UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Andreja Vinko

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA NACIONALNIH

ALEGORIJ SAMORASTNIKI IN VLAK V PAKISTAN Z VIDIKA

FEMINISTIČNE TER NEOKOLONIALISTIČNE TEORIJE

Graduation thesis

A CRITICAL DISCOURSE ANALYSIS OF THE NATIONAL

ALLEGORIES SAMORASTNIKI AND VLAK V PAKISTAN

FROM THE POINT OF VIEW OF FEMINIST AND

NEOCOLONIAL THEORIES

Mentorica: Kandidatka:

doc. dr. Branislava Vičar Andreja Vinko

Maribor, 2013

Lektorica:

Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in angl. jezika

Prevajalka:

Anita Maguša, uni. dipl. prof. slov. in angl. jezika

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Branislavi Vičar za vse strokovne

napotke, za neprecenljivo pomoč in usmeritve. Hvala za moralno podporo,

spodbude in inspiracijo.

Posebna zahvala gre moji družini za vso podporo in oporo, za pomoč in

spodbudne besede, za zaupanje in samo meni namenjen čas.

Hvala Rene, da si verjel vame.

Zahvalila pa bi se tudi vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri diplomskem delu in

me podpirali skozi celoten študij.

FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija www.ff.um.si

IZJAVA

Podpisana Andreja Vinko, rojena 2. 3. 1986 v Mariboru, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo in sociologija,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Kritična diskurzivna analiza nacionalnih alegorij Samorastniki in Vlak v

Pakistan z vidika feministične ter neokolonialistične teorije

pri mentorici doc. dr. Branislavi Vičar, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 19. 6. 2013

Podpis študentke:

______________

POVZETEK

V diplomskem delu obravnavamo procese nadvlade in podreditve v nacionalnih

alegorijah Samorastniki Prežihovega Voranca in Vlak v Pakistan Khushwanta

Singha. Za raziskavo smo uporabili metodo kritične diskurzivne analize (KDA),

in sicer Faircloughov pristop (1995). V ospredje analize postavljamo strukturalni

vpliv politično-ekonomskega sistema in diskurzov moči na izgradnjo identitet in s

tem povezano vzpostavljanje drugosti ter pokažemo na medsebojno povezavo

med ekonomsko-političnimi praksami in družbeno-kulturnimi obrazci (npr.

patriarhat). Obravnavani deli izpostavljata zlasti naslednje politične kategorije, na

osnovi katerih se hierarhično vzpostavljajo pozicije nadpostavljenih in podrejenih

subjektov: spol, družbeni razred in etnija. Ugotavljamo, da je v Samorastnikih

vzorec prevlade določen z družbenim spolom ter razredom in v Vlaku v Pakistan s

kategorijo etnije. Deli poskušata odgovoriti na vprašanje, kako diskurz razmerij

moči in poustvarjene drugosti nadomestiti z diskurzom enakosti in družbene

pravičnosti. Avtorja vidita rešitev v sistemski spremembi in pozivata k

revolucionarnemu boju za (spolno, narodnostno, razredno) enakopravnost.

Ključne besede: Samorastniki, Vlak v Pakistan, kritična diskurzivna analiza,

družbeni spol, družbeni razred, nacija, neokolonializem, neoimperializem

ABSTRACT

This thesis is dealing with the processes of domination and subordination in

national allegories Samorastniki from Prežihov Voranc and Vlak v Pakistan

written by Khushwant Singh. The used research method is the method of critical

discourse analysis (KDA), so called the Fairclough approach (1995). The main

focus of the analysis are the structural impact of the political-economic system

and power discourses on the construction of identities and the associated creation

of otherness and to show the interconnection between economically-political

practices and socio-cultural forms (eg. patriarchy). These works highlight the

following political categories, on which the positions of dominated and

subordinated subjects, such as gender, social class, and ethnicity, are set up

hierarchically. We are determining that the pattern of dominance in Samorastniki

is determined by social gender and class and in Train to Pakistan with the

category of ethnicity. These literary works attempt to answer the question, how to

replace the discourse of power relations and recreated otherness with a discourse

of equality and social justice. The authors see the solution in the system change

and call towards the revolutionary fight for (gender, ethnic, class) equality.

Keywords: Samorastniki, Vlak v Pakistan, critical discourse analysis, social

gender, social class, nation, neocolonialism, neoimperialism

i

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA ................................................ 3

1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................... 3

2 METODOLOŠKA OPREDELITEV ............................................................... 4

2.1 RAZISKOVALNE METODE ...................................................................... 4

2.2 UPORABLJENI VIRI ................................................................................... 4

3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA ........................................................ 5

3.1 KDA KOT MREŽA ZNANSTVENIKOV ................................................. 11

3.2 NAČELA IN MODELI KDA ..................................................................... 13

3.3 FAIRCLOUGHOV PRISTOP H KDA ....................................................... 16

4 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA SLOVNICA ................................................... 18

4.1 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA TEORIJA JEZIKA ..................................... 18

4.2 TEORETSKO-METODOLOŠKI OKVIR KDA ........................................ 21

4.2.1 Raven deskripcije ................................................................................. 21

4.2 1.1 Odnosna in ekspresivna vrednost besed ....................................... 22

4.2.1.2 Razsežnost moči medosebnih odnosov in glagolski naklon .......... 22

4.2.1.3 Prehodnost .................................................................................... 24

4.2.1.4 Slovnična metafora in ideologija .................................................. 27

4.2.2 Raven interpretacije ............................................................................. 28

4.2.3 Raven eksplanacije ............................................................................... 29

5 SPOL, NACIJA IN RAZRED ......................................................................... 30

5.1 IDENTITETA IN DRUŽBENE VLOGE ................................................... 35

5.2 KONCEPT PATRIARHATA ..................................................................... 39

6 KOLONIALIZEM, IMPERIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM .......... 42

ii

6.1 IMPERIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM ........................................... 45

7 PROCESI SPOLNE, RAZREDNE IN NACIONALNE PREVLADE V

NACIONALNIH ALEGORIJAH SAMORASTNIKI IN VLAK V PAKISTAN

............................................................................................................................... 48

7.1 NACIONALNA ALEGORIJA ................................................................... 49

7.2 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA SAMORASTNIKOV ............... 52

7.2.1 Pojmovanje naroda ............................................................................... 53

7.2.2 Strukture moči glede na razred ............................................................ 58

7.2.3 Strukture moči glede na spol ................................................................ 81

7.2.4 Zaključne ugotovitve ............................................................................ 87

7.3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA VLAKA V PAKISTAN ........... 92

7.3.1 Etnična neenakost................................................................................. 93

7.3.2 Verska neenakost ............................................................................... 104

7.3.3 Spolna neenakost ................................................................................ 111

7.3.4 Razredna neenakost ............................................................................ 118

7.3.5 Zaključne ugotovitve .......................................................................... 130

8 SKLEP ............................................................................................................. 134

9 VIRI IN LITERATURA ................................................................................ 138

1

1 UVOD

Diskurz je oblika družbene prakse, saj sodeluje pri konstrukciji družbe, družbenih

identitet in odnosov. Diskurzivne prakse pa lahko imajo odločujoče ideološke

učinke. Producirajo in reproducirajo namreč neenakopravne odnose med

pripadnicami in pripadniki različnih družbenih skupin na osnovi arbitrarnega

kriterija, kot so družbeni razred, spol in etnija. S tem umetno ustvarjajo središčne

in marginalne družbene pozicije (van Dijk 1993: 252).

Analiza diskurza nam tako omogoča vpogled v povezave med vidnim in

nevidnim, med dominantnimi in marginaliziranimi ter idejami in institucijami.

Pokaže nam, kako se delovanje oblasti izraža v jeziku, literaturi in kulturi, ki

urejajo naš vsakdan (Loomba 2009: 192). To vlogo jezika je v razmerjih

strukturiranja družbene moči prepoznala posebna teorija jezika, nastala v

sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kritična diskurzivna analiza (Wodak 2001:

5, 2009: 11). Zanimajo jo družbena vprašanja, ki jih skuša razložiti s pomočjo

analize diskurza. Pri tem sledi kritičnemu pristopu k socialnim problemom in si

prizadeva odkriti skrite odnose moči, prevlade in neenakosti, izražene v jeziku.

Posledično tematizira odnos med jezikom, ideologijo in močjo. Taka analiza daje

vpogled v to, kaj je v besedilu eksplicitno dano in kaj je izraženo implicitno.

Slednje pa zahteva kritično analizo ideologij, saj so ideologije na splošno

implicitne predpostavke (Fairclough 1995: 5‒6), način razmišljanja, ki

(re)producira in odraža strukturo družbene moči (Thompson 1984 v Goatly 2000:

3).

Kot rezultat neenakih družbenih razmerij med pripadnicami in pripadniki različnih

družbenih skupin se moč izraža v prevladi ene skupine nad drugo. V takih

interakcijah dominantna skupina po institucijah nadzoruje in omejuje delovanje

podrejenih in svojo nadvlado ohranja s sredstvi podreditve. Z uporabo nasilja,

prepričevanja, manipulacije vpliva na njihovo mišljenje in izpolnjujejo lastne

interese (Fairclough 1989: 43‒49, van Dijk 1993: 254‒255, 2000: 36, 2005: 355).

2

Z ideologijo se torej prikriva in upravičuje družbena neenakost, s tem pa se

legitimizirajo ustvarjene stratifikacije. Ti odnosi moči so določeni znotraj

diskurza. Tako je naloga kritične diskurzivne analize, da deluje v skladu s svojimi

kritičnimi cilji in delujoče ideologije denaturalizira (Fairclough 1995: 28‒36).

Glede na razlike v teoretičnih temeljih in analizi orodij pa so v kritični diskurzivni

analizi (KDA) uveljavljeni predvsem trije modeli, in sicer socialno-kognitivni

model van Dijka, katerega težišče predstavljajo kultura, družbeni viri in kontekst,

diskurzivno-zgodovinski model Wodak in Faircloughov tridimenzionalni

problemski pristop h KDA (Wodak 2009: 14, Wang 2007: 63‒64 in Bergoč 2009:

50). V diplomskem delu, ki bo temeljilo na kritični diskurzivni analizi dveh

umetnostnih besedil, bomo uporabili slednji pristop.

Fairclough namreč razvije model diskurza in temu ustrezne metode diskurzivne

analize, kjer diskurz in vsak primer diskurzivne prakse tvorijo tri dimenzije. Te so

komplementarne ravnem metode diskurzivne analize: deskripciji, interpretaciji in

eksplanaciji. V praktičnem delu bomo na prvi, deskriptivni prikazali izbor

leksikalnih in skladenjskih jezikovnih prvin, ki kažejo na podrejena razmerja med

družbenimi skupinami, na neenakopravne odnose moči in družbene stratifikacije.

Pri tem bomo za proučevanje diskurzivnih dogodkov na ravni besedila izhajali iz

diskurzivnih ideoloških struktur. Druga, interpretativna raven zahteva

mikrosociološki pristop. Z njim bomo proučevali diskurzivne prakse, ki obsegajo

proces tvorbe in interpretacije besedil. Najvišja raven bo eksplanacija, pri kateri

bomo makrosociološko analizirali družbene procese in rezultate analize pojasnili

na družbeni ravni. Analizirali bomo družbeni kontekst, v katerem se odvijajo

družbene prakse z vidika neokolonialne in feministične teorije. Tako bomo pri

uresničevanju modela izhajali iz konceptov moči, neenakosti, spola, nacije in

razreda ter njihovo družbeno konstrukcijo predstavili v okviru delovanja

kolonialnih, neoimperialnih in neokolonialnih ideologij.

3

Za analizo gradiva v praktičnem delu bomo v predstavitvi teoretičnih izhodišč

jezikoslovne in družbene teorije izhajali iz sistemsko-funkcijske slovnice

(Halliday 2004), ki bo naše slovnično ogrodje.

1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je s Faircloughovim kritičnim diskurzivnim pristopom v

povezavi s Hallidayevo sistemsko-funkcijsko slovnico in sodobnimi

feminističnimi ter neokolonialističnimi družbenimi teorijami analizirati novelo

Prežihovega Voranca Samorastniki in roman Khushwanta Singha Vlak v Pakistan.

Cilj dela je tako predstaviti jezikovna sredstva in diskurzivne strategije, s katerimi

se izraža vzpostavljanje in reguliranje identitet na področju spola, razreda in

etnije.

1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Predpostavljamo, da bomo z analizo potrdili naslednje:

- umetnostni besedili vsebujeta podobne diskurzivne strategije in jezikovna

sredstva, ki kažejo na podrejena razmerja med družbenimi skupinami, na

neenakopravne odnose moči in družbene stratifikacije;

- izpostavljeni procesi subjekcije v besedilih niso analogni, ampak

komplementarni;

- avtorja z nacionalno alegorijo tako na ravni leksike kot slovničnih struktur

izražata kritiko razrednih, spolnih in etničnih neenakosti;

- pisatelja kot angažirana pisca legitimirata revolucionarni boj za

enakopravnost in avtonomijo ter s tem pozivata k uporu proti imperializmu

in kapitalizmu.

4

2 METODOLOŠKA OPREDELITEV

2.1 RAZISKOVALNE METODE

Diplomsko delo sestoji iz teoretičnega in praktičnega dela. V prvem delu je

težišče na deskriptivni metodi, s katero so predstavljena teoretična izhodišča

jezikoslovne in družboslovne teorije za analizo gradiva v praktičnem delu.

Izhajamo iz Hallidayeve sistemsko-funkcijske slovnice, teorije kritične

diskurzivne analize, feministične in neokolonialistične teorije. Z uporabo metode

zbiranja podatkov in selekcije ter metodo kompilacije se osredinjamo na primarne

in sekundarne vire slovenske in tuje literature, ki jih z metodo sinteze sestavimo v

celoto. Z metodo klasifikacije opredeljujemo pojme, kot so kritična diskurzivna

analiza, ideologija, moč, diskurz, neenakost, hegemonija, feminizem, spol, nacija,

razred, kolonializem, neokolonializem in neoimperializem. Osrednji del

pričujočega dela je kritična diskurzivna analiza dveh umetnostnih besedil,

Samorastniki in Vlak v Pakistan.

2.2 UPORABLJENI VIRI

V diplomskem delu sta temeljna vira praktičnega dela novela Prežihovega

Voranca Samorastniki in roman Khushwanta Singha Vlak v Pakistan.

5

3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA

Jezikovni pojavi so družbeni pojavi, saj »ko ljudje govorijo ali pišejo, proizvajajo

besedilo.«1 (Halliday 2004: 3) To počnejo na način, ki ga določa družba. Jezik je

tako potrebno razumeti kot obliko družbene prakse, imenovano diskurz. V njem

se istočasno prepletata dva družbena procesa: kognicija (spoznanja in predstave o

svetu) in družbene interakcije (Fairclough 1995: 6).

Diskurz je posledica družbene interakcije, v kateri je besedilo le njen del, besedilo

pa je posledica pisanja na papirju ali govorjenja v zraku, kjer so kodirani pomeni

besedila (Fairclough 1989: 23‒24). Da jih razberemo, analiziramo besedilo na treh

nivojih. Pri tem mora besedilna analiza zajemati analizo strukture, oblike ter

organizacije besedila in ne le komentarje njegove vsebine, saj se vrste družbenih

in kulturnih pojavov realizirajo v strukturnih lastnostih besedil (Fairclough 1995:

viii‒ix in 4‒5). Prvi nivo analize tako poteka na semantični ravni z dekodiranjem

površinskih struktur in pomenov besedila. Osnovnemu vprašanju Kaj besedilo

pomeni? sledi vprašanje Kaj je tvorec oz. tvorka hotela povedati s tem besedilom?

Na vprašanje odgovarjamo z interpretacijo tega, kar smo na prvem nivoju

dekodirali kot del diskurza. Ta interpretacija poteka na pragmatični ravni, kjer

ugotavljamo, na kaj se besedilo nanaša in kaj lahko od njega pričakujemo. Z

diskurzom kot aktom komunikacije tvorec/tvorka (pisec/piska, govorec/govorka)

vpliva na naslovnika/naslovnico (bralca/bralko, poslušalca/poslušalko), ta pa

skuša dognati tvorčeve namere. Za celostno analizo je potrebna še eksplanacija.

Tretji nivo, na katerem se zastavlja vprašanje Katere socialne in ideološke

predpostavke določajo besedilo ter diskurzivne pomene? pokaže, zakaj sta diskurz

in besedilo strukturirana tako, kot sta (Thompson 1984 v Goatly 2000: 3), ter kaže

na povezave med jezikom, močjo in ideologijo. Taka analiza daje vpogled v to,

kaj je v besedilu eksplicitno dano in kaj je izraženo implicitno. Slednje zahteva

ideološko analizo besedil, saj so ideologije na splošno implicitne predpostavke

1 O razumevanjih besedila razpravlja Fairclough v uvodu Kritična diskurzivna analiza: Kritična

študija jezika (Critical Discourse Analysis: The Critical Study of Language) (glej 1995: 4).

6

(Fairclough 1995: 5‒6), način razmišljanja, ki (re)producira in odraža strukturo

družbene moči (Thompson 1984 v Goatly 2000: 3).

Vlogo jezika je v razmerjih strukturiranja družbene moči v analizi diskurza in

besedilni analizi prepoznala posebna teorija jezika, imenovana kritična

diskurzivna analiza (v nadaljevanju KDA). Pojavila se je v sedemdesetih letih

prejšnjega stoletja, v času, ko so bile jezikovne raziskave analize diskurza

usmerjene na formalni vidik jezika (Wodak 2001: 5, 2009: 11). Diskurz je

razumela kot obliko družbene prakse.2 To razumevanje pa »/…/ implicira

dialektični (ali) dvosmerni odnos: na diskurzivni dogodek vplivajo razmere,

institucije in družbene strukture, vendar tudi on vpliva nanje.«3 To pomeni, da

diskurz ni sestavljen zgolj iz besedila in besed, temveč tudi iz diskurzivnih praks

(Fairclough in Wodak 1997: 55 v Erjavec in Poler Kovačič 2007: 17‒18), s

katerimi so besedila tvorjena, sprejeta in interpretirana (Fairclough 1995: 6).

Diskurzivne prakse so pomembna oblika družbene prakse, saj pomagajo

konstruirati družbo, družbene identitete in odnose (prav tam). Imajo pa velike

ideološke učinke. Producirajo in reproducirajo namreč neenakopravne odnose

med pripadnicami in pripadniki različnih družbenih skupin na osnovi arbitrarnega

kriterija, kot so družbeni razred, spol, etnija, rasa, jezik, religija, starost,

nacionalnost. S tem umetno ustvarjajo središčne in marginalne družbene pozicije

(van Dijk 1993: 252).

KDA se tako osredinja na tiste, ki so prizadeti zaradi prevladujočega položaja elit

in neenakosti (prav tam). Efektivno proučuje relevantne družbene probleme, kot

so seksizem, rasizem, kolonializem ter druge oblike družbene neenakosti (van

Dijk 1995: 17‒18). To pa zahteva multidisciplinaren analitični pristop, kjer

2 Diskurz se kot neštevni samostalnik nanaša na uporabo jezika kot družbene prakse, kot števni

samostalnik pa na način, ki pomeni izkušnje iz določene perspektive (Fairclough 1993: 138 v

Wang 2007: 65).

3 KDA vidi odnos med jezikom in družbo kot dialektičen, kar pomeni, da je razmerje med jezikom

in družbo dvosmerno. Jezik je družbeno določen, na drugi strani pa se družba oblikuje z jezikom

(Wang 2007: 66).

7

morajo biti teorije, metode in pristopi izbrani in izdelani kot funkcija njihovega

pomena (van Dijk 1993: 252). S pomočjo analize diskurza KDA omogoča

vpogled v povezave med vidnim in nevidnim, med dominantnimi in

marginaliziranimi ter idejami in institucijami (Loomba 2009: 192).

Kritična diskurzivna analiza ni opredeljena kot šola, področje ali subdisciplina,

ampak kot formalno kritični pristop. Jezik obravnava v navezavi na družbo, kjer je

ključnega pomena kontekst. Ta vključuje socialno-psihološke, politične in

ideološke komponente ter predpostavlja inter- in transdisciplinaren pristop.

Posledično tematizira odnos med jezikom, ideologijo in močjo (Erjavec in Poler

Kovačič 2007: 9, Meyer 2001: 15, van Dijk 1993: 249‒250, 2005: 352 in Wodak

2001: 1‒3).4

Moč je razumljena kot rezultat neenakih družbenih razmerij med posameznimi

družbenimi skupinami, ki se izraža kot prevlada ene skupine nad drugo.

Razumljena je tudi kot rezultat neenakih možnosti za nadzor nad tvorbo,

distribucijo in uporabo besedil (Fairclough 1989: 33 in 1995: 1‒2). V odnosu do

jezika se moč pojavi v družbenih interakcijah, ko imajo udeleženci in udeleženke

diskurzivnega dogodka neenake družbene vloge ali npr. različna jezikovna ter

kulturna znanja. V takih interakcijah pripadniki dominantne skupine nadzorujejo

in omejujejo delovanje podrejene (Fairclough 1989: 43‒49).5 To počnejo z

uporabo prikritih ali odkritih sredstev podreditve, kot so nasilje, prepričevanje,

prikrivanje in manipulacija, ki se kažejo kot naravna in sprejeta. S tem vplivajo na

4 Norman Fairclough v uvodu v Jezik in moč (Language and Power) zapiše, da so ideologije

povezane z jezikom, saj je uporaba jezika najpogostejša oblika družbenega vedenja. Ideologije so

v tesni povezavi tudi z močjo, ker je narava ideoloških predpostavk vgrajena v posebnih

dogovorih, ki se uporabljajo kot sredstvo za legitimiranje obstoječih družbenih odnosov. S

pomočjo ideologij pa se z jezikom uveljavljata družbena moč in nadzor (1989: 2‒3).

5 Van Dijk (1993: 254) ugotavlja, da dominantna skupina nadzoruje in omejuje podrejeno z

besedilom in govorom. Diskurzivno izvajanje prevladujočega položaja pa pomeni prednostni

dostop do komunikacijskih virov in družbeno cenjenih virov, kot so bogastvo, dohodek, položaj in

status, prisila, članstvo v skupini, izobraževanje in znanje.

8

mišljenje podrejenih6 in izpolnjujejo lastne interese (van Dijk 1993: 254‒255,

2000: 36, 2005: 355).

Nadvlado dominantnih skupin zagotavlja vrsta institucij (izobraževalne, religija,

pravo), saj so vladajoče ideje podkrepljene z zakoni, ki jih pišejo nosilci teh idej

(Fairclough 1995: 33). Te prakse, ki izhajajo iz diskurza in neposredno

legitimizirajo obstoječe odnose moči, pa Fairclough (1995: 1‒2) označi za

ideološke. Kljub temu pa ugotavlja, da nobena oblika moči ni stalna in

nespremenljiva (Fairclough 1989: 67‒68). Tako neprestano potekajo boji za

oblast. K spreminjanju obstoječih družbenih odnosov, odnosov oblasti in redov

diskurza7 pripomorejo diskurzivne prakse. To spremenljivost predpostavlja

hegemonija,8 katere koncept je Fairclough (1995: 75‒76) prevzel od Gramscija.

9

Hegemonija je stalen boj za nadvlado na najbolj nestabilnih točkah med razredi in

skupinami. Boj poteka v javnosti, v civilnih institucijah, npr. izobraževalnih, v

6 Homogenost diskurza in KDA se kaže ravno na tej točki, saj je upravljanje mišljenja drugih v

bistvu funkcija besedila ali pogovora (van Dijk 1993: 254). 7 Red diskurza je celota diskurzivnih praks v posameznih institucijah in v družbi kot celoti

(Fairclough 1993: 138 v Wang 2007: 65).

8 Hegemonija (beseda v grščini pomeni »vladanje« ali »gospostvo«) izhaja iz teze, da prevladujoči

položaj določenih slojev družbe ni nujno dosežen s silo ali prisilo, ampak je lahko sprejet s

splošnim konsenzom (Barker 2000: 59 v Stanković 2002: 24). Značilni primeri hegemonije so

prevlada razreda, seksizem in rasizem (van Dijk 1993: 254‒255, 2000: 36, 2005: 355).

9 Gramscijev koncept hegemonije temelji na razlikovanju med politično in civilno družbo, ki je

osnova njegovega proučevanja države. Razume jo kot diktaturo vladajočega razreda in kot

hegemonijo vladajoče, središčno postavljene družbene skupine, ki je dobila privolitev ostalih

družbenih skupin. Gospostvo enega razreda se tako ne izraža samo v nasilju, ampak s konsenzom,

ki ga spremlja nasilje. To pomeni, da vladajoči razred oblikuje ostale družbene skupine ter deluje

po institucijah in intelektualcih. Obenem pa organizira silo, ki zagotavlja družbeno stabilnost v

obdobjih kriz. Funkciji vladajoče družbene skupine sta gospostvo in vodstvo. V tem se izraža

njena polna hegemonija (Žun 1961: 70‒74). Gramscijev koncept hegemonije je nadgradil

Althusser v smislu prenosa idej po določenih družbenih institucijah z represivnim aparatom

države, kamor sodita vojska in policija, ter po ideoloških aparatih, kamor sodijo cerkev, družina in

mediji. Ti ideološki aparati so orodje za reproduciranje vladajočega sistema, ki ustvarjajo subjekte,

ki so ideološko pripravljeni na sprejemanje njegovih vrednot (Loomba 2009: 39).

9

sindikatih ali družini. Glavni namen je vzpostavitev ali vzdrževanje razmerij

dominance/podreditve, ki nato zavzamejo ekonomsko, politično in ideološko

obliko. Taka obravnava boja je v skladu s Faircloughovim razumevanjem

diskurza, zato sta hegemonija in diskurz vzajemno povezana (Fairclough 1995:

75‒78). Koncept hegemonije zagotavlja diskurzu model in matrico. Kot model

omogoča analizo diskurzivnih praks. Te z vidika boja reproducirajo,

rekonstruirajo ali izpodbijajo obstoječi red diskurza in s tem obstoječe družbene

odnose ter odnose moči. Kot matrica pa daje možnost za analizo družbene prakse,

katere del so diskurzi v odnosu z razmerji moči (Fairclough 1995: 77‒78).

S konceptom hegemonije je neposredno povezan koncept ideologije, kjer je

ideologija razumljena kot način mišljenja, ki (re)producira in odraža strukturo

družbene moči (Thompson 1984 v Goatly 2000: 3). Fairclough (1989: 85‒90) jo

razume kot nekaj, kar konstituira realnost in ohranja neenake odnose moči. Tako

se ena družbena skupina na podlagi npr. rase, spola ali etnične pripadnosti postavi

kot dominantna.

Ti odnosi moči so določeni znotraj diskurza. Vidni so v bojih za nadzor nad

diskurzom, ki se pogosto manifestirajo kot boji med ideološko različnimi tipi

diskurza. Ustaljenim tipom diskurza se vedno zoperstavijo marginalni, ki želijo

prevzeti nadzor. Uspešnost uveljavljenih diskurzov pa je odvisna od stopnje

naturalizacije, ki jo določen tip diskurza doseže. Najvišja stopnja naturalizacije je

navidezno opuščanje ideološkosti, saj navidezno neideološki diskurzi dajejo

želeni učinek. Naturalizacija daje določenim ideološkim reprezentacijam status

zdravega razuma, zato jih dela navidezno neideološke. Tako so ideologije najbolj

učinkovite, ko postanejo naturalizirane in si prisvojijo status zdravega razuma

(Fairclough 1995: 42). Te učinke Fairclough (1995: 28‒36) pojasni s

pojmovanjem dominantne ideološke formacije diskurza. Vsaka družbena

institucija vsebuje različne ideološke formacije diskurza, kjer je ena prevladujoča.

Značilnost te je sposobnost naturaliziranja ideologij, ki so udeležencem in

udeleženkam diskurzivnega dogodka nejasne. Naloga kritične diskurzivne analize

pri tem je, da deluje v skladu s svojimi kritičnimi cilji in denaturalizira ideologije.

10

Kot osnovno družbeno reprezentacijo socialnih skupin in okvir za organiziranje

družbenih spoznanj opredeli ideologijo tudi van Dijk (2001: 115 in 1995: 17).10

Njegovo definiranje ideologije predpostavlja interdisciplinaren pristop, ki ga

lahko ponazorimo s trikotnikom. Sestavljajo ga koncepti kognicije, družbe in

diskurza. Ideologijo opredeljuje kot posebno obliko socialne kognicije, ki je

skupna pripadnikom in pripadnicam določene družbene skupine. Ta sistem

mentalnih reprezentacij in procesov tvori podlago za družbene reprezentacije ter

spoznanja članov in članic skupine. Na tej osnovi se oblikujejo diskurzi, s

katerimi se izražajo in proizvajajo ideologije. Ti trije koncepti, ki delijo spoznanja

iz psihologije, družbenih znanosti in diskurzivnih študij, morajo biti povezani v

celoto. Tako je diskurz povezan s strukturami in procesi osebnih ter družbenih

mišljenj, kakor tudi s socialnimi situacijami in interakcijami. Na enak način mora

biti kognicija povezana z diskurzom in družbo (van Dijk 1998: viii, 1995: 17‒18

in 1995a: 17).

Z ideologijo se torej prikriva in upravičuje družbena neenakost, ki jo določajo trije

dejavniki: moč, ki se nanaša na stopnjo, do katere lahko posamezniki vsilijo svojo

voljo drugim; ugled, ki se navezuje na količino spoštovanja ali časti, povezano z

družbenim položajem; in premoženje, ki se nanaša na materialno lastnino

(Haralambos in Holborn 2001: 29‒30, glej tudi van Dijk 1994: 23).

10

Van Dijk (1998: 1 in 1995: 21) poudarja, da pojma ideologija ne moremo enoznačno definirati,

saj se teoretični pristopi in opredelitve ideologij razlikujejo. Npr. marksisti opredeljujejo

ideologijo kot razredno pristransko in legitimnostno. Ideologija je torej vsak idejni sistem, ki

legitimizira hierarhična razmerja med družbenimi skupinami. Je tudi napačna zavest, ki pomeni

idejno produkcijo razreda na oblasti (Dragoš in Leskovšek 2003: 12) in zakriva resnično razmerje

človeka in sveta (Eagleton 2010: 23). Stuart Hall s pojmom ideologija označi vsa duševna ogrodja

(jezike, koncepte, kategorije, miselne predstave), ki jih razvijajo različni razredi in družbene

skupine z namenom osmisliti vse, kar se dogaja v družbi (van Dijk 1998: 9). Berger in Luckmann

(1988: 114 v Dragoš in Leskovšek 2003: 14) pa v Družbeni konstrukciji realnosti pojasnita

ideologijo: »Ko se posebna definicija realnosti pritrdi na konkretni interes moči, jo lahko

imenujemo ideologija.«

11

Na osnovi te neenakosti se oblikujejo družbena, razredna, etnična, spolna idr.

stratifikacija (Barle Lakota idr. 1994: 130).11

Da pa ljudje ne bi uvideli svojega

resničnega položaja, so ideologije tiste, ki zatiranim zakrivajo vpogled v njihov

resnični položaj (Loomba 2009: 31‒32). Na ta kontekst lahko navežemo

Faircloughovo razumevanje ideologije kot zdravorazumske interpretacije sveta in

kritično postavko v analizi diskurza, ki v ospredje analize postavlja v diskurzu

izražene družbene odnose. Kritična diskurzivna analiza tako izpostavlja

dominacijo in zatiranje (Fairclough 1995: 1‒2) ter s poudarkom na jeziku,

ideologiji in moči proučuje družbene probleme. Z denaturalizacijo ideologij

raziskuje, kako se družbena oblast, zlorabe in neenakosti tvorijo in ohranjajo v

diskurzu. Temelje kritičnosti, izoblikovana načela in sam nastanek KDA bomo

pojasnili v nadaljevanju.

3.1 KDA KOT MREŽA ZNANSTVENIKOV

V začetku leta 1990 se je na Univerzi v Amsterdamu pojavila KDA kot mreža

znanstvenikov. Teun van Dijk, Norman Fairclough, Gunther Kress, Theo van

Leeuwen in Ruth Wodak so se po naključju soočili z različnimi pristopi KDA in

razpravljali o teoriji in metodi analize diskurza. Izpostavili so tako razlike med

KDA in drugimi teorijami ter metodologijami kakor tudi enakosti v programskem

načinu, ki bi lahko oblikovale različne teoretične pristope. Temu so sledile

številne razprave, članki, biografska dela in zborniki, izid revije Diskurz in družba

(Discourse and Society) leta 1990 in dela Normana Fairclougha Jezik, moč in

ideologija (Language, Power and Ideology) (1989) ter Jezik in moč (Language

and Power) (1994) in Vplivi na diskurz (Prejudice in Discourse) (1984) Teuna

van Dijka (Wodak 2001: 4 in Verdonik 2008: 84).

11

Pojem stratifikacija marksisti razumejo kot mehanizem, s katerim določena družbena skupina

izkorišča drugo. Pri tem imajo ključno vlogo družbeni sloji, razredi, saj v vsaki stratificirani družbi

obstajata dve glavni družbeni skupini: vladajoči razred, ki ga Marx pojmuje boržuazija, in

podrejeni razred, imenovan proletariat. Vladajoči razred poseduje moč in nadzor nad

proizvajalnimi sredstvi, s čimer izkorišča in zatira podrejeni razred (Haralambos in Holborn 2001:

29‒41).

12

Z oblikovanjem skupine je postala KDA v jezikoslovju ustaljena paradigma, saj

ponuja drugačen način ter perspektivo za teoretiziranje in analizo. Uporabiti jo je

mogoče na celotnem jezikoslovnem področju, posega pa tudi na druga, npr. na

področje humanistike, pragmatike idr. V njej se prepletajo jezikovne,

epistemološke, družbene in druge teorije, kar jo opredeljuje kot transdisciplinarno.

KDA je tako vrsta analitične raziskave diskurza s kritično perspektivo, ki se

osredinja na družbene probleme (van Dijk 2001: 96, 2005: 352‒353).

Kritična je z dveh vidikov. Prvi je utemeljen na idejah Frankfurtske šole, še

posebej na delu Jürgena Habermasa. Zanj je jezik medij dominacije in družbene

sle ter se uporablja za legitimiranje odnosov moči. Drugi vidik pa sledi tradiciji

kritičnih jezikoslovcev. Njihova dela so predstavljala reakcijo na delo

pragmatikov iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem v

Veliki Britaniji in Avstraliji. Kot utemeljujeta Kress in Hodge, diskurz ne more

obstajati brez družbenih pomenov in obstaja trdna povezava med jezikovno ter

družbeno strukturo (Erjavec in Poler Kovačič 2007: 41, van Dijk 2005: 352 in

Wodak 2001: 2).

Ravno v Kressovem delu iz leta 1989 so se oblikovale osnovne predpostavke

KDA, ki so bile v začetni fazi pereče. Mednje sodijo postavke, da je jezik

družbeni pojav; da imajo ne le posamezniki, ampak tudi institucije ter socialna

združenja specifične pomene in vrednote, ki so izraženi v jeziku na sistematični

način; da je ustrezna enota jezika v komunikaciji besedilo, v odnosu do katerega

bralci in bralke, poslušalci in poslušalke niso le pasivni prejemniki in prejemnice;

ter zadnja, da obstajajo podobnosti med jezikom znanosti in jezikom institucij

(Kress 1989 v Wodak 2001: 6). Iz tega so se razvila načela KDA.

13

3.2 NAČELA IN MODELI KDA

Kritična diskurzivna analiza, če povzamemo, sledi kritičnemu pristopu k

družbenim problemom. Prizadeva si odkriti prikrite odnose moči, prevlado in

neenakosti, izražene z jezikom.12

Ob tem so se razvila načela KDA, ki sta jih leta

1997 v delu Kritična diskurzivna analiza (Critical Discourse Analysis) podala

Norman Fairclough in Ruth Wodak.

Splošno sprejeta načela so: 13

1. KDA obravnava družbene probleme. Načelo nakazuje, da se kritična

diskurzivna analiza ne osredinja zgolj na jezik in uporabo jezika, ampak tudi

na družbene in kulturne procese ter odnose moči, ki se izražajo v diskurzu

(Wang 2007: 61).

2. Z načelom diskurzivnost razmerij moči KDA pojasnjuje, kako so v

diskurzu uveljavljeni in dogovorjeni družbeni odnosi moči (prav tam).

3. Ob vključevanju odnosov moči daje vsak primer uporabe jezika svoj

prispevek k reprodukciji in preoblikovanju družbe ter kulture. S tem diskurz

predstavlja družbo in kulturo (prav tam).

4. Pomembna značilnost KDA je, da so vsi diskurzi zgodovinski in jih je

mogoče razumeti le s sklicevanjem na njihov kontekst. Izhajala naj bi iz

načela, da je diskurz medbesedilni/zgodovinski. V skladu s tem je KDA

12

KDA uporablja tipičen besednjak, ki vsebuje pojme, kot so »oblast«, »prevlada«,

»hegemonija«, »ideologija«, »razred«, »enakost«, »rasa«, »diskriminacija«, »interesi«,

»reprodukcija«, »institucije«, »družbena struktura« in »družbeni red« (van Dijk 2005: 354). 13

Načela KDA so povzeta po doktorski disertaciji Wang, W. (2007): Časopisni komentarji o

terorizmu na Kitajskem in v Avstraliji (Newspaper Commentaries on Terrorism in China and

Australia: A Contrastive Genre Study), poglavje 4 Kritična diskurzivna analiza, intertekstualnost

in študija, in delu Mayr in Simpson (2010): Jezik in moč: učbenik za študente (Language and

power: a resource book for students).

14

povezana z zunajjezikovnimi dejavniki, kot so kultura, družba in ideologija

(Wang 2007: 61‒62 ter Mayr in Simpson 2010: 52).

5. Diskurz deluje ideološko. Diskurzivna dejavnost lahko ima »/…/ pomembne

ideološke posledice: lahko pomaga pri produkciji in reprodukciji neenakih

relacij moči med (na primer) družbenimi razredi, ženskami in moškimi ter

etničnimi/kulturnimi večinami in manjšinami, in sicer z načini reprezentacije

stvari in pozicioniranja ljudi. Diskurz je tako lahko, na primer rasističen,

seksističen ali pa poskuša prikazati nekatere domneve (najpogosteje napačne)

o kakšnih vidikih družbenega življenja kot zgolj zdravorazumske.«

(Fairclough in Wodak 1997: 258 v Kuhar 2003: 17)

6. KDA je razlagalna in interpretativna. Kritična analiza pri interpretaciji

upošteva sistematično metodologijo in odnos med besedilom ter njegovimi

družbenimi okoliščinami, ideologijami in odnosi moči. Tako je interpretacija

vedno dinamična ter odprta za nove kontekste in nove informacije (Wang

2007: 62 ter Mayr in Simpson 2010: 53).

7. KDA povezuje družbeno-kulturne procese s strukturo ter lastnostmi besedila.

Besedilo in družba pa sta povezana le po posrednikih. KDA je tako

posredovana povezava med besedilom in družbo (prav tam).

8. Razumevanje KDA kot družbene in znanstvene discipline, ki se ukvarja s

praktičnimi družbenimi vprašanji, postavlja načelo, da je diskurz oblika

družbenega delovanja (Wang 2007: 62 ter Mayr in Simpson 2010: 53).

Ob navedenih načelih je temeljni cilj KDA odkriti razmerja moči s pomočjo

sprememb v komunikacijskih in družbeno-političnih praksah. Strategije za dosego

cilja se razlikujejo po pristopih, pri čemer pa vsi vsebujejo mikroanalizo besedil in

makroanalizo družbenih formacij, institucij in razmerij moči (Wang 2007: 63‒64).

15

Glede na razlike v teoretičnih temeljih in analizi orodij so v KDA uveljavljeni

predvsem trije modeli, in sicer: diskurzivno-zgodovinski model, ki ga utemeljuje

Ruth Wodak,14

družbeno-kognitivni model van Dijka,15

katerega težišče

predstavljajo kultura, družbeni viri in kontekst, in Faircloughov problemski

pristop h KDA (Wodak 2009: 14, Wang 2007: 63‒64 in Bergoč 2009: 50).

Za analizo v pričujočem delu bomo uporabili slednjega, saj se Faircloughova

metoda ob sklicevanju na sistemsko-funkcijsko slovnico uporablja za ugotavljanje

jezikovnih prvin družbenih neenakosti v diskurzih, v ozadju katerih deluje prikrita

ideologija. Zato bomo pristop podrobneje predstavili.

