odkrivanje govorno-jezikovnih motenj pri 5-letnikih ... · logopedska obravnava, je pomembno, da...
Post on 17-Oct-2019
11 Views
Preview:
TRANSCRIPT
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za pedagogiko
Barbara Brec
ODKRIVANJE GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ PRI
5-LETNIKIH
DETECTION OF SPEECH AND LANGUAGE DISORDERS
IN FIVE-YEAR-OLDS
MAGISTRSKO DELO
Maribor, februar 2015
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za pedagogiko
Barbara Brec
ODKRIVANJE GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ PRI
5-LETNIKIH
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: red. prof. dr. Majda Schmidt
Somentor: viš. pred. dr. Franc Smole prof. defektolog – logoped
Maribor, februar 2015
Lektorica: Mojca Marič, dipl. slovenistka (UN) in dipl. sociologinja (UN)
Prevajalka: Mojca Kolar, diplomantka medjezikovnih študij angleščina (UN) in
dipl. filozofinja (UN)
ZAHVALA
Na začetku se izredno zahvaljujem svoji mentorici, red. prof. dr. Majdi Schmidt, ki je sprejela
mentorstvo in me podprla pri izbrani temi, poleg tega mi je bila zmeraj na voljo za vsa
vprašanja, me usmerjala ter spodbujala pri pisanju magistrske naloge. Z vsem spoštovanjem
se zahvaljujem tudi somentorju, defektologu – logopedu dr. Francu Smoletu za strokovne
nasvete, potrpljenje in za ogromno vloženega truda ter časa, ki ga je posvetil moji magistrski
nalogi.
Moje raziskave prav tako ne bi bilo brez pomoči otrok, ki so prišli na sistematični pregled in
njihovih staršev, ki so pristali v vključenost svojih otrok v raziskavo ter dr. Jerneja Završnika,
dr. med., spec., direktorja Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca, ki mi je omogočil
opravljanje raziskovalnega dela v Zdravstvenem domu.
Za tehnično izvedbo magistrske naloge se najlepše zahvaljujem red. prof. dr. Branki Čagran,
ki mi je priskočila na pomoč pri analizi podatkov raziskave in s kasnejšimi predlogi pri
oblikovanju tabelaričnih rezultatov, ter izr. prof. dr. Marjanu Krašni, ki mi je pomagal pri
oblikovanju celostne podobe magistrskega dela.
Iskreno se zahvaljujem tudi svoji družini, ki me je v času študija izjemno podpirala in verjela
vame, še posebej mami, ki me je naučila vztrajati ter mnogih življenjskih modrosti.
Izjemna hvala tudi fantu Tadeju, ki je bil vsa leta študija in v času pisanja magistrske naloge
izredno potrpežljiv, je verjel vame, po navadi celo bolj, kot sem vase verjela sami, in ki mi
vsak dan daje izredno moč in voljo, da vztrajam naprej v zastavljenih ciljih. Moji uspehi so
tako tudi tvoji.
Zahvala pa gre tudi prijateljicama Teji Kosi in Mojci Marič, še posebej slednji, saj v letih
študija ni bila samo sošolka in danes ni samo najboljša prijateljica, ampak je zame kot
družinski član, sestra.
Ponovno vsem iskrena hvala!
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Barbara Brec, rojena 20. 9. 1988, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,
študijskega programa 2. stopnje Slovenski jezik in književnost in Pedagogika, izjavljam, da je
magistrsko delo z naslovom Odkrivanje govorno-jezikovnih motenj pri 5-letnikih pri mentorici red.
prof. dr. Majdi Schmidt in somentorju viš. pred. dr. Francu Smoletu avtorsko delo.
V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez
navedbe avtorjev.
______________________________ (podpis študentke)
Kraj, Maribor Datum, 15. 2. 2015
POVZETEK
Govorno-jezikovnih težav je v zadnjih nekaj letih vse več, kljub temu pa jih danes logopedi
hitreje odkrijejo in odpravijo. Na kvaliteto logopedske obravnave vplivajo predvsem višji
nivo znanja, večje število raziskav in odkritij, novi merski instrumenti, diagnostična sredstva
ter poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na govor. Prav tako se govorne in jezikovne težave
hitreje odpravijo, če gre za zgodnje odkritje, ko je otrok še majhen. Preventiva oziroma
sistematični pregledi so zato izredno pomembni kot tudi sodelovanje logopeda z zdravstvenim
osebjem in otrokovimi starši.
Prepoznavanje primanjkljajev in motenj na področju govora ter jezika zahteva celostno
obravnavo, ki ne sega le na ozko področje artikulacije. Logoped mora biti pozoren na otrokov
govor, na dihanje, požiranje in govorila, prepoznati mora pravilno artikulacijo, tempo govora,
agramatično izražanje ter disfonijo (Globačnik, 1999). Če je pri otroku potrebna nadaljnja
logopedska obravnava, je pomembno, da ugotovi vse razloge, ki vplivajo na zaostajanje v
govornem razvoju. V teoretičnem delu smo dejavnike raziskovanja predstavili s pomočjo
slovenske in tuje literature.
V raziskavi smo na podlagi že izdelanih merskih instrumentov ugotavljali možne dejavnike za
govorni razvoj. Preverjali smo kvaliteto izgovora, glasu, pravilno zaporedje glasov, kvaliteto
pripovedovanja, ritem govora in ustreznost ter neustreznost govoril. Vključenih je bilo 100
petletnih otrok, pri katerih je bil testiran izdelan instrument, splošne podatke o otroku pa so
izpolnili njegovi starši.
Ključne besede: govorno-jezikovne motnje, govorno-jezikovni razvoj, dejavniki govornega
razvoja, govorna vsebina, petletniki
ABSTRACT
The number of speech and language disorders has increased in the past few years, however
logopaedists are able to identify and treat them faster than in the past. The quality of a
logopaedist treatment is influenced by higher levels of knowledge, an increase in scientific
research and discoveries, new measuring instruments, diagnostic means and a better
understanding of the factors that influence speech. In addition, speech and language disorders
can be treated faster if the disorder is discovered in the early stage of childhood. Preventive or
regular examinations as well as the co-operation between a logopaedist, the medical personnel
and the child`s parents are crucial.
The identification of deficits and disorders in the speech and language area demands an
overall treatment, which does not focus only on the very narrow area of articulation. A
logopaedist must pay a great deal of attention to the child`s speech, breathing, swallowing and
speech organs. He has to identify the correct articulation, speech pace, the correct use of
grammar and dysphonia (Globačnik, 1999). If a child needs further treatment it is very
important that the logopaedist identifies all the reasons that affect the fall back in speech
development. In the theoretical part we have presented the research factors with the help of
Slovenian and foreigner literature.
In the research we have established the potential factors for speech development based on the
premade metric instruments. We have checked the quality of pronunciation, voice, the correct
sequence of voices, the quality of narrating, the rhythm of speech and the adequacy and
inadequacy of speech organs. The research included one hundred five year old children on
which the instrument was tested. The general information about the child was provided by
their parents.
Key words: speech and language disorders, speech and language development, factors of
speech development, speech content, five-year-olds
I
KAZALO
I TEORETIČNI DEL .......................................................................................... 1
1 UVOD .................................................................................................................................. 2
2 GOVOR IN JEZIK .............................................................................................................. 4
3 GOVOR IN MIŠLJENJE .................................................................................................... 7
4 RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA ........................................................................................ 8
4.1 PRIPRAVLJALNO – PREDFONEMATIČNO OBDOBJE ...................................... 9
4.2 OBDOBJE OBLIKOVANJA GOVORA ................................................................. 10
4.3 DOBA BOGATENJA GOVORA ............................................................................. 12
4.4 STRUKTURE STAVKOV IN PRIPOVEDOVANJE ZGODB ............................... 14
5 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA ......................................................................... 17
6 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE IN ZASTOJI V RAZVOJU GOVORA ................ 22
II EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 30
7 NAMEN ............................................................................................................................. 31
8 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV RAZISKOVALNEGA
PROBLEMA V OBLIKI RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ ............................................ 32
8.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ........................................................................... 32
8.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ................................................................................ 36
8.3 SPREMENLJIVKE ................................................................................................... 37
8.3.1 SEZNAM SPREMENLJIVK .............................................................................. 37
8.3.2 PREGLED ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI ........................... 38
9 METODOLOGIJA ............................................................................................................ 39
9.1 RAZISKOVALNA METODA ................................................................................. 39
9.2 RAZISKOVALNI VZOREC .................................................................................... 39
9.3 MERSKI INSTRUMENT ......................................................................................... 47
9.4 MERSKE KARAKTERISTIKE ............................................................................... 49
9.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ................................................................... 49
9.6 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV ........................................................... 50
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA .............................................................................. 51
10.1 ANALIZA REZULTATOV TESTA ARTIKULACIJE, KVALITETE GLASU,
RITMA GOVORA IN USTREZNOSTI GOVORIL ........................................................... 51
10.2 ANALIZA REZULTATOV DOPOLNJEVANJA, PONAVLJANJA POVEDI IN
OPISOVANJA SLIKE ......................................................................................................... 61
11 SKLEP ............................................................................................................................... 67
VIRI IN LITERATURA .......................................................................................................... 70
PRILOGE ................................................................................................................................. 73
II
KAZALO TABEL
Tabela 1: Kategorije prvih besed ............................................................................................. 11
Tabela 2: Rast besednjaka z leti ............................................................................................... 12
Tabela 3: Govorno-jezikovni razvoj otroka ............................................................................. 22
Tabela 4: Stopnje poškodbe glede na starost............................................................................ 26
Tabela 5: Pregled zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih ............................ 38
Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok po spolu ............................................. 39
Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) uporabe jezika v otrokovi družini ............... 39
Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek (f %) stopnje izobrazbe staršev ............................ 40
Tabela 9: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti, ko je shodil ..................... 40
Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti ob povedani prvi besedi 41
Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) težav ob porodu ........................................ 42
Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %), do katerega meseca je bil otrok dojen ..... 43
Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotki (f %), kako dolgo je otrok uporabljal stekleničko
............................................................................................................................................. 44
Tabela 14: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kako dolgo je otrok sesal dudo oziroma prst
............................................................................................................................................. 45
Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok postal čist ............................ 46
Tabela 16: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok začel hoditi v vrtec ............. 47
Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok, ki pišejo z levo ali desno roko ........ 47
Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotek (f %) govornih težav .......................................... 51
Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok z artikulacijskimi težavami ............. 52
Tabela 20: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih
motenj glede na spol otroka ................................................................................................. 53
Tabela 21: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih
motenj glede na enojezičnost ali dvo-, večjezičnost v družini ............................................ 54
Tabela 22: Rezultat F-preizkusa analize variance v rezultatu na testu artikulacije in testu
glasovnih motenj glede na izobrazbo staršev ...................................................................... 54
Tabela 23: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na
otrokov spol ......................................................................................................................... 56
Tabela 24: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na
enojezičnost oziroma dvo-, večjezičnost v družini .............................................................. 56
Tabela 25: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na
stopnjo izobrazbe staršev ..................................................................................................... 57
Tabela 26: Pearsonov koeficient korelacije (r) med artikulacijskimi motnjami (vsota točk) in
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) ..................................... 58
Tabela 27: Pearsonov koeficient korelacije (r) med glasovnimi motnjami (vsota točk) in
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) ..................................... 59
Tabela 28: Biserialni koeficient korelacije ) ritma (izraženo kot "primeren",
"neprimeren" ritem) s posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) . 59
Tabela 29: Biserialni koeficient korelacije ) govoril ("ustrezna", "neustrezna" govorila) s
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) ..................................... 60
III
Tabela 30: Izid biserialni koeficient korelacije ) napotitve otroka k logopedu (izraženo
dihotomno kot "da", "ne") s posameznimi izbranimi dejavnikov govornega razvoja (v
mesecih) ............................................................................................................................... 60
Tabela 31: Biserialni koeficient korelacije ) artikulacijskih in glasovnih motenj (izračun
v točkah) z govorili (izraženo kot "ustrezna", "neustrezna" govorila) ................................ 61
Tabela 32: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na dopolnjene povedi. ........... 61
Tabela 33: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na ponovljene povedi. ........... 62
Tabela 34: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na opis slike. .......................... 63
Tabela 35: Pearsonov koeficient korelacije med dopolnjenimi stavki (število pravilnih povedi)
in posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci) ...................................... 64
Tabela 36: Pearsonov koeficient korelacije med ponovljenimi povedmi (število) in
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci) .......................................... 65
Tabela 37: Pearsonov koeficient korelacije med opisom slike (točke) in posameznimi
izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci) ................................................................. 65
1
I
TEORETIČNI DEL
2
1 UVOD
Govor je osnovno sredstvo komunikacije, z njim izražamo svoje mnenje, prenašamo znanje in
zadovoljujemo socialne potrebe. Tako govor kot tudi jezik se od družbe do družbe razlikujeta
zaradi različne zgodovine, kulture in navad. Prav tako pravimo, da sta "živa organizma", saj
se prilagajata družbenim in kulturnim spremembam.
Govor in jezik se v zgodnjem otroštvu razvijata izjemno hitro, zato je prav predšolsko
obdobje zelo pomembno za njun razvoj. Otrok v tem času posnema govor okolice in usvaja
jezikovna pravila. Odrasli, predvsem starši, so tisti prvi, ki otroku omogočijo spodbudno
okolje, mu predstavijo govor in jezikovne prvine ter so njegov vzgled. Prav tako se je pri tem
treba zavedati, da je govor zapleten in dolgotrajen proces, ki ga otrok usvaja postopoma. V
otrokovih prvih letih življenja je tako potrebno postaviti dobre in trdne temelje, na katerih se
nato gradi naprej.
Do petega leta bi naj otrok obvladal sičnike in prav tako glas /r/, med petim in šestim letom
usvoji tudi šumnike (Smole, 2009, str. 25). Ob petem letu je izgovor glasov razumljiv in
jasen, besednjak se veča, govor je vedno bolj slovnično pravilen in tekoč, zato otrok tudi
formira daljše povedi ter začne aktivno pripovedovati zgodbe (Posokhova, 1999, 21–22).
Med petletniki se pojavljajo kar precejšnje razlike na področju govora in jezika, ki smo jih v
naši raziskavi želeli osvetliti kot tudi vzroke teh razlik. Kot smo ugotovili, na govor otrok
najbolj vpliva okolje, v katerem otrok odrašča (družinski člani, širše družbeno okolje, vrtec in
vrtčevska skupina), in prav tako sociološki ter psihološki dejavniki. Darinka Žnidarič kot
vzroke za individualne razlike v govoru zraven inteligentnosti in okolja navaja še
predporodne, obporodne in poporodne težave ter bolezni, ki jih nekateri otroci prebolijo
(Žnidarič, 1992, str. 36). Ljubica Marjanovič Umek in Urška Fekonja Peklaj individualne
razlike pripisujeta različnim besednjakom otrok, slednji po navadi ne vsebujejo veliko
skupnih besed. Razlika med minimalnim in maksimalnim otrokovim slovarjem (besede, ki jih
otrok razume in uporablja) je tako lahko od 2000 do 10000 besed (Marjanovič Umek in
Fekonja Peklaj, 2011, str. 110).
Kljub nekaterim pozitivnim rezultatom in rahlemu upadu otrok, ki potrebujejo logopedsko
obravnavo, je odstotek teh še vedno precej visok. Seveda pa je treba vedeti, da je v tem
odstotku tudi nekaj otrok, ki morda niso dovolj čustveno, psihično ali fizično "dozoreli" in
zaradi tega nepravilno izgovarjajo /r/ ali kateri drugi glas. Pomoč logopeda pri teh otrocih
3
velikokrat ni potrebna, je pa posebej pomembno, da imajo takšni otroci spodbudo s strani
staršev in vzgojiteljev, da jim ti pomagajo in jih za vsak pravilni izgovor tudi pohvalijo. Vse
negativne govorne izkušnje namreč lahko otroka zaznamujejo za celo življenje.
4
2 GOVOR IN JEZIK
Človek je edino živo bitje, ki govori in ob tem uporablja sistem znakov, značilnih za družbo, v
katero je rojen. Zaradi različnih tradicij in zgodovinskega ozadja se govor od družbe do
družbe razlikuje. Otrok preko govornih izkušenj sprejema vrednote, norme okolice oziroma
družine in si izoblikuje lastno identiteto, nazore ter mnenja.
Veliko ljudi govor in jezik enači zaradi njune soodvisnosti, vendar ju nikakor ne moremo
obravnavati kot sopomenki. To je razvidno že iz smeri, ki sta se razvili in se ukvarjata ena z
jezikom (lingvistika) in druga z govorom (fonetika). Seveda so te raziskave in smeri
novejšega izvora.
Prvi, ki je začel jasno razlikovati med jezikom (langue) in govorom (parole), je bil Ferdinand
de Saussure. Saussurja imenujemo tudi očeta lingvistike 20. stoletja zaradi pomembnih
odkritij na tem področju (Škarić, 1988, str. 27). Saussure razlaga, da je jezik družbeno dejanje
in bistveni del govorice. Otrok se ga priuči in ga usvaja postopno ter sprejema pasivno, sam
ga ne more spreminjati niti ustvarjati. V primerjavi z jezikom je govor individualen proizvod
posameznikove volje in razuma (Saussure, 1997, str. 20, 27).
Kljub različnim funkcijam jezika in govora pa Saussare poudarja, da sta bistveno povezana.
Čeprav so njegova spoznanja stara več stoletij in strokovnjaki prihajajo do venomer novih
odkritij na dotičnem področju, moramo na njegova dognanja gledati kot na začetek, na
katerem so se gradila vsa nadaljnja raziskovanja.
Danes pojma razlagamo, seveda v zelo okrnjeni obliki, da je govor stvar komunikacije s
pomočjo jezika (Žnidarič, 1992, str. 7). V literaturi najdemo različne definicije, ki zelo
natančno povzamejo, kaj je jezik in kaj govor. Izpostavila bom samo nekatere od njih:
"Jezik običajno definiramo kot socializiran sistem simbolov, govor pa je individualen in
konkreten. Jezik sestoji iz dveh komponent: vsebine, ki jo proučuje semantika, in iz oblike, ki
jo proučuje gramatika. Poleg tega pa ima vsak jezik še besednjak (besedni zaklad)"
(Marjanovič–Umek, 1990, str. 11).
"Govor je sestavljena sposobnost ali skupek sposobnosti fiziološko-psihološke narave, ki so
funkcionalno organizirane, da bi prenašale sporočila" (Titone, b. l.; cit. po Marjanovič–Umek,
1990, str. 11).
5
"Govor je mentalna sposobnost, ki človeku omogoča, da v komunikaciji uporablja
organizirane simbolne sisteme, kot je jezik" (Brunet, Pagè, Joly, b. l.; cit. po Marjanovič–
Umek, 1990, str. 11).
"Govor je oblika naučenega človekovega ravnanja, ki mu služi kot sredstvo lastnega izražanja
in kot sredstvo komunikacije. Prav tako je glavni dejavnik pri razvoju človekove osebnosti in
pri socializaciji" (Vasić, 1974, str. 17).
"Jezik je prožen, tvoren. Zmožen se je nenehno prilagajati gospodarskemu,
družbenopolitičnemu in kulturnemu razvoju" (Leskovar, b. l.; cit. po Lipnik in Matić, 1993,
str. 7).
Ljudje komuniciramo na različne načine in govor je le eden izmed njih. Nebesedni načini
komunikacije so pisanje, slikanje, ples, izražanje z obrazno mimiko in gestami ter razne vrste
znamenj, dogovorjenih znakov – prometni znaki in matematični simboli (Škarić, 1988, str.
16). Komunikacija je torej vedno dvosmerni proces med sporočevalcem in prejemnikom.
Vloge se pri komunikaciji tudi menjavajo, tako smo enkrat poslušalci, drugič govorniki.
Za medsebojno komunikacijo in razumevanje se moramo govorno izenačiti in poistovetiti.
Ljudje namreč govorimo podobno, ampak vseeno drugače, vsak človek ima namreč lastno
zavest in lastne kretnje. Otrok tako že od rojstva teži k identifikaciji z mamo in s tistimi, ki jih
ima rad (prav tam, str. 17). V otrokovih zgodnjih letih (primarna socializacija) so starši
temeljnega pomena za otrokov lingvistični razvoj, kajti starši otroku dajo jezik in mu
posedujejo besedni zaklad. Kakšen lingvistični kod imajo starši, je odvisno predvsem od
njihove izobrazbe, načina zaposlitve, njihovega statusa v službi, poklicnih znancev in
odnosov zunaj družine (Gomboc, 2002, str. 25–27).
Od staršev je tako tudi odvisno, ali se bo otrok naučil narečje svojega okolja ali ne. Vedno več
staršev namreč meni, da se mora otrok takoj naučiti knjižnega jezika in ga tudi uporabljati.
