UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

IDENTITETNE REGIJE SLOVENIJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

KANDIDAT: MAG. DANILO KOSI Trnovska ulica 6

Ljubljana

MENTOR: DR. VLADIMIR DROZG

2

Izvleček

Prostor je eden glavnih elementov človekovega obstoja, kot prostorsko bitje se človek s

prostorom bivanja identificira. Prostorske identitete nastajajo tudi z družbenim delovanjem, ki

poteka skozi različne dejavnosti družbenega življenja. Le te se pogosto odvijajo v prostorsko

zaokroženih območjih, povzročajo diferenciranost prostora in občutek skupni regionalni

pripadnosti kar pripelje do pojava identitetnih regij.

Identitetne regije so tesno povezane s pojmom socialni prostor, ki predstavlja prostorsko

dimenzijo organiziranega družbenega življenja. Le to pa je povezano s človekovimi

potrebami; tam kjer človek živi, zadovoljuje svoje najrazličnejše potrebe, pogosto skozi

organizirano družbeno življenje. V raziskavi preučujemo nekatere oblike organiziranega

življenja, za katere domnevamo, da so najpomembnejši dejavniki regionalnih identitet:

gospodarski subjekti, družbene institucije, upravne delitve, mediji ter množični šport.

Omenjeni dejavniki imajo običajno določeno območje delovanja. Z zadovoljevanjem potreb v

določenem prostoru se vzpostavi povezava, navezava, identiteta s tem prostorom kar pripelje

do nastanka regionalne identitete in identitetnih regij. Identitetna regija je območje, ki ga

povezuje podobno stanje duha ter pripadnost organizacijam družbenega življenja, posledica

česar je občutek regionalne pripadnosti oziroma regionalna identifikacija z določenim

območjem. Ko določeno regijo sprejmejo množice ljudi za svojo, postane del uveljavljenih

prostorskih predstav skupnosti in prične »živeti« z njimi. Identitetne regije razumemo kot

prostorsko projekcijo socialnih in ekonomskih razmer.

Naloga sledi trem ciljem: opredeliti vsebino pojma identitetna regija kot element geografske

regionalizacije oziroma členjenosti prostora, preučiti dejavnike, s katerimi je možno

prepoznati identitetne regije in določiti prostorski domet relevantnih dejavnikov ter na podlagi

tega izdelati regionalizacijo Slovenije na identitetne regije. Do ciljev smo prišli s hevristično

metodo, metodo zbiranja in analiziranja podatkov, intervjuja in kartiranja. Ugotovili smo, da v

Sloveniji obstaja 12 identitetnih regij.

Ključne besede: identitetna regija, regionalna zavest, regionalna identiteta, identitetne regije

Slovenije

Abstract

Space is one of the main principles of human existence, as the human being is strongly

connected with their living space and from that an identity arises. The space is filled with

social interactions which couse the filling of belonging to the same space. The factors that

influence spatial identity are regional economy, social institutions, mass medias,

administration divisions, and sport. Identity regions are tightly connected with social space

which represents the spatial dimension of social relations. Wherever humans live, they are

trying to fulfill different needs and these are mainly fulfilled through the organized social

structure. In thesis we are researching factors affecting regional identity: the regional

economy, the institutions of public life, administrative divisions, mass medias, sports clubs.

These factors always maintain a territory of influence – the sphere of interest. This means that

they are spatially limited. While fulfilling the needs of a particular territory certain

connections, attachments and identities are formed. In such a way institutions become the

factors of spatial identity which brings a region it’s identity. The “Identity Region” is the

territory filled with the same state of the spirit and belonging to the same institutions of social

life, culminating in the feeling of a regional identity. It happens when a particular region is

accepted by the people as their own. Identity regions are spatial projections of the social,

cultural and economic factors of the area. The thesis tries to realize three aims: to define the

3

term identity region as an element of geographical regionalization, to determine the factors

creating the regional identity and indentity regions, to find out the spatial reach of the

important elements and on that basis work out the regionalization of Slovenia by identity

regions. We used the hevristic method, the method of collecting data, interviewing and

mapping. We found that in Slovenia 12 identity regions exist.

Key words: Identity region, Regional consciousness, Regional identity, Identity regions in

Slovenia.

4

Kazalo

1. Uvod ....................................................................................................................................... 6

1.1 Osnovni pojmi ................................................................................................................ 10

1.2 Prostorska identiteta ....................................................................................................... 12

1.3 Regionalna identiteta ...................................................................................................... 15

1.4 Identiteta regije ............................................................................................................... 17

1.5 Regija ............................................................................................................................. 18

1.6 Identitetna regija ............................................................................................................. 20

1.7 Regionalna identiteta in identitetne regije v literaturi .................................................... 23

1.8 Propadanje ali oživitev regionalnih identitet ? ............................................................... 24

2. Namen naloge, raziskovalne hipoteze in vprašanja, metodologija ...................................... 26

2. 1 Namen naloge ................................................................................................................ 26

2.2 Metodologija, raziskovalne hipoteze in vprašanja ......................................................... 26

3. Predstavitev nekaterih temeljnih pojmov ............................................................................. 32

3.1 Teritorialnost .................................................................................................................. 32

3.2 Psihologija regionalnih identitet ..................................................................................... 32

3.3 Identiteta ......................................................................................................................... 35

3.3.1 Osebna identiteta ..................................................................................................... 36

3.3.2 Skupinska identiteta ................................................................................................ 36

3.4 Pestrost identitet ............................................................................................................ 37

3.5 Funkcije prostorskih identitet ......................................................................................... 38

4. Moderni dejavniki regionalnih identitet ............................................................................... 40

4.1 Regionalnost družbenih institucij ................................................................................... 41

4.1.1 Sodišča .................................................................................................................... 43

4.1.2 Vzgojno-izobraževalne institucije ........................................................................... 43

4.2 Regionalnost gospodarskih subjektov ............................................................................ 44

4.3 Regionalnost medijev ..................................................................................................... 45

4.3.1 Časopis, radio in televizija ...................................................................................... 47

4.4 Regionalnost socialne povezanosti prebivalcev – množični šport ................................. 48

4.4.1 Množični šport ......................................................................................................... 48

5. Tradicionalni dejavniki ........................................................................................................ 51

5.1 Zgodovinski spomin ....................................................................................................... 51

5.2 Vpliv kulture, jezika, umetnosti ..................................................................................... 54

5.3 Pokrajina ......................................................................................................................... 56

6. Povzetek k teoretičnemu delu ............................................................................................. 58

7. Empirični del ........................................................................................................................ 60

7.1 Regionalnost medijev ..................................................................................................... 60

7.1.2 Regionalnost časopisov ........................................................................................... 61

7.1.3 Regionalnost reklamnih sporočil ............................................................................. 63

7.2 Informacijske regije Slovenije ...................................................................................... 66

7.2.1 Prostorski domet časopisov ..................................................................................... 66

7.2.2 Regionalnost radija in televizije .............................................................................. 67

7.2.3 Regionalnost radijev ................................................................................................ 68

7.2.4 Prostorski domet regionalnih radijev ...................................................................... 69

7.2.5 Regionalnost televizij .............................................................................................. 74

7.3 Regionalnost družbenih institucij ................................................................................... 80

7.3.1 Pojem družbena institucija ...................................................................................... 80

7.3.2 Regionalne značilnosti izbranih izobraževalnih institucij ....................................... 80

7.3.3 Prostorska razmestitev dijakov gimnazij ................................................................. 81

5

7.3.4 Prostorska razmestitev študentov geografije treh slovenskih univerz.................... 88

7.4 Regionalne značilnosti gospodarskih subjektov ............................................................ 91

7.5 Regionalnost upravnih delitev ........................................................................................ 97

7.5.1 Upravne regionalizacije Slovenije .......................................................................... 97

7.5.2 Območja policijskih uprav ...................................................................................... 98

7.5.3 Območja okrožnih sodišč ........................................................................................ 99

7.5.4 Območja davčnih uprav ....................................................................................... 100

7.5.5 Območja geodetskih uprav .................................................................................... 101

7.6 Vpliv množičnega športa na pojav identitetnih regij ................................................... 103

7.6.1 Množični šport ....................................................................................................... 103

7.6.2 Navijači ................................................................................................................. 103

7.6.3 Množičen šport in gospodarstvo ........................................................................... 104

7.6.4 Regionalnost gospodarskega marketinga .............................................................. 106

7.7 Spoznavni zemljevid .................................................................................................... 107

7.8 Uporaba regijskih toponimov v imenih pravnih subjektov .......................................... 114

7.9 Regionalna pripadnost prebivalcev Slovenije .............................................................. 116

7.9.1 Regionalna pripadnost naključno izbranih intervjuvancev ................................... 116

8. Identitetne regije Slovenije ................................................................................................. 120

8.1 Metoda določevanja identitetnih regij .......................................................................... 120

8.2 Regionalizacija Slovenije na identitetne regije ........................................................... 137

9. Zaključna spoznanja o identitetnih regijah ......................................................................... 145

10. Literatura .......................................................................................................................... 161

6

1. Uvod

Človek se s prostorom kjer biva identificira. Postavlja se vprašanje, katere sile povzročajo te

prostorske identitete, da tisoči in milijoni, ki pravzaprav nimajo opravka drug z drugim, čutijo

enost, formirajo skupnost in se identificirajo z istim prostorom? Znanost razlaga, da je prva

domena človeka, zakon o ohranitvi vrste – preživetje in ohranitev vrste in individualnih biti

znotraj nje. Ta preživetveni mehanizem povzroča potrebo po pripadnosti skupini in prostoru,

ki pomeni večjo verjetnost preživetja skozi lažje pridobivanje osnovnih virov življenja,

obrambo, zaščito ljudi, imetja in prostora bivanja ter racionalizacijo organizacije življenja. Iz

te osnove izhajajo tudi socialni geografi, ki povezujejo to vprašanje z družbeno organizacijo v

smislu zadovoljevanja nekaterih potreb. Pravijo, da je posameznik umeščen v določen prostor,

na katerega ga vežejo mnoge dejavnosti, ki mu omogočajo mirno, varno in udobno življenje.

V prostoru kjer živi, zadovoljuje najrazličnejše potrebe; nekatere skozi družbene organizacije,

druge kot individuum. Pogosto imajo prvine tega delovanja za posledico prostorske identitete

(Werlen 1993: 42). Tako imajo dejavnosti, povezane z družbeno organizacijo, pomemben

vpliv na socialne dimenzije prostora, skozi njih prihaja do skupne percepcije, imaginacije, ki

ustvarja kolektivni »mi«, in »nas« razlikuje od drugih družbenih skupin ter njihovih »oni« in

»njih«, isto pa ločuje »naš« prostor od »njihovega«. (Paasi, 1986).

V raziskavi poskušamo dokazati, da lahko predstavljajo organizacije družbenega življenja

vzvode in sile, ki družijo ljudi v skupnost in jo povezujejo s prostorom kjer živi in deluje.

Socialni geografi domnevajo, da je proces socializacije tisti, ki daje posamezniku in skupnosti

idejo »našega prostora«. V nalogi preučujemo dejavnike, ki so pomembni v procesu

socializacije in ki se manifestirajo tudi skozi različne oblike prostorskih identitet. Po mnenju

nekaterih socialnih geografov so to, v nalogi poimenovani, sodobni dejavniki prostorskih

identitet – ti elementi podpirajo in vzdržujejo skupnosti, jih umeščajo v določen prostor ter

jim s tem dajejo isto prostorsko identiteto. Tovrstni dejavniki povzročajo specifično stanje

prostorske zavesti ljudi kar ima za posledico diferenciacijo prostora; zaokrožajo določene

prostorske enote. V nalogi poskušamo nadgraditi njihova razmišljanja z empiričnim

pristopom, dokazati regionalnost sodobnih dejavnikov in njihov vpliv na regionalne identitete

ter formiranje identitetnih regij.

Čeprav obstajajo med geografi in sociologi pestre diskusije o zmanjševanju pomena prostora

in vezi povezanih z njim, se je potrebno zavedati, da je prostor kljub procesom globalizacije

in deteritorializacije eden od temeljnih prvin človekovih identifikacij. Kljub sodobnemu

tehnološkemu razvoju, ki je močno olajšal prostorsko premikanje prebivalstva in njegovo

socialno preslojevanje, je še vedno večji del družbe trdno vpet v prostor, ta vpetost,

umeščenost v prostor pa predstavlja bazo najrazličnejšim prostorskim identitetam. V nalogi

se osredotočamo na prostorske identitete na nivoju regije kar pomeni, da nas v raziskavi

zanima ena izmed mnogih oblik prostorske identitete in to je regionalna identiteta.

Koncept raziskave je zastavljen na sledeč način: izhajamo iz regionalne identitete in se

sprašujemo, kaj so vzroki za njo in ali ima ta pojav tudi posledice v prostorskih strukturah?

Tako predstavlja regionalna identiteta izhodišče raziskave, kjer ugotavljamo, ali je ta pojav

plod nekih imaginarnih predstav, ali pa jo lahko povežemo tudi z racionalnimi vplivi iz

vsakdanjega življenja?

Postavlja se vprašanje, kaj regionalno identiteto ustvarja in ohranja in ali je možno to tudi

empirično dokazati. Sprašujemo se tudi, če je lahko ena izmed posledic regionalne identitete,

pojav identitetnih regij. Regionalno identiteto obravnavajo nekateri raziskovalci predvsem na

teoretični ravni. Posamezni avtorji gledajo na regionalno identiteto posledično, ne pa iz vidika

7

vzrokov za njen nastanek in se redko ukvarjajo z njenimi posledicami. V nalogi poskušamo

nadgraditi njihova prizadevanja s praktičnim/empiričnim pristopom in dokazati regionalnost

nekaterih dejavnikov ter skozi njihov prostorski domet ugotoviti tudi identitetne regije. V

nalogi skozi vzroke in posledice regionalne identitete definiramo identitetne regije in

predstavljamo poskus delitve nekega teritorija na identitetne regije.

Ko se sprašujemo o vzrokih, ki povzročajo regionalno identiteto, razmišljamo o vzvodih,

mehanizmih, dejavnikih, ki jo povzročajo in ohranjajo. Domnevamo, da se da skozi preučitev

regionalnosti posameznih dejavnikov in njihov prostorski domet, potrditi njihov vpliv na

regionalno identiteto.

Regionalna identiteta ni teoretični konstrukt, temveč praktična realnost s konkretnimi

posledicami v določeni regiji. Ta pojem vsebuje v sebi velik naboj/potencial, ki se lahko

manifestira skozi razna področja življenja (socialno-političnega, ekonomskega, prostorskega),

s pomembnimi posledicami na preobrazbo prostorskih struktur. Regionalna identiteta se kaže

skozi dojemanje in vrednotenje prostora, v katerem živijo prebivalci in se pogosto manifestira

v mnogih pobudah, akcijah in tudi nestrinjanjih, protestih.

Potrebno se je zavedati, da občutek pripadnosti ni le čustven odnos ampak zelo konkreten

odnos ljudi do okolja bivanja, ki se odraža tudi prek soudeležbe pri urejanju skupnih zadev. In

ob določenih »neugodnih pobudah« s strani države se vzpostavijo iniciative, ki želijo

preprečiti določena dogajanja v »domačem« okolju, s katerimi se prebivalci ne strinjajo.

Tako regionalna identiteta vpliva na aktiviranje lastnih potencialov prebivalcev in pogosto

inicira tudi posege države v prostor, skozi urejanje infrastrukture in tudi pri določevanju

upravnih delitev, ki so lahko ob upoštevanju pripadnosti manj konfliktne. Trdimo, da lahko

kot eno izmed posledic pojava regionalne identitete, predvsem skozi prostorske domete

dejavnikov, prepoznamo tudi identitetne regije.

8

Slika 1: Koncept raziskave

Iz različnih virov v literaturi lahko sklepamo, da so družbene institucije, mediji, uprava,

gospodarski subjekti in množični šport, ključni dejavniki formiranja in ohranjanja regionalnih

identitet. Njihov vpliv si predstavljamo na sledeč način: omenjeni dejavniki delujejo na

določenem območju, vežejo nase ljudi s tega območja, zaradi česar nastajajo prostorske enote.

Z zadovoljevanjem potreb na določenem območju, tudi skozi omenjene dejavnike, se lahko

vzpostavi identiteta s tem območjem.

Tako je cilj dokazati regionalnost dejavnikov in opredeliti območja, ki jih obvladujejo iste

institucije družbenega življenja, isti mediji, gospodarski subjekti,… posledica česar je

prostorska zaokroženost, ki ima lahko za posledice pojav identitetnih regij.

Pojav identitetnih regij predstavlja sintezo mnogih dejavnikov, vplivov, zunanjih momentov,

notranjih vzgibov v človeku in mnogi med njimi šele čakajo na poglobljeno obravnavo.

Pri proučevanju regionalne identitete in identitetnih regij poskušamo izhajati iz širših

teoretičnih spoznanj, zato upoštevamo sodobne pristope v družbeni geografiji. Sodobno

družbeno geografijo zaznamuje nekoliko drugačen koncept spoznavanja: namesto odkrivanja

zvez med naravo in družbo, stopajo v ospredje prostorski učinki človekovega delovanja,

bolje: učinki, ki so posledica odnosov, v katere stopajo posamezniki z namenom

zadovoljevanja svojih potreb. V tem smislu izstopa dvoje raziskovalnih tematik:

1. Prvo področje so oblike delovanja (odnosov), ki se v prostoru manifestirajo. V teoriji

socialne geografije obstaja šest oblik človekovega delovanja oziroma zadovoljevanja

9

potreb: bivanje, delo, oskrbovanje, izobraževanje, rekreacija in komunikacija.

Navedene oblike imajo prostorske implikacije, skozi te oblike stopa posameznik v

najrazličnejše socialne odnose, ki so tudi prostorsko relevantni. Kot pravi Giddens, se

med posameznikom in prostorom, kjer posameznik živi in zadovoljuje svoje potrebe,

spletejo številne in tesne vezi, zaradi katerih sta skupnost in prostor povezani entiteti

(Giddens 1992: 218, podobno tudi Weichhart 1990: 36). V družbeni geografiji so

bogato dokumentirani učinki ekonomskega delovanja človeka (dela in oskrbovanja),

podobno tudi učinki bivanja (npr. socialna in prostorska diferenciacija). Manj pa so

poznani celokupni učinki človekovega delovanja na določenem prostoru, ki niso

razpoznavni le na področju fizičnega, ekonomskega ali socialnega, temveč segajo še

na področje duhovnega. Tovrstne vezi prav gotovo obstajajo, izražajo pa se v pojmih

kot so regionalna zavest, občutek regionalne pripadnosti, regionalna identiteta,

teritorij, identitetna regija. Na čem temeljijo te vezi, kako se v prostoru manifestirajo,

katere vezi med posameznikom in prostorom so regionalno različne, je zaenkrat še

slabo poznana tematika.

2. Drugo področje se nanaša na manifestacijo (posledice) tovrstnega delovanja v

prostoru. Po teoriji delovanja človeka (nem. Handlungsteorie, angl. Action theory),

ima vsa človekova aktivnost prostorske implikacije (učinke). Kajti, kot je razširjeno

mnenje v prostorski sociologiji in v sodobni družbeni geografiji, sta socialno in

prostorsko nedeljiva kompleksa (Massey, 2003), Low pa isto spoznanje pojasnjuje z

besedami, da so prostorske strukture hkrati tudi socialne strukture (Low, 2001).

Posledice človekovega delovanja se na različne načine odražajo v pokrajini (prostoru).

V družbeni geografiji so dobro dokumentirane demografske regije, regije dnevnih

migrantov, socioekonomska območja. Zelo malo pa vemo o regijah, ki so posledica

delovanja družbenih institucij, medijev, organiziranega javnega življenja, regionalne

pripadnosti – dejavnosti, ki razkrivajo vezi med prostorom in skupnostjo, kjer ta živi

in deluje.

Tako prva kot druga omenjena raziskovalna problematika sta tesno povezani s pojavom

identitetnih regij. Obstoj identitetne regije si razlagamo na sledeči način: prebivalci na nekem

območju so med seboj povezani z neštetimi vezmi in skupnimi izkušnjami, ki jih neprestano

producirajo in vzdržujejo vzvodi družbene organizacije; družbene institucije, uprava,

gospodarski subjekti, mediji in druge oblike javnega življenja. Zaradi teh vezi se v ljudeh

vzbudi občutek regionalne pripadnosti, kar preraste v regionalno identiteto in kulminira v

identitetnih regijah.

Naloga vsebuje teoretično podstat, ki temelji na širših družbeno geografskih teoretičnih

izhodiščih:

Izhodišče 1: prvi vsebinski obrat v družbeni geografiji – od spoznavanja družbe k

spoznavanju socialnih skupin in posameznika (individualizacija socialnogeografskega

proučevanja).

Do sedemdesetih let se je družbena geografija osredotočala na proučevanje prebivalstva kot

celote, prebivalstvo obravnava po posameznih kategorijah (stari, mladi, aktivni, vzdrževani),

težišče pa je bilo na celoti. V osemdesetih se je izkazalo, da je prebivalstvo preveč

diferencirano za tak način proučevanja. Zato je bil uveden termin »socialne skupine«.

Socialna skupina pomeni združbo ljudi z enakimi socio-ekonomskimi značilnostmi, ki na

enak način delujejo v prostoru. V devetdesetih se je izkazalo, da je tudi socialna skupina

preveč heterogena zato se je težišče preučevanja prestavilo k življenjskim stilom.

V geografiji je prisoten splošni trend, kjer se predmet proučevanja drobi, tudi sam koncept

spoznavanja se je spremenil. Od spoznavanja splošnih značilnosti k spoznavanju posebnosti.

10

In en element spoznavanja je področje regionalne pripadnosti, ki lahko rezultira v identitetnih

regijah.

Izhodišče 2: drugi vsebinski obrat v socialni geografiji – od spoznavanja prostora k

spoznavanju kraja.

Do sredine osemdesetih se je geografija omejevala predvsem na fizični prostor in tisto kar je

bilo razvidno v fizičnem prostoru je bil predmet preučevanja. Werlen (1993) pravi, če bi

geografija še naprej preučevala samo fizični prostor, bi bilo poznavanje prostorskih struktur

nepopolno. Naloga geografije naj ne bi bila le preučevanje fizičnega prostora, temveč tudi

preučitev akterjev, ki prostor ustvarjajo – sooblikujejo. Vse kar se danes dogaja v družbi,

pogosto ni več (direktno) razvidno v prostoru, človekovo delovanje v fizičnem prostoru se ne

odraža vedno. Zato je nastala potreba po uporabi termina socialni prostor. Socialni prostor je

dinamičen pojav, kjer posamezniki delujejo in vstopajo v interakcijo drug z drugim; to je pa

tudi prostor, kjer se ljudje v teh interakcijah srečujejo z najrazličnejšimi organizacijami

družbenega in ekonomskega življenja. Sodobna geografija daje velik poudarek spoznavanju

prostorskih implikacij (posledic) ekonomskega in socialnega življenja. Istočasno je geografija

vedno bolj subjektivna veda, vedno bolj se poudarja osebna percepcija prostora.

Izhodišče 3: zanimajo nas vzvodi, ki ustvarjajo regionalne razlike v sodobnem času.

Prevladujoča gospodarska dejavnost se v prostoru vedno manj odraža (terciarne in kvartarne

dejavnosti). Ne moremo pa reči, da človek ni več teritorialno bitje, še vedno obstaja vez

človek – prostor, le da so se oblike le-tega spremenile. Poskušamo ugotoviti, kakšne so

sodobne vezi med prostorom in človekom. Poskušali bomo pokazati, da so identitetne regije

ena od oblik odnosa človek – prostor.

Znotraj tega izhodišča je aktualno tudi vprašanje družbenogeografske regionalizacije; obstaja

ekonomskogeografska regionalizacija Slovenije (Vrišer), demogeografska (Klemenčič),

sociodemografska (Klemenčič), ki so izdelane na osnovi takratnega koncepta razumevanja

fizičnega prostora. Kakšna družbenogeografska regionalizacija bi ustrezala sodobnim

konceptom razumevanja prostora? Ena možnih družbenogeografskih regionalizacij, bi lahko

bila diferenciranost prostora na območja skupne regionalne identitete. Če takšna območja

obstajajo, potem je na njihovi podlagi možno izdelati ustrezno regionalizacijo in prikazati

delitev Slovenije na identitetne regije.

Diferenciacija Slovenije na identitetne regije oziroma na območja regionalne pripadnosti še ni

bila celostno obravnavana, temu cilju smo se poskušali približati v pričujoči nalogi. Obstaja

nekaj študij o regionalni identiteti, vendar brez prostorske dimenzije (Trstenjakova študija o

slovenskem narodnem značaju, študija A. Kučan o simbolnih / identitetnih elementih

slovenske kulturne krajine) ali zgolj na podlagi regionalnega opredeljevanja prebivalcev

samih ( Klemenčičeva razprava o miselni sliki pokrajin).

1.1 Osnovni pojmi

Tako v domači kot tudi tuji literaturi imamo opravka s celo vrsto pojmov, povezanih z

obravnavano tematiko. Pojmi kažejo določeno sorodnost, vendar so različni. To so:

- prostorska identiteta,

- identiteta prostora,

- regionalna identiteta,

- identiteta regije,

11

Hkrati se v literaturi pogosto uporabljajo izrazi, kot so prostorska pripadnost, prostorska

zavest, regionalna pripadnost, regionalna zavest. Za obrazložitev teh pojmov podajamo

najprej opise iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki jih definira na sledeč način:

Pripadnost

- dejstvo, da kdo, kaj, pripada čemu (pripadnost ozemlju, državi); pripadnost prostoru pomeni

čutiti pripadnost do nekega ozemlja, okolja, pokrajine.

Do občutka pripadnosti (povezanosti) pride po dolgotrajnejšem bivanju neke skupnosti v

določenem prostoru, v katerega družba "odtisne" svojo podobo in tudi prostor odtisne svojo

podobo v družbo; to stanje je pogojeno s stopnjo družbenega, gospodarskega, tehnološkega in

kulturnega razvoja. Sčasoma se vzpostavi ravnotežje med prostorom in družbo, ki v njem živi.

Zavest - zavedanje

- sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj;

- celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda;

- celota idej, spoznaj o čem, kot jo ima kak osebek sploh;

- zavedanje o svoji pripadnosti čemu.

Prostorska zavest pomeni zavedanje posameznika ali družbe, da pripadata določenemu

prostoru.

Identiteta

- skladnost, ujemanje, istovetnost

Prostorska identiteta pomeni istovetenje (identificiranje) s prostorom, običajno s prostorom

bivanja.

Lahko si postavimo zanimivo vprašanje, kaj obstaja prej, prostorska pripadnost, prostorska

zavest ali prostorska identiteta? Ali obstaja časovno sosledje teh pojmov (stanj)? Namen tega

vprašanja ni, da razglabljamo, kaj je bilo prej kokoš ali jajce, drevo ali seme? Zanima nas ali

je mogoče razvojno razložiti nastanek regionalne identitete – tudi s tega vidika. Domnevamo,

da obstaja geneza omenjenih stanj, ki si sledijo v naslednjem časovnem zaporedju:

1. pripadnost

2. zavest

3. identiteta

Domnevamo, da se sprva pojavi občutek pripadnosti prostoru, ki posledično vpliva na

zavedanje in deluje na prostorsko zavest. Ko je prisotno zavedanje, se pojavi istovetenje,

identiteta.

Podajamo kratke definicije pojmov prostorska identiteta, identiteta prostora, regionalna

identiteta in identiteta regij. Podrobneje so omenjeni pojmi obravnavani v naslednjih

poglavjih.

Prostorska identiteta

Ko govorimo o prostorski identiteti, mislimo o identitetah vezanih za prostor na splošno;

obstajajo lahko najrazličnejši prostorski nivoji, od pripadnosti ozkemu bivalnemu okolju, do

globalnih dimenzij.

12

Identiteta prostora

Identiteta prostora je predstava (poster) nekega prostora v zavesti ljudi. Bazira na

pokrajinskih, kulturnih zgodovinskih in izkustvenih komponentah posameznika ali celotne

družbe.

Regionalna identiteta

Regionalna identiteta je stanje prostorske zavesti posameznika ali skupnosti do nekega

specifičnega območja - regije. Kaže se skozi občutke pripadnosti, identifikacije s tem

območjem - regijo.

Identiteta regije

Identiteta regije je predstava določene regije v zavesti ljudi. Identiteto regije lahko razdelimo

na dva dela, »subjektivno« in »objektivno«. Subjektivna identiteta regije je tista, ki jo izražajo

prebivalci regije in tisti, ki živijo izven te regije. Objektivna identiteta regije pa je tista, ki

bazira na fizičnem okolju, pokrajini, kulturi.

1.2 Prostorska identiteta

Geografi nenehno poskušajo razjasniti dilemo ali naj geografija pojave in procese »le«

opisuje, oziroma do kod jih »sme« še razlagati. Geografija izhaja iz registracije zapaženega in

opisovanja prostorskih procesov, oboje videno kot učinek oziroma rezultat v prostoru.

Sodobni raziskovalec pa spoznava, da prostorska stvarnost ni le izključno stvar množice

pojavov, učinkov in medsebojnih prepletanj temveč, da je končni rezultat človekovega

delovanja prostoru (lahko) tudi iracionalne narave.

V raziskavi se sprašujemo, kaj je tisto kar človeka tako veže v prostor in ga tudi identificira z

njim? A se lahko sploh verodostojno na nivoju različnih strok sprašujemo o morda

nezavednem, duhovnem pomenu povezanosti človeka in prostora in vpetosti človeka vanj?

Govorimo o najrazličnejših potencialnih vplivih oblikovanja prostorske zavesti, običajno

rafiniranih, pogosto oddaljenih od posameznikovega osebnega sveta. V teoretičnem delu

ugotavljamo, da gre za notranje vzgibe, potrebo po »opredeliti se«, ločiti se od drugih in

hkrati biti z, pripadati, istovetiti se z neko skupino, idejo, prostorom, vero, prepričanjem,

modnim trendom, zvrstjo glasbe, filmom, umetnostjo. Gre za naravne mehanizme v ljudeh, ki

imajo notranjo potrebo pripadati, se opredeljevati. Kot primer lahko navedemo nedavno

svetovno prvenstvo v nogometu. Tudi ko je Slovenija izpadla iz nadaljnjega tekmovanja, so

se ljudje vedno postavili pri nadaljnjih tekmah na stran nekoga, pa četudi je to ena oddaljena

(prostorsko in mentalno) Gana. Naravna potreba človeka je postaviti se na neko stran, jo

braniti, zagovarjati, navijati in simpatizirati. Morda veljajo isti mehanizmi tudi na političnih in

drugih področjih. Ljudje smo se sposobni ločevati – združevati, tudi na podlagi tega, katero

znamko avtomobila vozimo, katero pivo pijemo, katere politike volimo. Očitno gre za potrebo

ločiti se od drugih in pripadati nekomu ali nečemu, v odnosu do prostora, pa je to še toliko

bolj izrazito.

V nalogi razumemo prostorsko identiteto kot splošni pojem, ki vsebuje različne nivoje in

oblike identitet vezanih za prostor - regionalna identiteta predstavlja enega izmed nivojev

prostorske identitete. Musek (1997) izhaja pri pojmu prostorska identiteta iz osebne in

skupinske identitete; prostorska identiteta se kaže kot zmes prostorskih in socialnih aspektov

skozi življenje posameznika in družbe. Oblikuje se z vzajemnim delovanja med

posameznikom, družbo in prostorom. V nalogi poskušamo to povezavo prikazati skozi

družbeno življenje, oziroma dejavnike, ki delujejo kot generatorji prostorskih identitet.

13

Prostorske identitete pa ne izhajajo samo iz prostora samega, upoštevati je potrebno tudi

duhovne aspekte. Če bi prostorska identiteta izhajala zgolj iz prostora kot takega in njegovih

funkcij, potem pri emigracijskih etničnih skupinah ne bi obstajala navezanost na prostor, ki

ga poseljuje matična enota, saj zdaj bivajo drugje. Po Smithu (1991) etnije in njihova

povezanost s prostorom lahko živijo naprej, tudi če so že davno ločene od domovine – in sicer

zaradi socialnih vezi, močne nostalgije in duhovne navezanosti. Gre za teritorij v spominu,

kar velja za tako imenovane diasporične etnične skupine in dele teh skupin.

Celo kadar gre za nomadske družbe, so le-te vedno navezane na določen prostor (ozemlje), ki

ga imajo za svojega – lastijo si ga celo v primeru, ko nimajo stalnih naselbin.

Istovetenje s prostorom je vedno najprej ozemeljsko: človek začrta meje svojega bivališča. Z

obrambo teh meja je povezana njegova suverenost. To velja tako na osebnostnem kot tudi

skupinskem nivoju. Na skupinski ravni je prostorska identiteta domovina, ki je pojmovana kot

država ali njena enota, na primer regija, na osebnostni ravni pa je to prostor konkretnega

bivanja, ki mu rečemo dom (Južnič, 1993). Tako domovina kot tudi dom imata svoje korenine

v tem kar Heidegger razume kot primarni obstoj-obstajati-biti (der Da-Sein). Gre za proces, s

katerim ljudje prostor spremenijo v svoj dom; ta transformacija temelji na praktičnem in

čustvenem dojemanju sveta. Zato se ljudje prostorsko identificiramo tako s praktičnega kot

tudi čustvenega vidika.

Glavne prvine prostorskih identitet so (Grdina, 1997):

- prostorska identiteta je skupek kolektivnih predstav, ki vzpostavljajo zavest o skupni

prostorski pripadnosti skupnosti, ki živi na določenem prostoru. Takšna zavest se ne

pojavlja samo pri pripadnikih skupnosti, ki naseljuje določen prostor, temveč tudi pri

pripadnikih drugih skupnosti. Ključno vprašanje pa je, kaj oblikuje zavest o (skupni)

prostorski pripadnosti;

- prostorska identiteta ni nekaj statičnega, je zelo dinamična kategorija in je kot takšna

odvisna od različnih gospodarskih, družbeno-političnih, kulturnih in drugih

dejavnikov, ki se spreminjajo prostorsko in časovno;

- kolektivne predstave so sprva v glavnem posamična, individualna videnja in

razumevanja, ki pa so v določenih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah

postala last skupnosti.

Prostor, v katerem živimo, je zelo obsežen in raznovrsten. Na najnižji stopnji zajema naše

neposredno okolje, v kateri se trenutno gibljemo. Nekoliko bolj obširno je širše okolje, ki ga

zaznavamo z našimi čuti, kot so vid, sluh in vonj. Prostor, v katerem se gibljemo vsak dan je

še širši; zajema naše stanovanje, hišo, delovno mesto, trgovino, ... kot tudi vsa ostala mesta,

ki jih obiščemo čez dan in poti, ki jih povezujejo. Prostor, ki je še obsežnejši in ga na različne

načine spoznavamo, se v njem gibljemo ter v njem ali z njim načrtujemo in opravljamo

različne dejavnosti, je „virtualni prostor“, ki ga posameznik sprejema iz medijev, institucij (v

šoli ), skozi množični šport (športne prireditve po celem svetu). Tako ima vsak posameznik

množico prostorov v katerih deluje, iz tega izhajajo različni nivoji prostorskih identifikacij

(Repovž, 2002). Zajema naš kraj, regijo, državo, kontinent, celoten planet. Vsakega od

naštetih prostorov spoznavamo na različne načine, v njih načrtujemo in izvajamo različne

dejavnosti.

O tem govorijo tudi psihologi, ki predpostavljajo, da temelji naše spoznavanje, iz katerega

sledijo posamezne prostorske identitete, na različnih kognitivnih procesih in miselnih

predstavah. Downs in Stea ločujeta zaznavni prostor majhnih razsežnosti ter geografski ali

transperceptualni prostor velikih razsežnosti ter poudarjata, da se način zaznavanja in

spoznavanja v obeh prostorih pri ljudeh pomembno razlikuje (Downs, Stea 1977). Velikost

prostora se tesno povezuje z identitetami in z virom informacij, ki so ključne pri njegovem

14

spoznavanju kar direktno vpliva na prostorske identifikacije. Glede na zaznavne in spoznavne

vire informacij ločuje Mark (1992) tri osnovne koncepte prostora, ki jih lahko zasledimo v

prostorski kogniciji: haptični, slikovni in transperceptualni prostor. Haptični prostor obsega

bližnji prostor, ki ga spoznavamo s stiki in telesno interakcijo z njim. Slikovni prostor temelji

na vidni zaznavi, vključuje pa tudi slušne in vonjalne informacije. Transperceptualni prostor

presega okvire naše zaznave, saj je opredeljen kot prostor, ki ga ne moremo naenkrat zajeti v

celoti. V umu ga sestavljamo na podlagi izkušenj z večjim številom neodvisnih haptičnih in

slikovnih prostorov, ki jih prejmemo skozi različne vplive vsakdanjega življenja. Različno

zaznavanje prostorov različnih razsežnosti vpliva tudi na različne nivoje prostorskega

identificiranja (lokalno, regionalno, …).

Prostorska identiteta pomeni istovetenje (identiteto) z določenim prostorom, ki je lahko

manjših ali večjih razsežnosti. Ko govorimo o prostorski identiteti, govorimo o identiteti

vezani na prostor na splošno, vendar imamo lahko opravka z različnimi prostorskimi

obsegi. Tako kot imamo državne institucije, nekatere na državnem, druge regionalnem, spet

tretje na lokalnem nivoju. Vsem je skupno, da so državne, postavljene pa so za prostore

različnih dimenzij. Podobno je s prostorskimi identitetami. Prostorska identiteta predstavlja

okvir, znotraj katerega lahko umestimo cel spekter od lokalnega do planetarnega. Med

prostorsko in regionalno identiteto ne gre za hierarhičen odnos, saj govorimo o prostorski

identiteti tako na lokalni ravni, kot tudi globalni. Tako predstavlja prostorska identiteta

splošno gledanje na različne prostorske identitete, za katere veljajo podobni ali celo enaki

principi. Kot je bilo že omenjeno, se v raziskavi osredotočamo na regionalni identitetni nivo.

Na prostorske identitete posameznika in družbe lahko gledamo iz mnogih vidikov. Lahko

govorimo o prostorskih identitetah različnih nivojev, ki se navezujejo na različne prostorske

obsege:

- planetarno (Zemlja),

- kontinentalno (Afrika),

- naddržavno-nadnacionalno (meddržavno) (EU, Commonwealth),

- državno-nacionalno (Slovenija),

- regionalno (Štajerska),

- lokalno (Logatec),

- osebno (dom).

Posameznik se istočasno opredeljuje na vseh nivojih, točno ve kakšen je njegov odnos do

svojega doma, ima občutek pripadnosti „svojemu“ Logatcu, Notranjski, Sloveniji, EU. Še

najbolj izrazito je to opredeljevanje na lokalni, regionalni in narodni ravni. Vendar se različni

nivoji prostorskih identitet ne izključujejo ampak dopolnjujejo, hierarhično nadgrajujejo in

včasih tudi konkurirajo.

V času v katerem živimo smo podvrženi mnogim globalnim vplivom, prihaja do “množenja”

prostorskih identitet. Postmoderna, postkapitalistična, postindustrijska družba ponuja veliko

identitet tudi v prostorskem smislu. V današnji družbi se lahko identitete med seboj prekrivajo

in kopičijo ter s tem tudi zasenčijo pomen katere iz med njih. V Evropi se je pojavila še

nadnacionalna identiteta, ki jo lahko imenujemo evropska. Mesto evropske identitete je nekje

med nacionalnimi identitetami in globalizacijskimi razsežnostmi. Nastaja zaradi vse večjega

širjenja ter vpliva Evropske unije na naša življenja - predvsem EU igra pomembno vlogo pri

nastanku evropske identitete – verjetno bo ta nivo prostorske identitete postajal vse bolj

prisoten tudi v vsakdanjem življenju ljudi.

Vendar se posameznik težko istoveti, identificira s tako široko skupnostjo, kot je

15

nadnacionalna skupnost (na primer Evropska unija ali Evropa). Za človeka so še vedno

temeljnega pomena manjše skupine in skupnosti ter prostori vezani za njih. Potrebe po

družbeni pripadnosti, varnosti in sprejetosti se uresničujejo predvsem na lokalni ter regionalni

ravni in ne širše. Zato dobiva vse večji pomen regionalna pripadnost, saj so mentalno ljudem

regije ozemeljsko bližje kot država, kaj šele Unija. Vendar je potrebno računati tudi z

evropsko identiteto. Če razmišljamo o času, ko nacionalne identitete še niso bile izoblikovane

in zakoreninjene med ljudmi, so se ti identificirali s svojim krajem, dolino, pokrajino, ne pa s

tedaj tako abstraktno idejo nacije. Prav tako se morda nekomu danes zdi abstraktna ideja o

evropski identiteti in njena dejanska »zaživitev« med ljudmi. Čas bo prinesel odgovore, če se

je tako ogromna in heterogena struktura kot je EU sploh sposobna ohraniti na »daljši rok«, in

če se je, kako bo to delovalo identitetno na ljudi. Kakorkoli že, tako regionalna identiteta, kot

tudi evropska, pomenita obogatitev za človeka in lahko predstavljata izziv za nacionalno

identiteto. Kot pa smo že omenili, ni nujno, da se različne identitete med seboj izključujejo,

ampak se lahko dopolnjujejo.

Prostorska identiteta pa se ne konča na nadnacionalnem nivoju ampak lahko doseže tudi

kontinentalnega (Evropejci, Afričani, Američani).

V zadnjih letih prihaja v ospredje, predvsem v povezavi z ekološkimi, klimatskimi,

zdravstvenimi in ekonomskimi spremembami/ dogajanji, zavest, da smo prebivalci Zemlje.

Vedno bolj se zavedamo, da karkoli pomembnega se zgodi v Sloveniji, ZDA ali na

Kitajskem, ima hitro vpliv tudi na vsako posamezno državo in celoten planet. Metaforično

lahko rečemo, da sedimo vsi v istem čolnu in karkoli se zgodi na posameznem delu čolna,

vpliva na vse, ki sedijo v njem.

Slika 2: Nivoji prostorskih identitet

1.3 Regionalna identiteta

Prostorska identiteta predstavlja širši pojem, znotraj katerega lahko umestimo identitete

različnih prostorskih nivojev in eden od teh je na nivoju regije. Tako je ena izmed oblik

prostorske identitete tudi regionalna identiteta. S teorijo regionalnih identitet se je podrobneje

ukvarjal Paasi, ki jo deli na identiteto regije in regionalno zavest. Pod pojmom identiteta

regije razumemo prevladujoče naravne in družbene značilnosti, ki so splošne priznane,

prepoznavne in specifične za določeno regijo ter regionalno zavest – posameznikovo

dojemanje prostora.

16

Slika 3: Regionalna identiteta po Paasiju

Regionalna identiteta je pojav, ki povezuje objektivne (narava, gospodarstvo) in subjektivne

(posamične in kolektivne predstave) značilnost. Za celovitejši vpogled v vsebino regionalne

identitete omenja Keating (1998: 86) tri pomembne elemente:

- spoznavnega: ljudje se morajo zavedati regije in njenih meja, da se ločijo od drugih

regij;

- čustvenega: ljudje čutijo regijo, ki jim zagotavlja okvir za skupno identiteto;

- instrumentalnega: stanje, ko je regija uporabljena kot osnova za mobilizacijo in

kolektivno akcijo pri uresničevanju družbenih, gospodarskih ali političnih ciljev.

Podobne elemente izpostavlja tudi Paasi (1986), ki meni, da pri oblikovanju regionalne

identitete potekajo istočasno trije procesi:

- Teritorialnost; pojavljanje meje pri različnih družbenih dejavnostih, ki ločijo regijo in

identiteto od sosednjih;

- Simbolnost; ime regije in številni drugi simboli, ki imajo funkcijo vzpostavitve

različnosti od drugih;

- Institucionalnost; ustanove, ki vzdržujejo simbolne oblike in hkrati razlikujejo regije

med seboj.

Glede povedanega lahko izpostavimo, da regionalna identiteta vpliva na razvoj in posledično

deluje kot pomemben faktor transformacije pokrajine. Predstavlja potencialni stimulator

različnih dejavnosti, ki lahko prinesejo nov razvoj in posledično tudi spremembe v prostorski

strukturi. Na ta potencial lahko gledamo iz dveh zornih kotov; prvi iz vidika prebivalstva

določene regije in drugi iz vidika države.

Gledano iz vidika vsakdanjega življenja ljudi neke regije, vsebuje regionalna identiteta močan

impulz aktivacije lastnih moči. Občutek MI ali NAS da posebno energijo – lahko izhaja tudi

iz dokazovanja, želje po prepoznavnosti. Pogosto take iniciative aktivirajo skupne moči za

dvig splošne kvalitete življenja, povezane z urejenostjo okolja v katerem živijo ljudje. Dela se

na izboljševanju komunalne infrastrukture (ceste, vodovodi, kanalizacija, javna razsvetljava,

pločniki, zvočne zaščite). Hkrati se lahko odvijajo dejavnosti povezane z organizacijo

življenja, na primer, prevoz otrok v šolo, organizacija vrtcev, vzpodbujanje turizma, pomoč

malemu gospodarstvu, skrb za okolje, intenzivno obveščanje o dogajanjih v lokalnem

(regionalnem) okolju, skrb za uravnoteženo prostorsko planiranje.

Prebuja in izgrajuje se tudi zavest o bogatih usedlinah iz preteklosti, zavedanje regionalnih

posebnosti, ki se ne smejo pozabiti in izgubiti. Takšno zavedanje lahko prinese posledice na

mnogih področjih življenja (kulturno-umetniško, ohranjanje in obnavljanje kulturne

dediščine, vlaganje v regionalne posebnosti). Z dvigom zavedanja o pomenu športnega

udejstvovanja, povezanega z zdravim načinom življenja, se izgrajuje športna in rekreativna

infrastruktura (dvorane, igrišča, tekaške, kolesarske proge, sprehajalne poti, bazeni, parki,

17

igrala na otroških igriščih). In ne smemo pozabiti tudi zavedanja o vrednosti zgodovinske-

kulturne dediščine (obnove kozolcev, mlinov, arhitekturnih elementov, solin, muzejev,

sakralnih objektov). Pogosto takšno zavedanje rezultira tudi v transformaciji fizičnega okolja.

Drugi vidik je povezan s funkcioniranjem države. Ko se začne »država« s svojimi

institucijami zavedati regionalne identitete, začne v njo vlagati/razvijati in utrjevati. Nastajajo

nove institucije (Agencije za regionalni razvoj), poskušajo se reševati negativna gospodarska

stanja tudi skozi iskanja različnih razvojnih, gospodarskih niš, povezanimi z regionalnimi

možnostmi. Država tudi skozi različne oblike pomoči prispeva k ohranjanju kulturne

dediščine in regionalnih posebnosti, vlaga v infrastrukturno opremljenost, športne objekte in

podobno.

Če strnemo lahko ugotovimo, da da občutek regionalne identitete (pripadnosti) poglobljen

odnos do lastnih potreb in naravne ter kulturne dediščine kar predstavlja razvojni potencial

določene regije v prihodnosti in pomeni hkrati tudi spremembe v fizični pokrajini.

Za pozitivne impulze, ki prihajajo iz zavedanja potenciala regionalne identitete ni pomembno

ali je to na nivoju države, regionalnih ali lokalnih skupnosti. Ko se ustvari takšno zavedanje,

nastanejo različne iniciative, pobude, ki doprinesejo k pozitivnim spremembam.

Kot eno izmed posledic regionalne identitete poskušamo v nalogi ugotoviti in prikazati tudi

obstoj identitetnih regij. Če obstajajo dejavniki, ki delujejo regionalno identitetno, imajo le-ti

tudi nek prostorski obseg delovanja. In znotraj nekega, od vpliva dejavnikov na prostorsko

zavest ljudi zamejenega prostora, živijo ljudje z enako regionalno pripadnostjo. In ista

regionalna pripadnost ljudi na nekem območju lahko predstavlja okvir za definiranje nove

oblike regije, postavljene na osnovi regionalne identitete prebivalcev – identitetne regije.

1.4 Identiteta regije

Identiteto regije lahko razdelimo na dva dela, »subjektivno« in »objektivno«. Subjektivna

identiteta regije je tista, ki jo izražajo prebivalci regije in tisti, ki živijo izven te regije. Te

predstave so lahko tudi del regionalne zavesti. Objektivna identiteta regije pa je tista, ki bazira

na fizičnem okolju, pokrajini, kulturi. Materialni svet je pomemben pri vzpostavljanju

regionalnih identitet - vsak posameznik živi v materialnem svetu, ki ga izkuša vsakodnevno

na vseh področjih življenja. Predvsem pa je v luči regionalnih identitet pomemben osebni

odnos do materialnega sveta, ki ga pogojuje kultura, pridobljena spoznanja, mentaliteta in

osebnostne poteze: prek njih si razlagamo tudi materialni svet in mu dajemo smisel.

Identiteta regije je povezana z doživljajskim potencialom, ki predstavlja zmes objektivnega in

subjektivnega. Doživljajski potencial pomeni zmožnost nekega okolja, da pri ljudeh sprošča

določena čutna doživetja ali odzive. Iz okolja preko čutil sprejemamo vtise, gre za vidno,

slušno, vonjalno doživljajsko privlačnost (lepote narave, žvrgolenje ptic, omamne vonjave

cvetočih rastlin), ki pa je lahko v določenih primerih tudi odbojna ( pogled na smeti, hrup,

smrad neurejene kanalizacije).

Vsaka posamezna regija ima v »objektivni in subjektivni luči« svojo lastno identiteto, ki jo

ločuje od drugih regij. (Paasi 1986: 136). Interna »insider's« in eksterna »outsiders« predstava

regije je bistveni element njene identitete. Zunanja predstava regije je njen »poster« v

družbeni zavesti in je lahko manipuliran s strani institucij, običajno je podoba pokrajine

temeljna v »imidžu« regije in deluje kot regionalno identifikacijski dejavnik. Pogosto pa tudi

skupne izkušnje, kot so nemiri, vojne, lakote dajejo skupni portret regiji in vplivajo na

regionalne identitete. Notranja predstava portretira fizično in socialno realnost, ki je normalno

nad vsakodnevnim življenjem. Razni stereotipi in miti ustvarjajo določene predstave o regiji,

vplivajo na doživljanje in čutenje ljudi in s tem na regionalne identitete.

18

1.5 Regija

Če želimo natančneje razumeti identitetne regije je potrebno podrobneje premotriti

sodobnejše pristope do prostora, ki se ne omejujejo zgolj na fizični prostor, temveč se

nanašajo tudi na socialni prostor. Odnosi med stvarmi in pojavi niso samo »fizični«, temveč

tudi nematerialni, segajo v področje socialnega in duhovnega, zanje se je uveljavil pojem

»behavior setting«, tudi »action setting« (Weichhart 1995: 40). Uprostorjene socialne odnose

imenujemo socialni prostor. Ker ugotavljamo, da danes vsa človekova aktivnost pogosto ni

več (direktno) razvidna v fizičnem prostoru, se je izkazala potreba po uporabi termina socialni

prostor. Znotraj fizičnega prostora obstaja socialni ali tudi operativni prostor (Rapoport 1977),

v katerem ljudje delujejo, hkrati pa ta prostor deluje na njih (Werlen 1993: 83). Imenujejo ga

tudi behavioural space, psychological space, sensory space ali tudi action space, kjer socialne

skupine reflektirajo delovanje, obnašanje, zaznave in občutke (Rapoport 1977: 12). Bistvo

socialnega prostora je v tem, da je relativna kategorija, vsak posameznik, socialna skupina,

teritorialna skupnost ima svoj socialni prostor. Učinki socialnih odnosov in njihovo delovanje

sicer v fizičnem prostoru pogosto neposredno niso razvidni, čeprav se v njem odvijajo in

povzročajo pomembne posredne učinke (Altman in Low, 1992).

Geografi definirajo socialni prostor kot sintezo dejanskih in zaznavnih dimenzij prostora;

dejanske dimenzije prostora so povezane z družbenim delovanjem, pod pojmom zaznavni

prostor pa razumejo subjektivni prostor vrednot, aspiracij in kulturne tradicije, ki jo ljudje

projecirajo v prostor (Rapoport 1977: 13). Socialni prostor je dinamičen pojav, kjer

posamezniki delujejo in vstopajo v interakcijo drug z drugim; to je pa tudi prostor, kjer se

ljudje v teh interakcijah srečujejo z najrazličnejšimi organizacijami družbenega življenja ter se

skozi njih tudi regionalno umeščajo in posledično identificirajo (Rapoport 1977: 14, Werlen

2000: 345).

Takšno razmišljanje o prostoru nas lahko napelje tudi na drugačne poglede na regijo. Naš

namen ni, razglabljati o nikoli dovolj dorečenem pojmu regija, omenjeni pojem želimo

osvetliti iz vidika modernih pristopov do regije. Regija predstavlja živ organizem, opredeljen

na podlagi doživljanja prostora prebivalcev. Socialni geografi so začeli vedno bolj poudarjati

obstoj regij, ki so umeščene v zavest njihovih prebivalcev - insiders ali tistih zunaj regije -

outsiders. Menijo, da gre za subjektivne mentalne slike prostora, ki so jih prebivalci

skonstruirali v svoji prostorski zavesti.

Za razumevanje identitetnih regij je potrebno upoštevati spoznanja psihologov in socialnih

geografov, ki govorijo o etabliranih »produktih« življenja. Ko določeno regijo sprejmejo

množice ljudi za svojo, postane del uveljavljenih prostorskih predstav skupnosti in prične

»živeti« skupaj s predsodki in predstavami, tudi stereotipi, ki so se v tem procesu oblikovali.

