Boris Golec
Vojaška in častniška komponenta pri potomcih polihistorja Janeza
Vajkarda Valvasorja (1641–1693) do danes
Zgodba neke razvejane slovensko-avstrijske plemiške rodbine
Izvleček
Usode potomcev kranjskega polihistorja in častnika Janeza Vajkarda Valvasorja
(1641–1693), ki so nosili vojaško uniformo, bi lahko strnili pod skupnim naslovom »Vojaška
zgodovina neke avstrijske (plemiške) rodbine med 17. in 20. stoletjem«. Častniško uniformo
je dve stoletji in pol do leta 1996 nosilo skoraj brez prekinitve šest oziroma sedem generacij
Valvasorjevih potomcev. V uniformah različnih držav se je zvrstilo 35 častnikov in častniških
kandidatov ter nekaj navadnih vojakov, udeležencev obeh svetovnih vojn, poleg tega pa se je
s častniki omožilo šest Valvasorjevih potomk. Od jožefinske dobe ni bilo vojne pa tudi
skorajda nobenega pomembnega bojišča, na katerem ne bi našli potomcev kranjskega
polihistorja. Ustrezno visok je bil tudi krvni davek, še posebej v prvi polovici 20. stoletja.
Med polihistorjevimi neposrednimi potomci gre posebej poudariti dva poklicna častnika:
Valvasorjevega pravnuka Petra barona Dienersperga (1746–1819), ki se je povzpel vse do
čina podmaršala (Feldmarschalleutnant), in petkrat pravnuka podpolkovnika Josefa Ritter
von Gadollo (1897–1945), imenovanega »rešitelj mesta Gotha«. Med priženjenci se je kot
»ogrski odpadniški general« zapisal v zgodovino Anton (Antal) Vetter von Doggenfeld
(1803–1882).
Ključne besede: Valvasorjevi potomci, častniki, Dienersperg, Gadolla, Vetter von
Doggenfeld
Po odkritju še ene, nekoč že znane in nato pozabljene Valvasorjeve hčerke Regine
Konstancije (2006), edine, ki je imela vnuke in potomce do danes, je raziskava o celotnem
polihistorjevem potomstvu1 pokazala zanimivo skupno potezo njegovega razvejanega
rodovnega debla. Vse do konca 20. stoletja srečujemo pri vseh moških generacijah potomcev
razen pri prvi in drugi – vsi trije Valvasorjevi sinovi so namreč postali redovniki, v drugi
generaciji pa so odrastle le vnukinje – poklicne vojaške častnike. Po večini so se rodili še na
slovenskem ozemlju, od koder se je glavnina polihistorjevega potomstva sredi 19. stoletja
preselila v Gradec, služili pa so v enotah avstrijske oz. avstroogrske, madžarske in nemške
armade ter zadnji, edini še živeči, v vojski druge avstrijske republike. Med Valvasorjevimi
neposrednimi potomci je mogoče našteti 19 poklicnih in do vključno 2. svetovne vojne 10
rezervnih častnikov. Če jim prištejemo še dva kadeta, ki nista končala šolanja, brambovskega
častnika, rezervnega podčastnika, kandidata za rezervnega častnika in šturmfirerja, govorimo
o številki 35 častnikov in častniških kandidatov. Nekaj je bilo tudi navadnih vojakov,
udeležencev prve in druge svetovne vojne, v 2. polovici 20. stoletja pa poleg edinega
poklicnega častnika ne moremo prezreti civilnega inštruktorja ameriške vojske, udeleženca
1 Objavi prvega dela razprave v Zgodovinskem časopisu (Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo) bo v letu
2011 (št. 3–4) sledil drugi in leta 2012 zadnji del. Kratek pregled Valvasorjevega potomstva v: Golec, Nova
spoznanja, str. 104–107.
vietnamske vojne. Med poklicnimi častniki gre posebej poudariti dva, ki ju dobro pozna tudi
avstrijska oziroma nemška biografika. Prvi je Valvasorjev pravnuk Peter baron Dienersperg
(1746–1819), rojen v graščini Ponikva pri Celju, ki je v času Napoleonovih vojn dosegel tretji
najvišji čin avstrijske vojske, naslov podmaršala (Feldmarschalleutnant), drugi pa poklicni
častnik avstrijske in nato nemške vojske podpolkovnik Josef Ritter von Gadolla (1897–1945)
iz Gradca, imenovan »rešitelj Gothe« in danes prištevan celo med protinacistične upornike.
Poleg tega je bilo s častniki omoženih šest polihistorjevih potomk, začenši s hčerko Regino
Konstancijo. Od njihovih soprogov se je v zgodovino zapisal Anton (Antal) Vetter von
Doggenfeld (1803–1882), »odpadniški ogrski general«, v revolucionarnih letih 1848–1849
namestnik ogrskega vojnega ministra in pozneje slavljeni »domoljub«.
Usode Valvasorjevih neposrednih potomcev in priženjenih sorodnikov v vojaški
uniformi bi lahko strnili pod skupnim naslovom »Vojaška zgodovina neke avstrijske
(plemiške) rodbine med 17. in 20. stoletjem«. Zdi se namreč, kot bi bila v usodah
posameznikov in njihovih družin zajeta vsa raznolikost avstrijske vojaške in vojne zgodovine
do najnovejših dni. Od jožefinske dobe ni bilo vojne pa tudi skorajda nobenega pomembnega
bojišča, na katerem ne bi našli potomcev kranjskega polihistorja. Bojevali so se proti Turkom
na Balkanu, v bitkah s Francozi pred Napoleonom in v njegovem času, na več bojiščih v
revolucionarnem letu 1848/49, s Prusi pri Hradcu Královém (1866), v Bosni in Hercegovini
(1878), med prvo in drugo svetovno vojno na skoraj vseh glavnih frontah, v mirnih časih pa
so polnili vrste poklicnih častnikov tako Habsburške monarhije kot prve in druge avstrijske
republike.
Namen pričujočega prispevka ni podati natančnih biogramov častnikov iz
Valvasorjevega rodu, temveč zlasti opozoriti na plati, ki po čemer koli izstopajo. Za lažji
pregled nad obravnavanimi osebami so vse umeščene v strnjen rodoslovni prikaz po
generacijah. Prikaz se začenja z Valvasorjevo najmlajšo hčerko, soprogo nekdanjega častnika,
končuje pa pri 10. od skupno 12 generacij potomcev, ki so se v 5. generaciji razdelile na tri
veje: izumrlo Dienerspergovo ter še živeči Gadollovo in Resingenovo.2
Valvasorjevi potomci – častniki in vojaške žrtve vojn
3
1. generacija –
hči
Regina Konstancija, por. pl. Dienersperg
(okoli 1690, neznano kje – 1755, Novo mesto)
soprog
Volf Sigmund pl. Dienersperg (poročnik)
(1679, Šentjernej – 1751, Volavče pri Šentjerneju)
2. generacija –
vnukinja
Jožefa pl. Dienersperg, por. pl. Dienersperg
(1712, Volavče –1769, Ponikva pri Celju)
soprog
Peter Dominik pl. Dienersperg (nadporočnik)
(1700, Ponikva pri Celju – 1764, Sevnica)
3. generacija –
pravnuki
1) Jožef baron Dienersperg (stotnik)
(1734, Ponikva – kmalu po 1788, neznano kje)
2) Peter baron Dienersperg (podmaršal) (1746, Ponikva – 1819, Bratislava)
2 Gl. prejšnjo opombo.
3 Vojaške osebe so navedene v krepkem tisku, pri vsaki pa najvišja dosežena vojaška stopnja. Osebna imena in
plemiški naslovi so pri osebah, ki so se rodile na slovenskem ozemlju, poslovenjeni. Pri tistih, ki so po avstrijski
zakonodaji leta 1919 izgubili plemiški naziv, je ta naveden v oklepaju. Med žrtve vojn sta prišteta tudi dva
navadna vojaka, vojna ujetnika, ki sta preživela 2. svetovno vojno.
3) Kajetan baron Dienersperg (stotnik) (ok. 1746, Ponikva – 1795 Wissembourg, Alzacija – padel)
4) Rajmund baron Dienersperg (nadporočnik)
(1750, Ponikva – 1788, Bosanska Dubica – padel)
5) Maksimilijan baron Dienersperg (kadet) (1756, Ponikva – 1830, Gradec)
4. generacija –
prapravnuki
1) Franc Ksaver baron Dienersperg (brambovski stotnik)
(1773, Dobrna –1846, Gradec)
2) Jožef Marija (Benjamin) baron Dienersperg (stotnik)
(1778, Dobrna – 1811, Dobrna)
3) Peter (Edler von) Fischer (polkovnik)
(1801, Veszprém – 1896, Dunaj)
5. generacija –
praprapravnuki
1. veja
baroni Dienersperg
2. veja
vitezi Gadolla
3. veja
vitezi Resingen
1) Janez Nepomuk baron
Dienersperg
(nadporočnik)
(1818, Celje – 1885, Lainz
pri Dunaju)
2) Anton Aleks baron
Dienersperg
(podporočnik)
(1820, Dobrna – 1889,
Ormož )
3) Alice von Fischer
(1844, Arad – 1941, Dunaj)
soprog
Edmund Preininger
(major)
(1833, Praga –1905, Dunaj)
Franc vitez (Ritter von) Gadolla
(1797, Blagovna –
1866, Gradec)
soproga
Kajetana Elizabeta baronica
Adelstein
(1826, Videm/Udine – 1912,
Gradec),
hči generalmajorja Jožefa
barona Adelsteina
(1780, Dobrnica pri Dobrni –
1850, Dunaj)
1) Jožefa pl. Resingen, por.
Pauer in pl. Carmasini
(1800, Blagovna – 1870,
Gradec)
drugi soprog
Franz Michael Freiherr
von (baron) Carmasini
(podporočnik)
(1809, Praga – 1876,
Gradec)
2) Terezija pl. Resingen,
por. Vetter von Doggenfeld
(1802, Tabor pri Celju –
1890, Celje)
soprog
Anton (Antal) Vetter von
Doggenfeld
(podmaršal in honvedski
general) (1803, Mestre/Benetke –
1882, Budimpešta)
6. generacija –
4-krat pravnuki
1) Franc Ksaver grof
(Graf von) Hoyos
(nadporočnik) (1833, Dobrna – 1896,
Ober St. Veit pri Dunaju)
2) Ferdinand baron
(Freiherr von)
Dienersperg (major)
(1850, Jihlava, Moravska –
1905, Budimpešta) –
z njim baroni Dienerspergi
izumrejo
1) Klemens vitez (Ritter von)
Gadolla (stotnik/ritmojster) (1847, Turn pri Škalah – 1919,
Gradec)
2) Franc vitez (Ritter von)
Gadolla (kadet)
(1849, Turn pri Škalah – 1928,
Gradec)
3) Kajetan vitez (Ritter von)
Gadolla (major)
(1855, Turn pri Škalah – 1899,
Arvež/Arnfels)
1) Friderik (Friedrich)
Pauer (stotnik 1. razreda)
(1830, Celje – 1865, Gradec)
7. generacija –
5-krat pravnuki --- 1) Othmar (Ritter von)
Gadolla (stotnik)
(1895, Gradec – 1938, Gradec –
ustreljen)
2) Josef (Ritter von) Gadolla
(podpolkovnik, vojni invalid)
(1897, Gradec –1945 Weimar –
ustreljen)
3) Franz (Ritter von) Gadolla (nadporočnik)
(1898, Gradec – 1945, Zemun,
Srbija – umrl v ujetništvu)
Henriette Sterger, por. Mohr
(1847, Gradec – 1917,
Lipnica/Leibnitz)
soprog
Karl Johann Mohr
(stotnik 1. razreda) (1853, Wilten pri Innsbrucku
– 1907, Lipnica/Leibnitz)
4) Johann – Hans (Ritter von)
Gadolla (stotnik/šturmfirer)
(1907, Gradec – 1991, Gradec)
5) Eugen (Ritter von) Gadolla
(rezervni nadporočnik)
(1895, Sárospatak, Madžarska –
1978, Dunaj)
6) Alfons Ehrlich (kandidat za
rezervnega častnika)
(1891, Straßgang pri Gradcu –
1917, vzhodna fronta)
7) Leo Ehrlich (rezervni
major)
(1893, Straßgang pri Gradcu –
1965, Dunaj)
8) Egon Otto Ehrlich (stotnik)
(1897, Grafendorf, Štajerska –
1934, Feliferhof-Gradec – umrl
v nesreči na strelišču)
9) Karl Mayer (rezervni
poročnik, vojni invalid) (1890, Oberhaag, Štajerska –
1941, Hartheim pri Linzu –
evtanaziran)
10) Hermann Mayer (vojak) (1898, Oberhaag, Štajerska –
1917, Banjščice – padel)
8. generacija –
6-krat pravnuki --- 1) Othmar Gadolla (rezervni
poročnik)
(1919, Gradec – 1941, Lebedki
pri Smolensku, Rusija – padel)
2) Edmar Gadolla (rezervni
poročnik)
(1922, Gradec – 1943, Harkow,
Ukrajina – padel)
3) Admar Gadolla (rezervni
poročnik)
(1924, Gradec – 2004, Edelsgrub
pri Gradcu)
4) Klemens Gadolla (vojak) (1924, Budimpešta – 1944,
severna Italija – padel)
5) Egon Gadolla (rezervni
poročnik in vojni ujetnik)
(1926, Dunaj – 1985, Dunaj)
6) Harro Zuest (civilni
inštruktor) (1929, Hagen, Nemčija, živi v
Bumpassu, Virginia, ZDA)
7) Egon Ehrlich (polkovnik)
(1931, Gradec, živi na Dunaju)
1) Friedrich Weis von
Ostborn (rezervni
poročnik)
(1869, Benetke – 1922,
Eibisberg, Štajerska)
9. generacija –
7-krat pravnuki --- --- 1) dr. Bruno Brandstetter
(rezervni nadporočnik) (1893, Gradec – 1994,
Gradec)
2) Friedrich Cecil Weis von
Ostborn (nato Weis-
Ostborn) (rezervni vodnik) (1896, Gradec – 1978,
Gradec)
3) ddr. Gerth (Freiherr
von) Rokitansky
(vojak in vojni ujetnik)
(1906, Eggenberg pri Gradcu
–1987, Dunaj)
10. generacija –
8-krat pravnuki --- --- 1) Walter Brandstetter
(vojak in vojni ujetnik)
(1924, Gradec, živi v
Gradcu)
Kot lahko razberemo iz prikaza, se vrsta polihistorjevih neposrednih potomcev v
častniških uniformah začne z njegovimi pravnuki. V drugi generaciji so namreč odrasle samo
tri ženske, Valvasorjeve vnukinje, od katerih sta dve, sestri pl. Dienersperg iz graščine
Volavče pod Gorjanci, zasnovali dve rodbinski veji: leta 1823 izumrlo kranjsko in še danes
živo štajersko (ta je leta 2011 štela nekaj nad sto živečih oseb).
Do srede 19. stoletja so se vsi Valvasorjevi potomci – častniki rodili na slovenskem
Štajerskem, in sicer v Celju s širšo okolico: na gradovih Ponikva, Dobrna in Turn pri Škalah.
Le nezakonski sin podmaršala Petra barona Dienersperga je prišel na svet na Ogrskem in ni
bržčas nikoli videl rodnega kraja svojega očeta. Do začetka 20. stoletja so vsi razen enega, v
Celju rojenega Friderika Pauerja, ki je bil plemenitega rodu samo po materi, in nelegitimnega
Petra Fischerja, nosili plemiški naslov baron Dienersperg, grof Hoyos ali vitez Gadolla.4
Dienerspergi so z le nekaj kratkimi prekinitvami dali zaporedoma štiri generacije častnikov,
do smrti zadnjega moškega potomca rodbine leta 1905. Vitezi Gadolla so se jim v častniških
vrstah pridružili šele v šestdesetih letih 19. stoletja; zadnji častnik iz tega rodu, tretja
generacija častnikov, se je kot višji oficir upokojil konec 20. stoletja. Neprimerno manj
vojaška je bila tretja rodbinska veja, izšla po ženski strani iz Dienerspergov in po moški iz
poplemenitenih vitezov Resingenov, ki je dala edinega poklicnega oficirja sredi 19. stoletja, a
je bila z vojaškim področjem vseeno zelo dolgo povezana. Od Valvasorjevih potomcev –
častnikov je na slovenskih tleh kot zadnji zagledal luč sveta Kajetan vitez (Ritter von) Gadolla
(1855–1899), rojen v graščini Turn pri Škalah, enako kot njegova starejša brata Klemens
(1847–1919), prav tako častnik, in Franc (1849–1928), častniški kandidat. Zadnji
polihistorjev častniški potomec, ki je še znal slovensko, je bil Klemensov v Gradcu rojeni sin
Josef Ritter von Gadolla (1897–1945), »rešitelj Gothe«.5 Pripadal je predzadnji generaciji
poklicnih častnikov – bratov in bratrancev, vseh rojenih konec 19. stoletja v Gradcu in
okolici. Rezervni častnik je bil tudi zadnji na Slovenskem živeči Valvasorjev potomec Karl
Mayer (1890–1941), vojni invalid iz prve svetovne vojne, ki je umrl tragične smrti kot žrtev
nacistične evtanazije. V 20. stoletju se je rodil en sam poklicni častnik, izšel iz iste rodbinske
veje, a z neplemiškim priimkom Ehrlich, sicer pa je prva polovica najbolj krvavega vseh
stoletij zahtevala med polihistorjevim potomstvom visok krvni davek, tako pri (rezervnih)
častnikih kot pri vpoklicanih navadnih vojakih. Leta 1996 je z upokojitvijo Egona Ehrlicha,
polkovnika avstrijske vojske, slekel častniško uniformo še zadnji Valvasorjev potomec, potem
ko jo je dve stoletji in pol skoraj brez prekinitve oblačilo šest oziroma sedem rodov. Nekajkrat
se je poklic prenesel z očeta na sina, nikoli v ravni črti od deda do vnuka, zato pa večkrat po
ženski liniji, s preskokom ene generacije ali s strica na nečaka.
Pomenljivi so statistični podatki. Med 44 Valvasorjevimi moškimi potomci, ki so se
rodili pred letom 1900 in odrastli, je bilo več kot polovica častnikov, in sicer 18 poklicnih,
dva kadeta, 6 rezervnih, en kandidat za rezervnega častnika ter brambovski stotnik v času
4 Tudi nezakonski sin podmaršala Petra Dienersperga Peter Fischer si je prilastil plemiški predikat pl. (Edler
von). 5 O znanju slovenščine v rodbini Gadolla: Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 73–74, 94.
Napoleonovih vojn. 20. stoletje predstavlja občuten zasuk, saj se je od rojenih po letu 1900
odločil za poklicno častniško pot en sam, med 2. svetovno vojno so bili dejavni 4 mladi
rezervni častniki, en potomec pa je pozneje služboval v vojski kot civilni inštruktor. Ustrezno
visok je bil tudi krvni davek. V vojnih spopadih, za posledicami vojn ali vojaške službe je od
konca 18. stoletja do leta 1945 umrlo 15 fantov in mož, največ med 2. svetovno vojno.
Odločanje za vojaški poklic je bilo do druge polovice 19. stoletja v veliki meri
povezano z družinsko tradicijo in premoženjskim stanjem, pri čemer je prvo največkrat težko
ločiti od drugega. Pl. Dienerspergi, leta 1766 povzdignjeni v baronski stan – v to rodbino sta
bili primoženi tako Valvasorjeva hči kot njena starejša hči –, so dali že pred tem nekaj
častnikov,6 zagotovo tudi zato, ker rodbinska posest ni mogla vsem zagotoviti stanu
primernega življenja. V kadetnici se je tako znašlo kar pet od desetih sinov polihistorjeve
vnukinje, omožene na Ponikvo pri Celju. Najmanj »vojaški« med njenimi sinovi je bil Franc
Ksaver baron Dienersperg (1742–1814), ponikovski in dobrnski graščak, ki mu je uspelo tudi
najbolj povečati skromno podedovano premoženje in je imel edini od bratov legitimno
potomstvo. Častnik, in to obetaven, je postal mlajši od njegovih dveh sinov, čigar življenjska
pot je bila zelo kratka, medtem ko se dva vnuka v uniformi nista počutila najbolje in sta jo
kmalu slekla. Častnika sta postala tudi oba Frančeva pravnuka. Prvi je vojsko kljub
obetavnosti zapustil na željo svojega očeta grofa Hoyosa in se vanjo za nekaj časa spet vrnil,
drugega, zadnjega moškega nosilca Dienerspergovega imena, pa so v kadetnico prejkone
napotile precej manj ugodne družinske gmotne razmere. V rodbinski veji vitezov Resingenov,
katerih premoženjsko stanje je bilo v 19. stoletju dokaj primerljivo z Dienerspergovim – oboji
so prodali posest na slovenskem Štajerskem in brez posebnih sredstev pristali v Gradcu –
najdemo enega samega častnika in tri priženjene častniške zete, nato pa so se potomci v
naslednjih generacijah, skladno z materialno okrepitvijo rodbine, podajali predvsem v
pravniške in znanstvene vode. V drugi polovici 19. stoletja so častniško »štafetno palico«
prevzeli od (izumirajočih) baronov Dienerspergov vitezi Gadolla, še ena graška rodbina, ki je
prodala posest v spodnjem delu dežele in postala odvisna od drugih, dokaj skromnih virov
preživetja. Verjetno ni naključje, da so šli v kadetnico vsi trije sinovi izrazito nevojaškega
polihistorjevega praprapravnuka Franca viteza Gadolle (1797–1866) in da je eden od sinov
svojo odločitev pozneje spremenil. Tudi bratje Gadolla so imeli tako kot Dienerspergi dobre
zglede v prednikih – ne le po Valvasorjevi strani, temveč zlasti v svojem dedu po materi,
generalmajorju Jožefu baronu Adelsteinu (1780–1850). Rodbinska tradicija Adelsteinov se je
nato prenesla še na drugo in tretjo generacijo častnikov iz Gadollove rodbine.
Razen enega samega Valvasorjevega potomca, njegovega štirikrat pravnuka Friderika
Pauerja, hkrati edinega poklicnega častnika v Resingenovi rodbinski veji, je za vse potrjeno,
da so imeli med predniki poleg kranjskega polihistorja vsaj še enega ali več častnikov v
drugih, nevalvasorjevskih rodbinskih linijah. Za vsakega posameznika je nemogoče presoditi,
ali in v kolikšni meri je bila njegova odločitev za častniško kariero res prostovoljna in
ustrezna osebnim nagnjenjem. Poklicni dosežki tudi niso nujno temeljili (samo) na
nadarjenosti za vojaški poklic, ampak bi utegnili biti v enaki ali celo večji meri plod
posameznikove prizadevnosti in ambicioznosti. Za dva Valvasorjeva potomca imamo
neposredno pričevanje, da jima je častniško pot vsililo družinsko okolje, za dva, ki sta
kadetnico zapustila, lahko o tem upravičeno sklepamo, za zadovoljivo presojo nagibov za
vojaški poklic pa so zlasti pri zgodnejših generacijah na voljo preskopi viri.
Narava razpoložljivih virov se od obdobja do obdobja močno spreminja. Za celotno
18. stoletje smo odvisni predvsem od virov druge roke – od poznejših spominskih pričevanj in
genealoških raziskav, ki povedo komaj kaj ali sploh ničesar o posameznikovih sposobnostih
6 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg. – ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina
plemiške rodbine Dienersberg (Genealogisch=biographische Skizzen des Reichsfreyherrlich von und zu
Dienersberg Familie), str. 29.
in značaju. Zanesljivejši in povednejši je nabor virov od dvajsetih let 19. stoletja do konca
prve svetovne vojne, ko je skoraj za vsakega avstrijskega poklicnega častnika ohranjena
osebna karakteristika.7 Ker varstvo osebnih podatkov in drugi razlogi za zadnjih devetdeset
let, čas po 1. svetovni vojni, še ne omogočajo neomejenega dela s primarnimi viri, temeljijo
ugotovitve o mlajših generacijah častnikov Valvasorjevega rodu spet zlasti na osebnih
pričevanjih, njihovih zapuščinah in na raziskavah zadnjega častnika Egona Ehrlicha.
