DRUGA ŠTEVILKA

SO IN SO BILI GRADOVI NA SLOVENSKEM Tanja Premk

Sledi na Mirenskem gradu

D e d i š č i n o i m a m o v s i , k o t i m a v s a k o d r e v o k o r e n i n e , j i h i m a t u d i č l o v e k .

M n o g o nas je , k i se vse ž i v l j e n j e n e z a v e m o s v o j i h k o r e n i n , j i h n e č u t i m o

in ne i š č e m o . 8 0 o b d o b j a v ž i v l j e n j u č l o v e k a i n c e l i h narodov, k i h o t e

pretrgajo v e r i g o rodov, s t i k s svojo p r e t e k l o s t j o . V e n d a r n i ničesar

i z g u b l j e n e g a . P r i d e čas , napoči t r e n u t e k i n č l o v e k se z a v e s v o j i h v e z i i n j i h

s p r e j m e . O ž i v i z g o d b a - z g o d o v i n a i n n e n a d o m a v e m o , d a j e b i l o ves čas

vse p r e d n a m i , o d n e k d a j se n i s p r e m e n i l o nič , le m i s m o sanjal i .

K o t s p e č a l e p o t i c a v g r a d u .

P r e s e n e t l j i v o je , d a n e k d o p o s v e t i vse svoje m o č i , d a b i ta grad rešil p r e d

u n i č e n j e m . M a r s i k a j na v i d e z bo l j k r i s t a l n e g a b i l a h k o p o č e l . O n j e g o v i h

m o t i v i h l a h k o le u g i b a m o , k e r t u d i zanj n i s o d o c e l a r a c i o n a l n i . V e n d a r so

p o v e z a n i z l j u b e z n i j o in l e p o t o . N o b e n a o d n i j u p a n i m a nič s k u p n e g a s

k o r i s t n o s t j o , k o t jo v i d i m o ž iv l jen jsk i p r a k t i k i . V e n d a r m i v s i , k i d v o m i m o ,

d a j e m o g o č e ž i v e t i b r e z b i t ja za p r e ž i v e t j e , p o s e b e j v s a k p r e p r o s t č l o v e k ,

i m a m o v s e b i ž e l j o po l e p o t i . N i p o v s e m t a k o k o t s m o r a z u m e v a l i

C a n k a r j e v e g a I d e a l i s t a ; V s a k e g a s l o v e n s k e g a č l o v e k a l a h k o pr idobiš in

prepr ičaš , v e n d a r ne z g o v o r j e n j e m , pač pa z v z t r a j n i m d e l o m . Z d a j m o r d a

še n e v e m o , kaj a l i k d o se b o v g r a d u p r e b u d i l , v e n d a r j e na S l o v e n s k e m

v e l i k o g r a d o v i n r u š e v i n , k i b o d o s s v o j i m i z g o d b a m i i n p o m e n o m v naši

z a v e s t i o ž i v e l i i n n a m o d p r l i v r a t a v p r e t e k l o s t , k i to n i . Vrata v s k r i t i ,

p o z a b l j e n i d e l d u š e , k i se b o p r e b u d i l iz spanja .

Za bralce Speče lepotice nanije poslal gospod Jane/, Kolena iz Gotne vasi nekaj sonetov iz njegove doslej še neobjavljene zbirke Mirenski soneti

Mirenski soneti

Na M i r n i j e tako, k o t n i nikjer.

T a m davno sveže je, neprekopano.

T a m potok sem, k i teče v svoj izvir,

le v strugi tej uglašam se ubrano.

//

Po vasi gor in dol blodeča senca,

kot da odpala roža sem iz venca

mrtvaškega, k i strta kraj poti ,

ne da se zmeni zanjo kdo, leži.

III

Sem bajalica,

nad puščo utriplje,

med mrtvo pronica,

spomine vanj siplje.

N a sveti M i r n i nihče ne umre,

le z zemljo kakor z deko se odene

in leže le, da ko oči zapre,

spočitemu se lepše razodene.

Z a temi. . . temi.. . onimi so vrati

nekoč' živeli; molk zdaj kolovrati

od okna k oknu in srhljivo zre,

kaj neki čudno gleda ga one.

Zvona sem utrip

in pojem Debencti,

za večnost in h ip

tu roža sem v vencu.

Moj d o m i n kraj vasi Sveta Helena ,

grobova, z bolečino eno speta,

jaz pa m l a d i k a , vanjo zasejana.

