UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

BASEL II IN OBVLADOVANJE OPERATIVNEGA TVEGANJA V BANKAH

Študentka: Novak Jožica Naslov: Gotovlje 192, 3310 Žalec Številka indeksa: 81539978 Redni študij Program: univerzitetni Smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Zbašnik, izr. prof.

Izjavljam, da bom diplomsko nalogo napisal(a) sam(a) in da se zavedam disciplinskih in kazenskih posledic, če bi ugotovili, da sem pri pisanju uporabil(a) nedovoljena sredstva. Podpis: Jožica Novak

Maribor, december 2004

2

PREDGOVOR V zadnjih desetletjih se je mnogo držav po celem svetu soočilo z velikimi problemi v bančnem sistemu ali finančno krizo nasploh. Za omenjene probleme so bile krive predvsem banke, ki so eden glavnih temeljev vsakega razvitega finančnega sistema in so pri svojem poslovanju izpostavljene različnim vrstam tveganj. Značilnost sodobnega finančnega sistema so nenehne novosti v finančnem poslovanju, ki tveganja le še povečujejo. Zaradi vedno večje konkurence so banke postale mednarodno aktivne, prišlo je do združevanj, tehnoloških inovacij in regulatornih reform. Banke, ki nimajo ustreznega sistema upravljanja s tveganji, so v nevarnosti, da ogrozijo svoj obstoj in stabilnost finančnega sistema ali celo gospodarstva. Bistvo finančne ureditve in finančnih družb je danes predvsem upravljanje s tveganji in zavarovanje pred njimi. Poznavanje sodobnih metod za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje tveganj ter njihovo uvajanje v poslovno prakso je za banke vedno bolj pomembno. Leta 1988 je Baselski odbor za nadzor bank (Basel Committee on Banking Supervision) predstavil dokument z naslovom Mednarodno usklajevanje merjenja kapitala in kapitalskih standardov, znan tudi kot Basel I. Osnovni namen prvotnega kapitalskega sporazuma je bil okrepiti kapitalsko osnovo bank, povečati stabilnost mednarodnega finančnega sistema in izenačiti pogoje poslovanja za vse udeležence na trgu. Ta sporazum je doživel velik uspeh, saj so njegova načela v bančno zakonodajo sprejele številne države po svetu, čeprav je bil prvotno namenjen le mednarodno aktivnim bankam. Toda tako izkušnje v bančnem poslovanju pri upravljanju s tveganji kot same nadzorne institucije so do danes zaznale v bančnem sektorju bistvene spremembe. Zaradi teh kazalec kapitalske ustreznosti, ki je izračunan po pravilih Basla I ni več dober pokazatelj resnične tveganosti bank ter posledično njihove kapitalske moči. Zato je leta 1998 Odbor predlagal dopolnitev prvotnega kapitalskega sporazuma. Novi kapitalski sporazum je nastajal kar nekaj let, končna verzija je bila objavljena sredi leta 2004. Načela novega kapitalskega sporazuma pa naj bi banke v svoje poslovanje vgradile do konca leta 2006 ali v začetku leta 2007. V istem času bi se naj uveljavila tudi prenovljena evropska Direktiva o kapitalski ustreznosti (Capital adequacy directive 3 – CAD 3). Jasno je, da uveljavitev novega kapitalskega sporazuma z vidika operativnega tveganja ne bo enotna na mednarodni ravni. Ameriški nadzorniki se namreč zavzemajo za to, da bi prevzem teh načel omejili le na mednarodno aktivne banke. V Evropski uniji pa se zavzemajo za to, da bi omenjene zahteve sporazuma izpolnjevale vse banke, čeprav bo večina med njimi uporabljala enostavnejše pristope merjenja operativnega tveganja. Za prevzem višje razvitih pristopov bodo banke morale izpolnjevati določene kvantitativne in kvalitativne pristope, ki pa jih danes večina bank še ni zmožna izpolniti. V diplomskem delu so prikazana načela novega kapitalskega sporazuma pri učinkovitem upravljanju operativnega tveganja, razlike med Novim kapitalskim sporazumom ter evropski Direktivi o kapitalski ustreznosti – CAD 3. Prikazan je tristeberni sistem s pomočjo katerega je določanje zadostnosti kapitala nekoliko spremenjeno.

3

Prikazana je vloga in pomen operativnih tveganj v finančnih institucijah ter način ravnanja s tveganji. Operativna tveganja so posledica napak ljudi, sistema in/ali zunanjih dejavnikov. Značilnost operativnih tveganj je, da lahko banke zaradi njih čez noč propadejo, kar potrjuje tudi dejstvo, da so operativna tveganja kriva za velike bančne izgube v zgodovini. Kljub strahotnim posledicam, ki jih le-ta lahko povzročijo, pa je to v bančni panogi še relativno nov pojem in večina bank je šele na začetni stopnji oblikovanja sistema za upravljanje z operativnimi tveganji. Vzpostavitev učinkovitega sistema za upravljanje z operativnimi tveganji je nova zahteva prenovljenega baselskega kapitalskega sporazuma in evropske direktive o kapitalski ustreznosti – CAD3. Potrebno je poudariti, da upravljanje z določenimi operativnimi tveganji v bankah ni novost. Le –te so namreč vedno dajale velik poudarek preprečevanju goljufij, vzdrževanju in izvajanju celovitih internih kontrol, zmanjševanju števila napak pri procesiranju transakcij itd. Kar je novega je nov pristop pri upravljanju z operativnim tveganjem. Le-ta je glede na celovitost problematike, ki jo zajema, zdaj primerljiv z upravljanjem kreditnega in tržnega tveganja. V preteklosti so se banke zanašale zgolj na mehanizme internih kontrol po posameznih poslovnih področjih ter funkcijo interne revizije. Ta mehanizem ostaja pomemben, toda potrebno ga je nadgraditi s specifičnimi strukturami in procesi, ki bodo namenjeni celovitemu upravljanju z operativnim tveganjem. Banke so zavezane zagotoviti varno in transparentno bančno poslovanje, zato morajo razviti ustrezno okolje za upravljanje z operativnim tveganjem, razviti postopke za identifikacijo, ocenjevanje, spremljanje in nadzor ter zmanjševanje operativnega tveganja. Pri tem procesu pa je ključnega pomena tesno sodelovanje med nadzorniki in industrijo. Pomembno vlogo bodo imela tudi javna razkritja, s čimer bodo banke tržnim udeležencem omogočile ocenjevanje njihovega pristopa k upravljanju z obravnavanimi tveganji. Operativno tveganje se po vsebini zelo razlikuje od drugih vrst tveganja. Pojavlja se namreč pri običajnem poteku poslovnih aktivnosti institucije. Skrbno upravljanje z omenjenim tveganjem se ne odraža v večjem zaslužku banke, vendar pa lahko po drugi strani opustitev ustreznega upravljanja z njim povzroči ogromne izgube. Baselska načela nalagajo vodstvu banke ter višjemu managementu veliko odgovornost, in sicer kreiranje takšne organizacijske kulture, ki daje visoko prioriteto učinkovitemu upravljanju z operativnim tveganjem, skupaj z jasno izdelanimi kontrolnimi mehanizmi. Upravljanje je najbolj učinkovito v tisti banki, ki s svojo kulturo vzpostavlja visoke standarde moralnega vedenja na vseh nivojih organizacije. Podpirati mora takšno organizacijsko kulturo, ki od svojih zaposlenih pričakuje celovito izvajanje poslovnih aktivnosti banke. Vse banke tudi tiste, ki že imajo vzpostavljeno določeno raven ugotavljanja in spremljanja operativnega tveganja, čaka torej še dolga pot ter veliko dela pri pripravah na zahtevane spremembe. Videli pa bomo, če bodo vse spremembe uspele izpolniti v zahtevanem roku.

4

KAZALO

1 UVOD ......................................................................................................................... 6

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA.................................................. 6

1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE .................................................................... 6

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ........................................................ 7

1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ............................................................... 7

2 UMESTITEV OPERATIVNEGA TVEGANJA V BASELSKI SPORAZUM ... 8 2.1 NASTANEK IN PREOBLIKOVANJE BASELSKEGA SPORAZUMA..................... 8

2.1.1 SPLOŠNO... ............................................................................................................... 8 2.1.2 POMEN OPERATIVNEGA TVEGANJA.................................................................. 12

2.2 STRUKTURA BASELSKEGA SPORAZUMA............................................................ 12 2.2.1 MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE .................................................................. 14 2.2.2 REGULATIVNI NADZOR........................................................................................ 15 2.2.3 TRŽNA DISCIPLINA ............................................................................................... 16

2.3 BASELSKI SPORAZUM IN EVROPSKE SMERNICE............................................. 17 2.3.1 SMERNICE EVROPSKE UNIJE S PODROČJA KAPITALSKE USTREZNOSTI

BANK.................................................................................................................. 17 2.3.2 RAZLIKE MED BASLOM II IN CAD3 .................................................................... 18

2.4 REZULTATI TRETJE KVANTITATIVNE ŠTUDIJE UČINKOV .......................... 21

3 OPERATIVNA TVEGANJA ................................................................................. 24

3.1 SPLOŠNA OPREDELITEV IN VRSTE OPERATIVNIH TVEGANJ...................... 24

3.2 MERJENJE KAPITALSKE ZAHTEVE ZA OPERATIVNA TVEGANJA ............. 27 3.2.1 ENOSTAVNI PRISTOP............................................................................................ 28 3.2.2 STANDARDIZIRAN PRISTOP ................................................................................ 29 3.2.3 NAPREDNI PRISTOPI ............................................................................................ 30

3.2.3.1 Pristop z internim merjenjem............................................................................ 31 3.2.3.2 Pristop s statistično porazdelitvijo izgube......................................................... 32 3.2.3.3 Točkovalni pristop ............................................................................................ 33

3.3 KRITERIJI ZA UPORABO POSAMEZNEGA PRISTOPA...................................... 33 3.3.1 ENOSTAVNI PRISTOP............................................................................................ 33 3.3.2 STANDARDIZIRAN PRISTOP ................................................................................ 33 3.3.3 NAPREDNI PRISTOPI ............................................................................................ 34

5

4 CELOVITO OBVLADOVANJE OPERATIVNIH TVEGANJ ......................... 35

4.1 SESTAVINE USPEŠNEGA OBVLADOVANJA OPERATIVNIH TVEGANJ........ 35

4.2 POLITIKA ZA OBVLADOVANJE OPERATIVNIH TVEGANJ............................. 35 4.2.1 POTREBNA ORGANIZIRANOST BANKE ZA UČINKOVITO OBVLADOVANJE

TVEGANJ ........................................................................................................... 37 4.2.2 POROČANJE O OPERATIVNIH TVEGANJIH....................................................... 39

4.3 PREPOZNAVA IN OPREDELITEV TVEGANJA ..................................................... 39 4.3.1 NOTRANJI DEJAVNIKI .......................................................................................... 43 4.3.2 ZUNANJI DEJAVNIKI............................................................................................. 43 4.3.3 OBLIKOVANJE PODATKOVNE BAZE .................................................................. 43

4.4 MERJENJE OPERATIVNEGA TVEGANJA ............................................................. 45

4.5 USMERITVE, PROCESI, POSTOPKI ZA OBVLADOVANJE IN ZMANJŠANJE OPERATIVNEGA TVEGANJA ............................................................................ 48

4.5.1 ZMANJŠANJE TVEGANJA...................................................................................... 51 4.5.2 ZAVAROVANJA....................................................................................................... 52 4.5.3 ALOKACIJA KAPITALA.......................................................................................... 56 4.5.4 SISTEM NOTRANJEGA NADZORA........................................................................ 57

5 SKLEP ...................................................................................................................... 59

POVZETEK................................................................................................................ 60

ABSTRACT ................................................................................................................ 63

KEY WORDS (KLJUČNE BESEDE)..................................................................... 66

LITERATURA............................................................................................................ 67

PRILOGE.................................................................................................................... 69

6

1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA

• Področje proučevanja: operativno tveganje v bankah, novi kapitalski sporazum – Basel II.

• Problem raziskovanja: zakaj je potreben nov kapitalski sporazum, zahteve baselskega

kapitalskega sporazuma in evropske direktive o kapitalski ustreznosti – CAD3, razlike med slednjima, pomen poznavanja in upravljanja z operativnim tveganjem, definicija, vrste operativnih tveganj, metode oz. pristopi merjenja tveganj, ki jih navajajo baselski kapitalski standardi, pomen vodstva oz. višjega managementa pri oblikovanju politike obvladovanja operativnih tveganj, trenutno upravljanje z omenjenim tveganjem, pomen treh stebrov Basla II za operativna tveganja, načini zavarovanja tveganj po Baslu II itd.

Udeleženci mednarodnih finančnih trgov se šele zadnjih nekaj desetletij resneje ukvarjajo z upravljanjem s tveganji, ki so jim izpostavljeni pri svojem poslovanju. Škandali, ki so pretresli finančne trge (zaradi pomanjkljive kontrole, posameznikov in procesov, opravljanja nezdružljivih funkcij v eni osebi, nezadostnega poznavanja instrumentov in z njimi povezanih tveganj, prikrivanje dejanskega stanja ter ponarejanja poročil in dokumentov) so prisilili banke, da so začele večjo pozornost namenjati tudi operativnim tveganjem. Z razvijanjem bančne prakse in različnih postopkov v mednarodno dejavnih bankah se torej poleg kreditnega in tržnega tveganja pojavljajo tudi druga, ki so za celovito upravljanje s tveganji izredno pomembna. Ob implementaciji načel novega kapitalskega sporazuma bodo torej banke morale poleg kapitalskih zahtev za kreditno in tržna tveganja izpolnjevati tudi kapitalske zahteve za operativna tveganja. 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE Namen S tem delom želim predstaviti vlogo in pomen operativnih tveganj v finančnih institucijah. Danes se le malo bank aktivno ukvarja z obvladovanjem omenjenih tveganj. Zavedajo se pomena upravljanja s tveganji, pa vendar so šele na začetku poti. Mnoge tuje banke sicer imajo izdelan okvir za ugotavljanje, spremljanje in nadzorovanje tveganja, vendar pa so merila za merjenje le-teh še vedno na razvojni stopnji. Cilji Cilji, ki jih bom skušala z diplomsko nalogo doseči: pojasniti, zakaj se je implementacija ustreznega okvira operativnega tveganja v bankah kot pomembnega dela novega kapitalskega sporazuma danes izkazala kot potrebna; zakaj je vzpostavitev težavna in dolgotrajna; ugotoviti, v katerih pogledih se nov kapitalski sporazum razlikuje od prvotnega; ugotoviti,

7

katere banke bodo sledile načelom novega kapitalskega sporazuma, in kakšen vpliv bo imela implementacija na njihovo poslovanje. Osnovne trditve V zadnjih desetletjih se je mnogo držav po celem svetu soočilo z velikimi problemi v bančnem sistemu ali finančno krizo nasploh. Zaradi vedno večje konkurence so banke postale mednarodno aktivne, prišlo je do združevanj, tehnoloških inovacij itd. Banke, ki nimajo ustreznega sistema upravljanja s tveganji, so v nevarnosti, da ogrozijo svoj obstoj in stabilnost finančnega sistema ali celo gospodarstva. Operativno tveganje je tveganje, ki v zadnjem obdobju pridobiva na pomenu, z njegovo problematiko pa se ukvarja večina institucij s področja bančne zakonodaje in banke same. V prihodnosti bodo tveganju namenjale vse več pozornosti in sredstev, prav tako pa tudi obvladovanju tovrstnega tveganja. Učinkovit sistem upravljanja z operativnim tveganjem je mogoče vzpostaviti le s pomočjo ustrezno izobraženega kadra, ki bo osvojil vse elemente zahtevanega okvira. Način za obvladovanje tovrstnega tveganja, ki ga bo izbrala posamezna banka, je odvisen od cele vrste dejavnikov, med katerimi izstopajo zlasti velikost in stopnja tehnološke razvitosti ter sama narava in kompleksnost bančne dejavnosti. Kljub razlikam pa so dobri upravljavski informacijski sistemi, učinkovit sistem notranjih kontrol ter kvalitetno načrtovanje rezervacij za nepredvidene situacije, bistvene sestavine uspešnega obvladovanja operativnih tveganj za banke vseh velikosti, ne glede na njihov predmet in obseg poslovanja. 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE Implementacija programa za obvladovanje operativnega tveganja, ki se na tveganje hitreje odziva, zagotavlja banki večjo varnost in boljše poslovanje ter varuje in povečuje vrednost banke za njene delničarje. Zato se banke vedno več in bolj poglobljeno ukvarjajo z operativnim tveganjem kot posebno obliko izpostavljenosti tveganju, podobno kot obravnavajo kreditno in tržna tveganja. V diplomski nalogi je pozornost namenjena izključno operativnemu tveganju, čeprav se banka pri opravljanju svoje dejavnosti sooča še s številnimi drugimi vrstami tveganj. Predvsem zato, ker je obravnava tovrstnega tveganja v novem kapitalskem sporazumu novost. Tiste banke, ki bodo prevzele načela Basla II, bodo zavezane prevzeti tudi načela, ki se nanašajo na upravljanje z operativnimi tveganji. Po velikosti se le-ta uvrščajo takoj za kreditnim tveganjem. Pri pisanju diplomske naloge se bom omejila predvsem na proučevanje tuje literature. Tako si bom največ pomagala z internetom. 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA V diplomskem delu bom uporabila deskriptivni pristop k raziskovanju, v okviru tega pa metodo deskripcije in metode kompilacije, ki temelji na povzemanju opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev.

8

2 UMESTITEV OPERATIVNEGA TVEGANJA V BASELSKI SPORAZUM

Baselski odbor za nadzor bank1 je nastal kot posledica številnih kriznih pojavov v mednarodnem denarništvu. Ena izmed pomembnejših nalog je bila krepitev kapitalske moči mednarodnih bank kot sredstva za utrjevanje stabilnosti mednarodnega bančnega sistema. Delo na področju kapitalske ustreznosti bank je vseskozi deležno velike pozornosti. Leta 1980 je izbruhnila mednarodna dolžniška kriza, ki je vodila do zmanjševanja kapitalske moči najpomembnejših mednarodnih bank. Od tedaj je skrb za uveljavitev mednarodno usklajenih kapitalskih standardov, ki bi naj upoštevali poslovna tveganja s katerimi se soočajo banke, ena izmed njegovih primarnih nalog. Dokumenti in priporočila, ki jih izdaja Odbor za nadzor bank, služijo kot splošna priporočila, standardi in usmeritve državam članicam pri pripravi domačih zakonskih ali drugačnih ureditev s ciljem, da rešitve v posameznih državah vendarle potekajo v skupno usklajeni smeri. Baselska priporočila oziroma minimalni standardi, ki jih objavlja Odbor, so namenjena predvsem državam članicam Mednarodne banke za poravnavo (BIS) in niso zavezujoča. Države se sicer same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo, vendar pa so standardi mednarodno tako uveljavljeni, da jih uporabljajo povsod po svetu. Baselski Komite želi, da bi priporočila iz novega kapitalskega sporazuma v svoje poslovanje vpeljalo čim več bank, zato se je pri razvoju sporazuma posvetoval z nadzorniki z vsega sveta. Tako so glavna načela uporabna za vse banke, ne glede na raven njihove kompleksnosti oziroma sofisticiranosti. Ker so oblikovani kot minimalni standardi, imajo države, ki jih sprejmejo, še vedno pravico postaviti višje zahteve (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 2). 2.1 NASTANEK IN PREOBLIKOVANJE BASELSKEGA SPORAZUMA 2.1.1 Splošno Oblikovanje kapitala je za banke izredno pomembno, saj le-ta deluje kot blažilec izgub in omogoča managerjem, da preudarno upravljajo z bančnimi tveganji. Osnovni namen kapitalskega sporazuma je torej okrepiti kapitalsko osnovo bank, povečati stabilnost mednarodnega finančnega sistema in izenačiti pogoje poslovanja za vse udeležence na trgu (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 11). Ob nastanku kapitalskega sporazuma leta 1988 je bil zahtevani kapital namenjen predvsem pokrivanju kreditnega tveganja v bankah. Kmalu pa se je pokazala potreba po dopolnitvi in razširitvi sporazuma z vključitvijo tržnih tveganj. Dopolnitev sporazuma leta 1996 je tako vpeljala tudi tržna tveganja in dopustila možnost, da posamezne banke prvič uporabijo lastne metode merjenja omenjenih tveganj. Uvedba Baselskega sporazuma je izenačila pogoje poslovanja bank na mednarodni ravni in pripomogla k izboljšanju kapitalske ustreznosti

1 Baselski odbor za nadzor bank oziroma Baselski Komite so leta 1974 ustanovili guvernerji Skupine desetih

gospodarsko najrazvitejših držav (G-10), prvotno imenovan Odbor za reguliranje bank in nadzorne prakse. Sestavljajo ga vodilni predstavniki centralnih bank Belgije, Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Japonske, Luksemburga, Nizozemske, Švedske, Švice, Velike Britanije in ZDA ter predstavniki njihovih bančnih nadzornih oblasti. Odbor običajno zaseda pri Banki za mednarodne poravnave v Baslu, kjer je tudi sedež njegovega tajništva (Borak 1997,1).

9

številnih bank. Kljub temu, da so se morale kapitalskim zahtevam prilagoditi mednarodno dejavne banke desetih najrazvitejših držav in držav članic Evropske unije, so tudi številne druge države začele uporabljati smernice Baselskega sporazuma. Baselski kapitalski sporazum iz leta 1988 ter njegove poznejše spremembe in dopolnitve so dosegli svoj temeljni namen, saj so pripomogli k zgraditvi varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema ter pospešili doseganje konkurenčne enakosti med bankami. Vendar pa je bil sporazum z leti deležen vse večjih kritik. Hitro razvijajoči se trg, zmanjšanje učinkovitosti poslovanja bank ter pomanjkljivosti sporazuma so zahtevali korenite spremembe kapitalske regulative za banke. Zaupanje v finančne institucije se je namreč zmanjšalo, saj so bile le-te nesposobne učinkovito obvladovati tveganja pri novih oblikah poslovanja. Izjemen napredek informacijske tehnologije, je tako na eni strani omogočil globalizacijo finančnega poslovanja in povečanje tveganj, na drugi pa izdelavo sofisticiranih modelov za merjenje kreditnih in nekreditnih tveganj (Sušnik 2001, 40). Kazalniki kapitalske ustreznosti, izračunani v skladu s staro metodologijo, zaradi velikih sprememb na finančnih trgih torej niso več dober kazalnik resnične tveganosti bank in njihove kapitalske moči. V letu 1999 se je zato Baselski odbor za nadzor bank lotil načrtne spremembe svojih standardov za določitev kapitalske ustreznosti bank iz leta 1988. To je bila posledica dinamičnega razvoja finančnih instrumentov ter pojava z njimi povezanih tržnih in kreditnih tveganj. Tabela 1 prikazuje razlike med pravili starega in novega baselskega sporazuma. TABELA 1: PRIMERJAVA KONCEPTUALNIH ZNAČILNOSTI STAREGA IN

NOVEGA BASELSKEGA SPORAZUMA

Prvotni kapitalski sporazum iz leta 1988 Novi kapitalski sporazum

Enotna mera za tveganost terjatev (predpisana shema za izračun tehtane tvegane aktive)

Večje priznavanje internih sistemov bank za oceno tveganj, selitev poudarka iz regulative na nadzor, večja vloga tržnih udeležencev

Eno pravilo ustreza vsem bankam, ne glede na velikost (ang. one size fits all) – ravnotežje med natančnostjo in enostavnostjo

Fleksibilnost pravil, več razpoložljivih pristopov, spodbude za boljše upravljanje s tveganji v bankah – namen je zagotoviti enake možnosti

Majhna diferenciacija tveganj, zato tudi enovito obravnavanje le-teh – preveč posplošen pristop

Fleksibilnost pravil, več razpoložljivih pristopov, spodbude za boljše upravljanje s tveganji v bankah – namen je zagotoviti enake možnosti

Vir: BIS – The New Basel Capital Accord: an explanatory note (2001, 1).

10

Novi sporazum o kapitalu bank želi izboljšati prožnost merjenja kapitala bank in uveljaviti večjo občutljivost kapitalskih zahtev na dejanska tveganja bančnega poslovanja. Zato uvaja spremembe pri merjenju kapitalske zahteve za kreditno tveganj, kot novost pa predstavlja metodologijo za merjenje zahteve za operativna tveganja. Spremenjena pravila skušajo čimbolj izenačiti zakonsko določeni, tvegani (regulatorni) kapital banke in ekonomski kapital oziroma dejansko tveganje, ki mu je finančni posrednik izpostavljen. Kapital znotraj posameznih bank in med bankami naj bi se prerazporedil glede na tveganost njihovega poslovanja. Nova pravila naj bi tako omogočila znižanje kapitalskih zahtev za banke, ki učinkovito obvladujejo svoja tveganja (Leyden 2002, 4–5). Naloga novega kapitalskega sporazuma je promoviranje varnosti in stabilnosti v mednarodnem finančnem sistemu. Odgovoriti skuša na vprašanje, koliko in v kakšni obliki naj bo kapital banke, da bo njeno poslovanje varno. Nedvomno je, da disciplina, ki zagotavlja varnost poslovanja preko potrebnega obsega kapitala, mora obstajati, vendar je vprašanje v kakšni obliki. Višina kapitala ne predstavlja zamenjave za učinkovito upravljanje tveganj. Predpisana kapitalska ustreznost je potrebni, ne pa tudi zadostni pogoj za varno poslovanje banke. Brez merjenja tveganj in nadzora nad njimi vedno obstaja verjetnost, da bodo izgube večje od razpoložljivega kapitala, to pa lahko privede do propada banke. Sredi leta 1999 je Baselski odbor predstavil svojo prvo različico novega kapitalskega sporazuma, iz katere je bila razvidna zamišljena struktura prihodnje kapitalske ureditve in pojasnjena filozofija v njenem ozadju. Kot rezultat predlogov, pripomb in kritik, poslanih v Basel, je januarja 2001 nastal drugi dokument za razpravo, krajše imenovan Basel II. Drugi krog razprav, končan poleti 2001, je potrdil pravilnost začrtane poti pri oblikovanju novih baselskih kapitalskih pravil, hkrati pa odprl številna nova vprašanja in dileme ter sprožil nove pomisleke in razprave. Leta 2002 je bila izpeljana tretja kvantitativna študija učinkov (QIS3) pri kateri so sodelovale banke iz 43 držav. Namen študije je bil oceniti dejanski vpliv novega predloga o minimalni kapitalski zahtevi (zahteve 1. stebra) pred izdelavo tretje in zadnje različice novega kapitalskega sporazuma. Rezultati QIS3 so bili objavljeni v maju 2003. Odbor za nadzor bank pričakuje implementacijo baselskih načel, ki bi jo naj izvedle države članice, do konca leta 2006. Številne države že usklajujejo nacionalno kapitalsko ureditev z baselskimi kapitalskimi standardi. Odbor si prizadeva, da bi to storilo čim več držav, pa vendar o tem odločajo nacionalni bančni nadzorniki. Ti izoblikujejo kriterije, ki jih mora izpolnjevati vsaka posamezna banka, če želi implementirati baselska načela. Tabela 2 prikazuje faze oblikovanja novega kapitalskega sporazuma od začetnega snovanja pa vse do začetka leta 2007, ko naj bi se v praksi uporabljala izključno pravila novega kapitalskega sporazuma, s tem pa opustila pravila Basla I.

