diplomska naloga katja kotnik - upr · pedagoŠka fakulteta visokošolski strokovni študijski...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

KATJA KOTNIK

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

UPORABA LJUDSKIH IGER PRI VODENI

GIBALNI/ŠPORTNI AKTIVNOSTI

Katja Kotnik

Koper 2017

Mentorica:

Giuliana Jelovčan, pred.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici Giuliani Jelovčan, pred. za strokovno pomoč

in nasvete pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvaljujem se lektorici Luciji Hrženjak za lektoriranje besedila diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi vsem anketirancem, da so si vzeli čas in izpolnili anketni

vprašalnik, ki mi je bil v veliko pomoč pri izdelavi diplomske naloge, zahvala pa gre tudi

vrtcem, da sem lahko izvedla anketo.

Zahvaljujem se tudi Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem za vso znanje, ki

sem ga pridobila med študijem.

Iskrena hvala pa tudi moji družini za vso podporo skozi celoten študij in za mnoge

spodbudne besede.

Hvala vam!

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Katja Kotnik, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Uporaba ljudskih iger pri vodeni gibalni/športni

aktivnosti

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni,

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:______________________

V Kopru, dne _________________

IZVLEČEK

Danes se vedno bolj zavedamo, da je predšolsko obdobje zelo pomembno

obdobje v človekovem življenju. Predstavlja temelj za nadaljnje življenje in človekov

razvoj. Če otroka zgodaj seznanimo z gibalno/športno aktivnostjo, je na dobri poti, da

bo to počel tudi v prihodnosti. Gibalna/športna aktivnost je predvsem v predšolskem

obdobju ključna za otrokov gibalni in funkcionalni razvoj, poleg tega vpliva tudi na

njegove spoznavne, socialne in čustvene sposobnosti ter lastnosti. Če otrokova

potreba po gibanju ni zadovoljena, se kažejo posledice, kot so nemirnost, nespečnost,

neprimerno vedenje ali celo agresivnost. Z različnimi aktivnostmi torej otrok ohranja in

krepi zdravje, razvija svojo igro ter postaja bolj samozavesten.

Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, koliko so prisotne ljudske igre pri vodenih

gibalnih/športnih aktivnosti. Prisotnost ljudskih iger v vrtcu je največ odvisna od

interesov in poznavanja tovrstnih iger ter vzgojiteljeve naklonjenosti tradiciji in kulturi.

Za izvedbo ljudskih iger ne potrebujemo nobenih posebnih pripomočkov, zato so te igre

v vrtcu lahko zelo priročne.

Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da vzgojitelji v večini ljudske igre vključujejo v

vodeno gibalno/športno aktivnost, vendar je njihovo vključevanje – glede na rezultat –

odvisno od starosti vzgojitelja in od tega, ali gre za mestni ali primestni vrtec. V

primestnem vrtcu, torej na deželi, se ljudske igre uporabljajo pogosteje kot v mestnem

vrtcu.

Ključne besede: ljudske igre, vodena gibalna/športna aktivnost, predšolsko

obdobje, elementarne igre.

ABSTRACT

The use of folk games in guided physical/ sport activity.

It is an increasingly known fact fact that the preschool period is a very important

part of our lives. It is the foundation for future life and development. If children become

involved in a physical/sport activity, there's a good chance that they will continue with

the activity in the future. Physical/sport activity in the preschool period is crucial for

motor and functional development of the child. In addition, it positively affects the

child's cognitive, social and emotional abilities and characteristics. If the child's need for

movement is not satisfied, it may result in restlessness, insomnia, inappropriate or

even aggressive behaviour. Diverse activities can help children maintain and improve

health, develop the way they play and boost their self-esteem.

The purpose of the thesis was to explore whether traditional games are

incorporated in physical/sport activities. This mainly depends on the teachers' interest

in and knowledge of such games as well as their attitude towards tradition and culture.

No special props are necessary for traditional games, which makes them easy to

conduct in kindergarten.

Our findings suggest that preschool teachers usually incorporate traditional games

in guided physical/sport activitiv. However, their engagement depends on their age and

location of the kindergarten (either in the city or in the suburbs). Kindergartens located

in suburban areas (in the countryside) employ traditional games more often than urban

kindergartens.

Keywords: traditional games, guided physical/sport activity, preschool period,

elementary games.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEl .................................................................................................. 2

2.1 Ljudske igre .................................................................................................... 2

2.1.1 Zgodovina ljudskih iger in kulturna dediščina ....................................... 3

2.1.2 Otroška igra......................................................................................... 4

2.1.3 Vrste otroške igre ................................................................................ 4

2.1.4 Ljudsko izročilo v vrtcu ........................................................................ 5

2.2 Gibanje ........................................................................................................... 6

2.2.1 Pomen gibanja za otrokov celostni razvoj ............................................ 7

2.2.2 Ljudske igre pri gibalni/športni aktivnosti ............................................. 8

2.2.3 Ljudske igre, primerne za vrtec............................................................ 9

2.2.3.1 Rajalne igre ali rajalni plesi .................................................... 9

2.2.3.2 Gibalne igre ..........................................................................10

2.2.3.3 Izštevanke ............................................................................10

2.2.3.4 Prstne igre ............................................................................10

2.2.3.5 Sprostitvene in plesne igre....................................................11

2.3 Povezovanje ljudskih iger z drugimi področji ..................................................11

2.4 Dosedanje raziskave .....................................................................................12

3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................13

3.1 Problem .........................................................................................................13

3.2 Namen in cilji .................................................................................................13

3.3 Raziskovalna vprašanja .................................................................................13

3.4 Metoda raziskovanja ......................................................................................14

3.4.1 Raziskovalni vzorec ............................................................................14

3.4.2 Pripomočki .........................................................................................14

3.4.3 Postopek zbiranja podatkov ...............................................................14

3.4.4 Postopek obdelave podatkov .............................................................14

3.5 Rezultati in razprava ......................................................................................14

4 SKLEPNE UGOTOVITVE.....................................................................................20

5 LITERATURA IN VIRI ...........................................................................................21

6 PRILOGE .............................................................................................................23

KAZALO SLIK

Slika 1: Prisotnost ljudske igre pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih. .................16

Slika 2: Izbor ljudskih iger pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih .........................16

Slika 3: Najpogosteje izbrane skupine ljudskih iger pri vodenih gibalnih/športnih

aktivnostih. ..................................................................................................17

Slika 4: Izbor ljudskih iger v posameznih delih gibalne/športne aktivnosti. ...............18

Slika 5: Razlogi za izbor ljudskih iger pri gibalni/športni aktivnosti. ..........................18

Slika 6: Pogostost vključevanja ljudskih iger pri vodenih gibalnih/športnih

aktivnostih. ..................................................................................................19

Slika 7: Vključevanje ljudskih iger v mestnih in primestnih vrtcih. .............................19

Kotnik, Katja (2017): Uporaba ljudskih iger pri vodeni gibalni/športni aktivnosti. Diplomska naloga. Koper:

UP PEF.

1

1 UVOD

Potreba po igranju in gibanju sta otrokovi osnovni potrebi ter imata v otrokovem

odraščanju pomembno vlogo. Igra ne zastari, igramo se lahko kjerkoli – v vrtcu, doma,

na prostem itd. Ljudske igre so še posebej primerne za igro kjerkoli in kadarkoli, saj za

njihovo izvajanje ne potrebujemo dodatnih pripomočkov, ampak le voljo, čas, kak

pripomoček iz narave in predhodno seznanitev odraslih z ljudskimi igrami, česar pa je v

zadnjem času premalo.

