diploma koncna verzija - kopija - connecting repositories · 2017. 11. 27. · mariboru, smer...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za pedagogiko
DIPLOMSKO DELO
ANJA ČUBRIĆ
Maribor, 2011
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
Oddelek za pedagogiko
DIPLOMSKO DELO
VPLIV MATERE NA EMOCIONALNI RAZVOJ
PREDŠOLSKEGA OTROKA IN SEPARACIJSKA
ANKSIOZNOST
Mentorica: Kandidatka:
izr. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman Anja Čubrić
Maribor, februar 2011
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
Lektorica: Tjaša Burja, profesorica slovenskega jezika
Prevajalka: Kristina Mlinarič, profesorica angleškega in nemškega jezika
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila svoji mentorici izr. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman za vso
podporo, nasvete in pomoč.
Posebno zahvalo bi rada namenila izr. prof. dr. Branki Čagran za vso pomoč pri empiričnem
delu naloge.
Na koncu bi se še rada posebej zahvalila svojemu tatiju Luki, mami Renati in bratu Nenadu
za vso potrpljenje, pomoč, emocionalno podporo in spodbudne besede v času celega študija.
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
IZJAVA
Podpisana Anja Čubrić, rojena 26.02.1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, smer univerzitetni dvopredmetni pedagogika in sociologija, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Vpliv matere na emocionalni razvoj predšolskega otroka in
separacijska anksioznost pri mentorici izr. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani
brez navedbe avtorjev.
_____________________________
(podpis študentke)
Maribor, 22.2.2011
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
POVZETEK
Vez, ki se splete med materjo in otrokom že v času nosečnosti, se ne prekine niti po rojstvu.
Čeprav nista več fizično povezana, ostaneta čustveno povezana, kar se odraža v kasnejših
letih celostnega razvoja otroka. Cela vrsta raziskav pritrjuje tezi, da je materina vloga pri
otrokovem emocionalnem razvoju še kako pomembna in prav zato se, ko se govori o
separacijski anksioznosti, največkrat govori o diadi mati-otrok. Iz navedenih razlogov, smo se
v diplomskem delu osredotočili na sodelovanje mater otrok, ki obiskujejo vrtce, od starosti
treh do šestih let. V teoretičnem delu smo predstavili pomen dojenja, čustva in njihov razvoj
ter separacijsko anksioznost. Izpostavili smo emocionalni razvoj predšolskega otroka, vpliv
vzgojnih stilov na razvoj socialnih spretnosti, vedenje otroka ob ločitvi od matere in ob
ponovnem snidenju. V empiričnem delu diplomske naloge smo raziskali, v kolikšni meri
matere vplivajo na otrokov emocionalni razvoj in separacijsko anksioznost. V ta namen smo
uporabili sledeče variable: spol in starost otroka, starost in izobrazba matere, čas dojenja
otroka, očesni kontakt v času dojenja, vedenje matere in otroka ob slovesu in ponovnem
snidenju ter materin odziv ob vidnem razvojnem napredku otroka.
Ključne besede: predšolski otrok, emocionalni razvoj, separacijska anksioznost, čustva, mati,
dojenje.
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
ABSTRACT
The bond created between a mother and a child during pregnancy does not break after birth.
Although not physically, they still remain emotionally connected which caqn later be seen in
the development process of that child. A number of studies confirm the hypotheses, that the
mother plays a vital role in the childʼs emotional development and that is why when we talk
about separation anxiety, we talk about the mother-child dyad. Based on previously
mentioned reasons we decided to focus our thesis on the preschool children between the ages
of three and six. The theoretical part presents the meaning of breast-feeding, emotions and
their development as well as separation anxiety. We specifically mentioned the emotional
development of a preschool child, the impact of different educational styles on the childs
social skills and the childʼs behaviour when it is taken away from its mother and when they
reunite. The empirical part of out thesis studies to what extent mothers affect their childʼs
emotional development and separation anxiety. In this research the following variables were
used: childs age and sex, mothers age and education, the duration of breast-feeding, eye
contact during breast-feeding, motherʼs and childʼs behaviour when they part and reunite and
motherʼs reaction to the visible progress of her child.
Key words: preschool child, emotional development, separation anxiety, emotions, mother,
breast-feeding
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
KAZALO
I. TEORETIČNI DEL .............................................................................................................. 1
1.1 Vedenje fetusa ..................................................................................................................... 1
1.2 Porod ................................................................................................................................... 2
1.3 Simbioza - mit ali resnica ..................................................................................................... 3
1.4 Dojenje ................................................................................................................................ 6
1.5 Čustva in razvoj čustev......................................................................................................... 11
1.5.1 Funkcije čustev .............................................................................................................. 13
1.5.2 Področja čustev .............................................................................................................. 14
1.5.2.1 Izražanje čustev ........................................................................................................ 14
1.5.2.2 Prepoznavanje čustev ................................................................................................ 14
1.5.2.3 Uravnavanje čustev ................................................................................................... 15
1.5.3 Značilnosti in razvoj nekaterih temeljnih čustev: veselje, strah, jeza in žalost .................. 16
1.5.3.1 Veselje ..................................................................................................................... 16
1.5.3.2 Strah ......................................................................................................................... 16
1.5.3.3 Jeza .......................................................................................................................... 17
1.5.3.4 Žalost ....................................................................................................................... 18
1.5.3.5 Razvoj čustev ........................................................................................................... 19
1.5.3.5.1 Razvoj razumevanja vzrokov za čustva ............................................................... 20
1.5.3.5.2 Razvoj nadzora oziroma uravnavanja čustev ....................................................... 21
1.5.3.5.3 Razvoj čustev v obdobju dojenčka in malčka....................................................... 22
1.5.4 Razvoj razumevanja in nadzorovanja čustev v otroštvu ................................................... 23
1.5.5 S čustvi povezano vedenje v socialnih interakcijah ......................................................... 26
1.5.5.1 Prosocialno vedenje .................................................................................................. 26
1.5.6 Temperament in osebnost v zgodnjem otroštvu ............................................................... 27
1.5.6.1 Vloga temperamenta v čustveno-socialnem prilagajanju............................................ 28
1.5.6.2 Odnosi med vrstniki .................................................................................................. 30
1.5.6.2.1 Vpliv vzgojnih stilov na socialne spretnosti otroka .............................................. 31
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
1.6 Razvoj navezanosti .............................................................................................................. 36
1.6.1 Kakovost navezanosti .................................................................................................... 38
1.6.2 Stabilnost kakovosti navezanosti.................................................................................... 42
1.6.3 Odziv otroka na vključevanje v vrtec ............................................................................. 43
1.6.4 Veljavnost vzorcev navezanosti ..................................................................................... 44
1.6.5 Separacijska anksioznost ............................................................................................... 46
1.6.5.1 Otrokova navezanost na mamo .................................................................................. 47
1.6.5.2 Otrokova in mamina vloga pri njuni interakciji .......................................................... 48
1.6.5.3 Otrokov odziv na separacijo od matere ...................................................................... 49
1.6.5.4 Anksiozna navezanost................................................................................................ 52
II. EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................ 56
2.1 Namen ................................................................................................................................. 56
2.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev ........................................................................................ 56
2.2.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................. 56
2.2.2 Raziskovalne hipoteze ................................................................................................... 62
2.2.3 Spremenljivke ............................................................................................................... 62
2.3 Metodologija ........................................................................................................................ 64
2.3.1 Raziskovalne metode ..................................................................................................... 64
2.3.2 Raziskovalni vzorec....................................................................................................... 65
2.3.3 Postopki zbiranja podatkov ............................................................................................ 66
2.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov ................................................................................. 66
2.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti vprašalnika ........................................................ 66
2.3.4 Postopki obdelave podatkov .......................................................................................... 67
2.4 Rezultati in interpretacija ..................................................................................................... 68
2.4.1 Vprašanja, vezana na dojenje otroka .............................................................................. 68
2.4.2 Vprašanja, vezana na usmerjenost otroka navzven v socialno okolje oziroma
navznoter .......................................................................................................................... 70
2.4.3 Vprašanja, vezana na separacijsko anksioznost .............................................................. 88
2.4.4 Rezultati korelacij in razlik ............................................................................................ 118
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
2.5 Sklep.................................................................................................................................... 122
VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................... 125
PRILOGA: anketni vprašalnik ................................................................................................... 128
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
1
I. TEORETIČNI DEL
1.1. Vedenje fetusa
Z gotovostjo lahko trdimo, da že fetusu dozoreva senzorna receptivnost – to je zmožnost
sprejemanja dražljajev. Prvo občutljivo področje je predel ust, vključno z delom prebavnega
sistema. Kmalu se pridruži tudi občutljivost kože, kar govori o pomembnosti zaznave dotika
in nato giba. Seveda ta receptivnost ni namenjena razlikovanju med različnimi značilnostmi
dražljajev. Funkcija senzorike v tem času je “relacijska”, kar pomeni, da zaznave omogočajo
vzpostavljanje odnosa in ločevanje med dobrim in slabim zase, “svojim” in “ne svojim”,
obračanje “k” ali “proč”. Fetus že ustvari tako imenovano kožno reakcijo – izvede gibe, ki mu
omogočajo sprejemati nove in nove dražljaje. Na primer s palčkom najde pot do ust in ga
prične sesati. To mu očitno omogoča nove izkušnje ugodja, zato se takšna akcija utiri v
navado. Z gibi je tudi vse bolj v kontaktu s stenami maternice, kar predstavlja zibelko
komunikacije z materjo. Pri tem je ritem temelj odnosa. Izjemno pomembno je to, da je ritem
ne le obljuba ponavljanja, ampak tudi konstantnosti. S tem postaja temelj zaupanja. Zato je
tudi po rojstvu otroka dotikanje, zibanje, ritmično ponavljanje drugih dražljajev tako
pomemben sestavni del odnosa. Vanj se vsidrajo pozitivne emocije in vera v konstantnost,
občutek domačnosti. Otrok, ki je v prvih letih življenja izpostavljen občutkom hude
osamljenosti, se pogosto umakne iz kontakta z okoljem v kontakt s seboj ter išče pomiritve z
ritmičnim pozibavanjem. Na senzoriki in motoriki oziroma na osnovi dozorevanja teh funkcij,
na sprejemanju dražljajev iz okolja pa tudi na lastni aktivnosti gradi svoj nadaljnji razvoj.
Temelj prilagajanja so telesne funkcije – zorenje motorike in senzorike ter uravnavanje
fizioloških funkcij preko avtonomnega živčnega sistema. Aktivnost organizma, ki temelji na
teh funkcijah, v interakciji z okoljem oblikuje psihično strukturo, katere dela sta tudi
inteligentnost in emocije. Kaže torej, da je fetus sposoben razviti zaščitne mehanizme in se
tako prilagajati stresnim situacijam. Še posebej je očitno dejstvo, da otroci, ki so v fetusnem
obdobju oblikovali stabilne zaščitne mehanizme, tudi kasneje posedujejo višjo stopnjo
emocionalne in vedenjske kontrole. Fetusovo življenje potemtakem ni “stanje oceanske
blaženosti” /…/, ampak prej priprava na stres poroda (Praper, 1992, 38-41).