11

TABELA 2: POT DO NOVEGA KAPITALSKEGA SPORAZUMA – BASLA II Julij 1998 V Baslu se odločijo spremeniti kapitalski sporazum iz leta 1988. September 1998 Predsedujoči Baselskega odbora W. McDonough objavi, da v

Baslu začenjajo intenzivno delo, ki naj bi pripeljalo do prvega osnutka novega sporazuma v enem letu oziroma do končnega dokumenta v dveh letih.

December 1998 Delovna skupina začne pripravljati spremembe. Junij1999 Baselski odbor izda prvi dokument za razpravo, v katerem je

predstavljena tristebrna struktura novega kapitalskega sporazuma.Januar 2001 Objavljen je drugi dokument za petmesečno razpravo (do konca

maja 2001). Končni dokument naj bi bil pripravljen do konca leta 2001, uveljavitev novih pravil je načrtovana za leto 2004.

Marec/april 2001 Baselski odbor opravi prvi krog kvantitativne študije učinkov (QIS), banke se ukvarjajo z zbiranjem kompleksnih podatkov, Basel z njihovo standardizacijo.

Poletje 2001 Študija učinkov (QIS) razkrije resne težave v zvezi s predlaganimi novostmi: bolj sofisticirane oblike merjenja tveganj vodijo v višje kapitalske zahteve in ne nižje, kot je bilo zamišljeno.

Junij 2001 Baselski odbor v okviru razprave v zvezi z drugim osnutkom kapitalskega sporazuma prejme na tisoče strani kritik, predlogov, pripomb. 5. junija je javno objavljena zamuda pri izdaji končnega dokumenta, in sicer je tretji dokument za razpravo napovedan za začetek leta 2002, končni dokument pa za konec leta 2002. Predvidena je uveljavitev novih pravil v letu 2005.

November 2001 Vpliv novih, nekoliko spremenjenih pravil je testiran v okviru drugega kroga študije učinkov (QIS 2).

December 2001 Ponovna sprememba terminskega načrta. Pred objavo tretjega dokumenta za razpravo je potreben še en krog študije učinkov.

Marec 2002 Oblikovanje vprašalnika za zadnjo študijo učinkov v sodelovanju z bankami.

Junij 2002 Začetek zadnjega kroga študije učinkov (QIS 3). Maj 2003 Objava tretjega – zadnjega dokumenta za razpravo. Leto 2004 Izid novega kapitalskega sporazuma – Basla II. Leto 2006 Banke bodo vzporedno uporabljale pravila Basla I in Basla II. Konec leta 2006 – začetek leta 2007 Basel II v praktični uporabi.

Vir: Financial Stability Review (2002, 103). Regulatorji v Baslu si tako še vedno prizadevajo najti rešitve, ki bi bile dovolj spodbudne za banke z učinkovitimi sistemi obvladovanja tveganj, in hkrati dovolj konzervativne s sistemskega in širšega makroekonomskega vidika. Prizadevajo si ohranjati ravnotežje med natančnostjo novih pravil, ki izhaja iz želje po njihovi večji občutljivosti za tveganja, in zadostno razumljivostjo, ki je prvi pogoj za njihovo ustrezno uveljavitev v praksi (Rubin 2002, 41).

12

2.1.2 Pomen operativnega tveganja Stari sporazum v premajhni meri upošteva druga, torej nekreditna tveganja, ki v zadnjih letih pridobivajo na pomenu (predvsem operativno tveganje) zaradi vse večje informacijsko – tehnološke podpore poslovnih procesov v bankah. Klasične vrste tveganj, kot so kreditno in tržno tveganje, so neločljivo povezane z vsebino dela v bankah. Druge vrste tveganj so odvisne od individualnega poslovanja posamezne banke (likvidnostno tveganje, tveganje refinanciranja, zunajbilančno tveganje, tehnološko tveganje in druga). Operativno tveganje pa vsebinsko ne sodi v nobeno od omenjenih skupin in se navadno obravnava ločeno. Je tveganje izgube, ki nastane zaradi neustreznih ali neuspešnih internih procesov, ljudi, sistemov ali zunanjih dejavnikov. Bistvena lastnost operativnih tveganj je, da izhajajo iz ekstremnih oz. izjemnih dogodkov, kot so na primer kriminal (poneverbe, bančni ropi), kršitve internih bančnih procedur, napake v informacijski tehnologiji ter naravne nesreče. Operativna tveganja se včasih manifestirajo kot kreditna ali tržna tveganja (npr. velike izgube pri trgovanju s finančnimi instrumenti, slaba posojila). Prvotni kapitalski sporazum oz Basel I (ang. Basel Capital Accord) druga tveganja implicitno pokriva s kapitalskimi zahtevami za kreditno tveganje. Baselski odbor za bančni nadzor si prizadeva, da bi v novem kapitalskem sporazumu poleg kapitalskih in tržnih tveganj izrecno opredelili tudi druga tveganja. Na podlagi tega se bodo posamezne organizacije bolj celostno in z občutkom lotevale obvladovanja tveganj, ob tem pa bo splošna raven zahtevanega kapitala v bančnem sektorju ostala na primerno visoki ravni. Banke se same odločajo za večje kapitalske rezerve od najnižje zahtevanih. Nekatere že razporejajo ekonomski kapital za kritje poslovnih in drugih tveganj. V diplomski nalogi je pozornost namenjena izključno operativnemu tveganju, ki se danes po velikosti uvršča takoj za kreditno tveganje. 2.2 STRUKTURA BASELSKEGA SPORAZUMA Glavna kritika starega sporazuma je, da premalo upošteva nekreditna tveganja, ki so v zadnjih letih pridobila na pomenu. Poudarek je na kvantitativnem merjenju kapitalske ustreznosti, zanemarjen pa je prav tako pomemben kvalitativni vidik (Sušnik 2001, 40–41). V novem kapitalskem sporazumu je zato večja pozornost namenjena operativnim tveganjem, ki jih do sedaj niso obravnavali posebej. Poleg tega novi sporazum predlaga različne pristope za merjenje kapitalske zahteve za kreditno in operativna tveganja. S tem bankam omogoča svobodo pri izbiri tistega pristopa, ki najbolje ustreza njihovi velikosti, razvitosti ter ostalim značilnostim bančnega poslovanja in profilu tveganja (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 2). Slika 1 prikazuje glavne sestavine Novega sporazuma, ki je sestavljen iz treh medsebojno povezanih stebrov, vsi skupaj pa prispevajo k večji varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Prvi steber predstavlja kvantitativni način merjenja minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti (Minimum capital requirements). Kot novost pa sta uvedena dva kvalitativna stebra: regulativni nadzor (Supervisory review) ter tržna disciplina (Market discipline). Regulativni nadzor poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen.

13

Glavna vloga nadzornikov je torej preverjanje, ali banka pravilno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju bančnih in finančnih storitev. Tržna disciplina pa pomeni javno razkritje bančnega poslovanja finančnim udeležencem in s tem spodbujanje bank in njihovih managerjev k učinkovitejšem upravljanju s tveganji (Sušnik 2001, 33). SLIKA 1: ORIS GLAVNIH SESTAVIN NOVEGA BASELSKEGA SPORAZUMA

Vir: BIS – The New Basel Capital Accord: an explanatory note (2001, 1). Osnovno načelo novega kapitalskega sporazuma je tako potreba po večji fleksibilnosti in občutljivosti za tveganje. Komite poudarja potrebo po natančni uporabi vseh treh stebrov. Aktivno sodeluje z nadzorniki z namenom, da doseže učinkovito implementacijo vseh postavk sporazuma v bančno poslovanje (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 2). Baselski sporazum priporoča, koliko naj znaša razmerje med kapitalom in tveganju prilagojeno aktivo. Prav tako pa tudi natančno določa, kaj naj banke uvrščajo med kapital in koliko kapitala naj imajo izločenega za posamezne vrste tveganj. Kapital banke je nekakšno varovalo pred prihodnjimi, nepredvidljivimi izgubami, ki banki omogoča nemoteno poslovanje tudi v primeru nenadnega padca vrednosti njenih sredstev.

14

2.2.1 Minimalne kapitalske zahteve Osrednji del novega kapitalskega sporazuma še vedno predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev, ki naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije merjenja občutljivejše za različne stopnje tveganja in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Prvi steber tako določa, da mora koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga izračunamo kot razmerje med celotnim kapitalom in tehtano tvegano aktivo, predstavljati najmanj 8% celotnega kapitala banke. Osnovo prvega stebra torej predstavlja koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga lahko zapišemo z naslednjo formulo:

Definicija kapitala ostaja v baselskem predlogu nove kapitalske sheme nespremenjena glede na sporazum iz leta 1988 in njegove kasnejše dopolnitve. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (core capital oziroma Tier 1) je ključna sestavina kapitala banke, ki s svojimi lastnostmi daje banki najboljšo zaščito pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorpcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati pa mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Novi kapitalski sporazum torej ohranja nespremenjeno dosedanjo definicijo kapitala in kapitalski koeficient ter metodologijo merjenja tržnih tveganj. Nova kapitalska shema se je predvsem osredotočila na izboljšanje merjenja tveganj, s katerimi se sooča banka, predvsem kreditnega in operativnih tveganj. Kapitalske zahteve za kreditno tveganje naj bi bile po novem občutljivejše na dejansko tveganje, kar se lahko doseže preko bolj dodelanih metodologij za merjenje kapitalske zahteve za kreditno tveganje. Banke bodo sedaj kreditno tveganje lahko merile po Standardiziranem pristopu ali pa z internimi modeli. Prvič pa so v novem kapitalskem sporazumu opredeljeni definicija operativnih tveganj in metode za merjenje kapitalske zahteve za operativna tveganja. Tako Enostavni pristop predvideva en sam kazalnik izpostavljenosti operativnim tveganjem za celotno poslovanje banke, Standardiziran pristop že predvideva posamične kazalnike za posamezna poslovna področja banke, Napredni pristopi pa slonijo na uporabi internih podatkov banke o izgubah (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 1). Tabela 3 prikazuje različne pristope za merjenje kapitalske zahteve tako za operativna tveganja kot tudi za kreditno in tržna tveganja, čeprav slednjih v svojem delu ne bom obravnavala.

15

TABELA 3: MOŽNI PRISTOPI ZA MERJENJE KAPITALSKE ZAHTEVE ZA RAZLIČNE VRSTE TVEGANJ2

Vir: Carson (2003, 12). Baselski odbor v sodelovanju s finančnimi institucijami skuša razviti ustrezno kapitalsko stopnjo, ki bo zadostovala za pokritje izgub iz operativnega tveganja (npr. tveganje izgub zaradi odpovedi poslovnih aplikacij, nepopolne dokumentacije ali prevare itn.). Večje banke že namenjajo 20% (nekatere tudi več) celotnega kapitala za pokrivanje omenjenega tveganja. 2.2.2 Regulativni nadzor Drugi steber predstavlja kvalitativni dodatek k prvemu, kvantitativnemu stebru določanja kapitalske ustreznosti bank. Regulativni nadzor zahteva od nadzornikov, da preverjajo, ali ima vsaka banka ustrezen notranji proces ocenjevanja tveganja in računanja kapitalskih zahtev (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 5). Obseg kapitala bank mora biti v skladu s tveganostjo njihovega celotnega poslovanja. V primerih, ko kapitalska strategija banke ne pokriva njihove izpostavljenosti bančnim tveganjem v zadostnem obsegu, morajo nadzorniki ustrezno ukrepati. Poleg tega je 8% koeficient kapitalske ustreznosti le potrebni, ne pa tudi zadostni pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. Nadzorniki morajo imeti zato pooblastilo, zahtevati višjo kapitalsko ustreznost, kot jo določi banka sama ali kot jo izračuna v skladu s standardizirano

2 Posamezni pristopi merjenja kapitalske zahteve za operativna tveganja so podrobneje opredeljeni v poglavju

3.2 Merjenje kapitalske zahteve za operativno tveganje.

16

metodologijo. To velja še posebej takrat, ko je banka pomembna s sistemskega vidika oziroma bi njene težave lahko ogrozile stabilnost finančnega sistema (Sušnik 2001, 41). Drugi steber ni uveden v novi sporazum, da bi nadomestil presojo in izkušnje bančnih managerjev ali prenesel odgovornost za spremljanje kapitalske ustreznosti na nadzornike. Zagotavljanje zadostnosti kapitala je namreč v prvi vrsti naloga in odgovornost managementa banke, ki pa mora biti sposoben dokazati, da so postavljeni kapitalski cilji banke zasnovani na trdni in realni podlagi (Overview of The New Basel Capital Accord 2001, 30). Celoten okvir za drugi steber tako temelji na štirih principih. V primeru operativnega tveganja, ki je v zgodnji fazi razvoja tako z vidika industrije kot z vidika regulative, ima drugi steber pomembno vlogo. Prvi princip drugega stebra narekuje bankam, da vzpostavijo sisteme za identifikacijo, merjenje, spremljanje in nadzor tveganj s katerimi se soočajo, in glede na njih vzdržujejo določeno višino kapitala. Ostali trije principi pa narekujejo nadzornikom, da ocenijo interne ocene kapitalske ustreznosti banke in njene strategije ter hkrati zahtevajo takojšnje postopke za vzpostavitev ustreznega stanja tam, kjer je to potrebno. Tovrstni postopki so lahko: izboljšanje upravljanja s tveganjem, izboljšanje notranjih kontrol, povečanje regulatornega kapitala. 2.2.3 Tržna disciplina Pomembno vlogo pri spodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra tudi tržna disciplina. Učinkovito razkritje namreč omogoča tržnim udeležencem boljše razumevanje profila tveganja banke in njegovo skladnost s kapitalsko pozicijo. Večji obseg javnega razkritja ter objave podatkov in informacij, povezanih z bančnim poslovanjem, bo torej omogočil tržnim udeležencem boljši pregled nad poslovanjem bank ter tako doseganje večje tržne discipline. Banke bodo imele velik interes poslovati varno, z ustrezno količino kapitala, s pomočjo katerega se bodo lahko zavarovale pred izgubami, ki nastanejo zaradi izpostavljenosti različnim tveganjem. Vključitev tržnih udeležencev kot objektivnih opazovalcev upravljanja s tveganji in procesa interne alokacije kapitala v bankah lahko zato pomeni pomembno dopolnilo k regulativnemu nadzoru (The New Basel Capital Accord: an explanatory note, 2001, str. 5). Glavna cilja tretjega stebra sta torej poudarjanje vloge tržnih udeležencev pri zagotavljanju varnega poslovanja in postavitev ustreznih mehanizmov tržnega discipliniranja. Večja tržna disciplina namreč zahteva dejavno vlogo tržnih udeležencev, ki prek svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno, in kaznujejo nedisciplinirane banke. Banke naj bi tako po novem razkrile področje delovanja, strukturo kapitala in kapitalsko ustreznost ter način izračunavanja kapitalske ustreznosti in upravljanja s tveganji (Working Paper on Pillar 3 - Market Discipline 2001, 1). Komite je objavil zahteve in priporočila tudi za razkritja, ki se nanašajo na operativno tveganje. Industrija je izrazila močno nestrinjanje z prvotno izdelanimi predlogi objave podatkov o izgubi iz naslova operativnega tveganja. Transparency Group, ki spada pod okvir Komiteja, pa se je na to odzvala z novimi predlogi glede razkritij podatkov, ki so povezani z operativnim tveganjem in sicer:

17

1. Kvalitativna razkritja

• Pristop za izračun kapitalske zahteve iz naslova operativnega tveganja, ki ga banka lahko uporablja.

• Cilji in politika upravljanja z operativnim tveganjem. Sem spadajo: o strategije in procesi, o struktura in organizacija funkcije upravljanja z tveganjem (risk

managementa), o obseg in lastnosti poročanja o tveganju in /ali sistemi merjena, o politika varovanja (hedging) in /ali zmanjševanja operativnega

tveganja ter strategije in postopki za spremljanje učinkovitosti tega varovanja/zmanjševanja.

• Opis Naprednega pristopa, ki ga banka uporablja.

2. Kvantitativna razkritja

• Kapitalska zahteva za operativno tveganje po poslovnem področju (če je na razpolago).

Ta okvir se nanaša na vse banke, za tiste z Naprednimi pristopi pa se bodo zahtevala še dodatna razkritja. 2.3 BASELSKI SPORAZUM IN EVROPSKE SMERNICE Baselski kapitalski standardi so po svoji naravi priporočila. Države se same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo ali ne. Zaradi povečane aktivnosti trgovanja bank, nestabilnosti tržnih cen, razvoja zunajbilančnih aktivnosti, povečane konkurence in globalizacije je večina držav področje zaščite pred tveganjem z zagotovitvijo ustreznega kapitala zakonsko uredila. Pri tem so sledile priporočilom mednarodnih finančnih institucij, kot so Baselski odbor za nadzor bančnega poslovanja, ki deluje v okviru Banke za mednarodno poravnavo (BIS), in institucije na ravni Evropske unije (Komisija, Svet, Parlament). Baselska priporočila sicer niso obvezujoča, vendar pa so mednarodno tako uveljavljena, da jih upoštevajo banke po vsem svetu. Evropske smernice pa pomenijo minimalni pravni okvir, ki ga morajo članice Evropske unije upoštevati pri nacionalni zakonodaji (Sukič 2002, 98). 2.3.1 Smernice Evropske Unije s področja kapitalske ustreznosti bank Baselski standardi so vplivali na oblikovanje evropskih bančnih smernic. V letu 1989 sta tako nastali smernici o kapitalu in solventnosti, katerih namen je bil poenotiti merila za kapitalsko ustreznost bank držav članic Evropske unije in s tem ustvariti pogoje za oblikovanje enotnega evropskega finančnega trga. Tako Baselski sporazum kot omenjeni smernici sintetično povezujejo določanje kapitala banke z merjenjem tveganja v poslovanju banke, s čimer predstavljajo preskok pri ugotavljanju relativne kapitalske moči bank.

18

Vzporedno z razvojem Baselskih standardov so nastajale smernice varnega poslovanja bank tudi na področju Evropske unije. Najpomembnejše evropske smernice, ki urejajo kapitalske standarde, so (European Commission 2001, 23–52):

Smernica o kapitalu kreditnih institucij uvaja enotno definicijo kapitala in enotne minimalne kapitalske standarde, ki omogočajo koordiniran in poenoten nadzor nad solventnostjo bank. (Directive on the own funds of credit institutions (89/299/EEC)).

Smernica o solventnosti kreditnih institucij določa minimalno kapitalsko ustreznost kot razmerje med kapitalom in tehtano tvegano aktivo najmanj v višini 8 %. (Solvency Ratio Directive (89/647/EEC)).

Smernica o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (CAD)

določa kapitalske standarde za tržna tveganja, s čimer razširja regulativo tudi na investicijska podjetja. (Directive on Capital Adequancy of Credit Institutions and Investment Firms (93/6/EEC)).

2.3.2 Razlike med Baslom II in CAD3 Vsebina baselskega kapitalskega sporazuma in evropske direktive je bolj ali manj usklajena, kljub temu pa med njima obstajajo določene razlike. Smernice o kapitalski ustreznosti bank – CAD3, nastale kot posledica revizije kapitalske ureditve, so namreč pravni vir, zato je Komisija pri njihovem oblikovanju precej manj fleksibilna od Baselskega odbora. Postopek sprejemanja le-teh je precej dolgotrajen in zapleten. Razlike med dokumentoma izhajajo iz njunih različnih namenov in ciljev. Baselski standardi skušajo doseči čim večjo stabilnost in učinkovitost mednarodno aktivnih bank, medtem ko skuša Evropska komisija postaviti enotna pravila igre za banke, ki delujejo na skupnem notranjem trgu. Medtem ko so Baselski standardi uveljavljeni v svetovnem merilu, so evropske smernice standard za države članice Evropske unije (EU) in določene druge evropske države, med drugim tudi za pridružene članice EU. Evropska komisija na področju urejanja kapitala in kapitalske ustreznosti sledi delu Baselskega odbora, v katerem je zastopanih devet držav članic EU3. V njenem interesu je, da so evropske smernice čim bolj usklajene z baselskimi standardi oziroma da že v izhodišču ne postavljajo kreditnih institucij iz EU v slabši konkurenčni položaj v primerjavi z neevropskimi G-10 bankami (Sukič 2002, 92). Nova direktiva o kapitalski ustreznosti, krajše imenovana CAD3, se nanaša na vse banke države članice ne glede na njihovo velikost, kompleksnost, vrste storitev, ki jih te banke opravljajo. Baselski dokumenti pa so bili prvotno namenjeni večjim mednarodno aktivnim bankam, čeprav omenjene kapitalski standarde danes sprejemajo tudi številne druge banke v svetu. Problem, ki ostaja na relaciji med Baslom in EU, je obravnava investicijskih podjetij oziroma borzno posredniških družb. Pravila Novega kapitalskega sporazuma se nanašajo samo na

3 V Baselskem odboru so zastopane naslednje države: Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg,

Nizozemska, Španija, Švedska in Velika Britanija.

19

banke, medtem ko investicijska podjetja le-teh niso zavezana sprejeti. V EU pa za slednje velja enaka zakonodaja kot za banke (angl. Level playing field)4, kar seveda pomeni strožje pogoje poslovanja in posledično slabitev konkurenčnega položaja teh družb v primerjavi s tistimi iz držav nečlanic EU. Sprejetje oziroma implementacija nove kapitalske ureditve v EU časovno sovpada s sprejetjem Baselskih standardov. Spomladi leta 2003 je bil objavljen tretji baselski posvetovalni dokument, prav tako pa je svoj zadnji dokument za razpravo poleti istega leta izdala tudi Evropska komisija. V začetku leta 2004 je nastal predlog direktive o kapitalski ustreznosti bank in investicijskih podjetij, ki bo nadomestila obstoječe direktive s področja kapitalske ustreznosti5. Direktiva bi naj bila dokončana konec leta 2005, s tem pa bodo imele države članice leto dni časa za prenos vsebine direktive v svojo nacionalno zakonodajo. Istočasna uveljavitev baselskega kapitalskega sporazuma in evropske CAD3 direktive naj bi zagotovila enakovreden konkurenčni položaj bank iz držav članic EU z neevropskimi bankami. Oviro pri uresničitvi začrtanega terminskega plana bi lahko pomenile evropske parlamentarne volitve v letu 2004 in predvidena širitev EU na 25 držav članic. Kot problematična se zna izkazati različna hitrost, s katero bodo stare in pridružene nove države članice sposobne implementirati CAD3 direktivo v svoje nacionalne predpise. Nekatere države bodo namreč lahko začele svoje postopke sprejemanja zakonodaje in podzakonskih predpisov šele po potrditvi predloga direktive s strani organov EU. Države članice EU oz. njihove banke aktivno sodelujejo tudi v analizah učinka novega kapitalskega sporazuma. Rezultati prve kvantitativne študije učinkov (QIS 1) za banke iz EU, podobno kot za banke iz ostalih G-10 držav, niso bili preveč spodbudni. Poleg rezultatov tretje kvantitativne študije učinkov (QIS 3), v kateri so sodelovale banke iz vseh držav članic EU, je Evropska komisija pri oblikovanju predloga CAD3 direktive upoštevala tudi predvidene posledice novih kapitalskih pravil na različne dele EU ekonomije, še posebej na majhna in srednja podjetja. Ugotavljanje omenjenih posledic je predmet posebne raziskave (Consequences Report), ki ji v EU dajejo nemajhen pomen. Bodoča kapitalska ureditev EU bo prav tako temeljila na treh komplementarnih stebrih. V okviru prvega stebra bodo opredeljene minimalne kapitalske zahteve za kreditno in operativno tveganje. Poleg standardizirane metodologije, ki jo poosebljajo enostavnejši pristopi za določanje minimalnih kapitalskih zahtev, in bo predpisana v CAD3 direktivi, bodo banke ob izpolnjevanju minimalnih standardov, prav tako definiranih v CAD 3 direktivi, lahko uporabljale svoje interne modele za merjenje različnih vrst tveganj. Tako kot za druge vrste tveganj bodo tudi pri izračunu kapitalskih zahtev za operativno tveganje na izbiro tri alternativne metode, ki predstavljajo primerno rešitev za najrazličnejše banke znotraj EU. Manjše in manj kompleksne banke bodo najverjetneje uporabljale obe enostavnejši metodi (Basic Indicator in Standardized Approach), medtem ko se bodo velike mednarodno aktivne banke posluževale naprednejših metod za merjenje operativnega tveganja (Advanced Measurement Approaches).

4 Enakovredno obravnavo bank in borzno posredniških družb uvaja 7. odstavek 2. člena t. i. smernice CAD, to

je smernice o kapitalski ustreznosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij (Rubin 2002, 37). 5 Gre za t.i. Solvency Ratio Directive (89/647/EEC), vsebovano v Directive 2000/12/EC relating to the taking up

and pursuit of the Business of credit institutions in Council Directive 93/6/EEC on the capital adequacy of investment firms and credit institutions (krajše CAD direktiva).