Najrajši šel hi župnika povprašat,

sem živ še al i sem pokopan b i l ,

in zdaj, ne da b i vedel, le strašim.

T u sem in me n i ,

pa rad bi b i l

prehod prek brvi ,

T u so m i vse z imeni v dušo d a l i ,

zato mladost še najde bosopeta

kot živo, kar v beton so z a z i d a l i .

Spominjam se... Še l jubim, govorim,

še peče, kot d a nagee sred kopriv

prišel mladost b i svojo oponašat.

k i pelje v grobove,

kjer rad b i b u d i l

zaklete mrakove.

Rešitev Besedne uganke iz 1. številke

(romar, rop_ar)

sjjrjjalnjotica

I Z G R A J S K E K R O N I K E

S URINGO GROF MIRENSKI 4- Duringus de Mdegge

Od prvič imenovanih grofov Mirenskih leta 1180 do imena Duringo je poteklo trideset let, ko njihovega imena v zgodovinskih listinah doslej ni bilo mogoče izslediti. Stavbna zgodovina gradu pa prav za ta čas priča o živahnih gradbenih dejavnostih na Mirenskem gradu. Ni verjeti, da bi v tem času grad ne bil v posesti Mirenskih, čeprav je zgodovina naših krajev v tem času na sploh zelo zapletena.

• i

Knežja oblast nad našimi kraji je odvisna od bojev za kraljevo krono med kraljem Filipom iz rodu Staufov in kraljem Otonom iz rodu VVelfov. Eden in drugi sta imela dovolj pristašev za svojo pravico, za nas pa je bilo važno obnašanje oglejskih patriarhov, ki so si knežjo oblast prilaščali od leta 1077, ko je kralj Henrik IV. podelil oglejski cerkvi z istrsko mejno grofijo tudi mejno grofijo Kranjsko, kamor je spadala tudi posest Višnjegorskih in njihovih ministeria-lov, torej tudi gradu Mirne. Leta 1093 so se edino oglejski patriarhi mogli imenovati mejni grofi Kranjske.

V času vladanja patriarha Peregrina, ki je bil zapleten v vojno s furlanskim plemstvom si je obe oblasti prisvojila dinastija Andechs - Mer-ancev, med katerimi je bil najbolj podjeten Bertold IV., ki si je že prilaščal oba naslova in jih je za njim podedoval njegov drugi sin Henrik IV. Sum na umor kralja Filipa 21. junija 1208, je po krivem padel na dinastijo Andechs - Meranskih, tako da so se komaj rešili. Imeli so mnogo poseti tudi na Kranjskem in jo zaradi tega izgubili. Vendar jo je Henrik IV. s pomočjo Višnjegorskih kmalu pridobil nazaj. Njegova žena je bila namreč

Sofija Višnjegorska, edina hči znamenitega grofa Alberta

Višnjegorskega, ki je v zgodovini znan tudi kot pravni zastopnik cistercijanskega samostana v Stični. Zato je razumljivo, da najdemo med pričami, ki jih Henrik potrebuje pri prodaji nekega posestva Krškemu škofu v Kaindrofu pri Muri, tudi Duringa Mirenskega višnjegorskega Ministe-riala, ker je morala tudi Henrikova žena Sofija na to pristati.

Listina je bila izdana v Slovenj Gradcu 24. avgusta 1211 in dokazuje, da je bil Mirenski grad v tem času v rokah gospodov Mirenskih in da je bila njegova politična veljava zelo močna. Nastopajo vedno kot prvi Višnjegorski, ob njih drugi Mirenski pa tudi grofi Šumberški, kar daje misliti, da sta si bili ti dve rodbini zelo blizu, na kar kažejo že prej imenovane druge zveze. Henrik IV. Andrechs - Meranski je umrl leta 1228 brez potomcev, njegova žena Sofija Višnjegorska je napravila po njegovi smrti z rodbinskim premoženjem mnogo dobrih del, med drugim je že leta 1228 ustanovila Črnomeljsko župnijo, umrla je kot redovnica v admontskem samostanu. Čez štiri leta pa zasledi­mo v listinah že naslednje ime grofa Mirenskega Zoppo de Nidech.

(se nadaljuje)

Gradivo:

Fr. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku peta knjiga (1201-246), str. 95. list. 177.

Mi. Kos: Gradivo za historično topografijo Slovenije, Lj. 1975, str. 369

J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, str. 184 in str. 190.