Temeljito raziskano in osvetljeno je le življenje »rešitelja Gothe« Josefa Gadolle, ki se je
poleg Valvasorja samega najgloblje zapisal v regionalno zgodovino.8
Tako kot so za zadnje stoletje dragoceni dokumentarni in spominski zapisi
upokojenega polkovnika Egona Ehrlicha (1931), imamo iz preteklih obdobij štiri povedna
osebna spominska pričevanja, nastala pod peresom predstavnikov vseh treh rodbinskih vej:
Dienerspergove, Gadollove in Resingenove. Prvi je leta 1835 napisal spomine o sebi in
svojem rodu dobrnski graščak Franc Ksaver baron Dienersperg (1773–1846), čigar častniška
kariera je bila sicer le epizodna, spomini sami pa so izjemno pričevanjski in osebno
izpovedni. Z njihovim pisanjem je po očetovi smrti nadaljeval sin Anton Aleks (1820–1889),
ga sicer kmalu zaključil, a v njih v celoti zajel svoje kratko častniško obdobje.9 Spomine na
mladost in častniško življenje je zapustil tudi Klemens vitez Gadolla (1847–1919),10
iz prve
svetovne vojne pa se je ohranil dnevnik rezervnega častnika iz Resingenove rodbinske veje,
graškega sodnika dr. Bruna Brandstetterja (1893–1994), ki je med drugim živel najdlje od
vseh polihistorjevih potomcev (skoraj 101 leto) ter zapustil največ objavljenih in tipkopisnih
del.11
Od vojaških pustolovščin kranjskega polihistorja do paradnih častnikov franc-
jožefovske dobe
Pri izoblikovanju osebnosti Janeza Vajkarda Valvasorja (1641, Ljubljana – 1693,
Krško) je vsekakor predstavljala pomembno komponento njegova mladostna vojaška kariera,
častniška pa je pomenila izpolnitev pričakovanj, kakršna je 17. stoletje narekovalo tistim
plemiškim sinovom, ki se niso posvetili duhovnemu poklicu. Vojaška služba je bila pri
otrocih Vajkardovega očeta Jerneja Valvasorja vrhu tega povezana s tradicijo prednikov in
sorodnikov njegove druge žene, kranjskih baronov Rauberjev (Ravbarjev), iz katerih rodu je
izšla polihistorjeva mati Ana Marija. In Janez Vajkard se ni čutil samo Valvasorja, temveč
tudi potomca Rauberjev, ki jim je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) prav zato namenil
izjemno pozornost.12
V svojem temeljnem delu je bil veliko manj zgovoren o lastnih
7 Precej podatkov v Vojnem arhivu na Dunaju mi je poiskal dr. Jože Jerko z Dunaja, ki se mu za pomoč iskreno
zahvaljujem. Poleg tega mi je pomagal tudi s koristnimi nasveti. 8 Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (1999, 2000); Ehrlich – Raschke, Erinnerungen; Raschke, Josef Ritter von
Gadolla. 9 ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina plemiške rodbine Dienersberg. Prim. objavo približno
polovice besedila obeh Dienerspergov v: Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«. 10
Spomine je našla njegova v Avstraliji živeča vnukinja Inge Smith roj. Gadolla (1926–1999) in so danes
shranjeni v Muzeju za regionalno zgodovino in etnologijo v nemški Gothi (Museum für Regionalgeschichte und
Volkskunde Gotha, Inv. Nr. 29767, Tagebuch des k. u. k. Rittmeisters Clemens Ritter von Gadolla, Mein
Leben). Deloma kopirane je leta 1997 posredovala svojemu sorodniku polkovniku Egonu Ehrlichu na Dunaju, ki
je poskrbel, da so bili leta 2004 v izvlečkih objavljeni v dunajski vojaški reviji »Truppendienst« (prim.
http://www.bmlv.gv.at/truppendienst/ausgaben). Prepis celotnega besedila je v arhivu avtorja. 11
Vojni dnevnik dr. Bruna Brandstetterja z naslovom »Kriegstagebuch Olt. i. d. R. Bruno Brandstetter« hrani sin
dr. Herwig Brandstetter, Burggasse 8, Graz. Kopije so tudi v arhivu avtorja. – Bibliografija dr. Bruna
Brandstetterja v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu (Steiermärkische Landesbibliothek) obsega 16 naslovov.
Prim. Neunteufl, Dr. Bruno Brandstetter, str. 134–135. 12
Reisp, Kranjski polihistor, str. 56–57.
izkušnjah v vojaški in častniški uniformi, tako kot je njegovo življenjsko zgodbo sploh
mogoče rekonstruirati predvsem iz mozaičnih drobcev v Slavi, v katerih ima sam redko
glavno vlogo. Vojaški del Valvasorjevega življenja obsega tri obdobja, dve krajši, ko je
službo opravljal »poklicno«, in tretje, najdaljše, dobo »rezervnega častništva«, ko je prijel za
orožje le po potrebi, formalno pa zasedal pomembno poveljniško mesto v deželni obrambi
Kranjske. Prvi dve obdobji ostajata do danes dokumentirani sila skopo in zgolj izpod
polihistorjevega peresa. Najprej se je, star dobrih dvajset let, v letih 1663 in 1664, morda pa
tudi za dalj časa, kot prostovoljec udeležil avstrijsko-turške vojne, in sicer skupaj z
dvanajstimi drugimi kranjskimi tovariši. S sovražnikom se je iz oči v oči srečeval v Slavoniji
oziroma Slavonski krajini, kjer je služil v Testa-Piccolominijevem polku pod poveljstvom
hrvaškega bana grofa Nikolaja Zrinskega.13
Neposredno zatem ga je pot vodila po raznih
evropskih državah do Danske na severu, pri čemer je več kot od koder koli poročal o
potovanjih in dogodivščinah v Franciji.14
Tu se je prvič zadrževal okoli leta 1667 in tedaj
edinokrat vstopil v »tujo« vojsko, v kraljevski francoski švicarski pehotni polk. Sklepati je
mogoče, da je njegov obisk Španije, ki ga dve desetletji pozneje omenja v dveh pismih tajniku
Kraljevske družbe v Londonu,15
sodil prav v ta čas ali v čas neposredno zatem.16
Po vrnitvi na Kranjsko, kjer se je pri 31-ih prvič poročil in ustalil na kupljenem gradu
Bogenšperk pri Litiji (1672), se je Valvasorju slabo desetletje pozneje ponudila še tretja
vojaška priložnost. Zaradi odličnih izkušenj, temeljitega vojaškega znanja, poznavanja Vojne
krajine in obvladanja kartografskih veščin so ga deželni stanovi Kranjske, najbrž leta 1680,
imenovali za stotnika oziroma kapetana pešcev dolenjske ali spodnje četrti, tj. posebnih enot,
sestavljenih iz podložnikov in sklicanih ob nevarnosti. Ta se je pokazala leta 1683 med
turškim obleganjem Dunaja, ko je moral kranjski polihistor za tri mesece prekiniti študijsko
delo in kot eden od četrtnih stotnikov prevzeti poveljstvo nad celotno kranjsko deželno
odpravo. Kranjska je sosednji Štajerski poslala v pomoč 400 strelcev za zavarovanje vzhodnih
štajerskih meja. Valvasor je zdaj na čelu Kranjcev poveljeval najštevilnejšemu moštvu v
svojem življenju in moral s topniškim ognjem ubraniti mesto Fürstenfeld pred turškimi
zavezniki, Batthyánijevimi ogrskimi uporniki. Po uspešno opravljeni nalogi je kranjsko
odpravo pozno jeseni spet pripeljal v Ljubljano ter jo razpustil.17
Na svojo epizodno udeležbo
v vojni je bil zelo ponosen, kakor tudi na stotniški položaj, saj je s tem uresničil plemiški
ideal, združitev telesa in duha – združitev meča in peresa, o katerem je pisal v Slavi. Sicer pa
mu je funkcija četrtnega stotnika pomenila bolj dodaten vir dohodka, s katerim je lajšal
finančno breme svojega grafičnega podjetja in znanstvenega dela.18
Ni odveč omeniti, da spada v čas vojnega pohoda na Štajersko leta 1683 tudi
Valvasorjeva prva samonaslovitev z baronskim nazivom. Ta mu po vseh pravilih ni nikoli
zares pripadal, kajti leta 1667 so bili povzdignjeni v baronski stan le trije Valvasorji, med
njimi njegov starejši polbrat Karel, Janez Vajkard pa se je pozneje »povzdignil« kar sam.
Sklepno dejanje njegovega »samopobaronjenja« je predstavljal izid Slave (1689), v kateri je
med barone uvrstil poleg sebe še vse druge Valvasorje, najsi so to v resnici bili ali ne, in tako
so odtlej obveljali za baronsko rodbino.19
Na naslovnici Slave in v uvodnih posvetilnih
13
Prav tam, str. 79–80. 14
Prav tam, str. 83–84. 15
Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda, str. 22, 23, 26, 27; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 83. 16
Francija se je v špansko-portugalski vojni, sklenjeni z mirom v Lizboni 13. februarja 1668, postavila na stran
Portugalske. 17
Reisp, Kranjski polihistor, str.163–164, 167; prim Simoniti, Janez Vajkard Valvasor, str. 105–108. 18
Simoniti, Janez Vajkard Valvasor, str. 108. 19
Golec, Neznano in presenetljivo, str. 307–308. – Potem ko se je Valvasor od leta 1681 pustil diskretno
imenovati z baronskima inicialkama (L. B.), mu je naslavljanje z baronom s strani štajerskih deželnih oblasti
med pohodom leta 1683 očitno vlilo dodatnega poguma, da se je ob vrnitvi v Ljubljano v tiskanem izkazu za
podrejene vojake prvikrat smelo naslovil ne le kot stotnik, temveč tudi kot baron (»Freyherr zu Gallenegg und
pesmih je tedaj tudi zadnjič izpričan s funkcijo stotnika dolenjskih pešcev, kar je najbrž ostal
vse do smrti jeseni 1693.20
Valvasorjev poveljniški naziv, v vseh njegovih naslovitvah v Slavi
naveden – pomenljivo – pred članstvom v angleški Kraljevski družbi (akademiji znanosti),
najdemo tako tudi v Sisentschellijevi slovenski voščilni pesmi v uvodu Slave, ki polihistorja
imenuje »v dolejnskem kraje te krajnske dežele pešičeškega kapitana«.21
Kot vse kaže, je
ostalo prezrto zanimivo dejstvo, da gre pri tem poimenovanju sploh za najzgodnejši zapis
kakšne poveljniške oziroma častniške funkcije v slovenskem jeziku.
Z Valvasorjevo smrtjo je orožje v njegovi ožji družini za nekaj časa obmirovalo. Vsi
trije sinovi iz prvega zakona, tedaj stari od devet do trinajst let, so pozneje postali redovniki,
najmlajši, rojen v letu očetove smrti, pa je zgodaj umrl.22
Moški potomci revnega plemiča, kar
je Valvasor nazadnje vsekakor bil, so imeli na izbiro pravzaprav le dve poti, duhovniško ali
častniško, vendar si zadnje ni izbral niti eden. Ugibanje o razlogih za njihov vstop v samostan
ne bi pripeljalo prav daleč. Lahko le konstatiramo, da kranjski polihistor, sam izkušen vojak
in častnik, svojih sinov ni vnaprej določil za vojaški poklic, ampak jim je prejkone pustil
prosto izbiro.
Toda bog Mars je ob Valvasorjevem zemeljskem koncu vendarle vsaj s kančkom
očesa škilil na njegov rod. Eden od polihistorjevih štirih bodočih zetov, soprogov njegovih
treh hčera, se je tedaj bržčas že pripravljal na častniško kariero, in sicer štirinajstletnik Volf
Sigmund pl. Dienersperg (1679–1751). Bil je drugi mož polihistorjeve najmlajše hčerke
Regine Konstancije (ok. 1690–1755), sicer pa bratranec in dedič njenega očima Janeza
Herbarda pl. Buseta, s katerim se je leta 1699 omožila Valvasorjeva vdova.23
Rodil se je v eni
manjših graščin okoli Šentjerneja na Dolenjskem,24
blizu katerega je preživel tudi večino
svojega življenja. O njegovi vojaški karieri priča zlasti rodovnik Dienerspergov, po katerem
se je kot poročnik Palfijevega pehotnega polka bojeval v »turških vojnah«, tj. v dunajski vojni
1683–1699, in bil pri Temišvaru hudo ranjen.25
Po besedah F. A. Breckerfelda s konca 18.
stoletja naj bi pl. Dienersperg na bojnem polju preživel sploh največji del svojega življenja,26
a drugi razpoložljivi viri o dolgotrajnosti njegove vojaške službe molčijo. Po rodovniku
Dienerspergov iz približno istega časa se je prvič oženil že po »odsluženi vojaški službi«.27
In
tedaj, leta 1698, mu ni bilo niti dvajset let. Svojo drugo ženo, Valvasorjevo prav tako zgodaj
ovdovelo hčerko, je peljal pred oltar trinajst let pozneje, leta 1711 na njeni graščini Volavče
Neudorff«). Pravzaprav bi lahko rekli, da je samozvanega barona polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja
»povzdignilo med barone« prav njegovo poveljevanje zaledni enoti v vojni proti Turkom. 20
Kot »nekdanji stotnik deželnih stanov v spodnji četrti vojvodine Kranjske« je Valvasor naveden v obeh
zapuščinskih inventarjih iz januarja 1694 (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v
Ljubljani, šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694; Z 7/II, 13. 1. 1694; prim. objavi: Radics, Johann Weikhard, str.
310–325; Černelič Krošelj (ur.), Zapuščina Janeza Vajkarda, str. 19–45). – Zdi se, da Janez Vajkard zlepa ni dal
iz rok orožja. Ponosen na svojo vojaško kariero je bil tudi zadnje mesece življenja v Krškem še vedno dobro
oborožen, opremljen s celo vrsto različnih pušk, pištol, čelad, sabelj in bodal, s sprehajalnim mečem in deželno
zastavo. 21
Valvasor, Die Ehre I, s. p. uvod, Saſhtitno voſhejne te Krajnſke deshele. 22
Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo, str. 353–359. 23
Prav tam, str. 370. – O Valvasorjevi ženi Golec, Neznano in presenetljivo, str. 356–357. 24
V spominih Valvasorjevega potomca Franca Ksaverja barona Dienersperga iz leta 1835 je zapisano, da so
Volfa Sigmunda nesli h krstu 27. junija 1679 v Šentjerneju (ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 21).
Podatka ni mogoče preveriti, ker je šentjernejska krstna matica iz tega časa izgubljena, gotovo pa je, da Volf
Sigmund ni bil krščen v župniji Šmihel pri Novem mestu (prim. šmihelsko krstno matico v KANM, šk. 63, št.
55, R/7 1665–1680), kjer je njegov oče posedoval graščino Pred malim mostkom (Smole, Graščine, str. 386). Ko
se je leta 1698 prvič oženil, z Marijo Agnes pl. Mospach iz graščine Ribče, je v poročni matici župnije Vače
zapisano, da je doma iz župnije Šentjernej, s Šentjernejskega polja (Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo, str.
370). 25
ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg. 26
ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 123, Topografija Kranjske I, Gracarjev turn, str. 374. 27
StLA, A. Dienersperg, K 1, H 1, Familien Acten.
pri Šentjerneju, ki jo je Regina Konstancija podedovala po prvem soprogu Janezu Lovrencu
pl. Wernegku. Na Volavčah, kjer je tekla zibelka njunima hčerkama, iz katerih sta izšli
kranjska in štajerska veja Valvasor-Dienerspergovega potomstva, in na bližnjem Gracarjevem
turnu sta zakonca po Breckerfeldovih besedah uživala lagodno družabno življenje, a so ju
družinska nesoglasja proti koncu življenja ločila od postelje in mize.28
Dienerspergov dom je
sicer izžareval precej vojaškega duha, saj sta se v vojaško službo podala tudi njegov sin iz
prvega zakona Jožef Avguštin, umrl med vnovično turško vojno v Temišvaru (1737), in zet
Adam Nikolaj pl. Iljašić, hrvaški podban, od leta 1730 poročen z Dienerspergovo najstarejšo
hčerko Marijo Ano.29
Tudi starejšo od svojih dveh hčera iz zakona z Valvasorjevo hčerko je nekdanji častnik
pl. Dienersperg zaupal v zakon odsluženemu častniku, svojemu sorodniku Petru Dominiku
pl. Dienerspergu (1700–1764), lastniku graščine Ponikva severovzhodno od Celja. Ob poroki
leta 1732 je bilo temu dobrih trideset let, o njegovi vojaški dejavnosti pa je znano le, da naj bi
bil nadporočnik v oklopnem (kirasirskem) polku Cordova (Curasier Rgmt. Cardova).30
Čeprav mu je poroka s kranjsko sorodnico, Valvasorjevo vnukinjo Jožefo pl. Dienersperg
(1712–1769), prinesla občutno gmotno korist, zakonca z gradu Ponikva nista sodila med
petično žlahtno gospodo, še zlasti ker jima je odrastlo deset od trinajstih otrok, samih sinov.
Ne preseneča, da so polovici namenili častniški poklic, saj bi ob delitvi rodbinskega
premoženja prišel na vsakega vse preskromen delež. Ko je bilo devet bratov pl.
Dienerspergov že po očetovi smrti povzdignjenih 5. junija 1766 skupaj s stricem Donatom
Alojzom v baronski stan, se to ni zgodilo zaradi njihovih vojaških zaslug, saj so bili tedaj po
večini še mladeniči in eden sploh še otrok, temveč zavoljo drugih, minulih zaslug članov
Dienerspergove rodbine.31
Odtlej so se Dienerspergi z zamudo uvrščali med barone, dali vrsto
častnikov in po moški strani izumrli leta 1905 z majorjem avstro-ogrske vojske.32
Razen o Petru, ki je naredil bleščečo častniško kariero, vemo o bratih malo, skoraj vse
iz druge roke. Zaradi uničenja ponikovskih krstnih matic poznamo celo njihove rojstne
podatke samo iz takšnih virov, za nekaj bratov pa zgolj približno. Nekateri podatki o njihovih
usodah si tudi nasprotujejo, pri čemer se je mogoče še najbolj zanesti na pisna pričevanja
nečaka Franca Ksaverja (1773–1846). Ta, sin edinega od bratov z legitimnim potomstvom, je
o svojih stricih Jožefu (r. 1734), Petru (r. 1746), Kajetanu (r. ok. 1746), Rajmundu (r.
1750) in Maksimilijanu (r. 1756) baronih Dienersperg, ki jih je lahko vse še osebno
poznal, zapisal naslednje besede: 33
»Od devetih sinov34
se jih je pet posvetilo vojaškemu stanu. V zadnji turški vojni je
Rajmund baron Dienersperg, nadporočnik v polku nemškega mojstra (Deutschmeister), našel
junaško smrt pri napadu na Dubico dne 25. aprila 1788, med prostovoljci v tranšeji
(Laufgraben) skupaj z generalmajorjem grofom Khuenom, ki je bil tam smrtno ranjen.35
V
istem letu, 3. oktobra med napadom na [Bosanski] Novi, je bil Jožef, poročnik pri [polku]
Baaden Durlachu, obstreljen do pohabljenosti in je moral stopiti v pokoj, nakar je kmalu
28
Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo, str. 370–376. 29
Prav tam, str. 371. 30
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 35; ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII,
Dienersperg. 31
ÖStA, AVAFHKA, Adelsakten, Dienersperg Freiherrnstand 1766, 5. 6. 1766. – Frank, Standeserhebungen,
str. 29, ima datum povzdignitve datum 1. julij. 1766. 32
Gothaisches genealogisches Taschenbuch der freiherrlichen Häuser 61 (1911), str. 155. 33
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina plemiške rodbine Dienersberg, str. 36–39. 34
Mednje ni štel svojega gluhonemega strica Antona (1732/33 – 1797). 35
Leta 1774 je tedaj 24-letni Rajmund izpričan kot poročnik v pehotnem polku generala pl. Putterla (StLA, A.
Dienersperg, K 1, H 13, 22. 8. 1774). Po sekundarnih virih naj bi kot nadporočnik v pehotnem polku umrl že leta
1779 na Češkem (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg; StLA, A. Dienersperg, K 1, H 1,
Dienersperg von der Steyermarkischen Linie).
umrl.36
Novi je nato zavzel feldmaršal baron Laudon, Dubico pa konjeniški general knez
Karel Lichtenstein. Kajetan je kot stotnik v Steinovem polku 29. oktobra 1795 pod generalom
Wurmserjem obležal pred sovražnikom med naskokom na weissenburške linije [Wissembourg
v Alzaciji]. Maksa so vojaške in vojne tegobe, že tako slabotnega telesa, tako zelo napadle, da
je moral prestopiti v civilno službo.37
Končno je Peter baron Dienersperg umrl v 73. letu dne
23. julija 1819 v Požunu (Bratislavi) na Ogrskem kot podmaršal (feldmaršallajtnant).
Njegovi vojni tovariši so mu postavili spomenik, na katerem je proti koncu epitaf z
naslednjimi vrsticami: »23. julija 1819 je bil z vojaškimi slovesnostmi, primernimi njegovim
častem, pokopan ovoj v 73. letu življenja umrlega c. kr. generalfeldmaršallajtnanta Petra
barona Dienersperga«. Izobrazbo je pridobil na vojaški akademiji v Dunajskem Novem
mestu, kamor so ga leta 175338
spravili štajerski deželni stanovi. V letu 1768 je vstopil v c. kr.
oklopni (kirasirski) polk vojvodine Modene39
in v tem času pokazal svoj vojni talent kot
poročnik v vseh vojnih pohodih in na časten način. Pridobljeno slavo, da je tudi kot vojščak
spoštoval in cenil človečnost, je ob iskrenem žalovanju svojih prijateljev odnesel s seboj v
grob. Njegovo znatno premoženje je po oporoki dedoval njegov naravni sin Peter Fischer,
praporščak pri [polku] »vacant Ducka 1819«.
Če se spomini Franca Ksaverja ne bi ohranili, bi sicer vedeli za častniški poklic vseh
bratov, a bi težko kdaj izvedeli za večino navedenih podrobnosti. Zanesljivo pa bi ostalo
neznano, da je imel Peter nezakonskega sina z enakim imenom, prav tako častnika,40
še
posebej ker je sin, kot bomo videli v nadaljevanju, svoj izvor zelo spretno prikrival.
O Petru baronu Dienerspergu (1746–1819), rojenem 24. marca 1746 na Ponikvi, je
znanega daleč največ, saj je naredil bleščečo častniško kariero, dosegel od Valvasorjevih
potomcev najvišji čin in si kot edini prislužil tudi geslo v Wurzbachovem avstrijskem
biografskem leksikonu. Pri trinajstih je vstopil na vojaško akademijo v Dunajskem Novem
mestu, sodeloval v bavarski nasledstveni vojni (1778–79) in se najbolj proslavil v vojnah s
Francozi, med katerimi se je strmo vzpenjal po častniški lestvici. Po zmagi pri Aachnu (1793),
ko je njegov eskadron zajel sovražnikov štab, je leta 1794 postal major, po vnovičnih vojaških
uspehih že leta 1800 generalmajor in dosegel leta 1809 tretji najvišji vojaški čin, naslov
podmaršala (Feldmarschalleutnant). Isto leto je stopil v pokoj in nazadnje živel v Požunu,
današnji Bratislavi, kjer je tudi umrl (po uradnih podatkih) 21. julija 1819, star 73 let.41
Rodne
36
Lazarinijeva genealoška zbirka (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg) navaja
letnico smrti 1788 in čin stotnika, Zdi se, da so imeli domači Jožefa nekaj časa za mrtvega že v sedemdesetih
letih. 27. februarja 1776 je namreč njegov brat Franc Ksaver plačal župniku na Dobrni 50 maš za umrlim (StLA,
A. Dienersperg, K 1, H 14, 5. 8. 1774; H 10, 27. 2. 1776). 37
Po mlajši različici Dienerspergovega rodovnika v ARS, nastalega po letu 1780, je bil Maksimilijan »Cadet
unter Ritl« (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg). Ko se je 21. oktobra 1782 v Gradcu oženil
z neplemkinjo Ano Marijo Diessler, je v poročni matici označen kot mitninski nadzornik na tamkajšnji cestni
mitnici (Schiviz von Schivizhofen, Der Adel in den Matriken, str. 240). 38
Letnica je napačna, saj je bilo Petru tedaj komaj sedem let. V Dunajsko Novo mesto je prišel kvečjemu pri
desetih ali enajstih letih. Po Lazarinijevi genealoški zbirki, v kateri je tudi datum Petrovega rojstva 24. marec
1746, naj bi vstopil na akademijo leta 1759, star torej 13 let (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk.
VIII, Dienersperg). 39
Očitno notranjeavstrijski kirasirski polk št. 4, od leta 1723 do 1743 imenovan Modena d'Este (prim. Militär-
Schematismus 1816, str. 360). Po Wurzbachovem biografskem leksikonu je Peter vstopil k omenjenemu polku 1.
januarja 1767, po končani akademiji (Wurzbach, Biographisches Lexikon, str. 285). 40
Za Petra Fischerja je seveda izvedelo celotno Dienerspergovo prizadeto sorodstvo, in sicer najpozneje tedaj,
ko je stric Peter baron Dienersperg zapustil znatno premoženje in tega niso dedovali nečak in dve nečakinji.
