agenda habitat carigrajska deklaracija deklaracija svetovnega …€¦ · Œ 14. junij 1996...

Agenda Habitat

Carigrajska deklaracija

Deklaracija Svetovnega zboramest in lokalnih uprav

II. Konferenca Združenih narodovo človekovih naseljih – Habitat II

Svetovni zbor mest in lokalnih uprav

Carigrad, Turčija3. – 14. junij 1996

Carigrad, Turčija30. – 31. maj 1996

Uvod2

CIP- Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna kjižnica, Ljubljana711.4(100)”313”(094.2)UNITED Nations Conference on Human Settlements (2 ; 1996 ; Istanbul)

Agenda Habitat ; Carigrajska deklaracija ; Deklaracija Svetovnega zbora mest inlokalnih uprav;/ 2. konferenca Združenih narodov o človekovih naseljih (HabitatII), Carigrad, Turčija, 3. –14. junij 1996 ; [uredil Aleš Šarec ; prevod iz angleškega vslovenski jezik Prevajalska in lektorska služba Vlade RS, Anica Rant, Jana Oštir]. –Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor – Urad RS za prostorsko planiranje, 1997

ISBN 961-90555-0-01. Gl. stv. nasl. 2. Šarec, Aleš. – I. Konferenca Združenih narodov o človekovih naseljih(2 ; 1996 ; Istanbul) glej United Nations Conference on Human Settlements(2 ; 1996 ; Istanbul)70027520

Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (št. 415-01-134/97 z dne 13.10.1997)šteje publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.

Govor generalnega sekretarja Združenih narodov 3

Nagovor ministra za okolje in prostor Republike Slovenije 5

Uvod generalnega sekretarja Združenih narodov 9

PRVI DEL

Carigrajska deklaracija 13

DRUGI DEL

Agenda Habitat

I. Predgovor 1 – 21 21

II. Cilji in naèela 22 – 36 29

III. Zaveze 37 – 52 37

A. Ustrezno stanovanje za vse 39 – 41 37

B. Trajnostna človekova naselja 42 – 43 39

C. Omogočanje in sodelovanja 44 – 45 44

D. Enakopravnost spolov 46 45

E. Financiranje stanovanj in človekovih naselij 47 – 48 46

F. Mednarodno sodelovanje 49 – 50 47

G. Vrednotenje napredka 51 – 52 48

IV. Svetovni program delovanja:

strategije izvajanja 53 – 241 49

A. Uvod 53 – 59 49

B. Ustrezno stanovanje za vse 60 – 98 51

C. Trajnostni razvoj človekovih

naselij v urbanizirajočem se svetu 99 – 176 79

D. Razvoj lastnih zmogljivostiin institucionalni razvoj 177 – 193 125

E. Mednarodno sodelovanje in usklajevanje 194 – 211 139

F. Izvajanje Agende Habitat 212 – 241 153

TRETJI DEL

Deklaracija Svetovnega zbora mest in lokalnih uprav 167

Opombe urednika 177

Vsebina

Nagovor ministra za okolje in prostor Republike Slovenije4

Agenda Habitat, Carigrajska deklaracija,Deklaracija Svetovnega zbora mest in lokalnih uprav

Izdal: Urad RS za prostorsko planiranje Ministrstvo za okoljein prostor, Dunajska cesta 47, 1000 Ljubljana, Slovenija

Uredil: Aleš Šarec

Prevod iz angleškega v slovenski jezik:

Anica RantJana OštirPrevajalska in lektorska služba Vlade RS

Jezikovni pregled slovenskega prevoda:

Alenka Klemenc

Strokovni pregled slovenskega prevoda:

Aleš Šarec

Oblikovanje: Tadej Maligoj

Tisk: Studio ETIC

Oktober 1997

Naklada: 1200 izvodov (tiskano na 100% recikaliranem papirju)

Fotoliti: Mitcom STUDIO, d.o.o.

Računalniški prelom: Mitcom STUDIO, d.o.o.