Ljudske igre tonejo v pozabo. Vzgojitelji se pri delu v vrtcu poslužujejo standardnih

iger, ker ali drugih ne poznajo ali ker tudi sami niso bili seznanjeni z njimi. Ljudskega

izročila, še posebej otroškega, je premalo, zato ga je treba ohranjati in z njim

seznanjati otroke.

»Igra že od davnine predstavlja eno od sredstev, s pomočjo katerega so naše

babice in dedki spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje. V

človekovi zavesti in miselnosti zavzema igra pomembno mesto, ki predstavlja

najstarejši način vzgoje otrok in njihove priprave na življenje. Odrasli so prenašali

svoje življenjske izkušnje na potomce, pri čemer je bilo posnemanje vsakdanjih

opravil sestavni del vzgoje. Otroci pa niso tako sposobni kot odrasli, zato so

dejavnosti prilagodili svojim sposobnostim in svojemu dojemanju, kar je privedlo do

aktivnosti, ki jo danes imenujemo igra.« (Pistotnik, 2004, str. 11).


UP PEF.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Ljudske igre

»Ljudske igre temeljijo že v kmečkem in rokodelskem delu. Gibi kmečkega dela, v

katerem najde človek tudi užitek, ker ga ne vodi le pridobitni namen in ker ga

opravlja v naravi, so že večkrat podobni igri. Tako npr. ritem pri košnji, mlačvi,

žaganju, sekanju, dviganju, prenašanju itd. lajšajo delo in je naravnost igrska

prvina. Tekmovanje – posebno mlajših – pri takem delu je prava igra, merjenje sil,

spretnosti. Igranje raznih vrst tudi zaključujejo skupno kmečko delo (žetev, mlačev,

spravljanje sena, trgatev itd.) med jedjo, pitjem in plesom, petjem. Med delom

samim, npr. ličkanjem koruze, lupljenje bučnic, česanjem perja itd. se vrstijo razne

igre.« (Novak, 1960, str. 222).

Igra je bistveni del otrokovega življenja, saj se z njo uvaja v življenje. Prav v

otroškem igranju je skupnostni čut ohranjen najbolj odkrito in neposredno. Otrok na prvi

stopnji razvoja uporabi vso svojo okolico za igro, predmete poosebi in jih z domišljijo

oživljene dvigne iz vsakdanjosti. Pri tem so mu igrače vsi predmeti okoli njega in

najpreprostejše igrače, ki si jih sam naredi, imajo zanj izreden in mikaven pomen.

Poleg takega osebnega, enkratnega igranja, pri katerem si posameznik sam sproti

izmišlja igro in ustvarja igrače, imajo vsi narodi vrsto enakih otroških iger, osnovanih

delno na enakosti otroške duševnosti, delno na igrskem gonu in sprostitveni nuji v

človeku, v čarovnem ozadju, ki ga imajo mnoge otroške igre, delno pa so se tudi igre,

kot vse ostale prvine ljudske omike, širile od ljudstva do ljudstva.

»Glavne otroške igre so ugibalne (rihtarjeva bit, rinčke talat), skrivalne (skrivanje

na pofoček), lovilne (slepa miš), lučalne (svinjsko bit ali vganjat, koza klanf), skakalne,

bojne (kurji boj), izbirne (škarjice brusit), rajalne (ringaraja), šaljive, bistrostne,

spretnostne (lonec razbijati), dramatske ali posnemovalne, ljubezenske, pevske in

plesne itd.« (Novak, 1960, str. 223).

»Pravila ljudskih iger so bila preprosta, marsikdaj so jih sproti dopolnjevali glede na

ugotovitve že igranih iger oz. igranja generacij. Ustno izročilo pravil je bilo vsekakor

najpomembnejše.« (Šugman, 2004, str. 39).

»Velik del otroških iger in igric iz zaprašenih zapuščin naših babic spada v ljudsko

kulturno imovino, ker so usedlina starih in prastarih ljudskih kultur in v veliki meri

obrednosti, ki so jih ustvarjali in spreminjali naši daljni predniki za potrebe svojega

preživetja. V njih so življenjske izkušnje človeštva, stara verovanja, spoznanja, ki so se

spreminjala skozi spremembe življenja in razvoj.« (Vogelnik, 1990, str. 3).


UP PEF.

3

Otroci so včasih preživeli veliko časa s starši in odraslimi osebami. Spremljali so jih

pri raznih opravilih (na polju, pri ličkanju koruze, pospravljanju sena ipd.), najbolj pa so

se z njimi veselili ob različnih praznovanjih in pomembnejših dogodkih, ko so se

vključevali v njihove igre, plese in šege (Žnidar, 1993).

»Igra je ena od pomembnih in specifičnih dejavnosti, ki je na različne načine

vpletena v kurikulum, tako v načrtovane dejavnosti kot v siceršnje življenje otrok v

vrtcu. Igra je dejavnost, v kateri se spontano prepletajo različna področja otrokovega

razvoja, od gibalnega, spoznavnega do čustvenega in socialnega.« (Marjanovič Umek

in Zupančič, 2001, str. 3).

2.1.1 Zgodovina ljudskih iger in kulturna dediščina

»Kulturna dediščina so kulturne sestavine, ki izvirajo iz širokega etnološkega

pojmovanja kulture. To so dosežki preteklih dob s področja materialne, družbene

in duhovne kulturne identitete Slovencev. Etnologija Slovencev je v 70-ih letih 20.

stoletja prva začela poudarjati široko pojmovanje kulturne dediščine, ki je presegla

normativno ureditev področja varstva kulturne dediščine, zlasti njeno neustrezno

birokratsko ločevanje na premično in nepremično, ki je bilo pogosto tudi podlaga

za neprimerne strokovne delitve. Še usodnejša je bila organizacijsko normativna in

strokovna razmejitev med kulturno in naravno dediščino iz leta 1995. Etnologija je

vpeljala raziskovanje, ohranjanje in razvijanje kulturne dediščine kot celote

vsakdanjih gospodarskih prizadevanj, oblačilne kulture, šeg, navad in ritualov,

medsebojnih odnosov, družb, življenja, turizma, likovnega obzorja, glasbene

ustvarjalnosti in vsebine vsakdanjega življenja.« (Baš, 1980, str. 266).

»Kulturna dediščina ljudstva je ljudsko izročilo, sestavljeno iz gmotne, družbene in

duhovne kulture. Do konca 50-ih let 20. stoletja je bilo poisteno s kulturo pretežno

kmečkega prebivalstva. Vanjo je sodilo izročilo večinoma spontane, nezavedne,

nešolane, improvizacijske ustvarjalnosti. Najdlje se je takšna opredelitev ohranila v

etnologiji Slovencev, sodobno pojmovanje pa kulturno dediščino s kulturnimi

oblikami oziroma načini življenja v vseh obdobjih in družbenih okoljih opredeljuje

kot tradicijo. Tradicija je vse, kar se v življenju skupin in posameznikov s prenosom

skozi čas ohrani in ustali v daljšem obdobju.« (Baš, 1980, str. 267).

Prve igre so pri nas verjetno še poganskega izvora. Tisto, kar je danes igra, je

včasih bil obred (Kurent, 1989). »Obredi ki so izgubljali svojo potrebnost in vsebino, so

prehajali deloma v folklorno gledališkost, ki nima več svoje pristnosti, in deloma v

otroške igre, ki varujejo svojo resničnost.« (Vogelnik, 1990, str. 3).


UP PEF.

4

Gibanje je staro toliko, kot je star človek, in je tudi bilo edini način, s katerim so

naši predniki preživeli ter si popestrili življenje. Odrasli so prenašali svoje življenjske

izkušnje na potomce, pri čemer je bilo posnemanje vsakdanjih opravil sestavni del

vzgoje. Otroci niso tako sposobni kot odrasli, zato so dejavnosti prilagodili svojim

sposobnostim, dojemanju, kar je privedlo do aktivnosti, ki jo danes imenujemo igra

(Videmšek, Tomazini in Grojzdek, 2007).

