geomorfološke značilnosti vremske doline - radio...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016 DUNJA ROPRET
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
DIPLOMSKO DELO
GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI VREMSKE DOLINE
Študijski program:
GEOGRAFIJA – E
Mentor: dr. Uroš Stepišnik, izr. prof.
LJUBLJANA, 2016 DUNJA ROPRET
i
IZJAVA
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo.
Ljubljana, 2016 Dunja Ropret
ii
GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI VREMSKE DOLINE
Izvleček:
Kontaktni kras je tip reliefa, značilen za stik med kraškimi in nekraškimi kamninami. Na
kontaktnem krasu so značilne posebne geomorfološke oblike, kot so slepe doline, suhe doline,
zatrepne doline in številne druge. Območje proučevanja v naši diplomski nalogi je bila
Vremska dolina, največja slepa dolina v Sloveniji, ki leži na kontaktnem krasu med
Vremščico in Brkini. Bistveno vlogo pri oblikovanju površja je imela Reka, ki ponika v
Škocjanskih jamah na koncu Vremske doline. Osredotočili smo se na različne geomorfološke
oblike, ki se pojavljajo na stiku eocenskega fliša ter paleocenskih in krednih apnencev na
izbranem območju. Pojavljajo se tako kraške geomorfološke oblike, kot so jame, brezna,
udornice, vrtače, ponori, osamelci in drobne kraške oblike, kot tudi fluvialne geomorfološke
oblike, erozijski jarki, naplavna ravnica. Pomembnejše oblike območja so prikazane tudi
kartografsko.
KLJUČNE BESEDE: kontaktni kras, slepa dolina, Vremska dolina, Notranjska Reka
GEOMORPHOLOGIC ANALYSIS OF VREME VALLEY
Abstract:
Contact karst is a type of relief found at the contact of impermeable and permeable karstic
rocks. The typical geomorphic forms of contact karst are blind valleys, dry valleys, pocket
valleys and many others. The area researched in this thesis is the Vreme valley, the biggest
blind valley in Slovenia, which lies between the Brkini hills and the Vremščica mountain. The
river Reka, which sinks into the Škocjan caves at the end of the Vreme valley, played the
biggest role in forming the relief. Our research focused on different geomorphic forms in this
area. We found karstic forms, such as caves, dolines, collapse dolines, sinkholes, hums,
karren as well as fluvial forms, such as erosion gullies and floodplain. The important features
were presented on a geomorphological map.
KEY WORDS: contact karst, blind valley, Vreme valley, river Reka
iii
KAZALO
1. UVOD ................................................................................................................................. 1
1.1. Nameni in cilji diplomske naloge .................................................................................... 1
2. METODOLOGIJA ............................................................................................................. 1
3. KONTAKTNI KRAS ......................................................................................................... 2
3.1. Tipične geomorfološke oblike kontaktnega krasa ........................................................... 4
4. SLEPA DOLINA ................................................................................................................ 5
5. GEOGRAFSKI ORIS VREMSKE DOLINE ..................................................................... 7
5.1. Naravnogeografske značilnosti ....................................................................................... 7
5.2. Hidrološke značilnosti Notranjske Reke ....................................................................... 10
5.3. Zavarovana območja narave .......................................................................................... 13
5.4. Družbenogeografske značilnosti ................................................................................... 13
6. GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI .......................................................................................... 15
7. GEOMORFOLOŠKE RAZISKAVE VREMSKE DOLINE ............................................ 18
8. GEOMORFOLOŠKE OBLIKE IN ZNAČILNOSTI ....................................................... 24
8.1. Dolina Reke in naplavna ravnica .................................................................................. 24
8.2. Kraške uravnave ............................................................................................................ 25
8.3. Erozijski jarki ................................................................................................................ 28
8.4. Vrtače ............................................................................................................................ 29
8.5. Udornice ........................................................................................................................ 31
8.6. Ponori, ponikve in požiralniki ....................................................................................... 32
8.7. Jame in brezna ............................................................................................................... 33
8.7.1. Požiralnik v Reki, Jama 2 in Mrtva jama .................................................................. 35
8.7.2. Ba 1 (Barka) in Vrtača pri Barki ............................................................................... 35
8.7.3. Kralava jamca in spodmol pri Kralavi jamci ............................................................. 36
8.7.4. Jama ob Sušici ........................................................................................................... 38
8.7.5. Jama nad Malni .......................................................................................................... 38
8.7.6. Jama pod Hribom....................................................................................................... 39
8.7.7. Varejska globača ........................................................................................................ 39
8.7.8. Spodmol na Goličju ................................................................................................... 40
8.7.9. Luknja v Lazu ............................................................................................................ 40
8.7.10. Škocjanske jame ..................................................................................................... 41
8.8. Kraške vzpetine ............................................................................................................. 41
2. 8.9. Drobne kraške oblike ................................................................................................. 45
9. ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 46
iv
10. SUMMARY .................................................................................................................. 48
11. VIRI IN LITERATURA ............................................................................................... 51
12. KAZALO SLIK ............................................................................................................. 55
1
1. UVOD
Vremska dolina leži v jugovzhodni Sloveniji med Vremščico in Brkini, kjer teče reka Reka.
Na severnem delu Vremsko dolino omejuje Vremščica, na južnem delu pa Brkini, iz katerih
priteka veliko pritokov Reke. Reka, tudi Notranjska Reka, izvira na Hrvaškem, južno od
Gomanc, kjer nosi ime Vela voda ali Velika voda. V Sloveniji kot reka Reka najprej teče po
južnem robu Snežniškega pogorja. Mimo Ilirske Bistrice v smeri proti severozahodu teče ob
vznožju Brkinov, ki ga sestavljajo flišne kamnine. Ko v Gornjih Vremah Reka priteče na
apnence, se dolina razširi. Na zahodnem delu se dolina Reke izteče v ozkem kanjonu, ki se
zaključi s ponorom površinskega toka Reke v Škocjanske jame. Razširjeni del doline od
Gornjih Vrem do vstopa v kanjon je slepa dolina. To je največja slepa dolina v Sloveniji. Nad
kanjonom se nahajajo uravnave s tipičnimi kraškimi geomorfološkimi oblikami.
Dolina Reke tako leži na prehodu iz fluvialnega v kraški relief, za kar se uporablja izraz
kontaktni kras. Nastala je slepa dolina, ki je tipična površinska reliefna oblika ponornega
kontaktnega krasa. Poleg slepe doline je nastal tudi zanimiv splet fluvialnih in kraških
geomorfoloških oblik.
1.1. Nameni in cilji diplomske naloge
Namen diplomske naloge je geomorfološka analiza Vremske doline. Pri tem smo si postavili
naslednje cilje:
- pregled obstoječe strokovne in znanstvene literature o kontaktnem krasu in slepih
dolinah ter o geomorfoloških značilnostih Vremske doline,
- pregled geoloških, hidroloških, pedoloških in družbenogeografskih značilnosti
Vremske doline,
- morfografska, morfometrična in morfogenetska analiza geomorfoloških oblik na
proučevanem območju.
2. METODOLOGIJA
Pri pisanju diplomske naloge smo uporabili kombinacijo različnih metod dela. Delo je
temeljilo na kabinetnih in terenskih metodah proučevanja.
S pregledom obstoječe strokovne in znanstvene literature smo postavili teoretično izhodišče o
značilnostih kontaktnega krasa in tipičnih geomorfoloških oblikah, ki se na takšnem površju
pojavljajo. Pri tem je naša raziskava temeljila predvsem na delih Gamsa (1962, 1974, 1983,
1986), Mihevca (1991), Forda in Williamsa (2007) ter v manjši meri še na drugih delih
predvsem slovenskih avtorjev. Podatke o geoloških značilnostih območja smo pridobili
predvsem iz Osnovne geološke karte SFRJ v merilu 1 : 100 000 (listi Gorica, Ilirska Bistrica,
Postojna in Trst) in tolmača lista Ilirska Bistrica (Šikić, Pleničar, 1975). Pri interpretaciji
podatkov so nam bila v pomoč dela Kneza (1989, 1992), Jurkovška in sod. (1996) ter Cucchi
in sod. (2015). Prav tako smo iz različne literature pridobili informacije o hidroloških,
pedoloških in družbenogeografskih značilnosti Vremske doline.
Nato smo pregledali še strokovno in znanstveno literaturo o geomorfoloških značilnostih
Vremske doline. Tematika je bila obravnavana predvsem v naslednjih delih: Slovensko
primorje (Melik, 1960), Vremska dolina in Divaški Kras (Radinja, 1967) in Škocjanski kras
kot vzorec kontaktnega krasa (1983). Podatke o jamah smo pridobili iz Katastra jam na
Jamarski zvezi Slovenije in iz E-katastra jam Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
2
Na podlagi omenjenih del smo obravnavane geomorfološke oblike označili na temeljnem
topografskem načrtu območja v merilu 1 : 5 000. Na omenjenem načrtu smo označili tudi
določene geomorfološke oblike, ki smo jih prepoznali na senčenem reliefu LIDAR. Potem
smo opravili terensko kartiranje geomorfoloških oblik, pri čemer smo še posebno pozornost
namenili območjem, ki smo jih predhodno označili na temeljnem topografskem načrtu 1 : 5
000.
Na podlagi vseh zbranih podatkov s terenskega dela smo s programom ArcGIS 10.3.1 for
Desktop izdelali različne karte s prikazom površja in geomorfoloških oblik območja. Pri tem
smo si pomagali s senčenim reliefom LIDAR, digitalnim modelom nadmorskih višin
Geodetske uprave Republike Slovenije in E-katastrom jam.
Morfografska analiza je bila tako izvedena na podlagi obstoječe literature in podrobnega
terenskega dela, morfometrična analiza na podlagi terenskih ocen, temeljnega topografskega
načrta in programske podpore programa ArcMap, morfogenetska analiza pa predvsem na
podlagi obstoječe strokovne literature.
3. KONTAKTNI KRAS
Kras je ozemlje s kraškim vodnim odtokom in korozijo lahko topnih karbonatnih kamnin, za
katero so značilni kraški procesi, pojavi in oblike (Geografski terminološki slovar, 2005, str.
187). Za razvoj kraškega površja morata biti torej izpolnjena dva pogoja: hitro in učinkovito
kemično raztapljanje kamnine (korozija) in podzemeljsko oz. pretežno podzemeljsko
odtekanje padavinske vode, kar omogočajo kraške kamnine s špranjami in lezikami (Gams,
1998). Kraško površje se lahko razvije na različnih, posebno topnih kamninah, kot so
apnenec, marmor in sadra (Ford, Williams, 2007). Pri dobro vodoprepustnem kraškem
površju je značilno navpično ali skoraj navpično ponikanje padavinske vode, zato tam ne
najdemo večjih vodotokov ali jam. Drugačni pogoji za nastanek krasa pa nastanejo tam, kjer
se v kraško podzemlje stekajo večji vodotoki. Kontaktni kras – stik površinske in
podzemeljske vodne mreže – nastane okoli otokov vododržnih skladov kamnin sredi kraškega
ozemlja ali na stiku večjega nekraškega in večjega kraškega ozemlja (Gams, 1983).
Poleg izraza kontaktni kras v literaturi srečamo tudi izraza kontaktni fluviokras (Gams, 1986)
in stični kras (Geografski terminološki slovar, 2005). V diplomskem delu bomo uporabljali
izraz kontaktni kras, ki je v literaturi najbolj razširjen.
Kontaktni kras torej nastane na kontaktu med vodoprepustnimi (kraškimi) in neprepustnimi
(nekraškimi) kamninami, na primer na kontaktu med karbonatnimi kamninami in flišem. Na
vmesnem, prehodnem pasu med kamninama tako nastajajo različne kraške oblike, predvsem
pod vplivom ponikajočih rek (Encyclopedia of Caves, 2012, str. 201).
V tuji literaturi se izraz kontaktni kras redko uporablja, saj avtorji tako obliko reliefa opisujejo
kot del fluviokrasa (Encyclopedia of caves and karst science, 2005) ali kot kras, ki ga
oblikujejo alogeni pritoki rek (Ford, Williams, 2007). Takšna oblika krasa nastane, ko je
alogeni tok vode na kras še posebej močan, saj takrat lahko precej presega zmogljivosti krasa,
da ga absorbira. V takem primeru lahko reke svojo celotno pot čez kraško površje tečejo po
površini in ga preoblikujejo. Površinski tok reke čez kraški relief je odvisen tudi od naklona
površja: večji kot je naklon, manjša je izguba vode v podzemlje. Če je naklon med vhodno in
izhodno mejo krasa majhen, je običajno, da reka v kras vreže tako imenovano prebojno
3
dolino. Če je naklon večji, se bo prebojna dolina oblikovala v primeru, da je površinski tok
dovolj močan. Takšnih sotesk ne smemo enačiti s soteskami, ki so se razvile s podori jamskih
stropov. Vodotok v apnencih lahko začne ponikati, če pride do dviga površja ali znižanja
erozijske baze (Ford, Williams, 2007).
Mihevc (1991b) razlaga, da na oblikovanost površinskega reliefa na kontaktnem krasu
vplivajo količina vode, rečni režim, naplavine in kemične lastnosti alohtone vode. Relief je
tako odraz razmerja med dotokom vode in naplavin ter korozijo, odtokom in odnašanjem
naplavin. Relief je prav tako odvisen od obstoječega stanja pred odtekanjem vode v kras.
Depresijske reliefne oblike na kontaktnem krasu oblikujeta predvsem erozija in lokalna
korozija (Mihevc, 1991b).
Na kontaktnem krasu je prisotne več vode, zato raztapljanje apnenca poteka hitreje kot na
običajnem kraškem površju, kjer relief oblikuje le padavinska voda. Površinski vodotoki
prenašajo sedimente, ki jih odložijo, preden poniknejo v ponor ali jamo. Prav tako je zaradi
sedimentov v vodi oziroma ogljikovega dioksida, prisotnega v sedimentu, korozija hitrejša.
To je razlog, da je dno slepe doline pred ponorom pogosto uravnano (Mihevc, 2010).
Gams (1974) na podlagi medsebojne lege kraških in nekraških kamnin loči osnovne tipe
kontaktnega krasa. Pri razdelitvi upošteva predvsem način pretakanja, ki izhaja iz geološke
oblikovanosti kontakta kamnin in njene oblike:
- tip z oddvojenim odtekanjem (vode s kraške in nekraške kamnine odtekajo ločeno),
- tip s prečnim pretokom,
- tip z vzdolžnim koncentriranim odtokom,
- obalni kontaktni kras,
- tip večjega pasu kraških kamnin s sredotežnim in vzdolžnim odtekanjem,
- manjše območje s sredotežnim odtekanjem,
- robni kras z manjšimi prodonosnimi pritoki,
- robni kras s prodonosnimi rekami in
- tip osamljenega krasa s sredobežnim odtokom.
Gams (1986) prav tako razlikuje več tipov kontaktnega krasa glede na značilne skupine
površinskih in podzemeljskih pojavov:
- tip s prevladujočimi slepimi dolinami (ko na daljšem kraškem stiku priteka več
prodonosnih potokov z agresivno vodo, ki zaradi nihanja vodnega toka ustvarjajo
pleistocenske prodne terase; npr. Podgrajsko podolje),
- tip s prevladujočimi suhimi dolinami (odmiranje površinske drenaže in pritok
neprodonosnih rek; npr. Senožeško podolje),
- tip z robnimi kraškimi polji (dotok večjega toka na kras, ki oblikuje poljem podobno
večjo slepo dolino, s pleistocenskimi naplavinami; npr. Vremska dolina, Popovo polje,
Cetinjsko polje, Grahovsko polje),
- tip z robnimi ravniki (več teorij o nastanku ravnika, ki je nato kasneje preoblikovan s
kanjoni, različnimi dolinami in jamami),
- oazni pretočni gorski kras z vodnimi jamami (skozi gorski hrbet apnencev se pretakajo
vodotoki, ki zaradi tektonskega dvigovanja oblikujejo gost sistem jam v nadstropjih;
npr. gorovje Api, Borneo) in
- kontaktni kras z globokimi brezni (kjer so ponornice manjše in višinska razlika med
ponori in izviri velika; vodo so dovajali tudi pleistocenski ledeniki).
4
Pestrost oblik je po Gamsovem (1986) mnenju posledica mnogih dejavnikov.