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
2
1.2 Porod
O tem, kako otrok doživlja porod, je veliko ugibanj /…/. Nekateri raziskovalci so mnenja, da
je novorojenček še tako nezrel, da stres rojstva ne more biti hud, ker otrok še ne zaznava, še
manj pa se zaveda vseh sprememb, ki bi jih utegnil doživeti kot boleče. Zadnje čase vse bolj
kaže, da so najbližje resnici tisti, ki menijo, da rojstvo za otroka ni hud šok, ker se je nanj
pripravil s tem, ko je že vzpostavil lastne varovalne mehanizme. Poseduje brezpogojne
reflekse, navajen je na zvok, svetlobo, dotik in gib. Lahko reagira z odvračanjem ali s
približevanjem. V maternici je izvežbal gibe dihanja, sesanje, aktiviral pa je tudi prebavo ob
tem, ko je požiral plodovnico. Skratka, opremljen je za raznovrstne odgovore (prav tam).
Variacije, do katerih prihaja v procesu poroda in resne travme v prvih tednih po porodu, lahko
povečajo anksiozni odziv otroka in anksiozni potencial, ki lahko vodi do resnejših psiholoških
nevarnosti kasneje v življenju (Bowlby, 1973, 275).
Običajna metoda poroda /…/ je vaginalni porod. Carski rez je porod z operativnim posegom,
pri katerem dojenčku pomagajo iz maternice skozi rez na porodničinem trebuhu. Najvišji
odstotek porodov s carskim rezom opravijo v ZDA, v zadnjih desetletjih pa se je njihovo
število povečalo tudi v evropskih državah. Vendar pa je v devetdesetih letih 20. stoletja
število carskih rezov v ZDA upadlo /…/, število vaginalnih porodov po poprejšnjem carskem
rezu pa je naraslo. Ta gibanja kažejo na čedalje trdnejše prepričanje, da je carski rez v
številnih primerih nepotreben in celo škodljiv. Približno štirje odstotki carskih rezov se
končajo z resnimi zapleti, kot so krvavitve in okužbe. Dojenčka s takim posegom izpostavimo
tveganju, ker ga prikrajšamo za naporno pot skozi porodni kanal, pri kateri se izločajo stresni
hormoni, ki dojenčku pomagajo pri prilaganju na življenje zunaj maternice (Papalia, Wendkos
Olds in Duskin Feldman, 2003, 98).
Kako in kdaj se razvije tesna in ljubeča vez med dojenčkom in materjo? Nekateri
znanstveniki so pri raziskovanju tega pojava uporabili etološki pristop, po katerem sta
človekovo in živalsko vedenje biološko določena. Etološki pristop poudarja kritična oziroma
občutljiva obdobja v razvoju določenega vedenja.
Zelo znana je raziskava Konrada Lorenza (1957), ki je z racanjem, gaganjem in kriljenjem
komaj izvaljene račke pripravil do tega, da so mu sledile kot mami. Lorenz je pokazal, da
račke sledijo prvemu premikajočemu se predmetu, ki ga zagledajo, ne glede na to, ali pripada
njihovi vrsti. Ta pojav imenujemo vtisnjenje in je po Lorenzovemu mnenju samodejen in
nespremenljiv /…/. Vtisnjenje po Lorenzovemu mnenju nastane zaradi nagnjenosti k učenju.
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
3
Gre za pripravljenost živčnega sistema nekega organizma za pridobivanje določenih
informacij v kratkem, kritičnem obdobju zgodnjega življenja. Ali pride med človeškim
novorojenčkom in materjo do pojava, podobnega vtisnjenju? Pravzaprav ne. Raziskave so
pokazale, da v nasprotju z živalmi, ki jih je preučeval Lorenz, pri človeku kritično obdobje
navezovanja ne obstaja. Ta ugotovitev lahko zmanjša skrb in občutek krivde krušnih staršev
in staršev, ki so jih ob rojstvu ločili od otrok (Papalia idr., 2003, 107).
V knjigi z naslovom “Otrokovo prvo leto-da bo vaš otrok zdrav in živahen”, Gerde Pighin in
Bernda Simona, pa avtorja trdita, da se s prvim očesnim stikom med starši in otrokom začne
to, kar psihologi imenujejo vez ali vtisnjenje. Tudi če se z otrokom vidita šele kasneje, vez
deluje. Vzajemno zaupanje se vzpostavi, tudi če so se v prvih urah pojavile težave – to je
jasno dokazala cela vrsta raziskav. Poleg vida so zares dobro razvita tudi druga čutila:
dojenček ima izraženo čutilo za tip; lahko že vonja, okuša in sliši. Če takoj po porodu leži gol
na trebuhu svoje mame, jasno spoznava njeno toploto, njen vonj in glas in si vse te zaznave
močno vtisne v spomin. Kako dobro deluje to vtisnjenje, kažejo različni testi, v katerih so
novorojenčkom in nekaj dni starim dojenčkom predvajali magnetofonske trakove z glasovi
različnih žensk ali v katerih so morali vohati dele oblačil različnih žensk. Vsi so prepoznali
glas ali vonj svoje mame, kar je bilo mogoče nedvoumno razbrati iz njihovih odzivov (Pighin
in Simon, 2006, 10-11).
1.3 Simbioza – mit ali resnica
Izraz simbioza nam vsiljuje predstavo, da gre za vzajemni parazitski odnos dveh. Zato je
malo neprijetno, kadar nekdo govori o simbiozi med materjo in otrokom. Toda od trenutka, ko
se oplojeno jajčece vraste v steno maternice, je otrok v parazitskem odnosu. Brez tega ne bi
preživel. Bili bi zelo površni, če bi mislili, da je v simbiotskem odnosu samo otrok. Simbioza
je srečanje dveh, od katerih vsak uresničuje neke svoje potrebe preko drugega. Mati je
pripravljena dajati svojo kri in mleko, da bi doživljala svoje materinstvo, otrok pa ji prinaša
dokaze njene fantastične kreativnosti (Praper, 1992, 44-51).
Simbioza v psihološkem pomenu besede pa je vseeno le metafora. Označuje stanje
psihičnega aparata, ko ta ne loči med “jaz” in “ne jaz”, ko torej ni meje, kar je povsem
normalno v odnosu med otrokom in materjo v določenem obdobju. Simbioza se razvije med
otrokom in materjo kot nadomestek izgubljene biološke vezi po prvih dveh mesecih
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
4
otrokovega življenja izven maternice. Prva dva meseca, za katera Piaget pravi, da je radikalno
egocentričen, zmore otrok uravnavati ravnotežje le v svojem notranjem, pretežno fiziološkem
svetu. Ker ne zmore kontakta navzven, psihoanalitiki pravijo, da je v stanju avtizma. Po
drugem mesecu pa postaja sposoben ustvarjati navzven. /…/. Takšno sožitje (zlivanje v eno,
čustvena izmenjava ter fiziološko poravnavanje) omogoča otroku občutek varnosti, ki je
temelj zaupanja in kasnejšega samozaupanja. Tako je simbioza dejansko maternica
otrokovega psihičnega razvoja, zibelka kasnejših socialnih kontaktov, temelj zmožnosti
vživljanja v drugega. V izkušnjo simbioze otrok vrašča korenine svoje navezanosti /…/. Pri
tem ne kaže mešati med fenomenom navezanosti in simbioze. Simbioza je značilnost
spoznavno-emocionalnega in deloma fiziološkega življenja v obliki zlivanja v eno. Seveda pa
dobra simbioza omogoča vzpostavljanje dobre navezanosti, ki ostaja pomembna potem, ko se
v mišljenju, doživljanju in vedenju že pojavljajo razlike. Tako pravzaprav dobra simbioza
dovoljuje prehod v trdno navezanost, kar nato omogoča postopno razhajanje med otrokom in
njegovim primarnim objektom /…/. Objekt je nekakšen ščit med otrokom in okoljem ter
prevajalec hkrati, nekdo, ki za otroka dobesedno prebavlja hrano ter mu jo posreduje v
sprejemljivi obliki (prav tam).
Preseneča, kako večina mater z lahkoto ustvari kontakt z novorojenčkom. Pravimo, da
“zmorejo konstruktivno regresijo”, kar pomeni, da gredo v svojem doživljanju in akcijah tako
globoko nazaj, da lahko z otrokom komunicirajo. Razumejo, da otrok potrebuje dotik, ritem
zibanja, čebljanje in podobno. Zgodi se, da kakšna mati tega ne zmore. Boji se “pootročiti”.
Materinska nežnost se ji zdi šibkost. Cartanje in čebljanje se ji zdi neumno. Hoče, da se prične
otrok čimprej odzivati kot majhen odrasli. Tako obstaja nevarnost, da ne bo mogla ustvariti
simbioze z otrokom. Druga nevarnost je v tem, da se mati ujame v past otrokove prikupnosti,
se z njim zlije tako močno, da ji simbiotični odnos pomeni vse življenje. Naenkrat bolj ona
potrebuje otroka za ohranjanje simbioze. To se navadno pripeti tistim materam, ki samo niso
uspele oblikovati lastne identitete /…/, v psihološkem pogledu prične tako mati “sesati
otroka”. V simbiotični izmenjavi zasede mesto otroka, ki sesa, namesto da bi bila mati, ki
doji. Ljubosumna je na vsak otrokov interes za druge ljudi, na vse, kar bi ga utegnilo
odvračati od nje. Takšen tip simbioze bi lahko imenovali “vampirska” ali “kanibalska“
simbioza, saj vključuje fantazije, da si s požiranjem drugega podaljšuješ lastno življenje in
jemlješ za svoje lastnosti drugega /…/. Poenostavljeno povedano gre za to, da se obroč takšne
simbioze tako tesno zapre okrog otroka, da prične ovirati njegov razvoj individualizacije.
Vampirsko simbiozo lahko opazimo tudi kasneje, v odnosu do odraščajočega otroka. Ko se v
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
5
njegovi puberteti ponovno zaostri vprašanje, ali se bodo prebili do samostojnosti ali ne.
Problem je zaostren zaradi tega, ker je otrok v obdobju prvih treh let, ko se prebija iz
simbioze, odvisen in ranljiv. Mati ga lahko ustavlja v razvoju s prikritimi grožnjami, da ga bo
zapustila. Tako lahko v kali zatre vsakršno upornost, ki jo otrok potrebuje, če hoče doseči
samostojnost. S tem mati seveda konzervira odnos odvisnosti. Otrokov ego zastane v razvoju,
ostaja nezrel. Jung to stanje pri otroku in kasneje pri odraslem imenuje “materinski kompleks”
(prav tam).