2.1.2 Otroška igra

Igro poznamo, odkar obstaja človeštvo, in je dejavnost, ki poteka v družini, vrtcu,

šoli, na igrišču, izvajajo jo tako mestni kot primestni otroci. Igra je povsem drugačna od

vseh ostalih dejavnosti, saj je otrok v igri samostojen, ustvarjalen in izraža to, kar

doživlja tu in sedaj, uživa v dejavnosti sami, četudi ne doseže konkretnih rezultatov

(Marjanovič Umek, 2010).

»Zgodovinski viri navajajo, da so o igri razmišljali že stari Grki. Pisatelj Plutarh (1.

stol. n. št.) je o igri govoril kot o pogoju za zdravo življenje. Platon je igro povezoval

z zakoni družbe, Aristotel je pisal, da igra mora spodbuditi pri otroku takšne

aktivnosti, ki jih bo posameznik potreboval kasneje v življenju. Torej lahko vidimo,

da so že v srednjem veku razmišljali o igri na takšen način, kot je kasneje o igri

razmišljal J. J. Rousseau, in sicer tako, da se otrok v igri uči, torej da ima igra

pedagoški učinek.« (Šugman, 2004, str. 23).

»Različne psihološke teorije in iz njih izpeljani modeli predšolske vzgoje dajejo

osnovo za številne interpretacije otroške igre, vendar je v njih moč prepoznati vrsto

skupnih značilnosti, ki opredeljujejo igro: v vsebini igre se odražajo pomembni

dogodki in odnosi iz otrokovega življenja, igrače in drugi materiali soodločajo igro,

je notranje motivirana in njen cilj je lahko igralna dejavnost sama, igra otroka

osebnostno močno angažira, zato je njena izraznost zelo velika, v igri se spontano

prepletajo različna področja otrokovega razvoja, od čustvenega, socialnega,

gibalnega do spoznavnega, gre za dejavnost, za katero je značilna visoka stopnja

divergentnosti, kar pomeni, da se otrok v igri vede inventno in fleksibilno.«

(Marjanovič Umek, 2010, str. 44).

2.1.3 Vrste otroške igre

Obstaja veliko klasifikacij iger, ki so jih naredili zaradi vzgojno-izobraževalne

dejavnosti v vrtcu in šoli. V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacije otroške igre

Toličiča (1961), ki je igre razvrstil v funkcijske, domišljijske, dojemalne in ustvarjalne:

- funkcijska igra – kakršnokoli preizkušanje senzomotornih shem na predmetih:

– domišljijska igra – različne simbolne vrednosti, vključno z igro vlog;


UP PEF.

5

– dojemalna igra – npr. poslušanje, opazovanje, posnemanje, branje;

– ustvarjalna igra – npr. risanje, pisanje, oblikovanje, pripovedovanje.

Klasifikacije iger nekaterih tujih avtorjev (Šugman, 2004):

– Chanan in Francis ločita igre imitacije, igre strategije in logike, igre, ki temeljijo

na fizični dejavnosti. Ločita tudi igre s pravili (ekipa tekmuje) in igre fizičnega

tekmovanja;

– Sulton in Smith ločita tekmovalne igre, strateške igre in igre na srečo;

– Iona in Peter Opie ločita oziroma razvrščata igre v 11 skupin: lovljenje, lovljenje

s prestregom, zasledovanje, iskanje, tekmovanje v teku, dvoboj, igre napora,

drzne igre, igre ugibanja, igranje v gledališkem pomenu in oponašanje;

– Coillois (z vidika športne vzgoje, najpomembnejša klasifikacija) je igro razvrstil v

štiri skupine: aleo, agnon (tekmovalnost, rivalsvo), ilinks (npr. ritualni plesi) in

mimikrijo.

Poleg klasifikacije iger tujih avtorjev pa predstavljamo še klasifikacije iger nekaterih

Slovenskih avtorjev:

– Trdina (1955) je igre z motoričnega vidika razvrstila na živahne igre, srednje

razgibane igre in manj razgibane igre;

– Kurent (1989) je klasificiral otroške igre na samošne igre (vežbalne, domišljijske

in ustvarjalne igre) in družne igre (raji, bojne igre, gibalne igre, družabne igre);

– Novak (1960) je igre razdelil na ugibalne, skrivalne, lovilne, lučalne, bojne,

skakalne, izbirne, šaljive, bistrostne, rajalne, spretnostne, posmehovalne ali

dramske, ljubezenske, pevske in plesne;

– Šmitek (1972) je otroške igre razdelil na lovilne, ugibalne, skrivalne,

spretnostne, rajalne in šaljive.

2.1.4 Ljudsko izročilo v vrtcu

»Otrokom bomo ljudsko izročilo znali približati le, če jim ga bomo pravilno

posredovali. Otroci živijo v svetu, kjer prevladujejo otroško doživljanje, zato

izkoristimo ta čas in jim nevsiljivo in zanimivo približajmo vrednote ljudskega

izročila. Ljudske igre dandanes tonejo v pozabo, tudi tiste, za katere si radi

rečemo, da so med najbolj zanimivimi. Vzgojitelji se pri svojem delu najpogosteje

poslužujejo vedno istih, zato se ohranjajo le najbolj znane.« (Kmetec, 2010, str.

84).

»Če poustvarjamo ljudsko izročilo v predšolski vzgoji, to še ne pomeni, da ga

moramo v okviru folklorne skupine, ki bo naučeno pripravljala za nastop, ampak


UP PEF.

6

skušamo doseči, da bo otrok ples in petje sprejel kot vsakdanjo igro, kot razvedrilo.«

(Kmetec, 2010, str. 84).

»Obstajata vsaj dve knjigi avtorja Cvetka (2000), ki jih vzgojitelji in drugi, ki izročilo

prenašajo na predšolske otroke, premalo poznajo.« (Kmetec, 2010, str. 84).

»Prva je Najmanjše igre na Slovenskem, kjer najdemo veliko zapisov iger, ki se jih

otroci zelo radi igrajo: igre z deli obraza; igre z(a) nos(om); če ti kaj pade v oko,

udarjanje po licu, igra s sapo in slino, dviganje za glavo; igre z deli telesa; gnetenje

in žgečkanje otrok; hranjenje majhnega otroka; pikanje, lulanje in kakanje; igre s

prsti; igre po dlani; igre na hrbtu dlani; igre po členkih; tolčenje po rokah;

ugibalnice; smejalne igre; strašilne igre; napeljevalne ... druga pa Slovenske

otroške prstne igre. Obstaja kar precej literature, iz katere lahko črpamo ideje za

ustvarjanje v vrtcih.« (Kmetec, 2010, str. 84).

»Znanje vzgojiteljev o ljudskem izročilu bi moralo biti na prvem mestu, žal pa kljub

zahtevam kurikuluma ni niti na zadnjem mestu.« (Kmetec, 2010, str. 84).

V rokah dobrega učitelja, postane igra odlično vzgojno sredstvo. V njej lahko

spozna in usmerja otrokovo osebnost bolj kot pri katerikoli drugi dejavnosti. V

sproščeni igri, ko fantazija dobi krila, otrok pokaže svojo osebnost oziroma

domiselnost, tovariškost, strpnost, zadržanost, agresivnost. Igra je najboljša priložnost

za vzgojo (Videmšek in Pišot, 2007).