Najpomembnejši dejavniki, ki ponornicam preprečujejo takojšen spust v kraško podzemlje,
so:
- visoka erozijska baza na odtočni strani,
- skoncentriran vodni tok in močno prenašanje sedimentov v vodotoku, zlasti proda, ter
- vložki manj prepustnih kamnin v krasu.
Mihevc (1991) loči dva tipa kontaktnega krasa, in sicer ponorni kontaktni kras in izvirni
kontaktni kras. Ponorni kontaktni kras, ki je najpogostejša oblika kontaktnega krasa v
Sloveniji, nastane tam, kjer vode z nekraškega površja odtekajo v kras. Drug tip, izvirni
kontaktni kras, se oblikuje v bližini stika kraškega in fluvialnega geomorfnega sistema, kjer
gladina podzemne vode sega do površja, vode pa iztekajo iz krasa. Površinske vode tako z
zadenjsko in bočno erozijo v površju ustvarjajo značilne geomorfološke oblike, imenovane
zatrepne doline (Stepišnik, 2011).
3.1. Tipične geomorfološke oblike kontaktnega krasa
Tipične geomorfološke oblike kontaktnega krasa so suhe doline, slepe doline, kraška polja,
kraške jame in udornice (Gams, 1986). Poleg njih Mihevc (1991) omenja še zakrasele rečne
doline, sufozijske lijakaste depresije, ponorne zatrepe, ponorne doline in ponorne jame ter
zatrepne doline. Stepišnik (2011) je na kontaktnem krasu proučeval tudi reliktne vršaje. Gams
(2001) kasneje k že omenjenim oblikam kontaktnega krasa doda še prebojno dolino, kraški
ravnik, nekatere vrste jam (jama z alogeno reko, jama na vododržni podlagi, jama v sendviču)
in podledeniški kras.
Suha dolina je dolinasta oblika na kraškem površju brez površinskega vodnega toka
(Geografski terminološki slovar, 2005, str. 379). Je bodisi ostanek nekdanje rečne doline
preko celotnega toka bodisi le del rečne doline, ki je v določenem letnem času suh
(Encyclopedia of Caves, 2012, str. 201). Glede na trajanje vodnega toka Slovenska kraška
terminologija (1973) loči trajno suhe doline, delno suhe doline in polsuhe doline. Del delno
suhe doline je vedno brez površinskega vodnega toka, v polsuhi dolini pa je površinski vodni
tok odsoten le neko obdobje.
Slepo dolino oblikuje vodotok, ki priteče z netopnih na vodotopne kamnine ter na koncu
doline ponika v ponor (Encyclopedia of Caves, 2012, str. 201). Nastane torej v kraških
kamninah, kjer vodotok postopoma ponika in na daljši razdalji vrezuje svojo strugo v
kamnino. Sčasoma se dolina na ponornem delu zapre, višina njenega roba pa je lahko od
nekaj metrov do nekaj sto metrov (Jennings, 1967).
Kraško polje je kotanja v kraškem ozemlju s sklenjenim višjim obodom in ravnim dnom.
Navadno je široko vsaj 0,5 km. V tipični obliki ima ponikalnico in strm obod (Slovenska
kraška terminologija, 1973). Bistvene lastnosti polja so torej (Gams, 2004):
- najmanj pol kilometra široko ravno dno,
- sklenjen višji obod, ki je na nekaterih mestih lahko visok le nekaj metrov,
- večji ali manjši del polja je ravnica.
Po različnih kriterijih lahko razlikujemo različne tipe kraških polj. Omenili bomo le robno
kraško polje, saj nastane na stiku vododržnih in kraških kamnin, kjer se kotanja pojavi šele
niže ob reki. Po hidroloških značilnostih tak tip polja označujemo kot pritočno-ponorniško
5
polje. Takšno polje ima površinske pritoke z vododržnega sveta, ki na kraškem polju
poniknejo (Gams, 2004).
Udornice so kraške globeli, ki nastanejo z udori stropov nad podzemnimi votlinami. Običajno
imajo strma oziroma stenasta pobočja in so različnih oblik in velikosti. Nastanejo lahko z
nenadnim udorom ali postopnim mehanskim in korozijskim odnašanjem kamnine nad
aktivnimi jamskimi rovi (Stepišnik, 2010).
Zakrasele rečne doline so doline, kjer je zaradi razvoja prevodnosti v krasu, ki ga te doline
prečkajo, prišlo do izgubljanja vode v kras. Glavna oblika je še vedno fluvialna dolina, v
kateri pa začnejo nastajati recentne, manjše oblike, povezane s ponori, zmanjševanjem
transportne moči vode in bočnim širjenjem dolin (Mihevc, 1991).
Sufozijske lijakaste depresije nastajajo ob samem litološkem stiku nekraške in kraške
kamnine. Površje ob kontaktu oblikujejo denudacijski procesi, ki so bili usmerjeni prečno na
litološki stik kamnin. Tam so nastali plitvi grezi in lijaki. Z nadaljnjim razvojem se takšne
oblike lahko povečajo in bočno zrastejo ter oblikujejo ponorne zatrepe in manjše slepe doline
(Mihevc, 1991).
Ponorni zatrepi so strmi ali navpični odseki, ki so nastali z odmikom pobočja nad ponori. So
širši kot daljši; predvsem tako se ločijo od slepih dolin. V dnu ponornih zatrepov v apnencih
delujeta talna korozija in uravnavanje (Mihevc, 1991).
Ponorna dolina je depresijska oblika, ki jo izoblikujejo ponikalnice v krasu, vendar je
dominantna vloga vrezovanje potoka, zato je vidnih le malo kraških potez (predvsem kraški
ponor in dobro prevodni kanali, ki so sposobni odvajati vso alogeno vodo) (Mihevc, 1991).
Zatrepna dolina nastane na območju izvirov, kjer voda priteka iz kraške kamnine na nekraško
kamnino. S procesom zadenjske erozije se izviri zarezujejo v kraško kamnino in sčasoma
oblikujejo dolini podobno obliko. V začetku zatrepne doline pa nad izvirom nastane strmo
pobočje, ki ga imenujemo zatrep (Tičar, 2012).
Kadar občasni alogeni tokovi prinašajo večje količine naplavin, te lahko preprečijo nastanek
slepih dolin, saj je akumulacija gradiva intenzivnejša od korozije. Odloženo gradivo prekrije
kraško površje v obliki vršajev, vode pa na njihovih robovih odtekajo v kras. Ko se
sedimentacija vršaja prekine, se zaradi neenakomerne denudacije kraškega površja razvije
takšna oblika v spodaj ležeči karbonatni matični podlagi. To obliko imenujemo reliktni vršaj
(Stepišnik, 2011).
4. SLEPA DOLINA
Slepa dolina je ena od najpogostejših oblik kontaktnega krasa. To je dolina, ki jo oblikujejo
fluvialni procesi, ki se končajo ob vznožju prepadnega ali strmega pobočja, kjer reka, ki je
dolino izdolbla, ponika v jamski sistem. V povirnem delu reke po navadi najdemo
neprepustne kamnine, kot so peščenjaki ali graniti, površinski tok pa izgine pod zemljo, ko
prečka litološko mejo s kraškimi kamninami, kot je na primer apnenec. Večji kot je vodotok,
daljšo pot v kras lahko opravi, preden ponikne v podzemlje. V zgodnji fazi nastanka slepe
doline zaključna stena ni visoka ali strma. Zato se lahko ob velikem pretoku, ko ponor ne
zmore požirati tolikšne količine vode, voda prelije čez pobočje in nadaljuje svojo pot. Takšne
6
doline imenujemo polslepe doline. Sčasoma reka poglablja svojo strugo, pri tem pa lahko za
seboj na pobočju pušča tudi terase (Williams, 2004a).
Ko je vodotok močnejši, kot zmore kras požirati vodo, ta čez kras teče po površini tudi daljše
razdalje. Ko se naklon zmanjša ali pa se zmanjša pretok vodotoka, točke ponora postajajo bolj
lokalizirane in morfološko bolj izrazite. Take doline imajo eno ali več ponornih depresij,
preko katerih pa lahko včasih tok teče dalje in ponika v nižje ležečih ponorih. Tako lahko
nastanejo tudi suhe doline, kjer tok ponika višje po dolini, suho dolino pa doseže le v času
poplav. Polslepe doline so tako lahko zgodnji stadij razvoja slepih dolin, preden se
podzemeljski kanali razvijejo v celoti (Williams, 2004a).
Včasih se še posebej velika slepa dolina oklepa bazena več kot kvadratni kilometer velike
ravnine z dobro razvito poplavno ravnico, na katero priteka en ali več alogenih vodotokov.
Takšne velike depresije na obrobju krasa so znane kot robna polja. Zaradi njihovega odnosa s
ponori so takšna polja pogosto poplavljena, še posebej ob večjih pretokih. Jasna razmejitev
med slepo dolino ali robnim poljem še ni določena; ta oblika velja za izrazito prehodno
(Williams, 2004b). Tudi Nicod (2003) se strinja, da osnovna definicija kraškega polja lahko
povzroča težave pri definiranju, saj je pri nastanku kraškega polja prisotnih veliko več
dejavnikov. Prav tako omenja, da je slepa dolina lahko le točka v procesu nastajanja kraškega
polja. Gams (2004) loči slepo ali suho dolino, ki ima uravnano dno, od kraškega polja na
podlagi kriterija širine polja, in sicer mora biti dno polja široko najmanj pol kilometra,
medtem ko so doline ožje.
Gams (1962) je slepe doline s preučitvijo največjih in najbolj značilnih v Sloveniji razdelil v
tipične skupine glede na njihovo obliko:
- slepe doline, ki se na prehodu na apnenec razširijo (npr. Brdanska dana,
Brezovica),
- slepe doline, ki se na prehodu na apnenec zožijo (npr. Račiška dana, Ponikva),
- sestavljene oblike in slepe doline prehodnega značaja (npr. Notranjska Reka,
Lokva).
V svoji raziskavi je Gams hotel preveriti, ali slepe doline nastanejo pretežno z erozijo ali s
korozijo. To je dokazoval z meritvijo trdote vode v rekah in potokih, ki so oblikovali slepe
doline. Ugotovil je, da so vodotoki z mehkejšo vodo na apnencih delali večje in daljše kotanje
kot vodotoki z bolj trdo vodo. Slepe doline v prvi skupini so torej nastale pod večjim vplivom
korozije, saj je bila ta lahko bolj učinkovita. Druga skupina slepih dolin z ozko in krajšo
dolino na apnencih je nastala pretežno z erozijsko-denudacijskimi procesi. Ker je erozijske
oblike površja preoblikovala tudi korozija, je površje videti starejše, kot je v resnici.
Velik vpliv na obliko slepih dolin imajo tudi rečni sedimenti na njenem dnu. Nekje so namreč
vodoprepustni in omogočajo talno korozijo, ponekod pa so popolnoma neprepustni in voda
nima stika z apnencem, ki leži pod sedimenti. Danes je bočna korozija kot prevladujoč proces
prisotna v tistih slepih dolinah, v katerih so na dnu vododržni klastični sedimenti, talna
korozija pa v tistih slepih dolinah, kjer je naplavina grobozrnata in vodoprepustna (Gams,
1962).
Mihevc (1991a) opozarja, da se v slovenski in tuji literaturi termin slepa dolina uporablja za
vse depresijske oblike, ki so nastale ob ponorih rek, pa čeprav jim je skupno le poniranje v
kras. Zato Mihevc slepe doline razume kot depresijske oblike na kontaktnem krasu, ki imajo v
karbonatnih kamninah razširjeno dno, ki je posledica korozijskega delovanja ponornice. Pri
7
tem pobočja slepe doline segajo do tam, do koder segajo pobočni procesi, ki jih povzroča
bočno širjenje ali poglabljanje doline. Pomembna lastnost slepe doline je, da je na apnencu
daljša kot širša; v nasprotnem primeru to ni slepa dolina, ampak ponorni zatrep. Prav tako je
tipična značilnost slepe doline, da pride do izgubljanja vode v bok in dno doline skozi več
ponorov. Zato se boki doline zaradi korozije odmikajo, morfološko pomembna pa je tudi
korozija pod naplavino, kar povzroči široko dno slepe doline. Nadaljnji recentni procesi pa so
povezani s poplavljanjem vodotoka, naplavljanjem naplavin in njihovim spiranjem v kras,
pobočnimi procesi na obodu in ponori rek.
Pogosto so slepe doline pravilnih oblik, kar povzroči sedimentacija plavja v obliki vršaja,
zaradi česar je korozija najintenzivnejša na čelu vršaja. Za oblikovanje dolin je pomembna
tudi bližina gladine podtalne vode. Tektonski premiki zelo vplivajo na preoblikovanje slepih
dolin. Če je dvigovanje prehitro, jim ponikalnice ne morejo slediti, zato nastanejo fosilne
slepe in suhe doline na različnih nadmorskih višinah (npr. Račiška dana, Brdanska dana in
Novokrajska slepa dolina). Poglabljanje slepih dolin je tako zelo odvisno od piezometričnega
nivoja, saj razširitev dna doline nastane na tej višini (Mihevc, 1991a).
Erozijske reže in terase v slepih dolinah kažejo na naplavljanje in ponovno erozijo naplavin,
kar kaže na občutljivo ravnotežje v sistemu površinskega in podzemeljskega transporta plavja.
Ker današnji kontaktni kras teži k poglabljanju in zmanjševanju, je to dokaz za učinkovito
podzemeljsko odnašanje materiala. Odnesen material danes bolj vpliva na jame in jamske
sisteme, ki pa so daleč odmaknjeni od samega kontaktnega krasa (Mihevc, 1991a).
Ločimo dva tipa fosilnih slepih dolin. Prve so nastale s pretočitvijo ponikalnice, torej je
ponikalnica spremenila svojo pot, druge pa s skrajševanjem toka po apnencu (Mihevc, 1991a).
Pomembno območje slepih dolin v Sloveniji je kontakt flišnih Brkinov in apnenčastega
Matarskega podolja, kjer je 24 ponikalnic oblikovalo slepe doline, robne uravnave in ponorne
zatrepe. Največja ponikalnica v Sloveniji je Notranjska Reka, ki je oblikovala obsežno
pokrajino na robnih apnencih. Nekatere slepe doline so se razvile tudi ob rekah, ki so tekle
vzdolž stika kamnin, kot na primer Kočevska Reka ob kraškem ravniku in gornji del Tržiščice
ob Ribniški Mali gori. V primerjavi z deležem krasa v Sloveniji je delež kontaktnega krasa
majhen. Hkrati pa se z razvojem krasa površje kontaktnega krasa zmanjšuje (Mihevc, 1991a).
5. GEOGRAFSKI ORIS VREMSKE DOLINE
5.1.Naravnogeografske značilnosti
Vremska dolina leži v jugozahodni Sloveniji. Leži med Krasom, Brkini in Vremščico. Dolina
se na vzhodu začne pri naselju Vremski Britof, kjer reka Reka priteče iz eocenskega fliša na
apnence. Južni rob Vremske doline se imenuje Barsko in je del Brkinov. Severni rob doline
preide v visoko Vremsko hribovje z najvišjim vrhom Vremščico (1025 metrov nadmorske
višine). Na zahodnem delu se dolina konča z vstopom reke Reke v podzemeljski svet
Škocjanskih jam in tako imenovani Divaški kras (Potočnik, 2008).
Avtorji Regionalnogeografske monografije Slovenije Vremsko dolino prištevajo k mezoregiji
Brkini in Ilirskobistriška kotlina, sotesko Reke od Vremske doline do ponikanja v
Škocjanskih jamah pa v mezoregijo Matični Kras. Začetek Vremske doline definirajo kot
spodnji, razširjeni del doline Reke, ki se začne že nizvodno od Ribnice oz. od sotočja Reke s
8
Strženom. Uravnani del Vremske doline, Vremsko polje, meri okoli 2 km2 in je do največ 12
metrov nasut na kraški svet (Kladnik in sod., 1996).