20

Pri oblikovanju regulatorne podlage za novo kapitalsko ureditev Evropska komisija namenja posebno pozornost določbam, ki so predmet nacionalne diskrecije in se torej lahko od države do države razlikujejo. Nacionalna diskrecija, ki je zaradi precejšnje različnosti držav članic EU sicer nujen element evropskih direktiv, bo morala biti v evropski kapitalski regulativi precej omejena, saj bo sicer prišlo do motenj na skupnem evropskem finančnem trgu. Posebnosti EU prostora, ki izhajajo v veliki meri iz zahteve po izpolnjevanju novih predpisov s strani vseh bank, od najmanjših do največjih, bo potrebno upoštevati tudi pri izvajanju drugega in tretjega stebra nove kapitalske ureditve. Splošna načela glede procesov upravljanja s tveganji in razkritij, ki naj bi jih upoštevale vse banke, bodo morali nadzorniki prilagoditi v skladu z individualnimi karakteristikami in posebnostmi posameznih bank ter posameznih držav. Zaenkrat samo v treh državah članicah EU (VB, Irska, Italija) obstaja eksplicitna pravna podlaga za regulativni nadzor oziroma za zahtevanje višjega koeficienta kapitalske ustreznosti od splošno uveljavljenega (8 %), čeprav smernice dopuščajo fleksibilno tolmačenje kapitalskih pravil. Smernica CAD pravi, da mora kapital banke vedno pokrivati vsaj kreditna, tržna in druga tveganja (oziroma vedno presegati ali vsaj biti enak minimalnim kapitalskim zahtevam). Tudi smernica o solventnosti kreditnih institucij omogoča pristojnim nadzornim organom, da predpišejo višji minimalni kapitalski koeficient, če se jim to zdi primerno, hkrati pa zahteva vsaj 8 % kapitalsko ustreznost. (The new Capital Adequancy regime: ECB Monthly Bulletin 2001, 59–74). Kot posebnost evropskega prostora pa velja izpostaviti tudi vprašanje zavarovanja operativnega tveganja. Evropska komisija razmišlja o širšem priznavanju zavarovanja, kot pomembnem načinu zmanjševanja omenjenega tveganja, ne samo pri naprednejših, temveč pri vseh treh pristopih za določanje kapitalskih zahtev za operativno tveganje. Primeri iz bančne prakse dokazujejo, da so različne oblike zavarovanj precej ublažile neto negativni učinek dogodkov, ki so nastali kot posledica operativnega tveganja. Seveda pa ideja o zmanjšanju kapitalskih zahtev za operativno tveganje na podlagi zavarovanja ni brez omejitev. Za banke je pomemben mehanizem kapitalskih spodbud pri izračunu kapitalskih zahtev za operativno tveganje, povezan z zavarovanjem. Evropska komisija ponuja dva različna pristopa, ki imata svoje prednosti in pomanjkljivosti, in sicer pristop, temelječ na limitih (limit-based approach) ter pristop, temelječ na premijah (premium-based approach). Prvi pristop temelji na specifičnih pogojih zavarovanja, vsebovanih v vsaki zavarovalni polici, od katerih je odvisna velikost poplačila ob realizaciji zavarovanja. Pri drugem pristopu naj bi bila plačana premija približek za tveganje, ki je bilo preneseno iz plačnika premije na zavarovalnico. Prvi pristop naj bi bil sicer pravičnejši, vendar težko uporabljiv. Drugi pristop, ki je sicer enostaven za uporabo, pa je pomanjkljiv z vidika spodbud za banke oz. investicijska podjetja – večja premija, ki naj bi rezultirala v večjo kapitalsko olajšavo, je namreč ponavadi posledica večje verjetnosti nastanka škodnega dogodka, ki nastane mnogokrat tudi kot rezultat neučinkovitega obvladovanja operativnega tveganja. Pri vsem tem ne gre pozabiti na sistemsko tveganje, ki nastane s prenosom tveganj iz bank oz. borzno posredniških družb na zavarovalnice. Drugi, kvalitativni steber nove kapitalske ureditve, prinaša zahtevo po prilagoditvi minimalno zahtevanega količnika kapitalske ustreznosti glede na profil tveganosti in kvaliteto upravljanja vsake posamezne banke. Določanje minimalno zahtevane kapitalske ustreznosti za vsako banko posebej bo predmet težavnih "pogajanj" z vodstvom banke, ki mu bo potrebno dokazati upravičenost zahteve po višjem kapitalu oz. kapitalske ustreznosti višje od

21

8%. Smernica CAD pravi, da mora kapital banke vedno pokrivati vsaj kreditna, tržna in druga tveganja (oziroma vedno presegati ali vsaj biti enak minimalnim kapitalskim zahtevam). Tudi smernica o solventnosti kreditnih institucij omogoča pristojnim nadzornim organom, da predpišejo višji minimalni kapitalski koeficient, če se jim to zdi primerno, hkrati pa zahteva vsaj 8 % kapitalsko ustreznost. (The new Capital Adequancy regime: ECB Monthly Bulletin 2001, 59–74). Tretji steber, ki temelji na večji tržni disciplini, bo prinesel spremembe za tiste banke, ki v svojih letnih poročilih še ne objavljajo vseh informacij, zanimivih za tržne udeležence. V ZDA ima ta steber pomembno vlogo, saj je transparentno delovanje bank do neke mere nagrajeno in zavajajoče kaznovano. Obstoječe evropsko pravo, institucije, tržne strukture in prakse vodenja pa bodo morale na tem področju še veliko postoriti. V okviru obstoječe evropske regulative je potrebno zagotoviti vsaj naslednje:

• kvaliteto vodenja (corporate governance) bank, • visoke računovodske standarde in neodvisno revizijsko stroko, • javno razkritje pomembnejših informacij o tveganjih, ki so jim banke izpostavljene, • izključno managersko odgovornost za varno in skrbno poslovanje bank, • sankcije za nepravilno, zavajajoče poročanje bank, • pooblastilo nadzornikom, da ukrepajo, če je zaradi težav posamezne banke ogrožena

sistemska stabilnost. Baselski odbor lahko daje predloge, nasvete, vendar ti nimajo prave teže, dokler se ne uzakonijo. V primeru EU morajo biti ti predlogi napisani v Evropskih smernicah, povsem spremenjenih ali pa izboljšanih. Ta postopek pa je izredno kompleksen (Lanno 2002, 13). 2.4 REZULTATI TRETJE KVANTITATIVNE ŠTUDIJE UČINKOV V letu 2001 se je Baselski odbor skupaj z nacionalnimi regulatorji iz G-10 in nekaterih drugih držav lotil obsežne kvantitativne študije učinkov predlaganega kapitalskega sporazuma, na podlagi katere naj bi se ugotovilo, ali kapitalski sporazum v obliki v kakršni je zamišljen, lahko doseže svoje cilje. Da bi Baselski komite dosegel svoj namen ohranjanja obsega ekonomskega kapitala na isti ravni in hkrati čim bolj optimalno določil višino kapitalske zahteve za ta namen, je moral zbrati čim več podatkov o operativnem tveganju. Ker takšni podatki načeloma niso na razpolago za proučevanje širšemu krogu uporabnikov, je komite organiziral in vodil omenjeno študijo zbiranja podatkov po bankah. Kvantitativna študija raziskuje vpliv novih pravil v okviru prvega stebra nove kapitalske ureditve, torej rezultate uporabe različnih možnih pristopov za določitev kapitalskih zahtev za kreditno in operativno tveganje. Banke v okviru študije izračunavajo kapitalske zahteve po obstoječih in novih pravilih z uporabo istega portfelja. Pri analizi rezultatov so banke razdeljene v dve skupini, in sicer v skupino velikih, mednarodno aktivnih bank, katerih temeljni kapital znaša najmanj 3 milijarde EUR, in v skupino manjših, bolj specializiranih bank. Posebej se ugotavljajo tudi rezultati za banke iz EU, za katere bodo zavezujoča pravila,

22

definirana s strani Evropske komisije, v obliki novih ali spremenjenih kapitalskih smernic.6 Rezultati študije niso le kažipot za ustvarjalce nove mednarodne kapitalske regulative iz Basla, ampak tudi jasen kazalnik bankam, kje so njihove prednosti oziroma pomanjkljivosti ter kam naj usmerjajo svoje nadaljnje aktivnosti pri pripravi na nova kapitalska pravila (Rubin 2002, 41). Prvi krog kvantitativne študije učinkov novega kapitalskega sporazuma (QIS1) je bil osredotočen na proučevanje posledic za kapitalsko ustreznost bank, nastalih zaradi predlaganih novosti pri izračunavanju kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. V drugem krogu študije (QIS2), ki se je začel maja 2001 in je bil osredotočen na področje operativnih tveganj, pa so banke zbirale podatke o posameznih dogodkih, ki so privedli do izgub zaradi operativnih tveganj, ter jih razporejale po posameznih poslovnih področjih. Rezultati obeh študij niso navdušili snovalcev novih kapitalskih pravil. Študije so namreč pokazale, da novi kapitalski sporazum ne spodbuja bank k uporabi naprednih metod za merjenje tveganj, saj uporaba le-teh vodi v višje kapitalske zahteve kot uporaba preproste, standardizirane metodologije, ki jo določijo regulatorji. To torej pomeni, da je eden glavnih ciljev novega sporazuma ostal neizpolnjen (Quantitative Impact Study (QIS): Overview of QIS documents 2002). Na podlagi izsledkov analiz je Komite pripravil predloge možnih sprememb novega kapitalskega sporazuma, ki naj bi rezultate uporabe različnih postopkov za izračun kapitalskih zahtev uskladil z metodološkimi značilnostmi teh pristopov. Ugotovitev učinka predlaganih sprememb na višino zahtevanega kapitala je bil namen dodatne kvantitativne študije QIS 2.5, v kateri so sodelujoče banke zbirale podatke o operativnih izgubah in različnih vrstah indikatorjev izpostavljenosti. Komite naj bi tako na podlagi rezultatov raziskav oblikoval še zadnje spremembe pri izračunavanju minimalnih kapitalskih zahtev. Komite je na predlog bančne panoge in opravljenih analiz znižal delež kapitalske zahteve za kritje operativnih tveganj z 20% na 12% minimalnega zahtevanega kapitala, kar posledično pomeni tudi znižanje odstotka alfa pri uporabi Enostavnega pristopa z okoli 30% na 17 do 20% bruto prihodka. Prav tako bo verjetno tudi vrednost faktorja beta pri Standardiziranem pristopu postavljena v ta razpon. Pri Standardiziranem pristopu je prišlo do manjših sprememb tudi pri razdelitvi poslovnih področij in indikatorjev izpostavljenosti. Pristopu, ki temelji na internem merjenju, so dodali še Pristop s statistično porazdelitvijo izgube in Točkovalni pristop ter jih združili v skupino Naprednih pristopov (Potential Modifications to the Committee’s Proposals 2001, 1). Kljub temu da kvantitativne študije zaradi podatkovnih omejitev ne morejo povsem natančno ugotoviti vpliva predlaganih kapitalskih pravil na kapitalsko ustreznost bank, je Komite z izvedbo študije učinkov dobil smernice, kako je treba spremeniti predlog nove kapitalske ureditve.

6 T. i. smernica CAD III bo obvezujoča tako za banke kot investicijska podjetja v skladu z načelom uveljavljanja

enakih pogojev poslovanja na enotnem evropskem trgu (Rubin 2002, 42).

23

Oktobra 2002 je Komite izdal navodila za izvedbo tretjega kroga kvantitativne študije učinkov oziroma analize posledic novega kapitalskega sporazuma na kapitalsko ustreznost bank. V tem krogu je sodelovalo več kot 200 bank iz več kot 40 držav. Študija QIS 3 je tako predstavljala obširno in izčrpno oceno učinka sprememb, ki jih prinaša novi kapitalski sporazum. Komite je na podlagi zbranih in analiziranih podatkov izdal končno verzijo novega kapitalskega sporazuma. Priporočila omenjenega sporazuma naj bi do konca leta 2006 v svoje bančno poslovanje vpeljala večina bank po celem svetu. V obdobju treh let naj bi banke in nadzorniki razvili ustrezne sisteme in procese, ki jih zahtevajo novi standardi. Določene banke bodo potrebovale več časa, da uvedejo nove standarde v svoje poslovanje, česar se Komite zaveda in zagotavlja, da jih bo pri tem spodbujal in podpiral (Basel Committee reaches agreement on New Capital Accord issues, 2002).

24

3 OPERATIVNA TVEGANJA V zadnjih desetletjih se je mnogo držav po svetu soočilo z velikimi problemi v bančnem sistemu ali finančno krizo nasploh. Za omenjene probleme so bile krive predvsem banke, ki so eden glavnih temeljev vsakega razvitega finančnega sistema in so pri svojem poslovanju izpostavljene različnim vrstam tveganj. Značilnost sodobnega finančnega sistema so nenehne novosti v finančnem poslovanju, ki tveganja le še povečujejo. Zaradi vedno večje konkurence so banke postale mednarodno aktivne, prišlo je do združevanj, tehnoloških inovacij in regulatornih reform. Banke, ki nimajo ustreznega sistema upravljanja s tveganji, so v nevarnosti, da ogrozijo svoj obstoj in stabilnost finančnega sistema ali celo gospodarstva. Resno grožnjo finančnim organizacijam tako predstavljajo operativna tveganja, ki so posledica napak ljudi, sistema in/ali zunanjih dejavnikov. Značilnost operativnih tveganj je, da lahko banke zaradi njih čez noč propadejo, kar potrjuje tudi dejstvo, da so tovrstna tveganja kriva za velike bančne izgube v zgodovini. Kljub strahotnim posledicam, ki jih lahko povzročijo operativna tveganja, pa je to v bančni panogi še relativno nov pojem in večina bank je šele v začetni fazi oblikovanja sistema za upravljanje z operativnimi tveganji. Operativna tveganja do sedaj niso bila predmet regulatornih kapitalskih zahtev, saj naj bi kapitalske zahteve za kreditno tveganje v okviru 8% minimalnega količnika kapitalske ustreznosti zagotavljale zadostno kapitalsko rezervo tudi za pokrivanje izgub omenjenih tveganj. Ker pa je cilj nove kapitalske ureditve čimbolj izenačiti dejansko tveganje in zahtevani kapital, skuša Komite tudi operativna tveganja eksplicitno vključiti v nov kapitalski okvir. Opredelitev kapitalskih zahtev za operativna tveganja bo nedvomno pripomogla k temu, da se bo management banke zavedal pomembnosti teh tveganj, ter tako spodbudila razvoj procesa za njihovo upravljanje. 3.1 SPLOŠNA OPREDELITEV IN VRSTE OPERATIVNIH TVEGANJ Zaradi deregulacije in globalizacije finančnih storitev ob sočasno vse bolj sofisticirani tehnologiji finančnega poslovanja postajajo dejavnosti bank (s tem pa tudi pojavne oblike njihovih tveganj) vedno bolj raznolike in zapletene. Z razvijanjem bančne prakse in različnih postopkov v mednarodno dejavnih bankah se poleg kreditnega in tržnega tveganja pojavljajo tudi druga tveganja, katerih poznavanje je zanje izredno pomembno. Danes smo priča vedno bolj avtomatiziranim postopkom bančnega poslovanja. Tveganja napak pri ročni obdelavi se lahko zelo hitro pretvorijo v tveganja sistemskih napak, ker se bolj naslanjamo na celovito povezane sisteme. Povečan obseg elektronskega poslovanja prinaša s seboj morebitna tveganja (na primer tveganje prevare od zunaj in vprašanja varnosti sistema), ki v celoti še niso poznana. Tudi velikopotezna združevanja, razdruževanja in uskupinjanja so velika preizkušnja za izvedljivost novih in na novo povezanih sistemov in so povzročila že kar nekaj omembe vrednih težav. S pojavom bank, ki delujejo kot ponudniki in izvajalci zelo obsežnih storitev, se ustvarja potreba po nenehnem vzdrževanju visoke stopnje notranjih kontrol in dodatnih varnostnih sistemov. Banke se lahko poslužujejo različnih metod za omejevanje tveganj. V praksi so vse pogostejši dogovori z zunanjimi izvajalci posameznih storitev (outsourcing) in sistemi

25

obračunavanja (clearing systems), ki jih vodijo drugi. Banke lahko na ta način zmanjšajo nekatere vrste tveganj, toda s tem lahko sprožijo druga pomembna tveganja. Trenutno ni splošno veljavne definicije za operativna tveganja. Mnoge banke jih opredeljujejo kot katerakoli tveganja, ki ne sodijo v kategorijo tržnih ali kreditnega tveganja. Druge banke operativna tveganja označujejo kot tveganja, ki so posledica tehničnih napak, prevar, napak pri izvršitvi posla, človeških napak in zunanjih dogodkov. Številne banke povezujejo ta tveganja s poravnalnim ali plačilnim tveganjem. Definirali bi jih lahko tudi kot tveganja nepričakovane izgube zaradi pomanjkljivosti v delovanju informacijskega sistema in internih kontrol ali zunanjih dogodkov, lahko so posledica človeške napake, sistemskih vrzeli ter nezadostnih postopkov in vgrajenih kontrol (Risk Management Guidelines for Derivatives 1994, 14). Baselski odbor je oblikoval definicijo, ki pravi, da so operativna tveganja »tveganja neposrednih in posrednih izgub, ki nastanejo zaradi pomanjkljivosti ali napak pri delovanju notranjih procesov, sistemov in ljudi ali zaradi zunanjih dogodkov« (Operational Risk 2001, 2). V definicijo, ki se uporablja za izračun minimalne kapitalske zahteve, so vključena tudi pravna tveganja, izključena pa so tveganja zaradi izgube dobrega imena in strateško tveganje. Definicija se osredotoča na vzroke operativnih tveganj in je primerna tako za merjenje kot tudi za upravljanje s tveganji. Sicer pa lahko banke za svoje notranje potrebe izberejo in sprejmejo svoje definicije. Pomembno pri tem je, da oblikovana definicija zajema celoten spekter operativnih tveganj, s katerimi se banka pri svojem poslovanju srečuje. Omenjena definicija je v bančni panogi naletela na relativno dober odziv, prišlo pa je do nejasnosti v povezavi s pomenom »neposrednih in posrednih izgub«. Prvi steber novega kapitalskega sporazuma namreč ne predvideva, da bi kapitalska zahteva za operativna tveganja pokrivala tudi vse neposredne izgube in operativne stroške. Zaradi omenjenih razlogov se je Odbor odločil, da iz nove definicije umakne termina »neposredne in posredne« izgube (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 2). Najnovejša definicija se tako glasi: operativno tveganje je tveganje izgub kot posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov oziroma zaradi zunanjih dejavnikov. Tako kot prejšnja, tudi popravljena definicija ne zajema strateškega tveganja in tveganja izgube ugleda, zajema pa na primer pravno tveganje. Enotna definicija vrst škodnih dogodkov je torej zelo pomembna, saj lahko s pomočjo le-te izdelamo jasna navodila o tem katere vrste izgub so pomembne za oblikovanje regulatornega kapitala. Dogodki, iz katerih izhaja operativno tveganje so lahko:

• notranje goljufije (kraje, namerno poročanje napačnih pozicij trgovanja, notranje trgovanje za dealerjev zasebni račun, delovanje v nasprotju s politiko podjetja prekoračitev pooblastil, goljufanje, itd.),

• kriminal od zunaj (ropi, vdor hackerjev v sisteme bank, kraje zaupnih informacij, itd.), • delovni postopki zaposlenih in varovanje delovnih mest (nesodelovanje med

zaposlenimi, diskriminacija, premalo pozornosti namenjene zdravju in varnosti zaposlenih, neustrezna organizacija dela, slaba varnost osnovnih sredstev in informacij, itd.),

26

• neustrezno poslovanje s komitenti, neustrezni produkti, neustrezne poslovne prakse (pranje denarja, nepooblaščeno prodajanje produktov, kot recimo depozit z višjo obrestno mero znancu, zloraba zaupnih podatkov določenega komitenta, itd.),

• poškodovanje osnovnih sredstev zaradi naravnih ali drugih dogodkov (potresi, poplave, terorizem, itd.),

• odpovedi poslovnih aplikacij, prekinitev poslovanja, • napačno izvajanje in upravljanje s poslovnimi procesi (vnos napačnih podatkov,

nepopolna dokumentacija, nepooblaščen dostop do podatkov o računih ali komitentih, itd.).

Tovrstna tveganja je težko vrednotiti, saj je določanje potencialnih izgub iz tega naslova možno le za nekatera področja, na katera se ta tveganja nanašajo (npr. izgube zaradi okvare bankomatov itd.). V sodobnem bančnem poslovanju so strateškega pomena za uspešno bančno poslovanje. Ker želi Baselski odbor zagotoviti stabilen in varen finančni sistem, je v novem kapitalskem sporazumu poleg kreditnega in tržnih tveganj izrecno opredelil tudi operativna tveganja. Operativno tveganje nikakor ni zanemarljivo, saj je finančna industrija od leta 1980 na račun le-tega izgubila 200 milijard ameriških dolarjev. Prav tako je zgovoren podatek raziskave Baselskega odbora za bančni nadzor, da so izgube 30 anketiranih bank v obdobju 1998–2000 na račun operativnega tveganja znašale 2,6 milijarde evrov. Seznam največjih izgub iz naslova trgovanja, ki jih lahko pripišemo pomanjkljivemu upravljanju operativnega tveganja, pa kaže tabela 4 (Mohorič 2002, 32). TABELA 4: NAJVEČJE TRGOVALNE IZGUBE KOT POSLEDICA OPERATIVNIH

TVEGANJ

PODJETJE DRŽAVA LETO ODKRITJA VIŠINA IZGUBE ( V MILIJARDAH USD)

LTCM ZDA 1998 4,5 Sumitomo Japonska 1996 2,6 Orange County ZDA 1994 1,7 Metallgesellschaft Nemčija 1993 1,5 Barings Velika Britanija 1995 1,4 Daiwa Japonska 1995 1,1 Allied Irish Banks Irska 2002 0,8 Merrill Lynch ZDA 1987 1,4

Vir: Mohorič (2002, 33).

27

Nekaj primerov izgub glede na različne vrste operativnih tveganj:

notranje goljufije: Allied Irish Bank (691 mio $), Barings (1 mrd $), and Daiwa Bank Ltd (1.4 mrd $) - goljufivo trgovanje,

kriminal od zunaj : Republic New York Corp. (611 mio $) – poneverbo je povzročila

stalna stranka,

delovni postopki zaposlenih in varovanje delovnih mest - Merrill Lynch (250 mio $) – pravna poravnava zaradi spolne diskriminacije,

neustrezno poslovanje s komitenti, neustrezni produkti, neustrezne poslovne prakse -

Household International (484 mio $) – kršenje običajnih postopkov posojanja denarnih sredstev; Providian Financial Corp. (405 mio $) – neustrezna pravila prodajanja produktov in plačevanja računov,

poškodovanje osnovnih sredstev zaradi naravnih ali drugih dogodkov - Bank of New

York (140 mio $) – škoda povezana z 11. septembrom 2001,

odpovedi poslovnih aplikacij, prekinitev poslovanja - Solomon Brothers (303 mio $) – sprememba računalniške tehnologije privedla do neustreznih finančnih poročil

napačno izvajanje in upravljanje s poslovnimi procesi - Bank of America (225 mio $)

in Wells Fargo Bank (150 mio $) – napake v integraciji sistemov, neustrezno procesiranje transakcij.

Več kot 100 ugotovljenih izgub je v zadnjem desetletju preseglo znesek 100 milijonov $. Velike banke se zato zavedajo pomembnosti obvladovanja operativnega tveganja: po najnovejši Baselski raziskavi banke že namenjajo povprečno 15% celotnega kapitala potrebnega za kritje škode iz operativnih tveganj; Deutsche Bank in JPM namenjata 2.5 mrd € in 6,8 mrd $ za potrebe operativnega tveganja (Rosengren 2004, 8 ). 3.2 MERJENJE KAPITALSKE ZAHTEVE ZA OPERATIVNA TVEGANJA Operativna tveganja so v sodobnem bančnem poslovanju strateškega pomena za uspešno bančno poslovanje. Banke bi naj v okviru prvega stebra nove kapitalske sheme uporabljale enega izmed pristopov za izračun kapitalske zahteve za operativna tveganja. Pristopi se med seboj nadgrajujejo. Banka, ki uporablja enostavnejšo metodo, lahko ob izpolnjevanju določenih kriterijev preide na zahtevnejšo metodo. Uporaba bolj razvitih pristopov pomeni nižje kapitalske zahteve, hkrati pa, da se po sprejetju zahtevnejšega pristopa banka ne more več vrniti na enostavnejši pristop merjenja (Operational Risk 2001, 5). Komite je v januarskem dokumentu iz leta 2001 ocenil, da naj bi kapitalska zahteva za kritje operativnih tveganj znašala 20% trenutne minimalne kapitalske zahteve. Omenjeni predlog je naletel na glasne kritike bank, ki so menile, da omenjeni delež presega potrebni zahtevani kapital za pokrivanje tveganj, ki jim je banka izpostavljena na področju operativnih tveganj. Posledica tega bi bilo tudi povečanje celotne kapitalske zahteve, kar pa je v nasprotju s pričakovanji in cilji Komiteja. Komite se je na podlagi kvantitativne študije učinkov odločil,

28

da zmanjša delež na 12% minimalnega zahtevanega kapitala. Tako naj bi se zahtevani kapital bolj približal dejanski izpostavljenosti banke operativnim tveganjem, poleg tega pa novi delež upošteva tudi možnost zavarovanja pred operativnimi tveganji (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 4). Ne glede na trenutno predlagano enotno višino kapitalske zahteve za operativno tveganje pa naj bi bila dejanska kapitalska zahteva za posamezno banko izračunana po eni izmed treh metod, ki se med seboj razlikujejo po kompleksnosti izračuna in občutljivosti merjenja tveganja. 3.2.1 Enostavni pristop Najosnovnejši pristop za izračun zahtevanega kapitala za operativna tveganja temelji na enotnem indikatorju, ki predstavlja čim boljši približek dejanski izpostavljenosti bank operativnim tveganjem. Kot indikator je predlagan bruto prihodek7 posamezne banke, ki bo banki služil za izračun višine zahtevanega kapitala, katerega naj bi banka imela za pokrivanje operativnih tveganj. Banka bo pomnožila znesek svojega bruto prihodka s faktorjem α in tako dobila kapitalsko zahtevo za operativna tveganja. Omenjeni izračun lahko prikažemo tudi z naslednjo formulo (Operational Risk 2001, 6): KBIA = EI * α KBIA - kapitalska zahteva za operativna tveganja, izračunana na podlagi Enostavnega

pristopa EI - bruto prihodek celotne finančne institucije α - faktor, ki ga določi Komite Faktor α predpiše Komite. Na podlagi medsebojne povezave med bruto prihodkom in kapitalom ter ob upoštevanju odločitve, da naj bi se pokrivanju operativnih tveganj namenilo 12% minimalnega zahtevanega kapitala, je Komite določil, da naj alfa znaša med 17 in 20% bruto prihodka8. Enostavni pristop je po eni strani univerzalen za vse banke in ga je enostavno uporabljati v praksi, po drugi pa njegova enostavnost pomeni tudi omejeno odzivanje na specifične potrebe in značilnosti posamezne banke. Medtem ko je Enostavni pristop primeren predvsem za manjše banke z enostavnimi poslovnimi aktivnostmi, pa nikakor ni primeren za velike in mednarodno aktivne banke. Komite zato pričakuje, da bodo slednje uporabljale enega od bolj zahtevnih in izdelanih pristopov. Zahtevani kapital, izračunan po Enostavnem pristopu, bo višji kot pri ostalih pristopih, zato naj bi bile banke bolj motivirane za izboljšanje upravljanja z operativnimi tveganji ter uporabo bolj kompleksnega pristopa, saj bi tako zmanjšale zahtevani kapital za operativna tveganja (Cagan 2001, 4). 7 Baselski Komite predlaga naslednjo definicijo bruto prihodka: bruto prihodek = neto obrestni prihodek + neto

neobrestni prihodek. Upošteva se bruto prihodek pred njegovim zmanjšanjem zaradi operativnih izgub. Komite pa bo še nadaljeval z izboljšavo omenjene definicije.