2.2 Gibanje

Otrokovi primarni potrebi sta potreba po gibanju in igri. Z gibanjem telesa je

pogojeno zaznavanje okolice, časa, prostora in samega sebe. Ko otrok začne

obvladovati svoje telo, začenja sčasoma čutiti varnost, ugodje, pridobi si samozavest in

samozaupanje ter se tako počuti bolje.

Kroflič in Gobec (1992) navajata, da pri plesnem gibanju otrok začne spoznavati

svoje telo, začne se zavedati raznovrstnosti svojega gibanja, prostora in časa ter

raznovrstnih možnosti za izrabo svoje energije. Otrok s telesnim stanjem pri plesu

izraža svoje duševno počutje, torej se njegova čustva kažejo v govorici telesa. Z

razvojem motorike se hkrati razvija celotna sposobnost nadzorovanja telesa, ki pa je

odvisna od obvladovanja gibanja in vpliva na telesni, mentalni in emocionalni razvoj.

S pomočjo ljudskih iger otrok razvija gibalne sposobnosti (predvsem koordinacijo

gibanja posameznih delov telesa in celotnega telesa), saj tovrstne igre vključujejo tudi

naravne oblike gibanja (hojo, tek, plazenje, valjanje, skoke, plezanje, dvigovanje).


UP PEF.

7

V kurikulumu za vrtce je kot cilj gibalne dejavnosti določeno tudi usvajanje

osnovnih prvin ljudskih rajalnih iger. Z usvajanjem ljudskih iger izpopolnjujemo tudi

druge cilje gibalnega področja: skladnost gibanja, razvijanje moči, gibljivosti, hitrosti,

natančnosti, razvijanje finomotorike, sproščeno izvajanje naravnih in elementarnih iger

ipd.

2.2.1 Pomen gibanja za otrokov celostni razvoj

»Gibanje je staro toliko, kot je star človek. Bilo je edini način, s katerim so naši

predniki preživeli in si tudi popestrili življenje. Hodili so, ko so se selili iz kraja v

kraj, tekli so pred pobesnelimi živalmi, preskakovali so potoke, plezali po drevesih,

ko so iskali hrano. Vse to iz enega samega razloga: preživeti. Odrasli so prenašali

svoje življenjske izkušnje na potomce, pri čemer je bilo posnemanje vsakdanjih

opravil sestavni del vzgoje. Otroci pa niso tako sposobni kot odrasli, zato so

dejavnosti prilagodili svojim sposobnostim in svojemu dojemanju, kar je privedlo do

aktivnosti, ki jih danes imenujemo igra. Ker dejavnost ni bila več tesno povezana s

preživetjem, je pridobila tudi navdih zabavnosti in tekmovalnosti. Vsak otrok ima

svoj tempo razvoja, katerega določa njegova biološka ura.« (Gallahue in Ozmun,

2006, str. 8).

V današnjem času se je človek gibalno polenil. Vedno bolj se zavedamo, da je

predšolsko obdobje zelo pomembno obdobje v človekovem življenju. Predstavlja temelj

nadaljnjega življenja in človekovega razvoja. Če otroka zgodaj seznanimo z gibanjem

in športno aktivnostjo, je na dobri poti, da bo to počel tudi v prihodnosti. Nehote mu

privzgojimo potrebo po gibanju in aktivnosti.

»Gibalna/športna aktivnost, predvsem v predšolskem obdobju, je ključnega

pomena za otrokov gibalni in funkcionalni razvoj. Gibalna/športna aktivnost vpliva

tudi na spoznavne, socialne in čustvene sposobnosti otroka. Kadar otrokova

potreba po gibanju ni zadovoljena, se kažejo posledice, kot so nemirnost. Z

različnimi dejavnostmi tako otrok ohranja in krepi zdravje, razvija svojo igro in

postaja bolj samozavesten.« (Videmšek idr., 2007, str. 9–10).

»Igre so večinoma vodene, pa vendar prepustimo tudi otroku dovolj prostosti, da

najde druge možnosti igranja zunaj teh okvirov. Spodbujati ga je treba v tem, kajti

edino tako ga bomo resnično navdušili in pritegnili k aktivnosti. Pri izboru iger

moramo biti dovolj široki in enako občutljivi za vse otroke. Vsak mora imeti

možnost, da se uveljavi, da začuti sebe kot enakovrednega člana skupine, da je ob

tem zadovoljen, da se uči in sprosti, razgiba ali zabava.« (Videmšek idr., 2007, str.

11).


UP PEF.

8

»Z gibanjem otrok zadovoljuje svoje primarne in sekundarne potrebe. Med

primarne uvrščamo gibanje in funkcionalne sposobnosti, med sekundarne pa

samospoštovanje, varnost, ugodje ipd.« (Miklič, 2008, str. 11).

»Gibalna/športna aktivnost ima zelo pomembno vlogo pri razvoju predšolskega

otroka. Vodi in usmerja ga k svobodni ustvarjalnosti, igrivosti, izražanju čustev,

tekmovalnosti ter h kvalitetni izrabi prostega časa, kar je nujno in zelo pomembno

za kasnejši razvoj. Zato je pomembno, da otroka čim prej vključimo v organiziran

in voden proces vadbe, ki mu omogoča usvajanje in pridobivanje temeljnih gibalnih

nalog. Gibalna/športna aktivnost v predšolskem obdobju je nujna, saj se otrok v

tem obdobju nauči temeljnih gibanj. Kasnejše vključevanje v vadbeni proces bo

otežilo učinkovit razvoj motoričnih sposobnosti otroka.« (Bohinc, 2002, str. 78).

»Gibalne/športne aktivnosti so pomemben segment zdravega življenjskega sloga

otrok, ki zmanjšujejo možnosti za razne bolezni.« (Planinšec in Pišot, 2004, str. 9).

»Otrokova družina ima pri zgodnjem vključevanju otroka v gibalno dejavnost

najpomembnejšo vlogo. Saj je prav družina tista, ki ga lahko v začetnem obdobju

oblikuje in mu pomaga pri pridobivanju izkušenj v gibalno/športnih aktivnosti.« (Berčič,

2004, str. 28).

2.2.2 Ljudske igre pri gibalni/športni aktivnosti

Da bi lahko uspešno izvajali nekatere ljudske igre, je za to potrebno predhodno

znanje in seveda razvitost motoričnih sposobnosti na določeni ravni, saj je navedeno

temelj za izvajanje različnih gibalnih spretnosti. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da so

pri tem pomembne tudi druge človekove sposobnosti in značilnosti. Učenje in izvajanje

različnih gibalnih spretnosti bo torej uspešnejše, če bodo motorične sposobnosti dovolj

razvite (Pišot in Planinšec, 2005).

Koliko se tovrstne igre v vrtcu izvajajo, je odvisno od zainteresiranosti vzgojitelja za

gibanje. Za ljudske igre ne potrebujemo posebnih pripomočkov ali prostora, zato jih

lahko izvajamo kjerkoli, le da izberemo primerno igro, ki ustreza prostoru in ravni

razvitosti motoričnih sposobnosti otrok, seveda pa je otrokom najlepše takrat, ko se

igre izvajajo na prostem v družbi odraslih in otrok.

Ljudske igre lahko v vrtcih vključujemo v vsakdanje delo. Uporabljamo jih lahko kot

igre v uvodnem pripravljalnem delu, v zaključnem delu ali pa v glavnem delu za

razvijanje motoričnih sposobnosti in za ustvarjanje novih gibalnih konceptov.


UP PEF.

9

2.2.3 Ljudske igre, primerne za vrtec

Zaradi velike gibalne pestrosti, ki jo vsebujejo ljudske igre, nam nudijo mnogo

možnosti za pridobivanje novih gibalnih informacij in izkušenj. Poleg tega pa so igre

izvrstno sredstvo za oblikovanje in utrjevanje že pridobljenih gibalnih spretnosti

(Pistotnik, 2004).