Slika 1: Lega Vremske doline
Območje Vremske doline leži na prehodu med celinskim in sredozemskim podnebnim
vplivom, vendar še spada v submediteransko podnebje (Kladnik in sod., 1996). Za zaledno
submediteransko podnebje je značilna povprečna temperatura najhladnejšega meseca med 0
in 4 °C, povprečna temperatura najtoplejšega meseca med 20 in 22 °C in povprečna letna
količina padavin med 1200 in 1700 mm. Padavine imajo submediteranski padavinski režim s
primarnim viškom padavin jeseni in sekundarnim na prehodu pomladi v poletje (Ogrin,
1996). Ker na izbranem območju ni klimatološke postaje, sta spodaj prikazana klimatograma
za naselji Tomaj na Krasu in Ilirska Bistrica s povprečno količino padavin in povprečnimi
temperaturami za obdobje 1980–2010. Na podlagi podobnosti med Tomajem in Ilirsko
Bistrico, kjer lahko vidimo značilnosti zalednega submediteranskega podnebja, lahko o
podobnih značilnostih sklepamo tudi za območje Vremske doline.
9
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
0
50
100
150
200
J F M A M J J A S O N D
Tomaj
padavine [mm] temperatura [°C]
0,0
5,0
10,0
15,0
20,0
25,0
0
50
100
150
200
J F M A M J J A S O N D
Ilirska Bistrica
padavine [mm] temperatura [°C]
Slika 2: Klimatograma Tomaj in Ilirska Bistrica (Vir: Klimatološka povprečja …, 2014)
Območje Škocjanskih jam ima veliko botanično vrednost, saj se tukaj nahajajo nahajališča
nekaterih endemičnih, redkih in ogroženih rastlinskih vrst, na primer bršljanovega pojalnika
(Orobanche hederae), wettsteinove mrtve koprive (Lamium wettsteini), justinove zvončnice
(Campanula justiniana) in nekaterih drugih vrst. Območje je zaradi različnih mikroklimatskih
razmer zelo zanimivo, saj so prisotne tako rastlinske vrste gorskih območij kot toploljudne
vrste (Peric, Hribar, 2009). Okolico Škocjanskih jam poraščajo hrast cer, črni gaber, jesen,
leska, bukev, akacija, bor in druge rastlinske vrste (Žiberna, 1981). Flišnate Brkine poraščajo
gozdovi bukve in belkaste bekice, na vmesnih traviščih pa najdemo združbe visoke stoklase in
zlatolaske (Kranjc, Peric, 2016).
Prav tako je pester tudi zoološki svet z različnimi habitatnimi tipi (submediteranska in
subalpinska favna). V vhodnih delih Škocjanskih jam gnezdita ogroženi skalni golob in
planinski hudournik. V udornicah lahko odkrijemo tudi gnezdišča velike uharice, sokola selca
in alpskega skalnega plezalčka (Peric, Hribar, 2009). Dolina reke Reke je ornitološko
pomembno območje, saj vlažni in poplavni travniki nudijo zatočišče koscu, mali bobnarici,
prepelici in drugim redkim pticam (Kranjc, Peric, 2016). Večjih sesalcev je malo, med
manjšimi pa so prisotni jež, krt, polh, veverica in drugi. Med kačami najdemo gada in
modrasa (Žiberna, 1981).
Na flišu pred Vremsko dolino so prevladujoč tip prsti po svetovni WRB klasifikaciji distrični
kambisoli. Ob celotnem pasu Reke se pojavljajo evtrični fluvisoli. V Vremski dolini
prevladujejo evtrični kambisoli. Na pobočjih južno in severno od Vremske doline
prevladujejo kromični kambisoli. V ozki soteski reke Reke od Vremske doline do
Škocjanskih jam najdemo litične leptosole, v njihovi širši okolici pa rendzične leptosole
(Pedološka karta, 2007).
10
Slika 3: Pedološka karta Vremske doline z okolico
Kambisoli so zmerno razvite prsti v rdečih in rjavih odtenkih, za katere sta značilni glinasta
tekstura in zmerno kisla reakcija. V splošnem so dokaj dobre kmetijske prsti, še posebej če so
zadovoljivo založene s hranili. V Sloveniji je to najbolj zastopana skupina prsti; vanjo
uvrščamo rjave pokarbonatne prsti, kraško jerovico ter distrične in evtrične rjave prsti.
Fluvisoli so obrečne prsti, ki so se razvile na rečnih naplavinah. Zaradi občasne ali stalne
poplavljenosti so te prsti mlade in slabo razvite. Leptosoli pa so razmeroma razvite, a plitve
prsti, ki jih pri razvoju omejuje trda oziroma grobo skeletna matična podlaga, v našem
primeru apnenec. Po slovenski klasifikaciji med leptosole uvrščamo rendzine in redkejše
rankerje (Repe, 2006).
5.2. Hidrološke značilnosti Notranjske Reke
Eden od najpomembnejših dejavnikov pri razvoju površja Vremske doline je vsekakor reka
Reka.
Domače ime vodotoka med Brkini, Snežnikom in Vremščico je Reka. V literaturi zasledimo
tudi imena Notranjska Reka, Brkinska Reka in Kraška reka. Gams svetuje, da je raba imena z
dodanim pridevnikom smiselna le pri opisih širše regije ali celotne Slovenije, ko ni jasno, za
katero Reko gre, pri opisovanju mikrolokacije pa je zadostno ime Reka (Gams, 1993).
11
Porečje Reke je razvito v jugozahodnem delu Slovenije. Njen povirni del je Dleto, kjer se v
Reko združujejo številni potočki iz grap na flišnih kamninah. Izvirno območje se začne že na
Hrvaškem, in sicer v obsegu 3–4 km2 prav tako na flišnih kamninah (Počkar, Kovačič, Peric,
2014). Izvira južno od Gomanc, kilometer proč od meje s Slovenijo (Peric, Hribar, 2010).
Njenemu porečju pripada tudi zahodni del Snežniške planote, od koder se vode podzemno
pretakajo proti Reki. Tukaj je razvodnica težko določljiva, saj površje gradijo kredni in jurski
apnenci. Na jugu in zahodu se Snežniška planota prevesi v dolino Reke, ki jo pokrivajo
eocenski flišni sedimenti. Ravnica ob Reki je prekrita s kvartarnimi nanosi, v katerih je razvit
vodonosnik z medzrnsko poroznostjo. Rečna mreža je dobro razvita (Počkar, Kovačič, Peric,
2014). Reka od vznožja Snežniškega pogorja nadaljuje svojo pot proti severozahodu do
Ilirske Bistrice. Od tam teče med Brkini na južni strani ter Košansko dolino in Vremščico na
severni strani. Pri vasi Gornje Vreme priteče s fliša na apnenec, po katerem teče še 4,5 km
daleč po flišnih nanosih. V strugi so pogosto grezi, imenovani kanduti, v katerih se voda
izgublja. Površinski tok se konča s ponorom pod 164 m visoko steno zahodnega roba Velike
Doline, kjer ponikne v Mohorčičevo jamo (Peric, Hribar, 2010). Informacije o velikosti
celotnega porečja Reke se zelo razlikujejo, od 365 km2 (Peric, Hribar, 2010) do kar 442 km2
(Abram in sod., 2014). Razlog je v že omenjeni težko določljivi razvodnici na apnencu.
Reka ima dežni režim z odtenki dežno-snežnega režima s sredozemskim poudarkom. Visoke
vode se pojavljajo od novembra do aprila, nizke pa od maja do septembra. Reka ima
hudourniški značaj (Počkar, Kovačič, Peric, 2014). Na vodomerni postaji Cerkvenikov mlin
pred Vremsko dolino znaša srednji pretok 8,95 m3/s, minimalni pretok 0,16 m3/s in
maksimalni pretok 387 m3/s. Ob suši lahko Reka popolnoma ponikne že pod vasjo Vreme.
Škocjanske jame v takšnem primeru napaja minimalen pretok iz lokalnega kraškega zaledja
(Peric, Hribar, 2010). Vsaj enkrat letno Reka na svojem zgornjem delu tudi poplavlja (Počkar,
Kovačič, Peric, 2014). Razmerje med povprečnim letnim največjim in najmanjšim pretokom
znaša kar 1 : 2 419. To je odraz padavin v obliki močnih nalivov in hitrega odtoka poplavnega
vala. Med največjimi poplavami, ki nastopijo približno vsakih 50 let, se Reka v Škocjanskih
jamah lahko dvigne tudi za več kot 100 m. Takrat s seboj prinaša ogromne količine
sedimentov, okoli 300 000 m3 na leto (Zorman in sod., 2003). Strokovnjaki predvidevajo, da
ob stoletni visoki vodi Reka lahko doseže pretoke nad 450 m3/s, kar je 17 % več od
največjega zabeleženega pretoka (Kranjc, Mihevc, 1988).
Reka poplavlja v svojem srednjem in spodnjem toku. Poplavni del se prične, ko Reka zapusti
tesne flišne dolinice in teče po relativno široki dolini z ravnim dnom med Zabičami in
Topolcem. Najobsežnejši poplavni svet je v Bistriški kotlini, kar 65 %, vendar poplave ne
zalijejo cele doline, ampak predvsem svet ob strugi in nižje dele. Pod Topolcem in Famljami
se dolina zopet zoži, a ima vseeno malo ravnega dna, ki spada k poplavnemu svetu, ki obsega
35 % poplavnega sveta Reke. Poplave nastopajo pogosto, nekajkrat letno. Vodostaj Reke je
pri postaji Cerkvenikov mlin povprečno 5,8 dni na leto nad 300 centimetri, kar pomeni, da
Reka poplavlja. Poplave so bolj pogoste v zimskem in jesenskem času. Ker se Reka hitro
odzove na padavine, poplave nastopijo hitro po padavinskem maksimumu, vendar tudi hitro
odtečejo. Največkrat trajajo le po nekaj ur. Tretji del porečja Reke, kjer se pojavljajo poplave,
sodi k škocjanskemu podzemlju. Gre za kraški tip poplav, ki nastane zaradi preslabe požiralne
sposobnosti sifonov v jami. Voda tako zastaja v podzemeljskih rovih in narašča. Takrat se
poplavna voda lahko razlije tudi po dnu Velike in Male doline. Tudi ta vrsta poplav se
pojavlja enako pogosto kot v dolini Reke, vendar se beležijo le izjemni primeri, saj običajne
poplave v jami pomenijo le nihanje vodne gladine. Vremskega polja poplave ne dosežejo, saj
je dvignjeno od struge Reke (Kranjc, Mihevc, 1988).
12
Slika 4: Ugrez v strugi Reke, ki je skrajšal njen tok do Škocjanskih jam za 5 km, 12. 9. 1982 (Vir: Gams,
2004, str. 262)
Svojo vodo Reka začne izgubljati takoj po prehodu s fliša na apnenec pri naselju Vreme. Leta
1982 se je v strugi pod vasjo Gornje Vreme udrla 5 x 10 m velika in 27 m globoka luknja, v
katero je ponikal celotni tok reke. Z jesenskim deževjem je bilo vode preveč za požiralno
sposobnost novega ponora in voda je spet tekla po stari strugi do jame. Kasneje je Reka
luknjo zapolnila s svojimi nanosi; danes požira manj kot 1 m3/s (Beltram in sod., 2012).
Reka ima številne pritoke. Z desne strani porečja dobiva več kraških pritokov, od katerih je
najizdatnejši izvir Bistrice. Bistrica zaradi kraškega zadrževanja obilno napaja reko Reko,
kadar ima ta malo vode (Geografija Slovenije, 1998).
Do leta 1966 je bila voda Notranjske Reke čista in so jo v Vremah celo črpali za potrebe pitne
vode Divače. Nato se je zaradi razvoja industrije v Ilirski Bistrici njena kakovost hitro začela
slabšati. Njeno onesnaženje je povzročilo propad živalskih vrst in hudo onesnaženje tudi v
podzemlju. V Škocjanskih jamah je povzročalo hud smrad. Leta 1990 so zaprli Tovarno
organskih kislin, glavno onesnaževalko v Ilirski Bistrici, in kakovost vode se je hitro
izboljšala. V študiji v letih 1999 in 2000 je bilo ugotovljeno, da visok pretok Reke še vedno
izpira onesnaževanje iz celotnega zaledja. Kakovostno stanje vode je ob nizkih pretokih boljše
kot ob višjih. Ko glavnina onesnaževanja odteče po prvem poplavnem valu, se njena kakovost
spet izboljša. Od leta 2003 deluje tudi čistilna naprava, ki je še dodatno izboljšala kakovost
vode (Abram in sod., 2014).
13
5.3. Zavarovana območja narave
Škocjanske jame so zavarovane že od leta 1981 z občinskim odlokom o zavarovanju
Škocjanskih jam, od leta 1996 pa z zakonom o Regijskem parku Škocjanske jame. Kot
naravni spomenik so od leta 1986 vpisane tudi na seznam svetovne kulturne in naravne
dediščine Unesca. Kot prvo podzemno mokrišče so od leta 1999 vpisane v seznam
Ramsarskih lokalitet Unesca. V Regijskem parku Škocjanske jame je zavarovanih 413 ha
območja (Zorman in sod., 2003). Zavarovani so jamski sistem, ožje območje nad
Škocjanskimi jamami, okoliške udornice in soteska Reke od Škofelj do Škocjana (Zorman,
2015). Namen regijskega parka je ohranjanje geomorfoloških, geoloških in hidroloških
znamenitosti, redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, paleontoloških in arheoloških
najdišč, etnoloških in arhitekturnih značilnosti in kulturne krajine ter zagotovitev možnosti za
ustrezen razvoj (Zakon o regijskem parku ..., 1996).
Vremska dolina spada v vplivno območje parka, ki zajema celotno porečje Reke. Velikost
vplivnega območja je 450 km2 (Beltram in sod., 2012). Na vplivnem območju parka so
prepovedani posegi, ki bi spremenili vodni režim Reke in vplivali na kakovost vode, ter drugi
posegi, ki pomenijo tveganje ali nevarnost za okolje in katerih škodljivi vplivi segajo v park
(Zorman, 2015).
5.4. Družbenogeografske značilnosti
Vremska dolina leži v občini Divača, in sicer obsega sedem vasi: Dolnje Vreme, Famlje,
Goriče pri Famljah, Gornje Vreme, Škoflje, Vremski Britof in Zavrhek. V krajevno skupnost
Vreme spadata tudi vasi Gornje Ležeče in Podgrad pri Vremah (Vremska dolina, 2016).
Naselja so odmaknjena proti robu uravnane Vremske doline in so v večini gručaste oblike.
Največje naselje v Vremski dolini po številu prebivalcev je naselje Famlje, kjer je leta 2015
živelo 138 prebivalcev, najmanjše naselje pa Goriče pri Famljah s 27 prebivalci. V vseh
naseljih Vremske doline je leta 2015 skupaj živelo 596 prebivalcev. V splošnem se število
prebivalcev počasi zmanjšuje. Povprečna starost prebivalcev leta 2015 je 45,5 let. Spolna
sestava prebivalstva je skoraj uravnana, z 51 % moških in 49 % žensk (SURS, 2016). Prav
Vremska dolina je eno od območij v občini Divača, kjer je nazadovanje števila prebivalcev
najmočnejše. Razlogi za to so prometna odmaknjenost in slabe povezave, oddaljenost
delovnih mest in neugodna starostna sestava prebivalstva (Razvojni program, 2009).
Vremski Britof velja za centralno naselje Vremske doline po svoji legi in funkciji. Že od
nekdaj je agrarno-upravno središče. Tukaj najdemo storitvene dejavnosti, kot so pošta,
podružnična osnovna šola, cerkev in nekaj turističnih namestitvenih kapacitet (Vremska
dolina, 2016).
14
Slika 5: Število prebivalcev v naseljih Vremske doline, 2011–2015
V preteklosti je bila Vremska dolina gospodarsko pomembna zaradi rudnika črnega premoga.
Sistematično kopanje v Škofljah se je pričelo leta 1796 in do leta 1805 so izkopali že 1 500
ton premoga. Vozili so ga tudi v tujino (Trst, Malta). Ob začetku 19. stoletja so manjši
premogovniki na Krasu in Brkinih zamrli, večji vremski rudniki pa so ostali aktivni. V
kozinskih plasteh na krednem apnencu so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga
debeline od 0,2 do 1,9 metra, ki so se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Konec leta 1913 je
v jašek rudnika vdrla voda iz Reke in pod seboj pokopala 12 rudarjev. Po tej nesreči so del
rudnika zaprli. Po prvi svetovni vojni so rudnik intenzivno izkoriščali. Rudniška jama
Zavrhek je bila leta 1955 izčrpana, rudnik v Vremskem Britofu pa so zaprli leta 1964
(Macarol, 2012).