8 Višina faktorja alfa še ni dokončna.

29

3.2.2 Standardiziran pristop Temelj za uporabo tega pristopa je razdelitev poslovanja banke na osem poslovnih področij. Znotraj posameznega poslovnega področja se določi osnovni indikator, ki predstavlja oceno velikosti bančne aktivnosti posameznega poslovnega področja. Standardiziran pristop tako bolje odraža različne profile tveganosti bank glede na širino njihovih poslovnih aktivnosti. Kapitalske zahteve se izračunavajo po posameznih poslovnih področjih kot zmnožek indikatorja in faktorja beta (β), ki je za vsako poslovno področje določen posebej. Seštevek kapitalskih zahtev po poslovnih področjih pa predstavlja skupno kapitalsko zahtevo za operativna tveganja, ki jo banka vključi v izračun koeficienta celotne kapitalske ustreznosti (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 6). Faktor beta predpiše Komite in služi kot približek razmerja med izgubo zaradi operativnih tveganj za posamezno poslovno področje in osnovnim finančnim indikatorjem, ki predstavlja obseg aktivnosti banke tega poslovnega področja. Določen bo s pomočjo izkušenj ter preteklih podatkov, ki so jih zbrali s pomočjo kvantitativne študije učinkov. Komite predvideva, da se bo faktor β gibal med 15 in 20%. Komite predlaga tudi, da se za indikator vseh poslovnih področij uporablja bruto prihodek. Omenjeni indikator namreč zagotavlja enostavnost, primerljivost, manjše potrebe po arbitraži, poleg tega pa občutljivost na tveganje pri ostalih indikatorjih ni popolnoma raziskana. Tabela 5 predstavlja poslovna področja in indikatorje za Standardiziran pristop ter faktor beta (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 7). TABELA 5: POSLOVNA PODROČJA, VRSTE INDIKATORJA IN PREDPISANI

FAKTORJI ZA STANDARDIZIRAN PRISTOP

POSLOVNO PODROČJE INDIKATOR FAKTOR BETA V %

Podjetniško financiranje Bruto prihodek β1 = 18% Posli trgovanja Bruto prihodek β2 = 18%

Poslovanje s prebivalstvom Bruto prihodek β3 = 12% Komercialno bančništvo Bruto prihodek β4 = 15%

Plačilni instrumenti Bruto prihodek β5 = 18% Agentske storitve Bruto prihodek β6 = 15%

Posredovanje pri kupoprodaji vrednostnih papirjev prebivalstva Bruto prihodek β7 = 12%

Upravljanje s sredstvi Bruto prihodek β8 = 12% Vir: Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk (2001, 7).

30

Celotna kapitalska zahteva se izračuna kot vsota kapitalskih zahtev posameznih poslovnih področij in jo lahko izrazimo v naslednji obliki:

∑=

=8

1

)*(i

iEIiKSP β

KSP – kapitalska zahteva za operativna tveganja, izračunana po Standardiziranem pristopu EIi – indikator izpostavljenosti za poslovno področje i Βi – faktor, ki ga določi Komite glede na višino zahtevanega kapitala v primerjavi z višino bruto prihodka za poslovno področje i i – poslovno področje Obstaja več razlogov za uporabo Standardiziranega pristopa za merjenje kapitalske zahteve za operativna tveganja. Večina bank je šele v začetni fazi razvoja sistematičnega zbiranja internih podatkov o izgubah po posameznih poslovnih področjih in vrstah tveganj. Poleg tega nekatere banke ne bodo imele interesa za investiranje v zbiranje podatkov o izgubah za vsa poslovna področja, predvsem ne v tista, ki generirajo manjši delež operativnih tveganj za njihovo institucijo. Pomembna značilnost Standardiziranega pristopa pa je tudi ta, da omogoča postopno premikanje k bolj izpopolnjenim in zahtevnim pristopom in tako spodbuja banke k razvijanju boljšega pristopa za upravljanje s tveganji znotraj banke (Operational Risk 2001, 8). 3.2.3 Napredni pristopi Pri naprednih pristopih izračun temelji na internih metodah merjenja tveganj, ki jih uporabljajo posamezne banke. So izmed vseh najbolj občutljivi na tveganje. Komite želi spodbuditi banke k uporabi višje razvitih pristopov, zato je postavil spodnjo mejo kapitalske zahteve za Napredne pristope v višini 75% kapitalske zahteve, izračunane po Standardiziranem pristopu. Minimalna kapitalska zahteva za operativna tveganja v tem primeru torej predstavlja 9% minimalnega zahtevanega kapitala, kar pa še ni dokončna odločitev. Komite želi s prednostmi, ki jih ponujajo Napredni pristopi, spodbuditi razvoj novih tehnik za ocenjevanje kapitala. Napredni pristopi so namreč šele v razvojni fazi, trenutno pa se največ pozornosti namenja spodaj navedenim pristopom (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 33–35):

• pristopu z internim merjenjem, • pristopu s statistično porazdelitvijo izgube ter • točkovalnemu pristopu.

Standardi za uporabo Pristopa s statistično porazdelitvijo izgube in Točkovalnega pristopa še niso dokončno določeni, saj oba potrebujeta še veliko dodelav. Tako banke kot nadzornike torej čaka še veliko dela, preden bodo omenjeni pristopi učinkovito uporabljeni v praksi. Banke trenutno še nimajo ustreznih podatkov in metodologije, nadaljnje delo pa je potrebno tudi pri razvoju boljšega razumevanja bistvenih predpostavk tehnik merjenja, potrebnih podatkov, trdnosti ocenjevalnih tehnik, metod odobritve ipd. Zaradi navedenih razlogov bom navedla le osnovne značilnosti omenjenih pristopov.

31

3.2.3.1 Pristop z internim merjenjem Omenjeni pristop omogoča posameznim bankam svobodo pri uporabi internih podatkov o izgubi (loss data), medtem ko je sama metoda za izračun zahtevanega kapitala enotna in so jo postavili nadzorniki. Komite je prepričan, da bo pristop spodbudil banke k postopnemu in sistematičnemu zbiranju podatkov o izgubah in jih tako pripeljal k uporabi bolj zahtevnih in kompleksnih pristopov, ki bodo bolje odražali dejansko izpostavljenost tveganjem. Postopek izračunavanja kapitalske zahteve za operativna tveganja na podlagi Pristopa z internim merjenjem je naslednji (Operational Risk 2001, 8–10):

1. Bančne aktivnosti je najprej potrebno razporediti po že omenjenih poslovnih področjih. Prav tako je treba opredeliti glavne vrste izgub zaradi operativnih tveganj, ki so razdeljene po svojih tipičnih poslovnih področjih. Na ta način banka dobi oziroma opredeli različne kombinacije »poslovnih področij/vrste izgub9«.

2. Znotraj vsake kombinacije »poslovno področje/vrsta izgube« nadzornik opredeli

indikator izpostavljenosti (EI oziroma Exposure indicator), ki je približek velikosti izpostavljenosti vsakega poslovnega področja operativnim tveganjem.

3. Poleg indikatorja izpostavljenosti za vsako kombinacijo »poslovno področje/vrsta

izgube« banka na podlagi svojih internih podatkov o izgubah izračunava tudi verjetnost, da nastopi škodni dogodek (PE oziroma Probability loss event) in velikost izgube, ki pri tem dogodku nastane (LGE oziroma Loss given event).

TABELA 6: VRSTE POSLOVNIH ENOT IN PODROČIJ IZ NASLOVA

OPERATIVNIH TVEGANJ

Vir: Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk (2001, 21).

9 Komite je operativna tveganja razdelil na vrste, ki so prikazane v poglavju 3.1 Splošna opredelitev in vrste

tveganj.

32

Medtem, ko je definiciji PE in LGE predpisal Komite, bo sam izračun ter oskrba s podatki za izračun parametrov obveznost bank. Banka bo torej uporabljala lastne podatke o preteklih izgubah in izpostavljenosti tveganjem, morda celo v kombinaciji z ustreznimi skupnimi podatki bančne panoge in določenimi javno dostopnimi zunanjimi podatkovnimi viri. Le na tak način bosta namreč indikatorja PE in LGE odražala dejanski profil tveganosti banke. Zmnožek indikatorjev EI*PE*LGE predstavlja pričakovano izgubo (EL) za vsako posamezno kombinacijo »poslovno področje/vrsta izgube«. Nadzorniki pa za vsako kombinacijo »poslovno področje/vrsta izgube« določijo faktor gama (γ), ki pretvori pričakovano izgubo (EL oziroma Expected loss) v kapitalsko zahtevo za operativna tveganja, in sicer za vsako posamezno kombinacijo »poslovno področje/vrsta izgube«. Celotna kapitalska zahteva za operativna tveganja za posamezno banko je vsota vseh izračunanih produktov po posameznih kombinacijah »poslovno področje/vrsta izgube«, kar lahko izrazimo z naslednjo formulo: KIMA = Σi Σj [γ(i,j) * EI (i,j) * PE(i,j) * LGE (i,j)] = Σi Σj [ γ (i,j) * EL (i,j)]

KIMA – kapitalska zahteva za operativna tveganja, izračunana po Pristopu z internim

merjenjem EI – indikator izpostavljenosti PE – verjetnost, da nastopi škodni dogodek LGE – velikost izgube EL – pričakovana izguba i – poslovno področje j – vrsta tveganja 3.2.3.2 Pristop s statistično porazdelitvijo izgube Pristop s statistično porazdelitvijo izgube je še nekoliko naprednejši od predhodnega. Pri njem banke uporabljajo svoje interne podatke in za vsako kombinacijo »poslovno področje/vrsta izgube« ocenijo verjetnostno funkcijo porazdelitve realizacije in pogostosti posameznega škodnega dogodka v naslednjem letu. Banka glede na obe oceni verjetnostne porazdelitve izračuna funkcijo verjetnostne porazdelitve kumulativne izgube zaradi operativnih tveganj. Kapitalska zahteva temelji na vsoti tvegane vrednosti (VaR) operativnih tveganj posameznih kombinacij »poslovno področje/vrsta izgube« (Operational Risk 2001, 11). Ta metoda se od Pristopa z internim merjenjem razlikuje v dveh pomembnih vidikih: prvič, nepričakovane izgube poskuša oceniti neposredno in ne s pomočjo predpostavke o povezavi med pričakovanimi in nepričakovanimi izgubami; drugič, banka sama določi strukturo svojih poslovnih področij in vrst tveganj, nadzornik pa pri tem pristopu ne opredeli faktorja gama (Operational Risk 2001, 11).

33

3.2.3.3 Točkovalni pristop Pri tem pristopu banka določi začetni nivo regulatornega kapitala za operativna tveganja za posamezno poslovno področje, pozneje pa ta nivo s pomočjo točkovalnega sistema prilagaja glede na dejanski profil tveganja tega poslovnega področja. Pri tem pristopu se tako upoštevajo izboljšave pri upravljanju s tveganji, ki zmanjšujejo tako pogostost kot resnost prihodnjih izgub zaradi operativnih tveganj. Točkovanje lahko temelji na dejanskem merjenju tveganj, najbolj pogosta pa je uporaba številnih parametrov kot približek izpostavljenosti posameznim vrstam tveganja znotraj kombinacije »poslovno področje/vrsta izgube« (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 34-35). 3.3 KRITERIJI ZA UPORABO POSAMEZNEGA PRISTOPA Komite je oblikoval različne pristope za merjenje kapitalske zahteve in tako omogočil bankam, da si izberejo pristop, ki ustreza značilnostim njihovega poslovanja. Banke se lahko pomikajo od enostavnejših k bolj sofisticiranim pristopom merjenja le, če izpolnjujejo določene pogoje. S predpisanimi standardi naj bi zagotovili celovitost pristopa merjenja, kvaliteto podatkov in kontrolo tveganja. Komite meni, da mora banka izpolnjevati za vsak posamezen pristop merjenja minimalne standarde opisane v nadaljevanju (Operational Risk 2001, 11–14). 3.3.1 Enostavni pristop Enostavni pristop lahko uporablja vsaka banka ne glede na njeno kompleksnost in sofisticiranost. Za uporabo tega pristopa ni treba izpolnjevati nobenih posebnih kriterijev. Kljub temu, pa bo moralo poslovanje banke, ki se bo odločila za omenjeni pristop, ustrezati merilom, opisanim v priročniku Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk, ki predstavlja osnovna načela dobre bančne prakse. 3.3.2 Standardiziran pristop Banke, ki želijo uporabljati Standardiziran pristop pri merjenju operativnih tveganj, morajo prav tako upoštevati bančna načela Komiteja. Poleg tega pa morajo zadostiti tudi naslednjim pogojem (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 11–12):

Učinkovito upravljanje in nadzor nad tveganji

• Banka mora imeti dobro dokumentiran in neodvisen proces upravljanja ter nadzora nad operativnimi tveganji. Izdelano mora imeti politiko na ravni banke, jasne postopke v zvezi z operativnimi tveganji in strategijo zmanjševanja operativnih tveganj.

• Uprava banke in višji management morajo aktivno nadzorovati proces upravljanja z operativnimi tveganji.

• Vodstvu posameznih poslovnih enot, višjemu manegementu ter upravi banke je treba redno poročati o pomembnih podatkih v zvezi z operativnimi tveganji.

• Notranja bančna revizija mora redno spremljati in pregledovati proces upravljanja z operativnimi tveganji in metodologijo merjenja na nivoju poslovne enote in tudi na nivoju banke.

34

Standardi za merjenje ter odobritev njihove uporabe

• Banka mora imeti ustrezen sistem poročanja o tveganjih, ki bo temeljil na podatkih, uporabljenih pri izračunu kapitalske zahteve.

• Banka mora sistematično zbirati podatke, ki so pomembni za upravljanje z operativnimi tveganji po poslovnih področjih.

• Banka mora izdelati in dokumentirati pisno politiko za oblikovanje in združevanje poslovnih področij in aktivnosti v standardiziran okvir. Le-tega mora redno pregledovati ter prilagajati novim ali spremenjenim poslovnim aktivnostim ter novimi vrstami tveganj, s katerimi se sooča.

3.3.3 Napredni pristopi Kapitalske zahteve za operativna tveganja pri Naprednih pristopih temeljijo na ocenah operativnih tveganj, ki jih posamezna banka pridobi s pomočjo lastnih sistemov za merjenje tveganj. Banka, ki želi uporabljati enega izmed omenjenih pristopov, mora izpolnjevati naslednje osnovne kriterije (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 16): 1. Uporabo Naprednih pristopov bo izrecno odobrila nadzorna institucija. 2. Bančni nadzorniki bodo odobrili uporabo Naprednih pristopov le, če bodo izpolnjene

naslednje minimalne zahteve:

• sistem upravljanja s tveganji v banki mora biti transparenten in celovito implementiran,

• banka mora imeti po mnenju nadzornikov zadostno število zaposlenih, ki bodo delali na Naprednih pristopih po posameznih poslovnih področjih, tudi na področju kontrole in revizije teh pristopov,

• napredni pristopi v banki morajo temeljiti na strogih analizah notranjih in zunanjih podatkov,

• banka mora redno izvajati analize različnih scenarijev po poslovnih področjih. 3. Bančni nadzorniki imajo pravico zahtevati prehodno obdobje uporabe Naprednih pristopov, ko se bo proces samo opazoval in presojal. V tem prehodnem obdobju se torej kapitalske zahteve na podlagi Naprednih pristopov ne bodo uporabljale. 4. Poleg teh splošnih kriterijev bo morala banka, ki bo želela uporabljati Napredne pristope, izpolnjevati tudi kvalitativne in kvantitativne standarde. Banke, ki bodo želele uporabljati omenjene pristope, bodo morale poleg osnovnih kriterijev izpolnjevati tudi kvantitativne in kvalitativne kriterije, ki so jih postavili nadzorniki. Komite še ni dokončno določil omenjenih standardov, ki naj bi jih izpolnjevale banke, ki želijo pri računanju kapitalskih zahtev za operativna tveganja uporabljati enega izmed Naprednih pristopov. Podal je le začetne predloge (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 16). Le – ti so opisani v Prilogi 2.

35

4 CELOVITO OBVLADOVANJE OPERATIVNIH TVEGANJ Upravljanje s tveganji je postalo pomemben element celovite strategije in globalne politike sodobne finančne institucije. Za obvladovanje tveganj, povezanih z bančnim poslovanjem, morajo banke vzpostaviti celovit sistem merjenja, spremljanja in analiziranja možnih škodnih dogodkov ter upravljanja s tveganji. Pri snovanju nadzora nad tveganji je treba upoštevati bančno poslovno strategijo, tržne okoliščine in ostale dejavnike okolja. Posamezne sestavine nadzora nad tveganji (definicije, odgovornosti, metode, postopke izračunavanja višine tveganja ipd.) je treba v celoti podrobno dokumentirati, da jih je možno redno pregledovati in tekoče dopolnjevati v skladu z nastalimi spremembami. 4.1 SESTAVINE USPEŠNEGA OBVLADOVANJA OPERATIVNIH TVEGANJ Pri celovitem upravljanju s tveganji vedno bolj narašča pomen operativnih tveganj. Tega se zavedajo tako regulatorji kot tudi banke, ki želijo vzpostaviti učinkovit sistem ravnanja z njimi. To pa je tudi področje, na katerem je zaenkrat še veliko nejasnosti in odprtih vprašanj, kar bankam povzroča nemajhne probleme. Prvi se začne že pri sami definiciji operativnih tveganj, nadaljuje se z zbiranjem podatkov ter njihovo obdelavo, zaradi narave operativnih tveganj pa je oteženo tudi samo vrednotenje tveganj. Banka mora zatorej imeti čas in interes, da se resno začne ukvarjati z obvladovanjem operativnih tveganj. To namreč zahteva precej dela, saj je treba:

1. oblikovati politiko operativnih tveganj, 2. definirati ter opredeliti vrste operativnih tveganj, 3. oblikovati podatkovno bazo ter zbirati podatke o izgubah, 4. meriti oziroma vrednotiti operativna tveganja, 5. sprejemati odločitve glede ravnanja z operativnimi tveganji ter 6. oceniti uspešnost sprejetih odločitev.

4.2 POLITIKA ZA OBVLADOVANJE OPERATIVNIH TVEGANJ Oblikovanje ustrezne politike obvladovanja tveganj je zagotovilo za zanesljivo in varno poslovanje banke. Globalna politika na področju upravljanja s tveganji mora biti del celotne strategije. Globalna politika vsake banke pri upravljanju s tveganji naj bi tako temeljila na načelih (Krumberger 2000, 81):

• celovitosti (globalna politika združuje vse vrste tveganj na enem mestu oziroma opredeljuje povezave med njimi),

• integralnosti (globalna politika je izhodišče za politike na posameznih področjih), • sistematičnosti (identifikacija, merjenje, analiziranje in upravljanje) in • opredeljenosti (funkcije in odgovornosti službe za upravljanje s tveganji morajo biti

natančno opredeljene). Bankam se priporoča, da v skladu z globalno politiko obvladovanja tveganj izdelajo politiko obvladovanja za posamezno vrsto tveganja, ki jo sprejme vodstvo banke in se izvaja v vsakodnevni praksi. Tak sistem omogoča pravočasno odkrivanje potencialnih izgub banke in pravočasne učinkovite akcije, hkrati pa vnaša večjo stabilnost in zaupanje v celotni bančni sistem. Oblikovanje politike operativnih tveganj je še posebno pomembno, saj je le-to

36

navzoče v vseh bančnih poslih in dejavnostih, in če ga banka ne obravnava posebej in natančno, se lahko znatno poveča verjetnost, da bodo nekatera tveganja prezrta in nenadzorovana, banka pa bo zato manj uspešna. Filozofija vgrajena v politiko obvladovanja operativnih tveganj mora biti preventivna. Neodgovorno in nesmotrno je čakati na nesrečo. Vse aktivnosti in ravnanja morajo biti usmerjena v doseganje najboljših možnih rezultatov, hkrati pa v zmanjšanje tveganj na najnižjo možno raven. Managerji so dolžni prenašati načela politike v vse bančne dejavnosti. Cilj procesa upravljanja z operativnimi tveganji je predvsem zaščita ljudi, opreme in drugih virov hkrati pa njihova čimbolj učinkovita uporaba. Poudarjena je potreba po preprečitvi nastanka škode in zmanjšanju izgub ter posledično znižanju stroškov. Osnovni namen upravljanja z tveganji je torej povečevati učinkovitost zaposlenih, tehnologije ter vseh bančnih aktivnosti. V politiki operativnih tveganj mora biti jasno zapisana definicija tovrstnih tveganj, ta pa mora biti enotna v vseh operativnih enotah banke. Na sliki 2 lahko vidimo celovito strategijo Novega kapitalskega sporazuma, s pomočjo katere bi naj zagotovili učinkovito upravljanje s tveganji. SLIKA 2: CELOTEN PROGRAM ZA OBVLADOVANJE TVEGANJ PO BASLU II

Vir: Carson ( 2003, 41).

37

Steber II ima torej dve nalogi:

1. daje dovoljenje za prehod na uporabo višje razvite metode merjenja kapitalske zahteve ter

2. preverja in potrjuje učinkovito in uspešno izvajanje poslovnih usmeritev in postopkov.

Vse banke, na katere se nanaša Novi baselski sporazum, so zavezane razviti:

• ustrezno okolje za obvladovanje tveganja, • postopke za obvladovanje tveganja (prepoznavanje, merjenje, spremljanje,

nadzor), • razvoj učinkovite politike, procesov ter postopkov, • in zagotoviti zadostno javno razkritje podatkov, da bodo udeleženci na trgu lahko

ocenili izpostavljenost posamezne banke operativnemu tveganju in kakovost obvladovanja tovrstnega tveganja.

4.2.1 Potrebna organiziranost banke za učinkovito obvladovanje tveganj Politika mora natančno opredeliti odgovornost posameznih funkcij banke in zaposlenih. Tako mora biti management za obvladovanje operativnih tveganj (operational risk management) neodvisen od drugih funkcij in mora razpolagati z dovolj avtoritete in pooblastil, da lahko deluje učinkovito. Hkrati pa je odgovoren, da podpira upravo in vodje posameznih poslovnih področij pri obvladovanju tveganja ter sprejema odločitve za ravnanje s tveganji (Andersen 1998, 7). Strategijo obvladovanja operativnega tveganja, ki jo določi nadzorni svet, mora uprava preoblikovati v usmeritve, procese in postopke, ki jih je mogoče izvajati in preverjati. Vsaka poslovodna raven je odgovorna za ustreznost in učinkovitost usmeritev, procesov, postopkov in kontrol na svojem področju dela, uprava pa mora jasno razdeliti pooblastila in naloge ter določiti poti poročanja, s čimer spodbuja odgovornost. Poleg tega mora uprava oceniti tudi ustreznost nadzora nad upravljanjem glede na tveganja, ki so vsebovana v strategiji za posamezno področje poslovanja, in zagotoviti, da je osebje seznanjeno s svojimi nalogami in odgovornostjo. Naloge morajo biti ustrezno ločene, saj zaposleni ne smejo imeti nalog in odgovornosti, ki bi jih lahko pripeljale do nasprotujočih si interesov. Naloge, ki si med seboj nasprotujejo, ne smejo biti dodeljene istim posameznikom, saj lahko to privede do prikrivanja izgub, napak ali neustreznega ravnanja. Zato je treba odkriti področja, na katerih bi lahko prišlo do navzkrižja interesov, čim bolj omejiti njihovo število ter na teh mestih zagotoviti strogo in neodvisno kontrolo (Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk 2003, 10). Medsebojno povezane naloge med posameznimi nivoji poslovodenja so še posebej pomembne za banke, ki uporabljajo ali začenjajo uvajati višje oblike tehnologij za podporo bančnih poslov velikega obsega. Posebno pozornost je potrebno posvetiti kakovostnim kontrolam dokumentacije in v praksi uporabljenim postopkom za izvajanje poslov. Usmeritve, procesi in postopki, povezani s takšnimi tehnologijami, bi morali biti dobro dokumentirani, z njimi pa bi morali biti seznanjeni vsi zaposleni, ki so v ta posel vključeni.

