. Jasno določena je hierarhija in s tem odgovornost posameznikov. V tem
se germanski model tudi bistveno razlikuje od anglosaksonskega.
Latinski model je deloma podoben germanskemu. Prednost daje formalno zapisanim
strukturam in pravilom, vendar za njimi tiči ideja o nekem »višjem idealu« sluţenja interesu
javnosti, zato mora biti podjetje kot celica druţbe ustrezno regulirano in nadzorovano.
Francijo lahko omenimo kot prvo drţavo, ki je poročanje o druţbeni odgovornosti predpisala
z zakonom. Druţbena odgovornost v latinskem modelu je posebej poudarjena v odnosu med
podjetji in zaposlenimi.
10 Povzeto po Podnar in Golob 2006, 25—26.
46
Pri skandinavsko-nizozemskem modelu so najbolj opazni prilagajanje, dogovarjanje, diskusije
in konfrontacija mnenj. Takšen način delovanja pa terja oblikovanje večjih interesnih skupin
ali deleţnikov, ki imajo vsaka svoje zahteve, mnenja in jih tudi uveljavljajo.
Delovanje podjetja prvenstveno ni usmerjeno k lastnikom in k udejanjanju osnovne ali
prvinske ideje kapitalizma, k dobičku. Po tej pomembni lastnosti se omenjeni model
pomembno razlikuje od anglosaksonskega. V skandinavskih deţelah je stopnja okoljske
ozaveščenosti dokaj visoka, področje varovanja okolja in področje zaščite deleţnikov pa
dodatno zakonsko regulirano.
Omenjam še po-socialistični model, za katerega je značilno močno zanimanje za
problematiko druţbene odgovornosti podjetja šele v zadnjem desetletju in je torej šele v
svojem nastajanju. Za ta model je značilna vloga drţave pri druţbeno-ekonomskih vprašanjih,
hkrati pa se vse močneje pojavljajo zahteve lastnikov kapitala in njihove potrebe po večji
konkurenčnosti, razvoju ter izhodu iz tranzicijskega obdobja. V omenjeni model lahko, kot
nakazuje ţe njegovo poimenovanje, uvrstimo geografska območja in drţave nekdanjega
vzhodnega bloka, med njimi tudi Slovenijo.
Poleg geografske pogojenosti modela druţbeno odgovornega ravnanja in pogledov na
podjetništvo naj omenim še delitev, ki druţbeno odgovorno ravnanje oziroma model druţbeno
odgovornega ravnanja opredeljuje v odvisnosti od odnosa med drţavljani in drţavo na eni ter
podjetji na drugi strani (McIntosh idr. 1998, 50). McIntosh (prav tam, 52—53) govori o štirih
različnih modelih druţbeno odgovornega ravnanja.
Nemoralno podjetništvo. Model nemoralnega podjetništva le-to obravnava kot aktivnost,
ki ima cilje obarvane strogo ekonomsko, razen gospodarske rasti in dobička ima edino
obvezo spoštovati zakonske predpise. Vse ostalo je postranskega pomena in naj bi ne
obremenjevalo podjetnika in njegove podjetniške aktivnosti. Deleţniki podjetja so
izključno lastniki kapitala, ne pa tudi zaposleni in širše okolje. Agenti, ki v imenu
lastnikov kapitala upravljajo podjetje, so odgovorni edino lastnikom kapitala, ki so jih
nastavili za doseganje svojih ciljev in interesov. Ta model je izrazito ozko podjetniško
usmerjen.
Podjetništvo, ki vsebuje elemente morale in deluje družbeno odgovorno. Model
podjetništva, ki deluje moralno in vsebuje elemente druţbene odgovornosti, je
podjetništvo, ki poleg ekonomskih ciljev uresničuje tudi ostale, etično in moralno
naravnane cilje in kazalce. Podjetništvo v omenjenem modelu je prepleteno z
dobrodelnostjo; podjetniki in lastniki kapitala delujejo ne le za svoj interes, temveč tudi v
interesu zaposlenih, lokalnega in globalnega okolja ter v interesu eko-sistema, narave.
Podjetništvo, ki deluje kot družbena skupina. Ta model druţbene odgovornosti temelji na
principu druţinskih podjetij, zadruţnih skupnosti, javnih zavodov oziroma na konceptu
neprofitnih organizacij. Vrednote, ki veljajo v tem modelu, vsebujejo tako elemente
podjetništva, samoumevno in popolno upoštevanje zakonodaje ter spoštovanje priporočil.
Podjetništvo naj bi bilo namenjeno ne le doseganju ekonomske rasti in ustvarjanju
dobička, pač pa tudi razvoju kakovosti bivanja notranjih in zunanjih deleţnikov.
Podjetništvo je partnerstvo. Model, v katerem podjetniška dejavnost pomeni partnerski
odnos podjetij in deleţnikov, je model z najrazvitejšo kulturo druţbene odgovornosti.
Organizacijske oblike in hierarhija so pogosto zgolj formalne ali navidezne. Odnosi so
sproščeni, neformalni in temeljijo na zaupanju ter skrbi za skupno dobro. Model močno
poudarja socialno podjetništvo, druţinam prijazno podjetništvo, kjer je delovni čas
fleksibilen in omogočeno delo v prijetnem okolju; mnogokrat lahko v podjetjih, ki sledijo
47
partnerskemu modelu, zaposleni delo opravljajo doma, če to dopušča narava dela.
Deleţniki so spoštovani in slišani, njihove ideje, ţelje in potrebe se upoštevajo. Finančni
kazalniki in finančno ovrednoteni cilji niso nujno vodilo v podjetjih, spodbuja se iskanje
novih idej ter skupno delo na projektih. Različna mišljenja in drugačnost so sprejeti,
drugače misleči niso izobčeni, temveč dobrodošli.
Med razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje obstaja mnogo razlik, predvsem glede na
področja oziroma razseţnosti druţbeno odgovornega ravnanja. Vsem pa je nedvomno skupno,
da je lastnost, biti druţbeno odgovoren, in ravnanje, ki je druţbeno odgovorno, za človeštvo
in naš planet izrednega, če ne ţivljenjskega pomena.
3.5 Pomen druţbeno odgovornega ravnanja podjetij
»Druţbena odgovornost je skupna oznaka za vrednote, kulturo, etiko, norme in navade, ki
preprečujejo zlorabo ljudi in narave, na kateri je slonel dosedanji razvoj, a ne more več.
Uspeh je bil velik, cena še višja: ţe v nekaj letih lahko človeštvo brez druţbene odgovornosti
doţivi svoj samomor, vsaj v obliki sedanje civilizacije. Nikoli mu še ni uspel prehod iz faze
izobilja v kakšno višjo fazo razvoja, ampak vedno v propad. Toda do zdaj je bilo izobilje
lokalno, ne globalno pogojeno in povezano. Do sonaravne prihodnosti bomo namesto do
propada človeštva prišli, če in ko bomo ekonomski razvoj podredili sonaravnosti, namesto
nasprotno kot v zadnjih stoletjih. Podobno je bilo tisočletja, a v tako majhnih obsegih, da je
narava tisto zlorabo še prenesla, po letu 1980 pa je ne more več. Brez druţbene odgovornosti
si ţagamo zeleno vejo, na kateri sedimo,« 11
je ena od izjav ddr. Muleja v zvezi s pomenom in
pomembnostjo druţbeno odgovornega ravnanja.
Porter in Kramer (2006, 80) menita, da pojav druţbeno odgovornega ravnanja ter zavedanja
pomembnosti le-tega strateško pomeni začetek napredka druţbe in odnosov v druţbi, saj s
prevzemanjem odgovornosti za svoja dejanja vplivni posamezniki, skupine, interesna
zdruţenja in podjetja usmerjajo svoje delovanje v podjetniške aktivnosti, ki bodo
zadovoljevale deleţnike in bodo prinašale koristi celotni druţbi, ob tem pa ne bo prihajalo do
izkoriščanja vpliva, moči in prevlade vplivnih, močnejših nad ranljivimi, slabše zastopanimi
in šibkejšimi skupinami deleţnikov. Glavni razlogi, v katerih lahko iščemo pomembnost in
pomen druţbeno odgovornega ravnanja, so uravnoteţenje moči in odgovornosti, v prihodnosti
manjše potrebe, da nadzira, regulira poslovanje nacionalna vlada, zvišanje dobičkov v daljšem
obdobju, boljša javna podoba podjetij, dobro, hitro in ustrezno odzivanje podjetij na potrebe
druţbe. Preko vsega navedenega bodo podjetja sposobna uspešno obvladovati in reševati
druţbene probleme, ki so jih sama tudi (nehote ali nevede) povzročala ali pomembno
prispevala k njihovemu nastanku (Frederick, Davis in Post v: Ţiţek Šarotar in Maučec 2009).
Kljub dejstvu, da druţbeno odgovorno ravnanje mnogi povezujejo z višjimi stroški ali celotno
ideologijo ter z njo skladno ravnanje razumejo kot strošek, temu ni tako. Kratkoročno trditev
sicer drţi, na daljši rok pa druţbeno odgovorno ravnanje vsakomur, ki tako ravna, bodisi
podjetjem, organizacijam, celotni skupnosti ali posamezniku, prinaša velike koristi (Hrast
2010).
11 Povzeto po Petkovšek 2009. Brez druţbene odgovornosti gremo v samomor. Dnevnik. [online].
http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042294261].
48
Koristi, ki je ne smemo razumeti v materialni, denarni obliki, temveč v boljših odnosih med
ljudmi, med zaposlenimi v podjetjih, v večji motiviranosti za delo, boljšem odnosu do
poslovnih partnerjev, dobaviteljev, odjemalcev, v boljšem in ustreznejšem odnosu do okolja
in do narave, ki je — čisto in zdravo — pogoj za naš obstoj. Koristi druţbeno odgovornega
ravnanja se kaţejo tudi v vidnejših odklonih tistih, ki tako ne ravnajo. Večja je stopnja
opozarjanja na kršenje človekovih pravic, na nehumane proizvodne, tehnološke, raziskovalne
postopke, na degradacijo in onesnaţevanje okolja. Pomembno pa je predvsem to, da
odklonilna ravnanja in zlorabe vplivnih niso več zamolčane ali celo sprejete kot nekaj
dopustnega. Druţbeno odgovorno ravnanje prinaša druţbeno dobro in razumevanje naše
soodvisnosti, prav tako pa dolgoročno preprečuje mnoge, predvsem pa visoke stroške, zato
druţbeno odgovorno ravnanje sodi v strategijo poslovanja vsake zasebne ali javne zdruţbe,
organizacije, podjetja, prav tako tudi v strategijo razvoja vsake drţave, še meni Hrast (prav
tam).
Velik pomen gre druţbeno odgovornemu ravnanju pripisati tudi zaradi dejstva, da smo zaradi
trendov, ki so vladali v preteklih obdobjih ekonomskega razvoja, postali druţba ozko in
enostransko usmerjenih posameznikov, ki zaradi svoje enostranskosti nismo sposobni
celovitosti in smo v svojem ţivljenju ter delovanju vse prej kot neodvisni in samostojni, torej
celoviti (Mulej idr. 2009a). Da specializacije ne gre omenjati zgolj v negativni luči, je dejstvo,
ki ga je v svojih delih omenjal ţe Adam Smith (Ţenko v: Mulej idr. 2009), ki je delitev dela
definiral kot ključni element in vir konkurenčnosti; hkrati predstavlja tudi vir in element
enostranskosti. Enostranskost je druţbi nenevarna le v primeru, da med ozko usmerjenimi
posamezniki vlada pošteno in ustvarjalno sodelovanje. Izkušnje iz preteklosti kaţejo na
dejstvo, da je bilo sodelovanje, predvsem ustvarjalno in pošteno, velikokrat vprašljivo.
Prav siromašnost omenjenih odnosov in sodelovanja pa je pripeljala do krize morale in
splošne krize v druţbi, ki se je izrazila skozi prizmo finančno-gospodarskega kolapsa.
Dejansko lahko danes govorimo o krizi sodobne človeške civilizacije. V letu 2008 vznikla
svetovna kriza kaţe na dejstvo, da je potrebno, za to da bi se človeštvo lahko ohranilo,
upoštevati celovit pristop pri odločanju, kot ga predlagata Mulej in Kajzer (v: Mulej idr.:
2009a). Ni dovolj, da se o pomembnih vprašanjih človeštvo odloča zgolj na podlagi
enostranskih in premalo celovitih finančnih meril, namesto da bi, ko gre za vprašanja, ki se
dotikajo celotnega svetovnega gospodarstva ter civilizacije, upoštevali tudi vidike in merila,
ki upoštevajo človeka, okolje, ekologijo in do njih odgovorno ravnanje.
Potočan in Mulej (2007, A130) menita, da je druţbeno odgovorno ravnanje podjetij
neposredno in tesno povezano z obvezo podjetij, da delujejo v skladu s konceptom
trajnostnega razvoja. V skladu s konceptom trajnostnega razvoja pa podjetja delujejo, kadar
zagotavljajo celovitost svojega poslovanja in celovit pristop v doseganju in sledenju svojim
ekonomskim, druţbenim, etičnim in okoljskim ciljem. Umpleby (v: Potočan in Mulej 2007,
A131) navaja, da je Organizacija Zdruţenih Narodov ţe leta 1992 sprejela odločitev, da je
prav trajnostni razvoj tista dejavnost, ki pomeni skupno izhodiščno dejavnost za razvoj in
celovito delovanje prav vsake organizacije v druţbi. S trajnostnim razvojem lahko druţba
oziroma celotno človeštvo zagotovi potrebno ravnovesje med uresničevanjem ekonomskih ter
okoljskih ciljev. Če trajnostni razvoj ni zagotovljen, tako Potočan in Mulej (prav tam), lahko
dobiček kot glavni in najpomembnejši, a hkrati enostranski in kratkoročen cilj delovanja
podjetij, zmanjša moţnosti za dolgoročno doseganje razvoja, celovit razvoj in obstanek
človeštva.
49
Gre torej za druţbeno odgovornost pri obvladovanju zapletenega procesa, ki ga povzema slika
11. Slika prikazuje prepletenost druţbenih vplivov vrednostne verige in kako so podjetja
povezana z druţbo in obratno. Med podjetji in druţbo obstaja soodvisnost, podjetja s svojim
poslovanjem vplivajo na druţbo, lokalno skupnost ter širšo okolico. Vplivi poslovanja ter
delovanja podjetij so vedno pozitivni in tudi negativni. Ko podjetja uporabijo verigo vrednosti
kot pregled vseh svojih aktivnosti, lahko iz tega prepoznajo probleme in priloţnosti za
druţbeno in strateško razlikovanje od konkurence (Porter in Kramer v: Rustja 2009, 10).
Slika 11: Prikaz vpliva vrednostne verige na druţbo.
Vir: Porter in Kramer 2006, 86.
Mnogo podjetij neproduktivno vlaga napore v svoje druţbeno odgovorno ravnanje, razlagata
Porter in Kramer (v: Hrast 2007), predvsem zaradi dveh razlogov: razmejujejo med poslom in
druţbo, čeprav sta oba medsebojno močno povezana in soodvisna. Nadalje je neproduktiven
pristop podjetij k druţbeni odgovornosti, če jo obravnavajo kot sekundarno dejavnost, v
generičnem smislu, namesto, da bi oblikovali druţbene iniciative, ki so značilne za njihove,
njim lastne podjetniške strategije, ki jih lahko prakticirajo na sledeče načine:
Identificirati je potrebno skupne točke med poslom in druţbo (varno delo, primerno
plačilo, vplivi poslovnih procesov, dejavnosti na okolje in podobno). Hkrati je potrebno
preveriti vplive druţbe, okolice na podjetje (urejenost področja zaščite intelektualne
lastnine v okolju, kjer posluje podjetje, kakšen profil potencialno zaposlenih je na
razpolago, delovne navade in kultura, odnos do dela, odnos lokalnega okolja do tujih
investicij in podobno).
Identificirati je potrebno druţbena področja, s katerimi se bo podjetje ukvarjalo. Če ima
podjetje resen namen ravnati druţbeno odgovorno, mora najprej izvedeti, kaj druţba
pričakuje in potrebuje, kako bo njegovo delovanje kar najbolj koristno za skupnost.
50
Oblikovati je potrebno manjše pobude, manjše število druţbeno odgovornih pobud,
katerim bodo sledile širše koristi, tako za druţbo, za skupnost, kot dolgoročno tudi za
podjetje.
Nesmiselno je pričakovati, da se bo človeštvo spremenilo preko noči in bodo vplivni naenkrat
prenehali izkoriščati svoj vpliv in premoč v odnosu do notranjih in zunanjih deleţnikov ter do
okolja. Da bomo opustili stare navade, vzorce in razmišljanje, ki so nam bili privzgojeni v
otroštvu, kasneje pa so nanje vplivali nešteti drugi dejavniki, kot so okolje, lastna osebnost,
prijatelji, druţina, vzgoja, pridobljena moč in vplivnost, ki človeka čez noč sicer lahko
spremenita, vendar običajno v nasprotni smeri, na slabše. Pričakovanja, da se bodo stvari
uredile same od sebe, so nerealna, pomembnost druţbeno odgovornega obnašanja pa je
prevelika, da bi prepustili času čas.
Za spodbudo, v razmislek in tudi za nagrajevanje druţbeno odgovornega ravnanja, so se v
svetu in tudi v Sloveniji zato razvile in uveljavile pobude za večjo druţbeno odgovornost
podjetij, javnih ustanov ter posameznikov. Na podjetniškem področju ţe obstajajo tekmovanja
12, razviti so okoljski in drugi certifikati, ki se nanašajo na druţbeno odgovornost, razvijajo se
standardi druţbeno odgovornega ravnanja. Za boljše razumevanje vsebine standardov na
področju druţbene odgovornosti se lahko, zaradi širine omenjanega področja, med številnimi
pogledi nanjo omejimo na tisti del, ki razlikuje tri razseţnosti: ekonomsko, okoljsko in širšo
druţbeno odgovornost. Gre za izpolnjevanje oziroma preseganje druţbenih pričakovanj na
ekonomskem področju, kot je na primer uspešno oziroma dobičkonosno poslovanje, na
okoljskem področju, ki pomeni najmanj skrb za naravno okolje, ter na druţbenem področju
najmanj upoštevanje druţbenih potreb; vse v dobro tudi drugih, vključno prihodnjih generacij
(Knez-Riedl 2007c). Zaradi dejstva, da razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje niso vselej
enaki, etični ali moralni, ni enostavno zagotavljati primerljivosti med različnimi ravnanji,
kako zagotavljati usklajenost ter preglednost.
Podobno kot na ostalih področjih poslovanja, naj bi tudi na omenjenem s sprejetimi standardi
uredili področje druţbeno odgovornega ravnanja, določili higienski minimum, ki ga morajo
podjetja dosegati, da lahko za njih rečemo, da so druţbeno odgovorna.
Pričetki standardizacije druţbene odgovornosti so bili v oblikovanju in uporabi okoljskih
standardov. V Sloveniji najbolj poznan in uporabljan je standard ISO 14000, poznana pa sta
še BS 7750 (British Standard) ter standard EMAS (The European Union Eco-Management
and Audit Standard). Najbolj razširjeni standardi na področju druţbeno odgovornega
ravnanja, ki jih poznamo, uporabljamo in razvijamo danes, so sledeči:
AA 1000 Accountability Standard uveljavlja etično poslovanje. Je procesni standard, v
pomoč organizacijam pri opredeljevanju ciljev, merjenju njihovega doseganja, presojanju
in poročanju. Deleţnike vključuje v vsako fazo procesa. Predvideva postopek notranje in
zunanje presoje. Primeren je za podjetje katere koli velikosti, koncentrirane ali razpršene
lokacije, javne, zasebne in neprofitne organizacije.
SA 8000 Social Accountability Standard je precej podoben zgoraj omenjenemu standardu
AA 1000, le da se razlikuje v svoji namembnosti: namenjen je bolj ali manj urejanju
delovnih pogojev za notranje deleţnike ter urejanju odnosov med podjetjem in skupnostjo,
12
Več o tem glej: Horus, Slovenska nagrada za druţbeno odgovornost. [online]. Glejte: [http://www.horus.si]
51
v kateri podjetje deluje. Primeren je za podjetja, ki imajo procesni tip proizvodnje ter
zaposlujejo veliko število delavcev, ki prihajajo iz lokalnega okolja.
ISO 26000 je standard druţbene odgovornosti, ki ga razvija mednarodna organizacija ISO.
Predvidevalo se je, da bo pričel veljati leta 2008 (Knez-Riedl, 2007c), vendar se je njegov
razvoj nekoliko zavlekel. Objavljen bo v letošnjem letu, njegova raba pa bo prostovoljna.
Standard ne bo vseboval zahtev, njegova narava ne bo certifikacijska. Osredotočal se bo
na razvoj druţbene odgovornosti in njeno celovitost. Zasnova standarda upošteva trg in
globalizacijo ter teţi k doseganju trajnosti v svetovnem merilu. Poudarjena bo vključitev
deleţnikov iz drţav v razvoju, malih in srednje velikih podjetij ter povezovanje
podjetniških subjektov z vladnimi organizacijami in skupnostjo ter vzajemna druţbena
odgovornost vseh vpletenih oziroma zainteresiranih deleţnikov.
GRI Global Reporting Initiative ni standard, ampak mreţna organizacija, ki jo uvrščamo
med pobudnike razvoja druţbeno odgovornega poročevalskega sistema oziroma sistema
poročanja o druţbeni odgovornosti in trajnostnem razvoju. Organizacija si prizadeva za
stalne izboljšave in nove pristope tako v druţbeno odgovornem ravnanju kot pri poročanju
o tem. Poročila o trajnosti in druţbeno odgovornem ravnanju, ki temeljijo na
poročevalskih okvirih, ki jih postavlja GRI, imajo v poslovnem svetu pomembno teţo in
se lahko, ker so med seboj primerljiva, uporabljajo za medsebojne primerjave različnih
organizacij. Namen organizacije GRI je promocija in razvoj standardiziranega pristopa k
poročanju o druţbeni odgovornosti in trajnosti ter hkrati stimuliranje deleţnikov,
skupnosti, da bi se pričela zavedati, da ima dolţnost in pravico zahtevati poročila podjetij,
ki se nanašajo na njihovo druţbeno odgovorno ter trajnostno ravnanje (Global Reporting
Initiative).
V Sloveniji se nekatera podjetja standardov ţe posluţujejo, razširjena je participacija pri
projektih in certificiranjih, ki jih skupaj s podjetji izvaja resorno ministrstvo, kot so na primer
projekti Druţini prijazno podjetje, Varno podjetje, Za raznolikost — proti diskriminaciji
(Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve). V nacionalnem pa tudi v globalnem pogledu
imamo moţnost izbire med standardi kot osnovo, na katero se je moţno opreti npr. pri
zaposlovanju, ravnanju z naravnim okoljem, poročanju ali v primeru etičnih dilem. V prid
standardizaciji druţbene odgovornosti govorijo sledeči argumenti: standard je v pomoč
podjetjem, ki imajo premalo znanja glede druţbene odgovornosti in nimajo ustreznega,
specializiranega kadra, pomeni večjo transparentnost, laţjo primerljivost, moţnost
selekcioniranja poslovnih partnerjev in naloţbenih projektov ter učinkovito in boljše
komuniciranje z notranjimi in zunanjimi deleţniki. Bolj verodostojno je lahko tudi
razvrščanje podjetij po kriteriju druţbene odgovornosti, saj je z opiranjem na standarde takšno
ocenjevanje objektivnejše (Knez-Riedl 2007c).
3.6 Druţbena odgovornost podjetij v svetu
V svetu je porast druţbeno odgovornega ravnanja podjetij in korporacij zaznati v zadnji
dekadi 20. stoletja, ko so se pričeli pojavljati resni pritiski javnosti, predvsem na podjetja in
na njihov čut za to, da druţbi vrnejo, kar so od nje dolga leta prejemali. Aktivnosti različnih
interesnih skupin in organizacij se na eni strani manifestirajo kot skrb za spoštovanje
človekovih pravic, zlasti na delovnem mestu, in za pravičnejšo mednarodno trgovino, ki se
dotakne slehernega med nami (Esposito 2008, 139—141).
Po drugi strani pa je dejstvo, da so se skrbi pričele kazati kot posledica resnice o globalnih
klimatskih spremembah, ki postajajo človeštvu vse bolj vidne in otipljive, ter zaradi vse bolj
52
razširjene človeške revščine in vedno bolj razširjenih socialnih razlik, ki vladajo v svetu.
Pomanjkljivosti sedanjega modela kapitalizma, ki se kaţejo na ekonomskem, druţbenem in
okoljskem področju, same pozivajo k spremembi v obnašanju in delovanju ter zahtevajo
dodatno regulativo, ki bo popravila napake, ki so se dogajale v kapitalističnem modelu. Nova
pravila, nove usmeritve bi po mnenju Esposita (prav tam) morala biti kombinacija obveznosti,
ki jih nalaga nacionalni ali nadnacionalni organ ter naprednih pristopov udeleţencev samih, ki
jih ti izvajajo, ker se zavedajo svoje dolgoročne obveznosti in zaradi lastnega interesa.
Druţbeno odgovornost so »izumili« (Ećimović idr. 2008), da bi z njo gradili most med
človeško druţbo, kateri grozi — zaradi sebe — propad, ter med izzivi, s katerimi se dnevno
srečujejo podjetja in ki podpirajo ali celo pospešujejo prej omenjeni druţbeni propad. Propad
paradoksalno pospešuje nevarna in agresivna, Ećimović (prav tam) jo imenuje »zver, ki nam
je znana pod imenom denar«. Denar v današnji druţbi igra, če nam je všeč ali ne, vodilno
vlogo. Denar ne priznava potreb ljudi, se ne ozira na posameznika, je brezobzirno sredstvo, ki
ga mnogi potrebuje(m/j)o na poti do cilja. Ećimović s soavtorji (prav tam) svoje misli o
denarju zaključuje nič kaj optimistično, ko pravi, da sta druţbena odgovornost podjetij in
druţbena odgovornost posameznika ţe pozabljeni vrednoti človeštva, ki ju kapital in z njim
njegovi lastniki ne jemljejo resno. Lastniki kapitala potrebujejo, podobno kot odvisniki
odmerke, nenehno obnavljanje in rast svojega bogastva, ob tem pa jih »postranske« zadeve,
kot so etika, morala in čut odgovornosti, bolj malo zanimajo.
Repovţ (2004, 8) omenja podjetnico Anito Roddick, ustanoviteljico podjetja The Body Shop,
ki je v Veliki Britaniji ţe leta 1976 v enem od najrevnejših predelov Glasgowa postavila
tovarno mila, pri čemer je četrtino dobička namenila tamkajšnji lokalni skupnosti. Podjetje je
imelo takoj, od ustanovitve dalje, zavidanja vreden poslovni rezultat in uspeh, ki ga je
zaznamoval dvig vrednosti delnice podjetja, ki je zrasla za okoli 500 % (odstotkov) in so jih
poimenovali »delnice, ki kljubujejo teţnosti«. Lastnica in ustanoviteljica podjetja pa vsekakor
ni zaslovela izključno zaradi svojih poslovnih podvigov v smislu rasti vrednosti delnic,
temveč zaradi svoje inovativnosti, celovitega pristopa v poslovanju in druţbeno odgovornega
zavedanja ter ravnanja. Ime Anite Roddick danes, nekaj let po njeni smrti, ostaja sinonim za
»zeleni koncept« in za delovanje podjetja, ki pomeni korak nazaj k naravi, naravnemu in
upošteva, da je dovolj dobro le tisto, ki resnično upošteva, kaj je dobro za okolje, stranke,
zaposlene, ne le za lastnike kapitala. Podjetje The Body Shop je svojo promocijo gradilo na
ideji socialnega čuta in druţbene odgovornosti. Ţe v zgodnjih osemdesetih je podjetje
Roddickove hkrati promoviralo ter dajalo javnosti pomembno sporočilo. Socialno in druţbeno
odgovorno podjetništvo postaja »in«, je zavedno, napredno in tisto, ki ima prihodnost. The
Body Shop je eno prvih podjetij na svetu, ki je v trgovanje vneslo pojem pravične trgovine in
je za sestavine ali delo, potrebno za proizvodnjo svojih izdelkov, na trgu, tudi in predvsem
nerazvitem, ponujalo pošteno ceno in pošteno plačilo.
Nadalje velja omeniti tudi podjetje Benetton, ki je nase opozorilo s provokativnim
oglaševanjem svoje blagovne znamke. Potrebno je omeniti, da je podjetje svoje druţbeno
odgovorno ravnanje izkazovalo bolj ali manj z marketinškimi prijemi, z oglaševanjem.
Repovţ (2004, 8—9) med drugim omenja, da je Benetton s svojim načinom ciljal predvsem
na populacijo, pri kateri je vpliv medijev najbolj opazen, na mlajšo populacijo. To je podjetje
prepričevalo, da ni brezbriţno do slabih druţbenih praks; zavzemali so se za socialno,
druţbeno, etnično zapostavljene. Obsojali so rasno razlikovanje, ločevanje ali izločanje
obolelih za aidsom in posredno drugače spolno usmerjenih, niso podpirali militarizacije in z
njo povezanega nasilja nad ljudmi, obsojali so vse vrste nestrpnosti in neetičnega vedenja. Da
je Benetton podjetje, ki ga resnično velja omenjati med zglednimi podjetji, obstaja dvom, saj
53
nikoli ni zares prepričalo javnosti, da tudi dejansko posluje in ravna odgovorno — tako do
zaposlenih kot do svojih podizvajalcev ali lokalnih skupnosti. Primer Benettona bi zaradi
dvoma v celovitost druţbeno odgovornega ravnanja eventualno lahko obravnavali tudi v
poglavju, ki je namenjeno kritiki ideje druţbeno odgovornega ravnanja.
Aktivno, pionirsko vlogo na področju druţbeno odgovornega ravnanja so igrale tudi
mednarodne organizacije, na primer OZN, ki je druţbeno odgovorno ravnanje ali vsaj začetke
takšnega ravnanja pričela manifestirati v osemdesetih letih, preko sprejetih mednarodnih
kodeksov upravljanja multinacionalk. Z omenjenim kodeksom je OZN skušala urejati
pomembna področja poslovanja, kot so pravice zaposlenih, preprečevanje korupcije, pravice
potrošnikov ter običajno zadnje omenjeno, vendar ne najmanj pomembno, varstvo okolja.
Kodeksa, za sprejetje katerega si je prizadevala OZN, ni ţelela sprejeti tedanja ameriška
vlada; najverjetneje ga zaradi (pre-)močnega lobiranja tedanjih vplivnih lastnikov kapitala, ki
so med drugim financirali politične kampanje, niso nikoli sprejeli. Naslednji neuspešen
poskus regulative se je zgodil v zgodnjih devetdesetih letih, na kongresu OZN-a, ki je pod
uradnim nazivom »The Earth Summit« potekal v Riu de Janeiru, 13
. Tam so poudarili:
Področje proizvodnje posameznih drţav, zlasti proizvodnje strupenih surovin in
proizvodov, kot na primer svinca, ter proizvodnje, ki povzroča strupene odpadke, bi
moralo biti sistematično in neodvisno nadzirano ter regulirano.
Področje rabe alternativnih virov energije. Ti bi lahko nadomestili vire oziroma uporabo
fosilnih goriv, katerih proizvodnja je močno povezana z globalnimi podnebnimi
spremembami
Področje uporabe javnih sistemov prevoza v urbanih naseljih in mestih mora zmanjšati
emisije, ki jih povzroča masovna uporaba osebnih prevoznih sredstev.
Področje zaščite voda, saj se je pomanjkanje čiste vode ţe pričelo resno izkazovati.
Sporočilo kongresa, ki ga lahko razumemo tudi kot pričetek višje stopnje zavedanja, da je
nujno druţbeno odgovorno ravnanje, je bilo, da lahko samo popolna preobrazba nas samih,
našega obnašanja in ravnanja, privede do potrebnih sprememb v druţbi. Odraţalo je celovitost
problema, s katerim se je ţe pred dvajsetimi leti soočalo človeštvo: da je revščina, kot tudi
prekomerna poraba bogatejše populacije, škodljivo početje in posledično nepotrebno
obremenjevanje okolja.
Vlade vseh drţav bi morale nujno priznati (in tudi resnično začutiti, prepoznati) potrebo po
preusmerjanju mednarodnih in nacionalnih načrtov ter politik za zagotovitev, da morajo vse
gospodarske odločitve, ki jih sprejemajo in jih bodo sprejemale v prihodnosti, biti primerno
celovite in v celoti upoštevati vse bistvene vplive na okolje.
Kovač (2008, 30) omenja sledeče primere prepoznavnih in sodobnih druţbeno odgovornih
podjetnikov v svetu, druţbenih inovatorjev ter njihovih motivov za takšno delovanje.
Bill Drayton je javnosti poznan kot pobudnik in soustanovitelj Ashoka Foundation, ki je
doslej podprla razvoj 1800 socialno podjetniških projektov po svetu. Skozi »Social
Venture Fund« v druţbeno odgovorne, socialne namene letno investira okoli 30 mio USD.
Pri njegovi iniciativi ga je vodila vizija, strnjena v naslednji stavek: »Socialni podjetniki
13 Več o tem na: UNCED (United Nations Conference on Environment and Development), The Earth Summit
[online]. Dostopno na: [http://www.un.org/geninfo/bp/enviro.html]
54
smo se odločili, da ni dovolj siromašnemu človeku dajati ribo, niti ni dovolj, da ga
naučimo, kako jo ujeti, mi ţelimo več in ne bomo mirovali, dokler ne preuredimo celotne
ribiške industrije!«
Fabio Roso je soustanovitelj in socialni podjetnik, ki enako kot Drayton deluje pod
okriljem Ashoka Foundation. Razvil je edinstven sistem za elektrifikacijo brazilskega
podeţelja. Kot svoj motiv je navedel: »Preprosto ţelim izboljšati majhen košček sveta, v
katerem bi rad ţivel!«
Jeff Skoll je mlad kanadski uspešen podjetnik in menedţer, soustanovitelj in prvi
menedţer EBay.com. Ogromen deleţ svojih delnic je vloţil v »Skoll Foundation«, ki
danes predstavlja eno največjih podpornic socialnega podjetništva na svetu. Ustanovil je
tudi Skoll center za socialno podjetništvo pri Oxfordski univerzi in s šolninami podpira
študente, ki študirajo socialno podjetništvo v okviru MBA na tej univerzi. Njegova vizija
je naslednja: »Čudovito je podpirati projekte, kjer vloţeno malo dobro rodi veliko dobro.
Ţelim dokazati, da tretji neprofitni sektor skozi socialno-podjetniške projekte lahko
postane ključni socialni inovator 21. stoletja.«
Helmy Abouleish, Schwab Foundation, je razvil trţno uspešno socialno podjetje v
Egiptu, ki temelji izključno na duhovnih vrednotah. Od svojih sodelavcev pričakuje, da
bodo prispevali k skupnemu doprinosu, h gradnji »mostov« med religijami in različnimi
kulturami. Vodi ga preprost motiv – enostavno verjame, da je to moţno doseči.
Muhammud Yunus, ustanovitelj Grameen Bank, je razvil globalno mreţo
mikrokreditnih organizacij, navdihnila pa ga je ţelja po izboljšanju poloţaja ţensk v
Bangladešu. Yunus je za svoje delo kasneje, leta 2006, dobil tudi Nobelovo nagrado za
mir.
Jamie Oliver, televizijski kuharski zvezdnik, je razvil mreţo restavracij, v
katerih usposablja in zaposluje mlade brezdomce, odvisnike od drog. Njih nato motivira,
da postopno ustanavljajo svoje restavracije po istem principu ter s tem omogočajo psiho-
socialno rehabilitacijo in zaposlovanje ostalim mladim, ki so se znašli v ţivljenjski stiski,
torej novim skupinam odvisnikov in brezdomcev. Njegov ključni motiv
je izboljšati poloţaj mladih in jim ponuditi priloţnost in novo, drugačno perspektivo.
3.7 Druţbena odgovornost podjetij v Sloveniji
Za opis stanja druţbene odgovornosti v Sloveniji lahko uporabimo besede »veliko prostora je
za naše delo in veliko dela nas še čaka«. Da nas čaka veliko dela, pomeni tudi, da imamo pred
sabo morje novih priloţnosti. O druţbeni odgovornosti se, tako kot drugod po svetu, v
Sloveniji veliko piše in še več govori, a šele v zadnjih nekaj letih (Hrast 2010a). Slovenija se
sicer ţe aktivno vključuje v akcije, ki so vsebinsko definirane kot akcije za več druţbene
odgovornosti in jih izvaja EU, vsekakor pa je v Sloveniji zanje manj zanimanja in so deleţne
manj pozornosti, kot bi si je zasluţile oziroma kot bi je morale prejeti.
Leta 2005 se je formirala Nacionalna medresorska delovna skupina za razvoj druţbene
odgovornosti (Hrast 2010), vendar so rezultati njenega dela neznatni, skupina pa ne izkazuje
pretirane aktivnosti na področju in za namen, za katerega je bila ustanovljena. Leta 2008 je
bila v Sloveniji ustanovljena tudi šola druţbene odgovornosti podjetij, ki je prvo generacijo
slušateljev iz podjetij sprejela v začetku, drugo pa konec leta 2009 in katere delovanje ter
razvoj delno financira EU v okviru projekta Progress (Drlja 2008, 28). Namen šole druţbene
odgovornosti za podjetja je vzpostaviti trajni izobraţevalni program, njeno poslanstvo pa
izobraziti predstavnike različnih skupin deleţnikov o ključnih konceptih in orodjih druţbene
odgovornosti.
55
Če obiščemo spletne strani večjih slovenskih druţb ali mednarodnih korporacij, ki delujejo v
Sloveniji, skoraj ne najdemo podjetja, ki ne bi svojega druţbeno odgovornega ravnanja
omenjalo in tako zatrjevalo zainteresiranim in tistim, ki to niso, kako druţbeno odgovorni da
so. A zdi se, da se te besedne zveze še vedno ne razume v njenem polnem pomenu ali pa v
njeni novi obliki, meni Pavlin (2009, 15). V Sloveniji naj bi med podjetji in podjetniki
obstajali vsaj dve različni razumevanji pojma druţbena odgovornost.
Tisto, ki jo mnogi razumejo kot filantropijo, poimenujem kar filantropska. Omenjeno vrsto
druţbene odgovornosti podjetja običajno promovirajo, jo omenjajo na svojih spletnih straneh,
predstavitvah, jo komunicirajo z vsemi deleţniki, s tistimi, ki se jih dotakne, in s tistimi, ki se
jih neposredno ne dotika. Podjetja, ki druţbeno odgovornost še vedno pojmujejo z
dobrodelnostjo in darujejo denar za športne, kulturne ali druge dejavnosti, se obračajo
predvsem k svojim zaposlencem ter oţji lokalni skupnosti. Manj se njihovo druţbeno
odgovorno ravnanje dotika ostalih deleţnikov, okolja, ekosistema običajno sploh ne.
Podjetja, ki ţelijo storiti korak naprej v svojem druţbeno odgovornem ravnanju, svoje dobre
namene vnesejo v strategije. Te se običajno navezujejo tudi na trajnost, trajnostni razvoj,
inovativnost, tehnologijo, ekologijo in so usmerjene predvsem v zagotavljanje pogojev, ki
bodo omogočali dolgoročno poslovanje podjetja ob minimalnih negativnih vplivih na lokalno
in globalno okolje. Podjetja, ki so v svojem ravnanju presegla okvir klasične filantropije,
zanima predvsem to, kaj deleţniki od njih pričakujejo in pri svojem odgovornem ravnanju
upoštevajo predvsem potrebe, ki dejansko obstajajo in se zato ne posluţujejo populističnih
akcij, ki pravzaprav pomenijo korist predvsem za podjetje. To vrsto celovite druţbene
odgovornosti bom poimenovala trajnostna.
Pavlin (prav tam, 15) meni, da podjetja v Sloveniji, če jih primerjamo z drugimi razvitimi
drţavami, zelo dobro poznajo in prav tako delujejo druţbeno odgovorno, vendar zgolj na
področjih, kjer pridejo do izraza filantropija, sponzorstvo in donatorstvo.
Slovenska podjetja opazno podpirajo športne dejavnosti, se ukvarjajo s prostovoljnimi
popoldanskimi, predvsem športnimi aktivnostmi zaposlenih, zagotavljajo podporo lokalnemu
okolju; predvsem tisto, za katero podjetje samo oziroma vodstvo podjetja meni, da je
ustrezna. Lahko bi celo trdili, da omenjena podjetja podpirajo zgolj tiste aktivnosti, bodisi
športne, kulturne ali katere koli druţbeno-koristne in običajno prostovoljne dejavnosti, do
katerih vodstvo podjetja goji osebne simpatije.
Tipičen primer t. i. filantropske druţbene odgovornosti je ekonomsko gledano izredno
uspešno lokalno podjetje, katerega proizvodni cikel ţe desetletja zastruplja lokalno okolje,
ekosistem in v njem vsa ţiva bitja, rastline, ţivali ter lokalno prebivalstvo. Podjetje je v
lokalnem okolju znano po izdatnem sponzoriranju tradicionalnih športnih dejavnosti, ki so na
Koroškem prisotne ţe desetletja. Podjetje je medijski pokrovitelj otroških kulturnih prireditev,
zaposlenim nudi izobraţevanje, plačuje ure tenisa za zaposlence in podobno. Ob vsem
navedenem, kar je sicer vredno vse pohvale, podjetje lastnikom, ki hkrati delujejo kot vodstvo
podjetja in so lastniki postali po sistemu »ob pravem času na pravem mestu«, letno izplačuje
visoke nagrade za odlične poslovne rezultate. Legalno, v obliki dividend. Vprašanje, ki se
postavlja, je, ali je to tudi moralno? Nagrade posameznim lastnikom presegajo tridesetkratnik
povprečne mesečne plače zaposlenih v proizvodnji, kar pomeni, da nagrade niso skromne.
Nemoralno in neetično se zdi ravnanje podjetja, ki s svojo proizvodnjo in njenimi stranskimi
produkti ţe desetletja grobo degradira, uničuje in dobesedno zastruplja lokalno okolje, v
katerem deluje.
56
Posledice onesnaţevanja se ţe desetletja odraţajo na generacijah prebivalcev Meţiške doline,
na naravi in ţivalih. Kraju, v katerem podjetje deluje, pravijo kar ekološka rana. V zgornji
Meţiški dolini je največji problem onesnaţenost okolja predvsem s cestnim prahom, ki
vsebuje visoke koncentracije teţkih kovin, predvsem cinka, svinca in kadmija. Problematične
so vse neasfaltirane površine, predvsem ceste, zlasti tiste, ki se nahajajo v oţjih urbanih
središčih v občinah Meţica in Črna na Koroškem, posebej izpostavljeno je naselje Ţerjav.
Prebivalci teh krajev močno občutimo posledice onesnaţenosti na svojem zdravju. Velika
večina prebivalcev je zastrupljenih s svincem. Opazen in evidentiran je visok odstotek
obolelih za različnimi oblikami raka.
