gallagher nova obzorja v izzivu nevernosti

7/30/2019 Gallagher Nova Obzorja v Izzivu Nevernosti

1/10

Gallagher: Nova obzorja v izzivu nevernosti 1

/P R E V O D S A M O ZA Z A S E B N O R A B O/

Michael Paul Gallagher

Nova obzorja v izzivu nevernosti

Avtor, sicer irski jezuit, je profesor fundamentalne teologije, med drugim tudi na rimski univerziGregoriana. lanek je l. 1995 izel v reviji Razn y Fe. Na spletu pa ga je /razen prvih dveh odstavkov, ki

pa smo ju e povzeta nali drugod/ objavila revija Humanitas, ki jo izdaja Katolika univerza v ilu.

IZVIRNO BESEDILONuevos horizontes en el desafo de la increencia

http://www.humanitas.cl/html/biblioteca/articulos/d0123.html

Dananja situacija je v kontrastu z Drugim vatikanskim koncilom. Takrat je edenizmed francoskih kofov e lahko rekel: "Prvi v zgodovini Cerkve se je nek koncilzbral v obdobju ateizma." V estdesetih je problem ateizma izstopal. Koncil je izbral

pot dialoga. V skladu s tem je Pavel VI. l. 1975 dal dve pobudi: ustanovitev Tajnitvaza dialog z neverujoimi in pronja jezuitom, naj se posvetijo izzivu ateizma.

Trideset let potem so zadeve drugane. Maja 1993 je Janez Pavel II. vatikanski organza dialog z neverujoimi vkljui v Papeki svet za kulturo. Negativna formulacijaateizma in nevere je zamenjana s pozitivno "kultura". Podobno je na zadnjem

jezuitskem generalnem kapitlju izraz "ateizem" komaj kdaj slian, medtem ko je izraz"kultura" vseprisoten.

Kaj je ozadje te spremembe? Ni se namre spremenilo zgolj izrazoslovje, temve tudikontekst in percepcija. Sovjetski komunizem kot ateistini sistem je propadel.

Nasploh je vpraanje nevere danes manj vezano na abstraktno misel ali na ideologijo.Vpraanje je danes veliko bolj vezano na naine ivljenja, ki jih ljudje ivijo znotrajsvojih kultur. Zato si bom drznil govoriti o pristni "kulturni nevernosti" /increenciacultural, ang. cultural unbelief/.

Eno najboljih opisnih definicij kulture, kar jih poznam, je podal pape Janez PavelII. l. 1993 na univerzi v Rigi, ko je v improviziranem komentarju dejal, da je kultura


2/10


"vse, kar oblikuje lovekovo osebo in skupnost, v kateri ivi".1 In res, ugotavljamo,da to, kar oblikuje veino oseb - neodvisno ali so verne ali ne - je skupek implicitnihsporoil, ki jih prejmemo iz drubenega okolja in ki imajo odloilni vpliv na obzorje

naih upov.

Ton nevere se je spremenil

Najprej bom identificiral posebno "tonaliteto" sodobne nevernosti. V drugem delubom podal kulturalno diagnozo tipov nevernosti. V tretjem pa bom predlagal nekajpraktinih pastoralnih prioritet za "evangelizacijo kulture" .

Pred nekaj leti sem podal tezo, ki je postala popularna, deloma tudi zato, ker temeljina veni aliteraciji - v angleini, seveda. Teza pravi, da, kar se tie psiholokihkorenin, lahko loimo tri oblike nevere: nevera po odtujenosti, nevera po jezi innevera po apatiji /ang. alienation, anger and apathy/. Vendar e je v sedemdesetih e

bilo tako, je v devetdesetih jeza e bolj redka, odtujenost pa je oitno v zatonu.Potemtakem je zdaj na Zahodu glavna tista "druina" nevere, ki prihaja iz apatije. esta se zmanjali odtujenost in jeza, je to enostavno zato, ker obe vkljuujeta doloenstik s Cerkvijo. Odtujen si lahko le od nekoga, prav tako si lahko jezen le na nekoga.

