carinski postopki v sloveniji pred in po vstopu ...- h2: povečan izvoz in uvoz blaga in storitev...

B&B

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Program: Ekonomist

Modul: Asistent v mednarodnem poslovanju

CARINSKI POSTOPKI V SLOVENIJI PRED

IN PO VSTOPU V EU

Mentorica: mag. Ivanka Šenk Ileršič, univ. dipl. ekon.

Kandidatka: Dijana Dimitrijević

Lektorica: Aleksandra Repe, univ. dipl. slov.

Kranj, september 2014

ZAHVALA

Za pomoč in usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela se zahvaljujem moji

mentorici mag. Ivanki Šenk Ileršič.

Zahvaljujem se tudi lektorici Aleksandri Repe, ki je lektorirala mojo diplomsko delo.

Hkrati pa se zahvaljujem svoji družini, prijateljem in vsem, ki so mi na študijski poti

stali ob strani in me spodbujali.

IZJAVA

»Študentka Dijana Dimitrijević izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem

ga napisala pod mentorstvom mag. Ivanke Šenk Ileršič.«

»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah dovoljujem

objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«

Dne _______________ Podpis: ____________________

POVZETEK

Vstop Republike Slovenije v Evropsko unijo (EU) je prinesel mnoge spremembe in

novosti pri usklajevanju z evropskim pravnim redom in gospodarsko prakso.

Republika Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo, 1. 5. 2004, v celoti zavezala

prevzeti in spoštovati evropsko zakonodajo. Ukinile so se notranje carinske meje

med državami članicami EU. Zagotovljen je bil prost pretok blaga, oseb, storitev in

kapitala. Odprtje meja evropskega trga je pomenilo širitev domačega poslovanja na

celotno območje Evropske unije s tem pa se je tudi povečala konkurenčnost.

Carinski postopki se med državami članicami EU opravljajo brez carinskega posla,

medtem ko se pri menjavi blaga in storitev s tretjimi državami oziroma državami

nečlanicami EU carinski posli še izvajajo. Sprostitev fizičnega nadzora mednarodne

menjave blaga pomeni za uvoznike in izvoznike nižje carinske stroške, hkrati pa

krajše dobavne roke blaga. Državni organi so zaradi ukinitve carinskih postopkov

med državami članicami EU izgubili nadzor nad mednarodno menjavo, zato so

uvedli nadzor v obliki statističnega poročanja pristojnemu državnemu organu.

V diplomski nalogi je poudarek na carinskih postopkih. Glavni namen je ugotoviti, ali

je z vstopom Slovenije v EU več prednosti oziroma slabosti v carinskih postopkih in

kakšne spremembe so nastale na področju carinjenja.

V diplomskem delu bom najprej predstavila Evropsko unijo in v okviru tega bomo

spoznali pomen vstopa Slovenije v EU. V tretjem delu bom razložila osnovne pojme,

ki se pojavljajo pri carinjenju. V četrtem je prikazana carinska zakonodaja EU, v

petem so opisani uvozni in izvozni postopki s tretjimi državami, notranji trg EU ter

carinski dokumenti, ki se pojavljajo v cestnem prometu. Šesti del je namenjen

spremembam v carinski dejavnosti zaradi vstopa Slovenije v EU. Na koncu

diplomske naloge je prikaz raziskave na osnovi anketnega vprašalnika, kjer sem

podjetja, ki se ukvarjajo z mednarodno trgovino, povprašala o spremembah v

carinski dejavnosti pred in po vstopu Slovenije v EU.

KLJUČNE BESEDE: Evropska unija, carinsko blago, carinski postopek,

Evropska carinska zakonodaja, carinska služba.

ABSTRACT

The entry of the Republic of Slovenia to the European Union (EU) has brought many

changes and innovations in coordination with the European acquis and economic

practice. With the entry into the European Union on the 1st of May 2004 the

Slovenian republic has committed itself fully to take over and respect European law.

The internal customs boundaries between EU Member States were eliminated. The

free movement of goods, persons, services and capital was guaranted. The opening

of the borders of the European market has meant an expansion of the domestic

business in the entire area of the European Union and thus also increase the

competitiveness. Customs procedures between Member States of the EU are

carried out without a customs transaction, while the exchange of goods and services

with third countries and non-EU countries customs transactions are still carried out.

The release of the physical control of the international trade means for the importers

and exporters lower custom fees, while a shorter delivery times. The national

authorities have due to the abolition of customs procedures among EU Member

States lost control of the international trade, so they introduced a control in the form

with the competent national authority for statistical reporting.

In the graduate thesis focus on customs procedures. The main purpose is to

determine whether with the entry of Slovenia in the EU, there are more advantages

or disadvantages in customs procedures and what changes have occurred in the

field of customs clearance.

In thesis work I will first present the European Union and in this context, the

importance of the meeting entry of Slovenia into the EU. In the third part I will

explain the basic concepts that occur in customs clearance. The fourth part contains

the customs legislation of the EU, the fifth chapter describes the import and export

procedures with third countries, the EU internal market and customs documents,

which appear in the road. The sixth part is devoted to changes in customs activities

due to the entry of Slovenia into the EU. At the end of my thesis there is a

presentation of the research based on a questionnaire, companies engaged in

international trade, asked about the changes in customs activities before and after

the entry of Slovenia into the EU.

KEYWORDS: European Union, customs, customs procedure, European customs l,

the customs service.

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................... 1

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ................................................................... 1

1.2 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ............ Napaka! Zaznamek ni definiran.

1.3 METODE DELA ......................................................................................... 1

2 EVROPSKA UNIJA .......................................................................................... 2

2.1 PREDSTAVITEV EU .................................................................................. 2

2.2 TEMELJI DELOVANJA EU ........................................................................ 2

2.3 ČLANICE EU ............................................................................................. 4

2.4 POMEMBNEJŠE INSTITUCIJE IN ORGANI .............................................. 5

2.5 POMEN VSTOPA SLOVENIJE V EU ......................................................... 6

3 CARINSKI SITEM EU ....................................................................................... 7

3.1 POGOJI POSLOVANJA V CARINSKEM SISTEMU EU ............................. 7

3.2 CARINSKA SLUŽBA V EU – ORGANIZACIJA ........................................... 8

3.3 CARINSKI ZAKONIK ................................................................................. 9

3.4 TARIC ...................................................................................................... 10

4 CARINSKI POJMI ........................................................................................... 13

4.1 CARINSKO BLAGO ................................................................................. 13

4.2 CARINSKI DEKLARANT .......................................................................... 13

4.3 CARINSKA DEKLARACIJA – EUL ........................................................... 13

4.4 CARINSKI ORGAN .................................................................................. 14

4.5 CARINSKA ČRTA .................................................................................... 14

4.6 CARINSKI NADZOR ................................................................................ 14

4.7 CARINSKA TARIFA ................................................................................. 14

4.8 CARINSKA VREDNOST .......................................................................... 15

4.9 PREPUSTITEV BLAGA ........................................................................... 15

5 VRSTE CARINSKIH POSTOPKOV IN CARINSKI DOKUMENTI ................... 16

5.1 TRGOVANJE ZNOTRAJ EU – ODPREMA IN PREJEM BLAGA .............. 16

5.2 UVOZNI POSTOPEK S TRETJIMI DRŽAVAMI........................................ 17

5.3 IZVOZNI POSTOPEK S TRETJIMI DRŽAVAMI ....................................... 19

5.4 TRANZITNI POSTOPEK .......................................................................... 20

5.5 POREKLO BLAGA ................................................................................... 22

5.6 POENOSTAVLJENI CARINSKI POSTOPKI ............................................ 23

5.7 DOVOLILNICE V CESTNEM PROMETU ................................................. 25

5.8 ATA ZVEZEK ........................................................................................... 27

5.9 INTRASTAT – EUROSTAT ...................................................................... 28

5.10 EXTRASTAT ............................................................................................ 31

6 SPREMEMBE V CARINSKI DEJAVNOSTI ZARADI VSTOPA SLOVENIJE V

EU…………………………………………………………………………………………32

6.1 PREVZEM EVROPSKE CARINSKE ZAKONODAJE ............................... 32

6.2 SPREMEMBE V CARINSKI SLUŽBI ........................................................ 33

6.3 SPREMEMBE PRI POSTOPKIH CARINJENJA ....................................... 33

6.4 POSLEDICE IN PROBLEMATIKA PO VSTOPU SLOVENIJE V EU ........ 37

7 RAZISKAVA CARINSKEGA POSLOVANJA SLOVENIJE V OKVIRU EU.... 38

7.1 ZASNOVA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ................................................ 38

7.2 DOLOČITEV VZORCA ............................................................................. 38

7.3 POTEK ZBIRANJA PODATKOV .............................................................. 38

8 ANALIZA REZULTATOV RAZISKAVE .......................................................... 39

8.1 REZULTAT RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA ...................................... 39

8.2 POTRDITEV – OVRŽENJE POSTAVLJENIH HIPOTEZ .......................... 44

9 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 47

10 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................... 48

B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Dijana Dimitrijević: Carinski postopki v Sloveniji pred in po vstopu v EU Stran 1 od 53

1 UVOD

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA

V diplomski nalogi bom predstavila carinske postopke pri uvozu in izvozu blaga ter

spremembe na področju carinske dejavnosti zaradi vključitve Slovenije v EU.

Primerjala bom stari in novi način carinjenja, saj je morala Slovenija po vstopu v EU

sprejeti in vpeljati določene popravke pravnih aktov in sprejeti nove predpise.

Nastale so tudi novosti pri postopkih carinjenja blaga. Eden bistvenih ciljev EU je

bilo oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike, prost pretok blaga, oseb, storitev

in kapitala. Z vstopom v EU je morala Slovenija zato prevzeti zunanjetrgovinsko

politiko EU in evropsko carinsko zakonodajo, kar je vodilo do nekaterih sprememb

pri carinskih postopkih, trgovanju z blagom in prekinitvi nekaterih sporazumov o

prosti trgovini z drugimi državami.