Smrtonosni svinec se namreč absorbira skozi pljuča, deluje na ţivčni in hematopoetski sistem,
ledvice. Od vseh ţalostnih dejstev je najbolj ţalostno to, da je danes v Meţiški dolini izrazito
visoko tveganje, da otroci prihajajo v stik s svincem in so zaradi tega izpostavljeni tveganju
obolevnosti zaradi zastrupitve s svincem. 14
Če bi podjetje (in njegovi lastniki), ki je glavni povzročitelj zastrupljenosti okolja, bilo
resnično druţbeno odgovorno, bi namesto zlorabe svojega poloţaja in moči, poleg
sponzoriranja in lutkovnih predstav (strupom izpostavljenim) otrokom, raje omogočalo, da vsi
deleţniki ţivimo v čistem in varnem okolju. Res je, da podjetje dosega vse zakonsko, ali z
drugimi pravno zavezujočimi akti predpisane norme, ki se nanašajo na varovanje okolja.
Dejstvo je, da bi bilo potrebno sanirati, če je to sploh še mogoče, degradacije okolja, ki so se
dogajale desetletja, preden so se ljudje v Meţiški dolini sploh pričeli zavedati nevarnosti
svinca in drugih teţkih kovin.
Nemalo je nekdanjih zaposlenih, ki po treh desetletjih dela v rudniku umirajo za rakom, ki
morajo mesečno na preglede krvi, ki dan za dnem ţivijo v strahu, da bodo zboleli, ali da bodo
zaradi onesnaţenja zboleli njihovi otroci. Zadnji primer je primer petnajstletne deklice Maše
(osebna izkušnja iz domačega kraja), ki ţe leto dni prebiva v rehabilitacijskem centru Soča,
saj je njeno telo fizično povsem uničeno zaradi napornih kemoterapij. Diagnoza levkemija,
najverjetneje posledica zastrupitve s teţkimi kovinami. Lepo je, pri vsej tragediji, da otroci
tukajšnje osnovne šole zbirajo denarna sredstva, izvajajo akcije zbiranja zamaškov, da bi
deklici vsaj nekoliko olajšali trpljenje.
Vendarle bi prebivalci, skupnost pričakovali, da bo v tragedijah, kot je ta, ki ni osamljena, o
svoji morebitni objektivni odgovornosti in svojem negativnem vplivu razmislilo tudi podjetje
— onesnaţevalec in ovrglo dvom, ki se poraja ob človekoljubnih akcijah podjetja in njihovi
(navidezni) skrbi za lokalno okolje in prebivalce. Dovolj zgovoren je podatek, rezultat
raziskave, ki jo je leta 2008 opravila Univerza v Ljubljani, Oddelek za Agronomijo
Biotehniške Fakultete, katere povzetek se glasi »… zaskrbljujoč je podatek, da so preko
kritične vrednosti s svincem (Pb) onesnaţena vsa vzorčena mesta v okolici vrtcev in šol,
medtem ko le eno tako mesto ne presega kritične vrednosti zasičenosti s cinkom (Zn)«. 15
Dejstvo je, da v Sloveniji druţbeno odgovornega ravnanja še ne zaznavamo kot pomembnega
dela našega vsakodnevnega ravnanja in razmišljanja, da je druţbeno odgovorno ravnanje še
14
Vir: Sanacija onesnaţenega okolja v Zgornji Meţiški dolini. [online]. Dostopno na: [http://www.sanacija-
svinec.si/ 15 Več o tem: glej Finţgar in Leštan 2008. Ocena dostopnosti teţkih kovin in onesnaţenosti tal v zgornji
Meţiški dolini. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška Fakulteta. [online] Dostopno na: [http://aas.bf.uni-
lj.si/maj%202008/14finzgar.pdf].
57
vedno nekaj, kar delamo in kakor ravnamo občasno, običajno bolj zaradi slabe vesti kot zaradi
človekoljubja, bolj zaradi pričakovane koristi kakor zaradi resnične ţelje delovati dobro …
Zato imamo pred sabo velikanski izziv, kako druţbeno odgovornost vtisniti v našo podzavest
in odgovorno ravnati, ne da bi nas v to mamila ali vlekla prikrita ţelja ugajati, biti v trendu in
imeti na dlani odgovor, da nam to prinaša dobiček.
Direktorica Inštituta za razvoj druţbene odgovornosti IRDO, Anita Hrast, pravi (v: Pavlin
2009, 16—17), da je osveščenost o druţbeni odgovornosti v Sloveniji še slaba, čeprav se o
njej zadnja leta resnično precej piše in je pogosto omenjana. Meni, da bi potrebovali
nacionalno strategijo na omenjenem področju, pobudo zanjo pa so pred tremi leti sodelavci
inštituta IRDO ţe podali, prav tako prošnje za razgovor pri nekaterih ministrih, ki so bili v
času podaje predloga v takratni aktualni vladi. Ţal omenjeno področje za njih ni bilo
prednostno, sodelavci inštituta IRDO pa so bili zanje nepomemben sogovornik. Prošnja za
razgovor je bila posredovana tudi tedanjemu predsedniku vlade.
V inštitutu IRDO, kot navaja Anita Hrast (prav tam), menijo, da je druţbena odgovornost
neposredno povezana z razvojem Slovenije in bi lahko prispevala k večji motivaciji
zaposlenih za delo, k boljšemu odnosu delodajalcev do zaposlenih, k pozitivnemu razvoju
socialne slike in drţave v celoti. Vse omenjeno pravzaprav sodi v pristojnost vlade, med
drugim pa prinaša številne, predvsem dolgoročne koristi.
Pobuda za pripravo nacionalne strategije, ki so jo sodelavci inštituta IRDO pripravili, jasno
opredeli, da je nacionalna strategija zahteven koncept, ki zdruţuje različna področja, kot so
področje skupnosti, okolja, zaposlenih, trga in ostala področja, zato je za njeno obravnavo
potrebno medresorsko in med-strokovno sodelovanje ter obravnava. Celoten projekt mora biti
tako usklajen na lokalni, drţavni in mednarodni ravni.
Dosedanje aktivnosti na omenjenem področju so bile skromne; leta 2005 ustanovljena
medresorska delovna skupina pri tedanji vladi je bila z eno samo aktivno osebo premalo
dejavna. Zato v inštitutu IRDO predlagajo povečanje delovanja te delovne skupine ali
ustanovitev posebne vladne agencije za spodbujanje razvoja druţbene odgovornosti, ki bo
pripravila nacionalno strategijo razvoja druţbene odgovornosti, izvajala in usklajevala
dejavnosti na drţavni ravni ter se pri tem povezovala z različnimi ustanovami in strokovnjaki.
Hrast (prav tam) še pravi, da bi potrebovali mnogo več posluha ter da s svojim delovanjem
nikakor in nikomur ne škodijo, temveč ţelijo s svojim strokovnim in do danes prostovoljnim
delom raziskovati, pomagati ter druţbi in drţavi storiti nekaj dobrega. Obstaja bojazen, da
širši pogled na problem marsikoga moti ali pa ga ne dojame in mu zato ne pripisuje
ustreznega pomena. Sodelavci inštituta IRDO si ţelijo, da bi več drţavljanov opozarjalo na
napake na različnih področjih, da bi nanje opozarjali pri interesnih zdruţenjih, ker se ljudje
kot posamezniki običajno bojijo izpostaviti se, še meni A. Hrast.
Z jasnim ter doslednim opozarjanjem bi vlada pravzaprav dobila neprecenljivo informacijo o
druţbenih problemih in pričakovanjih, dobila bi jasno in dobro izraţene probleme, ki jih je
laţe rešiti, ko jih obvladajo celovito in osvetlijo z različnih vidikov. Druţbeno odgovornost bi
bilo treba uvrstiti v delovne programe različnih ministrstev in tako prispevati k njenemu
razvoju.
58
Da druţbena odgovornost podjetij postaja top tema tudi slovenske ekonomske scene, meni
prof. Janez Prašnikar (v: Repovţ 2004, 9), ki s timom mlajših raziskovalcev v Portoroţu
vsako jesen organizira mednarodno poslovno konferenco.
V Sloveniji, kjer naj bi bila druţbena odgovornost na relativno skromni razvojni stopnji, je
glavni nosilec ideje »piarovska industrija«, ki ima v Sloveniji, po mnenju nekaterih, občutno
prepomembno mesto in vlogo v podjetniškem okolju. Prevladuje namreč nad marsikatero
drugo, za uspešno funkcioniranje podjetij mnogo pomembnejšo podjetniško funkcijo, ki po
pojmovanju razvitih sodi v repertoar druţbeno odgovornega podjetništva, kot sta na primer
razvoj kadrov in varstvo okolja.
Pavlin (2009, 16) tudi v Sloveniji vidi podjetja — pionirje na poti k celovitemu druţbeno
odgovornemu podjetništvu in navaja druţbe, ki skušajo preoblikovati svoje poslovanje v
oblikovanje trajnostne vrednosti Omenja Mercator, Trimo, Simobil, Luka Koper, Riko,
Mobitel. Nikakor ne gre pozabiti še dveh farmacevtov — Leka, o katerem sicer ne morem
trditi, da je še vedno slovensko podjetje, ter Krke, ki to vsekakor je.
Leta 2002 je dr. Joţica Knez Riedl (2002, 99—109) objavila rezultate raziskave druţbeno
odgovornega ravnanja slovenskih podjetij in primerjave le-teh z evropskimi.
Raziskava je zajemala stopnjo vključenosti podjetij v druţbeno odgovorne aktivnosti, opis
aktivnosti in njihove značilnosti. Nadalje so z raziskavo iskali vzroke druţbeno odgovornega
ravnanja in smiselnost vključevanja podjetij v druţbeno odgovorne aktivnosti, proučili so
koristi, ki si jih podjetja obetajo zaradi svojega druţbeno odgovornega ravnanja, morebitne
ovire za odgovorno ravnanje ter pričakovanja zainteresirane javnosti, deleţnikov ter njihovo
oziroma javnomnenjsko podporo tovrstnim podjetniškim aktivnostim. Knez-Riedl (2002, 99)
ugotavlja, da lahko podjetja s skupnostjo, v krogu katere opravljajo svojo dejavnost, razvijejo
različna razmerja in lahko med njima potekajo raznovrstna sodelovanja ter aktivnosti.
Nekatera od preučevanih podjetij so druţbeno odgovornost dojela, razumela in usvojila
pomen in pomembnost takšnega ravnanja. Spet druga druţbeno odgovorno ravnanje in njegov
pomen šele usvajajo. Rezultati raziskave so pokazali, da je bilo v Sloveniji leta 2002 v razne
druţbene aktivnosti povprečno vključenih 66,7 % (odstotkov) malih in srednje velikih
podjetij, pri čemer so bila podjetja, glede na število zaposlenih, razvrščena v tri skupine, v
tista, ki zaposlujejo do devet oseb, tista, ki zaposlujejo med deset in devetinštirideset oseb, ter
tista, kjer je zaposlenih med petdeset in dvesto devetinštirideset ljudi.
Največjo druţbeno odgovornost je bilo zaznati v tretji skupini podjetij, torej v tistih, kjer je
zaposlenih nad petdeset oseb, zaznano je bilo dejstvo, da druţbeno odgovorno ravnanje
podjetij narašča s številom zaposlenih v podjetjih. Aktivnosti, ki jih slovenska podjetja
izvajajo in jih prepoznajo ter ocenjujejo kot druţbeno odgovorna dejanja, so v veliki večini
tradicionalna podpora športu in športnim dejavnostim, te podpira slaba polovica podjetij,
nekaj manj podjetij namenja sredstva kulturi oziroma jo podpira. Pribliţno četrtina
obravnavanih podjetij podpira usposabljanja ter izobraţevalne programe, ki so namenjeni
zunanjim deleţnikom, četrtina pa dejavnosti, ki imajo značaj sociale in zdravstva. Najmanj je
podjetij, dobra desetina, ki odgovorno ravnajo do okolja, do ekosistema in sredstva namenjajo
ohranjanju čistega okolja, zraka, voda in tal. Večina podjetij v Sloveniji svojo druţbeno
odgovornost tradicionalno manifestira preko denarnih in nedenarnih donacij ter sponzoriranj.
Knez-Riedl (prav tam, 103) povzema, da so podatki o značilnosti druţbeno odgovornih
aktivnosti malih ter srednje velikih slovenskih podjetij zgovorni in ugotavlja, da slovenska
59
podjetja (slabih 60 % (odstotkov) sodelujočih v raziskavi) svoja filantropska (ali pač
marketinška) nagnjenja in svojo druţbeno odgovornost izvajajo občasno in je ne vključujejo v
poslovne strategije podjetja.
Za razliko od malih in srednje velikih podjetij druţbeno odgovorno ravnanje v svoje strategije
vključujejo večji poslovni sistemi. Pri iskanju razlogov, zakaj se podjetja obnašajo druţbeno
odgovorno, avtorica raziskave ugotavlja, da prednjačijo etični razlogi in ţelja, da bi se odnosi
med podjetji in potencialnimi investitorji in poslovnimi partnerji, pa tudi odnosi z oblastjo ter
lokalnimi skupnostmi izboljšali. Raziskava je dodatno pokazala, da manjša podjetja bolj
skrbijo za dobre odnose s poslovnimi partnerji in investitorji, večja pa bolj zanimajo dobri
odnosi s skupnostjo oziroma z aktualnimi oblastmi. Koristi, obeta si jih dobra polovica
podjetij, vidijo predvsem v moţnostih boljšega poslovanja. Sledijo pričakovane koristi, kot so
boljši odnosi s poslovnimi partnerji in potencialnimi investitorji, tudi v višji stopnji zaupanja
odjemalcev, sledi pa pričakovanje višjega zadovoljstva zaposlenih ter pričakovanje boljših
odnosov s skupnostjo. Podjetja v Sloveniji, mala in srednje velika, kot oviro pri izvajanju
druţbeno odgovorne politike in ravnanja vidijo predvsem v pomanjkanju denarja.
Kot razlog, da ne delujejo ali ne delujejo bolj druţbeno odgovorno, navaja finančne ovire kar
45 % (odstotkov) preučevanih podjetij. Obstaja tudi nekaj podjetij, ki o moţnosti druţbeno
odgovornega ravnanja enostavno ne razmišljajo, saj se jim to ne zdi pomembno ali koristno.
Pomanjkanja časa za tovrstno ravnanje ali udejstvovanje je v raziskavi navedlo nekaj manj kot
20 % (odstotkov) podjetij. Zanimiv je podatek, da skoraj polovica podjetij, ki niso druţbeno
odgovorno ravnala v preteklosti, tako ne namerava ravnati niti v prihodnje. Slednje nas lahko
navede k razmišljanju oziroma potrdi razmišljanje, da mora biti druţbeno odgovorno ravnanje
spontano, porojeno iz lastnega spoznanja in plod lastnih hotenj.
Edino takšno druţbeno odgovorno ravnanje je lahko primerno celovito, trajno in se bo zaradi
svoje naravnosti razširilo na ostale akterje v poslovnem ter zasebnem svetu. Da bi v
prihodnosti dosegli visok nivo zavedanja, da odgovornost posameznikov in tudi podjetij ne bo
izsiljena in zakonsko omejevanje druţbeno odgovornega minimuma ne bo potrebno, pa je,
tako menim, potrebna prevzgoja nas samih, sedanjih generacij, kar na omenjenem področju
predstavlja neke vrste korekcijo sedanje generacije in pomeni preventivo za bodoče.
Za usmerjanje prihajajoče generacije moramo ukrepati takoj, preden bo prepozno;
preventivno, predvsem pa usmerjevalno in s pomočjo pozitivno naravnane vzgoje, tako v
krogu druţin kot takoj, ob prvem stiku z vzgojno izobraţevalnimi procesi, ki mladega človeka
spremljajo vsaj desetletje, če ne več.
V Sloveniji so IRDO, inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, PRSS, društvo za odnose z
javnostmi, zaloţba Kapital ter še nekateri podporni partnerji projekta junija 2009 podelili prve
nagrade slovenskim podjetjem za njihovo druţbeno odgovorno ravnanje, posebno priznanje
pa so podelili pionirki druţbene odgovornosti v slovenskem prostoru, dr. Joţici Knez-Riedl.
Projekt podeljevanja nagrad bo inštitut IRDO s partnerji nadaljeval tudi v letu 2010. Upamo,
da bo nagrada iz leta v leto pridobivala na pomembnosti in da se bo za sodelovanje odločalo
vse več Slovenskih podjetij. V letu 2009 so pri projektu sodelovala oziroma so se k
sodelovanju prijavila podjetja Mercator, d. d., Simobil, d. d., Zavarovalnica Maribor, d. d.,
Trimo, d. d., Holding Slovenske elektrarne, d. o. o, Premogovnik Velenje, d. d., ATech
elektronika, d. o. o., Mimovrste, d. o. o., Infotehna, d. o. o., Domenca, d. o. o. ter Informa
Echo, d. o. o. Komisija je ugotovila, da so vsa prijavljena podjetja, ki so bila uvrščena v tri
kategorije glede na svojo velikost, izpolnjevala pogoje za sodelovanje oziroma uvrstitev v
60
finale tekmovanja za nagrado. Med mikro- oziroma majhnimi podjetji je nagrado prejelo
podjetje Informa Echo, d. o. o., med srednje velikimi podjetji ATech elektronika, d. o. o., med
velikimi pa je nagrado prejelo podjetje Trimo, d. d. 16
Kot zanimivost in kot primer inovativnega druţbeno odgovornega podjetništva naj omenim
primer gospodarske druţbe Elektro Maribor oziroma njene območne enote Murska Sobota, ki
se je skupaj s sodelavci Krajinskega parka Goričko lotilo obnove štorkljinih gnezd v
Krajinskem parku Goričko. V mesecu marcu 2010 so namestili podstavke pod dotrajana in
uničena gnezda štorkelj, da bi jim zagotovili boljše pogoje za parjenje in njihov nadaljnji
obstanek. Bela štorklja (Ciconia ciconia) spada v Sloveniji med najbolj prepoznavne,
priljubljene in raziskane ptičje vrste nasploh, njeno številčnost pa na Goričkem sistematično
spremljajo šele zadnjih deset let. V Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije,
BirdLife Slovenia, ugotavljajo, da število gnezdečih parov belih štorkelj in izpeljanih
mladičev na Goričkem stagnira ali celo upada, medtem ko drugod v Evropi število narašča.
Poleg omenjenega so v društvu pri lanskem popisu opazili, da je na Goričkem zaradi obilnega
deţevja in pogostih neurij, ki so najverjetneje posledica človekovih posegov v okolje,
razpadlo ali začelo razpadati vsaj 5 gnezd, ki v neredkih primerih lahko tehtajo tudi 500 kg.
Podjetje, ki je lahko skupnosti priskočilo na pomoč, predvsem zaradi narave svojega dela ter
dejstva, da je mnogo gnezd zgrajenih na vrhovih električnih drogov, kamor dostopajo prav
delavci podjetja, je s svojo gesto in pripravljenostjo na inovativen, sveţ in pohvale vreden
način prisluhnilo potrebam skupnosti, v kateri deluje. 17
Dodaten primer, ki priča v prid razvijanju druţbeno odgovornega ravnanja, še bolj pa o
pomembni povezavi inovativnosti z druţbeno odgovornostjo, in se »dogaja« v Sloveniji, je
prav tako kot prejšnji povezan z energetiko. Mulej (v: Budal 2010) omenja eksperiment
izrednega druţbenega pomena. Momčilo Radić je do nedavnega namreč inovativno
nadgrajeval zamisel Nikole Tesle, inovativno idejo in pristop, za katerega ne dvomim, da bi
lahko kmalu postal uspešna, če ne energetska inovacija nove dobe. Gre za prenos električne
energije na osnovi telegeodinamike, ki bi omogočil prenos električne energije brez uporabe
daljnovodov in onesnaţevanja okolja in narave z visokonapetostnimi polji. Druţbeno
odgovorna inovacija in hkrati inovativno druţbeno odgovorno raziskovanje in razvoj.
3.8 Kritiki druţbene odgovornosti
Dejstvo je, da v svetu ni enotnega koncepta druţbene odgovornosti podjetij in prav tako ni
poenotene in eksaktne definicije, kaj druţbena odgovornost je. Tisti, ki ideji druţbene
odgovornosti nasprotujejo, menijo, da ideja ni v sozvočju z idejo podjetništva, da je koncept
protisloven in da niti tisti, ki so ideji druţbeno odgovornega ravnanja naklonjeni, nimajo
enakih pričakovanj in v svojih razlagah niso povsem poenoteni. Nasprotniki ideje druţbeno
odgovornega ravnanja niso v vseh primerih zgolj ideološko nasprotni, mnogo je skeptikov, ki
so prepričani ali pa iz lastnih izkušenj vedo, da dobri nameni niso vedno vredni svojega imena
in skrivajo nemalo skritih namer in interesov, ki niso prav nič dobronamerni, niti
človekoljubni. Razlogi, da podjetja ravnajo druţbeno odgovorno, se v veliki večini, ţal, še
16 Več o tem glej Hrast in Mulej 2010a. Za več celovitosti in inoviranja poslovanja: Slovenska nagrada za
druţbeno odgovornost Horus.
17
Glej Krajinski park Goričko.[online]. Dostopno na:[ http://www.park-goricko.org]
61
vedno skrivajo v egoističnih vzgibih. Podjetja ţelijo biti v svojem oţjem okolju v javnosti
prepoznana kot podjetje s pozitivnim predznakom, ţelijo naklonjenost javnosti, večjo afiniteto
bodočih kadrov do podjetja in s tem večji nabor kadra, ki ga lahko izbirajo, podjetja ţelijo, da
bi npr. za strokovno močan kader postala vrednota zaposlitev v točno določenem podjetju ipd.
Nemalokrat je pri obliki druţbeno aktivnega delovanja, kot je na primer sponzoriranje
športnih ali kulturnih dejavnosti, v ozadju skrit marketinški vzgib in ne zgolj ţelja po
darovanju v obliki daril ali v denarju izključno za razvoj določenih aktivnosti.
Kot veliko večino dejavnosti tudi druţbeno odgovorno aktiviranje in druţbeno odgovornost
spremljajo pozitivne in negativne kritike.
Površno gledano bi utegnili tisti, ki so druţbeno odgovornemu ravnanju naklonjeni,
ugovarjati, da je v druţbeno odgovornem ravnanju zgolj pozitiven naboj, da druţbeni
odgovornosti ni mogoče pripisati ničesar drugega kot zgolj pozitivne učinke.
Med negativnimi kritiki koncepta druţbene odgovornosti se v Sloveniji in tudi po svetu
najpogosteje pojavljajo t. i. neoliberalci, liberalni ekonomisti, ki zagovarjajo ideje Miltona
Friedmana, ki pravi »the business of business is business«. Le-ta zagovarja idejo, da naj
podjetja skrbijo za zadovoljevanje potreb trga, menedţerji pa naj zadovoljujejo potrebe in
zahteve lastnikov kapitala. Druţbena odgovornost naj bi bila po mnenju kritikov naloţena
izključno drţavi, vladi, ne pa tudi podjetjem. Podjetja naj bi imela dovolj problemov, ki
izhajajo iz poslovanja, skrbeti bi morala za svojo primarno dejavnost, za posel, za
zaposlenost, za ustvarjanje blaginje. Podjetje mora skrbeti njegov poloţaj na trgu,
konkurenčna tekma, za reševanje notranjih ali zunanjih socialnih teţav nima ne časa ne
energije. Dodatno kritiki druţbene odgovornosti še poudarjajo, da podjetja običajno niso
specializirana za reševanje problemov, ki se nanašajo na druţbeno odgovorno ravnanje.
Zaposleni in njihovo delo so sredstvo za dosego cilja, nič pomembnejši od predmetov dela in
virov sredstev. Stroški, povzročeni za namen druţbeno odgovornega ravnanja, lahko
eventualno tudi oslabijo konkurenčno moč podjetja, zapravlja se denar, ki bi preko izplačanih
dividend pravzaprav moral pripadati lastnikom kapitala ali pa bi moral biti nagrada
upravljavcem podjetja, če si to zasluţijo. Poudarjajo, da je druţbeno odgovorno ravnanje,
sponzoriranje in donatorstvo dopustno le v primeru, ko podjetju prinaša korist, bodisi v smislu
ustvarjene pozitivne podobe podjetja, večje prepoznavnosti ali v smislu zniţanja osnov za
plačilo obveznosti podjetja drţavi.
Friedman (1970, 122) poslovneţe, ki podpirajo idejo druţbene odgovornosti podjetij, primerja
z lutkami, ki so jih zavedle intelektualne sile, ki spodkopavajo temelje svobodne druţbe, ki se
razvija zadnja desetletja. Meni, da podjetje ne more prevzeti nobene odgovornosti. Dotika se
samo človeka in izključno ljudje so tisti, ki lahko prevzamejo odgovornost. Podjetje je
umetno ustvarjena oseba in zato lahko prevzame odgovornost samo za nekaj, kar je umetno,
nenaravno. Pravzaprav, trdi Friedman (prav tam), sploh ni jasno, kaj konkretno pomeni
»prevzeti odgovornost«. Odgovorni naj bi praviloma bili podjetniki, tisti, ki podjetje vodijo,
celotna javnost in pričakovanja pa so usmerjena v korporacije, ki ne morejo biti nikomur
odgovorne, saj nimajo čutil in odgovornosti ne morejo prevzemati. Odgovornost vodilnih v
podjetjih pa je lahko samo ena, in sicer odgovornost do lastnikov kapitala. Odgovorni so za
upravljanje podjetij v skladu s trţnimi pravili poslovanja in ţeljami ter zahtevami lastnikov, ki
je praviloma ena sama, in sicer, ustvariti čim večje koristi, predvsem čim več denarja.
Razumljivo je, da je menedţer, ki v podjetju nastopa kot agent, tudi samostojna osebnost in ni
v »lasti« lastnikov podjetja. Zato, zasebno in tudi osebno, lahko ravna druţbeno odgovorno.
62
Nekateri dvomljivci in skeptiki nadalje trdijo, da gre pri druţbeni odgovornosti in njenem
konceptu za sledenje modnemu trendu, kateremu ne pripisujejo dolgoročnega uspeha.
Opozarjajo na dvoličnost koncepta, ţe nekajkrat omenjeno dejstvo, da gre pri dobrodelnosti in
etičnosti pravzaprav za samopromocijo in povečevanje ugleda podjetja v druţbi.
Kritiki poudarjajo, da je izredno malo ljudi, ki dobra dela opravljajo izključno iz
človekoljubja in ki jih druţbeno odgovorno, filantropsko ravnanje pravzaprav osrečuje in
zadovoljuje, saj pojem uspeha enačijo s številom dobrih del in ga ne merijo v denarju ali
drugih materialnih dobrinah oziroma ugodnostih, ki jih lahko pridobijo.
Drugače trdijo tisti, ki so druţbeno odgovornemu ravnanju podjetij in ostalih poslovnih
subjektov, ki se pojavljajo na trgu, naklonjeni, ga zagovarjajo, spodbujajo in tako tudi
delujejo. Zagovorniki druţbeno odgovornega ravnanja na negativne kritike odgovarjajo, da se
nekatera podjetja enostavno branijo transparentnega pregleda nad poslovanjem in
računovodstvom, kar je eden od temeljev koncepta druţbene odgovornosti. Če bi se
deleţnikom dopustil prevelik vpogled v poslovanje podjetja, bi se kaj kmalu lahko pokazale
morebitne nepravilnosti pri poslovanju in razkritje le-teh bi lahko za podjetje in njegov ugled
imelo negativne posledice. Tradicionalni kazalci uspešnosti poslovanja v današnjem času ne
bi smeli biti edini kazalniki, ki bi opredeljevali, ali je podjetje uspešno ali ne.
Knez-Riedl (2006a, 5) razlaga, da se kljub mnoţičnemu sprejemanju koncepta druţbene
odgovornosti v velikem številu pojavljajo nasprotniki koncepta, ki v idejo in koncept močno
dvomijo ali ga celo v celoti odklanjajo. Friedman, kot navaja Knez-Riedl (prav tam), odločno
nasprotuje nalaganju dodatne odgovornosti podjetjem. Ta naj bi v prvi vrsti skrbela za
ustvarjanje dobička. Druţbena odgovornost kot trenuten trend naj bi imela malo ali nič
skupnega z realističnim pogledom, ki povezuje druţbeno odgovornost z integriteto podjetja, z
izpolnjevanjem njegovega poslanstva in uresničevanjem deklariranih idej.
Za vse, ki dvomijo v nujnost pete razvojne gospodarske faze in v potrebo po zadostni in
potrebni celovitosti namesto prepogoste enostranskosti, za vse tiste, ki menijo, da druţbena
odgovornost ni pravi odgovor nove dobe, podajajo Mulej idr. (2009b) nekaj virov, ki
nakazujejo, da tudi ob spopadanju s trenutno gospodarsko krizo ravnamo in jo obravnavamo
preveč enostransko. Boskin, Cooperrider, Damijan, Rihtarič, Tajnikar, Zvonar-Predan in
ostali avtorji (v: Mulej idr. 2009b) med drugim navajajo:
Boskin meni, da bi se morali na krizo odzvati z uvedbo nekaterih davčnih in finančnih
ukrepov.
Cooperrider predlaga, naj uporabijo njegovo metodo »appreciative inquiry«, ki pomeni
inovativen pristop k organizacijskemu vodenju.
Damijan v krizi vidi podjetniške priloţnosti; podjetjem predlaga izdatno vlaganje v
raziskave in razvoj, prav tako predlaga tehnološke subvencije, ki bi lahko omogočile, da
mlada in majhna podjetja z dobrimi idejami iz krize pridejo kot zmagovalci.
Rihtarič meni, da je konkurenčnost dobila negativen prizvok, da pretirano poudarjanje le-
te povzroča motnje v nacionalnih ekonomijah, naraščanje brezposelnosti in večanje
neenakosti.
Tajnikar, kratkoročno sicer dobro, predlaga kot enega najboljših ukrepov investicije
drţave ter sočasno varčevanje gospodinjstev. Iz mase prihrankov prebivalstva bi
komercialne banke lahko črpale sredstva za aktivnejše kreditiranje investicij v
gospodarstvu. Dolgoročno, za daljše obdobje ukrep ne more prinašati rezultatov.
63
Zvonar-Predan ugotavlja, da ima kapitalizem različne pojavne oblike, vendar ne gre za
krizo kapitalizma, temveč za krizo v kapitalizmu, svobodni trg, ki sam kreira zakonitosti v
poslovanju, naj bi bil kljub očitnemu kolapsu dobra stvar. Nadalje povzema besede dr.
Ţige Turka, ki meni, da hlastanje za materialnim ni problematično, teţava je premikanje
gospodarskega in industrijskega dogajanja na Vzhod, koncept gospodarstva ter kriza, ki je
izbruhnila v energetiki.
Mulej idr. (prav tam) oceno označujejo kot površno. Ustrezna naj bi bila ocena Edvarda
Kovača, da lahko iz vrtinca krize odidemo edino z odgovornejšim obnašanjem, z zavedanjem,
da je uspeh pogojen z vzajemnostjo, ki tudi drugemu omogoča uspeh. Vsi omenjeni avtorji so
k problematiki pristopili premalo celovito in preveč enostransko. Tako so spregledali svarila
pred enostranskostjo, ki so jih nekateri avtorji ţe pred leti sporočali zainteresirani strokovni in
laični javnosti. Opozarjali so Whittaker in Cole, Davidson, Dyck in Mulej, Fujimoto,
Kropfberger (v: Mulej idr. 2009b).
Prav tako so neoliberalci ter mnogi ekonomisti, ki se ukvarjajo s krizo, spregledali, da je
Adam Smith v svojem delu »Bogastvo Narodov« ţe leta 1776, ko je omenjal nevidno roko
trga, mislil na moralo, saj se je zavzemal za sicer svobodno, trţno gospodarstvo. Ne gre
spregledati, da je močno odsvetoval ločitev morale in osebne odgovornosti od podjetništva in
posameznikove podjetniške dejavnosti. Neoliberalizem torej ni v sozvočju z liberalizmom
Adama Smitha, ampak idejo liberalizma novodobni neoliberalizem zlorablja in pomeni
prehod na t. i. »fevdalni kapitalizem«, ki bi omogočal bogatenje zgolj peščici najagresivnejših
in običajno moralno spornim posameznikom.
Razen tega druţbene odgovornosti ne smemo omejiti zgolj na dobrodelnost. Če natančno
preberemo dokumente OZN-a in EU, ki govorijo o konceptu druţbene odgovornosti, vidimo,
da je ta le delček, ki spada v poštenost do druţbe. Od dobrodelnosti je dosti pomembnejša
poštenost vplivnih brez zlorab v odnosih do sodelavcev, poslovnih in drugih partnerjev, širše
druţbe in naravnih pogojev za obstoj človeštva. Tudi kratkoročne koristi podjetja bi morale
veljati za manj pomembne od dolgoročnih. Druţbeno odgovorno delovanje namreč preprečuje
številne teţave in stroške podjetij, ki bi sicer nastali. Teţava je, da današnji koncept
knjigovodstva tega še ne zna ali ne zmore ustrezno prikazati.
3.9 Sklepi iz poglavja 3
Druţbena odgovornost podjetij je pričakovana lastnost vplivnih. Deleţniki, tako notranji kot
zunanji, jo pričakujemo. Lahko jo razumemo kot odgovor klasičnemu kapitalističnemu stilu, z
namenom, da se uresničujejo širši in celoviti druţbeno-socialni cilji in pričakovanja druţbe.
Zagovorniki koncepta druţbeno odgovornega ravnanj smo mnenja, da bo v prihodnje
druţbeni odgovornosti potrebno posvetiti več pozornosti in ji upravičeno pripisati ter priznati
pomembnost, ki jo ima. Če ne bo v odnosih, predvsem v odnosih v poslovnem okolju,
prevladala poštenost vseh vrst, in če ne bodo vplivni posamezniki, vplivna zdruţenja,
druţbene skupine, podjetja pričele ravnati pošteno, namesto da izkoriščajo svoj vpliv ter
premoč v odnosih do zaposlenih, lokalnih skupnosti, svojih odjemalcev in poslovnih
partnerjev, pa tudi v odnosih do naravnega okolja, in bo človek še nadalje ţivel brez
upoštevanja interesov sočloveka, bo kaj kmalu doţivel svoj propad in propad planeta, ki nam
vse manj izkazuje gostoljubje.
64
Bolj ali manj je jasno, da pretirana enostranskost skupaj z individualizmom, torej pretirana
samozadostnost in kratkotrajna samozadovoljnost, prinašata vsaj toliko teţav, kot prinašata
koristi. Ob spoznanjih in dognanih dejstvih, da enak razvoj dogodkov, kakršnemu smo bili
priča zadnjih nekaj desetletij, ne pomeni le koraka nazaj, ampak korak bliţje k propadu
človeštva; človeških norm, etike, morale, človeka, okolja in – ne le karikirano – tudi planeta,
se moramo tisti, ki temu verjamemo, odločno upreti nadaljnjemu razvoju dogodkov v smeri
nadaljevanja neoklasične teorije, četudi v nekoliko pritajeni in milejši obliki.
Današnje generacije se bodo same teţje spreminjale, lahko pa pričnejo s spreminjanjem
prihodnosti in usmerjanjem generacij, ki so se rodile in šele pričele z vpijanjem in usvajanjem
sociološko-ekonomskih idej, moralnih in etičnih norm. Danes imamo pravzaprav moţnost, da
popravimo napake prejšnjih in svoje generacije s tem, da pričnemo bodoče generacije in svoje
potomce vzgajati v odgovorne in čuteče prebivalce planeta. Da jih vzgajamo druţbeno
odgovorno, v zrele, odgovorne osebe, ki bodo sposobne celovitega pogleda na svoje ţivljenje
in ţivljenja ljudi ter okolja okoli njih. Katerih merila, druţbene, etične in moralne vrednote
bodo temeljile na resnični kakovosti ţivljenja in ţivljenjskega prostora ter manj na
kapitalistično ozkih materialnih vrednotah, ki so bile sedanjim generacijam nevidno vsiljene
in speljane v naše podzavesti. Vzgoje in prevzgoje pa nikakor ne moremo kar prepustiti
»domačemu ognjišču«. Vzgoja ljudi ter smernice, etične in moralne, morajo biti načrtovane,
zavezane določenim ciljem in regulirane na nacionalni, če ne na nadnacionalni ravni.
Skozi prizmo druţbene odgovornosti se inovativno ponujajo odgovori na probleme sodobne
druţbe. V prihodnosti naj bi, tudi zaradi moţnosti zlorab finančnih podatkov in posledično
kazalnikov, v ospredje prihajali tisti pokazatelji, ki so vidni vsem zainteresiranim deleţnikom
in ki jih narekuje trg. Nekatera podjetja se enostavno branijo transparentnega pregleda nad
poslovanjem in računovodstvom, kar je eden od temeljev koncepta druţbene odgovornosti.
Če bi se deleţnikom dopustil velik vpogled v poslovanje podjetja, bi se kaj kmalu lahko
pokazale morebitne nepravilnosti pri poslovanju in razkritje le-teh bi lahko za podjetje in
njegov ugled imelo negativne posledice. Tradicionalni kazalci uspešnosti poslovanja v
današnjem času ne bi smeli biti edini kazalniki, ki bi opredeljevali, ali je podjetje uspešno ali
ne. Stopnjo druţbene odgovornosti in druţbeno odgovornega ravnanja je teţko meriti, še teţje
pa je izmeriti koristi, ki jih druţbeno odgovorno ravnanje podjetju prinaša.
Kljub nekaterim zaznanim zlorabam in navidezni druţbeni odgovornosti nekaterih vplivnih,
druţbena odgovornost, nastajajoča nova znanstvena disciplina, zadnja leta vse bolj pridobiva
na pomenu. Do druţbeno odgovornega ravnanja podjetij se je aktivno opredelila in ga podprla
tudi Evropska komisija, predvsem z dokumentom Zelena knjiga o druţbeni odgovornosti.
Druţbena odgovornost postaja tudi sestavni del različnih evropskih politik in zakonodaje na
področjih, kot so trajnostni razvoj, okoljska in socialna prizadevanja, spodbujanje
podjetništva, vseţivljenjsko učenje, varstvo potrošnikov, javna naročila in podobno.
Evropska komisija si prizadeva okrepiti idejo in zavezo podjetij k druţbeno odgovornemu
ravnanju, ki ga vse bolj razumemo kot temelj trajnostne rasti podjetij. Skuša podati odgovore,
kako zagotavljati skrb za okolje, socialno vključenost deleţnikov in zagotavljati, da se nivo
kakovosti ţivljenja ne bo slabšal ter da bodo deleţnikom ponujene enake moţnosti za njihovo
rast in razvoj. Druţbeno odgovorno ravnanje in trajnostni razvoj, ki je njegov bistven del, je
potrebno vključiti kot obvezno vsebino v vse vzgojno-izobraţevalne procese, od
osnovnošolske vzgoje in izobraţevanja dalje, v vse poklicne in druge srednješolske programe
do uvedbe vsebin na prav vse univerze, fakultete in ostale izobraţevalne institucije. Idejo in
65
zavest druţbeno odgovornega ravnanja je potrebno širiti, razlagati in predstavljati vsak dan,
na vsakem koraku, v vseh druţbenih situacijah našega ţivljenja.
Ljudi je potrebno osveščati in druţbeno odgovorno ravnanje vplivnih predstaviti kot edino, za
vse nas sprejemljivo alternativo. To bi pomenilo revolucionarno novost, inovacijo v naši
prevzgoji, v vzgoji, izobraţevanju odrasle populacije in generacij, ki odraščajo. Še več,
pomenilo bi primerno celovito, druţbeno (odgovorno) inovacijo druţbe, nas samih.
Obstajajo podjetja, ki so uspešna prav zato, ker so druţbeno odgovorna. In obstajajo taka, ki
so druţbeno odgovorna navidezno. Obe skupini nam lahko sluţita, da izdelamo merila za
oceno konkretne prakse. Kaţeta pa tudi, da je treba šteti druţbeno odgovornost za lastnost, ki
jo kaţe obravnavati z IIDP in povezati z inovacijo navad ter poslovne strategije in prakse.
66
4 INOVATIVNOST IN SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI V PODJETJIH
»First make it in your head. And then you can make it anywhere.« (Yogi)
4.1 Opredelitev inovativnosti in inovacij
Inovativnost lahko opredelimo kot aktivnost, ki jo izvajamo, vzdrţujemo. Lahko jo razumemo
tudi kot lastnost nekoga, ki deluje in ustvarja samostojno ali v okviru organizacije, npr.
podjetja. Inovativno delovanje je, prav tako kot vsako drugo dejavnost, s katero se resno
ukvarjamo, potrebno negovati in spodbujati. Inovativnost je lastnost inovativnih, je
sposobnost, ki je ne premore vsakdo. Je sposobnost, da najdemo nove rešitve za znane
probleme. Če sposobnosti »dajanja« idej nimamo prirojenih, si jih lahko deloma tudi
privzgojimo. Izhajamo lahko tudi iz rešitve, iz ţe dane ideje ter ugotovimo, za katero
eventualno teţavo bi bila ustrezna. Pečjak (1989, 5) povzema misli Toybeara, ki v knjigi
Zgodovina idej pravi, da je prvi znak pričetka propadanja neke druţbe upadanje novih idej.
Kadar v druţbi opazimo, da so se ideje pričele ponavljati, da so vsebinsko nespremenjene in
se od predhodnih idej vsebinsko ne razlikujejo, lahko sklenemo, da gre za neke vrste bolezen,
za arteriosklerozo druţbe.
IIDP, če jih razumemo kot poslovno prakso, so ţe star, utečen proces v podjetjih. Zadnje
obdobje, zadnja desetletja pa IIDP pričenjajo obravnavati kot znanost, pričenja se razvijati
veja znanosti, ki IIDP obravnava tudi z znanstvenega stališča, proučuje in raziskuje.
Inoviranje drugače imenujemo tudi novonastalo, nova znanost o gospodarski rabi človeške
ustvarjalnosti (Mulej 1994, 22).
Baumol (2009, 5) za razlago pojma inovacija in inovativno uporabi analogijo zakona, zveze
med dvema. Pravi, da je inovacija kot zakonska zveza med raznoterimi znanji, ki so utelešena
v invenciji in uspešno uvedena na trg. Nadalje je uporabil besede Druckerja (prav tam, 3) in
inovacijo opisal z besedami: »Podjetniki inovirajo in inovacija je za podjetništvo povsem
poseben inštrument, je orodje podjetništva«. Tu kaţe dodati pojasnilo z jasno besedno igro:
»Raziskovanje ustvarja iz denarja znanje, IIDP ustvarjajo iz znanja denar«. Uspeh IIDP torej
vključuje tudi druţbeno odgovornost, da bi trajal dlje, ne le kratek čas.
