DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varstvoslovje

Družina kot faktor tveganja za razvoj odklonskega vedenja pri

otrocih in mladostnikih

Avgust, 2016 Vesna Kartuš

Mentor: doc. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Tinkari Pavšič Mrevlje za strokovno

pomoč, vse kritike in nasvete pri izdelavi diplomske naloge za spodbudo pri

izbiri teme in hitro odzivnost.

Posebna zahvala gre Boštjanu Slaku za vso pomoč pri iskanju literature in

tehnični podpori.

Hvala tudi mojemu partnerju za podporo in spodbudo pri pisanju ter mojim

otrokom, da sem lahko v miru pisala.

Hvala vam!

3

Kazalo Povzetek ............................................................................................ 5

Summary - Family as risk factor of conduct disorders in children and adolescents .... 6

1 Uvod ............................................................................................ 7

2 Psihosocialni razvoj otroka ................................................................. 9

2.1 Psihoanalitične teorije ................................................................ 9

2.1.1 Freudova teorija psihoseksualnega razvoja ................................. 10

2.1.2 Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja.................................. 10

2.1.3 Teorija objektnih odnosov...................................................... 12

2.2 Teorija socialnega učenja ............................................................ 12

2.3 Teorija navezanosti ................................................................... 14

2.4 Razvoj možganov ...................................................................... 16

2.5 Razvoj emocij in temeljna čustva .................................................. 19

2.5.1 Čustvena regulacija ............................................................. 20

2.6 Razvoj temperamenta ................................................................ 22

2.7 Razvoj osebnosti ....................................................................... 23

2.8 Oblikovanje samopodobe ............................................................ 24

3 Družina in njene funkcije, vzgoja in vzgojni stili ...................................... 26

3.1 Razvoj otroka v družini ............................................................... 26

3.2 Vpliv družine na oblikovanje osebnosti in samopodobe ......................... 27

3.3 Vzgoja ................................................................................... 28

4 Nastanek in razvoj vedenjskih motenj .................................................. 30

4.1 Družina kot dejavnik tveganja ...................................................... 31

4.1.1 Posledice pretirano zaščitniške družine na otrokov razvoj ............... 32

4.1.2 Posledice kaotične družine na otrokov razvoj .............................. 32

4.2 Način discipliniranja kot dejavnik tveganja ...................................... 32

4.3 Temperament in osebne značilnosti otroka kot dejavnik tveganja ........... 35

4.4 Samopodoba starša in prilagajanje na materinstvo ............................. 36

4

4.5 Psihično zdravje primarnega skrbnika ali njegova odsotnost .................. 37

4.6 Motnje navezanosti kot dejavnik tveganja ........................................ 39

4.7 Socialnoekonomski pogoji v družini kot dejavnik tveganja ..................... 42

5 Namen in cilji ................................................................................ 44

5.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................... 44

6 Verifikacija raziskovalnih vprašanj ...................................................... 45

7 Zaključek ..................................................................................... 53

8 Viri in literatura ............................................................................. 54

5

Povzetek

Diplomsko delo je osredotočeno na družino, ki skozi primarno socializacijo svojim

otrokom posreduje družbena pravila in vrednote. Družina s svojo klimo oblikuje

otrokovo osebnost in razvija njihovo avtonomnost, s tem ko jim nudi čustveno

podporo in občutek varnosti. Skozi teorijo navezanosti smo iskali odgovore, kako

zgodnje izkušnje, ki potekajo v družini, oblikujejo otroka in ga za vedno

zaznamujejo. V nalogi smo prikazali, da se pri ne-varno navezanih otrocih delovanje

možganov razlikuje od varno navezanih otrok in so zato tudi bolj dovzetni za

čustvene in vedenjske motnje. Starši so tisti, ki z neustreznim odnosom v ranem

otroštvu povzročijo, da imajo otroci težave z uravnavanjem čustev in s tem

postanejo bolj dovzetni za psihopatologijo. Psihofizično stanje starša in osebnostne

značilnosti otrok pomembno vplivajo na odnos in na način navezanosti, ki se

izoblikuje v diadi starš otrok. Z diplomsko nalogo smo želeli poudariti, da so

značilnosti družine in vzgojni slog izredno pomembni dejavniki pri razvoju

odklonskega vedenja otrok in mladostnikov.

Ključne besede: družina, vzgojni slogi, čustvene motnje, vedenjske težave,

navezanost, čustvena regulacija

6

Summary - Family as a risk factor of conduct disorders

in children and adolescents

This thesis focuses on the family, which transmits social norms and values to children

through the process of primary socialisation. The family and family climate develop

the child's personality and their autonomy by providing them with emotional support

and sense of security. Attachment theory helped us find answers to how early family

experiences shape the child and influence their future life. In this work we have

shown that the brain function of insecurely attached children differs from securely

attached ones’. Therefore, insecurely attached children are more susceptible to

emotional and behavioural disorders. Parents, who have an insensitive or

unpredictable relationship with their children in their early childhood, are

responsible for their children having problems with controlling their emotions.

Consequently, these children become more susceptible to psychopathology. Parents’

psychophysical state and child’s personality traits have a significant impact on their

relationship and pattern of attachment, which is formed in the parent-child dyad.

With this thesis we want to emphasize that family characteristics and kind of

upbringing are extremely important factors in the development of deviant behaviour

of children and adolescents.

Key words: family, parenting styles, emotional disorders, conduct problems,

attachment, emotional regulation

7

1 Uvod

Družina je temeljno okolje otrokovega psihološkega razvoja in ključni dejavnik

njegove socializacije. Otrok v družini ustvarja svoje prve medosebne odnose in z

njimi pridobiva izkušnje, ki oblikujejo njegove poznejše socialne odnose. Družina s

svojimi značilnostmi in klimo otroka popelje v čustveni svet, oblikuje njegovo

osebnost, samopodobo in socialno vedenje. Tako bo funkcionalna družina pripravila

otroka na samostojno življenje, s tem ko mu bo preko ustreznih spodbud omogočila,

da si razvije svojo individualnost. Nekatere družine pa te svoje funkcije iz različnih

razlogov ne zmorejo opraviti na tak način in tako že na začetku otroku ne dajo pravih

možnosti za zadovoljujoče vstopanje v svet. Ker je v prvi fazi razvoja družina tudi

tista, ki otroku posreduje veljavna družbena merila in vrednote, je nesporno, da je

družina pomemben dejavnik tveganja za nastanek čustvenih in vedenjskih težav

otrok.

Nova znanja iz psihoanalize, nevroznanosti in biokemije nam nudijo globlje

razumevanje razvoja duševnih procesov pri človeku in nam odkrivajo dejstva, kako

pridobimo najpomembnejše človeške lastnosti in se naučimo čustvenega navezovanja

(Gerhardt, 1991). Ker je emocionalen svet tako privlačen za raziskovanje, imamo kar

nekaj teorij, ki pojasnjujejo razvoj avtonomnega in povezanega sebstva. V začetku

naloge se bomo posvetili teorijam, ki proučujejo odnos med otrokom in staršem,

rdeča nit naloge pa je teorija navezanosti, saj slaba navezanost otroka na družino

pomembno vpliva na delinkvenco mladih.

Živimo v socialnem svetu, od katerega smo predvsem v prvih letih zelo odvisni, da

preživimo, zato se dojenček rodi kot najbolj socialno bitje na zemlji. Je popolnoma

odprt, da razvije in spozna svoja lastna čustva in da se nauči ravnati z njimi. Prve

izkušnje, ki jih doživi dojenček, imajo veliko večjo težo v odraslosti, kot bi si lahko

sploh mislili. Kar pomeni, da se že dojenčki začnejo učiti ravnati s svojimi čustvi in

že takrat začnejo organizirati svoje izkušnje v načinu, ki bo vplival na kasnejše

vedenjske in miselne zmogljivosti (Gerhardt, 1991). Dojenček potrebuje dober in

ljubeč odnos s svojimi starši, da se lahko nauči regulacije svojih čustev in si s tem

izoblikuje orbitofrontalni korteks. Čustvena in socialna prikrajšanost je tista, ki

zavira normalen razvoj otrokovih možganov, zato imajo ti otroci oškodovano

doživljanje lastnega telesa in težave pri reguliranju čustev (Schore, 2003).

8

Starši vzgajamo svoje otroke z namenom, da bi vzgojili avtonomne otroke, ki bi se

vedli v skladu s širšimi družbenimi merili. Na kakšen način bomo to dosegli, pa je v

veliki meri odvisno od naših in otrokovih osebnostnih karakteristik, našega

psihofizičnega stanja in vzgoje, ki smo jo bili deležni sami. Osebnostne in

temperamentne značilnosti starša kakor otroka pomembno vplivajo na način vzgoje,

ki jo bo starš izbral, ter na odnos starša do otroka in njuno interakcijo. Velik pomen

imata tudi starševa anksioznost in depresivnost, saj je takrat starš čustveno

nedostopen za otroka, ker se preveč ukvarja z lastnimi težavami. Tudi način vzgoje,

ki smo jo bili deležni sami, pomembno vpliva na to, kako bomo sami vzgajali, saj se v

lastnem otroštvu v odnosih in čustvovanju naučimo vzorcev, ki jih prenašamo na

svoje otroke.

Skozi pregled literature bomo analizirali družinsko življenje, v katerem se preko

emocionalne dinamike otrok uči reguliranja emocij, z namenom, da ugotovimo, kako

družina z vzgojnim slogom vpliva na razvoj nasilnega vedenja otrok. Najbolj nas bodo

zanimale psihološke interakcije med otrokom in staršem v zgodnjem otroštvu, ker

ima takrat družina največji vpliv na otroka. Naš cilj bo ugotoviti, ali je lahko družina

s svojo vzgojo otrokom pomemben dejavnik pri oblikovanju lastnosti, kot so slabša

sposobnost samoobvladovanja, slabša sposobnost premagovanja neuspehov in

reševanja konfliktov, večja občutljivost za neugodna doživetja in večja dovzetnost za

slabe vplive; z namenom, da ugotovimo, ali je družina dejavnik za razvoj

odklonskega vedenja pri otrocih in mladostnikih.

9

2 Psihosocialni razvoj otroka

Gostečnik pravi, da je človeški razum naravni socialni produkt oz. rezultat

medosebnih odnosov, ker smo ljudje neizogibno medsebojno povezani. Temeljni

odnosi, naučeni v družini, in z njimi povezani afekti (strah, jeza, groza, razočaranje,

umirjenost, zadovoljstvo, čustvena potešenost), nas za vselej zaznamujejo. Osnovno

življenjsko vzdušje v družini predstavljajo odnosi skupaj z afekti, ki nas medsebojno

povezujejo, hkrati pa postanejo tudi temeljna motivacijska sila iskanja odnosov z

drugimi (Gostečnik, 2002).

Psihologi že vrsto let raziskujejo psihosocialni razvoj človeka in pri tem je nastalo

veliko raziskav in teorij. V nadaljevanju bomo pojasnili razvoj in oblikovanje

avtonomnega in hkrati povezanega sebstva. Se pravi, da se bomo poleg

individualizacije usmerili tudi v odnosnost. Rdeča nit naloge bodo odnosi s

pomembnimi drugimi (mati oz. primarni skrbnik, v nadaljevanju se bomo največkrat

sklicevali na mater) in njihov vpliv na razvoj osebnostnih motenj. Najbolj znani

teoretični pristopi, ki proučujejo odnose med otrokom in starši, so psihoanalitična

teorija (objektni odnos), teorija socialnega učenja (odvisnost) in teorija navezanosti

(Goldberg, 1991).