Vse do starosti treh let smo se borili s konfliktom med željo po odvisnosti in željo po
samostojnosti. Otrok je v tem času tako oralen, da mu drugi pomeni osnovno hrano. Ljubezen
resnično doživlja skozi usta in želodec. Tudi sovraštvo gre po isti poti. Celo sesanje dojke je
povezano z doživljanjem ugodja in mišično aktivnostjo. Kadar se dogaja, da mati pri dojenju
ne vzpostavlja toplega emocionalnega kontakta, kadar ji dojenje postane boleče in neugodno,
kadar nima dovolj mleka in podobno, lahko otrokova oralna agresivnost dobiva obrise
požrešnosti, s fantazijami “izsesati do konca, imeti samo zase, ugrizniti in uničiti objekt”.
Kadar otrok to fantazijo projicira v objekt (kar mu ni težko, saj v simbiozi tudi zanj ni meja),
dobi odslikavo fantazije v obliki grožnje, da bo on požrt. “Vampirska oblika” odnosa se lahko
pokaže tudi v patološki obliki, ko mati ljubosumno ohranja otroka zase, otrok pa je blokiran v
osebni rasti. Simbiotična izkušnja je nenehni izvor inspiracije. Zaradi izjemne čustvene
nasičenosti, pomembnosti za življenje pa tudi zaradi protislovnosti, ker ti simbioza daje
osnovno hrano za rast, pa vendar tudi grozi z možnostjo, da ostaneš ujet (prav tam).
Kadar simbioza ni dobra, to dokaj hitro pusti sledi v strukturi otrokove osebnosti. V
primerih, ko se mati ne more vživljati v dojenčka in se ne poravnava z njegovim stanjem s
pomočjo ustreznega materinskega odziva, ko torej ostaja v “zunanjem svetu”, ostaja otrok
osamljen, nepotešen, lačen in izpostavljen bojaznim. Mati mu ne more biti ščit pred okoljem,
povezovanje z zunanjim svetom pa je zato, ker ni postopno in je preveč neposredno, hudo
ogrožajoče. V primeru, ko se mati sama zapre v simbiozo z otrokom, izgubi kontakt z
zunanjim svetom/…/. Simbioza se spremeni v zlato kletko, zapor za oba. Simbioze se ne
učimo. Živimo jo tako, kot smo jo izkusili kot otroci (prav tam).
Večina mater je zmožnih intuitivno razumeti otrokovo stanje in njegove potrebe. Zanjo tudi
uživati v simbiozi, obenem pa biti z eno nogo v svetu odraslih. Znajo si vzeti srečno
materinstvo ob otrokovem srečnem otroštvu /…/. Tako je mati lahko vedno korak pred svojim
dojenčkom, razume njegovo pot razvoja in podpre vsako naslednjo razvojno fazo /…/. Zato
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
6
zmore tudi brez večjih težav podpreti otrokovo napredovanje izven kroga simbioze, ne glede
na to, da ta pot pomeni, da otrok nekoč ne bo več potreboval materinske nege in jo bo s tem,
ko bo zapuščal domače gnezdo, oropal možnosti za materinsko ljubkovanje. Dobra simbioza
daje dovolj moči in poguma, da otrok nadaljuje svoj razvoj, da izpelje svoj proces separacije
in individualizacije, obenem pa mu navezanost vedno sporoča, kje je njegov položaj, da se ne
izgubi (prav tam).
1.4 Dojenje
Odločitev, ali bo mati otroka dojila ali ne, je njena lastna. Nekatere matere želijo otroka
dojiti, ampak nimajo dovolj mleka in so tako “prisiljene“ poseči po umetnem mleku; spet
druge zavestno otroku odrečejo dojenje. Za slednjo odločitev obstaja več razlogov, med
katerimi je tudi bolečina, ki jo mati občuti, ko otroka doji. Kot navaja Praper (1992), se
nekatere ženske po nepotrebnem ustrašijo, ker je to tako blizu prepovedanemu erotičnemu
užitku. Ko začne otrok gristi v bradavico, se to spreminja v neugodje, zato ga mati kdaj pa
kdaj na hitro odstavi. Tako otrok doživi tisto, česar se boji in zaradi česar z zobmi zadržuje
bradavico – izgubi dojko. Takšno dogajanje prinese izkušnjo, da je njegova aktivnost
destruktivna, razdiralna. V otrokovem prvem življenjskem letu, ko je oralen, kar pomeni, da
se senzorično odziva predvsem s predelom ust, je najpomembnejše, da razvije primerno
receptivnost – to je sposobnost sprejemanja. Pri tem ne gre le za sprejemanje hrane, čeprav je
le-to verjetno temelj sprejemanja in ponotranjanja. Ko se ustvari relacija, tudi pri jemanju
hrane ni vseeno iz čigavih rok (pri dojenčku iz čigavih prsi), jo sprejema. Zato mora z
materinim mlekom sprejeti ustrezno dozo ljubezni. Novorojenček in dojenček do šestega
meseca starosti ne moreta ločevati, kaj je dobro in kaj ni, dokler se vsebina ne pokaže kot
ugodje ali neugodje. Pravimo, da otrok ne zmore diferenciacije. Zato z materinim mlekom
pije tudi izkušnjo zaupanja ali nezaupanja. Ko dojenček že dovolj časa doživlja ugodje ali
neugodje, postaja diferenciacija boljša, obenem pa se na tej osnovi razvijajo emocije.
Simbioza med otrokom in materjo je srečanje dveh, ki vstopata v odnos s svojimi potrebami.
To pomeni, da tudi otrok izpolnjuje materi mnoge težnje. Prva je že ta, da ji daje identiteto.
Materinstva brez otroka namreč ne bi mogla okusiti (prav tam, 55).
Najugodnejši čas za prve poskuse dojenja je ura po rojstvu. Takrat je novorojenček buden –
če je porod potekal brez zapletov – in refleks sesanja je posebej močno izražen. Če lahko
dojenček takoj po rojstvu leže na mamin trebuh, z usti avtomatično išče prsi. Če bo zdaj
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
7
pravilno pristavljen k prsim, bo dojenje steklo večinoma brez večjih težav. Načeloma je tudi
po carskem rezu mogoče otroka takoj pristaviti, zlasti če je operacija potekala ob epiduralni
anesteziji, torej pri polni zavesti. V primeru popolne narkoze, mati še najbrž ne bo takoj
pripravljena otroka dojiti, a takoj ko se bo počutila bolje, je treba dojenčka čim pogosteje
pristavljati, da se bo vzpostavila redna tvorba mleka (Pighin, Simon, 2006, 21, 23).
Otrok sesa s pomočjo sesalnega refleksa, ki je prisoten pri vseh otrocih že med bivanjem v
maternici. Sproži se po rojstvu, kadar se kaj dotakne dojenčkovega ustnega neba in omogoča,
da se dojenček dovolj trdno prisesa na dojko ter se uspešno hrani. Refleks nadomesti hoteno
dejanje od 2. do 4. meseca. Pred dojenjem se pojavi reakcija, ki jo imenujemo iskalni refleks.
Gre za pomembno reakcijo, ko se mati nežno dotakne lica dojenčka z mehko površino, ta
obrne glavo v smer dražljaja. Reakcijo sproži dotik s prsno bradavico, kožo dojke ali le nežno
božanje s prstom. Otrok samodejno obrne glavo v smer dražljaja in začne šobiti ustnice.
Kadar ga mati nežno poboža po licu, preden ga pristavi na dojko, ga to dejanje neposredno
pripravi na dojenje (Morris, 2008, 24).
Preden dojenček začne jesti gosto hrano, je popolnoma odvisen od mleka, ki ga dobi iz
materinih prsi ali po steklenički. Po šestih mesecih pa ob mleku zaužije tudi nekaj goste
hrane. Med devetim in dvanajstim mesecem otrok napreduje na naslednjo razvojno stopnjo
prehranjevanja. Ko se novorojenček doji, sprva običajno zapre oči in se osredotoči na užitke
okušanja. Nekaj mesecev kasneje pa medtem ko sesa, vedno pogosteje odpira oči. Tu je zelo
pomemben podaljšan očesni stik med otrokom in materjo, saj krepi vez med njima (prav tam,
24, 52).
Prva tekočina, ki jo novorojenček dobi iz materinih prsi, je tekočina imenovana kolostrum.
Gre za rumenkasto tekočino, ki je polna beljakovin in protiteles, ki novorojenčku pomaga pri
zaščiti pred okužbami. Približno tri dni po porodu se pojavi pravo mleko, ki je dvakrat
bogatejše z maščobami in sladkorji in je tako hranljivo, da otrok hitro začne pridobivati na
teži. Otrok naj razvije svojo rutino hranjenja, sčasoma bo sam zmanjševal število zahtevanih
dojenj (prav tam, 52).
O prednostih, ki jih ima dojenje oziroma materino mleko za otroka, priča mnogo
strokovnjakov. Kot je že v prejšnjem odstavku omenjeno, kolostrum dojenčka “napolni” s
protitelesi, a ne le-to. V reviji “Otrok in družina” je navedenih nekaj teh prednosti:
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
8
v poleg naštetega vsebuje tudi dolgoverižne nenasičene maščobne kisline, ki imajo
pomembno vlogo pri razvoju možganov, živčevja in očesne retine;
v materino mleko podpira črevesno mikrofloro in vsebuje lahko prebavljivo laktozo, ki
ima ugoden vpliv na prebavo;
v z vidika higiene je dojenje oziroma materino mleko najvarnejši način prehranjevanja
dojenčka, saj je možnost črevesnih okužb, do katerih lahko pride zaradi neustrezne
priprave mlečnih nadomestkov, minimalna;
v dojenje je pomembno tudi z vidika tesne povezave matere in otroka, kar je pomembno
za zdrav duševni razvoj otroka (Troha, 2009, 16).
Strokovnjaki prav zaradi številnih pozitivnih učinkov materinega mleka priporočajo, da je
otrok izključno dojen vsaj do dopolnjenega 6. meseca starosti (nekateri to mejo zvišujejo na
vsaj dvanajst mesecev). Tudi če se dojenje podaljša, se s tem otroku ne škodi.
Pomembnosti dojenja so se zavedali tudi v času med šestnajstim in osemnajstim stoletjem,
ko so zdravniki in duhovščina po Evropi in v ameriških kolonijah prigovarjali materam, naj
dojijo svoje otroke in tako zmanjšajo stopnjo smrtnosti dojenčkov. Tudi po zaslugi
Rousseaujevih del, ki so povzdigovala vrline družinskega življenja, je dojenje spet postalo
priljubljeno (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003, 43).
Ko mati dojenčka pristavi k prsim, dobi le-ta veliko več kot le hrano. Izkusi materino
bližino, telesno toploto, stik s kožo in varnost. Vez med materjo in otrokom se med dojenjem
izjemno okrepi in nastane tesen odnos, ki lahko trajno pozitivno vpliva na čustveno in
socialno vedenje odraščajočega otroka. Ravno ta tesen stik med materjo in otrokom, je nujen,
da otrok razvije temeljni občutek zaupanja do sveta, ki ga bo v kasnejših razvojnih obdobjih
spodbudil, da se bo podajal iz materinega naročja raziskovat širše okolje. Z močnim gibanjem
vlečenja in požiranja med sesanjem se najboljše spodbuja razvoj čeljusti in zob. Poleg tega
pitje pri prsih krepi obrazne mišice, kar je pomembno za kasnejši razvoj govora.