14

Ruth Wodak razume povezavo med dejavnostmi, zvrstmi, diskurzi, besedilom in kontekstom

zgodovinsko. Pri tem se osredinja na teorijo diskurza. Njen pristop se ne razume kot zaporedje

posameznih operativnih korakov, temveč kot cikel, v katerem so tri analitične razsežnosti

povezane v celoto. Njen model zahteva natančen zapis konteksta, saj se da diskurz opisati,

razumeti in interpretirati le v določenem kontekstu. Vsebina mora biti soočena z zgodovinskimi

dogodki ter dejstvi. Besedila morajo biti tudi čim bolj natančno opisana na vseh jezikovnih

ravninah (Wang 2007: 68‒69).

15 Večina del Teuna van Dijka se ukvarja z analizo predsodkov in rasizma v diskurzu z

osredinjenostjo na etnične skupine v Evropi. Pozornost posveča diskurzu, s katerim se izraža in

reproducira ideologija. Njegova analiza vsebuje družbeno analizo, kognitivno analizo in analizo

diskurza. Sam svoj pristop pojmuje kot interdisciplinaren in v svoj model vpelje družbeno-

kognitivno raven (Sheyholislami 2001: 3‒4 in Ahmadvand 2011: 88). Ta raven temelji na teoriji

konteksta in teoriji družbenih reprezenzacij (Meyer 2001: 20). Svoj teoretični okvir utemelji na

treh dimenzijah, ki jih je potrebno raziskati, in sicer na: semantični makrostrukturi, družbeni

kogniciji in diskurzu ter družbi v makro- in mikrokontekstu. Makrokontekst se nanaša na

zgodovinsko, kulturno, politično in družbeno strukturo, pri čemer se pojavljajo izrazi, kot so moč,

prevlada in neenakost. Mikrokontekst pa se nanaša na kontekst modelov, na mentalne

reprezentacije, ki nadzorujejo oblikovanje in razumevanje besedil. Na mikroraven so vezane

uporaba jezika, diskurz, verbalne interakcije in komunikacija. Ker v vsakodnevni interakciji obe

ravni tvorita celoto, je van Dijk s KDA tudi teoretično premostil vrzel med ravninama (van Dijk

2005: 354).

16

3.3 FAIRCLOUGHOV PRISTOP H KDA

Norman Fairclough se osredinja na družbena nasprotja in pri tem sledi

marksistični tradiciji. Diskurz razume kot obliko družbene prakse. V njem

poskuša odkriti jezikovne pojavnosti družbenih nasprotij, kjer so težišče

zanimanja elementi prevlade, razlik in upora. KDA razume kot analizo

dialektičnih razmerij med semiotiko in drugimi elementi družbene prakse, torej

semiotiko s procesom ustvarjanja, sredstvom produkcije, družbenimi odnosi,

družbenimi identitetami, kulturnimi vrednotami in zavestjo (Meyer 2001: 22).

Skladno z razumevanjem diskurza temelji Faircloughov (1995: 97) pristop na

tridimenzionalnem modelu diskurza in temu ustrezni tridimenzionalni metodi

diskurzivne analize. Diskurz in vsak primer diskurzivne prakse tvorijo tri

dimenzije:

besedilo, ki je lahko zapisano ali govorjeno;

diskurzivna praksa, kamor se umeščata tvorba in interpretacija besedila; ter

družbena praksa, ki se uresničuje na treh ravneh: na ravni neposredne

situacije, ravni širše institucije in ravni družbe kot celote (prav tam).

Te dimenzije so komplementarne ravnem metode diskurzivne analize (glej sliko

1): deskripciji, interpretaciji ter eksplanaciji (prav tam), pri čemer je predmet

raziskovanja na vsaki ravni različen.

17

Slika 1: Faircloughov tridimenzionalni model kritične analize diskurza (prirejeno po Fairclough 1995: 98)

Prva raven analize, dimenzija besedila, predpostavlja besedilno analizo. Pri tem

Fairclough izhaja iz Hallidayevega jezikoslovja. Gre za sistematično deskripcijo

posameznih jezikovnih pojavov v odnosu do družbenih razmer. Raven deskripcije

tako zadeva formalne značilnosti besedila. Druga raven zahteva analizo

diskurzivnih praks, ki obsega tvorbo, distribucijo in uporabo besedil. Fairclough

izhaja iz Bakhtinove teorije intertekstualnosti oz. žanra in Gramscijeve teorije

hegemonije. Intertekstualnost razume kot značilnost besedil, da sestojijo iz drugih,

že izdelanih besedil ali iz različnih besedilnih vrst. Na tretji ravni, eksplanaciji,

gre za proučevanje diskurza v odnosu do ideologije, hegemonije in moči.

Analiziranje mora potekati na treh ravneh: na ravni trenutne situacije, na

institucionalni ravni in na ravni družbe kot celote. Pri tem je potrebno izhajati iz

zalednih vednosti (Fairclough 1989: 25‒26, 109‒144, 162‒166 in 1995: 2‒3, 9,

96‒102).

Analiza diskurzivnega dogodka tako zahteva analizo vseh treh dimenzij; besedila,

diskurzivne prakse in družbene prakse. Za ponazoritev teoretsko-metodološkega

okvira kritične diskurzivne analize sledi v nadaljevanju predstavitev sistemsko-

funkcijske slovnice, katere utemeljitelj je M. A. K. Halliday.

DESKRIPCIJA

(besedilna analiza)

(Description: text analysis)

INTERPRETACIJA

(analiza procesov)

(Interpretation: processing

analysis)

EKSPLANACIJA

(družbena analiza)

(Explanation: social analysis)

DRUŽBENO-KULTURNA PRAKSA

(situacijska, institucionalna in družbena)

(sociocultural practice: situational,

institutional, societal)

Proces tvorbe

(process of production)

Proces interpretacije

(process of interpretation)

DISKURZIVNA PRAKSA

(discourse practice)

BESEDILO

(text)

18

4 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA SLOVNICA

Leta 1961 je Michael Alexander Kirkwood Halliday v članku Kategorije

slovnične teorije (Categories of the theory of grammar) postavil temelje za

kasnejši razvoj sistemsko-funkcijske teorije jezika. Slovnico in leksiko je definiral

kot »/…/ jezikovno obliko, pri čemer je slovnica tisti del jezikovne oblike, ki

vstopa v zaprte sisteme, medtem ko drugi oblikovni vzorci pripadajo leksiki«

(Plemenitaš 2007: 53).

Halliday svoj pristop označuje kot družbeno-funkcijski, saj je zanj jezik »/…/ eden

izmed številnih semiotičnih sistemov, ki oblikujejo družbeno realnost oz. kulturo,

kultura sama pa je definirana kot niz sistemov pomenov, ki so vsi med seboj

prepleteni« (Plemenitaš 2007: 14, 53). Jezik tako oblikuje naše razumevanje

sveta. Družbena realnost pa ne obstaja zunaj jezika, saj se pomen izraža z

jezikom. Svojim izkušnjam dajemo pomen z učenjem jezika in s tem oblikujemo

način razmišljanja (Erjavec in Poler Kovačič 2007: 18).

V članku o govornem in pisnem jeziku (Spoken and Written Language) je

poudaril, da se je pisni jezik razvil kot posledica kulturnih sprememb v družbi, ki

se je iz ekonomije lovcev in nabiralcev spremenila v kmetijsko ekonomijo. Ta

nova družba je postala bolj ustaljena. Jezik je tako poleg procesa moral postati

tudi produkt, pisni jezik pa je postal glavno sredstvo za prenos kulturnega znanja

med generacijami (Plemenitaš 2007: 50).

4.1 SISTEMSKO-FUNKCIJSKA TEORIJA JEZIKA

Halliday razlaga jezik kot potencial družbenega vedenja, kjer je težišče na

razlaganju in opisovanju jezika s stališča družbenega sporazumevanja med ljudmi

(Plemenitaš 2007: 14). Družbeno delovanje jezika se odraža v notranji

organizaciji jezika kot sistema, kjer je vsak element v jeziku razložen z njegovo

19

funkcijo. Sistem je nabor funkcij, pri čemer je izbor izražen kot struktura, ki je

vstopna točka v sistemske mreže (Beaugrande 1993: 228‒229). Te predstavljajo

medsebojne odnose različnih obeležij, ki nastanejo s klasifikacijo jezikovnih

posameznosti (Milojević Sheppard 1977: 7). S tem je osrednji princip sistem,

struktura pa sredstvo, s katerim sistemske izbire dobijo svojo površinsko

uresničitev (Plemenitaš 2007: 53‒54).

Princip sistema je Halliday kasneje opisal kot sistemsko omrežje, v katerem

izbrana mesta označuje niz možnosti izbir v kontekstu že sprejetih izbir. V njem

so slovnične izbire tesno povezane s semantiko, kar nakazuje kasnejšo funkcijsko

naravnanost modela. Originalen je v tem, da razlaga stavčne povezave slovničnih

funkcij kot zrcaljenje treh glavnih funkcijskih sestavin semantičnega sistema na

slovnični ravni (prav tam).

V uvodu dela Uvod v funkcijsko slovnico (An introduction to functional grammar)

Halliday (2004: 3‒19) opredeli jezik z vidika načina ustvarjanja in izražanja

pomena kot sistem in kot besedilo, ki ga ustvarjamo z govorjenjem in pisanjem.

Jezik uporabljamo, da ubesedimo izkušnje in interakcijo z drugimi ljudmi. To

pomeni, da je slovnica vmesnik med tem, kaj se dogaja zunaj jezika, in socialnimi

procesi, v katerih delujemo. Istočasno pa izkušnje in družbene procese pretvarja v

besedilo (Halliday 2004: 24‒25). Sodobni sistemsko-funkcijski model pa

opredeljuje jezik kot omrežje odnosov in kaže na povezavo med temi odnosi ter

rabo jezika v kontekstu. Model predpostavlja jezik kot metafunkcijsko organiziran

vir pomena, kjer je glavna enota, s katero se izraža pomen, besedilo. Za

funkcijsko slovnico predpostavlja, da je naravno povezana z besedilno semantiko,

saj mora biti model jezika zasnovan tako, da je razvidna tesna povezava med

jezikom in kontekstom. Pri tem je pomembna soodvisnost med besedilom in

družbenimi strukturami, ki se uresničujejo v besedilu. Ta vzajemna povezava je

pojmovana kot bistven kriterij za definicijo besedila. Besedilo je tako pojmovano

kot povezana in strukturirana pomenska enota, nastala z uresničitvijo izbir, ki jih

usmerjajo kontekstualni dejavniki (Plemenitaš 2007: 56‒58).

20

V sistemsko-funkcijski slovnici ima izraz funkcija tri pomene, ki so med seboj

povezani. Funkcija temelji na pomenih, ne na oblikah, in označuje različne rabe

jezika v kontekstu, ki so v stoletjih oblikovale sistem. V drugem pomenu je

uporabil funkcije, imenovane metafunkcije, kot osnovne komponente pomenske

ravnine v jezikovnem sistemu, ki zrcalijo zunanje funkcije. Te imajo bolj

abstrakten in splošnejši pomen. Z izrazom funkcija pa označuje tudi stavčne člene

oz. slovnične vloge, ki v strukturi stavka zrcalijo vse tri metafunkcije naenkrat

(Plemenitaš 2007: 55).

Tri osnovne metafunkcije jezikovnih sredstev, pri čemer se vsaka metafunkcija

ne pojavlja posamično, ampak se vedno pojavljajo skupaj (Halliday 2004: 59), so:

- MEDOSEBNA (interpersonal), kjer gre za vzpostavljanje in ohranjanje

razmerja ter vplivanja med udeleženci;

- BESEDILNA (textual), kjer se podana informacija predstavi kot besedilo v

sobesedilu, in

- PREDSTAVNA (ideational), s katero se predstavljajo zunajbesedilna

izkustva (Halliday 2004: 29‒31).

Konceptualni okvir sistemsko-funkcijske slovnice predstavi Katja Plemenitaš. V

delu Posamostaljenja v angleščini in slovenščini (2007: 56) povzame, da je

funkcijska slovnica naravna (natural), saj je raba jezika v tisočletjih izoblikovala

sistem in jo lahko razložimo glede na namen, ki ga jezik izpolnjuje. Z naslednjo

postavko ugotavlja, da so Hallidayeve osnovne metafunkcije jezika posplošene

funkcije rabe jezika. Iz zadnje postavke, da vsak element v jeziku lahko razložimo

glede na funkcijo v celotnem jezikovnem sistemu, pa zaključi, da slovnico tvorijo

jezikovne enote (zveze, stavki).

21

4.2 TEORETSKO-METODOLOŠKI OKVIR KDA

Pri kritični diskurzivni analizi izbranih besedil bomo v praktičnem delu na prvi,

deskriptivni ravni težili k izboru leksikalnih in skladenjskih jezikovnih prvin, ki

kažejo na podrejena razmerja med družbenimi skupinami, na neenakopravne

odnose moči in družbene stratifikacije. Pri tem bomo za proučevanje diskurzivnih

dogodkov na ravni besedila izhajali iz diskurzivnih ideoloških struktur. To raven

bomo združili z interpretativno ravnjo, ki zahteva mikrosociološki pristop. Z njim

bomo proučevali diskurzivne prakse, ki obsegajo proces tvorbe in interpretacije

besedil. Tretja, najvišja raven je eksplanacija, pri kateri makrosociološko

analiziramo družbene procese in rezultate analize pojasnjujemo na družbeni ravni.

Analizirali bomo družbeni kontekst, v katerem se odvijajo družbene prakse z

vidika neokolonialne in feministične teorije. Kratek oris našega dela pa zahteva še

teoretični okvir. Tako bomo v tem podpoglavju povezali Faircloughov model

kritične diskurzivne analize s sistemsko-funkcijsko slovnico in predstavili orodja

za analizo umetnostnih besedil.

4.2.1 Raven deskripcije

Raven deskripcije zahteva za proučevanje diskurzivnih dogodkov jezikoslovno

analizo besedila. Fairclough (1989: 112) se pri tem osredotoča na izkustveno,

odnosno in ekspresivno vrednost elementov besedila. Prva, izkustvena vrednost

(experiental value) predstavlja način, na katerega tvorec besedila predstavlja svojo

izkušnjo naravnega in družbenega sveta. Pri tem je izkustvena vrednost povezana

z vsebino besedila, znanji in prepričanji. Način, s katerim se kažejo in izvajajo

družbeni odnosi v besedilu, zajema odnosna vrednost (relational value). Z

ekspresivno vrednostjo (expressive value) elementov besedila pa tvorec poda

namige za naslovnikovo razumevanje tvorčevega vrednotenja realnosti. K tem

vrednostim Fairclough dodaja še povezovalno, ki medsebojno povezuje dele

besedila in besedilo z intertekstualnim kontekstom.

22

Glede na te vrednosti elementov besedila Fairclough izdela nabor jezikovnih

sredstev na ravni leksikalizacije ter skladnje, utemeljenih v Hallidayevi slovnici.

Na teh bo temeljila tudi naša kritična diskurzivna analiza.

4.2 1.1 Odnosna in ekspresivna vrednost besed

Kot trdi Fairclough (1989: 114‒116), izbor besed ni nevtralen, ampak je ideološka

reprezentacija tvorčeve realnosti. S tem sta struktura besedišča in izbor besed

ideološko naravnana. Pri tem tvorec besedila s poimenovanji izraža v besedilu

družbene odnose med udeleženci, ki se ustvarjajo z odnosno vrednostjo besed.

Ideološko so določena tudi medsebojna razmerja, v katera vstopajo besede. Tako

lahko pomen odnosov obravnavamo glede na določene ideologije, ki so izražene v

diskurzih. V naši analizi bomo pozorni na izbiro besed, ki izražajo neenakosti na

področju spola, razreda in nacije.

Z odnosno vrednostjo je tesno povezana ekspresivna vrednost besed. Tvorci v

besedilu namreč izražajo svoja prepričanja, znanja in pogled na stvarnost. Vse to

lahko, kakor ugotavlja Fairclough (1989: 116‒117 in 119‒120), izrazijo z uporabo

različnih metafor,16

ki imajo različne ideološke konotacije in učinke na percepcijo.

Funkcijo izražanja neenakih družbenih razmerij v besedilu pa imajo tudi slovnični

paralelizmi, anafore, epifore, anadiploze, poliptote, vzkliki, retorična vprašanja,

pomanjševalnice, poosebitve, nagovori, zaimki idr. Na njihovo vlogo v diskurzu

in ideološke mehanizme, ki so v ozadju, bomo v analizi še posebej pozorni.

4.2.1.2 Razsežnost moči medosebnih odnosov in glagolski naklon

Cate Poynton (1991) v delu o jeziku in spolu (Language and Gender: Making the

Difference) analizira medosebne odnose na treh ravneh: na ravni moči, stika in

čustev. Te ravni so odvisne druga od druge in se med seboj dopolnjujejo.

16

Fairclough (1989: 119‒120) definira metaforo kot sredstvo, ki predstavlja en vidik izkustva

znotraj drugega. Dodaja, da pri tem ni omejena le na literarni diskurz, ki ga povezujemo s poezijo

in prozo, ampak lahko z uporabo metafor predstavimo vsako izkušnjo, dogodek ali predmet.

23

Medosebni odnosi so tako odvisni od stika, ki ga imamo z drugimi ljudmi, saj se z

nekaterimi srečujemo pogosteje, z nekaterimi vsakodnevno, z drugimi

priložnostno. Frekvenčnost srečevanja je odvisna od čustev, ki jih razvijemo do

ljudi, in pa od moči, ki jo poseduje posameznik ali skupina. Moč je lahko

pridobljena s pomočjo prisile ali avtoritete. Lahko pa je prisvojena s statusom v

družbi, ki je odvisen od premoženja, izobrazbe in izkušenj. Glede na to so pozicije

moči v družbi različne. Tisti na višjih pozicijah izražajo moč v skladu z lastnimi

interesi ali interesi skupine z uravnavanjem vedenja drugih. To počnejo s

spraševanjem po informacijah ali pa z zahtevo po njih in ukazovanjem (Goatly

2000: 85‒87).

Z vidika pozicije moči Fairclough (1989: 126) poudarja pomembnost glagolskega

naklona.17

Najstrožja zahteva je ukaz, ki se podaja v obliki velelnega naklona, kjer

je neko dejanje zaželeno, nezaželeno ali zahtevano. Podaja pa se tudi z modalnimi

glagoli, s katerimi so izražene vrednosti odnosne in ekspresivne modalnosti.18

Prva modalnost izraža neenako razmerje med udeležencema, pri čemer

dominantni udeleženec izraža razmerje do podrejenega; druga, ekspresivna

modalnost pa izraža tvorčevo avtoriteto v odnosu do realnosti in tvorčeve

predstave o njej (Fairclough 1989: 126‒129).

Spraševanje po informacijah ali zahtevo po njih se podaja v obliki vprašanj.

Učinek na medosebne odnose ni tako jasen kakor v primeru ukaza, saj se od

bralca/bralke ali poslušalca/poslušalke zahteva določene informacije in

predpostavlja neko znanje, ki ga tvorec/tvorka besedila nima. Pozicija moči je

jasna v primeru izpolnjevanja obrazcev organov oblasti. Drugače je v množično

proizvedenih besedilih, kjer naslovniki/naslovnice na vprašanja ne morejo

17

V Slovenski slovnici je naklon opredeljen kot pojem »/…/ za posebno razmerje govorečega do

glagolskega dejanja, stanja, poteka itd. Taka tipična razmerja, izražena s posebnimi glagolskimi

oblikami, so tri: povedno, pogojno in velelno.« (Toporišič 2004: 359).

18 »Modalnost je razmerje subjekta do izjave in izjave do resničnosti, kaže pa se v jeziku, izjavi,

besedilu in kulturi.« (Włodzimierz 2004: 11) V jezikoslovnih delih označuje modalnost

subjektivno razmerje govorca do vsebine in nastopa kot tisti del sporazumevalnega procesa, na

katerem se oblikuje izraz čustev in stališč (Włodzimierz 2004: 12).

24

odgovoriti, ali v primeru retoričnih vprašanj, ki odgovora ne zahtevajo, saj je že

vnaprej znan (Goatly 2000: 89).

Ukazi in vprašanja so tako osnovni načini reguliranja vedenja. Ob velelnem

naklonu pa ima pomembno vlogo tudi povedni naklon. Z njim tvorci/tvorke

besedil uveljavljajo svoj status in strokovno znanje, s katerim delujejo na

bralca/bralko avtoritativno in se postavljajo na višjo pozicijo moči (Goatly 2000:

90).

4.2.1.3 Prehodnost

Fairclough trdi, da lahko, ko želimo z besedilom predstaviti nek resničen ali

umišljen dogodek, neko dejanje, stanje ali razmerje, s slovničnega vidika izbiramo

med različnimi vrstami procesov in udeležencev. Tako prehodnosti ne razume

klasično slovnično,19

ampak izhaja iz Hallidayeve slovnice. Sistem prehodnosti

(transitivity) oz. tipe glagolskih dogodkov (process type) veže na predstavno

metafunkcijo, saj sta od njih odvisna izbira funkcij udeležencev20

in njihovo

možno število. Za določenim izborom pa je lahko v ozadju skrita ideologija, kjer

je odgovornost za delovanje prikrita ali pa izpostavljena, odvisno od namena

tvorjenja besedila (Fairclough 1989: 120‒123 in Plemenitaš 2007: 68‒69).

Halliday v sistemsko-funkcijski slovnici ločuje šest tipov glagolskih dogodkov s

pripadajočimi udeleženskimi vlogami:21

19 Tradicionalno slovnično pojmovanje prehodnosti podaja Slovenska slovnica (Toporišič 2004:

353−354). 20

Osrednje funkcijske vloge v stavku so tipično izražene s samostalniško ali s pridevniško zvezo,

v določenih primerih pa tudi s stavčnimi strukturami. Poleg funkcijskih vlog udeležencev je pri

vseh glagolskih dogodkih možna tudi izbira okoliščine, ki je izražena s prislovi in predložnimi

zvezami, pri čemer funkcija lastnosti (Attribute), ki je tipično izražena s pridevnikom ali

nedoločnim samostalnikom v predikaciji, ne spada med udeležence (Plemenitaš 2007: 68‒69).

21 Pri razvrstitvi bomo sledili slovenski terminologiji, ki jo je uvedla Katja Plemenitaš v delu

Posamostaljenja v angleščini in slovenščini (2007).

25

- MATERIALNI GLAGOLSKI DOGODKI (material process)

Halliday jih imenuje tudi konkretni glagolski dogodki. Označujejo spremembe v

materialnem svetu, ki jih je mogoče zaznati, in spremembe v abstraktnih pojavih.

Delijo se na dogodke (events) z nehotenjskim vršilcem in dejanja (actions) s

hotenjskim vršilcem. S tem so povezane naslednje funkcije:

vršilec (Actor) – udeleženec, ki vrši dejanje v glagolskem dogodku;

cilj (Goal) – udeleženec, ki ga glagolsko dejanje prizadeva;

koristnik (Beneficiary) – udeleženec, ki mu je dejanje namenjeno

(prejemnik (Recipient) ali uporabnik (Client)); in

udeleženske vloge, kot je opisni prilastek (depictive attribute –

povedkov prilastek) in prilastek, ki označuje posledico dejanja

(resultative attribute – funkcija prislovnega določila posledice)

(Plemenitaš 2007: 87‒89).

- ODNOSNI GLAGOLSKI DOGODKI (relational process)

Odnosni glagolski dogodki izražajo odnose, ki jih tipično ubeseduje glagol biti.

Delijo se na prilastne (attributive) in istovetnostne (identifying). Pri prvih je

udeležencu pripisana določena kvaliteta, okoliščina ali posedovanje. Halliday jo

posplošuje v lastnost (attribute), ki je lahko izražena s povedkovim določilom v

funkciji nosilca lastnosti (Carrier); z glagolom biti s pridevnikom; ali pa je

izražena kot načinovna okoliščina. Druga skupina odnosnih glagolskih dogodkov

so istovetnostni (identifying) glagolski dogodki, ki udeležencu ne pripisujejo

lastnosti, marveč kažejo njegovo istovetnost, npr. Tom je največji fant na sliki. Pri

teh se v stavku pojavita dva udeleženca, ki sta izražena s samostalniško besedno

zvezo:

- prvega udeleženca je Halliday poimenoval element (token) in predstavlja

to, kar je definirano (znak, ime, oblika, položaj);

- drugi udeleženec je poimenovan vrednost (value), sodi med povedkova

določila in je nek pomen, funkcija, status ali vloga.

Sem sodijo tudi svojilni odnosni glagolski dogodki, ki izražajo posedovanje in

vsebujejo glagol imeti: sporočilo pravi, da sta imela oba državnika koristno

dvodnevno diskusijo (Plemenitaš 2007: 94‒101).

26

- DUŠEVNI GLAGOLSKI DOGODKI (mental process)

Ta tip predstavlja zavedajoče se udeležence, ki so zmožni duševnih reakcij,

zaznavanja, mišljenja in čustvovanja. Pri duševnih glagolskih dogodkih materialni

povzročitelj vpliva na zavedajočega se udeleženca. Tako je udeleženec doživljalec

(senser). Pomembna pa je tudi prisotnost udeleženca, kar Halliday imenuje pojav

(phenomenon), torej to, kar vpliva na udeleženca. V primeru občudujem to je

osebek doživljalec, v primeru to me navdušuje pa je osebek pojav (Plemenitaš

2007: 90‒91).

- GOVORNI GLAGOLSKI DOGODKI (verbal process)

Govorni glagolski dogodki označujejo simbolično izmenjavo pomena. Vsebina

govorjenega je lahko predstavljena kot premi ali odvisni govor med glavnim

udeležencem, govorcem (Sayer), in naslovljencem oz. prejemnikom (Receiver)

govorne izmenjave. Ubesedena pa je lahko tudi kot udeleženec govornega

glagolskega dogodka, kar Halliday imenuje govorjeno (Verbiage) (Plemenitaš

2007: 104‒107).

- VEDENJSKI GLAGOLSKI DOGODKI (behavioural process)

So mejna kategorija med duševnimi in materialnimi glagolskimi dogodki, ki

predstavljajo človekovo fiziološko in psihološko vedenje kot aktivno dejavnost, tj.

dinamično in dejavno varianto govornih in duševnih glagolskih dogodkov. V

takih primerih sta govorjenje in mišljenje dinamični dejavnosti z vzročno

strukturo, ki ne prehaja neposredno na prizadetega udeleženca (Plemenitaš 2007:

107‒109).

- OBSTOJANSKI GLAGOLSKI DOGODKI (existential process)

Obstojanski glagolski dogodki predstavljajo udeleženca v procesu bivanja. S tem

so podobni odnosnim glagolskim dogodkom, od katerih pa se razlikujejo po

številu udeležencev. Običajno imajo le enega udeleženca, tj. obstoječe (Existent)

(Plemenitaš 2007: 109‒110).

27

4.2.1.4 Slovnična metafora in ideologija

Slovnična metafora ob posamostaljenjih vključuje še zaznamovanost odnosov.

Halliday ponazarja netipične odnose med pomenom in izrazom z analogijo s

tradicionalno metaforo, od koder tudi poimenovanje slovnična metafora. Pri tej

gre za prenos pomena med različnimi slovničnimi kategorijami in Halliday jo

označi kot rekurzivni pojav (Plemenitaš 2007: 35‒37).

Pojem Halliday utemeljuje na predpostavki, »/…/ da za vsako izbiro pomena iz

pomenskega potenciala jezika obstaja naraven, tipičen niz korakov, ki vodi do

udejanjenja (realisation) te izbire v besedni vrsti.« Ko želi govorec upovediti

zunajjezikovni dogodek, ga interpretira po določenih principih na semantični

ravni, »/…/ kar se izraža v izbiri stavčnih funkcij določenega tipa glagolskega

dogodka in njihove besednovrstne uresničitve. Semantične funkcije so izražene s

tipičnimi besednimi zvezami ali besedno vrsto: udeleženci s samostalniško zvezo,

dogodek z glagolsko zvezo, okoliščine s prislovno ali predložno zvezo, lastnost

stvari s pridevnikom.« (Plemenitaš 2007: 34)

Halliday tudi poudarja, da se je slovnična metafora,22

in z njo posamostaljenje kot

njena manifestacija, razvila iz potreb diskurza. Tako ugotavlja, da slovnična

metafora običajno učinkuje tako, da zniža slovnični status pomena, npr. na ravni

besedne zveze namesto na ravni stavka. To omogoča večje premeščanje

informacije na ravni stavka (Plemenitaš 2007: 39‒40).

Posamostaljenje kot slovnični pojav ima v jezikovni rabi določen pomen in vlogo.

Kot postopek in jezikovno obliko so ga v jezikoslovni teoriji obravnavali različno.

V okviru generativne slovnice je posamostaljenje skladenjski proces, pri katerem

22

Tudi drugi funkcionalisti so izdelali sistem različnih tipov slovnične metafore glede na obliko

izraza in glede na vrsto funkcije, iz katere izhaja. Tako Martin v delu o sistemu in strukturi v

angleškem besedilu (English text. System and structure) razvršča slovnično metaforo glede na

metafunkcije v predstavno (experiential), pri kateri gre predvsem za posamostaljenje –

spreminjanje potekov in lastnosti v udeležence, izražene s samostalniško zvezo; logično (logical);

medosebno (interpersonal) in besedilno (textual) (Plemenitaš 2007: 37).

28

se iz stavkov tvorijo samostalniške zveze. V funkcionalizmu se obravnava kot

vmesna kategorija na kontinuumu, ki gre od manj samostalniškega k bolj

samostalniškemu. Značilnost posamostaljenj je izguba tipičnih glagolskih oblik23

in način, kako se izvorni osebki in predmeti prilagodijo skladnji samostalniške

zveze (Plemenitaš 2007: 20‒25). Sistemsko-funkcijska slovnica pa

posamostaljenje obravnava kot slovnično metaforo, ki lahko deluje kot sredstvo

za ideološko usmerjanje. Tako deluje pri posamostaljenjih tudi ideološka

komponenta, katere temelj je potisniti v ozadje ali izbrisati prvotne udeležence

glagolskega dogodka (Plemenitaš 2007: 51).

4.2.2 Raven interpretacije

Termin interpretacija se uporablja za poimenovanje ravni v procesu analize in za

interpretacijo besedila z diskurzivnimi udeleženci. V pomenu interpretativne ravni

se za proučevanje diskurzivnih praks (tvorba, distribucija in uporaba besedil)

zahteva mikrosociološki pristop. Fairclough tako povezuje izkustveno, odnosno in

ekspresivno vrednost elementov besedila z družbenimi praksami. Te kot produkt

družbenih akterjev odražajo moč in njihove strukturne vplive. Moč se odraža v

vsebini besedila in v odnosih med udeleženci diskurzivnega dogodka, strukturni

vplivi družbenih praks pa odražajo znanje, družbene odnose in družbene

identitete. Fairclough pri tem poudarja, da je odnos med strukturo besedila in

družbo indirekten; z družbenimi interakcijami se ustvarja diskurz, ki je odvisen od

procesov tvorbe in okoliščin nastanka besedila ter od udeležencev v tem procesu

(Fairclough 1989: 140‒141).

V pomenu interpretacije besedila z diskurzivnimi udeleženci pa Fairclough razvije

štiri stopnje interpretacije. Prva stopnja se nanaša na pretvorbo niza zvočnih ali

pisnih znakov v besede, besedne zveze in povedi. Posameznik se pri tem naslanja

na svoje znanje jezika. Temu sledi dodeljevanje pomenov sestavinam besedila, ki

vključuje semantični in pragmatični vidik. Tretja raven interpretacije določa

23

Tipične glagolske oblike so slovnično izražanje osebe, časa, števila ter glagolskih kategorij

naklona in načina (Plemenitaš 2007: 25).

29

pomenske povezave med elementi izražanja, ki pogosto temeljijo na ideoloških

predpostavkah. Zadnja stopnja, interpretacija strukture besedila, pa prejemniku

besedila sporoča, kako je le-to organizirano glede na vrsto diskurza. Na podlagi

tega si prejemnik ustvari predstavo o besedilu in ga interpretira glede na svoja

znanja in pridobljene izkušnje (Fairclough 1989: 143‒144). Na interpretacijo

vplivajo še zunanji namigi. Ti določajo reprezentacijo družbene realnosti in

interpretacijo neke določene situacije. Te določbe so odraz določenih ideologij, ki

delujejo v ozadju, in odnosov moči, ki imajo močan vpliv na diskurzivno

interpretacijo in tvorbo besedila (Fairclough 1989: 144‒149). Tako lahko glede na

rabo jezikovnih sredstev in umeščanje diskurzivnega dogodka v družbeni in

situacijski kontekst besedilo različno interpretiramo.

4.2.3 Raven eksplanacije

S tretjo ravnjo, pri kateri z makrosociološkega vidika analiziramo družbene

procese, se kritična diskurzivna analiza zaključi. Umeščanje besedila v situacijski

in družbeni kontekst zahteva analizo družbenih okoliščin, v katerih se odvijajo

družbene prakse. Tukaj je ključnega pomena reprodukcija, ki povezuje stopnji

interpretacije in eksplanacije. Predmet zanimanja je diskurz kot družbena praksa,

kako ga družbene strukture determinirajo in kakšne reproduktivne vplive imajo

diskurzi na te strukture. Analiziranje učinkov in determiniranosti diskurza usmerja

pozornost na odnose moči, na katere deluje določena ideologija (Fairclough 1989:

163‒166).

Za odkrivanje ideoloških aparatov se KDA osredinja na diskurzivne strategije, ki

legitimizirajo nadzor ali kako drugače naturalizirajo družbeni red. Zato se bomo v

nadaljevanju opredelili do terminov spol, nacija in razred, ki so ključnega pomena

za našo kritično diskurzivno analizo na vseh treh ravneh. Opredelitev in teoretična

izhodišča bomo nato z družboslovnimi teorijami povezali v celoto.

30

5 SPOL, NACIJA IN RAZRED

Stratifikacije, opredeljene v tretjem poglavju, so v tesni zvezi z ideologijami, saj

so termini spol, nacija in razred ideološki konstrukti. Predstave o podrejenosti in

neenakopravnosti so zasidrane v zavesti družbe, kjer so etnične skupine

hierarhično razdeljene glede na razred in spol, razred pa glede na nacionalnost in

spol. Te kategorije so torej med seboj povezane in prepletene, kar posebej

izpostavi Anne McClintock v delu o rasi, spolu in seksualnosti v kolonialnem

boju (Imperial Leather: Race, Gender, and Sexuality in the Colonial Contest).

McClintock (1995: 5‒7) raso, spol in razred imenuje artikulirane kategorije, ki

niso odraz realnosti, vsakodnevne prakse, so pa med seboj tesno povezane. So v

nekem intimnem, recipročnem in kontradiktornem odnosu. Te povezave pojasni s

Haggardovim zemljevidom iskanja zaklada, kjer so rudniki z diamanti hkrati

mesto ženske seksualnosti (spolno razmnoževanje), vir bogastva (ekonomska

proizvodnja) in mesto imperialnega tekmovanja (rasne razlike). Tako spol ni le

vprašanje seksualnosti, ampak tudi spolne delitve dela, in rasa ni samo vprašanje

barve kože, temveč tudi vprašanje moči dela, povezane s spolom. Rasa je

povezana tudi z razredom, saj odkritje rase v urbanih metropolah ni usmerjeno

samo na definiranje srednjega razreda, ampak se ukvarja tudi z »nevarnimi«

razredi, npr. Irci, Judi, prostitutkami. Pri tem opozarja, da teh kategorij, do katerih

se bomo v nadaljevanju opredelili, ne enači ali razlikuje, ampak le kaže na njihovo

medsebojno povezanost.

Z izrazom nacija24

razumemo narod25

kot družbeno-politično kategorijo, kjer

narod vzpostavi suvereno politično oblast nad določenim ozemljem, znotraj

24

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1997: 622) definira narod, nacijo kot »/…/ skupnost ljudi,

navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in

imajo skupno zavest /…/«.

25 Južnič (1993: 265) opozarja na razliko med pojmoma narod in etnija. Narod se od etnije

razlikuje po izpostavljenosti političnih in ideoloških razsežnostih in občutku pripadanja. Etnija se

31

katerega živi. Pojem je torej zgodovinska realnost. Hkrati pa je ideološki

konstrukt (Velikonja 2002: 284), saj je pogojen z ozemljem, s konceptom

nacionalne države, ki pa je zgolj fikcija. Koncept nacionalne države namreč

predvideva popolno ujemanje med mejami nacije in mejami tistih, ki živijo v

določeni državi. Toda v vseh družbah in državah živijo ljudje, ki niso pripadniki

homogene nacije. Prav tako pripadniki nacionalne skupine ne živijo vedno v

mejah pripadajoče države ali pa je sploh nimajo, kakor npr. Palestinci. Koncept je

osnova nacionalističnim ideologijam (Yuval-Davis 2009: 21) in s tem

stratifikacijam.

Koncepte nacije, »forme-nacije« ali družbene nacionalne formacije in

nacionalizma obravnava tudi Étienne Balibar v delu Mi, državljani Evrope?

Odnose med koncepti raziskuje z vprašanji historičnosti nacij in nacionalizma,

nacionalnih identitet in strukturnega nasilja (Balibar 2007: 21).

Nacije in nacionalnosti razume kot dolgotrajne institucije, ki zajemajo več

generacij. Pri tem ugotavlja, da je ključni vidik nacij vzpostavljanje vezi med temi

generacijami. Povezujejo jih kolektivna čustva, kolektivni spomini, ideologije in

politične strukture, administracija ter ekonomski interesi. Vsi ti elementi pa imajo

lastno »historičnost«. Za združevanje populacij v okviru istih institucij pa

historične nacije v danem trenutku uporabljajo le eno izmed obstoječih možnosti.

Nacije so tako skupki kodificiranih razmerij med državo in družbo, med politično

skupnostjo in posamezniki, med družbenimi skupinami in javno sfero. V

zgodovini lahko pridobijo posebno kolektivno »identiteto«, vendar le, če se kot

take reproducirajo. Stalno reproduciranje sistema institucij pa izhaja iz notranjih

in zunanjih razmer, ki se spreminjajo. Ambivalentnost okoliščin je tako ključna za

reproduciranje nacije in za zagotavljanje njene prihodnosti (Balibar 2007: 26‒27).

kaže kot splošnejše stanje, v katerem še ni prave ideološke razčlenitve o enkratnosti, zgodovinski

avtonomnosti in kontinuiteti. Etnije so tako potencialni narodi.

32

Kot vrsto družbene formacije kot načina kombiniranja ekonomskih in ideoloških

struktur pa Balibar razume koncept forme-nacije. Izpostavlja, da je to še posebej

model povezovanja administrativnih in simbolnih funkcij države (ideološke

forme), ki lahko državi pripiše vlogo središča. Nacijo kot družbeno formo ali

formacijo razloži na primeru svetovne ekonomije. Poudarja, da mora biti ta za

delovanje homogene celote razdeljena na več političnih enot. Te omogočajo

koncentriranje ekonomske moči in obrambo monopolnih položajev z

neekonomskimi sredstvi. Trga namreč ni brez monopolov in monopolov ni brez

političnih instrumentov prisile, nacionalne države. Za to pa morajo obstajati

razredni boji, ki pa jih je potrebno nadzirati. Brez monopola in njegove obrambe

tako ne more biti države, brez te pa ne nacij (Balibar 2007: 27‒29). Balibar

opozarja, da forma-nacija sama po sebi ni skupnost. Je koncept strukture, ki lahko

producira vnaprej določene »učinke skupnosti«. Skupnosti pa so (individualne)

nacije ali nacionalnosti. Te razume kot koherentne skupnosti, ki lahko druge

skupnosti nadomestijo ali jih absorbirajo ali pa se z njimi kombinirajo (Balibar

2007: 31). Zato se, kakor ugotavlja, konstruirajo »nacionalne identitete«, ki

preplavijo druge identitete, nacionalna pripadnost pa vključuje ter prekriva vse

druge pripadnosti. Neka »nacija« je s tem individualizirana nacionalnost.26

In

povsod, kjer obstajajo nacije, vlada nacionalizem (Balibar 2007: 32‒33).

Balibar definira nacionalizem kot ideologijo, ki ustreza nacionalni instituciji. Ta

temelji na formulaciji pravila izključevanja, vidnih ali nevidnih mej. Izključevanje

in neenak dostop do nekaterih dobrin ter pravic pa sta odvisna od državljanstva

posameznika. Odvisna sta od tega, ali je posameznik državljan po rojstvu ali pa je

tujec. Pravilo lahko predstavlja način za sprejetje tujcev, lahko pa obratno,

njihovo izključitev in odhod iz države. Pomeni pa lahko tudi način, kako iz države

izgnati nekatere državljane po rojstvu (Balibar 2007: 33‒34).