To se zgodi, ker vsak prostor prebivalci napolnijo s čustvi, simboli. S tem dobi prostor

mentalno kategorijo ali mentalno vrednost. Pri sodobnem proučevanju regij, se prostor

pojmuje kot globoko personificirana stvarnost, ki temelji na »one's life world and everyday

practises« (Weichhart, 1995). Te vrste regij so kognitivni konstrukti (Weichhart 1995: 36),

Massey jih imenuje »geographical imaginations« (Massey 2003: 33), lahko jih razumemo kot

prostorsko projekcijo (ter seveda abstrakcijo) zgodovinskih, socialnih, kulturnih,

institucionalnih in ekonomskih razmer.

Paasi je izdelal svoj pogled na regijo, njeno naravo in njen razvoj. Njegov pogled na regijo je

zelo odmeven, kar je vidno iz pogostega citiranja njegovih del v najbolj znanih geografskih

revijah (Klemenčič, 2005). Paasijevo delo ima posebno težo, ker je bistveno prispeval k

prevrednotenju regij v svetovni geografiji. Izhaja iz dejstva, da v pokrajini posamezni ljudje

19

ali skupine ljudi oblikujejo in krepijo regionalno zavest, pogosto gre za kulturne, gospodarske

in politične interese. Komunikacije pa so tisto sredstvo, ki omogočajo obvladovanje ljudi

oziroma oblikovanje njihove zavesti, tudi prostorske.

Paasi povezuje regionalno identiteto s pojmom regija. Pravi, da je regionalna identiteta

bistveni del regije, je esenca regije. Istočasno je regionalna identiteta, kot prostorska

identiteta, teoretični konstrukt, je ogledalo časovno-prostorskih razmerij večpomenskega

odnosa med posamezniki in družbo (Paasi 1986: 131). Standardna definicija regije po

njegovem ne obstaja, torej ni univerzalnega ključa za določanje, prepoznavanje in omejevanje

regij. Razvije več različnih tipologij in konceptov regij, med drugimi je izpostavil novi

regionalizem, ki temelji na družbenih skupinah. Regija naj bi za potrebe regionalnega

planiranja predstavljala živi organizem, opredeljen na podlagi doživljanja prostora

prebivalcev. V zavest ljudi vstopa regija počasi. Če želimo doseči njeno dejansko uveljavitev,

mora postati priznana v teritorialni delitvi in različnih sferah družbenega življenja.

Identitetna regija ne pomeni nadgradnjo pojmu regija, čeprav Paasi pravi, da lahko o regiji

govorimo šele, ko je ta pojem povezan z regionalno identiteto prebivalcev. Povedano še bolj

nedvoumno, brez regionalne identitete ni regije. Do neke mere je to res, vprašamo pa se

lahko, kaj pa tam, kjer so naravni dejavniki tisti, na osnovi katerih določamo regije? A zdrži

takšno razmišljanje tam, kjer so naravne sile še vedno močnejše od vpliva človeka in

družbenih struktur? Tam Paasijeva teorija ne zdrži. Morda je Paasijev pogled na regionalno

identiteto in regijo nekoliko zožen, ker premalo upošteva naravne-geografske dejavnike.

Če pa poskušamo ovrednotiti Paasijev pogled na regijo v luči prostorskega planiranja, pa se

zdi zelo uporaben. Kaj če bi poskušali pogledati na pojem regija iz perspektive prebivalcev

samih? Kdaj se bomo začeli spraševati o regijah iz zornega kota prebivalcev, kateri regiji pa

želijo pripadati prebivalci? Kakšne bi bile regije, če bi prebivalci lahko izrazili svojo

pripadnost? Morda bi se potem postavljale bolj organske regionalizacije, brez nepotrebnih

konfliktov. Po mnenju mnogih geografov, je avtentična samo tista regija, ki pride iz regije

same, vse kar je od zunaj, je umetno, nepristno, določeno že v naprej. M.M. Klemenčič (2004,

43) pravi: »Posebno poglavje oziroma šele začetek prave regionalizacije je ugotavljanje

stopnje istovetenja prebivalcev z njihovim okoljem«. Regionalna identiteta pomeni poseben

(odgovoren) odnos prebivalcev do svojega okolja, na njo vplivajo mnogi dejavniki, posledice

se odraža na mnogih nivojih«.

Tudi v ZDA so s porastom humanistično orientirane geografije geografi začeli vedno bolj

poudarjati obstoj in formacijo specifičnih regij, ki so umeščene v umu njihovih prebivalcev -

insiders ali tistih zunaj regije - outsiders. V severni Ameriki na primer, imajo kulturni

geografi že dolgo tradicijo preučevanja domačih regij iz vidika prostorske zaznave

prebivalcev posameznih regij, saj te zaznave določajo tudi regionalno pripadnost (Zelinsky

1980, Tuan 1975). Gre za mentalne slike, ki so jih prebivalci določenega prostora

skonstruirali v svoji prostorski zavesti. Različne mentalne »scene« povzročajo različna

dojemanja, vrednotenja in prostorske identitete različnih nivojev.

V nalogi nam predstavlja pojem identitetna regija eno izmed oblik regij. Tako kot

obstajajo na primer ekonomske regije, nastale zaradi ekonomskih dejavnikov, tako

obstajajo tudi identitetne regije, nastale kot posledica regionalne identitete prebivalcev.

Pri gospodarskih regijah je gospodarska dejavnost tista, ki predstavlja mehanizem

povezovanja znotraj nekega območja. Podobno obstajajo tudi identitetne regije, kjer je

regionalna identiteta prebivalcev tisti povezovalni element, ki določa identitetne regije.

20

Tako kot je mogoče različne regije opredeliti na podlagi različnih kazalcev, tako se

lahko identitetne regije opredeli na osnovi regionalne identitete prebivalcev, oziroma

dejavnikov, ki jo ustvarjajo in ohranjajo.

1.6 Identitetna regija

Identitetna regija je pojem katerega definicije v literaturi nismo zasledili. Na osnovi lastnih

spoznanj, smo prišli do sledečega pojmovanja identitetne regije: identitetna regija je

območje, ki ga povezuje podobno stanje duha ter pripadnost istim družbenim

institucijam, upravnim delitvam, gospodarskim subjektom, množičnim medijem,

športnim klubom, posledica česar je občutek regionalne pripadnosti oziroma

identifikacija s tem istim območjem. Stanje duha v definiciji identitetne regije predstavlja

občutek kohezivnosti, povezanosti, mentalnega zlitja ljudi – predstavlja enotnost, enost - ko

gre za pripadnost in identifikacijo z regijo, v kateri živijo. Ta občutek ločuje neko regionalno

skupnost od drugih regionalnih skupnosti in daje edinstvenost njim in njihovi regiji. Stanje

duha lahko navežemo tudi na genius loci, »duh kraja in časa«, ki je antična predstava in izvira

iz verovanja, da ima »vsaka posamezna entiteta (stvaritev) svoj genius, »duha varuha«; ta duh

daje življenje ljudem in prostorom. Spremlja jih od rojstva do smrti, jim določa značaj« in

vpenja človeka v lasten prostor bivanja (Watson, 1997).

Bistveno za razumevanje prostorskega združevanja ljudi je razumevanje motiva, ki ljudi

pripravi do združevanja v duhovnem, materialnem in teritorialnem smislu. V psihosocialnem

kontekstu je to preživetveni nagon, pri čemer sta strah in beg prvi reakciji na destrukcijo, nato

agresija. Organski sistem družbe teži k skupnemu cilju, ki je na nižji stopnji obstanek ter na

višji rast in razvoj. S tem sta povezana strah na nižji in težnja po moči na višji stopnji.

Identifikacija kot gibalo družbenega ustroja z namenom višje duhovne in materialne

produktivnosti lahko tako pomeni varnost, obrambo lastnega kot tudi dominacijo nad tujim.

Tako je identitetna regija območje, ki pripada ljudem, ki imajo enak odnos (enako čutijo),

pripadnost do tega območja. Če parafraziramo lahko rečemo, da je identitetna regija območje,

kjer živijo ljudje, ki čutijo to območje za »svoje« (na nivoju najvišje delitve države – regije).

Ali rečeno še preprosteje, identitetna regija je območje, kjer živijo ljudje z enako regionalno

pripadnostjo.

Obstoj identitetne regije si razlagamo na sledeči način: prebivalci na nekem območju so med

seboj povezani z neštetimi vezmi in skupnimi izkušnjami, na isti prostor jih vežejo enaki

občutki, ki jih neprestano producirajo in vzdržujejo družbene institucije, gospodarski subjekti,

mediji in različne oblike oblike javnega življenja (množični šport). Zaradi teh vezi se v ljudeh

vzbudi občutek regionalne pripadnosti, kar preraste v regionalno identiteto. Socialni geografi

pogosto uporabljajo v svojih interpretacijah regionalnih identitet pojem "izkustven odnos", ki

je neposredno povezan s socialnim delovanjem. Ljudje smo vsak dan v izkustvenem odnosu

do okolja v najširšem pomenu besede. Pridobimo si občutek domačnosti, ki se izraža na več

načinov, na primer s pripadnostjo istim institucijam, podvrženi smo istim informacijam,

skupnim občutkom pripadnosti domačemu okolju.

Glede na povedano lahko povzamemo, da je poanta identitetne regije na družbenem

delovanju, socialnih odnosih (socialnemu delovanju) med posamezniki oziroma med

socialnimi skupinami in »preslikavi« njihovega delovanja v prostor. Na identitetne

regije lahko gledamo kot na pojav, skozi katerega specifični prostori postanejo entitete

in se pojavijo v različnih sferah socialnih struktur in njihove zavesti. Identitetna regija

v vsakodnevnem življenju nastaja kot posledica različnih načinov delovanja, skupnih

pristopov k življenju, ki so enaki (podobni) za večino posameznikov, čeprav je pomen

21

povezan z njimi vedno konstruiran osebno, v skladu s posameznikovo življenjsko

situacijo in biografijo.

Skozi potek raziskave se je pojavila dilema, na katerem prostorskem nivoju obravnavati

identitete vezane za prostor. Odločili smo se za regionalni nivo, čeprav je tudi tukaj prisotna

določena nedorečenost. Prostorska razsežnost regije se namreč uporablja v najrazličnejših

kontekstih - lahko govorimo o relativnosti prostorskega obsega regije. Glede na »dnevno

uporabo« ima regija velik prostorski razpon. Uporablja se za skoraj lokalno »sceno« (Ptujska

regija), do med državnih povezav; pogosto se govori o regiji Balkanskih držav,

bližnjevzhodni regiji. Ugotavljamo ohlapnost pojma glede na prostorske dimenzije. Mi smo

se odločili za delitev na najvišjem nivoju države. V Sloveniji pa obstaja še veliko močnih

individualnih prostorskih identitet »nižjega ranga« (Goričko, Prlekija, Haloze, Kozjansko,

Šaleška dolina, Bizeljsko, Bela Krajina, Brkini, …).

Identitetne regije lahko povežemo z razmišljanjem Zupančiča, ki pravi, da lahko regionalno

identiteto sestavljajo zunaj prepoznavni ali objektivni elementi in subjektivni, to je zavest

pripadnosti (Zupančič, 1998). Zato lahko tudi pojav identitetnih regij obravnavamo iz

objektivnega in subjektivnega vidika. Dvojni vidik identitetnih regij prihaja iz dvojne

strukture družbe: na eni strani imamo organizacije in sisteme družbenega življenja, ki

ustvarjajo specifičen ustroj družbe, na drugi pa skupnost in posameznika (Weber 1976: 63). Iz

objektivnega vidika lahko preučujemo identitetne regije skozi različne oblike družbenega

delovanja, ki pogosto poteka skozi družbene organizacije (institucije), ki vplivajo na

regionalno zavest. Iz subjektivnega pa pristopamo iz vidika skupnosti (družbenih skupin), ki

temeljijo na vrednotah, normah, simbolih, tradiciji in pripadnosti ter predstavljajo sestavine

regionalne zavesti.

Slika 4: Objektivni in subjektivni vidik nastanka identitetnih regij

Pri objektivnem pristopu izhajamo iz organizacije in ustroja družbe. Kot pravi Giddens, se

med posameznikom, skupnostjo in prostorom, kjer živi in zadovoljuje svoje potrebe, spletejo

številne in tesne vezi, zaradi katerih sta skupnost in prostor povezani entiteti (Giddens 1992:

218, podobno tudi Weichhart 1990: 36). Vsaka skupnost ima specifično organizacijo

življenja, deluje po določenih principih skozi široko paleto družbenih organizacij. Pri

razumevanju objektivnega pristopa je bistvenega pomena delovanje človeka, ki je po Webru

osnovni gradnik družbe; pravi, da je „človekovo delovanje atom socialno-kulturnega

univerzuma“ (Weber, cit. po Werlen: 2000). Za socialno delovanje Weber (1976: 71) pravi,

22

da je to tisto delovanje, ki je namensko in ciljno usmerjeno v različne socialne interakcije, ki

imajo za posledico zadovoljitev različnih potreb. Meni, da se družbeno delovanje odvija v

glavnem skozi gospodarstvo, institucije in medije. Te dejavnosti tvorijo t.i. akcijske prostore,

na katere se vežejo regionalne identitete in s tem identitetne regije.

Tudi Goffman (cit. po Werlen: 2000) meni, da je vsakdanje delovanje človeka, skozi

zadovoljevanje določenih potreb bistveno pri procesu prostorskega identificiranja, saj se z

zadovoljevanjem potreb skozi družbene organizacije v določenem prostoru vzpostavi

povezava, navezava, identiteta s tem prostorom. Podobno razmišlja o povezavi družbenega

delovanja, prostora in identitet tudi Kymlicka (1995: 17-19), ki povezuje prostorske identitete

s t.i. societalno kulturo (societal culture), ki omogoča posameznim članom, da najdejo

smiselni način bivanja v družbi skozi vrsto dejavnosti na gospodarskem, socialnem, vzgojno

izobraževalnem, verskem in športnem področju, in to tako v zasebni kot javni sferi. Pravi, da

se lahko taka kultura razvije le na teritorialno omejenem prostoru. Kymlicka nadaljuje, da se

vpliv na družbeno življenje in s tem na prostorske identitete lahko vzpostavi preko družbenih

organizacij, kot so šole, mediji, gospodarstvo, uprava. Trdi, da organizacije družbenega

življenja, ki omogočajo njenim pripadnikom udeležbo v javnem življenju, povečujejo občutek

pripadnosti neki skupnosti in prostoru.

Iz vidika organiziranosti družbe obravnavamo regionalnost dejavnikov družbene organizacije

kot generatorjev regionalne identitete in identitetnih regij. Pri opredeljevanju identitetnih

regij nas zanima predvsem njihov prostorski domet. Prostorski domet pomeni, da je nek

prostor, skozi delovanje najrazličnejših družbenih organizacij zaokrožen, zamejen (Werlen,

1993). Dejavniki družbenega življenja vplivajo na nastanek in ohranitev identitetne regije,

identitetna regija pa deluje tudi povratno na dejavnike družbenega življenja.

Pri subjektivni perspektivi preučevanja identitetnih regij izhajamo iz pojma »skupnost«.

Skupnost je skupina oseb, ki je umeščena v bivalni prostor. Vsaka skupnost ima svojo

regionalno zavest, ki se oblikuje iz regionalne pripadnosti in se kaže v regionalni identiteti.

Socialni geografi menijo, da skupnosti na različne načine delujejo v regijah. Različne oblike

delovanja v regiji, pomenijo različne oblike doživljanja, dojemanja in vezanosti na svojo

regijo, iz tega pa sledijo različne regionalne identitete.

Tudi subjektivni pristop k identitetnim regijam, ki izhaja iz skupinske zavesti, doživljanj in

prepričanj, je povezan z družbenim delovanjem. Giddens (cit. po Werlen: 2000: 314) pravi, da

človekovo delovanje v prostoru bazira na treh stopnjah zavesti in da so vse tri stopnje

povezane s prostorskimi identitetami:

- podzavest, gre za delovanje, ki prihaja iz nezavednih motivov, želja in potreb;

- praktična zavest, obsega znanje s katerim razpolagamo in skozi to znanje delujemo, ne da bi

razmišljal o tem znanju;

- diskurzivna zavest, obsega znanje, ki ga pri svojem delovanju zavestno uporabljamo ter

spreminjamo.

Pri subjektivnem pristopu je potrebno omeniti tudi pojem »kraj« (angl. place). Menimo, da je

kraj prostorsko-časovni gradnik identitetne regije. Če identitetne regije smatramo kot

večdimenzionalne institucionalizirane strukture, so kraji kumulativni arhivi osebnih

prostorskih izkušenj. Namreč, vsaka skupnost je sestavljena iz posameznikov in individualne

izkušnje tvorijo skupinske izkušnje.

Kraj vedno nakazuje občutenje, izkušnjo, čeprav izkušnja ni nujno vedno prijetna. Vsebina

pojma kraj je kakovostno drugačna od pojmov pokrajina ali prostor (Butz, Eyles 1997: 2). V

splošnem je pojem »prostor« bolj abstraktna, neosebna kategorija, pojem »kraj« pa je

povezan z osebnim doživljanjem. Če si predstavljamo, da je identitetna regija stavba,

23

predstavljajo kraji opeke, ki gradijo to stavbo. Po Canterju je kraj rezultat odnosov med

dejavnostmi, pojmovanji in fizičnimi značilnostmi (1977). Meni, da nekega kraja ne moremo

popolnoma identificirati, dokler ne poznamo z njim povezanih vedenj, njegovih fizičnih

značilnosti ter opisov in pojmovanj, ki jih imajo ljudje o njem.

O kraju razmišljata tudi Proshansky in Kaminoff, in ga pojmujeta kot vsakdanji svet človeka,

njemu najbližja stvarnost; primarna stvarnost, na katero se vedno nanaša, kot nujno ozadje,

horizont vseh razumevanj in početij - je bližnje življenjsko območje, od katerega se ne more

odtrgati, kot od bolj abstraktnih svetov, na primer sveta politike ali religije (Proshansky,

Kaminoff 1983). Tako predstavlja kraj temelj vsakdanjega življenja, le-to pa je organizirano

skozi mnoge družbene dejavnosti, ki vplivajo na duševne procese človeka; izvirajo iz

značilnosti biografij posameznika in iz konkretne fizične ter socialne stvarnosti.

1.7 Regionalna identiteta in identitetne regije v literaturi

Pregled literature na temo regionalna identiteta in identitetne regije je pokazal, da razen v

sklopu drugih del, ni nobenega temeljitega samostojnega dela. Podrobnejših analiz v literaturi

nismo zasledili. Kar se pa tiče pojma »identitetna regija«, obstaja v razpoložljivi literaturi

skoraj popoln mrk.

S prostorskimi identitetami v širšem smislu (lokalna, regionalna, državna) se ukvarjajo

najrazličnejše znanosti. Geografija se pogosto pri preučevanju te tematike, ki poskuša

zapopasti pojme »zavest o skupni regionalni pripadnosti, pripadnost regiji, regionalno-

prostorske predstave, regionalne identitete«, naslanja na druge vede kot so: etnologija,

kulturna antropologija, sociologija, politologija, zgodovina, ekonomija, komunikologija,

psihologija (socialna psihologija, osebnostna psihologija, kulturna psihologija, ekološka

psihologija), jezikoslovje (posebno etnolingvistika, narečjeslovje in sociologija jezika).

Slovenski geografi, Černe, Zupančič, Bufon, Plut, Klemenčič, Drozg, imajo različne poglede

na obravnavano tematiko. Černe (1999) izpostavlja gospodarski, tržni vidik prostorske

identitete, ko investicije v potrošnjo, prodajanje »imagea« kraja ali regije, tekmovanje pri

opredeljevanju kulturnega in simbolnega kapitala, oživljanje krajevnih in regionalnih tradicij,

ter različne privlačnosti za potrošnika, postajajo del vsakodnevne konkurence med različnimi

območji. Na regionalno identiteto gleda kot na kapital. Za razliko od Černeta, Zupančič

(2003: 46) opredeljuje regionalno identiteto z naslednjimi sestavinami: kulturno-jezikovno in

zgodovinsko. V nalogi pripisujemo omenjenim sestavinam tradicionalni značaj, ki je

podrobneje razdelan v nadaljevanju.

Bufon (1999) regionalno identiteto navezuje na teritorialnost; dominantne družbene skupine si

prisvojijo neko območje, mu določijo ime, obseg in meje. V svoji regionalizaciji Plut (1999)

uporabi sonaravne kriterije, vključi pa tudi pojem »občutek regionalne pripadnosti

prebivalcev«. Specifičen pogled do obravnavane tematike ima Drozg (2004), ki postavlja

izhodišče regionalnih identitet v družbeno delovanje - v socialni prostor.

Najnovejša opredelitev regije, namenjena pouku geografije Slovenije v srednjih šolah,

vključuje tudi pojem prostorska pripadnost. Šlo naj bi za pokrajinsko-funkcijsko zaokroženo

enoto, ki se kaže v občutku pripadnosti prebivalcev tej enoti (Klemenčič M.M., Lipovšek

2002: 91).

Ne glede na to, da je bilo o regionalnih identitetah že veliko napisanega, pa je bilo narejeno

malo raziskav (Daniels 1993, Hooson 1994, Hough 1990, Seamon 1993, Warnke 1992,

Kučan 1991). Kos meni, da raziskovanje prostorskih identitet različnih nivojev - lokalne,

regionalne in nacionalne identitete, predvsem na področju sociologije, narašča (Kos, 1998).

V literaturi smo zasledili nekaj empiričnih raziskav, tako so na primer na Finskem želeli

spoznati vpliv regionalnih časopisov na formiranje regionalne identitete. Slovenska

raziskava Spoznavni zemljevid Slovenije je prikazala določene prvine regionalnih identitet.

24

Avtorji se v raziskavah ukvarjajo predvsem z regionalno identiteto (občutkom regionalne

pripadnosti) prebivalcev neke regije kot že obstoječim stanjem, analiz, ki bi preučevale

vzroke, pa nismo zasledili. V Sloveniji je bilo narejenih nekaj raziskav, kjer avtorji izhajajo iz

regionalne pripadnosti prebivalcev posamezne regije. Navajamo nekaj primerov: Pomurje in

regionalna identiteta Prekmurja (Klemenčič M.M, 2002), Regionalna identiteta mladih v

Zasavju (Marot, 2005), Krajevna identiteta na primeru srednje in zgornje Gorenjske

(Klemenčič M.M, 1995), Razsežnosti regionalne identitete na primeru Istre in Koroške

(Zupančič, 1997), Nekateri vidiki regionalne identitete Slovenske Istre v luči javnega mnenja

(Rožac-Darovec, 2003).

V glavnem se dosedanje raziskave o regionalni identiteti osredotočajo na omenjen pojav kot

na že zatečen. Avtorji raziskujejo pojav na osnovi mnenja prebivalcev neke regije (območja).

Dosedanje raziskave pretežno skozi ankete ugotavljajo pojav regionalne identitete. V ospredju

je pristop iz zgodovinskega, krajinskega, jezikovnega (narečnega) in kulturnega vidika.

Klemenčičeva raziskava Miselna slika pokrajin (2002) je edina, ki raziskuje regionalno

identiteto za celo Slovenijo, ostale preučujejo ta pojav za posamezno regijo.

Omenjeni avtorji večinoma le omenjajo regionalno identiteto in nakazujejo določene prvine

le-te. Ne ukvarjajo pa se z vplivom dejavnikov, ki jo ustvarjajo in ohranjajo. Običajno le

nakazujejo potencialne vplive omenjenih dejavnikov na regionalno identiteto. V slovenski

geografiji se do sedaj omenjene tematike iz vidika vzrokov še ni obravnavalo na tako celosten

način.

Naloga je mišljena kot čim bolj celovita obravnava, ki poskuša združevati razne vidike,

pristope do regionalne identitete in identitetnih regij. Enoznačni odgovori, v povezavi z

regionalno identiteto in identitetnimi regijami, so nemogoči in nesmiselni, predvsem so

pomembni zorni koti gledanja na obravnavano problematiko. Kljub omenjenemu

holističnemu pristopu, izpostavljamo v nalogi sodobne dejavnike, ki predstavljajo v

modernem času generatorje regionalnih identitet in identitetnih regij.

1.8 Propadanje ali oživitev regionalnih identitet ?

Potrebno je omeniti tudi dileme, povezane z regionalnimi identitetami. Na teoretičnem nivoju

obstaja nekaj dilem povezanih z obravnavano tematiko, v odnosu do globalizma,

univerzalizma, unifikacije (poenotenje), pešanja ali krepitve regionalnih identitet. Obstaja

razkorak med zagovorniki in skeptiki razumevanja regionalne zavesti in regionalnih identitet.

Nasprotniki pravijo, da gre razvoj v smer vedno manjšega pomena človekove prostorskosti

in prostorskih identitet – da gre za njihovo erozijo - zagovorniki pa trdijo, da gre za oživitev,

krepitev, pogosto pa tudi nastajanje prostorskih vezi (Weichhart, 1990). V modernem času

smo pogosto priča, da regionalne identitete poniknejo in potem ponovno oživijo, v

družboslovju se ta proces imenuje invencija.

Nekatere kulturološke raziskave so pokazale izginjanje lokalnih in regionalnih identitet. Relph

(1976) govori celo o brezprostorskosti (placelessness), gre za tendence, skozi katere prostori

izgubljajo svojo avtentičnost in identiteto. Prostorska delitev dela in vse večja mobilnost

povzročata, da se ljudje selijo v nova okolja, globalna masovna kultura prihaja v naše

domove, istočasno je delitev dela vedno bolj specializirana, kar povzroča zmanjšanje

homogenosti. Strokovnjaki omenjajo množično komunikacijo, množično kulturo,

»velekapital«, centralizirane vlade in učinke ekonomskega sistema kot vzroke za slabitev

regionalnih identitet. Menijo, da je zaradi vse močnejšega ekonomskega značaja regij,

sprememb v naravi ekonomskih dejavnosti (internacionalizacija, specifične delitve dela),

težje identificirati ločljive regionalne entitete.

25

Strokovnjaki so si enotni, da spremembe v prostorskih identitetah sodobne družbe nastajajo

zaradi sprememb v prostorski organiziranosti družbe v nastajajoči globalni civilizaciji. Gre za

spremembe, ki jih je odločilno zaznamovala »komunikacijska revolucija«, opisujejo pa jih na

različne načine: kot »krčenje prostora«, »časovno-prostorsko zgostitev« ali kot prehod od

»prostora krajev« k »prostoru tokov« (Mlinar, 1992). Nekdanjo statičnost je zamenjala

sodobna dinamičnost. Nekoč so bili dejavniki prostorskih identitet transparentni, znotraj

skupnosti, današnji faktorji, ki homogenizirajo naš življenjski prostor, pa pogosto niso »pred

našimi očmi«, takoj vidni, ampak so lahko v oddaljenih »sedežih moči« (Pred 1983, cit. po

Mlinar 1992).

Očitno je, da so tradicionalne prostorske identitete, utemeljene na prostorski neprekinjenosti

(kontigviteti), homogenosti in jasno (fizično in družbeno) razpoznavnih mejah, spremenjene.

Vprašamo se lahko ali to pomeni, da se bližamo koncu regionalnih identitet kot takih, ali pa je

to bolj vprašanje njihove preobrazbe? Možen odgovor je, da z zatonom eksluzivistične narave

prostorskih enot in s trendom k univerzalni prisotnosti (ubikviteti) prihaja do preobrazbe – ki

bi jo lahko metaforično označili kot prehod od prostorske identitete kot otoka, k prostorski

identiteti kot križišču (Pred 1983, cit. po Mlinar 1992). Vedno manj je verjetno, da bi

posamezna prostorska enota lahko še naprej ohranjala svojo različnost na podlagi frontalne

ločenosti (»disociacije« oz. »razveze«), medtem, ko je vse večja verjetnost, da se bo

oblikovala kot edinstveno križišče v pretoku ljudi, blaga in idej.

Sodeč po rezultatih, dobljenih v nalogi, menimo, da regionalne identitete, kljub močnim

vplivom globalizacijskih procesov obstajajo, verjetno pa se bo spremenil njihov značaj, pa

tudi dejavniki na katerih nastajajo in se ohranjajo. To je logično, saj gre tako pri regionalni

identiteti kot tudi njenih povzročiteljih in ohranjevalcih (dejavnikih), za dinamične kategorije,

ki so nenehno podvržene najrazličnejšim spremembam.

26

2. Namen naloge, raziskovalne hipoteze in vprašanja,

metodologija

2. 1 Namen naloge

Glavni namen naloge je realizacija treh ciljev:

a) opredeliti pojem identitetna regija, kot element členjenosti prostora;

b) preučiti regionalnost dejavnikov, s katerimi je možno prepoznati identitetne regije;

c) ugotoviti prostorski domet relevantnih dejavnikov ter na podlagi tega izdelati

regionalizacijo Slovenije na identitetne regije.

V empiričnem delu raziskave, želimo preveriti sledeče trditve:

- regionalnost dejavnikov sodobnega življenja vpliva na regionalno identiteto in posledično na

pojav identitetnih regij;

- preko prostorskega dometa posameznih dejavnikov (dometa) regionalnih identitet, je

Slovenija razdeljena na identitetne regije;

- posamezna središča predstavljajo v sodobnem času skozi svojo institucionalno moč

generatorje regionalne identitete in identitetnih regij.

2.2 Metodologija, raziskovalne hipoteze in vprašanja

Osnovna hipoteza naloge je: območje Slovenije je diferencirano glede na regionalni domet

delovanja družbenih institucij in organiziranost javnega življenja, kar vpliva na regionalno

identiteto ljudi in pojav identitetnih regij. Ta diferenciranost je povezana z delovanjem

medijev, družbenih institucij, gospodarskih subjektov, upravnih razdelitev in regionalnostjo

javnega življenja.

Osnovne cilje naloge poskušamo izpolniti z odgovori na sledeča vprašanja:

- Kakšni so prostorski dometi regionalnih časopisov? Kakšen je v regionalnih

časopisih delež regionalnih novic, oglasov in reklamnih sporočil?

- Kakšni so prostorski dometi regionalnih radijev? Kakšen je delež regionalnih novic,

oglasov in reklamnih sporočil?

- Kakšni so prostorski dometi regionalnih televizij? Kakšen je delež regionalnih novic,

oglasov in reklamnih sporočil?

- Kakšen je prostorski domet izobraževalnih institucij?

- Kakšen je prostorski domet finančnih institucij?

- Kakšen je prostorski domet upravnih institucij?

- Kakšen je prostorski domet gospodarskih subjektov?

- Kakšen je regionalni izvor gospodarskih subjektov, ki oglašujejo na športnih

prireditvah, sponzorjev športnih klubov in kakšno je regionalno poreklo navijačev?

- Kako se v prostorskem smislu odražajo simbolni elementi identitetne regije (ime)?

- Kako in na podlagi česa se prebivalci regionalno opredeljujejo?

Preučevanje obravnavane tematike poteka po sledečih korakih:

27

Slika 5: Faze raziskovalnega postopka

V začetnih fazah naloge predstavljamo problematiko regionalne identitete in identitetnih regij

in ju navezujemo na pojme povezane z njima. Podan je pregled različnih vidikov povezanih z

obravnavano temo, kjer izhajamo iz novejšega pojmovanja prostora v socialni geografiji. V

tem delu naloge smo tudi kritično ovrednotili dosedanje dosežke in literaturo na področju

obravnavane teme. Narejen je poskus geografske opredelitve pojma identitetna regija.

Koncept raziskave temelji na regionalni identiteti. Postavlja se vprašanje, kaj regionalno

identiteto ustvarja, ohranja in kakšne so posledice tega pojava. Izhajamo iz predpostavke, da

je lahko ena od posledic regionalne identitete, pojav identitetnih regij.

Ko se sprašujemo o vzrokih, ki povzročajo regionalno identiteto, razmišljamo o vzvodih,

mehanizmih, dejavnikih, ki jo povzročajo in ohranjajo v sodobnem času. Selekcija dejavnikov

je bila narejena na osnovi literature, kjer posamezni avtorji nakazujejo potencialne vplive

sodobnega časa na formiranje regionalne identitete.

Z analizo dejavnikov poskušamo prikazati regionalnost dejavnikov in tudi skozi prostorske

domete dokazati vpliv na regionalne identitete in identitetne regije. V nalogi smo se lotili

preučevane teme na dva načina, vzorčno in za celotno Slovenijo, kar je tudi kartografsko

prikazano. Rezultati raziskave (izsledki) so prikazani z besedilom, tabelami, grafikoni in

kartami.

V naslednji fazi smo rezultate predstavili s pomočjo prostorske porazdelitve, ki nam podaja

prostorske razsežnosti pojavov in jih poskušali tudi ovrednotiti.

Zaključek raziskave tvorijo dognanja in sklepi v katerih povzemamo poglavitne ugotovitve.

Glede na to, da so središča dejavnikov, ki jim pripisujemo pomen pri oblikovanju regionalne

identitete v srednje velikih in velikih mestih predpostavljamo, da so sodobne identitetne regije

povezane z urbanimi središči. Povezavo vpliva mest (središč) in regionalnih identitet, je v

raziskavi Miselna slika pokrajin omenil že M.M. Klemenčič (2002, 67), ki pravi: » V zadnjem

času so se uveljavile ali se uveljavljajo nove enote: občine in mestna območja kot nosilci

regionalne pripadnosti«.

28

Regionalno identiteto povezujemo tudi z možnostjo ljudem bolj prijaznega regionalnega

planiranja, ki predstavlja organsko poseganje različnih strok, države, v življenjski prostor

ljudi.

V splošnem smo v nalogi uporabili naslednje metode:

- S hevrističo metodo smo opredelili in spoznali razsežnost osnovnih pojmov, na katerih

sloni naloga. To so regionalna identiteta, identitetna regija, kraj, socialni prostor,

regija in elementi, s katerimi je možno prepoznati identitetne regije (mediji, institucije,

gospodarski subjekti, upravne delitve, množični šport).

Hevristična metoda (starogrško: heurísko - najti, spoznati, odkriti, ugotoviti, izvedeti)

je metoda reševanja problemov, oz. filozofski nauk o metodah raziskovanja in

pridobivanja novih spoznanj. Je metoda, po kateri se s postavljanjem vprašanj in

iskanjem odgovorov nanje, približujemo jedru problema.

- Z osnovnimi statističnimi metodami smo iz množice numeričnih podatkov pridobili

ustrezne podatke za interpretacijo identitetnih regij.

- Z analizo kvalitativnih in kvantitativnih podatkov preučujemo temeljne parametre

pomembne iz vidika identitetnih regij.

- Z metodo intervjuja smo pridobili informacije o tem, kako se prebivalci regionalno

opredeljujejo in na podlagi katerih dejavnikov sloni njihovo prepričanje. Opravili smo

razgovore (poglobljeni interviev) z večimi osebami iz različnih koncev Slovenije.

- S kartografsko metodo smo prikazali prostorski domet posameznih dejavnikov, ki

določajo identitetne regije in ugotavljali razmestitev identitetnih regij.

- Z metodo regionalizacije smo ugotavljali razdeljenost Slovenije na identitetne regije.

Pri tem smo uporabili dva načina: najprej smo na osnovi izbranih dejavnikov

opredelili identitetne regije, v nadaljevanju pa na podlagi odgovorov intervjuvancev

preverili prej opredeljene regije in ugotovili stopnjo sovpadanja.

V nalogi analiziramo na izbranih (vzorčnih) primerih nekatere parametre in poskušamo

prikazati splošne značilnosti povezane s pojavom regionalne identitete in identitetnih regij.

Druge pa preučujemo za celotno Slovenijo, njihovi prostorski dometi pa tudi nakazujejo

regionalizacijo Slovenije na območja identitetnih regij.

Analize primerov

Spoznavni zemljevid je v raziskavo vključen s ciljem ugotoviti, kako prebivalci poznajo svojo

regijo. Za primerjavo ugotavljamo tudi njihovo poznavanje druge slovenske regije. Sklepamo,

da bolj ko nekdo pokrajino pozna, bolj je nanjo navezan, oziroma lažje se z njo identificira. Ti

občutki se navezujejo na domačnost, bližino, vpetost v okolje bivanja. Analizirali smo

spoznavne zemljevide 23 oseb iz osmih slovenskih regij. Za kvalitetnejše rezultate bi moral

biti vzorec večji, vendar že rezultati v tem obsegu dajejo dovolj jasno sliko.

Pri regionalnosti institucij vzorčno analiziramo občinsko poreklo dijakov 37 slovenskih

gimnazij in dobljene rezultate kartografsko predstavimo. Po podobni metodi smo analizirali

tudi prostorsko razmestitev študentov geografije treh slovenskih univerz.

29

Ko preučujemo vplive množičnega športa na regionalno zavest, analiziramo organizirane

skupine navijačev, sponzorje športnih klubov in oglaševalce na športnih prireditvah. Za

podrobno analizo smo na podlagi podatkov iz spletnih strani posameznih klubov ali od

njihovih uprav analizirali regionalno poreklo navijačev, sponzorjev in oglaševalcev.

Analizirali smo regionalno poreklo gospodarskih subjektov, ki so oglaševali na 15 športnih

objektih. S podobnim namenom smo analizirali tudi sponzorje 16 športnih klubov.

Morda bi moral biti za podrobnejšo analizo izbor dejavnikov še obsežnejši, vendar so podatki

tudi v tem obsegu dovolj reprezentativni.

V raziskavi smo prikazali tudi primerjavo regionalnosti gospodarskega marketinga v

časopisnih, radijskih, televizijski reklamnih sporočilih in na športnih igriščih. Primerjava je

pokazala majhna odstopanja regionalnosti reklamnih sporočil v posameznih segmentih.

Kot znak že obstoječega pojava regionalne identitete preučujemo pravne subjekte in njihova

poimenovanja. Pri analizi imen, smo kot najobjektivnejši vir podatkov, ki je na razpolago,

uporabili bazo podatkov iz Agencije Republike Slovenije za javni promet. Z metodo

primerjave ugotavljamo pri 1889 pravnih subjektih ali prevladuje poimenovanje po centru

regije ali po regiji.

Analize za celotno Slovenijo

V empiričnem delu smo najprej preučili regionalne medije. Regionalne medije (časopise,

radije, televizije) smo izbrali na osnovi največje naklade in slišnosti, oziroma vidnosti.

Pomagali smo si tudi z intervjuvanjem prebivalcev, ki so se izjasnjevali o najbolj

priljubljenem regionalnem časopisu, najbolj poslušanem regionalnem radiu, najbolj gledani

regionalni televiziji. Prebivalce smo vključili, ker tak pristop omogoča vrednotenje omenjenih

dejavnikov neposredno.

Pri časopisih so bili izhodiščni podatki za analizo pridobljeni iz 15 številk petih časopisov:

Večer, Gorenjski glas, Primorske novice, Dolenjski list in Dnevnik.

Z namenom ugotavljanja regionalnosti časopisov analiziramo naslednje parametre:

- delež regionalnih novic in člankov;

- delež regionalnih reklamnih sporočil;

- območje razširjenosti – distribucija regionalnega časopisa.

Z namenom analizirati medijska območja Slovenije, smo s pomočjo omenjenih regionalnih

časopisov s prilogami Večer (Pomurje, Koroška, Celjsko), Dolenjski list (Posavje),

Primorske novice (Goriška, Notranjska), Dnevnik, Gorenjski glas in Zasavc ugotovili vplivna

območja posameznih časopisov, ki nam daje sliko o tem, kako časopisi delijo Slovenijo na

posamezne regije. S kartografsko metodo smo določili časopisne informacijske regije.

Sledi podrobna analiza regionalnih radijev, kjer spreučujemo pri radijskih programih sledeče

parametre:

- delež regionalnih novic in člankov;

- delež regionalnih reklamnih sporočil;

- domet delovanja – območje slišnosti regionalnega radija.

V raziskavo reklamnih sporočil je bilo vključenih 16 regionalnih radijskih postaj. S pomočjo

analize regionalnosti regionalnih novic, člankov in reklamnih sporočil smo želeli pridobiti

podatke o razmerju med deležem regionalnih in neregionalnih omenjenih parametrov.

Nato smo kartografsko predstavili prostorske domete 12 regionalnih radijev.

30

S pomočjo statističnih metod preučujemo pri televizijskih programih naslednje:

- delež regionalnih novic in člankov;

- delež regionalnih reklamnih sporočil;

- domet delovanja – razširjenost regionalnega televizijskega signala.

Podobno metodologijo kot pri radijskih postajah smo uporabili pri regionalnih televizijskih

postajah, kjer smo jih v analizo regionalnih novic, člankov in reklamnih sporočil vključili 13.

Enako metodologijo kartografskega prikaza kot pri regionalnih radijih smo uporabili tudi pri

televizijah.

Z namenom analize gospodarskih subjektov, smo na podlagi prostorske razmestitve

posameznih regionalnih bank ugotavljali njihovo regionalnost. Izhodiščni podatki temeljijo na

prostorski razmestitvi bančnih poslovalnic, ki so kartografsko predstavljene.

S ciljem ugotoviti vplive upravnih delitev na regionalno identiteto, smo prostorsko preučili

sledeče upravne institucije: Policijske uprave, Davčne urade, Geodetske uprave, Okrožna

sodišča in jih tudi kartografsko predstavili.

Da bi ugotovili regionalno pripadnost prebivalcev, smo naredili intervjuje na terenu. V

raziskavi, ki je potekala leta 2006 in 2007 smo zajeli 405 oseb iz najrazličnejših delov

Slovenije. Anketirali smo na območju cele Slovenije in tudi na posameznih mestih (Ljubljana,

Maribor, Koper, Kranj). V vzorec smo zajeli naključno izbrane osebe.

Metoda določanja identitetnih regij pa je potekala po sledečih korakih:

- izbor dejavnikov,

- določitev prostorskih dometov dejavnikov,

- metoda prekrivanja posameznih dometov, po konceptu fuzzy,

- izločanje skrajnih vrednosti (outlier rejection),

Postopek določevanja posamezne identitetne regije smo izvedli z metodo prekrivanja, kjer

smo prekrili prostorske domete posameznih dejavnikov. Uporabili smo metodo outlier

rejection, ki jo lahko prevedemo kot izločanje največjih odstopanj. Gre za metodo, v kateri se

iz baze podatkov izločijo skrajne vrednosti. Da bi se izognili določevanju meja »na silo« smo

uporabili koncept fuzzy. Podrobneje opisujemo omenjene metode v poglavju Identitetne

regije Slovenije.

Pri obravnavi identitetnih regij smo se soočali z določenimi težavami predvsem povezanimi s

pridobivanjem in zanesljivostjo podatkov. Na težave smo naleteli tudi pri iskanju najbolj

primernega prostorskega nivoja regionalne identitete. Potrebno se je zavedati, da je pri

vsakem spoznavanju realnosti in tako tudi pri raziskovanju identitetnih regij nujna določena

stopnja generalizacije, še posebej, ker so identitetne regije zelo kompleksen pojav. Omejitve

pri raziskovalnem delu imajo vsebinsko – metodološki značaj. Najpomembnejše so naslednje:

- Stopnja (prostorske) skladnosti posameznih relevantnih elementov. Predpostavljamo,

da prostorski domet relevantnih elementov, s katerimi smo opredelili identitetne

regije, ni enak. Razlike so lahko prav znatne. Vendar je v sodobnem pojmovanju

regije poznan koncept »fuzzy« (Guessefeldt 1997: 1), ki pomeni prekrivanje robnih

delov regij, kar deloma omili navedeno metodološko in posredno vsebinsko

pomanjkljivost.

- Regionalna identiteta se pojavlja na različnih nivojih; razlikujemo jih lahko vsaj pet:

planetarni, naddržavni, državni, regionalni in lokalni. Tako je prostorska identiteta

posameznika in skupnosti lahko sestavljena iz večih različnih nivojev, ki so lahko

31

vertikalni in horizontalni. Vertikalni je na primer Evropejec, Slovenec, Štajerc,

Mariborčan, Kamničan, horizontalni pa Korošec, Primorc, Zasavc. Prostorski nivoji so

med seboj različni, vendar soobstajajo, raznolikost je v identifikacijskih prvinah

posameznega nivoja. V nalogi se osredotočamo na regionalni nivo. Pravilno

razmejevanje med posameznimi nivoji je vsekakor eden od metodološko zahtevnejših

delov naloge, čeprav, kot navaja Weichhart, obstajajo podobne značilnosti tako na

lokalni, kot na planetarni ravni (Weichhart 1990: 78).

- Zanesljivost podatkov, zbranih z interviejem vsekakor vpliva na rezultat naloge. Pri

tem ni toliko pomembna velikost vzorca, kot kakovost podatkov, ki se navezujejo

predvsem na subjektivne poglede prebivalcev (občutki, pripadnost) in pravilna

interpretacija odgovorov na vprašanja.

32

3. Predstavitev nekaterih temeljnih pojmov

Za razumevanje regionalnih identitet in identitetnih regij je potrebno razjasniti nekatere

osnovne pojme in procese, povezane z obravnavano temo. To so različne oblike identitet,

teritorij in psihologija posameznika.

3.1 Teritorialnost

Pogosto se v povezavi z regionalnimi identitetami omenja pojem teritorialnosti. Gre za

osnovni pojem regionalnih identitet, ki sega v srž obravnavane tematike. Teritorialnost

označuje posest, prisvojitev določenega prostora in nadzor nad njim, le-to pa je predpogoj za

nastanek in ohranjanje regionalnih identitet. Namreč, šele ko imata posameznik ali družba

občutek, da je nek prostor njun, se lahko začnejo vzpostavljati procesi prostorskih

identifikacij. Za razumevanje teritorialnosti so pomembna spoznanja psihologov, ki pravijo,

da za svoj obstoj in normalno delovanje, potrebujeta tako človek kot družba prostor, ki jima

pripada, ta prostor pogosto imenujemo teritorij. „Lasten“ prostor bivanja je za družben obstoj

tako pomemben, da brez njega ne more priti do konstituiranja človeške skupnosti; s svojimi

lastnostmi vpliva na družbeno delovanje, navade, miselnost, način življenja in prostorske

identifikacije (Weichhart, 1990).

Pojem teritorialnost vsebuje v svojem bistvu tudi pojem meja. Prvi korak pri procesu

teritorialnosti je postavitev meja. Določitev meja je začetek oblikovanja regije v prostorski

strukturi določene družbe in s tem tudi začetek regionalnega identifikacijskega procesa.

»Postavitev določenih meja (ni nujno, da so fizične) je temeljna zahteva pri oblikovanju

regionalne zavesti med njenimi prebivalci«. V procesu zamejevanja, se manifestirajo politični,

administrativni, ekonomski in simbolni mehanizmi, ki predstavljajo osnovo nastanka

regionalne identitete. Meja je lahko fiksna (administrativne regije) ali nejasna (zabrisana).

Različni avtorji gledajo na teritorialnost iz vidika vedenja, obnašanja, ki ga prinaša kontrola

ali nadzor nad »lastnim« prostorom. Ameriški geograf Soja (cit. po Bufon 2004: 16)

teritorialnost opredeljuje kot vedenjski fenomen, ki v povezavi s prostorsko organizacijo

oblikuje različna vplivnostna območja, ki jih dojemamo kot eksluzivno življenjsko okolje za

tisto družbeno skupino, ki v njej živi in ji določa družbeni in prostorski obseg. Tudi Giesen

(1992) gleda na teritorialnost skozi motivirana kognitivna in vedenjska stališča, ki jih neka

oseba ali skupnost zavzame v odnosu do fizičnega okolja, nad katerim si želi uveljaviti

lastniško pravico.

Lahko se vprašamo, katera je tista točka, na kateri prostor postane teritorij? Strokovnjaki

pravijo, da je to moment, ko se poskuša vzpostaviti nadzor nad določenim ozemljem. Ta

nadzor pomeni poskus posameznika ali skupine vplivati, učinkovati na prostor, nadzirati

ljudi, pojave in odnose. Pogosto se teritorialnost razširja tudi v polje ''želje'' in ne le ''akcije.

Gledano iz zornega kota obravnavane teme, je teritorialnost temeljni pojem, saj je regionalna

identiteta možna šele z mentalno »prilastitvijo« regije. S tem se izkristalizira zveza med

teritorialnostjo in regionalno identiteto; šele ko začutiš regijo za svojo, da pripada tebi in ti

njej, se lahko začne proces regionalnega identificiranja.

3.2 Psihologija regionalnih identitet

Za lažje razumevanje regionalnih identitet, občutka skupni regionalni pripadnosti in

oblikovanju regionalne zavesti, nam služijo spoznanja psihologije, ki se ukvarja tudi s

tovrstnimi temami. Cilj naloge je preučitev regionalnih identitet in regionalizacija Slovenije

33

na identitetne regije. Ker predstavljajo regionalne identitete interakcijo med dejavniki

regionalnih identitet in duševnostjo človeka, se navezujejo na psihologijo posameznika in

skupnosti. Regionalne identitete so mentalni konstrukti, ki nastajajo v zapletenem

človekovem psiho-mentalnem svetu.

V vsakdanjem življenju delujejo mnoge sile, ki vplivajo na posameznikovo duševnost,

povezano s pojavom regionalnih identitet. Paasi pravi, da je za razumevanje regionalnih

identitet potrebno upoštevati spoznanje psihologov in socialnih geografov, ki govorijo o

etabliranih »produktih« življenja. Ko določeno regijo sprejmejo množice ljudi, postane del

uveljavljenih predstav skupnosti in prične »živeti« skupaj s predsodki in predstavami,

mentalnimi slikami, tudi stereotipi (Paasi, 1986).

Psihologija se ukvarja z vprašanji povezanimi s prostorskimi identitetami. V grobem jih lahko

razdelimo v dve veliki, pogosto prekrivajoči se skupini:

- spoznavanje prostora (spoznavni zemljevidi, vrednotenje prostora, simbolični vidiki

prostora);

- družbeni procesi in odnosi, posameznikova dejavnost in prostor (ozemeljskost,

prostorskost, prostorske identitete).

Psihologija poskuša razložiti te procese in stanja in ločuje tri ravni raziskovanja prostora in

človekovega identitetnega odnosa do njega:

1. Naravno okolje, ki ga sestavljajo tla (prst), vodovja, relief, rastline, živali, podnebje,

skratka vsi naravni pojavi, ki delujejo na človeka geopsihično. Hkrati pa tudi človek to

naravno okolje stalno spreminja in oblikuje. Ljudje doživljamo prostor kot enotno polje.

Čeprav sprejemamo informacije iz prostora z različnimi čutili, vpliva na shemo prostora

predvsem generalna podoba vtisov in informacij. Gre za kompleksno celoto, ki jo sestavljajo

predvsem tisti fizični dejavniki, s katerimi so ljudje v interakciji v daljših časovnih obdobjih.

2. Socialno okolje, gre za prostor vsakdanjega življenja, kjer posameznik vsak dan vstopa v

interakcijo z mnogimi ljudmi, na njega vplivajo mnogi dejavniki socialnega življenja. Na

predstavo o prostoru vplivajo predvsem bližnji dogodki, lahko tudi redni opravki, informacije,

poslovne interakcije in stalne situacije. Do teh situacij človek običajno zavzema bolj domač

odnos, se z njimi identificira. Predvsem to velja, če so prisotni daljši čas.

3. Kulturno okolje predstavljajo vse stvaritve in usedline, ki jih je človek kot zgodovinsko

bitje zapustil v svojem okolju in svoji zavesti ter z njimi tako ali drugače tudi preoblikoval

naravno okolje; gre tako za materialne kot tudi duhovne, simbolične stvaritve. Prostor ima

simbolno, pomensko vrednost. Lahko je skladen, estetsko zanimiv, uporaben, ali neurejen,

neznan, ogrožujoč. Simbolna funkcija prostora predstavlja osnovni referenčni sistem s

katerim interpretiramo pomen stvari v njem, to pa je hkrati tudi osnova za posameznikovo

prostorsko identifikacijo.

Vse tri ravni raziskovanja prostorskih identitet v psihologiji nam pomagajo razumeti

regionalne identitete iz različnih vidikov. Odločilno za psihološki pristop k človeku je

enačenje in hkrati razlikovanje med fizičnim in psihičnim okoljem. Psihično okolje, ki je

predmet psihologije, ni nič drugega kot kognitivno in emocionalno preoblikovano fizično

okolje, kakor ga posameznik dojema in se ob njem vede. Posameznik stopa z okoljem v

vsestransko povezavo, v enoten sistem. Okolje, gledano iz psihološkega zornega kota, je

sistem številnih prvin in odnosov, ki so v človeku in prostoru hkrati. V tem sistemu se fizični

svet subjektivira, dobiva psihične lastnosti, ki jih človek vanj projecira, hkrati pa se človekov

notranji svet objektivizira, saj je tudi sam s svojim ravnanjem del tega okolja (Proshansky,

Ittelson, Rivlin 1970).

34

Opazovan prostor ni nujno tudi realni prostor. To kar vidimo in to kar dejansko obstaja, je

lahko zelo različno. Ta razlika nam razloži, zakaj niti dva človeka ne doživljata prostora

povsem enako. Doživljanje objektivnega sveta je odvisno tudi od osebnostnih značilnosti,

starosti, interesov, vrednostnih in življenjskih orientacij, identitet in pripadnosti. Prostor lahko

doživljamo skozi motene leče strahu, nezaupanja in frustracije, in to dejstvo je lahko bolj

pomembno pri našem delovanju ter identificiranju, kot lastnosti prostora.

Psihologi ločujejo dva prostora, zaznavnega in pojmovnega. Regionalne identitete so tesno

povezane z zaznavnim prostorom, ki je okvirni izvor podatkov za vse, kar vidimo, slišimo ali

česar se dotikamo v našem vsakodnevnem življenju. Še bolj pomemben za nastanek

regionalnih identitet pa je pojmovni prostor, ki pa je širša slika sveta, ki ni neposredno zaznan

v celoti, pač pa se oblikuje počasi z izkušnjo, s povezovanjem manjših predelov v večje

(Kompare et al, 2001). Medsebojna prepletenost zaznavnega in pojmovnega nam da

posplošen odnos posameznika do prostora. Za posameznika je pomemben vpliv posrednikov

med njim in prostorom, to so starši, sorodniki, prijatelji, vrstniki, istitucije in množična

komunikacijska sredstva in drugo.