V dananjih razmerah vidimo celo generacijo odraslih krenih, ki pa imajo za seboj

tako zelo ibko pot vzgoje odnosa do vere in Cerkve, da je praktino ni. Rahner jegovoril o "anonimnih kristjanih", a danes bi bilo potrebno govoriti o "anonimnihateistih". Z drugimi besedami: tipien ton nevere je preel iz jasnega, vkljuno

bojevitega zanikanja Boga na nejasno oddaljevanje od vsega verskega. Nekaterimenijo, da je v teku tranzicija od "moderne" - zanjo je tipino, da zaupa razumu,lovekemu nadzoru in tehnologiji - do "postmoderne", nezaupljive glede lovekihstremljenj in glede vsega diskurza o pomenih in vrednotah.

Beseda "ateizem" navaja na osebno odloitev, da zavrnemo Boga; na pristno in

premiljeno dro. Danes pa raje govorimo o "nevernosti" - izraz, ki prej prikliezmedenost in dvom kot pa jasno odloitev. Ni stvar toliko v tem, da bi ljudje zanikalivero, temve v tem, da jo zaznavajo kot irealno. Zato se zdi, da je danesnajpogosteja oblika nevere verska brezbrinost, povezana kdaj pa kdaj z nekaknimnedogmatinim agnosticizmom.

V zvezi s tem, bi rad priloil dve noveji teoloki razmiljanji, eno pansko, drugofrancosko:

"e stari ateizmi in agnosticizmi delujejo anahronistino, je po drugi strani razvidnotudi, da se zaradi tega ne obeta ponovni razcvet teizma. Kar zares zaznamuje sedanji

1Prim.LOsservatore Romano, English edition, 15.9.1993, str. 15.


3/10


trenutek, je, da je vpraanje Boga postalo nepomembno, e ve, za veino ljudipreprosto ne obstaja. 'Bog manjka, vendar ga ni nihe ne pogrea' /Falta Dios, perono se le echa en falta/. To je res nova situacija, ki je v svetu e ni bilo."2

"Novost dananjega asa je v tem, da se zdaj mladi rodijo zunaj cerkvenega obzorjain jih Cerkev sploh ne zanima. Preli smo iz razmer, ko so se borili proti Bogu in gahoteli izriniti iz sveta, podob in misli, v nove razmere, ko jih vpraanje Bogaenostavno ne zanima."3

Posledino lahko danes - zlasti med mlajo generacijo - nevernost opiemo kotpodedovano zmenjavo, kot oddaljevanje od korenin, kot mirno zmedenost v odnosudo uradne cerkvene religije, kot stranski proizvod kulture. Situacije ve ne moremoopisati, kot jo je opisal De Lubac, ko je govoril o "drami ateistinega humanizma".

Smo v polju brezbrinosti, ki ne vsebuje niesar dramatinega. e ve, to duhovnopraznino moramo razumeti kot del ire negotovosti in nezaupanja, ki zadevavrednote in institucije na sploh ter se tie same zmonosti, da je mo najti pristnismisel ivljenja. Sodobno stanje odsotnosti vere, ki mu je tuja tudi sama govoricavere, dobro ujame avstralski pesnik James McAuley v odlini satirini pesmi, v katerise spominja v verskem smislu "razdedinjenih":

ki ne mislijo in ne sanjajo, ne zanikajo in ne dvomijo;enostavno, o vsem tem ni ni vedo

Who do not think or dream, deny or doubt,But simply dont know what its all about

Moje razmiljanje poudarja tonaliteto, se pravi, neko vrsto stanja duha v kulturi innjen nain obravnave stvarnosti. Vendar bi lahko moja analiza vzbudila kar nekajvpraanj. Grei v pesimizmu? Izhaja iz predsodka in dananje stanje vnaprej sodi, kotda je vera stvar preteklosti? Se preve posvea samo kognitivnim elementom? Da biodgovoril tem ugovorom, bom vztrajal na osrednjem mestu izkustva pri kakrnemkolidiagnosticiranju dananje nevernosti, vkljuno pri kakrnemkoli pastoralnemodgovoru, ki se porodi iz vere. Predvsem ivimo v kulturi izkustva, ki je nasprotnakulturi pokorine; v smislu, da mladi ljudje zaupajo samo temu, kar je monoizkusiti in iveti na ve ali manj neposreden nain, ne zaupajo pa temu, kar se jimsporoa zgolj z besedo.

