diplomsko delo visokoŠolskega strokovnega Študija … · odrasle osebe na begu (storilci kaznivih...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varnost in policijsko delo
Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji
Oktober, 2016 Claudia Bradač
Mentor: predavatelj dr. Miha Dvojmoč
Somentor: viš. predavatelj dr. Srečko F. Krope
3
Kazalo vsebine
1 Uvod ............................................................................................. 8
2 Metodološko-hipotetični del .................................................................. 9
3 Temeljni pojmi ................................................................................ 10
3.1 Pogrešana oseba ......................................................................... 10
3.2 Tipologija pogrešanih oseb ............................................................. 10
3.3 Iskana oseba .............................................................................. 11
4 Pogrešanje oseb ............................................................................... 12
4.1 Prostovoljni odhod ....................................................................... 12
4.2 Sum na kaznivo dejanje ................................................................. 13
5 Policija ......................................................................................... 15
5.1 Postopek prijave ......................................................................... 18
5.1.1 Osebno na policiji ................................................................... 19
5.1.2 Klic na 113 ali anonimno številko 080 1200 ..................................... 20
5.1.3 Anonimna spletna prijava ......................................................... 20
5.2 Postopek iskanja ......................................................................... 21
5.3 Možni scenariji končanja primerov .................................................... 24
5.4 Statistični podatki in analiza ........................................................... 26
6 Detektivi ....................................................................................... 34
6.1 Zakonska opredelitev in dovoljenja ................................................... 34
6.2 Najem detektiva ......................................................................... 36
6.3 Zbiranje obvestil in iskanje ............................................................ 37
6.4 Sodelovanje s policijo ................................................................... 38
6.5 Uspešnost primerov in statistika ....................................................... 40
7 Javno odmevni primeri v Sloveniji .......................................................... 42
8 Uporaba jasnovidcev ......................................................................... 45
9 Testiranje hipotez ............................................................................ 49
10 Zaključek ..................................................................................... 51
4
11 Uporabljeni viri .............................................................................. 53
12 Priloge ......................................................................................... 59
Intervju z detektivko Dvoršak Heleno, 6.6.2016 ......................................... 59
Primer obrazca za osebni opis, ki ga uporablja detektiv ............................... 64
5
Kazalo slik
Slika 1: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 1 ............................................. 17
Slika 2: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 2 ............................................. 17
Slika 3: Končni rezultat iskanja po bazi NamUs ............................................. 18
Slika 4: Število prijav pogrešanih oseb v Ameriki 1990-2013.............................. 33
Kazalo tabel
Tabela 1: Podatki o številu razpisanih iskanj pogrešanih oseb v Sloveniji po letih .... 27
Tabela 2: Število prijav pogrešanih otrok starih do 14 let za PU Ljubljana 2012-2014
..................................................................................................... 31
Tabela 3: Število prijavljenih pogrešanih, ki so bili najdeni mrtvi za PU Ljubljana
2012-2014 ........................................................................................ 31
Kazalo grafov
Graf 1: Razpisana iskanja pogrešanih mladoletnikov in odraslih v Sloveniji med 2006
in 2015 ............................................................................................ 28
Graf 2: Skupno število razpisanih iskanj v Sloveniji od 2006 do 2015 ................... 29
Graf 3: Število prijav pogrešanih oseb PU Ljubljana od 2006 do 2014 .................. 30
6
Povzetek
Iskanje pogrešanih oseb je eno od področij dela policistov, ki pa ni deležno tolikšne
pozornosti kot recimo varnost v prometu in kriminaliteta.
V diplomski nalogi smo z uporabo deskriptivne metode pregleda strokovne literature
ter internetnih virov predstavili, kako policija preiskuje takšne primerov pri nas, s
primerjalno metodo primerjali določena podobna dejstva in podatke s tujino,
predvsem z ZDA, ter s statistično metodo obdelali in analizirali statistične podatke
letnih poročil policije. V zadnjih letih primeri pogrešanih oseb pridobivajo večjo
medijsko pozornost ter sodelovanje drugih institucij in ljudi, zaradi česar nas je
zanimala vloga detektivov, medsebojno sodelovanje s policijo in njihov prispevek k
najdenju osebe. Za ta namen smo se obrnili tudi na detektivko, ki že ima izkušnje s
primeri pogrešanih oseb, ter preko intervjuja pridobili odgovore na želena vprašanja.
Poiskali smo tudi najbolj odmevne primere pogrešanj ter preverili uporabo
paranormalnih medijev.
Ugotovili smo, da se naš sistem ne poslužuje dodatnih pristopov pri iskanju
pogrešanih, da je sodelovanja med policisti in detektivi slabo ter da imamo medijska
poročanja iskanj, pri katerih je uspešno sodeloval radiestezist, vendar pa policija
pozitivne premike v preiskavi ali najdenje osebe, na podlagi pomoči jasnovidcev in
podobnih, zanika.
Pri nas bi lahko policija uvedla nove pristope za iskanje oseb, okrepili sodelovanje z
družbo, detektivi in mediji ter se bolj posluževala socialnih omrežij in drugih
načinov, ki bi bili morda v večjo pomoč pri iskanju pogrešanih.
Ključne besede: pogrešane osebe, policija, odmevni primeri, detektivi, jasnovidci,
sodelovanje policije in detektivov
7
Summary - Finding missing persons in Slovenia
Finding missing persons is one of police's areas of work, that doesn't recive the same
amount of focus as for example traffic safety and criminality.
In the diploma thesis we present how the police is investigating these cases in our
country, compare certain things with foreign countries and analyze statistical data.
In recent years, these cases are gaining greater media attention and cooperation of
other institutions and people, which is why we were interested in the role of the
private investigators, their cooperation and interaction with the police and their
contribution to finding a person. We found the most media exposed cases of missing
persons in Slovenia and verified usage of people with paranormal abilities.
In thesis we used descriptive method in overviewing scientific literature and internet
sources. We processed and analyzed the police statistical data. For the purpose of
the diploma thesis, we asked a private investigator, that already has experiances
with missing persons cases, a few questions that we needed answeres to.
We concluded, that our system doesn't use additional approaches for finding missing
persons, that the cooperation between police and private investigators is bad and
that we have media reportings of searches in which participation of the dowser was a
success, but police denies positive developments in the investigation or finding a
person under assistance of psyhics and such.
Police in our country could introduce new approaches for finding persons, strengthen
their cooperation with society, private investigators and media, they could also make
a better use of social networks and other ways, that could be a bigger help in finding
missing ones.
Key words: missing persons, police, high-profile cases, private investigators,
psychics, cooperation between police and private investigators
8
1 Uvod
V zadnjih letih pridobiva tematika pogrešanih oseb vse več medijske pozornosti ter
posledično družbene ozaveščenosti. S primeri iskanja pogrešanih se največkrat
ukvarja policija, na našo željo tudi detektivi, v posebnih primerih pa tudi drugi
organi (npr. Rdeči Križ, v primerih vojn, naravnih nesreč ali migracij).
Razlogi za izginotje so različni in so odvisni od starosti in socialnih razmer. Mladi tako
največkrat prostovoljno odidejo zaradi neurejenih družinskih razmer ali problemov v
šoli. Otroci in starejši se največkrat izgubijo in se ne znajo vrniti domov. Večina
pogrešanih se sama vrne domov po nekaj dneh. Okoli petnajst odstotkov pogrešanih
najdejo mrtvih, kot posledica samomora ali smrti, ki ni povezana s kaznivim
dejanjem. Le slab odstotek mrtvih pogrešanih je žrtev kaznivega dejanja.
Iskanje pogrešanih je ena od področij dela policije, ki pa je precej zapostavljeno.
Maver (1983) je že pred tremi desetletji izpostavil, da se pogrešanim osebam
namenja premajhna pozornost tako kriminalističnih kot drugih strokovnih služb. Leta
2010 je bila tako imenovana Delovna skupina za pripravo strokovnih usmeritev in
standardov za delo na področju preiskovanja pogrešanih oseb, katere naloge so bile
preoblikovanje obrazca o pogrešani oseb, preučitev in dopolnitev obstoječih
predpisov, ki urejajo področje pogrešanih oseb in oblikovanje enotnega ter
preglednega sistema baze podatkov o pogrešani osebi (Miklič, 2012).
Temo diplomske naloge smo si izbrali zaradi splošnega zanimanja, kako poteka
preiskovanje takih primerov pri nas, z namenom posvetiti pozornost tematiki, ki
morda ni tako pereča pri nas, še posebej ne za nas, kot posameznike, ki nismo nikoli
bili v situaciji iskanja ljubljene osebe, ki je izginila brez pojasnila. Večji del naloge
predstavlja delo policije, kot glavnega akterja pri preiskovanju teh primerov, manjši
del pa opisuje vpletenost detektivov. V središču našega zanimanja je raziskati
medsebojno sodelovanje med obema.
9
2 Metodološko-hipotetični del
Namen diplomske naloge je čim bolje in v celoti predstaviti slovenski način
postopanja pri preiskovanju primerov pogrešanih oseb. Opredelili bomo temeljne
pojme, predstavili kako poteka prijava na policiji in iskanje pogrešanih. Analizirali
bomo statistične podatke ter določene stvari primerjali z ZDA. Ker pa se ljudje pri
iskanju pogrešanih lahko poslužujejo dodatne pomoči pri zbiranju informacij, bomo
preverili tudi, kakšna je pri nas vloga detektivov in paranormalnih medijev v takih
situacijah.
V diplomski nalogi bomo preveriti naslednje hipoteze:
Hipoteza številka 1: »V Sloveniji nimamo posebne policijske ali kakršne koli
druge enote, ki bi se ukvarjala izključno z iskanjem pogrešanih in/ali iskanih
oseb.«
Hipoteza številka 2: »Policija v sodelovanju z detektivi hitreje in bolj uspešno
razreši primere pogrešanih oseb.«
Hipoteza številka 3: »Če je oseba pogrešana dlje kot eno leto se iskanje in
vložen čas v posamezen primer občutno zmanjša, zaradi česar je najdba
osebe prepuščena sreči.«
V nalogi bomo z deskriptivno metodo predstavili domačo in tujo strokovno literaturo
ter internetnih virov s področja iskanja pogrešanih oseb, predstavili naš sistem pri
takih primerih, vlogo in postopanje policije ter določene stvari primerjali z
delovanjem v ZDA. Uporabili bomo tudi analizo statističnih podatkov dostopnih na
spletni strani policije. Ker nas zanima tudi vloga detektivov pri iskanju pogrešanih,
njihov vpliv na raziskanost primerov in medsebojno sodelovanje s policijo, bomo
izvedli intervju z detektivom, ki že ima izkušnje pri iskanju pogrešanih oseb.
Cilj naloge je preveriti uspešnost medsebojnega sodelovanja med policisti in
detektivi pri nas, ter kako, če sploh, vpletenost detektivov v posamezne primere
vpliva na razrešitve le-teh.
Glavne omejitve bodo omejen dostop do konkretnejših policijskih podatkov in malo
literature, statističnih in splošnih podatkov o detektivskem delu in njihovem
delovanju na področju iskanja pogrešanih oseb, zaradi česar bomo opravili intervju z
detektivom, ki nam bo iz prve roke odgovoril na določena vprašanja, kar pa seveda
ne bo prikazalo celotne slike stanja in dela detektivov, ko pride do pogrešanih oseb.
10
3 Temeljni pojmi
3.1 Pogrešana oseba
Pri nas policija kot pogrešano obravnava tisto osebo, ki je iz znanih ali neznanih
vzrokov odsotna iz določenega okolja, o čemer je policija obveščena oziroma to sama
ugotovi, in so za njeno izsleditev izvedeni določeni ukrepi. Glavni element
pogrešanosti je nenadna in nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej
prebivala. Odsotnost more biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena.
Vendar pa časovna komponenta ni glavni element za status pogrešane osebe, saj je
nujno potrebno upoštevati tudi logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih
navad osebe, običajev, obnašanja, socialnih stikov ali poklicne dejavnosti (Policija,
n.d.d). 43. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013), pravi, da
policija išče osebe, ki so pogrešane in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da
potrebujejo pomoč, ter druge osebe, če tako določajo drugi zakoni.
Ameriška zakonodaja pa opredeljuje pogrešano osebo kot, osebo, staro vsaj 18 let,
katere izginotje je najverjetneje prisilno, ali otroka, za katerega skrbniki ne vedo,
kje se nahaja (USLegal, n.d.). Oseba je lahko razglašena za mrtvo po sedmih letih od
vpisana med pogrešane. Ta čas se lahko skrajša, ko gre za primere masovnih nesreč
(npr. 11.september 2001) (Random facts, 2013).
3.2 Tipologija pogrešanih oseb
Maver (1983) je pogrešane osebe ločil na naslednje skupine:
izgubljene osebe (otroci, ostareli, duševno bolni, ki so se izgubili in ne
najdejo poti domov,
mladoletni begavci (pobegli iz VPD ali od doma),
odrasle osebe na begu (storilci kaznivih dejanj, pobegli iz KPD, zaprtih
psihiatrični ustanov, iz vojske…),
prave pogrešane osebe (osebe, ki so jih občani prijavili kot pogrešane).
Danes policija glede na razlog izginotja osebe loči (Policija, n.d.d):
begavce od doma (osebe, ki so odšle ali pobegnile iz okolja, kjer so živele ali
delale),
izgubljene osebe (predvsem starejši in otroci),
pogrešane osebe, pri katerih vzrok odsotnosti ni znan.
11
Zadnje kategorija je običajno predmet policijskega preiskovanja, saj vzbuja sum o
obstoju morebitnega kaznivega dejanja.
Izginotje je lahko namerno (beg od doma, želja po novem življenju, storilec
kaznivega dejanja) ali naključno (žrtev kaznivega dejanja, izgubljenost, naravna ali
druga nesreča).
Gorenak, Krope, Smolej in Žaberl (2013), navajajo, da je namen iskanja pogrešanih
oseb, poiskati osebo:
za katero se domneva, da se je izgubila (npr. majhen otrok, umsko prizadet
človek ipd),
za katere se domneva, da je zaradi onemoglosti ostala neznano kje (npr.
slaboten starec ipd.),
za katero okoliščine kažejo, upravičeno domnevo o pogrešanosti (npr.
planinec se je odpravil v gore v času slabega vremena in v predvidenem času
ni sestopil ipd.).
V letnih poročilih policije (n.d.c) zaznamo delitev pogrešanih tudi glede na starost
na:
pogrešane otroke in mladoletnike,
pogrešane odrasle.
V statističnih podatkih za ZDA (The Federal Bureau of Investigation [FBI], n.d.),
pogrešane delijo tudi glede na spol in rasno pripadnost.
3.3 Iskana oseba
Iskana oseba je oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni
dolžnosti ali oseba, ki je pobegnila iz zavoda za prestajanje zaporne kazni ali
zavodskega ukrepa. Policija vodi javni seznam iskanih oseb za katerimi je razpisana
tiralica ali evropski nalog za prijetje in predajo na njihovi spletni strani. Policija
razpiše tiralico za iskanje oseb na podlagi odredbe sodišča ali upravnika zavoda za
prestajanje zaporne kazni ali zavodskega ukrepa v skladu z Zakonom o kazenskem
postopku (ZKP, 2012) in tiralico za iskano osebo na podlagi naloga sodišča o odreditvi
evropskega naloga za prijetje in predajo v skladu z Zakonom o sodelovanju v
kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1, 2013)
(Ministrstvo za javno upravo eUprava, n.d.).
12
4 Pogrešanje oseb
Javnosti je posredovan podatek, da je v Sloveniji letno zbranih pogrešanih od 200 do
400 oseb, vendar pa točnega števila ni, saj pri nas ni urejeno centralno evidentiranje
pogrešanih. Le na PU Ljubljana se vsako leto prijavi okoli 300 pogrešanih, kar je več
kot polovica vseh pogrešanih oseb v RS Slovenija (Miklič, 2012). Obravnavanje in
preiskovanje takih primerov je lahko izrazito policijsko delo ali pa povsem socialno
delo, pri čemer so meje predvsem v začetni fazi preiskave, zaradi nejasnosti
primera, težko določljive (Policija, n.d.d).
Podatkov za tuje države je prav tako malo. Veliko je statistik namenjenih otrokom,
vendar ne veliko, ko pride do odraslih oseb. Na Hrvaškem je bilo v letu 2007
prijavljenih 1771 pogrešanih, leta 2012 pa že 1928 (Butorac, Šuperina in Mikšaj
Todorović, 20013). Na Irskem se ta številka giblje okoli 4000 (Missing Persons, 2011).
V Avstraliji je vsakih 15 minut sprejeta nova prijava, kar letno znese preko 35 000
pogrešanih (Missing Persons, n.d.). V Veliki Britaniji preko 250 000 (Duell, 2014).
Kljub visokim številkam prijav je večina ljudi v navedenih državah uspešno najdenih.
