samopostreŽna malica 11. 6. 2011

SAMOPOSTREŽNA MALICA11. 6. 2011

1. Mesečna tema: predstavitev prve in druge izdaje Slave vojvodine Kranjske

2. Predstavitev vseh literarnih del, ki so bila predstavljena v posameznih

mesecih

Vse v stilu knjige – kuharska knjiga iz kruha, med kruhom (kuharici Melita, Irena)

Razstava literarnih del

Knjiga iz mlečne kaše, kot dekoracija pri mlečni kaši (kuharici Irena, Melita)

Cankarjeva Erotika iz češenj, nektarin ter jabolk (Nada)

V šoli I. Skvarče spoštujemo pravila Bele knjige (Nada, Melita)

Prva in druga izdaja Slave vojvodine Kranjske

Zelenjavna knjiga iz listnatega testa, belušev, pora ter skute (Irena)

Varuhinje ter vodičke razstave

Sadni otok

Kruhov otok - s predstavitvijo manj slanih kruhov

Otok salam, sirov ter namazov

Otok napitkov ter mlečnih varovalnih izdelkov

Otok sladkih razvad - sladoled

Otok čokoladnih fontan

Otok polnozrnatih keksov

Otok toplih jedi

Kulturna šola 2011

Čestitke ravnateljice Alenke Ašič, organizatorki šolske prehrane Nadi Brezovar

Cvet šolske kuhinje

• SAMOPOSTREŽNA MALICA: Slava vojvodine Kranjske, J. V. Valvasor

• Slava vojvodine Kranjske je življenjsko delo plemiča Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je mlada leta - kot je bil za plemiške sinove v 17. stoletju običaj - preživel na izobraževalnih popotovanjih po Evropi in Afriki. Čeprav je spoznal številne dežele, narode in naravne znamenitosti, pa ga je do konca življenja najbolj navduševala domača zemlja, zato se je odločil, da njena naravna bogastva in vrlost Kranjcev za večno ohrani na listih obsežne knjige.

• Valvasor je svoje delo vzel zelo resno in ob koncu življenja se je lahko pohvalil s knjigo neznanskih razsežnosti - štirje deli, 15 poglavij oziroma knjig, kot jih je avtor poimenoval, in 3.532 strani.

• Po 1. knjigi, ki je bolj ali manj uvod v bolj zanimivo branje, nam Valvasor predstavi slovenske dežele in njihove prebivalce. Pri tem ne varčuje z leporečjem in hvalo slovenskega naroda, ki se ji lahko od srca nasmejimo. Tako lahko izvemo, da so Gorenjci zelo delavni ljudje trdnega značaja, ki »v najhujši zimi hodijo včasih bosi po deželi, ne zaradi revščine, ampak ker prezirajo mraz; njih trda vzgoja jim rabi za olajšavo, a nepomehkužena navada namesto čevljev in nogavic. … Njihov nočni počitek ne zahteva niti blazin niti postelj, ki pri njih tudi niso v rabi.«

• Četrta knjiga je zanimivo branje za tiste, ki jih zanima, kako so si nenavadne naravne pojave slovenskega kraškega sveta razlagali naši neuki predniki.

• Tako so na primer prebivalci okolice Logatca občasne izbruhe vode iz ene od vrtač razlagali z besnenjem zmaja. Ta naj bi v mladih letih zašel v podzemlje, ko pa je zrasel, ni mogel več na plano. Kadar ga njegova usoda posebej razbesni, začne bruhati pene in na plan priteče penasta bela voda. Od vseh naravnih čudes slovenske dežele pa je Valvasorja prevzelo Cerkniško jezero, ki mu je posvetil tudi veliko število strani. Tako tudi piše:

• Na druga strani (Cerkniškega jezera) se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto … Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot svetleče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo …

• Naj omenimo še 6. knjigo, v kateri se Valvasor razpiše o jeziku, šegah in navadah na Kranjskem. Zgolj drobtinica iz življenja bogaboječih Kočevcev, ki so jim nevihte vedno pognale hud strah v kosti: »Če nastane na Kočevskem nevihta, gredo možje in žene iz hiš, pokleknejo, iztegnejo roke proti nebu, vpijejo in prosijo, da bi jim milostljivi in usmiljeni Bog prizanesel in namesto kazni poslal milost … Imajo pa tudi neko prazno vero. Ker mislijo kakor drugi Kranjci, da dela nevihto, zlasti hudo, coprniška zalega, pritečejo nekateri s starimi metlami,

