e-Župnijski utrip od svet´ga vida v letu 2011

Župnija Šentvid pri Stični 2011

1-2011 Kazalo:

Približujemo ...................................................................................................................1 Naslovna stran e-Župnijskega utripa ....................................................................1

Iz življenja župnije........................................................................................................1 Izdelava jaslic v župnijski cerkvi svetega Vida 2010 .........................................1

Razmišljamo ...................................................................................................................4 Zapis ob jaslicah ........................................................................................................4 O prijaznem parkeljnu .............................................................................................5

Nasmejmo se...................................................................................................................6

Beseda življenja..............................................................................................................7 Vse skupno..................................................................................................................7

Misijonski odmev..........................................................................................................9

Naš utrip ........................................................................................................................10

Izdaja ekipa Župnijskega utripa v župniji Šentvid pri Stični. E-naslov: [email protected]

14. 1. 2011 e-zupnijski utrip 1-2011 1

Približujemo

Naslovna stran e-Župnijskega utripa

Župnijski utrip smo ljudje, ki se zbiramo in družimo v senci cerkve in z dvignjenimi rokami, polni optimizma slavimo Boga. Vsi različni, po starosti, stanu, temperamentu, mišljenju (kar prikazujejo pisane barve in različne višine človeških silhuet), tvorimo občestvo, skupnost. Naše skupno delo, odnosi in skupna doživetja so naš duh (ki je upodobljen kot moder sij, sevajoč iz skupnosti). Župnijski utrip je glas, ki ponese veselo oznanilo vsaj tako daleč, kamor se sliši glasen zven šentviškega zvona.

Žiga

Iz življenja župnije

Izdelava jaslic v župnijski cerkvi svetega Vida 2010

Jaslice imajo v naši župnijski cerkvi močno in bogato tradicijo. Vedno so bile velike in pozorno izdelane. Zadnje desetletje jaslice krasijo tudi glavni vaški trg ob velikih stopnicah.

Močan pečat je v zadnjih desetletjih jaslicam pustila družina Bijec. Za jaslice so ustvarjali veliko miniaturne arhitekture, ki je še vedno na razpolago. Tega materiala je res veliko, tako da je težko vsega uporabiti v enem letu. Letos smo župnijske jaslice prvič postavljali člani ŽPS (župnijski pastoralni svet). Na začetku smo se malo lovili, potem pa je stvar kar lepo stekla.

21 prostovoljcev, od teh je bilo 11 članov ŽPS in 10 drugih faranov, je jaslice postavljalo od 15. do 21. decembra, delali smo slabih sto ur. V povprečju je vsak posameznik vložil 5 ur svojega dela. Porabili smo 10 škatel mahu (velikost gajbice). Če bi bili aktivni vsi člani ŽPS, bi vsak sodeloval en večer in seboj prinesel mali plutojček mahu. Vsi, ki smo



soustvarjali letošnje jaslice, smo bili zadovoljni in kljub hladnim večerom ni bilo čutiti nikakršnega godrnjanja ali negodovanja. Hladne večere so še posebej ogreli čaj in pecivo g. Anice in prisotnost ter sodelovanje g. župnika. Za izdelavo letošnjih jaslic na začetku nismo imeli kakšnega posebnega načrta, saj smo jih v cerkvi vsi postavljali prvič. Šele

ko smo začeli, so se nam začele porajati ideje. Dober opazovalec bo opazil tri sklope. Glavni, sprednji del je betlehemska planjava s hlevčkom, nad njo se dviga prava slovenska vas z vsemi njenimi sestavinami: cerkvijo na hribčku, domačimi hišami, kozolec, toplar, zaorana njiva in pšenično polje ter marljivi delavci. Precej vstran na vzhodu pa lahko opazujemo mesto v Sveti deželi. Za vse, ki smo sodelovali, so letošnje jaslice prav gotovo nekaj posebnega. In prav je tako, kajti upamo, da smo jim vdahnili tudi delček svoje duše.



Kako naprej? Če želimo imeti jaslice v župnijski cerkvi še naprej, jih bo moral nekdo tudi postaviti. Kako se bomo organizirali, pa je odvisno od nas faranov. Med postavljanjem letošnjih jaslic se je porodila ideja, da bi v prihodnosti jaslice izdelovali po soseskah. Manjše se združijo, ostale delajo samostojno. Delati bi morali po pravilu: kdor je na vrsti naslednje leto, letošnje pospravi in se tako izognemo slabi volji, predvsem na temo kje in kako je kaj pospravljeno. Za naslednji dve leti že imamo soseski, ki sta pripravljeni postaviti jaslice v župnijski cerkvi. Upajmo, da se bo v vsaki soseski oziroma vasi našla skupina ljudi, ki bo pripravljena nekaj adventnih večerov preživeti skupaj pri

postavljanju jaslic. Če imamo občutek pripadnosti župnijski skupnosti, nam to ne bo pretežko breme. Ob postavljanju jaslic pa bomo spletali močnejšo vez med seboj. Vedno in povsod se moramo zavedati, da nobena stvar ne nastane sama od sebe, vredna pa je toliko, kolikor truda vanjo vložimo.

Postavljavci jaslic v letu 2010

♥ Prav vesela sem bila, da sem tudi jaz lahko prispevala svoj kamenček v mozaik letošnjih jaslic, pa čeprav samo z enim obiskom. Potem ko opazuješ vse te "naše mojstrovine", ti postane še bolj toplo pri srcu. Vedno znova spoznavam, da se Gospod vsako leto ponovno rodi tudi zame. Cvetka ♥ Mislim, da je bil letošnji advent še lepši, ker smo si letošnji jasličarji nekaj večerov iztrgali čas za postavitev jaslic, ki so bile do sedaj kar nekaj samoumevnega, kar mora biti v cerkvi za božič. Vse skupaj je bilo lepo in prijetno druženje in nov mejnik, kako še bolj zbuditi župnijsko občestvo. Vrhunec pa je bil odmevni božični koncert Slavčkov in gosta Ivana Hudnika v polni župnijski cerkvi. Drago Stopar ♥ Župnijske jaslice 2010. Eno večerno sodelovanje mi dovoli, da jih letos gledam in doživljam drugače. Bolj so moje. Tadej



Razmišljamo

Zapis ob jaslicah

Prišel sem v vaše domove, majhen in nebogljen. Pravzaprav smo prišli trije. Moja zlata Mami Marija, ki je s tolikšno predanostjo služila Božjemu načrtu in je vedno odprtih rok in srca sledila življenju. Moj ljubi varuh Jožef, ki me je naučil vsega, kar mora naučiti oče in ki je moji mami vedno nudil ljubeče in varno zavetje, pa čeprav v nemogočih razmerah. Da, prišel sem, da bi se rodil kakor čista sreča in neomajno upanje in našel v vašem domu prijetno zavetje. Neskončno sem užival, ko so me male ročice z vso nežnostjo in svetostjo polagale v jaslice. Bil sem ganjen ob vaših zgodbah, ki so kakor reka spominov in življenja v teh dneh ovijale središče vašega doma. Spominjali ste se časov pričakovanja novega družinskega člana, drobnih skrbi in neizmerne sreče ob prvem pogledu na novorojeno bitje. Z vami sem podoživljal lepoto družinske sreče in vam zaupno polagal na srce resnico o najpomembnejših rečeh. Saj veste tisto o veri, upanju in ljubezni. Ko dvigam roke v blagoslov, vam želim samo to troje. Ne izgubite vere – nasprotno – poglabljajte jo in iščite v njej vrelce modrosti za svoje življenje. Berite Očetovo pismo in vsak dan pokrižajte svoje otroke v znamenje brezmejne vere v Božje varstvo. Ne zanemarite upanja – razplamtite njegove iskre, da postane ogenj osrečujoče Božje bližine. S hvaležnostjo se ozirajte nazaj – a ne polagajte roke na plug. Z zaupanjem dvignite pogled v prihodnost, ne dopustite strahu, da vam hromi ude in krni misli. In nenazadnje – ne izgubljajte ljubezni. Z vso rahločutnostjo in odločnostjo jo sprejmite za glavno vodilo svojega življenja. Po največji zapovedi ljubite Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe. Spet je tu trojica – Bog, človek in bližnji. Tako odprite srce, da boste vedno hkrati čutili to mogočno trojno skrivnost sveta. Dragi moji, še nekaj dni bom z vami v prijaznih jaslicah, obdan z lučkami in toplino. Potem grem spet na pot. Odprite mi vrata svojih domov tudi, ko bom prihajal oznanjat Resnico, ko bom iskal učence in ko bom drugega za drugim naložil na svoj križ vse grehe človeštva, tudi vaše. Odprite mi svoja vrata, ko bom stopal na Goro odrešenja in verjemite mi, da bom tretji dan jaz odprl vrata vam. Vrata v dom Večnega življenja.

Vaš Jezus



O prijaznem parkeljnu

V dneh miklavževanja se običajno pojavljajo ob Miklavžu tudi angeli in parkeljni. Vse tri figure naj bi predstavljale neko globoko religiozno resnico, s katero naj bi, predvsem najmlajšim, skušali prikazati dobro in zlo, ki človeka spremljata skozi življenje in za katero se vsakdo odloča v svojih pogosto različnih okoliščinah. Glede vloge parkeljna imam občutek, in, sodeč po nekih pogovorih pred časom, to ni samo moj občutek, smo njega v vseh miklavževih predstavah povsem socializirali in ga napravili čisto sprejemljivega za naš čas (mogoče celo prijetno lumpastega). Izpade takorekoč prijeten, včasih malo zoprn navihanec. Tako predstavo ustvarjamo otrokom. S tem jim delamo slabo uslugo. Ni narobe, če se otrok parkeljna boji. Narobe je, da se ga ne bojimo odrasli – a imamo zelo močan razlog, da bi se ga! S tem bi lahko ponazorili tudi strah na otroku sprejemljiv način; ne v smislu ustrahovanja otrok, kar je nekaj povsem drugega! Vendar bi sporočilo predstave moralo biti strah pred zlom in veselje do dobrega, kar predstavljata simbola parkelj in angel ob Miklavžu. Med njima ni sodelovanja, nasprotno; je večni duhovni boj, ki se izraža v našem vsakodnevnem življenju; pravzaprav kar v vsak minuti našega življenja. Ta boj je resničen boj, saj se odvija za največ, kar človek ima, za njegovo dušo! Da ne bi govoril na pamet, naj navedem dva navedka iz Svetega pisma. Prvi je opozorilo apostola Petra Cerkvi: 1 Pt 5, 8: "Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl." Drugi citat je Pavlovo opozorilu v zaključku njegovih pisem: Ef, 6, 11-12 "Nadenite si celotno božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevih zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." Poglejmo, kaj pravi naš sodobnik, francoski filozof Fabrice Hadjadj o Satanu in njegovem odnosu do božjega učlovečenja: »Njegov (satanov, op. p.) bes se izrazi tako, da pripravi vse potrebno za pokol nedolžnih in v krvi utopi veselje nad



rojstvom. V današnjem času pa božič spreminja v praznik nakupovanja, da tako duha otroštva kar se da zgodaj zamenja z duhom porabništva.« Nobene prijaznosti, sodelovanja, navihanosti. Satan od začetka sveta deluje proti človeku in mu želi samo slabo ter dela vse, kar lahko, da bi v čim večji meri to tudi realiziral. Kajti zlo je samo v sebi bistvo – to, kar pove že beseda sama. Trdno verjamem, da sta apostol Peter in sveti Pavel dobro vedela, o čem govorita in pišeta. Imela sta to za tako pomembno, da sta to izrecno navajala in na to posebej opozarjala. Podobno govorijo v današnjem času iz svojih izkušenj sodobni mistiki – bodisi v osebnih pričevanjih bodisi v knjižnih zapisih. To zlo, ki ga predstavlja na miklavževanjih parkelj, deluje v vseh časih na najbolj ostuden in krut način. Kdor meni, da je zapisano pretirano, naj se ozre okoli sebe in pogleda v svet. Sodeč po Janezovem evangeliju je zlo (temá) tudi razlog Jezusovega prihoda kot božjega učlovečenja, katerega se spominjamo v teh dneh. Apostol Janez je v svojem evangeliju o Besedi in Luči sveta, ki jo tema ni sprejela, zelo konkreten. Če ta zlohotna bitja ne bi imela take moči nad človekom, potem Kristusu ne bi bilo potrebno priti na svet, ker ne bi imel človeštva česa odrešiti! Zato je prav, da se tega veličastnega dogodka božjega usmiljenja izpred približno 2000 let močno zavedamo. Pri tem pa ne pozabimo na razlog tega prihoda, četudi včasih malo prikrojimo predstave svojim (ne)spoznanjem in lahkotnosti. Da bi v vseh vas bil božji mir svete noči skozi vse leto 2011 vam želim!

Jože

Nasmejmo se Naša Alenka me zelo resno sprašuje: »Mami, a ti povem, zakaj so kralji zadnji prišli k Jezusu?« In ko že pričakujem kakšen veleumen, "naučen" odgovor, mi pravi: »Jezdili so na tapočasnih kamelah.«

Tanja



Beseda življenja

Vse skupno

»Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« (Apd 4,32) Ta beseda predstavlja eno izmed tistih literarnih podob, s kakršnimi nas avtor Apostolskih del v bistvenih značilnostih seznanja s prvo krščansko skupnostjo v Jeruzalemu. Zanjo so značilni izredna svežina in duhovna živahnost, molitev in pričevanje, zlasti pa velika edinost, znamenje, ki ga je Jezus hotel kot nezamenljiv pečat in vir rodovitnosti svoje Cerkve. Sveti Duh – pri krstu je dan vsem, ki sprejemajo Jezusovo besedo – je prav zato, ker je duh ljubezni in edinosti, združil vse verne v eno z Vstalim in med seboj, tako da so bile premagane vse rasne, kulturne in razredne razlike. »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« Toda podrobneje spoznajmo vidike te edinosti. Sveti Duh je povzročal predvsem med vernimi edinost src in misli, tako da jim je pomagal premagovati tista čustva, ki jo otežujejo v življenju bratske skupnosti. Največja ovira za edinost je namreč naš individualizem, to je navezanost na naše zamisli, poglede in osebne okuse. Prav s svojo sebičnostjo ustvarjamo ovire, s katerimi se osamljamo in izključujemo tiste, ki so od nas drugačni. »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.«



Edinost, ki jo je udejanjil Sveti Duh, je potem nujno odsevala v življenju vernikov. Edinost misli in src se je utelešala in razodevala v konkretni solidarnosti, ko so svoje dobrine delili z brati in sestrami, ki so bili v potrebi. Prav zato, ker je bila edinost pristna, ni dopuščala, da bi v skupnosti nekateri živeli v obilju, medtem ko bi bili drugi brez najnujnejšega. »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Ta beseda poudarja občestvo in edinost, ki jo je Jezus tako priporočal in nam zato daroval svojega Duha, da bi jo uresničili. Trudili se bomo torej poslušati glas Svetega Duha, da bi rasli v tem občestvu na vseh ravneh. Predvsem na duhovni ravni, tako da bomo premagovali kali ločevanja, ki jih nosimo v sebi. Bilo bi protislovno, če bi hoteli biti združeni z Jezusom, a bi bili hkrati ločeni med seboj in bi se vedli individualistično, hodili vsak po svoje, se obsojali in morda celo izključevali. Moramo se torej ponovno spreobrniti k Bogu, ki nas hoče zedinjene. Ta beseda nam bo tudi pomagala vedno bolje razumeti nasprotje, ki obstaja med krščansko vero in sebično uporabo materialnih dobrin. Pomagala nam bo uresničiti pristno solidarnost z vsemi, ki so v potrebi, seveda v mejah naših možnosti. Ker v tem mesecu obhajamo tudi teden molitve za edinost kristjanov, nas bo tokratna beseda življenja spodbujala, da molimo in krepimo naše vezi edinosti in ljubezni, ki vse deli z našimi brati in s sestrami, ki pripadajo različnim Cerkvam, saj imamo z njimi skupno vero in istega Kristusovega duha, ki smo ga prejeli pri krstu.

Chiara Lubich



Misijonski odmev Tina pridno piše. Po božiču: Pozdravljeni vsi! Evo, božič je za nami, upam, da ste ga lepo preživeli. Tečaji so se pri nas z božičem tudi zaključili. Spraševali ste me, kakšne so kaj tečajnice. Mlade punce in tudi starejše ženske. Vsaj polovica, če ne več, je nosečih. Tukaj so otroci zelo pomembni. Če ni v družini vsaj 10 otrok, je že malo. In strašno nenavadno se jim zdi, zakaj nisem poročena in da nimam otrok. Na vsakem tečaju so spraševale, zakaj. Dgrač so pa zdajle počitnice, tako da je čisto mirno tu v misijonu. Skor ni žive duše. Šola je čist prazna. Sestre so mi rekle, naj začnem gledat televizijo. In sem se res spravila pred tv. In kaj mislite, da sem izvedela? Da se je v dveh dneh zgodilo 908 prometnih nesreč in da se je ubilo 28 ljudi. In da je tukaj velik problem alkoholizem. Cele debate. Pa končno sem zvedela, koliko je tu približno stopinj. Včeraj popoldne 30, zvečer pa 26. Pa ni tako vroče kot na začetku, ko sem prišla sem. Za novo leto bo pa tukaj glih tak k pr nas. Fešte. V soboto, 1. januarja pa takole: Ej, lejt je akul. V novem letu pa vse tabul, velik zdravja in sreče. Srečnega pa zdravega! Novo leto seveda! Ko bi vi videli včeraj dogajanje pri maši. Dol padeš. (Missa de Graca) Na koncu maše se je duhovnik drl v mikrofon jeeeeeeeeeeeeeeeeeeee in mi nazaj jeeeeeeeeeeeeeeeeeeee. In bile so vse roke v zraku. En kup plesanja in petja in ploskanja. Če maš kamen v srcu, ne moreš ostati ravnodušen. Maša je bila na prostem, ker je cerkev premajhna za vse. Cerkev je velika za dve šentviški. (San Antonio). Sam računajte, kolikšna je Luanda. Sej za božič je blo tud lepo, ampak včeraj je bilo bolj živo. Pa to sem vam že povedala, da darujejo tudi hrano in ostale stvari poleg denarja. In je prav zanimivo, ker ženske med plesom vse prinesejo k oltarju NA GLAVI. In je prav zanimivo jih gledat, ko nosijo na glavi vreče čebule in krompirja, šteke pijač, metle, sadje, testenine, … Drgač nismo s sestrami delale nobenega rompompoma okoli novega leta. Nazdravile smo in šle spat. Aja, pa vsaka en kos torte.

Lep dan! Tina



Naš utrip ♥ Že vsa leta, odkar sta v družini dva otroka, na tretji sveti večer podoživimo prihod sv. treh kraljev. Zvečer ob blagoslovu doma so si letos vsi trije otroci nadeli "kraljeva" oblačila, krone in tako je sprevod krenil po hiši. Ob prepevanju božičnih pesmi, molitvi smo blagoslavljali naš dom. Ob jaslicah, ki so letos bolj na "višini", smo sklenili sveti večer.

Družina Strah ♥ Jaslice pri Škrabčevih in Rojčevih



♥ Jaslice tretje zakonske skupine

2-2011 Kazalo:

Uvodnik ...........................................................................................................................1 Kultura je pred vrati..................................................................................................1

Utrip podružnic ..............................................................................................................2 Jaslice pri sv. Ani .......................................................................................................2 Božična zgodba 2010 let kasneje.............................................................................5

Beseda življenja..............................................................................................................8 Neizmeren zaklad......................................................................................................8



Uvodnik

Kultura je pred vrati

Naslov seveda namiguje na slovenski kulturni praznik, ob bok katerega tako radi prislonimo vse naše bolj ali manj kulturne dejavnosti. Vendar se v njem skriva tudi nekaj grenkobe – kajti »pred vrati« pomeni lahko tudi to, da je naša kultura ostala prav tam – na pragu ali še malo pred njim. Saj se tolikokrat znajdemo na mejah sprejemljivega tudi takrat, ko gre za umetnost. Kar spomnimo se na poskuse performansov in instalacij, ki so globoko žalili naše krščansko, pa tudi človeško dostojanstvo. Torej bi bilo o kulturi lažje razmišljati na način – kaj kultura ni in kaj bi ne smela biti. A tu mi prihaja na misel beseda bodočega blaženega – ljubega papeža Janeza Pavla II., ki je življenju sodobne generacije pogosto očital tako imenovano kulturo smrti. A se ni pretirano zadrževal ob tem pojmu, v prvem možnem hipu je kulturi smrti v popolno nasprotje in veličasten zgled postavil kulturo življenja. Njegova miselnost, žar in dostojanstvo prepričujeta tudi nas, da iščemo v sebi, okoli sebe in za vsemi mogočimi vrati predvsem pravo, pristno, resnično kulturo – kulturo življenja. Tisto kulturo, ki dviga duha, ki širi pljuča, da še globlje vdihnemo zrak, da odstremo z naših oči koprene samozadostnosti, malodušja in večnega kritikantstva. Da se vrnemo k izvirom dobrega, lepega, plemenitega, svetega. K lepi, skrbno zapisani, kakor diamant izbrušeni besedi, k

svetlim barvam malih in velikih slikarskih mojstrov, k tankočutnim melodijam, ki zaigrajo na strune najglobljih človeških občutij. Da poiščemo v dnevu trenutek, ki zazveni v popolni ubranosti in sozvočju z lastno bivanjsko resničnostjo, s svetom in z Bogom. Tam je kultura. Znotraj nas, znotraj zadnjih vrat našega bistva. Oplemenitena z najvišjim sijajem je kultura nedvomno odsev Božje pozornosti do človeka. In kakšen je naš izraz hvaležnosti Njemu?

Dragica



Utrip podružnic

Jaslice pri sv. Ani

Prišla je zima (najprej jo je naznanilo vreme) in z njo priprave na koncert v cerkvi sv. Ane v Velikih Češnjicah … Na adventni večer pa se je po seji ŽPS porodila ideja za uprizoritev živih jaslic. In se je začelo, potrebovali smo vse – bilo je, kot bi v hiši pričakovali prvi otroški jok.

Dan po božiču smo se zbrali pri naši zavetnici sv. Ani. Glede na praznični čas, dogajanje v župniji nas je prišlo kar veliko. Izbrali so se igralci, okvirno določile vloge, zmenili smo se za izdelavo scene. Zunaj pa je tiho naletaval sneg. Zadnji dan v letu 2010 so fantje in možje izdelali pročelja hiš in hlevček. Pošteno se je začela tudi izdelava kostumov. Zanje smo porabili dobrih 110 kvadratnih metrov blaga, več kot 2 in pol kilometra sukanca, pa še malo več … lahko si mislite česa ... Med vsem tem delom pa je nastajala zgodba; podrobno smo pogledali v Knjigo knjig, prav je prišlo tudi otroško Sveto pismo; saj se navsezadnje le-ta zelo dotakne majcenih otroških src. Dogovorili smo tudi za izposojo posebnih igralcev, brez katerih bi bili kot brez bunde sredi zime. Kot dobrih 2000 let nazaj brez oslička, goveda, ovc, konjev ne bi šlo. Mikala nas je še žival, ki v Svetem pismu nastopa v zadnjem



delu zgodbe. Kje bi jo iskali? Kje jo bomo našli? Človeku ni v vsakdanjih mislih, da vseskozi živi kar blizu naših krajev – kamela namreč. Iskali smo in našli. Prvi vikend v novem letu je bil zaznamovan z vajo (»z vajo na suho«), ta je bila kar v delavnici. Pokazalo se je, da so določene stvari dobro zasnovane kljub (ne)izkušnjam. Bolj pa so na plan zevale popravka potrebne zadeve. Ni bilo dneva, ko bi pozabili na internetu pogledati najdaljšo vremensko napoved. Napoved za 15. 1. 2011 si je sledila približno takole: ob koncu leta – sneg, prvi teden v novem letu – DEŽ!? (beri veliko dežja), nekaj dni pred uprizoritvijo – suho, celo sonce čez dan. Je pa že res, da Bog nikoli ne zaloputne vrat pred nosom, ne da bi prej odprl škatlo piškotov. V noči pred našim velikim dnem smo bili rahlega spanca kot na barki. Rojeno jutro petnajstega dne v januarju je pokazalo sončne žarke … Zjutraj smo se dobili, postavili sceno po planjavi pred cerkvijo, pripeljali živali; zatem pa vadili, vadili, vadili … Čas verjetno že dolgo ni tako hitro tekel. Ko se je nad vasjo začel spuščati mrak, so se naši igralci preoblekli in na prizorišče stopili kot Marija, Jožef, Elizabeta, gostilničar, angeli, pastirji in kralji. Ob boku cerkve so se postavili oba pevska zbora in mladi glasbeniki. Okrog pa se je bolj ali manj neopazno pojavljalo kar nekaj tako imenovane režije. Ljudje so že prihajali, mi pa smo ob njihovi navzočnosti še zadnjič povadili. V zvoniku pa so se pripravljali pritrkovalci.



Zbralo se je nekaj sto ljudi. Šentviški pritrkovalci so v zvoniku naznanili čas za začetek. Radost naših src je bila neizmerljiva, ko se je božična zgodba, ki je preživela že vse mogoče čase, odvijala na naši poljani. Enkratna dopolnitev so bili Moški pevski zbor Prijatelji, župnijski dekliški pevski zbor in mlade glasbenice. Prvo uprizoritev živih jaslic je pripravilo okrog 45 vaščanov podružnice sv. Ane, tako mladih po letih kot mladih po srcu. Bili smo pravi tim. Organizacija jaslic nam je bila v poduk, da moramo tako povezano živeti ves čas. Skupaj smo iskali rešitve za težave, ki so bile rešljive po človeški poti; Božja previdnost pa nas je kalila v potrpežljivosti, ko zadevo lahko reši le On. Le tako si bomo pravi sosedje; vrednote, ki jih napada trend našega časa, pa bodo ostale. Zaključili bomo z mislijo iz Svetega pisma: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni zidarji.« (Ps 127,1)

Jasličarji sv. Ane



Božična zgodba 2010 let kasneje

Cesar Avgust je izdal ukaz, naj se popiše ves svet. Jožef in Marija sta se z osličkom

mukoma prebijala po ozkih ulicah,

polnih vrveža.

Od vrat do vrat sta iskala prenočišče. »Ni prostora! Ni prostora!« »Prenočišče je polno, ampak

zunaj je hlev,« je rekel. »Kar je, je dobro!« je rekla Marija.



… in Marija je rodila sina, prvorojenca, ga povila v plenice in ljubeče položila v jasli.

Tako se je zgodilo, da se je božji Sin rodil v betlehemskem hlevu.



»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.«

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno.

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem.

Padli so predenj in ga počastili. Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.

Fotografije prispevala Nejc Puš in Matej Šteh



Beseda življenja

Neizmeren zaklad

»Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« (Rim 8,14) Ta beseda je v srcu hvalnice, ki jo Pavel poje lepoti krščanskega življenja, njegovi novosti in svobodi, sadu krsta in vere v Jezusa, ki nas vcepljata v polnosti vanj in po njem v dinamiko trinitaričnega življenja. Ko postanemo eno s Kristusom, smo deležni njegovega Duha in vseh njegovih sadov, med katerimi je prvi Božje otroštvo. Čeprav Pavel govori o “posinovljenju”, dela to le zaradi tega, da bi ga razlikoval od položaja naravnega sina, ki pripada samo edinemu Božjemu Sinu. Naša povezanost z Očetom ni pravna, kakršna je pri posinovljenih otrocih, temveč je nekaj bistvenega, kar spreminja sámo našo naravo, kakor bi se ponovno rodili. Kajti vse naše življenje oživlja novo počelo, nov duh, ki je sam Božji Duh. In ne moremo prenehati s svetim Pavlom slaviti čudeža smrti in vstajenja, ki ga povzroča v nas milost krsta. »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« Ta beseda izraža tisto, kar je povezano z našim krščanskim življenjem, v katero Jezusov Duh vnaša živahnost, napetost, ki jo Pavel povzema z nasprotjem med mesom in duhom, pri čemer mu pomeni meso celotnega človeka (telo in dušo) z vso njegovo telesno krhkostjo in njegovo sebičnostjo, ki se nenehno bojuje s postavo ljubezni, celo z ljubeznijo sámo, ki je bila izlita v naša srca. Tisti namreč, ki jih vodi Duh, se morajo vsak dan spopadati v »dobrem boju vere«, da bi mogli zavračati vsa nagnjenja k slabemu in živeti po veri, ki so jo izpovedali pri krstu. Toda kako? Vemo, da je za to, da bi deloval Sveti Duh, potrebno naše sodelovanje. Ko je sveti Pavel pisal te besede, je mislil predvsem na tisto dolžnost Kristusovih



učencev, ki je prav odpoved sebi, boj proti sebičnosti v njenih najrazličnejših oblikah. Toda prav ta smrt sebi poraja življenje, tako, kakor je vsako rezanje, vsako obrezovanje, vsak “ne” našemu sebičnemu jazu izvir nove luči, miru, veselja, ljubezni, notranje svobode in odprta vrata Svetemu Duhu. Če damo Svetemu Duhu, ki je v naših srcih, več svobode, nam bo mogel podariti svoje darove v obilnejši meri in nas bo lahko vodil po poti življenja. »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« Kako naj torej živimo to besedo? Predvsem se moramo vedno bolj zavedati navzočnosti Svetega Duha v nas. Na dnu srca nosimo neizmeren zaklad, a se tega ne zavedamo dovolj. Imamo izredno bogastvo, toda ostaja največkrat neizrabljeno. Da bi slišali njegov glas in mu sledili, moramo reči “ne” vsemu tistemu, kar je v nasprotju z Božjo voljo, in reči “da” vsemu njegovemu hotenju; “ne” skušnjavam, ko odločno odrežemo z njihovimi dvomljivimi miki; “da” nalogam, ki nam jih je zaupal Bog; “da” ljubezni do vseh bližnjih; “da” preizkušnjam in težavam, ki jih doživljamo … Če bomo ravnali tako, nas bo Sveti Duh vodil in dal našemu krščanskemu življenju tisti okus, tisto moč, tisto prepričljivost, tisti sijaj, kar mora nujno imeti, če je pristno. Tedaj bodo tudi naši bližnji opazili, da nismo le otroci naše človeške družine, temveč Božji otroci.

Chiara Lubich

3-2011 Kazalo:

Uvodnik ...........................................................................................................................1 40 dni brez … ..............................................................................................................1

Skupine predstavljajo...................................................................................................2 Prijatelji v Frankfurtu ...............................................................................................2

Misijonski odmev..........................................................................................................4

Beseda življenja..............................................................................................................5 Rdeča nit ......................................................................................................................5



Uvodnik

40 dni brez …

♥ Vstopamo v postni čas. Postiti se, odpovedati se nečemu, kar imamo radi. Včasih je veljalo odpovedovati se mesnim jedem. Ali je danes to odpoved, če se vegetarijanec odreče mesu? Namen posta je, da se odpovemo stvarem, ki se jim ni ravno lahko odreči. V zadnjem času si veliko ljudi prevzame za svojo postno akcijo 40 dni brez alkohola, ki jo predlaga Slovenska Karitas in soorganizatorji. To sploh ni tako enostavno, kot si kdo misli. Kultura pitja pri nas je zelo slaba. Alkohol je prisoten povsod. Vsako slovesnost ali žalost je treba zaliti z njim. Premalo se zavedamo, da je alkohol droga, ki človeka pahne v odvisnost. Zelo žalostno je dejstvo, da alkoholne pijače uživa tudi veliko mladih. Gotovo se ne zavedajo, da bodo slej ko prej postali odvisni in da se je iz primeža alkoholizma zelo težko izviti. Alkohol je premeten borec, ki pohabi telo, dušo in duha. Nekdo, ki ni odvisen od alkohola, bo verjetno lahko zdržal 40 dni brez njega. Tisti pa, ki je od alkohola že odvisen, pa bo zagotovo težko. Najtežje pri alkoholni odvisnosti je priznanje samemu sebi, da je nastopila odvisnost. Alkoholik za svoje pitje išče vsemogoče in nemogoče izgovore. Krivdo prelaga na starše, ženo, sosede, vendar je za svoje pitje odgovoren sam. Slovenski pregovor pravi: »Pijanec se prej ne spreobrne, dokler se v jamo ne zvrne«. Ta pregovor še danes drži. Pasti v jamo, pasti na dno. To ne pomeni nujno, da je treba umreti. Ko smo na tleh, je treba pogledati kvišku in videti svetlobo. Zato je treba priznati sebi, da smo pred alkoholom nemočni in da je



naše življenje postalo neobvladljivo. Težko je sprejeti dejstvo, da alkoholik ne more normalno piti. Pomembno pravilo, pot do osvoboditve je, da ne spije prvega kozarca. Alkoholik pije ali ne pije. Živi ali umrje. Je izbira. Tu ni polovičke ali glasu ljudstva, kakor ju pozna kviz Lepo je biti milijonar. Priti do tega spoznanja pa ni lahko. Zavedati se moramo, da je alkoholizem bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Pijan alkoholik je bitje, ki ga ni mogoče ljubiti. Natezanja z alkoholiki so izčrpljujoča, komična in tragična. Kjer je v družini alkoholik, zagotovo ni bolan samo on, ampak je bolna cela družina. Navkljub večkrat brezizhodnim in težkim situacijam je pomembno vedeti, da kjer je pot, je tudi cilj. Vsaka kriza in težava je za nekaj dobra. V hitrem in napornem tempu življenja moramo najti čas, da se zaustavimo. Začnimo se pogovarjati in delimo tudi svoje težave in probleme. Sprejmimo križ na svoje rame in hodimo za Njim, ki je rekel, da je samo preko trpljenja vstajenje. Težave, tudi zasvojenosti, lahko razplamtimo ali ugasnemo. Kot pravi Sirahova knjiga: »Če pihneš v iskro, bo zažarela, če nanjo pljuneš, bo ugasnila, oboje pa prihaja iz tvojih ust.« In naj bo letošnjih 40 dni postnega časa čas za razmislek, dvig iz omame ali pa znamenje solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja, nesreč in bolezni, ki so posledica alkohola. Več o akciji na http://www.brezalkohola.si

Jože

Skupine predstavljajo

Prijatelji v Frankfurtu

Moški pevski zbor Prijatelji iz Šentvida pri Stični na obisku pri Slovencih v Frankfurtu. Slovenija je čudovita dežela, pa vendar v preteklosti ni mogla vedno ponuditi kruha vsakemu, ki je v njej prebival. Naj bo zaradi revščine, politike ali ljubezni, Slovenci so odhajali živet v tujino. Seveda je hrepenenje po materi domovini ostalo v slehernem, ki jo je zapustil. Tako so si župljani Slovenske katoliške župnije v Frankfurtu v Nemčiji zaželeli, da bi jim nekdo ob slovenskem kulturnem prazniku prinesel košček domovine. Dogovorili so se z moškim pevskim zborom iz Šentvida pri Stični, znanim pod imenom



»Prijatelji«, da pridemo v Nemčijo, in jim s pesmijo polepšamo sveto mašo za domovino in prireditev ob Prešernovem prazniku. Naše potovanje se je začelo v petek, 4. februarja, zvečer z odhodom iz Šentvida. Po enajstih urah vožnje z avtobusom smo v soboto zjutraj prispeli na cilj. Že takoj ob prihodu smo okusili gostoljubnost zdomskih gospodinj, saj so samo za nas pripravile obilen zajtrk. Tamkajšnji župnik Martin Retelj, ki ima tudi največ zaslug, da se je naše srečanje zgodilo, nas je popeljal na celodnevni ogled mesta. Med drugim smo pokukali tudi na frankfurtsko letališče, ki velja za največjega v Evropi, po večerji pa nas je zanimalo tudi, kako mesto zgleda ponoči. V nedeljo dopoldne smo se odpravili v Ilbenstadt, kraj 30 km iz središča Frankfurta, na obisk k slovenskemu duhovniku gospodu Kranjiču, ki pri 77 letih že več kot 30 let vodi nemško župnijo v tistem kraju. S petjem smo sodelovali pri njihovi maši in ob njenem koncu poželi bučen aplavz nemških vernikov. V Nemčiji je namreč zborovsko petje pri maši prava redkost, saj poje vse ljudstvo ob spremljavi orgel s pomočjo pesmaric. Popoldne se je v cerkvi Marijinega Srca

v Frankfurtu odvila slovenska sveta maša, posvečena domovini. Naš pevski zbor je pel že pri nešteto svetih mašah, vendar je bila ta nekaj posebnega.