Cilj naloge oziroma raziskave je ugotoviti prednosti oziroma slabosti vstopa

Slovenije v EU na področju carinske dejavnosti. Pokusila bom tudi ugotoviti, ali so

določena podjetja bolj zadovoljna s potekom uvoza oz. izvoza in carinjenjem blaga

danes oz. pred vstopom Slovenije v EU.

1.2 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

Moje predpostavke so:

- H1: z vstopom Slovenije v EU je manj carinskih formalnosti in dokumentacije pri

poslovanju z državami članicami EU (manj carinskih stroškov, carinskih dajatev

…) za približno 90 %,

- H2: povečan izvoz in uvoz blaga in storitev Slovenije z državami članicami EU

za več kot 15 % v obdobju 2004 –2012,

- H3: z odpravo trgovinskih ovir med članicami EU imajo podjetja za približno 40

% manj stroškov in za približno 70 % prihranka na času,

- H4: z vstopom Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Makedonije v EU bi

se povečala izvoz in uvoz s Slovenijo do 10 %, zaradi vseh omenjenih

ugodnosti, ki jih prinaša članstvo EU.

1.3 METODE DELA

Pri izdelavi diplomske naloge bom uporabila opisno oz. deskriptivno metodo ter

metodo kompilacije, s študijo domače in tuje literature.



Za zbiranje podatkov in ugotavljanje obstoječega stanja, bom uporabila kvantitativno

metodo raziskovanje. Kot instrument raziskovanja bom uporabila tehniko ankete.

Anketni vprašalnik bom poslala preko elektronske pošte anketirancem.

2 EVROPSKA UNIJA

2.1 PREDSTAVITEV EU

Evropska unija (EU) je nastajala postopno, od konca druge svetovne vojne dalje. Za

uresničitev evropskega sodelovanja, katerega cilj je bil ustvariti območje miru,

razvoja, blaginje in demokracije, je bilo predlagano oblikovanje skupnega trga.

Zaradi uspešnega delovanja skupnega trga, se je oblikovala skupnost, ki je

omogočala skupni trg, uresničevanje prostega pretoka blaga, delavcev, storitev in

kapitala ter enotne valute EVRO v 17 državah članicah.

Evropsko gospodarsko sodelovanje se je močno okrepilo z uveljavitvijo Enotnega

evropskega akta, ki pomeni zavezo k cilju uresničevanja enotnega in notranjega trga

(http://www.evropa.gov.si). Sodelovanje se je razširilo še na področje ekonomske in

monetarne unije, kar je privedlo do skupne valute – evra. Pozneje so države članice

podrobneje določile carinsko poslovanje, ukrepe za spodbujanje gospodarskega

razvoja in socialno zaščito.

Iz vsega tega je razvidno, da se je politični sistem v zadnjih petdesetih letih razvijal

in da je temeljil na različnih pogodbah. V skladu s temi pogodbami so države članice

prenesle del svojih nacionalnih pristojnosti na skupne institucije, ki predstavljajo tudi

skupne interese vsem članom EU.

Od 1. julija 2013 ima Evropska unija 28 držav članic, ki so ustanovile skupne

institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da se odločitve o

skupnih interesih sprejemajo demokratično na evropski ravni.

2.2 TEMELJI DELOVANJA EU

Do leta 2009 je Evropska unija temeljila na t. i. treh stebrih sodelovanja.

Prvi steber ali ´Evropska skupnost` zajema večino skupnih politik in spada v

pristojnost Komisije, Parlamenta in Sveta.

Drugi steber ali ´Skupna zunanja in varnostna politika` predstavlja skupno zunanjo

in varnostno politiko, kjer odločitve sprejema Svet sam.

Tretji steber ali ´Policijsko in sodno sodelovanje` predstavlja policijsko in

pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kjer odločitve sprejema izključno

Svet.



Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe1 1. decembra 2009 je bila struktura stebrov

odpravljena (http://sl.wikipedia.org/wiki/Evropska_unija). Nadomestila jo je enotna

pravna oseba s tremi vrstami pristojnosti glede na področje politike:

- izključna pristojnost EU;

- deljena pristojnost EU in držav članic;

- pristojnost podpore EU.

EU ima izključno pristojnost, da sprejema pravno zavezujoč akte in sklepa

mednarodne sporazum:

- carinske unije;

- določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga;

- monetarna politika držav članic;

- ohranjanje morskih bioloških virov;

- skupna trgovinska politika.

Pri deljeni pristojnosti države članice izvajajo svojo pristojnost, če in kolikor Unija

ne izvaja svoje pristojnosti:

- notranji trg;

- socialna politika;

- ekonomska, socialna in teritorialna kohezija2;

- kmetijstvo in ribištvo;

- okolje;

- varstvo potrošnikov;

- promet;

- vseevropska omrežja;

- energija;

- območje svobode, varnosti in pravice;

- skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja.

Naglič in Papadopoulou (2012) pravita, da po eni strani načelo subsidiarnosti

izključuje posredovanje EU v primerih, ko lahko države članice same učinkovito

rešujejo zadeve na svoji centralni, regionalni ali lokalni ravni, po drugi strani pa

določa, da sme EU izvajati svoje pristojnosti, kadar države članice niso zmožne na

zadovoljiv način uresničiti določenih ciljev.

1Lizbonska pogodba spreminja sedanji pogodbi o Evropski uniji in Evropski skupnosti,

vendar ju ne nadomešča. Evropska unija je z njo dobila potrebni pravni okvir in orodja za spopadanje s prihodnjimi izzivi in za uresničevanje zahtev državljanov. 2 Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija sestavljajo kohezijsko politiko, katere cilj je

zmanjšati gospodarske, socialne in teritorialne razlike med regijami EU.



V skladu z načelom sorazmernosti pa ukrepi EU vsebinsko in formalno ne smejo

presegati tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev pogodb (4. odstavek 5. člena

PEU3).

2.3 ČLANICE EU

Evropska unija je na začetku, to je leta 1951, gospodarskega sodelovanja evropskih

držav štela šest članic: Belgijo, Italijo, Francijo, Nemčijo, Nizozemsko in

Luksemburg. S pridružitvijo Irske, Danske in Združenega kraljestva Evropski

skupnosti leta 1973 se je število članic povečalo na devet. Leta 1981 je članica EU

postala Grčija, kateri sta leta 1986 sledili Portugalska in Španija ter nato leta 1995

še Avstrija, Švedska in Finska.

Leta 2004 je EU prestala širitev, saj se ji je pridružilo deset držav Srednje in

Vzhodne Evrope ter Sredozemlja: Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka, Slovaška,

Ciper, Malta, Madžarska in Slovenija. Leta 2007 sta sledili Romunija in Bolgarija. S

pridružitvijo Hrvaške, 1. julija 2013, pa se je število članic povečalo na današnjih 28.

Držav, ki se zanimajo za članstvo, je vedno več (http://europedirect.pina.si). V prvi

skupini so države, ki že prenašajo (ali uveljavljajo) zakonodajo EU v svojo

nacionalno zakonodajo (Črna Gora, Islandija, Turčija, Srbija in Republika

Makedonija) in pa druga skupina držav, ki pogojev za članstvo EU še ne izpolnjujejo

(Albanija ter Bosna in Hercegovina).

3 Pogodba o Evropski uniji



Evroobmočje

Država EU-ja, ki so obvezane k pridružitvi evroobmočju

Država EU-ja z možnostjo izbire k pristopitvi evroobmočju

Države izven EU-ja, ki pogodbeno izdajajo svoje evrokovance

Države izven EU-ja, ki uporabljajo evro brez pogodbe

Slika 1: Zemljevid evroobmočja 2014

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Evroobmočje

2.4 POMEMBNEJŠE INSTITUCIJE IN ORGANI

Za demokratično delovanje EU so ključnega pomena skupne institucije, ki druga

drugo dopolnjujejo, vsaka pa igra pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev.

Njihovi sedeži so v Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu.

Zakoni in politike EU se sprejemajo na podlagi odločitev institucionalnega trikotnika,

ki ga sestavljajo Svet Evropske unije (zastopa nacionalne vlade), Evropski

parlament (zastopa ljudi) in Evropska komisija (politično neodvisni organ, ki zastopa

skupne evropske interese).

Načeloma Evropska komisija predlaga nove zakone, Parlament in Svet jih po

razpravi sprejmeta. Komisija in države članice jih nato izvajajo, Komisija pa

zagotavlja njihovo pravilno uporabo.

Evropski svet je nastal leta 1974, a se je kot institucija uveljavila šele z Lizbonsko

pogodbo leta 2009. Evropski svet oblikuje splošne politične usmeritve in prioritete

delovanja Evropske unije. Sestavljajo ga voditelji držav ali vlad držav članic in

predsednik Evropske komisije. Srečujejo se vsaj dvakrat letno, v državi, ki v času

srečanja predseduje Svetu. Med vsemi institucijami EU ima Svet največjo moč,

predvsem na področju zakonodaje.

Pri sprejemanju zakonodaje EU sodelujejo tri glavne institucije EU:

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Izbire_v_Evropski_uniji&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/wiki/Evroobmo%C4%8Dje#Dr.C5.BEave_z_uradnimi_sporazumi_z_EUhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Evroobmo%C4%8Dje#Dr.C5.BEave_brez_uradnih_sporazumov_z_EUhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Evroobmočje



- Evropski parlament (zastopa državljane EU);

- Svet Evropske unije (zastopa države članice);

- Evropska komisija (zavzema interese Unije kot celote).

2.5 POMEN VSTOPA SLOVENIJE V EU

Slovenija je tako geografsko, zgodovinsko, politično, gospodarsko kot kulturno že

pripadala evropskemu prostoru. Cilj Slovenije je bil postati demokratična, pravna in

socialna država z odprtim tržnim gospodarstvom. To so vrednote, na katerih temelji

EU. S pristopom k EU ima Slovenija svoje predstavnike v vseh institucijah Unije in

sodeluje pri vseh odločitvah, ki jih institucije sprejemajo.

Med največje projekte sodijo uvedba evra, vstop v Schengensko4 območje in

predsedovanje Svetu EU, kjer je Slovenija pridobila znanje in izkušnje. S članstvom

v EU si je zagotovila tudi večjo prepoznavnost v mednarodni skupnosti ter možnost

izobraževanja in usposabljanja na celotnem območju EU.