Naslov izvirnika: Habitat Agenda and Istanbul Declaration

Second United Nations Conference on Human SettlementsIstanbul, Turkey, 3 - 14 June 1996

United Nations, Department of Public Information,

New York 1996

DPI/1859/HAB/CON-96-25546-March 1997-20M

5

Agenda Habitat, Carigrajska deklaracija in Deklaracija Svetovne-ga zbora mest in lokalnih uprav, kot temeljni dokumenti II. Konfe-rence Združenih narodov o človekovih naseljih in Vrhunskegasrečanja mest ob tej priložnosti izražajo tisto stopnjo dogovora ovprašanjih razvoja mest in drugih naselij in stanovanjske preskr-be, ki jih je zelo pisana in raznolika mednarodna skupnost spo-sobna doseči v tem času. Za marsikoga, ki bo to knjižico vzel vroke in k vprašanju urbanega razvoja pristopa z analitskega zor-nega kota, bodo »diagnoze stanja« premalo domišljene, tudi pre-malo kritične, predvidene usmeritve, ukrepi in obveznosti pa pres-plošni, vzroki za sedanje razmere pa nemara celo preveč razkriti.Ni treba pozabiti, da so vsi trije dokumenti predvsem politični do-kumenti, ki so vmeščeni v niz drugih dokumentov s katerimi Zdru-ženi narodi in mednarodna skupnost oblikujejo in izvajajo svojodnos do globalnih problemov. Kar je gotovo pomembno je ugoto-vitev, da se od prve konference Habitat, ki je bila pred dobrimidvajsetimi leti v Vancouvru, razmere niso izboljšale pač pa v dolo-čenih predelih sveta celo poslabšale, pa tudi to, da se je spreme-nila politična slika sveta, ki ga ne obvladujeta več tekmovalni ideo-logiji razvoja dveh svetovnih političnih blokov – kompetitivnegakapitalizma in »komandnega« komunizma. Poraz ali »izstop iz igre«slednje politične ideologije je po mojem mnenju omogočil boljšoizostritev in osredinjanje na ključne problemske točke sodobnegaglobalnega urbanega razvoja. Zato ne sme presenečati, da sevprašanja dostopnosti do človeku primernega bivanja, trajnost-nega (sustainable) razvoja naselij, velikih urbanih aglomeracij inruralnih območij v bistvu zvajajo na globalna razvojna vprašanja,kot so vprašanja pravičnosti in revščine, redistribucije družbene-ga bogastva, svetovne solidarnosti, med-generacijske solidarno-sti, odnosov med spoloma in, jasno, obrazcev pomoči razvitegadela sveta nerazvitemu. Povsem jasno je tudi, da so vprašanjaurbanega in ruralnega razvoja, ter problemi, ki jih prinašata po-sredovani s specifičnimi kulturnimi situacijami in obrazci posa-meznih družb. »Modernizacijske razvojne sheme«, ki so oblikova-le stanje relativne blaginje »zahodne civilizacije« so le omejenoprimerne za druga kulturna območja in jih v teh območjih spreje-majo z velikim nezaupanjem.

Nagovor ministra za okolje

in prostor Republike Slovenije

Nagovor ministra za okolje in prostor Republike Slovenije6

Pa vendar, kljub skrbni kulturni in politični uravnovešenosti tehdokumentov, so problemi, cilji in zaveze mednarodne skupnosti,držav članic ZN, lokalnih skupnosti, gospodarstva, javnega in pri-vatnega sektorja ter drugih akterjev v razvoju dobro definirani, šeposebej v Agendi, ki je glede na naravo dokumenta podrobnejšiin bolj razdelan. Trajnostni razvoj človekovih naselij ni opredeljenkot zgolj tehnično ali načrtovalsko vprašanje pač pa kot razvojmehanizmov in institucij, ki zagotavljajo socialno integracijo terpremagovanje revščine, predvsem v deželah v razvoju. Skokovitrazvoj urbane populacije je pač rezultat poraznega razvoja revš-čine na ruralnih in depresivnih območjih. Z vso resnostjo so v ugo-tovitve in usmeritve o nadaljnjem razvoju in upravljanju človeko-vih naselij in stališča vpeljana temeljna okoljska vprašanja, kotso ohranjanje čiste vode in dostopa do nje, zdravo bivalno okoljein okoljsko trajnostna gradnja mest, stanovanj, prometne, ener-getske in druge gospodarske infrastrukture. Dokument v tem po-gledu dopolnjuje Agendo 21 in sklepe drugih mednarodnih in sve-tovnih konferenc ZN po »Riu 1992«. Če za prvo konferenco o člo-vekovih naseljih v Vancouvru velja, da je bila to dobra konferen-ca, ni pa imela pravega nadaljevanja, se zdi, da je Agenda Habi-tat, vzpostavila tudi mehanizme za realizacijo ciljev v smereh, kijih postavlja. Iz tega vidika je tudi razumljiv poziv tedanjega gene-ralnega sekretarja ZN Boutros Boutros-Ghalija k izvajanju zavez,ki smo jih sprejeli z Agendo Habitat in Carigrajsko deklaracijo ka-kor tudi z Deklaracijo Svetovnega zbora mest in lokalnih uprav, kodzivu na globalne probleme razvoja človekovih naselij in k nuj-nemu nadaljevanju v okvirih institucij in mehanizmu Združenihnarodov.