Psihologi pri proučevanju vplivov na prostorsko identificiranje poudarjajo pomembno vlogo

družbe, ki skozi informacije, stereotipe, stališča in vrednote, sooblikuje posameznikovo

prostorsko predstavo, ki si jo le-ta skozi individualno predelavo informacij ustvari.

Psihologija poskuša razložiti, kako se to dogaja. Predelava informacij, tudi prostorskih,

zajema vse temeljne mentalne dejavnosti v človekovem duševnem aparatu: pridobivanje,

izbiro, transformacijo in organizacijo informacij. Ljudje smo pri subjektivni konstrukciji

socialne stvarnosti, odvisni od nenehnega pretoka informacij in od tega, kako spretni smo v

sprejemanju in predelavi informacij. Način sprejemanja, dekodiranja in zlasti predelave

informacij v veliki meri vpliva na človekovo doživljanje, mišljenje, motivacije, pa tudi

odločanje, obnašanje, dejanja in identifikacije. Nenehno smo izpostavljeni obsežnemu toku

različnih informacij. Na podlagi sprejetih informacij iz okolja gradimo, konstruiramo svet, v

katerem tudi živimo.

Kognitivna predelava informacij predstavlja vez med človekom in prostorom (Kompare et al,

2001). Kognitivna slika sveta ni samo posledica informacij iz prostora povezanih z

dejavnostmi v njem, ampak je mentalna organizacija in interpretacija informacij in vtisov

(Spoznavni... 2002: 46).

Psihologi trdijo, da nam da predelava informacij, ki jih prejemamo iz okolja, smernice za

akcijo (delovanje) in to je njena najpomembnejša funkcija pri formiranju prostorske identitete.

S tem, ko se v prostoru akcijsko obnašamo – akcijsko obnašanje pa se pogosto nanaša na v

nalogi obravnavane dejavnike prostorskih identitet - se ustvarja mehanizem, ki omogoča

razumevanje in čutenje prostora. Družbene aktivnosti vplivajo na ustvarjanje in ohranjanje

spominov, znanja, predstav, izkušenj, vrednot in emocij, ki se ustvarjajo v posameznikovi

duševnosti kot posledica akcijskega obnašanja (delovanja). Na njihovi osnovi človek zgradi

predstavo o zunanjem svetu in njegovemu pomenu ter se istočasno umesti vanj v skladu s

svojimi prostorskimi identifikacijami (Kompare et al, 2001).

Ena od pomembnih teorij in raziskovalnih smeri v psihologiji, ki skuša globje prodreti v

naravo človekovega odnosa do prostora, je teorija socialnih reprezentacij. Socialne

reprezentacije so mentalne stvarnosti, ki združujejo abstraktne in konkretne elemente (pojme,

predstave, simbole). Socialne reprezentacije so skupine pojmov, predstav, podob, izjav in

razlag, ki jih imajo ljudje v vsakdanjem življenju o določenih pojavih v okolju (prostoru)

(Potter, Wetherell 1996). So razumljivi sistemi kognicij, ki jih razvijajo ljudje zaradi lažje

vsakodnevne komunikacije. Teorija socialnih reprezentacij sugerira, da je naše mišljenje in

35

poznavanje stvari nekak sesedek popularnih teorij, ideologij, mitov, stereotipov, ki krožijo

družbi in si jih delijo ljudje v procesu komunikacije in socializacije. Ljudje spontano in

nezavedno prisvajamo segmente teh teorij. Mediji, pogovori, knjige, prireditve, dogodki,

razširjajo novo reprezentacijo v socialni skupini. Kar se je v začetku zdelo kot novost in izziv,

s tem postane običajna stvar za člane skupine, ki si delijo dano reprezentacijo. Po teoriji

socialnih reprezentacij socialna interakcija, komunikacija, sistemi socialnih norm in vrednot,

bistveno vplivajo na kognitivne procese v posameznikih, skozi te procese pa nastajajo tudi

prostorske identitete.

Tudi ta teorija iz svoje perspektive razlaga posameznikov psihomentalni svet in vpliv le-tega

na prostorske identitete, ki so pogosto povezane s stereotipi, ideologijami, miti in

predstavami.

Lahko vidimo, da so regionalne identitete in z njo povezane identitetne regije, izjemno

kompleksna tema, so rezultat mnogih procesov izven človeka in tudi (predvsem) v njem

samem – v njegovem psihomentalnem svetu. Tako spoznavanje prostora in identifikacij z

njim, kot tudi družbeni procesi in odnosi, v interakciji s človekovo duševnostjo, so pod

nenehnim vplivom različnih dejavnikov; družbene institucije, mediji, gospodarstvo, množični

šport, predstavljajo vplive sodobnega časa, ki delujejo na nastajanje, spreminjaje in ohranjaje

teh procesov. Identitetna regija predstavlja stičišče omenjenih dejavnikov, duševnosti človeka

in prostora.

Čeprav se psihologi trudijo razumeti človekovo duševnost, občutke, se je potrebno vprašati,

če kdo resnično razume za kake mehanizme gre v naši duševnosti, še posebno pri tako

kompleksnem pojavu kot je prostorska identiteta. Hkrati pa vsak posameznik dojema prostor

na sebi lasten način. Pri proučevanju regionalne identitete se prostor pojmuje kot globoko

personificirana stvarnost, ki temelji na »one's life world and everyday practises« (Relph

1976: 43). Isti avtor meni, da osnovni pomen prostora in identitet povezanih z njim, ne prihaja

iz lokacije, niti njegovih funkcij, ki jih nudi, niti ne prihaja iz skupnosti, ki ga »okupira«, ne

prihaja niti iz izkušnje, čeprav so vse to morda aspekti prostora. Esenca prostora - in s tem

prostorskih (regionalnih) identitet - leži v velikem nezavednem pomenu prostora, ki

predstavlja središče človekovega obstoja« (Relph 1976: 43).

3.3 Identiteta

Ker je identiteta eden temeljnih postulatov naloge, jo je potrebno podrobneje razdelati. V

nalogi nas zanima identiteta, ki se veže na prostor - prostorska identiteta, eden od nivojev le-te

pa je regionalna identiteta.

Pojem identiteta izhaja iz srednjeveške latinščine; religiozna identiteta je bila prva oblika

skupinske identitete. Šlo je za vprašanje istosti oziroma podobnosti. V kristoloških razpravah

je identicus, izhajajoč iz latinskega zaimka idem, pomenilo istoveten, torej eden in isti, s tem

se je ločil od pomena podoben in bil nasproten pomenu različen (Južnič 1993: 9). Pojem

identiteta pomeni »isti«, nekaj ali nekdo, ki se po lastnostih ujema, ne razlikuje. V nalogi je to

predstavljeno skozi prostorske identitete ljudi v določeni regiji, ki se ne razlikujejo, so enake,

kar pripelje do identitetnih regij.

Filozofi na različne načine pojasnjujejo pojav identitete. Jerman (1997) pravi, da je identiteta

logičnega značaja in pomeni dobesedno, da je nekaj, kakor hitro je, istovetno s samim seboj.

Kant je formuliral zakon istovetnosti ali identitete kar s formulo »A je A«. »Opozoriti velja,

da identiteta ni enakost, ki jo simboliziramo z enačajem (=). V logičnem jeziku pomeni

identiteta pravzaprav enakovredje: » če in samo če«, kar poznamo iz geometrijskih definicij,

vendar se uporablja pojem identiteta ne toliko v logični funkciji, marveč v metaforični

36

(Jerman, 1997). Pogosto je tudi regionalna identiteta obogatena z mnogimi simbolnimi in

metaforičnimi razsežnostmi, ki jih logika ne more zajeti.

Glavni merili, ki opredeljujeta vsako identiteto sta kontinuiteta in diferenca. Kontinuiteta se

vzpostavlja s prenašanjem vrednot iz generacije v generacijo; različnost pa vedno znova v

opredelitvah do drugih (Heidegger, 1990). Podobno pravi Smith, »da se identiteta nanaša na

uniformnost identifikacijskih prvin skozi generacije, da gre za nadaljevanje, za kontinuiteto,

za skupne spomine in predstave o skupni usodi, ki jo vzdržuje vsaka skupnost«. Gre za

opredelitev, kdo smo, kdo smo bili in kdo upamo, da bomo v prihodnje, na tem kraju in v tem

prostoru (Smith 1991: 25).

3.3.1 Osebna identiteta

Z vidika preučevanja identitetnih regij, ima osebna identiteta posebno mesto, saj predstavlja

po Paasiju (1986) osnovni gradnik skupinskih in posledično regionalnih identitet. Osebna

identiteta se nanaša na posameznika, veže se na prostorske identitete, je pa značilna po svoji

dvojnosti:

- avtoidentifikacije, to je identiteta, ki jo posameznik pripiše samemu sebi, o kateri sodi,

da mu pripada, da je njemu lastna; vsak posameznik ima tudi prostorsko

avtoidentifkacijo.

- identifikacija, ki je posamezniku določena, kar pomeni, da mu jo prisodi ali določi

družba. Taka identiteta je družbeno dodeljena in priznana ali celo vsiljena skozi

položaj, ugled, pravice, dolžnosti in prostorsko pripadnost. Zaradi ohranitve in

krepitve družbenih struktur, se vedno poudarja s strani družbenih institucij tudi

prostorska pripadnost.

Osebna identiteta pomeni vedno na eni strani enakost in na drugi različnost. Običajno

uveljavljanje lastne, osebne identitete poteka preko zaznavanja in občutenja lastne

edinstvenosti in enkratnosti in odmere te zasebnosti in različnosti v odnosu do drugih ljudi.

Vsak posameznik, individuum je neponovljiv, je unikat, ni enak nikomur drugemu, pa čeprav

je vsak izmed nas pod vplivom enakih mehanizmov družbe. Vendar obstajajo v družbi

mehanizmi, ki na posebnih, pogosto nezavednih nivojih združijo posameznike v celoto

(skupnost) in jo navežejo na prostor (Heidegger, 1990).

Med individualno identiteto in regionalno identiteto obstaja povezava, in sicer preko

skupinske identitete. Množica individualnih identitet tvori skupinsko identiteto, ena od njenih

oblik je tudi regionalna identiteta.

3.3.2 Skupinska identiteta

Skupinska identiteta predstavlja predpogoj za oblikovanje regionalne identitete. Kako to

razumeti? Vzporedno z nastajanjem skupinske identitete, ki pomeni pripadnost skupini

oziroma skupnosti, se oblikuje prostorska dimenzija, ki pomeni začetek oblikovanja

prostorske identitete. Skupinska identiteta – gledano tudi iz prostorskega vidika, je

nivelizirana, iz tega izhaja pritisk na posameznike, ki naj bi se podredili določeni posplošeni

»tipičnosti« in tako dosegli neke splošne, obče sprejete normative. Dosegla naj bi se enakost

ali vsaj podobnost med vsemi, ki sodijo v skupnost. Južnič pravi, da je skupinska identiteta

lahko le razdeljena istost v primeru manj razčlenjene družbe; v razvitih družbah pa obstaja

več vrst in vidikov pripadnosti in tako več identitet (Južnič, 1993). Posameznik torej z večjim

ali manjšim poudarjanjem nosi v sebi več skupinskih identifikacij, prostorska je le ena izmed

njih. Raztezajo se od družbenih vezi in zavezanosti, ozemeljske namestitve do svetovno

nazorskih prepričanj, religioznih pripadnosti, ideoloških usmeritev in prostorskih identifikacij

(Heidegger, 1990).

37

Bistvo skupinske identitete je pojem skupnost. Skupnosti kot temeljne kategorije prostorskih

identitet lahko razdelimo na:

1. lokalno kontrolirane skupnosti z veliko prisotnostjo »face to face« kontaktov,

imenujemo jih lahko tudi »dejanske« skupnosti in na

2. »idealne« skupnosti, ki so kontrolirane s strani institucij, le-te posedujejo abstraktni

občutek povezanosti.

Dejanske skupnosti se nanašajo na direktne »face to face« kontakte med posamezniki, ki so

povezani med seboj in s prostorom na najrazličnejše načine skozi družbene stike, kot so na

primer sodelovanje v regionalnih združenjih, športnih in kulturnih prireditvah. Idealna

identifikacija pa temelji na »sliki« identifikacije, ki se manifestira skozi delovanja

najrazličnejših institucij, medijev. Tako dejanske kot idealne identifikacije pa imajo vpliv na

formiranje prostorske zavesti in s tem na prostorsko identiteto posameznika in celotne družbe.

3.4 Pestrost identitet

V tem poglavju prikazujemo različne vrste identitet, ki prihajajo iz različnih vlog. Vsak izmed

nas ima mnogo vlog in s tem različne identitete, prostorska je le ena izmed njih. Gre za

identifikacije, ki jih posameznik ali skupina pripiše sebi, obstajajo še identifikacije, ki jih

posamezniku ali skupini pripišejo drugi. Zaradi lažjega razumevanja regionalnih identitet,

bomo poskušali na eni osebi približno prikazali kompleksnost pojava; gre za »večkratno

multidimenzionalen odnos«. Vzemimo na primer osebo, ki jo bomo poimenovali Zmago.

Zmago ima v svojem življenju veliko vlog in s tem veliko avto-identifikacij in identifikacij, ki

mu jih pripisujejo drugi, vsaka od njih pa se običajno dogaja v drugem prostoru:

- za mamo je sin,

- za babico je vnuk,

- za sina in hči je oče,

- za ženo je mož,

- za sestrično je bratranec,

- za nečaka stric,

- v službi je šef in istočasno podrejen nekomu,

- dela kot strojni tehnik,

- v čebelarskem društvu je predsednik,

- za Darjo je sosed,

- za Štefana je prijatelj,

- vsako sredo zvečer na rekreaciji je soigralec,

- dva krat na teden vodi jogo, je joga inštruktor,

- za feministično društvo je moški,

- za psa je gospodar,

- istočasno ima še veliko vrednostnih identifikacij; lep, pošten, dober, uglajen, skrben,

natančen, mladosten, močan, vitalen…

- itd.

Istočasno ima mnoge prostorske identifikacije:

- v Južnoafriški republiki je belec,

- v Indiji je Evropejec,

- v Nemčiji je Slovenec,

- v Ljubljani je Štajerc,

- v Celju je Mariborčan,

- v Mariboru je Tezenčan,

- na Teznem je iz Ptujske

38

- na Ptujski je »Blokar«.

In to je vse ena in ista oseba. Na osnovi vseh teh vlog in identifikacij se ustvari splošna slika

in s tem identifikacija posameznika. Običajno vedno kakšna prevladuje, najpogosteje sta to

prostorska in poklicna identifikacija.

Iz svojega življenja lahko navedem primer, kako se posameznik lahko različno prostorsko

(mikro lokalno, lokalno, regionalno…) identificira. Vse te identifikacije so bile moje lastne in

istočasno so mi jih pripisali drugi. Kot Kamničan, živeč v Kamniški grabi sem to doživljal na

prostorsko-identifikacijsko več kot jasen način. Ko smo igrali mali nogomet »Spodnja graba«

proti »Zgornji«, sem se kot stanovalec in seveda igralec »Spodnje grabe« identificiral s

»Spodnjo«. Bil sem »Spodnji«. Kadar smo igrali nogomet Kamnica proti Kamniški grabi,

sem se kot prebivalec in igralec Kamniške grabe identificiral s Kamniško grabo. Imel sem

avtoidentifikacijo in identifikacijo od drugih, da sem z »Grabe« Ko sem igral za Kamnico

proti Pesnici je bila moja identifikacija povezana seveda s Kamničanom, bil sem Kamničan.

Torej, ista stvar in tri različne prostorske identifikacije. Tu se moja »lokalna nogometna

kariera« konča in se začne »kariera navijača«. Ko je igral Maribor Branik proti Publikumu

Celje, sem se identificiral z Mariborom, bil sem Mariborčan. Na tekmi Maribor Branika proti

Olimpiji je bila moja identifikacija povezana s Štajersko, bil sem Štajerc. Na tekmi Slovenije

proti Italiji sem se identificiral s Slovenijo, bil sem Slovenec. Pogosto pa so prostorske

identifikacije povezane s športom na primer, še vedno povezane z bivšo Jugoslavijo. Če igrata

npr. Hrvaška ali Jugoslavija (Srbija in Črna gora) proti Angliji, sem bil (smo bili) navijači

Hrvaške in bivše Jugoslavije. Očitno so na dan privrele stare prostorske identifikacije, ki še

vedno obstajajo na določenih ravneh psiho-mentalnih struktur.

Čeprav sem petnajst let odsoten z Maribora, Kamnice, in zase mislim, da nimam močnih

prostorskih identitet, ko grem na letalo vedno vzamem Večer. Zakaj kot »Ljubljančan«

(zadnjih petnajst let sem preživel v Ljubljani), ne vzamem Dela ali Dnevnika? Ko gledam na

dnevniku vremensko poročilo, vedno pogledam kakšno bo vreme (temperatura) v Mariboru,

ko sem v tujini, gledam seveda za Slovenijo. Zakaj? Zagotovo gre vsak posameznik skozi

proces socializacije, ki globoko zakorenini prostorsko umestitev in s tem prostorsko

identifikacijo v njegovo osebnost in ga le-ta spremlja verjetno do smrti. Čeprav lahko

posameznik v svojem življenju pogosto menja prostor bivanja, je očitno najmočnejša tista

prostorska identifikacija, ki nastaja v zgodnejših obdobjih življenja.

Če povzamemo povedano lahko ugotovimo, da si skozi čas ljudje ustvarimo celovito

predstavo o svojem skupnem ali individualnem življenjskem položaju, ki kot sinteza

najrazličnejših identitet bistveno vpliva na posameznikovo dojemanje prostora. Ta predstava

in vrsta istovetenj nastane na osnovi poznavanja in istovetenja z delnimi položaji, katerih

dinamična vsota je celotni položaj osebe ali skupnosti, iz tega pa izhajajo tudi bolj ali manj

jasne regionalne identitete in na osnovi teh, identitetne regije.

3.5 Funkcije prostorskih identitet

Prostorske identitete imajo iz vidika obstoja in organiziranosti družbe pomembne funkcije. V

splošnem lahko na funkcijo prostorskih identitet gledamo iz vidika integracije, stabilizacije in

ohranitve trenutnih socialnih ter prostorskih sistemov. Weichhart (1990), Proshansky in

Kaminoff (1983) menijo, da ima prostorska identiteta naslednje funkcije:

1.Varnost: je najpomembnejša funkcija prostorske identitete. Gre za psihološko varnost v

odnosu do zunanjega sveta. Pripadnost določenemu prostoru daje posamezniku stabilno

podlago za funkcioniranje v določenem sistemu. V praksi se to manifestira v vključenosti v

institucionalni sistem (zdravstvo, sodstvo, vojska, policija,…). Prostorske identitete

39

predstavljajo ozadje in orientacijo za komuniciranje in socialne odnose, ki so osnova za

občutek varnosti, obnašanja in delovanja. Hkrati pripadnost nekemu prostoru prinaša družbi,

ki v njem živi, tudi občutek varnosti pred družbami sosednjih prostorov.

2. Aktivnost/stimulacija: je odločujoča funkcija prostorske identitete, posameznik čuti

pripadnost s prostorom le tam, kjer je koristen, pomemben, kjer je aktiven del širše celote. E.

A. Brugger pravi (cit. po Weichhart, 1990): » Heimat is dort, wo man Ursache von etwas ist«

(domovina je tam, kjer je posameznik del nečesa). Svojo aktivnost posameznik izraža preko

lokalno-regionalnega sodelovanja v raznih aktivnostih, interesnih skupinah, v delu za

skupnost, v sodelovanju v društvih. S tem prostorske identitete prispevajo h komunikaciji in

prezentaciji osebne in socialne identitete. V vsakdanjem življenju vemo, če damo svoj

doprinos, se počutimo čisto drugače; biti koristen, »dati nekaj od sebe«, predstavlja posebno

dimenzijo človekovega življenja;

3. Socialna interakcija/simbolika: prostorske identitete vplivajo na družbeno delovanje tudi

skozi vrednote, odnose, simbole, pomene, ki se manifestirajo preko prostorsko specifičnih

oblik delovanja; poznamo razne običaje, praznike, obiskovanje krajev posebnega pomena.

Z razvojem simbolnega pomena se oblikuje mehanizem, ki vpliva na ustvarjanje razlike od

drugih. Pri tem imajo simboli veliko vlogo. Uitemark (2002) ugotavlja, da je glavna funkcija

simbolnega sistema v vseh družbah in skupinah, legalizacija, krepitev in proslavitev

družbenega in prostorskega status quo-ja. Simboli so specifični za določeno skupnost,

postavljajo meje med različnimi regijami. Simbolni pomen lahko imajo tudi institucije,

dogodki, družbena infrastruktura (na primer, muzeji, knjižnice). Regionalni simboli so

ponavadi bolj ali manj abstraktni način izražanja skupinske identitete, ki se uteleša v

delovanju socialnih, ekonomskih, političnih in kulturnih institucij, katerih osnovni cilj je

nadaljevanje legitimne reprodukcije sistema, ki tvori in ohranja določeno prostorsko skupnost.

(Smith, 1991).

4. Identifikacija/integracija: eden pomembnejših pomenov prostorskih identitet pa je učinek

kohezije in integracije; posameznik se počuti povezanega, najde svoje mesto v skupini in v

prostoru le, če se z njimi identificira. Občutki kot so »place-attachment«, »place-

belongingness” so temelj prostorskih identitet in se manifestirajo v regionalni pripadnosti.

Prostorska identiteta predstavlja element kohezije, ki poveže posameznike v skupnost in jo na

naveže na »svoj« prostor bivanja.

Tako predstavljajo prostorske identitete skupinsko kohezijo, varnost, aktivnost, ki je posledica

pripadnosti večji celoti. Obstaja tudi določna hierarhija prostorskih identitet, od

posameznikovega osebnega prostora do nacionalnih in nadnacionalnih entitet, vse pa imajo

funkcijo v življenju posameznika in družbe. Gledano iz vidika posameznika sta se lokalni in

regionalni nivo izkazala kot osnovna in najpomembnejša prostorsko identifikacijska nivoja.

Nacionalne prostorske identitete pridejo do izraza ob določenih prelomnih, kritičnih

zgodovinskih trenutkih.

40

4. Moderni dejavniki regionalnih identitet

Eden ciljev naloge je s pomočjo relevantnih elementov, ob katerih nastajajo regionalne

identitete, opredeliti identitetne regije. Ko razmišljamo o povezavi človekovega delovanja,

regionalnih identitet in identitetnih regij ugotavljamo, da se med posameznikom in prostorom,

kjer živi in zadovoljuje svoje potrebe, spletejo številne in tesne vezi, zaradi katerih sta

skupnost in prostor povezani entiteti. Vsaka družba ima specifično organizacijo življenja,

deluje po določenih principih skozi široko paleto organizacij. Tako ima vsakdanje delovanje

človeka pri zadovoljevanju določenih potreb, velik pomen pri procesu prostorskega

identificiranja, saj se skozi njega vzpostavi povezava, navezava, identiteta s tem prostorom.

Tudi Giddens pravi, da se med skupnostjo in prostorom, kjer živi in zadovoljuje svoje

potrebe, spletejo številne in tesne vezi, zaradi katerih sta skupnost in prostor povezani entiteti

(Giddens 1992: 118, podobno tudi Weichhart 1990: 36). Po Giddensu (1992) ima vsaka

družba specifično organizacijo življenja, deluje po določenih principih skozi široko paleto

organizacij (Giddens 1992). Meni, da so najpomembnejši elementi družbenega delovanja

gospodarstvo, institucije, mediji. Tvorijo akcijske prostore, na katere se vežejo prostorske

identitete. Tudi Goffman (cit. po Werlen 2000) pravi, da je vsakdanje delovanje človeka in

zadovoljevanje določenih potreb, preko družbenih organizacij bistveno pri procesu

prostorskega identificiranja, saj se s tem vzpostavi povezava, navezava, identiteta s tem

prostorom.

O povezavi človekovega delovanja, prostora in prostorskih identitet razmišlja tudi Kymlicka

(1995: 17-19). Prostorsko identiteto povezuje s societalno kulturo (societal culture), ki

omogoča posameznim članom, da najdejo smiselni način bivanja v družbi skozi vrsto

dejavnosti na gospodarskem, socialnem, vzgojno izobraževalnem, verskem in rekreacijskem

področju. Kymlicka nadaljuje, da se vpliv na družbeno življenje in s tem na regionalne

identitete lahko vzpostavi preko družbenih organizacij, kot so izobraževalne ustanove, mediji,

gospodarstvo, uprava. Trdi, da organizacije družbenega življenja, ki omogočajo njenim

pripadnikom udeležbo v javnem življenju, povečujejo občutek pripadnosti neki skupnosti in

prostoru. Iz povedanega lahko povzamemo, da imajo vlogo generatorjev identitetnih regij

naslednji dejavniki:

1. Mediji (javne informacije): regionalni časopisi, regionalne radijske postaje, regionalne

televizije vsebujejo vsebine, ki vplivajo na regionalno identiteto ljudi. Regionalni mediji pa

tudi preko določenega območja delovanja, območja slišnosti, (gospodarski subjekti se

promovirajo skozi njih), delujejo kot pomemben regionalno identifikacijski faktor.

Če pogledamo širšo družbeno zasnovo medijev lahko ugotovimo, da množični mediji izhajajo

iz politične, ekonomske in socialne strukture družbe. Kot element kohezivnosti družbe

vplivajo na regionalne identitete, saj producirajo skupne interese, podobne oblike obnašanja in

usmerjajo k skupnim ciljem (Corner cit. po Watson 1993: 110). O povezanosti medijev in

prostorskih identitet govori tudi Werlen (2000: 347): »V nobenem aspektu življenja niso

razlike med tradicionalnim in modernim tako drastične, kot pri medijih, ena izmed mnogih

posledic je njihov vpliv na formiranje in ohranjanje prostorskih identitet«. Tudi Weber (cit. po

Werlen: 2000) daje medijem kot komponenti vsakdanjega življenja pomembno mesto pri

tvorbi prostorskih identitet. Schindl govori o medijskih prostorih. Meni, da mediji ustvarjajo

vedno nove medijske prostore, ti pa ustvarjajo prostorske identitete (Schindl 2007: 10).

2. Ustanove javnega življenja – družbene institucije: organizacije in dejavnosti javnega

značaja imajo regionalna obeležja. Po Werlenu (1993) institucije zaradi specifičnega

delovanja na prostorsko zakroženih območjih in skozi upravne delitve skrbijo za organizacijo

41

življenja kar vpliva na pojav in ohranjanje regionalne identitete. Administrativne (upravne)

delitve: za najrazličnejše organizacijske in institucionalne potrebe so uvedene prostorske

členitve, tiste, ki delujejo daljše obdobje, začnejo delovati kot regionalno identifikacijske

prvine.

3. Gospodarski subjekti: Paasi (1986) trdi, da gospodarski subjekti preko delovanja v

regionalni sferi vplivajo na regionalno zavest prebivalcev in sočasno postavljajo regijam tudi

meje. Pogosto gospodarski subjekti že v svojem imenu ali v imenih svojih proizvodov

vsebujejo regionalno obeležje, kar dodatno vpliva na krepitev regionalne zavesti.

4. Množičen šport: šport je v modernem času močan socializacijski dejavnik, pogosto je tudi

nosilec vrednot, norm in najrazličnejših identifikacij; kaže se večplastno, od osebnostnih do

prostorskih identifikacij (Cheffers, 1993). Del športa je navijaštvo, ki predstavlja ljubiteljstvo

do igre ali moštva, predstavlja pa tudi pripadnost območju.

Množični šport deluje preko gospodarskih subjektov, ki se promovirajo na tekmah, preko

navijačev, simpatizerjev, sponzorjev, kot močan kohezijski dejavnik znotraj določenega

območja in je eden od dejavnikov nastanka in ohranjanja regionalne identitete.

4.1 Regionalnost družbenih institucij

Regionalna identiteta se ne pojavi takoj ampak je del dolgotrajnega procesa, pri katerem

igrajo institucije temeljno vlogo. Razvoj najrazličnejših institucij vzdržuje in podpira

regionalno pripadnost njenih prebivalcev. Razvoj institucij ne obsega samo formalnih ustanov

kot so na primer množični mediji, izobraževalni sistemi ampak tudi dejavnosti politike,

ekonomije, zakonodaje, administracije, ki krepijo pomen regijske posebnosti in na ta način

vplivajo na občutek pripadnosti med njenimi prebivalci. Nastanek institucionalne sfere

pomeni, da je določena regija institucionalno prezentirana ter s tem prevzame vlogo graditelja

in ohranjevalca regionalne identitete med ljudmi (Paasi, 1986). Skozi čas se institucije

povežejo v regionalni sistem – preko tega sistema dobi določena prostorska enota status

samostojne entitete in s tem mesto v družbeni zavesti. Kulminacija tega procesa je krepitev

administrativnega pomena in pridobitev formalne oblike. Institucije nenehno reproducirajo

regionalno zavest. Nekateri geografi menijo, da je moment, ko dobi regija administrativno

funkcijo, odločilen, saj ne obsega več samo socialnega delovanja, kulture, ekonomije ampak

dobi mentalno kategorijo. »A region lives in the mind that is aware of it« (regija živi v umu,

ki se ga zaveda) (Seamon 1984: 31).

Po mnenju nekaterih strokovnjakov (Giddens, Werlen, Paasi), predstavljajo družbene

institucije enega najpomembnejših dejavnikov formiranja regionalne identitete. V nalogi

poskušamo pokazati, da so regionalne identitete tesno povezane z družbeno organizacijo

življenja in družbenimi institucijami.

V uvodu smo že omenili, da se morajo ljudje, če hočejo zadovoljiti mnoge potrebe,

organizirati. Organizirano življenje poteka v glavnem skozi družbene institucije, ki so

specializirane za opravljanje nalog v družbi (Werlen 1993). Podobno meni Giddens (1992), da

so družbene institucije temeljni vzvodi organiziranega življenja in pomagajo pri zagotovitvi

osnovnih potreb. Tako je zaokroženost in samozadostnost vsake družbe posledica dejstva, da

zadovoljuje celo vrsto osnovnih, instrumentalnih in integrativnih potreb; preko

zadovoljevanja najrazličnejših potreb skozi družbene organizacije, pa prihaja tudi do pojava

regionalnih identitet.

Nemški sociologi definirajo družbene institucije iz vidika pravil in razdeljevanja funkcij.

Družbene institucije označujejo družbene organizacije, upravo, podjetja ter druge pravne

subjekte in so podana čvrsta in trajna pravila, kjer so funkcije jasno dodeljene vsem.

42

Institucije skrbijo za stabilne in trajne vzorce družbenih odnosov in hkrati kontrolirajo skozi

legitimna sredstva spoštovanje pravil funkcioniranja družbe. Gre za trajna pravila, ista za vse,

ki utrjujejo medsebojno funkcioniranje ljudi, skupin in organizacij.

Iz nekoliko drugega zornega kota gleda na institucije Watson (1993: 93). Preučuje jih iz

vidika obnašanja in pravi, da so družbene institucije strukture, zadolžene, da kontrolirajo in

usmerjajo obnašanje posameznika in celotne družbe kar vpliva na vzdrževanje norm, vrednot

in odnosov. Norme, vrednote in odnosi, pa so vedno povezani s prostorskimi identitetami

posameznika in družbe, saj se lahko razlikujejo med posameznimi območji in vplivajo na

diferenciacijo prostora. Družbene institucije obravnava omenjeni avtor tudi iz vidika

stabilnosti in varnosti. Stabilnost in varnost življenja pa sta povezana s pripadnostjo

določenemu prostoru in tukaj obstaja direktna relacija med družbenimi institucijami in

regionalnimi identitetami.

Za razliko od drugih avtorjev povezuje Werlen (2000) delovanje institucij s prilastitvijo in

kontrolo prostora; prilastitev prostora pomeni tudi oblast nad subjekti le-tega. Po Werlenu

institucije skrbijo za kontrolo in organizacijo različnih nivojev vsakdanjega življenja.

Institucije določajo teritorije in skrbijo za formalno-normativno podreditev prostora kar lahko

rezultira v nastanku regionalne identitete (Werlen, 2000).

Z vprašanjem družbenih institucij se ukvarja tudi Parsons ki pravi, da gre pri njih za

»pričakovanja«, to pomeni, da se ljudje lahko zanesejo na institucije; so vir stabilnosti v

odnosih in ve se, kaj je mogoče od njih pričakovati (Parsons, 1971). V družbi srečamo vrsto

institucij, katerih vlogo lahko vidimo v funkciji stabilnosti in trajnosti, na primer šolstvo,

upravo, vojsko, državo, gospodarske institucije, finančne institucije, verske skupnosti, medije

(Parsons, 1971).

Z vplivom institucij na regionalno zavest se ukvarja tudi Paasi. Pravi, da so družbene

institucije pomembni dejavniki regionalnih identitet, vendar se regionalna identiteta ne pojavi

takoj ampak je del dolgotrajnega transformacijskega procesa regije in generacij prebivalcev.

Meni, da institucije vzdržujejo in podpirajo prostorske strukture in kriterije identificiranja

med njenimi prebivalci. Razvoj institucij se ne tiče samo formalnih ustanov kot so na primer

množični mediji, izobraževalni sistemi, ampak tudi lokalnih in nelokalnih dejavnosti politike,

ekonomije, zakonodaje in administracije. Ti zaradi umeščenosti v določen prostor in uporabe

regionalnih simbolov vplivajo na občutek vzajemne pripadnosti in pripadnosti skupnemu

prostoru kar rezultira v pojavu regionalne identitete (Paasi 1986: 127).

Če še enkrat izpostavimo vpliv družbenih institucij na pojav regionalne identitete, lahko

ugotovimo sledeče: institucije namerno in nenamerno vplivajo na regionalno zavest ljudi.

Namerno takrat, ko vidijo v regionalni identiteti določen potencial, priložnost, možnost za

razvoj, lastno afirmacijo, utrditev in upravičenost svojega obstoja. Nenamerno pa pogosto že

zaradi svoje narave, umeščenosti v določen prostor delujejo regionalno identitetno.

Pogosto že s tem, da opravičijo svoj obstoj, potencirajo »regionalno komponento«. Samo

dejstvo, da so institucije umeščene v določeno regijo in postavljene za ljudi iz te regije,

postavljajo v ospredje regionalni naboj. Drugi vidik je povezan z zamejevanjem regij preko

delovanja institucij. Vsaka družbena organizacija (institucija) vedno temelji na materialnem

okolju, ima točno določen obseg prostorskega delovanja; nase običajno veže ljudi iz

zaokroženega območja. Omenili smo, da so institucije varni, zanesljivi, predvidljivi

mehanizmi za izpolnjevanje najrazličnejših družbenih potreb; preko zadovoljevanja potreb, ki

se vedno nanašajo direktno ali indirektno na zaokrožen prostor, pa se tvorijo regionalne

identitete in prihaja tudi do »hotenega« ali »nehotnega« vpliva na določevanje ali utrjevanje

meja posameznih identitetnih regij. V empiričnem delu poskušamo predstaviti vpliv različnih

43

družbenih institucij na oblikovanje regionalne zavesti in posledično na formiranje identitetnih

regij.

4.1.1 Sodišča

Predhodno poglavje obravnava institucije v splošnem. Kot primer družbene institucije, ki

vpliva na formiranje regionalne identitete, obravnavamo v tem poglavju sodišča. Sodišča

predstavljajo institucijo, ki je skozi legitimna sredstva zadolžena za stabilne in trajne družbene

odnose. Skrbi, da se spoštujejo pravila funkcioniranja družbe in vzdržujejo trajna pravila, ista

za vse, istočasno pa utrjujejo medsebojno funkcioniranje ljudi, skupin in organizacij.

Ko smo v prejšnjem poglavju omenjali množično obnašanje, smo se sklicevali na Watsona, ki

pravi, da družbene institucije delujejo na obnašanje posameznika in celotne družbe, kar vpliva

na vzdrževanje zakonov, pravil, norm, vrednot in odnosov. Sodišča imajo pri tem pomembno

vlogo, saj predstavljajo enega od mehanizmov, da se to res spoštuje.

Pojem sodišče je neposredno povezan s pojmom pravo. Pravo je eden temeljnih nosilcev

zakonov, pravil, norm; s tem deluje kot omejevalec in zaščitnik našega življenja. Iz

sociološkega vidika lahko pravo uvrstimo med sestavine družbe, ki se navezujejo na družbeno

organizacijo in kontrolo, svoje mesto pa lahko najde tudi med družbenimi pravili skupaj z

moralo, običaji in navadami. Berger in Luckmann (cit. po Paasi 1986) pravita, da pravo ne

pove posamezniku samo tega, kaj sme in česar ne sme, ampak mu pove tudi zakaj so stvari

takšne kot so. Na osnovi takega znanja se ustvarjajo splošno sprejete vrednote, ki dajejo

legitimnost institucijam.

Državno pravo sestavljajo zakoni, pravila, ki jih po posebnih postopkih sprejemajo državni

zakonodajni, sodni, izvršilni in upravni organi. Ti zakoni in pravila na določenem območju

(država, regija) lahko povzročajo tudi diferenciacijo prostora. Zakoni so običajno enaki za

celotno države, pravila in predpisi pa se lahko razlikujejo lokalno in regionalno. Tako se

lahko pravo v eni regiji razlikuje od prava v drugi, kar ima lahko za posledico prostorske

učinke in drugačen razvoj regije. S tem pravne institucije delujejo kot povzročitelj

diferenciacije prostora in tvorni element regionalne identitete.

Pravne institucije (okrožna, okrajna, višja sodišča) pa so prostorsko omejene, imajo določeno

območje delovanja in vpliva, vežejo nase ljudi iz določenega območja. Ljudje se poslužujejo

istih »regionalno« umeščenih institucij, ki tudi skozi prostorski obseg delujejo na prostorsko

zavest ljudi.

4.1.2 Vzgojno-izobraževalne institucije

Tudi vzgojno-izobraževalne institucije pomembno vplivajo na pojav in ohranjanje regionalne

identitete. V sodobnem času imajo tovrstne družbene institucije močan vpliv na oblikovanje

osebnosti. Zaradi tega so eden temeljev regionalne identitete, saj oblikujejo ljudi v

najpomembnejših (najzgodnejših) fazah razvoja in socializacije, ki »zakorenini« regionalno

identiteto posameznika za celo življenje.

Sociologi pravijo, da je razvoj družbe prinesel velik razmah administrativnega aparata,

komunikacij in potrebo po izobraževanju. Kakšno povezavo ima to z regionalnimi

identitetami? Flere pravi, da država s svojim administrativnim aparatom, institucionalnim

šolstvom in množičnim komuniciranjem prispeva k standardizaciji prostorske zavesti (Flere,

2001). Formalna izobrazba je osnova socializacije in istočasno baza za funkcioniranje ostalih

institucij, ki producirajo socialno in prostorsko zavest (Pred 1983, Trift 1983, cit. po Paasi

1986: 128). Tudi Paasi (1986) pravi, da kar se tiče regionalne zavesti, je najpomembnejši

faktor formalna izobrazba v šolah. V glavnem sta predmeta zgodovina in geografija

pomemben medij za socializacijo, katere posledice lahko najdemo tudi v regionalni identiteti.

44

V nalogi obravnavamo kot vzorčni primer 37 slovenskih gimnazij in tri fakultete glede na

regionalni izvor njihovih uporabnikov.

4.2 Regionalnost gospodarskih subjektov

Gospodarski subjekti so naslednji dejavnik, ki vpliva na pojav regionalne identitete. Osnovni

gradnik gospodarstva je podjetje ali gospodarski subjekt. Gospodarski subjekt je pravna

oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Definiran je kot organizacija, ki

želi v danih družbenoekonomskih pogojih doseči čim večji dobiček (Laidler, Estrin 1989).

Paasi trdi, da gospodarski subjekti preko delovanja v regionalni sferi vplivajo na regionalno

zavest prebivalcev in sočasno postavljajo regiji tudi meje (Paasi, 1986). Kako si lahko to

predstavljamo? Podjetja in druge gospodarski subjekti izhajajo iz posameznih regij. Preko

poslovnih vezi so običajno bolj vpeti v regionalno okolje. Pogosto gospodarski subjekti že v

svojem imenu ali v imenih svojih proizvodov izražajo regionalno pripadnost, kar dodatno

vpliva na krepitev regionalne zavesti in formiranje identitetnih regij (Pomurske mlekarne,

čokolada Gorenjka ). Tako so z vidika formiranja identitetnih regij pomembna podjetja, ki za

uresničevanje svojih interesov uporabljajo tudi prostorske simbole, kot znake skupne

identitete. S svojo prostorsko interesno sfero, trgom, oglaševanjem, vplivajo na regionalno

zavest prebivalcev in sočasno zamejujejo regije.

Werlen (2000) daje ekonomiji, predvsem potrošnji, pri socialnem delovanju veliko težo.

Pravi, da prinaša način potrošnje tudi določen način življenja, v povezavi s tem govori celo o

simbolnem kapitalu. Trdi, da potrošnja ni le ekonomska aktivnost, temveč multidimenzionalni

proces, ki ima posledice tudi v prostorskih identitetah.

Ena izmed gospodarskih institucij, ki ima prostorsko obeležje in jo prebivalci pogosto

uporabljajo, je banka. Paasi navaja, da predstavljajo finančne institucije enega pomembnih

regionalno identifikacijskih dejavnikov.

Banka je definirana kot samostojna finančna združba za upravljanje depozitnih, kreditnih in

drugih finančnih poslov, ki pridobivajo dobiček. Ponavadi so regionalno obarvane in so kot

take regionalno identifikacijski dejavnik, čeprav se zaradi ekonomskega interesa pogosto

širijo preko meja regij. V obdobju socializma v Sloveniji so imele banke izrazito regionalno

komponento, morda je bila izjema A banka. S sodobnimi racionalizacijskimi ukrepi

združevanja se to nekoliko izgublja. V zadnjih dvajsetih letih pa je nastala tudi paleta novih

bank (Poštna banka, SKB, Deželna banka Slovenije, …), številne med njimi so podružnice

tujih finančnih ustanov (Reiffeisen, Credit Anstalt, Austria bank, UniCredit …).

Glede vpliva na oblikovanja regionalne zavesti, veljajo za banke podobni principi, kot za

ostale gospodarske subjekte.

45

4.3 Regionalnost medijev

Predstave, ki jih imajo ljudje o sebi, družbi in prostoru, v povezavi z najrazličnejšimi

identifikacijami, nastajajo na osnovi lastnih izkušenj ali pa jim jih posredujejo drugi ljudje,

institucije in množična občila, množična komunikacijska sredstva ali množični mediji

(Giddens, 1992). Množični mediji igrajo v našem življenju pomembno vlogo. Živimo namreč

v družbi, ki ima veliko nazivov: postindustrijska, postmoderna, postkapitalistična in tudi

informacijska. In ravno informacije v obliki novic, obvestil, reklamnih sporočil, so lahko eden

od generatorjev regionalne identitete.

Beseda „množični medij“ je mlad pojem, saj, kot je navedeno v Oxfordskem slovarju

angleškega knjižnega jezika, se je začel uporabljati šele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Vendar so se množični mediji izjemno hitro razvijali. Poglavitne vzpodbude za hiter razvoj

najdemo predvsem v tehnoloških spremembah in praktičnih političnih in ekonomskih

interesih, povezanih s temi spremembami. Razlog je v vse večji razširjenosti časnikov in

nastajanju novih množičnih občil od konca 19. stoletja, (naprej radia in kasneje televizije), v

nastanku množične politične propagande in komercialnih interesih, povezanih z

oglaševanjem. V tisku se je oglaševanje razvilo v sedemnajstem stoletju, v Londonu je okoli

leta 1650 častnik vseboval povprečno šest oglasov; sto let kasneje jih je prinašal okoli

petdeset (Briggs, Burke 2005). »Novi časopisi so postali ustvarjalci potrošnikov izdelkov

množične industrije in množične kulture. Za razumevanje modernega delovanja medijev in

njihovega vpliva na formiranje regionalne identitete, je potrebno upoštevati dvoje: skokovito

naraščanje občinstva in veliko odvisnost od oglaševalskega denarja. Kritičnost

javnomnenjskih časopisov 18. stoletja so nadomestili potrošniški mediji 21. stoletja.

S pojavom množičnih medijev je direktno povezan pojem sporočanje (komunikacija). Leta

1955 je Oxfordski slovar definiral besedo »komunikacija« v pomenu ustvarjanja, pošiljanja

ali izmenjave idej, znanja, informacij, s pomočjo govora, pisanja ali znakov. V dodatku

slovarja iz leta 1972 je bila beseda »komunikacija« definirana kot »veda ali proces prenašanja

informacij s pomočjo elektronskih ali mehaničnih tehnologij«. Izraz komuniciranje (slov.

sporočanje) izvira iz latinske besede communis, ki pomeni skupen, gre¸pa za širjenje skupnih

informacij, idej ali stališč.

Pojem sporočanje (komunikacija) se prvič pojavlja v »pojasnjevalni sociologiji« (verstehende

Soziologie) Webra, Diltheya in kasneje Meada, ki raziskujejo vpliv množičnih medijev in

komunikacije na človeka. Pravijo, da so množični mediji najmogočnejša »psihofizična

institucija«, preko katere se pretaka duhovni tok med posameznimi prostorskimi skupinami in

njihovimi vodilnimi elitami. Da pa lahko skozi pravilno komunikacijo dosežejo takšno moč,

morajo po Watsonu (1993) vsebovati naslednje značilnosti:

- publiciteta, javnost objave, s čimer informacije postanejo dosegljive širšemu

občinstvu;

- periodičnost, izhajanje in oddajanje v rednih časovnih presledkih;

- univerzalnost, vsebinska vsestranskost, raznolikost;

- aktualnost, novost, pomembnost, zanimivost;

- ažurnost, čim prej obvestiti o dogodku.

Kot ena pomembnejših dejavnosti družbe predstavljajo množični mediji institucionalno

obliko javne produkcije in širjenja informacij skozi tisk, radio in televizijo ter zadnjih dvajset

do trideset let tudi preko elektronskih medijev (medmrežje). Namenjeni so velikemu,

raznovrstnemu in anonimnemu občinstvu, sporočila so javna, hitra in minljiva. Doseči skušajo

velika občinstva v razmeroma kratkem času ali celo takoj. Skozi medije se »pretaka« celotno

46

družbeno dogajanje, ki povratno vpliva na vse sfere življenja. Različni množični mediji so del

družbene dejavnosti, del velike organizacije, izhajajoč iz politične, ekonomske, socialne in

pravne strukture družbe. Kot element kohezivnosti vplivajo na prostorske identitete, saj

producirajo skupne interese, podobne oblike obnašanja in usmerjajo k skupnim ciljem.

Weber (1976: 34) daje množičnim medijem kot komponenti vsakdanjega življenja pomembno

mesto pri tvorbi prostorskih identitet. Pravi, da mediji s svojim vseobsežnim, konstantnim in

pogosto prefinjenim delovanjem na družbo, predstavljajo močan dejavnik oblikovanja

zavesti; ena izmed oblik zavesti, je tudi prostorska. Delovanje medijev v družbi vzdržuje

odnose med posamezniki in skupinami, tvori vrednote in identiteto skupine, prostorska

identiteta skupine pa je ena najmočnejših.

Lazarsfeld in Merton (1999) razpravljata o družbeni vlogi medijev in navajata sledeča

spoznanja, vsako izmed njih posredno ali neposredno vpliva na pojav regionalnih identitet:

- Informativnost: mediji imajo močan vpliv na informiranost v regionalnem okolju.

Boljša informiranost pomeni boljše poznavanje, le-to pa krepi regionalno zavest in

pripadnost.

- Vloga podeljevanja statusa: mediji osebam, organizacijam in družbenim gibanjem

podeljujejo status. Eden od statusov je prostorska opredelitev oziroma regionalni

izvor. Upoštevanje tiska ali radia kaže, da je človek prispel do položaja, ko je dovolj

pomemben, da ga ločijo iz velike anonimne množice, da so njegova mnenja in vedenje

dovolj pomembna, da si zaslužijo pozornost javnosti. Takšne osebe pa pogosto

delujejo z »regionalnim nabojem« in predstavljajo enega možnih vplivov na

regionalne identitete.

- Družbeni konformizem: medije podpirajo veliki poslovni koncerni, vpeti v trenutni

družbeni in gospodarski sistem in mediji prispevajo k vzdrževanju tega sistema.

Mediji vzdržujejo družbeni in s tem prostorski status quo. S tem bistveno pripomorejo

k manipulaciji posameznika in skupin ter k ohranitvi družbenih in prostorskih struktur

ter s tem tudi regionalnih identitet.

Lahko ugotovimo, da omenjena spoznanja nakazujejo povezavo med mediji, prostorom in

prostorskimi identitetami. Schindl (2007) gre v svojih trditvah o povezavi medijev in prostora

še dalje. Trdi, da imajo mediji in prostor veliko skupnega. Vpliv medijev je tako močan, da se

sprašuje, če so prostori mediji, in ali so morda tudi mediji prostori, v smislu določevanja

specifičnih prostorskih struktur. Meni, da prostor in mediji nista samo primerljiva in

kompatibilna pojma ampak deloma celo izmenljiva. Mediji ustvarjajo vedno nove medijske

prostore, nove spremembe v prostorskih strukturah pa ustvarjajo nove medije (Schindl 2007:

10). To potrjuje tudi znanost o medijih, ko pravi, da nastajajo pri njihovem delovanju različne

vrste prostorov (Duenne 2004: 2, cit. po Schindl 1997):

- tehnični prostor: konstituiranje, diferenciranje prostorov preko medijskih tehnologij

(domet);

- kulturno pragmatični prostor: strukturiranje prostora in družbe skozi različne kulturne

prakse (delovanje na ciljno publiko);

- semiotski prostor; diferenciacija prostora in družbenih procesov na simbolni in

semantični ravni.

Vsak od omenjenih prostorov je pretežno kompatibilen z ostalima dvema in ima skozi

regionalnost informacij vpliv na regionalno identiteto. Regionalnost informacij pomeni, da so

le-te namenjene skupnosti na določenem območju, s tem postanejo informacije, ki prihajajo

od različnih medijev, dejavnik nastanka in ohranitve (vzdrževanja) regionalne identitete.

47

To potrjuje tudi Tuan, ki pravi, da so regionalni množični mediji, zaradi prevlade regionalnih

informacij in oglaševanja na določenem tržnem območju, močan dejavnik in oblikovalec

regionalne zavesti (Tuan 1974: 126).

V nalogi obravnavamo naslednje elemente, ki imajo pri obravnavi regionalnih identitet

posebno vlogo:

- oglaševanje – reklamna sporočila;

- regionalne strani v časopisih, poročanje o regionalnih dogodkih, scenah;

- regionalni izvor novic iz področja kulture, politike, črne kronike;

- regionalne oddaje, regionalne oglasnike, marketing ki jih posredujejo radiji in

televizije.

Preko teh elementov, produciranih skozi regionalne medije, se ustvarjajo regionalne

identitete, ker ti elementi diferencirajo, selekcionirajo, zaokrožajo in zamejujejo določen

prostor. Prostorska implikacija medijev se kaže na različne načine. Večina ljudi je naročena

na regionalni časopis, spremljajo druge regionalne medije in ker so v njih predvsem

regionalne novice, izvejo več o življenju v regiji; o oskrbi, kulturi, športu, dogajanjih. Tako

ljudje več izvedo o dogajanju iz svojega okolja, ga bolj poznajo, zato se tudi močneje vežejo

in identificirajo z njim. Ljudje zato pogosteje uporabljajo regionalne časopise in ostale

regionalne medije, saj tako dobijo več za njih zanimivih in uporabnih informacij iz domačega

okolja; s tem se regionalno umeščajo kar pripelje do krepitve regionalne zavesti. Informacije

o določenih regionalnih dogajanjih (ekonomskih, kulturnih, športnih) tudi preko dometov

signalov in distribucije, ustvarjajo ter utrjujejo regionalno zavest.

4.3.1 Časopis, radio in televizija

Pred nastankom pisave je bil prenos informacij odvisen od ustnega izročila, katerega

zmogljivost sta določala interes in spomin ljudi, ki so ga prenašali. Omejevalo se je predvsem

na ideje, pravila in nazore, za katere je obstajalo splošno zanimanje; na primer duhovne

vsebine, pravila funkcioniranja v skupnostih in ljudske zgodbe. Pred prihodom tiska je bil

dostop do zapisov omejen na razred učenjakov, ki so imeli monopol nad izročili (Cooley,

2001). Šele s prihodom prvega množičnega medija, časopisa, so se informacije razširile na

širše množice, to pa je povzročilo nastanek javnega mnenja (Watson, 1993). Prostorske

identifikacije so v tesni povezavi z javnim mnenjem, saj je javno mnenje sinteza »notranjih«

psiho-mentalnih stanj posameznikov, ki se združujejo v širše skupine, na te pa vplivajo

informacije, ki jih med drugim posredujejo tudi časopisi. To potrjuje Splichal, ki pravi, da so

za nastanek javnosti bistvenega pomena časopisi s svojo močjo razširjanja idej in

prepričevanja bralcev (Splichal, 2001). Pred nastankom časopisov je obstajala le množica

lokalnih mnenj. Javno mnenje v pravem pomenu je nastalo šele s periodičnim tiskom, ki je

povezal lokalna mnenja v sekundarne in mnogo večje agregate, katerih enote so tesno

povezane brez osebnega stika (Arnold, 1971). Javno mnenje je pogosto povezano z množico

stereotipov, mnogi vsebujejo regionalni naboj.