2.1 Psihoanalitične teorije

Psihoanaliza opozarja na problem zgodnjega razvoja in temelji na ugotovitvah, da se

temelji človekove osebnosti polagajo v prvih letih življenja. Razvojne faze nam

povedo, katere težnje so v ospredju, kako se zadovoljujejo in socializirajo in v kateri

razvojni fazi je prišlo do morebitne fiksacije ali zavrtosti.

Fiksacija (pojem je uvedel Freud) pomeni razvojni zastoj. Na primer, če pride do

fiksacije v oralnem obdobju, človek ostane pretežno oralno naravnan, hkrati je

njegovo doživljanje, vključno s sistemom reagiranja na tem področju, ostalo nezrelo.

Zavrtost (pojem je uvedel Schultz-Hencke) pomeni notranjo zaporo pri uresničevanju

in doživljanju teženj. Ne toliko zaradi neke hude travme, kot zaradi stalno in pogosto

doživetega neugodja ob nekih težnjah. Človek reagira z bojaznijo refleksno — še

predenj se lastnih teženj zave (Praper, 1994).

10

2.1.1 Freudova teorija psihoseksualnega razvoja

Freud je predpostavil, da so otroci seksualna bitja. Po njegovi razlagi seksualnost

vsebuje prav vse, kar vodi do telesnega ugodja (sesanje, grizenje, guganje,

zadrževanje izločkov …). Način, po katerem odrasli dovoljujejo zadovoljevanje teh

potreb, vpliva na posameznikovo vedenje v odraslosti. Ključno za razvoj osebnosti je

starševo obvladovanje otrokovih seksualnih in agresivnih potreb. Osebnost je

sestavljena iz ida, ega in superega, ki pa so med seboj integrirani v nizu petih

stopenj razvoja.

Id (ono) je nezavedni del osebnosti, ki je podedovan in deluje ob rojstvu.

Predstavlja izvor bioloških potreb in želja in teži k njihovi zadovoljitvi.

Ego (jaz) je razumski del osebnosti, ki se začne razvijati v obdobju dojenčka,

in usklajuje zahteve ida, okolja in superega.

Superego (nadjaz) je nadzorni del osebnosti in se razvije med tretjim in

šestim letom starosti. Vsebuje ponotranjene standarde pravilnega in

napačnega, ki pa se razvije na podlagi interakcij s starši (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2009).

Freud je predpostavil, da otrok svoje seksualne impulze v razvoju preusmerja na

različna telesna področja. Otrok na vsaki stopnji razvoja doživlja večje zadovoljstvo

ob stimulaciji enega od telesnih področij. Sočasno pa mu starši dovolijo le določeno

mero zadovoljevanja potreb. Vsak ekstrem starševega vedenja lahko fiksira otrokovo

psihično energijo na specifično stopnjo, kar se lahko odraža v njegovem kasnejšem

vedenju, tudi v odraslosti. Če starši s svojo vzgojo uspejo uravnotežiti pretirano

zadovoljevanje in pretirano omejevanje otrokovih potreb, se bo otrok razvil v dobro

prilagojeno osebnost. Freudova teorija je osvetlila pomembnost družinskih odnosov v

otrokovem razvoju in prva poudarila učinke zgodnjih izkušenj na kasnejši razvoj

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

2.1.2 Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja

Erikson je razvil teorijo o psihosocialnem razvoju osebnosti, v kateri je skušal

povezati Freudovo teorijo psihosocialnega razvoja z novim znanjem iz antropologije,

sociologije in psihologije. Psihosocialni razvoj je opazoval skozi prizmo kritičnih

socialnih interakcij, pri čemer je socialne izkušnje razumel kot pomembnejši

dejavnik razvoja kakor zorenje samo. Osrednje mesto v njegovi teoriji ima vprašanje

11

identitete in integritete osebnosti. Njegova psihosocialna teorija je poskus

integracije obeh tipov analize (dinamični in razvojni), skozi razvojne stadije, s

katerimi Erikson pokriva celotno življenje (Praper, 1996).

Erikson navaja osem stadijev psihosocialnega razvoja. Ker se bomo v nalogi posvečali

pretežno razvoju otroka v ranem otroštvu, nas zanimajo prve tri stopnje

psihosocialne teorije, ki zajemajo otrokov razvoj od rojstva pa do šestega leta

starosti.

Prva je temeljno zaupanje — nezaupanje, če so dojenčkove fizične in psihične

potrebe po navezanosti, telesnem stiku, ljubezni in udobju nenehno zadovoljene, so

njegove izkušnje v odnosu s svetom v glavnem pozitivne. Nedosledna, nestalna in

premajhna skrb za fizične potrebe in neugodne izkušnje v odnosih z drugimi lahko

peljejo v razvoj temeljnega nezaupanja, kar se kaže v nezaupljivem in odklonilnem

odnosu do ljudi (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Za drugo stopnjo avtonomnost — sram in dvom je značilno, da se začne malček v

drugem letu zavedati svojih aktivnosti in možnosti nadzora nad njimi. Če se spodbuja

njegovo raziskovanje in svobodo, se v njem razvija volja po samostojnosti in lastni

izbiri. Malček se bo naučil ustrezne samokontrole in primernega uveljavljanja svojih

potreb in želja, če se mu zagotovi zadostno količino nadzora in pravil. Otrokovo

spoznanje, da družbenim pričakovanjem in omejitvam ni ugodil, v njem povzroča

čustveno stanje sramu. Spoznanje, da stvari ne more obvladati sam, da rabi pomoč,

da so drugi učinkovitejši od njega, ga lahko nadzorujejo in usmerjajo njegovo

vedenje pa v njem sproža dvom (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Za tretjo stopnjo iniciativnost — krivda je značilno, da postanejo otroci zelo

prodorni; telesno in besedno napadalni, tekmovalni, radovedni, se neprestano gibajo

po prostoru, načrtujejo, postavljajo cilje in jih skušajo doseči tudi z agresijo. V

socialnem okolju spoznajo, da so njihove želje, iniciative in načrti nesprejemljivi in

nerealni. Razvijati se začne vest, ki ga usmerja, kaznuje in razdvaja znotraj samega

sebe. Starši mu lahko pri reševanju te krize pomagajo z načrtnim usmerjanjem

njegove energije na socialno sprejemljive dejavnosti in tako pomagajo rešiti tretjo

psihosocialno krizo v smeri iniciativnosti, kar vodi do razvoja nove moči otrokovega

ega. Če pa starši pretirano zavračajo otrokove pobude, jih kritizirajo in otroka ob

neuspehih ponižujejo, se razvije občutek krivde, ki zatre željo po uveljavljanju

svojih sposobnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

12

2.1.3 Teorija objektnih odnosov

Praper (1996) opredeli izraz objektni odnos kot način subjektovega odnosa s

pomembnimi drugimi (referenčnimi) osebami, v katerem subjekt gradi svoj lastni

psihični aparat. Teorija objektnih odnosov raziskuje odnose med realnimi, zunanjimi

ljudmi ter notranjimi podobami pomembnih drugih ter pomembnost tega za psihično

funkcioniranje (Žvelc, 2011).

Že Freud je opozoril na pomembnost objektnih odnosov, ko je dejal, da ima gon svoj

izvor, cilj in objekt. V nekaterih oblikah je teorija objektnih odnosov uperjena proti

Freudovi teoriji gonov, večina sodobnih konceptov pa jo prej dopolnjuje kot revidira.

Freudov pristop odkriva razvoj v luči ida, teorija objektnih odnosov pa raziskuje

razvoj v luči ega, vključno z identifikacijskimi procesi in oblikovanjem selfa (Praper,

1996).

Bistveni premik s teorijo objektnih odnosov je v tem, da pojasnjuje, kako v

interakciji s pomembnimi osebami v razvoju nastaja psihični aparat v razvijajočem se

posamezniku. Izraz »objektni odnos« je po definiciji odnos s tisto osebo, s katero v

pomembni emocionalni izmenjavi potekajo identifikacijski procesi, ob katerih ego

angažira vse svoje zmožnosti in tako gradi tudi svojo lastno strukturo. Ker je središče

objektnega odnosa emocionalna izmenjava, ki je temelj adaptacije, primarni

objektni odnos močno determinira kasnejše odnose (Praper, 1996).

2.2 Teorija socialnega učenja

Teorije socialnega učenja razlagajo, da se malček uči z opazovanjem in

posnemanjem odrasle osebe. Bandura (v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) pa je

svojo socialno teorijo učenja povezal s spoznavnimi teorijami in jo poimenoval

socialnospoznavna teorija. Menil je, da se posameznik ne uči zgolj na osnovi lastnih

izkušenj, temveč z opazovanjem (otrok spremeni svoje vedenje skladno z vedenjem

opazovanega modela) in posnemanjem drugih oseb (vedenje otroka je vezano na

opazovanje in je enako ali podobno vedenju modela). Tudi prva lastna identiteta se

izoblikuje na podlagi posnemanja staršev. Starši pa ne prevzamejo vedno vlogo

modela, velikokrat se mladostniki zgledujejo in identificirajo z negativnimi vzori, ki

so zaradi specifičnosti razvojnega obdobja takrat aktualni (uporniki, »frajerji« …)

(Areh, 2003).

13

Socialnokognitivni model po Banduri (v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) temelji

na medsebojni interakciji treh procesov: osebe (osebnost, stališča, vrednote,

spoznavne sposobnosti, telesne značilnosti), vedenja osebe (socialno vedenje,

gibalne dejavnosti, jezik) in okolja (družina, prijatelji, fizično okolje, ostali socialni

pogoji).

Temeljna načela socialnega učenja:

Opazovanje: otroci se učijo, ko opazujejo dejanja drugih in preko klasičnega

in operativnega pogojevanja vedenja. Bandura vidi dodatni vir učenja v

sposobnosti posameznika, da pridobi informacije iz vedenj drugih, da se

odloči, katera vedenja je vredno posvojiti in jih kasneje uporabiti v

situacijah, ki zahtevajo takšen odziv.

Kognitivne sposobnosti, ki nam omogočajo napredek pri socialnem učenju:

simbolizacija, predvidevanje, učenje prek drugih, samoregulacija,

samorefleksija in samoučinkovitost so kognitivne sposobnosti, ki pripomorejo,

da se razvije sposobnost presojanja in sposobnost reševanja problemov.

Samoučinkovitost: Bandura uporabi izraz zaznana samoučinkovitost za

človekov občutek, da je sposoben nadzorovati dogodke, ki zadevajo njegovo

življenje. Pojem opredeli kot sodbo o zmožnosti nekoga, da zadosti določeni

stopnji izvedbe. Sodbe pa so specifične za določena področja, za katera sami

sebi priznavamo določeno sposobnost. Kompetence pa vplivajo na občutek

samoučinkovitosti tako, da se zelo sposoben otrok šteje za bolj učinkovitega

kot pa otrok s slabšimi sposobnostmi.

Viri za sodbe o samoučinkovitosti: otroci pridobivajo informacije iz različnih

virov, da jih lahko uporabijo za oblikovanje sodb o samoučinkovitosti. V trudu

vidijo prvi pogoj za uspeh, ki pa se z razvojem zmanjša, večji pomen se začne

pripisovati lastnostim, ki so povezane s sposobnostjo. Viri informacij, ki so

lahko uporabljeni za oblikovanje sodb o samoučinkovitosti, so lastne izkušnje,

izkušnje drugih, socialno prepričanje in fiziološki feedback.