Tako so otroci vzgajani v duhu, da je narečje nekaj slabega in škodljivega. To ni pravilno, saj
so narečja izredno pomembna za človekov razvoj zaradi zavedanja lastnih korenin, ki ga
notranje bogatijo in plemenitijo (Žnidarič, 1992, str. 8–9). Logopedi prav tako narečne izraze
pri otrocih ne diagnosticirajo kot govorne motnje. Logopedi namreč skrbijo za govornike z
govornimi primanjkljaji, za zaostal ali počasnejši govorni razvoj, za njihov pravilni izgovor
glasov in ne za pravilen književni govor (Škarić, 1988, str. 19).
6
Govor je izjemno kompleksen proces, zato se z njim ukvarja ogromno različnih znanosti
(psiholingvistika, fonetika, logopedija, retorika, filozofija in sociologija). Je proces, ki traja
daljše časovno obdobje in zahteva več razvojnih stopenj.
7
3 GOVOR IN MIŠLJENJE
Lipnik in Matić v svoji knjigi zagovarjata tezo, da je razvoj govora neločljivo povezan z
razvojem mišljenja in da drug na drugega vplivata ter en brez drugega ne obstajajta (Lipnik in
Matić, 1993, str. 8). S tem vprašanjem se ukvarja ogromno lingvistov, filozofov in predvsem
psihologov, saj je odnos med mišljenjem in govorom eden najstarejših problemov psihologije
oziroma vprašanje odnosa med mislijo in besedo. Ta odnos žal ostaja nerešen in nejasen še
danes. Vodilni psihologi na tem področju – Piaget, Vigotski, Rubinstein in Inhelder – si v
svojih rezultatih preučevanja niso enotni. Tako so se raziskovalci razdelili na več polov
(Vigotski, 2010, str. 9). Behavioristi (Watson in drugi) menijo, da sta mišljenje in govor
identična. Nekateri psihologi spet trdijo, da sta govor in mišljenje tako zelo povezana, da ne
more obstajati govor brez mišljenja in mišljenje brez govora. Spet tretja skupina psihologov
pa trdi prav nasprotno, da imata mišljenje in govor neodvisno razvojno pot in da je zato govor
neodvisen od mišljenja (Škarić, 1988, str. 30).
Psiholog Hans G. Furth je v svoja raziskovanja zajel gluhe osebe različnih starosti s slabimi
govornimi sposobnostmi in ugotovil, da so prav tako sposobne reševanja miselnih problemov,
čeprav ne obvladajo verbalno-govornih funkcij kot tisti, ki teh težav nimajo (prav tam, str.
30).
Med raziskovalci obstajata tako dva skrajna pola, ki nekako nihata med eno in drugo
skrajnostjo. Ena se torej nagiba k izenačitvi misli in besede, druga pa k njunemu absolutnemu
ločevanju (Vigotski, 2010, str. 10). Torej je bolje reči in s tem ne gremo v nobeno skrajnost,
kot je ugotovil Furth in piše Škarić, da imata govor in mišljenje dve razvojni poti, ki pa se na
neki točki (v določenem razvojnem obdobju govora) sekata, združita in nato prepletata
(Škarić, 1988, str. 30).
8
4 RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA
V tem poglavju bomo natančno preučili, kako poteka razvoj govora do otrokovega petega
leta. Kdaj torej otrok spregovori prvo besedo, kakšen je njegov besednjak in kaj vse vpliva na
to ter katere komponente morajo biti zadovoljene, da govorimo o normalnem govornem
razvoju. Najprej bomo predstavili teorije govornega razvoja, ki nam bodo približale nadaljnja
proučevanja o tej temi.
Psihologi si o razvoju govora in jezika niso enotni, prav tako si to vprašanje venomer
zastavljajo tudi lingvisti, zato obstajajo mnoge teorije, ki razlagajo njegov potek. Temeljne
razlike med pristopi so v tem, da eni bolj zagovarjajo tezo, da je jezik prirojen, drugi pa, da je
del vzgoje (Kranjc, 1999, str. 25).
Strogo behavioristično stališče se je v svoji skrajni različici pojavilo v delu Watsona (1925) in
kasneje Skinnerja (1957), Osgooda ter drugih. Behavioristična teorija torej temelji na
prepričanju, da se otrok vsega nauči le s posnemanjem. Otrok posnema besede in navade
staršev ali okolice (Foster, 1990; povz. po Kranjc, 1999, str. 26). Še posebej, če ti na otrokovo
besedo odreagirajo z akcijo in ta zadovolji otrokovo potrebo (Marjanovič–Umek, 1990, str.
12).1
Predstavniki biološke teorije zagovarjajo, da so govorne strukture že prirojene. Izjemnega
pomena je biološka osnova, ki torej določa razvoj govora. Helen L. Bee navaja, da
posnemanje nima tako pomembnega vpliva pri razvoju govora, kot so mislili včasih, saj otrok
že zgodaj tvori stavke, ki niso enaki tistim, ki jih tvorijo odrasle osebe. Prav tako, če bi se
otroci učili govoriti le s posnemanjem, bi se naučili samo pogovornega jezika, ki ga odrasli v
vsakodnevnem govoru z otrokom in med seboj večinoma uporabljajo (prav tam, str. 12–13).
Predstavljeni teoriji nista edini, ki sta se izoblikovali v stoletjih, sta pa v svojih pogledih
najbolj skrajni in največkrat uporabljeni kot primer različnih vidikov govornega razvoja.
Kljub različnim pogledom na razvoj govora in jezika med razvojnimi psihologi ter
psiholingvisti velja stališče, da je govor prirojen in se razvija z vzgojo.
Osnova zgodnjega govornega razvoja je proces zaznavanja glasov in njihovo izgovarjanje.
Otrok torej že zgodaj razume govor, le uporablja ga še ne. Novorojenček se že kmalu po
1 Primer: Otrok slučajno pokliče mamo in ta pristopi k njemu, ga dvigne ter poboža. Zaradi tega bo ponavljal
besedo mama, dokler bo ob tem deležen prvotnega dražljaja, ob katerem čuti ugodje (Marjanovič–Umek, 1990,
str. 12).
9
rojstvu obrača k človeškemu glasu oziroma obrne glavo h glasu, ki ga zazna. To pomeni, da
skuša ugotoviti, od kod prihaja zvok. Otrok se namreč rodi z izrednimi slušno-
diskriminativnimi sposobnostmi, ki mu poleg razlikovanja glasov po frekvenci, intenzivnosti,
smeri izvora in hitrosti omogočajo razlikovanje med različnimi jeziki. Že pri dveh tednih je
otrok sposoben ločiti človeški glas od drugih zvokov – ropotanja ropotuljice, žvenketanja
ključev in žvižganja. Otrok, mlajši od enega meseca, bi naj že ločil soglasniške pare pa od ba,
ba od ga, ga od da in samoglasnike oziroma samoglasniške kontraste: /a/ od /i/, /i/ od /u/, /pa/
od /pu/, /ta/ od /ti/. Ugotovljeno je bilo, da otrok lahko v tem časovnem obdobju razlikuje med
besedami, ki jih sam ne more izgovoriti. Pri dveh mesecih se otrok že odziva na glasove in
intonacijo predvsem materinega glasu. Visok, glasen in jezen glas pri otroku izzove jok,
prijeten in ljubeč pa smeh, saj ga pomirja. Pri štirih mesecih otrok že loči med moškim in
ženskim glasom. Pri šestih mesecih otrok postaja pozoren na ton in ritem (prav tam, str. 15–
17).
"Ruski psiholog Kornilov in slovenski logoped Omerza delita govor otrok na štiri faze:
- pripravljalna predfonematična faza (prvo leto starosti),
- obdobje oblikovanja glasovnega govora (od 1. do 3. leta starosti),
- doba bogatenja govora in besednega zaklada (doba predšolskega otroka – od 3. let do
vstopa v šolo),
- šolska doba (obvladovanje pisne in govorjene besede)" (Žnidarič, 1992, str. 27).
Osredotočili se bomo le na prva tri obdobja govornega razvoja, saj so ta predmet naše
raziskave.
4.1 PRIPRAVLJALNO – PREDFONEMATIČNO OBDOBJE
Obdobje prvega leta v govornem razvoju imenujemo tudi predjezikovno obdobje. Otrokov
prvi glas, ko se rodi, je jok oziroma krik, ki nastane zaradi spremembe toplote in okolja ter je
refleksnega značaja (prav tam, str. 27). Prav intenziteta tega prvega otrokovega krika je
izjemno pomembna, saj nam jasen in glasen krik nakazujeta, da je z otrokom vse v redu.
Simptomi tveganja so, če je krik izjemno tih ali če otrok joče več dni (Posokhova, 1999, str.
16). Dojenček v prvih mesecih uporablja smeh, jok, brbljanje in bebljanje kot edina
sporazumevalna sredstva, ki jih torej ne obravnavamo kot obliko komunikacije, drugače še
namreč ne zna in ne zmore (Škarić, 1988, str. 35). Preden nastopi obdobje govora, otrok
10
preide mnogo faz, kjer se nauči usklajevati gibanje mišičnih skupin, govornega aparata in
govornih organov, kar nato "prispeva" k proizvajanju glasov (Žnidarič, 1992, str. 27).
Prva dva meseca otrok komunicira večinoma z jokom in najbližja otrokova okolica, predvsem
mama, že prepoznava otrokov jok glede na intenziteto, kdaj je lačen, ko ga kaj boli ali ko želi
pozornost (Škarić, 1988, str. 35). Po fazi joka nekateri raziskovalci to fazo imenujejo tudi
doba kričanja ali doba vokalizacije, v tretjem mesecu nastopi brbljanje in pojavljanje
glasovnih iger. Združevanje ločenih glasov v glasovna zaporedja (baaa, mmm, taaa) v tej fazi
pomeni podlago, na kateri se nato gradi govor (Posokhova, 1990, str. 18–19). Strokovnjaki so
odkrili, da se to pojavlja tudi pri gluhih otrocih (Žnidarič, 1992, str. 28). Približno pri štirih
mesecih sledi faza gruljenja. Otrok začne ponavljati glasove človeškega govora. Čeprav v tej
fazi še ne moremo govoriti o govoru, je to vseeno posebna oblika otrokove komunikacije. Pri
štirih mesecih otrok še ne more kontrolirati višine in jakosti izgovarjave, medtem ko pri petih
mesecih že začne vzpostavljati to kontrolo, javljajo pa se tudi prvi govorni elementi intonacija
in ritem. Tudi nekaj glasov in glasovnih skupin se začne ponavljati (brbotajo in bebljajo).
Ponavljanje jim v tem obdobju predstavlja igro, zanimivo jim je tudi lastno "govorjenje", ki
ga poslušajo. Na tak način se doseže predpogoj za ponavljanje (Škarić 1988: 36–37). V drugi
polovici prvega leta začne otrok uporabljati kretnje in geste, sega za predmeti, se obrača k
njim s celim telesom, vzpostavlja očesni stik. Pri razvoju komunikacije s pomočjo gest je
pomembno, da se odrasla oseba na otrokove geste odzove in da predmete, na katere pokaže
otrok, poimenuje (Whitehead, 2005; povz. po Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str.
17). Pri šestih mesecih začne otrok posnemati tudi govor odraslih (eholalija) in prav to
izjemno vpliva na njegov nadaljnji razvoj govora. Ritmično ponavljanje zlogov poimenujemo
čebljanje. Otrok v tej fazi izgovarja preproste zloge (pa-pa, ma-ma, ta-ta), glasovi pa
postajajo vedno bolj razumljivi in celo podobni pravim glasovom, zaradi tega se lahko zgodi,
da starši mislijo, da je njihov otrok že spregovoril (Žnidarič, 1992, str. 28–29). Vendar je prva
beseda precej kompleksnejši pojav, ki ga je težko opredeliti.
4.2 OBDOBJE OBLIKOVANJA GOVORA
Obdobje govora, ki ga imenujemo tudi jezikovno obdobje, se po navadi začne po prvem letu
starosti. Nekateri otroci prvo besedo povedo že pri osmih ali devetih mesecih, največje število
pa pri enajstih oziroma pri dvanajstih mesecih (prav tam, str. 29). Razvoj govora je izjemno
odvisen od otrokovega duševnega zdravja, od duševnega in telesnega razvoja ter od vplivov iz
11
okolja (Grilc, 2013, str. 12). Ob tem pa se moramo zavedati tudi dejstva, da je govorni razvoj
pri deklicah praviloma hitrejši kot pri fantih. V nadaljevanju bomo predstavili razvojne
stopnje govora pri "zdravem" govornem razvoju.
Prva beseda je skupina glasov, ki imajo pomen. Največkrat so sestavljene iz enega ali dveh
zlogov, ki pomeni zaporedje samoglasnikov in soglasnikov. Ostali merila prve besede so še
specifičnost pomena prvih besed, te so največkrat povezane z osnovnimi otrokovimi
potrebami, vozili, ljudmi ali čustvi (Marjanovič–Umek, 1990, str. 21). Whitehead (1999)
opredeljuje, da otrok prve besede rabi spontano in vedno za isto dejavnost, predmet ali osebo.
Besede prepozna tudi odrasla oseba, ki je z otrokom v stiku in z njim komunicira (Whitehead,
1999; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 18). Prve besede so ne glede na kulturo,
socialno okolje in jezik pri otrocih bolj ali manj enake. Clarkova je v svoji raziskavi
ugotovila, da so pred več kot petdesetimi leti prve besede takratnih otrok bile enake
zgodnjemu besednjaku današnjih otrok (Marjanovič–Umek, 1990, str. 22). Nelsonova pa je
izdelala kategorije prvih besed, ki so vezane na različne funkcije in se najpogosteje pojavljajo
v otrokovem zgodnjem besednjaku (glej Tabela 1) (prav tam, str. 23).
Tabela 1: Kategorije prvih besed
Specifični samostalniki
(14 %)
So samostalniki, ki jih otrok uporablja za poimenovanje
posameznih edinstvenih stvari – širši pomen samostalnika
(človek, žival).
Splošni samostalniki
(51 %)
So besede, s katerimi otrok poimenuje predmete, živali,
ljudi (drevo, mama, muca).
Akcijske besede
(14 %)
Otrok uporablja za opis dejavnosti ali za izražanje oziroma
zahtevo po pozornosti (to, daj, zapri, pojdi).
Povedna določila
(9 %)
So besede, ki označujejo lastnosti in količino (velik,
umazan, mlad).
Osebno-socialne besede
(8 %)
Otrok z njimi izraža svoje počutja, odnose (prosim, da, ne).
Funkcijske besede
(4 %)
So besede s slovnično funkcijo (kje, kaj, zakaj).
Pri dveh letih prihaja do hitrega govornega razvoja. Otroci v tem času v svojem govoru
uporabljajo samostalnike in v manjši meri preproste glagole (kar je razvidno iz Tabele 1)
(Grilc, 2013, str. 12). Katere besede bodo bolj uporabljene, ko otrok začne govoriti (glagoli,
samostalniki ali prislovi), je odvisno predvsem od jezika samega. Slovenske raziskave torej
kažejo, da število glagolov raste na račun samostalnikov. Medtem na primer kitajski otroci v
zgodnjem besednjaku uporabljajo več glagolov kot samostalnikov, saj ti v kitajskem jeziku
prevladujejo (Marjanovič–Umek, 1990, str. 18–19).
12
V starostnem obdobju treh let se pri otrocih začne razvijati tudi sporazumevalna spretnost, ki
poteka v dialoški obliki. Treba je paziti, da se vloge pri govorjenju zamenjajo in da ne govori
le odrasla oseba. Zelo pomembno vlogo v razvoju teh veščin ima predvsem mama, ki z
otrokom preživi največ časa in z njim vzpostavi poseben slog sporazumevanja. Dojenček se
tako v stiku in komunikaciji z mamo in v domačem okolju uči jezika ter vedenja o njem.
Mama pri sporazumevanju z otrokom ne sme biti preveč skromna, ne sme uporabljati preveč
preprostega govora. Otrok se ob enostavnih, enobesednih izjavah in pomanjševalnicah težje
uči slovničnih pravil in pravilne komunikacije (zaradi rabe pomanjševalnic). Takšen preveč
preprost, pootročen govor s tujko imenujemo »babytalk« (Marjanovič Umek idr., 2006, str.
40–44).
Med otroki obstaja precej velik razpon pri razvoju govora. Nekateri že ob koncu prvega leta
govorijo kratke stavke, drugi pa jih ne govorijo niti ob drugem rojstnem dnevu. Otroci so
okoli 14. meseca izjemno gibalno aktivni in zato nastopi rahel zastoj v govoru, ki pa ponovno
preide v prvi plan v 18. mesecu. V tem času se besedni zaklad začne bogatiti v velikem
obsegu, prav tako nastopi prva slovnica, ki jo odrasli velikokrat imajo za agramatično. Vendar
ima ta le svojo strukturo, ki se počasi približuje slovnici odraslih oseb (Škarić, 1988, str. 39–
41).
4.3 DOBA BOGATENJA GOVORA
Tabela 2: Rast besednjaka z leti
Starost Število besed
1 3
1,5 22
2 272
2,5 446
3 896
3,5 1222
4 1540
4,5 1670
5 2072
Kot je razvidno (Tabela 2), je porast besednjaka od 12. do 24. meseca izredno sunkovit
(Smole, 2009, str. 25), prav tako od 24. do 30. meseca. V tem času se besedni zaklad pri
otrocih poveča za nekaj besed dnevno in zato otrok pri treh letih in pol večinoma poseduje
bazo materinega govora. Otroci uporabljajo že vse vrste besed (največ glagole in
samostalnike) in prav tako začenjajo razumeti glavna slovnična pravila svojega jezika (Škarić,
13
1988, str. 43). Izgovor besed postane razumljivejši in jasnejši po drugem letu starosti
(Posokhova, 1990, str. 21).
Tri leta star otrok izgovarja samoglasnike in nekatere soglasnike (/p/, /b/, /m/, /n/, /t/, /d/, /k/,
/v/, /l/, /f/, /e/) (Žnidarič, 1992, str. 52); seveda je to ponovno popolnoma odvisno od vsakega
posameznega otroka in njegovega govornega razvoja.
V četrtem letu nastopi egocentrični govor, kot ga je poimenoval Piaget. V tem obdobju otrok
govori tudi, ko ga nihče ne posluša, in sicer govori sam s seboj ali z igračami. Ob igri se tako
usmerja nase, kasneje to glasno razmišljanje postane otrokov notranji govor (Škarić, 1988, str.
43). Dolžina stavka v tej starostni dobi obsega od 3 do 4 besede, po četrtem letu in pol začne
že pravilno izgovarjati glasove /s/, /z/ in /c/. Tudi glas /r/ bi se naj pojavil do zaključenega
četrtega leta (prav tam).
Četrto in peto leto sta leti, ko otroci začnejo postavljati vprašanja, zanima jih vse o svetu, v
katerem živijo. Ko jim odgovarjamo, v njih budimo raziskovalno motivacijo in niz novih
vprašanj (Škarić, 1988, str. 44). Otroka moramo tudi kdaj spodbuditi, da sam poišče odgovore
ali razišče teme, ki ga zanimajo, to namreč kasneje uspešno vpliva na nadaljnje otrokovo
delovanje v šoli, na njegovo samostojnost in ustvarjalnost.
Pri petem letu starosti otrok začne govoriti večbesedne izjave, obvladuje smiselno zvezo
stavkov in besed ter oblikuje nikalne in vprašalne izjave. Narašča tudi število glagolov,
zaimkov in veznikov, besednjak obsega 2000 besed ali več. Govor je tekoč, zato otrok začne
pripovedovati zgodbe, rad si jih izmišlja in močno pretirava, resničnost se tako prepleta z
neresničnostjo. Izjemno rad posluša pravljice, s katerimi si bogati besedni zaklad. Bogatenje
pa ne pomeni le večanja besednega zaklada, ampak tudi usvajanje novih slovničnih oblik, ki
vplivajo na razvoj jezika in domišljije. V starosti že obnovi krajšo pravljico, pri čemer
uporablja sestavljene stavke. Začne se vključevati v igre z vrstniki, zato napredujejo njegove
sporazumevalne spretnosti. Prav tako uživa v šalah in ugankah, rad ima metafore (Žnidarič,
1992, str. 36, 40–45).
14
4.4 STRUKTURE STAVKOV IN PRIPOVEDOVANJE
ZGODB
Otrok najprej začne sestavljati po dve besedi v stavke; kot smo že omenili, se to pri večini
otrok dogaja med 18. in 20. mesecem vse tja do drugega leta. V teh prvih, dvobesednih
stavkih otrok uporablja večinoma glagole in samostalnike, izpušča veznike, zaimke, pomožne
glagole in predloge. Tak govor imenujemo telegrafski ("Mama glej", "Glej račka", "Mama
dvigni") (Marjanovič–Umek, 1990, str. 28). Po drugem letu je otrok sposoben, da začne tvoriti
daljše stavke z zapletenejšo stavčno strukturo. To so stavki z več kot enim glagolom v povedi.