Britanska raziskava, objavljena v “Healt Day News”, dojenju pripisuje še dodaten plus. Kot
kažejo rezultati, dojeni otroci uspešneje premagujejo stres in strah, ki se najpogosteje pojavita
v prvih šolskih letih. Raziskovalci prav tako velik pomen pripisujejo psihološki povezavi, ki v
prvih dneh nastane med materjo in otrokom. Prav ta naj bi bila zaslužna za poznejše uspešno
premagovanje stresa pri otrocih (M.B., 2008).
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
9
Medtem, ko eni poudarjajo prednosti dojenja, drugi opozarjajo na nevarnosti dojenja.
Namreč, če se otroka hrani izključno z materinim mlekom tudi po dopolnjenem četrtem
mesecu starosti, lahko to vodi do podhranjenosti. Zato menijo, da je dobro, če okrog petega ali
šestega meseca otroku ponudimo tudi drugo hrano, sploh če gre za otroke, ki so se rodili s
prenizko porodno težo (manj kot 2500 gramov) .
Na 5. simpoziju, ki ga je pod okriljem UNICEF SLO organiziral Nacionalni odbor za
spodbujanje dojenja, so bili predstavljeni rezultati raziskave, s katero so želeli zbrati
perinatalne podatke za leto 2006 iz vseh 14 slovenskih porodnišnic. Ugotovili so, da je od
18.987 živorojenih v letu 2006 v Sloveniji, 73,4 % podojenih znotraj ene ure po rojstvu.
Vaginalno rojeni so bili podojeni v 77,3 %, rojeni s carskim rezom pa v eni uri po prebujanju
mater iz anestezije v 50,6 %. Zbrani podatki za leto 2006 kažejo na relativno visok odstotek
takoj po rojstvu podojenih in na visok odstotek kadarkoli dojenih novorojenčkov. Slabši so
rezultati pri novorojenčkih, rojenih s carskimi rezi. Podatki tudi kažejo, da doslej v
porodnišnicah niso redno beležili prvih podojev (Bratanič, 2009).
V raziskavi, ki jo je opravila Lourdes Gómez Díaz leta 2004 na porodnem oddelku v eni
izmed bolnic v Madridu, jo je med drugim zanimalo, kako socialno-ekonomski status vpliva
na način hranjenja otrok. Izsledki kažejo, da matere, ki pripadajo nižjemu socialnemu statusu,
redkeje otroka hranijo s svojim mlekom, zato pogosteje posežejo po umetnem mleku ali
kombinaciji obojega, s katerim otroka hranijo predvsem v prvih treh mesecih. Matere, ki pa
pripadajo višjemu socialnemu statusu, otroka hranijo s svojim mlekom. Predpostavka je, da se
te matere bolj zavedajo pozitivnih učinkov dojenja. Prav tako jo je zanimalo, kako dejstvo, da
je mati zaposlena, vpliva na način hranjenja otroka. Zaposlene matere so pogosteje otroka
hranile s svojim mlekom (zaradi prej navedenih razlogov), vendar ko po porodu ponovno
začnejo delati, posežejo po kombinaciji svojega in umetnega mleka, zaradi prilagoditve
delovnemu urniku. Nezaposlene matere pa večkrat otroka hranijo z umetnim mlekom (Gómez
Díaz, 2004).
Unicef ocenjuje, da bi lahko z izključnim dojenjem do šestega meseca starosti letno
preprečili kar 1,3 milijona smrti otrok, mlajših od pet let v državah v razvoju, so zapisali v
izjavi za javnost. Po besedah Domjan-Arnškove v Sloveniji doji večina mater: Redke so
matere, ki se ne odločijo za dojenje, poskusi pa skoraj vsaka. Nekatere pač ne uspejo z
dojenjem. Ob odpustu iz bolnišnice je vsaj delno dojenih otrok približno 96 odstotkov, večina
pa jih doji tudi po odpustu. Ministrstvo za zdravje je kot koordinator uresničevanja aktivnosti
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
10
in ukrepov resolucije o nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010 med cilji na
področju strategije promocije dojenja predvidelo tudi vzpostavitev celovitega informacijskega
sistema stalnega in rednega spremljanja pogostnosti dojenja in uvajanja dopolnilne prehrane.
Tak sistem bi bil po besedah Domjan-Arnškove zelo koristen, saj bi spremljali otroke tudi po
odpustu iz porodnišnice (2007).
Tako ženskam, ki ne želijo dojiti kot tistim, ki ne morejo dojiti, se danes prepogosto vzbuja
slaba vest. Prigovarja se jim, da so slabe matere, da svoje dojenčke prikrajšujejo za
nenadomestljivo in s tem škodujejo njihovemu razvoju. Očitki so neupravičeni, saj je lahko
dojenček tudi z industrijsko izdelano hrano zdravo prehranjen (Pighin, Simon, 2006, 51).
Kljub prej naštetim prednostim dojenja, lahko ima ženska dober razlog, zakaj ne more dojiti.
Edino sprejemljivo nadomestilo je umetna otroška hrana na osnovi kravjega ali sojinega
mleka z dodanim železom, vitamini in minerali (Papalia idr., 2003, 117).
Včasih so prednosti hranjenja po steklenički na začetku dojenčkovega življenja očitne,
ampak ne zato, ker je steklenička tako enkratna, temveč ker je za dojenje potrebno več časa:
- dojenček hitreje začne sesati po steklenički kot na prsih, saj je treba upoštevati njegovo
udobje in zmožnosti;
- uporaba stekleničk prilagojenega mleka od začetka, omogoča materi, da se oddalji od
intenzivne telesne in čustvene vpletenosti z dojenčkom, ki jo zahteva dojenje.
Če mati otroka doji in občasno hrani s stekleničko, še ne pomeni, da je dojenja konec
(Leach, 2004, 59).
Z odstavljanjem se konča obdobje intimnosti matere in otroka. Vendar lahko ostane tudi brez
dojenja odnos med materjo in otrokom tesen in prisrčen. Obdobje odstavljanja za dojenčka
pomeni tudi korak proti samostojnosti. Med šestim in osmim mesecem lahko matere začnejo
svojega otroka postopoma odstavljati, saj večina otrok v tem času samih od sebe da znak za
spremembo prehrane: zraste prvi zob in zanimanje za prsi postopoma upade. Dlje ko mati
čaka z odstavljanjem, težje se bo otrok odpovedal prsim. Nekateri otroci, ki še po devetem
mesecu niso odstavljeni, vztrajajo še v drugem letu življenja in hočejo biti dojeni. Nekateri
dojenčki se presenetljivo vztrajno upirajo odstavljanju. Eden od namigov, kako otroka
odstaviti je ta, da mati otroku ponudi mleko z žlico. Še bolje je, če za to nalogo določi očeta
ali drugo zaupno osebo. Izkušnje so take, da veliko dojenčkov lažje sprejme, da jih odvadi oče
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
11
– ne nazadnje nima polnih prsi, ki bi jih dojenčku lahko zamolčal (Pighin, Simon, 2006, 97).
Kot navaja Praper (1992), mora pobuda za odstavljanje od prsi vsekakor priti z materine
strani.
1.5 Čustva in razvoj čustev
Glede na izvor in sestavo čustev lahko posamezne sodobne teorije čustev razdelimo v nekaj
večjih skupin. Razlikujemo »fiziološke in nevrološke«, »funkcionalne«, »kognitivne« ter
»socialne« skupine teorij čustev (Smrtnik Vitulić, 2004, 9-12).
Avtorji fizioloških in nevroloških teorij, med katerimi lahko izpostavimo LeDouxa in
Pankseppa, vidijo izvor in sestavo čustev v značilnih fizioloških spremembah organizma in v
prepoznavnih medmožganskih povezavah, ki se v posamezniku sprožijo ob določenih
dražljajih. Zagovorniki funkcionalnih teorij razumejo čustva kot prirojene programe, ki so se
oblikovali med evolucijo. Po njihovem mnenju čustva vključujejo značilne izraze obraza in
mišično aktivnost, ki spremlja fiziološke spremembe. Med zagovorniki teh teorij je izredno
pomemben C. Izard (1991). Vsem kognitivno usmerjenim avtorjem, med katerimi lahko kot
najvidnejšega predstavnika izpostavimo Lazarusa (1991), je skupno prepričanje, da so čustva
po izvoru in sestavi kompleksni psihofiziološki pojavi, ki se spreminjajo v skladu s
spremembami odnosov med posameznikom in okoljem. Kognitivno usmerjeni avtorji
poudarjajo pomen posameznikovega ovrednotenja aktualnega dogajanja, ki je, ko je za osebo
pomembno in skladno z njenimi življenjskimi cilji, pogoj za sprožanje individualnih čustev.
Socialno usmerjeni avtorji, med katerimi je zlasti pomemben Averill (1985), poudarjajo
družbeno pogojenost (izvor) čustev. Po mnenju omenjenega avtorja so čustva družbeno
skonstruirane tvorbe, saj naj bi socialni dejavniki vodili poimenovanje, interpretacijo in
predelavo čustev. Nekateri drugi socialno usmerjeni avtorji opisujejo čustva kot prirojene
mehanizme, ki se oblikujejo šele pod vplivom družbenih pravil za prikazovanje čustev (prav
tam).
Najpogosteje v sodobni strokovni psihološki literaturi srečujemo kognitivne in socialne
teorije čustev. Po mnenju zagovornikov kognitivnih teorij so čustva zapleteni procesi, ki
vključujejo kognitivne procese, značilne fiziološke spremembe, telesne izraze in dejavnost ali
potrebo po delovanju. Čustva so posameznikov kompleksni psiho-fiziološki odziv na zanj
pomembne dražljaje, odziv, ki omogoča učinkovito prilagoditev na zaznane spremembe.
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
12
Zagovorniki funkcionalnih teorij čustev za razliko od avtorjev kognitivnih teorij ne vidijo
sprožilca čustev v kognitivnih procesih. Po njihovem mnenju ljudje lahko doživljajo nekatera
čustva (npr. močan strah) tudi brez vključenosti kognitivnih procesov. Za čustva naj bi bile
bistvene fiziološke spremembe, ki jih spremljajo značilni izrazi obraza in motorična
dejavnost. Zato naj bi bili značilni telesni izrazi čustev v specifični situaciji zadosten dokaz,
da posameznik čustvo tudi doživlja (prav tam).
Kljub razlikam med posameznimi avtorji pa lahko zaključimo, da so človekova čustva
zapleteni in sestavljeni procesi, ki vključujejo vrsto kognitivnih, fizioloških, izraznih in
vedenjskih odzivov. Vsi ti procesi pa sestavljajo čustva le, če si sledijo v določenem
zaporedju. Na primer čustva nastanejo tako, da ljudje zaznano spremembo v zunanjem svetu
najprej zavestno ali nezavedno kognitivno ocenijo (zaznava, pripis pomena in pomembnosti).