Pri tem se je potrebno zavedati, da so velike razlike med državami posledica
velikosti držav, socialnih, družbenih in rasnih ozadij, turistične privlačnosti itd. Med
kulturnimi dejavniki, ki vplivajo na število pogrešanih je potrebno omeniti splošno
stopnjo mobilnosti prebivalstva ter tradicionalno navezanost na družino in dom. Tako
je Maver (1983) izpostavil razliko med ZDA in nami. Medtem, ko se Američani zelo
zgodaj osamosvojijo, zapustijo družino in si ustvarijo lastno življenje, potujejo iz
kraja v kraj in večkrat v življenju menjajo kraj bivanja in dela, je za Slovence
značilna velja navezanost na dom in družino in daljše bivanje v rojstnem kraju.
4.1 Prostovoljni odhod
Vsaka polnoletna oseba ima pravico do odhoda od doma ali okolice, v kateri živi.
Živimo v času, v katerem smo preobremenjeni, pod napetostjo in stresom ter v
stalnem strahu pred prihodnostjo, zaradi česar se osebam velikokrat pojavi želja po
spremembi, večji svobodi ali na žalost, zatekanje k uživanju alkohola, drog ali
samomoru.
Zelo pogost razlog za prostovoljni odhod so tudi konflikti v ožjem okolju; nesoglasja,
prepiri, nasilje, ljubosumje ter nezvestoba in prisotnost alkohola. Pri mladih lahko
poleg vseh navedenih razlogov dodamo še zaljubljenost, pritiski glede šolskih
13
obveznosti, neprimerna družba, splošna impulzivnost ter uporništvo. Odločitev za
odhod je včasih nenadna in gre le za željo po pretrganju stikov, včasih pa je odhod le
korak v vnaprej izdelanem načrtu. Maver (1983) v svoji analizi ugotavlja, da v večini
primerov odhod ni načrtovan, da je bila odločitev trenutna in je sledila kritičnemu
dogodku, ki je bil povod za odhod. Le v nekaterih primerih je beg načrtovan. Skoraj
vedno pogrešani s seboj vzame denar in osebni dokument. Glede na količino denarja,
ki ga je pogrešani vzel s seboj, je mogoče sklepati na dolžino odsotnosti. Pri tem
opozarja, da dejstvo, da oseba ni vzela prtljage s seboj, še ne nakazuje na samomor
ali da je postal žrtev kaznivega dejanja. Zavajajoče zna biti tudi poslovilno pismo,
saj se sklepa na samomor, kar zna voditi v prehitro in napačno zaključitev primera.
Ugotavlja tudi, da se jih večina vrne v roku 10 dni.
Fank (2013) pojasnjuje: »Število tistih, ki želijo za seboj zabrisati vse sledi, nikoli ni
bilo veliko, največ par odstotkov. Je pa ta institut velikokrat zlorabljen – oseba odide
zaradi npr. nesoglasij v družini, celo nasilja, in potem svojci izkoristijo aktivnosti
policije, da bi dobili njen naslov.«
4.2 Sum na kaznivo dejanje
Bolj ko so razlogi za odhod osebe nenavadni in neverjetni, večja je verjetnost, da gre
za kaznivo dejanje. Policija opozarja, da se za navideznim odhodom lahko skriva
hudo kaznivo dejanje. Maver (1983), k temu dodaja tudi opozorilo, kako škodljivo je
premajhno zanimanje za usodo pogrešanjih in premalo pazljivo preiskovanje, pri
čemer izpostavi primer Metoda Trobca in načrtno izbiranje žrtev, za katere je vedel,
da njihova pogrešanost ne bo vzbudila pozornosti. Matijašević (2011) izpostavlja
primer izginotja prostitutk v Vancouvru med 1978 in 1998, ki so ogrožena skupina, saj
pogosto menjajo imena in bivališče, zaradi česar ne more nihče z gotovostjo trditi,
da je odšla prostovoljno, problem pa je tudi dejstvo, da usoda prostitutk nikogar ne
zanima.
Žalostno je, da obstajajo primeri, ko osebe nihče ne pogreša ali išče. Robert Praček
(2016), vodja oddelka za krvne in seksualne delikte v upravi kriminalistične policije
na GPU, pravi: »Največ težav ima policija za iskanje osebe za katere nimamo dovolj
podatka. Zaznamo pogrešane osebe, vendar sama pogrešana oseba v svojem
socialnem okolju ni toliko znana, da bi lahko nam pomagalo pri iskanju.«
14
V tujini je povečana možnost za pogrešanje lahko tudi trgovina z belim blagom in
prostitucija. Miklič (2012) je pri pregledu podatkov za zadnje desetletje ugotavlja,
da na območju Slovenije ni bilo prijavljenih veliko takih kaznivih dejanj, pri katerih
bi bila posledica prijavljeno pogrešanje osebe. Omenja porast izginotja deklet starih
med 16 in 20 let, v letih 1998 in 1999, iz območja Ljubljane, vse iz neurejenih
družinskih ozadij. Tekom preiskave je bilo ugotovljeno, da jih je Rom iz območja
Bosne in Hercegovine, z obljubo po boljšem življenju, prodal v Italijo, kjer so delale
kot prostitutke. V razgovoru z njimi je bilo ugotovljeno, da so to počele brez prisile.
Vse so se po nekaj mesecih vrnile nazaj v Slovenijo.
Junija 2007 je bil medijsko odmeven tudi primer ugrabitve pri nas. 22-letni Jure
Bajde je bil ugrabljen v Ljubljani in prepeljan na Hrvaško, kjer sta ugrabitelja od
njegovega očeta zahtevala 200 tisoč evrov odkupnine. Tri dni po ugrabitvi sta
ugrabitelja Jureta zadušila s polivinilastimi vrečkami in ga zakopala. Leta 2009 je
zagrebško sodišče obsodilo ugrabitelja na 30 let zapora (Morilcema Jureta Bajde…,
2009).
15
5 Policija
Delo policije urejata dva predpisa in sicer, Zakon o organiziranosti in delu v policiji
(ZODPol, 2013) in Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013).
Tako je v ZODPol (2013) določeno, da je slovenska policija organ v sestavi Ministrstva
za notranje zadeve in je organizirana na treh nivojih:
generalna policijska uprava (GPU) na državnem nivoju,
policijske uprave (PU) na regionalnem nivoju,
policijske postaje (PP), ki deluje na lokalnem nivoju.
GPU ima sedež v Ljubljani in jo vodi generalni direktor policije. Trenutno to mesto
zaseda Marjan Fank. Policijsko upravo vodi direktor policijske uprave. Trenutno
imamo osem policijskih uprav. Območno policijsko postajo pa vodi komandir
območne policijske postaje.
Pri nas lahko pogrešano osebo prijavimo na vsaki policijski postaji. Ko oseba izgine in
je opredeljena kot pogrešana, jo ponavadi nekdo prijavi kot tako. Medtem, ko v
tujini, pogrešane odrasle osebe, za katere obstaja sum, da so postale žrtve kaznivega
dejanja, običajno obravnavajo zasebni detektivi ali različne dobrodelne organizacije,
se pri nas s tovrstno problematiko ukvarjajo skoraj izključno delavci organov za
notranje zadeve (Maver, 1983).
Iskanje pogrešane osebe organizira PP na območju, kjer je bila oseba pogrešana
oziroma, kjer se domneva, da bi se lahko takšna oseba zadrževala. V primeru, da je
potrebno organizirati obsežnejše iskanje, ki zajema več PP ali zahteva angažiranje
večjega števila policistov iz različnih PP, organizira iskanje področna PU. Začetne
interventne aktivnosti izvaja operativno komunikacijski center (OKC), kasneje pa
iskalno akcijo praviloma vodi sektor uniformirane policije policijske uprave (SUP PU)
(Gorenak et al, 2013). Policija po potrebi, glede na obseg in lastnosti območja
iskanja aktivira tudi službene konje in pse, usposobljene skupine za pregled jam,
podvodnega sveta, pilote helikopterjev, kriminaliste, pripadnike sil za zaščito,
reševanje in pomoč in specializirano policijsko enoto. Ko gre za primere, pri kateri
obstajajo razlogi za sum kaznivega dejanja, sodeluje tudi posebna delovna skupina za
preiskovanje najhujših oblik umora, obvesti se tudi preiskovalnega sodnika, zaradi
procesne veljavnosti ogleda in iskalne akcije kot dela ogleda (GPU, 2000).
16
V ZDA se s takimi primeri ukvarja več instituciji in ljudi, kot pri nas. Najpogosteje se
ljudje še vedno obrnejo na policijo. Glavna razlika med našim in njihovim sistemom
je v njihovi kompleksni urejenosti policije, katere pa se ne bomo lotili v tej nalogi.
Kdo se ukvarja s posameznim primerom (najvišje agencije ali le lokalna policija) je
odvisno od lokacije dejanja, teže le-tega in urejenosti v posamezni zvezni državi.
Pogrešano osebo lahko prijavimo na vsaki policijski postaji (Connecticut General
Assembly [CGA], 2007).
Občutno več pozornosti posvetijo pogrešanim mlajšim od 21 let. Zakonsko so
obvezani, da vse primere za osebe, ki so mlajše od 21 let, vnesejo v njihov
elektronski sistem imenovan National Crime Information Center (NCIC) in da ne smejo
vzpostaviti neke časovne omejitve do sprejetja prijave. Velja pa za odrasle osebe,
tako kot pri nas, upoštevanje neke razumne časovne odsotnosti za vsakega
posameznika posebej, odvisno od njihove starosti in življenjskih okoliščin.
Podatke v sistemu morajo osvežiti v roku 60 dni (CGA, 2007).
Policija sme aktivirati t.i. AMBER alert (slo. opozorilo), za osebe mlajše od 18 let (ali
starejše, odvisno od primera), ko obstaja sum ali utemeljen razlog, da so bile žrtev
ugrabitve ali pa so v življenjski nevarnosti ter da bo javna objava pomagala pri najdbi
osebe. Če so izpolnjeni ti trije kriteriji, policija posname in objavi avdio obvestilo, ki
ga pošlje dvema glavnima radijskima postajama in televiziji, ki morajo prekiniti
program in predvajati obvestilo. Ostali mediji lahko pridobijo obvestilo od izbranih
postaj in jih nato predvajajo tudi pri njih. Prav tako mora policija biti v kontaktu s
centrom za pogrešane otroke (The National Center for Missing and Exploited children
– NCMEC) (CGA, 2007).
Manj časa in pozornosti se posveti odraslim osebam. Prav zaradi tega je bil
ustanovljena baza pogrešanih oseb in neidentificiranih oseb National Missing and
Unidentified Persons System (NamUs), ki je, za razliko od NCIC, dostopna javnosti ter
pri kateri sodelujejo predstavniki policije, zdravstveni delavci in mrliški ogledniki,
forenzični antropologi, administratorji in drugi, ki se ukvarjajo s primerom.
Najprej moramo ustvariti račun in se registrirati. Posameznik sme prijaviti iskano
osebo in jo podpre s čim več podatki, vendar pa bo pred objavo primer najprej
preverila policija (da je bil primer prijavljen pri njih) in nato dodala njihovo in/ali
NCIC številko primera (case number), ki je obvezna za objavo. Policija sama ne
17
objavlja primerov na NamUs, čeprav se to spodbuja (National Missing and
Unidentified Persons System [NamUs], n.d.).
Baza je zelo dobro organizirana in nam omogoča podrobno iskanje, ki se razprostira
od osnovnih podatkov (ime in priimek, spol, država), pa vse do zobnih karakteristik in
telesnih lastnosti pogrešanega (tatuji, pretekle operacije, brazgotine…).
Slika 1: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 1
Slika 2: Prikaz iskanja po bazi NamUs; korak 2
18
Javnost ima dostop do večine podatkov, razen bolj občutljivih informacij, kot so slike
in dokumenti ter celotni DNK podatki, prstni odtisi in zobne kartoteke, do katerih
dostopajo le organi pregona in pooblaščene osebe (NamUs, n.d.).
5.1 Postopek prijave
Prijavo za pogrešano osebo lahko poda vsakdo, ne glede na to, ali prijavitelj izvira iz
družinskega, delovnega okolja ali širše socialne mreže osebe (Policija, n.d.d). Prijavo
o pogrešanosti najpogosteje podajo svojci tistega, ki je odšel. Le redkokdaj je
prijavitelj delovna organizacija ali prijatelji in znanci pogrešanega (Maver, 1983).
Miklič (2012) je v analizi prijav za leto 2011 za PU Ljubljana to potrdil, saj je bilo
največ prijav podanih s strani staršev (34 %) ali družinskega člana (20,2 %). Služba ali
šola je podala le 6 prijav (1,8 %), prijatelji pogrešane osebe pa 17 (5,1 %).
Mišljenje, da more preteči 24 ur od zadnjega stika z osebo do prijave ali začetka
policijske preiskave, je napačno. Upošteva se logično sprejemljiv čas pogrešanja,
pretekle navade osebe, običaje, obnašanje, socialne stike ali poklicno dejavnost
(Policija, n.d.d).
Maver (1983) v svoji analizi navaja, da je največ prijav danih v roku od dveh do petih
dni po izginitvi (20 prijav) oziroma dan po odhodu pogrešanega (17 prijav). Le tri
prijave so bile dane v času 6 do 10 dni po odhodu in 2 prijavi po 10 dneh. Če je razlog
za odhod prepir ali slabi odnosi v družini so ti podatki razumljivi. Ob odhodu svojci še
ne vedo, kakšni so nameni odhajajočega, poleg tega pa jim v trenutku razburjenosti
ali jeze ni niti mar. Šele kasneje, ko se pogrešani ne vrne do običajne ure, jih
zaskrbi. Pogosto se ob tem pomisli na nesrečo ali samomor. Miklič (2012) je za leto
Slika 3: Končni rezultat iskanja po bazi NamUs
19
2011 za območje PU Ljubljana ugotovil, da je bilo 80 % prijav podanih v roku 24 ur od
izginotja. Pri treh prijavah je bil čas od izginotja daljši od 14 dni (skupno 0,9 %).
Za prijavo, podajanje dodatnih informacij, ali če opazimo pogrešano ali iskano
osebo, se lahko obrnemo osebno na policijo, pokličemo na 113 ali anonimno številko
080 1200, ali izpolnimo anonimno spletno e-obvestilo.
5.1.1 Osebno na policiji
Policisti lahko o pogrešanju osebe izvedo na podlagi obvestila tretjih oseb (torej
prijave) ali na podlagi govoric ali lastnega dela.
Ob prijavi je pomembno poznavanje pogrešane osebe in posredovanje pomembnih
podatkov ob prijavi, saj je od tega odvisna tudi uspešnost iskanja pogrešane osebe, in
sicer (GPU, 2000):
osebni podatki osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov
bivališča, prejšnja stalna in začasna bivališča, spol, osebe, s katerimi je
pogrešana oseba živela ali se družila…),
kdaj in kje je bila pogrešana (oseba, ki jo je nazadnje videla in s kom, smer
gibanja),
ali se je pogrešana oseba odpeljala s prevoznim sredstvom (podatki za
identifikacijo le-tega) oziroma drugi načini njenih potovanj,
natančni osebni opis pogrešane osebe (fizične lastnosti, predmeti, nakit…),
fizične in psihične lastnosti pogrešane osebe (kondicija, nenavadno vedenje v
preteklosti ali pred pogrešanjem, uživanje mamil, alkoholizem, spreminjanje
osebnega opisa in oblačil, ali je nevarna za okolico in zakaj…),
kakšne so bile izjave in vedenje osebe pred pogrešanjem,
morebitne prejšnje odsotnosti osebe (kraji, kjer se je zadrževala),
kaj je bilo že storjeno za najdbo osebe (kateri objekti, območja so bila
pregledana, preverjanje pri svojcih…),
učni uspeh (ko gre za otroke),
naslovi prijateljev in sorodnikov,
obstoj suma kaznivega dejanja (motivi, da je pogrešanje posledica kaznivega
dejanja),
druge okoliščine in razlogi pogrešanja,
kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je podala prijavo.
20
Prijaviteljevo obvestilo o pogrešanju naj bi tako vsebovalo tudi podatke o
individualnih fizičnih in psihičnih značilnostih osebe in okoliščinah pogrešanja, kot
tudi o okolju, kjer je pogrešana oseba živela in delala (Policija, n.d.e).
Kadar policist deluje na podlagi govoric ali lastnega dela zbere (GPU, 2000):
podatke o identiteti osebe, o kateri se širijo govorice in domnevni vzrok
pogrešanja (pri tem je potrebna taktnost, saj je lahko kdo razširil govorice,
da bi povzročil škodo določeni osebi) in če so govorice utemeljene, vse ostale
podatke, ukrepe in usmeritve za izsleditev osebe,
vzrok odsotnosti osebe, s kom je bila oseba nazadnje videna ali o tej osebi
pridobiti vsaj delen opis,
ugotovi najverjetnejši razlog pogrešanja,
nadaljnje preverjanja obvestila, če obstaja sum na kaznivo dejanje.