Razvoj samoocenjevalne sposobnosti pri samoučinkovitosti: otroci podatke

iz prej naštetih virov pretehtajo in primerjajo in tako preidejo do sklepa o

zaznani samoučinkovitosti. Bandura ta proces poimenuje samoocenitev. S tem

ko se otroci učijo oblikovati sodbe o učinkovitosti, ki vodijo njihova dejanja v

različnih položajih, si postopoma gradijo svoje samoocenjevalne sposobnosti

(Rozman, 1999).

14

Bandura (v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) je s sodelavci odkril, da bo otrok

pogosteje posnemal model, ki ima zanj želene in privlačne lastnosti. V kolikor bo

model za svoje vedenje prejel podkrepitev, bo posredno tudi otrok prejel

podkrepitev, zato bo temu vedenju še toliko bolj naklonjen. Kadar se otrok vedenja

uči preko posnemanja, lahko pride do t.i. selektivnega posnemanja (otrokovo

posnemanje ni natančna replika tistega, kar je videl) ali pa do inhibicije odgovorov

(otrok zaradi posrednega kaznovanja v celoti ne posnema vedenja, ki ga vidi). V eni

izmed prvih študij je Bandura testiral otroke in ugotovil, da so se ob gledanju modela

obe skupini naučili novih agresivnih vedenj, posredno kaznovanje pa je inhibiralo eno

skupino otrok, da so ta vedenja takoj prenesli v igro.

2.3 Teorija navezanosti

Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby (1907—1990) skupaj s sodelavko Mary

Ainsworth (1913—1999). Teorija ima prelomni pomen za razumevanje medčloveških

odnosov in otrokovega razvoja (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Njegov koncept je bil

preprost in močan: Narava dojenčkove navezanosti na starša (oz. primarnega

skrbnika) bo postala ponotranjen delovni model navezanosti. Če bo delovni model

predstavljal varnost, bo dojenček z lahkoto raziskoval svet, separacija bo uspešna in

se bo zdravo razvijal. Če pa bo imel ne-varni vzorec navezanosti, mu notranji delovni

model ne bo dal občutka varnega izhodišča in tudi razvoj vedenj, kot so igra,

raziskovanje, socialne interakcije, bo verjetno oškodovan (Siegel, 2012).

Bowlby je bil prepričan, da so otrokove izkušnje v družini najpomembnejši vzrok za

njegove emocionalne motnje. Verjel je, da je potrebno pomagati staršem, če želimo

pomagati otrokom. Inspiracija za njegove raziskave, je bil ravno vojni čas, saj je

takrat mnogo otrok ostalo brez mame (Bretherton, 1992). Teorija navezanosti

predpostavlja, da otrok oblikuje mentalni model oz. sheme navezanosti preko

ponavljajočih se izkušenj odnosa s primarnim skrbnikom. Dojenček išče bližino s

starši, saj ga ta varuje pred nevarnostjo, zato njegovi nezreli možgani začnejo

uporabljati bolj zrele funkcije možganov staršev z namenom reguliranja lastnih

procesov. Tako se izoblikuje medosebni odnos, kjer lahko starši ojačajo otrokove

pozitivne emocije in uravnavajo negativne s čutnim odzivanjem na otroka. S tem ko

otroka pomirijo in mu zmanjšajo negativna emocionalna stanja, mu dajo občutek

varnosti. Ta odnos pa je izredno pomemben za otrokove razvijajoče možgane, saj

15

pospešuje rast nevronov in oblikuje strukturo dojenčkovih možganov (Siegel, 2012).

Starši spodbujajo varno navezanost, kadar konsistentno odgovarjajo na dojenčkove

potrebe in so občutljivi. Takšni otroci se varno navežejo na starše in razvijejo delovni

model sebe kot ljubljene in vredne osebe. Neobčutljiva in nekonsistentna skrb za

otroka pa spodbuja razvoj anksiozne navezanosti. Takšni otroci pa razvijejo delovni

model sebe kot nevredne in nekompetentne osebe (Cugmas, 2001).

Mary Ainsworth je oblikovala laboratorijski postopek, imenovan Tuja situacija, ki

meri kakovost otrokove navezanosti na mater. S tem postopkom ni samo preverila

Bowlbyeve teorije, ampak jo je tudi naprej razvijala. Menila je, da je osnova za

razvoj spretnosti in interesov na drugih področjih, občutek varnosti, ki ga dojenčki in

mlajši otroci razvijejo v družinskem okolju. V eksperimentu raziskovalci večkrat

kratkotrajno ločijo otroke v starosti enega leta do 18 mesecev od matere in jih

ponovno združijo (Cugmas, 2001). Na podlagi rezultatov raziskave je ugotovila tri

oblike navezanosti: varno, izogibajočo in ambivalentno. Raziskovalka Mary Main pa je

kasneje dodala še četrto obliko navezanosti, kamor so spadali otroci, ki niso imeli

nobene prepoznavne strategije ravnanja v primeru ločitve od matere, in jo

poimenovala dezorganizirana navezanost. Eden od osnovnih pojmov teorije

navezanosti je varno izhodišče (secure base), od koder otrok raziskuje svet in

okolico. Otroci se že po naravi obračajo k varnemu izhodišču oz. primarnemu

skrbniku po tolažbo in zaščito. Če je otrokov temelj varnosti nezanesljiv in

neodziven, bo to negativno vplivalo na njegovo raziskovanje kot tudi sposobnost

prepoznavanja in izražanja potreb (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Varna navezanost

Večina otrok v svojem vedenju kaže vzorec varne navezanosti (55—65 %). Varno

navezan otrok občuti stisko, kadar je ločen od staršev, in je vesel, kadar se vrne.

Takšni otroci se počutijo varne, ker vedo, da se lahko zanesejo na svoje skrbnike. V

odsotnosti skrbnika je otrok razburjen, a se ob ponovnem prihodu pomiri. Kadar je

otrok prestrašen in doživlja stisko, bo poiskal stik s skrbnikom, saj ve, da ga bo

razumel in potolažil. Tak otrok se počuti sproščeno v raziskovanju svojega okolja

(Erzar in Kompan Erzar, 2011; Siegel, 2012).

Izogibajoča navezanost

Za otroke z vzorcem izogibajoče navezanosti (20—25 %) je značilno ignoriranje

staršev oz. izmikanje stika. Kadar jim je ponujena izbira, ti otroci ne pokažejo

16

nobene prioritete med skrbnikom in popolnim neznancem. Otroci v odsotnosti starša

kljub navideznemu nezanimanju doživljajo veliko mero fiziološkega vznemirjenja, le

da so se jo naučili zadržati zase in jo skriti. Takšno vedenje je v veliki meri odvisno

od neustreznega odzivanja na otroško stisko s strani staršev oz. skrbnikov (Erzar in

Kompan Erzar, 2011). Ti otroci bodo verjetneje samodejno pritisnili na svoje

čustvene zavore, kadar bo intenziteta emocij začela naraščati, da se jim ne bo

potrebno zavedati teh emocij, s katerimi ne znajo razpolagati (Gerhardt, 2004).

Ambivalentna navezanost

Ambivalentno navezani (10—15 %) otroci doživljajo izjemen stres, kadar se mati

oddalji ali odide, hkrati pa zavračajo stik ob njenem ponovnem prihodu. Tak otrok

nerad raziskuje okolje, ker si preveč prizadeva pritegniti pozornost svojih skrbnikov.

Otrok je zadržan in nezaupljiv, kadar ga skrbnik želi pomiriti, hkrati pa se starši na

njegove znake odzivajo nedosledno. To so otroci, ki na pretiran način izražajo svoje

potrebe po navezanosti (Erzar in Kompan Erzar, 2011; Siegel, 2012). Otroci z

ambivalentnim vzorcem navezanosti bodo verjetneje nepremišljeno izražali močne

občutke, brez omejitev in upoštevanja občutkov drugih (Gerhardt, 2004).

Dezorganizirana navezanost

Sem spadajo otroci, ki ne ustrezajo nobenemu od naštetih vzorcev (5 %).

Dezorganizirani otroci so zelo nepredvidljivi pri soočanju z vznemirjenjem in stresom

in nenehno spreminjajo način vedenja. V stiski se vedejo dezorganizirano, kadar je

prisoten skrbnik, kar nakazuje na zmedo in strah, ki je prisotna v njih. To so navadno

otroci, ki so bili žrtve zlorabe ali zanemarjanja s strani primarnega skrbnika, ali pa so

starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in so zato nesposobni ustrezno odgovoriti

na otrokove potrebe. (Erzar in Kompan Erzar, 2011; Schore, 2009). Pri otrocih

staršev, ki so jih zanemarjali in zlorabljali, je bil ugotovljen dezorganiziran vzorec

navezanosti kar v 70 % (Siegel, 2012).

2.4 Razvoj možganov

Možgani so enkraten organ, ki ima funkcijo, da nadzira delovanje vseh ostalih

organskih sistemov v telesu. So osnova za človekovo mišljenje, imajo sposobnost

razumevanja in učenja kakor tudi čustvovanja (Bratanič, 2012). So samoregulacijski

sistem, ki se razvija v kontekstu odnosa z drugo osebo (Schore, 2003). Okoljski

17

dejavniki so tisti, ki imajo odločilno vlogo pri vzpostavitvi sinaptičnih povezav po

rojstvu. Za dojenčka in majhnega otroka je odnos navezanosti glavni okoljski

dejavnik, ki oblikuje možgane v obdobju maksimalne rasti (Siegel, 2012).

Ob rojstvu je otrokov korteks najbolj neizoblikovan del telesa, ki dozori šele po

rojstvu. Otrokovi geni in zgodnje izkušnje oblikujejo in ustvarjajo povezave med

nevroni in tako tvorijo edinstvene kroge. Razvejanost in kompleksnost nastalih vezi

med nevroni, vpliva na vse kasnejše miselne procese (Siegel, 2012). Dojenček ni

zmožen sam razviti orbitofrontalnega korteksa, saj je slednji odvisen od odnosa z

drugimi. Zato obstaja malo verjetnosti, da se bo ta dobro razvil, v kolikor dojenček

ne bo imel primerne socialne izkušnje z ljubečim odraslim (Gerhardt, 2004).

Otrok se preko zunanje regulacije telesnih stanj nauči notranje regulacije, zato se

najzgodnejše medosebne izkušnje prenesejo iz družine v otrokov živčni sistem.

Medosebne izkušnje vplivajo na delovanje možganov skozi vse življenje, medtem ko

se temeljne strukture, odgovorne za samoregulacijo, razvijejo v prvih treh letih

življenja. Bradley (v Kompan Erzar, 2006) pravi, da izkušnje ne oblikujejo samo tega,

katere informacije bodo vstopile v možgane, ampak tudi način, kako bodo možgani

razvili sposobnost za procesiranje teh informacij.

Racionalnost in govorne sposobnosti so tiste, ki spodbudijo našo sposobnost, da smo

čustveni. Med tem ko se naši čustveni možgani razvijajo in postajamo vse bolj

emocionalno kompleksni in sofisticirani, se nam skozi interakcijo z drugimi odpirajo

nove možnosti in alternative. Zato je potrebna zmogljivost, da premislimo in

prezrcalimo svoja čustva. Miselni procesi vodijo k razvoju korteksa, še posebej

prefrontalnega, ki ima edinstveno vlogo, da povezuje čutilna območja korteksa s

čustvenim in za preživetje usmerjenim subkorteksom. Skozi mnoge raziskave so

nevroznanstveniki ugotovili, da ljudje, ki so utrpeli okvare orbitofrontalnega

korteksa, niso sposobni navezati čustvenih stikov z ostalimi, ne zavedajo se socialnih

in čustvenih funkcij, lahko so celo sociopatski (Gerhardt, 2004).

