Download - Iskrice December 1
Časopis OŠ Prule
Šolsko leto 2010/11,
2010
1. številka,
2. 12. 2010
Misel tokratnih Iskric:
»Kadar sledite svoji sreči,
Se nam bodo odprla vrata tam,
Koder ste mislili, da jih sploh ni;
In koder tudi ni vrat za nikogar drugega.«
Joseph Campbell
Kadar sledite svoji sreči,
Se vam bodo odprla vrata tam,
Koder ste misliki, da jih sploh ni;
in koder tudi ni vrat za nikogar drugega.
(Joseph Campbell)
Kot leto poprej in še eno leto pred tem se je septembra zopet
začelo novo šolsko leto, listje je popadalo in prva letošnja
številka Iskric je med nami. Nekateri imate dobre ocene,
nekateri slabe, vendar nismo sedaj tukaj, da bi razglabljali o
ocenah. Ne, tukaj smo zaradi Iskric. V prvi številki tega šolskega
leta je nekaj starih rubrik, ki upam, da vam bodo tudi letos
izredno všeč, dodali pa smo tudi novo rubriko intervju s
strokovnjakom. Poglejte, preberite, pretipajte, povohajte in
poslušajte vse, kar bi v Iskricah radi. Tudi letos smo se potrudili,
zato uţivajte in upam, da vam bo všeč.
Sara Perme, glavna urednica
Urednikova beseda Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH
OTROK
U
1
Sprejem prvošolcev
Ko se poletje prevesi v jesen, ko dom preplavi vonj novih zvezkov in knjig pa lepo ošiljenih barvic, vsi vemo, da se krog začenja ponovno vrteti.
Šola se začenja. Vsakomur začne srce malce hitreje biti. Polno je pričakovanj, novih simpatij, pa tudi strahu. Toda nekomu bije malce drugače. Morda zato, ker je za njih prvič. Prvič? Prvič prestopajo šolski prag. Jih je bilo strah? Morda doma. A ko so s starši prišli pred šolo, so jih pričakali nasmejani petošolci z zlato sončnico v rokah, kuža velikan in slikovit napis Dobrodošli. V šoli so se sprostili še ob predstavi Ostržek, potem
pa si ogledali prostor, kjer bo srček še velikokrat bil hitreje, a mu bo vseeno pomagal, da bo šel lažje vsem dogodivščinam naproti – v učilnico.
Prvošolci, dobrodošli!
1
Zgodilo se je SPREJEM PRVOŠOLCEV, TEDEN OTROKA, JUTRANJE VARSTVO
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
z
Ustvarjalnost v jutranjem
varstvu 1. skupine
Učenci prvih razredov že navsezgodaj zjutraj ustvarjajo. V jutranjem varstvu rišejo, pišejo,
sestavljajo kocke, se igrajo družabne igre in izdelujejo izdelke iz papirja. Najprej je bilo
potrebno okrasiti vrata. Iz papirja smo izdelali drevo, jesensko listje, buče in prebivalce
gozda.
Izdelali smo si tudi papirnate kape, ki nam pomagajo pri ustvarjalnosti.
Vedno skupaj pripravljamo izdelke, si pomagamo z barvanjem, izrezovanjem.
Tudi za narisane ptičke smo poskrbeli. Narisali in
pobarvali smo jim krmilnico.
Učenci 1. a in 1. b razreda
(Mentorja: Marinka Piletič Brsan in Gregor Škrlj)
ANKETA O TEDNU OTROKA
V tednu od 4. do 8. oktobra je bil teden otroka. Na naši šoli se je takrat odvijalo veliko
dejavnosti in zanimalo nas je, kakšni so bili odzivi učencev na razredni stopnji.
Anketiranih je bilo 73 učencev, od tega 35 dečkov in 32 deklic. Anketiranci so bili učenci od
drugega do petega razreda. Zanimalo nas je, ali jim je bil teden všeč in kako so doživljali
svoje starejše vrstnike kot učitelje.
Ti je bil teden otroka na OŠ Prule všeč?
Kaj meniš o tem, da so postali učenci učitelji?
Ugotovili smo, da jim je bilo najbolj všeč to, da je so bili tisti teden brez domačih nalog (40
anketirancev), in sicer skoraj v enaki meri tako dekletom kot fantom. Zdel se jim je tudi zelo
zanimiv (32 učencev), samo enemu učencu se je teden otroka zdel enak kot vsak drug.
O tem, da so bili učenci učitelji, kar veliko učencev meni, da bi lahko večkrat ponovili
(23 učencev), 29 jih meni, da so bili zelo dobri, dva nimata mnenja, enemu pa je bilo dolgčas. Večjih razlik med deklicami in dečki ni bilo.
Prav tako nam smo v anketi spraševali, katera dejavnost jim je bila najbolj všeč. Ugotovili
smo, da so jim bile zelo všeč delavnice v podaljšanem bivanju, poučevanje starejših učencev,
minute za zdravje in minute za kulturo.
Sara Perme, 7. a
EKSKURZIJE
Tako kot je ţe običajno smo učenci od 6.
do 9. razreda odšli na ekskurzijo. Poti so
bile letos malo spremenjene zaradi poplav,
ki so nas presenetile po vsej Sloveniji.
Šesti razredi so odšli na Notranjsko.
Ogledali so si park vojaške zgodovine ter
Predjamski grad. Spoznali so legendo o
Erazmu in veliko drugih zanimivih stvari.
Učenci sedmih razredov so odšli
na Gorenjsko. Ogledali so si Kropo, kjer
so se med drugim preizkusili v kovanju
ţebljev, Vrbo, kjer stoji rojstna hiša
Franceta Prešerna, Prešernov gaj in
Prešernov spominski muzej v Kranju. Tam
so spoznali, kakšno je bilo ţivljenje pesnika
Franceta Prešerna in kje je pokopan.
Medtem je osmi razred odšel na
Dolenjsko. V gradu Bogenšperk so si
ogledali poročno dvorano in Valvasorjeve
knjige. Odšli so na Muljavo, domačijo
Josipa Jurčiča, na Krko (reka Krka) in v
rojstni kraj Primoţa Trubarja na Rašico.
Deveti razredi pa so ta čas skočili na
drugo stran Alp, na avstrijsko Koroško.
Najprej so blizu Trţiča so učno uro
geologije. Videli so veliko različnih kamnov,
ki so jih lahko tudi prijeli v roko in jih
povonjali. V Celovcu so si ogledali
planetarij. V njem so videli predstavo o
ţivljenjskem ciklusu in nastanku črnih
lukenj.
