argumentativni slogovni postopek diplomsko delov diplomski seminarski nalogi so uporabljeni viri in...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
ARGUMENTATIVNI SLOGOVNI POSTOPEK
Diplomsko delo
Mentor: doc. dr. Drago Unuk Kandidatka: Sandra Turkuš
Maribor, 2009
-
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Dragu Unuku za pomoč, podporo in
dragocene napotke pri izdelavi diplomske naloge, staršema za
potrpežljivost in podporo ter ostali družini in prijateljem, ki so me
spodbujali.
-
IZJAVA
Podpisana Sandra Turkuš, rojena 13. marca 1980, študentka Filozofske
fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo in filozofija,
izjavljam, da je diplomska naloga z naslovom Argumentativni slogovni
postopek pri mentorju doc. dr. Dragu Unuku, avtorsko delo.
V diplomski seminarski nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno
navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 3. 3. 2009
-
POVZETEK
Argumentacija je proces (slogovni postopek), v katerem tvorcu uspe ali ne uspe prepričati
naslovnika, da sprejme argumente. Če tvorcu to uspe, naslovnik posledično sprejme tudi
sklepe in vse, kar iz predpostavljenega tudi izhaja. S stališča besediloslovja so argumenti
lahko sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa tudi sredstva za manipulacijo. Torej lahko
argumentiranje pojmujemo kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz argumentov,
kar pomeni, da eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed možnih logičnih
oblik. Argument imenujemo vsako razumno podpiranje določene trditve z razlogi za njeno
sprejetje. Uporabljamo jih za zagovarjanje odločitev, kritiziranje stališč, za ocenjevanje dejanj
in iskanje resnice. Značilnost argumentativnega slogovnega postopka je, da ne sloni na
dejanju, ampak je najpogosteje bistvo tega postopka predstavljanje odnosov in vzročno-
posledično razmerje.
Ključne besede in besedne zveze: argument, teza, slogovni postopek, znanstveno besedilo.
SYNOPSYS
Argumentation is a process (a style process) in which the author succeeds to convince the
recipient to accept the arguments or not. If he or she succeeds, the recipient consequently
accepts the conclusions and everything that follows from the presumption. From the … point
the arguments can be means of rational convincing as well as means of manipulating.
Therefore the argumentation can be comprehended as a process where the author develops an
argument or series of arguments meaning that he places his thoughts, implied or expressed, in
one of the most logical forms. An argument is any reasonable support for a certain statement
together with the reasons for its acceptance. It is used for defending resolutions, criticizing
standpoints, evaluating deeds and searching the truth. The characteristic of the argumentative
process is that it is not based on act; the most common substance of this process is presenting
the relation in cause-effect relationship.
Key words and phrases: argument, thesis, style process, scientific text.
-
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................ 1
2 ARGUMENT .................................................................................................... 2 2.1 Definicija argumenta ........................................................................................................ 2 2.2 Struktura argumenta ......................................................................................................... 2 2.3 Vrste argumentov ............................................................................................................. 4 2.4 Veljavnost argumentov .................................................................................................... 5 2.5 Sprejemljivost, relevantnost in zadostnost argumentov................................................... 6 2.6 Operatorji in konektorji .................................................................................................... 6
2.6.1 Členek........................................................................................................................ 7
3 ARGUMENTACIJA V JEZIKU .................................................................... 9 3.1 Argumentacijsko dejanje................................................................................................ 12 3.2 Pravila in elementi pri veljavni argumentaciji ............................................................... 15 3.3 Argumentacija z avtoriteto ............................................................................................. 17 3.4 Moč argumenta............................................................................................................... 18 3.5 Argumenti v znanstvenih besedilih ................................................................................ 19
3.5.1 Dejavniki, ki vplivajo na vrsto in pogostnost modifikacije argumentov v
znanstvenem članku ......................................................................................................... 20
3.6 Besedni red ..................................................................................................................... 22 3.6.1 Stilno nezaznamovani besedni red .......................................................................... 23
3.6.2 Stilno zaznamovani ali subjektivni besedni red ...................................................... 23
3.7 Ilokucijska struktura besedila......................................................................................... 25
4 ARGUMENTACIJA V GOVORU...............................................................26 4.1 Premise argumentacije v govoru .................................................................................... 26 4.2 Postopki argumentacije v govoru ................................................................................... 27
4.2.1 Kvazilogični argumenti ........................................................................................... 27
4.2.2 Argumenti, utemeljeni s strukturo veljavnosti ........................................................ 29
5 ZMOTE IN NAPAKE PRI ARGUMENTACIJI ........................................30 5.1 Klasifikacija zmot .......................................................................................................... 30 5.2 Zmote in napake iz relevance......................................................................................... 31
5.2.1 Nevednost o zavrnitvi.............................................................................................. 31
5.2.2 Napačna sled ........................................................................................................... 32
5.2.3 Argument proti človeku .......................................................................................... 33
5.2.4 Krožno sklepanje..................................................................................................... 33
5.2.5 Argument iz nevednosti .......................................................................................... 34
5.3 Induktivne in deduktivne (logične) zmote in napake ..................................................... 34 5.3.1 Ne sledi.................................................................................................................... 34
5.3.2 Prehitra posplošitev ................................................................................................. 35
-
5.3.3 Kompleksni vzrok ................................................................................................... 35
5.3.4 Napačni vzrok ......................................................................................................... 35
5.3.5 Argument iz logike.................................................................................................. 36
5.4 Zmote in napake iz dvoumnosti ..................................................................................... 36 5.4.1 Ekvivokacija............................................................................................................ 36
5.4.2 Amfibolija ............................................................................................................... 37
5.4.3 Napačni poudarek.................................................................................................... 37
5.4.4 Sestava..................................................................................................................... 38
5.4.5 Delitev ..................................................................................................................... 38
5.4.6 Evfemizem .............................................................................................................. 39
6 MODEL ARGUMENTIRANJA STEPHENA TOULMINA.....................40 6.1 Sestavine pri modelu Stephena Toulmina ...................................................................... 41 6.2 Vrste sklepanj pri Toulminovem modelu....................................................................... 42
7 ARGUMENTACIJSKA STRUKTURA RAZLIČNIH BESEDILNIH
ZVRSTI ..............................................................................................................45
8 ZNAČILNOSTI ARGUMENTATIVNEGA SLOGOVNEGA
POSTOPKA.......................................................................................................47 8.1 Kohezija/inkohezija........................................................................................................ 48 8.2 Enumerativnost............................................................................................................... 58 8.3 Komutativnost/suksesivnost........................................................................................... 60 8.4 Aktualnost ...................................................................................................................... 62 8.5 Objektivnost ................................................................................................................... 64 8.6 Zgradba člankov z argumentativnim slogovnim postopkom ......................................... 66
8.6.1 Naslov...................................................................................................................... 66
8.6.2 Uvod ........................................................................................................................ 67
8.6.3 Zaključek................................................................................................................. 68
8.7 Raznolikost in številčnost interpunkcije ........................................................................ 69 8.8 Vertikalna analiza distribucije leksike ........................................................................... 70
8.8.1 Nominalni stil (statični stil)..................................................................................... 72
8.8.2 Dinamični stil (razgibani slog) ................................................................................ 73
9 ZAKLJUČEK .................................................................................................75
VIRI IN LITERATURA...................................................................................79
-
KAZALO GRAFOV IN TABEL A) GRAFI
Graf 1: Pogostnost konektorjev na začetku povedi in na začetku stavka v povedi.................. 56 Graf 2: Pogostnost glagolov in samostalnikov na začetku povedi. .......................................... 57 Graf 3: Pogostnost besednih vrst v teznem in v argumentativnem delu. ................................. 63 Graf 4: Stavčna struktura teznega in argumentativnega dela. .................................................. 64 Graf 5: Številčnost in raznolikost interpunkcije....................................................................... 69
B) TABELE Tabela 1: Vrste argumentov ....................................................................................................... 4 Tabela 2: Podskupine naklonskih členkov ................................................................................. 8 Tabela 3: Modifikacije argumentov ......................................................................................... 21 Tabela 4: Merila besednega reda v enostavčni povedi............................................................. 22 Tabela 5: Vrste zmot ................................................................................................................ 30 Tabela 6: Sestavine pri modelu Stephena Toulmina ................................................................ 41 Tabela 7: Primer argumentiranja pri Toulminovem modelu.................................................... 43 Tabela 8: Primer argumentiranja pri Toulminovem modelu.................................................... 44 Tabela 9: Primeri, kadar frazeologizirani konektorji izražajo sporazumevalno situacijo........ 51 Tabela 10: Strnitev frazeologiziranih konektorjev................................................................... 51 Tabela 11: Propozicijski konektorji razširjeni iz členkovnih in vezniških sredstev ................ 52 Tabela 12: Prikaz enumerativnega zaporedja........................................................................... 58 Tabela 13: Prikaz komutativnosti............................................................................................. 60 Tabela 14: Prikaz komutativnosti............................................................................................. 61 Tabela 15: Vertikalna analiza distribucije leksike po besednih vrstah .................................... 71
-
1
1 UVOD
V diplomski nalogi se bom ukvarjala z argumentativnim slogovnim postopkom. S tem
slogovnim postopkom se pojasnjuje, zagovarja, dokazuje, torej utemeljuje kako mnenje o
čem, potrjuje se trditev, ki jo predstavlja tema besedila. Pojasnjevanje, dokazovanje in
zagovarjanje pomeni podajanje argumentov v odnosu do dane teme. V vsakodnevnem
sporazumevanju podajamo neanilitične argumente, ki jih ni mogoče ekzaktno dokazati, v
strokovnih besedilih pa se uporabljajo analitični argumenti. Dokazi potrjujejo pravilnost
hipoteze ali trditve, z argumenti se trditev podpira in z njimi se izognemo utemeljevanju
trditve, ki se izmika pravemu logičnemu smislu.
Argumentacija je proces (slogovni postopek), v katerem tvorcu uspe ali ne uspe prepričati
naslovnika, da sprejme argumente, in če tvorcu to uspe, naslovnik posledično sprejme tudi
sklepe in vse, kar iz predpostavljenega tudi izhaja. S stališča besediloslovja so argumenti
lahko sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa tudi sredstva za manipulacijo. Torej
lahko argumentiranje pojmujemo kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz
argumentov, kar pomeni, da eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed
možnih logičnih oblik. Pri razkrivanju načina, kako tvorec predstavi posamezni argument
ali zaporedje argumentov, je praktični argumentaciji v veliko pomoč filozofska logika,
silogistično sklepanje, dedukcija in indukcija.
Metode, ki jih bom uporabila pri izdelavi diplomskega dela so: analitična, sintetična,
komparativna, deskriptivna, statična; primerjalna in vertikalna analiza distribucije leksike.
Ukvarjala se bom z besediloslovnimi značilnostmi argumentativnega slogovnega
postopka, in sicer bom raziskovala znanstvene članke, za katere predvidevam, da se v njih
argumentativni postopek najpogosteje pojavlja, ter ugotavljala, katere od besediloslovnih
prvin so za argumentativni slogovni postopek najbolj pomembne in se najpogosteje
pojavljajo.