Pri otrocih se skladnja precej hitro razvija, tako njihove izjave postajajo vedno bolj
strukturirane. Od drugega do četrtega leta oblikujejo celovitejše stavke (Marjanovič Umek
idr., 2006, str. 24–28). Po četrtem letu lahko rečemo, da otrok začne tvoriti "popolne" stavke.
Stavki lahko vsebujejo do osem besed in so po svoji zgradbi ter slovnično že bolj podobni
izjavam odraslih. Otroci začnejo upoštevati pravilen vrstni red besed, rabijo veznike, predloge
in spreminjajo zaporedje besed, da bi oblikovali vprašalne, nenikalne, nikalne, pripovedne in
vzklične stavke (Lipnik in Matić, 1993, str. 173). Do približno petega oziroma šestega leta
razumejo večino sporočil odraslih govorcev in tudi sami pripovedujejo tako, da jih drugi
razumejo. Oblikujejo bolj sestavljene izjave z zapleteno zgradbo, le pri slovnici govorimo še
vedno o manj formalno izdelani. Ta se nato razvije v obdobju srednjega in poznega otroštva,
ko se besednjak širi in postaja fleksibilnejši (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 24–28).
Vprašalne in nikalne izjave se razvijajo postopoma. Otrok se mora naučiti, kako oblikovati
vprašanje in kako vprašati. Uspešna vprašalna izjava pa ni le ustrezno oblikovan vprašalni
stavek, ampak tudi ustrezen odziv, ki kaže na otrokovo razumevanje, da na to izjavo odgovori
(prav tam). Odgovarjanje na vprašanja je namreč zelo odvisno od razumevanja vprašanja in le
od intonacije vprašalnih stavkov. Mlajši otroci na začetku lažje odgovarjajo na vprašalne
stavke, ki se začnejo z vprašalnicami, kot so "kdo", "kaj", "kje", kasneje tudi na "kako",
"zakaj", tem sledijo "kateri", "čigav". Od drugega leta število vprašalnih stavkov narašča, vse
do petega leta starosti, ko začne padati. Pri razvoju nikalnih izjav Bellugi govori o treh
stopnjah. Na najnižji razvojni stopnji so nikalne izjave, ki vsebujejo zanikanje v trdilnih
fazah. Otrok star eno, dve leti samo doda nikalni členek na začetek izjave ("Ne kopati, mami",
"Ni mama doma") (Marjanovič–Umek, 1990, str. 42–43). Na drugi razvojni stopnji otrok še
vedno ne tvori pravilnih nikalnih stavkov, velikokrat uporablja dvojno zanikanje ("Zakaj ne,
punčka ne more plesati?", "Zakaj ne, pes ne more govoriti?"). Na zadnji, najvišji stopnji, ko
je otrok star pet, šest let, lahko govorimo o pravilnih zanikanih glagolskih oblikah ("Nočem
15
več mleka", "Ne grem v vrtec", "Nikjer ni nobene igrače"). V tem obdobju otrok že razume
pomen pomožnih glagolov (Bellugi, 1967; Bloom, 1998; Hopmann in Marazsos, 1978; povz.
po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 28).
Za otrokov govorni razvoj je izredno pomembno, da je že zelo zgodaj izpostavljen različnim
zgodbam, pravljicam, ugankam, pesmim ali slikam in ilustracijam. Tako si namreč bogati
besedni zaklad, spoznava pa tudi različne vrste stavkov, rime in metafore, kar pozitivno
vpliva na kasnejšo »raznolikost« v njegovem pripovedovanju.
Otroci se med poslušanjem zgodbe vedno poistovetijo z junaki, največkrat z glavnim
junakom, ki imajo takšne lastnosti, ki jih cenijo in si jih želijo tudi sami. Ko se glavni junaki
soočajo s težavami, dogodki, ki so resnični (rojstvo sorojenca, obisk zobozdravnika, strah
pred temo), omogočajo otroku uvid, da položaj, v katerem se je znašel, ni brezupen. Tako se
otrok s pomočjo zgodb lažje spoprijema z vsakdanjo realnostjo in dogodki, ki jim umsko še ni
kos. Pravljice pa spodbujajo njegovo domišljijo, saj presegajo časovno dimenzijo in tako si
otrok zamišlja nove, domišljijske svetove, osebe, dogodke, ki so opisani v zgodbi.
Pripovedovanje se najbolj uri, ko si otrok sam izmišlja zgodbe, kar se največkrat dogaja s
pomočjo domišljijskih svetov. S pripovedovanjem osmisli tudi svoje izkušnje in vtise. Seveda
ob tem upošteva določena slovnična pravila, rabo pridevnikov in oblikovanje koherentne
vsebine. K vsemu temu ga namreč spodbuja samo pripovedovanje, ki mora vsebovati problem
in biti strukturirano (prav tam, str. 30). Otrok vadi pripovedovanje, ko pripoveduje o stvarnih
dogodkih, kaj je počel v vrtcu, katere igre se je igral s prijatelji, kako je preživel vikend ali
kako je bilo na izletu. To zmožnost razvija tudi z dramatizacijami, lutkovnimi igrami,
improvizacijami, z opisovanjem ilustracij in obnavljanjem vsebine pravljic (Lipnik in Matić,
1993, str. 174).
S pripovedovanjem otrok začne okoli leta in pol, vendar tukaj bolj kot o pripovedovanju,
govorimo o opisovanju oseb, krajev in nizanju dogodkov, najpogosteje gre za vsebine iz
otrokove neposredne okolice in preproste opise, v katere so vključeni sami ("Smo šli na ladjo,
jaz sem se jokal, slikali so me, Vid je jedel kosilo"). To obdobje pripovedovanja traja vse tja do
tretjega leta. Po tretjem do četrtega leta in naprej otroci razvijajo shemo za konvencionalno
pripovedovanje zgodbe, ki jo gradijo na začetni iniciativi, zgodba pa že vsebuje rdečo nit. V
njej opisujejo značaj oseb, medsebojna razmerja in občutja. Elementi zgodbe se premikajo iz
enega v drugega, zgodbe največkrat pripovedujejo v pretekliku in uporabljajo različno
intonacijo ter barvo glasu za glavne in stranske osebe oziroma junake. Grajena je okoli
glavnega junaka, ki mu pripišejo pozitivne ali negativne lastnosti, njihova dejanja in vedenja
16
pa znajo vrednotiti (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 32–33). Na razvojno raven in kakovost
pripovedovanja lahko vpliva tudi vsebina, ilustracije, slike, morebitni začetki ali konci zgodbe
(prav tam, str. 33). Mnoge raziskave kažejo, da otrok lažje pripoveduje zgodbo ob slikah, saj
mu te predstavljajo neke vrste stimulus. Tako sta Guttman in Frederiksen (1985) v svoji
raziskavi preučevala slikovno predlogo in kako ta vpliva na raven otrokovega pripovedovanja
zgodbe. Otroci so imeli na voljo slikanico z več zaporednimi ilustracijami, eno samo sliko in
več slik, ki so jih lahko sami poljubno razporejali. Rezultati so pokazali, da so se otroci
najbolj izkazali, ko so imeli več slik, ki niso bile povezane. Zgodbe na najnižji ravni so
pripovedovali, ko so imeli na voljo eno samo sliko. Hudson (1991) je ugotovil, da so za
kakovost otrokovega pripovedovanja in za bujenje njegove domišljije izjemno spodbudne
slike, ilustracije, kjer se dogaja nekaj nenavadnega, nepredvidljivega, izjemno čustvenega ali
frustrirajočega (Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc, 2004, str. 46).
Starši in vzgojitelji se morajo zavedati, da pri otroku ne bodo dosegli najvišje ravni
pripovedovanja zgodb in pravilnega razvoja stavkov le z branjem otroške literature in z
gledanjem slikanic. Z otrokom se je namreč potrebno pogovoriti o prebranem, mu postavljati
vprašanja in ga spodbujati k opisovanju slik ter obnavljanju zgodb. Pri otroku se bo tako
vzbujal interes po branju in spoznavanju nove literature. Tako bo tudi izgubil strah
vključevanja v govorne interakcije, kar kasneje pozitivno vpliva na sam govorni razvoj in
samozavest otroka.
17
5 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA
V naši raziskavi smo kot možne dejavnike poudarili izobrazbo in govor staršev, kar pomeni,
da nas je predvsem zanimalo, iz kakšnega okolja prihaja otrok, kakšni so socialno-ekonomski
dejavniki družine in kako vse to vpliva na njegov govorno-jezikovni razvoj. Zanimal nas je
tudi otrokov spol, njegove morebitne zdravstvene, fiziološke težave in od katerega leta
oziroma ali sploh obiskuje vrtec, saj naj bi ti dejavniki prav tako vplivali na razvoj govora in
jezika ter na njegove sporazumevalne spretnosti.
Najpomembnejši dejavnik govornega razvoja je kakovost družinskega okolja. Prav starši so
namreč tisti, ki za otroka napravijo prvo izbiro jezika (Kranjc 1999: 21). Še posebej je to
pomembno pri dvojezičnih ali večjezičnih družinah. Kajti zavedeti se moramo, da se razvoj
govora v enojezičnih družinah razlikuje od razvoja govora v dvo- oziroma večjezičnih
(Marjanovič Umek idr., 2006, str. 138). Razvoj dvo-, večjezičnosti v zgodnjem otroštvu
poteka na treh stopnjah. Na prvi stopnji, ki traja do drugega, tretjega leta, je razvoj govora
enojezičnih ali dvo- oziroma večjezičnih otrok zelo podoben. Otrok v tem obdobju dva ali več
jezikov, ki jih sliši v svojem okolju, dojema kot en sam jezik. Njegova glavna naloga pa je, da
razlikuje glasove, besednjak in slovnico obeh jezikov. Na drugi stopnji otrok začne razlikovati
med dvema, več različnimi besednjaki, vendar pa uporablja enaka slovnična pravila v obeh
jezikih. Ta stopnja je značilna za obdobje treh do štirih let in otroci so v tem obdobju že
sposobni prevajati en jezik v drugega ter se svoje dvo- oziroma večjezičnosti največkrat že
zavedajo. Na tretji stopnji razvoja govora otrok govori dva ali več jezikov, ki imajo različne
slovnice, besednjak in vsak jezik povezujejo z osebo, ki ga z njim govori (Volterra in
Taeschner, 1977; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 143). Zgodnja dvo- ali
večjezičnost bi naj celo vodila v natančnejše razumevanje jezikov in njihovih slovničnih
pravil, saj že zelo zgodaj razvijejo zavedanje o jeziku, za kar so njihovi enojezični sovrstniki
prikrajšani. Vendar so pred tridesetimi leti in več avtorji raziskav prihajali do precej
drugačnih rezultatov kot danes. Takrat je bilo splošno znano, da dvojezični oziroma
večjezični otroci dosegajo nižjo raven govora in da ta negativno vpliva predvsem na razvoj
inteligentnosti. Novejše raziskave kažejo, da avtorji takrat niso oziroma so premalo upoštevali
kulturne in socialne dejavnike. Študije so bile delane predvsem na otrocih iz emigrantskih
družin, katerih starši so največkrat imeli nižjo izobrazbo. Rezultati novejših raziskav pa
dvojezičnost ali večjezičnost dosledno potrjujejo kot prednost in ne oviro. Pozitivno namreč
učinkuje na otrokov splošni spoznavni razvoj, zvišuje možnost jezikovne analize, razvoj
18
socialne kognicije in metajezikovnega zavedanja. Prav zaradi vsega tega je logična posledica,
da je vedno več vrtcev in šol začelo ponujati jezikovne tečaje ter spodbujati zgodnje učenje
tujih jezikov. Vendar to zahteva upoštevanje metod in pristopov poučevanja, ki temeljijo na
poznavanju otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem ter srednjem otroštvu. Pri predšolskih
otrocih se tako poudarja učenje tujih jezikov skozi igro in v zanimivih kontekstih ter vsebinah
(Marjanovič Umek idr., 2006, str. 138–146).
Po govoru otrok pa lahko največkrat spoznamo ne samo ali otrok izhaja iz dvo- ali večjezične
družine, ampak tudi iz kakšnega družinskega okolja izhaja. Odrasle osebe, s katerimi otrok
preživlja največ časa, so tako lahko dober ali slab govorni zgled. Otroci, kjer vlada negativni
odnos do družinskih članov, pogosto govorijo pretirano glasno in so nezainteresirani. Kjer pa
je med člani čustvena povezanost, to na govor vpliva v intonaciji, naglaševanju besed,
melodiji in hitrosti tega. Na otroka še posebej vpliva tista odrasla oseba oziroma družinski
član, na katerega je ta bolj navezan (Vasić, 1980, str. 85). Pogoste govorne interakcije med
mamo in otrokom imajo zelo pozitiven vpliv na obseg otrokovega besednjaka (Hoff in
Naigles, 2002; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 50). Tako so tiste mame, ki govoru
svojih otrok niso namenjale dovolj pozornosti in se jim ni zdel pomemben za otrokov razvoj,
naredile svojemu otroku precej škode, saj je imel ta v obdobju srednjega otroštva veliko manj
obsežen besednjak od otrok, katerih mame so bile pozorne in odzivne na govor svojih otrok
(Baumwell idr., 1997; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 50). Seveda pa na otrokov
govorni razvoj tudi pomembno vplivajo sociodemografski dejavniki družine (izobrazba
staršev, ekonomski status in število družinskih članov) (Bornstain, Haynes, Watson O' Reilly
in Painter, 1996; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 53).
Starši z ugodnejšim ekonomskim statusom lahko otroku nudijo vrsto različnih otroških knjig,
revij, zvočnih kaset in digitalnih pomnilniških medijev z risanimi filmi. Otroci imajo na voljo
več vrst igralnega gradiva in igrače v simbolni funkciji. Izobraženi starši z otroki pogosteje
obiskujejo tudi knjižnico, lutkovne, gledališke predstave in z njimi gledajo izbrane otroške
televizijske programe. Številne raziskave so pokazale, da na otrokov govor vpliva predvsem
izobrazba mame. Tako imajo mame z višjo izobrazbo že zelo hitro višja pričakovanja in
nekatere stvari od svojih otrok zahtevajo izjemno hitro. Spodbujajo jih k hitrejši rabi jezika,
jim pogosteje berejo in jih vključujejo v govorne interakcije med branjem ali skupnimi
dejavnostmi. Otroci višje izobraženih staršev (oziroma mam) bi naj uporabljajo bogatejši
besednjak, zapletene izjave in besede na višji stopnji, saj njihovi starši z njimi prav tako
komunicirajo v bolj zapletenem in razčlenjenem jezikovnem kodu ter jih spodbujajo k
19
samostojnemu razmišljanju in učenju. Starši z manj ugodnimi socialno-ekonomskimi
dejavniki uporabljajo manj raznolik govor, otrokom nudijo manj priložnosti za samostojno
izražanje, se z njimi redkeje pogovarjajo, večinoma v interakciji z otrokom rabijo ukaze, tako
je otrok le sprejemnik navodil svojih staršev in redko sam rešuje določene probleme (prav
tam, str. 51–55). Kljub boljšim pogojem ni nujno, da imajo otroci višje izobraženih staršev z
boljšim ekonomskim statusom bolj razvit govor. Ti starši namreč velikokrat od otroka
zahtevajo govorni in jezikovni razvoj, ki mu otrok še ni dorasel in tako lahko njegov govorni
razvoj upočasnijo, namesto da bi ga spodbudili.
Pri raziskovanju dejavnikov pa je treba upoštevati tudi število otrok v družini. Pogosto se
dogaja, da prvemu otroku starši postavljajo več omejitev, so bolj strogi do njega, hkrati pa se
z njim več ukvarjajo. Prvi otrok je deležen komunikacije z odraslo osebo, medtem ko se vsak
naslednji otrok sreča tudi z odnosom otrok – otrok (Kranjc, 1999, str. 20). Drugorojenec lahko
tako hitreje spregovori, saj ima več izkušenj v različnih komunikacijskih položajih. Starši pa
se morajo vsakemu otroku v družini posvečati in z njim komunicirati.
Ob tem pa je seveda tudi izjemno pomembno, kakšnega spola so otroci v družini, kajti spol
otroka je prav tako en izmed ključnih dejavnikov govornega razvoja. Rezultati mnogih
raziskav kažejo, da deklice začnejo govoriti hitreje in prej usvojijo slovnico. V določenem
starostnem obdobju naj bi posedovale tudi večji besedni zaklad in oblikovale daljše,
večbesedne izjave ter dosegale boljše rezultate na lestvicah govornega razvoja. Avtorji
(Russell, Mize in Bissaker) menijo, da se mame pogosteje pogovarjajo s svojimi hčerkami kot
s sinovi in zaradi tega bolj spodbujajo govorni razvoj pri deklicah. L. McCune in
Huttenlocher prevlado deklic na večini področij tako pripisujeta njihovemu hitrejšemu
govornemu razvoju. Nekateri avtorji pa zagovarjajo tezo, da se razlike med deklicami in dečki
pojavljajo le v zgodnjem otroštvu in da se besednjak nato pri obeh spolih izenači. Najbolj
verodostojna je teza (M. Crawford), ki pravi, da med otroki pri samem govorjenju in razvoju
obstaja več podobnosti kot razlik in da je spol otroka velikokrat povezan še z drugimi
dejavniki, kot so socialni ali ekonomski status družine, izobrazba staršev, vrtec in vrstniške
skupine (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 56–59).
Vrstniška skupina oziroma širša sredina prijateljev, v kateri otrok odrašča, izjemno vpliva na
govorne izkušnje, ki si jih tukaj pridobiva in prav tako na njegove govorne navade. Otrok svoj
govor in jezik prilagaja skupini, v katero je vključen. To pa ni vedno nujno pozitivno, saj
lahko vpliva na usvajanje napačnih govornih navad. Nekatere osebe se še v odrasli dobi ne
morejo iztrgati iz primeža lokalnega govora, obstajajo tudi taki, ki bi to lahko, a ne želijo, in
20
taki, ki uporabljajo oba koda: lokalni način govora in književni, kar se ob pravilni uporabi
izkaže za najboljšo stvar (Vasić, 1980, str. 86–87). Otroci v vrstniških skupinah največkrat
vstopajo v govorne interakcije z drugimi otroki skozi igro, ko se dogovarjajo o igrah, določajo
temo in prevzemajo različne vloge (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 61–63). Otrok, ki
obiskuje vrtec, dobi še druge možnosti širjenja govornih izkušenj (Kranjc, 1999, str. 20).
Govorni položaj razlikujemo po tem, komu ali kaj sporočamo, izjave se razlikujejo tudi v
slovnični rabi. Z vzgojiteljico v vrtcu se tako otrok poslužuje uradnega govornega položaja, s
sovrstniki in starejšimi otroki pa neuradnega. V vrtcu se otrok vključuje v različne dejavnosti,
kot so igre, rutinske in prehodne dejavnosti, ki se razlikujejo glede na material, prostor,
vključenost odrasle osebe ali otroka. Vse to pomembno vpliva na govorni razvoj otroka.
Raziskave ugotavljajo še posebej pozitiven učinek, ko gre za kakovosten vrtec (Marjanovič
Umek idr., 2006, str. 59–61). Zgodnje študije pa so kazale predvsem negativne plati
otrokovega vstopa v vrtec, da otroci, ki so vzgajani izven družinskega doma – v vrtcih in
jaslih, običajno zaostajajo v govornem razvoju. Vzgojiteljice se morajo namreč posvečati
vsem otrokom v skupini in se nimajo časa posvetiti vsakemu posamezniku, tudi ne takšnemu,
ki bi imel težave ali zastoje v govoru (Vasić, 1974, str. 40). Vendar so novejše raziskave
pokazale, da ima včasih vrtec celo kompenzacijsko funkcijo pri govornem razvoju otrok,
katerih starši imajo nižjo izobrazbo. Izjemno naj bi bilo pomembno, s katerimi leti otroci
vstopijo v vrtec, raziskave so pokazale, da otroci, ki začnejo obiskovati vrtec prej (okoli
prvega leta), nato pri treh ali štirih letih pripovedujejo zapletenejše zgodbe kot otroci, ki
začnejo vrtec obiskovati kasneje. Rezultati slovenske raziskave (Marjanovič Umek, Kranjc,
Fekonja in Bajc, 2005a) kažejo, da se učinek starosti otrok ob vstopu v vrtec povezuje tudi s
kakovostjo vrtca in družinskim okoljem (Marjanovič Umek idr., 2006, str 59–63).