Pranečak Franc vitez Gadolla (1797–1866) v rokopisnem elaboratu o rodbini Dinersperg (po 1860) pravi, da je
dediščino »ujel« nezakonski sin Fischer: »ein Seitenkind Fischer, der die Erbshaft gefischt hat« (StLA,
Handschriften, Gruppe 2, Hss. 917 (3074), fol. 6), a si pri identificiranju nezakonskega sina s takim podatkom ne
bi mogli pomagati. 41
ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg. – O vojaški karieri: Wurzbach,
Biographisches Lexikon, str. 285, geslo: Dienersperg, Peter. Leksikon ne navaja datuma rojstva, temveč samo
kraje in družino na spodnjem Štajerskem je obiskal vsaj še leta 1811, že kot upokojeni
podmaršal.42
SLIKOVNA PRILOGA 1: Podmaršal Peter baron Dienersperg (1746–1819)
(last Mirjam Gadolla, Dunaj)
General Peter baron Dienersperg je svojega nezakonskega sina Petra Fischerja
(1801, Veszprém – 1896, Dunaj) – dobil ga je, ko mu je bilo že 55 let – razkril sorodnikom
najpozneje v oporoki, ki jo v spominih omenja nečak Franc Ksaver. Ali so bili štajerski
Dienerspergi s Fischerjem kdaj v stikih, ostaja neodgovorjeno, so pa vsekakor sledili njegovi
častniški karieri, če ne drugače, prek vojaških šematizmov. Ko je Fischerjev bratranec Franc
Ksaver baron Dienersperg leta 1835 pisal rodbinsko kroniko in spomine, je namreč navedel,
da je Fischer praporščak v Dukovem polku.43
Ob raziskovanju Fischerjeve življenjske poti se
je sicer dolgo zdelo, da ne gre za pravo osebo in da je bratranec napačno sklepal na sorodnika
zgolj iz častnikovega imena in priimka, ki ga je našel v šematizmih. Peter Fischer je bil
namreč o svojem izvoru zelo skrivnosten in tako je samo vztrajno preverjanje razpoložljivih
podatkov potrdilo, da gre res za Dienerspergovega sina. V Petrovi častniški karakteristiki – t.
i. »Conduite-Listen« – najdemo več zavajajočih in protislovnih podatkov o njegovem izvoru,
ki so se nazadnje pokazali kot izmišljeni. Tako naj bi se rodil leta 1801 ali 1802 v Laufnu v
Švici, nekajkrat je naveden s plemiškim predikatom (Edler) von Fischer – kot takega ga
dosledno navajajo tiskani vojaški šematizmi –, v rubriki o socialnem izvoru pa se pojavljajo
navedbe: sin oficirja, sin stotnika, sin pokojnega polkovnika Fischerja (!).44
Nenavadno je, a
zgolj na videz, da Fischer podatkov o kraju svojega rojstva ni nikoli popravil, saj je dobro
vedel, da se je v resnici rodil v Veszprému na Ogrskem. Ta kraj rojstva je naveden tudi v
mrliški matici ob njegovi smrti na Dunaju leta 189645
in v vojaški poročni matični knjigi 39.
ogrskega pehotnega polka ob poroki leta 1839 v Budimu. V tej je o ženinu še povedano, da je
zakonski sin (!) polkovnika Petra Fischerja in Marianne Schlicher.46
Toda v avstrijski vojski
ni nikoli obstajal polkovnik niti stotnik s takim imenom,47
zato pa je v Veszprému v času
Petrovega rojstva služboval njegov nezakonski oče Peter baron Dienersperg, leta 1800 še s
činom polkovnika (!) in leta 1801 že generalmajorja.48
Na dlani je torej, da so bili v krstno
matico vpisani potvorjeni podatki o otrokovem zakonitem rojstvu in priimku: nezakonski oče
polkovnik Peter baron Dienersperg je postal »lažni« polkovnik Peter Fischer, kot se je po
leto 1746 in netočen rojstni kraj Celje. – Österreichischer Militär-Almanach 1800, str. 182; 1801, str. 207; 1802,
str. 175; 1803, str. 36; Schematismus der kaiserlich-königlichen Armee 1804, str. 34; 1805, str. 42; 1806, str. 42;
1807, str. 39; 1808, str. 35; Schematismus der Oesterreichisch-kaiserlichen Armee 1810, str. 39. – O hierarhiji
avstrijske generalitete in Dienerspergovem položaju v njej gl. Hof- und Staats-Schematismus, str. 290 sl. –
Datum smrti 21. julij navaja poleg Wurzbachovega leksikona tudi Militär-Schematismus 1820, str. 470. 42
V bratovi graščini Zgornji Lanovž pri Celju je 15. oktobra 1811 podpisal dve pobotnici o prejeti dediščini po
umrlih bratih (StLA, A. Dienersperg, K 2, H 51, H 52). 43
Kot kadet tega polka – 39. ogrskega pehotnega polka – je Fischer v vojaških šematizmih dejansko izpričan od
leta 1821, torej dve leti po očetovi smrti, praporščak pa je postal po dobrem letu in ostal do povzdignitve v
podporočnika leta 1829. Militär-Schematismus 1821, str. 175; 1822, str. 175; 1823, str. 175; 1824, str. 174;
1825, str. 174; 1826, str. 174; 1827, str. 174; 1828, str. 174; 1829, str. 174; 1830, str. 174. – Po navedbi službene
dobe v Conduite-Listen je mogoče izračunati, da je postal privatni kadet sredi novembra 1819 (ÖStA, KA,
Conduite-Listen, K 116, IR 39/1849, 30. 4. 1850). 44
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 116, IR 39/1824–1849; K 189, IR 52/1854. 45
DAW, Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften, Wien–Landstrasse, Todtenduplikat 1896, No. 242. 46
ÖStA, KA, Militärmatriken, Trauungsbuch IR Nr. 39, Tom 1, 1816–1858, Nr. 01863. 47
Prim. Österreichischer Militär-Almanach I–XIV (1790–1803); Schematismus der kaiserlich-königlichen
Armee XV–XIX (1804–1808), Schematismus der Oesterreichisch-Kaiserlichen Armee XX–XXV (1810–1814). 48
V Veszprému je ostal na mestu brigadirja do leta 1804 ali 1805, ko je bil že brigadir v Kőszegu (Militär-
Almanach 1800, str. 182; 1801, str. 207; 1802, str. 175; 1803, str. 36; Schematismus der Oesterreichisch-
Kaiserlichen Armee 1804, str. 34; 1805, str. 42).
njem imenoval tudi sin.49
Dienersperg se z otrokovo materjo očitno ni poročil zaradi prevelike
stanovske razlike, je pa sina najpozneje v oporoki priznal za svojega. Ob podmaršalovi smrti
leta 1819 je bilo Petru Fischerju 18 let in je še isto leto nastopil častniško kariero. Lažno
navajanje kraja rojstva Laufen v Švici,50
ki se vleče skozi vso njegovo častniško
karakteristiko, je bilo prikladno sredstvo za prikrivanje resnice o častnikovem dejanskem
izvoru: ker naj bi se rodil v tujini, bi bil lahko po potrebi sin neavstrijskega, švicarskega
častnika Fischerja s plemiškim predikatom.
Kakor koli, Peter Fischer je po svojem očetu baronu Dienerspergu nesporno
podedoval vojaške sposobnosti, saj srečujemo v njegovi karakteristiki same pohvale. Pobliže
ga prvič spoznamo leta 1824 kot 23-letnega kadeta 39. ogrskega pehotnega polka v
dalmatinskem Zadru. Bil je vedre in vesele narave, z veliko naravnimi darovi, dobro je pisal
in govoril nemško, dokaj dobro italijansko in francosko, nekoliko še madžarsko in latinsko. V
rubrikah o vojaških znanjih je označen kot sposoben, uporaben in spreten, veljal je tudi za
skromnega in priljubljenega, med kolegi pa je izstopal po daleč največjem naboru posebnih
znanj: matematike, geografije, zgodovine, statistike, arhitekture in prostega risanja, ne
nazadnje je bil metodično dober plavalec.51
Že v zreli dobi, pri petdesetih letih je vrhu vsega
na Dunaju absolviral filozofijo.52
Pri opisih Fischerjevih nevojaških znanj in veščin se zdi, kot
bi brali karakteristiko njegovega prapradeda Janeza Vajkarda Valvasorja. Ne nazadnje je znal
tudi dobro predavati in pisati. Po besedah generala Josipa Jelačića (hrvaškega bana) iz leta
1854 »ima izjemen dar predavanja tako v govoru kot pisanju, njegov slog je jasen in zelo
pravilen, podajanje temeljito, podrejene zna natanko podučiti«.53
Nadrejeni niso nič manj cenili njegovih vojaških sposobnosti in človeških lastnosti.
Skoraj vsa službena leta je preživel pri istem, 39. pehotnemu polku na Ogrskem in se po
častniški hierarhiji dolgo vzpenjal z zmernim tempom. Prvega vojnega pohoda se je udeležil
še kot kadet-začetnik leta 1821, in sicer proti Piemontu, nato pa je čakal na novo priložnost
skoraj tri desetletja. Njegove sposobnosti in zvestoba Habsburški hiši so bili postavljeni na
preizkušnjo v revolucionarnih letih 1848–1849, ki sta mu prinesli napredovanje in dve
odlikovanji – vojaški križec za zasluge in naziv viteza avstrijskega kronskega reda 3. razeda.
Iz »odpadniškega« Budima, kjer je v negotovosti pustil družino, je septembra 1848 pohitel na
Dunaj in se izkazal pri naskoku na barikade revolucionarjev. Še isto leto so ga dodelili štabu
generalnega kvartirmojstra – tu je, kot bomo videli, služil svojčas že njegov bratranec Jožef
Marija (Benjamin) baron Dienersperg –, s katerim se je udeležil pohoda proti Ogrski. Leta
1853 je slednjič napredoval do polkovnika in štabnega častnika 52. pehotnega polka, leta
1855 pa je v Budimu stopil v pokoj. Službene karakteristike vseskozi poudarjajo njegove
vsestranske sposobnosti, nadarjenost, bistrost, dober značaj, sproščenost in veselo naravo. Po
besedah generala Josipa Jelačića (1854) je imel »pravilen vojaški pogled in dar natančnega
orientiranja«, bil nasploh inteligenten, izobražen, izkušen in zelo praktičen vojak, »trden
značaj in časten mož v polnem pomenu besede«, vedno pripravljen pomagati, »najboljši zgled
častnikom«, spodoben in moralen v zasebnem življenju, kot tak vse pohvale vreden štabni
oficir in sposoben poveljevati polku.54
Kot upokojeni polkovnik je živel še dobrih štirideset
49
Po podatkih Županijskega arhiva v Veszprému (Veszprém Megyei Levéltár) ni bil krst Petra Fischerja vpisan
v letih med 1800 in 1807 v nobeno od krstnih maticah župnij v samem mestu Vezsprém, kar navaja k sklepu, da
so ga krstili nekje v okolici (dopis avtorju 13. 8. 2009). 50
V katoliških župnijah obeh švicarskih Laufnov – v kantonih Zürich in Basel – ni bil v tem času krščen noben
Peter Fischer (dopis Državnega arhiva Kantona Basel (Staatsarchiv des Kantons Basel–Landschaft) avtorju 13.
7. 2009 in Državnega arhiva kantona Zürich (Staatsarchiv des Kantons Zürich) 15. 7. 2009). 51
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 116, IR 39/1824–1849. 52
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 116, IR 39/1849; K 189, IR 52/1854. 53
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 189, IR 52/1854. 54
Prav tam. – O upokojitvi: Pensionsprotokoll, Band 15, S. 79.
let, prvih dvajset v Budimu, nato v Hietzingu pri Dunaju in nazadnje na Dunaju,55
kjer je v
visoki starosti 95 let preminil 23. decembra 1896.56
Častnik je bil tudi njegov zet Edmund Preininger (1833, Praga – 1905, Dunaj),
soprog edine odrastle hčerke Aleksije–Alice (1844, Arad – 1941, Dunaj), ob tastovi smrti že
15 let upokojeni major. Preininger, sin uradnika, po rodu Čeh s češčino kot maternim
jezikom, je vstopil v vojsko leta 1849, in sicer k istemu 39. ogrskemu pehotnemu polku kot
njegov tast. V znameniti krvavi bitki pri Solferinu 24. junija 1859, kar je bil tudi njegov edini
vojni pohod, si je zaradi rane v spodnjo čeljust prislužil vojaški križec za zasluge. Kot stotnik
1. razreda in poveljnik čete je leta 1873 prestopil k cesarski telesni gardi (Arcieren-Leibgarde)
in ostal do konca njen ritmojster (stotnik). Leta 1888 je opravljal službo gardnega vice-
stražmojstra in dobil ob upokojitvi leta 1890 »ad honorem« majorski čin.57
Poleg »skrivnega Dienersperga« Petra Fischerja so v 19. stoletju služili v avstrijski
armadi še štirje legitimni baroni Dienerspergi, a se častniška uniforma dvema ni dobro
prilegala. Največ smisla za vojaški poklic je gotovo pokazal najstarejši, nečak petih bratov-
častnikov in Fischerjev precej starejši bratranec Jožef Marija (Benjamin) baron
Dienersperg (1778–1811)58
z gradu Dobrna. Vojaški šematizmi pričajo o sposobnem
častniku, ki je bil pri 31-ih že stotnik. Vseskozi je pripadal 27. pehotnemu polku s sedežem v
Gradcu, po vojaških stopnjah pa je napredoval takole: 1796 praporščak, 1801 poročnik, 1805
nadporočnik, 1809 podstotnik, isto leto stotnik.59
Medtem so ga trikrat dodelili posebnim
strokovnim službam na Dunaju: dvakrat štabu generalnega kvartirmojstra ter enkrat tajnemu
vojnemu arhivu. Kot stotnik se je bolan vrnil na rodno Dobrno samo umret. Preminil ni v
graščini svojih staršev, temveč med zdravljenjem v toplicah 29. maja 1811.60
Brat Franc
Ksaver mu je v spominih četrt stoletja pozneje postavil domala veličasten pomnik: 61
»Čeprav je moj drugi brat Jožef umrl že leta 1811, mi bratovska ljubezen ne dovoljuje,
da bi ga molče preskočil. Moj brat Jožef Benjamin, rojen 28. avgusta 1778, je bil na vojaški
akademiji v Dunajskem Novem mestu nameščen na stanovskem mestu [štajerskih deželnih
stanov]. Tam je zelo dobro napredoval, s častmi končal svoje 8-letno šolanje (Cours) in bil
potem spomladi 1797 kot praporščak (Fähnrich) dodeljen linijskemu pehotnemu polku št. 27.
Leta 1804 so ga potegnili že v štab generalnega kvartirmojstra in potem ko je še pri polku
napredoval do poročnika, je bil tu povišan v nadporočnika. Po Bratislavskem miru [1805] je
bil spet dodeljen prejšnjemu polku. Ker je bil zelo uporaben častnik, so ga v mirnem času
navadno uporabili za konskripcijske posle ali za sprejemanje v vojsko in risanje map. Na
zadnjem področju je v veliko zadovoljstvo svojih nadrejenih delal poskuse v Dalmaciji in
Vojni krajini. Leta 1807 so ga poklicali na Dunaj in uporabili pri c. kr. tajnem vojnem arhivu.
Ta nastavitev, povezana z lepim dodatkom, je trajala do izbruha nesrečne vojne leta 1809, ko
je bil ponovno dodeljen v štab generalnega kvartirmojstra, in sicer kot pravi stotnik. Ne toliko
zaradi napornega vojnega pohoda, kakor zaradi večmesečnega bivanja na Ogrskem med
55
Vojaški šematizmi ga kot upokojenega polkovnika do leta 1875 navajajo v Budimu (Militär-Schematismus
1875, str. 132), od 1876 do 1891 v Hietzingu (Kais. königl. Militär-Schematismus 1876, str. 134; Schematismus
1891, str. 167) in od leta 1892 na Dunaju (Schematismus 1892, str. 167). 56
DAW, Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften, Wien–Landstrasse, Todtenduplikat 1896, No. 242. 57
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 2598. 58
Njegovo drugo ime Marija je povzeto po Lazarinijevi genealoški zbirki, ki vsebuje nasploh zelo točne podatke
o rojstvih in smrtih Dienerspergovih otrok (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII). Brat Franc
Ksaver ga sicer pozneje v spominih imenuje Jožef Benjamin, vsi drugi viri pa zgolj Jožef. Ker so matične knjige
župnije Dobrna za čas pred letom 1783 uničene, poznamo krstna imena in datume rojstev Dienerspergovih otrok
te generacije po večini le iz virov druge roke, izjemoma iz izpisov iz krstne matice (Golec, Trpljenje »celjskega
Wertherja«, str. 15). 59
Geschichte des k. k. Infanterie-Regiments, Beilagen, str. XXVIII; Schematismus 1810, str. 143. – Zgodovina
27. pehotnega polka ga sicer zmotno imenuje Johann (gl. v isti opombi). 60
NŠAM, Matične knjige, Dobrna, M 1771–1830, fol. 308. 61
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 62–65.
umikom se je nalezel tamkajšnje endemične vročice. Deloma oslabljen zaradi ranitve v prsi
14. junija 1800 pri Marengu62
in morda zaradi napačnega in nepravilnega zdravljenja
bolezni je, izčrpan na močeh, zapadel v nekakšno vodenico, si le toliko opomogel, da je
zmogel potovanje iz Győra na Ogrskem do Celja, mislil, da mu bodo toplice na Dobrni
bolezen ublažile, a ji je 26. maja 181163
podlegel. Tako je umrl ta dobri brat v 32. letu
življenja kot pravi stotnik in nam dal s svojo lepo kariero pravico [predvideti], da bi ob
izjemnem talentu in nadvse dobrih lastnostih prišel nekoč še do visokih časti. Requiescat in
pace. Človek je navadna žoga usode.«
Kot se zdi, je imel Jožef vsaj toliko smisla kot za operativno častniško delo tudi za
»specialne veščine«. Izvajanje konskripcij (vojaškega popisa prebivalstva), veselje do
kartografije in dodelitev tajnemu vojnemu arhivu razkrivajo v njem verjetno kar nekaj
valvasorjevskega duha, in sicer tiste komponente, ki jo zaznamo pri polihistorjevih potomcih
v častniški službi pozneje samo še pri Petru Fischerju in Egonu Ehrlichu.
Jožefov starejši brat Franc Ksaver baron Dienersperg (1773–1846), absolvirani
pravnik in pisec rodbinske kronike s spomini, je imel drugačne darove in ambicije, ki pa jih
zaradi osebnega značaja in nezdravih družinskih razmer zelo dolgo ni mogel razviti. Oče ga je
namreč ljubosumno priklepal na domačo posest in mu branil stopiti v želeno uradniško
službo. Slednjič je očetovo nasprotovanje njegovi zvezi s poznejšo ženo – poročil se je lahko
šele pri štiridesetih – pripeljalo tako daleč, da je stari baron pognal 31-letnega Franca
Ksaverja čez prag. Tridesetletnik, ki je v brezupu in brezizhodnosti večkrat premišljeval, da bi
si vzel življenje, se je po štirih letih životarjenja v Celju in pri sestrah na gradovih Tabor in
Blagovna leta 1808 oprijel priložnosti, ki jo je ponujala novonastala deželna bramba. Tako so
ga 22. julija 1808 postavili za stotnika 6. čete 2. celjskega brambovskega bataljona pod
poveljstvom majorja pl. Leüzendorfa. Ko je spomladi naslednje leto, po ponovnem izbruhu
vojne s Francijo, z deželno brambo zapuščal domače okolje in se v pismu poslovil od očeta, je
prišlo v odnosih med sinom in očetom do zasuka. Moža sta se po več letih napetosti in sporov
spravila, Franc Ksaver pa je naslednje leto 1810 na očetovo željo zapustil deželno brambo in
si tri leta zatem končno lahko ustvaril družino.64
A tudi novi dobrnski graščak Franc Ksaver podobno kot njegov oče ni znal vedno
presoditi, kaj je dobro za njegove sinove. Dva od treh je namenil za častnika, čeprav po
značaju nobeden od njiju ni bil primeren za vojaško službo in sta jo oba tudi zgodaj zapustila.
Pri prvem, Janezu (Johannu) Nepomuku (1818–1885), je oče kmalu spoznal napako, o
kateri piše v spominih: »Svojega sina Janeza Nepomuka sem konec oktobra 1829 odpeljal na
vojaško akademijo v Dunajsko Novo mesto, na stanovsko mesto, a sem ga moral maja 1835
vzeti ven in spravil sem ga za kadeta h koroškemu Latermannovemu polku, kjer je bil tedaj
polkovnik moj svak baron Adelstein.65
Njegova tiha narava in celotni značaj sta bila namreč
tako malo primerna za akademijo, da bi težko prišel ven kot častnik.«66
Kmalu zatem, leta
1836 ali najpozneje 1837, pa mu je sina uspelo spraviti v domači, 27. notranjeavstrijski polk s
sedežem v Gradcu.67
17-letni mladenič je torej v vojski začel na novo kot kadet, kar je ostal
62
Bitka med francosko vojsko pod poveljstvom Napoleona Bonaparteja in avstrijskimi silami pri Marengu v
severni Italiji. 63
Po dobrnski mrliški matici je Jožef baron Dienersperg preminil tri dni pozneje, 29. maja 1811 (NŠAM,
Matične knjige, Dobrna, M 1771–1830, fol. 308). 64
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 66–79; prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 20–21. –
O funkciji stotnika deželne brambe govori tudi dokument z dne 26. julija 1808 (StLA, A. Dienersperg, K 1, H
16). 65
Jožef baron Adelstein (1780, Dobrnica pri Dobrni – 1850, Dunaj). 66
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 86. 67
»Med drugim sem se zavzel tudi za svojega sina Johanna Nepomuka, da so ga iz Latermannovega polka
prestavili k »Luxem«, v domovinski polk« (prav tam, str. 88). – Po vojaškem šematizmu za leto 1836 je bil
Johann še kadet pri 7. ilirskem pehotnem polku (Latermannovem) (Militär-Schematismus 1836, str. 111),
zelo dolgo, najprej pri omenjenem Latermanovem 7. ilirskem polku, nato pri 27.
notranjeavstrijskem pehotnem polku, zatem pri 5. češkem dragonskem in slednjič pri 3.
avstrijskem kirasirskem,68
kjer je v dveh letih med 1846 in 1848 naglo napredoval v
podporočnika in nadporočnika. Ni jasno, čemu gre pripisati hitro napredovanje, a bržčas zlasti
nesorazmerno dolgemu 11-letnemu kadetstvu. V vojnih pohodih v nemirnih letih 1848–1849
ni sodeloval, po vojaški karakteristiki pa tudi po ničemer ni posebej izstopal. Bil naj bi zdrav,
resen, dobrodušen, v polku skromen, do podrejenih pravičen, prizadeven, z veliko volje, pri
urjenju vojakov še šibek in nazadnje uporaben v običajni službi, potem ko je še leta 1847
označen samo kot »uporaben pod nadzorom«. Imel naj bi nekaj talentov, od posebnih znanj
sta navedeni zgodovina in geografija. Upoštevaje, da je šel od doma že pri enajstih letih in da
tudi pozneje ni služboval v slovenskem okolju, niti ne preseneča, da je v njegovi osebni
karakteristiki (Conduite-Liste) navedeno samo dobro znanje nemščine, ne pa tudi obvladanje
slovenščine.69
Glede na to, da je slednjič hitro napredoval od kadeta do nadporočnika in s tem
nadoknadil zamujeno, bi pričakovali, da bo nadaljeval po zastavljeni poti, toda Janeza
(Johanna) Nepomuka srečamo v vojaških šematizmih nazadnje leta 1850, starega 32 let.70
Vojsko je iz neznanega razloga zapustil naslednje leto, ko se je prvič upokojil. Za zelo kratek
čas se ji je leta 1855 spet pridružil kot inšpekcijski oficir pri 27. poljski bolnišnici v Gradcu,
ki pa je bila še isto leto razpuščena in nadporočnik Dienersperg ponovno upokojen.71
Ob
zadnji upokojitvi, ko mu je bilo 37 let, so ga označili kot človeka dokaj dobrega vedenja, brez
moralnih napak in vojnih izkušenj, govoril je samo nemško, bil marljiv, a z malo uspeha. Kot
upokojenec je živel v Gradcu, a je kmalu, najpozneje leta 1860, duševno zbolel. Leta 1861 se
je znašel v zasebni umobolnici na Dunaju, od koder so ga čez dve leti premestili v drugo
zasebno umobolnico v bližnji Lainz pri Hietzingu. Tu je preživel naslednjih 22 let do smrti
30. januarja 1885.72
Njegov dve leti mlajši brat Anton Aleks baron Dienersperg (1820–1889) je kazal še
manj zanimanja in sposobnosti za častnika in je vojsko zapustil pred bratom. Kot je v
nadaljevanju očetovih spominov zapisal sam, bi se rad posvetil tehniki, a je materin svak
Ferdinand vitez (Ritter von) Carriere de Tour de Camp, stotnik pri 47. pehotnem polku,
prepričal njegovega očeta, da ga je pri devetnajstih poslal leta 1839 za kadeta k omenjenemu
polku v Bologno, tedaj v Papeški državi.73
Vojaška karakteristika (Conduite-Liste) ga kot
kadeta po dveh oziroma treh letih služenja (1841–1842) označuje kot mirnega, z malo talenti,
sicer prizadevnega, a ne vedno uspešnega, zelo vljudnega in priljubljenega, z znanjem
nemščine in slovenščine (windisch), od posebnih znanj pa je obvladal situacijsko in prosto
risanje.74
Sredi štiridesetih let, ko je bil že podporočnik (od 1844) pri 8. pehotnem polku,
beremo o njem kot o srednje nadarjenem človeku, kar je pomenljivo ob dejstvu, da naj bi
imela večina častnikov njegovega polka veliko darov. Poleg nemščine je znal nekoliko
italijansko in slovensko (krainerisch), sicer pa ni imel nikakršnih posebnih znanj, obvladal ni
niti jezdenja. Prizadeven, urejen, skromen in drugače kot častniški tovariši brez napak (ni
kartal, pil, se prepiral ali zadolževal) je označen kot »uporaben«, očitali pa so mu, da je do
naslednje leto pa je že naveden pri 27. notranjeavstrijskem pehotnem polku (Militär-Schematismus 1837, str.
156). – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 23–24. 68
Militär-Schematismus 1840, str. 155; 1841, str. 156; 1843, str. 311; 1845, str. 312; 1847, str. 296. 69
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 548, 3. Kür. Reg./1849. 70
Militär-Schematismus 1850, str. 367. 71
ÖStA, KA, Grundbuchblätter, K 735, Feldspital Nr. 27, Heft 1, S. 3. – Militär-Schematismus 1855, str. 427. 72
ÖStA, KA, Pensionsprotokoll, Band III, fol. 244. – Podatek o datumu smrti, brez navedbe kraja, tudi v:
Gothaisches Genealogisches Taschenbuch der Freiherrlichen Häuser 1886, str. 166, kjer je naveden kot »K. K.
Leutnant a. D.« (c. kr. neaktivni poročnik). – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 45. 73
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 88–89. 74
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 126, 47. IR/1841–1842.
podrejenih preveč popustljiv in da potrebuje pri urjenju vojakov še veliko vaje.75
Iz njegovega
lastnega opisa častniške kariere je mogoče povzeti, da se ni nikoli, niti leta 1848, spopadel s
sovražnikom. Posledica hudega prehlada, ki ga je staknil na Poljskem, sta bila naglušnost in
revmatizem, najhujšo preizkušnjo pa je doživel na pohodu novembra 1847, ko je v hudem
mrazu in snežnem metežu vodil z Dunaja v Jihlavo na Moravskem transport rekonvalescentov
in odpuščenih vojakov. Tu je ponovno zbolel in zaradi hude naglušnosti prosil za upokojitev,
vendar naj bi mu jo preprečile intrige njegovega že omenjenega »strica« po materi, zdaj
majorja. Vojsko je iz jeze zapustil leta 1848, sredi revolucionarnega vrenja, ter se v Jihlavi 20.
marca 1849 oženil s hčerko papirničarja.76
Niti Dienerspergovi spomini niti vojaški šematizmi
ne potrjujejo, da bi 28-letni Anton Aleks pred odpustom iz avstrijske vojske dosegel čin
poročnika, ki mu ga pripisujejo poznejši sekundarni viri.77
Tako kot brat Janez (Johann)
Nepomuk je ostal brez poklica in pravega dela, zapovrh oba najbrž tudi brez (dela) dediščine
po očetu, ki jo je s slabim upravljanjem dobrnskih toplic zavozil svak Johann grof Hoyos.
Antona Aleksa in njegovo petčlansko družino je iz gmotne stiske slednjič rešilo oporočno
volilo 25.000 goldinarjev brata Ferdinanda, nenadoma umrlega leta 1853. Ferdinand je
omenjeno vsoto namenil svojemu tedaj triletnemu nečaku Ferdinandu (1850–1905), pri tem
pa otrokovemu očetu, svojemu bratu Antonu Aleksu, zagotovil iz nje uživanje dosmrtne
rente.78
Anton Aleks, človek umetniške narave,79
se je po bivanju v Gradcu in na Dunaju
slednjič naselil pri hčerki na Kogu pri Ormožu, preminil pa 10. januarja 1889 v 69. letu
starosti pri pastorki v Ormožu.80
Njegov edini sin Ferdinand baron Dienersperg (1850–1905) je po očetovi in stričevi
neuspeli častniški karieri kot zadnji moški potomec Dienerspergove rodbine upravičil njeno
ime in vojaški sloves. Vse, kar vemo o Ferdinandu, kaže na predanost in veselje do poklica,
ki ga je opravljal, četudi zanj ni bil nadpovprečno nadarjen in v 37 letih vojaške službe ni
prišel više kot do majorja, tedaj star že skoraj 55 let. Rodil se je sicer v Jihlavi na Moravskem,
a je ostal vse življenje domovinsko pristojen na Dobrno, in čeravno na Slovenskem ni nikoli
živel, je ob dobrem znanju nemščine govoril za službene potrebe zadovoljivo slovensko in
češko ter za silo madžarsko. V vojsko je vstopil kot gimnazijec pri 17-ih in prvih šest let
prostovoljno služil kot nižji topničar, a so ga po končanem dveletnem šolanju na topniški
kadetnici na Dunaju vseeno spoznali za »neprimernega«. Kar četrt stoletja je ostal pri 8.
topniškem polku na območju Dunaja in v Gradcu, dokler ni bil leta 1892 premeščen k 12.
75
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 70, 8. IR/1845–1847. 76
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 89–91, 94–97. – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str.
36–38. 77
Kot poročnik je prvič naveden ob poroki 20. marca 1849 v Jihlavi, potem pa tudi ob krstu obeh otrok, rojenih
7. januarja 1850 v Jihlavi in 12. januarja 1855 v Gradcu (MZA Brno, E 67, Sbirka matrik, Řim.-kat. farni uřad
Jihlava-sv. Jakub, matrika oddanyh sv. VI, pag. 535; matrika narozenych sv. XVI, pag. 295; DAG, Matriken-
Zweitschriften, Graz-Münzgraben, Taufen 1855, pag. 78). Tudi v prošnji moravsko-šlezijskemu glavnemu
vojaškemu poveljstvu za spregled trikratnega oklica dne 26. februarja 1849 se je podpisal kot poročnik (MZA
SOA Jihlava, Sbirka dokladů k matrikam okresu Jihlava, nezpracovano), kar pa lahko pomeni le poročnik 2.
razreda. Dejansko je bil iz vojske odpuščen kot podporočnik (prav tam, poročno dovoljenje vojaške oblasti v
Brnu 1. 3. 1849). Pomenljivo je, da je Anton Aleks zadnjič naveden v vojaškem šematizmu leta 1848, vendar ne
med častniki, ampak pri svojem polku povsem na koncu v posebni skupini (Militar-Schematismus 1848, str.
115). 78
ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 97–104. – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 39–
45. 79
Čeprav daje njegovo nadaljevanje očetovih spominov (str. 88–104) vtis, da gre za strogo razumskega človeka,
je baron Anton Aleks po malem slikal in pesnil. V skromno ohranjeni zapuščini njegove družine je poleg zbranih
skic, načrtov in risb najti tudi njegove mladostne slike in risbe ter zvezek z lastnimi nemškimi pesmimi iz leta
1883 (ZAP, ZAP 6, Zbirka Muzejskega društva, šk. 52, MD-V-7, Plemiška rodbina Dienersberg). Prim. Golec,
Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 48–49. 80
Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 46–47. – UE Ormož, Matične knjige, Župnija Ormož, MKU
1862–1919, fol. 182.
topniškemu polku in v njem z dvema krajšima dunajskima prekinitvama do smrti služboval po
raznih ogrskih mestih. S svojim trdnim značajem, vedro naravo, mirnim temperamentom,
odločnostjo, vztrajnostjo in sposobnostmi je postopoma napredoval po častniški lestvici in se
izkazal kot zelo dober v vlogi poveljnika baterije, inštruktorja mladih ter štabnega oficirja.
Častniška karakteristika ga poleg tega označuje kot poslušnega in odkritega do nadrejenih,
družabnega in priljubljenega med tovariši ter prijaznega in primerno odločnega v odnosu do
podrejenih, ki so mu zaupali in bili nanj navezani, on pa je skrbel za njihovo dobro in
pozitivno vplival na »duh« podrejenih. Dober jezdec in strelec, visok, telesno zelo krepak in
zdrav je v očeh nadrejenih veljal kot primeren za vse službe tako v miru kot v vojni, a se v
skoraj štirih desetletjih vojaške službe nikoli ni imel priložnosti soočiti s sovražnikom. Baron
Ferdinand, »zgled avstrijskega mirnodobnega častnika«, ki se je sredi petdesetih zdel na
vrhuncu svojih moči, je kot zadnji svojega rodu želel končno izpolniti še obveznost do
Dienerspergove rodbine in ji dati naslednika, pri tem pa je le malo pred ciljem omagal. Ko bi
se moral v Budimpešti poročiti s svojo 23 let mlajšo izbranko, se ga je na strelišču
nepričakovano polotila bolezen. Upanje na ozdravitev je vse bolj plahnelo, saj ga je nato
zadela še možganska kap, po kateri je ostal po desni strani telesa paraliziran.81
Nesrečni major
je svoje življenje prav »melodramatično« sklenil nekaj tednov zatem. Zmogel je le še toliko
moči, da se je 15. decembra 1905 v garnizijski bolnišnici v Budimpešti poročil – v poročno
matično knjigo se niti ni več mogel podpisati – in še isti dan zatisnil oči. Z njegovo smrtjo,
smrtjo na poročni dan, je ugasnila tudi rodbina baronov Dienerspergov.82
V tej generaciji so dali Dienerspergi sicer še enega častnika, Ferdinandovega bratranca
Franca Ksaverja grofa Hoyosa (1833–1896). Bil je skoraj celo generacijo starejši od
zadnjega Dienersperga, vojsko pa je prvič zapustil skoraj pol stoletja in drugič dobrih trideset
let pred njim. Na Dobrni rojeni grof, ki je odraščal v Gradcu, se je odločil za častniško pot po
končani gimnaziji, star 18 let. Leta 1851 je postal kadet 4. dragonskega polka in imel po
vojaški karakteristiki (Conduite-Liste) dispozicije, da postane dober častnik. Čeprav brez
predhodne vojaške izobrazbe, znanja drugih jezikov razen nemškega in posebnih veščin je
obetal s svojim dobrim značajem, zadostno nadarjenostjo, vztrajnostjo, dobrodušnostjo,
priljubljenostjo in močno telesno konstrukcijo. Samo leto dni po vstopu v vojsko je dobil čin
podporočnika in se izkazal kot dokaj dober voditelj.83
Vseskozi je ostal pri istem polku, bil po
štirih letih že nadporočnik, nato pa je vojsko leta 1858 zapustil po skupno nekaj manj kot
sedmih letih službovanja.84
Po lastnih besedah naj bi storil ta korak samo na željo svojega
očeta, ki je želel, naj sin upravlja njegovo majhno posest. Besede, zapisane v prošnji za
pridobitev naziva komornika (1859),85
so nastale le nekaj tednov zatem, ko je moral Frančev
oče Johann grof Hoyos, državni uradnik v Gradcu, prodati zdravilišče Dobrna in je družina
tako rekoč bankrotirala.86
Franc je slekel častniško uniformo že nekaj mesecev prej,87
se na
Dunaju dvakrat oženil88
in se leta 1865 vrnil k vojaškemu poklicu,89
tokrat samo kot poročnik
81
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 451, No. 216. 82
Mikrofilmi poročne in mrliške matične knjige v Mestnem arhivu v Budimpešti: BFL, XV.20 Mikrofilmtár,
XXXIII.1.a/Állami anyakönyvek/A627 (kötet 1805. pag. 360); prav tam, A592 (kötet 1580, pag. 348). –
Podatka o kraju in času poroke in smrti prim. tudi po: Gothaisches genealogisches Taschenbuch der
freiherrlichen Häuser 61 (1911), str. 155; ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg.
– Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 49–50. 83
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 570, DR 4/1852–1854; K 577, DR 4/1857–1858. – Zadnje leto služenja v
vojski so ga sicer označili kot zelo povprečno nadarjenega, a sicer poštenega značaja, kot prizadevnega in
uspešnega. 84
Militär-Schematismus 1852, str. 441; 1853, str. 450; 1854, str. 545; 1855, str. 458, 1856, str. 442; 1858, str.
418. 85
HHStA, Oberstkämmereramt, 490 B, Akten 1859, Hoyos Graf Franz, 26. 1. 1859. 86
Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 38, 45. 87
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 577, DR 4/1858. 88
Gothaisches genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser 59 (1886), str. 437.
in dobri dve leti kot adjunkt »drugega lastnika« (Zweiter Inhaber) 7. ulanskega polka, kjer je
ostal pet let, do leta 1870.90
Glede na to, da je razpolagal s spodobnim premoženjem svoje
žene, sestre umrle prve soproge,91
ga v vojsko skoraj gotovo ni pregnala gmotna stiska. O
tem, zakaj je armado zapustil drugič, razpoložljivi viri molčijo. Prejkone velja za celoten
preostanek Frančevega življenja trditev, zapisana v omenjeni prošnji za podelitev naziva
komornik, da živi sicer spodobno, a umaknjeno življenje.92
Z družino je živel na Dunaju in v
bližnjem Ober St. Veitu, kjer je preminil 25. julija 1896, star 63 let.93
Ženska veja Dienerspergov, ki se je začela s Frančevo staro teto Terezijo baronico
Dienersperg, por. pl. Resingen (1776, Dobrna – 1849, Gradec) in jo bomo imenovali
Resingenova veja, je dala Valvasorju do danes zelo razvejano, na mnogih področjih
uveljavljeno potomstvo, a samo v tretji generaciji tudi edinega poklicnega častnika. Med
tremi Dienerspergovimi vejami – baronov Dienersperg, vitezov Resingen in vitezov Gadolla –
je ta najmanj vojaška, vendar je bila v 19. stoletju precej povezana s častniškimi krogi. S
častnikoma sta se namreč poročili dve Resingenovi dekleti, doma v graščini Tabor pri
Vojniku, nedaleč od Dobrne, rodnega doma njune matere Terezije, roj. baronice Dienersperg.
Obe sta pred oltar peljala častnika iz »tuje« dežele, ko ne prva ne druga nista bili več rosno
mladi. 32-letna Terezija je leta 1834 vzela leto dni mlajšega nadporočnika Antona Vettra von
Doggenfelda, 41-letna Jožefa pa se je leta 1841 že kot vdova omožila z devet let mlajšim
podporočnikom Franzem Michaelom baronom (Freiherr von) Carmasinijem.94
Resingenova
zeta sta si bila v nekem pogledu tako rekoč diametralno nasprotje. Doggenfeld je namreč
družino zapustil, Carmasini pa očetovsko vzgojil štiri ženine otroke iz prvega zakona,95
od
katerih je eden postal obetaven častnik.
Najbolj zveneče ime od vseh mož, ki so se priženili k Valvasorjevim potomkam, je
vsekakor Anton (Antal) Vetter von Doggenfeld (1803–1882). Znameniti odpadniški ogrski
general iz revolucije 1848/49 je s svojo zakonito soprogo Terezijo pl. Resingen (1802, Tabor
pri Vojniku – 1890, Celje) živel le krajši del svojega življenja, njuno razmerje, podobno
skrivnostno kot identiteta Terezijinega mrzlega strica Petra Fischerja, pa je dolgo ostajalo
zavito v gosto meglo. Tavanje v temi je presekalo šele nepričakovano odkritje, da general
Vetter von Doggenfeld ni imel ene same ožje družine, temveč dve: legitimno in nelegitimno.
Zapustil je tudi dve vdovi, ki se najbrž nikoli nista srečali in od katerih je le prava žena
Terezija smela nositi možev priimek. Ko je pri 88-ih leta 1890 preminila v Celju,
najverjetneje že 42 let ni videla svojega tedaj osem let pokojnega moža, a sta ji hčerki na
89
1. maja 1865 so mu kot pripadniku 7. ulanskega polka podelili čin poročnika (Kais. königl. Militär-
Schematismus 1869– 1870, str. 548). 90
Ko so leta 1869 nastavljali za častnike nove personalne mape, t. i. »Qualifikationslisten«, Hoyos ni dobil
mape, ker je bil z eno nogo že zunaj vojske. Namesto njegove mape je v Vojnem arhivu med
»Qualifikationslisten« samo »Conduite-Liste« iz leta 1868 (ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 1152). Po tej je
Hoyos ponovno vstopil v vojsko februarja 1865. Opis njegovih sposobnosti in vedenja je podoben kot med
prejšnjim služenjem, le da je znal zdaj tudi nekoliko francosko. Od 1. julija 1865 do 8. septembra 1867 je v
popolno zadovoljstvo nadrejenih opravljal službo adjunkta »drugega lastnika« polka. Iz vojske naj bi po istem
viru izstopil šele leta 1873, vendar se njegovo ime zadnjič pojavi v vojaškem šematizmu za leto 1870, naslednje
leto pa ne več (Kais. königl. Militär-Schematismus für 1870, str. 548, 613; 1871). 91
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 1152, Hoyos Franz. 92
Po nekrologu v Prager Zeitung 28. julija 1896 je zadnji čas živel v dokaj skromnih razmerah in povsem
odmaknjeno. Trditev, da je sodeloval v vojnih pohodih v letih 1848, 1859 in 1866, ne more biti točna, saj med
prvima dvema vojnama sploh ni služil v vojski. Dolgo naj bi bil po istem viru stacioniran v Milanu, kar prav
tako ne drži. 93
Röm-kath. Pfarramt Ober St. Veit, Wien XIII, Sterbebuch 1896, fol. 107. – O družini: Gothaisches
genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser 45 (1872), str. 366; 59 (1886), str. 437; 66 (1893), str. 450;
75 (1902), str. 377. 94
Prim. Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 54–55, 61–62. 95
O Carmasinijevi cenjenosti pri pastorkih: Brandstetter, Burgen und Schlösser, str. 71.
cerkveni zid v Novi Cerkvi vseeno dali vzidati nagrobnik z napisom: »vdova po honvedskem
generalu«.96
Anton Vetter von Doggenfeld je v »zgodovino Valvasorjevega potomstva« formalno
vstopil v isti cerkvi 26. novembra 1834, ko se je oženil s Terezijo, eno od dedinj malo prej
umrlega lastnika bližnje graščine Tabor Ignaca Pavla Resnika, poplemenitenega viteza pl.
Resingena. 31-letni Anton je ob poroki služboval kot nadporočnik pri 19. ogrskem pehotnem
polku v Gradcu, sicer pa je bil sin v Budimu rojenega nadporočnika, takrat poveljnika
ustanove za vojaške invalide na Ptuju, in Benečanke, rojen 3. julija 1803 v Mestrah pri
Benetkah.97
Tudi sam, tako kot (po očetu) nevesta šele druga generacija poplemenitencev (od
1822)98
je »viteško« hčerko Terezijo s Tabora kmalu po poroki odpeljal s seboj v štajersko
prestolnico. Anton, nekdanji gojenec vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu, je bil
tam sedem let profesor na kadetnici, dokler ga ni kariera leta 1839 odvedla v daljno Galicijo.99
Sposobni častnik je bil leta 1846 že major v štabu 37. ogrskega pehotnega polka v Lvovu,100
častniška karakteristika pa ga naslednje leto označuje kot človeka z obsežnim vojaškim
znanjem, resnega, mirnega, moralno neoporečnega, izjemno prizadevnega, sposobnega in zelo
ambicioznega. Oče dveh deklic se dotlej še ni preizkusil v bojih s sovražnikom,101
a njegova
zvezda je vzšla kmalu zatem, v revolucionarnem letu 1848, ko se je majorjeva usoda za vselej
ločila od poti njegove družine. Sam je najpozneje tega leta zabredel v zakonolom, žena s
hčerkama pa ga ni spremljala v emigracijo, ampak se je čez čas vrnila v svojo domovino, na
Spodnje Štajersko.102
Ambiciozni častnik si je v letih 1848/49 ustvaril zveneče ime, ki se je zapisalo v
zgodovino monarhije in še zlasti njenega ogrskega dela. V odsotnosti so ga namreč po
zadušitvi revolucije celo obsodili na smrt, pozneje pa izjemno slavili. Med revolucionarnim
vrenjem je svojo protiavstrijsko naravnanost izpričal s prestopom na madžarsko stran.
Wurzbachov biografski leksikon, ki mu razumljivo ni naklonjen, ga imenuje »ogrski
uporniški general« (ungarischer Rebellengeneral), a mu priznava temeljito vojaško znanje,
odločnost in osebni pogum. Med revolucijo se je po častniški lestvici naglo povzpel od
podpolkovnika do podmaršala, poveljnika glavnine madžarske vojske in namestnika vojnega
ministra. Po zadušitvi revolucije je delil usodo madžarskih emigrantov, prebival po raznih
evropskih državah in v Ameriki ter leta 1866 med avstrijsko-prusko vojno ponovno stopil na
prizorišče kot organizator madžarske legije. Po avstrijsko-ogrski nagodbi leta 1867 se je lahko
vrnil na Ogrsko, kjer je postal svetovalec ogrskega ministrskega predsednika Gyule
Andrássyja. Umrl je v 80. letu življenja 26. julija 1882 v Budimpešti.103
SLIKOVNA PRILOGA 2: »Ogrski odpadniški general« Anton (Antal) Vetter von
Doggenfeld (1803–1882) (litografija: Jozsef Marastoni)
96
Več o tem Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 56–57, 58–59. 97
NŠAM, Matične knjige, Nova Cerkev, P 1785–1837, fol. 165. – O izvoru njegovega očeta: ÖStA, KA,
Qualifikationslisten, K 3810, Johann Vetter von Doggenfeld. 98
Plemiški naslov je šele leta 1822 dobil njegov oče, častnik Johann Vetter (Frank-Döfering, Adelslexikon, str.
547). 99
Wurzbach, Biographisches Lexikon, str. 285, geslo: Vetter von Doggenfeld Anton. – Prim. Militär-
Schematismus 1833, str. 148; 1834, str. 148; 1835, str, 138, 429; 1836, str. 137, 430; 1837, str. 138, 429; 1838,
str. 138, 429; 1839, str. 138, 429; 1840, str. 178; 1845, str. 184. 100
Militär-Schematismus 1846, str. 187. 101
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 3619, Anton Vetter von Doggenfeld. 102
Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 57. – Do ključne sledi o Doggenfeldovi karieri je privedlo rutinsko
iskanje imen Valvasorjevih potomcev in sorodnikov na medmrežju. 103
Wurzbach, Biographisches Lexikon 50, str. 231–234, geslo: Vetter von Doggenfeld, Anton. Prim. tudi:
http://kunde4.informedia.de/de/index.php/Vetter,–Anton (Google, Nov. 2007).
Jožefa pl. Resingen (1800, Blagovna pri Šentjurju – 1870, Gradec), starejša sestra
Doggenfeldove vdove Terezije, je imela s svojim častniškim soprogom neprimerno več sreče.