Kognitivni oceni nato sledijo telesna (fiziološka) obdelava informacij, (ponovna) sprožitev
miselnih procesov, priprava na akcijo in (telesno) izražanje čustev ter delovanje ali potreba za
delovanjem (prav tam).
K. Oatley in J. Jenkins (2002) menita, da je pri opredelitvi čustev pomembno upoštevati
naslednje:
1. čustva so pogosto odziv na zavestno ali nezavedno vrednotenja dogajanja kot
pomembnega za nek pomemben cilj; čustvo doživljamo kot pozitivno, ko cilj dosežemo, in
negativno, ko nastopi ovira pri doseganju le-tega;
2. bistvo čustev je v pripravljenosti za delovanje in v izoblikovanju načrtov; čustva dajejo
prednost tistim posameznim smerem delovanja, ki jih posameznik ocenjuje kot pomembnejša,
zato lahko prekinejo ali »tekmujejo« z alternativnimi duševnimi procesi ali delovanjem.
Različne vrste pripravljenosti ustvarjajo različne vrste odnosov z drugimi ljudmi;
3. čustva običajno doživljamo kot posebno vrsto duševnih stanj, ki jih pogosto spremljajo
ali jim slede fiziološke spremembe, izrazi, pripravljenost za delovanje ali samo delovanje.
Čustva lahko razdelimo na temeljna in kompleksna. Različni avtorji uporabljajo različna
merila za izbor temeljnih čustev:
1. temeljna čustva naj bi se v ontogenetskem (razvoj organizma od oploditve do smrti) in
filogenetskem (evolucijski razvoj organizmov kot vrst) razvoju pojavila zelo zgodaj;
2. njihovo izražanje in prepoznavanje naj bi bilo enako v vseh kulturah;
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
13
3. zanje naj bi bili značilni tipični izrazi obraza, posebni vzorci možganske dejavnosti in
adaptacijska funkcija.
Tako je Izardova zaključila, da obstaja deset različnih čustev, ki jih lahko opredelimo kot
temeljna. Ta čustva so zanimanje, veselje, presenečenje, žalost, jeza, gnus, strah, sram, krivda.
Za sram in krivdo velja, da jih večina ostalih avtorjev uvršča med kompleksna (in ne
temeljna) čustva (prav tam).
Kompleksna čustva, med katera prištevamo na primer ponos, sram, krivdo, zavist, se v
primerjavi s temeljnimi pojavijo v razvoju kasneje, šele po drugem letu otrokove starosti. Gre
za skupino čustev, ki izvorno niso pomembna za preživetje ali biološko utemeljen odnose, kot
je na primer pripadnost, ampak so socialna čustva, pomembna za življenje z drugimi ljudmi.
Večina raziskovalcev deli čustva tudi na »pozitivna« in »negativna«, čeprav ne navaja
podrobnejših meril za omenjeno delitev. Oboja imajo svojevrstno prilagoditveno vlogo, saj
posameznika pripravijo na optimalen odziv v zanj pomembni situaciji, zato so vsa (pozitivna
in negativna) čustva koristna (prav tam).
1.5.1 Funkcije čustev
Čustva so evolucijsko in genetsko oblikovana naravnanost organizma k dejavnosti v odnosu
do okolja in evolucijsko pridobljena zmožnost ocenjevanja dražljajev kot pozitivnih ali
negativnih. Funkcija pozitivnih čustev je v približevanju določenemu dogajanju, ki je v nas
vzbudilo posamezno čustvo, funkcija negativnih čustev pa je v izogibanju dogajanju. Čustva
vplivajo na kognitivne procese, obnašanje, motivacijo, zelo intenzivna pa tudi na motorične
funkcije. Vpliv čustvenih procesov na pozornost se pri anksioznih ljudeh kaže tako, da vso
svojo pozornost usmerjajo samo na »izvore« strahu ali na zaščito od teh »izvorov«,
zanemarijo pa drugo dogajanje. Čustva vplivajo tudi na odnose z drugimi ljudmi. Čustva se
do neke mere »prenašajo« z ene osebe na drugo, kar pomeni, da opazovanje izraženih čustev
pri drugem lahko povzroči podobno čustvo tudi pri nas (prav tam, 13).
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
14
1.5.2 Področja čustev
Analiziramo lahko posameznikovo doživljanje, izražanje, prepoznavanje, uravnavanje
(upravljanje, regulacijo ali nadzor) in simultanost čustev.
1.5.2.1 Izražanje čustev
Posameznikovo izražanje čustev je pogosto nezavedne narave, zato so elementi čustvenih
izrazov dokaj zanesljivi kazalci čustvenih stanj. /…/ Posameznik s čustvenim izražanjem
sporoča svojo vpletenost v določeno situacijo. Čustveni izrazi so dražljaji za osebo, ki jih
opazuje, ocenjuje in si jih razlaga ter se na podlagi pomena, ki jim ga pripisuje, nanje odziva.
Obseg dražljajev, ki sodelujejo pri nebesednem čustvenem sporazumevanju, je dokaj velik,
zato smo pozorni predvsem na naslednje vedenjske kazalce čustvenih stanj: izraze obraza,
gibe oči in smer gledanja, kretnje, držo telesa, glas, nejezikovne zvoke, uporabo socialnega
prostora, dotik in vonj. Ko se otrok začne učiti besednih izrazov za čustva, so temelji njegove
čustvene izraznosti že zgrajeni. Otrok se ustrezno odzove na čustvene izraze primarnih čustev
še preden jih je sposoben poimenovati. Z razvojem govora se odpre možnost nadaljnje
diferenciacije izražanja in razumevanja kompleksnejših čustev. Dogodki v okolju naj bi
delovali kot sprožilci univerzalnega programa čustvenega izražanja, končni izraz pa naj bi bil
odvisen od kulturno določenih norm. Socialne posledice čustvenih izrazov naj bi povratno
vplivale na posameznikovo osvajanje pravil za njihovo izražanje in jih po potrebi spreminjale
(prav tam, 27, 28).
1.5.2.2 Prepoznavanje čustev
Prepoznavanje čustev je pretežno rezultat učenja. Vključuje znanje o pomenu različnih
situacij, gest, lastnih čustvenih izrazov in drugih značilnosti čustvenega izražanja, ki si jih
večinoma pridobimo z vsakodnevnimi izkušnjami. Pri prepoznavanju čustev posamezniki
pogosto povežejo izraze čustev z ustrezno situacijo ali vedenjem. Prepoznavanje lastnih
čustev pogosto vključuje kombinacijo treh vidikov: opisa situacije, določenega vedenja in
specifičnega doživljanja (prav tam, 28-29).
Ljudje pa svojih čustev niso pripravljeni vedno izraziti, ampak jih želijo tudi prikriti. Motivi
so lahko zelo različni: od kulturnih pravil za prikazovanje čustev, osebnih in nevrotičnih
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
15
razlogov do namernega goljufanja. /…/. Po časovni razporeditvi izrazov lahko ugotavljamo,
ali oseba kaže spontane ali zaigrane izraze. Izrazi, ki trajajo premalo časa ali predolgo ter se
pojavijo ali izginejo nenadoma, so verjetno ponarejeni. Pristni izrazi obraza nastopijo
nekoliko prej ali pa sočasno z besednimi.
1.5.2.3 Uravnavanje čustev
Uravnavanje čustev je skupen izraz za začasno ali trajno prilagajanje (preoblikovanje)
kakovosti in intenzivnosti posameznih komponent čustev (izrazov, doživljanja, procesov
mišljenja) določeni situaciji ali drugim ljudem. Ljudje lahko zavestno ali nezavedno
uravnavamo svoj čustva. Pri zavestnem uravnavanju psihičnih procesov posameznik voljno
upravlja s čustvi, pri nezavednem pa nima uvida v proces upravljanja z njimi. V širšem smislu
upravljanje čustev vključuje dalj časa trajajoče procese (pre)oblikovanja posameznikovih
čustev, ki so pogosto dolgotrajnejši od regulacije, upravljanja ali nadzora nad čustvi in se jih
ljudje pogosto ne zavedajo (prav tam, 30-31).
Ljudje najpogosteje uporabljamo tri načine nadzora nad čustvi. Prvi je ekspresiven in pri
njem spremenimo izraz ali vedenje z namenom, da spremenimo doživljanje. Drugi je
kognitiven in vključuje spreminjanje misli in predstav z namenom spreminjanja doživljanja.
Pri tretjem, telesnem, skušamo spremeniti telesne znake čustva (trudimo se na primer dihati
počasi). Milivojević (1999) opisuje pet načinov reguliranja čustev, ki izhajajo iz modela
krožne emocionalne reakcije (KER model):
1. z nadzorom dražljajske situacije ali zaznavanja te situacije (nestrukturiranje in
substitucija mentalizacije),
2. z nadzorom pripisa pomena tej situaciji,
3. z nadzorom pripisa pomembnosti tej situaciji,
4. z nadzorom telesnega odziva in
5. z nadzorom akcije.
Prve štiri opisane oblike regulacije čustev so namenjene spremembi doživljanja čustev, peta
pa nadzoru izražanja čustev. Edini način, ki posamezniku omogoča preprečiti neugodno
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
16
doživljanje na ravni dražljajske situacije, je izogibanje položajem, za katere ve, da se bo v njih
odzval z nezaželenim čustvom (prav tam, 30-31).
1.5.3 Značilnosti in razvoj nekaterih temeljnih čustev: veselje, strah, jeza in žalost
1.5.3.1 Veselje
Veselje je čustvo, ki ga oseba doživlja, kadar oceni, da je zadovoljila neko svojo pomembno
željo. Med veseljem in srečo je kvalitativna razlika, saj ljudje zadovoljstvo doživljajo ob
izpolnitvi zanje pomembnih želja, srečo pa ob izpolnitvi najpomembnejših. Radost je za
razliko od zadovoljstva povezana s prihodnostjo, saj jo ljudje doživljajo v pričakovanju
izpolnitve zanje pomembne želje.
Veselje spremlja doživljanje prijetnosti. Prijetnost je posledica telesnega odziva (telesna
senzacija, »občutek«) ob zadovoljitvi pomembne želje. Veselje je namenjeno utrjevanju
tistega vedenja, ki je prispevalo k doseganju te želje. Posameznik, ki doživlja veselje,
poglablja pozitiven odnos z ljudmi v zunanjem svetu (prav tam, 31).
Kaj je posamezniku določene starosti pomembno, je odvisno od razvojnih značilnosti tega
obdobja, njegovih sposobnosti in osebnostnih lastnosti. Otroci se v zgodnjem otroštvu
veselijo materialnih dobrin (npr. ko dobijo darilo), pomembnih dogodkov (npr. rojstnega dne)
in dejavnosti (npr. igre). Socializacija posameznika poteka v smeri odpovedovanja tistim
željam, ki jih starši in drugi vzgojitelji razumejo kot nesprejemljive. Otrok oziroma
mladostnik se nauči iskati zadovoljstvo tudi v socialno zaželenih dejavnostih, ki primarno
niso prijetne (prav tam, 61-62).
