BRALNI PROJEKT posavskih knjižnic v letu 2019Knjižnica Brežice Valvasorjeva knjižnica Krško Knjižnica Sevnica

2 1 . m a r e c – 2 0 . n o v e m b e r 2 0 1 9

IlustracijaAnatoliy Stankulov

KAJ?Knjižnice Posavja sodelujemo na področju bralne kulture že deveto leto zapored. Namen projekta Posavci beremo skupaj je opozoriti na pomembne predstavnike literarnega ubesedovanja pri nas in širše po svetu ter bralcem ponuditi tematsko pester razpon leposlovnih del, ki bivanjsko izkušnjo človeka prikazujejo z raznolikimi kulturnimi, socialnimi in estetskimi izhodišči.

KJE in KDAJ?Bralni projekt izvajamo v Knjižnici Brežice, Valvasorjevi knjižnici Krško in Knjižnici Sevnica med 21. marcem in 20. novembrom 2019.

KAKO?Knjige so opremljene s knjižnimi kazalkami, na katere bralci vpišejo svoje ime in naslov prebrane knjige ter po želji tudi mnenje o prebranem. Ob naslednjem obisku knjižnice jih pri izposojevalnem pultu oddajo knjižničarju. Bralcem, ki bodo v času trajanja projekta prebrali najmanj 5 knjig z bralnega seznama in se v projekt aktivno vključili z izpolnjenimi knjižnimi kazalkami o prebranem gradivu, bomo na zaključni literarni prireditvi podelili knjižne nagrade.

ZAKAJ?Ker je branje naš zaveznik, učitelj, varuh in zdravitelj.

Izbor leposlovnih del

POEZIJA

PROZA

ESEJI

UGRIZI, Andrej Blatnik SODNIK, Jaume Cabré MOLITVE ZA UGRABLJENE, Jennifer Clement SARAJEVSKI OMNIBUS, Velibor Čolić UMETNOST KRHKOSTI, Alessandro D’Avenia LETO ČUDODELNIH MISLI, Joan Didion BUT BEAUTIFUL, Geoff DyerTEČI, Jean Echenoz PRVA DAMA, Stanka Hrastelj GOSPODA NA OBALI, Michael Köhlmeier VRNITEV: PISMA BIVŠEGA ODVISNIKA, Petja Kužel KMETICA, Noemi Lerch MÜSLI IN RÜSBE, Izar LunačekOTTO, UZRTI ČLOVEK, Marc-Antoine Mathieu POSTELJA IZ KNJIG, Silvo Mavsar DRUGA PRETEKLOST, Vinko Möderndorfer JUDA, Amos Oz JAMSKI NAJSTNIKI, Emmanuelle Pagano TI SI REKEL, Connie Palmen SAMOSTAN, Zahar Prilepin COX ALI TOK ČASA, Christoph Ransmayr TRINAJSTI MESEC: PORTRETI MORSKIH NOMADOV, Nataša RogeljaRESNICA IMA TVOJE OČI, Samo Rugelj MOJ DOM JE TAM, KJER SEM, Igaba Scego KRUZO, Lutz Seiler KRUH, PRAH, Marko Sosič LAZARJEVE ŽENSKE, Marina L’vovna Stepnova POGODBA, Mojca Širok LIŠČEK, Donna Tartt KOŠČEK ČOKOLADE V PASJI DLAKI, Monika Žagar

POEZ IJA 1, Adonis LAKOTA, Jure Jakob SONCE IN SENCE, Sabina Kožar PESMI IN PISMA, Giacomo LeopardiBESEDE, Jacques Prevert

IGRA IN BISERI, Bogdan Biščak BLEDA SVOBODA, Jasmin B. Frelih FILOZOFI IN LJUBEZEN, A. Lancelin in M. LemonnierKLOP MINEVANJA, Hubert ReevesENE IN DRUGI, Uroš Zupan

Le kako je moglo priti do tega? Kako se bo sploh nadaljevalo, če se bo nadaljevalo? Kratke kratke zgodbe Andreja Blatnika – njihovega največjega mojstra – pod drobnogled postavljajo usodne trenutke, ki raznolike protagoniste držijo v precepu. Bosta kirurga rešila morebitnega morilca svojega kolega, kateri ostrostrelec bo zadel prvi, do kod bo segel dotik pod mizo? Narediti nekaj ali nič, oboje je enako nemogoče. Odgovornost je toliko večja, saj utegne imeti ena sama nemogoča odločitev nepričakovane posledice ne samo za posameznika, temveč za ves svet in zgodovino, vse do zadnjega preživelega človeka, ki se mogoče še vedno slepi, da je bilo vse le plod naključja. Kajti nenačrtovana presečišča posameznih življenj so vedno znova določena z iluzijo bližine in nadzora, ki v navzkrižnem ognju zrcalnih zgodb ustvarja pripoved o zmagovalcih in poražencih, nič več kot figurah na šahovnici igre z neznanimi pravili. (vir: založnik)

ANdre j BLAtNiK (1963) je izdal dvanajst knjig v Sloveniji in devetindvajset v tujini, med njimi tri v nemščini in angleščini ter po dve v španščini, češčini in turščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na Cosmopolisu v Barceloni in PeN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 2001 za knjigo Zakon želje. Uči založništvo na Filozofski fakulteti in pisanje kratke zgodbe na delavnicah revije Literatura. rad bere, gleda filme, posluša glasbo in potuje, vselej čim ceneje.

ŽENSKE Z VTETOVIRANIMI ZMAJI RAZMIŠLJAJO o svojih zmajih, ki se bodo nekega dne prebudili in jih ožgali s svojim plamtečim jezikom. Moški, ki ležijo na plažah zraven teh žensk, se sprašujejo, kako bi jim psihoanalitiki razložili, zakaj se zmeraj znova znajdejo ob takih ženskah, ob ženskah, ki imajo vtetovirane zmaje. Zmaji razmišljajo o moških in ženskah, ki razmišljajo o njih, in se sprašujejo, zakaj se zmeraj znajdejo na napačnih

ženskah, na takih, ki se jih moški dotikajo na napačne načine, in potem nimajo možnosti, da bi jih ti dotiki prebudili , da bi jih iz vtetoviranih zmajev spremenili v prave, žive zmaje, ki bi lahko s svojim plamtečim jezikom ožgali ženske, ki so jih tako dolgo nosile na svoji koži, jim naredili nove podobe na koži, podobe nekih drugih spečih bitij, podobe spečih angelov in demonov, jih vžgali, jih prepustili vsem naslednjim dotikom in nato odšli na svojo pot, na pot, kjer ne bi bilo žensk z vtetoviranimi zmaji in čemernih moških, ki ležijo ob njih in razmišljajo o svojih klavrnih težavah.

UGRIZIAndrej Blatnik

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

9 0 s t r.

L U D L i t e r a t u r a

20 1 8

detektivsko napet zgodovinski roman se odvija v Barceloni v zadnjih mesecih leta 1799, torej v času, ko je evropo že pretresla francoska

revolucija in si je Katalonijo v španski nasledstveni vojni že podjarmil Filip V. Poleg osrednjega protagonista, sodnika don rafela Massoa, se v zgodbi zvrstijo tudi številni drugi liki, vsi živo opisani in prepleteni v napeti v zgodbi. Zgodba romana je dokaj kompleksna: ob razkrivanju

življenja sodnika in njegove ljubice elvire se zgodi tudi umor francoske operne pevke desflorsove, sodnik Masso osumljenca seveda zelo hitro

najde. to je mlad pesnik, naiven, reven in neizkušen sanjač. Bralec je v pripovedni labirint ujet vse bolj in bolj – ali bo obtoženemu pesniku Andreu uspelo dokazati svojo nedolžnost? Zgodba, ki je že sama po sebi mojstrsko zasnovana in pripovedovana, odpira tudi druga vprašanja: o pokvarljivosti,

koristoljubnosti in podkupljivosti človekove narave; o nemoči posameznika, ujetega v kolesje sistem; tudi o (ne)poštenosti do samega sebe oz. do

drugih, kar sta le dve plati iste medalje. Literarna mojstrovina.

jAUMe CABrÉ (1947) velja za enega najbolj cenjenih pisateljev tako med bralci kot med literarno kritiko. Njegova strma pot v sam vrh sodobne katalonske literature se je

začela leta 1991 z objavo romana Sodnik, ki je požel bogato paleto literarnih nagrad.

Don Rafael je opravil odvetniški izpit, se poročil in s tem izgubil navado, da bi ponoči zapravljal čas z razkrivanjem skrivnosti molčečih zvezd. Le tu in tam je prinesel daljnogled

na vrt, ker je bil pač po naravi upornik. A hkrati je bil po značaju zavistnež, drugim je zavidal tako ugled kakor bogastvo. Ženske drugih so se mu vedno zdele lepše. Zavidal

je učenost tistim redkim, ki so si jo pridobili, in zavidal je previdnost, ki je krasila le zelo izbrane posameznike. In seveda je drugim zavidal tudi srečo, ki je ni bil deležen skoraj nihče.

Njegovo življenje ni bilo drugega kakor neutešeno hrepenenje in nemir nezadovoljenega

srca. Sanjaril je, pa čeprav ni bil pesnik, in se vedno znova zaljubljal, čeprav ni bil donhuan. Po položaju se je vedno hitro povzpel

nad vse druge, ker je samega sebe prepričal, da je uspeh edina oblika sreče, ki jo je mogoče doseči. In ker je bil pameten človek, je znal pridobljene položaje tudi obdržati, pa čeprav je

bila cena za to sovraštvo ali zavist. A vsi ti napori so bili le obupano tipanje v temi v iskanju sreče. Žal je bil pri tem povsem neuspešen. In ko je resno pretehtal stvari, je vedno ugotovil,

da je povsod prišel le do polovice poti. Kakor Jupiter: prevelik, preveč ambiciozen, preveč napihnjen, da bi lahko postal zanesljiv planet; a hkrati premajhen in prešibak, da bi lahko

postal zvezda z ognjem v jedru, ki izžareva lastno energijo in svetlobo.

SODNIKJaume CabréP r e v e d l a S i m o n a Š k r a b e c

K ATA LO N S K A K N J I Ž E V N O S T

5 1 7 s t r.

B e l e t r i n a

20 1 8

Življenje v krajih, ki jih obvladuje mamilarski kartel, ni nevarno le zaradi škorpijonov, kač in letal, ki s pesticidi škropijo naselja namesto makovih polj, ampak predvsem zato, ker nima nobene vrednosti. V mehiških gorah si vse mame želijo tudi, da bi se njihove hčerke rodile grde. Kajti lepe deklice ugrabijo. Nobena se ne vrne. V tem svetu morajo ženske, zgarane mehiške matere, skrbeti same zase in v jamah za razpadajočimi hišami skrivajo hčere, kajti možje so odšli iskat delo drugam, na delo v ZdA in v večini pozabili na svoje mehiške družine. Stilsko izpiljen roman prinaša več kratkih poglavij, ki podrobno opišejo intimni svet odraščajočih deklet, ki se trudijo izvleči iz kaosa družbenega dna in si zagotoviti boljše življenje.

jeNNiFer CLeMeNt (1960) , ameriško-mehiška pisateljica, je prva ženska, ki vodi mednarodni Pen, za to funkcijo se je uvajala kot predsednica mehiškega Pena. tako kot vsi dosedanji predsedniki se tudi ona veliko ukvarja s kršitvami svobode govora, zaprtji, izginotji ter umori novinarjev in pisateljev, morda jo trenutno še bolj okupira vprašanje ženskih pravic in spolne enakopravnosti.

Ko sva z mamo skupaj odšli z jase in odpešačili nazaj domov, sva šli mimo drevesa, pri katerem sva pred leti, ko so ugrabili Paulo, zakopali tisto truplo. Nikoli nisva izvedeli, kdo je mladenič. Nihče ni prišel vprašat po njem. Džungla ima ušesa na vsakem koraku, je rekla mama. Tu ni skrivnosti. / Tisto popoldne sem izvedela, kaj se je zgodilo s Paulo. / Šla sem po poti proti šoli in naletela na Paulo, sedečo pod drevesom. Sedela je na tleh, česar nismo nikoli počele. Na naši gori smo med kožo in zemljo vedno nekaj položile. / Na sebi je imela dolgo obleko, ki jo je pokrivala kot šotor. Vedela sem, da ji pod tkanino mrčes gomazi po golih nogah. / Pod stopali

sem začutila toplo, črno zemljo. / Zemlja naju je pripeljala skupaj. / Želela sem jo prijeti za roko. Sklanjal je glavo in gledala nekaj v svojem naročju. / Počasi sem odšla k njej, kot sem se naučila hoditi, kadar sem hotela ujeti majhno kačo podvezičarko ali mladega legvana. Ko sem se ji približala, sem prišla med njeno telo in sonce., da ji je moja senca zastrla svetlobo. / Dvignila je pogled in jaz sem sedla zraven nje na tla. Vedela sem, da si bom že čez kakšno minuto morala frcati črne in rdeče mravlje s kože. Paulina obleka je bila preprežena s črnimi mravljami, ki so gomazele po njej. Nekaj se jih je že selilo po obleki navzgor, lezle so ji okoli vratu in za ušesa. Ni jih frcnila proč. […] Dolgi rokavi njene obleke so bili zavihani in potisnjeni navzgor. Na notranji strani leve roke, kjer je koža bleda in tenka kot lupina gvajave, sem videla ožganine od cigaretnih čikov, kroge, pike, rožnate kolobarje.

MOLITVE ZA UGRABLJENEJennifer Clement

P r e v e d l a D u š a n k a Z a b u ko v e c

A M E R I Š KO -M E H I Š K A

K N J I Ž E V N O S T

2 1 5 s t r.

K U D S o d o b n o s t I n t .

20 1 7

V uvodu romana avtor poudari, da je to, kar sledi, zgolj in samo izmišljija. Pet zgodb se spleta okrog zgodovinskega osemindvajsetega junija leta 1914,

dneva, ko sta bila v Sarajevu umorjena avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova žena Sofija. dogodek, ki je močno zaznamoval svetovno

zgodovino, povzročil nešteto velikih dogodkov, na nek način spremenil podobo sveta, je sprožil tudi številne manj »pomembne« dogodke, ki so se

tistega dne zgodili ob znamenitem Latinskem mostu in počasni reki Miljacki. Pisatelj s posebnim občutkom za malenkosti in ozračje literarizira o tem, kako

so ti dogodki, pomembni in nepomembni, povezani med seboj in vplivajo eni na druge. Pripoved sestavljajo številni liki: običajni posamezniki, ki se

znajdejo na mestu velikega dogodka, duhovni vodje vseh štirih sarajevskih religij, Gavrilo Princip in drugi člani organizacije Črna roka, Nobelovec ivo Andrić, arhitekt Viječnice Aleksandar Wittek, avtorjev ded, bosanski baron Münchausen, izgubljena in spet najdena sarajevska Hagada … V prepletu

resničnih in izmišljenih dogodkov ter biografij, skozi mite in legende se sestavlja mnogoplastna, barvita zgodba Sarajeva iz začetka 20. stoletja. Bralec

vseskozi lebdi v magičnem, krutem in hkrati toplem svetu, humornem in obenem žalostnem ter uživa v izvrstnem gostobesednem pripovedovanju, ki

nakazuje, da je tudi zgodovina le zgodba, da je vse resnično in ni nič resnično. (vir: Dobreknjige.si, Alenka Žugič Jakovina)

VeLiBOr ČOLić (1964) je študiral jugoslovansko književnost v Sarajevu, dokler ni 1992 zaprosil za status begunca v Franciji. Čeprav je že pred vojno objavljal svojo prozo v vidnih jugoslovanskih revijah, je pravo pisateljsko slavo dosegel v Franciji, kjer danes

velja za enega najvidnejših frankofonih avtorjev.

Neodvisno od stvari, ki jih počne kot beli mag, je naš možak znan tudi po pesniškem daru. Kot pretanjen opazovalec človeške duše zna vrli Ildan svoje sanje zapisati v treh

jezikih. V dveh posvetnih jezikih, ki ju tekoče govori, pa tudi v svetem jeziku, jeziku tristo šestdesetih bajk, na katerih temelji prava poezija. / Njegov prijatelj Baruh Abramović ga primerja s hodžo Nasredinom, znamenitim bajeslovnim ulemo, pravljičarjem, pesnikom

in pripovedovalcem Bližnjega vzhoda. Naš Ildan pa zamahuje z roko, češ da je poezija zgolj matematika in malce astronomije, ki ju scmariš skupaj z besedami. / Njegovi rokopisi kažejo na pretanjeno pero, vešče metrike, svetih sur in orientalske tradicije, ki briše že tako

tanko mejo med poezijo in filozofijo. / Vse resnice, pravi, ni mogoče najti v enih samih sanjah. Lepota in

poezija sta polovična usluga neba, inteligenca pa je dar.

SARAJEVSKI OMNIBUSVelibor ČolićP r e v e d l a A n a B a r i č M o d e r

B O S A N S KO -F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

1 8 6 s t r.

G o g a

20 1 8

»Se je mogoče izmojstriti v utrudljivi umetelnosti vsakdanjega življenja, da postane umetnost vsakdanje radosti?« to je poglavitno vprašanje in življenjski napor italijanskega pisca, ki poleg pisanja svoj čas posveča delu z mladimi in njihovo krhko ranljivostjo. roman, kot ga je podnaslovil avtor, je predvsem esejistično razmišljanje o življenju, ujeto v monološko formo pisem, naslovljenih italijanskemu renesančnemu pesniku Giacomu Leopardiju, ki mu služi kot vzor in navdih za premagovanje žalostnih življenjskih bremen na način zoperstavljanja bolečini z iskanjem lepote, razumljene kot polnosti, razvidne iz vsakdanjih stvari. Preko pesnika nam avtor sporoča, da se umetnost bivanja nahaja v življenju brez strahu pred življenjem, natančneje: prav s sprejemanjem strahu samega. V tem, da v svoji biti vztrajamo pristnejši in resničnejši, da bivamo na način »biti kos globini stvarnosti«, biti očaran nad življenjem in ne bivati na tem svetu zgolj kot izčrpan, bledoličen statist. Na način »ljubiti in si prizadevati za kar največ življenja zase.« Se ne odpovedati življenju, tudi ko se zdi, da le-to ne bo izpolnilo naših želja. Ohranjati upanje, tudi ko je upati težko, kar je največje junaško dejanje in največje dejanje ljubezni.