Vsi razredi smo se imeli zelo lepo. Po
napornem dnevu se nam je še kako dobro
prilegel počitek.
Nina Ţitnik, 7. a
Nina Ţitnik, 7. a
Šolska popotovanja: EKSKURZIJE, ŠOLA V NARAVI NA ROGLI
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
p
Šola v naravi –
Rogla
V ponedeljek, 13. septembra, smo
peti razredi odšli v šolo v naravi na
Roglo. Ko smo prispeli, so nas
pričakali tamkajšnji učitelji ter učitelji.
Deţevalo je.
Razporejeni smo bili v zeleno in modro
skupino. Drugi dan smo zgodaj vstali,
pospravili postelje, si pripravili nahrbtnik in
odšli na zajtrk. Po zajtrku je naša, zelena
skupina odšla na plavanje, modra pa je imela športno vzgojo.
Plavanje smo imeli dvakrat na dan po eno
uro in pol. Moj plavalni učitelj je bil Nejc, ki
je bil zelo prijazen in vedno za hece. Včasih
smo pri plavanju imeli igre, drugače pa smo
se učili prsno plavanje, ţabico, hrbtno
plavanje in kravl. Delfina se ţal nismo učili,
saj je bil to osnovni tečaj plavanja, pri
katerem ni bilo poudarka na drugih tehnikah.
Običajno smo hodili spat od devetih do
desetih zvečer. Ta ura mi je ustrezala, saj
tudi doma hodim spat ob tej uri.
Na rolkasti stezi smo imeli kros, ker je bilo
drugje blatno. Na krosu sem bil devetnajsti od dvaintridesetih.
V sredo popoldne smo šli na progo
Zlodejevo. Tam smo se sankali s posebnimi
sankami. Proga je bil dolga en kilometer.
Sankal sem se s svojim najboljšim
prijateljem Davidom. Proga je bila zelo
vijugasta, ko smo zagledali rdeče trakove,
smo morali zmanjšati hitrost. Tam so
sanke zapeli s posebnimi kljukami, saj je bil
tako velik vzpon, da sanke same ne bi
zmogle takega vzpona. Po vzponu je bil
ovinek, kjer so sanke zavile levo in tako se
je kljuka samodejno odpela od sank.
Sankanje mi je bilo zelo všeč.
Plezali smo tudi po plezalnih stenah,
visokih tri metre. Dobili smo pravo
plezalno opremo in učitelj nas je
drţal, če bi slučajno izgubili oprijem.
To plezanje je zgledalo kot nekakšno
tekmovanje. Kdor se dotakne stropa,
gre v finale. Bil sem malo nervozen,
pa tudi strah me je bilo. Na ţalost
nisem prišel do vrha, ker nisem
mogel doseči umetnih kamnov za oprijem.
Zvečer smo imeli pohod z baklami.
Najprej smo hodili malo po cesti,
potem pa smo zavili v gozd, kjer smo
stopali med iztrebki divje svinje. Nato smo
prišli do daljnovoda, visokega več kot 150
metrov. Povzpeli smo se nanj. Na prvem
nadstropju je zelo pihalo. Kljub temu smo
zapeli gusarsko pesem. Podatek, da do
vrha vodi 1000 stopnic oz. pet nadstropij,
močan veter, ki je dajal občutek, da se bo
stolp vsak čas zrušil sta mi vzbudila strah.
Stopil sem do razredničarke. Po prihodu v
dom sem se takoj preoblekel v piţamo in
šel v posteljo. Takoj sem zaspal, saj me je
bilo zelo strah in sem si ţelel čimprej
domov. David, Jure, Anan, Ado, Filip in Abel so se najbrţ še zelo dolgo pogovarjali.
Predzadnji dan smo imeli disko. Razveselila
nas je posebna luč, ki je delovala tako, da je
dala občutek robotskega premikanja.
Lahko smo tudi predlagali glasbo. Moj
predlog je bil Waka Waka od Shakire. In
ţelja se je uresničila. Ples sem skupaj s
prijatelji bolj opazoval. Spat sem šel ob 11.15.
Zadnji dan je bilo slabo vreme. Med potjo
smo se ustavili v Zrečah, kjer smo imeli
izpit iz plavanja. Osvojil sem zlati delfinček.
Tekmovali smo v dveh skupinah. Po
končanem tekmovanju smo se odpeljali
proti domu in se ustavili v muzeju
ozkotirnih ţeleznic. Muzej je pravzaprav
stara ţelezniška postaja. V muzeju smo si
ogledali kratek filmček o ozkotirnih
ţeleznicah. Presenečen sem ugotovil, da so ozkotirne ţeleznice široke le 180 cm.
Medtem ko so si nekateri ogledovali
spominke, sem si ogledoval slike na stenah.
Slučajno sem opazil izrezek časopisa, na
katerem je bil naslov Nekoč je imel vlak dušo. Skoraj sem pričel jokati.
Kljub slabemu vremenu sem bil presrečen,
da smo odšli v muzej, saj oboţujem vlake
in se kar nisem hotel ločiti od muzeja.
Vseeno pa sem komaj čakal, da pridem domov. Za mano je bil prijeten teden.
Tristan Jendric, 5. a
(mentorica: Olga Debeljak Babnik)
INTERVJU S SOCIALNO
PEDAGOGINJO, GOSPO METKO TURK
Gospo Metko Turk na hodnikih OŠ Prule
srečujemo ţe vrsto let. Pri njenem
osnovnem delu se z njo največ srečujejo
učenci, ki potrebujejo dodatno strokovno
pomoč. Prav tako je aktivna v šolski
skupnosti in pri različnih dodatnih šolskih
dejavnosti (posebej ima rada film in
gledališče). Je vedno pripravljena pomagati
in hitro poišče odgovor na naša vprašanja.
Drugače je pa mamica dveh deklet in tako
ji ni nikoli dolgčas.
Z gospo Metko Turk smo se pogovarjali o
temi, ki se ne tiče zgolj začetka šolskega
leta, je pa sedaj najbolj aktualna – o učenju,
domačih nalogah, delu pri pouku.
Vsak gre enkrat v 1. razred.
Učenci v 1. razredu ţe veliko
znajo npr.: pisati, šteti, brati …
Ali mislite, da je to prav? A se
potem ne bo prvošolec
dolgočasil?
Seveda je prav. Več kot znaš, več veljaš.