Sredi ogromnega nemško govorečega mesta se je slišala božja beseda in pesem v slovenskem jeziku. Da je bilo veselje še večje, smo po maši nadaljevali s kulturnim programom v čast največjemu slovenskemu pesniku. Na prireditvi so s prisrčnim programom sodelovali tudi otroci iz Maribora, mi pa smo srca zdomskih Slovencev mehčali z narodno pesmijo. »Nič ni lepšega, kot slišati domačo pesem tu v tujini!« so nam zagotovili, in to je bil za nas največji poklon. Da je v zraku res dišalo po Sloveniji, so raztegnili meh harmonike še trije mladi harmonikaši, ki smo jih Prijatelji pripeljali s seboj. Takrat pa ni bilo več zavor, navzoči v dvorani so začeli plesati med mizami, pripravljenimi za zakusko, tako da je malokdo ostal ravnodušen. Ob dobri hrani in glasni pesmi je druženje trajalo še globoko v večer, Prijatelje pa so navzoči le stežka spustili domov; še takrat so nas zasuli z dobrimi željami in pozdravi, za katere smo obljubili, da jih bomo prenesli v Slovenijo. Moški pevski zbor Prijatelji se prisrčno zahvaljuje slovenskim zdomcem v Frankfurtu, gospodu Jožetu in Mimi Rutar za začetno pobudo, še posebej pa župniku Martinu Retlju, za gostoljubje in organizacijo enkratnega doživetja!

Ž. R.

Misijonski odmev Tina ni pozabila na nas. Za dva meseca se je prestavila na drugo točko - odšla je na eno od postojank misijona, kjer poučuje tamkajšnje sirote. Žal je ne doseže ne pošta, ne telefon in ne elektronska pošta. Še močneje se povežimo z njo v molitvi, da ji tako po duhovni poti vlijemo moči za njeno delo. Gotovo jo bodo naše misli in molitve objele tudi takrat, ko bo zahrepenela po domači besedi, od katere je sedaj dobesedno odrezana. Božja pota pa najdejo svoj cilj in tudi Tini bodo prinesle obliž iz domovine. Zaupajmo.



Beseda življenja

Rdeča nit

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!«(Lk 1, 38) Kakor Mariji hoče Bog tudi nam razodeti, kar si je zamislil za vsakega od nas, hoče, da bi spoznali svojo pravo istovetnost. Zdi se, da nam govori: »Ali hočeš, da naredim iz tebe in tvojega življenja mojstrovino? Pojdi po poti, ki ti jo kažem, in postal boš, kar si od vekomaj v mojem srcu. Od vekomaj si te zamišljam in te ljubim, izgovarjam tvoje ime. Ko ti izrekam svojo voljo, ti razodevam tvoj pravi jaz.« Tako njegova volja ni ukaz, ki nas prisiljuje, temveč je razodevanje njegove ljubezni do nas, razodevanje njegovega načrta nad nami. Njegova volja je vzvišena kakor Bog sam, privlači nas in vabi k zamaknjenju, kakor njegov obraz: to je On sam, ki se daje. Božja volja je rdeča nit, božji votek, ki tke vse naše zemeljsko in onstransko življenje; vodi iz večnosti v večnost: najprej v Božji zamisli, potem na tej zemlji in naposled v nebesih. A da bi se Božji načrt v polnosti izpolnil, hoče Bog mojo, tvojo privolitev, kakor jo je hotel od Marije. Samo tako se lahko uresniči beseda, ki jo je izrekel nad menoj, nad teboj. Torej smo tudi mi, kakor Marija, poklicani, da ponavljamo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Seveda nam njegova volja ni vedno jasna. Kakor Marija moramo tudi mi prositi za razsvetljenje, da bi razumeli, kaj hoče Bog. Treba je dobro poslušati njegov glas v nas, biti iskren in se, če je potrebno, posvetovati s tistim, ki nam lahko pomaga. Toda ko razumemo njegovo voljo, mu hočemo takoj reči “da”. Če namreč razumemo, da je njegova volja nekaj največjega in najlepšega v našem življenju, se ne bomo vdali v to, da “moramo” izpolnjevati Božjo voljo, ampak bomo zadovoljni, da “moremo” izpolnjevati Božjo voljo, da lahko sledimo njegovemu načrtu, da bi se zgodilo tisto, kar si je On zamislil za nas. To je najboljše in najpametnejše, kar moremo storiti. Marijine besede – »Glej, dekla sem Gospodova « – so torej odgovor naše ljubezni Božji ljubezni. Te besede nam



pomagajo, da smo vedno obrnjeni k njemu, da ga slišimo in ubogamo, ker imamo le eno željo, da spolnimo njegovo hotenje, da bi bili takšni, kakršne nas On želi. Včasih se nam lahko zazdi tisto, kar zahteva od nas, nesmiselno. Zdi se nam bolje storiti drugače, radi bi vzeli svoje življenje v lastne roke. Radi bi Bogu celo svetovali, mu povedali, kaj naj stori in česa naj ne dela. Toda če verujem,

da je Bog ljubezen, in vanj zaupam, vem, da je vse, kar pripravlja v mojem življenju in v življenju tistih, ki so ob meni, v moje dobro, v njihovo dobro. Tedaj se mu izročim, s polnim zaupanjem se prepustim njegovi volji, hočem jo z vsem svojim bitjem, dokler ne postanem eno z njo, zavedajoč se, da sprejeti njegovo voljo

pomeni sprejeti njega, objeti ga in se hraniti z njim. Verjeti moramo, da se nič ne zgodi po naključju. Noben vesel, nepomemben ali boleč dogodek, nobeno srečanje, noben položaj v družini, na delovnem mestu, v šoli, pa tudi naše telesno ali duševno počutje ni brez pomena. Vse – dogodki, okoliščine in ljudje – prinaša Božje sporočilo, vse prispeva k izpolnitvi Božjega načrta, ki ga bomo polagoma, dan za dnem, odkrivali, če bomo kakor Marija spolnjevali Božjo voljo. »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Kako naj torej živimo to besedo? Naš “da” Božji besedi pomeni vsak trenutek dobro, v celoti izvrševati tisto dejanje, ki ga od nas zahteva Božja volja; biti popolnoma predani tistemu delu, tako da izključimo vse drugo, tako da izgubimo misli, želje, spomine in dejavnosti, ki zadevajo drugo. Pred vsako bolečo, radostno ali neopredeljeno Božjo voljo lahko ponavljamo: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!«, ali kakor nas je učil Jezus v molitvi očenaš: »Zgôdi se tvoja volja.« Recimo to pred vsakim našim dejanjem: »Naj se zgodi,« »Zgôdi se.« Tako bomo sestavljali trenutek za trenutkom, kamenček za kamenčkom, čudovit, enkraten in neponovljiv mozaik našega življenja, ki si ga je Gospod od vekomaj zamislil za vsakogar od nas.

Chiara Lubich

4-2011

Kazalo:

Uvodnik ...........................................................................................................................1 Dnevi se iztekajo, čas je blizu!................................................................................1

Iz življenja župnije........................................................................................................3 Romanje na Brezje: Nisi sam...................................................................................3 Srečanje župnijskih Karitas naše dekanije pri nas.............................................3 Dekanijski križev pot na Taboru pri Grosupljem..............................................5 Tudi letos praznik mam s prireditvijo, polno presenečenj...............................7 Pisana delavnica uspela............................................................................................9

Utrip podružnic ............................................................................................................11 Prvič na križevem potu od Sada do Rdečega Kala............................................11 Križev pot k sveti Ani v Velikih Češnjicah........................................................13 Gospodovo oznanjenje – dan staršev v KS Dob ...............................................15

Beseda življenja............................................................................................................16 Trdno v sedanjosti ...................................................................................................16

Misijonski odmev........................................................................................................19

Svetla sled......................................................................................................................20 Lojzka Kutnar 4. 8. 1931 – 9. 2. 2011......................................................................20



Uvodnik

Dnevi se iztekajo, čas je blizu!

Postni čas hiti proti velikonočnemu jutru. Tudi mi hitimo, hitimo. Kam?

Zakaj je vendar potrebna taka naglica? Ali ni naša pot začrtana, ali ni že vse odločeno in določeno? Ne znamo živeti? Je bil letošnji post zame bogatejši? Sem se kdaj spomnil na trpečega Jezusa? Mu dovolj zaupam in verjamem, da sem lahko brez skrbi?

Mogoče pa bi bilo dobro, da se malo analiziram in se postavim v čas, ko je Jezus trpel krvavi pot in nesel težki križ! Kdo bi bil jaz tam ob poti? Bi kričal: Ta je izdajalec, križaj ga? Bi bila njegova mati, ki vdano prenaša in zaupa v

Sina? Mogoče Veronika, ki še ima sočutno srce in roke, ki ponudijo pomoč? Ali Simon, ki pomaga Jezusu nositi težki križ? Morda pa bi bil razbojnik, ki bi Jezusa prosil za odpuščanje? Prav vsak dan bi se moral iskati v tej množici. Bi bil vedno zadovoljen, ko bi se našel? Če bi bil pozitivna oseba, bi bil srečen, ko bi ugotovil,

da sem dober starš, da sem otrokom opora in vzor.



Kakšna harmonija bi vladala v naših družinah! Čas v službi bi izpolnil nad pričakovanji, saj bi se trudil biti človek, ki pomaga drugim dosegati najboljše rezultate. Vidim trpečega sočloveka, mu pomagam, mu ponudim roko sprave.

Se zavedam, da imam že na zemlji nebesa in da sem v nebesih doma? Pa vendar sem odvisen! Odvisen od staršev, zakonskega partnerja, sodelavca, raznih pripomočkov in izkustev znanosti, odvisen od ljubezni iz križa. Se trudim biti posrednik te velike ljubezni, ki edina daje moč, varnost, trdnost, gotovost, premaga vse križe in premaguje zlo človeštva. Če še tako hitimo, se bo za vsakega izmed nas čas ustavil. Treba bo spiti kelih trpljenja, dušo izročiti Bogu in obračunati. Jezus nam

zagotavlja, da bo našo dobroto in delo bogato poplačal. Bodimo mu iz srca hvaležni, saj bomo le tako z njim lahko zapeli veselo ALELUJO!

Besedilo 1+1=3 Fotografije so iz križevega pota Čagošče 2011




Romanje na Brezje: Nisi sam

»Gremo na romanje z avtobusom?« »Pa bo pravo romanje, če ne bomo nič hodili?« so se spraševali naši mlajši romarji. Tako. Zjutraj zbor in odhod. Zmolili smo jutranje molitve, od Ivančne Gorice do Ljubljane pa rožni venec. Začutili smo, kako malo časa rabimo, da se povežemo z Bogom. Nekatere so prevevali mešani občutki, da je bila maša na Brezjah darovana za vse, ki trpijo za alkoholom in drugimi zasvojenosti. Sodimo zraven? Ne, molimo pa za vse

tiste, ki se s tem borijo, za njihove družine, ki so pomoči potreb ni. Nikoli ne veš! Maša, ki jo je ob sodelovanju naših gospodov in dveh šentviških ministrantov vodil ljubljanski nadškof Anton Stres, je bila zato še bogatejša. Globlji pogled v naše duše pa je bil dobra priprava na postni čas. Po maši je bilo dovolj časa tudi za osebne

molitve. Prosili smo našo najlepšo gospo Brezjansko Marijo, naj usliši naše prošnje. Ob 12.30 smo se odpravili proti domu. Ne boste verjeli, kako hitro je minila vožnja, saj smo na avtobusu prepevali, župnik pa nas je razveselil tudi s pripovedovanjem vicev in ugank. Bili smo dobre volje, saj je bil romarski dan na Brezjah poln milosti, čeprav nismo nič hodili.

Romarčki

Srečanje župnijskih Karitas naše dekanije pri nas

Mnogi se sprašujejo, zakaj so potrebna različna srečanja, kot je tudi tokratno dekanijsko srečanje sodelavcev župnijskih Karitas pri nas. Odgovor je dokaj preprost. Delo, ki ga opravljajo različne skupine, zlasti prostovoljci, potrebuje tudi poživitev in duhovno obogatitev, ki ga nudijo tovrstna srečanja. Tudi izmenjavo izkušenj, različni pristopi in konkretne rešitve in ne nazadnje tudi



vsaj simbolično priznanje za vso dobro voljo pri nudenju pomoči potrebnim v stiskah skozi leto! Vse to smo skušali doseči na drugo postno nedeljo, ko smo bili gostitelji dekanijskega srečanja prostovoljcev Karitas grosupeljske dekanije. Moč za svoje delo prostovoljci črpajo iz sv. maše, zato smo začeli srečanje z evharistično daritvijo. Srečanje po maši se je nadaljevalo v prostorih naše Karitas, kjer nas je spodbudil k delu tudi tajnik Škofijske Karitas Ljubljana g. Jože Rovtar. Sodelavci drugih ŽK so si z navdušenjem ogledali naše prostore in ocenili, da smo v kratkem postali najmočnejša in največja Karitas v dekaniji. S pogovorom in izmenjavo izkušenj smo nadaljevali v Temenici, kjer smo počakali na skupno molitveno druženje, nedeljski križev pot v naravi v Čagoščah. Gostje, sodelavci ŽK iz Stične, Ivančne Gorice, Grosupljega in Škofljice so se, po njihovih trditvah, vračali duhovno obogateni na svoje domove. Zlasti so bili navdušeni nad množičnostjo na križevem potu. Zahvala vsem, ki ste duhovno obogatili to srečanje, Bog pa povrni tudi vsem tistim dobrim ljudem, ki ste se resnično potrudili, da je srečanje minilo tudi s telesnim okrepčilom. Vse to so izrazili tudi gostje, ki so se počutili sprejete in domače.

Bogdan

♥ Vse svoje stiske in težave, s katerimi se srečujemo pri svojem delovanju, smo darovali Jezusu ob premišljevanju križevega pota v Čagoščah. Tanja



Dekanijski križev pot na Taboru pri Grosupljem

Nedeljsko popoldne, lepo in toplo, prekrasno pomladansko prebujanje narave. Sprehod v naravo je kar vabil. Pa ta naš sprehod ni bil samo sprehod. Lepa gozdna, čeprav prašna pot nas je vodila skozi gozd do kapelice sv. Antona na Taboru pri Grosupljem. Tu se nas je zbrala velika »dekanijska« množica kristjanov. Kakor so se nekoč naši predniki med turškimi vpadi in plenitvami podali na upanja polno pot proti zatočišču na hribu, ki bi jih obvaroval gorja, smo se podali za križem sklenjenih rok in

sklonjenih glav, ob premišljevanju postaj križevega pota. Križev pot je bil nekaj posebnega, saj je bila vsaka župnija iz dekanije zadolžena za dve postaji. Še bolj posebna pa zato, ker je vsaka župnija pripravila svoj križev pot, pa vendar se je v celoti vse pravilno sestavljalo. Trpljenje

Kristusa smo tako še bolj globoko spremljali ob postavljenih postajah križevega pota ob poti v gozdu. Za zaključek je bila darovana sveta maša in na koncu še podrobna zgodovinska predstavitev Tabora Cerovo in cerkvice sv. Nikolaja. Danes je Tabor Cerovo eden najpomembnejših kulturnozgodovinskih spomenikov v Sloveniji. Peščica šentviških faranov, ki smo bili prisotni na samem dogajanju, smo tako na svoje domove ponesli zadovoljstvo ter olajšanje in se tako še bolj pripravili na prihod vstalega Kristusa, ki nam je odpustil vse naše grehe in napake.

šentviški romarji



♥ V nedeljo, 3. aprila, smo se zbrali pri kapeli sv. Antona na Taboru pri Šentjuriju in poromali skozi štirinajst postaj križevega pota. To nedeljo je bilo vse kot naročeno, sonce nas je toplo grelo. Ptički so s svojim petjem pomagali pevcem, rožice v gozdu so krasile našo pot do cerkve. Ta popoldan je bil poln želja in lepih obljub, ki smo jih ponavljali vseh 14 postaj. V stari cerkvici smo zaključili ta lepi dan z daritvijo svete maše in blagoslovom. Moj vtis je bil zelo lep, poln duhovnega zadovoljstva in lepih misli.

Mimi in Jože

♥ Šentjurij. Kam naprej! Smerokaz pokaže proti Županovi jami in naprej – na Tabor. Pot se začenja prašno viti skozi sveže gozdno zelenje. Ptice zaslišimo šele nad dolinico, kjer nas že pričakuje tamkajšnji gospod župnik. Pred kapelico, kjer začenjamo svoj pot za Jezusom. Ko bi z njim nosili težek križ z grehi vsega sveta, bi naš korak omahoval pod strašno težo. Tako pa stopamo, varno in zbrano med kamni in koreninami po nič kolikokrat prehojeni in premoljeni poti. Bremenijo nas le lastne misli. Od znamenja do znamenja, pri vsakem se nas dotakne drugače. Vsak križev pot, vsaka župnija vodi k istemu cilju. Z nami so naši pastirji, križ kaže naprej. Ne moremo zaiti. Na koncu trpljenja bo tudi nas objela vstajenjska Aleluja, klic radosti in končne zmage. Na oltarju stare cerkve, v katero so se ljudje stoletja zatekali po telesno in duhovno varstvo, se je naša skupna molitev sklenila v odrešenjski daritvi. Vstali Kristus je po 14 težkih postajah s križem na ramah premagal obup in vstal kot upanje in obljuba za vse nas. Če bomo zaupali in verovali, če bomo odpuščali in ljubili kot On, če bomo delili dobroto in pomoč, bomo z Jezusom tudi vstali. Lepa je bila ta maša – ta končni cilj, kot da smo z Jezusom preko svoje golgote stopili na svetlo pot vere in zaupanja, skozi senco križa v svetlobo Vstajenjskega jutra. Tudi nam naroča: Pojdite! Pojdite na moj križev pot, da boste vstopili v sled odrešenjske obljube. Za vas sem šel pred vami, da vam pot pripravim.

A.



Tudi letos praznik mam s prireditvijo, polno presenečenj

To je ljubezen mamina, ki spremlja me kot sonce. To je ljubezen mamina,

ki sije na vse konce. (Ivan Sivec)

Tudi v letošnjem letu ni zamudil niti dneva, ta naš materinski dan. Tako se je spodobilo, da pripravimo prireditev za starše in jim pokažemo, da bodo vedno del nas. Anica je skrbno pripravila program, zbrala nastopajoče ter poskrbela, da je vse steklo brezhibno. Vsak je dobil svojo nalogo, da pokaže pripadnost skupnosti na čimbolj skrben način. Pevci so vadili svoje pesmi, voditelja sva trenirala, kdaj je potrebno z glasom gor in kdaj dol, pridne roke vdov, ki so na enem svojih mesečnih srečanj sprejele izziv, so pripravljale lesene »puš'lce«, igralci in recitatorji so vadili svoja besedila, plesalci svoje korake, ostali pa so poskrbeli za druge stvari, brez katerih se prireditev ne bi mogla speljati. Veliko drobnih opravkov se je nabralo, posebej pa moram omeniti prelepo kuliso, ki nam jo je izdelal g. Lovro Lampret. Brez nam dragega gosta, priljubljenega pisatelja in pesnika Ivana Sivca, bi nekaj manjkalo, smo si rekli. V svoji pridnosti pri pisanju knjig (od njega smo izvedeli, da jih je do sedaj napisal že preko sto), se je lotil tudi veličastne Karantanije, na temo katere je spisal trilogijo Saga o Karantanji, ki se je v podobi pravične kneginje Eme pojavila v letošnjem programu. Seveda nam je z veseljem tudi predstavil to svoje delo. Letošnja prireditev je imela namen



predstaviti tri pomembne žene, ki so zaživele v slovenski literaturi: Primičevo Julijo, planinsko rožo Dragojilo Milekovo in koroško kneginjo Emo, prvo svetnico slovenskega rodu. Zastopani pa so bili tudi moški liki iz del Ivana Sivca. S seboj je namreč pripeljal skrivnega gosta, o katerem je napisal knjigo z naslovom Godec v nebesih. Kdo drug kot Franc Flere nam je za konec celo s svojo spremljevalko harmoniko postregel z venčkom melodij in nam tako še popestril prelepo vzdušje. Ko sem Ivanu Sivcu pisala, če bi mogoče kljub svojemu natrpanemu urniku (piše namreč že naslednjo knjigo) našel kakšen trenutek in napisal kaj o obisku v Šentvidu, je takole zapisal: » V Šentvid pri Stični se vračam rad, saj ga dobro poznam že preko pripovedovanja Toneta Kozlevčarja, o katerem sem napisal knjigo Pesem je sonce. Pa tudi s prof. Anico sva

že prej odlično sodelovala, tokrat pa je že drugič pripravila čudovit program na temo mojih literarnih junakov in pesmi. Hvala vsem!« Da je bil program še malenkost bolj pester, smo v goste povabili tudi znano slovensko gledališko in filmsko igralko Majo Martino Merljak, ki je svoje znanje pokazala na odru v vlogi Prešernove Julije, Gregorčičeve Dragojile ter kneginje Eme. Da. Tudi ona je mama. In ne samo to! Ona je od mame mama. Če pa je rodila od mame mamo, jo kličemo kar prababica. In če je rodil svoje otroke – seveda z mamino največjo in najlepšo pomočjo – je oče. Če je oče očeta svojih vnukov, je dedek.

Tako smo slišali in videli na prireditvi, saj so nastopali predstavniki vseh generacij in z veseljem predstavili besedila Ivana Sivca na temo staršev, tistih iz mlajše, malo starejše, najstarejše generacije in tiste, ki žive med nami le še v

spominih in hvaležnosti. Naj ne bo 25. marec le navaden dan na koledarju, ampak naj postane lepa priložnost, da se svojim staršem vsaj



takrat najlepše zahvalimo, da so nas sprejeli, vzgojili in nas imeli ter nas imajo še danes radi take, kot smo.

Da je sodelovati lepo, so tokrat pokazali: nastopajoče pevke iz OŠ Ferda Vesela, mladi razigrani plesalci iz KD Vidovo, DU Šentvid in njihov zbor Sončni žarek ter pevci, igralci in recitatorji iz župnijske skupnosti sv. Vida. Naj izbrano okrašena skromna darilca pričajo o lepih doživetjih tega večera.

Uršulina

Pisana delavnica uspela

V zadnjih dneh marca se je na obisku oglasila prijateljica s fakultete. Moje »packarije« dobro pozna in spremlja mojo ustvarjalnost, zato sem jo povabila v svoj kotiček, kjer vse skupaj nastaja. Posadila sem jo na stol, ji pokazala, kje vse se skriva papir, barvice, cik-cak škarjice, štance in drugi dodatki,

ki prispevajo vsak svoj del na voščilnici ali vabilu. Tako sem jo spremljala in ji



dajala navodila, jo učila, kako se striže s škarjami ter kako se lahko na čim več različnih načinov porabi papir in druge dodatke. Med pogovorom, ki je med »mini delavnico« stekel, se nama je porodila ideja, zakaj ne bi tako kot njej dala tudi drugim možnosti, da poskusijo svojo ustvarjalnost. Glede na prihajajoče praznike je bila ta ideja več kot le na mestu! Še isti večer sem se v župnišču dogovorila za prostor Galerije Obok v kletnih prostorih župnišča. Prostor sem tako imela. Večino pripomočkov sem tudi že imela doma za lastno ustvarjanje. Toda, kako naj dam ime delavnici, da bo otroke pritegnila in da bo čim bolj povezana s prazniki? Možganska nevihta ni trajala dolgo, ko so mi na glavo začela padati pobarvana jajca, pirhi! Tako sem jo poimenovala Pisana delavnica. In res je bila pisana kakor prihajajoči pirhi. Predhodno sem pripravila za vsakega udeleženca priponko, na katero smo ob prihodu napisali imena. Posedli smo se okoli mize in se lotili zadeve. Izrezovali, barvali, lepili, krasili, luknjali, se smejali, predvsem pa izdelovali razne izdelke, kot so velikonočne voščilnice, pirhi iz papirja, ki smo jih okrasili s pomočjo posebne »mašince«, izdelovali pa smo tudi obešanke oziroma dekorativne priponke iz

ščipalk. Kar pa je bilo najbolj važno, da smo se imeli super. Tako super, da bomo delavnice verjetno ponovili skozi leto. Tako bi se rada zahvalila Tanji, ki mi je pomagala pri izvedbi delavnice, Tamari, ki je nas ustvarjalce poslikala, Anici in g. župniku za prostor, Fridi za vso pomoč ter vsem otrokom, ki ste se udeležili moje prve delavnice. Upam, da se boste tudi vi ravnali po mojem sloganu in bo tudi vam ustvarjalnost prešla v navado.

UrsuLina



Utrip podružnic

Prvič na križevem potu od Sada do Rdečega Kala

Na spokojno prvo postno nedeljo, 13. 3. 2011, smo se zbrali v vasi Sad pri

kapelici, da skupaj opravimo pobožnost križevega pota. Zbrala se nas je kar velika množica, nekaj časa smo pogledovali v nebo, napovedanega dežja ni bilo, sonce se je skrivalo za oblake, veter je lahno pihljal. Po blagoslovitvi križev, ki so jih v ta namen izdelali naši krajani, ter pozdravnem govoru smo se podali na pot za križem po lepi panoramski cesti iz

Sada proti Rdečem Kalu. Molili smo de Grandisov križev pot. Prosili smo Jezusa, naj nam dopusti, da z njim prehodimo to pot, da bi po njegovem usmiljenju dosegli očiščenje in spravo. Od postaje do postaje smo premišljevali, odpuščali in prosili odpuščanja. Pri drugi postaji smo premišljevali, ali smo pripravljeni nositi križ, ki nam ga prinese življenje. Slišali smo, da ga je skupaj z Jezusom lažje nositi. Ob naslednjih

postajah smo si ob Mariji predstavljali svojo mater, ob Simonu iz Cirene svojega očeta, jih prosili odpuščanja ter jima odpustili. Ob Veroniki, ki je



Jezusu podala potni prt, smo se spraševali, kdaj smo bili naprošeni za pomoč, pa smo jo zavrnili, ali kdaj smo jo potrebovali, pa je nismo dobili. Opomnjeni smo bili, naj vidimo v vsakem človeku Jezusa. Premišljevali smo o Jezusovi smrti na križu, prosili smo, da sprejmemo tudi svojo smrt in smrt bližnjih in prosili za milost v zadnji uri. Zahvalili smo se

Jezusu, da nam je križev pot postal pot sprave z nebeškim Očetom. Procesija se je pomikala proti cerkvi na Rdečem Kalu, za zaključek smo poslušali odlomek iz življenja naših svetinških kandidatov. V spomin na ta dan smo dobili podobice, da pa po koncu križevega pota nismo odšli takoj domov, so poskrbele gospodinje iz krajevne skupnosti Dob. Veselih obrazov smo si obljubili, da pridemo tudi naslednje leto. Da smo izpeljali križev pot, se posebej zahvaljujemo gospodu župniku ter ŽPS za pobudo, družini Čebular za darovani les, Glavičevim s Škofljega za izdelavo križev, Janezu Vidicu za izdelavo ploščic, Silvu Škrabcu za izpeljavo od ideje do realizacije, KS Dob ter vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da smo skupaj prehodili naš prvi križev pot.

LŠ



Križev pot k sveti Ani v Velikih Češnjicah

Kako v življenju vse sovpada, če le želimo to čutiti. Novo obdobje v cerkvenem letu, nov letni čas – oboje ima pogled uprt v življenje. Postni čas nam daje vpogled v »navodila za življenje«, a narava človeka se najprej ustavlja na fizičnem obstoju, ko se ta zamaje, pa šele iščemo pot k naši duši … V letošnjem postu je bila tretja nedelja izbrana za križev pot k sv. Ani v Velikih Češnjicah. Ta dogodek je bil za našo podružnico nekaj novega in je predstavljal izziv. Priprave so nam posameznikom in celi soseski podale pogled v novi dimenziji ali vsaj odstrle tančico skrivnosti postnega časa. Dan sv. Jožefa smo določili za izdelavo križev in tako popoldne preživeli v druženju. Tu je nekaj utrinkov, ki smo jih ujeli v sliki.

Ves teden je bil zaznamovan z majhnimi pripravami, ki so polnile pričakovanje nedelje. Vremenska napoved ni bila nič kaj dobra, obetal se je namreč dež. Sem pa tja je ta dan kakšna kaplja orosila zemljo, sicer pa je Božja skrivnost držala dežnik nad nami vso pot. Zbrali smo se pri Jerumovi kapelici in se podali k zavetnici sv. Ani. Gospod župnik je blagoslovil križe in nas pospremil na pot. Vodilo nas je znamenje križa, ob postajah križevega pota pa smo prisluhnili zboru, ljudskemu petju in zgodbi, ki nam jo je odstiral vsakič drug bralec.



Prišli smo vsak s svojim veseljem, žalostjo, skrbmi, radostjo, tegobami; prišli smo polni želja, načrtov, upanja. Želeli smo deliti svojo bit s Teboj; zbuditi v sebi občutek, da smo v okrilju Tvojega naročja pravzaprav ves čas, pa čeprav smo včasih tako zelo osamljeni. Žejni smo, da bi pogasili to žejo, ne potrebujemo veliko vode; zadostovalo bi nam že nekaj kapljic rose, ko bi jih le znali sprejeti od Tebe. Vedno nam daješ na razpolago ocean, da bi pluli po odprtem morju, kjer je globina tolikšna, da ni nevarnosti, da bi nasedli zaradi plitvine ali čeri. Kaj pa mi? Hodimo slalom skozi puščavo, včasih po vseh štirih in kot slepci iščemo kapljajoče izvirčke. Hvala, da nam jih nastavljaš in nas vabiš k njim, da lahko vsaj malo umijemo bela oblačila, v katera si nas odel, ko si nas pospremil na pot. Zaključujemo z mislijo apostola Petra: »Kolikor ste udeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo.« Sprejmimo vsak svoj križ z zavedanjem, da nam ga vedno nekdo pomaga nositi. Vse dobro in polno doživeto veliko noč.

B. K. P.



Gospodovo oznanjenje – dan staršev v KS Dob

»Vsem mamam, mamicam, materam in ženam, babicam hvala za ljubezen, ki jo živijo, ki jo darujejo, dan za dnem, uro za uro … In seveda tudi očijem in očetom, atijem in dedkom hvala za zgled pokončnosti, spoštovanja, spremljanja in spodbujanja … Tako kot ste Vi naš zgled, smo mi vaše ogledalo. Z vašo pomočjo želimo postati dobri kristjani in zvesti državljani …« Tako so nas pozdravili naši najmlajši in tako smo začeli mašo na predvečer Gospodovega oznanjenja, posvečeno vsem živim in pokojnim staršem. Prebujajoča se pomlad in z njo praznik Gospodovega oznanjenja, ki mu danes rečemo tudi kar dan staršev, je v KS Dob zopet povezala štiri soseske. Družina je kraj, kjer se vsak dobro počuti in se rad vrača. Tako smo se kot ena družina zbrali v podružnični cerkvi sv. Andreja v Hrastovem Dolu in podružnični cerkvi sv. Petra v Dobu, kjer so pri maši sodelovali naši otroci in nam pripravili kratko akademijo. Z besedo so izrazili ljubezen in hvaležnost za vso dobroto in skrb, ki jo prejemajo od svojih staršev. Mir v družini je vrednota, ki jo najbolj poznajo tisti, ki so izkusili družinsko nasilje. Starši pa so tisti, ki s svojo ljubeznijo in milino poskrbijo za tisti mir, ki dom približa nebesom. Morda premalo cenimo trud naših staršev, njihovo delo in neprespane noči.



Po maši smo izkoristili čas za kratko druženje in klepet ob drobnem presenečenju, za katero je, tako kot že več kot desetletje, poskrbela KS Dob. Vsa naša hitenja in naglica za boljši jutri so se tako za kratek čas ustavila. Iz izkušenj preteklih let, ko je bila maša namenjena mamam in se je zato očetov udeležilo bolj malo, smo letos mašni namen preimenovali za starše. Rezultat je bil očiten, saj je letos k maši prišlo več kot šestkrat več moških. Lani je bil pri maši namreč samo en moški predstavnik.

mama in oče

Beseda življenja

Trdno v sedanjosti

»Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36) »Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Jezus je na Oljski gori, na vrtu, imenovanem Getsemani. Prišla je tako pričakovana ura. To je odločilen trenutek vsega njegovega življenja. Pade na tla in z zaupanjem in nežno prosi Boga, ki mu pravi “Oče”, da bi šel kelih mimo njega, »ne da ga pije«. Tako ga prosi, da ne bi trpel in umrl. Prosi ga, da bi šla ta ura mimo njega ... Toda na koncu se Jezus popolnoma prepusti njegovi volji: »Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Jezus ve, da njegovo trpljenje ni naključno in tudi ne nekaj, za kar so se odločili ljudje, ampak je v Božjem načrtu. Obsodili in zavrgli ga bodo ljudje,



toda “kelih” prihaja iz Božjih rok. Jezus nas uči, da ima Oče načrt ljubezni nad vsakim izmed nas, da nas ljubi osebno, in če verujemo v to ljubezen in mu odgovarjamo s svojo ljubeznijo – to je pogoj – bo Oče vse obrnil v dobro. Jezusu se ni nič pripetilo naključno, tudi trpljenje in smrt ne. In potem je prišlo vstajenje,

katerega slovesni praznik obhajamo v tem mesecu. Zgled Jezusa, Vstalega, mora biti luč v našem življenju. Vse, kar prihaja, kar se nam dogaja, kar nas obdaja, in tudi vse tisto, kar nam povzroča trpljenje, moramo znati razbirati kot voljo Boga, ki nas ljubi, ali kot nekaj, kar dopušča, ker nas tudi tako ljubi. Tedaj bo vse v življenju imelo smisel, vse bo izredno koristno, tudi tisto, kar se nam v tem trenutku zdi nerazumljivo in nesmiselno, tudi tisto, zaradi česar smo, kakor Jezus, potopljeni v smrtni strah. Dovolj bo, če bomo znali skupaj z njim s popolnim zaupanjem v Očetovo ljubezen ponavljati: »Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Njegova volja je, da živimo in se mu z veseljem zahvaljujemo za darove življenja. Toda njegova volja gotovo ni to, kar si včasih predstavljamo: usoda, v katero se je treba vdati, zlasti kadar naletimo na bolečino; niti ni niz enoličnih dejanj, raztresenih v našem življenju. Božja volja je njegov glas, ki nam neprenehoma govori in nas vabi; Božja volja je način, s katerim nam Bog izraža svojo ljubezen, da bi nam dal polnost svojega življenja. Lahko bi si jo ponazorili s podobo sonca, katerega žarki so kakor njegova volja nad vsakim od nas. Vsak hodi v svojem žarku, ki se razlikuje od žarka tistega, ki je ob njem, a vedno je v žarku sonca, to je v Božji volji. Vsi torej izpolnjujemo eno samo voljo, Božjo, toda ta je za vsakega



drugačna. Kolikor bližje so žarki soncu, toliko bližji so si med seboj. Tako tudi mi: kolikor bolj se približujemo Bogu, tako da vedno bolj popolno izpolnjujemo njegovo voljo, toliko bolj se zbližujemo med seboj ... dokler ne bomo vsi eno. Če živimo tako, se lahko v našem življenju vse spremeni. Namesto da bi se približali samo tistim, ki so nam všeč, in ljubili samo te, lahko stopimo v stik z vsemi, ki nam jih pripelje Božja volja na pot. Namesto da bi imeli radi le tiste stvari, ki so nam bolj všeč, lahko čakamo in imamo rajši tiste, ki nam jih narekuje Božja volja. Če si bomo prizadevali biti v celoti v Božji volji danega trenutka (»kar hočeš ti«), nam bo to pomagalo, da ne bomo navezani na nobeno stvar in ne na svoj jaz (»ne, kar jaz hočem«). Ta nenavezanost pa ne bo nekaj, za kar bi se namenoma trudili, saj iščemo samo Boga, temveč nekaj, kar bomo dejansko našli. Tedaj bo naše veselje popolno. Dovolj je, da se v trenutku, ki mineva, poglobimo v izpolnjevanje Božje volje in ponavljamo: »Ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« Preteklega trenutka ni več, prihodnji še ni v naših rokah. To je podobno kakor s potnikom na vlaku: da bi prišel na cilj, ne hodi po vlaku naprej in nazaj, temveč sedi na svojem mestu. Tako moramo biti trdno zasidrani v sedanjosti. Vlak časa gre sam naprej. Boga lahko ljubimo samo v sedanjosti, ki nam je dana, tako da izrekamo svoj močni, popolni, dejavni “da” njegovi volji. Ljubimo torej nasmeh, ki ga podarjamo, delo, ki ga opravljamo, avto, ki ga vozimo, jed, ki jo pripravljamo, dejavnost, ki jo je treba organizirati, človeka, ki trpi ob nas. Ne bo nas strah niti preizkušnje ali bolečine, če bomo znali skupaj z Jezusom v njih prepoznavati Božjo voljo ali njegovo ljubezen do vsakega izmed nas. Še več, tedaj bomo lahko molili takole: »Gospod, daj mi, da se ne bom ničesar bal, kajti vse tisto, kar se bo zgodilo, bo le tvoja volja! Gospod, daj mi, da si ne bom ničesar želel, kajti nič ni bolj zaželeno kakor le tvoja volja. Kaj je pomembno v življenju? Pomembna je tvoja volja. Daj mi, da se ne bom ničesar ustrašil, kajti v vsem je tvoja volja. Daj mi, da se ne bom z ničimer hvalil, kajti vse je tvoja volja.«

Chiara Lubich



Misijonski odmev V marcu nam Tina piše. Pozdravljeni vsi. Sem v Calulu na misijonu, ki je oddaljen od Luande cca 300 km na JV. To je res pravi misijon v pravem pomenu besede. Vsako jutro pečemo kruh za prvarčke, ki jih je cca. 180. Popoldne pa večinoma rišem (učenje risanja – korak za korakom), ker bom po novem tudi učila otroke risat in izdelujem knjigico. Zdaj sem dobila nalogo, da narišem Don Bosca in Marijo Mozzarello na velik plakat. Drgač pa tukaj na misijonu živi še 10 punc, večinoma so sirote in kadar nimajo šole, jih učim mal pečt. Do sedaj sem imela smo 4 tečaje. Če bom ostala tukaj, potem se mi nikamor ne mudi. Tukaj je zelo lepo, kamor stopiš, same rože, sestre imajo tukaj tudi nekaj živali, mislim kure, race, pse…. Kako sem prišla do Calula…. S sestrami sem šla za tri dni na obisk in sem čist not padla in sem jim naštela 1001 razlog, zakaj moram biti v Calulu. Po tem izrednem javljanju, ker kar nekaj časa ni prišla do računalnika, pa Tina 6. aprila skupaj s poslanimi fotografijami veselo sporoča: Se vam moram pohvalit, da imam zdej dostop do interneta. Sestre so nekje našle en računalnik. Pa pohvalt se moram, da ima zdej (Banda Desenhada) skupino risarjev oziroma tri: ena se imenuje Monet, ena Picasso on, ena Miro. Otroci so stari od 8 do 10 let. In rišem po dve uri z eno skupino. Vseh otrok je 55, pa še kakšen večji otrok pride risat, mislim odrasli. Do sedaj sem imela 12 tečajev, pa večinoma rišemo živali – morske, divje, domače …

Lep pozdrav. Tina



Svetla sled Misli v novi rubriki Svetla sled želijo postaviti hvaležen spomenik ljudem, ki živijo polnost sedanjega trenutka ali so pa živeli med nami, pa jih je Gospodar Življenja poklical k sebi. V luči zgodbe Odrešenja je namreč vsako življenje svojevrstno znamenje Božje ljubezni. Iščemo pričevalce, oznanjevalce, srčne ljudi, ki s svojimi besedami, dejanji in življenjsko držo ustvarjajo navdihujoče svetle sledi. Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar nas druži, so vezi močnejše, brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.