Poudariti, da je nevernost kulturno pogojena, morda zgleda nekoliko nov fokus,vendar temu ni tako. Francoski, e delujoi filozof Jean Guitton je o tem govoril e

pred estedesetimi leti. V fascinantnem predavanju, v katerem se je spraeval ovzrokih za nevero, je podal tri odgovore. Najprej so lahko krivi neverniki sami, "ki nevidijo, ker noejo videti". Na drugem mestu so vzrok lahko verniki s "kodo, ki jo

2 Vives Josep,Dios en el crepsculo del siglo XX, vRazn y Fe, maj 1991, str. 468.3Comment dire Dieu lhomme daujourdhui?,Lettre aux Communauts de la Mission de France, N 158,

januar-februar 1993, str. 18-30.


4/10


povzroijo, ko ne ivijo v skladu s svojo veroizpovedjo". Toda Guittonu je bila boljve tretja hipteza: onstran teav z naukom in prievanjem je "mentaliteta tega asa","kompleksen vpliv okolja", ki smo mu vsi podvreni. etudi Guitton ne uporablja

besede "kulturno", vendarle govori o pritisku, ki ga na nas izvajajo kulturne ideje. Vbriljantni povedi je dejal, da je nevernost "nekaj sposojenega, kar pa z uporabopostane nekaj naega".4

"Sposojena" mentaliteta je to, kar jaz imenujem "kulturna nevernost". Znailnostkulturnih postavk je ravno ta: verjamemo vanje, ne da bi se zavedali, da verjamemovanje. Iz prevladujoih ivljenjskih vzorcev si jih izposodimo na nezaveden nain.Zato je ta tip nevernosti bolj pasivnega znaaja, kot pa sad izbire; vodi bolj v"vagabundstvo" kot v militantnost. Ta tip nevernika niesar premiljeno ne zavraa,

prej je rtev obuboane in zmedene kulture.

Kulturna diagnoza: tipi nevernosti

Mnogi, ki smo pred dvajsetimi leti pisali o nevernosti, smo teili k doloeni tipologijiin uporabljali izraze kot "humanistina", "agnostina", "znanstvena", "politina","problem zla", itd.. Danes, v postmoderni, je ta nain diagnosticiranja nekolikozastarel. Vseeno se je koristno vpraati: Je danes mono identificirati kaknega izmedtipov nevernosti? e kdaj prej sem trdil, da je danes popolnoma zrel in premiljen

ateizem redek, eprav je tak vedno bil. Ne mislim, da bom izrpen, a vseeno bipredlagal tiri glavne tipe kulturne nevernosti dananjega asa: religiozna anemija,odrinjajoi sekularizem, duhovno vagabundstvo in kulturno opustoenje. Na kratko

bom komentiral prve tri, pri etrtem pa sem bom ustavil dlje asa.

1. "Religiozna anemija" /anemia religiosa, ang. religious anaemia/se vee narazline naine oddaljevanja od tradicionalnih kranskih korenin. Kot sem dejal prej,

brezbrinost je moneja od jeze. Ni toliko razkorak v generacijah, kot razkorak vverodostojnosti jezika, kar se v glavnem zgodi na dva naina:a) Obiajno cerkveno sporoanje oz. njen prevladujoi jezik je zaznan, kot da gre zatuj jezik. Oznanjevanje evangelija predvideva, da obstajajo predhodne dispozicije. Te

pa danes niso ve samoumevne. Najprej se je potrebno potruditi, da se zbudijo invzniknejo.

b) Zraven tega je pogosta podoba Cerkve kot vira odtujenosti. Ustvarja se obutek, daje religija neke vrste moralizem, ki mu je ve zbujati obutke krivde. Ali pa, da jeserija inciacijskih obredov, ki so nevredni, da bi jih dananji odrasli in izobraenilovek vzel resno.