26

Balibar (2007: 32) opozarja, da k samoidentifikaciji nacije veliko prispeva ime. Pogosto je

simbolno povezano z nacionalnim obstojem, z ozemljem, ki v celoti ali deloma nosi isto ime ali pa

je bilo to ime bližnjega ozemlja (npr. »Nemčija«, »Rusija«, »Srbija«).

33

Na podlagi aktivnega državljanstva se je razvila posplošitev konceptov »večina«

in »manjšina« (Balibar 2007: 47‒48). Ko so pripadniki etničnih skupin znotraj

države razdeljeni na etnične »manjšine«, ki so v depriviligiranem, podrejenem

položaju (npr. v kolonijah imajo imperatorji vodilno moč v odnosu do

avtohtonega prebivalstva), pa govorimo o etnični stratifikaciji. Ta se prekriva z

razredno delitvijo, saj vladajoče etnične skupine tvorijo vrhnje družbene razrede,

ki posedujejo trojico: moč, premoženje in ugled (Barle Lakota idr. 1994:

299‒300).

Razredi so tako heterogene skupine, ki so razcepljene glede na raso, spol in druge

značilnosti (Loomba 2009: 34). Koncept družbenega razreda se je pojavil v 18.

stoletju v evropski socialni miselnosti in spisih, ki so sledili francoski revoluciji.

Prevzel ga je Karel Marx in ga teoretiziral. Zanj so razredi osnovne enote v

strukturi družbe. Opazuje jih kot glavne nosilce sprememb v zgodovini, kajti

razredni boji privedejo do razkroja starih načinov proizvodnje in ustvarjajo nove.

Zaradi sistemske delitve dela pride do možnosti, da si ena družbena skupina

prilasti presežek proizvoda, ki ga je ustvarila druga. Prilaščanje pa omogoča

ustvarjanje sredstev za podrejanje tistih, ki so iz prilaščanja izključeni. Tako sta

delitev in presežek (zasebna lastnina) glavna vira družbene delitve na razrede in

temeljni lastnosti odnosa med razredi. Ti z izkoriščanjem privedejo do ostrih

družbenih spopadov na vseh področjih družbenega življenja.27

Zato tisti, ki si

prilaščajo presežke, nujno organizirajo mehanizme vladavine in zatiranja

(Wallerstein 1991: 115‒116 in 1991a: 131).

Marx je menil, da je bil temeljni konflikt v kapitalističnem načinu proizvodnje

med buržoazijo in proletariatom, torej med lastniki proizvajalnih sredstev in

nelastniki. Buržoazijo predstavljajo tisti, ki prejemajo presežke, a jih sami ne

ustvarjajo ali uporabljajo, ampak kopičijo kapital. Je ekonomsko in politično

vladajoči razred, meščanstvo. Ta si družbeno in politično prizadeva dosežke

27

Trditev, da so razredna nasprotja osnova za razredni konflikt, je zavrnil Max Weber. Pravi, da je

razred le ena od dimenzij, po katerih so bile oblikovane skupine. Drugi sta status in ideologija. Vse

dimenzije so enakovredne in enako pomembne (Wallerstein 1991: 115).

34

preobraziti v status, ki je fosilizacija nagrad in dosežkov v preteklih prizadevanjih.

Pri tem uporabijo državo kot orodje za vzpostavljanje in ohranjanje oblasti.

Lastniki proizvajalnih sredstev tako kopičijo kapital, katerega vrednost ustvarjajo

proizvajalci, proletariat (Wallerstein 1991: 116‒119).28

Marx pa ni skrčil

diferenciacije družbe le na ti dve homogeni skupini. Govoril je tudi o vmesnih

razredih29

in strukturiranosti znotraj posameznih razredov (Balibar 1991:

160‒162).

Ključno vlogo družbenih in ekonomskih razmerij moči za družbene delitve oz.

razslojevanje poudarja tudi Nira Yuval-Davis v delu Spol in nacija (2009: 9).

Ugotavlja, da ima družbeno razslojevanje organizacijske, izkustvene in

reprezentacijske oblike. Kažejo se v konkretnih družbenih odnosih, ki artikulirajo

spol, etničnost in razred. Pri tem se Yuval-Davis osredinja na vlogo ženskega

spola (rojevanje otrok) in na njene posledice za konstrukcijo nacij in za družbeno

pozicioniranje žensk (Yuval-Davis 2009: 16 in 43). Ženske so namreč pripadnice

neke nacionalne in etnične skupnosti, v kateri pa veljajo pravila ter ukazi za

njihovo reprodukcijo in njihovo pozicioniranje. Sama opozarja na dejstvo, da so v

družbi moški običajno dominantni, ženske pa podrejene (Yuval-Davis 2009:

60).30

Na spolno prevlado se je osredinila tudi Kate Millett v delu Politika spola (Sexual

Politics). Dokazovala je, da spolna vladavina obstaja kot prevladujoča ideologija

naše kulture. Prikazala je tudi, da vladajoči spol skuša ohraniti in širiti svojo

oblast nad podrejenim spolom (Moi 1999: 38‒40). Tako so ženske v celotni

zgodovini zreducirane na objekte za moške. Ženski je odvzeta pravica do njene

28

V kapitalizmu proletariat predstavlja delavski razred, ki je predmet izkoriščanja (delovna moč),

podreditve in pomanjkanja varnosti (odpuščanja, brezposelnost, sindikati). Ti trije vidiki so hkrati

tudi faze v reprodukciji proletariata (Balibar 1991: 162).

29 Večina znanstvenikov deli razrede v višji, srednji in delavski razred, kjer se njihove pozicije v

družbi razlikuje po moči, položaju in statusu skupine (Barle Lakota idr. 1994: 145).

30 Kljub temu pa opozarja, da ženskam, predvsem starejšim, pogosto pripada vloga kulturnih

proizvajalk nacije. Takrat dobijo moč, da razsojajo in nadzorujejo druge ženske. To pa je tudi

njihov edini vir družbene moči (Yuval-Davis 2009: 60).

35

lastne subjektivnosti in odgovornosti za njena dejanja. To je tudi osrednja teza

dela Drugega spola avtorice Simone de Beauvoir. V tem delu izpostavlja

patriarhalno ideologijo, ki predstavlja žensko kot imanenco, moškega kot

transcendenco. Same ženske pa ponotranjijo to vizijo o objektu in udejanjajo

vloge, ki jim jih je pripisal patriarhat (Moi 1999: 100). Tako je osrednji cilj

feministične teorije patriarhalne prakse razgaliti, ne pa jih nadaljevati (Moi 1999:

10). To dejstvo nas je spodbudilo, da pozornost usmerimo na koncept patriarhata

ter z njim povezane družbene vloge in identitete.

5.1 IDENTITETA IN DRUŽBENE VLOGE

Kar določa človeka kot osebo, je identiteta. Sleherni posameznik si jo mora

skonstruirati sam. To pa lahko stori le, če sprejme ali zavrne vloge, ki mu jih

določajo transferna razmerja. Prilagoditi se jim mora tako, da izvaja pozitivne ali

negativne identifikacije. Tako je vsak posameznik identifikacijsko odvisen od

drugih posameznikov, ki reflektirajo njegov obstoj in mu določajo položaj.

Posameznik je torej že vselej vpleten v številne prakse, zaradi katerih je povezan z

drugimi, ki so zanj vir odvisnosti, ljubezni, sovraštva, strahu in upanja. Tako ima

več sočasnih identitet ali osebnosti, ki jih konstruira že od otroštva. Zaradi tega pa

se vsak sooči s težavo, kako se najti in znajti med multiplimi osebnostmi s

pomočjo drugih, zanj idealnih drugih. Balibar opozarja, sta ti dve hkratni situaciji

nemogoči. Zaznamujeta pa mejo med normalnim in patološkim, med absolutno

enoznačnostjo identitet31

in neskončno mnogoterostjo, stalnim prehajanjem od ene

identitete k drugi. Ta problem je zmožna rešiti forma-nacija oz. temeljne

institucije forme-nacije, ki hkrati delujejo v teh dveh smereh. Tako družinske

nacionalne strukture, nacionalni trgi, nacionalne cerkve ali veroizpovedi in

nacionalne vojske ustvarjajo dvojne pripadnosti na dveh ravneh. Zato noben

posameznik ni moški ali ženska brez lastnosti, ampak vedno prevzame

31

Balibar (2007: 37) ugotavlja, da so absolutno enoznačne identitete na silo zvedene na eno samo

družbeno vlogo (zasebno ali javno), od katere se ne smejo oddaljevati.

36

subjektivne (sociale in moralne) lastnosti. Ženska je tako mati, gospodarica,

delodajalka, ekologinja ipd. (Balibar 2007: 37‒39).

Balibar v že omenjenem delu Mi, državljani Evrope? po Aleide Assman ločuje

primarne in sekundarne identitete. Primarnih identitet, kot so razredne, regionalne,

jezikovne, verske, družinske in seksualne, ni mogoče neposredno preoblikovati v

sekundarne (nacionalne in državljanske) identitete. So pa za nacionalno identiteto

potrebne primarne, zato da se lahko od njih razločuje, se vzpostavi nad njimi in jih

legitimira za svoje lastne namene. To razmerje Balibar imenuje hegemonija. Zato

se mora posameznik, da je lahko deček ali deklica, katoličan ali jud, najprej

prepoznati kot Slovenec, Francoz ipd. Etničnost je namreč močan identifikacijski

model, v katerem so združene kulturne in rasne značilnosti, ki pa so vselej

fiktivne. Opozarja tudi, da je za vključitev v nacionalno identiteto potrebno

primarne identitete dolgo časa obdelovati in jih na nek način »dekonstruirati« s

pomočjo ideoloških aparatov države, npr. vzgojno-izobraževalnih institucij

(Balibar 2007: 36‒40).

Balibar izpostavlja tudi odnos med identitetami. Osredinja se na nacionalne

identitete in politično vprašanje državljanskih pravic. Pri tem izhaja iz podobe

klasičnega subjekta, ki nastane s povezavo med »identiteto« in »pravom«. Podobo

subjekta razume v smislu dvoumnosti, ki zajema stalno napetost. Ta negotov

proces ima dve plati, in sicer proces podrejanja ali subjekcije in proces

subjektivizacije ali emancipacije. Ta izraza, kakor ugotavlja, v romanskih jezikih

in francoščini omogočata besedno igro, ki izraža ambivalentno konstitucijo

subjekta. Enako velja za državljana in državljanske pravice ter za identiteto in

identifikacijske procese. Odnos med državljanstvom ali državljanskimi pravicami

in identiteto tako ne more biti enoznačen. Državljanstvo namreč ustvarja določene

oblike subjektivnosti in kolektivne identifikacije enako, kakor politične institucije

izkoriščajo že obstoječe identitete (Balibar 2007: 42‒43).

Pri tem Balibar izpostavi problem mej. V moderni dobi meje ločujejo nacionalna

ozemlja in so bistveni kraj historičnosti, historizacije identitet. Hkrati pa razume

37

meje kot instrument vseh imaginarnih projekcij nacionalnega univerzalizma, se

pravi zahodne oblike nacionalne hegemonije.32

Meje projicirajo nacionalno

hegemonijo v historični prostor institucij. Vse meje so namreč funkcija določene

kartografije, kartografije identitet in pripadnosti. Zato je koncept reprezentacije

meje krog, ki deluje kot zrcalo. To pomeni, da je prava, izvirna meja zarisana na

karti in je že sama po sebi reprezentacija. Brez kartografije namreč ne bi bilo

nacij, zlasti pa ne nacij, ki bi bile suverene na svojem ozemlju (Balibar 2007:

43‒45).

Balibar izpostavlja še drugi vidik hegemonskih funkcij meje z neposredno

političnimi posledicami. Moderna oblika univerzalizma, ki zajema enakost pravic

med ljudmi in asimilacijo, v celoti temelji na procesih institucionalnega,

materialnega in simbolnega nasilja. Meja je namreč najbolj zunanja institucija, ki

se uveljavlja najbolj nasilno. Hkrati pa je institucija, ki jo subjekt živi in asimilira

najbolj intimno. Meja kristalizira njegov občutek pripadnosti skupnosti in se

spremeni v notranjo mejo. Ta funkcija meje (hkrati zunanje in notranje) pa je

vendarle krhka. Sam to imenuje normalno stanje. Ta normalnost pa vključuje

strogo ločevanje med različnimi vrstami razlik in neenakosti, ki jih je potrebno

ohranjati. Meja (nacionalna in državna) je torej tudi kraj, kjer se vse razlike

(kulturne, ekonomske in socialne) stopnjujejo in ločujejo (Balibar 2007: 45‒47).

Te razlike pa so, če povzamemo, osnova za stratifikacije.

Identitete so tako družbene konstrukcije in ne morejo obstajati zunaj kulturnih

reprezentacij. Identiteto posameznika bistveno določa še spol. Osebe postanejo

prepoznavne šele tedaj, ko jim v skladu s prikazanimi merili družbeno-spolne

jasnosti pripišemo družbeni spol (Zupan Sosič 2006: 268‒269).

32

Balibar (2007: 44) ugotavlja, da gre pri tem razumevanju mej za povezanost med

državljanstvom, nacionalnostjo, identiteto in zgodovino. Instituciji državljanstvo in nacionalnost je

potrebno razumeti kot instituciji, ki se konkretizirata z delitvijo na druge institucije in kolektivne

prakse (volilna pravica, davki, izobraževanje); zgodovino pa kot način reprezentacije časa in

prostora, ki omogoča povezovanje institucij ter subjektivnih identitet in umešča subjektivnosti v

svetovni red. Te meje tako postanejo »čutni-nadčutni objekti«.

38

Sam izraz spol pa se dojema različno. Feministična teorija33

ga razume kot

kategorijo, ki se je razvila za raziskovanje tega, kaj se šteje za »žensko« in kaj za

»moškega«. Izraza moško in žensko se nanašata na biološki spol in biološke

razlike med spoloma. Tega Judith Squires v sklopu družbenega konstrukcionizma

razlikuje od spola, sklopa kulturno definiranih značilnosti. Označujeta ga izraza

»feminino« in »maskulino«, ki predstavljata družbene konstrukte. Kulturne in

družbene norme torej vsiljujejo vzorec spolnosti in vedenja (Squires 2009:

33

Pridevnik feministična je izpeljan iz besede feminizem, ki je že od 18. stol. naprej razumljen kot

politično gibanje (Zupan Sosič 2006: 271‒272). Teoretičarke običajno delijo feministično teorijo v

kategorije. V okviru zgodovine delijo feminizem na prvi in drugi val, geografsko pa ločijo med

angloameriškim in francoskim feminizmom (Squires 2009: 304). Z vidika ideologije predlagajo

tridelno kategorizacijo odnosa feministične teorije do preučevanja politike. Pristope razvrstijo v

liberalni, radikalni in postmoderni feminizem (Squires 2009: 32‒33). Za njihov prikaz uporablja

Judith Squires v delu Spol v politični teoriji tipologijo »vključitve«, »obrata« in »premestitve«. Te

tri strategije so arhetipi in so v praksi redko vidne v čisti obliki. Teoretičarke, ki sledijo strategiji

vključitve, si prizadevajo za vključitev žensk v politično, iz katerega so izključene. Zavzemajo se

za nepristranskost, politiko enakosti in za spolno nevtralnost. Ob tem skušajo dokazati, da spol ne

sodi v politiko. Pogosto jih imenujejo liberalne feministke. Tiste, ki sledijo strategiji obrata, želijo

preoblikovati politično. Težijo k odprtosti politike za spolno zaznamovano specifičnost in

izražanju nehegemonske spolne identitete. V sklopu te naloge preoblikovanja uporabljajo

interpretativno metodologijo. Govorijo o »Ženski« ali »ženskah« ter se zavzemajo za politiko

razlike. Pogosto jih imenujejo radikalne, materialistične ali kulturne feministke. Navidezno

opozicijo med strategijama vključitve in obrata pa skušajo omajati teoretičarke, ki sledijo strategiji

premestitve. Prizadevajo si dekonstruirati tiste diskurzivne rede, ki subjekt zaznamujejo s spolom.

Razkriti želijo, koliko so same spolno zaznamovane identitete proizvod partikularnih političnih

diskurzov. Pri tem običajno uporabljajo genealoško metodologijo. Govorijo namreč o pozicijah

subjekta in spolnem zaznamovanju. Zavzemajo se za politiko raznolikosti. Pogosto jih imenujejo

postmoderne ali poststrukturalistične feministke (Squires 2009: 12‒13). Vse strategije pa

usmerjajo pozornost na vprašanje subjektivitete, ki jo oblikujejo. Pri tem strategija vključitve

uveljavlja ideale enakosti, pravičnosti, spolno nevtralnega državljanstva in predstavništva idej,

druga strategija uveljavlja idealne razlike, skrbi, spolno razlikovanje državljanstva in

predstavništva identitet, strategija premestitve pa ideale raznolikosti, transgresije, heterogenega

državljanstva in predstavništva kot konstitutivnega na sebi (Squires 2009: 303‒304). Kljub

kategorizacijski različnosti pa feministke v veliki meri domnevajo, da teoretski pristopi izhajajo iz

osebne izkušnje in jo zrcalijo. Tako poudarjajo pomen osebne izkušnje in moralni ter politični

pomen govora iz izkušnje. Zaradi tega se feminizem ne predstavlja kot en sam, kot enoten miselni

korpus (Squires 2009: 305‒306).

39

77‒78), ki se ga ljudje naučijo v procesih socializacije. Spolna identiteta

posameznika tako postane jasna šele tedaj, ko mu v skladu s priznanimi merili

družbenospolne jasnosti pripišemo družbeni spol (Butler 2001: 18 in 28). Simone

de Beauvoir ga v Drugem spolu definira kot kulturni konstrukt in ne kot vzročno

posledico biološkega spola. Utemeljitev teze je, da je spolna razlika posledica

kulturnih okoliščin. Družbeni spol implicira kot instanco, ki si prisvoji en spol,

lahko pa si nadene tudi drugega. Ta samovoljnost in nespremenljivost pa je le

navidezna. Kajti Beauvoir sama trdi, da se ženska ne rodi, ampak to postane.

Ženska pa postane s kulturno prisilo, ki ne izhaja iz biološkega spola (Butler

2001: 20‒21).

Kulturno so določene tudi družbene vloge spolov. Od žensk se pričakuje, da bodo

v skladu s pripisano vlogo nežne in sočutne, moški pa nujno agresivni in

tekmovalni. Ta stereotipizacija se podaja s pojmoma »moškost« in »ženskost«, ki

označujeta tudi družbene razlike in odnose med spoloma (Haralambos in Holborn

2001: 589‒590). Ti odnosi so v teoretizaciji patriarhata izolirani in zreducirani na

posledice biološke razlike med spoloma. Iz tega izhaja postavka, da ima

univerzalnost zatiranja žensk eno samo obliko, ki je vidna v strukturi patriarhata

(Butler 2001: 15). Na tej osnovi bomo v naslednjem podpoglavju pojasnili pojem

patriarhata, ki je pomemben za našo analizo.

5.2 KONCEPT PATRIARHATA

Pojma patriarhata ne gre enoznačno pojasniti. Pojavlja se v oblikah, ki se med

seboj dopolnjujejo. Tako poznamo patriarhat v obliki pravila, družbenega sistema,

zgodovinskega obdobja ter geografske regije.

Brayan Turner opredeljuje patriarhat kot družbeno strukturo, kot

institucionalizirano neenakost med spoloma. V njej so ljudje zaradi svojega spola

pravno izključeni iz določenih aktivnosti, okolij in prostorov. To pomeni, da

ženske formalno-pravno nimajo enakih pravic kot moški. Gre za družbeni sistem,

40

ki temelji na moški dominaciji in se izraža v spolno asimetrični delitvi družbenih

vlog in moči. To se izraža na vseh področjih družbenega delovanja (Barle Lakota

idr. 1994: 160 in 166).

Pravilo »patra«, očeta, pomeni družinsko obliko, v kateri imajo očetje nadzor nad

drugimi člani družine. Ker so edini materialni vir, imajo edini oblast in s tem

pravico do upravljanja z življenjem podrejenih (Švab 2002: 203).

Primer patriarhata je tudi oznaka za predmoderno zgodovinsko dobo, ki se je v

moderni liberalni državi transformiral v bratstvo. Razlika je v lastitvi pravic: v

patriarhatu (pravilo »očeta«) je oče vladal tako moškim kot ženskam; v bratstvu

pa si moški lastijo pravico vladati ženskam v zasebni družinski sferi, a se na drugi

strani strinjajo s pogodbo o medsebojni enakosti v javni politični sferi (Yuval-

Davis 2009: 15‒16).

Val Moghadam locira patriarhat v specifično geografsko cono, imenovano

»patriarhalni pas«. Ta sega od severa Afrike čez Srednji vzhod do severne

indijske podceline in dela Kitajske. V tem pasu je osnovna družbena enota

patriarhalna družina, v kateri velja pravilo »očeta« (prav tam).

Omejevanje patriarhata na te oblike pa pomeni premik proti razlikovanju med

različnimi oblikami družbenih odnosov. Tako Yuval-Davis zavrača univerzalnost

zatiranja žensk, saj ženske niso zgolj pasivne udeleženke v oblikovanju odnosov

spola in znotraj ene družbe v danem trenutku niso vse ženske podrejene na enak

način ali v isti meri. Zaključi, da je zatiranje žensk glede na porazdelitev moči in

materialnih sredstev v družini endemičen in integralni del družbenih odnosov

(Yuval-Davis 2009: 15).

Poglavje lahko zaključimo s tezo Nire Yuval-Davis in Floye Anthias, da spolna

razlika in biološka reprodukcija nista takšna materialna osnova za spol, kot je

produkcija za razred. Zato nimata nujno naravnih družbenih posledic. Spol bi bilo

potrebno razumeti ne kot dejansko družbeno razliko med moškimi in ženskami,

41

ampak kot obliko diskurza. V njem družbene vloge udeležencev definira njihova

spolna (biološka) različnost kot nekaj, kar je nasprotno njihovim ekonomskim

položajem ali njihovi pripadnosti etničnim in rasnim skupnostim (Yuval-Davis

2009: 18).

Kot obliko diskurza bi bilo potrebno razumeti tudi spolne razlike (prav tam). Kajti

preko družbenih in političnih učinkov diskurzov posamezniki sprejmejo

subjektivitete ter s tem vrednote in delujejo v skladu z njimi. Tako postanejo

nosilci tega diskurza. To je način, kako deluje ideologija. Pri tem gre za proces, v

katerem posameznik kot subjekt prepozna določeno ideologijo, toda obenem

verjame, da je sam naslednik te ideologije, ki konstruira njegovo subjektiviteto

(Weedon 1991: 46 v Erjavec 2005: 283). Gre za vzpostavitev identitete, ki je

skupna pripadnicam in pripadnikom posamezne družbene skupine (Squires 2009:

180).

V okviru identitetne politike skušajo člani skupine na osnovi skupnih splošnih

značilnosti uveljaviti pravice, priznanja in privilegije za družbeno priznanje in

vrednosti (prav tam). Tako je z delujočo ideologijo dominantne družbene skupine,

ki jo podrejena sprejema in legitimizira, proizvedena družbena neenakost.

Hierarhizacija skupnosti se realizira s človeškimi odnosi in diskurzivnimi

praksami. In določena vrsta teh odnosov, ki temeljijo na popolni neenakosti, je

kolonializem (Južnič 1980: 15‒16) ter z njim povezana imperializem in

neokolonializem. V nadaljevanju bomo termine predstavili in jih utemeljili na

konceptih spola, razreda in nacije. Povzeli jih bomo kot družbene teorije,

relevantne za kritično diskurzivno analizo.

42

6 KOLONIALIZEM, IMPERIALIZEM IN

NEOKOLONIALIZEM

Oxfordski slovar angleškega jezika (OED) navaja, da izraz kolonializem izvira iz

latinske besede colonia, ki pomeni posestvo ali naselbino. Prvotno se je nanašala

na posestva Rimljanov, ki so se naselili v drugih deželah, a so hkrati obdržali

rimsko državljanstvo (Loomba 2009: 7). Slovar slovenskega knjižnega jezika

(1997: 414) pa pojem definira kot politiko v kapitalizmu gospodarsko močnejših

držav, ki temelji na osvajanju, gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju

drugih dežel. Kolonializem lahko na splošno opredelimo kot osvajanje in

nadzorovanje ozemlja ter dobrin drugih ljudi, ki je vrhunec doseglo v drugem

stoletju s širitvijo rimskega imperija (Loomba 2009: 8). Ali, kakor zapiše Anne

McClintock (2007: 420), kolonizacija vsebuje neposredno ozemeljsko prisvojitev

druge geopolitične entitete, odkrito izkoriščanje njenih virov in delovne sile. Da

organizira dejavnosti lastne oblasti, sistematično posega v kapacitete osvojene

kulture. V delu Angel napredka: pasti termina »postkolonializem« opozarja, da

lahko teoretično razlikujemo med raznimi oblikami globalne dominacije. Osredini

se na ozemeljsko dominacijo in razlikuje dve vrsti kolonizacije: notranjo in

imperialno. Notranjo locira na ozemlje, kjer lahko vladajoči del dežele obravnava

skupino ali regijo kot tujo kolonijo. Imperialna kolonizacija pa obsega vrsto

ozemeljske dominacije, ki je Britancem in Evropejcem, »gospodarjema

človeštva«, omogočila nadzor nad večino zemeljske površine v 19. stoletju (prav

tam).

Med vrstami kolonializma ločujejo tudi marksisti. Njihovo razlikovanje je

pogojeno s pojavom kapitalizma v zahodni Evropi. Zgodnejšo obliko tako

predstavlja predkapitalistični kolonializem. Povezan je s pojavom, ki naj bi bil

predhoden kapitalizmu, imperializmom (Loomba 1998: 3‒4). S pojmom

marksisti označujejo posebno stopnjo v družbenem razvoju (Južnič 1980: 36),

zato ga moramo razumeti v povezavi z zgodovinskimi procesi. OED definira

imperialno preprosto kot pripadajoče imperiju, imperializem pa kot oblast cesarja

43

ali imperatorja (Loomba 2009: 10). Vzporedno s kapitalizmom se je oblikoval

sodobni kolonializem. Ta iz osvojenih dežel ni samo prečrpaval dobrin in

bogastva, ampak je tudi prestrukturiral njihova gospodarstva ter z njimi vzpostavil

razmerje. Med koloniziranimi in kolonizatorskimi deželami je vzpostavil

neprekinjen pretok človeških in naravnih virov (Loomba 2009: 3 in 9). Ti odnosi

pa niso bili vzajemni. Ker je bila matična država dominantna, si je kolonijo

gospodarsko, politično ter vojaško podredila in ji vsilila oblast (Južnič 1980: 18).

Ločitvam temeljnih vrst kolonializma na podlagi ozemlja in pojava kapitalizma

lahko dodamo še časovno. Južnič (1980: 17‒18, 21‒22) v delu Kolonializem in

dekolonizacija navaja tri vrste kolonializma in jih poveže s tremi obdobji. Prvo

obdobje se začne z iskanjem poti v Indijo in odkritjem Amerike. Označujejo ga

geografska odkritja na prelomu 15. in 16. stoletja. Za to obdobje je bilo

najpomembnejše obvladovanje pomorskih poti. Izhajalo je iz najbrutalnejšega

odnosa do avtohtonega prebivalstva na zasedenih ozemljih, saj so staroselce

fizično uničili in pripravili prostor za svojo naselitev. To vrsto Južnič poimenuje

neposredni kolonializem. Svojo dominacijo so kolonizatorji dosegali tudi s

posredno obliko odvisnosti. Avtohtonemu prebivalstvu so z uveljavitvijo lastne

ideologije in uničevanjem avtohtone kulture vsilili svoj družbenogospodarski

sistem in jih prisilili k delu. V odnosu do družbenogospodarskih in kulturnih

sistemov pa so ljudstvo obvladovali tudi s pomočjo različnih modalitet in

adaptacij. Drugo obdobje označuje imperialistična faza kapitalizma, ki pomeni

začetek modernega imperializma. Tretje obdobje pa označuje prenehanje

neposredne kolonialne oblasti metropole, ko bivše kolonije prehajajo v režim

politične samouprave in formalne neodvisnosti ter suverenosti. Vendar pa kljub

formalni neodvisnosti obstajajo med njimi številne oblike povezanosti, predvsem

gospodarske. To obliko gospodarske in kulturne dominacije imenujemo

neokolonializem.34

Gre za situacijo, ko v koloniji ostaneta razporeditev

34

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1997: 655) definira neokolonializem kot politiko

gospodarsko razvitih držav po drugi svetovni vojni, ki si prizadeva spraviti nerazvite države, zlasti

nekdanje kolonije, v čim večjo odvisnost. Ta opredelitev je utemeljena na evrocentričnem

razlikovanju med Zahodom kot razvitim in koloniziranimi državami kot nerazvitimi. Táko

44

gospodarske moči in investicijska možnost enaki, čeprav politični nadzor

kolonizatorja ni neposreden.

Ta notranja nasprotja so bila ključen vzrok za razkroj in razpad kolonialnega

sistema in s tem začetek procesa dekolonizacije, neodvisnosti kolonij. Neenakost

in neenakopravnost sta v koloniziranih državah vzbujali odpor. Kazal se je v

obliki ljudskih vojn, v katerih so se kolonizirana ljudstva upirala z orožjem

(Južnič 1980: 163‒164). Ta se je razlikoval glede na oblike kolonizacije. Te pa so

pripeljale do raznih oblik dekolonizacije, saj je bil proces sam po sebi

neenakomerno izbojevan (McClintock 2007: 421). Npr. v Indiji se je proces

dekolonizacije začel po drugi svetovni vojni. Leta 1947 je postala Indija formalno

neodvisna država. Toda nekdanja britanska kolonija je bila po uporu razdeljena na

dve državi, in sicer na Indijo in Pakistan, ki so ga zahtevali Muslimani. To je bilo

skladno z britansko namero, da bi obdržali vpliv na državo. V Indiji se je pričela

državljanska vojna, imenovana pasivna rezistenca. Idejni vodja tega odpora je bil

Mohandas Karamčand Gandhi, poznan kot Mahatma Gandhi (Južnič 1980: 165 in

176‒177). Kjer pa je prevladovala temeljitejša naseljenska kolonizacija (npr. v

Alžiriji, Keniji, Zimbabveju in Vietnamu), so se kolonialne sile še z večjo

brutalnostjo oklepale kolonij (McClintock 2007: 421).35

Bivša kolonija je tako

postala formalno neodvisna, torej postkolonialna, toda ekonomsko in kulturno še

vedno odvisna od metropole, zato neokolonialna (Loomba 2009: 13). Natančnejša

opredelitev zahteva svoje podpoglavje, kjer bomo termine podrobneje predstavili

in jih povezali s koncepti iz prejšnjega poglavja.

razlikovanje pa legitimizira kolonizacijo in podrejanje. Slovarska opredelitev termina

neokolonializem je torej politično nekorektna (za razlago in podrobnosti pojma evrocentrizem glej

Stane JUŽNIČ, 1976: Razmišljanje o evropocentrizmu. Teorija in praksa 13/7‒8. 599‒608 in

Samir AMIN, 2009: Evrocentrizem: kritika neke ideologije. Ljubljana: Sophia).

35 Anne McClintock (2007: 421‒422) razlikuje odcepljene naseljenske kolonije glede na njihovo

formalno neodvisnost od metropole in po kontinuiteti nadzora nad osvojeno kolonijo. Trdi, da so

Združene države, Južna Afrika, Avstralija in Nova Zelandija še vedno naseljeniške kolonije, ki so

se odcepile, niso pa se dekolonizirale.

45

6.1 IMPERIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM

Zgodovinsko gledano se je začel imperializem v predkolonialni dobi, v smislu

nadrejene neomejene oblasti cesarja ali imperatorja, v času evropske ekspanzije

15. stoletja. Usmerjen je bil h graditvi imperijev in razširitvi imperialističnih

držav na sosednja ozemlja. Pozneje so pojem imperializma označili kot

neenakopravni odnos med vladajočimi in vladanimi človeškimi skupnostmi

(Južnič 1980: 34).

V zgodnjem 20. stoletju sta Lenin in Kautsky besedi imperializem pripisala nov

pomen in ga povezala z najvišjo fazo razvoja kapitalizma. Lenin36

je pokazal, da

je rast finančnega kapitala in industrije v zahodnih državah privedla do presežka

kapitala, ki pa ga v matični državi zaradi omejenosti delovne sile ni bilo mogoče

dovolj dobičkonosno investirati. Ker pa so kolonije imele delovno silo, z

denarjem pa niso smele razpolagati, je bilo potrebno kapital iz zahodnih držav

preseliti v manj industrializirane dežele in jih tako prisiliti, da ohranjajo rast

matičnih gospodarstev. Ta globalni sistem je Lenin poimenoval imperializem in

ga opredelil kot določeno fazo v razvoju kapitalizma. Ravno ta opredelitev pa je

za mnoge razločevalni kriterij med kolonializmom in imperializmom. V

Leninovem smislu imperializem ni nujno vezan na neposredno kolonialno oblast,

odvisnost je le ekonomska in socialna. Ta položaj nekateri opisujejo z izrazi

neoimperializem ali neokolonializem (Loomba 2009: 11).

Izraza imperializem in neokolonializem osvetlimo še s prostorske perspektive.

Imperializem razumemo kot pojav, ki izvira iz velikih mest, in proces, ki vodi k

dominaciji ter nadzoru. Njegove rezultate oz. dogajanje v kolonijah kot posledico

imperialistične nadvlade pa kot kolonializem ali neokolonializem. V tem smislu

36

Vladimir Ilyich Lenin je svoje delo Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma napisal v času od

januarja do junija leta 1916 v Zürichu (Lenin 1970: 107 in 127). Kritiko imperializma razume kot

»/…/ odnos, ki ga imajo razni družbeni razredi v zvezi s svojo splošno ideologijo do politike

imperializma.« Pri tem je obseg kapitala usmerjen v maloštevilne roke in ustvarja gosto mrežo

odnosov in zvez, ki si podrejajo množico srednjih in malih kapitalistov.

46

je imperialna država metropola, iz katere izhaja vsa oblast, kolonija ali

neokolonija pa prostor, v katerega vdira in ga nadzoruje. Pri tem lahko

imperializem deluje brez formalnih kolonij, kolonializem pa ne (Loomba 2009:

12).

Ta položaj je v svoji knjigi Neokolonializem: Zadnji stadij imperializma (1965)

definiral prvi predsednik neodvisne Gane, Kwame Nkrumah, ki je zapisal: »Bistvo

neokolonializma je v tem, da je država, ki je podrejena neokolonializmu, v teoriji

neodvisna in premore vse zunanje kazalce mednarodne suverenosti. Realno

gledano pa sta njen ekonomski sistem in zato tudi njena politika vodena od zunaj

[…] Posledica neokolonializma je, da se tuji kapital razvitega sveta uporablja za

izkoriščanje in ne za razvoj manj razvitih držav. Investicije v neokolonialnih

razmerah poglabljajo prepad med revnimi in bogatimi državami sveta in ga ne

zmanjšujejo […] Neokolonializem je najslabša oblika imperializma. Tistim, ki ga

prakticirajo, prinese oblast, toda oblast brez odgovornosti; tistim, ki zaradi njega

trpijo, pa prinaša izkoriščanje brez priziva […] neokolonializem – tako kot

kolonializem pred njim – odlaga soočenje z družbenimi vprašanji, s katerimi se bo

razviti sektor sveta moral soočiti, preden se lahko rešimo nevarnosti svetovne

vojne ali globalne revščine […] Tako kot kolonializem je tudi neokolonializem

poskus izvoza družbenih konfliktov razvitega sveta« (Nkrumah 1974: ix‒xii v Jeffs

2007: 463).

Neokolonializem tako ni ponovljena predstava kolonializma (McClintock 2007:

424). Splošno ga lahko označimo kot nadaljevanje kolonialne odvisnosti, toda v

spremenjenih okoliščinah, ko je nekdanja kolonija postala formalno politično

neodvisna, dejansko pa nima možnosti za samostojen razvoj. Tudi neenakosti, ki

jih je povzročil kolonializem, niso odpravljene (Južnič 2002: 316 in Loomba

2009: 13). V tem pomenu zasledimo tudi neustreznost rabe termina

postkolonializem. Na pasti uporabe tega termina opozori Anne McClintock (2007:

425‒426). V razpravi zapiše, da je termin prenagljeno postavljajoč in zamegljujoč

na več načinov. Delni vzrok pripisuje akademski tržnosti tega izraza, saj naj bi

bila beseda postkolonializem prijetnejša in manj tuje zveneča kakor pa študije

47

»tretjega sveta« ter manj obtožujoča kakor pa študije neokolonializma. Meni, da

je uporaba predpone post- simptom globalne krize v ideologijah prihodnosti in je

termin narejen po analogiji s postmodernizmom, poststrukturalizmom.

Ugotavlja tudi, da postane termin še posebno nestabilen, ko ga navežemo na spol

in nacijo. Nobena »postkolonialna« država namreč ni dovolila ženskam in

moškim enakega dostopa do pravic in virov nacionalne države. To se je kazalo na

več področjih. Potrebe postkolonialnih nacij so se večinoma istovetile z moškimi

konflikti, moškimi prizadevanji in moškimi interesi. Tudi reprezentacija

nacionalne oblasti je temeljila na poprej vzpostavljenih oblikah razmerja moči

družbenega spola. Enako je bilo s pravom, ki se je nanašalo na zakonski stan.

Državljanske pravice žensk v nacionalni državi so bile regulirane z zakonskim

odnosom. Pri tem pa je bil politični odnos ženske do nacij potlačen in podrejen

družbenemu odnosu do njenega zakonskega moža (prav tam). V stoletjih se je

predpostavljalo, da so ženske manj inteligentne od moških in si ne zaslužijo enake

stopnje izobrazbe. Iz tega je izhajalo tudi prepričanje, da kakršnega koli znanja, ki

so ga razvile ženske, ne moremo obravnavati resno (Young 2003: 4‒6).

Enako kot ženske so kolonialna in imperialna pravila obravnavala kolonializirane

narode kot inferiorne, nezrele oz. infantilne. Osnova je bilo pojmovanje rase v

razmerju zahod in nezahod v pomenu bela rasa proti nebeli. Bela kultura je bila

pojmovana kot nadrejena, dominantna in nosilka civilizacije. V celotnem obdobju

kolonialne vladavine so se ljudje borili zoper to dominacijo s številnimi oblikami

aktivnega in pasivnega odpora, ki je zahteval veliko življenj in sredstev (Young

2003: 2‒4).

Nezahodni del sveta je pojmovan kot »tretji svet«. Sam izraz je bil prvotno

izumljen za model tretjega razreda v francoski revoluciji. Svet je bil razdeljen po

dveh glavnih političnih sistemih: kapitalizmu in socializmu. Predstavljala sta prvi

48

in drugi svet, vse ostale države so bile neuvrščene ter so bile v preteklosti kolonije

(Young 2003: 15).37

S pojmovanjem izraza »tretji svet« zaključujemo poglavje Kolonializem,

imperializem in neokolonializem ter hkrati uvajamo poglavitno poglavje

diplomskega dela. Na pojmovanju »tretjega sveta« in izkušnjah imperialne

dominacije namreč Frederic Jameson utemeljuje nacionalno alegorijo.

7 PROCESI SPOLNE, RAZREDNE IN NACIONALNE

PREVLADE V NACIONALNIH ALEGORIJAH

SAMORASTNIKI IN VLAK V PAKISTAN

Teoretična izhodišča jezikoslovne in družbene teorije bomo uporabili za kritično

diskurzivno analizo besedil. Pri uresničevanju modela bomo izhajali iz konceptov

moči, neenakosti, spola, nacije ter razreda in njihovo družbeno konstrukcijo

predstavili v okviru delovanja kolonialnih, imperialnih in neokolonialnih

ideologij. Pred analizo umetnostnih besedil ju bomo najprej predstavili in ju

opredelili kot nacionalni alegoriji.

37

Leta 1955 so na konferenci v Bandungu na novo neodvisne države Afrike in Azije, vključujoč

Egipt, Gano, Indijo in Indonezijo, pričele z gibanjem neuvrščenih. Sebe so videle kot neodvisen

blok moči z novim pogledom na politiko, gospodarstvo, ekonomijo in kulturo. Ta dogodek je bil

bistvenega pomena, saj je simbolno skušal ovreči pogled Zahoda na njihovo kulturo in se uprl

imperializmu. Izraz »tretji svet« je tudi splošno pojmovanje za uporniška znanja (Young 2003:

15‒20).