38

Uprava banke mora zagotoviti, da bančne dejavnosti opravljajo delavci, ki imajo potrebne izkušnje in strokovne sposobnosti. Zagotoviti mora, da se njena strategija za obvladovanje tveganj odraža tudi v politiki nagrajevanja v banki (Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk 2003, 7). Zaposleni so namreč bolj motivirani, kadar je njihov uspeh v zmanjševanju operativnih tveganj predmet merjenja in ga nagradi uprava. Na drugi strani pa plačna politika, ki nagrajuje osebje, ki odstopa od dogovorjenih usmeritev (na primer s prekoračitvami dogovorjenih omejitev), slabi procese obvladovanja tveganj banke in uspešnost bančnega poslovanja (Anderson 1998, 6). Da bi lahko uprava banke natančno ocenila izpostavljenost tveganju glede na dopustne meje, določene v strategiji nadzornega sveta, in zagotovila dejansko upoštevanje notranjih usmeritev, procesov in postopkov, mora prejemati redna poročila od poslovnih enot in notranje-revizijske službe. Le – ta morajo vsebovati računovodske in finančne podatke in podatke skladnosti s predpisi kakor tudi zunanje tržne informacije o dogodkih in razmerah, pomembnih za odločanje. Celovito morajo biti prikazana vsa ugotovljena problematična področja skupaj z motivacijo za pravočasno ukrepanje za odpravo težav oziroma rešitev odprtih zadev. Da bi zagotovili koristnost oziroma uporabnost in zanesljivost teh poročil o tveganjih in revizijah, bi moralo vodstvo banke redno preverjati pravočasnost, natančnost in ustreznost sistemov poročanja in notranjih poročil na sploh. Za presojo uporabnosti in zanesljivosti notranjih poročil lahko vodstvo uporabi tudi poročila iz zunanjih virov (poročila revizorjev, nadzornikov). Pomembna naloga nadzornega sveta je obravnava pomembnejših vidikov operativnih tveganj banke kot posebno in obvladljivo skupino tveganj ter sprejem in občasno preverjanje strategije banke v odnosu do operativnih tveganj. Strategija bi naj odražala odpornost banke do teh tveganj in njeno poznavanje in razumevanje posebnih značilnosti tovrstnih tveganj. Potrditi oz. sprejeti mora tudi osnovno obliko organiziranosti za obvladovanje operativnega tveganja in zagotoviti, da uprava dejansko izvaja svoje naloge v zvezi z obvladovanjem tega tveganja. Banka mora imeti organizirano tudi ustrezno notranje-revizijsko službo, ki preverja in potrjuje učinkovito in uspešno izvajanje poslovnih usmeritev in postopkov. Nadzorni svet naj bi zagotovil, da sta obseg in pogostnost izvajanja revizijskega programa primerna tveganjem pri poslovanju. Če je v ta proces vključena revizijska funkcija, mora nadzorni svet zagotoviti tudi njeno neodvisnost. Ta je namreč lahko ogrožena, če je notranje-revizijska služba neposredno vključena v proces obvladovanja operativnega tveganja. Informacijski tokovi v banki imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju in vzdrževanju učinkovite organiziranosti za obvladovanje operativnega tveganja. Tokovi poročanja upravi omogočajo spremljanje in nadziranje učinkovitosti sistema za obvladovanje operativnega tveganja, nadzornemu svetu pa nadzor nad izvajanjem nalog poslovodstva. Posebno pozornost je potrebno torej nameniti usklajevanju notranjih komunikacij. Izredno pomembno je, da vsi, ki so odgovorni za obvladovanje operativnega tveganja, uspešno komunicirajo s svojimi partnerji na drugih področjih, na primer pri obvladovanju kreditnih ali tržnih tveganj, ter z oddelki, ki so pristojni za zagotavljanje zunanjih storitev.

39

4.2.2 Poročanje o operativnih tveganjih Politika mora vsebovati jasno opredeljene smernice, ki bodo zagotavljale konsistentno poročanje o operativnih izgubah znotraj organizacije. Informacijski tokovi v banki imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju in vzdrževanju učinkovite organiziranosti za obvladovanje operativnih tveganj. Tokovi poročanja naj bi upravi omogočali spremljanje in nadziranje učinkovitosti sistema za obvladovanje operativnih tveganj, nadzornemu svetu pa nadzor nad izvajanjem nalog poslovodstva. Uprava banke mora prejemati redna poročila od posameznih poslovnih enot in interne revizijske službe, saj le na ta način lahko natančno oceni izpostavljenost tveganju glede na dopustne meje, določene v strategiji. Banka mora zato v politiki opredeliti značilnosti integralnega sistema poročanja upravi, pa tudi pogostost in obliko poročil upravi, s katerimi so vodstvene ravni redno obveščene o stanju izpostavljenosti in ustvarjenih prihodkih. Sistem poročanja upravi mora biti prilagojen obsegu in vrstam poslov, ki jih svojim komitentom ponuja banka, kot tudi informacijski podpori, s katero banka razpolaga. V najbolj informacijsko razvitih bankah bodo vodstvene ravni dnevno seznanjene z osnovnimi podatki o poslovanju banke, medtem ko bo pri manj informacijsko podprtih bankah to poročanje najprej mesečno, pri nekaterih celo letno. Le ažurni podatki omogočajo banki, da sprejema prave odločitve, zato morajo vse banke stremeti k čim pogostejšemu in rednemu poročanju. Poročila morajo vsebovati računovodske in finančne podatke ter podatke o skladnosti s predpisi, pa tudi zunanje tržne informacije o dogodkih in razmerah, pomembnih za odločanje. V poročilih morajo biti celovito prikazana vsa ugotovljena problematična področja ter predlogi za pravočasno ukrepanje za odpravo težav. Da bi zagotovili uporabnost in zanesljivost teh poročil o tveganjih in revizijah, mora vodstvo banke redno preverjati pravočasnost, natančnost in ustreznost sistemov poročanja in notranjih poročil nasploh. Pri tem pa lahko vodstvo uporabi tudi poročila iz zunanjih virov, kot so poročila revizorjev, nadzornikov in podobno (Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk 2002, 9). Z izdelano politiko operativnih tveganj je potrebno obvestiti vse zaposlene v organizaciji. Vsak posameznik v organizaciji je namreč potencialni vir operativnega tveganja in zato mora biti področje, katerega oblikovana politika zajema, karseda široko. 4.3 PREPOZNAVA IN OPREDELITEV TVEGANJA Prva naloga, ki čaka banko, ki želi oblikovati učinkovit sistem za obvladovanje operativnih tveganj, je definicija in opredelitev posameznih vrst le-teh. Definicijo mora sprejeti in potrditi uprava. Komite je oblikoval lastno definicijo, ki se zdi najprimernejša in predvsem uporabna pri upravljanju s tveganji. Le –ta je opisana v poglavju 3.1 (glej str. 20) Vendar pa je tudi ta precej splošna in nekateri v bančni panogi menijo, da še vedno ostajajo določene nejasnosti. Zato bančna panoga priporoča, da banka ob upoštevanju definicije Komiteja opredeli operativna tveganja tako, da ustrezajo njeni naravi in obsegu poslovanja. Vanjo morajo biti zajete vse vrste operativnih tveganj, s katerimi se banka srečuje. Ustrezna opredelitev je pomembna zato, ker se na njeni podlagi oblikuje podatkovna baza, ki pa je osnova za merjenje tveganj in ravnanje z njimi.

40

Po opredelitvi definicije, je potrebno kategorizirati posamične vrste tveganj, ki jih potrdi uprava. Vendar tudi ta naloga ni enostavna. V strokovni literaturi namreč obstaja toliko različnih razdelitev operativnih tveganj, kolikor je avtorjev, in tudi v praksi se razdelitve razlikujejo od banke do banke. Navajam dve različici možnih razdelitev operativnih tveganj, ki sta lahko bankam v pomoč. Razdelitev je odvisna od sprejete definicije operativnih tveganj, od značilnosti poslovanja in organizacijske strukture banke. Omenjene opredelitve so pomoč bankam, ki lahko te primere vzamejo kot osnovo, jo potem dodelajo in oblikujejo v skladu z značilnostmi poslovanja in celotno strategijo organizacije. Razdelitev operativnih tveganj se mora ujemati z definicijo, opredelitve pa morajo biti natančno in jasno izražene ter dokumentirane. Posebno pozornost je potrebno posvetiti problemu transformacije podatkov iz operativnega tveganja v obliko, ki bo primerna za analizo. Na tej stopnji je potrebno opredeliti, kateri podatki so za učinkovito upravljanje z operativnim tveganjem sploh pomembni (oziroma primerni), pri tem pa nam je lahko v oporo uradna baselska definicija. Industrija večinoma sledi tej definiciji, čeprav še vedno obstajajo določene nejasnosti glede stopnje vključevanja posameznih vsebinskih področij vanjo. Npr. uradna definicija vključuje celotno pravno tveganje, čeprav se v praksi upošteva le tisti njegov del, ki se nedvoumno nanaša na operativno tveganje. Zaradi takšnih vsebinskih dilem je nujno, da banka na začetku posveti več časa vprašanju, katere izgube so posledica škodnih dogodkov iz operativnega tveganja. Banka želi s tem izmeriti vpliv škodnih dogodkov na finančni rezultat, saj je bistvena značilnost tega vpliva njegova precejšnja nestanovitnost v času. Običajna klasifikacija vzrokov iz operativnega tveganja zajema zgolj kategorije, kot so »težave v zvezi s sistemi« ter »nezadostne kontrole«, kar lahko v praksi vodi do napačnega in dvojnega zajemanja podatkov. Ustreznejša klasifikacija opredelitve škodnih dogodkov pa na primer upošteva, da vse »težave v zvezi s sistemi« nimajo vpliva na izgubo oziroma dobiček (pri čemer je treba upoštevati tudi nasprotno trditev, to je, da se lahko posamezna »težava v zvezi s sistemom« odrazi v številnih hkratnih posledicah – kazen zaradi zamude pri poravnavi transakcij, zamudne obresti …). Klasifikacijo vzrokov škodnih dogodkov je zatorej bolj ustrezno razvijati z vidika njihovih posledic – zlasti, če klasifikacija temelji na proučevanju nestanovitnosti dobička in izgube zaradi operativnega tveganja. To pomeni, da banka potrebuje razvrstitev izgub na elemente, ki neposredno vplivajo na finančni rezultat (pravne zadeve, zamudne obresti …). Operativna tveganja se tako lahko razvrstijo na vrste škod, ki so prikazane v tabeli 7.

41

TABELA 7: OPREDELITEV OPERATIVNIH TVEGANJ GLEDE NA VRSTO ŠKODE IN NJIHOVE VZROKE Vrsta škode/izgube Vzrok Posledica - finančna izguba Pravna škoda in obveznosti Izgubljene tožbe Sodni ter ostali stroški, povezani s

škodnim dogodkom Regulatorne, davčne in druge kazni zaradi neupoštevanja predpisov

Kazni, plačane regulatorjem in davčnemu uradu

Globe ter neposredni stroški, povezani s kaznijo (odvzem licence, ...)

Izguba zaradi poškodovanja osnovnih sredstev

Malomarnost, nesreča, požar, potres, ...

Zmanjšanje vrednosti nefinančnega premoženja in sredstev

Nadomestila Odškodninski zahtevek Plačila in kompenzacije nasprotni stranki

Izguba iz naslova neplačanih odškodninskih zahtevkov

Nezmožnost izterjave odškodninskega zahtevka zaradi operativne napake banke

Plačila, usmerjena na napačne stranke, ki jih ni mogoče več izterjati

Odpisi Goljufija, napačno prikazovanje tržnega ali kreditnega tveganja

Neposredno zmanjšanje vrednosti finančnega premoženja kot posledice operativnih vzrokov

Vir: Rotovnik (2004, 11). Druga razdelitev deli operativna tveganja na dve glavni vrsti tveganj, in sicer na operativna in poslovna tveganja. Operativna tveganja obsegajo transakcijsko tveganje, tveganje operativnega nadzora ter tveganje sistemov in jih je lažje vrednotiti kot poslovna tveganja. Le-ta namreč pokrivajo veliko širšo vrsto tveganj, s katerimi se bančne institucije spopadajo pri vsakodnevnem poslovanju. Poslovna tveganja namreč zajemajo pravna tveganja, tveganje davkov, tveganje dobrega imena, regulativna tveganja, tveganje konvertibilnosti valute, spremembe v kreditnem točkovanju ter tveganja katastrof. Svetovalci Coopers&Lybrand so oblikovali tabelo s podrobnejšo razdelitvijo vrst operativnih tveganj, ki jo prikazujem v Tabeli 8.

42

TABELA 8: RAZDELITEV TVEGANJ NA OPERATIVNA IN POSLOVNA TVEGANJA

Vir: Parsley (1996, 12). Klasifikacija škodnih dogodkov je lahko izvedena z vidika posameznega procesa ali pa z vidika sistema kot celote. Modeliranje vsebine z vidika posameznega procesa je lahko dokaj neučinkovito, saj imajo večje banke ponavadi tudi po več tisoč procesov, ki jih je treba proučiti in obdelati, to pa je dokaj nerealen cilj. Morda je lažji obraten pristop – to je izbira določenega števila tipičnih operativnih napak (v sodelovanju s strokovnjaki posameznih funkcionalnih enot banke), ki se v banki dogajajo, in proučitev, kako se odrazijo v procesih banke. Če se v določenem procesu pogostokrat dogajajo škodni dogodki iz operativnega tveganja, ki pa za banko nimajo resnejših finančnih posledic, se lahko klasifikacija teh škodnih dogodkov pusti za drugo ali kasnejšo fazo modeliranja vsebine baze podatkov. Povedano velja za manj kompleksne pristope (enostavni, standardizirani), kjer se bo podatke o operativnem tveganju zbiralo zgolj zaradi managerskih potreb po vzdrževanju ustreznega pregleda nad operativnim tveganjem v banki. Ti bodo verjetno najaktualnejši v prvih letih implementacije novega kapitalskega sporazuma. Pri uporabi kompleksnejših pristopov (t.j. Naprednih pristopov), kjer bodo podatki o izgubah in škodnih dogodkih služili tudi kot vhodni podatki v statistično-matematične modele izračunavanja in distribucije ekonomskega kapitala po poslovnih področjih, pa mora analitik sprejeti tudi odločitve glede stopnje

43

kompleksnosti podatkovnega modela. Banke morajo torej opredeliti operativno tveganje, ki je vsebovano v vseh vrstah njihovih produktov, dejavnosti, procesov in sistemov. Prepoznavanje in opredelitev tveganja sta izredno pomembna za nadaljnjo pripravo merjenja, spremljanja in obvladovanja operativnega tveganja ter nadzora nad njim. 4.3.1 Notranji dejavniki Notranji dejavniki, ki lahko povzročijo nastanek škodnih dogodkov iz operativnega tveganja so:

• zapletenost in večplastnost organiziranosti banke, • vrste in narava dejavnosti banke, • kakovost osebja, • organizacijske spremembe, • fluktuacija zaposlenih, • ipd.

Najpomembnejši vrsti operativnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in upravljanja podjetja. Tovrstne motnje lahko povzročijo finančno izgubo, ki lahko ima pojavno obliko napake, prevare oziroma neopravljanja nalog v predpisanih rokih, ali pa odraža interese banke na kakšen drug način. Povzročajo jo lahko njeni trgovci, uslužbenci, ki odobravajo posojila, ali drugi zaposleni, ki prekoračijo svoja pooblastila in svoje delo opravljajo na nemoralen ali drugače tvegan način (Borak 1998, 20).

4.3.2 Zunanji dejavniki Zunanji dejavniki pa so lahko:

• nihanja gospodarskih razmer, • spremembe v bančnem sektorju, • tehnološki napredek, • ipd.

Operativno tveganje pa lahko povzroči tudi zatajitev informacijskega sistema ali pa dogodki, kot so na velik požar ali druge naravne nesreče.

4.3.3 Oblikovanje podatkovne baze

Ustrezne baze podatkov so ključnega pomena pri razvijanju učinkovitega upravljanja z operativnim tveganjem. V svetu so banke šele na začetku sistematičnega zbiranja relevantnih podatkov o operativnem tveganju. Odgovor na vprašanje, zakaj je sploh potrebno začeti zbirati tovrstne podatke, tiči v zahtevah Basla II, ki bo začel veljati v začetku leta 2007:

44

a) banke morajo začeti sistematično slediti relevantne podatke o operativnem tveganju (Standardiziran pristop10),

b) izdelan morajo imeti transparenten proces za konsistentno identifikacijo škodnih

dogodkov v času, s katerim bodo oblikovale bazo podatkov ter identificirale tiste podatke o izgubah, ki so pomembni za institucijo (Napredni pristopi).

Oblikovanje baze podatkov zahteva definiranje in identificiranje vseh vrst operativnih tveganj, ki jim je banka izpostavljena. Pri tem je ključen pravilen pristop k identifikaciji omenjenih tveganj ter ustrezno poznavanje notranjega in zunanjega okolja banke, vzrokov in posledic škodnih dogodkov iz tveganj ter elementov, kot so ključni indikatorji tveganja, faktorji kontrole okolja itd. Uspešen razvoj okvira operativnega tveganja v splošnem zahteva tri korake. Vzpostavitev dosledne definicije vsake vrste operativnega tveganja, kateremu je banka izpostavljena, ter identifikacija podatkov, ki so v zvezi s posamezno vrsto tveganja pomembni za banko, je prav gotovo temeljni korak. Na tej podlagi lahko banka v drugem koraku razvije in implementira ustrezen mehanizem za zbiranje definiranih podatkov. Gre za zelo kompleksen proces, ki zahteva popolno podporo uprave banke in višjega managementa. Ko je ta zaključen, mehanizem pa vzpostavljen, čaka različne ravni vodstva še ena pomembna naloga, ki pogojuje učinkovito upravljanje z operativnim tveganjem – naučiti se tolmačiti izhodno informacijo ter jo hkrati prevesti v oceno stopnje posamezne vrste operativnega tveganja, ki mu je banka izpostavljena. Baza podatkov za operativno tveganje mora biti modelirana na nivoju posameznih transakcij, kar v osnovi pomeni na nivoju posameznih škodnih dogodkov. Modeliranje operativnega tveganja temelji na dveh procesih – frekvenci in resnosti škodnih dogodkov kot dvema ključnima elementoma potrebovanih nizov podatkov o škodi. Frekvenca kaže, kako pogosto se realizira posamezen dogodek, resnost pa se odraža pri vplivu na finančni rezultat banke. Kljub temu pa je za managerja bistvena informacija, kdaj in zakaj se je zgodil posamezen škodni dogodek. Banka se lahko namreč kaj nauči le iz proučevanja posameznega škodnega dogodka. Poleg tega je treba identificirati glavni vzrok izgube iz operativnega tveganja tudi zaradi izračuna deleža izgube, ki ga nosi posamezen škodni dogodek. Opredelitev vrst operativnih tveganj je prva stopnja pri zbiranju podatkov o vplivu operativnih tveganj na poslovni rezultat. Za uspešno opredelitev tveganj je treba upoštevati tako notranje (kot so zapletenost in organiziranosti banke, vrste in narava dejavnosti banke, kakovost osebja, organizacijske spremembe in fluktuacija zaposlenih) kot zunanje dejavnike (kot so nihanja gospodarskih razmer, spremembe v bančnem sektorju in tehnološki napredek), ki bi lahko škodljivo vplivali na doseganje ciljev, ki si jih je banka zastavila. Če torej želimo celovito upravljati z operativnimi tveganji, moramo razumeti celoten nadzor poslovanja okolja. Le-ta pa poleg podatkov o operativnih izgubah vključuje še faktorje nadzora poslovnega okolja in ključne kazalnike tveganja. Natančnost in temeljitost sta strateškega pomena pri oblikovanju podatkovne baze, zato lahko samo oblikovanje podatkovne baze traja tedne ali mesece, odvisno od velikosti in zapletenosti posameznih aktivnosti. Pri oblikovanju baze podatkov je pomembno, da pri tem sodelujejo tudi specialisti posameznih področij, ki se spoznajo na svoja področja in aktivnosti, in je zato 10 Pristopi za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje v novem kapitalskem sporazumu so opisani v poglavju 3.2 in so naslednji: Enostavni pristop, Standardiziran pristop in Napredni pristopi.

45

oblikovana baza učinkovitejša in uporabnejša. Operativna tveganja so namreč izredno širok pojem, ki obsega številna področja organizacije in analitik tveganj se ne more podrobno spoznati na prav vsa področja. Banke zbirajo velike količine podatkov različnih formatov iz številnih geografskih lokacij v njeno centralo. Pri zbiranju podatkov iz različnih virov se banka sooča z znatnim operativnim tveganjem. Le-tega lahko povzroči tudi odgovorna oseba za poročanje, če ustreznih podatkov namerno ali ponesreči ne pošlje v centralno bazo podatkov. To možnost predvidevajo tudi baselski dokumenti, kjer banka, ki ne bo sposobna dokazati visoke zanesljivosti pri zbiranju podatkov v centralno bazo podatkov, ne bo smela uporabljati višje razvitih pristopov za izračun kapitalske zahteve. Pri teh pristopih je zlasti razvoj ustreznega filtra podatkov iz operativnih tveganj ter posledičnega izračuna izgube, ki izhaja iz njih, najdražji. Takšni filtri za operativno tveganje se lahko od banke do banke sicer razlikujejo, vsi pa delujejo na principu vezne poti med sistemi/aplikacijami, zbirajoč vse podatke, ki se nanašajo na posamezno transakcijo (razveljavitev, sprememba, razlike med njenimi parametri v različnih aplikacijah itd.). Banka lahko nenazadnje ustvari tudi podatkovno skladišče, s pomočjo katerega kombinira razpoložljive vire podatkov in informacij, ki so pomembni za organizacijo, v enotno strukturo zaradi podpore analitičnim odločitvam na vseh nivojih organizacije. Podatkovno skladišče je tako pripomoček za pridobivanje pravočasnih informacij iz različnih aplikacij v vnaprej opredeljenih formatih. Cilj podatkovnega skladišča za operativno tveganje je s tega vidika nuditi podporo organizacijskemu sistemu odločanja, kar pomeni, da mora na enem mestu vsebovati različne vrste podatkov iz operativnega tveganja ter omogočiti katerokoli statistično-matematično analizo iz vseh možnih nivojev zbranih podatkov. Pomemben element podatkovnih skladišč je tako imenovani »meta podatek« ali podatek zaradi podatka, ki vsebuje njegov celovit profil, vključno z izvorom, morebitnim preoblikovanjem, zgoščenim povzetkom, obsegom, časovno dimenzijo ter ostalimi informacijami, ki bi bile v zvezi s podatkom lahko pomembne. Podatkovno skladišče igra pomembno vlogo zlasti v velikih mednarodnih organizacijah, kjer je lahko posamezna beseda izpostavljena različnim interpretacijam in s tem nesporazumom. Posamezen podatek iz operativnega tveganja je povezan z opisovalnimi polji, katerih namen je podati informacijo o nastanku izgube, o datumu plačila kazni ali zamudnih obresti, o odgovornosti posameznih oddelkov za škodo ipd. 4.4 MERJENJE OPERATIVNEGA TVEGANJA Naloga analitika je, izmeriti vpliv operativnih napak na poslovni izid finančne institucije. Večina bank, ki namerava meriti tveganja, je šele v začetni fazi snovanja, le maloštevilne imajo že izdelane formalne sisteme merjenja. Problem, s katerim se sreča organizacija, ko začne s projektom merjenja operativnih tveganj, je odsotnost oziroma pomanjkanje primerne pretekle podatkovne baze, ki se uporablja za projekcije. Premajhen vzorec podatkov pa onemogoča verodostojno statistično analizo. Nekoliko lažje je zbrati podatke o škodnih dogodkih z relativno majhnimi škodami, medtem ko ni lahko zbrati podatke o nepričakovanih izgubah. Eden od razlogov je, da se takšen dogodek še ni prej nikoli zgodil, ker se pojavlja zelo redko ali pa dogodek ni bil dokumentiran in zato podatkov ni. Včasih so stroški raziskav in reševanja problemov, ki so vzrok izgub, precejšnji. V nekaterih primerih lahko tudi presežejo direktne stroške operativnih izgub. Veliko bank zato meni, da

46

so, čeprav je na določenih področjih operativna tveganja mogoče izmeriti, stroški preučevanja in vzpostavljanja potrebnih metodologij preveliki, da bi se vrednotenje izplačalo. Postavlja se torej vprašanje, ali se splača opravljati vse potrebne analize za vrednotenje tveganj ali pa bi bilo bolje ta denar usmeriti v izobraževanje kadrov, da bi ti bolje razumeli problem tveganj. Vrednotenje operativnih tveganj je torej zelo zahtevno delo. Večina finančnih in nefinančnih podjetij se tega sploh ne loteva, ampak oblikujejo rezerve za njihovo pokritje bolj po občutku (Ramšak 1998, 47–48). Prepričanje, da operativnih tveganj ni mogoče vrednotiti, pa počasi izginja, saj se pojavljajo različni statistični in matematični modeli za merjenje tveganj. To pa je za začetek lep dosežek. Vendar pa je treba priznati, da so ti teoretični modeli precej zahtevni in bo preteklo še kar nekaj časa, da jih bodo banke množično uporabljale v praksi. Problemi se pojavijo že zaradi pomanjkanja zgodovinskih podatkov. Modeli temeljijo predvsem na statističnih izračunih, pri katerih za podlago potrebujemo relativno dolgo časovno vrsto podatkov, da so izračuni zanesljivi. Poleg tega pa ti modeli temeljijo na mnogih predpostavkah, ki vplivajo na zmanjšanje verodostojnosti in uporabnosti takšnih izračunov. Naslednji razlog pa so tudi stroški investicije. Banke povečini niso niti finančno niti tehnološko pripravljene za takšno merjenje operativnih tveganj. Poleg tega se trenutno bolj posvečajo izboljševanju kvalitete podatkov kot pa metodologiji merjenja. Obstaja torej precejšnje število metod za merjenje operativnih tveganj od preprostih pregledov do bolj podrobnih izračunov. Banke si morajo model merjenja izbrati v skladu s svojimi cilji in razpoložljivim znanjem, ki v banki obstaja. V nadaljevanju navajam nekaj možnih metod merjenja omenjenih tveganj:

• PODATKI O IZGUBI Gre za sistematično evidentiranje vseh izgub, ki so višje od določene meje in nastanejo kot posledica operativnih tveganj. Oblikovana baza podatkov je osnova za analizo vrst operativnih tveganj, ki obstajajo v podjetju, poročanje vodstvu in alokacijo kapitala za morebitne izgube iz tega naslova. Podatki o preteklih izgubah se uporabljajo tudi pri ugotavljanju učinkovitosti upravljanja operativnih tveganj.