ALeSSANdrO d’AVeNiA (1977) se je rodil v Palermu in tam obiskoval osnovno ter srednjo šolo, nato pa v rimu študiral klasično filologijo. Po diplomi iz grške književnosti, je dobil možnost za doktorski študij na univerzi v Sieni, a se je po opravljenem doktoratu namesto raziskovanju raje posvetil poučevanju. Leta 2010, pri 33. letih, je dokončal svoj prvi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri, ki so ga z navdušenjem sprejeli bralci vseh starosti, predvsem pa mladi, starši in vzgojitelji, ki so v italiji že pol leta po izidu pokupili več kot sto tisoč izvodov.

Ob tebi sem spoznal, da mi melanholija lahko veliko da in je ne smemo pospraviti med omejujoče psihološke kategorije, kot je pesimizem. Zacelil si luno in me naučil, da zaradi njene navzočnosti tema ni negativen pojem, temveč živa protiutež svetlobe, kajti ni ene brez druge. Zacelil si mladost in me spomnil, da je življenjsko obdobje, ki je najbolj boleče, ker smo takrat najbolj odprti upanju. Zacelil si srce, ker si mu zabičal, naj neha biti, ob tem pa razkril njegovo paradoksno mišično celičevje, ki nenehno išče neskončnost, tudi

če je nič na tem svetu ne more potešiti. Zacelil si samoto; ob tebi sem začutil, kako potrebna je in kakšen vir radosti je. Zacelil si lepoto, da sem uvidel njeno nenehno neizpolnjenost, torej tudi potrebo, da ji služim in prispevam k njeni izvolitvi. Zacelil si domišljijo, ker si jo spomnil, da je domovanje brezmejnosti sredi meja. Zaceli si celo dolgčas, ker si se mu uprl z ustvarjanjem, ne z uničevanjem.

UMETNOST KRHKOSTIAlessandro D’Avenia

P r e v e d l a Ve s n a Ve l ko v r h B u k i l i c a

I TA L I J A N S K A K N J I Ž E V N O S T

23 9 s t r.

D r u ž i n a

20 1 8

Pretanjen portret zakonskega življenja v dobrih in slabih časih je joan didion napisala s spoštovanje zbujajočo poštenostjo in neprikrito

strastjo. V avtobiografskem zapisu pripoveduje o žalovanju v letu po nenadni smrti njenega moža, novinarja, pisatelja in scenarista johna dunna, ki je med večerjo dan pred silvestrovim doživel usoden srčni

napad. V nekaj hipih se je končalo njuno štiridesetletno partnerstvo in avtoričino življenje se je nepovratno spremenilo. Spomini se pričnejo nekaj dni pred božičem, ko nenadoma hudo zboli Quintana, njena in

johnova edinka. Bolezen se začne kot gripa, nato preide v pljučnico in nazadnje v septični šok. Le nekaj dni zatem johna pokosi srčni infarkt.

Čustveno nabita knjiga je pisateljičin poskus, kako ponovno najti smisel bivanja in ustvarjanja navkljub dvojni družinski tragediji. Ko

v spominu boleče, vendar lucidno obuja te dogodke, se osredinja na različne vidike svoje izkušnje, vključuje pa tudi literarne, medicinske in

psihološke poglede na žalovanje in bolezen. Knjiga odpira osebno, toda obenem univerzalno izkušnjo: soočanje z dokončno izgubo ljubljenega

človeka, z najglobljimi prvinami dolgoletnega partnerstva, ob tem pa seveda tudi s samim seboj. (vir: založnik)

jOAN didiON (1934), ameriška pisateljica, novinarka in scenaristka, je veliko pisala o razpadu vrednot v sodobni družbi, o kulturnih nesoglasjih in kaotičnosti. Za roman

Leto čudodelnih misli, ki velja za klasično delo o žalovanju, je prejela več nagrad in nominacij: Ameriško nagrado za stvarno literaturo, nominacijo za Pulitzerjevo nagrado za

avtobiografijo in nominacijo za Nacionalno nagrado ameriških kritikov.

Razmišljam o tem, kako sva z Johnom plavala v jamo pri Portuguese Bendu, o valu čiste vode, kako se je spreminjal, kakšno hitrost in moč je pridobil, ko se je skozi skale približeval

vznožju konice. Plima je morala biti ravno pravšnja. V vodi sva morala biti natančno v trenutku, ko je plima dosegla primerno višino. To nama je v dveh letih, ko smo stanovali

tam, uspelo kvečjemu ducatkrat, toda spominjam se prav tega. Vsakič me je skrbelo, da bova zamudila plimni val, ostala zadaj, spregledala pravi trenutek. Johna pa ne.

Začutiti moraš, kako se val spremeni. Se prepustiti tej spremembi. Tako mi je povedal.

LETO ČUDODELNIH MISLIJoan DidionP r e v e d l a M i r i a m D r e v

A M E R I Š K A K N J I Ž E V N O S T

223 s t r.

U M c o

20 1 8

S pomočjo pridobljenih biografskih podatkov, dostopnih posnetkov in fotografij ter osebnih pričevanj je angleški pisatelj Geoff dyer ustvaril nežno in mestoma presunljivo literarno impresijo, ki vodi bralca v doživljajski svet jazza in njegovih legendarnih ustvarjalcev. tem edinstvenim posameznikom, ki so trmasto in predano tlakovali jazzovske poti, v privatni sferi življenje ni sijalo bleščeče. Bolj kot to se potrjuje kliše, da se umetnost rojeva iz bolečine. Lester Young, thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, duke ellington in Harry Carney so tragični junaki, osamljeni, zavrženi, utrujeni in zlomljeni. Pisatelj nas v njihov čustveni svet vpelje z izredno pretanjenim občutkom za pisanje in pritegne pozornost tudi, če bralec ni jazzovski navdušenec.

GeOFF dYer (1958) , angleški avtor, trenutno poročen v Ameriki, je za svoja dela prejel številne nagrade in bil preveden v štiriindvajset tujih jezikov. Kritiki ga opisujejo kot enega najbolj originalnih avtorjev in enega največjih kritikov, ne le umetnostnih pač pa o življenju nasploh.

Ko je prvič slišala njegove plošče, je bilo njegovo igranje tako krhko in nežno, da se ji je zdelo skoraj ženstveno in tako samozanikajoče, da so se njegovi soli končali, še preden je sploh opazila, da so se začeli. Šele potem, ko sta postala ljubimca, je lahko začutila, zakaj je njegovo igranje tako posebno. Sprva je mislila, da igra zanjo, kadar je igral tako

kot zdaj, tik po ljubljenju, in medtem ko je ona počasi tonila v sen. A kmalu ji je postalo jasno, da nikoli ne igra za nikogar drugega kot zase. In šele takrat, ko ga je takole gledala, leže z razkrečenimi nogami, ter čutila njegovo seme, kako mrzlo polzi iz nje, je razumela, skoraj iznenada in brez povoda, od kod izvira vsa ta nežnost v njegovem igranju: samo zato je lahko igral tako nežno, ker ni nikoli v življenju izkusil prave nežnosti. Vse njegovo igranje je bilo eno samo ugibanje.

BUT BEAUTIFULGeoff Dyer

P r e v e d l a T i n a M a h ko t a

A N G L E Š K A K N J I Ž E V N O S T

2 8 7 s t r.

C a n k a r j e v a z a l o ž b a

20 1 8

duhovita biografija emila Zatopka, »češke lokomotive« oz. enega najboljših, legendarnih dolgoprogaških tekačev prejšnjega stoletja,

fragmentarno zapisana v subtilnem in prisrčnem jeziku. Češki tekač je svojo izjemno vzdržljivost in hitrost začel kazati v času, ko se je zdelo,

da so vzhodnjaki povsem nadvladani, torej med drugo svetovno vojno, ko so Nemci vkorakali na Moravsko in jo z bliskovito aneksijo priključili

rajhu. A je češki mladenič v imenu »trume izstradanih in razcapanih Čehov« na teku, ki ga je priredil vermaht, pokazal, da se lahko zlahka

kosa z »brezhibno opremljeno nemško atletsko selekcijo samih enakih atletov po vzoru übermenscha«. in to je bil šele začetek. V ozadju

njegove tekaške zgodbe pa se izrisuje tudi pripoved o fizičnih mejah v telesu in v glavi. Stilistično bravurozno delo, v katerem je portret

izrisan v visoko poetičnem, a zelo natančnem jeziku, ki s svojim lahkotnim stilom razbija dolgočasno težo resničnosti in se spretno

ogiba nevarnosti puste dokumentarnosti.

jeAN eCHeNOZ (1947) je francoski mojster pripovedovanja z izbrušenim čutom za podrobnosti, dobitnik Goncourtove nagrade za roman Grem in nagrade le Grand Prix de littérature sportive za roman Teči, ki ga odlikuje igriv in nepretenciozen stil, s

katerim se izogiba dolgočasne teže resničnosti in nevarnostim puste dokumentarnosti, ter jedrnata in zgovorna vsebina.

So tekači, ki so videti, kot da letijo, drugi, ki so videti, kot da plešejo, za druge se zdi, da paradirajo, pri nekaterih imaš občutek, da se pomikajo naprej nekako sede na svojih

nogah. So tudi taki, za katere se zdi, da gredo samo, kar najhitreje morejo, nekam, kamor so jih poklicali. Pri Emilu pa nič od tega. / Pri Emilu bi človek rekel, da koplje ali da koplje

po sebi kakor v transu ali kakor kopač. Daleč od akademskih pravil in vsake skrbi za eleganco se Emil naprej najprej pomika težko, neenakomerno, mukoma, v samih sunkih.

Ne skriva silovitosti svojega napora, ki jo je mogoče razbrati na njegovem skremženem, zgrbančenem, skrotovičenem obrazu, ki ga nenehno zvija krč, prav nič lep na pogled.

Njegove poteze pači, skoraj trga strašanska muka, jezik se v presledkih izteguje, kot bi v vsakem čevlju prebival škorpijon. Ko teče, ima odsoten videz, silovito prestavljen drugam,

tako zelo zbran, da sploh ni več tukaj, samo da je bolj kot kdorkoli tukaj, stisnjen

med svoje rame, nad vratom, ki je vedno nagnjen na isto stran, se mu glava nenehno pozibava, guga in premetava z desne na levo.

TEČIJean EchenozP r e v e d l a S u z a n a Ko n c u t

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

8 8 s t r.

L i t e r a

20 1 4

roman izhaja iz svetopisemske zgodbe o kralju davidu in Batšebi, mladi lepotici iz ljudstva, ki postane njegova žena. Kljub temu, da avtorica ohranja svetopisemska imena, protagoniste postavlja v današnji čas, v najlepše mesto na svetu, osrednjo vlogo pa dodeli častihlepni Batšebi (arhetip ženske zapeljivke), ki ne izbira sredstev pri vzpenjanju po družbeni lestvici. Vendar je bogastvo in družbeni položaj ne osrečita, čustveno praznino skuša zapolniti s takšnimi in drugačnimi odvisnostmi, ki so popisane precej nazorno. Stanka Hrastelj se v tem delu vešče poigrava z različnimi pripovednimi prijemi, od citiranja biblijskih odlomkov do vpletanja narečnih in pogovornih izrazov, s čimer še poudari provincialnost in plehkost novodobnih bogatašev, pa ne samo njih, ampak kar celotne družbe. (vir: Bukla, Kristina Sluga)

StANK A HrASteL j (1975) je pesnica in pisateljica, avtorica spremnih besed, urednica, organizatorka prireditvenih programov, moderatorka literarnih pogovorov in mentorica literarnih delavnic. Ukvarja se tudi s prevajanjem, predvsem s poezijo iz B/H/S jezikov. Od leta 2009 je samostojna kulturna delavka.

Kje je, je ostro vprašala kralja. Kdo? – Moj varnostnik! Hotela je vedeti, kje je njen prvi varnostnik, tisti, ki jo razume, tisti, ki jo pozna, tisti, ki zna, tisti, ki jo spoštuje, tisti, ki je brez njega izgubljena, tisti, za katerega si ni upala vprašati, zakaj ga naenkrat ni več, tisti, ki je hotel romati za njo, tisti, ki je s svojo zaskrbljenostjo užalil kralja, tisti varnostnik. Kralj pa je mislil, da sprašuje po trenutnem varnostniku. Saj res, kje pa je ta? – obrnili so vse kamne, pa se ni skrival pod nobenim. Ponudil se je vrli mož, Davidov strateg, da gre pri tej priči za njim, podgano izdajalsko, da ga bo našel in se mu ne bo dobro pisalo. Šel je tako tudi on v smeri jug, a ne naravnost za številko dve, na lastno pest je šel v matico, na Absalomov dvor, da bi mu pihal na dušo in se pretvarjal, da je prestopil breg, da bi pridobil Absalomovo zaupanje in vohunil za Davida (podganji varnostnik je tako ali tako namenjen v tisto smer, je govoril, slej ko prej bom naletel nanj in mu prebral levite). Takšen je bil načrt, a se je bizarno sfižil. Namreč po skrajno trapastem naključju mu je sam

Absalom padel v roke. Scena je bila resnično tako nenavadna, da celo neki sveti spisi omenjajo dogodek, le nekoliko so ga spremenili (zapisali so, da je Absalom jezdil mezga, se z lasmi zapletel v goste veje velikega hrasta in bingljal med nebom in zemljo (mezeg je oddirjal dalje), da je znameniti poveljnik preprosto stopil k njemu in pik pik skozi srce), ampak papir prenese vse. / Batšeba ni izvedela, kje je njen prvi varnostnik.

PRVA DAMAStanka Hrastelj

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

1 27 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 8

V romanu sta na izviren način povezana dva velika Angleža, eden okoren, preobilen in s cigaro v ustih, drugi vitek, nemiren in nenehno

v gibanju: to sta znameniti filmski igralec in režiser Charlie Chaplin in ključni angleški državnik 20. stoletja Winston Churchill. Srečata se na družabnem srečanju v Ameriki ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, med katerim ugotovita, da imata kar nekaj skupnega, med

drugim to, da ju pesti malodušje in že od mladosti razmišljata o samomoru. S posnetkov in fotografij vemo, da sta se res nekajkrat

srečala, a vsebina njunih pogovorov sicer ni znana. Pripoved o njunem prijateljstvu, ki jo beremo v tem zapisu, je izmišljena, s konstruiranim

dokumentarizmom pa avtor ustvari večplastno zgodbo, ki bralčevo začetno težnjo po zgodovinsko preverljivem nezavedno preusmeri k alegoriji odnosa med umetnostjo in politiko v preteklem stoletju,

nekako do začetka druge svetovne vojne, ko je Churchill postal ministrski predsednik, ki se je uprl Hitlerju in Nemcem, medtem ko je

Chaplin to naredil na svoj filmski način z Velikim diktatorjem.

MiCHAeL KöHLMeier (1949) je avstrijski pisatelj in glasbenik, po izobrazbi politolog, nemcist, filozof in matematik. Živi kot svobodni umetnik.

Beli klovn je povedal staro indijansko pripovedko o stvarjenju; govori o bogu, ki iz dolgčasa ustvari svet, tako da, ležeč na trebuhu in vrteč se v smeri urinega kazalca, v spirali iz slik in znakov v kamen

vrezuje vse, kar se dogaja – začenši z ločitvijo svetlobe od teme, vode od kopnega, nadaljujoč s stvarjenjem rastlin iz sončnih žarkov, stvarjenjem človeka in živali iz blata, do prve ljubezni, do prvega

sovraštva, do prvega umora, prvega odpuščanja, prvega spomina, prve glasbe, prvega spoznanja

povezanosti –, in sveta bo konec, ko on, ležeč na trebuhu, ne bo mogel več risati. Avgust je nasprotno pripovedoval o prijateljstvu med velikim državnikom in velikim igralcem; kako sta se skupaj borila proti črnemu psu in proti Hitlerju, eden s smehom, drugi z vojno. Beli klovn je vpletel zgodbo o Theodorju

W. Adornu in njegovem izginulem eseju Okvir teorije komičnega, in da se je filozof v trenutku bridkega obupa v ameriškem izgnanstvu ulegel na trebuh in napisal pismo samemu sebi. Avgust je pripovedoval o Bogu, v katerega

je verjel, in da se pusti Bog kdaj varati, na primer belim klovnom z lutko, in da se ne jezi nanje, tudi če ne verjamejo vanj. Beli klovn je Avgustu rekel prismuknjeni Avgust, Avgust pa je molčal, dolgo je molčal in gledal naravnost v

temo. Prosim, govori z mano, je rekel beli klovn Avgustu, govori z mano, sicer nocoj ne bom mogel zaspati! Takrat ga je Avgust poljubil in mu povedal, kako se je od največjega vseh komedijantov naučil držati palico v napačni roki, in kako je, najspretnejši med nerodnimi, malega, debelega in malce starejšega, glasno

sopihajočega moža v črni obleki z debelo urno verižico na telovniku po uri učil nerodnosti ...

GOSPODA NA OBALIMichael KöhlmeierP r e v e d l a A n a G r m e k

AV S T R I J S K A K N J I Ž E V N O S T

2 1 6 s t r.

e B e s e d e

20 1 8

Življenje s prepovedanimi drogami, konstantno na robu zakona, vsaj trikrat na robu smrti, številne ljubezenske zveze, poznanstva z mnogimi slavnimi osebami, skoraj četrt stoletja zadetosti, z redkimi, a svetlimi trenutki treznosti, ko so nastajali navdihujoči članki, iskrivi intervjuji in dih jemajoča poezija, ki spominja na Kosovela. Vse to je zajeto v knjigo v obliki elektronskih pisem, ki jih je avtor pošiljal svoji sestrični. Gre torej za roman v pismih, v katerem avtor postopno razkriva svojo preteklost, zaznamovano z odvisnostjo od prepovedanih drog, alkohola, lažmi, krajami in življenjem na robu zakona. Skozi pisanje elektronskih pisem različnim osebam doživlja osebno očiščenje, prav pisanje pa ga pripelje tudi do tako dolgo iskane in zaželene – ljubezni.