V razvoju možganov obstajajo kritična obdobja, ki nam omogočajo, da se v tistem

času določene stvari naučimo hitreje in temeljiteje. Hkrati pa to pomeni tudi večjo

dovzetnost za negativno stimulacijo, kot je čustvena zloraba, ponavljajoča bolečina,

zloraba drog, nikotina, alkohola, ki ima v določenem obdobju znatne in dolgotrajne

posledice (Bregant, 2012).

18

Schore (2009) pravi, da zgodnja zloraba in zanemarjenje v otroštvu proizvedeta

dezorganizirano navezanost, ki se prenese v adolescenco in v odraslost in predstavlja

dejavnik tveganja za poznejše psihiatrične motnje. Avtor meni, da se čustvene

izkušnje relacijske travme dobesedno vžgejo v desno polovico možganov v obdobju

kritičnega obdobja rasti. Osnovne raziskave v nevroznanosti in nevropsihiatriji

neomajno podpirajo naslednja načela: (1) zgodnje kvarne izkušnje lahko pustijo za

sabo trajne posledice fiziološke odzivnosti v limbičnem območju možganov; (2)

čustven in socialni primanjkljaj poseže v normalen razvoj sinaptičnih struktur in vodi

do nevroloških brazgotin, ki so osnova kasnejšega kognitivnega in vedenjskega

primanjkljaja; (3) škodljive izkušnje v rani mladosti so rezultat povečane dovzetnosti

za učinke stresa kasneje v življenju in upodabljajo posameznikovo ranljivost za s

stresom povezane psihiatrične motnje.

Sposobnost empatije zahteva razvit orbitofrontalni korteks, ki pa je sestavni del

desne polovice možganov, ki so zadolženi, da zadržijo vse splošne emocije, celotno

sliko, kar je zlasti potrebno za vizualni, prostorski in čustveni odziv (Gerhardt, 2004).

Orbitofrontalni korteks, oz. kakor ga pojmuje Schore, orbitofrontalni regulatorni

sistem, je zadolžen za celotno desno stran možganov, ki pa je dominantna za

procesiranje in izražanje emocionalnih informacij in prevladuje v otroštvu (Schore,

2003). Prav tako je pomemben za upravljanje emocionalnega vedenja in odzivanja na

druge ljudi in na njihove čustvene funkcije in ima pomembno vlogo pri nadzorovanju

čustvenih odzivov. Pri doživljanju močnega besa, straha ali spolnega poželenja je

ravno orbitofrontalni korteks tisti, ki presodi, ali je vedenje trenutno socialno

sprejemljivo, hkrati pa ima zmogljivost potlačiti te impulze (Gerhardt, 2004).

Desna hemisfera se v popolnosti razvije do drugega leta življenja, nato pa se začne

razvijati leva hemisfera in kasneje se ta cikel spet ponovi. Potencial za

reorganizacijo procesiranja emocij v kasnejšem življenju se skriva v tem krožnem

dopolnjevanju hemisfer (Kompan Erzar, 2006). V adolescenci je čas za razvoj

levohemisvernega dela možganov, ki je odgovoren za abstraktno mišljenje in

sposobnost razmišljanja o čustvih. Preko levohemisvernih strategij se sproži nadaljnji

razvoj desnohemisvernih procesov, zato lahko rečemo, da je adolescenca čas, ko se

lahko ubesedi nebesedne procese iz zgodnjega otroštva oziroma nastanejo tiste

sposobnosti, ki bodo posamezniku omogočile, da najde stik s seboj (Kompan Erzar,

2003).

19

2.5 Razvoj emocij in temeljna čustva

V teku evolucije se je oblikovalo emocionalno odzivanje kot biološki mehanizem, ki

zagotavlja prepoznavanje pozitivnih in negativnih situacij in omogoča hitro odzivanje

na te situacije (Musek, 2005). Pozitivne emocije nam olajšajo približevalno

obnašanje, negativne emocije pa izogibalno obnašanje.

Emocije po Sieglu (2012) razumemo kot kompleksno serijo procesov, ki so v stalni

interakciji z okoljem. Služijo kot niz procesov, ki povezujejo ene možgane z drugimi

znotraj medosebnih odnosov. Prav tako vključujejo dvojno naravo bistva možganov:

pretok energije in procesiranje informacij. Znotraj možganov čustva združujejo

različne sisteme in oblikujejo stanje zavesti. So sestavljene iz treh plasti, določeno

stanje možganov, telesni izraz in zavestni pomen.

Že dojenčki izražajo vsa temeljna čustva — to so čustva, ki jih lahko neposredno

prepoznamo na podlagi izrazov na obrazu (veselje, zanimanje, presenečenje, strah,

jeza, žalost in gnus). Malčki (nekje od 2. leta naprej) sebe že jasneje ločijo od

okolja, zato poleg temeljnih čustev doživljajo in izražajo tudi čustva samozavedanja

— to so čustva, ki vključujejo negativno ali pozitivno doživljanje sebe (sram,

zadrega, krivda, zavidanje in ponos) (Zupančič, 2009).

Pogostost in jakost emocij najmočneje določa dojenčkovo navezovanje stika s svetom

in preko odziva sveta nanj tudi na razvoj dojemanja sebe. Tako kot se starši odzivajo

na otroka, tako se tudi otrok odziva na starše in tudi na sebe, kar tvori temelj

njegovih medčloveških odnosov (Kompan Erzar, 2006).

Sreča in psihično blagostanje je sinonim zadovoljstva z življenjem, je temelj naše

emocionalne in osebnostne dobrobit, našega subjektivnega emocionalnega stanja in

bistvena prvina psihičnega zdravja (Musek, 2005). Že v zgodnjem otroštvu poraste

število dražljajev, ki pri otrocih vzbudijo čustvo veselja, ki ima pomembno vlogo v

otrokovem socialnem prilagajanju; saj je izražanje veselja privlačno za druge ljudi,

olajšuje dajanje pobud za igralno dejavnost, prispeva k prijetni klimi v skupini ter

vzbuja prijetne reakcije in pozitiven vtis pri drugih ter s tem prispeva k pozitivnemu

samovrednotenju (Kavčič in Fekonja, 2009).

Jeza je negativno čustvo, ki nas mobilizira za agresivnost in napad (Musek, 2005).

20

Osrednja razvojna naloga za otroke je naučiti se kontrolirati negativna čustva, kot je

jeza. Pri otrocih izvira iz frustracije, ko ugotovijo, da so razhajanja med tem, kaj naj

bi se po njihovem moralo zgoditi, in tem, kar se dejansko dogaja (Olthof, Frguson in

Luitenn,1989). Jeza ima dve plati pomena: pozitivno, ki predstavlja motivacijo za

premagovanje ovir, in to, da se otrok postavi zase; kakor tudi negativno, saj lahko

vodi do konflikta in nasilja (Kavčič in Fekonja, 2009).

Kronična stanja jeze so lahko rizični dejavnik psihosomatskih obolenj, zato je

psihološko pomembno vprašanje, kako uravnavati in usmerjati jezo (Musek, 2005).

Strah in tesnoba sta čustvena vidika telesnega zaznavanja nevarnosti, ki človeku

nakazujeta, kaj je nevarno in ogrožujoče in telo pripravita na akcijo. Sta občutji, ki

posameznika varujeta pred prehitrimi odločitvami in mu omogočata, da se zave, kdaj

je naletel na mejo, ki je ne sme prekoračiti (Kompan Erzar, 2006). Strah je

prilagojen odziv, če se pojavi na primernem mestu ob pravem času. Z razvojem

otroka prihaja do spremembe v intenzivnosti, številu ter vsebini strahov. Večina

strahov je naučenih, nekatere pa vzbudijo otrokove resnične izkušnje z dražljaji, ki

naravno vzbujajo strah, ali z neprijetnimi dogodki (Kavčič in Fekonja, 2009). Strah je

emocionalna osnova tesnobe, anksioznosti, ki je skupni imenovalec vseh čustvenih in

tudi razpoloženjskih motenj. Tudi v socialnih odnosih ima strah veliko vlogo, saj

lahko socialna bojazen in plašnost ohromi naše medosebne odnose (Musek, 2005).

2.5.1 Čustvena regulacija

Malček se uči, kako se mora odzvati in nadzirati svoja čustva, da bo ugodil okolju.

Sprva se uči preko posnemanja in zahtev svojih staršev, pozneje pa začne sam

uravnavati svoja čustva. Samouravnavanje čustev je sposobnost prilagajanja

čustvenega stanja na primerno raven intenzivnosti in omogoča produktivno

vključevanje posameznika v okolje (Zupančič, 2009). Nadzor nad čustvenim

doživljanjem v socialnih situacijah predstavlja eno izmed glavnih razvojnih nalog

otroka v zgodnjem otroštvu.

Otroci se naučijo interpretirati svoje telesne senzacije v kontekstu svojih telesnih

interakcij s starši oz. primarnimi skrbniki. Majhni otroci so odvisni od skrbnikov glede

spreminjanja svojih čustvenih stanj. Kadar otrok dobi občutek močnega čustva, ki ga

ne obvlada, nemudoma reagira z vedenjem, ki vznemiri starše (eksternalizacija).

Stanje otroka starši sprejmejo, ga zadržijo v sebi, preoblikujejo, poimenujejo in

vrnejo preoblikovana čustva v obliki zadržanja, varnosti ali druge smiselno ustrezne

21

komunikacije ali vedenja. Otrok tako lahko izkusi, da njegovo vznemirjenje ni

neobvladljivo, zato ga lahko tudi sprejme in ponotranji. Poleg preoblikovanih emocij

otrok sprejme in ponotranji celoten proces in način rokovanja s svojimi emocijami za

prihodnjič. (Gerhardt, 2004; Schore, 2003).

Otrok ne bo mogel ločevati med zunanjimi in notranjimi vzgibi, če ne bo imel dobro

razvite povezave orbitofrontalnega režnja možganov s subkortikalnimi strukturami

limbičnega sistema, ki je odgovoren za regulacijo emocij. Po Schoreu (2003) je ravno

mati tista, ki neposredno uravnava otrokove emocije in s tem spodbuja razvoj teh

povezav.

Način, kako starši otroku omogočijo ravnanje s čustvi, še posebej s strahom in

sramom, bo v veliki meri določal širino in globino otrokovega razvoja. Starševska

sposobnost regulacije čustev in njihovo prepoznavanje pri otroku oblikuje njegovo

psihično strukturo, tako da določajo način navezanosti, dostopnost spomina in

sposobnost regulacije afektov (K. Kompan Erzar, 2006). Starši, ki imajo težave pri

zaznavanju in reguliranju lastnih čustev, se ne morejo ustrezno povezati s svojim

dojenčkom, mu pa s tem prenesejo svoj regulatorni problem. Takšen dojenček se ne

more naučiti nadzorovati svoja stanja in jih učinkovito prilagoditi, če starši zanj tega

ne naredijo. Takšen otrok lahko odraste v prepričanju, da ne bi smel imeti občutkov,

ker jih njegova starša nikoli nista opazila, niti zanimala se nista za njih (Gerhardt,

2004).

Zloraba, zanemarjenje in kronična stanja neuglašenosti lahko vodijo do pretiranega

obrezovanja sinaps v orbitofrontalnem korteksu, zaradi česar je okrnjena

posameznikova zmožnost za regulacijo čustev v odzivu na grožnjo (Lott v Cvetek,

2009). Travmatizirani ljudje, ki so bili kot otroci zlorabljeni ali zanemarjeni in tako

niso bili vključeni v diado uravnavanja (interakcija med materjo in otrokom), lahko

izgubijo sposobnost za učinkovito uravnavanje čustvenih stanj. Nezmožnost

uravnavanja čustev lahko povzroči, da je oseba preobčutljiva za neprijetne izkušnje,

ki jih zaznava kot grožnje obstoja. Velikokrat se uravnavanje kaže skozi različno

nefunkcionalno ali neprilagojeno vedenje (Cvetek, 2009).