S pomočjo ljudskih iger lahko na neprisiljen in otroku prijeten način vplivamo na

razvoj njegovih motoričnih sposobnosti in utrjujemo motorične informacije. Ker pa je

splošna značilnost teh iger predvsem gibanje, lahko z njimi vplivamo na mnoge

pomembne funkcionalne sisteme človeškega telesa (krvožilni sistem, lokomotorni

aparat ipd.), seveda v smislu pozitivnih sprememb, ki se kažejo v razvoju telesa, v večji

prilagodljivosti na obremenitve in v sposobnosti premagovanja večjih naporov. Te igre

so tudi pomembno sredstvo vzgoje in socializacije vadečih, saj lahko z njihovo pomočjo

pomagamo posamezniku pri vključevanju v družbo ter pri usmerjanju njegovega

čustvovanja in obnašanja v različnih okoliščinah (Pistotnik, 2004).

Otroci, še posebej predšolski, živijo v svojem svetu, v katerem prevladujeta

otroško doživljanje in domišljija, zato otrokom približajmo vrednote ljudskega izročila na

nevsiljiv in zanimiv način (Otrin, 1998).

Ljudske plese in igre odraslih umetno prirejamo za otroke, kar pa ni prav.

Posredujmo jim ljudske plesne gibalne igre, ki so namenjene otrokom, saj na ta način

pripomoremo k ohranjanju otroškega ljudskega izročila in tako spodbujamo otrokov

pozitiven odnos do ljudske umetnosti (Kroflič in Gobec, 1995).

Ljudske igre, ki so primerne za vključevanje v vrtec, lahko glede na izvedbo

razdelimo v več različnih skupin.

2.2.3.1 Rajalne igre ali rajalni plesi

Otroci plese spremljajo z različnimi besedili, ki so lahko znani ali pa si jih sproti

izmišljujejo, ob plesu pojejo, nekateri plesi pa niti ne potrebujejo glasbene ali ritmične

spremljave (Žnidar, 1993).

Pri ljudskih rajalnih igrah je potek igre določen s pravili in navodili o poteku igre.

Spremljave pesmi so kratke, melodija je v majhnem tonskem obsegu, pojavlja se

ritmizirano besedilo (Ilič, 2005).

Rajalni plesi, primerni za delo v vrtcu, so (Ramovš, 1980):

– ringaraja,

– bela, bela lilija,


UP PEF.

10

– Marička sedi na kamenu,

– potujemo v Rakitnico,

– rdeče češnje rada jem,

– abraham,

– ob bistrem potočku je mlin,

– ura je ena, medved še spi.

2.2.3.2 Gibalne igre

V otroško ljudsko izročilo sodijo tudi gibalne igre, ki nimajo izrazitih melodičnih in

ritmičnih značilnosti, vendar temeljijo na pravilih gibanja skupine ali posameznika v

prostoru ter na govorjenem besedilu (Ilič, 2005).

Igre, ki so primerne za delo v vrtcu, so (Ramovš, 1980):

– ali je kaj trden most,

– gnilo jajce,

– kdo se boji črnega moža,

– slepe miši,

– telefon,

– loviti se na okamenele.

2.2.3.3 Izštevanke

»Izšteva se tako, da se otroci postavijo v krog in eden govori izštevanko ter na

vsak izgovorjen zlog pokaže nekoga v krogu – navadno velja šteti v smeri urinega

kazalca, vendar to ni pravilo. Tisti, ki ga 'zadane' zadnji zlog pesmice, je izštet iz kroga.

Tisti, ki ostane zadnji neodštet, prevzame vodstvo igre oziroma mu je dodeljena vloga v

določeni igri.« (Vogelnik, 1990, str. 29).

Izštevanke, primerne za delo v vrtcu, so (Vogelnik, 1990):

– an ban,

– ekate pekate, cukate me,

– en kovač konja kuje,

– Ančka bančka,

– Andri bandri.

2.2.3.4 Prstne igre

»Prstne igre poznajo otroci na vseh celinah z izjemo nekaterih področjih

domorodske Avstralije zaradi posebnega načina vzgoje otrok. Igra se vedno

starejši v fizičnem kontaktu z otrokom, ki mu sedi v naročju. Otrokova roka z


UP PEF.

11

iztegnjenimi prstki je 'oder z igralci', na katerem se 'zgodi' igra. Osnovna oblika

prstne igre je po pravilu petvrstična pesemsko-dramska oblika z značilno, stalno in

določeno shemo tipa. Njihova motivika vedno vključuje konkretno, vsakdanje

življenje, njegove potrebe in zakone ter aktivnosti, ki so jim bili otroci priča vsak

dan in so jih po svoje razumeli tako v davni preteklosti kakor še danes.« (Cvetko,

Sitar in Bastašić, 1996, str. 27).

Prstne igre, ki so primerne za delo v vrtcu, so:

– miška kaško kuhala,

– prstki (ta pravi jejmo),

– ta z drevesa hruške stresa

– ipd.

2.2.3.5 Sprostitvene in plesne igre

»Sprostitvene igre temeljijo na posnemanju junakov v zgodbah, s katerimi se otroci

čustveno enačijo. Otroke pridobimo tako, da jim pripovedujemo zgodbice, v katerih

junaki na različne načine doživljajo sprostitev. Ob poslušanju in posnemanju tudi otroci

doživljajo sprostitev.« (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 69).

»Plesne igre nas pritegnejo v veliko večji meri kot delo. Vanje človek vloži več

energije, sposobnosti, razuma in pozornosti. Tudi otrok se skozi igro znajde v

povsem drugem svetu. Pravzaprav je že vsako ustvarjanje z gibom zanj igra, ki ji

ne pozna konca. Seveda je načinov igranja zanj izredno veliko, na nas pa je, da

damo otrokom možnost, da skozi igro bogatijo gibalna znanja, povečujejo svojo

spontanost in sposobnost improvizacije. Igre vedno prilagodimo starostni stopnji

otrok. Upoštevamo, da ne smejo trajati predolgo in da se tudi sami večkrat

znajdemo v igralnem prostoru.« (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 68).

2.3 Povezovanje ljudskih iger z drugimi področji

Ljudske igre najpogosteje povezujemo s področjem umetnosti, seveda pa

vključujemo tudi področje narave, družbe in jezika. Otroci aktivno sodelujejo pri

izvajanju teh iger in na različnih področjih skozi igro pridobivajo nova spoznanja.

Z obvladovanjem in ustvarjanjem gibalnih motivov v ljudskih igrah otrok razvije

različne gibalne in kompozicijske sposobnosti. Seveda si razvija tudi posluh, občutek

za ritem, se uvaja v petje, izčiščuje govor, pridobiva prostorske predstave idr.

Neposredni telesni stik (dotik) v igri nudi otroku občutek varnosti in pripadnosti skupini

(Kroflič in Gobec, 1995).


UP PEF.

12

2.4 Dosedanje raziskave

Romih (2015) ugotavlja, da vzgojitelji sicer ljudske igre vključujejo v svoje delo,

vendar se poslužujejo bolj ali manj enakih iger, tistih, ki jih dobro poznajo. Ugotavlja

tudi, da je uporaba ljudskih iger odvisna od starosti vzgojitelja, od seznanitve vzgojitelja

z ljudskimi igrami in od njegovega interesa igranja ljudskih iger. Starejši vzgojitelji torej

večkrat uporabljajo ljudske igre pri svojem delu.

Pori (2009) ugotavlja, da vzgojitelji v svoje delo vključujejo raznovrstne ljudske igre,

kar je razveseljujoč podatek.