Kot o dejavniku govornega razvoja se kdaj omenja tudi levoročnost otroka. Veliko staršev se,
ko ugotovijo to "hibo", pri svojem otroku začne truditi, da bi otroka navadili na desnoročnost,
kar je napaka, ki lahko pripelje do odstopanj v razvoju. Če pri otroku dominira leva roka, ni to
nič slabega, je nekaj popolnoma naravnega. Tudi pri njih se govor razvija po enakih principih
kot pri desnoročnih otrocih. Razlikujejo se le psihični procesi pri levoročnih otrocih, ti so
namreč v različnih možganskih poloblah. Pri levoročnih otrocih je zato možnost, da se
pojavijo odstopanja v govoru večja zaradi naporne adaptacije v "desnoročnem" svetu2. Kaj
2 V svetu je veliko več desnoročnih ljudi, zato je tudi vse orientirano v skladu z večinsko možgansko orientacijo
psihičnih procesov. Tako beremo, pišemo in računamo – z leve na desno. Levoročnemu otroku to ni naravno, saj
je tudi njegova možganska orientacija drugačna, zato se mora večinoma sam znajti in samostojno iskati rešitve
za težave, ki se pojavljajo v njemu težko razumljivem desnoročnem svetu (Posokhova, 1999, str. 118–121).
21
lahko starši in vzgojitelji naredijo v takem primeru je, da otroku dopustijo, da se vede v
skladu s svojo naravo in pri tem uporablja roko, ki je dominantna. Tako se bodo preprečila
mogoča odstopanja na področju govora in otrokovega razvoja (Posokhova, 1999, str. 119–
124).
Izredno pomemben dejavnik govornega razvoja je tudi otrokov fiziološki razvoj, kamor spada
otrokova razvitost telesne motorike, govornih organov, slušno in vidno zaznavanje ter
intelektualne, kognitivne sposobnosti. Težave v govoru lahko namreč nastanejo zaradi
neskladnega funkcioniranja telesa, nevroloških motenj gibanja govornih organov, jecljanja,
nepravilne rasti zob in tudi zaradi različne stopnje izgube sluha ali vida. Pod različne
dejavnike tveganja uvrščamo tudi predčasni porod, nizko porodno težo in druge težave ob
porodu. Pri otroku, kjer se pojavi več nevroanatomskih dejavnikov, je otežena tudi
logopedska obravnava. Izjemno je pomembno, da se zavedamo, da na razvoj govora pri
otroku vpliva več dejavnikov, zunanji (socialni, sociološki) in notranji (psihološki, fiziološki)
ter da jih čim prej odkrijemo in pri otroku začnemo z rehabilitacijo. Otroci, ki imajo težave v
govoru in nerazvito govorno-jezikovno področje, nimajo možnosti za normalen psihični
razvoj in socialno prilagajanje (Grilc, 2013, str. 18–19).
22
6 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE IN ZASTOJI V
RAZVOJU GOVORA
V prejšnjem poglavju smo govorili o dejavnikih, ki vplivajo na govorni in jezikovni razvoj.
Prav dejavniki govornega razvoja lahko privedejo do govornih težav. Te največkrat prvi
odkrijejo oziroma slišijo starši (če se na otrokov govor toliko ne navadijo, da začnejo težave v
govoru, izgovarjavi obravnavati kot normalen govorni razvoj) ali vzgojiteljice v vrtcih.
Vendar moramo biti pri ocenjevanju govornih motenj kot starši, vzgojitelji in učitelji izjemno
previdni, saj vsako odstopanje od književne in govorne norme ne pomeni, da gre pri otroku za
govorno-jezikovne motnje.
Pomembno je torej, da smo seznanjeni s tokom normalnega govornega razvoja otrok pri
določeni starosti in da se čim hitreje soočimo s težavami, če v govoru opazimo odstopanja
(Vasić, 1974, str. 25). Zato si v tabeli (Tabela 3) poglejmo, kako poteka normalni govorno-
jezikovni razvoj pri otrocih do petega leta in kateri so simptomi upočasnjenega razvoja
(Mesec, 2009; cit. po Grilc, 2013, str. 14–16).
Tabela 3: Govorno-jezikovni razvoj otroka
Starost otroka Normalni govorno-jezikovni
razvoj
Simptomi upočasnjenega
razvoja
Od 0 do 3 mes. - Svoje razpoloženje izraža s
kričanjem, smehom,
jokom.
- Ne odziva se na močne
zvoke.
Od 3 do 9 mes. - Igra se z govornimi organi.
- Pojavlja se veliko glasov.
- Odgovarja s smehom na
ugodne glasove in z jokom
na neugodne.
- Imitira (oponaša) glasove
po 6. mesecu.
- Slišijo se zlogi (mamama,
bababa).
- Manjka odziv na znani
glas, po 6. mesecu ne
posnema glasov odraslih.
- Nima zanimanja za zvočne
igrače, se ne smeje na glas.
Od 9 do 15 mes. - Razume geste, izraz obraza
in spremembe v tonu glasu
in se na njih tudi odziva.
- Razume preprosta
navodila.
- Razume pomen več
preprostih besed.
- Zlogovanje je bogato in je
podobno pravim glasovom
(ma-ma, ba-ba).
- Ne žlobudra ali je
žlobudranje osiromašeno.
- Ne odziva se na svoje ime.
- Ne prepozna razpoloženja
v glasu odraslih, ne javlja
se prva beseda s
pomenom.
- Ni očesnega kontakta s
sogovornikom.
23
- Pojavi se beseda s
pomenom.
- Imitira, oponaša nove
zvoke in akcije, s
pogledom išče imenovani
predmet.
- Kaj želi, pokaže z gesto,
vokalizacijo ali
prikazovanjem.
- Pomaha, maha.
- Zaniha z glavo v
pomenu"ne".
- Stran daje stvari, ki jih ne
mara.
- Podaja roke, da bi se
oprijel.
- Gre stran od nepoznanih
oseb.
- Odziva se na svoje ime.
Od 15 do 18 mes. - Govori od pet do dvajset
besed.
- Besede, ki se pojavljajo, so
največkrat samostalniki.
- Ponavlja besede ali fraze
(daj piti, mama papa).
- Intonacija brbljanja je
podobna intonaciji povedi.
- Odgovarja na vprašanja,
kaj je to, išče z besedo (daj
še).
- Sledi preprostim
navodilom, npr. prinesi
žogo.
- Pokaže, kaj želi.
- Pokaže enega do treh delov
telesa.
- Pokaže dva ali več
predmetov na slikah.
- Prinaša stvari, ki jih potem
pokaže drugim.
- Govori (pa-pa) in nekatere
ritualne besede.
- Protestira za "ne" in se
odmakne.
- Ne razume pa-pa in ne
govori.
- Ne razume "ne".
- Ne razume gest in jih ne
uporablja, govori manj kot
pet besed.
- Ne razume preprostih
navodil in preprostih
vprašanj.
Od 2 do 3 let - Imenuje stvari, ki se
uporabljajo vsak dan.
- Dolžina povedi so dve do
tri besede.
- Postavlja preprosta
vprašanja.
- Ne odgovarja na preprosta
vprašanja, ne postavlja
vprašanj.
- Govor je nerazumljiv
svojcem in tujim osebam.
- Ne uporablja preprostih
24
- Odgovarja na vprašanja
kdo, kaj, kje.
- Poleg samostalnikov,
glagolov in pridevnikov
uporablja zaimke in
predloge.
- Začne uporabljati pretekli
in prihodnji čas.
- Posluša kratke zgodbe.
- Sestavlja, združuje enake
barve.
- Pozna predloge v, na, pod,
zgoraj, spodaj.
- Pozna veliko in malo.
- Razume nevarnost.
- Pozna vrstni red dnevnih
aktivnosti (priprava in
odhod na spanje).
- Lista po slikanicah in
imenuje slike.
- Vključuje se v kratki
pogovor.
- Izraža emocije (občutke).
- Vzbuja pozornost z
besedami.
povedi.
- Ne posluša rad zgodbic in
pesmic.
Od 3 do 4 let - Uporablja poved s tremi,
štirimi besedami.
- Uporablja vprašanja
"zakaj", "kdaj", "kaj če".
- Uporablja zaimke.
- Povezano govori o stvareh,
ki so se mu zgodile.
- Pripoveduje krajše zgodbe,
razlaga dogajanje.
- Pozna svoje ime, starost
(leta) in spol.
- Odgovarja na navodilo, ki
vključuje tri zahteve (pojdi
v sobo, najdi žogo in jo
prinesi).
- S štirimi leti prepozna
osnovne barve.
- Prilagaja svoj govor, ko se
pogovarja z mlajšimi
otroki od sebe.
- "Bere" slikanice.
- Posluša zgodbe približno
deset minut.
- Vključuje se v daljši
pogovor.
- Otrokovo besedišče je
siromašno.
- Otrok ne izgovarja večine
glasov.
- Otroka okolica ne razume.
- Otrok ne razume navodil z
dvema ali tremi
zahtevami.
- Otrok ne uporablja govora
za reševanje težav.
- Otrok ne sodeluje z
drugimi otroki.
25
- Lahko prevzame vlogo
druge osebe v igri.
- Išče (prosi) za dovoljenje.
- Razlaga, če ga sogovornik
ne razume.
Od 4 do 5 let - Otrok pripoveduje dolge
zgodbe.
- Otrok odgovarja primerno
na vprašanja "koliko",
"kako".
- Otrok sprašuje za pomen
besed.
- Otrok mehanično šteje do
deset, pokaže do pet.
- Otrok uporablja v stavku
od štiri do šest besed.
- Otrok uporablja slovnično
pravilno vse vrste besed.
- Otrok imenuje krog in
trikotnik.
- Otrok ima skromen
besedni zaklad.
- Otrokova poved je
preproste oblike.
- Pri otroku so pogoste
slovnične napake.
- Otrok izpušča glasove.
- Otrok ne razume pomena
besed.
- Otrok ne pozna barv.
- Otrok ne pozna in ne
razume predlogov.
- Otrok se umika vse.
- Povezanost z okoljem je
slaba.
Najpogostejše govorne motnje so težave v izgovoru, ki jim pravimo tudi artikulacijske
motnje. Velikokrat so vzroki za te motnje ortodontske nepravilnosti: razcepljena ustnica,
mehko nebo, izrazite progenije, navzkrižni in odprti griz ali manjkajoči zobje. Vzroke za
nepravilni izgovor lahko odpravi predvsem zobozdravnik oziroma ortodont (Škarić, 1988, str.
80–85). Artikulacijske motnje, ki pa spadajo k dislaliji, se lahko kažejo kot izostanek
nekaterih glasov (omisija), zamenjava z nekim drugim glasom iz istega izgovornega sestava
(na primer: substitucija sičnikov in šumnikov) ali izkrivljen izgovor (distorzija glasu /r/ ali
glasovne skupine sičnikov /s/, /z/ in /c/ ter šumnikov /š/, /ž/ in /č/). Če se nesistematične
težave govora pojavljajo tudi po četrtem letu, govorimo o leksični dislaliji ali negotovi sliki
besed. Pri otrocih se kaže kot zamenjava položaja glasov oziroma zlogov v besedi, ki jo
imenujemo metateza ali premet. Gre torej za napačno razporeditev glasov (bečela namesto
čebela) (Škarić, 1988, str. 71–72). Otrok pa lahko tudi izpušča glasove ali zloge v besedah
(pir namesto papir) ali jih dodaja (lokokomotiva namesto lokomotiva) (Grilc, 2013, str. 27).
Vse naštete govorne težave se pojavljajo pri otrocih v vseh oblikah, pri odraslih pa po navadi
le kot izkrivljen izgovor (distorzija). Pri otrocih govorne motnje izginejo med njihovim
odraščanjem, tako se v predšolskem obdobju beleži kar 30 % artikulacijskih motenj, v
obdobju šolanja 16 %, medtem ko se pri odraslih te pojavljajo samo v štirih odstotkih (Škarić,
1988, str. 72).
26
Glasove delimo na glasovne skupine in po navadi motnja izgovora zajema celo skupino:
- Sigmatizem: motnja izgovora glasov /s/, /z/, /c/, /š/, /ž/, /č/, ki jih otrok največkrat
zamenja z glasovoma /t/ in /d/.
- Rotacizem: motnja izgovarjave glasu /r/.
- Lambdacizem: motnja izgovora glasu /l/.
- Kapacizem in gamacizem: motnja v izgovarjavi glasov /k/ in /g/, najpogosteje je k -> t
in g -> d.
- Tetacizem in deltacizem: motnje v izgovarjavi glasov /t/ in /d/.
- Etacizem: motnja v izgovarjavi glasu /e/ (Grilc, 2013, str. 27).
Do tretjega leta starosti bi otrok moral pravilno izgovarjati glasove /p/, /b/, /t/, /d/, /k/, /g/, /m/,
/n/, /j/, /f/, /v/, /h/, /l/, /a/, /e/, /i/, /o/ in /u/, po tretjem letu starosti otrokom običajno težave
povzročajo še sičniki, šumniki in glas /r/ (Škarić, 1988, str. 72). Poglejmo si tabelo (Tabela 4)
z razporeditvijo starostne meje, do katere se tolerira okvara izgovora za določene glasove
(prav tam).
Tabela 4: Stopnje poškodbe glede na starost
Glas Stopnja poškodbe Starost
/s/ izkrivljen izgovor 4 leta in 6 mesecev
/z/ izkrivljen izgovor 4 leta in 6 mesecev
/c/ izkrivljen izgovor 4 leta in 6 mesecev
/š/ izkrivljen izgovor 5 let in 6 mesecev
/ž/ izkrivljen izgovor 5 let in 6 mesecev
/č/ izkrivljen izgovor 5 let in 6 mesecev
/r/ izkrivljen izgovor 4 leta
Če otrok po postavljenih starostnih mejah še vedno izkrivlja oziroma popači izgovor glasov,
podanih v tabeli, je potreben obisk pri logopedu. Otroci, pri katerih logoped ugotovi težave z
izgovarjavo, imajo pogosto slabšo drobno motoriko govornih organov – predvsem jezika,
jezične konice, mehkega neba in ustnic (Globačnik, 1999, str. 19). Za nastanek artikulacijskih
težav je pogosto vzrok hipotoničnost artikulatorjev (zlasti jezika in oralne motorike) ter
nepravilnost govornega aparata. Podaljšano sesanje oziroma razvade (duda, steklenička)
pogosto poškodujejo otrokov griz in motoriko jezika, zato logoped staršem svetuje njihovo
odpravo ob napolnjenem prvem letu, ko se pojavijo prvi zobje.
27
Seveda pa je izkrivljen izgovor le ena stopnja poškodbe, tako so norme, ki so podane le
orientacijske (Škarić, 1988, str. 73). Izredno pomembni so torej sistematični preventivni
pregledi, saj starši vseh govornih, glasovnih in izgovornih napak pri otrocih ne morejo slišati
enako kot strokovnjaki, ki pri pregledu tako podajo objektivno oceno. Preventivni logopedski
pregled petletnih otrok odkriva govorno-jezikovne in komunikacijske motnje, saj obsega
pregled artikulacije, gramatike, sintakse in semantike ter oceno komunikacije (Uradni list RS,
1998). S pomočjo preventive lahko logoped odkrije možna odstopanja pri otrocih in spremlja
njihov nadaljnji govorni razvoj in po potrebi izvede terapijo. Mnoge govorne motnje se lahko
pozdravijo v otroških letih in zato so pomembna čim hitrejša odkrivanja in terapije
(Vladislavljević, 1977, str. 12–13).
Druga pogosta skupina govornih motenj so motnje glasu oziroma disfonija, te se nanašajo na
višino, glasnost, melodijo, barvo, kakovost in hitrost. Glas s svojimi lastnostmi izraža fizično
in psihično stanje oseb v vseh življenjskih obdobjih. Prirojene danosti in tudi vzgoja
omogočajo razvoj glasovnega vedênja pri človeku, podobno vedênje najdemo tudi pri ostalih
družinskih članih, kar ne pomeni le podobnosti v anatomiji in fiziologiji, ampak tudi
podobnost v modelih učenja. Glas tudi ni statičen, ampak se skozi vsa obdobja življenja
spreminja. Tako se spreminjajo tudi parametri, kaj je ustrezno glasovno vedênje glede na
starostno obdobje, v katerem ocenjujemo glas (Jarc, Hočevar Boltežar, Šereg Bahar in Brulc,
2011, str. 48).
Glasovne motnje se tako pri predšolskih otrocih pojavljajo v 3,9 % (prav tam, str. 50). Vzroki
za glasovne motnje so najpogosteje psihološki, nevrološki, anatomski ali pa gre zgolj za
navado slabega govorjenja (Vladisavljević, 1977, str. 9). V Sloveniji so vzroki predvsem
okužba zgornjih dihal, saj so otroci že s prvim letom starosti velikokrat poslani v skupna
varstva (vrtce). To je povezano tudi zaradi uveljavitve v skupini z glasnim sporazumevanjem
in pretiranim kričanjem, da se otroka sploh sliši v množici otrok. Hripav glas lahko povzročijo
tudi papilomi v grlu ali pa so vzroki popolnoma nevrološki (ohromitev povratnega grlnega
živca, posledice poškodbe grla in prirojene nepravilnosti grla) (Jarc, Hočevar Boltežar, Šereg
Bahar in Brulc, 2011, str. 50). Pri nazalnosti razlikujemo odprto nazalnost, zaprto in mešano
nazalnost. Pri odprti nazalnosti največkrat mehko nebo ne vrši svoje funkcije in ne naredi
pregrade med nosno in ustno votlino. Pregrada je lahko prekratka ali pa je vzrok razcepljeno
nebo, pri čemer govor postane popolnoma nerazumljiv. Zaprta nazalnost je normalen vzrok
pri prehladu, ko je nosna votlina začasno zaprta. Mešana nazalnost je pojav, ko govorimo o
hkratni odprti in zaprti nazalnosti (Škarić, 1988, str. 85–86).
28
Jezikovne težave označujemo z naslednjimi termini: upočasnjeni razvoj govora, nerazviti
govor in posebne govorne težave. O upočasnjenem govornem razvoju govorimo, če se
pojavljajo govorno-jezikovne težave do četrtega leta. Tak otrok spregovori veliko kasneje kot
njegovi vrstniki, ima izjemno siromašen besednjak, uporablja krajše in preprostejše povedi,
agramatične izjave, izpušča, zamenjuje zloge v besedah, dela napake v izgovoru in ima težave
z razumevanjem navodil. Če se večina teh težav pojavlja tudi po otrokovem četrtem letu,
govorimo o nezadostno razvitem govoru, kar je najtežja oblika motnje govorno-jezikovnega
razvoja. V najtežjih primerih otrok ne govori in ne razume govora drugih. To obliko motnje
lahko zaznamo že pred drugim letom in je znak splošnega odstopanja v otrokovem razvoju.
Posebne jezikovne težave so težave, katerih jezikovne spretnosti so siromašne glede na
otrokovo starost in njegove neverbalne sposobnosti. Strokovnjaki menijo, da so te povezane z
disleksijo v kasnejši dobi pridobivanja znanja (Grilc, 2013, str. 28–30).
Najbolj znana, čeprav ni tako pogosta, je govorna motenja jecljanja. Zaradi svojih
karakteristik je zelo prepoznavna in je še vedno sinonim za govorne motnje. Jecljanje
imenujemo tudi motnja ritma oziroma tempa govora. Kaže se s ponavljanjem zlogov, besed
ali fraz, s podaljšanjem glasov, z brezglasnimi zastoji na začetku ali znotraj besede in z
napetostjo ter "krči" pri govorjenju. Najpogosteje se jecljanje pojavi med drugim in petim
letom starosti, lahko tudi kasneje. V nekaterih primerih jecljanje izgine samo, drugi otroci pri
premagovanju tega potrebujejo logopedsko pomoč. Natančnih vzrokov za jecljanje ne
poznamo še danes. Med govorne motnje umeščamo tudi prehiter ali pretirano upočasnjen
govor, ki sta prav tako posledica jecljanja in obratno (prav tam, str. 31).
Iz napisanega lahko vidimo, da obstaja precejšnje število govornih motenj, vzvodi in vzroki
za te so različni (Globačnik, 1999, str. 19). Največkrat so pri pridobitvi govorno-jezikovnih
motenj prisotna čustva, torej gre za čustveno vezo in zato je mamin ali očetov vpliv
najmočnejši. Če otroku mama in oče ne dajeta dobrega govornega vzorca, je zelo verjetno, da
bo tudi otrokov govor slab in bo osvojil govorno motnjo, ki jo posedujeta starša (Vasić, 1974,
str. 70–71). Logoped lahko kar hitro ob dobri družinski anamnezi ugotovi, da tudi starš
otroka, ki jeclja, sam jeclja ali ima kakšno drugo govorno motnjo, ki je enaka starševi
(Vladisavljević, 1981, str. 102). Otrok lahko tudi v času govornega razvoja pridobi govorne
napake. Izjemno je tako pomembno, da vzgojiteljice v vrtcu in učiteljice v prvih letih
otrokovega šolanja nimajo govornih motenj, saj se otroci takrat nagibajo k iskanju novih
vzorov (Vasić, 1974, str. 70–71).