1.5.3.2 Strah
Strah je potencialno najbolj škodljiva negativna emocija, ki jo doživljamo kot zaskrbljenost,
negotovost, ali občutek ogroženosti (Lamovec, 1991, 82). Je čustvo, ki je povezano z
nevarnostjo. Ljudje doživljajo strah, kadar verjamejo, da niso dovolj sposobni, da bi se
spoprijeli z nastalo situacijo, saj naj bi presegala njihove zmogljivosti. Intenzivnost strahu je
sorazmerna s pomenom, ki ga oseba pripisuje dogajanju. Ljudi je lahko strah zase ali za
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
17
druge. Pogost primer strahu za drugega je zaskrbljenost staršev za otroke. Razlikujemo več
vrst strahu, kot so na primer anksioznost, zaskrbljenost, socialna plašnost in trema.
Anksioznost je neopredeljen občutek ogroženosti, neugodja in nemira, ki nima objekta strahu.
Ne glede na izvor strah pripravlja posameznika za spoprijemanje z nevarnostjo (prav tam, 31-
32).
Ne glede na starost otroka sprožajo strah nenadni, nepričakovani dražljaji. Večina otrokovih
strahov je povsem običajnih in njihovo premagovanje pomaga otrokom pri odraščanju,
doseganju identitete in obvladovanju sveta. Kateri dogodki in situacije bodo v otroku vzbudili
strah, ni odvisno le od narave dražljajev, temveč tudi od individualnih razlik v mentalnem in
telesnem razvoju ter od individualnih izkušenj. Dojenček je razmeroma dobro zaščiten pred
dražljaji, ki vzbujajo strah. Postopoma se njegovo okolje razširja in prihaja v stik z vedno več
stvarmi, ki ga lahko prestrašijo. Naraščajoča radovednost, razvoj samostojnosti, intelektualni
razvoj ter večja sposobnost predstavljanja in domišljije vplivajo na to, da si grožnje
predstavlja v več objektih in strahovi postajajo intenzivnejši in številčnejši. V zgodnjem
otroštvu je pogost tudi strah pred ločitvijo od domačih in strah pred neznanimi ljudmi zaradi
morebitne nevarnosti. Raziskave so pokazale, da dekleta v povprečju pokažejo več strahov
kot fantje, prvorojeni izražajo več strahov kot naslednje rojeni (predvidoma zaradi večje
zaščite skrbnikov), otroci staršev z nižjim socialno-ekonomskim statusom pogosteje izražajo
strah kot otroci staršev z višjim socialno-ekonomskim statusom (prav tam, 62-63).
1.5.3.3 Jeza
Je navadno rezultat fizičnih ali psihičnih omejitev in služi mobilizaciji energije. Povezana je
z občutkom moči in samozaupanja (Lamovec, 1991, 82). Ljudje doživljajo jezo, ko ocenijo,
da nekdo ali nekaj neupravičeno ogroža njihove pomembne želje ali vrednote. Jeza je čustvo,
s katerim posameznik dokazuje dominantnost. Jezi se tisti, ki želi spremeniti »svet« v skladu s
svojimi željami, vrednotami ali cilji in se počuti dovolj močnega za spremembo. V splošnem
je to čustvo, ki nastane predvsem, kadar so ljudje ovirani v svoji dejavnosti, kadar jim kdo
preprečuje izvajanje dejavnosti ali do njih izražajo premalo spoštovanja. Posameznik z jezo
sporoča svoje »ego meje«. Jeza pomeni poskus posameznikovega urejanja sveta v skladu z
njegovimi željami, vrednotami in cilji. Cilj izražanja jeze pred drugo osebo je, da se v njej
sproži doživljanje neugodja, ki naj bi jo motiviralo k spremembi vedenja (Smrtnik Vitulič,
2004, 32-33).
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
18
Jeza je pri otrocih pogostejše čustvo kot strah, saj je dražljajev, ki jo sprožajo, več. Otroka v
zgodnjem otroštvu razjezi telesno neugodno počutje, če ni deležen pozornosti, če ga skušamo
v kakšno dejavnost prisiliti ali ga oviramo v telesni dejavnosti, če se vmešavamo v njegovo
igro ali če igrače ne delujejo. Rezultati raziskav so pokazali, da je materin odziv na otrokovo
izražanje negativnih čustev / tudi jeze povezan z njegovimi strategijami uravnavanja čustev.
Dvajset do trideset mesecev stari otroci, katerih matere so se ustrezno odzivale na njihovo
izražanje jeze v vsakodnevnih situacijah, so izbirali ustreznejše načine nadzora nad čustvi
med materino odsotnostjo kot otroci z neustreznim odzivom mater. Dvo-, tri- ali štiriletni
otrok bo s telesno agresivnostjo skušal pridobiti želeni predmet, od četrtega leta pa že
pogosteje uporabi besedne oblike agresivnosti, kot so zmerjanje, zbadanje, dajanje vzdevkov,
grožnje in druge. Po šestem ali sedmem letu večina otrok ni več tako fizično agresivna, saj
postajajo bolj sodelovalni, manj egocentrični, bolj empatični in spretnejši v sporazumevanju.
Agresivnost pada, dejanja, ki prizadenejo druge, pa naraščajo. Razlike med spoloma so pri
izražanju jeze vidne že od drugega oziroma tretjega leta naprej. Fantje so bolj odkrito
agresivni, fizično ali besedno, in večkrat tarča agresivnih dejanj. Dekleta kažejo bolj prikrito,
posredno ali psihološko agresijo, s katero ogrožajo odnose, ugled ali psihično stanje druge
osebe (prav tam, 63-64).
1.5.3.4 Žalost
Najpogostejša negativna emocija je žalost in lahko vključuje občutja osamljenosti,
malodušja, zavračanja ter nezadovoljstva s seboj. Izraža potrebe po spremembi in lahko
vzbudi empatične reakcije pri drugih (Lamovec, 1991, 82). Ljudje doživljajo žalost, ko
ocenijo, da so neupravičeno izgubili nekaj, kar je zanje pomembno. Je čustvo izgube ali
socialne vloge, poznavanje situacije pa posamezniku ne pomaga pri vrnitvi v prvotno stanje.
V primerjavi s strahom, ki je usmerjen v prihodnost, je žalost pogosto usmerjena v preteklost,
lahko pa tudi v sedanjost ali prihodnost, kadar oseba ve, da izgublja ali bo izgubila nekaj
pomembnega - anticipatorna žalost (Smrtnik Vitulič, 2004, 33). Pri večini otrok intenzivna
žalost ni pogosta. Intenzivno žalost lahko doživljajo otroci, ki so izgubili ljubljeno osebo, od
katere so bili odvisni (prav tam, 64).
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
19
1.5.3.5 Razvoj čustev
Čustva so človekov prvi jezik. Že nekaj sekund po rojstvu novorojenček z jokom ustvari svojo
prvo obliko čustvene komunikacije. V prvih tednih življenja se otroci pogosto smehljajo,
čeprav odnos med smehljaji in določenimi dražljaji ni zelo jasen. Smehljajo se v fazah spanja,
v katerih doživljajo živahne sanje (REM faze). REM faza izzove refleksne smehljaje brez
nekega notranjega doživljanja veselja. Dva tedna star dojenček se lahko zaspano nasmehne po
hranjenju. Po prvem mesecu življenja se dojenček nasmehne ob nežni skrbi, pri dveh mesecih
pa pogosteje v interakciji s skrbniki. Prve socialne nasmeške izzovejo nežni dražljaji, kot so
nežno guganje ali pihanje dojenčku v obraz. V drugem mesecu, ko se pri dojenčku razvije
vidno prepoznavanje, se pogosto nasmiha vidnim dražljajem, na primer znanim obrazom. V
četrtem mesecu se dojenčki začnejo smejati na glas, če jih požgečkamo ali poljubimo. Šest
mesecev star dojenček se lahko smeji mami, ki govori z nenavadnim glasom ali si s plenico
skuša pokriti obraz in s tem izraža zanimanje. /…/. Jasnih znakov zadovoljstva ni, preden
otrok ne dopolni en ali dva meseca starosti (Smrtnik Vitulič, 2007, 38-40).
Tabela 1:Mejniki v čustvenem razvoju do prvega leta starosti po posameznih avtorjih (zbrano
in prirejeno po Kompare, 2002, Oatley in Jenkins, 2002 in Zupančič, 1995). Povzeto iz
Smrtnik Vitulič, 2004.
Starost Posamezna čustva Primeri situacij, ki sprožijo
čustveni izraz
Do 2. tedna. Zanimanje; neugodje; gnus; nasmešek.
Novost ali gibanje; bolečina; različni »neugodni« okusi; REM faza spanja, po hranjenju
4.-6. teden. Socialni nasmeh. Obrazi, zvončkljanje, določeni predmeti, nežno guganje in pihanje v obraz.
2.-3. mesec Žalost; previdnost (predhodnik strahu); frustriranost (predhodnik jeze); presenečenje.
Bolečina; obraz neznanca, omejitev, preprečitev gibanja; lutka, ki skoči iz škatle.
6.-8. mesec Strah (separacijski, pred globino, pred tujci); jeza; veselje.
Ločitev od skrbnika, globina, neznani ljudje, nenavadni, novi dražljaji; Preprečeno dejanje, nedokončana akcija (npr.
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
20
žoga s katero se otrok igra, se skotali pod mizo); odziv na pozitivne zunanje izkušnje (npr. prihod znane osebe).
12.-18. mesec Sram. Neuspeh ob izvajanju dejavnosti v navzočnosti drugih oseb.
Glede na navedeno lahko domnevamo, da dojenčki že presenetljivo zgodaj izražajo ugodje in
neugodje, ne moremo pa vedeti, ali dojenčki dejansko izražajo čustva ali pa le neke fiziološke
in vedenjske vzorce, ki jih še ne moremo poimenovati čustva. Posamezni avtorji (npr.
Lazarus) so postavili dodatna merila, po katerih lahko presodimo, kdaj v otrokovem razvoju
lahko govorimo čustvih. Prepričani so namreč, da o čustvih pri otrocih lahko govorimo šele,
ko dosežejo določeno stopnjo kognitivnega in motoričnega razvoja, ki sta osnova čustvenemu
odzivanju. Otrok na primer ne doživlja strahu pred neznanimi osebami, dokler ni sposoben
presoditi možnih fizičnih nevarnosti in razviti sposobnosti izražanja strahu pred to nevarnostjo
/…/. Otrokovo čustvovanje šele z razvojem postaja vse bolj zavestno. Tako se na primer iz
spontanega nasmeška pri novorojenčku razvije »pravo« čustvo veselja kot odziv na ljudi in
dogodke (prav tam).