Omenili smo že, da so se na Finskem stereotipi, ki so vplivali na mentaliteto ljudi živečih v

različnih regijah in se ponavljajo iz generacije v generacijo, producirali skozi regionalne

časopise. Regionalni časopisi so imeli močan vpliv na mentaliteto ljudi, saj je bilo preko 80%

gospodinjstev naročenih nanje. Študije finskih časopisov so pokazale, da so le-ti igrali

temeljno vlogo pri oblikovanju regionalne zavesti in s tem na nastanek novih regij od konca

19. stoletja naprej. Preko vplivno-tržne interesne sfere posameznega časopisa se je ustvaril

občutek skupne regionalni pripadnosti (Paasi 1984: 128). Tako je časopis preko jezika,

izražanja regionalne pripadnosti, regionalnih aktivnosti in ekonomskih motivov dejavnik

kohezije ter s tem pomemben generator regionalne identitete.

48

Če pogledamo razvoj medijev lahko ugotovimo, da je prišlo v moderni družbi z razvojem

delitve dela in novimi tehnološkimi iznajdbami do spremenjenih komunikacij. Podobno kot

za oblikovanje regionalne identitete skozi časopis, velja tudi za regionalni radio in televizijo;

pristop, interesi, vplivi, so podobni ali celo enaki, časopis predstavlja njun predhodnik.

Podobno kot poštni sistem, je bil tudi radio ustvarjen za to, da doseže celotno prebivalstvo,

tudi na najbolj oddaljenih območjih, kasneje se mu je pridružila televizija (Briggs, Burke

2005). Zaradi tako širokega, vse obsežnega vpliva, v katerega je vključen celoten prostor in

vsak posameznik, so dobili omenjeni mediji neverjetne razsežnosti, njihov vpliv se odraža

tudi pri formiranju in ohranjanju regionalne identitete in identitetnih regij.

4.4 Regionalnost socialne povezanosti prebivalcev – množični

šport

Naslednji dejavnik formiranja regionalne identitete so socialni stiki med prebivalci določene

regije (Paasi 1986, Werlen 1992). V življenju poznamo najrazličnejše oblike povezanosti

prebivalcev, njihovih socialnih vezi in stikov. Obstaja široka paleta najrazličnejših društev,

združenj, zvez organizacij, nevladnih organizacij, neprofitnih organizacij, športnih klubov, ki

so namenjene vzpostavljanju in vzdrževanju socialne povezanosti. Prirejajo športna srečanja,

festivale, prireditve in najrazličnejše manifestacije. Zelo pogosto, lahko bi rekli v glavnem, so

ti dogodki regionalno obarvani, namenjeni regionalnim skupnostim. V empiričnem delu smo

izbrali množični šport, ki je po mnenju avtorjev pomemben element regionalnih identitet,

hkrati pa se ga da zaradi popularnosti, množičnosti in dobre organiziranosti empirično

prikazati.

4.4.1 Množični šport

Šport predstavlja pomembno komponento posameznikovega in družbenega življenja.

Ravnovesje duha in telesa (kalokagatija), skladnost lepega z dobrim, plemenitim, je bila že pri

Grkih sinonim za zgled telesne in duševne popolnosti. Šport je vtkan v človekov obstoj kot

pomembna biološka potreba - Murdockove analize dokazuje, da se je 3000 do sedaj poznanih

kultur ukvarjalo s športom - šport izhaja iz določenih potreb vsakokratne civilizacije ter je

sestavni element življenja (Weiss, 1996).

V sodobnem času dobiva šport dodatne dimenzije, vedno bolj izstopajo socialni vidiki, ki se

kažejo v kohezivnem delovanju znotraj skupnosti in prostorov. Govorimo o fenomenu, v

katerem se srečujejo, prepletajo in zrcalijo družbeni, politični, ekonomski, prostorski in

kulturni vidiki. Mnogi vidijo v športu poleg omenjenega še več pomembnih vrednot za

današnjo družbo; nov način izrabljanja prostega časa, ohranjanje in izboljšanje zdravja,

upočasnitev procesov staranja, razvoj osebnosti, nove vzorce kulture in kompenzacijo

različnih napetosti. Nas pa zanima množični šport kot eden potencialnih dejavnikov pojava

regionalne identitete.

Tako je šport v modernem času močan socializacijski dejavnik, pogosto je tudi nosilec

vrednot, norm in najrazličnejših identifikacij, tudi prostorskih. Šport in športne aktivnosti

ponujajo možnost dinamičnega srečevanja ljudi in komunikacije med njimi. Skozi šport

prevzemamo različne vrednote, sprejemamo vedenjske navade, spoznavamo emocije, ki niso

prisotne na ostalih področjih življenja. Hkrati vzpodbujajo sodelovanje, kohezivnost in

skupinsko povezanost. Istočasno predstavlja šport pomemben element vključevanja

posameznika v skupnost, ta pa je umeščena v določen prostor; človek je že ko se rodi, vezan

49

na skupino in preko nje prostorsko vezan, skozi proces socializacije pa tudi prostorsko

identificiran. Od skupine v procesu socializacije prevzame obnašanje, navade, govorjenje,

obveznosti, kulturo in identifikacije (Cheffers, 1993). V življenjskem ciklusu posameznik

običajno prehaja od prostorsko ožjih in maloštevilnih v širše in številčnejše. Tako posameznik

razvije svoje aktivnosti najprej v krogu svoje družine in njenem neposrednem okolju

(primarna socializacija), kasneje pa prostorsko in vsebinsko razširi svoje delovanje v različne

družbene skupine – med njimi so tudi športne. Pri nekaterih je lahko posameznik sam aktivno

udeležen, pri drugih pa posredno spremlja dogajanje. S tem pridobiva tudi skozi šport

prostorske identifikacije različnih nivojev.

Na množični šport lahko gledamo iz mnogih vidikov, med drugim tudi iz vidika vrednot in

obnašanja posameznika in skupin. Tekme, športni spektakli, lahko po eni strani pomenijo

športni uspeh, užitek ob borbi za zmago, zadovoljstvo nad lepoto, borbenostjo, fair playem,

pripadnost svojemu prostoru in ljudem, po drugi strani pa so lahko prizorišče pretepov,

vulgarnosti, šovinističnih, nacionalističnih in rasističnih izpadov. Množični šport je vedno

povezan z navijaštvom. Navijači s spremljanjem dogajanja na igrišču, s komentarji, vzkliki,

navijanjem, spremljajo športno dogajanje. Navijači se čustveno praznijo v svoji privrženosti

ali identifikaciji z moštvom oziroma klubom. To je lahko zelo trdna in pomembna

identifikacija, ki presega ljubiteljstvo do igre ali moštva; kaže se kot privrženosti mestu ali

območju, iz katerega je moštvo in rezultira v intenzivnih regionalnih identitetah (Berger,

Luckmann 1966). Navijači iz različnih krajev in regij predstavljajo nekakšno sublimirano

obliko zmage ali poraza te ali druge skupine oziroma tega ali drugega kraja ali regije

(Doupona, Petrović 2000). Navijači se opredeljujejo lokalno, regionalno ali nacionalno,

pogosto smo priča nestrpnosti, ki jo kažejo do drugih grupacij. To je še posebej značilno za

navijaštvo, ki ima izrazito nacionalno ali regionalno obeležje. Pri množičnem športu oz.

navijaštvu, so vse ostale identifikacije zanemarjene, v ospredju je samo prostorska – od kod

prihaja določeno moštvo (Loy, Kenyon 1989).

Gledalci (navijači) so vedno indirektni dejavnik v športu. Igra gledalcev se ne začne na

športnem igrišču, to je takrat, ko da sodnih znak za pričetek igre. Napetost začne naraščati že

prej, pod vplivom množičnih medijev. Pa tudi ne popusti takoj, ko gledalci zapustijo stadione

ampak traja še nekaj časa, odvisno od stopnje razburljivosti dogodkov. Potek tekme s strani

navijačev, se običajno odvija na sledeč način. Pred tekmo mediji s primerno »reklamo«

naelektrijo ozračje, igra gledalcev se idejno in miselno začne. Z vživljanjem v igro se

vzpostavlja identifikacija z igralci, moštvom in prostorom od koder prihaja ekipa. Gre

praviloma vedno za določen kraj, regijo, državo, od koder izvira klub, ta prostor se »brani«,

oziroma tudi »napada«, navijači čutijo klubsko in prostorsko pripadnost.

V preteklosti se je pogosto odvijala »vojna« na športnem področju, saj je množični šport

sredstvo politizacije množic znotraj držav in političnih odnosov med državami. Pogosto se ga

uporablja tudi skozi prostorske identitete v politične namene (Edvards, 1993). Služi tudi

propagandi, merjenju moči, večvrednosti (pre)moči ideologij različnih držav, političnih

blokov, ras, tekmovalnost med posameznimi mesti, regijami in nacijami (Doupona, Petrović

2000).

Danes obstaja izjemno močna povezava množičnega športa in medijev. Posameznik je

neprestano izpostavljen sporočilom množičnih medijev, množični šport pa je v medijih močno

zastopan. Medijski-športni liki pogosto služijo kot osnova socializaciji, primer so navijaški

klubi, ki slavijo svoj klub, svojega izbranca, se skupno identificirajo (tudi prostorsko), s

katerim so se redko ali nikoli videli iz oči v oči. Ta pojav je znan tudi na nekaterih drugih

področjih (filmske zvezde, pisatelji, politiki, glasbeniki), vendar ni nikjer tako in v tolikšni

meri izražen kot ravno v športu (Doupona, Petrović 2000). Televizija uporablja šport za dvig

gledanosti, šport pa uporablja televizijo za svojo promocijo, ki prinaša neverjetne zaslužke.

50

Lahko rečemo, da so mediji posrednik med množičnim športom in regionalnimi identitetami.

Z njihovim vsakodnevnim vplivom, tudi skozi šport, se oblikujejo posameznikova stališča,

identifikacije, predsodki ter vrednote. Mediji nam tudi skozi šport direktno in indirektno

ponujajo, če ne že vsiljujejo življenjske vrednote, merila in prostorske identifikacije.

Vsakodnevno lahko to zaznavamo v najrazličnejših medijih in medsebojnih pogovorih ljudi o

določenem športnem dogodku vnaprej ter za nazaj; ti pogovori ali komentarji poročevalcev so

pogosto nazoren prikaz regionalnih identitet.

Povezava množičnega športa in regionalnih identitet pa se ne veže samo na skupine navijačev

ampak na prebivalstvo določenega območja kot celote, iz katerega prihaja moštvo ali

posamezen športnik - v glavnem celotna populacija določenega območja simpatizira s

»svojimi« športniki; na ta način pa se vzdržujejo in poglabljajo tudi regionalne identitete.

Pogosto se uporabljajo izrazi kot ''naši'', ''naši fantje ali naša dekleta'', ''naši junaki'', ''njihovi'',

''mi'', ''oni'', bomo zmagali, izgubili smo, kako smo jih premagali, kako so nas dotolkli, s

fanatično obrambo smo jih premagali na njihovem terenu, imajo boljšega golmana, mi pa

imamo sodnika na svoji strani, igramo ''doma'', gremo k ''njim'', naš orel je v Innsbrucku

poletel 214 metrov.

Ti izrazi kažejo jasne identitetne poteze in nakazujejo vpliv množičnega športa kot tvorca in

ohranjevalca regionalnih identitet.

51

5. Tradicionalni dejavniki

K tradicionalnim elementom ustvarjanja in ohranjanja prostorskih identitet štejemo

zgodovinski spomin, kulturo, umetnost, jezik (narečje) in pokrajino. So pomembni regionalno

identifikacijski elementi, današnje regionalne identitete temeljijo tudi na njih. Čeprav naloga

temelji na preučitvi modernih dejavnikov, pa zaradi celostnega obravnavanja in razumevanja

kompleksnosti regionalnih identitet in identitetnih regij, na kratko obravnavamo tudi

tradicionalne. Regionalna identiteta je produkt dolgotrajnih procesov, ki segajo globoko v

preteklost. Do pojava modernih dejavnikov, so bili tradicionalni glavni generatorji prostorskih

identitet. Lahko bi rekli, da tradicionalni dejavniki predstavljajo bazo regionalnim identitetam,

moderni pa nadgradnjo.

5.1 Zgodovinski spomin

Skozi zgodovinski razvoj se oblikuje podoba neke prostorske skupnosti. Vsaka družba

vzpostavlja svojo samopodobo in skozi vrsto generacij oblikuje kulturo spomina. Družbene

skupine kot velike » spominske skupnosti« razvijejo posebne spominske šablone, ki

omogočajo prenašanje zavesti skozi čas. Kolektivni spomin pri tem deluje rekonstrukcijsko.

Na eni strani zaobsega komunikativni spomin o dogodkih, ki jih sodobniki še lahko

rekonstruirajo (torej največ tri do štiri generacije oz. 75 do 100 let ), na drugi strani pa

kulturni spomin, ki skuša slediti zgodovini vse do pravirov – do najstarejših izročil, do

naselitve. Kulturni spomin je imel posebne nosilce: duhovnike, učitelje, umetnike, pisce,

učenjake. Skupni spomin varuje skupno identiteto, ki je vedno zasidrana v nekem prostoru,

posledica česar so prostorske identitete. Vsaka družba želi ravno zaradi lastne identitete,

ustvariti svoje korenine v preteklosti, saj na ta način dobi časovno kontinuiteto zasidrano v

preteklosti in s tem določeno legitimnost.

O pomenu zgodovinskega spomina/poteka govorijo različni avtorji podobno. Paasi pravi, da

je zgodovinski potek oblikovanja lokalnih, regionalnih in nacionalnih entitet eden dejavnikov

oblikovanja prostorskih identitet različnih nivojev. Preteklost in tudi določena pričakovanja

do prihodnosti, dajejo osnovne okvirje življenja prebivalcem posamezne regije in s tem

vplivajo na formiranje regionalnih identitet. (Paasi 1986: 124). Ti okvirji bazirajo na

dejavnikih, ki to generirajo, le-ti pa se s časom spreminjajo. Pomembna je vera v skupne

zgodovinske in kulturne dogodke ter podobe določene regije, ki se postopoma izgrajujejo v

družbi in vplivajo na regionalno identiteto.

Harvey (1990) meni, da mora kakršnakoli prostorska identiteta vsaj na neki točki temeljiti na

motivacijski moči tradicije, ki izvira iz zgodovinskega poteka. Predvsem kadar je prostorska

identiteta ogrožena, se nasloni na zgodovino in črpa iz nje samozavest. Utrjuje in potrjuje se

skozi simbole in rituale z oznanjanjem mitov, še posebno tistih, ki utrjujejo predstave o kar se

da dolgem in nepretrganem obstoju človeške skupnosti v določenem prostoru.

Pomembna ideja, povezana z regionalno identiteto je »regionalni duh« in »zgodovinski

občutek« medsebojne privrženosti med prebivalci določene regije. Predvsem so pomembne

skupne izkušnje posameznikov in vpletenost v skupne pomene in simbole, ki bazirajo v

preteklosti (Južnič, 1993). Pogosto pa tudi skupne negativne zgodovinske izkušnje,

kot so nemiri, vojne, lakote, dajejo skupni portret regiji in jih lahko uvrstimo med

»povzročitelje« regionalnih identitet. Tudi podoba prostora lahko služi skozi simbole kot

širok sistem spominjanja na skupno zgodovino. Tako skupine kot posamezniki vidijo svoj

prostor na različne načine, kajti med sebe in realnost vključujejo simbolično okolje, ki izhaja

iz njihove zgodovinske kulturne dediščine.

52

Glavni merili, ki opredeljujeta vsako identiteto sta kontinuiteta in diferenca. Kontinuiteta se

vzpostavlja s prenašanjem vrednot, simbolov, identitet iz generacije v generacijo; različnost

pa vedno znova v opredelitvah do drugih (Heidegger, 1990). Smith pravi »da se identiteta

nanaša na uniformnost identifikacijskih prvin skozi generacije, da gre za nadaljevanje, za

kontinuiteto, za skupne spomine preteklih dogodkov in za predstavo o skupni usodi, ki jo

vzdržuje vsaka generacija«. Gre za opredelitev, kdo smo, kdo smo bili in kdo upamo, da

bomo v prihodnje, na tem kraju in v tem prostoru (Smith 1991: 25). Iz vidika preučevanja

regionalne identitete sta pojma kontinuiteta in diferenca bistvena, ker brez njiju sploh ne bi

mogli govoriti o njej. Regionalna identiteta je produkt (logično nadaljevanje) kontinuitete iz

preteklosti, če pa ne bi bilo diference, bi bili vsi enaki, sploh ne bi mogli govoriti o

različnosti.

Ker se v nalogi ukvarjamo s slovensko regionalno identiteto, bi bila slika le-te nepopolna, če

ne bi na kratko preleteli zgodovinskega razvoja – usedline le-tega so pogosto še vedno opazne

v regionalno identitetni podobi Slovenije. Prikazujemo Zemljevid Notranje-Avstrijskih dežel

Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriško-Gradiščanske, izdan v Gradcu 1794. Posledice starih

upravnih delitev so še vedno prisotne v regionalni podobi Slovenije in tudi zavesti

prebivalcev.

Slika 6: Joseph Karl Kinderman, Zemljevid Notranje-Avstrijskih dežel Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriško-

Gradiščanske, izdan v Gradcu 1794

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Zemljevid_0206_014.jpg

Prvotna »slovenska identiteta« je bila usmerjena bolj lokalno, regionalno, pokrajinsko. »Šele

kasneje je prišla zavest o narodnostnem in kasneje nacionalnem ozemlju, ki demonstrira

53

počasno vključevanje posameznih regij v skupno predstavo« (Kučan 1998: 13). Narodna

zavest je v primerjavi z regionalno zelo mlada. Zgodovina Slovencev razlaga, da se je med

10. in 12. stoletjem začela oblikovati delitev ozemlja na Koroško, Štajersko, Kranjsko in tudi

Istro, medtem, ko se je Goriška oblikovala kasneje. Nove pokrajine so budile pokrajinsko

zavest prebivalstva, pokrajinska razbitost in z njo povezana pokrajinska zavest sta se v

devetih stoletjih močno utrdili. To potrjuje v Kratki topografiji Janez Vajkard Valvasor

(1641-1693), ki natančno določi meje Vojvodini Kranjski, vendar priznava njeno

heterogenost: „Kranjska se pravno deli na pet delov: v gorenji, dolenji, srednji, notranji in

istrski del“ (Rupel 1969: 23). Vendar je nenehno obstajala težnja po združitvi slovenskega

naroda. Zaradi razlik, ki so nastale v pokrajinski razdrobljenosti, predvsem v jeziku, in so

krepile pokrajinsko identiteto, je bilo treba enovitost slovenskega naroda šele vzpostaviti.

Najmočnejša so bila prizadevanja za homogenizacijo jezika, vendar je vzporedno tekla tudi

homogenizacija v prostorskem smislu, zlasti v smislu teritorialnih prizadevanj za združitev

slovenskih dežel. Program Zedinjene Slovenije, postavljen ob revoluciji 1848, je zahteval

združitev vsega slovenskega narodnostnega ozemlja v enotno in odpravo starih deželnih meja.

Zajel pa je samo Slovence znotraj avstrijskega cesarstva in sicer na “Kranjskim, Štajerskim,

Primorskim in Koroškim“ (ZS: 448). Tako je Prekmurje kot del slovenskega nacionalnega

prostora izpadlo iz družbene zavesti že, ko se je ta šele oblikovala. S programom Zedinjene

Slovenije iz l. 1848 začne Slovenija nastopati kot združena prostorska enota, vpliv pokrajin se

začne zaradi “višjih interesov“ zmanjševati. Kmecl (1997) pravi: »Zavest o etnični ali kasneje

narodni zaokroženosti slovenstva je prodirala počasi; v najobčutljivejšem času jo je vztrajno

spremljala tudi panslovanska ali panilirska vizija, ki je po svoje prispevala k trdovratnosti

deželne (regionalne) identitete, na račun narodno identifikacijske ideje.«

Omenjena dejstva nam dajo vedeti, da je gledano zgodovinsko, regionalna identiteta na

današnjem ozemlju Slovenije pomembnejša od nacionalne. Iz zgodovinskega zornega kota

lahko rečemo tudi, da je regionalna identiteta organska, naravna in spontana, nacionalna pa

umetna, ustvarjena zaradi specifičnih interesov.

54

5.2 Vpliv kulture, jezika, umetnosti

Kultura je skupek dosežkov, vrednot človeške družbe; predstavlja rezultat človekovega

delovanja, ustvarjanja. Kot celota duhovnih in materialnih tvorb, ki so nastale in se ohranjajo

v družbi znotraj nekega prostora, je zagotovo neposredno povezana s prostorskimi

identitetami. Vsaka človeška skupnost je povezana s trdnimi kulturnimi vezmi. Te vezi

vplivajo na kohezijo znotraj skupnosti in jo pomagajo umestiti v določen prostor in ga z njim

tudi povezati. Ponavadi se pojavi skupen mit, ki vključuje razlago skupnega izvora. Ni

pomembno koliko je mit točen, važnejše je dejstvo, da ima integrativen pomen. (Flere, 2001).

V preteklosti je kultura bazirala izključno na umetnosti (ustno izročilo, verovanja, šege,

običaji, likovna umetnost, literatura), danes pa lahko ugotavljamo, da so dobršen del te vloge

prevzeli mediji in družbene institucije.

Kultura se v vsaki družbi ohranja s pomočjo procesa socializacije. Ta proces lahko

imenujemo tudi proces prevzemanja kulture; posameznik sprejema in ponotranja določene

prvine, ki lahko delujejo kot regionalno identifikacijski dejavniki, faktorji ali elementi. To

potrjuje tudi Soya, ki pravi, da je proces socializacije – umetnost ima močan vpliv na

socializacijo - tisti, ki daje posamezniku idejo »naše regije«. Lastnosti, ki ločujejo človeka od

živali – kultura, stopnja odvisnosti od simboličnega učenja (»the degree of dependence of

symbolic learning«), poznavanje zgodovine in tradicije, jezik, umetnost, itd. – podpirajo in

vzdržujejo integrirane grupacije in s tem različne prostorske identifikacije (Soya, 1985). Park

pravi podobno, vendar vplete v svoje razmišljanje še varnost: »Dejansko je prav funkcija

literature in umetnosti, da nam dajeta intimno osebno in notranje vzajemno razumevanje in

povezanost, tako da je družbeno življenje kvalitetnejše in da je mogoče kolektivno delovanje,

da se varneje počutimo (Park, 2001).

Tako bazira proces socializacije na znanju ali veri v zgodovinsko in kulturno podobo

določene družbe in prostora kjer biva; le-ta se postopoma izgrajuje v družbi in povezuje

posameznike znotraj nje. Pri tem procesu igra pomembno vlogo jezik. Nekateri avtorji

navajajo, da predstavlja jezik najmočnejšo vez skupnosti, ni nujno, da je kodificiran in

standardiziran. Bistveno je, da jezik deluje kot ločujoč (od drugih) in kot integrirajoč dejavnik

(znotraj posamezne človeške skupnosti). Podobno mnenje zasledimo pri Soyi, ki pravi, da je

jezik nedvomno tista kategorija, ki razmejuje » the limits of a population's language mean the

limits of their place, at the same time that the limits of their place mean the limit of their

language…« (Soya 1985). Znotraj posamezne države je lep primer tega dialekt (narečje), ki

lahko pomeni sredstvo razmejevanja (delitve) med različnimi prostorskimi skupinami; dialekt

je tudi med ljudmi sprejet kot regijsko razmejevalen dejavnik. Številne raziskave so pokazale,

da je narečje tisto, ki daje podlago za kulturno-prostorske identifikacijske impulze, dokazale

so njegovo integrativno vlogo: ljudje povezujejo narečje s stanji bližine, domačnosti,

sproščenosti, pripadnosti, ugodnega počutja, vloga knjižnega jezika pa je bolj instrumentalna.

“Jezikovna kontinuiteta in s tem prostorska identiteta se ohranja ob spoštovanju tistega

jezikovnega sredstva, ki se ga posameznik nauči v krogu svoje družine, samo to je jezik, ki ga

dejansko smemo imenovati materinščina” (Nečak-Luek, 1997).

Tako je imel jezik v preteklosti, kot ima tudi danes, pomembno vlogo integratorja in po drugi

strani ločevalca prostorskih identitet. Jezik je kot sredstvo sporazumevanja hkrati tudi način

izražanja samega sebe, je oblika kulturne identitete – posledica česar je tudi prostorska

identiteta - je sredstvo kohezije določene skupnosti in istočasno razločevanja na drugi strani.

V enojezičnih družbah se vzpostavitev določenih prostorskih razmerij opravi med prostorsko

razporejenimi narečji, v družbah, ki združujejo več etnij in s tem več jezikov, pa se

vzpostavlja hierarhično razmerje med različnimi jeziki.

55

O pomembni ločevalni in združevalni vlogi jezika govori tudi Primož Trubar, ki je leta 1557

zapisal: »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto

razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerc, Kraševec, Istran, Dolenjec (Grdina

1997: 92).

Jezik in narečje sta povezana z regionalno literaturo, ki velja za močan dejavnik oblikovanja

regionalne zavesti. Pisci pripovedujejo bralcu tipične lastnosti ljudi, pokrajine, širijo

stereotipe, ki jih imajo ti ljudje o sebi in kakšni so stereotipi prebivalcev, ki živijo izven. Pisci

pogosto nimajo izrecnega namena omejevanja svojega dela na določeno regijo ampak njihova

uporaba dialekta, krajevnih imen, opisovanja lastnosti skupnosti ali prostora, locira njihova

dela v specifičen regionalen kontekst (Paasi 1984: 128).

Slovenska literatura je imela v preteklosti močne elemente regionalne pripadnosti. Na mnogih

mestih v posameznih literarnih zvrsteh zasledimo umeščenost v posamezne pokrajine, preko

katerih se pogosto želi pokazati širša narodnostna zavest, ki pa ima vendar trdno sidrišče v

posamezni pokrajini (regiji).

Tako je na primer Dolenjsko, Gorjance in Belo krajino, prežete z ljudskimi vražami in

verovanji, v slovenski kulturni prostor pripeljal Janez Trdina (1830-1905). Simon Jenko

(1835-1869) je svoje pesmi in povesti umestil na Sorško polje in hribovje, ki ga obdaja. Fran

Erjavec (1834-1887) je poleg naravoslovnih spisov zapustil tudi potopisne, v katerih popisuje

posamezne predele slovenske dežele: Kras, Zasavje in Spodnjo Štajersko. Ivan Tavčar (1851-

1923), je ustvaril slovensko kmečko povest, kjer je kmečke usode postavil v središče

pripovedi, jih umestil v pokrajino in med ljudi svojega okolja, na Gorenjsko. Močne

pokrajinske poteze prihajajo tudi od Frana Levstika (Posavje), Miška Krajnca (Prekmurje),

Prežihovega Voranca (Koroška), Simona Gregorčiča (Primorska), Franceta Bevka

(Primorska), Cirila Kosmača (Idrijsko hribovje), Alojza Gradnika (Goriška Brda in slovenska

Istra), Iga Grudna (Primorska) Srečka Kosovela (Kras) (Kos, 1979). Ne gre pa pozabiti tudi

ustnega izročila in ljudske pesmi, za katere Vodopipec pravi: »Tudi ustno izročilo in ljudska

pesem sta pomembna čuvarja ljudskega »spomina« in istočasno tudi posrednika krajevne,

regionalne in nacionalne zavesti« (Vodopivec, 1997).

Tako se je slovenska identiteta, razdrobljena med pokrajine, zasnovala in krepila v glavnem

na osnovi jezika in književnih stvaritev, nastala je predvsem na podlagi literature, vendar tudi

na osnovi slikarskih del. Obstajajo številna umetniška dela iz likovnega opusa, ki so vplivala

na oblikovanje pokrajinske in nacionalne prostorske zavesti – identitete. Šumi navaja, da se je

do poznega srednjega veka izoblikovala mreža pokrajin, dežel, ki so bile nosilke lastnega

likovnega izraza. Odtlej moremo govoriti o koroški, kranjski, štajerski in primorski umetnosti

(Šumi, 1997). Z novimi slikarskimi smermi je v 19. stoletju prihajalo v ospredje tudi

krajinsko slikarstvo, ki je začelo, podobno kot literatura, uvajati nove kraje in pokrajinske

prvine v družbeno predstavo o prostoru. Preko krajinskih motivov so najbolj znani Maksim

Gaspari (različne slovenske pokrajine), Božidar Jakac (Dolenjska pokrajina), Ivan Grohar

(Škofjeloško hribovje), Matija Jama (Gorenjska, kraji ob Kolpi in okolici Ljubljane).

Iz povedane lahko zaključimo, da se je v preteklosti zavest o nas - jedro prostorske identitete

skupine ljudi predstavlja »zavest o nas« - ustvarjala tudi skozi ustno izročilo in umetniška

dela, danes so dobršen del tega poslanstva prevzeli mediji in institucije. Pogosto gre za

podobne principe, samo način in obseg podajanja se je spremenil.

56

5.3 Pokrajina

Pokrajina s svojimi elementi je naslednji dejavnik, ki predvsem na simbolnem nivoju, vpliva

na prostorsko zavest ljudi. Vsaka prostorska skupnost ima svojo simbolno pokrajino.

Simbolna, lahko jo imenujemo tudi »tipična« pokrajina, je del ikonografije skupnosti, v

katero so vgrajene ideje, spomini in občutki, ki povezujejo ljudi skupaj in jim dajejo tudi

skupno regionalno identiteto.

Tako se prostorska identiteta veže tudi na fizične prvine prostora, na naravne in antropogene

sestavine, vendar je vzrok za navezanost prej pomen, ki jim je pripisan, kot pa njihov ustroj

sam po sebi. Scott (1979) trdi, da ima fizičen značaj pokrajine, morda najočitneje prav na

rurarnih območjih, svoje korenine v zgodovinskem razvoju, kjer sta pri čisto vsakdanjem

strukturiranju okolja utilitarno in simbolno prepletena in praktično nerazdružljiva. Kot primer

lahko navedemo dva elementa slovenskih pokrajin, ki sta dobila prostorsko identifikacijski

pomen: kozolec in cerkvica na vzpetini (Kučan, 1998). Kozolec in cerkvica sta nastala kot

rezultat specifičnega družbenega prizadevanja, da bi zadovoljili določeno splošno priznano

potrebo; prva izhaja iz utilitarne in druga iz duhovne nuje. Danes kot prostorski

identifikacijski prvini delujeta v polju metafore, pogosto osvobojeni nekdanjih

družbenoekonomskih odnosov, v katerih sta nastali, saj sta napolnjeni z novimi pomeni,

simboli, le-ti pa delujejo prostorsko identifikacijsko.

Tudi Paasi pri svojem preučevanju regionalne identitete ni mogel zaobiti pokrajine , ki jo

pogosto imenuje „narava“. Pravi, da ima pri nastajanju regionalne identitete, »narava« velik

pomen, ker je ponavadi baza za materialno produkcijo, menjavo in porabo. Vendar meni, da

ima »narava« v kontekstu regionalnih identifikacij bolj abstraktno vlogo, ki se odraža v

simbolnem in estetskem pomenu. pokrajina ima pri procesu prostorske identifikacije

pomembno simbolno vlogo, ki »transcedentira vsakodnevno življenje ljudi v njihovem

odnosu do „narave“ in njihov odnos do konkretnih procesov v pokrajini« (Paasi 1986: 127).

Povedano lahko povežemo z razmišljanjem Lowenthala, ki pravi, da v skladu z

vzpostavljenim sistemom vrednot, v katerega je zajet tudi hierarhični svet simbolnih prvin,

človek preoblikuje fizično okolje v svoj življenjski prostor. Antropogene prvine fizične

stvarnosti zrcalijo delovanje družbene strukture v okviru naravnih danosti prostora, v katerem

nastaja. Njen nastanek je vedno bil predvsem odgovor na najbolj elementarne – eksistencialne

potrebe človeka. Podoba pokrajine je zagotovo ena izmed nosilk skupinske regionalne

identitete; »zaradi vsaj do zdaj relativno počasnega spreminjanja, so videti trdno vpete,

nepremakljive, in zato varne nosilke prostorske identitete, v njih vidimo preteklost, kakršno

smo si zapomnili, oziroma kakršno si želimo« (Lowenthal 1991: 112).

Če strnemo omenjene misli lahko ugotovimo, da pokrajina vpliva na prostorsko zavest

(identiteto) prebivalcev, hkrati pa prebivalci vplivajo na podobo pokrajine in jo preoblikujejo.

V Sloveniji je raziskavo o vplivu pokrajine na prostorsko zavest ljudi naredil Kučanova, ki

pravi: „Prostor, ki ga človek naseljuje, prispeva k oblikovanju njegove osebne identitete, tvori

prostorsko identiteto, istočasno pa se v prostoru odslikavajo družbeni odnosi in s tem

prispevajo k ustvarjanju prostorske podobe v družbeni zavesti, po kateri jo prepoznavamo in

se z njenimi deli poistovetimo“ (Kučan 1998: 21).

Tako se prostorska identiteta, kot posebna oblika skupinske identitete, vzpostavlja v duhovni

sferi skupine, uteleša pa se vendar tudi izven nje, v polju fizisa, v prostoru kot celovitosti

naravnih danosti, človekovega delovanja in družbenega sistema vrednot. V vzajemnem

učinkovanju teh dejavnikov nastajajo svojevrstni pokrajinski vzorci, lastni določenim

skupnim območjem in kulturam, ki jih ustvarjajo in verjetno kot take prepoznavajo na lokalni,

regionalni, nacionalni in celo nadnacionalni ravni (Kučan, 1998). Tako tipične pokrajine in

57

pokrajinske prvine postanejo simboli družbe, ki odsevajo njeno podobo in tako pripomorejo

pri tvorbi prostorskih identitetnih prvin. Tako je tudi pokrajina lahko ena od vezi posamezne

človeške skupnosti in s tem regionalno identifikacijski dejavnik.

58

6. Povzetek k teoretičnemu delu

V zaključku teoretičnega dela naloge se je potrebno vprašati ali so danes dejavniki bistveno

drugačni kot so bili na primer pred sto leti? Glavni »moderni« dejavniki, obravnavani v nalogi

so: mediji, gospodarstvo, družbene institucije, upravne delitve in socialni stiki (šport). Tudi v

preteklosti so obstajali mediji, institucije, upravne delitve, šport. Verjetno ali zagotovo ne v

taki obliki in takšnih razsežnostih kot danes, pa vendar so obstajali in bili generatorji ter

ohranjevalci regionalne pripadnosti, zavesti in identitete. Danes imamo poplavo medijev

najrazličnejših vrst, vsako mesto ima vsaj en časopis, radio, TV, nekatera tudi več. Recimo,

sto let nazaj je obstajal en časopis za celo državo. Tudi v preteklosti so obstajale institucije in

tudi takrat so obstajale regionalne upravne delitve. Razlika je ta, da so bile pred sto leti

upravne meje drugačne. Ugotavljamo, da so si dejavniki v preteklosti in danes podobni,

vendar imamo danes opravka z drugačnimi oblikami in razsežnostmi. Razlike so v vrstah

institucij, upravnih delitev, medijev in njihovem regionalnem dometu, šport ima danes

popolnoma drugačne dimenzije, kot v preteklosti. Regionalna identiteta je dinamična

kategorija in se spreminja, ti procesi pa so vodeni in usmerjani ravno z dejavniki regionalnih

identitet, katerih empirični značaj poskušamo predstaviti v nadaljevanju.

Naloga predstavlja poskus čim kompleksnejše obravnave pojava regionalne identitete in

identitetnih regij. Naslednja slika prikazuje celoten proces nastajanja identitetne regije.

Slika 7: Nastanek identitetne regije

59

V določenih primerih opažamo, da regionalna identiteta – predvsem tista, ki bazira na

tradicionalnih vplivih, slabi. Lahko prihaja do precej nevtralnih identitetnih območij. Preko te

nevtralnosti se oblikuje regionalna identiteta skozi moč centrov (središč). Rezultat tega je

»novo« dojemanje regionalne identitete, ki se ustvarja predvsem skozi institucionalizacijo

regije na osnovi izjemno akumulirane institucionalne moči centrov, ki vpliva na regionalno

zavest ljudi in pojav identitetnih regij.

Morda lahko podvomimo glede vpliva moči centov regij na oblikovanje regionalne zavesti

(identitete). Vendar je identitetni vpliv mest s svojimi mehanizmi tako močan, da lahko

upravičeno predpostavljamo njihov vpliv na regionalno identiteto. Na regionalno identiteto ne

bi smeli gledati preozko, samo iz perspektive prostorske zavesti ljudi. Potreben je širši pristop

do vzrokov za tako stanje. Gre za potencialne regionalno identitetne vplive mnogih dejavnosti

vsakdanjega življenja, povezanih z delovanjem družbe, ki »žarčijo« iz centrov na celotno

regijo. Ne gre pa samo za vplive mest zaradi svoje institucionalne moči, pogosto se kaže

njihov vpliv tudi na simbolni ravni. Center regije je lahko »sinonim« za celotno regijo. Ime

Kranj, te lahko asocira na Gorenjsko, če slišiš Murska Sobota, se ti v zavesti naslika

Prekmurje. Center regije je lahko glavni (pomemben) prepoznavni simbol za celotno regij.

Gledano širše, recimo, če si v tujini, ne boš rekel da si iz Ruš ali Mengeša ampak boš

odgovoril da prihajaš iz Maribora oziroma Ljubljane.

Dogaja se, da lahko center regije predstavlja identiteto celotne regije. Primer so lahko športne

manifestacije, kjer športni klub določenega centra predstavlja celo regijo. Regionalna

identiteta se iz ploskovne (celotna regija), »zreducira« na točkovno (center). V centru regije –

ali celo samo v imenu centra, je lahko »skoncentrirana« identiteta regije, ki predstavlja enega

stebrov regionalne identitete. Tam kjer je več centrov, lahko ob omembi katerega koli od

centrov dobiš asociacijo na celo regijo (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik), (Brežice, Krško),

(Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem).

Morda nam lahko služi kot primer pomembnosti centrov regij na nastanek regionalne

identitete tudi nastanek Nove Gorice kot središča Goriške regije, ki je nastal kot transplantant

iz glav politikov – morda tudi zaradi ohranjanja nacionalne in regionalne identitete

prebivalcev tistega območja. Gre za center, ki ni ustvarjen samo zaradi gospodarskih in

upravnih teženj ampak tudi zaradi tega, da potegne nase prostorsko zavest ljudi; morda v tem

primeru prevladuje nacionalna zavest, pa vendar, gre za enake principe. Tudi po tem se lahko

prepozna regionalna identitetna moč centra neke regije.

V razmislek lahko ponudimo tudi sledečo možnost, morda se zdi na prvi pogled abstraktna, pa

vendar je možen tudi takšen pogled na obravnavano tematiko. Ko so se v 50, 60, in 70

dogajali močni urbanizacijski tokovi selitve iz podeželja v mesta, prevzemajo ti prebivalci

mestno mentaliteto in takrat so ti centri dejansko zaživeli kot regionalni centri tudi v tem

smislu. Mesta so bila glavna središča zaposlovanja, šolanja, vsa družbena in kulturna

infrastruktura je bila vezana na njih. Kasneje se odvija obraten proces (urbanizacija

podeželja), mentaliteta mesta se deloma preseli na podeželje in dobi širše prostorske

dimenzije. Vendar v zavesti ostane center regije kot potencialno »identitetno izhodišče«.

Ob prebiranju naloge se lahko pojavi pomislek, da se regionalna identiteta vrti predvsem okoli

dejavnikov, ki jo tvorijo in ohranjajo, pozablja pa se na bistvo – kako prebivalci čutijo,

dojemajo in se identificirajo s svojo regijo. Jasno se zavedamo, da predstavlja regionalna

identiteta bistvo identitetnih regij, poskušamo najti vzroke, ki vplivajo na ustvarjanje takšnega

stanja in njegovo nadaljnje reproduciranje (ohranjanje) ter seveda kakšne so posledice v

prostoru.

60

7. Empirični del

V teoretičnem delu izhajamo iz domneve, da identitetne regije nastanejo tudi kot posledica

modernih dejavnikov, organizacij družbenega življenja, ki so pomembni iz vidika

zadovoljevanja nekaterih človekovih potreb. V nalogi poskušamo najti povezavo med

nekaterimi potrebami človeka in pojavom identitetnih regij; če posameznik v nekem prostoru

zadovoljuje svoje potrebe, se čuti povezanega z njim (Werlen, 1993). Ta povezanost-

navezanost, ki izhaja iz potrebe po pripadnosti in orientaciji posameznika in družbe v

določenem prostoru, povzroča regionalne identitete. Instrumentalizirajo pa jo mediji (potreba

po boljši informiranosti o dogajanju v svojem okolju), družbene institucije kot so na primer

izobraževalne ustanove, gospodarski subjekti, socialni stiki (množični šport), politika z

upravnimi delitvami.

V naslednjih poglavjih so analizirani dejavniki, ki delujejo najmočneje na nastanek in

ohranjanje regionalne identitete in posledično vplivajo na pojav identitetnih regij. Pri izboru

dejavnikov identitetnih regij smo se opirali na sugestije socialnih geografov, kjer jih

posamezni avtorji nakazujejo, ko razmišljajo o povezavi najrazličnejših vlivov na oblikovanje

regionalne zavesti. Poslužujemo se tudi hevristične metode poglabljanja v bistvo problema, v

smislu iskanja logičnega rešitve. V literaturi nismo zasledili nobenega dela o identitetnih

regijah. Tako smo se morali opirati na lastna spoznanja in lastno introspekcijo v bistvo

obravnavane tematike.

Izbor posameznih elementov (regionalni časopisi, radiji, televizije, banke), je bil narejen na

podlagi naklade, vidnosti oziroma slišnosti in izjav intervjuvanih, ko so se izjasnjevali o

najbolj priljubljenih regionalnih časopisih, radijih, televizijah, bankah. S tem so bili omenjeni

dejavniki selekcionirani organsko, tako kot jih čutijo, dojemajo in uporabljajo prebivalci

posameznih regij.

7.1 Regionalnost medijev

V sodobni družbi, prav informacija v obliki članka, novice, obvestila, reklamnega sporočila,

povezana z regionalnim okoljem, predstavlja enega možnih dejavnikov identitetnih regij.

Regionalni množični mediji, časopisi, radiji, televizije, z regionalnimi članki, informacijami

in oglaševanjem na določenem območju, ustvarjajo ter ohranjajo regionalno zavest.

Informacije o določenih dogajanjih (ekonomskih, političnih, kulturnih, športnih, črna kronika,

osmrtnice) v določeni regiji, ki jo mediji prenašajo prebivalcem, imajo po mnenju nekaterih

avtorjev, močan vpliv na oblikovanje regionalne zavesti. Hkrati imajo mediji svoje območje

delovanja, so regionalno omejeni, kar vpliva na diferenciacijo prostora in s tem na pojav

medijskih območij. Tako se tudi preko prostorskega dometa posameznega medija, ustvarja

občutek pripadnosti območju, in rezultira tudi v identitetno zaokroženem območju.

V nalogi so obravnavani regionalni časopisi, radiji in televizije. Preko območja delovanja,

distribucije, slišnosti, oddajanja, zaokrožajo določena območja in s tem delujejo kot

regionalno identifikacijski faktor. Da bi ugotovili regionalnost omenjenih medijev, smo

preučili delež regionalnih novic, člankov in reklamnih sporočil. Na primer, regionalni časopis

Večer ima 60% novic regionalnega značaja, iz tega sklepamo, da ima regionalni naboj in s

tem vpliv na regionalno zavest. Tako ponuja časopis Večer več regionalnih informacij

prebivalcem določenega dela Slovenije. Ker dobijo prebivalci te regije več regionalnih

informacij, so bolj povezani ter s tem bolj identificirani s to regijo. Ali pa, Radio Maribor

oddaja 60% novic, reklamnih sporočil regionalnega značaja kar ponovno kaže na regionalne

identifikacijske prvine.

Pri regionalnih časopisih, radijskih in televizijskih programih smo preučili:

61

- delež regionalnih novic in člankov; regionalna novica je informacija iz bližnje okolice

kraja, kjer je sedež medija;

- delež regionalnih reklamnih sporočil; regionalno reklamno sporočilo je informacija

tržnega značaja iz bližnje okolice kraja, kjer je sedež medija;

- domet njihovega delovanja (distribucija, slišnost, gledanost).

7.1.2 Regionalnost časopisov

Kljub poplavi medijev, je časopis za mnoge še vedno tisti »konkretni« medij, iz katerega

prejemajo bistvene informacije o dogajanjih, tudi iz bližnjega življenjskega okolja. Pred

drugimi mediji ima določene prednosti. Lahko ga vzameš v roke kjerkoli, ko imaš čas (mir),

lahko ga večkrat prebereš, istočasno osvajaš vsebine, glede na svoj tempo in interes.

Časopise smo selekcionirali glede na največjo naklado, pomagali smo si tudi z odgovori

intervjuvancev, ko smo jim postavili vprašanje o najbolj priljubljenih regionalnih časopisih.

Preučevali smo časopise iz različnih obdobij v letih 2005 in 2006. Intervjuvani so se izjasnili,

da so najbolj priljubljeni naslednji regionalni časopisi: Večer, Gorenjski glas, Primorske

novice, Dolenjski list in Dnevnik. Od vsakega časopisa smo pregledali petnajst številk.

Ugotavljali smo razmerje regionalnih in neregionalnih novic in člankov. Naslednji grafikoni

prikazujejo delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic, v omenjenih petih regionalnih

časopisih. Podrobnejši empirični podatki so v prilogi 1.

V časopisu Večer smo ugotovili 1313 regionalnih in 571 neregionalnih novic in člankov kar

pomeni, da je v preučenih številkah 70% novic in člankov regionalnega in 30%

neregionalnega porekla. Iz dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da časopis Večer prinaša

večino informacij regionalnega značaja.

Časopis Primorske novice kaže še bolj izrazito razmerje, saj je bilo v njem 1431 regionalnih

in 373 neregionalnih novic in člankov. Podatek kaže, da je bilo v preučenih številkah 79%

novic in člankov regionalnega in 21% novic in člankov neregionalnega izvora. Ugotavljamo,

da časopis Primorske novice prinaša večino informacij iz regionalnega okolja.

Večer

70%

30%

Primorske novice

79%

21%

regionalni člankiin novice

neregionalničlanki in novice

Grafikon 1: Večer - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic

Primorske novice - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic

Časopis Gorenjski glas kaže še večjo razliko med regionalnimi in neregionalnimi novicami.

Ugotovili smo 1556 regionalnih in 149 neregionalnih novic in člankov, v odstotkih to pomeni

91,3% novic in člankov regionalnega in 8,7% neregionalnega izvora. Rezultati kažejo, da

prinaša časopis Gorenjski večino informacij z regionalnimi vsebinami.

Podobno velja za časopis Dolenjski list, kjer smo odkrili 3545 regionalnih in 334

neregionalnih novic in člankov, to pomeni 91,4% novic in člankov regionalnega in 8,6%

62

neregionalnega porekla. Iz dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da časopis Dolenjski list

prinaša večino informacij iz regionalnega okolja.

Gorenjski glas

91%

9%

Dolenjski list

9%

91%

regionalni člankiin novice

neregionalničlanki in novice

Grafikon 2: Gorenjski glas - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic

Dolenjski list - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic

Časopis Dnevnik vsebuje 1319 regionalnih in 656 neregionalnih novic in člankov kar kaže na

to, da je v časopisu 67% regionalnih in 33% neregonalnih novic in člankov. Tudi iz podatkov

za Dnevnik lahko ugotovimo, da vsebuje večino informacij z regionalnim obeležjem.

Prikazujemo tudi deleže regionalnih in neregionalnih novic, člankov ter reklamnih sporočil v

vseh časopisih. Rezultati kažejo, da je bilo v vseh raziskanih številkah časopisov 11247

člankov, od tega 9164 regionalnega in 2083 neregionalnega porekla, kar pomeni 81%

regionalnih in 19% neregionalnih. Pregledani časopisi imajo glede na deleže regionalnih in

neregionalnih novic, člankov izrazito regionalno obeležje in kot taki predstavljajo izrazit

regionalno identifikcijski dejavnik – so intenziven in pomemben činitelj identitetnih regij.

Dnevnik

67%

33%

Vsi časopisi

81%

19%

regionalni članki innovice

neregionalni člankiin novice

Grafikon 3: Dnevnik - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic

Vsi časopisi skupaj - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic

Med posameznimi časopisi kažeta glede na deleže regionalnih člankov in novic, najmočnejše

regionalne poteze Dolenjski list (91,4%) in Gorenjski glas (91,3%), sledijo Primorske novice

(79,3%) Večer (69,7%) ter Dnevnik (66,8%). Najnižje deleže regionalnih člankov in novic v

Dnevniku si lahko razložimo s tem, da ima ta časopis ne samo regionalni ampak tudi

vseslovenski značaj, podobno, vendar manj izrazito, velja tudi za Večer.

63

13131431

3545

1556

1319

571

373 334

149

656

0

500

1000

1500

2000

2500

3000

3500

4000

Večer Primorske

novice

Dolenjski list Gorenjski

glas

Dnevnik

regionalni članki in novice

neregionalni članki in novice

Grafikon 4: Število regionalnih novic in člankov v obravnavanih časopisih

7.1.3 Regionalnost reklamnih sporočil

Naslednji grafikoni prikazujejo deleže regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil. Za

gospodarske subjekte lahko trdimo, da so glavno gonilo družbe. Podjetja poskušajo izkoristiti

tudi regionalne medije za svojo promocijo; skozi regionalne časopise poskušajo vplivati na

povečano trženje svojih izdelkov in storitev. Uporabljajo tudi regionalne simbole in nazive s

katerimi poskušajo vplivati na čustva potrošnikov, s čimer posredno prispevajo k oblikovanju

regionalnih identitet.

V časopisu Večer smo odkrili 350 (83%) regionalnih in 70 (17%) neregionalnih reklamnih

sporočil. Rezultati kažejo močno prevlado regionalnih reklamnih sporočil.

Podobno kot v Večeru, smo tudi v časopisu Primorske novice ugotovili prevlado regionalnih

reklamnih sporočil v primerjavi z neregionalnimi. Prepoznali smo 240 (76%) reklamnih

sporočil regionalnega in 74 (24%) neregionalnega izvora.

Večer

83%

17%

Primorske novice

76%

24%

regionalna reklamnasporočila

neregionalna reklamnasporočila

Grafikon 5: Večer - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil

Primorske novice - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil

64

Časopis Dolenjski list kaže sledeče razmerje regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil:

v pregledanih številkah smo našli 408 (77%) regionalnih in 121 (23%) neregionalnih

reklamnih sporočil. Rezultati kažejo na močno prevlado regionalnih propagandnih sporočil.

V časopisu Gorenjski glas je prevlada regionalnih reklamnih sporočil nad neregionalnimi še

izrazitejša: odkrili smo 433 (88%) regionalnih in 59 (12%) neregionalnih reklamnih sporočil

kar kaže, da je v časopisu Gorenjski glas večina reklamnih sporočil regionalnega izvora.

Dolenjski list

77%

23%

Gorenjski glas

12%

88%

regionalnareklamna sporočila

neregionalnareklamna sporočila

Grafikon 6: Dolenjski list - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil

Gorenjski glas - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil

Časopis Dnevnik kaže podobno stanje, prepoznali smo 436 (83%) regionalnih in 88 (17%)

neregionalnih reklamnih sporočil. Tudi pri tem časopisu ugotavljamo, da je večina reklamnih

sporočil namenjena regionalnemu okolju.

Glede regionalnosti reklamnih sporočil lahko med posameznimi časopisi ugotovimo

precejšnjo izenačenost. Časopis z najmanj regionalnimi reklamnimi sporočili so Primorske

novice (76,4%), največ pa jih je v Gorenjskem glasu (88,1%).

Zadnji grafikon prikazuje delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil v vseh

časopisih. Rezultati kažejo, da je bilo v vseh pregledanih izvodih časopisov 2279 reklamnih

sporočil, od tega 1867 regionalnega in 412 neregionalnega izvora, kar pomeni 82%

regionalnih in 18% neregionalnih reklamnih sporočil. Podatki kažejo na veliko število

regionalnih gospodarskih subjektov, ki se promovira skozi regionalne časopise. Pregledani

časopisi imajo glede na deleže regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil izrazito

regionalno obeležje.

65

Dnevnik

83%

17%

Časopisna reklamna sporočila

82%

18%

regionalnareklamna sporočila

neregionalnareklamna sporočila

Grafikon 7: Dnevnik - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil

Število regionalnih reklamnih sporočil v obravnavanih časopisih

V uvodnem delu smo govorili o deležih reklamnih sporočil v časopisih v začetnih obdobjih in

stalnem povečevanju le-teh, nas pa je zanimalo v posameznih regionalnih časopisih razmerje

(delež) med informativnimi vsebinami (članki) in informacijami komercialnega značaja kot

dveh relevantnih elementih pojava regionalne identitete in identitetnih regij.

Regionalni

časopis

Regionalne

novice

Neregionalne

novice

Regionalna

reklamna sporočila

Neregionalna

reklamna sporočila

Večer 1313 571 350 70

Primorske

novice

1431 373 240 74

Gorenjski

glas

1556 149 433 59

Dolenjski

list

3545 334 408 121

Dnevnik 1319 656 436 88

SKUPAJ 9164 2084 1867 412

11247 2279 Tabela 1: razmerje med informativnimi vsebinami in informacijami komercialnega značaja

V časopisu Večer je razmerje med regionalnimi novicami in regionalnimi reklamnimi

sporočili 79% proti 21% v korist novic, med neregionalnimi novicami in neregionalnimi

reklamnimi sporočili pa še izrazitejše, 89% oziroma 11%. Skupen delež novic in reklamnih

sporočil pa je 82% proti 18% v korist novic.

V časopisu Primorske novice znaša delež regionalnih novic v primerjavi z regionalnimi

reklamnimi sporočili 85%. Stanje neregionalnih novic in neregionalni reklamnih sporočil pa

je 83%. Skupna slika je 85% v korist novic.

Gorenjski glas kaže podobno stanje, saj je delež regionalnih novic 78%, regionalnih

reklamnih sporočil pa 22%. Pri neregionalnih pa je delež novic 71%, reklamnih sporočil pa

29.%. Skupen rezultat je 78.% novic in 22% reklamnih sporočil.