-
2
2 ARGUMENT
2.1 DEFINICIJA ARGUMENTA
Argument imenujemo vsako razumno podpiranje določene trditve z razlogi za njeno
sprejetje. Argumente uporabljamo za zagovarjanje odločitev, kritiziranje stališč, za
ocenjevanje dejanj in iskanje resnice. Nagovarjajo nas k sprejetju različnih trditev, pri
odločanju o tem, kaj bomo sprejeli, pa moramo biti pozorni na to, ali so argumenti, ki jih
za sprejetje neke trditve navaja naš sogovornik, sploh dobri. Kar pa je nujen in zadosten
razlog za to, da nekaj imenujemo argument, je to, da je vsaj ena propozicija sporna
oziroma vprašljiva (sklep), zaradi česar je potrebna upravičitev. To nalogo opravljajo
propozicije, ki navadno izražajo splošno znane resnice (premise) in tako pomagajo sklepu,
da postane bolj verjeten ter zato sprejemljiv. V argumentu z razlogi prepričujemo, da je
določena trditev resnična, v razlagi pa, s katero se argument pogosto zamenjuje, z razlogi
zgolj opisujemo, zakaj je tako (Bregant, Vezjak, 2007: 18).
2.2 STRUKTURA ARGUMENTA
Temeljno teorijo sklepanja in argumentacije je postavil že starogrški filozof Aristotel in
njegovo teorijo lahko razdelimo na tri področja:
1. Logika. Logični argumenti so univerzalni in nujni, torej vedno veljavni.
2. Dialektika. Dialektični argumenti niso univerzalni, temveč so splošno sprejemljivi, kar
pomeni, da dopuščajo izjeme.
3. Retorika. Retorični elementi niso ne univerzalni ne splošni, temveč le prepričljivi
oziroma prepričevalni za določeno konkretno oziroma partikularno publiko. Niso torej ne
splošni, temveč povsem naključni.
Za Aristotela vsa vednost, vsa mnenja in stališča temeljijo na že obstoječi vednosti,
mnenjih in stališčih. Samo ta obstoječa vednost, mnenja in stališča so podlaga, na kateri
lahko s sklepanjem in argumentiranjem pridemo do nove vednosti, mnenj in stališč.
-
3
Argumente, preko katerih lahko pridemo do te nove vednosti, Aristotel deli na deduktivne
in induktivne silogizme. Pri deduktivnem silogizmu nekaj zatrdimo v obliki dveh ali več
premis, iz teh trditev pa potem sledi nujni sklep (Žagar, Domajnko, 2006: 52).
Z argumentacijo se je ukvarjal tudi slovenski sodobni filozof Danilo Šuster, ki v knjigi
Simbolna logika (2000), definira argument kot določeno trditev, ta je na razumen način
podprta z razlogi za njeno sprejetje. Razlogi utemeljujejo, upravičujejo, dokazujejo in
demonstrirajo. Sklep je pa podpora, ki racionalno osebo prepričuje v sprejetje le-tega.
Vsak argument vsebuje tri dele:
1. sklep, ki ga želimo utemeljiti
2. razloge za sklep (premise)
3. ustrezen odnos med obema
Primer:
1. Kajenje lahko povzroči smrt.
2. Znanstveno je dokazano, da kajenje povzroča pljučnega raka in druge bolezni. Veliko
ljudi je zaradi tega že umrlo.
3. Torej kajenje lahko povzroči smrt.
Običajno so premise nekaj, kar je očitno in vemo ali v kar smo prepričani. Sklep pa je vsaj
nekoliko dvomljiv in potreben podpore. V nekaterih argumentih sklep logično sledi iz
premis, le-te utemeljujejo resnico sklepa (Šuster, 2000, 9).
Olga Kunst Gnamuš se v delu Posrednost in argumentacija v govoru (1997)
argumentacije loteva iz lingvističnega vidika, in sicer lingvista zanima opis zgradbe
argumentacijskih mehanizmov in odnosov, ki jih vzdržujejo z različnimi
argumentacijskimi zaznamovalci (slovnično ujemanje v osebi, spolu, sklonu in številu ter
pomožni glagoli, ki so zaznamovalci polarnosti kot istovetnost in osebe). Postavi tudi
razliko med logičnim sklepanjem in argumentiranjem:
1. Vsi ljudje so umrljivi.
-
4
Sokrat je človek.
Sokrat je torej umrljiv.
2. Barometer je padel. Torej bo deževalo.
Oba primera vsebujeta isto jezikovno znamenje (torej), vendar to ne pomeni istega tipa
operacije. Pri prvem primeru je iz logičnih razlogov obvezno zaključiti, da je Sokrat
umrljiv, pri drugem pa poznavanje sveta in pomena prvega segmenta omogoča, da lahko
zaključimo, da bo deževalo. Ta zaključek ni dokazan, ampak je argumentiran. Značilnost
argumentov je tudi njihova moč, ki se jo meri v notranjosti argumentacijskega razreda.
Argumentacijski razred je paradigma argumentov, ki služijo istemu zaključku (Kunst
Gnamuš, 1997: 107).
2.3 VRSTE ARGUMENTOV
Ločimo več vrst argumentov, najpomembnejši kriterij delitve je verjetnost, s katero sklepi
sledijo iz premis. To imenujemo logična moč, razumemo jo pa lahko kot stopnjo podpore,
s katero premise utemeljujejo sklepe. Argumente delimo na:
Tabela 1: Vrste argumentov
VRSTA
ARGUMENTA
Deduktivni argument Induktivni argument
DEFINICIJA To so tisti, v katerih sklepi
nujno sledijo iz premis.
To so tisti, v katerih sklepi
iz premis sledijo zgolj z
večjo ali manjšo
zanesljivostjo.
PRIMER Vsi ljudje so sesalci.
George Bush je človek, torej
je sesalec.
Slovenci si ne prizadevajo
rešiti darfursko krizo.
Tomo Križnar je Slovenec,
torej ga rešitev darfurske
krize ne zanima.
-
5
Deduktivni argumenti imajo takšno obliko, da če so premise resnične, ni mogoče, da bi bil
izpeljan sklep napačen. Za induktivne argumente je značilno, da se lahko kljub resničnosti
premis glede izpeljanega sklepa motimo (Bregant, Vezjak, 2007: 20).
2.4 VELJAVNOST ARGUMENTOV
Za veljavne argumente označujemo tiste, ki so induktivni, deduktivni argumenti pa so
neveljavni. Vendar veljavnost argumenta še ni zadosten razlog, da je argument tudi dober.
Iz tega lahko sklepamo, da ni veljavnost kriterij zato, ali bomo neko stališče sprejeli ali ne,
ker trditev, ki jo podpirajo slabi argumenti, ni smiselno sprejeti. Tako morajo argumenti
zato, da bi bili dobri, poleg velike logične moči, ki predstavlja nujni pogoj za to, vsebovati
še resnične premise.
Danilo Šuster v knjigi Simbolna logika definira veljavni argument tako:
Argument je veljaven, če in samo če je nemogoče, da bi bile vse premise resnične, sklep
pa neresničen, ter če in samo če uprimerja veljavno logično obliko (Šuster, 2000: 14).
Z argumenti sta se ukvarjala tudi Igor Ž. Žagar in Barbara Domajnko, ki sta v knjigi
Argumentiranost kot model (uspešne) komunikacije (2006) postavila kriterije veljavnosti
argumentiranja. Zagovarjata, da moramo biti pozorni na to, da trditev utemeljimo na
dejstvih, če je potrebno utemeljitvi priskrbimo oporo in trditev omilimo z ustreznim
kvalifikatorjem. Pomembno je še, da je utemeljitev, ki smo jo uporabili za prehod od
dejstev k trditvi, ustrezna in avtoritativna; ustrezna je, če upravičuje prehod od dejstev k
trditvi (torej, če je tematsko primerna), in avtoritativna, če je kot taka tudi takoj sprejeta
ali pa svojo avtoriteto sprejme od opore. Veljavnost argumentacije je vsaj delno stvar
oblike (vse veljavne argumentacije morajo imeti veljavno obliko, kar pomeni, da morajo
upoštevati vse korake, ki jih njegova argumentativna shema predvideva), delno pa stvar
-
6
vsebine. Najpomembnejše pri veljavnosti je, da argument vsebuje tri kriterije, ki so
sprejemljivost, relevantnost in zadostnost (Žagar, Domajnko, 2006: 60).
2.5 SPREJEMLJIVOST, RELEVANTNOST IN ZADOSTNOST
ARGUMENTOV
Sprejemljivost argumentov ocenimo tako, da ugotovimo njihovo naravo – gre za splošno
vednost, osebno mnenje, strokovno oceno, pričevanje, vsebino vprašljive verjetnosti itd.
Na podlagi tega se odločimo, ali so sprejemljivi za dani kontekst – vprašamo se, zakaj in
ali so ti argumenti sprejemljivi oziroma koliko navedeni argumenti okrepijo/zavrnejo našo
prepričanost o verjetnosti/trdnosti sklepa.
Relevantnost argumentov za sklep ocenimo tako, da odgovorimo na vprašanje, ali so ti
argumenti tematsko in vsebinsko povezani s sklepom.
Zadostnost argumentov za sklep ocenimo tako, da se vprašamo, ali navedeni argumenti
zadoščajo za izpeljavo sklepa, ali jih je dovolj, da predstavljajo zadostno osnovo za sklep.
2.6 OPERATORJI IN KONEKTORJI
Argumentacijsko koherenco zagotavljajo operatorji in konektorji. O tem je pisala Olga
Kunst Gnamuš v delu Posrednost in argumentacija v govoru. Razlika med obojimi je v
tem, da operatorji vežejo dve semantični enoti v notranjosti enega govornega dejanja,
konektorji pa vežejo dve govorni dejanji. Operator se nanaša na sestavine v notranjosti
govornega dejanja, torej propozicije oziroma propozicijske vsebine. Argumentacijski
konektor je morfem, ki veže dva ali več izrekov, ki se vključujejo v eno argumentacijsko
strategijo. Lahko je priredni ali podredni veznik, prislov, prislovna besedna zveza in
členek. Konektor povezuje govorna dejanja oziroma izreke, ki se realizirajo kot govorna
-
7
dejanja. Olga Kunst Gnamuš delitev konektorjev povzema po Moeschlerju (1985: 62), in
sicer jih on razdeli na dvomestne in trimestne predikate. Taki so v slovenščini: zato,
zatorej, torej, tako, tedaj, zakaj, kajti, namreč, saj in sicer.
Primer za dvomestni predikat: Poglej, itak celo leto nič ne delaš. Torej, zakaj ne bi zdaj
dva meseca nekaj napravila.
Trimestni konektorji v slovenščini so: pa, toda, ampak, temveč, marveč, samo, le, ali, a,
vendar, končno, dejansko, celo in sicer.
Primer za trimestni predikat: Veš, lahko naredim uvrstitveni test in presodim, kdo gre v
katero skupino. Samo to je tako približno in možne so napake.