Lojzka Kutnar 4. 8. 1931 – 9. 2. 2011

Lojzka je več kot šest desetletij prepevala na koru. Srčnost, požrtvovalnost in široki, iskreni nasmeh so le nekatere lastnosti, ki so odlikovale njeno življenje. Njena pevska doba se je začela na svečnico – in vse odtlej je izmed vseh pesmi najraje prepevala tiste, ki nas približajo ljubljeni Materi Mariji. Lojzka nam je bila kakor mati. Znala je razumeti utrujenost, drobne stiske in skrbi, ki smo jih nehote prinesli na vaje. Z ljubečim pogledom nas je objela, razdelila bonbone in z duhovito domislico vsem polepšala večer. Z njenim odhodom je nastala praznina. Pogrešamo njen bogati žametni alt. Toda vemo, da nič – niti smrt – ne more skrhati naše hvaležnosti. Draga Lojzka, smrt je ena sama, življenje pa je večno. Naj vam dobri Bog poplača vse ure petja, vso zagnanost, navdušenje in ljubezen do stvarstva

Vaši pevci

5-2011

Kazalo:

Iz življenja župnije........................................................................................................1 Slovesnost sv. birme 2011.........................................................................................1

Utrip podružnic ..............................................................................................................6 Žegnanje na Gradišču ...............................................................................................6 Dobska butara tudi letos krasila farno cerkev.....................................................7 Soseskina butara kot znamenje ..............................................................................8

Svetla sled........................................................................................................................9 Karel Woytila - Janez Pavel II. 18. 5. 1920 – 2. 4. 2005 .........................................9

Približujemo .................................................................................................................11 Nick Vujicic: glasnik upanja .................................................................................11

Novice in obvestila ......................................................................................................13 Spet kliče nas venčani maj.....................................................................................14

Beseda življenja............................................................................................................15 Z vsem srcem ............................................................................................................15




Slovesnost sv. birme 2011

»Prejmi potrditev in dar Svetega Duha!« so besede, ki še vedno odzvanjajo v srcih naših birmancev. Z njimi je birmovalec stiški opat in pater Janez Novak

na cvetno nedeljo, 17. aprila 2011, 54 mladim iz naše župnije slovesno podelil zakrament svete birme. Lep, poseben in prazničen je bil ta dan, poln milosti, prijateljstva, veselja in miru. Ob pesmi zvonov naših pritrkovalcev so se birmanci v rdečih oblekah in z oljčnimi vejicami v rokah v spremstvu birmovalca ter župnika gospoda Jožeta Grebenca ter z botri v sprevodu napotili v čudovito okrašeno domačo cerkev.



Po pozdravu in nagovoru je sledilo svečano bogoslužje, pri katerem so poleg staršev in botrov sodelovali tudi vsi birmanci. Občestvo je pozorno sledilo obredu, prisluhnilo iskrenim besedam in napotkom birmovalca Janeza Novaka.

Radostno je bil pričakovan trenutek, ko je boter pospremil birmanca k oltarju do birmovalca, ta pa mu je položil roko na glavo in mu pri tem s sveto krizmo naredil križ na čelu.



Ob pesmi pevcev in deklet birmank se je nedeljska slovesnost zaključila z besedami zahvale vsem, ki so naredili ta dan nepozaben in enkraten.

To je bil dan, ki ga je naredil Gospod!

Fotografije prispeval Foto Travnik, tekst Anica V.



♥ Letošnjo birmo je vsa naša družina prav lepo doživljala. Vesela sva, da je najin birmanec redno in z vso voljo hodil na mesečne priprave in obiskoval devetdnevnico. Kot oče in mama birmanca sva se trudila za obiskovanje tedenskega križevega pota in devetdnevnice. Izdelava soseskine butare, pletenje vencev, čiščenje in krasitev notranjosti cerkve ter postavljanje mlaja so bila prav posebna doživetja. Podelitev zakramenta svete birme je za našo družino pomenilo veselje in potrditev vere. Želimo si, da bi misli in želje letošnjega birmovalca g. opata Janeza Novaka segle prav v vsako družino. Zato bodimo našim otrokom zgled in hodimo k sveti maši, sklepajmo roke k molitvi in prosimo božjo mater Marijo, da bi naše otroke varovala prav na vsakem koraku.

B. A. ♥ Na sveto birmo sem se pripravljal z vso voljo. Želim si, da bi moja vera postala tako trdna, da bi oblikovala vse moje življenje in da je ne bi nikdar zavrgel. Hvala botru, staršem in vsej ostali moji družini za lepe želje in podporo za nadaljnje versko življenje.

Žan



♥Biti birmanski boter Ko me je Luka vprašal, če bom lahko njegov birmanski boter, sem bil nemalo presenečen nad njegovo prošnjo, saj tega res nisem pričakoval. V srcu sem takoj vedel, da bom to poslanstvo sprejel. In že so se začele moje priprave na dogodek svete birme tako, da sem v molitvi izročal svojega birmanca Svetemu Duhu. Birma je bila na zunaj lep, slovesen dogodek, še veličastnejša pa je bila v duhovnem smislu, saj se je Sveti Duh dotaknil src birmancev pa tudi ostalih, ki smo lahko bili zraven. Verjamem, da lahko Sveti Duh v človeku, ki se mu res odpre, dela velike reči. In prosim, da bi bil vedno prisoten v življenju mojega birmanca. Botrstvo jemljem kot življenjsko poslanstvo, ko lahko svoje molitve pa tudi neprijetnosti in križe darujem za Luka, da bi se mogla v njem v polnosti udejanjiti Božja volja in darovi Svetega Duha. Želim, da bi mu lahko tudi sicer stal ob strani, ko me bo potreboval, sicer pa z drobnimi pozornostmi, ki človeku lahko polepšajo dan. Sem ponosen, da sem lahko boter tako fejst fantu, kot je Luka, ki je poln optimizma, vedrine, veselja, preprostosti in dobrohotnosti. Želim mu, da bi tak ostal še naprej, predvsem pa v prijateljstvu in povezanosti z Jezusom, na katerega se lahko nasloni vsak trenutek svojega življenja.

Roman Rozina ♥ Leto hitro mine. Minilo je pet let, odkar sem sama prejela zakrament svete birme. Sedaj pa je tu že mesec april in imela sem to čast, da sem zopet pri birmi, vendar tokrat kot botra. Pred leti je bilo to veselje in navdušenje, da Svetega Duha prejmemo, sedaj pa je odgovornost, ki jo sprejemam kot botra.

Bojana



Utrip podružnic

Žegnanje na Gradišču

Na belo nedeljo, nedeljo božjega usmiljenja, je bilo žegnanje v soseski sv. Miklavža na Gradišču. Na žegnanje smo se pripravljali že v soboto, ko se je očistila in pripravila cerkev za nedeljsko slovesnost. Pritrkovalci so popoldne glasno oznanjali prihajajoče žegnanje, nadaljevali pa so že zgodaj zjutraj, ko so pritrkavali prazničnemu dnevu. V nedeljo se je naredil lep sončen dan, ki je na Gradišče privabil veliko ljudi. Sveta maša se je začela ob deseti uri. V evangeliju smo poslušali, kako je Jezus obiskal učence, Tomaža, imenovanega Dvojček, pa ni bilo med njimi. Ko so mu potem učenci pripovedovali o Jezusovem obisku, jim ni verjel. Prepričal ga je šele Jezus, ko ga je čez osem dni ponovno obiskal. Tudi sami smo večkrat nejeverni Tomaži

in težko verjamemo, česar ne vidimo. Med mašo smo se spomnili tudi na pokojnega papeža Janeza Pavla II., ki so ga ravno tisti čas v Vatikanu razglasili za blaženega. Po maši je bila kratka kulturna prireditev. Pevci so zapeli nekaj pesmi, pritrkovalci pa so pritrkavali na miniaturne zvonove. Vsi prisotni so bili pogoščeni z dobrotami, ki so jih pripravile gospodinje soseske svetega Miklavža. V šotoru pa je bila na ogled tudi razstava lesenih kipov in slik domačih umetnikov.

BV



Dobska butara tudi letos krasila farno cerkev

V podružnici sv. Petra v Dobu že skoraj dve desetletji, brez prekinitve, izdelujemo veliko butaro za cvetno nedeljo, ki v velikonočnem času krasi farno cerkev. Butara je velika od 5 do 6 m in vsebuje vse sestavine, ki so zanjo potrebne. Najprej se je izdelovala v gasilnem domu, zadnjih osem let pa jo izdelujemo vsakič pri drugi hiši ali v drugi vasi. Za to smo se odločili predvsem zato, da bi sodelovalo čim več vasi oz. zaselkov v podružnici.

Celotnega kroga po vaseh še nismo zaključili, saj smo v zadnjih dveh letih želeli dodati še dodatno simboliko povezovanja. Letos smo jo izdelovali na domu naše laične misijonarke Tine, kjer smo kot krajani in soseščani sodelovali pri organizaciji slovesnosti ob predaji misijonskega križa.

Sestavine za butare se naberejo v tednu pred cvetno nedeljo, samo izdelovanje pa sledi v soboto popoldne in zvečer pred cvetno nedeljo. V nedeljskem jutru jo domači iz hiše, kjer se izdeluje, odpeljejo v župnijsko cerkev k blagoslovu. Z leti se je nekako izoblikovala ekipa ljudi, ki stalno sodeluje pri izdelavi, odvisno od vasi pa se pridružijo še domačini.

Pri izdelavi začnemo s štirimetrsko smrekovo sušico, ki je nosilno ogrodje butare, na vrhu ji pritrdimo brinje, mačice, drenik, popkovino, v sredino dodamo povezan bršljan, seveda s čim več jagodami, spodnji del obložimo z enoletnimi leskami, povijemo s trakom in butara je končana. Pri sami izdelavi butare za cvetno nedeljo sodeluje dobrih sto gospodinjstev iz celotne naše soseske. Ta butara nas še dodatno povezuje in spodbuja k sodelovanju, nas vsako leto spominja, da je v slogi moč in da smo sposobni marsičesa, samo da imamo isti cilj. Upamo, da se bosta ta odnos in miselnost



med nami še ohranjala in bomo imeli voljo ter našli čas tudi za take stvari, še posebno v teh časih, ko se vse mudi in vsak poskrbi le bolj zase.

Silvo Škrabec

Soseskina butara kot znamenje

Drugo leto zapored smo Sobračani naredili svojo butaro za cvetno nedeljo. To dokazuje, da smo krajani med seboj povezani in si želimo delovati v korist in še boljšo prepoznavnost kraja.

Med letošnjimi velikonočnimi prazniki je šentviško cerkev krasilo kar osem soseskinih butar. Razveseljivo dejstvo, če se spomnimo, da so bile lansko leto samo tri. Je to dokaz prebujajočega se občestva? Ali smo imeli večjo voljo, ker je cvetna nedelja sovpadala s sveto birmo? Kakršen koli je že bil vzrok, upajmo, da so vse dobre misli in želje, ki so se dvigovale k Bogu ob nabiranju

in prepletanju bršljanovih vejic, dosegle svoj namen in so pripomogle k bolj poduhovljenemu doživljanju velike noči. Le če smo bili dobro pripravljeni, smo zmogli doživeti in slišati, kaj nam Jezus sporoča. Pa smo ga slišali? Ali smo morda preveč zaverovani le v materialne, zunanje simbole, ki nam jih ponuja današnji svet? Naj bo vsaka soseskina butara znamenje, da želimo počastiti Jezusa v vsej njegovi veličini, da ga sprejemamo v svojih mislih, mu izročamo dušo in dejanja. In naj jih bo naslednje leto vsaj toliko, če ne še kakšna več.

Tanja



Svetla sled

Karel Woytila - Janez Pavel II. 18. 5. 1920 – 2. 4. 2005

Kdo je pravzaprav Karel Woytila - Janez Pavel II. – poljski papež, ki je osvojil srca vernih in nevernih širom sveta? Kdo je ta večni popotnik, ki je pokleknil in poljubil zemljo vsakič, ko je pristal v tuji deželi? Kdo je ta mož, ki se je ljubeče sklanjal k otrokom, jih dvigal v naročje in jih blagoslavljal? Kdo je ta Kristusov duhovnik, ki je zaradi svoje vere in drže postal žrtev atentata? Kdo je papež mladih, ki je do zadnjih dni svojega življenja delil nasvete iskalcem resnice in upanja? Kdo je pravzaprav ta moj, najin, naš svetnik, ki je tako globoko in neizbrisno zaznamoval naša življenja? Janez Pavel II. se je kot Karol Jozef Wojtyla rodil leta 1920 v poljskih Wadowicah. Še pred dopolnjenim 14. letom sta zaradi bolezni umrla najprej mati in potem tudi njegov starejši brat. Preostala leta otroštva je preživel skupaj z očetom. Leta 1938 je odšel v Krakov na študij polonistike, ukvarjal se je z gledališčem in literaturo, v prvih letih druge svetovne vojne pa se je odločil, da bo postal duhovnik. Po končanem bogoslovju v tajnem semenišču je študij nadaljeval v Rimu, kjer se je učil tuje jezike in se nato vrnil v domovino. Opravljal je duhovniško službo, bil univerzitetni profesor v Krakovu in Lublinu, leta 1958 pa je postal krakovski pomožni škof, leta 1964 nadškof in leta 1967 tudi kardinal. Po smrti papeža Janeza Pavla I. 16. oktobra 1978 je bil Wojtyla izvoljen za 264. papeža rimskokatoliške Cerkve in tako postal prvi Slovan na sedežu Petrovega naslednika. Njegov pontifikat je trajal več kot 26 let in je bil tretji najdaljši v

zgodovini. Janez Pavel II. je bil papež sedanjega časa – odzival se je na aktualne dogodke in odločilno pripomogel k padcu komunističnega režima na Poljskem, kar je pomenilo začetek demokratičnih sprememb tudi v drugih državah. Papeževo pastoralno delo je postavilo temelje novi evangelizaciji, ki se izraža predvsem v številnih apostolskih



potovanjih po svetu. Med 104 apostolskimi potovanji je obiskal več kot 130 držav. Med tistimi, kamor zaradi politično-verskih ovir ni mogel, sta ostali le

Rusija in Kitajska. A potovanja niso bila njegov edini rekord. Imenoval je skoraj 500 svetnikov in več kot 1300 blaženih. Na svojih rednih tedenskih sprejemih, ki jih je opravil več kot 1100, je sprejel več kot 17 milijonov vernikov, srečal pa se je tudi z blizu 900 voditelji držav in vlad. Med njegovim papeževanjem se je število držav, ki imajo diplomatske odnose s Svetim sedežem, povzpelo z 90 na 174. Slovenija jih je vzpostavila februarja 1992, mesec dni potem, ko jo je Vatikan priznal kot samostojno državo.

V Sloveniji je bil papež dvakrat, leta 1996 v Ljubljani, Postojni in Mariboru in leta 1999 v Mariboru, kjer je razglasil za blaženega Antona Martina Slomška. Slovenci se papeža Janeza Pavla II. in njegovega prvega obiska spomnijo po legendarnem stavku "Papež 'ma vas rad". Papeževo zdravje se je začelo slabšati, ko je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, zaradi katere se mu je zadnja leta tresla leva roka

in tudi govoril je vse težje. Umrl je 2. aprila 2005. Že čez dober mesec, 13. maja, je njegov naslednik Benedikt XVI. najavil, da bo sprožil postopek beatifikacije in tako preskočil običajno petletno obdobje po smrti kandidata. Sam postopek se je pričel 28. junija istega leta. Papež Janez Pavel II. pa je bil razglašen za blaženega na nedeljo Božjega usmiljenja, 1. maja 2011.

Pripravila zakonca Šteh



Približujemo

Nick Vujicic: glasnik upanja

Nov plakat na naši oglasni deski mi v začetku aprila sporoča, da prihaja v Slovenijo Nick Vujicic in me vabi na edinstven dogodek z njim. Kdo si, kaj sporočaš, kdo stoji za teboj? Kako to, da ne poznam tvoje oglaševalske agencije? Zbudil si moje zanimanje in prve odgovore na radovednost si kar priklikam. Spoznam, da bo prireditev imela pozitivno sporočilo, zato sprejmem tvoje povabilo in se odločim. V soboto, 7. 4. 2011, želim preživeti večer v tvoji družbi, prisluhniti tvoji zgodbi in se prepričati, kako premikaš meje. Glej, glej. Saj si že mesec dni tudi gost v mojem elektronskem predalu. Med nenaročeno pošto namreč odkrijem prezrto vabilo na delavnico s teboj. Ljudje, ki te poznajo kot motivatorja, me vabijo, naj te osebno spoznam in ob naslovu Motivacija je za en dan, navdih je za celo življenje sporočajo še, da je to dogodek, ki se ga preprosto moram udeležiti. Izgleda kot dobro zastavljen marketinški načrt za prodajo izdelkov ameriške motivacijske industrije. Odločim se in kupim. To bodo tri ure kot naložba v moje izobraževanje. Na dan zamenjave oziroma prvo srečanje si prišel, bolje rečeno, pripeljal si se. Moje oko je takoj zaznalo kontrast možnosti in omejenosti. Tvoje izrečeno motivacijsko sporočilo je bilo navdihujoče. Ljudje tako radi slišimo ravno tisto, kar za svoje življenje rabimo. In rafinirane modrosti raznih gurujev vedno sedejo na pravo mesto. Dvignil se mi je pulz in nekoč že narejeni sklepi so postali spet aktualni. Ti si ponudil preprosta življenjska načela, podana z žarom lastne izkušnje in začinjene s humorjem. Osvojil si mojo misel. Ko pa smo ti v razgovornem delu



zastavili nekaj vprašanj o tvojem pogledu na Sveto pismo in o tvoji osebni izkušnji srečanja z Bogom, si postal motivator – pričevalec, glasnik veselega

oznanila. Do takrat neopazno knjigo, ki je bila položena na rob tvojega stola, si predstavil kot knjigo, v kateri je vse, kar potrebujemo v življenju. Nenavadno mi je bilo v tistem laičnem okolju poslušati o Bogu, Jezusu, čudežih, vrednotah.

Prejel sem objem in se slikal s teboj, da bi to lahko bil spomin na ta pomemben dan v mojem življenju. Ogrel si mi srce. Tisti dan sem spoznal organizatorje tvojega prihoda. Da, to so pravi profesionalci v zaupanju in veri. Za širitev tvojega sporočila upanja so verovali in na razpolago dali vse.

Srečanje s teboj v soboto med množico ostalih v Areni Stožice je bilo čudovito doživetje. Tokrat sem prišel pričevat s teboj. Mogočni glasovi zbora, sestavljenega iz prostovoljcev, so za uvod slavili ime božje.

Hudomušno si oblikoval večer, podal bogato sporočilo upanja za vse in ga na koncu okronal s tvojo slavilno molitvijo, ki nas je vse izročila v Božje srce.



Hvala, Nick, in zahvala tistemu, ki je poskrbel, da je informacija o tvojem obisku prišla na oglasno desko, v predverje našega zbirališča. Naj med nas najde pot tudi tvoje sporočilo; http://www.nickvujicic.si/ ♥ Tako malo je potrebno, da si srečen, samo poiskati jo je treba. Če bi Nick predaval v vseh slovenski osnovnih in srednjih šolah, verjetno ne bi bilo toliko samomorov med mladimi, kot jih je sedaj. Lidija ♥ Biti v Stožicah in skupaj z drugimi poslušati in podoživljati Nicka je doživetje, ki bo ostalo v spominu ne samo nama, ampak tudi najinima hčerkama. On je motivator in oznanjevalec Jezusa. V našem vsakdanjem življenju potrebujemo še več podobnih. Tanja

Zapisal in zbral Tadej. Avtor slik je Johnny Stevens, Jr.

Novice in obvestila

♥ V soboto, 14. maja, bo v zavetju minoritskega samostana na Ptujski Gori potekal 7. mednarodni festival Marijinih pesmi, pod naslovom Marijafest 2011. Na ta festival smo se že drugič prijavili tudi Šentviški slavčki. Po skladbi Blagoslovi ta dan, ki je lani dosegla izvrstno drugo mesto, se je letos v tekmovalni program festivala uvrstila naša nova skladba z naslovom Moč odpuščanja. Besedilo zanjo je napisala Dragica Šteh, glasbo Tanja Tomažič Kastelic, glasbeni aranžma pa je pripravil Marko Pezdirc. Občinstvo na Ptujski Gori, strokovna komisija ter poslušalci Radia Ognjišča bodo izbrali zmagovalno pesem, ki bo prejela naziv »najlepša Marijina pesem leta 2011«. Šentviški slavčki vas vabimo, da se nam v soboto, 14. maja, ob 17. uri pridružite na Ptujski Gori ali pa nas spremljate v neposrednem prenosu na Radiu Ognjišče od 18. ure dalje. Zelo bomo veseli vaše podpore in vaših glasov. Več o dogodku in skladbah festivala Marijafest 2011 pa si lahko preberete na spletni strani http://minoriti.rkc.si/marijafest/index.htm



Spet kliče nas venčani maj

Letošnje šmarnice za otroke nosijo zanimiv naslov – Srnjaček, požar in … dobra dela. Pisateljica Tanja Mlakar se je v zgodbah, ki nas spremljajo skozi 31 majskih dni, na zanimiv in vsebinsko prijeten način lotila teme krščanske dobrodelnosti. V opisu šmarničnega branja preberemo tale uvod:

»Nosite bremena drug drugemu« je geslo letošnjega leta, ki je posvečeno krščanski dobrodelnosti in solidarnosti. Včasih se zdi, kot da sta dobrodelnost in solidarnost nekaj, kar zadeva druge ljudi. V vsakdanjem življenju pa se pokaže, da čisto vsak izmed nas, tudi najmanjši, lahko prispeva svoj kamenček v mozaik dobrote. Med nami živijo ljudje, ki so osamljeni in v stiski ter potrebujejo našo pomoč, zato je prav, da o tem spregovorijo tudi šmarnice. V enaintridesetih zgodbah bomo spremljali enajstletno Majo, njenega osemletnega brata Miha, njuna starša

ter babico in dedka. Občasno se nam bodo v pripovedi pridružili tudi Majini in Mihovi mladi prijatelji ter sosedova družina Novak. Sem ter tja pa bo v zgodbice pokukal še srnjaček Bambi. Ob spoznavanju Majine in Mihove družine bomo videli, da je okoli nas polno ljudi, ki potrebujejo naše sočutje, pa tudi našo pomoč. Videli bomo, da je v družini zelo pomembno odpuščanje, pogovor med družinskimi člani pa most do medsebojnega sožitja. »Nosite bremena drug drugemu« – jaz tebi in ti meni. Midva skupaj pa vsem okrog sebe! Branje šmarnic v naši župniji: ♥ župnijska cerkev, vsak dan v ob 6.45 šmarnice za odrasle in ob 19. uri šmarnice za otroke, ♥ v Hrastovem Dolu vsak večer v ob 19.30, ♥ v Dobu vsak večer ob 19.30, ♥ v Sobračah ob 18.30 uri (razen ob nedeljah). Vabljeni.



Beseda življenja

Z vsem srcem

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.« (Mt 22,37) »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.« Razpravljanje, katera naj bi bila prva izmed mnogih zapovedi v Svetem pismu, je bilo v Jezusovem času stalna tema v rabinskih šolah. Jezus, ki so ga imeli za učitelja, se ne izogne vprašanju: »Katera je največja zapoved v postavi?« Odgovori na izviren način tako, da združi ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjega. Njegovi učenci nikoli ne bodo mogli ločiti teh dveh ljubezni, kakor pri drevesu ne moremo ločiti korenin od krošnje: bolj ko ljubijo Boga, večjo ljubezen imajo do bratov in sester; bolj ko ljubijo brate in sestre, bolj poglabljajo ljubezen do Boga. Jezus bolje kot kdorkoli ve, kdo je Bog, ki ga moramo ljubiti, in ve, kako ga moramo ljubiti: Bog je njegov Oče in naš Oče, njegov Bog in naš Bog (prim. Jn 20,17). To je Bog, ki ljubi vsakogar

osebno; ljubi mene, ljubi tebe: je moj Bog, je tvoj Bog (»Ljubi Gospoda, svojega Boga«). Lahko ga ljubimo, ker nas je ljubil prvi: ljubezen, ki nam je zapovedana, je torej odgovor na njegovo ljubezen. Nanj se lahko obračamo z enako domačnostjo in zaupnostjo, kakršno je imel Jezus, ko ga je klical Aba, Oče. Tudi mi se lahko pogosto pogovarjamo z njim, mu povemo za vse svoje potrebe, namene, načrte in mu vedno znova zagotavljamo svojo izključno ljubezen. Tudi mi hočemo komaj čakati na trenutek, da vzpostavimo globok stik z

njim s pomočjo molitve, ki je dvogovor, občestvo, globok prijateljski odnos. Tako damo duška svoji ljubezni: lahko častimo Boga onkraj stvarstva, ga slavimo navzočega vsepovsod v celotnem vesoljstvu, ga hvalimo v globini



svojega srca ali živega v tabernakljih, mislimo nanj tam, kjer smo: v sobi, pri delu, v uradu, medtem ko smo med ljudmi ... »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.« Jezus nas uči, kako naj še drugače ljubimo Boga. Ljubiti za Jezusa pomeni izpolnjevati Božjo voljo, tako da mu damo na razpolago svoj um, svoje srce, svoje moči, sámo življenje: Jezus se je popolnoma predal načrtu, ki ga je imel z njim Oče. Evangelij ga kaže vedno in popolnoma obrnjenega k Očetu (prim. Jn 1,18), vedno v Očetu, vedno hoče povedati samo to, kar je slišal od Očeta, in storiti samo to, kar mu je naročil Oče. Tudi od nas zahteva enako: ljubiti pomeni izpolnjevati voljo Ljubljenega, brez polovičarstva, z vsem svojim bitjem: »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem«. Kajti ljubezen ni samo čustvo. »Kaj me kličete: “Gospod, Gospod,” in ne delate tega, kar pravim?« (Lk 6,46), sprašuje Jezus tiste, ki ljubijo samo z besedami. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.« Kako naj torej živimo to Jezusovo zapoved? Vsekakor tako, da imamo z

Bogom sinovski in prijateljski odnos, toda predvsem tako, da delamo tisto, kar hoče on. Naša naravnanost do Boga naj bo kakor Jezusova: bodimo vedno obrnjeni k Očetu, poslušajmo ga, bodimo mu pokorni, da izvršimo njegovo delo, samo tisto in ne drugega. V tem se od nas zahteva največja korenitost, kajti Bogu ne moremo dati manj



kot vse: vse srce, vso dušo, vse mišljenje. In to pomeni dobro in v celoti opraviti to, kar Bog hoče od nas. Živeti po njegovi volji in se z njo usklajevati, pomeni pogosto odreči se svoji volji in žrtvovati vse, kar imamo v srcu ali v mislih in ni stvar sedanjosti. To so lahko zamisli, čustva, misli, želje, spomini, stvari, osebe ... Tako smo v celoti pri tem, kar zahteva od nas v sedanjem trenutku. Govorimo, telefonirajmo, poslušajmo, pomagajmo, študirajmo, molimo, jejmo, spimo, izpolnjujmo njegovo voljo, ne da bi skrenili; delajmo dejanja, ki bodo celostna, čista, popolna, narejena z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Edino gibalo vsakega našega dejanja naj bo ljubezen, da lahko v vsakem trenutku dneva rečemo: “Da, moj Bog, v tem trenutku, v tem dejanju te ljubim z vsem srcem, z vsem svojim bitjem.” Samo tako lahko rečemo, da ljubimo Boga, da mu vračamo njegovo ljubezen do nas. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.« Da bi živeli to besedo življenja, je potrebno, da gremo od časa do časa vase, da bi videli, ali je Bog v naši duši resnično na prvem mestu. Torej, da sklenemo: kaj moramo delati v tem mesecu? Na novo izbrati Boga kot edini ideal, kot vse v našem življenju, ga znova postaviti na prvo mesto, tako da popolno živimo njegovo voljo v sedanjem trenutku. Moramo doseči to, da mu lahko iskreno rečemo: »Moj Bog in moje vse«, »Ljubim te«, »Vsa sem tvoja«, »Ti si Bog, moj Bog, naš Bog neskončne ljubezni!«

Chiara Lubich

6-2011 Kazalo:

Iz življenja župnije........................................................................................................1 Prvi prejem Jezusa pod podobo kruha 2011.........................................................1 Zaključek verouka za devetošolce..........................................................................3

Utrip podružnic ..............................................................................................................3 Gasilci iz Doba počastili sv. Florjana ....................................................................3 Florjanova maša v Velikih Češnjicah ....................................................................4 Šmarnični mozaik 2011.............................................................................................6

Napovedujemo ...............................................................................................................7

Skupine predstavljajo...................................................................................................8 Zaključno srečanje I. zakonske skupine 4. in 5. junija 2011............................8 Slavčki drugič na Marijafestu ...............................................................................11 Otroški pevski zbor v živalskem vrtu .................................................................12 Zdravilna zelišča z g. Kukmanom........................................................................14

Približujemo .................................................................................................................15 Kapelica na hribčku ................................................................................................15

Svetla sled......................................................................................................................17 Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (1 del) ....................................18

Razmišljamo .................................................................................................................22 Vogelnik ....................................................................................................................22

Beseda življenja............................................................................................................23 Izvir prave luči..........................................................................................................23




Prvi prejem Jezusa pod podobo kruha 2011

V nedeljo, 15. maja, je 36 tretješolcev prvič pristopilo k svetemu obhajilu. Priprave na obhajilo so se začele z nalogo prvoobhajancem. Pripravili so prošnje in zahvale, ki jih je g. župnik razporedil v različne dele maše. V začetku tedna so dobili slavnostna bela oblačila, ki simbolizirajo čistost otroške duše pred prvim prejemom svetega obhajila. Ves teden so prvoobhajanci vadili pred in med večerno mašo in se tako po svojih najboljših močeh, z veliko pomočjo g. župnika in ge. Anice, pripravljali na prejem prvega svetega obhajila. Vadili so prihod v cerkev, branje prošenj in zahval. Prinesli so hostije k oltarju in na koncu pristop k obhajanju, da bi v nedeljo vse potekalo brez težav pri prejemu prvega svetega obhajila. Opravili so tudi svojo prvo spoved, da bi bili pripravljeni na nedeljsko srečanje z Jezusom.

Prišla je težko pričakovana nedelja. Žal nas Zofka ni razočarala, saj je močno deževalo. Prvoobhajanci so pridno sodelovali pri sveti maši. Otroški pevski zbor je ob spremljavi inštrumentov lepo prepeval. Prvoobhajanci so prižgali svečke in ob oltarju izpovedali svojo vero v Jezusa. S tem so izkazali svojo



pripravljenost, da ga sprejmejo. In prišel je trenutek, na katerega so se pripravljali – obhajilo. Pristopili so k oltarju, kjer so prvič prejeli Jezusa pod podobo kruha. Prejeli so drugi zakrament, zakrament evharistije, ki je eden najpomembnejših, saj temelji na Jezusovem naročilu učencem pri zadnji večerji: "Vzemite, to je moje telo." Pri maši se tako kruh spremeni v Jezusovo telo! Tako so prejeli Jezusovo telo in se s tem utrdili v veri in bili obdarjeni s svetimi darovi. Po maši pa so se prvoobhajanci s starši posladkali še z dobrotami, ki so bile pripravljene v župnijskih prostorih. Nad sladoledom so bili otroci navdušeni.

BV



Zaključek verouka za devetošolce

Na podelitvi spričeval letošnjim birmancem je bila izrečena prošnja, da to slovo od verouka ne pomeni slovo od življenja po veri. Dragi "mladostniki"! Želimo si, da bi bili Sveti Duh in angeli varuhi vedno in povsod z vami, da bi to vero, ki vam je bila dana, z leti poglabljali in se še na kakšen drugačen način povezali z župnijo. Za nasvet in pomoč se obrnite na nas, starše, in z božjo pomočjo bomo dosegali vaša in naša pričakovanja. Vse dobro vam želimo.