V časopisu Dolenjski list je razmerje med regionalnimi novicami in regionalnimi reklamnimi

sporočili 90% v korist novic, med neregionalnimi novicami in neregionalnimi reklamnimi

sporočili pa 73%. Skupen delež novic in reklamnih sporočil pa je 89% v korist novic.

V Dnevniku prevladujejo regionalne novice nad regionalnimi reklamni sporočili s 75.% proti

25%. Neregionalne pa s 88.% proti 12%. Skupno stanje kaže na razmerje 79% proti 21% v

korist novic.

66

V vseh časopisih skupaj je delež med novicami in reklamnimi sporočili 83% v korist novic,

med neregionalnimi pa enako 83%. Skupno stanje vseh pregledanih časopisov je tako 83%

proti 17%.

Povprečno posamezen izvod Večera prinaša 28, Primorski list 21, Gorenjski glas 33,

Dolenjski list 35 in Dnevnik 35 reklamnih sporočil. Povprečje reklamnih sporočil vseh

pregledanih časopisov znaša 30 reklamnih sporočil na posamen izvod.

Če pomislimo, da vsebuje nek regionalni časopis od vseh vsebin povprečno 17% reklamnih

sporočil, predstavlja to izjemno velik delež. Ugotavljamo veliko skomercializiranost

obravnavanih regionalnih časopisov, ki kažejo na veliko potrošništvo in odvisnost od

oglaševalskega denarja. Lahko pa zaznamo tudi možne povezave med vplivi gospodarskih

subjektov na pojav identitetnih regij.

7.2 Informacijske regije Slovenije

7.2.1 Prostorski domet časopisov

Časopisi imajo določeno območje distribucije in kot taki zamejujejo območja kar lahko vpliva

na regionalne identitete ter pojav identitetnih regij.

Da bi ugotovili prostorske domete regionalnih časopisov, smo preučili pet glavnih slovenskih

regionalnih časopisov: Večer, Dolenjski list, Dnevnik, Gorenjski glas in Primorske novice.

Že v prejšnem poglavju smo omenili, da so ti regionalni časopisi izbrani glede na odgovore

intervjuvanih o najbolj priljubljenih časopisih v regiji. Glede na njihovo razširjenost in

razdelitev na pokrajinske rubrike (po regijah), je znotraj teh časopisov Slovenija razdeljena na

enajst območij: Večer je regionalni časopis Mariborskega območja, ima pa tri priloge:

Pomurje, Koroška in Celjsko. Dolenjski list je regionalni časopis Dolenjske, ima pa prilogo

Posavje. Primorske novice so regionalni časopis Primorske, ima pa prilogi Goriška in

Notranjska. Za Dnevnik lahko rečemo, da je regionalni časopis osrednje Slovenije, Gorenjski

glas pa Gorenjske. Močan regionalni časopis je Zasavc, ki pokriva območje Zasavja.

Omenjeni regionalni časopisi pa s svojimi regionalno obarvanimi rubrikami in vsebinami že

sami delijo Slovenijo na določene regije. Namreč, že na regionalnih straneh, kjer so

predstavljene novice iz posameznih krajev, selekcionirajo posamezne identitetne regije. Nabor

teh krajev je omejen glede na interesno sfero časopisa, kar selekcionira obseg neke regije

skozi »oči« regionalnih časopisov. Tako na primer vsebuje priloga mariborskega Večera

Pomurje, novice iz naslednjih krajev: Rakičan, Murska Sobota,, Lendava, Hodoš, Gornji

Petrovci, …

Ugotovili smo, da imajo zgoraj omenjene regije, ki so že obravnavane v prilogah petih

glavnih slovenskih regionalnih časopisov, še svoje regionalne časopise: npr. Pomurje –

Pomurski vestnik, Posavje – Sava glas, Goriška – Goriška, Notranjska – Notranjske novice.

Tako lahko skozi regionalne časopise nakažemo sledeča »časopisna območja«, ki so

prikazana na naslednji karti.

Območja regionalnih časopisov

67

Slika 8: Območja regionalnih časopisov

OBMOČJA REGIONALNIH ČASOPISOV

1. Murskosoboško območje - Večer – priloga Pomurje, regionalni časopis Pomurski vestnik

2. Mariborsko območje - Večer

3. Koroško območje - Večer – priloga Koroška

4. Celjsko območje - Večer – priloga Celjsko, regionalni časopis Novi tednik

5. Zasavsko območje - Zasavc

6. Posavsko območje - Dolenjski list – priloga Posavje, regionalni časopis Posavski obzornik (regionalni časopis

Sava glas)

7. Novomeško območje - Dolenjski list

8. Ljubljansko območje - Dnevnik

9. Kranjsko območje - Gorenjski glas

10. Notranjsko območje - Primorske novice – priloga Notranjska, regionalni časopis Notranjske novice

11. Novogoriško območje - Primorske novice – priloga Goriška, regionalni časopis Goriška

12. Koprsko območje - Primorske novice

Preučeni regionalni časopisi precej jasno »delijo« Slovenijo na regije, zagotovo sledijo pri

tem »nekim zgodovinskim« in drugim usedlinam, morda sledijo tudi upravnim delitvam in

tudi regionalni pripadnosti ljudi. Hkrati pa tudi skozi njih prihaja do utrjevanja (nadaljnje

produkcije) in včasih tudi spremembe regionalne identitete kar lahko vpliva na podobo

(obseg) posamezne identitetne regije. Kot primer navajamo Pomurski vestnik, ki »vidi« svojo

interesno sfero tudi onkraj Mure. Isto bi lahko ugotovili za Večer, ki v svoji prilogi Pomurje

vključuje tudi »desni breg« Mure. To so izrazili tudi intervjuvaci, ki ugotavljajo, da

Prekmurski mediji segajo preko Mure in da le-ta vsaj v tem vidiku ne predstavlja več tiste

klasične nepremagljive ovire med dvema ločenima (tudi identitetno) območjema.

7.2.2 Regionalnost radija in televizije V nalogi smo poskušali ugotoviti regionalnost radijskih in televizijskih kanalov – postaj, ki

imajo močnejši regionalni naboj. Želeli smo ugotoviti območje oddajanja posameznega

regionalnega medija (radija ali televizije) in delež regionalnih reklamnih sporočil.

Vsaka radijska in televizijska postaja ima določeno območje slišnosti, vidnosti, oddajanja. Na

ta način, podobno kot velja za časopise, zagotovo zaokroža določeno območje, s tem delujejo

regionalno razmejevalno in posledično regionalno identifikacijsko. Hkrati regionalni mediji

izpostavljajo (forsirajo) regionalna dogajanja.Tako kot pri časopisih, se poskuša tudi skozi

radije in televizije vplivati na informiranje prebivalcev in na ekonomski trg, le-ti zaokrožajo

območja in delujejo regionalno identifikacijsko.

68

7.2.3 Regionalnost radijev

Iz seznama postaj Agencije za radiodifuzijo smo izbrali 16 regionalnih radijskih postaj, za

katere domnevamo, da imajo močnejši regionalni naboj: Preučevali smo deleže regionalnih in

neregionalnih reklamnih sporočil. V tem primeru nas ne zanimajo prostorski dometi (območje

slišnosti), temveč se osredotočamo na regionalnost reklamnih sporočil naslednjih radijskih

postaj:

- Radio 94 (Postojna)

- Radio zeleni val (Grosuplje)

- Radio Krka (Novo mesto)

- Radio val (Koper)

- Radio Kum (Trbovlje)

- RGL (Ljubljana)

- Radio antena (Ljubljana)

- Radio Veseljak (Ljubljana)

- Radio Velenje (Velenje)

- Radio fantasy (Celje)

- Radio Štajerski val (Celje)

- Radio City (Maribor)

- Koroški radio (Slovenj Gradec)

- Radio Triglav (Kranj)

- Radio Robin (Nova Gorica)

- Radio Brežice (Brežice)

V prvi polovici leta 2007 smo pri vsakem od naštetih radijev smo spremljali reklamna

sporočila (reklamne bloke). Vseh reklamnih sporočil skupaj je bilo 173, od tega 137 (79,2%)

regionalnih in 36 (20,8%) neregionalnih. Podrobnejši empirični podatki reklamnih sporočil za

radije so v prilogi 2.

Radijska reklamna sporočila

79%

21%

regionalnareklamna sporočila

neregionalnareklamna sporočila

Grafikon 8: Regionalnost radijskih reklamnih sporočil

Deleži regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil kažejo na veliko zanimanje

regionalnega gospodarstva po promociji skozi regionalne radijske postaje. Preučeni radiji

imajo glede na deleže regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil izrazito regionalno

obeležje in lahko predstavljajo regionalno identifikacijski dejavnik ter s tem činitelje

identitetnih regij.

69

7.2.4 Prostorski domet regionalnih radijev

Regionalni radiji imajo območje oddajanja, slišnosti. Na ta način zamejujejo določena

območja, kar vpliva na regionalne identitete in pojav identitetnih regij. V registru APEK

(Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije) obstaja 97 radijskih

postaj. Seznam vseh 97 radijskih programov se nahaja v prilogi številka 3. Enako kot

regionalni časopisi so bili tudi regionalni radiji izbrani glede na največjo poslušanost in

odgovore intervjuvancev o največji priljubljenosti omenjenih medijev. Podatke o prostorskem

dometu regionalnih radijskih postaj smo dobili od uprav radijev ali na njihovih spletnih

straneh. Regionalni domet smo preučevali za sledeče regionalne radijske postaje:

- Murski val (Murska Sobota)

- Radio City (Maribor)

- Koroški radio (Slovenj Gradec)

- Radio Celje (Celje)

- Radio Kum (Trbovlje)

- Radio Energy Krško (Krško)

- Radio Krka (Novo mesto)

- Radio glas Ljubljane-RGL (Ljubljana)

- Radio Kranj (Kranj)

- Radio 94 (Postojna)

- Radio Robin (Nova Gorica)

- Radio Capris (Koper)

Slika 9: Slišnost radio Murski val Slika 10: Slišnost Radio Kum

Vir: http://www.radio-kum.si/ Vir: http://www.radiomurskival.si/

Slika 11: Slišnost Koroški radio Slika 12: Slišnost Radio Celje

Vir: http://www.koroski-radio.si/ Vir: http://www.radiocelje.com/

70

Slika 13: Slišnost Radio Krka Slika 14: Slišnost Radio glas Ljubljane-RGL

Vir: http://www.radio+krka.com Vir: http://www.rgl.si/

Slika 15: Slišnost Radio Kranj Slika 16: Slišnost Radio 94

Vir: http://www.radio-kranj.si/ Vir: http://www.radio94.si/

Slika17: Slišnost Radio Robin Slika 18: Slišnost Radio Capris

Vir: http://www.robin.si/ Vir: http://www.radiocapris.si/

71

Slika 19: Slišnost radio Murski val Slika 20: Slišnost Radio Kum

Vir: prirejeno po http://www.radio-kum.si/ Vir: prirejeno po http://www.radiomurskival.si/

Slika 21: Slišnost Koroški radio Slika 22: Slišnost Radio Celje

Vir: prirejeno po http://www.koroski-radio.si/ Vir: prirejeno po http://www.radiocelje.com/

Slika 23: Slišnost Radio Krka Slika 24: Slišnost Radio glas Ljubljane-RGL

Vir: prirejeno po http://www.radio+krka.com Vir: prirejeno po http://www.rgl.si/

72

Slika 25: Slišnost Radio Kranj Slika 26: Slišnost Radio 94

Vir: prirejeno po http://www.radio-kranj.si/ Vir: prirejeno po http://www.radio94.si/

Slika 27: Slišnost Radio Robin Slika 28: Slišnost Radio Capris

Vir: prirejeno po http://www.robin.si/ Vir: prirejeno po http://www.radiocapris.si/

73

Slika 29: Radijska območja Slovenije

RADIJSKA OBMOČJA SLOVENIJE

1. Murskosoboško radijsko območje

2. Mariborsko radijsko območje

3. Koroško radijsko območje

4. Celjsko radijsko območje

5. Zasavsko radijsko območje

6. Posavsko radijsko območje

7. Novomeško radijsko območje

8. Ljubljansko radijsko območje

9. Kranjsko radijsko območje

10. Notranjsko radijsko območje

11. Novogoriško radijsko območje

12. Koprsko radijsko območje

74

7.2.5 Regionalnost televizij

Tudi regionalne televizije imajo območje oddajanja, vidnosti. Na ta način zamejujejo

določena območja, kar vpliva na regionalne identitete in tvorbo identitetnih regij. Ugotavljali

smo prostorski domet regionalnih televizij, preučevali pa smo tudi delež regionalnih in

neregionalnih reklamnih sporočil 13 regionalnih televizijskih postaj:

- Notranjski TV - Sanmix (Cerknica, Vrhnika)

- Vaš kanal (Novo mesto)

- LEP (Logatec)

- Sponka TV (Koper)

- TV Pika (Ljubljana)

- Kanal 5 (Hrastnika)

- Info TV (Ljubljana)

- RTS (Maribor)

- TV Paprika (Ljubljana)

- Info TV (Ljubljana)

- TV Koper (Koper)

- TV Primorka (Nova Gorica)

- TV Brežice (Brežice)

Pri vsakem od naštetih regionalnih televizijskih kanalov smo v prvi polovici leta 2007

spremljali reklamna sporočila (reklamne bloke). Vseh reklamnih sporočil skupaj je bilo 210,

od tega 187 (89,0%) regionalnih in 23 (11,0%) neregionalnih. Podrobnejši empirični podatki

reklamnih sporočil za televizije so v prilogi številka 4.

TV reklamna sporočila

187

89%

23

11%

regionalnareklamna sporočila

neregionalnareklamna sporočila

Grafikon 9: Regionalnost televizijskih reklamnih sporočil

Deleži regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil kažejo tudi pri regionalnih televizijah

na veliko zanimanje regionalnega gospodarstva, da se promovira skozi regionalne

televizijske postaje. Preučene regionalne televizije imajo glede na deleže regionalnih in

neregionalnih reklamnih sporočil izrazito regionalno obeležje.

75

Prostorski domet regionalnih televizij

V uvodu poglavja smo omenili, da podobno kot za regionalne radije, velja tudi za regionalne

televizijske kanale, da imajo določeno območje oddajanja, vidnosti. S tem tudi regionalne

televizije zamejujejo določena območja in delujejo regionalno identifikacijsko kar lahko

vpliva na pojav identitetnih regij. V registru APEK (Agencije za pošto in elektronske

komunikacije Republike Slovenije) obstaja 69 televizijskih programov. Seznam vseh 69

televizijskih programov se nahaja v prilogi 5. Enako kot regionalni časopisi in radijske

postaje, so bili tudi regionalne televizije izbrane glede na največjo gledanost in odgovore

intervjuvancev o največji priljubljenosti omenjenega medija. Preučili smo 12 regionalnih

televizijskih postaj. Podatke o prostorskem dometu regionalnih televizijskih postaj smo dobili

od uprav regionalnih televizij ali na njihovih spletnih straneh.

- TV Idea (Murska Sobota);

- RTS (Maribor);

- Kor TV (Slovenj Gradec);

- TV Celje (Celje);

- ETV (Trbovlje);

- TV Krško (Brežice);

- Vaš kanal (Novo mesto);

- TV Pika (Ljubljana);

- Gorenjska TV (Kranj);

- TV Lep (Logatec);

- TV Primorka (Nova Gorica);

- TV sponka (Koper);

Slika 30: Vidnost TV Idea Slika 31: Vidnost ETV

Vir: http://www.tvidea.si/ Vir: http://etv.elektroprom.si/

Slika 32: Vidnost TV Celje Slika 33: Vidnost Vaš Kanal

Vir: http://www.tvcelje.si/ Vir: http://www.vaskanal.com/

76

Slika 34: Vidnost TV Pika Slika 35: Vidnost Gorenjska Televizija

Vir: http://www.tvpika.net/sl/ Vir: http://www.gtv.si/

Slika 36: Vidnost TV Primorka Slika 37: Vidnost TV Sponka

Vir: www.tvprimorka.com/ Vir: http://www.sponka.tv/

Slika 38: Vidnost TV Krško

Vir: http://www.najdi.si/search.jsp?q=TV+Krsko

77

Slika 39: Vidnost TV Idea Slika 40: Vidnost ETV

Vir: prirejeno po http://www.tvidea.si/ Vir: prirejeno po http://etv.elektroprom.si/

Slika 41: Vidnost TV Celje Slika 42: Vidnost Vaš Kanal

Vir: prirejeno po http://www.tvcelje.si/ Vir: prirejeno po http://www.vaskanal.com/

Slika 43: Vidnost TV Pika Slika 44: Vidnost Gorenjska Televizija

Vir: prirejeno po http://www.tvpika.net/sl/ Vir: prirejeno po http://www.gtv.si/

78

Slika 45: Vidnost TV Primorka Slika 46: Vidnost TV Sponka

Vir: prirejeno po http://www.tvprimorka.com/ Vir: prirejeno po http://www.sponka.tv/

Slika 47: Vidnost Tv Krško

Vir: prirejeno po http://www.najdi.si/search.jsp?q=TV+Krsko

Slika 48: Televizijska območja Slovenije

79

TELEVIZIJSKA OBMOČJA SLOVENIJE

1. Murskosoboško televizijsko območje

2. Mariborsko televizijsko območje

3. Koroško televizijsko območje

4. Celjsko televizijsko območje

5. Zasavsko televizijsko območje

6. Posavsko televizijsko območje

7. Novomeško televizijsko območje

8. Ljubljansko televizijsko območje

9. Kranjsko televizijsko območje

10. Notranjsko televizijsko območje

11. Novogoriško televizijsko območje

12. Koprsko televizijsko območje

80

7.3 Regionalnost družbenih institucij

7.3.1 Pojem družbena institucija

Eden močnejših faktorjev, ki vplivajo na pojav regionalne identitete, so po mnenju mnogih

avtorjev, družbene institucije. Institucije, razumljene v najširšem pomenu besede, pomenijo

obliko organizacije javnih ustanov, ki so pomembne za življenja posameznika in družbe.

Prebivalci določenega območja zadovoljujejo mnoge potrebe skozi družbene institucije. Vse

družbene institucije imajo območje delovanja, zaokrožajo nek prostor, kar rezultira skozi čas

v občutku regionalne pripadnosti. Kot primer lahko navedemo nekatere institucije, npr.

sodišča, banke, šole. Ljudje iz istega območja uporabljajo iste institucije, zato se čutijo bolj

povezane s taistimi institucijami in identificirane z njihovim območjem delovanja. Z drugimi

besedami, institucije imajo določeno območje delovanja in vpliva in ker ljudje uporabljajo

večinoma institucije istega prostorskega dometa, in z istim regionalnim nabojem, le-te

delujejo kot regionalno razmejevalni faktor ter vplivajo na pojav identitetnih regij.

Tako institucije vzdržujejo in podpirajo podobo identitetne regije med njenimi prebivalci. V

interesu posamezne institucije je, da vzdržuje regijo ali regionalno pripadnost, ker na ta način

opravičuje sebe, svoj obstoj; če tega ni, postane institucija nepotrebna in odveč – sebi v

namen. Zaradi tega so institucije temeljnega pomena za reprodukcijo regionalne zavesti.

Pojem institucija zajema tudi dejavnosti politike, ekonomije, zakonodaje, administracije, ki

krepijo pomen regionalnih simbolov. Nastanek institucionalne sfere družbe pomeni, da je

določena institucija regionalno prezentirana ter pri tem prevzame vlogo graditelja in

ohranjevalca skupinske regionalne zavesti med ljudmi.

7.3.2 Regionalne značilnosti izbranih izobraževalnih institucij

V luči identitetnih regij so po mnenju nekaterih avtorjev med institucijami pomembne

predvsem vzgojno-izobraževalne. Paasi pravi, da so šole, v glavnem predmeta zgodovina in

geografija, medij za dva pomembna procesa, ki sta povezana tudi s prostorom – to sta

socializacija in socialno reprodukcija, ki lahko predstavljata osnovo regionalnim identitetam

in posledično identitetnim regijam.

Tako predstavljajo izobraževalne institucije močan regionalno identifikacijski dejavnik. V

nalogi raziskujemo občinski izvor dijakov večih slovenskih gimnazij. Da bi to ugotovili, smo

analizirali, iz katerih občin prihajajo dijaki 37 slovenskih gimnazij.

81

7.3.3 Prostorska razmestitev dijakov gimnazij

V sklopu raziskave smo analizirali občinski izvor dijakov 37 slovenskih gimnazij. Podatke

smo dobili od ravnateljev in svetovalnih služb gimnazij, naknadno pa še iz Ministrstva za

šolstvo in šport.

Naslednje karte prikazujejo nekaj primerov občinskega izvora dijakov treh gimnazij, v

šolskem letu 2008/2009: Gimnazija Postojna, Gimnazija Novo mesto in Gimnazija Kranj.

Gimnazija Postojna

Šolski center Postojna, Srednja šola, Cesta v Staro vas 2, 6230 Postojna

Področja /

SKUPAJ

Področja /

Občine stalnega Občine stalnega

prebivališča prebivališča SKUPAJ

Ajdovščina 9 Logatec 45

Bloke 17 Loška dolina 33

Cerknica 212 Loški Potok 4

Divača 31 Nova Gorica 1

Hrpelje-Kozina 3 Pivka 126

Idrija 1 Postojna 356

Ilirska Bistrica 239 Sežana 18

Koper 1 Vipava 17

Ljubljana 1 Vrhnika 1

Skupaj 1115

Tabela 2: Gimnazija Postojna

Slika 49: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Postojnske gimnazije

82

Gimnazija Novo mesto

Gimnazija Novo mesto , Seidlova cesta 9, 8000 Novo mesto

Področja /

SKUPAJ

Področja /

Občine stalnega Občine stalnega

prebivališča prebivališča SKUPAJ

Braslovče 1 Semič 5

Brežice 2 Sevnica 31

Črnomelj 11 Straža 37

Dolenjske Toplice 26 Šentjernej 50

Kočevje 2 Šentrupert 12

Kostanjevica na Krki 15 Škocjan 31

Krško 35 Škofljica 1

Ljubljana 1 Šmarješke Toplice 30

Metlika 28 Trebnje 80

Mirna Peč 21 Žužemberk 33

Mokronog-Trebelno 20 Skupaj 880

Novo mesto 408

Tabela 3: Gimnazija Novo mesto

Slika 50: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Novomeške gimnazije

83

Gimnazija Kranj

Ekonomsko-storitveni izobraževalni center Kranj, Gimnazija, Kidričeva cesta 65, 4000 Kranj

Področja /

SKUPAJ

Področja /

Občine stalnega Občine stalnega

prebivališča prebivališča SKUPAJ

Bled 5 Radovljica 13

Bohinj 1 Ribnica na Pohorju 1

Cerklje na Gorenjskem 37 Slovenska Bistrica 1

Cerkno 3 Šenčur 61

Domžale 1 Šentilj 1

Gorenja vas-Poljane 15 Šentjernej 1

Jesenice 4 Škofja Loka 44

Jezersko 2 Škofljica 1

Kamnik 1 Tabor 1

Komenda 1 Tolmin 1

Kranj 300 Trebnje 1

Kranjska Gora 7 Tržič 74

Ljubljana 1 Velenje 4

Ljubno 2 Vodice 2

Loški Potok 1 Zagorje ob Savi 3

Lukovica 1 Zreče 1

Medvode 13 Železniki 11

Mengeš 1 Žiri 10

Naklo 47 Skupaj 692

Preddvor 18

Tabela 4: Gimnazija Kranj

84

Slika 51: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Kranjske gimnazije

Iz prikazanih kart se da jasno razbrati regionalno poreklo dijakov gimnazij. Postojnska

gimnazija kaže nedvoumno regionalno umeščenost dijakov, čeprav jo obiskuje tudi nekaj

dijakov iz Koprske, Goriške in Ljubljanske regije.

Novomeška gimnazija predstavlja izrazito regionalno razmestitev dijakov. Samo dva

posameznika prihajata iz Ljubljanske, oziroma Celjske regije.

Kranjska gimnazija kaže nekoliko širše gravitacijsko zaledje, pa vendar še vedno se jasno

nazira regionalna komponenta. Karte kažejo očitno vpetost slovenskih gimnazij v regionalno

okolje in možen vpliv na ustvarjanje ter vzdrževanje regionalnih identitet.

Za primerjavo gravitacijskih zaledij prikazujemo še nekatere od najuspešnejših gimnazij v

Sloveniji, kjer nas zanima, če je njihovo gravitacijsko zaledje širše od ostalih gimnazij (1.

gimnazija Celje, 2. gimnazija Maribor, Gimnazija Bežigrad). Za preostalih 31 gimnazij se

nahajajo podatki s kartami v prilogi 6.

1. gimnazija v Celju

I. gimnazija v Celju , Kajuhova ulica 2, 3000 Celje

Področja / Področja /

Občine stalnega Občine stalnega

prebivališča SKUPAJ prebivališča SKUPAJ

Braslovče 24 Rogaška Slatina 17

Celje 362 Semič 1

Dobje 3 Sevnica 20

Dobrna 15 Slovenj Gradec 1

Gornji Grad 1 Slovenska Bistrica 1

85

Hrastnik 14 Slovenske Konjice 24

Kozje 18 Solčava 2

Krško 1 Šentjur 122

Laško 69 Šmarje pri Jelšah 41

Ljubljana 2 Šmartno ob Paki 3

Ljubno 9 Šoštanj 4

Luče 4 Štore 14

Metlika 1 Tabor 10

Mozirje 18 Trbovlje 3

Nazarje 11 Velenje 11

Novo mesto 2 Vojnik 42

Oplotnica 2 Vransko 12

Osilnica 1 Zreče 9

Podčetrtek 7 Žalec 106

Polzela 28 Žetale 1

Prebold 19 Žirovnica 1

Ptuj 1 Skupaj 1078

Radeče 21

Tabela 5: 1. gimnazija Celje

Slika 52: Občine stalnega bivališča gimnazijcev 1.gimnazije Celje

86

2. gimnazija Maribor

II. gimnazija Maribor , Trg Miloša Zidanška 1, 2000 Maribor

Področja / SKUPAJ Področja / SKUPAJ Področja / SKUPAJ

Občine stalnega Občine stalnega Občine stalnega

prebivališča prebivališča prebivališča

Apače 3 Maribor 468 Ruše 21

Benedikt 5 Miklavž na Dravskem polju 20 Selnica ob Dravi 11

Bistrica ob Sotli 1 Moravske Toplice 1 Slovenska Bistrica 54

Celje 1 Muta 1 Slovenske Konjice 28

Cerkvenjak 3 Nazarje 1 Starše 7

Destrnik 1 Novo mesto 1 Sveta Trojica v Slovenskih goricah 3

Duplek 21 Oplotnica 2 Sveta Ana 3

Gorišnica 3 Ormož 2 Sveti Jurij v Slovenskih goricah 4

Gornja Radgona 10 Pesnica 26 Sveti Tomaž 1

Hajdina 1 Podvelka 5 Šentilj 12

Hoče-Slivnica 41 Poljčane 3 Šentjur 1

Kidričevo 6 Ptuj 5 Trnovska vas 1

Krško 1 Rače-Fram 27 Velenje 2

Kungota 8 Radenci 2 Vojnik 1

Lenart 22 Radlje ob Dravi 1 Vuzenica 2

Lovrenc na Pohorju 3 Ribnica na Pohorju 6 Zreče 1

Majšperk 2 Rogaška Slatina 2 Skupaj 857

Tabela 6: 2. gimnazija Maribor

Slika 53: Občine stalnega bivališča gimnazijcev 2. gimnazije Maribor

87

Gimnazija Bežigrad, Ljubljana

Gimnazija Bežigrad, Gimnazija, Peričeva ulica 4, 1000 Ljubljana

Področja / SKUPAJ Področja / SKUPAJ Področja / SKUPAJ

Občine stalnega Občine stalnega Občine stalnega

prebivališča prebivališča prebivališča

Ajdovščina 2 Kočevje 1 Šenčur 2

Bled 4 Komenda 3 Škofja Loka 6

Bloke 1 Kranj 8 Škofljica 17

Borovnica 8 Kranjska Gora 1 Šmarje pri Jelšah 2

Brezovica 12 Litija 9 Šmartno pri Litiji 1

Cerklje na Gorenjskem 3 Ljubljana 637 Tolmin 2

Cerknica 4 Logatec 13 Trbovlje 2

Dobrepolje 1 Log-Dragomer 4 Trebnje 1

Dobrova-Polhov Gradec 8 Loška dolina 2 Trzin 14

Dol pri Ljubljani 6 Lukovica 3 Velike Lašče 12

Domžale 78 Medvode 26 Vodice 7

Grosuplje 29 Moravče 5 Vrhnika 19

Horjul 4 Murska Sobota 1 Zagorje ob Savi 2

Hrpelje-Kozina 1 Nova Gorica 1 Železniki 1

Idrija 1 Postojna 2 Žiri 2

Ig 7 Ptuj 1 Kamnik 14

Ilirska Bistrica 1 Ribnica 8 Sežana 1

Ivančna Gorica 4 Sevnica 1 Skupaj 1005

Tabela 7: Gimnazija Bežigrad Ljubljana

Slika 54: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Gimnazije Bežigrad, Ljubljana

88

Če primerjamo karte in gravitacijska zaledja dijakov treh najuspešnejših slovenskih gimnazij

s prvimi tremi predstavljenimi gimnazijami, opažamo nekoliko širše gravitacijsko zaledje

najuspešnejših gimnazij, pa vendar te razlike niso tako izrazite. Nekoliko izstopa Bežigrajska

gimnazija, ki kaže nadregionalne značilnosti, saj prihaja znaten delež dijakov iz občin, ki

pripadajo sosednjim regijam

7.3.4 Prostorska razmestitev študentov geografije treh slovenskih univerz

Obravnavamo tudi krajevni izvor študentov geografije mariborske Filozofske fakultete,

ljubljanske Filozofske fakultete in študente geografije koprske Fakultete za družbene vede.

Če se pokaže, da na posamezni fakulteti prevladujejo študenti iz regionalnega okolja, čeprav

imajo možnost istega študija v Ljubljani, Mariboru in Kopru, pomeni, da ima tudi fakulteta

regionalno identifikacijski potencial. Naslednje tri karte prikazujejo krajevno razmestitev

rednih študentov geografije v šolskem letu 2OO6/2OO7. Podatke smo pridobili od

administrativnih delavcev na oddelkih geografije posameznih fakultet. Na ljubljanski fakulteti

je bilo 560 rednih študentov geografije, mariborski 260 in primorski 201.

Slika 55: Prostorska razporeditev študentov geografije ljubljanske Filozofske fakultete

89

Slika 56: Prostorska razporeditev študentov geografije mariborske Filozofske fakultete

Slika 57: Prostorska razporeditev študentov geografije koprske Fakultete za družbene vede

Ljubljanski primer kaže precejšnje vseslovenske poteze, čeprav nakazuje tudi centralno -

regionalno orientiranost. Pri mariborskem in primorskem primeru pa lahko vidimo očitne

znake regionalne razmestitve. Če se vprašamo o smiselnosti obravnave fakultet kot izrazito

90

nadregionalnega pojava v luči vplivov na pojav identitetnih regij ugotavljamo: če fakulteta, ki

je od vseh nivojev izobraževalnih institucij najmanj regionalno vezana, kaže povezavo z

regionalno razporeditvijo študentov, velja to toliko bolj za nižje nivoje izobraževalnih

institucij. Čeprav imajo fakultete nad regionalni pomen lahko prepoznamo tudi regionalne

dimenzije.

Tako so izobraževalne institucije višjih nivojev vplivni dejavnik regionalnih identitet; drugi

nivoji izobraževalnih institucij, npr. osnovna šola, srednja šola, gimnazija pa predstavljajo še

močnejše vplive na vezanosti ljudi v regionalno okolje. Osnovna šola predstavlja bazo

vpetosti, vezanosti, umeščenosti v lokalno okolje in posledično daje temeljne nastavke za

prostorske identitete raznih nivojev.

Raziskava, ki obravnava krajevni izvor študentov geografije, velja le kot vzorčni primer

regionalnosti izobraževalnih institucij. Na njeni osnovi pa ni mogoče pokazati vpliva na

identitetne regije za celotno Slovenijo.

91

7.4 Regionalne značilnosti gospodarskih subjektov

V uvodnem poglavju smo ugotovili, da so identitetne regije produkt naravnih, zgodovinskih,

socialnih, kulturnih in ekonomskih razmer. Finančne institucije (banke, zavarovalnice),

podjetja in razne gospodarske institucije lahko predstavljajo dejavnike nastanka in ohranitve

identitetnih regij. Imajo sidrišče v posamezni regiji, kar pomeni, da intenzivneje delujejo

znotraj določenih območij. S tem delujejo regionalno razmejevalno in pripomorejo k

ustvarjanju regionalnih identitet. Za uresničevanje svojih interesov uporabljajo tudi regionalne

simbole (pogosto tudi imena) kot znake skupne prostorske identitete kar dodatno deluje

regionalno identifikacijsko ( Koroška banka).

Tako gospodarski subjekti preko delovanja v regionalni sferi vplivajo na regionalno zavest

prebivalcev in lahko postavljajo določeni identitetni regiji tudi meje. V času globalizacije in

prekomejnega gospodarskega sodelovanja je delovanje gospodarskih subjektov na identitetno

regijo pogosto zamegljeno.

Med gospodarskimi dejavnostmi, povezanimi z identitetnimi regijami, smo se osredotočili na

banke. Zanimala nas je prostorska – regionalna razporejenost glavnih bank. Tako ima na

primer Banka Koper 70% svojih poslovalnic na Primorskem. Takšna »gostota« poslovalnic na

določenem območju kaže, da je banka na tem območju lahko generator identitetnih regij.

Preučili smo prostorsko razporeditev 10 slovenskih regionalnih bank, ki so po mnenju

intervjuvanih najbolj priljubljene in koriščene v njihovi regiji

1. Pomurska banka

2. Nova kreditna banka Maribor

3. Koroška banka

4. Banka Celje

5. Banka Zasavje

6. Dolenjska banka

7. Nova ljubljanska banka

8. Gorenjska banka

9. Goriška banka

10. Banka Koper

Slika 58: Bančna območja Slovenije

1. Pomursko bančno območje

2. Mariborsko bančno območje

3. Koroško bančno območje

92

4. Celjsko bančno območje

5. Zasavsko bančno območje

6. Dolenjsko bančno območje

7. Ljubljansko bančno območje

8. Gorenjsko bančno območje

9. Goriško bančno območje

10. Koprsko bančno območje

Slika prikazuje, da je gostota poslovalnic večja v določenem območju, običajno tam, kjer je

sedež banke. Tako kaže razporeditev poslovalnic posameznih regionalnih bank izrazito

regionalno razporeditev. Nova ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor deloma

kažeta širšo razmestitev, ostale banke pa so razmeščene izrazito regionalno. Glede na

prostorsko razmestitev posameznih bank domnevamo, da te predstavljajo enega izmed

dejavnikov identitetnih regij. V Sloveniji pa obstaja vrsta bank, ki nimajo regionalnega

značaja ampak kažejo vseslovenske poteze: A banka, Deželna banka Slovenije, Poštna banka

Slovenije in še vse banke, ki so »prišle« iz tujine.

Seveda pa je na podlagi razporeditev poslovalnic posameznih bank nemogoče določiti

natančno in objektivo »bančne regije« Slovenije. Prvič, ker ima običajno vsaka banka nekaj

poslovalnic tudi izven »svoje« regije in drugič, poslovalnice posameznih bank predstavljajo

točkovni pojav. Katerim bančnim območjem pripadajo območja, kjer ni ljudi (obsežna gorska

in gozdna območja)? Zato so meje bančnih regij shematski prikaz pojava. Poskuša se

predstaviti princip, ne pa natančna razmejitev, ki je v tem primeru nemogoča in nesmiselna.

V nalogi se ves čas ukvarjamo z regionalnostjo dejavnikov in njihovim vplivom (predvsem

preko prostorskega dometa) na regionalno identiteto in postorski obseg identitetnih regij.

Zagotovo pa v mnogih primerih velja obraten odnos – že obstoječa regionalna identiteta in

identitetna regija s svojim obsegom, obče sprejetimi simboli, mentaliteto, vpliva tudi na

delovanje in prostorski obseg delovanja različnih dejavnikov. Morda so na primer upravne

delitve postavljene na osnovi že obstoječih identitetnih regij? Ustanavljajo se vedno novi

mediji (regionalni časopisi, radiji televizije), finančne institucije, (banke, zavarovalnice), ki so

že v osnovi postavljeni v določen prostorski okvir neke regije – ustvarjeni za prebivalce te

regije. Še bolj nazoren primer so ustanovitve agencij za regionalen razvoj. V takih primerih

tovrstni vplivi dodatno utrjujejo tako v »image« neke identitene regije in tudi njen prostorski

obseg. Kot primere podajamo »delitev« Slovenije s strani Deželne banke Slovenije,

Zavarovalnice Maribor in Zavarovalnice Triglav, ki nakazuje/potrjuje omenjena dejstva.

93

Slika 59: Deželna banka Slovenije-karta

94

Slika 60: Deželna banka Slovenije-seznam

95

Slika 61: Zavarovalnica Triglav

96

Slika 62: Zavarovalnica Maribor

Prostorske razporeditve finančnih institucij kažejo na to, da te že same razdeljujejo Slovenijo

in nakazujejo tudi središča identitetnih regij. To lahko pomeni, da so to storile na osnovi že

nekih obstoječih prostorskih vzorcev. Omenjena dejstva kažejo na to, da so identitetne regije

žive, da že vsebujejo mentalno kategorijo in da so dejansko zaživele v celotni svoji funkciji,

tudi administrativni.

V tem primeru delujejo omenjene banke in zavarovalnice kot ohranjevalci in »utrjevalci«

regionalne identitete kar vpliva tudi na še močnejšo zasidranost identitetnih regij v zavest

ljudi in tudi v prostor.

97

7.5 Regionalnost upravnih delitev

Predpostavljamo, da tudi upravne delitve vplivajo na formiranje identitetnih regij. Iz

določenih administrativnih, organizacijskih in institucionalnih razlogov, se zaradi boljše

preglednosti in lažje organizacije družbenega življenja, formirajo upravna območja. Če se

razporeditve teh prostorskih enot ohranijo skozi dalj časa, začnejo delovati kot prregionalne

identitetne prvine.

Navajali smo že nekatere geografe, ki pravijo: »Moment, ko dobi neka regija administrativno

funkcijo, je odločilen moment regionalne identitete, ki ne obsega več samo baze (narava,

pokrajina, kultura, ekonomija) ampak dobi mentalno kategorijo«. »A region lives in the mind

that is aware of it«.

7.5.1 Upravne regionalizacije Slovenije

Upravne regije obsegajo območja upravnega delovanja državne administracije. Le te so

pogosto opredeljene na podlagi kazalcev, ki nimajo prostorskega značaja (običajno so

politični ali zgodovinski). Ta tip regij kaže, da tudi norme in vrednote (elementi duhovnega

sveta), ki so vsebinski temelj upravnih regij, ali preprosto »posegi od zunaj«, lahko dobijo

prostorski značaj. Tako lahko v eni regiji veljajo drugačni predpisi, kakor v drugi, posledica

česar so različne prostorske ureditve, različni prostorski razvoj in s tem vplivi na pokrajino in

značilnosti regije. Ti elementi vplivajo na prostorske zaznave, identiteto prebivalcev ter

seveda diferenciacijo prostora, kar rezultira v zaokroževanju pokrajine in pojavu identitetnih

regij.

V nalogi smo izbrali upravne institucije, ki jih ljudje pogosto uporabljajo; za njih menimo, da

so prisotne v življenju ljudi in s tem tudi v njihovi zavesti. V nadaljevanju je predstavljena

prostorska razporeditev sledečih upravnih institucij:

- Policijske uprave,

- Davčni uradi,

- Geodetske uprave,

- Okrožna sodišča.

98

7.5.2 Območja policijskih uprav

Zaradi zagotavljanja varnosti in reda, formira država zaradi učinkovitosti, organiziranosti,

preglednosti, območja policijskih uprav. Hkrati pa regionalni mediji vsakodnevno prenašajo

dogodke, ki so običajno povezani z nesrečami in kriminalom, na območju določene policijske

uprave. Domnevamo, da se ob pogostem poslušanju, branju ali gledanju takšnih informacij iz

svojega regionalnega okolja – v tem primeru območja policijske uprave – začne v zavesti

posameznika vzpostavljati identifikacijska povezava s tem okoljem. Tako lahko predstavlja

delitev na policijske upravne enote enega izmed možnih dejavnikov identitetnih regij.

V Sloveniji obstaja 11 Policijskih uprav s pripadajočimi občinami, ki imajo sedeže v sledečih

mestih:

- Murska Sobota

- Maribor

- Slovenj Gradec

- Celje

- Krško

- Novo mesto

- Ljubljana

- Kranj

- Postojna

- Nova Gorica

- Koper

Območja policijskih uprav

Slika 63: Policijske uprave v Republiki Sloveniji

Vir: Geodetska upava Republike Slovenije 1999, Uredba o teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki

Sloveniji 1996, Odlok o ustanovitvi, območju in sedežu policijskih uprav v Republiki Sloveniji, 1996

1. Območje policijske uprave Murska Sobota

2. Območje policijske uprave Maribor

3. Območje policijske uprave Slovenj Gradec

4. Območje policijske uprave Celje

5. Območje policijske uprave Krško

6. Območje policijske uprave Novo mesto

7. Območje policijske uprave Ljubljana

8. Območje policijske uprave Kranj

9. Območje policijske uprave Postojna

10. Območje policijske uprave Nova gorica

11. Območje policijske uprave Koper

99

7.5.3 Območja okrožnih sodišč

Podobno kot za policijsko upravno delitev lahko trdimo tudi za okrožna sodišča.

V Sloveniji obstaja 11 območij pristojnosti okrožnih sodišč, ki imajo sedeže v sledečih

mestih:

- Murska Sobota

- Maribor

- Ptuj

- Slovenj Gradec

- Celje

- Krško

- Novo mesto

- Ljubljana

- Kranj

- Nova Gorica

- Koper

Območja okrožnih sodišč

Slika 64: Območja pristojnosti okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji

Vir: Geodetska upava Republike Slovenije 1999, Zakon o sodiščih 2000. Meje občin – Geodetska upava

Republike Slovenije, 1999

1. Območje Murskosoboškega okrožnega sodišča

2. Območje Mariborskega okrožnega sodišča

3. Območje Ptujskega okrožnega sodišča

4. Območje Slovenjegraškega okrožnega sodišča

5. Območje Celjskega okrožnega sodišča

6. Območje Krškega okrožnega sodišča

7. Območje Novomeškega okrožnega sodišča

8. Območje Ljubljanskega okrožnega sodišča

9. Območje Kranjskega okrožnega sodišča

10. Območje Novogoriškega okrožnega sodišča

11. Območje Koprskega okrožnega sodišča

100

7.5.4 Območja davčnih uprav

V Sloveniji obstaja 14 območij Davčnih uprav, ki imajo sedeže v naslednjih mestih:

- Murska Sobota

- Maribor

- Ptuj

- Velenje

- Celje

- Brežice

- Hrastnik

- Novo mesto

- Kočevje

- Ljubljana

- Kranj

- Postojna

- Nova Gorica

- Koper

Območja davčnih uprav

Slika 65: Davčni uradi Davčne uprave Republike Slovenije

Vir: Geodetska upava Republike Slovenije 1999, Uredba o določitvi davčnih uradov Davčne uprave Republike

Slovenije, 1996.

1. Območje Murskosoboške davčne uprave

2. Območje Mariborske davčne uprave

3. Območje Ptujske davčne uprave

4. Območje Velenjske davčne uprave

5. Območje Celjske davčne uprave

6. Območje Hrastniške davčne uprave

7. Območje Brežiške davčne uprave

8. Območje Novomeške davčne uprave

9. Območje Ljubljanske davčne uprave

10. Območje Kočevske davčne uprave

11. Območje Kranjske davčne uprave

12. Območje Postojnske davčne uprave

13. Območje Novogoriške davčne uprave

14. Območje Koprske davčne uprave

101

7.5.5 Območja geodetskih uprav

V Sloveniji obstaja 12 Območnih geodetskih uprav, ki imajo sedeže v sledečih mestih:

- Murska Sobota

- Maribor

- Ptuj

- Slovenj Gradec

- Velenje

- Celje

- Sevnica

- Novo mesto

- Ljubljana

- Kranj

- Nova Gorica

- Koper

Območja geodetskih uprav

Slika 66: Območne geodetske uprave

Vir: Geodetska upava Republike Slovenije 1999, Uredba o določitvi območnih geodetskih uprav Republike

Slovenije, 2000

1. Območje Murskosoboške geodetske uprave

2. Območje Mariborske geodetske uprave

3. Območje Ptujske geodetske uprave

4. Območje Slovenjegraške geodetske uprave

5. Območje Velenjske geodetske uprave

6. Območje Celjske geodetske uprave

7. Območje Sevniške geodetske uprave

8. Območje Novomeške geodetske uprave

9. Območje Ljubljanske geodetske uprave

10. Območje Kranjske geodetske uprave

11. Območje Novogoriške geodetske uprave

12. Območje Koprske geodetske uprave

Pri vseh štirih upravnih delitvah lahko prepoznamo podobnost, morda nekoliko izstopa delitev

na območje davčnih uprav. To je verjetno posledica dejstva, da so načrtovalci upravnih

delitev izhajali iz delitve Slovenije na statistične regije. Delitev na policijske upravne enote

vsebuje 11 regij, manjka Zasavje, ki pripada v dej delitvi Ljubljanski. V regionalizaciji

102

okrožnih sodišč ni Zasavja, pojavlja pa se Ptujski sodni okoliš, ki pokriva območje

Spodnjega Podravja, na račun Mariborskega. Manjka tudi Notranjska, ki je razdeljena med

Koprsko in Ljubljansko upravo. Davčna upravna delitev je najbolj pestra, saj ima 14 regij.

Mariborski je priključena Koroška davčna regija, ponovno pa se pojavlja Spodnje Podravje

(Ptujska davčna regija). V Celjski se pojavlja Velenjska davčna regija, znotraj Ljubljanske pa

Kočevska regija. Geodetska uprava je razdeljena na 12 regij in je močno podobna

predhodnim.

Lahko se vprašamo, zakaj se pogosto dogaja, da so središča različnih upravnih institucij v

različnih krajih znotraj posamezne upravne regije; predvsem tam, kjer ni izrazito

dominantnega centra. Zakaj preprosto ni določen en center kot upravno središče posameznega

regije? To velja predvsem za regije, kjer sta dva ali več »enakopravnih«, »konkurenčnih«

centrov (Zasavje - Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Posavje - Krško, Brežice, Koroška - Slovenj

Gradec, Ravne na Koroškem). Verjetno so želeli načrtovalci enakovredno, uravnoteženo

razporeditev posameznih funkcij zaradi uravnoteženega razvoja in da se prebivalci

posameznih središč ne bi počutili podrejeno in neenakovredno (manjvredno).

103

7.6 Vpliv množičnega športa na pojav identitetnih regij

7.6.1 Množični šport

Tudi socialna povezanost med ljudmi tvori občutek regionalne pripadnosti, ta povezanost pa

se manifestira skozi društva, organizacije in zveze organizacij, športne klube. Športni klubi

lahko predstavljajo preko navijačev, simpatizerjev, sponzorjev, gospodarskih subjektov, ki

reklamirajo na športnih prireditvah, tvorce identitetnih regij. Zato obravnavamo v nalogi

športne klube, organizirane skupine navijačev, sponzorje športnih klubov in oglaševalce na

njihovih tekmah.

Šport je v modernem času močan socializacijski dejavnik, je tudi nosilec vrednot, norm in

najrazličnejših identifikacij. Športni klubi imajo številne vloge pri oblikovanju regionalne

zavesti, ena najpomembnejših je integrativna; delujejo kohezivno na pripadnike določenega

regije. Športni klubi pogosto uporabljajo simbole regije (na primer ime), kar krepi regionalne

identifikacije. Nosijo ime posamezne regije, včasih uporabljajo stara imena ali imena znana

samo na regionalni sceni, s čimer dodatno tvorijo in utrjujejo regionalno pripadnost. Pogosto

je že v nazivu športnega kluba prisotno ime mesta ali regije, kar ima lokalno-regionalni

učinek na prostorske identitete različnih nivojev.

V nalogi skušamo prikazati regionalnost nekaterih nogometnih, košarkaških, rokometnih in

hokejskih klubov. Ugotavljamo regionalnost njihovih glavnih sponzorjev, koga reklamirajo

na svojih tekmah in prireditvah ter kakšno je regionalno poreklo organiziranih skupin

navijačev.

7.6.2 Navijači

Navijači so eden temeljnih »akterjev« množičnega športa. Navijači se udeležujejo tekem

zaradi čustvenih strasti in zaradi privrženosti ali identifikacije s kakim moštvom (igralci),

oziroma klubom, ki pripada mestu ali regiji. Gre za pomembno identifikacijo, ki presega

ljubiteljstvo do igre ali moštva. Navijači se opredeljujejo lokalno, regionalno in nacionalno.

Ali pa ob določenih trenutkih tudi kontinentalno, kot primer lahko navedemo svetovno

prvenstvo v Južno afriški republiki, ko je cel kontinent navijal in živel za Gano in kakšno je

bilo razočaranje, ko jim ni uspelo napredovati.

Športna tekmovanja so priložnost za vzajemnost - konvivialnost. Konvivialnost je pomemben

pojem za razumevanje regionalnih identitet. Konvivialnost konkretizira ali uresničuje potrebo

po skupnem doživljanju, po izkazovanju pripadnosti skupini in prostoru, ki se manifestirajo

tudi v obliki prostorskih identifikacij različnih nivojev. Vsako športno moštvo ima krog ljudi,

ki z njim simpatizira, navija, moralno ali materialno podpira, o njih bere, spremlja tekme v

živo in preko medijev, včasih pa morda samo spremlja rezultate. Lahko so navijači, ki

predano spremljajo svoje moštvo ali pa samo prebivalci določene kraja ali regije, ki

simpatizirajo, se pogovarjajo o klubu, se veselijo uspehov ali pa so razočarani nad neuspehi.

Gre za prostorske identifikacije, saj je vsak športni klub umeščen v konkreten prostor, za njim

stoji določena populacija, ki pripada temu prostoru. Zaradi tega je lahko športni klub na

določenem območju dejavnik regionalnih identifikacij – postavlja tudi približne meje neke

identitetne regije. Pogosto se dogaja, da celotna regija živi za svoje moštvo, predvsem takrat,

ko so uspešni. Športni klub lahko postane sinonim, osebna izkaznica neke regije (KK Krka –

Dolenjska, RK Pivovarna Laško – Celjska regija, HK Jesenice – Gorenjska, NK Maribor –

Štajerska, NK Mura – Prekmurje,...). Seveda, ko se ti pomembni regionalni klubi udeležujejo

mednarodnih tekmovanj, se meje regije razširijo – pogosto na celotno državo.

104

Športni klubi višjega nivoja imajo pogosto organizirane skupine navijačev, na primer.: NK

Maribor – Viole, HIT Gorica – Terror boys, Goriške vrtnice, NK Krka – Trotters, NK

Publikum Celje – Celjski grofje, RK Pivovarna Laško – Florijani, NK, KK, HK, Olimpija –

Green dragons, Zmajčice, NK Koper – Tifozi, Dvanajsti Kopra, NK Mura – Black gringos,

RK Gorenje – Velenjski knapi, HK Jesenice – Red steelers, NK Izola – Ribari.

Pogovori s športnimi delavci so razkrili, da je velika večina navijačev regionalnega porekla.

V nalogi smo vzorčno preučili regionalno poreklo navijačev NK Maribor Viole, ki je eden

večjih klubov v Sloveniji. Podatke smo dobili na njihovem portalu. Navijači so organizirani

na sledečih lokacijah:

- levi breg (Kurve center)

- Nova vas

- Borova vas

- Tezno

- Ruše

- Studenci

- Ultras provinca (okolica Maribora)

- Apače

- Šentilj

- Ptuj

- Radgona

- Dravsko polje

- Pragersko

- Ljutomer

- Ilirska Bistrica

- Rateče

Velika večina navijačev in simpatizerjev izhaja iz domače regije, le kak posameznik, ki je v

tej regiji ali kraju preživel določen čas (delo, študij), še goji simpatije ali navija za klub, kjer

je preživel del svojega življenja. Včasih se pojavi tudi kakšna skupina, ki navija za ne

regionalni klub, na primer, v Ratečah in Ilirski Bistrici sta skupini, ki pripadata Violam.

Razen Rateč in Ilirske Bistrice pripadajo ostali kraji domači regiji. Vendar gre tako pri

posameznikih kot tudi skupinah za ne tako pogost pojav, tako da ni dvomov o regionalni

pripadnosti navijačev.

Od članov uprav klubov smo dobili tudi delne podatke o navijačih in članih NK Koper, ND

Hit Gorica in NK Izola, ki kažejo na skoraj popolnoma regionalno poreklo le-teh. Podrobnejši

podatki o regionalnem izvoru navijačev se nahajajo v prilogi 7.

7.6.3 Množičen šport in gospodarstvo

Tudi regionalno gospodarstvo je tesno povezano s pojavom regionalne identitete in

identitetnih regij. Športni dogodki so zaradi velike popularnosti, ki se odraža v prisotnosti

velikih množic na športnih prireditvah, zaradi velikega interesa medijev, velike gledanosti,

poslušanosti, branosti, izjemno marketinško zanimivi za najrazličnejše gospodarske

dejavnosti. Zato smo preučili regionalno poreklo podjetij, ki oglašujejo na 15 športnih

objektih različnih športnih klubov, na sedmih nogometnih terenih, petih košarkarskih in treh

rokometnih dvoranah. Raziskavo smo opravili v prvi polovici leta 2007.