Konektorji se delijo tudi po kriteriju, ali uvajajo argumente ali uvajajo zaključke. V
slovenskem jeziku uvajajo argumente: kajti, sicer, celo, ampak, pa, toda. Zaključke pa
uvajajo: torej, kljub temu in končno.
2.6.1 ČLENEK
Členki so pri argumentativnem slogovnem postopku zelo pomembna besedna vrsta.
Izražajo odnos do izrečenega ali do naslovnika. V besedilu opravljajo vlogo konektorjev,
ti so lahko kataforični ali anaforični. Poimenujejo tudi sporočevalčevo miselno presojo o
stvarnosti (le, še, tik ….), večjo ali manjšo stopnjo prepričanja o čem (zares, zagotovo,
morda ...), njegovo pritrjevanje (da, ja …), zanikanje (ne, nikakor …) ali vpraševanje (kaj,
ali …).
Členke lahko razdelimo glede na njihovo vlogo v stavku, povedi in nenazadnje tudi v
besedilu. Le-ta je za oblikovanje določenega smisla besedila zelo pomembna, saj se nam
zdi besedilo brez členkov pusto in nejasno. Tako lahko členke razdelimo v tri funkcijske
skupine:
1. navezovalne,
2. poudarne,
3. naklonske.
-
8
Z navezovalnimi členki vzpostavljamo pomenska razmerja s sobesedilom. Ti se večinoma
pojavljajo v govorjenih besedilih, za določanje njihovega pomena pa moramo upoštevati
sobesedilo in okoliščine sporočanja.
Poudarni členki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi. Stojijo lahko ob
samostalniški besedi, pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku.
Naklonski členki so največja skupina glede na vlogo v stavku, povedi oziroma besedilu.
To so členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski
podstavi, ali do naslovnika. Z njimi izražamo svojo vednost o čem, prepričanje, sodbo,
čustva do česa ali do naslovnika ter hotenje po besednem ali nebesednem dejanju.
Naklonske členke delimo na:
- naklonske členke (v ožjem smislu),
- skladenjskonaklonske členke.
Naklonski členki v ožjem smislu imajo pet podskupin.
Tabela 2: Podskupine naklonskih členkov
NAKLONSKI
ČLENEK
NAMEN, KI GA IZRAŽA PRIMER
Členki pritrjevanja
oziroma soglašanja
Pritrjevanje brez pridržka in
pritrjevanje s pridržkom.
Mi boš pomagal? Seveda.
(pritrjevanje brez pridržka)
Povedal sicer ni, je pa
nakazal. (pritrjevanje s
pridržkom)
Členki čustvovanja Govoreči izraža svoja čustva,
svoje duševno stanje (veselje,
žalost, zavist, navdušenje …).
Dobro.
Hvala bogu.
Žal.
Pač tako je.
Členki prepričanja Sporočevalec želi prepričati
sebe ali naslovnika.
Mogoče pa pride.
Tu je res potrebna pomoč.
-
9
To mu gotovo ne bo uspelo.
Členki, s katerimi
sporočevalec izraža
svoje stališče do česa
Sporočevalec želi izraziti
svoje stališče do česa.
Ostani še malo.
Baje je bolan.
Recimo, da te pokliče jutri.
Členki zanikanja ali
nesoglašanja
Sporočevalec označi neko
vsebino (npr. sporočilo) za
neveljavno ali ne soglaša z
naslovnikom.
To mu nikakor ni uspelo.
Ne kliči me več.
Med naklonske členke sodijo členki čustvovanja, možnostni in verjetnostni členki, členki
mnenja, zadržka, zanikanja in pritrjevanja (Tršinar, 2004: 15−20).
3 ARGUMENTACIJA V JEZIKU
S teorijo argumentacije v jeziku se je ukvarjal francoski lingvist Oswald Ducrot, in sicer
je z njo raziskoval argumentativni potencial jezika kot sistema. Njegovo teorijo sta
povzela Igor Žagar in Barbara Domajnko. Teorija argumentacije v jeziku želi pokazati, da
so v jezik kot sistem že vpisane določene argumentativne strukture in tako lahko jezik na
nekaterih ravneh argumentira že sam po sebi, s tem pa naši dialoški in interaktivni
argumentaciji vsili določene omejitve. Teorijo argumentacije v jeziku lahko povzamemo v
treh osnovnih in soodvisnih trditvah:
1. Argumentativno v jeziku prevladuje nad informativnim (dejstvenim).
2. Semantični opis neke izjave (argumenta) je odvisen od njenih možnih nadaljevanj
(sklepov), h katerim vodi, ne pa od njenega razmerja do dejstev.
-
10
3. V argumentativnih nizih argument → sklep je semantična vrednost argumenta in sklepa
vedno odvisna od njunega medsebojnega razmerja. Torej semantične vrednosti argumenta
ne moremo ocenjevati neodvisno od sklepa, h kateremu napeljuje, kakor tudi semantične
vrednosti sklepa ne moremo obravnavati neodvisno od argumenta, iz katerega izhaja.
Primer: Ura je osem.
Ker v tem primeru ne poznamo natančnega konteksta, v katerem je bilo to izrečeno, lahko
sklepamo na več različnih možnosti, kaj bi to lahko pomenilo. Na primer:
- Pohiti!
- Vzemi si čas!
- Začela se je oddaja na televiziji!
- …
Če pa v izjavo vpletemo, na primer, členek že ali prislov šele (Ura je že osem. Ura je šele
osem.), potem v primeru, ko dodamo že, lahko izpeljemo sklep »Pohiti!«, v drugem
primeru, ko dodamo šele, pa lahko izpeljemo sklep »Vzemi si čas!« Oba primera pa
govorita o istem kronološkem dejstvu, namreč, da je ura osem, pri čemer lahko napeljujeta
na povsem različne sklepe (poznost in zgodnost). Do tega nasprotja pa pride zato, ker
gledamo na isto stanje stvari iz različnih perspektiv. Takšno razlikovanje v okviru istega
stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpeljava dveh argumentativnih veznikov oziroma
v primeru, ki smo ga navedli, prislov ali členek.
Primer: Janez je delal.
Iz tega stavka lahko sklepamo pozitiven in negativen sklep (Uspelo mu bo. Ne bo mu
uspelo.). Beseda delo implicira na to, da je v nekaj bil vložen trud, in da če je nekdo v
nekaj vložil trud, potem bo najverjetneje tistemu, ki se je trudil, tudi uspelo. Zato je
verjetneje, da bomo iz tega potegnili pozitiven sklep. Vse pa se spremeni, če uvedemo
protivni veznik ampak:
Primer: Janez je delal, ampak mu ne bo uspelo.
Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argumentativno usmeritev
odvrnemo od tistega, kar se glede na tisto, kar je bilo povedano pred ampak, v argumentu,
zdi samoumevno in pričakovano. Poglejmo primer:
Zelo sem zaposlena, ampak ponudbo bom sprejela.
-
11
Če preberemo samo prvi del, lahko upravičeno in utemeljeno sklepamo, da ponudbe ne
bom sprejela, ker kaže na prezaposlenost. Poglejmo si še dva primera:
Janez je malo delal.
Marko je malce delal.
Pri teh primerih je skoraj nemogoče objektivno ugotoviti, koliko več je delal Marko in
kakšna je dejanska razlika med malo in malce. Če izjavi presojamo po informativni plati –
s stališča dejstev oziroma dejanskega stanja stvari v svetu, potem je pomembno predvsem
to, da jezik malo in malce predstavlja kot leksema, ki zaznamujeta majhno količino
nečesa. Če pa se usmerimo na argumentativni vidik presojanja izjav, ugotovimo, da jezik
prislov malo postavi v isto kategorijo kot nič, sploh nič, prislov malce pa v isto kategorijo
kot veliko.
Primer: Janez sploh nič ni delal. (Ne bo mu uspelo.)
Marko je veliko delal. (Uspelo mu bo.)
Če se usmerimo še na besedo delo.
Janez je delal eno uro.
Če ne poznamo konteksta in ne vemo, koliko časa je potrebnega za opravilo, ki se ga je
lotil Janez, potem sta možni obe usmeritvi, pozitivna in negativna. Če pa imamo
argumentativni niz: Janez je delal eno uro, ampak mu ne bo uspelo, potem nas uporaba
veznika ampak, ne glede na kontekst in empirična dejstva opozori, da je v normalnem
oziroma pričakovanem poteku dogodkov ena ura dela dovolj za uspeh. V tem konkretnem
primeru lahko, da nimamo opraviti z normalnim potekom dogodkov ali moramo
upoštevati nov, dodaten kriterij.
Poglejmo še primerjavo stavka: Steklenica je že napol prazna.
Steklenica je še napol polna.
Tudi ta stavka opisujeta isto stanje stvari, isto objektivno dejstvo, da v obeh primerih
pijača v steklenici sega do polovice. Dejstvi sta pravzaprav enaki, vendar sta videni iz
dveh različnih perspektiv. Izjavi v tem primeru nista namenjeni poročanju oziroma
informiranju o dejanskem stanju, ampak napeljujeta na povsem nasprotna sklepa.
-
12
Steklenica je že napol prazna. (Odpreti moramo novo.)
Steklenica je še napol polna. (Ni nam še treba odpreti nove.)
Argumentativni vezniki so slovnično večinoma prislovi in členki. Njihova naloga je, da
kontekstualizirajo primere, ki se na prvi pogled zdijo dekontekstualizirani in jim pripišejo
osnovni kontekst. Če je namreč nekaj že napol prazno ali še napol polno, potem lahko
povsem upravičeno sklepamo, da gre za opisovanje procesa praznjenja. Argumentativni
vezniki lahko argumente tudi dobesedno strukturirajo in oblikujejo.
Primer: Dobimo vabilo za sprehod in ga zavrnemo: »Toplo je, ampak sem utrujena.«
Če pa odgovorimo malo drugače: »Utrujena sem, ampak je toplo.« je pa dejansko stanje
še vedno enako kot v prejšnjem primeru, vendar je lahko iz odgovora sklepamo, da je bilo
vabilo sprejeto. Vse je odvisno od tega, kam postavimo argumentativni veznik in kateri
argument je postavljen pred njim in kateri sledi. Argumentativno usmeritev sklepa določa
tisti argument, ki na primer argumentativnemu vezniku sledi, in ne tisti, ki je pred njim
(Žagar, Domajnko: 2006, 75−77).
3.1 ARGUMENTACIJSKO DEJANJE
Argumentacija se nanaša na diskurz, ki vsebuje vsaj dva izreka, od katerih eden služi za
to, da dovoli, upraviči ali vsili drugega. Prvi je argument, drugi je zaključek. Vsak izrek,
ne glede na to, ali je v argumentaciji za premiso ali ne, je predmet argumentacijskega
dejanja, ki je del njegovega pomena. Vedno se pojavlja tako, da določenemu predmetu
pripiše neko stopnjo, povezano z določeno kvaliteto. Diskurzivni proces, ki se imenuje
argumentacija in je sestavljen iz navezovanja izrekov - argumentov in izrekov –
zaključkov, ima za predhodno argumentacijsko dejanje, na katerega se upira. Kot vsa
ilokucijska dejanja se tudi argumentacijsko dejanje uresniči v enem izreku. Glede na to, da
ima za cilj določeno kvaliteto, je treba poudariti, da se odnos med premisama v
-
13
argumentaciji vzpostavlja prek posrednika, torej prek kvalitete, ki jo argumentacijsko
dejanje na določeni stopnji pripisuje predmetu izreka – argumenta.