Kaj pomenijo ti dokumenti za Slovenijo. Vsekakor moramo sleditisprejetim ciljem in načelom ter uresničevati zaveze in ukrepe vSvetovnem programu delovanja – strategijah izvajanja sprejeteagende v tistih delih, ki so aktualni tudi za nas. Kriteriji “trajnost-nosti” razvoja mest in drugih naselij, vključno podeželja morajopostati temeljno izhodišče in smoter naše prakse in delovanja napodročju urejanja prostora oziroma vseh, ki posegamo v prostorin ga uporabljamo. Čeprav zlasti Agenda Habitat in Carigrajskadeklaracija načenjata predvsem globalne probleme in to v dimen-zijah, ki bistveno presegajo okvire in potenciale Slovenije, takoglede prebivalstva, razmerij revščine in bogastva, dostopa do in-stitucij in ravnanja z nekaterimi naravnimi viri, je jasno, da teh

7

problemov ne more reševati le mednarodna skupnost temveč seti rešujejo predvsem v partnerstvu vseh subjektov na “lokalni” ravnidržav, dežel, regij in lokalnih skupnosti. Eden od temeljnih proble-mov trajnostnega razvoja naših naselij in podeželja je prav goto-vo struktura poselitve, prometna dostopnost in komunala, zlastivoda. Zlasti v slednjem je Slovenija lahko razmeroma srečna de-žela, ki bo lahko zlahka ohranila kvalitetno pitno vodo v zadostnihkoličinah, če bo storila nekaj nujnih ukrepov na tem področju.Toda tudi za nas ni nič samoumevno in kar tako, brez truda do-segljivo.

Pri doseganju razvojnih ciljev se mi zdita še posebej omembe vred-ni načeli “omogočanja” (enamblement) in “sodelovanja” (partici-pation). Prvo načelo pomeni slovo od pokroviteljskega pristopa krazvojnim vprašanjem ko “dobra država” ali kdorkoli drugi v nje-nem imenu zagotavlja ustrezno kvaliteto življenja. Takšna politikase je izkazala kot neučinkovita in je celo prispevala k povečeva-nju razvojnih razlik in neenakosti. Načelo omogočanja pomeni,usposabljanje in samousposabljanje prebivalcev, da se lotevajorazmer in problemov s katerimi se soočajo. Ljudje niso več dojetikot pasivna množica za katero načrtuje nekdo drug in tudi z njimiupravlja v smeri določenih ciljev. Načelo sodelovanja je sevedanujna dopolnitev prvega in pomeni pravico do upravljanja v jav-nih zadevah na način, ki omogoča izražanje avtentničnih intere-sov in zahtev.

Slovenija v tem trenutku pripravlja nacionalni program varstvaokolja ter je pred izdelavo novega prostorskega plana, zatem patudi izdelavo novih prostorskih planov in prostorskih izvedbenihaktov mestnih in drugih občin. Ti plani bodo umestili Slovenijo vnov prostorsko razvojni kontekst Evrope in obenem nakazali te-meljne prostorsko razvojne usmeritve in načrte Slovenije, našihmest in občin. Skladno s temi dokumenti in strategijo gospodar-skega razvoja Slovenije bodo morale biti določene tudi “sektor-ske” razvojne politike in programi s področja prometa, energeti-ke, stanovanjskega gospodarstva, kmetijstva, demografskega raz-voja in tako dalje. Agenda Habitat, Carigrajska deklaracija in De-klaracija Svetovnega zbora mest in lokalnih uprav so pomembennapotek in izhodišče za njihovo pripravo.

Dr. Pavel Gantar

8 Uvod generalnega sekretarja Združenih narodov

9

To je čas dramatičnih sprememb. Vendar je to tudi čas priložnostiin upanja, da lahko ustvarimo nov svet in uresničimo naše ciljedružbenega razvoja ter boljših možnosti za celotno človeštvo. Tecilje bo treba uresničiti v velikih in majhnih mestih ter v manjšihnaseljih naglo urbanizirajočega se sveta. Svetovna urbana civili-zacija bo močno vplivala na vzorce državnega in mednarodnegarazvoja ter gospodarske rasti. Ne moremo mimo njenih vplivov nauporabo naravnih virov in vzdržljivost okolja.