Notranji minister in predsednik Sveta EU za področje notranjih zadev Dragutin Mate

je komentiral vstop v Schengensko območje: »V resničnem življenju se s tem v

polnosti udejanja ideja o prostem pretoku ljudi, brez postankov in čakanja zaradi

mejnih kontrol. To pa je za naše državljane in za vse druge, ki se mudijo v

schengenskem prostoru, velika prednost in privilegij.«

4 Schengensko območje je območje odpravljenih notranjih meja držav Evropske unije.



3 CARINSKI SITEM EU

3.1 POGOJI POSLOVANJA V CARINSKEM SISTEMU EU

Carinska unija, za katero je značilno, da nima notranjih meja, je glavni temelj

Evropske unije, ki zajema vso blagovno menjavo (28. člen PDEU5).

Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom so med državami

članicami prepovedane (brezcarinsko poslovanje). Za blago iz tretjih držav se na

zunanjih mejah uporablja skupna carinska tarifa skupaj z integrirano tarifo TARIC

(klasično carinsko poslovanje). Za prosti pretok blaga v Uniji veljajo pravila notranjega trga in nekatere določbe

skupne trgovinske politike. Instrumenti, kot je Carinski zakonik Skupnosti, pa

zagotavljajo, da carinski organi držav članic enotno uporabljajo standarde.

Pri svojem delu carina uporablja predpise, ki urejajo (Zupančič 2008, str. 18):

- carinski sistem,

- zunanjetrgovinski sistem,

- finančni sistem,

- davčni sistem in

- okoljevarstveni sistem.

Carinski sistem zajema tiste predpise, ki določajo sistem in ustroj carinske službe in

sistem pobiranja carin, tj. dajatev, ki se pobirajo na uvoz in izvoz blaga, in izvajanje

carinskih postopkov za blago, ki se vnese ali iznese iz carinskega območja.

Zunanjetrgovinski predpisi določajo pogoje za vnos in iznos blaga ter trgovanje s

tretjimi državami. Med zunanjetrgovinske predpise sodijo vsi ukrepi trgovinske

politike in nekatere prepovedi in omejitve. Davčni sistem določa pobiranje davkov ob

uvozu, kot so DDV, trošarine, ekološke takse, okoljevarstveni sistem pa urejajo

predpisi s področja varstva okolja; to področje se je razvilo zlasti v zadnjem

desetletju in carini nalaga izvajanje različnih prepovedi in omejitve za blago ob

uvozu in izvozu (Zupančič 2008, str. 19).

Priprava carinskih predpisov je po vstopu v EU skoraj v celoti v njeni pristojnosti, za

njihovo izvajanje pa so odgovorne države članice. Praktična izvedba je v Sloveniji in

tudi v drugih državah članicah v veliki meri zaupana carinski službi.

Pri blagovni menjavi je treba upoštevati tako evropsko carinsko pravo kot tudi

dopolnilne nacionalne predpise in druge predpise (evropske, mednarodne,

nacionalne).

5 Pogodba o delovanju Evropske unije



Carinski sistem naše države temelji na:

- Carinskem zakonu,

- Zakonu o carinski tarifi,

- Zakonu o trošarinah in

- Zakonu o carinski službi.

Na osnovi teh so vlada in pristojna ministrstva izdala vrsto podzakonskih aktov.

Evropska unija pozna primarno in sekundarno zakonodajo. Primarna so pogodbe in

njihove dopolnitve, sekundarna pa izhaja iz primarne, kamor spadajo uredbe,

direktive, odločbe, sklepi, priporočila, mnenja, zelena knjiga6, bela knjiga7.

Statistiko zunanje trgovine držav članic EU sestavljata Intrastat in Extrastat. Intrastat

je statistika blagovne menjave med državami članicami, Exstrastat pa je statistika

blagovne menjave države članice z nečlanicami oziroma državami, ki niso v EU.

3.2 CARINSKA SLUŽBA V EU – ORGANIZACIJA

Poslanstvo carinske službe je opredeljene v strategiji razvoja CURS. V njej je

opredeljen smisel tega poslanstva, ki pravi da bo carinska služba opravljala carinsko

in davčno politiko na učinkovit in uspešen način tako, da bo ščitila družbo,

spodbujala razvoj gospodarstva in zagotavljala hiter pretok blaga in ljudi. CURS

izvaja naloge carinske službe kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za državne

finance.

CURS, kot organ v sestavi Ministrstva za finance, sestavljajo

(http://www.carina.gov.si):

- Generalni carinski urad (GCU);

- Carinski uradi (CU);

- izpostave kot notranje organizacijske enote carinskih uradov.

Naloge carinske službe so (ZCS8-1, 3. člen):

- opravljanje carinskega in trošarinskega nadzora nad blagom ter carinjenje blaga;

6 Komisija izda zeleno knjigo o določeni aktualni temi z namenom, da sproži razpravo v

državah članicah. Odzivi pokažejo, ali Komisija deluje v pravi smeri. 7 Komisija objavi belo knjigo na podlagi prispelih razprav o določeni temi iz zelene knjige.

Bela knjiga odraža usmeritev Komisije. 8 Zakon o carinski službi



- opravljanje nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo

izpolnjevanja obveznosti, določenih s carinskimi, trošarinskimi in drugimi prepisi,

za nadzor nad izvajanjem v okviru katerih je pristojna služba;

- preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih

kaznivih ravnanj, določenih s predpisi, za nadzor nad izvajanjem v okviru katerih

je pristojna carinska služba;

- kontrola vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katero so predpisani posebni ukrepi;

- pobiranje, vključno s prisilno izterjavo uvoznih in izvoznih dajatev, drugih

dajatev, ki se pobirajo ob uvozu in izvozu, trošarin, proizvodnih dajatev na

sladkor ter drugih dajatev, za pobiranje katerih je pristojna carinska služba;

- izvajanje ukrepov zunanjetrgovinske in skupne kmetijske politike;

- izvajanje predpisov Evropske skupnosti in mednarodnih pogodb z delovnega

področja carinske službe.

Z izvrševanjem teh nalog organi carinske službe zagotavljajo, da se na carinskem

območju Unije (Zupančič 2008, str. 20):

- enotno in pravilno uporabljajo carinski predpisi,

- ustvarjajo enaki pogoji trgovanja in drugih gospodarskih dejavnosti,

- učinkovito kontrolira zunanjetrgovinski promet,

- opravlja varen in okolju prijazen promet blaga,

- preko meje opravlja hiter pretok blaga, potnikov in prevoznih sredstev.

Pri opravljanju nalog carinske službe imajo pooblaščene uradne osebe, v okviru

opravil delovnega mesta, na katero so razporejene, pooblastila, določena s tem in

drugimi zakoni, predpisi Skupnosti in mednarodnimi pogodbami (ZCS-1, 14. člen).

3.3 CARINSKI ZAKONIK

Carinski zakonik (CZ) skupnosti določa in opredeljuje zakonodajo za uvoz in izvoz

blaga med skupnostjo in tretjimi državami. Namen novega zakonika sprejetega leta

2008, je olajšati trgovanje ob zagotavljanju visoke ravni varnosti na mejah.

V novem zakoniku je manj pravil, ki so enostavnejša in prilagojena sodobnemu

elektronskemu poslovanju carinskih uprav.

Carinski zakonik zajema (UL L9 145, 4.6.2008):

- splošne določbe o področju uporabe carinskega zakonika, nalogah carine ter

pravicah in dolžnostih oseb v zvezi s carinskim zakonikom;

- temeljne točke za izvajanje pravic do uvoza ali izvoza ter drugih ukrepov v okviru

izmenjav blaga;

9 UL – Uradni list; L – Zakonodaja.



- carinski dolg in zavarovanje dolga;

- carinsko obdelavo blaga, ki je prišlo na carinsko območje skupnosti;

- predpise o carinskem statusu, dajanju blaga v carinski postopek ter preverjanje

prepustitve blaga in razpolaganje z njim;

- sprostitev blaga v prosti promet in oprostitev uvoznih dajatev;

- posebne carinske postopke, razdeljene na štiri gospodarske dejavnosti (tranzit,

hrambo, posebna uporaba in predelava);

- carinsko obravnavo blaga, ki zapušča carinsko območje skupnosti;

- odbor za carinski zakonik in postopki omogočajo Komisiji, da sprejme izvedbene

določbe zakonika.

Poglavitne prednosti novega zakonika so:

- manjše število carinskih postopkov in več poenostavljenih carinskih postopkov

ter tako lažje sledenje pošiljkam;

- avtomatizacija vseh carinskih formalnosti in popolnoma brezpapirno poslovanje;

- zgolj elektronsko vlaganje carinskih deklaracij in vseh spremljajočih

dokumentov;

- elektronska izmenjava podatkov med carinskimi upravami in pristojnimi

službami;

- uvedba centraliziranega carinjenja, ki bo pooblaščenim podjetjem omogočalo

elektronsko prijavo blaga in plačilo carinskih dajatev v kraju, kjer imajo svoj

sedež, ne glede na to, kje se bo blago vneslo v carinsko območje Skupnosti

oziroma izneslo iz tega območja in kje bo uporabljeno.

S spremembo Carinskega zakonika Skupnosti z Uredbo Sveta 648/2005 sta bili

uvedeni novosti v carinskih predpisih in pri delu carinskih organov. Poleg

tradicionalnega pobiranja carin in drugih dajatev ter izvajanja predpisov o

prepovedih in omejitvah se bodo carinski organi ukvarjali tudi z varnostnimi vidiki

mednarodne trgovine. S spremembo CZ je namreč uvedeno preverjanje blaga ob

izstopu in vstopu na carinsko območje tudi z vidika varnosti in varstva. Razen redkih

izjem, se za vse blago, ki se vnaša na carinsko območje Skupnosti, vloži skupna

deklaracija, preden blago vstopi na carinsko območje Skupnosti. Skupne deklaracije

se ne vlaga za blago, ki se prevaža s prevoznimi sredstvi, ki samo prečkajo

ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja brez postanka na tem

območju. Skupna deklaracija se vloži pri carinskem uradu vstopa (Zupančič 2008,

str. 75).