Skratka, religiozna anemija nastopi ali kadar naslovnik ostane samo pri zunanjih

4 Prim. Jean Guitton,Perspectives sur lInquitude Religieuse, Aix-en-Provence, 1947, str. 43-47.


5/10


vidikih institucije ali kadar sporoevalci vere, za razliko od sv. Pavla v areopagu, vkulturo naslovnikov vstopajo nespotljivo.

2. Poglejmo zdaj "odrinjajoi sekularizem" /secularismo marginador, ang.secularist marginalisation/. Med plenarnim zasedanjem Papekega sveta za kulturoprejnjega leta, je ve kot en udeleenec govoril o naraajoem strahu, ki ovira, da bise v javnih razpravah slial verski glas. Obstaja mona tendenca, ki istovetidemokracijo z liberalnim sekularizmom. Sekularna kultura prevladuje tako vakademskem svetu kot v sredstvih javnega obveanja. Slednje s seboj prinaasubtilno ignoriranje religije, kot da gre za nekaj nepomembnega. Na primer, na"katolikem" Irskem nek asopis, ki ga bere srednje izobraeni sloj, vsak teden objavilepo tevilo recenzij knjig, vendar skoraj nikoli ne komentira verskih knjig, razen eso kontroverzne. To odrinjanje je povratek tega, kar je Peter Berger imenoval kolaps

"struktur verjetnosti" /ang.plausibilitystructures/. Danes je ta kolaps razviden, ko negre toliko za vpraanje pripadati ali ne neki skupnosti, ampak za celo vizijo ivljenja,ki se pojavlja kot irealno. Skratka, to je tip nevernosti, za katerega sta znailna tiinain bojazljivost, bodisi na intelektualnem bodisi na komunikativnem podroju.

3. Kar se tie "duhovnega vagabundstva" /vagabundeo espiritual, ang. anchorlessspirituality/, se ta giblje v nasprotno smer, kar je eno izmed preseneenj postmoderne:v smer tako imenovane "vrnitve svetega". Ko so ljudje zaradi starega materializma"siti a nezadovoljni", obenem pa tudi zdolgoaseni ali hladni v svojem izkustvu

Cerkve, lahko pride do neke vrste iskanja brez sidri. Odsotnost sidri je nevarna."Lakota" po bojem je sama po sebi dobra. Vendar ker sekularizirana kultura slabikranske korenine, lahko tovrstna duhovna tendenca hitro pristane v meanici starihherezij, kot sta gnosticizem in pelagianizem. Ob tem pomnimo, da veina herezij vsvoji zaetni fazi ne more biti poenostavljeno oznaena za napani nauk, pa pa greza oblike resnice, ki so izgubile stik z modrostjo in izroilom. V sodobnih razmerah"duhovne podhranjenosti" se kakna samosvoja duhovnost tipaNew Age zlahkaspremeni v novo obliko razkristjanjenja. Brez podpore skupnosti in kontemplacijetvegamo narcisizem brez Kristusa. Kakorkoli e, ta pojav predstavlja e enega izmed

areopagov nae kulture in je izziv, ki bi nas moral spodbuditi, kako na nov inkreativen nain premisliti nao kransko vero.

4. Kar se tie etrte diagnostine ugotovitve, gre, kot bomo videli, za nekaj boljeksplicitno "ignacijanskega". Imenoval sem jo "kulturno opustoenje" /desolacincultural, ang. cultural desolation/. Tri kljune besede za razlago tega pojma sodispozicija, domiljija insvoboda. Izhajam iz teze, da pritiski dominantne kulture

povzroijo, da je veliko ljudi, na ravni svoje dispozicije oz. razpololjivosti za vero,zablokiranih v stanju kulturnega opustoenja. Zakaj? Zato ker trivialno "ugrabi"domiljijo in ji odvzame svobodo za sprejetje Razodetja. Iz preprostega razloga torej:

ker je onemogoeno posluanje, iz katerega se rodi vera; posluanje, o kateremgovori sv. Pavel v pismu Rimljanom 10.