49

7.1 NACIONALNA ALEGORIJA

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1997: 9) opredeljuje alegoríjo kot

prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, prispodobo. Po Kosu (2001: 85) je

alegorija oznaka za posebno zvezo ali razmerje med motivom in temo literarnega

dela. Za podlago ima nek motiv, ki sam po sebi ni zadosten. Zato kaže na globlji

smisel, ta pa se skriva v temi, ki mu je v celoti besedne umetnine dodana ali je

prirejena. Tema, na katero meri alegorični motiv, je zmeraj idejno-racionalna.

Alegorija (lat. allegoria) deluje kot posredovalka sporočil o resnicah, drugačnih od

tiste, ki se na prvi pogled zdi dojemljiva. Praviloma implicira več pojmov:

alegorijo kot retorično figuro in tekstno strategijo, alegorijo kot literarni žanr in

alegorijo kot alegorezo oz. alegorično interpretacijo. Alegorija kot tekstna

strategija izhaja iz treh različnih kulturnih tradicij, in sicer grško-rimske, judovske

in krščanske. Sam izraz je grškega izvora, nastal kot izpeljanka iz glagola

allegorein, sestavljenega iz allos, v pomenu drugi, in agoreuein, ki pomeni

govoriti javno v skupščini ali na trgu (agora) (Kernev Štrajn 2009: 25). Tistega,

kar se zdi posamezniku za skupnost najpomembnejše in najprimernejše, ne pove v

zasebni sferi, ampak javno, toda alegorično. Svoje misli sicer izreka, a jih hkrati

tudi prikriva in s tem deloma ohranja skrivnost. Tako predpona allos (drugi)

pomeni govoriti ali pisati nekaj drugega (Whitman 1987: 263 v Kernev Štrajn

2009: 25‒26).

V drugačnem pomenu opredeli alegorijo Jeffs (2007: 484‒485). Nacionalna

alegorija je oblika zamišljanja nacije, ki je zaznamovana s procesi nadvlade in

podreditve. Na področju kulturne produkcije skuša razrešiti probleme

heterogenosti subjektivnih pozicij, lokalnosti kulture in politike priznavanja.

Glede na različne nacionalistične ideologije priznava različne nacionalne

alegorije: socialistične, liberalne in druge, ki so usmerjene v projekcijo javne

sfere.

50

Nacionalno ideologijo poudarja tudi Frederic Jameson v svojem članku o

književnosti »tretjega sveta«. Oblikovati je skušal teoretično podlago za analizo

nezahodne literature in s tem razširiti literarni kanon (Larkin 2009: 164). Pri tem

je kot osnova polemik znana njegova ideološka delitev sveta. »Prvi svet« je zanj

kapitalistični svet, ki je omejen na Zahod. Ob »drugem«, socialističnem svetu,

uvršča v tretji svet države z izkušnjo kolonializma in imperializma (Jameson

2007: 357‒360 in Bernard 2011: 78). Besedila iz tega sveta uvršča med

nekanonska. Zanje izpostavlja drugačno branje, saj izpostavi navzočnost

drugačnega bralca, ki ga imenuje Drugi (Jameson 2007: 357‒360).38

Ta

konceptualizacija literature »tretjega sveta« pa je za razpravo Književnost tretjega

sveta v času multinacionalnega kapitalizma ključnega pomena. Jameson trdi, »da

so vsa besedila tretjega sveta nujno alegorična na zelo specifičen način: brali naj

bi jih kot nacionalne alegorije, kakor jih imenujem, tudi tedaj, morda lahko rečem

še posebej tedaj, ko se njihove oblike razvijejo iz prevladujočih zahodnjaških

mašinerij reprezentacije, kakršna je roman« (Jameson 2007: 363). Ob tem

razlaga, da celo besedila, ki so dovzetno zasebna, nujno projicirajo politično

razsežnost v obliki nacionalne alegorije: »zgodba o zasebni posameznikovi usodi

je vedno alegorija konfliktnih razmer javne kulture in družbe tretjega sveta« (prav

tam). Ravno zaradi tega povsem drugačnega razmerja političnega do zasebnega so

ta besedila pri prvem branju za nas tako tuja.

Z Jamesonom je polemiziral Aijaz Ahmad.39

Ostro je zavrnil njegovo delitev

sveta. Kakor pravi, Jameson prvi in drugi svet opredeljuje s produkcijskimi

sistemi, medtem ko kategorijo tretjega sveta opredeli z »izkustvom« od zunaj

vnesenih pojavov. Ta klasifikacija svet ideološko deli na ustvarjalce zgodovine in

tiste, ki so zgolj njeni objekti. Poudarja, da se Jamesonova konstruirana opozicija

med kapitalističnim prvim svetom in domnevno nekapitalističnim tretjim svetom

38

Besedilo tretjega sveta je bralcu, vzgojenemu v duhu zahodne literature, odtujeno in mu daje

občutek že prebranega. Med njim in tem tujim besedilom tako občuti navzočnost Drugega bralca.

Zanj je pripoved, ki se nam zdi običajna ali naivna, informativno sveža in družbeno zanimiva,

česar pa z njim ne moremo deliti (Bernard 2011: 78 in Larkin 2009. 166).

39 Ahmad se je rodil v Indiji in piše pesmi v jeziku urdu (Ahmad 2007: 389).

51

empirično ne opira na dejstva. Tezo podkrepi s primerom Indije. Nekdanja

kolonija ima danes vse značilnosti kapitalistične države. Sprašuje se, kam torej

sodi Indija (Ahmad 2007: 389‒390).

Nadalje pokaže, da je teorija treh svetov temeljna ideološka formacija

nacionalizma. Kakor ugotavlja, je samo na tej osnovi mogoče trditi, da so vsa

besedila tretjega sveta nujno nacionalne alegorije. Toda če so vsa besedila tretjega

sveta nujno to ali ono, potem iz tega sledi, da nobeno besedilo iz tega družbenega

prostora, ki ni nacionalna alegorija, ni resnična pripoved. Zato je zanj kategorija

književnost tretjega sveta skupaj z nacionalno alegorijo epistemološko nevzdržna

(Ahmad 2007: 395). Trdi, da prihaja zamisel o književnosti tretjega sveta zgolj z

vidika njene obrobnosti (Larkin 2009: 165).40

Ahmad izpostavi še eno Jamesonovo trditev, ki je bolj natančna in jo lahko

uporabimo pri večjem korpusu besedil. In sicer »/…/ pripovedovanje individualne

zgodbe in zgodbe o posameznikovi izkušnji ultimativno obsega celotno

razčlenjeno pripoved o izkušnji kolektivnosti« (Ahmad 2007: 398). Tako lahko

osebno izkušnjo povežemo s kolektivno izkušnjo skupnosti z razredom, spolom,

kasto, versko skupnostjo, politično stranko, vasjo in s tem uveljavimo manj

radikalno razliko med »prvim« in »tretjim svetom«. Osebna imaginacija pisca se

mora nujno povezati z izkušnjami kolektivnosti. Tako sta Samorastniki in Vlak v

Pakistan alegorizaciji individualne izkušnje (Ahmad 2007: 398‒399) in ju lahko

opredelimo kot nacionalni alegoriji. S to opredelitvijo prehajamo iz teoretičnega

dela na praktični del diplomskega dela.

40

Hillenbrand ugotavlja, da se številni kritiki še vedno upirajo na Jamesonovo pojmovanje besedil

tretjega sveta. Poda primer kitajske in tajvanske literature (za podrobnosti glej Hillenbrand 2006:

635‒640 in Bernard 2011: 81).

52

7.2 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA SAMORASTNIKOV

V literarnem delu Samorastniki41

Prežihov Voranc ‒ Lovro Kuhar z nacionalno

alegorijo na ravneh leksike in slovničnih struktur izraža kritiko razredne, spolne in

nacionalne politike. S kritično diskurzivno analizo so izpostavljene

komplementarne ideologije in neenakosti na področju spola, razreda ter nacije, s

tem pa podrejena razmerja med socialnimi skupinami, neenakopravni odnosi

moči, družbene stratifikacije in umetno ustvarjene središčne ter marginalne

družbene pozicije. Te se na jezikovni ravni kažejo z rabo glagolskih dogodkov,

slovničnih metafor in posamostaljenj, metafor, glagolskega naklona ter ideološko

naravnanimi besedami, in z rabo anafor, epitetonov, anadiploz ter retoričnih

vprašanj. Kritična diskurzivna analiza besedila se tako osredinja na pojmovanje

naroda, na strukturne moči glede na razredno pripadnost in strukturne moči glede

na spol. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da teh kategorij ne moremo v celoti

obravnavati ločeno, saj so vzajemno povezane, medsebojno prepletene in sočasne.

41

Literarno delo Samorastniki Prežihovega Voranca je prvič izšlo leta 1937 v reviji Sodobnosti, v

knjižni obliki pa skupaj še s sedmimi novelami in črticami tri leta kasneje. Novelo je avtor pisal v

času, ko je bil izpuščen iz dunajskega zapora in konec avgusta leta 1937 šel v Pariz. Tam se je

posvečal partijskemu delu in sodeloval z jugoslovansko komunistično partijo, katere vodstvo je

prevzel Josip Broz Tito. Slednje je pomembno z vidika nastanka dela. Po sesutju newyorške borze

leta 1929 se je začela svetovna gospodarska kriza, ki je prizadela predvsem kmetijstvo. Posledica

je bila uvajanje diktatur in vzpon fašistične ter nacistične stranke. Sledila so nasprotja med

velesilami in njihov boj za interesne sfere. Vse to pa je vplivalo na položaj Slovencev. Po

izgubljenem koroškem plebiscitu in rapalski pogodbi je tretjina Slovencev ostala zunaj matične

domovine in bila žrtev raznarodovalne politike sosednjih držav. V Jugoslaviji se je vršil

velikosrbski pritisk, ki je s teorijo o enem jugoslovanskem narodu Slovencem odrekal nacionalno

samobitnost. Te razmere so bile upodobljene v književnih delih (Koler 2000: 51‒52). Slovensko

slovstvo se je razvijalo v smeri socialnega in političnega boja za korist izkoriščanih razredov,

delavcev in kmečkih proletarcev. V obdobju socialnega realizma, kamor so umeščeni tudi

Samorastnikih, je tako v ospredju človek kot pripadnik določenega razreda, ki z razrednim bojem

teži k osvoboditvi. V tej luči je za literarna dela značilna moralna in socialna tendenčna obravnava

razrednih konfliktov in iskanje pozitivnega junaka med delovnimi ljudmi, med kmeti in proletarci

(Kos 1995: 283).

53

7.2.1 Pojmovanje naroda

V besedilu je narod pojmovan kot dolgotrajna institucija, ki zajema več generacij.

Z metaforo star rod je poudarjen ključni vidik nacij, vzpostavljanje vezi med

generacijami:

»Na Karnicah je živel star rod in že od nekdaj je bila tu bogatija doma.«

(Voranc 2000: 8)

Generacije med seboj povezujejo kolektivna čustva in kolektivni spomini, lahko

pa tudi ideologija. Pripadnikom in pripadnicam določene družbene skupine je

namreč skupen sistem mentalnih reprezentacij in procesov, ki tvori podlago za

družbene reprezentacije ter spoznanja članov in članic skupine. Elemente

povezovanja tvorec izpostavi z uporabo retoričnega vprašanja in metaforiziranima

besedama prah in kri. Z njima kaže na kolektivno identiteto, temelj človekove

družbenosti:

»Ali nisi iz prahu, ki ga že stoletja nosi veter okrog Karnic, ali ne čuješ v sebi

krvi, ki je tekla v naš rod po nevidnih žlebovih iz osrčja samega Obirja? Ne

vidiš tega, ne čutiš tega! Joj meni, joj Karnicam! ..."« (Voranc 2000: 31)

Kovačev (1996: 54) ugotavlja, da ta kolektivna identiteta določa pripadnost

skupini in utrjuje prepričanje o trajanju in zgodovinski kontinuiteti skupine.

Pomen te pripadnosti pa v besedilu tvorec poudari z vzklikom Joj meni, joj

Karnicam! Izraženo Karničnikovo čustvovanje tako opozarja na trajanje skupine

in zavezanost njenih članov skupini. Kot element povezovanja pa izpostavi še

skupni jezik, slovenski jezik:

»Vidno zadovoljstvo ji je tudi šinilo čez razorano lice, ko je čula, da govoriva

slovenski /…/« (Voranc 2000: 7)

54

Z uporabo duševnega glagolskega dogodka, kjer pojav, slovenski jezik, vpliva na

zavedajočega se udeleženca, starko, je izražena povezanost na osnovi jezika. Ta

učinek producira koncept strukture forme-nacije. Nacija kot povezovalna

skupnost, ki lahko vse druge skupnosti nadomesti, namreč ustvarja nacionalne,

sekundarne identitete. Zanjo so potrebne primarne (razredne, jezikovne, verske,

družinske) identitete, ki pa so preko ideoloških aparatov države oblikovane in

dekonstruirane. Tako je pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete, kakor

ugotavlja Vezovnik (2007: 472), prevladala ideološka perspektiva. Kot ogrožajoče

za narod je videla izgubo kmetske zakoreninjenosti in proletarizacijo, ki je

posledica kapitalizma. To je v besedilu izpostavljeno z metaforo kmečka kuga:

»Karniška huba je bila med prvimi, če ne prva, ki je v teh krajih postala žrtev

tako imenovane 'kmečke kuge', bolezni, ki je v drugi polovici preteklega

stoletja uničila po Karavankah na stotine kmečkih posestev.« (Voranc 2000:

5‒6)

in

"Vsaka kmetija, ki jo je svoj čas požrla 'kmečka kuga', ki je prišla iz kmečkih

v gosposke roke, ima svojo posebno storijo." (Voranc 2000: 6)

Voranc je z metaforo karniška huba pokazal še na stanje Slovenstva na

Koroškem, to je prodajo kmetij. Kmečka kuga je tako pojav, ko so večino gorskih

posestev na Koroškem kupili tujci; pisatelj jih poimenuje z besedo gospodje.

Metafora bolezen druge polovice 19. stol. pa pokaže na vzrok uničenja kmečkih

posestev, tj. kapitalizem, ki zmeraj znova poraja gospodarske krize (roman

izpostavlja posledice gospodarske krize po zlomu newyorške borze l. 1929).42

Kapitalistični ekonomsko-politični sistem pa je neposredno povezan z

imperialistično ideologijo, ki temelji na gospodarskem izkoriščanju, političnem

42

V času prve svetovne vojne sta znanost in tehnologija močno napredovali. Prišlo je do razmaha

proizvodnje in povezovanje gospodarskih panog v velike sisteme, koncentracijo kapitala in z njim

povezan monopolizem, kar pa je leta 1920‒1923 povzročilo gospodarsko krizo. Posledice kriz pa

so vplivale na kmetijstvo in na nestabilne družbene ter politične razmere. Zato je postal boj za

kolonije, tržišča in svetovne komunikacije vse ostrejši. Ob liberalno-tržnem gospodarstvu sta se

razvila še fašistični in socialistični tip (Repe 1998: 46‒53).

55

zatiranju in osvajanju. Rezultat te imperialistične nadvlade, kolonializma, pa

posledično pomeni njeno širitev. Na to kapitalistično ekspanzijsko politiko, kjer

so neposredno poimenovani Nemci v vlogi kolonizatorjev, Voranc pokaže z

glagolom so hodili in krajevnim prislovom tod okrog:

»/…/ kajti tujci, berači in turisti, ki so hodili tod okrog kot gospodje, so bili

skoraj izključno le Nemci.« (Voranc 2000: 7)

Kot posledico take družbene ureditve pa izpostavi z ideološko naravnanim

poimenovanjem Karnitschnigg ponemčevanje Slovencev na Koroškem po

koroškem plebiscitu:43

»Ostalo je dvoje otrok, ki sta se zgubila nekje v Celovcu; pravijo, da se tam

še zasledi karniško ime, toda ti potomci se pišejo zdaj: Karnitschnigg.«

(Voranc 2000: 48‒49)

To je ob soočanju z različnimi boji in družbenimi spremembami skozi zgodovino

vplivalo na oblikovanje slovenske nacionalne zavesti. V njej je izpostavljena

majhnost naroda, njegova marginalnost in nenehen proces podrejanja ali

subjekcije, ki pa je preprečeval nacionalno subjektivizacijo (Vezovnik 2007: 473).

Pasivno sprejemanje podrejanja pa je v besedilu izpostavljeno z udeležensko

vlogo doživljalca v funkciji osebka (Hudabivke). V tem duševnem glagolskem

dogodku dejanja duševne povzročitve označujejo glagoli je prenašala, je dolžna,

je mislila in ni upala, ki izražajo neaktivnost:

43

Koroški plebiscit naj bi odločil, ali se bo Koroška priključila Avstriji ali Državi SHS. Toda

nemška propaganda je bila močnejša, saj je poudarjala nedemokratične razmere v Kraljevini SHS

ter uporabljala metode izsiljevanja in podkupovanja. Po plebiscitu 10. 10. 1920 je bila tako

Koroška priključena k Avstriji, ki pa je kljub obljubam še naprej vršila nemško raznarodovalno

dejavnost (Repe 1998: 76‒90).

56

»Hudabivka pa, ki je dotlej zaničevanje svojega lastnega rodu z junaško

vdanostjo prenašala, ker je mislila, da je to dolžna starim postavam in si ni

upala nastopiti proti mogočnemu Karničniku, se je zdaj znašla, kakor bi se

oprostila težke omotice.« (Voranc 2000: 21)

Pasivnost, na katero kaže še posamostaljenje zaničevanje lastnega rodu, pa je

učinkovito sredstvo za vzdrževanje vzpostavljenega sistema. Tvorec se tukaj

opredeljuje do imperialistične ideologije in neenakopravnega odnosa med

vladajočimi in vladanimi skupinami prebivalstva. Poudarja upor podrejenih zoper

imperialno oblast in kapitalizem, kar pa lahko dosežejo le z združevanjem. To

temeljno tendenco socialnega realizma izpostavljajo v materialnem glagolskem

dogodku pridevnik združeni in samostalnika enakovrednost in pravice, ki kot

udeleženske vloge v funkciji predmeta označujejo posledico vzročne strukture

dejanja, ki ga izraža glagol priboriti si:

»Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let

vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo

enakovrednost, svoje pravice ...« (Voranc 2000: 46)

Voranc to povezovanje poudari še z izrazi količine: s števniki in samostalniškimi

izrazi količine (po meni vas je devet … sto … desetkrat toliko in devet ter četrti

rod), ki jih niza s stopnjevanjem:

»Najprej jih je bilo devet, danes pa rase že četrti rod, kmalu bo peti na vrsti,

cela vojska, ki oblega, spodjeda, zasega Karnice ...« (Voranc 2000: 49)

S primero vojska, ki oblega, spodjeda, zasega Karnice pa izpostavlja združen boj

proti (nemškemu) kolonizatorju. Izražena je socialna revolucionarnost, saj »/…/

manjši narodi se morajo upreti svojemu najhujšemu sovražniku ‒ kapitalizmu

/…/« (Koler 2000: 65‒66). Z bojem proti krivici podrejeni pridobijo moralno moč,

s tem pa bodo pridobili tudi družbeno. »In iz te moralne moči izhaja tudi njihova

57

zavezanost slovenstvu /…/« (Koler 2000: 66). Na to kažejo besede samozavest,

enakovrednost, odpor in moč z ekspresivno vrednostjo:

»Prevzelo jo je doslej nepoznano čustvo samozavesti, enakovrednosti, in to

čustvo jo je navdalo s hladnim, zvišenim prezirom /…/ prebujalo jo je k doslej

nepoznani samozavesti, k odporu, k moči /…/« (Voranc 2000: 39)

Na izraženo revolucionarno misel pa kaže Voranc še z velelnim glagolskim

naklonom, kjer z glagoli ne dajte se teptati, ne prenašajte in ne prizadevajte,

izraža poziv k razrednemu uporu:

»Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne

prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic.« (Voranc 2000: 46)

Zahtevanje je namreč način za uravnavanje vedenja drugih, s katerim tisti na

višjih pozicijah uveljavljajo lastne interese. Te neenake družbene pozicije oz.

umetno vzpostavljanje podrejenih pozicij z nasiljem kaže glagolska zveza Ne

dajte se teptati. Tako so izbrani glagoli semantično zaznamovani, saj izražajo

zahtevo po nesprejemanju podrejene vloge. Hkrati pa spodbujajo razredno zavest

in posledično upor proti kapitalizmu, s tem pa boj za narodno neodvisnost. To

vero v narodno avtonomijo pisatelj izrazi z odnosno vrednostjo elementov

besedila, katere nosilec je zaimek vaš:

»Zato ste pa povsod doma. Ker niso Karnice vaše, je vaša vsa Podjuna, so

vaše vse gore, vse globače, vse skale in vaša so polja, ki jih zdaj prekopavate

s svojimi rokami …« (Voranc 2000: 45)

Boj za avtonomijo pa pomeni boj proti imperialističnim silam. Po prvi svetovni

vojni se je namreč v Parizu (18. 1. 1919) začela mirovna konferenca, kjer so

države članic zmagovite antantne koalicije (ZDA, Velika Britanija, Francija in

Italija) postavile temelje ureditve sveta in obljubile narodne avtonomije. Potrdile

so razpad habsburškega imperija in ustanovitev Češkoslovaške, Poljske,

58

Madžarske in Kraljevine SHS. Povojne razmejitve pa so odprle še vprašanje

manjšin, saj je določanje novih evropskih mej povzročilo, da so bili nekateri

narodi razdeljeni med več držav. Tako so bili Slovenci po podpisu mirovne

pogodbe leta 1920 razdeljeni na Državo SHS, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Te

države so obstoj slovenskih manjšin zanikale in jim niso dopuščale enakih

možnosti za nacionalni razvoj. Slovenci so bili izpostavljeni germanizaciji,

madžarizaciji in italijanizaciji ter fašističnemu nasilju (Repe 1998: 7‒12 in

74‒90). Ta dominacija in nadzor pa sta posledica neenakopravnega odnosa med

imperialnimi vladajočimi in vladanimi človeškimi skupnostmi. Tako Voranc s

parafraziranjem izpostavlja upor slovenskega naroda proti imperatorjem, s tem pa

boj za nacionalno avtonomijo:

»Ali ni to dih in stok stoterih, tisočerih Hudabivnikov, molitev in kletev,

prisega in bojna napoved vseh tistih, ki iščejo vsak svoje lastne Karnice? ...

Da, to je bojni klic črnih kovačnic, prečnih jam, ožganih razgonov, stisnjenih

zar, zapuščenih globač in kopišč ... to je bojni klic zavrženega, prekletega

rodu ... « (Voranc 2000: 50)

Taka oblika zamišljanja nacije, ki je zaznamovana s procesi nadvlade in

podreditve, pa besedilo opredeljuje kot nacionalno alegorijo. Pisatelj pa z

metaforo bojni klic zavrženega rodu izrazi še boj izkoriščanega razreda proti

vladajočemu razredu, na kar se bomo osredinili v nadaljevanju.

7.2.2 Strukture moči glede na razred

Predstave o podrejenosti in neenakopravnosti tvorijo podlago za družbene

reprezentacije in spoznanja. Skupne so pripadnikom in pripadnicam določene

družbene skupine ter odražajo strukturo in odnose družbene moči. Tako se na

osnovi arbitrarnega kriterija ‒ spola, razreda ali nacije ‒ ena družbena skupina

postavi kot dominantna. Te predstave o podrejenosti in neenakopravnosti pa se

realizirajo s človeškimi odnosi in diskurzivnimi praksami. Oblikujejo se diskurzi,

s katerimi se izraža in ohranja hierarhizacija skupnosti, ustvarjena glede na spol,

59

razred in nacijo. Te politične kategorije pa so druga z drugo prežete, zato jih bomo

kot take tudi analizirali.

Z umetno ustvarjenimi središčnimi in marginalnimi družbenimi pozicijami se

torej prikriva in upravičuje družbena neenakost. Določajo jo dejavnik ugleda, ki je

povezan z družbenim položajem; dejavnik premoženja v pomenu materialne

lastnine; in dejavnik moči, ki se nanaša na stopnjo, do katere lahko posamezniki

vsilijo svojo voljo drugim. Na tej osnovi se oblikuje razredna stratifikacija, kjer

vladajoči družbeni razred ‒ boržuazija izkorišča in zatira podrejeni razred. V

besedilu je razmerje dominance/podreditve izraženo med gruntarji Karničniki,

predstavniki vladajočega razreda, in podrejenimi bajtarji Hudabivniki. Moč, ki je

rezultat teh neenakih družbenih razmerij, pa si vladajoči pridobijo s pomočjo

prisile, avtoritete ali s statusom v družbi. Tvorec te družbene odnose med

udeleženci izpostavi s poimenovanjem kmet Karničnik:

»Vrh tega slemena, Karnic, je v prejšnjih časih živel kmet Karničnik. Rekli so

mu tudi Kresnik, in sicer zategadelj, ker so Karničniki imeli pravico in

dolžnost o kresu na Obirju kresove žgati.« (Voranc 2000: 5)

Kmet je poimenovanje, ki osebo locira na podeželje in izraža njegov družbeni

status. Posameznik si ga lahko pridobi, lahko pa mu ga dodeli družba. Odvisen je

namreč od posameznikovih izkušenj in njegovega premoženja. V besedilu je

posedovanje materialne lastnine izpostavljeno s posamostaljenji pravica in

dolžnost, ki se izražata z modalnima glagoloma lahko in morati. Na nasprotje

statusov in pozicij moči pa Voranc opozori s sinonimom siromak in ubogi človek,

ki izraža status reveža, in z uporabo besede revščina kot izrazom vrednotenja:

»Še dandanašnji je huda biti siromak; takrat pa, v starih časih, ko ni imel

ubogi človek sploh nobene pravice, je bila revščina še hujša in sramotnejša.«

(Voranc 2000: 9)

60

Tako s stopnjevanjem kot medosebno prvino (revščina še hujša in sramotnejša)

poudarja status človeka, ki je brez pravic in s tem nepravično družbeno ureditev.

Prevladujoči položaj zaradi lastnine, ugleda in moči pa izpostavi z izrazom

vrednotenja ubogi ljudje. Pri tem podrejenih ne opisuje, ampak jih kategorizira

glede na njihov status z vidika koristi za nadrejene:

»Ubogi ljudje se niso mogli vzeti, da ne bi zarod padel na breme sosesk.«

(Voranc 2000: 38)

Z zanikanjem modalnega glagola moči pa izpostavlja kapitalistično ureditev

družbe, kjer nižji družbeni razred, proletariat, služi dominantnemu. Izkoriščanje

pa je osnova za razredne stratifikacije, ki jih ustvarjajo razredna nasprotja. Nanje

pisatelj pokaže z glagoloma dvigniti pesti in zakričati, ki izražata duševno reakcijo

doživljalke na pojav izgon iz hiše:

»Obrnila se je proti hiši, iz katere sta bili pravkar vrženi, dvignila obe pesti v

zrak in zakričala: "Prekleti hudiči ... otrok bo pa le Karničnikov."« (Prežihov

Voranc 2000: 21)

V duševnem glagolskem dogodku pa sporočilo doživljalke z ekspresivno besedno

zvezo prekleti hudiči kaže na doživljanje eksploatacije s strani višjega družbenega

razreda, na to, kako se višji razred izkoriščevalsko zajeda v vse pore življenja

proletariata. Višji razred pa si lahko višjo pozicijo moči zagotovi z manipulacijo,

prepričevanjem ali nasiljem. Kot sredstvo podreditve pa uporabljajo tudi

ustrahovanje, ki je v besedilu izraženo z besedno zvezo karniškemu zajedanju:

»/…/ v bližini si je zaradi zamere na Karnicah nihče ni upal vzeti v službo,

njej pa je bila ta oddaljenost prav dobrodošla, ker se je izognila karniškemu

zajedanju in hudim jezikom.« (Voranc 2000: 23)

Ob ustrahovanju pa tvorec z metaforo hudi jeziki opozarja še na ogovarjanje. Da

je to učinkovito sredstvo za nadzorovanje in reguliranje vedenja podrejenih,

61

pokaže z glagolom ni upal vzeti v službo. S tem pa je posredno izražena

Karničnikova višja pozicija moči. Z geminacijo daleč po koroški deželi, vsaj tako

daleč pa izrazi njegov ugled in vplivnost ter pokaže na sprejemanje njegove

nadvlade. Legitimiranje te neenakosti poudari še z navezovalnikom zaradi tega:

»Od tistih časov menda so imeli Karničniki pravico žgati kres na Obirju.

Zaradi tega so bili znani daleč po koroški deželi, vsaj tako daleč, kolikor so

se videle Karnice.« (Voranc 2000: 8)

Moč in dominanco pisatelj izrazi s prispodobo železna gospodarjeva pest in

slovnično metaforo sodni glas,44

kjer je glagolski dogodek (soditi) uresničen kot

pridevnik (glas sodi > sodni glas):

»Toda Karničnikov sodni glas je nadaljeval: "Povesmo in večno sramoto."

"Povesmo in sramoto!" "Povesmo in sramoto, to pokoro sem ji namenil.

Pokora mora biti, da se zadosti časti hiše, ki jo je nesrečna Meta oskrunila."«

(Voranc 2000: 11‒12)

in

»Takrat se je je dotaknila železna gospodarjeva pest.« (Voranc 2000: 15)

S slovnično metaforo izpostavi udeleženčevo družbeno funkcijo sodnika in

razsojevalca, s tem pa opozori na neenaka družbena razmerja. Semantična vsebina

glagola namreč kaže na legitimizacijo imperialne premoči vladajočega razreda. Ta

pa je vrednoten z vidika podrejenega družbenega razreda, kar kaže ekspresivno

poimenovanje okrutni gospodar:

44

Slovnična metafora je kategorija sistemsko-funkcijske slovnice. Gre za zaznamovane, netipične

odnose med pomenom in izrazom, ki jih Halliday ponazarja z analogijo s tradicionalno metaforo.

Od nje se razlikuje v prenosu pomena, saj ne gre za prenos od dobesednega k prenesenemu

pomenu, ampak za prenos med različnimi slovničnimi kategorijami. Pri tem sta metaforični in

skladni izraz pomensko med seboj sistematično povezana (Plemenitaš 2007: 34‒37).

62

»/…/ da jih je okrutni gospodar mogel pod zapestjem privezati na les, da sta

se navzgor obrnjeni, tesno stisnjeni dlani zaokrožili v majhno skledico.«

(Voranc 2000: 15)

S poimenovanjem je izražena pozicija, v katero je postavljen izkoriščani razred. V

razredni družbi namreč obstajata dve glavni družbeni skupini, kjer vladajoči

razred izkorišča ter zatira podrejenega. Moč vladajočih izhaja iz njihovega

lastništva in nadzora nad proizvajalnimi sredstvi, kar pa omogoča ustvarjanje

sredstev za podrejanje tistih, ki so iz prilaščanja presežkov izključeni. Glede na

zasebno lastnino, ki je vir družbene delitve na razrede in temeljna lastnost odnosa

med razredi, so pozicije moči v družbi različne. V takih interakcijah pa se

dominantnost vladajočih izraža na vseh področjih družbenega življenja. Na

razredno podrejenost in nižjo pozicijo moči pa v besedilu kažejo izrazi

vrednotenja revščina, neznatnost in nevrednost:

»Toda to, kar je doživljala zdaj, ko je na eni strani z materjo vred občutila

svojo revščino, svojo neznatnost in nevrednost, na drugi strani pa neizprosno

trdoto svojih rednikov in njih dušeče sovraštvo ...« (Voranc 2000: 15‒16)

Moč vladajočega razreda je tako lahko prisvojena s statusom v družbi, ki je

odvisen od premoženja. Da pa je lahko pridobljena s pomočjo prisile, pokaže

Voranc z glagolsko zvezo s silo tiščati:

»Karničnik je pazljivo nalagal kosme svežega prediva na tleče prgišče, z

drugo roko pa je z vso silo tiščal prevezano Metino zapestje k psici, da bi se

mučenica ne mogla ganiti; pri tem mu je zvijala ustnice besna zloba, ki je

izdajala strastno uteho njegovega notranjega sovraštva.« (Voranc 2000: 17)

Pisatelj v materialnem glagolskem dogodku z udeleženskima vlogama vršilca

dejanja (Karničnik) in koristnika (Meto), izraženega s svojilnim pridevnikom

Metino zapestje, označi uporabo nasilja kot sredstvo pridobitve vplivnosti in moči.

Hkrati pa z izbiro besednih zvez besna zloba in notranje sovraštvo z ekspresivno

63

vrednostjo izraža vrednotenje elementov prevlade, ki so v besedilu pojmovani kot

negativni. Doseganje prevlade z nasiljem, ki ga vladajoči uporabljajo za izpolnitev

lastnih ciljev, je izraženo še z vrednotenjskim izrazom do nezavesti v glagolski

zvezi do nezavesti pretepel:

»Stari Karničnik je v svoji prvi jezi spet do nezavesti pretepel Ožbeja, nakar

je ta za nekaj dni zginil od hiše.« (Voranc 2000: 23)

Moč pa se lahko pridobi tudi z avtoriteto. V besedilu je izražena z odnosno

modalnostjo, z uporabo modalnega glagola smeti:

»Pokora z žganjem prediva na rokah je bila starodavna pravica svobodnih

kmetov, ki so smeli z njo kaznovati svoje posle za prešuštvo, za krajo, za

nepokorščino, za lenobo in za druge grehe« (Voranc 2000: 16)

Pisatelj je z besedno zvezo starodavna pravica opozoril na delujočo

imperialistično ideologijo, ki zagotavlja nadvlado dominantnih skupin z vrsto

institucij. Vladajoče ideje so namreč podkrepljene z zakoni, ki jih pišejo vladajoči.

Ti pa z institucijami pripravijo subjekte za sprejem idej. V besedilu tvorec

izpostavi status kmeta in njegovo moč kaznovanja in s tem opozori na njegovo

višjo pozicijo. Z glagolsko besedno zvezo smeti kaznovati s semantično vsebino

glagola kaže na legitimizacijo obstoječih odnosov moči. V duševnem glagolskem

dogodku, ki ga izražajo semantične vsebine glagolskih zvez vedela je, mora

sprejeti in mora zmagati, z udeleženskima vlogama doživljalke (Mete) in pojava,

izraženega s samostalnikom trpljenje, izrazi legitimiranje podrejenega položaja.

Tako pojav vpliva na doživljalko, da podrejen položaj sprejme:

»Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da

mora v tem, čeprav neenakem boju, tudi zmagati.« (Voranc 2000: 16)

Z besedno zvezo neenaki boj pokaže na neenako družbeno razmerje. Pridevniško

določilo neenaki namreč predpostavlja neenake položaje, s tem pa razredno

64

stratifikacijo. Tako z izbiro besed izpostavlja konsenz razmerij oblasti in

porazdelitve družbene moči. Konsenz pa je lahko dosežen tudi z manipulacijo, kar

je v besedilu izraženo z nagovori vidiš, Meta; sama veš in odpovej se:

»''Vidiš, Meta,'' ji je zlepa prigovarjal graščinski gospod. ''Sama veš, da ta

zveza nima nobenih koristi zate. Karničnikovi hiši in tebi sami je v največjo

sramoto, vsej soseski pa v pohujšanje. Odpovej se tej ljubezni pred nami,

pred Bogom in pred človeškimi postavami. Tako bo najbolje zate.''« (Voranc

2000: 24)

Z uporabo velelnega glagolskega naklona pisatelj izrazi prepričevanje, sklicevanje

na avtoriteto skupine, na Boga in zakone kot način za uravnavanje vedenja drugih.

S temi sredstvi podreditve se kaže nadzor vladajočega razreda in njihovo

omejevanje delovanja podrejene skupine. Vladajoči razred namreč z elementi

represije oblikuje pozicije drugih družbenih skupin in po njih deluje. Na

uravnavanje vedenja z ukazom kot najstrožjo zahtevo kažejo še anadiploza nikoli

dovolil … Nikoli in naklonske zveze ne smeš si misliti, ne smeš upati, ne bo

dovolil ter ni dovoljeno, moraš izbiti. Z njimi je izražena moč vladajočega razreda,

ki določa delovanje in pozicioniranje predstavnikov in predstavnic izkoriščanega

razreda:

»Graščinski gospod pa je nadaljeval: "Ne smeš si namreč misliti, da bi se

kdaj koli mogla poročiti s karniškim sinom, najmanj pa smeš upati, da bi kdaj

postala Karničnica. Oče Karničnik ne bo tega nikoli dovolil ..." "Nikoli".«

(Voranc 2000: 24)

in

»Ravno to ni dovoljeno in si moraš izbiti iz glave. Zakaj si nalagaš težavo na

mlado glavo, ko ne more biti kruha iz te moke?« (Voranc 2000: 24)

Pomen glagolov kaže na ohranjanje moči dominantnih s poudarjanjem razredne

določenosti. Voranc z ekspresivno modalnostjo, ki jo izražata modalna glagola

dovoliti in morati, izpostavi vladajoči razred kot določevalec usode posameznic in

65

posameznikov. Z zakoni jim onemogočajo vstop v višji družbeni razred.

Onemogočen prehod med razredi pa je v patriarhalni družbeni strukturi v tesni

zvezi s spolno neenakostjo. Hierarhizacija po spolu je namreč medsebojno

prepletena z razredno hierarhizacijo. Ženskam so zaradi spola odvzete formalno-

pravne pravice, saj struktura družbe temelji na moški dominaciji. Tako tvorec z

glagolsko zvezo mogla poročiti izpostavlja vlogo žensk, določeno s poroko z

moškim. S tem pa opozori na nezmožnost njihove subjektivizacije. Preplet spolne

in družbene nadvlade se kaže tudi z uporabo slabšalnice pankrtnica in zveze

premisli, kaj govoriš. Ta zveza je namreč uporabljena v funkciji svarila kot

zahteve po resničnem premisleku v pomenu »ne drzni si tako govoriti«:

»Graščinski gospod je zarjul: "Premisli, pankrtnica, kaj govoriš! Če se temu

pohujšanju ne moreš odpovedati zlepa, se mu boš pa zgrda. Lahko te

izženemo, lahko te zapremo, lahko te damo tudi na natezalnico, da boš za vse

večne čase pomnila. Ali se odpoveš ali ne?" "Temu, kar ni moje, se odpovem,

temu pa, kar je moje, se ne odpovem ..."« (Voranc 2000: 25)

S paralekso Temu, kar ni moje, se odpovem, temu pa, kar je moje, se ne odpovem

pisatelj izrazi tako razredno kakor tudi spolno pravičnostno zahtevo. Kajti z

ustrahovanjem, ki ga nakazuje pogojni naklon, in geminacijo modalnega glagola

lahko predstavniki oblasti izsilijo podreditev. Te prakse pa legitimizirajo

obstoječe odnose moči, s tem pa nasilje kot kaznovanje, tepež, bičanje in izgon.

To podpirajo institucije, ki so naklonjene vladajočemu razredu. V besedilu sta

izpostavljeni dve: institucija prava (graščina) in Cerkev (duhovnik). Prvo tvorec

izpostavlja s primero kakor dva sodnika, kjer je poimenovanje sodnik v funkciji

izvršitelja oblasti in pravnega zastopnika družbe:

»Karničnika sta sprejela mater kakor dva sodnika: "Poglejte, Hudabivka,

kakšno sramoto ste nam rodili? ..."« (Voranc 2000: 10)

Z nagovorom Poglejte, Hudabivka je izpostavljen odnos dominantnega razreda do

podrejenega, saj vladajoči z vikanjem ne izraža spoštovanja, ampak je sredstvo

66

ironije. Izražen je torej odnos med vladajočim razredom v okviru institucije prava

in podrejenimi. Interese meščanstva izpolnjujeta še graščina in srenja, instituciji

izvršilne posvetne oblasti, ki ju pisatelj neposredno poimenuje:

»Na graščini v Dobrli vesi bom poskrbel, da Meta ne bo dobila v bližini

službe ‒ Hudabivniki pa ne kajže."« (Voranc 2000: 11)

in

»Izposloval je pri srenji, da je Ožbeju prepovedala ženitev z Meto. Tisti čas

so srenje še imele pravico dovoljevati ali prepovedovati ženitve.« (Voranc

2000: 38)

Voranc izpostavi institucionalno moč vladajočih, ki zunajzakonske zveze ne

legitimirajo, spolne odnose v njej pa prepovedujejo. Pri tem z besedno zvezo

ženitev z Meto izpostavi, da je predmet obsojanja in zaničevanja ženska.