Problem bi nastal takrat, ko bi se to znanje
ignoriralo in bi se od otroka pričakovalo,
da se bo v razredu vedel, kot da tega ne
zna. Takrat bi mu bilo zelo dolgčas. Znanje
je potrebno nadgrajevati ne glede na to, v
katerem razredu je učenec.
Učencem v prvem razredu največkrat ni
dolgčas, ker se soočajo z novim sistemom,
svetom, ki ga do sedaj niso poznali in se
morajo naučiti, kako se vesti v tem novem
okolju. Zgleda enostavno, v resnici pa ni. Je
pa v prvem razredu še vedno veliko
izkustvenega učenja in igre, ki je najboljši
učitelj.
Vemo, da se je treba v šoli učiti.
Kdaj je pravi čas za začetek?
Začetek? Učenje je zelo kompleksen pojav,
ki se začne takoj po rojstvu. Mogoče ţe
prej. Ker se v predšolskem in šolskem
obdobju postavljajo temelji znanja, je
koristno, da se otrok sooči z raznovrstnimi
situacijami, o katerih si zastavlja
najrazličnejša vprašanja. Vsako vprašanje
zahteva odgovor in vprašanja brez
odgovorov so zamujene priloţnosti.
Najlepše se je učiti stvari, ki so
podkrepljene s prijetnimi čustvi. Takrat
človek ne ve, da se uči, takrat znanje
nevede poţira.
Intervju s strokovnjakom: METKA TURK, SOCIALNA PEDAGOGINJA
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
I
Mislim, da me ti sprašuješ nekaj drugega.
Kdaj bi se naj učenec začel samostojno
učiti doma? Takrat, ko mora določeno
snov spraviti v dolgoročni spomin npr.
črke abecede, poštevanko. Temu se reče
avtomatizacija, kar pomeni, da se naučiš do
te mere, da nikoli več ne pozabiš.
Se pa mora učenec v osnovni šoli naučiti
predvsem odgovornosti in samostojnosti,
ki ju bo potreboval za ţivljenje.
Nekateri se doma učijo veliko,
nekateri pa malo časa. Koliko
časa dnevno pa je potrebno
nameniti učenju?
Ja tako kot vse drugo. Ljudje smo različni
in za stvari, ki jih počnemo, porabimo več
ali manj časa. Pomembno je, kako se lotiš
učenja in kakšna je tvoja podlaga znanja. Če
si v šoli razlago nove snovi aktivno
poslušal, naredil nalogo brez večjih teţav,
pomeni, da si razlago učitelja razumel. To
še ne pomeni, da znaš, je pa velika
verjetnost, da se boš snov zelo hitro
naučil. Vaţno je utrjevanje naučenega.
Teţko je tistim učencem, ki se v šoli ne
morejo toliko zbrati, da bi poslušali razlago
učitelja, pa morajo potem to doma sami
vse pogruntati. Ti največkrat tudi obupajo
med učenjem oz. se ţe prej teţko lotijo
učenja. Več ko imamo vrzeli v znanju, več
je nesigurnosti vase in učenje se lahko
vleče ure in ure, rezultati pa so zelo slabi.
Učenje bi moralo biti ritual, ki se ponavlja
iz dneva v dan. Potrebni so naslednji
pogoji: prostor, ki ti je všeč, urejeni zapiski,
dovolj časa in predvsem rabiš voljo in ţeljo,
da bi to, kar se učiš, znal.
Včasih dajejo učitelji veliko
domače naloge. Ali so vsi učenci
zmoţni narediti toliko naloge v
enem dnevu?
Domačo nalogo določi učitelj. On ve,
koliko je dovolj, da se snov naučiš. Res pa
je, da je včasih nalog preveč, ker jih dobite
pri več predmetih. Učitelji razmišljajo o
svojem predmetu in pozabijo, da ste imeli
vi pet ali šest ur in da se kdaj nalog nabere
za več časa, kot ga imate na razpolago v
popoldanskem času.
Kaj če nam ne uspe narediti vse
naloge?
Potrebna je iskrenost. Če česa niste zmogli
narediti, ker ste imeli še kaj drugega v
načrtu, ali pa vas je kaj presenetilo v tem
času, ko bi naj naredili nalogo, se opravičite
in nalogo naredite do drugič. Če
opravičevanje ni v vaši navadi, sem
prepričana, da vas bo učitelj razumel in
vam to opravičil.
Tudi kadar nečesa niste razumeli in zaradi
tega niste imeli naloge, je prav, da o tem
obvestite učitelja, obiščete dopolnilni pouk
ali pa pomoč poiščete drugje. Sošolci,
starejši bratje in sestre, starši so najboljši
naslov za pomoč. Učenje je lahko kdaj tudi
druţinski projekt in ne samo vaš oseben.
Za test se moramo naučiti 30
strani. Kako naj se jih lotimo?
Dobro je, da ocenite čas, ki ga imate na
razpolago do testa. Če veste, da je pred
vami predmet, ki vam ni pisan na koţo, je
prav, da si vzamete več časa. Kadar je
veliko snovi, se morate učiti po delih. Vsak
dan predelate toliko, kot ste si zadali na
začetku učenja. Ostati vam mora še čas za
utrjevanje, ponavljanje naučenega.
Veliko učencev ima inštrukcije.
Kaj menite o inštrukcijah v
osnovni šoli?
Inštrukcije so smiselne, ko učenec dalj časa
manjka v šoli (npr. zaradi bolezni).
Inštruktor je slab obliţ za reševanje učnih
teţav, ki so pogojene z nedelom. Pomislite,
koliko denarja je to. A ni boljše, da bi ga
porabili za kakšen hobi in razvedrilo?
Prav je, da si pri učenju med seboj
pomagate in uporabite znanje svojega
učitelja. Ne se bati vprašati, če česa ne
znate. Pojdite do učitelja, prosite ga za
dodatno razlago in naloge. S takšnim
vedenjem kaţete svojo odgovornost in
zrelost. Noben na svetu ne ve vsega. Znan
filozof je rekel Vem, da nič ne vem, kar
pomeni, da je prostor znanja neskončen,
mi pa zelo omejeni s svojimi človeškimi
potenciali in seveda tudi s časom.
Učitelji se nekaterim zdijo strogi
in veliko zahtevajo. Ali morajo
biti taki?
Učitelji so največkrat dosledni in zato
delujejo strogi. Učiteljem je jasno, da brez
temeljnega znanja ne boste mogli naprej.