Primer: 1. Sod je poln.
2. Sod je skoraj poln.
Zgornja izreka se po moči ločita (prvi argument je močnejši kot drugi) glede na kvaliteto,
ki predstavlja stopnjo polnosti soda.
Že sama definicija argumentacijskega odnosa kaže na mesto, ki ga ima ta v komunikaciji.
Argumentacijski odnos je odnos med izrekom A (argument) in neko drugo lingvistično
enoto C (zaključek, to je lahko izrek in propozicijska vsebina), kadar je A namenjen, da
služi C. Ta odnos je dejstvo, ki zahteva govorca in sogovorca. Argumentirati pomeni tudi
izvajati komunikacijsko dejavnost (Kunst Gnamuš, 1997: 113).
Intencionalnost je bistvena za definicijo argumentacijskega odnosa. Če za izrek A trdimo,
da je namenjen, da služi zaključku C, to pomeni, da s tem priznamo njegov intencionalni
značaj. Intencionalni vidik se lahko omeji na funkcijo argumentacijskega dejanja;
sogovorec prepozna v govorčevem izrekanju namero argumentacije. Posledično je
prepoznavanje argumentacijske vrednosti izreka izpeljano iz prepoznavanja
argumentacijske namere.
Konvencionalni značaj argumentacijskega dejanja je združen s tremi tipi argumentacijskih
zaznamovalcev:
1. Osni zaznamovalci
Primer: Njegova žena je zelo simpatična.
Osna vrednost pridevnika simpatična določa argumentacijsko vrednost pridevnika
simpatična, ki določa pozitivno značilnost.
2. Argumentacijski operatorji
Primer: a) Ura je šele osem.
-
14
b) Ura je osem.
Členek šele določa argumentacijsko vrednost izreka. Gre za omejitev argumentacijskih
možnosti. Z izrekom b) lahko argumentiramo na dva načina, z izrekom a) pa je možno
argumentirati le na enega:
Primer: b) Ura je osem. Pohiti.
a) ?? Ura je šele osem. Pohiti.
a) Ura je osem. Ni ti treba hiteti.
a) Ura je šele osem. Ni ti treba hiteti.
Iz teh primerov je razvidno, da šele spremeni možnosti argumentacije.
3. Argumentacijski konektorji
Primer: Ta film je odličen, vsekakor je slika čudovita.
Vsekakor je argumentacijski konektor, katerega osnovna funkcija je, da povezuje izreke z
argumentacijsko vrednostjo, tako da kaže na njihov status argumenta ali zaključka in na
način interpretacije. Vsekakor združuje dve argumentacijski dejanji, ki sta sousmerjeni k
zaključku tipa Film je vreden ogleda.
Institucionalni vidik argumentacijskega dejanja je na eni strani povezan s pravnimi
spremembami, ki jih nalaga to ilokucijsko dejanje, in na drugi strani z naravo
mehanizmov, ki omogočajo argumentacijo. Moeschler (1985: 58) definira ilokucijsko
dejanje iz institucionalnega gledišča kot tako, ki spreminja pravice in dolžnosti
sogovorcev, kar pomeni, da določa nove norme v okviru interakcije.
Spremembe, določene z argumentacijskim dejanjem, so lahko naslednje:
- če je argumentacijsko dejanje izrekanje argumenta, namenjenega temu, da služi
določenemu zaključku, mu to funkcijo pripišeta govorec in sogovorec, torej
argumentacijsko dejanje obvezuje govorca k zaključku, in sicer k zaključku v smeri,
ki je podana z argumentacijskim dejanjem.
Primer: Kje bomo dobili delo? Saj veš, da ni služb.
Glede na ta izrek lahko govorec in sogovorec zaključita: dela ne bodo dobili.
-
15
- če ilokucijsko dejanje argumentacije kot institucionalno dejanje deluje pod zahtevo,
da obvezuje sogovorca k izpeljevanju tipa zaključka, se mora opirati na normativne
principe. Ti principi so oziroma norme toposi. Toposi so skupna mesta, na katera se
opira argumentacija, ali splošni mehanizmi, ki omogočajo posamezno
argumentacijo.
Primer: Ta avto je drag. Torej je zanesljiv.
Gre za posamezno argumentacijo, ki se opira na splošni topos, ki povezuje draginjo avta z
njegovo zanesljivostjo (Kunst Gnamuš, 1997, 114−116).
3.2 PRAVILA IN ELEMENTI PRI VELJAVNI ARGUMENTACIJI
Racionalno argumentacijo lahko opredelimo kot funkcionalno, kadar se uporablja pri
oblikovanju, utemeljevanju, zavračanju in preoblikovanju stališč, ki naj bi jih sprejel
naslovnik. Argumentacijo uporabimo, ko želimo racionalno prepričati oziroma izberemo
racionalno metodo prepričevanja. Osnovno shemo argumentacije predstavljajo trije
elementi, in sicer:
- osnovni sklep je potrebno oblikovati jasno in kratko;
- navesti je treba argument in ga pojasniti;
- navesti je treba utemeljitev, dejstva s katerim lahko utemeljimo izpeljavo sklepa iz
argumenta.
Primer:
Argument
Raziskave kažejo, da kajenje povečuje tveganje obolevnosti za pljučnim rakom.
Sklep
Kajenje na javnih mestih bi morali prepovedati.
Utemeljitev
Ker si moramo prizadevati za zmanjšanje tveganja obolevnosti za pljučnim rakom.
-
16
Pri argumentiranju moramo upoštevati tudi kriterije veljavnosti (sprejemljivost,
relevantnost in zadostnost). Vendar pri vsakdanjem argumentiranju vsi trije elementi niso
nujno eksplicitno izraženi. Največkrat sta eksplicitno izražena argument in sklep,
velikokrat pa tudi samo sklep ali samo argument. Neizrečene elemente je mogoče bolj ali
manj uspešno razbrati iz konteksta. Na primer zgornji argument je sam po sebi usmerjen k
vrsti različnih sklepov (npr.: Takoj nehaj kaditi; Del dobička od prodaje cigaret bi morali
nakazati neposredno v zdravstvo itd.). Najpogosteje zaradi ekonomičnosti ostane
neizrečena utemeljitev, in sicer zato, ker naj bi bila to neka splošna resnica, obče sprejeto
verjetje ali mnenje, ki ga sogovorniki po predvidevanju govorca poznajo in sprejemajo.
To bi lahko rekli tudi za utemeljitev v navedenem primeru – prizadevanje za zmanjševanje
obolevnosti oziroma ohranjanje zdravja je v naši družbi splošno sprejeta vrednota oziroma
načelo. Vendar tega ne moremo posplošiti in neizrečena utemeljitev je lahko ena od
ključnih strateških jezikovnih spretnosti podtikanja stališč kot splošnih resnic. Na primer v
izjavi Ne zdržim več te negotovosti, grem na en cigaret lahko na podlagi izraženega
argumenta in sklepa rekonstruiramo utemeljitev: Ko ne zdržiš več negotovosti, je
prepričljivo pokaditi cigareto, česar pa ne bi mogli opredeliti kot obče načelo, pač pa kot
prikrit mehanizem promocije kajenja.
Argumentacija je jasna in pregledna v primeru, ko začnemo z argumentom, ki ga prek
utemeljitve usmerimo k sklepu, vendar pa to ni pravilo in lahko vrstni red tudi
zamenjamo. Govorec lahko začne z argumentom, navede sklep, h kateremu argument
vodi, in nazadnje izpostavi utemeljitev, ki omogoča to izpeljavo. Začnemo lahko tudi na
koncu in najprej izpostavimo sklep, nato argument in utemeljitev, ki ju poveže. Vrstni red
pri argumentaciji torej ni pomemben in ga lahko z vidika argumentacije prilagajamo
poudarkom, ki jih želimo vnesti morebiti prav z vrstnim redom navajanja posameznih
elementov. Argumentiranje je proces, ki se oblikuje sproti in je torej do neke mere
nepredvidljiv, zaporedja vključevanja določenih elementov ni mogoče predpisati (Žagar,
Domajnko, 2006: 68−70).
-
17
3.3 ARGUMENTACIJA Z AVTORITETO
Z argumentacijo z avtoriteto se je ukvarjal Oswald Ducrot, ki je o tem pisal v delu
Izrekanje in izrečeno (1988). Postavil je hipotezo, da argumentacijska vrednost morfemov
določa argumentacijsko vrednost stavka, ki ga morfemi tvorijo, in da argumentacijska
vrednost stavka spet določa, glede na govorno situacijo, argumentacijsko vrednost svojih
izjav. Ducrot loči dva tipa argumentacije z avtoriteto. Prvi tip izhaja iz jezika, drugi tip pa
je postopek, ki je dodan, kajti jezikovna sredstva, ki se pri tem tipu uporabljajo, sploh ne
implicirajo argumentacijske rabe (Ducrot, 1988: 148).
Argument z avtoriteto uporabimo takrat, kadar hkrati:
1. pokažemo, da je P že bila, je zdaj ali pa lahko postane objekt neke trditve (P je
propozicija),
2. predpostavimo to dejstvo kot nekaj, kar daje vrednost propoziciji P, kar jo okrepi in ji
daje posebno težo.
Argumentacijo z avtoriteto, ki izhaja iz jezika, imenuje Ducrot polifonična avtoriteta.
Njen mehanizem tvorita dve stopnji:
1. Govorec kaže izvajalca (ki je lahko on sam ali pa kdo drug), ki zatrjuje neko
propozicijo P. Drugače rečeno, v svoj govor vključi glas, ki ni nujno njegov in ki je
odgovoren za trditev, da P. Ducrot s tem kazanjem na drugega želi povedati, da on sam ni
objekt trditve.
2. Govorec opre na to trditev še drugo, ki zadeva neko drugo propozicijo Q. To pa zahteva
dvoje: da se na eni strani govorec izenačuje s subjektom, na drugi strani, da to naredi tako,
da se opre na razmerje med propozicijami P in Q, na dejstvu, da je nujno ali pa vsaj
upravičeno sprejeti Q, če smo že sprejeli P.
-
18
Uporaba besede kaže v prvi trditvi, dejansko kaže na izvajalca, ki zatrjujeta propozicijo P.
Tako je lahko kazanje trditve nekoga tretjega zaznamovano z nekaterimi rabami
pogojnika, zlasti v novinarskem načinu pisanja.
Primer: Predsednik dr. Danilo Türk naj bi jutri odpotoval na Hrvaško.