Stopnjevitost in neposrednost zaničevanja pa je premosorazmerna z družbenim

razredom, ki mu ženska pripada. Ta način delovanja ideološke interpretacije

individuuma pa onemogoča njihovo transformacijo v subjekte. Institucijo

skupnosti kot ideološkega aparata izpostavi še s skupino deklet. Poimenuje jih z

ekspresivno besedno zvezo pobesnele zasledovalke, ki imajo kot kulturne

proizvajalke nacije moč vplivati na dejanja drugih deklet:

»Lesa je bila kakih dvajset korakov oddaljena; dekle se je z zavezanimi očmi

slepo zaneslo na mater in tako sta bežali, kar sta mogli, pred zasledujočimi,

že čisto pobesnelimi zasledovalkami, ki so neprestano udrihale s šibami po

njeni goloti in sikale: "Kuzla, kuzlasta ... na ... cundra prekleta ..."« (Voranc

2000: 20)

Uporaba blizuzvočnih likovnih zvez in tropičje prikazuje zaznamovanost

identitete z negativno oznako. Dodelitev družbeno nesprejemljive vloge pa ima za

posledico izključitev iz skupine, kar izraža glagolska zveza za zmeraj izgnana:

67

»Zdaj se je začel drugi del Metine pokore ‒ očitna sramota pred družino, iz

katere je bila za zmeraj izgnana.« (Voranc 2000: 19)

Izgon je družbeno sprejemljiva posledica nepokorščine, ki so ga vladajoči dosegli

s konsenzom. Za izpolnjevanje lastnih ciljev je namreč potreben nadzor nad

podrejenimi. Da je postal tak nadzor legitimen, so svoje ideje podkrepili z zakoni

ter vzročno posledično ideologijo kršitev in posledic. Kajti kazen je močan

psihološki dejavnik, ki ima učinke na človekovo vedenje. Izražene neenake

odnose moči ob pravni instituciji ohranja tudi cerkvena, kar pisatelj izpostavi z

uporabo besede botri. Institucija namreč deluje v skladu z interesi dominantnih in

pripravlja subjekte na sprejem neenakih odnosov moči in nadvlade. Z ideologijo

vpliva na mišljenje podrejenih in jim zakriva njihov resnični položaj. Tako je

razredna moč v tesni povezavi z močjo Cerkve. Prav Karničniki, predstavniki

vladajočih, so namreč botri otrokom najnižjega družbenega razreda. S tem

statusom pa jih nadvladujejo na družbeni ravni, ta nadvlada pa je podprta z

institucionalno močjo Cerkve:

»Otrokom so bili Karničniki botri.« (Voranc 2000: 9)

V besedilu je tako izpostavljena starodavna praksa Cerkve, da je boter pomočnik

staršem pri vzgoji:45

»Poleg tebe odločam še jaz, ker sem ji boter ter nadomestujem njenega očeta.

‒ Ožbeja sem že sam kaznoval, da do smrti ne bo pozabil."« (Voranc 2000:

11)

Pisatelj z izpostavitvijo te funkcije izraža kritiko cerkvene oblasti. Kaže na

avtoritativno moč Cerkve kot institucije, po kateri se prenašajo ideje vladajoče

45

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2007: 60) pojem boter definira kot »/…/ zastopnik otroka

pri krstu ali priča pri birmi /…/ častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno

matično knjigo«. Ta opredelitev pa temelji na cerkveni ideologiji, ki botru pripisuje funkcijo

zastopnika otroka.

68

skupine. Z vsiljevanjem ideologije po višji sili vplivajo na posameznike, da

sprejmejo avtoriteto te sile in se ji podredijo. Posamezniki pa to ideologijo

ponotranjijo. Sami namreč menijo, da so izbrani kot njeni nasledniki, zato delujejo

po institucionaliziranih predpisih. Cerkev tako dobi z avtoritativno močjo

prevladujoči vpliv in lahko zlahka doseže svoje cilje. Ti cilji pa so cilji vladajočih.

Oblast se torej utrjuje in širi tudi z naslanjanjem na versko avtoriteto, kar Voranc

pokaže še z odnosno modalnostjo:

»Rada bi mu dala očetovo ime, ali duhovnik ni dovolil, da bi se obnavljal

kakršen koli spomin na Karnice. Otrok je dobil ime ‒ Gal.« (Voranc 2000:

23)

in

»Tudi tega drugega fanta duhovnik ni dovolil krstiti za Ožbeja, kakor je Meta

želela, temveč mu je dal svoje posebno ime: Gaber.« (Voranc 2000: 23)

Z modalnim glagolom ni dovolil se izraža vplivnost avtoritete in njegova moč

zaznamovanja subjektov. S pridevniškim določilom posebno ime pa pisatelj

opozori na moč duhovnika, da z nenavadnim imenom zaznamuje ljudi in jim

dodeli doživljenjsko stigmo. S tem je udeleženec pripravil subjekte na

sprejemanje vrednot vladajočih ter razmerja dominance in podreditve. To

razmerje z dejavniki moči (vsiljevanje volje drugim), statusa in lastnine proizvaja

neenakosti. Tako z glagolskimi zvezami niso opravljali tlake, niso dajali desetine

in plačevali v zlatu izrazi privilegiran položaj dominantnih:

»Znano je tudi, da niso Karničniki v starih časih opravljali tlake niti niso

dajali desetine, temveč so plačevali dačo v zlatu.« (Voranc 2000: 8)46

46

Uporabljeni besedi tlaka in desetina kažeta na v fevdalizmu osnovni obveznosti podložnikov do

fevdalca. Z njima pa Voranc ob besedi zlato z odnosno vrednostjo kaže na premoženjski status

Karničnikov v preteklosti.

69

Z uporabo pridevniškega določila ubogi in nikalnim zaimkom nič pa v opozicijo

posedovanju materialne lastnine postavi nižji sloj, opredeljen glede na

(ne)posedovanje in prilaščanje premoženja:

»"Sami nimamo nič; ubogi najemniki smo."« (Voranc 2000: 7)

Da zatirani razred ne poseduje nikakršne lastnine, izraža še ekspresivna besedna

zveza ubogi najemniki, ki kaže na hierarhizacijo razredov in posledično na

proizvedeno neenakost. Vir premoženja v besedilu izraža zemlja, razvita z

določilom z mernim pomenom (Male in Velike Karnice):

»Tisti, ki nam zavidajo, nas potuhtano opravljajo, češ da je v starih časih neki

Karničnik ubil svojega soseda na Malih Karnicah, da je mogel združiti oba

grunta v Velike Karnice, kakršne so zdaj /…/ Če hočeš kraljevati, moraš iti

brezobzirno svojo pot!« (Voranc 2000: 29‒30)

Z uporabo pogojnega naklona in metafore iti brezobzirno svojo pot pa Voranc

izpostavlja kapitalistične premise, individualizem, kar je v skrajni obliki

artikulirala neoliberalna faza kapitalizma s predpostavko o individualnih

svoboščinah. Na atribute, ki jih pripiše vladajočemu razredu, pokaže z izrazi z

negativno vrednostjo ošabnost, trdovratnost in samoljubnost:

»Karničniki niso bili znani le kot zmožen in mogočen rod, pač pa so bili znani

tudi po svoji ošabnosti, trdovratnosti in samoljubnosti.« (Voranc 2000: 8‒9)

Vladajoči razred nadalje opiše še s poimenovanji trdosrčneži, brezobzirneži in

samobučneži, ki izražajo negativne lastnosti:

»Tisti, ki se nas boje, nas imajo za trdosrčneže, za brezobzirneže, za

samobučneže.« (Voranc 2000: 30)

70

V govornem glagolskem dogodku tvorec s sporočilom govorke Mete, ki ga izraža

glagolska zveza odpoved denarju, kaže na revolucionarni naboj, moč, ki vstaja iz

njene podrejenosti. Gre za upor proti vladajočemu razredu, za moralno

nepristajanje na podrejeni položaj. Meta se namreč upre temu, da razpolagajo z

njenim življenjem na osnovi materialne moči. In če bi sprejela denar, bi

posledično sprejela tudi podrejeno pozicijo. Ekonomska odvisnost pa ima učinke

na človekovo samospoštovanje. Tako se Meta, da ohrani samospoštovanje,

denarju odpove:

"Ne! Rajši se odpovem denarju, naj ga Karničnik sam ima."« (Voranc 2000:

25)

Na oblikovano razredno zavest o razrednem boju izkoriščanega razreda kažeta še

vrednotenjska izraza neizogiben boj in neenak boj. Besedna zveza neizogiben boj

namreč kaže na nujnost revolucionarnega boja, neenak boj pa na neenake

izhodiščne pozicije v boju:

»Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da

mora v tem, čeprav neenakem boju, tudi zmagati.« (Voranc 2000: 16)

Z besedo boj pisatelj izpostavi, da le socialna revolucija privede do sprememb, ki

se odražajo na vseh področjih družbenega življenja. Razredni boji tako privedejo

do razkroja starih načinov proizvodnje in ustvarjajo nove, s tem pa preneha

konsenz nadoblasti. Ta je ustvarjena zaradi sistemske delitve dela, kjer si

boržuazija, vladajoča družbena skupina, prilašča presežke proizvodov, ki jih je

ustvaril proletariat. V besedilu je označen s poimenovanji iberžnica in kajžarji:

»Ko je bilo Ožbeju dvajset let, je prišla k hiši za iberžnico Hudabivška Meta

iz belanskih globač. Hudabeli so bili kajžarji, ki so se preživljali z

dninarstvom, z divjim lovom, s kresanjem smole in s prodajanjem črnega

ogla.« (Voranc 2000: 9)

71

Tvorec naštevanje opravljanja najnižje cenjenih del, kot so dninarstvo, divji lov,

kresanje smole, uporabi za opis položaja in življenja najnižjega družbenega sloja,

poudari razslojenost podeželja in pokaže na razredno neenakost. V navezavi s

spolno izpostavi nasprotje med razredoma. Predstavnika boržuazije, ki ga

neposredno poimenuje z lastnim imenom Ožbej, postavi v opozicijo dekli,

proletarki Meti. Ta je poimenovana s prevzetim očetovim imenom Hudabivška

Meta, kar kaže še na njeno nezmožnost subjektivizacije. Predstavnike nižjega

družbenega razreda pa označuje še slabšalna besedna zveza hudabivška žvot z

odnosno in ekspresivno vrednostjo:

»Ali je tako težko razumeti, da hudabivška žvot ne spada na Karnice? Ne

toliko zategadelj, ker bi ji moral za balo še spodnjo janko kupiti. To

navsezadnje ni odločilno. Odločilno je, da je taki žvoti tuje naše hotenje.

Meta bi se v naš nagon ne mogla vživeti. Njena kri ni in ni za Karnice.

Ožbej!"« (Voranc 2000: 30)

S polarizacijo naš – njihov, izraženo z besednima zvezama naš nagon in njena kri,

kaže na ustvarjanje izkoriščanega družbenega razreda kot drugega, nesovpadnega

glede na višji družbeni razred. Izpostavljen je esencializem, pristajanje na naravno

dano bistvo, po katerem so predstavniki nižjega razreda nepremostljivo drugačni

od predstavnikov višjega razreda. Razliko med družbenimi razredi poudari še s

samostalniško zvezo tuje hotenje, ki izraža legitimiranje prevlade višjega razreda.

Ta pa ima v družbi z vidika pozicije moči višji status in s tem določene privilegije,

ki so legalizirani v strukturi družbe. Voranc jih v besedilu izpostavi s

posamostaljenji pisanje in branje:

»Kot po navadi je bila huba namenjena najstarejšemu sinu Ožbeju, zato ga je

oče dal naučiti pisanja in branja; da se nauči nemški, ga je še čisto mladega

dal na zmeno tja za Svinec, razen tega ga je tudi oprostil vojaške službe.«

(Voranc 2000: 9)

72

Z uporabo besede oče je izražen patriarhalni družbeni vzorec v obliki pravila

»patra«, ki z glagolom dati kaže na družbeno moč vladajoče družbene skupine, saj

so jezikovna (nemški) in kulturna znanja kriterij neenakih družbenih pozicij ter

moči. Na družbeno moč kaže še uporaba materialnega glagolskega dogodka, kjer

semantična vsebina glagola oprostil vojaške službe kaže na vršilčevo vplivnost.

Oče (vloga vršilca v funkciji osebka) ima namreč moč upravljanja z življenji

njemu podrejenih. To razmerje dominance in podreditve pa se izraža v neenakih

odnosih. Tako tvorec v besedilu izpostavi dve vrsti odnosov, ki temeljita na

ravneh stika, čustev in moči. Z medsebojno prepletenostjo spolne in razredne

hierarhizacije postavi odnos med udeleženkama, materjo in hčerjo, nasproti

odnosu med vladajočim in podrejenim razredom:

»Meta je bila vsa pijana od bolečin in se je slepo prepustila svoji materi, ki jo

je narahlo objela čez pas in jo vodila iz hiše, da bi čimprej izginili izpred oči

teh neizprosnih ljudi.« (Voranc 2000: 18)

Prvi odnos med udeleženkama, ki ju tvorec izpostavi s poimenovanjem mati in

Meta, temelji na skupni spolni podrejenosti s strani moških. Obe sta namreč

ženski pripadnici proletariata, ki pa nimata nobene družbene moči in sta nenehno

v podrejeni poziciji. Tako se ne moreta ne kot ženski in ne kot proletarki

emancipirati. Njun položaj pa je določen s strani vladajočih. Ti namreč posedujejo

družbeno moč in za vzpostavljanje in ohranjanje nadoblasti uporabljajo razna

sredstva podreditve. Glede na ta pa je odnos nižjega družbenega razreda do

boržuazije v besedilu negativno vrednoten. To izraža pridevniško določilo

neizprosni ljudje in zaznamovana beseda sovražnik:

»Ko je njen sovražnik, karniški gospodar, prižgal predivo, je bil njegov obriti

obraz mrliško miren /…/ Mučenica je z zobmi grizla ustnice, da bi

stopnjevala svojo odporno moč in zadušila stokanje ...« (Voranc 2000:

16‒17)

73

Pisatelj tako z antitezo v poimenovanjih karniški gospodar in mučenica kaže na

odnose razredne in spolne prevlade. Z besedno zvezo karniški gospodar namreč

označi moškega kot predstavnika vladajočega razreda, z vrednotenjskim izrazom

mučenica pa žensko predstavnico zatiranega razreda. V besedilu izpostavi tudi

odnos cerkvene avtoritete do dejanja in do predstavnika vladajočega razreda:

»To je nagnalo župnika, da je poklical Karničnika v farovž. "Karničnik, zdaj

pa je dovolj ciganstva! Štirje pankrti v vašem rodu, prosim vas ..." /…/ Ne

preostane drugega, ko da se vzameta." "Nikdar in nikoli!" Karničnik se je

dvignil in ves mrzel stal pred duhovnikom. "Ta trmoglavost ne koristi nič. Ta

dva niti hudič ne spravi vsaksebi!" "Kar sem se zarekel, sem se zarekel:

Hudabivška žvot ne bo nikdar gnezdila na Karnicah." S temi besedami je

Karničnik odšel iz farovža. Četrtega pankrta je župnik krstil za Ožbeja; ljudje

so trdili, da je storil to na inat.« (Voranc 2000: 37)

Z uporabo stilno zaznamovane besede ciganstvo je izražen duhovnikov odnos do

dejanja, izraženega z glagolsko zvezo štirje pankrti v vašem rodu.

Institucionalizirana religija si namreč s posebno pooblaščenostjo lasti nadzor nad

spolnostjo in s tem nad biološko reprodukcijo. Spolni odnosi zunaj priznane

zakonske zveze niso dovoljeni in tako se otroci ne smejo roditi zunaj

legaliziranega zakona. Odnos med duhovnikom kot predstavnikom cerkvene

oblasti in Karničnikom, predstavnikom vladajočega razreda, izraža govorni

glagolski dogodek, kjer se vlogi govorca in prejemnika izmenjujeta. Govorec

(duhovnik) želi vplivati na naslovnika, Karničnika, s čimer je postavljen na višjo

pozicijo moči in obratno. Enakovreden odnos poudarja tudi uporaba velelnega

glagolskega naklona, podkrepljenega s klicajem. Posebej pa pisatelj izpostavlja

razliko interesov med predstavnikoma oblasti. Posledično se njun odnos zaostri,

saj v družbi nenehno potekajo boji za oblast. Navzkrižje interesov, ki ga izraža

glagolska zveza je krstil za Ožbeja in prislov načina na inat, povzroči nestabilno

oblast. V materialnem glagolskem dogodku z glagolom nasprotovati in

izpostavitvijo udeleženskih vlog vršilca dejanja (Karničnik) in cilja (Meta in

74

Ožbej) ter samostalniške zveze zakonska zveza pokaže na obravnavo nižjih

razredov kot odklonskih in nesovpadnih:

»Ljudje so se zmeraj bolj spotikali nad trdovratnostjo starega Karničnika, ki

je še vedno strastno nasprotoval zakonski zvezi med Ožbejem in Meto.«

(Voranc 2000: 42)

Tako nestrinjanje nižjega družbenega razreda z interesi vladajočih, Karničnika,

izrazi z metaforiziranim glagolom spotikati se. Gospostvo vladajočega razreda je

namreč doseženo s konsenzom. Ker pa ta konsenz nadoblasti preneha, gre za

družbeni boj, saj nobena oblika moči ni stalna in nespremenljiva. Tvorec nanjo

opozori z nizanjem nasprotij s poimenovanji Karniške babe in Meta ter

pridevniškimi določili visoka, lepa, nedostopna v opoziciji s poimenovanjem

obsedene nasprotnice:

»Karniške babe so se pripodile že čisto do Mete. Ta se pa ni zganila, temveč

je mirno stala ob grobu /…/ Tako je stala visoka, lepa in nedostopna pred

obsedenimi nasprotnicami /…/ so se Karničnice same od sebe jele počasi z

dvignjenimi rokami umikati pred Metino podobo, ki jih je na tako čuden

način premagala.« (Voranc 2000: 39)

Uporaba izraza vrednotenja premagala pokaže, da Meta ne pristaja na podrejeni

položaj. Na videz pasivno dejanje je dejansko dejanje upora. Voranc z leksikalno

metaforo se je oglasil skrit, užaljen odpor in materialnim glagolskim dogodkom z

glagolom začenjati se in nominaliziranim vršilcem martra izpostavlja vzročno-

posledično razmerje med odporom in martro: odpor je posledica mučenja:

»V njej se je oglasil skrit, užaljen odpor, ki se je pa večal in jo vso napolnil

ravno takrat, ko se je začenjala martra.« (Voranc 2000: 16)

Martra pa je v besedilu izpostavljena z različnimi oblikami izvrševanja moči nad

predstavnico zatiranega in izkoriščanega razreda. Verbalno nasilje nad Meto

pisatelj izpostavi z blizuzvočnimi likovnimi zvezami:

75

»"Cundra cundrasta ..." Kuzla, kuzlasta ... na ... cundra prekleta ..."«

(Voranc 2000: 20)

Izvrševanje moči pa stopnjuje do oblike fizičnega nasilja, ki ga izražajo glagoli

iztrgati, polastiti se, strgati in glagolske zveze zgrabiti za lase in suniti čez prag:

»Toda v veži jo je Karničnica z enim sunkom iztrgala iz materinih rok, se je

polastila in se z nepopisnim sovraštvom zakadila vanjo. Strgala ji je hadrco z

glave, jo zgrabila za lase in jo sunila čez prag, da je Meta v loku zletela pred

hišo in padla na obraz.« (Voranc 2000: 19)

Z naštevanjem nasilnih dejanj izpostavi, da se z martro stopnjuje Metino

nepristajanje oz. njen odpor kot predstavnice najnižjega družbenega razreda. Njen

odpor se tako veča premosorazmerno s stopnjo nasilja, ki se izvaja nad njo. Na

nasilje, izraženo z metaforo znosi nad Meto, in posledični upor podrejenih zoper

vladajoči razred pa kaže še glagolska zveza pred nosom zapreti:

»Karničnik je v svoji razburjenosti tekel do hudabivške bajte, da se tam znosi

nad Meto, ali stara Hudabela mu je pred nosom zaprla vrata, da je mož

mogel le zunaj okrog bajte razsajati.« (Voranc 2000: 23)

Neposredno poimenovana udeleženka Hudabela, predstavnica zatiranih in

podrejenih, se upre vladajočemu predstavniku Karničniku, ki želi s silo ohraniti

svojo nadoblast. Z njenim razrednim uporom pa je izpostavljen tudi spolni.

Ženska se namreč hkrati upre še moški prevladi, ustvarjeni s patriarhatom.

Njihovo nadvlado jim omogoča posedovanje materialne lastnine, kar pa proizvaja

družbene neenakosti. Tako so bile ženske povsem brez vseh lastninskih pravic in

posledično podrejene in ekonomsko odvisne od moških. Po poroki so bile

prestavljene iz hiše očeta v hišo moža, kjer so prevzele njegovo ime, s tem pa

njegov status. Prevzele pa so tudi družbeno določeno vlogo matere ter gospodinje.

Voranc torej opozori na konstruiranje ženskih identitet glede na moške. Oblike

podrejanja pa so v medsebojnih relacijah in se medsebojno pogojujejo. Z uporom

76

ženske je tako izražena kritika ideologije patriarhata in neenakih pozicij moči.

Uporabljene diskurzivne prakse pa opozarjajo na sprejemljivost oblasti z bojem,

saj so prakse, ki izhajajo iz diskurza in neposredno legitimizirajo obstoječe odnose

moči, ideološke. S tem se kaže razredna zavest in bojevitost, kar izraža metafora

neizogiben boj proti krivici:

»Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da

mora v tem, čeprav neenakem boju, tudi zmagati.« (Voranc 2000: 16)

Pisatelj z izbiro besed neenak boj in glagolom zmagati kaže na boj, v katerem so

razmerja moči neenakovredno porazdeljena. Z leksikalnim nasprotjem gospodinja

– iberžnica pa te razredne pozicije moči tudi izpostavi:

»Njena botra, karniška gospodinja, je hitro spoznala, v kaki nevarnosti je

mlada iberžnica Meta.« (Voranc 2000: 9)

Izraženo hierarhično pozicioniranje in avtoritativna moč vladajočega razreda kaže

tudi antiteza besed siromašnost in mogočnost:

»Telo stare Hudabivke se je streslo kot v smrtnem krču; toda zavedajoč se

hčerine krivde in svoje siromašnosti pred karniško mogočnostjo, je potlačila

svojo materino ljubezen in je odpahnila hčer nazaj na klop.« (Voranc 2000:

12)

Tako s semantično vsebino glagolov položiti in pretepsti izpostavi legitimizacijo

nasilja, s katerim očetje v patriarhalni družbeni ureditvi vzdržujejo svojo moč:

»Najprej je Karničnik položil Ožbeja na kolena in ga pretepel kot petletnega

otroka.« (Voranc 2000: 10)

Izražen je koncept patriarhata v obliki pravila »patra«, ki pomeni družinsko

obliko, v kateri očetje upravljajo z življenji drugih članov. Nadzor z nasiljem nad

77

subjekti pa izražata še pomen glagola kaznovati in geminacija zanikanega

modalnega glagola dovoliti:

»"Ožbeja sem že sam kaznoval, da do smrti ne bo pozabil."« (Voranc 2000:

11)

in

»Ne dovolim ti, da postaneš slabič, ne dovolim ti, da postaneš zezej!«

(Prežihov Voranc 2000: 31)

Tako sta bili moč kaznovanja in status izvršiteljev oblasti dodeljena svobodnim

kmetom, na kar opozarja Voranc s posamostaljenjem starodavna pravica:

»Pokora z žganjem prediva na rokah je bila starodavna pravica svobodnih

kmetov, ki so smeli z njo kaznovati svoje posle za prešuštvo, za krajo, za

nepokorščino, za lenobo in za druge grehe« (Prežihov Voranc 2000: 16)

V materialnem glagolskem dogodku pa s semantično vsebino glagola kaznovati in

z udeležensko vlogo vršilca, izraženega s samostalniško zvezo svobodni kmetje,

izpostavi kazen kot družbeno legitimizirano sredstvo dominantnih za nadzor in

podrejanje. Na Karničnikovo nadvlado kaže še slovnična metafora ukazujoči glas,

kjer je glagolski dogodek uresničen kot pridevnik (glas ukazuje > ukazujoči glas).

Tvorec pa razmerje dominance in podreditve poudari z uporabo velelnega

naklona, ki ga izraža klicaj:

»Nato je zaklical iz dimnice z ukazujočim glasom: "Ožbej!"« (Voranc 2000:

12)

Da je moč očetu (v vlogi vršilca dejanja) dodeljena s posedovanjem lastnine,

pokaže pisatelj z uporabo glagolov uveljavljal in ravnal ter lastnino kot ciljem:

»Da bi svojo voljo laže uveljavljal, je še sam ravnal posestvo, čeprav je

mlajši sin že postal polnoleten.« (Voranc 2000: 42)

78

Struktura patriarhata kot oblika družbene ureditve, ki temelji na moški dominaciji,

se tako izraža v asimetrični delitvi družbenih vlog in moči. Kaže pa se tudi s

konceptom dedovanja, kjer najstarejši sin podeduje posest in lastnino ter

prevzame status vodje. Ta status pa mu določa družba, kar izražata deležnik

določen in izbrana beseda prvorojenstvo. Posameznika namreč družba

identifikacijsko rodovno determinira, saj mu je glede na to določen položaj:

»Ti veš, da si od našega rodu določen, da po moji smrti vodiš Karnice.«

(Voranc 2000: 29)

in

»"Primoran sem, da za čast naše hiše odvzamem Ožbeju prvorojenstvo.

(Voranc 2000: 35)

Semantična vsebina glagolov obstal, pokleknil, sklenil in zaprosil pa kaže na

ponižnost in pokoritev subjekta:

»Ožbej je kakor vkopan obstal na mestu, pokleknil sredi dimnice, sklenil roke

k prošnji in mirno ter odločno zaprosil: "Oče ‒ zaradi tega me ne boste

tepli!" (Voranc 2000: 33)

Z uporabo metafore prvotno ognjišče pokaže na posameznikovo primarno

identiteto, ki se oblikuje in konstruira v družinski instituciji patriarhata:

»Ta lastnost jim ni bila vcepljena le od prvotnega njihovega ognjišča, pač pa

so jo redile tudi mogočne ženitve /…/ « (Voranc 2000: 9)

S kazalnim zaimkom ta lastnost pa izrazi ponotranjenje norm in vrednot v procesu

socializacije in kulturalizacije in se z izpostavitvijo lastnosti z metaforo košatil

napuh do njih tudi kritično opredeljuje:

»Pri hiši se je košatil napuh, ki je mnogo pripomogel k žalostnemu koncu

Karnic.« (Voranc 2000: 9)

79

Z metaforo dva mlinska kamna pokaže na hierarhizacijo med moškimi člani

rodbine z očetom kot vrhovnim poglavarjem in nezmožnost Ožbeja, da bi se temu

uprl. Uporna moč je torej na strani Mete:

»Ali razumite me: jaz sem med dvema mlinskima kamnoma ‒ na eni strani

Meta, na drugi strani pa Karnice, moj oče.« (Voranc 2000: 41)

Nezmožnost upora posamezniku onemogoča subjektivizacijo. Nenehen proces

podrejanja se izraža tudi v obliki marginalizirane in diskriminirane identitete. V

besedilu je izpostavljena negativna oznaka nezakonske matere, ki se posledično

prenese na otroka. To se najizraziteje kaže s poimenovanji Pankrtska mati ali

Pankrtnica, Hudabivški pankrtniki, Hudabivški samorastniki in Pankrtska kajža,

ki izražajo stigmatizirane identitete:

»Meti so rekali ljudje: "Pankrtska mati" ali "Pankrtnica", otrokom pa na

splošno: "Hudabivški pankrtniki", pozneje pa tudi "Hudabivški

samorastniki"; bajta, v kateri je ta drosa živela, je bila znana pod imenom

"Pankrtska kajža".« (Voranc 2000: 40)

Na zaznamovanost matere pisatelj opozori še s pogrdenjem ali disfemizmom in

pridevniškim določilom Hudabivški. Da se oznaka prenese na otroke, pa

izpostavlja zaznamovana beseda pankrt:

»Če jih je kdo iz nagajivosti vprašal, čigavi so, so odgovarjali, ko so še komaj

znali obračati jezik: "Hudabivški pankrti smo!"« (Voranc 2000: 43)

in

»Devetero pankrtov vas je.« (Voranc 2000: 45)

ter

»/…/ zato pa mi ti pri svoji krvi obljubiš, da Karnice ne bodo ne o tebi ne o

Meti in ne o pankrtu nikdar in nikoli več čule« (Voranc 2000: 11)

80

Z besedo pankrt so tako označeni otroci, ki se rodijo zunaj legaliziranega zakona.

Kot antiteza pankrtom pa je uporabljena zaznamovana beseda samorastniki, ki

ima pozitivno oz. revolucionarno konotacijo:

»Zato jim je soseska po malem začela rekati tudi "samorastniki".« (Voranc

2000: 43)

in

»"Z vami je tako: vi niste kakor drugi otroci ‒ vi ste samorastniki.« (Voranc

2000: 45)

ter

»Mogoče bodo polagali tudi vas. Tedaj stisnite zobe in si mislite, da ste

samorastniki ‒ da ste Hudabivniki.« (Voranc 2000: 46)

Tvorec razloži besedo s primero, kjer z nagovorom morate se zgrabiti z življenjem

izpostavlja nepristajanje na to, da bi razredni položaj že vnaprej določal usodo

posameznic in posameznikov:47

»Zato ste ko samorastniki. Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena

samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se

morate tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z življenjem.« (Voranc 2000: 45‒46)

Izraženo je nepristajanje na pasivno pozicijo, posledično pa nezmožnost za proces

subjekcije identitete. Ob razrednem položaju pisatelj opozori tudi na poskus

vzpona po družbeni lestvici. Izpostavi ga z odnosno modalnostjo, izraženo z

glagolsko zvezo hoče vtihotapiti:

»Dandanašnji sicer ne žgo več rok prešuštnicam, toda iz hiše pa jih še često

mečejo, posebno če gre za priliznjenko, ki se hoče vtihotapiti v hišo bodočega

bogatega gospodarja.« (Voranc 2000: 22)

47

Pomen Prežihove rabe besede samorastnik razloži Jožica Čeh Steger (2010: 57‒58). Ugotavlja,

da je beseda nastala »/…/ po pomenskem prenosu besede iz samorasle rastline na človeka.

Samorastnik je tisti, ki raste sam in se brez kakršnekoli pomoči obdrži pri življenju.«

81

Kot poskus vzpona je v strukturi z besedno zvezo bogati gospodar in z glagolom

vtihotapiti označeno razmerje ženske nižjega razreda z moškim višjega razreda.

Ponovno gre za hieararhizacijo po spolu, ki je v medsebojni prepletenosti z

razredno. Voranc tako izpostavi pozicijo moškega kot gospodarja, ki pomika

žensko v pozicijo ne le nesamostojne, temveč tudi podložne. Ženska ne razvije

lastne subjektivitete, ampak je konstruirana kot dodatek, dopolnilna vloga

moškemu, kar neposredno označuje poimenovanje priliznjenka. S tem pa ji je

pripisana tudi vsa krivda za ljubezensko zvezo. Ženska je v razmerju do moškega

zaradi neposedovanja materialne lastnine in nikakršne družbene moči zmeraj

podrejena. Spolna vladavina je tako prevladujoča ideologija, saj jo družba

akceptira in posledično legitimizira. Glede na te opredelitve bo težišče nadaljnje

analize predstavljala spolna prevlada in z njo ustvarjena spolna neenakost.

7.2.3 Strukture moči glede na spol

Kategorija spola je ideološki konstrukt in osnova za spolno stratifikacijo. Tako je

spolna vladavina kot prevladujoča ideologija, s katero se prikriva in upravičuje

družbena neenakost, izpostavljena tudi v besedilu. Tvorec z jezikovnimi sredstvi

in diskurzivnimi strategijami kaže na vladajoči spol, ki skuša oblast nad

podrejenim spolom ohraniti ter širiti s pomočjo prikritih in odkritih sredstev

podreditve. Ustrahovanje kot vpliv na podrejene entitete izpostavlja zanikani

modalni glagol smeti:

»Toda brž ko se je zvedelo o nesreči, ni smela več sedeti pri mizi.« (Voranc

2000: 10)

Semantična vsebina glagolske zveze ni smela sedeti pri mizi kaže na žensko

podrejeno in podložno pozicijo, katero ji določa moški predstavnik vladajočega

razreda. S tem pa konstruira tudi njeno subjektivnost. Ženski je tako pripisana vsa

odgovornost za dejanja, kar tvorec izpostavi z zanikanim modalnim glagolom

moči in osebnim zaimkom ti:

82

»"Poslušaj, Hudabivnica. Nočem ti delati težjega srca, kakršnega po pravici

že imaš. Po tebi je prišla sramota nad našo hišo in ti odgovarjaš za to, kar si

rodila. Nas ne zadene nobena krivica; bolj paziti, kot smo, nismo mogli.«

(Voranc 2000: 11)

Voranc ob tem opozarja, da je ženska osebnostno povsem razvrednotena in

utilizirana kot sramota za moškega, predvsem ženska nižjega družbenega razreda

za moškega iz višjega družbenega razreda. V patriarhalni družbeni strukturi so

namreč spolne in razredne razlike med spoloma osnova za neenake družbene

odnose. Ženske same pa to razmerje legitimirajo s tem, ko ponotranjijo vizijo o

objektu za moške in udejanjajo predpisane vloge. Tako gre za nenehen proces

podrejanja, kar je izraženo z glagolom kesam se:

»"Oh, oče, kesam se tega greha iz vse svoje duše."« (Voranc 2000: 13)

Nagovor Oh, oče kaže na sprejemanje nadoblasti in priznavanje avtoritete očeta.

Da je bila ženska dejansko obravnavana kot lastnina moškega, ki je odločal o

njeni usodi, izraža naslednja vzročno posledična struktura z glagoloma zmenimo

se in naložimo ter samostalnikom kazen v funkciji predmeta:

»Zmenimo se, katero kazen ji naložimo.« (Voranc 2000: 11)

Zreduciranost žensk na objekte za moške in njihova moč odločanja o njenem

življenju izraziteje ponazarjata pomena glagolov nameravate in boste storili:

»"Kaj nameravate z menoj? ..."« (Voranc 2000: 13) »"Kaj boste storili z

mojim in vašim otrokom? ..."« (Voranc 2000: 14)

Iz tega pa izhaja postavka o univerzalnosti zatiranja žensk, kjer skuša vladajoči

spol svojo oblast nad podrejenim spolom ohraniti in širiti. Táko razmerje pa

ustvarja neenakost. Spolno hierarhijo pisatelj izrazi z zaznamovanim besednim

redom troje otrok, dva sina in eno hčer in slabšalno besedo vlačuga:

83

»Moja zgodba se prične pred kakimi sto leti, ko je tu gospodaril predzadnji

Karničnik, ki je imel troje otrok, dva sina in eno hčer.« (Voranc 2000: 9)

in

»Včasih so vlačuge pred cerkvami privezovali na sramotni steber.« (Voranc

2000: 11)

Z ekspresivno vrednostjo besede z negativnim prizvokom pokaže na odnose med

spoloma. Moški kot dominantni so si namreč nadvse odločno prizadevali za

prevlado moči nad ženskimi subjekti. Ta odnos podreditve in dominance med

udeležencema pa izpostavlja zaznamovan glagol znesti se:

»Če bi ne bilo na graščini, bi se bil Karničnik kar na mestu znesel nad

predrzno deklino; tu pa so bili gospoda sodnik.« (Voranc 2000: 25)

Raba glagola znesti se izraža udeleženčevo moško dominanco, tj. moč nad žensko

kot cilj dejanja, označen z ekspresivno besedno zvezo predrzna deklina. Koncept

»moči nad« se izvaja nad subjekti, katerih interesi so v nasprotju z interesi

vladajočih, ki »moč nad« izvajajo. Tako se moč dojema v smislu posedovanja, pri

čemer ena skupina z njo obvladuje in izkorišča drugo skupino, ki ji moči

primanjkuje. Gre za odnose moči, kjer se preko procesa subjektivizacije upravlja z

individuumi (Squires 2009: 50‒58 in 65‒66). S konceptom se torej izraža moška

dominanca, kjer so ženske obravnavane kot objekti znašanja nad. Posledično pa

ženske, v povezavi z močjo, nimajo formalno-pravno enakih pravic kot moški,

zato so izključene iz dedovanja in so v zakonu marginalizirane. Kajti tudi pravo,

ki se nanaša na zakonski stan, deluje v skladu z interesi moških. Ženska s poroko

prevzame moževo ime, status in vlogo matere ter gospodinje, kar izraža besedna

zveza karniške gospodinje:

»Ta lastnost jim ni bila vcepljena le od prvotnega njihovega ognjišča, pač pa

so jo redile tudi mogočne ženitve; karniške gospodinje so bile iz samih

mogočnih hiš bližnje in daljne okolice; celo čez Dravo so bili Karničniki v

sorodu z imenitnimi hišami. (Voranc 2000: 9)

84

Podrejeni položaj žensk Voranc slovnično izpostavlja še s pripono –ica:

Hudabivnica:

»Poslušaj, Hudabivnica.« (Voranc 2000: 11)

Poimenovanje kaže na spolno prevlado in njeno legitimizacijo. Hudabivnica ni

poimenovana z lastnim osebnim imenom, ampak z moževim. Obrazilo, pripona –

ica pa izraža še zreduciranost žensk na objekte za moške in žensko ponotranjenje

te vizije. Tako ženske nimajo družbene moči in so vselej podrejene v odnosu do

moških, tj. pomaknjene so v pozicijo gospodinje, kar izraža pridevniško določilo

karniška gospodinja:

»Njena botra, karniška gospodinja, je hitro spoznala, v kaki nevarnosti je

mlada iberžnica Meta. Zato jo je navajala k samozatajevanju in pokori, da je

morala moliti več rožnih vencev kakor pa ostala družina.« (Voranc 2000: 9)

Z modalnim glagolom morati pa je izpostavljena gospodinjina stopnja moči, da

razsoja in nadzoruje druge ženske. V odnosu med ženskami je namreč določena

stopnja moči dodeljena starejšim ženskam, ki so na višji družbeni poziciji. Da te

dosežejo podreditev z nasiljem, pisatelj pokaže z materialnimi glagolskimi

dogodki je iztrgala, se je polastila, se zakadila, strgala, zgrabila, sunila, kjer so

Karničnice v udeleženski vlogi vršilke, anforični zaimek jo, ki se nanaša na Meto,

pa v funkciji udeleženske vloge cilja:

»Toda v veži jo je Karničnica z enim sunkom iztrgala iz materinih rok, se je

polastila in se z nepopisnim sovraštvom zakadila vanjo. Strgala ji je hadrco z

glave, jo zgrabila za lase in jo sunila čez prag, da je Meta v loku zletela pred

hišo in padla na obraz.« (Voranc 2000: 19)

Na fizično nasilje, kot izraz moči in posledica patriarhata, v besedilu opozarja tudi

raba ekspresnih glagolov: klestiti po nagem životu, s šibami po goli sramoti jo

85

iztepejo iz dvorišča, birič je začel mazati, birič je narezal še petnajst udarcev,

nacediti dvajset udarcev, npr.:

»Potem pa so z močnimi brezovimi šibami začele klestiti po nagem životu,

zraven pa besno sikale: "Cundra cundrasta ..."« (Voranc 2000: 20) in »Birič

je začel mazati z močno leskovo palico /…/« (Voranc 2000: 26)

Voranc z zaznamovano glagolsko zvezo imeti pravico in ekspresivno besedno

zvezo njim pripadajočo postavo opozori še na nasilje, povzročeno med

predstavnicami zatirane skupine. Vzvodi zanj pa so v njihovem zatiranju s strani

moških predstavnikov višjega razreda, torej v hierarhičnem ustroju družbe:

»Greh kake dekle je padel tudi na njene tovarišice; zato so po stari navadi

imele pravico, da se nad nesrečnico maščujejo na ta način, da ji nad glavo

prevežejo krila in jo s šibami po goli sramoti iztepejo iz dvorišča.« (Voranc

2000: 19)

in

»Prej ni bilo ves čas nobene videti, zdaj so se pa mahoma nekje vzele, da

izvrše nad osovraženo mlado tovarišico njim pripadajočo postavo.« (Voranc

2000: 19)

Neupravičenost ženskega zatiranja izpostavljata samostalnika krivica in

zapostavljenost. V strukturi pa določilo tajno kaže na najzgodnejše ideološke

vpise, ko jih ideologizirani subjekt še ni sposoben racionalizirati:

»Babam, posebno obema deklama, se je pri tem zdelo, da se maščujejo za

neko tajno krivico in zapostavljenost, ki sta jih grizli že od mladih nog.«

(Voranc 2000: 20)

Tako je v skladenjsko-semantični strukturi z glagolom maščevati se izražen upor

proti krivici. Zveza gristi od malih nog pa kaže na to, da se vzorci podrejenosti

86

vpisujejo v ženske že od najzgodnejše dobe. Na tak odnos med pripadnicami

zatirane družbene skupine opozarja raba slabšalnic vlačuga, fleka in ponovca:

»Brž ko so jo zapazile, jih je že popadla sveta jeza in usule so se na Meto:

"Na tem blagoslovljenem svetu ni mesta za vlačuge ..." "Še mrtvi nimajo miru

pred flekami ..." "Ponovca mora ven ..."« (Voranc 2000: 38)

Z njimi Voranc izraža družbeno določena neenaka razmerja, s tem pa

družbenospolne vloge. Ženska je namreč zreducirana na rojevanje otrok, kar

izpostavljajo ekspresivni glagoli za pomen roditi: rodila je, izlegla je, je zlegla,

zlegla je, so krstili za, se je rodila, je prišel, se je zlegel, se je našla; izlevili ste se,

in gramatični paralelizem:

»Čez dve leti se je rodila Burga. Dve leti po Burgi je prišel Primož na svet.