Urbanizacija ni le demografski pojav. Pomeni spreminjanje odno-sov med mestom in podeželjem. Pomeni spreminjanje videza takovelemest kot vasi.

Na to se moramo odzvati. Tako ne moremo nadaljevati. Ti izzivi sostvarni. Z njimi se je treba spoprijeti slej ko prej v vseh državah.Prav gotovo bomo imeli večje možnosti za uspeh, če se bomo znjimi soočili združeni v svetovnem partnerstvu.

Množičen beg iz vasi v mesta je povzročil hudo revščino v mestih,še zlasti med ženskami in otroki, pomanjkanje stanovanj in os-novnih storitev, nezaposlenost in prikrito nezaposlenost, etničnonestrpnost in nasilje, zlorabo virov, kriminal in družbeni razkroj.Pojav gigantskih večmilijonskih velemest je povzročil uničevanjepokrajine, prometne zastoje ter onesnaževanje zraka, vode in zem-lje. Vse vrste človekovih naselij, velika in manjša mesta ter vasi,so pod gospodarskim pritiskom brez primere.

Vendar moramo v teh istih človekovih naseljih iskati možnosti zagospodarski napredek in delovna mesta za prihodnje generacije.Zato morajo človekova naselja po vsem svetu postati trajnostna,produktivna varna zdrava in humana.To zahteva rešitve in odgovo-re na nekatera zelo težka vprašanja. Kako izboljšati upravljanje infinanciranje človekovih naselij? Katere politike lahko izboljšajo živ-ljenjske in delovne pogoje revnih, družin in skupnosti? Kako lahkogospodarsko rast in možnosti za zaposlovanje v večji meri razširimona velemesta brez dolgoročne škode za okolje in uničevanja zemelj-skih naravnih virov? Kako oskrbovati tako mesta kot podeželje s pič-limi viri? Kako zagotavljati dostopna stanovanja in storitve za naraš-čajočo svetovno populacijo?

Uvod generalnega sekretarja

Združenih narodov

10 Uvod generalnega sekretarja Združenih narodov

Ta vprašanja niso usmerjena le na razvijajoči se Jug. Gospodar-ske in družbene spremembe mečejo senco tudi na velemesta naindustrializiranem Severu. Skupne težave terjajo skupen svetovninačrt za njihovo reševanje.

Soočamo se s prihodnostjo, v katero ne moremo po poteh iz pre-teklosti. Vendar smo na Habitatu II v Carigradu zarisali poti v toprihodnost. Naredili smo odločne korake. Sprožili smo nov processvetovnega partnerstva za trajnostna človekova naselja urbanizi-rajočega se sveta. S tem tudi dajemo podporo zavezam, ki jih jemednarodna skupnost prevzela na vrsti prelomnih konferenc Zdru-ženih narodov, ki so se začele z vrhunskim srečanjem o Zemlji vRio de Janeiru leta 1992.

Konferenca Habitat je pomembna z več vidikov. Izstopata dvepodročji: močan poudarek je bil dan strnjenemu integralnemu pri-stopu in inovativnim zamislim. Na nobeni prejšnji konferenci Zdru-ženih narodov ni sodelovalo tako veliko število specializiranih or-ganizacij, ki se jih to tiče. Lokalne uprave, poslovne, nevladneorganizacije, parlamentarci, ženske skupine, sindikati, akademi-je znanosti in tehniških ved, verske skupine, kulturna društva, fun-dacije in mladina – vsak je v svojem krogu razpravljal in oblikovalsvojo vlogo pri podpiranju ciljev konference.

Ta konferenca je vzpostavila formalni mehanizem, prek kateregalahko ti odločilni akterji izražajo svoje zamisli in svojo zaskrblje-nost in sodelujejo z vladnimi predstavniki. Tako je Habitat II. prvakonferenca Združenih narodov, ki je v okviru njihovega uradnegaustroja dala prostor na govorniškem odru predstavnikom civilnedružbe. To je konferenca, na kateri so se začela oblikovati novapartnerstva v podporo skupnemu cilju.

Ta proces je okrepilo veliko vzporednih dejavnosti, ki so potekalemed samo konferenco. Pomembnejša vprašanja so pred konferen-co obravnavali v obliki dialogov, na seminarjih, simpozijih, okroglihmizah in na predstavitvah vseh vrst, kar je razširilo in poglobilonjen že tako obsežen in zahteven dnevni red. Širok razpon obrav-navanih tem je dopolnjevala pestrost njihovih pobudnikov. Česti-tam turški vladi in carigrajski mestni upravi za pospeševanje tegaprocesa in za njuno zelo dejavno organizacijsko in pokroviteljskovlogo.