3.4 TARIC

TARIC (Tarif Integre de la Communautaire – Integrirana tarifa Evropske skupnosti),

zagotavlja enotno izvajanje zunanjetrgovinskih predpisov v vseh državah članicah



EU. TARIC je elektronska zbirka podatkov, v kateri so združeni vsi ukrepi, ki jih je

potrebno izvajati ob uvozu oziroma izvozu blaga v EU oziroma iz EU.

TARIC je orodje carinskih organov, ki je javno dostopno tudi drugim uporabnikom.

Uvozniki in izvozniki lahko za svoje blago s pomočjo TARIC izračunajo višino

uvoznih dajatev in ugotovijo, ali je predmet ukrepov trgovinske politike

(http://www.izvoznookno.si).

Njegova uporaba je brezplačna, podatki, ki se dnevno spreminjajo, so na voljo v

vseh uradnih jezikih držav članic.

V TARIC-u se nahajajo tudi informacije o pogojih za uveljavljanje določenih

ugodnosti, informacije o možnih prepovedih in omejitvah, o višini izvoznih

nadomestil …

TARIC upravlja Generalni direktorat za carinsko unijo in davke pri Evropski komisiji,

ki je odgovorna za pravilno in ažurno vzdrževanje podatkovne zbirke.

TARIC vsebuje sledeče glavne vrste ukrepov:

- tarifni ukrepi;

- kmetijski ukrepi;

- trgovinski ukrepi;

- ukrepi, ki se nanašajo na omejitev gibanja blaga.

Za uporabo aplikacije TARIC moramo poznati tarifno oznako izdelka. Oznaka

TARIC ima 10 do 22 mest z naslednjim pomenom:

- (1 – 2) Oznaka poglavja harmoniziranega sistema (HS);

- (1 – 6) HS tarifna številka;

- (7 – 8) Oznaka kombinirane nomenklature (KN);

- (9 – 10) Podštevilka TARIC;

- (11 – 18) Dodatne oznake TARIC (črkovne in številčne oznake);

- (19 – 22) Dodatne nacionalne oznake (označujejo nacionalne ukrepe, ki jih

izvaja posamezna članica EU).

Tarifne številke predstavljajo štirimestne številke, ki se členijo na podštevilke do

devetega mesta, od katerih je zadnja enačba nacionalne razčlembe in ta se lahko

med posameznimi državami razlikuje. V Sloveniji se od 1996 uporablja t. i.

kombinirana nomenklatura carinske tarife; ima osem številčnih mest, z devetim pa

lahko blago podrobneje opredelimo v skladu z lastnim željami (Kenda 2001, str.

312).

TARIC oznake se uporabljajo:

- za protidampinške dajatve;

- za uvozne dajatve, ki so včasih odvisne od sestave blaga;

http://www.izvoznookno.si/



- pri uvrščanju osnovnih kmetijskih proizvodov, ki se uporabljajo v sestavljenih

kmetijskih proizvodih;

- za označitev načina transporta.

Slika 2: Struktura oznake TARIC

Vir: http://www.izvoznookno.si

Slika3: TARIC modul Uvoz/Izvoz

Vir: http://www.carina.gov.si




4 CARINSKI POJMI

4.1 CARINSKO BLAGO

Carinsko blago so vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile

sproščene v prost promet in vse stvari, za katere se vloži carinska deklaracija za

izvoz iz carinskega območja. Vse ostalo blago je domače blago.

4.2 CARINSKI DEKLARANT

Carinski deklarant pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v

imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski

postopek.

4.3 CARINSKA DEKLARACIJA – EUL

Za vse blago, ki je predmet uvoznih in izvoznih carinskih postopkov, je treba oddati

carinsko deklaracijo, s katero se v predpisani obliki in v skladu s predpisanimi pogoji

prijavi blago za določen carinski postopek. Gospodarski subjekti lahko predložijo

carinsko deklaracijo v elektronski obliki, pisni obliki ali ustno.

Carinske deklaracije v uvoznih, izvoznih in tranzitnih postopkih se vlagajo z uporabo

sistema za elektronsko poslovanje CURS10 preko naslednjih elektronskih sistemov:

- SIAIS (uvoz),

- SIAES (izvoz),

- NCTS (tranzit),

- ICS (skupna carinska deklaracija).

Carinsko deklaracijo prej imenovano enotna carinska listina (ECL), danes pa enotna

upravna listina (EUL) odda deklarant ali njegov zastopnik. Carinski deklaraciji mora

biti priložena vsa potrebna dokumentacija za izvedbo želenega carinskega

postopka. Carinski deklaraciji v elektronski obliki se dokumentacija ne prilaga.

Gospodarski subjekti, ki so vključeni v SASP11, lahko oddajo nepopolno carinsko

deklaracijo ali poenostavljeno deklaracijo (http://www.izvoznookno.si).

10

Carinska uprava Republike Slovenije 11

Sistem enotnih dovoljenj za poenostavljene postopke

http://www.izvozno/



4.4 CARINSKI ORGAN

Carinski organi izvajajo nadzor nad varnostjo proizvodov na podlagi Uredbe Sveta o

določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov. Nadzor

se izvaja pred sprostitvijo proizvodov v prost promet. Carinski organi v okviru

običajnih kontrol preverijo, ali ima proizvod oziroma serija proizvodov lastnosti, ki

vzbujajo utemeljen sum o obstoju resne nevarnosti za zdravje in varstvo

potrošnikov. Poleg tega preverijo, ali proizvod oziroma serijo proizvodov spremljajo

predpisani dokumenti in ima oznako CE12, ter upravičenost do teh dokumentov in

oznake.

V primeru nepravilnosti carinski organ proizvod oziroma serijo proizvodov zadržijo

za tri delovne dni in o tem takoj obvestijo pristojno inšpekcijo za nadzor trga

(http://www.carina.gov.si).

4.5 CARINSKA ČRTA

Carinsko območje Republike Slovenije obsega ozemlje Slovenije, teritorialno morje

Slovenije in zračni prostor nad ozemljem in teritorialnim morjem Slovenije. Carinsko

območje je omejeno s carinsko črto, ki je identična z mejno črto.

4.6 CARINSKI NADZOR

Carinski nadzor pomeni ukrepe carinskih organov, s katerimi se preprečuje

neupravičeno ravnanje s carinskim blagom in zavaruje njegovo istovetnost, dokler ni

blago sproščeno v prost promet.

4.7 CARINSKA TARIFA

Pravna podlaga za določitev višine uvoznih dajatev je carinska tarifa Evropske unije.

Carinska tarifa obsega (Zakon o carinski tarifi, 2000):

- kombinirano nomenklaturo (tarifne številke in podštevilke),

- uvozne dajatve (carine in posebne dajatve),

- ukrepe preferencialne carinske obravnave (na podlagi sporazumov o prosti

trgovini in enostranske),

- avtonomne ukrepe,

- druge carinske ukrepe, določene z drugimi predpisi (protidumpinške carine in

protisubvencijske dajatve kot zaščitni ukrep za določeno blago iz določene

države za določen čas),

12

CE - (Conformité Européenne - evropska skladnost) je dokazilo o skladnosti izdelka s predpisi EU.

http://www.carina.gov.si/



- ugodnejšo carinsko obravnavo (znižanje stopenj za posamezno blago bodisi

zaradi narave oziroma lastnosti blaga bodisi zaradi namena njegove končne

uporabe).

4.8 CARINSKA VREDNOST

Carinska vrednost je eden izmed elementov za določitev uvoznih dajatev in drugih

ukrepov trgovinske politike.

V primeru, ko je carinska stopnja določena na osnovi ad valorem, se carina

obračuna na podlagi carinske vrednosti uvoženega blaga.

V praksi se večina blaga carini z ugotavljanjem carinske vrednosti po metodi

transakcijske vrednosti (na podlagi fakture).

Če carinske vrednosti ni mogoče določiti po metodi transakcijske vrednosti, se po

vrstnem redu uporabi ena izmed naslednjih metod:

- metoda uporabe transakcijske vrednosti enakega blaga,

- metoda uporabe transakcijske vrednosti podobnega blaga,

- metoda izračunane vrednosti,

- carinsko vrednotenje na drug ustrezen način.

4.9 PREPUSTITEV BLAGA

Za carinsko blago lahko carinski deklarant zahteva odobritev katerekoli carinsko

dovoljene rabe ali uporabe blaga.

Z uporabo postopka sprostitve v prost promet pridobi uvozno blago status

domačega blaga. Pred prepustitvijo blaga mora deklarant opraviti ustrezne

formalnosti, dolžnik mora plačati uvozne dajatve in izpolniti ukrepe trgovinske ali

druge politike. Postopek sprostitve blaga v prost promet se začne na zahtevo

deklaranta z vložitvijo carinske deklaracije. Pri blagovni carinski izpostavi je treba

vložiti carinsko deklaracijo v elektronski obliki. Carinski deklaraciji se priložijo tudi vsi

predpisani dokumenti. Blago se prepusti. Če je carinski dolg plačan ali zavarovan.

V določenih primerih ni potrebno vložiti pisne carinske deklaracije, ampak se blago

lahko sprosti v prost promet z ustnim deklariranjem (http://www.carina.gov.si).



5 VRSTE CARINSKIH POSTOPKOV IN CARINSKI

DOKUMENTI

5.1 TRGOVANJE ZNOTRAJ EU – ODPREMA IN PREJEM BLAGA

Namen Rimske pogodbe je bil ustvariti carinsko unijo med državami članicami, kjer

naj med njimi ne bi bilo ovir za trgovanje in kjer bi se določila skupna zunanja

carinska stopnja za uvoz iz tretjih držav.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je slovenski trg postal sestavni del notranjega

trga EU, za katerega je značilen prost pretok blaga in storitev.

Evropski notranji trg prispeva k blaginji EU s pospeševanjem trgovine znotraj

skupnosti in zmanjševanju stroškov te trgovine ter tako k povečevanju

produktivnosti.

Dobro delujoč notranji trg je bistveni element konkurenčnega gospodarstva EU.