Da se ljudske igre premalokrat uporabljajo pri delu v vrtcu, ugotavlja tudi Pačnik

(2010). Po njenih raziskavah sodeč, vzgojitelji premalokrat posežejo po literaturi o

ljudskih igrah ter da le te ni veliko.

Dosedanje raziskave torej kažejo, da strokovni delavci (pretežno starejši)

vključujejo ljudske igre v delo v vrtcih, vendar premalokrat.

Večina raziskav o uporabi ljudskih iger v vrtcu je bila osredotočena na eno regijo

oziroma en kraj.


UP PEF.

13

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem

Ljudske igre so stare oziroma že skoraj pozabljene igre. Ljudske igre so se igrali

že naši dedki in babice. Prenašale so se iz roda v rod. Bile so raznolike in preproste,

zato so se jih lahko hitro naučili. Ljudske igre so poskrbele za dobro vzdušje, z njimi so

si krajšali čas. Pripomočki so bili iz naravnih materialov, ki so bili lahko dostopni (npr.

palice, kamenje,...).

Slovenske ljudske igre so del kulturne dediščine, ki se prenašajo se iz roda v rod in

prav je, da jih ohranjamo in tudi mi prenašamo na mlajše generacije. V slovenskih

vrtcih je premalo vključevanja ljudskih iger v vodeno gibalno/športno aktivnost in torej

posledično seznanjenja z ljudskim izročilom. Vzgojitelj ima pomembno vlogo, saj skrbi

za otrokov celostni razvoj. Zagotavlja in ustvarja možnosti za razvoj otrokovih duševnih

in telesnih sposobnosti ter potreb, razvija otrokovo radovednost, ustvarjalnost,

samostojnost, komunikacijo, sposobnost razmišljanja.

Predvidevamo, da se večina vzgojiteljev v vrtcih ne zaveda, kolikšna je vrednost

uporabe ljudskih iger, saj so močno povezane in prepletene z vsemi področji

kurikuluma za vrtce.

Potreba po igri in po gibanju nam je prirojena, vendar je današnja generacija otrok

igre, ki smo se jih igrali včasih, zamenjala z igrami za računalniki in televizorjem.

Menimo, da je vzgojiteljeva naloga otroke spodbuditi h gibanju. Spodbudimo jih lahko z

aktivnostmi, ki pri otrocih spodbujajo neprisilno vključevanje v gibanje. Takšna

aktivnost je lahko tudi ljudska igra, saj je lahko otrokom zabavna, zanimiva in prinaša

veliko smeha. Predvidevamo, da bi uporaba ljudskih iger v vodeni gibalni/športni

aktivnosti otroke popeljala in vključila v aktivnost brez dodatne motivacije, saj bi se pri

takšni vodeni gibalni/športni aktivnosti, ki vključuje ljudske igre, ne le docela razgibali,

ampak bi se tudi zabavali.

3.2 Namen in cilji

Namen in cilji diplomske naloge so ugotoviti, koliko so v vrtcu ljudske igre prisotne

pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih.

3.3 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalna vprašanja diplomske naloge so:

V1: Ali vzgojitelji vključujejo ljudske igre pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih?

V1.1: Če jih vključujejo, katere ljudske igre izberejo?


UP PEF.

14

V2: Kako pogosto vzgojitelji vključijo ljudske igre v vodeno gibalno/športno

aktivnost?

V3: Ali vzgojitelji pogosteje uporabljajo ljudske igre v mestnih ali v primestnih

vrtcih?

3.4 Metodologija

3.4.1 Metoda raziskovanja

V teoretičnem delu naloge bomo uporabili deskriptivno metodo dela, v empiričnem

delu pa kvantitativno metodo dela.

3.4.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavi je sodelovalo 68 vzgojiteljic (97,1 %) in 2 vzgojitelja (2,8 %) iz mestnih

in primestnih vrtcev Savinjske, Gorenjske, Primorske, Pomurske, Ljubljanske,

Podravske, Dolenjske in Koroške regije.

Skoraj polovica strokovnih delavcev (32 oziroma 45,7 %) je starih med 35 in 45 let,

27 (38,6 %) jih je starih od 23 do 35 let, 11 (15,7 %) pa med 45 do 55 in več.

Dodiplomski študijski program Predšolska vzgoja ima zaključeno 32 (45,7 %)

strokovnih delavcev, 28 (40,0 %) anketirancev ima zaključeno srednjo vzgojiteljsko

šolo, ostalih 10 (14,2 %) pa ima srednjo ali poklicno šolo, smer predšolska vzgoja.

3.4.3 Pripomočki

Kot instrument raziskovanja smo uporabili vprašalnik. Vseboval je 12 vprašanj, 8

vprašanj zaprtega in 4 vprašanja odprtega tipa.

3.4.4 Postopek zbiranja podatkov

Raziskava je potekala meseca avgustu 2016. Po predhodnem soglasju vodstev

vrtcev smo vprašalnike poslali po pošti. Vsem vrtcem smo priložili kuverto z znamkami

in našim naslovom, na katerega so vrnili izpolnjene vprašalnike.

3.4.5 Postopek obdelave podatkov

Zbrane odgovore smo prikazali grafično in tabelarično v programu Excel. Izračunali

smo odstotni delež za posamezni odgovor.

3.5 Rezultati in razprava

Vseh 70 (100 %) anketirancev pozna ljudske igre. Iz rezultatov je razvidno, da

ljudske igre poznajo oziroma da so z njimi seznanjeni, koliko pa jih uporabljajo in


UP PEF.

15

vključujejo v svoje delo, pa je odvisno od tega, ali so zainteresirane za ljudske igre ali

ne.

V otroškem obdobju so anketirance spremljale različne igre. Med najpogostejše so

zapisali: gnilo jajce, ringa raja, ali je kaj trden most?, bela bela lilija, ta pravi »pijmo«,

križ kraž, kdo se boji črnega moža?, rdeče češnje rad/-a jem, zemljo krast, slepe miši,

Janez, kje si, potujemo v Rakitnico, ravbarji in žandarji, a je črna kuhar'ca doma?,

ristanc, mačke in miši, koza klanf in volkalca.

Na vprašanje: »Zakaj je ljudsko izročilo pomembno za otrokov celostni razvoj?« so

anketiranci podali različne odgovore, in sicer so nekateri menili, da zaradi ohranjanja

samega ljudskega izročila in kulturne dediščine, zaradi spoznavanja svoje kulture, ki

največkrat izhaja iz ožjega okolja (novi izrazi, igre nekoč in danes, orientacija v

prostoru oziroma telesa, gibalna spretnost, ljudsko izročilo skozi igro, zaradi vključitve

plesa, gibalne igre, petje, rajalne igre, prstne igre, ritmično izgovarjanje, izštevanke in

rime).

Ljudsko izročilo je po mnenju nekaterih strokovnih delavcev pomembno zaradi

gibalne spretnosti, otrok se razvija celostno in na vseh področjih (gibanje, jezik, narava,

družba, umetnost).

Z ljudskim izročilom se ohranja tudi tradicija, otrok pa se s pomočjo ljudskega

izročila giblje, prepeva, se plesno izraža, ob teh igrah mora razmišljati. Po mnenju

anketirancev je pomembno zato, ker sta gibanje in razmišljanje pri teh igrah tesno

povezana, zaradi spoznavanja preteklosti oziroma življenja prednikov, saj so tudi

včasih poznali igre (veliko več so se igrali na prostem kot danes), s pripovedovanjem,

petjem, igranjem, kot je bilo nekoč, pri otroku izzovemo prijetno čustveno stanje.