I. Stopar: Profana Arhitektura v katalogu Romanska arhiktetura na Slovenskem 14.3.-2.4.1988, str. 38.

O B N O V I T V E N A D E L A

POROČILO O OPRAVLJENEM DELU NA GRADU MIRNA v letu 1993

Obnovitvena dela v letu 1993 so potekala že od začetka februarja, ko smo čistili nasutje na južni strani porušenega srednjega dela in nabirali obdelani klesanec za zidavo tretje etaže polkrožnega stolpa na jugovzhodni strani obzidja. V maju in juniju smo pripravljali drugo gradivo, predvsem staro zidno opeko in pesek, v juliju in avgustu pa smo pozidali tretjo etažo stolpa z vsemi nastavki in ojačitvami na konzolnih mestih oboka, ki ga mislimo obnoviti na začetku prihodnjega leta. Pri zidavi smo uporabili betonske odlitke okenskih okvirov in portalov za katere smo še našli v izkopaninah ustrezne ostanke, tako da smo se povsem približali nekdanjim oblikam stavbnih elementom, ki so nekoč krasili to nadstropje. Raziskave so pokazale, da je bilo arkadno hodišče naslonjeno na starejše, srednjeveško obzidje in da je stavbenik skušal povsod kjer je mogel doseči vtis reprezentančnega stopnišča, kakor ga je poznala sočasna italijanska arhitektura. Spodinji del arkad je bil zidan, gornji del pa lepotno obdelan s prvorazrednimi stavbnimi elementi, tako, da so povezovalni starejši objekti (oba stolpa) igrali funkcijo prehodnih soban. Tako smo se odločili, da se bomo temu estetskemu videzu čimbolj približali, zaradi demonstracije prvotnih oblik grajskih hodnikov. To je možno samo še na tem mestu, zunanjost bo učinkovala fasadno kot pred rušenjem gradu in notranjost dvorišča bo opasana z izredno domiselno idejo renesančne stopniščne arhitekture.

Zaradi zgodnje zime, ki nas je za en dan presenetila, nismo mogli dokončati stolpa po načrtu za leto 1993, čeprav je vse gradivo pripravljeno. Zavleklo se je v zimo zaradi čakanja na opeko, ki smo jo posebej naročili pri Emilu Hojniku v Škofji vasi pri Ljubečni, ki jo je izdelal odlično, z vsemi lastnostmi vzorca, ki smo ga tudi našli v izkopaninah. S to opeko smo zadnji dan pred sneženjem skoraj dokončali venčni zidec, strehe pa nismo mogli več postaviti, kar se bo zgodilo takoj, ko bo mogoče.

Narejeni so tudi vsi opaži za obnovo oboka v oglatem in okroglem stolpu in vskladiščeni za čas, ko bo mogoče oboke izvršiti. Trenutno pa se pripravljajo skice in tehnične risbe za oboke v arkadah, ki bodo povezovale oba stolpa. Pripravljena je tudi opeka za obok v okroglem stolpu, ostalo delo nas pa še čaka.

S tem je bil naš cilj dosežen za leto 1993. V letu 1994 pa namera­vamo obnoviti vzhodni portal in zunanji zid do višine oken in vzidati okna po vzorcih, najdenih v ruševinah, do strehe Na notranji strani pa bomo skušali obnovitvi vsaj spodnji del arkad in pripraviti vse za rekonstrukcijo zgornjih, stebriščnih arkad.

Na Mirni, 30. novembra 1993 V 12. stoletju je v Evropi prevladoval tip

grajske utrdbe v obliki trdne hiše.

U R E J A N J E O K O L I C E

speča lepotica

V prvi vzorčni številki Speče lepotice smo napovedali, da bomo v neki naslednji sleviliki razložili, zakaj smo postavili nagrobna spomenika družine VVurzbach in družine Peček na rob ploščadi Kneginje Eme na gradu Mirna. Tudi obisikovalci se za ta dva spomenika posebej znimajo. Nekateri pa so celo ugovarjali, da za gotovo vedo 'da ta dva spomenika nimata z zgodovino gradu nobene zveze."

Zadeva je preprosta: oba spomenika sta še zadnji ostanek skrbne, obrtniško dodelane izdelave nagrobnikov iz mirenskega pokopališča, škoda bi bilo, da bi tudi ta dva spomenika končala v temeljih kakšnega gospodarskega poslopja.