5.1.2 Klic na 113 ali anonimno številko 080 1200
Klic na številko 113 sprejme delavec na operativno komunikacijskem centru policijske
uprave (OKC PU) (GPU, 2000).
Anonimna obvestila na številko 080 1200 pa se sprejema na operativnem
komunikacijskem centru Generalne policijske uprave (Uprava za policijske
specialnosti). Klice sprejema policijski inšpektor, jih oceni, ali so za policijo dovolj
pomembni, jih evidentira in o vsebini obvešča pristojno kriminalistično službo.
Telefonska številka je dostopna 24 ur na dan. Ta način prijave je bil ustanovljen
aprila 1997, z namenom, da bi policija povečala sodelovanje z občani in svojo
učinkovitost, saj se prijavitelji bojijo izpostavljati, zaradi strahu pred maščevanjem
in možnega vpletanja v sodne postopke. Največ klicev je s področja drog,
premoženjskih deliktov in nasilja v družini. V letu 2015 je bilo skupaj prejetih 595
klicev, od tega 18 (3,03 %) povezanih s pogrešanimi osebami (Policija, n.d.b).
5.1.3 Anonimna spletna prijava
Preko državnega portala e-uprava lahko elektronsko oddamo prijavo kršitev, kaznivih
dejanj ali različnih nepravilnosti na nekaterih področjih, s katerimi se ukvarjajo na
policiji. Tako lahko prijavimo korupcijo, nasilje v družini, trgovino z ljudmi,
ekstremno nasilje, organiziran kriminal ter pogrešane in iskane osebe.
21
Prijava je anonimna, zaradi česar nam ni potrebno posredovati svojih osebnih
podatkov. Lahko pa jih, če želimo, da se pri obravnavanju prijave policija osebno
obrne na nas (Policija, n.d.a).
V obvestilu je potrebno napisati čim več podatkov, ki bodo v pomoč pri preiskovanju,
predvsem pa kdaj in kje smo opazili osebo, ki je pogrešana ali iskana, njen videz in
smer gibanja, morebitne posebnosti in izstopajoče lastnosti ter okoliščine, razloge ali
informacije, povezane z izginotjem (Ministrstvo za javno upravo, n.d.). Sprejem
obvestila in zbiranje prvih podatkov lahko odločilno vpliva na izid preiskovanja.
Izogniti se je potrebno delovanju v smeri lastnih želja in zaključkov, ter upoštevati,
da prijavitelj morda ne želi povedati vseh okoliščin v zvezi z odhodom pogrešanega,
zaradi njihovega prispevka k vzrokom za odhod, saj lahko s takim delovanjem
spregledamo pomembno sled, ki jo je kasneje teže odkriti (Maver, 1983).
5.2 Postopek iskanja
Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji urejata ZNPPol (2013) in ZKP (2012). Iskanje oseb
razpiše policija, kar je določeno v drugem odstavku 148. člena ZKP (2012). V 4. členu
ZNPPol (2013), pa je policiji naložena splošna naloga varovanja življenja in osebne
varnosti ljudi in iskanja oseb, za katere ni nujno, da so povezane s kaznivim
dejanjem.
43. člen ZNPPol (2013) o iskanju oseb pravi, da policija išče osebe, ki so pogrešane in
je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč, ter druge osebe, če
tako določajo drugi zakoni. Način iskanja oseb z internim aktom določi generalni
direktor policije.
Odločitev o iskanju in načinu izvedbe lahko sprejme (GPU, 2000):
vodilni delavec krajevno pristojne policijske enote, na območju katere je
potrebno izvesti iskalno akcijo,
vodja izmerne OKC PU ali GPU,
vodilni delavec PU ali GPU,
operativni štab PU ali GPU,
tisti, ki vodi ogled kaznivega dejanja.
Iskanje pogrešane osebe praviloma vodi komandir PP, kjer se iskalna akcija izvaja ali
pomočnik komandirja. Če pri iskanju sodelujejo policisti iz več policijskih enot (PE),
22
je vodja iskanja inšpektor, direktor PU ali vodja operativnega štaba, če je ta
ustanovljen. Operativni štab vodi iskalno akcijo v primerih, ko gre za obsežnejše in
dolgotrajne iskalne akcije, predvsem kjer sodelujejo različne strukture iskalcev. V
posebnih primerih, ko iskanje izvajajo posebej izurjeni iskalci (na primer v gorah),
vodenje prevzame vodja iskalcev, običajno načelnik postaje gorske reševalne službe
(Gorenak et al., 2013). Manj zahtevna iskanja lahko vodi policist, ki ga odloči
pristojni odredbodajalec (GPU, 2000).
Iskanje pogrešane osebe (iskalna akcija) se ne sproži takoj, ob vsaki najavi izginotja.
Vselej je potrebno najprej z zbiranjem obvestil, s preverjanjem in z rednimi oblikami
dela poskusiti najti izginulo osebo. Če s tem pristopom ne najdejo izginule osebe,
odredijo iskalno akcijo. V primerih, ko pogrešani osebi grozi življenjska nevarnost, če
se je ne najde v kratkem času, pa je potrebno k iskalni akciji pristopiti nemudoma
(Gorenak et at, 2013). »Neposredno po prijavi zberemo podatke od prijavitelja, in na
podlagi teh informacij se odločimo o nadaljnjih ukrepih. Ali gremo v takojšnjo
iskanje, ali je primerno še nekje zbrati dodatna obvestila, da ne bi preveč
obremenjevali celotnega sistema in potem iti v iskanje.« (Praček, 2016).
Namen preiskovanje ja dvojen (Maver, 1983):
1. Z iskalno akcijo ugotoviti, ali je pogrešani živ ali mrtev
2. Odkriti morebitne sledove in indice kaznivega dejanja ali ugotoviti, da je oseba
zares prostovoljno odšla od doma
Ker je vsak primer poseben in so vedno možna nove in specifične oblike pogrešanja,
je potrebno upoštevati (GPU, 2000):
čas, od ugotovitve pogrešanja do trenutka, ko je bila o tem obveščena
policija,
okoliščine pogrešanja, še posebno če kažejo na kaznivo dejanje ali da bo
oseba zaradi težkih vremenskih razmer težko preživela,
starost pogrešane osebe in njene druge lastnosti,
vremenske razmere, značilnosti terena, naselij oziroma objektov, ki jih bo
potrebno pregledati,
razpoložljive sile in sredstva,
določanje prioritet pri iskanju.
23
Pri iskalnih akcijah na terenu poleg policije sodelujejo še druge sile. Ponavadi gre za
gasilce, pripadnike civilne zaščite (jamarji, gorski reševalci, potapljači),
prostovoljce, v obsežnejših akcijah tudi vojsko (GPU, 2000). Policija poudarja, da je
iskanje oseb lahko uspešno le ob sodelovanju s prizadetimi osebami in širšo javnostjo
(Policija, n.d.e). Vendar pa, ko gre za iskanje nevarne osebe, je v iskanje vključena
le policija (GPU, 2000).
Na podlagi ZNPPol (2013) lahko policija objavlja fotografije iskanih oseb v sredstvih
javnega obveščanja (na spletni strani policije in na spletnih/tiskanih medijih). Marjan
Fank (2013), priznava: »Na podlagi objave fotografij skoraj ni uspešnih najdb.« To
izjavo potrjuje tudi Miklič (2012), ki navaja, da na podlagi 21 objav s fotografijo, ki
so bile posredovane medijem v letu 2010 iz PU Ljubljana, ni bila najdena niti ena
oseba.
Policija sme, poleg vseh že omenjenih stvari za pridobitev podatkov o osebi, pridobiti
tudi podatke o premoženjskem stanju, dolgovih in drugih obremenitvah, preveriti
stanje na delovnem mestu (pogovor z delodajalcem, ko gre za poklicne voznike,
kakšen tovor je prevažal), podatke o življenjskem in nezgodnem zavarovanju osebe,
pridobitev zdravstvene dokumentacije, pri čemer se zdravniku pojasni razlog za
iskanje informacij, zaprositi mobilne operaterje za lokacijo mobilne komunikacijske
opreme…(GPU,2000).
Najpogostejše metode rekonstrukcije gibanja pogrešane osebe so (Fank, 2004):
mobilna telefonija (analiziranje baznih postaj – krajevno in časovno),
videoposnetki (varovani objekti, cestninske postaje, bencinski servisi),
plačilne kartice (zloraba),
računi (obvezno kombiniranje z zbiranjem obvestil).
Uspeh iskanja je precej odvisen od priprav in organizacije iskanja, kamor se štejejo
zlasti naslednji dejavniki (Čelik, 1984):
1) hitrost ukrepanja,
2) obseg zbranih obvestil o osebi in okoliščinah, v katerih je pogrešana,
3) število ljudi, ki sodelujejo pri iskanju,
4) pravilna določitev območja, na katerem je oseba ob začetku iskanja.
Navedeni dejavniki uspeha iskanja se med seboj povezujejo in vplivajo drug na
drugega.
24
Največ težav ima policija pri primerih, za katere nimajo dovolj podatkov in pa pri
osebah, ki same želijo izginiti ter spremenijo lastno identiteto, zaradi česar je ne
morejo preko česar koli iskati (Praček, 2016).
V ZDA se ljudje, poleg pomoči policije in njihovih sistemov, poslužujejo še drugih
metod, ki pomagajo pri iskanju. Tako imajo na voljo veliko število spletnih strani,
kjer lahko objavijo obvestilo o pogrešani osebi (The Doe Network, Missing persons of
America, Black & Missing Foundation…), izobešanje obvestil na javnih mestih,
družbenih in socialnih omrežjih in na kartonastih embalažah mleka. Pri nas so ti
načini zelo redki in še v povojih. Zdi se, da se ta način iskanja vzpostavi le, če ali ko
mediji izpostavijo odmeven primer (ponavadi objave na spletnih straneh medijev, v
časopisih (največkrat Slovenske novice) ali na lokalnih radijih. Kljub temu pa Raičevič
(2016) navaja, da se policija dogovarja z nevladno organizacijo, da bi se začeli
posluževati tudi te tuje prakse in bi imena in slike pogrešanih objavili na mestih, ki bi
bile za javnost čim bolj opazne, vendar pa dokončnega dogovora ali dodatnih
informacij o tem trenutno še ni.
549. člen ZKP (2012) daje policiji dovoljenje, da objavi fotografije trupel in
pogrešanih, če so razlogi za sum, da je smrt oziroma izginotje posledica kaznivega
dejanja. Ko pa izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja, je za objavo
fotografije, osnovnih podatkov o pogrešani osebi, splošnih okoliščinah pogrešanja
potrebno soglasje svojcev.
Iskalne akcije se končajo, ko je pogrešana oseba najdena, ko to odredi oseba, ki vodi
ogled pri iskanju v zvezi s kaznivim dejanjem ali ko glede na ocene pregledano
območje ne nasprotuje k ponovnemu pregledu (GPU, 2000).
5.3 Možni scenariji končanja primerov
»Za policijo ostane oseba pogrešana, dokler se jo ne najde ali najde njenih
ostankov…dokler ne izve dejanskega stanja te osebe.« (Praček, 2016).
Po ZNPPol (2013) policija vodi evidenco pogrešanih oseb (123. člen), katere vsebina
je vzdevek ali lažno ime, fotografija in osebni opis osebe, družinske in premoženjske
razmere, šolska izobrazba, poklic in zaposlitev, čas, kraj in okoliščine pogrešanja,
vrsta ter veljavnost ukrepa odredbodajalca (125. člen). Evidenca pogrešane osebe se
25
hrani do ustavitve policijske preiskave oziroma zaključka akcije varovanja ali do
najde pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali izdaje sklepa o zavržbi
kazenske ovadbe ali do pravnomočne oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja
kazenskega pregona (128. člen). Dosje pogrešane osebe je »živ« petdeset let. V tem
času zaposleni na MNZ opravljajo rutinske pogovore s svojci in znanci pogrešanega ter
preverjajo morebitna obvestila in najdena trupla (Dvoršak, 2002).
V ZDA je pogrešana oseba lahko razglašena za mrtvo po sedmih letih od vpisa med
pogrešane. Ta čas se lahko skrajša, ko gre za primere masovnih nesreč (npr. 11.
september 2001) (Random facts, 2013).
Kateri pristop je bolj smiseln v primeru, ko osebe ne najdejo – neskončna
pogrešanost ali razglasitev smrti po določenem času – je mnenje posameznika. Fank
(2013) tako meni: »To (kdaj se svojci sprijaznijo s pogrešanjem bližnjega, op.a.) je
zelo različno. Nekateri se sprijaznijo s tem, da pogrešane osebe nikoli več ne bo
domov, nekateri pa nikoli ne izgubijo upanja. Izvedeti, kakšna je (bila) usoda
pogrešanega, je olajšanje, tudi če se to zgodi po 20 letih.«
Pogrešano osebo lahko najdejo mrtvo ali živo. V obeh primerih je potrebno preveriti
možnost kaznivega dejanja.
Oseba najdena živa
Če osebo najdejo živo raziščejo razloge v ozadju - prostovoljni ali prisilni odhod,
žrtev ali povzročitelj kaznivega dejanja, družinske razmere… Pri pogrešanih otrocih
policija v primeru, da ugotovijo, da je vzrok pobega nečloveško ali protipravno
ravnanje staršev ali drugih oseb, o ugotovitvah seznanijo center za socialno delo ali
ustrezno dežurno službo socialnega varstva in iskano osebo izročijo njim v oskrbo
(GPU, 2000). Zbrani podatki o okoliščinah pogrešanja so policiji dobrodošli tudi za
analiziranje lastnega dela v iskalni akciji. V primeru hude malomarnosti iskane osebe,
bi bilo potrebno razmišljati o povrnitvi stroškov za nepotrebno akcijo iskanja
(Gorenak et al, 2013).
Policisti pri prijavi naroči prijavitelju, da policiji takoj sporoči, če bo pogrešana
oseba najdena ali se bo sama vrnila (GPU, 2000). Na to opozarja tudi Maver (1983), ki
pravi, da je malomarnost svojcev pri odjavi pogrešanosti manj razumljiva in da
depeše o iskanju niso preklicane tudi po več mesecev, čeprav se je pogrešani vrnil
26
domov že čez dan ali dva. Opozarja tudi, da so določeni primeri dlje časa nerešeni
zaradi nepravočasnega obvestila zdravstvene ali psihiatrične ustanove, v katero se je
zatekel pogrešani. Nekooperativnost s Centri za socialno delo in zdravstvenimi
ustanovami, pri primerih iskanja oseb, desetletja kasneje omenja tudi Kozmelj
(2011).
Oseba najdena mrtva
Če se najde truplo pogrešanega, morajo kriminalisti ugotoviti vzrok smrti, ne pa se
lahkomiselno zadovoljiti z mnenjem, da gre za nesrečo in tako zaključiti primer
(Maver, 1983). Čeprav določene okoliščine kažejo, da je oseba umrla naravne smrti
ali da je storila samomor, mora preiskovalec vedno izhajati iz suma, da je bila oseba
umorjena. Obstajajo namreč primeri, ko so storilci poskušali svoj umor prekriti s
fingiranjem samomora, zato se mora preiskovalec zavedati, da ta možnost ostaja in
mora opraviti ogled ter zbrati vsa potrebna obvestila, kot da bi šlo za umor
(Matijašević, 2011).
Ko je potrebno ugotoviti identiteto pogrešane osebe in identificirati najdeno truplo
smejo policisti poiskati in zavarovati material za identifikacijo (nosilce biološkega
materiala in materiala za pridobitev prstov in dlani pogrešane osebe), ob soglasju
krvnega sorodnika pogrešane osebe pa tudi odvzeti bris njene ustne sluznice. Policisti
smejo fotografijo in osebni opis pogrešane osebe in trupla objaviti (ZNPPol, 2013).
Identifikacijski postopek zajema preverjanje podatkov v evidencah policije, upravnih
organov in drugih zbirkah podatkov, za pridobitev katerih je policist pooblaščen z
zakonom, primerjavo prstnih odtisov in odtisov dlani, fotografije in osebnega opisa
osebe, brisa ustne sluznice…(ZNPPol, 2013).
Nedvomna ugotovitev identitete je potrebna tako za kazensko, kot tudi za
civilnopravne postopke (Policija, n.d.e).
5.4 Statistični podatki in analiza
Praček (2016) je pojasnil, da policija sama najde le okoli 10 % pogrešanih. Ko gre za
mlade je ta odstotek višji; med 30 in 40 %. Velika večina pogrešanih (40-50 %), se po
dveh, treh dneh sama vrne domov. Približno 15 % oseb najdejo mrtvih, od tega je
približno en odstotek oseb žrtev kaznivega dejanja, ponavadi umora ali kakšnega
drugega kazniva dejanja zoper življenje in telo.