Inovativnost in ustvarjalnost sta lastnosti, ki pomenita posedovanje precej podobnih lastnosti
in sta pomembni za druţbeno odgovornost. Prav tako je ustvarjalnost, kreativnost v
podjetništvu pomembna za uspeh podjetja (Barry in Haw Boon Hong 2009). Ustvarjalnost je
sposobnost ljudi, da »proizvajajo« vedno nove dragocene ideje, ki so dobro sprejete v druţbi
oziroma med strokovnjaki. Ena od vsebin ustvarjanja se kaţe kot inventivnost, je kreiranje
novih – za moţno bodočo korist obetavnih – zamisli, idej, spajanje dveh, ţe znanih idej, ki
sicer nista povezani, dveh različnih predmetov ali procesov v nekaj novega, originalnega. Je
proces, ki vsebuje razmišljanje in dejanje, ki se odvija in kot rezultat daje nekaj novega,
originalnega. Rezultat je lahko bodisi invencija, ki bo nekoč morda postala inovacija, nov
recept, pesem, slika, film, knjiga oziroma kar koli novega, drugačnega, še ne videnega in
nedoţivetega, po nekih kriterijih uporabnikov koristna.
Inovativnost in inovativno je način delovanja, lastnost oziroma ustvarjanje novosti, ki
prinašajo koristi. Je lastnost ljudi, ki se običajno pokaţe ţe v zgodnji, otroški fazi ţivljenja
nekega posameznika. Velikokrat inovativne posameznike zaznamuje nekonformizem, ki jo
Pečjak (2001, 11) omenja kot najpomembnejšo lastnost ustvarjalnega duha. De Bono (2005;
67
2006) govori o tej lastnosti s pojmom »lateralno razmišljanje« in jo podpira z metodo šest
klobukov.
Poleg nekonformizma so pomembne značajske lastnosti ustvarjalnih ljudi še (Pečjak 2001,
12) vztrajnost, radovednost, predvsem pa odprtost in notranja motivacija po spreminjanju in
drugačnosti. Zanimivo je, da povezavi med ustvarjalnostjo in inteligenco Pečjak ne pripisuje
prevelikega pomena oziroma meni, da visoko inteligentni ljudje (ki marsikaj razumejo in
poznajo, op. N. M.) niso nujno tudi inovativni, običajno pa so inovativni tudi inteligentni. V
zvezi z ustvarjalno-inovacijskimi procesi se v strokovni literaturi, prav tako kot pri definiranju
pojma druţbeno odgovorno ravnanje, pojavljajo različne definicije.
Inteligenca je tesno povezana z zmoţnostjo posameznika, da spoznava in rešuje probleme ter
se prilagaja ţivljenjskim okoliščinam; je pogoj, da človek nenehno razmišlja in išče nove
rešitve, poenostavitve in izboljšave za vsakodnevne naloge in opravila, ki jih izvaja, ni pa
pogoj, da je nekdo ustvarjalen. Z razmišljanjem, z analiziranjem ter iskanjem novih načinov
se človeku porajajo zamisli.
Inovacija, ki je izpeljana iz invencije, je vselej koristna, vendar resnično koristna novost – po
oceni uporabnikov, ne avtorjev (Mulej in Ţenko 2004, 11: Mulej idr. 2009e). O inovaciji
govorimo tudi takrat, ko ne prinaša neposrednih ekonomsko–finančnih učinkov, a se vseeno
izkaţe za koristno. Ni nujno, da so inovacije tehničnega značaja. Prav tako govorimo o
inovacijah, ki se po vsebini navezujejo na nove, koristne postopke, procese, tehnologije,
lastnosti, organizacijo, metodo dela z ljudmi in podobno. Enako kot inovacije ločimo glede na
njihovo vsebino, jih ločimo glede na posledice, ki jih prinašajo. Le-te so lahko bistvene,
korenite ali neznatne, vendar ne nepomembne. Lahko so absolutna novost, kombinacija novih
zamisli ter ţe obstoječega znanja. Lahko nastajajo iz sluţbene dolţnosti ali izven sluţbe,
samoiniciativno. Ţenko in Mulej (2010) opredeljujeta, da je tipov inovacij vsaj 32, saj je
moţnih 8 tipov vsebine: poslovni program, tehnika in tehnologija, organiziranje, stil vodenja,
proces vodenja, metode, stil poslovanja, vrednote/kultura/etika/norme. Imajo korenite ali
drobne posledice. Nastanejo znotraj ali izven sluţbene dolţnosti ukvarjati se z IIDP.
Da do inovacije pride, so vsekakor potrebne ideje, ki jih sproţa miselni proces. Miselne
procese, ki pripeljejo do idej, te pa do inovacij, mora spremljati še lastnost snovalca idej, ki se
imenuje ustvarjalnost. Ustvarjalnost nam zgolj pomaga, da ideje nastanejo, nikakor pa sama
ustvarjalnost, ki ni nadgrajena z idejo in s celotnim IIDP, še ne vodi do inovacij.
Inovacije se pojavljajo na vseh področjih poslovnega, druţbenega, kulturnega, socialnega in
zasebnega ţivljenja. Za inovacije, predvsem tiste, ki se izvajajo mnoţično, npr. produktne
inovacije, ki doţivijo serijske proizvodnje, je med drugim značilno tudi, da imajo praviloma
vsaj tri predhodne faze; to so faza invencije, razvojna faza, v kateri se invencija, ideja razvija
v otipljivo in uporabno obliko ter faza trţenja oziroma komercialna faza (Pečjak 2001, 172).
Do zadnje, komercialne faze pride malo invencij, največ 5 % (odstotkov) vseh izumov in
koristnih, tj. obetavnih predlogov. Glede na dejstvo, da je prav zadnja faza najdraţja, pa v
mnogih podjetjih ideje razvijejo ter jih imajo pripravljene za čas, ko ideja »dozori«, je zrela za
trg ali čas in bo po vsej verjetnosti prinašala, poleg koristi za odjemalce tudi finančno korist
za lastnika ideje oziroma za podjetje, ki inovacijo trţi. Drţi tudi, da mnoge invencije, ki ne
dočakajo komercialne faze, te ne dočakajo zgolj zaradi finančnih razlogov. Mnoge so tako
nenavadne ali napredne, da (še) ne sodijo v čas, v katerem so rojene. Pečjak (prav tam)
omenja še eno lastnost invencij oziroma dobrih idej, in sicer, da le-ta običajno pride spontano,
68
nepredvidljivo. Prav tako se dobre ideje ne morejo rojevati na ukaz ali pod prisilo. Zavedati
se moramo, da je pred nami in našo idejo mnogo ovir, a najprej moramo premagati lastne.
Koncept »odprto inoviranje« (Mulej 2010, 24—25) čakanje, da bo invencija »dozorela v
predalu« zavrača, saj danes podjetja ugotavljajo, da sama ne zmorejo obvladovati celotne
razvojne in raziskovalne dejavnosti. Raziskovalci novejše prakse obvladovanja IIDP
ugotavljajo, da za mnoga podjetja ni več smiselno, da bi razvijala inovacije zgolj iz lastnega
raziskovanja. Kajti uspeh IIDP, merjen z uspehom uradno sprejetih inovacijskih projektov, je
padel pod prej omenjenih pet odstotkov projektov. Rešitev je, tako Mulej (prav tam), popolna
inovacija IIDP; osnova zanjo je nova strategija raziskovanja in ustvarjanja inovacij, to je
novih koristi uporabnikov in lastnikov od novih zamisli. 18
Slika 12: Enačba pogojev za nastanek inovacije
Inovacija = (invencija x podjetnost x celovitost x vodenje x sodelavci x kultura x tekmeci
x odjemalci x dobavitelji x druţbeno gospodarski pogoji x naravno okolje x slučajnost
oz. sreča)
Vir: Mulej in Ţenko 2004, 16
Kot nakazuje slika 12 (dvanajst), so za nastanek inovacije potrebni mnogi faktorji, ki
praviloma obstajajo ali delujejo sočasno, v medsebojni povezanosti in soodvisnosti (Mulej
idr. v: Mulej in Ţenko 2004, 17) kot dialektični sistem. Vsaka inovacija je bila torej najprej
ideja, invencija. Da invencija postane inovacija, koristna novost, mora biti uvedena. Da je
uvedena, lahko govorimo, ko se le-ta pojavi na trgu, če govorimo o inovaciji izdelka ali
storitve oziroma takrat, ko jo uporabimo v okviru nekega procesa, če govorimo o inovaciji
postopka ali organizacijski inovaciji. O tem, ali je novost koristna, vsekakor na koncu
odločajo tisti, ki jim koristi, torej uporabniki (Mulej in Ţenko 2004, 187).
18
Inovacijo inoviranja, oziroma koncept odprtega inoviranja znanstveniki utemeljujejo z naslednjimi argumenti:
podjetja, tudi svetovne multinacionalke, nimajo dovolj raziskovalcev, da bi v sodobnih razmerah imela
monopol znanja in ustvarjalnosti v lastni hiši. Preveč je univerz, preveč je centrov raziskovanja, preveč
je šolanih, pametnih in ustvarjalnih ljudi, da bi se smeli zanesti samo nase.
Nobena zamisel, v katerikoli od svojih faz, ne postane inovacija, če je ne uporabimo.
Iznajti mora, kdor ne more najti. Po svetu je veliko znanja, v patentnih dokumentih ga je mogoče tudi
veliko najti. Uporabno znanje je razmetano, ne več koncentrirano.
Podjetja informacij, ki obstajajo na trgu, ne v njihovi hiši, običajno ne uporabljajo. Mnogokrat se
pripeti, da se inovacije podvajajo, da se enaka zamisel razvija hkrati na različnih »lokacijah.«
Vrednost neke zamisli ali tehnologije je odvisna od poslovnega modela, ne model od nje. S poslovnim
modelom odločamo, katere probleme odjemalcev zaznamo in razrešujemo. Z njim iščemo zunanje in
notranje zamisli, da bi probleme zaznali in razreševali. Od njega je odvisno, kateri del koristi od
inoviranja si bomo pridobili. To vključuje upravljanje intelektualne lastnine.
Menedţment intelektualne lastnine je po prehodu od modela zaprtega inoviranja v novi model odprtega
inoviranja mnogo ţivahnejši. Veliko je koristi od prodaje in nakupa.
V podjetjih je potrebno tesno sodelovanje med oddelkoma marketing ter raziskave in razvoj.
Model odprto inoviranje izrabi več znanja in daje več moţnosti, da se podjetje izogne inovacijskemu
paradoksu, ki pomeni, da se za inovacije najmanj zanimajo tisti, ki jih najbolj potrebujejo. Z odprtim
inoviranjem se da poslovanje prenoviti in ustvariti novo.
Več o odprtem inoviranju glej Mulej 2010.[online].
Dostopno na:[ http://www.podjetnik.si/default.asp?ClanekID=4950]
69
Inovacije po svoji vsebini zajemajo vrsto znanstvenih, tehnoloških, organizacijskih, finančnih
in gospodarskih aktivnosti. Kot inovativnega posameznika ali podjetje običajno označimo
tistega ali tisto, ki v določenem obdobju uvede ali plasira na trţišče nov ali bistveno izboljšan
proizvod, postopek ali drugo novost, koristno po praksi uporabnikov.
Novi postopki ali proizvodi temeljijo na rezultatih novega tehnološkega razvoja, novih
kombinacijah ţe obstoječih tehnologij ali na uporabi drugega znanja, ki ga je uspelo pridobiti
podjetje oziroma posameznik, lahko tudi skupina posameznikov.
Z vidika inovativnosti lahko druţbo opredelimo kot rutinersko ali kot inovativno. Inovativna
druţba se od rutinerske razlikuje po tem (Mulej 1994, 18), da upošteva in uporablja vse
doseţke svetovne civilizacije, se torej na nek način uči od tistih druţb, ki so na področju
inovativnosti vodilne na svetu. Inovativna druţba posledično prevzema, nadgrajuje in
uporablja vse vrste inovacij v svoje namene; tako lastne kot tuje in z lastno inovativnostjo in
znanjem tuje doseţke, tuje inovacije še nadgrajuje.
Preko kulture podjetja, ki po svoji definiciji med drugim pomeni tudi: »lastnost človeka in
človeške druţbe glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri
vedenju, ravnanju pri delu« (SSKJ 2009, 256), se lahko vnaprej predvidi pripravljenost
upravljavskih skupin za strateške spremembe, za pripravljenost podpirati inovacije,
invencijsko in inovativno dejavnost svojih sodelavcev. Mulej (prav tam, 20) meni, da lahko
vsaka druţba, tudi rutinerska, nekoč postane inovativna, preoblikovanje pa poteka postopoma.
V prvi fazi, v kateri druţbo še vedno imenujemo rutinerska, obstaja nekaj zaznane mnoţične
inventivne dejavnosti (MID), ločeno od te tudi nekaj raziskovalno-razvojne dejavnosti.
Podjetjem zato, da bi se na trgu dolgoročno obdrţala, še ni potrebno inovirati, razvijati in
raziskovati. V nadaljevanju prehoda lahko zaznamo okrepljeno povezovanje raziskovalno-
razvojne dejavnosti z MID. Počasi se trg preoblikuje s trga ponudnikov v trg odjemalcev.
Sočasno se prične v druţbi razvijati spoznanje, da kadar govorimo IIDP, ne mislimo zgolj na
tehnično-tehnološke novitete in ideje, temveč govorimo tudi o inovacijah postopkov,
procesov, o organizacijskih inovacijah, ki se praktično dogajajo v vseh podjetniških funkcijah.
V druţbi se uveljavi spoznanje, da je inovacija vsaka koristna novost.
V zadnji fazi prehoda druţbe iz rutinerske v inovativno se inovativno poslovanje širi in
inovativnost postaja redna sestavina poslovanja in funkcija, proces, zlasti v podjetniških
celicah. Druţba se postopoma preoblikuje v inovativno druţbo, ki nenehoma išče moţnosti,
invencije, ki se deloma razvijejo v potencialne inovacije, spet zgolj del teh v inovacije.
Inovacije nimajo samo ugodnih posledic in ne rešujejo vseh problemov same. Sedanja kriza je
nastala v drţavah, ki so glede tehnološkega inoviranja na »vrhu sveta«, a so razvile premalo
celovitosti in druţbene odgovornosti.
Da bi druţba bila sposobna prestopiti na nivo, višji od inovativne druţbe in postati inovativna
tudi v lastnem zavedanju, v lastnem druţbeno odgovornem ravnanju, je potrebno v prav vse
pore našega ţivljenja, v zasebno in poklicno sfero, vnesti nove standarde etike in morale.
Poslovna etika je po definiciji ena od dimenzij organizacijske kulture. Kulturo podjetja je
najlaţe opredeliti kot niz vedenjskih aktivnosti, kot način bivanja in obnašanja posameznikov.
Z obnašanjem, reagiranjem, doţivljanjem, z načinom bivanja se ukvarja predvsem
sociologija, vzročne povezave med raznimi vedenjskimi aktivnostmi pa raziskuje tudi
psihologija. V podjetju, ki je ţiv organizem in ga sestavlja eden ali več posameznikov, lahko
70
govorimo o podjetniški oziroma organizacijski kulturi. V tem primeru se z vedenjskimi vzorci
ukvarjata organizacijska sociologija in organizacijska psihologija. 19
Perko (2009) kreiranje novih idej inovativno opisuje kot »idejalizem« in pravi, da je
idejalizem vera v ideje in vera v ljudi, ki ideje imajo. Če ţelimo postati druţba idej, podjetje z
idejami, moramo svoje delovanje usmerjati vsaj v dve smeri.
Izobraţevati in usposabljati posameznike, ki so zaradi svojih lastnosti, prirojenih ali
privzgojenih, sposobni razmišljati in delovati ustvarjalno ter sprostiti merila vrednotenja
idej. Če bomo odpravili ponekod vladajoča toga merila, bomo dobili več, predvsem pa
prave ideje. Podjetja so v današnjih razmerah intenzivne konkurence in hitrih sprememb
postavljena pred vedno nove izzive, na katere morajo odgovoriti hitro, predvsem pa
pravilno. Podjetniki in podjetja naj bi se praviloma odločali za tiste dejavnosti in posle, za
katere imajo dovolj znanja, da jih razvijajo in tudi izpeljejo. Pri tem spoznavajo, da je
znanje, ki se nahaja v glavah zaposlenih, v tehnologiji poslovnih procesov in rutini
vsakdanje delovne prakse, njihova najpomembnejša konkurenčna prednost. Izkušnje,
znanje, predvsem pa vedno sveţe ideje so osnova za inoviranje, za inovacijsko dejavnost.
Le inovacijska dejavnost zagotavlja podjetjem in gospodarstvu na nacionalni ravni
dinamično prilagajanje hitro spreminjajočim se potrebam porabnikov in poslovnega
okolja. Prav to jih dolgoročno ohranja zanimive za odjemalce in ustvarja pogoje za
trajnostni razvoj in dolgoročno uspešno poslovanje.
Teţava, ki se v mnogih podjetjih pojavlja v povezavi z inovativnostjo in z inovacijsko
dejavnostjo, ni v pomanjkanju tehnično izobraţenega kadra ali njihovem nezadostnem
tehničnem znanju. Problem je v sistemu izobraţevanja, v sklopu katerega smo se
generacije, ki smo trenutno delovno aktivne, izobrazile. Inovativnosti in inovativnemu
razmišljanju vsekakor niso posvečali dovolj potrebne in celovite pozornosti. Redki
posamezniki so v času šolanja ter kasneje, v podjetjih razmišljali nekonformistično in
inovativno. Nemalokrat sta jim drugačnost in iskanje novih rešitev povzročali
neprijetnosti, namesto ustrezne nagrade.
Ţe zaradi dejstva, da so inovacije gonilo razvoja v podjetjih in gonilo razvoja vsake druţbe, bi
vodilni delavci, lastniki podjetij, prav tako pa tudi izobraţevalni sistemi in procesi na
nacionalni ravni, morali posvetiti več pozornosti spodbujanju inovacijske kulture, ki bi bila
osnova uspešne inovativne dejavnosti, inovacij, raziskav in razvoja nacionalnega
gospodarstva in podjetij, ki delujejo v okviru le-tega.
4.2 Spodbujanje inovativnosti v podjetjih
Robinson in Schroeder (2006, 3—6) vodjem v podjetjih sporočata, da je rešitev teţav, ki
obstajajo v podjetjih, torej tudi njihovih teţav, v ljudeh, ki delajo v podjetju, v njihovih idejah.
Menita, da zaposleni, v poslovne procese aktivno vpeti delavci in izvajalci, velikokrat vedo,
kako izboljšati učinkovitost, kako zmanjšati stroške. Običajno vedo to bolj praktično in
konkretno, torej bolje, morebiti bolj inteligentno od nadrejenih v podjetjih, ki so zadolţeni za
organizacijo procesa, sami pa ga ne izvajajo. Ţal imajo izvajalci, zaposleni, delavci redko
priloţnost, da bi v zvezi z morebitnimi izboljšavami kar koli napravili. Mnogokrat jih nihče
ne vpraša po njihovih idejah, jih ne posluša ali dobre ideje zaposlenih celo presliši.
19 Povzeto po Mesner Andolšek 1995, 15
71
Danes ljudje ţivimo v času, ko so IIDP postali del našega ţivljenja, stalnica, ki se ji ni
mogoče izogniti. Ljudje so na IIDP obsojeni, bolj kot zgolj in predvsem »blagoslovljeni« z
njim (Mulej in Potočan 2009, 67). Ideje so motorji in gonilo napredka. Brez njih bi druţba in
podjetja obstala na mestu, ne bi se razvijala in napredovala v načinu svojega delovanja.
Dejansko bi s stagnacijo ne le ostajala na mestu, temveč v primerjavi z ostalimi, resnično
inovativnimi druţbami ter podjetji, nazadovala. Fatur in Likar (2009, 30) menita, da so prav
zaposleni praviloma glavni vir novih idej v podjetjih. Milijoni delavcev, zaposlenih po vsem
svetu, dnevno vidijo in doţivljajo probleme. Mnogi med njimi zanje vidijo rešitve, pa so kljub
temu spregledani, saj mnogo kje še vedno velja pravilo, da so delavci za to, da delajo, ne za
to, da mislijo, rešujejo probleme ali predlagajo rešitve. Mnogo potencialno dobrih idej zato
nikoli ne izrečejo. To je pojavna oblika pomanjkanja druţbene odgovornosti podjetij, njihovih
lastnikov in vodij.
Kozoderec (2008) opaţa prakso, da je inovativnost v podjetjih vse prepogosto individualna
»aktivnost«, ki jo podjetje sicer spodbuja, posamezniki pa naj bodo inovativni. Kolikor toliko
pozornosti v podjetjih namenjajo nagrajevanju posameznikovih inovativnih idej, inovativnost
kot skupinski proces pa je izjema in pozabljena tematika. Skupinski proces namreč zahteva
čas, ki ga mora skupina prebiti skupaj, predvsem pa zahteva napor vseh članov skupine,
ogromno usklajevanja in energije. S stališča takojšnjih rezultatov je to tako za lastnike kot
tudi za menedţerje običajno zapravljanje časa. Inovativno klimo v podjetjih je potrebno
graditi in jo kasneje, ko se uveljavi, tudi negovati, vzdrţevati. Kako ustvarjati inovacijsko
klimo in kako jo izgraditi, predlaga Kozoderec (prav tam):
Elemente inovacijske klime je potrebno uvajati postopoma.
Učimo se iz prihodnosti (kakšni scenariji so mogoči v prihodnosti, kakšni so trendi,
upoštevamo vzorce iz sosednjih drţav, panog).
Ustvarjati moramo odprto vzdušje, dobrodošlo za vse ideje (vsi so pravi za nove ideje,
nobena ideja ni slaba, pričakujmo presenečenja).
Sodelujmo v podjetju in izven podjetja (ideje iščimo pri vseh sodelavcih, druţbenih in
interesnih skupinah, pri odjemalcih, dobaviteljih, partnerjih, sorodnikih, pri vseh, ki
uporabljajo naše produkte in so kakor koli povezani s podjetjem).
V procese je dobro vključiti tudi druga področja (kulturo, umetnost, igro otrok,
razmišljanja in izkušnje starejših, strokovnjake s povsem drugih področij).
Predvsem se je potrebno ustaviti in si vzeti čas. Prehitro je mnogokrat površno in odlične
ideje in dobre priloţnosti beţijo mimo nas.
Dokler podjetja dovolj dobro poslujejo na star, ustaljen način, torej po rutini ali celo z
zavračanjem vsega novega, tako dolgo v njih ni prostora za invencijsko-inovacijski
menedţment (Mulej 2008, 20) – menedţment IIDP. Inovacijska druţba, v kateri so pogoji za
nastanek inovacijske klime odlični, se od rutinerske razlikuje po tem, da uporablja vse
doseţke razvoja sodobne druţbe (Mulej prav tam, 115), hitro prevzema in uporablja lastne in
tuje inovacije, z lastnim znanjem nadgrajuje tuje, ali kombinira nova znanja s starimi. V
podjetjih, prav tako tudi v druţbi, kjer vlada inovacijska klima, cenijo in spodbujajo
ustvarjalne posameznike, znanstvene in druge inventorje in inovatorje, ker so najkoristnejši in
najpomembnejši delavci oziroma člani druţbe. Neustvarjalni ljudje, zlasti tisti, ki bi lahko
ustvarili več, kot v resnici prispevajo, imajo v okolju, ki velja za inovativno, teţave.
V načinu zbiranja idej, ki ga Fatur in Likar (2009, 30) opredelita kot prvi podproces IIDP v
podjetjih in v odnosu do notranjih predlogov, stalnih predlogov izboljšav, se razlikujeta
72
japonska in ameriška druţba od evropske. Japonska kot drţava, ki se ponaša z največjim
številom inovacij na prebivalca, ima v svojih podjetjih večinoma vpeljan sistem zbiranja
stalnih izboljšav. Dejstvo je, da na Japonskem in prav tako v ZDA sistem deluje, medtem ko
mnoga Evropska podjetja sistem stalnih izboljšav imajo, vendar iz drugačnih razlogov, zato,
da zadostijo kriterijem npr. poslovne odličnosti ali drugim kriterijem, ki jim zagotavljajo
pridobitev raznih certifikatov in standardov kakovosti. Mnogokrat menedţerjev ideje
zaposlenih ne zanimajo in je sistem zbiranja idej namenjen samemu sebi. Zbiranje prepustijo
umetno ustvarjeni ali neusposobljeni skupini ljudi, ki za to, da dobre ideje zaţivijo, nimajo
niti posluha niti interesa. Takšno ravnanje zmanjšuje druţbeno odgovornost do zaposlenih in
trga.
Japonski menedţerji, za razliko od evropskih, svoje sodelavce, svoje zaposlene sprašujejo,
tako tiste, ki delajo v pisarnah in v proizvodnih procesih, kot tiste, ki imajo direkten stik z
odjemalci. Zanimajo jih drobne ideje, ki lahko izboljšajo vsakodnevna opravila, ki prihranijo
procesne čase, olajšajo katero koli operacijo v procesu, katero koli delo, izboljšajo
zadovoljstvo odjemalcev ali ponujajo kakršno koli drugo malo izboljšavo v podjetju. To krepi
druţbeno odgovornost do zaposlenih in trga.
Da bi lahko organizacije bile kreativne in ustvarjalne, morajo ustvarjati proizvode in storitve,
ki bodo edinstveni. Ustvarjati jih morajo nenehoma, hitro in imeti plan, kako bodo trend
ohranjale tudi v prihodnosti. Primere inovativnih, kreativnih in ustvarjalnih podjetij in
njihovih podjetniških praks podajam v nadaljevanju 20
:
McDonald's neprestano ponuja odjemalcem nove menije, nove okuse, za otroke pripravlja
nova presenečenja z novimi igračami. Svoje odjemalce vsakokrat znova preseneča in
privabi v svoje restavracije na domiseln, vedno znova drugačen način.
Casio ima ideologijo, ki se odraţa v besedah »Creativity and Contribution«. Ustvarjalnost
razumejo kot iskanje novih poti, kako zadovoljiti potrebe skupnosti.
Sharp posluje po principu »Sincerity and Creativity«. Ustvarjalnost razumejo kot
promoviranje napredka s pomočjo naprednih in inovativnih proizvodov. S skupnostjo se
povezujejo na način, da ţelijo biti prvi, ki jim ponudijo proizvode nove dobe. Kateri
proizvodi in kakšni naj bi bili, izvejo iz skupnosti same, s pomočjo idej, predlogov in
odgovorov, ki prihajajo od odjemalcev in uporabnikov njihovih proizvodov.
Lego uporablja strateški plan z novimi upravljavskimi pristopi in skrbi, da je ta tudi
uresničen. V podjetju vlada sproščeno vzdušje, kjer lahko vsak zaposleni izrazi svoje ideje
tudi neposredno predsedniku uprave.
Primer ustvarjalnosti najdemo tudi, sicer neobičajno, v svetovno znanih cirkusih, ki s svojo
kreativnostjo, pa tudi s posluhom za občinstvo ţe leta uspešno polnijo in kreirajo svoje
predstave. Marketing, ki ga upravljajo odjemalci, marketing z razlogom postaja del druţbeno
odgovornega poslovanja podjetij. Ustvarjalnost uporabljajo, da podjetje ustvarja dobiček,
medtem ko je druţbeno odgovorno do poslovnih partnerjev.
Še en zanimiv primer je Sunkistov projekt »Take a stand«. Otroci na Sunkistovih stojnicah
prodajajo limonado, izkupiček od prodaje pa namenijo za tiste človekoljubne projekte, ki jih
sami izberejo. Pomagali so prizadetim v orkanih, ki so pustošili na Floridi, pomagajo otrokom
iz lokalne skupnosti ali širšega okolja, skratka pomagajo tam, kjer menijo, da je potrebno.
20 Povzeto po Barry in Haw Boon Hong 2009
73
V najbolj razvitih delih sveta, v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji, Novi Zelandiji, na
Japonskem, v Singapuru, Hong-Kongu, Tajvanu in Juţni Koreji dvajset odstotkov prebivalcev
ţivi z inovacijami in dela na področju ustvarjanja novih idej. Preostalih osemdeset odstotkov
prebivalcev pa je inovacijam »podrejenih« (Enoch, Potočan in Mulej, Potočan v: Mulej in
Potočan 2009, 67). Dober primer druţbeno odgovornega inoviranja s področja avtomobilske
industrije je razvoj katalizatorja pred dobrimi tridesetimi leti. To je inovacija s področja
razvoja avtomobilskih motorjev in se lahko pohvali s porabo, ki je kar petdeset odstotkov
niţja, kot je bila za podobne motorje pred 30 leti. In podobno. Trendi v industriji bele tehnike
so podobni; inovacije zadnjih let nimajo izrazitih tehnično-tehnoloških lastnosti izdelkov,
poudarjene so inovativne rešitve na področju zmanjševanja porabe vode in energije ter na
zniţanju emisije hrupa pri uporabi izdelkov.
Mulej (v: Šalamun 2006, 9) pravi, da je inovativnost tvegana in naporna, pri nas, v Sloveniji,
pa prevladuje kult udobja, lenarjenja in prostega časa. Na podjetniški ravni poleg osebnih ovir
obstaja še nagibanje k znanim, uveljavljenim in preverjenim praksam.
Za podjetje je bistvenega pomena zavestno in sistematično načrtovanje, organiziranje,
kontroliranje in izvedba celotne organizacijske infrastrukture, ki bo omogočala negovanje
obstoječega in razvoj novega znanja ter uporabo znanja v prave namene. Ko se podjetja
odzivajo na pritiske s trga, morajo nenehno imeti IIDP: spreminjati načine dela (organizacijo,
poslovne procese, tehnologijo) in ponujati nove produkte (storitve, izdelke), predvsem pa najti
nove načine inovativnega ravnanja, kot je druţbeno odgovorno ravnanje in zagotavljanje
trajnostnega razvoja, da bi dosegala nove, resnično drugačne konkurenčne prednosti, ko se na
trgu pojavljajo ob svojih agresivnih konkurentih, ki se potrebe po IIDP prav tako zavedajo.
4.3 Inovativnost podjetij kot konkurenčna prednost
Inovativno je sveţe, je »in«. Inovativnost je prihodnost. Je gonilna sila razvoja in napredka, ki
podjetjem omogoča razvoj novih, drugačnih postopkov, proizvodov, novih upravljavskih
pristopov in nove modele odnosov in ravnanja z deleţniki. Danes najbolj inovativna podjetja
mnogi »inovativno« imenujejo tudi »trendovska«, vsekakor pa so to za največje »moţganske
kapacitete« najbolj vroča in zaţelena podjetja; če so inovativna in kot takšna tudi slovijo, so
sposobna privabiti najboljše strokovnjake in tako še večati svoje konkurenčne prednosti. Še
bolj kot v EU je to opazno v ZDA. Sanje mnogih študentov ameriških univerz so zaposlitev v
sanjskem podjetju, ki v svetu predstavlja utelešeno inovativnost. Omenjam podjetje Google,
ki sta ga Sergey Brin in Larry Page, doktorska kandidata na univerzi v Stanfordu, iz
garaţnega spletnega brskalnika naredila v mnogomilijardni globalni posel. Prav ta proaktivna,
dinamična, inovativna in »trendovska« podjetja, med katerimi prevladujejo podjetja iz ZDA
ter Japonske, danes diktirajo in narekujejo tempo razvoja tehnologij. Podpirajo se z
inovacijsko etiko in kulturo in uspešno narekujejo trende bodočih tehnologij, bodočih
inovacij. S svojim delovanjem so magnet za investitorje ter strateška partnerstva; na lokalnem
in seveda, kako bi se lahko danes temu sploh izognili, tudi na globalnem nivoju.
Podatki za preteklih nekaj poslovnih let kaţejo, da se na lestvici najbolj inovativnih podjetij ni
kaj dosti spremenilo. Leta 2006 je bil na vrhu letvice Apple, ki je za najbolj inovativno
podjetje veljal še v letu 2007. Vodilno mesto si je Apple zagotovil in ga znal ohraniti
predvsem s svojim inovativnim pristopom k oblikovanju, z inovativnim načrtovanjem svojih
izdelkov in z dejstvom, da so sposobni vgraditi svojo blagovno znamko v vsako poro svojih
74
izdelkov. Apple-ovi i-Podi in -Padi so postali kultni simbol. iPhone je postavil nove mejnike v
svetu mobilne telefonije — po komaj devetih mesecih ţivljenja na trgu je zavzel tretje mesto
najbolje prodajanih mobilnih telefonov. Ţe omenjeni Google je prav tako kot Apple uspel
ohraniti sanjsko drugo mesto ţe drugo leto zapored. V podjetju Google vlada vsesplošna
podjetna klima in inovativen pristop k razvijanju novih izdelkov in storitev. Vsak zaposleni
nameni 20 % (odstotkov) delovnega časa za inovativno razmišljanje o idejah, ki bi lahko
postale nova uspešnica. Ker gre za neformalno in neprisiljeno delo ter pristop k snovanju
novih rešitev, dosegajo fantastične rezultate in na trţišče plasirajo vedno nove iznajdbe,
programe in storitve, ki navdušujejo na milijone uporabnikov po vsem svetu.
Sledila je Toyota, ki sodi v vrh japonskih najbolj inovativnih podjetij in vodi pred Sonyjem in
Hondo. Na četrtem mestu je ponovno, tako v letu 2006, kot tudi v letu 2007 ameriško podjetje
General Electric, ki si je zavidanja vredno pozicijo prisluţilo z inovativnim ekopristopom in
ekoinţeniringom. Za zelene projekte so si zastavili drzen cilj, in sicer fond 25 milijonov
ameriških dolarjev, ki jih bodo do leta 2010 namenili za inovativne pristope k varovanju
okolja. Nato Microsoft, ki razvija teţko pričakovani osebni računalnik z monitorjem »touch-
screen«. Posvečajo se tudi razvoju spletnih brskalnikov in dokaj uspešno sledijo
neulovljivemu Google-u. 21
V letih 2008 in 2009 je za najbolj inovativno podjetje veljalo podjetje Apple, sledila sta mu
Google in Toyota, kar pomeni, da so najbolj inovativna podjetja znala obdrţati visok nivo
inovativnosti in so si na trţišču ustvarila precejšnjo konkurenčno prednost pred tekmeci v
svojih branţah. 22
Lestvica najbolj inovativnih za leto 2010 sicer prinaša nekaj novosti,
povezanih z inoviranjem navad (predvsem) mladih, z novimi, inovativnimi načini prenašanja
informacij in tudi novega načina druţenja, komuniciranja. Na prvem mestu najbolj
inovativnih se je v letu 2010 pojavilo podjetje Facebook, sledi spletna prodajalna Amazon,
najbolj poznana po spletni prodaji knjig in nosilcev zvoka, nato sledita Apple in Google. 23
Vsa navedena podjetja razumejo, da je danes inovativnost mnogo več kot zgolj razvijanje
novih proizvodov. Gre namreč za iskanje povsem novih pristopov v poslovanju, za razvijanje
novih procesov, za vzpostavljanje novih trgov, ki bodo zadovoljili še neizkoriščene in
morebiti še neodkrite potrebe odjemalcev oziroma deleţnikov. Najpomembnejše pri
novodobni inovativnosti so inovacije, kot je na primer internet, ki je pravzaprav, najprej kot
ideja, kasneje pa kot nov, inovativen produkt, s svojim pojavom povzročil, da so se potrebe,
do tedaj še neznane in neodkrite, pravzaprav pričele pojavljati. Gre za neke vrste bazen novih
idej. Pred dvajsetimi leti je za inovativen pristop v poslovanju podjetij veljal pristop
kontrolinga, sistemov kakovosti in novih tehnologij. Danes je to postal vsakdan poslovne
stvarnosti in si poslovanja brez nekoč inovativnih pristopov pravzaprav ne predstavljamo več.
Gre za ustvarjanje konkurenčnih prednosti preko lastne inovativnosti, tako v tehnično
tehnološkem smislu kot v smislu inoviranja organizacijskih struktur in modelov upravljanja
podjetij ter inoviranja nas samih, sebe, v druţbeno odgovorne individuume, ki bomo sposobni
tvoriti druţbeno odgovorne entitete oziroma druţbeno odgovorno svetovno populacijo.
21 Več o tem v članku v Business Weeku The World's Most Innovative Companies, [online]. Dostopno na:
[http://www.businessweek.com/magazine/content/06_17/b3981401.htm] 22 Več podatkov v članku Bloomberga v Businessweeku, The 50 Most Innovative Companies [online]. Dostopno na:
[http://bwnt.businessweek.com/interactive_reports/innovative_50_2009/?chan=magazine+channel_in:+inside+innovation] 23 Več o tem v članku Fast Company, The World's Most Innovative Companies 2010 [online]. Dostopno na:
[http://www.fastcompany.com/mic/2010]
75
Da ideje same še niso vse, ugotavlja Pečjak (2001, 171—173), ko pravi, da mnoge dobre ideje
propadejo, da iz zgodovine poznamo mnoga odkritja, ki jih je takratna znanost potisnila v
pozabo in so morda postala aktualna šele čez nekaj let ali celo desetletij. Za pozabo je
najverjetneje kriv t. i. »Zeitgeist« ali druţbena in znanstvena klima, ki sprejema ali odklanja
znanstvene storitve v določenem času. Res je tudi, da je za ideje, za njihov razvoj vedno
prisotna tudi inkubacijska doba, ki je odvisna od tipa in narave ideje oziroma invencije, ki naj
postane inovacija v IIDP.
Pričakovana inkubacijska doba invencij se v izrednih razmerah običajno spremeni; se skrajša
ali se podaljša. Ideje, ki zahtevajo spremembo tehnologije, se običajno počasneje uresničujejo,
medtem ko ideje v upravljanju, organizaciji in trţenju, četudi naletijo na največ odpora, lahko
zaţivijo hitreje. Pečjak (prav tam) omenja primer, ki kaţe na prepletanje inovativnosti in
druţbeno odgovornega ravnanja. Povezave so lahko naključne ali skrbno načrtovane.
Verjetno je bila naslednja povezava naključna; v 70-tih letih je v ZDA zavladala panika zaradi
takratnih razmer na izvornih naftnih trgih in posledično zaradi pomanjkanja nafte. Razmere,
ki so jih manj obremenjeno opazovali Japonci, so le-ti izkoristili in pričeli aktivno razvijati
ideje, kako eliminirati ali vsaj omiliti vpliv naftnih lobijev na avtomobilsko industrijo oziroma
na neokrnjeno potrošnjo v omenjeni panogi. Japonci so kot rezultat omenjenih okoliščin
razvili prve varčne avtomobile, ki so za svoje delovanje porabili skoraj pol manj goriva, kot je
bil standard v omenjenem obdobju, in z njim uspeli na trţišču ZDA. Idejo so razvijali naprej,
saj prvi avtomobili na hibridni pogon prav tako prihajajo iz deţele vzhajajočega sonca.
Inovativne ideje, ki se nanašajo na področje pridobivanja energije in se pojavljajo na trţišču,
so še v povojih, gre pa za naprave, ki za pridobivanje energije, najpogosteje za polnjenje
mobilnih telefonov, izkoriščajo energijo človeka. Gre za energijo, ki jo človek ustvarja z
gibanjem, tj. s tekom, z drgnjenjem predmetov, vrtenjem le-teh in podobno.
Omenjene ideje so zanimive podjetniške ideje, inovativni pristopi, ki so brez dvoma tudi
druţbeno odgovorni, ţe z vidika varstva okolja ter nizkih stroškov pridobivanja koristi,
energije. So druţbeno odgovorne, saj dajejo odgovore na potrebe druţbe v preteklosti in
danes, upoštevajo potrebe uporabnikov, so prijazne do okolja.
Pomemben je vidik, da so inovacije in inovativne ideje nastajale v druţbi, na osnovi potreb, ki
so ali še obstajajo. Gre torej za druţbeno odgovorno inoviranje, ki koristi vsem; odjemalcem
zaradi niţjih stroškov energentov, zaradi rešitve neke stiske, ki je obstajala, kot tudi zaradi
okolja, saj so omenjeni primeri radikalno zniţali izpuste toplogrednih plinov ali pa okolje
obremenjujejo minimalno.
4.4 Sklepi iz poglavja 4
Za ohranjanje dolgoročnega obstoja in konkurenčnosti mora sodobno podjetje nenehno
inovirati, kreirati vedno nove ideje, ki se ne nanašajo zgolj na produkte, proizvode, temveč
tudi na način, kako jih narediti, na procese, na upravljanje podjetja, na vodenje sodelavcev, na
odnose z vsemi deleţniki, z vsem, kogar in česar se podjetje s svojim delovanjem in obstojem
dotakne. Uvaja se ustvarjalno-inovacijska kultura podjetja. Takšno inovativno podjetje lahko
črpa veliko idej od svojih deleţnikov, zaposlenih, odjemalcev, dobaviteljev od okolja.
Raziskovalci novejše prakse obvladovanja IIDP ugotavljajo, da za mnoga podjetja ni več
smiselno, da bi razvijala inovacije zgolj iz lastnega raziskovanja. Pojavlja se koncept »odprto
inoviranje«, bistvena inovacija IIDP; osnova zanjo je nova strategija uporabe tujega
76
raziskovanja in ustvarjanja inovacij, to je novih koristi uporabnikov in lastnikov novih
zamisli. Ko podjetje črpa ideje iz skupnosti, pravzaprav prisluhne zaposlenim, notranjim
deleţnikom ter odjemalcem, dobaviteljem in okolju, torej zunanjim deleţnikom. Tako
podjetje črpa inovativne predloge ter je hkrati čuteče do notranjih in zunanjih deleţnikov. To
pomeni, da takšno podjetje na nek način ţe pri zbiranju idej ravna druţbeno odgovorno.
Na omenjeni točki najdemo povezavo med inovativnostjo (tudi nov način pridobivanja idej je
lahko inovativen) in druţbeno odgovornostjo (če nas zanima, kaj deleţniki potrebujejo, ţelijo,
pričakujejo, se v odnosu do njih obnašamo odgovorno). Za rešitev druţbenih problemov je
potrebno inovirati lastne navade, razmišljanje, ravnanje in delovanje.
Ne pretiravam, če povzamem, da inovacije nove dobe ne bodo le tehnološke ali procesne in se
ne bodo nanašale izključno na podjetja, na poslovanje podjetij. Inovacije, ki bodo sledile, ne
bodo splošne in navidezne, temveč se bodo udejanjale pri posameznikih in bodo intimne,
usmerjene v pošteno delovanje in ravnanje, predvsem tistih vplivnih, ki bodo izbrali
vsesplošno etično, pošteno ravnanje namesto zlorabe zaupanja sodelavcev, zaposlenih,
poslovnih in drugih partnerjev, skupnosti, druţbe in zaradi zlorab najbolj prizadetega in
ranljivega — naravnega okolja. Predvsem bo šlo za inoviranje navad, ki so tudi doslej bile
pogoj, da so tehnično-tehnološke novosti postale inovacije, kot so avtomobili, letala, internet,
centralna kurjava in hlajenje prostorov, nove vrste tekstila in drugih materialov, način
ţivljenja v mestih itd.
Nove ideje se rojevajo povsod in prostor za inovativnost je vedno odprt. Inovativnost pomeni
spremembe in zmoţnost upravljati spremembe, da bodo koristne za uporabnike.