Potem ko je bila že deset let vdova po nekdanjem velenjskem graščaku, neplemiču Gabrijelu
Alojzu Pauerju (1792–1831), in je nekaj časa živela z otroki v domači taborski graščini,104
se
je 30. junija 1841 stanu primerno vnovič omožila. Pred oltar je stopila v Celju, kjer je tedaj
prebivala, in sicer z devet let mlajšim 32-letnim Franzem Mihaelom baronom (Freiherr
von) Carmasinijem iz Prage.105
Njen izbranec, tedaj podporočnik 27. pehotnega polka v
Gradcu, je imel samo baronski naslov in nobenega lastnega premoženja, Jožefa pa je v zakon
prinesla dediščino 6.000 goldinarjev, od katere je smela črpati letne obresti v višini 300
goldinarjev.106
Vsota je predstavljala tudi edino razpoložljivo imetje njenega soproga, ki je (v
zameno zanj) priženil štiri mladoletne otroke. Carmasini je bil sodeč po častniški
karakteristiki sicer dokaj razgledan mož z nekaj tehničnega (»inženirskega«) znanja, doma v
geografiji in zgodovini, z veliko darovi, sicer pa dober častnik, brez graje, spodoben in
vljuden, v svojem polku priljubljen, tih in gospodaren. Pogrešal je le zdravje, saj ga nadrejeni
leta 1841 označujejo kot izčrpanega moža šibkih prsi, dve leti pozneje ga je pestilo bljuvanje
krvi, že leta 1844 pa so ga pri komaj 35-ih letih upokojili.107
V Gradcu, kjer je dotlej
služboval, je ostal do smrti, ki se ji je, očitno z zmernim in zdravim življenjem, izmikal še
celih 32 let, do 24. januarja 1876.108
Zelo verjetno je Carmasinijev zgled vplival na njegovega najmlajšega pastorka
Friderika (Friedricha) Pauerja (1830–1865), prvega in zadnjega poklicnega častnika iz
Resingenove veje Valvasorjevega potomstva. Rodil se je 2. marca 1830 v Celju,109 od koder se
je pri enajstih letih po materini vnovični poroki preselil v Gradec in kot štirinajstletnik postal
gojenec graške kadetske čete. Vseskozi je ostal pripadnik 37. linijskega pehotnega polka, pri
katerem je bil ob začetku njegovega šolanja nameščen tudi Anton Vetter von Doggenfeld,
mož njegove tete, tedaj sicer že v Galiciji. Mladi Friderik se je sprva izjemno hitro vzpenjal
po častniški lestvici, saj je v manj kot poldrugem letu (1847–1849) napredoval za tri čine in
pri samo 20-ih letih dosegel časti nadporočnika. Njegov nagel vzpon je bil povezan z
udeležbo pri osvojitvi Benetk leta 1849, nakar je ostal v Italiji polnih deset let do 1859 in šele
tedaj spet napredoval. Kot nadporočnika ga vojaška karakteristika (Conduite-Liste) označuje
kot prizadevnega in uspešnega, značajnega, dobrodušnega in z veliko darovi. Bil naj bi
spoštljiv do nadrejenih, prijateljski in ustrežljiv do sebi enakih, do podrejenih pa pravičen in
skrben, sposoben dobro voditi četo in poučevati. Od jezikov je dobro govoril nemško in
slovensko (windisch), za službene potrebe tudi zadovoljivo madžarsko. Visokega, vitkega,
močnega in nasploh zdravega 24-letnika je pestila le kratkovidnost, toda devet let pozneje so
ga 1. novembra 1863 iz zdravstvenih razlogov upokojili.110
Po skoraj dvajsetih letih vojaške
službe se je s činom stotnika 1. razreda vrnil v Gradec in že poldrugo leto zatem 29. maja
104
NŠAM, Zapisniki duš, 0117 Nova Cerkev, K 02, status animarum 1829–1834, s. p.; K 10, status animarum
1834–1842, s. p. 105
NŠAM, Matične knjige, Celje–Sv. Danijel, P 1826–1845, fol. 127. 106
Dediščina je bila kot hipoteka na dvorec Ranšperk vpisana v štajersko deželno desko na podlagi izročilne
pogodbe, ki jo je 12. februarja 1841 ob Jožefini vnovični poroki izstavila njena mati (StLA, Steirische Landtafel,
LT II, Hauptbuch 2, fol. 580, No. 12). O tem tudi: ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 101, 27 IR, 1841. 107
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 101, 27 IR: 1841–1844; Grundbuchblätter, K 1779, 27. IR., Heft 22, S. 78. –
Militär-Schematismus 1843, str. 155; 1844, str. 312. 108
DAG, Altmatriken, Graz-Münzgraben, Sterbebuch V 1866–1894, pag. 297. – Nikoli ni postal poročnik, kot
ga imenujejo poznejši sekundarni viri, npr. graški mestni naslovnik za leto 1867 (Adreß- und Geschäfts-
Handbuch 1867, str. 73) in mrliška matica ob njegovi smrti in smrti soproge (DAG, Altmatriken, Graz-
Münzgraben, Sterbebuch V 1866–1894, pag. 112, 297). 109
NŠAM, Matične knjige, Celje–Sv. Danijel, R 1818–1840, fol. 339. 110
ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 248, 37 IR; Grundbuchblätter, K 2486, 37. IR, Heft 20, S. 41.
1865 umrl v deželni bolnišnici za možgansko paralizo, star komaj 35 let.111
Friderikova usoda
nekoliko spominja na usodo njegovega starega strica Jožefa Marije (Benjamina) barona
Dienersperga z Dobrne, ki se je pol stoletja prej pri 33-ih prav tako vrnil domov le umret in je
preminil na isti dan 54 let pred Friderikom.
Z obetavnim stotnikom Friderikom (Friedrichom) Pauerjem je Resingenova veja
Valvasorjevega potomstva, kot že rečeno, dala zadnjega poklicnega častnika. Pozneje je bila
le še Pauerjeva nečakinja Henriette Sterger (1847, Gradec – 1917, Lipnica/Leibnitz)
poročena z oficirjem in tudi ta je prišel do čina stotnika 1. razreda. Karl Johann Mohr
(1853–1907), sin državnega uradnika iz Wiltna pri Innsbrucku, je šest let starejšo Gradčanko
Henriette spoznal v krajih svojega službovanja ob Gardskem jezeru, kjer je bila v kraju Riva
del Garda poročena Henriettina mlajša sestra Olga Taiti in kjer sta se Mohrova 16. maja 1885
tudi poročila.112
Mohr, ki ni bil najbolj uspešen kadet, je nato poučeval v podčastniški šoli,
poveljeval četi v Krakovu in se nazadnje, pri 43-ih, povzpel do čina stotnika 1. razreda. Ko so
ga pet let zatem 1. februarja 1901 zaradi bolezni upokojili,113
se je z ženo in hčerko naslednje
leto preselil v štajersko Lipnico, v bližino ženinega rodnega Gradca, in tam 11. decembra
1907 umrl.114
Iz Mohrove družine je tudi edina smrtna žrtev obeh svetovnih vojn, ki jo je dala
Resingenova veja Valvasorjevih potomcev, Mohrov zet Florian Gruber.
Nasprotno je iz tretje, Gadollove veje polihistorjevega potomstva, izšla od druge
polovice 19. stoletja dalje vrsta častnikov, v tej rodbini pa je bilo tudi veliko žrtev svetovnih
vojn. Ravno ko je preminil prvi in zadnji poklicni oficir Resingenove veje Friderik (Friedrich)
Pauer, so Gadolle sredi šestdesetih let 19. stoletja začeli polniti častniške vrste avstrijske
vojske. To rodbinsko vejo je glede na številčnost častnikov mogoče označiti kot izrazito
vojaško ter vredno naslednico Dienerspergov. Častniškemu poklicu so bili namenjeni vsi trije
sinovi Franca viteza (Ritter von) Gadolle (1797–1866), pranečaka podmaršala Petra barona
Dienersperga. Vitez Gadolla, »štajerski mali Valvasor«, rojen na Blagovni pri Šentjurju in
pozneje graščak na Turnu pri Škalah, se je ukvarjal z vsem mogočim, veliko pisal in
raziskoval, le uniforma mu, kot kaže, ni bila nikoli blizu, četudi se je pri 47-ih poročil s
hčerko generalmajorja Jožefa barona Adelsteina (1780, Dobrnica pri Dobrni – 1850,
Dunaj),115
skoraj tri desetletja mlajšo Kajetano (1826, Videm/Udine – 1912, Gradec). Baron
Adelstein in vitez Gadolla bi si bila najbrž težko bolj različna: na eni strani ambiciozen
častnik, nazadnje poročnik (cesarske) garde,116
na drugi izrazito civilen človek. Med naslovi
Gadollovih pretežno domoznanskih rokopisov se denimo niti eden ne nanaša na vojaško ali
vojno področje, če izvzamemo turške vpade na Spodnje Štajersko in posledice francoskih
vojn za štajersko prebivalstvo.117
Imamo pa tudi zanimivo pričevanje o njegovem osebnem
odnosu do »soldaštva«, in sicer v spominskem utrinku Josipa Vošnjaka, ki med drugim
vsebuje edini opis viteza Gadolle, čigar fotografije ali druge upodobitve žal ne poznamo. Ko
so Šoštanjčani v revolucionarnem letu 1848 izvolili novopečenega turnskega graščaka za
stotnika svoje narodne garde, tedaj 51-letni Gadolla ni pokazal pretiranega zanimanja za svojo
funkcijo. Ostala je bolj na papirju, le odposlance šoštanjskih gardistov, ki so mu prišli
111
ÖStA, KA, Pensionsprotokoll, Band 39; DAG, Matriken-Zweitschriften, Graz-St. Anton
(Landeskrankenhaus), Sterbefälle 1865, pag. 10. 112
ADT, Riva del Garda–S. Maria Assunta, Registro del matrimoni 1859–1910, pag. 174 (dopis Škofijskega
arhiva v Trientu avtorju 25. 8. 2009). 113
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 2094. 114
ÖStA, KA, Pensionsprotokoll, Band XI, S. 398. – DAG, Matriken-Zweitschriften, Leibnitz, Sterbefälle 1907,
pag. 235. – Navedbe v protokolu vojaških upokojencev, kje Karl Mohr živi in kje je umrl, so bile ključne za
izsleditev njegovih potomcev do danes. 115
Rodoslovni podatki o Jožefu baronu Adelsteinu po: Witting, Steiermärkischer Adel, str. 5. 116
Militär-Schematismus 1843, str. 46, 88; 1844, str. 46, 89; 1847, str. 88. 117
Štajerski deželni arhiv v Gradcu hrani več kot 50 njegovih rokopisov (StLA, Handschriftenkatalog; prim.
Zahn–Mell, Kataloge, str. 201).
naznanit izvolitev, je graščak na svojem domu prijazno sprejel in jih izdatno pogostil z vinom.
O tej vitezovi edini »vojaški« izkušnji je Vošnjak sklenil: »Gadolla, droben možiček, se je
zahvalil za izkazano mu čast, pa nisem videl, da bi kedaj prišel v Šoštanj, izvrševat svoje
poveljništvo.«118
Njegovi trije sinovi, vsi rojeni še v Turnu, so bili »predestinirani« za častnike po
materini, Adelsteinovi strani. K njihovi odločitvi za poklicno pot je lahko še dodatno
prispevalo poslabšano gmotno stanje Gadollove družine. S prodajo Turna in preselitvijo v
Gradec leta 1862 je namreč družina že bolehnega Franca viteza Gadolle ostala brez posebnega
premoženja in rednih dohodkov. Vdovo in otroke je po Frančevi smrti (1866) zapovrh teplo še
slabo gospodarjenje skrbnika.119
Drug za drugim so odšli v kadetnico bratje Klemens (roj.
1847), Franc (roj. 1849) in Kajetan (roj. 1855), a jo je srednji brat kmalu zapustil. O vojaški
karieri Franca (Franz) viteza (Freiherr von) Gadolle (1849–1928), ki je prišel le do
častniškega kandidata, vemo razumljivo najmanj. Kot kadet 3. topniškega polka v Olomoucu
je zadnjič izpričan leta 1868, ko mu je bilo 19 let.120
Naslednjih šestdeset let do smrti je živel
v rodnem Gradcu kot mestni uradnik, bil nazadnje direktor mestne pisarne in se tako kot oče
zanimal za zgodovino.121
Drugače kot Franc sta na začrtani častniški poti vztrajala njegova
brata Klemens in Kajetan, ki sta se zaradi vezi svojega poklica pozno poročila in oba umrla
mlajša od Franca.
SLIKOVNA PRILOGA 3: Nagrobnik vitezov Gadolla na graškem pokopališču St. Peter
(foto: Boris Golec, junij 2011)
Starejši Klemens vitez (Freiherr von) Gadolla (1847–1919) je v uniformi preživel
četrt stoletja od leta 1866, ko se je – tako je v spominih izpričal sam – slab mesec po očetovi
smrti in proti materini volji, tedaj v 6. letniku graške gimnazije, kot kadet pridružil 3.
linijskemu pehotnemu polku. Po nadvse kratkem začetnem urjenju je samo šest tednov
pozneje doživel ognjeni krst v bitki s Prusi pri Hradcu Královém (Königsgräz).122
Od leta
1872 je služboval pri konjenici, v 3. ulanskem polku, kjer je prišel do čina ritmojstra
(stotnika) 1. razreda. Častniška karakteristika ga opisuje kot moža srednje postave, močnega
in zdravega, ki se je v službi pokazal kot dokaj uspešen, zelo uslužen ter z močnim občutkom
dolžnosti. Med službovanjem v Galiciji se je za službene potrebe naučil poljščine, pri čemer
mu je gotovo pomagalo obvladovanje slovenščine.123
Iz zdravstvenih razlogov so ga upokojili
pri 44-ih 1. avgusta 1891,124
mesec dni zatem pa se je 2. septembra 1891 v galicijski Kosini
oženil s Poljakinjo in svojo 15 let mlajšo nevesto pripeljal v Gradec, kjer je kupil hišo in kjer
se mu je rodilo šest otrok, od tega trije bodoči častniki.125
Ob skromni pokojnini je Klemens,
dokler so mu dopuščale moči, iskal še postranski zaslužek, med drugim kot pomočnik v
118
Vošnjak, Spomini, str. 29–30. – Šoštanjska narodna garda je štela 62 gardistov, kar 14 bandažistov, 7
podčastnikov, nadporočnika, poročnika in kot poveljnika stotnika Gadollo (Gatti, Die Ereignisse, str. 123). 119
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 30. 120
Militär-Schematismus 1867, str. 505; 1868, str. 543. 121
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 19. – Gadolla je leta 1912 skupaj s T. C. Arbeiterjem izdal še danes
cenjen vodnik po uličnih imenih Gradca »Die Straßen, Gassen und Plätze der Landeshauptstadt Graz« in kot
mestni registrator storil tudi veliko za ureditev graškega mestnega arhiva (Marauschek, Das Stadtarchiv Graz,
str. 213). 122
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 26–28. 123
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. – Slovenščina sicer v rubriki o znanju jezikov ni navedena, a ni
dvoma, da jo je Klemens vsaj dobro razumel, saj je slovensko okolje zapustil kot 15-letbni celjski gimnazijec
(Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 73–74). 124
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. 125
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9; Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 30–32.
litografskem oddelku poveljstva 3. korpusa in v vojaški plavalni šoli.126
Ko je konec 20.
stoletja ponovno vzbudil pozornost njegov sin Josef (1897–1945), »rešitelj Gothe«, so prišli
na dan tudi Klemensovi dragoceni spomini na čas od rojstva do leta 1898, v katerih med
drugim nazorno opisuje svoj ognjeni krst s Prusi, sicer pa v opazno vojaškem pripovednem
slogu prikaže svoje službeno in zasebno življenje.127
Sodeč po častniški karakteristiki je bil za spoznanje še sposobnejši Klemensov
najmlajši, zgodaj umrli brat Kajetan vitez (Ritter von) Gadolla (1855–1899). V vojsko je
vstopil pri 20-ih leta 1875, in sicer k domačemu 27. štajerskemu pehotnemu polku, in še isto
leto dobil poročniški čin, ne da bi bil prej kadet.128
Kot poročnik se je leta 1878 udeležil
svojega edinega vojnega pohoda, v Hercegovino, in nato do leta 1880 obiskoval vojaško šolo
na Dunaju (1. Kriegsschule). Po častniški karakteristiki je bil majhen, močan, zdrav, zelo
sposoben in izvrsten poveljnik čete. Odlikovalo ga je tudi znanje jezikov, saj je slogovno
dobro pisal nemško, dokaj dobro je govoril in pisal francosko, obvladal kot polkovni jezik
slovenščino in znal za službene potrebe tudi zadovoljivo češko in italijansko. Največji del
častniškega službovanja je preživel pri domačem graškem 91. pehotnem polku in nato pri
celjskem 87.129
V Celju je spoznal tudi bodočo ženo, 19 let mlajšo Dunajčanko, ki je v mestu
ob Savinji živela z ovdovelo materjo. Oženil se je pri 39-ih 4. julija 1894 na Dobrni, v rodnem
kraju svojih prednikov baronov Dienerspergov.130
Kmalu po poroki so ga prestavili k 91.
pehotnemu polku, pri katerem je leta 1897, star 42 let, dobil svoj zadnji, majorski čin. Po
rojstvih otrok, prvega v Sárospataku na Madžarskem in drugega v Pragi, ga je sredi leta 1898
zadela kap, po kateri je moral 1. marca 1899 v pokoj.131
Preselil se je v Arvež (Arnfels) pri
Lipnici na Štajerskem in tam še isto leto 31. avgusta preminil.132
S Kajetanovo smrtjo se je na pragu novega stoletja za nekaj časa prekinila vrsta
častnikov iz Gadollove rodbine, vendar ne za dolgo, saj se je še pred prvo svetovno vojno
odločila za vojaško kariero naslednja generacija. Ta je v cvetu mladosti, prezgodaj dozorela,
doživela razpad dvojne monarhije, v usodnih letih 1938–1945 pa po večini izgubila tudi
življenja.
Usoda polihistorjevih potomcev v vojaških uniformah petih držav v krvavem 20. stoletju
Potem ko je leta 1905 z majorjem Ferdinandom baronom Dienerspergom izumrla
moška veja te »starodavne« kranjsko-štajerske plemiške rodbine (do leta 1936 sta ji sledili še
zadnji ženski veji in do 1941 nezakonska veja), ni bilo med Valvasorjevim potomstvom slabo
desetletje nobenega aktivnega častnika, zato pa srečamo že od naslednjega leta dalje
postopoma tri častniške pripravnike – dva sinova in nečaka v Gradcu živečega upokojenega
stotnika Klemensa Ritter von Gadolle (1847–1919). Ko se je z izbruhom prve svetovne vojne
končalo »dolgo 19. stoletje«, zadnje stoletje »klasičnega« vojskovanja, se je spet prebudil
vojaški duh Gadollovega rodu in po sili razmer zajel tudi Resingenovo, sicer zelo nevojaško
rodbinsko vejo. Obenem je leta 1914 ušel iz steklenice drugačen duh, sejalec gorja in smrti, ki
je Valvasorjevo moško potomstvo dobra tri desetletja klestil in ga do leta 1945 tudi temeljito
razredčil. V 20. stoletju so se potomci kranjskega polihistorja kot vojaki in častniki znašli v
126
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 32. 127
Museum für Regionalgeschichte und Volkskunde Gotha, Inv. Nr. 29767; tipkopis v arhivu avtorja. 128
Militär-Schematismus 1875, str. 219, 277. – KA, Qualifikationslisten, K 742. 129
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. 130
NŠAM, Matične knjige, Dobrna, P 1856–1900, fol. 135. 131
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. 132
DAG, Matriken-Zweitschriften, Arnfels, Sterbefälle 1899, pag. 8.
uniformah petih držav: Avstro-Ogrske, prve avstrijske republike, nemškega rajha, Madžarske
in slednjič druge avstrijske republike, enega pa je pot zanesla še v civilno službo pri ameriški
vojski ter z njo v vietnamsko vojno.
Glede na izrazite razlike med Gadollovo in Resingenovo rodbinsko vejo se zdi najbolj
smiselno obravnavati vsako posebej, ne glede na kronologijo. Medtem ko so možje iz
Gadollovega rodu v 82-letnem obdobju od leta 1914 do 1996 slekli častniško uniformo le za
dobro desetletje po drugi svetovni vojni, so potomci vitezov Resingen vseskozi ostali v
civilnih poklicih in do danes redko nosili uniformo vojaka ali rezervnega častnika.
Iz Resingenove rodbinske veje, ki ni dala poklicnega častnika že od srede 19.
stoletja, je pozneje izšlo samo nekaj rezervnih častnikov. Pranečak in soimenjak zadnjega
poklicnega častnika Friderika (Friedricha) Pauerja (1830–1865) Gradčan odvetnik dr.
Friedrich – Rico Weis von Ostborn (1869, Benetke – 1922, Eibisberg, Štajerska) je bil
rezervni poročnik pri domačem, graškem 87. pehotnem polku,133
za aktivno udeležbo v prvi
svetovni vojni pa že prestar. Vojne so se udeležili in iz nje vsi tudi vrnili njegov mlajši brat
Rudolf Weis von Ostborn, sin Friedrich Cecil in nečak Bruno Brandstetter, od katerih si je
največ frontnih izkušenj pridobil zadnji.
Zaradi povezanosti z Ljubljano je zanimivo ime Rudolfa Weis von Ostborna (1876,
Gradec – 1962, Gradec), po odpravi plemiških nazivov s priimkom Weis-Ostborn. Priznani in
plodoviti štajerski skladatelj je zadnji Valvasorjev potomec, ki je živel v njegovi rodni
Ljubljani. Dobrih šest let, med začetkom leta 1913 in pomladjo 1919, ko se je v vrnil Gradec,
je tu zasedal mesto direktorja nemško usmerjene Filharmonične družbe, a je bil dobršen del
svojega ljubljanskega obdobja odsoten, saj je nosil uniformo od jeseni 1914 do oprostitve
vojaške službe nekako spomladi 1918.134
Ni znano, kam so ga zanesle vojne razmere in ali so
mu priznali čin rezervnega častnika,135
kar bi glede na njegovo izobrazbo pričakovali, lahko
pa sklepamo, da se niti kot vojak ni povsem ločil od dirigentske palice.
Njegov nečak dr. Friedrich Cecil Weis von Ostborn, pozneje Weis-Ostborn (1896,
Gradec – 1978, Gradec), ob izbruhu vojne še gimnazijec in pozneje odvetnik, je kot enoletni
prostovoljec pristopil k 2. težki havbični diviziji. Po družinskem izročilu naj bi ga kot edinca
oprostili službe na fronti.136
Ko je februarja 1916 odslužil leto dni vojaščine, se je z najnižjim
podčasniškim činom vodnika (Zugsführer) v Terezinu poslovil od vojske z oznako invalida,
kar pa naj ne bi bila posledica vojaške dejavnosti.137
Kot vse kaže, je v Resingenovi rodbinski
veji šele on odkril rodoslovno zvezo z Valvasorjem in védenje o tem prenesel na ožji del
svoje družine.138
Neprimerno bolj se je v vojni angažiral njegov tri leta starejši bratranec dr. Bruno
Brandstetter (1893, Gradec – 1994, Gradec), prav tako edinec in pravnik, ki je Valvasorja
133
Pismo njegovega pravnuka dr. Franza Alfonsa Mahnerta avtorju 6. 12. 2010. 134
Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 64–65. 135
V zadnjem avstrijskem vojaškem šematizmu njegovega imena ni med poklicnimi in rezervnimi častniki
(Schematismus 1918). 136
Pismo njegovega vnuka dr. Franza Alfonsa Mahnerta iz Edelsgruba pri Gradcu avtorju 6. 12. 2010. 137
ÖSTA, KA, Grundbuchblätter, K 5064, Steiermark 1896, Ersatz Bezirkskommando Graz. 138
Do leta 2007 je bil edini Valvasorjev potomec, ki je vedel za svojo genealoško zvezo s polihistorjem, Weis
von Ostbornov vnuk dr. Franz Alfons Mahnert (1958, Gradec). Čeprav naj bi bilo poznavanje Valvasorja po
njegovem mnenju del družinske tradicije, ta najverjetneje ne seže v čas pred 1. svetovno vojno. Tedaj je namreč
mladi Friedrich svojemu bratrancu Brunu Brandstetterju posodil v prepis številne dokumente za rodoslovne
raziskave, v katerih pa očitno še ni bilo Valvasorjevega imena (Brandstetter, Burgen und Schlösser, str. 7).