27
Pavle Čelik (1984) v analizi za desetletje (1974 -1983) ugotavlja, da je bilo
opravljenih 48 večjih iskanj oseb. V 45 primerih so iskali eno osebo, v dveh po dva
učenca skupaj in v enem potnike avtobusa. Skupaj gre za 77 oseb, od tega je bilo 22
žensk (29 %), preostali so bili moški. 47 oseb (61 %) je bilo starih manj kot 15 let, 16
oseb (21 %) med 15 in 50 let, 8 oseb (10 %) med 50 in 70 let in 6 (8 %) starejših od 70.
Otroci so se izgubili med igro, na poti v ali iz šole, med izletom ipd. Odrasle osebe so
bile pogrešane med opravljanjem kmečkih del doma, na polju ali v gozdu. Najstarejši
pa so nenadoma odšli z doma v neznano smer. Otroci in najstarejši občani so se
izgubili tedaj, ko so bili zunaj nadzorstva okolice in bili jedro iskalnih nalog takrat.
Primeri, ko človeka ne najdejo tudi po več letih od izginotja, so zelo redki. Prav tako
so redki primeri, ko osebo najdejo po štirih ali petih letih živo, ki je živela svoje
življenje. Policija je obravnavala tudi primere, ko so našli osebo mrtvo in je bil žrtev
umora, a njegovega izginotja ni prijavil nihče (Raičevič, 2016).
Iz letnih poročil (Policija, n.d.d) smo zbrali podatke o razpisanih iskanjih pogrešanih
oseb v Sloveniji od leta 2006 do 2015, ki so prikazani v spodnji tabeli.
Tabela 1: Podatki o številu razpisanih iskanj pogrešanih oseb v Sloveniji po letih
Leto Mladoletni Odrasli Skupaj
2006 100 218 318
2007 235 377 612
2008 107 336 443
2009 71 319 390
2010 81 279 360
2011 61 155 216
2012 66 138 204
2013 134 483 617
2014 119 354 473
2015 127 317 444
Iz podatkov in grafa 1 lahko razberemo, da je bilo vsako leto pogrešanih več odraslih,
kot mladoletnikov, kar je razumljivo glede na to, da status mladoletnika nosijo le
osebe do 18. leta starosti. Opazimo lahko, da je v zadnjih desetih letih bilo največ
mladoletnih pogrešanih leta 2007, največ odraslih pa 2013.
28
100
235
10771 81
61 66
134 119 127
218
377
336319
279
155138
483
354317
0
100
200
300
400
500
600
2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015
Št.
razpis
anih
isk
anj
Mladoletni Odrasli
Ti dve leti imata prav tako najvišje število, ko pride do skupnega števila razpisanih
iskanj pogrešanih oseb v Sloveniji, ne glede na starost (graf 2). Kakšen je razlog za to
izstopanje ne vemo.
Na obeh grafih (1 in 2) lahko zaznamo tudi odstopanja za leti 2011 in 2012. Razlog je
zelo verjetno v spremenitvi obdelave podatkov v letnih poročilih – po letu 2012 so
podatki in poročila sama bolj podrobnejša in obsežna. Dodatni možni razlog je lahko
tudi spremenitev zakonodaje za policiste v letu 2013. V izbranem desetletju je bilo
na leto v povprečju pogrešanih približno 408 oseb.
Graf 1: Razpisana iskanja pogrešanih mladoletnikov in odraslih v Sloveniji med 2006 in 2015
29
318
612
443
390
360
216204
617
473444
150
200
250
300
350
400
450
500
550
600
650
2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015
Št. r
azp
isan
ih is
kan
j
Če prikazane vrednosti primerjamo s Čelikovo analizo (1984) pred 30 leti opazimo, da
je število pogrešanih oseb občutno višje. Možnih razlogov je veliko, med njimi
zagotovo osamosvojitev Slovenije, sprejetje nove policijske (Zakon o policiji leta
1998) in druge relevantne zakonodaje (npr. ZKP leta 1995), ter s tem povezano
definiranje pogrešane osebe in ukrepi. Omenili bi lahko tudi prestrukturiranje ter
moderniziranje policije. Gorenak et al. (2013) tako pišejo o organizacijskih
spremembah na vseh treh nivojih, kot so specializacija PP na lokalni ravni (med
drugim uvedba dežurnih služb, vodstva, kriminalističnih in drugih specializiranih
skupin), nove organizacijske enote na regionalni ravni (omenimo OKC in pa Urad za
zatiranje kriminalitete, ki je pridobil novo nadzorno in usmerjevalno funkcijo za
področja raziskovanja kaznivih dejanj v odnosu do PP) in spremembe na državni ravni
(opravljanje nalog varovanja oseb in objektov, kar je milica pred 1990 opravljala v
Beogradu, kot glavnem mestu bivše skupne države, včlanitev v Interpol leta 1992 in
ustanovitev službe za stike z javnostmi). Vse navedene in druge spremembe so
verjetno vplivale na boljše zaznavanje, obveščanje in preiskovanje primerov. Drugi
razlogi pa so lahko tudi večje prijavljanje in resnejše posvečanje takim primerov,
moderniziranje družbe, ki s tem prinese tudi večje možnosti za kazniva dejanja,
nesreče in pobege, kot posledica pritiskov družbe.
Graf 2: Skupno število razpisanih iskanj v Sloveniji od 2006 do 2015
30
2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Moški 101 124 88 152 179 202 184 198 177
Ženske 66 78 77 111 129 134 120 175 106
Skupaj 167 202 165 263 308 336 304 373 283
0
50
100
150
200
250
300
350
400
Šte
vilo p
rija
v
Želeli smo tudi primerjati število primerov pogrešanih oseb po posameznih policijskih
upravah tekom izbranega desetletja, vendar pa to ni mogoče zaradi različnih oblik in
vsebin policijskih poročil posameznih PU ter tudi spreminjajoče se vsebine tekom let.
Zato smo zbrali le podatke za PU Ljubljana, ki ima bolj obsežna letna poročila.
Podatke, prikazane v grafu 3 za obdobje od 2006 do 2011, smo povzeli po Mikliču
(2012), saj na žalost niso bili vključeni v letnih poročilih. Le-tem pa smo dodali
podatke od 2012 do 2014, ki pa so že bili del letnih poročil. Podatki za leto 2015 še
niso bili objavljeni v času pisanja naloge.
Iz grafa lahko razberemo, da je bilo v tem obdobju, za PU Ljubljana, skupno največ
pogrešanih v letu 2013, najmanj pa leta 2008. Razlika med tema letoma znaša 208
prijav. Skupno število prijav je skozi leta načeloma naraščalo, s posameznimi leti
odstopanja od tega trenda (2008,2012,2014). Največji vpad prijav se vidi prav iz 2013
na 2014 za skoraj 90 prijav. Če bi predvidevali le na podlagi grafa zadnjih let, bi
lahko pričakovali, da bo število prijav za 2015 višje kot pretekla leta.
Če primerjamo prijave glede na spol vidimo, da je vsako leto prijavljenih več
pogrešanj moških kot žensk. Ta zaključek je enak Čelikovem (1984) izpred 30 let. Za
večino let je razmerje odstotkov prijav med spoloma približno 60 % za moške in 40 %
za ženske. Vidna majhna odstopanja so v letih 2008 (razlika 11 prijav) in 2013
(razlika 23 prijav), v katerih je bil odstotek za moške malenkost višji od 50 %, zaradi
Graf 3: Število prijav pogrešanih oseb PU Ljubljana od 2006 do 2014
31
česar je bilo število prijav skoraj enakovredno med spoloma. Najmanjša razlika je 11
prijav za leto 2008, največja pa 68 leta 2011.
V poročilih PU Ljubljane za zadnja tri leta (2012-2014), je navedeno tudi število
prijav za otroke mlajše od 14 let, kar je prikazano v spodnji tabeli.
Tabela 2: Število prijav pogrešanih otrok starih do 14 let za PU Ljubljana 2012-2014
Leto Skupno št. prijav Otroci do 14. leta starosti Delež
2012 304 34 11%
2013 373 27 7%
2014 283 25 9%
Prikazani podatki so del letnih poročil šele od leta 2012, zaradi česar ne moremo
napisati trdnih zaključkov. Vidimo pa lahko, da povprečje teh treh let 9 % prijav za
otroke mlajše od 14 let. Če ta podatek velja na splošno za celotno Slovenijo, smo
mnenja, da delež ni visok, glede na to, da gre za letno obdobje. Na žalost tega ne
moremo potrditi, zaradi različnih letnih poročil PU in pomanjkanja podatkov.
Prav tako je za ta leta PU Ljubljane v poročila vključila število primerov, ki so se
končali s smrtjo ali bili kakorkoli povezani s samomorom.
Tabela 3: Število prijavljenih pogrešanih, ki so bili najdeni mrtvi za PU Ljubljana 2012-2014
Leto Skupno št. prijav Samomor Najdeni mrtvi (ni samomor) Skupaj Delež
2012 304 11 15 26 8,6%
2013 373 11 15 26 7,0%
2014 283 11 6 17 6,0%
Od skupnega števila prijavljenih pogrešanih na PU Ljubljana je bilo v povprečju za
izbrana leta 7,2 % oseb najdenih mrtvih, kar je skoraj polovica manj, kot je na
državni ravni. V poročilih ni navedeno število primerov, ko je vzrok, ko ni šlo za
samomor, umor. Ta podatek je naveden le za leto 2013, ko je bilo vseh 15 primerov
smrti posledica naravnih vzrokov. Samomori predstavljajo približno 3 % delež od vseh
prijav pogrešanih na PU Ljubljana za izbrana leta.
Če naše številke pogrešanih primerjamo s pogrešanimi v ZDA hitro opazimo, da je
tam pogrešanih precej več. Najbolj realen pokazatelj stanja je primerjava števila
32
prijav glede na število prebivalcev1. Povprečen odstotni koeficient med leti 2007 in
2015 za ZDA znaša 0,22 % in 0,02 % za Slovenijo, kar z drugimi besedami pomeni, da
sta bili v povprečju, znotraj izbranega obdobja, letno, na 1000 oseb v ZDA pogrešani
2,2 osebi, medtem ko v Sloveniji 0,2 osebe.
V ZDA je v povprečju, ob katerem koli času, pogrešanih do 90 tisoč oseb. 60 %
pogrešanih je starejših in 40 % mlajših od 18 let (Kepple, Epstein in Grisham, 2014).
Pri nas je odstotek pogrešanih, starejših od 18 let višji, in sicer 73 % in 27 % za
pogrešane mladoletnike2.
Glede na statistične podatke (FBI, n.d.), od leta 2007 do 2015, je letno več prijav
pogrešanj žensk. Odstotno povprečje za to obdobje nakazuje, da je 51 % pogrešanih
v ZDA ženskega in 49 % moškega spola. 60 % pogrešanih je belcev (vključno s
hispanci), 34 % črncev, 2 % azijcev, 3 % neopredeljenih in 1 % staroselcev (ang. Native
American).
Mediji v ZDA se bolj osredotočajo na primere pogrešanih žensk, še posebej bele rase,
kar so poimenovali 'The missing white woman syndrome', saj družba kaže več
zanimanja za mlade, lepe ženske, ki imajo največkrat svetle lase (Random facts,
2013). Problem rasne diskriminacije v ZDA se kaže tudi pri prijavljanju pogrešane
osebe, saj opažajo, da družine velikokrat ne prijavi pogrešanja, saj posamezniki ne
vedo, kaj storiti v teh primerih ali kako izpolniti prijavo, zgodi pa se tudi, da jo
policist zavrne, češ, da so osebe odrasle in lahko odidejo kadar želijo ter vnaprej
predpostavijo, da je izginotje povezano s kriminalnimi aktivnostmi. Zaradi tega je
bila ustanovljena ne profitna organizacija Black & Missing Foundation (Molla, 2014).
Na ameriški strani sistema Amber alert navajajo, da je v ZDA na vsakih 40 sekund
pogrešan en otrok. Letno je pogrešanih več 700 000 otrok (Amber alert, n.d.). V teh
primerih so prve tri ure kritične za najdbo otroka. Približno 76 % ugrabljenih otrok, ki
postanejo žrtve umora, je mrtvih v treh urah od ugrabitve (Random facts, 2013).
80 % pogrešanih mlajših od 18 let, je obravnavanih kot begavci od doma. Od teh vsak
sedmi postane žrtev spolne trgovine. Drugi razlogi za pogrešanje otrok so družinske
ugrabitve (t.j. družinski član, ki ni legalni skrbnik vzame otroka). V 53 % je ugrabitelj
1 Število prijav pogrešanih za ZDA pridobljeno na spletni strani FBI (n.d.), za Slovenijo vrednosti s tabele 2, število prebivalcev s spletne strani Worldometers (2016a,b). 2 Povprečje desetletja 2006-2015 izračunanega iz tabele 1
33
oče, v 25 % mati, v ostalih primerih pa stari starši, tete, strici ali drugi družinski član.
V takih primerih se 46 % otrok vrne domov v enem tednu in 21 % znotraj enega
meseca (Random facts, 2013). 1 % pogrešanih otrok je žrtev ugrabitev s strani
neznancev (Kepple, Epstein in Grisham, 2014). Večina ugrabljenih otrok je starih med
12 in 17 let, 80 % je bele rase, 90 % ugrabiteljev je moškega spola. V več kot polovici
primerov so žrtve spolno zlorabljene (Random facts, 2013).
Zgornji prikaz nam prikaže precejšen vpad prijav pogrešanih oseb v zadnjih 25 letih.
Vrh je bil dosežen leta 1997, s skoraj milijon prijavami. Najmanj prijav (680 tisoč) pa
je bilo zabeleženih leta 2013. Upad pripisujejo več razlogom, vključno z večjo
medijsko izpostavitvijo teh primerov, družbeni ozaveščenosti in uporabi novejše
tehnologije (mobiteli, kamere, Amber Alerts, družbena omrežja), vendar pa
opozarjajo, da se je s tem spremenilo tudi obnašanje ugrabiteljev, ki namesto fizične
ugrabitve na cesti, svoje žrtve spoznavajo preko interneta (Molla, 2014).
V zadnjih desetih letih je bilo v ZDA v povprečju 750 tisoč prijav pogrešanih oseb
letno (Kepple, Epstein in Grisham, 2014). Kljub visokim številkam pa se večina
primerov skozi leto razreši in zreducira na približno 2000 nerešenih do konca leta
(Majority of missing persons…, 2013).
Slika 4: Število prijav pogrešanih oseb v Ameriki 1990-2013 (Vir: Molla, 2014)
34
6 Detektivi
Pri iskanju pogrešanih ali iskanih oseb nam lahko pomagajo tudi detektivi. Iskanje je
zamudno, zato nekateri menijo, da bi pri tem bili bolj uspešni zasebni detektivi, saj
policisti, zaradi preobremenjenosti z drugimi z drugimi zadevami, le redko posvetijo
pogrešanim osebam vso svojo pozornost in delovni čas (Maver, 1983).
Konec maja 2016 je bilo 83 detektivov z aktivno licenco na seznamu Detektivske
zbornice, od tega 24 detektivk (Detektivska zbornica RS, 2016a). 100 detektivom je
prenehala veljati licenca (Detektivska zbornica RS, 2016c).
Za ta del diplomske naloge smo se za dodatna pojasnila in odgovore, ki jih v zbranih
virih ni bilo mogoče pridobiti, obrnili na detektivko Dvoršak Heleno, ki je že iskala
pogrešane osebe. Po izobrazbi ekonomistka s specializacijo iz informacijske varnosti,
je detektivka že od leta 1999, ko je kot vajenka pomagala očetu, sedaj bivšemu
detektivu, Andreju Dvoršaku, licenco pa je pridobila leta 2006 (osebni intervju,
6.6.2016)
6.1 Zakonska opredelitev in dovoljenja
Glavna zakonska podlaga za delo detektivov je Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD-
1, 2011).
Detektivska dejavnost je zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij ter
svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki ga za naročnikove potrebe
opravlja detektiv, ki ima izdano licenco in izpolnjuje pogoje v skladu z zakonom. To
dejavnost lahko, kot svoboden poklic, opravlja pravna ali fizična oseba, ki mora
pridobiti licenco, se vpisati v evidenco detektivov in se obvezno pridružiti v
Detektivsko zbornico Republike Slovenije (ZDD-1, 2011).
Da prosilec pridobi licenco mora biti državljan Republike Slovenije ali države članice
EU, imeti najmanj izobrazbo pridobljeno na visokošolskem strokovnem programu prve
stopnje, opraviti izpit za detektiva, biti mora varnostno preverjen in v zadnjih dveh
letih pred vložitvijo vloge ne sme opravljati naloge policista, pooblaščene osebe pri
Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (SOVA) ali Obveščevalno varnostni službi
(OVS) Ministrstva za obrambo. Licenca preneha veljati, če detektiv pisno izjavi, da ne
35
želi več opravljati detektivske dejavnosti ali če detektiv umre. Licenco pa se lahko
tudi začasno ali trajno odvzame (ZDD-1, 2011).