To da od vas veliko zahtevajo in vas ţelijo
naučiti sprotnega dela, kaţe na to, da svoje
delo jemljejo resno in odgovorno. Njihova
vizija in ţelja je, da vas čim več naučijo.
Morda kakšen nasvet za konec?
Človek je po svoji naravi radoveden.
Veliko sprašujte sebe in druge. Po svetu pa
hodite z odprtimi očmi in velikimi ušesi, da
vam kaj ne uide.
Jan Kosmač, 7. a
GLASOVANJE ZA NAJ
KNJIGO
Tudi v letošnjem šolskem letu učenci
glasujejo za NAJ KNJIGO.
Glasovanje poteka v šolski knjiţnici, kjer
vas čakajo pripravljene glasovnice.
Glasovnice izpolni vsak sam. Pomembno je,
da napišemo naslov knjige ali zbirke ter se
podpišemo. Vsak mesec pa najmanj tri
izţrebane srečneţe obdarimo s knjiţno
nagrado.
Spodnja slika prikazuje stanje glasovanja na
dan 3. 11. 2010.
1. mesto si delita knjiga Obzidano
mestoistrArtemis Fowl.
Vabimo vas h glasovanju.
Učenci knjiţničarskega kroţka
in knjiţničar Gregor Škrlj
Knjigoţer: GLASOVANJE ZA NAJ KNJIGO, KNJIŢNIČARKE ZA ENO
URO, POPIS IZLOČENEGA GRADIVA
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
K
KNJIŢNIČARKE ZA
ENO ŠOLSKO URO
V petek, 8. 10. 2010, ob
zaključku tedna otroka, smo v
okviru knjiţnične dejavnosti
štiri dekleta iz 4. a razreda za
eno šolsko uro postale
knjiţničarke.
Knjiţničarke Bojana, Harisa, Maša in Zala smo
urejale knjiţnico in gradivo. Najprej nam je
knjiţničar razloţil pomen znakov in črk na nalepki,
nato še na policah. Najbolj pomembno nam je
bilo, da smo videle, katere barve in police
ustrezajo določenim črkam na nalepki. Pozorne
smo bile na pravilno postavitev knjig, da so bili vsi
hrbti obrnjeni ven iz polic. Knjige smo urejale
mirno, hodile smo okrog polic in ne pod policami.
Najlaţje je bilo pospraviti knjige, ki so imele na
nalepki številke. To so UDK številke, ki urejajo
strokovne knjige po tematiki (matematika,
zgodovina, astronomija …) in so razvrščene po
stenskih policah.
Za delo v knjiţnici smo se odločile, ker nam je
delo knjiţničark všeč, rade razvrščamo knjige po
policah. Zelo rade tudi beremo knjige, stripe.
Naša knjiţnica se nam zdi najboljša, ker imamo za
branje veliko knjig, knjiţničar je prijazen in nas
lepo opozori, se z nami pogovori, kadar ne
spoštujemo pravil. V knjiţnici se počutimo zelo
dobro. Na koncu ure smo pripravile tudi škatlo za
glasovanje za mojo naj knjigo. Oblepile smo jo z
različnimi motivi in opremile z
napisom.
Vsem pa priporočamo v branje
naslednje knjige:
zgodbe o delfinih
Vodnik za čarovniške vajenke
zbirko o Mavričnih vilah
zbirko Lov na pošasti
zbirko Grozni Gašper
zbirko o Mali čarovnici Lili
zbirko Klub Tiara
zbirko Izganjalci strahov
zbirko Nodi
zbirko o princeski Mili
zbirko Takšno je ţivljenje (Blaţ in Kaja)
zbirko o Kapitanu Gatniku
zbirko o Harryu Potterju
zbirko Skrivnostna deţela Droon
zbirko Amanda in detektivi
zbirko stripov Tintin
Bojana Š., Harisa T., Maša L. in Zala P., vse
4. a
(Mentor: Gregor Škrlj)
POPIS IZLOČENEGA GRADIVA V KNJIŢNICI
Učenci, ki v tem šolskem letu
obiskujemo knjiţničarski kroţek, smo
se v začetku leta srečali s popisom
knjig. V prejšnjem šolskem letu smo
pri kroţku s polic izbirali knjige, ki so
bile poškodovane, uničene, zastarele.
Odstranili smo jim nalepke s črtno
kodo in jih zloţili v škatle.
Letos pa smo jih razdelili po avtorjih
na dva kupa. Na prvem kupu so tiste, ki so zelo uničene in bodo odpisane, na drugem kupu
pa so tiste, ki so samo malo poškodovane. Knjiţničar nam je pripravil tabelo, v katero
vnašamo podatke o knjigah. Vsako uro po dva in dva v računalniško tabelo vnašamo podatke.
Pripravljamo abecedni seznam gradiva, ki vsebuje avtorja, naslov, kraj, zaloţbo, leto izdaje.
Zap. št. Avtor Naslov Kraj Zaloţba Leto izdaje
1 Lojze Zupanc Povodni moţ v
Savinji
Ljubljana Mladinska knjiga 1969
2
Delo je zanimivo, a hkrati zahtevno.
Učenci knjiţničarskega kroţka
(mentor: Gregor Škrlj)
SADJE V SLOVENIJI
Sloveniji raste različno sadje: hruške, jabolka, slive, maline, robide,
borovnice, češnje … Ţe od leta 2009 naj bi šolarji imeli brezplačno sadje,
za katero daje sredstva Evropska unija. Naša drţava je morala pripraviti
posebno strategijo, v katero seznam proizvodov vključuje samo tiste vrste sadja
in zelenjave, ki se jih prideluje v Sloveniji. Sadje in zelenjava naj bi bila sveţa in za
takojšno uporabo ter iz okolja prijazne pridelave. Šola mora v šolskem letu
zagotoviti najmanj 20 obrokov sveţega sadja oz. zelenjave. Na naši šoli je postala
sreda tista, ko učence poleg običajne malice čaka še sadje.
Dea Herenda Velikonja, 7. a
V
Čudesa narave: SADJE, ŠOLSKA SHEMA SADJA, LIMONA, KAKI, KUTINA
SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
č
ESENSKO SADJE
Oboţujem sadje, posebej jabolka,
banane, kivi, hruške, jagode, češnje, slive,
fige, maline, mandarine in pomaranče. Sadje
je v naši prehrani pomembno predvsem
zato, ker je zdravo, saj vsebuje veliko
vitaminov (vitamin A, B, C, D in E), ki jih
zelo potrebujemo. Kivija dolgo časa nisem
maral. Starši so mi govorili, da je zelo
zdrav, jaz pa jim nisem verjel. Rekli so, naj
ga poskusil, česar sprva nisem hotel storiti,
potem sem se pa le opogumil. Od takrat
jem kivi.