Ljubiteljski zgodovinar dr. Brandstetter je dobro poznal Valvasorja in njegovo delo, vendar ni nikoli izvedel za
to rodoslovno zvezo in je tako ne omenja niti v svojem za sorodstvo izdanem tipkopisu o gradovih svojih
prednikov, ki ga je pripravil leta 1988, star 95 let (kot zgoraj).
sicer dobro poznal, ni pa vedel, da je njegov potomec.139
Čeprav je vojne dogodke vsa leta
skrbno beležil v žepni dnevnik in je v poznejših letih ustvaril obsežen opus objavljenih in
tipkopisnih del, se ni nikoli lotil opisa svojih vojnih doživetij. Iz ohranjenega dnevnika
natanko poznamo njegove življenjske postaje med 26. avgustom 1914, ko je kot enoletni
prostovoljec prekinil študij prava, in razpadom dvojne monarhije. Po častniškem šolanju, med
drugim v Celovcu in Slovenski Bistrici, je kot kadet prišel poleti 1915 s 27. pehotnim polkom
na vzhodno fronto vse do Dnjestra, tam kmalu zbolel za tifusom ter se po zdravljenju na
Ogrskem in v domačem Gradcu šele junija 1916 spet pridružil istemu polku, tokrat na
italijanski fronti. Pri naskoku na Monte Asolone, v katerem je kot rezervni poročnik vodil
četo, je utrpel prestrelitev nadlahti, bil prestavljen k 47. (mariborskemu) pehotnemu polku,
dosegel 1. maja 1918 čin rezervnega nadporočnika in dočakal konec vojne na območju
Bolzana. V rodni Gradec se je vrnil z vojaškim križcem zaslug 3. razreda, bronastim »Signum
Laudis«, križcem cesarja Karla in medaljo za ranjence, ki se jim je nato pridružila še
spominska medalja 1914–1918.140
Iz širše Resingenove rodbine je bila tudi ena žrtev prve svetovne vojne, v Lipnici
(Leibnitz) živeči Florian Gruber, soprog Marie Mohr (1887–1975) in zet tedaj že pokojnega
poklicnega stotnika Karla Mohra. Gruber, po poklicu elektrikar, rojen 15. aprila 1883 v kraju
St. Stefan zu Rosentale, je le kratek čas užival zakonsko srečo z Mohrovo edinko, s katero se
je 9. junija 1913 oženil v Lipnici. Edino pričevanje o njegovi usodi je razglasitev za mrtvega
9. novembra 1919, ki jo je vdova potrebovala zaradi vnovične poroke.141
Resingenovi rodbinski veji Valvasorjevih potomcev, ki jo lahko v nasprotju z drugo,
Gadollovo, označimo kot izrazito nevojaško in intelektualno, je drugače kot Gadollam
prizanesla tudi druga svetovna vojna. Poleg civilne poklicne usmerjenosti je šlo moškim iz te
veje na roko dejstvo, da so bili manj številni in v glavnem letniki rojstva, ki jih je mobilizacija
obšla.142
Mobilizacija je zajela samo dva, tedaj že uveljavljajočega se znanstvenika in
gimnazijca; oba sta se znašla tudi v vojnem ujetništvu, iz katerega sta se vrnila z zelo
različnimi izkušnjami.
Starejši, ddr. Gerth Rokitansky (1906, Eggenberg pri Gradcu – 1987, Dunaj), je
imel neprimerno manj sreče, saj je moral v vojaški uniformi preživeti kar pet let, na koncu pa
ga je doletela trda usoda ujetnika. Ta mrzli bratranec dr. Bruna Brandstetterja in Friedricha
Cecila Weis von Ostborna je bil sicer priznan ornitolog, dvorni svétnik in na koncu direktor
zoološkega oddelka avstrijskega Naravoslovnega muzeja na Dunaju. Njegovo plodovito
znanstveno delo je leta 1940 prekinil vpoklic v nemško vojsko, nazadnje je pristal na vzhodni
fronti in padel aprila 1945 v sovjetsko ujetništvo, od koder se je za božič istega leta vrnil v
domovino hudo bolan in še precej časa nezmožen za delo.143
Ni znano, da bi nosil kak
častniški ali podčastniški čin, a če bi ga dobil, ga iz ujetništva gotovo ne bi izpustili tako
kmalu.
139
Prim. njegovo obsežno tipkopisno delo o gradovih sorodnikov: Brandstetter, Burgen und Schlösser. Avtor v
njem citira Valvasorja kot vir (str. 225), rodbine Valvasor pa nima na seznamu rodbin sorodnikov (str. 221–222).
Za sorodstvo s polihistorjem sta izvedela šele njegova sinova januarja 2010. 140
Vojni dnevnik dr. Bruna Brandstetterja z naslovom »Kriegstagebuch Olt. i. d. R. Bruno Brandstetter« hrani
sin dr. Herwig Brandstetter, Burggasse 8, A-8010 Graz, kopije pa so v arhivu avtorja. – 1. januarja 1916 je
izpričan kot rezervni poročnik 27. pehotnega polka (Schematismus 1918, str. 288). 141
DAG, Matriken-Zweitschriften, Leibnitz, Trauungen 1913, fol. 214, 1919, s. p. brez zap. št. (med 146 in 147).
– Floriana Gruberja ni v kartoteki umrlih vojakov iz 1. svetovne vojne (ÖStA, KA, Totenkartei des Weltkrieges,
K 443, Gruba). 142
Kemik dr. Karl Rokitansky (1904–2003) je kot nepogrešljiv (unabkömmlich) ostal v civilni službi, bil
nazadnje vodja laboratorija in hkrati vodja obratne varnostne službe (Werkschutzleiter) v proizvodnji kvasa v
Simmeringu (informator sin dr. Carl-Herbert Rokitansky iz Salzburga, pismo avtorju 17. 12. 2010). 143
Eiselt – Schifter, Wirkl. Hofrat, str. 2.
Prav posebno zgodbo s srečnim koncem je imel gimnazijec Walter Brandstetter
(1924, Gradec), sin sodnika Bruna, danes zdravnik, specialist psihiater in nevrolog v pokoju.
Še ne 19-leten se je v začetku leta 1943 kot pripadnik Wehrmacht znašel v Tunisu, torej tam,
do koder je leta 1670 prišel najdlje na jug njegov 8-krat praded (zanj je potomec izvedel šele
pri 86-ih, v začetku leta 2010). Walterja so na afriški fronti po dobrih treh mesecih bojev sredi
aprila 1943 zajeli Britanci, ga v Casablanci izročili Američanom, ti pa poslali preko Kanade v
ujetništvo v Združene države, kjer se je v taboriščih dobro naučil angleško. S pomočjo
ameriških častnikov avstrijskega rodu mu je pred vrnitvijo v domovino (1946) celo uspelo
študirati anorgansko kemijo na univerzi v Chicagu.144
Skladno z družinsko tradicijo in poklicno usmeritvijo je dala Gadollova rodbinska
veja v 20. stoletju neprimerno več vojakov, rezervnih in poklicnih častnikov ter nazadnje tudi
vojnih žrtev. Medtem ko nista svetovni vojni zahtevali v Resingenovi veji nobenega življenja
razen priženjenega Floriana Gruberja, pogrešanega med prvo svetovno vojno, dva
predstavnika te veje pa sta se v naslednji vojni srečala z vojnim ujetništvom, je bilanca žrtev
pri Gadollah naravnost osupljiva. Med prvo svetovno vojno se je iz te veje znašlo na bojiščih
vsaj šest od skupno sedmih častnikov, od katerih sta dva ostala vojna invalida, dva vojaka pa
sta izgubila življenje. V obdobju med obema svetovnima vojnama sta v sumljivih okoliščinah
umrla nasilne smrti dva bratranca, prvi poklicni in drugi rezervni častnik, druga svetovna
vojna pa je zahtevala življenja šestih fantov in mož.
Usode bratov, bratrancev in njihovih sinov, večinoma iz Gradca in okolice, bi lahko
ponazorile pisano paleto procesov, dogajanj, nazorov in individualnih drž v avstrijskem
prostoru prve polovice 20. stoletja. Pripadniki rodbine, ki je z razpadom dvojne monarhije
izgubila domovino, njena moška linija pa z odpravo plemiških naslovov leta 1919 še
»podedovane časti«, so se znašli v treh oziroma štirih državah, dva sta zaporedoma oblekla
uniforme kar treh držav, večina teh, ki so se kdaj znašli v uniformi, je šla z njo tudi v grob,
grobovi vojnih žrtev pa so danes neznani. »Avstrijo v malem« bi lahko zastopali štirje bratje
iz Gradca, sinovi majorja Klemensa (Ritter von) Gadolle (1847, Turn pri Škalah – 1919,
Gradec), ki je ravno še doživel razpad države in izgubo plemiškega predikata. Njegovi trije
starejši sinovi – Othmar (1895–1938), Josef (1897–1945) in Franz (1898–1945), so ostali bolj
ali manj prepričani monarhisti, precej mlajši Hans (1907–1991) se je nasprotno zgodaj
pridružil nacionalsocialistom. Povedne so njihove usode: Othmarja, višjega policijskega
uradnika v Gradcu, med besednim sporom ob zasedbi Avstrije marca 1938 ustrelijo nacisti;
Franz, ki naj bi bil leta 1921 vpleten v poskus vrnitve cesarja Karla na Madžarsko, ostane v
Budimpešti, postane med drugo svetovno vojno najprej častnik madžarske vojske in kot
nemški vojni ujetnik poleti 1945 umre v jugoslovanskem ujetništvu v Zemunu pri Beogradu;
Josef, edini poklicni častnik prve avstrijske republike in nato tudi nemškega rajha, vseskozi
nenaklonjen nacistom, spomladi 1945 v Weimarju sklene življenje pred strelskim vodom
lastne vojske, obsojen za izdajo, danes pa velja za »rešitelja Gothe« in protinacističnega
upornika. Njihov najmlajši brat, nemškonacionalni Hans, se med vojno kot pripadnik tehnične
službe TENO oz. TOTH izogne fronti, ostane vse do zadnjega le kandidat za sprejem v
stranko, pod obtožbo podtalne nacistične dejavnosti pa se po vojni znajde celo pred sodiščem,
a je nazadnje oproščen.145
Vrnimo se v mladostna oziroma še otroška leta bratov Gadolla, v čas, ko so navidezno
idilo »belle époque« preglušili usodni sarajevski streli njihovih bosenskih vrstnikov. V
naslednjih štirih letih se je v uniformi avstroogrske armade znašlo devet bratov in bratrancev,
vnukov in pravnukov Franca viteza (Ritter von) Gadolle (1797–1866). Poleg treh sinov
upokojenega stotnika Klemensa Ritter von Gadolle – Othmarja (1895), Josefa (1897) in
Franza (1898), ki so vsi postali častniki, so oblekli uniformo še njihov bratranec Eugen
144
Pogovor z dr. Walterjem Brandstetterjem v Gradcu 29. 4. 2010 in njegovo pismo avtorju, Gradec, 14. 7. 2010. 145
Kratke življenjepise bratov Gadolla gl. v: Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9.
(1895), sin pokojnega majorja Kajetana Ritter von Gadolle, ter pet bratrancev po ženski liniji,
vsi iz učiteljskih družin: bratje Ehrlich iz širše graške okolice – Alfons (1891), Leo (1893) in
Egon (1897) – ter brata Mayer – Karl (1890) in Hermann (1898) – iz Studencev pri Mariboru.
Krutost prve polovice 20. stoletja najbolje ponazarja podatek, da jih je od naštetih devetih
mladeničev, rojenih v obdobju 1890–1898, kar sedem umrlo med eno od svetovnih vojn
oziroma nasilne smrti, samo dva pa sta dočakala starost Dva mladeniča, Alfons Ehrlich in
Hermann Mayer, sta izgubila življenje med prvo svetovno vojno, poklicni častnik avstrijske
vojske Egon Ehrlich se je v turbulentnem letu 1934 v sumljivih okoliščinah smrtno ponesrečil
med vojaško vajo, že omenjeni Othmar Gadolla je padel pod strelom nacističnega jurišnika
marca 1938, vojni invalid Karl Mayer je po nemški zasedbi Jugoslavije 1941 postal žrtev
nacistične evtanazije, Josefa Gadollo so spomladi 1945 obsodili pred nemškim naglim vojnim
sodiščem in ustrelili, njegov brat Franz pa je nekaj mesecev zatem podlegel razmeram v
jugoslovanskem ujetništvu.
Za družino in okolico je bila, gledano od zunaj, najbrž najbolj tragična usoda bratov
Mayer, ki sta, rojena sicer v Zgornjem Oseku (Oberhaag) pri Arvežu tik za današnjo
avstrijsko-slovensko državno mejo, preživela največji del mladosti v Studencih pri Mariboru.
Njuna mati Elise Mayer, roj. Edle von Gadolla (1861, Turn pri Škalah – 1923, Maribor),
učiteljica in poročena z učiteljem, rojenim v Mariboru, je v vojni dejansko izgubila oba
otroka. Še ne 18-letni Hermann Mayer (1898–1917), odličnjak mariborske realne gimnazije,
je skupaj s celotnim razredom odkorakal v vojno spomladi 1916 in padel 22. avgusta 1917 na
Banjščicah kot vojak 47. (mariborskega) pehotnega polka. Posredna žrtev vojne je bil tudi
njegov starejši brat Karl – Kari (1890–1941), gimnazijski maturant in uradnik Južne
železnice. Po lastnih pričevanjih je služil kot poročnik pri istem polku kot brat, bil leta 1916
na vzhodni fronti hudo ranjen v glavo in se kot vojni ujetnik zaradi duševne obolelosti
poldrugo leto zdravil po raznih ruskih bolnišnicah. Po vrnitvi domov je kot upokojenec
najprej životaril v mariborskem predmestju, nato pa po večini v umobolnicah v Ljubljani in
Novem Celju, od leta 1934 neprekinjeno v zavodski oskrbi. Bil je zanimiva, umetniško
navdahnjena, a tragična osebnost, mariborski original, nazadnje oropan prihrankov in
življenja. Junija 1941 so ga skupaj s 356 bolniki novoceljskega zavoda deportirtali v
zgornjeavstrijski Hartheim, kjer je najpozneje 2. julija (uradni datum smrti) postal žrtev
evtanazije.146
Od Mayerjevih treh bratrancev in vrstnikov, bratov Ehrlich, sinov učiteljice Johanne
Ehrlich, roj. Edle von Gadolla (1857, Turn pri Škalah – 1918, Staudach pri Hartbergu), je
zrela leta dočakal samo srednji sin. Najstarejši Alfons (1891, Straßgang pri Gradcu – 1917,
vzhodna fronta), najprej učitelj in nato študent medicine v Gradcu, je bil na vojaških naborih v
letih pred vojno in leta 1914 zaradi golšavosti spoznan kot nesposoben za vojsko. Sredi leta
1915 so ga kot medicinca vendarle dodelili 7. pehotnemu polku, a še isto leto odpustili
»zaradi duševne bolezni« (wegen Geisteskrankheit).147
Ni znano, kdaj je moral ponovno k
vojakom in kje vse se je zadrževal. Po Gadollovem rodovniku je umrl 22. marca 1917,148
po
družinskem izročilu kot kandidat za rezervnega častnika v nekem lazaretu na vzhodni fronti.
Okoliščine njegove smrti niso docela pojasnjene; zbolel naj bi za sifilisom in morda storil
samomor.149
Najmlajši med brati Egon Ehrlich (1897, Grafendorf, Štajerska – 1934, Feliferhof pri
Gradcu) se je, nasprotno, usmeril v vojaški poklic že pri desetih letih, ko je prestopil prag
146
Obširno o bratih Mayer: Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 72–92. 147
ÖStA, KA, Stellungslisten Steiermark, Band Hartberg, Band Nr. 6167, 6168. 148
Datum smrti po rodovniku rodbine Gadolla »Stammbaum Gadolla« v Arhivu Egona Ehrlicha, kopije v arhivu
avtorja. – Alfonsa Ehrlicha ni v kartoteki umrlih vojakov iz 1. svetovne vojne (ÖStA, KA, Totenkartei des
Weltkrieges, K 276, Egerd; K 283, Eris). 149
Informator Egon Ehrlich 15. 3. 2010.
praške kadetnice, gotovo ob podpori in priporočilih strica Klemensa Gadolle. Kot pripadnik
100. pehotnega polka je med prvo svetovno vojno okusil vzhodno in zahodno bojišče in bil
dvakrat ranjen, najprej oktobra 1917 v 12. soški bitki in nato še leta 1918 pri Stryju na
Poljskem. Tik pred avstro-ogrsko kapitulacijo je 1. novembra 1918 dobil poročniški čin,
pristopil k štajerskim brambovcem (Volkswehr) in bil leta 1921 sprejet v vojsko prve
avstrijske republike, v 9. alpinski polk. Želja po napredovanju ga je osem let pozneje, že kot
nadporočnika, privedla iz pehote v 5. štajerski inženirski bataljon in na enoletno inženirsko
šolanje v Klosterneuburgu, od koder se je konec leta 1929 vrnil s stotniškim činom in se
naslednje leto v Gradcu poročil. V nemirnem letu 1934 je 37-letni stotnik Ehrlich v nikoli
docela pojasnjenih okoliščinah 28. septembra izgubil življenje med vojaško vajo na strelišču
Feliferhof, potem ko mu je v roki eksplodirala ročna bomba (granata). Dejstvi, da je njegov
inženirski bataljon po nastopu »avstrofašizma« in majske stanovske ustave leta 1934 veljal za
nezanesljivega in da so na dan Ehrlihove smrtne nesreče našli mrtvega njegovega častniškega
prijatelja, dopuščata sum o zaroti. Tri dni po smrti so Egona Ehrlicha povišali v majorja.150
Njegov edinec Egon ml. (1931, Gradec) je postal po drugi svetovni vojni zadnji in edini
častnik iz Valvasorjevega potomstva.
SLIKOVNA PRILOGA 4: Zadnja fotografija stotnika Egona Ehrlicha sredi leta 1934 na
vadbišču Melk s triletnim sinom Egonom ml., danes upokojenim polkovnikom, ki drži
zastavo 5. inženirskega bataljona (last Egon Ehrlich, Dunaj)
SLIKOVNA PRILOGA 5: Posnetek usodne eksplozije ročne granate na vadbišču Feliferhof
pri Gradcu 28. septembra 1934 (last Egon Ehrlich, Dunaj)
Srednji brat Leo Ehrlich (1893, Straßgang pri Gradcu – 1965, Dunaj), zelo ponosen
na Gadollovo poreklo in prepričanje, je kot častnik edini služil v obeh svetovnih vojnah.
Ambiciozni bančni uradnik, absolvent trgovske akademije v St. Pöltnu, se je po splošni
mobilizaciji avgusta 1914 kot prostovoljec pridružil 4. tirolskemu lovskemu polku, postal
slabi dve leti pozneje rezervni poročnik in na italijanski fronti na prelazu Borcolla julija 1916
težko ranjen za las ušel smrti, potem ko je več ur ležal zasut pod ruševinami bunkerja. Po
dolgotrajnem zdravljenju je do konca življenja nosil v glavi vgrajeno srebrno ploščico, konec
vojne pa dočakal s činom nadporočnika, križcem vojaških zaslug 3. razreda in križcem cesarja
Karla. V prvi avstrijski republiki se je vrnil k svojemu poklicu, postal kmalu višji uradnik
finančnega ministrstva in nato od leta 1922 do 1938 služboval kot svétnik avstrijske Narodne
banke. Kot večina avstrijskih finančnih ekspertov se je moral po nemški aneksiji Avstrije
zadovoljiti z drugo, svojim izkušnjam neustrezno uradniško službo, kar naj bi ga spomladi
1942 privedlo do prostovoljnega vstopa v Wehrmacht. Z izkušnjami in dobrimi zvezami mu je
nazadnje uspelo dobiti mesto pisarniškega oficirja v oddelku vojaških atašejev pri vrhovnem
poveljstvu nemške vojske (Oberkommando des Heeres) in maja 1944 napredovati v čin
majorja. Ambiciozni realist je opravljal kurirsko službo s tajnimi dokumenti, jeseni 1944 med
drugim zastopal obolelega pomočnika nemškega atašeja v Turčiji, ob koncu vojne pa se mu je
iz Berlina uspelo vrniti v Avstrijo, ne da bi padel v vojno ujetništvo. Za to bi utegnili biti
zaslužni njegovi zelo verjetni stiki z vojaškim krilom avstrijskega odporniškega gibanja. V
drugi republiki je, kot že nekoč v prvi, sedel v predsobi njenega prvega finančnega ministra in
dočakal upokojitev kot višji bančni uradnik.151
V širši Gadollovi rodbini ni imel v 20. stoletju
nihče tako gladke poklicne in častniške poti kot prav nepoklicni častnik Leo Ehrlich.
150
Egon Ehrlich, Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Vaters Egon Ehrlich, 30. 6. 2010 (kopije v arhivu
avtorja). 151
Egon Ehrlich, Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Onkels Leo Ehrlich, 16. 6. 2010 (kopije v arhivu
avtorja).
Življenjske poti njegovih bratrancev Gadolla, od leta 1919 brez plemiškega predikata
»Ritter von«, so bile bolj zavite in so se po večini končale tragično. Od štirih častnikov,
kolikor jih je Gadollova rodbina štela ob razpadu monarhije, je leto 1945 preživel le eden,
edini sin zgodaj umrlega upokojenega majorja Kajetana (1855–1899). Eugen Ritter von
Gadolla (1895, Sárospatak – 1978, Dunaj), ki je izgubil očeta pri komaj štirih letih, je izbruh
prve svetovne vojne doživel kot 19-letnik. Verjetno že tedaj načrtovani študij tehnike je moral
preložiti na povojni čas, v vojski pa je hitro napredoval do nadporočnika, kar je postal še pred
dopolnjenim 21. letom. Do razsula jeseni 1918 je služil v inženirskih bataljonih št. 28 in 3, si
prislužil srebrno odlikovanje za ranjence in vojaški križec za zasluge 3. reda. Takoj po vojni
je nadaljeval s šolanjem, postal diplomirani inženir gradbeništva in častni gradbeni svétnik.152
Inženir Eugen Gadolla je bil ob nemški zasedbi Avstrije poklican k Hermannu Göringu in je
med drugo svetovno vojno zasedal visok položaj v oborožitveni industriji v Zgornji Avstriji,
takratnem Gau Oberdonau. Po vojni je moral biti s svojim znanjem na razpolago ameriški
zasedbeni oblasti.153
Zanimivo je spoznanje, da je Eugen v Gadollovi rodbinski veji prvi, ki je
prek rodoslovnih raziskav prodrl do Janeza Vajkarda Valvasorja, vendar v njegovem imenu ni
prepoznal kranjskega polihistorja in ta tako ni vstopil v zavest Gadollovega sorodstva.154
Eugenovi bratranci, bratje Othmar, Josef in Franz Gadolla, so bili glede na častniško
kariero očeta Klemensa v znatni meri že vnaprej določeni za nadaljevanje družinske tradicije.
Starejša dva sta z ljudske šole presedlala naravnost na vojaško nižjo realko in s te v triletno
kadetnico, med prvo svetovno vojno pa jima je na šolanje za častnika sledil še mlajši brat,
dotlej dijak tehniške šole. V neugodnih razmerah po razpadu monarhije je v častniškem
poklicu vztrajal samo Josef, končno pa je v obdobju prve republike in tretjega rajha zavil na
polvojaško pot še najmlajši Hans. Medtem ko so bili starejši trije prežeti z monarhističnim
duhom in so se – kot sinovi nemškega štajerskega očeta in poljske galicijske matere – v
pravem pomenu čutili otroke dvojne monarhije, se je desetletje mlajši Hans, odrasel v
dvajsetih letih, navdihoval pri nacionalsocizmu in velikonemški ideji. Brez vojaške izobrazbe
je bil samo zgodaj umrli najstarejši brat Klemens – Menzi (1892, Gradec – 1920, Gradec), po
poklicu pravnik in med prvo svetovno oproščen vojaščine.155
Po drugem pričevanju, s katerim
prvo ni v nasprotju, je leta 1916 sicer moral v vojaško službo, ki pa ji njegovo krhko telo ni
bilo doraslo.156
Othmar (Ritter von) Gadolla (1895, Gradec – 1938, Gradec) je tako kot njegov
bratranec Egon Ehrlich stopil na častniško pot že v rosnih letih, star enajst let, a jo je po
razočaranju nad razpadom monarhije zapustil. Končal je petletno nižjo vojaško realko v
Straßu in triletno pehotno kadetnico v Liebenauu pri Gradcu ter jeseni 1914 kot 19-letni
152
Po podatkih Egona Ehrlicha v pismu avtorju 13. 12. 2010. – Med častniškimi karakteristikami v Vojnem
arhivu ni najti njegovega kartona (ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742). – Stotniški čin, s katerim je naveden
v osmrtnici, mu je podelila zasebna« Offiziersgesellschaft« (podatke snahe Mirjam Gadolla je avtorju 5. 3. 2011
posredoval Egon Ehrlich). 153
Po informaciji Egona Ehrlicha 7. 2. 2008. 154
Eugen Gadolla je k rodoslovnemu delu pritegnil tudi svojega svaka, strokovnega učitelja Franza
Rottenmannerja (1880–1954). Njuno delo, rodovno deblo rodbine Gadolla in Rottenmanner, sestavljeno okoli
1935–1937, je v 90. letih 20. stoletja dopolnil nečak oziroma sin Ansfried Rottenmanner (1922, Gradec),
Valvasorjev šestkrat pravnuk. Rodovnik kaže omeniti zaradi zanimivega dejstva, ker vsebuje natančne podatke
ne le za Janeza Vajkarda Valvasorja, temveč navaja tudi imeni njegovih staršev in očetovo bergamaško poreklo
(Ahnentafel der Familien Gadolla und Rottenmanner, Dezember 1993 (poseduje Ansfried Rottenmanner,
Kugelbergstr. 4, A–8112 Gratwein; kopija v arhivu avtorja). Toda navedenim trem graškim ljubiteljskim
genealogom ni ime prednika Janeza Vajkarda Valvasorja pomenilo nič več kakor kateri koli drugi plemiški
priimek na rodovniku, njihovi izsledki pa so bili do nedavna znani le ozkemu krogu sorodnikov (pismo
Ansfrieda Rottenmannera avtorju 28. 2. 2008). 155
Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). Prim. Ehrlich,
Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9. 156
Meixner, 60 Jahre, str. 26.
poročnik nastopil službo pri 2. bosansko-hercegovskem pehotnem polku v rodnem Gradcu,
kjer se je naučil ali izpopolnil svoje znanje srbohrvaščine.157
Kot četni poveljnik se je
septembra 1915 znašel na vzhodnem bojišču v današnji Romuniji, kjer je preživel le po
izjemni sreči. Potem ko so ga drobci topovske granate ranili v glavo in obe stegni, ga je med
nudenjem prve pomoči zadel še strel ostrostrelca in mu na desni strani čela pustil 3-
centimetrsko brazgotino. S tem se je vojna zanj tako rekoč končala. Več mesecev je ostal
priklenjen na bolniško posteljo v vojaški bolnišnici v Dunajskem Novem mestu, kjer je 1.
oktobra 1916 postal nadporočnik in adjunkt nadomestnega bataljona ter doživel zlom države.