Detektiv sme pridobivati informacije o (ZDD-1, 2011):
pogrešanih ali skritih osebah in povzročiteljih škod,
anonimnih pisanjih,
dolžnikih in njihovem premoženju,
pogrešanih ali izgubljenih predmetih,
dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za dokazovanje pravic in upravičenj
stranke,
uspešnosti poslovnih subjektov,
kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo in o njihovih storilcih,
spoštovanje konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule,
zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, do
povračila stroškov prevoza, dela pod vplivom alkohola ter drugih disciplinskih
kršitvah.
Detektiv sme zbirati podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov, iz evidenc, z
osebno zaznavo ali uporabo tehničnih sredstev.
S pisnim pooblastilom stranke ima pravico pridobiti podatke iz (ZDD-1, 2011):
evidence registriranih vozil,
registra stalnega prebivalstva in centralnega registra prebivalstva (osebni
podatki, čas in kraj stalnega in začasnega prebivališča),
evidence zavarovancev (zaposlitev, delodajalec, prejšnje zaposlitve),
slovenskega ladijskega registra in registra zrakoplovov.
Detektiv lahko pridobiva informacije tudi z neposredno zaznavo na javnih krajih,
javno dostopnih odprtih ali zaprtih prostorov in prostorov, ki so vidni iz javno
dostopnega kraja. Detektiv ne sme posegati v zasebni zaprti prostor ali zasebni
prostor, ki je s fizično prepreko, oznako ali opozorilom ločen od javnega prostora. Pri
osebni zaznavi sme uporabljati naprave za slikovno snemanje, vendar le, ko je to
potrebno za zavarovanje dokazov. Uporabljati sme tudi naprave za zvočno snemanje
(diktafone), vendar le s pisno ali zabeleženo ustno privolitvijo osebe, ki bo snemana
(ZDD-1, 2011).
36
Detektiv pa v okviru svojega dela ne sme opravljati upravičenj, za katere je
pooblaščena policija, sodišče ali drugi pravosodni organi, prikritih preiskovalnih
ukrepov, ki so v domeni policije, SOVE in OVS (ZDD-1, 2011).
Zbrani podatke in informacije se štejejo za poslovno skrivnost, in se ne smejo
posredovati tretjim osebam. Detektiv je dolžan informacije varovati tudi po
opravljeni storitvi za stranko in se uporabljajo samo za namen, za katerega so bili
pridobljeni. Vse podatke mora, po izpolnitvi pogodbe, izročiti stranki (ZDD-1, 2011).
6.2 Najem detektiva
Seznam detektivov si lahko ogledamo na spletni strani Detektivske zbornice, kjer
lahko preverimo tudi katerim detektivom, so prenehale veljati licence (Detektivska
zbornica RS, 2016c).
Detektiva podrobno seznanimo s problemom in natančno oblikujemo vprašanja ter
opredelimo, katere dokazne materiale potrebujemo. Zelo pomembno je, da mu je
prekrivamo dejstev, saj mu tako otežimo delo. Verjetno je, ena od glavnih omejitev
naročnika, cena storitev. Detektiva je potrebno, pred podpisom pogodbe, vprašati po
okvirni ceni preiskave in vseh okoliščinah, ki lahko vplivajo nanjo. Priporočena cena
urne postavke detektiva je 70,00 €, vendar pa ta lahko odstopa glede na
usposobljenost detektiva in zahtevnost primera. Običajno detektivi vzamejo
predujem, še preden začnejo preiskavo in izstavijo račun po zaključeni preiskavi.
Prav tako moramo detektivu plačati kilometrino, dnevnice in druge razumne stroške,
pri čemer se z njim dogovorimo za limit, glede na upravičene stroške (Detektivska
zbornica RS, 2016b).
Detektivka Helena Dvoršak se s stranko dogovori za pavšal. Cena je odvisna od
potrebe po dodatnih poizvedbah, kot so računalniki in mobiteli. Tako delo opravljajo
posebej vrhunski strokovnjaki in ne ona sama. Njena osnovna cenovna postavka pa
variira, odvisno od primera (višja/nižja, če gre za otroka, osebo, ki je že dlje
pogrešana in je malo začetnih informacij…). Sama kdaj tudi zavrne stranko, ki se
nanjo obrne za iskanje pogrešane osebe, če presodi, da oseba ni upravičena do
iskanja (osebni intervju, 6.6.2016).
Tako detektivka ne bi prevzela primera iskanja Domna Simoniča. »Prevzemam le
iskanje pogrešane osebe, za katero je vsaj neka realna minimalna možnost, da jo
37
bom lahko našla, recimo pogrešanega najstnika ali otroka. Adolescente in odrasle je
težko izslediti in običajno je denar za detektiva v takih vržen skozi okno.« (H.
Dvoršak, 2016).
Detektiv je zavezan k poklicni molčečnosti tudi v primeru, da se po uvodnem
srečanju in deljenju informacij z njim, ne odločite zanj in njegove storitve. Prav tako
smo dolžni po končanem delu, v vsakem primeru, izplačati detektiva, čeprav morda
pride do drugačnih ugotovitev in rezultatov, kot smo jih mi pričakovali (Detektivska
zbornica RS, 2016b).
6.3 Zbiranje obvestil in iskanje
Preden se bo detektiv lotil iskanje pogrešane osebe, bo najprej poskušal odkriti
motiv in vzrok, zakaj je oseba izginila ali zapustila svoje okolje. Detektivi
najpogosteje iščejo osebe, ki so dolžniki v upniško-dolžniških razmerjih ali pravnih
poslih. Najpogostejši motivi pri vseh ostalih primerih pa so prepiri v okolju pogrešane
osebe, alkoholizem, narkomanija itd., precej pogosti vzroki so tudi neuspeh v šoli,
spolno nadlegovanje ali kaj drugega, kar je povezano s spolnostjo in ljubeznijo,
psihične travme in stresi, neuspehi in nasilje vzgoji problemi z otroki… (A. Dvoršak,
2002).
Nato bo zbral čim več podatkov o pogrešani osebi in tako ustvaril njen profil. V
Prilogah lahko vidimo primer obrazca za osebni opis osebe (Detektivska agencija
AHD, 2002).
Sledi poizvedovanje, ki je odvisno predvsem od tega, koga iščemo, zakaj in koliko
časa je pogrešan in v kakšnih okoliščinah so se pretrgali stiki med pogrešanim in
stranko. Edina skupna točka iskanj pogrešanih oseb je telefonski imenik, saj je skoraj
vsak pogrešani povezan z njim (A. Dvoršak, 2002).
Najpreprostejši koraki detektiva pri iskanju pogrešane osebe so naslednji (A. Dvoršak,
2002):
zbrati čim več podatkov o pogrešani osebi,
izdelati njen profil,
preveriti vse dostopne podatkovne baze, ki jih dopušča ZDD-1,
izpraševanje vseh, ki so osebo poznali in vedo kaj povedati o njej,
analiza zbranih podatkov in usmeritev v smer dodatnih informacij,
38
uporaba medijev in objava zgodbe o pogrešani osebi.
Ko detektiva najame družina pogrešane osebe, mu po navadi omogoči vpogled v
osebne predmete osebe (dnevnike, šolski zvezki, pisma, rokovniki, računalniki in
diski…). Pametno je detektivu povedati, če je te predmete pregledala že policija in
ali je našla v njih kaj uporabnega. Kljub temu je dobro, če vse še enkrat pregleda
detektiv sam ali najame računalniškega strokovnjaka, če sam ne obvlada zadev.
Preden se oseba odloči brskati po tujem računalniku, mora imeti dovoljenje lastnika
in uporabnika ali odredbo sodišča, zaradi česar je pametno, da posameznik najprej
preveri zakonodajo pred začetkom posega (A. Dvoršak, 2002).
Helena Dvoršak pravi, da imajo detektivi težave, ko pride do pregleda v
komunikacijsko zasebnost, saj jim zakon ne dovoljuje vpogleda v elektronska
sporočila, trde diske računalnikov in drugo elektronsko komunikacijo. »Detektiv se
mora tako odločiti, ali bo tvegal in prestopil zakon ali pa bo ostal na varni strani. Če
ne gre za otroka ter popolno sodelovanje družine, običajno detektivi ne tvegajo
vpogleda na trdi disk in elektronske komunikacije.« (H. Dvoršak, 2016).
Detektiv se poslužuje tudi opazovanja. V primeru pogrešanih oseb nadzoruje tudi
bližnje osebe, ki naj bi imeli stike s pogrešanim (A. Dvoršak, 2002).
6.4 Sodelovanje s policijo
Vsak primer se po navadi začne s prijavo na policiji, kjer odprejo nov dosje, zberejo
podatke in razpišejo iskanje. Nato temu dodajo načrt iskanja pogrešanega z
navedenimi policisti, ki so se s primerom ukvarjali in njihove naloge. Policisti redno
opravljajo pogovore s svojci in znanci ter preverjajo morebitna obvestila in najdena
trupla. Pri njih je tak dosje živ petdeset let (A. Dvoršak, 2002).
Če detektiv pri svojem delu odkrije podatek o storitvi kaznivega dejanja, ki se
preganja po uradni dolžnosti, je dolžan podati ovadbo pristojnemu organu (ZDD-1,
2011). »V primerih, ko svojci s pomočjo zasebnih detektivov ali jasnovidcev pridejo
do novih podatkov in je njihova preverljivost relevantna, jih policija preveri. /…/
Zasebni detektivi pa lahko pridejo do informacij, do katerih policija v okviru svojih
preiskav ni prišla - ali ni bila v tistih sredinah ali pa so detektivu svojci posredovali
dodatne podatke.« (Fank, 2013)
39
V primeru, da najdejo pogrešano osebo, ki pa sama želi pretrgati vezi, novega
naslova na njeno željo ne razkrijejo. Detektivi v takih primerih preverijo, da je z
osebo vse v redu in posredujejo domačim dokaz o opravljenem delu (npr. fotografija
s časopisom, ki je izšel tisti dan) (A. Dvoršak, 2002). Policisti se prav tako držijo tega
etičnega kodeksa, ko gre za polnoletne in opravilno sposobne osebe, saj je oseba
pogrešana le, dokler se je ne najde in prepriča, da je z njo vse v redu (Vrbnjak,
2013).
Kako je s sodelovanjem v realnosti smo preverili pri detektivki. Sama pravi, da se
morajo bližnji, v primeru pogrešanja osebe, najprej obrniti na policijo, šele nato na
detektiva. Opozarja, da imajo starši včasih preveč idealizirano mnenje o svojih
otrocih in ne upoštevajo, možnost samomorilnih mislih le-teh, zaradi česar se potem
raje obrnejo na detektiva, ko pa bi se v resnici morali na policijo. Oseba se lahko
obrne na detektiva tudi brez uradne prijave na policiji, vendar pa so takšni primeri
redki, pravi. V takem primeru detektivu ni potrebno pogrešanja prijaviti policiji (H.
Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
Zanimalo nas je tudi, kakšna je izmenjava podatkov ter sodelovanje med policijo in
detektivom, ki preiskujejo isti primer. Obstaja mnenje, da je sodelovanje med tema
akterjema dokaj enostranska, pri čemer so detektivi primorani posredovati kakršne
koli uporabne informacije, medtem ko policija k temu ni zavezana. Detektivka na to
odgovarja, da sodelovanja ni, da policija načeloma dela po svojih kanalih, detektivi
pa po svojih (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
Pri tej izjavi bi radi izpostavili tudi primer, ki ga je detektivka dodala kot opombo na
koncu intervjuja. Gre za iskano osebo, za katero je na strani Interpola razpisana
tiralica. Naši pravosodni organi za pregon ga iščejo za začetek prestajanja kazni,
obsodbe goljufije (Interpol, n.d.). Detektivka je osebo našla že dvakrat, v Londonu,
na istem naslovu. Stranka je naslov posredovala državnemu tožilstvu, a osebe ni
nihče obiskal ali je izročil Sloveniji. Pravi, da menda iz humanitarnih razlogov.
Naročnik storitev ji tudi ni plačal njenega iskanja (H. Dvoršak, osebni intervju,
6.6.2016).
Pri zadnjih primerih pogrešanj fantov so starši izpostavili problem administracije v
policij ter dolgo čakanje na odobritve za dostopanje do podatkov. Detektivka na to
odgovarja, da je policija izjemno kooperativna, ko gre za otroke, ko pa gre za
40
primere odraslih oseb pa je malo težav. Za svoje delo uporablja različne podatkovne
baze, vendar pa stalnega dostopa do evidenc nimajo. Za vsak primer posebej je
potrebno pooblastilo, ki omogoča dostop (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
6.5 Uspešnost primerov in statistika
Bivši detektiv Andrej Dvoršak, je letno reševal tri do štiri primere pogrešanih otrok in
devet do deset primerov pogrešanih odraslih, s tem, da je pri slednjih šlo pretežno za
iskanje ljudi, ki želijo zaradi družinskih ali poslovnih razlogov socialno umreti in
drugje začeti na novo. Pogrešane so običajno našli (Vrbnjak, 2013).
Detektivka Helena Dvoršak je v zadnjih petih letih, od 2011 do 2015, preiskovala
okoli 12 primerov pogrešanih oseb ter še dodatnih 14, med 2006 in 2011. Torej,
skoraj 30 primerov v zadnjih desetih letih. Število primerov pa variira po letih,
kakšno leto jih je več, kakšno manj (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
Stranke jo največkrat najamejo za t.i. due diligence3, ko gre za tujce, za kontrolo
bolniških in vročanje pisanj, preverjanje naslovov, iskanje dolžnikov in najmanjkrat
za iskanje pogrešanih mladoletnikov (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
Na vprašanje, katere starostne skupine največkrat išče in kakšen je najbolj pogost
razlog za pogrešanje odgovarja, da gre za najstnike, pogosto je razlog ljubezen ali
šolski uspeh, ter odrasle, pri katerih je razlog največkrat dolg (H. Dvoršak, osebni
intervju, 6.6.2016).
Kolikšna je uspešnost najdenja pogrešanega, ko je najet detektiv, ni mogla
opredeliti, vendar pravi, da se zadeve pogosto končajo s samomorom, zaradi česar
truplo na koncu najdejo policisti ali gasilci. Se ji pa vsekakor zdi, da detektivi
pripomorejo k najdenju pogrešane osebe, vendar pa njihovo delo ne vpliva na
hitrejše in uspešnejše zaključitve takih primerov pri policiji (H. Dvoršak, osebni
intervju, 6.6.2016).
Ko smo vprašali, koliko časa je najdlje iskala pogrešano osebo, preden je bil primer
zaključen ali prekinjen, je izpostavila primer, ki ga je leta 2000 začel preiskovati
3 Preverjanje podatkov, podjetja ali osebe pred potencialnim podpisom pogodbe ali investicije
41
njen oče. Gre za velikega dolžnika, za katerega se ve, da je še živ, vendar pa je
primer še danes ni rešen (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
Glede na to, da je na strani policije javno objavljenih veliko pogrešanj, ki so daljša
od enega leta, nas je zanimalo tudi, kakšne so po njenih izkušnjah možnosti najdbe
takih oseb. Pravi, da možnost najdbe je, da pa je odvisno od resničnega interesa, da
se osebo najde (H. Dvoršak, osebni intervju, 6.6.2016).
Za svoj dosežek detektivka smatra uspešno iskanje 14-letne osebe, za katero je le
nekaj ur po tem, ko je začela preiskavo ugotovila, da je bodisi v Španiji ali v
Amsterdamu. Starši so ta podatek posredovali policiji ter osebo prej kot v enem
tednu našli v Španiji in srečno pripeljali domov (H. Dvoršak, osebni intervju,
6.6.2016).
42
7 Javno odmevni primeri v Sloveniji
Slovenija je v primerjavi z ZDA dokaj zadržana, ko pride do medijske izpostavitve
pogrešanih oseb in se ne poslužuje raznolikih pristopov, ko pride do iskanja, o čemer
smo pisali v poglavju 5.2. Odločitev, kateri primeri pogrešanja pridejo v javnost je
verjetno sprejeta s strani družine (lastna iniciativa), policije, ko gre za nujne
primere ali ko potrebujejo koristne informacije občanov, in pa tudi medijev, glede
na atraktivnost novice. Za ZDA so tako dokazali, da so mediji pristranski, ko pride do
poročanja o pogrešanih osebah, pri čemer primerom pogrešanih belih, privlačnih
ženski posvetijo več medijske pozornosti, kot npr. črnim ženskam z manjšim
finančnim prihodkom, saj je za slednje viktimizacija družbeno pričakovana. Ta
pristranskost se odraža tudi v delu njihovih policistov (Joffe, n.d.).