Večina delovno aktivnega prebivalstva iz občine Divača se na svoje delo vozi izven občine.
Največ delavcev se vozi v Sežano, Ljubljano in Koper. Občina Divača je v primerjavi z
ostalimi občinami v obalno-kraški regiji med manj razvitimi občinami, kar se tiče
gospodarstva in podjetništva. Z izgradnjo poslovne cone v Divači se je število gospodarskih
subjektov nekoliko povečalo (Razvojni program …, 2009). Leta 2014 je bilo v občini
registriranih 316 podjetij in samostojnih podjetnikov s skupno 540 zaposlenimi (SURS,
2016). V preteklosti je prevladoval sekundarni sektor, danes pa delujeta le še dve tovarni v
Senožečah. Primarni sektor (kmetijstvo, gozdarstvo, lov) deluje le kot dopolnilna dejavnost.
Širi se predvsem storitveni sektor (Štok, 2009). Podjetniški razvoj ima potencial predvsem v
panogah, ki so že sedaj prevladujoče: promet, gradbeništvo in druge. Prednost občine je
vsekakor v ugodnih cestnih in železniških povezavah in ustaljenih izvoznih poteh. V
kmetijstvu se srečujemo z majhnimi kmetijami in razdrobljenostjo kmetijskih površin.
15
Pomembna panoga v občini je vsekakor turizem, ki pa ima še velike neizkoriščene potenciale.
Največja znamenitost so Škocjanske jame ter druge naravne in kulturne znamenitosti v
regijskem parku. Območje je bogato arheološko najdišče z veliko gostoto kulturnih
spomenikov. Dobre so tudi možnosti za kolesarjenje in pohodništvo, ki privabljata številne
obiskovalce (Razvojni program, 2009).
Med turistično zanimivimi kulturnimi spomeniki v Vremski dolini lahko omenimo ostanke
gradov Školj in Švarcenek, številne cerkve, kraške domačije, bogate s kamnoseškimi
mojstrovinami, ter ostanke rudniške dejavnosti (Vremska dolina, 2016).
6. GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI
Jugovzhodna Slovenija in s tem tudi območje Vremske doline pripada prostoru Zunanjih
Dinaridov, ki je bilo del nekdanje Dinarske karbonatne platforme. Leži na skrajnem
jugovzhodnem robu tektonske enote Tržaško-Komenska planota, ki meji na brkinski terciar.
Za Tržaško-Komensko planoto so značilne homogene strukture, najpogostejše so sinklinale,
antiklinale in prelomne cone. Geološke strukture imajo prevladujočo dinarsko smer (Knez,
1992).
Sama Vremska dolina je prikazana na Osnovni geološki karti lista Ilirska Bistrica, za večjo
preglednost pa so na spodnji karti prikazani še obrobni deli z Osnovne geološke karte listov
Gorica, Trst in Postojna (Osnovna geološka karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Brkini pripadajo brkinskemu terciarnemu bazenu, ki sega do začetka Vremske doline. V
podlagi bazena so kredne karbonatne plasti, na katerih ležijo paleocenski sedimenti. Brkini
imajo v zasnovi sinklinalno zgradbo, katere jedro sestavljajo flišne plasti. Sinklinala je imela
prvotno pravilno zgradbo, na katero so se zaradi kasnejše tektonike od severovzhoda narinile
kredne plasti. Videz sinklinale je dodatno zabrisan tudi z gubanjem (Knez, 1989).
16
Slika 6: Geološka karta Vremske doline s širšo okolico
Dno Vremskega polja je prekrito s holocenskimi naplavinami – glino, peskom in prodom.
Okoli njih je pas kozinskega apnenca (maastrichtij do thanecij) in pas foraminifernega
apnenca (srednji in zgornji paleocen ter spodnji eocen). Foraminiferni apnenec sestavljajo
miliolidni, alveolinski in numulitski apnenci. Ko Notranjska Reka zapusti uravnano dno
Vremske doline, teče skozi različne kredne apnence, južno od njih pa se pojavi tudi pas
lapornih apnencev in laporja (Šikić, Pleničar, 1975).
17
Jurkovšek in sod. (1996) so na Tržaško-komenski planoti kamnine razvrstili v značilne
formacije s homogeno litološko zgradbo in enotnimi sedimentološkimi in paleoekološkimi
značilnostmi. Na našem izbranem območju so prepoznali liburnijsko in lipiško formacijo.
Lipiška formacija obsega ozemlje Škocjanskih jam. Lipiška formacija skupaj s sežansko tvori
največji del Tržaško-komenske planote. Značilen je plastovit in masoven apnenec z rudistnimi
biostromami in biohermami kredne starosti (santonij in campanij) (Jurkovšek in sod., 1996).
Litološki razvoj in fosili kažejo na nekoliko bolj globoko sedimentacijsko okolje. Debelina
lipiške formacije niha med 150 in 400 metri (Cucchi in sod., 2015).
Liburnijska formacija se je oblikovala na karbonatni platformi v zgornji kredi in paleocenu. V
njenem sklopu so tudi t. i. kozinske in vremske plasti. V to formacijo spadajo kamnine,
nastale od maastrichtija do thanetija. Značilni so plastoviti in ploščasti apnenec, lapornati
apnenec in apnenčeva breča, lokalno pa se pojavljajo tudi plasti premoga (Jurkovšek in sod.,
1996). Spodnje liburnijske plasti so zgornjemaastrichtijske starosti in jih imenujemo tudi
vremske plasti, srednji del so plasti danijske starosti, imenovane kozinske plasti, vrhnje plasti
pa so thanetijske starosti, in sicer miliolidni apnenec. Meje med posameznimi deli liburnijske
formacije so nestalne (Knez, 1992). Meja med kredo in paleocenom se nahaja v plasti breče,
debele od 20 cm do nekaj metrov. Debelina formacije sega od 50 do prek 200 metrov (Cucchi
in sod., 2015).
Ploščati in drobnoskladnati maastrichtijski apnenci v okolici Škocjanskih jam so ponekod
tektonsko telo prizadeti in zato krušljivi. Skladi kamnin imajo večinoma enotno smer med
SSZ in JJVSSE ter so nagnjeni za 25 do 35° proti JJZSSW (Knez, 1995). Na tektonsko
preoblikovanje kaže tudi Divaški prelom, ki s smerjo SZ–JV poteka preko Divače in nato
severno od Vremske doline naprej proti jugovzhodu, kjer se zaradi pokritosti površja izgubi
(Jurkovšek in sod., 1996).
Vremske plasti v okolici Vremskega Britofa sestavljajo predvsem temni, drobnoplastnati
apnenci, nekoliko redkejši so laporni apnenci in premogovi skrilavci ter vložki premoga.
Večji del vremskih plasti se je sedimentiral v plitvem morju blizu obale, deloma pa v plitvih
lagunah (Knez, 1992).
Najmlajše plasti karbonatov na Krasu sestavlja formacija alveolinsko-numulitni apnenec, ki jo
gradijo predvsem sivi neizrazito plastoviti apnenci z velikimi foraminiferami. Te plasti so
nastajale v okolju odprte in plitve platforme. Debelina teh plasti ponekod presega 300 metrov
(Cucchi in sod., 2015).
V eocenu je karbonatna platforma razpadla in se pričela pogrezati. Na njej se je začela
formacija fliša, za katero je značilna turbiditna sedimentacija z menjavanjem glinastih plasti
in peščenih plasti z različno zrnavostjo. Glinene plasti so debele od nekaj milimetrov do nekaj
decimetrov, plasti peščenjaka pa od nekaj centimetrov do enega metra (Cucchi in sod., 2015).
Na območju rečne doline Reke se nahajajo kvartarni sedimenti (aluvij). Gre za tipične
prodnate in peščene rečne sedimente, ki jih ponekod spremlja tudi lokalno povečana vsebnost
blatne komponente. Pogosti so tudi vložki peska in glin (Cucchi in sod., 2015).
Za naše območje je torej najpomembnejši stik fliša in različnih apnencev, na katerega je reka
Reka nasula kvartarne sedimente.
18
Slika 7: Stratigrafski stolpec s starostjo litografskih enot
7. GEOMORFOLOŠKE RAZISKAVE VREMSKE DOLINE
Območje Vremske doline je geomorfološko le malo raziskano. Večina avtorjev je raziskovala
samo Škocjanske jame ali pa hidrološke značilnosti in tok Reke.
Prve raziskave območja so prikazane že na zemljevidih iz rimskega časa, na katerih je veliko
zmede pri upodabljanju toka rek. Slabo so bile med seboj ločene predvsem Reka, Soča in
Vipava. Prvi kartografski prikaz, ki je označeval tok Reke in Timava, je delo Wolfganga
Laziusa iz leta 1560. Na njem sta označena Reka, ki ponika pri Škocjanu, in izvir Timava
blizu Devina s komentarjem, da gre za isto reko. Napaka na prikazu je le v tem, da je reka
Pivka prikazana kot pritok Reke. To napako je odpravil Mercator leta 1589 in Reka je
prikazana kot samostojen tok, ki nastaja v velikem jezeru in teče naravnost do Škocjana, kjer
ponika. Kasneje so spet nastajale napake pri prikazovanju toka Reke, ki so ga v 16. in začetku
17. stoletja prikazovali v obratni smeri, torej z izvirom pri Škocjanu in kot pritok Pivke.
19
Zemljevide tega območja oz. njegovo hidrologijo je pravilno zarisal Valvasor v Slavi
vojvodine Kranjske leta 1689. Prvi je podzemno povezanost dokazal F. Imperatij leta 1599, in
sicer z obteženimi kosi lesa in drugimi predmeti. To velja tudi kot prvi opisani poskus
sledenja podzemskih voda na svetu (Cuscito in sod., 1990).
Prav ti opisi podzemne povezave so s sledenjem toku Reke spodbudili tudi speleološke
raziskave. Najpomembnejše je bilo raziskovanje Labodnice, Jame v Griži, Škocjanskih jam in
Kačne jame. Pomemben raziskovalec Škocjanskih jam je bil Anton Hanke (1840–1891), ki je
po šestnajstih odpravah v sedmih letih in premaganih 25 slapovih podzemske Reke prišel do
Mrtvega jezera, še danes najbolj oddaljene dosežene točke v Škocjanskih jamah. Aktivni
jamarji so bili tudi Friedrich Müller, ki je napisal več vodnikov, ter domačini iz Škocjana in
Matavuna, ki so izdelali in urejali turistične poti v jami (Cuscito in sod., 1990).
Melik (1960) je opisoval nekdanji površinski tok Reke od Vrem čez Lokev, Lipico,
Nabrežinsko podolje v Veliki dol in naprej čez Kras. Vremsko dolino Melik opisuje kot
površje pliocenskega nastanka. V Vremski dolini je struga Reke ozka dolina, 100 metrov nad
njo pa je na nadmorski višini 420–445 metrov obširna ravnina, vrezana v živo skalo. Ta
ravnina je uravnano rečno dno iz paleocena. V to sta vrezani še mlajša rečna terasa relativne
višine 50 metrov in še ena ožja terasa. Terase so nekdanje rečno dno Reke in so nastale z
bočnim vrezovanjem v pliocenu. Podobne terase Melik omenja tudi v srednjem in zgornjem
toku Reke, kjer so zaradi mehkejšega fliša erozijsko preoblikovane.
Vremska dolina se je tako oblikovala v času, ko naj bi Reka površinsko tekla čez celotni Kras
in se izlivala v morje nekje pri Doberdolu. Med dvema in štirimi kilometri široka ravnina naj
bi kazala na zelo močan rečni tok, ki je dobival pritoke od Senožeč do Rodika. Z
zakrasevanjem površja se je Brkinska Reka skrčila do današnjega obsega in poniknila v
Škocjanskih jamah (Melik, 1960).
Podrobneje je Vremsko dolino geomorfološko raziskal Radinja (1967). Raziskave pred njim
namreč zelo različno tolmačijo genezo Vremske doline. Po najstarejših pojmovanjih je
tektonskega nastanka, po kasnejših pa erozijskega nastanka. Pri erozijskem nastanku naj bi
imela velik vpliv tudi tektonika ali petrografska sestava. Nekateri starejši avtorji govorijo o
Vremski dolini kot o jezerski kotanji, vendar Radinja to v svoji raziskavi zanika, saj o tem na
površju ni sledi. V časovnem pogledu so obstajala mnenja, da je Vremska dolina nastajala v
pliocenu, po drugem mnenju v pleistocenu ali pa v kombinaciji obeh.
Radinja v svoji raziskavi proučuje Vremsko dolino (od Gornjih Vrem do vintgarja pred
Škocjanskimi jamami) in Divaški kras (uravnano površje Z od Vremske doline, ki naj bi bilo
staro dolinsko dno pliocenske reke). Na videz površja je po njegovem mnenju vplivala
predvsem geološka zgradba. Del Vremske doline, oblikovan v paleocenskih apnencih, je
širok, del v krednih apnencih pa ozek. Vzrok je v tem, da so paleocenski apnenci gostejši in
manj čisti ter zato manj prepustni; na njih vodni pretok ni tako razpršen kot na krednih
apnencih. Na krednih apnencih je zato nastalo tudi več drobnih kraških oblik. Ocenil je tudi
vpliv tektonike na nastanek doline. Glavna prelomnica, ki poteka po gornji Reški dolini, se ne
nadaljuje po Vremski dolini, temveč preko Vremščice in Gaberka v dolino Raše. Lokalna,
manjša prelomnica poteka od Gornjih Vrem preko Dolnjih Vrem do Gorič, kjer najdemo
večjo pretrtost kamnin. Tektonika zato ni imela aktivne in odločilne vloge pri izoblikovanju in
poglabljanju Vremske doline, saj smer današnje struge ne sledi največji pretrtosti kamnin. Ta
je imela večji vpliv pri izoblikovanju posameznih reliefnih elementov znotraj Vremske doline
(Radinja, 1967).
20
Reka naj bi v pliocenu oblikovala široko dolino, katere pot se danes nadaljuje po suhi dolini
mimo Divače in Povirja čez Kras. Suha dolina na Krasu se ujema po smeri in strmcu, po širini
in po fluvialnih sedimentih (Radinja, 1967).
V morfogenezi Vremske doline Radinja (1967) loči tri faze:
1. razvoj pobočij Vremščice in Brkinov nad 480 metrov nadmorske višine kot rezultat
predkraške Reke,
2. nastanek širokega dolinskega dna, v katerem je Reka pri Škocjanu poniknila,
3. poglabljanje dolinskega dna v robnih apnencih in nastanek zagatne (slepe) doline.
V pobočjih Vremščice in Brkinov nad Vremsko dolino je predkraška dolina Reke pustila sledi
v obliki osmih rečnih teras. Največja in najbolj opazna terasa je na nadmorski višini 620–630
metrov (Vareje, Barka, Kozarje, Podgrad, Grad, Ostrožno Brdo). Pri zniževanju površja
zaradi zakrasevanja so pritoki Reke oblikovali stranske, obvisele doline. V Vremski dolini je
avtor nadaljnje poglabljanje rečne doline dokazal s petimi ohranjenimi terasami. Dve sta
ohranjeni v okolici Škocjana, drugi dve pa okoli Vrem. Vsaka mlajša terasa je namreč nastala
višje ob toku, pri čemer se je ustvaril amfiteatralni zaključek doline. Zato jih Radinja imenuje
tudi čelne terase. So živoskalne (vrezane v apnenec), nekoč pa jih je prekrivala debela
akumulacijska odeja. Opisane terase v Vremski dolini so (Radinja, 1967):
1. Divaška terasa, 450–460 metrov nadmorske višine, je najvišja terasa v Vremski
dolini in predstavlja nekdanje dolinsko dno Reke, ko je ta še površinsko tekla prek
Krasa. Zelo lepo je ohranjena predvsem na zahodni strani ponorov, na vremskih in
brkinskih pobočjih pa so jo kasneje uničile mlajše erozijske faze pri poglabljanju
doline. Ohranjena je pri Goričah, Brežcu, Dolnjih Ležečah, Divači ter med Paredom in
Matavunom. Reka je ponirala na nadmorski višini 445 metrov, ob visoki vodi pa je
podaljšala svoj tok čez Divaški prag.