Dario Rakić, 5. a
IMONA
Limona je ţivo rumene barve, je
zelo kisla in vsebuje vitamin C.
Limone gojijo jo bolj v juţnih krajih,
ponekod pa tudi pri nas.
Limone uporabljamo kot dodatek k
različnim čajem. Če imamo radi kisle stvari,
jo lahko tudi kar pojemo in tako dobimo
tudi veliko vitamina C, kar je tudi zelo
zdravo za naše telo.
Limone so mi zelo blizu, saj jih
goji tudi moj dedi. Nekaj jih
imamo tudi doma in so ţe zelo
lepa in velika drevesa. Bil je zelo
hladen dan ţe bolj proti zimi.
Dedi še ni pospravil limon z
dvorišča v garaţo, zato mu je
ena pomrznila. Dedi je bil zelo
ţalosten, ker je mislil, da mu je
limona zmrznila in jo bo moral
odstraniti. Ko je prišla pomlad, jo je
dedi obrezal in čakal, kaj se bo zgodilo.
Naposled je le začela pridobivati nove
listke in močnejše veje ter kmalu dohitela
ostale. Ker je hitro dohitela ostale, je bil
dedi zelo ponosen in jo pokazal tudi meni.
Hana Ceglar, 5. a
J
L
KAKI
aki je rumene barve z oranţno
lupino. Raste na Primorskem, tam
mu pravijo tudi rajsko jabolko.
Dozori novembra.
Kaki lahko pojemo za malico, z njim
naredimo marmelado, ga uporabljamo za
sladice, ga uporabimo za sladoled.
Poznamo več vrst kakijev. Navaden kaki
ima trpko debelo lupino, zato je taka
neuţitna. Počakati moramo, da dozori
(postane mehka). Kaki vanilija pa ima
mehko lupino, zato lahko pojemo cel sadeţ ţe preden postane sadeţ mehek.
Zdravniki kaki priporočajo sladkornim
bolnikom, starostnikom, otrokom in vsem, ki jim primanjkuje vitamina K.
Ko smo z druţino šli v tgovino, se je oče
odločal med navadnim kakije in vanilijo.
Odločil se je za vaniljio. Ko smo prišli
domov, se ga je takoj lotil. Ko je pojedel
dva kosa, me je vprašal, če bi poskusil, a
sem mu odgovoril, da raje drugič. Rekel je,
da je zelo sladkega okusa.
Ko ga bomo naslednjič kupili, ga bom prav
zagotovo poskusil. Veselim se sladkega
okusa kakija. Na ta sadeţ se spomnim
vsakič, ko zagledam paradiţnik, saj sta si zelo podobna.
Filip Erlih, 5. a
KUTINA
Kutina je sorazmerno odporna sadna vrsta
tako na vremenske vplive kot na bolezni in
škodljivce. Je po krivici med ostalim sadjem
nekoliko odrinjeno sadje verjetno zaradi
omejene uporabnosti plodov.
Po mojem mnenju kutina sodi v vsak
nekoliko večji sadni vrt, še več, posaditi jo
je treba na vidno mesto, kjer bo
mimoidočim nudila zanimiv pogled vse od
pomladi, ko razveseljuje z velikimi lepimi
cvetovi vse do jeseni, ko občudujemo
velike plodove, ki dobivajo rumeno barvo.
Kutina je zelo bogata z vitaminom C in
vlakninami. Moja babi ima veliko kutin in iz
njih dela zelo dobro marmelado in
kompot.
Samo Shilds Richard, 5. a
(mentorica: Olga Debeljak Babnik)
K
Intervju z Zalo Dornig
Ritmična gimnastika je estetski preplet športa in umetnosti, saj vzdrţuje prvine
gimnastike. Baleta in plesa. Ritmičarke z vztrajno vadbo pridobijo gibčnost, moč,
ravnoteţje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost. Na tekmovanjih se
predstavijo z individualnimi in skupinskimi vajami. Individualne vaje izvajajo z enim
od petih rekvizitov: kolebnico, ţogo, obročem, trakom ali kiji. Običajno se za ta
šport odločijo dekleta in sicer kar zgodaj, še v predšolskem obdobju. Na naši šoli
smo povprašali eno od učenk, ki aktivno trenira ritmično gimnastiko, Zalo
Dornig.
Vemo, da je za to, da postaneš dobra
ritmičarka, potrebnega veliko časa in
vztrajne vadbe. Koliko časa treniraš in
kolikokrat na teden?
Treniram ţe sedem let in pol, in sicer po
šest krat na teden po štiri ure.
Kdo te je navdušil, si se sama odločila ali
te je kdo našel, kot je navada pri tej vrsti
športa?
Res je, v vrtcu je bila moja vzgojiteljica tudi
trenerka. Iskala je gibčne otroke in izbrala
mene. Tako sem začela in takoj mi je postalo všeč.
Imaš kakšnega vzornika?
Da, pravzaprav imam. To je Anna
Bessonova, ena najboljših ukrajinskih gimnastičark.
S katerimi rekviziti vadite in tudi
tekmujete in kateri je tvoj najljubši?
Z ţogo, kolebnico, obročem, kiji in trakovi. Meni je najbolj všeč ţoga.
Prav gotovo ob tolikšnih treningih
dosegaš tudi lepe rezultate?
Ja, sem kar uspešna. Če jih nekaj naštejem -
sem drţavna prvakinja v skupinskih vajah,
drţavna podprvakinja, drţavna prvakinja s
kolebnico, ţoge in kiji, prvo mesto na Pokalu
Slovenije, drugo mesto v posamezno v
Zagrebu.
Ali misliš, da bo tvoj poklic povezan za
ritmično gimnastiko?
Ne, mislim, da to ne bo nikoli moj poklic,
jo bom imela pa vselej rada.
Ali ti ob vsakodnevnih treningih in šoli,
kjer si mimogrede tudi zelo uspešna,
ostane še kaj prostega časa? Kaj takrat
počneš?
Res ga je bolj malo, saj ţe domačo nalogo
na primer delam zvečer. Ko pa vendarle
ostane kaj časa, pa rada gledam televizijo in
se igram s svojo mlajšo sestrico Manico.