Vendar pa beseda kaže v tem primeru zaznamuje, zgolj nekaj na kar smo pokazali, ne pa
zatrdili. V primeru Kaže, da bo jutri lepo vreme, pa bi bilo bolje, če kažemo na drugega,
da uporabimo izraze nekateri trdijo, rekli so mi, nekateri pravijo … In o argumentaciji z
avtoriteto lahko govorimo, ko izjavljalec propozicije P nastopa kot avtoriteta, kar pomeni,
da njegovo izrekanje upraviči govorca (Ducrot, 1988: 151).
3.4 MOČ ARGUMENTA
Danilo Šuster je opredelil logično moč argumenta glede na to, kakšna je stopnja podpore,
s katero premise podpirajo sklep. Logična moč je notranja moč argumenta,
prepričevalnost, s katero premise utemeljujejo sklep, neodvisno od tega, ali so resnične ali
ne. Če pogledamo ocenjevanje argumentov, sta zanj značilna dva dela: na eni strani
ocenjujemo resničnost premis, na drugi strani logično moč argumenta. Kadar nekdo
argumentira za neko stališče, je njegov argument lahko slab zato, ker uporablja napačne
premise (napačne začetne podatke), ali zato, ker uporablja napačno dokazovanje, saj
njegove premise ne utemeljujejo sklepa.
Primer: Vsi avtobusi v Mariboru so rdeče barve. Torej, če vozilo, ki si ga videl, ni bilo
rdeče, potem ne gre za mariborski mestni avtobus.
Če je premisa napačna, potem nas argument ne bo prepričal. Vozilo, ki ni rdeče, je morda
vseeno mariborski mestni avtobus. Če pa je premisa resnična, potem sklep zares sledi. Za
oceno argumenta moramo poznati resnico premise. Če je resnična, vemo, da je argument
dober (Šuster, 1998: 47−48).
-
19
3.5 ARGUMENTI V ZNANSTVENIH BESEDILIH
Z močjo argumentov se je ukvarjala tudi Vesna Mikolič, ki se je osredotočila na
znanstvena besedila, in sicer je o tem pisala v članku Izrazi moči argumenta v znanstvenih
besedilih. Opredeliti je poskušala pomen modifikacije argumentov v znanstvenih besedilih
in določiti ter razvrstiti jezikovna sredstva za izražanje moči argumentov glede na pomen
in obliko ter obenem izpostaviti dejavnike, ki vplivajo na vrsto in pogostnost modifikacije
argumentov v znanstvenem članku oziroma besedilu.
Namen znanstvenega besedila je, da pojave teoretično razčlenjuje in razlaga ter da
razkriva doslej neznana in premalo pojasnjena razmerja med pojavi in med njihovimi deli.
Seveda pri tem znanstvenik izhaja iz svojih spoznavnih izhodišč in miselnih okvirov; torej
je pri znanstvenem ustvarjanju prisoten subjektiven pogled, ki je skrit za poskusom,
pokazati predmetnost objektivno. To znanstvenik dosega s pomočjo oblikovanja
argumentov, zato je argumentacija imanentni slogovni postopek znanstvenih besedil.
Argumentacija je torej način, kako doseči splošno sprejetost subjektivnega pogleda na
predmetnost, to je objektivizacijo subjektivne stvarnosti.
Vendar znanstvenik ustvarja lasten sistem vedenja le do stopnje, do katere v določenem
trenutku svoje znanje lahko sistematizira, zato so v znanstvenih besedilih izražene tudi
omejitve subjektivnega in objektivnega pogleda, pri čemer gre za relativizacijo
subjektivne in objektivne stvarnosti. Pri tem znanstvenik vrednoti lastna stališča in
argumente ter upošteva njihove omejitve, ki izhajajo iz:
1. pomanjkanja dokazov (subjektivni vidik),
2. kompleksne narave upovedene predmetnosti (objektivni vidik).
Glede na vrsto in obseg omejitev se argumenti ločijo po moči, razvrščajo se po
argumentacijski lestvici od močnejših do šibkejših argumentov. Ko z različnimi
jezikovnimi sredstvi izražamo različno močne argumente, govorimo o modifikaciji
argumentov. Modifikacija je tudi kulturno pogojena, zato se znanstvena argumentacija s
tega vidika razlikuje od jezika do jezika.
-
20
Z modifikacijo se vzpostavljata dva odnosa:
1. odnos do propozicijske vsebine,
2. odnos do naslovnika.
Odnos do propozicijske vsebine izpostavlja Skommer (v: Klančar Kobal, 1998: 371), po
katerem lahko modifikacijo argumentov razumemo kot lastnost jezika, da zaznamuje
stopnjo, za katero se govorčev odnos do upovedovanega pojava razlikuje od nevtralnega.
Brown-Levinsonova teorija vljudnosti pa omejevanje argumentov vidi kot možnost
dopuščanja naslovnikovega ugovora; v igri je torej odnos do naslovnika (Brown, Levinson
1987).
V analizi jezikovnih sredstev Mikoličeva loči dve vrsti modifikatorja argumenta:
1. ojačevalca, ki jača argument,
2. omejevalca, ki šibi oziroma omejuje argument.
3.5.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VRSTO IN POGOSTNOST
MODIFIKACIJE ARGUMENTOV V ZNANSTVENEM ČLANKU
Razvrstitev in pogostnost jezikovnih sredstev za modifikacijo argumentov sta odvisna od:
1. poglavja znanstvenega članka,
2. uporabljenih metod in znanstvene vede,
3. avtorskega sloga.
Vloga modifikacije argumentov se v različnih poglavjih znanstvenega članka spreminja
glede na vsebinske poudarke le-teh; tako so za vsebine posameznih poglavij značilni
omejevalci, za druge ojačevalci.
-
21
Tabela 3: Modifikacije argumentov
POGLAVJE OJAČEVALEC OMEJEVALEC
IZVLEČEK/POVZETEK Navajanje rezultatov Namen raziskave in
posplošitve
UVOD Metoda Zastavitev problema in
namen raziskave.
TEORETIČNA
IZHODIŠČA
Izražanje nepreklicnosti,
gotovosti argumenta,
slonečega na zanesljivih in
za avtorja relevantnih
avtoritetah.
Izražanje domneve
oziroma negotovosti
argumenta, slonečega na
nezanesljivih ali za avtorja
ne toliko relevantnih
avtoritetah.
REZULTATI Izražanje nepreklicnosti,
gotovosti argumenta,
slonečega na zanesljivih in
za avtorja relevantnih
podatkih/avtoritetah.
RAZPRAVA Izražanje nepreklicnosti,
gotovosti argumenta,
slonečega na zanesljivih in
za avtorja relevantnih
podatkih/avtoritetah.
Omejitve metod, podatkov,
posplošitve.
ZAKLJUČEK Izražanje nepreklicnosti,
gotovosti argumenta,
slonečega na zanesljivih in
za avtorja relevantnih
podatkih/avtoritetah.
Posplošitve, pogled naprej.
-
22
Modifikacija argumenta v znanstvenem članku je glede na imanentno vključenost v
znanstveni proces logična, saj znanstvenik ustvarja lasten sistem vedenja le do stopnje, ki
mu jo omogočajo zbrani, morda tudi nepopolni dokazi in pa sama narava upovedane
predmetnosti, ki zaradi svoje kompleksnosti pogosto ne dopušča enoznačnih argumentov.
Zato znanstvenik vrednoti lastna izhodišča in argumente ter upošteva njihove omejitve, ki
so tako subjektivne (morebitno pomanjkanje dokazov) kot objektivne narave
(kompleksnost zunajjezikovne dejanskosti) (Mikolič, 2005: 278−288).
3.6 BESEDNI RED
Besede, besedne zveze, stavčni členi in stavki si v sporočilu sledijo po določenem
zaporedju. To uravnavajo sorazmerno zelo natančna pravila. Jezikovni čut nam takoj
pove, če jih kdo krši, in v mnogih primerih zlahka pokažemo, kako je prav ali bolj
navadno.
Tabela 4: Merila besednega reda v enostavčni povedi
MERILA BESEDNEGA REDA V ENOSTAVČNI POVEDI
AKTUALNOČLENITVENA Zaporedje izhodišča in jedra skupaj s
prehodom, če ga taka poved ima.
BESEDNOZVEZNA Npr. zaporedje v podredno – ali priredno –
zloženi samostalniški zvezi: levi/desni
prilastek ali njegov del v razmerju do
odnosnice /jedra samostalniške zveze/.
MESTO PROSTIH NASLONK Npr. za prvim udeleženskim stavčnim
členom ali za povedkom oziroma enim
njegovih delov.
ZAPOREDJE PROSTIH NASLONK Če jih je v stavku več.
Besedni in stavčni red sta stilno nevtralna ali stilno zaznamovana (Toporišič, 2006: 667).
-
23
3.6.1 STILNO NEZAZNAMOVANI BESEDNI RED
V prostem stavku je stilno nezaznamovani besedni red, kadar govorimo mirno, brez
posebnega poudarjanja in si besede sledijo tako, da najprej pride na vrsto izhodišče (ali
tema), nato jedro (ali rema) stavka. V stavku Zemlja se vrti okoli sonca je izhodišče
Zemlja, jedro se vrti okoli sonca. Med izhodiščem in jedrom zlasti v daljšem stavku
naredimo premor. Kadar stavek členimo samo na izhodišče in jedro, prehod priključimo k
jedru. Prehod je sicer najmanj pomemben, zato ga lahko zaradi splošne razumljivosti tudi
opustimo. Zaporedje izhodišče, prehod in jedro je stilno nezaznamovano.
Zaporedje stavčnih členov določa členitev po aktualnosti. Velikokrat je osebek izhodišče,
sledi mu povedek in nato njegova dopolnila jedra: Slovenija je naša domovina. Osebek je
na prvem mestu, sledi mu povedkov del stavka. To je tudi v primerih tipa Prišla sta na
obisk, kjer je osebek izpuščen (v tem primeru onadva). Posebna problematika se pojavlja,
če je na primer predmetov več (npr. dajalniški in tožilniški predmet): Oče je hčerki kupil
stanovanje.
Zaporedje delov podredja se obravnava po istih načelih kot prosti stavek, tj. odvisne
stavke imamo za posamezne stavčne člene ali njihove dele. Ker je podredje samo neke
vrste razširjeni prosti stavek, zanj glede besednega reda načeloma veljajo členitve po
aktualnosti.
Pri priredju je mogoče dele priredja zamenjati le pri vezalnem in ločnem priredju, vendar s
tem (razen ko gre za neurejene člene) lahko porušimo logično razmerje delov: v vezalnem
priredju so lahko razporejeni po pomembnosti, sorodnosti in po načelu smerne
usmerjenosti, v ločnem pa po načelu prednosti po izbiri.
Zaporedje povedi v besedilu: od splošnejšega k posebnemu, glede na resničen časovni
potek, oddaljevanje od določene točke ali približevanje k njej (Toporišič, 2006: 668−669).
3.6.2 STILNO ZAZNAMOVANI ALI SUBJEKTIVNI BESEDNI RED
Stilno zaznamovani besedni red dobimo tako, da nezaznamovani besedni red kakor koli
spremenimo.
Primer: 1. Zemlja se vrti okoli sonca.