29
Obstajajo pa otroci, ki ne razumejo, ne razlikujejo in niti ne izgovarjajo določenih glasov,
čeprav jih vsi iz njegove okolice pravilno izgovarjajo. V tem primeru je jasno, da njihova
okolica oziroma družina ni vzrok pomanjkanja v govoru. Za to so torej krivi organski vzroki,
o katerih smo sicer že govorili. Vendar si vseeno poglejmo, kateri organski vzroki največkrat
vplivajo na nepravilen razvoj govora. Lahko govorimo o nepravilni legi zgornje, spodnje
čeljusti (progenija ali prognatija) in zato nepravilni postavitvi zob, deformirani oziroma
razcepljeni ustnici, kratki ali celo zaraščeni podjezični vezi, o različnih oblikah shize in o
visokem trdem nebu ter globokem grlu. Nepravilno delovanje govornih organov otežuje smer
zračnega toka potrebnega pri izgovoru, onemogoča primerno oblikovanje resonančnega
prostora in ustrezno delovanje jezika; zaradi tega prihaja do govornih motenj (Vladisavljević,
1981, str. 101). Kot vemo, se govor uči s poslušanjem in ena najtežjih organskih motenj, ki to
onemogočajo, je odsotnost sluha. Prav tako je pri dojenčku izredno težko določiti, ali je ta
slišeč ali ne in kakšna je stopnja poškodbe sluha. Hujše so poškodbe sluhovoda, težje otrok
usvaja govor in ga vzdržuje (pravilen izgovor glasov). Takšni organskih vzroki velikokrat več
niso logopedska težava, ampak pripadajo surdologiji, ki uporablja drugačne postopke
primerne huje naglušnim in gluhim otrokom (Vuletić, 1987, str. 39).
Ker je govor in jezik povezan z duševnim razvojem otroka, so govorne motnje lahko tudi
posledice zaostajanja v duševnem razvoju.
30
II
EMPIRIČNI DEL
31
7 NAMEN
Na razvoj otrokovega govora vpliva več dejavnikov (ti so bili omenjeni že v teoretičnem
delu), zaradi katerih lahko kasneje prihaja do artikulacijskih motenj.
Namen magistrske naloge in samega empiričnega dela je na vzorcu 100 otrok starih pet let,
med katerimi nobeden ne bo imel motenj v duševnem ali telesnem razvoju, ugotoviti, katere
govorno-jezikovne motnje se pojavljajo in odkriti dejavnike, ki vplivajo na govorno-jezikovne
motnje pri teh. Tako bomo lahko primerjali dognanja strokovnjakov z našimi pridobljenimi
rezultati in ugotovili, katere motenje in dejavniki govornega razvoja se pojavljajo oziroma so
najpogostejše pri vzorcu obravnavanih otrok.
Zanimalo nas bo, ali neodvisne spremenljivke (spol otroka, izobrazba staršev in jezik družine
– enojezičnost, večjezičnost) vplivajo na artikulacijske in glasovne motnje, na neprimeren
ritem, na metatezo glasov in na neustreznost govoril. Hkrati bomo preverili, koliko neodvisne
spremenljivke vplivajo na uspešnost oziroma neuspešnost pri opisovanju slike, ponavljanju in
dopolnjevanju povedi ter ali katera od spremenljivk vpliva na to, če bo otrok zaradi govornih
ali jezikovnih motenj napoten k logopedu. Prav tako bom preverila vpliv neustreznih govoril
na artikulacijske motnje.
Želeli smo ugotoviti tudi korelacije artikulacijskih motenj, glasovnih motenj, ritma, metateze,
neustreznosti govoril, opisovanja slike, ponavljanja in dopolnjevanja povedi ter otrokove
napotitve k logopedu s tem, kdaj je otrok shodil, s katerimi meseci je povedal prvo besedo, ali
so se pojavile težave ob porodu, kako dolgo je bil dojen, kako dolgo je uporabljal stekleničko,
koliko mesecev je sesal prst ali dudo, kdaj je postal čist in od katerega leta je v vrtcu.
32
8 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN
OMEJITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA V
OBLIKI RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ
8.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1) Koliko otrok ima artikulacijske motnje?
1.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?
1.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?
1.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?
1.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za artikulacijske motnje?
1.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za
artikulacijske motnje?
1.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost
za artikulacijske motnje?
1.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za
artikulacijske motnje?
1.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za artikulacijske
motnje?
1.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za artikulacijske
motnje?
1.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za artikulacijske
motnje?
1.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
večjo možnost za artikulacijske motnje?
1.12 Ali lahko neustreznost otrokovih govoril vpliva na artikulacijske motnje?
2) Koliko otrok ima glasovne motnje?
2.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?
2.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?
2.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?
2.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za glasovne motnje?
2.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za glasovne
motnje?
33
2.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost
za glasovne motnje?
2.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za
glasovne motnje?
2.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za glasovne
motnje?
2.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za glasovne motnje?
2.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za glasovne motnje?
2.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
večjo možnost za glasovne motnje?
2.12 Ali lahko neustreznost otrokovih govoril vpliva na govorne motnje?
3) Koliko otrok ima težave z ritmom v govoru?
3.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?
3.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?
3.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?
3.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za težave z ritmom v
govoru?
3.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za težave z
ritmom v govoru?
3.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost
za težave z ritmom v govoru?
3.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za
težave z ritmom v govoru?
3.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za težave z ritmom
v govoru?
3.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za težave z ritmom v
govoru?
3.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za težave z ritmom v
govoru?
3.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
večjo možnost za težave z ritmom v govoru?
4) Koliko otrok ima težave z metatezo oziroma zamenjavo zaporedja glasov?
4.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?
4.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?
34
4.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?
4.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost metateze glasov oziroma
zamenjave zaporedja glasov?
4.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost metateze
glasov oziroma zamenjave zaporedja glasov?
4.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost
metateze oziroma zamenjave zaporedja glasov?
4.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost
metateze oziroma zamenjave zaporedja glasov?
4.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost metateze oziroma
zamenjave zaporedja glasov?
4.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost metateze oziroma
zamenjave zaporedja glasov?
4.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost metateze oziroma
zamenjave zaporedja glasov?
4.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
večjo možnost metateze oziroma zamenjave zaporedja glasov?
5) Koliko otrok ima neustrezna govorila?
5.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?
5.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?
5.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?
5.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost neustreznih govoril?
5.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za razvoj
neustreznih govoril?
5.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost
za razvoj neustreznih govoril?
5.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za
razvoj neustreznih govoril?
5.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za razvoj
neustreznih govoril?
5.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za razvoj neustreznih
govoril?
5.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za razvoj neustreznih
govoril?
35
5.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
večjo možnost za razvoj neustreznih govoril?
6) Koliko otrok mora obiskati logopeda?
6.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?
6.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?
6.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?
6.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za obisk pri logopedu?
6.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za obisk pri
logopedu?
6.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost
za obisk pri logopedu?
6.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za
obisk pri logopedu?
6.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za obisk pri
logopedu?
6.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za obisk pri logopedu?
6.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za obisk pri
logopedu?
6.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
večjo možnost za obisk pri logopedu?
7) Kakšna je uspešnost pri dopolnjevanju povedi?
7.1 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, več težav pri dopolnjevanju povedi?
7.2 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, več težav pri dopolnjevanju
povedi?
7.3 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, več problemov
pri dopolnjevanju povedi?
7.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, več težav pri
dopolnjevanju povedi?
7.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, več težav pri dopolnjevanju
povedi?
7.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, več težav pri dopolnjevanju povedi?
7.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, več težav pri dopolnjevanju povedi?
7.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
več težav pri dopolnjevanju povedi?
36
8) Kakšna je uspešnost pri ponavljanju povedi?
8.1 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, več težav pri ponavljanju povedi?
8.2 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, več težav pri ponavljanju
povedi?
8.3 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, več problemov
pri ponavljanju povedi?
8.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, več težav pri
ponavljanju povedi?
8.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, več težav pri ponavljanju povedi?
8.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, več težav pri ponavljanju povedi?
8.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker kasneje postal čist, več težav pri ponavljanju povedi?
8.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
več težav pri ponavljanju povedi?
9) Kakšna je uspešnost pri opisovanju slike?
9.1 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, več težav pri opisovanju slike?
9.2 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, več težav pri opisovanju
slike?
9.3 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, več problemov
pri opisovanju slike?
9.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, več težav pri
opisovanju slike?
9.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, več težav pri opisovanju slike?
9.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, več težav pri opisovanju slike?
9.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, več težav pri opisovanju slike?
9.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,
več težav pri opisovanju slike?
8.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Hipoteze so implicitno izražene v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih zvezah oziroma
razlikah.
37
8.3 SPREMENLJIVKE
8.3.1 SEZNAM SPREMENLJIVK
Neodvisne spremenljivke:
1. Spol otroka.
2. Izobrazba starša.
3. Enojezična ali večjezična družina.
4. Čas, ko je otrok začel hoditi.
5. Prva beseda.
6. Težave ob porodu.
7. Dojenje.
8. Uporaba stekleničke.
9. Sesanje prsta ali dude.
10. Čas, ko je otrok postal čist.
11. Od kdaj je otrok v vrtcu.
12. Otrok piše z levo ali desno roko.
Odvisne spremenljivke:
13. Artikulacijske motnje (kvaliteta izgovora).
14. Glasovne motnje (kvaliteta glasu).
15. Kvaliteta ritma govora.
16. Metateza glasov.
17. Ustrezna ali neustrezna govorila.
18. Jezikovni nivo: dopolnjevanje povedi.
19. Jezikovni nivo: ponavljanje povedi.
20. Jezikovni nivo: opisovanje slike.
18. Napotitev k logopedu.
38
8.3.2 PREGLED ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI
Tabela 5: Pregled zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih
Št.
razi
skov
alneg
a
vpra
šanja
Odvis
ne
spre
men
ljiv
ke
Neo
dvis
ne
spre
men
ljiv
ke
1.1 13 1
1.2 13 2
1.3 13 3
1.4 13 4
1.5 13 5
1.6 13 6
1.7 13 7
1.8 13 8
1.9 13 9
1.10 13 10
1.11 13 11
1.12 13 17
2.1 14 1
2.2 14 2
2.3 14 3
2.4 14 4
2.5 14 5
2.6 14 6
2.7 14 7
2.8 14 8
2.9 14 9
2.10 14 10
2.11 14 11
2.12 14 17
Št.
razi
skov
alneg
a
vpra
šanja
Odvis
ne
spre
men
ljiv
ke
Neo
dvis
ne
spre
men
ljiv
ke
3.1 15 1
3.2 15 2
3.3 15 3
3.4 15 4
3.5 15 5
3.6 15 6
3.7 15 7
3.8 15 8
3.9 15 9
3.10 15 10
3.11 15 11
4.1 16 1
4.2 16 2
4.3 16 3
4.4 16 4
4.5 16 5
4.6 16 6
4.7 16 7
4.8 16 8
4.9 16 9
4.10 16 10
4.11 16 11
5.1 17 1
5.2 17 2
5.3 17 3
5.4 17 4
5.5 17 5
5.6 17 6
5.7 17 7
5.8 17 8
5.9 17 9
5.10 17 10
5.11 17 11
Št.
razi
skov
alneg
a
vpra
šanja
Odvis
ne
spre
men
ljiv
ke
Neo
dvis
ne
spre
men
ljiv
ke
6.1 18 1
6.2 18 2
6.3 18 3
6.4 18 4
6.5 18 5
6.6 18 6
6.7 18 7
6.8 18 8
6.9 18 9
6.10 18 10
6.11 18 11
7.1 19 4
7.2 19 5
7.3 19 6
7.4 19 7
7.5 19 8
7.6 19 9
7.7 19 10
7.8 19 11
8.1 20 4
8.2 20 5
8.3 20 6
8.4 20 7
8.5 20 8
8.6 20 9
8.7 20 10
8.8 20 11
9.1 21 4
9.2 21 5
9.3 21 6
9.4 21 7
9.5 21 8
9.6 21 9
9.7 21 10
9.8 21 11
39
9 METODOLOGIJA
9.1 RAZISKOVALNA METODA
Raziskava temelji na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi empiričnega
pedagoškega raziskovanja.
9.2 RAZISKOVALNI VZOREC
Vzorec otrok je neslučajnosten oziroma priložnosten in zajema sto otrok, starih 5 let, med
katerimi je 45 dečkov in 55 deklic. V raziskavo so bili zajeti otroci, ki so obiskali logopeda v
sklopu sistematičnega preventivnega pregleda v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca
Maribor. Raziskava, ki je temeljila na snemanju otrokovega govora in kasnejšem odkrivanju
govorno-jezikovnih težav, je trajala leta 2013 (od meseca maja 2013 do decembra 2013).
Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok po spolu
Spol f f %
Moški 45 45,0
Ženski 55 55,0
Skupaj 100 100,0
Analiza je pokazala, da je delež obeh spolov v raziskavi dokaj uravnotežen, čeprav je v
raziskavi sodelovalo več deklic (55 %) kot dečkov (45 %).
Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) uporabe jezika v otrokovi družini
Jezik v družini f f %
Enojezičnost 95 95,0
Dvo/večjezičnost 5 5,0
Skupaj 100 100,0
V raziskavo je bilo vključenih več otrok (95 %), ki izhajajo iz enojezične družine in je torej
njihov materni jezik slovenščina, le majhen odstotek (5 %) prihaja iz dvo- oziroma večjezične
družine.
40
Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek (f %) stopnje izobrazbe staršev
Stopnja
izobrazbe f f %
4 15 15,0
5 28 28,0
6 16 16,0
7 41 41,0
Skupaj 100 100,0
Največ staršev (41 %) ima štiriletno univerzitetno izobrazbo, sledijo starši, ki imajo 6. stopnjo
izobrazbe (28 %) in nato tisti s 5. stopnjo (16 %) oziroma srednjo poklicno stopnjo izobrazbe
(15 %). V slednjo, 4. stopnjo, smo že pred izračunom rezultatov vključili starše z
osnovnošolsko in nižjo poklicno izobrazbo, saj je bil odstotek teh zelo nizek (3 %).
Tabela 9: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti, ko je shodil
Shodil (meseci) f f %
9 2 2,0
10 8 8,0
11 18 18,0
12 22 22,0
13 20 20,0
14 17 17,0
15 9 9,0
16 4 4,0
Skupaj 100 100,0
Iz tabele (Tabela 9) lahko razberemo, da je najvišji delež otrok shodil med 11. in 14.
mesecem. Največ jih je shodilo z 12. meseci (22 %), sledi 13. mesec (20 %), nato 11. (18 %)
oziroma 14. mesec (17 %). Delež otrok, ki so shodili s 15. (9 %) oziroma 10. mescem (8 %),
je manjši. Najmanj otrok je shodilo v obdobju 16. mesecev (4 %) in v zgodnjem obdobju 9.
mescev (2 %).
Na podlagi raziskav pediatrična stroka trdi, da večino otrok samostojno shodi med 12. in 15.
mesecem (Mardešić idr., 2003). Rezultati pa prav tako kažejo, da je lahko razpon celo med 9.
in 20. mesecem.
41
Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti ob povedani prvi besedi
Prva beseda
(meseci) f f %
10 13 13,0
11 30 30,0
12 37 37,0
13 11 11,0
14 3 3,0
15 3 3,0
17 1 1,0
18 2 2,0
Skupaj 100 100,0
Več kot tretjina otrok (37 %) je začela govoriti z 12. meseci. V tabeli (Tabela 10) nato sledi
11. (30 %) in 10. (13 %) oziroma 13. mesec (11 %). Od 14. do 18. meseca je delež otrok, ki
so takrat prvič fluentno izgovorili prvo besedo, precej nizek. V 14. in 15. mesecu so prvo
besedo izgovorili 3 otroci, v 17. mesecu le 1 otrok in v 18. mesecu 2 otroka.
Največ otrok na našem vzorcu je izgovorilo prvo besedo z 12. meseci. Enako potrjujejo tudi
strokovne raziskave, saj naj bi prav v obdobju 12. mesecev otroci posamične zloge začeli
povezovati v besede z določenim pomenom (prav tam). Večina otrok pa lahko prvo besedo
izgovori med 12. in 20. mesecem (Bregant, 2012, str. 29). Razpon za izgovor prve besede je
tako širok, ker je govor in njegov razvoj odvisen predvsem od ostalih sposobnosti
posameznika (čustvena zrelost, otrokovo mišljenje, fizična razvitost in socialne interakcije)
(Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2011, str. 108).
42
Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) težav ob porodu
Težave ob porodu f f %
Ovita popkovnica DA 12 12,0
NE 88 88,0
Dolgotrajni porod DA 5 5,0
NE 95 95,0
Ni takoj zajokal DA 1 1,0
NE 99 99,0
Predčasni porod DA 17 17,0
NE 83 83.0
Ni imel sesalnega
refleksa
DA 5 5,0
NE 95 95,0
Obporodni krči DA 0 0,0
NE 100 100,0
Pomodrel ob rojstvu DA 0 0,0
NE 100 100,0
Zlatenica DA 21 21,0
NE 79 79,0
Drugo DA 15 15,0
NE 85 85,0
Analiza je pokazala, da se je velika večina otrok (76 %) morala spopasti s težavami ob rojstvu
(rizičnimi faktorji). Ob tem pa je treba poudariti, da se pri 59 otrocih pojavi ena težava, pri 11
dve težavi ob porodu in pri 6 kar tri težave ob porodu. Od tega se največkrat pojavlja
kombinacija predčasnega poroda in carskega reza ter predčasnega poroda ali dolgotrajnega
poroda z zlatenico. Težave ob porodu ni imel le manjši odstotek otrok (24 %). Najpogostejša
težava ob porodu je pojav zlatenice (21 %). Sledi predčasni porod (17 %) in druge težave (15
%), ki niso podane na vprašalniku in so jih starši dopisali sami. Ostale težave, ki so se
pojavljale in so jih navedli starši, so: napaka ledvice (hidronefroza), prehiter utrip srca,
predolga popkovnica, nepravilna lega otroka in nezmožnost dihanja ob rojstvu. Težave, ki so
podane na vprašalniku, a so se pojavljale v manjši meri, so ovita popkovnica (12 %),
dolgotrajni porod (5 %) oziroma nezmožnost sesanja (ni imel sesalnega refleksa) (5 %) in ob
rojstvu ni bilo prisotnega krika ali joka (1 %). Obporodni krči in pomodrelost ob rojstvu se na
našem vzorcu otrok kot težava ob porodu niso pojavili.
Morebitna odstopanja od normativa in razvojne težave se ugotavljajo s presejalnimi preizkusi.
Za preizkus delovanja dojenčkovih telesnih sistemov takoj po rojstvu (minuto in ponovno pet
minut po rojstvu) se uporablja lestvica Apgar (Zupančič in Kavčič, 2011, str. 24). Klinični
center v Ljubljani kot rizične faktorje ob porodu navaja: težave pri požiranju, sesanju,
dolgotrajni in predčasni porod, ovita popkovnica, vsako težje obolenje ali infekcija,
43
mnogoplodni porod, ogroženost v nosečnosti, itn. (Klinični center v Ljubljani, b. l.). V
raziskavi Govorna razvitost petletnih otrok avtorji Smole, Holnthaner in Gosar navajajo, da je
obporodne tvegane dejavnike imelo visoko število otrok (66,5 %) (Smole, Holnthaner in
Gosar, v tisku). V naši raziskavi je teh dejavnikov še več, in sicer za dobrih 10 %.
Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %), do katerega meseca je bil otrok dojen
Dojen (meseci) f f %
0 12 12,0
1 7 7,0
2 7 7,0
3 9 9.0
4 5 5,0
5 1 1,0
6 5 5,0
7 6 6,0
8 7 7,0
9 6 6,0
10 4 4,0
11 9 9,0
12 5 5,0
13 2 2,0
14 3 3,0
15 2 2,0
16 1 1,0
18 2 2,0
24 3 3,0
26 1 1,0
30 1 1,0
38 1 1,0
42 1 1,0
Skupaj 100 100,0
12 % otrok ni bilo dojenih, ostalih 88 % se razporedi pod naslednje mesece. Tako po
najvišjem številu odstotkov (9 %) sledita 3. oziroma 11. mesec dojenja. 7 otrok je bilo dojenih
do 1., 2. in 8. meseca. 6 jih je bilo dojenih do 7. in 9. meseca. Do 4., 6. in 12. meseca je bilo
dojenih 5 otrok. Sledijo 4 otroci, ki so bili dojeni do 10. meseca. 3 otroci so bili dojeni do 14.
in 24. meseca, 2 do 13., 15., 18. meseca ter 1 otrok do 5., 16., 26., 30., 38. in 42. meseca.