22

2.6 Razvoj temperamenta

Temperament je osebnostna značilnost, na podlagi katerega lahko vidimo določene

individualne razlike že med dojenčki in malčki. Goldsmith je menil, da temperament

predstavlja celovito organizacijo precej stabilnih osebnostnih značilnosti, kakovost

in intenzivnost čustvenega odzivanja, značilen slog odzivanja na okolje, ki ima

primarno biološke temelje (Goldsmith v Župančič, 2009). Novi pristopi preučevanja

temperamenta pravijo, da ne smemo na temperament gledati kot na biološko

izpeljane temelje, ki so dani že ob rojstvu in ga kasneje oblikujejo izkušnje, vendar

kot na rezultat bioloških in okoljskih faktorjev, ki sodelujejo skupaj skozi razvoj

(Shiner, Bus, McClowry, Putnam, Saudino, Zentner, 2012).

Prvo znano znanstveno študijo o otrokovem temperamentu je izvedel Krasnagorski ( v

Župančič, 2009) in opredelil štiri tipe otrok:

Sangviničen otrok se na dražljaje odziva hitro (moč odziva je skladna z močjo

dražljaja). Svoje odzive inhibira hitro, močno in trajno. Se dobro prilagaja

okolju, je živahen, govor je jasen, artikuliran, tekoč, spremljajo ga živahne

geste. To je otrok, ki se ga z lahkoto vzgaja.

Flegmatičen otrok se pozitivno odziva na dražljaje, se z lahkoto prilagaja in

je sposoben močne inhibicije vedenja. Uči se hitro, govor pa je počasnejši,

monoton in precej tih, brez znakov čustvenega vzburjenja.

Koleričen otrok svoje odzive slabše nadzoruje in so razmeroma kratkotrajni.

Ima težave s prilagajanjem svojih čustev in odzivov na socialno okolje. Govor

je hiter, a ne tekoč.

Melanholičen otrok izraža malo čustev in razmeroma malo energije. Se hitro

neha odzivati na dražljaje in se hitro utrudi. Odziva se počasi, ima veliko

inhibicij in potrebuje veliko časa za učenje. Melanholičen temperament

predstavlja enega izmed dejavnikov tveganja za razvoj zaostankov na

različnih področjih delovanja.

Thomas in S. Chess (v Župančič, 2009) sredi petdesetih let dvajsetega stoletja

ugotovita devet komponent temperamenta (raven dejavnosti, ritmičnost,

odkrenljivost, približevanje/odmik, prilagodljivost, obseg pozornosti in vztrajnost,

moč odzivanja, prag odzivnosti, kakovost razpoloženja), ki se združujejo v tri tipe:

23

Lahko vzgojljivi otrok razmeroma dobre volje, vesel, optimističen, ritmičen

glede svojih bioloških funkcij, sprejema nove izkušnje in se brez težav

prilagaja spremembam.

Težaven otrok je razdražljiv, pretežno negativno razpoložen, nereden glede

bioloških funkcij in se počasi prilagaja na spremembe.

Počasen otrok se odziva počasi in blago, je razmeroma pasiven, bolj

negativno razpoložen kot lahko vodljiv, a hkrati bolj pozitivno kot težavni

otroci, počasi se prilagaja spremembam in težko sprejme novosti.

V MacArthurjevi vzdolžni študiji dvojčkov je Plomin s sodelavci ugotovil, da so

podobnosti v temperamentnih lastnostih med sorojenci in soposvojenci precej nizke,

čeprav živijo v skupnem družinskem okolju. Kar pomeni, da okolje, ki si ga otroci

delijo, ne prispeva veliko med podobnostmi med njimi, saj so za razvoj otrokovih

temperamentnih značilnosti pomembni okoljski dejavniki, ki si jih otroci v istih

družinah ne delijo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da se starši različno odzivajo in

tudi uporabljajo različne disciplinske ukrepe glede na otrokove temperamentne

značilnosti. V družini starša ustvarjata okolje, ki si ga sorojenci ne delijo, s tem ko

med sorojenci poudarjajo razlike glede njihovih vedenjskih odzivov (v Zupančič,

2009).

Thomas in Chess sta razvila model ujemanja socialnega okolja s temperamentom, s

katerim sta razložila način, po katerem otrokove temperamentne značilnosti skupaj z

okoljskimi vplivi soodločajo njegov osebnostni razvoj (stabilnost/nestabilnost ter

razvoj prilagojenega/neprilagojenega vedenja). Otrokov razvoj bo optimalen takrat,

ko se bo njegov slog odzivanja skladal z zahtevami njegovega okolja in bo okolje

ustrezalo njegovemu temperamentu. Kadar se pojavi neujemanje med otrokovim

značilnim vzorcem odzivanja in okoljem, naraste tveganje za razvoj težav v

otrokovem prilagajanju (Thomas in Chess v Zupančič, 2009).

2.7 Razvoj osebnosti

Osebnost lahko pojmujemo kot nadredno temperamentu. Osebnost je celostni vzorec

relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj. Je

kompleksna in organizirana celota osebnostnih lastnosti (Musek, 2005).

24

Otrokov osebnostni razvoj naj bi se razvil v zgodnjem otroštvu ali še kasneje, saj

socialni odnosi s pomembnimi drugimi in kulturno pogojenimi vrednostnimi sistemi, ki

skupaj s temperamentom sooblikuje osebnost, komaj v zgodnjem otroštvu postanejo

vplivni (Thomas in Chess v Zupančič, 2009).

2.8 Oblikovanje samopodobe

Samopodoba je predstava, ki jo ima vsak človek o samem sebi. Človeku pomeni

izhodišče za vse pomembne življenjske motive in odločitve, za oblikovanje odnosov z

drugimi ljudmi, za čustvovanje in doživljanje. Njen bistveni del je človekova

vrednostna ocena sebe in njegovo pojmovanje njegovih lastnih osebnostnih

značilnosti. Samopodoba ima izjemen vpliv na človekovo življenje, saj ne odloča le o

tem, kaj bo človek naredil iz lastnega življenja, ampak tudi o tem, kako kvalitetno

bo živel, zato je pozitivna samopodoba pri otrocih in mladostnikih še posebej

pomembna (Tomori, 1994).

Samopodoba se gradi vse življenje, a ravno v prvem obdobju otrokovega razvoja se

zarišejo najbolj osnovne in trajne podobe v njegovo samozavedanje preko

pomembnih čustvenih izkušenj z ljudmi, ki so mu najbližje. Samopodoba se ne

oblikuje le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi ter izkušnjami, temveč se otrok

vidi tudi skozi oči drugih, saj so pomembni odrasli otrokovo prvo ogledalo (Tomori,

1994).

Samospoštovanje je ocena sebe, pomeni prepoznati in spoštovati lastno vrednost.

Skupaj z občutkom samoučinkovitosti sta temeljna stebra zdrave samopodobe

(Youngs, 2000).

Po Youngsovi (2000) obstaja šest osnovnih področij, ki dvigujejo ali nižajo

samopodobo:

Fizična varnost: varnost pred fizičnimi poškodbami.

Čustvena varnost: odsotnost zastraševanja in strahov.

Identiteta: vprašanje: Kdo sem jaz?

Pripadnost: občutek pripadnosti.

Kompetentnost: občutek usposobljenosti.

Poslanstvo: občutek, da ima življenje svoj smisel in pot.

25

Pozitive izkušnje na teh področjih pripomorejo k oblikovanju pozitivnih čustev do

sebe, negativne izkušnje na enem ali več področjih pa resno ogrozijo otrokovo

pozitivno samopodobo.

26

3 Družina in njene funkcije, vzgoja in vzgojni stili

Tomori (1994) pojmuje družino kot skupnost oseb, ki so na različnih stopnjah razvoja,

so med seboj odvisni in povezani ter skrbijo za otroke. Kar se dogaja z enim članom,

se tako ali drugače zrcali na preostale člane družine. Večina ljudi preživi obdobje

svojega najbolj dejavnega razvoja ravno v družini, zato so ravno od nje odvisne prve

posameznikove vrednostne ocene sebe in prve predstave o vrednotah sploh. Izkušnje,

ki si jih posameznik pridobi od družine, odločilno usmerjajo in določajo njegove

motive tudi takrat, ko ni več odvisen nje. Družinsko okolje je za otroka glavni

dejavnik socializacije in osebnostnega oblikovanja.

Družina prek svoje dinamike pomembno vpliva na osebnostni razvoj otrok in na

vedenje vseh svojih članov, velja pa tudi obratno — da vsak član družine po svoje

oblikuje in usmerja družinske odnose in dogajanja, ki se zrcalijo v vedenju zunaj

družinskih meja, v širšem socialnem prostoru (Tomori, 2000).

3.1 Razvoj otroka v družini

Moderna teorija o razvoju otrok je presegla prepričanje, da je vpliv staršev na

otrokov razvoj enostaven. Novejše raziskave dajejo poudarek na otrokov prispevek k

razvoju in na pomen konteksta razvoja. Razvoj otroka razumemo kot posledico treh

faktorjev: vpliva staršev, otroka samega in konteksta, v katerem se ta razvoj odvija

(Kompan Erzar, 2003).

Kompleksnost starševstva je preplet dveh dimenzij, kontrole (fiziološki, socialni,

psihični vidik — npr. kontrola impulzov, kontrola vedenja, nega otroka, obvladovanje

čustvenih izrazov) in empatije (emocionalni odnos z otrokom, občutljivost,

navezanost, čustvena raznolikost, vživljanje v otrokov svet …). Obe dimenziji sta

med seboj tesno povezani, saj korenine starševske kontrole (telesni in vedenjski

vidik) segajo v čustveni relacijski svet, ki ga skupaj z otrokom soustvarjajo starši, ker

delujejo prek svojih ponotranjenih nezavednih obrambnih in kontrolnih mehanizmov.

Ta prepletenost se pokaže pri otroških razvojnih motnjah vedenja, motnjah

pozornosti, hiperaktivnosti in motnjah kontrole izločanja (Kompan Erzar, 2003).

Temelj zunanje varnosti otroka je kontrola njegovega vedenja. Spremljanje

otrokovega vedenja, postavljanje mej in discipliniranje sta ključni dimenziji

27

starševstva. Cilj vzgoje je naučiti otroka družinskih vrednot, spremljati otrokov zorni

kot in regulirati njegovo vedenje, če imamo v mislih samo zunanje socialno

relevantne vidike vzgoje. Pretirano nizka raven kontrole bo otroka prisilila k

izstopajočemu, celo delinkventnemu vedenju, medtem ko pa bo preveč kontrole

otroku onemogočilo razvoj občutka za lastno iniciativo, avtonomijo ali celo identiteto

(Firestone v Kompan Erzar, 2003).

Manipuliranje z otrokovimi čutenji, zbujanje krivde, psihično pritiskanje na otroka in

poniževanje pa so oblike nezdrave psihične kontrole. Sposobnost staršev, da

sprejmejo otrokova čutenja, mu jih pojasnijo in omogočijo njihovo regulacijo, pa se

smatra kot zdrava psihična kontrola otroka. Slednja da otroku občutek lastne

identitete in sposobnost ter varnost obvladovanja sebe (Kompan Erzar, 2003).