2. Škocjanska terasa, 430–440 metrov nadmorske višine, je najobsežnejša in najbolj
izrazita. Opazna je pri Ravneh pod Gaberkom, še bolj izrazito pa je uravnano površje
Škocjanskega krasa: med Dolnjimi Ležečami, Gradiščem, Škocjanom, Globočakom in
glavno cesto Divača–Kozina. Zanjo sta značilni zelo različna stopnja zakrasevanja in
značilna geomorfološka oblika, doli ali udornice.
3. Nakelska terasa, 400–410 metrov nadmorske višine, je razvita le vzhodno od
Škocjana. Reka je v tej fazi tekla do Gradišča in tam ponikala. Njena terasa je lepo
ohranjena na obeh straneh današnjega vintgarja: na levi strani doline od Matavuna
mimo Naklega do Sušice, na desni pa okoli Školja.
4. Završka terasa, 385 metrov nadmorske višine, je razvita le vzhodno od Famelj.
Ostanke lahko opazimo okoli Vremskega Britofa, Famelj, Zavrhka ter med spodnjo
Sušico in Škofljami. Je le malo zakrasela in na njej ni vrtač, prekriva pa jo preperelina.
V fazi nastajanja te terase je Reka od sotočja s Sušico navzdol začela poglabljati svojo
strugo in oblikovala dva kilometra dolg kanjon, njen tok pa se je s prevladujočim
ponikanjem pri Škocjanu začel skrajševati.
5. Vremska terasa, 365–370 metrov nadmorske višine, predstavlja tako imenovano
Vremsko polje. Od Famelj navzdol je Reka globinsko erodirala in se vrezala še 50
21
Slika 8: Rečne terase v Vremski dolini (Vir: Radinja, 1967, str. 178)
metrov globlje v uravnavo na višini 400–410 metrov. Na tej terasi je najdebelejša
fluvialna akumulacija.
Prve tri terase, divaška, škocjanska in nakelska, predstavljajo zahodni obod Vremske doline,
četrta terasa, završka, pa je že neposredni del same Vremske doline. Kasneje se je Reka
vrezala še 15–20 metrov v vremsko teraso in ustvarila današnje rečno korito in uravnavo, ki
obdaja njeno strugo in njen ponor. Na Vremskem polju je ta poglobitev globoka le 3–5
metrov (Radinja, 1967).
V nasprotju z nekaterimi slepimi dolinami v Sloveniji (npr. Grgarski Dol, Brezovica) Reka ne
veča apneniške doline. Njen zaključni obod je stopničast in se postopno znižuje. Prav zaradi
specifičnih potez Radinja predlaga nov izraz za apneniški, zaključni del slepih dolin. Uporabi
izraz zagatna dolina, predlaga pa tudi, da bi se tak zaključek slepih dolin imenoval kar
vremska dolina po najbolj izdelanem zaključku slepih dolin v Sloveniji (Radinja, 1967).
Radinja zaključi, da je Vremska dolina nastala ob koncu pliocena, ko se je povečevala
višinska razlika med Krasom in neprepustnim obrobjem. S tem se je površinsko vodovje z
erozijo prestavilo pod površje. Pri tem je bil poleg erozije pomemben proces tudi korozija, ki
je potekala pod flišno odejo. Pri poglabljanju površja je pritok Sušica iz Brkinov uspel slediti
poglabljanju Reke, pritoki pri Kačicah, Paredah in Danah pa so poniknili in izoblikovali
manjše slepe dolinice na nadmorski višini 455–465 metrov. Na terasah je vidna tudi različna
22
stopnja zakrasevanja. Zato so na primer velike vrtače prisotne le na eni od teras, in sicer na
škocjanski terasi na nadmorski višini 430–440 metrov (Radinja, 1967).
Gams (1983) je raziskoval predvsem nekdanjo pot Reke. Omenja, da se ponori na
Škocjanskem krasu niso prestavljali le navpično, ampak tudi vodoravno. Vzrok je bil
predvsem podor jamskih stropov. Učinek tega prestavljanja je nastanek kilometer dolge suhe
doline Dol, ki se nadaljuje od sedanjega ponora Reke proti severu. Prestavljanje ponorov je
pripomoglo tudi k nastanku številnih udornic na območju, ki ga Gams imenuje 1,3 kilometra
dolga ponorna fronta s spletom udornic. Udornice Okroglica, Velika in Mala dolina so nastale
v prvi fazi razvoja, ko je odpadlo kamenje na dnu udornic odstranjevala tekoča voda.
Omenjene udornice se najbolj razlikujejo po širini vrhnjega oboda in globini.
Gams razdeli ponikanje Reke v štiri različne razvojne faze. V prvi fazi razvoja je Notranjska
Reka najprej ponikala pri Gradišču. Nad njenim podzemeljskim tokom blizu površja so
nastale razmeroma plitve in zdaj široke kotanje Lozica, Jablanc, Lesendol, Lazni dol, Bušlevc
in Rebidnik ter nekatere manjše kotanje med Gradiščem in Doljnim Ležečim. Najverjetneje so
nastajale v času oblikovanja prve terase Vremske doline, ki je sedaj na nadmorski višini okoli
400 metrov (Gams, 1983).
V drugi fazi je Reka tekla na trasi udornic Drčevnik–Sokolak–Globočak. Njihova dna so v
višini 350–360 metrov. V prvem delu druge faze je reka ponirala severno od Naklega, kjer se
levo pobočje kanjona odmakne, ter tekla čez Drčevnik in Sokolak. V drugem delu druge faze
je ponirala v sedanjem podaljšku omenjenega dola, vzhodno od Matavuna. Južno od
sedanjega ponora Reke ima zatrepna dolina povsem drugačen značaj kot severno. Med
Matavunom in Drčevnikom se dolina razširi. To govori o razvoju iz prvotne udornice. Od tu
je lahko Reka podzemeljsko tekla proti zahodnem Sokolaku (Gams, 1983).
V tretji fazi je Reka odtekala pod slikovitima udornicama Sapendol in Lisična, četrta faza pa
predstavlja današnje stanje. Morfometrijske razlike med drugo in tretjo fazo niso občutne in
Reka je v obeh fazah verjetno tekla v podzemlje ločeno in istočasno skozi več jam. Ena od
njih je domnevno Tiha jama v sistemu Škocjanskih jam, ki je približno v višini dna udornic
druge in tretje faze. Tako pomeni zadnja, četrta faza popolno osredotočenje vse vode v eni
jami, to je v Škocjanskih jamah (Gams, 1983).
23
Slika 9: Oblike kontaktnega Škocjanskega krasa in faze razvoja v ponikanju Reke (Vir: Gams, 1983, str.
26)
Vse udornice imajo skupno tudi smer daljše osi, in sicer v smeri sever–jug ali severozahod–
jugozahod, kar je tudi prevladujoča smer kamninskih skladov in tektonskih prelomov. Izjema
je le udornica Sapendol (Gams, 1983).
Mihevc (1991) je kontaktni kras ob ponoru Reke označil kot pokrajino z značilnostmi slepih
dolin, ponornih dolin in ponornih zatrepov. Ob tem zanika razlago Radinje, da naj bi bile
uravnave ob Reki terase, saj ostanki fluvialnih sedimentov na njih niso zadosten dokaz za
njihovo erozijsko in fluvialno oblikovanje. Meni, da je bolj verjetno kraškodenudacijsko
oblikovanje v nivoju kraške talne vode. Zato za omenjene uravnave namesto izraza terasa
predlaga termin robni ravnik ali robna polica.
24
8. GEOMORFOLOŠKE OBLIKE IN ZNAČILNOSTI
Vremsko dolino sestavljajo rečna dolina Reke z naplavno uravnavo, Vremsko polje, kanjon
Reke od Famelj do Škocjanskih jam ter terase v različnih nadmorskih višinah nad kanjonom
in v okolici. Značilne kraške geomorfološke oblike, kot so vrtače, jame in drobne kraške
oblike, so najštevilčnejše na zahodni strani Vremske doline, na terasah in deloma na višjem
obrobju Vremskega polja.
8.1. Dolina Reke in naplavna ravnica
Reka vstopi v Vremsko dolino malo pred vasjo Gornje Vreme, kjer je tudi geološki stik med
eocenskim flišem in paleocenskimi apnenci (Šikič, Pleničar, 1975). Do Loke teče na južni
strani polja, nato pa preusmeri svoj tok proti severu. Južno od vasi Famlje zapusti Vremsko
polje in se usmeri proti zahodu, kjer je v višje ležečo uravnavo izdolbla ozek kanjon do
ponora v Škocjanske jame. Kanjon je vrezan v kredne apnence, južno od njih pa se pojavljajo
tudi laporni apnenci in lapor (Šikič, Pleničar, 1975). Ob svoji strugi je ustvarila naplavno
ravnico, ki je široka do 55 metrov.
Slika 10: Nadmorske višine v Vremski dolini in okolici
25
Naplavna ravnica je fluvialna akumulacijska reliefna oblika. Je območje pod prvo teraso, ki
ga dosežejo poplavne vode. Je neka vrste struga poplavnih vod. Vodotoki navadno tam zaradi
upočasnjenega toka odlagajo drobno gradivo. Ravnice so navadno široke od nekaj metrov do
več deset kilometrov, saj se reka zaradi bočne erozije prestavlja po ravnici. Zaradi
spreminjanja podnebja in s tem količine vode, menjavanja medledenih in ledenih dob z
intenzivnejšim preperevanjem in nasipavanjem, zniževanja erozijske baze ter zaradi
tektonskih ali epirogenetskih premikov se reka lahko začne vrezovati v svojo naplavno
ravnico in s tem ustvarja višje ležeče rečne terase (Komac, Zorn, 2007).
8.2. Kraške uravnave
Kraške uravnave so večji uravnani deli kraškega površja. Zanje uporabljamo tudi izraza kraški
ravnik ali zaravan. Nastanek kraških uravnav je vezan na uravnavanje v bližini gladine
podzemne vode, podobno kot se uravnavajo dna kraških polj. Območje uravnav je moralo biti
dovolj dolgo izpostavljeno kemičnemu preperevanju do gladine podzemne vode (Stepišnik,
2011). Tako so najverjetneje nastale tudi apnenčaste uravnave zahodno od Škocjana, ki
predstavljajo začetek Krasa.
Na terenu smo zasledili štiri takšne uravnave, ki jih Radinja imenuje rečne terase. Završka
terasa na 385 metrih na terenu ni bila potrjena. Površje pri nadmorski višini 385 metrov je
bilo slabo uravnano, večinoma je bilo del bolj položnih pobočij.
Prva in najbolj opazna uravnava, samo Vremsko polje, leži na nadmorski višini 365–375
metrov. Ježa med naplavno ravnico in prvo uravnavo je ponekod blaga in neizrazita, ponekod
pa strma. Strma ježa je tam, kjer na dan gleda apnenec; kjer je ta pokrit z debelim slojem
naplavine, pa je ježa blagega naklona. Vremsko polje je ponekod prekrito tudi z več kot deset
metri naplavine. Nižja nadmorska višina, 365 metrov, je na skrajnem vzhodu uravnave pri
Gornjih Vremah. Proti vzhodu se počasi dviga do 375 metrov. Prav tako nadmorska višina
počasi pada od Dolnjih Vrem proti južnem robu uravnave. Največja širina Vremskega polja
znaša prek 700 metrov. Območje Vremskega polja sestavljajo kvartarni sedimenti (aluvij).
Gre za tipične prodnate in peščene rečne sedimente, ki jih ponekod spremlja tudi lokalno
povečana vsebnost blatne komponente. Pogosti so tudi vložki peska in glin (Cucchi in sod.,
2015).
26
Slika 12: Uravnava Vremsko polje (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Slika 11: Ježa med naplavno ravnico in uravnavo (levo) in debela plast naplavine na uravnavi (desno)
(Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Druga opaznejša uravnava leži na nadmorski višini 400–410 metrov. Uravnava na tej
nadmorski višini ni prostorsko sklenjena, ampak jo ločita dolina Sušice in kanjon Reke.
Uravnano površje leži nad kanjonom Reke, in sicer od naselja Naklo proti jugovzhodu do
doline Sušice. Manjši obseg uravnanega površja je prisoten tudi na nasprotni strani toka Reke
nad gradom Školj. Prav tako na uravnavi z nadmorsko višino okoli 400 metrov leži vas
Zavrhek južno od Zavrhovskega hriba. Geološka zgradba te uravnave je bolj pestra.
27
Sestavljajo jo kozinski apnenec, laporni apnenec ter sivo-beli in beli rudistni apnenec
(Osnovna geološka karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Slika 13: Uravnava pri gradu Školj nad kanjonom Reke (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Na nadmorski višini 430–440 metrov ležita uravnava od naselja Brežec pri Divači do naselja
Goriče pri Famljah in območje severno od njih. Prav tako na tej nadmorski višini leži
uravnava med udornicami zahodno od Škocjana. To so tudi najbolj zakrasela območja z
največjo gostoto vrtač in najbolj pogostimi drobnimi kraškimi oblikami. Geološko uravnavo
sestavljajo rudistni apnenec, apnenec z rožencem ter svetlo-sivi in beli rudistni apnenec
(Osnovna geološka karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Uravnava na nadmorski višini 450–460 metrov je opazna le lokalno, in sicer gre za manjše
območje vzhodno od Brežca pri Divači in od Gradišča pri Divači do Dolenjih Ležeč.
28
Slika 14: Naplavna ravnica ob Reki in uravnave v Vremski dolini in okolici
8.3. Erozijski jarki
Pritoki Reke v Vremski dolini, razen Sušice, so le občasni površinski vodotoki ob večjih
deževjih. Struge potokov, kot so na primer Mlaški potok, Suhi potok in drugi, so le večji
erozijski jarki. Erozijski jarki se pojavljajo predvsem na severozahodnem in jugozahodnem
obrobju Vremske doline, kjer so nakloni pobočij proti uravnanemu polju večji. Ta območja
sestavljajo predvsem foraminiferni, numulitni in alveolonski apnenec (Osnovna geološka
karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Erozijski jarki so stalna reliefna oblika, pogosta na strmih pobočjih. Zanje je značilen občasen
vodni tok. Nastanejo iz manjših erozijskih žlebičev s povezovanjem manjših depresij v ruši v
začetni erozijski kanal. V srednjem in spodnjem delu se zaradi bočne erozije jarek širi. Zaradi
koncentracije vodnih tokov je v jarkih erozija za četrtino do polovice bolj intenzivna kot na
vmesnih območjih. Ko so erozijski jarki suhi, se preoblikujejo s preperevanjem in denudacijo
(Komac, Zorn, 2007).
29
Slika 15: Erozijski jarek južno od Barke (levo) in zaraščen erozijski jarek južno od Famelj (desno) (Avtor:
Dunja Ropret, 2016)
8.4. Vrtače
Vrtača je zaprta kraška kotanja, ki je v tlorisu bolj ali manj okrogle oblike. Navadno so do 100
metrov široke in do 10 metrov globoke. So najbolj tipična oblika kraškega površja (Stepišnik,
2011). Po obliki prečnega profila ločimo skledaste, lijakaste, vodnjakaste in kotlaste vrtače.
Na pobočjih je spodnji rob vrtače nižji in manj strm ali pa je kotanja odprta, kar imenujemo
odprta vrtača. Čim manjše so vrtače, večja je lahko njihova gostota. Bolj pogoste so na
apnencih, na pretrtih dolomitih navadno ne nastajajo. O nastanku vrtač obstaja več različnih
teorij, predvsem teorije o udornem, korozijskem in erozijskem nastanku (Gams, 2004).
Na območju Vremske doline so tudi vrtače pogosta geomorfološka oblika. Predvsem obrobje
Vremske doline je dobro prepredeno z njimi. Pogoste so predvsem na celotnem južnem
obrobju, na območju nad kanjonom Reke od Famelj do Škocjana ter na uravnanem območju
Divaškega krasa zahodno od Škocjana, kjer je njihova gostota največja. Prevladujejo srednje
vrtače s premerom okrog 30 metrov, prisotne pa so tudi manjše in velike vrtače. V okolici
vasi so zelo pogoste delane vrtače, uporabljene kot kmetijske površine, zasledili pa smo tudi
vrtačo s kalom za napajanje živine. Med vrtačami prevladujejo vrtače skledaste oblike s
položnimi pobočji in asimetrične oblike. Na severnem obrobju Vremske doline je vrtač zelo
malo, ne pojavljajo pa se na dnu uravnave Vremskega polja. Največja gostota vrtač se
pojavlja na rudistnem apnencu, apnencu z rožencem ter svetlo-sivem in belem rudistnem
apnencu.