• REVIZIJSKA OCENA

Lahko je zunanja ali notranja. Navadno vsebuje revizijsko mnenje ali oceno. Tovrstne ocene in druge revizijske pripombe so dragoceni vhodni podatki za merjenje operativnih tveganj, ki jih je s »prevodom« na lestvico od 1 do 5 mogoče spremeniti v kvantitativne podatke, čeprav omenjeni pristop po svoji naravi sodi med kvalitativne metode.

• OCENJEVALNE KARTICE Gre za vprašalnike s standardiziranimi vprašanji, ki se nanašajo na operativna tveganja. Na postavljena vprašanja odgovarja širši krog strokovnjakov, vodij in njihovih podrejenih, dobljene rezultate pa se v zbirni obliki pretvori v številčne vrednosti (z uporabo lestvice od 1 do 5). Tudi ta metoda je kvalitativna, čeprav je manj subjektivna od revizijske ocene, saj gre pri ocenjevalnih karticah za večje število mnenj.

• KAZALNIKI IZPOSTAVLJENOSTI

Ti predstavljajo metodo za merjenje izpostavljenosti operativnim tveganjem, ki upošteva velikost posameznih aktivnosti, ki so morebitni vir operativnih tveganj (razlika je med oddelkom, ki dnevno opravi tisoč transakcij, in oddelkom, ki jih

47

opravi milijon). Kazalnikov izpostavljenosti je več vrst, kot na primer: število osebja, skupni prihodki, število podružnic ipd.

• STATISTIČNA ANALIZA

Temelji na analiziranju in modeliranju podatkov o izgubah v preteklosti in drugih podatkov z uporabo standardnih statističnih tehnik, na primer verjetnostne porazdelitve za modeliranje pogostosti in jakosti izgub, ki nastanejo kot posledica operativnih tveganj.

• GLAVNI KAZALNIKI TVEGANJ

Gre za količnike, ki skušajo napovedati raven izpostavljenosti operativnim tveganjem. Opazovani dejavniki, ki rabijo kot morebiten vir operativnih tveganj, morajo biti redno revidirani, da odsevajo dejansko stanje oziroma vključujejo potencialne nove vire tveganj. Na podlagi preteklih podatkov na primer v določenem oddelku vedo, da se v primeru, ko je odsotnih več kot 10% zaposlenih, pojavijo zamude v delovnem procesu in posledično izgube na račun operativnih tveganj. Glavni kazalnik tveganja v tem primeru bi bilo število odsotnih delavcev glede na celotno osebje, podobni primeri so še število neuspešnih (neizvedenih, popravljenih) poslov, fluktuacija zaposlenih, frekvenca napak in podobno.

• LASTNA OCENA TVEGANJA

Strukturiran pristop, katerega namen je identifikacija in ocena tveganj posamezne delovne enote z namenom načrtovanja ukrepov, ki bi zmanjšali tveganja.

• METODA STROŠKOV

Omenjena metoda se je pogosteje uporabljala predvsem v preteklosti, sedaj pa novim ugotovitvam ne ustreza več. Včasih je prevladovalo prepričanje, da se vse operativne napake takoj izrazijo v povečanju stroškov. Zato so iz stroškov izločili vpliv strukturnih sprememb in izpeljali vrednost spremenljivosti stroškov, ki jim je služila za izražanje operativnih tveganj v obliki številke. Omenjeni način izračuna je precej preprost in podatki so takoj na voljo, vendar ne upošteva določenih vrst operativnih tveganj, ki se ne izražajo v povečanju stroškov (npr. zmanjšanje prihodkov...). Uporabnik tudi nima vpogleda v bolj podrobne podatke posameznega tveganja in metoda ne motivira zaposlenih ter ne vpliva na kulturo kontrole (Andersen 1998, 7).

• METODA SPREMENLJIVOSTI PRIHODKOV

Metoda spremenljivosti prihodkov upošteva definicijo, da so operativna tveganja vse tisto, kar ni tržno ali kreditno tveganje. Na tej podlagi lahko iz zgodovinskih podatkov o spremenljivosti prihodkov izločimo tržna in kreditno tveganje, ostanejo pa nam operativna tveganja. Prednost te metode je, da so nam podatki že na voljo. Pristop je izboljšava metode stroškov, saj zajema učinke prihodkov in stroškov. Toda zgodovinski podatki niso vedno najboljši vodiči za prihodnost, ker ne upoštevajo strukturnih sprememb, kot je uvedba evra, novi poslovni podvigi ipd. Izračun prav tako ne zajema oportunitetnih stroškov ali izgube dobrega imena podjetja. Tudi katastrofalnih tveganj ne, saj ponavadi tovrstna tveganja niso zajeta v zgodovinskih podatkih, metoda pa ne omogoča uporabe podatkov iz zunanjih virov. Rezultat zato omogoča omejen vpogled v podrobnosti tveganja, izpostavljenost in kontrolo ter le malo prispeva k večji motivaciji za zmanjšanje izgub ali za izboljšanje kulture kontrole. Čeprav je metoda naprednejša od stroškovne metode, sama po sebi še vedno ni dovolj ustrezna za učinkovito upravljanje s tveganji (Andersen, 1998, str. 8).

48

• METODA OD SPODAJ NAVZGOR Ta pristop predstavlja podrobno analizo posameznih poslovnih procesov, ustrezno kontrolo in identifikacijo ter vrednotenje posameznih tveganj. Ob uporabi drevesa odločanja je vrednost operativnih tveganj izpeljana na naslednji način:

WOT = WMI * PŠD * PK WOT - vrednost operativnih tveganj WMI - vrednost možne izgube PŠD - verjetnost, da škodni dogodek nastopi PK - verjetnost, da kontrola ne prepreči izgube

Vrednost in verjetnosti lahko izpeljemo neposredno iz managerskih poročil ali iz metode točkovanja. Za določanje možne izgube in verjetnosti je potrebno veliko časa, natančnosti ter previdnosti. Omenjena metoda omogoča ocenitev in izboljšanje kontrole ter informacij tudi za managerje ter poznavanje in zavedanje o vzrokih operativnih izgub, poleg tega motivira zaposlene k spremembi metod in obnašanja, da bi zmanjšali operativna tveganja (Andersen, 1998, str. 10).

Merjenje bo učinkovito, če bodo banke uporabljale kombinirano vse zgoraj navedene pristope merjenja tveganj.

4.5 USMERITVE, PROCESI, POSTOPKI ZA OBVLADOVANJE IN ZMANJŠANJE OPERATIVNEGA TVEGANJA

Baselski komite je v novem kapitalskem sporazumu predlagal vzpostavitev minimalne kapitalske zahteve za operativno tveganje. Odgovor finančne industrije je bil na začetku dokaj negativen. Glavni poudarek pripomb je temeljil na nezadovoljstvu, da predlog ne upošteva številnih načinov, s katerimi banke že skušajo minimizirati operativno tveganje, kot je na primer nakup zavarovalne police in podobno. V razvitih državah so namreč zavarovalnice v svoji ponudbi razvile celo vrsto produktov, ki vključujejo zavarovanje operativnega tveganja. Obvladovanje operativnega tveganja s predpisovanjem kapitalskih zahtev brez upoštevanja alternativnih možnosti zavarovanja bi lahko občutno zavrlo razvoj tovrstnih zavarovalnih produktov. Finančna industrija je bila proti takšnemu pristopu že zato, ker baselska definicija operativnega tveganja zaobjema zelo različne vrste tovrstnega tveganja, izmed katerih so ene bolj in druge manj primerne za zavarovanje. Zato se pojavlja vprašanje, ali so banke sposobne same obvladovati svoja operativna tveganja preko specializiranih zavarovalniških produktov, ali pa naj se v proces obvladovanja teh tveganj vmešajo regulatorji s predpisovanjem minimalnih kapitalskih zahtev. Finančna institucija se mora odločiti, katera tveganja naj zavaruje z določenim prijemom. Da bi bila odločitev pravilna, je treba identificirana in izmerjena tveganja analizirati. Podjetje mora vedeti, kakšna je verjetnost, da izguba nastane, ter kolikšen je njen vpliv na poslovanje podjetja. Pri tem ni splošno sprejetega pristopa, ki naj bi ga podjetje uporabljalo. Ena od možnosti je, da se posameznemu škodnemu dogodku določi stopnja tveganja, ki je odvisna od razsežnosti dogodka in verjetnosti, da omenjeni dogodek nastane. Poznamo zelo visoko, visoko, srednjo in nizko stopnjo tveganja.

49

Slika 3 prikazuje različne pristope, ki jih lahko uporabi banka glede na verjetnost nastanka in velikost škodnega dogodka, in sicer:

• v primeru, da je verjetnost nastanka škodnega dogodka relativno velika, ima pa relativno majhen finančni vpliv, naj banka poostri kontrolo,

• prevzame tveganja in sprejme stroške tveganja kot del poslovnih stroškov, če je verjetnost nastanka škodnega dogodka relativno majhna, prav tako pa je relativno majhen tudi finančni vpliv,

• prenese tveganje s pomočjo zavarovanja ali na drug način, ko je verjetnost nastanka škodnega dogodka relativno majhna, ima pa relativno velik finančni vpliv,

• zmanjša njen obseg poslovanja ali pa se celo umakne iz poslovne dejavnosti, saj so stroški previsoki, poleg tega pa obstaja relativno velika verjetnost, da pride do škodnega dogodka.

SLIKA 3: KLJUČNE ODLOČITVE PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ

Vir: Andersen 1998, 119. Čeprav lahko banka svoja tveganja najbolje oceni sama ter zanje razvije primerne programe upravljanja s tveganji, pa za oblikovanje zadostnih rezerv za pokritje operativnih izgub skrbijo tudi regulatorji z določanjem kapitalskih zahtev. Regulator ni zaskrbljen zaradi nerednih denarnih tokov ali manjših operativnih izgub v bankah, pač pa zaradi tistih operativnih izgub, ki lahko vodijo v propad banke ter povzročijo težave še pri ostalih bankah. Banke namreč bistveno prispevajo k razvoju narodnega gospodarstva zaradi svoje vloge prenosa denarnih sredstev od suficitnih k deficitnim celicam, pomembne pa so tudi zaradi posredovanja plačilnega prometa. Medsebojna povezanost preko plačilnih in klirinških sistemov jih dela občutljive na dogodke v drugih bankah in povečuje sistemsko tveganje. Ker je slednje tveganje izzvano od zunaj, ni vključeno v baselsko definicijo operativnega tveganja. Kljub temu pa je sistemsko tveganje eden izmed splošnih razlogov za kontrolo s strani nadzornikov, za oblikovanje določene ravni kapitala ter nenazadnje tudi za uvedbo jamstva za vloge vlagateljev. Namreč, tudi če banka s svojim propadom ne ogrozi drugih bank, lahko zmanjša zaupanje javnosti v finančni sistem države in učinkovito regulacijo bank. Pogledi bank in regulatorjev glede obsega kapitala, ki naj bo namenjen za pokrivanje operativnega tveganja, se zelo razlikujejo. Izkušnje o tem, da banke zaradi obstoja jamstva za

50

vloge rade sprejemajo večja tveganja ter da načeloma spregledajo zunanje dejavnike sistemskega tveganja, vodijo do spoznanja, da banke brez ustrezne regulative ne bodo oblikovale dovolj kapitala za učinkovito pokrivanje tveganj. Razlogov za to je več. Vlagatelji, na primer, se zaradi dejstva, da so njihove vloge zajamčene vsaj do višine jamstva za vloge, počutijo varnejše. Ker zato načeloma dovolijo bankam uporabo tudi bolj tveganih strategij pri poslovanju v zameno za višje obrestne mere, je očitno, da do poslovanja bank niso kritični tako kot regulatorji. Na drugi strani pa lahko management banke, v želji po doseganju večjega dobička in s tem lastnih koristi, namerno povečuje tveganje. Posledica teh in še nekaterih drugih razlogov je bila odločitev Baselskega Komiteja, da vključijo principe nadzora nad operativnim tveganjem v novi kapitalski sporazum in s tem bankam v zdravi meri omejijo svobodno upravljanje z njim. Razloge, zakaj operativno tveganje ni bilo že prej regulirano s kapitalskimi zahtevami, je treba iskati v dosedanji odsotnosti tehnik za merjenje operativnega tveganja in seveda tudi v premajhnem zavedanju bančnega managementa o nevarnosti različnih vrst operativnih tveganj. Nova vrsta kapitalskih zahtev torej predstavlja poskus boljšega upravljanja z operativnimi tveganji v banki ter uveljavitve minimalnega praga varnega poslovanja bank tudi z vidika širokega spektra te vrste tveganj. Banka mora najprej identificirati in določiti vrednost posameznih tveganj, nato pa izbrati pravilen način pristopa k upravljanju le-teh. Možnosti kritja operativnih tveganj so relativno omejene, večina organizacij pa uporablja naslednje možnosti:

• zmanjšanje tveganja s poostritvijo operativnega nadzora, • zavarovanje pri zavarovalnicah in/ali • alociranje (razporeditev) kapitala za pokritje.

Opredelitve operativnih tveganj pri baselski definiciji in tudi pri razvoju zavarovalnih polic temeljijo na vzroku in posledici posamezne vrste tveganja. Operativna tveganja lahko pred dokončno odločitvijo o tem, katere vrste se lahko krijejo s pomočjo kapitala in katere z zavarovanjem, razdelimo glede na statistično pričakovanje dogodka ter velikost izgube, kar ponazarja tudi spodnja slika 4. Majhne, a zelo pogoste izgube, ki se zaradi napak zaposlenih ali še nestabilnih aplikacij dogajajo vsak dan, se običajno krijejo iz postavk operativnih stroškov. Te izgube so predvidljive, banke pa se jim zaradi svoje narave poslovanja zelo težko izognejo. Drugače je z izgubami, ki sicer nastajajo manj pogosto, a spadajo v kategorijo srednjih in visokih izgub. Ker niso popolnoma predvidljive in so za banko veliko bolj resnega značaja, je nujno, da se pred njimi zavarujejo s pomočjo kapitala ali primernih zavarovalnih polic. Končno so tu tudi redke, a izjemno visoke izgube iz naslova operativnega tveganja, ki nastanejo kot posledica naravnih katastrof ali podobnih dogodkov. Le-ti predstavljajo spodnji del porazdelitvene krivulje, za natančnejšo oceno tovrstne izgube pa je treba zbrati podatke večjega števila bank.

51

SLIKA 4: KRIVULJA STATISTIČNE PORAZDELITVE IZGUBE

Vir: Working paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk (2001, 17). 4.5.1 Zmanjšanje tveganja Zmanjševanje tveganj je najpogosteje uporabljen pristop, ki ni finančne narave, ima pa finančni vpliv. Veliko bank ima managerje za operativna tveganja, ki delujejo znotraj poslovnih področij, da bi zmanjšali omenjena tveganja (Cruz 2002, 233). Med pomembne ukrepe za zmanjševanje izpostavljenosti operativnim tveganjem sodijo natančen opis delovnih postopkov, preverjanje upoštevanja formalnih postopkov v praksi, testiranje novo vpeljanih sistemov ali njihovih višjih verzij, stalno izobraževanje in usposabljanje, pravila o varovanju gradiv zaupne narave in notranjih informacij, ustrezna razdelitev in stroga ločitev delovnih nalog, navodilo o distribuciji dokumentov, omejen dostop do baz podatkov ali do določenih sistemov, fizično varovanje prostorov, pravilnik o vedenju zaposlenih, obstoj ustrezno opremljene in delujoče rezervne lokacije in drugi ukrepi (Mohorič 2002, 34). Ključne točke dobrega nadzora operativnih tveganj, ki se jih mora zavedati vsaka organizacija in so osnova za omejevanje operativnih tveganj, so (Ramšak 1998, 48):

• višji management mora imeti interes in pregled nad celotnim bančnim poslovanjem, • potrebna je dokumentirana politika in natančno določeni postopki, omejitve, kreditne

kontrole in zahteve poročanja, • neodvisnost funkcij upravljanja kreditnega in tržnih tveganj, • naložbe v ustrezno kvalificirane kadre, • notranja kontrola aktivnosti za zagotavljanje uresničevanja sprejetih politik,

postopkov in omejitev ter • integrirani sistemi, sorazmerni velikosti, področju in kompleksnosti bančnih

aktivnosti.

52

4.5.2 Zavarovanja Zavarovanje se v bankah že uporablja, toda do sedaj je igralo pri kritju operativnih tveganj omejeno vlogo. Razlogov za to je kar nekaj. Eden od njih je, da so tradicionalne zavarovalne police, ki jih ponujajo zavarovalnice, neustrezne, saj se nanašajo le na določena in precej omejena področja operativnih tveganj. Zavarovalniški trg je zelo razdrobljen in zato police in področja delovanja niso enotna. Tradicionalna zavarovanja ne pokrivajo zelo obsežne narave operativnih tveganj, tako da večina od njih ni pokrita z zavarovanji, ki jih običajno sklenejo banke. Drugi razlog je, da si lahko zavarovalnica v primeru katastrofalnega dogodka vzame določen čas, da izplača banki denar, tudi če ima banka zavarovanje in se izguba nedvoumno krije iz zavarovalne police. Tako lahko zavarovalnica predstavlja kreditno tveganje, saj je možno, da ne bo poravnala obveznosti. Tudi če do te situacije ne pride, pa se lahko plačilo precej zavleče zaradi pravnih postopkov. V primeru katastrofalnega dogodka torej zavarovalnica mogoče dejansko sploh ne bo varovala institucije. Tretji razlog pa je, da določanje cene tveganja ni jasno opredeljeno, kar pa je za zavarovalnice precej občutljivo področje. V zadnjih letih so se precej zvišale premije, razširjenost izključitvenih klavzul je zmanjšala obseg razpoložljive zaščite, izplačila so počasna in ne pokrijejo vseh stroškov izgubljenega poslovanja, poleg tega so zavarovalnice začele vztrajati pri zavarovalniških revizijah. Podjetja so torej prisiljena poiskati druge načine kritja teh tveganj (Cruz 2002, 233). Toda tudi na tem področju se že kažejo spremembe. Tako je v tujini že mogoče uporabiti inovativne zavarovalne police s takojšnjim ali določenim izplačilom zavarovalnine in na ta način prenesti iz banke tveganje redkih, a hudih izgub, ki so lahko posledica napak ali opustitev v poslovanju, fizične izgube vrednostnih papirjev, goljufij lastnih uslužbencev ali tretjih oseb in naravnih katastrof. Kljub vedno hitrejšemu razvoju zavarovalniškega trga in dejstvu, da zavarovanje že sedaj predstavlja učinkovit in ekonomičen način kritja velikega dela operativnih izgub, pa zavarovanje verjetno nikoli ne bo popolnoma krilo vseh izgub iz naslova operativnih tveganj. Zavarovalni produkti, ki pokrivajo operativna tveganja, so v zadnjih letih doživeli velik razvoj, kar je vidno tudi iz slike 5. Že tradicionalno se posamezna zavarovanja nanašajo na posamezne vrste kategorij operativnega tveganja. Trenutno so v bančnem svetu najpopularnejše naslednje zavarovalne police:

• zavarovanje proti goljufiji11 zagotavlja pokritje izgub iz naslova nepoštenih dejanj zaposlenih, kot so prevare in poneverbe,

• zavarovanje proti računalniški zlorabi zagotavlja pokritje izgub iz naslova računalniških virusov, težav pri prenosu podatkov ipd.,

• poslovno odškodninsko zavarovanje12 je namenjeno pokrivanju izgub iz naslova obveznosti do komitentov zaradi malomarnosti ali neprofesionalnosti zaposlenih (napačni nasveti vplivnim komitentom o investicijah ipd.),

• zavarovanje obveznosti vodstvenega kadra13, ki izhajajo iz tožb zaradi njihovih poslovnih potez,

• zavarovanje obveznosti uslužbencev, • zavarovanje nefinančne lastnine, kot so na primer zgradbe in poslovne stavbe,

11 Fidelity/Bankers Blanket Bond 12 Professional Indemnity 13 Directors and Officers Liability

53

• zavarovanje proti nepooblaščenem trgovanju, ki je relativno nov zavarovalniški produkt, posledica dogodkov v Baringsu pred nekaj leti,

• splošna zavarovanja, namenjena pokrivanju ostalih izgub. SLIKA 5: RAZVOJ ZAVAROVANJA ZA OPERATIVNO TVEGANJE

Vir: Mackay (2001, 9). Banka lahko sprejme odločitev o nakupu zavarovalne police, ter se na ta način izogne izpolnjevanju kapitalskih zahtev, če je nadomeščanje kapitala z zavarovanjem dovoljeno. Zavarovalne pogodbe so oblikovane na številne načine, zato lahko igrajo vlogo nadomestka kapitala. Novi kapitalski sporazum bo pri operativnih tveganjih dopuščal tudi zavarovanje ter s tem ustrezno manjšo stopnjo regulatornega kapitala, kljub temu pa bo nadomeščanje kapitala z zavarovanjem dovoljeno le v zelo omejenem obsegu. Baselski komite je izrazil svoje stališče glede zavarovanja in sicer, da je le-to manj kvalitetno kritje operativnega tveganja v primerjavi z regulatornim kapitalom. Razlogi za nadomeščanje kapitala z zavarovanjem v omejenem obsegu:

Tveganje neizpolnitve nasprotne strani

Z nakupom zavarovalne police se banka izpostavi tveganju neizpolnitve pogodbe z nasprotne strani. Zavarovalnica zaradi določenega vzroka mogoče (npr. zaradi stečaja) ob nastopu škodnega dogodka ne bo sposobna izplačati pogodbene vsote. Zgodi se torej lahko, da banka prenese operativna tveganja na zavarovalnico, ki je slabše kapitalizirana od banke same. V teh razmerah se tveganje stečaja banke in s tem sistemsko tveganje povečata, saj se v banki na račun takšnega (slabega) zavarovanja že prej zmanjša stopnja regulatornega kapitala. Verjetnost za takšen dogodek je – gledano z vidika mednarodne številčnosti zavarovalnic – kar velika, saj lahko banka zaradi izogibanja izpolnitvam kapitalskih zahtev in stroškom nasploh izbere

54

dvomljivo zavarovalnico z nizkimi premijami. Kljub temu pa to ne sme biti razlog, da v določeni meri regulatornega kapitala za operativno tveganje ne bi nadomestilo zavarovanje. Potrebno je torej predpisati minimalne kvalifikacijske zahteve (pridobitev ustreznega ratinga, obvezno pozavarovanje…), ki jih bo zavarovalnica morala izpolnjevati za pridobitev zavarovanja določene vrste operativnega tveganja pri banki.

Naslednja težava je lahko v tem, da zavarovalnica ne želi podaljšati zavarovanja za novo obdobje, ker oceni, da je verjetnost škodnega dogodka prevelika oziroma bi lahko pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz zavarovalne police sama zašla v težave. Banka lahko v primeru nezmožnosti takojšnje prilagoditve kapitalskim zahtevam ostane določeno obdobje brez ustreznega kritja operativnega tveganja. Regulativa se lahko s to pomanjkljivostjo spopade s predpisom pravil o dolžini zavarovalnih obdobij ter s pogoji o prekinitvi podaljšanja pogodbe14.

Hitrost plačila s strani zavarovalnice

Ob nastopu škodnega dogodka je hitrost plačila za prizadeto banko zelo pomembna, zato je pri oblikovanju pravil novega kapitalskega sporazuma ta točka predmet številnih diskusij. Zamudam pri plačilu se je namreč skorajda nemogoče izogniti, to pa zavarovanju (v nasprotju s kapitalom) ne prinaša dodatnih točk. Samo kapital je namreč tisti, ki je banki stalno na razpolago za pokrivanje tveganj. Rešitev te pomanjkljivosti je lahko, da se kot možen nadomestek kapitalu upoštevajo samo zavarovalne police z določilom o prioritetnem izplačilu. Banka je na ta način ob nastopu škodnega dogodka upravičena do takojšnjega plačila s strani zavarovalnice. Ker pa so v praksi tovrstnih ugodnih zavarovanj deležne samo največje banke, omenjeni pristop zelo omejuje uporabo zavarovanja z namenom nadomeščanja regulatornega kapitala ter manjše banke postavlja v neenakopraven položaj.

Predlagana rešitev slednje težave je, da znesek zavarovanja ne sme biti samodejno 100-odstotni nadomestek regulatornega kapitala, temveč se naj razmerje možne nadomestitve določa nižje oziroma se naj stopnja nadomestila prilagaja posamezni situaciji pri posamezni banki. Pri tem pristopu se regulator sreča s pomanjkanjem vseh bistvenih podatkov, ki mu lahko pomagajo oceniti nadomestitveno razmerje, zato je ta rešitev postavljena pod vprašaj.

Moralni hazard

Baselski komite je pri obravnavani problematiki izrazil tudi skrb, da bo dopustitev zavarovanja operativnega tveganja vodilo v tako imenovani moralni hazard ter s tem v povečevanje operativnega tveganja v bankah in družbi. Kljub najverjetnejši pravilnosti takšne predpostavke pa je moralni hazard vendarle neločljivo povezan z večino vrst zavarovanja in kot tak predmet natančnega ovrednotenja v zavarovalnicah. Če namreč zavarovalnica upošteva moralni hazard pri svojem produktu ter ga kljub temu prodaja bankam po ceni, ki je konkurenčna njihovim internim stroškom oblikovanja regulatornega kapitala, potem takšno zavarovanje kljub moralnemu

14 Standardna časovna dolžina zavarovalne pogodbe je 12 mesecev z odpovednim rokom 30 dni. Vendar se

pogostokrat dogaja, da se banke pogajajo za daljša obdobja.