Regionalnost oglaševanja smo raziskovali na športnih terenih naslednjih klubov: NK Koper,

RK Cimos Koper, KK Koper, NK Ptuj, NK Zagorje, KK Zagorje, RK Hrastnik, NK Hrastnik,

KK Union Olimpija (Ljubljana), NK Grosuplje, KK Grosuplje, NK Izola, RK Izola, KK Krka

Novo mesto, NK Brežice. Podrobnejši empirični podatki o reklamnih sporočilih na športnih

igriščih se nahajajo v prilogi 8. Na vseh športnih prizoriščih je bilo 236 reklamnih sporočil,

105

od tega 202 (85,6%) regionalnega in 34 (14,4%) neregionalnega porekla. Ta podatek kaže na

močno prevlado regionalnega gospodarstva, ki se promovira na tekmah. Naslednji grafikon

prikazuje deleže regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil na športnih prireditvah.

Reklamna sporočila na športnih igriščih

202

86%

34

14%

regionalnareklamnasporočila

neregionalnareklamnasporočila

Grafikon 10: Delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil na športnih terenih

Zaradi še bolj nazorne predstave o povezavi med regionalnim športom in regionalnim

gospodarstvom ter njegovim vplivom na pojav identitetnih regij, smo preučili tudi sponzorje

različnih športnih klubov. Podatke smo dobili na njihovih spletnih straneh. Podatke smo

zbirali v prvi polovici leta 2007. Preučili smo šestnajst športnih klubov od tega 10

nogometnih, 1 košarkarskega, 4 rokometne in 1 hokejski klub: RK Pivovarna Laško (Celje),

RK Gorenje (Velenje), NK Krka (Novo mesto), KK Union Olimpija (Ljubljana), RK Cimos

Koper, RK Krim (Ljubljana), HK Acroni Jesenice, NK Mura (Murska Sobota), NK Domžale,

NK Maribor, NK Interblock – Faktor (Ljubljana), NK Olimpija (Ljubljana), NK Publikum

Celje, NK Koper, ND Hit Gorica, NK Primorje (Ajdovščina). Podrobnejši empirični podatki o

sponzorjih športnih klubov se nahajajo v prilogi 9. Analizirani športni klubi so imeli 278

sponzorjev, od tega 221 (79%) regionalnih in 57 (21%) neregionalnih.

Sponzorji športnih klubov

221

79%

57

21%

regionalnisponzorji

neregionalnisponzorji

Grafikon 11: Regionalno poreklo sponzorjev športnih klubov

Tudi podatki o sponzorjih, reklamnih oglasih in navijačih športnih klubov kažejo intenzivno

regionalnost in dokazujejo, da je množični šport pomemben dejavnih identitetnih regij.

106

7.6.4 Regionalnost gospodarskega marketinga

Za gospodarstvo lahko trdimo, da je ena glavnih dejavnosti človeka. To se odraža tudi v

marketingu podjetij na športnih prireditvah, v časopisih, televizijah in radijih, ki poskušajo

izkoristiti vsako možnost za svojo promocijo. Ko smo v okviru naloge preučevali regionalno

poreklo reklamnih sporočil v regionalnih časopisih, radijih, televizijah ter na športnih igriščih,

smo ugotovili prevladujoč regionalni izvor le-teh.

Naslednji grafikon prikazuje primerjavo reklamnih sporočil v teh segmentih iz vidika

regionalnosti.

1867

412

137

36

178

23

202

34

0

200

400

600

800

1000

1200

1400

1600

1800

2000

regionalna neregionalna

Časopisna reklamna sporočila

Radijska reklamna sporočila

TV reklamna sporočila

Reklamna sporočila na športnihigriščih

Grafikon 12: Razmerje med regionalnimi in neregionalnimi reklamnimi sporočili v časopisih, televizijah, radijih

in športnih igriščih

V prvem sklopu stolpcev so reklamna sporočila regionalnih gospodarskih subjektov v

časopisih, radijih, televizijah in športnih terenih, v drugem pa so neregionalna. Primerjava

kaže na veliko podobnost prevladujoče stopnje regionalnosti, največjo regionalnost pa kažejo

reklame na TV, sledijo športna igrišča, regionalni časopisi in radiji. Na televizijah je bilo

89,0% regionalnih in 11,0% neregionalnih, sledijo športna igrišča z 85,6% regionalnih in

14,4% neregionalnih, v časopisih je bilo 81,9% regionalnih in 18,1% neregionalnih, na radijih

pa je bilo 79,2% regionalnih in 20,8% neregionalnih reklamnih sporočil. Regionalni časopisi

so glede na število objavljenih reklamnih sporočil očitno najbolj zanimiv medij za regionalno

in izven regionalno gospodarstvo.

Rezultati kažejo, da regionalna podjetja pogosto uporabljajo šport in medije pri oglaševanju,

to pa pripelje do tega, da so tako regionalna podjetja, kot tudi množičen šport in različni

mediji, tvorci in ohranjevalci identitetnih regij.

107

7.7 Spoznavni zemljevid

Za lažje razumevanje pojava identitetnih regij se poslužujemo tudi spoznanj psihologije.

Paasi (1986) pravi, da je za globji uvid v regionalne identitete potrebno upoštevati spoznanja

psihologov, ki preučujejo človekove zaznave in predstave o prostoru, predvsem njegovo

poznavanje in skozi poznavanje tudi dojemanje in čutenje. Spoznavni zemljevid ni bil obdelan

v teoretičnem delu, na tem mestu ga uporabljamo z namenom, da podkrepimo razmišljanje o

povezavi med poznavanjem in čutenjem regije in identifikacij z njo.

Centralni pojem, s katerim v psihologiji razlagajo proces formiranja predstav o prostoru, je

pojem kognitivnih shem ali mentalnih (spoznavnih) zemljevidov. Spoznavni zemljevidi so

kognitivne predstave o prostoru, predmetih, osebah, okolju. Vsebujejo temeljna in tipična

znanja, izkušnje iz okolja. Spoznavni zemljevidi so rezultat izbiranja in vrednotenja

informacij iz prostora. Služijo nam za usmerjanje lastnega vedenja – delovanja, čutenja in

zaznavanja, katerega posledica so tudi prostorske identifikacije. Pri spoznavnih zemljevidih

gre za proces, ki ga sestavlja vrsta psiholoških pretvorb, s katerimi pridobivamo, predelujemo,

shranjujemo, obnavljamo informacije o značilnostih prostora v katerem se gibljemo in

delujemo. Spoznavni zemljevidi so pomembni, ker nam omogočajo misliti prostor, obvladati

prostor, se gibati v njem in se istočasno identificirati z njim (Spoznavni… 2002).

Prvi je idejo o spoznavnih zemljevidih razvil ameriški psiholog Tolman (1973). Ugotavlja, da

se prostorskega vedenja ne da pojasniti z vedenjsko teorijo kot verigo dražljajev in reakcij.

Vedenje v prostoru izhaja iz notranje reprezentacije prostora, po kateri se organizem ravna

podobno kot se ravnamo po zemljevidu. Spoznavni zemljevidi so visoko selektivne,

abstraktne in posplošene predstave, kjer posameznik prostora ne preslikuje pasivno, pač pa

vnaša vanj svoja pričakovanja, stališča, simboliko, občutenje in prostorske identifikacije

(Polič, 1999). Izraz „spoznavni zemljevid“ se nanaša predvsem na to, kar ima posameznik „v

glavi“, na njegovo sliko prostora, vprašanje pa je, kaj ustvarja to sliko, kateri dejavniki igrajo

tukaj najpomembnejšo vlogo?

Ko enkrat osvojimo določen spoznavni zemljevid prostora, ga je pogosto zelo težko omajati

ali ovreči, podobno bi lahko rekli, da velja tudi za regionalne identitete. Spoznavni zemljevidi

niso komplementarni identitetnim regijam, vendar obstajajo pogosto podobni psiho-mentalni

vzorci, ki določajo tako spoznavne zemljevide, kot tudi identitetne regije. Spoznavnemu

zemljevidu je lastna specifična imagitivnost, ki je izrazito funkcionalno usmerjena,

imagitivnost ni nujno samo vizualna. V teh predstavah so prav tako pomembni zvoki in vonji,

ki so tipični za tak prostor. Tako spoznavni zemljevid ni niti samo zaznava, niti samo

kognicija ali spomin na nek prostor, ampak vsebuje vse to. To je tisto, na kar pomislimo,

kadar se sprašujemo o kakšni situaciji v prostoru ali kadar si ga poskušamo vizualizirati. Če

ima posameznik takšno pregledno kognitivno karto prostora, se je tudi sposoben identificirati

z njim.

V nalogi smo uporabili tehniko spoznavnega zemljevida, vendar ne iz orientacijskega vidika,

kot je to običajno, ampak iz spoznavnega. Zato smo opravili julija in avgusta leta 2007

raziskavo, kjer so imeli vprašani nalogo, da vrišejo vsa mesta, kraje, vasi, hribe, gore, jezera,

reke, potoke, domače regije, na drugi list pa iste elemente druge slovenske regije, ki ni

sosednja domači regiji. Za vsako od nalog so imeli 15 minut časa. Zanimalo nas je število

geografskih elementov, ki jih bodo vrisali v domačo in tujo regijo. Domnevali smo, da bodo v

108

svojo regijo napisali veliko več elementov kot v tujo, kar pomeni, da svojo regijo veliko bolje

poznajo in ker jo bolje poznajo, jo bolj čutijo in se tudi močneje identificirajo z njo.

Namreč, poznavanje je vedno povezano z občutenjem. Na primer, potuješ po Aziji in

kasneje, ko se vrneš domov, vidiš na televiziji določene prizore, kraje, pokrajine, ki si jih

obiskal. Pojavijo se posebni občutki bližine, simpatije, pripadnosti naravnim elementom in

ljudem.

OSEBA Starost Spol St.

Izobr. KRAJ BIVANJA DOMAČA REGIJA ŠTEVILO ELEMENTOV TUJA REGIJA

ŠTEVILO ELEMENTOV

Oseba 1 40 M 8 Maribor Mariborska 87 Zasavje 14

Oseba 2 33 M 5 Grosuplje Dolenjska 32 Koroška 10

Oseba 3 45 Ž 7 Ljubljana Ljubljanska reg. 33 Goriška 3

Oseba 4 34 M 6 Novo mesto Dolenjska 44 Mariborska 16

Oseba 5 29 Ž 5 Domžale Ljubljanska reg. 26 Koroška 0

Oseba 6 52 M 6 Popetre Primorska 45 Gorenjska 14

Oseba 7 37 Ž 7 Novo mesto Dolenjska 12 Koroška 2

Oseba 8 32 Ž 6 Cerknica Notranjska 46 Posavje 8

Oseba 9 35 M 5 Višnja gora Dolenjska 22 Zasavje 4

Oseba 10 23 M 4 Šentjur Celjska 29 Notranjska 6

Oseba 11 30 M 7 Dolenj. topl. Dolenjska 77 Koroška 5

Oseba 12 42 Ž 7 Koper Primorska 67 Notranjska 9

Oseba 13 21 M 5 Renče Goriška 35 Celjska 4

Oseba 14 34 M 5 Polzela Celjska 29 Primorska 15

Oseba 15 45 Ž 7 Logatec Notranjska 17 Pomurje 1

Oseba 16 34 M 6 Sl.Bistrica Mariborska 35 Goriška 19

Oseba 17 46 M 5 Maribor Mariborska 54 Dolenjska 9

Oseba 18 43 Ž 7 Lucija Primorska 55 Mariborska 17

Oseba 19 27 Ž 7 Hotedršica Notranjska 20 Koroška 8

Oseba 20 34 Ž 7 Maribor Mariborska 16 Gorenjska 9

Oseba 21 41 M 5 Pesnica Mariborska 46 Notranjska 4

Oseba 22 56 M 6 Ljubljana Ljubljanska reg. 55 Pomurje 12

Oseba 23 37 M 5 Ljubljana Ljubljanska reg. 68 Pomurje 3

SKUPNO 950 192

Tabela 8: Spoznavni zemljevid

V raziskavi je sodelovalo 23 oseb, skupno so omenili 1142 geografskih zemljepisnih imen,

od tega 950 domačih in 192 tujih, kar znaša v procentih 83,2% regionalnih in 16,8%

neregionalnih. V povprečju je vsaka oseba omenila 41,3 elementov domače regije in 8,4 tuje.

Podatki jasno kažejo, kakšna je razlika v poznavanju domače in tuje regije. Nazorno se vidi

koliko bolj poznamo domačo regijo, kar pomrni večjo vpetost, umeščenost v njo. Na

naslednjih straneh prikazujemo nekaj primerov, kjer se jasno vidi razlika med poznavanjem

svoje in tuje regije.

109

Slika 67: Število geografskih elementov – Marta, domača regija

Slika 68: Število geografskih elementov – Marta, tuja regija

110

Slika 69: Število geografskih elementov – Damijan, domača regija

Slika 70: Število geografskih elementov – Damijan, tuja regija

111

Slika 71: Število geografskih elementov – Dayal, domača regija

Slika 72: Število geografskih elementov – Dayal, tuja regija

112

Slika 73: Število geografskih elementov – Alenka, domača regija

Slika 74: Število geografskih elementov – Alenka, tuja regija

113

Slika 75: Število geografskih elementov – Igor, domača regija

Slika 76: Število geografskih elementov – Igor, tuja regija

114

7.8 Uporaba regijskih toponimov v imenih pravnih subjektov

Poimenovanje neke regije je pomemben kohezijski dejavnik znotraj skupnosti in navezave te

skupnosti na svoj prostor bivanja. Skupno ime ne le povezuje, marveč tudi nivelira razlike

znotraj prostorske skupnosti, kot jih po drugi strani izpostavlja med različnimi prostorskimi

skupnostmi. Poimenovanje je istočasno približevanje in distanciranje. Človek vedno poizkuša

z imenovanjem sebe in tistega, kar ga obkroža, iztrgati iz anonimnosti. S tem obeleži

identiteto sebi in v kontrastiranju identitete določa identiteto drugim (Kučan, 1998). Isto velja

za imenovanje prostora, kateremu posameznik pripada in se z njim identificira. Ime ima tudi

izjemno sporočilno vrednost. S tem, da je nekaj imenovano (posameznik, regija), se drugim

najavlja in oznanja svoj obstoj (Weichhart, 1994).

Debarbieux (1989) glede poimenovanja pokrajinskih enot podaja naslednja spoznanja;

poimenovati neko območje pomeni:

- označiti prostor (izpostavitev, individualizacija nekega prostora);

- dati smisel, esenco poimenovanemu prostoru;

- dati prostoru ustroj;

- prispevati k uvajanju in obnavljanju predstav;

- izvajati simbolično prisvajanje;

- sporazumevanje tudi med domačini.

V tej luči lahko navedemo definicijo Paasija (1986: 133), ki o pomenu imena pravi:

»Poimenovanja je pomembna komponenta v simbolni identifikaciji družbene skupine s

prostorom v katerem živi, je visoko vrednoten, saj poimenovanje prostora pomeni tudi

njegovo duhovno prilastitev«.

Imenovanje je stvar jezika. Posebnost v poimenovanju je »selitev« imen iz jezika v jezik.

Imena pogosto prestopajo jezikovne meje. To lahko rečemo za vsa imena, posebej pa to velja

za toponime. Mnoge kraje, gore, reke, jezera, poimenujejo »prvotni« prebivalci, prišleki,

»poznejši« prebivalci jih po svoje poimenujejo s čisto drugačnim jezikom, imena včasih

prevzamejo, praviloma pa jih prenaredijo (Kučan, 1998).

V povezavi s poimenovanjem, tudi Suppan poudarja pomen »simbolnega bogastva« skupine,

ki pokriva določen prostor, najsi bodi to majhna lokalna skupnost, regionalna skupnost ali

narod. Tudi on meni, da simboli prispevajo k oblikovanju prostorske identitete in da je ime

eden najpomembnejših simbolov neke prostorske skupnosti (Suppan, 1997). Pravi, da v

kontrastu z geografijo, književnost pretežno uveljavlja tista poimenovanja, ki so neločljivo

povezana z regionalnimi skupinami. Takšno poimenovanje, je lahko pomembna komponenta

procesov oblikovanja ter afirmacije regionalnih identitet (Baskar, 2002).

Tako se v procesu nastajanja identitetne regije oblikujejo določeni regionalni simboli. Glavni

simbol identitetne regije je njeno ime, ki povezuje njen »image« in regionalno zavest; ime je

bistvena obeležba identitetne regije. Z imenom, z izrazom, s pojmom, z nazivom, naslovom,

identitetno regijo tako rekoč potrdimo, jo učvrstimo in v tem smislu tudi ustalimo. V nalogi

smo poskušali ugotoviti in pokazati, koliko najrazličnejših organizacij – pravnih subjektov -

nosi ime posamezne regije ali središča. Poimenovanja pravnih subjektov po regiji ali središču

regije kaže na že obstoječ pojav regionalne identitete v nekem prostoru. Namreč, pravni

subjekti že v svojem imenu kažejo regionalnost – pogosto tudi regionalni domet svojega

delovanja. Nadalje pa ta poimenovanja z uporabo v vsakdanjem življenju še dodatno vplivajo

na krepitev občutka pripadnosti identitetni regiji. Istočasno smo z ugotavljanjem imen pravnih

subjektov določili (poimenovali) imena posameznih identitetnih regij. Pogosto smo se namreč

soočili z dilemo, poimenovati identitetno regijo po glavnem središču regije (Ljubljanska

regija) ali kot tradicionalno ime (Koroška).

115

Raziskavo smo opravili novembra in decembra 2007. Imena pravnih subjektov, ki v svojem

nazivu vsebujejo ime regije ali središča, smo pridobili iz baze podatkov Agencije Republike

Slovenije za javni promet – AJPES. GESLO ŠT. PRAVNIH

SUBJEKTOV

PRIMERI

Pomurje

Prekmurje

Murska Sobota

41

9

95

Pomurska založba d.d., Pomurske lekarne, Pomurske mlekarne

Prekmurski hram d.o.o., Prekmurski raziskovalno-izobraževalni zavod

Društvo harmonikarjev Murska Sobota, Cestno podjetje Murska Sobota d.d.,

Mladinski svet Murska Sobota

Štajerska

Maribor

98

117

Štajerski avto dom d.o.o., Štajerska turistična zveza, Štajerski val

Lions klub Maribor, Mariborska livarna, Mariborsko ekološko združenje

Koroška 135 Avio fun klub Koroška, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški hlebček

pekarna in slaščičarna d.o.o.

Savinjska

Celje

68

139

Savinjska borzno posredniška družba d.d., Savinjske novice podjetja za

založništvo in poslovne storitve d.o.o., Savinjsko društvo za obnovljive vire

energije in ekologijo

Glasbena šola Celje, Celjsko literarno društvo, Razvojni center inženiring Celje

d.o.o.

Zasavje 60 Društvo Zasavcev, Center za ravnanje z odpadki Zasavje d.o.o., Avto klub

Zasavja

Posavje 83 Društvo za zdravilne rastline Posavje, Zavod za izobraževalno raziskovalno

dejavnost Posavje, Slavistično društvo Posavja

Dolenjska

Novo mesto

111

103

Aeroklub Dolenjska, Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, Dolenjski kabel-

družba za informacijske storitve d.o.o.

Društvo novomeških študentov, Strelsko društvo Krka Novo mesto, Tak

trgovina – arhitektura in kultura Novo mesto d.o.o.

Ljubljanska 144 Ljubljansko geografsko društvo, Ljubljanski geodetski biro d.d., Ljubljanska

gimnastična zveza, Društvo glasbena mladina ljubljanska

Gorenjska

Kranj

142

133

Društvo upokojencev Elektro Gorenjska, G7 – Gorenjska družba za varovanje

d.o.o., Gorenjsko ekološko društvo

Kranjsko plavalno društvo zvezda, Kranjska nepremičninska družba d.o.o.,

Sindikat podjetja SGP Gradbinec svet Kranjskih sindikatov Kranj

Notranjska 46 Kulturno društvo Notranjska, Notranjski radio d.o.o., Notranjska zveza borilnih

veščin

Severna Primorska

Goriška

Nova Gorica

33

49

99

Društvo ledvičnih bolnikov Severnoprimorske regije, Medobčinska

košarkarska zveza Severne Primorske, Društvo kmetijskih inženirjev in

tehnikov Severno Primorske regije

Goriški golf klub, Medobčinsko društvo invalidov Goriške, Goriške opekarne

d.d.

Društvo proti mučenju živali Nova Gorica, Tehnoles trgovina in svetovanje

Nova Gorica d.o.o., Zavod za upravljanje Nova Gorica

Primorska

Koper

81

93

Primorski tehnološki park d.o.o., Primorska gospodarska zbornica, Društvo

obdelana in poseljena Primorska, Primorje Holding d.d.

Kompas Koper turistično podjetje d.o.o., Judo klub Koper, Sindikat

solidarnost Koper

Tabela 9: Pravni subjekti, ki vsebujejo v svojem nazivu ime regije ali središča

116

Tabela prikazuje pravne subjekte, ki vsebujejo v svojem nazivu ime regije ali mesta. V večini

primerov prevladujejo poimenovanja po mestu: Murska Sobota, Maribor, Celje, Ljubljana,

Gorica, Koper. Le v dveh primerih prevladuje poimenovanja po regijah: Dolenjska,

Gorenjska; v teh dveh primerih je razlika med številom poimenovanj po regiji ali mestu

minimalna.

Pregled pravnih subjektov v bazi AJPES kaže, da so pravni subjekti pogosteje poimenovani

po središču regije, kot po regiji. Seštevek vseh pravnih subjektov, ki v svojem nazivu

vsebujejo ime regije ali središča znaša 1889. Gre za veliko številko, ki nazorno kaže pomen

imena kot simbolne kategorije.

7.9 Regionalna pripadnost prebivalcev Slovenije

Regionalna pripadnost je »naravna« pripadnost prebivalcev svoji regiji. Regionalna

pripadnost predstavlja osnovo regionalni zavesti in regionalni identiteti. Socialni geografi so

začeli opozarjati na obstoj regionalne identitete in pojav regij, ki so umeščeni v zavesti

njihovih prebivalcev (insiders) ali tistih zunaj nje (outsiders). Menijo, da regionalna

pripadnost nastane tam, kjer so deli nacionalnega teritorija geografsko in socialno zadostno

povezani, posedujoč zavest lastne edinstvenosti in da so ponosni na lastne običaje in ideale ter

da vsebujejo občutek ločenosti od ostalih območij.

Identitetna regija nastane šele takrat, ko sprejmejo množice ljudi regijo za svojo, ko le-ta

postane del uveljavljenih prostorskih predstav skupnosti in prične »živeti« skupaj s predsodki

in predstavami o njej. Šele ko se v regionalni skupnosti izoblikuje občutek pripadnosti, lahko

govorimo identitetni regiji.

7.9.1 Regionalna pripadnost naključno izbranih intervjuvancev

Da bi ugotovili regionalno pripadnost smo naredili intervjuje na terenu. Intervjuji (pogovori)

so bili narejeni leta 2006 in 2007. Intervjuvali smo 440 oseb iz najrazličnejših delov

Slovenije. Zanimal nas je odnos prebivalcev do območja bivanja, kako ga poznajo, čutijo,

kako se z njim identificirajo. Z intervjujem smo želeli pridobiti informacije o tem, kako

prebivalci živijo, s katerimi institucijami so povezani, kako čutijo svojo regijo, kako

vrednotijo njene kvalitete in se hkrati zavedajo posebnosti in težav. To smo poskušali narediti

s čim bolj neformalnim pogovorom. Intervju je bil delno strukturiran, kar pomeni, da je bilo

nekaj vprašanj naprej zastavljenih, želja pa je bila, da vprašani čim bolj svobodno izrazijo

odnos do regije v kateri živijo. V splošnem so bila vprašanim postavljena sledeča vprašanja:

1. Kraj bivanja

2. Starost

3. Stopnja izobrazbe

4. Kako se prostorsko opredeljujete?

5. Kako doživljate regionalno identiteto – pripadnost?

6. Kaj je po vašem mnenju središče regije v kateri živite?

7. Kateri časopis berete najpogosteje?

8. Kateri radijski program poslušate najpogosteje?

9. Kateri televizijski program gledate najpogosteje?

10. Katera banka je najbolj prisotna na vašem območju?

11. Kateri športni klubi v regiji so najpopularnejši?

12. Postavljena so bila vprašanja iz poznavanje kulturne infrastrukture; pokrajinski muzej,

osrednja knjižnica, pokrajinsko gledališče.

117

13. Lahko približno določite meje svoje regije?

Postavljali smo jim tudi vprašanja o tem, kje običajno zadovoljujejo svoje potrebe po

različnih storitvah - od tistih, ki se jih poslužujejo vsak dan (vsakodnevna oskrba, šolanje), do

tistih, ki pridejo v poštev le ob razmeroma redkih priložnostih (bolnišnice, gledališča).

Spraševali smo po najpogosteje obiskanem primarnem središču, pa tudi po drugem

najpomembnejšem središču. Tako je bilo mogoče dobiti predstavo tudi o vplivu manj

pomembnega središča, ki je seveda drugotnega pomena, a vendarle prisoten.

Na prvi pogled lahko izgleda, kot da nas v intervjuju zanima predvsem poznavanje domače

regije in funkcioniranja v njej. Vendar je treba poudariti, da je poznavanje povezano z

zanimanjem in skozi njega prihaja tudi do čutenja-občutka pripadnosti in posledično

identificiranja.

Odgovori so pokazali, da lahko v Sloveniji prepoznamo 12 identitetnih območij, s katerimi se

najpogosteje identificirajo. Vsako od teh območij ima svoje središče – v nekaterih primerih

tudi več. Rezultati kažejo, da je najizrazitejša prostorska identiteta povezana z lokalnim

okoljem, sledi regionalni identitetni nivo. Vprašani v veliki večini točno vedo kateri regiji

pripadajo, kaj je njihova „matična“ regija, skoraj enoznačni so tudi odgovori glede središča

posamezne regije. Samo ena oseba je odgovorila, da se ne more regionalno opredeliti – da

nima regionalne identitete – njeno življenje je povezano s štirimi lokacijami v Sloveniji.

Ponekod je občutek regionalne pripadnosti najmočnejši v središčih regij, proti mejam s

sosednjimi slabi (Ljubljanska regija) in se preliva z drugimi. V določenih primerih pa je

regionalna identiteta ravno na robnih območjih najizrazitejša (Prlekija nasproti Prekmurski

identiteti). Splošen vtis je, da se prebivalci jasno regionalno identificirajo, v zavesti ljudi pa so

jasno zasidrana tudi središča regij.

INTERVJU

Intervjuvali smo na območju cele Slovenije in tudi v posameznih mestih, (Ljubljana, Kranj,

Maribor) kamor so prišli posamezniki iz celotne Slovenije. V vzorec smo zajeli naključno

izbrane osebe.

Spolna struktura vprašanih je enakomerna, 48% (211) moških in 52% (229) žensk.

Starostna struktura vprašanih kaže na prevladujoč delež starih od 36 do 50 let 36%, (158) in

26 do 35 let 27% (118). Kategoriji 18 – 25 let pripada 18 % (80) in nad 51 let 19% (84) in sta

precej izenačeni.

Starost (let) Število oseb Delež v %

18 – 25 80 18%

26 - 35 118 27%

36 - 50 158 36%

nad 51 84 19%

Skupaj 440 100% Tabela 10: Starost intervjuvancev

Izobrazbena struktura vprašanih kaže na nadpovprečno izobraženo skupino zajetih v naš

vzorec, predvsem je visok delež tistih s končano višjo in visoko izobrazbo, 45% (198), OŠ

12% (53), SŠ 36% (158), končan magisterij in doktorat 7% (31).

118

Dosežena izobrazba Število oseb Delež v %

Osnovna šola 53 12 %

Srednja šola 158 36 %

Višja ali visoka šola 198 45 %

Končan magisterij

ali doktorat

31 7 %

Skupaj 440 100 % Tabela 11: Izobrazba intervjuvancev

Ključni odgovori ankete se nanašajo na:

- čutenje območja bivanja,

- vrednotenje območja bivanja,

- opremljenost z osnovno infrastrukturo, kakšne so še potrebe po tem,

- duhovni utrip, kaj bi se dalo izboljšati,

- zaznavanje težav, problemov (krivic).

Pri vprašanih smo iskali ključne motive, ki nakazujejo regionalno pripadnost. Zakaj čutijo

svoje okolje na takšen način. Zanimalo nas je tudi, če se da ugotoviti ali je odnos do okolja

bolj tehničen, utalitaren, praktičen z vidika zadovoljevanja potreb ljudi ali prevladuje čustven

odnos; vezanost, vpetost v okolje na emocionalni bazi. Zaznali smo preplet, povezavo, oba

vidika se dopolnjujeta in »hranita« drug drugega. Tovrstni odgovori so dokaz, da je človek

tako materialno kot tudi duhovno bitje, da zaznava sebe in okolje v katerem živi kot preplet

teh dveh vidikov.

Kot najbolj pomembne elemente okolja so vprašani navedli infrastrukturno opremljenost,

čistost okolja, neokrnjeno naravo, saj le to ustvarja v njih posebne občutke. Pri regionalni

identiteti je pomemben doživljajski potencial, ki pomeni zmožnost nekega okolja, da pri

ljudeh sprošča določena čutna doživetja ali odzive.

Odgovori na vprašanje, kaj bi se dalo izboljšati kažejo, da si vprašani želijo izboljšav

predvsem na področju infrastrukturne opremljenosti in ekoloških problemov. Stopnja

zaznavanja (tenkočutnost) problemov v okolju bivanja je visoka – ljudje razmišljajo zelo

praktično.

Intervjuvance smo spraševali tudi o obiskovanju športnih in kulturnih prireditev, ki jih večina

spremlja vsaj preko medijev, mnogi pa se jih tudi udeležujejo. Na podlagi odgovorov lahko

ugotovimo, da se vprašani zavedajo pomena regionalne kulture in regionalnega športa v

smislu regionalne pripadnosti, saj vsi brez izjeme navijajo ali vsaj simpatizirajo z

regionalnimi športnimi klubi in skozi njih tudi čutijo regionalno pripadnost. Veliko jim

pomenijo tudi regionalne kulturne prireditve.

Kot najbolj problematične se vprašanim pogosto zdijo odločitve s strani države, ki včasih

motijo »naravni red« kar povzroča veliko problemov, konfliktov, slabe volje in težave pri

izpeljavi določenih projektov. Tukaj se potem vidi, kako pomemben je vpliv javnosti na

strokovne in upravne odločitve. Z upoštevanjem regionalne identitete lahko sodelovanje

prebivalcev vpliva na odločitve stroke ali državne uprave.

Odgovori kažejo, da prebivalci zaznavajo in spremljajo postopke in spremembe v svojem

okolju. Pogosto se zelo čustveno odzivajo nanje kar je posledica nezaupanja na vplive »od

zunaj« in podedovan strah in občutek nemoči, da njihovi mehanizmi nestrinjanja in odpora

(peticije, protesti, zapore cest) pogosto naletijo na gluha ušesa. Ko »oni« nekaj hočejo«mi«

119

tako ali tako nič ne moremo. Še vedno prevladuje miselnost ločitve »malega človeka« od

dominantnih, mogočnih vplivov »od zunaj«.

Vsekakor bi bilo za ustrezno osvetlitev še bolj natančnih razmer izvesti še bolj ciljno

naravnano raziskavo, ki bi se še bolj kot na občutenje, dojemanje, osredotočila na vplivanje

dejavnikov na vsakdanja življenja ljudi in s tem na dojemanje okolja življenja in odzive na to.

Regionalna pripadnost prebivalcev

Slika 77: Regionalna pripadnost prebivalcev

1. Pripadnost Prekmurju – središče je Murska Sobota

2. Pripadnost Mariborskemu območju - središče je Maribor

3. Pripadnost Koroški – središče je Slovenj Gradec

4. Pripadnost Celjskemu območju - središče je Celje

5. Pripadnost Zasavju - središče je Trbovlje

7. Pripadnost Dolenjski – središče je Novo mesto

8. Pripadnost Ljubljanskemu območju - središče je Ljubljana

9. Pripadnost Gorenjski - središče je Kranj

10. Pripadnost Notranjski – središča so Cerknica, Logatec, Postojna

11. Pripadnost Goriški – središče je Nova Gorica

12. Pripadnost Primorski– središče je Koper

120

8. Identitetne regije Slovenije

V nalogi razumemo identitetno regijo kot območje, ki ga povezuje podobo stanje duha, ki

nastaja v sodobnem času kot posledica pripadnosti organizacijam družbenega življenja. Na

identitetne regije lahko gledamo kot na prostorsko projekcijo (ter seveda abstrakcijo)

socialnih in ekonomskih dejavnikov, s specifičnim regionalnim obsegom delovanja.

Identitetne regije nastanejo kot posledica regionalne pripadnosti. Občutek pripadnosti

prebivalcev domači regiji se ne ustvari »čez noč«, pač je posledica dolgotrajnega bivanja

določene družbe. Identitetna regija nastane, ko določeno območje sprejmejo množice ljudi za

svoje. Šele takrat, ko se ustvari takšen občutek pripadnosti, lahko govorimo o identitetni

regiji. Na osnovi prostorskega dometa najvplivnejših dejavnikov regionalnih identitet, smo

izdelali regionalizacijo Slovenije na identitetne regije.

8.1 Metoda določevanja identitetnih regij

Obstoj identitetnih regij je v nalogi podprt na dva načina. S prvim načinom smo želeli

dokazati regionalnost domnevnih identifikacijskih dejavnikov - regionalnost novic, člankov,

reklam, sponzorjev. Z drugim pa smo želeli pokazati prostorski domet posameznih

dejavnikov regionalnih identitet. Tako prvi, kot tudi drugi način nakazujeta regionalnost

izbranih dejavnikov in hkrati s prostorskim dometom zarisujeta približne meje posameznih

identitetnih regij.

Vsak dejavnik ima določen prostorski domet, določeno prostorsko- regionalno umestitev.

Preučili smo 13 različnih dejavnikov, od tega štiri vzorčno – gospodarstvo, izobraževalne

institucije, spoznavni zemljevid in poimenovanja pravnih subjektov. Preostalih devet

dejavnikov se nanaša na celotno Slovenijo; s tem smo dobili devet različnih regionalizacij. Če

jih združimo, pridemo do skupne prostorske podobe (dometa) posameznih dejavnikov.

Preučili smo prostorski domet sledečih dejavnikov:

Regionalni časopisi:

Regionalni časopisi imajo določeno območje distribucije in kot taki zamejujejo območja.

Hkrati se že skozi regionalne vsebine vidi, katero območje posamezen regionalni časopis

»pokriva«.

Regionalne radijske in televizijske postaje:

Vsaka radijska in televizijska postaja ima določeno območje slišnosti, vidnosti, oddajanja. Na

ta način zagotovo zaokroža določeno območje, s čimer deluje regionalno razmejevalno. Tudi

pri regionalnih radijih in televizijah se da skozi regionalne vsebine razbrati območje

delovanja.

Regionalnost gospodarskih subjektov - banke:

Gospodarski subjekti preko delovanja v regionalni sferi vplivajo na regionalno zavest

prebivalcev in lahko postavljajo določeni regiji tudi meje. Imajo sidrišče v posamezni regiji,

kar pomeni, da intenzivneje delujejo znotraj določenih območij. S tem zamejujejo posamezna

območja (regije).

Regionalnost upravnih delitev - policijska, davčna, sodna, geodetska upravna delitev:

Zaradi administrativnih, organizacijskih, institucionalnih razlogov in boljše preglednosti ter

lažje organizacije družbenega življenja, se formirajo upravna območja. Če se razporeditve teh

prostorskih enot ohranijo, začnejo sčasoma delovati kot prostorske identitetne prvine in skozi

121

območje delovanja umeščajo ljudi v posamezno identitetno regijo, s čimer ji tudi določajo

meje.

Regionalna pripadnost prebivalcev:

Z intervjujem ugotavljamo prostorsko pripadnosti ljudi, kam se oni umeščajo, kateri regiji oni

mislijo, da pripadajo.

Prostorski domet vsakega od devetih dejavnikov regionalnih identitet smo kartografsko

prikazali. Nato smo z metodo prekrivanja za vsako posamezno regijo združili posamezne

uprostorjene dejavnike regionalnih identitet in dobili 12 identitetnih regij Slovenije.

Pri prostorski predstavitvi identitetnih regij smo sprva izdelali prostorske prikaze posameznih

dejavnikov identitetnih regij. Poskušali smo vključiti vse obravnavane dejavnike identitetnih

regij in s tem doseči čim bolj celovito podobo. Karte, ki predstavljajo prostorske razsežnosti

posameznih dejavnikov identitetnih regij, izhajajo iz predhodne analize opazovanega pojava.

Postopek določevanja posamezne identitetne regije smo izvedli z metodo prekrivanja, kjer

smo sestavili prostorske domete dejavnikov za vsako identitetno regijo posebej.

Nato smo uporabili metodo outlier rejection. Za to metodo smo se odločili, ker je dovolj

enostavna in splošna. “Outlier rejection” lahko prevedemo kot “izločanje največjih

odstopanj”. Gre za metodo v kateri se izločijo iz baze podatkov skrajne vrednosti. Ta metoda

omogoča poenostavitev kompleksne prostorske predstavitve pojava. Uporablja se predvsem v

statistiki. V statistiki je »outlier rejection« enota/observacija, ki se nahaja znatno izven

povprečnega vzorca porazdelitve (Moore in McCabe 1999). Običajno prisotnost outlierjev

kaže na določen problem. Outlierji se lahko občasno pojavijo v katerikoli porazdelitvi, najbolj

pogosto pa kažejo na:

- meritveno napako ali pa na to, da

- ima vzorec zelo neregularno disperzijo/razpršitev.

Metoda ostranevanja outleirjev je odvisna od namena. Ne obstaja splošna/striktna/določena/

matematična definicija kaj je outlier in kako ga lahko določimo; določiti ali je ena

enota/observacija outlier ali ne je stvar subjektivne presoje. Odstranitev outlierjev je bolj

sprejemljiva pri proučevanju pojavov, kjer je porazdelitev odstopanja natačno znana.

Tako smo z metodo outlier rejection odstranili dejavnika, ki najbolj odstopata od povprečja

ostalih vrednosti. Običajno najbolj odstopajo tisti dejavniki, katerih meja ni mogoče natančno

določiti (na primer slišnost radijskega signala ali območje distribucije časopisa). Izhajamo iz

predpostavke, da so meje posameznih uprostorjenih dejavnikov precej raznolike, v nalogi pa

potrebujemo mejo, ki se bo čim bolj približala realnemu stanju. Najboljši približek je tak, ki

upošteva tiste mejne črte, ki so najbližje skupaj. Zato smo se poslužili metode, ki eliminira

skrajne vrednosti. V tem smislu smo pri določanju identitetne regije izločili tisti meji, ki

določata največje in najmanjše območje.

Naslednji korak je bil določitev zunanje meje posamezne identitetne regije. Zunanja meja

posamezne identitetne regije poteka po zunanjih mejah območij uprostorjenih dejavnikov

identitetnih regij. Nadalje smo pri določevanju identitetnih regij zaradi nejasnih meja in

zamegljenih prehajanj ene identitetne regije v drugo, uporabili koncept fuzzy logic. Fuzzy

koncept se je izkazal za uporabnega pri različnih regionalizacijah, kjer ne želimo postavljati

ostrih ločnic. Tako tudi v večini primerov ne obstajajo ostre meje med posameznimi

identitetnimi regijami, temveč obstajajo pasovi, kjer ena identitetna regija prehaja v drugo.

Ugotavljamo, da obstajajo mešana območja, kjer se različne identitete zlivajo. Regionalna

identiteta je najmočnejša v središču identitetne regije, z oddaljevanjem od središča pa slabi –

122

začnejo se kazati vplivi sosednjih identitetnih regij. Ponekod je najmočnejša v centru, drugod

pa na mejnih območjih.

Tako smo pri določevanju identitetnih regij zaradi pogosto nejasnih meja in zamegljenih

prehajanj ene identitetne regije v drugo, uporabili koncept fuzzy logic, poimenovan tudi

mehka logika. Mehko logiko – fuzzy logic je javnosti leta 1965 prvič predstavil Lofti A.

Zadeh. Na začetku so jo uporabljali v matematiki, kasneje v informatiki in ekonomiji, še

kasneje se je razširila na druge znanosti. Mehka logika – fuzzy logic se kot običajna logika

ukvarja z izjavami. Gledano iz običajne matematične logike, so lahko izjave pravilne ali

napačne, torej njihova zaloga vrednosti zasede vrednosti 0 in 1. Mehka logika – fuzzy logic

dovoljuje tudi vmesne vrednosti, torej dovoljuje delno pravilnost (Fisher, 2000).

Koncept fuzzy logic – mehka logika, je povezan s pojmom fuzzy set - mehka množica.

Mehke množice so generalizacija klasičnih, Boolovih množic, ki se nejasnih pojavov lotevajo

z ohlapnejšo opredelitvijo njegovih meja. Tako kot vse množice so tudi mehke sestavljene iz

elementov, za razliko od običajnih množic pa so ti elementi lahko do različne stopnje člani

večih množic. V klasični logiki lahko objekt množici pripada ali pa ji ne pripada, kar lahko

na binaren način zakodiramo z 1 = resnično ali 0 = neresnično (Klir, Folger 1988). Med

resničnostjo in neresničnostjo torej obstaja zvezen prehod. Nasprotno kot pri običajnih

množicah se mehke množice lahko deloma prekrivajo in elementi so lahko glede na članski

funkciji do različne stopnje v obeh množicah hkrati (Burrough, McDonnel 1998).

Stopnje članstva ne smemo mešati z verjetnostjo, saj sta pojma konceptualno različna. Teorija

verjetnosti se ukvarja s problemi pomanjkanja podatkov, medtem ko se teorija mehkih množic

ukvarja s problemi pomanjkljivih definicij (Fisher 2000).

Primer: Obstaja skupina mladih ljudi, če na skupino gledamo kot na običajno skupino, ji

lahko posamezen človek v celoti pripada ali pa v celoti ne pripada. Problem nastopi z

definicijo mladosti. Lahko rečemo, da je človek, ki je mlajši od tridesetih let mlad. Iz tega

sledi, da človeka, ki je star trideset let in en mesec nimamo več za mladega, kar je nesmisel.

Medtem, ko so pri običajnih skupinah prehodi med pripadnostjo in nepripadnostjo ostri, so pri

fuzzy logic le ti počasni, zvezni. Če gledamo na skupino mladih iz vidika fuzzy logic, ji bo

človek, ki je star 30 let in en mesec, pripadal z malenkost manjšo pripadnostjo kot človek, ki

je star 29 let in 11 mesecev.

S konceptom fuzzy logic lahko do rešitve namesto z zamudnimi matematičnimi izračuni

pridemo na podlagi logičnega sklepanja. Koncept fuzzy logic temelji na empirični uporabi

izkušenj uporabnika, nasproti njegovi tehnični podkovanosti razumevanja sistema. Kot primer

navajamo primer iz nadzora temperature: ČE je temperatura prenizka in ČE se temperatura še

niža, POTEM dodaj toploto, da se temperatura zviša, oziroma ČE je temperatura previsoka in

ČE temperatura narašča, POTEM ohladi prostor, da se temperatura zniža. Ti termini so

nenatančni, vendar natančno opisujejo, kaj se mora v resnici zgoditi. Upoštevajoč to pri

tuširanju, ko je voda preveč hladna: lahko z malo truda, hitro popravimo temperaturo vode. S

konceptom fuzzy se da z minimalno spremembo narediti veliko stopnjo spremembe

(Burrough, McDonnel 1998).

Koncept fuzzy se da uporabiti tudi v geografiji. Fuzzy logic so med slovenskimi geografi

uporabili Kokalj (2004) za potrebe klasifikacije satelitskih posnetkov, ter Staut s sodelavci

(2005) (Ogrin, 2007).

Ogrin (2007) jo razlaga na naslednjem primeru:

V neki namišljeni pokrajini stoji vzpetina, ki se dviga 1 meter nad okolico. Ali bi tej vzpetini

lahko rekli gora? Verjetno ne. Kaj pa če jo povišamo za 1 meter in je sedaj visoka 2 metra?

123

Ali bi ji pri tej relativni višini že lahko rekli gora? Verjetno še vedno ne, vendar bi z igro

lahko nadaljevali dokler sami sebi ne bi bili prisiljeni priznati, da je vzpetina pri navedeni

relativni višini gora. Pri relativni višinski razliki 3000 metrov bi morali priznati, da je

vzpetina gora. Pravkar opisana igra se torej izteče v enega bolj znanih paradoksov

imenovanega sorites paradoks (iz grške besede soros, ki pomeni kup oziroma kopica), ki ga

je zasnoval že Eubulides iz Mileta (Fisher 2000). Imamo začetno trditev, ki je pravilna

(vzpetina z relativno višinsko razliko nad okolico 1 meter ni gora). Imamo trditev, ki se nam

zdi pravilna (povišanje vzpetine za en meter je ne bo spremenilo v goro). Na koncu iteracije

prvega in drugega pogoja pridemo do paradoksa, saj se vzpetina v našem pojmovnem sistemu

slej ko prej spremeni v goro (vzpetina z relativno višinsko razliko 3000 metrov nad okolico je

gora).

Koncept fuzzy logic je v geografiji uporaben pri preučevanju najrazličnejših pojavov – na

primer pri določevanju meja regij. Pojavi, s katerimi se ukvarja geografija, so le redko ostro

omejeni in se jih pogosto ne da opisati z jasno definiranimi atributi. Vzorci, ki nastajajo s

pokrajinotvornimi procesi, so prostorsko in časovno zelo različni, sestavljene entitete, ki ta

kompleks tvorijo, pa so pogosto tako raznolike, da jih je mnogo lažje ločevati kot združevati.

Zaradi vsega naštetega je deljenje pokrajine na edinstvene, neprekrivajoče enote izredno

zahtevno. Zelo nesprejemljivo je, da kljub temu strokovne in politične odločitve pogosto

slonijo na takšnih deterministično zasnovanih kriterijih. Primer je 10-kilometrski obmejni pas

za obrobna območja, ki so upravičena do denarne pomoči. Ali je naselje, ki je od

meje oddaljeno 10.001 meter res toliko drugačno od naselja, ki stoji takoj na drugi strani črte?

Spisek nejasnih geografskih konceptov je zelo dolg in razrešimo jih lahko prav s pomočjo

fuzzy logic (Ogrin, 2007).

Težava nejasno določenih geografskih pojmov izhaja iz našega načina sporazumevanja

(jezika), ki je v svojem bistvu kvalitativno in ne toliko kvantitativno. To je moč učinkovito

preseči s pomočjo odprave določene stopnje natančnosti (Egenhofer, Mark 1995). Teorija

fuzzy logic skuša presegati v »zahodni civilizaciji« tako trdno usidrane bipolarne koncepte

aristotelske (klasične, Boolove) logike. Tako je širšo obravnavo idej več-vrednostne logike

prvi vpeljal že omenjeni Lotfi Zadeh (1965) kot formalizacijo upravljanja z neeksaktnostjo.

Zato se raziskovalci po večini vedno bolj zavedajo, da pokrajinotvorni elementi v prostoru

prehajajo zvezno. Vkovanost v modele klasične logike pa jim ni dopustila uvidenja in

oblikovanja mehkih, iz ene v drugo zvezno prehajajočih teritorialnih enot, temveč so glede na

obravnavane značilnosti med edinstvenimi ali pa med seboj bolj ali manj sorodnimi območji

vedno vlekli ostre meje (Ogrin, 2007). Teorija mehkih množic ponuja v tem pogledu

geografiji veliko priložnost, saj s pomočjo koncepta delnega članstva odpravlja nujo po ostri

delitvi regij oziroma pokrajinskih tipov. Vsak raziskovalec, ki se zazre v pokrajino, opazi, da

razen redkih izjem (npr. administrativne meje) teritorialne enote prehajajo zvezno ena v

drugo.

Tako regije niso nujno stične in ne obsegajo celotnega površja, ki si ga je raziskovalec v

tistem trenutku zaželel razdeliti. Uporabljen koncept ne nakazuje le na možnost njene uporabe

v regionalizacijah, kjer ne želimo postavljati ostrih ločnic, temveč lahko delno prirejena tvori

osnovo opredeljevanja geografskih pojavov, ki so, kot je bilo pokazano, v svojem bistvu

povečini nejasni. Zaradi tega smo koncept fuzzy logic uporabili tudi za določevanje

identitetnih regij.

124

Prednosti in pomanjkljivosti metod:

Prednost outlier rejection: omogoča bolj stvarno prikazovanje pojava, ker odstranimo

ekstremne vrednosti. Pomanjkljivost pa je ta, da niso upoštevani vsi dejavniki in pride do

neke vrste osiromašenja prostorskega prikaza pojava. Slabost te metode je manjša

zanesljivost, vendar se lahko kljub omenjeni pomanjkljivosti dokaj dobro približamo

dejanskemu stanju. Sicer pa je potrebno upoštevati, da so preučevani parametri v časopisih,

televizijah, radijih dinamična kategorija, podvržena nenehnim spremembam.Vendar je kljub

temu metoda outlier rejection uporabna, če želimo priti do realnega prostorskega prikaza.

Prednost metode fuzzy logic je v tem, da so meje postavljene organsko, naravno – bolj

spontano lahko zamejujemo pojave. Pomanjkljivost pa je ta, da meje niso natančno

postavljene ampak so v obliki pasov ali kolobarjev. Ta metoda ima pomanjkljivost; kako

potegniti srednjo vrednost, ker je nemogoče dobiti grafično izhodišče, zato so kolobarji –

pasovi, primernejši.

V našem primeru, ko imamo opravka s številnimi različnimi zamejitvami, predstavljata

omenjeni metodi primerno rešitev.

125

Prostorski prikaz

Murskosoboška identitetna regija

MURSKOSOBOŠKA IDENTITETNA REGIJA

1. Murskosoboško časopisno območje

2. Murskosoboško radijsko območje

3. Murskosoboško televizijsko območje

4. Murskosoboško policijsko območje

5. Murskosoboško sodno območje

6. Murskosoboško davčno območje

7. Murskosoboško geodetsko območje

8. Prekmuursko bančno območje

9. Prekmurska regionalna pripadnost Slika 78: Murskosoboška identitetna regija

126

Mariborska identitetna regija

MARIBORSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Mariborsko časopisno območje

2. Mariborsko radijsko območje

3. Mariborsko televizijsko območje

4. Mariborsko policijsko območje

5. Mariborsko sodno območje

6. Mariborsko davčno območje

7. Mariborsko geodetsko območje

8. Mariborsko bančno območje

9. Mariborska (Štajerska) regionalna pripadnost Slika 79: Mariborska identitetna regija

127

Koroška identitetna regija

KOROŠKA IDENTITETNA REGIJA

1. Koroško časopisno območje

2. Koroško radijsko območje

3. Koroško televizijsko območje

4. Slovenjegraško policijsko območje

5. Slovenjegraško sodno

6. Slovenjegraško geodetsko območje

7. Koroško bančno območje

8. Koroška regionalna pripadnost

Slika 80: Koroška identitetna regija

128

Celjska identitetna regija

CELJSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Celjsko časopisno območje

2. Celjsko radijsko območje

3. Celjsko televizijsko območje

4. Celjsko policijsko območje

5. Celjsko sodno območje

6. Celjsko davčno območje

7. Celjsko geodetsko območje

8. Celjsko bančno območje

9. Celjska (Štajerska) regionalna pripadnost

Slika 81: Celjska identitetna regija

129

Zasavska identitetna regija

ZASAVSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Zasavsko časopisno območje

2. Zasavsko radijsko območje

3. Zasavsko televizijsko območje

4. Hrastniško davčno območje

5. Zasavsko bančno območje

6. Zasavska regionalna pripadnost Slika 82: Zasavska identitetna regija

130

Posavska identitetna regija

POSAVSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Posavsko časopisno območje

2. Posavsko radijsko območje

3. Posavsko televizijsko območje

4. Krško policijsko območje

5. Krško sodno območje

6. Brežiško davčno območje

7. Sevniško geodetsko območje

8. Posavska regionalna pripadnost Slika 83: Posavska identitetna regija

131

Novomeška identitetna regija

NOVOMEŠKA IDENTITETNA REGIJA

1. Novomeško časopisno območje

2. Novomeško radijsko območje

3. Novomeško televizijsko območje

4. Novomeško policijsko območje

5. Novomeško sodno območje

6. Novomeško davčno območje

7. Novomeško geodetsko območje

8. Dolenjsko bančno območje

9. Dolenjska regionalna pripadnost

Slika 84: Novomeška identitetna regija

132

Ljubljanska identitetna regija

LJUBLJANSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Ljubljansko časopisno območje

2. Ljubljansko radijsko območje

3. Ljubljansko televizijsko območje

4. Ljubljansko policijsko območje

5. Ljubljansko sodno območje

6. Ljubljansko davčno območje

7. Ljubljansko geodetsko območje

8. Ljubljansko bančno območje

9. Ljubljanska regionalna pripadnost

Slika 85: Ljubljanska identitetna regija

133

Kranjska identitetna regija

KRANJSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Kranjsko časopisno območje

2. Kranjsko radijsko območje

3. Kranjsko televizijsko območje

4. Kranjsko policijsko območje

5. Kranjsko sodno območje

6. Kranjsko davčno območje

7. Kranjsko geodetsko območje

8. Gorenjsko bančno območje

9. Gorenjska regionalna pripadnost

Slika 86: Kranjska identitetna regija

134

Notranjska identitetna regija

NOTRANJSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Notranjsko časopisno območje

2. Notranjsko radijsko območje

3. Notranjsko televizijsko območje

4. Postojnsko policijsko območje

5. Postojnsko davčno območje

6. Notranjska regionalna pripadnost

Slika 87: Notranjska identitetna regija

135

Novogoriška identitetna regija

NOVOGORIŠKA IDENTITETNA REGIJE

1. Novogoriško časopisno območje

2. Novogoriško radijsko območje

3. Novogoriško televizijsko območje

4. Novogoriško policijsko območje

5. Novogoriško sodno območje

6. Novogoriško davčno območje

7. Novogoriško geodetsko območje

8. Goriško bančno območje

9. Goriška regionalna pripadnost

Slika 88: Novogoriška identitetna regija

136

Koprska identitetna regija

KOPRSKA IDENTITETNA REGIJA

1. Koprsko časopisno območje

2. Koprsko radijsko območje

3. Koprsko televizijsko območje

4. Koprsko policijsko območje

5. Koprsko sodno območje

6. Koprsko davčno območje

7. Koprsko geodetsko območje

8. Koprsko bančno območje

9. Primorska regionalna pripadnost

Slika 89: Koprska identitetna regija

137

8.2 Regionalizacija Slovenije na identitetne regije

Če numerično ovrednotimo števila regij posameznih uprostorjenih dejavnikov regionalnih

identitet vidimo, da se ta številka giblje okoli 12:

- 12 časopisnih območij

- 12 radijskih območij

- 12 televizijskih območij

- 10 bančnih območij

- 11 policijskih območij

- 11 sodnih območij

- 14 davčnih območij

- 12 geodetskih območij

- 12 območij glede na regionalno pripadnost

Naslednje karte prikazujejo posamezne identitetne regije, senčena so območja prehodov; gre

za območja, kjer se pojavlja več meja dejavnikov, s katerimi smo zamejili identitetne regije.