3.2 Vpliv družine na oblikovanje osebnosti in samopodobe

Simbioza je srečanje matere in otroka, od katerih vsak uresničuje neke svoje potrebe

preko drugega. V psihološkem pomenu pa simbioza označuje stanje psihičnega

aparata, ko ta ne loči med »jaz« in »ne jaz«. Takšno sožitje daje otroku občutek

varnosti, ki pa je temelj zaupanja in kasnejšega samozaupanja. Vsem materam pa se

ne uspe zliti v zdrav simbiotičen odnos s svojim otrokom. Nekatere ne morejo

vzpostaviti stika z dojenčkom in želijo, da se le ta prične odzivati kot majhen odrasli,

medtem ko se pa druge tako močno zlijejo v simbiotični odnos, da jim to pomeni vse

življenje. Praper ugotavlja, da so ljudje, ki odraščajo v takšnem odnosu, pogosti

obiskovalci psihoterapevtskih in psihiatričnih ustanov. Obroč takšne simbioze se tako

močno zapre okrog otroka, da prične zavirati njegov razvoj individualizacije in to

dokaj hitro pusti sledi v strukturi otrokove osebnosti (Praper, 1992).

Na osnovi odnosov z drugimi ljudmi si otrok ustvari svojo identiteto. Odziv drugih mu

pomaga, da razvije čim bolj jasno in točno predstavo o samem sebi.

Otrok preko zgledov vedenja svojih domačih in preko njihovih vzgojnih spodbud

spoznava, s čim se je treba še posebno potruditi, kje je neuspeh lahko najbolj boleč

in katere preizkušnje so zanj zares odločilne (Tomori, 1994).

Od družinske dinamike, vzgoje in odnosov med člani je odvisno, kakšno samopodobo

in vrednostno oceno si otrok uspe zgraditi o sebi. Otrok, ki se ne čuti ljubljenega,

28

sprejetega in spoštovanega od svojih najbližjih, se ne more zares ceniti. Ob različnih

oblikah psihološkega nasilja s strani članov družine, brezbrižnosti do otrokovih

čustvenih in socialnih potreb, ob telesnem nasilju ali celo spolni zlorabi se ne

počutijo varne, ko vstopajo v širši socialni prostor. Biti žrtev pomeni biti ponižan in

osramočen in eden od načinov, kako preprečiti ali lajšati takšne občutke, je

prevzemanje vloge tistega, ki obvladuje in ponižuje druge (Tomori, 2000).

3.3 Vzgoja

Musek (2005) pravi, da načrtnim vplivom družine na oblikovanje osebnosti pravimo

vzgoja. Poleg dednosti in številnih drugih dejavnikov okolja je ravno vzgoja tista, ki

oblikuje našo osebnost. Ljudje pa se o vzgoji ne naučimo kaj dosti. Vzgoja je odnos z

otrokom, odnosov se pa ne da zlahka naučiti iz knjig. Vzgajamo predvsem tako, kot

smo bili vzgajani sami, morda tudi ponavljamo neke napake preteklih rodov. Zgodi

se, da jih ponavljamo celo takrat, ko hočemo vzgajati povsem drugače, kot so nas

vzgajali (Praper, 1992).

Starši začnejo uporabljati različne vzgojne postopke v interakciji z otrokom približno

v drugem letu njegove starosti, ko je otrok sposoben slediti starševskim zahtevam in

usmeritvam. Z leti se količina in kompleksnost zahtev do otroka močno poveča, starši

pa se glede zahtev med seboj precej razlikujejo (Marjanovič Umek in Zupančič,

2009).

Baumrind (1992) je na podlagi analiz svojih raziskav odkrila dve temeljni dimenziji

vzgojnega sloga staršev: zahtevnost — nezahtevnost (starši imajo visoke zahteve in so

vztrajni pri postavljenih standardih vedenja, nezahtevni le malo vplivajo na otroka,

niso vztrajni in nočejo vplivati nanj) in odzivnost — neodzivnost (odzivni starši

sprejmejo svojega otroka in se odzivajo nanj, neodzivni ga zavračajo in se malo

odzivajo nanj). S kombinacijo teh dveh dimenzij dobimo štiri vzgojne sloge:

avtoritarni, avtoritativni, permisivni in nevpleteni.

Avtoritarni vzgojni slog je slog vzgoje, s katerim starši veliko zahtevajo od otroka in

se malo odzivajo na njegove potrebe, interese, pravice. Od otrok pričakujejo

konformnost in brezpogojno ugodljivost ter pogosto uveljavljajo svojo moč nad

otrokom. Otroci, ki so deležni takega vzgojnega sloga, so v povprečju bolj negativno

čustveno razpoloženi, so bolj inhibirani v svojem vedenju n slabše socialno

29

prilagojeni. Pri otrocih, deležnih avtoritarne vzgoje, se opazi manj antisocialnega

vedenja (Baumrid, 1992).

Avtoritativni vzgojni slog je slog vzgoje, s katerim starši sicer veliko zahtevajo od

otroka, a so hkrati tudi odzivni na njegove potrebe in poglede. Meje otroku

postavljajo racionalno in precej demokratično, hkrati so mu zelo naklonjeni. Otroci,

ki so deležni takega sloga, so najbolj socialno kompetentni, imajo višjo raven

moralnega razvoja, pozitivno čustveno razpoloženje, učinkovito uravnavajo svoja

čustva, so samozavestni, neodvisni in prilagodljivi (Steinberg, Lamborn, Dornbusch in

Draling, 1992).

Permisivni slog je slog vzgoje, s katerim se starši odzivajo na otroke, a od njih zelo

malo zahtevajo. So pretirano tolerantni in popustljivi do otroka, predenj pa

postavljajo zelo malo omejitev in zahtev. V kolikor otrokove zahteve niso takoj

zadovoljene, ima lahko takšen otrok težave z nadzorovanjem svojih impulzov, čustev

in vedenja, je neugodljiv in nasprotovalen (Marjanovič Umek in Zupanič, 2009).

Otroci zelo permisivnih staršev so zahtevni in odvisni od drugih, konfliktni,

egocentrični v socialnih stikih, ne vztrajajo pri dejavnostih, težko se prilagajajo

izobraževalnim institucijam. Z razvojem se njihove težave še stopnjujejo (Baumrind,

1992).

Nevpleteni slog je slog vzgoje, s katerim starši izražajo svojo neodzivnost in

nezahtevnost do otroka. V vzgojo se vpletajo le minimalno. Tak slog vzgoje najbolj

neugodno vpliva na vse vidike otrokovega razvoja, spoznavnega, čustvenega,

socialnega in moralnega. Otrok, ki je deležen takšne vzgoje, postaja vse bolj

nepodredlji zahtevam v socialnem okolju, ima nizko tolerantnost na frustracijo,

težave pri uravnavanju čustev, je nesprejemljivega vedenja, je nevztrajen, ima

težave s prilagajanjem izobraževalnim institucijam in se vede antisocialno

(Baumrind, 1992).

Pretrde oblike vzgoje, kot so čezmerna zahtevnost oz. pretirana ambicioznost

staršev, discipliniranje, kaznovanje, hiperprotektivnost, variabilnost in

nestimulativnost ter neenotnost so pogosti dejavniki otroških nevroz (Praper, 1992).

30

4 Nastanek in razvoj vedenjskih motenj

Težave, konflikti in problemi so del vsakdanjika. Če so v zmerni količini, na nas

delujejo pozitivno, saj nas spodbujajo k boljšim rešitvam in napredku. Kadar pa

izvirajo iz globljih, pogosto zgodnjih in potlačenih konfliktnih izkušenj, pa govorimo

o duševnih motnjah. Duševne in osebnostne motnje se razlikujejo glede na obseg in

jakost motenosti in glede na duševno ali osebnostno področje, ki je prizadeto, in na

vzročne dejavnike (Musek, 2005).

O motnjah vedenja govorimo, če je vedenje v nasprotju z normami in pričakovanji

družbe oziroma socialnega okolja. Bečaj (2003) takšno vedenje opredeli kot

disocialno, znotraj tega pa loči dve kategoriji — antisocialno vedenje (ki povzroči

drugim škodo, tatvina, fizična agresivnost, poškodovanje stvari idr.) in asocialno

vedenje (ni skladno z normami, vendar drugim ne povzroča škode — beganje,

izostajanje od pouka, kajenje, laganje idr.). Delinkvenca, ki pomeni kršitev zakona

(in je pravniški termin), se delno pokriva s pojmom antisocialnost.

Najpogostejše motnje so predvsem na področju čustvovanja, katere pogosto

spremljajo tudi telesni znaki. Motnje v značaju, socialnih stikih in socialnem

obnašanju so tako značilne za osebnostne in vedenjske motnje (asocialnost,

delinkventnost, skrajna brezobzirnost, agresivnost, sumničavost, čudaštvo,

samotarstvo, odljudnost). Vzroke za večji del duševnih motenj pa najdemo v

posledicah hujšega in trajnejšega duševnega obremenjevanja v povezavi z dedno

dispozicijo. Na razvoj nevroz lahko vplivajo čustveni pretresi in konflikti, ki jih

doživljamo od najzgodnejšega otroštva dalje, včasih kot posledico neustrezne vzgoje

in vzgojnih zlorab (Musek, 2005).

Oatley in Jenkins (v Smrtnik Vitulić, 2007) na podlagi rezultatov raziskav številnih

avtorjev ugotavljata šest najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na nastanek

čustvenih in vedenjskih motenj pri otrocih in mladostnikih: depresivnost staršev in

psihiatrične težave; prepiri med starši; zanemarjenje, zlorabe in slabi odnosi staršev

do otrok; slabi socialnoekonomski pogoji; veliko število družinskih članov; kriminalno

vedenje odraslih. Posamezni dejavniki še ne pomenijo tveganja za otrokove težave,

dva od omenjenih dejavnikov pa štirikrat povečata verjetnost, da bo do motenj

prišlo, štirje dejavniki skupaj pa kar dvajsetkrat povečajo tveganje. Določene

motnje, ki se kažejo pri otrocih, pa se nadaljujejo tudi v odraslost.

31

Za otroke in mladostnike z motnjami vedenja so pogosto značilne nizka in

nezadovoljujoča samopodoba, nizka raven samospoštovanja in samozaupanja,

impulzivnost, ekstravertiranost, nizka frustracijska toleranca, slabša sposobnost za

obvladovanje čustev, slabša socialna zrelost idr. Na te lastnosti vpliva splet bioloških

danosti in okoljskih vplivov (Tomori, 2000).

4.1 Družina kot dejavnik tveganja

Pogosto se vedenjske motnje povezuje z disfunkcionalnostjo družine ob še drugih

rizičnih dejavnikih — posebej neugodni otrokovi konstituciji ter splošni socialni,

ekonomski in kulturni prikrajšanosti okolja, v katerem poteka življenje družine in s

tem odraščanje otroka (Tomori, 2000).

Družina, oziroma pomembni odrasli, otroku že kmalu pokažejo, da so eni vzorci

dopustni, sprejemljivi ali celo zaželeni, drugi pa ne. Otrok prek zgledov, spodbud,

usmerjanja, nagrajevanja ali prepovedovanja, omejevanja in kaznovanja osvaja

načine vedenja, ki so skladni s pričakovanjem in merili njegovega socialnega okolja.

