Ko umetnost postane trgovsko blago Doživeli smo še en državni praznik, Prešernov dan, dan slovenske kulture. Počutil sem se odrešenega vsakodnevnega blebetanja razvrednotenih besed, saj sem lahko končno, vsaj za nekaj ur, prisluhnil žlahtnim besedam poezije. To slišati v medijih, kakšen balzam za dušo! Ampak to se dogaja zgolj en dan od 365 dni v letu, v katerih smo nenehno izpostavljeni bombardiranju z izstrelki sprijenega uma. Ni več družbe, razen delniških družb; ni več ljudi, le še potrošniki; ni več resničnosti, le še navidezna resničnost; ni več vizije, razen televizije; ni več kulture, razen množične kulture; ni več umetnosti, razen umetnosti ličenja; namesto duhovnih elit imamo finančne elite; namesto genijev imamo parvenije. Krasni novi svet tone v novodobnemu barbarstvu, kjer »le petica, da ime sloveče, da človek toliko velja kot plača. Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi, z goljfijamo, ležami!« Prešeren še nikoli ni bil tako pričevalen, kot je prav ta čas.

Pojem umetnosti niti ni tako star. Šele z razcvetom renesanse so opredelili razli-ko med umetnikom in obrtnikom in lepe

umetnosti so postale neodvisne od rokodelskih spretnosti. Umetnost (poiesis) je bila svobodna, obrt (praxis) pa koristna in plačljiva. Rodil se je lik od muz navdahnjenega umetnika, ki doseže neposredno notranje zrenje in spoznanje sve-ta onkraj analitičnega uma. Lepe umetnosti so postale umetnosti genija. Do umetnosti so bi-li ljudje polni spoštovanja in pritrjevali so njeni enkratnosti, neprimerljivosti in skrivnostnosti. V 18. st. se je pojavila estetika in njenih sodb ni bilo mogoče zvesti na logične sodbe. Rodila se je zmožnost ocenjevanja lepega in ustvarjal-na domišljija lepega je bila prva umetnikova la-stnost. Kultura ni bila proizvod družbe, temveč njen izziv in alternativa. Bila je vzporeden svet, v njem je bila umetnost resničnejša kot dejan-sko življenje. Potem je umetnost prešla številna obdobja, od romantike do modernizma.

Umetnost kot odsev potrošniške družbe Toda na začetku 20. st. je industrijska doba

prinesla dokončno nadvlado materije in zaton duha. Vdor tehnike (fotografija, film, računal-nik, fotoshop, digitalna produkcija, holcgrafija) je povzročil, da se je visoka umetnost začela umikati v drugačno avtonomnost. Slika je ne-hala posnemati motive z dokumentarno aJi sla-vilno funkcijo, postala je predvsem barvna po-vršina. Kiparstvo se je spremenilo v kinetično kiparstvo in instalacije. Glasba se je razkrojila v atonalnost ali v hrup kakofonije. Proza je iz-gubila zgodbo in zapadla v duhamorne psiho-tične refleksije. Razvil se je postmodemizem, ki povzema duha potrošniške družbe. Moderni človek je potrošnik, ki ima načete živce, je fru-striran in malodušen. Svoje zaspale čute po-skuša prebuditi z umetnimi raji in prepoveda-nimi užitki, s patologijo in prizori bolečine, po-habljanja in nasilja, s krvjo in iztrebki. Njegov prag vzdraženosti je vse višji. Zato smo priče stopnjevanju, lepo postane nenavadno, pa pro-vokativno in bizarno, duhamorno ter obsceno, celo odvratno. Estetika seje razkrojila, kot seje razkrojil vrednostni sistem človeka.

Prepričani smo bili, da ima umetnost progre-sivno zgodovino, sedaj vemo, da je v regresi-ji. Razpadla je v nize posameznih dejanj, ki hi-tro sledijo drugo drugemu. Umetniško delo je postalo trgovsko blago. Zacvetel je komerci-alizem. Umetnost je postala prezentacija bla-govnega fetišizma kot odsev globalizirane po-

trošniške družbe, ki jo obvladuje popularna množična kultura. Multinacionalni kapital se je skozi ekonomizacijo (amerikanizacijo) družbe zavlekel tudi v umetnost in iz nje naredil zgolj eno izmed praks vsakdanjega življenja. Ker vse lahko postane umetnost, je vsakdo lahko ume-tnik. Biti umetnikje nehalo biti kvalitativna, tem-več je postalo deskriptivna označba. Umetnost je izgubila funkcijo razkrivanja resnice, izgubila je svojo metafizično živost in duhovno sporočil-nost. Sodobna umetnost z lastno disharmonijo priča o disharmoniji sodobne družbe.

Če ni profita, je družbeno zlo Umetnik je vržen na trg, kjer velja železni za-

kon profita. Če umetnik ne prinaša profita inve-stitorjem, postane družbeno zlo, nebodigatre-ba, parazit, lenuh, pijanec, džanki. Zabušanti in brezdelneži, delat naj grejo! In ne samo to, po-gosto je umetnost razglašena za nevarno. Za koga? Zgolj za ideologe, saj ne ustreza njihovi ideji vsemogočnega kapitala ali totalitarne dr-žave. Samozaposleni umetniki smo najbolj ob-davčeni državljani in mimogrede, v Sloveniji je bilo končanih več sodnih procesov proti pisa-teljem in novinarjem kot proti gospodarskim kriminalcem. Ali potrebujete še boljši dokaz o barbarstvu parvenijev?