Murskosoboška identitetna regija Mariborska identitetna regija

Koroška identitetna regija Celjska identitetna regija

138

Zasavska identitetna regija Posavska identitetna regija

Novomeška identitetna regija Ljubljanska identitetna regija

Kranjska identitetna regija Notranjska identitetna regija

139

Novogoriška identitetna regija Koprska identitetna regija

Slika 90: Identitetne regije Slovenije – posamezne

Identitetne regije Slovenije

Slika 91: Identitetne regije Slovenije

IDENTITETNE REGIJE SLOVENIJE

1. Murskosoboška identitetna regija 7. Novomeška identitetna regija

2. Mariborska identitetna regija 8. Ljubljanska identitetna regija

3. Koroška identitetna regija 9. Kranjska identitetna regija

4. Celjska identitetna regija 10. Notranjska identitetna regija

5. Zasavska identitetna regija 11. Novogoriška identitetna regija

6. Posavska identitetna regija 12. Koprska identitetna regija

140

Karta predstavlja členitev Slovenije na identitetne regije, določene na osnovi prostorskih

dometov posameznih regionalno identifikacijskih dejavnikov in predstav prebivalcev.

Prostorska predstavitev identitetnih regij predstavlja zbir dejavnikov, ki jo določajo v svoji

prostorski razsežnosti. Ugotavljamo, da prihaja do prepleta regionalnih identitet.

Tradicionalno prostorsko identiteto lahko vidimo kot prostorsko bolj omejeno, moderno pa

ne. Tradicionalna je bolj rigidna, statična, moderna pa bolj fleksibilna in dinamična.

Pri interpretaciji karte identitetnih regij Slovenije se moramo zavedati določenih

pomanjkljivosti. Popolna natančnost prostorske predstavitve identitetnih regij je nemogoča;

več dejavnikov manjša skladnost. Vprašamo se lahko tudi ali so poznani vsi dejavniki

identitetnih regij? Menimo, da opredeljeni dejavniki predstavljajo zadovoljiv poskus

diferenciacije Slovenije na identitetne regije.

Možne pomanjkljivosti:

- nenatančnost,

- izbor dejavnikov,

- spremenljiv značaj dejavnikov,

- spremenljiv značaj prostorskega dometa dejavnikov,

- neorgansko/nenaravno poimenovanje identitetnih regij.

Vprašanje meja je vsebinsko in metodološko vsaj toliko zahtevno, kot prepoznavanje pojava

samega. Meja je v geografski literaturi definirana kot razmejitev med dvema območjema, ki

se med seboj kakorkoli razlikujeta (Johnston 2004, 52). Meja je lahko črta ločnica, ki

natančno razmejuje sosednji območji, kot je primer pri upravnih mejah. Druga vrsta meje se

pojavlja kot pas, prehodno območje, kjer značilnosti enega območja postopno prehajajo v

značilnosti sosednjega območja. Meje enega območja se v tem primeru prekrivajo z mejami

sosednjih območij, vmesni pas ima tako lastnosti obeh ali večih bližnjih območij. Takšno

razumevanje meja je pogosto realnejše, saj odpravlja metodološko (in vsebinsko) dilemo

nasilnem določanju meja.. Omenjeni pristop je v literaturi poznan pod terminom »fuzzy

logic«.

Regije lahko zamejimo tudi glede na različne socioekonomske elemente. Socioekonomskih

elementov je veliko in zelo verjetno je, da se njihova prostorska razsežnost ne ujema. Ali bi to

pomenilo, da je potrebno regijo omejiti z vsakim od upoštevanih elementov? Morda je takšno

razumevanje po metodološki plati najbolj korektno, vprašanje pa je, ali bi bilo sploh še katero

regijo mogoče omejiti.

Slika 91 prikazuje meje mestne regije. Mestno regijo lahko zamejimo z velikim številom

elementov, od katerih ima vsak nekoliko drugačen teritorialni obseg oziroma vplivno

območje. Očitno pa je, da so meje vseh elementov, ki določajo mestno regijo blizu skupaj, da

jih lahko prepoznamo kot zaključeno območje, oziroma prehodni pas med eno in sosednjo

mestno regijo. Na isti način si predstavljamo tudi meje med identitetnimi regijami.

141

Slika 92 : Shema različnih meja (Drozg, 2006)

Drozg (2006) meni, da gre v tem primeru za še eno od ambivalentnih vprašanj geografskega

raziskovanja, na katerega ne bo mogoče zadovoljivo odgovoriti vse dotlej, ko se bo spremenil

koncept geografskega razumevanja prostora. Do takrat pa kaže upoštevati (Drozg, 2006):

- vsebinska sorodnost (povezljivost) kazalnikov je osnovni kriterij za opredeljevanje mej regij

- posamezen pojav zamejuje več različnih regij

- regije so metodološki pripomoček za spoznavanje pokrajine, teoretični konstrukt, podobno

kot tipologije.

Pomisleke imamo lahko s »točnostjo« prostorskega dometa posameznih dejavnikov.

Nemogoče in tudi nesmiselno je na identitetne regije gledati z vidika natančnosti. Gre za

princip, razmišljanje, idejo in posledično shematski prikaz identitetnih regij.

Že sam značaj dejavnikov je takšen, da je nemogoče pričakovati natančnost, razen pri

administrativnih postavitvah. Dinamika največje gledanost, slišnosti, distribucije je pri

regionalnih medijih velika. In tudi, če bi se na primer intervjuvanci o najbolj priljubljenih

regionalnih časopisih, radijih in televizijah izjasnili za druge regionalne časopisne,

televizijske ali radijske postaje, bi prišlo do nekoliko spremenjenih rezultatov, saj je njihov

domet zagotovo nekoliko drugačen.- s tem bi se tudi nekoliko modificirana generalna karta

identitetnih regij. Pri regionalnih radijih včasih ni signala znotraj območja delovanja, lahko pa

sega daleč preko predvidenih meja. To je povezano s konfiguracijo terena, signalnimi

luknjami. Isto velja za regionalno televizijo.

Območje delovanja bank je določeno okvirno, saj smo dobili samo točkovne podatke, kje se

nahajajo poslovalnice posameznih bank in smo sami približno omejili bančna območja.

Tudi zaradi prebivalcev samih je nemogoče natančno opredeliti območje identitetnih regij. Saj

gre za nenehno prehajanje ljudi iz enega mesta v drugega, iz ene regije v drugo (poroke,

selitve, vikendi, nakupi nepremičnin, delovna mesta v drugem kraju ali regiji, sorodstvene

vezi). S tem nekoliko obledi »matična regionalna pripadnost« na račun nove, ki se začne

vzpostavljati, ko prihaja do močnejšega stika z drugo regijo (mestom). Če se na primer nekdo

iz Murske Sobote preseli v Gornjo Radgone ali pa se iz Logatca vozi na delo v Ljubljano in

ima otroke v šoli v Ljubljani lahko tudi zaradi tega prihaja do mešanje regionalnee identitete.

142

In vsi ljudje ne berejo in ne spremljajo istih regionalnih medijev kar lahko pripelje do

drugačnih regionalnih identitetnih vplivov, povezanih tudi s prostorskim dometom

posameznih dejavnikov. Isto velja na primer za finančne institucije (banke, zavarovalnice).

In tudi tukaj ne moramo biti popolnoma natančni, ker so nekateri signali točkovni ali pa so

odgovorne osebe ko smo govorili z njimi, okvirno opredelili območje njihovega

delovanja/dosega/dometa.

In še eno dejstvo povezano s prostorskim obsegom identitenih regij in natančnostjo določitve

njihovih meja: natančnost meja identitetnih regij je nemogoče določiti, ker obstajajo območja,

ki niso poseljena. Gre za obsežna gorata, gozdna, močvirna območja - kje tam določiti mejo

identitetni regiji. In če je bistvo identitetne regije v regionalni identiteti ljudi, kako je potem z

območji kjer ni prebivalcev?

Naslednji pomislek, povezan z natančnostjo meja posameznih identitetnih regij je povezan z

ekonomskimi interesi. Dejavniki regionalnih identitet obravnavani v nalogi – predvsem

gospodarstvo, mediji – imajo širše interese, kot vplivati »le na prebivalstvo tiste regije«. Tako

sega domet v nekaterih primerih »preko« meja, ki predstavlja regionalno identiteto

prebivalcev. V nalogi preučeni dejavniki imajo tendenco ekspanzije zaradi različnih interesov

( predvsem ekonomskih) in prisoten je tudi trend povezovanja, ki lahko tudi nekoliko zabriše

ostre ločnice med posameznimi identitetnimi regijami. Tako so na primer nekateri anketirani s

Prekmurja in tudi na desni strani Mure izjavili, da imajo Prekmurski mediji veliko željo

delovati in se navezati tudi »na drugo stran«. V tem obdobju so politični, ekonomski, socialni

trendi usmerjeni v povezovanje, združevanje in to se lahko pozna tudi pri natančnosti

prostorskega dometa dejavnikov in posledično identitetnih regij.

V raziskavi smo bili postavljeni pred dilemo, kako poimenovati identitetne regije, ali:

1. glede na regionalno pripadnost prebivalcev (običajno tradicionalno);

2. glede na dejavnike (povzročitelje in ohranjevalce) regionalne identitete sodobnega

časa - po mestih, ki predstavljajo v sodobnem času akumulirane centre kapitala, moči,

ki se izraža skozi družbeno življenje, predvsem pa skozi »vseprisotnost« in veliko moč

institucij.

Morda poimenovanje identitetnih regij v nalogi ni najbolj organsko, vendar menimo, da bolj

ustreza sodobnim regionalno identitetnim trendom v družbi. Ime ima veliko simbolno

vrednost in pomen. Ko slišiš ime osebe imaš pred očmi njeno podobo, karakter, morda

določene izkušnje z njo/njim. In podobno je tudi, če slišiš ime kraja, pokrajine, države; takoj

imaš pred seboj sliko tipičnih podob, lastnosti, izkušenj, povezanih z njimi. Če uporabimo

prispodobo, je ime kot seme: v semenu je lahko skrito celo drevo, tako lahko tudi ime na

simbolični ravni vsebuje celo kraj, regijo ali državo.

Poimenovanje domače regije je bilo tudi eno od vprašanj v intervjuju. Z vprašanjem, kako

prebivalci imenujejo domačo in kako sosednje regije, smo želeli izpostaviti geografsko zelo

pomemben dejavnik oblikovanja regionalne zavesti ali občutka pripadnosti. To področje nima

le teoretičnega pomena (vsebina in obseg regij), pač pa tudi praktičnega (priprava predlogov

upravne razdelitve). Presenetljivo veliko zadrege anketiranih je bilo čutiti pri odgovarjanju na

vprašanje, kako imenujemo regijo, v kateri živijo. Pogosto se je pokazala razlika med

poimenovanjem, kot je uveljavljeno med domačini ter tistim, ki je uveljavljeno v šolskih

učbenikih ali s strani državnih institucij. Včasih intervjuvani omenijo, “ mi si pravimo tako in

tako, drugi, tako kot v knjigah ali uradnih upravnih delitvah, pa nas imenujejo tako in tako.

Morda bi lahko bolj organsko poimenovali identitetne regije, kot je navedeno spodaj. Vendar

143

smo se odločili za poimenovanje po središčih. Izjeme so tam, kjer ni dominantnega središča

(Koroška, Zasavje, Posavje, Notranjska).

1. Prekmurska identitetna regija

2. Mariborskoštajerska identitetna regija

3. Koroška identitetna regija

4. Celjskoštajerska identitetna regija

5. Zasavska identitetna regija

6. Posavska identitetna regija

7. Dolenjska identitetna regija

8. Ljubljanska identitetna regija

9. Gorenjska identitetna regija

10. Notranjska identitetna regija

11. Goriška identitetna regija

12. Primorska identitetna regija

Morda bodeta v oči Mariborskoštajerska in Celjskoštajerska identitetna regija. Ko ljudi malo

podrobneje povprašaš menijo, da sta oba centra na Štajerskem, vendar z izrazito individualno

identiteto. »Celje praktično nima ničesar skupnega z Mariborom in Maribor ničesar skupnega

s Celjem«. Pa vendar tradicionalno pripada neki širši prostorski enoti, zgodovinski regiji –

oboji so po lastnem prepričanju Štajerci. Tako pomeni Mariborskoštajerska in

Celjskoštajerska identitetna regija kompromisno rešitev.

Potrebno se je zavedati, da je regionalna identiteta in vse tisto kar jo tvori in ohranja,

dinamična kategorija. Preko različnih dejavnikov se spreminja tako obseg kot tudi moč

regionalne identitete. Regionalizacija Slovenije na identitetne regije je že od osnutka

raziskave mišljena bolj shematsko. Bila je mišljena bolj kot ideja, zato je tudi narejena

shematsko. Predstavlja izhodišče, morda nastavek za nadaljnje raziskave.

V raziskavi poskušamo tudi primerjati prostorski obseg regionalne identitete s prostorskim

obsegom potencialnih dejavnikov. Namen je bil ugotoviti stopnjo sovpadanja. Primerjava

med dometom dejavnikov in regionalno identiteto prebivalcev je pokazala precejšnjo stopnjo

sovpadanja in dokazala upravičenost trditev o regionalnosti obravnavanih dejavnikov.

Popolne skladnosti zaradi omenjenih dejstev ne moremo priičakovati. Barvni obsegi

identitetnih regij predstavljajo prostorske domete uprostorjenih dejavnikov, rdeči pa predstave

intervjuvancev o prostorskem obsegu domače regije.

144

Slika 93: Primerjava dometov dejavnikov z regionalnimi predstavami prebivalcev

145

9. Zaključna spoznanja o identitetnih regijah

Temeljna hipoteza našega raziskovanja je bila, da lahko v Sloveniji prepoznamo identitetne

regije. Nadalje smo predvidevali, da obstajajo dejavniki, ki imajo aktivno vlogo pri nastanku

in ohranitvi identitetnih regij. V nalogi smo pokazali, da je območje Slovenije diferencirano

glede na regionalni domet delovanja družbenih institucij in organiziranost javnega življenja.

Ta diferenciranost je povezana z regionalnim dometom medijev, družbenih institucij,

gospodarskih subjektov, regionalnostjo upravnih razdelitev in regionalnostjo javnega

življenja, kar smo prikazali na primeru množičnega športa. Analiza vseh vplivnih dejavnikov

potrjuje v izhodišču postavljeno hipotezo, o njihovem vplivu na pojav regionalne identitete in

posledično na identitetne regije. Iz karte je razviden obstoj identitenih regij Slovenije. Pristop

je splošno uporaben in se lahko prenese na katerokoli državo. Tako lahko zastavljene delovne

hipoteze na podlagi opravljenih analiz potrdimo.

Raziskavo bi bilo v prihodnje smiselno nadgraditi predvsem s pristopi, ki bi natančneje

definirali meje identitetnih regij. Vsekakor pa so ugotovitve dobro izhodišče za ovrednotenje

s prihodnjimi raziskavami.

Glavni prispevek raziskave, vidimo v sledečih ugotovitvah:

- Predstavljen je pristop k spoznavanju regionalne identitete skozi moderne dejavnike;

dosedanje raziskave so pretežno skozi ankete ugotavljale pojav regionalne identitete.

V ospredju dosedanjih raziskav je bil pristop iz zgodovinskega, pokrajinskega,

jezikovnega (narečnega) in kulturnega vidika.

- V domači in tuji literaturi nismo zasledili regionalizacije na območja regionalne

identitete skozi prostorske domete sodobnih dejavnikov kot povzročiteljev in

ohranjevalcev regionalnih identitet. Tudi nismo zasledili razmišljanja o delitvi neke

države na identitetne regije.

- Glede na preučeno domačo in tujo literaturo, nismo zasledili definicije »identitetna

regija« kar je narejeno v nalogi. Če na strežnikoma Google ali Najdi, vtipkamo geslo

»identitetna regij«, dobimo veliko zadetkov, vendar jih je le nekaj v celoti povezanih z

besedno zvezo »identitetna regija«, večina zadetkov pa se nanaša ali na identiteto ali

na regijo.

Kakšna je razlika dosedanjih pristopov do regionalne identitete od pristopa uporabljenega v

naši raziskavi? Govorimo o regionalni identiteti, ker pojem identitetne regije ni uporabljan.

Tako sploh ne moremo delati primerjave na nivoju identitetnih regij, ker raziskav o

identitetnih regijah nismo zasledili. Pričujoče delo ponuja celovit pristop do obravnavane

tematike. Čeprav je regionalna identiteta »končno« stanje, izhaja naša raziskava iz drugačnih

izhodišč. Temeljna razlika v pristopuje je ta, da avtorji obravnavajo regionalno identiteto kot

posledico - v končnem stanju. V nalogi ugotavljamo vzroke, vzvode, ki do tega stanja zavesti

pripeljejo. V nalogi je izpostavljen empiričen pristop do vzročnih mehanizmov regionalne

identitete. Avtorji preučujejo zatečeno stanje regionalne identitete, v nalogi poskušamo

predstaviti celoten proces: teritorializacija - od prisvojitve ozemlja, dejavnike ki vplivajo na

človekovo duševnost, oblikovanje prostorske zavesti, odnos do prostorov različnih obsegov,

psihološki moment…, končne geografske umestitve v prostor (uprostorjenih dejavnikov

identitetnih regij), do pojava identitetnih regij.

Ko strnemo glavna spoznanja o identitetnih regijah lahko ugotovimo, da so se dejavniki

obravnavani v nalogi – gospodarski subjekti, družbene institucije, upravne delitve, mediji,

množični šport – pokazali kot vplivni. Glede na rezultate v regionalnih časopisih, radijih,

televizijah, izobraževalnih, gospodarskih, upravnih in športnih institucijah, lahko ugotovimo

izrazit regionalni značaj le-teh.

146

Če izpostavimo temeljne ugotovitve posameznih preučevanih dejavnikov, potrjujemo

regionalnost informacij in reklamnih sporočil v regionalnih medijih. Sodobno družbo

imenujemo med drugim tudi informacijska družba in prav novica, obvestilo, reklamno

sporočilo, za katerimi stojijo najrazličnejši interesi, predstavlja enega od tvorcev identitetnih

regij. Regionalni množični mediji, časopisi, radiji, televizije, z regionalnimi informacijami in

oglaševanjem na določenem območju, ustvarjajo ter ohranjajo regionalno zavest. Informacije

o določenih dogajanjih (ekonomskih, političnih, kulturnih, športnih, črna kronika, osmrtnice)

v določeni regiji, ki jo mediji prenašajo prebivalcem, imajo po mnenju mnogih, vpliv na

regionalno pripadnost. Vsi mediji imajo območje delovanja, kar vpliva na pojav medijskih

regij in s tem na diferenciacijo prostora. Tako se preko prostorskega dometa posameznega

medija ustvarja občutek pripadnosti, ki rezultira v identitetno zaokroženem območju.

Rezultati kažejo, da je bilo v vseh pregledanih številkah regionalnih časopisov 11247 člankov,

novic, reklamnih sporočil, od tega 9164 regionalnega in 2083 neregionalnega porekla, kar

pomeni 81% regionalnih in 19% neregionalnih. Pregledani časopisi imajo glede na deleže

regionalnih in neregionalnih člankov in novic izrazito regionalno obeležje in kot taki

predstavljajo močan regionalno identifikcijski dejavnik.

Pri pregledu reklamnih sporočil kažejo rezultati, da je bilo v vseh izvodih regionalnih

časopisov 2279 reklamnih sporočil, od tega 1867 regionalnega in 412 neregionalnega porekla,

kar pomeni 82% regionalnih in 18% neregionalnih. Podatki kažejo na velik obseg

regionalnega gospodarstva, ki se promovira skozi regionalne časopise. Pregledani časopisi

imajo glede na deleže regionalnih in neregionalnih propagandnih sporočil izrazito regionalno

obeležje in predstavljajo tudi iz gospodarskega vidika pomemben dejavnik nastanka in

ohranitve identitetnih regij.

Časopisi imajo določeno območje distribucije in kot taki zamejujejo območja, kar vpliva na

regionalne identitete. Da bi ugotovili prostorski domet regionalnih časopisov smo preučili pet

glavnih slovenskih regionalnih časopisov: Večer, Dolenjski list, Dnevnik, Gorenjski glas in

Primorske novice. Glede na njihovo razširjenost je Slovenija razdeljena na enajst območij:

Večer je regionalni časopis Mariborskega območja, ima pa tri priloge: Pomurje, Koroška in

Celjsko. Dolenjski list je regionalni časopis Dolenjske, ima pa prilogo Posavje. Primorske

novice so regionalni časopis Primorske, Goriške in Notranjske. Za Dnevnik lahko rečemo, da

je regionalni časopis osrednje Slovenije, Gorenjski glas pa Gorenjske. Tradicionalno močan

regionalni časopis je Zasavc, ki pokriva območje Zasavja. Ugotovili smo, da imajo zgoraj

omenjena območja, ki so v prilogah petih glavnih slovenskih regionalnih časopisov, še svoje

regionalne časopise: na primer Pomurje – Pomurski vestnik, Posavje – Sava glas, Goriška –

Goriška, Notranjska – Notranjske novice. Na tej osnovi smo določili dvanajst časopisnih

regij, ki doprinašajo k skupni regionalni identiteti prebivalcev posameznih regij.

V nalogi ugotavljamo regionalnost glavnih regionalnih radijskih in televizijskih kanalov –

postaj. Želeli smo ugotoviti območje oddajanja posameznega regionalnega medija (radija in

televizije) in delež regionalnih reklamnih sporočil.

Vsaka radijska in televizijska postaja ima določeno območje slišnosti, vidnosti, oddajanja. Na

ta način zagotovo zaokroža določeno območje kar posledično deluje regionalno

identifikacijsko. Tako kot pri časopisih, se poskuša tudi skozi regionalne radije in televizije

vplivati na ekonomske trge, kar ima regionalno identitetni vpliv.

Ugotovili smo 173 reklamnih sporočil v 16 regionalnih radijskih postajah, od tega 137

(79,2%) regionalnih in 36 (20,8%) neregionalnih. Deleži regionalnih in neregionalnih

147

reklamnih sporočil kažejo na veliko zanimanje regionalnega gospodarstva, da se promovira

skozi regionalne radijske kanale.

Pri regionalnih televizijskih kanalih smo spremljali reklamna sporočila (reklamne bloke). Na

13 regionalnih TV postajah je bilo skupno 210 reklamnih sporočil, od tega 187 (89,0%)

regionalnega in 23 (11,0%) neregionalnega izvora. Preučene regionalne televizije in radiji

imajo glede na deleže regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil izrazito regionalno

obeležje. Regionalni radiji in televizije imajo območje oddajanja, slišnosti. Na ta način

zamejujejo določena območja, kar vpliva na tvorbo identitetnih regij.

V nalogi ugotavljamo tudi regionalnost institucij. Med institucijami smo izbrali izobraževalne

in finančne. Fakulteta sodi po hierarhiji od OŠ preko SŠ med najmanj regionalno obarvane

izobraževalne institucije. Krajevni izvor ljubljanskih študentov kaže precejšnje vseslovenske

poteze, čeprav nakazuje tudi centralno - regionalno orientiranost. Mariborski in koprski

primer pa kažeta jasne znake regionalne razmestitve. Tudi občinski izvor dijakov slovenskih

gimnazij podaja jasne regionalne poteze.

Razporeditev poslovalnic posameznih regionalnih bank kaže precejšnjo regionalno

razporeditev – gostoto. Nova ljubljanska banka in Nova kreditna banka Maribor deloma

kažeta širšo razmestitev, ostale banke pa so razmeščene transparentno regionalno. Glede na

prostorsko razmestitev regionalnih bank lahko trdimo, da le-te predstavljajo dejavnik

identitetnih regij.

Tudi upravne delitve vplivajo na formiranje in ohranjanje identitetnih regij. Državna uprava

po potrebi razdeli neko območje na administrativne enote. Tako se iz administrativnih,

organizacijskih in institucionalnih razlogov, zaradi boljše preglednosti in lažje organizacije

družbenega življenja, formirajo upravne in administartivne regije. Če se razporeditve teh

prostorskih enot ohranijo, začnejo sčasoma delovati kot regionalne identitetne prvine. Izbrali

smo upravne institucije, ki so pogosto uporabljene; za njih menimo, da so precej živo prisotne

(aktivne) v življenju ljudi in s tem prisotne tudi v njihovi zavesti. Pri izbranih upravnih

delitvah (policijska, geodetska, sodna in davčna) se je pokazalo, da imajo vpliv na regionalno

zavest in identitetne regije.

Potrjujemo tudi regionalnost socialne povezanosti ljudi. Socialna povezanost med ljudmi tvori

občutek skupne prostorske pripadnosti, ta povezanost pa se manifestira skozi društva,

organizacije in zveze organizacij, športne klube. Vse te organizacije imajo integrativno vlogo,

delujejo kohezivno na pripadnike določene regije. Športni klubi predstavljajo preko navijačev,

simpatizerjev, sponzorjev, gospodarskih subjektov, ki reklamirajo na športnih prireditvah,

tvorce regionalnih identitet.

Podatki o sponzorjih, reklamnih sporočilih in navijačih športnih klubov kažejo, da je

množični šport pomemben dejavnih regionalnih identitet. Na 15 igriščih je bilo skupno 236

reklam, od tega 202 (85,6%) regionalnega in 34 (14,4%) neregionalnega izvora. Vpliv

gospodarstva se odraža tudi v marketingu podjetij na športnih prireditvah, časopisih,

televizijah in radijih; gospodarstvo poskuša izkoristiti vsako možnost za svojo promocijo.

Primerjava kaže na veliko podobnost prevladujoče stopnje regionalnosti, največjo

regionalnost pa kažejo reklame na TV, sledijo, športna igrišča, časopisi in radiji. Na

regionalnih televizijah je bilo 88,8% regionalnih in 11,2% neregionalnih reklamnih sporočil,

sledijo športna igrišča z 84,5% regionalnih in 15,5% neregionalnih reklamnih sporočil, v

regionalnih časopisih je bilo 82% regionalnih in 18% neregionalnih, na radijih pa 81,5%

regionalnih in 18,5% neregionalnih reklamnih sporočil. Regionalna podjetja na veliko

uporabljajo šport in medije pri oglaševanju, to pa pripelje do tega, da so regionalna podjetja,

tvorci in ohranjevalci identitetnih regij.

148

V nalogi nas je tudi zanimalo, kakšne bi bile regije, če bi prebivalci lahko izrazili svojo

pripadnost? Odgovori intervjuvancev so pokazali, da obstaja v Sloveniji 12 identitetnih

prostorskih enot, vsaka od teh enot ima svoje središče. Rezultati kažejo, da je najmočnejši

nivo prostorskih identitet lokalni nivo – torej, glavna prostorska identifikacija je prostorsko

istovetenje s krajem bivanja, sledi regionalni identitetni nivo – identificiranje z regijo bivanja.

Vprašani v veliki večini vedo kateri regiji pripadajo, kaj je njihova „matična“ regija, skoraj

enoznačni so tudi odgovori glede središča posamezne regije. Običajno je občutek regionalne

pripadnosti najmočnejši v središčih regij, proti mejam s sosednjimi slabi in se preliva z

drugimi, ponekod pa je občutek pripadnosti intenzivnejši na robnih območjih.

Glede na kriterije, ki smo jih zavzeli do obravnavane problematike, obstaja v Sloveniji 12

identitetnih regij: Murskosoboška, Mariborska, Koroška, Celjska, Zasavska, Posavska,

Novomeška, Ljubljanska, Kranjska, Notranjska, Novogoriška in Koprska.

S svojim vplivom na oblikovanje regionalne zavesti so meje identitetnim regijam postavili

dejavniki regionalnih identitet in regionalna identiteta prebivalcev posameznih regij. Tako

meje identitetnih regij v glavnem ne potekajo po slemenih, razvodjih, temveč tam kjer jih

vidijo ljudje v vsakdanjem življenju. Ljudem pa »vcepljajo« regionalno zavest in tudi

približne meje regij, hote ali nehote, prostorski dometi (območja delovanja) različnih

dejavnikov obravnavanih v nalogi.

Lahko omenimo tudi precejšnje ujemanje vplivnih območij dejavnikov identitetnih regij s

prostorsko sliko vprašanih. Izkazalo se je tudi, da so običajno manjše identitetne regije

prostorsko jasneje omejene kot velike, morda to nakazuje na določene razlike v občutenju

regionalne pripadnosti – dlje kot si od središča regije, šibkejša je regionalna identiteta, bolj so

zabrisane ločnice. Mesta, kot so Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Nova Gorica, Novo mesto,

Koper, zaradi velikega gravitacijskega vpliva tvorijo široka prehodna območja, s pogosto

zamegljeno, nejasno regionalno identiteto.

Z ozirom na v nalogi obravnavane dejavnike lahko ločimo identitetne regije z izrazitejšo

regionalno identiteto in tiste s šibkejšo.

Identitetne regije Slovenije

Čas

op

isn

a re

gij

a

Rad

ijsk

a re

gij

a

Tel

eviz

ijsk

a re

gij

a

Ban

čna

regij

a

Po

lici

jsk

a upra

vna

regij

a

So

dn

a u

pra

vna

reg

ija

Geo

det

ska

up

rav

na

regei

ja

Dav

čna

up

ravna

regij

a

Reg

ional

na

pri

pad

nost

Murskosoboška identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Mariborska identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Koroška identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ●

Celjska identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ● Zasavska identitetna regija ● ● ● ● ● ●

149

Posavska identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ●

Novomeška identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Ljubljanska identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Kranjska identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Notranjska identitetna regija ● ● ● ● ● ●

Novogoriška identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Koprska identitetna regija ● ● ● ● ● ● ● ● ●

Tabela 12: Intenzivnost identitetnih regij

Osem identitetnih regij ima vse dejavnike, dvema manjkata po eden, drugima dvema pa

manjkajo po trije dejavniki. Najmočnejše regionalno identitetne poteze imajo Murskosoboška,

Mariborska, Celjska, Novomeška, Ljubljanska, Kranjska, Novogoriška in Koprska identitetna

regija. V njih so prisotni vsi v nalogi obravnavani dejavniki identitetnih regij. Sledita Koroška

in Posavska identitetna regija, ki jima manjka po en dejavnik. Koroška ni samostojna davčna

upravna regija, Posavje pa nima svoje regionalne banke. Zasavje in Notranjska kažeta

najšibkejše regionalno identitetne poteze. Zasavje ni samostojna policijska, sodna in

geodetska regija. Notranjska ni samostojna sodna in geodetska regija, nima pa tudi regionalne

banke.

Obstoj identitetnih regij smo v nalogi podprli na dva načina. Oba sta se izkazala za

upravičena. S prvim načinom smo želeli dokazati regionalnost domnevnih identifikacijskih

dejavnikov - regionalnost novic, člankov, reklamnih sporočil, sponzorjev. Z drugim pa smo

želeli pokazati prostorski domet posameznih dejavnikov regionalnih identifikacij. Tako prvi,

kot tudi drugi način nakazujeta - dokazujeta regionalnost izbranih dejavnikov in hkrati s

svojim prostorskim dometom zarisujeta približne meje posameznih identitetnih regij.

Preučili smo 13 različnih regionalno identitetnih dejavnikov, od tega štiri vzorčno –

gospodarstvo, izobraževalne institucije, poimenovanja pravnih subjektov in spoznavni

zemljevid. Preostalih devet dejavnikov pa je obravnavanih za celotno Slovenijo; s tem smo

dobili devet različnih regionalizacij. Če jih združimo, pridemo do skupne prostorske podobe

(dometa) posameznih dejavnikov; s tem dobimo sliko identitetnih regij Slovenije. Izdelali

smo karte, kjer so prikazana vplivna območja posameznih dejavnikov identifikacij - vsak

dejavnik je vnesen v karto Slovenije in predstavlja vplivno območje posameznega elementa

regionalne identifikacije. Ko smo ovrednotili števila regij posameznih uprostorjenih

dejavnikov regionalnih identitet, smo iz povprečja prišli do števila 12:

- 12 časopisnih regij

- 12 radijskih regij

- 12 televizijskih regij

- 10 bančnih regij

- 11 policijskih regij

- 11 sodnih regij

- 14 davčnih regij

- 12 geodetskih regij

- 12 regij glede na regionalno pripadnost prebivalcev

150

Ko smo posamezne dejavnike regionalnih identitet prostorsko umestili, smo z metodo

prekrivanja združili uprostorjene elemente regionalnih identitet in dobili identitetne regije na

območju Slovenije.

Murskosoboška identitetna regija

Je glede na dejavnike medijsko, upravno, gospodarsko izrazita identitetna regija. Ima

regionalno prepoznaven časopis, radio in televizijo. V njej obstajajo vse v nalogi izbrane

upravne institucije, v regiji deluje tudi regionalna banka. Močno izrazita je regionalna

pripadnost klubom nižje ravni (NK Mura), ker močnejših ni Izobraževalno središče je Murska

sobota. Med prebivalci obstaja zelo močna regionalna pripadnost; s strani prebivalcev

Prekmurja se ta pripadnost ne ustavi na Muri, ampak sega tudi nekoliko čez. Po mnenju

anketiranih sega ta regija do Radgone, Ljutomera, Apač, Svetega Jurija ob Ščavnici,

Križevcev, Razkrižja in Veržeja. Neizpodbitno središče regije je Murska Sobota.

Mariborska identitetna regija

Mariborska identitetna regija je medijsko, upravno, gospodarsko zelo močna identitetna

regija. Ima regionalno prepoznaven časopis, radio in televizijo. V njej obstajajo vse v nalogi

izbrane upravne institucije, v nekaterih primerih so v njene upravne delitve vključene tudi

sosednje regije. Regija ima svojo banko s precej poslovalnicami tudi izven regije. V športu je

zelo močna. Izobraževalno središče je Maribor z univerzo, ki veže nase študente iz celotne SV

Slovenije. Če jo poskušamo približno zamejiti proti sosednjim regijam, sega do Ljutomera,

Radgone, Radencev, Podvelke, Slovenjskih Konjic. Maribor je dominantno središče regije,

njegov vpliv pa se čuti tudi preko meja regije.

Koroška identitetna regija

Koroška je glede na dejavnike identitetnih regij, medijsko, upravno, gospodarsko, samostojna

identitetna regija. Ima regionalno prepoznaven časopis, radijo in televizijo. Na Koroškem

obstajajo vse v nalogi izbrane upravne institucije, razen davčne. V davčni upravni

regionalizaciji pripada Mariborski. Regija pa ima tudi svojo banko. Morda v športnem oziru

tako kot Pomurje nima prepoznavnega kluba, vendar je tudi tukaj močno izrazita regionalna

pripadnost manjšim klubom (RK Prevent). Izobraževalna središča so Slovenj Gradec, Ravne

na Koroškem in Prevalje. Korošci imajo močno regionalni identiteto. Na koroško regionalno

identiteto imata vpliv dva močna gravitacijska centra iz soseščine, Maribor in Celje. Vprašani

so povedali, da je meja proti Celjski regiji Huda luknja, proti Mariborski pa Podvelka. Meja

na Pohorju je precej nejasna. Center regije je Slovenj Gradec, čeprav nekoč štajerski, mu

prebivalci dajejo večji pomen kot ortodoksno koroškim Ravnam.

Celjska identitetna regija

Je medijsko, upravno, gospodarsko zelo močna identitetna regija. Ima regionalno izrazite

časopisne, radijske in televizijske ustanove. V njej obstajajo vse v nalogi izbrane upravne

institucije. Ima svojo regionalno banko. V prepoznavnih športnih klubih je močna.

Izobraževalno središče je Celje. Celjska identitetna regija je prostorsko dokaj nejasna

omejena. Ta nejasna razmejenost do drugih regij verjetno prihaja, ker sta v sosedstvu dva

izjemno močna središča, Ljubljana in Maribor. Danes je Celje močan regionalni center s

širokim vplivnim zaledjem. Po mnenju vprašanih sega regija proti Koroški do Hude luknje,

proti Mariborski regiji do Slovenskih Konjic, proti Ljubljanski regiji do Trojan, na jugu pa do

meja Zasavja in Posavja, meja med Mariborskim in Celjskim območjem pa je Konjiška gora.

Zasavska identitetna regija

Zasavje je glede na dejavnike identitetnih regij, medijsko in gospodarsko, samostojna

identitetna regija. Ima pa šibko regionalno upravno moč. Od štirih upravnih delitev

obravnavanih v nalogi, se pojavlja Zasavje kot samostojna enota le enkrat – kot davčna

upravna enota. V ostalih, policijska, sodna in geodetska, pripada sosednjim upravnim enotam.

Ima regionalno pomemben časopis, radio in televizijo. Regija ima svojo banko. Morda iz

151

športnega vidika nima vrhunskega kluba, vendar je tudi tukaj močno izrazita regionalna

pripadnost manjšim klubom (NK Trbovlje). Izobraževalna središča so razporejena na celo

Zasavje; Zagorje, Trbovlje in Hrastnik. V Zasavju se ljudje zavedajo regionalne pripadnosti

svoji regiji, območje ima identitetno izrazit individualen značaj. Zasavje sega proti severu do

Trojan, na jugu do Kuma, na zahod do Litije, na vzhod pa do Zidanega mosta. Glavno

središče regije je Trbovlje, mnogi pa so mnenja, da v regiji ni centralnosti, da je ta funkcija

razporejena med Trbovlje, Zagorje in Hrastnik.

Posavska identitetna regija

Posavje je glede na dejavnike identitetnih regij, medijsko, upravno, gospodarsko, samostojna

identitetna regija. Ima regionalno pomemben časopis, radio in televizijo. V Posavju obstajajo

vse v nalogi izbrane upravne institucije, središča upravnih enot pa so porazdeljena med

Sevnico, Brežicami in Krškim. Regija nima svoje banke. V športnem smislu je zelo šibka, saj

se na tem območju ni uspel razviti noben športni klub, ki bi pomenil kohezivni faktor znotraj

regije. Posavje je regionalno identifikacijsko zaokrožena regija, čeprav zase pravijo, da so

regija v nastajanju, je njihova regionalna individualnost jasna. Glavni center regije so Brežice,

čeprav je vpliv razpršen tudi na Krško in Sevnico. Posavju pripadajo občine Brežice, Krško,

Sevnica, Kostanjevica na Krki in po novem tudi Radeče in Bistrica ob Sotli.

Novomeška identitetna regija

Novomeška regija je glede na dejavnike s katerimi opredeljujemo identitetne regije, medijsko,

upravno, gospodarsko zelo močna identitetna regija. Ima regionalno prepoznaven časopis,

radio in televizijo. V njej obstajajo vse v nalogi izbrane upravne institucije. Ima svojo

regionalno banko. V športu, kot pomembnem kohezijskem dejavniku, je močna. Glavno

izobraževalno središče je Novo mesto. Dolenjska regionalna pripadnost je močna, center

regije je Novo mesto. Regija sega do Grosuplja, na vzhodu je meja Kostanjevica ob Krki. Na

sever sega do Mokronoga in Posavskega hribovja.

Ljubljanska identitetna regija

Ljubljanska regija je glede na dejavnike identitetnih regij, medijsko, upravno, gospodarsko

zelo močna identitetna regija. Ima regionalno prepoznavne časopisne, radijske in televizijske

ustanove. V njej obstajajo vse v nalogi izbrane upravne institucije, v nekaterih primerih so v

njene upravne delitve vključene tudi sosednje regije. Regija ima svojo banko s poslovalnicami

po celotni Sloveniji. V športu je zelo močna. Glavno izobraževalno središče je Ljubljana, ki je

kot glavno mesto nesporno središče regije in celotne države. Zaradi centralne lege in

ekonomsko-upravno-politične moči, je nedvomno osrednja in najvitalnejša slovenska

identitetna regija. Ljubljanska identitetna regija sega do Vrhnike, Grosuplja (Šmarje-Sap),

Medvod in Lukovice (Trojane).

Kranjska identitetna regija

Je iz vidika dejavnikov identitetnih regij, medijsko, upravno, gospodarsko zelo močna in

zaokrožena identitetna regija. Ima regionalno prepoznavne časopisne, radijske in televizijske

ustanove. V njej obstajajo vse v nalogi izbrane upravne institucije. Ima svojo regionalno

banko. V športu je močna, izobraževalno središče je Kranj. Kranjska regija je regija z izrazito

regionalno identiteto, center regije je Kranj. Regija sega do Medvod, Kamnika, Žiri in Baške

grape.

Notranjska identitetna regija

Notranjska je glede na dejavnike identitetnih regij obravnavanih v nalogi najšibkejša

identitetna regija. Medijsko je »samostojna«, saj ima regionalno pomemben časopis, radio in

televizijo. Nima pa velike regionalno upravne moči; od štirih upravnih delitev obravnavanih v

nalogi, nastopa kot samostojna upravna enota samo v dveh: v policijski in davčni delitvi. V

sodni in geodetski, pripada sosednjim upravnim enotam. Na Notranjskem se tudi ni uspela

ustanoviti regionalna banka. V športnem oziru je šibka, saj v celotni regiji ni niti enega

slovenskega prvoligaškega kluba. Najbolj popularen šport je smučanje, predvsem sta to tek na

152

smučeh in biatlon. Za Notranjsko lahko rečemo, čeprav je regija na prepihu, ima jasno

regionalno identiteto. Ima zelo nedoločene meje, precej je raztrgana med ostale, gospodarsko

močnejše regije. Notranjska predstavlja določen paradoks – Postojna je upravno-

administrativen center regije (tudi glavno izobraževalno središče regije), istočasno pa se

Postojnčani ne identificirajo z Notranjsko ampak s Primorsko. Iz regionalno identitetnega

zornega kota predstavljata center Notranjske Cerknica in Logatec.

Novogoriška identitetna regija

Novogoriška identitetna regija je medijsko, upravno, gospodarsko zelo močna identitetna

regija. Ima regionalno prepoznavne časopisne, radijske in televizijske ustanove. V njej

obstajajo vse v nalogi izbrane upravne institucije. Ima svojo regionalno banko. V športu je

močna. Izobraževalno središče je Nova Gorica. Goriška identiteta je očitna, zdi pa se, da je od

vseh slovenskih regij najbolj razbita na lokalni nivo. Center regije je Nova Gorica. Meje

regije segajo do Kanala, Bovca, Cerkna, Idrije, Razdrtega, Komna. Meja s Koprsko

Primorsko poteka po sredini Krasa.

Koprska identitetna regija

Podobno kot za Novogoriško, lahko rečemo tudi za Koprsko identitetno regijo, da je skozi

obravnavane dejavnike, medijsko, upravno, gospodarsko zelo močna identitetna regija. Ima

regionalno prepoznavne časopisne, radijske in televizijske ustanove. V njej obstajajo vse v

nalogi izbrane upravne institucije. Ima svojo regionalno banko. V športu je močna.

Izobraževalno središče je Koper.

Primorska regionalna identiteta je izrazita. S Primorsko se identificirajo tudi v Postojni, Ilirski

Bistrici in ostali v notranjosti države. Meja regije je precej nejasna, sega približno do Komna,

Planine in Ilirske Bistrice. Nedavno (julij 2007) so se prebivalci Ilirske Bistrice izrekli za

primorsko regionalno pripadnost. Center regije je Koper, ki zaradi vedno večjega pomena

luke in Univerze pridobiva na moči.

Vpliv urbanih središč

V raziskavi je nakazan vpliv urbanih središč na formiranje in obstoj identitetnih regij, saj smo

glede na to, da so središča navedenih dejavnikov v srednje velikih in velikih mestih

predpostavljali, da so sodobne identitetne regije povezane z urbanimi središči. Za identitetne

regije lahko rečemo, da so tudi odraz socialne in gospodarske moči urbanih središč.

Zaznavamo tudi veliko podobnost identitetnih regij in policentričnim ustrojem Slovenije.

Ugotavljamo, da je število identitetnih regij podobno številu regionalnih središč – naselij s

podobnim številom in podobno vrsto centralnih dejavnosti. Kako si to razlagamo?

Po eni strani je to povezano z vplivom policentričnega koncepta razvoja Slovenije, ki je težil

k temu, da imajo vsa regionalna središča podobne funkcije – mislimo predvsem na funkcije

družbenega značaja. Gre za načrtno razmeščanje javnih služb, predvsem izobraževalnih,

raziskovalnih, kulturnih in zdravstvenih ustanov. Ta koncept se je izgrajeval od leta 1965 in je

aktualen še danes. Različni viri definirajo policentrizem kot koncept ureditve regionalnega

razvoja, kjer nastaja več središč s podobno stopnjo centralnosti oziroma s podobnimi

gospodarskimi, upravnimi, socialnimi, izobraževalnimi, kulturnimi in drugimi dejavnostmi. V

Urbanističnem terminološkem slovarju iz leta 1975 je policentrizem definiran kot razvijanje

več pomembnih središč. Nanaša se na dekoncentracijo in hkrati koncentracijo dejavnosti;

dekoncentracijo v smislu preprečevanja koncentracije v enem, običajno državnem središču in

koncentracijo, dejavnosti v številnih majhnih središčih. V policentrično urejeni državi je del

pristojnosti prenesenih na središča večjih upravnih enot (regij, pokrajin, okrajev); gre za

prenos pristojnosti države na nižje upravne nivoje (na občino). Policentrični koncept razvoja

pa ne pomeni samo izbora naselij, imenujemo jih »regionalna središča«, v katerih bodo

153

skoncentrirane dejavnosti, pomembne za gospodarski in socialni razvoj kraja ampak gre tudi

za razvoj zaledja regionalnega središča. Francois Perroux pravi, da se zaradi gospodarskega in

socialnega razvoja mesta, del pozitivnih učinkov prenaša tudi v zaledje oziroma v okolico

mesta, ob čemer nastajajo gravitacijska območja. Tako je imel razvoj posameznih centrov

regij in njihovih gravitacijskih območij za posledico večanje gospodarskega, upravnega

pomena posameznih središč.

Po drugi strani pa so identitetne regije opredeljene z dejavniki, ki so locirani v centralnih

naseljih – to je v srednje velikih in velikih mestih. Razvoj urbane mreže je šel vzporedno z

razvojem gospodarstva, uprave, medijev. In zaradi tega prihaja do podobnosti števila

identitetnih regij in številom velikih in srednje velikih mest. S pojmom centralna naselja

označujemo naselja opremljena z različnimi centralnimi funkcijami, zaradi katerih igrajo

vlogo središča za bolj ali manj obsežno območje, imenovano tudi vplivno ali gravitacijsko

območje. Centralna naselja so nosilci razvoja gospodarskih, izobraževalnih, oskrbnih,

storitvenih in kulturnih dejavnosti ter javnih funkcij v policentrično zasnovanem razvoju

Slovenije

Danes omrežje centralnih naselij po hierarhičnih stopnjah sestavlja naslednje število centrov

(Ravbar, 2000):

6. stopnja: Ljubljana,

5. stopnja: Maribor, Celje, Koper, Kranj, Murska Sobota, Nova Gorica in Novo mesto,

4. stopnja: Brežice-Krško, Jesenice, Postojna, Ptuj, Slovenj Gradec-Ravne Koroškem,

Trbovlje (Zagorje-Hrastnik), Velenje,

3. stopnja: občinska središča (v obsegu tedanjih občin) (47),

2. stopnja: ruralna/industrijska središča: (164)

1. stopnja: lokalna središča (384).

V kontekstu naloge nas zanimajo predvsem 4., 5. in 6. stopnja. To so tista mesta ali somestja,

ki v urbanem sistemu že so ali postajajo središča za širša območja ali pa imajo pogoje, da tako

vlogo razvijajo kot proizvodna, storitvena, upravna središča z množico javnih funkcij, ki so

pomembna za skladnejši regionalni razvoj. Omenjena središča ali v določenih primerih tudi

somestja – razen Jesenic, Ptuja in Velenja – predstavljajo središča identitetnih regij. Iz tega

lahko sklepamo na podobnost med številom regionalnih središč in številom središč

identitetnih regij in posledično številom identitenih regij samih.

Naslednja tabela prikazuje središča urbanega sistema (brez Jesenic, Ptuja, in Velenja), ki so

hkrati središča identitetnih regij in nekatere javne funkcije, ki jih imajo. Podatke o javnih

funkcijah posameznih središč smo pridobili iz Krajevnega leksikona Slovenije in Slovenija -

geografska, zgodovinska, pravna, politična, ekonomska in kulturna podoba Slovenije.

Podrobnejši podatki o posameznih središčih in njihovi opremljenosti z nekaterimi centralnimi

funkcijami se nahajajo v prilogi številka 9.

154

Središče

ident.

regije S

edež

reg

. ča

sop

isa

reg

ion

aln

ega

časo

pis

a S

edež

reg

. ra

dia

reg

ion

aln

ega

rad

ija

Sed

ež r

eg.

tele

viz

ije

reg

ion

aln

e te

lev

izij

e S

edež

ban

ke

Sed

ež p

oli

cijs

ke

up

rav

e

Sed

ež o

kro

žneg

a so

diš

ča

Sed

ež g

eod

etsk

e

up

rav

e S

edež

dav

čne

up

rav

e

Sed

ež g

osp

od

arsk

e zb

orn

ice

Sed

ež r

ač.

mre

že-A

RN

ES

Sed

ež z

avo

da

za

pok

. in

in

val

. za

v.

Sed

ež z

avo

da

za z

dra

v.z

avar

ov

anje

Sed

ež z

avo

da

za z

apo

slo

van

je

Sp

lošn

a b

oln

ica

Sed

ež l

ekar

niš

keg

a p

od

jetj

a

Sed

ež p

ošt

ne

po

slo

vn

e en

ote

Sed

ež g

lav

ne

tele

fon

ske

cen

tral

e

Sed

ež p

ok

licn

ega

gasi

lsk

ega

cen

tra

Sed

ež š

tud

ijsk

e k

nji

žnic

e

Mu

zej,

gal

erij

a

Po

kli

cno

gle

dal

išče

Sre

diš

če i

den

tite

tne

reg

ije

Šte

vil

o m

anjk

ajo

čih

fu

nk

cij

Ljubljana 0

Maribor 0

Celje 0

Nova

Gorica 0

Novo

mesto 1

Kranj 1

Koper 2

Murska

Sobota 2

Slovenj

Gradec-

Ravne na

Koroškem

4

Krško-

Brežice 5

Trbovlje-

Zagorje-

Hrastnik

7

Postojna 10

Tabela 13: Središča identitetnih regij in nekatere njihove javne funkcije

Večina središč kaže podobno opremljenost s funkcijami javnega značaja. Šibkejše poteze

kažejo središča Zasavja in Postojna. Ravbar meni, da je uvrščanje Postojne med regionalne

centre do določene mere vprašljivo, saj je razmeroma skromno opremljena, njen vpliv pa je

čutiti le v sosednjih, populacijsko razmeroma šibkih območjih. Poleg tega je tudi znotraj

njenega gravitacijskega zaledja opazen vpliv bolj oddaljenih, močnejših središč. Ker pa gre

pri tem za dokaj obsežno območje, ki v bližini nima drugega pomembnejšega središča, se zdi

umestitev Postojne v to skupino centrov vendarle upravičena. Tudi za Trbovlje kot regionalni

center meni isti avtor, da ni povsem prepričljiv, saj je precej skromno opremljen. A oba

ohranjata nekatere svojske poteze, poleg tega pa sta oba centra vendarle dovolj močna, da ju

ni mogoče prezreti.

155

Za primerjavo nas zanima opremljenost ostalih treh središč 4. stopnje (Velenje, Ptuj,

Jesenice), ki ne predstavljajo središč identitetnih regij. Preostala centralna

središča 4. stopnje

Sed

ež

r egio

nal

neg

a č

aso

pis

a

Sed

ež

reg

ion

aln

ega

rad

ija

Sed

ež

reg

ion

aln

e te

lev

izij

e S

edež

ban

ke

Sed

ež p

oli

cijs

ke

up

rav

e

Sed

ež o

kro

žneg

a so

diš

ča

Sed

ež g

eod

etsk

e

up

rav

e S

edež

dav

čne

up

rav

e

Sed

ež g

osp

od

arsk

e zb

orn

ice

Sed

ež r

ač.

mre

že-A

RN

ES

Sed

ež z

avo

da

za

pok

. in

in

val

. za

v.