Na takšen način se uči prilagajati lastne težnje zunanjim pogojem. Na oblike vedenja

pa družina vpliva tudi posredno — s svojo dinamiko, klimo, odnosi, čustveno toplino,

zagotavljanjem občutka varnosti in sprejetosti itd. Če otrok v svoji družini ni deležen

ljubezni, pohval, topline, vzpodbud, varnosti, če je pogosto kaznovan, kritiziran in

ignoriran ali prepuščen samemu sebi, se v njem naselijo močna občutja tesnobe,

nesreče in strahu, ki sčasoma začnejo delovati razdiralno navzven in navznoter

(Tomori, 2000).

Sodeč po raziskavah so adolescenti, ki izhajajo iz družin, v katerih je bila

samoregulacija in sodelovanje pri odločanju omejeno, bolj odvisni in manj prepričani

vase. Če pa so bili mladostniki spodbujani k sodelovanju pri sprejemanju skupnih

odločitev, čeprav so dokončno odločitev sprejeli starši, so bili veliko bolj avtonomni

od vrstnikov. Na podlagi teh raziskav lahko sklepamo, da so pogoji za izgradnjo

samozavesti in občutka neodvisnosti pri mladostnikih isti kakor pogoji, ki utrdijo vez

čustvene bližine in povezanosti med starši in otroki (Newman in Newman v Kompan

Erzar, 2003).

32

4.1.1 Posledice pretirano zaščitniške družine na otrokov razvoj

Otroci, ki izhajajo iz takšne družine, so opremljeni s temeljnim zaupanjem in

navezanostjo ter izrazito varnim in zavarovanim okoljem. Slaba stran zaščitniške

družine pa je, da potiska šibke člane v odvisno vlogo in omogoča zelo malo možnosti

učenja na lastni koži in zmanjša samozaupanje članov družine. Takšna družina zavira

letom primerno neodvisnost svojih članov, njihovo iniciativnost, podjetnost in

samostojnost (Kompan Erzar, 2003; Praper, 1992).

Ungar (2009) pravi, da se mladostniki v takšnih družinah sprva vdajo v zaskrbljenost

staršev, sprejmejo fikcijo tveganja in se nato umaknejo. Tem otrokom primanjkuje

fizične dejavnosti in motivacije, hkrati pa so podvrženi večjemu tveganju za

nastanek tesnobnih motenj. Imajo bolj razvit zunanji lokus kontrole in več učnih

težav. Svet okoli sebe dojemajo kot nevaren in ne znajo primerno oceniti tveganja.

Nasproten vzorec pa nastopi takrat, kadar se mladostnik zaradi nenehnih prepovedi

začne upirati staršem in iskati svoje priložnosti za tveganje in preizkušanje lastnih

mej. Zloraba mamil, prezgodno spolno udejstvovanje, manjše kazenske dejavnosti in

čas, ki ga nenadzorovano preživijo na ulicah, so obredi prehoda v odraslost.

4.1.2 Posledice kaotične družine na otrokov razvoj

Na videz ne opremi posameznika z nobeno prednostjo, obstajajo pa posamezniki, ki

preživijo brez večjih motenj, fleksibilni in vzdržljivi ter socialno in organizacijsko

spretni. Kaotična družina je sovražna, surova, nekonsistentna in nepredvidljivo niha

med toplino in zavračanjem. Slaba stran odraščanja v takšni družini je spodbujanje

močnega samoohranitvenega nagona v otroku, medtem ko jih ne opremi z osnovnim

orodjem za neodvisno delovanje. Otroci iz teh družin ne zgradijo konsistentne

sposobnosti regulacije emocij, zato je njihova identiteta krhka in vezana na določen

dosežek ali osebo. V teh družinah poteka čustvena zloraba, zaradi katere

posamezniku ne omogoča varne navezanosti tudi kasneje v življenju (Kompan Erzar,

2003).

4.2 Način discipliniranja kot dejavnik tveganja

Proaktivna vzgoja s strani mater pri predšolskih otrocih se je izkazala kot najbolj

primerna, saj so otroci v šolskem obdobju imeli manj vedenjskih težav. Konstruktivna

33

in proaktivna vzgoja je znatno zmanjšala razdiralno vedenje pri otrocih, ki so imeli

vedenjske težave. Jeza in sovraštvo staršev pa je bilo povezano s povečanjem

zunanje pogojenih vedenjskih težav otrok (agresivno in antisocialno vedenje)

(Denham idr. 2000).

Avtoritativno starševstvo se pozitivno povezuje z otrokovo učno uspešnostjo (boljše

ocene v šoli, večja prizadevnost pri opravljanju šolskih obveznosti, pozitivno stališče

do šole). Avtoritarno starševstvo pa se povezuje z otrokovo pasivnostjo pri učenju in s

pomanjkanjem zanimanja za šolo (Steinberg, Lamborn, Dornbusch in Darling, 1992).

Otroci staršev s permisivno vzgojo pa imajo težave s samouravnavanjem, so bolj

impulzivni in imajo slabšo učno uspešnost (Barber, 1996). Otroci brezbrižnih staršev

pa predstavljajo skupino otrok, ki so bolj nagnjeni k rabi neučinkovitih učnih strategij

in nizko učno uspešnostjo (Aunola, Stattin in Nurmi, 2000).

Iz področja sociologije je najbolj znana Hirschijeva (1969) teorija socialne kontrole,

ki predpostavlja, da so družine otrok z asocialnim obnašanjem v svoji vzgoji

nekonsistentne in stroge, premalo se pozitivno vključujejo v otrokovo življenje, jih

slabo spremljajo (monitoring) in imajo slab nadzor nad njihovimi aktivnostmi. Stroga

disciplina in pomanjkanje nadzora nad otrokom pa sta temeljni sestavini za

vzpostavitev slabega odnosa med staršem in otrokom. Slab odnos pa za otroka

pomeni, da se ne more poistovetiti s starši in z družbenimi vrednotami glede

skladnosti dela. Mladostniki, ki čutijo negativen odnos do šole, dela in avtoritete, so

veliko bolj podvrženi asocialnemu obnašanju kot ostali. Takšni mladostniki so v veliki

meri zavrnjeni s strani ostalih vrstnikov in podvrženi slabšemu šolskemu uspehu, kar

samo še okrepi druženje z deviantnimi vrstniki, ki pa vodi v vse večje kriminalne

podvige (Patterson, Debaryshe in Ramsey, 1990, Bertok, Wikström, Hardie in Meško,

2012).

Jeza in sovraštvo s strani staršev je povezano s kasnejšimi vedenjskimi težavami pri

otrocih. V raziskavi je opazovana starševska jeza napovedovala otrokovo kasnejšo

agresivnost in antisocialno vedenje. Jeza je najbolj vplivala na otroke, ki so bili bolj

ranljivi in dovzetni. Negativna čustva staršev, kaznovanje in deregulacija delujejo

nepredvidljivo na otrokov socialno-emocionalni razvoj. Sovraštvo je oblika kroničnega

distresa, ki vpliva na starševsko nezmožnost, da se na otrokove potrebe in vedenja

odzovejo učinkovito (Denham idr., 2000).

34

Stuewig in McCloskey (2005) sta v vzdolžni študiji otrok ugotovila, da so otroci, ki so

bili vzgajani z neusmiljeno — kaznovalno vzgojo, v adolescenci bolj nagnjeni k

podoživljanju sramu in manj nagnjeni k izkazovanju občutkov krivde. Na podlagi

rezultatov sta avtorja potrdila, da so mladostniki, ki odraščajo z brezčutnimi in

nasilnimi starši, izkazovali večjo tendenco podoživljanja sramu in manj nagnjenj h

krivdi kot ostali adolescenti. Prav tako sta avtorja ugotovila, da nagnjenost k sramu v

veliki meri vodi v depresivnost v pozni adolescenci. Nagnjenje k neizkazovanju krivde

pa ni toliko povezano z depresivnostjo, kakor pa je s kasnejšim udejstvovanjem v

delinkventnih dejanjih.

McCord (1997) je v svoji raziskavi ugotavljala, v kolikšni meri fizična kazen v različnih

starš — otrok odnosih (ljubezniv ali odtujen), vpliva na kasnejšo adolescentovo

dovzetnost za kriminalna dejanja. Ugotovila je, da materina topla in ljubeča vzgoja

odvrača fante, da bi se udejstvovali v kriminalnih dejanjih, ne glede na to, kakšne

vzgojne ukrepe je mati uporabila, da je dosegla nadzor. Prav tako je očetova topla in

ljubeča vzgoja zmanjšala možnost, da so njihovi sinovi postali delinkventno aktivni.

Je pa fizična kazen tista, ki poveča možnost kriminalnih dejanj med sinovi tistih

očetov, ki so vzgajali čutno ali pa odtujeno. Medtem ko fizična kazen s strani mater

ni vplivala na stopnjo splošne kriminalnosti pri fantih, je pa delovala na stopnjo

nasilja. Glede na pridobljene podatke avtorica opozarja, da tehnike discipliniranja

zahtevajo več pozornosti, saj v veliki meri vplivajo na posameznikovo osebnost.

Aunola in Nurmi (2005) sta raziskovala, kako različne kombinacije očetove in

materine vzgoje (ljubeča, vedenjski nadzor in psihološki nadzor) najbolj vplivajo na

napovedovanje otrokovih vedenjskih težav, ki so pogojene z notranjimi ali zunanjimi

dejavniki. Ugotovila sta, da pri materah, ki so izvajale visoko raven psihološkega

nadzora v kombinaciji z visoko naklonjenostjo, je to pomenilo višjo raven zunanje in

notranje pogojenih vedenjskih težav pri otrocih, med njihovim prehodom od

otroškega vrtca do osnovne šole. Ta rezultat je bil nepričakovan in ga avtorja

pojasnita, da gre lahko za to, da so mame po eni strani zelo naklonjene otroku, po

drugi strani pa njihova komunikacija vsebuje elemente ustvarjanja krivde, s čimer

manipulirajo z otrokovim psihičnim svetom in povečujejo otrokovo odvisnost. Takšni

družinski komunikacijski vzorci lahko pripeljejo do psihološke in čustvene fuzije med

družinskimi člani in tako omejijo otrokovo izražanje od njegovih lastnih misli in

čustev, ki tako vodi do vedenjskih težav. Druga razlaga pa je, da takšna pretirana

navezanost na otroka deluje paradoksalno, da otrok ne more razviti ustreznih

35

kompetenc oziroma lastne identitete. V vzgoji takšna neskladna ali dvojna sporočila

lahko negativno vplivajo na otrokovo prilagajanje, kot je izzivanje zaskrbljenosti in z

zmanjšanjem otrokovega čuta za nadzor. Rezultati so tudi pokazali, da kadar so

matere uporabile vedenjski nadzor v kombinaciji z nizko stopnjo psihološkega

nadzora, so njihovi otroci imeli manj zunanje pogojenih vedenjskih težav.

4.3 Temperament in osebne značilnosti otroka kot dejavnik

tveganja

Razumljivo je, da se starši drugače vedejo do otroka, ki je miren, lepo spi in se

odziva z nasmehom in radovednostjo, kot do otroka, ki veliko joče, malo spi, se

umika iz kontakta itd. Malo je potrebno, da se mati otrokovega nenehnega joka

ustraši, zato namesto da bi ga pomirila, prične v odnos vnašati svojo bojazen,

negotovost in napetost. Bojazni se lahko stopnjujejo do panike in ustvari se začarani

krog (Praper, 1992).