Inovativnost krepi sposobnost ljudi, skupin, podjetij, področij, regij ali drţav, da obstanejo in
ostanejo konkurenčne v današnjem »globaliziranem« svetu. Odpira vrata v trajnostno rast in
zagotavlja razvoj, predvsem pa višjo kakovost ţivljenja, ki je na tem mestu ne smemo
razumeti v finančno ali tehnično-tehnološkem smislu. Za mnoge je inovativnost sopomenka
raziskovanju in raziskovalni dejavnosti. Med obema lahko obstaja vzročna povezanost, a ne
gre le zanjo. Razvoj in raziskave so nedvomno nujne in izredno pomembne za blaginjo vsake
druţbe, biti bi morale pomembno sredstvo vsake druţbe, vsake drţave. Te bi morale povečati
naloţbe v raziskave in razvoj, zato da bi ljudem olajšali ţivljenje in jim omogočili, da ga
ţivijo dostojno, zdravo, srečno in kakovostno. Podpreti je treba tudi druge poti do inovacij.
Inovativnost in inovativna druţba sta torej osnova trajnega razvoja in obstoja. Inovativen
pristop, tako v podjetniško-gospodarski dejavnosti kot v vseh preostalih druţbenih
dejavnostih, je nujen, če ţelimo zagotavljati nenehen razvoj na vseh področjih, nenazadnje
tudi pri lastnem druţbeno odgovornem ravnanju. Po drugi strani je potrebno druţbeno
odgovorno ravnanje in elemente druţbene odgovornosti vnesti v inovacijske procese ter v
IIDP vgraditi komponento druţbene odgovornosti.
Če ţelimo, da bomo v prihodnosti, če ne ţe danes, v podjetjih uspeli napraviti premike v
smeri inoviranja navad, se je potrebno osredotočiti na trende v druţbeni odgovornosti, na
idejo, da bi vgradili druţbeno odgovornost podjetij v vse poslovne in druge teme, ki se
dotikajo človekovega delovanja, ustvarjanja in tudi inoviranja. Druţbena odgovornost ne sme
ostati nekaj, s čimer se v podjetju ukvarja nekaj oseb ali oddelek, druţbena odgovornost se
mora vtkati v vsako poro našega ţivljenja. Ne smemo dopustiti, da bo druţbeno odgovorno
ravnanje ostalo na točki, ko bo obstajalo zgolj kot (nedejaven) del, sicer legitimen, a vseeno
zgolj napisan del poslovne strategije.
77
Korak naprej je pri IIDP narejen v smislu, da deleţniki in trg danes pričakujejo ne le vedno
nove, inovativne proizvode, storitve in procese, temveč pričakujejo, da bodo
inovatorji/uresničevalci invencij v praksi in inventorji/izumitelji – avtorji invencij v snovanju
sveţih idej razmišljali in ravnali druţbeno odgovorno.
Pravzaprav postaja v svetu primarna potreba po druţbeno odgovornem ravnanju in če bodo
deleţniki od podjetij pričakovali in zahtevali (druţbeno) odgovornost, bodo ta prisiljena
ponuditi nove, sveţe, inovativne produkte. Produkte, ki bodo narejeni z ustrezno mero
odgovornosti do vseh deleţnikov in do okolja. Trg bo vedno glasneje pričakoval in zahteval,
da bodo podjetja k razvoju novih produktov pristopala celovito, da bodo upoštevani pošteni
interesi vseh vpletenih in da bo ob vsem zaščiten tudi ekosistem. Menim, da podjetja, ki niso
inovativna, praviloma niso druţbeno odgovorna. In obratno. Druţbena odgovornost je nov,
sveţ, predvsem pa inovativen odgovor na današnje tegobe in probleme, ki obstajajo na
Zemlji.
Kadar vodstvo v podjetjih razume vrednost druţbene odgovornosti podjetij in jo razume kot
ţivo jedro poslovne strategije, je podjetje na dobri poti. Ţe tak korak pomeni, da je podjetje
inovativno pri načrtovanju svojih strategij in da se je pripravljeno inovativno spoprijeti z
druţbeno problematiko in pričakovanji druţbe, v katero je vpeto in v kateri deluje.
78
5 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETJA KOT INOVATIVNA REŠITEV
DRUŢBENIH PROBLEMOV IN DRUŢBENIH PRIČAKOVANJ
Najpomembnejša dejavnika, ki vplivata na to ali model druţbene odgovornosti deluje ali ne,
sta srce in glava (razum). Dva organa, ki ju premore sleherni izmed nas (Embely v: Hrast
2004, 38). Analogija srca in glave, prenesena v svet podjetništva, lahko pomembno spremeni
podjetniški tok in delovanje podjetja ter njegovo uspešnost. Embely (prav tam) podjetjem in
podjetnikom predlaga, da usvojijo filozofijo oziroma koncept, ki pravi »Posluj uspešno,
medtem ko delaš dobro (angl.: Doing well, while doing good)«. Enako priporočilo bi bilo
smiselno podjetjem podati tudi za področje inoviranja: »pri IIDP misli tudi na druge, deluj
druţbeno odgovorno inovativno in obratno, medtem ko deluješ druţbeno odgovorno, bodi pri
tem tudi domiseln in inovativen«.
5.1 Druţbena odgovornost podjetij in razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje
Na svetu trenutno ţivi 6,8 milijarde ljudi. Pribliţno vsako sekundo se ob izmenjavi dveh oseb,
ki se rodita, in ene, ki umre, populacija poveča za eno osebo.24
Več kot polovica vseh ljudi
ţivi pod pragom revščine, v večni lakoti in nemogočih bivalnih ter higienskih razmerah.
Nedavno, leta 2008, se je razmerje svetovnega prebivalstva prvič v človeški zgodovini
spremenilo v korist poseljenosti urbanega predela planeta nad tistim, ki ţivi v ruralnih
predelih (Golub 2010, 6). Vedno večje so razlike med bogatimi in revnimi sloji svetovnega
prebivalstva, tako v drţavah razvitega sveta, kot v najrevnejših in najmanj razvitih predelih
Zemlje. Zato svet potrebuje druţbeno odgovorno podjetništvo (slika 13).
Slika 13: Ključna gonila druţbeno odgovornega podjetništva.
Na strani ponudbe Na strani povpraševanja
Naraščanje svetovnega bogastva
po glavi prebivalca
Povečana druţbena mobilnost
Povečana produktivna ţivljenjska
doba
Naraščajoče število
demokratičnih vlad
Naraščajoča moč multinacionalk
Izboljšana raven izobraţenosti
Izboljšana globalna komunikacija
Naraščajoča kriza zdravja in okolja
Naraščajoča ekonomska neenakost, ki postaja nevzdrţna
tako znotraj razvitih druţb, kot med razvitimi in
nerazvitimi
Neučinkovitost javnih storitev
Postopen umik vlad in uvajanje trţnih mehanizmov na
področje javnih storitev
Večja vloga civilne druţbe
Konkurenca pri upravljanju z viri
Vir: Nicholls v: Kovač 2008
Da je druţbena odgovornost potrebna, predvsem pa inovativna rešitev druţbenih problemov,
vse nas, posebej pa vplivne, opominja tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja
nekaj ključnih vzvodov in gonil. Omenjam poznan primer multinacionalke, vplivne naftne
korporacije, nizozemsko-angleške druţbe Shell. Repovţ (2004, 8—9) navaja, da je omenjena
druţba na svojih spletnih straneh med prvimi obširno predstavila načela svojega celovitega
pristopa k druţbeni odgovornosti. Aktivno in odgovorno delujejo na področju varstva okolja,
24 Podatki dostopni na Worldclock 2008. [online]. Dostopno na: [http://www.poodwaddle.com/worldclock.swf]
79
saj prav narava najbolj čuti negativne posledice delovanja druţbe. Seveda je govora o
posledicah zaradi vsebine proizvodnje, ne delovanja druţbe na sploh. Njihovo odgovorno
ravnanje se kaţe v skrbi za manj onesnaţeno, torej čistejše okolje. Izoblikovan imajo
odklonilen odnos do dela otrok, spoštujejo dogovore glede minimalnih plač delavcev,
maksimalnega delovnega časa in podobno. Izrecno določajo celo, da zaposlenim v podjetjih
po svetu dopuščajo svobodno vključitev v sindikat. Pohvalijo se, da je zgolj dvajset odstotkov
zaposlenih članov sindikata.
Tak deleţ je za standarde razvitih zahodnih drţav izrazito nizek, kar lahko nakazuje na
dejansko odgovorno obnašanje druţbe do svojih zaposlencev, saj ti verjetno ne čutijo potrebe
po včlanitvi v institucijo, ki bi branila njihove pravice, saj jim le-teh nihče ne krati, prezira ali
odvzema. Če danes niso sporna sedanja odgovorna ravnanja druţbe Shell, je sporen ali
nečasten vzrok, zaradi katerega je druţba pričela ravnati druţbeno odgovorno. Leta 1995 je
Shell vsaj posredno sodeloval oziroma je bil sokriv za genocid, ki ga je v Nigeriji izvajala
takratna vojaška oblast. Ţrtev sistematičnega iztrebljanja je bilo pleme, ki se je upiralo
razlastitvi zemljišč na področjih, kjer je Shell odpiral črpališča nafte. »Kdor ni popustil, je bil
mrtev,« pravijo priče, ki so zločine preţivele. Umorjenih je bilo okoli 80 ljudi, nazadnje tudi
pesnik Ken Saro-Wiwa, ki je prišel svojim rojakom pomagat iz Anglije. Njegova smrt je
sproţila ogorčene proteste v Veliki Britaniji in drugod in to ne le v širši javnosti, temveč tudi
pri delničarjih, ki so zaradi padca vrednosti delnic utrpeli finančno škodo. Vprašanje, ki se
pojavlja, je, ali so se delničarji zganili zaradi resničnega obţalovanja in ogorčenja nad
tragedijo, ki so jo posredno povzročila prav njihova pričakovanja po rasti cene delnic, ali pa je
bila posledica enaka vzroku - ţelji po ohranjanju in rasti vrednosti delnic. Vodstvo podjetja je
na zahtevo lastnikov po omenjeni tragediji vloţilo vse svoje moči v popravilo nastale škode in
povrnitev ugleda druţbi. S pomočjo največje, nekdaj neopazne sile, s pomočjo medijev in
učinkovitega upravljanja le-teh so pričeli izvajati močno akcijo, ki je imela cilj spremeniti
način poslovanja druţbe v druţbeno odgovoren način ter povrniti družbi ugled na lokalni in
globalni ravni. Prav slednje pa vzbuja dvom v resnično druţbeno odgovorno poslovanje in v
poštenost namenov druţbe oziroma v odpoved pravice do uporabe brez zlorabe.
Naraščajoča urbanizacija hkrati zdruţuje in izrazito izraţa nasprotja med industrializacijo ter
globalizacijo. Henri Lefebvre je (v: Golub 2010, 7) zapisal: »Pomen in konec
industrializacije: urbana druţba se razvija z iskanjem same sebe«. Kot fenomen, katerega
potek je pravzaprav nemogoče zasukati v obratno smer, nam poseljevanje mest spreminja
podeţelje v industrializirana središča. To zastavlja vprašanje naše zmoţnosti zagotavljati
javno dobro, primerno raven izobraţenosti in kulture ljudi, zdravstveno oskrbo in zdravo
okolje za celotno populacijo, kar je prvi pogoj za trajnostni razvoj, ki bo edini lahko omogočil
skupno dobro in razvoj ter širjenje svoboščin in dobrega za vsakega posameznika, meni
Golub (prav tam).
Danes je svet pred pomembno odločitvijo; se bomo obsodili na skorajšnji propad in
nadaljevali po ţe uhojeni poti nikoli končanega hlepenja po materialnih dobrinah, ali pa se
bomo vrnili k naravi, spoznali, da prava sreča in resnično bogastvo nimata vedno materialne
forme ter da je resničen uspeh ţiveti polno, ne popolno ţivljenje. Teţava v druţbi je še vedno,
da tempo in trende danes narekujejo podjetja, lastniki kapitala, ki imajo interese, ki so vse
drugačni kot vrnitev k naravnemu, k nekdanjim vrednotam in k zmanjšanju pomena
materialnosti.
Podjetniki in podjetja preko medijev, s pomočjo agresivnega marketinga narekujejo trende in
svetu, odjemalcem, deleţnikom sporočajo, kaj je »in« in kaj je »out«. Sporočila, ki ji
80
oddajajo, so eno najmočnejših orodij zadnjih let. Dobra medijska akcija, agresivno in
kontinuirano oglaševanje lahko za sabo potegne milijone prebivalcev tega planeta, spreminja
standarde, merila ter celotne misli neke generacije.
Z močjo reklame, s pomočjo medijev, z izgrajevanjem medijskih podob in zgodb lahko
spreminjamo tok dogajanja. Enako, kot to počne ta industrija in kapital, bi morali moč
medijev izkoristiti tisti, ki menijo, da brez druţbene odgovornosti, brez prebujenja, ni
prihodnosti. V zadnjem času se je zavest ljudi sicer nekoliko popravila. Razlog verjetno tiči v
zasičenosti in spoznanju, da materializem ljudi dolgoročno ne osrečuje. Ljudje so se, tudi in
predvsem zaradi današnje moči medijev, ki je, kot ţe omenjam, tako pozitivna kot uničujoča,
pričeli zavedati, da brez etike, pravičnosti in morale človeštvo čaka propad, dolgoročno
umiranje na obroke. Prav potrošniška druţba, ki je podjetja pred časom dvignila v višave, se
je pričela zavedati, da so jo izkoriščali in z njo manipulirali. Od podjetij deleţniki pričakujejo,
da bodo ubrali drugačno pot, pot nazaj k naravnemu, k sobivanju, k odpravi degradacije ljudi
in okolja. Deleţniki so s svojimi pričakovanji in zahtevami podjetja pripeljali do točke, kjer se
le-ta pričenjajo zavedati, da neodgovorno, druţbeno neodgovorno ravnanje, močno vpliva na
njihov ugled, s tem pa tudi na njihovo uspešnost, sprejetost, konkurenčnost ter na njihov
dolgoročen obstoj.
K druţbeno odgovornemu ravnanju podjetja »ţenejo« različni vzroki, interesi in pričakovanja.
Hkrati pa druţbena odgovornost podjetjem omogoča, da delujejo tako, da povečujejo blaginjo
vsakega posameznika, skupnosti, podjetij, celotnih narodov in celotnega okolja (Ţiţek Šarotar
in Maučec 2009). Ob vsem, o druţbeno odgovornem ravnanju ţe znanem in napisanem, je
najpomembnejše zavedanje in vedenje, da je osnova, bistvo in pogoj druţbeno odgovornega
ravnanja druţbeno odgovoren posameznik. Prav zaradi omenjenega spoznanja je pomembno,
da poskrbimo za njegovo zadostno in potrebno celovitost, kjer odločilno vlogo igra faktor, na
katerega druţba teţko vpliva. To je človekova osebnost in njegov osebni razvoj.
Med razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje lahko navedemo tudi tisto nekaj neotipljivega,
zaradi česar se spremembe pravzaprav pričnejo dogajati. Nas same, naše dojemanje, našo
zavest, voljo in odločenost, da bomo ravnali odgovorno, primerno in dovolj celovito, namesto
kratkoročno, sebično in enostransko, brez moţnosti zlorab in prevar, pošteno do vseh in
vsakogar. Predvsem je pomembno, da bodo tako ravnali vplivni, peščica ljudi, ki so si v
preteklosti pridobili moč, vpliv ter moţnost spreminjati tok dogodkov in svetovno-
gospodarskih ter razvojnih trendov. Pomembno je, da bomo druţbeno odgovornost izbrali kot
inovativno rešitev današnjih druţbenih tegob. Ena od variant je tudi druţbeno odgovorno
podjetništvo.
5.2 Druţbeno odgovorno podjetništvo kot inovativna rešitev druţbenih problemov
Druţbeno odgovorno podjetništvo povezuje podjetniške pristope in orodja s humanitarno
socialnimi modeli in cilji ekološko vzdrţnega razvoja. Kovač (2008) pravi, da se povezujejo
preko iskanja inovativnih trţnih rešitev za rešitve problemov, ki obstajajo v določeni
skupnosti.
Cilj nove oblike podjetniške aktivnosti, druţbeno odgovorne in hkrati inovativne, je
zagotavljanje nove druţbeno-ekološke dodane vrednosti za vse deleţnike in zagotovilo
trajnostnega razvoja podjetij in druţbe. Sodobno druţbo spremljajo tudi sodobne teţave; ene
zadnjih, ki jih zaznavamo, se zrcalijo v trenutni ekonomsko-druţbeni krizi, katere meje se
81
nevarno bliţajo tudi krizi, ki bi jo lahko označili kot krizo narave, saj se poleg gospodarskih
dnevno soočamo z naravnimi in ekološkimi katastrofami. Vse omenjeno nam nakazuje, da
moramo ravnati druţbeno odgovorno, na prav vseh področjih našega delovanja, bodisi, da
delujemo v realnem, gospodarskem sektorju ali v sektorju neprofitnega značaja. Druţbeno
odgovorno ravnanje je pričakovano na vseh nivojih, na osebnem, na nivoju druţine,
skupnosti, podjetniškega okolja, lokalnih skupnosti, drţave in mednacionalnih skupnosti.
Resnično inovativne, nove pristope k reševanju sodobne druţbene problematike najdemo v
ideji vsesplošne poštenosti in dobronamernosti, ki naj zamenja (včasih tudi) samoiniciativne
pravice vplivnih in močnejših do porabe in uporabe, nemalokrat zlorabe (npr. naravnih virov)
ter svoje premoči v odnosu do vseh, svojih bliţnjih, sodelavcev, delavcev, lokalnih skupnosti,
poslovnih partnerjev (tako odjemalcev kot dobaviteljev), druţbe in naravnega okolja.
Druţbeno odgovornega ter hkrati inovativnega ravnanja deleţniki ne pričakujemo zgolj od
podjetij, temveč nove, inovativne pristope v druţbeno odgovornem ravnanju pričakujemo tudi
od drţavnih institucij in meddrţavnih povezav. Predvsem lahko največ ali prvi korak
napravimo sami, s svojim odgovornim pristopom. Nacionalne vlade enako kot podjetja iščejo
nove, inovativne rešitve.
Kovač (prav tam) omenja, da drţava na eni strani opušča drage in neučinkovite sisteme
javnih sluţb, ki močno obremenjujejo javne proračune in s tem posredno podjetniško sfero ter
nekoč vodilne in tudi potrebne pasivne socialne transfere. Te nadomeščajo s spodbudami za
alternativne zaposlitve in integracijo ljudi v različnih podjemih, kot so druţbene kooperative
ali druge gospodarske pravne oblike, katerih primarni cilj ni zagotavljanje visokih donosov,
temveč inoviranje s ciljem zagotavljati širše druţbe cilje.
Druţbena odgovornost je koncept, ki podjetjem na dolgi rok prinaša koristi (Quinn v: Hrast in
Mulej 2009a), kot so zadovoljni ter kompetentni zaposleni ter moţnost pridobivanja odličnih
sodelavcev, zvestoba odjemalcev in prav tako dobaviteljev, krepitev pozitivne podobe
podjetja v skupnosti, zniţevanje in odprava nepotrebnih stroškov (tudi zaradi fluktuacije
zaposlenih), inovativnost v pristopu k odjemalcem in dobaviteljem ter usklajenost poslovanja
z lokalno in, mogoče v prihodnosti uveljavljeno, nadnacionalno zakonodajo. Med
najvidnejšimi so vsaj trije ključni cilji, z uresničevanjem katerih lahko inovativno pristopamo
k reševanju druţbene problematike in h katerim se usmerjajo vplivni, ki so druţbeno
odgovorni podjetniki. To so:
uporaba podjetniških, druţbeno odgovornih, poštenih in nesebičnih pristopov pri
integraciji ciljnih skupin, ki jih ključni ekonomski tok pušča na obrobju,
podjetniško inoviranje pri razvoju novih socialnih storitev in
izboljševanje upravljanja okolja, zagotavljanja naravne, zdrave prehrane, ohranjanja
kulturne in naravne dediščine in podobno.
Na drugi strani tega procesa so klasična kapitalsko ter dobičkonosno usmerjena podjetja, ki
vzpostavljajo lokalna javno-zasebna razvojna partnerstva z javnim in rastočim druţbeno-
podjetniškim sektorjem. Le-ta vse bolj uvajajo standarde druţbene odgovornosti podjetij
(kot na primer v razdelku 3.5. omenjeni standardi — SA 8000 ter novi, prihajajoči ISO/DIS
26000:2009). Ti postajajo enakovredni vsem ostalim standardom kakovosti v poslovanju, ki
so danes dokaj dobro vpeti v podjetniške sisteme po vsem svetu, vendar ne zadostijo
današnjim potrebam in zahtevam vseh deleţnikov po druţbeno odgovornem ravnanju podjetij
82
in podjetnikov, saj druţbene odgovornosti kot potrebnega sodila urejenosti, uspešnosti in
ustreznosti v delovanju ne vključujejo.
Druţbeno odgovorni podjetnik je lahko tudi posameznik kot oseba, ki deluje z namenom, da
mu bo uspelo vpeljati in izpeljati neizbeţno potrebne druţbene spremembe. Je pionir
sprememb, ki koristijo druţbi in skupnosti kot druţbene inovacije. Je podjetnik, ki svojega
potencialnega vpliva in moči (ki izhaja iz posedovanja kapitala ali zgolj ustvarjenega
poloţaja, pozicije moči) ne izkorišča, temveč se zaveda pomena sonaravnega bivanja in
vključenosti vseh deleţnikov brez zlorabe šibkejših ali manj vplivnih.
Za druţbeno odgovorno ravnanje in podjetnike, ki delujejo druţbeno odgovorno je značilno,
da so ambiciozni v smislu kompleksnosti in teţavnostne stopnje ciljev, ki si jih zastavijo. V
sklopu svojega podjetniškega delovanja se zavzemajo za pravice šibkejših, za reševanje
sodobnih problemov skupin, ki so v druţbi šibkejše ali v manjšini (upokojenci, brezposelni,
študentje, invalidi, ekstremno revni narodi itd). Podjetniki, ki se zavedajo svoje in podjetniške
odgovornosti, so običajno aktivni v raznih neprofitnih organizacijah, ki prav tako kot oni
skrbijo za potrebe, pravice in zahteve oţje in širše skupnosti ter okolje. Usmerjeni so v svoje
poslanstvo in delujejo strateško. Usmerjeni so v ustvarjanje druţbene vrednosti, ne bogastva.
Ohranjajo čut in odgovornost za čisto in zdravo okolje in ekosistem. Njihovo merilo
uspešnosti ni nujno ali zgolj in samo ustvarjen dobiček. Bogastvo in denar nista sama sebi
namen, ampak ju ustvarijo z namenom, da jih porabijo za druţbeno koristne dejavnosti, za to,
da je skupnosti povrnjen njen vloţek in doprinos, za niţanje posledic izčrpavanja okolja,
ekosistema. Njihova strateška naravnanost se kaţe v dejstvu, da so druţbeno odgovorni
podjetniki sposobni videti priloţnosti tam, kjer jih klasično, kapitalsko usmerjeni podjetniki
ne. Razmišljajo dolgoročno, trajnostno in iščejo moţnosti za izboljšanje druţbenih sistemov
in ohranjanja sonaravnega razvoja brez zlorabe svojega vpliva ali premoči. Iščejo in najdejo
nove pristope k poslovanju — takšne, ki za deleţnike ustvarjajo nove druţbene vrednosti.
Upoštevajo pričakovanja, ţelje in zahteve notranjih in drugih deleţnikov, skupnosti, drţave in
okolja. Zanimajo jih resnične potrebe in pričakovanja deleţnikov. Podjetniki, ki so druţbeno
odgovorni, so usmerjeni k rezultatom in dobrim odnosom podjetja do svojih zaposlenih, do
skupnosti, v kateri deluje, ter do okolja. Zavedajo se, da se zgolj s korektnim odnosom da
vplivati na procese druţbenih sprememb in v podjetniške procese ter skupnost aktivno vpeti
tudi zapostavljene, marginalne druţbene skupine. 25
Inovativni, druţbeno odgovorni podjetniki, pa naj delujejo na lokalni, nacionalni ali globalni
ravni, so danes še pionirji inovativnega druţbeno odgovornega podjetništva, ki poskuša
druţbo in okolje postaviti nazaj v ravnovesje, v nekdanjo naravno formo in ponovno
vzpostaviti neke davne, ţe skoraj pozabljene človeške vrednote in človekoljubje. Je edina
alternativa nebrzdanemu in neosebnemu kapitalističnemu podjetništvu, ki ruši človeka,
druţine, skupnosti, narode, uničuje okolje in naš planet. Druţbeno odgovorno podjetništvo je
preprosto tisto podjetništvo, ki ga zagovarjajo ljudje, podjetniki, ki se ne bojijo soočiti z
največjimi teţavami, ki grozijo človeštvu in našemu planetu in jim je tuja zloraba svojega
poloţaja, vpliva in moči, v odnosu do vseh vpetih deleţnikov. Imajo razvit visok prag za
etična in moralna merila in prav ta jim onemogoča zlorabe ter omogoča pošten odnos in
ravnanje.
25 Povzeto po The Skoll Foundation. [online]. Dostopno na: [http://www.skollfoundation.org/]
83
Zgleden primer druţbeno odgovornega, prav zaradi tega dolgoročno uspešnega in donosnega
sobivanja med podjetjem in njegovimi odjemalci, nam predstavlja primer trgovskega podjetja
Superquinn, ki posluje na Irskem. Mulej (2009a) je prav na primeru Superquinna spoznal in
povzel, kako pomembno, tesno in dejansko neodtujljivo sta povezana inovativnost, inoviranje
poslovanja ter druţbena odgovornost. Osnovna misel in ideja lastnika in ustanovitelja
omenjenega trgovskega podjetja je stremljenje k nenehni poslovni odličnosti, k temu, da bodo
pri vseh aktivnostih, ki jih izvajajo, najboljši. Pri tem ne govorimo o nezdravi tekmovalnosti,
biti boljši od vseh ostalih za vsako ceno, govorimo o resnični nameri, upoštevati ţelje in
potrebe tistih, ki so v središču podjetniškega sveta, odjemalcev.
Podjetnik Feargal Quinn je skozi iskren namen, ugajati odjemalcem, postajal (morebiti nehote
ali nenačrtovano) vedno bolj inovativen v svojih podjetniških pristopih. Superquinn je prva
veriga na Irskem, ki je pričela peči sveţ kruh v trgovini, izdelovati mesne izdelke iz sveţega
mesa pred očmi odjemalcev, polniti nakupovalne vrečke strank pri blagajnah, izposojati
deţnike v deţevnih dneh ipd. Bistvo načela poslovanja omenjenega podjetja, ali vsaj prvo
med enakimi, je načelo bumeranga, navaja Mulej (prav tam). Kar daješ, boš dobil vrnjeno.
Skrb za odjemalce, upoštevanje njihovih pobud, ţelja in potreb bo povzročilo, da se bodo le-ti
vračali. Dolgoročno vlaganje v odjemalce je primernejši način kot kratkoročni zasluţki in
nenehno pridobivanje novih odjemalcev. Vedno je enostavneje in ceneje obdrţati obstoječe
odjemalce, kot pridobivati nove. Seveda pa je za to, da odjemalce obdrţimo, potreben
odgovoren, spoštljiv odnos ter resnično zanimanje za njihove potrebe. Prav tako kot skrb za
odjemalce je pomembna skrb za dobavitelje in ustvarjanje partnerskega odnosa z dobavitelji.
Dobaviteljev, s katerimi ima podjetje namen dolgoročno sodelovati in ustvariti močno, na
zaupanju temelječo poslovno vez, ne gre izsiljevati z neprimerno nizkimi odjemnimi cenami
ali preveliko odvisnostjo v zvezi z dobavami, ki ga lahko celo uničijo. Da bi podjetja lahko
uresničevala druţbeno odgovorno poslanstvo, prisluhnila odjemalcem, eventualno tudi
dobaviteljem, mora biti ekipa v podjetju miselnosti in podjetniški strategiji primerna. Vodstvo
podjetja ne potrebuje toliko strokovnega znanja kot ustreznih osebnostnih lastnosti. Resnično
morajo imeti interes neformalno druţiti se z odjemalci, jih poslušati, a tudi slišati in jih s
primernim pristopom nenehno spodbujati, da se odprejo, izrazijo svoje ideje, pričakovanja in
kar je najteţje, kritike. Kritika je informacija, kaj bi bilo dobro spremeniti, izboljšati; je
najboljša moţna informacija, ki jo podjetje lahko dobi od svojih odjemalcev.
Seveda samo beleţenje pritoţb in pripomb še ne da rezultatov. Te je potrebno takoj
obravnavati, jih odpraviti in odjemalce obveščati, da njihove kritike ali ideje upoštevamo,
napake odpravljamo. Skozi stalen, neposreden stik z odjemalci, ki resnično predstavljajo
»središče Superquinnovega vesolja«, se osebje z njimi zbliţa in se jim prilagaja. Naslednje
načelo poslovanja inovativno druţbeno odgovornega podjetja se glasi: »Pridobi občutek za
odjemalce, poslušaj, sliši jih in se jim prilagodi, sicer se bodo prilagodili (in te morebiti
zapustili) oni.«
Naslednji pomemben pristop, ki ga uporabljajo, je trud za več pritoţb. Znano je dejstvo, da z
nenehnim ali celo pretiranim hvaljenjem osebi, ki ji je pohvala namenjena, pravzaprav lahko
škodiš. Zaradi potencialnega samozadovoljstva in lastne samovšečnosti bo prevečkrat
pohvaljeni lahko prenehal razmišljati, snovati ideje, inovirati. Obstal bo na mestu, zaostal za
ostalimi in zbledel. Zato mora biti v interesu vsakega podjetnika, da odkrije čim več pritoţb
odjemalcev (Mulej, prav tam), saj odkrita teţava pomeni odkrito področje, kjer so mogoče
izboljšave. Drugo dejstvo, ki govori v prid povabilu odjemalcem, naj vodstvu podjetja
zaupajo teţave, ki jih imajo s podjetjem, je: za podjetje je boljše, če svoje slabe izkušnje, ki
84
jih imajo s podjetjem, povejo podjetju, vodstvu podjetja, namesto, da ga izraţajo v svojih
vsakodnevnih stikih z ljudmi in tako širijo negativne občutke o podjetju.
Da bi odjemalci vodstvu podjetja zaupali svoje nezadovoljstvo, mora le-to biti dostopno, kar
je naslednje načelo poslovanja Superquinn-a. Teţišče poslovanja so odjemalci, ne vodstvo.
Osebni odgovori na pisne pritoţbe, dostopnost preko telefona in dostopnost v poslovnih
prostorih so osnova in najmanj, kar mora podjetje, ki ravna druţbeno odgovorno, sprejeti za
samoumevno.
Večina nas pozna misli, ki govorijo o nasmehu in lahkoti podarjanja le-tega. A zgolj napisi,
namenjeni nasmehu, niso nikoli dovolj. Nasmehnimo se, bodimo sproščeni, prijazni,
pridrţimo vrata, ponudimo stol, bodimo umirjeni in z mislimi pri odjemalcih, pri partnerjih,
ko opravljamo svoje delo in smo v stikih z njimi. Nasmeh, zabava in presenečenje je
naslednje načelo, ki vlada v Superquinnu.
Zadnje načelo inovativnega, druţbeno odgovornega poslovanja se glasi: » Naj ne zmagajo
knjigovodje.« Še kako dobro ga razumejo tisti, katerim so odjemalci, dobri odnosi z
dobavitelji ter dobri odnosi med sodelavci pomembnejši ter dolgoročno primernejši način
poslovanja kot neusmiljena tekma za čim večjimi dobički in čim bolj uspešnim izogibanjem
plačevanju davkov. Stroški niso vedno najpomembnejši in zmanjševanje stroškov, nenazadnje
ni nepomembno - katerih, ni nujno vedno prvi in pravi odgovor za uspešnost podjetja.
»Podjetij v prihodnosti ne bi smeli voditi knjigovodje in ljudje s knjigovodskimi moţgani, če
le-ti niso sposobni razumeti izredne pomembnosti popolnega zadovoljstva odjemalcev,« še
povzema Mulej (prav tam).
Da bi se morala podjetja namesto druţbene odgovornosti usmeriti v tako imenovano druţbeno
inovativnost podjetij, pravi Moss Kanter (2003, 189—190). Preko inovacij naj bi se namreč
podjetjem zagotavljala trajnost in trajnostni razvoj, kar je druţbeno odgovorno in zagotavlja
trajno konkurenčno prednost. Trdi, da so tista podjetja, ki bodo uspela v pričakovanjih
deleţnikov zaznati priloţnosti za inovacije, na dobri poti, da najdejo neizčrpen vir za nove
ideje in nove priloţnosti, ki bodo ţe zaradi svoje osnove druţbeno odgovorne. Če inoviranje
nas samih in našega delovanja razumemo kot nov način, kako zadovoljiti pričakovanja
deleţnikov, lahko področje IIDP in druţbeno odgovornega ravnanja umestimo v področje
raziskav in razvoja, saj gre v tem primeru za iskanje novih razvojnih priloţnosti, za IIDP, ki
vire črpajo iz potreb skupnosti in zato vsebujejo elemente druţbene odgovornosti. Seveda ne
gre za tehnološke raziskave in razvoj, ampak za tiste glede lastnosti ljudi, zlasti vplivnih.
Potrebe deleţnikov; zaposlenih, lokalne skupnosti in širše druţbe postanejo običajno izrazite,
ko se le-ti znajdejo v stiski in se njihova pričakovanja usmerijo na vplivne, na tiste, ki imajo v
druţbi prevlado in moč. Povečajo se pričakovanja deleţnikov do podjetij, v katerih so
zaposleni, lokalne skupnosti, kjer ţivijo, do aktualnih vlad in svetovnih voditeljev. Predvsem
danes, v obdobju gospodarske krize, smo priča močneje izraţenim pričakovanjem deleţnikov.
Zaposleni od lastnikov podjetij in njihovih vodij pričakujejo zagotovila obstoja, poštenega
poslovanja in obravnavanja vseh zaposlenih, predvsem šibkejših, starejših ali kako drugače
teţje zaposljivih. Zaposleni v javnem sektorju izraţajo visoka pričakovanja do aktualne vlade.
Pričakujejo, da bo le-ta uredila njihov status. Od svetovnih velesil in njihovih voditeljev
pričakujemo, da bodo delovali pošteno, brez zlorab svojih poloţajev, da bodo pripravljeni
pomagati tistim, ki so se zaradi krize znašli v stiski in ki so bili do danes in so danes še v
podrejenem (finančno-gospodarskem) poloţaju ali celo izkoriščani v korist vplivnih.
85
5.3 Vpliv gospodarske krize na reševanje socialnih problemov in na druţbeno
odgovornost
Nedavno, v letu 2008, se je pojavila, postopno pa je nastajala ţe leta prej, gospodarska kriza.
Po eni strani je povečala druţbene probleme, hkrati pa jih je povsem razgalila in prisilila
druţbo, da prizna, da problemi obstajajo, in da se jih prične zavedati. S tem, ko bodo druţba,
gospodarstvo, drţave in celotna svetovna populacija priznali, da problemi obstajajo, bodo
prevzeli tudi odgovornost, da jih pričnejo reševati. Razkrila je dosedanje zlorabljanje
poloţajev vplivnih v svetu in nizko stopnjo etičnih ter moralnih standardov. Zdi se, da so cilji
vplivnih opravičevali, če ne celo poveličevali vsakršna sredstva za njihovo dosego. Običajno
so cilji vplivnih, vodilnih, torej tistih, ki imajo (pre-)moč nad večino, od njih tako ali drugače
odvisnih, bolj ali manj podobni, ali celo enaki: še več vpliva, še več moči, še več denarja in
drugače utelešenega bogastva.
Ker so razmere v krizi, tako gospodarske kot politične, bistveno drugačne kot v času
konjunkture ali stagniranja, moramo za izhode iz nje, za reševanje problemov, ki so in ki
pomenijo edino stvarnost, iskati bistveno nove, drugačne poti za njihovo reševanje in
odpravljanje vzrokov zanje. Gospodarske in druţbene razmere so v krizi postale depresivne
in zaznati je mogoče apatijo in pesimizem. Kriza je mnogo globlja, kot zgolj finančno-
gospodarska. Je posledica navideznega, namesto resničnega inoviranja, ne le zloma navidezno
uspešnega trga finančnih produktov in nepremičninskega trga v ZDA (Mulej idr. 2009a).
Mediji, ki se ukvarjajo z analizo krize, o njej mnogokrat poročajo enostransko, namesto
zadostno in potrebno celovito, tako da bi ustrezali zakonu zadostne in potrebne celovitosti
(Mulej in Kajzer v: Mulej idr. 2009a).
Da je kriza lahko tudi priloţnost, vzrok ali povod za inoviranje planiranja in vodenja v smeri k
druţbeni odgovornosti, posameznikov in podjetij, ter k zadostni in potrebni celovitosti
obnašanja ljudi, menijo Mulej in soavtorji (Mulej idr. 2009c). Dejstvo je, da lahko
gospodarski razcvet ustvarja pogoje za zadovoljstvo ljudi in izpolni njihova pričakovanja,
ţelje in potrebe, vendar do določene mere. Človek, ko ima izpolnjen svoj osebni cilj, primeren
standard, ki si ga ţeli, dovolj materialnih dobrin, ki jih, ali pa jih ne potrebuje, običajno
spozna, da mu vendarle ponovno nekaj manjka. Pojavijo se nova in nova pričakovanja, ţelje,
potrebe. Lahko, da se krog nikoli ne sklene in ţivljenje posameznikov se v stremljenju k
vedno več, vedno boljšim, novim, delno materialnim dobrinam, vrti v neskončni spirali. Da bi
lahko dosegli resnično srečo in zadovoljstvo, torej niso dovolj materialne dobrine. Merila se
zato spreminjajo, poleg materialnega ljudem postaja pomembno tudi duhovno, merila so
postala še sociološka, psihološka, odpirajo se nove dimenzije zadovoljevanja naših potreb.
Dosedanja merila planiranja in vodenja je zato potrebno inovirati v smeri k več druţbene
odgovornosti ter potrebne in zadostne celovitosti (Mulej idr. prav tam). Neformalno sistemsko
vedenje je bila praksa uspešnih ţe tisočletja, z uspešnim doseganjem potrebne in zadostne
celovitosti, ne da bi ljudje tedaj poznali teorije sistemov in sistemskega razmišljanja.
Danes ozko usmerjeni specialisti in strokovnjaki za dosego cilja pogosto ne uporabljajo
interdisciplinarnega ustvarjalnega sodelovanja. Menijo, da lahko svoj cilj doseţejo sami, ob
tem pa zanemarjajo skupni, tudi druţbeni interes in cilje, katerih samostojno, brez
ustvarjalnega sodelovanja ni mogoče uresničevati. Sedanja kriza je nedvomno posledica
pomanjkanja potrebnih primerno celovitih informacij kot osnove vedenja in delovanja (Mulej
idr. 2009d).
86
Podjetja, prav tako tudi druţba v celoti, pa se po prvem šoku po letu 2008 morajo in se tudi
zmorejo pobrati. A sedaj, v razmerah, ki so za sleherno podjetje in posameznika neugodne, ne
moremo več ubirati starih poti in metod, ki so svet pahnile v stanje, v kakršnem se zdaj
nahajamo kot človeštvo.
Poleg kreiranja novih lahko pričakujemo, da bodo podjetja danes prevetrila stare, nekoč ţe
uporabljene ideje in jih morebiti izboljšale, inovativno spremenile nekoč ţe uporabljane
postopke in procese ter jih z obstoječimi in novimi znanji, ki so danes na voljo, le še
oplemenitile in pozabljene postopke, proizvode in ideje ponovno uporabila na način, da bodo
koristili druţbi in deleţnikom. V druţbi izobilja, v kateri se je v letu 2008 pojavila kriza, je
virov več kot potreb, nam razloţi James (v Mulej idr. 2009c). Slednje se kaţe v povečanih
marketinških aktivnostih, v povišanih aktivnostih oglaševanja, raziskovanja in razvoja, v
inoviranju, precej v inoviranju medijskih pristopov. Povečala se je kakovost proizvodov in
storitev, ali pa le-to zgolj oglašujejo. Ali so inovacije navidezne ali so resnične, je vprašanje,
ki je vredno pozornosti.
Kovač (2008) je mnenja, da vedno bolj izraţene gospodarske, druţbene in razvojne krize
prisiljujejo tako vlade kot različne razvojne agencije, pa naj si bodo zasebnega ali javnega
značaja, da pospešeno iščejo nova učinkovita orodja za čim prejšnji preobrat negativnih
gospodarskih, druţbenih in razvojnih trendov.
V zadnjem desetletju se je kot odgovor na vse večja socialno-ekološka vprašanja začel
razvijati nov globalni fenomen — druţbena odgovornost, katere cilji so usmerjeni v druţbo
in se ţelijo pribliţati k resničnim potrebam ter pričakovanjem vsem deleţnikov ter v prevlado
poštenih relacij med ljudmi, partnerji in relacij vseh nas do okolja, namesto zlorabe vplivnih
in močnejših. Razvija se kot nov razvojni model trajnostno naravnanih druţbeno-ekonomskih
sprememb. Spodbudila ga je vrsta praktično usmerjenih, vizionarsko in inovativno
usmerjenih druţbenih aktivistov in njihovih mreţnih povezav.
Kovač (prav tam) omenja še, da so celotno zgodovino človeštva zaznamovali pomembni
druţbeni reformatorji, ki so se v različnih zgodovinskih, ekonomskih in političnih
okoliščinah pojavili kot nosilci in promotorji sprememb, ali z demokratičnim ali manj
demokratičnim pristopom. Kar predstavlja današnjo različnost, je mnoţičnost oziroma
globalnost pojava, je mnoţičnost različnih podjetniških pristopov pri uvajanju druţbenih
inovacij in trajnostno naravnanega razvoja, ki jih s skupnim imenovalcem imenujemo
druţbeno odgovorno podjetništvo. Razvoj novih podjetniških praks in oblik, katerih cilj ni
zgolj ustvarjanje pretirano visokega dobička, temveč zasledovanje širših druţbenih ciljev, je v
zadnjih letih sproţil široko politično in strokovno razpravo, tako v okviru mednarodnih
institucij, kot tudi na ravni nacionalnih in regionalnih vlad.
Iz mnoţice razprav in raziskav, ki se odvijajo v mnogih drţav in ki se predstavljajo na
različnih mednarodnih konferencah in srečanjih raznih neprofitnih organizacij, je ţe mogoče
razbrati podobne značilnosti novega, odgovornejšega pristopa in nove generacije druţbeno
odgovornih aktivnosti, kjer druţbeno odgovorno podjetništvo predstavlja le eno izmed
mnogih področij druţbeno odgovornega delovanja.