30
Slika 16: Delana vrtača v vasi Matavun (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Slika 17: Vrtača s kalom pri gradu Školj (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
31
Slika 18: Vrtača ob cesti Zavrhek–Barka (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
8.5. Udornice
Udornice so zaprte kraške globeli različnih dimenzij in oblik, ki so nastale z udori stropov nad
podzemnimi votlinami. Med udornice štejemo vse globeli, ki so po dimenzijah večje od vrtač
in manjše od kraških polj, razmejitev po dimenzijah pa ni točno določena. Nastanek udornic
povezujemo s točkastim vertikalnim odnašanjem kamnine v podzemlje, kar se zgodi bodisi z
nenadnim udorom ali podiranjem nad jamskim prostorom bodisi s postopnim mehanskim ali
korozijskim odnašanjem kamnine nad aktivnim jamskim rovom (Stepišnik, 2006).
Vzhodno od Vremske doline, v ponornem zaledju Notranjske Reke, leži 27 udornic. Največja
gostota je v okolici jamskega sistema Škocjanske jame – Kačna jama. Dve udornici, Mala in
Velika dolina, se nahajata neposredno nad znanimi jamskimi rovi in segata do vodnega toka
(Stepišnik, 2006).
32
Slika 19: Pogled na udornici Mala in Velika Dolina, v ozadju vas Škocjan (Avtor: Dunja Ropret, 2015)
8.6. Ponori, ponikve in požiralniki
Na območju Vremske doline alogeni vodotoki ponikajo v kras in v kraški vodonosnik na
nekaj mestih. Mesta napajanja vodonosnika na podlagi oblike delimo na ponikve, ponore in
požiralnike.
Ponikev je oblika, kjer vodni tok ponika v odprtino, ki je delno ali povsem prekrita z
naplavimo. Najdemo jo na dnu kraških polj ali slepih dolin. Ponor je večja, vodoravna
odprtina, v katero teče potok ali reka. Največkrat ga najdemo na območju kontaktnega krasa,
kjer večje kraške reke odtekajo v podzemlje. Požiralnik je špranja ali brezno v skalnem koritu,
ki požira vodo (Stepišnik, 2011). Na našem območju so požiralniki v koritu Reke vzhodno od
Vremskega Britofa, kjer Reka priteče s fliša na apnenec. Zaradi visoke vode in zasutosti s
prodom na terenu niso bili opazni, vendar njihovo prisotnost dokazuje izgubljanje vode v
podzemlje. Izmerjeno je bilo, da 600 m pod vodomerno postajo Cerkvenikov mlin v tla
izginja več kot 0,5 m3/s vode (Burger, 2006). Nekoč so požiralnike v koritu Reke tudi mašili,
33
saj so moč reke izkoriščali za poganjanje mlinov in žag (Kranjc, Mihevc, 1988). Ponor je
nastal na mestu, kjer Reka ponika v Mohoričevo jamo.
Slika 20: Ponor Reke v Mohoričevo jamo (Avtor: Dunja Ropret, 2015)
8.7. Jame in brezna
Jama je po definiciji Geografskega terminološkega slovarja (2005) za človeka prehodna
naravna podzemna votlina, nastala s korozijo, ne glede na navpično razvitost. Brezno pa je
navpična ali strma votlina z večjo globino kot širino. Nekatere definicije, na primer definicija
Slovenske kraške terminologije (1973), vsebujejo tudi minimalno velikost jame. Tako je jama
človeku prehodna podzemska votlina, daljša od petih metrov. Jame so podzemni kanali, ki jih
je izoblikovala tekoča voda s procesom korozije. Vertikalna brezna so korozijsko razširjene
razpoke, globoke do nekaj deset metrov (Mihevc, Zupan Hajna, 2016). Po legi glede na kraški
34
vodonosnik ločimo jame freatične cone, ki so popolnoma zalite z vodo, in jame vadozne cone,
ki nastanejo pod vplivom padavinske vode. Tako nastajajo brezna. Ko gladina podzemne
vode upade, jame vadozne cone lahko postanejo hidrološko neaktivne (Stepišnik, 2011).
Jame na kontaktnem krasu so posebne s stališča oblikovanja pod vplivom alogenega toka.
Voda v kras ne vteka razpršeno, ampak je že zbrana v večje tokove, je bolj agresivna, saj ni
nasičena s karbonati, ter s seboj nosi mehanski tovor, ki ga v podzemlju akumulira ali pa z
njegovo pomočjo struži jame (Stepišnik, 2011).
Neposredna bližina Vremske doline je bogato prepredena s podzemnimi votlinami. Večina teh
jam se nahaja vzhodno od Škocjana, nekaj pa jih najdemo tudi zahodno od Škocjana, in sicer
na višjem obrobju Vremske doline. V okolici Vremske doline se zahodno od Škocjana nahaja
sedem brezen in šest vodoravnih jam. Razen treh brezen v strugi Reke vzhodno od Gornjih
Vrem so vse jame suhe. Večinoma so jame in brezna majhni, dolgi le nekaj metrov. Najdaljša
je Jama nad Malni s skupno dolžino 64 metrov.
Slika 21: Jame in brezna v Vremski dolini in okolici
1 – Požiralnik v Reki, 2 – Jama 2, 3 – Mrtva jama, 4 – Ba 1, 5 – Vrtača pri Barki, 6 – Kralava jama, 7 – Spodmol
pri Kralavi jami, 8 – Jama ob Sušici, 9 – Jama nad Malni, 10 – Jama pod Hribom, 11 – Varejska globača, 12 –
Spodmol na Goličju, 13 – Luknja v Lazu
35
8.7.1. Požiralnik v Reki, Jama 2 in Mrtva jama
Jame Požiralnik v Reki, Jama 2 in Mrtva jama se nahajajo na vzhodnem delu Vremske doline,
vzhodno od Gornjih Vrem, kjer Reka priteče s fliša na apnenec, približno na nadmorski višini
341–342 metrov. Požiralnik v Reki se nahaja v sami strugi Reke. Leta 1982 se je v strugi
Reke udrlo brezno, dolgo približno 5 metrov in široko do 3,5 metra, vanj pa je ob nizkem
pretoku ponikala celotna Reka. V nadaljnjih letih so se jamarji nekajkrat spustili v brezno, ki
je bilo vsakokrat nekoliko preoblikovano. Najdlje je segalo 28 metrov globoko. Leta 1997 je
bilo brezno popolnoma zasuto s prodom, reka pa je ponikala 200–300 metrov prej v Jami 2.
Vhod vanjo je velik 60 x 70 centimetrov, dolžina pa ni znana, saj so jamarji dosegli le 8
metrov. 700 metrov po toku navzdol se v višini vodne črte nahaja stopničasto brezno Mrtva
jama. Dimenzije vhoda so 50 x 50 centimetrov, globina pa znaša 10–15 metrov (Kataster jam
JZS, 2016). Na terenu vseh treh omenjenih jam ni bilo moč videti bodisi zaradi visokega
pretoka Reke bodisi zaradi njihove zasutosti s prodom.
8.7.2. Ba 1 (Barka) in Vrtača pri Barki
Južno od naselja Barka, na pobočju nad Vremsko dolino, se nahajata jami Ba 1 (Barka) in
Vrtača pri Barki. Ležita ob globokem erozijskem jarku oz. ob občasni strugi potoka. Ba 1 je
stopnjasto, poševno brezno, ki leži na nadmorski višini 395 metrov. Vhod leži zahodno od
jarka, na strmem bregu 2 metra nad dnom struge. Dolg je dva metra in širok do enega metra.
Sledi tri metre globoka stopnja, nato pa se brezno začne širiti. Globina brezna je 10 metrov.
Nekoliko višje, na nadmorski višini 485 metrov, leži Vrtača pri Barki, ki je prav tako
stopnjasto, poševno brezno. Leži vzhodno od jarka, 3 metre nad dnom struge. V pobočju se
odpira dva metra široka razpoka, na koncu katere je vhod v brezno. Razpoka je dolga 5
metrov, brezno pa je globoko 20 metrov (Kataster jam JZS, 2016).
Slika 22: Načrt Jame 2 v strugi Reke (Vir: Kataster jam JZS, 2016)
36
Slika 23: Načrt jame Vrtača pri Barki (levo) in vhod (desno) vanjo (Vir načrta: Kataster jam JZS, 2016;
Avtor slike: Dunja Ropret, 2016)
8.7.3. Kralava jamca in spodmol pri Kralavi jamci
Kralava jamca in Spodmol pri Kralavi jamci ležita zahodno od naselja Famlje na 420 metrih
nadmorske višine. Spodmol pri Kralavi jamci je vodoravna jama. Dolga je 14 metrov, široka
do 4 metrov in globoka do 1 metra. Neposredno ob njej leži prav tako vodoravna Kralava
jamca, dolžine 27 metrov in globine 3 metrov (Kataster jam JZS, 2016). Obe jami imata na
dnu veliko količino ilovnatega materiala. Najverjetneje sta del enotnega jamskega sistema, ki
je zasut z omenjenim materialom. Obe jami sta suhi. Na stropu Spodmola pri Kralavi jami se
odlaga siga.
37
Slika 24: Siga na stropu Spodmola pri Kralavi jamci (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Slika 25: Vhod v Kralavo jamco (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
38
8.7.4. Jama ob Sušici
Jama ob Sušici je spodmol s stopnjastim, poševnim breznom. Leži na nadmorski višini 377
metrov, in sicer 2,5 metra nad cesto Matavun-Škoflje in 170 metrov zahodno od mostu čez
Sušico. V steni odpira 3 metre dolg spodmol, pred njegovim vhodom pa je v razpoki prehod v
5 metrov globoko brezno (Kataster jam JZS, 2016).
8.7.5. Jama nad Malni
Jama nad Malni je vodoravna jama, ki leži na nadmorski višini 385 metrov, v steni kanjona
Reke med gradom Školj in Škocjanskimi jamami. Navpičen vhod meri 50 x 70 centimetrov in
vodi 2 metra navzdol v vodoravno jamo z več rovi, ki vodijo navzdol. Globlji rov je delno
zasigan, tla pa so pokrita z ilovico in podornim materialom. Skupna dolžina rovov je 64
metrov (Kataster jam JZS, 2016). Zaradi strmega pobočja, na katerem leži vhod v jamo, je na
terenu ni bilo varno obiskati.
Slika 27: Načrt Jame nad Malni (Vir: Kataster jam JZS, 2016)
Slika 26: Načrt Jame ob Sušici (Vir: Kataster jam JZS, 2016)
39
8.7.6. Jama pod Hribom
Jama pod Hribom je spodmol, ki leži južno od naselja Matavun na nadmorski višini 390
metrov. Vhod je v dnu plitve kraške kotanje ter je širok in visok približno 2,5 metra. Dvorana
je dolga 8 metrov in široka 6 metrov. Nastala je v svetlosivih rudistnih apnencih ob lokalni
razpoki, ki je vidna v stropu jame. Strop je lepo izoblikovan po sloju kamnine. Dno je pokrito
z jamsko ilovico in podornimi bloki. Jama je korozijskega nastanka, kasneje pa so jo povečali
s kopanjem (Kataster jam JZS, 2016). Ker je jama lahko dostopna in blizu naselja, je kot
edina jama na proučevanem območju onesnažena, saj je v njej odlagališče odpadkov.
Slika 28: Stop Jame pod hribom (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
8.7.7. Varejska globača
Severno od ceste Barka–Zavrhek na nadmorski višini 580 metrov leži jama z breznom
Varejska globača. Vhod v brezno leži v travi na pobočju, poraslem z mešanim gozdom, ter je
majhen in težko opazen. Širina vhoda je približno pol metra. Na dnu vhodnega brezna leži
grušč, tla v glavni dvorani pa so blatna. Stene dvoranice so zasigane. Globina brezna znaša 7
metrov, skupna globina pa 10 metrov. Dolžina brezna in jame je 14 metrov (Kataster jam JZS,
2016).
40
8.7.8. Spodmol na Goličju
Spodmol na Goličju leži južno od naselja Brežec pri Divači blizu kanjona Reke. Leži na gosto
poraščenem pobočju na nadmorski višini 415 metrov. Rov jame je poševen in dolg 25 metrov
(Kataster jam JZS, 2016).
8.7.9. Luknja v Lazu
Jama leži v naselju Matavun, tik pod strmo steno, nedaleč od poti, ki vodi do Škocjanskih
jam. Leži 20 metrov nad dolino Reke. Pod strmo steno nad Lazom se na nadmorski višini 380
metrov odpira trikotna odprtina širine 2,5 metra in višine 1,5 metra, ki je delno založena s
kamenjem. Dolžina jame je približno 30 metrov. Stene so delno zasigane, vendar je siga v
stadiju razpadanja, le v zadnjem delu jame se še danes tvorijo kapniške oblike. Jama je nastala
v svetlosivih rudistnih apnencih s korozijskim delovanjem vode vzdolž lokalnega preloma, ki
ima smer S–J (Kataster jam JZS, 2016). Zaradi lege na terenu jama ni bila dostopna.
Slika 29: Vhod v Varejsko globačo (Avtor: Dunja Ropret, 2016) in tloris Varejske globače (Vir: Kataster
jam JZS, 2016)
41
8.7.10. Škocjanske jame
Škocjanske jame so 6 200 metrov dolg in 223 metrov globok jamski sistem, ki ga je
oblikovala Reka. Jamski sistem zaradi premikanja toka Reke delimo na vodni in suhi del.
Reka pri Škocjanu vstopi v Mohoričevo jamo, nadaljuje svojo pot skozi Mariničevo jamo,
nato pa na prostem teče skozi udornici Mala in Velika Dolina. Nato na zahodnem robu Velike
Doline ponika pod 164 metrov visoko steno v Šumečo jamo. V Veliki dolini je vhod tudi v
suho Schmidlovo dvorano. Največja je Martelova dvorana, ki s prostornino 2,2 milijona m3
velja za največjo odkrito podzemno dvorano v Sloveniji. Odtočni sifon na koncu dvorane
odvaja vodo podzemsko proti Kačni jami (Peric, Hribar, 2009). Jamski splet je izvotljen v
zgornjekrednih turonskih in senonskih rudistnih apnencih, višja Tiha jama pa v paleocenskih
apnencih (Gams, 2004).
Slika 31: Načrt Škocjanskih jam (Vir: Park Škocjanske jame, 2016)
8.8. Kraške vzpetine
Vzpetine na krasu so največkrat planote in različne vrste kopastih vrhov. Nekateri vrhovi se
dvigujejo z uravnanega površja in so pravzaprav osamelci, drugi pa se pojavljajo v skupinah,
z vmesnimi zaprtimi kotanjami različnih dimenzij. Kopasti vrhovi so najpogostejši tip kraške
vzpetine. V tlorisu imajo največkrat okroglo obliko, oblikovanost pobočij pa je odvisna od
intenzitete mehanskega preperevanja. Hum ali osamelec je osamljen grič sredi dna kraškega
Slika 30: Načrt jame Luknja v Lazu (Vir: Kataster jam JZS, 2016)
42
polja. Je ostanek korozijsko znižanega površja, saj je kamnina v tem delu bolj odporna na
raztapljanje. Vzrok za nastanek osamelca je lahko tudi tektonski (Stepišnik, 2011).
Na Vremskem polju smo zasledili eno kraško vzpetino, ki po obliki ustreza manjšemu
osamelcu. To je osamelec pri Zavrhku, Zavrhovski hrib. Poraščen hrib z nadmorsko višino
425 metrov se dviga od 20 do 35 metrov nad dnom uravnave. Premer ob vznožju meri
približno 280 x 200 metrov, z daljšo smerjo vzhod–zahod.
Slika 32: Hum Zavrhovski hrib (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Pri Famljah se nahaja osamelec nepravilnih oblik. Premer ob vznožju meri približno 185 x
210 metrov, nadmorska višina je 385 metrov. Osamelec se dviga od 15 do 20 metrov nad
dnom uravnave. Osamelec je sestavljen iz več ločenih kopastih vrhov, ki so med seboj
povezani. Med njimi in pobočjem polja je uravnano površje polja.
Kopasti vrhovi, tako skupina ob Famljah kot osamelec pri Zavrhku, so pomaknjeni ob rob
Vremskega polja. Del uravnave proti notranjosti polja ima zato nižjo nadmorsko višino kot
del uravnave od kopastega vrha proti robu polja.