Ustanovitev notranjega trga in sistem nelojalne konkurence prepovedujeta državam

članicam dodeljevanje državne pomoči podjetjem, ki bi izkrivljale konkurenco na

notranjem trgu in bi vplivale na trgovino med državami članicami (Potočnik 2004, str.

527).

Proizvod, ki je zakonito dan v promet v eni od držav članic, ima načeloma

zagotovljen dostop do trga v vseh drugih državah članicah.

Od 1. maja 2004 na mejah z državami EU ni bilo več carinskega organa, ki bi pri

vnosu blaga v Slovenijo obračunal DDV, zato je bil uveljavljen nov način

obračunavanja DDV: slovenski davčni zavezanec, ki pridobiva blago v drugih

državah EU, mora v svojem obračunu DDV-ja izkazati od tega blaga obračunani in

hkrati vstopni DDV, torej mora izvesti samoobdavčitev.

Da je neki promet blaga predmet obdavčitve v Sloveniji kot pridobitev blaga znotraj

Skupnosti, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji (http://www.durs.gov.si):

- prodajalec je davčni zavezanec, identificiran za DDV v drugi državi članici;

- promet je opravljen za plačilo ali se šteje, da je opravljen za plačilo;

- blago je pridobljeno na ozemlju Slovenije;

- pridobitelj je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV.

Z vstopom Hrvaške v EU se je spremenil tudi status Hrvaške pri statističnem

spremljanju blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško. Zaradi omenjene

prilagoditve podatkov se je delež trgovanja Slovenije z državami članicami EU v

skupni blagovni menjavi Slovenije precej povečal, delež trgovanja Slovenije z

državami, ki niso članice EU, pa ustrezno zmanjšal (http://www.stat.si).

http://www.stat.si/



Za potrebe trgovanja z blagom, ki prihaja ali odhaja iz EU, je potrebno upoštevati

pravila o poreklu blaga. Blago s poreklom se lahko znotraj EU predeluje ali pa trguje

z nepredelanim blagom (http://www.carina.gov.si).

Približno 75 odstotkov trgovine znotraj Skupnosti je blagovne menjave

(http://www.ec.europa.eu).

Razlogi, ki dopuščajo omejevanje tako uvoza kot izvoza in tranzita blaga, tako da

lahko države članice v primeru, da na nekem področju ne obstaja usklajena

zakonodaja EU, omejijo pretok blaga, če to zahtevajo razlogi (Hojnik 2010, str. 351):

- javne morale, javnega reda in javne varnosti;

- varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin;

- varovanje nacionalnih zakladov, ki imajo umetniško, zgodovinsko ali arheološko

vrednost;

- varovanje intelektualne lastnine.

5.2 UVOZNI POSTOPEK S TRETJIMI DRŽAVAMI

EU spodbuja gospodarsko sodelovanje s tretjimi državami z ukrepi, ki so ciljno

usmerjeni na regijo oziroma državo. Ti ukrepi so predvsem sporazumi in različni

programi sodelovanja. Najpomembnejši posamični zunanjetrgovinski partner EU so

ZDA, saj EU ZDA uvozi 17 odstotkov celotnega uvoza. Za slovensko gospodarstvo

je relevantna predvsem zunanjetrgovinska politika do Rusije in držav jugovzhodne

Evrope. Rusija kot neposredna soseda postaja vse pomembnejša trgovinska

partnerica EU, saj iz nje uvaža predvsem energijo (http://www.gzs.si).

Države članice so se z Rimsko pogodbo zavezale, da se bodo v zunanjetrgovinskih

poslih s tretjimi državami ravnale po določenih načelih. Dogovorile so se, da bodo:

- uvedle skupno carinsko tarifo do tretjih držav,

- sklenile skupne carinske in trgovinske sporazume,

- sprejele enotne stopnje liberalizacije in

- upoštevale pravila glede instrumentov za zaščito trgovine.

Skupna carinska tarifa je ena bistvenih značilnosti evropske carinske unije, saj

vključuje uporabo enotnih carinskih dajatev za proizvode, ki so uvoženi v EU iz

tretjih držav.

Na zunanjih mejah EU, kjer je možen prehod blaga v EU iz tretjih držav, bodo

carinski organi še vedno obračunavali DDV od uvoza blaga po svojem zakonu o

DDV.

http://www.ec.europa.eu/http://www.gzs.si/



Po načelu države uvoznice se v sistemu DDV na blago ob izvozu uporabi davčna

stopnja 0 %. To pomeni, da blago vstopi v državo uvoznico v Skupnosti

neobdavčeno in se nato obdavči po stopnji države uvoznice. V sistemu države

izvoznice se blago obdavči s stopnjo DDV države izvoznice in se v primeru, da je

kupec v državi uvoznici zavezanec DDV – po kreditni metodi zavezancu prizna

znižanje davka tako, da se pri nakupih iz države izvoznice priznajo davčne stopnje

DDV države uvoznice blaga in ne države izvoznice blaga. Načelo države izvoznice

velja v primeru, da je kupec fizična oseba in ni zavezanec za DDV (Stanovnik 2002,

str. 97–98).

Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena z veljavnimi

carinskimi predpisi Skupnosti. V davčno osnovo pri uvozu se vključuje, če že niso

vključeni (http://www.carina.gov.si):

- davke, trošarine in druge dajatve, ki se plačajo izven države članice uvoza in

tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV;

- dodatne stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki

nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza.

Za uvoz določenih proizvodov iz tretjih držav v EU je potrebno pridobiti ustrezna

dovoljenja z namenom:

- zaščititi proizvode EU pred uvozom proizvodov iz tretjih držav, ki imajo lahko

negativen vpliv na industrijo EU;

- odkriti nastajajoče trende in trgovinske tokove med EU in tretjimi državami.

Unija svoje interese ščiti s posredovanjem, z uvedbo nadzornih in zaščitnih ukrepov

ali pa količinskimi omejitvami (kvotami) za uvoz iz nekaterih tretjih držav. Takšni

zaščitni ukrepi, ki se jih poslužuje EU v posebnih primerih, ko se pokažejo za nujno

potrebne so protidampinški ukrepi, ki so oblikovani z namenom odpravljanja

posledic dampinga, ki povzroča znatno škodo proizvajalcem EU. Med ukrepe

trgovinske zaščite spadajo tudi ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju, ki so

oblikovani z namenom boja proti nekaterim vrstam subvencij, ki jih prejemajo

proizvajalci tretjih držav s strani državnih institucij, z namenom znižati cene za izvoz

v EU.

Blago, ki je po poreklu iz tretje države, je potem, ko so opravljene vse uvozne

formalnosti in so zanj plačane vse predpisane dajatve, deležno svobodnega pretoka

na notranjem trgu, enako kot blago evropskega porekla in ga je prav tako mogoče

uvoziti v druge države članice. Za vse blago, ki ga ni mogoče deklarirati ustno, je

treba na meji vložiti carinsko deklaracijo za vnos blaga (http://www.carina.gov.si).

Po vnosu blaga na carinsko območje Skupnosti lahko deklarant vloži deklaracijo za:



- sprostitev blaga v prost promet,

- tranzit,

- carinsko skladiščenje,

- aktivno oplemenitenje,

- predelavo pod carinskim nadzorom,

- začasni uvoz blaga.

Carinski deklaraciji se predložijo tudi vsi predpisani dokumenti (npr. račun o poreklu,

uvozno dovoljenje, prevozne listine). Blago se prepusti, če je carinski dolg plačan ali

zavarovan. Višina uvoznih dajatev je odvisna od uvrstitve blaga v kombinirano

nomenklaturo, porekla blaga, carinske vrednosti oziroma količine

(http://www.izvoznookno.si).

5.3 IZVOZNI POSTOPEK S TRETJIMI DRŽAVAMI

Izvozni carinski postopek je postopek, pri katerem skupnostno blago zapusti

carinsko območje Skupnosti. Obsega carinski nadzor nad blagom, upoštevanje

ukrepov trgovinske politike in izpolnitev izvoznih formalnosti. Če ni drugače

predpisano, se formalnosti, predpisane za izvoz blaga, opravijo tudi pri ponovnem

izvozu neskupnostnega blaga.

Ob izvozu je blago oproščeno DDV-ja, kar pomeni, da izvoznik ne bo obračunal in

plačal DDV-ja, če bo blago izvozil. Ta ugodnost pa je priznana le, če blago dejansko

zapusti carinsko območje (Zupančič 2008, str. 229).

Kot velja na splošno, velja tudi za izvozni postopek, da lahko vloži izvozno carinsko

deklaracijo vsak, ki ima sedež oziroma stalno prebivališče na carinskem območju in

ki lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so

potrebni za izvedbo izvoznega carinskega postopka. Oseba, ki nastopa kot

deklarant, lahko vloži carinsko deklaracijo v lastnem imenu in za lastni račun. V tem

primeru je deklarant istočasno izvoznik. Če je oseba (vložnik deklaracije) vložila

carinsko deklaracijo v tujem imenu, potem gre za neposredno zastopanje druge

osebe, torej bo ta druga oseba deklarant in istočasno izvoznik, ker zastopnik

nastopa za račun zastopanca. V potniškem prometu in pri blagu manjše vrednosti

se lahko blago deklarira za izvoz tudi ustno. Izvozna carinska deklaracija se vloži pri

carinskem uradu, ki je pristojen za nadzor v kraju, kjer ima izvoznik svoj sedež ali

kjer je blago zapakirano ali naloženo za izvoz (Zupančič 2008, str. 230–231).

Uporaba informacijske tehnologije v izvozni postopek vodi k avtomatiziranemu

izvoznemu postopku – AES (Automated Export System). Avtomatizirani izvozni

postopek pomeni popolnoma avtomatizirano poslovanje z izvozno carinsko

deklaracijo z uporabo elektronsko podpisanih sporočil med deklarantom in carino in

to tako v poenostavljenih kot rednih postopkih. Gre torej za avtomatizirano izvozno

carinjenje ter hkrati pri izmenjavi sporočil med carinskim uradom izvoznega




carinjenja in izstopnim carinskim uradom ter pri izstopnem carinskem uradu tudi za

avtomatizirano poslovanje in potrjevanje izstopa (Zupančič 2008, str. 232).