-
24
2. Zemlja vrti se okoli sonca.
3. Zemlja vrti okoli sonca se.
4. Se zemlja vrti okoli sonca
5. Zemlja okoli sonca se vrti.
Ker je v tem stavku pet besed, je možnih veliko variant. Vse seveda niso enako dobre, ene
najdemo kvečjemu v pesništvu, druge pri čustveni zavzetosti pripovedovalca ali predvsem
pri tem, čemu v izrečenem pripisujemo večji pomen in to postavimo na prvo ali zadnje
mesto govornega niza. Skoraj neverjetno je, da bi postavili predlog za besedo, na katero se
nanaša, težko tudi, da bi kdo začel svojo poved s ki. Do zelo čudnega besednega reda pa
velikokrat pride v prostem govornem jeziku, ker govorečemu, ko začne govoriti, še ni v
zavesti celoten skladenjski ali besedilni vzorec in pač začne govoriti, kar mu najprej pride
na misel.
Do stilno zaznamovanega besednega reda pridemo tako:
1. zamenjamo mesto izhodišča in jedra (tudi prehoda),
2. spremenimo mesto posameznih sestavin besedne zveze,
3. spremenimo zaporedje naslonk,
4. spremenimo mesto naslonke v stavku (mednje lahko vrinemo tudi naglašeno besedo in
podobno).
Jedro – (prehod) – izhodišče: Okoli sonca se vrti zemlja.
S stilno zaznamovanim besednim redom dajemo invertiranim delom sporočila večji
poudarek, hkrati pa jih čustveno obarvamo. Če je tak del sporočila res pomemben in ga
torej doživljamo (npr. čustveno) in želimo, da bi se oboje preneslo naslovniku (bralcu,
poslušalcu), je nezaznamovani besedni red upravičen. Pesnikom je dopuščen v večji meri
zato, ker z njim povečuje ritmičnost in zvočno ubranost besedila. V znanstvenih besedilih,
v veliki meri tudi v poljudnoznanstvenih, se inverzijam izogibamo. Tu poudarke izražamo
s posebnimi besedami; tako – če treba – tudi čustva (Toporišič, 2000: 677−678).
-
25
3.7 ILOKUCIJSKA STRUKTURA BESEDILA
V argumentacijsko teorijo so sodobni raziskovalci vključili namen, ki je implicitno ali
eksplicitno izražen interes. Opisovanje argumentativnih besedil je mogoče s pomočjo
modela, ki upošteva razloge, namere, namene, cilje in interese delujočega. Namere in
nameravani učinki so konvencionalni.
Ilokucijska struktura, ki je podlaga za določanje argumentacijske strukture besedila,
temelji na soodnosu tvorčeve namere z obliko in smislom izrekom. Iz izrečenega je
mogoče prepoznati pomen jezikovnih znakov, in sicer jezikovni znaki ustrezajo dejstvom,
ki jih predstavljamo, in razkrivajo namen, ki ga skuša tvorec doseči (funkcija jezika in
govorno dejanje). Ilokucijska struktura je pomembna tudi zato, ker kaže namen in
strategijo pridobivanja poslušalca. Kakor tematska struktura je tudi ta izražena z
leksikalno-sintaktičnimi sredstvi. Dominira nad tematsko strukturo in odraža zapovrstje
ilokucijskih dejanj. Ilokucijsko strukturo besedila je mogoče predstaviti v obliki
hierarhije; glavni tvorčevi nameri so podrejene druge namere, s pomočjo katerih tvorec
uresničuje glavno namero. Na podlagi tvorčevega namena besedilo dobiva določene
funkcije. Funkcija besedila je glavni predmet raziskovanja v uporabnem, pragmatično
zasnovanem jezikoslovju. Funkcija, ki jo določeno besedilo ima, je odvisna predvsem od
sporočevalčevega namena. Odvisna je tudi od naslovnikove sposobnosti razumevanja
besedila, od smisla, ki ga določenemu besedilu pripiše določeni naslovnik in od
določenega prostora in časa. Toda prevladujoči pomen pri določanju funkcije besedila
pripada prepoznavnemu avtorjevemu namenu. Z določitvijo komunikativne funkcije
besedila (sporazumevalne vloge, naloge, ki jo posamezno besedilo opravlja) določimo
torej namen, ki ga ima tvorec v konkretni govorni situaciji (Hudej, 1998: 44−45).
-
26
4 ARGUMENTACIJA V GOVORU
Argumentacija ni odvisna samo od formalne strukture argumenta, kot bi jo radi umestili
formalni logiki, ampak ima velik delež pri tem, kako bo argumentiranje potekalo tudi
poslušalstvo, saj vsaka argumentacija zahteva teze, s katerimi se poslušalec ali bralec bolj
ali manj soglaša. Ravno zaradi tega status argumenta ne more biti vedno enak, tako kot na
primer v kakšnem formalnem sistemu. Status elementov v argumentaciji je odvisen od
naslovnika. Argumentacija v najbolj popolni obliki je govor, kjer se tako točke soglasja,
na katere se opira, nanašajo na poslušalstvo. Cilj argumentacije v govoru ni izpeljevanje
posledice iz danih premis, ampak spodbuditi ali povečati soglašanje poslušalcev s tezami,
ki jim jih je govornik ponudil v privolitev. Argumentiranje nikoli ne poteka v praznini,
temveč predpostavlja duhovni stik med govornikom in njegovim poslušalstvom
(Perelman, 1993: 23).
4.1 PREMISE ARGUMENTACIJE V GOVORU
Govornik se mora prilagoditi svojemu poslušalstvu, če hoče, da bo govor učinkovit.
Argumentacija si v nasprotju z dokazovanjem ne prizadeva dokazati resničnosti sklepa na
podlagi resničnosti premis, temveč skuša soglasje o premisah prenesti na sklep. Če želi
govornik uspešno opraviti svoje poslanstvo, mora izhajati samo iz tistih premis, ki so
deležne ustreznega soglasja. V primeru da tega soglasja ni, si mora tisti, ki želi
poslušalstvo pregovoriti, prizadevati predvsem, da to soglasje z vsemi razpoložljivimi
sredstvi okrepi. Govornik se poslušalstvu prilagodi tedaj, ko za premise svoje
argumentacije izbere tiste teze, ki jih je tudi poslušalstvo prevzelo za svoje. Pomembno je,
da se točke, ki predstavljajo izhodišče govornikovega diskurza, ločijo na tiste, ki se
nanašajo na realnost, oziroma dejstva, resnice in domneve, in na tiste, ki se nanašajo na
tisto, čemur govornik daje prednost, na vrednote, hierarhije in na mesta prednosti.
-
27
Argumentacija ne more obstajati brez abstraktnih in konkretnih vrednot. Govornik glede
na okoliščine daje prednost enim ali drugim (Perelman, 1993: 33−38).
4.2 POSTOPKI ARGUMENTACIJE V GOVORU
Chaim Perelman v delu Kraljestvo retorike (1993) razdeli argumente na tiste, ki se
pojavljajo v obliki povezovanja, ki omogoča, da soglasje glede premis prenesemo na
sklep, in na tiste, ki se pojavljajo v obliki razdružitve, ki si prizadeva ločiti elemente,
katere sta govorica ali priznana tradicija prej razdružili. O tem, ali gre za povezovanje
ločenih elementov ali za že prej obstoječo enotnost, odločajo izrazi, ki jih uporablja
govornik. Vendar to ne pomeni, da le-ta sploh ne sme oklevati, ko razmišlja o tem, kako
bi razporedil elemente. Pri argumentu na podlagi razdružitve sklepanje spominja na
postopek, s katerim skušamo neko površino razdeliti na posamezne dele in česar ni
mogoče najti v nobenem od posameznih delov, ne bomo odkrili niti v tako razdeljenem
prostoru. Če hočemo, da bo argument veljaven, moramo biti pri naštevanju njegovih delov
kar se le da izčrpni, saj se lahko zgodi, če pri naštevanju izpustimo eno samo premiso, da
se celotna zgradba argumenta podre. V naslednjih poglavjih Perleman preučuje tri vrste
povezav: kvazilogične argumente, argumente, utemeljene na strukturi realnosti, in
argumente, na katerih ta struktura temelji (Perelman, 1993, 57−59).
4.2.1 KVAZILOGIČNI ARGUMENTI
Perelman kvazilogične argumente primerja s formalnim sklepanjem. Prvi kvazilogični
argument je protislovje in nezdružljivost. Protislovje nastane tedaj, ko znotraj formalnega
sistema zatrdimo in zanikamo hkrati. V tem primeru je treba sistem modificirati in
odpraviti hkratno zatrjevanje resničnega in neresničnega, torej izbrati je treba eno ali
drugo, saj drugače takšno protislovje pripelje do absurda. Vendar v argumentaciji ne
govorimo o protislovju, ampak o nezdružljivosti. Zlasti tedaj, ko nas pravilo, ki smo ga
potrdili, teza, ki smo jo podprli, potegne v konflikt celo proti naši volji. Do konflikta pride
-
28
bodisi s kakšno tezo ali pravilom, do katerega smo pristali že prej, bodisi s kakšno splošno
sprejeto tezo, s katero naj bi ostali člani določene skupine soglašali.
Primer: Primer neskladnosti je lahko pogovor med učiteljem in učenci. Denimo, da učitelj
uči učence, da morajo ubogati starše in ne smejo lagati. Eden od staršev pa jim pove
nasprotno, da naj se otrok zlaže.
Kvazilogični argumenti so tudi identitete, definicije, razčlenjenosti in tavtologije.
Formalna identiteta je predstavljena kot razvidnost (Sokrat je nizke rasti.) ali postavljena s
konvencijo (Maribor je mesto.), v vsakem primeru se izogne sporu in torej tudi
argumentaciji. Identifikacija dveh izrazov je lahko posledica definicije ali analize.
Definicije logiki obravnavajo kot arbitrarne, a to ustreza le formalnim sistemom, kjer naj
pa bi znaki imeli le tisti pomen, ki jim ga pripisuje konvencija. Za vsakdanji jezik to
nikakor ne drži, razen če gre za znanstvene izraze, ki imajo že ob nastanku čisto določen
pomen. Kadar beseda obstaja že prej, njena definicija nikakor ne more biti arbitrarna, kajti
vsaka beseda je v jeziku povezana s predhodnimi klasifikacijami, z vrednostnimi sodbami,
ki ji že vnaprej pripisujejo določeno čustveno obarvanost, pozitivno ali negativno, tako da
definicije izraza ne moremo imeti za arbitrarno.
Tavtologija nam ne pove ničesar novega. To so izrazi tipa posel je posel, denar je denar,
ki so v resnici navidezne tavtologije, čeprav izražajo identičnost, si interpreti prizadevajo,
da jih naredijo dovolj zanimive, da jih posredujejo naprej.
Med kvazilogične argumente uvrščamo tudi primerjavo, in sicer tedaj, ko ni opaziti
nobene potrebe po dejanskem tehtanju ali merjenju. Prepričevalni učinek takih primerov
temelji namreč na domeni, da tisti, ki primerja, lahko svojo sodbo podpre s preveritvijo.