Vprašanje o umetnosti je bilo vedno vpraša-nje o resnici. Umetnost ne ponuja le dostopa do resnice, temveč je tudi resnica sama v njeni najvišji obliki, kot ekspresija človeškega jaza ali kot impresija resnice sveta. Svet umetnosti je edini resnični svet, kajti le umetnost omogoča, da se identificira stvarnost. Umetnost lahko te-matizira tudi stvari, ki jih znanost ne zna obrav-navati in jih nikoli ne bo znala. Umetnost je ko-gnitivni pripomoček, je metafizično okno, skozi katero zremo kolektivno nezavedno, in prav za-to je najvišje merilo človekove eksistence. Ve-mo, da pesmi in slike govore o stanju duha, ki ga ne morejo prikazati ekrani, reklamni spoti ali supermarketi. V proizvodnji realnega kapitaliz-ma ni mesta za domišljijo in ustvarjalnost, tem-več zgolj za reprodukcijo obstoječe paradigme in njenih fosilnih dogem.

Demokracija z denarjem uniči samo sebe Naš čas ne temelji več na svetem, lepem in

resnici. Neznosna diktatura denarja in totalita-rizem finančnih trgov svet obravnavata kot svo-jo zasebno posest. Demokracija je postala ena-čenje moči denarja s politično močjo. Volitve so postale vnaprej dogovorjena igra, uprizorjena

kot samoodločba ljudstva. Fetišist mamona je zatrl pripovedovalca zgodb. Potem ko je denar uničil duha, je demokracija z denarjem uničila samo sebe. S krutostjo, pohlepom in častihle-pnostjo, tremi velikimi slabostmi, ki uničujejo človeštvo, se šopirijo vojaki, bankirji in vladarji. Toda laži o napredku čedalje bolj prebujajo apo-kaliptično tesnobo in strahove, ki napovedujejo obdobje propada starega in rojevanje novega. Pojmu konec zgodovine se je pridružil pojem konec umetnosti. Toda konec velike umetnosti, kot jo poznamo, je bil napovedan že s koncem metafizike in umorom mita. »Bog je mrtev!« je zapisal Nietzsche. Živimo v dobi, ko se sprašu-jemo, kakšna bi morala biti nova umetnost.

Uničenje je vedno samouničenje Svet umetnosti je bil vedno otok svobode v

morju nesvobode. Nedvomno tonemo v ocea-nu nesvobode. Osvvald Spengler je razvezal ti-sto, kar naj bi bilo linearna zgodovina Zahoda, v tri različna in neodvisna zgodovinska obdo-bja, klasično, magično in faustovsko, in vsako od teh obdobij tvori različen svet. Vsak od njih gre skozi lasten ciklus mladosti, zrelosti, zato-na in propada. Zato ima njegovo temeljno de-lo naslov Zaton Zahoda. To ni pesimizem, kajti sledeč Spenglerju bo po propadu nastopil nov ciklus rojevanja in mladosti. V njem ima tudi umetnost svojo prihodnost. Kot feniks se bo dvignila iz pepela!

Hegel je v Fenomenologiji duha, katere junak je duh sveta (Geist), zapisal nenavadno, da ne rečem prevratno idejo. Njegov Geist bo prešel od samoovedenja, preko samoudejanjanja do samorazsvetljenja kot Absolutna vednost. Ko bo duh (kot subjekt) dojel bistvo duha (kot objekta) - ko torej subjekt in objekt postaneta eno - se bo začelo obdobje duhovnega razvoja človeka - doba duha. To je sicer intuitivno dognal že her-metizem kot »Idem cogniscit idem« (iskalec pre-pozna iskano - samega sebe). Jean Gebster pi-še o evoluciji človeške zavesti, ki bo iz arhaične zavesti, preko magične, mitološke in mentalne prešla v transpersonalno zavest človeka. Evo-lucijski napredek človeške zavesti ostaja za nas edino upanje: da naša vrsta razvije sposobnosti, kako sprostiti nove zmožnosti zavesti - in da ji za to ostane dovolj časa. Če ne bo konca dualne, egocentrične racionalnosti, bo konec človeštva.

Vsaka civilizacija, ki se je ukvarjala le še sama s seboj, je izginila iz zgodovinskega prizorišča.

Grški mit o Narcisu nam o tem govori na oseb-ni ravni samozagledanega mladeniča, ki mu ni mar za zunanji svet in propade. Soočenje nasilja in umetnosti sijajno sporoča znamenita prigo-da. Nemški oficir je Picassu pokazal razgledni-co njegove slike Guernica in ga vprašal: »Ste vi to naredili?« Picasso mu je odgovoril: »Ne, vi!« Nacizem je propadel, umetnost je preživela. Umetnost ima glavno vlogo v prihodnji človeški evoluciji! 21. stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo! Uničevanje se vedno konča kot samouničenje!