Webster-Stratton (1990) pravi, da otroci s težavnim temperamentom staršem

povzročijo več stresa, zato je lahko starševska funkcija omajana. Mame otrok s

težavnim temperamentom so do njih bolj negativno nastrojene, hkrati pa so ti otroci

bolj podvrženi vedenjskim težavam. Medtem ko so prilagodljivi otroci z ustaljenim

ritmom in pretežno pozitivno osebnostjo manj podvrženi kritikam staršev, njihovi

neprijaznosti in razdražljivosti. To sta potrdili tudi Cutrona in Troutman (1986), ki sta

s svojo raziskavo ugotovili, da je otrokov težaven temperament direktno povezan z

materino stopnjo poporodne depresije in tudi posredno preko starševega občutka o

samoučinkovitosti.

Sramežljivi otroci izkazujejo več negativnih čustev (zlasti strah) in so nagnjeni k

razvoju vedenjskih težav, ki imajo notranji izvor. Takšni otroci izvabijo bolj zaščitne

in nadzorovane odzive svojih staršev, saj so razumljivo bolj ranljivi. Čustveno

nestabilni otroci se zlahka vznemirijo, so bolj razdražljivi in se težje prilagodijo.

Takšni otroci pri starših vzbudijo sovraštvo, kritike in druge avtoritativne odzive.

Izraz otroške jeze in druga negativna čustva napovejo rabo bolj trdih disciplinskih

ukrepov (Coplan, Reichel in Rowan, 2009).

36

Koliko bo težaven temperament vplival na način vzgoje, ki jo bo starš izbral, pa je

odvisno tudi od starševih osebnostnih lastnosti. Clark, Kochanska in Ready (2000) so

ugotovili, da matere, ki niso ekstravertirane in imajo visoko raven empatije, se pri

otrocih, ki imajo težaven temperament, ne poslužujejo močnih agresivnih tehnik.

Medtem ko se matere, ki so ekstravertirane in imajo nizko raven empatije, pri

otrocih s težavnim temperamentom bolj poslužujejo močno agresivnih tehnik

vzgajanja. Marjanovič Umek in Zupančič (2009) pa navajata, da je za temperamentno

težavne otroke najbolj neugodna permisivna vzgoja in nevpleteni slog vzgoje.

Medtem ko na počasne otroke najbolj neugodno vpliva avtoritaren vzgojni slog.

4.4 Samopodoba starša in prilagajanje na materinstvo

Vedno večje je število mladih odraslih, ki se približujejo starševstvu, katerih otroštvo

je bilo zaznamovano s stiskami, z nepredvidljivo vzgojo, družinskim nasiljem, s

pomanjkljivim zatočiščem in slabo oskrbo osnovnih potreb, z alkoholizmom ali

zlorabo mamil in s pomanjkanjem podpore, kar privede do zelo nizke ocene osebne

učinkovitosti. Odraščanje pod takšnimi pogoji v veliki meri onemogoči vzpostavitev

pozitivnega delovnega modela medsebojnih odnosov in s tem vpliva na starševo

zaznavanje osebne kompetence. Raznolik obseg neugodnih izkušenj iz otroštva lahko

ustvari občutek ničvrednosti, ki oslabi starševo osebno oceno kompetence kot

skrbnika in ustvari odklonilna materinska čustva in sovražnost ter vsiljive interakcije

med otrokom in staršem (Coleman in Karraker, 1998).

Avtorji so v vzdolžni študiji preverjali, kako različne psihosocialne razsežnosti

vplivajo na prehod v materinstvo. Zaupanje v svoje sposobnosti kot bodočega starša

je bilo ocenjeno kot najmočnejši napovedovalec materinske kompetence. In ravno

materin občutek kompetence je bil tisti, ki je napovedoval materinsko navezanost,

čustveno stanje in prilagoditev materinski vlogi. Materina percepcija kompetence v

domeni starševstva je bila ugotovljena kot učinkovitejši znak prilagajanja na

materinstvo bolj kot pretekle izkušnje z dojenčkom ali samospoštovanja. Avtorji so

prav tako ugotovili, da je bil prehod k materinstvu v obdobju malčka bolj uspešen, v

kolikor je mati imela višje samospoštovanje (Williams idr., 1987).

Sowislo in Orth (2013), sta v svoji raziskavi ugotavljala, če nizka stopnja

samospoštovanja napove depresijo in anksioznost. Prišla sta do zanimivega zaključka,

da ima samospoštovanje močnejši učinek na depresijo, kakor pa ima depresija učinek

37

na samospoštovanje. Medtem ko so efekti med nizkim samospoštovanjem in

anksioznostjo razmeroma uravnoteženi. Kochanska, Friesenborg, Lange in Martel

(2004) pa so v svoji raziskavi ugotovile, da nevrotične matere ustvarijo manj

pozitivnega čustvenega vzdušja s svojimi dojenčki. Matere, ki so zelo empatične in se

zlahka vživijo v otrokovo čustveno stanje, pa so veliko bolj dovzetne v vzgoji.

Nevrotični starši so bolj nagnjeni k podoživljanju negativnih čustev, kot so

anksioznost, žalost in sovraštvo, hkrati pa so tudi bolj čustveno nestabilni. Anksiozni

starši bodo v večji meri izbrali preveč zaščitniški slog vzgajanja, zaradi njihovega

dojemanja, da je otrok v okolju pod nenehnimi grožnjami. Starši, katerih osebnost je

uperjena na sprejemljivost, pa so bolj sočutni, zaupljivi in ustrežljivi. Takšni starši se

večkrat obrnejo na avtoritativni slog vzgajanja, saj so bolj topli in odzivni (Coplan,

Reichel in Rowan, 2009).

4.5 Psihično zdravje primarnega skrbnika ali njegova

odsotnost

Depresija matere in starševska asocialna motnja (APD) sta najbolj raziskani temi z

vidika vpliva starševske psihopatologije v razmerju do razvoja vedenjskih težav pri

otrocih. Downey in Coyne (1999) sta v svoji študiji ugotovila, da so depresivne

matere večkrat bolj negativne, nerazumevajoče, razdražljive, sovražne, kritične in

manj dovzetne, ljubeznive in vpletene v življenja svojih otrok kot nedepresivne

matere. Goodman in Gotlib (1999) navajata, da so otroci mater, ki bolehajo za

depresijo, bolj nagnjeni k izgredom, imajo slabše mentalne in motorne sposobnosti,

težavnejši temperament in slabšo navezanost na mater. Malčki depresivnih mater

imajo negativen pristop do stresnih dogodkov in so zadržani do učinkovitih strategij

samouravnavanja čustev. Imajo več težav v šoli, so manj socialno kompetentni, imajo

nižjo raven samospoštovanja in več vedenjskih težav.

Asocialna motnja staršev se povezuje s slabo uglašeno vzgojo. Razdražljivi očetje se

bolj poslužujejo eksplozivnih disciplinskih ukrepov. Najmočnejša spremenljivka, ki

loči med nasilnimi in nenasilnimi starši, se je izkazala preteklost staršev (zlorabljeni

v otroštvu) v kombinaciji z nizkimi prihodki. Stresni dogodki delujejo bolj razdiralno

na tiste starše, ki imajo negativne osebnostne lastnosti, ker stresorji ojačajo njihove

probleme v prilagajanju. Starši, ki so bili zlorabljeni v otroštvu, se v vlogi starša ne

38

počutijo samozavestno in na vedenje svojih otrok gledajo veliko bolj negativno kot

tudi na življenjske dogodke na splošno. (Webster-Stratton, 1990).

Webster-Stratton (1990) je v svoji študiji ugotovila, da matere, ki trpijo za depresijo,

v večji meri dojemajo svoje otroke kot bolj razdražljive, kakor jih pa dojemajo

njihovi partnerji ali pa matere, ki ne trpijo za depresijo. Raziskava je pokazala, da so

bile depresivne matere veliko bolj kritične do svojih otrok in da so se bolj

posluževale fizične kazni, medtem ko pri otrocih niso opazili, da bi bili bolj težavni.

Matere, ki so bolehale za depresijo, so poročale, da so bolj pod stresom, socialno

izolirane, bolj so si očitale, počutile so se nekompetentne in nepovezane s svojimi

otroki. Skozi intervjuje je avtorica sklepala, da so te matere v otroštvu bile

zanemarjene in psihično zlorabljene od svojih staršev.

Pri otrocih, ki so imeli motnjo ADHD — primanjkljaj pozornosti in motnjo

hiperaktivnosti, se je izkazalo, da je psihopatologija staršev močnejši napovedovalec

otrokovega razdiralnega vedenja, kakor pa vzgoja, čeprav oba močno prispevata k

izidu otrokovega vedenja (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Chronis idr. (2007) so

ugotovili, da so otroci z motnjo ADHD, še posebej takrat, ko se pri njih razvijejo

vedenjske težave, bolj podvrženi tveganju zlorabe psihogenih substanc in kriminalnih

udejstvovanj. Ravno depresija matere je bila tista, ki je napovedovala otrokove

vedenjske težave, med tem ko je pozitiven odnos v interakciji med staršem in

otrokom napovedal manj vedenjskih težav.

Snyder (v Conger, Patterson in Ge, 1995) je izvedel raziskavo, v kateri je opazoval

matere samohranilke in njihove predšolske otroke, ki so imeli vedenjske težave.

Predvideval je, da so matere samohranilke bolj nagnjene k stresu in distresu in da se

zaradi tega večkrat poslužujejo slabih disciplinskih ukrepov. Dneve, ko so bile matere

pod stresom in nejevoljne, so se posluževale slabših vzgojnih ukrepov. Avtor je

potrdil domnevo, da so otrokove vedenjske težave povezane z materinim stresom

preko slabe vzgojne prakse.

Kakšno predstavo ima otrok sam o sebi, je v veliki meri odvisno tudi od očetove

odsotnosti. Veliko otrok, ki odrašča brez očeta, se v primerjavi z drugimi počutijo

manj vredne. Pogosteje doživljajo občutek tesnobe in nemoči in imajo slabo

samospoštovanje, saj se počutijo drugačne in zato se težko sproščeno vključijo med

ljudi. Dečki, ki odraščajo ob neustreznem očetovem liku oz. ga nimajo, teže razvijejo

39

sposobnost za miselni samonadzor in teže sprejemajo merila in pravila družbe. Oče

kot glasnik meril zunanjega sveta, vpliva na razvoj otrokove osebnosti, kar pomeni,

da se lahko ob njegovi čustveni opori in njegovi neposredni pomoči, otrok s temi

merili poistoveti, jih sprejme za svoje in zunanji nadzor postopno vgradi vase kot

načelo vesti in morale. Otrok, prikrajšan za ta proces, je v nenehnem nasprotju z

delom stvarnosti, ki ga doživlja kot omejitev, prepoved ali zahtevo in z likom

avtoritete. Ob zanj prestrogih zunanjih omejitvah se hitro počuti ogroženega in se

odziva z uporom, kljubovanjem, sovražnostjo in napadalnostjo (Žmuc-Tomori, 1988).

4.6 Motnje navezanosti kot dejavnik tveganja

Ne-varna navezanost sama po sebi ni duševna motnja, predstavlja pa tveganje za

psihološko in socialno disfunkcionalnost. Otroci z vzorcem izogibajoče navezanosti so

bolj nagnjeni k nadzorovanju, napadalnemu vedenju in so manj priljubljeni med

vrstniki. Ambivalentno navezani otroci imajo predispozicijo za socialno anksioznost.

Dezorganizirano navezani pa se včasih povezujejo z disociativno simptomatiko, in če

so takšni posamezniki tudi kasneje v življenju nenehno izpostavljeni takšnim

izkušnjam, se lahko pri njih razvije posttravmatska stresna motnja (PTSD) (Siegel,

2012).

Gerhardt (2004) ugotavlja, da so starši tisti, ki popeljejo otroka v čustveni svet, s

tem ko identificirajo občutke in j