6/10


Uvodoma bi rad navedel mnenja nekaterih jezuitov. Strinjam se, na primer, eprav ledeloma, s tem, kar pravi Jaime Vlez Correa: "Ne-vernost dobi zametke in je

pogojena v kulturi, ki ima posebno doktrinalno vsebino (...) Evangelizirati kulturo

tako pogojenega loveka ni enostavno. Najprej je treba v njem zbuditi strastnoljubezen do resnice".5

Strinjam se z njim glede negativnega uinka kulture na vero, vendar me njegovenostranski poudarek na resnici ne prepria. Sam bi postavil kodo, ki jo povzroijokulturni pogoji, bolj na raven svobodne dispozicije kot na raven doktrine. Zato bo vtej situaciji prva naloga obravnavati dispozicijo, v smislu besed sv. Ignacija v prvemlenuDuhovnih vaj: "vsaka priprava in naravnavanje /disponer/ due, da se rei vsehneurejenih nagnjenj," da najde Boga in "uredi /disposicin/ svoje ivljenje".

V tem duhu William Barry (ZDA) v nekem svojem novejem lanku trdi, da "naizavesti uide, kako moan je vpliv kulture na nas" in da kot "inkulturirana loveka

bitja" moramo najti "nain, kako se dovolj osvoboditi nae kulture, da bomo postaliverni".6

Na ta nain, se pravi, na ravni dispozicije oz. pripravljenosti za vero, lahko razlagamonae teave z vero v smislu kulturnega opustoenja /desolacin/. e je temu tako,kako potem pomagati ljudem, da bodo dosegli tolabo /consolacin/? Oziroma, da se

bodo toliko odprli, da lahko vznikne vera? Potrebno bo osvoboditi ravni posluanja in

hrepenenja /deseo/, ki sta zasieni z vsakdanjo kulturo. O tem bomo govorili vtretjem delu.

V okviru diagnosticiranja imamo e eno ignacijansko povabilo, ki nas pripelje dorazkritja spora med vero in kulturo. V duhu Ignacijevih "dveh zastav" spoznatidejavnike razloveenja, ki so navzoi v ivljenjskih slogih in kulturnih vzorcih.

"Povedano drugae, razviti moramo orodja za kritiko in opazovanje, s katerimi bomorazkrinkali prevare obdajajoe nas kulture. Biti kristjan danes pomeni tudi sooiti se

z uboboanim ivljenjem, ki ga ponujajo prevladujoe podobe. Vendar mi dovolite, dapozovem k previdnosti, kar se tie nians. Pademo lahko namre v zgolj pritoevanjenad razlinimi "izmi" (materializem, hedonizem, imanentizem). (...) e govorimo oopustoenju, moramo imeti veliko zaupanje, da je najgloblji poklic loveka tolaba.e glede neverujoih najprej obravnavamo dispozicijo, je druga stopnjarazloevanje."7

Povzemimo: Sv. Ignacij nas opozarja o nainu, kako opustoenje blokira svobodo na

5 La Cultura como mediacin para Evangelizar la No-Creencia en Amrica Latina, CELAM, Bogot, 1989,

str. 59 y 66.6 U.S. Culture and Contemporany Spirituality, vReview for Religious 54, 1995, str. 7.7 Michael Paul Gallagher, What might St Ignatius say about Unbelief Today?, vAtheism and Faith 27(1992) 62.


7/10


ravni dispozicije, mi pa temu najdemo vzporednice v represivnih strukturah modernekulture. Sv. Ignacij je tudi izveden osvoboditelj lovekovega srca, da bi slednjesprejelo bivanjsko odloitev. Vera je vedno odloitev. S tem da v dananjih razmerah

moramo dodati, da zrela vera vkljuuje odloitev, ki jo sprejmemo proti toku.Da bi te odstavke navezal na pastoralno refleksijo v tretjem delu, bi se rad ustavil ena kljunem polju domiljije, ki je pomembna za Ignacija, ki pa jo v britanski tradiciji