44
Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotki (f %), kako dolgo je otrok uporabljal stekleničko
Uporabljal stekleničko
(meseci) f f %
0 30 30,0
2 1 1,0
3 1 1,0
4 1 1,0
5 1 1,0
6 1 1,0
7 1 1,0
10 2 2,0
11 2 2,0
12 13 13,0
13 1 1,0
14 1 1,0
15 5 5,0
16 2 2,0
18 11 11,0
24 14 14,0
26 1 1,0
30 2 2,0
36 7 7,0
42 2 2,0
48 1 1,0
Skupaj 100 100,0
V analizi se je pokazalo, da skoraj tretjina otrok (30 %) ni uporabljala stekleničke, do 24.
meseca je stekleničko uporabljalo 14 % otrok, do 12. meseca pa 13 % otrok. Sledi uporaba
stekleničke do 18. meseca z 11 %, do 36. meseca s 7 % in do 15. meseca s 5 % otrok. Do 10.,
11., 30., 42. meseca sta stekleničko uporabljala 2 otroka. 1 otrok je stekleničko uporabljal do
naslednjih mesecev: 2, 3, 4, 5, 6, 7, 13, 14, 26 in 48.
45
Tabela 14: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kako dolgo je otrok sesal dudo oziroma prst
Sesal dudo ali prst
(meseci) f f %
0 32 32,0
1 1 1,0
2 2 2,0
3 2 2,0
4 1 1,0
5 1 1,0
6 1 1,0
8 1 1,0
9 1 1,0
10 1 1,0
11 2 2,0
12 7 7,0
15 1 1,0
16 2 2,0
18 7 7,0
20 1 1,0
24 17 17,0
30 4 4,0
36 14 14,0
48 1 1,0
60 1 1,0
Skupaj 100 100,0
Analiza je pokazala, da kar 32 % otrok ni sesalo dude ali prsta. Najvišji odstotek (17 %) jih je
sesalo prst ali dudo do 24. meseca, sledi 14 % otrok, ki je sesalo prst ali dudo do 36. meseca.
7 otrok je dudo ali prst sesalo do 12. meseca oziroma do 18. meseca. Do 30. meseca so 4
otroci sesali dudo ali prst. Do 2., 3., 11. oziroma 16. meseca sta prst ali dudo sesala 2 otroka
in do 1., 4., 5., 6., 8., 9., 10., 15., 20., 48., 60. meseca 1 otrok.
46
Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok postal čist
Postal čist (meseci) f f %
12 1 1,0
15 1 1,0
18 5 5,0
19 2 2,0
20 1 1,0
22 2 2,0
23 1 1,0
24 32 32,0
26 6 6,0
28 3 3,0
29 1 1,0
30 15 15,0
33 2 2,0
36 20 20,0
37 1 1,0
45 1 1,0
48 3 3,0
54 1 1,0
60 2 2,0
Skupaj 100 100,0
V raziskavi so starši podali informacijo, kdaj je otrok postal čist podnevi in ponoči. Večina
staršev je navedla le podatek za podnevi, zaradi tega smo pri starših, ki so zapisali oba
podatka, izračunali aritmetično sredino. Največ otrok (32 %) je tako postalo čistih pri 24.
mesecih in pri 36. mesecih 20 %. Pri 30. mesecih je postalo čistih 15 % otrok. Pri 26. mesecih
6 % in pri 18. mesecih 5 % otrok. 3 otroci so postali čisti pri 28. mescih in pri 48. mesecih,
medtem ko sta 2 otroka postala čista pri 19., 22., 33. oziroma 60. mesecih. 1 otrok je postal
čist pri 12., 15., 20., 23., 29., 37., 45. oziroma 54. mesecih.
Navajanje otrok na suhost in čistost je velik mejnik v telesnem in duševnem razvoju. Otrok
mora biti za ta korak v razvoju primerno zrel, saj pomeni njegovo večjo neodvisnost. Študije
so pokazale, da otroci naj ne bi postali čisti pred 18 mesecem, raziskovalci celo menijo, da
navajanje otrok na suhost pred osemnajstim mesecem ni primerno zaradi povzročanja
nepotrebnega stresa pri majhnih otrocih. Največ otrok začne uporabljati kahlico med drugim
in tretjim letom, čeprav to ni pravilo. Vsak otrok je namreč individuum zase, nekateri začnejo
kahlico uporabljati komaj pri četrtem letu ali kasneje (PubMed Health, 28. 11. 2013).
Naša raziskava je prav tako potrdila, da je največ otrok (79 %) postalo čistih med drugim in
tretjim letom. Pred 18. mescem sta bila čista dva otroka in po 48. mesecu trije otroci.
47
Tabela 16: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok začel hoditi v vrtec
Vrtec (leta) f f %
0 3 3,0
1 47 47,0
2 25 25,0
3 24 24,0
4 1 1,0
Skupaj 100 100,0
Med vzorcem sto otrok jih je skoraj polovica vrtec začela obiskovati s prvim letom (47 %),
sledi drugo leto s 25 % in tretje leto s 24 % otrok. S četrtim letom je v vrtec začel hoditi le 1
otrok. 3 otroci od celotnega vzorca ne obiskujejo vrtca.
Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok, ki pišejo z levo ali desno roko
Dominantna
roka f f %
Desna roka 95 95,0
Leva roka 5 5,0
Skupaj 100 100,0
Raziskava je pokazala, da večina otrok (95 %) piše z desno roko, le 5 % otrok z levo. Zaradi
majhnega odstotka levoročnih otrok tega podatka nismo uporabili pri kasnejši analizi
podatkov.
Levoročnost se v nekoliko večjem odstotku (10 %) prav tako pojavlja v raziskavi Govorna
razvitost petletnih otrok (Smole idr., v tisku).
9.3 MERSKI INSTRUMENT
Pri raziskavi smo uporabili naslednje merske instrumente:
1. Vprašalnik o otroku (generalije)
Vprašalnik o otroku so izpolnjevali starši in zajema generalne podatke: spol, izobrazbo
staršev, jezik družine, prvi koraki, prva beseda, obporodni rizični faktorji, trajanje sesalnih
navad in razvad, čistost in suhost, obiskovanje vrtca ter vprašanje o levo- ali desnoročnosti
otroka. Vprašalnik je bil oblikovan na podlagi večletnih logopedskih izkušenj Smoleta.
48
2. Test artikulacije in ugotavljanje prisotnosti metateze
S testom artikulacije ugotavljamo izreko v začetnem (inicialnem), sredinskem (medialnem) in
končnem (finalnem) položaju. Ta test nam kljub nekaterim pomanjkljivostim omogoča hitro
in sistematično ugotavljanje števila ter vrste artikulacijskih napak (Globačnik, 1999). Izgovor
glasov in nesigurno sliko besed, kar pomeni, da lahko pride do zamenjave zaporedja glasov
oziroma metateze (namesto kapa -> paka), smo preverjali tako, da smo otrokom pokazali tri
slike, ki so vsebovale določen glas v vseh treh položajih (pipa, kapa in klop). Oceno
otrokovih artikulacijskih sposobnosti je podal logoped Smole, ki je ob tem uporabil prirejen
test za 5-letnike, povzet po Globačnikovi (Globačnik, 1999).
3. Test kvalitete glasu
S testom glasu smo ocenjevali morebitne glasovne nepravilnosti (hripav glas, visok glas,
globok glas, nazalen glas). Oceno otrokovega glasu je podal Smole. Test je bil povzet po
Wilsonu (Wilson, 1979).
4. Test ritma govora
Test obsega ocenjevanje kakovosti ritma in morebiten neprimeren ritem govora (prehiter ali
prepočasen govor). Ocena kakovosti govora, ki jo je podal Smole, je bil podana s pomočjo
Rileyevega testa (Riley, 1972). Test je bil prirejen za petletnike in je ocenjeval govor s
pomočjo verbalne naloge in slikovne naloge. Vsaka naloga v testu je točkovana, tako smo na
podlagi teh točk lažje podali končen rezultat.
5. Test ustreznosti govoril
S tem testom preverjamo ustreznost in morebitno neustreznost otrokovih govoril (odprti griz,
jezik med zobmi/ustnicami, togi jezik, malokluzija, progenija ali prognatija). Pregled
otrokovih govoril je opravil Smole.
6. Test govora in jezika
Analiza govora in jezika je bila pridobljena s snemanjem otrokovih odgovorov na diktafon.
Test, pri katerem so morali aktivno sodelovati otroci, saj je ta preverjal njihovo
komunikativnost in besedni zaklad ter gramatično pravilnost povedi, je bil razdeljen na tri
dele. Ocenjevanje otrokove razvojne ravni govora in jezika je tako vsebovalo dokončanje
povedi, ponavljanje povedi in opis slike. Pri tem smo se sklicevali na teste v knjigi Veština
govorenja avtorice Smiljke Vasić (1980) in na vprašalnik, ki ga je za namen raziskav sestavil
Franc Smole.
49
Merski instrumenti so prirejeni za namen naše raziskave in so nastali v sodelovanju s
somentorjem Francem Smoletom.
9.4 MERSKE KARAKTERISTIKE
Veljavnost
Vsi merski instrumenti so bili sestavljeni na osnovi dosedanjih spoznanj (Globačnik, Vasić in
Smole) in po navodilu mentorja ter somentorja. Racionalna validacija tako ni bila potrebna,
saj smo uporabili že preizkušene, standardizirane in uporabljene instrumenti.
Zanesljivost
Zanesljivost smo zagotovili z natančnimi navodili in enopomenskimi, specifičnimi vprašanji
ter kasneje z večkratnim poslušanjem posnetkov. S tem se je zagotovila večja natančnost
odgovorov, ki smo jih kontrolirali tudi v fazi obdelave, in sicer s primerjavo teh na vsebinsko
sorodna vprašanja.
Objektivnost
Objektivnost vseh vprašalnikov je zelo visoka. Navodila za izpolnjevanje vprašalnika, na
katerega so odgovarjali starši, so bila zelo jasno in natančno podana. Tudi naloge, na katere so
odgovarjali otroci, so bile zaradi večje objektivnosti posnete. Tako se je izločila nepozornost
in možna subjektivnost izpraševalca oziroma snemalca. Kasnejša transkripcija posnetkov je
bila narejena brez subjektivnih posegov. V fazi izpraševanja smo pazili, da nismo vplivali na
odgovore anketirancev.
Del rezultatov je (test artikulacije in ugotavljanje prisotnosti metateze, test glasu, test ritma
govora in test govoril) zaradi objektivnosti, strokovnega znanja in večletnih izkušenj pomagal
pridobiti ekspert na področju govora in jezika Franc Smole.
9.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Podatke smo pridobili s snemanjem in vprašalniki ter neposrednim poslušanjem otrokovega
govora. Podatki so bili v celoti pridobljeni v sklopu sistematičnega preventivnega pregleda v
Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor. Raziskava je trajala od meseca maja 2013, s
prekinitvijo med poletnimi počitnicami (meseca julija in avgusta) in se ponovno nadaljevala
septembra 2013 do konca meseca decembra istega leta.
50
Vprašalniki so bili anonimni, vsem staršem je bil predstavljen cilj in namen pridobljenih
rezultatov.
9.6 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV
Podatke raziskave, ki so prikazani tabelarično, smo analizirali s pomočjo programa SPSS.
Uporabili smo naslednje statistične metode:
- frekvenčne distribucije (f, f %),
- inferenčna statistika: neparametrični preizkusi ( -preizkus) in parametrični statistični
preizkus (t-test),
- Pearsonov koeficient korelacije (r) in biserialni koeficient korelacije ( ).
Pri statističnem sklepanju je bila stopnja tveganja 0,05.
51
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
10.1 ANALIZA REZULTATOV TESTA ARTIKULACIJE,
KVALITETE GLASU, RITMA GOVORA IN
USTREZNOSTI GOVORIL
S testom artikulacije smo želeli ugotoviti, s katerimi govornimi težavami se srečujejo 5-letni
otroci in v kolikšni meri.
Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotek (f %) govornih težav
Trditev Odgovor f f %
ARTIKULACIJSKE
MOTNJE
SIČNIK NE 74 74,0
DA 26 26,0
ŠUMNIK NE 70 70,0
DA 30 30,0
GLAS k, g in h NE 99 99,0
DA 1 1,0
GLAS /r/ in /l/ NE 74 74,0
DA 26 26,0
GLASOVNE MOTNJE
HRIPAV GLAS NE 97 97,0
DA 3 3,0
VISOK GLAS NE 99 99,0
DA 1 1,0
GLOBOK GLAS NE 100 100,0
DA 0 0,0
NAZALEN GLAS NE 98,0 98,0
DA 2 2,0
DRUGO
RITEM NE 97 97,0
DA 3 3,0
METATEZA NE 100 100,0
DA 0 0,0
OKVARA GOVORIL NE 79 79,0
DA 21 21,0
POSLAN K
LOGOPEDU
NE 55 55,0
DA 45 45,0
Največ težav pri artikulaciji povzročajo šumniki (30 %), sledijo težave z izgovarjavo sičnikov
(26 %) oziroma glasu /r/ in /l/ (26 %), pri tem prevladujejo težave z glasom /r/ (23 %). V
manjši meri se kot težava pojavlja izgovor glasov /k/, /g/ in /h/ (1 %).
Posebno pozornost tukaj namenjamo še artikulacijskim motnjam, saj so nekateri otroci imeli
več težav hkrati, pri drugih se težava sploh ni pojavila. Pri kolikšnem številu otrok se
pojavljajo težave in katere predstavljamo v naslednji tabeli.
52
Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok z artikulacijskimi težavami
Artikulacijske motnje f f %
SIČNIK 9 17,649
ŠUMNIK 9 17,649
GLAS (/r/, /l/) 9 17,649
SIČNIK + ŠUMNIK 7 13,727
SIČNIK + GLAS (/r/, /l/) 2 3,922
ŠUMNIK + GLAS (/r/, /l/) 7 13,727
SIČNIK +ŠUMNIK + GLAS (/r/, /l/) 7 13,727
SIČNIK + GLAS (/r/, /l/)+ GLAS (/k/, /g/, /h/) 1 1,961
Skupaj 51 100,0
9 otrok ima težave z izgovarjavo sičnikov, šumevcev in glasu /r/ in /l/. Težave z izgovarjavo
sičnikov in šumevcev, šumevcev in glasu /r/ in /l/ ter sičnikov, šumevcev in glasu /r/ in /l/ ima
7 otrok. 2 otroka imata težave z izgovarjavo sičnikov in glasu /r/ in /l/, 1 otrok z izgovarjavo
sičnikov, glasu /r/ in /l/ ter glasov /k/, /g/ in /h/. Artikulacijske težave se pojavijo pri 51 %
otrocih.
Artikulacijske težave se v raziskavi Smoleta, Holnthanerja in Gosarja pojavljajo pri 62,3 %
otrok, kar je za dobrih 10 % več kot v naši raziskavi (Smole idr., v tisku).
Kakovost glasu je pri danem vzorcu otrok precej visoka, saj ima težavo le 6 otrok. Pri
glasovnih motnjah se je prav tako pojavila ena težava pri enem otroku in ne več težav kot v
primeru artikulacijskih motenj. Glasovne motnje, ki se pojavljajo, so: hripav glas pri 3, visok
glas pri 1 in nazalen glas pri 2 otrocih.
Tudi težave z ritmom govora ima le majhen odstotek otrok (3 %), metateza glasov se pri
obravnavanem vzorcu otrok ne pojavi.
Neustrezna govorila (oziroma njihova okvara) se pojavijo pri 21 otrocih (21 %), vseh težav, ki
se pojavljajo pri govorilih je 27. Pri treh otrocih se namreč pojavita dve težavi in pri enem
celo tri, in sicer ima največ otrok težave s prognatijo (7 %), togim jezikom (5 %), progenijo (4
%), malokluzijo (3 %), z jezikom med zobmi in ustnicami (2 %). Odprti griz kot težava se ne
pojavi (0 %). Pod rubriko drugo se je ugotovilo, da se pojavljajo naslednje težave: kratka
podjezična vez (3 %), kariozen zgornji zobni lok (1 %), manjkajoči zgornji zobni niz (1 %) in
shiza (1 %).
V raziskavi Smoleta, Holnthanerja in Gosarja se anomalija govornih organov pojavi pri 28,8
% otrok. Pri največ otrocih (12 %) se pojavi prognatija, pri ostalih pa tudi križni griz,
protruzija, odprti griz, kratka podjezični frenulum in progenija (prav tam).
53
K logopedu je bilo napotenih 45 otrok, kar je skoraj polovica obravnavanega vzorca.
Pri teh podatkih se lahko sklicujemo na rezultate raziskave, ki jo je opravil France Smole in so
prikazani v reviji Naš dom zdravja, kjer je ugotovil, da vedno več otrok potrebuje logopedsko
pomoč. Od leta 2005–2008 se je številka dvignila z 31 % na 37 % celotne pregledane 5-letne
populacije, kar nam lahko pove, da je stanje precej zaskrbljujoče. Smole pravi, da govorno
obravnavo veliko otrok potrebuje celo pred petim letom. V logopedski obravnavi pa je letno
pregledanih le od 0,8 % do 2,5 % otrok (Smole, 2009, str. 27).
Poglejmo rezultate razlik o kakovosti izgovora in kakovosti glasu glede na otrokov spol,
izobrazbo staršev in enojezičnost ter dvo- oziroma večjezičnost v družini.
Tabela 20: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih
motenj glede na spol otroka
Spremenljivki s
F-preizkus
homogenosti
varianc (Levene)
t-preizkus razlik
aritmetičnih
sredin
F P t P
ARTIKULACIJSKE
MOTNJE
Moški 0,933 0,963 0,232 0,631 0,948 0,345
Ženski 0,746 1,004
GLASOVNE MOTNJE Moški 0,067 0,252
0,253 0,616 0,251 0,802 Ženski 0,055 0,229
Rezultati Levene F-preizkusa kažejo, da je predpostavka o homogenosti varianc pri obeh
analizah upravičena.
V sklopih, ki vsebujeta spremenljivki o artikulacijskih motnjah med dečki in deklicami ter o
glasovnih motnjah med obema spoloma, razlika ni statistično značilna. Izid je v skladu z
našimi predpostavkami. Izid je torej pričakovan, kot smo zapisali že v teoretičnem delu.
Mnogi avtorji namreč ugotavljajo, da je spol pri govoru, njegovem razvoju in težavah, ki se
pojavijo, velikokrat povezan še z drugimi dejavniki in da sam zase nikoli ne more biti vzrok
glasovnim ali artikulacijskim motnjam. Ti dejavniki so pogosto socialni ali ekonomski, slab
govorni vzor v družini in vrstniška skupina; lahko pa so tudi govorne težave, povezane s
fizičnimi oziroma psihičnimi motnjami.
54
Tabela 21: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih
motenj glede na enojezičnost ali dvo-, večjezičnost v družini
Spremenljivki
s
F-preizkus
homogenosti
varianc (Levene)
t-preizkus razlik
aritmetičnih
sredin
F P t P
ARTIKULACIJSKE
MOTNJE
Enojezičnost 0,832 0,986 0,322 0,572 0,069 0,945
Dvo-, večjezičnost 0,800 1,095
GLASOVNE MOTNJE Enojezičnost 0,063 0,245
1,519 0,221 0,575 0,567 Dvo-, večjezičnost 0,000 0,000
Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena pri obeh analizah.
Kot kaže izid t-preizkusa, ne obstaja statistično značilna razlika pri artikulacijskih in
glasovnih motnjah glede na enojezičnost in dvo-, večjezičnost v družini.
Našo ugotovitev potrjujejo tudi novejše raziskave. Tako avtorice Marjanovič Umek, Kranjc,
Fekonja (2006) razlagajo, da dvojezičnost in večjezičnost v današnjem času pomenita prej
prednost kot oviro, saj zvišujeta možnost jezikovne analize in zgodnjega jezikovnega
zavedanja (Clyn, 1987; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 138).
Tako dvo- oziroma večjezičnost ne bi smeli biti vzrok artikulacijskim in glasovnim motnjam.
Lahko pa neizenačena dvojezičnost (diglosija) vpliva na govor takrat, ko je eden od jezikov
tako šibek, da prihaja do interferenc, torej do mešanja jezikov in "vdora" jezikovnih
elementov (besednjak, ritem, slovnica in fonemi) močnejšega jezika v šibkejšega.
Tabela 22: Rezultat F-preizkusa analize variance v rezultatu na testu artikulacije in testu
glasovnih motenj glede na izobrazbo staršev
Spremenljivki s
F-preizkus
homogenosti
varianc (Levene)
F-preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P F P
ARTIKULACIJSKE
MOTNJE
5. stopnja izobrazbe 0,893 0,994
0,342 0,798 2,382 0,099 6. stopnja izobrazbe 0,563 0,964
7. stopnja izobrazbe 0,829 0,972
GLASOVNE
MOTNJE
5. stopnja izobrazbe 0,0714 0,262
0,601 0,000 1,445
(Welch) 0,251 6. stopnja izobrazbe 0,188 0,403
7. stopnja izobrazbe 0,024 0,156
Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena pri artikulacijskih motnjah, ne pa pri
govornih motnjah, zato pri slednjih navajamo izid Welchovega F-preizkusa, sicer pa
uspešnega F-preizkusa.