Najlepša hvala za pogovor in veliko sreče v
prihodnje.
Nika Kalin, 7. b
Šport: INTERVJU Z ZALO DORNIG, RITMIČNO GIMNASTIČARKO
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
š
Zala Dornig, 7. b
Mentorica: Maja Oblak
Tudi do nas je prišla novica o novem slovenskem filmu, v katerem nastopa tudi
učenec z naše šole Matevţ Štular v vlogi Jake. Zato smo se odločili, da film in
Matevţa vzamemo pod drobnogled.
Film govori o fantu Aleksu, ki s tabornimi prijatelji tabori ob Bohinjskem jezeru.
Njihov vodja (Jurij Zrnec) preresno jemlje taborništvo in vzgojo otrok in s tem
povzroča komične zaplete. Fantje se seveda bolj kot taborni red zanimajo za
sosednji športno-umetniški tabor, kjer so večinoma prav lušne punce.
(P. S. V filmu boste prepoznali še enega učenca naše šole – Roka Markoviča iz
7. b).
Torej, slišali smo, da igraš v
filmu Mihe Hočevarja Gremo mi
po svoje. Kako si sploh prišel do
vloge?
Videl sem oglas v glasbeni šoli, šel na
avdicijo, tam smo imeli par krogov avdicije
in zgleda, da sem jim bil všeč.
Ali je bila avdicija zahtevna?
Ne, sicer sem se pred avdicijo pozanimal
pri prijateljih, kako take avdicije izgledajo;
rekli so, da moraš pred kamero veliko
govoriti. No, ko sem bil sam pred kamero,
sem imel malo treme, ampak je šlo vse
dokaj na lahko, saj je bil vse skupaj bolj
sproščen pogovor.
Kaj ti je bilo na snemanju najbolj
všeč? V bistvu vsi ti novi prijatelji, ki sem
jih spoznal.
Film in glasba: GREMO MI PO SVOJE IN MATEVŢ ŠTULAR
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
f
Si pri snemanju filma sklenil
veliko novih prijateljstev?
Ja, veliko.
Kaj ti je bilo pri filmu najbolj
všeč?
Meni so bili zelo všeč prizori, ki smo jih
snemali na različnih lokacijah.
Kateri prizor se ti je zdel najbolj
zahteven?
Najbolj zahteven se mi je zdel prizor, ko
sem moral skočiti v mrzlo vodo, drugače
pa se mi noben prizor ni zdel teţek. Voda
se mi je zdela tako osveţilna, napolni te z
energijo. (smeh)
Se je med snemanjem zgodila
kakšna nezgoda?
Ja, se je. Imeli smo dve papigi, ki sta bili v
veliki kletki in ko smo se pripravljali za
snemanje, so eno od teh dveh dali iz velike
kletke v manjšo, medtem je papiga ušla in
potem jo je rekviziter lovil tri ure po
drevesih.
V tvojem komentarju na
internetu smo prebrali o neki
grozljivki, kaj se je takrat
pravzaprav zgodilo?
Nič, ponoči smo gledali grozljivke, bili smo
v eni sobi, bilo nas je veliko in potem tudi
ko nas ni bilo strah, se je nekdo zadrl, pa
smo se še vsi drugi. (smeh)
Se ti zdi, da ti vloga Jake
pristaja?
Ja, takoj ko sem dobil to vlogo, sem bil
zelo vesel, potem pa se mi je zdelo, da jaz
nisem tak hipohonder. (smeh) Ko pa sem
začel igrati, mi je vloga sčasoma posatala
všeč.
Za konec, si zadovoljen s
filmom, ki je nastal?
Ko sem film videl prvič, drugič in tretjič se
mi je zdelo: »O, kok jaz groz`n zgledam!«
Potem ko sem ga videl ţe četrtič, sem
gledal bolj na film kot samo name in se mi
je zdel 'ful dob`r'.
Ali se vidiš tudi v prihodnosti kot
igralec?
Ne, igral bi bolj samo ob kakih
priloţnostih, ne pa stalno.
Hvala za sodelovanje in veliko
sreče še naprej!
Hvala vama Mia Golob in Zala Gorenjšček,
6. a
r so večinoma prav luštne punce,
NELLY FURTADO
Pravo ime Nelly Furtado je Nelly Kim
Furtado. Rojena je 2. decembra leta 1978.
Njena starša Marie Manuella in Antónia Jóse
Furtado sta bila z glasbo zelo povezana. Zato
ima veliko glasbenih stilov, kot so pop, R&B,
folk, trip hop in dance. Z glasbo se je začela
ukvarjati pri štirih letih. Skupaj z mamo je
pela v duetu na dan Portugalske. Poleg tega
se je naučila plesati in igrati na inštrumente.
Govorila ja angleško, portugalsko, kasneje pa
še špansko in hindijsko.
Zaslovela je z albumom Whoa, Nelly!, ki je
izšel leta 2000. Dobila je tudi nagrado
Grammy za pesmi I'm like a bird in Turn of
the light. Na glasbeno sceno se je vrnila leta
2006 z albumom Loose. Prodanih je bilo 10 milijonov albumov po vsem svetu. Veliko
tudi eksperimentira z glasbili, zvoki, ţanri, jeziki in pevskimi stili.
Urška Jagarinec, 7. a
Viri: en.wikipedia.org/wiki/Nelly_Furtado www.nellyfurtado.com/splash/ www.mtv.tv/music/artists/nelly-furtado/#bio
sl.wikipedia.org/wiki/Nelly_Furtado
Dvorana slavnih: NELLY FURTADO
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
d
MOJA PESEM
Moja pesem ima kratke, dolge ali globoke misli,
ki te napotijo
v deţelo lepo – domišljijo.
Tam se besed gnete,
za vse brate, hčerke, tete.
Te besede so čarobne,
vse dobre in ne zlobne.
Moja prava pesem
te potegne vase,
in ko prebereš jo,
opaziš, da sreča potrebna je za to.
Moja pesem se začne,
ko domišljija razigrana je
in ni več zaspana,
ker samotna zaceli se rana.
Ko moţ beseda izjavi: »Seveda!«
nastane beseda,
ki ne propade,
V nas se iskri: MOJA PESEM, TRIJE RIBIČI, LISICA IN KOKOŠ, TO SEM JAZ,
DEAR …
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
i
ampak nastane pesem,
zate in zame.
Eva Dolinšek, 8. a
MOJA PESEM
Zlata roţa
na travniku cvete.
Metuljček prileti
in izsrka ji srce.