Avstrijsko vojsko je uradno zapustil konec leta 1920 s činom neaktivnega stotnika
(Hauptmann a. D.), potem ko je že skoraj dve leti opravljal civilno službo, od jeseni 1920 do
smrti pa je bil nameščenec pri graški policijski direkciji, nazadnje kot sekretar urada
(Amtssekretär). Othmarjevi nazori se v času prve republike niso spremenili. Deloval je v
združenju »Ottonia« in ostal do zadnjega monarhist, od bratov najbrž najbolj predan nekdanji
državi. Politični in nazorski razlogi so povzročili tudi njegovo prezgodnjo nasilno smrt. Ko so
15. marca 1938 ob vkorakanju Hitlerjevih čet v Gradec v njegov delovni prostor na policijski
direkciji nasilno vstopili nacionalsocialistični jurišniki (Stoßtrupps), je po besednem konfliktu
obležal smrtno zadet v prsi in malo zatem v bolnišnici umrl. Novi oblastniki so njegovo smrt
prikazali kot samomor in vdovi s štirimi nedoletnimi otroki sicer dodelili skromno pokojnino,
s tem pa se gorje za družino ni končalo. Soproga je ob Othmarjevi smrti doživela živčni zlom
in preživela več mesecev v bolnišnici ob latentni grožnji, da jo pošljejo v umobolnico
Feldhof, tedaj evtanazijsko morišče; od treh sinov se dva nista vrnila iz vojne, padel pa je tudi
njegov pastorek.158
Podobno kot Othmar je razpad večnacionalne monarhije težko prebolel najmlajši brat
Franz (Ritter von) Gadolla (1898, Gradec – 1945, Zemun, Srbija). Kot dijak srednje
tehniške šole se je sredi vojne vihre leta 1916 odločil za častniški poklic. Po vojaški
karakteristiki je obiskoval inženirski oddelek tehniške vojaške akademije v Hainburgu, kjer se
je med drugim učil hrvaščine in 17. avgusta 1918 postal poročnik.159
Razočaranje ob razpadu
Avstro-Ogrske ga je privedlo v skupino monarhistično usmerjenih oficirjev s sedežem v
Dunajskem Novem mestu, kjer se je srečal tudi s starejšim bratom Othmarjem. Kot mnogi
drugi kadeti je postal član »Avstrijske legije«, ki se je na tedaj še zahodnem Ogrskem
bojevala za novo avstrijsko-madžarsko mejo, jeseni 1921 pa naj bi kot poročnik sodeloval pri
neuspelem poskusu vrnitve nekdanjega cesarja Karla na ogrski prestol. Ostal je na
Madžarskem, se tam leta 1922 oženil, prevzel madžarsko državljanstvo, končal študij tehnike,
živel z družino v Budimpešti in nazadnje dosegel naziv višjega inženirja pri Donavski
paroplovni družbi. Kot poročnika so ga leta 1942 vpoklicali v madžarsko vojsko in poslali na
vzhodno fronto, na območje Dona, od koder se je naslednje leto vrnil s činom nadporočnika in
bil iz zdravstvenih razlogov demobiliziran. Sredi decembra 1944, ko se je Budimpešta znašla
na fronti črti, je pobegnil na Dunaj, kjer se je zadnjič srečal z ženo in mlajšim sinom, ki sta
mu s težavami sledila na zahod. Franz zaradi izgube dokumentov ni mogel dokazati
nadporočniškega čina, zato so ga v nemško Wehrmacht sprejeli samo kot nižjega častnika.
Kakšna je bila njegova usoda zadnje mesece vojne, ostaja zavito v meglo. Prek Rdečega križa
je družina prejela sporočilo, da je 5. avgusta 1945 umrl v jugoslovanskem vojnem ujetništvu v
157
Po vojaški evidenci iz let 1919–1920 je Othmar poleg nemščine obvladal srbohrvaščino (ÖStA, KA,
Qualifikationslisten, K 742, Gadolla Othmar). 158
Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Othmar (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). – O
uradni verziji smrti – samomoru s strelom v prsi (!): Stadtarchiv Graz, Sterbe-Protokolle, 1938 März, No. 177,
15. 3. 1938. 159
ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742, Gadolla Franz.
Zemunu pri Beogradu. Njegov starejši sin je bil v vojni pogrešan, žena in mlajši sin pa sta se
leta 1947 vrnila na Madžarsko.160
Franzov leto dni starejši brat Josef–Joschi Gadolla (1897, Gradec – 1945, Weimar),
danes imenovan »rešitelj mesta Gotha« (Retter der Stadt Gotha oziroma Retter von Gotha) se
je od Valvasorjevega potomstva najgloblje zapisal v zgodovino, čeprav le po svojem zadnjem
častnem dejanju tik pred koncem druge svetovne vojne. Tako kot Franz je bil tudi Josef
častnik kar treh vojsk in v treh državah tudi edini poklicni častnik: v Avstro-Ogrski, Avstriji
in Nemčiji. Uniforme ni slekel več kot tri desetletja in je z njo nazadnje kot žrtev lastne
vojske legel v nezaznamovan grob.
Na častniško pot je tako kot dve leti starejši brat Othmar stopil dejansko že z
dvanajstimi leti, ko se je vpisal na vojaško nižjo realko v Straßu, obiskoval nato od leta 1913
triletno pehotno kadetnico v Liebenauu pri Gradcu oziroma v Pragi in med vojno nadaljeval
šolanje na tehniški vojaški akademiji v Hainburgu.161
S činom pehotnega praporščaka, ki ga je
dobil 17. avgusta 1917, je pri 2. bosansko-hercegovskem pehotnem polku na jugozahodnem
odseku italijanske fronte konec novembra istega leta doživel ognjeni krst in si prislužil mesto
četnega poveljnika, 1. maja 1918 pa čin poročnika. Vojna se je zanj dejansko končala četrt
leta prej kot sicer. Med avstrijsko ofenzivo na Piavi poleti 1918 je bil obstreljen v glavo,
nakar se je zaradi dveh strojničnih strelov v levo koleno in peto ter prve neuspele zasilne
operacije vse do 1. aprila 1919 zdravil po bolnišnicah. Vojna mu je prinesla vojaški križec za
zasluge 3. reda in posebno ortopedsko obutev, ki jo je moral kot vojni invalid nositi do konca
življenja.162
Kot pogojno sposobnega za vojaško službo so ga poleti 1919 sprejeli v štajersko
brambovstvo in najprej dodelili na mesto častnika za zvezo. Potem ko je mesece
rekonvalescence ob zlomu monarhije izkoristil za študij, se je približal socialdemokratskim
idejam, postal v vojski prve avstrijske republike socialdemokratski zaupnik – sistem
zaupnikov je v novooblikovano vojsko vnašal »košček demokracije« – in kot tak prihajal v
navzkrižje z reakcionarnim delom častništva.163
Častniki starega kova so odklanjali tudi
njegovo »stanu neprimeno« poroko s hčerko kantinerja, s katero je stopil pred oltar 24.
novembra 1924 v Gradcu.164
Josefova soproga Alma Sampl (1906–1969) se je rodila v
narodnostno mešanem zakonu v Ljubljani in do leta 1919 tam tudi živela. Zlasti po njeni
zaslugi je obvladala slovenščino njuna edinka Ingeborg – Inge (1926–1999). Josef je v družini
vseskozi podpiral dvojezičnost in je tekoče znanje slovenščine in hrvaščine prinesel iz
izkušenj med prvo svetovno vojno.165
Njegovo častniško kariero v prvi avstrijski republiki so
bolj kot invalidnost ovirali politični nazori, saj je vseskozi odklanjal nacionalsocializem in
velikonemško idejo. Potem ko je leta 1921 postal nadporočnik in 1924 stotnik, je moral na
majorski čin čakati vse do leta 1936. Ob napetem personalnem položaju v pehoti in
spoznanju, da nima možnosti za napredovanje, se je isto leto odločil za prehod k letalstvu in
nato postal poveljnik 2. letalske čete na letališču Graz-Thalerhof.166
Leta 1938, tik pred
nemško priključitvijo Avstrije Nemčiji ali že po njej, je bila njegova prošnja za upokojitev
zavrnjena. Major Gadolla je postal častnik nemške vojske, končal polletni tečaj prešolanja v
Ingolstadtu in moral kot poveljnik čete še isto leto zapustiti letalstvo ter rodno mesto. 6.
decembra 1938 so ga prestavili v Marktredwitz na Bavarskem, kjer je kot štabni častnik
160
Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Franz (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). – Natačen
podatek o datumu očetove smrti je posredoval sin Ottmár Gadolla iz Gógánfe na Madžarskem (pismo avtorju 24.
3. 2010). 161
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9–10. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 32. 162
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 10–14.– Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 35–43. 163
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 16–18. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 42–45. 164
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 19. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 50. 165
Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 94. 166
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 20–22. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 50, 54.
opravljal službo referenta in zastopnika komandanta vojaškega okraja pri naborih.167
Čeprav
je bil »na vrsti« za povišanje v podpolkovnika že leta 1939, je dobil svoj najvišji čin šele 1.
junija 1941, a samo zato, ker se je zanj posebej zavzel nadrejeni polkovnik, tudi sam
Avstrijec.168
Iz Marktredwitza, kjer je pustil družino, so Josefa 16. maja 1943 premestili v
znamenito srednjeveško mesto Gotha v Turingiji in mu zaupali mesto vodje vojaškega
prijavnega urada.169
Major in nato podpolkovnik Josef Gadolla ni med drugo svetovno vojno
nikoli deloval kot operativni častnik na fronti. Sodobniki ga opisujejo kot priljubljenega med
vojaki in civilisti, kot nasprotnika nacizma, ki se je izogibal režimskemu pozdravu in
manifestacijam, osebno pa je bil globoko veren katoličan, zelo skromen, tovariški in socialno
čuteč človek.170
V brezizhodnem položaju je Josef Gadolla v začetku leta 1945 ostal v
bombardirani Gothi po činu najvišji častnik in je kot tak 1. februarja prejel ukaz o imenovanju
za bojnega poveljnika mesta (Kampfkommandant der Stadt Gotha). Toda vest in človeško
dostojanstvo mu nista dovolila, da bi, potem ko so ameriške enote 1. aprila 1945 že dosegle
meje Turingije, dopustil nadaljnje uničevanje mesta in trpljenje njegovih prebivalcev. Gotha,
ki so ji bombni napadi do konca leta 1943 skoraj povsem prizanesli, je namreč od februarja
1944 do začetka aprila 1945 utrpela zelo hude posledice bombardiranj in številne smrtne
žrtve. 3. aprila 1945 se je njen poveljnik podpolkovnik Gadolla odločil za neposlušnost
nesmiselnim ukazom o obrambi do zadnjega moža in uničenju infrastrukture. Z izobešenjem
belih zastav in dvema odposlanstvoma k zaveznikom je skušal mesto brez boja izročiti
Američanom. Poskusa sta spodletela, Gadollo in druge pogajalce pa so med drugo vožnjo
proti zavezniškim položajem aretirali pripadniki nemške vojske. Naslednji dan je v Weimarju
sledilo sojenje pred naglim sodiščem, na katerem so Josefa Gadollo obsodili na smrt in ga 5.
aprila zjutraj ustrelili.171
Kot »rešitelja Gothe« (Retter von Gotha) so podpolkovnika Gadollo v tem
turingijskem mestu v nekdanji Vzhodni Nemčiji samo leto dni zatem počastili z imenom ulice
in mu posthumno podelili častno meščanstvo, leta 1997 je turingijsko višje deželno sodišče
razveljavilo krivično sodbo izpred 52 let, leta 2009 pa so Gadolli nedaleč od mestne hiše
postavili spomenik. V rodni Avstriji so ga sicer rehabilitirali že leta 1948, a so njegov spomin
obeležili šele pol stoletja po smrti, ko je dobil v Gradcu ulico v puntigamskem predmestju
(1997) in pozneje še spominsko obeležje na graškem vojaškem letališču Thalerhof (2002),
zaradi opustitve tega preneseno na vojaško letališče Hinterstoisser pri Zeltwegu na Zgornjem
Štajerskem (2011).172
Njegovo počastitev v domovini je še doživela hči Inge, por. Smith
(1926, Straß – 1999, Perth, Avstralija), zadnja Valvasorjeva potomka, ki je znala
slovensko.173
V tej zgodbi je še nekaj, kar Gadolle povezuje s preteklostjo in posredno tudi z
Valvasorji. Josef Gadolla se je nedvomno dobro zavedal, da je prav v Gothi shranjena
neprecenljiva dokumentacija nemškega in evropskega plemstva, t. i. Gotha-Almanach. Bil je
nemara eden zadnjih, ki je zbirko še videl na lastne oči v kakšnem zakloniščnem depoju,
preden jo je po sovjetski zasedbi mesta doletelo sistematično uničenje. Naključje ali ne, toda
žalostnega konca Gothine dokumentacije zagotovo ne bi bilo, ko ga ne bi ukazal eden od
167
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 61–62. – Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 23–24. 168
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 62. 169
Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 65; Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 25. 170
O tem zlasti Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 71, 74, 78. 171
Obširno o tem: Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 30–43; Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 9–
13, 91–135. 172
Ehrlich – Raschke, Erinnerungen, str. 37–38; Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 48–49; Raschke,
Josef Ritter von Gadolla, str. 149, 150, 166, 169. – Obeležitev Gadollovega spomina v Gradcu je v veliki meri
zasluga njegovega sorodnika, Valvasorjevega šestkrat-pravnuka polkovnika Egona Ehrlicha. 173
Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 94.
gojencev moskovske akademije, imenovane prav po Gadollovem sorodniku Feliksu
Dzieržinskem.174
SLIKOVNA PRILOGA 6: Josef Ritter von Gadolla (1897–1945) v Marktredwitzu okoli leta
1941 (po Raschke, Josef Ritter von Gadolla, stran pred naslovnico)
Zelo drugačno življenjsko zgodbo je imel Josefov najmlajši brat Johann – Hans
Gadolla (1907, Gradec – 1991, Gradec), od mladih let »enfant terrible« v družini avstro-
ogrskega častnika, po poklicu bančni uradnik in med brati edini usmerjen nemškonacionalno.
Že kot 15-letni dijak graške trgovske akademije se je leta 1922 pridružil avstrijskim
nacionalsocialistom, aktivno sodeloval v julijskem puču 1934, bil krajši čas v priporu, nato pa
emigriral v Nemčijo in tam deloval v Avstrijski legiji. Po raznih navzkrižjih – med drugim se
je za pol leta znašel v koncentracijskem taborišču – in spletu okoliščin ni nikoli postal član
nacionalsocialistične stranke, temveč ostal od oktobra 1941 dalje le kandidat za članstvo. Od
leta 1937 je deloval pri organizaciji Technische Nothilfe (TENO), pozneje TODT, od julija
1944 s činom, ustreznim esesovskemu stotniku (SS-Hauptsturmführer). Specializiral se je za
področje zračne obrambe ter zavarovanje prometnih in transportnih naprav, službeno pa se je
med drugim zadrževal na tedanjem Spodnjem Štajerskem, kar je dokumentirano tudi s
fotografijami iz Savinjske doline. Na njegovo srečo ga maja 1945 ni bilo več na okupiranem
ozemlju, sicer bi mu prav zlahka pripadlo mesto zadnjega na slovenskih tleh umrlega
Valvasorjevega potomca. Hansa so še nekaj let po vojni (1947–49) v Avstriji celo sodno
preganjali in priprli, ker naj bi pripadal neki podtalni neonacistični organizaciji, a je bil
slednjič oproščen obtožb. Umrl je v 85. letu v rodnem Gradcu kot upokojeni višji uradnik
štajerske trgovinske zbornice.175
Aneksija Avstrije in druga svetovna vojna nista zahtevali samo življenj treh bratov
Gadolla in njihovega evtanaziranega bratranca Karla Mayerja, invalida iz prve svetovne
vojne, ampak so v uniformi nemškega rajha našli prerani grob še trije njihovi sinovi in zet. Od
treh mobiliziranih sinov leta 1938 umorjenega Othmarja Gadolle se z vzhodnega bojišča nista
vrnila starejša dva, oba gimazijska maturanta in rezervna poročnika. Othmar (1919, Gradec)
je padel že 21. julija 1941 med operacijo Barbarossa v kraju Lebedki pri Smolensku, Edmar
(1922, Gradec) pa 20. januarja 1943 v Harkowu v Ukrajini.176
Njun madžarski bratranec
Klemens Gadolla (1924, Budimpešta), sin strica Franza, sicer študent tehnike v Budimpešti,
se je na očetovo željo in proti materini volji kot prostovoljec pridružil Waffen-SS, bil poleti
1944 s svojim polkom oklepne pehote prestavljen v severno Italijo in tam jeseni istega leta
izginil brez sledu.177
Smrt je nazadnje kosila tudi v ožji družini »rešitelja Gothe« Josefa
Gadolle. Njegova edinka Ingeborg – Inge (1926–1999) je samo nekaj mesecev po poroki
izgubila skoraj sočasno z očetom v aprilu 1945 tudi moža Hansa Wilhelma Zöllerja (1920
174
Golec, Nova spoznanja, str. 110. – Josefova mati Othomara Dzierzynska (1862, Zolynia, Galicija – 1952,
Gradec) je bila po ugotovitvah Egona Ehrlicha sorodnica poljsko-ruskega revolucionarja Feliksa Dzieržinskega
(1877–1926), po katerem se je imenovala moskovska vojaško-politična šola, zloglasna Akademija
Dzieržinskega. Po informaciji Egona Ehrlicha 19. 1. 2007. 175
Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Johann (Hans) (kopija tipkopisa v arhivu avtorja).
Hansu Gadolli naj bi pri integraciji v povojno avstrijsko družbo pomagala okoliščina, da so ga v nacistični
Nemčiji kot člana avstrijske legije za nekaj mesecev (1936–1937) zaprli v kazensko taborišče, potem ko se je
pritožil, da je nadrejeni žalil njegovo avstrijsko poreklo. – Prim. Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9. 176
Podatke o bratih je v pismu avtorju 23. 4. 2010 posredovala njuna sestra Othmara Keppler iz Empersdorfa na
Štajerskem, dopolnil pa Egon Ehrlich 5. 3. 2011. 177
Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Franz (kopija tipkopisa v arhivu avtorja); pismo
brata Ottmárja Gadolle iz Gógánfe na Madžarskem avtorju 24. 3. 2010.
Dillenburg, Hessen), v vojni pogrešanega študenta medicine, in isto poletje še komaj rojeno
hčerko.178
Tradicionalno častniška rodbina Gadolla je tako v letih 1938–1945 položila na »oltar
domovine« sedem fantov in mož, neposrednih potomcev kranjskega polihistorja, starih od 21
do 51 let. Pri tem so v vojaških spopadih umrli največ trije, vsi mladi vojaki. Rane, ki jih je
Valvasorjevemu potomstvu zadala druga svetovna morija, ostajajo v zgodovini
polihistorjevega rodu brez primere. Vojno sta od moške generacije, vpoklicane v vojsko,
preživela le dva, Othmarjev najmlajši sin Admar Gadolla (1924, Gradec – 2004, Edelsgrub pri
Gradcu) in njegov mrzli bratranec Egon Gadolla (1926, Gradec – 1985, Dunaj), prav tako sin
častnika iz prve svetovne vojne Egona Gadolle st. Oba sta bila gimnazijca in sta med vojno
dosegla čin rezervnega poročnika. Admar, ki je v vojni izgubil oba starejša brata, se je znašel
v Italiji, nato pa na Balkanu, kjer je prišel v štab generala Alexandra von Löhra. Pomagal mu
je priimek Gadolla, ker je von Löhr zelo cenil njegovega strica Josefa Gadollo, svojega
nekdanjega podrejenega pri avstrijskem letalstvu. Admarju Gadolli se je ob koncu vojne, med
umikom z Balkana, uspelo prebiti v rodni Gradec in se izogniti vojnemu ujetništvu. Srečo v
nesreči je imel tudi Egon Gadolla, saj so ga kot poročnika obalnega topništva zajeli že na
začetku zavezniške invazije na Francijo junija 1944, iz vojnega ujetništva na Nizozemskem pa
se je vrnil konec leta 1945.179
V povojnem času, do konca 20. stoletja, sta se na vojaškem področju poklicno
udejstvovala še zadnja dva Gadollova in Valvasorjeva potomca, danes oba upokojena. Prvi je
Harro Züst (Zuest), nečak štirih graških bratov Gadolla, ki je iz porušene Nemčije emigriral v
Združene države, drugi pa njegov že omenjeni mrzli bratranec Egon Ehrlich ml.
Harro Züst oziroma Zuest (1929, Hagen, Nemčija), edinec Kajetane, roj. Gadolla
(1893, Gradec – 1982, Königstein, Nemčija) in nemškega industrialca švicarskega rodu
Roberta – Bobbyja Züsta, je začel delati pri ameriški vojski že kot mladenič kmalu po končani
drugi svetovni vojni v Frankfurtu na Majni ter ostal v službi pri ameriških vojaških silah pol
stoletja. V Združenih državah, kamor se je z 22 leti preselil leta 1951, je postal tehnični
strokovnjak (Engineer) v vojaški letalski industriji in član petčlanske skupine za konstruiranje
in razvijanje helikopterjev Chinook, kar predstavlja njegov življenjski poklicni dosežek.
Potem ko je na različnih koncih celine od Floride do Aljaske uril pilote in mehanike
helikopterjev, se je spomladi 1964 prostovoljno pridružil prvi zračni diviziji v Vietnamu in na
vojnem območju kot vzdrževalec flote 64 helikopterjev preživel sedem mesecev. Po odločitvi
državnega sekretarja za obrambo, da civilne osebe ne morejo ostati na bojnem polju, je 35-
letni Harro med tremi ponujenimi možnostmi izbral prestop v civilno službo pri ameriški
vojski in ostal v Vietnamu še poldrugo leto. Naslednjih 15 let je deloval pri raznih ameriških
vojaških misijah po svetu, med drugim v Nemčiji in ponovno v Vietnamu, kjer je bil
odgovoren za vzdrževanje celotnega 1. in 2. letalskega korpusa. Od oktobra 1979, ko se je
vrnil v Združene države, do upokojitve januarja 2000 je služboval pri obrambnem ministrstvu
(Department of Defence) v Washingtonu in zadnjih 15 let vodil vojaški modifikacijski
program z okoli 1000 civilnimi in vojaškimi sodelavci.180
Čeprav si ni izbral častniške kariere,
je Harro Zuest od vseh Valvasorjevih potomcev preživel v vojaški službi največ časa za
podmaršalom Petrom baronom Dienerspergom (1746–1819), kot tehnični strokovnjak
opravljal zelo odgovorne dolžnosti, zaradi strokovnega in jezikovnega znanja pa prepotoval
tudi največ sveta.
V aktivno častniško službo je po drugi svetovni vojni vstopil samo še njegov mrzli
bratranec iz Gradca Egon Ehrlich ml. (1931), sin poklicnega častnika avstro-ogrske in
178
Po podatkih matičnega urada (Standesamt) Marktredwitz v pismu avtorju 16. 4. 2010. – Prim. tudi nepopolne
podatke v: Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla, str. 25, 46; Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 145, 152. 179
Po podatkih Mirjam Gadolla, ki jih je avtorju 5. 3. 2011 posredoval Egon Ehrlich. 180
Pismi Harra Zuesta iz Bumpassa v Virginiji avtorju 31. 3. in 1. 9. 2010.
avstrijske vojske. Po maturi v rodnem mestu je prav tam dva semestra (1949/50) študiral za
duhovnika, vendar ni postal šesti duhovnik iz Valvasorjevega potomstva,181
temveč zadnji
poklicni častnik. Potem ko je v času britanske zasedbe Štajerske in po njej skoraj šest let od
1950 do 1956 služboval pri avstrijskem orožništvu in si pridobil naziv orožnika, so ga 1.
novembra 1956 najprej poskusno premestili k novoustanovljeni avstrijski zvezni vojski, pri
kateri je ostal polna štiri desetletja do upokojitve 31. decembra 1996. Egon Ehrlich je v
avstrijski vojski služboval pri dveh rodovih, najprej pri oklepnih enotah in nato od svojega 50.
leta pri inženircih, pri čemer je po zamenjavi rodu z odličnim uspehom končal dodatno
izobraževanje na vojaški akademiji. Od leta 1964 živi na Dunaju, kjer je večino službenih let
preživel kot štabni častnik pri vojaškem poveljstvu Dunaj (Militärkommando Wien).