Ljudske igre otroke notranje motivirajo, imajo neprecenljivo vrednost v

komunikacijskem, umetnostnem in psihološkem razvoju. Ljudsko izročilo zajema veliko:

ples, gibanje, petje, pripovedovanje, zabavo, torej vse dejavnike, ki so potrebni za

otrokov celostni razvoj.

Po mnenju anketirancev je pomembno tudi zato, ker se otroci danes gibanju

izmikajo, igre, kakršne so se igrali včasih, pa jih s svojo zanimivo vsebino pritegnejo h

gibanju.

Rezultati vprašalnika so pokazali, da pri vodeni gibalni/športni aktivnosti ljudske

igre vključuje kar 63 (90 %) anketirancev. Ostali strokovni delavci (7 oziroma 10 %) pa

ljudskih iger ne vključujejo v svoje delo.


UP PEF.

16

63

20

30

40

50

60

70

Slika 1: Prisotnost ljudske igre pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih.

Anketiranci pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih največkrat uporabljajo igro kdo

se boji črnega moža? (22 anketirancev oziroma 34,9 %), ljudsko igro ti loviš uporablja

12 (19 %) anketirancev. Igro gnilo jajce pri svojem delu uporablja 10 (15,8 %)

vzgojiteljev, slepih miši se poslužuje 8 (12,7 %) anketirancev. Zelo lepo, vendar za

najmlajše nekoliko prezahtevno igro ali je kaj trden most? v svoje delo vključuje le 6

(9,5 %) anketirancev, prav tako jih zelo malo uporablja ljudsko igro Janez, kje si? – 5

oziroma 7,9 %). Nihče od anketirancev ne uporablja ljudske igre zemljo krast, ker je ta

igra primerna za starejše starostne skupine.

5

22

12

0

8

10

6

0

5

10

15

20

25

Janez kje si Kdo se bojičrnegamoža

Ti loviš Zemljokrast

Slepe miši Gnilo jajce Ali je kajtrden most

Slika 2: Izbor ljudskih iger pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih.

Šaljive in spretnostne ljudske igre vključuje v gibalno/športno aktivnost 27 (42,8 %)

strokovnih delavcev. Lovilne ljudske igre (slepa miš) v svoje delo vključuje 23 (36,5 %)


UP PEF.

17

vzgojiteljev, ugibalne ljudske igre (rihtarja bit in rinčke talat) uporablja 8 (12,7 %)

vzgojiteljev. Nekoliko manj se strokovni delavci poslužujejo igranja skrivalnih ljudskih

iger (skrivanje na pofoček), le 3 (4,7 %), ter igranja skakalnih, bojnih ljudskih iger (kurji

boj), 2 anketiranca (3,2 %). Le dva strokovna delavca uporabljata lučalne igre (svinjko

vganjat, koza klamf).

Vključevanje teh ljudskih iger v vodeno gibalno/športno aktivnost je lahko odvisno

tudi od tega, pod katero regijo spada vrtec, ter njenih običajev ali pa tudi od tega, ali je

vrtec mestni ali primestni (npr. igra koza klamf je stara pastirska igra in jo, četudi se je

igra preselila v mesta, verjetno bolj vključujejo v svoje delo v primestnih vrtcih, enako

velja za ostale »podeželske« igre).

8

3

23

02

27

0

5

10

15

20

25

30

Ugibalne Skrivalne Lovilne Lučalne Skakalne,bojne

Šaljive,spretnostne

Slika 3: Najpogosteje izbrane skupine ljudskih iger pri vodenih gibalnih/športnih

aktivnostih.

Strokovni delavci (34 oziroma 53,9 %) najpogosteje vključujejo ljudske igre v

uvodno pripravljalnem delu, 24 (38,1 %) anketirancev v zaključnem delu in 5 (7,9 %)

anketirancev jih vključuje v glavnem delu. Pri ljudskih igrah otroci sodelujejo in se v njih

vključujejo brez dodatne motivacije, kar je najverjetneje razlog, da jih vzgojitelji

najpogosteje uporabljajo v uvodno pripravljalnem delu, saj so ljudske igre primerne tudi

kot motivacija za nadaljnje delo, primerne pa niso le za motivacijo v uvodno

pripravljalnem delu, ampak imajo lahko tudi v glavnem in zaključnem delu svojo

pomembno funkcijo.


UP PEF.

18

34

5

24

0

5

10

15

20

25

30

35

40

V uvodnempripravljalnem

V glavnem V zaključnem

Slika 4: Izbor ljudskih iger v posameznih delih gibalne/športne aktivnosti.

V aktivnost ljudske igre vključuje 47 (74,6 %) anketirancev, in sicer zato, ker

menijo, da vplivajo na otrokov gibalni razvoj, 16 (25,4 %) anketirancev pa je odgovorilo,

da jih vključujejo zato, da se otrok seznani z ljudskim izročilom.

16

47

00

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

Da se otrok seznani z

ljudskim izročilomKer vplivajo na otrokov

gibalni razvoj

Drugo

Slika 5: Razlogi za izbor ljudskih iger pri gibalni/športni aktivnosti.

Ljudske igre vključuje dva- do trikrat na teden 34 (53 %) strokovnih delavcev.

Nekajkrat na mesec (štiri do petkrat na mesec) vključuje ljudske igre pri gibalni/športni

aktivnosti 29 (46,0 %) strokovnih delavcev.


UP PEF.

19

34

29

00

5

10

15

20

25

30

35

40

Večkrat na teden Večkrat na mesec Drugo

Slika 6: Pogostost vključevanja ljudskih iger pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih.

Slovenske ljudske igre so del kulturne dediščine in se prenašajo iz roda v rod.

Prenašamo jih lahko na tak način, kot so nam jih posredovali naši starši in stari starši.

Iz grafa na sliki 7 je razvidno, da ljudske igre pogosteje vključujejo v svoje delo v

primestnih vrtcih 49 (77,8 %), torej na podeželju, saj so se tam včasih večkrat igrali

tovrstne igre kot v mestih. V mestnih vrtcih se za vključevanje ljudskih iger odloča 14

(22,2 %) vzgojiteljev.

14

49

0

10

20

30

40

50

60

mestni vrtec primestni vrtec

Slika 7: Vključevanje ljudskih iger v mestnih in primestnih vrtcih.


UP PEF.

20

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomski nalogi smo proučevali uporabo ljudskih iger pri vodeni gibalni/športni

aktivnostii. Zelo pomembno se nam zdi, da se ljudsko izročilo prenaša na otroke tudi v

vrtcu. V raziskovalnem delu smo si zastavili tri raziskovalna vprašanja, na katera smo

odgovorili na podlagi dobljenih odgovorov .

Ugotovili smo, da anketiranci poznajo ljudske igre, s katerimi so jih seznanili njihovi

starši, dedki in babice. Za otrokov celostni razvoj je pomembno tudi ljudsko izročilo.

Anketiranci vključujejo ljudske igre pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih. Ugotovili

smo, da pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih največkrat uporabljajo ljudsko igro kdo

se boji črnega moža?, kot drugo najpogosteje uporabljeno ljudsko igro so navedli igro ti

loviš, na tretje mesto pa se je uvrstila ljudska igra gnilo jajce. Nihče od anketirancev pri

vodenih gibalnih/športnih aktivnostih ne uporablja ljudske igre zemljo krast, to pa zato,

ker je igra primerna za starejše otroke. Najbolj poznane ljudske igre več kot pol

anketirancev uporablja pri vodeni gibalni/športni aktivnosti dva-do trikrat na teden, kar

je spodbuden podatek. Najpogosteje ljudske igre vključujejo v uvodno pripravljalnem

delu. Ljudske igre anketiranci vključujejo zato, ker menijo, da vplivajo na otrokov gibalni

razvoj.