Pri izvozu poznamo več vrst postopkov (http://www.izvoznookno.si):

- dokončni izvoz,

- začasni izvoz in

- pasivno oplemenitenje.

Dokončni izvoz je najbolj pogosta oblika izvoza. Uporabi se, kadar se skupnostno

blago izvozi iz carinskega območja Skupnosti, ne da bi se kasneje spet vrnilo.

Postopek dokončnega izvoza je dvofazni postopek; najprej se izvede izvozno

carinjenje pri carinskem uradu izvoza, pristojnem glede na sedež podjetja, nato pa

se potrdi dejanski izstop blaga iz carinskega območja pri carinskem organu, kjer

blago izstopi iz EU. Če blago ne zapusti carinskega območja v 150 dneh, je treba

carinsko deklaracijo razveljaviti.

Začasni izvoz je postopek, ki se uporabi, kadar je blago namenjeno ponovnemu

uvozu. Blago se prijavi z elektronsko carinsko deklaracijo, z zvezkom ATA ali z

ustnim deklariranjem. Blago je treba ponovno uvoziti v roku, ki so ga odobrili carinski

organi ali najkasneje v treh letih v nespremenjenem stanju.

Pasivno oplemenitenje omogoča, da se skupnostno blago začasno izvozi s

carinskega območja Skupnosti, da se na njem izvedejo operacije oplemenitenja

oziroma popravila. Oplemeniteno blago se ponovno uvozi in sprosti v prost promet s

popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev.

5.4 TRANZITNI POSTOPEK

Tranzitni postopek je carinski postopek, ki omogoča, da se blago prepelje med

dvema na carinskem območju ležečima krajema ali med več v tranzitni postopek

udeleženimi državami, ne da bi bilo treba za blago plačati uvozne dajatve. Tranzitni

postopek spada med odložne postopke. Blago je po vnosu in predložitvi mejnim

carinskim organom praviloma uvedeno v tranzitni postopek, v katerem se prepelje

do kraja, kjer naj bi pridobilo končno carinsko dovoljeno rabo (Zupančič 2008, str.

157).

Za uvedbo blaga v tranzitni postopek je treba vložiti carinsko deklaracijo pri tem

morajo biti izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji. Po uvedbi NCTS se deklaracijo

obvezno vloži z uporabo tehnike računalniške izmenjave podatkov. Deklaraciji

morajo biti priložene vse potrebne listine in predloženo blago. Deklarant je lahko

vsaka oseba, ki poseduje blago in lahko predloži vse potrebne dokumente; v

tranzitnem postopku se za deklaranta ne zahteva, da ima sedež na carinskem

območju Skupnosti. Vloga deklaranta v tranzitnem postopku ni tako pomembna kot




v drugih carinskih postopkih, saj vse obveznosti iz tranzitnega postopka prevzame

glavni zavezanec.

Pogoj za sprejem carinske deklaracije za tranzitni postopek je tudi, da je za blago

predloženo ustrezno zavarovanje za plačilo carinskega dolga ali drugih dajatev, ki bi

lahko nastale v zvezi z blagom, ki je v tranzitnem postopku (Zupančič 2008, str.

159).

Poznamo več vrst tranzitnih postopkov, med katerimi so najbolj pogosti:

- skupnostni tranzitni postopek,

- skupni tranzitni postopek,

- tranzit na osnovi zvezka TIR,

- tranzit na osnovi zvezka ATA.

Skupnostni tranzitni postopek je najpogostejši tranzitni postopek, ki se uporablja

za prevoz blaga med dvema točkama na carinskem območju Skupnosti. Skupnostni

tranzit je lahko (http://www.izvoznookno.si):

- zunanji skupnostni tranzit (T1), ki se večinoma uporablja za neskupnostno

blago.

- notranji skupnostni tranzit, ki (T2) se uporablja za skupnostno blago, kadar se

odpremi z ene točke na carinskem območju Skupnosti na drugo prek ozemlja

ene ali več držav EFTE13.

Skupni tranzitni postopek je tranzitni postopek na podlagi Konvencije o skupnem

tranzitnem postopku med Evropsko gospodarsko skupnostjo in državami EFTE

(Švica, Norveška, Lihtenštajn, Islandija) (Zupančič 2008, str. 158).

Poznamo dve vrsti tranzitnega sistema:

- OTS (stari tranzitni sistem),

- NCTS (novi računalniško podprt tranzitni sistem).

Klasična OTS izvedba tranzita Skupnosti poteka na način, da glavni zavezanec pri

odpremi blaga predloži odhodnemu carinskemu organu poleg blaga tudi carinsko

deklaracijo. Na podlagi OTS se pojavijo številna administrativna opravila in postopki,

pri čemer so možne določene napake in nepravilnosti. Prihaja pa tudi do

nepotrebnih zamud in čakalnih dob.

NCTS je novi informacijsko podprt tranzitni sistem, v katerega se obvezno vlaga

elektronska carinska deklaracija za skupnostni/skupni tranzitni postopek, ki

omogoča upravljanje in nadzor tranzitnega sistema. Z uvedbo NCTS se izboljša

13

European Free Trade Association – Evropsko združenje za prosto trgovino




komunikacija med carinskimi administracijami, poenotijo se carinski postopki, sistem

je bolj prilagodljiv na spremembe in se vodi centralizirano, izboljša pa se tudi

učinkovitost kontrole.

Tranzit na osnovi zvezka TIR je eden najpogostejših tranzitnih postopkov, ki

poteka preko območij več držav. Postopek TIR omogoča transport blaga od

odhodne v namembno državo preko ozemelj več držav, ne da bi bilo blago med

potjo pregledovano in ne da bi se zahtevale dajatve ali zavarovanja (Zupančič 2008,

str. 171–172).

Postopek tranzita se začne pri odhodnem carinskem organu s predložitvijo blaga in

TIR zvezka. Carinski organi izpolnijo TIR zvezek in namestijo carinske zalivke na

transportno sredstvo, nato sledi prevoz blaga pod carinskim nadzorom preko

ozemelj več držav do namembne carinarnice v državi, kjer naj se postopek tranzita

konča s predložitvijo blaga (Zupančič 2008, str. 172).

Tranzit na podlagi zvezka ATA je tesno povezan s postopkom začasnega uvoza.

Zvezek ATA namreč omogoča, da se blago pošilja v določeno državo na začasni

uvoz. Če mora blago v to državo prečkati ozemlje več držav, se preko teh območij

uporablja tranzitni postopek na podlagi zvezka ATA.

5.5 POREKLO BLAGA

Poreklo blaga je gospodarska nacionalnost blaga. Je eden od treh osnovnih

elementov, ki poleg carinske vrednosti in uvrstitve blaga v pravilno tarifno številko

vplivajo na carinsko obravnavo ob uvozu in na višino carinskega dolga. Pravila o

poreklu blaga so potrebna v primerih, ko želijo vlade razlikovati med blagom

različnih držav proizvajalk zato, da bi izbranim državam nudile različne trgovinske

ugodnosti ali pa obratno, da bi jih obravnavale manj ugodno kot druge države.

Zakonska osnova evropskih pravil o poreklu blaga je predpisana v Carinskem

zakoniku Skupnosti.

Če je blago v celoti izdelano v neki državi iz surovin, proizvedenih v tej državi, je

določitev porekla enostavna. V mnogih primerih pa je pri proizvodnji blaga

udeleženih več držav.

Za blago s poreklom iz določene države se šteje v tej državi v celoti pridobljeno ali

izdelano blago in v tej državi zadosti predelano blago. Glede na to, ali neko blago

zaradi svojega porekla uživa carinske ugodnosti ali ne, ločimo nepreferencialno in

preferencialno poreklo blaga (Makovec Brenčič 2003, str. 81).

Nepreferencialno poreklo blaga

Blago ima status nepreferencialnega proizvoda, kadar zanj glede na poreklo ali

tržno obravnavo ne veljajo splošni pogoji dostopa na trg ali prometa na trgu. Pravila



o nepreferencialnem poreklu se uporabljajo pri določanju porekla za blago, ki je

podvrženo različnim ukrepom trgovinske politike (protidamping, količinske omejitve,

zaščitni ukrepi) in tarifnim kvotam. Uporabljajo se tudi za statistične namene, za

označevanje izdelkov z oznako »made in«. V teh primerih je pomembno, ali je bilo

uvoženo ali izvoženo blago izdelano v državi, ki je predmet ukrepa, ali v kateri drugi

državi. Izdelki s poreklom iz določene države so tisti izdelki, ki so v celoti pridobljeni

ali izdelani v tej državi.

Preferencialno poreklo blaga

Preferencialno poreklo podeljuje blagu ugodnejšo tarifno obravnavo – znižanje ali

opustitev uvozne dajatve, saj preferencialno pomeni prednostno, ugodno. Podjetja

imajo s tem dvojni prihranek: pri carinskih dajatvah in pri davku.

Namen pravil o preferencialnem poreklu je določiti pogoje, ki jih mora izpolnjevati

blago iz držav z ugodnostmi, da bi lahko bilo deležno prednostne obravnave. Tako

je omejena uporaba surovin iz drugih držav, največji delež predelovalne dejavnosti

pa mora biti opravljen v državi s preferenco.

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznavanje preferencialne tarifne obravnave, so:

- blago spremlja veljavno dokazilo o poreklu,

- ni dvoma o deklariranem poreklu,

- izpolnjen je pogoj o direktnem transportu,

- ugodnejšo tarifno obravnavo je treba zahtevati.

5.6 POENOSTAVLJENI CARINSKI POSTOPKI

Carinski zakonik omogoča poenostavitve pri izvajanju formalnosti v carinskih

postopkih, ki so se v praksi pokazale kot posebna ugodnost za udeležence, saj

omogočajo hitrejšo izvedbo carinskega postopka in hitrejši prevzem blaga v

podjetjih. Te poenostavitve so:

- nepopolna deklaracija,

- poenostavljeni postopek deklariranja,

- hišno carinjenje,

- status pooblaščenega prejemnika,

- status pooblaščenega pošiljatelja.

Pooblaščeni gospodarski subjekt (AEO – Autorised Economic Operater) je bil

uveden z Uredbo Sveta 648/2005, ki spreminja Carinski zakonik Skupnosti.