Poleg tega je spomin na nekatere osebe, ki so na teh spomenikih napisane v dolini še vedno živ, zlasti pri starejših prebivalcih. Za Franca VVurzbacha je župnik Franc jarc zapisal v župnijsko kroniko:

Nagrobni spomenik družine Wurzbach.

Napis: na sredini: Bianca Maria Wurzbach Edlc v. Tannenbeig geb, von Csanady Guttsbezitzerin geb. 26.I.1855, gest. 29.2.]940 l '/isi'/rr lieben guten Mutter

leva stran: Mathilde von Rehak geb. von Zajatsik Mo/oi's Wftwe geb. 27. 9. 1829 gest. 25 12. 1893

desna stran: Clothilde von Zajatsik geb. 24.7.1825 mt. 25.30. J9!9

Nagrobni spomenik družine Peček.

Napis: Tukaj počivajo Jakob Peček * 21.7.1843 t 1.6.1900 Cecilija Pack * 3.11.1849 1 31.8.1921 Franc Peček * IK.I0.IS76 t 11.12.1931 Naj počivajo v miru Nasvidenje nad zvezdami

"28.6.- 7.1891 je bil sv. misijon na Mirni, nasprotniku misjona Francu Wurzbachu je po Te Deumu mrtvaški zvon zapel od mertvouda zadetem, kakor živel tako umeri."Temu gospodu Francu je bila žena Bianca Maria VVurzbach, rojena von Csanadv, kateri je bil naš spomenik prvenstveno namenjen. Spomin na njo se je ohranil v anekdotah, ki krožijo med ljudmi in nakazujejo parodijo na njeno slabo znanje slovenščine. V spominu Kolenčevih pa je ostal Franc Peček, najemnik, grajske žage in gostilne Fužina pod gradom kot donator vsega lesa, ki je bil potreben za gradnjo nekdanjega Sokolskega doma na Mirni , danes TVD Partizan.

Oba spomenika sta darovali njihovi lastnici g . Martina Kovačič iz Mokronoga in g. Karmela Dežman iz Mirne.

- m

Foto: M. Kapus

N A R A V N A I N K U L T U R N A D E D I Š Č I N A

objemu T E M E N I C E I N M I R N E

SROINJEVKŠKA

Kdor svojo deželo ljubi in je ponosen nanjo, lii jo vsemu svetu rad pokazal, jo razgrnil kot pajčolati in povabil - glejte, taksno je moje domovanje, pridite mi v goste.

D a v a l v a z o r s k i d u h p o p i s o v a n j a s v o j i h kra jev

ni z a m r l , so p o s k r b e l i s n o v a l c i k n j i ž i c e ,

p o i m e n o v a n e V O B J E M U T E M E N I C E I N

M I R N E , s k a t e r o so p o v z d i g n i l i p o n o s s a m i h

d e ž e l a n o v teh krajev

D o l e n j s k e , k a k o r t u d i z

n j e n i m i z i d o m n a t i s n i l i

" s l o v e n š č n i c e l i " V Z O R E C ,

k a k o naj se razgrne i n

p r e d s t a v i v s v e t u .

Knj iž ica p o s k r b i za

v s a k r š n e p o t r e b e i n h o t e n j a

r a d o v e d n e g a p o p o t n i k a p o

k r a j i h t r e b a n j s k i h in

o k o l i š u . T e l e s n e v a d b e

ž e l j n i m p o k a ž e športne

o b j e k t e k o l e s a r s k e ceste i n

p o t o h o d e t i pot i č e z

s t a r o d a v n e m o s t o v e m e d

t o p o l e i n j a g n j e d i m i r e n s k e

d o l i n e , t i s t i m , k i

p lemenit i je ) s p o t o v a n j i

o m i k o svojo in d u h a pa

š i rokosrčno r a z k a ž e prav v s e

z a k l a d e iz z a k l a d n i c e

u m e t n o s t n e z g o d o v i n e , o d

prebuja joč ih se g r a j s k i h

l e p o t i c do u m e t e l n e g a

starega posodja , fresk

o l tar jev c r k v a i n d r u g i h

d r a g o c e n i h d r a g o t i n .

V knjižici n i pr iv lačna

s a m o b e s e d a , a m p a k t a k i s t o

s l i k o v n a p o d o b a , k a k o r b i

ustvar ja lc i l c - n j e k a k o r

p r i d n e č e b e l e o b l e t a l i n a j l e p š e c v e t o v e t e h

k r a j e v i n n a m e s t o m e d u v satje k n j i ž i c e v s t a v i l i

m o z a i k n a j l e p š i h barv i n o b l i k i z b r a n i h c v e t l i c .