Mami in oči

Utrip podružnic

Gasilci iz Doba počastili sv. Florjana

Na dan sv. Florjana, ki velja za zavetnika pred ognjem, sušo, povodnijo in vojsko, smo se gasilci iz Doba zbrali pri sv. maši. Prav je, da se našemu stanovskemu zavetniku zahvalimo in se mu priporočimo za celoletno varstvo nas in naših domov. Spomnili smo se dogodkov minulega leta. Spomnili pa smo se tudi na naše sočlane gasilce in sokrajane, ki so v minulem letu odšli po zasluženo plačilo. Spomnili smo se tudi na našo krajanko in laiško

misijonarko Tino, ki daleč v Angoli pomaga

tamkajšnjim ljudem, da ji bo lažji vsakdanjik.

Zbralo se nas je 35 uniformiranih gasilcev. Od tega je bilo 10 pionirjev in tri gasilke. Skupaj z gasilci nas je bilo pri maši okrog 90 soseščanov. Sveto mašo je



daroval g. Janez Petek, ki je tudi član našega gasilskega društva. Po končani maši smo našima dvema članoma, Vidu Glaviču in Stanetu Verbiču, izročili priložnostno darilo ob življenjskem jubileju. Sledilo je še spominsko fotografiranje pred cerkvijo in srečanje v gasilskem domu.

Florjanova maša v Velikih Češnjicah

V nedeljo, 8. maja 2011, smo se gasilci vseh šestih gasilskih društev šentviške župnije in ostali krajani zopet zbrali pri sv. Ani v Velikih Češnjicah. Tudi tokrat je bil naš namen počastiti našega stanovskega zavetnika sv. Florjana. Zbor gasilcev je bil pri Jerumovi kapeli, od koder je gasilska povorka odšla v naravni avditorij pri tamkajšnji cerkvi.



Na čelu povorke je bila državna zastava in bandero sv. Florjana, za njimi so gasilci nosili kip sv. Florjana, sledili so pionirji, Godba Vodice, gasilke in nato gasilci. Vseh uniformiranih je bilo okrog 70 članov in članic. Mašo je daroval domači župnik Jože Grebenc, sodelovali so še Moški pevski zbor Prijatelji, Godba Vodice in šentviški pritrkovalci ter seveda prisotni gasilci, ki so s svojim sodelovanjem pri sveti maši slovesnost naredili še bolj doživeto. Za zares praznično vzdušje je poskrbelo tudi vreme, kajti iz prisojnega griča smo imeli čudovit pogled na dolino, tja do belega Snežnika. Zelo so se potrudili tudi domačini, ki so pripravili prostor za mašo na prostem in na koncu pogostili še vse navzoče. Čaščenje sv. Florjana ima v Velikih Češnjicah še posebno tradicijo, kajti Florjan ima tu svoje mesto v stranskem oltarju. Vsakoletna Florjanova maša je tu v Češnjicah zadnje desetletje, drugače pa njeni začetki segajo še v predvojni čas. Tu začutimo posebno povezanost gasilcev z njihovim zavetnikom in prav gotovo tudi pripravljenost zahvale za celoletno varstvo. To so dogodki, ki gasilce med seboj in v kraju še bolj povezujejo, zato negujmo te navade in jih prenašajmo na mladi rod. Več fotografij si lahko preberete in ogledate na spletni strani PGD Dob. http://pgd-dob.si/



Šmarnični mozaik 2011

♥ Maj je mesec, ki je v celoti posvečen Mariji in se jo še posebej spominjamo ob branju šmarnic. Na podružnici sv. Petra v Dobu smo tako že tretjo leto častili Marijo s petjem, molitvijo in branjem zgodbic iz knjige z naslovom Srnjaček, požar…. in dobra dela, ki jo je napisala Tanja Mlakar. Šmarnice pa niso bile zanimive samo za otroke, tudi nekaj starejših je pridno prihajalo vsak dan v večernih urah. V povprečju se nas je zbiralo okrog 45 častilcev Marije. Nit letošnje zgodbe je bil mali srnjaček in tako so otroci vsak večer dobili nalepko, s katero so zapolnjevali sliko, ki so jo prejeli prvi šmarnični

dan. Zadnji dan šmarnic nas je presenetil g. Petek in tako naredil zaključek še lepši. Tako otroci kot starejši pa si želimo, da bi se branje šmarnic nadaljevalo tudi prihodnje leto.

Rozalija Smrekar

♥ Kot vsako leto smo tudi letos, predvsem otroci, obiskovali šmarnične pobožnosti v cerkvi sv. Andreja v Hrastovem Dolu in pridno zbirali listke. Šmarnice, ki so se začele ob 19.30, smo brali otroci, tudi del rožnega venca smo molili, tako da smo se zvrstili vsi. Radi smo tudi peli Marijine pesmi. Najbolj pa nam je bil všeč zaključek šmarnic, saj smo za nagrado dobili sladoled.

Eva in Ela



♥ V čast Mariji smo se v mesecu maju zbirali v Sobračah ob šmarnicah, ki so letos pripovedovale in razmišljale o dobrih delih in prijateljstvu. Tudi odrasli bi se morali zamisliti in bolj poslušati nasvete, ki smo jih brali skozi zgodbo, kajti otroci so le odsev naših dejanj in besed. Šmarnice bi nam morale biti spodbuda in podpora v vsakdanjem življenju in ne samo opravek, ki ga je pač treba opraviti. Na ta način bodo tudi mladi začutili, da se lahko zatečejo k Mariji po pomoč, se ji priporočijo in zahvalijo.

Tanja

Napovedujemo Člani Župnijskega pastoralnega sveta in animatorji šentviškega oratorija preteklih let, smo združili moči in se dogovorili, da je v Šentvidu nujno potrebno dogajanje za naše zlate otroke. Tako smo organizirali sestanek, katerega rezultati so bili zelo obetavni. Izvedli bomo »Mini oratorij 2011«, ki se bo odvijal v zadnjih dneh šolskih počitnic, od četrtka 25. do sobote 27. avgusta letos. Za bolj pestro dogajanje smo lokacijo preselili z župnijskega dvorišča na najvišji hrib naše fare, na Gradišče. Priprave so v teku in veselimo se ponovnega druženja z vami!




Zaključno srečanje I. zakonske skupine 4. in 5. junija 2011

Že nekaj let zapored se zakonci prve zakonske skupine ob koncu posameznega šolskega leta srečamo na enodnevnem izletu. Včasih se nam pridružijo tudi posamezniki iz ostalih dveh zakonskih skupin. Za razliko od prejšnjih let smo bili letos sami in naše srečanje je bilo dvodnevno. Bilo je prisotnih vseh šest parov, kar daje tisti lepi občutek neke pripadnosti. Z nami sta bila prvi dan še g. župnik Grebenc in ga. Anica. V soboto smo se zbrali ob 7. uri pred župniščem. Od tam smo se odpeljali proti Planici. Pod velikanko smo pustili avtomobile ter se odpravili na eno in polurni sprehod do Tamarja. Tam smo imeli sv. mašo, ki jo je za nas daroval naš g. župnik. Med škrebljanjem dežnih kapelj so v Marijini kapeli v zbranem in srčnem petju donele pesmi njej v čast. Po končani daritvi smo pot nadaljevali do konca doline in se malo povzpeli, da smo lahko še otipali sneg, ki je ležal po večjih grapah. Ob vrnitvi smo občudovali veliko število polžev, ki so bili vsi nekam namenjeni preko naših poti, mladega srnjaka, ki nam je le nekaj metrov pred nami naredil

nepozabno predstavo ter številno rastlinje, ki se je v tem času bohotilo v svoji polnosti Stvarnikovega daru. Ker je potrebno dan izkoristiti v celoti, smo se odpeljali z avtomobili na italijansko stran do Mangartskih jezer. Prvega smo obhodili po gozdnatih, že dodobra izhojenih poteh, nato smo si šli ogledat še naslednjega. V prijetni in za nekatere malce naporni poti se je popoldne prevesilo v večer. Na nebu



se niso mogli odločiti, ali bo deževalo ali ne. In do večera je okoli jezer vreme držalo z nami. V mraku smo se šli okrepčat v Kranjsko Goro. Ker je bilo takrat v tem letoviškem kraju precejšnje mrtvilo, smo poskrbeli tudi za krajši večerni kulturno-glasbeni program. Glede na to, da je ob našem začetku nastopa na osrednjem kranjskogorskem letnem odru začelo deževati, nas je zajel rahel dvom v naše početje; ko pa se je kar nekaj ljudi kljub dežju ustavilo ob nas in vztrajalo v poslušanju, se je veselje nadaljevalo. Naslednje jutro smo odšli v Rateče k nedeljski maši. Pri evangeliju in pridigi smo poslušali Apostolska dela 1,13, kako so apostoli ob čakanju na Svetega Duha v gornjih prostorih hiše, kjer so se zadrževali, enodušno molili. Tam so po navdihu izvolili Judovega namestnika in tam so kasneje, na binkoštni dan, doživeli prihod Svetega Duha. Duhovnik je poudaril pomembnost, da odidemo v »zgornje prostore«, če se želimo vsaj občasno odtrgati od sveta in si vzeti čas za Boga. Po maši smo se ob prijetnem klepetu zbrali še pri našem nekdanjem župljanu in prijatelju iz mladih dni, ki sedaj živi blizu tamkajšnje cerkve in nas je korajžno povabil k sebi na kavo (navsezadnje nas je bilo 12).

Nadaljevali smo v »naših zgornjih prostorih«, kjer smo bivali čez noč. Prav po svetopisemsko nas je spontano Duh odprl v naših najglobljih razmišljanjih in razvil se je pogovor zakoncev, staršev, sinov in hčera, bolečine, strahu in upanja; pa tudi veselja in čutenja božjega



dotika. Takšnega pogovora v dosedanjih letih še nismo imeli. Nedelja je bila poleg duhovne plati namenjena tudi rekreaciji. Zato smo se podali še na kolesarske in treking poti po okolici Kranjske Gore, tja do Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka. V Podkorenu smo sicer zaman čakali na železniški postaji na vlak, ki je menda prihajal – no, mi ga vsekakor nismo dočakali (glej fotografijo).

Vendar to še ni bil zaključek. Zapeljali smo se še pod Vitranc kjer smo se s sedežnico povzpeli na vrh smučišča in se v dolino popeljali na adrenalinskih sankah. S tem pa smo zaključili naš dvodnevni duhovno – rekreativni vikend. Kaj reči za konec? Bilo je lepo.

♥ Letošnji »zakonski vikend«, kot smo ga nekateri imenovali, je bil pravi balzam za našo dušo. V objemu naših gora smo si tako napolnili »baterije«, ki so se spraznile skozi leto, si poglobili naše zaupanje in domov odšli različnih misli in želja po našem ponovnem srečanju.

Silvo in Tatjana



♥ Ta vikend je bilo začutiti, da nas nekdo res povezuje. Moliti, prepevati, se pogovarjati, smejati, sprehajati, kolesariti, ... in še kaj, po lepi, mirni, neokrnjeni, prečudoviti naravi je res Božji dar, če pa je družba taka, ki si jo želiš in ji pripadaš, je še posebej lepo in doživeto. Želiva si, da se še večkrat ponovi in da je kaj podobnega dano tudi drugim in bodo župnijska občestva močnejša.

Drago in Dragica ♥ Skozi vikend nas je spremljal božji blagoslov, zahvaljujeva se za ta dar. Hvala skupini za poslušanje ... in razumevanje, ko se beseda zatakne v grlu.

Andrej in Tanja

Pripravil Jože Rojec. Fotografije: D. Stopar, S. Škrabec in J. Rojec.

Slavčki drugič na Marijafestu

Bila je sončna in vedra sobota, ki je Šentviške slavčke s polnim avtobusom navdušenih navijačev, pospremila na Ptujsko goro. Bratje minoriti so 14. maja gostili že sedmi mednarodni festival Marijinih duhovnih pesmi, imenovan Marijafest 2011. Letos je v tekmovalnem delu festivala sodelovalo 8 izvajalcev – 5 iz Slovenije in trije iz sosednje Hrvaške. Že pred začetkom sta zbrane v baziliki Marije Zavetnice pozdravila zaporniški duhovnik Robert Friškovec in lanski zmagovalci Marijafesta –ansambel Dominik. Festival je postregel z osmimi novimi Marijinimi pesmimi, med katerimi je nagrado za najlepše besedilo prejel Gregor Čušin za skladbo V tvojih očeh. Zmagovalno skladbo S teboj Marija je zapela skupina z imenom Frančiškova mladina Nazarje. Tudi Šentviški slavčki so se odlično odrezali, saj je skladba Moč odpuščanja zasedla tretje mesto. K veselemu vzdušju Dolenjcev na štajerskem koncu naše domovine pa je prispevalo tudi dejstvo, da je na Ptujski gori za Šentviške slavčke navijal tudi župan občine Ivančna Gorica, gospod Dušan Strnad.



♥ Šentviški pritkovalci smo za oddajo Obzorja duha posneli prispevek, ki si ga lahko ogledate na povezavi: http://tvslo.si/predvajaj/obzorja-duha/ava2.104772735/

Otroški pevski zbor v živalskem vrtu

Lepo junijsko soboto smo se pevke otroškega pevskega zbora zbudile v veseljem pričakovanju – nagradnega obiska ljubljanskega živalskega vrta! Vse leto smo se pridno zbirale na pevskih vajah, prizadevno pele in utrjevale že znane pesmi, se naučile veliko novih, primernih za različna obdobja cerkvenega leta ter tudi za posebne slovesnosti. Tudi pri mašah in drugih slovesnostih v župniji smo rade sodelovale s svojim prepevanjem. V svoji zavzetosti se nismo spomnile, da bi naš zbor lahko imel tudi svoje ime. To nalogo smo si zadale v bodoče. Vsakokrat nas je na vajah razvajala Anica s svojimi dobrotami, za kar smo ji zelo hvaležne. Na koncu leta pa smo se pod pokroviteljstvom našega gospoda župnika in Anice odpeljale na nagradni izlet v živalski vrt. V svojih nahrbtnikih smo poleg malice skrivale tudi dežnike. Hvala Bogu jih nismo potrebovale. V živalskem vrtu smo



videle najprej vse domače živali. Ogledale smo si tudi staro, s slamo pokrito hišo. Pot smo nadaljevale mimo opic, morskega leva, tigra, medveda in drugih živali. Najdlje smo se zadržale pri živalih, ki so jih ravno hranili. To so bili volkovi, slon in morska leva. Vse te živali so ob hranjenju pokazale kar nekaj akrobacij. Pred vrnitvijo v Šentvid smo se osvežile še s sladoledom in se pozabavale na zanimivih igralih. Za lep zaključek smo pred cerkvijo gospodu župniku zapele nekaj pesmi. Naj Bog povrne za ves trud naši zborovodkinji Simoni, gospodu župniku in Anici. V naslednjem šolskem letu bomo nadaljevale z našim druženjem in prepevanjem, vesele pa bomo, če se nam bodo pridružili tudi novi pevci.

Erika in Katarina, fotografije: Monika



Zdravilna zelišča z g. Kukmanom

Minilo je že drugo leto prelepih predavanj o zdravilnih zeliščih. Svoj prosti čas nam je poklonil in nam tako vsak prvi torek v mesecu predaval g. Jože Kukman, magister farmacije, velik poznavalec zdravilnih zelišč in skrbnik izročila p. Simona Ašiča, ki nadaljuje njegovo delo v Samostanu Stična. Zanimiva in poučna so bila predavanja, kjer smo se lahko poučili in spoznavali zdravilna zelišča, se učili, kako izboljšati svoje zdravje in zdravje naših najbližjih. Ker g. Kukman ni samo dober poznavalec zdravilnih zelišč, kajti do svoje upokojitve je bil farmacevt in je tako tudi dober poznavalec kemije, smo se lahko poučili tudi,

kako in iz katerih zelišč se dela zdravila. Tudi pri zdravilih je zelo pomembno, katera zelišča lahko daš skupaj in katero zelišče lahko izniči samo zdravilo. Posamezna predavanja so bila opredeljena po sklopih posameznih bolezni. Tako smo lahko poslušali predavanje o prehladih obolenjih, o ožilju, o prebavilih, o vitaminih in mineralih, oljih. Tudi priprava sirupa, tinktur in olj, ki jih telo potrebuje, nam sedaj ni več tuja. Seveda pa, če zelišča ne poznaš in ga ne znaš poiskati v naravi, je vsako predavanje zaman. Tako smo imeli zadnje skupno srečanje kar v naravi, kjer smo si ogledali zdravilna zelišča. In to kar po travniku proti Gradišču. Videli bi lahko še veliko več, če nam ne bi zagodlo slabo vreme. Da pa se ne bi kar tako razšli, smo predavanja zaključili z izletom na Koroško. Pot nas je



vodila skozi Slovenj Gradec, Črno na Koroškem, ogledali smo si muzej rudnika, cerkve in pa seveda vsa zdravilna zelišča, na katera smo naleteli ob poti. Tako je g. Kukman zopet dokazal, da je dober poznavalec zelišč in tudi zelo dober vodič. G. Kukman letos praznuje okrogli jubilej in s tem zaključuje sodelovanje tako v Samostanu Stična - Sitik kot tudi drugje. Naše želje pa so bile uslišane in tako se predavanje o zeliščih z g. Kukmanom v jeseni nadaljuje. Začeli bomo z istim terminom v mesecu oktobru.

Marinka Dežman

Približujemo

Kapelica na hribčku

Naša dežela je posejana z raznimi znamenji, križi, kapelicami in cerkvami. Tudi v naši okolici je tako. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so naši predniki postavljali ta nabožna znamenja. Vsako od njih je priča iz časov svojega nastanka. Veliko jih je obnovljenih, na novo postavljenih in prijetno krasijo našo krajino. Vsa znamenja pa niso imela sreče in niso kljubovala času ter propadla. V vasi Dob imamo več križev in kar tri kapelice. Vse tri so, lahko bi rekli, v zavidljivem stanju. Sredi vasi stoji kapelica posvečena Srcu Jezusovemu in je bila pred leti lepo obnovljena. Druga na polju je bila na novo postavljena v letu 2010 in je Marijina kapelica. Tretja pa stoji na gričku v gozdu pred vasjo iz šentviške strani. Pred dobrim desetletjem je bila na novo postavljena malo večja in nižje od prvotne. Ta kapelica v gozdu pred vasjo je posvečena Mariji pomočnici, tako kot je bila prvotna, ki je tu stala približno 130 let.



Po drugi svetovni vojni tako kot mnogim drugim tudi tej ni bilo prizanešeno. Ukradeni so bili vsi trije kipci in oltar. Edino trojni oltarček se je kasneje našel, obnovil in postavil nazaj v kapelico. V osemdesetih letih je pri modernizaciji ceste in ostalih vplivov prišlo do poškodb in potrebno je bilo pristopiti k obnovi. Krajani so začutili dolžnost, da se kapelica obnovi ali kako drugače

sanira. Po posvetu so prišli do zaključka, da se izdela nova in spusti nižje k cesti. Tako je v letu 1999 tu nastajala nova kapelica, sicer ne enaka prejšnji, malo večja in prilagojena okolici. Stoji na svojem zemljišču, saj ima odmerjenih 45 m2 zemlje. Njeno notranjost krasi trojni oltarček, ki je edino, kar se je ohranilo od opreme nekdanje kapelice. Novi so vsi trije kipi: Marija pomočnica, Florijan – zavetnik gasilcev in Hubert - zavetnik lovcev. V maju 1999 smo blagoslovili lepo novo kapelo, blagoslov je ob prisotnosti domačega župnika, opravil grosupeljski dekan, pri sami organizaciji pa so sodelovali krajani, lovci in gasilci, saj ima v kapeli vsak svojega zavetnika. Da omenjena dela združujejo ljudi oziroma krajane, pričajo prav svetniki, ki sedaj domujejo v kapelici. Enotnost krajanov je namreč botrovala dejstvu, da je do nje napeljana elektrika, tako da je v večernih urah prijazno osvetljena. Za omenjeno kapelico, kot tudi za ostale, je lepo poskrbljeno, poleg urejene okolice se vedno najde tudi kak šopek ali svečka, kar priča o zavesti krajanov. Omenjeni članek je nastal na pobudo g. Antona Čebularja, ki je bil za obnovo eden najbolj zaslužnih krajanov. Žal je že odšel v večnost v času nastajanja članka, ki naj bi nekako sovpadal z 12. obletnico novo postavljene kapelice. Tudi na ta način mu lahko izrazimo hvaležnost za njegovo skrb pri ohranjanju te kapelice in ostalih v okolici.

Silvo Škrabec



Svetla sled Tokratni prispevek, namenjamo kar trem krajanom iz podružnice sv. Petra v Dobu. Namig je prišel pri sv. maši na Florjanovo, ki jo imamo običajno vsako leto za pokojne gasilce, še posebej za tiste, ki so se poslovili v minulem letu. V manj kot enem letu smo v podružnici Dob ostali kar brez treh krajanov in dobrih sosedov. Vsi trije so bili aktivni in vsak se je na svoj način in po svojih zmožnostih trudil za razvoj kraja, društva in celotne soseske. S svojim načinom življenja so v nas pustili močan pečat. Vsem trem se zahvaljujemo za njihov trud in lahko iskreno rečemo, da če bi bilo več takih ljudi, bi bil svet lahko lepši.

Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen.

Mrtev je tisti, ki ga pozabijo. (Kant)

Anton Glavič, 24. 1. 1962 – 1. 7. 2010 Anton Glavič, ki smo ga bolj poznali kot Čebularjevega Toneta iz Škofljega, se je od nas poslovil sredi lanskega poletja. Bil je član PGD Dob dejansko od svojih najstniških dni. Prejel je številna odlikovanja, ne samo prejel, tudi zaslužil si jih je. Vedno je bil aktiven gasilec, pripravljen pomagati bližnjemu, ki je bil v stiski, vedno pripravljen za sodelovanje in finančno podporo pri obnovi gasilskega

doma in podružnične cerkve v Dobu. Zelo zaslužen je za nakup prvega kamiona v društvu.

Alojzija Antončič, 16. 6. 1915 - 10. 10. 2010 V mesecu rožnega venca je svoje dneve dopolnila v 96. letu starosti kot najstarejša faranka Alojzija Antončič, katero smo mi mlajši bolj poznali kot Hribsko mamo iz Doba. Mama ni bila človek, ki bi jo videvali v prvih vrstah, tudi ni bila članica gasilskega društva. Bila pa je mama, pa ne samo svojim otrokom in vnukom, ampak vsem nam in vsi

smo jo tako poznali in klicali. Vedno je podpirala vsak razvoj tako v KS kot



pri gasilcih in pri obnovi podružnične cerkve v Dobu in tudi farne cerkve v Šentvidu. V njeni kuhinji se je dobila malica, prijazna beseda in dober nasvet. Spekla je veliko hlebcev kruha za delavce in tudi za veliko gasilskih veselic. Za vsako novost je bila odprta in bila pripravljena pomagati z nasveti, pa tudi finančno.

Anton Čebular, 8. 5. 1936 – 4. 3. 2011 Letos spomladi smo se poslovili še od Antona Čebularja, bolj poznanega kot Rutarjev Anton iz Doba. Dve desetletji je bil predsednik KS Dob in v tem času veliko prispeval k razvoju kraja. Trudil se je in tudi aktivno sodeloval pri obnovi podružnične cerkve v Dobu, še posebej veliko

truda pa je vložil v popotresno obnovo cerkve v Dobu in na Rdečem Kalu v letu 1999. Na njegovo pobudo in s sodelovanjem so bile obnovljene ali na novo postavljene kapelice v gozdičku v Dobu, na polju v Dobu, Rdečem Kalu in Sadu. Bil je član gasilskega društva, lahko bi rekli, da je bil res krajan na pravem mestu, ki mu ni bilo vseeno ne za KS, ne za gasilsko društvo in ne za sosesko.

Silvo Škrabec

V rubriki Svetla sled (e-Župnijskem utripu) bomo v petih nadaljevanjih objavili razmišljanje msgr.dr. Antona Štruklja z naslovom Blaženi Lojze Grozde o Mariji. Avtor nam osebno dovoljuje objavo in uporabo svojega besedila: »Prav rad in z veseljem Vam pošiljam besedilo, ki sem ga imel na Brezjanskih pogovorih oktobra 2010 in ga lahko mirno uporabite. Naj nam blaženi mučenec Lojze Grozde izprosi Božji blagoslov. Prejmite prisrčne pozdrave in vse dobre želje, Tone Štrukelj.«

Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (1 del)

Lojze Grozde, prvi slovenski mučenec, razglašen za blaženega, je bil rojen v Marijinem mesecu, 27. maja 1923. Umrl je na slovesni praznik Božje Matere Marije, 1. januarja 1943. V tistem šolskem letu je bil izvoljen za predstojnika Marijine kongregacije, kakor poroča njegov prvi in odločilni življenjepisec dr. Anton Strle: "Ko so marijaniški kongreganisti za šolsko leto 1942/43 izvolili Grozdeta za prednika, so izbrali izmed sebe največjega Marijinega



častilca".1 Prof. dr. Anton Strle kar veliko govori o Grozdetovi pobožnosti do Božje matere Marije. Čeprav ne omenja Brezij, je vendarle jasno, da je Grozde vdano molil tudi pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. V svojih Drobnih pesmih je zapisal: Ti mu pošlji Pomočnico, da predrami ga iz spanja, dá mu pravega spoznanja!

Daj do sebe mu Vodnico, da na poti kje ne zajde, da po Njej do Tebe najde!

Da bo k Tebi spet prispelo, da Te blizu bo čutilo,

se pri Tebi pomirilo, novo pesem Ti zapelo! Ob prihodu v Ljubljano, "so popoldne Lojzeta povedli na Stadion. Silen vtis je napravila nanj pobožnost na evharističnem kongresu. Bistro je opazoval in kar srkal vase vso lepoto prireditev in navdušenje, ki je kipelo iz množice vernega slovenskega ljudstva." (Strle, 113) Najvišja "pokroviteljica" evharističnega kongresa je bila Marija Pomagaj z Brezij. Prav gotovo se je Lojze z vso otroško vdanostjo izročil in priporočil nebeški materi Mariji. Kongres je dosegel svoj vrhunec 29. junija 1935. Kot "mladec Kristusa Kralja" se je Lojze verjetno udeležil tudi kongresa Kristusa Kralja, štiri leta pozneje, od 25. do 30. junija 1939 na istem Plečnikovem Stadionu v Ljubljani. Takoj naslednji mesec, julija 1939 se je Grozde udeležil mladčevskega študijskega tečaja pri Svetem Duhu ob Bohinjskem jezeru. Po pravici smemo misliti, da je tedaj in morda še kdaj poromal tudi na Brezje. Gotovo je pogosto klečal pred milostno podobo Marije Pomagaj v ljubljanski stolnici in v Marijanišču. V svojem prispevku o blaženem mučencu Lojzetu Grozdetu kot predanem Marijinem častilcu bom nanizal 12 vidikov.

1 Dr. Anton Strle, Lojze Grozde, v: Mednarodna katoliška revija Communio 20 (2010) 178. V nadaljevanju bodo strani navedene kar v besedilu.



1. Rožni venec Mladi Lojze je ljubil svoj domači kraj. V pesmi Lepi mesec maj pravi: Spet v deželo je prišel, lepi mesec maj, s sabo ptičkov je privel in zelenja v gaj.

Zopet so se razcvetele, v gozdu za vasjo, šmarnice prelepe, bele, ki dehte sladko.

Rad bi zopet v gozd zahajal, kakor sem nekoč; rad bi tiho sanje sanjal, cvetke trgajoč.

Šmarnic šopek bi nabral si in Mariji v dar bi v kapelici na vas, ga položil na oltar. O ljubkosti te dežele govori tudi prof. Strle in pri tem omenja "dolino gradov", ki jih zdaj, žal, ni več. "Grozdetov rojstni kraj je eden izmed najlepših v naši domovini. Na zelenih holmih vidiš polno belih gradov – neme priče davne preteklosti; toliko jih je, da se “prelepa mirnska dolina” imenuje “dolina gradov”. ... Lojzetov stari oče je bil v Ameriki tovarniški delavec. Ko si je prihranil nekaj denarja, se je vrnil z enako trdno vernostjo, s kakršno je odšel na tuje, pa s še večjo ljubeznijo do domačije. Svoje pripovedovanje o tujini je navadno zaključil takole: “Povsod je lepo, a doma je najlepše.” Z njim je Lojzek pozimi rad kramljal za pečjo in se učil pri njem molitvic in krščanskega nauka. Triletni fantič je že molil rožni venec naprej. Zbujal je že takrat pozornost s svojo ljubeznijo do molitve (Strle, 111).



Kot dijak v Marijanišču je redno molil rožni venec: Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev. Glede rožnega venca piše sošolec o Grozdetu: “Nekoč mi je potožil, češ da ne bo imel prave družbe na sprehodu in kakor pol zase je spregovoril, da bo pač moral po poti moliti rožni venec. Gotovo je tako večkrat izpolnil svoja pota,

ne da bi kdo slutil.” (Strle, 178) Marsikateremu izmed sošolcev ni niti na misel prišlo, ko je Lojze tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec – za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti. (Strle, 175) Rožni venec je bil med njegovimi najljubšimi molitvami. Lojze Grozde je to molitev tako vzljubil, da je v njej "vedno

našel tolažbo, moč in okrepčilo", kakor je o sebi rekel papež Janez Pavel II. Kraljica rožnega venca ga je navdihovala, da je tudi Lojze "vse besede ohranjal in premišljeval v svojem srcu." (Lk 2,19.51) Skupaj z Marijo je zrl Jezusovo obličje in se poglabljal v njegove skrivnosti. Marija je bila za Lojzeta "mati in učiteljica" (Mater et Magistra). Pri njej se je učil zvestobe v malem, doslednosti v načelih in temeljitosti v dejanjih. 2. Marijanišče Na Marijanišče, kjer je stanoval, se je Lojze zelo navezal. Tu se je dobro počutil in našel nekak drugi dom – saj pravega doma pravzaprav ni poznal – čeprav je jasno, da pač noben zavod ne more docela nadomestiti tople in prisrčne domačnosti družinskega življenja. S hišo se je bil tako zrastel, da ga tudi večkratno prigovarjanje nekaterih zunanjih sošolcev, naj zapusti Marijanišče, češ da bo zunaj za delo pri apostolatu Katoliške akcije področje večje, ni moglo omajati. “Ostal bom v Marijanišču vso gimnazijo; saj tudi v zavodu lahko veliko napravim,” je pripovedoval. (Strle, 156) "Marijanišče" - Marijin vzgojni zavod. V tej hiši je - podobno kakor Jezus v Nazaretu "rastel in se krepil, vedno bolj poln modrosti, in božja milost je bil z njim" (Lk 2,40). Sošolec marijaniščnik, ki je z Lojzetom že osmo leto živel skupaj, je to na kratko izrazil: “Gotovo že deset let Marijanišče ni imelo tako odličnega gojenca in ga tudi ne bo. To je bil pač povsem izreden fant ...” (Strle, 157).



Razmišljamo

Vogelnik

Na binkoštni dan in god svetega Vida 12. 6. 2011 si se vogelnik2 pojavil pred nami. Tvoje podnožje razkriva, da si bil nekoč vraščen v naravo, a pred tvojo prvo službo te je lepo obdelalo kladivo kamnoseka. Si opozarjal na cestni rob ali morda ščitil vogal stavbe? Kaj vse si doživel v svojem dosedanjem poslanstvu? Gotovo so se ob tebi srečevali ljudje, se pomenkovali, morda te je kdo tudi pogladil in se čudil tvoji mogočnosti in lepoti ali se je

kdo utrujen naslonil in sedel nate. Kolikokrat pa si doživel trk z lesenim kolesom, avtomobilsko pnevmatiko ali pa brco noge človeka, ki je menil, da si mu napoti. Vse to si prenašal zaradi službe, ki ti je bila dana. Kot da bi od vsega hudega potreboval počitek, si nemo ležal ta dan pred radovednimi ljudmi. Morda pa si se le umirjal, zavedajoč se, da ta dan odpira novo dobo, v kateri se čas in dogodki štejejo le naprej. Po tem dnevu ni prostora za poglede nazaj, za igro idej in sanj, za iskanje zamujenih priložnosti, ker je prišel čas akcije. Nastopaš novo službo. Slovesno si bil imenovan za temeljni kamen Pastoralnega doma. Kot vse spremembe v življenju je bila tudi ta boleča. Posegli so v bližino tvojega srca, ti izdolbli rano in vanjo položili zapis sedanjega trenutka, ujetega v vrstice in simboliko danes nam pomembnih predmetov. Sprejel si jih, da jih varuješ v trajanju tvoje nove službe in jih morebiti razkriješ šele v času, ko bodo takratni ljudje zate poiskali novo zadolžitev. Kakšno pa bo tvoje novo poslanstvo, kje bo sedaj tvoje mesto? Boš postal temeljni, vogelni, okrasni, vezni, mejni ali morda kamen spotike? Bodi kar vogelnik. Zaradi mogočnosti in blagoslova, ki si ga sprejel nase, varuj in odrivaj kolesje malodušja, nezaupanja, strahu in pomislekov. Srečno ti želim v tvoji novi službi in upam, da te ne bom nikoli povozil.

Tadej

2 predmet, navadno kamen, ki stoji na voglu, robu česa. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika.



Beseda življenja

Izvir prave luči

»Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.«(Rim 12,2)

V drugem delu pisma svetega Pavla Rimljanom apostol opisuje krščansko delovanje kot izraz novega življenja, prave ljubezni, pravega veselja, prave svobode, ki nam jih je dal Kristus. To je krščansko življenje, nov način, kako se z lučjo in močjo Svetega Duha spoprijemamo z različnimi nalogami in težavami, pred

katerimi se lahko znajdemo. V tej vrstici, ki je tesno povezana s prejšnjo, apostol govori o namenu in temeljnem razpoloženju, ki bi morala biti značilna za vsako naše ravnanje: naše življenje bi moralo postajati slava Bogu, dejanje ljubezni, raztegnjeno v času, ko nenehno iščemo njegovo voljo, tisto, kar mu je bolj všeč. »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Seveda je treba Božjo voljo, da bi jo izpolnjevali, predvsem poznati. A – tako nam daje razumeti apostol – to ni lahko. Ni mogoče dobro poznati Božje volje brez posebne luči, ki nam pomaga v različnih okoliščinah razpoznavati, kaj hoče Bog od nas, da bi se ognili utvaram in zmotam, v katere zlahka pademo. Gre za dar Svetega Duha, ki se imenuje “razločevanje” in je nujno potreben, da v sebi ustvarimo pristno krščansko miselnost.



»Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.«

A kako naj pridobimo in v sebi razvijamo tako pomemben dar? Gotovo moramo dobro poznati krščanski nauk. Toda to ni dovolj. Kakor nam namiguje apostol, je to predvsem vprašanje življenja, vprašanje velikodušnosti, navdušenega prizadevanja za življenje Jezusove besede, ko puščamo ob strani strahove, negotovosti in povprečno računarstvo. To je vprašanje

razpoložljivosti in pripravljenosti, da izpolnjujemo Božjo voljo. Prav to je pot, da bi imeli luč Svetega Duha in ustvarjali v sebi novo miselnost, ki jo hoče od nas. »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Tako, da si bomo prizadevali biti tudi mi vredni luči, potrebne za dobro izpolnjevanje Božje volje.

Odločili se bomo torej, da bomo vedno bolj spoznavali njegovo voljo, kakor nam jo izražajo njegova beseda, nauki Cerkve, naše stanovske dolžnosti itn. Predvsem pa si bomo prizadevali živeti, saj izvira prava luč iz življenja, iz ljubezni, kakor smo videli zgoraj. Jezus se razodeva tistemu, ki ga ljubi, ko izpolnjuje njegove zapovedi.

Tako nam bo uspelo izpolnjevati Božjo voljo in to bo najlepši dar, ki mu ga lahko darujemo. To mu bo všeč ne samo zaradi ljubezni, ki jo bo to izpolnjevanje Božje volje izražalo, temveč tudi zaradi luči in sadov krščanske prenove okoli nas.