Zaradi tehničnega in praktičnega prispevka bi bilo treba poudari-ti pomemben vidik procesa Habitat. To je odkrivanje “najboljših

11

praks” kot modelov inovativnega razmišljanja in vira navdiha zaizboljšave v mestih in drugih naseljih. Tako je bil Habitat II. “izstre-litvena rampa” za zamisli, ki lahko prinesejo spremembe v člo-veško življenje in ki se jih lahko prosto uporablja in prilagaja zavse skupnosti, ki si prizadevajo za boljše življenje. Zaradi te novo-sti si je konferenca pridobila izredno naklonjenost, kar je jamstvoza njen praktični učinek.

Še posebej sem zadovoljen, ker vidim, da je šlo tu za resničnokolektivno prizadevanje v okviru celotnega sistema. Sodelovanjemed agencijami in programi Združenih narodov, vključno z insti-tucijami Bretton Woodsa, je bilo plodno tako pri poteku konferen-ce kot pri mnogih vzporednih dejavnostih. Ne bom izgubljal be-sed za prepričevanje, da boste ta močan duh skupinskega dela invzajemnega sodelovanja med agencijami ohranili v naslednji bis-tveni fazi, ko boste svoje odločitve prenašali v konkretna dejanja.

V zvezi s tem bi rad poudaril tri zahteve:

– Posamezne ustanove sistema Združenih narodov morajo sode-lovati pri vzajemnih podpornih dejavnostih. To je še zlasti pomem-bno, če upoštevamo multidisciplinarno naravo te konference.

– Nadaljnje korake po tej konferenci je treba povezati s tekočimiakcijami za izvajanje sklepov, sprejetih na drugih nedavnih svetov-nih konferencah. Okvir za to povezavo je bil določen po tematskihdelovnih skupinah, ki jih je ustanovil sistem Združenih narodov. Vpra-šanja, ki jih obravnavajo te delovne skupine – zaposlovanje in za-dovoljiva prehranitev, spodbudno okolje in družbene storitve sku-paj s poudarkom na zmanjševanju revščine – so odločilnega po-mena za uresničitev na tej konferenci sprejetih odločitev.

– Pri nadaljnjih korakih moramo dodatno spodbujati krepitev part-nerstva med Združenimi narodi in civilno družbo, ki je z aktivnimsodelovanjem in raznovrstnimi prispevki naredila to konferencotako edinstveno in plodno.

Odločitve, sprejete v Carigradu, pomenijo trden temelj za prihod-nji napredek. Vendar pa jih je treba prenesti v konkretna dejanja,v državno politiko, v nove oblike mednarodnega sodelovanja, vtesnejše sodelovanje med vlado in civilno družbo.

Govor Boutros Boutros � Ghalija, generalnega sekretarja ZN

na II. Konferenci ZN o èlovekovih naseljih (Habitat II), Carigrad,

12. junij 1996.

Uvod12


Prvi del

CARIGRAJSKA DEKLARACIJA

Carigrajska deklaracija14

1. Voditelji držav, vladnih in uradnih delegacij držav, ki smo sezbrali na Konferenci Združenih narodov o človekovih naseljih (Ha-bitat II) od 3. do 14. junija 1996 v Carigradu v Turčiji, smo ob tejpriložnosti potrdili skupni cilj zagotavljanja primernega bivališčaza vse in zagotovitev, da bodo mesta in druga naselja varnejša,bolj zdrava, primernejša za življenje, pravičneje razporejena, traj-nostna1 in ustvarjalnejša. Naša posvetovanja o dveh glavnih te-mah konference, o primernem bivališču za vse in o trajnostnemrazvoju človekovih naselij2 v urbaniziranem se svetu izhajajo izUstanovne listine Združenih narodov in imajo za cilj ponovno potr-ditev obstoječih in ustvarjanje novih partnerstev za delovanje namednarodni, državnih in lokalnih ravneh za izboljšanje našega živ-ljenjskega okolja. Zavezujemo se ciljem, načelom in priporočilom,ki jih vsebuje Agenda Habitat, in jamčimo svojo vzajemno podpo-ro za njihovo izvajanje.