Pe tjA KUŽeL se je rodil leta 1967 v Kopru. Obiskoval je srednjo pomorsko šolo v Portorožu. Usodna nesreča leta 2008 ga je rešila odvisnosti od drog. Med rehabilitacijo je napisal knjigo o svojem življenju. Piše tudi poezijo. roman Vrnitev - Pisma bivšega odvisnika je njegov prvenec. Od leta 2012 živi z družino v Postojni.

Lep pozdrav vsem! Nekateri ste slišali za moj padec v Bernardinu. Kmalu bodo minila tri leta od te nesreče, za katero je bil kriv moj način življenja. Ta je bil skoraj konstantno, in to celih dvajset let, pod nadzorom moje ošabnosti in nekakšnega lažnega občutka večvrednosti,

ki so mi ga dajale prepovedane droge (marihuana, hašiš, LSD, kokain, heroin). Zelo mi je žal, ker sem bil tako samovšečen in predrzen. Zdaj ne morem storiti drugega, kot da se iskreno opravičim vsem, ki so zaradi mojega nesramnega obnašanja in žaljenja do mene čutili odpor. […] Zavoljo padca na glavo sem izgubil kar velik del spomina, tako da imam v njem luknje, in naša valeta je v eni izmed njih, saj se v zvezi s tem ne spomnim prav ničesar, niti tega ne, kje smo jo imeli! / Koga od vas bi rad še posebej pozdravil? / Seznam je predolg, kar pomeni, da bom s pomočjo Bushyja pozdravil prav vse. Še posebej bi se rad opravičil tistim med vami, ki sem se vam zameril ali vas denarno oškodoval, s tem da sem si od vas izposodil denar, ki vam ga nisem nikoli vrnil. Vem, da tega ne boste nikoli pozabili, kar je tudi prav, a prosim vas, da me poskušate vsaj razumeti. To sem počel zaradi svoje požrešnosti, sestradanosti, ki je bila posledica odvisnosti od heroina.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

3 1 7 s t r.

P r i m u s

20 1 8

VRNITEVPISMA BIVŠEGA ODVISNIKA

Petja Kužel

Nagrajeni prozni prvenec mlade švicarske avtorice je nenavadna zgodba o Kmetici in njeni pomočnici, ki se vrne v zapuščeno hribovsko vilo starih

staršev, kjer se uči živeti. Kmetica je močna, praktična in stvarna ženska, polna modrih nasvetov. Z izkušenimi, a nevsiljivimi in nemoralističnimi

pedagoškimi prijemi uspe sanjaško pomočnico iz sentimentalnih reminiscenc vselej postaviti na realna tla. Uči pa jo tudi sprejemati

krogotok življenja in prisluhniti naravi ter srčnosti vsega, kar ju obdaja – soljudi, živali, predmetov in strojev. Avtorica previdno in pozorno briše

meje (poimenskega) razlikovanja, človeške identitete se prelivajo in razblinjajo, obstoj pa postane neustavljiva začasnost. Pripoved, napisana

v minimalistični maniri mikrozgodb in intimnih izpovedi, je večplastno popotovanje v notranjost doživljanja, drznost avtoričinega pisanja pa se

odraža v skrbno odmerjenem in ubranem jeziku. (vir: založnik)

NOëMi LerCH (1987) je mlada švicarska pisateljica, ki v svojem vsakdanjem življenju združuje fizično delo z intelektualnim in v kmečkem svetu ter svetu umetnosti spoznava skupno osnovo, oba namreč zahtevata veliko svobode in discipline.

Ko je Kmetica želela postati Kmetica, so ji dejali, da je to protizakonito. Kmetica obstaja le kot kmetova žena. In Kmetica brez moža, to da je že dovolj zapleteno. A Kmetica je želela

postati Kmetica čisto sama in kot ženska. Ogledali so si njeno kmetijo. Našli so nekaj konj in nelegalno kravo, ki jo je Kmetica uvozila z nekega nordijskega otoka. Krava je bila za kravo seveda premajhna. Vendar so ji pogledali skozi prste. Kmetica je bila prva ženska,

ki je obiskovala kmetijsko šolo. Izdelala jo je z odliko. Njen bodoči mož je bil vesel, da mu ni bilo treba postati kmet. / V istem letu, ko je Kmetica prevetrila omenjeni zakon, je moj

ded zgradil vilo Laudinello. Zgradil jo je za babico na sončni terasi nad dolino. Njej, ki je prišla z drugega konca sveta, je želel pokazati lep razgled. Toda moja babica nikoli ni

marala gora. Bila je srečna, da ji ni bilo treba postati planinka. / Jaz pa sem želela postati planinec kot dedek. Vendar mi ni bilo usojeno. Tako sem prišla k stari vili kot nekdo drug.

Vsa zaraščena je bila. Odprla sem vrata, ne da bi vedela, kaj sem storila. Notri je sedela babica in pela pesem o Kozakih. Ko je končala s petjem, je vprašala, ali že vem, kje se bom nekoč ustalila. Odšla sem spet ven. Tedaj sem srečala Kmetico, sedela je na hrbtu starega

šimeljna. Zakaj ne bi postala kmetica v tem stoletju brezmejnih možnosti, je rekla.

Za babico bi ostala povsod. Jezditi na konju kot Kmetica, to sem si želela.

KMETICANoëmi LerchP r e v e d l a A l e x a n d r a N a t a l i e Z a l e z n i k

Š V I C A R S K A K N J I Ž E V N O S T

67 s t r.

L i t e r a

20 1 8

Zbirka vsebuje izbor pisano-risanih kolumen, ki so v letih 2014–2017 izhajale na spletni strani časnika Delo. Kot zapiše avtor v uvodu, jih je pisal »z žmohtom in guštom«, v njih kukal v lastne intimne sfere, razglabljal o pasteh vzgoje otrok, drezal v kote vsakdana, poročal o svojih poteh, preudarjal o tegobah in radostih ustvarjanja, razmišljal o prijateljstvu … ozadja so torej kot pri vseh: so solze, je jeza, je smeh in še kaj iz palete človeških čustev, ki se pletejo v slehernem človekovem odnosu do sebe, sveta in do drugih, ki se znajdejo na naših poteh. ekspresivnost, iskrenost in humor so tiste odlike tako imenovanih bljog-ov, ki so z duhovitimi in vse preveč človeškimi dogodivščinami že očarali številne spletne brskalce. Zato knjiga jagodnega izbora teh.

iZAr LUNAČeK (1979) je slovenski akademski slikar, diplomiran komparativist, doktor filozofije, ilustrator in stripar. Svoje stripe je objavljal v Stripburgerju, Slovenskih novicah, Delu in Mladini ter izdal več stripovskih albumov.

Moj sin je dopolnil tri leta in prav za jubilej se je najin odnos opazno spremenil. Če sem lani še občasno tožil, da kljub mojemu trudu, da bi starševal materi primerljivo, otrok v uri sile še

kar kliče po objemu rodnih grudi, pa se je sedaj situacija zasukala. Na lepem je prav ata mlademu samcu postal prvi vzor in referenca. Saj vem, tako pač dete pleza do moža. Tam nekje med tretjim in četrtim letom se vsi ljudje ozremo naokrog, lociramo najbližjega potomca nam enakih genitalij in skušamo iz njega iztisniti modrost, kolikor je premore. In rad priznam, da mi je zasuk za zdaj še kar pogodu. Čeprav se mi njegova mami smili, ker je po letih slepega čaščenja postala tarča zavrnitve, mi sinkovo teženje v moj objem kot balzam blago maže strt očetovski ponos. Pozornost molzem, da ga peljem v svet in mu, kot vem in znam, razgrinjam pisano pahljačo vsega, kar ga čaka. Ker pa se vendarle zavedam, da je reč naključna in bi si parazit za imitacijo izbral kogarkoli z lulkom, ki bi kaj dlje postopal v bližini, a tudi, ker je jasno, da gre za minljivo modo, ki bo zanihala na drugo stran, čim prečkava frontero ojdipovskega carstva pri četrtem letu, me vse skupaj kdaj pa kdaj navdaja z rahlim strahom. […] In tako kljub kopanju v začasni luči slave oko vsevdilij držim na neizbežnem hipu, ko me bo moj upornik, misleč, da mi je pokradel že vse trike, skušal odstraniti iz enačbe. In mu prav zato načrtno ne razkrijem vseh skrivnosti.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

13 8 s t r.

L U D L i t e r a t u r a

20 1 8

MÜSLI IN RÜSBEBEST OF BLJOG

Izar Lunaček

Otta Spiegla, slovitega umetnika, med enim od njegovih uspešnih performansov na temo »metafizike dvojnika« zajame močna vrtoglavica,

ki jo sproži nenadno in vseprežemajoče občutenje notranje praznine. Nekaj dni pozneje izve za smrt svojih staršev in za njuno nenavadno

zapuščino: skrinjo, polno dokumentarnih zapisov v realnem času o njegovih prvih sedmih letih življenja, letih, ki tako odločilno oblikujejo

človekovo osebnost. to odkritje ga bo spodbudilo k vrtoglavemu raziskovanju lastne preteklosti in sebe samega. Zakaj smo takšni, kot

smo, in ne drugačni? Kaj je naše notranje bistvo in zakaj ga tako redko uzremo? Kako si razlagamo lastne fobije, strahove, obsesije in občutja?

Zakaj je barva, ki je meni tako ljuba, tebi tako odbijajoča? Kako zelo se, navsezadnje, zavedamo počel lastne usode? Otto poskuša najti

odgovore na vsa ta vprašanja v upanju, da bi mu morda na koncu s pomočjo odgovorov uspelo sestaviti zrcalo, v katerem bo končno uzrl

svojo pravo podobo, s tem pa tudi v hipu doumel, kdo smo kot človeška bitja, od kod prihajamo in kam gremo. (vir: založnik)

MArC-ANtOiNe MAtHieU (1959) je francoski stripar in scenograf. Študiral je na Visoki šoli za upodabljajoče umetnosti v Angersu, kjer danes tudi

živi in ustvarja. je izjemno plodovit in inovativen avtor, ki se odlikuje po tem, da z vsakim novim delom razširi meje žanra, kar mu uspeva z izjemno kombinacijo

intelektualne teže in izrazitega smisla za igrivost.

Za nekatere osebnostne lastnosti, za katere je mislil, da jih je dešifriral s tem, ko je odkril vzroke zanje, se je izkazalo, da so pravzaprav posledica drugih vzrokov, še globje skritih v neslutenih

kotičkih … druge so izhajale iz varljivih spominov ali neopisljivih čustev. / Iz detajla na neki fotografiji je ugotovil, od kod izvira njegova očaranost nad razvejanimi rastlinskimi strukturami,

vzrok je bil skrit in bi ga bilo nemogoče odkriti, če Otto ne bi podoživel trenutka, ko ga je, zatopljenega v otroško sanjarijo, nenadoma zagonetno preplavilo neizmerno notranje veselje,

ta silni, zanj veliko premočan občutek, se je takrat zasidral v prvi predmet, ki mu je bil na dosegu roke … struktura lista s fotografije je v tistem hipu za vedno postala čuvarka njegovega

veselja … Otto je doumel razsežnost tega in toliko drugih odkritij, saj je lahko videl posledice, ki so kasneje izšle iz tega trenutka, in posledice posledic. / Prišel je do konca vzročno-

posledične verige; zdaj je bil osvetljen še en del njegovega bitja, in njegova narava je

postala samo še bolj razumljiva. / Bolj ko se je čutil ujetnika svoje preteklosti, bolj svobodnega se je

počutil v sedanjosti. Vedenje iz skrinje je razkrilo neizmerno determiniranega, a tudi neizmerno edinstvenega Otta, saj se je vedno znova izkazalo, da bi lahko vsak pojav še tako neznatnega razcepa pomenil nastanek povsem drugačnega Otta.

OTTO, UZRTI ČLOVEKMarc-Antoine MathieuP r e v e d l a K a t j a Š a p o n j i ć

Š V I C A R S K A K N J I Ž E V N O S T

8 1 s t r.

V i g e V a g e K n j i g e

20 1 8

Zbirko zgodb sestavlja pet ciklov, ki se med seboj razlikujejo po vsebini in sporočilnosti. Napisane so z velikim darom pripovedovanja, polne so miselnih in vsebinskih obratov, slikovitih podob, humorja, ironije, reminiscenc na otroštvo, družbenokritičnih zapisov pa tudi poetičnih in sanjskih prizorov, ki spominjajo na magični realizem in so nekakšne refleksije avtorja kot pesnika po duši, za kar se tudi sam največkrat deklarira. V zgodbah je vse, tako drobne radosti kot tragika vsakdanjih ljudi, ki živijo v naši bližini, ki jih vidimo, čutimo, vonjamo, se z njimi smejimo, trpimo, se čudimo … Liki so živi, kot bi gledali nekakšen fellinijevski omnibus in skozi realistične in fiktivne prizore potovali iz ene zgodbe v drugo. Avtorjev slog je prepoznaven, kadar govori kot prvoosebni pripovedovalec, velikokrat pa mojstrsko uporabi tudi prosti indirektni slog, ko se z lahkoto vživlja v različne osebe, njihove karakterne lastnosti, razmišljanja in dejanja. Njegove zgodbe so ena sama brezbrežna magija, s katero avtor literaturo osvaja in ima z njo erotičen odnos.

S iLVO MAVSAr (1954), pesnik, novinar in publicist, je odgovorni urednik časopisa Posavski obzornik, bil je tudi ustanovitelj in urednik televizije Krško. doslej je objavljal članke, reportaže, kolumne in druge novinarske zvrsti; je avtor songov za glasbeno dramo Vražje dekle. Uredil je preko 50 knjig ter številne publikacije, glasila in biltene, med drugim antologiji literarnih del avtorjev iz Posavja. je pobudnik in urednik Posavskega biografskega leksikona v nastajanju in njegove spletne izdaje www.posavci.si.

Tako kot človek nasploh se tudi tisti, ki želi postati lovec, z leti razvija in postopoma doseže določeno zrelost. Zanimanje za lov se začne že v najstniških letih. Ko fantje položijo lovski izpit, si brž nabavijo puško in opremo ter začnejo neučakano loviti. Mladi lovci ne izbirajo ciljev, pač pa skušajo streljati na vse, karkoli jim že pride pred cev. Z leti pa postanejo malo bolj izbirčni. Izoblikujejo si svoj lovski okus in nekateri se odločijo samo za eno vrsto divjadi. / Naslednjo stopnjo lovske zrelosti imajo ponavadi tisti, ki so si že ustvarili družino, zgradili hišo in nabavili dober avto, zato jim je bolj kot samo streljanje pomembno, kje in kako priti do divjadi in s čim jo upleniti. / Tam nekje po Abrahamu začne večini moških upadati želja

po lovu. Tisti, ki jo še imajo, pa postanejo izbirčni. Njihova želja po posebnih trofejah raste , nekateri premožnejši se zato odpravijo tudi v tuje dežele, na bolj eksotične tarče. Drugi spet se sčasoma spremenijo in jih povsem mine volja do streljanja, ali pa se odločijo le za fotografiranje lepih motivov v naravi. V poznejših letih marsikdo svoje lovske želje poteši tako, da vrže pogled na lepo grajeno divje bitje, ali pa si krajša čas s pripovedovanjem spominov na nekdanje lovske dogodivščine.

POSTELJA IZ KNJIGSilvo Mavsar

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

2 13 s t r.

Re s p e c t a

20 1 8

Druga preteklost je monumentalna prozna freska izmišljene doline, arhetipske slovenske vasi v začetku dvajsetega stoletja. V njej vrvijo

najrazličnejši liki – tu so Slovenci: kajžarji, delavci na žagi, obrtniki, natakarice, dekle, premožni gostilničar in župan. Med Nemci kraljuje

lastnik žage in graščak, njegova elegantna hči se najprej zagleda v revnega delavca, a še pravi čas pade izbira na županovega sina, da se

ustaljena razmerja še utrdijo. junaki govorijo malce nemško, malce slovensko, identiteta ni usodnega pomena, a s približevanjem druge

svetovne vojne se med Slovenci veča število nemškutarjev, prijaznega judovskega zdravnika pa se raje na hitro znebijo. Večina si še vedno želi zariniti glavo globoko v pesek in le delati, živeti … dokler se ne zgodijo

prve partizanske akcije, nato streljanja talcev. Naenkrat povsod okoli doline gori vojna, v njej se kujejo načrti za maščevanje, ki ji bo sledilo. (vir: založnik)

ViNKO MöderNdOrFer (1958), slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in esejist, je študiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. delal je kot gledališki

režiser v slovenskih gledališčih, kjer je do leta 2010 zrežiral 90 predstav, poznamo pa ga tudi kot filmskega in televizijskega režiserja. je član društva slovenskih pisateljev,

Združenja dramskih umetnikov Slovenije in slovenskega PeN centra. Leta 2016 je prevzel funkcijo predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada.

Sonce se odbija od streh. Belih, pokončnih hiš, ki so stolpnice, nebotičniki, s katerimi se ljudje obupno poskušajo dotakniti neba. In ljudje so tudi nekje. Ne sliši se njihovega vrvenja.

Njihovih usod. Življenja. Vendar so. Skriti v pokrajini dežele. Njihova kri. Njihove solze. Stiske. Težave. Pa tudi sreča. Ne vidi se iz višav, vendar je. Obstaja. Nekje se ravnokar nekdo poroča, dahne svoj DA nevesta, izreče svoj DA ženin. Je tisto cerkev? Romarska pot? In tam

tudi? Pokopališče. Nekdo je umrl, nekoga so pokopali, nekdo joka, nekdo se smeje, nekdo sedi pred zdravnikom in posluša slabo novico. Nekdo je našel brata, ženo, izgubljeni grob. Ljudje

odhajajo iz tovarn, ljudje urejajo življenja drugim ljudem, otroci se igrajo na dvoriščih, v vrtcih, smejejo se, pojejo pesmice, slavijo, kričijo, psi lajajo, rešilci vozijo, svet se spreminja

med temi holmi, hribčki, pobočji, slemeni, bregovi rek in med obalami morja. Čas teče včasih hrupno, včasih vsem na

očeh, včasih neopazno, mimo nas. Tu zgoraj pa mir. Nobenega diha nikjer. Nobenega časa. Nobene preteklosti, niti prve niti druge. Vse

je nepomembno, razen menjavanja letnih časov, dvigovanja in spuščanja meglic, vse, razen tistega, ki zaveka v novi vek … Vse ostalo nepomembno stoji, v kratki večnosti vsega.