Sed

ež z

avo

da

za z

dra

v.z

avar

ov

anje

Sed

ež z

avo

da

za z

apo

slo

van

je

Sp

lošn

a b

oln

ica

Sed

ež l

ekar

niš

keg

a p

od

jetj

a

Sed

ež p

ošt

ne

po

slo

vn

e en

ote

Sed

ež t

elef

on

ske

cen

tral

e

Sed

ež p

ok

licn

ega

gas

ilsk

ega

cen

tra

Sed

ež š

tud

ijsk

e k

nji

žnic

e

Mu

zej,

gal

erij

a

Po

kli

cno

gle

dal

išče

Sre

diš

če i

den

tite

tne

reg

ije

Šte

vil

o m

anjk

ajo

čih

fu

nk

cij

Ptuj 13

Velenje

14

Jesenice

18

Tabela 14: Preostala centralna središča 4. stopnje in nekatere njihove javne funkcije

Razlike v opremljenosti središč identitetnih regij, ki po hierarhiji pripadajo 6., 5., in 4. stopnji

in preostalih treh središč 4. stopnje so znatne. Zadnje uvrščeni središči identitetnih regij sta

Postojna, ki je opremljena z 12 funkcijami in somestje Zasavja, ki jih ima 15. Od preostalih

središč 4. stopnje, ki ne predstavljajo središč identitetnih regij, je najbolje opremljen Ptuj, ki

ima 9 funkcij, sledi Velenje z osmimi.

Zaznamo lahko tudi sorodnost identitetnih regij z Vrišerjevimi ekonomskogeografskimi

regijami (1998: 432), ki jih povezuje z gospodarskim razvojem Slovenije, povezanim s

politiko do manj razvitih območij. Da bi zmanjšali razlike v razvitosti posameznih območij,

so l. 1971 sprejeli v Sloveniji poseben »Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj

razvitih območij«, kasneje so ga preoblikovali v »Zakon o pospeševanju skladnejšega

regionalnega razvoja«. Učinki so se pokazali šele v prvi polovici osemdesetih let, ko so se

začele razlike postopno zmanjševati, predvsem na Goriškem, Notranjskem, Savinjskem,

Dolenjskem, Pomurju in Spodnjem Posavju.

Pred Vrišerjem je poizkus členitve Slovenije na območja gravitacijske pripadnosti poskušal že

Ilešič v petdesetih letih. Med različnimi možnostmi, kako razdeliti Slovenijo na ozemeljske

enote, se je odločil za tako imenovan »funkcijski odnos«, ki se oblikuje med središči in naselji

na njihovem vplivnem območju (teorija o centralnih naseljih). Sodil je, da funkcijski odnosi,

ki nastajajo z rabo različnih storitev, oskrbo in uporabo družbene infrastrukture, lahko

predstavljajo osnovo za pokrajinsko členitev, oziroma manjše družbenogeografske enote

ustrezno prikazujejo občo družbeno ureditev v prostoru. Vrišer nadaljuje, da je zaradi

navedenega smiselno prikazati primer ekonomskogeografske regionalizacije Slovenije, s

katerim se skuša določiti družbenogospodarska območja, ob hkratnem upoštevanju obeh

regionalizacijskih načinov, funkcijskega in homogenostnega. Identitetne regije kažejo tudi veliko podobnost s statističnimi regijami tako po obsegu, kot

tudi številu. Statistične regije Slovenije so ena izmed teritorialnih ravni, za katere Statistični

urad Republike Slovenije zbira in izkazuje statistične podatke.

156

Slika 94: Statistične regije

Vir: http://www.stat.si

Tudi regionalizacija na statistične regije je bila narejena na podlagi gravitacijskih območij

dvanajstih regionalnih središč, kar se je izkazala za razmeroma stabilno delitev. Statistične

regije so nastale na podlagi Vrišerjevih ekonomsko geografskih regij. V uvodu smo omenili,

da upravne delitve, ki se uspejo ohraniti dlje časa, vplivajo na nastanek in ohranjanje

regionalne identitete.

Dodatno potrditev identitetnih regij najdemo tudi v raziskavi o mestnih regijah Slovenije.

Tako kot identitetne regije, je tudi mestne regije težko/nemogoče zamejiti. Mestne regije so

območja okoli mest, katerih prebivalci uporabljajo mestne dejavnosti za zadovoljevanje svojih

potreb. Med mesti in naselji, ki jih obkrožajo, pa se vzpostavijo tudi številne vezi, zaradi

katerih je regija vse bolj povezana v upravnem, gospodarskem in socialnem smislu. Mestne

regije nastanejo zaradi zadovoljevanja potreb prebivalcev gravitacijskega območja v

regijskem središču. Na nastanek pa vplivata tudi hiter razvoj prometnih sredstev in izboljšanje

prometne infrastrukture, ki sta zmanjšala čas, potreben za pot iz mest v primestna naselja in

nazaj. Eden od kazalcev za opredelitev mestnih regij je število in obseg dnevnih migracij, kar

je uporabil Krojc v svoji nalogi Mestne regije Slovenije (2010).

Glede na elemente, ki mestne regije vzpostavljajo, lahko v geografiji opredelimo dve vrsti

mestnih regij: – ekonomskogeografske mestne regije; – socialnogeografske mestne regije.

Regije, opredeljene v omenjeni raziskavi, so ekonomskogeografskega značaja, saj je bil

kazalec, s katerim jih je opredeli, obseg in število dnevnih migrantov. Na osnovi analize

migracijskih tokov je slovenska mesta uvrstil v štiri skupine. Te so: mesta, ki nimajo mestne

regije in niso središča regij; mesta, ki nimajo mestne regije in so središča regij;. mesta z manj

izrazito mestno regijo; mesta z izrazito mestno regijo. V prvi dve skupini, ki predstavljata

mesta, ki nimajo mestnih regij, se je uvrstilo šestinpetdeset slovenskih mest. V tretjo skupino

se je uvrstilo šest mest, in sicer mesta: Celje, Kranj, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj in

Velenje. V četrti skupini so mesta Ljubljana, Maribor in Murska Sobota. Po kriterijih, ki so

bili uporabljeni v tej raziskavi, ima mestne regije devet slovenskih mest.

Kot primer podobnosti prostorskega obsega identitetnih in mestnih regij prilagamo nekaj

primerov iz omenjene raziskave.

157

Slika 95: Murskosoboška mestna regija (Vir: Krojs, 2010)

Slika 96: Celjska mestna regija (Vir: Krojs, 2010)

Slika 97: Novomeška mestna regija (Vir: Krojs, 2010)

158

Slika 98: Kranjska mestna regija (Vir: Krojs, 2010)

Slika 99: Novogoriška mestna regija (Vir: Krojs, 2010)

Obseg gravitacijskih območij regionalnih središč, opredeljen na podlagi dnevnih migracij,

sovpada z območji identitetnih regij. Po eni strani to potrjuje pomen mest kot gospodarskih in

duhovnih središč, čeprav hkrati zpostavlja dilemo, ali so tako opredeljene identitetne regije

samo oblika vplivnih območij mest.

Če strnema vsa spoznanja ugotavljamo, da identitetne regije obstajajo. Obravnavani dejavniki

identitetnih regij so se izkazali kot relevantni. Vpliv središč identitetnih regij z močjo

družbenih institucij, medijev, gospodarstva, upravnih delitev in športa - na nastanek in

ohranjanje regionalne identitete, se je izkazal kot utemeljen. Tudi ljudje se jasno zavedajo

svoje regionalne identitete. Medijska, institucionalna, upravna, gospodarska, športna moč

večjih središč – urbani milje – se je pokazala kot nosilec prostorskega razvoja in eden glavnih

oblikovalcev identitetnih regij: pripadnost istim institucijam, medijskim, gospodarskim,

izobraževalnim, socialnim, športnim, kulturnim, upravno-administracijskim, določa

regionalno identiteto prebivalcev.

V nalogi smo pokazali, da ob številnih regionalizacijah Slovenije obstaja tudi ta, ki temelji na

regionalni pripadnosti oziroma regionalni identiteti prebivalcev, ki je generirana iz

regionalnosti gospodarskega in socialnega življenja.

159

Povzetek

Naloga obravnava identitetne regije, ki nastajajo na temelju nekaterih oblik delovanja v

družbeni sferi, v t.i. socialnem prostoru. V njej so realizirani sledeči cilji: opredeliti vsebino

pojma identitetna regija, preučiti dejavnike, s katerimi je možno prepoznati identitetne regije

in določiti prostorski domet relevantnih dejavnikov ter na podlagi tega izdelati regionalizacijo

Slovenije na identitetne regije.

Identitetno regijo definiramo kot območje, kjer prebivalci prejemajo iste informacije,

pripadajo istim institucijam ali/in sodelujejo v javnem življenju na določenem območju,

zaradi česar se podobno regionalno opredeljujejo. Identitetna regija je območje, ki ga

povezuje podobno stanje duha ter pripadnost institucijam družbenega življenja, posledica

česar je občutek regionalne pripadnosti oziroma regionalna identifikacija z istim območjem.

Ključnega pomena pri tem so družbene institucije, ki so razumljene kot trajne oblike

organizacije družbenega življenja. V zastavljenem kontekstu naloge so bili preučeni naslednji

elementi, za katere domnevamo, da so relevantni za opredeljevanje identitetnih regij:

regionalnost družbenih institucij (izobraževalne ustanove, banke), regionalnost gospodarskih

subjektov, regionalni vidik medijev (razmestitev medijev regijskega značaja), upravne delitve,

regionalnost socialnih stikov (športni klubi), regionalna opredelitev posameznikov.

Mediji - javne informacije (regionalni časopisi, regionalne radijske postaje, regionalne

televizije) preko določenega območja delovanja, območja slišnosti, distribucije in oddajanja

zaokrožajo določena območja in s tem delujejo kot pomemben regionalno identifikacijski

faktor. Mediji so hkrati tudi sredstvo za promocijo gospodarskih subjektov, kar ima

regionalno identifikacijske učinke. Pri ustanovah javnega življenja - institucijah (banke, šole,

...), gre za organizacije in dejavnosti javnega značaja, ki imajo regionalna obeležja. Za

najrazličnejše organizacijske in institucionalne potrebe se delajo administrativne (upravne)

delitve - prostorske členitve, tiste, ki se uspejo ohraniti skozi čas, začnejo delovati kot

regionalno identifikacijske prvine. Množičen šport deluje preko gospodarskih subjektov, ki se

promovirajo na tekmah, preko navijačev, simpatizerjev in sponzorjev kot močan kohezijski

dejavnik znotraj določenega območja in vpliva na pojav identitetnih regij. Intervju kaže, kako

se prebivalci sami regionalno identificirajo. Pri preučevanju izbranih dejavnikov smo

ugotovili njihov pomemben vpliv na pojav identitetnih regij.

Ugotavljamo, da je glavni generator identitetnih regij vpliv regionalnih središč preko

najrazličnejših dejavnikov obravnavanih v nalogi, ponekod pa še na zgodovinskih deželah

oblikovana zavest. Glede na kriterije, ki smo jih zavzeli do obravnavane problematike, obstaja

v Sloveniji 12 identitetnih regij: Murskosoboška, Mariborska, Koroška, Celjska, Zasavska,

Posavska, Novomeška, Ljubljanska, Kranjska, Notranjska, Novogoriška in Koprska

identitetna regija.

Summary

In the present study spatial identities are represented, which are established on the basis of

different relations inside the social sphere, from the so called social space. This study tries to

fulfill three aims: to define the term identity region as an element of geographical

regionalization, to determine the factors creating the regional identity, to find out the spatial

reach of the important elements and on that basis work out the regionalization of Slovenia by

identity regions. We can define an identity region as the territory where the inhabitants are

receiving the same information, belong to the same institutions and cooperate in the public

life in that area; it results in similar regional classification. When a region is filled with a

uniform state of spirit and consistency in the institutions of social life it culminates in the

160

feeling of regional identity. Here the social institutions play the greatest role and they are

understood as a lasting form of the organization of the social life. In the present study the

following elements, considered as relevant factors for the determination and classification of

identical regions, were examined: the regionalismus of the regional economy, regionalismus

of institutions of public life (schools, banks), administrative divisions, the regionalism of

mass medias (placement of medias with regional character), the regionalism of public life

(sports clubs) and regional classification of individuals. The institutions of public life (banks,

educational institutions): such institutions in their structure and organization reflect the

regional character. Media (public informations): regional newspapers, regional radio stations,

regional television stations all have a certain sphere of influence, distribution, signal reach and

broadcasting. Business houses try to promote themselves through these media and

subsequently create identity areas by creating links with important regional identifying

factors. Administrative divisions: reflecting the local needs may from time to time create

different spatial divisions which are perpetuated and subsequently act as regional identifying

factors. Sports: Businesses look to promote their corporate identity through sports events as

fans, sympathizers, sponsors and donors to the clubs represent a strong cohesive element

within a certain territory which strengthens regional identity. The interview process shows us

how the inhabitants put themselves into a particular regional context.

We found that the main generators of regional identity is influence of regional centres with

their institutions and somewhere a consciousness shaped by the historical landscape. The

criteria lead to the conclusion that Slovenia can be divided into 12 identity regions:

Murskosoboška, Mariborska, Koroška, Celjska, Zasavska, Posavska, Novomeška,

Ljubljanska, Kranjska, Notranjska, Novogoriška and Koprska identity region.

161

10. Literatura

1. Abel, C., 2000. Arhitecture and identity – response to cultural and technological

change. Oxford, Architectural Press, 270 str.

2. Altman I., Low S., M., 1992. Introduction. Place Attachment. A conceptual Inquiry.

New York Plenum press, 156 str.

3. Aristoteles, 1959. Poetika. Ljubljana, Cankarjeva založba, 163 str.

4. Arnold, E., 1971. Communication through mass media. Routledge. London.

5. Auge, M., 1999. Novi svetovi. V: Mestomorfoze, Ljubljana, Sorosov center za

sodobne umetnosti, 92 str.

6. Avstrija, Jugoslavija, Slovenija : slovenska narodna identiteta skozi čas. 1997.

Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 262 str. (Zbirka: Historia :

znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete).

7. Baskar, B., 2002. Med regionalizacijo in nacionalizacijo : iznajdba šavrinske

identitete. Annales. Series historia et sociologia. 12, 1, str. 115–132.

8. Bašić-Hrvatin, S., Prpič, M., 2005. Mediji v službi javnosti : spremna beseda. Socialna

zgodovina medijev. Ljubljana, Sophia. (Zbirka Razgledi).

9. Beilly, A., S., 1993. Spatial imaginary and geography – a plea for the geography of

representations. GeoJournal, 31, 3, str. 247–250.

10. Bell, D., 1973. The coming of post-industrial society – a venture into social

forecasting. New York, 507 str.

11. Berger, P. L., Luckmann, T., 1966. The social construction of reality. A treastise on

the sociology of knowledge. Garden City, Doubleday.

12. Blotevogel, H., H., 1996. Auf dem Wege zu einer »Theorie der Regionalität«. V:

Region und Regionsbildung in Europa. Baden-Baden, Nomos Verlagsgesellschaft, str.

56–66.

13. Blotevogel, H., H., 2002. Fortentwicklung des Zentrale-Orte-Konzepts. Hanover,

ARL.

14. Briggs, A., Burke, P., 2005. Socialna zgodovina medijev : od Gutenberga do

interneta. Ljubljana, Sophia, 380 str.

15. Buecher, K., 2001. Gesammelte Aufsaetze zur Zeitungskunde : Lauppsche

Buchhandlung Tuebingen. V: Komunikološka hrestomatija 1. Začetki komunikologije

v Evropi in ZDA. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str. 45-56. (Knjižna zbirka

Javnost).

16. Bufon, M., 1990. Etničnost in teritorialnost ali geografija med disciplinarno in

multidisciplinarno razsežnostjo. Razprave in gradiva, 23, str. 129–131.

17. Burrough, P., McDonnell, R., 1998. Principles of Geographical Information Systems.

Oxford, Oxford University Press.

18. Buttimer, M., 1971. Space. 231 str.

19. Butz, D., Eyles, J., 1997. Reconceptualizing senses of place : socialrelations, ideology

and ecology. Geografiska Annaler, 79 B, 1, str. 78–98.

20. Canter, D., 1977. The Psychology of Place. London, The Arhitectural press, 198 str.

21. Castells, M., 1997. The Power of Identity. Oxford, Blackwell, 461 str. (Zbirka The

information age : economy, society and culture, 2).

22. Cheffers, J., 1993. Humanism and the profession – the need for lateral thinking and

synthesis. International journal of physical education, V 30, št. 1.

23. Claval, P., 1998. An introduction to regional geography. Oxford, Blackwell, 299 str.

24. Clifford, J., 1988. The Predicament of Culture: Twentiweth Century Ethnography,

Literature and art, Cambrudge, MA: Harvard University Press, str. 15.

162

25. Cooley, C., 2001. Razvoj in pomen sporočanja. V: Komunikološka hrestomatija 2 :

razvoj empirične komunikologije v ZDA. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str.

31–45. (Knjižna zbirka Javnost).

26. Cvirn, J., 1997. Deželna in narodna zavest na (spodnjem) Štajerskem. V: Avstrija,

Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana, Oddelek za

zgodovino Filozofske fakultete, str. 74–84.

27. Daniels, S., 1993. Fields of vision : landscape imagery and national identity in

England and the United States. New Jersy, Princeton University press, 257 str.

28. Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000. 1986. Ljubljana,

Zavod SRS za družbeno planiranje.

29. Doupona, M., Petrović, K., 2000. Šport in družba : sociološki vidiki. Ljubljana,

Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 255 str.

30. Downs, R., M., 1973. Image and environment : cognitive mapping and spatial

behavior. Aldine, Chicago, 439 str.

31. Downs, R., M., Stea, D., 1977. Maps in minds : reflection on cognitive mapping.

London, Harper and Row, 234 str.

32. Drozg, V., 1999. Opredelitev naselij, upravičenih do statusa mesto. Ljubljana, Služba

za lokalno samoupravo RS.

33. Drozg, V., 2000. O razvoju geografije. V: Kunaver, J., Požar, S. (ur.): Slovenska

šolska geografija s pogledom v prihodnost. DZS, Ljubljana.

34. Drozg, V., 2004. Regije – kontekst ali koncept spoznavanja pokrajine. Teorija in

praksa regionalizacije Slovenije, str. 16–24.

35. Drozg, V., 2005. Koncepti policentrične ureditve Slovenije. Dela, 24, str. 147–158.

36. Drozg, V., 2006. Regijsko mesto Maribor. Revija za geografijo 1-1, Maribor, str. 9 –

38.

37. Drozg, V., 2006. Urejanje prostora. Študentsko gradivo, Filozofska fakulteta,

Maribor.

38. Edvards, H., 1993. Sociology of sport. The Dossey press, Homewood.

39. Egenhofer, M., J., Mark, D., M., 1995. Naive Geography. Spatial Information

Theory, A Theoretical Basis for GIS. Berlin.

40. Entrikin, B., 1981. Environment and space. Oxford, Blackwell. 169 str.

41. Fisher, P., 2000. Sorites paradox and vague geographies. Fuzzy sets and systems

113(1). Amsterdam.

42. Flere, S., 2001. Sociologija. Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje, Maribor,

Pravna fakulteta, 322 str.

43. Gams, I., 1984. Metodologija geografske členitve ozemlja. Geografski vestnik 56, str.

75–82.

44. Gams, I., 1986. Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje.

Geografski vestnik, 58, str.77–81.

45. Gergen, K., 1985. The social construcionist movement in modern psychology.

American psychologist, 40, 3, str. 35–46.

46. Gibson, E., 2001. Decline and fall of the Roman Empire. Milman in G. Smith, vol.1,

London.

47. Giddens, A., 1992. Die Konstitution der Gesellschaft. Frankfurt, Campus, 460 str.

48. Giesen, A., 1992. Od redukcije k povezavi : pregled razprave o mikro-makro

povezavi. V: Družboslovne razprave,13, str. 35-39.

49. Grdina, I., 1997. Konstituiranje slovenske nacionalne identitete in slovenska

književnost (v trikotniku Avstrija - Jugoslavija – Slovenija). V: Avstrija, Jugoslavija,

Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana, Oddelek za zgodovino

Filozofske fakultete, str. 90–110.

163

50. Greider, T., Garkovich, L., 1994. Landscape : the social construction of nature and the

environment. V: Rural Sociology, 59, 1, str. 19–28.

51. Güssefeldt, J., 1997. Grundsätzliche Überlegungen zu Regionalisierungsmodellen.

Geographische Zeitschrift, 85/1, str. 56–65.

52. Hagget, P., 2002. Geography – a modern synthesis. 2. izdaja, London, Harper&Row,

256 str.

53. Hard, G., 1982. Landschaft und Raum. Osnabrück.

54. Harvey, D., 1969. Explanation in Geography. London, Arnold.

55. Harvey, D., 1990. The condition of postmodernity : an enquiry into the origins of

cultural change. Oxford, Basil Blackwell, 378 str.

56. Harvey, D., 1996. Justice, nature & geography of difference. Cambridge, Oxford,

Blackwell, 468 str.

57. Heidegger, M., 1977. Basic Writings, New York, Harper & Row.

58. Heidegger, M., 1990. Identiteta in diferenca. Maribor, Založba Obzorja, 345 str.

(Zbirka znamenja).

59. Hellpach, W., 1924. Psychologie der Umwelt : Handbuch der biologischen

Arbeitsmethoden. Heft 3, Wien, 234 str.

60. Hetherington, K., 1998. Expresions of identity : space, performance, politics. London,

Thousand Oaks, New Delhi, Sage, 181 str.

61. Hillier, B., 1996. Space is the machine : a configurational theory of architecture.

Oxford, New York, Melbourne, Cambridge University Press, 463 str.

62. Hooson, D., 1994. Geography and national identity. Oxford, Cambridge, Blackwell,

391 str. (Zbirka: The Institute of British Geographers special publications series ; 29).

63. Hough, M., 1990. Out of place : restoring identity to the regional landscape. New

Haven, London, Yale University Press, 230 str.

64. Ilešič, S., 1957. Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski

vestnik 29-30, Ljubljana, str. 83-132.

65. Ittelson, W., H., 1974. An introduction to environmental psychology. New York,

Holt, Reinehart and Winston, 156 str.

66. Jerman, F., 1997. Slovenska narodna identiteta in slovenska filozofija. Avstrija.

Jugoslavija. Slovenija. 67. Johnston, R., 2004. Dictionary of Human Geography. London.

68. Južnič, S., 1987. Antropologija. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 341 str.

69. Južnič, S., 1993. Identiteta. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 399 str. (Zbirka

Teorija in praksa).

70. Kaehler, D., S. Fuzzy logic – an introduction. URL:

http://www.seattlerobotics.org/encoder/mar98/fuz/fl_part1.html#WHAT%20IS%20F

UZZY%20LOGIC

71. Katalog regionalnih delitev Slovenije 2001. Statistični urad RS, 2001.

72. Keating, M., 1998. The new regionalism in Western Europe : territorial restructing

and political change. Cheltenham, Northampton, Elgar, 242 str.

73. Kinderman J. K., 1794. Zemljevid Notranje-Avstrijskih dežel Štajerske, Koroške,

Kranjske in Goriško-Gradiščanske.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Zemljevid_0206_014.jpg

74. Klemenčič, M., M., 2002. Miselna slika pokrajin. V: Spoznavni zemljevid Slovenije.

Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 161–180.

75. Klemenčič, M., M., Lipovšek, I., 2002. Geografija Slovenije 1 : učbenik za 3. letnik

gimnazij. Ljubljana. Državna založba Slovenije, 107 str.

76. Klemenčič, M., M., 2004. Družbenogeografske regionalizacije Slovenije. V: Teorija

in praksa regionalizacije Slovenije. Maribor, Pedagoška fakulteta, str. 37–43.

164

77. Klemenčič, M., M., 2005. Regija in regionalna struktura Slovenije. Dela, 23, str. 5–

58.

78. Klemenčič, M., M., 2006. Miti in nacionalne zgodovine. Večer (20. oktober 2006),

str. 5.

79. Klir, G., Folger, T., 1988. Fuzzy Sets, Uncertainty and Information. New Jersey,

Prentice Hall International Inc.

80. Kmecl, M., 1997. Regionalizem in slovenska literatura z vidika slovenske narodne

identitete. V: Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas.

Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, str. 111–116.

81. Kokalj, Ž., 2004. Vrednotenje pokrajinskoekoloških tipov Slovenije v luči

pokrovnosti izdelane s klasifikacijo satelitskih posnetkov LANDSAT : diplomsko

delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 102 str.

82. Kolenc-Kolnik, K., 1996. Umske značilnosti mladostnikov in prostorske predstave,

pojmovanje ter razumevanje geografskega prostora. Pedagoška obzorja, 1, 4, str. 146–

152.

83. Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Jaušovec, N., 2001. Psihologija : spoznanja in

dileme. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 414 str.

84. Mestomorfoze. 1999, Ljubljana, založba cf : Sorosov center za sodobne umetnosti,

91 str. (Žepna zbirka, založba cf, 2).

85. Kos, D., 1994. Neformalne prostorske niše. V: Teorija in praksa, 31, 1/2, 48–54.

86. Kos, D., 1994. Racionalnost neformalnih prostorov. Ljubljana, Fakulteta za družbene

vede, 264 str. (Zbirka Znanstvena knjižica, Fakulteta za držbene vede, 8).

87. Kos, D., 1994. Societies in Transition – the case of Slovenia. Ljubljana, Slovene

Sociological Association & Institute for Social Sciences, 246 str.

88. Kos, D., 1995. Postsocialistična obnova. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in

novo antropologijo, XXIII, 217–227.

89. Kos, D., 1997. Analiza prostorskih politik. IB revija, 31, 5-6, str. 3-13.

90. Kos, D., 1999. Množenje prostorskih podob. V: Spoznavni zemljevid Slovenije.

Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 97–117.

91. Kos, J., 1979. Pregled slovenskega slovstva. 5. izd. Ljubljana, Državna založba

Slovenije, 440 str.

92. Krojs, B., 2010. Mestne regije Slovenije. Maribor, Diplomska naloga, Filozofska

fakultetea Maribor, 96 str..

93. Kučan, A., 1998. Krajina kot nacionalni simbol. Ljubljana, Znanstveno in

publicistično središče, 224 str. (Zbirka Spekter, 1998, 1)

94. Kunaver, J., Haubrich, H., Marentič-Požarnik, B., Lipovšek, I., Klemenčič, M.,M.,

Drozg, V., Kolenc-Kolnik, K., Umek, M., Resnik Planinc, T., Popit, S., Požar, S.,

2005. Slovenska šolska geografija s pogledom v prihodnost. Ljubljana, Državna

založba Slovenije, 179 str.

95. Kuipers, N., 1978. Modelling spatial knowledge. Cognitive science, 2, str.129-153.

96. Kymlicka, W., 1995. Multicultural Citizenship. Oxford, Clarendon Press.

97. Lasswell, H., D., 1999. Struktura in funkcija sporočanja v družbi. V: Komunikološka

hrestomatija 2. Razvoj empirične komunikologije v ZDA. Ljubljana, Fakulteta za

družbene vede, str. 11–22. (Knjižna zbirka Javnost).

98. Lazarsfeld, F., P., Merton, K., R., 1999. Množično sporočanje, popularni okus in

organizirano družbeno delovanje. V: Komunikološka hrestomatija 2. Razvoj

empirične komunikologije v ZDA. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str. 11–22.

(Knjižna zbirka Javnost).

165

99. Le Bon, G., 2001. Mnenja in prepričanja množic. V: Komunikološka hrestomatija 1.

Začetki komunikologije v Evropi in ZDA. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str.

78–89.

100. Lee, T., 1976. Psychology and the environment. London, Methuen, 143 str.

101. Lefebvre, H., 1998 (2003). The production of space. Malden, Blackwell, str.

454.

102. Lenz-Romeiss, F., 1970. Die Stadt – Heimat oder Durchgangsstation. G. D.

W., Callwey.

103. Levi-Strauss, C., 1985. Oddaljeni pogled. Ljubljana, ŠKUC : Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete, 381 str. (Zbirka Studia humanitatis).

104. Lovrenčak, F., 1996. O uporabi pojma pokrajina. Geografski vestnik, 68, 265–266.

105. Low, M., 2001. Raumsoziologie. Frankfurt, Suhrkamp, 189 str.

100. Lowenthal, D., 1975. Past time, present place : landscape and memory. V : The

Geographical Review, LXV, str. 67–69.

106. Lowenthal, D., 1991. British national identity and the english landscape. V: Rural

History 2, str. 57–65.

107. Loy, W., Gerald, S. Kenyon 1989. Sport, culture and society. London: The

Mecmillan Company.

108. Magnane, G., 1968. Sociologie du sport. Gallimart, Sant-Amand, Gallimart, 256 str.

109. Maier, G., Tödtling, F., 2002. Regional - und Stadtökonomik. Dunaj, Springer.

110. Malinowski, B., 1995. Znanstvena teorija kulture. Ljubljana, Inštitut za

humanistične vede, 224 str. (Zbirka Studia humanitatis).

111. Mark, D., M., 1992. Spatial methaphors for human-computer interaction.

Charleston, Proceedings, Fifth International Symposium on Spatial Data Handling,

167 str.

112. Massey, D., 2003. Spaces of Politics – Raum und Politik. V: Gebhardt H., Reuber

P. Kulturgeographie. Stuttgart, 2003.

113. Mcluhan, M., 1964. Gutenberg Galaxy. University of Toronto Press, Toronto.

114. Mcluhan, M., 1964a. Understanding Media. Routledge & Kega Paul. London.

115. Mead, H., G., 2001. Mišljenje in sporočanje. V: Komunikološka hrestomatija 1.

Začetki komunikologije v Evropi in ZDA. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str.

46–52. (Knjižna zbirka Javnost).

116. Meistad, T., 2001. Municipal slogans and emblems-Subjective local identities used

strategically in local community development:

www.abdn.ac.uk/arkleton/npp/pdf/norway4

117. Melik, V., 1997. Problemi v razvoju slovenske narodne identitete (do 1941). V:

Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana,

Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, str. 41–52.

118. Mlinar, Z., 1992. Teritorialne identitete v nastajajoči svetovni družbi. V: Teorija in

praksa, 29, 5/6, 450–462.

119. Moore, D. S. , McCabe, G. P., 1999. Introduction to the Practice of Statistics, 3rd

ed. New York: W. H. Freeman.

120. Muehler, K., Opp Karl-Dieter, 2006. Region-Nation-Europa: Die Dynamik

regionaler und ueberregionaler Identifikation. Vs Verlag fuer sozial wissenschaften,

Wiesbaden.

121. Murphy, A.,B., 1991. Regions as social constructs : the gap between theory and

practise. Progress in Human geography 15, 1, str.

122. Musek, J., 1997. Prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe. V:

Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana,

Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, str. 174–203.

166

123. Mušič, V., 1980. Urbanizem – bajke in resničnost. Ljubljana, Cankarjeva založba.

124. Nastran-Ule, M., 2002. Spoznavni procesi in konstrukcija socialne stvarnosti. V:

Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str.

str. 57–78.

125. Natek, K., 1998. O regionalizaciji Slovenije. Geografski vestnik, 70, str. 139-150.

126. Natek, K., (1999) 2002. Risanje zemljevida Slovenije. V: Spoznavni zemljevid

Slovenije. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 211–251.

127. Natek, K., Žiberna, I., 2004. Naravno geografske regionalizacije Slovenije. Teorija

in praksa regionalizacije Slovenije, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta,

Maribor.

128. Natek, K., Natek, M., 1998. Slovenija - -geografska, zgodovinska, pravna, politična,

ekonomska in kulturna podoba Slovenije. Založba Mladinska knjiga, 415 str.

129. Nečak Luek, A., 1997. Jezikovna identiteta in jezikovno načrtovanje pri Slovencih.

Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas - zbornik,

Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana.

130. Nečak, D., 1997. Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi

čas. V: Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas.

Ljubljana, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, str. 19–24.

131. Norberg-Schulz, C., 1980. Genius loci. New York, str.5, 14, 15, 19-21, 170, 179.

132. Norman, N., Hull, C., H., Jenkins, J., G., Steinbrenner, K., Bent, D., H., 1975.

SPSS : statistical package for the social Sciences, 2. izdaja, New York, McGraw-

Hill, 675 str.

133. Ogrin, D., 1991. Krajina kot nosilec identitete. Urbani izziv 15, 62–64.

134. Ogrin, D., 2007. Prostorsko dojemanje Sredozemlja v Sloveniji : (ne)skladje med

dojemanjem in fizičnimi opredelitvami. Acta geographica Slovenica, 47, 1, str. 105-

131.

135. Paasi, A., 1986. The institutionalizations of regions : a theoretical framework for

understanding the emergence of regions and the constitution of regional identity. V:

Fennia 164, str. 13–24.

136. Paasi, A., 1996. Territories, boundaries and consciousness : the changing

geographies of the Finnish–Russian border. Chichester [etc.], John Wiley & Sons, cop,

353 str.

137. Paasi, A., 2000. Re-constructing regions and regional identity. Medmrežje:

www.ru.nl/socgeo/n/colloquium

138. Paasi, A., 2002. Bounded spaces in the mobile world : deconstructing »regional

identity«. Tijdschrif voor economische en sociale geografie, 93, 2, str. 56–67.

139. Paasi, A., 2002a. Place and region : regional worlds and words. Progress in Human

Geography, 26, 6, str. 35–36.

140. Paasi, A., 2003. Region and plce : regional identity in question. Progress in Human

Geography, 27, 4, str. 24–26.

141. Parin, P., 1995. Domovina, ti si kakor plomba.. V: Razgledi 1 (6. januar 1995), str.

4–5.

142. Pečjak, V., 1977. Psihologija spoznavanja. 2. poprvaljena in dopolnjena izdaja,

Ljubljana, Državna založba Slovenije, 514 str.

143. Perko, D., 1998. Geografija, regija in regionalizacija. V: Slovenija : pokrajine in

ljudje. Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 12–15.

144. Petrović, K., Doupona, Topič, M., 1996. Sociologija športa. Ljubljana, Fakulteta za

šport, 193 str.

145. Pogačnik, A., 1992. Urejanje prostora in varstvo okolja. Ljubljana, Mladinska

knjiga.

167

146. Polič, M., 1978. Psihološke razsežnosti človekovega okolja. V: Anthropos, 8, 1–2,

str. 43–63.

147. Polič, M., 1999. Doumevanje okolja. V: Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana,

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 15–55.

148. Potter, J., Wetherell, M., 1996. Discourse and social psychology : beyond attitudes

and behaviour. London, Thousand Oaks, New Delhi, Sage, 216 str.

149. Proshansky, H., M., Ittelson, W., H., Rivlin, L., G., 1970. Environmental

psychology : man and his physical setting. New York, Holt Rinehart-Winston, 254 str.

150. Proshansky, H., F., Abbe Kaminoff, R., 1983. Place-identity : physical world

socialization of the self. V : Journal of Environmental Psychology, 3, str. 14–16.

151. Rapoport, A., 1977. Human Aspects of Urban Form. Pergamom Press, Oxford, str.

12-14.

152. Ravbar, M., 2000. Omrežje naselij in prostorski razvoj Slovenije. Ljubljana, Inštitut

za geografijo. Ministrstvo za okolje in prostor.

153. Ravbar, M., 2001. Poselitev in prostorski razvoj Slovenije. Ljubljana, Ministrstvo za

okolje in prostor, 41.str.

154. Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije 1974. Zasnova urbanizacije.

1974. Zavod SR Slovenije za regionalno prostorsko planiranje, Ljubljana.

155. Relph, E., 1976. Place and placelessness. London, Pion Limited, str. 43.

156. Repovš, G., 1999. Osnove prostorske kognicije. V: Spoznavni zemljevid Slovenije.

Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 79–96.

157. Reynolds, D., R., 1994. Political geography : the power of place and the spatiality of

politics. Progress in Human geography, 18, 2, str. 67–78.

158. Ribičič, C., 1998. Regionalizem v Sloveniji. Ljubljana, ČZ Uradni list RS.

159. Rosaldo, R., 1993. Culture and Truth. The Remaking of Social Analysis. Boston,

MA: Beacon Press, 182 str.

160. Sack, R., D., 1986. Human territoriality : its theory and history. Cambridge,

Cambridge University Press, 255 str.

161. Schaeffle, A., 2001. Javnost, publika, javno mnenje in dnevni tisk. Komunikološka

hrestomatija 1. Začetki komunikologije v Evropi in ZDA. Ljubljana, Fakulteta za

družbene vede, str. 76–81. (Knjižna zbirka Javnost).

162. Schmitt-Egner, P., 2002. Handbuch zur Europaeischen Regionalismusforschung. VS

Verlag.

163. Schramm, W., 1999. Kako deluje sporočanje. V: Komunikološka hrestomatija 2.

Razvoj empirične komunikologije v ZDA. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str.

51–73. (Knjižna zbirka Javnost).

164. Schindl, T., 2007. Raumen des Medialen. Verlag Werner Hulsbusch, Boizenburg,

129 str.

165. Schlichter, W., 1996. Paradoxes of Modernity. Culture and Conduct in the Theory of

Max Weber. Stanford University Press, 4. poglavje.

166. Schneider W., Potočnik M, 2003. Gospodarsko poslovanje. Mohorjeva družba, str.

9-10.

167. Schutz, A., Luckmann, T., 1975. Strukturen der Lebenswelt. Luchterwand,

Nieuwied, 395 str.

168. Scott, Owen, R, 1979. Utilizing history to establish cultural and physical identity in

the landscape. Landscape and Urban Planning 6, str. 5–16.

169. Seamon, D., 1984. Emotional experience of the environment. V: American

Behavioral Scientist, 27, str. 56–62.

168

170. Seamon, D., 1993. Dwelling, seeing and designing : toward a phenomenological

ecology. Albany, State university of New York, 363 str. (Zbirka SUNY series in

environmental and architectural phenomenology).

171. Sinteza (povzetki) strokovnih gradiv, ki zadevajo prostorski plan SR Slovenije.

1977. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje.

172. Sinz, M., 1995. Region. V: Handwörterbuch der Raumordnung. Hanover, ARL, str.

56–115.

173. SJM: Rezultati opravljenih raziskav Slovensko javno mnenje. Ljubljana: Center za

raziskavo javnega mnenja na Fakulteti za družbene vede, 1992, 1993, 1994, 1995.

174. Small societies in transition: the case of Slovenia : transformation processes in a

small post-socialist society. 1994. Adam, F., Tomc, G., (ur.). Ljubljana : Slovene

sociological association : Institute for social sciences, 246 str.(Zbirka Družboslovne

razprave, let. 10, št. 15/16).

175. Smith, A., D., 1991. National identitity. Reno. Las Vegas, London, University of

Nevada press, 226 str. (Zbirka Ethnonationalism in comparative perspective).

176. Sorokin, P., A., 1964. Sociocultural causality, space, time. New York, Russel &

Roussel, 345 str.

177. Soya, E., 2003. Thirdspace – Die Erweiterung des Geographischen Blicks. V:

Gebhardt H., Reuber P., Kulturgeographie. Stuttgart.

178. Splichal, S., 2001. Predhodniki in začetki komunikologije v Evropi in ZDA.

Komunikološka hrestomatija 1. Začetki komunikologije v Evropi in ZDA. Ljubljana,

Fakulteta za družbene vede, str. 85–97. (Knjižna zbirka Javnost).

179. Spoznavni zemljevid Slovenije.2002, Ljubljana. Znanstveni inštitut filozofske

fakultete, 235 str.

180. Staut, M., Kovačič, G., Ogrin, D., 2005. Prostorsko dojemanje Sredozemlja v

Slovenski Istri : analiza s pomočjo teorije mehkih množic. Annales. Series historia et

sociologia. 15, 2, str. 427–436.

181. Stokols, D., 1988. Instrumental and spiritual views of people environment relations.

V: Letna konferenca eastern psychological association, New York, Buffalo, 243 str.

182. Strategije prostorskega razvoja Slovenije. UL RS 76/2004.

183. Sumner, W., G., 1907. Boston, Folkways, 312 str.

184. Suppan, A., 1997. Najnovejša avstrijska dela o Slovenski identiteti. V: Avstrija,

Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana, Oddelek za

zgodovino Filozofske fakultete, str. 25–31.

185. Šumi, N., 1997. Slovensko in nemško v umetnosti na Slovenskem. Avstrija.

Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana, Oddelek za

zgodovino Filozofske fakultete, str. 141–151.

186. Tarde, G., 1969. On communication and social influence. Chicago, University of

Chicago Press, 145 str.

187. Tolman, E., C., 1973. Cognitive Maps in Rats and Man. Chicago, Aldine, 95 str.

188. Trstenjak, A., 1978. Okvirni sistemsko teoretični modeli ekološke psihologije. V:

Anthropos, 1–2, str. 45–51.

189. Trstenjak, A., 1990. Kakovost življenja in človekova prizadevnost. Šport, 30, 1–2,

str. 15–16.

190. Tuan Yi Fu, 1974. Topophilia : a study in environmental perception attitudes and

values. New York, Columbia University Press, 178 str.

191. Uitemark, J., 2002. Re-scaling, scale fragmentation and the regulation of

antagonistic relatioship. Progress in human geography 26, 6. str. 56–67.

169

192. Ule, N., M., 1999. Spoznavni procesi in konstrukcija socialne stvarnosti. V:

Spoznavni zemljevid Slovenije. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str.

57–78.

193. Ule, N., M., 1999. Odnos do okolja kot kazalec razvoja. V: Spoznavni zemljevid

Slovenije. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, str. 253–273.

194. Urbančič, I., 1970. O slovenstvu in filozofiji. V: Problemi 8, 1970.

195. Urbanistični terminološki slovar. 1975. Ljubljana, Urbanistični inštitut SR

Slovenije.

196. Uredba o vsebini poročila o stanju na področju urejanja prostora ter minimalnih

enotnih kazalnikih. UL RS 107/2004.

197. Vander, Z., 1987. Social Psychology. New York, Random House, 633 str.

198. Vodopivec, P., 1997. Nekaj opozoril na vzporednice in razlike v narodnem

oblikovanju Slovencev in Bretoncev. Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. V: Avstrija,

Jugoslavija, Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi čas. Ljubljana, Oddelek za

zgodovino Filozofske fakultete, str. 62–73.

199. Vrišer, I., 1978. Regionalno planiranje. Ljubljana, Mladinska knjiga, 356 str.

(Zbirka Tokovi).

200. Vrišer, I., 1989. Policentrizem v Sloveniji. IB, 5, str. 11– 17.

201. Vrišer, I., 1998. Družbenogeografska regionalizacija: v Geografija Slovenije.

Ljubljana, Slovenska matica, 494 str.

202. Vrišer, I., 2002. Uvod v geografijo. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske

fakultete, 414 str.

203. Ward, D., 2002. The European union democratic deficit and the public sphere : an

evaluation of EU media policy. Amsterdam, IOS Press, 345 str.

204. Warnke, M., 1992. Politische Landschaft : zur Kunstgeschichte der Natur.

Muenchen, Carl Hansen Verlag, 178 str.

205. Watson, J., 1993. A dictionary of communication and media studies. 3. izdaja,

London, Edvard Arnold, 205 str.

206. Weber, M., 1976. Toward a sociology of the press. Journal of Communication 26, 3,

str. 56–87.

207. Weichhart, P., 1990. Raumbezogene Identität : Erdkundliches Wissen. Stuttgart, 312

str.

208. Weichhart, P., 1995. Die Region – Chimäre, Artefakt oder Strukturprinzip sozialer

Systeme? V: Region und Regionsbildung in Europa. Baden-Baden, Nomos

Verlagsgesellschaft, str. 56–78.

209. Weiss, O., 1996. Media sports as a social substation - pseudosocial relations with

sports figures. International review for the sociology of sport, 31, 1, str. 109 – 117.

210. Werlen, B., 1993. Society, action and space. London, New York, Routledge, 134

str.

211. Werlen, B., 1997. Sozialgeographie alltäglicher Regionalisierungen. Stuttgart, Band

2, 267 str.

212. Werlen, B., 2000. Sozialgeographie. Stuttgart, UTB, 412 str.

213. Wolf, K., 1997. Der Beitrag der Geographie zu Raumforschung und Raumordnung.

V: Dela, 12, str. 95–102.

214. Wolkersdorfer, G., 2003. Kulturgeographie. Heidelberg, Spektrum, 99 str.

215. Zadeh, L., A., 1965. Fuzzy sets. Information and control 8-3. New York, Academic

press.

216. Zelinsky, W., 1980. What do we mean by "ethnicity"? Toward a definition and

typology. Geographica Slovenica, 24, str. 115–122.

170

217. Zimmermann, H., J., 2001. Fuzzy Set Theory – and its Applications. Dordrecht,

Kluwer Academic.

218. Zgodovina Slovencev. 1979, Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 964 str.

.

Seznam grafikonov

Grafikon 1: Večer - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic .................................. 61

Primorske novice - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic ................................... 61

Grafikon 2: Gorenjski glas - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic..................... 62

Dolenjski list - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic .......................................... 62

Grafikon 3: Dnevnik - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic .............................. 62

Vsi časopisi skupaj - delež regionalnih in neregionalnih člankov, novic ................................ 62

Grafikon 4: Število regionalnih novic in člankov v obravnavanih časopisih ......................... 63

Grafikon 5: Večer - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil ............................ 63

Primorske novice - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil ............................. 63

Grafikon 6: Dolenjski list - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil ................ 64

Gorenjski glas - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil.................................. 64

Grafikon 7: Dnevnik - delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil ....................... 65

Število regionalnih reklamnih sporočil v obravnavanih časopisih ........................................... 65

Grafikon 8: Regionalnost radijskih reklamnih sporočil ........................................................... 68

Grafikon 9: Regionalnost televizijskih reklamnih sporočil ...................................................... 74

Grafikon 10: Delež regionalnih in neregionalnih reklamnih sporočil na športnih terenih ..... 105

Grafikon 11: Regionalno poreklo sponzorjev športnih klubov .............................................. 105

Grafikon 12: Razmerje med regionalnimi in neregionalnimi reklamnimi sporočili v časopisih,

televizijah, radijih in športnih igriščih .................................................................................... 106

Seznam slik

Slika 1: Koncept raziskave ......................................................................................................... 8

Slika 2: Nivoji prostorskih identitet ......................................................................................... 15

Slika 3: Regionalna identiteta po Paasiju ................................................................................. 16

Slika 4: Objektivni in subjektivni vidik nastanka identitetnih regij ......................................... 21

Slika 5: Faze raziskovalnega postopka ..................................................................................... 27

Slika 6: Joseph Karl Kinderman, Zemljevid Notranje-Avstrijskih dežel Štajerske, Koroške,

Kranjske in Goriško-Gradiščanske, izdan v Gradcu 1794 ....................................................... 52

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Zemljevid_0206_014.jpg ............................................ 52

171

Slika 7: Nastanek identitetne regije .......................................................................................... 58

Slika 8: Območja regionalnih časopisov .................................................................................. 67

Slika 9: Slišnost radio Murski val Slika 10: Slišnost Radio Kum ... 69

Slika 11: Slišnost Koroški radio Slika 12: Slišnost Radio Celje .... 69

Slika 13: Slišnost Radio Krka Slika 14: Slišnost Radio glas

Ljubljane-RGL ......................................................................................................................... 70

Slika 15: Slišnost Radio Kranj Slika 16: Slišnost Radio 94 .............. 70

Slika17: Slišnost Radio Robin Slika 18: Slišnost Radio Capris ............... 70

Slika 19: Slišnost radio Murski val Slika 20: Slišnost Radio Kum . 71

Slika 21: Slišnost Koroški radio Slika 22: Slišnost Radio Celje .... 71

Slika 23: Slišnost Radio Krka Slika 24: Slišnost Radio glas

Ljubljane-RGL ......................................................................................................................... 71

Slika 25: Slišnost Radio Kranj Slika 26: Slišnost Radio 94 .............. 72

Slika 27: Slišnost Radio Robin Slika 28: Slišnost Radio Capris .............. 72

Slika 29: Radijska območja Slovenije ...................................................................................... 73

Slika 30: Vidnost TV Idea Slika 31: Vidnost ETV ................... 75

Slika 32: Vidnost TV Celje Slika 33: Vidnost Vaš Kanal ............ 75

Slika 34: Vidnost TV Pika Slika 35: Vidnost Gorenjska

Televizija .................................................................................................................................. 76

Slika 36: Vidnost TV Primorka Slika 37: Vidnost TV Sponka ............... 76

Slika 38: Vidnost TV Krško ..................................................................................................... 76

Slika 39: Vidnost TV Idea Slika 40: Vidnost ETV ................... 77

Slika 41: Vidnost TV Celje Slika 42: Vidnost Vaš Kanal ............ 77

Slika 43: Vidnost TV Pika Slika 44: Vidnost Gorenjska

Televizija .................................................................................................................................. 77

Slika 45: Vidnost TV Primorka Slika 46: Vidnost TV Sponka ............... 78

Slika 47: Vidnost Tv Krško ...................................................................................................... 78

Slika 48: Televizijska območja Slovenije ................................................................................ 78

Slika 49: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Postojnske gimnazije .................................. 81

Slika 50: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Novomeške gimnazije ................................ 82

Slika 51: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Kranjske gimnazije ..................................... 84

Slika 52: Občine stalnega bivališča gimnazijcev 1.gimnazije Celje ........................................ 85

Slika 53: Občine stalnega bivališča gimnazijcev 2. gimnazije Maribor .................................. 86

Slika 54: Občine stalnega bivališča gimnazijcev Gimnazije Bežigrad, Ljubljana ................... 87

Slika 55: Prostorska razporeditev študentov geografije ljubljanske Filozofske fakultete........ 88

Slika 56: Prostorska razporeditev študentov geografije mariborske Filozofske fakultete ....... 89

Slika 57: Prostorska razporeditev študentov geografije koprske Fakultete za družbene vede . 89

Slika 58: Bančna območja Slovenije ........................................................................................ 91

Slika 59: Deželna banka Slovenije-karta ................................................................................. 93

Slika 60: Deželna banka Slovenije-seznam ............................................................................. 94

Slika 61: Zavarovalnica Triglav ............................................................................................... 95

Slika 62: Zavarovalnica Maribor .............................................................................................. 96

Slika 63: Policijske uprave v Republiki Sloveniji .................................................................... 98

Slika 64: Območja pristojnosti okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji ................................... 99

Slika 65: Davčni uradi Davčne uprave Republike Slovenije ................................................. 100

Slika 66: Območne geodetske uprave .................................................................................... 101

Slika 67: Število geografskih elementov – Marta, domača regija .......................................... 109

Slika 68: Število geografskih elementov – Marta, tuja regija ................................................ 109

Slika 69: Število geografskih elementov – Damijan, domača regija ..................................... 110

Slika 70: Število geografskih elementov – Damijan, tuja regija ............................................ 110

172

Slika 71: Število geografskih elementov – Dayal, domača regija .......................................... 111

Slika 72: Število geografskih elementov – Dayal, tuja regija ................................................ 111

Slika 73: Število geografskih elementov – Alenka, domača regija ........................................ 112

Slika 74: Število geografskih elementov – Alenka, tuja regija .............................................. 112

Slika 75: Število geografskih elementov – Igor, domača regija ............................................ 113

Slika 76: Število geografskih elementov – Igor, tuja regija ................................................... 113

Slika 77: Regionalna pripadnost prebivalcev ......................................................................... 119

Slika 78: Murskosoboška identitetna regija ........................................................................... 125

Slika 79: Mariborska identitetna regija .................................................................................. 126

Slika 80: Koroška identitetna regija ....................................................................................... 127

Slika 81: Celjska identitetna regija ......................................................................................... 128

Slika 82: Zasavska identitetna regija ...................................................................................... 129

Slika 83: Posavska identitetna regija ...................................................................................... 130

Slika 84: Novomeška identitetna regija ................................................................................. 131

Slika 85: Ljubljanska identitetna regija .................................................................................. 132

Slika 86: Kranjska identitetna regija ...................................................................................... 133

Slika 87: Notranjska identitetna regija ................................................................................... 134

Slika 88: Novogoriška identitetna regija ................................................................................ 135

Slika 89: Koprska identitetna regija ....................................................................................... 136

Slika 90: Identitetne regije Slovenije – posamezne................................................................ 139

Slika 91: Identitetne regije Slovenije ..................................................................................... 139

Slika 92 : Shema različnih meja (Drozg, 2006) ..................................................................... 141

Slika 93: Primerjava dometov dejavnikov z regionalnimi predstavami prebivalcev ............. 144

Ljubljana ................................................................................................................................. 154

Slika 94: Statistične regije ...................................................................................................... 156

Slika 95: Murskosoboška mestna regija (Vir: Krojs, 2010) ................................................... 157

Slika 96: Celjska mestna regija (Vir: Krojs, 2010) ................................................................ 157

Slika 97: Novomeška mestna regija (Vir: Krojs, 2010) ......................................................... 157

Slika 98: Kranjska mestna regija (Vir: Krojs, 2010) .............................................................. 158

Slika 99: Novogoriška mestna regija (Vir: Krojs, 2010) ....................................................... 158

Seznam tabel

Tabela 1: razmerje med informativnimi vsebinami in informacijami komercialnega značaja 65

Tabela 2: Gimnazija Postojna .................................................................................................. 81

Tabela 3: Gimnazija Novo mesto ............................................................................................. 82

Tabela 4: Gimnazija Kranj ....................................................................................................... 83

Tabela 5: 1. gimnazija Celje ..................................................................................................... 85

Tabela 6: 2. gimnazija Maribor ................................................................................................ 86

Tabela 7: Gimnazija Bežigrad Ljubljana ................................................................................. 87

Tabela 8: Spoznavni zemljevid ............................................................................................. 108

Tabela 9: Pravni subjekti, ki vsebujejo v svojem nazivu ime regije ali središča ................... 115

Tabela 10: Starost intervjuvancev .......................................................................................... 117

Tabela 11: Izobrazba intervjuvancev .................................................................................... 118

Tabela 12: Intenzivnost identitetnih regij ............................................................................... 149

Tabela 13: Središča identitetnih regij in nekatere njihove javne funkcije ............................. 154

Tabela 14: Preostala centralna središča 4. stopnje in nekatere njihove javne funkcije .......... 155