Chiara Lubich

7-2011 Kazalo:

Iz življenja župnije........................................................................................................1 Oratorij 2011................................................................................................................1

Utrip podružnic ..............................................................................................................3 Žegnanje na podružnici sv. Petra v Dobu.............................................................3

Misijonski odmev..........................................................................................................5 Bom dia (Dober dan), Angola..................................................................................5 Dragi farani, sorodniki, prijatelji, znanci in neznanci!....................................12 Obisk v Angoli .........................................................................................................13

Skupine predstavljajo.................................................................................................15 Staršem in Njemu v veselje ...................................................................................15 Skupaj v Šempetru ..................................................................................................18

Svetla sled......................................................................................................................19 Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (2. del) ...................................19

Razmišljamo .................................................................................................................23 Kako nastaja dom ....................................................................................................23

Beseda življenja............................................................................................................26 Sprejemati vse ..........................................................................................................26

Novice in obvestila ......................................................................................................28




Oratorij 2011

Oratorij? Ali bo res že 16 let, kar sem se srečal s tem izzivom? Bo že držalo, saj so »tam« letos izvedli že 16. oratorij. Saj res, gradili smo, ljudje so prostovoljsko zagrabili za delo, okna v župnišču so se zamenjevala po vrstnem redu – od pritličja do nadstropja. Bilo jih je veliko. Pod gradbiščem – pravzaprav prenovi župnišča – pa pravi živžav. Oratorij. Študentke in srednješolke pedagoško–vzgojiteljskih smeri so se ukvarjale z otroki. Mladimi, mlajšimi in najmlajšimi. Za vse se je našel prostor, skromna malica in – veliko lepega. Plišaste živalce so nagradile animatorke: Barbaro, Marijo, Petro, Heleno, Martino … Ko sem prišel v šentviško župnijo pogledat, kam me škof prosi in pošilja, sem bil takoj deležen oratorijskega žegna: bil sem prvi in verjetno edini odrasli, ki so ga razigrani mladi ob izvajanju oratorijskih dejavnosti vodnega dne navdušeno pošteno polili. Saj bo šlo. Oratorij kaže, da je to dejavna župnija, kjer tudi mladi dihajo »po župnijsko«, sem si dejal. Pa smo nadaljevali, kjer me je ujelo prvo osebno srečanje z župnijo. Mladi so zagrabili. Bili je lepo, čeprav zahtevno. Predvsem pa zelo živo. Pa so moči pošle. Menjava generacij? Tudi to! Bogu se zahvaljujem za to prvo, prekrasno generacijo. Veliko delo ste naredili! Bog Vam bo znal povrniti Vaš trud in razdajanje. Premor je prinesel nov val. S podporo in odločitvijo preizkušenih. Urša in Žiga, pa Erik in lepa skupina novih animatorjev in pomočnikov animatorjev - ste zagrabili. In uspeli. Bog ve za vaše žrtve, čas in delo, ki ste ga vložili v pripravo in delo z mladimi. Bilo je dobro. Otroci so uživali. Koristno, veselo, razigrano so uporabili svoj čas. Dragi animatorji, voditelji!

Bog naj bo vaš plačnik. On je, ki zna meriti s pravo in pravično mero. Otroci so uživali čas, ki je bil zapolnjen z mnogimi dejavnostmi. Niti vojaška



disciplina ob treningu za kondicijsko pripravo ni odvzela navdušenja. Pa je bilo maskiranje zato bolj zabavno, pa seveda plezanje na vozilo za oskrbo in prevoz ranjencev. Rekli ste tudi, da je bilo maskiranje vojaškega duhovnika p. Vita nenavadno in zanimivo, predvsem pa njegova »maskirna« štola. Tudi pogovoru z njim ste radi prisluhnili. Res je bil zanimiv ta vojaški pa tudi tisti gasilsko-vodni dan, kajne? Kjer so gasilci, tam je vedno voda, jasno! Prav osvežujoča delavnica v tisti vročini.

Veliko lepega in sproščujočega ste doživeli v svojem oratorijskem druženju. Bogu hvala za vse animatorje, voditelje, izvajalce delavnic in goste. Dobre zaklade ste naložili. Posebna zahvala in priznanje pa veljata »Gradiškim« – gospodu Maksu in njegovi družini. Ponudili ste nam svoj prostor, svojo pomoč in skrb – vse, kar smo potrebovali. Radi ste nas sprejeli. In mi smo hvaležno sprejeli Vašo ponudbo. Hkrati pa smo spoznali, da je Gradišče res čudoviti kraj, kjer so doma dobrota, gostoljubje, mir in sprejetost. HVALA! Ne bomo pozabili tega čudovitega prostora. Vanj vabimo vse, ki imajo radi domačnost in naravo. Vi ste nam je naklonili zvrhan koš. Bog naj poplača vsem donatorjem, ki ste omogočili to čudovito veselje in druženje mladih. TUDI – IN PREDVSEM TAKO – ZMOREMO BITI SREČNI, VESELI IN RAZIGRANI.

Vaš župnik Jože



Utrip podružnic

Žegnanje na podružnici sv. Petra v Dobu

Sv. Peter in Pavel praznujeta 29. junija in na ta dan smo imeli do pred nekaj let žegnanje. Zadnja leta pa praznujemo na najbližjo nedeljo temu prazniku. Letos je bilo to v prijaznem dopoldnevu zadnje nedelje v juniju. Bilo je še posebej svečano, saj smo cerkvi naredili novo preobleko. Mašo sv. Petru v čast je daroval g. Janez

Petek, sodelovali pa so tudi domači in šentviški pritrkovalci ter cerkveni mešani pevski zbor. Pri maši nismo pozabili na praznik dneva državnosti, se spomnili vseh, ki niso mogli biti z nami in tudi naše laiške misijonarke Tine, ki daleč na drugem koncu sveta pomaga tamkajšnjim ljudem lajšati vsakdanjik. Ob branju božje besede smo razmišljali predvsem o poslanstvu prvaka apostolov sv. Petra, njegovem delu in njegovem trpljenju.

Po končani maši so sledile zahvale vsem, ki so sodelovali pri obnovi fasade, posebno še zato, ker so se vsa dela opravila brezplačno. In pri takih stvareh je zahvala nekaj samoumevnega in najmanj, kar lahko damo nekomu, ki stori nekaj dobrega. Pri obnovi je tako sodelovalo 25

soseščanov, ki so pri tem pokazali, da jim ni vseeno,

kakšen je naš božji hram. Na poseben način smo se zahvalili tudi dolgoletnemu ključarju podružnične cerkve Stanetu Verbiču iz Doba, ki bo v letošnjem letu



praznoval okrogli življenjski jubilej. Da bi ključarsko službo lažje izpolnjeval tudi v prihodnosti, smo kot novega ključarja predstavili njegovega sina Staneta. V soseski se tako lahko sedaj pohvalimo, da imamo kar tri ključarje in nenazadnje tudi odlične mežnarje. Bog daj, da bi še dolgo ostalo tako. Po končanem obredu v cerkvi smo se ustavili še zunaj nje, kjer smo ob prisotnosti župana občine Ivančna Gorica g. Dušana Strnada postavili višinomer za vodo. Služil bo kot pokazatelj višine vode ob poplavah, ki so naš stalni spremljevalec ob večjih padavinah. Na omenjeni višinomer je pritrjena tablica, ki označuje višino vode ob poplavah v septembru 2010. Tablico so skupaj pritrdili župan občine Dušan Strnad, novi poveljnik štaba Civilne zaščite Jože Kozinc in predsednik sveta KS Dob Jože Polončič. Oznako pa je občini Ivančna Gorica posredovala Agencija Republike Slovenije za okolje v okviru vseslovenske akcije Moč vode.

Župan je v nekaj besedah pohvalil naša prizadevanja za obnovo cerkve, kakor tudi našo enotnost in voljo pri delovanju ob naravnih nesrečah. Dejal je, da so lanske poplave v naši občini še najbolj prizadele prav našo vas, kajti kot kaže, se veliko voda iz okolice steka prav v kraško dolino pred vasjo Dob. Višinomer smo postavili na cerkveno obzidje, je sorazmerno velik in je tako viden tudi s ceste, ki pelje skozi vas. Ob zaključku priložnostne prireditve smo vse prisotne povabili na pogostitev, ki jo ob žegnanju vsako leto pripravijo naše gospodinje. Tako k slovesnosti praznika sv. Petra sledi še družabno

srečanje, ki se največkrat zavleče tja do kosila. Tako kot za vsako stvar je tudi za to potrebno kar nekaj priprav, ko pa opaziš zadovoljne obraze sosedov, prijateljev in znancev, je pa le dober občutek, da trud ni bil zaman. Najpomembneje pa je, pa s tem krepimo naše medsebojne odnose in sodelovanje.

Silvo



Misijonski odmev

Bom dia (Dober dan), Angola

Takole, poletje se počasi izteka in verjetno tudi naše počitnikovanje, dopustovanje. Upam, da je bilo večini dano v tem počitniškem času kaj lepega doživeti in si odpočiti od običajnega delovnega ritma. Meni je bilo dano, da sem to poletje skupaj z gospodom župnikom, Anico in Nandetom obiskala Tino, našo laiško misijonarko v daljni Angoli. To ti je doživetje! Naše letalsko potovanje se je začelo na beneškem letališču, nadaljevalo do Dubaja, kjer je bil krajši postanek, in se zaključilo v Luandi, glavnem mestu Angole. Vmes smo malce menjavali časovne pasove, tako da nikoli nisi vedel natančno, koliko je pravzaprav ura. Po varnem poletu in pristanku smo bili

na luandskem letališču deležni nekoliko adrenalina, saj so se gospodje in gospa na carini začeli nekoliko »pobližje spogledovati« z našo prtljago. Na srečo so se še pravi čas ustavili in niso odkrili naših domačih proizvodov, ki so bili namenjeni predvsem sestram, pri katerih živi Tina. Na letališču sta nas pričakali Tina in

s. Lorela. Srečanje Tine in očeta … Lepo ju je bilo videti objeta in srečna, da se zopet vidita. Sedaj se pa začne tisti »pravi del« našega potovanja. Vožnja z avtomobilom, v katerem je šest belcev, od tega štirje s »samimi očmi« skozi glavno mesto, v katerem je približno 13 000 000 prebivalcev (nisem se zatipkala pri ničlah, če je slučajno kdo pomislil na to), večinsko temnopoltih, vsaj mi nismo na ulicah videli nobenega belca. Tudi če ta številka ni čisto točna, jih je res zelo, zelo veliko! Veliko jih pešači in hkrati prodaja stvari, ki jih nosijo na glavah (hladna pijača v pločevinkah, piškoti, pokrov WC školjke, ure, banane in ostalo sadje ter zelenjava, kartice za telefon …), nekateri na tleh, levo in desno od kupa smeti pečejo banane in koruzo … Nisem ravno prepričana, da je vse to v skladu s HACCP-sistemom, ampak pri njih to funkcionira.



Po mestu se lahko potuje tudi s taksijem, to je moder toyotin kombi, ki pri nas verjetno ne bi naredil tehničnega pregleda. To, da smo mi »navalili« s fotografiranjem, verjetno ni potrebno posebej omenjati. Je pa tako, da če se le da, najprej »povprašaš«, ali jih smeš fotografirati. (To, da mi ne znamo portugalsko, tudi verjetno ni treba podarjati, smo se pa v času bivanja naučili nekaj osnovnih besed.) Ko si v avtu, je to sicer malce težje, pa kljub vsemu, če pokimaš in pokažeš fotoaparat, ti večina pokima nazaj in te fotografiraš, nekateri pa ti malce manj prijazno odkimajo, teh pač ne fotografiraš. Po cestah, ki včasih tudi ne zaslužijo tega imena, in mimo ljudi, ki si vsekakor zaslužijo to ime, smo dospeli do misijona v Luandi. Za obzidjem in železnimi vrati, z oboroženim varnostnikom, so stavbe sester, ki delujejo v tem misijonu in tudi šolska poslopja. »Kdo bi si mislil, da je sestrski misijon ravno v revnem delu mestu.« Malce utrujeni od poti in polni vtisov od videnega smo večer zaključili z mašo v kapeli in večerjo pri sestrah.

Naslednji dan smo jutro začeli zopet z vožnjo po še revnejšem delu (zanimivo je to stopnjevanje pridevnikov, mislim da bi moralo imeti več stopenj kot le tri). Naš obisk je bil sredi njihove sušne dobe, vendar je bilo kar nekaj ulic takšnih, kot da bi jih ravno po dežju preorali s plugom. Ljudje pa kar hodijo in, kjer se da, tudi vozijo. Sestre so nas peljale k maši v cerkev, v katero tudi same hodijo. Bilo

je sredi delavnika, cerkev pa kar prilično polna vernikov, lepo. Po maši fotografiranje cerkvenih pevk in pevcev in nazaj.



Na misijonu so se že zbirali šolarji in to je bila zopet priložnost za fotografiranje. Njim pa samo pokažeš fotoaparat, se nasmehneš in že jih je cela gruča, pa kako radoživih!



S sestro Fatimo in Tino smo se nato odpeljali na misijon v Calulu, kjer trenutno deluje Tina. Kakšna prostranstva, kakšna drevesa … Glej in se čudi. Na misijonu Caluluju so nas pričakale še sestra Stella in sestra Ines (aja, nekatere črke imajo v originalu nad sabo strešice, druge pa vijugice) ter prostovoljki Ana in Marija. Na misijonu pa živi tudi še nekaj deklet, ki hodijo v šolo, pa so predaleč doma ali pa nimajo staršev. Sestre smo obdarili z našimi domačimi proizvodi, videti so bile prav zadovoljne, tudi Tina je dobila veliko potrebnih, uporabnih stvari. Tudi ona je bila videti zelo zadovoljna. Sem se dobro razpisala, kaj?! Da bi večina le uspela tole prebrati do konca, bom sedaj malce skrajšala. Dnevi bivanja v Caluluju. Dogodivščina vsak dan znova. Maša pri salezijancih, ki imajo misijon čisto zraven, jutranji pozdrav šolarjev – Bom dia, ogled šole in vrtca, pomoč sestri Fatimi v knjižnici, popravilo pralnega stroja, ogled športih iger na nogometnem igrišču, obisk podružnične šole … Podružnična šola – pomisliš nekaj takšnega kot naša

Temenica. Pravilno, le z majhno razliko. Učitelje na to šolo vsako jutro odpelje šofer s toyotinim terencem. Cesta je večinoma makadamska, z luknjami, ki jih je pametno zaobiti, vendar vedno ni mogoče, ker so posejane precej na gosto. Vožnja traja približno eno uro in v tem času dodobra spoznaš, koliko kosti je na tvoji zadnji plati. Sicer pa je pokrajina zanimiva, hiške, za katere kar ne

moreš verjeti, da premorejo tudi prebivalce, pa jih, in to kar veliko. V šoli pa otroci, razigrani, večinoma nasmejani in v šolskem odmoru veseli v igri na šolskem dvorišču. Skromni v svojih materialnih dobrinah, pa tako polni življenja, užitek videti in doživeti. Škoda, da ne znam portugalsko, to bi bilo šele doživetje, še poklepetati z njimi in učitelji.



Še nekaj mi je ostalo v lepem spominu. V času našega obiska je bilo v Caluluju tudi tridnevno romanje. Romarji so večinoma prišli na romanje z avtobusi v petek popoldne in bili v Caluluju do nedelje. S sabo so prinesli tako rekoč vse, obleko za udeležbo pri verskih obredih, hrano, metlo … Stanovali so v šolskih prostorih, v šotorih ali enostavno na prostem, pod milim nebom. V soboto zvečer je bila procesija z lučkami, ki je potekala od misijona do cerkve »Santoario«, ki je na vrhu hriba v Caluluju. Noro lepo! Procesija se je začela okrog 20. ure, ko je že popolna tema. Sedaj si pa

predstavljajte na stotine črnih obrazov, osvetljenih s svetlobo svečk, ki pobožno molijo in prepevajo in se v počasnem tempu pomikajo v hrib proti cerkvi, ki je na vrhu. Glej, se čudi, uživaj, moli, prepevaj in … Poleg večerne procesije je bilo posebno doživetje tudi nedeljska maša. Ob sedmih zjutraj se je »dan začel« z molitvijo hvalnic, sledila je nedeljska maša, ki se je končala približno ob 11.30 uri. Ampak, da ne boste mislili, da se je vleklo, sploh ne. Toliko se je dogajalo, da pozabiš na čas (kar se v Afriki večkrat zgodi in jim človek kar malo zavida). Če omenim samo darovanje. Mislim, da je le-to trajalo skoraj pol ure. Ženske v koloni z darovi, večinoma na glavi, so v počasnem plesočem ritmu prihajale in prihajale in nosile svoje darove v cerkev. In kaj so prinašale? Banane, »šteke« sokov, vode, piva, plastične



posode, metle … Maša se je zaključila z blagoslovom otrok, ki so bili prisotni na romanju, tistih, ki so morali ostati doma, šoferjev ... in seveda vseh prisotnih. Po končani maši pa na avtobuse in domov. Šolsko igrišče pa so zopet zavzeli športni, nogometni navdušenci. V tem nedeljskem popoldnevu smo bili deležni tudi predstave domačih fantov, ki se imenuje Capoeira. Nekaj sorodnega z judom in karatejem. Je pa zanimivo, da to »borbeno« premikanje po prostoru spremljajo z glasbili in pesmijo in je bolj podobno plesu kot pa neki borbi. Dekleta si nedeljske popoldneve krajšajo z ustvarjanjem svojih umetelnih frizur. Njihove ročne spretnosti so res neverjetne. Kakšna hitrost pri spletanju kitk, to moraš videti. No, tudi Tina si je ob zaključku našega obiska umislila malce novo frizuro, kar ste verjetno opazili. Vem, da tole nima kakšnega posebnega redosleda, pa kaj, ko je bilo vse tako zanimivo in človek kar ne ve, kaj naj bi še povedal. To, da je eno izmed ženskih »osnovnih oblačil« páno, pa je vsekakor potrebno povedati.

To je širok kos blaga, ki služi za »vse«: kot krilo, ogrinjalo, z njim »zavijejo otroka« na svoj hrbet, vanj pobirajo denar pri darovanju, po maši vanj poberejo smeti … Ni da ni. Za praznike se seveda nosi praznični pano, ki je okrašen s svetniki. Korske pevke imajo enak pano, da jih takoj prepoznaš. Skratka vse okoli tebe –

pano. Prav upali smo, da si bomo lahko tudi mi kakšnega kupili – in smo si ga, na njihovi tržnici. Da pa je bilo veselje še večje, so nam zadnji večer po večerji sestre pripravile presenečenje. Dobili smo vsak svoje darilo in uganete, kaj v njem – seveda pano – in to ne samo eden, ampak kar trije. Sedaj

moramo samo še sprakticirati njegovo uporabo v Sloveniji. Naše bivanje na misijonu se je počasi izteklo. Bilo nam je res lepo. Sestre so nas zelo lepo sprejele in nam omogočile doživeti veliko lepega. Ne morem še končati. Ena od lepih stvari, ki smo je bili deležni pri njih, je bila tudi večerna molitev. Vsak večer, ko se spusti noč, se vsa druščina žensk in



deklet, ki biva na misijonu, zbere na stopnicah pred kapelo in molijo, malo pa tudi prepevajo rožni venec. Dekleta so po končani molitvi prosta, sestre in prostovoljke pa v kapeli zaključijo večer še z večernicami. Tako pomirjujoče. Sledilo je slovo od sester in deklet na misijonu ter povratek. Tokrat sta nas spremljala poleg Tine še šofer in sestra Ines. Spotoma smo obiskali še misijon v Cacuaco, ki leži skoraj na obali. Pa smo si šli ogledat to obalo in se zelo hitro vrnili. Če ste letos dopustovali na morju in se jezili nad gnečo, naj vas »potolažim«, da ste se verjetno še vedno dokaj prosto premikali po plaži, verjetno tudi zaplavali, pri tem niste pazili, ali boste stopili v kakšno posodo z nalovljenimi in že delno obdelanimi morskimi sadeži … Tega v Cacuacu vsekakor ne bi mogli. Kot smo začeli, tako smo tudi končali. V glavnem mestu Luanda. Vmes pa je bilo nekaj nepozabnih dni, ki so mogoče malce spremenili naše gledanje na svet in tudi na to, kaj je revščina in v kakšnem raju živimo mi. Slovo na letališču od sestre Ines in Tine. Mislim, da smo se v teh dneh kar zbližali, tako da nam je bilo kar malce težko. Kako je bilo Tini in Nandetu, pa verjetno vesta samo onadva. Še letalsko potovanje po isti poti, le v obrnjeni smeri, in Benetke, Šentvid, za mene pa še Pece in en kup malih – tokrat belih rok in velikih poljubčkov. Še en dialog, ki upam, da mi ga »avtorja« ne bosta zamerila.

Nande, ko smo prispeli v Angolo in se vozili po Luandi: »Kakšna revščina!« (Verjetno se mu je v srce zasmilila hčerka, ki sedaj živi tu.) Tina: »Kakšna revščina neki, od lakote nihče ne umre. Poceni kupijo, malce dražje prodajo in imajo za preživetje.« (Moje tiho razmišljanje: »Ampak je revščina.«) Nande ob povratku iz Caluluja: »Nič »ji« (Tini) ne manjka. Za jest ima in tudi kar rabi, dobi.« Tako sem del poletja preživela jaz. Nepozabno! Mislim celo, da imam novo prijateljico, Tino. Verjetno jo vi bolje poznate od mene, pa vseeno, to je ena



fejst punca, pridna, delavna, tudi vztrajna pri nekaterih svojih odločitvah (po domače trmasta), skratka z lastnostmi in sposobnostmi, ki jih v daljni Angoli lepo brusi v dragocen biser. Podpirajmo jo z molitvijo, to je vedno dober občutek, da veš, da je »nekdo« s tabo. Obrigada (Hvala), Tina

Irena

Dragi farani, sorodniki, prijatelji, znanci in neznanci!

V tem tednu sem imela tukaj v Angoli obiske iz naše župnije. Prišli so naš ate, g. župnik, Anica in Irena iz Velikih Pec. Glede na to, kako je težko dobiti vizo za Angolo, je to prava milost. O vsem, kar so doživeli tukaj, vam bodo sami povedali.

Zame je, kot so mi povedali, v domači župniji pred njihovim prihodom v Angolo stekla prava akcija. S temi sredstvi so me dodobra založili z vsem, kar potrebujem pri svojem delu. Največ stvari sem dobila za risanje. Barvice, flomastre, barvne krede, voščenke, svinčnike, šilčke, radirke, aja, pa seveda najpomembnejše - prenosni računalnik. Brez tega je pa zelo težko živeti v misijonih, ker če ni stika z domačimi ljudmi, kar nekaj manjka. Vez s Slovenijo me drži živo, ker so tam moje korenine. Je bilo prav lepo po dolgem času spet govoriti slovensko. Najlepše se zahvaljujem vsem, ki ste prispevali svoj dar. In Bog plačaj za vso podporo – tako materialno kot molitveno.



Naš g. župnik je tukaj seveda poskrbel za duhovni del – lepo je bilo spet moliti po slovensko in pri maši po slovensko zapeti. Moje prijateljice od doma in iz službe pa so me oblekle od glave do peta. Seveda niso pozabile tudi rdeče barve za lase ☺! Pa lepo je bilo spet videti našega ateta in iti spet malo z njim v hribe, seveda angolske. Za Ireno vam pa povem, da je prav fejst punca in bi bilo škoda, če je ne bo mahnila v misijone, o katerih sanja že 20 let. Tukaj je očarala vse otroke. S sestrami pa se zahvaljujemo tudi za vse domače dobrote, ki jih v prenapolnjenih kovčkih ni manjkalo. Prinesle so pravi slastni okus moje domovine tudi njim. Bodimo še naprej povezani z molitvijo!

Tina

Obisk v Angoli

Ves čas, kar je Tina v Angoli, me je skrbelo, kje je, kako se ima in kaj počne. Kljub skoraj dnevnemu stiku preko interneta sem vedel, da Tina ne bo potožila, pa če bi bilo še tako hudo. Napočil je čas odhoda v Angolo v Tinin misijon. Po 15 urah letenja z letalom smo pristali v Luandi, glavnem mestu Angole. Tine ni bilo takoj na letališče, mislim, da je od razburjenja zaklenila ključe v avtomobil. Potem je prišla z drugim avtom po nas. Srečanje z njo je bilo ganljivo. Ta dan smo ostali v Luandi, Tininem prvem misijonu. Sestre so lepo poskrbele za nas. Misijon je čist in urejen, pravo nasprotje ulic zunaj misijona. Smeti, prometni kaos, večni vrvež ljudi, ne da se opisati. Naslednji dan nas je sestra Fatima z džipom odpeljala v Calulo, 300 km oddaljeni misijon, kjer sedaj Tina biva. Mesto je precej čistejše od Luande, misijon je pa prav tako čist in urejen. Nastanili so nas v hiši za goste zunaj misijona, sestre so nas lepo sprejele in ves čas bivanja



pri njih lepo skrbele za nas. Predstavile so nam svoje delovanje, šolo, vrtec in opazil sem, da imajo misijonarke velik ugled med ljudmi. Sosedje so jim bratje salezijanci, predstavljeni smo bili tudi njim, oni pa so nas med sv. mašo predstavili domačinom, tako dobiš občutek, da smo na njih naredili dober

vtis. Na srečo smo bili tam na začetku Marijinega meseca avgusta. Pričelo se je tridnevno romanje, ljudje so prihajali od blizu in daleč. Vse tri dni so je bilo zelo veliko ljudi, ki so se tam kar nastanili s svojimi družinami. Ob zaključku romanja je bilo darovanje, to se

ne da opisati, darovanje denarja in pridelkov, od banan, plastičnih stolov, piva, vode in ne vem še kaj. Darovalkam, ki so darove nosile na glavah, ni bilo konca. Ganljivo, kako ti ljudje med plesom, petjem in ploskanjem dajejo vtis pripadnosti Vsemogočnemu. Čeprav so revni, so srečni. Prišel je čas slovesa, poslovili smo se od sester v Calulu, kot bi bili že dolgo prijatelji. Odpeljali so nas v Luando, kjer smo prespali zadnjo noč. Tudi tukaj je bilo slovo prisrčno in polno dobrih misli. Ko sedaj doma premišljuješ o teh dogodkih, dobiš občutek, da bi Slovenci bolj potrebovali misijonarje kot Angolci, predvsem zato, da bi iz nas ponovno naredili dobre ljudi. Posebna zahvala pa naši Anici za njen trud in skrbi, da je do obiska sploh prišlo, Anica, hvala lepa in Bog lonaj.

Nande




Staršem in Njemu v veselje

Počitnice. Težko pričakovani čas tako staršev, še bolj pa naših otrok. Čas, ko si starši na nek način »polnimo baterije«, otroci pa dajo vse na »off«. Čas, ko se otroci pogovarjajo, kam bodo šli na počitnice, kaj bodo delali, s kom se bodo srečali, se veselili, …

Izola, po mojem izboru najlepši slovenski primorski kraj. Pri nas doma se o tem kraju začnemo pogovarjati že v maju, ko načrtujemo dopust, da se slučajno datuma našega dopusta in počitnic MVM ne bi prekrivala. Tako so naši otroci že kar nekaj let gostje župnije Izola. Župnijska cerkev, posvečena mučencema sv. Mavru in sv. Donatu, leži na najvišjem delu nekdanjega otoka in se dominantno dviga nad mestom. In prav na ta najvišji del Izole so odšli na letovanje tudi MVM-jevci iz naše župnije. Stkanih je že veliko prijateljskih vezi, zato so te počitnice vsako leto težko pričakovane. Tam se srečajo



prijatelji iz vse Slovenije. Nekateri se med seboj poznajo že skoraj 10 let in škoda bi bilo, da se prijateljstva ne bi ohranjala. Počitnice se začnejo v nedeljo zvečer, ko starši pripeljemo svoje otroke. Joj, kakšna norišnica. Prtljaga, hrana, surfi, blazine, igre, iskanje postelje, iskanje prijatelja, poizvedovanje, zakaj ga ni, iskanje novih prijateljev, … in bedenje dolgo v noč ... Kolikor mi je to počitnikovanje poznano, si potem sledijo dnevi, ki imajo premalo ur. Naša mladina tako v dopoldanskih urah zelo uživa v plavanju, igrah na plaži in v vodi. Popoldanski čas pa zapolnijo s počitkom, druženjem, igrami, katehezami in kopanjem … Ko vročina malo popusti, je na vrsti večerja, ki ji sledijo razne aktivnosti verjetno dolgo v noč. Tudi nočno plavanje spada med igre, kajneda. Brez tega pa na morju pač ne gre. No, jutro, to je pa druga pesem, kajti spanca je premalo in jutro prezgodnje. Zajtrk jih pa vseeno premami s svežim kruhom in različnimi namazi. Njami, njami ... Vsako leto MVM-jevce na počitnicah obišče tudi »skriti« gost. Letos je to bila misijonska skupina PRIDI, katere poslanstvo je zbiranje denarja za misijon s petjem na ulicah v večjih evropskih mestih, ki pa je kasneje prerasel v poklicanost ponesti Kristusa na ulice, med ljudi. Sami MVM-jevci pa so letos obiskali invalide v domu Dva topola in se imeli prav lepo, čeprav je pogled invalidov na svet malo drugačen. In vsako leto imajo tudi temo, ki se povezuje skozi ves teden. In prav prekmalu je tu sobota in slovo od prijateljev. Sobotno dopoldne je tako v znamenju priprave na sveto mašo, ki jo darujejo v zahvalo za lepo preživeti teden. Del teh priprav pa že lahko spremljamo starši, ki smo prišli po svoje otroke. Pri sveti maši sodelujejo vsi otroci skupaj s svojimi animatorji. Prav lepo je biti pri tej maši in verjetno še lepše sodelovati. Tu lahko starši vidimo, kako so bili naši otroci zadovoljni na počitnicah in kaj vse so počeli v teh dneh. Med mašo je župnik večkrat poudaril, da so bili naši otroci na najvišji točki v Izoli in tako



bližje in v veselje Njemu ter v ponos staršem. In res so nam lahko ti naši otroci v ponos. Pa vendar. Tega počitnikovanja ne bi bilo, če ne bi bilo s. Andreje in pridnih animatorjev. Zato vsa zahvala njim. Pri vseh teh otrocih potrebujejo veliko energije in potrpljenja. Da jim pa to dobro uspeva, pa je dokaz, da dober glas seže v deveto vas, kot pravi pregovor, saj se na letovanje prijavi vsako leto več otrok. ♥ Hvala vam, ker žrtvujete svoj prosti čas za naše otroke in jih z dobrim zgledom pomagate vzgajati. starša Silvo in Tatjana ♥ Κot že vrsto let je tudi letos končno prišel tako težko pričakovani dan – dan odhoda na letovanje v Izolo z MVM. Vsako leto sem vesela, ko vidim srečne obraze otrok, ki se družijo po različnih župnijah pri MVM in se za zaključek vsi skupaj zberejo na letovanju. Koliko objemov, smeha in govorjenja. Takrat starši postanemo odveč, saj imajo toliko opravkov med seboj. Prav od srca jim privoščim teden uživanja. Posebno zahvalo, da naši otroci uživajo tako v molitvi, pospravljanju, plavanju, pa gre animatorjem MVM, ki se vsako leto potrudijo, da vse delajo z veseljem. mami Olga ♥ Tam sem bila prvič in mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem še več prijateljev. Komaj čakam naslednje leto. Urška Fajdiga ♥ Ta teden je bil najlepši del mojih počitnic. Ema Varga ♥ Vreme je bilo sončno, voda mokra, topla in slana pa fajn smo se mel. Matic Varga ♥ Že več let hodim na to počitnikovanje, ker se tam spoznal veliko novih prijateljev in vsako leto komaj čakam, da se vidimo. Jaka Škrabec ♥ Νa letošnjem letovanju z MVM-jem je bilo res zelo dobro! Še najbolj pa mi je bilo všeč nočno kopanje in zvečer, ko bi morali spati, smo se pogovarjali in smejali! Letošnje letovanje je bilo zakon! Jaka Pečjak

Pripravila Tatjana



Skupaj v Šempetru

Šempeter v Savinjski dolini leži v osrčju Slovenije ob regionalni cesti Ljubljana–Maribor in je oddaljen od Celja 12 km. Šempeter je samostojna fara z lepo cerkvijo sv. Petra (od tod tudi izhaja ime kraja). Zanimivo je, da je župnija spadala pod stiški samostan do leta 1783, ko je Jožef II. samostan razpustil. Zadnjo počitniško nedeljo smo člani in članice mešanega pevskega zbora prisostvovali sveti maši v župnijski cerkvi v Šempetru, ki jo je daroval naš gospod župnik za pokojnega očeta našega tenorista Romana. Lepo vreme nas je kar samo vabilo, da popoldne preživimo v naravi, zato smo se odpeljali do

parkirišča, od koder nas je pot popeljala do planšarije v Robanovem kotu. Pešpot do planšarije je očarala vsakega izmed nas in nam pokazala, kako čudovito je Božje stvarstvo, če ga le znamo občutiti in spoštovati. Ta dan nam bo ostal v lepem spominu in upajmo, da nam bo dal moči za naslednje desetletje našega delovanja.

Tanja



Svetla sled

Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (2. del)

3. Marijina kongregacija Razen pri Katoliški akciji je Lojze veliko delal tudi pri Marijini kongregaciji. Vesel je v tretji šoli pripovedoval, kako se je z nastopom novega voditelja v Marijanišču razmahnilo kongregacijsko življenje. Bog ve, ali mu ni prav Marija, ki se ji je posvetil in jo vsak dan častil, izprosila milost, da je prišel v Katoliško akcijo in v njej našel za svoje duševno življenje več področij in se vzgojil za vzornega Kristusovega borca. V četrti šoli je bil pri kongregacijskem svetu svetovalec za nižješolce, v sedmi šoli pa prvi pomočnik prednika in obenem vodnik nižješolske skupine. Mnogo se je pri kongregaciji trudil zlasti kot osmošolec, ko je bil izvoljen za prednika. Ob vsej svoji vnemi za učenje je vedno našel čas za seje, ki jih je znal živahno, stvarno in spretno voditi. Program za seje je vedno prej natančno pripravil in se posvetoval z voditeljem. Vedno je imel kake predloge in pobude. Hodil je na sestanke tudi k nižješolcem in navduševal fante za kongregacijske vzore, pa ob priložnosti opozarjal tudi na Katoliško akcijo, s katero naj kongreganist sodeluje pri pokristjanjenju razkristjanjenega okolja. Razmerje med kongregacijo in Katoliško akcijo mu ni delalo nikakršnih preglavic. Kongregacija mu je bila pomožna sila Katoliške akcije. Kdor je pri Katoliški akciji najboljši član, je lahko tudi najboljši kongreganist in enako more biti najboljši kongreganist obenem najvzornejši član Katoliške akcije (Strle, 149-150). 4. Božja volja Marijina brezmejna pripravljenost za izpolnjevanje božje volje je docela prežemala tudi Lojzetovo odprtost za Boga. Marijin "zgôdi se mi po tvoji



besedi" je bil tudi njegov "fiat -zgôdi se!" Rad je govoril: "Če je taka božja volja". Izrek "Če je božja volja” mu je prišel že tako v navado, da ga je ob vsaki priložnosti uporabljal. (Strle, 149). “Če je božja volja,” to je bil značilen Lojzetov izrek. “Tako pogosto ga je imel na jeziku, da me je dolgo časa s tem pošteno odbijal,” je pripovedoval prijatelj. (Strle, 190). Lojze je hotel vedno delati za božjo, ne pa za svojo čast: V meni gori! ... Luč je, ki šel sem za njo; pustil sem dom svoj in mater in brate, sèm sem prek morij prišel, da tu zate duše rešujem, ki v temi še blodijo. Luč jim delim, kažem jim pota, ki k Tebi jih vodijo, zanje živim in trpim.

V meni gori! … Naj razžari se kot kres vrh gore, da bo vsa srca zajelo, zate jih vnelo, da bo slavilo vse Tvoje ime.