bolj eksplicitno razvijata kardinal Newman in T.S. Eliot. Za Newmana se nevernostne porodi v umu, temve v "stanju srca"; in kljuno polje, kjer se odloi med vero innevero, je ravno domiljija. V svojem delu Grammar of Assentpie: "obiajno se dosrca ne pristopa z razumom, temve z domiljijo"; ter s svojo tipino ironijo doda:"nihe ne bo el v muenitvo po dognanju /ang. no man will be a martyr for aconclusion/".8 Kot komentar o moderni kulturi mi je ve trditev pesnika T.S. Eliota

izpred priblino petdeset let: "Problem moderne dobe ni samo v nesposobnosti verjetiv doloene zadeve glede Boga, v katere so nai predniki e kako verjeli, temve vnesposobnosti utiti do Boga in do loveka enako, kot so oni utili /ang. the inabilityto feel towards God and man as they did/".9

Te besede krize ne postavljajo v credo, temve v utenje in domiljijo. Pomagajo namrazumeti, da ne doivljamo toliko krizo vere - krize verskih vsebin - kot krizojezikavere. V tej lui se moja teza o kulturnem opustoenju, s posledino izgubo svobode zavero, bolj jasno postavlja v polje domiljije. Kultura s svojim sekularizirajoim

ritmom lahko domiljiji zvee roke in jo naredi nesposobno, da bi bila pristnopozorna na Boji klic. Sporoila kulture, uteleena v obdajajoih nas podobah,neopazno prodirajo v nao domiljijo in se spremenijo v tisto podlago stvarnosti, kisproi, kar je Buber imenoval "zaton Boga". Dispozicija oz. versko hrepenenje

postane jetnica kulturnega opustoenje torej na dveh ravneh.

Pastoralne prioritete: "evangelizaciji kulture" naproti

Pred obinstvom, kot je tole, ni potrebno vztrajati v temi o teoriji kulture. Izrazanisem uporabljal v klasinem pomenu, kot bi dejal Bernard Lonergan, temve vempirinem kot "skupek pomenov in vrednot, ki oblikuje nek nain ivljenja".10Predstavniki prejnje generacije katolikih mislecev, kot sta Maritain in Guardini, sokulturo prvenstveno razumeli v razsenosti visokih idealov in ustvarjalnosti. Danes jev katolikem diskurzu bolj pogost opisni koncept ive kulture.

Povedal sem e, kako danes nevernost temelji v pomanjkanju duhovne svobode, karje posledica kulturnega pogojevanja. Zdaj bom preel na vrsto predlogov glede

8 Grammar of Assent, London, Longman, 1901, str. 92-93.9 On Poetry and Poets, London, Faber, 1957, str. 25.10 Method in Theology, London, Darton Longman & Todd, 1972, str. xi.


8/10


pastoralnih prioritet, ki odgovarjajo nai elji, da bi "pomagali duam" oz.potencialnim rtvam kulturne nevernosti. Na kaken naina naj evangeliziramo tokulturo? Najprej bom komentiral tiri, iz angleko govoreega sveta vzete odgovore

na to vpraanje.Judovski pisec, rabin Jonathan Sacks iz Londona, trdi, da so "vera, druina inskupnost" medsebojno povezani. V letonjem bestselerju izpostavi druino inskupnost kot kraja, kjer se rodi vera. Sacks raziskuje, kako se lahko ta tradicionalna

podpora obrne v "zavrnitev individualizma" in v protistrup sedanji "kulturnifragmentaciji".11 To smer lahko poimenujemo kot smer "zalivanja korenin".