Urbanija (2009, 14) meni, da je prav v času krize druţbeno odgovorno ravnanje še
pomembnejše, kot sicer. Kljub dejstvu, da je kriza dodobra oklestila tudi trg oziroma ponudbo
dela, delovnih mest, se iskalci zaposlitve pogosto ţelijo prepričati, ali podjetje, ki bi lahko
postalo njihov potencialni delodajalec, ravna druţbeno odgovorno in poleg svojega
87
podjetniškega delovanja deluje tudi odgovorno do ljudi in do okolja. To se dogaja predvsem
zaradi omajanega zaupanja v kapitalizem ter trţno gospodarstvo.
Generacija mladih, ki so aktivni iskalci zaposlitve, stari med 25 in 30 let danes, za razliko od
predhodnih generacij, ceni druţbeno in okoljsko zavedne delodajalce ter takšne, ki imajo
vrednote, podobne njihovim. Mladi danes pričakujejo, da bodo podjetja, kjer bodo preţiveli
velik del svojega časa, ravnala etično in moralno. Mladi danes, ne glede na krizo vrednot, kot
so poštenje, pravična trgovina, skrb za zaposlene, skupnost in okolje, pošteno plačilo za
pošteno delo, enake moţnosti zaposlovanja in napredovanja ne glede na spol, raso, versko ali
spolno usmerjenost, postavljajo na prvo mesto. Na delovnem mestu se ţelijo počutiti dobro,
saj tudi podjetju ţelijo dati najboljše; svoje znanje, čas in entuziazem.
Zhexembayeva (v: Pavlin 2009) je prepričana, da bo gospodarska kriza pomembno vplivala
na druţbeno odgovornost. O njenem vplivu je bil govor na srečanju »UN Global Compacta«, 26
ki se je odvijalo 17.4.2009 v Ljubljani, in ki je zdruţilo podjetja, predana trajnostnemu
razvoju. Vsi udeleţenci so se strinjali, da v času krize postajata pomembna predvsem dva
izmed mnogoterih vidikov druţbene odgovornosti. Dejstvo je, da je v času krize v podjetjih, v
javnem in zasebnem sektorju, kot tudi v osnovnih gospodinjskih druţbenih celicah velik
pritisk na zniţevanje stroškov. To pomeni, da bodo nekatere, v podjetjih predvsem okoljske
naloţbe nekaj časa počakale, druge pa bodo pospešili, saj lahko prinašajo večjo stroškovno
učinkovitost. In drugič, v kriznih časih bo druţbena ter okoljska skrb postala pomembnejša.
Zaposleni, druţine, lokalno okolje in skupnost potrebujejo dodatno podporo in vse omenjene
skupine so izrazile ţeljo in predanost sodelovanju s podjetji, kjer bo izraţena korist za vse
vpletene oziroma bodo vsi vpleteni v poloţaju zmagam-zmagaš. Meni tudi (prav tam), da je
gospodarska kriza neke vrste vaja oziroma simulacija, kaj se lahko zgodi, če ne bomo takoj
začeli reševati okoljskih in druţbenih teţav, predvsem so poudarjene klimatske spremembe.
Te namreč niso okoljske, ampak druţbene, kajti planet bo še naprej obstajal, človeštvo pa je v
nevarnosti. Sternovo poročilo je pokazalo, kakšni so ekonomski učinki klimatskih sprememb.
Zato je kriza priloţnost za razvoj trajnostne prihodnosti. »V času svetovne gospodarske krize
je koncept trajnostnega razvoja priloţnost za razvoj najbolj naprednih inovacij tako v
posameznih podjetjih kot tudi širše, v celotnem slovenskem gospodarstvu. Slednje doseţemo
z integracijo druţbenih in okoljskih vidikov kot virov konkurenčnih prednosti v ključna
področja poslovanja.« je sporočilo konference, ki ga je povzela dr. Zhexembayeva.
Dvanajst inovativnih pristopov in ukrepov, ki jih navaja Korten (v: Mulej 2009c), in sem jih
ţe omenila v enem od prejšnjih poglavij, Mulej (2009d) dopolnjuje s Kortenovimi
gospodarskimi pogoji, ki bi jih bilo potrebno ustvariti in so naslednji:
Omogočiti vsakomur zdravo, častno in smiselno ţivljenje.
Uskladiti porabo ljudi z naravnimi sposobnostmi planeta Zemlje.
Gojiti povezave znotraj močnih in skrbnih skupnosti.
Spoštovati zdrava, na pravilih utemeljena trţna načela.
Podpirati enakopravno in druţbeno učinkovito porazdelitev sredstev.
Izpolniti demokratični ideal oblasti – vsak človek ima svoj glas.
Pogoji ter ţe omenjeni ukrepi so mogoče videti utopični in nerealni, vendar so izvedljivi. Če
ne prej, bodo za marsikoga nenavadne ideje postale sprejemljive in izvedljive takrat, ko bodo
26
Več o srečanju na Mreţa Global Compact Slovenija. [online]. Dostopno na: [ http://www.ungc-
slovenia.si/slo/novice/
88
ljudje dojeli, da je kriza iz let 2008, 2009 ter tudi iz leta 2010 le del ledene gore in informacija
o pravem spletu kriz. Mulej (prav tam) ne razmišlja ostro radikalno, v smeri popolne ukinitve
pristojnosti in suverenosti drţav in posamičnih drţavnih aparatov. Vsekakor pa pravi, da je
nastopil čas, da uvidimo, da je vsaka posamična drţava, vlada lahko samo lokalna in
mednarodno dogovorna, torej zmore razrešiti samo del dejansko bistvenih vprašanj. Ne
zmore, kot kaţe praksa, tistih najbolj bistvenih za vse človeštvo, kot so: svetovni mir, konec
lakote na svetu, konec gospodarske nadvlade nad večino ljudi, nepismenosti, bolezni,
samostojna svoboda ljudi. Zveza drţav, tako imenovana »Svetovna federacija» s svetovno
vlado, a seveda s poštenim in celovitim vodstvom, bi bila nenehno podvrţena nadzoru in
spremljanju drţavljanov Sveta, da ne bi prihajalo do zlorab oblasti.
Morala bi prevzeti teme in resorja, lahko tudi ministrstva na najvišjem, svetovnem nivoju,
najpomembnejša področja torej, za katera so nacionalni in mednarodni organi premalo pravno
močni in niso sposobni dati prednosti dolgoročnim in široko vplivnim interesom pred
kratkoročnimi, ozkimi in lokalnimi.
Čas po drugi svetovni vojni je zaznamovala vodilna vloga proizvodnih, preskrbovalnih
podjetij, saj je bil to čas izrazitega pomanjkanja dobrin. Desetletja, ki so sledila, je
zaznamovalo optimiziranje procesov v podjetjih, predvsem s stroškovnega vidika ter
povečanja učinkovitosti, na trgu je vladalo tekmovanje z najniţjimi cenami. Sledilo je
obdobje, ko je poleg cene, postajala pomembna kakovost, raznolikost ponudbe, edinstvenost
ter nazadnje skrb za okolje in več druţbene odgovornosti v poslovanju.
Mulej (2009c) predvideva, da bo po letu 2010 nastopila sinergija, ki bo vse navedene zahteve
še vedno postavljala v ospredje, zdruţene pa bodo v pričakovanju po druţbeno odgovornem
podjetništvu, druţbeno odgovornem ravnanju ljudi, podjetij, drţavnega aparata in
meddrţavnih organizacij. In za izhod iz krize bo potrebna inovacija menedţmenta poslovanja,
organiziranja, metod sodelovanja, ne zgolj tehnologije in proizvodnih produktov (Mulej idr.,
Mulej, Potočan in Mulej v: Mulej idr. 2009a).
Vprašanje, ki ostaja eno ključnih in najpomembnejših, ţal pa nanj nimamo univerzalnega
odgovora, je, kako zagotoviti nadaljnji razvoj druţbene odgovornosti, druţbeno odgovornega
ravnanja in na kakšen način uspešno, ne zgolj navidezno, sedanjim ter prihajajočim
generacijam privzgojiti čut za druţbeno odgovorno ravnanje. Pravi izziv je v »prevzgoji«
vplivnih, da bodo namesto moţnosti zlorabe, ki jim je vsekakor dostopna, izbrali vse vrste
poštenosti do vseh in vsakogar.
5.4 Kako zagotoviti razvoj in privzgojiti čut za druţbeno odgovorno ravnanje
Da je preobrat človeštva nujen, je jasno. Tudi to, da sedanje ravnanje in nadaljevanje
gospodarskih trendov izpred nekaj let ne pomeni nič dobrega. Prav tako Mulej idr., Mulej,
Potočan in Mulej (v: Mulej idr. 2009b) po mnogih raziskavah in razmišljanjih, medsebojnem
sodelovanju in razpravljanju ugotavljajo, da je potrebna inovacija menedţmenta, poslovanja,
organiziranja, metod našega med-osebnega, med-podjetniškega sodelovanja in ne zgolj
tehnologije ter poslovnih predmetov. Teţave teţko rešijo tisti, ki so jih povzročili, predvsem
pa jih teţko rešujemo na ravni miselnosti, na kateri so bile ustvarjene, je znana misel, ki jo
pripisujemo Einsteinu.
89
Zato za reševanje le-teh iščemo nove poti, nove pristope, nove rešitve. Bolj, kot so rešitve
nenavadne, nekonvencionalne in včasih nepredstavljive, bolj so inovativne in lahko dajo
odgovore na vprašanja, ki si jih pred tem nismo niti zastavili. Kako je zgodovinsko gledano
prišlo do ideje o druţbeno odgovornem ravnanju podjetij, pravzaprav ni pomembno. Kot za
vsako vèliko ideologijo, tudi za druţbeno odgovorno idejo najverjetneje stojijo vplivni, ali
vsaj zelo karizmatični ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z druţbo, s posameznikom, z
našim planetom.
Nekateri avtorji kot pionirja omenjajo nedavno preminulega ekonomista avstrijskega rodu,
Petra Druckerja. Kovač (2008) pa omenja ekonomista Schumpetra, ki je imel pravzaprav
velik vpliv na mlajšega Druckerja, in meni, da druţbeno odgovorne podjetnike v marsičem v
celoti ponazarja ţe Schumpetrov »podjetnik inovator«.
On omogoča ekonomski razvoj s tem, ko uvaja nove dobrine ali novo kvaliteto obstoječih
dobrin, uvaja nove metode oz. tehnologije, ki jih proizvodni proces dotlej še ni poznal, odpira
nove trge, uvaja inovacije v uporabi virov in v njihovem upravljanju in s svojim delom uvaja
inovacije v organizacijo dela. Schumpetrovemu somišljeniku, mlajšemu Druckerju, oba sta
svoje delo pričela v rodni Avstriji in ga nadaljevala v ZDA, danes pripisujejo izjave v stilu
kritike neoliberalizma; izjavil naj bi, da kljub temu, da verjame v zakonitosti trga in trţne
ekonomije, ne goji simpatij oziroma ima celo zadrţke do kapitalizma. Sporni so se mu zdeli
vsi nemoralni manevri kapitalizma, predvsem sovraţni, ter komajda zakoniti podjetniški
prevzemi. Obsojal je, predvsem zaradi ohlapnosti pri pravilih skorajda legalno dopustno
zlorabo računovodskih sistemov in standardov, ki so omogočali poslovne prevare, izredno
odmevne predvsem v zadnjih desetih, petnajstih letih. Med medijsko bolj odmevnimi primeri
preteklega desetletja sta med vsemi razkritimi prav gotovo tudi primer »Enron« v ZDA in
primer »Parmalat« v Evropi.
Kot posledico računovodskih sanjskih scenarijev je obsojal kopičenje kapitala posameznikov,
preziral je računovodje, ki so svoj bleščeči um uporabljali za največje prevare v zgodovini
trţne ekonomije, namesto da bi ga uporabili za koristne, moralno nesporne aktivnosti in s tem
ustvarjali dodano vrednost za celotno človeštvo. Preziral je podjetnike, ki jim ni bilo mar za
usode več tisoč odpuščenih zaposlenih, vse samo zato, da bi gospodarji kapitala imeli le-tega
še več.
V povezavi s tem naj bi Drucker menda izjavil, da »so borzni špekulanti podobni balkanskim
pastirjem, ki drug drugemu kradejo ovce.« Bil je tudi razočaran nad pohlepom v ameriškem
gospodarstvu, ki se zlasti kaţe v notorični nepravičnosti razmerij plačila za delo menedţerjev
in ostalih zaposlenih. Pri tem pa sposobnost in učinkovitost prvih sploh nista bistveno
pomembni.
Druckerja ne omenjam samo kot eno od moţnih vplivnih osebnosti. On je v svetu začel,
četudi v času razcveta neoliberalizma in kapitalistične doktrine, javno izrekati dvom o
primernosti, poštenosti in dolgoročni primernosti omenjenih sistemov oziroma ideologij.
Poleg tega ga zaradi njegovih idej o spreminjanju druţbe omenjam kot moţnega snovalca
ideje, kako drugače, inovativno in druţbeno odgovorno graditi in ohraniti podjetniško in
zasebno prihodnost ter prihodnost našega planeta.
Pred več kot desetimi leti se je pri svojih 80 (osemdesetih) letih še vedno aktivno vključeval v
ekonomsko znanost in je pričel opozarjati na grozeče stegovanje kapitalističnih krempljev.
Tedaj je Drucker menil, da smo danes sredi prelomne druţbene spremembe in da kljub
90
eksponentni proizvodni gospodarski rasti v ospredje ne prihajajo proizvodni delavci, temveč
delavci, ki posedujejo znanje in so pomembni za razvoj in uspeh podjetij. Podjetja so v
zadnjih letih pričela poslovati v stilu učečih se organizacij, svoje zaposlene so pričeli tudi
poučevati, izobraţevati, ne le koristiti za opravljanje del. Razvoj je šel v smeri specializacije,
pojavila so se specializirana znanja, teţava, s katero pa je računal le malokdo, pa je v
povezovanju specializiranih znanj v potrebno celoto. Drucker je omenjeno potrebo po
povezovanju zanimivo izrazil v stavku: »Prototip je simfonični orkester. Prva violina je sicer
ključna, a ni nadrejena denimo harfi. Sta kolegici. Skupaj ustvarjata harmonijo.« 27
Enako pove tudi Mulejev pojem Dialektični sistem (Mulej 1979 in prej) in izvorni koncept
teorije sistemov (Bertalanffy 1968), četudi bolj posredno.
Da so potrebna nova merila ekonomske uspešnosti s skupnim imenovalcem »srečnost«, meni
Mulej (2007). Srečo in srečnost, stanje, h kateremu teţimo, lahko zagotavlja naša ţelja po
ustvarjanju in koristnosti, kadar zmoremo preseči ţeljo imeti. Lahko, da se bo v prihodnosti
izoblikoval nov koncept mednarodne odličnosti. Inovativnost bomo črpali iz človekove
sposobnosti ustvarjati in sodelovati, zato da bi dosegli stanje sreče. Za srečo pa bo poleg
materialnega vedno pomembneje duhovno, kajti le to bo dalo našim ţivljenjem smisel in
pravo noto. Enega verjetnih odgovorov na vprašanje, kako zagotoviti razvoj in privzgojiti čut
za druţbeno odgovorno obnašanje ter ravnanje, lahko poiščemo tudi v izboljšanju
medgeneracijskega sodelovanja. Lahovnik (v: Štrukelj in Mulej 2009) pravi, da v današnjem,
sodobnem okolju poslovanja dolgoročnih, trajnih konkurenčnih prednosti ni več mogoče
dosegati, če podjetja ne upoštevajo interesov, ţelja in potreb vseh deleţnikov.
Dejstvo je, da se ljudje skozi svoje ţivljenje spreminjamo. Kar nas spremeni, so izkušnje, ki
jih pridobivamo skozi ţivljenje, tako pozitivne, kot negativne. Z mladostjo povezane človeške
lastnosti so običajno neustrašnost, energija, »nore« ideje, zagnanost, drznost, mnogokrat
nepremišljenost. Z leti, ko se z vso energijo, zaletavostjo in idejami, s katerimi se napajamo,
»prebijamo« skozi ţivljenje, nas vse naštete lastnosti hkrati ţenejo naprej, nemalokrat pa
zaradi njih pristanemo na tleh. V ţivljenju je pravzaprav tako, da moramo včasih pasti, da se
lahko zopet poberemo. In zmagovalec ni, kdor ne pada, temveč tisti, ki se znova in znova
pobere in stopa naprej. Nasprotno kot mladosti, zrelim letom pripisujemo »zrelost«, ki je sad
izkušenosti, znanja, strpnosti, popustljivosti na eni in vztrajnosti, modrosti na drugi strani.
Kadar nam uspe zdruţiti mladostniško zagnanost, ideje in moč z izkušenostjo, modrostjo in
strpnostjo, lahko govorimo o zdruţitvi dveh generacij, o medgeneracijskem sodelovanju. Ob
opazovanju medgeneracijskega dialoga in sodelovanja lahko potegnemo vzporednice s
specializiranimi znanji in celovitostjo.
Posledic medgeneracijskega sodelovanja se ne da izmeriti (Štrukelj in Mulej 2009), merske
enote, s katerimi bi izmerili stopnjo sodelovanja, ne obstajajo. Štrukelj in Mulej (prav tam)
razmišljata, da mlajše generacije v starejši lahko najdejo vzornika, mentorja, nekoga, ki jih bo
usmerjal, jih spodbujal in jim stal ob strani, če se bodo na svoji poti izgubili. Starejše
generacije v mlajših najdejo neizmeren vir idej, energije ter nekoga, ki mu bodo koristile
njihove bogate izkušnje in ki jih bo koristno uporabil, s čimer bo njihovo delo in ţivljenje
dobilo smisel in nove dimenzije, novo vrednost. Sodelovanje med generacijami lahko vsem
samo koristi. Vprašanje, ki se postavlja, pa je, ali smo ga vsi pripravljeni sprejeti.
27 Povzeto po Druţbeno odgovorni razsvetljeni kapitalizem. [online]. Dostopno na:
[http://www.rtvslo.si/blog/asteroid/druzbeno-odgovorni-razsvetljeni-kapitalizem/24159]
91
Če smo odgovorni, če ravnamo druţbeno odgovorno, smo hkrati tudi dovolj zreli, da koristi
sodelovanja zaznamo ter izkoristimo. Za naše dobro in dobro skupnosti. Kadar si dober s
kom, ki je v teţavah, upaš, da tega ne bo pozabil in bo dober do koga drugega. In tako se
dobrota širi kot poţar (Konte v: Hrast 2004, 38).
Da so starejši, upokojeni strokovnjaki neizkoriščen in preveč zapostavljen vir znanja, menita
tudi Hrast in Mulej (2006, 75), ko pravita, da imajo starejši, upokojeni strokovnjaki visok
nivo znanja, izkušenj in običajno ogromno časa, kar ni zanemarljivo dejstvo.
Ideja, ki jo promovirata, je v povezovanju starejših v tako imenovane klube seniorjev, ki bi
predajali svoje znanje in izkušnje mlajšim generacijam, kar je svojevrstna druţbena
odgovornost. Do starejših, ki tako niso izključeni iz druţbenih in gospodarskih procesov,
temveč koristni preko prenosa znanja do mlajših generacij, ki znanje in izkušnje iščejo in šele
pridobivajo. V Sloveniji klubov, ki bi bili podobno organizirani in bi opravljali poslanstvo
prenašanja znanja in izkušenj na mlajše generacije, pravzaprav ne poznamo. Drugače je v
Zdruţenih Drţavah Amerike: po lastnih izkušnjah ddr. Muleja (prav tam) zaposlitvene in
poslovne agencije organizirajo vključevanje in mentorstvo starejših ekspertov, ki s svojimi
bogatimi izkušnjami in znanjem svetujejo ter usmerjajo potencialne bodoče mlade podjetnike
na njihovi poslovni poti.
Iskanju odgovorov na izziv, kako v prihodnje zagotoviti trajnostni razvoj in kako sedanji in
bodočim generacijam privzgojiti čut, zavedanje, da je nujno druţbeno odgovorno ravnanje, so
se posvetili tudi udeleţenci 4. Mednarodne konference »Druţbena odgovornost in izzivi časa
2009«, ki jo je organiziral inštitut IRDO in katere tematski naslov se je glasil: »Delo - most za
sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij«.
Na konferenci so največ pozornosti posvetili druţbeni odgovornosti v odnosih pri delu ter
med generacijami. Sodelujoči, udeleţenci in predavatelji so oblikovali sklepe (Hrast, Mulej
in ur. 2009), ki jih na tem mestu zgolj naštevam. Nekateri se neposredno, drugi pa posredno
veţejo na spoznanja s konference.
Prestrukturiranje gospodarstva zahteva večjo skrb za celostno zdravje delavcev.
Nujna je povečana skrb za naravno okolje.
Pomoč gospodarstva oz. podjetij neprofitnim organizacijam je dobrodošla; potrebovali bi
je več.
Potrebujemo več pravno-formalnih zavez za izvrševanje druţbene odgovornosti v praksi.
Za sodelovanje je potrebno upoštevati različnost udeleţencev.
Ne-zaposlovanje starejših je posledica enostranskega razmišljanja in obravnave.
Potrebujemo odgovorno, druţbeno odgovorno obravnavo starejših delojemalcev.
Mladim je potrebno omogočiti fleksibilne oblike zaposlitve.
Pot do blaginje je teţja kot nekdaj, saj je pojem blaginja danes bolj kompleksen in
vključuje ne le ekonomske komponente, temveč tudi strokovno, sociološko, psihološko…
Vrednote vodilnih vplivajo na odnose in uspeh. Širokosrčnost je stara pot k novim
odnosom kot del druţbene odgovornosti podjetij.
Več uspešnosti lahko pričakujemo, če sta kakovost in druţbena odgovornost vključeni v
poslovanje.
Poznamo raznovrstne metode merjenja uresničevanja druţbene odgovornosti.
92
Za izhod iz krize potrebujemo podjetniško druţbene inovacije, kot potrebno podporo, da
bi zamisel o druţbeni odgovornosti podjetij uspela, glede na današnje druţbene, ekološke,
etične in ekonomske izzive.
V Sloveniji in zunaj nje obstaja vse več pobud za razvoj druţbene odgovornosti. Mnogo je
predlogov, kako bi okrepili druţbeno odgovornost v povezavo s katero od sodobnih oblik
solidarnosti ali podobnim novim druţbeno-ekonomskim okvirom.
Slovenija potrebuje več promocije druţbene odgovornosti.
Potrebno je sodelovanje promotorjev druţbene odgovornosti z mediji. Javnost mora biti
bolje obveščena o namenih, smislu, nujnosti druţbene odgovornosti.
Slovenski nagradi za druţbeno odgovornost Horus dodati nove dimenzije.
Dopolniti je potrebno osnutek strategije razvoja druţbene odgovornosti v Sloveniji.
Krepiti je potrebno zavedanje moči potrošnikov. Oblikovati moramo (tudi sebe v)
odgovorne potrošnike.
Da bi vse to uspelo tudi na osebni ravni, Mulej (2009e, 11) predlaga, da se načelo druţbene
odgovornosti z etiko soodvisnosti in ustvarjanjem kot osrednjo vsebino človeškega ţivljenja,
z uvedbo skrajšanega delovnega časa, uveljavi kot splošna praksa in nadomesti doslej
običajne ambicije iz časov navidezno namesto celovito inovativne druţbe. Za osebne
prejemke Mulej (prav tam) ponavlja predlog, ki je bil aktualen pred dobrimi dvajsetimi leti, in
pravi, naj vsak zemljan, deleţnik postane delničar celotne druţbe in naj mu pripada minimalni
dohodek po USOP (Universal Stock Ownership Plan), vsak zaposleni pa bi moral postati
delničar organizacije, v kateri dela, v kateri je zaposlen. Gre za načela zadrug iz Mondragona
in načelo ESOP (Employee Stock Ownership), po katerem naj ima vsak zaposleni poleg tega
plačo za redno delo in inovacijski dohodek, kadar je koristno ustvarjalen.
Industrijska doba je privedla človeštvo na rob propada, povzema javne podatke Mulej
(2009d). Rešitev situacije, v kateri smo se znašli, iskanje izhoda iz gospodarske, finančne ter
druţbene krize vidi v oblikovanju naddrţavnih zvez, v višanju zavesti, da je nujno sonaravno
bivanje in smo medsebojno povezani v naši soodvisnosti. Merilo uspešnosti ne more biti
količina denarja, ki jo nekdo premore, ali trţna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev,
ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke drţave v enem letu. Edino merilo uspeha je lahko
kakovostno ţivljenje. Današnja druţba je druţba potrošnikov, ki brez razmišljanja ustvarjamo
pogoje za novo in novo produkcijo, katere rasti ni videti konca.
Kot najbolj inovativno reševanje druţbenih problemov in kot najpomembnejšo inovacijo, ki
prinaša korist celotni druţbi, bi lahko pravzaprav označili razvoj čuta in zavedanje nujnosti
druţbeno odgovornega ravnanja. Kovač (2008) navaja, da tudi politične stranke v večini
evropskih drţav prepoznavajo izreden pomen druţbene odgovornosti in druţbeno
odgovornega podjetništva, kot enega izmed področij udejanjanja druţbeno odgovornega
ravnanja vplivnih v druţbi. Druţbeno odgovorno ravnanje omenjajo kot pomembno
»razvojno inovacijo«, ki se nemalokrat odraţa v njihovih političnih programih in strategijah.
Opaziti je mogoče, da posamezne vlade različnih drţav vzpostavljajo ali pa v svojih
programih razmišljajo v smeri vzpostavitve samostojnih vladnih resorjev (direktoratov ali
celo ministrstev), katerih cilj je razvoj podpornega okolja za razvoj druţbene odgovornosti na
vseh področjih človekovega delovanja. Kot primer k navedenemu naj omenim britansko vlado
in njeno Ministrstvo za druţbeno odgovorno podjetništvo. Obe najpomembnejši politični
opciji v Veliki Britaniji le-to vključujeta v svoj razvoj kot glavno prioriteto.
93
Strategija britanske vlade, kako bodo glede druţbene odgovornosti storili korak naprej in
aktivno uresničevali vizijo vlade in sledili njenim ciljem, je promoviranje druţbeno
odgovornih podjetniških aktivnosti, ki prinašajo izboljšave in pomenijo prednost simultano,
za vsa področja hkrati; za ekonomijo, socialo in varstvo okolja. Spodbuja partnersko
sodelovanje med zasebnim sektorjem, oblastjo oziroma vladnimi telesi, sindikati, potrošniki
in ostalimi deleţniki. Zagotavljajo inovativne pristope, spodbujajo razvoj ter promovirajo in
vnašajo obstoječe dobre prakse v vse dejavnosti in aktivnosti, tako podjetniškega kot javnega
sektorja. Zavzemajo se za doseganje vsaj minimuma zastavljenih ciljev na področju
zdravstva, varstva ljudi, ţivali in okolja, zagotavljanja enake obravnave deleţnikov, ne glede
na spol, vero, raso, politično ali spolno usmerjenost ter socialni status. Podpirajo odprt dialog
med vsemi deleţniki in postavljajo okvire politik za druţbeno odgovorno delovanje v
podjetništvu in javnem sektorju.
Nekdanji premier angleške vlade, Gordon Brown, ki je svoj mandat nastopil v sredini leta
2007 in ga končal maja 2010, je o druţbeni odgovornosti dejal: » Danes je filantropija mnogo
več, kot je vsebinsko pomenila še pred nekaj leti. Doniranje denarja ob koncu fiskalnega leta,
sicer za dobre namene, je postalo premalo. Danes od podjetij in vseh vpletenih druţba
pričakuje, da bodo druţbeno odgovorni ves čas. Da se bodo stalno zavedali svoje
odgovornosti do skupnosti in okolja. Da bodo delovali v korist tako zaposlenih, kot oţje
skupnosti, kot tudi do vseh, ne neposredno vpetih v njihovo delovanje. Pričakuje se, da bodo
podjetja spoznala, da dolgoročno njihova uspešnost in uspešnost blagovne znamke ni odvisna
zgolj od cene, kakovosti in edinstvenosti, ampak in predvsem od njihovega sodelovanja z
zaposlenimi, s skupnostjo in od njihovega odnosa ter ravnanja z okoljem«. Dejal je še, da je
napočil čas, ko morata sektor realnega gospodarstva ter javni sektor sprejeti izziv in se soočiti
z dejstvom, da se danes meri in upošteva tudi njihova druţbena odgovornost, da jih presojajo
po njihovih rezultatih, po tem, kako odgovorno ravnajo. Podjetja bodo presojali po rezultatih,
ne zgolj po dobrih namenih. In vse, kar naredimo dobrega, je dobro za svet, v katerem ţivimo.
Konservativna opcija v Veliki Britaniji spodbuja druţbeno odgovorno podjetništvo z
namenom in ciljem, da se učinkoviteje rešujejo socialni problemi, pri tem pa naj drţava igra
zgolj podporno vlogo, pobude pa naj prihajajo iz vrst civilne druţbe oz. iz vrst podjetništva.
Člani delavske stranke, laburisti, pa druţbeno podjetništvo razumejo kot kvalitetno orodje za
premagovanje togosti lokalnih javnih sluţb in birokracije, ter kot kot instrument uvajanja
sprememb in sistem javnih storitev. 28
Podobno kot v Veliki Britaniji, tudi v Italiji, Franciji, Španiji in na Finskem zadnje obdobje
vse politične opcije namenjajo pozornost razvijanju različnih oblik druţbeno odgovornega
podjetništva. V zadnjem obdobju se pojavljajo, predvsem v Italiji, tako imenovani socialni
holdingi, ki povezujejo profitne in neprofitno naravnane organizacije v skupne sisteme, kar
lahko štejemo za svojevrstno druţbeno odgovorno inovacijo (Kovač 2008).
Današnja druţba zahteva nov pristop, nove oblike organiziranosti, nove voditelje in nove
ustanove, ki bodo sposobne odzivati se na nove potrebe ljudi in na današnje okoljske izzive.
Namesto pohlepa, sebičnosti in tekmovanja morajo naši odnosi temeljiti na poštenem
sodelovanju. Preiti moramo od besed k dejanjem in postati solidarni ter sprejeti dejstvo, da
moramo dobrine znati deliti.
28 Povzeto po Corporate Social Responsibility, A Government Update. [online]. Dostopno na: [www.csr.gov.uk]
94
Prav deljenje »svetovnih« dobrin je izrednega pomena, saj planet in človek ne bosta več
sposobna prenesti nenehnega divjega boja za le-te (Kralj v: Hrast in Mulej 2009a). Vsi, ki
zagovarjamo nujnost celovitega sistemskega razmišljanja in delovanja in se strinjamo, da je
druţbeno odgovorno ravnanje edini pravi in človeka vreden izziv za prihodnost, se zavedamo,
da druţba zahteva nove pristope in novo organiziranost, nove voditelje in nove ideje.
Vprašanje, ki se postavlja, je: kako to doseči.
Ţiţek Šarotar in Maučec (2009) kot bistvo in kot pogoj za razvoj druţbeno odgovornega
zavedanja v središče postavljata človeka in njegovo zavest. Človek in njegov osebni razvoj sta
skupaj zdruţena v ključni faktor druţbeno odgovornega ravnanja. Tisti del človeštva, ki
zagovarja druţbeno odgovorno ravnanje in ga ponuja kot inovativen odgovor, vidi v njem
rešitev današnjih druţbenih teţav. Ima resen namen uveljaviti ga. Zato mora posvetiti vso
potrebno in zadostno pozornost razvoju posameznika, njegovi osebni rasti in razvoju njegove
osebnosti, vrednot in norm. Moţnosti, ki so na voljo posamezniku, da raste in se razvija v
odgovorno osebnost, so velike. Na voljo so mu različne metode in tehnike, kot na primer
tehnika pozitivnega mišljenja in pozitivna naravnanost, osredotočanje na sedanjost, na
trenutek tu in zdaj, obvladovanje misli, premagovanje negativnih misli, obvladovanje čustev,
razvoj zavedanja, spodbujanje intelekta, razvoj vseh vrst inteligentnosti (Ţiţek Šarotar in
Maučec, prav tam).
Za razvoj človeka in njegove osebnosti so ključne tudi moţnosti, ki jih ima za razvijanje
kompetenc, ki mu v ţivljenju omogočajo zasledovanje lastnih ciljev. Cilje si posameznik
določa na osnovi lastnih interesov, nagnjenj in ţelje po vseţivljenjskem odkrivanju novega.
Odločilno vlogo igra tudi notranja motivacija, ki nikoli ni odvisna zgolj od zunanjih vplivov,
temveč tudi od potrebe po samouresničenju (Perko 2009). In samo posamezniki, ki so
uresničili svoje sanje, uveljavili lastne interese, ob upoštevanju skupnega interesa druţbe, so
lahko srečni in ustvarjajo ideje za prihodnost, so druţbeno aktivni in druţbeno odgovorni.
Taki so dober zgled za okolico in ostale deleţnike. Mlade ljudi moramo v vzgojno-
izobraţevalnih procesih vzgajati v pogumne, ţeljne novosti in znanja, ki se bodo aktivno in
celostno znali vključiti v druţbene procese in prepoznati nove priloţnosti, še meni Perko
(prav tam).
Današnji, novi svet je ne-strukturiran. Posejan je s sposobnimi posamezniki. Novega sveta ne
ustvarjajo več tehnologija, institucije ali (kapitalistične) vrednote. Spremembe, ki jih mnogi
doţivljajo kot kaos, povzročajo posamezniki, ki ne ţelijo več, da jim kdorkoli zapoveduje in
ukazuje, jim govori, kaj je prav in kaj ne, kam naj gredo, kdo naj bodo. Zdi se protislovno,
vendar posamezniki, ki skušajo delati to, kar čutijo, kar se jim zdi prav, povzročajo
spremembe, stanje, ki ga mnogi doţivljajo kot zmedo, neskladje. Neskladje da ali ne, dejstvo
je, da je novo drugačno (Nördstrom in Ridderstrale 2001, 109).
V zelo bliţnji prihodnosti se bomo torej resnično morali spremeniti. Inovirati najprej sebe,
nato svojo okolico, najbliţje, naše otroke. Razviti se moramo v druţbo, ki se zaveda nujnosti
lastnega omejevanja in pričeti z racionalno, varčno in resnično in zgolj nujno potrebno
potrošnjo. Omejiti moramo svoje razvade, potrebe po trošenju, zapravljanju; bodisi denarja,
vode, čistega zraka ali časa. Zniţati moramo izpuste, se naučiti ponovno hoditi peš, sesti na
kolo, uporabiti sredstva javnega prevoza, uporabiti tista, ki so ekološko manj sporna in
zavračati vsa tista, ki uničujejo in zastrupljajo naše okolje in ljudi. Doseči moramo zadostno
in potrebno celovitost. Neformalno sistemsko razmišljanje je ozadje vsake ustvarjalne druţbe,
vendar tudi tu obstajajo razlike, saj vsi ljudje niso enako sposobni razmišljati in delovati
95
primerno celovito in sistemsko, kljub dejstvu, da so sicer druţbeno odgovorni (Mulej in
Potočan 2009, 75).
In zato naj zaključim z mislijo, ki se dotika okoljske tematike. Saj, če se prvenstveno ne bomo
resno ukvarjali prav z njo, tudi vsi ostali napori ne bodo obrodili trajnih sadov. Če ne bomo v
naslednjem desetletju zmanjšali izpustov ogljikovega dioksida za osemdeset odstotkov,
povzema podatke Mulej (2009d), pač ne bomo imeli kje ţiveti, česa piti, jesti in dihati.
Če upoštevamo, da je človek fizična in psihična entiteta, sposobna razmišljanja in
analiziranja, bi lahko pričakovali, da bo razmišljal celovito in upošteval vsa, njemu znana
pomembna dejstva, ki so potrebna za njegovo kakovostno ţivljenje. Bolj ko se človek razvija,
višje kot so njegove umske sposobnosti, večja so lahko pričakovanja po njegovi zadostni in
potrebni celovitosti. Vsak zaposleni v podjetju lahko s svojim pozitivnim pristopom,
zadovoljstvom in dobro opravljenim delom pomembno vpliva na uspešnost celotne
organizacije, zato je smiselno, da organizacija poskrbi in ustvarja pogoje, da se bo vsak
zaposleni kot del celote tudi počutil, saj bo spoznal, da je njegovo sodelovanje in celovito
delovanje pomembno za dober skupni izid (Ţiţek Šarotar, Mulej in Potočnik, 2010).
Ravnanje vsakega posameznika, ki ţeli sodelovati za skupno dobro, postaja pomembno, je
druţbeno odgovorno in vodi k njegovemu zadovoljstvu, ga osrečuje, hkrati pa vodi k
zadovoljstvu in je osrečujoče za vse, za celoto. Frey (prav tam) trdi, da je sreča glavni in
ultimativni ţivljenjski cilj mnogih, da večina ljudi ţeli biti – nič drugega kot – srečni.
5.5 Sklepi iz poglavja 5
Kako zagotoviti razvoj in privzgojiti čut za druţbeno odgovorno ravnanje, je ključno
vprašanje današnjega časa. Slovenija, slovenska vlada bi morala uvideti, da bi prav druţbena
odgovornost lahko bila naša konkurenčna prednost, da bi na vseh nivojih delovali druţbeno
odgovorno in to sporočilo posredovali svetu: Slovenija - druţbeno odgovorna evropska
drţava. Da bi bila slovenska, po svojem obsegu obvladljiva ekonomija, poznana kot druţbeno
odgovorna. Drţava ima moč, morala bi najti tudi voljo, da druţbeno odgovorna resnično
postane ter enako ravnanje zahteva in pričakuje od vseh akterjev v našem gospodarskem in
političnem prostoru.
Ne gre več za to, da podjetja inovirajo in za svojo novost skušajo s spretnim oglaševanjem
prepričati trţišče, da si je njihove novosti ţelelo od nekdaj. Ta faza inovativnosti, ki nima z
druţbeno odgovornostjo nič ali malo skupnega, je preteklost.
Novo smer nakazuje ideja: dati druţbi, kar pričakuje in kar resnično potrebuje. Čas
navideznih, enostranskih potreb in njihove kratke zadovoljitve mineva. Čar novega obdobja
druţbeno odgovornega inoviranja, ki je pred nami, je tudi v vključenosti, v motivaciji ljudi.
Ko ljudje začutijo, da lahko svoje potrebe in ţelje preko svojih zamisli in izraţenih potreb
uresničijo, bodo ţeleli sodelovati v proizvajanju idej, od katerih bo nekaj uspešnih in bodo iz
invencij nastale druţbene inovacije, ki bodo pravzaprav prinašale korist tistim, ki jo
potrebujejo in pričakujejo. Druţba bo sodelovala pri rešitvah problemov, saj bo le-to zanjo
postalo zanimivo, ker bo povezano z vrednotami ljudi.
Druţbene inovacije se bodo razvijale z namenom, namenjene bodo druţbi, ne same sebi in
nečemu, po čemer mora druţba šele zahrepeneti. Trg dobrih zamisli mora postati odprt.
96
Lahko, da dobre ideje njen avtor ne zna razvijati do naslednje faze, lahko pa to namesto njega
stori nekdo drugi, ki bo v ideji, ki sicer ni njegova, dobil novo in jo koristno uporabil za
skupno dobro.
Potrebnih bo manj sporov in več sodelovanja, manj delitev na vaše, naše, na tvoje in moje.
Več sodelovanja in več celovitosti, manj egoizma in enostranskosti, več skupnega dela za
skupno dobro in več zadovoljstva. Prava vrednost nove generacije inovativnosti, ki je
druţbeno odgovorna in druţbene odgovornosti, ki je inovativna, je v dejstvu, da se človeštvo
ţe zaveda, da je potrebno spremeniti stare, uveljavljene druţbene in gospodarske vzorce in
navade. Da je prišel čas, ko moramo nujno nadomestiti staro in škodljivo pravico lastnikov do
zlorabe, ne zgolj uporabe, z druţbeno odgovornostjo (Hrast, 2010).
Odkrivamo slabosti prevelike specializiranosti, premajhnega sodelovanja in zavedanja, da
ozko specializirani posamezniki niso samozadostni niti enostransko odvisni, zato je nujno
potrebno sodelovanje in povezovanje. To je mogoče le z veliko mero zavedanja, da smo drug
od drugega odvisni, drug drugemu potrebni zaradi razlik med nami. Tako je tudi z enega na
drugi breg, od mladosti k zrelosti, potrebno zgraditi most, ustvariti sodelovanje med
generacijami in dovoliti, da se drug od drugega učimo, da drug od drugega črpamo tista
znanja in se učimo tistih stvari, ki jih sami ne premoremo.
Gospodarstvo in celotna druţba se po prvem šoku po letu 2008 mora in se tudi zmore pobrati.
Le da sedaj, v razmerah, ki so za sleherno podjetje in posameznika neugodne, ne moremo več
ubirati starih poti in metod, ki so svet pahnile v stanje, v kakršnem se trenutno nahajamo.
Današnje stanje zahteva, zato da bi dolgoročno ohranili kakovost ţivljenja in bivanja na
zemlji, novo ideologijo - in seveda inovativne pristope, kako le-to pribliţati ljudem, ki so
desetletja sprejemali klasične kapitalistične in materialistične vzorce kot edine prave in
osrečujoče, kot edino ideologijo, ki lahko svet in človeštvo pripelje na višjo raven
zadovoljstva, na višjo stopnjo kakovosti bivanja. Nove razmere zato od nas zahtevajo več
iznajdljivosti, napora, več razmišljanja na vseh področjih našega ţivljenja in delovanja.
Poiskati moramo skrite zaloge časa, materiala, denarja, znanja in volje, da stvari spremenimo.
Svojim zmoţnostim in potrebam moramo prilagoditi naše lastne stroške in optimizirati lastno
porabo. Postati moramo učinkoviti, učinkovitejši, kot smo bili doslej. Prav tako moramo
situaciji primerno prilagoditi, večina nas torej zniţati, pričakovanja.
Po drugi strani pa morajo predvsem ljudje, ki so bili do danes izkoriščani, svoja pričakovanja
in zahteve povišati in ne dovoliti, da jih razviti svet še nadalje izkorišča in se na takšen način
okorišča. V kriznih razmerah, kakršne vladajo trenutno, bodo imele prihodnost zgolj nove,
inovativne druţbeno odgovorne, moralne in etično nesporne poslovne in druge ideje, ki bodo
zadovoljevale dolgoročne, predvsem v smislu ne-materialne kakovosti ţivljenja, potrebe in
pričakovanja vseh nas in našega okolja.