Viri navajajo, da otroci zaradi prehitrega tempa današnjega življenja v domačem

okolju vse manj spoznavajo ljudske igre, zato smo bili pozitivno presenečeni, da se

ljudske igre v tolikšni meri uporabljajo v vrtcih. Čeprav se kaže razlika med mestnimi in

primestnimi vrtci, je podatek kljub temu spodbuden. V prihodnje upamo in si želimo, da

se bo ljudsko izročilo še naprej prenašalo na mlajše generacije, saj bomo le na ta način

ohranili kulturno dediščino.


UP PEF.

21

5 LITERATURA IN VIRI

Baš, A. (1980). Slovensko ljudsko izročilo: pregled etnologije Slovencev. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

Berčič, H. (2004). Gibalno/športna dejavnost v otroštvu in mladosti kot dejavnik

aktivnega življenjskega sloga odraslih. V R. Pišot (ur.), Otrok v gibanju (str. 27–

28). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.

Bohinc, F. (2002). Vloga in pomen športne aktivnosti v predšolskem obdobju. V R.

Pišot (ur.), Otrok v gibanju (str. 78–80). Ljubljana: Univerza v Ljubljani.

Cvetko, I. (2000). Najmanjše igre na Slovenskem. Radovljica: Didakta.

Cvetko, I., Sitar, J. in Bastašić, Z. (1996). Slovenske otroške prstne igre. Radovljica:

Didakta.

Gallahue, D. L. in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development. New York:

The McGraw-Hill Companies.

Ilič, O. (2005). Metodika plesne vzgoje (zapiski s predavanj). Maribor: Pedagoška

fakulteta.

Kmetec, M. (2010). Ljudsko izročilo v vrtcu. Folklornik, 6, 84–85.

Kroflič, B. in Gobec, D. (1992). Ustvarjalni gib in plesna vzgoja za najmlajše. Novo

mesto: Pedagoška obzorja.

Kroflič, B. in Gobec, D. (1995). Igra, gib, ustvarjanje, učenje. Novo mesto: Pedagoška

obzorja.

Kurent, N. (1989). Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi

do zime. Ljubljana: Družina.

Marjanovič Umek, L. (2010). Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce. Ljubljana:

Založba Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Psihologija otroške igre. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Miklič, B. (2008). Analiza programov ABC športa in možnosti njihovega razvoja.

Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Novak, V. (1960). Slovenska ljudska kultura: oris. Ljubljana: DZS.

Otrin, I. (1998). Razvoj plesa in baleta. Ljubljana: Debora.


UP PEF.

22

Pačnik, A. (2010). Otroško ljudsko izročilo Šaleške doline. Diplomsko delo. Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro: elementarne in družbene igre za delo in prosti čas.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Pišot, R. in Jelovčan, G. (2012). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem

obdobju. Koper: Univerzitetna založba Annales.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales.

Planinšec, J. in Pišot, R. (2004). Gibalna dejavnost, prekomerna teža in debelost pri

otrocih. V R. Pišot (ur.), V. Stamberger, J. Zurc, A. Obid, Otrok v gibanju, Zbornik

izvlečkov in prispevkov (str. 31). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-

raziskovalno središče.

Pori, G. (2009). Ljudske igre kot sredstvo za razvijanje motoričnih sposobnosti otrok.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Ramovš, M. (1980). Plesat me pelji: plesno izročilo na Slovenskem. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

Romih, A. (2015). Uporaba ljudskih iger v vrtcih Zarja Celje. Diplomska naloga. Koper:

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Šmitek, Z. (1972). Otroške igre v Stari Kropi. Glasnik Slovenskega etnografskega

društva, 13(2), 9–13.

Šugman, R. (2004). Hura, igrajmo se v prostem času. Ljubljana: Zavod za šport

Slovenije.

Toličič, I. (1961). Otroka spoznamo v igri. Ljubljana: DZS.

Trdina, J. (1955). Štirideset iger. Ljubljana: Društvo učiteljev in profesorjev telesne

vzgoje LRS.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Videmšek, M., Tomazini, P. in Grojzdek, M. (2007). Gibalne igre z improviziranimi

pripomočki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Vogelnik, M. (1990). Ura je ena, medved še spi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Žnidar, M. (1993). Otroške ljudske rajalne igre. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v

Mariboru, Pedagoška fakulteta.


UP PEF.

23

6 PRILOGE

Priloga 1: Vprašalnik

Spoštovani!

Sem Katja Kotnik, študentka Univerze na Primorskem, Pedagoške fakultete,

študijski program Predšolska vzgoja. Pripravljam diplomsko nalogo z naslovom

Uporaba ljudskih iger pri vodeni gibalni/športni aktivnosti. Z raziskavo želim pridobiti

podatke o uporabi ljudskih iger pri vodeni gibalno/športni aktivnosti.

Ker so podatki, ki mi jih boste posredovali ključnega pomena za moje raziskovanje,

prosim, da na vprašanja odgovorite premišljeno in iskreno. Vprašalnik je anonimen in

podatki bodo namenjeni samo v raziskovalne namene naloge.

1. Ali poznate ljudske igre, s katerimi so vas seznanili starši, dedki, babice?

DA NE

Če ste odgovorili z da, napišite prosim, katera igra vas je spremljala v otroškem

obdobju (napišite samo eno ljudsko igro).

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

Zakaj je ljudsko izročilo pomembno za otrokov celostni razvoj? (Napišite na kratko

s ključnimi besedami).

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

2. Vključujete ljudske igre pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih?

DA NE

3. Katere ljudske igre uporabljate pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih? (Ustrezno

obkrožite).

a) Janez kje si?

b) Kdo se boji črnega moža?

c) Ti loviš!

d) Zemljo krast


UP PEF.

24

e) Slepe miši

f) Gnilo jajce

g) Ali je kaj trden most?

h) Drugo______________________________________________________

4. Ljudske igre delimo na več skupin. Katero skupino najpogosteje vključujete pri

vodenih gibalnih/športnih aktivnostih?

a) Ugibalne (Rihtarja bit, Rinčke talat)

b) Skrivalne (Skrivanje na pofoček)

c) Lovilne (Slepa miš)

d) Lučalne (Svinjko vganjat, Koza klanf)

e) Skakalne, bojne (Kurji boj)

f) Šaljive, spretnostne (lonec razbijat)

5. V katerem delu vodene gibalne/športne aktivnosti vključujete ljudske igre?

a) V uvodno pripravljalnem delu

b) V glavnem delu

c) V zaključnem delu

6. Zakaj vključujete ljudske igre?

a) Da se otrok seznani z ljudskim izročilom

b) Ker vplivajo na otrokov gibalni razvoj

c) Drugo__________________________________________________________

_______________________________________________________________

7. Kako pogosto uporabljate igre pri vodenih gibalnih/športnih aktivnostih?

a) večkrat na teden (2-3x na teden)

b) večkrat na mesec (4-5x na mesec)

c) jih ne izvajam


UP PEF.

25

8. V katerih vrtcih najpogosteje uporabljate ljudske igre (Ustrezno obkrožite)?

a) mestnih vrtcih

b) primestnih vrtcih

Podatki o anketirancu:

Spol: Ž M

Stopnja izobrazbe:

a) Srednja vzgojiteljska šola

b) Srednja/poklicna šola, smer predšolska vzgoja

c) Pedagoška fakulteta, smer predšolska vzgoja

d) Drugo___________

Starost:____________

Za vaše sodelovanje, se Vam najlepše zahvaljujem!

Katja Kotnik

diplomska naloga katja kotnik - upr · pedagoŠka fakulteta visokošolski strokovni študijski...

Documents