Primer: Njena lica so rdeča kot jabolko. Tu smo izrazili preverljivo sodbo (Perelman
1993: 61−78).
-
29
4.2.2 ARGUMENTI, UTEMELJENI S STRUKTURO VELJAVNOSTI
Kakor hitro se elementi realnosti združijo v razpoznavno tezo, je le-to mogoče uporabiti
za osnovo argumentacije, ki nam dopušča prehod od tistega, kar je že bilo sprejeto, k
tistemu, kar bi radi, da bi sprejeli.
Glede na to, da je izhodišče argumentacije v vzročni povezanosti pojavov, se
argumentacija lahko usmeri v iskanje vzrokov, v opredelitve učinkov in v ovrednotenje
dejstev glede na posledice. Namen razvite argumentacije je v tem, da poroča o pojavih, jih
razlaga in včasih celo usmerja raziskave. Pri tem moramo opozoriti na dejstvo, da nam
določen način sklepanja enako dobro služi tedaj, ko se odločamo sami, kot tudi tedaj, ko
argumentiramo pred drugimi. V tem primeru je argumentacija učinkovita le, če
sogovorniki soglašajo o morebitnih motivih, ki so pripeljali do določenega dejanja, o
njihovi verjetnosti in ustreznosti v danih razmerah. Tisti, ki omogoča, da neko dejstvo
ovrednotimo glede na njegove posledice, je pragmatični argument. Argumentiranje s
posledicami je videti tako samoumevno, da ne potrebuje nikakršnega utemeljevanja.
Posledice je mogoče predvideti, potrditi ali predpostaviti. Pragmatični argumet, za
katerega se zdi, da vrednost vzroka reducira na vrednost posledic, daje vtis, da so vse
vrednosti istega reda. Se pravi, da je, če gledamo pragmatično, resničnost neke ideje
mogoče presojati le po njenih učinkih. Problem se pojavi pri določitvi verige posledic, ki
so rezultat določenega dejanja, in pri tem, kako naj vzroku pripišemo posledice, ki so
največkrat rezultat vzajemnega delovanja mnogih dogodkov (Perelman, 1993: 85−89).
-
30
5 ZMOTE IN NAPAKE PRI ARGUMENTACIJI
Z zmotami in napakami pri argumentiranju sta se ukvarjala slovenska sodobna filozofa
Boris Vezjak in Janez Bregant v delu Zmote in napake v argumentaciji (2007).
Najpogostejša definicija zmote je, da je to argument, ki se zdi veljaven, pa v resnici ni.
Vzorec sklepanja naj bi bil zmoten tedaj, ko izpolnjuje naslednje pogoje: sklepanje mora
biti napačno, vendar prepričljivo, kar pomeni, da je napačnost neočitna; sklepanje mora
biti splošno sprejeto in uporabljano ter nepopravljivo v smislu tega, da je stopnja
ponavljanja iste napake zelo velika. Zmote so splošna zvrst argumentov, ki imajo močno
težnjo po tem, da se bodo izrodili ali da bodo uporabljeni kot varljivi triki v razpravi dveh
strani. V nekaterih okoliščinah so to enostavno prehitre napake v mišljenju, lahko so to
razvite tehnike argumentacije, ki jih govorec bolj ali manj premišljeno uporablja, da bi
prelisičil sogovorca, da bi ta sprejel napačen sklep.
5.1 KLASIFIKACIJA ZMOT
Vezjak in Bregant navajata osem vrst zmot.
Tabela 5: Vrste zmot
VRSTE ZMOT
ZMOTE PREDPOSTAVKE Nedovoljeno predpostavljanje resničnosti
sklepa.
ZMOTE DVOUMNOSTI Nejasna jezikovna raba.
SKLICEVANJE NA MOTIVE Navajanje čustev in drugih psiholoških
faktorjev: npr. sklicevanje na čustva, strah.
KATEGORIALNE ZMOTE Napačna ontološka domneva o odnosu dela
in celote: npr. delitev, sestava.
VZROČNE ZMOTE Zmote v povezavi vzroka in posledice ali
navedbi vzroka: npr. napačen vzrok.
SPREMEMBA TEME Napeljava razprave na osebo ali drugo
-
31
temo: npr. napad na človeka, sklicevanje na
avtoriteto, izvorna zmota, napačna sled.
INDUKTIVNE ZMOTE Sklepanje iz lastnosti vzorca na celoto: npr.
napačna analogija, prehitra posplošitev.
ZMOTE NESLEDENJA Logično-formalno napačno sklepanje.
Bregant in Vezjak navedene zmote uvrščata v tri osnovne kategorije: zmote iz
nerelevance, formalne oziroma logične zmote in zmote iz dvoumnosti (Bregant, Vezjak,
2007: 37).
5.2 ZMOTE IN NAPAKE IZ RELEVANCE
5.2.1 NEVEDNOST O ZAVRNITVI
Nevednost o zavrnitvi se pojavi takrat, ko premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet
razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje
zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj
dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi dobili želeni
sklep, v kakršen koli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni
relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršen koli irelevanten
sklep. Že Aristotel je vedel, da če si soočen z argumentom, ki ga ne moreš ovreči, je
najbolj preprosta strategija, da odgovoriš s protiargumentom, ki je dober, vendar nima
nobene zveze s prvotnim argumentom in nanj ne odgovarja. Poslušalstvo velikokrat ne
opazi, da je govorec zamenjal temo, še posebej, če obstaja navidezna zveza s prvim
argumentom ali če je drugi argument tako čustven, da pozabiš na začetni argument
(Šuster, 1998: 198).
Primer: Predlanska inflacija je bila 10 %, lanska pa 5 %. Torej je gospodarstvo v vzponu.
(Iz danih premis sledi zgolj, da inflacija pada, ne pa, da je gospodarstvo v vzponu.).
-
32
5.2.2 NAPAČNA SLED
Zmoto napačne sledi zagrešimo takrat, ko skušamo nasprotnika odvrniti od njegovega
argumenta s pomočjo vpeljevanja nove teme, ki z argumentom nima nobene veze.
Osnovna ideja je zmagati v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s
sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih
logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno,
saj zgolj menjava teme ne šteje kot argument zoper neko trditev. Takšni argumenti so
retorični prijemi, ki avtorjem s tem, ko zapletejo razpravo, pomagajo skriti lastne slabosti
in se izmuzniti odkritemu boju z nasprotnikom.
Primer:
Ne vem, zakaj bi nas morala zaradi tega, ker so mogoče podkupljeni nekateri izmed
policistov, boleti glava. Obstajajo namreč tudi podkupljeni politiki in celo podkupljeni
duhovniki. Da ne omenjamo tega, da je veliko policistov tudi poštenih.
Tu se pojavi problem, ker namesto, da bi razpravljali o koruptivni policiji, debatiramo o
sferah življenja, kjer se še pojavlja podkupovanje, in o tem, kako bi morali razumeti
korupcijo.
1. Tema A je predmet spora.
2. Vpeljana je tema B od lažno krinko relevantnosti za temo A.
3. Tema A je opuščena.
(Tema A je podkupovanje v policiji, tema B pa podkupovanje v drugih poklicih in
pravilen odnos do tega.)
Napačna sled in tudi nevednost o zavrnitvi sta pogosta načina sklepanja v politiki, kjer se
namesto z analizo logične zgradbe argumentov poslušalci zadovoljijo s poslušanjem
besedičenja o argumentih, podkrepljenim z uporabo čustvenega jezika in sklicevanjem na
javno mnenje, ki avtorju pomaga odvrniti občinstvo od obravnavane teme (Bregant,
Vezjak, 2007: 44).
-
33
5.2.3 ARGUMENT PROTI ČLOVEKU
Zmoto proti človeku zagrešimo takrat, ko je napad namesto na sklep argumenta, usmerjen
proti človeku, ki ga sprejema. Prepričanja neke osebe skušamo ovreči tako, da spodbijamo
njeno verodostojnost ali se sklicujemo na nedoslednost med njenimi trditvami in
okoliščinami, v katerih jih brani. To postane zmotno takrat, ko osebnost človeka ali
okoliščine niso relevantne za sklep, ki ga zagovarja (Bregant, Vezjak, 2007: 69).
Primer: Če si mnenja, da je ubijanje živali nemoralno in bi ga morali prepovedati, zakaj
potem še vedno ješ meso.
V tem primeru se pojavi zmota proti človeku zaradi tega, ker sogovorniku napačno
dokazujemo, da doslednost od njega zahteva, da opusti svojo navado. V resnici naš
sogovornik ni nedosleden, kakor ga želimo diskreditirati, saj to, da uživa meso, hkrati pa
nasprotuje pobijanju živali, ni nujno nezdružljivo.
5.2.4 KROŽNO SKLEPANJE
Zmota krožnega sklepanja nastopi, kadar že vnaprej predpostavimo resničnost tistega, kar
bi morali šele dokazati, to je, kadar argument v svojih premisah eksplicitno in implicitno
trdi, kar skuša dokazati. Uporaben način za doseganje tega je iskanje takšnih premis, ki so
le z drugimi besedami izražen sklep, ali pa sestavljanje argumenta, v katerem nastopa več
trditev, ki se podpirajo v krogu, imenovanem blodni krog. Takšno sklepanje je zmotno, saj
to, da v premisah preprosto predpostavimo, da je sklep resničen, še ne predstavlja dokaza
zanj. Vendar zmota krožnega sklepanja ni vedno tako očitna in absurdna, pogosto je to, da
argument v premisah predpostavlja lasten sklep, neveščim očem dobro skrito, in sicer s
pomočjo uporabe neprepoznavnih sopomenk.
Primer: Rasna diskriminacija je kaznivo dejanje, ker je v nasprotju z zakonom.
V tem stavku je v kaznivo dejanje že vključena kršitev zakona (Bregant, Vezjak, 2007:
73).
-
34
5.2.5 ARGUMENT IZ NEVEDNOSTI
Zmota iz nevednosti nastane takrat, ko trdimo, da je nekaj resnično samo zato, ker ni
dokazano, da je napačno, ali ko trdimo, da je nekaj napačno samo zato, ker ni dokazano,
da je resnično. To ali je trditev resnična ali napačna, je odvisno od tega, ali imamo na
voljo dokaze, ki jo podpirajo ali zavračajo, ne pa od tega, da takšnih dokazov nimamo.
Takšen argument se pogosto uporablja pri dokazovanju mejnih pojavov, kot sta na primer
telepatija ali reinkarnacija, priljubljen pa je tudi pri tistih, ki nasprotujejo velikim
spremembam in se pri glasovanju proti njim zatečejo k premisam, ki se sklicujejo na
pomanjkanje dokazov ali za njihovo varnost ali za njihovo učinkovitost.
Primer: Raziskave niso potrdile obstoja življenja na Marsu. Zato je smiselno
predpostaviti, da tam ni življenja.
Iz tega, da ni dokazov za obstoj življenja na Marsu, še ne sledi, da ga tam tudi resnično ni
(Bregant, Vezjak, 2007: 80).