55

hazardu ne bo povečevalo stroška tveganja. Zavarovalnica se seveda lahko zmoti pri vrednotenju moralnega hazarda. Vendar ob predpostavki, da so njeni strokovnjaki na zavarovalniškem področju bolj usposobljeni kot bančni regulatorji ter da največjo ceno napake plača zavarovalnica sama, potem pri regulatorjih ni razloga za dvom o odločitvah zavarovalniških strokovnjakov. Zavarovanje nekaterih vrst operativnega tveganja je zelo priporočljivo, če že ne obvezno, tako v Evropi, kot tudi v ZDA. Sem spadajo razna zavarovanja proti goljufijam zaposlenih, požarna zavarovanja opreme in podobno.

Zavarovanje operativnih tveganj pa lahko bančnim institucijam prinese tudi številne koristi in sicer:

Razpršitev tveganja

Zavarovanje zaradi svoje vloge porazdelitve posledic tveganja na več institucij nedvomno vodi k blažitvi posledic operativnega tveganja in s tem k zmanjšanju finančne izgube. Če mora samo banka nositi breme vseh operativnih tveganj, lahko določenih škodnih dogodkov nekoč ne bo mogla več pokrivati le s svojim kapitalom. Banka namreč lahko kljub upoštevanju kapitalske ustreznosti zelo težko zbere dovolj kapitala za pokritje izgub zlasti iz spodnjega dela krivulje statistične porazdelitve izgube. Ker so takšne izgube tudi najverjetnejši razlog za propad banke, regulatorji ne bi smeli zanemarjati vloge zavarovanja kot alternativne rešitve varnega poslovanja bank.

Zbiranje podatkov in strokovno znanje

Upravljanje z operativnim tveganjem ter zavarovanje operativnega tveganja je marsikje šele na začetni stopnji razvoja, kar velja tudi za regulatorje. Pri nadaljnjem razvoju morajo tako regulatorji kot tudi banke izkoristiti že pridobljeno strokovno znanje zavarovalnic. Prav tako pa morajo tudi zavarovalnice pri oblikovanju zavarovalnih produktov zbrati čim več relevantnih podatkov o dejanskem bančnem upravljanju z operativnim tveganjem. Zavarovalnice bodo tako zelo zainteresirano spremljale dogajanje v bankah, kar bo prek izmenjave podatkov v končni fazi koristno tudi za regulatorje. Višina zavarovalnih premij je, denimo, lahko eden izmed pomembnih pokazateljev dejanske stopnje operativnega tveganja v bankah. Regulatorji imajo z vidika vzpodbujanja ali omejevanja uporabe zavarovanja operativnega tveganja vsekakor nezanemarljiv vpliv na način, s katerim bo zavarovalna industrija pripomogla k učinkovitejšemu upravljanju operativnega tveganja v bankah.

V kvantitativni študiji učinkov, ki jo je izvedel Baselski komite je bilo ugotovljeno, da zavarovanje v praksi ne pokriva večine operativnih izgub, ki so jih realizirale banke. Samo 2,4 % manjših izgub, ki so jih razkrile banke, je bilo v celoti pokritih z zavarovanjem. Odstotek je bil nekoliko višji za večje izgube, vendar je ostal pod 10 %. Po vrstah škodnih dogodkov, pokritih z zavarovanjem, ki so bili za namen študije natančno opredeljeni, je največje pokritje dosegalo področje Varnosti pri delu in delovnih postopkov (33,7 %) in področje Poškodovanje osnovnih sredstev (20,1 %). Vendar so tudi pri izvajanju tega dela študije naleteli na številne konceptualne težave, ki so onemogočale sprejetje trdnih izhodišč glede zavarovanja operativnega tveganja. Na primer: sodelovalo je 30 bank iz 11 držav s

56

podatki iz razpona treh let. To pomeni, da morda niso bili zajeti tisti škodni dogodki, ki predstavljajo redke, vendar visoke izgube. Tudi število škodnih dogodkov, ki so jih poročale posamezne banke, je nenavadno variiralo. Tako je nekaj posameznih bank poročalo od 0 do 3,5 škodnih dogodkov, pet bank je poročalo od 0 do 50 škodnih dogodkov, šest bank pa je poročalo od 2 do 4 škodne dogodke. Pomanjkljivosti študije so se kazale tudi v primerih poročanja o nobenem škodnem dogodku, ki bi bil sploh pokrit z zavarovanjem. Še danes ni namreč jasno, ali je to pomenilo, da dejansko noben škodni dogodek ni bil pokrit zavarovanjem, ali pa da banke niso imele podatkov o škodnih dogodkih. Nekateri strokovnjaki menijo, da bi morali glede na ugotovljene pomanjkljivosti temeljito izboljšati organizacijo zbiranja podatkov, preden bi lahko korektno ocenili kakršno koli višino kapitalske ustreznosti. V praksi prvi steber novega kapitalskega sporazuma ne bo dopuščal veliko manevrskega prostora za uporabo zavarovanja. Na prvi pogled se sicer zdi, da se principi Naprednega pristopa ne skladajo z zgornjo trditvijo, vendar je ta pristop zaradi kompleksnosti namenjen le najnaprednejšim, največjim in najbolj sofisticiranim bankam. Prva dva pristopa, ki bosta uporabljana v večini bank, temeljita na vnaprej določenem odstotku bruto dohodka. Pri njiju ne bo mogoče na noben način razlikovati med bankami z bolj razvitimi ter bankami z manj razvitimi programi obvladovanja operativnega tveganja, kakor tudi ne med bankami, ki uporabljajo zavarovanje ter bankami, ki še niso razvile sistema minimiziranja operativnega tveganja. Večje banke bodo zato imele večje koristi od zavarovanja kot manjše banke, saj imajo veliko lažji (če ne tudi edini) dostop do zelo dragih paketnih zavarovanj. Prav tako so večje banke v boljšem položaju pri reševanju svojih likvidnostnih težav ali težav zaradi zamud pri plačilu s strani zavarovalnice, saj lahko pridobijo sredstva preko ostalih poslov. Tudi vrednotenje zavarovalne police kot nadomestka za regulativni kapital je s pomočjo Naprednega pristopa mnogo bolj natančno. Škodni dogodek , ki bi bil za majhno banko usoden, je morda za veliko zavarovalnico manjšega pomena. Obvladovanje operativnega tveganja se lahko v mnogih bankah izboljša, vendar je nerealno pričakovati, da se bo večina bank na tem področju v kratkem času razvila tako dobro, da jim bo dovoljeno uporabljati Napredni pristop in s tem možnost nadomeščanja regulatornega kapitala z zavarovanjem. To zlasti velja za manjše banke, kar pomeni, da bo s tem zagotovo zmanjšan interes za nakup zavarovanja kot ene izmed možnosti izboljšanja upravljanja z operativnim tveganjem. 4.5.3 Alokacija kapitala Alokacija kapitala pa velja za najdražji način zavarovanja banke proti nestanovitnosti dobička. Kapital za pokrivanje tveganja mora biti investiran v likviden kapital in ne more biti v uporabi. Na ta način v notranjosti zadržano tveganje lahko omeji podjetniški kapital in tako zmanjša dobiček. Toda kljub temu je lahko alokacija zelo učinkovita, če se jo uporablja v skladu z rezultati učinkovitega merjenja. Alokacija kapitala torej zahteva zanesljiv kvantitativni model merjenja za organizacijo. Kapital mora biti ocenjen na podlagi zelo objektivne osnove ob uporabi brezhibnih statističnih in matematičnih tehnik (Cruz 2002, 233). Glede na politiko tveganja in rezultate merjenja se izvrši alokacija kapitala, in sicer se najprej določi višina kapitala, ki je namenjena pokrivanju različnih vrst tveganj, nato pa se znotraj teh vrst tveganj alocira še med posamezne oddelke. Da banka lahko zagotavlja ustrezno alokacijo

57

kapitala po vrstah tveganj, je treba neprestano preverjati, ali je ta razdelitev kapitala ustrezna glede na donosnost in tveganost poslov, ki jih ponuja banka. Enostavni pristop ne dopušča niti prilagajanja kapitalske zahteve posamezni banki niti spodbude za banke, da bi regulatorni kapital nadomeščale z zavarovanjem. Drugi pristop je namenjen bankam, ki so razvile učinkovit sistem merjenja, upravljanja in vrednotenja operativnega tveganja. Kljub temu pa ne dovoljuje nadomeščanja regulatornega kapitala z zavarovanjem. Pri tretjem pristopu lahko banka del regulatornega kapitala nadomesti z nakupom zavarovalne police, ki pa bo morala ustrezati kriterijem regulative. Poudariti je potrebno, da kriteriji, kot so rok plačila, verjetnost pokritja, časovna dolžina pogodbenega razmerja, razni pogoji za zavarovalnico ipd., še niso dokončno izoblikovani. 4.5.4 Sistem notranjega nadzora Naloga učinkovitega poslovodenja je vzpostavitev notranjega kontrolnega sistema, preko katerega banka zmanjšuje tveganja. Kontroliranje poslovanja ne pomeni zgolj definiranje procesov in določitev kontrolnih točk v njih, ampak je potrebno vseskozi zasledovati cilj zagotavljanja učinkovitega in varnega poslovanja. Notranje kontrole v bankah so celota pravil o organiziranju in izvajanju, ki urejajo in zagotavljajo uspešno in učinkovito poslovanje banke, zato so notranje kontrole pomembna oblika tako notranjega kot zunanjega revidiranja (Kerec 2000, 25). Vzpostavitev formalnega okvira pisne politike in postopkov je temelj sistema upravljanja s tveganji, kljub temu pa mora banka vzpodbujati močno kulturo kontrole kot podporo transparentnemu upravljanju s tveganji. Tako uprava banke, kot tudi višji management sta odgovorna za vzpostavitev močne interne kulture kontrole kot integralnega dela redne poslovne aktivnosti banke. Samo tovrstna kontrola omogoča hitre reakcije na spremembe pogojev poslovanja ter izognitev nepotrebnim stroškom. Učinkovit sistem internih kontrol zahteva ustrezno razdelitev dolžnosti med zaposlene. Pri dodeljevanju le-teh posameznikom pa je potrebno paziti, da slednje ne vodi v konflikt interesov. Posledice takšne razdelitve dolžnosti so lahko prikrivanje izgub, napak ter izvajanje neprimernih ukrepov. Zaradi tega mora banka potencialne konflikte interesov pravočasno identificirati, minimizirati in izpostaviti skrbnemu in neodvisnemu spremljanju ter pregledovanju. Poleg pravilne razdelitve dolžnosti, mora banka zagotoviti tudi, da je tudi ostale interne aktivnosti mogoče kontrolirati z vidika operativnih tveganj. Na primer:

• tesno spremljanje upoštevanja postavljenih limitov oz. meja pri posameznih tveganjih, • vzdrževanje varovalnih mehanizmov pri dostopu in uporabi bančnih sredstev in

podatkov, • zagotavljanje ustreznega strokovnega znanja in usposabljanja zaposlenih, • identificiranje poslovnih področij in produktov katerih prihodek presega vse razumna

pričakovanja (na primer: trgovalne aktivnosti z domnevno nizkim tveganjem in nizko maržo generirajo izredno visoke prihodke zaradi pomanjkanja kontrole trgovčevih aktivnosti),

• redna verifikacija in usklajevanje transakcij in računov.

58

Operativno tveganje je lahko bolj izrazito pri novih aktivnostih ali novih produktih (zlasti, če ti niso skladni s temeljno bančno strategijo), pri vstopu na nepoznane trge, poslovanju na, od sedeža banke, geografsko dislociranih področjih. Poleg tega v večini primerov banke niso sposobne zagotoviti, da bo infrastruktura kontrolne funkcije upravljanja s tveganjem dohajala rast same poslovne aktivnosti. Banke so v zadnjih letih ravno zaradi zgornjih razlogov zabeležile številne visoke izgube. Zato je dolžnost vsake banke, da zagotovi posebno pozornost internim kontrolam tam, kjer omenjena problematika obstaja.

59

5 SKLEP Operativno tveganje je tveganje, ki v zadnjem obdobju pridobiva na pomenu, z njegovo problematiko pa se ukvarja večina institucij s področja bančne zakonodaje in banke same. Razvoj visoko razvite tehnologije, internetnega poslovanja, številne združitve in prevzemi, izredno povečanje obsega storitev in produktov, prenos številnih poslovnih funkcij na zunanje poslovne partnerje (outsourcing) ter povečana uporaba finančnih tehnik, ki na eni strani zmanjšujejo kreditno in tržno tveganje, na drugi strani pa povečujejo operativno tveganje, nakazuje, da je treba dati operativnemu tveganju večji pomen, kot ga je bil deležen doslej. V bankah je zato potrebno zagotoviti transparentno upravljanje z operativnim tveganjem, interno ocenjevanje omenjenega tveganja ter ustrezno alokacijo regulatornega kapitala. V mnogih bankah tovrstni razvojni in prenovitveni procesi že potekajo. Prvotni kapitalski sporazum je imel v bančnem svetu zelo velik uspeh, saj je postavil mednarodne standarde kapitalske ustreznosti. Vprašanje je, ali bo nov kapitalski sporazum dosegel podobno. Ta je namreč bolj zapleten in zahteva od bank in nadzornikov veliko več. Že zdaj je jasno, da njegova uveljavitev vsaj z vidika operativnega tveganja ne bo enotna na mednarodni ravni. Ameriški nadzorniki, na primer, so izrazili namero, da ga bodo v tem delu omejili samo na mednarodno aktivne banke, kar pomeni, da bo na tisoče lokalnih bank izključenih. Drugače je v Evropski uniji, kjer so nedavno izjavili, da bodo morale zahteve za operativno tveganje v osnovi izpolnjevati vse banke, čeprav bo večina izmed njih uporabljala (samo) Standardizirani pristop. Manjše in manj kompleksne banke bodo najverjetneje uporabljale obe enostavnejši metodi (Basic Indicator in Standardized Approach), medtem ko se bodo velike mednarodno aktivne banke posluževale naprednejših metod za merjenje operativnega tveganja (Advanced Measurement Approaches). Novi sporazum je sestavljen iz treh medsebojno povezanih stebrov, katerih načela je potrebno vključiti v skupno politiko upravljanja s tveganji, kajti le tako bodo banke povečale varnost in stabilnost finančnega sistema. Prvi steber predstavlja kvantitativni način merjenja minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti, kot novost pa sta uvedena dva kvalitativna stebra: regulativni nadzor ter tržna disciplina. Zaradi relativno kratkega časa, ki je še ostal do uveljavitve novega kapitalskega sporazuma, se zastavlja vprašanje, ali bodo pravočasno zbrane vse potrebne informacije za dokončanje te naloge? Če ne bodo, se mnogi strokovnjaki strinjajo, naj se operativno tveganje obravnava samo v drugem stebru sporazuma. Slednji namreč obsega kvalitativen dodatek prvemu stebru za določanje kapitalskih zahtev v smislu formalizacije obstoječih praks na področju nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank, ter preverjanja s strani nadzorne institucije, ali banke pravilno ocenjujejo in upravljajo s tveganji. Leto 2006, ko bo potrebno implementirati nove standarde, se danes zdi še zelo oddaljen. Vse banke tudi tiste, ki že imajo vzpostavljeno določeno raven ugotavljanja in spremljanja operativnega tveganja, čaka še dolga pot in težko delo pri pripravah na zahtevane spremembe. Tiste banke, ki želijo prevzeti Napredne pristope merjenja minimalnih kapitalskih zahtev za pokritje operativnega tveganja morajo začeti zbirati podatke o škodnih dogodkih s koncem leta 2003. Banke torej čaka še ogromno dela, zato nedejavnost ni več primerna rešitev.

60

POVZETEK Glavna spodbuda za nastanek kapitalskega sporazuma leta 1988 je bila skrb guvernerjev centralnih bank držav članic G-10 o tem, da je kot posledica vztrajne in močne konkurence v bančnem sektorju postal kapital najpomembnejših svetovnih bank glede na obseg in vrsto tveganj, ki so jih prevzemale, prenizek. Glavni cilj Basla I je bila posledično določitev najnižje zahtevane ravni kapitala za banke v mednarodnem poslovanju, ki bi še zagotavljala varno poslovanje bank. Čeprav sporazum ni bil pravno zavezujoč, so poleg mednarodno aktivnih bank tudi številne druge banke po svetu vključile standarde bančnega poslovanja v nacionalno zakonodajo. V današnjem dinamičnem in kompleksnem mednarodnem finančnem sistemu sta lahko varnost in stabilnost dosežena le s pomočjo učinkovitega bančnega managementa, tržno disciplino ter skrbnim regulativnim nadzorom bank. V novem sporazumu se sama definicija kapitala ni spremenila. Zahtevani minimalni koeficient kapitalske ustreznosti še vedno ostaja na ravni 8%. Povečal pa se je obseg priznanih tveganj, saj se bodo poleg kreditnega in tržnega tveganja upoštevala tudi operativna tveganja. Obravnavanje bančnih tveganj naj bi bilo tako celovito. Bistvena razlika med sporazumoma je torej, da želijo prihajajoči kapitalski standardi z večjim poudarkom na notranjih postopkih posameznih bank, ki morajo biti nadzorovana s strani državnih nadzornih teles, izboljšati varnost finančnega sistema ter doseči večjo občutljivost kapitala na dejanska tveganja v bančnem poslovanju. Basel I ponuja enotno mero za določitev tveganosti vseh terjatev banke. Novi sporazum, ob nespremenjeni metodologiji merjenja tržnega tveganja, ponuja za merjenje tako kreditnega kot operativnega tveganja celo paleto pristopov, od preprostih do zahtevnejših metodologij. S takim pristopom se vzpostavlja bolj fleksibilna struktura, v okviru katere bo lahko banka izbrala tisti pristop za merjenje tveganj, ki ji najbolje ustreza. Za merjenje operativnega tveganja ima tako na voljo tri pristope: enostavni pristop (Basic Indicator Approach), standardiziran pristop (Standardized Approach) in Napredne pristope (Advanced Measurement Approaches). Novi sporazum je v osnovi namenjen mednarodno aktivnim bankam, toda načela so oblikovana tako, da so lahko sprejemljiva za banke različnih velikosti in sofisticiranosti. Predlagani sporazum je glede izbire pristopa za merjenje, v primerjavi s starim sporazumom, manj obvezujoč. Nova ureditev predstavlja revizijo in hkrati nadgradnjo kapitalskega sporazuma iz leta 1988. Z novim tristebernim sistemom je določanje zadostnosti kapitala bank nekoliko spremenjeno. Prvemu (kvantitativnemu) stebru, ki opredeljuje merjenje minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti, sta dodana še dva nova kvalitativna stebra, ki v kapitalske standarde uvajata regulativni nadzor ter večji poudarek na tržni disciplini. Trije medsebojno povezani stebri naj bi z vzajemnim delovanjem ohranili poslanstvo starega kapitalskega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Predlagana nova shema za merjenje kapitalske ustreznosti je še naprej usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu. Po zaslugi spremenjene metodologije je torej bolj občutljiva za različne stopnje tveganja v bankah in prilagojena realnosti na finančnih trgih. Drugi steber ponazarja vlogo nadzornikov, ki je po novem preverjanje, ali banka korektno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju bančnih in finančnih storitev. Nadzorniki bodo imeli pooblastilo, da bodo lahko v

61

primeru težave, od banke zahtevali višjo kapitalsko ustreznost, kot jo je določila sama oziroma kot jo je izračunala v skladu z izbrano metodologijo. To velja predvsem za banke, ki so pomembne s sistemskega vidika oziroma bi njihove težave lahko ogrozile sistemsko stabilnost. Pomembno vlogo ima tudi tržna disciplina. Osnovni princip za dosego večje tržne discipline je transparentnost poslovanja. Z objavo relevantnih podatkov in informacij (struktura kapitala, izpostavljenost banke, kapitalska ustreznost) se dosega večji obseg javnega razkritja. Pomembno vlogo pri oblikovanju novih kapitalskih standardov in evropske direktive o kapitalski ustreznosti je imela kvantitativna študija učinkov. Ta je raziskovala vpliv novih pravil v okviru prvega stebra nove kapitalske ureditve, torej rezultate uporabe različnih možnih pristopov za določitev kapitalskih zahtev za kreditno in operativno tveganje. Kljub temu, da kvantitativne študije zaradi podatkovnih omejitev ne morejo povsem natančno ugotoviti vpliva predlaganih kapitalskih pravil na kapitalsko ustreznost bank, je Komite z izvedbo študije učinkov dobil smernice, kako je treba spremeniti predlog nove kapitalske ureditve. Sočasno s sprejetjem Baselskih kapitalskih standardov je nastala nova kapitalska ureditev tudi na območju EU. Istočasna uveljavitev naj bi zagotovila enakovreden konkurenčni položaj bank iz držav članic EU z neevropskimi bankami. Vsebina obeh sporazumov je bolj ali manj usklajena, kljub temu pa med njima obstajajo določene razlike. Baselski standardi skušajo doseči čim večjo stabilnost in učinkovitost mednarodno aktivnih bank, Evropska komisija pa skuša postaviti enotna pravila igre za banke, ki delujejo na skupnem notranjem trgu. Nova direktiva imenovana tudi CAD3 se nanaša na vse banke države članice ne glede na njihovo velikost, kompleksnost, vrste storitev, ki jih te banke opravljajo. V EU velja enaka zakonodaja kot za banke tudi za investicijska podjetja. Baselski dokumenti pa so namenjeni predvsem večjim mednarodno aktivnim bankam, čeprav omenjene standarde sprejemajo tudi številne druge banke v svetu. Operativna tveganja so danes strateškega pomena za uspešno bančno poslovanje. Ker želi Baselski odbor zagotoviti varen in stabilen finančni sistem, je v novem kapitalskem sporazumu poleg kreditnega in tržnih tveganj izrecno opredelil tudi operativna tveganja. Da operativno tveganje ne gre puščati ob strani, pa kažejo tudi velike izgube, ki so jih utrpele pomembne banke v svetu ravno zaradi omenjenih tveganj. Velike banke se zato zavedajo pomembnosti obvladovanja operativnega tveganja. Po najnovejši Baselski raziskavi banke namreč že namenjajo povprečno 15% celotnega kapitala potrebnega za kritje škode iz operativnega tveganja. Veliko bank je že spoznalo, da so organizirani programi upravljanja z operativnim tveganjem ključni za varnost in transparentnost bančnega poslovanja. Banke morajo torej razviti ustrezno okolje za upravljanje z operativnim tveganjem, razviti mehanizme za identifikacijo, ocenjevanje, spremljanje in nadzor ter zmanjševanje omenjenega tveganja. Veliko vlogo pri tem bodo imeli bančni nadzorniki ter tržni udeleženci. Pomembno vlogo pri kreiranju politike upravljanja z operativnim tveganjem imata uprava banke in njen višji management, ki sta odgovorna za kreiranje takšne organizacijske kulture, ki daje visoko prioriteto učinkovitemu upravljanju skupaj z jasno izdelanimi kontrolnimi mehanizmi. Okvir upravljanja mora vsebovati definicijo operativnega tveganja (opredeljuje kaj predstavlja operativno tveganje v banki) na nivoju institucije ter načela identifikacije, ocenjevanja, spremljanja in kontrole ter zmanjševanja tveganja. Pomembna je vzpostavitev

62

učinkovite in celovite interne revizije, ki jo izvajajo neodvisni, primerno usposobljeni ter kompetentni zaposleni. Redne aktivnosti na področju spremljanja se lahko odrazijo v prednosti hitrega odkrivanja in odpravljanja pomanjkljivosti v politikah, procesih in postopkih upravljanja z operativnim tveganjem. Pravočasno odkrivanje in odklanjanje teh pomanjkljivosti lahko bistveno zmanjša potencialno frekvenco in resnost škodnega dogodka. Banka mora skrbeti za izdelavo rednih poročil s strani vseh ustreznih področij. Poročila morajo vsebovati interne finančne, operativne in dogovorjene podatke o dogodkih in pogojih, pomembnih za odločanje. Zajeta morajo biti vsa problematična področja. Nekatera pomembna operativna tveganja imajo majhno verjetnost nastanka, vendar potencialno velik finančni vpliv. Določeni škodni dogodki se ne morejo kontrolirati (npr. naravne katastrofe). Za zmanjševanje teh tveganj oziroma zmanjševanje pogostosti in resnosti takšnih škodnih dogodkov, lahko banka uporablja orodja ter programe za zmanjševanje tveganj kot so npr. zavarovalne pogodbe. Te se lahko uporabijo za prenos določenih tveganj vrste »redka realizacija/visoka škoda« na zavarovalnico. Gre predvsem za izgube, ki lahko nastanejo iz naslova napak in opustitev, fizične izgube vrednostnih papirjev, goljufij zaposlenega ali zunanje osebe, naravnih katastrof. Kljub temu pa naj bi bile zavarovalne pogodbe dopolnilo in ne zamenjava za skrbno interno kontrolo operativnega tveganja. Bančni nadzorniki bodo skrbeli za to, da bodo banke razvile takšen okvir upravljanja z operativnim tveganjem, ki bo skladen z usmeritvami Novega kapitalskega sporazuma ter primeren njihovi velikosti, kompleksnosti poslovanja in profilu tveganosti. Nadzorniki bodo imeli dolžnost, da vzpodbujajo banke pri razvijanju in k uporabi višje razvitih pristopov in tehnik pri upravljanju z operativnimi tveganji. Novi kapitalski sporazum torej od bank zahteva celovito upravljanje z operativnim tveganjem. V bankah so se priprave na uvedbo že začele, končane pa bi naj bile konec leta 2006 oziroma na začetku leta 2007, ko bi naj nov sporazum stopil v veljavo, s tem pa bo potekla veljavnost starega sporazuma imenovanega Basel I.