Zveličar je odrešil svet z molitvijo, z zgledom, a predvsem z žrtvijo, s križem. Njegovi učenci zato ne bodo mogli iti po drugi poti ali delati po drugačni metodi, pa naj bodo kjer koli in kadar koli. Vedno bodo morali postaviti križ na vrh vseh drugih sredstev apostolata. “Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa,” si je zapisal Lojze. Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju po sedmi šoli je sklenil: “Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh pri pridobivanju za Kristusa. Zvečer si izprašam vest.” Pa ni ostalo samo zapisano v dnevniku. (Strle, 152). “Mladec mora biti pripravljen na žrtve, na mučeništvo in smrt!” To opozorilo je Lojze stalno nosil v svojem koledarčku. (Strle, 154). 5. Prizadevanje za čistost S pesmijo Sem mislil nam Lojze iskreno izpove, kako si je prizadeval za čistost:



Sem mislil, da sem sam, sredi življenja valov, sredi besnečih vetrov, in nisem vedel kam.

In vendar Ti si bil, mogočni moj Gospod, z menoj prav vsepovsod, kjerkoli jaz sem bil.

Si mi podal roko, me dvignil iz nizkosti, pokazal pot h kreposti, pokazal pot v nebo.

Marsikdo je mislil, da ima Grozde pač tako naravo, da mu krepostno življenje ni delalo nikakršnih težav. – “Grozde je nekaj drugega, on lahko, jaz nisem take narave,” je kdo dejal, če si ga opozoril na Lojzetov zgled. Pa ni res, da bi bil Lojze med tistimi redkimi izvoljenci, ki so jim po izredni božji milosti hudi boji mladih let prihranjeni in ki jim je krepost padla tako rekoč kot zrel sad v naročje. Kakor pač domala vsem ljudem, tako je bila tudi zanj ohranitev posvečujoče milosti božje in rast v njej dežela, ki jo je bilo treba osvojiti in braniti. In še s kakšnim naporom! Dejal bi lahko, da je bil Grozde med tistimi, ki se morajo boriti celo mnogo bolj kakor večina drugih ljudi! A molil je ter zvesto in vztrajno sodeloval z milostjo božjo in tako zmagoval. “Ad astra! Deficiendo discamus. K zvezdam! Iz padcev se učimo,” si je zapisal v dnevnik. (Strle, 163). Kot šestošolec je Grozde pod vtisom resnobnih duhovnih vaj, ozirajoč se nazaj, zapisal v dnevnik: “Kakšno je bilo vse moje dosedanje življenje? Koliko lepih dni je bilo? Ali ni bilo mnogo dni le na videz krepostnih? Ali ni bila večkrat lahka vest le napuh? – Moj Bog! Naj spoznam sebe, naj spoznam Tebe, naj uničim sebe, naj s Tvojo roko ustvarim iz sebe Tebe ... Moja čistost? Koliko sklepov, koliko bojev, koliko porazov, kako malo zmag! Koliko želja, koliko naporov! Kako močan je satan! Koliko nedolžnih src in oči mu večkrat nevede in proti volji služi! Skoraj bi obupal. Toda ne! Znova grem v boj, da si dobim nazaj lilijo čistosti!” (26. januar 1941). V hudih viharjih mladih let se je še bolj oklepal Boga in pri njem iskal moči za zmago. V peti šoli pravi:



Jaz sem kot mlado drevo: v meni kipijo sokovi življenja in v duši bole hrepenenja.

Jaz sem nesrečno drevo. Sam bi pred sabo se skril: strašne cvetove razvil v svojih pomladnih sem dneh.

Strah me sadov je iz teh, o, že sedaj me težijo; kaj če njih teža me zmore, daj mi, o Močni, opore!

“Kdor ga je poznal, ve, kakšna čista duša je bil,” piše o njem tovariš. A še posebno v tem pogledu velja za Lojzeta beseda sv. Pavla: “Boj sem bojeval.” To zanj nikakor ni bilo nekaj lahkega. V Majskem sonetu poje: O Mati, glej, spet maj je tukaj zdaj, ko vrnil se je izgubljeni sin, iz blata greha strašnih globočin, stoji spet na razpotju kot nekdaj.

A drugo smer si bo izbral sedaj, na desno stran, četudi ni ravnin, nič več ni strah ga trnja in strmin; da mu odpuščaš, mu roko podaj!

Daj, Mati, lilijo mi zdaj v levico, - kako je lep ta Tvoje grede cvet - ponesem čistega ga zdaj med svet.

Zato mi, Mati, daj še meč v desnico, da branil bom cvetico belo z njim, da jo v sveta vrvenju ne zgubim.



Razmišljamo

Kako nastaja dom

Pred našimi očmi na župnijskem dvorišču nastaja stavba, hiša, ki bo postala naš pastoralni dom. Vsakdo na svoj način doživlja gradnjo oziroma nastajanje doma. Jaz jo opazujem prek simbolike njenih gradnikov. Temelj1, 26. 6. 2011 do 3. 7. 2011 Temelj predstavlja nosilni del kakega gradbenega objekta, ki je navadno v zemlji.

Temelj je Bog! Gradbišče in delovišče

Gradbišče je kraj, prostor, kjer se gradi. Delovišče je kraj, prostor, kjer se dela zlasti fizično. Gradimo Cerkev v župniji.

1 Razlaga besed povzeta po Slovarju slovenskega knjižnega jezika.



Žerjav, 10. 7. 2011 Žerjav je naprava za dvigovanje, prenašanje na vrvi, obešenih bremen po zraku na manjše razdalje.

Z izkušnjami iz prejšnjih zadolžitev si bil na naše gradbišče postavljen v 23. tednu leta 2011 zaradi nastalih potreb pri gradnji pastoralnega doma. Osnovna tvoja naloga je, da razlagaš, dvigaš in prenašaš gradbeni material in tako lajšaš delo udeleženim na delovišču. Posebej je tvoje delovanje želeno pri težjih bremenih. Tvoj domet in moč sta omejena z dolžino ročice, ki sicer sega do skrajnih mej gradbišča. Predstavljaš pomemben zaključni člen raznih transportnih tokov. Vanje si s svojim delovanjem vključen, zato se učinki tvojega dela prepoznavajo tudi širše izven delovišča. Tvojega delovanja ni možno prepoznati zgolj z nedeljskimi obiski delovišča. Številna so dela,

naloge in aktivnosti, ki jih izvajaš, da ob tebi raste hiša in dom - pastoralni dom. Tvoje poslanstvo na našem gradbišču je zate služba, ki bo imela svoje trajanje, o katerem pa odloča uprava gradbišč. Želim ti nadaljnje srečno delovanje med nami. Žerjav kot g. župnik silen, neustrašen, vizijonarski, poslan in dan. Postavljen v župnijo, da bi z njegovo prisotnostjo Delo in skupnost rastla. Armatura, 17. 7. 2011 Armatura je v gradbene materiale vstavljeni gradnik, ki povečuje njegovo nosilnost. Vstavljena, položena je, da bi ojačala konstrukcijo. Armatura kot naša vera. Skrita očem, a vidna v delovanju in učinku.



Steber Steber je podolgovat, pokončen, gradbeni element, ki kaj nosi, običajno z vgrajeno armaturo. Pokončni župljani, osebe z vero so kot stebri, ki omogočajo, da župnijsko občestvo deluje in obstaja. So trdne podpore vsemu, kar prinaša župnijsko življenje. Nosilec, 24. 7. 2011 Nosilec je podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev enakomerno na podpore, običajno na stebre in zidove. Nosilec v našem domu naj predstavlja radosti in težave življenja (v) župnijske(i) skupnosti. Te so bogastvo in breme vseh. Enakomerno se delijo vsem in na vse, ki nudijo, in so opora. Plošča, 31. 7. 2011

Plošča je običajno betonska stropna konstrukcija, ki leži na nosilnih zidovih in stebrih. Župnijska skupnost je sestavljena iz različnih skupin in posameznikov, ki navzven tvorijo enovito, enotno in povezano celoto. Takšno, kot jo predstavlja monolitna betonska plošča našega pastoralnega doma.



Podpornik Podpornik je podolgovat element, ki kaj začasno ali trajno podpira. Vsi smo poklicani, da podpiramo. Trajno, začasno, enkratno, večkratno, finančno, moralno, materialno … pomembno je le, da zavzamemo mesto, ki nam pripada s poklicanostjo. Se lahko nadaljuje.

Tadej

Beseda življenja

Sprejemati vse

»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«(Lk 15,32) S temi besedami Jezus zaključuje priliko o izgubljenem sinu, ki jo gotovo poznaš. Hoče nam pokazati veličino Božjega usmiljenja. Ta prilika končuje poglavje Lukovega evangelija, v katerem Jezus pove še dve drugi priliki na isto temo. Se spomniš prilike o izgubljeni ovci, ko gospodar pusti v puščavi devetindevetdeset ovac in gre iskat izgubljeno? Se spomniš zgodbe o izgubljeni drahmi in kako vesela je bila žena, ko jo je našla? Pokliče tudi prijateljice in sosede, da bi se skupaj veselile.



»Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.« Tako vabi Bog tebe in vse kristjane, da bi se z njim veselili, praznovali in bili deležni njegovega veselja, ker se je vrnil grešni človek, ki je bil izgubljen in potem najden. Te besede izreče v priliki oče svojemu starejšemu sinu, ki je delil z njim vse svoje življenje, toda po napornem delovnem dnevu noče stopiti v hišo, kjer praznujejo vrnitev njegovega brata. Oče gre naproti zvestemu sinu, kot je šel naproti izgubljenemu, in ga skuša pregovoriti. Toda očetova čustva in čustva starejšega sina so si v očitnem nasprotju: oče je poln brezmejne ljubezni in veselja ter želi, da bi to vsi delili z njim, sin pa je poln zaničevanja in ljubosumja do brata, celo ne priznava ga

več za brata. Ko govori o njem, namreč pravi: »Ta tvoj sin, ki je zapravil tvoje imetje.« Ob očetovi ljubezni in veselju zaradi sinove vrnitve je še bolj videti jezo starejšega sina, jezo, ki razkriva hladen, lahko bi rekli lažen odnos do očeta. Temu sinu je pri srcu samo delo, izpolnjevanje dolžnosti, nima pa sinovske ljubezni do očeta. Rekli bi, da mu je pokoren kot gospodarju. »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.« S temi besedami Jezus opozarja na nevarnost, v

katero lahko zaideš tudi ti: da živiš zato, da bi bil dober človek, ki si prizadeva za popolnost, pri tem pa obsojaš manj dobre brate. Če si namreč “navezan” na popolnost, gradiš samega sebe, se napolnjuješ s seboj in si poln občudovanja samega sebe. Ravnaš kot sin, ki je ostal doma in našteva očetu svoje zasluge: »Toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza.« »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«



Jezus s temi besedami oporeka miselnosti, da odnos do Boga temelji le na izpolnjevanju zapovedi. Takšno izpolnjevanje ne zadošča. Tega se dobro zaveda tudi judovsko izročilo. V tej priliki Jezus osvetljuje Božjo ljubezen, ki kaže, kako Bog, ki je ljubezen, naredi prvi korak do človeka, ne da bi sodil, ali si človek to zasluži ali ne. Bog hoče le, da se mu ljudje odpremo, da bi z njim živeli v pristnem življenjskem občestvu. Seveda je, kot lahko razumeš, za Boga Ljubezen največja ovira prav življenje tistih, ki zbirajo zaslužna dejanja in dobra dela, Bog pa bi rad imel njihovo srce. »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«

S temi besedami te Jezus vabi, da imaš do grešnika enako brezmejno ljubezen, kakršno ima do njega Oče. Jezus te vabi, da ljubezni, ki jo ima Oče do katerega koli človeka, ne meriš s svojo mero. Ko Oče povabi starejšega sina, naj se z njim veseli, ker je najden izgubljeni sin, hoče tudi od tebe, da spremeniš miselnost: kot brate in sestre sprejemaj tudi tiste

može in žene, ki bi jih samo zaničeval in se čutil vzvišenega nad njimi. To bo povzročilo pravo spreobrnjenje v tebi, ker te očiščuje prepričanja, da si boljši, in ti pomaga izogibati se verski nestrpnosti in sprejeti odrešenje, ki ti ga je Jezus zaslužil, kot čisti dar Božje ljubezni.

Chiara Lubich

Novice in obvestila Prva vaja otroškega pevskega zbora v tem šolskem letu bo v nedeljo, 25. septembra, ob 9. uri v župnišču. K razigranemu pevskemu druženju vabljeni tudi novi pevci!

8-2011 Kazalo:

Uvodnik ...........................................................................................................................1 Spomini in upanje .....................................................................................................1

Razmišljamo ...................................................................................................................2

Iz življenja župnije........................................................................................................5 Jesen, tudi za naše invalide, bolne in ostarele.....................................................5 Obnova duhovniških grobov in križa na župnijski cerkvi ..............................7 V Tvojo smer!..............................................................................................................8

Skupine predstavljajo.................................................................................................10 Zanjo...........................................................................................................................10

Gradimo dom................................................................................................................11 Od smreke do »grušta« ...........................................................................................11 Kako nastaja dom (2)...............................................................................................14

Beseda življenja............................................................................................................16 Sedanji trenutek.......................................................................................................16

Svetla sled......................................................................................................................19 Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (3. del) ...................................19

Novice in obvestila ......................................................................................................23

Misijonski odmev........................................................................................................25 Na mnoga leta, Tina ................................................................................................25



Uvodnik

Spomini in upanje

»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« Jn 11,25

Že deset let je ni … pomislim in se z roko dotaknem kamna, na katerem je napisano njeno ime … Pa se zdi, da je bila še včeraj tu. V spomin si z lahkoto prikličem vonj njenega kruha, mehkobo besed, prepletenih s smehljaji. Srce vztrepeta kot plamen v vetru. Sled grenkobe pospremi solzo in trpka bolečina nekega konca spet potrka na mojo vero. Dlan drsi po kamnu, po imenih … pogled objame spokojno vrsto tihih, a vendar neskončno pomenljivih grobov. Kar šli so … me spreleti občutek izgubljenosti, kakor majhnega otroka, ki sredi množice za hip izpusti mamino roko. Veter zapiha močneje in tudi vihar v moji duši narašča. Zakaj? Zakaj tako, ljubi Bog? Res ni šlo drugače? Res nisi hotel, mogel, želel ustvariti tega lepega, razkošnega, dragocenega sveta brez smrti?! Razum si z vso silo trudi razumeti, srce pa išče Tvojo bližino, Tvoj mir, Tvojo neizrekljivo ljubezen, s katero si vsakega izmed nas poklical v življenje za Življenje. Zato Ti izročam svoje bolečine, strah, osamljenost in nevero. Bolečine izgub. Strah pred smrtjo. Osamljenost, ki jo skrivam za skrbno izdelanim pročeljem praznih navad in brezglavega hitenja. Nevero, ki hromi moje dneve, da odtekajo v prazno, brez prave pomena in smisla. Ti, ki si Vstajenje in Življenje, Ti spremeni bolečine v hrepenenje po večnosti, spremeni strah v zaupanje, osamljenost spreobrni v darovanje za druge in … nevero spremeni v vero. Nad pokopališče se spušča jesenski mrak. Svetloba pisanih sveč je kakor mehka koprena, ki pokriva gomile. Naj počivajo v miru … ni mi preveč ljub ta stavek, zdi se mi, da nima okusa nebes … Naj ne počivajo preveč … naj se veselijo v Božji slavi, naj okusijo vse radosti zrenja v Božje obličje, naj pojejo z angeli, naj … naj ne nazadnje s pogledom z večnosti čuvajo tudi nas. Da ne bi zašli, da bi se varno vrnili Domov … Zdaj hitim domov, da objamem tiste, ki so Tukaj in Zdaj in da skupaj z njimi obujam spomine na one, ki so Tam in Vekomaj.

dš



Razmišljamo Misel na smrt nas spominja, da je naše življenje minljivo. Takšni, kot smo, ne bomo večno živeli. Umrli bomo. Verujemo pa v večno življenje, v življenje po smrti. Življenje po smrti ni preprosto nadaljevanje tega življenja. To je življenje, v katerem bodo uresničena vsa naša hrepenenja, eno samo življenje trenutka. Večno življenje se ne meri po zemeljskih merilih, to je življenje čiste sedanjosti. Švicarski terapevt C. G. Jung meni, da lahko samo tisti, ki veruje v večno življenje, živi to zemeljsko življenje v polnosti. V sestavku o duši in smrti piše, da življenja po smrti ne moremo dokazati. Vendar modrost naše duševnosti kaže na to, da s smrtjo ni vsega konec, ampak nas čaka nekaj, kar presega vse naše predstave o življenju. Kdor ne posluša svoje duše in živi mimo nje, zboli. Trdno se mora oprijeti tega, kar ima. Oklepa se svojega premoženja, svojega zdravja, svojega Jaza. Toda če stvari ne moremo spustiti, če se ne moremo osvoboditi, se ne moremo preroditi.

Vera v večno življenje je zato po Jungu pogoj, da tukaj in zdaj živimo v polnosti, sproščeno, hvaležno uživamo in znamo tudi spustiti, kar nam je podarjeno. Če se Bog rodi v nas, se razjasnijo vse misli, ki so kalile Božjo pramisel v nas: »Nisem v redu. Z menoj ne more nihče vzdržati. Vse delam narobe …« Skozi mnoge preizkušnje naj bi se

vedno bolj bližali v pravo, enkratno življenje, ki nam ga je Bog namenil. In naša resnična podoba naj bi postajala vedno jasnejša v nas in po nas v tem svetu.

Anselm Grün Razmišljanje mladostnika … PREKO SMRTI V ŽIVLJENJE V veroizpovedi se večkrat ustavim pri besedah: »Verujem v vstajenje mrtvih in večno življenje.« To se mi zdi še tako daleč. Ko pa je pred kratkim v prometni nesreči umrl moj prijatelj, so prav te besede postale zame tolažba.



Dojel sem, da smrt ni zadnja beseda, v globini našega bitja nas smrt ne more ločiti.

V smrti ne bomo ostali brez tvoje ljubezni, dobri Bog. In smrt ne uniči ljubezni, ki povezuje ljudi med seboj. Vstajenje mrtvih mi pove, da je ljubezen močnejša od smrti. S svojim prijateljem se ne morem več pogovarjati. Ne morem ga objeti in ga čutiti ob sebi, ker pa je pri Bogu, je tudi ob meni. V molitvi in pri sveti maši lahko z njim čuti vsa skupnost. Včasih mi govori v sanjah. Tako vem, da me še dalje spremlja in mi je v oporo. Nedavno sem govoril z znanko. Noče slišati več za

nobeno zvezo, ker je po bolezni izgubila prijatelja. Takrat mi je postalo jasno, kako dobro je, če veruješ v vstajenje po smrti. Ljubezen, ki jo čutim do prijatelja, se ne izniči. Samo spremeni se. Iz nje lahko živim naprej. Moj prijatelj je umrl v Tebi, večna Božja ljubezen, ki nas povezuješ, in nas niti smrt ne loči.

Po: A. Grünu

♥ Bog si je v svojem vrtu

zasadil velike svetnike – prave rože in lilije;

a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne

marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo:

da razveseljujejo Božje oko, kadar zre zemljo.

Cvetke same so tem popolnejše, čim radostneje in vestneje spolnjujemo Božjo voljo.

(sv. Terezija Deteta Jezusa)

♥



Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo

s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo

z usmiljenjem do teh nesrečnih. (Friderik Baraga)

♥

Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi,

a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo,

da v njem dosti dobrega storimo. (Dragotin Kette)

♥

Življenje je Božji dar, ki nam je izročen, da iz njega naredimo nekaj koristnega.

Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni

poklicani pred posebno sodbo, kot pravi Sveto pismo,

nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.

(Wernher von Braun)

♥ Kdor želi gledati živega Boga

iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli,

ampak v dejavni ljubezni do človeka.

(Romain Rolland)

Pripravil župnik Jože




Jesen, tudi za naše invalide, bolne in ostarele

Nedelja, še vedno poletno topla in jesensko lepa. Pritrkovalci so v zvoniku izvabljali čudovite melodije zvonov in s tem naznanjali, da to le ni kar navadna nedelja. K maši ob 10. uri so bili še posebej vabljeni invalidi, bolni in ostareli iz naše župnije. Med mašo je bilo poudarjeno, da slej ko prej vsi pridemo v Gospodov vinograd. Bolni in ostareli so se pri maši tako lahko duhovno obogatili in po želji prejeli bolniško maziljenje, ki sta ga podelila župnik Jože Grebenc in gospod Janez Petek. Pravijo, da so ljudje po maziljenju potolaženi in tako je bilo videti tudi v naši cerkvi. Zdravnik lahko veliko naredi za telo, a za notranjo srečo je potrebno nekaj več. Petje ljudskih pesmi je nedeljsko mašo naredilo še popolnejšo, saj starejši zelo radi poslušajo ljudske pesmi in po svojih močeh še zapojejo zraven. Vse Bogu v čast. Tretje srečanje smo nadaljevali v spodnjih prostorih našega župnišča, a žal se je povabilu na družabni del odzvala le peščica udeležencev. V prijetni družbi, ob dobro obloženi mizi in prijetnem klepetu nas je opoldanski zvon opozoril na nedeljsko kosilo. Razšli smo se po svojih domovih z obujenimi spomini na pretekle prijetnejše čase in z željo po ponovnem

srečanju ob letu osorej. Ljudje v zrelih rabijo in iščejo pogovor in družbo, saj jih je veliko doma osamljenih. Tako pa imajo priložnost, da se vidijo in poklepetajo o marsičem. Res pa je tudi, da je večina starejših odvisna od prevoza svojcev. Tu pa včasih naletijo na gluha ušesa. Potrudimo se, da naslednje leto svojci poskrbimo, da k tej maši pripeljemo starejše, pa naj bodo to naši starši, stari starši, sosedje, prijatelji … Lani smo s skromnim darilom obiskali preko sto bolnih in ostarelih. Naša voščila pa ob praznikih prejme preko 300 naših starejših župljanov. Hvala vsem, ki nam pri tem kakorkoli pomagate. Tatjana



ZAUPANJE (Vera Štebe) Kje skrito je zaupanje, da v tistih, ki od nas odvisni so, občutek varnosti zbudimo? Morda v očeh, ki ogledalo duše so in nas s pogledi vežejo? Morda v dotiku, s katerim tako dobra kakor slaba čustva sporočimo? Je to nasmeh, ki ga ob srečanju nekomu podarimo in z njim zaupanje zbudimo?

Morda so to besede, s katerimi tolažimo, razbremenimo in smo pri tem pozorni bolj kot na vsebino, na to, kako jih govorimo. Je čas, ki ga nekomu posvetimo? Je vse, kar zanj s spoštljivostjo in brez prisile, z veseljem naredimo?

Prav je, da se zavedamo, da z vsem, kar smo, in z vsem, kar delamo, lahko zaupanje porušimo ali zbudimo.

Pohvale lepše za človeka ni, kot je priznanje, da lahko zaupa ti. Saj bolj, ko dozoreli smo, manj je ljudi, ki jim zaupamo!



Obnova duhovniških grobov in križa na župnijski cerkvi

Če se v Šentvid pripeljemo po klancu navzgor in se ozremo proti župnijski cerkvi, poleg cerkve zagledamo tudi mogočen križ. Križ je pritrjen ob spominskih ploščah vojakom iz domače župnije, ki so padli med prvo svetovno vojno. Po 80. letih oziroma v prvih letih samostojne države so omenjenim ploščam dodali še seznam mučenikov, žrtev povojnih pobojev leta 1945, ki so šele s tem obeležjem dobili svoj simbolični grob. Na tem prostoru ob cerkvi so pokopani tudi duhovniki, ki so delovali v Šentvidu ali pa so šentviški rojaki. Križ, ki mogočno bedi nad grobovi, je bil že v precej slabem stanju in potreben

obnove. V celoti ga je lepo obnovil Ciril Klemenčič iz Glogovice. Ostale simbole pod njim pa je za boglonaj poslikal Stane Rus iz Doba. Ob ureditvi omenjenega dela se je pokazalo, da je potrebno pristopiti tudi k ureditvi ostalih površin na tem prostoru. Tako so se uredili duhovniški grobovi. Novi sta tudi zgornji dve stopnici in celotno oporočje na velikih stopnicah. Na vhodu stopnic so nameščeni dve novi krogli, urejena pa je tudi okolica na desni strani stopnic. Vsa vrtnarska dela je opravila cvetličarna Zvonček.



Glavni pobudnik in gonilna sila pri omenjenih delih je bil Jože Kastelic, tudi ključar župnijske cerkve, v veliko pomoč pa sta mu bila Vid Glavič in Jože Glavič. Nastale stroške (nekaj več kot 1.000 evrov) so pokrili predvsem sorodniki žrtev, ki so napisani na spominskih ploščah. Poseben del na pokopališču ob cerkvi je sedaj spet lepo urejen in obnovljen. S takim dejanjem pokažemo spoštovanje do umrlih in seveda svojo kulturo. Vsem, ki ste sodelovali pri obnovi ali prispevali za izvedbo tega, lep boglonaj.

Silvo

V Tvojo smer!

Medtem ko so se otroci podili po trgovinah za novimi šolskimi potrebščinami, smo animatorji dodobra »švicali« na Gradišču in pripravljali program in ostale stvari, da bi oratorij potekal kar se da brez problemov. In z mojega vidika nam je tudi uspelo! Peščica animatorjev iz prejšnjih let in lepa vojska novincev smo stopili skupaj, stisnili zobe in organizirali Mini oratorij 2011.

Glede na to, da lani oratorij ni uspel, smo po tiho upali na vsaj polovično število udeležencev iz prejšnjih let … Ampak smo jo presegli! Kar je bil za nas eden

večjih uspehov

letošnjega oratorija. 71 otrok se nam je pridružilo na skupni 3-dnevni avanturi ob dogodivščinah preroka Jone. Na novi lokaciji, na Gradišču, kjer nas je Maks s svojo družino dobrodušno sprejel in nam pomagal.



Letošnje dogajanje so popestrili tudi vojaki, ki so nas obiskali z oklepnikom ter nam predstavili marsikaj iz svojih vsakdanjikov.

Med drugim tudi kondicijski trening, tu so si vojaki dali dodobra duška. Za ohladitev v zadnjih vročih dneh pa so poskrbeli gasilci iz Doba. Noč pred

zaključkom oratorija so otroci tudi prespali. Veliko otrok, prijavljenih za spanje na Gradišču, je bilo tudi predšolskih. Nočna straža je imela seznam številk staršev, saj bodo gotovo hoteli sredi noči domov. Očitno nam jih je čez dan uspelo tako zelo utruditi, da ni bilo potrebno poklicati niti enkrat! Za kar čestitam vsem malčkom, ki so kljub svoji starosti pokazali svojo neustrašnost.



Verjamem, da je bil letos oratorij prekratek in da smo zaradi tega morali izpustiti marsikatero dogodivščino. Mislim pa, da nam je pa kljub temu uspelo otroke napolniti z novimi izkušnjami in njihovo življenje obogatiti z novimi avanturami. Ob tej priložnosti se tako zahvalim vsem, ki ste nam na kakršenkoli način pomagali in stali ob strani pri ustvarjanju te velike dogodivščine. Od nekaterih sem dobila celo komentar, da je bil »naj naj naj oratorij!« In tako se vprašam, kaj bo šele naslednje leto, če nam bo uspelo oratorij podaljšati. ;) Do takrat pa nasvidenje!

Urška, vodja Mini oratorija 2011


Zanjo

Začel se je mesec oktober, mesec rožnega venca. Ta molitev se mi je zdela dolgočasna, dokler nisem romala v Medžugorje. Tam sem odkrila, da je molitev nekaj lepega, da te pomiri in da novih moči. Pred dvema letoma je Marija kar nekaj oseb iz župnije povabila k sebi v Medžugorje. Doživeli smo prelepe trenutke. Pri Mariji smo jokali, peli, molili, se spovedali in se ji priporočili. Ob povratku domov nas je vodička spodbudila, da naj se srečujemo vsak prvi petek v mesecu ob molitvi rožnega venca. In to nam res z Marijino pomočjo od tedaj uspeva. Kar naenkrat nam je molitev rožnega venca postala druženje in ni več dolgočasna.

Helena



Gradimo dom

Od smreke do »grušta«

Brez hrupa rastejo, povečujejo prirastek, a zase jemljejo iz zemlje le toliko, kolikor potrebujejo. Njih preudarni gospodarji čutijo z njimi in vedo, da njih

vrednost ni seštevek kubičnih metrov, pomnožen z enotsko tržno ceno. Smreka na panju ima za pravega lastnika ceno daru. Podarjeno pa je srčno odbrano, zato tudi posebej zaznamovano.

♥ Sledili smo dolžnosti in se odzvali povabilu. Nismo omahovali, da nam ni treba, da ni to naše delo; ali saj bo nekdo drugi. V dar so omahnile prve smreke, prvi prispevki. Pokazala se je moč pričevanja enotne soseske, kar je sprožilo odzive po vsej župniji. Akcija je stekla. ♥ Na prošnjo sem bil poslan med vaščane. Komaj prepričan sem šel navduševat. V svojem »gozdu« strahu in stiske s časom sem podrl »smreko«, moj prispevek in jo položil na kup z upanjem, da se kakšen vaški ne spremeni v hlod. ♥ »To je za vaju! Vama bo farovž služil. Ob treh gremo, da sta pripravljena!« ♥ »Nič ni pretežko, če se naredi z dobro voljo,« smo rekli v naši soseski in se podali v gozd, da posekamo eno, dve ali več smrek. Saj gre

vendar za naše skupno dobro!



Skupinsko ali posamezno, organizirano ali na horuk, vse s ciljem, da se preskrbi les za ostrešje našega župnijskega doma. ♥ Zavedali smo se, da je les, če je dostavljen na dostopno mesto, vreden več kot v gozdu. Tako so se ob cestah in poteh začeli pojavljati kupi hlodovine podarjenih smrek. ♥ Med tednom smo organizirali zbiranje lesa in prvo jesensko soboto, na god blaženega Slomška, in z božjim blagoslovom les tudi posekali in spravili do ceste. Sodelovalo je slabi dve desetini soseščanov. Vsak je imel s seboj obilno mero dobre volje in vsaj še nabrušeno motorno žago. Seveda pa je bilo za lažje delo potrebno še nekaj traktorjev in vozov. Ko smo v poznih popoldanskih urah nekako kar istočasno na več koncih naše podružnice končevali delo, se je med

sodelujočimi čutilo veselje in zadovoljstvo, da smo opravili dobro delo. Skupaj smo posekali približno 50 smrek.



♥ Dobrotniki lesa so bili podobni tistim v nedeljskem evangeliju. Nekdo je obljubil in dal ter še delal, drugi je obljubil in dal, spet drugi je za nami klical: »Počakajte, jaz bi tudi dal,« nekateri pa so tudi kar poniknili. Posekane smreke je bilo potrebno naložiti in prepeljati do žage. Po utečenem postopku je šofer s kleščami prijel smreko, pomočnik pa jo je izmeril. Od prve do zadnje vsako posebej. Premer in dolžina smrek sta se zapisovala na odpremnico in kasneje se je izračunala kubitaža. Po poštenem delu je bila opravljena poštena izmera in predaja lesa na žago. ♥Prispevali smo smreko, čeprav bi koristila tudi pri moji gradnji. Verjetno ne bo vgrajena v ostrešje župnišča. Z nakupom žaganega lesa pri domačem žagarju jo morda celo pridobim nazaj. Odziv je presegel količinske potrebe lesa za ostrešje. Viške so odkupili lokalni žagarji. Akcija je še v teku, zapisniki o predaji lesa se zbirajo, zato lahko podatke o količini podarjenih hlodov še pričakujemo. ♥Vesel sem, da so mi zaupali odkup lesa. Po najboljših močeh se bom potrudil, da izpolnim dogovorjeno in poskrbim, da kljub težkim gospodarskim razmeram denar zaokroži. Vse priznanje izrekam številnim župnijskim prostovoljcem, ki so na razpolago, da meritve in prevzem potekata v zadovoljstvo vseh vključenih. ♥ Vsi, ki pa smo sodelovali, pa smo bili deležni blagoslova, kajti pri tako nevarnem delu, kot je v gozdu, ni nihče dobil niti praske. V teh dneh, ko smo že krepko zakorakali v jesen, je gradnja župnijskega doma dosegla svoj vrh, kajti gradbinci nanj že polagajo les, ki smo ga darovali župljani. Ob tem plemenitem dejanju tako še bolj začutimo, da bo to naš skupni dom. Širom po župniji se je v tistem času zgodilo še veliko drugih znamenj, ki niso zabeležena v tem zapisu. Ta pa so zapisana, da označijo čas, nas povežejo in krepijo zavest o skupnem domu.

Pripravile sodelujoče podružnice



Kako nastaja dom (2)

Naša hiša se dviga v višino. V stavbo se vključujejo novi gradniki, ki bodo postali pomemben del gradbene konstrukcije. Vsak od njih pa vnaša v nastajajoči dom tudi delček simbolike in nagovarja. Opaž, 5. 8. 2011

Opaž je priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov. Postavljen je po vnaprej predvidenem načrtu na ustreznih mestih in v pravih dimenzijah. Njegov učinek, ko opravi svojo funkcijo, trajno zaznamuje vsebino – beton in le z veliko truda se njegova oblika kasneje spremeni. Kot pastorala, vzgoja in odnosi. Že njihovo kratkotrajno delovanje ima lahko dolgoročen učinek.

Vogal, 14. 8. 2011

Vogal je del stavbe, kjer se stikata zunanji steni. Do stika lahko pride, le če sta steni usmerjeni druga proti drugi. Mož in žena. Dve smeri dveh poti. Ko se srečata, lahko tvorita življenjsko partnerstvo. Povezana z zakramentom svetega zakona pa oblikujeta življenjsko skupnost, temeljno, naravno in najkvalitetnejšo sredino za nastanek družine.

Če vogale naših domov pregovorno podpirajo moški in ženska, naj monolitni vogali našega Doma predstavljajo zakonsko skupnost.



Zidak, 21. 8. 2011, teden župnijskega oratorija Zidak je izdelek, navadno iz gline, namenjen za zidanje.

Skoraj nevidno so vpeti zidaki v vrstah med vogale in stebre našega doma. Zidaki naj predstavljajo naše otroke. Ti so nam dani, da rastejo ob opori družin, vzgojiteljev, učiteljev in animatorjev, generacija za generacijo. Vrste opek naj simbolično predstavljajo vsako novo generacijo otrok – novih župljanov. Vsaka generacija se trajno vzida v hišo naše skupnosti. Če iz nje izpade član, je

lahko nevarno. Usodno pa je, če izgubimo celo generacijo! Okno, vrata, 28. 8. 2011 Okno je odprtina v steni stavbe, narejena zaradi svetlobe in zračenja. Okenske odprtine v zidovih lahko predstavljajo naše sožupljane, sestre in brate, ki so se oddaljili in jim ni mar za vero in našo skupnost. Med nami niso izgubili svojega mesta. Zaradi njihove odsotnosti je naša skupnost odprta in ljubeče kliče k povratku z aktivnostjo oznanjevanja – evangelizacije.



Vrata so odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa. Žal nekateri tudi odidejo. Svobodno vključenost v skupnost nam predstavljajo vrata. Svobodno lahko vstopamo in izstopamo, prinašamo in odnašamo, dajemo in prejemamo.

Sidro, 4. 9. 2011 Sidro je v gradbeništvu navadno kovinska naprava za pritrjevanje, povezovanje gradbenih konstrukcijskih elementov. Vrednote in tradicija. Združeni v pravem razmerju dajeta odlično osnovo za vzgojo, postavljata temelje za zakonsko in župnijsko skupnost, povezujeta generacije, čas in dobe med seboj. Naj mesta prehodov med etažami, ki v armaturi tvorijo področje sidranja, v našem domu simbolno pričujejo za prave vrednote in tisti del tradicije, ki izhaja iz vere, ne pa iz navad in nedeljske folklore.

Se lahko nadaljuje. Tadej

Beseda življenja

Sedanji trenutek

»Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13) Jezus je šel iz templja. Učenci mu s ponosom govorijo o mogočnosti in lepoti tempeljske stavbe. Jezus pa jim reče: »Vidite vse to? Resnično, povem vam: Tu nikakor ne bo ostal kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil.« Potem se vzpne na Oljsko goro in tam sede. Ko gleda pred seboj Jeruzalem, jim začne govoriti o razdejanju tega mesta in o koncu sveta.