Pooblaščeni gospodarski subjekt pomeni poseben status varnosti, ki ga uživa

podjetje-imetnik potrdila AEO. Država članica podeli status pooblaščenega



gospodarskega subjekta vsakemu gospodarskemu subjektu, ki izpolnjuje skupna

merila glede (Zupančič 2008, str. 62):

- zanesljivost izvajanja predpisov,

- kontrolnega sistema subjekta,

- finančne solventnosti,

- upoštevanja varnostnih in varstvenih standardov.

Nepopolna carinska deklaracija

Postopek nepopolne carinske deklaracije omogoča, da se blago predloži v zadevni

carinski postopek na podlagi carinske deklaracije, ki ne vsebuje vseh navedb in/ali ji

niso priloženi vsi dokumenti, potrebni za odobritev zahtevanega carinskega

postopka. Za blago, ki je bilo uvedeno v carinski postopek na ta način, mora

deklarant do preteka določenega obdobja dostaviti oziroma priložiti vse

podatke/dokumente, potrebne za dopolnilno carinsko deklaracijo

(http://www.carina.gov.si).

V primeru nepopolnih carinskih deklaracij gre za poenostavitev, ki se uporabi v

vsakem posamičnem primeru, to je v vsakem posameznem carinskem postopku.

Zaradi takšne ureditve nepopolnih carinskih deklaracij je tudi smotrno, da dovoljenje

izda carinski organ, pri katerem je blago predloženo. Glavni pomen omenjene

poenostavitve pa je v tem, da se omogoči čim prejšnja prepustitev blaga carinskemu

deklarantu, čeprav vsa dokumentacija še ni pravilno vložena (Vraničar 2001, str.

303).

Poenostavljeni postopek deklariranja

Poenostavljeni postopek deklariranja omogoča deklarantu, da lahko na podlagi

pisnega zahtevka, ki vsebuje vse potrebne podatke, in pod pogojem, da se blago

predloži carini, vloži carinsko deklaracijo za sprostitev v prosti promet v

poenostavljeni obliki. Deklarant mora poleg poenostavljene deklaracije vložiti še

dopolnilno carinsko deklaracijo. Poenostavljena deklaracija in dopolnilna deklaracija

tvorita enoten nedeljiv dokument, ki učinkuje od dneva sprejema poenostavljene

deklaracije. Za poenostavljeni postopek deklariranja je potrebno predhodno

dovoljenje. Deklarant vloži zahtevek pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen

glede na njegov sedež oziroma stalno prebivališče (Zupančič 2008, str. 133–134).

Osnovni pogoji za odobritev poenostavljenega postopka deklariranja:

- Zagotovljena je učinkovita kontrola spoštovanja uvoznih/izvoznih prepovedi ali

omejitev ter kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na želeno poenostavitev.

- Ni ogrožena pravilna izvedba postopkov oziroma so dana vsa potrebna jamstva

za pravilen potek postopkov.




- Vložnik zahtevka ni huje oziroma večkrat kršil carinskih predpisov.

- Vložnik zahtevka ne prijavlja blaga za želeni carinski postopek samo

priložnostno.

Hišno carinjenje

Prijavljanje na podlagi hišnega carinjenja omogoča imetniku dovoljenja, da blago

uvede v želeni carinski postopek v prostorih podjetja ali na drugih mestih, ki jih

predhodno odobri carinski organ.

Imetnik dovoljenja mora začetek postopka evidentirati in voditi ustrezne evidence.

Ob koncu obračunskega obdobja mora deklarant vložiti dopolnilno carinsko

deklaracijo (http://www.carina.gov.si).

Osnovni pogoji za izdajo dovoljenja za hišno carinjenje so:

- Knjigovodstvo vložnika zahtevka omogoča carinskemu organu izvajanje

učinkovite kontrole, zlasti naknadne.

- Zagotovljena je učinkovita kontrola spoštovanja uvoznih/izvoznih prepovedi ali

omejitev in kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na želeno poenostavitev.

- Vložnik zahtevka ni huje oziroma večkrat kršil carinskih predpisov.

- Vložnik zahtevka ne prijavlja blaga za želeni carinski postopek samo

priložnostno.

Status pooblaščenega prejemnika

Pooblaščeni prejemnik ima dovoljenje, da mu blaga, ki mu je namenjeno in se

prevaža v tranzitnem postopku, ni treba predložiti namembnemu uradu. Dovoljenje

za pooblaščenega prejemnika se izda v povezavi z dovoljenjem za hišno carinjenje

pri uvozu.

Status pooblaščenega pošiljatelja

Pooblaščeni pošiljatelj ima dovoljenje, da opravlja skupnostne tranzitne operacije

brez obveznosti predložitve blaga in ustrezne tranzitne dokumentacije uradu

odhoda.

5.7 DOVOLILNICE V CESTNEM PROMETU

Carinski organi so pooblaščeni, da na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju,

kjer se opravlja carinska kontrola in carinski nadzor, preverjajo, ali ima prevoznik

Skupnosti ali tuji prevoznik dovoljenje in druge listine, predpisane v Zakonu o

prevozih v cestnem prometu, drugih predpisih in mednarodnih pogodbah.

Dovolilnica pristojnega organa druge pogodbenice daje prevozniku pravico do




opravljanja mednarodnega cestnega prevoza blaga na ozemlju in z ozemlja druge

države pogodbenice ali za tranzit čez to ozemlje. Dovolilnice si lahko pridobijo le

prevozniki, ki imajo veljavno licenco za opravljanje mednarodnih prevozov.

Namen dovolilnic je regulacija mednarodnega cestnega prevoza, posledično temu

pa varovanje okolja. Dovolilnice za prevoz blaga veljajo 13 mesecev od začetka

vsakega koledarskega leta (če ni drugače dogovorjeno). Dovolilnica ni prenosljiva in

se hkrati lahko uporablja le za eno vozilo.

Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in

CEMT14 dovolilnic pravi, da mora biti dovolilnica ves čas izvajanja prevoza v vozilu

in jo mora voznik pokazati in izročiti na vpogled na zahtevo pristojnih nadzornih

organov (Uradni list RS, št. 88/1999).

Dovolilnice za prevoz blaga v mednarodnem cestnem prometu se v grobem delijo

na kritične in nekritične. Kritične dovolilnice so tiste, katerih pridobljene količine ne

zadoščajo za potrebe domačih prevoznikov, in CEMT dovolilnice. Posebne vrste

dovolilnic so časovne in namenske in jih delivec deli v skladu z namenom in za čas

njihovega trajanja tistim prevoznikom, ki izpolnjujejo kriterije ZPCP-215 in za

namenske vrste prevozov.

Dovolilnica CEMT je večstranska dovolilnica, ki jo izdaja Evropska konferenca

ministrov za promet za mednarodni cestni prevoz blaga, ki ga opravljajo prevozniki s

sedežem v državi članici CEMT, kadar se prevozi opravljajo med državami

članicami CEMT ali tranzitno preko ozemlja ene ali več držav članic CEMT z vozili,

ki so registrirana v eni od držav članic CEMT. Delitev dovolilnic in dovolilnic CEMT

opravlja izdajatelj licenc na podlagi podeljenega javnega pooblastila v upravnem

postopku (http://www.gzs.si).

V mednarodnem cestnem prometu delimo naslednje vrste prevozov:

- bilateralni prevoz (prevoz blaga med ozemljema dveh pogodbenic),

- tranzitni prevoz (prevoz blaga preko ozemlja ene od pogodbenic),

- prevoz za in iz tretjih držav (prevoz blaga, ki ga opravi prevoznik ene

pogodbenice iz (na) ozemlja/-e tretje države na (iz) ozemlje/-a druge

pogodbenice).

Za omenjene vrste prevozov ločimo naslednje vrste dovolilnic:

- univerzalna dovolilnica,

- univerzalna dovolilnica – zelena (enaka univerzalni dovolilnici, vendar mora

vozilo, ki jo uporabljajo ustrezati določenim ekološkim standardom),

14

The European Conference of Ministers of Transport - Evropska konferenca ministrov za promet 15

Zakon o prevozih v cestnem prometu

http://www.gzs.si/



- bilateralna dovolilnica,

- tranzitna dovolilnica,

- dovolilnice za in iz tretjih držav s tranzitom lastne države,

- dovolilnice za in iz tretjih držav brez tranzita lastne države.

5.8 ATA ZVEZEK

Zvezek ATA (Admission Temporaire – Temporary Admission) je mednarodna listina,

ki se uporablja kot dokument o jamstvu za carinske in druge uvozne dajatve pri

začasnem uvozu ali izvozu blaga (Mikuž 1999, str. 8).

Za pridobitev zvezka ATA lahko zaprosijo tako pravne kot fizične osebe za različno

blago:

- vzorci ali reklamni material;

- blago za predstavitve in uporabo na sejmih in razstavah;

- profesionalne opreme;

- raziskovalne opreme;

- učni material itd.

Z ATA zvezkom ni dovoljeno uvoziti pokvarljivega in potrošnega blaga ter blaga

namenjenega za predelavo, oplemenitenje ali popravilo. Skratka, začasni uvoz na

osnovi ATA zvezka se uporablja le za blago, ki bo ponovno uvoženo v izhodiščno

državo v nespremenjeni obliki in količini (Zaljetelj 1996, str. 87).

Postopek začasnega izvoza blaga z zneskom ATA se praviloma izvede na mejnem

prehodu, kjer se zvezek ATA skupaj z blagom predloži carinskemu organu zaradi

odobritve postopka. Zvezek ATA se lahko v času veljavnosti uporabi večkrat. Po

konvenciji o začasnem uvozu blaga zvezek ATA velja eno leto.

Blago, navedeno v zvezku ATA, uživa mednarodno garancijo v okviru verige

garantov podpisnic konvencije o zvezku ATA, zato pri uvozu in izvozu odpadejo

dodatne garancije in varščine (Vujadinovič 1993, str. 16).