Rana jo hudo boli,
zato utrgam jo
in v vazo poloţim,
kjer krasila bo razgled
tebi in meni.
Anja Struna, 8. a
(mentorica: Bojana Mlinar)
TRIJE RIBIČI
(narobe pravljica)
Nekoč so ţiveli več kot dva in manj kot štirje ribiči. Dva sta bila mlada, tretji pa ni bil star.
Dva sta ţivela v nizki hiši, tretji pa v hiši, ki ni bila visoka. Dva sta bila bosa, tretji pa ni imel
čevljev.
Nekega dne so šli lovit ribe. Prišli so k jezeru brez vode. V njem so plavale ribe, ki niso znale
plavati. Ribiči so ujeli tri ribe, dve sta bili mokri, ena pa suha. Spekli so jih v treh ponvah. Prva
ponev je imela na dnu veliko luknjo, druga je bila plastična, tretja pa je bila narejena iz lepega
barvnega papirja.
S tremi ribami, ki so bile tako majhne, da jih je komaj opazilo človeško oko, so se ribiči tako
najedli, da jih še danes boli trebuh.
Neţa Milavec, 6. a
(mentorica: Janja Kladner)
LISICA IN KOKOŠ
Tiha noč bila je v vasi,
slišali so se le kurji glasi,
potem pa nekaj čudnega se je zgodilo,
da vso vas je prebudilo.
V kurnik pricapljala je lisica,
kosmatinka zvita je tatica,
dve kokoši skoraj usmrtila,
z njima v gozd je
pobegnila.
V divjem begu ni
pazila,
zato v past se je
ulovila,
»Kaj storila sem,
ojoj,
da zdaj bijem smrti boj,
kure hitro bom
spustila,
nič jim hudega ne
bom storila.«
Zjutraj rešil jo je
lovec,
in je basni moje
konec.
Nauk: Ne stori
drugemu nič hudega,
ker se ti to lahko
hitro povrne. Lina Jakolin Mulej, 7. b
(mentorica Andreja Popovič)
TO SEM JAZ
Sem Emil Demić. Ime mi je izbrala mami. Najprej me je poimenovala Leon. Ker očiju ime ni
bilo všeč, je ime spremenila v Emil. Emil je ime iz njene najljubše otroške knjige: Emil in
detektivi, pisatelja Erika Kestnerja.
Z mamico, očijem in starejšim bratom Dinom ţivim na Mihovem štradonu 64 v Ljubljani.
Hodim na Osnovno šolo Prule, v 4. a razred. Učiteljici je ime Vojka Lasič. V šoli imam
prijatelje in se naučim veliko novih stvari. Hodim na šahovski in rokometni kroţek. Štirikrat
tedensko treniram rokomet, ob sobotah pa imamo tekme. Sen član rokometnega kluba
MARK-Olimpija. Navijam za Celje Pivovarna Laško, moj rokometni vzornik je Uroš Zorman.
Zelo rad imam naravo in ţivali. Na travniku pred hišo se pasejo srne, ki jih velikokrat gledam.
Z očijem pogosto kolesariva in opazujeva naravo. Doma zelo rad berem, prebral sem ţe vse
knjige Harryja Potterja, ki so mi bile zelo všeč. Všeč so mi tudi stripi Mikija Mustra in knjige
o astronomiji ter tehnologiji. V prostem času se rad igram z lego kockami, monopolijem in
Ju-Gi-Oh kartami, to pa ni zelo pogosto, ker prostega časa nimam veliko.
Emil Demič, 4. a
TO SEM JAZ
Sem Vito Andjelič. Star bom 9 let. S starši in bratoma Filipom in Vojkom ţivim na Mali
čolnarski ulici v Ljubljani. Obiskujem 4. a razred na Osnovni šoli Prule.
V prostem času najraje ustvarjam umetnije iz papirja in drugih materialov, zato mi mami
pravi, da ko bom velik, bom zagotovo arhitekt. Ker pa je moja druga strast preučevanje
dinozavrov, ji odgovarjam, da bom arheolog. Upam, da bom res odkril kakšnega novega
dinozavra, preden mi vse poberejo!
Vesel sem, da imam veliko prijateljev, s katerimi igramo Jugijo karte, Street beans in skačemo
po trampolinu. Z bratom Vojkom najraje sestavljava Lego kocke. Z mami rad tudi kuham, s
tato pa lovim ribe. Lovimo jih tudi na potovanjih.
Naša druţina se rada potepa po svetu. Bili smo ţe v Maleziji, ZDA, kjer mi je bilo še posebej
všeč New Orleans v Skandinaviji in po Evropi, pa še na Mauritiusu. Zato ţe lepo govorim
angleško, učim pa se tudi italijansko. Da bom močan, treniram tudi judo in košarko.
Vito Andjelič, 4. a
TO SEM JAZ
Ime mi je Sergej. Pišem se Osterc. Ime sem dobil po velikemu ruskemu pesniku Sergeju
Jeseninu.
Imam brata Filipa, ki je star 5 let in hodi v vrtec. Naša druţina šteje štiri člane. To so očka
Ţiga, mami Mirjana, brat Filip in jaz. Star sem 9 let. Rodil sem se 30. septembra 2001 na
Jesenicah na Gorenjskem. Mami in oči pravita, da je bil tu njun najlepši dan.
Ţivim v Ljubljani, na Janeţičevi ulici 12. Ko sem bil majhen, sem imenoval našo hišo vila čira-
čara in si ţelel, da bi bila moja soseda Pika Nogavička.
Obiskujem 4. a razred na Osnovni šoli Prule. Moja razredničarka je gospa Vojka Lasič. Imam
prijazne sošolke in sošolce. Naša šola stoji ob reki Ljubljanici.
Imam svetle lase, zelene oči, visok sem 150 centimetrov in tehtam 45 kilogramov. Kadar sem
dobre volje se rad smejim, včasih pa sem tudi ţalosten in jezen.
V prostem času rad igram nogomet, košarko in rokomet. Treniram judo, zelo rad tudi
plešem. Rad se igram s prijatelji, gledam risanke na televiziji in igram igrice na računalniku.
Zelo rad jem. Znam pripraviti odlične palačinke. Zato vam bom izdal recept: ubiješ dve jajci,
dodaš malo mleka, smetane, sladkor in ščepec soli. Vse dobro premešaš, na ponvi segreješ
malo masla. Ko se maslo raztopi, v ponev vliješ maso za palačinke. Če boste doma pekli
palačinke po mojem receptu, vam ţelim dober tek!