V zadnjem letu so mediji posvetili več pozornosti mladim fantom, ki so izginili in bili
po nekaj dneh najdeni mrtvi v reki. Pogrešanja 20-letnega Domna Simoniča, 20-
letnega Klemna Lenka in 21-letnega Petra Aplinca, ki so izginili brez sledu na istem
območju Maribora in so bili po več dneh najdeni v reki Dravi, so televizijsko
izpostavljali in jih ovili v teorije povezane s trgovino z organi, nasiljem in drogami,
kar pa je policija zavrnila. Mediji so primere povezali zaradi skupnega mesta
izginotja, t.i. mariborskega trikotnika4.
Klemen Lenko je izginil 4. decembra 2014 in najden 3. januarja 2015 v reki Dravi.
Nazadnje so ga videli v bližini lokala Trust, nato pa naj bi se odpravil s tremi
nepoznanimi moškimi v Štuk (Dangubič, 2015).
Peter Aplinc je bil pogrešan od 26. novembra 2015 in najden naslednji dan v Dravi.
Nazadnje je bil viden okoli druge ure pri lokalu Trust, potem pa izginil neznano kam.
Zadnji pogrešani, Domen Simonič, se je 23. februarja 2016 dopoldan vrnil iz Londona,
kjer je študiral in zvečer odšel s prijateljico na koncert v gostinski lokal Štuk.
Nazadnje je bil viden 24. februarja okoli polnoči pred lokalom, kjer se je odločal, ali
bi sploh vstopil, saj se je počutil slabo. Prijateljica mu je izročila vstopnico in mu
rekla, naj pride za njo, ko se bo počutil bolje. Okoli 00:30 naj bi ga šla iskat, vendar
ga ni našla. Policija je ugotovila, da je bil njegov telefon nazadnje aktiven malo pred
eno uro zjutraj v bližini Štuka, kasneje pa nedosegljiv. Pojavljale so se govorice, da
4 Območje, med okrepčevalnico Trust, gostinjskim lokalom Štuk ter Koroškim mostom
43
se je Domen pogovarjal s skupino neznancev pred koncertom, vendar pa policija tega
ni potrdila (Če bi šlo za podtikanje…, 2016).
Domna so našli 31.marca 2016 v Dravi pri hidroelektrarni Zlatoličje. Obdukcija je
razkrila, da je umrl zaradi utopitve. V krvi so našli alkohol, sledi pomirjevala,
zaužitega kratko pred smrtjo in THC (Čokl, 2016). Pri Lenku in Aplincu so prav tako
našli alkohol, pri Lenku tudi sledi droge. Policija je povezanost primerov zavrnila,
primer Lenka in Aplinca pa obravnava kot nesreči (Iskanje Domna Simoniča…,2016).
Se je pa v medijih (Policija potrdila: Eden od fantov…, 2016; Dangubič, 2016; Sta
izginotji Domna…, 2016) izpostavila teorija o prisotnosti nove prepovedane droge, ki
vsebuje 5-MeO-MiPT, sestavino, ki se pojavlja v obliki tabletk in povzroča evforijo ter
okrepi občutenje zvoka, barv in slik. Med negativne učinke spadajo nespečnost,
stiskanje v prsih, pospešeno bitje srca, občutek strahu in panike (Nacionalni inštitut
za javno zdravje, 2016). Omenjajo se tudi drugi učinki, kot je začasna izguba
spomina in povišanje telesne temperature, zaradi česar oseba išče ohladitev ter
možne, vendar ne nujne, halucinacije (Čokl in Planinšič, 2016). Na prisotnost
domnevne nove droge so bile opozorjene tudi štajerske zdravstvene ustanove, vendar
pa droga še ni raziskana, zaradi česar ne poznajo razsežnosti le-te, videz in možen
vnos v telo (Toplak, 2016). Policija je tabletke s to sestavino zasegla v letih 2013 in
2014, vendar pa v zadnjih dveh letih niso zasegli droge, ki bi vsebovala omenjeno
sestavino (Policija potrdila,…2016). Profesor kriminalistične psihologije, Peter Umek,
v intervjuju (Če bi šlo za podtikanje…,2016), meni, da ne gre za podtikanje droge,
saj bi bilo potem takih primerov zagotovo več.
Tekom iskanja Domna Simoniča, je 5. marca 2016 izginil tudi 18-letni Klemen Jaklič
iz Ljubljane, ki so nazadnje videli v središču Ljubljane, kjer se je zabaval s prijatelji,
nato pa je sredi noči izginil. Klemna so 3. aprila našli mrtvega v Ljubljanici in zanikali
sum na kaznivo dejanje. Ker gre za podobne primere, ki so se zgodili v roku 15-
mesecev, so mediji posvetili ogromno časa tem zgodbam in jih vsako dnevno osvežili.
Zdi se nam prav, da so mediji izpostavili te primere in tako pridobili tudi pozornost
javnosti, vendar pa na žalost tega niso deležni vse pogrešane osebe. Menimo, da so k
odmevnosti primerov veliko pripomogle tudi razne temne teorije, ki so vse primere
med seboj povezale in tako dodale medijsko atraktivnost.
44
Verjetno najbolj medijsko poznan primer je iskanje Jureta Plevnika Goloba, ki je
pogrešan že od 7. aprila 2000. Takratni 18-letni Jure je obiskoval ekonomsko
gimnazijo v Celju, vendar se tistega dne ni vrnil domov. Njegova mati Ika Plevnik, ga
je naslednji dan prijavila kot pogrešanega, kjer pa so policisti, po njenih besedah,
primer obravnavali kot pobeg in ga niso obravnavali resno. Tekom preiskave so
policisti ugotovili, da se je Jure odpeljal s prijateljem Rokom Jerašo, ki pa s policijo
ni želel sodelovati, zavrnil je sodelovanje pri rekonstrukciji zadnje vožnje in poligraf.
Rok je bil tekom preiskave obravnavan le kot osumljenec, čeprav je še dneve po
izginotju Jureta pošiljal njegovi mami sms sporočila pod pretvezo, da ji piše njen sin
in spreminjal izjave na policiji. Izkazalo se je tudi, da je bil Jure vpleten v nelegalne
posle, zaradi katerih je pridobil večje količine denarja. Policija je do leta 2011
opravila preko 200 razgovorov z osebami, več hišnih preiskav, pregledov telefonov in
bančnih izpiskov ter transakcij med obema. Vsako leto opravijo tudi vsaj eno iskalno
akcijo. Mati Ika Plevnik se je v vseh teh letih obrnila na več jasnovidcev in
astrologov, organizirala iskalne akcije, vendar brez uspeha (Bavčič, 2011). Večkrat jo
lahko opazimo v medijih, nazadnje tudi pri iskanju Domna Simoniča.
45
8 Uporaba jasnovidcev
V angleščini se oseba, ki uporablja paranormalne zmožnosti pri preiskovanju kaznivih
dejanj ter nudi svoje usluge preiskovalnim organom, imenuje jasnovidni detektiv
(ang. psychic detectiv ali psychic investigator). Med njihove paranormalne zmožnosti,
ki pomagajo pri preiskovanju primerov hujših kaznivih dejanj in pogrešanih oseb,
spadajo tudi pridobivanje informacij od osebni predmetov, jasnovidnost in
radiestezija. Največkrat o njih slišimo in jih vidimo preko medijev in dokumentarnih
oddaj, vendar pa je njihova koristnost vprašljiva (McFadden, n.d.).
Anketa (Sweat & Durm, 1993, v The parapsychologist, n.d.) v Ameriki je tako
pokazala, da je 35 % vprašanih policistov iz urbanih območjih, med svojimi
preiskavami, vsaj enkrat koristilo pomoč jasnovidnih detektivov. Vendar pa to ne
pomeni, da jim je to pomagalo pri preiskavi.
Tako so preverili trditve ameriško medijsko znane jasnovidke Slyvie Browne, o
visokem številu uspešnih sodelovanj s policijo. Iz takrat njenih zadnjih desetih oddaj
so analizirali (Gomes, 2000) 35 primerov, pri čemer so ugotovili, da so bili podatki pri
21 primerih preveč splošni, da bi lahko zaključili uspešnost, pri preostalih 14 primerih
pa policija ali družinski člani pravijo, da gospa Browne ni imela uporabne vloge. FBI
agent Chris Whitcomb je dodal, da jasnovidni detektivi niso pomagali rešiti niti enega
primera pogrešane osebe, čeprav vidi oddaje in sliši njihove trditve, ter da FBI ne
koristi njihovih sposobnosti. Slyvia Browne je sicer trdila 85 % uspešnost pri svojih
primerih, vendar pa so v drugi analizi (Shaffer in Jadwiszczok, 2010), ki je zajemala
115 primerov, zaključili, da je bila njena uspešnost ničelna. Kljub delitvi napačnih
informacij je bila gospa medijsko poznana, gostja v televizijski in radijskih oddajah,
lastnica podjetja in avtorica knjig.
V Avstraliji federalna policija uradno ne sodeluje z jasnovidci ali paranormalnimi
mediji. Leta 2006 so tako celo suspendirali policista, ki se je posvetoval z jasnovidko
in v uradni izjavi povedali, da ne podpirajo uporabo jasnovidcev. Kljub temu pa mladi
policisti poiščejo pomoč jasnovidcev in jim za njihovo pomoč tudi plačajo, vendar pa
da ni zagotovljene uspešnosti, prav tako se lahko pojavi dvom o izvoru informacij
jasnovidcev in tako postanejo osumljenci. Vendar pa nimajo primera pogrešane
osebe, ki bi bil razrešen le na podlagi informacij jasnovidca, brez informacij iz drugih
virov. Avstralski inštitut za kriminologijo priporoča, da se družina pogrešane osebe
46
izogiba jasnovidcev, saj se v obupu poslužujejo možnosti, ki se jih v bolj stabilnih
trenutkih ne bi (Arlington, 2010).
Jeff Little, bivši avstralski detektiv, pa je uspešno sodeloval z duhovnim medijem
Debbie Malone, ki jo je prvič opazil v oddaji, kjer so jasnovidci ponudili namige za
nerešene umore. Takrat, leta 2005, ko je preiskoval umor ženske, je poklical Debbie.
Povedal ji je le, da preiskujejo umor ženske in ji posodil zapestnico, ki so jo našli na
truplu. Debbie jim je nato sama posredovala informacije o tem, kje in kako je bila
ženska najdena, kje ubita in značilnosti morilca, ki so se izkazale za resnične. Little
dojema takšno pomoč kot dodatno orodje pri preiskovanju primerov, pri čemur
morajo najdbe še zmeraj podpreti z materialnimi dokazi. Sam je celo predlagal
sodelovanje Enote za pogrešane osebe z Debbie (Arlington, 2010).
Debbie Malone je svoje sposobnosti pridobila po splavu otroka pri 19. letih in
sodelovala pri več kot 20 primerih. Za svoje delo ne sprejema plačila in opozarja, da
imajo ljudje prevelika pričakovanja, ko pride do njenih sposobnosti. Sama to dojema
kot dodatno metodo pri preiskovanju, saj jim poda nov ali dodatni vpogled v
območje, ki ga še niso pregledali, vendar pa ne verjame, da jasnovidci rešujejo
primere (Arlington, 2010).
Uporaba parapsihologije, jasnovidcev oz. radiestezistov v Sloveniji ni tako razširjenja
kot v tujini. Kljub temu pa se sorodniki pogrešane osebe v težkih trenutkih obrnejo
na vse možne vire pomoči. Pri pregledu medijev smo največkrat opazili omembo
radiestezista Zdravka Malnariča.
Radiestezija je tehnika, pri kateri s pomočjo pripomočkov, ponavadi nihala in
bajalice, radiestezisti zaznavajo energije, vibracije oz. sevanje iskanih predmetov.
Radiestezija se med drugim uporablja pri iskanju vode, odkrivanju rudnin, iskanju
izgubljenih predmetov ali ljudi ter pri zdravljenju in ugotavljanju energijskega stanja
v organizmu (Društvo bioenergetikov in…, n.d.).
Zdravko Malnarič živi v 140 let stari hiši, z lesenimi tlemi in stropom, kjer ni sevanj, v
Kalu pri Semiču. V svoji hiši ima tudi vrtljivo mizo, preko katere se pogovarja z
duhovi, a rezultati so enaki kot z nihalom. Vidi lahko tudi prihodnost osebe, vendar
pa o tem ne govori rad, ker ne želi biti vedeževalec. Si pa videnja zapiše in kasneje
preveri njihovo pravilnost. Pri svojem delu mora biti sproščen in zbran. Uporablja
47
tako nihalo kot bajalico (Bezek-Jakše, 2015). »Kadar iščem osebo, potrebujem nekaj
njenega. Lahko je to las, oblačilo, fotografija. Potem na ta predmet položim kazalec
leve roke, v desni roki pa držim nihalo in začnem spraševati. Nihalo mi s svojim
gibanjem odgovarja z da ali ne. /…/ Najprej vprašam, ali je človek še živ, potem
začnem spraševati, kje ga iskati. Je v Sloveniji ali v tujini? Ko določim kraj, začnem
iskati lokacijo.« (Malnarič, 2016).
Njegovi začetki segajo v leto 1983, ko je z nihalom nad zemljevidom Jugoslavije iskal
iz zapora na Dobu pobeglega zapornika. Nihalo je kazalo na Novi Sad, kjer so ga
policisti kasneje tudi našli. Zdravko Malnarič je nato začel trenirati zase, dokler ni bil
dovolj samozavesten v pravilne ugotovitve. Tako je začel iskati vodo pod zemljo, s
čimer se ukvarja še danes (Bezek-Jakše, 2015).
Ljudje se nanj večkrat obrnejo za iskanje pogrešanega predmeta ali osebe. Tako je
pomagal osebam, katerim so ukradli avtomobil, vendar pa se je s tem nehal
ukvarjati, saj so mu tatovi začeli groziti. Prav tako ne išče več živali (Bezek-Jakše,
2015). Pri primerih pogrešanih osebi ima za sabo že kar precej uspešnih iskanj. Tako
je tri desetletja nazaj našel pogrešanega moškega, ki so ga pogrešali tri dni (Vrbnjak,
2013). Našel je tudi moškega, ki je šel iz Maribora na dopust v Split in izginil. Truplo
moškega so našli v suhi strugi, ovito okoli kamna (Bezek-Jakše, 2015).
Sodeloval pa je tudi pri nedavnih primerih. Julija 2015, so štirinajst dni iskali
povzročitelja prometne nesreče, Stanka Brajerja, v kateri je umrla romunska
družina. Na Zdravka se je obrnila družina po dveh dneh, ki je na podlagi fotografije
pogrešanega v petih minutah ugotovil, da je pogrešani storil samomor in določil kraj
trupla (Marin in Ambrožič, 2015). Kljub obsežnim iskalnim akcijam Stanka niso našli.
Nato se je na Zdravka znova obrnil sokrajan, kateremu je podal iste zaznane
informacije o pogrešanem. Po nekaj dneh so krajani in sorodniki pripravili lastno
iskalno akcijo, s pomočjo jamarjev in Stanka našli na omenjenem kraju, ki pa je bil
skoraj neprehoden. Sokrajan tako meni, da brez pomoči Zdravka, Stanka ne bi našli
(Bezek-Jakše, 2015).
Sodeloval je tudi pri iskanju nedavno pogrešanih fantov. Pri Klemnu Jakliču je tako
zaključil, da je bil fant, prav tam, takrat, že mrtev in tudi določil kraj v Ljubljanici,
kjer naj bi se nahajalo njegovo truplo (Dossier korupcija, 2016). Glede na zaključek
ljubljanske sodne medicine, da je čas smrti nedvomno iz začetka marca (Cokl in
48
Planinšič, 2016) nakazuje na pravilno ugotovitev Malnariča. Pri Domnu Simoniču pa je
z bajalico ugotovil, da se nahaja 1300 metrov SZ od lokala Štuk, v dotrajanih
objektih, vendar pa policisti s službenimi psi tam niso našli ničesar (Toplak, 2016).
»Najti mi je uspelo več kot 80 odstotkov pogrešanih. Od leta 1985, ko sem se začel
ukvarjati s tem, sem našel več kot 20 ljudi.« (Malnarič, 2016). Ne zanika, da mu
včasih tudi spodleti, da pogrešane osebe ne najde in da se mu je v enem primeru
zgodilo tudi to, da je nihalo pokazalo, da je človek mrtev, ko pa je bil živ.
Kljub vsem medijskim zgodbam pa kriminalist na PU Ljubljana, Damjan Miklič (2012),
navaja, da v svoji dolgoletni karieri ni zaznal, da bi bila kakšna pogrešana oseba ali
truplo najdeno s pomočjo jasnovidcev oz. radiestezistov. Prav tako Fank (2013): »V
preteklosti smo tako že opravljali preglede določenih območij, npr. jezer, na podlagi
jasnovidcev in podobnih, a se pozitivnih premikov v preiskavah na osnovi sodelovanja
svojcev z jasnovidci ne spomnim.«
49
9 Testiranje hipotez
V diplomski nalogi smo želeli preveriti tri hipoteze.