DRUGA PRETEKLOSTVinko Möderndorfer

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

82 4 s t r.

G o g a

20 1 8

Skozi zgodbo mladeniča, ki se znajde na življenjskem razpotju, predstavi Oz provokativen pogled na krščanstvo in izdajalce, ne pozabi niti na visoko ceno izraelsko-arabskega spora in zaključi z ganljivim pozivom k sočutju. V romanu se srečajo študent Šmuel Aš, ki se zaradi nesrečne ljubezni odloči prekiniti študij in pisanje magisterija s provokativnim naslovom jezus v očeh judov, invalidni sedemdesetletnik Geršom Vald in Atalja Abrabanel, hčerka nekdanjega vplivneža, ki je bil nekaj časa med vodji judovskega prebivalstva, dokler ni bil odstavljen z vseh javnih funkcij, , ker si je – kot še danes Oz – prizadeval za sobivanje z Arabci in za opustitev militantne in nacionalistične, izključevalne politike. Za dve državi, judovsko in palestinsko. Zaradi izobčenja je umrl zagrenjen in osamljen, vendar ga je ideja preživela – če ne drugje, v tem romanu. Šmuel Aš se počasi zbližuje tako z Ataljo kot z Valdom, s katerim imata poglobljene biblijsko zgodovinske debate, roman Juda pa se, s svojimi esejističnimi vložki, pred nami razpira kot izvirna zgodovinska freska, ki kaže, kako davni dogodki še vedno vplivajo na sodobno življenje.

AMOS OZ (1939-2018), najbolj prevajani izraelski pisatelj, ki ga je mogoče brati v 45 jezikih, je napisal okoli štirideset knjig. Svoje notranje življenje je posvetil književnosti, javno pa profesuri in nasprotovanju izraelskim skrajnim desničarjem.

Leta 1921 je pisatelj Natan Agmon, bolj znan pod imenom Natan Bistricki, napisal dramsko pesnitev, pravzaprav igro z naslovom Jezus Nazarečan. Pri Bistrickem se Juda Iškarjot na večer zadnje večerje vrne od Kajfe, velikega svečenika. Tam je izvedel za sklep glavnih svečenikov, da mora Jezus umreti. Juda milo prosi Jezusa, naj še tisto noč zbeži z njim iz Jeruzalema. Ampak Jezus pri Bistrickem noče, reče, da je njegova duša žalostna do smrti in da hoče umreti. Prosi Judo, naj mu pri tem pomaga tako, da ga izda, pod prisego naj izjavi, da se on, Jezus, dejansko razglaša za mesijo ali kralja Judov. Ko Juda to sliši, prestrašen odskoči, obupan vije roke in obtoži Jezusa, da je ‘kača … kača pod golobjim perjem’. Jezus mu odgovori: ‘Torej me pohodi.’ In Juda ga nesramno ozmerja: ‘Ne bodi tako svetohlinski.’ Svojega učitelja prosi, naj mu ne dodeli te strašne naloge. Ampak Jezus vztraja: ‘Ukazujem ti, da me predaš, kajti moja volja je, da umrem na križu.’ Juda odkloni. Odvrne se od Jezusa,

namerava zbežati v domače mesto. A neki notranji glas, močnejši od njega, mu narekuje, da si zadnji hip premisli, poklekne pred Jezusa, mu poljubi roke in noge in vdano prevzame strašno nalogo. Izdajalec v tej različici ni drugega kot zvest učenec. S tem ko je Jezusa predal biričem, je poslušno izpolnil nalogo, ki mu jo je vsilil učitelj.

JUDAAmos Oz

P r e v e d l a M o j c a K r a n j c

I Z R A E L S K A K N J I Ž E V N O S T

3 2 6 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 7

tankočutna, poetična pripoved o odraščanju, vprašanju identitete, povezanosti z družino in skupnostjo, o življenju in odraščanju na

podeželju, je prvoosebna pripoved ženske, ki je zaposlena kot voznica šolskega avtobusa v hribovitem francoskem podeželju. Čeprav se

zdi, da je bil njen prihod v zakotno hribovsko pokrajino predvsem naključje, povezano s službo, se pred bralcem skozi tok voženj mlajših

in večjih otrok v šolo in nazaj razvija intimna zgodba dekleta, ki se je rodilo v moškem telesu, o njenem odraščanju, spremembi spola in

vrnitvi v rojstni kraj. Poleg tematike transseksualnosti, ki se je pripoved dotika nenapadalno in brez zagrenjenosti, iz zornega kota, ki odpira

prostore svobode in možnost razmisleka o drugačnosti, je pomembna tematika romana tudi življenje in odraščanje na podeželju, tipično

ruralnem, ki si ga je brez težav mogoče prestavljati tako v francoskem kot v slovenskem prostoru. (vir: založnik)

eMMANUeLLe PAGANO (1969) je zaključila študij slikarstva, napisala pa je tudi že kar nekaj knjig. Za Jamske najstnike je prejela evropsko nagrado za literaturo.

Brez opozorila se je vrnil v stanovanje nekega popoldneva, tik preden sem odšla v Bruselj. Pa sem mu pisala, da ga nočem videti. Bala sem se ga. Opozorila sem svojega takratnega

fanta, ki se je bil pripravljen vmešati, če bi ga poklicala. Z bratom se nisva videla, niti se nisva slišala po telefonu že več kot eno leto, pisal mi je neskončna pisma, zaradi katerih sem postala vsa majcena, ki so me zdrobila v čisto in svežo, nevzdržno bolečino. Vendar

sem prebrala vsa, zadala sem si prebiranje teh pisem, ki so bila dolga in redna. Povzročala so mi hudo bolečino, kdaj pa kdaj pa so me tudi spravila v smeh, kadar je iskal razloge in je

spet potegnil na dan psihiatrijo. Hotel me je pospraviti v predalček, ki bi mu malo bolj ustrezal.

V nekaterih pismih mi je poskušal izsiliti priznanje, da sem prikrit homoseksualec, nemogoče mu je bilo ločiti med identiteto in seksualnostjo. Ko mi je napisal, ti si homič, sem si predstavljala, da spim s punco, in to me je begalo. Potem pa sem razumela, da je

moj brat čisto mimo, zato ker si me je predstavljal kot fanta, ki spi s fantom, jaz pa sem imela že tako lepe prsi in gib, ki pride zraven.

JAMSKI NAJSTNIKIEmmanuelle PaganoP r e v e d l a Ž i v a Č e b u l j

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

1 6 5 s t r.

K D H i š a p o e z i j e

20 1 7

Ljubezenska zgodba med ameriško pesnico in pisateljico Slyvio Plath ter angleškim pesnikom tedom Hughesom velja za eno najbolj silovitih, obenem tudi tragičnih intimnih zgodb med dvema umetnikoma v 20. stoletju. V romanu avtorica literarizira Hughesov pogled na začetek in nadaljevanje njunega eruptivnega razmerja, v katerem je Slyvia Plath na neki zabavi leta 1956 v Cambridgeu v pesnikovo življenje prihrumela kot vulkan, pri čemer je Hughes že od samega začetka slutil, da se spušča v nekaj, kar je obsojeno na katastrofo. Plathova je imela namreč že pred srečanjem z njim samomorilske težnje, zdravili so jo tudi z elektrošoki ter ji z njimi uničevali možgane, vendar pa je bil Hughes z njo tako prevzet, da sta se nekaj mesecev kasneje tudi poročila. Njun težavni zakon sklene Sylvijin samomor, ona postane mučenica in svetnica, njega okrivijo za morilca in pošast, ki je izdal svojo nevesto. Hughes je o njenem samomoru spregovoril šele leta 1998, tik pred smrtjo. V tisti čas je umeščen tudi roman Ti si rekel, v katerem je v dramatičnem in slogovno dovršenem liričnem monologu predstavljena pesnikova plat skupnega življenja, silna in hkrati uničujoča ljubezen, ustvarjalna vez med njima, njune nevroze, zlovešče sanje in strahove.

CONNie PALMeN (1955) je študirala nizozemščino in filozofijo na amsterdamski univerzi. Njena zgodnja dela so vsaj deloma avtobiografska, zanima jo ločnica med resničnostjo in fikcijo, lastno identiteto in našo podobo, ki jo imajo o nas drugi; privlači jo dinamika medsebojnih odnosov, zlasti med partnerjema. to je uresničila tudi v romanu Ti si rekel , ki ji je poleg nagrade Libris prinesel nagrado mladih nizozemskih bralcev de inktaap, nominaciji za nagradi eCi in Fintro ter številne prevode.

Verjamem v nekaj, čemur pravijo resnični jaz, in vem, kako redko ga je mogoče slišati, videti, ko se končno osvobodi iz kokona zlaganosti in šibkosti, zavrže krinke, ki si jih natikamo, da ugajamo drugim, jih zavajamo. Bolj ko je resnični jaz nevaren, bolj prefinjene so naše maske. Bolj jedek ko je strup, ki bi ga z neizmernim veseljem izbrizgali v druge – da bi jih ohromili, umorili – slajši je nektar, s katerimi jih vabimo k sebi, da ostanejo v naši bližini,

nas ljubijo. / Bila je opojno dišeča steklenička, polna strupa. / Nikdar prej nisem srečal človeka, pri katerem bi si bila ljubezen in sovraštvo tako blizu, da med njima skorajda ne bi bilo razlike. Ničesar drugega si ni želela, kot da bi nekoga ljubila, a sovražila je, če se je to tudi zares zgodilo. Ničesar drugega si ni želela, kot da bi bila ljubljena, a je vsakogar, ki jo je kdaj ljubil, za to ljubezen neusmiljeno kaznovala.

TI SI REKELConnie Palmen

P r e v e d l a M a t e j a S e l i š k a r Ke n d a

N I Z O Z E M S K A K N J I Ž E V N O S T

2 6 0 s t r.

M o d r i j a n

20 1 8

Artjom Gorjajinov je zaradi uboja očeta obsojen na prestajanje kazni v Solovkih, kjer so leta 1923 na pogorišču nekdanjega samostana

ustanovili koncentracijsko taborišče za posebne namene, eno najbolj razvpitih med ruskimi gulagi. Ponosen in neodvisen od nikogar

se v jetništvu odziva prvinsko, pišmeuhovsko, drzno in ponosno, z gotovostjo prepričan v svoje preživetje. Po vseh preizkušnjah

zaporništva na koncu kljub neumorni volji do preživetja zlomi tudi njega. V posmehujoči nizkotnosti do svojih nekdanjih mučiteljev do

kraja razkroji svojo človeškost, po ponovnem izreku kazni pa obstaja le še kot brezbrižna, oropana, nečuteča senca nekoč človeka, brez

lastnega spomina, ki krilatega pogleda v jutri preprosto ni več zmožen razpreti. Osupljiv roman, verodostojno spisan na osnovi številnega dokumentarnega gradiva, lahko beremo tudi kot roman o človeški

družbi nasploh, ne zgolj ruski in ne zgolj lageraški: vsepovsod pekel, ‘cirkus v peklu’, v katerem se ljudje iz napuha navidezne moči koljejo

med seboj. in vmes življenje, enim naklonjeno bolj, drugim manj.

ZAHAr PriLePiN (1975) je razvpiti ruski pisatelj, publicist in esejist. rusko pa tudi svetovno javnost je nazadnje razburil, ko je oznanil, da se je priključil proruskim

separatistom v vzhodni Ukrajini oziroma vojski doneške ljudske republike. Že veliko prej, leta 1996, se je kot specialec bojeval v drugi čečenski vojni in leta 1999 v dagestanu.

Po političnem prepričanju je nacionalboljševik. V biografiji te provokativne osebnosti beremo, da je bil tudi varnostnik, fizični delavec, novinar, vojni reporter, grobar, televizijski voditelj, v najstniških letih panker. Kljub temu je po mnenju nekaterih najboljši živeči ruski

pisatelj, njegov roman Samostan pa naj bi bil najboljši ruski roman po letu 2000.

Kolikokrat so me že ubijali? je solzavo tožil Artjom. Kdo bi preštel! Zaklali so me urki. Ugonobili so me na rkljih. Do smrti so me pretepli zaradi tujih svetcev. Zakopali so me skupaj z zarotniki. Ustrelili so me na Sekirki. Zateptali so me lageraši, ki mi niso odpustili iznekaženega

svetnika na steni. Na čolnu me je še enkrat ustrelila Galina. Utopilo me je morje, in to, kar je

mama božala po glavi, so pojedle ribe. Zakaj bi moral umreti še enkrat? Moje vrste ni več, svojo vrsto sem prestal desetkrat! Bog!

SAMOSTANZahar PrilepinP r e v e d e l B o r u t K r a š e v e c

R U S K A K N J I Ž E V N O S T

7 1 8 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 8

Cox, znameniti angleški urar, čigar umetelne ure dejansko še vedno lahko občudujemo v muzejskih evropskih gradovih, po smrti svoje hčerke, ob čemer se je njegova žena zaprla v tišino in molk, sprejme povabilo kitajskega cesarja in se s svojimi tremi pomočniki odpravi na njegov dvor. tam mu on, Najvišji, Gospodar desettisočletja, ki mu po verovanju pripada večnost, posreduje vprašanje o času: ali se plazi, miruje, leti ali nas obvladuje s kakšno drugo od svojih nepreštevnih hitrosti? Biva torej čas sam po sebi ali je odvisen od nas – na smrt obsojeni ga namreč čutijo drugače kot otroci na pragu življenja, ki jim minute v igri prehitro divjajo, in drugače od zaljubljencev, dvignjenih nad vse ure sveta, spet drugače umetnikom ter drugače obsojenim na smrt. Cesarjeva želja, ki je pravzaprav ukaz, je, da mu Cox izdela ure, ki bodo v skladu z dojemanjem časa ljubimca, otroka, obsojenca in drugih, kazale spreminjajoči se tempo časa. to bi še šlo, ampak svojo željo kasneje preoblikuje v željo po prav posebni uri, takšni, ki lahko Coxa, če jo izdela, celo pahne v smrt. roman je filozofska refleksija o času in večnosti, o Kitajski v času vladavine cesarja Qianlonga in parabola o veliki preobražujoči in zdravilni moči umetnosti.

CHriStOPH rANSMAYr (1954) je eden najzanimivejših avstrijskih oziroma kar srednjeevropskih pisateljev. Študiral je filozofijo in etnologijo, od leta 1982 pa živi kot svobodni pisatelj. Veliko je potoval po svetu, najraje zunaj hrupne civilizacije.

Kaj je navsezadnje ostalo od kakšne zvezde – sonca, ki so ga obletavali planeti, asteroidi,

lune in meteoriti in katerega svetloba je zagorela pred milijardami let? In kaj bo ostalo od vseh drugih nebesnih luči, ki bodo vzšle v prihodnjih eonih in se v neizprosnem teku časa spet razpočile v trumo brezimnih drobcev, atomskih gradnikov, ki se bodo v nepojmljivi prihodnosti in pod pritiskom sil nepredstavljive fantazije znova sprijeli v formacijo elementov, potem pa z zložnim vrtenjem zrasli v oblike nepredstavljive velikosti, nezaslišane lepote ali odurnosti … In vse to spet samo zato, da bodo po preteklem času svojega bivanja spet razpadli v nevidnost najgloblje teme?

COX ALI TOK ČASAChristoph Ransmayr

P r e v e d e l Š t e f a n Ve v a r

AV S T R I J S K A K N J I Ž E V N O S T

1 74 s t r.

C a n k a r j e v a z a l o ž b a

20 1 8

Potopisna pripoved sledi ciklu enega leta, skozi katerega tečejo dnevi morskih nomadov, kot jih narekujejo mediteranska klima, politične

razmere, osebni vzgibi in naključja. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so zgodbe predstavljenih likov zgodbe uspeha in prestiža, pa skrben preplet etnografskih podatkov in literarizirane forme, ki osvetljuje čustvene stiske

in radosti pobega kot tudi gola dejstva življenjskih poti predstavljenih likov, kritično usmeri pogled tudi na sodobno evropsko družbo, ki takšen

pobeg proizvede, omogoča, idealizira in kritizira hkrati. tu in tam absurdne zgodbe popotnikov, ki s svojimi življenji ukrivijo popotništvo v obliko dolgotrajnejšega nomadskega življenja, se dotikajo prav vseh

nas, akterjev hitrega, bežečega in izginjajočega časa. Povedano drugače, podobe, ki jih zarisuje avtorica dr. Nataša rogelja, imajo namen bralca ustaviti, mu privoščiti čas tako za oddih kot za razmislek o ukradenem

času, o trinajstem mesecu. (Vir: Bukla, Boštjan Svete)

NAtAŠA rOGeL jA (1973) je diplomirala iz etnologije in kulturne antropologije ter sociologije kulture, doktorirala pa iz področja socialne antropologije. Od leta 2011 je kot znanstvena sodelavka zaposlena na inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZrC

SAZU v Ljubljani, kjer se ukvarja s področjem migracij, povezanih z mobilnim življenjskim stilom in novimi oblikami nomadizma med Zahodnjaki v Mediteranu, z ženskimi

delovnimi migracijami v istri ter z delovnimi migracijami znotraj eU.

Izvorno besedilo, katerega odsev je ležal v mojih rokah, je bilo od našega časa oddaljeno tri tisočletja, in vendar so se njegovi junaki prosto sprehajali med peresi, filmskimi trakovi in

odri našega časa. Kako so Odisejevo zgodbo brali in poslušali pred tremi tisoč leti in kako jo

beremo danes? Kdo je bil tisti prvi avtor zgodbe o življenju in potovanju? Morda neznani potujoči pevec

Demodokos, skrit v Homerjevi Odiseji, ki je v upanju, da bo dobil košček kruha in bokal vina, napletal kar najbolj neverjetne zgodbe svojih morskih potovanj in ob tem ubiral strune, ki

so zaigrale v srcih nekdanjih in prihodnjih poslušalcev. In morda, samo morda, so v času potujočih pevcev vedeli, da čistega avtorstva ni, da zgodbe vzniknejo iz prsti preteklih prispodob in hkrati stegujejo roke v čas, ki ga še ni. Morda so tudi slutili, da umetnost

pripovedovanja nikdar ni natančen posnetek dogodka, da je veliko več in veliko manj, ko skozi niz oddaljenih in predrugačenih pripetljajev nagovarja misli in čustva poslušalcev.