Drugi glas: Kanadski Filozof Charles Taylor izpostavlja, kako nevaren je pesimizemglede stiske sedanjega asa. Tudi izza najbolj plehkih sporoil lahko namre zaznamo

preproste ideale pristnega ivljenja. Kakor Sacks tudi Taylor poziva skupnost, naj sesooi z obutkom nemoi. Predlaga neke vrste komunikativno razloevanje:"Mehanizmi neizogibnega delujejo le takrat, kadar je ljudstvo razdeljeno infragmentirano. Vendar problem se spremeni, ko ljudje pridejo do skupnegazavedanja. Ne bomo pretirano poudarjali naih stopenj svobode. Vendar slednje niso

brez pomena."12

Andrew Greeley, ameriki sociolog, je vekrat ovrgel preprianje, da je sekularizacijaneizogibna, v zameno pa podrtal "[poetino] vztrajanje vere". Govori o "[katoliki]

tradiciji pripovedovanja zgodb" skozi verske podobe, na nain, da se pripovednisimboli Boje ljubezni sprejemajo na "pred-trditveni /preproposicional/ ravniosebnosti". Doivljaj nekaterih trenutkov iz otrotva, denimo, ob boinih jaslicah,vpliva na "dobro" podobo Boga, ki ga skrbi za lovetvo. Greeley priloi statistinidokaz: kadar je pozitivna podoba Boga redno pospremljena s kakno molitvijo, bosubjekt imel bolj soutno dro do rtev nepravinosti, do drubeno odrinjenih in dokriminalcev.13

Michael Warren, ameriko irski teolog, strokovnjak za mladinsko pastoralo, je glede

dananje zmonosti tovrstnih podob za posredovanje vere manj optimistien. Moralebi se namre spustiti v spopad s sekularizirano domiljijo, ki ima moan vpliv naobnaanje ljudi. "Temelj vsej kulturi je nain, kako si predstavljamo svet," meniWarren in zato rad vpraa mlade: "Kdo si domilja tvoje ivljenje zate?" Namre, ene uspemo razkrinkati varljivih elementov moderne kulture, bo struktura naegautenja pripomogla k redukcionistini obravnavi Jezusovega sporoila, vera pa boteila biti zgolj vena in brez skrbi. Kranska skupnost mora zdajnji kulturni

pritisk obravnavati zelo kritino. To kulturo lahko premagamo samo z "religiozno

11 Faith in the Future, London, Darton, Longman & Todd, 1995, str. 5-6. 28.12The Ethics of Autenthicity, Cambridge: Harvard University Press, 1991, str. 00-101.13Religion as Poetry, New Brunswick: Transition Publishers, 1995, str. 175.


9/10


kulturo odpora", ki korenini v "alternativni viziji ivljenja".14

Pomenljiva je interakcija teh tirih glasov. So poti, kako odgovoriti na izziv kulturnenevernosti. Prednost dajejo skupnosti, notranjosti, razloevanju, domiljiji in praksi.Skupna teza bi lahko bila naslednja: nasproti pritiskom divertissement-a (v smislu B.Pascala), ki jih izvajajo sodobne podobe, bo najve sadov obrodila alternativnakranska domiljija, ko jo moramo odkriti, moliti in iveti v skupnosti.

Nihe ne dvomi o tem, kako krhka je vera po pritiski sodobne kulture. Ampak podrugi strani pa lahko cenimo tudi novo sveino. Navidezno kraljestvo brezbrinosti inapatije ni drugega kor zagrenjena povrhnjica postmoderne. Vendar bi lahko bila ta

povrhnjica samo maska z plaho lakoto, ki e aka na svoj jezik. Implicitni zakljuektirih avtorjev je lahko naslednji: moramo se vpraati o novih jezikih vere.

Prej sem poudaril, da je kulturna nevernost bolj vpraanje ivljenjskega sloga kot parazumski vzorec. Obliko dobi iz alternativnih predstav /dolos/ domiljije in ne izdiskurza proti Bogu in proti Cerkvi. Kulturna nevernost zato ljudi kakor da paraliziraza versko ivljenje. Ljudje vere ne zavrejo v celoti, temve kakor paraliziraniobstanejo na pragu religiozne skrivnosti. Ta pojav razlagam kot pomanjkanje kulturnein duhovne svobode pred odloitvijo za vero. V dveh korakih bom predloil, kakennaj bo na odgovor na to pomanjkanje svobode.