63

ABSTRACT The main incentive for the Capital Accord (also called as Basel I) came into existence in the year of 1988, was o great concern of governors of central banks ten most developed countries on the world – G10 about their capital becoming extremely low. The primary goal of Basel I was to determine the minimum capital requirements for banks involved in international operations, which will assure safe banking operations. Although the Basel framework was not obligatory, it had been accepted from most banks all over the world. In today dynamic and complex international financial system, safety and stability can be achieved only with a help of efficient banking management, market discipline and elaborate regulative banking supervision. The definition of capital in The New Capital Accord stays the same. The minimum capital requirement stays at level of 8%. But the range of risks taken into account has enlarged. It involves credit, market and operational risk. Dealing with banking risks on that manner is more complete. The big difference between Basel I and Basel II is that the last lay great stress on internal approaches of individual banks. These approaches are supervised by the state regulator. Their duty is to improve the safety of financial system and to achieve greater sensitivity on actual risk in banking operations. Basel I focus on a single risk measure. The New Basel Capital Accord offers a menu of approaches to measure credit and operational risk, while approaches to measure market risk stay unchanged. On this way more flexible structure is restored, because bank can choose which approach is the most suitable. Approaches to measure operational risks are: Basic Indicator Approach, Standardized Approach and Advanced Measurement Approaches (Internal Measurement Approach, Scorecard Approaches, Loss Distribution Approach). Although the new agreement is primarily intended internationally active banks, its principles are suitable for application to banks of varying levels of complexity and sophistication. The new framework is less prescriptive than the original Accord. New capital regulation is revised and supplemented version of Basel I from 1988. Defining capital adequacy is a little bid modified. First Pillar represents quantitative method for calculating minimum capital requirements for operational risks. Basel II innovation is Pillar 2 and Pillar 3 – the qualitative methods for calculating minimum capital requirements. All three pillars of The New Capital Accord (Pillar 1 – minimum capital requirements, Pillar 2 – the supervisory review process and Pillar 3 – market discipline) has to be connected in common policy of managing operational risks, only in this way banks will enlarge security and stability of financial system. Proposed framework for calculating capital adequacy in the future is still aiming to equal competitive operational conditions for banks all over the world. Because of changed methodology the framework is more risk sensitive and reflects actual position on financial market. Supervisors will have an important role framed within Pillar 2. Banks will have to follow rigorous processes, they will have to measure their risk exposures properly, and will have to have a sufficient capital to support their risk. Supervisors will have full authority to demand higher capital adequacy as defined by individual bank. Pillar 3 also called as market discipline tries to encourage safe and sound banking practices through effective disclosure, requiring banks to disclose publicly key measures (capital structure, risk exposure, capital adequacy) related to their risk and capital positions.

64

Quantitative Impact Study 3 – QIS3 had an important role in forming The New Basel Capital Accord and European Capital Adequacy Directive – CAD3. QIS 3 study captures information about impact of new methods for calculating minimum capital requirements for credit and operational risks, all framed in Pillar1. This study can not determine entirely the impact of proposed capital regulation as the information is confined. But still, The Basel Committee got directives on how to modify the proposal of The New Basel Capital Accord. European Capital Adequacy Directive spring up at the same time as The New Basel Capital Accord was accepted with a purpose to ensure equal competitive operational conditions for European banks and Non – European banks. Contents of mentioned standards are more or less harmonized, but there are also some differences between them. Basel II standards try to enlarge stability and efficiency of internationally active banks. European Commission on the other hand tries to set unified standards and regulation for all state member of European Union. New Directive also called CAD3 relates to all banks which operate on common European market irrespective of its largeness, complexity, services and other characteristics. In EU investment firms follows the same legislation as European banks. Basel 2 standards are primary intended to large internationally active banks, although those are accepted by a large number of banks all over the world. The investment firms are excluded. Today operational risk represents a strategic significance for successful banking operations. Basel Committee tries to ensure safety and stability in financial system. For that reason Basel 2 Accord discuss credit, market risk as well as operational risk. Importance of operational risk also indicate big looses which strikes some important world banks. Large banks for that reason yet consider importance of managing their operational risk. Basel research which was made recently, shows that banks already intend 15% of overall capital for covering losses from operational risk. Lots of banks already realized that organized programs for managing operational risk are essential to assure safety and transparency of banking operations. Banks has to develop proper environment for managing operational risk, adequate mechanism for identification, assessment, monitoring, mitigation and supervision. Banking supervisors and market participants will also have an important role. Management and directors of individual banks are responsible to create organizational culture which gives high priority to effective management with clearly elaborated control mechanism. Framework for managing operational risk has to contain the definition of that risk (shows which event will be identified as operational risk) on the level of institution. It also has to contain main principals for identification, assessment, monitor, control and mitigation of operational risk. Great importance represent a reestablishment of effective and complete internal revision which is performed by independent and properly qualified employee. If monitoring activities are regularly performed, deficiency in policy, processes of managing operational risks is disclosed and suppressed shortly. In case disclosure is performed timely, diminishing potential frequency and seriousness of loss event can be vital. Banks have to elaborate regular financial reports from all field of work. The report has to contain financial, operational and other arranged information about events and other decision – making terms.

65

For some important operational risks probability loss event is insignificant, but it has a crucial financial impact. Some loss events can not be controlled in sufficient manner for example natural catastrophe. For that kind of operational risks banks can use tools and programs for diminishing risk (for example insurance contracts). Some risks (type “rare realization/high losses”) can be transferred on insurance company. Those losses originate from errors and omission, physical loss of financial paper, internal or external fraud and natural catastrophe. Insurance contract on the other hand must be supplement and not exchange for internal operational risk control. Developing framework for managing operational risk which will be accordant with principals of a New Basel Capital Accord, will be supervised by banking supervisors. Supervisors will encourage banks to develop and use higher developed methods for managing operational risk. Managing operational risk has to be complete. Preparations for implementation has already began, and will be finished at the end of the year 2006 or at the beginning of 2007. Basel1 from that date will not be valid anymore.

66

KEY WORDS (KLJUČNE BESEDE) Advanced Measurement Approaches - Napredni pristopi Basel Committee on Banking Supervision (BCBS) – Baselski Odbor za nadzor bank oziroma Baselski Komite Basel I (Capital Accord) – kapitalski sporazum Basic Indicator Approach - Enostavni pristop Capital adequacy – kapitalska ustreznost Expected loss – pričakovana izguba Exposure indicator – indikator izpostavljenosti European Capital Adequacy Directive (CAD3) – direktiva o kapitalski ustreznosti EU bank Internal Measurement Approach – Pristop z internim merjenjem Loss data - podatki o izgubah Loss Distribution Approach - Pristop s statistično porazdelitvijo izgube Loss given event – velikost izgube škodnega dogodka Market discipline – tržna disciplina Minimum capital requirements - koeficient kapitalske ustreznosti New Basel Capital Accord (Basel II) – novi kapitalski sporazum Operational risk – operativno tveganje Operational risk management - obvladovanje operativnih tveganj Pillar 1 – steber 1 Pillar 2 – steber 2 Pillar 3 – steber 3 Probability loss event – verjetnost nastopa škodnega dogodka QIS (Quantitative Impact Study) - kvantitativna študija učinkov predlaganega kapitalskega sporazuma Scorecard Approaches - Točkovalni pristop Standardized Approach - Standardiziran pristop Supervisory review process - regulativni nadzor

67

LITERATURA: 1. Bank for International Settlements - Basel Committee on Banking Supervision. 2001.

Consultative Document: The New Basel Capital Accord. [Online] Available: http://www.bis.org/bcbs/bcbscp3.htm. [26.08.2004].

2. Bank for International Settlements - Basel Committee on Banking Supervision. 2003.

Consultative Document: Overview of The New Basel Capital Accord. [Online] Available: http://www.bis.org/publ/bcbsca02.pdf. [26.08.2004].

3. Bank for International Settlements - Basel Committee on Banking Supervision. 2003.

Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk. [Online] Available: http://www.bis.org/publ/bcbs91.pdf. [26.08.2004].

4. Bank for International Settlements - Basel Committee on Banking Supervision. 2001.

Consultative Document: Pillar 3 (Market Discipline) - Supporting Document to the New Basel Capital Accord. [Online] Available: www.fsc.gi/download/adobe/bcbsca10.pdf [22.08.2004].

5. Bank for International Settlements - Basel Committee on Banking Supervision. 2001.

Consultative Document: The Internal Ratings-Based Approach - Supporting Document to the New Basel Capital Accord. [Online] Available: www.fsc.gi/download/adobe/bcbsca05.pdf. [22.08.2004].

6. Bank for International Settlements - Basel Committee on Banking Supervision. 2001.

Insurance of Operational Risk under the Basel Capital Accord. [Online] Available: http://www.bos.frb.org/bankinfo/conevent/oprisk/basel.pdf. [20.08.2004].

7. Bank for International Settlements - Secretariat of the Basel Committee on Banking

Supervision. 2001. The New Basel Capital Accord: an explanatory note. [Online] Available: www.bis.org/publ/bcbsca01.pdf. [25.07.2004].

8. Basel Committee on Banking Supervision – Bank for International Settlements. 2001.

Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk. [Online] Available: http://www.bis.org/publ/bcbs_wp8.pdf [14.05.2004].

9. Basel Committee on Banking Supervision – Bank for International Settlements. 2001.

Consultative Document: operational Risk, Supporting Document to the New Basel Capital Accord. [Online] Available: http://www.bis.org/publ/bcbsca07.pdf [12.05.2004].

10. Borak, Neven. 2002. Basel 2. V Basel 2: [zbornik] / 8. strokovno posvetovanje o

bančništvu, urednik N. Borak. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 11. Brian W. Smith & Gregory S. Feder. Operational Risk, Internal Controls and

Management Responsibility. 2003. [Online] Available: http://www.mayerbrownrowe.com/broker.asp?id=996&nid=6 [14.06.2004].

12. Gandy, Tony. 2004. Basel II: Feeding the 80,000. Financial World January: 56-57.

68

13. Institute of Financial Services – Financial World Special report. 2002. Think, adapt, win -Operational Resilience in Financial Services. [Online] Available: www.financialworld.co.uk/mag.pdf/jul02/JulyReport.pdf. [05.09.2004].

14. Majič, Mojca. 2002. Operativno tveganje: definicija, regulacija in merjenje. V Basel 2:

[zbornik] / 8. strokovno posvetovanje o bančništvu, urednik N. Borak. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

15. Risk Center. 2004. Operational Risk Management & Basel II Implementation: Survey

Results. [Online] Available: http://www.riskcenter.com/story.php?id=8500 [20.06.2004]. 16. Rotovnik, Tomaž. 2003. Zavarovanje operativnega tveganja. Bančni vestnik – revija za

denarništvo in bančništvo 1-2: 34-40. 17. Rotovnik, Tomaž. 2004. Izzivi zunanjih baz podatkov za operativno tveganje. Bančni

vestnik – revija za denarništvo in bančništvo 1-2: 57-63. 18. Simon Ashby & Brendon Young. 2001. New Trends in Operational Risk Insurance for

Banks. [Online] Available: http://www.portfolioint.co.uk/lumina/paper07.pdf [14.05.2004].

19. Supervisory Guidance on Operational Risk Advanced Measurement Approaches for

Regulatory Capital. 2003. [Online] Available: http://www.ots.treas.gov/docs/r.cfm80005.pdf [14.06.2004].

20. Zveza ekonomistov Slovenije. 1998. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja.

69

PRILOGE Priloga 1: Kapital banke Kapital ima več namenov: je trajen vir denarnih sredstev banke in prihodkov delničarjev, omogoča kritje prevzetih tveganj in nastalih izgub in je osnova za nadaljnjo rast poslovanja banke. Kapitalske zahteve, predpisane s strani bančnih nadzornikov, morajo biti določene smotrno. Količinsko morajo te zahteve odsevati tveganja, ki jih banke prevzemajo, vsebinsko pa določati sestavine kapitala, primerne za kritje bančnih tveganj. Baselski standardi in smernice Evropske unije obravnavajo kapital zelo podobno. Kapital banke mora biti sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, pri čemer mora temeljni kapital obsegati vsaj polovico celotnega kapitala. Bistveni sestavini kapitala banke sta osnovni kapital in rezerve banke, ki tvorita kapital 1. reda ali temeljni kapital. V izračunu kapitala štejejo banke tudi druge sestavine kot kapital 2. reda ali dodatni kapital, vendar v okviru določenih pogojev in omejitev (Sukič 2002, 88). Nadzorni organi banke uporabljajo koeficient kapitalske ustreznosti kot enega izmed pomembnih kazalcev varnosti in stabilnosti bančnega poslovanja. Temeljni namen kapitala je kritje banke pred nepričakovanimi izgubami, ki nastanejo zaradi tveganj v bančnem poslovanju. (Prašnikar, 2000a, str. 60). Bančni kapital sestavljata lastniški in dolžniški kapital in ga izkazujemo na pasivni strani bilance stanja. Osnovne funkcije kapitala pa so naslednje (Dimovski Gregorič 2000, 103):

ščiti nezaščitene imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti ali nelikvidnosti banke; zagotavljanje zaupanja v banko je torej najpomembnejša funkcija bančnega kapitala,

absorbira nepričakovane izgube in tako omogoča nemoteno poslovanje banke tudi v primeru nepredvidljivih negativnih dogodkov,

je vir sredstev za nakup osnovnih sredstev, omogoča nadzornim institucijam omejevanje obsega tveganih dejavnosti.

Temeljni kapital banke sestavljajo:

• vplačani osnovni kapital, vendar brez vplačanega osnovnega kapitala na podlagi zbirnih (kumulativnih) prednostnih delnic,

• rezerve banke, • preneseni dobiček prejšnjih let in • rezervacije za splošna bančna tveganja,

odšteje pa se:

• odkupljene lastne delnice, • neopredmetena dolgoročna sredstva banke in • preneseno izgubo in izgubo tekočega leta.

70

Dodatni kapital sestavljajo:

• znesek osnovnega kapitala, vplačanega na podlagi zbirnih (kumulativnih) prednostnih delnic,

• podrejeni dolžniški instrumenti, to so hibridni instrumenti in podrejeni dolg. Znesek dodatnega kapitala, ki ga upoštevamo pri izračunu jamstvenega kapitala, ne sme presegati 50% temeljnega kapitala. Za izračun kapitala banke se seštevek temeljnega kapitala in dodatnega kapitala zmanjša za:

• naložbe banke v delnice oziroma podrejene dolžniške instrumente drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, v kapitalu katerih je banka udeležena z več kot 10 %, in druge naložbe v te osebe, ki se pri ugotavljanju kapitalske ustreznosti teh oseb upoštevajo v izračunu njihovega kapitala in

• naložbe banke v delnice oziroma podrejene dolžniške instrumente drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, ki niso osebe iz prejšnje točke, v obsegu, ki presega 10 % kapitala banke.

71

Priloga 2: Kvalifikacijski kriteriji za uporabo naprednih pristopov Banka, ki želi za merjenje kapitalskih zahtev za operativna tveganja uporabljati enega izmed Naprednih pristopov, mora poleg osnovnih kriterijev izpolnjevati tudi naslednje kvalitativne in kvantitativne kriterije (Working Paper on the Regulatory Treatment of Operational Risk 2001, 16–20):

KVALITATIVNI STANDARDI

1. Banka mora imeti neodvisen sektor upravljanja z operativnim tveganjem, ki je odgovoren za sestavo in implementacijo sistema upravljanja z operativnimi tveganji v banki. Ta sektor bo odgovoren za:

izdelavo poslovne politike na področju operativnih tveganj banke ter postopkov

upravljanja in nadzora nad operativnimi tveganji, sestavo in uveljavitev metodologije merjenja operativnih tveganj v banki, sestavo in uveljavitev sistema poročanja o operativnih tveganjih, razvoj strategije za identificiranje, merjenje, spremljanje in nadzor nad

operativnim tveganjem. 2. Uprava in višji management morata biti aktivno udeležena v procesu upravljanja z

operativnimi tveganji. 3. Sistem internega merjenja operativnih tveganj v banki mora biti tesno povezan z

dnevnimi procesi upravljanja s tveganji. Rezultati merjenja tveganja se morajo celovito vključevati v proces spremljanja in kontrole profila tveganosti v banki. Informacija o tveganju mora torej biti vključena v poročila o tveganju, o njej se mora poročati managementu, od nje bo odvisna alokacija kapitala v banki ter/in analiza tveganja. Glede na to mora razviti banka tehnike za alokacijo kapitala za operativna tveganja po glavnih poslovnih področjih, hkrati pa mora vzpodbujati izboljšave upravljanja z operativnimi tveganji na vseh področjih.

4. Banka mora izvajati redno poročanje o izpostavljenosti in izgubah iz naslova operativnih

tveganj po poslovnih enotah/oddelkih višjemu managementu in upravi. Za uporabo Naprednih pristopov mora biti banka sposobna slediti svoje interne izgube po natančno določenem kapitalskem okviru, ki ga predpisuje Komite. Kot del teh procesov se štejejo tudi izgube iz operativnih tveganj, ki se nanašajo na tržne in kreditne aktivnosti (na primer: goljufije pri kreditnih karticah itd.). Komite namerava namreč preprečiti dvojno štetje izgub pri izračunu kapitalske zahteve.

5. Banka mora izdelati in redno izvajati program analize možnih scenarijev, ki se lahko

zgodijo z vidika operativnih tveganj. Pri tej analizi mora zlasti vključevati možnosti nastopa redkih dogodkov iz operativnih tveganj, ki pa lahko povzročijo veliko škodo. Rezultati teh analiz se morajo vključevati v proces določanja ustrezne višine kapitala za kritje operativnih tveganj, prav tako pa se morajo upoštevati pri širšem procesu upravljanja s tveganjem (na primer pri izdelavi kriznega načrta ipd.).

6. Banka mora zagotoviti vsebinsko povezavo med dokumentacijo različnih poslovnih

politik za operativna tveganja ter med kontrolo in postopki, ki so povezani z operativnimi

72

tveganji. Sistem merjenja tveganj mora biti torej dobro dokumentiran in obrazložen s pomočjo priročnikov, ki vsebujejo opis osnovnih principov sistema merjenja operativnih tveganj ter razlago empiričnih tehnik s katerimi se v banki meri operativna tveganja.

7. Notranji in/ali zunanji revizorji morajo izvajati redne preglede procesa upravljanja z

operativnimi tveganji ter sistemov merjenja operativnih tveganj. Pregled mora obsegati tako aktivnosti, ki se vršijo v poslovnih enotah kot tudi v neodvisni službi upravljanja s tveganji.

8. Za odobritev sistema merjenja operativnih tveganj s strani zunanjih revizorjev ter

nadzorniških oblasti morajo biti izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:

potrditev, da interno odobreni postopki v zvezi s tveganji potekajo v zadovoljivih okvirih,

potrditev, da so ustrezni podatki dostopni vsem zainteresiranim službam, procesi, ki so povezani z sistemom merjenja tveganj pa transparentni; zlasti je pomembno, da imajo revizorji in nadzorniki z vnaprej določenimi postopki enostaven dostop do specifičnih podatkov in parametrov sistema takrat, ko je to potrebno.

KVANTITATIVNI STANDARDI Minimalna kapitalska zahteva za operativna tveganja z uporabo Naprednih pristopov bo temeljila na ocenah izpostavljenosti operativnim tveganjem, ki jih bo banka pridobila s pomočjo internega sistema merjenja tveganj. Pri tem bo spodnja meja obravnavane kapitalske zahteve postavljena pri 75 % kapitalske zahteve za operativna tveganja, ki bi bila izračunana s pomočjo Standardiziranega pristopa. V nadaljevanju so opisani kvantitativni standardi, ki jih morajo dosegati interno pridobljene ocene operativnih tveganj za izračun minimalne kapitalske zahteve.

1. Kapitalska zahteva bo enaka večji od naslednjih dveh vrednosti:

ocene tveganja, ki bo pridobljena s pomočjo internega sistema merjenja operativnih tveganj v banki, upoštevajoč nadzorniške standarde transparentnosti,

spodnje meje pod katero višina kapitalske zahteve izračunane po tem pristopu ne sme pasti. Spodnja meja je enaka 75 % kapitalske zahteve, ki bi bila izračunana po Standardiziranem pristopu.

2. Banka mora biti sposobna dokazati, da lahko ocena tveganja, ki se uporablja za namen

izračuna kapitalske zahteve velja vsaj eno leto pri stopnji statističnega zaupanja 99.9 %. 3. Sistem internega merjenja tveganj v banki mora zaznati tudi vpliv redkih ampak

potencialno nevarnih dogodkov operativnih tveganj. Interno pridobljena ocena tveganja mora torej natančno zajeti tudi spodnji del krivulje statistične porazdelitve izgube.

4. Interni sistemi merjenja tveganj v banki, s pomočjo katerega se izračunava kapital za

regulatorne namene, morajo meriti samo tiste vrste operativnih tveganj, ki so zajeti v nadzorniški definiciji operativnih tveganj. Še zlasti pa mora sistem merjenja operativnih tveganj temeljiti na baselski definiciji operativnih tveganj, ki je: »tveganje izgub kot

73

posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov oziroma zaradi zunanjih dejavnikov«. Ta definicija vključuje pravno tveganje, izključuje pa strateško tveganje in tveganje izgube ugleda.

5. Sistem merjenja operativnih tveganj v banki mora biti podprt s sistemom baz podatkov o

izgubah. Baze podatkov morajo prav tako delovati v skladu z gornjo definicijo operativnih tveganj. Za uporabo Naprednih pristopov mora banka zbrati tudi interne podatke o škodi iz naslova operativnih tveganj za nekaj let nazaj ter indikatorje izpostavljenosti v obliki, ki je skladna s posameznimi, nadzorniško opredeljenimi kategorijami »poslovnih področij/vrste izgub«. Z drugimi besedami povedano, mora banka izdelati lastno kategorizacijo škodnih podatkov tako, da bo le-ta skladna s kategorizacijo škodnih dogodkov, ki jo bo izdelal nadzornik. Ta minimalna poenotenost bo namreč bistvenega pomena za posredovanje podatkov in indikatorjev izpostavljenosti nadzorniku ter komunikacijo z njim.

6. Banka mora imeti izdelan ustrezen sistem informacijske infrastrukture s pomočjo katerega

bo identificirala in zbirala tiste podatke o operativnih izgubah, ki so relevantni za polnjenje baz podatkov za različne analitične namene. Sistem mora biti sposoben zbirati podatke z vseh ustreznih podsistemov ne glede na geografsko lokacijo. Manjkajoči podatki iz različnih sistemov morajo biti nedvoumno identificirani in izsledeni.

7. Banka mora razviti lastne kriterije za kategorizacijo škodnih podatkov po posameznih

poslovnih področjih in vrstah operativnih tveganj. Pri tem mora zlasti izdelati postopke za kategorizacijo izgube iz škodnega dogodka, ki izhaja iz centralizirane službe (npr.: oddelek informacijske tehnologije) ali iz dejavnosti, ki jo pokriva zunanji poslovni partner in ki lahko vpliva na več poslovnih področij hkrati.

8. Banka mora imeti postopke za tehtanje internih škodnih podatkov, če spremenjeni pogoji

dela (kot je recimo združitev/razdružitev ali pripojitev/prodaja banke ali uvedba novega pomembnega poslovnega področja) močno vplivajo na obseg bančnih transakcij. Ti postopki morajo biti urejeno dokumentirani in redno pregledovani s strani neodvisnega nadzornika.

9. Banka mora uvesti postopke za uporabo zunanjih, javno dostopnih podatkov, ki ji bodo

služili kot kvaliteten dodatek k internim škodnim podatkom. Uporaba teh podatkov bo primerna:

če banka nima zadostnih zgodovinskih podatkov o izgubah ali škodnih dogodkih

za posamezno poslovno področje ali v primeru škodnega dogodka kateremu je banka izpostavljena zelo redko, vendar

predstavlja nevarnost zelo visoke izgube. Ponavadi se lahko tak škodni dogodek ovrednoti le s pomočjo informacij od zunaj, to je informacij, ki se nanašajo na veliko število institucij. Banka mora izdelati kriterije za identifikacijo takšnih situacij. Tudi tukaj mora imeti banka specificirane postopke in metodologije za tehtanje zunanjih škodnih podatkov. Postopki morajo biti redno pregledovani, urejeno dokumentirani ter občasno pregledani s strani neodvisnega nadzornika.

10. Banka mora redno pregledovati svoje metodologije in podatkovne inpute, tako z vidika

preteklih podatkov, kot tudi razvoja, ki lahko spremeni pomen preteklih podatkov.

74

11. Banka mora identificirati tiste izjemne situacije, ki se jih lahko ovrednoti le s pomočjo presoje. Postaviti mora pravila v kakšnem obsegu se lahko takšna presoja uporabi in kdo je pristojen za sprejemanje teh odločitev. Pogoji pod katerimi se izvede presoja morajo biti dokumentirani in pregledani s strani neodvisnega nadzornika.

12. Notranje ocene operativnih tveganj, ki so namenjene za izračun regulatornega kapitala

morajo temeljiti na obdobju opazovanja, ki ni manjše od petih let. Seveda je to obdobje za posamezno poslovno področje lahko tudi daljše in sicer v primerih, ko je pogostost škodnih dogodkov nizka. V teh primerih mora opazovanje temeljiti na daljšem obdobju. Kljub temu pa je lahko obdobje v času prehodnega obdobja uvedbe novega kapitalskega sporazuma krajše, kar pomeni tri leta za vsa poslovna področja in škodne dogodke.

13. Banka mora redno izvajati pregled veljavnosti vseh parametrov, ki so povezani z

naprednimi pristopi (t.i. uteži, indikatorje tveganja, stopnje izgub) z namenom zagotavljanja zanesljivosti inputov v izračun kapitalske zahteve. Hkrati mora banka odobravati tudi ocene tveganja, ki so pridobljene s pomočjo njenega sistema merjenja operativnih tveganj.

14. Banka bo lahko upoštevala empirične (izkustvene) korelacije v izgubah iz operativnih

tveganj med poslovnimi področji in škodnimi dogodki, če bo dokazala, da so njene metodologije merjenja korelacij celovite in transparentne. Če banka veljavnih korelacijskih ocen izgub ne bo mogla izvesti, bo izračunala minimalno kapitalsko zahtevo glede na ocene tveganj po posameznih poslovnih področjih in/ali škodnih dogodkih.

15. Banka bo lahko upoštevala zavarovanje kot instrument za zmanjševanje tveganj pri

ocenah operativnih tveganj, ki se bodo uporabljale pri izračunu minimalnih kapitalskih zahtev. Pri tem bodo morale zavarovalne pogodbe izpolnjevati kriterije, ki jih bodo določili nadzorniki.