Hipoteza številka 1 se je glasila: »V Sloveniji nimamo posebne policijske ali kakršne
koli druge enote, ki bi se ukvarjala izključno z iskanjem pogrešanih in/ali iskanih
oseb.«
Pri preučevanju problematike smo ugotovili, da v Sloveniji nimamo posebne enote, ki
bi se ukvarjala izključno samo s primeri pogrešanih oseb. Posamezen primer res
obravnava več ljudi in še več jih je vključenih v same iskalne akcije, vendar pa
nimamo Enote za preiskovanje pogrešanih in iskanih oseb ali česa podobnega.
Kozmelj (2011) navaja, da naše enote, ki se ukvarjajo s tiralicami in pogrešanimi
osebami, niso organizirane posebej za ciljno iskanje oseb. Takšna enota tudi ni
organizirana na zvezni – državni ravni, kot je to praksa nekaterih držav EU. Večina
takšnih enot v tujini je organizirana kot organ Ministrstva za pravosodje, torej kot
pravosodni policisti, predvsem v državah Beneluksa. Glede organizacije in same
izvedbe nalog smo pri nas na nivoju nekaterih držav in njihovih sistemov okoli
obdobja 2005-2007. S primerom se tako načeloma ukvarjajo policisti na policijski
postaji, kjer je bila oseba prijavljena kot pogrešana. Lahko tudi ostale enote na
policijski upravi, če se sumi, da je oseba odšla iz območja, kjer je pogrešana
(GPU,2000). Imamo pa posebno delovno skupino za preiskovanje najhujših oblik
umora, ki se vključi v preiskovanje, kadar obstajajo razlogi za sum kaznivega
dejanja.
Glede na gornje ugotovitve smo hipotezo številka 1, ki se je glasila: »V Sloveniji
nimamo posebne policijske ali kakršne koli druge enote, ki bi se ukvarjala izključno z
iskanjem pogrešanih in/ali iskanih oseb«, potrdili.
Hipoteza številka 2 se je glasila: »Policija v sodelovanju z detektivi hitreje in bolj
uspešno razreši primere pogrešanih oseb.«
Pri preučevanju problematike smo, preko pogovora z detektivko (H. Dvoršak, osebni
intervju, 6.6.2016), ugotovili, da policisti in detektivi med seboj ne sodelujejo, da se
ji pa vsekakor zdi, da detektivi pripomorejo k najdenju pogrešane osebe, vendar pa
njihovo delo ne vpliva na hitrejše in uspešnejše zaključitve takih primerov pri
policiji. Pomoč detektivov je torej dobrodošla, vendar pa ni ključna za zaključitev
posameznega primera. Pri testiranju te hipoteze se je potrebno zavedati, da
govorimo zelo splošno in le na podlagi redkih virov in izjave. Upamo, da obstajajo
primeri, kjer so oboji med seboj sodelovali, si delili informacije in skupno uspešno
50
zaključili primer, vendar pa bi za potrditev tega bilo potrebno izvesti raziskavo,
govoriti z več detektivi, se obrniti tudi na policiste in zabeležiti njihove izkušnje.
Glede na gornjo ugotovitev smo hipotezo številka 2, ki se je glasila: »Policija v
sodelovanju z detektivi hitreje in bolj uspešno razreši primere pogrešanih oseb«,
zavrnili.
Hipoteza številka 3 se je glasila: »Če je oseba pogrešana dlje kot eno leto se iskanje
in vložen čas v posamezen primer občutno zmanjša, zaradi česar je najdba osebe
prepuščena sreči.«
Pri preučevanju problematike smo ugotovili, da so, tako kot v večini primerov, ki jih
policija preiskuje, najbolj ključne prve ure in prvi dnevi, ko so dokazi in sledi še
sveži. Prav tako so preiskovalci najbolj investirani v primere na začetku, ko je
informacij in teorij še veliko. S časom pa se zanimanje in upanje zmanjša. Življenje
teče dalje, policisti se ukvarjajo z novimi primeri, novih sledi ni, izvajajo se iskalne
akcije, ki pa so le obliž na rano za družino. Primer tega je iskanje Jureta Plevnika,
pri katerem so policisti po letih preiskovanja v slepi ulici, brez novih idej in namigov.
Fank (2013) pojasnjuje: »…velja, da se po navadi nove relevantne informacije
pojavijo v prvem desetletju po izginotju, in sicer so včasih te nove informacije
rezultat ''obuditve spomina'' na konkretna pogrešanja (npr. z objavo v časopisu),
lahko se pojavijo pri preiskavi kakšnih drugih primerov (npr. krvnih deliktov ali drugih
pogrešanj) ali pa se oseba zazna v nekem pravnem prometu v tujini, lahko pa
preprosto pride na dan leta zamolčana informacija iz ožje socialne mreže. /…/ Po
desetletju ali dveh pa se informacije v zvezi s pogrešanim praviloma pojavijo le še v
povezavi z drugimi preiskavami kaznivih dejanj ali dogodkih, ki ponovno vzpodbudijo
odziv ljudi (objave v medijih…).« Vidimo, da preiskovalci po daljšem pogrešanju,
informacije pridobijo le z dodatnim sodelovanjem ljudi, preko preiskave drugih
primerov ali, če je oseba živa, zaradi zaznave le-te v tujini. Torej ne zaradi
policijskega aktivnega preiskovanja, ampak drugih dejavnikov.
Glede na gornje ugotovitve smo hipotezo številka 3, ki se je glasila: »Če je oseba
pogrešana dlje kot eno leto se iskanje in vložen čas v posamezen primer občutno
zmanjša, zaradi česar je najdba osebe prepuščena sreči«, potrdimo, vendar le delno,
saj je naše določeno obdobje, glede na izjavo Fanka, prekratko.
51
10 Zaključek
V diplomski nalogi nas je zanimalo kako poteka iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji
ter vpletenost detektivov v takšne primere. Preko preverjanja hipotez smo tako
zaključili, da nimamo posebne enote, ki bi se ukvarjala izključno z iskanjem
pogrešanih ali iskanih oseb, kar nakazuje na to, da to trenutno ni področje
policijskega dela, ki bi bilo deležno večje pozornosti in da morda ni potrebe po
ustanovitvi takšne skupine. Za dokončno potrditev te trditve, bi bilo potrebno za
mnenje vprašati policiste, ki sodelujejo v takih primerih.
Spoznali smo tudi, da se svojci in bližnji, kot tudi družba na splošno, ne poslužujemo
dodatnih načinov iskanja, kot je to praksa na primer v ZDA (izobešanje obvestil/slik
na javnih mestih, družbenih in socialnih omrežjih in na kartonastih embalažah
mleka). Morebiti je razlog tudi v naši bolj zaprti kulturi, ne želji po izpostavljanju
pred družbo in okolico (še posebej, če so v ozadju občutljivi razlogi za pogrešanje ali
odhod osebe) in ne navajenostjo na naštete načine iskanja, ki smo jih navajeni le v
filmih. Razlog se morda skriva tudi v mnenju, da pogrešane osebe pri nas niso velik
družben ali policijski problem, ki bi zahteval navedene dodatne ukrepe.
Izpostavili smo tudi medijsko diskriminacijo pri poročanju o pogrešanih osebah v ZDA,
pri čemer je glavni razlog medijska atraktivnost. Pri nas, po našem mnenju, ne
moremo govoriti ali potrditi rasno, spolno ali ekonomsko medijsko pristranskost,
vendar pa lahko opazimo, da se reportaže trenutno osredotočajo predvsem na mlade
pogrešane osebe. Nekateri spletni mediji občasno objavijo sliko določene aktualno
pogrešane osebe, kar pa se verjetno zgodi na prošnjo policije in ne njihove
samoiniciative.
Presenetila nas je slaba komunikacija med policisti in drugimi akterji vpletenimi pri
iskanju pogrešanih. Najbolj nas je zanimalo sodelovanje med policijo in detektivi ter
spoznali, da je le-to slabo in da vsak dela zase. Problem predstavlja tudi
nekooperativnost zdravstvenih ustanov in Centrov za socialno delo, kar nakazuje, da
nesodelovanje med institucijami in akterji v državi, kratek stik v komunikaciji in
prekomerna birokracija otežujejo iskanje pogrešanih.
Glede na pregled vseh virov lahko zaključimo, da delo policistov, detektivov in
ostalih vpletenih pri nas ni slabo in je razrešitev primerov pogrešanih oseb uspešna.
Vendar pa menimo, da je precej prostora za napredek na tem področju.
52
En izmed glavnih problemov je pomanjkanje komunikacije in sodelovanja. Ameriška
baza podatkov NamUs, je dober primer, kako bi zdravstvo, sodstvo, organi pregona,
družba in morda še kdo, kot so detektivi in preverjeni jasnovidci, lahko in mogli
sodelovati. Pomanjkanje skupnih baz podatkov, skupne točke, kjer bi bila izmenjava
in dostop do informacij možen vsem pomembnim institucijam, pride v takih primerih
zelo do izraza.
V prihodnosti bi bilo, glede na globalizacijo, rast populacije in kriminala povezanega
z človeškim blagom, koristno razmisliti o ustanovitvi posebne enote za iskanje
pogrešanih oseb. Enota bi lahko poleg policistov vključevala tudi druge akterje
različnih področij, ki so v preteklosti že iskali pogrešane osebe in si tako delili znanje
ter izkušnje med seboj, se konkretno posvetili preiskovanju izginotij in predlagali
dolgoročne spremembe.
Policija bi lahko na svoji spletni strani podala več informacij o pogrešanih osebah in
dodala več slik, vendar pa bi bilo to smiselno le, če bi te objave bile bolj na očeh
javnosti. Možen način bi bil ustanovitev uradne spletne strani, namenjene le takim
primerom ali sodelovanje s televizijsko hišo, ki bi vsaj eno polurno TV prodajo na
teden, nadomestila s predvajanjem slik pogrešanih z zvočnim opisom ljudi. Znano je,
da ljudje precej časa preživijo pred televizijo in na socialnih omrežjih, da niti ne
vedo, kdo je pogrešan, če ne gre za medijsko odmeven primer ali če sami ne
pogledajo na stran policije, ter da postanejo bolj pozorni, če stvar večkrat slišijo in
vidijo. Zato se nam zdi, da bi mediji in policija lahko bolje sodelovali. Smiselno bi
bilo tudi obogatiti in preoblikovati del spletne strani policije namenjen pogrešanim
osebam.
Pri pisanju diplomske nalogo smo odkrili pomanjkanje raziskav in znanstvenih člankov
na temo pogrešanih oseb pri nas, kar nas je presenetilo. Slovenski članki, uporabljeni
v tej diplomski nalogi, so redki in hkrati stari več desetletij. Druga omejitev pri
pisanju so tudi statistični podatki policije. Različna letna poročila tekom let in
neenotnost le-teh med policijskimi upravami ter omejeni podatki za izbrano
tematiko, so nam onemogočili bolj podrobnejšo analizo za celotno Slovenijo. Kot
predvideno, je bilo tudi malo uporabnih in dostopnih virov, ko pride do dela
detektivov na tem področju pri nas. Opazili smo tudi pomanjkljivo zakonsko
opredelitev termina pogrešane osebe, kar se nam zdi smiselno ustrezno dopolniti.
53
11 Uporabljeni viri
Amber Alert. (n.d.). The facts about missing children. Pridobljeno 11.3.2016 na
http://www.amberalert.com/amber_alert/facts/
Arlington, K. (30. 12. 2010). Supernatural sleuths and the search for truth.
Smh.com.au. Pridobljeno na http://www.smh.com.au/national/supernatural-
sleuths-and-the-search-for-truth-20101229-19a9z.html
Bavčič, A. (7. 6. 2011). Mati Ika po enajstih letih še vedno išče sina. Rtvslo.si.
Pridobljeno na http://www.rtvslo.si/slovenija/mati-ika-po-enajstih-letih-se-
vedno-isce-sina/259290
Bezek-Jakše, M. (8. 11. 2015). DL: Radiestezist Zdravko Malnarič – Navadno ostane
anonimen. Lokalno.si. Pridobljeno na
http://www.lokalno.si/2015/11/08/144315/aktualno/DL_Radiestezist_Zdravk
o_Malnaric___Navadno_ostane_anonimen/
Butorac, K., Šuperina, M., Mikšaj Todorović, L. (2013). The missing Persons in the
Republic of Croatia. International Journal of Social Work and Human Services
Practice, 2013(2), 115-120.
Connecticut General Assembly. (2007). State police missing persons protocol.
Pridobljeno na https://www.cga.ct.gov/2007/rpt/2007-R-0037.htm
»Če bi šlo za podtikanje droge, bi bilo teh primerov več«. (16. 3. 2016). Zurnal24.si.
Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/ce-bi-slo-za-podtikanje-droge-bi-bilo-
teh-primerov-domen-simonic-psihoaktivne-vec-clanek-267010
Čelik, P. (1984). Množično iskanje oseb na prostem. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 1984(4), 340-348.
Čokl, V. (14. 4. 2016). Zdaj je uradno, zakaj je umrl Domen Simonič. Vecer.com.
Pridobljeno na http://www.vecer.com/zdaj-je-uradno-zakaj-je-umrl-domen-
simonic-6211563
Čokl, V. in Planinšič, E. (4. 4. 2016). Zavihane hlačnice in drobtinice v želodcu.
Vecer.com. Pridobljeno na http://www.vecer.com/zavihane-hlacnice-in-
drobtinice-v-zelodcu-6205946
Dangubič, A. (6. 12. 2015). Srhljivo: V Mariboru dva študenta tragično končala v
Dravi, še 23 oseb pogrešajo. Nova24tv.si. Pridobljeno na
http://nova24tv.si/slovenija/crna-kronika/srhljivo-v-mariboru-dva-studenta-
tragicno-koncala-v-dravi-se-23-oseb-pogresajo/
Dangubič, A. (13. 3. 2016). Obvezno za starše! V Mariboru nova nevarna droga. Je
kriva za skrivnostne smrti študentov? Nova24tv.si. Pridobljeno na
54
http://nova24tv.si/slovenija/crna-kronika/je-nova-droga-s-smeskom-v-
mariboru-kriva-za-izginotja-in-smrti-policija-skrivnostna/
Detektivska agencija AHD. (2002). Osebni opis pogrešane osebe. Pridobljeno na
http://www.detektiv.si/files/NoveDatoteke/osebni_opis_pogr_oseba.pdf
Detektivska zbornica Republike Slovenije. (2016a). Abecedni seznam detektivov.
Pridobljeno 31.5.2016 na http://www.detektivska-zbornica-rs.si/seznam-
detektivov/abecedni-seznam
Detektivska zbornica Republike Slovenije. (2016b). Nekaj napotkov za stranke, ki
želijo najeti detektiva. Pridobljeno na http://www.detektivska-zbornica-
rs.si/detektivska-dejavnost/osnovne-informacije
Detektivska zbornica Republike Slovenije. (2016c). Seznam detektivov, katerih
licence so prenehale veljati. Pridobljeno 31. 5. 2016 na
http://www.detektivska-zbornica-rs.si/seznam-detektivov/licence-ki-so-
prenehale-delovati
Dossier Korupcija. (19. 3. 2016). Ali bo radiestezistu Zdravku Malnariču z
jasnovidnimi sposobnostmi uspelo dognati, kje se nahajata Klemen Jaklič in
Domen Simonič? Pridobljeno 13. 6. 2016 na
http://www.dossierkorupcija.com/novice/?p=18872
Društvo bioenergetikov in hipnoterapevtov Slovenije. (n.d.). Radiestezija.
Pridobljeno na http://www.biomedica.si/radiestezija
Duell, M. (25. 4. 2014). Faces of Britain's lost children: How 140,000 under-18s vanish
across the country each year. Dailymail.co.uk. Pridobljeno na
http://www.dailymail.co.uk/news/article-2638708/Faces-Britains-lost-
children-Missing-People-launches-The-Big-Tweet-campaign.html
Dvoršak, A. (2002). Detektiv Taktika in metodika poizvedovanja & primeri.
Pridobljeno na http://www.detektivka.eu/media/uploads/files/DETEKTIV-
taktika-metodika-primeri.pdf
Dvoršak, H. (2. 3. 2016). Kje bi Domna Simoniča iskala detektivka?/Intervjuvar: A.
Lončar [Transkript]. Siol.net. Pridobljeno na
http://siol.net/novice/slovenija/kje-bi-domna-simonica-iskala-detektivka-
406905
Fank, M. (2004). Priročnik za preiskovanje primerov pogrešanja oseb, pri katerih je
sum o kaznivem dejanju. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike
Slovenije, Policija.
55
Fank, M. (29. 4. 2013). Misterij pogrešanih/Intervjuvar: T. Vrbnjak [Transkript].
Bonbon.si. Pridobljeno na
http://www.bonbon.si/default.asp?kaj=1&id=5708672
Gomes, J. (27. 11. 2000). Prophet Motive. BrillsContent.com. Pridobljeno 16.6.2016
na
http://web.archive.org/web/20010124001100/http:/brillscontent.com/2000d
ec/notebook/psychic.shtml
GPU. (2000). Iskanje oseb in stvari. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve
Republike Slovenije.