TRINAJSTI MESECPORTRETI MORSKIH NOMADOV

Nataša Rogelja

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

25 5 s t r.

A k t i v n i m e d i j i

20 1 8

Resnica ima tvoje oči je prepričljivo zapisan roman o bežnosti naših življenj; o osebnem času; o tem, kako življenje ne izbira trenutka, ko ti pokloni nekaj svojega, in se ti zgodi, ko to najmanj pričakuješ – tudi tisto, s čimer se ne bi želel nikoli soočiti, niti v svojih najbolj morastih sanjah; ter o dejstvu, da nikoli ne vemo, kdaj bo postavljena naša zadnja pika. Miha in Mija sta par v zrelih letih, ona že v pokoju, on pravkar upokojen, z načrtom za čas, ki mu je s tem podarjen, in malce nergaški nad dejstvom, da si otroci svoje upokojene starše preveč samoumevno izposojajo za varstvo vnukov, kot da bi bila njihov čas in energija manj pomembna od otrok v aktivni fazi. tudi za par, ki se je sinhrono povezoval v vseh skupnih letih in se utrdil v zdravi, enakopravno zreli zvezi, ter v zaupanju v sedanjost, preteklost in nadaljnjo skupno prihodnost, je lahko vprašanje varstva vnukov ter pravice poseganja v osebni čas staršev seveda trmasto principielno, ampak … obstajajo situacije, v katerih ni mesta za principe in lahko živiš svoje življenje naprej le na način, da se sprijazniš s tem, kar se ti ponuja. in, četudi težko in na novo, obnoviš svoj notranji mir.

SAMO rUGeL j (1966) se je rodil v družini psihiatra janeza ruglja, dokončal študij farmacije, se zaposlil v podjetju Lek, 1997 pa v podjetju UMco, kjer od leta 2001 deluje kot glavni in odgovorni urednik. Leta 1999 je magistriral iz evropske filmske industrije, nato pa doktoriral še iz slovenskega založništva. Pomagal je ustvariti in urejati revijo Bukla. je ploden publicist, ki piše največkrat o knjigah in filmih, založnik, ki že petnajst let izdaja knjige za zdrav in aktiven življenjski slog ter osebni razvoj posameznika, in oče, ki se že več kot desetletje s svojimi tremi otroki potepa po večjih in manjših kucljih ter obiskuje okoliške urbane prestolnice.

Kako živeti naprej, kako se prebiti v naslednji trenutek, kako preživeti uro, dan, teden, mesec, leto, če lahko o zadnjih tridesetih letih misliš samo tako, da ne misliš o ključnem delu zadnjih trideset let: o svojem sinu, ki je v temelju definiral ne samo tvoje življenje in tvoje odločitve, temveč tudi najbolj intenzivne in najbolj čustvene trenutke tvoje družine, najbolj žareče oči tvoje žene, najbolj vzhičene večere in jutra, ko so jih vsi

trije preživljali skupaj do skupnih potepanjih. Kako misliti na svojo preteklost, da ne bo bolelo ob vsaki misli nanj, ob vsakem pogledu na karkoli iz tega časa.

RESNICA IMA TVOJE OČI Samo Rugelj

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

222 s t r.

L i t e r a

20 1 8

igaba Scego v romanu popisuje svoj osebni zemljevid mladosti, razpet med dvema povsem različnima deželama. rojena je bila v rimu staršema

somalskih korenin. Mami, ki je kot pripadnici nomadskega sveta svojo mladost preživela kot pastirica v svetu goščave vzhodne Somalije z

nenehnimi selitvami in ohranjenim zgodovinskim spominom s pomočjo pripovedovanja zgodb, ter očetu, ki je v začetkih osamosvajanja Somalije

tlakoval pot svoje države v svobodno neodvisnost, kar pa se ni izšlo zaradi državljanske vojne, zaradi katere sta starša pobegnila v italijo. Pripoved, ki

jo avtorica zapisuje v obliki razmišljujočih spominov, iz katerih se luščijo izkušanje drugačnosti v svetu, ki je bel, medtem ko je sama »obarvana«,

ter bogat svet somalske kulture, ki jo je spoznavala predvsem s pomočjo materinega upovedovanja in pripovedovanja zgodb svojih sorodnikov, prav

tako živečih v diaspori, je poskus razumevanja lastne identitete. razpeto med rim, rojstno mesto, in Mogadiš, mesto njenih prednikov, jo – že odraslo – zajame refleksivna nostalgija, ki z upoštevanjem spreminjanja modernosti

osvetljuje zgodovinski čas, v ničemer pa ne zamegli pogleda na deželo njenih prednikov. je Afričanka in evropejka hkrati, konec koncev pa, kot ugotavlja, predvsem svoja lastna zgodba. izjemno iskreno, nežno zapisano pričevanje.

iGABA SCeGO (1974) je italijanska pisateljica somalskih korenin, novinarka in aktivistka. Poleg pisanja se posveča raziskovanju medkulturnega

dialoga in migracij. Piše za več časopisov.

Vsega je bila kriva geografija! Ja, ta zmešnjava v somalski geografiji, ki mi je že navsezgodaj zjutraj znala zapreti prebavo. Tetka Howa, kakor pač mnogo starcev, vse od začetka somalske vojne ni bila več samostojna. Pred tem so bili starci steber družbe, delili so nasvete, gladili bisere svoje modrosti in nastavljali svoja stara ramena, da si se na njih

lahko zjokal ali spočil. Bili so eno samo velikansko uho, ena sama preroška usta, en sam

neskončni objem. Vsak njihov gib je prežemala ljubezen. Bili so čutare, polne ljubezni. Po potrebi pa so te znali tudi okregati. Njihove resnice polne besede so znale udariti kakor bič. V njih ni bilo senčice besa, ena sama pravičnost

jih je bila. Somalija starcev je bila Somalija, ki jo je bilo vredno doživeti. Bila je to Somalija plemenitih velblodov, nedotaknjenih plaž Jazeere, mogočnih paviljonov tuqul,

slavnostno obloženih miz z beris skukaris in rozinami.

MOJ DOM JE TAM, KJER SEM Igaba ScegoP r e v e d l a A l e n k a J o v a n o v s k i

I TA L I J A N S KO -S O M A L S K A K N J I Ž E V N O S T

1 74 s t r.

L i t e r a

20 1 8

roman o mrtvih, pogrešanih, brezimnih in sanjačih idejno izhaja iz zgodovinskega dejstva prebegov številnih ljudi iz Ndr in je predvsem roman o hrepenenju, o svobodi in iluziji svobode. je tudi roman o prijateljstvu in zvestobi, o tem, kako ponižno potrebujemo prijateljstvo, saj je prav to, prijateljstvo, v stiski sredi primeža brezbrižnega in trohnečega sveta, nemalokrat edino, na kar se lahko opremo in česar se lahko oprimemo. Če obstaja, kar pa ni samoumevna in vsesplošna danost. Sicer pa se zgodba romana dogaja na otoku s pomenljivim pomenom Hiddensee, kamor se zgrinjajo prebežniki iz nekdanje Ndr, odpadniki sistema ali obupanci. Če jim uspe prebroditi razdaljo morja, ki jih od kopnega ločuje do otoka, izmučeni, a polni novega upanja in hrepenenja padajo v idejno okrilje Kruza, vodje nastajajoče utopične ilegalne skupnosti, ki živi po njegovih nenapisanih pravilih in se ohranja z močjo izmišljenih ritualov. V tem vrtincu se znajde tudi ed, študent germanistike, ki ga zvesto prijateljstvo s Kruzom zaznamuje za vso življenje. Četudi se je avtor v tem romanu motivacijsko oplajal z zgodovinskim dejstvom svoje države, iz zgodbe presevajo vsi brezimni prebežniki, ki še danes iščejo svoj košček svobode nekje na tem svetu. Njihova hrepenenjska snovnost je medvrstično polnilo sanjave, mestoma halucinatorno spisane pripovedi.

LUtZ SeiLer (1955) se je sprva uveljavil kot eden najizvirnejših liričnih glasov, nagrade so sledile tudi po prehodu na prozno ustvarjanje, vrhunec pa so dosegle ob izidu njegovega romanesknega prvenca Kruzo, za katerega je dobil nemško knjižno nagrado (2014) in nagrado Uweja johnsona (2014).

Otok je skrivališče, otok je kraj, kjer prihajajo k sebi, kjer se vračajo sami vase; se pravi

k naravi, h glasu svojega srca. […] Otok je izkušnja. Izkušnja, ki jim omogoča, da se vrnejo kot razsvetljeni. Izkušnja, ki jim omogoča, da življenje živijo naprej, do dneva, ko se bo kvantiteta sprevrgla v kvaliteto, ko bo mera svobode v srcih na mah prekosila mero nesvobodnih razmer, do tistega trenutka … to bo veliko utripanje, eno samo grmeče razbijanje srca.

KRUZO Lutz Seiler

P r e v e d e l Š t e f a n Ve v a r

N E M Š K A K N J I Ž E V N O S T

4 8 3 s t r.

K U D S o d o b n o s t I n t .

20 1 7

Vojne na Balkanu so minile, a ostale so zgodbe, ki jih ni še nihče zapisal, ostali so obrazi, ki smo jih pozabili, prah, v katerega so se povrnili

ljudje, katerih imena so pozabljena. Glavni junak romana, prežet z občutki krivde, ker med člani njegove rodbine ni bilo dovolj posluha za sorodnike z vojnega področja, si želi prav to: povrniti obraze in zgodbe,

pa čeprav za ceno nenavadnega potovanja po Srbiji in Bosni v času rekordnih poplav. Med potjo prihajajo iz daljav v misli pripovedovalca

prijatelji in sorodniki, ki s svojimi zgodbami tkejo tapiserijo melanholične povojne krajine. Kot vsak dober roman tudi ta govori

o ljubezni in smrti. Ko se že zdi, da bo hladen prah pozabe zasul vse glavne junake, se izkaže, da morda še vedno obstaja odrešitev: spomin in toplina, ki je kot košček kruha, ki ga ponudiš bližnjemu.

Potovanje je osrednja metafora. to ni nepomembno popotništvo po geografskih koordinatah sveta, ampak veliko bolj zaznamujoča

pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo sporoča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi in kjer bi

hoteli biti. Vsi smo nenehno na poti, smo neutrudni iskalci tistega varnega zatočišča, ki bi ga zmogli poimenovati naš dom. (vir: založnik)

MArKO SOSiČ (1958) je na Akademiji za gledališče in film v Zagrebu diplomiral iz režije, nato je deloval in še deluje po različnih slovenskih in italijanskih gledališčih.

Zadnjih deset let živi kot svobodni umetnik.

Kruh. / Zagledam ga, ko mi še otroku pade iz rok. / Poberi ga in poljubi, reče mama takrat. Samo njen glas slišim, ne vidim je. Čutim jo blizu, a je ne vidim. Morda je v majhni kuhinji blizu dnevne

sobe, v kateri je vitrina z ogledalom in v kateri je spravljen kruh v košarici s prtičkom, ki leži na krožnikih. Si slišal, poberi ga in ga poljubi, reče znova prijazno od nekod. Sklonim se, stegnem roko

do hleba, ga primem s konicami prstov, kakor bi bil iz porcelana, se zravnam in zazrem vanj, kakor bi v njem

zagledal nekaj neznanega in novega. Si ga poljubil? slišim znova njen glas in takrat jo zagledam, v ogledalu nad vitrino jo vidim, za mano stoji. Na njenem obrazu nasmeh. Kruh je svet, moramo ga spoštovati, je greh, če ga ne

spoštujemo, reče, se nasmehne in skloni proti meni. Gledam jo in mislim, da v njene temne lase zapiha veter in naju odnese v gorsko počivališče, gledam njeno gladko čelo in mislim, kako me končno obišče, me prime za roko in skupaj greva po travnati strmini med sadovnjakom, vse do vrha, od koder se vidijo zasneženi vrhovi. / Nerodno mi je poljubljati kruh v njeni navzočnosti. /

No?! Znova njen glas nad mano. / Naslonim ustnice na kruh, čutim hrapavo skorjo na njem, vonj po moki. Zaprem oči in ga poljubim, v svoji glavi začutim, kakor bi veter pobral mamo in jo dvignil

nad travnike in sadovnjake, odprem oči, ne vidim je več za sabo, znova spravim kruh v košarico s prtičkom, zaprem vratca lesene vitrine in mislim, da je mama pristala na zasneženih vrhovih.

KRUH, PRAH Marko Sosič

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

23 0 s t r.

G o g a

20 1 8

Zgodba, ki zajema tri zgodovinska obdobja: carsko, sovjetsko in postsovjetsko, čas od začetka 20. stoletja do naših dni, je pripoved o veliki ljubezni in veliki neljubezni; predvsem pa je to roman, ki govori o prekletstvu genialnosti, o krhkosti medčloveških odnosov in o magični moči urejenega, toplega doma. Vse to, kajpada, na ozadju velike in strašne ruske zgodovine dvajsetega stoletja. Osrednji lik osebnih zgodb treh nenavadnih žensk je Lazar Lindt, genialen mladenič, ki ga Čaldonov vpelje v akademski svet in med znanstvenike, medtem ko ga Marusja, njegova žena, sprejme kot sina, za katerega bo končno lahko skrbela, gospodinjila in ga brezpogojno ljubila, saj doslej otrok nista mogla imeti. A ta v mladeniču prebudi čustva, ki še zdaleč niso sinovska. Medtem ruski sistem Lindta uporabi za svoje strateške in vojne potrebe, zaradi česar postane vpliven in praktično nedotakljiv v časih, ko ljudi sicer zapirajo, preganjajo ali pošiljajo na fronto. Po vojni se Lindt, zdaj zvezda sovjetske znanosti, do ušes zaljubi v mlado Galino, ki je kljub neštetim aferam z ženskami šele njegova druga prava ljubezen in jo dobesedno ukrade v ‘drugo življenje’, s čimer pri njej vzbudi samo sovraštvo. tretja Lazarjeva ženska je njegova vnukinja Lidočka.

MAriNA StePNOVA (1971) se je rodila v mestu jefremov, študirala prevodoslovje na Literarnem inštitutu Gorkega v Moskvi, nadaljevala pa s podiplomskim študijem svetovne literature. Za svoja dela je bila večkratna nominiranka in je dvakratna prejemnica ruskega bookerja, nagrade velike knjige.

V kuhinji je bilo prazno, tiho in grozljivo. In enako, kot se je Marusja bala vseh teh tujih stvari, so se tudi te bale njenih neznanih rok, podrhtavale so, se odmikale in se

skušale, kot da bi bile žive, odplaziti v daljni kot, v odrešilno senco. Z vsako skodelico se je bilo treba pogovarjati, jo božati po dehtečem loku in jo udomačevati, tako kot zapuščenega izmučenega psička, in Marusja je mrmraje mešala, prestavljala, brisala s cunjo in pokrivala s previdno pokrovko. To že niso bile molitve, ampak čista čarovnija, ki jo pozna vsaka ženska in katere korenine segajo strašno daleč v preteklost, ko še ni bilo niti Boga in ni bilo Besede, ampak je obstajala samo čista, od ničesar skaljena ljubezen.

LAZARJEVE ŽENSKEMarina L’vovna Stepnova

P r e v e d e l B o r u t K r a š e v e c

R U S K A K N J I Ž E V N O S T

3 3 4 s t r.

F o r u m s l o v a n s k i h

k u l t u r

20 1 8

rim. Prvo moško truplo odkrijejo policisti v prestižni četrti, v vili enega najuspešnejših rimskih odvetnikov. Sledi še prometna nesreča

na drugem koncu mesta in samomor mafijskega šefa v zaporu … Kriminalisti, novinarji, tožilci in politiki so na nogah. Mafija prav

tako. Glavni akterji pa imajo skupno zavezujočo preteklost. Njihove ljubezenske in prijateljske vezi se prepletajo s službenimi dolžnostmi. Meje med tem, kje se konča država in prične mafija, so zelo zabrisane. Z raziskovanjem zakulisnega dogajanja umorov nas zgodba s sočnim

jezikom, živimi dialogi in nepredvidljivimi zapleti odpelje v osrčje mafijskega dogajanja. Glavni akterji – kriminalisti, tožilci, novinarji in

politiki – imajo obraze, karakterje, osebne zgodbe in marsikdaj tudi zavezujočo skupno preteklost. Zgoščeno žanrsko pisanje vzdržuje

napetost od prvega do zadnjega stavka; odlična nova slovenska kriminalka se sicer dogaja v italiji, kjer je mafija globoko vraščena v družbeno tkivo, a bi teme, o katerih govori, lahko prenesli tudi v

slovensko okolje. (vir: založnik)

MOjCA ŠirOK (1968) je slovenska novinarka. Začela je na radiu Študent (1991 – 1996), nadaljevala na reviji Mladina (1993-1998), konec devetdesetih let prejšnjega

stoletja pa se je zaposlila na rtV Slovenija (1999), kjer dela še danes. V bogati televizijski karieri je bila novinarka v zunanjepolitični redakciji in dolgoletna dopisnica iz italije in

Vatikana. Vodila je TV Dnevnik, Odmeve in zunanjepolitično oddajo Globus, ki jo tudi ureja. Poznavanje italijanske politike in družbe je obeležila tudi v treh knjigah: Oblast brez

obraza (2010), Zadnji rimski cesar (2010), Od Benedikta do Frančiška (2014).