Sergej Osterc, 4. a
(mentorica: Vojka Lasič)
relief v ozadju: Lara Zupan, 7. a
(mentorica: Maja Oblak)
Dear friend!
My name is Blažka. I´m ten. I´ve got brown dark hair and brown eyes. I live
in Ljubljana. Ljubljana is a town in Slovenia.
My Dad´s name is Joze and my Mum´s name is Barbara. I´ve got one brother
Lucijan.
My favourite animals are dogs. I have got two goldfish. My favourite colours
are blue and black. My favourite food is spaghetti. What are your favourite
things?
Best wishes,
Blažka
Dear Samo!
My name is Rok. I´m ten. I´ve got brown hair and brown eyes. I live in
Ljubljana.
My Dad´s name is Matjaž and my Mum´s name is Sonja. I´m an only
child. What are the names of your family?
My favourite animals are guinea pigs. I´ve got a pet.
My favourite colour is green. My favourite food are apples. What are your
favourite things?
Best wishes,
Rok
Blaţka Kotar in Rok Ifko Krajnc, oba 5. a
(mentorica: Mojca Brnot Kastelic)
SODOBNI GALJOT
ilo je pozno na četrtkov večer. V sluţbi sem imel še posebej veliko dela. Ker je
sodelavec dobil sina, me je po končanem delu povabil na pijačo, da bi proslavila. Po
nekaj kozarcih je zazvonil telefon. Bila je moja ţena Andreja, ki me je doma ţe nestrpno
čakala z najino triletno hčerko Kiaro. Odpravil sem se proti avtu. Za volan sem sedel malce
omotičen. Ko sem se peljal po cesti, nisem bil dovolj pozoren. Speljal sem skozi rdečo luč
ter se zaletel v avto, ki mi je prekriţal pot.
Ob trku sem se močno udaril v glavo in pri tem izgubil zavest. Ko sem odprl oči, sem
ugotovil, da sem v bolnici. Zraven mene je stala medicinska sestra in mi dajala pomirjevalo.
Vprašala me je, kako se počutim. Glava me je še zmeraj grozno bolela in bilo mi je grozno
slabo. Vprašal sem jo, kaj se je zgodilo. Povedala mi je, da sem doţivel prometno nesrečo.
Speljal sem skozi rdečo luč in se zaletel v avto, v katerem sta bila ţenska in otrok, ki pa ţal
nista preţivela. Počutil sem se grozno, nisem mogel verjeti, da sem zaradi nekaj kozarcev
alkohola ubil dva nedolţna človeka. Okreval sem zelo hitro in kmalu sem lahko odšel domov.
Pome sta prišli Andreje in Kiara. Bili sta presrečni, da sem bil ţiv in zdrav. Ni minilo veliko
časa, ko je po pošti prišel poziv za sodišče in teden dni pozneje se je začelo sojenje. Obsodili
so me petintrideset let zapora in pri tem mi ni mogel pomagati niti najboljši odvetnik. Imel
sem le petnajst minut, da se poslovim od svojih najdraţjih. Andrejo in Kiaro sem tesno stisnil
k sebi in jima rekel, da bomo kmalu spet skupaj. Nato pa so me pazniki odvedli do
policijskega vozila in me odpeljali proti zaporu.
Ko smo prispeli, so mi vzeli oblačila ter osebne predmete. Nato pa so me odvedli do celice,
v kateri bom bival naslednjih petintrideset let. Nisem imel sostanovalca in s tem sem bil kar
zadovoljen. Usedel sem se na posteljo in začel razmišljati o svojem ţivljenju, druţini, sluţbi …
Kmalu me je zmotil paznik. Rekel je, da je čas za večerjo. Odpeljal me je do sobe, kjer so
večerjali vsi zaporniki. Sedel sem poleg prijaznega moţa, ki mu je bilo Matjaţ. V zaporu je
pristal zaradi preprodaje mamil. In kmalu sva postala prijatelja.
Minevala so leta in ţivljenje v zaporu je postajalo vse huje. Zaporniki so se med sabo veliko
prepirali in včasih sem tudi jaz dobil kakšen udarec v glavo. Vsak mesec sem dobil pošto,
večinoma od Andreje in Kiare. Toda danes sem dobil zgolj telegram in obšla me je zla
slutnja. Odprl sem ga in začel brati. Ţena in hči sta izgubili ţivljenje v prometni nesreči, ki jo
je povzročil pijan voznik. Obšla me je globoka ţalost, hkrati pa tudi jeza. Raztrgal sem
telegram in ga vrgel ob steno, v oči so mi stopile debele solze, ki jih nisem mogla zadrţati.
Izgubil sem edini vir ţivljenja. Upanje, zaradi katerega sem sploh še vztrajal, je izginilo.
Stopil sem do ogledala, ki je bil v naslednjih sekundah ţe v drobnih koščkih. Odločil sem se,
da si bom sodil sam. Tema!
(Poustvarjalna naloga se navezuje na ljudsko pesem Galjot, v kateri se glavni junak prav tako
nesrečno konča, saj je zgubil vse, kar je imel rad.) Ţana Rigler, 8. b
(mentorica: Bojana Mlinar)
B
(Boţo Kos)
Začela se je šola. Saj ne da jo ne bi imeli radi, pa vendar se radi pošalimo na njen račun
Šola je sladka, mi smo diabetiki.
Učiteljica vpraša učenca, koliko je visoka šola? On ji odgovori dva metra. Učiteljica vpraša
zakaj ravno toliko? Učenec reče, ker jo imam čez glavo.
Kaj pravite na takega učitelja? Ne bi bilo slabo, kaj?
Se vidimo prihodnjič! Mia Golob in Zala Gorenjšček, 5. a
Razvedrilo: JESENSKI REBUSI, strip: PRULČEK NA OBISKU PRI VESOLJCIH
Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK
r
Tekst: učenci prve skupine jutranjega varstva
Ilustracije: Gregor Škrlj
Iskrice – stenski časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani. Uredniški odbor: Barbara Filipčič, Dea Herenda
Velikonja, Urška Jagarinec, Jan Kosmač, Sara Perme, Nina Žitnik, vsi 7. a, Mia Golob, Zala Gorenjšček, Armina
Ljubijankid, vse 6. a; glavna urednica: Sara Perme, 7. a; mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Maja
Oblak, tehnična podpora Mojca Tisovic, slika na naslovnici Dolores Bačer, 9. a