Tri leta za Primožem se je zlegel Til. In tri leta po Tilu se je našla še

najmlajša, Nana. Ko se je zlegla Nana, je najstarejši, Gal, izpolnil dvajseto

leto.« (Prežihov Voranc 2000: 40)

in

»/…/ je Meta izlegla drugega pankrta.« (Voranc 2000: 23)

Ob reprodukcijski vlogi ženske z uporabo glagola izleči se je izpostavljeno še

razslojevanje med spoloma. Kakor opozarja Katja Mihurko Poniž (2000: 14),

pisatelj kaže na porod preprostih deklet na slovenskem podeželju. Porod v

zakonski spalnici in postelji se je namreč odvijal le v najvišjem razredu, večina

žensk nižjega razreda pa je rodila v kamri, v hiši na tleh. Iz tega lahko zaključimo,

da je uporaba glagola iz živalskega sveta metafora za porod preprostih deklet. To

izraža tako spolno kakor tudi razredno neenakost, ki ju tvorec izpostavi tudi z

zanikanim modalnim glagolom hoteti vpeljati:

»Pri vpeljankah je morala Meta doživeti še eno sramoto; zaman je čakala po

maši pri vratih, duhovnik je ni hotel vpeljati, kakor je pri porodnicah šega;

Meta je morala z novo sramoto zapustiti cerkev.« (Voranc 2000: 34)

87

Z glagolsko zvezo in izpostavitvijo predstavnika cerkvene oblasti in izvršitelja

interesov vladajočih, poimenovanega duhovnik, pa opozori na osnovne pravice

žensk, ki pa so v patriarhalnem družbenem sistemu neizpolnjene. Meti kot

nezakonski materi je odvzeta pravica do lastne subjektivizacije. Ker se oznaka, s

tem pa status, prenese tudi na otroka, se odrekajo osnovne pravice tudi njim.

Voranc to prikaže z besednimi zvezami priznani oče in enakovredni ljudje ter

posamostaljenjem pravica:

»Zakona z Ožbejem si je zdaj želela le še zaradi soseske, zaradi otrok, ki bi s

tem dobili priznanega očeta, da bi vsaj po šegi postali enakovredni ljudje.«

(Voranc 2000: 43)

in

»Meni je danes poglavitno samo to, da je Ožbej oče mojih dveh otrok, ki

imata pravico do očeta, in da mi je Ožbej najbližji človek na svetu in da ga

imam rada ..."« (Voranc 2000: 24)

Z besedo zakon izpostavi status poročene ženske, s tem pa instituciji zakona in

družine, ki delujeta v skladu z interesi dominantne družbene skupine.

7.2.4 Zaključne ugotovitve

S KDA izbranega besedila smo potrdili medsebojno prepletenost in vzajemno

povezanost struktur moči glede na razred in spol ter pojmovanje naroda, iz katere

izhaja ustvarjanje središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s tem pa družbenih

stratifikacij. Te so v besedilu izražene z leksikalnimi in skladenjskimi jezikovnimi

prvinami, ki smo jih interpretirali po sistemsko-funkcijski slovnici. Tako so s

polariziranimi vrednostnimi poimenovanji (npr. kmet Karničnik, okrutni

gospodar, oče Karničnik, graščinski gospod, sodnik, graščina, srenja, botri,

duhovnik, neizprosni ljudje, bogati gospodar – ubogi človek, ubogi ljudje,

iberžnica, kajžarji, mučenica, siromak, pankrti, samorastniki ipd.) izraženi

družbeni odnosi med udeleženci. Z vidika družbene moči so neenake pozicije

izražene tudi z velelnim glagolskim naklonom. Slednje Voranc pokaže še s

88

pridevniškimi določili, nagovori, parafrazo, sinonimi, paralelizmom,

geminacijami, stopnjevanjem, anadiplozo idr. Funkcijo izražanja neenakih

družbenih razmerij imajo tudi uporabljeni modalni glagoli. S posamostaljenji (npr.

zaničevanje, pravica, dolžnost, prešuštvo ipd.) in slovničnimi metaforami (npr.

sodni glas, ukazujoči glas) pisatelj kaže na procese hierarhizacijskih družbenih

praks in konstruiranje drugega kot drugorazrednega, problematičnega,

odklonskega. To neenako razmerje, kjer dominantni družbeni razred izkorišča

podrejenega, pa je osnova kapitalistične ureditve družbe, ki je neposredno

povezana z imperialistično ideologijo. Pisatelj spodbuja razredno zavest in boj za

avtonomijo, s tem pa boj proti kolonializmu in imperializmu; z metaforami (npr.

neizogiben boj proti krivici in bojni klic zavrženega rodu), izrazi vrednotenja

(neizogiben boj, neenak boj, premagala ipd.), glagolskim naklonom (npr. Ne dajte

se teptati, ne prenašajte) ipd. legitimira družbeni boj in upor proti

neenakopravnim odnosom med vladajočimi in vladanimi družbenimi skupinami.

V besedilu tako nenehno izpostavlja razmerja moči med razredi (v opozicijo

postavi boržuazijo in proletariat), med nacijami, kjer spodbuja narodno

avtonomijo, ter med spoloma. Tukaj pa so vprašanja odnosov še posebej

kompleksna, saj gre za medsebojno krepitev kategorij spola in razreda pri

zatiranju ženske (Mete). Te kategorije, ki so glavne točke naše kritične

diskurzivne analize, so tesno prepletene in povezane, zato gre za hkratne

podreditve.

Pri pojmovanju naroda je izpostavljen vidik nacije, tj. povezovanje med

generacijami, ki ob kolektivni identiteti in slovenskem jeziku kot elementom

povezovanja proizvaja občutek skupnosti in ustvarja nacionalno identiteto.

Pisatelj pa v besedilu opozori na ogroženost slovenskega naroda in kot vzrok

prodaje kmetij ter posledično izgubo kmetske zakoreninjenosti izpostavi

kapitalistično širitveno politiko. Ta je neposredno povezana z imperialistično

ideologijo, kjer kolonizatorji, konkretno Nemci, z izkoriščanjem, zatiranjem in

ponemčevanjem ohranjajo vzpostavljeno nadvlado. Ta dominacija in nadzor pa

sta posledica neenakopravnega odnosa med imperialnimi vladajočimi in

vladanimi skupnostmi. Vse to pa je vplivalo na oblikovanje slovenske nacionalne

89

zavesti, saj so bili Slovenci kot narod akceptirani kot podrejeni in marginalizirani,

kar pa jim je preprečevalo nacionalno subjektivizacijo. V besedilu je poudarjen

združen upor podrejenih zoper imperialno oblast in kapitalizem, hkrati pa zahteva

po spremembi struktur moči. Tako pisatelj izpostavlja upor slovenskega naroda

proti imperatorjem, posledično pa boj za nacionalno avtonomijo. In ker je v

besedilu izražena zaznamovanost slovenskega naroda s procesi nadvlade in

podreditve, Samorastnike opredeljujemo kot nacionalno alegorijo.

Iz umetno ustvarjenih središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s katerimi se

prikriva in upravičuje družbena neenakost, smo izhajali v analizi tudi pri

kategoriji razreda. Prikazano je, da se z dejavniki neenakosti, kot so moč, ugled in

premoženje, oblikuje razredna stratifikacija. Razredna nasprotja ustvarja

kapitalistična družbena ureditev, kjer so bajtarji Hudabivniki, predstavniki nižjega

družbenega razreda, v podrejenem razmerju z dominantnimi gruntarji Karničniki.

Imperialna premoč vladajočega družbenega razreda, dosežena z nasiljem,

manipulacijo in ustrahovanjem kot sredstvi podreditve, je v besedilu vrednotena z

vidika podrejenega razreda. Kajti vladajoči svoje ideje podkrepijo z zakoni in z

institucijami pripravijo subjekte za njihov sprejem. Z ideološkimi mehanizmi jim

onemogočijo vpogled v njihov resnični položaj, zato podrejeni nadoblast in

neenako porazdelitev moči legitimirajo. Pisatelj razmerje med dominanco in

podreditvijo opredeljuje tudi glede na (ne)posedovanje in prilaščanje premoženja.

Kot vir lastnine je v besedilu izpostavljena zemlja, katere nižji družbeni razred ne

poseduje. Ob tem pisatelj pokaže še na vlogo vladajočega razreda kot določevalca

usode posameznic in posameznikov. Z vzvodi oblasti dominantna skupina

onemogoča prehajanje med razredi, kar pa je v patriarhalni strukturi v tesni zvezi

s spolno neenakostjo. Ženskam kot pripadnicam nižjega družbenega razreda so

namreč odvzete vse pravice, kajti struktura družbe temelji na moški dominaciji.

Voranc izpostavi tudi avtoritarno moč Cerkve in njeno vlogo pri ideološki

interpretaciji individuuma, ki onemogoča njihovo subjektivizacijo.

Institucionalizirana Cerkev s sklicevanjem na višjo silo pridobi prevladujoči vpliv,

s tem pa moč izpolnjevanja ciljev vladajočih. Prepoveduje zunajzakonske zveze in

si lasti nadzor nad spolnostjo. V noveli je izražena zahteva po razrednem boju,

90

kjer konsenz nadoblasti preneha. Vorančev poziv k uporu izraža revolucionarno

moč podrejenih, da ne pristajajo na podrejeni položaj in vnaprejšnjo določenost

ter razpolaganje z življenji na osnovi materialne moči. Izpostavljeno je

oblikovanje razredne zavesti o razrednem boju, saj le družbeni spopadi privedejo

do sprememb. Z razrednim uporom Hudabivke, predstavnice nižjega družbenega

razreda, je izražen tudi vzajemno delujoč spolni upor. Ženska se upre moški

prevladi, ki jo je ustvaril patriarhalni družbeni sistem. Tako pisatelj z uporom

ženske izrazi kritiko patriarhalne ideologije. Koncept patriarhata je v besedilu

izražen v družinski obliki s pravilom »patra«, kjer je oče edini materialni vir. Zato

ima edini moč in oblast, da nadzoruje druge člane in upravlja z njihovimi

življenji. Patriarhat se kaže tudi kot institucionalizirana neenakost med spoloma,

kjer so ženske zaradi svojega spola izključene iz določenih aktivnosti. Formalno-

pravno nimajo enakih pravic kot moški, saj družbeni sistem temelji na moški

dominaciji. Voranc tako izpostavi dedovanje najstarejšega moškega potomca, ki

pa utrjuje predstavo o rodovni determiniranosti posameznika, posameznice.

Primarne identitete se namreč oblikujejo in konstruirajo v družinski instituciji

patriarhata. Ženske so formalno-pravno brez moči in pravic, zato so iz dedovanja

izključene in v zakonu marginalizirane. Tako so nenehno podrejene, s tem pa

nezmožne razviti lastno subjektiviteto, to pa se izraža tudi v obliki stigmatiziranih

identitet. V besedilu je izpostavljena negativna oznaka nezakonske matere, ki se

posledično prenese na otroka. Voranc besedi pankrt, s katero so označeni zunaj

legaliziranega zakona rojeni otroci, postavi v opozicijo zaznamovano besedo

samorastniki, ki ima pozitivno oz. revolucionarno konotacijo. Tako izpostavi

pozicijo moškega kot gospodarja, ki pomika žensko v podrejeno in podložno

pozicijo. S tem moški konstruira njeno subjektivnost in jo osebnostno povsem

razvrednoti ter utilizira kot sramoto zanj. To vizijo pa ženske same ponotranjijo in

vzpostavljeno razmerje legitimirajo z udejanjanjem predpisanih vlog.

Pri analizi struktur moči glede na spol smo izpostavili še zaznamovane odnose

med spoloma, ki pa so proizvedeni glede na prepleteno hierarhizacijo po spolu in

razredu. S konceptom »moči nad« smo pokazali na moško dominanco, kjer si ti

prizadevajo svojo oblast nad ženskami ohranjati in širiti. Zaradi premoženja so

91

postavljeni v dominanten položaj, tako so ženske brez vsakršne družbene moči.

Pisatelj izpostavi tudi prenašanje vzorca prevlade na žensko skupnost, kjer se

vzpostavlja starostno določena hierarhija. Tako lahko starejše ženske razsojajo in

nadzorujejo druge ženske. Toda to počnejo z nasiljem kot sredstvom podreditve,

zato ne presežejo strukturne neenakosti, značilne za patriarhat. Vzvodi za nasilje

so prav v njihovem zatiranju s strani moških predstavnikov višjega razreda. Tako

tvorec v besedilu opozori na neupravičenost ženskega zatiranja, kajti ravno

hierarhični ustroj družbe prisili ženske, da nasilje prenašajo, in jim določa

reprodukcijsko vlogo. S tem pisatelj posredno izrazi kritiko kapitalistične

ideologije in patriarhalne legitimizacije spolne prevlade.

S poudarjanjem socialne revolucionarnosti in boja za enakopravnost ter enakost

tako naroda kakor tudi spola in razreda Voranc izpostavlja idejo nujnosti

sprememb z uporom, s tem pa legitimira boj proti kapitalizmu in imperializmu.

92

7.3 KRITIČNA DISKURZIVNA ANALIZA VLAKA V PAKISTAN

Roman Vlak v Pakistan (1955) opisuje dogajanje v vasi Mano Madžra po

nastanku neodvisne Indije in Pakistana (Jeffs 1994: 205). Ob tem opozarja na

medetnično nasilje, ki se je kot posledica delitve sprožilo med pripadniki različnih

etničnih skupin.48

Khushwant Singh49 izpostavlja multikulturalnost Indije in z

različnimi jezikovnimi sredstvi ter diskurzivnimi strategijami izraža kritiko

nacionalne, verske, razredne in spolne neenakosti. Te neenakosti in ideologije

interpretiramo, s tem pa tudi družbene stratifikacije, razmerja dominance in

podreditve, neenakopravne odnose moči ter različne družbene pozicije. V besedilu

se kažejo z uporabo glagolskih dogodkov, posamostaljenj, metafor, glagolskega

naklona, ideološko naravnanimi besedami in z rabo pridevniških določil,

retoričnih vprašanj ter ločil. Analiza se osredinja na pojmovanje naroda in

etničnih skupin, ki so poimenovane po verski pripadnosti in hierarhično

razdeljene glede na razred ter spol. Te politične kategorije so medsebojno

prepletene in povezane, zato so v analizi kot take tudi obravnavane.

48

Ob indijski neodvisnosti se je na predelih, kjer so bili Muslimani v večini, oblikovala država

Pakistan. Delitev Indije je bila posledica ideje o dveh ločenih narodih. Izhajala je iz postavke, da

raznolikost ruši strukturo družbe, saj sta v enotni Indiji dva različna naroda (Muslimani in

Hindujci). Zato se je pojavila ideja o ločenih geopolitičnih nacionalnih subjektih. Tako je voditelj

Muslimanske lige Mohammad Ali Jinnah zahteval oblikovanje države Pakistan, ki naj bi

zavarovala interese muslimanske manjšine. Ob tem so se sprožili spopadi in množično

preseljevanje, ki so ga spremljali poboji. Ločenost skupin pa so vzdrževali še Britanci. Da bi

ohranili gospodarsko in ekonomsko premoč, so pred neodvisnostjo namenoma izigravali eno

skupnost proti drugi (Linthoingambi Devi 2011: 105‒106 in Jeffs 1994: 206). 49

Sinkh Khushwant Singh se je rodil leta 1915 v mestu Hadali, ki je po indijski neodvisnosti

postalo del Pakistana. Pripada pisateljem indijske književnosti v angleščini (Jeffs 1994: 197).

93

7.3.1 Etnična neenakost

V besedilu tvorec s poimenovanji sikhi, hindujci in muslimani izpostavi etnične

skupine, potencialne narode, ki se med seboj razlikujejo glede na religijo, jezik,

izvor in zavest o skupni pripadnosti:

»V Mano Madžri živi le okrog sedemdeset družin in Lala Ram Lalovi so edina

hindujska družina. Drugi so sikhi in muslimani, obojih je približno enako

število.« (Singh 1994: 10)

Razlikovanje med skupnostmi izrazi v odnosnem glagolskem dogodku z glagolom

biti, ki s pridevnikom hindujska in samostalnikoma Sikhi ter Muslimani kot

udeleženskima vlogama lastnosti označuje odnosno strukturo družbe glede na

etnično pripadnost družin in izpostavlja verske ter etnične razlike med njimi. S

poimenovanji Mohamed, Čand in Singh pa izrazi še kulturno komponento

narodnosti:

»Lahko bi bil musliman, Ikbal Mohamed. Lahko bi bil hindujec, Ikbal Čand,

ali sikh, Ikbal Singh.« (Singh 1994: 45)

Singh z izbranimi besedami izpostavlja determiniranost družbenih odnosov med

udeleženci. Poimenovanje Mohamed namreč simbolizira muslimanstvo, Čand

hindujstvo, Singh pa sikhovstvo. Določenost odnosov pa izhaja iz njihove etnične

pripadnosti. Tako odnose med skupnostmi, ki se ustvarjajo z odnosno vrednostjo

elementov besedila, izrazi še s poimenovanji mula v mošeji in svečenik v

sikhovskem svetišču:

94

»Mula v mošeji ve, da je napočil čas za jutranjo molitev. V naglici se umije,

se obrne na zahod proti Meki, si vtakne prste v ušesa in z razpotegnjenim

zvonkim glasom zakliče ''Alah-ho-akbar''. Svečenik v sikhovskem svetišču

poleži v postelji, dokler se ne oglasi mula. Potem tudi on vstane, izvleče vedro

vode iz vodnjaka na dvorišču, se poliva in moli z enakomernim in enoličnim

glasom, ubranim s pljuskanjem vode.« (Singh 1994: 12)

S samostalniško besedno zvezo tri zidane stavbe kot simbolnim sredstvom pokaže

na Indijo kot multietnično družbo, ki kljub razlikam ohranja svojo enotnost v

različnosti (Linthoingambi Devi 2011: 103). Na ohranjanje lastnih identitet

pisatelj opozori z geminacijo izrazov tri stavbe in njihovim poimenovanjem

sinkhovsko svetišče ter mošeja:

»V njem so le tri zidane stavbe. Ena od njih je hiša posojevalca denarja Lama

Ram Lala. Drugi dve sta sikhovsko svetišče in mošeja. Te tri stavbe obdajajo

trikoten vaški trg z velikim pipalovim drevesom na sredi.« (Singh 1994: 10)

Na harmonijo življenja različnih skupnosti pa kaže še uporaba metafore pipalovo

drevo v pomenu večetničnosti, večjezikovnosti in večreligijskosti. Enako funkcijo

ima v besedilu tudi simbol peščenjak, ki ga tvorec metaforizira z besedno zvezo

krajevno božanstvo:

»Le nekaj je, kar častijo vsi prebivalci Mano Madžre, celo Lala Ram Lal. To

je meter visoka klada peščenjaka, ki štrli kvišku pod kikarovim drevesom ob

jezercu. To je krajevno božanstvo, deus, h kateremu se na skrivaj zatekajo vsi

vaščani – hindujci, sikhi, muslimani ali psevdokristjani ‒ kadar še prav

posebej potrebujejo blagoslov.« (Singh 1994: 10)

Za ohranjanje multikulturalizma pa so potrebne nacionalne integracije

(Linthoingambi Devi 2011: 103), kar pisatelj izpostavi z izrazom vrednotenja

božanstvo. Pomembnost integracije poudari v naslednji strukturi s paralelizmom:

95

»Generacije in generacije so jedle naš kruh, pa poglejte zdaj, kaj delajo!«

(Singh 1994: 134)

Uporabljena beseda generacije ima izkustveno vrednost in predstavlja emigriranje

različnih skupnosti (Azijci, Perzijci, Turki ipd.) v Indijo, kjer so se pripadniki

vključili v t. i. talilni lonec in postali njeni domačini (Linthoingambi Devi 2011:

103‒105). Povezovanje generacij temelji na kolektivnih čustvih, spominih ali

ideologiji. Pri tem Balibar (2007: 26‒27) ugotavlja, da imajo vsi ti elementi lastno

»historičnost«. Ta navezanost na skupno preteklost je v besedilu izpostavljena z

geminacijo glagola roditi se in poimenovanjem predniki. S primero Kot bratje

smo živeli z njimi pa pisatelj izpostavi učinek skupnosti, ki ga producira koncept

strukture forme-nacije:

»Tukaj smo se rodili. In tudi naši predniki so se rodili tukaj. Kot bratje smo

živeli z vami.« (Singh 1994: 136)

Podobno funkcijo ima v besedilu uporaba svojilnega zaimka naši, ki v besedni

zvezi s samostalnikom najemniki izraža pripadnost. Ta občutek Singh eksplicitno

izpostavi z besedno zvezo občutek pripadnosti, s katerim izrazi nacijo kot

povezovalno skupnost. Na skrajno stopnjo tega občutka pokaže s stopnjevano

zvezo močnejši od razuma:

»Občutek pripadnosti je bil močnejši od razuma. Mladenič, ki je prej

muslimane imenoval prasce, je oholo rekel: ''Naj si kdo samo drzne dvigniti

roko nad naše najemnike, dokler smo mi tukaj!''« (Singh 1994: 134)

Pisatelj primarno identiteto skupnosti izrazi še s pogojnim naklonom. Vsak

posameznik je namreč že od nekdaj vpleten v številne prakse, ki ga povezujejo z

drugimi. Na podlagi odnosa z njimi razvije različna čustva, s tem pa občutke. Med

drugimi tudi občutek zaščitništva, ki ga izpostavlja metafora iti preko trupel. V

besedilu je konkretno izpostavljen med pripadniki multietnične vasi Mano

Madžra, ko želijo Sikhi po novici o evakuaciji Muslimane zaščititi:

96

»''Če bodo hoteli do vas, bodo morali prek naših trupel.'' ''Tako je,'' je topo

rekel drugi. ''Samo prek naših trupel /…/''« (Singh 1994: 136)

Primarne identitete so potrebne za konstruiranje sekundarne, nacionalne identitete,

ki pa druge identitete preplavi. Kajti vsak posameznik se mora najprej prepoznati

kot Slovenec/Slovenka ali Nemec/Nemka, da je lahko deček, katoličan, ženska

ipd. (Balibar 2007: 36‒40) Tako k samoidentifikaciji nacij veliko prispeva

zamejeno ozemlje, kjer pripadniki bivajo in imajo suvereno oblast (Balibar 2007:

32). Za Muslimane je po delitvi Indije postala novonastala država Pakistan

simbolno povezana z njihovim nacionalnim obstojem, kar Singh izrazi z metaforo

beseda Pakistan dobi pomen:

»Beseda Pakistan je zanje prvič dobila pomen – to je bil kraj, kamor se lahko

zatečejo pred sikhi.« (Singh 1994: 131)

S sinonimom Pakistan in kraj brez sikhov Singh pokaže na pojmovanje države, iz

katere so izključene druge etnije, konkretno Sikhi. S tem implicitno kaže na

medetnični spopad, ki ga izrazi še s samostalniško zvezo mi hindujci:

»Toda mi hindujci ne razmišljamo tako. Te morilske igrice nam niso všeč. V

odkritem spopadu se lahko kosamo z vsakomer. Prepričan sem, da fantje naše

R. S. S. po vseh mestih dobro tolčejo muslimansko drhal.« (Singh 1994: 28)

Z zaimkom mi opozori na idejo ločevanja med »mi« in »oni«. Ta pa je osnova za

neenakosti, saj se s tem ločevanjem umetno ustvarjajo marginalne in dominantne

družbene pozicije. Tako »mi« predstavljajo Hindujce, ki so v Indiji v večini, »vi«

pa Muslimane, ki so v manjšini. V strukturi so poimenovani s slabšalno besedno

zvezo muslimanska drhal, s tem pa je izražen njihov depriviligiran, podrejeni

položaj, ki je osnova za etnične stratifikacije. Te se prekrivajo z razredno delitvijo,

saj vladajoče etnične skupine tvorijo vrhnje družbene razrede. Na tej delitvi

temelji izpostavljena notranja kolonizacija, ki razmerje dominantne hindujske in

sikhovske etnične skupine ter podrejene muslimanske podpira ter vzdržuje.

97

Deprivilegiran položaj manjšine pisatelj izpostavlja še s samostalnikom

najemniki:

»Vsa zemlja okrog vasi je last sikhov; muslimani so najemniki, ki skupaj z

lastniki obdelujejo zemljo.« (Singh 1994: 10)

Status najemnika izraža nižjo pozicijo, v katero je postavljen izkoriščani razred. V

vsaki stratificirani družbi namreč podrejeni služijo vladajočim. Pisatelj v diskurzu

med Hakamom Čandom kot predstavnikom hindujske skupnosti in

podinšpektorjem z glagolsko zvezo treba je prepričati izpostavi vpliv vladajočih

na življenje etniziranih posameznic in posameznikov. Ti glede na lastne interese

uporabljajo prisilna in manipulativna sredstva za dosego cilja, konkretno dva

ločena geopolitična nacionalna subjekta, pogojenega s pravilom izključevanja.

Tako Hakam Čand z besedo evakuacija neposredno izpostavlja pravilo kot način,

kako iz države izgnati Muslimane. Z metaforo prelivanje krvi in

posamostaljenjem pobijanje izrazi način evakuacije s prisilo. Na poskus omilitve

učinkov praks izključevanja – izgona Muslimanov − kaže oksimoron mirna

evakuacija:

»Po možnosti je treba prepričati muslimane, naj mirno odidejo. Prelivanje

krvi pravzaprav ne koristi nikomur /…/ Paziti moramo, da ne bo pobijanja.

Samo mirna evakuacija.« (Singh 1994: 30)

Legitimacijo nadvlade pa dominantna družbena skupina doseže z institucijami, ki

delujejo v skladu z vladajočo imperialistično ideologijo. Družbene institucije tako

z represivnim aparatom države, ki sta v besedilu neposredno poimenovana

(policija in vojska), ustvarjajo subjekte, ki so ideološko pripravljeni na

sprejemanje idej:

98

»Pošljite sem enega od policistov, da bo poveljniku muslimanskega

begunskega taborišča odnesel moje pismo. Poleg tega me spomnite, da

moram jutri poslat nekaj policistov v Mano Madžro. Prišli bodo namreč

pakistanski vojaki, da izselijo muslimanske prebivalce.« (Singh 1994: 124)

Hkrati Singh opozarja na problem begunstva kot rezultat imperialne nadvlade v

okviru pravila izključevanja. Posledice begunstva problematizira z vrednotenjsko

besedno zvezo begunsko taborišče ter s semantično vsebino glagolov zapuščati in

bežati. Na posledico izgona opozori še z besedno zvezo prestrašene množice, kjer

s pridevniškim določilom prestrašene izrazi duševno stanje emigrantov, ki so se

soočili s težavo dekonstrukcije lastnih identitet:

»Sto tisoč hindujcev in sikhov, ki so bili stoletja živeli ob severozahodni meji,

so zapuščali domove in bežali na varno v pretežno sikhovske in hindujske

skupnosti na vzhodu /…/ so se srečevali s prestrašenimi množicami

muslimanov, ki so se umikali na varno na zahod.« (Singh 1994: 9)

S polarizacijo vzhod in zahod izpostavi teorijo dveh narodov, pogojeno s

konceptom nacionalne države. Jeffs (1994: 206) ugotavlja, da se je ob indijski

neodvisnosti v predelih, kjer so bili Muslimani v večini, na zahtevo Muslimanske

lige oblikovala država Pakistan. Samo neodvisna država naj bi zavarovala

muslimanske interese. Realizacija ideje je v besedilu izražena z besedno zvezo

delitev dežele z izkustveno vrednostjo. Rezultat delitve prikazujeta besedni zvezi

hindujska Indija in muslimanski Pakistan. Muslimanska liga je nekaj časa

sodelovala z Indijskim nacionalnim kongresom v zahtevi po samovladi v enotni

Indiji. Zaradi različnih interesov sta sodelovanje prekinili (prav tam). Imperatorji,

Britanci, so z izigravanjem ene skupnosti proti drugi namenoma ustvarili notranje

konflikte, ki pa so privedli do medetničnih spopadov. V besedilu jih izražata

glagolska zveza izbruhnili nemiri in perifraza število mrtvih naraslo na več tisoč:

99

»Prejšnje poletje so v Kalkuti med skupnostmi izbruhnili nemiri, ki so jih

povzročile vesti o predlagani delitvi dežele na hindujsko Indijo in

muslimanski Pakistan, in v nekaj mesecih je število mrtvih naraslo na več

tisoč.« (Singh 1994: 9)

Na le navidezno neodvisnost Indije po procesu dekolonizacije Singh implicitno

nakaže z vprašanjem Kaj nam bo prinesla dobrega?, kjer s členkom gotovo izrazi

dvom o tem, da bo dekolonizacija prinesla resnično svobodo. Z izrazom

vrednotenja suženj pokaže na družbeno ureditev, v kateri si dominantni

posamezniki lastijo druge posameznike. Beseda kaže na popredmetenje človeka,

ki mu je odvzeta subjektiviteta in s tem vse pravice. Uporabljena je v retoričnem

vprašanju, ki implicitno izraža poziv k uporu podrejenih zoper imperialno oblast

in kolonializem, s tem pa upor proti pasivnemu sprejemanju podrejene pozicije:

»''Poslušajte no, ali si ne želite svobode? Bi radi do konca življenja ostali

sužnji?'' /…/ ''Svoboda je gotovo nekaj dobrega. Toda kaj nam bo prinesla

dobrega? /…/''« (Singh 1994: 57)

S prenehanjem neposredne kolonialne oblasti metropole je postala Indija formalno

neodvisna in politično suverena. Vendar pa se ohrani gospodarska odvisnost

Indijcev od Angležev. Na vzpostavljen neokolonializem Singh pokaže z

določilom navidezna v samostalniški besedni zvezi navidezna politična svoboda.

Pri tem s pridevnikom ekonomska opozori, da brez ekonomske avtonomije ne

moremo govoriti o svobodi:

»Niti tega se niso zavedali, da je to korak naprej in da jim ni treba drugega

kot napraviti še en korak in navidezno politično svobodo spremeniti v pravo,

ekonomsko.« (Singh 1994: 57)

V diskurzu med Ikbalom, socialnim delavcem, in lambardarjem Mitom Singhom,

sikhovskim svečenikom, o kolonizirani in neokolonizirani Indiji pokaže, kaj

pomeni svoboda za državo, ki je zgolj politično neodvisna:

100

»''Dežela drvi v propad /…/ V svobodi uživajo samo tatovi, roparji in

morilci.'' Potem je mirno dodal: ''Pod Angleži se nam je bolje godilo.''«

(Singh 1994: 59)

Geminacija besede sužnji, razvite z določiloma Angležev in izobraženih Indijcev,

kaže na zunanjo in notranjo kolonizacijo:

»Mi smo bili prej sužnji Angležev, zdaj pa bomo sužnji izobraženih Indijcev –

ali Pakistancev.« (Singh 1994: 58)

Po dekolonizaciji se je v Indiji pričela državljanska vojna. Idejni vodja t. i.

pasivne rezistence je bil Mahatma Gandhi, ki je v besedilu tudi neposredno

poimenovan. Singh v naslednjem primeru z zaimkom nihče v povezavi z

zanikanim glagolom vedeti izrazi tudi neposedovanje informacij in onemogočen

dostop do njih, s tem pa prevladujoči položaj nosilcev moči. Nevednost je namreč

učinkovito sredstvo za vzdrževanje razmerja dominance/podreditve in neenakih

pozicij ter odnosov med udeleženci:

»Prepričan sem, da v Mano Madžri sploh nihče ne ve, da so Britanci odšli in

da se je dežela razdelila na Pakistan in Hindustan.« (Singh 1994: 31)

Neenakopravni odnosi med vladajočimi in vladanimi skupnostmi so določeni z

obravnavo kolonializiranih narodov kot inferiornih. Osnova je pojmovanje rase v

razmerju zahod in nezahod v pomenu bela rasa proti nebeli (Young 2003: 2‒4).

Ta opredelitev je utemeljena na evrocentričnem razlikovanju in podpira koncept

treh svetov, ki je temeljna ideološka formacija nacionalizma.50

Tako je predpogoj

50

Evrocentrizem je »kolonialistični svetovni nazor, navdih za evropsko osvajanje in podrejanje

sveta ter upravičevanje in opravičevanje tega osvajanja in gospodovanja« (Mastnak 2009: 183).

Izhaja namreč iz prepričanja, da je evropski model družbenega razvoja univerzalen. Predstavljal

naj bi višjo razvojno stopnjo, ki jo morajo doseči tudi neevropski deli sveta. Zaradi tega ideološka

prepričanja v večvrednost Evropejcev ter superiornost njihovega razvojnega modela; ti vsiljujejo

svoj razvojni model Neevropejcem in ga tako legitimizirajo. Amin z evropskim osvajanjem sveta

povezuje vznik in razmah kapitalizma. Kajti po koncu evropskih kolonialnih vladavin je postal

101

za kritiko nacionalizma in etnocentrizma, kakor ugotavlja Jeffs (1994: 199),

relativizacija kulturnih absolutov. Ravno ti pa so v vasi ključni vzrok za razkol

med skupnostima. Razkol v Mano Madžri pisatelj izrazi s primero kot bi jo

prerezal z nožem:

»Po poveljnikovem obisku se je Mano Madžra, kot bi jo prerezal z nožem,

razdelila na dvoje.« (Singh 1994: 131)

Razkol med skupnostima je bil v interesu kolonizatorjev Britancev, ki so si

prizadevali preprečiti vsenacionalno protikolonialno enotnost in ohraniti oblast:

»Poslali so me sem, da bi povezal kmete, vendar vlada ne mara, da bi bilo

ljudstvo preveč povezano.« (Singh 1994: 69)

Angleži so tako pred neodvisnostjo izigravali eno etnično skupnost proti drugi,

kar pisatelj izrazi s slovničnim paralelizmom. V naslednjem primeru z

izmenjavanjem udeleženskih vlog Muslimanov in Hindujcev (Muslimani kot

govorec v govornem glagolskem dogodku z glagolom trditi – Hindujci kot vršilec

dejanja v materialnem glagolskem dogodku z glagolom začeti ter Hindujci kot

doživljalec v duševnem glagolskem dogodku z glagolsko zvezo biti mnenja −

Muslimani kot nosilec lastnosti v odnosnem glagolskem dogodku z glagolsko

zvezo biti krivi) pokaže na zameglitev dejanskega povzročitelja spopadov med

Muslimani in Hindujci ter na ponastavitev kolektivnega védenja, da so spopade

sprožila medetnična nesoglasja. Z uporabo glagolov streljali, klali, prebadali

pobijali, mučili, posiljevali pa pokaže na medetnično nasilje, ki je posledica

umetno ustvarjenih notranjih konfliktov, sproduciranih s strani imperatorjev

Britancev:

evrocentrizem temelj ideologije razvoja tretjega sveta (Mastnak 2009: 179‒184). Ta delitev

opredeljuje Zahod kot prvi, kapitalistični svet, s tretjim svetom pa označuje države z izkušnjo

kolonializma in imperializma.

102

»Muslimani so trdili, da so pokole načrtovali in začeli hindujci. Hindujci pa

so bili mnenja, da so zanje krivi muslimani. Dejstvo je, da so morili na obeh

straneh. Oboji so streljali, klali, prebadali s sulicami in pobijali s koli. Oboji

so mučili. Oboji so posiljevali.« (Singh 1994: 9)

Razsežnost medetničnega nasilja izraža v besedilu paraleliziranje talionskega

prava (zob za zob, oko za oko). Kritiko teh dejanj pa pisatelj izpostavi z izrazom

vrednotenja morilske igrice:

»Govori se, da je samo na ta način mogoče ustaviti pobijanje na drugi strani.

Moža za moža. Ženo za ženo. Otroka za otroka. Toda mi hindujci ne

razmišljamo tako. Te morilske igrice nam niso všeč.« (Singh 1994: 28)

Za prikaz etničnega maščevanja z nasiljem uporabi zvezo vlak poln mrličev, ki kot

svarilo vpliva na zavest drugih zavedajočih se udeležencev:

»Ko se je razvedelo, da je bil vlak poln mrličev, je na vas legla moreča

tišina.« (Singh 1994: 128)

Odziv doživljalcev na poboje, ki jih metaforizira še z besedno zvezo prelivanje

krvi, izrazi s slovnično metaforo moreča tišina, kjer je materialni glagolski

dogodek moriti uresničen kot pridevnik (tišina mori > moreča tišina).

Ekspresivno vrednost metafore Singh poudari s pridevniškim določilom strašno.

Ob tem z nedoločnim zaimkom kdo opozori na pasivnost akterjev pri preprečitvi

medetničnega nasilja:

»Veliko dela me čaka po naših vaseh. Posledica delitve dežele je strašno

prelivanje krvi in skrajni čas je, da se najde kdo, ki ga bo ustavil.« (Singh

1994: 45)

103

Na neukrepanje organov oblasti, ki je posledica njihovega sodelovanja z

imperatorji, v naslednjem primeru kaže semantična vsebina členka vendar > »prav

zaradi tega bi bili morali priti«:

»''Kako, babu sahib, saj ste vendar prišli, da bi zaustavili pokol, zdaj pa ste

že zaradi enega samega umora čisto iz sebe!'' (Singh 1994: 47)

Sposobnost udejanjenja odpora proti nacionalističnemu nasilju pripiše pripadniku

zatiranega družbenega razreda. Nanj opozori z nedoločnim zaimkom nekdo in

poimenovanjem mož. Z glagoli začeti plezati, divje sekati in zapeljati čezenj

izpostavi žrtveno dejanje pripadnika sikhovske skupnosti. S poudarjanjem

multikulturalnosti, izražene s krajevnim prislovom v Pakistan, pa izrazi kritiko

nacionalističnim pojmovanjem identitete:

»Nekdo je začel plezati na jekleni mostni lok /…/ Bil je zelo velik /…/ Mož je

divje sekal vrv /…/ Vlak je zapeljal čezenj in nadaljeval pot v Pakistan.«

(Singh 1994: 193‒194)

Nacionalna identiteta je namreč predpostavljena s konceptom nacionalne države,

ki predvideva popolno ujemanje med mejami nacije in mejami tistih, ki živijo v

določeni državi. Vse meje so namreč funkcija določene kartografije, ki določa

nacije. Singh tako v besedilu s presežnikom najpomembnejša in besedno zvezo

obmejna vas ter metaforo budno paziti izpostavlja pomen vasi ob meji, saj so meje

tudi kraj, kjer se vse razlike stopnjujejo in ločujejo:

»Na Mano Madžro le budno pazite. To je v teh krajih najpomembnejša

obmejna vas.« (Singh 1994: 31)

Te razlike pa so osnova za stratifikacije. Etnično izpostavljajo poimenovanja

Mohamed, Čand in Singh:

104

»V sikhovski vasi bi Ikbal Singh, čeprav postrižen in obrit, nedvomno

naletel na prisrčnejši sprejem kot pa Ikbal Mohamed ali Ikbal Čand.«

(Singh 1994: 45)

7.3.2 Verska neenakost

Oblike družbene prakse, ki pomagajo konstruirati družbo, družbene identitete in

odnose, so diskurzivne prakse. Te imajo ideološke učinke, saj na podlagi

arbitrarnega kriterija (re)producirajo neenake odnose med pripadnicami in

pripadniki različnih družbenih skupin. Glede na to so etnične skupine hierarhično

razdeljene glede na razred, spol, etnijo, raso, jezik in religijo. Te politične

kategorije pa se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo.