97
6 ZAKLJUČEK in SKLEPI
To, kar je doslej obdrţalo človeštvo na Zemlji, četudi je zagrešilo katastrofalne napake, je
pravzaprav upanje, da obstajajo še druge moţnosti in upanje, da jih uresničimo. Človeku
lahko namreč prepoveš prav vse, razen upanja v drugačno prihodnost (Gambetta v: Gogala
2008, 186). Morda smo tehnološko res napredovali, vendar smo povsem nazadovali na stopnji
humanosti (Korošec 2010, 30). Postali smo druţba individualistov, posameznikov, ki vsaj
navidezno, ne potrebujemo drug drugega. V lastni samozadostnosti ne opazimo, da smo drug
od drugega vedno bolj oddaljeni, se vedno manj poznamo in bolj ko se drug od drugega
oddaljujemo, teţje se ponovno najdemo. Teţko ţivimo skupaj in nekaj kilometrov oddaljeni,
nekoč prijatelji in sosedje se ţelijo odcepiti od ţe česa. Hkrati se zdruţujemo v zveze drţav,
birokratsko in navidezno se povezujemo, a ne razumemo povsem, da drţi, da noben človek ni
otok, popolnoma sam zase. 29
Pot, po kateri stopamo, ni nujno naša edina izbira za prihodnost. Svet lahko spremenimo, če
to ţelimo in če v spremembe verjamemo. Če premoremo dovolj volje in energije, da jo
vloţimo v lepši, boljši in prijaznejši svet, nas čaka druţbena inovacija. Inovacija naše
druţbene odgovornosti in odgovornosti do nas samih.
Ţe ugotovljeno in na lastnih izkušnjah preverjeno in doţiveto je dejstvo, da bogastvo v
ekonomskem smislu, nenehen in nezadrţen razvoj ter vse večje udobje in ugodje vse do
izobilja ljudem ne prinašajo absolutnega zadovoljstva in koristi. Kakovost ţivljenja se v
svojem bistvu in prvinskosti slabša in pristali smo v paradoksalni situaciji, ko imamo večje
hiše, a manjše druţine. Več udobja, a manj časa, da ga uţivamo. Več strokovnjakov in še več
teţav. Zdravila za nove bolezni, a tudi teh je vedno več. Imamo vedno več denarja, ki je
vreden vedno manj. Preveč potrošimo, četudi manj potrebujemo. Vedno bolj se nam mudi, za
nobeno stvar si ne moremo vzeti trenutka ali dveh, čeprav nam novodobne naprave
obljubljajo prihranek časa. Premalo se smejimo, preveč se jezimo. Preveč hitimo in vedno
smo prepozni. Preveč govorimo, malo naredimo. Resnica je postala nesprejemljiva, laţ in
goljufija ţe skoraj vrednota. Dvignili smo kvantiteto, zniţali kvaliteto. Informacije smo
naredili dostopne vsem, drug za drugega smo dosegljivi v vsakem trenutku, s svojimi otroki in
druţino pa komaj kaj spregovorimo. Otresli smo se starih slabih razvad in se obdali z novimi
predsodki. V druţine sta prišla dva dohodka in več ločitev, naši domovi so vedno bolj
imenitni, a vedno pogosteje zlomljeni. Dosegli smo praktično ţe skoraj vse. Človek je z
Zemlje stopil na Luno. A razvoj, napredek, bogastvo, če jih obravnavamo enostransko, s sabo
nujno prinašajo tudi negativno breme. Ljudje se bojujejo s preveliko telesno teţo, nevrozami,
odvisnostmi in strahovi.
Poleg osebnih katastrof pa človeštvu grozi in se neizbeţno bliţa tudi ekološka. Trajnost v
današnjem času pridobiva na pomenu in druţba se je ţe pričela zavedati, da bo v prihodnosti
morala upoštevati načelo uravnoteţenosti in da nenehna rast dolgoročno ni ne potrebna ne
mogoča. Eksponentna gospodarska rast, pohlep in potrošniška mrzlica so stanje druţbe
pripeljali na skrajni rob.
29 Uporabljam primerjavo z literarnim delom, katerega avtor je pesnik John Donne,:»Devotions upon emergent
occasions«. Misel je uporabil Hemingway v predgovoru svojega dela »Komu zvoni«, in se v prevodu glasi:
»Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo
zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt
slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu
zvoni; zvoni tebi.«
98
Druţba se je ţe pričela zavedati, da mora biti razvoj uravnoteţen, v sozvočju z naravo in z
resničnimi, ne umetno ustvarjenimi potrebami druţbe, ki so pisane na koţo peščici bogatih
ljudi, ki upravljajo skoraj ţe celotno svetovno potrošniško populacijo. Bodočih potreb in
trenutnih pričakovanj, če se v naših glavah ne bo zgodila korenita sprememba, kmalu ne bo
več mogoče zadovoljevati.
Raziskave kaţejo, da razvoj in sreča ţe dolgo nista povezana z BDP. 30
6.1 Temeljne ugotovitve
Problemov, ki danes obstajajo v širši druţbi, se zaveda večina prebivalcev našega planeta. Da
lahko govorimo o neizmerni razseţnosti problematike, prav tako. Druţbeni problemi so
problemi, ki zadevajo posameznika, skupnost, druţbo kot celoto, drţave, vlade, naše okolje in
naravo, celoten planet. Druţbena problematika se kaţe v mnogih pojavnih oblikah in ima
nešteto obrazov. Kaţe se v revščini, tako materialni, kot v revnosti naših odnosov. Pojavlja se
v nerazvitih, pa tudi v razvitih delih sveta. Oba propadata, ker še nista uveljavila dovolj
druţbene odgovornosti, da bi si zagotovila novo bodočnost in pot iz krize v IIDP glede
človeških navad. Revščina in teţave, povezane z njo, ogroţajo ranljive, prav tako tudi
vplivne, le da se ti tega mogoče še ne zavedajo dovolj dobro. Revščina ogroţa vse, ki so
preveč enostranski, tiste, ki razmišljajo premalo celovito, tako tudi ravnajo, delujejo in ţivijo.
Poleg ljudi samih so zaradi teţav, ki jih paradoksalno povzroča človek, ogroţena tudi vsa
ostala ţiva bitja, narava in celoten planet. Ugotovitev, da je človek nevaren naravi in ljudem
(Hrast in Mulej 2010) zaskrbljuje, saj drţi, da narava brez človeka lahko ţivi, a človek brez
zdrave narave ne more.
Vse se začne z razumevanjem celote in nujnosti sonaravnega bivanja. Z razumevanjem narave
kot celote, dejstva, kako so deli te celote med seboj povezani, kako pomembno vplivajo drug
na drugega in kako drug brez drugega ne morejo obstajati kot celota. Naš način dojemanja in
razmišljanja nas je prevaral in nam omogočil zmote v razumevanju narave in celovitosti
(Senge idr. v: Ţiţek Šarotar, Mulej in Potočnik 2010). Celoto, sestavljeno iz delov, je v
tehniki mogoče vzdrţevati in sanirati zgolj z menjavo pokvarjenih delov, in novi ponovno
tvorijo uspešno delujočo celoto. Zelo drugače je v ţivi naravi, kjer ţivo raste, se razmnoţuje,
obnavlja, uničenih in poškodovanih delov njegove celote pa ni mogoče enostavno zamenjati
in ustvariti nove, brezhibne celote.
Problematike ne izraţajo zgolj podatki o človekovem neustreznem odnosu in škodljivih
navadah, temveč je teţava in hkrati izziv, kako človeka in celotno druţbo, predvsem pa
vplivne posameznike in druţbene skupine spremeniti, inovirati njihove navade ter navade
vseh nas v smeri k druţbeni odgovornosti in s tem k zadostni in potrebni celovitosti.
Skupni imenovalec vseh teţav je pomanjkanje druţbene odgovornosti v opazovanju,
dojemanju, čustvih, v razmišljanju, odločanju, komuniciranju ter delovanju posameznikov,
druţbenih skupin, drţav oziroma celotne, predvsem vplivne svetovne populacije.
30 Finance, Redakcija Financ. Kdo si upa: Lučka Kajfeţ Bogataj[online]. Dostopno na:
[ http://www.finance.si/278806/Kdo-si-upa-Lu%E8ka-Kajfe%BE-Bogataj]
99
Če ţelimo problematiko današnje druţbe uspešno reševati, bomo potrebovali višjo stopnjo
zavedanja o lastnem neustreznem ravnanju, več znanja pri reševanju konfliktov vseh vrst,
med ljudmi ter med človekom in okoljem, človekom in naravo.
Znati bomo morali poiskati pravo ravnoteţje med resničnimi, ne zgolj navideznimi potrebami,
med hotenji in ţeljami ter med resničnimi, za kakovostno ţivljenje potrebnimi. Nahajamo se
pred izrednim izzivom, pred izredno priloţnostjo inoviranja človeštva, hkrati pa pred izredno
zahtevno in kompleksno nalogo. Priloţnost je v izognitvi okoljski in druţbeni katastrofi, v
oddaljitvi od navideznih potreb in pohlepa. Če druţba, drţave in njihove (aktualne) vlade,
posamezniki, podjetja in organizacije, predvsem pa vplivni do danes še niso resno razmislili o
svoji druţbeni odgovornosti in so izkoriščali poleg pravice do uporabe tudi »pravico« do
zlorabe, je sedaj skrajni čas za nov, sveţ, inovativen pristop, za vse vrste poštenosti in
resnično dobrih namenov, za druţbeno odgovornost kot inovacijo v naših ţivljenjih, v
odnosih, v delovanju vladajočih politik, v poslovanju podjetij, v odnosu do okolja in našega
planeta.
Gre za inovacijo, ki bi za vse nas pomenila dolgoročno korist in bi jo vsi, z okoljem vred,
sprejeli kot nekaj novega, trajnostnega, osrečujočega in pozitivnega. Ker se druţbena
odgovornost dotakne vsakega izmed nas, je (novo) druţbeno inovacijo mogoče označiti kot
prebojno. Gre za neizogibno potrebno prenovo nas in naših navad, za uveljavitev koncepta in
človeške lastnosti biti oziroma postati druţbeno odgovoren. Gre za vse vrste poštenosti
vplivnih namesto zlorabe v odnosu do zaposlenih, poslovnih partnerjev, širše druţbe in narave
kot neogibnega pogoja za naš, človekov obstoj.
V vsej svoji razseţnosti se bo druţbena odgovornost izrazila šele tedaj, ko jo bodo kot lastnost
posedovali in prav tako ravnali vsi ali vsaj večina vplivnih ljudi, ne zgolj podjetja in
organizacije, ki pa so tako ali tako zgolj orodja ljudi. Predvsem morajo svoje navade inovirati
vplivni posamezniki, vplivne skupine ljudi, kajti danes je ena največjih teţav ta, da bogati
nočejo, revni pa ne morejo spreminjati sveta in reševati druţbenih problemov (Hrast in Mulej
2010).
Inovativna druţbena odgovornost ali druţbeno odgovorna inovativnost? Zdruţevanje dveh
področij, dveh znanstvenih disciplin v novo področje, ki naj vsebuje bistvene in potrebne
elemente tako enega in drugega kot nove sinergije lastnosti, je ţe samo po sebi inovativno
početje. Gre za novo kombinacijo ţe znanega, kar je, po Schumpetrovi definiciji (v:
Lekkerkerk 2009) ţe inovacija. Lekkerkerk (2009) in Mulej (2010) omenjata model »odprtih
inovacij«, kar pomeni, da podjetja, ki z idejami razpolagajo, le-te napravijo dostopne drugim
podjetjem ali fizičnim osebam, ki bodo morebiti našle inovativne rešitve in poslovne modele
za omenjeni problem. Korist bi bila lahko vsestranska. Podjetja z različnimi idejami in
inovativnimi predlogi bi se lahko zdruţila in ustvarjala skupno dobro za širšo, globalno
skupnost. Omenjene kombinacije zgolj nakazujejo,
kako se lahko inovacije in druţbena odgovornost podjetij, morebiti več povezanih podjetij
medsebojno dopolnjujejo,
kako se lahko povezujejo na različne načine in zagotavljajo priloţnosti za inovativne
organizacije,
kako lahko postanejo podjetja druţbeno odgovorna ter
hkrati izkoristijo svoje inovativne potenciale.
100
Če inovativnost ponovno pogledamo z zgodovinsko-razvojnega vidika, vidimo, da so pred
dobrimi petdesetimi leti za inovativna podjetja veljala tista, ki so znala proizvode in storitve
trgu ponuditi po niţjih cenah kot konkurenti.
Konkurenti so kratek čas med seboj tekmovali le z nizkimi cenami. V šestdesetih je
veljalo pravilo, da je najcenejši najboljši.
Deset let kasneje, sredi sedemdesetih, ko se je mit najniţjih cen izpel, je bil inovativen
tisti, ki je poleg najniţje cene ponujal najvišjo kakovost.
V osemdesetih je bil inovativen tisti, ki je bil sposoben za najniţjo ceno ponuditi najvišjo
kakovost, temu pa dodati največjo moţno fleksibilnost oziroma se je znal odjemalcem
popolnoma prilagoditi v njihovih pričakovanjih, ob tem pa obdrţati nivo cene in
kakovosti.
Pravo inovacijo v inoviranju so prinesla devetdeseta leta, ki so pomenila revolucijo, saj je
bilo zmagovalno podjetje tisto, ki je odjemalcem ponudilo nekaj drugačnega, nekaj
novega, za njih koristnega. Najbolj inovativna so bila tista podjetja, ki so odjemalcem
ponudila nekaj, kar so potrebovali in česar so si ţeleli, vendar do trenutka, ko je bilo tisto
»nekaj« dano na trg, tega niti niso vedeli.
V obdobju po letu 2000 so vsem tem zahtevam dodali skrb za naravno okolje.
Obdobje po letu 2010 nekateri ocenjujemo kot obdobje priloţnosti za inoviranje nas
samih, kot obdobje, ko bo inovacijo predstavljalo druţbeno odgovorno ravnanje vseh
vplivnih, med njimi tudi podjetij. Druţbena odgovornost je lahko inovativna, danes
aktualna peta, doslej zadnja faza gospodarskega razvoja, ki ji bo v prihodnosti
najverjetneje sledila nova, še naprednejša. Druţbena odgovornost pomeni izziv. Izziv za
skeptike, za mladoekonomiste in neoliberalce, podpornike Washingtonskega konsenza. 31
Kljub temu, da druţbeno odgovornost mnogi povezujejo z višjim stroški, vsaj na dolgi rok
temu ni tako. Kratkoročno sicer drţi, da se zaradi druţbeno odgovornega ravnanja pojavijo
določeni novi ali se povečajo obstoječi stroški, vsekakor pa se dolgoročno le-ti kompenzirajo
s koristjo, ki si jo upravičeno obetamo od druţbene odgovornosti. Če in ko bo druţbena
odgovornost v svetu prevladala kot stil vodenja, a tudi zdaj, bo preprečevala mnoge stroške, ki
bi jih sicer prinesla izbira drugačne, manj ali celo neodgovorne alternative. Npr.:
Če stil vodenja postane druţbeno odgovorno vodenje, lahko z veliko gotovostjo
predpostavljamo, da zaposleni ne bodo imeli razlogov za stavke, vprašanje je, ali bi v tem
primeru potrebovali sindikate in zdruţenja, ki ščitijo pravice delavcev, če te ne bi bile
kršene.
Podjetja bi izgradila dolgoročne partnerske odnose z dobavitelji in odjemalci, kar bi
pomenilo zniţanje stroškov iskanja novih trţnih priloţnosti, stroškov iskanja novih
dobaviteljev, stroškov vstopa na nove, alternativne trge ipd.
Ravnanje v stilu druţbene odgovornosti, preneseno s podjetniškega okolja na širšo
druţbo, lahko pomeni, da bi se v svetu zmanjšala groţnja terorizma in uporov ljudstva
proti diktaturam ali drugim nasilnim, nepravičnim reţimom in druţbeno-političnim
sistemom oziroma ideologijam.
31
"Washingtonski konsenz« ali »Washingtonsko soglasje" je priljubljena fraza in pogosto uporabljana besedna
zveza v razpravah o prostem trgu, trgovini in razvoju. Izraz je prvi pričel uporabljati John Williamson. Fraza
»Washingtonski konsenz« po besedah Williamsona pomeni najmanjši skupni imenovalec za pravila, oziroma
ideje makroekonomske stabilizacije, ki bi jo, posplošeno, dosegli s popolno liberalizacijo trga. Več o tem na
Global Trade Negotiations Homepage. V praksi gre za pritisk najbolj tehnološko inovativnih drţav, da morajo
vsi sprejeti njihov vzorec. Zdaj je jasno in vidno, da je le-ta preveč enostranski.
101
Enako velja za okolje oziroma naravo, saj bi se zaradi druţbeno odgovornega ravnanja
človeštva, predvsem podjetij in drugih vplivnih, degradacije okolja zmanjšale ali se ne bi
pojavljale. V navedenem primeru odpadejo stroški sanacij uničene narave in okolja ter
iskanja alternativ, saj bi bilo v primeru zmernega in nenasilnega koriščenja naravnih virov
ter uporabe nemalokrat naravno danih virov, kot je energija sonca in vetra, dovolj pogojev
in časa za naravno regeneracijo virov in naravnih dobrin.
Vsemu navedenemu je skupno sistemsko razmišljanje, ki mora upoštevati dolgoročne koristi
in učinke, namesto kratkoročnih in trenutnih sladkih zmag, ki bodo slej ali prej dobile grenak
priokus.
6.2 Pregled hipotez in sklepi
K H1: Družbena odgovornost podjetij je lahko inovativna in lahko pomeni inovativno rešitev
socialnih problemov in pričakovanj družbe.
Da postavljena hipoteza drţi in da so podjetja in organizacije, prav tako tudi vsak posameznik
in širša druţba v lastnem druţbeno odgovornem ravnanju lahko inovativni in s svojim sveţim,
inovativnim konceptom in vsebino druţbeno odgovornega ravnanja podajajo inovativne
rešitve za druţbene probleme in pričakovanja druţbe, v nalogi dokazujem s povzemanji in
navedbami drugih avtorjev. Posamične navedbe povezujem in jih posplošeno uporabljam za
širše problemsko področje ter jih povezujem v skupno spoznanje.
Problemov, ki danes obstajajo v širši druţbi, se jih bolj ali manj zavedamo ter o njih
govorimo, ne kaţe zanikati ali misliti, da se bodo rešili sami od sebe. Definicija problemov je
široka in je na tem mestu ne povzemam. Vsem teţavam je skupno, da vsebujejo noto človeške
druţbene problematike, pa najsi bo govora o problemu človeka, skupine ljudi, naroda,
zaposlenih, narave ali okolja. Vsi se dotikajo druţbe in prav za vse je odgovoren ali jih je
posredno ali neposredno povzročil človek. Govorimo o revščini in revnosti; materialni in
duhovni. Prizadela je posameznike, skupnost, druţbo kot celoto, drţave, vlade, naše okolje in
naravo, celoten planet.
Faze razvoja baze konkurenčnosti si sledijo v vrstnem redu naravni dejavniki — naloţbe —
inoviranje — izobilje. Dodajo še peto, s predpostavko, da inoviranje ne more biti zadnja,
zaključna faza gospodarskega razvoja, izobilje pa jemlje motivacijo za razvijanje, spremembe
in ţivljenje. Dejstvo je tudi, da raziskave, razvoj in nenazadnje inovacije, ki so namenjene
same sebi in prinašajo koristi samo nekaj uporabnikom, dolgoročno ne zapolnjujejo potreb in
pričakovanj celotne skupnosti.
Zdaj je druţbena odgovornost pričakovana, doslej zadnja, peta faza gospodarskega razvoja in
odgovor na teţave, v katerih se je znašlo človeštvo in naš planet. Dejstvo je, da je
materialnega bogastva dovolj, truditi pa se moramo tudi za duhovno, za zdravo in naravno
druţbeno okolje.
Ko bomo, hipotetično, ljudje dosegli najvišji materialni nivo, izobilje in maksimalno udobje,
bomo ob vsakršno ambicioznost in ţelje. Prenehali se bomo truditi, saj ne bomo čutili nobene
potrebe, če bo zavladala navidezna samozadostnost, samovšečnost in bo potrošništvo postalo
naša edina duhovna hrana.
102
Druţbena odgovornost pomeni koncept prenove duha, vrednot/kulture/etike/norm in z njimi
povezane strategije in prakse delovanja ljudi kot posameznikov in kot organizacij. Pojavile se
bodo teţnje po ustvarjanju, vendar ne le v tehnološkem smislu, temveč v smislu celovite
kakovosti ţivljenja. Predvidevajo se manjše socialne razlike, ki pa, ponovno, ne izhajajo več
iz materialne narave, temveč iz drugačne dimenzije, iz duhovne, miselne revščine, ki ločuje
inovativno, ustvarjalno druţbo od zaprte, samozadostne in zaradi materialnega udobja in
ugodja povsem neambiciozne za spremembe. Druţbena odgovornost je inovativen odgovor za
prihodnost, je poštenost brez zlorabe sodelavcev in prijateljev, poslovnih partnerjev in prav
tako vseh ostalih partnerjev. Je poštenost in odgovoren odnos do okolja in do narave.
S krepitvijo druţbene odgovornosti bomo sposobni reševati, če ne povsem preprečiti mnoge
druţbene teţave, ki jih omenjam v nalogi.
S poštenostjo vseh lahko vplivni, predvsem tisti v podjetjih, preprečijo tihe upore zaposlenih,
ki se zavedajo, da so obravnavani nepošteno, stavke, ki so nemalokrat še zadnje oroţje v
rokah nemočnih, ki si jih prav tako ne ţelijo in pomenijo zadnjo moţnost, ki se je oklepajo. V
podjetjih bomo s partnerskim, poštenim odnosom, s pravočasnim poravnavanjem obveznosti
do naših dobaviteljev, s plačilom pravične cene zagotavljali obstoj našega partnerja oziroma
ga ne bomo kratkoročno in kratkovidno izkoriščali. Podobno je z našimi odjemalci. Proizvode
in storitve jim moramo prodati po pravični in pošteni ceni, zagotavljati najvišjo moţno
kakovost, uporabnost in varnost proizvodov ali storitev. S poštenim odnosom do enih in
drugih bomo negovali stalnost, razvoj in odnos, ob vsem pa še prihranili marsikateri
oportunitetni strošek iskanja novih poslovnih priloţnosti. Na ravni globalizirane druţbe,
narodov in drţav bomo z inovativnim odgovorom na teţave današnjega sveta, kot so
mednarodni terorizem, vandalizem, vdori v vladne informacijske sisteme, izkoriščanje dela
otrok in revnih prebivalcev sveta ipd., z druţbeno odgovornostjo, brez zlorab, preprečili
marsikatero, iz obupa storjeno grozljivo in vsem škodno dejanje izkoriščanih, zatiranih ali
kako drugače prizadetih druţbenih skupin.
Skrb do okolja in narave se bo z odgovornim ravnanjem obrestovala v ponovni vzpostavitvi
naravnega ravnovesja. Danes iztrebljamo zelene površine, izumirajo naravne rastlinske in
ţivalske vrste, človek pa še vedno ne dojame, da so intenziteta in katastrofalne posledice
nekoč manj pogostih in manj usodnih vremenskih pojavov morebiti opozorila našega planeta
človeku, da se v naravi vse uravnovesi. Dobro z dobrim in slabo s slabim.
K H2: Inovativni pristop k družbeno odgovornemu ravnanju in obratno, družbeno odgovorno
ravnanje v IIDP, pomembno prispevata k trajnostnemu razvoja podjetja.
V nalogi sem preučila, ali drţi trditev, da inovativni pristop k druţbeno odgovornemu
ravnanju in obratno, druţbeno odgovorno ravnanje v IIDP, pomembno prispevata k
trajnostnemu razvoju podjetij. Ugotovila sem, da sta obe dejavnosti v podjetjih in izven njih,
medsebojno odvisni in pomembno povezani ter da je k druţbeno odgovornemu ravnanju
mogoče pristopati na nov, sveţ, za deleţnike koristen, torej inovativen način. Enaka povezava
obstaja v obratni smeri, in sicer ugotavljam, da tudi na področju IIDP in inovacij lahko
delujemo druţbeno odgovorno.
Cilj nove oblike podjetniške aktivnosti, druţbeno odgovorne in hkrati inovativne, je
zagotavljanje nove druţbeno-ekološke dodane vrednosti za vse deleţnike in zagotovilo
trajnostnega razvoja podjetij in druţbe. Inovativne in nove pristope za reševanje sodobne
103
druţbene problematike najdemo v ideji vsesplošne poštenosti in dobronamernosti, ki naj
zamenja v rimskem pravu napisane pravice vplivnih in močnejših do porabe in uporabe,
nemalokrat zlorabe lastnine in s tem od nje odvisnih ljudi.
Druţbena odgovornost je koncept, ki podjetjem vsaj na dolgi rok prinaša koristi, kot so
zadovoljni in kompetentni zaposleni ter moţnost pridobivanja odličnih sodelavcev, zvestoba
odjemalcev in prav tako dobaviteljev, krepitev pozitivne podobe podjetja v skupnosti,
zniţevanje in odprava nepotrebnih stroškov (tudi zaradi fluktuacije zaposlenih), inovativnost
v pristopu k odjemalcem in dobaviteljem ter usklajenost poslovanja z lokalno in — mogoče v
prihodnosti uveljavljeno — nadnacionalno zakonodajo.
Potrebna so nova merila ekonomske uspešnosti s skupnim imenovalcem »srečnost«. Srečo in
srečnost, stanje, h kateremu teţimo, lahko zagotavlja naša ţelja po ustvarjanju in koristnosti,
kadar zmoremo preseči ţeljo imeti. Moţno je, da se bo v prihodnosti izoblikoval nov koncept
mednarodne odličnosti. Enega verjetnih odgovorov na vprašanje, kako zagotoviti razvoj in
privzgojiti čut za druţbeno odgovorno obnašanje in ravnanje, lahko poiščemo tudi v
izboljšanju medgeneracijskega sodelovanja.
V današnjem, sodobnem okolju poslovanja dolgoročnih, trajnih konkurenčnih prednosti ni
več mogoče dosegati, če podjetja ne upoštevajo interesov, ţelja in potreb vseh deleţnikov.
Vsem lahko sodelovanje med generacijami in med strokami samo koristi. Če smo odgovorni,
če ravnamo druţbeno odgovorno, smo hkrati tudi dovolj zreli, da koristi sodelovanja zaznamo
in izkoristimo. Za naše dobro in dobro skupnosti.
K H3: Inoviranje je družbeno odgovorno ravnanje. Podjetje brez IIDP ne more biti družbeno
odgovorno.
Vsako spodbujanje novosti, ki prinaša dolgoročne koristi za deleţnike, vsebuje prvine
druţbeno odgovornega ravnanja. Invencije, nove zamisli in ideje ter spodbujanje načinov, da
do zaposlenih, zunanje javnosti, partnerjev in naravnega okolja, pristopamo na nov, sveţ, njim
koristen, torej inovativen način, pomenijo druţbeno odgovorno ravnanje. Podjetja, ki novih
idej s potencialom ne razvijajo v lastni organizaciji ali ne izkoristijo prednosti zunanjega, ne
prakticirajo druţbeno odgovornega ravnanja, saj je brez spodbujanja inovativnosti nemogoče
zagotavljati trajnostni razvoj, ki dolgoročno pomeni tudi obstoj podjetja. V panogah, kjer
imajo podjetja monopolne poloţaje in niso pretirano izpostavljena konkurenci, obstaja velika
nevarnost, da ne bodo delovala druţbeno odgovorno, saj ne bodo iskala priloţnosti za
doseganje konkurenčnih prednosti pred ostalimi konkurenti, saj je teh zelo malo ali jih ni.
Podjetja, ki ne podpirajo inovativnosti, so manj odprta za nove ideje in nekonformizem, drţijo
se starih pravil in okostenelih postopkov in načinov upravljanja podjetij. Klasičen primer
podjetij, ki niso inovativna, so podjetja z monopolnim poloţajem, kot na primer izvajalec
obvezne gospodarske javne sluţbe. Slovenske ţeleznice, d. o. o. (lastna spoznanja) npr. se
utapljajo v dolgovih in katastrofalni poslovni kondiciji z nenehnimi groţnjami stavke, nizko
storilnostjo ter javno podobo. O IIDP bi teţko govorili, saj jih ni zaznati. Bodisi tehnično-
tehnoloških ali tistih, ki se nanašajo na procese, upravljanje ali stil vodenja. Posebej kritični
so medosebni odnosi, ki vladajo v podjetju, na vseh, tudi hierarhično različnih relacijah.
Podoben primer omenja tudi Mulej (v: Budal 2010), ko pravi, da je v energetiki zaradi
nizkega konkurenčnega pritiska malo inovacij, prav tako pa na področju energetike ni zaznati
prevelike prisotnosti druţbeno odgovornih dejanj, saj so predpisi v panogi ohlapni in ne
104
zahtevajo odgovornega, predvsem do okolja in narave, druţbeno odgovornega ravnanja. Zato
se nihče, morda se najbolj trudijo še zaposleni, ne »obremenjuje« z novostmi, ne inovira in ne
razmišlja ter ne deluje druţbeno odgovorno.
Svojo trditev, da je inoviranje, razvijanje novih, koristnih produktov, postopkov, načinov
upravljanja podjetij, ravnanja z ljudmi pri delu, inoviranje navad vplivnih in inoviranje
odnosa vplivnih do vseh in vsakogar druţbeno odgovorno dejanje, naj podkrepim z nekaj
konkretnimi primeri iz naloge in z nekaterimi, ki v nalogi niso našteti.
Jamie Oliver z razvojem mreţe restavracij, kjer usposablja in zaposluje brezdomce in
odvisnike od drog, jih motivira, da ustanavljajo lastne restavracije in po istem principu
širijo dobro. Za dosego cilja, izboljšanja poloţaja mladih, in ponudbo nove priloţnosti in
perspektive, je vsekakor izbral inovativen pristop, obenem pa deloval druţbeno
odgovorno.
Podjetje Elektro Maribor, območna enota Murska Sobota, je skupaj s sodelavci
krajinskega parka Goričko obnovilo pet štorkljinih gnezd v Krajinskem parku Goričko. V
mesecu marcu 2010 so namestili podstavke pod dotrajana in uničena gnezda štorkelj, da bi
jim zagotovili boljše pogoje za parjenje in njihov nadaljnji obstanek. Neobičajno dejanje,
ki zagotovo na inovativen, drugačen način vzpodbuja srčnost in dobrodelnost ter z dobrim
zgledom k enakim ravnanjem poziva tudi okolico. Pozitivno je predvsem, da je bilo
dejanje medijsko dokaj nepopularno in prezrto ter ga podjetje ni izkoristilo za
samopromocijo, ampak je druţbeno odgovorno ravnalo enostavno zato, ker imajo, kot
kaţe, vodilni v podjetju »tisto nekaj«, druţbeno odgovornost, v tem primeru do narave, do
ţivalskega sveta.
Eksperiment, potencialna inovacija, katere projekt je vodil do smrti januarja 2010
Momčilo Radić, ki nadgrajuje zamisel Nikole Tesle, inovativno idejo in pristop. Gre za
prenos električne energije na osnovi telegeodinamike, ki bi omogočil prenos električne
energije brez uporabe daljnovodov in onesnaţevanja okolja in narave z
visokonapetostnimi polji. Nedvomno obetavna potencialna inovacija, ki pomeni druţbeno
odgovorno ravnanje v odnosu do ljudi, ţivali, narave in okolja, če bo kdo nadaljeval in
dokončal to delo.
Inovativnost podjetja Sunkist in ideja o postavitvi stojnic, na katerih otroci opravljajo
druţbi koristna dela, se izobraţujejo in na zabaven način odraščajo v čuteče, druţbeno
odgovorne ljudi.
Inovacija razvoja vetrnic za proizvajanje električne energije z izkoriščanjem energije
vetra.
Inovacija elektronski račun za plačevanje obveznosti (tudi) gospodinjstev, ki je, v
prihodnosti pa bo še bolj zniţala porabo papirja za tiskanje poloţnic in omogočila
ohranjanje dreves.
Inovacija razvoja tiskalnikov, ki omogočajo dvostransko tiskanje, je porabo papirja v
druţbeno odgovornih podjetjih prepolovila.
Uporaba Braillove pisave na zloţenkah, npr. z zdravili, je inovacija, ki upošteva potrebe
ranljivih skupin in pomeni druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, ki se posluţujejo
omenjenega postopka tiskanja embalaţe.
Inovacije v fotovoltaiki, kot je npr. izdelava strešnih kritin, ki vsebujejo fotovoltaične
celice in napajajo objekte z električno energijo.
Inovacije v industriji bele tehnike: niţja poraba vode in energije pomeni odgovorno
obnašanje do odjemalcev in do okolja.
Inovacija uporabe katalizatorja v avtomobilih, ki pomeni varovanje okolja.
105
Superquinn uporablja veliko lastnih in tujih inovativnih zamisli, ki krepijo druţbeno
odgovornost podjetja in s tem njegov poslovni uspeh.
S povzemanjem splošno postavljene trditve, da je inoviranje druţbeno odgovorno ravnanje, če
je primerno celovito, le-to prenašam na omenjene primere in zaključim, da podjetje, ki ne
inovira in ne uporablja novih, sveţih idej, ni druţbeno odgovorno.
Vse v nalogi zastavljene hipoteze s povzemanjem dejstev ter s povzemanjem navedb številnih
znanstvenikov in drugih avtorjev potrjujem in zaključujem, da je druţbena odgovornost pravi,
inovativni odgovor na teţave, ki obstajajo v sodobni druţbi in da je prav druţbeno odgovorno
ravnanje tisto, ki bo zadovoljilo pričakovanja deleţnikov. Človeka kot posameznika in kot
člana širše druţbe ter narave kot pogoja za obstoj civilizacije človeštva.
6.3 Okvirni model za razrešitev obravnavanega problema
Vprašanje, ki se postavlja ob zaključku naloge, je, na kakšen način zagotoviti, da bo druţbena
odgovornost kot pravi, inovativni odgovor za rešitev današnje druţbene problematike tudi
resnično zaţivela. Izziv je v iskanju in odkritju načina, kako zagotoviti uspeh inoviranja navad
celotne druţbe.
Če povzamem, da lahko druţbeno odgovornost razumemo kot potencialno inovacijo nas
samih, naših vrednot, kulture, etike, norm in naših navad, se postavlja vprašanje, kako zamisel
uveljaviti in doseči, da bo druţbena odgovornost kot inovativen odgovor na teţave današnje
druţbe resnično postala novost, ki bo koristila vsem nam, zanamcem in našemu planetu.
V fazi, v kateri smo, lahko rečemo, da druţbeno odgovornost, če jo obravnavamo kot lastnost
človeštva, ki jo ţelimo privzgojiti vplivnim in smo jo kot inovativno rešitev problemov ţe
omenili, obravnavamo ne več zgolj kot idejo ali dobro zamisel, temveč kot sugestijo.
Sugestijo, da je prav druţbena odgovornost pravi odgovor na današnje druţbene probleme,
razvijamo še naprej. Razvijali jo bomo sami, prav tako, po pravilih koncepta odprtega
inoviranja, saj je dobrodošlo, če sugestijo razvijajo in nadgrajujejo tudi ostali, strokovnjaki in
raziskovalci. Sugestija v realnosti, na trgu, deloma ţe prehaja v fazo potencialne inovacije.
Ideje, na kakšne moţne načine invencijo, torej idejo druţbene odgovornosti kot inovativne
rešitve druţbene problematike, uvajati in uvesti, da bo postala koristna za uporabnike oziroma
za širši krog ljudi, so ţe znane. Prav tako je dejstvo, da druţbena odgovornost ţe obstaja in se
kot inovacija vrednot, kulture, etike in norm ţe uporablja in prinaša koristi, sicer redkim
deleţnikom, a vendarle. Ker je omenjena sugestija deloma ţe prešla v fazo (potencialne)
inovacije, je ena mnogih potencialnih rešitev druţbene problematike. Koristno je imeti veliko,
še več idej. Idej, kako zagotavljati čim bolj široko, učinkovito, uspešno ter čim hitrejšo
difuzijo inovacije. 32
In, potrebujemo predvsem veliko vztrajnosti, kot pravi Nastja Mulej
(2009).
Prenos invencij, znanja in idej, kakršna je druţbena odgovornost oziroma obdelava le-te preko
sugestij v podjetniško sfero in širše okolje, v druţbo, je pomemben vir, iz katerega lahko
črpamo koristi za vse prav vsi. Pri dodelavi invencij, sveţih, potencialno dobrih idej s
sugeriranjem le-teh v inovacijo, torej v obliko, ko bo ideja postala koristna širšemu krogu
32
Več o difuziji inovacij glej Mulej 2008, 174—197
106
uporabnikov oziroma deleţnikom in jim bo koristila, se pokaţejo številne teţave in odpori,
predvsem ko gre za sugestijo druţbene odgovornosti predvsem vplivnim. Druţbena
odgovornost pomeni inoviranje naših navad, vrednot, kulture, etike in norm ter je izredno
širok in kompleksen pojem oziroma lastnost, ki mora biti prisotna vedno in povsod ter se
nanaša na prav vsa področja našega delovanja. Ko govorimo o druţbeni odgovornosti kot
inovaciji navad, zato vrednot/kulture/etike/norm, in inovaciji v poslovanju podjetij, predvsem
pa vseh vplivnih, mislimo tudi na inovacijo stila vodenja ter stila poslovanja in metod
sodelovanja, morda tudi organiziranja; ne gre pa za inovacije tehnike in tehnologije.
Da bi invencija oziroma sugestija ideje druţbene odgovornosti, torej pravica (vplivnih) do
uporabe brez zlorabe, potem ko postane inovacija, lahko uspešno prestala fazo difuzije
inovacije, je ţe zaradi narave lastnosti druţbene odgovornosti potrebno mnogo, tudi ali
predvsem politične volje in podpore, predvsem z dobrim zgledom. Difuzijo inovacije naših
navad, če termin difuzija povzamemo dobesedno s področja tehnike, lahko razumemo kot
razlitje inovacije med mnoge uporabnike. To lahko storimo z uporabo komunikacijskih
kanalov, preko katerih inovacijo, torej uporabno novost, širimo med uporabnike. Za to pa je
potrebno precej časa, volje in vztrajnosti (Glej Mulej 2010a).
Pri difuziji inovacije, torej druţbene odgovornosti, kot inovacije navad vseh nas, posebej
vplivnih, tudi ali predvsem mednarodnih korporacij in multinacionalk, lahko v vlogi
promotorja in komunikacijskega kanala najpomembnejšo vlogo igra nedvomno vlada, bodisi
lokalna, nacionalna ali celo nadnacionalna. Poleg vlade pomembno vlogo igrajo vladne in
nevladne organizacije, zbornice, resorno ministrstvo, katerega ustanovitev predlagam v
nadaljevanju, nadalje univerze in razvojno-raziskovalne institucije, vključno z vsemi vzgojno-
izobraţevalnimi ustanovami.
V predlaganem modelu igra pomembno vlogo medgeneracijsko sodelovanje, ki ga lahko, če
je druţba (vključno s podjetji) dovolj zrela, da ga vzdrţuje in koristi za svoj trajnostni razvoj,
izkoristimo ne le v obliki sodelovanja starejših, upokojenih strokovnjakov, ki bi svoje znanje
in izkušnje prenašali na mlajše generacije, temveč tudi v drugačnih oblikah sodelovanja.
Ponovno pomembno vlogo igra vlada kot najvplivnejša institucija oziroma njena delovna
telesa in ministrstva. Starejši, ki se medgeneracijskega sodelovanja udeleţujejo kot izkušeni
strokovnjaki, lahko mlajšim generacijam s svojim solidarnim delom ponudijo povsem
konkretne rešitve na mnogih področjih. Lahko se vključujejo v sisteme del, ki pomenijo javno
dobro delo, kot na primer varujejo in spremljajo šoloobvezne otroke na njihovi poti v šolo,
pomagajo, da otroci varno prečkajo prometne ceste ali nezavarovane prehode. Tu se lahko
poleg starejših vključujejo in druţbeno odgovorno delujejo tudi brezposelni, teţje zaposljivi
ali drugače ogroţeni. Starejši lahko nadalje aktivno sodelujejo pri organizaciji in izvedbi
obšolskih dejavnosti in s svojim znanjem, poznavanjem tradicije ohranjajo ljudska izročila in
pomagajo ohranjati stara (obrtniška) dela in znanja, ki sicer izginjajo ali izumirajo, saj ni
nikogar, ki bi jih prenašal na mlajše rodove. Gre za predajo znanj in spretnosti, kot npr.
izdelava tradicionalne idrijske čipke, izdelkov iz lecta, izdelkov kovaške obrti, izdelkov
čevljarske obrti, izdelkov s področja čebelarstva, ohranjanja receptov starih, tradicionalnih
jedi, plesov, izdelkov suhe robe ipd. Poleg prenosa tradicije, znanj in spretnosti z omenjenih
področij lahko starejše generacije mlajši prenašajo tudi nekoč veljavne vrednote, kulturo,
etiko in norme, ki so, ko so bile v veljavi, nedvomno vodile k večji »srečnosti« in
zadovoljstvu, kljub takrat slabšim materialnim in finančnim razmeram.
V procesu difuzije druţbene inovacije gre predvsem za razlaganje in sugeriranje nujnosti,
koristnosti in smiselnosti prenove naših vrednot, kulture, etike in navad, za prenovo stila
107
vodenja ter njegovega postopka: od praznega in ozkega delegiranja nalog, kjer se zaposleni
počutijo nekoristne, vredne manj od strojev, se stil vodenja spreminja v sodelovanje
medosebno odvisnih, različno specializiranih strokovnjakov in ljudi z izkušnjami, s
pogumom, da predlagajo in izvedejo spremembe. Druţbeno odgovornost bodo koristniki,
torej prav vsi ljudje, ki bodo bodisi prevzeli omenjeni stil vodenja, način razmišljanja in
ţivljenja, ki bo navsezadnje postal njihova lastnost, ali pa ga bodo zgolj deleţni, lahko
presojali in ugotavljali, ali druţbena odgovornost resnično prinaša prednosti in pomeni višjo
kvaliteto ţivljenja.
Rezultate sugestije, potencialne inovacije naših vrednot bomo lahko čustveno, ne povsem
racionalno, ocenjevali vsi, saj gre v omenjenem primeru za inovacijo, ki ne bo pomenila
koristi za ozko, specifično skupino koristnikov, temveč bo pomenila koristno novost v naših
navadah za celotno človeštvo, naravno okolje in naš planet.
Hrast (2010) omenja obstoj pobude za nacionalno strategijo razvoja druţbene odgovornosti,
ki je bila zasnovana leta 2008 in vključuje podstrategijo, kako idejo druţbene odgovornosti
komunicirati z deleţniki. Predlog strategije upošteva dejstvo, da je druţbena odgovornost
kompleksen in izredno zahteven projekt, ki zdruţuje oziroma zajema široko paleto področij.
Druţbena odgovornost mora biti vpeta v vse človekove dejavnosti in aktivnosti, zato je
potrebna medresorske obravnave. Osebno menim, da bi morala imeti druţbena odgovornost
status nadresorja, ki bi bil posredno nadrejen ostalim resorjem v neki drţavi. Vzporednico
lahko potegnemo s statusom sluţbe za zagotavljanje kakovosti poslovanja v podjetjih, ki se
dotika vseh ostalih oddelkov in procesov v nekem podjetju. Na nivoju drţavne uprave ima
podoben status Ministrstvo za javno upravo, ki je vsebinsko prav tako vpeto v ostala področja
vladnega delovanja in aktivnosti. Enako je z druţbeno odgovornostjo. Zanjo se mora
zavzemati najvišji vrh, bodisi drţave ali podjetja, odvisno od nivoja in področja upravljanja, o
katerem govorimo. Vpeta mora biti v prav vsa dejanja nekega subjekta, podjetja ali
organizacije.