Knj i ž i c a s o d i v z b i r k o naj lepših p o t o p i s o v v

s l i k a h , t a k i s t o p a s o d i v vsak ž e p , č e se na

p o t e p p o t e h k r a j i h o d p r a v i š k a k o r m a l a l ična

b i b l i j a v s u k n j a h t i s t i h , k i romajo p o d e ž e l a h

J u d e j e i n E g i p t a .

Zdravko Zupančič

A N K E T N I U T R I N K I

R

Lepa dopolnilo k pismu Janeza Ko lenca, ki smo ga objavili v prejšnji številki je pismo njegovega prijatelja in družabnika iz mladih let Danijela Celarja. Mladost sta preživljala skupaj kot dva nadebudna Mirenčana in tako večkrat zašla tudi na grad, ki ga je tik pred II. vojno g. Andrej Celar, oče Danijela v celoti obnovil. Danijelov odziv je za nas še posebej spodbuden in upamo, da nam bo iz svojih spominov na grad kaj več zaupal.

M<EMO%IWM.

Vejico rožmarina na grob gospe Marjane 'Kramar,

velike prijateljice Speče lepotice

Spoštovani g. M a r k o ! •> •:• •:• * •:• •:• * •:• •> • * * •:• * •:• • • • •:• •:• * * •

Zahvaljujem se V a m za zanimivo branje o "Speči lepotici". P o d a t k i o njem zgodovini so mi resnično novi. Z a n i m a me

nadaljevanje, zato pri lagam na račun naročnine. Z zanimanjem bom stopil tudi do gradu ob prvem obisku na M i r n i .

Vese l i lo bi me tudi srečanje z V a m i in še več slišati o V a š i h načrtih.

S spoštovanjem „ . . , , , lozdrav in hvala lepa

Danijel Celar

ŽUPNIJA ŠENTRUPERT /zgodovinske osnove leta 1993/ (razmišljanje ob prebiranju)

Blizu pol tisočletja je minilo, kar je papež naročil Sikstinsko kapelo poslikati in župnjiski urad v Šentrupertu se iz zgodovine uči in hkrati uči zgodovino. Zbornik z jasn im naslovom Župnija Šentru-pert je hkrati zgodovinska bukvica, priročnik za sladokusne zbiralce starih listin, topografski priročnik, vir dragocenih podatkov tako za zgodovinarja profesionalca kakor t istega, ki želi zavoljo splošne izobrazbe spoznati korenine svoje dežele in vseh tistih, ki ki jim ni vseeno, zakaj, od kod in kako so rasli spomeniki, mimo katerih se vozijo ali hodijo v svojem okolišu. France Baraga, Marinka Dražumerić, Dunja Gerič, Marko Kapus, Marko Marin, Marijan Slabe in Davorin Vuga so zapisali vsak svojo šentrupertsko zgodbo, sami izborni pripovedovalci, da si mestna srajca nevoščljivo sam v sebi prizna, da bi pravzaprav najrajši bil kar šentrupertčan, ker bi lahko toliko zanimivih reči o svojem ljubem rojstnem kraju izvedel. In ker plavuti ribica ima, peruti tičica ima - ŠENTRUPERTSKI zbornik se obda s številnimi fotografijami, risbami, zemljevidi, tlorisi in narisi, da bi bil knjigi po oblikovni podobi in avtorjem lete - Borutu Dvorni­ku ter Marku Kapusu nevoščljiv vsak zgodovinski zbornik švicar­skega kantona, katerega rojstvu na pot država vselej odveze mošnjo kot najrazsipnejši boter.

Zategadelj naj bo pričujoči zbornik vzpobuda vsem nadaljnjim razpravljavcem, raziskovalcem in ljubiteljem zgodovine svojih krajev, kulturni dediščini tega kraja lepo zbirališče in svojim avtorjem ponos.

Zdravko Zupančič

ŠENTRUPERT

13M-1993

P O B U D E , P O D L I S T E K . . .