• gnojnimi vilami in s podobnim vaškim in domačim orodjem ter drezajo z njim v zrak proti temnim oblakom zoper hudiča in njegov privesek, češ da ga bodo s coprnicami vred pregnali. Naj bo to kljubovanje še tako trapasto, vendar ni tako nesmiselno in zločinsko ko pri starih Tračanih, ki so pri grmenju streljali s puščicami v zrak in grozili nebesom, naj nehajo z divjanjem.«

• V enajsti knjigi je med številnimi gradovi omenjen grad Medija in kapela tik pred njim. V njej shranjene kosti mojih ljubih staršev in nekaterih mojih bratov in sestra; v njej je tudi nekaj otrok našega rodu, med njimi pet mojih in moja prejšnja žena … Skupno pričakujejo tukaj veselega vstajenja.

• Vendar pa moramo Valvasorjevo delo presojati po tedanjih zgodovinskih razmerah. Kot takšno je izraz naše povezanosti z evropskim prostorom in kulturne odprtosti, dokaz naše ustvarjalne moči in odlična osvetlitev naše zgodovine. Njegovo delo je tudi spomenik izredne vneme in ljubezni do domovine.

• Valvasor, Evropejec po duhu in izobrazbi, Kranjec po domovinstvu, sodi tako med najznamenitejše in najvrednejše može, ki so živeli in delovali na slovenski zemlji.

• Le redko kdo ima možnost videti prvo izdajo Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689. Vi jo danes imate … Izkoristite jo. Nekaterih enkratnih priložnosti pač ne gre izpustiti. …

• Mateja N. Praunseis.

SLAVA VOJVODINE KRANJSKE

1689

Janez Vajkard Valvasor

Valvasor je ustvaril knjigo neznanskih razsežnosti - štirje deli, 15 poglavij oziroma knjig, kot jih je avtor poimenoval, in 3.532 strani.

Nekaj njegovih misli …

Gorenjci so zelo delovni ljudje trdnega značaja, ki »v najhujši zimi hodijo včasih bosi po deželi, ne zaradi revščine, ampak ker prezirajo mraz; njih trda vzgoja jim rabi za olajšavo, a nepomehkužena navada namesto čevljev in nogavic. … Njihov nočni počitek ne zahteva niti blazin niti postelj, ki pri njih tudi niso v rabi.«

Od vseh naravnih čudes slovenske dežele pa je Valvasorja prevzelo Cerkniško jezero, ki mu je posvetil tudi veliko število strani. Tako tudi piše:

“Na druga strani (Cerkniškega jezera) se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto … Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot svetleče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo …”

Zgolj drobtinica iz življenja bogaboječih Kočevcev, ki so jim nevihte vedno pognale hud strah v kosti: Ker mislijo kakor drugi Kranjci, da dela nevihto, zlasti hudo, coprniška zalega, pritečejo nekateri s starimi metlami, gnojnimi vilami in s podobnim vaškim in domačim orodjem ter drezajo z njim v zrak proti temnim oblakom zoper hudiča in njegov privesek, češ da ga bodo s coprnicami vred pregnali. Naj bo to kljubovanje še tako trapasto, vendar ni tako nesmiselno in zločinsko ko pri starih Tračanih, ki so pri grmenju streljali s puščicami v zrak in grozili nebesom, naj nehajo z divjanjem.«

V enajsti knjigi je med številnimi gradovi omenjen grad Medija in kapela tik pred njim.

“V njej shranjene kosti mojih ljubih staršev in nekaterih mojih bratov in sestra; v njej je tudi nekaj otrok našega rodu, med njimi pet mojih in moja prejšnja žena … Skupno pričakujejo tukaj veselega vstajenja.”

Zahvaljujem se slovenistki Mateji Naprudnik Praunseis za pomoč pri izvedbi samopostrežne malice v šolskem

letu 2010/11

Nada Brezovar