Zvezek ATA je sestavljen iz dveh nosilnih listov (platnic zelene barve) in ustreznega

števila notranjih listov (kuponov in talonov), odvisno od števila držav, kamor je blago

namenjeno:

- rumeni listi so namenjeni za izvoz in ponovni uvoz v Slovenijo;

- beli listi za uvoz ter ponovni izvoz iz končne države;

- modri listi pa pri tranzitnem postopku.

Kuponi se delijo na tri dele: v prvem se ponavljajo navedbe s prve strani platnic,

drugi del vsebuje izjavo imetnika, tretji del pa izpolni carinski organ. Zadnja stran



kupona vsebuje enako specifikacijo blaga, kot je navedena na drugi strani spodnje

platnice. Talon in kupon imata isto serijsko številko (Mikuž 1999, str. 10).

Kupone zadržijo carinski organi, taloni pa ostanejo v sklopu zvezka ATA. Zvezke

ATA, ki se ne bodo več uporabljali ali ki jim je že potekel rok veljavnosti, je treba z

vsemi notranjimi listi vrniti zbornici, ki je zvezek ATA izdala.

Prednosti uporabe zvezka ATA:

- poenostavljen prestop državnih mej brez plačila carinskih in drugih dajatev za

začasno uvoženo blago;

- en sam zvezek ATA omogoča, da z istim blagom obiščete eno ali več držav

podpisnic konvencije ATA v okviru enoletnega roka veljavnosti zvezka ATA;

- ureditev vseh carinskih formalnosti carinskega postopka z enim samim

dokumentom;

- jamstvo za plačilo carinskih dajatev, če blago iz kakršnega koli razloga ne bi bilo

izvoženo v določenem roku.

5.9 INTRASTAT – EUROSTAT

Intrastat je statistika blagovne menjave med državami članicami EU, pri kateri se

podatki mesečno zbirajo s statističnimi obrazci neposredno od poročevalskih enot.

Intrastat je bil uveden leta 1993 ob uvedbi skupnega evropskega trga, ko podatkov o

blagovni menjavi med državami članicami zaradi ukinitve notranjih meja ni bilo več

mogoče pridobivati iz carinskih deklaracij (http://intrastat-surs.gov.si).

V skladu z Zakonom o državni statistiki ter srednjeročnim in letnim programom

statističnih raziskovanj je v Sloveniji za Intrastat odgovoren Statistični urad

Republike Slovenije (SURS). Po vzoru organizacije Intrastata v nekaterih državah

članicah je SURS sklenil Sporazum o sodelovanju in delitvi dela v zvezi z

Intrastatom s Carinsko upravo Republike Slovenije (CURS) (Uradni list RS, št.

45/2004).

CURS je odgovoren za zbiranje in kontrolo podatkov, sodelovanje s podjetji in

odpravljanje morebitnih napak v poročanju. SURS je odgovoren za nadzor sistema,

statistično metodologijo in zajetje, ocene in diseminacijo16 podatkov. V okviru CURS

podatke za Intrastat zbira in obdeluje Carinski urad Nova Gorica za vse

poročevalske enote v Sloveniji.

Obveznost poročanja Intrastatu ima gospodarski subjekt (poročevalska enota).

Gospodarski subjekt mora poročati odpreme blaga iz Slovenije v druge države

16

Diseminacija – izkazovanje, posredovanje, razširjanje informacij oziroma oskrbovanje uporabnikov z informacijami.

http://intrastat-surs.gov.si/



članice EU in prejeme blaga v Slovenijo iz drugih držav članic EU, to je fizični tok

blaga med Slovenijo in državami članicami EU. Poročevalska enota lahko delno ali v

celoti prenese izvajanje poročanja na tretjo osebo – deklaranta, vendar je še vedno

edina odgovorna za pravočasnost, popolnost in točnost posredovanih podatkov.

Vključitveni prag je vrednost blagovne menjave z državami članicami za posamezen

tok blaga, nad katero je podjetje zavezano za poročanje za Intrastat. Namen

statističnih pragov je zmanjšati breme poročevalskih enot, katerih poslovanje

bistveno ne vpliva na statistične podatke.

Slika 4: Prijava v spletno rešitev INTRASTAT

Vir: http://intrastat-surs.gov.si



Slika 5: Spletni obrazec poročanja v INTRASTAT

Vir: http://www.euintrastat.com

Za Intrastat se poročajo:

- komercialne transakcije z blagom, namenjenim za rabo, potrošnjo, investicije ali

preprodajo, ki vključujejo prenos lastništva;

- gibanje blaga iz ene države članice v drugo brez izvršitve nakupa ali prodaje;

- vračila proizvodov in nadomestne dobave proizvodov;

- nekatere druge vrste poslov.

Za Intrastat se ne poročajo:

- storitve (izjema popravila in oplemenitenje),

- blago v tranzitu,

- odpreme in prejemi blaga.

V Sloveniji so v uporabi tri oblike poročanja:

- elektronsko poročanje z elektronskimi sporočili,

- elektronsko poročanje prek spletnega obrazca in

- poročanje na papirnih obrazcih.

Poročevalska enota mora podatke poročati mesečno. Obdobje poročanja je

koledarski mesec, v katerem je bilo blago odpremljeno ali prejeto. V primeru

http://www.euintrastat.com/



posebnih dobav blaga se vedno poroča v mesecu, ko se je izvršila zadnja dobava.

Izpolnjeno poročilo za Intrastat se mora posredovati Carinskemu uradu Nova Gorica

najkasneje 10. delovni dan v mesecu za pretekli mesec.

V skladu z evropsko zakonodajo o statistiki blagovne menjave med državami

članicami Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredba Komisije je vsaka država

članica dolžna vzpostaviti in izvajati Intrastat ter podatke mesečno posredovati

Statističnemu uradu EU (Eurostatu):

Eurostat je bil ustanovljen leta 1953, ima sedež v Luksemburgu in je eden izmed

generalnih direktoratov Evropske komisije. Zbira, združuje in objavlja podatke

nacionalnih statističnih uradov ter zagotavlja primerljivo in usklajeno metodologijo;

statističnih raziskovanje ne izvaja samostojno. Od 1. oktobra 2004 omogoča vsem

uporabnikom statističnih podatkov prost in brezplačen dostop do podatkov in

informacij na svojih spletnih straneh, in to 24 ur na dan, sedem dni v tednu in v treh

jezikih (angleškem, nemškem in francoskem). Spletne strani Eurostata se

posodabljajo dnevno. Do vseh podatkov in informacij pa lahko pridete kot

neregistriran uporabnik (http://www.stat.si).

5.10 EXTRASTAT

Extrastat je statistika blagovne menjave držav članic s tretjimi državami –

nečlanicami. Pri Extrastatu je vir podatkov carinska deklaracija, ki zajame vse blago,

vse vrednosti in vse udeležence v postopku; gre torej za popoln zajem podatkov. Pri

Extrastatu davčna administracija nima obveznosti do statističnega urada.

Pravna podlaga za Extrastat je evropska zakonodaja za Extrastat (Uredbi (ES) št.

471/09 Evropskega parlamenta in Sveta, Uredba Komisije (EU) št. 92/10 in Uredba

Komisije (EU) št. 113/10), Zakon o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95 in 9/01,

Letni program statističnih raziskovanj in Srednjeročni program statističnih

raziskovanj 2008/2012 (Uradni list RS, št. 119/07). Extrastat je vsebinsko odvisen

tudi od nacionalne carinske zakonodaje, ki se je 01. 05. 2004 dokončno uskladila z

evropsko (prevzem skupne trgovinske in kmetijske politike). V Extrastat so zajete

vse transakcije blaga, ker se glede na metodologijo vključujejo v zajetje, ne glede na

višino statistične vrednosti in neto mase.

http://www.stat.si/



6 SPREMEMBE V CARINSKI DEJAVNOSTI ZARADI

VSTOPA SLOVENIJE V EU

6.1 PREVZEM EVROPSKE CARINSKE ZAKONODAJE

Republika Slovenija je leta 2004 postala polnopravna članica Evropske unije in s

tem na področju carinske zakonodaje v celoti prevzela njen pravni red. Pravne vire,

ki tvorijo pravni sistem Evropskih skupnosti, delimo na primarne in sekundarne.

Primarni pravni viri

V nacionalnem pravnem sistemu je primarni vir Ustava, ker pa EU v bistvu nima

Ustave, so glavni primarni viri EU ustanovne pogodbe Evropskih skupnosti z

dopolnitvami.

Zapisano primarno pravo torej sestavljajo ustanovne pogodbe, vključno s kasnejšimi

spremembami, in pogodbe o pristopu novih držav članic ter vsi pravni akti, ki

spreminjamo pogodbe. Pravo EU je avtonomni pravni red, ki vsebuje tudi

obvezujoče pravne norme za države članice. Pri tem je primarno pravo temeljna

ureditev Evropske skupnosti in EU. Ustanovitvene pogodbe so torej neke vrste

Skupnosti (Bohinc 2007, str. 38).

Sekundarni pravni viri

Sekundarni pravni viri so tisti pravni akti, ki institucijam in organom EU omogočajo

uresničevanje njihovih nalog in funkcij. Tako lahko Svet EU in Evropska komisija v

okviru svojih pristojnosti izdajata uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja,

sporočila, memorandume, resolucije.

Na področju carin, carinske zaščite in carinskega postopka in na področjih, ki jih

izvaja carina, so najpomembnejši naslednji zakoni, ki so navedeni kot viri

nacionalnega prava:

- Zakon za izvajanje carinskih predpisov (ZICPES – Uradni list RS, št. 25/04),

- Zakon o carinski službi (ZCS – Uradni list RS, št. 56/99),

- Zakon o davčnem postopku (ZDavP – Uradni list RS, št. 117/06),

- Zakon o upravnem postopku (ZUP – Uradni list RS, št. 80/99),

- Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN – Uradni list RS, št. 56/02),

- Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV – Uradni list RS, št. 117/06),

- Zakon o trošarinah (ZTro – Uradni list RS, št. 84/98).

Ustanovitev carinske unije je vsem državam članicam narekovala odpravo carin,

prilagoditev svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi in prenos

pristojnosti za carinske zadeve od držav članic na Skupnost.



Z vstopo

carinski postopki v sloveniji pred in po vstopu ...- h2: povečan izvoz in uvoz blaga in storitev...

Documents