Flaminia je s kurzorjem še zadnjič drsela po svojem članku. Vedela je, da nima več kaj dodati. Ugledni kirurg, ki se nikoli ni zares opral suma, da je tajno zdravil najbolj iskanega

kriminalca v državi, in slavni odvetnik, ki ga je pred temi obtožbami branil, sta v isti noči umrla nasilne smrti. V isti noči, ko si je v strogo zastraženem zaporu domnevno sodil sam

tudi veliki mafijski šef, ki je botroval premirju med mafijo in državo in bil zato več kot desetletje neulovljiv. Vedela je, da bodo zjutraj skoraj zagotovo prileteli protesti z več strani,

a ji je bilo vseeno. Saj ne bo prvič. Ampak ali je res kdo mislil, da bi lahko prikrili povezave med skoraj hkratnimi smrtmi treh tako pomembnih ljudi? Kako pa? Že res, da je bilo to danes ravno tako mogoče kot kadarkoli prej. Paradoksalno, a v dobi največje medijske odprtosti v zgodovini, najbolj neomejenega pretoka informacij, je prav zaradi njihove

ogromne količine in nepreglednega števila platform medijsko mogoče utajiti karkoli. Oh, ne, verjetno ne utajiti, kje pa, saj smo v svobodni demokraciji. Pač pa potlačiti, pritajiti,

zamegliti. Preglasiti, to je prava beseda. Preglasiti s čim še bolj bučnim, še bolj neverjetnim, še bolj senzacionalnim.

POGODBA Mojca Širok

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

3 4 1 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 8

trinajstletnemu theodorju deckerju se podre svet, ko mu med terorističnim napadom v newyorškem Metropolitanskem muzeju umre ljubljena mama. Med opotekanjem skozi ruševine se oprime znamenite slike Lišček Carla Fabritiusa iz leta 1654, ki je nato njegova edina oporna točka v življenju, polnem razočaranj, prevar, preobratov in celo zločina. Okoliščine in dejanja ga nezadržno vlečejo k tragičnemu koncu, ki pa ni nujno neizbežen, če mu bo le dano preživeti to njegovo najbolj kritično življenjsko obdobje. roman je čudovit poklon človeški žalosti, osamljenosti in odrešujoči ali vsaj tolažeči moči umetnosti; bralca zadržuje z napeto in razburljivo zgodbo, prepredeno s prepričljivimi, liričnimi trenutki theovega melanholičnega samoiskanja.

dONNA tAr t t (1963) je kultna ameriška pisateljica, ki jo imajo mnogi za literarnega genija, čeprav je doslej napisala »le« tri romane. Za Liščka, svetovno uspešnico, prevedeno v številne jezike, je leta 2014 prejela tudi Pulitzerjevo nagrado.

Vse, kar nas uči, da se pogovarjamo sami s sabo, je pomembno: vse, kar nas uči, da se s

pesmijo potegnemo iz obupa. Toda tista slika me je naučila tudi tega, da lahko govorimo drug drugemu, skozi čas . In čutim, da ti imam povedati nekaj zelo resnega in nujnega, moj dragi neobstoječi bralec, čutim, da moram to povedati tako nujno, kot da bi stal v isti sobi s tabo. Da je namreč življenje – karkoli to že je – kratko. Da je usoda okrutna, a morda ne slepa. Da Narava (se pravi Smrt) vedno zmaga, a da to še ne pomeni, da se ji moramo klanjati ali klečeplaziti pred njo. Da je naša naloga, čeprav nismo zmeraj tako veseli, da smo tu, morda ta, da se vseeno potopimo v življenje: bredemo naravnost skozenj, naravnost čez to greznico, vendar z odprtimi očmi in odprtih src. In sredi umiranja, ko bomo vstajali iz organskega in se sramotno znova pogreznili nazaj v organsko, nam bo v slavo in privilegij, da smo ljubili to, česar se Smrt ne more dotakniti. Zakaj če sta to sliko ves ta čas spremljali nesreča in pozaba – jo je tudi ljubezen. In če je nesmrtna (in JE), imam majhen, svetel, nespremenljiv delež na tej nesmrtnosti. Obstaja; in obstaja še kar naprej. In tako dodajam še svojo lastno ljubezen k zgodovini ljudi, ki so ljubili lepe stvari in pazili nanje, jih vlačili iz ognja, jih iskali, kadar so se izgubile, jih skušali ohraniti in rešiti, medtem ko so si jih podajali dobesedno iz rok v roke, ki čudovito prepevajo iz razvalin časa naslednjim rodovom ljubečih, in še naslednjim.

LIŠČEKDonna Tartt

P r e v e d e l U r o š K a l č i č

A M E R I Š K A K N J I Ž E V N O S T

8 7 7 s t r.

C a n k a r j e v a z a l o ž b a

20 1 7

Občuteno in tudi pretresljivo, po drugi strani pa niti najmanj solzavo – takšno je pisanje Monike Žagar v njenem najnovejšem romanu, ki se dotika za številne

še vedno precej občutljive tematike posvojitev. Glavna pripovedovalka Paula skozi svojo prizmo občutenj in dogajanj bralcu podaja zgodbo o posvojitvi ruske deklice jelene: ta je stara štiri leta, ko sta jo Paula in njen mož Markus, oba visoko

akademsko izobražena človeka, prišla iz Ottawe posvojit v ruski Kaliningrad. Podala sta se na dolgo in trnovo pot posvojitve, ki se v resnici niti najmanj ne konča s trenutkom, ko par dobi tako želenega otroka. Nasprotno, tudi bralec lahko skozi odlično podano in izrisano pripoved romana začuti vse bolečine,

srečo, strahove in hrepenenje tako Paule in njenega moža kot jelene, ki se počasi prilagaja novemu okolju in novim staršem. Pisateljica zna izvrstno ubesediti

vse tisto, kar pogosto ostane med njimi neizrečeno zaradi različnih (okoljskih, jezikovnih in čustvenih) preprek, pa vendar bralec zlahka najde v drobcih

izrisanega in ubesedenega vse tisto več, kar daje čar temu delu. tako kot drobni, neštetokrat stopljeni košček čokolade, ves prežet z belo dlako družinskega

štirinožca, jeleni ne predstavlja le koščka sladkarije, ampak varnost, pripadnost in zagotovilo, da bo končno vse, kot mora biti. izvrstno branje, ki poleg bralnega užitka prinaša tudi dragoceni pogled na problematiko sveta sestavljenih družin.

(vir: Bukla, Vesna Sivec Poljanšek)

MONiK A ŽAGAr (1949) je študirala na ljubljanski Filozofski fakulteti in na univerzi v Oslu in Aarhusu, doktorirala je na kalifornijski univerzi v Berkeleyju iz skandinavistike.

Zadnji dve desetletji je profesorica skandinavskih študij na univerzi v Minnesoti.

Domačini, Rusinje in Rusi, s katerimi se srečujeva, so vljudni, a pazljivo odmaknjeni. Signalizirajo, naj ne sprašujeva preveč. O svojih življenjih ne povedo več, kot je absolutno

potrebno, torej skoraj nič. Za večino sva bogata tujca, ki si lahko privoščita posvojitev njihovih otrok, njihove krvi. Drobne pripombe ali zamerljivi pogledi nama razgalijo

brezbrižnost, sovraštvo, gnev, žalost, hvaležnost, sram. Nekateri obotavljivo omenijo

ogromno število sirot in njihovih žalostnih življenj. Med nami je, tako se zdi, nepremostljiv prepad. Poleg tega

je njihovo obnašanje obarvano še z dolgoletno stalinistično prakso, po kateri sta režim in njegovo glavno orodje KGB vnašala nezaupanje med vse in povsod. Ko so nedavno odprli do

tedaj zapečatene arhive, so bili zdaj že bivši sovjetski državljani vedno znova presenečeni nad tem, koliko so tajni agenti vedeli o njihovem življenju. Včasih več kot soproga ali soprog.

KOŠČEK ČOKOLADE V PASJI DLAKIMonika Žagar

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

1 7 7 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 8

Avtor pripoveduje dve vzporedni zgodbi. Prva je izpoved alpinista in ga spremljamo od trenutka, ko je vzljubil gore, do zahtevnejših plezanj širom po svetu ter vse do 15-letne prekinitve kariere profesionalnega alpinista in ponovne vrnitve k plezanju. V tem delu se osredotoča na svoje osebno zorenje in duhovno rast, tkanje vezi med soplezalci in drugimi alpinisti, pa tudi na poseben odnos, ki ga imajo do življenja in smrti. to, kar knjigo bistveno loči od drugih spominov alpinistov, je njena druga zgodba – pogovor očeta in hčerke, ki časovno obsega en sam dan; naravna predaja duhovne zapuščine naslednji generaciji; zgodba, ki se v knjigi v drugačni grafični pisavi pojavlja na koncu vsakega poglavja. enodnevni pogovor je spontano nadaljevanje bližine, ki se je med njima ustvarila v otroštvu, med sprehodi ali vožnjo, ko sta se pogovarjala na določeno temo. tokrat oče odrasli hčerki preko alpinističnih izkušenj posreduje svoja razmišljanja o izbiri življenjskega poslanstva, vztrajnosti, pogumu, modrosti, ločevanju ovir, napačnih izbirah, prijateljstvu, ljubezni, samokritičnosti, zmagi in porazu, mladostni veri v vsemogočnost, spreminjanju ... Zato ta knjiga ni samo knjiga o alpinizmu, ampak je tudi izpoved o plezanju po življenju in medosebnih odnosih, kjer lahko z napačno stopinjo/stavkom zgrmimo v prepad ali s pravimi besedami pridemo do vrha, kjer z razgledom na celoto (bolje) dojamemo plezanje/življenje drugega. (vir: Dobreknjige.si, Magda Vremec Ragusi)

BOGdAN BiŠČAK (1958) je eden izmed vidnejših predstavnikov alpinistične generacije »osemdesetih«. Generacije, ki je v času, ko je bil alpinizem vse, slovenski alpinizem postavila v vrh svetovnega. Plezal je skoraj izključno v ozkem krogu prijateljev, kar je odločilno oblikovalo njegovo alpinistično izkušnjo.

Vplivu okolice se je težko izogniti, in to ne le na začetku, ko si cilje postavljaš, ampak tudi na koncu, ko sama ocenjuješ svoje dosežke. Če je bil tvoj cilj napisati skladbo in si pripišeš zmago, ko ti to uspe, ni tako enostavno preživeti na primer uničujoče kritike in negativnega odziva poslušalcev. Hitro se ti lahko zgodi, da začneš razmišljati o porazu.

Zato se mi zdi pomembno dvoje. /.../ Ne dovoli, da ti okolica zmage spreminja v poraze. Porazov se ti ni treba bati, priznaj si jih vselej, ko se zgodijo, a naj bo to zmeraj le takrat, ko gre za poraz po tvojih kriterijih. In drugo – razmisli, zakaj okolica tvojo zmago vidi kot poraz. In če lahko svoje cilje v prihodnosti prilagodiš razumevanju okolice, ne da bi se odpovedala svoji poti, svojemu bistvu, prilagodi svoje ravnanje.

SLOVeNSKA KNjiŽeVNOSt

20 8 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 8

IGRA IN BISERIKAKO SEM HČERKI Z ALPINIZMOM RAZLOŽIL ŽIVLJENJE

Bogdan Biščak

Bleda svoboda je zbirka o slovenski in svetovni sodobni literaturi. tematsko se loteva raznovrstnih in kompleksnih tem, od vprašanj

poetike, možnosti realizma, post-postmodernizma do problema »velikega romana« in drznega poskusa zarisa estetske šole na

Slovenskem. Pri tem v svoj lucidni, ponekod duhoviti, vedno pa občutljivi analitični pogled ujame nekatera ključna dela, ki sooblikujejo sodobno slovensko literaturo avtorjev, rojenih v

osemdesetih: Zadie Smith, dona deLilla, davida Fosterja Wallacea, jonathana Franzena in drugih. Gre za esejistično knjigo, napisano v

gibkem, zavzetem in razvejenem literarnem jeziku.

jASMiN B. FreLiH (1986) se je na slovensko literarno sceno prebil z romanom Na/pol (2013), ki je bil z navdušenjem sprejet tako med kritiki kot bralci, zanj pa je prejel tudi

nagrado za prvenec in evropsko nagrado za književnost.

Avtor je nekakšna groteskna dvoživka, razpeta med lastne ustvarjalne potenciale in kulturo,v kateri se nahaja. Stoji na pol poti med umetnikom in kulturnikom – dihati skuša

sicer čisto umetnost, vendar obenem skrbi, da ta ostaja družbeno relevantna, saj edino na

ta način lahko ohrani status avtorstva, Precej bedna pozicija, če sem čisto iskren, saj ti obenem duši ustvarjalno svobodo (ni vse, kar te izpolnjuje kot umetnika, družbeno relevantno) in omejuje svobodni izraz

mnenja o javnem (ni vsako mnenje, ki ti pade na pamet, vredno teže avtorstva). / Morda se to zdi problem samo meni – okoli nas je polno takih in drugačnih umetnikov, avtorjev, kulturnikov, ki očitno nimajo nobenih težav s temi rečmi –, toda sam sem preračunljiv do te mere, da mi, tudi zaradi spremenjenih okoliščin po izidu romana (prej je bilo vsekakor

lažje), preprosto mi moglo biti več vseeno s čim, kako in na kakšen način posegam v javnost. Morda je k temu pripomogla tudi zdaj že skorajda nekakšna starost, saj obenem postajam

vse bolj alergičen na neutemeljene javne izbruhe ljudi, ki so že dovolj stari, da bi lahko vedeli bolje. A spet, ta vrednostni kvalifikator – kaj je utemeljeno, kaj ni. Kaj je relevantno,

kaj ni. Kaj je stvar občega in kaj je stvar zasebnega interesa. Ne vem točno, po kakšnem ključu se vršijo takšna vrednotenja, ampak ker se vedno bolj zavedam, da to ni odvisno zgolj

od posameznika, se na trenutke zazdi razsvetljeni molk najbolj privlačna možnost.

BLEDA SVOBODAJasmin B. Frelih

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

1 9 0 s t r.

C a n k a r j e v a z a l o ž b a

20 1 7

Avtorici, ugledni novinarki francoskega tednika Le Nouvel Observateur, sta v tem pionirskem delu o filozofiji ljubezni združile leta raziskovanja in zbiranja gradiva. Knjiga je tako več kot zbornik naukov in razmislekov evropskih kontinentalnih filozofov kot so Platon, Montaigne, rousseau, Schopenhauer, Sartre in podobni, saj te združuje in povezuje z dostopnimi informacijami o njihovih lastnih biografijah, resničnimi ljubezenskimi zgodbami in slikovitimi primeri iz sodobne umetnosti, ki pripomorejo k temu, da je knjiga razumljiva in zanimiva tudi za širšo javnost.

AUde LANCeLiN se je pridružila kulturnemu tedniku Le Nouvel Observateur leta 2000, njeni področji sta bili predvsem literarna kritika in filozofija. Zaradi preveč levičarskih pogledov so jo leta 2016 odpustili. MArie LeMONNier je diplomantka moderne književnosti, filozofije in novinarstva ter magistra filozofije, ki deluje v skupini raziskovalnih novinarjev časnika Le Nouvel Observateur in je do sedaj pisala predvsem o družbenih razsežnostih prostitucije, homoseksualnosti, sektah in zaporniškem sistemu ter o vprašanjih religije in filozofije.

Ljubezni lastna logika se upira surovi diktaturi trga, kjer je posameznik zmanjšan na neizoblikovan osnovni delec, ki ga premika zgolj zakon egoistične preračunljivosti. Ljubezen, neodgovorna in nasilna, zahteva drugačen odnos do sveta. / Ljubezen, izrinjena na območje mračnih afektov, nabuhlosti in druge psihološke lepljive gmote, ki jo sonce razuma po definiciji tako slabo osvetljuje, preprosto ni snov za filozofe, prej zabava literatov. Sužnji tega prepričanja zato gledajo na ljubezen z značilnim moškim prezirom in se znašajo nad vsakim, ki zavrača ta mačistični pristop. Sliši se smešno,

vendar je res. Ne smemo namreč pozabiti, da je filozofski govor o ljubezni govor moških. Ne vemo in nočemo napovedovati, kako bo v prihodnje, toda doslej je bilo tako. Zato se ni čuditi, da je v tej knjigi, če izvzamemo Hanno Arendt in Simone de Beauvoir, ki pa se ni imela za čisto filozofinjo, najti razmišljanja zgolj polovice človeštva. / Vsi po vrsti namreč govorijo o njej, čeprav z največkrat naravnost očitnim nelagodjem ali bahavostjo, pogosto celo z odkrito sovražnostjo. V resnici pa nam imajo vsi kaj povedati o ljubezni, o iluziji večnosti, ki jo zbuja, o trpljenju, ki ga povzroča, in o tem, kako bi ga bilo mogoče premagati.

FILOZOFI IN LJUBEZENA. Lancelin in M. Lemonnier

P r e v e d l a M a j a L u p š a

FrANCOSKA KNjiŽeVNOSt

223 s t r.

O P R O

20 1 8

Avtor bralce nagovori sam. Zapiše: ‘Poleg ribnika v Malicornu, pod veliko vrbo žalujko, ki se zrcali v mirni vodi, stoji lesena klop: “klop

minevanja”. tam posedam in poskušam začutiti tisto kratko nit časa, ki predstavlja vse obdobje našega obstoja. Po nekaj minutah tišine se mi v glavi porajajo misli, ki prihajajo iz mojega nenehnega spraševanja o

svetu – o svetu, ki ga občudujem, ki me hkrati navdušuje in vznemirja. tako se pomirim. Knjiga je namenjena vsem, ki se sprašujejo o

veliki skrivnosti resničnosti, v katero smo za nekaj časa postavljeni. V njej objavljam razmišljanja o temah, ki so mi pri srcu. Povedati

nameravam, kaj so mi dale izkušnje življenja, poklic astrofizika, ter jih posredovati tistim, ki mi izkazujejo čast, da se zanimajo za moja

intimna prepričanja, torej tista, ki so najpomembnejša, ko moramo o čem presoditi in se konkretno odločiti. Vendar na teh straneh ni nič

dokončnega. Vse je začasno in je mogoče obnoviti – kadar koli.’

HUBer t ree VeS (1932) , astrofizik, je poučeval kozmologijo v Montrealu in Parizu. je častni predsednik združenja Človeštvo in biološka raznolikost ter Francoske agencije za

biološko raznolikost. Njegova dela so pri bralcih naletela na topel sprejem.