1.5.3.5.1 Razvoj razumevanja vzrokov za čustva
Obdobje od drugega do tretjega leta je čas pomembnega jezikovnega razvoja, ki vključuje
učenje izrazov za čustva in razvoj sposobnosti komuniciranja o čustvih z drugimi ljudmi. Od
takrat naprej otroci začenjajo razmišljati o razlogih za čustva in o načinih njihovega nadzora.
Večina otrok v zgodnjem otroštvu opisuje vzroke za čustva predvsem kot odzive na določeno
situacijo, kot vedenje in kot fiziološke spremembe. Otroci so v zgodnjem otroštvu prepričani,
da čustva pri posamezniku trajajo tako dolgo kot situacija, ki je v njem sprožila čustvo.
Razlike v doživljanju čustev so po njihovem mnenju posledica dejstva, da se ljudje
vsakodnevno znajdejo v drugačnih okoliščinah, ki so odločujoče za nastanek posameznega
čustva. Zato naj bi, po mnenju otrok v omenjeni starostni skupini, vsi ljudje, ki se znajdejo v
podobni situaciji, doživljali enaka čustva (prav tam, 44).
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
21
1.5.3.5.2 Razvoj nadzora oziroma uravnavanja čustev
Že v najzgodnejšem obdobju svojega življenja po rojstvu dojenčki uporabljajo nekatere
enostavne načine vedenja, s katerimi obvladujejo svoja čustvena stanja – imajo rudimentarno
sposobnost samouravnavanja čustev, sposobnost prilagajanja čustvenega stanja tisti ravni
intenzivnosti, ki jim omogoča produktivno vključevanje v okolje. Samouravnavanje čustev
vključuje usmerjanje in preusmerjanje pozornosti (otrok npr. preusmeri pozornost z
ogrožujočega dražljaja na neogrožujoč – obrne pogled stran) ter sposobnost inhibicije vedenja
(npr. otrok se ne dotakne privlačne igrače, ker ne ve, ali je potencialno nevarna ali ne).
Neposredna socialna interakcija, v kateri odrasli in dojenček izmenjujeta svoje čustvene
signale in usmerjata pozornost drug na drugega, je za dojenčka prijetna situacija, ki mu
pomaga vzpostaviti stanje optimalne čustvene vzburjenosti in tako obvladati stanje distresa.
Sposobnost samostojnega gibanja ob koncu prvega leta starosti pa še povečuje učinkovitost
uravnavanja čustev, saj se lahko dojenček samostojno približuje ali oddaljuje od različnih
predmetov, ljudi ali situacij. Po drugem letu starosti malčki razmeroma pogosto omenjajo
svoja čustva in jih skušajo nadzorovati. Visokemu čustvenemu vzburjenju se npr. izognejo
tako, da ne vidijo neprijetnega: skrijejo se za mamo, da se izognejo pogledu na osebo, ki jih
ogovarja ipd. Malček (morda tudi dojenček) se tehnik spoprijemanja z neugodnimi čustvenimi
stanji uči tudi od odraslih, kar je predvidel Vigotski v svojih razlagah o osrednji vlogi govora
v uravnavanju čustev. Uravnavanje čustev se najprej pojavi na medindividualni ravni (starši
otroku predlagajo, kaj naj stori, da bi obvladal svoje neprijetno čustveno stanje), nato otrok
njihovo usmerjanje ponotranji, kar se sprva izraža v obliki njegovega notranjega govora
samemu sebi, še kasneje pa se glasni govor spremeni v tihega – otrok si tisto, kar mu je bilo
nekoč povedano, le misli. Poleg uravnavanja svojih čustvenih stanj se otrok skozi razvoj uči
pravil izražanja čustev: kdaj, kje in kako je primerno izražati posamezna čustva. Tako učenje
se začne že v prvih mesecih otrokove starosti, in sicer tako, da odrasli med komunikacijo z
dojenčkom podkrepljujejo njegove pozitivne čustvene izraze in ignorirajo negativne.
Pozitivne podkrepitve dojenčku zagotavljajo tako, da kot odziv na njegov pozitivni izraz
(veselje, zanimanje, presenečenje) tega posnemajo, velikokrat pa ga izrazijo močneje in
večkrat kot dojenček sam, medtem ko zelo redko posnemajo njegove negativne izraze (jezo,
žalost). Ker dojenčki težijo k posnemanju izrazov na obrazu drugih ljudi, se z njimi
identificirajo in imajo sposobnost preprostega empatičnega vživljanja v čustvena stanja drugih
ljudi, izraze, ki jih vidijo na obrazu drugega, posnemajo. Dojenček se tako počasi in postopno
uči izražanja pozitivnih in zaviranja negativnih čustvenih stanj. Do tretjega leta starosti sicer
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
22
počasi napredujejo v inhibiciji svojih čustvenih izrazov, vendar svojih čustvenih stanj do tega
leta praviloma niso sposobni zakriti z izražanjem čustvenega stanja, ki ga ne doživljajo
(Marjanovič Umek, Zupančič, 2004, 236-238).
N. Eisenberg je s sodelavci opravila longitudinalno raziskavo, v kateri je sodelovalo
sedeminsedemdeset otrok, starih od štiri do šest let. Z raziskavo so avtorji želeli ugotoviti, ali
glede na poznavanje otrokovih strategij nadzora čustev in poznavanje vrste ter intenzivnosti
čustev lahko napovedujemo otrokovo socialno delovanje, ki se kaže na primer v sprejetosti
med vrstniki in neagresivnem vedenju čez dve oziroma štiri leta. Otroci, ki so pri štirih do
šestih letih starosti navajali učinkovite načine nadzora čustev in so manj pogosto doživljali
intenzivna negativna čustva, so po dveh oziroma štirih letih pokazali visoko stopnjo
socialnega delovanja (Smrtnik Vitulič, 2004, 45-47).
1.5.3.5.3 Razvoj čustev v obdobjih dojenčka in malčka
Nove razlage razvoja čustev t.i. funkcionalistični teoretski pristop, poudarjajo, da so čustva
osrednji prilagoditveni mehanizmi razvoja vseh vidikov človekove dejavnosti: spoznavnih
procesov, temperamenta, socialnega vedenja in telesnega delovanja, pomembno vlogo pa
imajo tudi v razvoju samozavedanja in pri pridobivanju zavednega nadzora nad izražanjem
čustvenih stanj. Čustva organizirajo in uravnavajo posameznikove izkušnje na vsakem izmed
navedenih področij razvoja že v prvem letu življenja po rojstvu ter služijo posameznikovemu
prilagajanju na okolje na dva načina:
v čustvena stanja spodbujajo vedenjske odzive na zunanje ter notranje dogodke;
v čustveni izrazi služijo komunikaciji, usmerjajo pozornost drugih ljudi na lastno
čustveno stanje in s tem na lastne vedenjske namere ter predstavljajo dražljaje, na
katere se drugi ljudje odzivajo.
Čustva so temeljna sestavina posameznikovih temperamentnih značilnosti, ki so podlaga za
razvoj njegove osebnosti. Tako se npr. izražanje negativnih čustev pri malčkih pozitivno
povezuje s čustveno nestabilnostjo v zgodnjem otroštvu, negativno pa s sprejemljivostjo in
vestnostjo, medtem ko se izražanje pozitivnih čustev pozitivno povezuje z osebnostnima
značilnostma ekstravertnosti in odprtosti za izkušnje. Otrokovi čustveni signali močno
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
23
vplivajo na odzivanje drugih ljudi nanj, ti pa povratno uravnavajo njegovo socialno vedenje
(Marjanovič Umek idr., 2004, 232-233).
Emocije motivirajo in organizirajo vedenje in niso le reakcija na proces ocenjevanja. Ocena
sama je že pod vplivom emocije: povsem drugače zaznavamo nek objekt, če se ga bojimo, kot
če nas zanima. Izardova meni, da so emocije pomemben dejavnik razvoja osebnosti, saj
predstavljajo osnovo za navezanost med otrokom in starši in s tem na celoten proces
socializacije. Emocije so najbolj pomembna in motivirajoča doživetja v človeškem življenju
(Lamovec, 1991, 80-81).
Ali pri dojenčku sploh lahko govorimo o emocijah? Odgovor je odvisen od tega, kako
pojmujemo emocijo. Če jo pojmujemo kot notranje stanje, ki ga izvajamo na osnovi
vedenjskih značilnosti in situacijskih znakov, je na vprašanje težko odgovoriti. Dokler se
otrok ne zaveda samega sebe, emocije, kot jih poznamo pri odraslem niso mogoče. To pa še
ne izključuje prisotnosti določenih subjektivnih občutij /…/. (Lamovec, 1991, 142).
Večina razvojnih psihologov se strinja o tem, da dojenčki izražajo vsa temeljna čustva –
tista, na katera lahko neposredno sklepamo na podlagi izrazov na obrazu (veselje, zanimanje,
presenečenje, strah, jeza, žalost in gnus). Okoli šestega mesca starosti dojenček oblikuje
koherentne vzorce čustvenega izražanja, ki vključujejo tako obrazne izraze, sinhronizirane z
držo in gibanjem telesa, kot ton in spremembe glasu. Navadno se v parni interakciji z mamo
ali očetom nanju odziva z izrazi veselja, pozitivno vokalizacijo in s povečanjem gibalne
dejavnosti, na neodzivno odraslo osebo se največkrat odzove z žalostnim izrazom in zmedeno
vokalizacijo, na jezen obraz pa z jokom, močnimi in nesinhroniziranimi gibi. Dojenčkovo
čustveno izražanje je dobro organizirano in specifično, zato nam veliko pove o njegovem
čustvenem stanju (Marjanovič Umek idr., 2004, 233).
1.5.4 Razvoj razumevanja in nadzorovanja čustev v otroštvu
V zgodnjem otroštvu prevladuje uporaba manj kompleksnih razlag čustev. Manj kompleksno
in razvojno zgodnejše razumevanje čustev temelji na opisih čustev kot telesnih izrazov (npr.:
ko so ljudje veseli, se smejejo), na poimenovanje dejavnosti (npr.: od veselja skačejo) in na
navajanju specifičnih situacij ali okoliščin, na katere ljudje ne morejo vplivati (npr.:veseli so,
ko sije sonce). Kompleksnejše razumevanje čustev vključuje razlage čustev kot doživljanja
(npr.: ko je žalostna, se je »počuti« dobro) in mišljenja. Otroci v zgodnjem otroštvu večinoma
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
24
uporabljajo manj kompleksne situacijske, vedenjske in telesne razlage čustev /…/. Otroci
»že« po tretjem oziroma četrtem letu starosti spoznajo, da lahko drugi različno mislijo in
doživljajo od njih samih. Preseganje egocentrizma se kaže v razvoju empatije in teorije uma.