43
Slika 33: Osamelec pri Famljah (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
Slika 34: Osamelec pri Famljah na senčenem reliefu LIDAR (Vir: GURS, 2015)
44
Slika 35: Karta geomorfoloških oblik v Vremski dolini in okolici
1
45
2. 8.9. Drobne kraške oblike
Z učinkovanjem nenasičene padavinske vode na površje kamnine nastajajo drobne kraške skalne
oblike. Pomembno je, da je kamnina odporna na mehansko preperevanje, saj je drugače prekrita s
preperelino. Najpogosteje se pojavljajo škavnice, žlebiči in škraplje (Stepišnik, 2011).
Škavnice so okrogle ali podolgovate skalne vdolbine z izrazito ravnim dnom in nekoliko
izpodjedenimi stenami. Nastanejo na površinah z majhnim naklonom, kjer voda ne more
odtekati. Pod vplivom linijskega odtekanja padavinske vode nastajajo na površini kamnine
mikrožlebiči in žlebiči. Škraplje sestavljajo korozijsko razširjene razpoke med ohranjenimi bloki
kamnin. Bloki so ostrih oblik, prekriti z manjšimi korozijskimi oblikami; kadar so prekriti s
prstjo, pa so bolj zaobljeni (Stepišnik, 2011).
Vremska dolina je bogato prekrita s preperelino, zato se drobne kraške oblike pojavljajo le
mestoma. Škraplje in mikrožlebiče najdemo na severnem obrobju Vremske doline od Gornjih
Vrem do Famelj. Veliko bolj izrazite in pogoste so omenjene drobne oblike na uravnavi nad
kanjonom Reke, v okolici Matavuna, Naklega in Škocjana.
Slika 36: Žlebiči (Avtor: Dunja Ropret, 2016)
46
9. ZAKLJUČEK
Vremska dolina leži v jugozahodni Sloveniji, in sicer med Krasom, Brkini in Vremščico. Začne
se pri naselju Vremski Britof, kjer Reka priteče z eocenskega fliša na apnence. Konča se z
vstopom Reke v Škocjanske jame. Takšno površje imenujemo kontaktni kras, na njem pa so
nastale različne geomorfološke oblike tako pod vplivom ponikajoče reke, kot tudi pod vplivom
korozije padavinske vode.
Območje Vremske doline ima zaledno submediteransko podnebje z značilno povprečno
temperaturo najhladnejšega meseca med 0 in 4 °C ter najtoplejšega meseca med 20 in 22 °C.
Padavin s submediteranskim padavinskim režimom je povprečno 1200 do 1700 mm letno s
primarnim viškom jeseni in sekundarnim na prehodu pomladi v poletje. Območje sega v vplivno
območje Škocjanskega regijskega parka in je kot takšno tudi zavarovano. Ima veliko botanično
vrednost z nahajališči endemičnih, redkih in ogroženih rastlinskih vrst, hkrati pa se lahko pohvali
tudi s pestrim živalskim svetom.
Vremsko polje je prekrito s holocenskimi naplavinami – glino, peskom in prodom. Na pobočjih
okrog Vremskega polja je pas kozinskega apnenca in pas foraminifernega apnenca. Uravnava
severno od kanjona Reke je sestavljena iz krednega apnenca, južno od kanjona pa iz lapornega
apnenca in laporja (Šikić, Pleničar, 1975).
Najbolj obširno je Vremsko dolino raziskoval Radinja (1967). Po njem je Vremska dolina slepa
dolina s stopničastim obodom, ki se postopno znižuje. Reka naj bi s postopnim ponikanjem v
kras oblikovala pet rečnih teras, vendar Završke terase s 385 metri nadmorske višine na terenu
nismo potrdili.
S terenskim delom smo v Vremski dolini ugotovili štiri uravnave.
Prva in najbolj opazna je samo Vremsko polje. Je rečna terasa, ki leži na nadmorski višini 365–
375 metrov in je pokrita z več kot 10 metri naplavine. Največja širina znaša prek 700 metrov. Na
polju ležita dva osamelca. Pri naselju Zavrhek leži 425 metrov visok Zavrhovski hrib, ki se za 20
do 35 metrov dviga nad uravnanim površjem polja. Pri Famljah pa osamelec sega 15 do 20
metrov nad dno uravnave. Predvsem na vzhodni strani Vremskega polja se z obrobja izteka več
erozijskih jarkov, saj so tam nakloni večji. V polje je poglobljena struga Reke z naplavno
ravnico.
Drugo uravnavo, ki leži na nadmorski višini 400 do 410 metrov, smo zasledili nad kanjonom
Reke, in sicer od naselja Naklo proti jugovzhodu do doline Sušice, nad gradom Školj in južno od
Zavrhovskega hriba. Uravnavo sestavljajo kozinski apnenec, laporni apnenec ter sivo-beli in beli
rudistni apnenec (Osnovna geološka karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Na nadmorski višini 430–440 metrov ležijo uravnava od naselja Brežec pri Divači do naselja
Goriče pri Famljah in območja severno od njih. Prav tako na tej nadmorski višini leži uravnava
med udornicami zahodno od Škocjana. To so tudi najbolj zakrasela območja z največjo gostoto
vrtač in najbolj pogostimi drobnimi kraškimi oblikami. Geološko uravnavo sestavljajo rudistni
apnenec, apnenec z rožencem ter svetlo-sivi in beli rudistni apnenec (Osnovna geološka karta …,
1967, 1968, 1969, 1972).
47
Uravnava na nadmorski višini 450–460 metrov je opazna le lokalno, in sicer gre za manjše
območje vzhodno od Brežca pri Divači ter od Gradišča pri Divači do Dolenjih Ležeč. Radinja
(1967) to teraso imenuje divaška terasa, po kateri naj bi nekdaj površinsko tekla Reka preko
Krasa. Prevladujoča kamnina na tem območju so svetlosivi in beli rudistni apnenci (Osnovna
geološka karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Naplavna ravnica, ki jo je vrezala Reka v Vremsko polje, je široka do 55 metrov. Na njej odlaga
material, ki ga prinese s sabo s flišnega območja. V strugi Reke so prisotni požiralniki, katerih
točne lokacije zaradi visoke vode in zasutosti s prodom ni mogoče določiti. Reka je z vstopom v
podzemlje oblikovala tudi velik ponor v Mohoričevo jamo.
Kot značilna oblika kontaktnega krasa so na območju Vremske doline pogoste tudi jame in
brezna. Večina jam se nahaja vzhodno od Škocjana, nekaj pa jih najdemo tudi zahodno od
Škocjana, in sicer na višjem obrobju Vremske doline. Tukaj se nahaja 6 vodoravnih jam in 7
brezen. Razen treh brezen v strugi Reke vzhodno od Gornjih Vrem so vse jame in brezna suhi.
Večinoma so majhni, dolga le nekaj metrov. Poleg Škocjanskih jam je najdaljša Jama nad Malni
z dolžino rovov 64 metrov.
Vrtače se pojavljajo predvsem na celotnem južnem obrobju, na uravnavah nad kanjonom Reke in
zahodno od Škocjana. Prav tam pa najdemo tudi veliko udornic. V okolici naselij so vrtače
pogosto izkoristili kot obdelovalne površine.
Na območjih, kjer je kraška kamnina izpostavljena, so se razvile drobne kraške oblike, predvsem
škraplje in žlebiči. Najdemo jih na severnem obrobju Vremske doline, od Gornjih Vrem do
Famelj. Veliko bolj izrazite in pogoste so omenjene drobne oblike na uravnavi nad kanjonom
Reke, v okolici Matavuna, Naklega in Škocjana. Na Vremskem polju drobnih kraških oblik
nismo zaznali, saj je apnenec povsem prekrit z naplavino.
Po obliki in delovanju procesov je Vremska dolina od Gornjih Vrem do vstopa Reke v kanjon
tipična slepa dolina. Po Mihevcu (1991a) mora namreč slepa dolina:
- imeti v karbonatnih kamninah razširjeno dno,
- biti daljša kot širša,
- izgubljati vodo v bok in dno doline skozi več ponorov.
Širina Vremskega polja je do 900 metrov, zračna dolžina od Gornjih Vrem do kanjona pa okrog
2,5 kilometra. Vodo izgublja skozi požiralnike v dnu struge (Požiralnik v Reki, Jama 2 in Mrtva
jama).
Po Gamsu, ki loči slepe doline glede na obliko v tri skupine (razširjene doline, zožene doline in
sestavljene oblike), spada Vremska dolina med sestavljene oblike in slepe doline prehodnega
značaja (Gams, 1962).
V procesu oblikovanja je Vremska dolina po vsej verjetnosti nekoč ustrezala tudi definiciji
kraškega polja, in sicer v času, ko je Reka tekla po Vremskem polju in še ni urezala svoje struge
vanj. Takrat so bile po Gamsu (2004) izpolnjene bistvene lastnosti polja:
- najmanj pol kilometra široko ravno dno,
- sklenjen višji obod, ki je na nekaterih mestih visok le nekaj metrov,
48
- večji ali manjši del polja je ravnica.
Takšno polje, ki nastane na stiku vododržnih in kraških kamnin, Gams (2004) imenuje robno
kraško polje, ki ima pritočno-ponorniško obliko. Ima namreč površinske pritoke s flišnih kamnin,
ki poniknejo v krednih apnencih. Danes je aktivna naplavna ravnica široka le do 55 metrov, širina
nekdanje naplavne ravnice, danes višje terase Vremsko polje, pa znaša do 900 metrov, kot smo že
omenili.
Nastanek Vremske doline je tesno povezan z geologijo območja. Ko je Reka pritekla z
neprepustnih eocenskih flišev na paleocenske apnence, je s prevladujočim korozijskim
delovanjem izoblikovala široko slepo dolino. Z vstopom na kredne apnence, ki so po svoji
zgradbi čistejši in bolj prepustni, pa je skoncentrirala svoj tok v ozkem kanjonu (Radinja, 1967).
Prav tako je geološka zgradba povezana z nastankom ostalih geomorfoloških oblik. Kraške
oblike, kot so vrtače, udornice in drobne kraške oblike, so bolj številčne na krednih apnencih,
pojavljajo pa se tudi na paleocenskih apnencih. Erozijski jarki so pojavljajo večinoma le na
paleocenskih apnencih, medtem ko je naplavna ravnica razvita na holocenskih sedimentih, ki
prekrivajo paleocenske apnence (Osnovna geološka karta …, 1967, 1968, 1969, 1972).
Z diplomskim delom smo dosegli osnovni namen in opravili geomorfološko analizo Vremske
doline. S pregledom strokovne in znanstvene literature smo opredelili pojma kontaktnega krasa in
slepih dolin ter podali osnovni pregled geoloških, hidroloških, pedoloških in
družbenogeografskih značilnosti Vremske doline. Izdelali smo morfostrukturno, morfografsko in
morfometrično analizo geomorfoloških oblik, ki smo jih tudi kartografsko prikazali.
10. SUMMARY
The Vreme valley is located in the southwest of Slovenia, between the Karst plateu, the Brkini
hills and the Vremščica mountain. It begins at the settlement Vremski Britof, where river Reka
flows from Eocene flysch onto limestone. The valley ends with the river entering the Škocjan
caves. This surface is called contact karst; its the typical features include different geomorphic
forms formed by the sinking river and by corroding rain.
The area of the Vreme valley is located in the sub-Mediterranean climate, with the typical
average temperature between 0 and 4°C in the coldest month, and the average temperature
between 20 and 22°C in the warmest month. The average annual precipitation value is about
1200-1700 mm, with a clear concentration during autumn and late spring. The valley is protected
as an area of influence of the Škocjan Caves Regional Park. It is an important biosphere reserve
with endemic, rare and endangered plants and a big diversity of animal life.
The Vreme polje is covered with Holocene alluvium – clay, sand and gravel. Pleistocene
limestone is found on the slopes surrounding the Vreme polje. The plateau north of the river
canyon consists of Cretaceous limestones; while the south of the canyon is characterized by marl
and limestone (Šikić, Pleničar, 1975).
The most thorough research of the area was conducted by Radinja (1967). According to his
research, the Vreme valley is a blind valley with a graduated rim that gradually descends. The
49
river Reka formed five alluvial terraces by gradually sinking. The Zavrhek terrace with the
altitude of 385 meters was not confirmed by the field research.
Our field research confirmed four plains in the Vreme valley.
The first and the most noticeable is the Vreme polje with the altitude from 365 to 375 meters. It is
an alluvial terrace covered with more than 10 meters of alluvium. It is more than 700 meters
wide. Two hums rise above the level polje, one near Zavrhek and one near Famlje. On the east
side of the plain, many erosion gullies flow down from the slopes with greater incline. The
riverbed and floodplain are cut into the plain.
The second plain with the altitude from 400 to 410 meters lies above the canyon, from Naklo
towards southeast to the valley of Sušica, above the castle Školj and south of the Zavrhek hill.
The plain is formed by Kozina limestone, marly limestone and grey-white and white rudist
limestone (Osnovna geološka karta ..., 1967, 1968, 1969, 1972).
On the altitude from 430 to 440 meters, between Brežec pri Divači and Goriče pri Famljah and
north of the settlements, lies the third plain. It can also be found west of Škocjan, where the big
collapse dolines are dominant. The karst on this plain is the most developed, and includes the
highest density of dolines and frequent karren. Geologically, the area is formed by rudist
limestone and limestone with chert.
The plain with the altitude from 450 to 460 meters is visible only locally on a smaller area east of
Brežec pri Divači, and between Gradišče pri Divači and Dolnje Ležeče. According to Radinja
(1967), this was the former riverbed of the river Reka, when it still flew on the surface of Karst.
The prevailing rocks in this area are light grey and white rudist limestone (Osnovna geološka
karta ..., 1967, 1968, 1969, 1972).
Floodplains the river Reka carved into Vreme polje are wide up to 55 meters. Here, Reka
deposits the materials it brought from flysch. Sinkholes can be found in the riverbed, but the
exact location is hard to determine due to high water level and gravel. The river carved a large
sinkhole where it flows into the Mohorič cave.
There are many caves in the area of the Vreme valley, which is a typical geomorphic feature of
contact karst. Most caves are located east of Škocjan, but some of them can also be found west of
the village and on the slopes surrounding the valley. There are 6 horizontal and 7 vertical caves.
Apart from the tree sinkholes in the riverbed east of Gornje Vreme, all caves are dry. Most of
them are quite small in size, with the length up to a few meters. In addition to the Škocjan caves,
the longest cave is Jama nad Malni, with the length of the tunnels reaching 64 meters.
Dolines occur mostly on the southern slopes, on the plains above the Reka canyon and west of
Škocjan. There is also a large number of collapse dolines. The dolines surrounding villages are
often used as arable land. Where the limestones are exposed, many karren features have been
formed. Those can mostly be found on the northern outskirts of the Vreme valley, from Gornje
Vreme to Famlje. Karren are more pronounced and numerous on the plains above the canyon,
near Matavun, Naklo and Škocjan. Karren were not found on the Vreme polje, because
limestones are covered with alluvium.
50
According to shape and processes, the Vreme valley is a typical blind valley from Gornje Vreme
to the beginning of the canyon. According to Mihevc (1991), a blind valley:
- has a wide bottom in carbonate rocks,
- is longer than wide,
- is losing water through sinkholes on the sides and bottom of the riverbed.
Vremsko polje is 900 meters wide and more than 2,5 kilometres long. Water is lost through many
sinkholes in the bottom of the riverbed (Požiralnik v Reki, Jama 2, and Mrtva Jama).
According to Gams, who distinguishes three groups of blind valleys according to their shape
(extended, narrow and mixed), the Vreme valley is a blind valley with a mixed shape (Gams,
1962).
In the history of its forming, the Vreme valley likely met the definition of a karst polje at a time
when the River flew at the level of the Vreme field and was not carved into it as it is today. The
essential features of polje were met at that time, which are, according to Gams (2004):
- a wide flat bottom, at least half a kilometre wide,
- a higher rim all around the polje,
- a bigger part of the area is a plain.
The polje at the contact of non-karstic and karstic rocks is called a border polje, with a river
flowing onto it from non-karstic area and sinking at the edge of the polje into Cretaceous
limestones (Gams, 2004). Today, the active floodplain is up to 55 meters wide, while the width of
the former floodplain (the Vreme polje) was, as mentioned, up to 900 meters.