Zanimivo je dejstvo, da je bil prva tri leta častnik za vojaško geografijo in kartografijo,
podobno kot v začetku 19. stoletja njegov daljni sorodnik Jožef baron Dienersperg. Ehrlich je
imel zadnjih deset let aktivne službe od leta 1986 čin polkovnika,182
kar je za podmaršalom
Petrom baronom Dienerspergom (1746–1819) drugi najvišji čin pri Valvasorjevem
potomstvu; polkovnik je 133 let prej prav tako postal Dienerspergov nezakonski sin Peter
Fischer (1801–1896), čigar življenjska pot se je iztekla natanko stoletje pred Ehrlihovo
poklicno, obe na Dunaju.
SLIKOVNA PRILOGA 7: Preteklost in sedanjost si (nevede) podajata roki: načelnik
generalštaba Slovenske vojske generalmajor Albin Gutman in Valvasorjev 6-krat pravnuk
polkovnik Egon Ehrlich na dvorišču vojašnice generala Radetzkega (Radetzky-Kaserne) na
Dunaju decembra 1996 (last Egon Ehrlich, Dunaj)
Zdi se, kot da je prav v Egonu Ehrlichu, šestkrat pravnuku kranjskega polihistorja,
zopet vzplamtela potreba po dokumentiranju svojega in preživelih časov. Še več, poleg
njegovega starega strica Klemensa Gadolle je Ehrlich edini Valvasorjev potomec, za katera
vemo, da »uteleša« dve Valvasorjevi ljubezni: do častniške službe in do dokumentarnega
pisanja, vendar sta oba – stari stric in nečak – dala v poklicni karieri prednost prvi. Egon
Ehrlich je po upokojitvi raziskoval svoje sorodstvo, še posebej poklicno pot stanovskih
kolegov častnikov, ter na prelomu stoletja objavil dve različici biografije o »rešitelju Gothe«
Josefu Gadolli (1897–1945), drugo v soavtorstvu s Helgo Raschke.183
Prav polkovniku
Ehrlichu, sicer tudi neutrudnemu sodelavcu avstrijske vojaške revije »Truppendienst«, gre v
veliki meri zasluga za obeležitev in negovanje spomina na Gadollo v Avstriji in njunem
rodnem Gradcu. Ne nazadnje je januarja 2007 prav Ehrlichova spletna objava rodovnika
rodbine Gadolla privedla avtorja pričujočega prispevka v stik z njim, kar je bil hkrati prvi stik
s katerim od več kot sto živečih potomcev Janeza Vajkarda Valvasorja. Pri tem se je izkazalo,
da zavest o Valvasorju kot predniku v Gadollovi veji njegovega potomstva ni bila prisotna,
Egon Ehrlich pa je še isto leto kot prvi polihistorjev potomec obiskal Ljubljano, Bogenšperk
in Medijo.
V zvezi z angažiranostjo Egon Ehrlicha pri obeleževanju in ohranjanju spomina na
Josefa Gadollo moramo nujno omeniti zanimivo srečanje, ki je preraslo v prijateljstvo med
nekdanjima someščanoma in vrstnikoma. Polkovnik Ehrlich je med Gadollovimi častilci
spoznal svojega daljnega sorodnika in Valvasorjevega potomca, ki tedaj tako kot on sam ni
vedel za njuno sorodstveno vez in za skupnega prednika. Gre za Gradčana dr. Herwiga
Brandstetterja (1929, Greifenburg, Koroška) iz Resingenove rodbinske veje, pravnika in
181
Redovni duhovniki so postali vsi trije Valvasorjevi sinovi ter dva pravnuka: Sigmund baron Dienersperg
(1732, Ponikva – 1801, Dobrna) in Kajetan grof Paradeiser – frančiškanski pater Salezij (1751, Gracarjev turn –
1812, Gradec). 182
Egon Ehrlich, Lebenslauf, 10. 6. 2010 (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). 183
Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (1999, 2000); Ehrlich – Raschke, Erinnerungen.
upokojenega visokega uradnika štajerske trgovinske zbornice. Med številnimi javnimi
funkcijami184
tega vsestransko dejavnega in delovnega človeka so tri vezane na vojaško
področje: od leta 1981 je podpredsednik prijateljev (Kameradschaft) nekdanjega c. kr.
pehotnega polka št. 27, ki mu je med prvo svetovno vojno pripadal njegov oče Bruno, v letih
1987–1994 je bil poverjenik partnerstva med trgovinsko zbornico in avstrijsko vojsko, od
1990 dalje pa je član kuratorija Avstrijskega črnega križa, organizacije za oskrbo vojnih
grobišč. Zanimanje za vojaško zgodovino in zgodovino (1991–2009 predsednik zveze
prijateljev graškega mestnega muzeja) in delovanje na humanitarnem področju sta Herwiga
Brandstetterja v devetdesetih letih privedla med podpornike obeležitve spomina na rojaka
Josefa Gadollo. »Rešitelj Gothe« je pol stoletja po smrti slednjič povezal obe še živeči veji
Valvasorjevega potomstva – Gadollovo in Resingenovo, in to preden sta njuna dva nadvse
dejavna člana – Egon Ehrlich in Herwig Brandstetter – sploh izvedela za kranjskega
polihistorja. Védenje o znamenitem Kranjcu se je nato predvsem po njuni zaslugi naglo
razširilo med celotno živeče potomstvo.
VIRI IN LITERATURA
Viri
ADT = Archivio Diocesano Tridentino:
– Riva del Garda–S. Maria Assunta, Registro del matrimoni 1859–1910.
ARS = Arhiv Republike Slovenije:
AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani: šk. 131.
ARS, AS 730, Gospostvo Dol: fasc. 123.
AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg.
BFL = Budapest Föváros Levéltára (= Arhiv mesta Budimpešta):
– XV.20 Mikrofilmtár (= Zbirka mikrofilmov): XXXIII.1.a/Állami anyakönyvek (= Matična
knjiga)/A627, A592.
DAG = Diözesanarchiv Graz-Seckau:
– Altmatriken, Graz-Münzgraben, Sterbebuch V 1866–1894
– Matriken-Zwitschriften: Arnfels, Sterbefälle 1899; Graz–Münzgraben, Taufen 1855; Graz-
St. Anton (Landeskrankenhaus), Sterbefälle 1865; Leibnitz, Trauungen 1913, 1919; Leibnitz,
Sterbefälle 1907.
DAW = Diözesanarchiv Wien:
– Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften, Wien–Landstrasse, Todtenduplikat 1896.
KANM = Kapiteljski arhiv Novo mesto:
– šk. 63.
MZA Brno = Moravský zemský archiv v Brnĕ:
184
Dr. Herwig Brandstetter, Tabellarischer Lebenslauf, Tätigkeiten in der Öffentlichkeit.
– E 67, Sbirka matrik: Řim.-kat. farni uřad Jihlava-sv. Jakub, matrika oddanyh sv. VI; matrika
narozenych sv. XVI.
Moravsky zemsky archiv v Brnĕ (= MZA):
– E 67, Sbírka matrik: Řim.-kat. farní úřad Jihlava sv. Jakub, matrika narozených sv. XVI,
matrika oddanýh sv. VI.
Moravsky zemsky archiv v Brnĕ – Statni okresni archiv Jihlava (= MZA SOA Jihlava):
– Sbírka dokladů k matrikám okresu Jihlava: nezpracováno (neurejeno gradivo).
Museum für Regionalgeschichte und Volkskunde Gotha:
– Inv. Nr. 29767.
NŠAM = Nadškofijski arhiv Maribor:
– Matične knjige: Celje–Sv. Danijel, R 1818–1840, P 1826–1845; Dobrna, M 1771–1830, P
1856–1900; Nova Cerkev, P 1785–1837.
– Zapisniki duš: 0117 Nova Cerkev, K 02, K 10.
ÖStA, AVAFHKA = Österreichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwaltungsarchiv –
Finanz- und Hofkammerarchiv, Wien:
– Adelsakten: Dienersperg Freiherrnstand 1766.
ÖStA, HHStA = Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof-, und Staatsarchiv:
– Oberstkämmereramt: 490 B.
ÖStA, KA = Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv:
– Conduite-Listen: K 70, 116, 126, 189, 548, 570, 577.
– Grundbuchblätter: K 735, 1779, 2486, 5064.
– Militärmatriken: Trauungsbuch IR Nr. 39, Tom 1.
– Pensionsprotokoll: Band XI, 15, 39.
– Totenkartei des Weltkrieges: K 276, 283, 443.
– Qualifikationslisten: K 451, 742, 1152, 2094, 2598, 3619, 3810.
– Stellungslisten Steiermark: Band Hartberg, Band Nr. 6167, 6168.
Röm-kath. Pfarramt Ober St. Veit, Wien XIII:
– Sterbebuch 1896.
Stadtarchiv Graz:
– Sterbe-Protokolle, 1938 März.
StLA = Steiermärkisches Landesarchiv:
– A. Dienersperg: K 1, 2.
– Handschriftenkatalog.
– Steirische Landtafel: LT II, Hauptbuch 2.
UE Ormož = Upravna enota Ormož:
– Matične knjige, Župnija Ormož, MKU 1862–1919.
ZAL = Zgodovinski arhiv Ljubljana:
– ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka: šk. VIII.
ZAP = Zgodovinski arhiv Ptuj:
– ZAP 6, Zbirka Muzejskega društva: šk. 52, MD-V-7.
– ZAP 70, Rokopisna zbirka: R-45.
Literatura
Adreß- und Geschäfts-Handbuch der Landeshauptstadt Graz. Graz : Leykam's Erben, 1867.
Brandstetter, Bruno: Burgen und Schlösser meiner Vorfahren in mütterlicher Linie und
deren Verwandten in Steiermark, Kärnten und Krain. Chronik einer Grossfamilie
(Manuskript). Graz, 1988.
Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Zapuščina Janeza Vajkarda Valvasorja v Krškem (K mestu
K., št. 1). Krško : Valvasorjev raziskovalni center, 2004.
Ehrlich, Egon: Josef Ritter von Gadolla. Retter von Gotha 1945. 1. Auflage. Wien :
Petzenkirchen, 1999.
Ehrlich, Egon: Josef Ritter von Gadolla. Ein österreichisches Offiziersleben in der k. u. k.
Armee, im Bundesheer und der Wehrmacht. 2. verbesserte und erweiterte Auflage. Wien :
Bundesministerium für Landesverteidigung, 2000.
Ehrlich, Egon – Raschke, Helga: Erinnerungen an Josef Ritter von Gadolla. Wien :
Bundesministerium für Landesverteidigung 2003.
Eiselt, Josef – Schifter, Herbert: Wirkl. Hofrat DDr. Gerth Rokitansky zum 65. Geburtstag
Direktor der Zoologischen Abteilung. Annalen des Naturhistorischen Museums in Wien 74
(1970), str. 1–10.
Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und
die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen
Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 1. Band. A–E. Schloss
Senftenegg : Selbstverlag, 1967.
Frank-Döfering, Peter: Adelslexikon des Österreichischen Kaisertums. Wien–Freiburg–Basel
: Herder, 1989.
Gatti, F. A.: Die Ereignisse des Jahres 1848 in der Steiermark. Graz : J. Kienreich, 1850.
Geschichte des k. k. Infanterie-Regiments Leopold II., König der Belgier Nr. 27 von dessen
Errichting 1682 bis 1882. Wien : Verlag des Regiments, 1882.
Golec, Boris: »Der Hudič ist hier zu Hause« – med uboštvom, glasbo, portreti neznanih
prednikov, shizofrenijo in evtanazijo. Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem
v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina. Zgodovina za vse XVII
(2010), str. 51–100.
Golec, Boris: Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza
Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 61 (2007), str. 303–364.
Golec, Boris: Nova spoznanja o življenju in pozabljenem potomstvu Janeza Vajkarda
Valvasorja. V: Keber, Katarina – Šter, Katarina: Historični seminar 6. Ljubljana : Založba
ZRC, 2008.
Golec, Boris: Trpljenje »celjskega Wertherja«, tosvetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton
njunega rodu. Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienerspergov s Celjskega.
Zgodovina za vse XVIII (2011), str. 15–67.
Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). Zgodovinski časopis
62 (2008), str. 351–383.
Gothaisches genealogisches Taschenbuch der freiherrlichen Häuser. 61. Jhrg. Gotha : Justus
Perthes, 1911.
Gothaisches genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser: 45 (1872), 59 (1886), 66
(1893), 75 (1902).
Hof- und Staats-Schematismus des österreichischen Kaiserthums, 1. Theil. Wien : Aus der k.
k. Hof- und Staats-Aerarium-Druckerei, 1818.
Kais. königl. Militär-Schematismus. Wien : K. k. Hof- und Staats Druckerei: 1869–1886.
Marauschek, Gerhard: Das Stadtarchiv Graz, seine Aufgaben und Bestände. Mitteilungen des
Steiermärkischen Landesarchivs 44/45 (1995), str. 213–224.
Meixner, Adolf: 60 Jahre Fachgruppe für Entomologie des Naturwissenschaftlichen Vereines
für Steiermark. Mitteilungen des Naturwissenschaftlichen Vereins für Steiermark 93 (1963),
str. 23–39.
Militär-Schematismus des österreichischen Kaiserthums. Wien : K. k. Hof- und Staats
(Aerarial) Druckerei: 1815–1868.
Neunteufl, Walter: Dr. Bruno Brandstetter – 100 Jahre! Blätter für Heimatkunde 67 (1993),
str. 134–135.
Österreichischer Militär-Almanach. Wien : C. Graeffer und. Comp: I (1790) – XIV (1803).
Schematismus der kaiserlich-königlichen Armee. Wien : C. Graeffer und. Comp, XV (1804) –
XIX (1808).
Schematismus der Oesterreichisch-kaiserlichen Armee. Wien : C. Graeffer und. Comp, XX
(1810) – XXV (1814).
Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die kaiserliche und königliche
Kriegs-Marine. Wien : K. k. Hof- und Staats Druckerei: 1887–1918.
Radics, Peter v.: Johann Weikhard Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15
anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor.
Laibach : Verlag der Krainischen Sparkasse, 1910.
Raschke, Helga: Josef Ritter von Gadolla und die letzten Kriegstage in Gotha. 1. Auflage.
Gotha : Kurt Raschke, 2007. Reisp, Branko: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Sociaty. The
Correspondence of Janez Vajkard Valvasor with the Royal Society. Ljubljana : SAZU, 1987.
Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana : Mladinska knjiga,
1983.
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken der Stadt Graz. Graz : Lydia
Schiviz von Schivizhoffen geb. Haas von Bingen, 1909.
Simoniti, Vasko: Janez Vajkard valvasor – stotnik kranjskih deželnih stanov. V: Valvasorjev
zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989.
Ljubljana : SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 103–
111.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije,
1982.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, I–XV. Laybach 1689.
Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana : Slovenska matica, 1982 (ponatis iz leta 1905).
Witting, Joh. B.: Steiermärkischer Adel. Nürnberg 1919–1921. Ponatis v: Die Wappen des
Adels in Salzburg, Steiermark und Tirol (1. Siebmacher’s großes Wappenbuch, Band 28).
Neustadt an der Aisch : Bauer & Raspe, 1979.
Wurzbach, Constant: Biographisches Lexikon des Kaisethums Oesterreich. Dritter Theil.
Wien : Druck und Verlag der typogr.=literar.=artist. Anstalt 1858.
Zahn, J.(osef) – Mell, Anton (izd.): Kataloge des Steiermärkischen Landesarchives. I.
Joanneumsarchiv. 1. Handschriften. Katalog der Handschriften. Graz und Leipzig : Ulr.
Moser's Buchhandlung, 1898.
Rokopisi in tipkopisi (kopije v arhivu avtorja).
– Ahnentafel der Familien Gadolla und Rottenmanner
– Brandstetter, Herwig: Tabellarischer Lebenslauf, Tätigkeiten in der Öffentlichkeit
– Ehrlich, Egon: Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla
– Ehrlich, Egon: Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Vaters Egon Ehrlich
– Ehrlich, Egon: Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Onkels Leo Ehrlich
– Ehrlich, Egon: Lebenslauf
Informatorji:
Posamezniki:
– Herwig Brandstetter, Gradec
– Walter Brandstetter, Gradec
– Egon Ehrlich, Dunaj
– Othmara Keppler, Empersdorf
– Franz Alfons Mahnert, Edelsgrub
– Carl-Herbert Rokitansky, Salzburg
Ustanove:
– Archivio Diocesano Tridentino (Škofijski arhiv Trident)
– Standesamt Marktredwitz (Matični urad Marktredwitz)
– Staatsarchiv des Kantons Basel–Landschaft (Državni arhiva kantona Basel)
– Staatsarchiv des Kantons Zürich (Državni arhiv kantona Zürich)
– Veszprém Megyei Levéltár (Županijski arhiv v Veszprému)
POVZETEK
Boris Golec
Vojaška in častniška komponenta pri potomcih polihistorja Janeza Vajkarda
Valvasorja (1641–1693) do danes
Zgodba neke razvejane slovensko-avstrijske plemiške rodbine
Po odkritju še ene, nekoč že znane in nato pozabljene Valvasorjeve hčerke Regine
Konstancije (2006), edine, ki je imela vnuke in potomce do danes, je raziskava o celotnem
polihistorjevem potomstvu pokazala zanimivo skupno potezo njegovega razvejanega
rodovnega debla. Vse do konca 20. stoletja srečujemo v vseh moških generacijah potomcev
razen v prvi in drugi – vsi trije Valvasorjevi sinovi so namreč postali redovniki, v drugi
generaciji pa so odrastle le vnukinje – poklicne vojaške častnike. Po večini so se rodili še na
slovenskem ozemlju, od koder se je glavnina polihistorjevega potomstva sredi 19. stoletja
preselila v Gradec, služili pa so v enotah avstrijske oz. avstroogrske, madžarske in nemške
armade ter zadnji, edini še živeči, v vojski druge avstrijske republike. Med Valvasorjevimi
neposrednimi potomci je skupno mogoče našteti 19 poklicnih in do vključno 2. svetovne
vojne 10 rezervnih častnikov. Če jim prištejemo še dva kadeta, ki nista končala šolanja,
brambovskega (= Landwehr) častnika, rezervnega podčastnika, kandidata za rezervnega
častnika in šturmfirerja, govorimo o številki 35 častnikov in častniških kandidatov. Nekaj je
bilo tudi navadnih vojakov, udeležencev prve in druge svetovne vojne, v 2. polovici 20.
stoletja pa poleg edinega poklicnega častnika ne moremo prezreti civilnega inštruktorja
ameriške vojske, ki se je udeležil vietnamske vojne. Med poklicnimi častniki gre posebej
poudariti dva, ki ju dobro pozna tudi avstrijska oziroma nemška biografika. Prvi je
Valvasorjev pravnuk Peter baron Dienersperg (1746–1819), rojen v graščini Ponikva pri
Celju, ki je v času Napoleonovih vojn dosegel tretji najvišji čin avstrijske vojske, naslov
podmaršala (Feldmarschalleutnant), drugi pa poklicni častnik avstrijske in nato nemške
vojske podpolkovnik Josef Ritter von Gadolla (1897–1945) iz Gradca, imenovan »rešitelj
Gothe« in danes prištevan celo med protinacistične upornike. Poleg tega je bilo s častniki
omoženih šest polihistorjevih potomk, začenši s hčerko Regino Konstancijo. Od njihovih
soprogov se je v zgodovino zapisal Anton (Antal) Vetter von Doggenfeld (1803–1882),
»odpadniški ogrski general«, v revolucionarnih letih 1848–1849 namestnik ogrskega vojnega
ministra in pozneje slavljeni »domoljub«.
Usode Valvasorjevih neposrednih potomcev in priženjenih sorodnikov v vojaški
uniformi bi lahko strnili pod skupnim naslovom »Vojaška zgodovina neke avstrijske
(plemiške) rodbine med 17. in 20. stoletjem«. Zdi se namreč, da je v usodah posameznikov in
njihovih družin zajeta vsa raznolikost avstrijske vojaške in vojne zgodovine do najnovejših
dni. Od jožefinske dobe ni bilo vojne pa tudi skorajda nobenega pomembnega bojišča, na
katerem ne bi našli potomcev kranjskega polihistorja. Bojevali so se proti Turkom na
Balkanu, v bitkah s Francozi pred Napoleonom in v njegovem času, na več bojiščih v
revolucionarnem letu 1848/49, s Prusi pri Hradcu Královém (1866), v Bosni in Hercegovini
(1878), med prvo in drugo svetovno vojno skoraj na vseh glavnih frontah, v mirnih časih pa
so polnili vrste poklicnih častnikov tako Habsburške monarhije kot prve in druge avstrijske
republike.
Namen pričujočega prispevka ni podati natančne biograme častnikov iz
Valvasorjevega rodu, temveč zlasti opozoriti na plati, ki po čemer koli izstopajo. Za lažji
pregled nad obravnavanimi osebami so vse umeščene v strnjen rodoslovni prikaz po
generacijah. Prikaz se začenja z Valvasorjevo najmlajšo hčerko, soprogo nekdanjega častnika,
končuje pa pri 10. od skupno 12 generacij potomcev, ki so se v 5. generaciji razdelile na tri
veje: izumrlo Dienerspergovo ter še živeči Gadollovo in Resingenovo. Med temi je bila
izrazito vojaška veja vitezov (Ritter von) Gadolla, ki je dala v obeh svetovnih vojnah tudi
izjemno visok krvni davek. Leta 1996 je slekel častniško uniformo še zadnji Valvasorjev
potomec, potem ko jo je dve stoletji in pol skoraj brez prekinitve oblačilo šest oziroma sedem
rodov. Nekajkrat se je poklic prenesel z očeta na sina, nikoli v ravni črti od deda do vnuka,
zato pa večkrat po ženski liniji, s preskokom ene generacije ali s strica na nečaka.
Pomenljivi so statistični podatki. Med 44 Valvasorjevimi moškimi potomci, ki so se
rodili pred letom 1900 in odrastli, je bilo častnikov več kot polovica, in sicer 18 poklicnih,
dva kadeta, 6 rezervnih in brambovski stotnik v času Napoleonovih vojn. 20. stoletje
predstavlja močan zasuk, saj se je od rojenih po letu 1900 odločil za poklicno častniško pot,
en sam, med 2. svetovno vojno so bili dejavni 4 mladi rezervni častniki, en potomec pa je
pozneje služboval v vojski kot civilni inštruktor.
Narava razpoložljivih virov o častnikih in vojakih se od obdobja do obdobja močno
spreminja. Za celotno 18. stoletje smo odvisni predvsem od virov druge roke – od poznejših
spominskih pričevanj in genealoških raziskav, ki povedo komaj kaj ali sploh ničesar o
posameznikovih sposobnostih in značaju. Zanesljivejši in povednejši je nabor virov od
dvajsetih let 19. stoletja do konca prve svetovne vojne, ko je skoraj za vsakega avstrijskega
poklicnega častnika ohranjena osebna karakteristika. Ker varstvo osebnih podatkov in drugi
razlogi za zadnjih devetdeset let še ne omogočajo neomejenega dela s primarnimi viri,
temeljijo ugotovitve o mlajših generacijah častnikov Valvasorjevega rodu spet zlasti na
osebnih pričevanjih, njihovih zapuščinah in na raziskavah zadnjega častnika Egona Ehrlicha,
upokojenega polkovnika avstrijske vojske. Temeljito raziskano in osvetljeno je le življenje
»rešitelja Gothe« Josefa Gadolle, ki se je poleg Valvasorja samega najgloblje zapisal v
regionalno zgodovino. Obeležitev spomina nanj je v veliki meri zasluga polkovnika Ehrlicha,
prav njegovo delo pa je avtorja pričujočega prispevka sploh privedlo do Valvasorjevih živečih
potomcev.
OBJAVLJENO V:
Darja Mihelič (ur.) – Matjaž Bizjak (ur.): Vojaki iz slovenskega prostora na tujih tleh v
preteklosti. Ljubljana : Založba ZRC, zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011, str.
205–242.