Spoštovani prijatelji Speče lepotice

Po dveh poizkusnih številkah smo Vam ob Novem letu 1994 vendarle dostavili prvo pravo številko revije Speča lepotica. Na praznični prilogi smo Vam tudi sporočili, kako je z njenim pravim

statusom, ki ga bomo do aprilske številke gotovo uredili. Za leto 1993 pa smo Vam obljubili kmalu po Novem letu 1994 še eno številko, ki jo imate zdaj v rokah. Njen izid se je zopet bolj zavlekel kot

smo pričakovali, zaradi novoletnih praznikov in nepredvidenih del na gradu Mirna. Ta prav sedaj, ko pišemo tole sporočilo, dobiva streho najugovzhodnem polkrožnem stolpu, kateremu je tudi dokumentacija

te številke prvenstveno namenjena. Tako gre v cvet prizadevanje nekaj zadnjih let, da bi Spečo lepotico vendarle prebudili.

V tem času smo prejeli tudi številne spodbude, dobre želje in priznanja ob izidu prve številke naše revije. Zelo smo veseli, da ste prav razumeli naš namen, da bi pridobili čimveč sotrudnikov za našo revijo in tudi prijateljev,

ki bi nas s svojo moralno podporo spodbujali k nadaljnjemu delu in podvigom na mirenskem gradu. Nekateri pa so izhajanje revije Speča lepotica tudi denarno podprli. Doslej, ko to pišemo, naslednji:

Danijel Celar-Ljubljana, Vida in France Cvelbar-Ljubljana, Flaišman Jelka-Grosuplje, Marjan Jenko-tjubljana, Sergij Kerševan-Mirna, Janez Kolenc-Gotna vas pri Novem mestu, Pepca Pust-Trebnje, Mihaela Silvester-Mirna, Dubravka Tomšič in Lojze Srebotnjak-Ljubljana,

Anica Tominec-Ljubljana, Božo Tratar-Trstenik, Robi VValtl-Ljubljana.

Vaš urednik

p o d l i s t e k V prejšnji številki Speče lepotice smo napovedali podlistek z naslovom Skandalozna madam v zelenem. Njeni škandali se očitno

niso še povsem iztekli, zalo bomo morali še malo počakati na njihov končni izid. Med tem časom pa smo vam pripravili prigodni

zapis gospe Anice Zidar iz Mokronoga, znane pisateljice zgodb iz našega okolja, ki je pred kratkim napisala darilno zgodbo z

naslovom Balada o kamnu. Z njenim rokopisom je napisana, vezana in lepo okrašena z njenimi risbami in kar je najbolj važno

v celoti izdelana. Zato jo z velikim veseljem ponudimo tudi našim bralcem, saj se nanaša na odlomek iz najnovejše zgodovine naše

Speče lepotice.

Anica Zidar

B a l a d a o k a m n u

Na griču, poraslim z gozdom, je sredi jase razvalina gradu; dva stolpa sta na novo prekrita. Hosta je polna življenja: ptice pojo, veter spleta pesem,... Nekaj skrivnostnega je v tem šumenju. Med razvalinami je skrit kamen. Star, siv kamen. To ni navadni kamen. Krstni kamen je iz 15. stoletja, izklesan iz masivne skale; svoje dni je bil ponos Soteškega gradu. Pa so ukradli; kmalu po vojni so ga privlekli v Mokri laz, v to gadje gnezdo, ki bedno životari, izgubljeno, stisnjeno, pozabljeno med griči, zazrto v veličino minulega časa. Nanj naleti kmet, ves siv in postaran, z veliko košaro. Po gobe je prišel. "Poglej ga no šmenta! Ti si tisti kamen, ki ga je pred dnevi odpeljal profesor Matko. Pameten možakar! Zakaj ne bi ohranil nekaj iz naše slovenske preteklosti. Grad obnavlja s svojim denarjem, pa ga nima na pretek. Ampak srce ima. Čisto pravo človeško srce. Vsaka sled preteklosti, vsak drobec dediščine mu pomeni zlato žilo. Prav je tako; saj je zob časa že tako preveč pokazal svojo moč." "Načet si, kamen, načet. Počeno telo imaš. Bog si ga vedi, morda imaš srce, dušo... V današnjih norih časih je vse mogoče... Kdo ve? Nenadoma pa... Glas, globok in zamolkel, kot bi prihajal iz središča zemlje. Kmet se strese, prestrašen se ozre okoli. Nikogar. Zajeclja: "Kamen govori! Kamen govori! Govori!" Spet globok glas, hreščeč, hripav: "Govorim, govori; zdaj pripadam človeku z dušo in s srcem, profesorju Matku. Tu sem v pravem okolju, tam v Mokrem lazu pa nisem služil svojemu namenu. Zato govorim.

• se nadaljuje