Kot prvo: e so ljudje zablokirani v svoji dispoziciji, potemtakem potrebujemo novinaborduhovnih vstopnih tok/prembulos espirituales/ za vero. Kot drugo: e se jedanes stik z religijo skril na rutinsko obredje - ki pa je nemono napram sporoilomsekularizirane kulture - potemtakem potrebujemoprenovljeno mistagogijo, se pravi,

postopno uvajanje v bolj zrelo kransko spreobrnjenje.

Oba koraka sta sama po sebi umevna. Izhajata iz spoznanja, da so tradicionalni nainiposredovanja vere danes, po kulturnem preobratu, precej jalovi. Zato ne zaneta zzakramenti. Pa pa zaneta z na predhodnih ravneh dispozicije in kontemplativnegasreanja, s ciljem seveda pripravljati na prejem zakramentov razumljenih kot stopnje

evangelizacije. Brez te zamenjave prioritet bomo v nevarnosti, da bomo v razmerahtrenutne doivljajske kulture branili nekak teoretini teizem in pozunanjeno

pripadnost Cerkvi, namesto da bi ponudili pot, ki vodi h Kristusu.

Prvi izmed dveh korakov je v vzbujanju religioznega uta preko pred-evangelizacijskih dejavnosti. Cilj bo osvoboditi dispozicijo in hrepenenje. Za razlikood racionalne apologetike so tovrstne nove "vstopne toke" vere izkustvene narave.

Namesto stare logike ljudje priakujejo, da jim damo prilonost zvedeti, kdo so in"kaj iejo" (prim. Jn 1,38). Drugi korak bo v uresniitvi novosti evangelija. e se

jezik religije zdi prazen in dolgoasen, bo na odgovor v pedagogikikontemplativnega odkrivanja Kristusove osebe (prim. "sta ostala pri njem", Jn 1,39).

14 Communications and Cultural Analysis, Westport, Conn: Bergin & Garvey, 1992, pp. 18, 16.


10/10


Moderna teologija je ponovno odkrila paradigmo umetnosti kot vzorca sreanja vveri. Kljub velikim razlikam med njima, sta se von Balthasa in Rahner na tej tokistrinjala. Po Rahnerju mora oseba iti skozi pripravo "da bi bila ali da bi postalakristjan, kar ni ni drugega kot sposobnost zaznave poetine besede". Po njem gre zavalovno dolino, ki je zmona "priti dosrca, do sredia". Kajti udenje nas postavljana valovno dolino skrivnosti.15

Kar se tie drugega koraka, ki e vkljuuje izrecno evangelizacijo, kaj in kako lahkoponudimo neverujoemu? Sebastian Moore, angleki benediktinec in teolog, odlonovztraja na mnenju, da neverujoemu ne smemo govoriti o loveki praznini, temve olovekem bogastvu. Vera ni zato, da bi zgolj napolnila neko luknjo v lovekemivljenju:

"Obratno. Zavest o loveki nekoristnosti naredi Boga za neverodostojnega, medtemko je zavesti o lovekovi veliini prag vere. Prag vere je v posebni zavesti o lovekoviveliini, v zavesti iz izkunje o naem ivljenju, ki je ire, medosebno,..."16

Skratka, iz nae analize moderne kulture sledi, da je najveji izziv najti najboljprimerni nain, kako pripraviti pot Gospodu. e so glavne ovire na ravni svobode, dabi "spoznali Boji dar" (Jn 4,10), potem bo kljuna kompleksna predhodnaosvoboditev hrepenenja, podobno kot v odlomku Jezusa in Samarijanke. Torej, kakor

je dejal sv. Avgutin v uvodu vDe doctrina christiana ( 3), kjer je govoril kotoznanjevalec sredi svoje kulture: "Lahko dvignem prst, da bi nekaj pokazal, nemorem pa ustvariti vizije (dispozicije), niti da bi videli mojo kretnjo, niti da bi videli,na kaj kaem".

15 Poetry and the Christian, v Theological Investigations, vol. IV, London: Darton, Longman & Todd,1975, str. 357-361.16 Let this Mind be in You, London: Darton, Longman & Todd, 1985, str. 25.

gallagher nova obzorja v izzivu nevernosti

Documents