Tako so v besedilu etnične skupine označene s poimenovanji glede na njihovo

versko pripadnost:51

»Sikhi, hindujci, muslimani.« (Singh 1994: 7)

Vera je namreč pomemben dejavnik povezovanja posameznic in posameznikov v

neko skupino, kar neposredno izpostavlja besedna zveza tri skupnosti. S

pridevniškima določiloma verske in socialne pa pisatelj kategorizira razlike med

skupnostmi, te pa niso le verske, ampak tudi etnične:

51

Borštner (2006: 11‒13) opredeli HINDUIZEM kot najstarejše verstvo z razdelanim kastnim

sistemom, imenovanim čaturvarna. Sistem deli kaste na štiri »varne« in eno »nevarno«. Brahmani

tvorijo kasto svečenikov in učenih. So voditelji, ki naj bi se rodili iz ust boga stvarnika Brahma.

Kšatriji tvorijo kasto vladarjev in bojevnikov, rodili pa bi se naj iz rok boga stvarnika. Svoje moči

ne zlorabljajo, ampak jo uporabljajo za zaščito nemočnih ter za kaznovanje zlih. Vaišiji, rojeni iz

beder, tvorijo kasto poljedelcev in trgovcev, šudre pa tvorijo kasto služabnikov in delavcev. Rojeni

naj bi bili iz stopal, služijo pa drugim trem kastam. Delavnosti in poštenosti jih je potrebno naučiti.

V takšni družbeni ureditvi so tudi nedotakljivi, ki ne pripadajo nobeni kasti in se imenujejo

haridžani. Tu so še daliti ali zatirani, ki so v podrejenem položaju in najbolj zatirani v hindujski

družbi. Osnovo hindujskega verovanja predstavlja dharma – naravni in moralni zakon ali pot, ki

zagotavlja družbeno harmonijo in naravno življenje, ter karma – usoda, ki je rezultat naših

preteklih in sedanjih dejanj. Njihovo načelo je, da se kot hindujec le rodiš. Islamsko verstvo pa

temelji na verovanju v Alaha, Mohameda in sveto knjigo Koran (Borštner 2006: 74).

105

»Osnova te pripovedi so verske in socialne razlike med temi tremi

skupnostmi; še posebej pomembno vlogo imajo muslimani in sikhi.« (Singh

1994: 7)

Kljub razlikam pa je v besedilu s primero kot bratje in sestre izpostavljena

multietnična indijska družba, ki temelji na solidarnosti in vzajemnih družbenih

odnosih. Med skupnostmi ti temeljijo na ravni stika in čustev, saj pomen frazema

biti kot bratje in sestre kaže na družinsko institucionalno povezanost:

»Za nas so bili muslimani kot bratje in sestre.« (Singh 1994: 133)

Harmonično sobivanje skupnosti kljub njunim različnostim izražata sočasni

dejanji, izraženi z glagoloma moliti in klicati:

»Kadar jaz molim k svojemu guruju, stric imam Bakš kliče Alaha.« (Singh

1994: 45)

Poimenovanji guru in Alah kot udeleženski vlogi cilja simbolizirata verstvi

muslimanstva in sikhovstva, s tem pa tudi etnični skupini Muslimanov in Sikhov.

Na razlike pa kažejo še poimenovanja Mohamed, Čand in Singh, ki izražajo

versko pripadnost posameznikov določeni religiji:

»Lahko bi bil musliman, Ikbal Mohamed. Lahko bi bil hindujec, Ikbal Čand,

ali sikh, Ikbal Singh.« (Singh 1994: 45)

Poimenovanja so hkrati tudi verski simboli, s katerimi se izraža cerkvena

ideologija, ki jo posamezniki sprejmejo in se z njo identificirajo. Sami menijo, da

z glasom ideologije govori višja sila, ki ima edina moč vplivati na njihova

življenja. Ideologizirani posameznik se namreč z načinom delovanja in mišljenja

predaja svojemu bogu, zaradi česar naj ne bi, kakor ugotavlja Burcar (2010: 163):

»premogel individualne volje in moči, ki bi mu pomagala pri sprejemanju modrih

in ključnih logističnih odločitev.« Tako delujejo v skladu s ponotranjeno

106

ideologijo, s katero pa se prenašajo ideje vladajoče skupine. Da ti ohranijo

nadvlado, udejanjajo mehanizme nadzora podrejenih. Z ideološko interpretacijo se

posameznim predmetom dodeli globlji pomen. Nosilci ideologije verjamejo, da je

sveto vsebovano v predmetu, zato se lahko z njim navidezno identificirajo.

Ideološka interpretacija individuumov iz njih naredi subjekte in zagotovi njihovo

simbolno identifikacijo. V besedilu pisatelj izpostavi dva simbola, simbol zastave

in svete knjige, na podlagi katerih se posameznik ali posameznica prepozna kot

pripadnik ali pripadnica verske skupnosti. Z neposrednim poimenovanjem

simbolov tako označi Sikhovstvo:

»Na zastavi je bil črn sikhovski znak – obroč, skozenj bodalo, pod njim pa

prekrižana meča /…/ Na drugem koncu dvorišča, natanko nasproti vhoda, je

bil večji prostor, kjer je pod žametnim baldahinom ležala v pisano svilo

zavita sveta knjiga, Granth.« (Singh 1994: 43)

Borštner (2006: 93‒96) izpostavlja, da se s pojmom Sikh označuje pripadnika

sikhovskega naroda in vernika njihove vere, sikhizma. Ta vera se je začela

oblikovati v 15. stoletju pod duhovnim vodstvom prvega guruja Nanaka Deva.

Dokončno pa se je izoblikovala v začetku 18. stoletja, v času zadnjega guruja

Gobindh Singha. Čas nastanka neposredno označi v besedilu tudi pisatelj; ob tem

v namernem stavku izrazi tudi namen:

»Sikhi so se kot posebna verska skupnost pojavili v petnajstem in šestnajstem

stoletju z namenom, da združijo hindujce in muslimane, a so po hudem

preganjanju muslimanskih oblastnikov postali muslimanom sovražni.« (Singh

1994: 7)

Vera je z nauki in prepričanji orodje za reproduciranje vladajočega sistema, saj je

religija eden izmed diskurzov, ki oblikuje subjektivitete in posameznike aktivno

umešča. Toda v primeru liberalnega individuuma »ni več koncipirana kot oblika

'dominacije, tiranskosti ali vir neracionalnosti in nasilja' (Brown, 2006: 153), kot

to velja za religijo etniziranega drugega. Namesto tega /…/ je postavljena za še

107

eno v vrsti izbir, ki so slednjemu na voljo (s tem se ponovno zabriše moč

organizirane religije in vtkanost cerkve kot institucije v javni sistem t. i. liberalnih

demokracij, ki so še kako regulirane s strani cerkve, saj ta deluje kot državna

parainstitucija) /…/« (Burcar 2010: 163) To funkcijo ideološkega aparata v

naslednjem primeru izraža semantična vsebina glagolskih zvez pokrivati si morate

glavo, ne smete prinašati cigaret in ne smete kaditi:

»/.../ Toda pokrivati si morate glavo, ne smete semkaj prinašati cigaret ali

tobaka in tudi kaditi ne smete.« (Singh 1994: 44)

Trajna obligacija izpolnjevanja institucionaliziranih predpisov je izražena s

semantično vsebino glagola zavezuje. Singh z zanikanima glagolskima zvezama

striči lase in briti brade izpostavi sikhovski predpis, ki simbolno označuje tudi

pripadnike sikhovske vere:

»Vera jih zavezuje, da si ne smejo striči las in briti brad.« (Singh 1994: 7)

Zakone pa pišejo vladajoči, ki z delovanjem ideologije ohranjajo neenake odnose

in podrejenim zakrivajo pogled v njihov resnični položaj. Tako jih preko aparatov

nadzirajo in vplivajo na njihova mišljenja. Sporočilo vsiljene ideologije pisatelj

izrazi s primero smo kot živali:

»''Brez vere v Boga smo kot živali,'' je resno rekel musliman.« (Singh 1994:

58)

Hkrati pa opozori na izraženo versko identiteto posameznika, ki je podrejena neki

višji sili. Poosebljeni sili se pripadnik popolnoma podredi, saj verjame, da

poseduje nadnaravne moči. Sprejetje te avtoritarne moči sile, s tem pa pasivno

sprejemanje podrejanja, izraža v besedilu glagolska zveza Prisegam pri guruju.

Sklicevanje na višjo silo je namreč učinkovito sredstvo za vplivanje na vedenja

drugih, kar pa vladajočim omogoča nadzor in konsenz nadoblasti:

108

»Prisegam pri guruju, da ga ni doma.« (Singh 1994: 16)

Z izpostavitvijo navideznega konstruiranja subjektivitet, kjer so posamezniki

nenehno v procesu subjekcije in se kot individuumi ne morejo v celoti

subjektivizirati, pa pisatelj izrazi kritiko pasivnega sprejemanja podrejanja. Ob

tem pokaže še na njihovo neaktivnost, da bi se uprli določenosti njihove usode in

sami kreirali lastna življenja. Zatirani namreč sprejemajo esencialistično predstavo

o naravnem bistvu, po katerem izročajo svojo usodo višji sili. To izpostavlja

geminacija glagolske zveze je tako usojeno:

»Mogoče ji je tako usojeno. Vsem je tako usojeno.« (Singh 1994: 95)

Pristajanje na esencializem je v besedilu izraženo tudi z določnim zaimkom taka

in posamostaljenjem usoda v diskurzu med Džago in Ikbalom, ko se v zaporu

pogovarjata o nezmožnosti vplivanja na odločitve in na določenost življenja

posameznikov:

»Taka je naša usoda. Zapisana nam je na čelu in v črtah na dlaneh.« (Singh

1994: 70)

Pasivno sprejemanje določenosti izrazi Džaga še z glagolsko zvezo ne moči uiti.

Pisatelj z geminacijo glagolske zveze poudarja pasivizacijo in legitimizacijo

nadmoči višje sile. S tem pa pristajanje pripadnikov na določeno podrejeno

družbeno pozicijo, v katero jih potiskajo vladajoči:

»''Bogu ne bomo mogli uiti. Bogu ne more uiti nihče,'' je ognjevito rekel

Džaga.« (Singh 1994: 75)

Dominantni svojo nadoblast ohranjajo s kaznovanjem, kar so podrejeni prisiljeni

sprejemati. Sprejemanje ideoloških sredstev podreditve je v besedilu izraženo v

diskurzu med sikhovskimi kmeti z geminacijo Bog nas kaznuje za naše grehe:

109

»''Bog nas kaznuje za naše grehe.'' ''Res je, Bog nas kaznuje za naše grehe.''

''Veliko hudega se godi v Pakistanu.'' ''To je zato, ker nas hoče Bog kaznovati

za naše grehe.''« (Singh 1994: 132)

Pisatelj izrazi kritičen pogled na versko ideologijo z ironijo in posamostaljenjem

sleparija, kjer svoje prepričanje o realnosti in kritičnost podkrepi z antitezo dokazi

in vera. S poudarkom na vsebinskih nasprotjih samostalnikov razum in vera izrazi

kritiko ideološkega zastiranja pogleda podrejenih na njihov položaj:

»Indija se duši v sleparijah vseh vrst. Vzemimo vero. Hindujcu vera ne

pomeni kaj dosti več kot kasto in svete krave /…/ Etiko, ki bi morala biti jedro

vsakega verskega nauka, so previdno odstranili /…/ Nobenih dokazov, samo

vera. Nobenega razuma, samo vera.« (Singh 1994: 181‒182)

Ideološki mehanizmi pa ustvarjajo neenake družbene pozicije. Verske Singh

izpostavi z vprašanjem po verski pripadnosti, saj je ta osnova za razlikovanje med

skupnostmi:

»''Ali si muslimanka?'' ''Muslimanka sem, ja /…/ Mene hodijo poslušat vsi, ne

glede na vero. Lahko jih imenujete muslimani, hindujci ali sikhi ali kako

drugače, moški ali ženske''.« (Singh 1994: 112‒113)

V Indiji so bili pripadniki hindujske in sikhovske vere v večini, muslimani pa so

predstavljali manjšino. Ker taka struktura družbe manjšine depriviligira in zatira,

posledično diskriminira tudi posamezne pripadnike. Tako tvorec z določitvijo, ki

jo izraža glagolska zveza muslimani ste, označi marginalizacijo identitete. Z

velelnim naklonom glagola iti in krajevnim prislovom v Pakistan pa versko

stereotipizacijo, ki muslimane locira v določeno državo:

»Musliman ste. Pojdite v Pakistan.« (Singh 1994: 82)

Z uravnavanjem vedenja drugih (uporaba velelnega glagolskega naklona) pa se

izraža razmerje, kjer dominantni vplivajo na podrejene. Da ti dosežejo podreditev

110

in nadoblast z nasiljem, kaže besedna zveza okrutno ravnanje, kjer pisatelj s

pridevniškim določilom okrutno izrazi vrednotenje dejanja:

»Govorice o okrutnem ravnanju sikhov z muslimani v Patiali, Ambali in

Kapurthali, ki so pred časom krožile, a jih niso jemali resno, so nenadoma

oživele v njihovem spominu.« (Singh 1994: 131)

Nasilje med pripadniki različnih verskih skupin, torej med sikhi in muslimani, je

simbolno izraženo z zavračanjem norm in simbolov verskih skupin z glagolskima

zvezama klati prašiče52

in trgati liste iz korana:

»Slišali so, da so neverniki onečaščali mošeje, tako da so pred njimi klali

prašiče, in menda trgali izvode svetega korana.« (Singh 1994: 131)

Tako pisatelj posredno izpostavi vero kot vzrok za nasilje in se do tega s

primerami kritično opredeli:

»''Zaradi vere se ne prepirajo toliko kot mi /…/ Vendar se ne lažejo tako kot

mi in tudi pokvarjeni in nepošteni niso tako kot mnogi med nami,'' je

odgovoril Ikbal.« (Singh 1994: 46)

Z glagolsko zvezo pridigajo krščanstvo in poimenovanjem ameriški duhovniki je

v besedilu izpostavljeno vsiljevanje krščanstva, ki ima pomembno vlogo pri

neokolonizaciji, saj je poudarjanje krščanstva poglaviten dejavnik za vzdrževanje

evropske enotnosti (Amin 2009: 72). Imperialisti, konkretno Britanci, so osvajali

»Vzhod«, ki je bil v večini muslimanski, z vsiljevanjem lastne krščanske

ideologije in kulture. Tako je njihovo podrejanje temeljilo na evrocentričnem

pojmovanju »tretjega« sveta kot inferiornega:

52

Dejanje klanja prašičev je metaforično dejanje, vendar je nasilje pri tem konkretizirano.

111

»''Včasih pridejo ameriški duhovniki.'' ''Pa vam je prav, da v vaši vasi

pridigajo krščanstvo?'' ''Vsak si lahko svobodno izbira vero ''« (Singh 1994:

45)

Krščanstvo je tako dobilo poglavitno vlogo pri širjenju evropskega imperializma,

kar poudarja še besedna zveza oblikovati pogled na svet:

»Ker se je njegov pogled na svet oblikoval pod angleškim vplivom, ga je

moralni kodeks njegovih rojakov vsakič znova osupnil.« (Singh 1994: 50)

7.3.3 Spolna neenakost

Spolne vloge so družbeno-kulturno določene. Stereotipizacijo spolnih vlog, ki jo

označujeta termina »moškost« in »ženskost«, izpostavi v besedilu tudi pisatelj. V

naslednjem primeru s samostalnikom možje v udeleženski vlogi vršilca dejanja in

predložno zvezo na poljih v vlogi prostorske okoliščine pokaže na družbeno

določena moška opravila: cilj dejanja v materialnem glagolskem dogodku z

žensko vršilko so gospodinjska dela:

»Možje so na poljih. Ženske opravljajo vsakodnevna gospodinjska dela.«

(Singh 1994: 12)

Spol tako ni le vprašanje seksualnosti, ampak tudi spolne delitve dela.

Asimetrična delitev družbenih vlog in moči po spolu pa je osnova patriarhalne

družbene ureditve. V naslednjem primeru je delitev vlog po spolu in moči

izražena v materialnih glagolskih dogodkih z glagolom prepoditi, ki z

udeleženskima vlogama vršilca dejanja (fantje) ter cilja (bivole) kaže na moško

določeno družbeno vlogo, in z glagolom odpravile, ki s prostorsko okoliščino na

polja ter udeležensko vlogo vršilk (ženske) izraža določeno družbeno vlogo žensk:

112

»Fantje so z metanjem kamenja prepodili bivole iz jezerca in jih odgnali

domov. Ženske so se v gručah odpravile na polja in se razkropile za

grmičjem.« (Singh 1994: 53)

Pisatelj s tem opozarja na stereotipizirano pojmovanje, po katerem so moški

pojmovani kot lovci, ženske pa nabiralke. Iz tega izhaja delitev dela po spolu. V

naslednjem primeru z okoliščinama v hiši vaškega starešine z žensko vršilko v

materialnem glagolskem dogodku in svetišče z moškim vršilcem pisatelj izpostavi

prostorsko ločitev spolov in posledično izolirane odnose med spoloma, ki so

osnova hierarhične ureditve družbe:

»Ženske so se zbrale v hiši vaškega starešine, možje pa v svetišču.« (Singh

1994: 86)

Moški konstruira žensko subjektivnost, saj kot edini materialni vir upravlja z

njenim življenjem. Tako pojmovanje moči predpostavlja žensko zreduciranost na

objekte za moške, kar Singh izpostavi v diskurzu med Džago in Nuran. Govorec

Džaga z velelnim glagolskim naklonom vpliva na prejemnico Nuran, saj ji z

ukazom kot sredstvom uravnavanja vedenja preprečuje odhod. Njegovo višjo

pozicijo in nadvlado mu namreč omogoča posedovanja materialne lastnine. Zato

si kot predstavnik dominantnega spola Nuran popolnoma podredi, s tem pa izpolni

tudi lastni interes:

»''Takoj moram nazaj.'' ''Pa ne boš šla, ne. Ne bom te pustil.''« (Singh 1994:

22)

Ženske so povsem brez lastninskih pravic, posledično pa podrejene in ekonomsko

odvisne od moških. Udejanjajo pripisane vloge, kar v besedilu izpostavlja

vrednotenjska besedna zveza užitek vaši milosti:

»Nikoli še ni bila v moški bližini, vzgojila sem jo za užitek vaši milosti.«

(Singh 1994: 38)

113

Moško dominanco in njegovo nadpostavljeno pozicijo izpostavlja tudi Džagov

ukaz materi, ko ga ta skuša zaščititi pred policisti. Tako je ukaz kot zahteva

močnejšega udeleženca, Džage, podan z glagolsko zvezo Drži jezik za zobmi:

»''Drži jezik za zobmi!'' jo je jezno prekinil Džaga.« (Singh 1994: 66)

Kot sredstvo za podrejanje in zagotavljanje nadvlade je ob ukazu v besedilu

izpostavljena tudi grožnja. Govorec vodja (ropar) z uporabo pogojnega naklona

grozi ženi Lala Ram Lale, saj želi ohraniti nadvlado in izraziti svojo višjo pozicijo

moči. To pozicijo izpostavlja tudi beseda vodja z odnosno vrednostjo; razredna

hierarhija je namreč tesno povezana s hierarhijo po spolu, saj so ženske zaradi

nenehne podrejenosti brez družbene moči, s tem pa vedno postavljene na nižjo

pozicijo glede na moške:

»''Odpri, pa ti bomo povedali, kdo smo. Drugače bomo razbili vrata,'' je rekel

vodja.« (Singh 1994: 16)

Ženske same pa to pozicijo pasivno sprejemajo, saj so zaradi ekonomske

odvisnosti prisiljene sprejeti moško nadvlado, ki jo ti dosegajo tudi z nasiljem kot

sredstvom podreditve:

»V božjem imenu vzemite vse, kar imamo, ves nakit, vse …« je moledovala

starejša ženska /…/ Eden od roparjev jih je iztrgal iz rok.« (Singh 1994: 16)

Pasivnost je učinkovito sredstvo za ohranjanje nadoblasti. Ženske se tako ne

morejo subjektivizirati in so v odnosu do moža kot moškega predstavnika na višji

poziciji ponižne, kar pisatelj izpostavi z dejanjem vršilke ženske v materialnem

glagolskem dogodku, izraženim z glagolsko zvezo vreči se k nogam. Z glagolom

rotiti pa kaže na vršilkin sprejem moške nadoblasti in njene podrejene pozicije:

»Ženska se mu je vrgla k nogam in ga rotila: ''Ne ubijaj, brat.''« (Singh 1994:

16)

114

Tako izpostavlja nenehen proces subjekcije žensk, kjer moški izvajajo procese

nadvlade. V besedilu kaže na moškocentrično strukturirano družbo še z metaforo

falični kult in besedno zvezo moški potomci:

»Toda kako neki naj bi to dosegli v deželi Kamasutre, kjer sta doma falični

kult in čaščenje moških potomcev?« (Singh 1994: 54)

V naslednjem primeru Singh izpostavi patriarhat kot institucionalizirano

neenakost med spoloma v skladenjsko-semantični strukturi z materialnim

glagolskim dogodkom oditi, v prvi uresničitvi z vršilcem Džago in prostorsko

okoliščino spredaj, v drugi z dekletom kot vršilko in prostorsko okoliščino za

njim:

»Odšla sta nazaj proti Mano Madžri, Džagat spredaj, dekle nekaj korakov za

njim.« (Singh 1994: 23)

Z odnosno modalnostjo z modalnimi glagoli zahtevati in hoteti, s katero se

ustvarjajo odnosi v besedilu, pa je izražena spolna neenakost glede na pozicije

moči. Zatirane ženske so dejansko za izpolnjevanje lastnih ciljev utilizirali in

zreducirali na objekt moške spolne prevlade, kar kažeta beseda devica in pogojna

glagolska zveza vdova, ki ni bila onečaščena. V primeru pa pisatelj z besedno

zvezo bodoče žene opozori še na patriarhat v obliki »patra«, kjer imajo moški

nadzor nad drugimi člani družine in so pravice žensk regulirane z zakonskimi

odnosi. Tako ženska s poroko prevzame moževo ime, status in vlogo matere ter

gospodinje, kar izraža glagolska zveza znale gospodinjiti. Z redukcijo na

materinstvo in gospodinjska dela je ženska izločena iz ekonomsko-politične sfere,

s tem pa so ji odvzete ekonomsko-politične pravice. Ženske so tako v zakonu

marginalizirane:

115

»Vsi so od bodočih žena zahtevali isto. Vsi so hoteli device. Peščica malo

strpnejših je bila pripravljena razmisliti tudi o vdovi, vendar samo takšni, ki

še ni bila onečaščena. Vsi so hoteli žene, ki bi znale dobro gospodinjiti.«

(Singh 1994: 80‒81)

S konceptom patriarhata se torej izraža moška dominanca, kjer je oče edini, ki ima

oblast. Sprejemanje te nadoblasti in priznavanje avtoritete očeta izražajo naslednje

skladenjsko-semantične strukture z udeležensko vlogo očeta ob glagolih opaziti in

ubiti:

»Oče se bo zbudil in opazil, da sem odšla z doma. Ubil me bo.« (Singh 1994:

23)

Singh pokaže na patriarhalno prakso moškega odločanja o življenju ženske – oče

ima pravico določati hčeri moža. S tem je ženska povsem neavtonomna. Skrajna

stopnja očetove nadvlade nad hčerjo se torej kaže ravno v možnosti upravljanja z

njenim življenjem:

»Če izve, me bo nemudoma s kom poročil ali pa ubil.« (Singh 1994: 141)

Nasilje nad ženskami je v romanu izpostavljeno npr. v materialnih glagolskih

dogodkih z glagoloma posiljevati in pobijati, kjer so ženske v udeleženski vlogi

cilja. S tem je izpostavljena njihova konstrukcija kot objektov znašanja nad: 53

53

Yuval Davis (2009: 15) govori o patriarhalnem pasu, ki je zajemal ozemlje na geografski coni

od severa Afrike čez indijsko podcelino do Kitajske. V tem pasu je osnova družbene strukture

moška dominacija, kjer se nasilje kot sredstvo podreditve legitimira. Vendar pa Burcar opozarja,

da take interpretacije zamegljujejo dejstvo, da tudi na Zahodu deluje patriarhalna ideologija. V

članku Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma in neorasizma

izpostavi, da »ko možje in partnerji na Zahodu izvajajo fizično nasilje nad svojimi partnerkami, je

to osmišljeno le kot individualna patologija ali kot nerazumno odstopanje posameznikov od sicer

neoporečnih in ustaljenih norm družbe, medtem ko je taisto dejanje denimo v primeru arabskih

mož predstavljeno kot sestavni del islamske kulture, pa čeprav je lahko prav ta Arabec dejansko

katoliški Palestinec. Na ta način se promovira tudi povsem zavajajoče gledanje, da so

116

»/…/ Saj niso oni izgubili domov in imetja; saj niso bile njihove matere, žene,

sestre in hčere tiste, ki so jih posiljevali in pobijali na ulicah.« (Singh 1994:

29)

Ženske zaradi institucionalizirane neenakosti med spoloma nimajo formalno-

pravnih pravic. Da jih moški zato obravnavajo kot lastnino, kaže izraz vrednotenja

oblastnik:

»''Pojdi vendarle k oblastniku'', jo je prosila starka.« (Singh 1994: 37)

Da je ženska obravnavana kot razpoložljiva za moškega, kot prostočasni objekt,

kaže še poimenovanje Hakam Čand v vlogi vršilca dejanja, izraženega z

glagoloma potegniti in začeti igrati:

»Hakam Čand jo je potegnil v naročje in se začel igrati z njenimi lasmi.«

(Singh 1994: 38)

Singh opozori tudi na problem prostitucije. V materialnem glagolskem dogodku z

glagolom vreči in besedno zvezo bankovec za pet rupij v udeleženski vlogi cilja

izpostavi dejanje neposredno poimenovanega vršilca Hakama Čanda, tj.

plačevanje za spolne usluge:

»Ko je odpela pesem do konca, je Hakam Čand vrgel na preprogo bankovec

za pet rupij.« (Singh 1994: 36)

Na status prostitutk v družbi, in to s strani tistih, ki ta status vzpostavljajo in

ohranjajo, vendar brez družbene odgovornosti, pa Hakam Čand v besedilu opozori

patriarhalne norme in torej tradicionalno ožigosane patriarhalne družbe značilne le za kulture

etniziranih drugih, medtem ko naj bi bile po tej logiki liberalne demokracije osvobojene tovrstnih

strukturnih neenakosti. To pa ima za povratni učinek tiho pristajanje na obstoječe patriarhalne

norme znotraj zahodnoevropskih liberalnih demokracij, katerih končni učinek na življenje,

svobodo gibanja, delovanja in možnosti samouresničitve žensk ni nič kaj drugačen od

patriarhalnih norm drugih družb.« (Burcar 2010: 169)

117

s slabšalnico prostitutka. Tako pisatelj pokaže, da je prostitucija dejansko

proizvod družbene ureditve:

»Odkrito rečeno je čisto navadna prostitutka, kar se tudi takoj vidi.« (Singh

1994: 36)

Na neupravičenost nasilja nad ženskami, ki je posledica patriarhata, pa pokaže z

besedno zvezo nimajo spoštovanja do šibkejšega spola. Vendar pa besedna zveza

šibkejši spol izraža vzdrževanje binarnih nasprotij med spoloma, kjer so moški

obravnavani kot močnejši, ženske pa šibkejše, kar posledično ustvarja neenakosti:

»Mi, hindujci, ne bi nikdar dvignili roke nad žensko, muslimani pa nimajo niti

najmanjšega spoštovanja do šibkejšega spola.« (Singh 1994: 29‒30)

Singh izpostavi tudi prenašanje starostno določenega hierarhičnega vzorca v

žensko skupnost. Za njeno homogenost mora namreč obstajati avtoritativno

vodstvo skupine, ki zastopa kulturo in religijo svoje skupnosti. Zato pa daje velik

poudarek nadzoru in uravnavanju vedenja drugih žensk (Yuval-Davis 2009: 92).

Na to opozori v skladenjsko-semantični strukturi z govornim glagolskim

dogodkom, kjer govorka, Džagova mati, kot starejša predstavnica ženske

skupnosti vpliva na prejemnico govorjenega Nuran, označeno s slabšalnico

vlačuga:

»''Kaj hočeš od njega?'' je siknila Džagova mati /…/ ''Poberi se, vlačuga!'' je

siknila starka.«(Singh 1994: 140)

Z udeležensko vlogo vršilke je v materialnem glagolskem dogodku z glagolsko

zvezo dotakniti se stopal izraženo podrejanje mlajše ženske starejši, ki je v

skladenjsko-semantični strukturi v udeleženski vlogi cilja (starke):

»Z glavo je drsela vse niže, dokler se ni dotaknila starkinih stopal.« (Singh

1994: 141)

118

Pisatelj izpostavlja medsebojno povezanost in krepitev komplementarnih kategorij

razreda, spola in etnije, iz katerih izhajajo ustvarjene neenakosti:

»Ti, hči muslimanskega tkalca, da bi se poročila s sikhovskim kmetom!«

(Singh 1994: 140)

Džagova mati z antitezo Musliman – Sikh izraža etnična nasprotja, tesno

prepletena z verskimi. Ta pa se ob z nasprotjem (tkalec – kmet) izraženi razredni

hierahizaciji krepijo. Na patriarhalno družbeno strukturo kaže ukaz, ki je na

površinski skladenjski zgradbi izražen s pogojnim naklonom, vsebinsko pa ženski

prepoveduje poroko z moškim, ki se od nje razlikuje glede na etnično in razredno

pripadnost.

Pisatelj s tem posredno izrazi kritiko prevlade, ki pa je osnova stratifikacijam. V

nadaljevanju analize se bomo osredinili na razredne stratifikacije.

7.3.4 Razredna neenakost

V družbenih odnosih, ki artikulirajo spol, etničnost in razred, se kažejo

izkustvene, reprezentacijske in organizacijske oblike družbenega razslojevanja. V

takih družbenih interakcijah pa se ustvarjajo središčne in marginalne družbene

pozicije, s katerimi se ta družbena neenakost prikriva in upravičuje. Na tej osnovi

se na podlagi prepleta ideoloških konstruktov oblikujejo stratifikacije. Tako Singh

v besedilu z besedama lastniki in najemniki, katerih pomen izraža nasprotje,

izpostavi razredno neenakost, ustvarjeno glede na etnično pripadnost. Uporabljena

beseda pomeni v strukturi razredne neenakosti vir premoženja in osnovo za

razslojevanje. Izrazi ga s polarizacijo last sikhov in muslimani so najemniki, s

katero kaže na neenake družbene pozicije. S poimenovanjem lastniki tako

izpostavi premoženje kot dejavnik, ki skupaj z močjo in posledično ugledom

ustvarjajo družbeno neenakost:

119

»Vsa zemlja okrog vasi je last sikhov; muslimani so najemniki, ki skupaj z

lastniki obdelujejo zemljo.« (Singh 1994: 10)

Od teh dejavnikov pa je odvisen tudi posameznikov ali skupinski status v družbi.

Izpostavlja ga besedna zveza kmečki ljudje. V naslednjem primeru je z razmerjem

med poimenovanim vojakom (Sikh) in imperatorji (Angleži), poimenovanimi z

besedno zvezo britanska vojska, izražena imperialistična ideologija. Ta temelji na

neenakopravnih odnosih, gospodarskem izkoriščanju, političnem zatiranju in

(neo)kolonialni nadvladi:

»Sikhi so kmečki ljudje, ki pa so zasloveli kot najboljši vojaki v britanski

vojski.« (Singh 1994: 7)

Družbena elita odprto sodeluje z novo kolonialno oblastjo. Tako se z etnično

hierarhizacijo uresničuje tudi razredna. Predstavnika elite pisatelj vpelje s

poimenovanjem Gospod Hakam Čand in njegovo funkcijo, izraženo z besednima

zvezama okrajni sodnik in pooblaščeni namestnik:

»Gospod Hakam Čand, okrajni sodnik in pooblaščeni namestnik je zrinil

svoje zajetno telo iz avtomobila.« (Singh 1994: 26)

S tem pa tvorec izpostavlja družbeno določen status posameznika, saj je družba

tista, ki reflektira posameznikov obstoj in mu določa položaj. Posledični vpliv pa

izrazi z metaforo imeti besedo v pomenu posedovati moč in status v družbi:

»Edina, ki sta na vaških shodih imela besedo, sta bila imam Bakš, mula v

mošeji, in bhaj Mit Singh.« (Singh 1994: 87)

S poimenovanji imam Bakš, mula v mošeji in bhaj Mit Singh pa izrazi status

predstavnikov religijskih skupnosti, ki je pogojen z razredno pripadnostjo

udeležencev. Razredni status izpostavi z besedama tkalec in kmet z izkustveno

vrednostjo. Z njima kaže na družbeni status, ki je rezultat umetno ustvarjenih

120

družbenih pozicij in razmerij moči. Z metaforo zbijati šale v pomenu nočevati se,

pa izpostavi manjvreden položaj, kategoriziran glede na status z vidika koristi na

nadrejene. V vsaki stratificirani družbi sta namreč dve glavni razredni skupini,

odnos med njima pa temelji na izkoriščanju:

»Bil je navaden kmet, ki se je oprijemal vere, da bi se izognil delu.« (Singh

1994: 87)

in

»Imam Bakš je bil tkalec, v Pandžabu pa na račun tkalec že po tradiciji

zbijajo šale.« (Singh 1994: 87)

Z razredno hierahizacijo je tesno povezana in medsebojno prepletena spolna. S

poimenovanjem tkalčeva hči pisatelj opozori, da ženska, konkretno Nuran,

prevzame ime in status očeta, mule imama Bakša. Družba namreč temelji na

moški dominanci, zato ženska ne more razviti lastne subjektivitete in je zmeraj

potisnjena v podrejeni položaj. Posredno je torej izpostavljena posameznikova

primarna identiteta, ki pa se oblikuje in konstruira v družinski obliki institucije

patriarhata:

»''Lahko jih podari tisti svoji punci, tkalčevi hčeri,'' je rekel drugi s sulico.«

(Singh 1994: 14)

Da družba posameznika identifikacijsko rodovno determinira, Singh pokaže z

vršilcem več rodov v materialnem glagolskem dogodku, kjer se cilj – to službo –

nanaša na pobiranje davkov. Hkrati izpostavlja posameznikov status starešine in

lambardarja, ki je udeležencu, poimenovanemu Banta Singh, dodeljen glede na

opravljanje dela:

»Starešina Banta Singh je bil v resnici samo pobiralec davkov – lambardar.

To službo je opravljalo že več rodov njegove.« (Singh 1994: 86‒87)

121

Tako dodeljen status izraža še besedna zveza socialni delavec. V strukturi pa je

izpostavljeno tudi naslavljanje bhajdži in babudži s pripono -dži, ki izraža

legitimizacijo razslojenosti in nadvlade višjega razreda:

»Socialni delavec sem, bhajdži.« (Singh 1994: 45)

in

»Babudži, ves čas se trudiva ostati vljudna. Kar naprej vas ogovarjava z 'dži',

vi pa nama hočete hoditi po glavi.« (Singh 1994: 63)

Pisatelj s statusi podaja razredno strukturo družbe. Hierarhijo neposredno

izpostavi s poimenovanjem visoki državni uradniki, ki v odnosnem glagolskem

dogodku označuje boržuazijo kot enoto v strukturi družbe, ki poseduje moč. Da ta

izhaja iz njihovega lastništva, izraža besedna zveza počitniška rezidenca v vlogi

vrednosti. Z besedno zvezo birokratski krogi pa je izražena birokracija kot

značilnost družbenega sistema, ki je utemeljen na izkoriščanju, kjer je osnova

vzpostavljeno razmerje dominance in podreditve. S tem pisatelj izpostavi

kolonizatorje Britance, ki so avtohtonim Indijcem vsilili svoj

družbenogospodarski sistem in jih prisilili k delu. Ta prisila pa je osnova

kapitalizma, kjer proletariat služi boržuaziji:

»V birokratskih krogih Mano Madžra ni nepomemben kraj. Visoki državni

uradniki imajo namreč severno od železniškega mostu počitniško rezidenco.«

(Singh 1994: 25)

Kot rezultat prisile pa s posamostaljenjem služinčad izpostavlja suženjstvo.

Poimenovanji sluga in strežnik izražata izkoriščanje, kjer si višji družbeni razred

dobesedno prilasti pripadnike nižjega razreda. Da pa ti pasivno sprejemajo

nadvlado in nižjo pozicijo, izraža besedna zveza pričakovanje pomembnega gosta.

Pomemben gost je namreč sodnik Hakam Čand:

122

»Tisto jutro, preden se je v Mano Madžri zgodil zločin, je služinčad v

pričakovanju pomembnega gosta temeljito pospravila bungalov. Sluga je

počistil kopalnice, pometel sobe in z vodo poškropil pot. Strežnik in njegova

žena sta pobrisala prah po sobah in prestavila pohištvo.« (Singh 1994: 26)

Singh izpostavi še neposredno poimenovan proletariat in njegovo vrednotenje

politične svobode. S členkom razen (s semantično vsebino 'zgolj v tem primeru

mu je bilo mar') izpostavi, da politična svoboda v smislu avtonomije ne pomeni

nič, če ne vključuje tudi ekonomske neodvisnosti. Kajti ravno ekonomska

neodvisnost je temelj vsake avtonomne države:

»Proletariatu je bilo mar za politično svobodo Hindustana ali Pakistana,

razen če je šlo hkrati tudi za ekonomsko pridobitev – recimo, da so si

prisvojili zemljo, tako da so ubili lastnika, ki je bil drugačnega verskega

prepričanja.« (Singh 1994: 60)

Besedilo se tako osredinja na neenake družbene vloge, s tem pa na izkoriščane

razrede in meščanstvo. Ta ima z vidika pozicije moči v družbi višji status in večjo

družbeno moč. Tako lahko vladajoči z zakoni proletariatu onemogoča vstop v

višji družbeni razred. Napredovanje je namreč možno le znotraj posameznega

razreda, kar kažeta glagolski zvezi začeti kot policist in imenovati za namestnika.

Pisatelj s stopnjevanjem nazivov nar admi, policist in namestnik označi položaje,

ki predstavljajo institucionalizirane aparate vladajočih. Z njimi namreč ohranjajo s

konsenzom doseženo oblast:

»Hakam Čand je zdaj nar admi. Začel je kot navaden policist, pa poglejte,

kam je prilezel!/…/ Nazadnje mu je nekdo prepustil svoj položaj in ga

imenoval za namestnika /…/« (Singh 1994: 52)

Kriterij neenakih družbenih pozicij ter moči so tudi jezikovna in kulturna znanja,

kar izraža poimenovanje angleščina. Znanje angleškega jezika kaže na britansko

kolonialno oblast v Indiji. Zato je angleščina v Indiji pokazatelj družbene moči,

123

saj je pismenost v angleščini pogoj socialne mobilnosti. V Indiji je namreč v

angleščini pismenih le 2‒3 % prebivalstva (Jeffs 1994: 202):

»''Je v angleščini?'' ''Ja, v angleščini.'' ''Morate biti pa izobraženi.'' Ikbal ni

rekel nič /…/ Bil je izobražen, pripadal je torej drugemu sloju.« (Singh 1994:

48‒49)

Tako znanje angleščine velja za znak vzgoje in vzgojenosti, kar pa izraža vzročno

posledična struktura z glagolskimi zvezami biti izobražen in znati angleško. Z

izpostavitvijo jezikov urdu in gurmukhij pisatelj sicer označi pismenost, toda z

antitezo biti pismen in a ne izobražen pokaže, da je glavni označevalec razrednih

razlik pismenost v angleščini:

»Biti izobražen je po njegovem pomenilo, da znaš angleško. Uradniki in

pisarji, ki so pisali v urduju ali gurmukhiju, so bili sicer pismeni, izobraženi

pa ne.« (Singh 1994: 119)

Višja pozicija moči zaradi jezika je v besedilu izpostavljena še z besedo naglas.