5.3 INDUKTIVNE IN DEDUKTIVNE (LOGIČNE) ZMOTE IN
NAPAKE
5.3.1 NE SLEDI
Ne sledi je tip argumenta, kjer sklep ne sledi iz premis. Ne sledi lahko vsebuje sklep, ki je
resničen ali napačen, pa argument ne bo zmoten zaradi tega. Kar ga dela zmotnega, je
dejstvo, da ne sledi iz premis.
Primer:
1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.
2. B je resničen.
3. Sklep: tudi A mora biti resničen.
Sklepanje seveda ne drži.
Primer: (A) Če sem v Celju, (B) potem sem v Sloveniji.
-
35
V Sloveniji sem, torej sem v Celju.
Seveda takšno sklepanje ne drži, ker če sem v Sloveniji, sem lahko tudi kjer koli drugje v
državi (Bregant, Vezjak, 2007: 170).
5.3.2 PREHITRA POSPLOŠITEV
Zmota prehitre posplošitve nastopi, kadar iz dejstva, da imajo nekateri člani skupine neko
lastnost, napačno sklepamo na to, da imajo isto lastnost vsi člani te skupine. To se zgodi
takrat, ko so podatki, iz katerih izpeljujemo nepopolni, kar pa je običajno posledica
neupoštevanja pravil, ki veljajo pri oblikovanju induktivnih in statističnih posplošitev
(Bregant, Vezjak, 2007: 195).
Primer: Večina poslancev v slovenskem parlamentu misli, da se v razpravi sklicujejo na
argumente, čeprav se v resnici opirajo na zmote. Iz tega lahko sklepamo, da noben politik
ne loči med veljavnim argumentom in zmoto.
Vzorec ni dovolj številčen niti dovolj raznovrsten, da bi iz njega lahko izpeljali sklep,
veljaven za celotno populacijo politikov.
5.3.3 KOMPLEKSNI VZROK
Včasih pri diagnosticiranju vzroka za nek dogodek namerno ali nenamerno navedemo le
enega, četudi jih je v resnici več. Če je neka posledica nastopila zaradi niza vzrokov, mi
pa smo te zreducirali zgolj na enega, smo zgrešili zmoto kompleksnega vzroka.
Primer iz časopisne kronike: Do trka motorista in pešca je prišlo zaradi slabe vidljivosti.
Mogoče sicer je, da je slaba vidljivost delni vzrok za trk, lahko pa ob njej še hitra vožnja,
vinjenost in podobno.
5.3.4 NAPAČNI VZROK
Zmoto napačnega vzroka v splošni obliki zagrešimo takrat, ko kot vzrok za pojav
navajamo nekaj, kar ni pravi vzrok zanj. Običajno se to zgodi, ko obravnavamo korelacijo
med dogodkoma kot nedvomen dokaz za to, da sta vzročno povezana (dogodka sta v
korelaciji – ko se pojavi prvi, se pojavi tudi drugi –, ne da bi med njima obstajal vzročni
-
36
odnos). Ta zmota se praviloma začne s tem, da opazimo sočasen pojav dveh dogodkov, iz
česar zmotno sklepamo, da je en dogodek vzrok za drugega.
Primer: Janez Novak je uspešen atlet in marljiv študent medicine. Torej je pridnost pri
študiju medicine vzrok za njegovo uspešno atletsko kariero.
V tem primeru gre za zmoto napačnega vzroka, ker za sklep, da je študij medicine vzrok
za uspehe v atletiki, nimamo na voljo nobenega drugega dokaza razen dejstva, da sta
omenjena pojava med sabo povezana.
5.3.5 ARGUMENT IZ LOGIKE
Ta tip zmote je še posebej zanimiv za nekoga, ki se ukvarja s teorijo argumentacije. Gre
za to, da se človek sklicuje na zmoto sogovorca in pri tem tudi sam stori novo zmoto.
Recimo, da trdimo, da je nek argument A, ki ga je izustil sogovorec, napačen. Ker je
oseba iz njega izpeljala novo trditev, zanjo zato hitro trdimo, da je napačna.
Primer: Janez trdi, da je moral biti svet ustvarjen, ker lahko v njem ugledamo in
prepoznamo načrt.
Svet je še zmerom lahko ustvarjen, četudi do tega ne pridemo na osnovi prepoznanja
načrta v njem in zavrnitvijo te možnosti. Napačni argumenti lahko pripeljejo do pravih
sklepov, vendar po čistem naključju ali s pomočjo napačne metode.
5.4 ZMOTE IN NAPAKE IZ DVOUMNOSTI
5.4.1 EKVIVOKACIJA
Ekvivokacija je zmota, ki jo zagrešimo takrat, ko v argumentu naključno ali namerno
uporabljamo različne pomene iste besede ali fraze. Pomen, v katerem je neka ključna
beseda ali fraza uporabljena v eni premisi nekega argumenta, se razlikuje od pomena, v
katerem je uporabljena v drugi premisi istega argumenta.
Primer: 1. Vse babice imajo vsaj enega vnuka ali vnukinjo.
2. Marija Kovač, ki dela v mariborski bolnišnici, je babica.
-
37
Sklep: 3. Tudi Marija ima vsaj enega vnuka ali vnukinjo.
V tem primeru je bila zgrešena ekvivokacija zaradi tega, ker uporabljamo dva različna
pomena besede babica: v prvi premisi se babica nanaša na žensko, katere sinovi in hčere
imajo otroke, v drugi premisi pa na žensko, ki v bolnišnici porodnicam pomaga pri
porodu.
Da bi se ekvivokaciji izognili, moramo ključne besede ali fraze v argumentu interpretirati
na vse možne načine in argument glede na uporabljene pomene ustrezno ovrednotiti. Če
namreč nimamo zadostnega dokaza, katera interpretacija je resnično mišljena v
argumentu, torej če avtor argumenta tega ni jasno izrazil, kateri pomen je imel v mislih,
nobene izmed njih ne moremo obravnavati kot pravilne (Bregant, Vezjak, 2007: 232).
5.4.2 AMFIBOLIJA
Amfibolija je zmota, ki se pojavi takrat, ko sklepamo iz premis z dvoumno slovnično
zgradbo, torej če slovnična zgradba dopušča dve interpretaciji, ni pa jasno, katero je imel
v mislih avtor. Ne moremo je prepoznati s pomočjo analize dvoumne uporabe besed, ki
nastopajo v premisah, ampak zgolj z oceno načina, s katerim so povezane med seboj. Ko
gre za amfibolijo, je pomen besed nejasen zaradi tega, ker avtor besede v premisah
kombinira zelo ohlapno ali ker je njegovo izražanje s slovničnega vidika preveč okorno.
Amfiboliji se najlažje izognemo tako, da stavke, ki v argumentih nastopajo kot premise,
slovnično natančno in jasno oblikujemo.
Primer: Roparja sem zalotil v pižami. (Ni jasno kdo je bil v pižami, jaz ali ropar.)
Za vse, ki imate otroke, pa tega ne veste, imamo tudi igralni kotiček. (Ni jasno, ali ne
vedo, da imajo otroke, ali ne vedo, da imajo igralni kotiček.) (Bregant, Vezjak, 2007:
239).
5.4.3 NAPAČNI POUDAREK
Do zmote napačnega poudarka pride takrat, ko izpeljemo sklep iz spremenjenega,
običajno ustreznega poudarka besed ali fraz, ki nastopajo v premisah argumenta. To se
-
38
zgodi, ko sklep ni izpeljan iz izvornega pomena premise, določenega z ustreznim
naglasom, ampak iz drugačnega pomena, ki ji je dodeljen z novim poudarkom.
Najpogostejši način, s katerim se to doseže, je citiranje besedila izven konteksta, ki je
fiksiral njen pomen, v drug kontekst, s čimer se njen pomen spremeni, ter iz nje izpeljemo
sklep, ki ga v izvornem kontekstu ne bi mogli izpeljati.
Primer: Mojca Miklavc je izjavila na sodišču: »Proti svojemu bližnjemu ne smeš krivo
pričati.«
V tem primeru gre za zmoto napačnega poudarka zaradi tega, ker citat s poudarkom
besede bližnji na sodišču, ki ni njegov izvorni kontekst, vzet je namreč iz Svetega pisma,
spremeni njen pomen. Namiguje na napačen sklep, da proti svojim bližnjim, s čimer so
danes največkrat mišljeni sorodniki, ne smeš krivo pričati, proti drugim pa morda lahko. V
izvornem kontekstu izpeljava takšnega sklepa ni mogoča, ker je v Svetem pismu kot
bližnji mišljen vsakdo (Bregant, Vezjak, 2007: 241).
5.4.4 SESTAVA
Zmota sestave je pojem, ki se uporablja za dva sorodna neveljavna argumenta: prvi se
pojavi takrat, ko iz lastnosti delov sklepamo na to, da ima iste lastnosti tudi celota, drugi
pa takrat, ko iz lastnosti, ki jih ima element razreda, sklepamo na to, da ima iste lastnosti
tudi razred.
Primer: Izmed montažnih hiš so Marlesove najboljše, saj so izdelane iz prvovrstnih
materialov.
V tem primeru gre za zmoto sestave zaradi tega, ker uporaba najboljših materialov pri
gradnji ne pomeni takoj, da bo takšen tudi izdelek. Če so pri njeni izdelavi sodelovali
nesposobni ali neizkušeni delavci, bo Marlesova hiša, pa čeprav narejena iz najboljših
materialov, kvečjemu povprečen izdelek (Bregant, Vezjak, 2007: 246).
5.4.5 DELITEV
Delitev je obratna zmota od sestave, z njo pa opisujemo dva sorodna neveljavna
argumenta: prvi nastane takrat, ko iz lastnosti, ki jo ima celota, sklepamo na to, da imajo
iste lastnosti tudi njeni deli, drugi pa takrat, ko iz lastnosti, ki jih ima skupina, sklepamo
-
39
na to, da imajo iste lastnosti tudi njeni člani. Takšno sklepanje je napačno, saj ni nujno, da
imajo celota in deli oziroma skupina in člani iste lastnosti.
Primer: Avtomobili prispevajo k hitremu segrevanju ozračja več kot tovornjaki. Zato je
moj avto večji onesnaževalec okolja kot pa sosedov tovornjak.
V tem primeru se pojavi zmota delitve zaradi tega, ker lastnost v premisi (krivda
avtomobilov za hitrejše segrevanje ozračja), ki jo razumemo kolektivno, v sklepu
pripišemo tudi vsakemu članu te skupine. To je seveda zmotno: čeprav je res, da so
avtomobili, ker jih je več, skupinsko gledano večji onesnaževalci okolja kot tovornjaki, pa
slednje, če primerjamo posamezni avto in tovornjak, ne drži (Bregant, Vezjak, 2007: 250).
5.4.6 EVFEMIZEM
Evfemizem je jezikovni trik, ne logična prevara, s pomočjo katerega želimo naš govor
olepšati in najti za neko stvar bolj prijazne besede. Če množični poboj imenujemo etnično
čiščenje in ne genocid, potem smo ubežali prehudemu izrazu in verjetno smo to storili z
nekim namenom. Evfemizem kot jezikovni prijem ni nujno slaba izbira, toda v razpravi
lahko po