55
Ta izid nam kaže, da pri vseh motnjah ne obstaja statistično značilna razlika glede na
izobrazbo staršev. Vendar se pri artikulacijskih motnjah kaže tendenca (P=0,099), da se pri
otrocih staršev z višjo izobrazbo pojavlja manj artikulacijskih težav in da se pri starših z nižjo
izobrazbo pojavlja več artikulacijskih težav.
Kot smo izobrazbo staršev predstavili že v teoretičnem delu, naj bi otroci, katerih starši imajo
višjo izobrazbo, imeli manj govornih težav. Taki starši govorijo z otrokom na višjem nivoju,
pazijo na svoj izgovor besed in mu berejo več zgodbic oziroma pravljic. Otrok se uči govora
najprej od svoje najbližje okolice. Vendar pa lahko pojasnimo tudi, zakaj naše teze niso v
popolnosti potrjene. Dušanka Vuletić meni, da starši, ki od svojih otrok že zelo zgodaj
zahtevajo pravilno artikulacijo, čeprav te otroci še niso sposobni, lahko s tem pri otrocih
povzročijo odstopanja na področju artikulacije in govorne motnje. Prav tako je Puškarić
(1983) ugotovila, da so se artikulacijske motnje pretežno pojavljale pri otrocih, katerih starši
imajo univerzitetno izobrazbo, saj ti veliko delajo in za otroke skoraj ne najdejo časa, z njimi
se prav tako ne pogovarjajo dovolj. Starši tako nudijo otrokom vse razen svojega časa
(Vuletić, 1987, str. 43). Ugotovili smo, da nobena skrajnost ni dobra – niti pretiran
perfekcionizem starša in prevelika pričakovanja niti govorna "zapuščenost" otroka.
V nadaljevanju bomo predstavili rezultate preverjanja razlik glede na ritem govora, metatezo
glasov, govoril in napotitve k logopedu prav tako glede na otrokov spol, izobrazbo staršev in
enojezičnost oziroma dvo-, večjezičnost v družini, ki pa smo jih izvedli s pomočjo χ2-
preizkusa hipoteze neodvisnosti.
56
Tabela 23: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na
otrokov spol
Spremenljivke DA NE
χ2 – preizkus P
f f % f f %
RITEM Moški 1 2,2 44 97,8
0,174 1,0 Ženske 2 3,6 53 96,4
METATEZA Moški 0 0,0 55 100,0
/ / Ženske 0 0,0 45 100,0
GOVORILA Moški 10 22,2 35 77,8
0,074 0,786 Ženske 11 20,0 44 80,0
LOGOPED Moški 24 53,3 21 46,7
2,296 0,130 Ženske 21 38,2 34 61,8
V kakovosti ritma govora, ustreznosti govoril in napotitvi k logopedu glede na otrokov spol
nismo ugotovili statistično značilnih razlik. O metatezi glasov nimamo podatkov, saj se ta pri
našem izbranem vzorcu (100 otrok) ni pojavila pri nobenem.
Kakor pri artikulacijskih in glasovnih motnjah (glej opis pod Tabelo 20) se kaže tudi pri
ritmu, metatezi, govorilih in obisku pri logopedu, da niso pomembno pogojeni s spolom.
Tabela 24: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na
enojezičnost oziroma dvo-, večjezičnost v družini
Spremenljivke DA NE
χ2 – preizkus P
f f % f f %
RITEM Enojezičnost 3 3,2 92 96,8
0,313 0,576 Dvo-, večjezičnost 0 0,0 5 100,0
METATEZA Enojezičnost 0 0,0 95 100,0
/ / Dvo-, večjezičnost 0 0,0 5 100,0
GOVORILA Enojezičnost 19 20,0 76 80,0
0,985 0,321 Dvo/večjezičnost 2 40,0 3 60,0
LOGOPED Enojezičnost 42 44,2 53 55,8
0,476 0,490 Dvo/večjezičnost 3 60,0 2 40,0
Kot glede na spol tudi glede na enojezičnost oziroma dvo-,večjezičnost nismo ugotovili
statistično značilnih razlik.
Izkaže se, da enojezičnost ali dvo-, večjezičnost nimata pomembnih bodisi pozitivnih bodisi
negativnih posledic (glej opis pod Tabelo 21).
57
Tabela 25: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na
stopnjo izobrazbe staršev
Spremenljivke DA NE
χ2-preizkus P
f f % f f %
RITEM
4. stopnja izobrazbe 0 0,0 15 100,0
5,489 0,139 5. stopnja izobrazbe 0 0,0 28 100,0
6. stopnja izobrazbe 2 12,5 14 87,5
7. stopnja izobrazbe 1 2,4 40 97,6
METATEZA
4. stopnja izobrazbe 0 0,0 15 100,0
/ / 5. stopnja izobrazbe 0 0,0 28 100,0
6. stopnja izobrazbe 0 0,0 16 100,0
7. stopnja izobrazbe 0 0,0 41 100,0
GOVORILA
4. stopnja izobrazbe 4 26,7 11 73,3
1,374 0,712 5. stopnja izobrazbe 7 25,0 21 75,0
6. stopnja izobrazbe 2 12,5 14 87,5
7. stopnja izobrazbe 8 19,5 33 80,5
LOGOPED
4. stopnja izobrazbe 7 46,7 8 53,3
2,090 0,554 5. stopnja izobrazbe 15 53,6 13 46,4
6. stopnja izobrazbe 5 31,25 11 68,75
7. stopnja izobrazbe 18 43,9 23 56,1
Ni statistično značilne razlike med kakovostjo ritma govora, ustreznostjo govoril in
napotitvijo otroka k logopedu glede na stopnjo izobrazbe staršev.
Na našem vzorcu se torej ne potrjuje, da bi stopnja izobrazbe staršev vplivala na možne
podane posledice (glej opis pod Tabelo 22).
58
Za ugotavljanje zveze med izbranimi dejavniki govornega razvoja (kdaj je otrok shodil,
povedal prvo besedo, ali so se pojavile težave ob porodu, do katerega meseca je bil dojen,
uporabljal stekleničko, sesal dudo ali prst, kdaj je postal čist, kdaj je začel obiskovati vrtec),
med artikulacijskimi in glasovnimi motnjami smo uporabili Pearsnov koeficient korelacije (r).
Tabela 26: Pearsonov koeficient korelacije (r) med artikulacijskimi motnjami (vsota točk) in
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)
ARTIKULACIJSKE MOTNJE
r P
Shodil 0,147 0,143
Prva beseda -0,130 0,197
Težave ob porodu 0,012 0,908
Dojen -0,156 0,121
Steklenička 0,274 0,006
Sesal prst/dudo 0,125 0,214
Čist 0,007 0,948
Vrtec -0,018 0,858
Kot je razvidno iz tabele (Tabela 26), se je statistično značilna korelacija pokazala le v enem
primeru, in sicer med artikulacijskimi motnjami in stekleničko (P=0,006). To pomeni, da dlje
kot otrok uporablja stekleničko, višja je možnost za artikulacijske motnje.
Motena izgovarjava se velikokrat pojavi zaradi sesalnih razvad, kot so sesanje dude, prsta,
pitje iz stekleničke, sesanje igrače ali odeje. Daljše trajanje razvad in intenziteta teh so
velikega pomena pri razvoju nepravilnosti. Verjetnost, da se bo razvil odprti griz, je možna,
če otrok zadrži sesalne razvade ne odpravi do tretjega leta. Motnje artikulacije tako nastajajo
zaradi nepravilne lege jezika in premikov zob (Škarić, 1988, str. 80–83).
Med artikulacijskimi motnjami in ostalimi spremenljivkami oziroma izbranimi dejavniki
govornega ni statistično značilne razlike.
59
Tabela 27: Pearsonov koeficient korelacije (r) med glasovnimi motnjami (vsota točk) in
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)
GLASOVNE MOTNJE
r P
Shodil -0,088 0,385
Prva beseda -0,034 0,736
Težave ob porodu 0,076 0,454
Dojen 0,061 0,546
Steklenička 0,049 0,628
Sesal prst/dudo 0,173 0,085
Čist -0,054 0,596
Vrtec -0,065 0,520
Med glasovnimi motnjami in izbranimi dejavniki govornega razvoja ne obstaja statistično
značilna razlika. Se pa pri sesanju prsta ali dude glede na glasovne motnje kaže tendenca
(P=0,085), da dlje kot otrok sesa prsta ali dudo, višja je možnost za glasovne motnje.
Za preverjanje zveze med dejavniki govornega razvoja in motnjo ritma, govoril ter obiska pri
logopedu, smo uporabili biserialni koeficienta korelacije ( ). Prav tako smo biserialni
koeficient korelacije uporabili za ugotavljanje, ali neustreznost govoril vpliva na
artikulacijske in glasovne motnje.
Tabela 28: Biserialni koeficient korelacije ) ritma (izraženo kot "primeren", "neprimeren"
ritem) s posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)
RITEM
P
Shodil -0,168 0,094
Prva beseda -0,063 0,536
Težave ob porodu -0,094 0,354
Dojen 0,065 0,519
Steklenička -0,043 0,673
Sesal prst/dudo 0,038 0,706
Čist -0,085 0,399
Vrtec -0,078 0,440
Koeficienti kažejo, da med ritmom in izbranimi dejavniki govornega razvoja ne obstaja
statistično značilna korelacija. Se pa pri spremenljivki, kdaj je otrok shodil, kaže tendenca
(P=0,094), da imajo otroci, ki shodijo, kasneje več težav z ritmom v govoru. V literaturi ni
podatka o tem, morda pa je težava povezana z razvojem motoričnega sistema otrok.
60
Tabela 29: Biserialni koeficient korelacije ) govoril ("ustrezna", "neustrezna" govorila) s
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)
GOVORILA
P
Shodil 0,030 0,764
Prva beseda 0,012 0,907
Težave ob porodu 0,001 0,990
Dojen -0,150 0,136
Steklenička 0,185 0,066
Sesal prst/dudo 0,126 0,213
Čist 0,192 0,056
Vrtec 0,046 0,650
Med govorili in izbranimi dejavniki govornega razvoja ne obstaja statistično značilna
korelacija. Tendenca se kaže le v primeru stekleničke (P=0,066) in kdaj je otrok postal čist
(P=0,056). In sicer pri otrocih, ki dlje časa pijejo iz stekleničke, in pri tistih, ki kasneje
postanejo čisti (podnevi in ponoči), zasledimo več neustreznih govoril.
V literaturi nismo zasledili, da bi naj kasnejša čistost in suhost otrok vplivala na neustreznost
govoril. Ponovno pa se je kot možen dejavnik neustreznega govornega razvoja pojavila
steklenička. Tako kot pri artikulacijskih motnjah se tudi pri govorilih kaže, da pomembno
vpliva na njihovo nepravilnost (glej opis pod Tabelo 26).
Tabela 30: Izid biserialni koeficient korelacije ) napotitve otroka k logopedu (izraženo
dihotomno kot "da", "ne") s posameznimi izbranimi dejavnikov govornega razvoja (v
mesecih)
LOGOPED
P
Shodil 0,176 0,080
Prva beseda -0,082 0,417
Težave ob porodu 0,020 0,843
Dojen -0,123 0,224
Steklenička 0,215 0,031
Sesal prst/dudo 0,007 0,949
Čist 0,17 0,867
Vrtec 0,026 0,798
Statistično značilna korelacija obstaja med obiskom logopeda in stekleničko (P=0,031).
Otroci, ki so dlje časa pili iz stekleničke, imajo pogosteje govorne težave in zaradi tega hodijo
na logopedsko obravnavo (glej opis pod Tabelo 26).
Med napotitvijo otroka k logopedu in vsemi ostalimi izbranimi dejavniki govornega razvoja
pa ne obstaja statistično značilna korelacija. Izpostavimo, da se pri spremenljivki, kdaj je
61
otrok shodil, kaže tendenca (P=0,080), da so otroci, ki shodijo kasneje, v večji meri napoteni
k logopedu.
V literaturi ni podatkov o tej povezavi. Morda pa je težava povezana z razvojem motorike.
Tabela 31: Biserialni koeficient korelacije ) artikulacijskih in glasovnih motenj (izračun v
točkah) z govorili (izraženo kot "ustrezna", "neustrezna" govorila)
GOVORILA
P
ARTIKULACIJSKE MOTNJE 0,265 0,008
GLASOVNE MOTNJE -0,027 0,791
Kakor je razvidno iz tabele, obstaja statistično značilna korelacija med artikulacijskimi
motnjami in govorili (P=0,008). Otroci, pri katerih se pojavijo težave z govorili, imajo več
težav pri izgovoru določenih glasov.
Govorne oziroma ortodontske nepravilnosti lahko povzročijo pojav artikulacijskih motenj.
Neustrezna govorila, ki pripeljejo do napak v izgovarjavi, so vrojeni razcepi ustnic, neba,
izrazite progenije, križni ali odprti griz (Škarić, 1988, str. 80–83).
Med glasovnimi motnjami in govorili ni statistično značilne korelacije.
10.2 ANALIZA REZULTATOV DOPOLNJEVANJA,
PONAVLJANJA POVEDI IN OPISOVANJA SLIKE
Tabela 32: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na dopolnjene povedi.
Dopolni povedi f f %
7 10 10,0
8 6 6,0
9 24 24,0
10 28 28,0
11 24 24,0
12 8 8,0
Skupaj 100 100,0
Analiza je pokazala, da je največ otrok (28 %) pravilno ponovilo deset povedi, 24 otrok je
imelo pravilnih devet oziroma enajst povedi. Torej je kar tri četrtine vseh otrok v vzorcu
doseglo zelo dober rezultat. Sedem povedi je imelo pravilnih 10 % otrok, sledi dvanajst
stavkov z 8 % in osem stavkov, ki jih je pravilno dopolnilo 6 % otrok. Največ težav so imeli z
62
dopolnjevanjem pete (V mestu Maribor _______), šeste (Pravljice ________) in sedme
povedi (Fantje igrajo nogomet in _________). Največkrat je bila napaka, da novo nastala
poved oziroma stavek, ki so ga tvorili, ni bil smiseln, ker so izpustili kakšen zlog ali so
nepravilno uporabili sklon in nepravilen vrstni red besed (npr.: V mestu Maribor hiše;
Pravljice knjige ali Pravljice babica, mama; Igrajo nogomet in je okrogla žoga ter Igrajo
nogomet in žoge v zrak mečejo). Najmanj težav so jim povzročale prve štiri in zadnjih pet
povedi, saj gre za enostavnejše besede in besedne zveze ter vsakdanje dogodke (V trgovini
prodajajo; Otroci hodijo v; Ko pada dež je; Na nebu vidim; itn.), ki za njih niso novi in jih
prav tako pogosteje slišijo v svoji bližnji okolici.
Tabela 33: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na ponovljene povedi.
Ponovi
povedi f f %
5 2 2,0
6 5 5,0
7 20 20,0
8 39 39,0
9 17 17,0
10 7 7,0
11 9 9,0
12 1 1,0
Skupaj 100 100,0
Raziskava je pokazala, da so 5-letniki imeli več težav s ponavljanjem povedi kot z
dopolnjevanjem teh. Največ težav se je pojavilo pri dvo- oziroma večstavčnih povedih.
Največ otrok (39 %) je pravilno ponovilo osem povedi, sledi sedem povedi, ki jih je pravilno
ponovilo 20 % otrok oziroma devet pravilno ponovljenih povedi (17 %). Enajst povedi je
pravilno ponovilo 9 otrok, deset povedi pa 7 otrok. 5 otrok je pravilno ponovilo šest povedi, 2
otroka pet in le en otrok je pravilno ponovil vseh dvanajst povedi. Največ težav je otrokom
povzročala zadnja, dvanajsta poved, saj so si jo težko zapomnili. Pravilno je poved ponovilo
le šest otrok, saj gre za tri stavčno poved (Janu niso povedali, da mora prinesti denar, da bo
lahko plačal knjige). Sledita deseta (Ko se bodo vsi zbrali, se bomo, odpravili na izlet) in peta
poved (Babica je pripovedovala, da so bila včasih poletja toplejša). Pri deseti povedi je
največkrat bila napaka, da so namesto bomo uporabili besedo bojo ali bodo in namesto
odpravili -> pripravili, spravili, pospravili, šli. Pri peti povedi je bil največkrat problem
zamenjan vrstni red, namesto bila včasih -> včasih bila in napačno uporabljene besede
63
namesto pripovedovala -> prebrala, rekla; poletja -> leta; toplejša -> potlejša, bolj topla,
starejša. Polovica vseh otrok, kar petdeset, je imela težave z deveto (V našem mestu so ves
dan plapolale zastave) in šesto povedjo (Deklica je pobrala jabolko, ki je padlo iz košare). Pri
deveti povedi so otroci težko izgovorili besedo plapolale, različice te besede so bile:
poplesale, prapolale, zapodlale, velikokrat so namesto besede ves dan uporabili vsak dan
oziroma cel dan. Pri šesti povedi so dodali zlog ji -> ki ji je ali namesto ki rekli ko in padlo ->
spadlo. Najmanj težav so jim povzročale enostavčne povedi: prva (ki je niti en otrok ni
povedal napačno), druga, tretja, četrta, sedma, osma in enajsta.
Tabela 34: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na opis slike.
Opis slike f f %
0 5 5,0
1 16 16,0
2 42 42,0
3 31 31,0
4 6 6,0
Skupaj 100 100,0
Opisovanje slike se je točkovalo od 0 točk do 4 točk, in sicer na podlagi števila stavkov, ali je
stavek bil prireden, podreden, zapleten ali zelo preprost in kratek. Točkovale so se tudi
jezikovne napake in število uporabljenih besed (nove besede, ali je otrok pozna veliko besed
in jih pravilno uporablja, ali pa gre le za enake, ponavljajoče se besede in skromen
besednjak). Visoko število točk so dobili otroci, ki so sliko opisovali, o njej pripovedovali,
medtem ko so nizko število točk dobili otroci, ki so stvari s slike samo našteli (tukaj vidim to,
tu je to, itn.), če so ponavljali besede, zloge ali le naštevali videno (torej so uporabljali kratke,
nezložene stavke). Največ otrok (42 %) je dobilo dve točki, sledijo tri točke, ki jih je dobilo
31 otrok in ena točka, ki jo je dobilo 16 otrok. Najvišje število točk, štiri je dobilo le 6 otrok. 5
otrok je dobilo nič točk, kar pomeni, da njihovo pripovedovanje ali govor ni bil razumljiv, da
so težko začeli stavek in niso poznali izrazov za živali ter stvari, ki so se pojavile na sliki.
V nadaljevanju predstavljamo rezultate preverjanja razlik glede na to, ali je otrok sesal dudo,
prst, pil iz stekleničke, bil dojen, kdaj je postal čist, kdaj je shodil, povedal prvo besedo in
začel obiskovati vrtec ter kako možni dejavniki govornega razvoja vplivajo na otrokovo
sposobnost dopolnjevanja, ponavljanja povedi, opisovanja slike, za katere smo uporabili
Pearsonov koeficient korelacije (r).
64
Tabela 35: Pearsonov koeficient korelacije med dopolnjenimi stavki (število pravilnih povedi)
in posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci)
DOPOLNI POVEDI
r P
Shodil 0,071 0,485
Prva beseda -0,259 0,009
Težave ob porodu 0,116 0,249
Dojen 0,158 0,116
Steklenička -0,208 0,038
Sesal prst/dudo -0,114 0,260
Čist -0,231 0,021
Vrtec 0,114 0,257
Statistično značilna korelacija se pojavlja pri otrokovi prvi besedi (P=0,009), steklenički
(P=0,038) in kdaj je otrok postal čist (P=0,021). To pomeni, da ima otrok, ki kasneje
spregovori, uporablja stekleničko dlje časa in kasneje postane čist, več težav z
dopolnjevanjem povedi.
Pojav prve besede je vsekakor povezan z otrokovim celotnim jezikovnim razvojem in je zato
pojava v raziskavi razumljiva, tudi govor vpliva na jezikovni razvoj podaljšane rabe
stekleničke. V literaturi ni podatkov, da bi naj otrok, ki kasneje spregovori in kasneje postane
čist, imel več težav z govorom in jezikom. Težava je lahko povezana tudi z motoričnim
razvojem otroka oziroma z dopolnjevanjem otrokovih psihofizičnih nivojev.
Uporaba stekleničke ponovno kaže na večjo možnost artikulacijskih motenj, ki so lahko vzrok
za otrokove komunikacijske neuspehe.