Jeffs (1994: 202) pa pri tem opozarja, da družbena moč ni dosežena zaradi naglasa

samega, ampak zaradi razredne moči in vezi, ki jih angleščina predpostavlja:

»Z njim je nameraval govoriti angleško – sodniku bo zaradi naglasa gotovo

nerodno.« (Singh 1994: 70)

Singh tako prikaže razredne razlike med vladajočim in podrejenim družbenim

razredom. Razredi so tudi nosilci glavnih sprememb v strukturi družbe.

Revolucionarna moč namreč vstaja iz podrejenosti, zato razredni boji privedejo do

razkroja starih načinov in ustvarjajo nove. Poziv k uporu proti vladajočemu

razredu, s tem pa nepristajanje na podrejeni položaj, v besedilu izpostavlja poziv

morate stopiti skupaj in se boriti. Dejanje boja je pripisano delavcem ter kmetom

in v tem je izražen revolucionaren upor zoper imperialno oblast in kapitalizem:

124

»Če bi radi, da vam bo svoboda kaj pomenila – v mislih imam vas, kmete in

delavce – potem morate stopiti skupaj in se boriti.« (Singh 1994: 58)

Antiteza boržuazna in proletarska revolucija pa kaže na nasprotje med boržoazno

revolucijo, ki si prizadeva za spremembe zgolj za boržoazni družbeni razred, in

proletarsko revolucijo, ki edina vodi do pravičnega družbenega sistema:

»Govoriti jim o tem, da lahko boržuazno revolucijo spremenijo v proletarsko,

ni imelo smisla.« (Singh 1994: 60)

Razredni boj je izražen z velelnim naklonom materialnega glagolskega dogodka

zrušiti vlado kot ciljem (vlada – gospoda iz stranke):

»Zrušite to vlado, to gospodo iz Kongresne stranke!« (Singh 1994: 58)

Združevanje in upor Indijcev je posledično pripeljalo do procesa dekolonizacije,

kar izraža glagolska zveza Angleži so odšli. Toda Singh opozori na proces

neokolonizacije, ki se je začel udejanjati po politični osamosvojitvi Indije, in sicer

na sodelovanje indijske elite z imperialističnimi gospodarji: z glagolsko zvezo

vklenjeni v iste spone in okove pokaže, da se odvisnost nadaljuje, čeprav v

spremenjenih okoliščinah. S tem pa tudi neenakosti, ki jih je povzročil

kolonializem, niso odpravljene. Zato izrazi poziv k uporu proti neokolonializmu

in boju za avtonomijo. Tak boj pa pomeni boj proti imperialističnim silam, s tem

pa nepristajanje na pasivno pozicijo, posledično pa na podrejeni položaj:

»Angleži so res odšli, toda njihovo mesto so prevzeli bogati Indijci /…/ Še

zmeraj ste vklenjeni v iste spone in okove, kot ste bili pod Angleži. Stopiti

moramo skupaj in se upreti.« (Singh 1994: 69)

Z okoliščino nekaj samoumevnega ob glagolu sprejemati pa je izpostavljena

naturalizacija razredne neenakosti:

125

»V deželi, kjer je bilo dolga stoletja v veljavi kastno razlikovanje, so

neenakost sprejemali kot nekaj samoumevnega.« (Singh 1994: 80)

Na vzpostavitev nove oblike razrednega razlikovanja ob neokolonizaciji pa kaže

metafora do podtanskosti spredalčkanega načina mišljenja, poudarjena z antitezo

pripadanja razredu A in najnižjemu razredu C:

»Zdaj ko so bile kaste odpravljene z zakonom, so se pojavile druge oblike

razrednega razlikovanja /…/ zaradi tako do podtanskosti spredalčkanega

načina mišljenja so z ljudmi različnih družbenih položajev, ki so bili obtoženi

ali obsojeni za isti prekršek, ravnali zelo različno. Ikbal je pripadal razredu

A, Džaga pa najnižjemu razredu C.« (Singh 1994: 80)

Svoje vrednotenje elementov prevlade, ki so v besedilu pojmovani kot negativni,

in kapitalistične družbene ureditve Singh izrazi z zaznamovano besedno zvezo

lastništvo zastruplja duha:

»Lastništvo ne pomeni nič dobrega: ljudem zastruplja duha.« (Singh 1994:

144)

Pri tem s posamostaljenjem lastništvo in samostalniki nakit, gotovina ter hranilne

knjižice, ki predstavljajo ekonomski vir, izpostavlja premoženje kot osnovno

vrednoto kapitalizma:

»Vse lahko vzamete – nakit, gotovino, hranilne knjižice.« (Singh 1994: 17)

Z zanikanjem glagola ubiti v obliki prošnje izrazi strah za lastno življenje, kar

pomeni, da se proces nadvlade izvaja z nasiljem:

»Samo ne ubijte nikogar,' je moledoval posojevalec denarja in se z obema

rokama oklepal vodjevih nog.« (Singh 1994: 17)

126

Proces utišanja kot ohranjanja oblasti izpostavlja frazem vse videti in nič reči:

»Ravnati bi se morali po načelu: vse videti in nič reči.« (Singh 1994: 29)

Vladajoči tako vplivajo na mišljenje podrejenih in z ukazovanjem vplivajo na

njihovo vedenje. Podrejeni to ponotranjijo, kot kaže primera kakor ukažete:

»Kakor ukažete.« (Singh 1994: 35)

Razmerje dominance in podreditve pisatelj izpostavi še glede na status in položaj

udeležencev, kjer poveljnik v stavku ubogal sem samo vaš ukaz izrazi sprejemanje

nadoblasti in izvrševanje ukaza podinšpektorja:

»Ubogal sem samo vaš ukaz in aretiral neznanca, ki je v sumljivih

okoliščinah postopal po vasi.« (Singh 1994: 70)

Na prevladujoči položaj nosilcev besedilo pokaže z njihovim omejevanjem

dostopnosti do medijev, vira informacij. Nevednost o položaju, s tem pa

nevednost o prevladujočih položajih pisatelj izpostavi z vprašanji in zanikanjem

glagola vedeti, saj ravno dostop do informacij pomeni posedovanje družbene

moči:

»''Povejte nam kaj. Kaj se dogaja po svetu? Kaj pomeni vse to o Pakistanu in

Hindustanu?'' ''Živimo v tej vasici in ne vemo nič,'' se je vmešal lambardar.«

(Singh 1994: 56‒57)

Moč je lahko pridobljena tudi s pomočjo prisile, kot je prikazano v naslednjih

skladenjsko-semantičnih strukturah z materialnima glagolskima dogodkoma.

Vršilec mož z nasilnim dejanjem iztrgati in nameriti puško v obraz izraža svojo

moč nad ciljem − dečkom:

127

»Mož s kalibrovko je iztrgal dečka iz babičinega naročja in mu nameril

puškino cev v obraz.« (Singh 1994: 16)

Nadvlada dominantnih družbenih skupin se uresničuje tudi po pravnih institucijah,

ki so v besedilu poimenovane z besedo vlada, saj so vladajoče ideje zmeraj

podkrepljene z zakoni. Da te pišejo vladajoči v skladu z lastnimi interesi,

izpostavlja uporabljena vrednotenjska glagolska zveza izmišljati si predpise:

»Vlada si izmišlja predpise in jih z registri, policijo in ječarji tudi izvaja.«

(Singh 1994: 69‒70)

V skladenjsko-semantični strukturi je izraženo še zagotavljanje nadvlade

vladajočih z represivnimi aparati države, poimenovanimi policija in ječarji. Ti

namreč ustvarjajo subjekte, ki jih prisilijo k sprejemu vladajoče ideologije:

»Babudži je prepričan, da sta me takega naredila ti in vlada. Ali ni tako,

babudži?« (Singh 1994: 116)

Do delovanja represivnega aparata države se pisatelj kritično opredeli z antitezo

glagolov trpinčiti in varovati ter s posamostaljenji pokvarjenost in podkupninami.

Z njima opozori na kapitalistično ureditev, ki legitimizira izpostavljeni dejanji:

»Poleg vsega imamo še policijski sistem, ki državljana trpinči, namesto da bi

ga varoval, in živi od lastne pokvarjenosti in podkupnin.« (Singh 1994:

46‒47)

Delovanje oblasti izrazi z materialnim glagolskim dogodkom odrejati. S tem

posredno pokaže na hegemonijo, katere glavni namen je vzpostavitev in

vzdrževanje razmerij dominance in podreditve. S poimenovanjem prestopnik pa

pokaže na marginalizirano identiteto, ki posameznika omejuje in mu odvzema

osnovne državljanske pravice:

128

»''Ampak kdo odreja, da si prestopnik?'' ga je jezno prekinil Ikbal.« (Singh

1994: 69)

To izrazi še s posamostaljenjem omejevanje in besedno zvezo državljanske

svoboščine z izkustveno vrednostjo:

»Pričakoval je, da jih bo tako grobo omejevanje državljanskih svoboščin

ogorčilo.« (Singh 1994: 68)

Vladajoči z oznako identitete, ki jo izraža še besedna zveza register številka deset,

pripravijo udeležence na sprejem njihovih vrednot in razmerje

dominance/podreditve. Na s konsenzom pridobljeno oblast vladajočih pa pokaže z

besedno zvezo uradno proglasiti:

»Njegovo ime so vpisali v register številka deset in s tem je bil uradno

proglašen za prestopnika.« (Singh 1994: 69)

Ob tem pisatelj izpostavi biološke stereotipe in esencialistično pojmovanje

identitete kot nespremenljive danosti. S poimenovanji oče in stari oče ter oznako

ropar pa opozori na deterministične ideološke mehanizme, ki vklepajo

posameznike in skupine v apriorno genealogijo:

»To tudi ni prvi umor, ki ga je zagrešil – tako ravnanje mu je v krvi. Njegov

oče in stari oče sta bila prav tako roparja in sta zaradi umora končala na

vešalih.« (Singh 1994: 50)

Na vklepanje posameznikov v determiniranost, kjer etnizirani posamezniki niso

pojmovani kot avtonomni, suvereni subjekti, ki bi mogli izražati svojo voljo,

pokažeta metafora iti svojo pot in besedna zveza neodvisnost od človekove volje.

Hakam Čanda s to esencialistično predpostavko opravičuje svoja dejanja in

neaktivnost pri preprečitvi medetničnih bojev. Ideologija ima zameglitveni

129

učinek, saj vodi k neaktivnosti in onemogoča revolucionarno zavest. Ta pa je

nujno potrebna za upor in boj:

»Zgodovina gre svojo pot in je neodvisna od človekove volje.« (Singh 1994:

110)

Besede upora proti esencialistični predstavi in vzpostavljanju odklonske drugosti

v romanu izreče Ikbal:

»Ne, bhajdži, zločinci se ne rodijo. V zločin jih ženejo lakota, pomanjkanje in

krivice.« (Singh 1994: 51)

V pogovoru z Mitom Singhom navaja vrednotenjske samostalnike lakota,

pomanjkanje in krivice, s katerimi želi pokazati na vzvode medetničnega nasilja in

s tem izpolniti namen svojega prihoda v vas. Ikbal je prišel v Mano Madžro kot

socialni delavec z Zahoda z namenom prepričati ljudi o nemoralnosti

medetničnega pobijanja. Ikbal pa namena ni sposoben izpolniti, saj samo z

moraliziranjem dejanj ne preprečiš. Tako ga Jeffs (1994: 207‒208) označi kot

arhetipskega urbanega levega intelektualca, ki si lasti mehanizme političnega

govora. Govori namreč v imenu ljudstva, s katerim pa nima nikakršne povezave.

Linthoingambi Devi (2011: 111) pa ugotavlja, da je tega revolucionarnega dejanja

sposoben le moški, ki je v materialnem glagolskem dogodku z glagolom zapeljati

v udeleženski vlogi koristnika glagolskega dejanja (čezenj):

»Vlak je zapeljal čezenj in nadaljeval pot v Pakistan.« (Singh 1994: 193)

Iz konteksta je razvidno, da je to marginalizirani Džaga, ki ima edini

revolucionarno moč. Ta moč pa izhaja iz njegove podrejenosti. Zaradi razredne

zavesti o boju zoper ideje vladajočih mu podvig, izražen z metaforo nadaljevati

pot v Pakistan, tudi uspe. Tega namreč niso bili sposobni udejanjiti niti elita in ne

njena opozicija.

130

7.3.5 Zaključne ugotovitve

S KDA Vlaka v Pakistan smo potrdili medsebojno povezanost in prepletenost

struktur moči glede na etnijo, vero, spol in razred, iz katerih izhaja ustvarjanje

središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s tem pa družbenih neenakosti. Na

osnovi uporabljenih jezikovnih sredstev in diskurzivnih strategij smo glede na

komplementarne ideologije interpretirali izražene stratifikacije, razmerja

dominance in podreditve, neenakopravne odnose moči ter hierarhične družbene

pozicije. Potrdili smo, da se etnične, verske, razredne in spolne kategorije

medsebojno krepijo. Z imperialističnimi posegi so bili v Indiji umetno ustvarjeni

notranji konflikti, ki so privedli do medetničnih spopadov med Sikhi in

Muslimani. V besedilu so izraženi z besednimi zvezami mi Hindujci, muslimanska

drhal, hindujska Indija, muslimanski Pakistan ipd. Pojmovanje države, iz katere

so izključene druge etnije, temelji na ideji ločevanja med »mi« in »oni«, kar pa

ustvarja z vidika družbene moči neenake pozicije. V besedilu so izražene z

velelnim naklonom, pridevniškimi določili, nagovori, parafrazo, paralelizmi,

geminacijami, uporabo modalnih glagolov, glagolskih dogodkov idr. Na neenakih

družbenih pozicijah je utemeljena tudi notranja kolonizacija, ki depriviligiran

položaj marginaliziranih skupin podpira in vzdržuje. Nižja pozicija je določena

glede na etnično in razredno pripadnost, kar izražajo izrazi vrednotenja

poimenovanja (npr. suženj, sluga, strežnik, oblastnik). To neenako razmerje

dominance in podreditve kot rezultat notranje in zunanje kolonizacije ter

ideološkega zastiranja pogleda podrejenih na njihov položaj izražajo še

posamostaljenja, slovnične metafore (npr. moreča tišina) in leksikalna polarizacija

(npr. razum ‒ vera). V besedilu pisatelj nenehno izpostavlja razmerja moči med

etničnimi in verskimi skupinami, ki se krepijo s komplementarnima kategorijama

razreda in spola. Tako gre za hkratne in medsebojno povezane podreditve.

Pisatelj v besedilu izpostavlja Indijo kot multietnično družbo, ki pred

neoimperialističnimi posegi kljub razlikam ohranja enotnost. Po procesu

dekolonizacije je Indijo zajel proces neokolonizacije. Indija je sicer postala

formalno politično neodvisna, toda gospodarsko še vedno odvisna od Britancev.

131

Tako so imperatorji Britanci posegli v multietnično družbo in z izigravanjem ene

skupnosti proti drugi namenoma ustvarili notranje konflikte, ki so posledično

privedli do medetničnih spopadov. Pisatelj v besedilu izpostavi kritiko teh dejanj.

Opozori tudi na pasivnost akterjev, še posebej organov oblasti, pri preprečitvi

medetničnega nasilja. Sposobnost udejanjenja odpora tako pripiše pripadniku

zatiranega družbenega razreda, marginaliziranemu Džagi. Ker v besedilu

izpostavlja evrocentrično obravnavo kolonializiranih narodov kot inferiornih in

zaznamovanih s procesi nadvlade ter podreditve, besedilo opredeljujemo kot

nacionalno alegorijo.

Roman izpostavlja tudi prenašanje idej vladajoče skupine s cerkveno ideologijo.

Ideologizirani subjekti jo zaradi prepričanja o delovanju višje sile, ki ima moč

uravnavati njihova življenja, sprejmejo in ponotranjijo. Z ideološko interpretacijo

posameznim predmetom dodelijo pomen, zato se lahko z njim navidezno

identificirajo. Vera je tako s prepričanji in nauki orodje za reproduciranje

vladajočega sistema, ki s predpisi in nasiljem nadzira ter uravnava delovanje

podrejenih in tako ohranja nadoblast. Pisatelj z izpostavitvijo nenehnega procesa

subjekcije in nezmožnostjo subjektivizacije izrazi kritiko pasivnega sprejemanja

podrejanja in legitimizacije nadmoči višje sile. Z verskimi ideološkimi mehanizmi

se namreč ustvarjajo verske neenakosti in neenake družbene pozicije, to pa

spodbuja medetnično nasilje.

Pristajanje na esencializem je izpostavljeno predvsem pri problematizaciji spolne

hierarhije, ki je neposredno prepletena z razredno. Pisatelj opozarja na moč

moškega, da konstruira žensko subjektivnost, saj lahko kot edini materialni vir

upravlja z njenim življenjem. Ženske so zaradi ekonomske odvisnosti brez

družbene moči, zato pa podrejene in brez formalno-pravnih pravic. Te so namreč

regulirane z zakonskimi odnosi, saj ženske v družbeni strukturi patriarhata

prevzamejo moževo ime, njegov status in vlogo matere in gospodinje. Tako so

zreducirane na objekte za moške, kar pa so zaradi moškocentrične družbene

strukture prisiljene ponotranjiti in sprejeti moško nadvlado, ki jo ti dosegajo z

nasiljem. Nasilje nad ženskami je v besedilu izpostavljeno kot »moč nad«. Singh

132

opozori tudi na problem prostitucije, ki je dejansko proizvod družbene ureditve.

Ob tem izpostavi patriarhat kot institucionalizirano neenakost med spoloma, kjer

se ženske same ne morejo subjektivizirati in so v odnosu do moža kot moškega

predstavnika na višji poziciji ponižne. Na žensko podrejanje pokaže tudi s

prenosom starostno določenega hierarhičnega vzorca v žensko skupnost, kjer

starejše ženske kot vodje skupine nadzirajo mlajše pripadnice.

Iz središčnih in marginalnih družbenih pozicij, s katerimi se družbena neenakost

ustvarja in upravičuje, smo v analizi izhajali tudi pri kategoriji razreda. Pisatelj

pokaže, da je ta s spolom, etnijo in vero temelj družbenega razslojevanja,

pogojenega z močjo, ugledom in premoženjem. Od teh dejavnikov pa je odvisen

tudi posameznikov ali skupinski status v družbi. Na tej osnovi se namreč

oblikujejo pozicije moči, ki so v romanu izpostavljene z neenakopravnimi odnosi

med kolonizatorji Britanci in Sikhi. Izražena je (neo)imperialistična ideologija, ki

temelji na gospodarskem izkoriščanju, političnem zatiranju in (neo)kolonialni

nadvladi. Britanci so avtohtonim Indijcem vsilili svoj družbenogospodarski sistem

in jih prisilili k delu. Ta prisila je inherentna kapitalizmu, kjer proletariat služi

boržuaziji. V vsaki stratificirani družbi sta namreč dva glavna družbena razreda,

katerih odnos temelji na izkoriščanju in podrejanju. Z etnično hierarhizacijo se

torej uresničuje tudi razredna. Tako lahko vladajoči z zakoni uresničujejo lastne

interese, posledično pa prepovejo vse, kar je zanje ogrožajoče. Tako tudi nižjemu

družbenemu razredu onemogočajo vstop v višji družbeni razred. Kot označevalec

družbenega razreda roman izpostavlja znanje angleškega jezika. Angleščina je

bila jezik kolonizatorjev, zato tudi pokazatelj pismenosti in izobraženosti ter s tem

družbene moči.

Pisatelj izpostavi tudi poziv k uporu proti vladajočemu razredu in s tem

nepristajanje na podrejeni položaj. V tem izrazi revolucionarni boj zoper

neoimperialno oblast in kapitalizem, saj izpostavlja, da le proletarska revolucija

vodi do pravičnega družbenega sistema. Upor Indijcev je sicer pripeljal do

procesa dekolonizacije, toda Singh opozori na delujoče procese neokolonizacije,

ki se je vzpostavila takoj pa politični osamosvojitvi Indije, in to v navezi indijske

133

elite z imperatorji. V romanu poziva k uporu proti neokolonializmu in boju za

avtonomijo. Pri tem opozarja, da revolucionarna moč posameznikov izhaja ravno

iz njihove podrejenosti. V romanu tako izpostavlja medsebojno povezanost in

krepitev komplementarnih kategorij razreda, spola in etnije ter posredno izraža

kritiko prevlade, ki je osnova stratifikacijam.

134

8 SKLEP

Diskurzivne prakse producirajo in reproducirajo neenakopravne odnose med

pripadniki ter pripadnicami različnih družbenih skupin na osnovi medsebojne

prepletenosti in povezanosti struktur moči. Na tej osnovi se hierarhično

vzpostavljajo pozicije nadpostavljenih in podrejenih subjektov, konstruiranih kot

drugorazrednih, problematičnih in odklonskih. Obe deli pokažeta na medsebojno

krepitev komplementarnih kategorij etnije, naroda, vere, spola ter razreda, ki so

bile glavne točke kritično diskurzivne analize.

Na osnovi analize podrejenih razmerij med družbenimi skupinami,

neenakopravnih odnosov moči in družbenih stratifikacij smo potrdili prvo

hipotezo, tj. da so v umetnostnih besedilih uporabljene podobne diskurzivne

strategije in jezikovna sredstva. Pisatelja namreč s polariziranimi vrednostnimi

poimenovanji (npr. v Samorastnikih kmet Karničnik, okrutni gospodar, graščinski

gospod, sodnik, graščina – ubogi človek, iberžnica, kajžarji, siromak, pankrti,

samorastniki; v Vlaku v Pakistan oblastnik, gospodar ‒ sluga, strežnik, suženj)

izražata družbene odnose med udeleženci glede razredne, etnične in spolne

pozicije moči. Tisti na višjih pozicijah izražajo moč v skladu z lastnimi interesi ali

interesi skupine z uravnavanjem vedenja drugih, kar v besedilih pretežno izraža

velelni glagolski naklon. Pisatelja neenaka razmerja dominance in podreditve kot

rezultat (neo)kolonizacije in ideološkega zastiranja pogleda podrejenih na njihov

položaj izrazita še s posamostaljenji, slovničnimi metaforami (sodni glas,

ukazujoči glas; moreča tišina ipd.), metaforami, pridevniškimi določili, nagovori,

parafrazami, paralelizmi in geminacijami. Kot funkcijo izražanja neenakih

družbenih razmerij uporabita še modalne glagole in glagolske dogodke. Razmerje,

kjer dominantni družbeni razred izkorišča podrejenega, izpostavita kot osnovo

kapitalistične ureditve družbe, ki je neposredno povezana z imperialistično

ideologijo. Singh izrazi (neo)imperialistično ideologijo z neenakopravnimi odnosi

med kolonizatorji Britanci in koloniziranimi Sikhi. Po procesu dekolonizacije je

Indijo zajel proces neokolonizacije, saj je kljub formalno politični odvisnosti

135

ostala gospodarsko odvisna od Britancev. Tako so imperatorji Britanci posegali v

multietnično družbo in namenoma ustvarjali notranje konflikte, ki so posledično

privedli do medetničnih spopadov med Sikhi in Muslimani. Ti so v Indiji

predstavljali etnično večino in manjšino, kjer so bili Muslimani v

deprivilegiranem položaju. Zato se je na zahtevo Muslimanke lige izoblikovala

država Pakistan. Tudi Slovenci so bili s strani kolonizatorjev Nemcev kot narod

akceptirani kot podrejeni in inferiorni. Ti so jim z izkoriščanjem, zatiranjem in

ponemčevanjem preprečevali nacionalno subjektivizacijo. V besedilih sta tako

izpostavljeni obravnavi koloniziranih narodov kot inferiornih in zaznamovanih s

procesi nadvlade in podreditve, zato ju opredeljujemo kot nacionalni alegoriji.

Pisatelja z izpostavitvijo nenehnega procesa subjekcije in nezmožnostjo

subjektivizacije izražata kritiko pasivnega sprejemanja podrejanja in

legizimizacije nadmoči, s tem pa, kakor smo predpostavljali, kritiko razrednih,

spolnih in etničnih neenakosti. Hierarhična družbena ureditev tako ustvarja

razredna nasprotja, kar Voranc izpostavi med bajtarji Hudabivniki in gruntarji

Karničniki, Singh pa med lastniki Sikhi in najemniki Muslimani. Prikazano je, da

se z dejavniki neenakosti, kot so moč, ugled in premoženje, oblikuje razredna

stratifikacija. Kot vir lastnine je v delih izpostavljena zemlja, katere nižji družbeni

razred ne poseduje (konkretno v Samorastnikih Hudabivniki in v Vlaku v Pakistan

Muslimani). V vsaki stratificirani družbi sta namreč dva glavna družbena razreda,

katerih odnos temelji na izkoriščanju in podrejanju. Pisatelja izpostavita, da

vladajoči dosežejo svojo nadoblast s sredstvi podreditve in z ideološkimi in

represivnimi aparati države. Z zakoni uresničujejo lastne interese, posledično pa

prepovejo vse, kar je zanje ogrožujoče. Tako nižjemu družbenemu razredu

onemogočajo vstop v višji družbeni razred, kar je v patriarhalni strukturi v tesni

zvezi s spolno neenakostjo. Ženskam kot pripadnicam nižjega družbenega razreda

so namreč odvzete vse pravice, kajti struktura družbe temelji na moški dominaciji.

Oba pisatelja izpostavljata, da so ženske zaradi ekonomske odvisnosti brez

družbene moči, zato pa podrejene in brez formalno-pravnih pravic. Te so

regulirane z zakonskimi odnosi, saj ženske v družbeni strukturi patriarhata

prevzamejo moževo ime, njegov status in vlogo matere in gospodinje. Na to

opozarja Singh s primerom tkalčeve hčere Nuran in izpostavitvijo ženitnega

136

oglasa, Voranc pa s primerom Karničnice in Hudabivke. V besedilih pokažeta, da

so ženske zreducirane na objekte za moške, kar pa so zaradi moškocentrične

družbene strukture prisiljene ponotranjiti in moško nadvlado, doseženo z nasiljem

»moči nad«, tudi sprejeti. Izpostavljeni koncept patriarhata izražata kot

institucionalizirano neenakost med spoloma, kjer so ženske zaradi spola

izključene iz določenih aktivnosti. Voranc izpostavi dedovanje najstarejšega

moškega potomca, iz katerega so ženske izključene in v zakonu marginalizirane.

Tako so nenehno podrejene, s tem pa nezmožne razviti lastno subjektiviteto. To

utrjuje predstavo o rodovni determiniranosti posameznika, posameznice, saj se

primarne identitete oblikujejo in konstruirajo ravno v družinski instituciji

patriarhata. Ta se v družinski obliki s pravilom »patra«, kjer ima oče zaradi

posedovanja materialne lastnine edini moč in oblast, da nadzoruje druge člane,

kaže s patriarhalno prakso moškega odločanja o življenju ženske – v Vlaku v

Pakistan se to kaže s pravico očeta, določati hčeri Nuran moža – in v

Samorastnikih s Karničnikovo določitvijo žene Ožbeju. S tem je ženska povsem

neavtonomna, saj moški (Karničnik; Džaga in imam Bakš) konstruira njeno

subjektivnost. Izpostavljena je pozicija moškega kot gospodarja, ki pomika

žensko v podrejeno in podložno pozicijo. Na žensko podrejanje pisatelja pokažeta

tudi s prenosom starostno določenega hierarhičnega vzorca v žensko skupnost,

kjer starejše ženske kot vodje skupine nadzirajo mlajše pripadnice. Toda to

počnejo z nasiljem kot sredstvom podreditve, zato ne presežejo strukturne

neenakosti, značilne za patriarhat. Vzvodi za nasilje so ravno v njihovem zatiranju

s strani moških predstavnikov višjega razreda. Ob tem pisatelja opozorita na

neupravičenost ženskega zatiranja, kajti ravno hierarhični ustroj družbe prisili

ženske, da nasilje sprejmejo. S tem posredno izrazita kritiko kapitalistične

ideologije in patriarhalne legitimizacije spolne prevlade. Glede na te pozicije moči

se ustvarjajo neenakosti. Te pa izhajajo iz povezanih komplementarnih kategorij

razreda, spola in etnije, ki pa se medsebojno krepijo. Potrebno je poudarjati, da ne

gre za analogne, ampak za hkratne podreditve, kar Voranc pokaže s primerom

podrejene Mete in Singh s primerom podrejene Nuran. Singh izpostavi etnično

nasprotje, tesno prepleteno z verskim (med Džagovo materjo, starejšo vodjo

skupine in pripadnico Sikhov, ter Muslimanko, najemnico Nuran), ki pa se z

137

razredno hierahizacijo krepi. Enako Voranc na primeru Mete pokaže, da ta ni

dvojno zatirana, ampak se medsebojno krepita kategoriji spola in razreda. S tem

pa potrjujemo drugo hipotezo diplomskega dela, da izpostavljeni procesi

subjekcije v besedilih niso analogni, ampak komplementarni. V Samorastnikih je

tako vzorec prevlade določen z družbenim spolom ter razredom, v Vlaku v

Pakistan pa še s kategorijo etnije.

Singh in Voranc kot angažirana pisca v delih pozivata k razrednemu boju, tj. k

uporu proti imperializmu in kapitalizmu, saj vidita rešitev v sistemski spremembi.

S tem legitimirata revolucionarni boj za enakopravnost in avtonomijo ter izzivata

status quo.

138

9 VIRI IN LITERATURA

Aijaz AHMAD, 2007: Jamesova retorika drugosti in »nacionalna alegorija«.

Zbornik postkolonialnih študij. Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina. 385‒411.

Moslem AHMADVAND, 2011: Critical Discourse Analysis: An Introduction to

Major Approaches. Indonesian Journal of Linguistic and Cultural Studies 5/1.

82‒90.

Samir AMIN, 2009: Evrocentrizem: Kritika neke ideologije. Ljubljana: Založba

Sophia.

Étienne BALIBAR, 1991: From Class Struggle to Classless Struggle? Race,

Nation, Class. Ur. Étienne Balibar in Immanuel Maurice Wallerstein. London;

New York: Verso. 153‒184.

‒ ‒, 2007: Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Sophia.

Andreja BARLE LAKOTA, Mirjam POČKAR, Alojz PLUŠKO, Tanja POPIT in

Bojana NOVAK-FAJFAR, 1994: Sociologija: gradivo za srednje šole. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Robert de BEAUGRANDE, 1993: Linguistic theory: the discourse of fundamental

works. London; New York: Longman.

Simona BERGOČ, 2009: Metodološka infrastruktura slovenističnega

jezikoslovja: primer kritične analize diskurza (KAD). Infrastruktura slovenščine

in slovenistike. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji

jezik (Obdobja, 28). 49‒55.

139

Anna BERNARD, 2011: Reading for the Nation: »Third-world Literature« and

Israel/Palestine. New Formations 73. 78‒89.

Ivan BORŠTNER, 2006: Indijske religije: utrinki iz indijskega védenja.

Ljubljana: Karantanija.

Lilijana BURCAR, 2010: Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi

globalnega kapitalizma in neorasizma. Šolsko polje 21/5‒6. 151‒180.

Judith BUTLER, 2001: Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete.

Ljubljana: ŠKUC.

Jožica ČEH STEGER, 2010: Ekološko usmerjena literarna veda in Prežihove

samorastniške novele. Jezik in slovstvo 55/3-4. 53–62.

Srečo DRAGOŠ in Vesna LESKOŠEK, 2003: Družbena neenakost in socialni

kapital. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične

študije.

Terry EAGLETON, 2010: Marksizem in literarna kritika. Ljubljana: Sophia.

Karmen ERJAVEC, 2005: Mediji in spolna identiteta. Uvod v novinarske študije.

Ur. Melita Poler Kovačič in Karmen Erjavec. Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede. 273‒298.

Karmen ERJAVEC in Melita POLER KOVAČIČ, 2007: Kritična diskurzivna

analiza novinarskih prispevkov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Norman FAIRCLOUGH, 1989: Language and power. London; New York:

Longman.

140

‒ ‒, 1995: Critical Discourse Analysis: The Critical Study of Language. London;

New York: Longman.

Andrew GOATLY, 2000: Critical reading and writing: an introductory

coursebook. London; New York: Routledge.

Michael Alexander Kirkwood HALLIDAY, 2004: An Introduction to Functional

Grammar. London: Arnold.

Michael HARALAMBOS in Martin HOLBORN, 2001: Sociologija. Teme in

pogledi. Ljubljana: DZS.

Margaret HILLENBRAND, 2006: The National Allegory Revisited: Writing

Private and Public in Contemporary Taiwan. Positions 14/3. 633‒662.

Fredric JAMESON, 2007: Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega

kapitalizma. Zbornik postkolonialnih študij. Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina.

357‒337.

Nikolai JEFFS, 1994: Khushwant Singh in postkolonialna književnost.

Khushwant Singh: Vlak v Pakistan. Ur. Zdravko Duša. Ljubljana: Cankarjeva

založba. 195‒210.

‒ ‒, 2007: Kdaj, kje, zakaj postkolonialne študije? Zbornik postkolonialnih študij.

Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina. 461‒503.

Stane JUŽNIČ, 1980: Kolonializem in dekolonizacija. Maribor: Založba Obzorja.

‒ ‒, 1993: Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Jelka KERNEV ŠTRAJN, 2009: Renesansa alegorije. Alegorija, simbol,

fragment. Ljubljana: ZRC.

141

Samo KOLER, 2000: Spremna beseda. Prežihov Voranc: Samorastniki. Novela.

Ur. Rajko Korošec. Ljubljana: Gyrus. 51‒74.

Janko KOS, 1995: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS.

‒ ‒, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

Asja Nina KOVAČEV, 1996: Identiteta med individualizacijo in kolektivizacijo.

Psihološka obzorja 5/3. 49‒67.

Roman KUHAR, 2003: Medijske podobe homoseksualnosti: analiza slovenskih

tiskanih medijev od 1970 do 2000. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Brian LARKIN, 2009: National Allegory. Social Text 100 27/3. 164‒168.

Vladimir Il'ič LENIN, 1970: Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Moirangthem LINTHOINGAMBI DEVI, 2011: Multiculturalism and Conflict in

Khushwant Singh's Train to Pakistan. Journal of Literature, Culture and Media

Studies III/5‒6. 103‒112.

Ania LOOMBA, 1998: Colonialism/postcolonialism. London; New York:

Routledge.

‒ ‒, 2009: Kolonializem in neokolonializem. Ljubljana: Orbis.

Tomaž MASTNAK, 2009: Aminov Evrocentrizem: revizija. Samir Amin:

Evrocentrizem: kritika neke ideologije. Ur. Uroš Zorman. Ljubljana: Založba

Sophia.

Andrea MAYR in Paul SIMPSON, 2010: Language and power: a resource book

for students. New York: Routledge.

142

Anne MCCLINTOCK, 1995: Imperial Leather: Race, Gender, and Sexuality in

the Colonial Contest. London: Routledge.

‒ ‒, 2007: Angel napredka: pasti termina »postkolonializem«. Zbornik

postkolonialnih študij. Ur. Nikolai Jeffs. Ljubljana: Krtina. 415‒434.

Michael MEYER, 2001: Between theory, method, and politics: positioning of the

approaches to CDA. Methods of Critical Discourse Analysis. Ur. Ruth Wodak in

Michael Meyer. London: SAGE. 14‒31.

Katja MIHURKO PONIŽ, 2005: Feministične literarnovedne raziskave – tukaj in

zdaj. Jezik in slovstvo 50/3–4. 87–95.

Milena MILOJEVIĆ SHEPPARD, 1977: Sistemska slovnica. Jezik in slovstvo

23/1. 7–16.

Toril MOI, 1999: Politika spola/teksta. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo

Literatura.

Katja PLEMENITAŠ, 2007: Posamostaljenja v angleščini in slovenščini.

Maribor: Zora.

Voranc PREŽIHOV, 2000: Samorastniki. Ljubljana: Gyrus.

Božo REPE, 1998: Sodobna zgodovina: zgodovina za 4. letnik gimnazij.

Ljubljana: Modrijan.

Jaffer SHEYHOLISLAMI, 2001: Critical Discourse Analysis. http://http-

server.carleton.ca/~jsheyhol/articles/what%20is%20CDA.pdf (Dostop 15. 5.

2012).

Khushwant SINGH, 1994: Vlak v Pakistan. Ljubljana: Cankarjeva založba.

143

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1997. Ljubljana: DZS.

Peter STANKOVIĆ, 2002: Kulturne študije: pregled zgodovine, teorij in metod.

Cooltura: uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak, Peter Stanković, Gregor

Tomc, Mitja Velikonja. Ljubljana: Študentska založba. 11‒70.

Judith SQUIRES, 2009: Spol v politični teoriji. Ljubljana: Krtina.

Alenka ŠVAB, 2002: »Divided we Stand« – teme in dileme študij spolov.

Cooltura: uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak, Peter Stanković, Gregor

Tomc, Mitja Velikonja. Ljubljana: Študentska založba. 195‒210.

Jože TOPORIŠIČ, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Teun Adrianus VAN DIJK, 1993: Principles of critical discourse analysis.

Discourse & Society 4/2. 249‒283.

‒ ‒, 1994: Discourse and Inequality. Keynote address Int. Conference of the

International Communication Association (ICA), Dublin, June 29, 1990. Lenguas

Modernas (Universidad de Chile) 21. 19‒37.

‒ ‒, 1995: Aims of Critical Discourse Analysis. Japanese Discourse 1/1. 17‒28.

‒ ‒, 1995a: Discourse Analysis as Ideology Analysis. Language and Peace. Ur.

Christina Schäffne in Anita L. Wenden. Aldershot: Dartmouth Publishing. 17‒33.

‒ ‒, 1998: Ideology: A Multidisciplinary Approach. London: Sage.

‒ ‒, 2000: Ideology and Discourse. A Multidisciplinary Introduction. English

version of an internet course for the Universitat Oberta de Catalunya (UOC).

144

‒ ‒, 2001: Multidisciplinary CDA: a plea for diversity. Methods of Critical

Discourse Analysis. Ur. Ruth Wodak in Michael Meyer. London: SAGE. 95‒120.

‒ ‒, 2005: Critical Discourse Analysis. The handbook of discourse analysis. Ur.

Deborah Schiffrin, Deborah Tannen in Heidi E. Hamilton. Malden, MA:

Blackwell Publishers. 352‒371.

Mitja VELIKONJA, 2002: »Dom in svet« Kultura in študije naroda. Cooltura:

uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak, Peter Stanković, Gregor Tomc, Mitja

Velikonja. Ljubljana: Študentska založba. 283‒297.

Darinka VERDONIK, 2004: Prispevki kritične analize diskurza k proučevanju

rabe jezika. Dialogi 40/3‒4. 60‒74.

Andreja VEZOVNIK, 2007: Diskurzivna konstrukcija slovenske nacionalne

identitete. Analiza časopisnih političnih komentarjev v obdobju vstopanja

Slovenije v Evropsko unijo. Annales, Series Historia et Sociologia 17/2. 469‒483.

Nira YUVAL-DAVIS, 2009: Spol in nacija. Ljubljana: Sophia.

Robert YOUNG, 2003: Postcolonialism: An Historical Introduction. United

States: Oxford University Press.

Immanuel Maurice WALLERSTEIN, 1991: Class Conflict in the Capitalist

World-Economy. Race, Nation, Class. Ur. Étienne Balibar in Immanuel Maurice

Wallerstein. London; New York: Verso. 115‒124.

‒ ‒, 1991a: Marx and History: Fruitful and Unfruitful Emphases. Race, Nation,

Class. Ur. Étienne Balibar in Immanuel Maurice Wallerstein. London; New York:

Verso. 125‒134.

145

Wei WANG, 2007: Newspaper Commentaries on Terrorism in China and

Australia: A Contrastive Genre Study. Doktorska disertacija, Sydney: The

University of Sydney, Faculty of Education and Social Work.

Bolecki WŁODZIMIERZ, 2004: Modalnost – literarna veda in kognitivizem

(oris). Primerjalna književnost 27/1. 11‒23.

Ruth WODAK, 2001: What CDA is about – a summary of its history, important

concepts and its developments. Methods of Critical Discourse Analysis. Ur. Ruth

Wodak in Michael Meyer. London: SAGE. 1‒13.

‒ ‒, 2009: Za kaj gre v KAD – pregled zgodovine, pomembnih konceptov in

razvoja. Šolsko polje XX/5‒6. 5‒23.

Alojzija ZUPAN SOSIČ, 2006: Robovi mreže, robovi jaza: sodobni slovenski

roman. Maribor: Litera.

Anton ŽUN, 1961: Gramsci in marksistična teorija o državi. Naša sodobnost 9/1.

70‒76.