To veliko vesolje, ki se nam odpre, ko s prostim očesom ali teleskopom gledamo zvezdnato nebo, se moramo naučiti doživljati kot naše bivališče, naš skupni dom, naše ognjišče. Je

sedež vseh pojavov, ki so omogočili, da obstajamo, da smo, kar smo. V njem je vsa naša zgodovina, preteklost,

sedanjost in prihodnost. V njem je vse. / Zaradi njegovega delovanja, ki je časovno razporejeno na milijarde let, prostorsko pa na milijarde svetlobnih

let, lahko opazujemo tla pod nogami, se zavedamo svoje prisotnosti na modrem planetu, blizu rumene zvezde, v veličastni galaksiji – Rimska cesta, članici jate galaksij v Devici, ki pa

je sama del velikanskega vesoljskega območja z imenom Laniakea. Ob vsem tem lahko rečemo: Tu smo doma!

KLOP MINEVANJAHubert ReevesP r e v e d e l L u d v i k J e v š e n a k

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

3 1 9 s t r.

N a r a v a

20 1 8

Uroš Zupan, avtor mnogih del o pisanju knjig, njihovem branju in poslušanju glasbe, se v svoji najnovejši, fragmentarno zastavljeni esejistični knjigi posveča branju in knjigam, ki so ga osebnostno formirale. to počne z izpisom nabora pesmi, ki so ga zaznamovale, s pogledovanjem na svojo polico z najljubšimi knjigami, od durellovega Aleksandrijskega kvarteta prek eggersovega Srca parajočega dela neizmerne globine do Vovkovih Garaž, opozarja na avtorje, ki so nanj naredili vtis, vzporeja njihovo prvenstveno branje v različnih jezikih, s pomočjo česar izrisuje tako svojo kot tudi narodovo kulturno zgodovino itn. Spominja se krajev, kjer je bral določene knjige, preskakuje med glasbo, ki se ga je najbolj dotaknila, in poezijo, ki ga je »zadela«, s tem pa izpiše morda najbolj intimno knjigo do zdaj. Gre namreč za delo, ki je po eni strani vpogled v pesnikov mentalni svet in njegov odnos do knjig in branja nasploh, obenem pa je to tudi svojevrstna hvalnica literaturi, ki ji je zapisal svoje ustvarjalno življenje. (vir: Bukla, Samo Rugelj)

UrOŠ ZUPAN (1963) je diplomiral iz primerjalne književnosti. izdal je več pesniških zbirk ter za svoje ustvarjanje prejel Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo tončke Čeč ter tuje nagrade Majska, Herman Lenz–Preis in Premio della Vi edizione del Festival internazionale di Poesia.

… knjige, ki so mi všeč, pa čeprav sem vedel ali pa vsaj nekako slutil, da jih bom bral samo enkrat, sem vsekakor hotel imeti ob sebi. V bližini. Nisem si jih želel sposojati. Hotel sem, da si z njimi delim isti zrak in isto svetlobo, isti mrak in isto tišino v mraku. Sploh pa sem hotel v svoji bližini imeti knjige, ki sem jih bral večkrat in jih ‘nežno uničeval’, kar pomeni, da sem puščal v njih sledi s tem, da sem podčrtoval različne stavke, včasih cele odstavek,

da sem iz teksta luščil ekstrakte, zlati prah , in jih pisal na prostor med konce vrstic in rob lista, si označeval strani, da bi hitreje našel tisto, kar mi bo služilo pri branju. / Kar bo, metaforično rečeno, pomenilo vezivo med različnimi segmenti mojih misli ali pa pantomski most, ko bom hotel prestopiti iz enega dela pisanja in razmišljanja v drug del pisanja in razmišljanja, a tega sam od sebe ne bom zmogel, ne znal, in bom potreboval pomoč. Jemal bom dele iz tuje sestavljanke, ki pa se bodo popolnoma prilegali moji sestavljanki v nastajanju. To bo spominjalo na presajanje organov. Del, ki si ga bom sposodil, pa bo sestavljanko naredil bolj barvito. Boljšo. Lepšo. Pametnejšo. Nazadnje bo ta del tako spojen in zlit z mojim telesom, mojim tekstom, da bom začel verjeti, da je od nekdaj moj. Da je rasel skupaj z mano. Da je moje dihanje, moji koraki, moje misli, moje kroženje krvi, moj zaokroženi in samostojni svet.

ENE IN DRUGIUroš Zupan

SLOVeNSKA KNjiŽeVNOSt

1 4 0 s t r.

L U D L i t e r a t u r a

20 1 8

ALi AHNed SAid eSBer (1930) , z umetniškim vzdevkom Adonis, je eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. Pesnik, literarni teoretik,

kritik, analitik, filozof in profesor na pariški Sorboni, je dolgoletni kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo ter prejemnik mnogih uglednih literarnih priznanj, med njimi

Goethejeve nagrade in ohridskega zlatega venca.

Radi me imata pot in hišain voda ima rada

rdeči vrč v hiši.

Radi me imajo sosed, polje, gumno, ogenj.

Rade me imajo pridne roke, ki brez veselja ljubijo življenje …

in raztrgane bratove krpe, viseče mu z oprsja,

ki jih zastirajo klasi in letni čas. Daritev, ki je ne mara kri.

Bog ljubezni je, odkar sem.Le kaj bo z ljubeznijo, ko umrem?

(LjUBeZeN)

POEZIJAAdonisP r e v e d l a M a r g i t P. A l h a d y i n M o h s e n A l h a d y

A R A B S K A K N J I Ž E V N O S T

1 4 6 s t r.

K D H i š a p o e z i j e

20 1 7

jUre jAKOB (1977) je magistriral iz primerjalne književnosti. je avtor petih pesniških zbirk, monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in dveh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd). Za svoja dela je prejel naslednje nagrade: zlato ptico (2004), nagrado za obetavne mlade slovenske umetnike; kritiško sito (2016), nagrado za najboljšo knjigo preteklega leta; rožančevo nagrado (2016), nagrado za najboljše esejistično delo preteklega leta. Za pesniško zbirko Lakota je prejel nagrado Prešernovega sklada.

LAKOTAJure Jakob

SLOVeNSKA KNjiŽeVNOSt

7 8 s t r.

L U D L i t e r a t u r a

20 1 8

Včasih se dušazateče v življenje drevesaali kamna ali rože.Steče v živo, tekočo vodo,se prepusti najbolj preprosti obliki,dokler z novo močjone zahrepeni po bližini svojih.Včasih nima kamin otrpne sama vase.Naredi se, da je ni.To je nevarno.Negibna dušakmalu zboli.

(iz pesmi: ANGeL VArUH)

SABiNA KOŽAr (1974) iz Loke pri Zidanem mostu piše pesmi in pravljice za otroke. Zanimajo jo tudi tuji jeziki in svetovna literatura, predvsem južnoameriški avtorji.

rada ima naravo in živali ter veliko dobre glasbe.

Poslušaj dež, ki pada,poslušaj morje, kako narašča in upada,

poslušaj hrup v mestu neznosen,poslušaj zven tišine zanosen.

Poslušaj uro, kako odsekano tiktaka,poslušaj v noči odmev samotnega koraka,

poslušaj listje, ki v krošnjah šumi,poslušaj letalo, ki na nebu hrumi.

Poslušaj glasen in sproščen klepet,poslušaj besedni dvoboj, živčen in napet,

poslušaj ptice, ki ubrano žvrgolijo,poslušaj otroke, ki vreščeč se za žogo podijo.

Prisluhni samotnemu odmevu v sebi,prisluhni besedam, namenjenim tebi,

prisluhni noči in prisluhni dnevu,prisluhni lastnemu veselju in gnevu.

(POSLUŠAJ)

SONCE IN SENCESabina Kožar

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

6 8 s t r.

S a m o z a l o ž b a

20 1 8

GiACOMO LeOPArdi (1798-1837), italijanski pesnik bolesti in hrepenenja, noči in samote, ljubezni in smrti. Samota je bila mati njegovih globokih misli, v samoti je premišljeval o sebi v odnosu do narave, o ljudeh, ki so del vsemirja, in o vsemirju samem. to so bili glavni motivi njegove lirike, ki je v svojem logičnem pomenu pesimizem in v svojem bistvu otožnost.

PESMI IN PISMAGiacomo Leopardi

P r e v e d l a M a r t a F i l i

itALijANSKA KNjiŽeVNOSt

2 1 9 s t r.

S a n j e

20 1 2

Večkrat sedim v noči na tem pustem bregu,ki temni ga lava otrdela in daje vtis,kot da še zmeraj valovi.In gledam nad to žalostno puščavo s prečiste sinjine utripanje zvezd,ki zrcalijo od daleč se v morjuin svet v neštetih lučkah krog in krog žari.In ko zazrem se v te luči, ki zdijo mojim se očemle drobne pičice, pa so ogromne,drobcena sta nasproti njim ta zemlja in to morje,in ne vedo, da sta tu zemlja in človek,ki je na njej tako neznaten,pa se zazrem še v zvezdni prah v brezkončni dalji,ki je za nas samo meglica, a zanjo ne le človekin ne sonce, še brezštevilne zvezde z njim,če zanje ve, so prah,tako kot je ona za nas.Ko vse to gledam,kaj si za mojo misel ti, človeško bitje?

(iz pesnitve: BrNiStrA ALi PUŠČAVSKi CVet)

jACQUeS PrÉ Ver t (1900-1977), francoski pesnik, je pisal pesmi in skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. V mladosti je sodeloval s pisatelji nadrealisti.

Med letoma 1930 in 1940 je pisal tudi filmske scenarije. Številne njegove pesmi so uglasbljene in jih pojejo kot šansone.

Demoni čudesaVetrovi oseka

Daleč se je že morje umakniloTi pa

Kot alga ki jo veter boža miloSe v pesku postelje v sanjah premikaš

Demoni čudesaVetrovi oseka

Daleč se je že morje umakniloA na tvojih polodprtih vekah

Mala vala sta ostalaDemoni čudesa

Vetrovi osekaMala vala bi me utopiti znala.

(ŽiVi PeSeK)

BESEDEJacques PrévertP r e v e d e l A l e š B e r g e r

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

2 8 3 s t r.

M l a d i n s k a k n j i g a

20 1 8

Branje je naš z a v e z n i k , učitelj, varuh in zdravitelj.

Predstavljeni avtorji po narodnostih

A M E R I Š K I AV TO R I C IJoan Didion, LETO ČUDODELNIH MISLI

Donna Tartt, L IŠČEK

A M E R I Š KO - M E H I Š K A AV TO R I C AJennifer Clement, MOLITVE ZA UGRABLJENE

A N G L E Š K I AV TO RGeoff Dyer, BUT BEAUTIFUL

A R A B S K I AV TO RAdonis, POEZ IJA 1

AV S T R I J S K A AV TO R J AMichael Köhlmeier, GOSPODA NA OBALIChristoph Ransmayr, COX ALI TOK ČASA

B O S A N S K I AV TO RVelibor Čolić, SARAJEVSKI OMNIBUS

F R A N C O S K I AV TO R J IJean Echenoz, TEČI

A. Lancelin in M. Lemonnier, F ILOZOFI IN LJUBEZENMarc-Antoine Mathieu, OTTO, UZRTI ČLOVEK

Emmanuelle Pagano, JAMSKI NAJSTNIKI Jacques Prevert, BESEDE

F R A N C O S KO K A N A D S K I AV TO RHubert Reeves, KLOP MINEVANJA

I Z R A E L S K I AV TO RAmos Oz, JUDA

I TA L I J A N S K A AV TO R J AAlessandro D’Avenia, UMETNOST KRH KOSTI

Giacomo Leopardi, PESMI IN PISMA

I TA L I J A N S KO -S O M A L S K A AV TO R I C AIgaba Scego, MOJ DOM JE TAM, KJER SEM

K ATA LO N S K I AV TO RJaume Cabré, SODNIK

N E M Š K I AV TO RLutz Seiler, KRUZO

N I Z O Z E M S K A AV TO R I C AConnie Palmen, TI S I REKEL

R U S K A AV TO R J AMarina L’vovna Stepnova, LAZARJEVE ŽENSKE

Zahar Prilepin, SAMOSTAN

S LO V E N S K I AV TO R J IBogdan Biščak, IGRA IN BISERIAndrej Blatnik, UGRIZIJasmin B. Frelih, BLEDA SVOBODAStanka Hrastelj, PRVA DAMA Jure Jakob, LAKOTASabina Kožar, SONCE IN SENCEPetja Kužel, VRNITEV: PISMA BIVŠEGA ODVISNIKAIzar Lunaček, MÜSLI IN RÜSBESilvo Mavsar, POSTELJA IZ KNJIGVinko Möderndorfer, DRUGA PRETEKLOSTNataša Rogelja, TRINAJSTI MESEC: PORTRETI MORSKIH NOMADOV Samo Rugelj, RESNICA IMA TVOJE OČIMarko Sosič, KRUH, PRAH Mojca Širok, POGODBAUroš Zupan, ENE IN DRUGI Monika Žagar, KOŠČEK ČOKOLADE V PASJI DLAKI

Š V I C A R S K A AV TO R I C ANoemi Lerch, KMETICA

Predstavljene založbe

A K T I V N I M E D I J I TRINAJSTI MESEC, Nataša Rogelja

B E L E T R I N A SODNIK, Jaume Cabré

C A N K A R J E VA Z A LO Ž B A BUT BEAUTIFUL, Geoff Dyer

BLEDA SVOBODA, Jasmin B. FrelihCOX ALI TOK ČASA, Christoph Ransmayr

LIŠČEK, Donna Tartt

D R U Ž I N A UMETNOST KRH KOSTI, Alessandro D’Avenia

e B e s e d e GOSPODA NA OBALI, Michael Köhlmeier

F O R U M S LO VA N S K I H K U LT U R LAZARJEVE ŽENSKE, Marina L’vovna Stepnova

G O G A SARAJEVSKI OMNIBUS, Velibor Čolić

DRUGA PRETEKLOST, Vinko MöderndorferKRUH, PRAH, Marko Sosič

H I Š A P O E Z I J E POEZ IJA 1, AdoniS

JAMSKI NAJSTNIKI, Emmanuelle Pagano

L I T E R A TEČI, Jean Echenoz

KMETICA, Noemi Lerch RESNICA IMA TVOJE OČI, Samo Rugelj

MOJ DOM JE TAM, KJER SEM, Igaba Scego

L U D L I T E R AT U R A UGRIZI, Andrej Blatnik

LAKOTA, Jure JakobMÜSLI IN RÜSBE, Izar Lunaček

ENE IN DRUGI, Uroš Zupan

M L A D I N S K A K N J I G A PRVA DAMA, Stanka Hrastelj

JUDA, Amos OzBESEDE, Jacques Prevert

SAMOSTAN, Zahar Prilepin POGODBA, Mojca Širok

KOŠČEK ČOKOLADE V PASJI DLAKI, Monika Žagar

M O D R I J A N TI SI REKEL, Connie Palmen

N A R AVAKLOP MINEVANJA, Hubert Reeves

O P R OFILO ZOFI IN LJUBEZEN, A. Lancelin in M. Lemonnier

P R I M U S VRNITEV: PISMA BIVŠEGA ODVISNIKA, Petja Kužel

K U D S O D O B N O S T I n t .MO LITVE ZA UGRABLJENE, Jennifer Clement KRUZO, Lutz Seiler

S A N J EPESMI IN PISMA, Giacomo Leopardi

S I D A R TA IGRA IN BISERI: KAKO SEM …, Bogdan Biščak

U M c o LETO ČUDODELNIH MISLI, Joan Didion

Z a v o d R E S P E C TA POSTELJA IZ KNJIG, Silvo Mavsar

Z a v o d V I G E VA G E K N J I G EOTTO, UZRTI ČLOVEK, Marc-Antoine Mathieu

S A M O Z A LO Ž B ASO NCE IN SENCE, Sabina Kožar

V letih 2011-2018 smo po izboru knjižničarjev posavskih knjižnic brali:

A L B A N S K I AV TO RI s m a i l K a d a r e , PA L A Č A S A N J

A L Ž I R S K I AV TO RYa s m i n a K h a d r a , B A G D A D S K E S I R E N E

A M E R I Š K I AV TO R J IN e i l G a i m a n , A M E R I Š K I B O G O V I

E l i z a b e t h G i l b e r t , P E Č AT S T VA R J E N J AS i r i H u s t v e d t , P O L E TJ E B R E Z M O Š K I H

J a c k Ke r o u a c , K L AT E Ž I D H A R M EA l a n L i g h t m a n , G O S P O D B

To n i M o r r i s o n , M I LO S TG r e g M o r t e n s o n & O l i v e r Re l i n , T R I S KO D E L I C E Č A J A

P a t r i c k N e s s , S E D E M M I N U T Č E Z P O L N O ČR . J . P a l a c i o , Č U D O

P h i l i p Ro t h , U M I R A J O Č A Ž I VA LP a t t i e S m i t h , PA Č M U LC A

J o h n W i l l i a m s , S TO N E R

A N G L E Š K I AV TO R J IJ . G . B a l l a r d , S U Š A

J . L . C a r r, M E S E C D N I N A P O D E Ž E L J UA n t h o n y D o e r r, V S A TA N E V I D N A S V E T LO B A

S i o b h a n D o w d , Č I S T I K R I KA l e x a n d e r F r a t e r, N A LO V U Z A M O N S U N O M

A t u l G a w a n d e , M I N L J I V O S TL e e H a r p e r, P OJ D I , P O S TAV I S T R A Ž A R J A

R a c h e l J o y c e , N E N AVA D N O R O M A N J E H A R O L D A F R YA D o r i s L e s s i n g , P E T I OT R O K

O w e n M a t t h e w s , S TA L I N O V I OT R O C II a n M c E v a n , N A O B A L I C H E S I L

A l e x a n d r a O l i v a , P O S L E D N J AP h i l i p Ro t h , O Č E TO V I N A

O l i v e r S a c k s , H VA L E Ž N O S T L i o n e l S h r i v e r, P O G O V O R I T I S E M O R AVA O K E V I N U

A R G E N T I N S K I AV TO RA n d r é s N e u m a n , S T VA R I , K I J I H N E N A R E D I VA