Empatijo opredelimo kot posameznikovo sposobnost, da prepozna in razume misli,
perspektive in čustva drugih ljudi. Otroci že v prvih letih življenja začenjajo razumeti, da
imajo želje in prepričanja osrednjo vlogo za čustveno izkušnjo. Po tretjem letu starosti
začenjajo dojemati, da sta izpolnitev ali neizpolnitev posameznikove želje povezani s čustvi
veselja in žalosti ter da nepričakovan dogodek sproži pri ljudeh, glede na predhodno
prepričanje, čustvo presenečenja (Smrtnik Vitulič, 2007, 56-59).
M. Banerjee je razvoj čustvenega razumevanja razdelila v tri faze:
1. temeljno razumevanje čustev,
2. mentalistično razumevanje čustev in
3. čustveno razumevanje v praksi.
Po njenem mnenju, pa »faze« ne smemo enačiti z »razvojno stopnjo«, »faza« tudi ni njen
sestavni del. »Faze« naj bi vključevale temeljne principe posameznikovega razumevanja
čustev. V nasprotju s stopnjami faze niso strogo starostno (do)ločene, ampak se delno ali v
celoti prekrivajo in le okvirno določajo smer razvoja. Stopnje se pojavijo v enakem zaporedju,
vendar jih otrok ne more preskakovati. Vsaka naslednja je strukturna in hierarhična
nadgradnja prejšnje, a je organizirana drugače, bolj kompleksno. V fazi temeljnega
razumevanja otroci prepoznavajo razloge za čustva v zunanjih dejavnikih (situaciji, drugih
ljudeh) in ne v posameznikovem subjektivnem odzivu na dogajanje. V fazi mentalističnega
razumevanja postaja posameznikovo razumevanje čustev vse bolj kompleksno. V fazi
čustvenega razumevanja v praksi so posamezniki sposobni svoja čustva prilagoditi zahtevam
socialnega okolja. Otroci oziroma mladostniki v procesu socializacije začenjajo razumeti,
katera čustva je primerno izraziti in katera prikriti ali predelati, da bo njihovo čustveno
izražanje in doživljanje v skladu s pričakovanji kulture, v kateri živijo (prav tam).
Čustveni odzivi otroka že zgodaj izražajo individualnost. Razlike ob rojstvu pripisujemo
predvsem temperamentu, pozneje pa na izražanje čustev vplivajo tudi dejavniki okolja. V
zgodnjem otroštvu so otroci, ki so bili kot dojenčki deležni občutljive skrbi matere, bolj
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
25
priljubljeni med vrstniki, izražajo več pozitivnih čustev v stiku z njimi. Avtorji Sroufe,
Cooper in DeHart (1996, po Cugmas, 1998) so ugotovili, da so otroci, ki se na stike z vrstniki
odzovejo s sovražnostjo, verjetno izkusili sovraštvo, zavračanje in pomanjkanje čustvenosti
tudi v stiku s svojo materjo (Smrtnik Vitulič, 2007, 53).
Glavni razvojni napredek v tem obdobju se kaže na področju nadzora nad čustvenim
doživljanjem in izražanjem, ki postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo. V
zgodnjem otroštvu poraste število dražljajev, ki pri otrocih vzbudijo čustva veselja. Predšolski
otroci se veselijo zlasti sodelovanja v različnih dejavnostih z drugimi ljudmi, predvsem
vrstniki, doživljanje veselja pa je še posebej intenzivno, kadar so uspešnejši od drugih otrok.
Radovednost je prijetno čustveno stanje, ki vodi k raziskovanju in učenju. S starostjo se
kažejo spremembe v stvareh, ki pri otroku vzbujajo radovednost, in v načinu njenega
izražanja. Medtem, ko dojenčki izražajo radovednost z napetostjo obraznih mišic, odpiranje
ust in iztegovanje jezika ter gubanje čela, gibalni razvoj malčku omogoča, da gre do
predmetov, ki ga zanimajo, ter jih prijema in raziskuje. Razvoj usmerjene pozornosti otroku
omogoča, da se vse bolj osredotoča na predmet, ki ga zanima, z njim se vse bolj intenzivno
ukvarja in pri tem vse dlje vztraja. Z govornim razvojem otroci radovednost vse bolj kažejo
tudi preko postavljanja vprašanj, kar je tipično za obdobje zgodnjega otroštva in doseže vrh
okoli šestega leta starosti.
Tabela 2: Značilnosti čustvenega izražanja v obdobju otroštva (povzeto iz Marjanovič Umek,
Zupančič, 2004, 335).
Značilnost Opis
Intenzivnost Otroci se čustveno odzivajo enako intenzivno na trivialne kot na resne situacije.
Pogostnost Otroci pogosto izražajo čustva, z razvojem pa se postopno učijo zmanjševati čustvene izraze in jih izražati na primeren način.
Prehodnost Prehodi od izražanja enega čustva do drugega (npr. veselje in jeza) so pri otrocih zelo hitri, kar je povezano z izražanjem nakopičenih čustev brez zadržkov, s pomanjkljivim razumevanjem situacije zaradi razmeroma šibkih spoznavnih sposobnosti in omejenim izkušnjam ter s kratkotrajno pozornostjo.
Individualnost Z vplivom učenja in razvoja se povečujejo individualne razlike v čustvenem odzivanju otrok.
Spremenljivost moči Z razvojem postajajo nekatera čustva močnejša, druga pa šibkejša, na kar vplivajo biološke spremembe, otrokov spoznavni razvoj ter spremembe v otrokovih interesih in vrednotah.
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
26
Prepoznavnost preko vedenjskih znakov
Otroci čustva izražajo neposredno ali posredno preko nemira, sanjarjenja, joka, govornih težav ter nevrotičnih manerizmov (npr. grizenje nohtov, sesanje palca).
1.5.5 S čustvi povezano vedenje v socialnih interakcijah
Opredelitev prosocialnega vedenja in agresivnega vedenja se nanaša na pozitivne oz.
negativne posledice, ki ga ima takšno vedenje za druge ljudi. Kadar je namen
posameznikovega vedenja, da nekomu povzroči škodo, govorimo o agresivnem vedenju,
medtem ko je namen prosocialnega vedenja pomoč drugemu (prav tam).
1.5.5.1 Prosocialno vedenje
Otroci se v obdobju zgodnjega otroštva na stisko drugega pogosto odzovejo s sprosocialnim
vedenjem, čeprav posameznika v stiski še vedno tudi ignorirajo, se mu izognejo ali se
odzovejo z agresivnim vedenjem. Prosocialno vedenje otroka je dosledno v času ter glede na
različne situacije. Glede na kasnejša razvojna obdobja je doslednost vedenja v obdobju
zgodnjega otroštva zmerna in se pojavlja predvsem, ko je otrokovo prosocialno vedenje
usmerjeno na isto osebo. Doslednost v otrokovem prosocialnem vedenju je najverjetneje
posledica povezanosti med vedenjem in otrokovimi osebnostnimi lastnostmi, kot so plašnost,
sociabilnost, asertivnost, dominantnost ter impulzivnost. Predšolski otroci, ki so bolj
sociabilni, manj plašni in manj impulzivni, pogosteje nudijo pomoč drugim, to velja tudi za
bolj asertivne in manj dominantne otroke. S pojavljanjem prosocialnega vedenja pri otrocih se
prav tako pozitivno povezuje sposobnost zavzemanja perpspektive drugega, ki z otrokovim
razvojem narašča in vključuje razumevanje čustev in čustvenih reakcij drugega ter
razumevanje njegovih misli, motivov in namer. /…/. N. Eisenberg in Fabes (1998) navajata,
da se varno navezani dojenčki in malčki pri starosti petih let pogosteje vedejo prosocialno in
izražajo skrb za druge. D. Papalia in sodelavke (2001) povzemajo rezultate metaanalize 179
raziskav, ki kažejo na porast pogostnosti skrbi za druge od obdobja dojenčka, otroštva do
mladostništva. Člani otrokove družine predstavljajo model in vir standardov vedenja. Starši
prosocialnih otrok pogosteje nudijo pomoč drugim ljudem, otrokom predstavljajo modele
prosocialnega vedenja ter jih usmerjajo k poslušanju zgodb, gledanju filmov in televizijskih
oddaj, ki poudarjajo sodelovanje in medsebojno delitev ter spodbujajo nudenje pomoči. Več
avtorjev navaja, da starši spodbujajo otrokovo prosocialno vedenje z induktivnimi vzgojnimi
http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22
-
27
tehnikami (npr. Eisenberg in Fabes, 1998; Papalia idr., 2001), za katere je značilno, da starši
otroku pojasnjujejo ter navajajo razloge za primernost oz. neprimernost določenega vedenja.
Ti starši otrokovo pozornost usmerjajo na posledice, ki jih ima njihovo vedenje na čustveno
doživljanje drugih ljudi, otrok pa je v pogovoru tudi dejavno udeležen. Otroci si na ta način
lažje zapomnijo povezavo med svojim vedenjem in posledicami, ki jih ima ta na čustva
drugih. /…/. Nasprotno so avtoritarne vzgojne metode, kot npr. prepoved ali telesno
kaznovanje otroka, negativno povezane s prosocialnim vedenjem, ki se v tem primeru
najpogosteje pojavlja zaradi zunanjih motivov, kot sta npr. izogibanje kazni ali strah. /…/.
Rezultati raziskav, v katerih so preučevali vpliv socialnoekonomskega položaja otrokove
družine na pojavljanje prosocialnega vedenja pri otroku, kažejo, da ni enoznačnih povezav
med obema spremenljivkama, vendar pa struktura otrokove družine vpliva na pojav
prosocialnega vedenja. Predšolski dečki, ki živijo le z mamo, pogosteje tolažijo svoje vrstnike
kot dečki ali deklice, ki živijo z obema staršema, kar avtorja povezujeta s čustveno
odvisnostjo starša od otroka, v tem primeru mame od sina (prav tam, 345-346).
1.5.6 Temperament in osebnost v zgodnjem otroštvu
Vse komponente temperamenta, ki jih lahko opazimo pri malčkih, se ohranjajo tudi v
obdobju zgodnjega otroštva. V tem obdobju se razvoj temperamenta kaže kot porast
prilagodljivosti in vztrajnosti ter upad negativnega čustvovanja in ravni dejavnosti.
Caspi je s sodelavci v multidisciplinarni študiji (2001) spremljal celotno generacijo
novozelandskih otrok , rojenih leta 1972 in 1973, in sicer od njihovega tretjega leta starosti do
zgodnje odraslosti. S t.i. tipološkim ali na posameznika osredotočenim pristopom, so
raziskovalci ob prvem merjenju odkrili pet homogenih temperamentnih tipov triletnih otrok:
v dobro prilagojeni, za katerega so bili značilni normativni samonadzor, primerna
mera samozavesti ter ustrezno odzivanje pri soočenju z neznanimi ljudmi, situacijami
in neuspehom. Med dobro prilagojenimi otroki jih je bila približno polovica dečkov in
polovica deklic;
v s pomanjkljivim nadzorom, ki je vključeval impulzivne, eksplozivne, odkrenljive,
čustveno nestabilne in nemirne otroke. Ti otroci so pretirano izražali svoja čustva,
zlasti negativna,