Gorenak, V., Krope, S., Smolej, D., Žaberl, M. (2013). Organizacija policijske
dejavnosti in pooblastila. Študijsko gradivo. Ljubljana: FVV.
Interpol. (n.d.). Wanted Persons. Pridobljeno 10. 6. 2016 na
http://www.interpol.int/notice/search/wanted/1998-7654
Iskanje Domna Simoniča: Jutri v Dravo 20 potapljačev. (26. 2. 2016). Zurnal24.si.
Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/iskanje-domna-simoncica-jutri-v-
dravo-20-potapljacev-clanek-265918
Joffe, J. (n.d.). Race and Gender: Media Bias in Coverage of Missing Persons.
Themissingny.nycitynewsservice.com. Pridobljeno na
http://themissingny.nycitynewsservice.com/part-two/race/
Kepple, K., Epstein, M. in Grisham, L. (25. 9. 2014). By the numbers: Missing persons
in the USA. Usatoday.com. Pridobljeno na
http://www.usatoday.com/story/news/nation-now/2014/09/23/missing-
persons-children-numbers/16110709/
Kozmelj, I. (2011). Mednarodni seminar o ciljnem iskanju oseb. Varnost, 59(3), 56.
Majority of missing persons cases are resolved. (7. 5. 2013). Npr.org. Pridobljeno na
http://www.npr.org/2013/05/07/182000622/majority-of-missing-persons-
cases-are-resolved
Malnarič, Z. (30. 3. 2016). Radiostezist Zdravko v tridesetih letih našel več kot 20
ljudi/Intervjuvar: B. Jamnik Vidic [Transkript]. Svet24.si. Pridobljeno na
http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/56f9563d0ffdb/v-tridesetih-letih-
nasel-vec-kot-20-ljudi
Marin, R. in Ambrožič, J. (28. 7. 2015). Radiostezist v petih minutah ugotovil, kje je
Brajer. Svet24.si. Pridobljeno na
http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/55b67fa49405b/radiostezist-v-
petih-minutah-ugotovil-kje-je-brajer
56
Matijašević, N. (2011). Izginotje s sumom umora - analiza primera. (Diplomsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Maver, D. (1983). Pogrešane osebe (kot družbeni in kriminalistični problem). Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 1983(38), 16-27.
McFadden, D. (n.d.). The psychic detectives! Pridobljeno 14. 6. 2016 na
http://www.citationmachine.net/bibliographies/117291650?new=true
Miklič, D. (2012). Pogrešane osebe kot družbeni in kriminalistični problem; vzroki in
pojavne oblike (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Ministrstvo za javno upravo. (n.d.). Pomagajte pri iskanju pogrešanih ali iskanih
oseb! Pridobljeno na http://www2.gov.si/e-uprava/prijava_pio.nsf#
Ministrstvo za javno upravo eUprava. (n.d.). Iskanje pogrešanih ali iskanih oseb.
Pridobljeno 27. 6. 2016 na https://e-uprava.gov.si/podrocja/drzava-
druzba/kazniva-dejanja/iskanje-pogresanih-ali-iskanih-oseb.html
Missing Persons. (n.d.). FAQ. Pridobljeno na
https://www.missingpersons.gov.au/find-out-more-about-missing-
persons/faqs
Missing Persons. (2011). Search Missing Persons. Pridobljeno na
http://www.missingpersons.ie/missing/
Molla, R. (10. 10. 2014). America's Missing Persons by Age, Race and Gender.
Wsj.com. Pridobljeno na http://blogs.wsj.com/numbers/americas-missing-
persons-by-age-race-and-gender-1814/
Morilcema Jureta Bajde po 30 let zapora. (16. 6. 2009). Delo.si. Pridobljeno na
http://www.delo.si/novice/kronika/morilcema-jureta-bajde-po-30-let-
zapora.html
Nacionalni inštitut za javno zdravje. (15. 3. 2016). Pojav novih psihoaktivnih snovi in
droge 5-MeO-MiPT v Sloveniji. Pridobljeno na http://www.nijz.si/sl/pojav-
novih-psihoaktivnih-snovi-in-droge-5-meo-mipt-v-sloveniji
National Missing and Unidentified Persons System. (n.d.). Frequently Asked Questions
(FAQ). Pridobljeno na https://www.findthemissing.org/en/homes/faq
Policija. (n.d.a). Anonimne e-prijave. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/component/content/article
Policija. (n.d.b). Anonimni telefon 080-1200. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/anonimni-telefon-080-1200
Policija. (n.d.c). Letna poročila o delu policije. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/statistika
57
Policija. (n.d.d). Pogrešane osebe Pogosta vprašanja. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/pogosta-vpraanja/1176
Policija. (n.d.e). Pogrešane osebe Preventiva – Kriminaliteta. Pridobljeno na
http://www.policija.si/index.php/preventiva-/preventiva/430-pogreane-
osebe
Policija potrdila: Eden od fantov je bil pod vplivom psihoaktivnih snovi. (15. 3. 2016).
Zurnal24.si. Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/policija-potrdila-eden-
od-fantov-je-bil-pod-vplivom-psihoaktivnih-snovi-clanek-266968
Praček, R. (4. 3. 2016). Pogrešani so le redko žrtve, ko pa so, so največkrat
umorjeni/Intervjuvar: M. Raičevič [Video]. Planet.si. Pridobljeno na
http://www.planet.si/novice/slovenija/video-iskanje-pogresanih-oseb.html
Raičevič, M. (4. 3. 2016). Pogrešani so le redko žrtve, ko pa so, so največkrat
umorjeni. Planet.si. Pridobljeno na
http://www.planet.si/novice/slovenija/video-iskanje-pogresanih-oseb.html
Random facts. (5. 8. 2013). 48 Interesting Facts About . . . Missing People.
Pridobljeno na http://facts.randomhistory.com/missing-persons-facts.html
Shaffer, R. in Jadwiszczok, A. (April, 2010). Psychic Defective: Sylvia Browne's
History of Failure. Csicop.org. Pridobljeno na
http://www.csicop.org/si/show/psychic_defective_sylvia_brownes_history_of
_failure
Sta izginotji Domna in Klemna povezani? (4. 4. 2016). Svet24.si. Pridobljeno na
http://svet24.si/clanek/novice/crna-kronika/57020b99f0d5e/sta-izginotji-
domna-in-klemna-povezani
The Federal Bureau of Investigation. (n.d.). NCIC Missing Person and Unidentified
Person Statistics. Pridobljeno na https://www.fbi.gov/about-us/cjis/ncic
The parapsychologist. (n.d.). Psychic Detectives. Pridobljeno 15. 6. 2016 na
http://www.theparapsychologist.com/parapsychology.php?id=sec17
Toplak, G. (8. 3. 2016). Srhljive teorije o izginotju Domna Simoniča. Svet24.si.
Pridobljeno na http://svet24.si/clanek/novice/crna-
kronika/56de8407c30c3/srhljive-teorije
USLegal. (n.d.). Missing person Law & Legal Definition. Pridobljeno na
http://definitions.uslegal.com/m/missing-person/
Vrbnjak, T. (29. 4. 2013). Misterij pogrešanih. Bonbon.si. Pridobljeno na
http://www.bonbon.si/default.asp?kaj=1&id=5708672
Worldometers. (2016a). U.S. Population. Pridobljeno 1.9.2016 na
http://www.worldometers.info/world-population/us-population/
58
Worldometers. (2016b). Slovenia Population. Pridobljeno 1.9.2016 na
http://www.worldometers.info/world-population/slovenia-population/
Zakon o detektivski dejavnosti [ZDD-1]. (2011). Uradni list RS, (17/11).
Zakon o kazenskem postopku [ZKP]. (2012). Uradni list RS, (32/12).
Zakon o nalogah in pooblastilih policije [ZNPPol]. (2013). Uradni list RS, (15/13).
Zakon o organiziranosti in delu v policiji [ZODPol]. (2013). Uradni list RS, (15/13).
59
12 Priloge
Intervju z detektivko Dvoršak Heleno, 6.6.2016
INTERVJU ZA DIPLOMSKO NALOGO
Spoštovani,
moje ime je Claudia Bradač in sem absolventka Fakultete za varnostne vede (smer
Varnost in policijsko delo). Trenutno pišem diplomsko nalogo z naslovom Iskanje
pogrešanih oseb v Sloveniji, katere glavni fokus je predstavitev, kako raziskovanje
takih primerov poteka pri nas, vendar pa me poleg policijske vloge zanima tudi vloga
detektivov in medsebojno sodelovanje med obema akterjema.
Ker potrebujem določene odgovore glede detektivskega sodelovanje pri teh primerih
in ker je bolj malo zapisane teorije na to temo v Sloveniji, sem se odločila obrniti
tudi na Vas, ki boste znali odgovoriti iz prve roke.
Spodaj so navedena vprašanja na katere bi prosila, da odgovorite iskreno, razumljivo
in podrobno (tudi na podvprašanja; omejitve v dolžini odgovorov ni).
Intervju bo del diplomske naloge, v kateri Vas bom seveda tudi navedla kot vir.
Po diplomiranju pa Vam lahko, če boste želeli, pošljem tudi samo diplomsko nalogo.
Vprašanj je 14 in, ker je na njih potrebno odgovarjati, Vam znajo vzeti precej časa.
Za Vaše sodelovanje in čas se Vam vnaprej zahvaljujem.
60
1. Predstavite se na kratko (naziv, koliko let ste že detektiv/ka)
Sem diplomirana ekonomistka in imam specializacijo iz informacijske varnosti in še
različna funkcionalna znanja. Licenco imam od 2006, kot detektivka pa delam od
1999, ko sem kot vajenka pomagala očetu, tudi detektivu.
2. Za katere potrebe Vas stranke največkrat najamejo oz. katere usluge
največkrat opravljate (naštejte top 5 1 = največkrat; 5 = najmanjkrat)
1. Due diligence – tujci
2. Kontrola bolniške vročanje pisanj
3. Preverjanje naslovov
4. Iskanje dolžnikov
5. Iskanje pogrešanih mladostnikov
3. Koliko primerov pogrešanih oseb ste preiskovali v zadnjih 5 letih? (Idealno bi
bilo, če bi imeli kakšne lastne številke in statistiko, vendar če jih nimate, lahko
navedete koliko takih primerov preiskujete letno – približno.)
Skupno kakih 12 v teh petih letih in še okoli 14 med 2006 in 2011. Po letih pa nimam
časa brskati, ker imam letno do 300 različnih primerov. Jih je pa kako leto več, drugo
manj.
4. Katere starostne skupine največkrat iščete in kakšen je najbolj pogost razlog
za pogrešanje po Vaših izkušnjah?
Najstniki – ljubezen, šolski uspeh.
Odrasli - največkrat zaradi dolgov ali drugim razlogov.
5. a) Kakšna je urna postavka za vaše storitve pri iskanju pogrešanih oseb?
Dogovorim se za pavšal. Je pa cena odvisna od potrebe po dodatnih poizvedbah –
računalnik, mobitel – to je posebej in to delajo vrhunski strokovnjaki, ne jaz.
b) Ali vaša osnovna cenovna postavka variira glede na primer – višja/nižja, če gre
za otroka, osebo, ki je že dlje pogrešana in je zelo malo začetnih
informacij…ipd.?
Da.
61
6. Ali kdaj tudi zavrnete stranko, ki se obrne na Vas, za iskanje pogrešane osebe?
Če da, kakšni so ponavadi razlogi za to odločitev?
Da, če presodim, da ni upravičena do iskanja.
7. Koliko časa ste najdlje iskali pogrešano osebo, preden ste primer uspešno
zaključili ali prekinili preiskovanje, zaradi kakršnega koli drugega razloga?
Oče je začel z enim primerom leta 2000 pa še vedno ni rešen, čeprav vemo, da je
oseba živa. Gre za velikega dolžnika.
8. Katerih tehnik se največkrat poslužujete pri iskanju pogrešanih oseb? Katere
naprave in tehnologijo uporabljate? Katere evidence in osebne stvari pregledate?
Ali se smete obrniti na druge detektive za pomoč?
Uporabim različne podatkovne baze.
9. Ali imate stalni prosti dostop do evidenc, ali je potrebno vsakič posebej
zaprositi za dovoljenja?
Za vsak primer je potrebno pooblastilo, ki omogoča dostop do evidenc.
Pri zadnjih medijsko odmevnih primerih pogrešanj so starši izpostavili problem
administracije v policiji, čakanje na odobritve za dostopanje do podatkov ipd.
Kakšne so Vaše izkušnje s tem pri Vašem delu?
Kadar gre za otroka, je policija izjemno kooperativna, če pa gre za odraslo osebo, je
malo težav.
8. Po Vašem mnenju, kdaj je pametno, da se bližnji obrnejo na pomoč detektiva,
v primeru pogrešanja oseb?
V prvi vrsti se morajo obrniti na policijo, šele nato na detektiva.
Starši imajo ponavadi o svojem naraščaju preveč idealizirano mnenje in ne
upoštevajo, da se po glavi mladostnika pletejo lahko tudi samomorilne misli, ki jih
nek dan pač realizira.
9. Ali se sme oseba na Vas obrniti, ko gre za iskanje pogrešane osebe, vendar pa
je sam ni prijavil pri policiji kot tako?
To se redko dogaja, se pa tudi zgodi.
62
Ali morate v takih primerih najprej prijaviti pogrešanje na policiji, ali lahko
delujete brez uradne prijave?
Ne.
10. Ko gre za pogrešane osebe, katerih primer že preiskuje policija in ste
naknadno najeti še Vi, ali sodelujete med seboj in si izmenjujete informacije?
Obstaja namreč mnenje (v teoriji in praksi), da je izmenjava med detektivi in
policijo, dokaj enostranska, pri čemer so detektivi primorani policiji posredovati
kakršne koli uporabne informacije, medtem, ko oni sami temu niso zavezani.
Kakšno je Vaše mnenje, glede na izkušnje?
Ne, policija načeloma dela po svojih kanalih, detektiv pa po svojih.
11. Kolikšna je vaša (ali splošna) uspešnost najdenja pogrešanega, ko bližnji
najamejo detektiva?
Težko rečem. Pogosto se zadeva konča s samomorom in takrat policija ali gasilci
najdejo truplo.
12. a) Ali se Vam zdi, da detektivi pripomorejo k najdenju pogrešane osebe?
Vsekakor.
b) Ali detektivi vplivajo na hitrejše in uspešnejše zaključitve takih primerov pri
policiji?
Niti ne.
13. Ali bi slovenski način preiskovanja pogrešanih oseb ocenili kot zadostno? Ali
se Vam morda zdi, da je to problematika, ki bi si pri nas zaslužila dodatne
pozornosti in drugih pristopov (kot npr. določeni ameriški načini (Amber alert,
slike na embalažah mleka, javne spletne strani, namenjene izključno iskanju
pogrešanih oseb), bolj podrobna baza na stani policije, morda ustanovitev
posebne skupine strokovnih oseb, ki bi se ukvarjala s takimi primeri…)?
Vsaka dodatna ideja je dobrodošla.
14. Po Vašem mnenju in izkušnjah, kolikšne so možnosti najdbe pogrešane osebe,
ki je pogrešana že vsaj eno leto?
Možno je. Vprašanje pa je, ali je resničen interes, da se jo poišče.
63
15. Vaše dodatno mnenje ali opombe
Za svoj dosežek smatram uspešno iskanje 14 letne osebe. Le nekaj ur po tem, ko sem
začela s preiskavo sem dognala, da je bodisi v Španiji ali v Amsterdamu.
Starši so ta podatek posredovali policiji in oseba je bila prej kot v enem tednu
najdena v Španiji in srečno pripeljala domov.
Drug tak dosežek pa je najdenje osebe
http://www.interpol.int/notice/search/wanted/1998-7654 , ki sem ga iskala 2x in
obakrat našla na istem naslovu. Stranka je naslov posredovala tožilstvu, a gospoda do
danes ni nihče obiskal in ga izročil Sloveniji. Menda iz humanitarnih razlogov.
Naročnik storitev tudi ni plačal mojega iskanja. Tudi to se zgodi.
Kadar začnete iskati pogrešano osebo, morate pridobiti natančen osebni opis in opis
njenih navad in razvad. To lahko skrajša čas iskanja.
Je pa seveda potrebno poznati cel kup podrobnosti. Tako denimo majhni otroci vedno
plezajo v hrib, posamezne osebe se vedno naseljujejo v hišah poleg gozda, druge
spet vedno v stolpnicah --- Skratka, potrebno je najti vzorec vedenja in navad in nato
se lažje išče.
Najlepša hvala za sodelovanje.
S spoštovanjem,
Claudia Bradač
64
Primer obrazca za osebni opis, ki ga uporablja detektiv
65
66
67
68
69
70
71
72