»Kako bo prišel konec sveta?« ga sprašujejo učenci, »in kdaj se bo to zgodilo?« To vprašanje si zastavljajo vsi rodovi kristjanov, to vprašanje si zastavlja vsako človeško bitje. Prihodnost je namreč skrivnostna in pogosto vliva strah. Tudi danes nekateri sprašujejo vedeževalce in se poglabljajo v horoskope, da bi izvedeli, kakšna bo prihodnost, kaj se bo zgodilo ... Jezusov odgovor je jasen: konec sveta se ujema z njegovim ponovnim prihodom. On, Gospod

zgodovine, se bo vrnil. On je svetla točka naše prihodnosti. In kdaj bo prišlo do tega srečanja? Tega ne ve nihče, lahko se zgodi v katerem koli trenutku. Naše življenje je namreč v Božjih rokah. On nam ga je dal; on nam ga lahko tudi nepričakovano, brez vnaprejšnjega opozorila, vzame. Pa vendar nas opozarja: Na ta dogodek boste pripravljeni, če boste budni. »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« S temi besedami nas Jezus spominja predvsem na to, da zagotovo pride. Naše življenje na zemlji se bo končalo in začelo se bo novo življenje, ki ne bo imelo konca. Danes nihče noče govoriti o smrti ... Včasih poskušamo storiti vse, da bi se raztresli, in se tako zelo zatopimo v vsakdanja opravila, da morda pozabimo nanj, ki nam je dal življenje in ga bo od nas ponovno zahteval, da nas popelje v polno življenje, v občestvo s svojim Očetom, v nebesa. Ali bomo pripravljeni na srečanje z njim? Ali bo naša svetilka prižgana, kakor svetilke preudarnih devic, ki čakajo ženina, oziroma ali bomo v ljubezni? Ali pa bo naša svetilka ugasla, ker nas je zaslepilo toliko stvari, ki naj bi jih naredili, ali minljivo veselje ali posest gmotnih dobrin in smo zato pozabili na edino potrebno: da ljubimo? »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« Toda kako naj bedimo? Vemo, da dobro bedi zlasti tisti, ki ljubi. To ve žena, ki čaka svojega moža, ki se je zamudil pri delu ali naj bi se vrnil z dolge poti; to ve mama, ki trepeta zaradi sina, ki se še ni vrnil domov; to ve zaljubljenec, ki komaj



čaka trenutek, da sreča svojo ljubljeno ... Kdor ljubi, zna čakati tudi tedaj, ko se drugi mudi. Jezusa čakamo, ko ga ljubimo in si vroče želimo, da bi se z njim srečali. In nanj čakamo, ko ljubimo konkretno, na primer takrat, ko mu služimo v tistem, ki je ob nas, ali ko si prizadevamo, da bi ustvarjali pravičnejšo družbo. Sam Jezus nas vabi tako živeti s priliko o zvestem služabniku, ki čaka gospodarjevo vrnitev in skrbi za vse druge služabnike in za vsa hišna opravila; ali s priliko o služabnikih, ki prav tako čakajo na gospodarjevo vrnitev in store vse, da bi pomnožili talente, ki so jih prejeli. »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.« Prav zato, ker ne vemo ne dneva ne ure njegovega prihoda, se laže osredotočimo na današnji dan, ki nam je dan, na težo dneva, na sedanjost, ki nam jo Božja previdnost ponuja. Pred časom se mi je porodila tale molitev k Bogu. Sedaj bi vas rada spomnila nanjo. »Jezus, daj, da bi govorila vedno tako, kakor bi bila to zadnja beseda, ki jo izrekam. Daj, da bi delala vedno tako, kakor bi bilo to zadnje dejanje, ki ga izvršujem. Daj, da bi trpela vedno tako, kakor bi bilo to zadnje trpljenje, ki Ti ga lahko darujem. Daj, da bi molila vedno tako, kakor bi bila to zadnja priložnost, ki jo imam tu na zemlji, da se pogovarjam s Teboj.«

Chiara Lubich



Svetla sled

Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (3. del)

Molil je in se stanovitno boril. "Vsak dan, O Gospa moja za čistost. Bog mi pomagaj!” si je zapisal med sklepe na duhovnih vajah (9. december 1941). Koliko gorečih prošenj za stanovitnost se je dvigalo k Mariji tam v marijaniški kapeli. - Nedvomno se je Lojze zatekal tudi k svojemu nebeškemu zavetniku sv. Alojziju. Izogibal se je nevarnostim, ki tako rade spravijo mladega človeka v mreže, iz katerih se morda nikoli več ne izkoplje. Vsaj od pete šole dalje ni niti enkrat napravil kakšne neprevidnosti ali izrekel kakšne dvoumnosti v tem pogledu. Kako natančen je bil v tem. (Strle, 163–165). Neprecenljivo pomoč za to, da mlad fant v mladostnem kipenju vzdrži, daje tudi delo. Kolikih porazov se je Lojze obvaroval prav zaradi marljivega študija. Ni sanjaril, marveč je bil vedno s čim zaposlen. ... Delo in zaupanje v božjo pomoč mu je dajalo neko posebno zavest moči, ki je bila zanj značilna; kljub temu da je bil skromen in bolj tih, si v njem vedno čutil ponos in tiho samozavest, ki sta na mladem človeku tako ljubi, če sta združeni s pravo ponižnostjo. Ta ponos je Grozde izrazil tudi v pesmi z naslovom Naša pesem: Naš dom so pečine, naš dom so višine, naš dom so sinjine neba. Naj bliski se vžigajo, strele naj švigajo, orel strahu ne pozna!

Oblaki se gnetejo, snujejo, pletejo, da nas potisnejo s skal, a mi še stojimo, pečine držimo, pod tabo, o sonce, naš kralj.

Naš dom so pečine, naš dom so višine, jasnine neba; mi hočemo sonca, podnebij brez konca, prostost ali smrt - to velja.



6. Neomajno zaupanje v Boga V teh bojih za čistost in ob mnogih drugih težavah se ga je sem in tja lotevala neka moreča zavest osamljenosti. Včasih mu je že upadal pogum. V sonetu Življenja boj pokaže, da je Bog trdna skala njegovega življenja. Otoček sredi reke tam samuje, nebogljen, majhen se z vodo bori, ki krog njega se peni in rohni, in buta vanj, in ga izpodkopuje.

Zdaj ga odnese, človek pričakuje, a glej, otoček vztrajno se drži, na trdnih skalnih temeljih stoji, zato ne gane se, vodám kljubuje.

Okoli mene strašni boj divja, in jaz sem v vrtincu majhen, sam, me bo odnesla s sabo sila ta?

Divjaj, življenje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam.

V sonetu Maj, ki ga je napisal v peti šoli, lepo pravi:

O, zdaj si spet pri nas, ti lepi maj, večna pesem, en sam cvet brezmejen, sladkosti vseh prepoln, na zemlji raj, a jaz sem v tebi sam in žejen, žejen.

Kje so oči svetlobe čiste polne, ki s svojim bi plamenom moje vžgale, sladkosti svoje bi še meni dale, izpolnile želje mi duše bolne.

Če si, Gospod, cvetico ustvaril, da zame cvet njen zadiši, težko že čakam, kdaj jo boš podaril.

Če pa za mene tu ljubezni ni, daj luči mi, da Te, o Bog, spoznam; težko, tako težko je biti sam!



7. Evharistija in Marija Moč, da je Grozde zmogel vztrajati na pravi poti in priti skozi viharno dobo mladosti kot zmagovalec, mu je nedvomno dajala v prvi vrsti sveta evharistija. Sošolec marijaniščnik je pripovedoval: “Odkar je bil pri Katoliški akciji, je prejemal sv. obhajilo vsak dan. Vsaj za zadnji dve leti se ne spominjam, da bi sploh kdaj izostal od obhajila.” (Strle, 173). Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, ako je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli. Z ljubeznijo do presvetega Rešnjega telesa je bila pri Lojzetu kot nekaj samoumevnega zvezana tudi iskrena pobožnost do Marije. “Marija, moja mati, jaz tvoj otrok!” je zapisal (19. XII. 1941). Saj je Kristus sad Marijinega brezmadežnega telesa; saj je Lojze vsa gimnazijska leta ob Njenem oltarju prejemal sv. obhajilo. V peti šoli lepo pravi v Drobnih pesmih: O Marija, maj prihaja, z njim na zemljo Ti prihajaš, svojo mi roko podajaš, da popelješ me do kraja, kjer Tvoj Sin - moj Bog, kraljuje, s srečo srca napolnjuje. Svet je ta kraj, draga Mati. Tvoje šmarnice dehtijo, bele svečice gorijo, tu mi hočeš Njega dati!



Če je šel ob nedeljah popoldne na obisk k teti, je z njo za sprehod velikokrat zavil k Mariji Pomočnici na Rakovnik. Vsak dan je k Brezmadežni molil za čistost. (Strle, 177). Za zadnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se je pripravljal z branjem in razmišljanjem prelepe Grignionove knjižice o pravi pobožnosti do Matere božje. Ves je bil navdušen, ko je škof jeseni 1942 pozval slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu. – “Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo ... Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo ...” Tako je govoril na marijanski akademiji. ( Strle, 178). Ob presvetem Rešnjem telesu in ob pobožnosti do Marije je hitro napredoval v popolnosti in se vedno bolj usposabljal za apostolat. K temu je na akademiji 8. decembra 1942 pozival tudi sobrate kongreganiste: “Bratje kongreganisti! Bodimo vredni nasledniki velikanov, ki so ob Marijini roki izšli iz naše kongregacije ... Mi, ki predstavljamo prihodnost Cerkve in naroda, se moramo svoje naloge že zdaj zavedati in moramo že zdaj v mladosti po navodilih sv. Cerkve delati za to, da pride na svet nov, boljši red. Nov boljši red pa zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe, in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba božjega Srca Jezusovega. Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov. Vsak kongreganist je torej najprej sam poklican k osebni svetosti. A biti svet sam zase ne zadostuje za tvorce novega rodu, ampak moramo hoteti pokristjaniti in posvetiti ves svet ... Današnji čas, naša Mati Marija, sv. oče in naša nesrečna domovina pričakujejo od nas nenavadno veliko. Ali bomo odrekli svojo pripravljenost, bratje? Ali se bomo ustrašili teh velikih nalog? Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne! ...” (Strle, 177–179).



Novice in obvestila ♥ Zakonci, ki želimo v svojih družinah ustvariti ozračje miru, veselja in ljubezni in se zato med seboj povezujemo in zbiramo v zakonskih skupinah, vabimo na srečanje z naslovom:

NAJIN ODNOS – NAJINA PRILOŽNOST

O izzivih in dinamiki odnosov v zakonu in družini bosta spregovorila zakonca Vilma in Dani SITER. Datum: torek, 15. november 2011, ob 17.30 Kje: Dom kulture, Šentvid pri Stični GRADIMO ODNOSE, ZA KATERE JE VREDNO ŽIVETI Pogosto srečamo ljudi, ki bolj malo (ali skoraj nič ne) vedo o tem, kako ohranjati dober zakon oziroma kako vzgajati otroke, da bi le-ti postali odgovorni člani družbe. Slavni ameriški predsednik Abraham Lincoln je nekoč dejal: »Trdnost naroda prebiva v njegovih domovih«. Tudi mi smo prepričani, da je družina še vedno osnovna celica družbe in Cerkve. O tem, kaj pomeni imeti dober zakon, kako graditi topel dom, ki temelji na sprejemanju in spoštovanju sozakonca, dobri komunikaciji in uresničevanju obljube, ki smo jo drug drugemu dali na poročni dan, katere so glavne ovire za rast dobrega odnosa, kako svoje otroke pripravljamo na izzive sedanjega časa in še o marsičem bomo spregovorili na našem srečanju. Namenjeno je vsem zakoncem in staršem, saj pravijo, da se kot oče ali mama nikoli ne »upokojimo«. Ko sta nekoč učenca Janeza Krstnika vprašala Jezusa: »Rabi, kje stanuješ?«, jima je odgovoril: »Pridita in bosta videla.« Tudi vas, dragi zakonci, starši in stari starši vabimo, da pridete, prisluhnete in sami presodite o sporočilu, ki nam ga prinašata zakonca Siter. Vilma in Dani Siter sta starša štirih odraslih otrok in sedaj babica in dedek sedmim vnukom. Vilma je kot specialistka splošne medicine dvajset let delala



v splošni ambulanti, Dani pa je po končanem študiju na PA sprva opravljal delo samostojnega komercialista, nato pa je v devetdesetih deloval v politiki – mandat in pol je bil župan občine Krško. V letu 2000 sta zakonca Siter svoje moči in izkušnje usmerila v dobrodelno dejavnost – v celoti sta se posvetila delu z zakonci in družinami ter ustanovila društvo Družina in Življenje (DiŽ). ♥Župnijska Karitas Šentvid pri Stični letos že četrtič organizira dobrodelni

koncert z naslovom Odpri srce in oči, ki bo v soboto, 12. novembra 2011, v domači župnijski cerkvi po večerni sveti maši. Koncert postaja tradicionalni in prav bi bilo, da bi tako čutili vsi, in ne samo nastopajoči in člani Župnijske Karitas.

Zato Vas vabimo, da se nam pridružite in se sami prepričate in prisluhnete ubranemu petju domačih pevskih zborov iz naše župnije in melodijam miniaturnih zvonov. Vsako leto pa se našemu vabilu odzovejo tudi upokojenci, ki se nam pridružijo z zborom Sončni žarek, in mlada Eva, ki nas vedno preseneti na svojih citrah. Letos pa se nam bo pridružila še posebna gostja večera, Tina Gačnik – TIANA, ki je z veseljem sprejela naše vabilo. S posebnim veseljem pa povejmo, da bo prisoten tudi pokrovitelj tega koncerta, mons. Alojz Uran, upokojeni nadškof. Vsa denarna sredstva, zbrana na koncertu, bodo namenjena izključno potrebam naše Župnijske Karitas. ♥ Pred 10 leti je mešani pevski zbor pričel s svojimi vajami. Za vsa leta skupnega prepevanja se bomo zahvalili nebeškemu Očetu v nedeljo, 6. novembra 2011, pri deseti maši. Vabimo vas, da se nam pridružite.



Misijonski odmev

Na mnoga leta, Tina

Draga Tina, zaradi tega srečanja je bilo vredno preleteti vse te silne daljave, da se je v ta objem zlila vsa ljubezen Tvojih domačih in Tvojih hrepenenje po njih. Danes pa naj Ti ta objem pove, da je doma še veliko ljudi, ki bi ti v teh dneh, ko prvič praznuješ svoj rojstni dan v novi družini ljudi, h katerim Te je klicala Tvoja želja pomagati, že drugič pa boš z njimi nazdravila ob svetem Martinu, radi stisnili roko ali Te privili k sebi. Naj dobri Bog blagoslavlja Tvoje delo, godovni zavetnik pa naj naravnava Tvoj korak, da boš v življenja ljudi prinašala toplino, radost in ljubezen. Spominjamo se tudi Tvojega odhoda, katerega prva obletnica bo kmalu. Se še spomniš pesmi Na mnoga leta, ki ti jo je lani za Tvoj rojstni dan zapel gospod nadškof Alojz Uran z dekanijskimi duhovniki, ki so bili zbrani pri nas na dekanijski konferenci? Letos bo med nami na dobrodelnem koncertu za Karitas kot pokrovitelj. Spomnili se bomo tudi Tebe in Tvojega dela. Bodi sonce, bodi luč, bodi kruh in Bog Te živi.

Anica, župnik in mnogi, ki Ti bodo v mislih stisnili roko.

9-2011 Kazalo:

Iz življenja župnije........................................................................................................2 Miklavževanje 2011 ...................................................................................................2 Najin odnos – najina priložnost .............................................................................5

Utrip podružnic ..............................................................................................................7 Praznovanje zahvalne nedelje in goda pri sv. Lenartu v Pungertu.................7

Skupine predstavljajo...................................................................................................8 S Prijatelji v Švico......................................................................................................8 Zahvalna maša ob 10-letnici delovanja ...............................................................14 Naša Karitas je živa veja župnije..........................................................................16 Pridruži se pustolovščini misijonarjenja na sodoben način!..........................18

Misijonski odmev........................................................................................................19 Dolg čas nam ni........................................................................................................19

Gradimo dom................................................................................................................21 Od kapljice do bisera – ČE GOSPOD NE ZIDA HIŠE …...............................21

Svetla sled......................................................................................................................22 Franci Vrhunc, 30. 6. 1928 – 6. 11. 2011 .................................................................22 Vlado Pečnik, 14. 7. 1953 – 7. 12. 2011...................................................................24 Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (4 del) ....................................26

Beseda življenja............................................................................................................29 Pričujmo za vrednote ..............................................................................................29



Da pridne naše bi roke delile dobroto vsem.

Da starši otrokom svetel zgled dajejo, da otroci staršem vso hvaležnost izkažejo.

Da bolni zdravje bi dobili in lačni za kruh bi zaslužili.

Da bi dobrotniki nebesa pridobili! In le tako, o Bog, v moj čas,

puščavo in samoto, prelivaš večnost, smisel in lepoto!

V milostnih dneh pričakovanja in

uresničenja naj Vas vse Novorojeni popelje srečno

čez čeri tega življenja v novo in srečnejše LETO 2012.

Vošči Župnijska Karitas Šentvid pri Stični in ekipa Župnijskega utripa.




Miklavževanje 2011

♥ Pri svetem Vidu

Ste bili letos kaj pridni? Če ne, si lahko za vzgled vzamete šentviške otroke. Letos se je oratorij v naši župniji odvijal na Gradišču, znanem predvsem po cerkvici, posvečeni vsem najljubšemu svetniku, svetemu Miklavžu. Ker smo bili tako blizu njemu, nas je lahko imel kar fino pod drobnogledom, zato si je lahko za vsakega zapomnil prav vsako malenkost, dobro ali lumpasto. In več kot očitno je bil letos z nami nadvse zadovoljen! Nekega dne po oratoriju, ko sem zopet obiskala naše oratorijsko prizorišče, sva se srečala. Z Miklavžem namreč. Dal mi je prav posebno nalogo, in sicer da v župnijski cerkvi postavim nabiralnik, kamor bi otroci lahko polagali svoja dobra dela v zameno za darila. In to nalogo sem vzela zelo resno! Vendar nisem bila sama. Pomagali so mi še ostali šentviški

mladinci, s katerimi smo se pred Miklavževo nedeljo pridno srečevali na vajah za igrico. Meni osebno se je že na vajah zdela super izpeljana. In

glede odzivov in pohval, ki sem jih pridobila kasneje, imam občutek, da se je na glavnem odru zdela tudi ostalim prav tako.



Tako vsa HVALA MIKLAVŽU, da mi je letos prispeval tako super mladino, da smo mu lahko pripravili sprejem. Naj vam ne bo letošnji Janez, stari prijatelj parkeljnov letošnje igrice, za vzgled. Vzemite si ostale šentviške otroke, saj so tako pridno pisali pisma, da je prav vsak dobil polno vrečo dobrot! V upanju, da se do drugega leta ne poslabšate, vam vsem z Miklavžem pošiljava lepe sončne pozdrave z nebeške dobrave. Pa pridni bodite!

Uršulina

♥ ♥ ♥ ♥ V krajevni skupnosti Dob Prva decembrska sobota po vremenu sodeč ni bila nič Miklavževa. Ampak vseeno se je dobri mož v Dobu spet oglasil, tako kot doslej še vsako leto. Pričakali so ga otroci iz KS Dob, zbrani pred gasilnim domom v Dobu. Dobri mož se je pripeljal s konjsko vprego v spremstvu angelčkov in kar treh parkeljnov. Po Miklavževem pozdravu so se skupaj z otroki premaknili na prireditveni prostor. Miklavž je otroke najprej nagovoril in jim prebral zgodbico iz svoje zlate knjige. Angelčka sta mu držala knjigo in mu obračala liste. Otroci so med poslušanjem ves

čas oprezali za parkeljni in seveda komaj čakali, da prejmejo Miklavževo darilo. Tisti najbolj pogumni so mu povedali tudi kakšno molitvico ali pesmico.



Na koncu se je dobri mož vsem skupaj lepo zahvalil za povabilo in obljubil, da se drugo leto spet oglasi, seveda če ga bodo otroci že med letom vabili z molitvijo ali kakšnim lepim pismom.

Silvo Škrabec ♥ V Sobračah

Dobri mož sveti Miklavž je letos v Sobrače prispel že v nedeljo, 4.

decembra. Pričakali so ga najmlajši in tudi malo manj mladi. Sobraške igralke so letos zaigrale čisto

"svojo" igrico. Same so jo napisale, odigrale, naredile sceno in kostume in tudi zapele pesmico, s katero so pričakale Miklavža. "Vidimo se spet drugo leto, pridni bodite," se je poslovil in pri tem upal, da ga bo v prihodnje pričakalo še več otrok, tistih najmlajših. ♥ Zaupal nam je Milklavž Dragi Miklavž Sem Blaž N., jutri, 5. 12., bom star 5 let. Vsako nedeljo hodim s starši in bratoma k maši, tam sem tiho, po maši pa zelo naglas molim sveti angel. Zelo rad grem z mamico po križek (obhajilo). Lahko mi prineseš kakšno darilo, saj sem bil letos priden pri frizerki, saj me je lahko ostrigla brez solz in borb.

Tvoj Blaž



Najin odnos – najina priložnost

Skupina zakoncev se je 15. novembra 2011 srečala z zakoncema Siter in prisluhnila njunemu pričevanju. Nekateri udeleženi so nam darovali svoj vtis. ♥ Vilma in Dani sta nam posredovala veliko sicer zelo običajnih življenjskih situacij in splošnih dejstev zakonskega življenja. Vendar je njuno pričevanje izhajalo iz tesne vseživljenjske povezanosti z Božjo besedo. Osupnili smo lahko, kakšna je njena moč. Mojca in Tadej ♥ Ob poslušanju zakoncev Siter sem ugotovil, da imata prav tako vzpone in padce v medsebojnih odnosih kot večina. Razrešitev takih konfliktov je možna le s sprejemanjem in enakopravnim priznavanjem svojega partnerja. Globoka vera, ki sta jo izpovedovala, pa je ozdravila njunega sina. Andrej ♥ Premišljeval sem o našem srečanju z zakoncema Siter. Pomembno se mi je zdelo oboje, KAJ sta imela za povedati in tudi KAKO sta to povedala. In ne glede na mnoge "pridige" iz raznih logov me osebni odnos – pričevanje vedno nagovori. Tako se je širil evangelij skozi vsa stoletja; mnogokrat zmotno mislimo, da je vse v enciklikah in okrožnicah. Temelj je v mojem osebnem odnosu s Kristusom in pričevanju o moji izkušnji z Njim. In o tem sta zakonca govorila in to se nas je, verjetno lahko rečem v množini, resnično dotaknilo. Zakoncem, prepričan sem, da tako mlajšim kot starejšim, pridejo zelo prav izkušnje drugih, ki so že prehodili določeno pot. Zato velja zahvala njima, ki sta pričevala, in tudi zakoncema, ki sta ju povabila! Upam, da se dobimo še kdaj na kakšnem podobnem srečanju! Jože Rojec



♥ Pogumno naprej in naj bo vse v Božjo slavo. Naj bo 4. zakonska skupina sad vaših molitev in nagovarjanj – naj bo vaš skupni projekt … Prav to, kar se med vami dogaja (po taki in podobnih akcijah), midva spodbujava širom po Sloveniji: da bi zakonski možje in žene, ki se trudijo za dobrobit svojih zakonov in družin, čutili skrb tudi za druge zakonce v njihovem okolju, da bi jih nenehno nagovarjali in vabili v svoje vrste, da bi se zakonske skupine množile in za mnoge, ki so osamljeni in se ne znajdejo, ustvarjale ozračje ljubezni in topline, ozračje sprejetosti in tolažbe, ozračje poguma in zavedanja, da nihče v stiski ni sam. Zato sva vam toliko bolj hvaležna za vaše pobude in prepričana sva, da taka pobuda, ki vzklije iz čistih namenov – razdajati se in pomagati – obrodi sad za Božje Kraljestvo. In sad so novi in zdravi odnosi, nova in zdrava prijateljstva, povezanost bratov in sester, povezanost mož in žena ter povezanost otrok, ki morda kdaj preraste v nove srečne zakone (midva imava nekaj takih izkustev in verjemite, da so zelo spodbudna). Vilma in Dani ♥ Če je kdorkoli pričakoval, da bo na tem srečanju deležen le predavanja, se je tokrat krepko uštel. Zakonca Siter sta namreč vsem udeležencem srečanja predstavila svoj pogled na odnos v družini in zakonu ter vse to podkrepila in utemeljila z lastnimi izkušnjami. Glavno vodilo oziroma bistvo vsega pa je bil in je Bog ter njegova neizmerna ljubezen. Ne samo, da moramo vedno in ne šele takrat, ko vse drugo odpove, zaupati Vanj, moramo tudi slediti Božji besedi. Le ta je namreč živa, efektivna, dejavna. In zakaj je toliko jeze, prepirov in težav? Mogoče ravno zato, ker mnogi ne gradimo odnosov v skladu z navodili, ki so zapisana v Svetem pismu. In ali ne bi bilo lepo, ko se ljudje ne bi le pogovarjali, ampak bi se res znali pogovarjati? Kajti, kot je bilo poudarjeno na srečanju, je pri pogovoru zlasti pomembno, da znamo poslušati. Torej ne samo, da govorimo, ampak da znamo biti tudi tiho in poslušati. Tako bi udejanjali tudi svarilo, ki pravi, da naj sonce ne zaide nad našo jezo. Na srečanju smo bili opozorjeni tudi na dejstvo, katerega pač le ne gre spregledati. To je, da ljudje prevečkrat poudarjamo in vidimo le slabe strani drugega. In zakaj tako? Zakaj bi nekomu, ki je bil mogoče v preteklosti zaradi tega ali onega razloga prikrajšan za nek dar ali vzorec, sodili le tako, da na primer nima privzgojenih nekih navad in je že zato za nas neprimeren, nesprejemljiv? Raje mu dajmo priložnost in mu pomagajmo! Seveda moramo



v to vložiti veliko več truda, volje in samega sebe… Ampak ali ni prav to ljubezen do bližnjega? Na srečanju je bila podana tudi lepa definicija kristjana. Le ta je tisti, ki dopusti, da sveti Duh v njem živi in dela. V kolikor se imamo za kristjane, moramo tako tudi živeti, pa naj gre za odnos med zakoncema ali v družini.

Marija in Uroš

Utrip podružnic

Praznovanje zahvalne nedelje in goda pri sv. Lenartu v Pungertu

Zavetnik podružnične cerkvice v Pungertu sv. Lenart je letos godoval prav v nedeljo, 6. novembra. Ta nedelja pa je bila tudi zahvalna nedelja. V soboto, dan pred praznikom naše vasi, smo sovaščani vasi Pungert ter g. Tone Markelj z družino pospravili in pripravili cerkev ter okolico za slovesno mašo. Pred oltar smo prinesli darove, ki smo jih pridelali na naših poljih. G. Petek je v nedeljo ob 10-ih daroval sv. mašo. Ob sv. Lenartu in veliki udeležbi nas krajanov smo se Bogu na koncu zahvalili za vse darove zemlje, za dela naših rok in za dar pravega človeškega odnosa, s katerim delimo ljubezen in dobroto. Po maši smo gospodinje postregle z dobrotami, možje pa so poskrbeli za dobro kapljico iz naših vinogradov, ki nam jo je po Božji volji dala trta. Ob prijetnem vremenu, pogovoru in vzdušju, da smo naredili nekaj za svojo dušo in v čast Bogu, smo se razšli v svoje tople domove.

Ana Kastelic




S Prijatelji v Švico

Na pobudo moškega pevskega zbora Prijatelji smo letos od 7. 10.–9. 10. poromali v Švico.

Ko pomislimo na Švico, se nam pred očmi odpre lepa alpska pokrajina z jezeri in ledeniškimi dolinami. Nato pomislimo na čokolado, sire, ure in polne bančne trezorje. Mi pa smo videli in občutili še veliko več ... Naš vodič in hkrati duhovni vodja je bil g. Jože Kastelic, upokojeni župnik iz Ivančne Gorice. Bogatil je naše romanje z molitvijo, lepimi mislimi o

Jezusu, našem skupnem prijatelju. Kot sončni žarki pa so nas greli njegovi »mesiči« (sms) iz nebes, kot jih je sam poimenoval. Z njimi nam je pripovedoval, da nas vseskozi spremljata božja previdnost in dobrota. Že na samem začetku romanja nas je povezal v eno družino z naslednjo zgodbo: Na svatbo so svatje ženinu in nevesti prinesli v dar vino, ki so ga zlili v skupno posodo. Ker si je vsakdo mislil, da se nekaj vode v veliki količini vina ne bo poznalo, so večinoma prinesli vodo in na koncu so pili zelo vodeno vino. Glede na našo dobro voljo smo na naše romanje »prinesli« samo čistega vina. Vsak je dodal svoj košček v skupen mozaik. Petek, 7. 10. 2011 Kot se spodobi za tako dolgo pot, smo se v petek iz Šentvida odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Peljali smo se preko Avstrije, mimo Muenchna do prelepe Marijine romarske cerkve v BIRNAU ob Bodenskem jezeru v Nemčiji. Bodensko jezero je tretje največje jezero v Srednji Evropi in meji na tri države: Švica, Nemčija in



Avstrija. Dolgo je 63 km, široko 14 km in na nekaterih mestih globoko 254 m. Njegov najpomembnejši pritok je reka Ren. Sveto mašo smo imeli v baročni rokokojski cerkvi, ki jo upravljajo menihi cistercijani iz Bregenza. Pred nadaljevanjem poti proti Avstriji in Švici smo si ogledali še samostan Salem, kjer so bili do leta 1802 menihi istega reda kot v Stični. V začetku 19. stoletja so red menihov razpustili, stavbe pa so dali v upravljanje grofom. Danes je tu elitna srednja šola za bogate in nadarjene dijake. V nekdanji meniški jedilnici je sedaj protestantska kapela. Očaral nas je prelep vrt z urejenimi potmi in zaključenih oblik.

Gotska cerkev ob samostanu je bila grajena leta 1280. Iz 16. stoletja pa je kip Marije z mečem v srcu. S pesmijo smo počastili Jezusa, ki nas je spremljal na poti in nas varoval ter povezoval v eno družino. V hotel v vasici Quarten ob avtomobilski cesti Chur–Zuerich, ob jezeru, med gorami in pašniki, smo prispeli v večernih urah, z enourno zamudo, kar sploh ni bilo všeč

sestram, navajenim na švicarsko točnost. Kljub vsemu so nas prijazno postregle z večerjo in nam zaželele prijeten počitek. Seveda smo obljubili, da bomo naslednji dan pravočasno prišli k obedu … Sobota, 8. 10. 2011 Zbudili smo se v turobno in megleno jutro, kar pa ni oviralo našega romanja. Sveto mašo smo imeli v kapeli baročne cerkve v Einsiedelnu, romarskem središču, znanem po kipu črne Marije. Božji materi smo se zahvalili za vse, kar smo lepega doživeli, in ji izročili naše prošnje in molitve. Že samo ime romarskega kraja naznanja, da je bil ustanovitelj samostana menih Majnhard, ki je živel v samoti.



Samostan je največjo preizkušnjo doživel v času Napoleonovih pohodov, ko so ga izropali, menihi so pobegnili, s seboj pa so na varno odnesli tudi kip črne Marije, ki so ga kasneje vrnili. Danes je v samostanu 80 menihov, ki molijo in pojejo k Bogu sedemkrat dnevno. Sneg, ki nas je presenetil v Einsiedlnu, nam ni preprečil, da ne bi nadaljevali našega romanja po prelepi švicarski deželi, ki jo odlikujejo urejenost in preprostost, in sicer preko Schwytza, ob jezerih, do kraja Aldorf in spomenika švicarskega narodnega junaka. Legenda o Williamu Tellu pravi, da je bil zelo dober lokostrelec, ki se ni priklonil habsburškemu namestniku Geslerju, ko je prišel v njihovo vas, zato ga je ta zaprl in obsodil na nenavadno kazen. S puščico, izstreljeno iz loka, je moral razpoloviti jabolko na sinovi glavi, ali pa bi bila oba s sinom usmrčena. V zameno za uspešno opravljeno nalogo pa mu je bila obljubljena svoboda. Z enim samim strelom je Tellu uspelo razpoloviti jabolko, njegov strel s puščico pa je bil znamenje upora. V Interlaknu smo obiskali grob brata Klausa, švicarskega zavetnika. V cerkvi hranijo njegove relikvije in meniško obleko, ki mu jo je sešila žena Doroteja. Že v otroških letih je kazal očitna znamenja, da ga je Bog na poseben način izbral: zelo rad je dolge ure molil v samoti in se postil. Najprej ga je čakala vojaščina, za štiri leta je moral v vojno proti Zürichu, udeležil pa se je tudi thurgauskega vojnega pohoda v letu 1460. Vmes se je poročil in kljub želji po samotarskem življenju, ki ga ni nikoli zapustila, postal vzoren mož, dober oče, ugleden in spoštovan daleč naokoli. V svoji domači občini je bil namreč sodnik, član občinskega sveta in zastopnik v različnih zadevah. Je pa kljub temu z leti postajal čedalje bolj nemiren in družinsko življenje je postalo zanj pravo breme. O svoji želji po samoti, ki je bila vedno močnejša, se je naposled pogovoril tudi z ženo. Razumljivo, da je naletel na odpor, saj ni hotela izgubiti ljubečega in dobrega moža ter očeta 10-ih otrok. Naselil se je v Runftu kot gozdni brat, ljudje so ga klicali »brat Klaus«. Tu je v zatajevanju in postu tako napredoval, da je postal popoln gospodar samega sebe; več kot devetnajst let je preživel brez hrane, edino, kar je zaužil, je bila evharistija. Kljub samoti je sprejemal ljudi, ki so prihajali k njemu po nasvete, tolažbo in postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev. Imel je poseben božji dar, s katerim je vplival tudi na politično življenje in celo rešil švicarsko konfederacijo. Švicarji ga še danes časte kot svojega glavnega zavetnika. Ogledali smo si še lep trg in cerkev svetega Martina v Schwytzu, moderno cerkev pri samostanu sester Svetega križa (nobene slike v cerkvi, križev pot



smo morali pa malo poiskati) in se mimo Luzerna vračali v prenočišče v Quartnu.

Glede naše točnosti pa tole: Bolje je pol ure zamuditi in si kaj lepega ogledati kot pa prekmalu priti in čakati na večerjo (povzeto po besedah našega vodiča) … in sestre so nas spet čakale. Odkupili so se jim Prijatelji, ki so zapeli, njihove pesmi pa so se slišale tudi še potem, ko so sestre sladko sanjale.

Nedelja, 9. 10. 2011 Sveto mašo smo obhajali v Quartnu, v kapeli pri hotelu. Po zajtrku smo se poslovili, sestre so nam pomahale v slovo, mi pa se ob jezeru odpeljemo do

samostanske cerkve na otoku reke Rhein. Baročna cerkev – biser zurichškega kantona, v kateri nas je sprejela prijazna vodička, se bohoti z veliko oltarji, kajti vsak menih je maševal pri svojem. Strop krasijo 300 let stare slike, zelo opazna pa je nad oltarjem 3 tone težka krona s premerom 5 metrov. V zakristiji smo videli relikvije svetega Blaža in svetega Mauricijusa, mašne plašče, sešite iz poročne obleke kraljice Marije Antoniete, in veliko drugih umetnin, ki so jih menihi sami izdelali (ročno izrezljane klopi). Lepota narave, ki jo je ustvaril Stvarnik, se nam je pokazala ob renskih slapovih, v mavrici, ki nas je pozdravljala, v soncu, ki

nas je pogrel, in v pogledu na vasico Appenzell.