The formation of the Vreme valley is closely linked to the geology of the area. When the river
Reka flows from the impermeable Eocene flysch onto the Paleocene limestones, the corrosion of
the limestones has created a wide river valley. Cretaceous limestones are cleaner and more
permeable, so the concentrated river flow has formed the narrow canyon (Radinja, 1967).
The geological structure is closely linked to the formation of all geomorphic features as well.
Karst features, such as dolines, collapse dolines, and karren, are more numerous in the
Cretaceous limestones but also present in the Paleocene limestones. Erosion gullies are mostly
present in the Paleocene limestones only, while the floodplains formed on Holocene sediments
which cover the Paleocene limestones (Osnovna geološka karta ..., 1967, 1968, 1969, 1972).
The objectives of the thesis have been reached and the geomorphological analysis has been
completed. A review of relevant literature helped us identify the concepts of contact karst and
blind valley, and present a basic overview of the geological, hydrological, pedological and socio-
geographical characteristics of the Vreme valley. A morphostructual, morphographic and
morphometric analysis of the geomorphic forms has been completed and presented on a
geomorphological map.
51
11. VIRI IN LITERATURA
Abram, O., Ban, T., Belingar, E., Brdnik, M., Čok, B., Fakin Bajec, J., Gostinčar, P.,
Guštin Grilanc, V., Hobič, J., Hrobat Virloget, K., Ilich, I., Ivančič Kutin, B., Jazbec, T.,
Kernel, D., Kogovšek, J., Kotar, A., Kranjc, A., Krepfl, D., Lah, L., Ledinek Lozej, Š.,
Makuc, N., Malešič, M., Marušič, B., Mihevc, A., Mulec, J., Otoničar, B., Pavlin, P.,
Petrič, M., Pipan, T., Prelovšek, M., Ravbar, N., Simoneta, J., Skrinjar, P., Smrekar, A.,
Svoljšak, P., Štefančič, M., Tepeh, S, Tuta Ban, V., 2014. Kras in Brkini za ljubitelje in
radovedneže. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 289 str.
Beltram, G., Kranjc, A., Kranjc, D., Mihevc, A., Peric, B., Slapnik, R., Turk, P., Zorman,
T., Zupanc Hrastar, S., 2012. Park Škocjanske jame. Škocjan, Park Škocjanske jame, 121
str.
Burger, B., 2006. Soteska reke Reke. URL:
http://www.burger.si/QTVR/Jame/SkocjanskeJame/Reka/seznam.html (Citirano 5. 6.
2016).
Cucchi, F., Zini, L., Calligaris C., 2015. Le acque del carso classico. Vodonosnik
Klasičnega krasa. Trieste, Edizioni Universita di Trieste. 194 str. URL:
http://book.hydrokarst-project.eu/ (Citirano 3. 4. 2016).
Cuscito, G., Halupca, E., Foscan, L., Uršič, B., Uršič, M., Forti, F., Habe, F., Dolce, S.,
Stoch, F., Leben, F., 1990. Reka – Timav: podobe, zgodovina in ekologija kraške reke.
Ljubljana, Mladinska knjiga, 355 str.
Encyclopedia of Caves. 2012. 2nd Ed. White, W. B., Culver, D. C. (ur). Amsterdam,
Academic Press, 945 str.
Encyclopedia of Caves and Karst Science. 2005. Gunn, J. (ur). New York, Taylor &
Francis Books, Inc., 902 str.
Ford, D., Williams, P., 2007. Rev. Ed. Karst Hydrogeology and Geomorphology.
Chichester, John Wiley & Sons Ltd., 578 str.
Gams, I., 1962. Slepe doline v Sloveniji. Geografski zbornik, 7, str. 263–306.
Gams, I., 1983. Škocjanski kras kot vzorec kontaktnega krasa. V: Habe, F., Černigoj J.
(ur). Mednarodni simpozij “Zaščita Krasa ob 160- letnici turističnega razvoja Škocjanskih
jam”. Lipica, 7.–9. oktobra 1982. Sežana, SOZD Timav, DO TOP, TOZD Gostinstvo
Sežana, str. 22–26.
Gams, I., 1986. Kontaktni fluviokras. Acta carsologica, 14–15, str. 71–87.
Gams, I., 1993. O vprašanju imen (Notranjska) Reka in (Notranjski) Snežnik. Geografski
vestnik, 65, str. 115-119. URL: http://zgs.zrc-
sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/2_Pred1999/GV_6501_115_120.pdf (Citirano 9. 4.
2016).
Gams, I., 1998. Kras. V: Gams, I., Vrišer, I. (ur). Geografija Slovenije. Ljubljana,
Slovenska matica, str. 55–90.
Gams, I., 2001. Notion and forms of contact karst. Acta carsologica, 30, 2, str. 33–46.
Gams, I., 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. 2 izd. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC
SAZU, 515 str.
Geografija Slovenije, 1998. Gams, I., Vrišer, I. (ur). Ljubljana, Slovenska matica, 501 str.
52
Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M.
(ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str.
Jennings, J. N., 1967. Blind Valley. The Australian Geographer, 10, 3, str. 206.
Jurkovšek, B., 2013. Geološka karta Krasa. 1: 100 000. Ljubljana, Geološki zavod
Slovenije. URL: http://www.geo-zs.si/podrocje.aspx?id=505 (Citirano 4. 4. 2016).
Jurkovšek, B., Toman, M., Ogorelec, B., Šribar, L., Drobne, K., Poljak M., Šribar, L.,
1996. Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško-komenske planote 1 : 50 000:
kredne in paleogeneske kamnine. Ljubljana, Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko,
143 str.
Klimatološka povprečja 1981–2010, 2014. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL:
http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/tables/normals_81_10/ (Citirano 5. 4. 2016).
Knez, M., 1989. Paleogenske plasti pri železniški postaji Košana. Diplomska naloga.
Ljubljana, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Oddelek za geologijo, 99 str.
Knez, M., 1992. Paleoekološke značilnosti vremskih in kozinskih plasti v okolici
Škocjanskih jam. Magistrsko delo. Ljubljana, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo,
Oddelek za montanistiko, 175 str.
Knez, M., 1995. Vpliv sedimentoloških lastnosti karbonatnih kamnin v prežeti coni na
razvoj jamskih rovov (Velika dolina, Škocjanske jame). Doktorska disertacija. Ljubljana,
Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Oddelek za montanistiko, 318 str.
Komac, B., Zorn, M., 2007. Pobočni procesi in človek. Ljubljana, Založba ZRC, 217 str.
Kranjc, D., Peric, B. Vplivno območje. Park Škocjanske jame, Slovenija. URL:
http://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/zavarovano-obmocje/vplivno-obmocje
(Citirano 6. 4. 2016).
Kranjc, A., Mihevc, A., 1988. Poplavni svet ob Notranjski reki. Geografski zbornik, 28,
str. 193–218. URL: http://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/zbornik/GZ_2801_193-
218.pdf (Citirano 9. 4. 2016).
Macarol, B., 2012. Vremski kolm so poznali tudi po svetu. Primorske novice. URL:
http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Vremski-kolm-so-poznali-tudi-po-svetu.aspx
(Citirano 10. 4. 2016).
Melik, A., 1960. Slovensko primorje. Slovenija. Geografski opis II. Opis slovenskih
pokrajin, 4. zvezek. Ljubljana, Slovenska matica, 547 str.
Mihevc, A., 1991a. Morfološke značilnosti ponornega kontaktnega krasa. Izbrani primeri
s slovenskega krasa. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 206 str.
Mihevc, A., 1991b. Morfološke značilnosti ponornega kontaktnega krasa v Sloveniji.
Geografski vestnik, 63, str. 41–50. URL: http://zgs.zrc-
sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/2_Pred1999/GV_6301_041_050.pdf (Citirano 20. 3.
2016).
Mihevc, A., 2010. Geomorphology. V: Mihevc, A., Prelovšek, M., Zupan Hajna, N. (ur).
Introduction to the Dinaric Karst. Postojna, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, str.
30–43.
Mihevc, A., Zupan Hajna, N., 2016. Jame in jamski sistemi. Kras. URL:
http://www.razvojkrasa.si/si/relief/144/article.html (Citirano 4. 6. 2016).
53
Nicod, J., 2003. A Little Contribution to the Karst Terminology: Special or Aberrant
Cases of Poljes? Acta carsologica, 32/2, str. 29–39.
Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–56. URL:
http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/Pred1999/GV_6801_039_056.pdf
(Citirano 6. 4. 2016).
Osnovna geološka karta SFRJ. List Gorica. 1968. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni geološki
zavod.
Osnovna geološka karta SFRJ. List Ilirska Bistrica. 1972. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni
geološki zavod.
Osnovna geološka karta SFRJ. List Postojna. 1967. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni geološki
zavod.
Osnovna geološka karta SFRJ. List Trst. 1969. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni geološki
zavod.
Pedološka karta, 2007. URL: http://www.geopedia.si/ (Citirano 6. 4. 2016).
Peric, B., Hribar, M., 2009. Škocjanske jame. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in
kulturne dediščine na Slovenskem. URL: http://www.dedi.si/dediscina/8-skocjanske-jame
(Citirano 6. 4. 2016).
Peric, B., Hribar, M., 2010. Reka. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne
dediščine na Slovenskem. URL: http://www.dedi.si/dediscina/143-reka (Citirano 6. 4.
2016).
Počkar, T., Kovačič, G., Peric, B., 2014. Hidrogeografske značilnosti in kakovostno
stanje vodotokov v povirju Reke. Geografski vestnik, 86, 1, str. 9–23. URL:
http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv86-1_pockaretal.pdf (Citirano 6. 4.
2016).
Radinja, D., 1967. Vremska dolina in Divaški Kras. Problematika kraške morfogeneze.
Geografski zbornik, 10, str. 159–269.
Razvojni program občine Divača za obdobje od 2007 do 2013, 2009. URL:
http://www.rc-
divaca.si/mma/Razvojni%20program%20ob%C4%8Dine%20Diva%C4%8Da/201409291
0334697/ (Citirano 10. 4. 2016).
Repe, B., 2006. Svetovna klasifikacija prsti. Geografski obzornik, 53, 1, str. 8–22. URL:
http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_obzornik/go_2006_1.pdf (Citirano 6. 4. 2016).
Slovenska kraška terminologija. 1973. Gams, I. (ur). Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za geografijo, 76 str.
Stepišnik, U., 2006. Udornice na slovenskem krasu. Doktorska disertacija. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 192 str. URL: http://geo.ff.uni-
lj.si/pisnadela/pdfs/diss_200610_uros_stepisnik.pdf (Citirano 12. 6. 2016).
Stepišnik, U., 2010. Udornice v Sloveniji. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani, 118 str. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/sites/default/files/12/e-
geograff-1-stepisnik.pdf (Citirano 20. 3. 2016).
Stepišnik, U., 2011. Reliktni vršaji kontaktnega krasa. Ljubljana, Znanstvena založba
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 60 str. URL: http://geo.ff.uni-
lj.si/sites/default/files/12/reliktni_vrsaji_kontaktnega_krasa_0.pdf (Citirano 19. 3. 2016).
54
Statistični urad Republike Slovenije. Podatkovni portal SI-STAT. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/dialog/statfile2.asp (Citirano 10. 4. 2016).
Šikić, D., Pleničar, M., 1975. Tumač za list Ilirska Bistrica: L 33–89. Beograd, Savezni
geološki zavod, 51 str. URL: http://kalcedon.geo-
zs.si/website/OGK100/Hyperlink/TOLMACI/Ilirska_Bistrica_tolmac.pdf (Citirano 1. 4.
2016).
Štok, J., 2009. Razvoj turizma v občini Divača. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo, 94 str. URL: http://geo.ff.uni-
lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200905_janja_stok.pdf (Citirano 10. 4. 2016).
Tičar, J., 2012. Geomorfološke značilnosti zatrepnih dolin v Sloveniji in Franciji.
Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 111 str. URL:
http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_201207_jure_ticar.pdf (Citirano 20. 3. 2016).
Vremska dolina. TKŠD Urbanščica. URL: http://www.urbanscica.si/vremska-dolina/
(Citirano 10. 4. 2016).
Williams, P. W., 2004a. Blind Valley. V: Goudie, A. S. (ur). Encyclopedia of
Geomorphology. London, Routledge, str. 87.
Williams, P. W., 2004b. Karst. V: Goudie, A. S. (ur). Encyclopedia of Geomorphology.
London, Routledge, str. 586–594.
Zakon o regijskem parku Škocjanske jame. 1996. Uradni list RS, št. 57/96.
Zorman, T., Mihevc, A., Knez, M., Kranjc, A., 2003. Vodnik po učni poti Škocjan.
Škocjan, Park Škocjanske jame, 96 str.
Zorman, T., 2015. Naravovarstveni nadzor. URL: http://www.park-skocjanske-
jame.si/vsebina/zavarovano-obmocje/naravovarstveni-nadzor (Citirano 9. 4. 2016).
Žiberna, K., 1981. Divaški prag. Divača, Svet krajevne skupnosti Divača, 207 str.
55
12. KAZALO SLIK
Slika 1: Lega Vremske doline .......................................................................................................... 8
Slika 2: Klimatograma Tomaj in Ilirska Bistrica ............................................................................. 9 Slika 3: Pedološka karta Vremske doline z okolico ....................................................................... 10 Slika 4: Ugrez v strugi Reke, ki je skrajšal njen tok do Škocjanskih jam za 5 km, 12. 9. 1982 .... 12 Slika 5: Število prebivalcev v naseljih Vremske doline, 2011–2015 ............................................. 14 Slika 6: Geološka karta Vremske doline s širšo okolico ................................................................ 16
Slika 7: Stratigrafski stolpec s starostjo litografskih enot .............................................................. 18 Slika 8: Rečne terase v Vremski dolini .......................................................................................... 21 Slika 9: Oblike kontaktnega Škocjanskega krasa in faze razvoja v ponikanju Reke ..................... 23 Slika 10: Nadmorske višine v Vremski dolini in okolici ............................................................... 24 Slika 11: Ježa med naplavno ravnico in uravnavo (levo) in debela plast naplavine na uravnavi
(desno) ............................................................................................................................................ 26 Slika 12: Uravnava Vremsko polje ................................................................................................ 26
Slika 13: Uravnava pri gradu Školj nad kanjonom Reke ............................................................... 27 Slika 14: Naplavna ravnica ob Reki in uravnave v Vremski dolini in okolici ............................... 28
Slika 15: Erozijski jarek južno od Barke (levo) in zaraščen erozijski jarek južno od Famelj
(desno) ............................................................................................................................................ 29
Slika 16: Delana vrtača v vasi Matavun ......................................................................................... 30 Slika 17: Vrtača s kalom pri gradu Školj ....................................................................................... 30 Slika 18: Vrtača ob cesti Zavrhek–Barka ....................................................................................... 31
Slika 19: Pogled na udornici Mala in Velika Dolina, v ozadju vas Škocjan .................................. 32 Slika 20: Ponor Reke v Mohoričevo jamo ..................................................................................... 33
Slika 21: Jame in brezna v Vremski dolini in okolici .................................................................... 34
Slika 22: Načrt Jame 2 v strugi Reke ............................................................................................. 35
Slika 23: Načrt jame Vrtača pri Barki (levo) in vhod (desno) vanjo ............................................. 36 Slika 24: Siga na stropu Spodmola pri Kralavi jamci .................................................................... 37
Slika 25: Vhod v Kralavo jamco .................................................................................................... 37 Slika 26: Načrt Jame ob Sušici ....................................................................................................... 38 Slika 27: Načrt Jame nad Malni ..................................................................................................... 38
Slika 28: Stop Jame pod hribom .................................................................................................... 39 Slika 29: Vhod v Varejsko globačo in tloris Varejske globače ...................................................... 40
Slika 30: Načrt jame Luknja v Lazu ............................................................................................... 41 Slika 31: Načrt Škocjanskih jam .................................................................................................... 41 Slika 32: Hum Zavrhovski hrib ...................................................................................................... 42 Slika 33: Osamelec pri Famljah ..................................................................................................... 43 Slika 34: Osamelec pri Famljah na senčenem reliefu LIDAR ....................................................... 43
Slika 35: Karta geomorfoloških oblik v Vremski dolini in okolici ................................................ 44 Slika 36: Žlebiči ............................................................................................................................. 45