Način, kako inovacijo naših navad uspešno izpeljati skozi proces difuzije in jo pribliţati čim
več uporabnikom, je prav zaradi kompleksnosti in širine inovacije najzahtevnejši izziv. Res je,
da se sprememba prične v glavi posameznika, vendar drţi, da mnogi potrebujejo spodbude.
Širjenje novosti in uspeh lahko doseţemo z nenehnim, vztrajnim in doslednim širjenjem
inovacije med uporabnike; z osveščanjem vseh vpletenih, vplivnih in vseh, na katere njihova
dejanja vplivajo, z nenehnim argumentiranjem, razlaganjem in dokazovanjem, da je druţbena
odgovornost naša edina prava alternativa, če se ţelimo odločiti za ţivljenje in resnični
napredek in razvoj. Z razlaganjem prednosti, ki jih inovacija druţbe prinaša za vse nas in za
naš planet. Z doslednostjo, vztrajnostjo in ambiciozno zastavljenimi cilji, ki jih moramo
doseči.
Cilji, ki naj bi jih z ţe obstoječo strategijo dosegli, so naslednji (Hrast, 2010):
vzpostaviti temeljno interdisciplinarno jedro raziskovalcev, katerih naloga bi bila proučiti,
v kakšnem stanju je druţbena odgovornost v Sloveniji in opraviti primerjavo le-te s
stanjem druţbene odgovornosti v ostalih drţavah EU,
priprava pravnih podlag za pripravo zakonodaje, ki bi predvidela vključevanje druţbene
odgovornosti v ostale resorje,
priprava strokovnih podlag za druţbeno odgovorno ravnanje in izvajanje druţbeno
odgovornega ravnanja na posameznih ministrstvih,
108
vzpostavitev dialoga s strokovnjaki, z drţavnimi organi, javnimi institucijami ipd. s ciljem
krepiti zavest o nujnosti in potrebnosti druţbeno odgovornega ravnanja,
vključevanje vsebin druţbene odgovornosti v osnovno-, srednje- in visokošolske
izobraţevalne programe,
priprava nacionalnega programa komuniciranja druţbene odgovornosti,
vzpostavitev portala za dvosmerno komunikacijo o druţbeni (ne)odgovornosti,
predstavitev dobrih praks in spodbujanje inovativnosti, da bomo postali na znanju
temelječa, inovativna druţba, ne zgolj tehnološko inovativna druţba,
podpora pobud ostalih deleţnikov, da bodo aktivno izvajali druţbeno odgovornost.
Na osnovi spoznanj in dognanj še predlagam, da v model, ki je dejansko nadgradnja ţe
obstoječe pobude za razvoj nacionalne strategije, vključimo še vsebine, ki jih predlagam v
nadaljevanju.
Drţava za svoje delovanje na trgu nastopa kot izredno pomemben odjemalec, zato predlagam,
da idejo ddr. Muleja (Predavanje na okrogli mizi na temo: Kako spodbuditi raziskovalno delo
v podjetjih. UM, EPF, oktobra 2007) nadgradimo na pogoj, da drţava pri vseh svojih
nabavah, od pomembnih infrastrukturnih investicij pa vse do nabave sanitarnega materiala kot
merilo pri izbiri dobavitelja upošteva poleg ţe predlaganega kriterija inovativnosti še kriterij
druţbeno odgovornega ravnanja podjetij – potencialnih dobaviteljev. Enako lahko zahteva in
pričakuje od vseh podjetij v popolni ali delni drţavni lasti. Druţbena odgovornost bo na ta
način postala vsesplošno zaţelena lastnost in obratno, ravnanje, ki ne bo druţbeno odgovorno,
bo postalo nezaţeleno in sčasoma nesprejemljivo.
Druţbena odgovornost je lastnost, ki se zaradi svoje pomembnosti ne da obravnavati zgolj na
nivoju ustanovljene medresorske delovne skupine, ki deluje ali pa tudi ne in za katero ni jasno
določenih in resno mišljenih ciljev, aktivnosti za dosego ciljev ter nosilcev, bodisi resornega
ministrstva bodisi konkretno odgovorne osebe za izvajanje aktivnosti z namenom dosegati
zastavljene cilje. Pri medresorski delovni skupini prav tako ni jasno, katero resorno
ministrstvo in resorni minister imata odgovornost za delovanje skupine oziroma kdo ima
neposredna pooblastila za izvajanje strategije, kdo jo sprejme in kdo potrdi. Zato predlagam
ustanovitev resornega ministrstva za razvoj druţbene odgovornosti.
Zaradi dejstva, da je druţbena odgovornost projekt, ki je v redkih drţavah ţe dobil svoje
mesto, konkretno resorno ministrstvo v Veliki Britaniji, bi bilo zaradi resnosti in zapletenosti
poloţaja na eni in predvidenega odpora vplivnih na drugi strani smiselno sprejeti
nadnacionalno razvojno strategijo razvoja druţbene odgovornosti kot IIDP v okviru
zakonodaje Evropske skupnosti in jo preko direktiv in/ali priporočil vnašati v nacionalne
zakonodaje. Dodatno bi moral model razvoja nadnacionalne, pa tudi nacionalne razvojne
strategije razvoja druţbene odgovornosti vključevati jasen načrt lobiranja pri ustreznih
organih EU in aktualne nacionalne vlade.
Brez močnega lobiranja sta vsaka, še tako dobra in prepotrebna ideja in strategija, četudi je od
njiju odvisna naša lastna usoda in usoda našega (skupnega) planeta, obsojeni na propad, zato
potrebo po lobiranju za razvoj druţbene odgovornosti in ustreznih praks, ki jih vlada
uporablja za svoje delovanje, in ustreznega resornega ministrstva, vključujem v predlagani
model.
109
Model razvoja druţbene odgovornosti in način, kako druţbeno odgovornost kot lastnost
privzgojiti človeštvu, predvsem vplivnim, kako jo vtkati v prav vse pore našega ţivljenja, je
torej glavni izziv, ki nas čaka. Izziv za še (pre-)redke prepričane, ki druţbeno odgovornost
vidimo kot edino pot iz spleta sedanjih kriz. Zavedamo se, da se moramo iz potrošniške
spremeniti v druţbo racionalnih ljudi, ki se zavedajo lastnih omejenosti in omejenosti našega
planeta ter naravnih virov. Zavedamo se, da so za spremembe nas samih poleg lastne volje
potrebne spodbude, zamisli in smernice, ki naj jih podajo nad-nacionalni nad-vladni organi.
Potrebna bo torej tudi strukturna sprememba iz zgolj lokalnih vlad v tudi nad-nacionalno.
Sprememba miselnosti in spoznanje, da smo vsi soodgovorni, da smo vplivni pravzaprav vsi
— vsi smo lastniki procesov, ki jih izvajamo in katerih del smo — to je nadaljnji del modela.
Imamo pravico do uporabe brez zlorabe. Del človeštva se ţe zaveda, da moramo inovirati
sebe in svoje navade in da celovita prenova druţbeno-ekonomskega sistema ni več ena izmed
izbir, ampak nuja (Mulej 2009f). Poleg inoviranja nas samih moramo inovirati tudi merila, ki
smo si jih za merjenje lastne uspešnosti pravzaprav postavili sami.
Dejstvo je, da trenutni kazalniki ničesar ne povedo o prihodnosti, prav tako ne, kje bo
človeštvo v prihodnje črpalo vire, nujno potrebne za ţivljenje. Kazalniki ne povedo ničesar o
škodi, ki jo povzročamo naravi. O človekovi zlorabi narave in naravnih virov. Prav tako
ničesar ne povedo o tem, kako preprečiti iztrošenost in bolezen ljudi, kako zagotoviti njihovo
srečo, varnost in dobro počutje. Inovirati moramo torej merila uspešnosti (Mulej, prav tam) in
namesto kazalnika, ki govori zgolj o obsegu produkcije in trgovanja, uvesti npr. »Indeks
srečnega planeta (ISP), angl. Happy planet index (HPI)«, ki upošteva nivo zadovoljstva ljudi z
ţivljenjem, pričakovano trajanje ţivljenja ter ekološki odtis. Številni znanstveniki omenjajo
kazalnike 33
, ki lahko poleg ali namesto bruto domačega proizvoda (BDP), ki izraţa zgolj
podatek o trţni vrednosti vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo
neke drţave v določenem obdobju, ničesar pa ne pove o škodi, ki je bila ob tem povzročena
naravi ter o porabi naravnih virov, kot so na primer nafta, zemeljski plin, ulovljene ribe in
iztrebljene zelene površine, povedo več in bolje o resnični, ne navidezni uspešnosti.
Predlagam, da na nacionalnem nivoju poleg ţe obstoječega kazalnika BDP pričnemo z
uvedbo in uveljavitvijo kazalnika, kot je npr. ISP, ki naj postane obvezna sestavina
kazalnikov vseh nacionalnih ekonomskih analiz in napovedi.
V modelu razvoja druţbene odgovornosti, ki ga predlagam, igrajo ključno vlogo vzgoja in
izobraţevanje bodočih ter prevzgoja sedanjih generacij. Področje vzgoje in izobraţevanja se
mi zdi pomembno iz preprostega razloga oziroma dejstva, da je uspešnost koncepta druţbeno
odgovornega ravnanja in uspeh inoviranja navad bistveno odvisen od pripravljenosti vplivnih,
da inovirajo sebe in svoje navade ter izberejo vse vrste poštenosti namesto zlorab.
Iz malih vplivnih zrasejo veliki vplivni in obratno, danes vplivni, ki imajo moč v svojih rokah,
so bili nekoč otroci, bistveno bolj dojemljivi za inoviranje navad kot danes, v zrelih letih,
navajeni zlorabljati svoj privilegirani poloţaj.
Menim, da bi bilo smiselno razvijati idejo in jo promovirati, ponovno z lobiranjem na
resornem ministrstvu, tako na nacionalni kot nadnacionalni ravni, kako v vzgojne in
izobraţevalne procese vključiti obvezne druţbeno odgovorne vsebine.
33
Več o alternativnih kazalnikih glej The Rise and Fall of the G.D.P. 10.5.2010, The New York Times. [online].
Dostopno na: [http://www.nytimes.com/2010/05/16/magazine/16GDP-t.html]
110
Na področju osnovno- in srednješolske vzgoje ţe obstaja ideja, prvi poskusi osveščanja otrok,
prav tako tudi nov izobraţevalni program, trenutno na področju varstva okolja in narave.
Najmlajšim in mladim, osnovno- in srednješolcem lahko učitelji in profesorji ţe v zgodnjem
mladostniškem ţivljenjskem obdobju skušajo privzgojiti čut za druţbeno odgovornost. S
pomočjo bodisi pravljic, delavnic ali pogovorov za najmlajše (Sgerm 2010 in Đurasovič
2010) bodisi z drugimi aktivnimi pedagoško-andragoškimi metodami. Preko druţbeno
odgovornih izobraţevalnih vsebin mladim sporočajo pomen in pomembnost ločevanja
odpadkov, recikliranja, ohranjanja čistih voda, biotske raznovrstnosti, čistega zraka oziroma
celotnega okolja. Skušajo jim povedati, jih informirati in jim prikazati, kako zelo je
pomemben spoštljiv in odgovoren odnos do narave in okolja.
V izobraţevalne programe bi bilo poleg naravovarstvenega vidika, torej vsebin s poudarkom
na druţbeni odgovornosti do okolja in narave, smiselno vključiti vidike druţbeno
odgovornega ravnanja v celotni razseţnosti in poudariti, da gre pri druţbeno odgovornem
ravnanju za razvijanje in gojenje človeških lastnosti, biti druţbeno odgovoren in pomembnosti
prav takšnega ravnanja. Vsebine bi najverjetneje morale vsebovati elemente etike
soodvisnosti in — nekoč v srednješolskih programih ţe poučevane — elemente z vsebinami
druţbeno-moralne vzgoje.
Da je skrajni čas za korenito inovacijo nas samih, bi se človeštvo moralo zavedati. Kriza,
sredi katere smo se znašli, ni prvo opozorilo. Ţe davnega leta 1925 je o krizi 34
nastal članek,
katerega del je povsem primeren tudi za današnjo situacijo: »Vidim vas: majhni ste; ne zaradi
števila, zaradi plahosti. Zakaj obupujete, ko se preraja človeštvo? Ena rešitev prihaja: rešitev
človeštva. Vi pa ste maloupni in umirate. Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja
mnoţic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz niţin! Poniţano je bilo. Kaj, če prihaja
iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo. Samo eno je:
da prihaja, da prihaja! Odprite okna, odprite duri, osvobojeni človek prihaja!«
6.4 Ocena stanja druţbene odgovornosti v dveh mednarodnih podjetjih in njunih enotah
v Sloveniji
Izdelala sem oceno stanja druţbene odgovornosti 35
v dveh (mednarodnih) podjetjih, ki imata
sedeţ svoje enote tudi v Sloveniji. Oceno druţbene odgovornosti sem napravila na osnovi
lastne izkušnje oziroma na osnovi izkušnje kot nekdaj zaposlene v obeh omenjenih podjetjih.
Druţbeno odgovornost in druţbeno odgovorno ravnanje obeh podjetij sem presojala po dveh
različnih tipih meril, in sicer po splošno ekonomskih merilih ter po merilih, ki izhajajo iz
magistrske naloge oziroma teoretičnega dela le-te.
Ekonomska in splošna merila, na osnovi katerih sem ocenjevala podjetji so:
Plačilna sposobnost podjetja.
Poravnavanje obveznosti podjetja do bank in dobaviteljev.
Primerna plačila dobaviteljem za nabavljene materiale in/ali storitve.
34
"Kriza« je članek Srečka Kosovela (1904—1926), slovenskega pesnika, kritika in publicista. Leta 1925 je
prispevek, kot uvodno predavanje, prebral na javnem recitacijskem večeru, ki ga je priredil »literarno-dramatični
kroţek Ivan Cankar.« 35
Vprašalnik z merili, na osnovi katerih sem povzela druţbeno odgovornost obeh podjetij se nahaja v prilogi 1,
ki je priloţena k nalogi.
111
Primerno plačilo zaposlenim (pravočasnost, primerna višina v primerjavi z nagradami
lastnikom, enako plačilo za enako delo, enako plačilo ne glede na spol zaposlenih).
Spoštovanje potreb in pravic zaposlenih ter upoštevanje njihovih predlogov.
Filantropija in odnosi podjetja z lokalno skupnostjo.
Donacije in sponzorstva.
Podpiranje ranljivih druţbenih skupin.
Raziskave in razvoj v podjetju.
Podpiranje izobraţevanja in izobraţevalnih institucij.
Skrb za naravo in okolje ter upoštevanje zakonskih predpisov v zvezi z varovanjem
okolja.
Sanacija morebitne škode, ki jo je podjetje okolju povzročalo v preteklih letih poslovanja.
Občutek, ali podjetje zlorablja svoj (vplivni) poloţaj v odnosu do vseh deleţnikov.
Osebno mnenje, zakaj, če sploh, podjetje ravna druţbeno odgovorno.
Merila, izpostavljena v magistrski nalogi in na osnovi katerih sem ocenila podjetji so:
Pojmovanje druţbene odgovornosti — preteţno dobrodelnost ali vsi 4 vidiki po EU
(poštenost brez zlorabe v odnosih do sodelavcev, poslovnih partnerjev, širše druţbe,
narave).
Pojavljanje vseh 8 vsebinskih tipov inovacij v praksi.
Pojavljanje zlorabe vpliva v praksi.
Preprečevanje oportunitetnih stroškov z obnašanjem v stilu druţbene odgovornosti
podjetja (DOP).
Vgrajenost DOP v strategijo.
Usposabljanje vodstva in sodelavcev za DOP.
Usposabljanje vodstva in sodelavcev za invencijsko-inovacijsko-difuzijske procese
(IIDP).
Uporaba novih kazalnikov uspeha.
Povezovanje DOP in IIDP s potjo iz krize.
Stopnja uveljavljenosti inovativnega poslovanja kot slika stopnje DOP.
Dajanje pobud vladi oziroma drţavi za pospeševanje razvoja inovativne druţbe in DOP
/ DO drţave / DO ljudi.
Upoštevanost predlogov Kozoderca (str. 69).
Upoštevanost odprtega inoviranja (str. 66).
Skladnost prakse poslovanja s hipotezami (str. 7—8).
Upoštevanost predlogov Kortena (str. 26).
Upoštevanost predlogov Kortena (str. 85).
Uveljavljanje strategije za DOP (str. 105).
Upoštevanje lastnosti, ki jih predlaga Nicholls (str. 76).
Skupna končna ocena, kako blizu sistemskemu obnašanju in zadostni in potrebni
celovitosti je praksa podjetja.
Ocena obeh podjetij, od katerih eno (podjetje A) še vedno uspešno posluje, drugo (podjetje B)
pa je v slabi poslovni in finančni kondiciji, je sledeča:
Podjetje A: uspešno podjetje, je ena izmed enot multinacionalke, ki v svojih poslovno-
proizvodnih enotah v več kot 140 drţavah zaposluje preko 23.000 ljudi. Je vodilna druţba
na svetu na področju generičnih zdravil, ki ponuja široko paleto kakovostnih, cenovno
112
dostopnih zdravil, ki niso več zaščitena s patenti. Podjetje ima sprejetih več kodeksov
poslovanja, ki jasno določajo in opisujejo zaţeleno in sprejemljivo ravnanje in obnašanje
vseh zaposlenih ter vrednote, kulturo, etiko in norme, ki vladajo v vsakem izmed podjetij
v skupini. Vsi zaposleni se morajo formalno izobraziti in seznaniti z veljavnimi V/K/E/N,
formalno opraviti izpit in podpisati izjavo, da so zavezani k njihovemu spoštovanju in
ravnanju v skladu s kodeksi. Kljub kodeksom se v podjetju, ki deluje v Sloveniji,
pojavljajo določena odstopanja kot npr. razlike v plačilu za enako delo — odvisno od
proizvodne lokacije podjetja. Javnosti so prav tako poznane afere o podkupovanjih v
farmacevtski industriji, ki povzročajo dvom o resnično veljavnih oz. spoštovanih kodeksih
ter V/K/E/N. Menim, da gre v veliki meri bolj za ţeljo in interes podjetja, da v javnosti, na
trgu, nastopa kot druţbeno odgovoren delodajalec, namesto za resnično druţbeno
odgovorno ravnanje in odločitev vplivnih, da ne bodo zlorabljali svojih poloţajev in moči.
Podjetje nedvomno ravna druţbeno odgovorno, vendar ob njegovem ravnanju veljajo
določene omejitve. Druţbena odgovornost podjetja je omejena na dobrodelnost,
človekoljubje, skrb za zaposlene in njihove otroke, skrb za najmlajše (četudi je vrtec
organiziran izključno v centrali podjetja in je sistem diskriminatoren za zaposlene na
ostalih proizvodnih lokacijah) in ranljive (ostareli v domovih). Omejuje se na donacije za
kulturno-umetniške dejavnosti ter sponzoriranje športnikov. Druţbeno odgovorno ravna v
odnosu do dobaviteljev, bank in deloma odjemalcev. Podjetje druţbene odgovornosti (še)
ne dojema kot lastnosti vplivnih, ki se odpovedujejo (samovoljni) pravici do zlorabe.
Menim, da gre pri inoviranju navad, predvsem vplivnih za resnično novost in bo
potencialno inovacijo potrebno še komunicirati, kar pa proučuje proces IIDP oziroma
difuzija le-te do koristnikov.
Podjetje B: nekoč, ţal kratkoročno, uspešno podjetje je v preteklih letih ustvarjalo
zavidljiv poslovni rezultat in snovalo močne in odmevne medijske zgodbe o uspehu. Ves
čas je podjetje z udarnimi oglaševalskimi slogani in zgodbami poudarjalo svoj uspeh ter
odgovornost do vseh deleţnikov, najbolj do zaposlenih. Javnosti so se predstavljali kot
vzorno druţbeno odgovorno podjetje, prav tako so v omenjeno dejstvo prepričevali
zaposlene; da so odgovoren ter čuteč zaposlovalec. Osebno menim, da podjetje nikoli ni
bilo resnično druţbeno odgovorno ali na dobri poti k sistemskemu obnašanju in potrebni
zadostni celovitosti, saj je zaradi svojega enostranskega in kratkoročnega obnašanja ter
zaradi zlorab vplivnih, ki so se dogajale v preteklosti, danes v nezavidljivi situaciji, ko se
srečuje z nesposobnostjo poravnavanja obveznosti do virov (finančnih in do delavcev).
Materialni tok je zaradi situacije med dobavitelji in podjetjem ustavljen, material za
proizvodnjo pa dobavlja edini odjemalec podjetja, kar podjetje postavlja zgolj v
izvrševalca storitve (dodelavni posli) in povsem podrejen poloţaj. Podjetju ţe nekaj
mesecev grozi stečaj, vodstvo pa se, namesto z nujno potrebnim preobratom v poslovanju
in z inovativnim pristopom k reševanju problema, torej tudi z druţbeno odgovornim
ravnanjem, v kolikor je preobrat sploh še izvedljiv, ukvarja izključno z bojem za prevlado
med obema lastnikoma.
Oba primera dodatno potrjujeta v nalogi zastavljene hipoteze. Podjetje A v svoji druţbeni
odgovornosti, ki je omejena bolj ali manj na dobrodelnost, človekoljubje, donacije,
sponzorstva, tudi na IIDP, vendar bolj ali manj tehnično-tehnološke, na koncept odprtega
inoviranja, skrbi za zaposlene, a ne išče novih IIDP lastne druţbene odgovornosti. Druţbena
odgovornost v obliki, v kakršni jo izvaja podjetje (ne gre za lastnost vplivnih oziroma
lastnikov), trenutno, kratkoročno in enostransko povsem zadostuje, da podjetje uresničuje
svoje cilje in se ob tem izogiba mnogim oportunitetnim stroškom, ki bi lahko nastali, če ne bi
ravnalo (v omenjenih okvirih) druţbeno odgovorno. Zato hipoteza H1 za podjetje deloma
113
drţi, vendar le na kratek rok. Povsem enako velja za hipotezo H2. Podjetje je v lastnem
druţbeno odgovornem ravnanju inovativno (podpira kolesarjenje astmatikov po Sloveniji,
izkupiček je namenjen bolnikom, organizirajo dneve za lokalno skupnost in pomagajo
bolnim, osamljenim ipd.), vendar niti vodstvo niti lastniki ne razmišljajo o inoviranju svojih
V/K/E/N. H3 lahko za primer podjetja A potrdim s konkretnimi primeri: Braillova pisava na
zloţenkah, inovacija tablet CR (Controll Released), ki pomeni novost v prebavljanju in
delovanju antibiotikov v telesu — zdravilo razpade šele, ko zapusti ţelodec in je prijazno
uporabnikom ipd.
Praksa, ki je uveljavljena v podjetju B, prav tako potrjuje vse hipoteze, postavljene v nalogi.
H1: V kolikor bi podjetje ravnalo resnično, ne zgolj navidezno druţbeno odgovorno, bi lahko
na inovativen način rešilo trenutno, zaradi pretirane enostranskosti ter premalo zadostne
celovitosti nastalo socialno in druţbeno stisko svojih zaposlenih, njihovih druţin in
posledično lokalnega okolja. H2 in H3: Podjetje se je ţe pred leti odpovedalo (dogovor in
sporazum med nekoč največjima lastnikoma, od katerih eden vodi podjetje, ki je edini
odjemalec podjetju in trenutno manjšinski lastnik) lastnemu razvoju in raziskavam, vsaj na
tehnično-tehnološkem področju. Ţal sta situacija in stanje, v katerem se podjetje nahaja danes,
pokazala, da podjetje, ki nima lastnega IIDP, ne more biti druţbeno odgovorno, saj se IIDP ni
odvijal na nobenem od področij, ki definirajo tipe (8 vsebinskih tipov) inovacij. Podjetje je
druţbeno odgovorno ravnalo le v delu, kjer je lahko druţbeno odgovorno, tj. na področju
sponzoriranja, donacij. Sicer je bilo druţbeno odgovorno ravnanje navidezno in ni vodilo k
trajnostnemu razvoju podjetja temveč v njegov propad.
6.5 Odprti problemi, ki izhajajo iz raziskave
Ţiveti zadovoljno z majhnimi sredstvi; stremeti po eleganci, ne razkošju, prefinjenosti in
modnosti; biti vreden spoštovanja in ugleden, a premoţen in ne bogat; pridno se učiti, tiho
razmišljati, govoriti neţno, delovati odkrito; odprtega srca prisluhniti zvezdam in pticam,
otrokom in modrijanom; ţiveti veselo, biti pogumen (William Ellery Channing v: Exley
2005). Vprašanje, ki izhaja iz celotne teoretične raziskave, se glasi: »Je cena, ki jo bomo
prebivalci tega planeta, torej ljudje, narava, vsa ţiva bitja, plačali za zlorabe in dobro ţivljenje
peščice vplivnih, če ti ne bodo prenehali izkoriščati svoje moči in zlorabljati svojega vpliva,
kar naš planet, Zemlja, pravzaprav ţivljenje samo?« Zelo moţno je, da bo tako.
Zato, da odgovor nikoli ne bo pritrdilen, moramo redki prepričani v nujno, inovativno peto
fazo gospodarskega razvoja, v nujnost druţbeno odgovornega ravnanja prepričati tudi ostale.
Tiste, ki dvomijo in tiste, ki idejo odločno odklanjajo, vanjo dvomijo, bodisi prikrito ali
povsem odkrito. Verjetno je največji izziv in odprta problematika, ki izhaja iz raziskave, kako
uspešno izvesti inoviranje navad človeštva.
Mnogi pregovori, ki govorijo o navadah, ne sporočajo nič dobrega. Da je navada ţelezna
srajca ali srajca, s katero človeka pokopljejo. Menim, da temu ni tako, da pa je teţko
spreminjati navade, ki za človeku prinašajo uţitek. Teţko spreminjamo navade in razvade,
povezane s hrano, pijačo, spolnostjo, kajenjem. Prav slednje, razvada ali navada, povezana s
cigaretami, s kajenjem me osebno navdaja z optimizmom glede uspeha inoviranja naših
navad. Zanimiva, za katero od naslednjih raziskav ali nadgradnjo te, bi bila raziskava, kako
smo ljudje uspeli v nekaj letih korenito inovirati eno najbolj trdovratnih navad človeštva —
kajenje. Kako in komu je uspelo spremeniti ljudi, da so navade in dejanja, povezana s
114
kajenjem, ki so bila pred desetletjem (kajenje na letalih, v poslovnih prostorih podjetij) nekaj
samoumevnega, danes postala nepredstavljiva?
Problem, ki izhaja iz raziskave, sem deloma ţe nakazala v predhodnem poglavju. Gre za
problem difuzije inovacije druţbene odgovornosti; za problem izbire ustreznih
komunikacijskih kanalov, časa, v katerem bo inovacija sprejeta med deleţniki, in reakcija, če
rezultati ne bodo vidni takoj. Dejstvo je, da koristi, ki bodo izhajale iz inoviranja naših in
navad vplivnih, ne bodo merljive takoj in da se bodo ugodni učinki pokazali šele čez nekaj
časa. V organizacijah in druţbi si bo smiselno pomagati z oceno oportunitetnih stroškov, ki
jih druţbeno odgovorno ravnanje preprečuje. Problem je tudi v iskrenosti in resničnem
namenu inovirati sebe, lastne vrednote, kulturo, etiko in norme, saj so mnogi, predvsem
vplivni, druţbeno odgovorni ţe danes. Ţal samo navidezno.
115
SEZNAM SLIK
Slika 1: Kjotski protokol in drţave podpisnice.
Slika 2: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje. Podatki za leto 2006.
Slika 3: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje glede na število
prebivalcev. Podatki za leto 2006.
Slika 4: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje. Podatki za leto 1950.
Slika 5: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje glede na število
prebivalcev. Podatki za leto 1950.
Slika 6: Naraščanje števila svetovnega prebivalstva.
Slika 7: Korporativna vpletenost v druţbo.
Slika 8: Skupine deleţnikov in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.
Slika 9: Skupine udeleţencev in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.
Slika 10: Podjetje in njegovi deleţniki.
Slika 11: Prikaz vpliva vrednostne verige na druţbo.
Slika 12: Enačba pogojev za nastanek inovacije.
Slika 13: Ključna gonila druţbeno odgovornega podjetništva.
116
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS
Rojena 19. 01. 1972 v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo sem obiskovala na Ravnah na
Koroškem. Ves čas trajanja osnovne šole sem se aktivno in tekmovalno ukvarjala z alpskim
smučanjem.
Srednjo šolo tehnično-naravoslovne usmeritve sem obiskovala na Ravnah na Koroškem
(Gimnazija Ravne na Koroškem) in jo uspešno zaključila. Študij sem po končani Gimnaziji
nadaljevala na Univerzi v Ljubljani, na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani,
smer kemijska tehnologija. Študij na FNT sem opustila in ga po zaključenem prvem letniku
nadaljevala na Univerzi v Mariboru, na Ekonomsko–poslovni fakulteti v Mariboru, smer
bančništvo in finance. Le-to sem v predvidenem roku uspešno zaključila.
Še pred zaključkom višješolskega študija sem se zaposlila na Centru srednjih tehničnih šol na
Ravnah na Koroškem, kjer sem poučevala tuje jezike na poklicni stopnji. V času poučevanja
sem diplomirala in se po letu dni zaposlila v Ţelezarni Ravne.
Po zaposlitvi v Ţelezarni Ravne sem študij nadaljevala na visokošolskem strokovnem
programu na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Odločila sem se za smer Mednarodno
poslovanje, leta 1999 diplomirala ter pridobila strokovni naziv diplomirana ekonomistka.
Leta 2000 sem se zaposlila v podjetju Prevent d.d. in v dveh letih napredovala do vodje
distribucije in kasneje do vodje prodajnega trga. V letu 2002, so me po izpeljani privatizaciji
tedanje Ţelezarne Ravne povabili k sodelovanju v eno izmed druţb, ki so se ukvarjale s
strojegradnjo. Za petletno obdobje sem prevzela mesto direktorice komerciale, odgovorne za
področje strateškega trţenja; prodaje, nabave in ponudbenega oddelka. Poleg omenjene
funkcije sem bila tudi predstavnica vodstva za vodenje sistema kakovosti.
Leta 2006 sem se vpisala na podiplomski bolonjski magistrski študij smer Podjetništvo in
Inoviranje ter sproti opravljala vse obveznosti. Povprečna ocena študija je 8,8.
Teden dni po opravljenem zadnjem izpitu sem se zaposlila v podjetju Lek, d.d., kot oseba,
odgovorna za poslovno planiranje in analize za proizvodno lokacijo na Prevaljah. Slaba stran
nove zaposlitve je bila ekstremna časovna obremenitev in delovno intenzivno leto, v katerem
mi je primanjkovalo časa za pripravo magistrskega dela.
Meseca maja 2009 sem sprejela mesto svetovalke generalnega direktorja za področje
komerciale v podjetju Slovenske ţeleznice, d. o. o., kjer sem trenutno še vedno zaposlena.
Kot enega glavnih osebnih ciljev sem si zadala dokončanje magistrskega študija in
nadaljevanje na tretji stopnji bolonjskega programa. Prepričana sem, da mi bo uspelo, saj, kot
pravi Sir Thomas Buxton:
»S povprečno sposobnostjo in izjemno vztrajnostjo je vse dosegljivo.«
117
LITERATURA
1. Barry, M. Dana in Haw Boon Hong, Roger. 2009. Corporate Social Responsibility And
Creativity=Družbena odgovornost podjetij in ustvarjalnost. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej,
Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z
naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih
generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za sodelovanje : odnosi do zaposlenih
in različnih starostnih generacij: zbornik prispevkov, omenjeno tu. Maribor: IRDO -
Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 89.
2. Baumol, William J., idr. 2009. Good Capitalism, Bad Capitalism, and the Economics of
Growth and Prosperity. Yale University Press.
3. Bertalanffy, Karl Ludwig. 1968. The General Systems Theory. New York: George
Braziller.
4. Boţičnik, Stane in Mulej, Matjaţ. 2010. Corporate social Responsibility and Reqisite
Holism-Supported by Tradable Permits. Systems Research and Behavioral Science. Vol.
27, Number 1, 23-35.
5. Budal, Martina. 2010. Ddr. Matjaž Mulej, IRDO: Ker ni izpostavljena konkurenci,
energetika ni ravno inovativna panoga. [online] Dostopno na:
[http://www.energetika.net/novice/intervjuji/ddr-matjaz-mulej-irdo-ker-ni-izpostavljena-
konkurenci-energe?utm_source=en.novice].
6. De Bono, Edward. 2005. Šest klobukov razmišljanja. Ljubljana: New Moment.
7. De Bono, Edward. 2006. Lateralno razmišljanje. Ljubljana: New Moment.
8. Drlja, Katarina. 2008. Šola druţbene odgovornosti podjetij od januarja tudi v Sloveniji.
Finance. 8.12.2008, št. 236, 28.
9. Dušič-Gornik, B. 2008. Resnična odgovornost ali inovativni piar? Druţbena odgovornost,
Dolenjski list (2.10.2008) [online] Dostopno na:
[ http://www.siq.si/fileadmin/siqnew/Objave/Klipping_Dolenjski_List.pdf].
10. Đurasovič, Tatjana. 2010. Biodiversity in new educational programe Nature conservatian
technician = Biotska raznovrstnost v novem izobraževalnem programu Naravovarstveni
tehnik. v: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi
časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene
odgovornosti.
11. Ećimović, Timi, Esposito, Mark, Mulej, Matjaţ in Haw, Roger. 2008. Osebna in
podjetniška družbena odgovornost = The individual and corporate social responsibility.
V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). Prispevki družbene odgovornosti k dolgoročni
uspešnosti vseh udeležencev na trgu : zbornik povzetkov prispevkov : conference
proceedings abstracts. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti,
omenjeno tu, 40—41.
118
12. Esposito, Mark. 2009. Put Your Corporate Social Responsibility Act Together. Mustang,
OK: Tate Publishing & Enterprises.
13. Exley, Helen. 2005.Večne modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga Zaloţba.
14. Fatur, Peter in Likar, Borut. 2009. Ustvarjalnost zaposlenih za inovativnost podjetja.
Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za menedţment.
15. Finţgar, Neţa in Leštan, Domen. 2008. Ocena dostopnosti težkih kovin in onesnaženosti
tal v zgornji Mežiški dolini. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška Fakulteta.
[online] Dostopno na: [http://aas.bf.uni-lj.si/maj%202008/14finzgar.pdf].
16. Fleissner, Peter in Wanek, Natascha. 2009. BruchStücke: kritische Ansätze zu Politik und
Ökonomie im globalisierten Kapitalismus. Berlin: Trafo Verlag: dr. Wolfgang Weist.
17. Friedl, Andrej. 2004. Odgovornost do druţbe, Korporativna druţbena odgovornost kot del
poslovne vizije modernega podjetja. Glas gospodarstva, 7-8/2004, 36—38.
18. Friedman, Milton. 1970. A Friedman Doctrine: The Social Responsibility of Bussiness Is
to Increase Its Profits. The New York Times Magazine. New York, NY . 13.9.1970, 122—
126.
19. Goerner, Sally, Dyck, Robert, Lagerroos, Dorothy. 2008. The new science of
sustainability : building a foundation for great change. Chapel Hill N.C, USA: Triangle
Center for Complex Systems.
20. Gogala, Andrej. 2008. Modre misli. Ljubljana: Zaloţba Mladinska knjiga.
21. Golub, Philip.S. 2010. Popolna urbanizacija sveta. Le Monde diplomatique April 2010.
Delo. 9.4.2010, 6—7.
22. Gregurec, Nikolina. 2009. Vloga in pomen poslovne etike in družbene odgovornosti v
gospodarski praksi. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna Fakulteta.
23. Hrast, Anita. 2004 .10% za družbeno odgovornost. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, FDV.
24. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ. 2006. CSR: experience and knowledge transfer of retired
experts for non-profit sector development support. V: Mulej, Matjaţ (ur.), Rebernik,
Miroslav (ur.), Krošlin, Tadej (ur.). STIQE 2006 : Proceedings of the 8th International
Conference on Linking Systems Thinking, Innovation, Quality, Entrepreneurship, and
Environment, Maribor, Slovenia, 28-30 June, 2006. Maribor: Faculty of Economics and
Business, Institute for Entrepreneurship and Small Business Menedţment, 75—79.
25. Hrast, Anita, Mulej, Matjaţ in Knez-Riedl, Joţica, ur. 2006b. Družbena odgovornost in
izzivi časa 2006. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene
odgovornosti.
119
26. Hrast, Anita. 2006a. Komuniciranje družbene odgovornosti=Communicating social
responsibility . V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.).
Družbena odgovornost in izzivi časa 2006, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za
razvoj druţbene odgovornosti, 31—32.
27. Hrast, Anita, Mulej, Matjaţ, Knez-Riedl, Joţica in Vrana, Toni, ur. 2007. Družbena
odgovornost in izzivi časa 2007. Vloga menedžerjev pri razvoju družbene odgovornosti v
pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za
razvoj druţbene odgovornosti.
28. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ, ur. 2008. Družbena odgovornost in izzivi časa 2008.
Prispevki družbene odgovornosti k dolgoročni uspešnosti vseh udeležencev na trgu :
zbornik prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj
druţbene odgovornosti.
29. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ, ur. 2009. Družbena odgovornost in izzivi časa 2009. Delo-
most za sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij: zbornik
prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj
druţbene odgovornosti.
30. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ. 2009a. Ustvarjanje zavedanja o DO v Sloveniji in HORUS-
Slovenska nagrada za družbeno odgovornost=Creation of awareness concerning social
responsibility in Slovenia, and HORUS, the Slovenian social responsibility award. V:
HRAST, Anita (ur.), MULEJ, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca Druţbena
odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi do
zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za
sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij: zbornik prispevkov,
omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 2009, 45.
31. Hrast, Anita. 2010. Pobuda za Nacionalno strategijo razvoja družbene odgovornosti.
17.3.2010. [online] Dostopno na:
[http://www.kpv.gov.si/fileadmin/kpv.gov.si/pageuploads/datoteke_dinamika/2010_03/dr
ugo/Anita_Hrast_-_Zasnova_Nacionalne_strategije_DO_10.pdf]
32. Hrast, Anita. 2010a. Kako zeleno je oglaševanje? = How green is advertising? v: Hrast,
Anita(ur.) in Mulej, Matjaţ, (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010.
Narava in človek: zbornik prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO
- Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti.
33. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ, ur. 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010.
Narava in človek: zbornik prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO
- Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti.
34. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ. 2010a. Za več celovitosti in inoviranja poslovanja:
Slovenska nagrada za družbeno odgovornost Horus = Towards more holism, social
responsibility and innovativeness of business: Slovenian award for social responsibility
Horus. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi
časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene
odgovornosti, 71.
120
35. Jesenšek, Miha. 2007. Dosje: Kitajska in njena harmonična druţba. Večer, Sobotna
priloga Večera 27.10.2007, 4—5.
36. Juričan, Dobran. Poslovno moralno voditeljstvo.2009. [online] Dostopno na:
[http://www.energos-svetovanje.si/ ], 2.7.2009.
37. Knez-Riedl, Joţica. 2002. Družbena odgovornost malih in srednje velikih podjetij.
Slovenski podjetniški observatorij 2002, 2 del. Inštitut za podjetništvo in menedţment
malih podjetij. Maribor: Univerza v Mariboru, EPF, 91—112.
38. Knez-Riedl Joţica. 2006a. Druţbena odgovornost-integralni del izobraţevalnih
programov. Družbena odgovornost, Integralni del izobraževalnih programov. Maribor:
Univerza v Mariboru, EPF, 4—7.
39. Knez-Riedl, Joţica. 2006b. Družbena odgovornost in univerza=Social responsibility and
university. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.). Družbena
odgovornost in izzivi časa 2006, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj
druţbene odgovornosti, 39—40.
40. Knez-Riedl, Joţica, 2007a. Družbeno odgovorno upravljanje družb=Social responsible
corporate govenance.. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.),
Vrana, Toni (ur.). 2007. Družbena odgovornost in izzivi časa 2007. Vloga menedžerjev pri
razvoju družbene odgovornosti v pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih, omenjeno tu.
Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 69—70.
41. Knez-Riedl, Joţica. 2007b. Primeri dobre prakse na področju družbene odgovornosti
podjetja (DOP) [online] Dostopno na:
[http://www.gzs.si/slo/regije/stajerska_gospodarska_zbornica_samostojna_regionalna_zbo
rnica_/druzbena_odgovornost_podjetij/gradiva_dokumenti_clanki_o_dop/clanki_in_drugi
_referencni_materiali/34847].
42. Knez-Riedl, Joţica. 2007c. Standardi družbene odgovornosti. Infosplet – podjetnikovo
informacijsko spletišče, št. 2. [online] Dostopno na:
[http://www.infosvet.si/index.php?option=com_content&task=view&id=89&Itemid=8]
43. Knez-Riedl, Joţica. 2010. The contribution of evironmental economics to understanding
and solving the problems of the scarity of goods=prispevek okoljske ekonomike k
razumevanju in reševanju problema redkosti dobrin.. v: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ
(ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu.
Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 49.
44. Korošec, Urška. 2010. Tegobe današnjega sveta. Le Monde diplomatique April 2010.
Delo. 9.4.2010 , 30.
45. Kovač, Zdenka. 2008. Družbeno podjetništvo, razvojna iluzija ali temeljna socialno
ekonomska inovacija 21. Stoletja. [online] Dostopno na:
[http://www.pozitivke.net/article.php/20080518135643718]
121
46. Kozoderec, Danilo. 2008. Prihodnost in vodenje. [online] Dostopno na:
[http://www.prihodnost.org/2008/01/slovenski-forum-inovacij-inovativnost-in-
inovacijska-klima/]
47. Kralj, Rok. 2003. K ekonomiji delitve. Kamnik: samozaloţba.
48. Kučić, J. Lenart. 2010. Vse manj časa za prihodnost; Komu bo odbila desettisočletna ura.
Delo, Sobotna priloga. 20.3.2010, 36—37.
49. Lekkerkerk, Hans. 2009. CSR & Innovation. CSR Center. [online] Dostopno na:
[http://www.csrcenter.net].
50. Mandič, Srna. 2002. Socialni problemi, druţbeni problemi in krepitev vpliva javnosti.
Teorija in praksa. letnik 39, 2, 204—219.
51. Maurrasse, David. 2004. A future for Everyone: Innovative Social Responsibility and
Community Partnership. New York, NY: Routledge.
52. McIntosh, M., Leipziger, D., Jones, K., Coleman, G. 1998. Corporate citizenship. London:
Financial Times Menedţment.