Kako smo doživeli romanje ♥ O našem romanju bom uporabil besede psalma: Kako prijetno je, če bratje in sestre prebivajo skupaj. Tri dni živeti v skupnosti prijaznih, potrpežljivih, dobrosrčnih ter dobrohotnih ljudi, ki verujejo, da je Jezus z nami, ter Gospodu namenijo čas za molitev, ki prisluhnejo Božjim sporočilom svetega pisma, da obogatijo svojo vero, to je bil res balzam veselja, zadovoljstva in navdušenja. V lepi deželi smo v sijajnih cerkvah ob Mariji doživeli moč vere, veselje v skupnosti ter prejemali upanje in pogum za prihodnost. Hvala Bogu in vsem romarjem za vse. Jože Kastelic

♥ Težko je na kratko ubesediti vtise našega romanja, lahko pa povzamem dejstva, ki pričajo o naših pestrih treh dneh romanja v Švico. Priča smo bili raznolikim vremenskim razmeram. Ko smo v Einsiedelnu izstopili iz cerkve, ki slovi po kipu črne Marije, je nekaj minut celo snežilo, večkrat smo občutili dežne kaplje, zadnjo noč v Quartnu smo se ob pogledu skozi okna udobnih hotelskih sob čudili močnemu vetru, zadnji dan pa nas je razveselilo sončno



vreme. Kljub spremenljivemu vremenu smo obiskali veliko mogočnih cerkva in samostanov ter uživali v prelepi, zelo pestri pokrajini. Videli smo številna jezera, travnate ravnine, vinorodna pobočja, zasnežene gore, za piko na i pa smo si ogledali tudi prelepe Renske slapove, nad katerimi smo bili osupli prav vsi. Ne smem pozabiti na prijetno družbo romarjev, na ustrežljivega ter potrpežljivega šoferja in seveda na našega vodiča – upokojenega ivanškega župnika: g. Jožeta Kastelca, ki je z nami delil svoje znanje in številna zanimiva doživetja svojih potovanj. To so le delčki romanja, naša občutja pa so tista, ki jih povežejo v nepozabno doživetje. Priporočam vam, da izkoristite možnost, ki se vam bo ponudila za obisk Švice, da boste moje besede podoživeli tudi sami – ne bo vam žal! Andreja

Robi je preizkusil orgle v vsaki cerkvi, če so mu le dovolili.

In še s Prijatelji

Birnau

Pravijo, da so tu snemali Telebajske, trava je prav takšna.

Pripravila Tanja



Zahvalna maša ob 10-letnici delovanja

Na zahvalno nedeljo smo se pevci mešanega cerkvenega zbora Bogu zahvalili za 10 let sodelovanja in skupnega prepevanja. Hvaležni smo tudi drug drugemu za vse drobne pozornosti, za čas, ki smo ga preživeli skupaj, za zaupanje, iskrenost in prijateljstvo. K maši smo povabili naše družine in vse prijatelje in nekdanje pevce, ki so iz kakršnega koli razloga prenehali

prepevati v našem zboru. Srečanje po maši je bilo prijetno in skupaj smo se spomnili marsikaterega dogodka in utrinka. Še posebej pa nam bodo v spominu ostale poroke naših članov, na katerih smo prepevali: prva se je poročila Ani; v Sežano k Mojci smo le stežka prišli ob obilnem sneženju, ki je bilo vzrok, da sta zamudila tudi ženin in nevesta; na Simonini je tako zelo deževalo, da je ženin nevesto prinesel pred cerkev; na Albinini smo ganljivo zapeli Dan

ljubezni; Petri smo zapeli Na krilih želja, ki smo se jo naučili prav za njen poročni dan; na Andrejini so bile malo razglašene orgle; Jožetu je poročna koračnica zaigrala s kora v Dobu ... Na pobudo takratnega župnika Vlada Pečnika smo prvič zapeli adventne pesmi in božične pesmi v letu 2001 pod vodstvom Simone Zvonar ter ob orgelski spremljavi Tanje Tomažič Kastelic. Prepevamo ob različnih slovesnostih, žegnanjih, porokah, krstih naših otrok in nečakov, birmah, dobrodelnih koncertih in prireditvah, kulturnih večerih,



zapeli pa smo tudi na pogrebu … Na zahvalno nedeljo leta 2005 smo v združenem šentviškem zboru prepevali pri maši, ki jo je neposredno prenašala RTV. Na koncertu, ki smo ga imeli ob 5. obletnici, je kot naš gost nastopil novoustanovljeni moški pevski zbor, ki se je poimenoval Prijatelji, njegovi člani pa so bili večinoma »naši« fantje. Njihov zborovodja Robi nas še vedno spremlja na orglah, včasih pa tudi pomaga pri pevskih vajah. Pri zahvalni maši je bilo rečeno: »Kdor poje, dvakrat moli.« Te besede so nam segle do srca in želimo si še naprej prepevati Bogu v čast in slavo ter sebi v veselje. Vsa zahvala našim družinam, saj nas pri tem podpirajo. V objemu planin, ki jih je imel zelo rad, je 7. decembra k Bogu odšel naš ustanovitelj g. Vlado Pečnik. V svoji oporoki je med drugim zapisal: »... še naprej prepevajte Bogu ...« Naj nam te njegove besede, ki jih je namenil vsem prijateljem, ki smo ga obiskovali in skupaj z njim čutili, dajo spodbudo in zaupanje v božjo milost.

Tanja



Naša Karitas je živa veja župnije

♥ Odpri srce in oči – tako pravi naslov za lepo pripravo na advent. To naročilo je bilo tudi letos vodilo dobrodelnega koncerta, ki ga je že četrtič pripravila naša Župnijska Karitas. Nastopajoči: vsi cerkveni pevski zbori, zbor upokojencev Sončni žarek, dobski pritrkovalci Jaka, David in Matej, citrarka Eva ter tudi povezovalci programa Urša, Žiga in Erik so v sebi nosili uvodne misli naše gostje Tine Tiane: »Človek namreč ni poslan, da bi bil sam. Radi se družimo. Če pa pri tem druženju velja, da ni pomembno, kdo sem, kako mi je ime, ampak so pomembna moja dejanja, potem se trudim biti iz dneva v dan boljši.« Srca pa so nam ogrela tudi globoko občutena sporočila pesnika Toneta Pavčka. Koncert so spremljale fotografije, posnete na misijonu v Angoli med obiskom naše laične misijonarke Tine Zajec, ki je zares odprla srce in oči za pomoči potrebne v Afriki. Posebno veseli pa smo bili besed pokrovitelja koncerta –

upokojenega nadškofa Alojzija Urana. Tako kot le on zna – mirne in

spodbudne, dušo božajoče so bile njegove besede: Skrb za sočloveka je dejavna ljubezen. »Karkoli ste



storili.« Ne moremo se ponašati z ljubeznijo do Boga, če v nas ne tli vsaj iskrica ljubezni do bližnjega. Ogrela in opogumila nas je tudi pesem Materi, ki jo je gospod nadškof najprej zapel vsem sodelavkam Karitas v cerkvi, nato pa še vsem pevkam in pevcem

v prijetnem druženju v galeriji Obok v župnišču. Pesem in pogovor sta nas še bolj povezala v zbor dobrih ljudi. Na svoje domove smo odšli z veseljem v srcu in iskrico v očeh, da smo s pomočjo dobrotnikov storili nekaj dobrega za sočloveka v stiski. ♥ Pletli smo venčke V prisrčnem pogovoru in iznajdljivosti udeležencev smo tudi letos – že četrtič izdelovali adventne venčke. Kako ponosni smo bili nad svojimi izdelki in prav z veseljem smo jih v nedeljo ponudili našim faranom, ki so jih radi sprejeli in darovali dar za ljudi, ki so potrebni naše pomoči. Naj bo Gospod bogat plačnik vsem udeležencem in darovalcem.

Olga – članica ŽK



Pridruži se pustolovščini misijonarjenja na sodoben način!

Si že kdaj slišal za Marijansko vincencijansko mladino ali kratico MVM? Da? Ne? Tukaj se ti predstavimo in te vabimo med naše člane. Smo laično mednarodno (združenja obstajajo po celem svetu) združenje mladih, kar pomeni, da združenje vodimo mladi ob spremstvu in pomoči duhovnih spremljevalcev. Naša glavna zavetnika sta sveti Vincencij

Pavelski in Marija, po katerih vzgledu želimo ravnati svoja dejanja. Trenutno MVM deluje v petih župnijah po Sloveniji, prav vsi pa se med seboj poznamo in smo prijatelji. Naš cilj pa je predvsem hoditi za Jezusom, ki je oznanjal evangelij ubogim, ter živeti in moliti kakor Marija. Zato so tudi srečanja sestavljena iz molitve, take ali drugačne, ki jo poživimo z igro, pesmijo in plesom. In če si želiš doživeti mašo na nenavaden način, si vsekakor vabljen, da se nam pridružiš pri naši avanturi!

MVM želi vzbujati in poživljati tudi misijonarskega duha. Tako zbiramo pomoč za misijone s prodajo božičnih in velikonočnih voščilnic, obiskom starejših v domovih za ostarele, obiskujemo otroke na rehabilitacijskem inštitutu Soča in podobno.

Če si bil eno leto priden in redno sodeloval na mesečnih srečanjih, si uradno povabljen med člane. To pomeni, da po enem letu dobiš našo modro rutico, ki te označuje kot čisto pravega člana MVM-ja in ki naj te spominja na odločitev, da se boš trudil živeti po zgledu Jezusa in Marije.

Enkrat mesečno imamo srečanja za otroke in mladino, kjer spoznavamo življenje katerega od svetnikov. Uspešno leto pa zaključimo s celodnevnih izletom, kjer se srečamo vse skupine v Sloveniji. Preko leta potekajo tudi duhovne vaje, katerim se lahko na lastno željo pridružiš. Vikend je namenjen predvsem poglobitvi



vase, pa tudi spoznavanju novih prijateljev in druženju. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, se poleti odpravimo na letovanje, po navadi gremo kar na morje. V enem tednu preko igranih vlog in katehez spoznamo osebo, ki nam je s svojim življenjem lahko za vzgled. Prav tako se naučimo plavati, novih pesmic, poskušamo nove jedi, tekmujemo, kdo ima več pikov komarjev, kdo čim manjkrat stopi na morskega ježka, se potapljamo in iščemo zaklade. Predvsem pa se super zabavamo. Vsak član pa naj bi lastil svetinjo Brezmadežne. Združenje se je namreč začelo na pobudo Marije, ki je med prvim prikazanjem daljnega leta 1830 naročila Katarini Labouré, naj jo da kovati. Prav tako ji je naročila »Zbiraj mlade«. In tako smo tukaj, mladi in še mlajši, pod vodstvom animatorjev in duhovnih spremljevalcev, Marijanska vincencijanska mladina.

Čakamo NATE, da se nam pridružiš na naši pustolovščini misijonarjenja na sodoben način. Zato budno spremljaj plakate, ki te bodo vsak mesec opominjali na srečanje.

Vse za Jezusa, po Mariji!

Misijonski odmev

Dolg čas nam ni

Piše Tina. 19. 9. 2011. V Angoli sem skoraj eno leto, od tega več kot pol leta v Calulu. Tukaj je zelo lepo, kamorkoli se človek ozre so gore, palme, živali ... in preprosto podeželsko življenje. Na misijonu imamo vrtec, osnovno šolo z dvanajstimi razredi in gimnazijo. V šolo hodijo vsi otroci, bogati in revni, brez razlik. Otrok na šoli je čez devetsto. Vsako jutro za otroke pečemo kruh ali skuhamo mlečni riž ali papinjo. To je v mleku skuhana koruzna moka. Imamo tudi podružnično šolo na Quitili s 130 otroki. Ta šola stoji na posestvu nemškega lastnika, ki se je po vojni vrnil na posestvo in odstopil eno svojih hiš misijonu. Vsak dan se tja vozi šest učiteljev z eno od sester, ki vodi katehezo in ureja vse v zvezi s šolo.



Otroci se najbolj navdušujejo nad igro capoeiro. Na prvi pogled je zelo podobna karateju, vendar ni to. Bolj je podobna plesu z bobnom in birimbao – lok z eno struno. Seveda je še nogomet, brez katerega ne gre. Ob nedeljah na oratoriju sta capoeira in nogomet prva na spisku po priljubljenosti. In še ena tipična stvar Calula oz. cele Angole, in sicer koze. Povsod jih je polno in se svobodno pasejo naokoli, vendar vsak ve, katera je njegova. Vseh sester – salezijank je v Angoli 25, od tega so štiri tukaj v Calulu in so s treh celin: iz Brazilije, Italije, Koreje in Gvatemale. Vseh misijonov je šest. Na misijonu živi tudi 11 deklet, ker so ali sirote ali pa iz oddaljenih krajev. Tu imajo možnost, da pridejo do izobrazbe. Tu pride prav vsako znanje. Karkoli človek zna, je dobro in tudi nauči se veliko stvari. Ob popoldnevih imam tečaje risanja in tako zaposlim otroke, da ne postopajo po ulici. Ob koncu trimestra izdelam knjižice za risarje za vse, ki so redno hodili na risanje. Notri je vse, kar rišemo v trimestru. Nad to knjižico so zelo navdušeni in imam pravi naval na ure risanja. Velikokrat me »ponucajo«, kadar manjka kakšen učitelj, in potem z otroki izdelujemo stvari iz papirja – origami. Dolgčas nam ni! Odkar sem v Angoli, sem imela dvakrat obiske iz Slovenije. Prvi so bili iz naše župnije. Drugi obisk je bil pa malo bolj uraden, ker sta prišla g. Stane Kerin in s. Zvonka Mikec, ki je zdaj v Mozambiku. Lep pozdrav iz Calula!

Foto: Stane Kerin Dragi farani! Ja, skoraj je že leto naokoli, smo že v adventnem času. Vau, že ¨tadrugi¨ božič bom praznovala v misijonih. Ja, veliko je že za mano, še malo več pa pred mano. Če Bog da, se drugo leto vidimo. ☺ Pridem malo na obisk. ☺ Želim vam lep advent in blagoslovljene božične praznike in naj vam novorojeno dete prinese tisti mir, ki ga svet ne more dati. V novem letu pa veliko zdravja in čim manj skrbi. Pa nikar ne pozabite moliti zame. V molitveni navezi!

Tina



Gradimo dom

Od kapljice do bisera – ČE GOSPOD NE ZIDA HIŠE …

Ob zaključku poletja je v župniji potekala akcija darovanja smrek za naš župnijski dom. V dneh, ko so se zbirali odzivi po posameznih soseskah, je iz ene od njih prišlo vprašanje: »Kaj pa jaz lahko dam? Materialno in denarno ne morem prispevati več kot kapljico v morje. Je prispevek lahko tudi nematerialen?« Ob razmišljanju se rodi ideja: »Napišem kratko zgodbo za otroke, ki jo opremimo s slikami gradnje, uredimo z lastnimi močmi, poiščemo tiskarja, jo ponudimo in izkupiček namenimo za gradnjo.« Zorenje te pobude se začne, ko je prvič soočena. Je morda preveč tvegano? Izrazi svoje mnenje, prosim. Izkazano zaupanje je, kot bi roditelj izročil svojega otroka skrbniku. Da, kapljice so naše smreke, darovi in drobne akcije. Ampak za dosego našega cilja – izgradnjo Doma – so te kapljice bistvene. Mednje gotovo sodi ta pobuda. Lahko prosimo Miklavža, da ponese knjigco do otrok … V odgovor nastane kapljica. Jaz sem odločena. Pripravim tekst. In ga dam. Kot moj prispevek. Pobuda je tako osnovana in kot nežna bilka je bila položena pred člane ŽPS. Sprejeta je bila s plahim navdušenjem, v upanju, da bo sedaj ta naš skupen mini projekt zaživel. V ta namen člani določijo skupino predstavnikov za dejavno sodelovanje. Nastajajoči tekst potrebuje črtne risbe za pobarvanke, fotografske podloge za ilustracije in izbor fotografij. Za pripravo knjižice je malo časa. Zato delo in komunikacija potekata zelo intenzivno. Ideje potrebujejo hitre odločitve, zato je takšen tudi sklic sestankov. Format knjižice, število strani, razpored vsebine, izbor slik so dileme, ki so na skupnem sestanku iskale enotne odgovore. Potrebno je bilo poskrbeti še za tehnično plat, se dogovoriti za tiskanje, računalniško obdelati gradivo, pripraviti za tisk. K izvedbi projekta je bilo potrebno vključiti zunanje sodelavce in z njimi vzpostaviti in vzdrževati stik. Delo za knjižico je povezalo dva kontinenta, iskalo univerzalno sporočilo za otroke in starše, črpalo iz tradicije in temeljilo prihodnost, stapljalo ideje, pričakovanja in možnosti, prepletalo grafične tehnike, tehtalo med obsegom, naklado in načinom razširjanja … In tako je bila v času Miklavževega obhoda 2011 izdana naša knjižica ČE GOSPOD NE ZIDA HIŠE … To je bila drobna kapljica, ki zaradi porajanja, nastajanja in zlitja med darom, darovalci in Domom postaja biser.

Sodelujoči



Svetla sled

Franci Vrhunc, 30. 6. 1928 – 6. 11. 2011

Na ljubljanskih Žalah smo se 9. novembra 2011 poslovili od pokojnega duhovnika ljubljanske nadškofije, prelata Francija Vrhunca, dolgoletnega nedeljskega pomočnika v naši župniji. Pogrebne slovesnosti, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, se je udeležilo tudi veliko Šentvidčanov, pri pogrebni sveti maši pa je s petjem sodeloval Moški pevski zbor Prijatelji. Prelat Franci Vrhunc, upokojeni stolni kanonik, je bil rojen 30. junija 1928 v Dolenji vasi v župniji Selca nad

Škofjo Loko. Mašniško posvečenje je prejel junija 1952. Nedvomno je njegovo življenjsko pot zaznamovala trda roka povojnega režima, saj je že leta 1946 štiri mesece preživel v komunističnih zaporih v Ljubljani. Tudi v času prve duhovniške službe, ki jo je kot kaplan štiri leta opravljal v Semiču, mu oblast ni prizanesla. Takrat je bil po mesec in pol dolgem priporu imenovan za tajnika na nadškofijskem ordinariatu in nato za nadškofijskega kanclerja. Kot tajnik nadškofa Antona Vovka je bil priča preganjanju, ki ga je doživljala Cerkev na Slovenskem in katerega je na lastni koži občutil tudi sam nadškof Vovk. Bil je tudi tajnik nadškofa Jožefa Pogačnika, eno leto pa je tajniško službo opravljal tudi pri nadškofu Alojziju Šuštarju. Zelo tesno je bil povezan tudi z ljubljanskima pomožnima škofoma Stanislavom Leničem in Jožefom Kvasom – oba sta v naši župniji dolga leta podeljevala zakrament svete birme. Leta 1996 je bil eden glavnih pobudnikov za začetek postopka za beatifikacijo nadškofa Vovka, v postopku za blaženega Lojzeta Grozdeta pa je bil vicepostulator. Gospod Vrhunc je veliko svojega dela opravljal v skrbi za sobrate duhovnike. Tako je v devetdesetih letih skrbel za Duhovniški sklad in socialno zavarovanje duhovnikov. Več desetletij je bil t. i. kancler oz. ravnatelj nadškofijske pisarne. Od tod izvira tudi ime, po katerem smo ga poznali Šentvidčani. Naš kancler pa je bil v Šentvidu več kot le nedeljski pomočnik. Bil je duhovnik, spovednik, prijatelj. Njegovo poslanstvo se je v šentviški župniji končalo avgusta 2001, še naprej pa je bil zvest Gospodov delavec v Cerkvi na Slovenskem.



Gospoda Vrhunca so mnogi poznali tudi kot odličnega duhovnega voditelja na številnih romanjih in potovanjih, katerih se je udeleževal. Tudi njegovo zadnje romanje po sledeh apostola Pavla je bilo eno izmed takšnih. Vendar se je na tokratni poti srečal z Gospodarjem življenja, ki ga je poklical k sebi tako daleč od ljubljene domovine Slovenije, sredi islamske Turčije. Po nesrečnem padcu in nekajdnevni oskrbi v bolnišnici v Antalyi je zaspal v Gospodu na zahvalno nedeljo, 6. novembra 2011. Od gospoda Vrhunca smo se ob njegovem pogrebu verniki iz naše župnije poslovili z naslednjimi besedami: Župljani župnije Šentvid pri Stični smo globoko hvaležni za 18 let, ki jih je gospod Franci Vrhunc kot nedeljski pomočnik preživel med nami. Njegova vera, pristno veselje in izjemen čut za bližnjega so le del njegovih značajskih lastnosti, ki so nam predstavljala znamenje upanja in Božje navzočnosti med nami. Danes smo se prišli poslovit od njega mnogi, ki nas je krstil, nas pripravljal na prejem zakramentov, se pri mladinskem verouku pogovarjal z nami o življenjskih vprašanjih, blagoslavljal naše zakone in naše družine ter mnoge naše rajne pospremil k večnemu počitku. Njegova preprosta beseda in velika modrost sta se nepozabno prepletali v nedeljskih pridigah, ki so izražale brezpogojno ljubezen do Nebeškega Očeta in Marije. Še posebej je znal približati svetopisemske kraje tako otroškim očem kakor kmečkemu človeku. In prav tam ga je gospodar življenja poklical k sebi, kot da bi se mu želel na skrivnosten način zahvaliti za njegovo vdano vračanje h koreninam krščanstva. Šentvidčanom se je naš »kancler«, kakor smo ga imenovali, zapisal globoko v srce, bili smo ponosni, da je prihajal med nas nedeljo za nedeljo, na poseben način smo čutili vez z ljubljansko nadškofijo. Njegov čisti, žametni glas pa še vedno zveni v naših spominih na velikonočna slavja in hvalnice velikonočni sveči. Spoštovani gospod Franci Vrhunc! Pred desetimi leti, ko ste bili razrešeni dela na naši župniji, smo vam ob slovesu izrekli zahvalo in prošnjo, da nas še naprej spremljate v molitvah. Tudi danes naše zemeljsko slovo naravnavamo na hvaležnost in prošnjo. Naj vam Bog bogato poplača vse, kar ste storili za nas, vi pa prosite pri Bogu za blagor šentviške župnije. Prelat Franci Vrhunc je pokopan na Plečnikovih Žalah v Ljubljani. Vstajenja čaka ob grobu svojega duhovnega očeta in vzornika, božjega služabnika Antona Vovka. Naj počiva v miru.

Matej Šteh



Vlado Pečnik, 14. 7. 1953 – 7. 12. 2011

V letošnjem adventnem času smo se poslovili od duhovnika Vlada Pečnika. Rodil se je 14. julija 1953 v Bodovljah pri Škofji Loki. Mašniško posvečenje je prejel 1977, prag večnosti pa je prestopil v sredo, 7. decembra 2011. V naši župniji je deloval eno leto (2001-2002). Vsi, ki smo ga cenili in spoštovali, smo se od njega lahko poslovili na Oazi miru na Ljubelju ali na pogrebu v Škofji

Loki. Glede na odziv tistih, ki smo se od njega želeli posloviti in ga pospremiti na njegovi zadnji poti, bi lahko sklepali, da je pri ljudeh pustil močan pečat in svetlo sled. V imenu šentviških faranov smo se v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki od njega poslovili z naslednjimi besedami: »Bilo je poletje, pred desetimi leti, ko je župnija Šentvid pri Stični prvič pozdravila gospoda Vlada Pečnika – novega šentviškega župnika. Kmalu smo se navadili na njegov jasen glas in odločno, kleno besedo. Gospod Vlado ni čakal, da mi pridemo v župnišče, sam je stopil med nas, svoje nove farane, in nas s svojo besedo pritegnil bodisi za sodelovanje v različnih skupinah bodisi za delo v cerkvi. Čeprav je živel in deloval med nami le eno leto, je v tem kratkem času pustil sledi, ki so vidne še danes. Na letošnjo zahvalno nedeljo se je za desetletno prepevanje zahvaljeval Bogu naš cerkveni mešani pevski zbor, ki je nastal ravno na pobudo gospoda Pečnika, začeli pa smo se sestajati tudi v zakonskih skupinah … Skrivnostna pa so pota Gospodova in Božja volja je bila tista, ki vas je, spoštovani gospod Vlado, poklicala pred gospodarja življenja in smrti. Odšli ste nenadoma, tako kot ste nenadoma zapustili tudi našo župnijo. Hvaležni smo vam za vaša prizadevanja na pastoralnem področju, za vse vzpodbude k dejavnemu krščanskemu življenju in za marsikateri kulturni dogodek ali nedeljski izlet, ki ste ga nam pripravili. V spominu nam bo ostal tudi vaš srebrnomašni jubilej, ki smo ga skupaj praznovali.



V hvaležnosti za vse, kar smo dobrega prejeli, vam danes šentviški župljani izrekamo iskren boglonaj.« Nadškof Anton Stres je v pridigi na kratko opisal njegovo duhovniško pot, vse do njegove zadnje postaje duhovniškega središča Oaze miru, kjer se mu je popolnoma posvetil. V hribih, kamor je rad zahajal, v njeni bližini, je končno tudi omahnil v smrt. Povedal je, da je njegova zavzetost bila neomajna in brez pridržka, celostna in strastna z vsem, kar takšna ognjevita predanost prinese s seboj. Njegova gorečnost mu ni dovoljevala nobenega lenobnega počitka ali zaspanosti, temveč je ravno zato, ker je v svoji čuječnosti videl in ostro zaznaval duhovne potrebe današnjega časa, s tolikšno zavzetostjo uporabljal številne darove, ki mu jih je zaupal Gospod in nesebično služil v svojih številnih dejavnostih. Od njega se je poslovil tudi njegov sošolec duhovnik, ki je nadaljeval škofove besede, da ga tudi sobratje duhovniki včasih niso razumeli in mu morda niso znali slediti. Od pokojnega Vlada so se poslovili številni govorniki iz različnih župnij, kjer je deloval. Še posebej ganljivo se mu je v pesmi in besedi zahvalil njegov ministrant, sedaj znani tenorist Matjaž Robavs. Sam Vlado je v svoji oporoki zapisal, da je rad živel, da je rad pel in rad bil v družbi dobrih ljudi. Mi pa lahko dodamo, da je bil izreden človek, pravi prijatelj v pravem pomenu besede, njegova vrata so nam bila vedno odprta. Bil je človek z veliko karizmo in intelektom. Ni pa dopuščal mlačnosti – želel je vroče ali mrzlo. Vsi, ki smo mu želeli prisluhniti ali mu slediti, lahko rečemo »Hvala, gospod Vlado, da smo vas imeli čas spoznati.« Vstajenje čaka na mestnem pokopališču v Škofji Loki v družinskem grobu – Gospod, daj mu večni mir in pokoj.

prijatelji iz Šentvida



Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (4 del)

8. Grozde – laiški apostol že pred koncilom Iz pravkar navedenih besed veje Grozdetova apostolska gorečnost. Razveseljivo je, da je že dobri dve desetletji pred koncilom v marsičem uresničeval koncilske smernice o laiškem apostolatu. Njegova duhovnost nikakor ni bila predkoncilska. Nasprotno, Lojze je že vnaprej živel in presenetljivo natančno izpolnjeval koncilsko sporočilo, ki je danes še kako sodobno in aktualno! Poglejmo samo tole koncilsko besedilo, ki govori o krstnem duhovništvu vseh kristjanov: "Verniki v moči svojega kraljevega duhovništva sodelujejo pri darovanju evharistije in to duhovništvo uveljavljajo v prejemanju zakramentov, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo." (C 10,2). V čem torej obstaja "kraljevo duhovništvo" vseh krščenih? Koncil našteva sedem "področij" deležnosti pri Kristusovem duhovništvu, v katerih se more in mora razvijati. Na prvem mestu, kakor za službeno duhovništvo, je deležnost pri obhajanju evharistije, ki je neločljivo Kristusova daritev in daritev njegove Cerkve. Prejemanje zakramentov je drugo "področje izvrševanja" kraljevega duhovništva. Koncil (C 11) razvija čudovito sintezo, kako verniki prejemajo vsak zakrament kot novo udejanjanje skupnega duhovništva krščenih. Kot tretje in četrto področje sledita življenje molitve in zahvaljevanja, po katerih more Kristus svoje življenje podarjati našemu. Peto področje: "testimonio vitae sanctae", s "pričevanjem svetega življenja" vsi krščeni uresničujejo svojo deležnost pri Kristusovem duhovništvu. Šestič, odpovedi, ki jih živimo v hoji za Kristusom, so kakor ozka vrata, skozi katera nam Kristus omogoča, da prehajamo od starega človeka k novemu življenju Božjih otrok. In, sedmič, prostrano področje "dejavne ljubezni", kjer preoblikujoča moč Kristusove ljubezni lahko prežame vse razsežnosti človeškega življenja in naredi iz nas "ognjišča ljubezni".1 Grozde nam daje vsega občudovanja in posnemanja vreden zgled laiškega apostolata! 1 Kardinal Christoph Schönborn, Duhovnikova sreča. Po stopinjah arškega župnika, Ljubljana 2009, 18s.



9. Povsod Boga! “Kristus Kralj nas kliče!” Lojze Grozde v Sonetu stvarno opisuje zgodovinski trenutek in hkrati izraža slutnjo svoje usode: Strašna zabloda je današnjih dni; ljudje kot slepci težko hodijo brez ciljev, cest v nejasnost blodijo, zavrgli prave, ravne so poti. Zavrgli Sonce, to luč vseh luči in vse luči, ki k Njemu vodijo, so obsodili, se še sodijo in lastna sodba jih v propast drevi. Jaz pa bom stopil v sredo naših dni, potegnil jim obvezo raz oči, pokazal prave, ravne jim poti, ki peljejo do vira vseh luči. Zato planili bodo, vem, na mene, a vendar me zato ljubezen žene. Kot urednik Izvira piše Lojze v četrti šoli (1939) ob prazniku Kristusa Kralja: “Mi, slovenska mladina, smo do sedaj večinoma s prekrižanimi rokami gledali, kako že tudi po Sloveniji divja brezboštvo, in se za to nismo menili. Čas je že, da iz spanja in brezdelja vstanemo ... Ko zemeljski kralj kliče svoje podložnike, zapuste ti svoje domove in družine in gredo zanj v boj, čeprav naravnost v smrt. In mi, slovenska mladina, se ne bi odzvali, ko nas kliče naš Kralj, naš najvišji Gospodar, naš Bog? ... Pojdimo na delo, na boj! Zmaga je naša, ker je z nami Bog. Ne skrivajmo se: smo slovenska katoliška mladina. Hočemo povsod Boga, povsod, tudi v umetnosti, tudi v književnosti! Fantje, mi hočemo povsod Boga v naši lepi Sloveniji.” (Strle, 124). Pesem Kristus Kralj: Najbrž navdušeni pevec Lojze nobene pesmi – poleg Povsod Boga – ni pel s takim zanosom kakor to. “Vladaj, Kristus Kralj!” (Strle, 185). Znano je, da si je duhovnik Anton Strle za svoje novomašno in življenjsko vodilo izbral iste besede: "Povsod Boga!" Po posvečenju je g. Strle najprej deloval kot dijaški prefekt v Marijanišču (od 1941 do 1942), zatem kot semeniški duhovnik (1942–43) in nato spet kot prefekt v Marijanišču. Tu je



pač najbolje spoznal svojega odličnega gojenca Lojzeta in zvesto opisal njegovo življenje.

10. Fatimska Marija Fatimsko sporočilo: Pokora, pokora, pokora ... To je Lojze vzel zelo zares. Na sveti večer 1942 so lahko vsi gojenci odšli na počitnice. Tudi Lojze je šel. Bil je zelo resen, nekam zamišljen in malo je govoril. Ko se je poslavljal od gospoda ravnatelja, ga je ta opozoril: “Glej, da ne boš šel domov, če bi bilo nevarno. Boš pazil na to?” – “Bom,” je kratko dejal. S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig ter podobic o Materi božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot (Strle, 190–191). Dejansko so mučitelji dobili pri njem samo latinski misal, več knjižic o fatimski Materi božji in Hojo za Kristusom: to je bilo vse (Strle, 193). Ob dejstvu, da je Grozde kot goreč Marijin častilec vse do zadnjega širil fatimsko sporočilo pokore in molitve za rešitev sveta, se mi zdi pomembno navesti ključne misli, ki jih je zapisal kardinal Joseph Ratzinger v svojem teološkem komentarju fatimske skrivnosti. Sedanji papež najprej pojasni, kaj pomeni češčenje Marijinega brezmadežnega srca. Za pravilno razumevanje mora tu zadoščati le kratko navodilo: v bibličnem jeziku pomeni "srce" središče človeške eksistence, sotočje razuma, volje, duše in čutov, v katerem najde človek svojo enost in svojo notranjo smer. "Brezmadežno srce" je po Mt 5,8 srce, ki je povsem doseglo notranjo edinost z Bogom in zato "gleda Boga". "Devozione" (češčenje) Brezmadežnega Marijinega srca je zatorej približanje tej naravnanosti srca, ki v "Fiat" – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoča sredina celotne eksistence. Če bi kdo hotel ugovarjati, da ne smemo nobenega človeka postavljati med nas in Kristusa, moramo spomniti na to, da se Pavel ne sramuje reči svoji skupnosti: Posnemajte mene (1 Kor 4,16; Fil 3,17; 1 Tes 1,6; 2 Tes 3,7.9). Na apostolu morejo konkretno razbrati, kaj pomeni hoja za Kristusom. Od koga pa bi se preko vseh časov mogli tega bolje naučiti kakor od Gospodove Matere?2 2 Joseph Ratzinger, Teološki komentar k fatimski skrivnosti, v: Kongregacija za verski nauk, Fatimsko sporočilo, Ljubljana 2000, 27-38.



Beseda življenja

Pričujmo za vrednote

»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.« (Kol 3,1) Sveti Pavel naslavlja te besede skupnosti v Kolosah. Povedo nam, da obstaja svet, v katerem kraljujejo prava ljubezen, polno občestvo, pravičnost, mir, svetost, veselje; svet, kamor ne moreta vstopiti greh in pokvarjenost; svet, kjer popolno izpolnjujejo Očetovo voljo. To je svet, kateremu pripada Kristus. Ta svet nam je na stežaj odprl s svojim vstajenjem, ko je šel skoz bridko preizkušnjo trpljenja. »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.«

V ta Kristusov svet, pravi sveti Pavel, nismo samo poklicani, temveč mu že pripadamo. Vera nam pravi, da smo po krstu vključeni v Kristusa in zato deležni njegovega življenja, njegovih darov, njegove dediščine, njegove zmage nad smrtjo in nad silami zla: z njim smo namreč vstali. Toda temu Kristusovemu svetu še ne pripadamo v polnosti in nezastrto, predvsem pa ne trajno in dokončno, kot to velja za svete duše, ki so že dosegle cilj. Dokler živimo na tej zemlji, smo izpostavljeni tisočerim nevarnostim, težavam in skušnjavam, zaradi katerih lahko začnemo omahovati, ki lahko ovirajo naše potovanje ali ga celo usmerijo proti napačnim ciljem.



»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.«

Tako razumemo apostolovo spodbudo: »Iščite to, kar je zgoraj.« Trudite se, da izidete iz tega sveta, ne telesno, temveč duhovno; odrecite se pravilom in strastem tega sveta, da vas bodo v vsaki okoliščini vodile Jezusove misli in njegova čustva. »To, kar je zgoraj,« namreč označuje postavo, ki je od zgoraj, postavo nebeškega kraljestva, ki jo je Jezus prinesel na zemljo in hoče, da jo uresničujemo takoj zdaj. »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.« Kako naj torej živimo to besedo življenja? Spodbuja nas, naj ne bomo zadovoljni s povprečnim življenjem, v katerem je polovičarstvo in nenačelno popuščanje, temveč naj ga z Božjo milostjo usklajujemo s Kristusovo postavo. Spodbuja nas, naj živimo vrednote, ki jih je na zemljo prinesel Jezus, in zanje vneto pričujemo v svojem okolju: to so duh sloge in miru, služenja bratom, duh razumevanja in odpuščanja, poštenosti, pravičnosti, poštenega opravljanja svojega dela, duh zvestobe, čistosti, spoštovanja življenja itd. Kakor vidimo, je program širok kakor življenje. Toda da ne bo vse skupaj ostalo nedoločeno, uresničujmo ta mesec tisto Jezusovo postavo, ki nekako povzema vse druge: glejmo v vsakem bratu Kristusa in mu služimo. Ali ne bomo na koncu svojega življenja odgovarjali prav o tem?

Chiara Lubich

e-Župnijski utrip od svet´ga vida v letu 2011

Documents