Med težavami ob porodu, kdaj je otrok shodil, bil dojen, kako dolgo je sesal prst ali dudo, od
katerega leta je v vrtcu in dopolnjenimi povedmi ni statistično značilne korelacije.
65
Tabela 36: Pearsonov koeficient korelacije med ponovljenimi povedmi (število) in
posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci)
PONOVI POVEDI
r P
Shodil 0,080 0,430
Prva beseda -0,146 0,147
Težave ob porodu -0,061 0,549
Dojen 0,055 0,590
Steklenička -0,152 0,130
Sesal prst/dudo -0,093 0,359
Čist -0,102 0,311
Vrtec 0,234 0,019
Pozitivna statistično značilna korelacija je med vrtcem (s katerim letom ga je otrok začel
obiskovati in ali ga sploh obiskuje) in ponovljenimi povedmi (P = 0,019). Otroci, ki so
kasneje začeli hoditi v vrtec ali ga sploh ne obiskujejo, imajo več težav s ponovitvijo
večstavčnih povedi.
Rezultat potrjuje tudi našo izkušnjo, da otroci veliko pridobijo na področju govora z
vključitvijo v vrtec. S poslušanjem pravljic, pesmic, z igro in sistematičnim delom vzgojiteljic
pri govorni vzgoji se besednjak otrok veča, prav tako pa se ti jezikovno in govorno razvijajo.
Statistično značilna korelacija med ostalimi spremenljivkami ne obstaja.
Tabela 37: Pearsonov koeficient korelacije med opisom slike (točke) in posameznimi
izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci)
OPIS SLIKE
r P
Shodil -0,102 0,313
Prva beseda -0,267 0,007
Težave ob porodu -0,052 0,607
Dojen 0,188 0,061
Steklenička -0,099 0,326
Sesal prst/dudo -0,107 0,289
Čist -0,147 0,143
Vrtec 0,150 0,136
Statistično značilna korelacija je med prvo izgovorjeno besedo in opisom slike (P=0,007).
Otroci, ki so začeli govoriti kasneje, imajo več težav z opisovanjem slike oziroma
pripovedovanjem o njej. Težava je lahko povezana z razvojem celotnega govornega nivoja
otroka.
66
Pri vseh ostalih spremenljivkah statistično značilna korelacija ne obstaja. Se pa kaže tendenca
med tem, kako dolgo je otrok dojen in opisom slike (P=0,061). Pomeni, da če je otrok bil
dojen daljši čas, ima zaradi tega več težav pri opisovanju slike. Verjetno tu ne gre za
neposreden vpliv. Možna razlaga te pojava je, da je s podaljšanim sesanjem povezan tudi
nekoliko počasnejši jezikovni razvoj.
67
11 SKLEP
V naši raziskavi smo ugotavljali govorne in jezikovne nivoje petletnikov, ki so opravili
sistematični logopedski pregled. Čeprav je petletni otrok relativno samostojen in so pri njem
tudi že zaključeni vsi kognitivni procesi razvoja, smo ugotovili, da sta njihov govor in jezik še
v razvoju ter da imajo mnogi otroci na teh področjih kar veliko težav. Zaradi tega potrebujejo
govorne spodbude in kar veliko število otrok tudi individualno logopedsko pomoč.
Pri razvoju podatkov se naš vzorec otrok ujema s siceršnjimi kazalci razvoja: otroci
najpogosteje shodijo pri enem letu in takrat se pojavijo tudi prve besede. Presenetljivo je
veliko število obporodnih težav (76 %). Na srečo te niso v večini usodne, kažejo pa na veliko
ranljivost novorojenčkov. Posledice se lahko pokažejo tudi na govornem in jezikovnem
nivoju, ki je zaključek otrokovega telesnega in duševnega dozorevanja. Otroci so precej časa
uporabljali dude in stekleničke, kar se je pokazalo za vzrok govornih težav zaradi poškodbe
govoril. Prst ali dudo je tako do prvega leta sesalo 20 % otrok, do drugega 28 % in do tretjega
20 % otrok. Odstotek uporabe stekleničke je najvišji pri drugem letu (34 %), do tretjega leta
ali dlje je stekleničko uporabljalo le še 13 % otrok. Raziskava Smoleta, Holnhanerja in
Gosarja je prav tako pokazala dolgotrajno uporabo dude ali stekleničke. 9,9 % je imelo dudo
ali stekleničko do prvega, 39,2 % do drugega in 43,9 % otrok do tretjega leta ali dlje (Smole
idr., v tisku). Skrb vzbujajoča je tudi raziskava Korparjeve, saj naj bi pri 3. letih imelo
stekleničko še 60 % slovenskih otrok, dudo 25 % otrok in 8 % jih sesa prst (Lajh, 2008. str.
71). Podatki pa so primerljivi s Švedsko, kjer ima 88 % predšolskih otrok dudo ali sesa prst,
pri starosti 4. let naj bi kar 48 % otrok imelo neko razvado (Modeer in sod., 1982; cit. po
Lajh, 2008, str. 71). Nepravilnosti zaradi razvad se lahko pojavijo že pri mlečnih zobeh.
Duda, prst in steklenička je v otrokovih ustih pasivno, otrok je včasih niti ne sesa, zato se
jezik mora umakniti navzdol in naprej. To nato vrši lateralni pritisk na spodnje podočnike in
prav tako kočnike, posledično se spodnji zobni niz razširi in zoži zgornji. Posledica tega je
premik zgornje ali spodnje čeljusti. Sesalne razvade pa ne povzročijo le razvoja okluzije,
ampak imajo tudi posreden vpliv na način požiranja (Lajh, 2008. str. 71).
Največ otrok je postalo čistih med drugim in tretjim letom, to so pokazale tudi tuje raziskave,
kar kaže na trend osamosvajanja v čistoči. Večina otrok prav tako obiskuje vrtec in kar 95 %
je desnoročnih. Pri analizi izgovarjave smo ugotovili kar veliko število artikulacijskih težav
(51 %), s katerimi se spopada kar dobra polovica otrok v našem vzorcu. Največ je bilo motenj
izgovora sičnikov in šumevcev ter glasu /r/. Motnja glasu se pojavi le pri 6 otrocih.
68
Neustreznih govoril je bilo 21 %. Tudi okvarjen govorni aparat je najpogostejši vzrok
nepravilni izgovarjavi, in sicer je ta največkrat okvarjen zaradi sesalnih razvad, v našem
primeru je še posebej izpostavljena steklenička. Tudi avtorji Smole, Holnthaner in Gosar
ugotavljajo, da k slabi izgovarjavi prispeva slabša oralna motorika, skoraj tretjina otrok ima
tudi odstopanja v razvoju zobno čeljustnega področja (Smole idr., v tisku).
Zaradi teh pogojev je bilo k logopedu napotenih veliko število pregledanih otrok, kar 45%.
Ob poteku same raziskave smo videli, da za vsa artikulacijska odstopanja ni potreben
logoped, saj lahko manjše izgovorne težave pri otroku odpravijo starši sami po navodilih
logopeda. Vseeno pa je številka 45 % visoka in pomeni samo v tem vzorcu toliko novih
logopedskih kandidatov starih pet let. V mariborski regiji je 5-letnikov nekje med 1200 do
1400. Tako v Zdravstvenem domu Maribor beležijo porast napotitve otrok k logopedu z 31 %
na 44 % v letih od 2005 do 2011, z rahlim upadom na 38 % v letu 2013 (Smole idr., v tisku).
Primerjava govornih in glasovnih motenj z oziroma na spol otroka je pokazala, da med njimi
ne obstajajo statistično pomembne razlike. Prav tako ne obstajajo razlike med dvojezičnimi
otroki z ozirom na artikulacijske in glasovne motnje. Statistično pomembnih razlik tudi ni pri
starših z oziroma na stopnjo izobrazbe, nakazuje pa se tendenca, da imajo otroci staršev z
višjo izobrazbo manj artikulacijski težav. Pri raziskavi Smole, Holnthaner in Gosar so prav
tako ugotovili pozitiven vpliv izobrazbe na govor, vpliv slabe motorike na artikulacijo ter
nekoliko slabše dosežke dečkov pri govoru v primerjavi z deklicami (Smole idr., v tisku).
Statistično pomembnih razlik ni z oziroma na spol otroka pri naslednjih govornih področjih:
ritem govora (ni razlik v zatikanju med dečki in deklicami), izpuščanje glasov in zlogov, v
ustreznosti govornih organov in v napotitvah k logopedu. Tudi dvojezičnost statistično ne
vpliva na ta govorna področja. Prav tako ne vpliva stopnja izobrazbe staršev.
Na artikulacijske težave statistično pomembno vpliva daljša raba stekleničke. Na glasovne
motnje se kaže tendenca slabega vpliva rabe dude. Nekoliko nerazložljiva je povezava ritma
govora in časa, ko je otrok shodil, vendar tudi le v obliki tendence in ne statistične
pomembnosti. Predpostavljamo, da gre morda za zakonitosti motoričnega razvoja otroka.
Med ustreznostjo artikulacijskih organov in daljše rabe stekleničke obstaja tendenca
povezave, prav tako tendenca povezave med temi organi in časom, ko je otrok postal čist.
Zanimiva je statistično pomembna povezava med otroci, ki so poslani k logopedu in dolgo
rabo stekleničke in tendenca med potrebo po logopedski obravnavi ter časom, ko je otrok
shodil. To povezavo smo videli že pri okvarah govoril in govornimi motnjami, pri
69
razumevanju tendence s časom samostojne hoje in potrebo po obravnavi pa lahko sklepamo,
da se morda motorični ritmi razvoja odvijajo soodvisno ali usklajeno.
Ugotavljamo povezavo med govornimi in jezikovnimi nivoji govora naših petletnikov. Pri
preizkusu dopolnjevanja stavkov obstaja povezava s pojavom prve besede, uporabe
stekleničke in časom, ko je postal čist: otrok, ki pozno spregovori, ima predolgo stekleničko
in pozno postane čist, dosega slabše rezultatu pri dopolnjevanju stavkov. Na otrokovo
jezikovno spretnost ponavljanja stavkov vpliva zgodnja namestitev v vrtec, kjer otrok dobi
ustrezne spodbude pri govorjenju. Na jezikovno spretnost opisovanja slik pa ugotavljamo
statistično pomembno povezavo s časom, ko je spregovoril prvo besedo. Nepojasnjena je tudi
tendenca povezave med opisovanjem slik in časom, ko je bil otrok dojen.
V naši raziskavi smo ugotavljali profil govornega in jezikovnega razvoja petletnih otrok.
Otroci so v tej starosti še v fazi rasti, med njimi so tudi večje razlike v različnih vidikih
razvoja. Z oziroma na govorne spretnosti potrebujejo še veliko pomoči in spodbud,
artikulacija še ni povsem zaključena. Izjemno zanimiv je vpliv stekleničke pri dobljenih
rezultatih. Predvidevamo, da so zaradi velikega poudarjanja slabosti dude, sesanja prsta s
strani psihologov, logopedov, zobozdravnikov, idr. začeli starši otrokom odtegovati dudo. Na
slabosti predolge uporabe stekleničke pa ne opozarja veliko strokovnjakov, o tem se tudi manj
govori v javnosti, a kljub temu je lahko tudi ta razvada pereč problem pri razvoju govornih
organov. Ugotovili smo pomen vključevanja otrok v predšolsko ustanovo, angažmaja in
izobrazbe staršev. Otroci ob pozitivni spodbudi starša hitreje usvajajo pravilen govor,
razvijajo motorične spretnosti in usvajajo socialne veščine ter si pridobijo nova znanja in
veščine. Premagovanje govornih težav in razvoj govora je za otroka manj stresen, če starši v
njem budijo njegovo inovativnost in radovednost z zabavnimi, prijetnimi in zanimivimi
nalogami, kot če mu "naložijo" izredno težke in nepremagljive naloge (Bregant, 2012, str.
35). Otrok tako pri starših in vzgojiteljih ne sme zaznati neugodja ob njegovih govorno-
jezikovnih nepravilnostih, saj to vpliva na njegov čustveni razvoj in možno kasnejšo šolsko
neuspešnost. Prav tako pa morajo biti ti pri svojem govoru izredno pazljivi, saj otrok svoj
govor prilagaja tistemu, ki ga sliši v bližnji okolici (prav tam, 30–31). Govor otroka je torej
odvisen od mnogih vplivov, vendar jih bo otrok lažje premagoval, če bo imel ob sebi ljubeče
odrasle osebe, ki mu bodo v prizadevanjih pomagale, mu stale ob strani tudi, če mu spodleti in
takrat nad njim ne bodo obupale.
70
VIRI IN LITERATURA
Bregant, T. (2012): Govor in učenje v luči novejših nevroloških spoznanj. V Sivec, M., Fras
Berro, F. (Ur.): Kako otrok raziskuje, se uči in izraža : področje narave in jezika ter
učenje učenja : zbornik prispevkov/10. posvet vrtcev Slovenije (str. 25–35). Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Globačnik, B. (1999). Ocena artikulacije govora. Ljubljana: CenterKontura.
Gomboc, M. (2002). Družbena pogojenost vzgoje v slovenskih družinah. Magistrsko delo,
Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Grilc, N. (2013). Govorno-jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za
šolstvo.
Jarc, A., Hočevar Boltežar, I., Šereg Bahar, M., Brulc, N. (2011): Motnje glasu v otroštvu. V
Gačnik, M., Strle, M. (Ur.): Zbornik referatov in povzetkov posterjev ter delavnic 3.
kongresa logopedov Slovenije z mednarodno udeležbo (str. 48–51). Maribor: Društvo
logopedov Slovenije.
Klinični center v Ljubljani. TODZ klinična bolnišnica. Centralni register rizičnih otrok SR
Slovenije. (b. l.). Rizični faktorji.
Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete.
Lajh, M. (2008): Pomen funkcij orofacialnega področja pri razvoju čeljustnih in zobnih
nepravilnosti. V Gačnik, M., Strle, M. (Ur.): Zbornik referatov 2. kongresa logopedov
Slovenije z mednarodno udeležbo (str. 69–72). Maribor: Društvo logopedov Slovenije -
Aktiv logopedov SV Slovenije in Center za sluh in govor Maribor.
Lipnik, J. in Matić, R. (1993). Metodika govorne vzgoje: priročnik za delo vzgojiteljic in
staršev. Maribor: Obzorja.
71
Mardešić, D. i suradnici. (2003). Pedijatrija. Zagreb: Školska knjiga.
Marjanovič–Umek, L. (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: Državna
založba Slovenije.
Marjanovič Umek, L., in Fekonja Peklaj, U. (2011): Ocenjevanje govora otrok in teorije uma.
V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (Ur.): Razvojna psihologija: izbrane teme (str.
108–126). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. in Kranjc, S. (2004). Pripovedovanje zgodbe kot pristop za
ugotavljanje otrokovega govornega razvoja. Psihološka obzorja: slovenska znanstveno-
strokovna psihološka revija. 13 (1). 43–64.
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje.
Domžale: Izolit.
Posokhova, I. (1999). Razvoj govora i prevencija govornih poremećaja u djece: priručnik za
roditelje. Zagreb: "Ostvarenje" d.o.o.
PubMed Health (b. d.). Pridobljeno 28. 11. 2013,
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmedhealth/PMH0057989/
Riley, G. D. (1972). A Stuttering Severity Instrument for Children and Adults. J. Speech.
Hear. Disorder. 37: 314–321.
Saussure, F. de. (1997). Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH Fakulteta za
podiplomski humanistični študij.
Smole, F. (nov. 2009). Logopedska obravnava v multidisciplinarnem pedopsihiatričnem
okolju. Naš dom zdravja: interni časopis zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca
Maribor, izredna številka, str. 21–30.
72
Smole, F., Holnthaner, R. in Gosar, D. (v tisku). (2015): V Komunikacija: Bilten Društva
logopedov Slovenije. Maribor: Društvo logopedov Slovenije.
Škarić, I. (1988). Govorne poteškoće i njihovo uklanjanje. Zagreb: Mladost.
Uradni list Republike Slovenije. (1998): Sistematični pregled otroka v starosti petih let. V
Navodilo za izvajanje zdravstvenega varstva na primarni ravni. Pridobljeno 14. 6. 2014,
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199819&stevilka=807
Vasić, S. (1974). Govor i govorno ponašanje u ranom detinjstvu. Beograd: Institut za
eksprimentalnu fonetiku i patologiju govora.
Vasić, S. (1980). Veština govorenja: vežbe i testovi za decu i odrasle. Beograd: Beogradsko
izvodačo-grafički zavod.
Vigotski, L. S. (2010). Mišljenje in govor. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Vladisavljević, S. (1977). Poremećaji govora u šolske i predšolske dece. Beograd: Savez
društava defektologa Srbije.
Vladisavljević, S. (1981). Poremećaji izgovora. Beograd: "Privredni pregled": novinsko-
izdavačka i grafička radna organizacija.
Vuletić, D. (1987). Govorni poremećaji: izgovor. Zagreb: Školska knjiga.
Wilson, K. (1979). Children's voice problems. The Wiliams/Wilkins (approval). USA.
Zupančič, M. in Kavčič, T. (2011): Ocenjevanje in spremljanje zgodnjega razvoja. V
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (Ur.): Razvojna psihologija: izbrane teme (str. 23–
50). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Žnidarič, D. (1993). Potrudimo se za pravilen govor svojega otroka. Maribor: Center za
usposabljanje slušno in govorno motenih.
73
PRILOGE
Priloga 1: VPRAŠALNIK ZA STARŠE
Spoštovani!
Sem Barbara Brec, študentka smeri Slovenski jezik in književnost in Pedagogika na drugi,
magistrski stopnji, na Filozofski fakulteti v Mariboru. Za magistrsko nalogo z naslovom
Obravnava govorno-jezikovnih motenj pri 5-letnikih, raziskujem in zbiram podatke na
omenjeno temo med otroki starimi pet let. Izjavljam, da bom v okviru raziskovanja na izbrani
instituciji Zdravstveni doma Adolfa Drolca Maribor, podatke uporabila le za namen svoje
magistrske naloge.
Za sodelovanje se Vam že vnaprej najlepše zahvaljujem, Barbara Brec
Maribor, 3. 5. 2013
Podpis staršev oziroma zakonitih zastopnikov
___________________________________
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Zaporedna številka otroka: __________ Spol otroka: a) M
b) Ž
Stopnja izobrazbe starša: __________
74
Otrok izhaja iz enojezične ali večjezične družine? _________
S katerim mesecem je otrok shodil: ________
V katerem mesecu je otrok povedal prvo besedo: ______
Težave ob porodu (obkrožite):
- ovita popkovnica,
- dolgotrajni porod,
- ni takoj zajokal,
- predčasni porod,
- ni imel sesalnega refleksa,
- obporodni krči,
- pomodrel ob rojstvu,
- zlatenica (hiperbilirubinemija),
- drugo: _______________.
Do katerega mesec je bil dojen: ________
Do katerega meseca je uporabljal stekleničko: _______
Do katerega meseca je sesal prst ali dudo: ________
V katerem mesecu je postal čist (podnevi in ponoči): _______
Od katerega leta je v vrtcu? _________
Piše z levo ali z desno roko? _________
75
Priloga 2: TEST ARTIKULACIJE, TEST KVALITETE GLASU, TEST RITMA GOVORA, TEST
USTREZNOSTI GOVORIL
KVALITETA
IZGOVORA
Sičnikov Šumnikov Glasov /k/, /g/ in
/h/ Glasu /r/
KVALITETA
GLASU
Hripav glas Visok glas Globok glas Nazalen glas
KVALITETA RITMA GOVORA Primeren ritem Neprimeren ritem
METATEZA GLASOV DA NE
GOVORILA Ustrezna Neustrezna
Odprti griz,
malokluzija,
jezik med
zobmi/ustnicami,
togi jezik,
progenija,
prognatija,
drugo: ______.
Je bil otrok napoten k
logopedu? DA NE
76
Priloga 3: TEST GOVORA IN JEZIKA
Dopolnjevanje povedi
Matej se igra
Muca je pojedla
V trgovini prodajajo
Otroci hodijo v
V mestu Maribor
Pravljice
Fantje igrajo nogomet in
Ptica ima
Moja najljubša igrača je
Ko pada dež
Voda je
Na nebu vidim
Ponavljanje povedi
Sestra peče pecivo.
Medved in volk sta gozdni živali.
Pel je in plesal.
Jutri prinesite nove igrače.
Babica je pripovedovala, da so bila včasih poletja toplejša.
Deklica je pobrala jabolko, ki je padlo iz košare.
Brat je jedel kosilo.
Mama je zašila hlače.
V našem mestu so ves dan plapolale zastave.
Ko se bodo vsi zbrali, se bomo, odpravili na izlet.
Na vrtu raste zelenjava.
Janu niso povedali, da mora prinesti denar, da bo lahko plačal knjigo.
77
Priloga 4: SLIKA
top related