AV S T R I J S K I AV TO R J IT h o m a s B e r n h a r d , M R A Z

A r n o G e i g e r, S TA R I K R A L J V I Z G N A N S T V UD a n i e l G l a t t a u e r, P R OT I S E V E R N E M U V E T R U

J o s e p h Ro t h , J O BRo b e r t S e e t h a l e r, V S E Ž I V L J E N J E

S t e f a n Z w e i g , S T R A H

AV S T R A L S K I AV TO R J IR i c h a r d F l a n a g a n , O Z K A P OT G LO B O KO D O S E V E R A

J o a n L i n d s a y, P I K N I K P R I H A N G I N G R O C K UE v i e W y l d , V S E H P T I C P E TJ E

B E LO R U S K A AV TO R I C AS v e t l a n a A l e k s i j e v i č , Č E R N O B I L S K A M O L I T E V

B O LG A R S K I AV TO RG e o r g i G o s p o d i n o v, N A R AV N I R O M A N

I l i j a Tr o j a n o w, O D V E Č N I Č LO V E K

B O S A N S K I AV TO R J IM i l j e n ko J e r g o v i ć , P L E Š E V S O M R A K UE n e s K a r i ć , P E S M I D I VJ I H P T I C D ž e v a d K a r a h a s a n , V Z H O D N I D I VA NA l e n M e š ko v i ć , U K U L E L E J A MM a r ko To m a š , Č R N I M O L I T V E N I KN e n a d Ve l i č ko v i ć , S A H I B

B R A Z I L S K I AV TO RB e r n a r d o C a r v a l h o , D E V E T N O Č I

Č E Š K I AV TO R J ITe r e z a B o u č ko v á , L E TO P E T E L I N AR a d k a D e n e m a r ko v á , KO B O L DPę t r a S o u k u p o v á , P O D S N E G O M K a t e r i n a Tu č ko v a , Ž I T KO V S K E B O G I N J EM i c h a l V i e w e g h , A N G E L I V S A K D A N J E G A D N E

Č R N O G O R S K I AV TO RŽ a r ko L a u š e v i ć , L E TO M I N E , D A N N I KO L I

D A N S K A AV TO R J AI s a k D i n e s e n , A N E K D OT E U S O D EM o r t e n R a m s l a n d , PA S J E G L AV E C

E G I P Č A N S K I AV TO RN a j i b M a h f u z , P R AV I Č U D E Ž

F I N S K I AV TO R J IK a r i H o t a k a i n e n , K A R N A M J E U S OJ E N OTo m m i K i n n u n e n , K R I Ž I Š Č E Š T I R I H P OT IS o f i O k s a n e n , KO G O LO B I C E I Z G I N E J O

F R A N C O S K I AV TO R J IC h r i s t i a n B o b i n , V S I S O Z A P O S L E N IJ e a n - C l a u d e C a r r i r è e , K R H KO S TJ e a n E c h e n o z , P O B L I S K IM a t h i a s E n a r d , P R I P O V E D U J J I M O B I T K A H , K R A L J I H I N S LO N I HM a t h i a s E n a r d , KO M PA SF r e d e r i c G r o s , F I LO Z O F I J A H OJ E M i c h e l H o u e l l e b e c q , P O D R E D I T E V M a y l i s d e Ke r a n g a l , P O K R PA J M O Ž I V E D a n i e l Pe n n a c , Š O L S K E B R I D KO S T IP a s c a l Q u i g n a r d , V I L A A M A L I AM a t h i a s R a m b a u d , O B I VA N J U I N K R A J I HA l e x a n d r e S e u r a t , N E R O D A A u r e l i e V a l o g n e s , S TA R A M A M A V KO P R I VA H

G R Š K A AV TO R I C AI o á n a K a r i s t i á n i , M A L A A N G L I J A

H R VA Š K A AV TO R I C AD u b r a v k a U g r e š i č , J A G A B A B A J E Z N E S L A J A J C ED u b r a v k a U g r e š i ć , E V R O PA V S E P I J I

I N D I J S K I AV TO RV i k r a m S e t h , E N A K A G L A S B A I R A N S KO - N I Z O Z E M S K I AV TO RK a d e r A b d o l a h , H I Š A O B M O Š E J I I R S K I AV TO R J IRo d a a n A l G a l i d i , AV T I S T I N P O Š T N I G O LO BG e r a r d D o n o v a n , J U L I U S W I N S O M ES e b a s t i a n B a r r y, S K R I TO S P O R O Č I LOJ o h n M c G a h e r n , P O R N O G R A FW i l l i a m Tr e v o r, L U C Y G A U LT

I S L A N D S K I AV TO RE i n a r M a r G u d m u n d s s o n , A N G E L I V E S O L J A

I TA L I J A N S K I AV TO R J IA l e s s a n d r o B a r r i c o , M R G W Y N

D a r i a B i g n a r d i , P O P O L N A A K U S T I K AI t a l o C a l v i n o , B A R O N N A D R E V E S U

E l e n a F e r r a n t e , G E N I A L N A P R I J AT E L J I C A P a o l o G i o r d a n o , S A M OT N O S T P R A Š T E V I L

N i c o l a L e c c a , H OT E L B O R GM i l e n a M a g n a n i , N A R O B E C I R K U S

M a r g a r e t M a z z a n t i n i , N O V O R OJ E NM a r c o M i s s i r o l i , O P O L Z KO S T I V Z A S E B N O S T IN u c c i o O r d i n e , KO R I S T N O S T N E KO R I S T N E G A

A n t o n i o S c u r a t i , N E Z V E S T I O Č ET i z i a n o Te r z a n i , Š E E N K R O G N A V R T I L J A K U

I Z R A E L S K I AV TO RA m o s O z , Z G O D B A O L J U B E Z N I I N T E M N I N I

J A P O N S K I AV TO RS o s e k i N a t s u m e , KO P R N E N J E

Ke n z a b u r ō Ō e , P OT R G A J T E P O G A N J K E , P O S T R E L I T E OT R O K E

J U D O V S KO - A M E R I Š K I AV TO RI s a a c B a s h e v i s S i n g e r, L J U B E Z E N I N I Z G N A N S T V O

J U Ž N O A F R I Š K I AV TO RJ . M . C o e t z e e , V P R I Č A KO VA N J U B A R B A R O V

J U Ž N O KO R E J S K A AV TO R I C AKy o n g -S u k S i n , P R O S I M , PA Z I N A M A M O

K A N A D S K A AV TO R J AR u p i K a u r, M E D I N M L E KO

L a r r y Tr e m b l a y, N A S A D O R A N Ž E V C E V

K ATA LO N S K I AV TO R J IM a r i a B a r b a l , K A M E N N A M E L I Š Č U

M a n u e l d e Pe d r o l o , T I P KO P I S O D R U G E M N A S TA N K UJ o r d i P u n t i , I Z G U B L J E N I KO V Č K I

K I TA J S K A AV TO R J AM a x i n e H o n g K i n g s t o n , B OJ E V N I C A

Yu H u a , Ž I V E T I

L I B A N O N S K I AV TO RA m i n M a a l o u f, TA N I O S O VA P E Č I N A

M A D Ž A R S K I AV TO R J IM e l i n d a N a d j A b o n j i , G O LO B I V Z L E T I J O

F r a n k F u r e d i , M O Č B R A N J A A g o t a K r i s t o f, T R I LO G I J A

M A K E D O N S K I AV TO RB l a ž e M i n e v s k i , S P O M I N Č I C E

M A R O Š K A AV TO R J ATa h a r B e n J e l l o u n , TA S L E P E Č A O D S OT N O S T S V E T LO B E

M u h h a m e d S h u k r i , G O L I K R U H

M E H I Š K I AV TO RC a r l o s P a s c u a l , O S L U Ž K I N J A H , V I S O K I H P E TA H …

M O L D AV I J S K A AV TO R I C AL i l i a n a C o r o b c a , K I N D E R L A N D

N E M Š K I AV TO R J IE r n s t H a f f n e r, K R V N I B R ATJ E

D a n i e l Ke h l m a n , I Z M E R A S V E TAJ e n s Pe t e r s e n , G O S P O D I N J S K A P O M O Č N I C A

A n a W a m b r e c h t s a m e r, G U Z E J

N I G E R I J S K I AV TO R J IC h i n u a A c h e b e , R A Z PA DU z o d i n m a I w e a l a , Z V E R I B R E Z D O M O V I N E C h i m a m a n d a N g o z i A d i c h i e , P O LO V I C A R U M E N E G A S O N C A

N I Z O Z E M S K I AV TO R J IC o n n i e P a l m e n , Z A KO N IH e r m a n Ko c h , V E Č E R J AJ a n V a n M e r s b e r g e n , Z A D N J I P O B E GM a r g r i e t d e M o o r, S L I K A R I N D E K L E

N O R V E Š K A AV TO R J APe r Pe t t e r s o n , KO N J E K R A S TK j e r s t i A n n e s d a t t e r S k o m s v o l d , H I T R E J E , KO G R E M , M A N J M E J E

P O L J S K I AV TO R J IW i e s ł a w M y ś l i w s k i , T R A K TAT O L U Š Č E N J U F I Ž O L AI s a a c B a s h e v i s S i n g e r, M O Č T E M E A g a t a Tu s z y n s k a , O B TO Ž E N A : W I E R A G R A N

P O R T U G A L S K A AV TO R J AJ o s é S a r a m a g o , K A J NM i g u e l S o u s a Ta v a r e s , V T V OJ I P U Š Č AV I

R U S K I AV TO R J IO l g a K h a r i t i d i , P L E S V K R O G UN i ko l a j L i l i n , P R O S T I PA DP a v e l S a n a j e v, P O KO P L J I T E M E Z A Š P R A J CM i h a i l Š i š k i n , U Č N A U R A K A L I G R A F I J EV a r l a n Š a l a m o v, KO L I M S K E Z G O D B EJ e v g e n i j Vo d o l a z k i n , L A U R U SA n d r e j Vo l o s , V R N I T E V V PA N D Ž R U D

S E N E G A L S K I AV TO RB o u b a c a r B o r i s D i o p , M U R A M B I , K N J I G A O O KO S TJ I H

S LO VA Š K A AV TO R J APe t e r P i š t ’a n e k , R I V E R S O F B A B Y LO NP a v o l R a n ko v, M AT E R E

S LO V E N S K I AV TO R J IE s a d B a b a č i ć , P R I H O D I , O D H O D IG a b r i e l a B a b n i k , V V I S O K I T R AV IG a b r i e l a B a b n i k , I N T I M N OV l a d i m i r B a r t o l , A L A M U TJ i ř i B e z l a j , E VA N G E L I J Z A P I T B U L E H e l e n a C e s t n i k , P L E T I L J I N A P E S E M ; D E S E T E R O N O Č J EA l e š Č a r, O Z N O S N O S T I D u š a n Č a t e r, D Ž E H E N E MP r i m o ž Č u č n i k , KOT D A R P r i m o ž Č u č n i k , T R I LO G I J AM i l a n D e k l e v a , Z M A G O S L AVJ E P O D G A N D u š a n D i m , R D E Č A M E S E Č I N A Ve r o n i k a D i n t i n j a n a , V S U H E M D O K U E m i l F i l i p č i č , M OJ S T R O V K AE v a l d F l i s a r, D E K L E , K I B I R A J E B I LO D R U G J EE v a l d F l i s a r, N A Z L AT I O B A L I E r v i n F r i t z , D O LG I P O H O D I Pe t e r F l o r j a n č i č , S KO K V S M E TA N ON e j c G a z v o d a , V P E T E K S O S P O R O Č I L I , D A B O V N E D E L J O KO N E C S V E TAPo l o n a G l a v a n , N O Č V E V R O P IPo l o n a G l a v a n , K A KO R KO L IA n j a G o l o b , D I D A S K A L I J E K D I H A N J UTa d e j G o l o b , J E Z E R OS t a n k a H r a s t e l j , I G R A N J EM a r i j a H r v a t i n , Z A P E Č K A R I C A Z O B R O N K AJ u r i j H u d o l i n , I N G R I D R O S E N F E L DA l o j z I h a n , H VA L N I C A R E Š N J E M U T E L E S UD r a g o J a n č a r, TO N O Č S E M J O V I D E L D r a g o J a n č a r, I N L J U B E Z E N T U D I M i l a n J e s i h , M A R Š A L

D u š a n J o v a n o v i ć , P R OT I TO K UM a r i j a K a l č i č , Z A R J AV E L A O D V S A K D A N J O S T I

Š t e f a n K a r d o š , V E T E R I N O D M E VM i l a n K l e č , T R OJ K E

M a n c a Ko š i r, D R U G A Č N A R A Z M E R J A ; Č A S Z A M O D R O S TL o j z e Ko v a č i č , K R I S TA L N I Č A S

L a d o K r a l j , KO S E C KO S O B R U S IVe s n a K r a v c a r, Č A R O D E J K A

Pe t r a Ko r š i č , F U R L A N K A J E D V I G N I L A K R I LO M a r u š a K r e s e , D A M E J E S T R A H ?

M o j c a K u m e r d e j , K R O N O S O VA Ž E T E VM e t a K u š a r, V R T

F e r i L a i n š č e k , J A D R N I C AM i r a n a L i k a r B a j ž e l j , G L A S O V I

N e ž a M a u r e r, S A M A S VA N A S V E T U – T I I N J A Z S i l v o M a v s a r, S A M O B E G

M i h a M a z z i n i , PA LO M A N E G R AM i h a M a z z i n i , OT R O Š T V O

J a n e z M e n a r t , Z A D N J A P O M L A D E r v i n H l a d n i k M i l h a r č i č , P OT N A O R I E N T

R u d i M l i n a r, KO N I C V E T E L A A J D AV i n ko M ö d e r n d o r f e r, N I H Č E V E Č N E P I Š E P I S E M

T i n a B a t i s t a N a p o t n i k , T U N E LB o g d a n N o v a k , T R T E U M I R A J O S TOJ E

N i n a N o v a k O i s e a u , V Š E P E T U T R E P E TTe a O r š a n i č , P R E Š I T E B E S E D E

C a r m e n L . O v e n , S P R E H A J A L K A G O S P O D O V E G A P S AC a r m e n L . O v e n , T I H OTA P C I M I R U

To n e P a r t l j i č , D O M D O M S a š a P a v č e k , O B L E C I M E V P O L J U B To m a ž Pe n g o v, D R E V O I N Z V E Z D A

A n i c a Pe r m e , K A KO J E M O G O Č E To n e Pe r š a k , U S E D L I N E

M i h a P i n t a r i č , D V OJ N I P R E S L E D E KS e b a s t i j a n P r e g e l j , P O D S R E Č N O Z V E Z D O

S e b a s t i j a n P r e g e l j , V D I H . I Z D I HA l o j z Re b u l a , Č E T V E R O R E Č J E

M a g d a Re j a , I M E T V OJ E Z V E Z D E J E B I L H A D IPe t e r Re z m a n , B A R B A R A I N K R I Š TO F

A n a Ro s t o h a r, L J U B E Z E N , K I S E J E Ž E L E L A S P O Z N AT IA n d r e j Ro z m a n Ro z a , I Z B R A N E R O Z I N E V A KC I J I

M a r j a n Ro ž a n c , L J U B E Z E NS a m o R u g e l j , N A D O LG E P R O G E

Re n a t a S a l e c l , T E K N A M E S T U S a r i v a l S o s i č , S TA R E C I N J A Z

A n a S v e t e l , L E P O I N P R AVD u š a n Š a r o t a r, B I L J A R D V D O B R AY U

D r a g o m i l a Š e š ko , S V E T LO B E V T E M O !A l e š Š t e g e r, V Č A S I H J E J A N U A R S R E D I P O L E TJ A

Z o r a n Š t e i n b a u e r, T R I L U N EM a j a G a l Š t r o m a r, Ž E N S K A D R U G J E

M i r o s l a v T i č a r, P O P OT N I KA g a t a To m a ž i č , T I K P O D N E B O M

B o š t j a n V i d e m š e k , N A B E G UM a j a V i d m a r, K A KO S E Z A L J U B I Š

J a n i V i r k , L J U B E Z E N V Z R A K UJ a n i V i r k , M E D D R E V E S I

G o r a n Vo j n o v i ć , J U G O S L AV I J A , M OJ A D E Ž E L AA n d r e j a Z e l i n k a , P R E D O G R A J O

C i r i l Z l o b e c , T I H O R O M A N J E K Z A D N J I P E S M IV i t o m i l Z u p a n , M E N U E T Z A K I TA R O

V l a d o Ž a b o t , S V E TA P O R O K AB i n a Š t a m p e Ž m a v c , P E S E M Z A L I R O

Š KOT S K I AV TO R I C I

A m i n a t t a F o r n a , N A J E M N I KJ a c k i e K a y, R D E Č A P R A Š N A C E S TA

Š PA N S K I AV TO R J IJ e s u s C a r r a s c o , N A P R O S T E M

Á n g e l e s C a s o , P R OT I V E T R UJ u a n R u l f o , P E D R O PA R A M O

Š PA N S KO - A R G E N T I N S K I AV TO RA n d r é s N e u m a n , S A M O G O V O R I

Š V E D S K I AV TO RTo m a s Tr a n s t r ö m e r, N A P O L D O KO N Č A N A N E B E S A

Š V I C A R S KO - R O M U N S K A AV TO R I C AA g l a j a Ve t e r a n y i , Z A K A J S E OT R O K V P O L E N T I K U H A

T U R Š K I AV TO R I C IO y a B a y d a r, I Z G U B L J E N A B E S E D AE l i f S h a f a k , Č A S T

V E N E Z U E L S K A AV TO R I C AE l i s a b e t h B u r g o s , I M E M I J E R I G O B E R TA M E N C H Ú

Z A M E J S K A AV TO R I C AM a j a H a n d e r l a p , A N G E L P O Z A B EM a j a H a d e r l a p , D O LG O P R E H A J A N J E

N O S I L K E P R OJ E K TA

Knjižnica BrežiceValvasorjeva knjižnica Krško

Knjižnica Sevnica

I Z V E D B A P R OJ E K TA

Renata VidicSaša ZimšekMateja Kus

O B L I KO VA N J E

Alenka Žugič Jakovina

21. marec 2019