53. Mesner Andolšek, Dana.1995. Organizacijska kultura. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
54. Moss Kanter, Rosabeth. 2003. From spare change to real change. The social sector as beta
site for bussiness innnovations. Harward bussines review on Corporate Responsibility.
Boston: Harward Bussiness School Press. 189—213.
55. Mulej, Matjaţ. 1979. Ustvarjalno delo in dialektična teorija sistemov. Celje: Razvojni
center Celje.
56. Mulej, Matjaţ in soavtorji. 1994. Inovacijski menedžment. Maribor: Univerza v Mariboru,
EPF.
57. Mulej, Matjaţ in Ţenko, Zdenka. 2004. Dialektična teorija sistemov in invencijsko-
inovacijski menedžment. Maribor: Menedţment Forum Maribor.
58. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko, Ţenko, Zdenka in Kajzer, Štefan. 2006a. Etika
soodvisnosti kot ozadje družbene odgovornosti = Ethic of Interdependence - background
of social responsibility. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.).
Družbena odgovornost in izzivi časa 2006, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za
razvoj druţbene odgovornosti, 13—14.
59. Mulej, Matjaţ. 2007. Povzetek prispevka na 19. Mednarodnem forumu odličnosti in
mojstrstva Otočec 2007. [online] Dostopno na:
[http://www.drustvoekonomistov.si/19_forumodlicnosti_odmevi.aspx ]
122
60. Mulej, Matjaţ in Prosenak, Damijan. 2007. Družba in gospodarstvo z etiko družbene
odgovornosti-možna peta faza družbeno-gospodarskega razvoja? V: Hrast, Anita (ur.),
Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.), Vrana, Toni (ur.). Vloga menedžerjev pri
razvoju družbene odgovornosti v pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih : zbornik
prispevkov : conference proceedings, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj
druţbene odgovornosti, 21—22.
61. Mulej, Matjaţ. 2008. Invencijsko-inovacijski menedžment z uporabo dialektične teorije
sistemov. Ljubljana: Korona plus.
62. Mulej, Matjaţ in Hrast, Anita, 2008. Izobilje brez družbene odgovornosti=globalna
revščina? Zbornik prispevkov 3. Mednarodne konference Druţbena odgovornost in izzivi
časa. Maribor: IRDO.V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). Prispevki družbene
odgovornosti k dolgoročni uspešnosti vseh udeležencev na trgu : zbornik povzetkov
prispevkov : conference proceedings abstracts, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za
razvoj druţbene odgovornosti, 21.
63. Mulej, Matjaţ. 2009a. Feargal Quinn-Superquinn: zgled inovativnega, družbeno
odgovornega in zato donosnega sodelovanja z odjemalci=Feargal Quinn-Superquinn: an
example of an innovative social responsible and therefore profitable cooperation with
company's customer. Druţbena odgovornost 2009. Zbornik 4. Mednarodne konference
IRDO. Maribor: IRDO. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna
konferenca Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za
sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij
2009. Delo - most za sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij:
zbornik prispevkov, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene
odgovornosti, 91.
64. Mulej, Matjaţ. 2009b. Povezovanje med družbeno odgovornostjo in inoviranjem ali
prenovo obnašanja in poslovanja z vidika NVO: predavanje na delavnici, ki jo je
organizirala Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike dne 31. marca 2009. Kranj,
2009.
65. Mulej, Matjaţ. 2009c. Book Reviews Editorial. Systems Research and Behavioral
Science. January-February 2010, 113-123. [Stop causing humankind's suicide, please!
Five good cases of systemic thinking about crucial issues put in synergy for solution to the
global crises. ]. [online. ] Dostopno na:[ http://www. Interscience.wiley.com]
66. Mulej, Matjaţ. 2009d. Pot iz sedanjega spleta kriz ni enako več podjetij in proizvodnje.
[online. ] Dostopno na:[http://www.primorska.info/novice/4775]
67. Mulej, Matjaţ. 2009e. Pravica do uporabe brez zlorabe. MQ, št. 12, Oktober, 2009.
Ljubljana: Zdruţenje Manager, 10-11. [online] Dostopno na:[ http://www.zdruzenje-
manager.si/storage/6244/4_Pravica_do_uporabe.pdf].
68. Mulej, Matjaţ. 2009f. Družbena odgovornost (podjetij): pot iz sedanjih kriz. Predavanja
ZPM 29.10.2009. [online. ] Dostopno na:
[ www.zveza-zpm-mb.si/attachments/sl/366/Db_odgovornost_ppt.ppt]
123
69. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko. 2009. From the innovative to the socially responsible
enterprise. V: Proceedings of the GSMI 1st Global Business Summit Conference : 15th-
17th June 2009, (Proceedings of the ... Global Business Summit Conference, Vol. 1, 1st
Conference). [Compact disk ed.]. Beverly Hills (Michigan): Global Strategic
Menedţment; Malaysia: Institute of Business Excellence: Faculty of Business
Menedţment; Kelantan: Universiti Teknologi MARA, 2, 67—77.
70. Mulej, Matjaţ, Ţenko, Zdenka, Potočan, Vojko, Boţičnik, Stane, Hrast, Anita. 2009a.
Nujnost in zapletenost ustvarjalnega sodelovanja in inoviranje kot pot iz krize
2008=Necessity and complexity of creative cooperation aimed at innovation as a way out
from the 2008-crisis. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca
Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi
do zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za
sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij : zbornik prispevkov,
omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 2009, 54.
71. Mulej, Matjaţ, Ţenko, Zdenka, Potočan, Vojko, Štrukelj, Tjaša. 2009b. Kriza 2008-
posledica neoliberalnega zanemarjanja primerno celovitega obnašanja do inoviranja. V:
Mulej, Matjaţ (ur.). 2009. Globalna finančna kriza ter trajnostni razvoj : zbornik
posvetovanja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, 12.
72. Mulej, Matjaţ idr. 2009c. Kriza-povod za inoviranje planiranja in vodenja v smeri k
družbeni odgovornosti (podjetij) ter zadostni in potrebni celovitosti obnašanja ljudi.
Prispevek za posvetovanje Društva ekonomistov Maribor.
73. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko, Ţenko, Zdenka, Čančer, Vesna, Hrast, Anita, Prosenak,
Damijan. 2009d. Informal system thinking by social responsibility concerning
information. Introductory paper for a session at IDIMT, 09-11-September 2009.
74. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko, Ţenko, Zdenka, Štrukelj, Tjaša, Hrast, Anita. 2009e.
Introduction of innovating to enterprises in crisis times of 2008-. V: Strovskiî, Leonid
Evgen'evich (ur.). Integracija Rossii v mirovuju èkonomičeskuju kul'turu v postkrizisnyî
period : international conference proceedings : December 3-4, 2009. Ekaterinburg:Ural
State Technical University, 228—243 (Part 2).
75. Mulej, Matjaţ. 2010. Odprto inoviranje-nuja za večino podjetij. Podjetnik. let. 19, št.1.,
24-25. [online] Dostopno na:[ http://www.podjetnik.si/default.asp?ClanekID=4950].
76. Mulej, Matjaţ. 2010a. Action Makes Innovation from Knowledge and Invention –
Diffusion of Novelties revisited, and made more/requisitely Holistic. V: Rebernik,
Miroslav idr., uredniki: 30th PODIM Conference, 14-15.4.2010.
77. Mulej, Nastja. 2009. Kako nastane inovacija? 28.8.2009. [online] Dostopno na:
[http://www.mestomladih.si/spodbujamo-inovativnost/kako-nastane-inovacija/23].
78. Nordström, Kjell in Ridderstrale, Jonas. 2001. Ta nori posel. Ljubljana: GV Zaloţba.
79. Pavlin, Barbara. 2006. Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij mora biti inovativno. Delo
FT, št.7 , 24.7.2006, 18—19.
124
80. Pavlin, Barbara. 2009. FT tema: Druţbena odgovornost. Delo FT, št.27, 27.7.2009, 15—
20.
81. Pečjak, Vid. 1989. Poti do idej. Ljubljana: samozaloţba.
82. Pečjak, Vid. 2001. Poti do novih idej. New Moment, št. 16. Ljubljana: New Moment.
83. Perko, Ksenja. 2009. Ena izmed naših ključnih nalog je skrb za mlade, da bodo lahko
prispevali k razvoju družbe=One of the most important roles is to support young people,
so they can contribute to development of society.. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ
(ur.). 4. mednarodna konferenca Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom
Delo - most za sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij,
Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za sodelovanje : odnosi do zaposlenih in
različnih starostnih generacij: zbornik prispevkov, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut
za razvoj druţbene odgovornosti, 2009, 40.
84. Petkovšek, Jana. 2009. Brez druţbene odgovornosti gremo v samomor. Dnevnik.
[online]Dostopno na:[http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042294261].
85. Pivec, Franci. 2009. Homo miserabilis. Pogledi. Večer. 21.10.2001. [online]Dostopno na:[
http://www.vecer.com/clanek20091021005479212].
86. Podnar, K. in Golob, U. 2006. »Evropsko« razumevanje druţbene odgovornosti podjetja.
Industrijska demokracija, Kranj: ŠCID, št. 8, 25—27.
87. Potočan, Vojko in Mulej, Matjaţ. 2007. Druţbena odgovornost trajnostnega podjetja.
Organizacija (Kranj), 40, št.5. Kranj, A129—A130.
88. Porter, Michael E. 1990. The competitive advantage of nations. New York: The Free
Press.
89. Porter, Michael E. in Kramer, Mike R. 2006. Strategy and Society: The Link Between
Competitive Advantage and Corporate Social Responsibility. Boston, MA: Harvard
Business Review, (78—93).
90. Repovţ, Mija. 2004. Sočutni kapitalizem – iluzija ali realnost? Delo, Sobotna
priloga.14.2.2004, 8—9.
91. Repovţ, Mija. 2009. Pomisleki: Akademikovo obţalovanje. Delo, Sobotna priloga.
19.12.2009, 40.
92. Rustja, Nina. 2009. Družbena odgovornost kot konkurenčna prednost malih in srednje
velikih podjetij v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, EF.
93. Robinson, Alan G. Schroeder in Dean M. 2006. Ideas are Free. San Francisco; CA:
Berrett-Koehler Publishers.
94. Sgerm, Dragica. 2010. Skrb za naravo-Palček in Ekoliza = Care for Nature-»Palček« in
»Ekoliza«. v: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi
125
časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene
odgovornosti.
95. Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2009. Ljubljana: DZS.
96. Stropnik, Jasna. 2006. Odnos do zaposlenih kot notranji vidik družbene odgovornosti
podjetja. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, EF.
97. Šalamun, Andreja. 2006. Spodbujanje inovativnosti: Kult udobja, lenarjenja in prostega
časa. Finance. 30.3.2006, 9—10.
98. Štrukelj, Tjaša in Mulej, Matjaţ. 2009. Medgeneracijsko sodelovanje: motivi in posledice-
nekaj izkušenj=Cooperation between generations: motives and outcomes-some
experiences. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca
Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi
do zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za
sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij : zbornik prispevkov,
omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 80.
99. Tavčar, Borut. 2010. Zeleno navdušenje. Delo, Sobotna priloga. 16.1.2010, 3.
100. Taylor, Graeme. 2008. Evolution's Edge: The Coming Collapse and Transformazion of
our World. Gabriola Island, Canada: New Society Publisher.
101. Urbanija, Anamarija. 2009. Druţbena odgovornost je v krizi še pomembnejša.
Finance.7.10.2009, 14.
102. Vila, Antun. 1995. Druţbena odgovornost podjetja. Organizacija (Kranj) 28, št. 4.
Kranj, 217—220.
103. Ţagar, Kristina. 2008. Vpliv zaznane družbene odgovornosti podjetij na zvestobo
porabnikov. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, EF.
104. Ţenko, Zdenka, in Mulej, Matjaţ. 2010. The ‗Maribor concept‘ of systems education:
specialization without over-specialization. V: Leonard, Allena, Wilby, Jennifer, urednici:
34th
conference of the ISSS, in Waterloo, Canada
105. Ţiţek Šarotar, Simona in Maučec, Martina. 2009. Osebni razvoj posameznika kot temelj
družbene odgovornosti=Corporate social responsibility and individual's personal
development. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca
Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi
do zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za
sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij : zbornik prispevkov,
omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 75—76.
106. Ţiţek Šarotar, Simona, Mulej, Matjaţ, Potočnik, Amna. 2010. Human well-being under
impact of human care for nature: Happy planet index. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ
(ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu.
Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 48—49.
126
VIRI
1. Bussiness Week, The World's most innovative Companies. [online]. Dostopno na:
[http://www.businessweek.com/magazine/content/06_17/b3981401.htm]
2. Bloomberg Businessweek, The 50 Most Innovative Companies [online]. Dostopno na:
[http://bwnt.businessweek.com/interactive_reports/innovative_50_2009/?chan=magazi
ne+channel_in:+inside+innovation]
3. Corporate Social Responsibility, A Government Update. [online]. Dostopno na:
[www.csr.gov.uk]
4. Druţbeno odgovorni razsvetljeni kapitalizen, Rtv- Slo, Blog. [online]. Dostopno na:
[http://www.rtvslo.si/blog/asteroid/druzbeno-odgovorni-razsvetljeni-
kapitalizem/24159].
5. European Commission [online]. Dostopno na:
[http://ec.europa.eu/enterprise/csr/index_en.htm]
6. Fast Company, The World's Most Innovative Companies 2010 [online]. Dostopno na:
[http://www.fastcompany.com/mic/2010]
7. Finance, Redakcija Financ. Kdo si upa: Lučka Kajfeţ Bogataj, 6.5.2010. [online].
Dostopno na:[ http://www.finance.si/278806/Kdo-si-upa-Lu%E8ka-Kajfe%BE-
Bogataj]
8. GLOBE Slovenija. 2008. 4. skupna seja GLOBE Slovenija in sveta za varstvo okolja
republike Slovenije. Problematika gospodarjenja z urbanim in odprtim prostorom v
sloveniji v luči podražitev naravnih surovin in hrane v svetu ter predvidenega
organiziranja regij. 18. marca 2008 v Ljubljani. Izhodišča za obravnavo teme.
[online]
Dostopnona:[http://www.let-
group.com/ARENA05/letarenae.nsf/ae76a4ee10890d4bc1256fb9005f74fe/61fcdccf81
5f549fc125741e00393d70/$FILE/4.seja-izhodisca.pdf].
9. Horus, Slovenska nagrada za druţbeno odgovornost. [online]. Dostopno
na:[http://www.horus.si]
10. Krajinski park Goričko. [online]. Dostopno na:[ http://www.park-goricko.org]
11. Mreţa Global Compact Slovenija. [online]. Dostopno na: [ http://www.ungc-
slovenia.si/slo/novice/]
12. Okrogla miza UM, Ekonomsko-poslovna fakulteta: Kako spodbuditi raziskovalno
delo v podjetjih. Predavanje ddr. Matjaţa Muleja. Oktober 2007 [online]. Dostopno
na: [http://videolectures.net/ssk07_mulej_omks/]
13. Poslovni utrip. [online]. Dostopno na: [http://www.poslovni-utrip.si/?p=2528]
127
14. Sanacija onesnaţenega okolja v Zgornji Meţiški dolini. [online]. Dostopno na:
[http://www.sanacija-svinec.si/]
15. The Skoll Foundation. [online]. Dostopno na: [http://www.skollfoundation.org/]
16. UNCED (United Nations Conference on Environment and Development), The Earth
Summit [online]. Dostopno na: [http://www.un.org/geninfo/bp/enviro.html]
17. Washington Post. 2009. Online. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-
srv/special/climate-change/global-emissions.html]
18. Wikipedia, prosta enciklopedija. [online]. Dostopno na:
[http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kyoto_Protocol_participation_map_2009.png]
19. Worldclock 2008. . [online]. Dostopno na:
[http://www.poodwaddle.com/worldclock.swf]
1
PRILOGA
Področja - EKONOMSKE IN SPLOŠNE OCENE Mednarodno podjetje A, enota v Sloveniji. Mednarodno podjetje B, enota v Sloveniji.
1. Plačilna sposobnost Odlična. Izredno slaba.
2. Poravnavanje obveznosti podjetja do bank Odlično, v dogovorjenih rokih.
Podjetje ne zmore (več) poravnavati obveznosti do bank
in dobaviteljev.
3. Poravnavanje obveznosti podjetja do dobaviteljev Odlično, v dogovorjenih rokih ali prej.
Podjetje ne zmore (več) poravnavati obveznosti do bank
in dobaviteljev.
4. Primerno in pošteno plačilo za dobavljene materiale,
proizvode in storitve
Da. Podjetje dobaviteljem za njihove proizvode ali storitve
priznava in plačuje poštene oziroma na trgu veljavne cene.
Podjetje je imelo z dobavitelji sklenjene dolgoročne
pogodbe, vendar ni bilo pripravljeno plačevati trţnih
cen. Dobavitelje je občasno izsiljevalo z zahtevami po
izredno nizkih cenah in vrhunski kakovosti. Plačila
dobaviteljem nikoli niso bila poravnana povsem v
skladu s pogodbami. Podjetje je običajno iskalo načine,
kako se izogniti plačilu (neupravičene reklamacije ipd.).
danes podjetje ni več sposobno poravnavati svojih
obveznosti do dobaviteljev, zato je materialni tok
ustavljen, material za proizvodnjo dobavlja odjemalec.
2
5. Plačilo zaposlenim za njihovo delo (pravočasnost
plačil, višina plačila v primerjavi z nagradami vodilnim
in vodstvenim delavcem ter v primerjavi z izplačili
(nagradami/dividendami/vrednostjo delnic) lastnikom
za vloţen kapital, enako plačilo za enako delo , enako
plačilo glede na spol ipd., podpiranje izobraţevanja
zaposlenih)
Plačila za delo pravočasna, višina plačil delno primerna, vendar
nesorazmerna z nagradami lastnikom za vloţeni kapital.
Razlike v plačilih za delo glede na geografsko področje
proizvodnih enot.
Delavci, razen redkih vodilnih (člani uprave) prejemajo
minimalne ali zajamčene osebne dohodke. V zadnjem
času plačila za delo niso izpeljana v skladu z veljavnimi
pogodbami, prav tako niso zagotovljeni viri financiranja
za nadaljevanje proizvodnje in nadaljnja izplačila plač.
6. Spoštovanje zaposlenih in spoštovanje njihovih pravic
ter potreb (npr. organizirano varstvo otrok zaposlenih) Da.
Na nizkem nivoju, podjetje je sicer poskušalo pridobiti
koncesijo za organizirano varstvo otrok, vendar so bili,
po informacijah podjetja, neuspešni.
7. Upoštevanje zaposlenih in njihovih predlogov (npr.
izboljšav procesov, proizvodov, invencijsko-inovativno-
difuzijska dejavnost) Občasno. Uporaba ţe znanih, ustaljenih postopkov poslovanja.
PSI je bil uveden, vendar je bila skupina, ki je predloge
pregledovala ali odobrila nestrokovna. Ni sodeloval
nihče iz vrst vodstva ali vodilnih delavcev.
8. Filantropija in odnosi z lokalno skupnostjo Dobri. Prevladuje filantropski model DOP.
Podjetje je podpiralo lokalno športno - rokometno
društvo.
9. Donacije in sponzorstva (šport, kultura, druţbeno
koristna in potrebna društva npr. gasilska društva
ipd…) Da. Podjetje podpira športne in kulturne dejavnosti.
Podjetje je podpiralo lokalno športno - rokometno
društvo.
10. Podpiranje ranljivih ali zapostavljenih druţbenih
skupin (bolnih, ostarelih, zasvojencev…) Da. Podjetje podpira bolnike, npr. društvo astmatikov. Ni bilo mogoče zaznati.
3
11. Podpiranje R&R (sodelovanje z univerzami,
inštituti, podpiranje raziskovalnega dela (mladih in
ostalih)
Da. Podjetje sodeluje z univerzami in drugimi R&R
inštitucijami. Ni bilo mogoče zaznati.
12. Podpiranje izobraţevanja in izobraţevalnih
institucij (štipendiranje, podpiranje in sodelovanje z
vzgojno-izobraţevalnimi ustanovami)
Štipendirajo izključno študente, ki lahko okrepijo R&R,
strokovne študijske smeri, npr, farmacijo, kemijo, medicino.
Podjetje je v obdobju desetih let organiziralo
konzorcijski študij za nekaj zaposlenih, vendar nikoli ni
imelo interesa, da bi raziskovalne, seminarske ali
magistrske naloge, ki so vsebovale vsebine, namenjene
analizam in izboljšavam v podjetju , uporabilo in
ocenilo njihovo uporabno vrednost.
13. Skrb za okolje V okviru zakonskih predpisov in omejitev.
Skrb za okolje ni bila nikoli poudarjena. Bila je na
izredno nizkem nivoju.
14. Upoštevanje zakonskih predpisov v zvezi z
varovanjem okolja V okviru zakonskih predpisov in omejitev. Da. Deloma.
15. Sanacija morebitne škode, ki jo je podjetje
povzročilo okolju (naravi) v preteklosti Ni mogoče zaznati. Ni bilo mogoče zaznati.
16. Občutek, ali podjetje zlorablja svoj poloţaj (vpliv) v
odnosu do zaposlenih, poslovnih partnerjev;
dobaviteljev in odjemalcev, do lokalne skupnosti, do
širše druţbe in do narave oziroma okolja. Ne, ni mogoče zaznati.
Prisoten je bil (in je še vedno) močan občutek zlorabe
vpliva predvsem nekdanjih lastnikov in vodstva ter tudi
sedanjih lastnikov, ki se v vlogi vodstva ne pojavljajo
več.
4
17. Zakaj, če ţe, podjetje ravna druţbeno odgovorno
(zaradi Vrednot, Kulture, Etike in Norm podjetja,
njegovih lastnikov ali vodilnih ali zaradi PR-a,
marketinga z namenom ugajati – zaradi ţelje po dvigu
ugleda; gre za resnično (zaradi poštenosti in resničnih
VKEN) ali gre za navidezno druţbeno odgovornost)
Podjetje ima (formalno) sprejetih več kodeksov, ki natančno
določajo in opisujejo V/K/E/N, ki vladajo v podjetju. Vsi
zaposleni se morajo formalno izobraziti in seznaniti z
veljavnimi V/K/E/N, opraviti izpit in podpisati izjavo, da so
zavezani k njihovemu spoštovanju in bodo ravnali v skladu s
kodeksi. Glede na navedeno (neenako plačilo za enako delo -
odvisno od proizvodne lokacije) ter javnosti poznane afere o
podkupovanjih v farmacevtski industriji (vir: Delo, 7.9.2009.
online: http://www.delo.si/clanek/89674) povzročajo dvom o
resnično veljavnih V/K/E/N. Menim, da gre v veliki meri za
PR z razlogom (namenjen notranjim in zunanjim deleţnikom),
namesto za resnično druţbeno odgovornost in odpoved
vplivnih, da ne bi zlorabljali svojih poloţajev in moči.
Podjetje je izvajalo močan "narcisoidni" marketing,
uporabljali so udarne oglaševalske slogane in zgodbe.
Javnosti so se predstavljali kot odgovorno podjetje, prav
tako so zaposlene prepričevali v dejstvo, da so
odgovoren ter čuteč zaposlovalec.
Področja - MERILA, IZPOSTAVLJENA V
MAGISTRSKI NALOGI (potrebna za teoretično
raziskovanje po merilih iz naloge) Mednarodno podjetje A, enota v Sloveniji. Mednarodno podjetje B, enota v Sloveniji.
1. Pojmovanje druţbene odgovornosti - preteţno
dobrodelnost ali vsi 4 vidiki po EU (poštenost brez
zlorabe v odnosih do sodelavcev, poslovnih partnerjev,
širše druţbe, narave)
Podjetje druţbeno odgovornost pojmuje vsaj v dveh vidikih po
EU: do poslovnih partnerjev in narave, medtem ko do
zaposlenih sicer izkazuje druţbeno odgovorno ravnanje, vendar
obstaja v podjetju diskriminacija pri plačilni politiki (za enako
delo različna plačila - glede na geografsko področje
proizvodnih obratov - neskladno s kodeksi, ki veljajo v
podjetju). Prav tako podjetje ne ravna pošteno, brez zlorab do
širšega okolja, saj obstajajo dokazi, da je podjetje s
podkupovanjem vplivalo na odjemalce oziroma distributerje in
zdravnike, ki predpisujejo farmacevtske izdelke končnim
uporabnikom.
Danes podjetje ne izkazuje niti dobrodelnosti, ki jo je
izkazovala pred leti. Teţko bi govorili o poštenosti brez
zlorab, saj je primer podjetja danes medijsko izredno
odziven. Nekdanji predsednik uprave in eden nekdanjih
večinskih lastnikov se sooča s toţbami zaradi zlorabe
poloţaja in pravic ter zaradi posla z laserskimi
karticami in pogodbe o vzdrţevanju in nabavi
računalniške opreme. Menim, da so vplivni, nekdanji in
tudi še trenutni lastniki ter vodstvo ravnali v nasprotju z
idejo poštenosti brez zlorab, predvsem v odnosu do
sodelavcev in širše druţbe, nenazadnje tudi do drţave,
ki bo morala prevzeti breme socialne groţnje, ki se kaţe
za nekdanje in še zaposlene v podjetju.
5
2. Pojavljanje vseh 8 vsebinskih tipov inovacij v praksi
(Tipov inovacij je vsaj 32, saj je moţnih 8 tipov vsebine:
poslovni program, tehnika in tehnologija, organiziranje,
stil vodenja, proces vodenja, metode, stil poslovanja,
vrednote/kultura/etika/norme. Imajo korenite ali
drobne posledice. Nastanejo znotraj ali izven sluţbene
dolţnosti ukvarjati se z IIDP (8x2x2=32)
V podjetju se pojavljajo naslednji vsebinski tipi inovacij:
poslovni program, tehnika in tehnologija, organiziranje, stil
vodenja in stil poslovanja. Inoviranja V/K/E/N ni zaznati.
Podjetje nikdar ni imelo lastnega oddelka za R&R.
Obstajal je oddelek za tehnologijo, ki je zgolj predpisal
postopek in kosovni seznam za nove, razvojne izdelke,
ki so bili razviti v laboratorijih odjemalcev. Prav tako ni
bilo inoviranja stila vodenja, metod in stila poslovanja
ali procesa vodenja, še manj VKEN. Spreminjale so se
zgolj organizacijske oblike (pravne oblike, prehajanja iz
d.o.o. v enote krovne (d.d.) druţbe ipd. Ne moremo pa
omenjenih sprememb označiti za organizacijske
inovacije.
3. Pojavljanje zlorabe vpliva v praksi
Omenjena afera s podkupovanjem (vir zgoraj) kaţe na
moţnost, da je podjetje (sicer naj bi bilo podkupovanje vodeno
iz centrale, lastnika podjetja) zlorabilo svoj vpliv in moč
kapitala ter vplivalo na izbiro in predpisovanje preteţno tistih
zdravil, ki jih proizvaja podjetje.
Menim, da so nekdanji lastniki, četudi jim neetično in
kaznivo dejanje še ni dokazano, ravnali neodgovorno in
so zlorabljali tako zaposlene, partnerje, okolje in
nenazadnje svojo lastnino, pravno osebo, ki so jo, ko so
jo povsem izčrpali, prodali.
4. Preprečevanje oportunitetnih stroškov z obnašanjem
v stilu DOP
Delno se oportunitetni stroški preprečujejo z druţbeno
odgovornim ravnanjem. Podjetje se še ni srečalo s primeri
sabotaţ, uporov, stavk ipd.
Podjetje ni postopalo in ravnalo v smeri morebitnega
preprečevanja oportunitetnih stroškov, ki so zaradi
kratkoročnih ciljev in ravnanja podjetja ţe nastali - npr
dve stavki delavcev v zadnjih 6 mesecih.
5. Vgrajenost DOP v strategijo DOP vgrajena v strategijo.
DOP, vendar zgolj navidezna, ter del DOP, ki se nanaša
zgolj na sponzorstva in donacije je bil vgrajen v
strategijo ki se je tudi izvajala, vendar samo v delu, ki
ga omenjam; donacije in sponzorstva, sicer je bilo DO
ravnanje zgolj navidezno.
6. Usposabljanje vodstva in sodelavcev za DOP
Usposabljanja potekajo, vendar je DO pojmovana preteţno kot
človekoljubje, sponzorstva, donacije ter skrb za zaposlene.
V podjetju usposabljanja za več druţbeno odgovornega
ravnanja ni bilo.
7. Usposabljanje vodstva in sodelavcev IIDP IIDP stalnica v poslovanju podjetja. Prav tako izobraţevanja. V podjetju usposabljanja za IIDP ni bilo.
6
8. Uporaba novih kazalnikov uspeha
Trenutno se v poslovnih poročilih uporabljajo standardni,
finančni kazalci.
Podjetje je za razkritje svojega poslovanja uporabljalo
klasične finančne kazalnike, ima pa osvojen (in ga
uporablja) standard ISO 14000.
9. Povezovanje DOP in IIDP s potjo iz krize
Podjetje v krizo v poslovanju ni zašlo, zato posluje v skladu z
zastavljenimi cilji in izvaja vse procese nespremenjeno.
Zaradi trenutno slabe poslovne in finančne kondicije se
podjetje, njegovo vodstvo, predvsem pa lastniki bolj ali
manj ukvarjajo z vprašanjem lastništva, prevlade moči
in iskanjem izhoda, ki bo najbolj koristil prav njim. V
tem trenutku ne iščejo IIDP v povezovanju z DOP za
izhod iz nastale situacije oziroma krize.
10. Stopnja uveljavljenosti inovativnega poslovanja kot
slika stopnje DOP
Inovacije so preteţno še vedno tehnično-tehnološke narave.
DOP in IIDP v podjetju ne povezujejo. DO podjetje ne razume
kot IIDP.
Ni uveljavljenega inovativnega poslovanja, DOP je na
najniţji moţni točki (najverjetneje odkar podjetje
posluje).
11. Dajanje pobud vladi/drţavi za pospeševanje razvoja
inovativne druţbe in DOP / DO drţave / DO ljudi
Pobude niso zaznane. Do druţbe in drţave, kjer podjetje deluje,
le-to dejansko ni odgovorno. Gre za razvit sistem odlivanja
dobička (in plačila davka na dobiček) v matično Švico, kar
pomeni, da podjetje drţavi odreka plačilo davkov ter se
postavlja v favoriziran poloţaj v primerjavi z enakimi podjetji
v panogi, npr. s konkurentom, Krko. Pobude niso zaznane.
12. Upoštevanost predlogov Kozoderca (str. 71)
Predlogi, kot jih navaja Kozoderec (v: Mauhler 2010, 68) so
bolj ali manj upoštevani. Inovacijska klima je dobra, delo v
skupinah stalna praksa. Vzdušje sproščeno, odprto, dobrodošle
so vse ideje, od vseh zainteresiranih, z vseh področij. Podjetje
ne izvaja pritiskov na IIDP ali potencialne inventorje. IIDP s
ene izvajajo na silo.
Podjetje je imelo uveden sistem stalnih izboljšav in
podajanja predlogov. Deloma so bili upoštevani nasveti
(Kozoderec v: Mauhler 2010, 68) in sicer v ustvarjanju
odprtega vzdušja. Dobrodošle so bile vse ideje, ni bilo
časovnih pritiskov, zaposleni so lahko med svoje
predloge vključevali tudi predloge drugih, npr. svojih
partnerjev, prijateljev, otrok ipd... Ţal je bila skupina oz.
komisija, ki je predloge zbirala, sestavljena iz vrst
zaposlenih, ki se niso ukvarjali z IIDP ter niso imeli
motiva, da se IIDP v podjetju dejansko izvaja. Po lastni
presoji so mesečno izbrali predlog, ki jim je bil (glede
na njihove kriterije) najljubši. Predlogi so se običajno
zbanalizirali na predloge, kot npr. postavitev dodatnega
pepelnika za kadilce ipd. Nihče iz vodstva podjetja se ni
resno ukvarjal (ali se je ni več ukvarjal - npr. z odhodom
ključnih kadrov) z IIDP.
7
13. Upoštevanost odprtega inoviranja (str. 68)
Podjetje uporablja koncept odprtega inoviranja. Narava
proizvodov podjetja so generiki, kar dejansko pomeni, da se
ideje za proizvode iščejo tudi drugje, zunaj matičnega podjetja,
za razvoj pa podjetje najema tudi zunanje strokovnjake, ne
zgolj svojih. Prav tako podjetje dopušča moţnost plasiranja
lastnih idej na trg, v uporabo ali nadgradnjo drugim podjetjem.
Gre za vse tipe inovacij, ne zgolj tehnično-tehnološke, za tiste,
ki prinašajo korenite ali majhne posledice ter za tiste, ki
nastajajo po sluţbeni dolţnosti ali mimo nje. Podjetje ni uporabljalo koncepta "odpro inoviranje."
14. Upoštevanost predlogov Kortena (str. 27)
Predlogi Kortena niso povsem upoštevani. Podjetje (lastniki) se
ne bi (osebno mnenje) odpovedali nagradam za dobro
poslovanje podjetja ter borznim špekulacijam, ki jim prinašajo
potencialno še večje zasluţke. V cenah proizvodov niso
vračunani stroški za sanacijo okolja, za ekologijo. V
poslovanju podjetja popolna, neodtujljiva odgovornost
lastnikov kapitala ni vnesena. V prihodnosti ne pričakujem
uresničitve idej oziroma predlogov v smeri demokratizacije
lastništva, primerno enakomerne porazdelitve davkov in
prihodkov (podjetje nastopa kot izvajalec proizvodnega
procesa, proizvodi se po nizkih vrednosti prodajajo lastniku,
multinacionalki s sedeţem v Švici, le-ti pa jih, z bistveno
ugodnejšo davčno stopnjo prodajo podjetju nazaj ipd.).
Podjetje predlogov ne upošteva. V trţnih cenah
proizvodov niso zajeti stroški ekologije in ponovne
vzpostavitve naravnega ravnovesja, ki se ev. ruši zaradi
vplivov (emisij) podjetja. Lastniki (nekateri tudi v vlogi
vodstvenih delavcev) niso nikoli osebno odgovarjali
zaradi (danes razkritih) zlorab svojih poloţajev. Podjetje
je zaposlene izčrpavalo z nenehnimi (zakonsko in
moralno spornimi) zahtevami po nadurnem delu
(sobote, nedelje, prazniki), ki ni bilo niti ustrezno
plačano (ampak so delavkam in delavcem pripadale
proste ure - ki jih niso imeli časa izkoristiti).
15. Upoštevanost predlogov Kortena (str. 87)
Podjetje deloma v svojem poslovanju ravna v smeri
gospodarskih pogojev, ko naj bi bilo vsakemu omogočeno
zdravo, častno in smiselno ţivljenje, goji povezave znotraj
skupnosti in dopušča ljudem, da so slišani. Manj se nagiba k
enakomerni porazdelitvi in porabi ljudi, ki bi sovpadala z
naravnimi sposobnostmi Zemlje, zdrava trţna načela niso
vedno spoštovana, prav tako ne stremljenje k enakopravni
druţbeno odgovorno porazdelitvi sredstev.
Podjetje ne svojim zaposlenim, ne zunanjim deleţnikom
ni omogočalo zdravega, častnega ţivljenja ali gojilo
povezav, ki bi temeljile na enakosti ali spoštovanju
zdravih trţnih načel. Zaposlenih niso poslušali ampak so
jih z obljubami zgodbe o uspehu (če je nemoralno
bogatenje nekaterih vplivnih uspeh, je bila to zgodba o
uspehu zgolj za peščico vplivnih lastnikov in vodilnih
delavcev) uspeli prepričati v nujnost odrekanja
prostemu času, primernemu plačilu in kakovostnemu
preţivljanju (vsaj koncev tedna) časa z druţino.
8
16. Uveljavljanje strategije za DOP (str. 107)
Danes podjetje ne deluje v skladu s cilju razvojne strategije
DOP, morebiti delno, vendar sem mnenja, da zgolj naključno.
Podjetje bi se bilo, ţe zaradi lastne podobe in ţelje ugajati v
lokalnem in globalnem okolju, pripravljeno vključevati v
razvojne strategije DOP. Problematična se mi zdi iskrenost in
resnična dobra namera lastnikov, ev. pa bi se s strategijo
strinjali vodilni delavci.
Podjetje je v preteklosti bilo navidezno druţbeno
odgovorno, danes niti to ne več. Strategije za razvoj
DOP in ciljev, ki bi jih ţeleli z upoštevanjem strategije
doseči, podjetje ne uresničuje.
17. Upoštevanje lastnosti oz. ključnih gonil, ki jih
predlaga Nicholls (str. 78)
Lastnosti, kot jih predlaga Nicholls oziroma ključna gonila DO
podjetje deloma upošteva; tako tista na strani ponudbe (
druţbena mobilnost, raven izobraţenosti, globalna
komunikacija) kot na strani povpraševanja ( kriza zdravja in
okolja, ekonomska neenakost, konkurenca pri upravljanju z
viri.)
Podjetje ključnih gonil za lastno druţbeno odgovorno
ravnanje dejansko ne upošteva, saj se z gonili, vzroki
oziroma razlogi, ki naj bi podjetja, lastnike in vodstvo,
usmerjali k druţbeno odgovornemu ravnanju in k
inoviranju lastnih V/K/E/N ne upoštevajo ali se jim ne
zdijo pomembna. Naraščajoča kriza zdravja in okolja ali
ekonomska neenakost za podjetje ţal nista povod k več
druţbene odgovornosti. Ţe v preteklosti in prav tako je
danes so lastnike (in vodstvo) podjetja zanimali
kratkoročni (navidezni) dobički in hitra moţnost
zasluţka - seveda zgolj zase.
9
18. Skladnost prakse poslovanja s hipotezami (str. 8)
Podjetje v svoji DO, ki je omejena bolj ali manj na
dobrodelnost, človekoljubje, donacije, sponzorstva, tudi na
IIDP, koncepte odprtega inoviranja, skrbi za zaposlene ne išče
novih IIDP lastne DO. DO v obliki, v kakršni jo izvaja (ne gre
za lastnost vplivnih, lastnikov), trenutno, kratkoročno in
enostransko povsem zadostuje, da podjetje uresničuje svoje
cilje in se ob tem izogiba oportunitetnim stroškom, ki bi lahko
nastali, če ne bi ravnalo (v omenjenih okvirih) druţbeno
odgovorno. Zato hipoteza H1 za podjetje delom drţi, vendar le
na kratek rok. Povsem enako velja za hipotezo H2. Podjetje s
svojim druţbeno odgovornim ravnanjem, ki je inovativno v
danih okvirih (podpira kolesarjenje astmatikov po Sloveniji,
izkupiček je namenjen bolnikom, organizirajo dneva za lokalno
skupnost in pomagajo bolnim, osamljenim ipd...), ne
razmišljajo pa o inoviranju svojih V/K/E/N. K H3: Hipotezo 3
lahko za primer podjetja potrdim; primer Braillove pisave na
zloţenkah, inovacija tablet CR (Controll Released), ki pomeni
novost v prebavljanju in delovanju antibiotikov v telesu -
zdravilo razpade šele, ko zapusti ţelodec in je prijazno
uporabnikom ipd.
Praksa bi lahko bila skladna z vsemi hipotezami. K H1:
V kolikor bi podjetje ravnalo resnično, ne zgolj
navidezno druţbeno odgovorno, bi lahko na inovativen
način rešilo trenutno, zaradi pretirane enostranskosti in
premajhne (zadostne) celovitosti, nastalo socialno in
druţbeno stisko svojih zaposlenih, njihovih druţin in
posledično lokalnega okolja. K H2 in H3: Podjetje se ţe
pred leti odpovedalo (dogovor in sporazum med nekoč
največjima lastnikoma, od katerih eden vodi podjetje, ki
je edini odjemalec podjetju in trenutno manjšinski
lastnik) lastnemu razvoju in raziskavam, vsaj na
tehnično-tehnološkem področju. Ţal je situacija in
stanje, v katerem se podjetje nahaja danes pokazalo, da,
podjetje, ki nima lastnega IIDP ne more biti druţbeno
odgovorno, saj se IIDP ni odvijal na nobenem od
področij, ki definirajo tipe (8 vsebinskih tipov) inovacij.
Podjetje je druţbeno odgovorno ravnalo le v delu, kjer
je lahko druţbeno odgovorno, t.j. na področju
sponzoriranja, donacij. Sicer je bilo druţbeno
odgovorno ravnanje navidezno in ne vodi k
trajnostnemu razvoju podjetja temveč v njegov propad.
10
19. Skupna končna ocena, koliko blizu sistemskemu
obnašanju in zadostni in potrebni celovitosti je praksa
podjetja
Podjetje nedvomno ravna druţbeno odgovorno, vendar ob tem
veljajo določene omejitve. DO je omejena na dobrodelnost,
človekoljubje, skrbi za zaposlene in njihove otroke, skrbi za
najmlajše (vrtci) in ranljive (ostareli v domovih), donacije
(kultura)in sponzorstva (šport). Druţbeno odgovorno ravna v
odnosu do dobaviteljev, bank in deloma odjemalcev. Sprejeti
so formalni kodeksi V/K/E/N, ki pa niso vedno uporabljeni,
občasno pride do zlorab. Podjetje druţbene odgovornost ne
dojema kot lastnosti vplivnih, ki se odpovedujejo pravici
oziroma priliki zlorabe. Menim, da gre pri inoviranju navad,
predvsem vplivnih za resnično novost in bo potencialno
inovacijo potrebno še komunicirati, kar pa proučuje proces
IIDP oziroma difuzija le-te do koristnikov.
Menim, da podjetje ni na dobri poti k sistemskemu
obnašanju in potrebni zadostni celovitosti, saj je zaradi
svoje prakse v preteklosti danes v nezavidljivi situaciji,
ko se srečuje z nesposobnostjo poravnavanja obveznosti
do virov (finančnih in do delavcev). Materialni tok je
zaradi situacije med dobavitelji in podjetjem ustavljen,
material za proizvodnjo pa dobavlja edini odjemalec
podjetja, kar podjetje postavlja zgolj v izvrševalca
storitve (dodelavni posli). Podjetju ţe nekaj mesecev
grozi stečaj, vodstvo pa se, namesto z nujno potrebnim
preobratom v poslovanju in z inovativnim pristopom k
reševanju problema, torej tudi z druţbeno odgovornim
ravnanjem, v kolikor je preobrat sploh še izvedljiv,
ukvarja izključno z bojem za prevlado med obema
lastnikoma.
Vir (Podjetje A): lastne izkušnje (nekoč zaposlena v podjetju
A)
Vir (Podjetje B): lastne izkušnje (nekoč zaposlena v
podjetju B) ter razgovor z enim od izvršnih direktorjev,
ki je zaposlen v podjetju B.
Vse, kar navajam, izraţa (moje) osebno mnenje in osebno
izkušnjo v podjetju.
Vse, kar navajam, izraţa (moje) osebno mnenje in
izkušnjo ter mnenje in izkušnje enega izmed trenutnih
izvršnih direktorjev podjetja.