2. Ker se zavedamo nujnosti, smo proučili stalno slabšanje po-gojev bivanja v mestih in drugih naseljih. Hkrati se zavedamo, daso mesta središča civilizacije, gospodarskega razvoja ter družbe-nega, kulturnega, duhovnega in znanstvenega napredka. Izkori-stiti moramo priložnost in ohraniti raznolikost naših naselij, da bitako spodbujali solidarnost med vsemi narodi.

3. Ponovno potrjujemo našo zavezanost boljšemu življenjske-mu standardu v večji svobodi za vse človeštvo. Sklicujemo se nakonferenco Združenih narodov o človekovih naseljih, ki je poteka-la v Vancouvru v Kanadi, na mednarodno leto bivališč za brez-domce in na Svetovno strategijo bivališč, ki so prispevali k pove-čani svetovni zavesti o problemih človekovih naselij in pozvali kdejanjem za zagotovitev primernega bivališča za vse. Rezultat zad-njih konferenc Združenih narodov, zlasti konference Združenih na-rodov o okolju in razvoju, je obširen pregled potrebnih dejanj zapravično doseganje miru, pravice in demokracije, temelječih nagospodarskem in socialnem razvoju ter varstvu okolja kot neodvi-snih in medsebojno dopolnjujočih se sestavnih delih trajnostne-ga razvoja. Ta pregled smo skušali sistematično združiti v AgendiHabitat.

4. Za izboljšanje kakovosti življenja v človekovih naseljih se mo-ramo boriti proti slabšanju razmer, ki v večini primerov, zlasti v

1Pojem “sustainable” v angleškem jeziku prevajamo v slovenski jezik s pojmom “trajnosten”.Glej opombe na koncu publikacije.

15

državah v razvoju, dosegajo krizne razsežnosti. Med drugimtrajnostna poraba in struktura proizvodnje zlasti v industrijskihdržavah; neuravnotežene spremembe prebivalstva, vključno sstrukturo in porazdelitvijo; ob prednostnem obravnavanju teženjk čezmernim koncentracijam prebivalstva; brezdomcem; vednovečji revščini; brezposelnosti; družbeni izločitvi; razpadom družin;nezadostnim virom; pomanjkanju osnovne infrastrukture in stori-tev; pomanjkanju ustreznega načrtovanja; rastoči negotovosti innasilju; degradaciji okolja in povečani ranljivosti na nesreče.

5. Problematika človekovih naselij je splošna, vendar se drža-ve in regije srečujejo tudi s posebnimi problemi, za katere so po-trebne posebne rešitve. Zavedamo se potrebe po stopnjevanjunaših prizadevanj in sodelovanja za izboljšanje življenjskih raz-mer v mestih in drugih naseljih po vsem svetu, zlasti pa v državahv razvoju, kjer je položaj posebej resen, in v državah z gospodars-tvi v prehodu. V tej zvezi potrjujemo, da je globalizacija svetovne-ga gospodarstva priložnost in izziv za razvoj kakor tudi tveganjein negotovost in da bi bilo dosego ciljev Agende Habitat med dru-gim mogoče pospešiti s pozitivnimi dejanji, kot so financiranjerazvoja, zunanjih dolgov, mednarodne trgovine in prenosa tehno-logij. Naša mesta in druga naselja morajo biti kraji, kjer človeškabitja živijo polno življenje v dostojanstvu, dobrem zdravju, varno-sti, sreči in upanju.

6. Razvoj podeželja in mest sta med seboj odvisna. Poleg iz-boljšanja mestnega okolja je treba zagotoviti tudi primerno infra-strukturo, javne storitve in zaposlitvene možnosti v podeželskihobmočjih, da bi postala privlačnejša, razviti je treba povezanoomrežje naselij in čimbolj zmanjšati preseljevanje podeželskegaprebivalstva v mesta. Posebej se je treba osredotočiti na srednjevelika in majhna mesta.

7. Ker je človek središče naše skrbi za trajnostni razvoj, je tuditemelj naših dejanj pri izvajanju Agende Habitat. Zavedamo seposebnih potreb žensk, otrok in mladine po varnih, zdravih in za-nesljivih življenjskih razmerah. Stopnjevali bomo naša prizadeva-nja za zatiranje revščine in diskriminacije, za zagotavljanje in vars-tvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse in za zadovo-ljevanje osnovnih potreb, kot so izobraževanje, prehrana in vse-življenjska zdravstvena oskrba ter zlasti zagotavljanje primernihbivališč za vse. V ta namen se zavezujemo za izboljšanje življenj-


skih razmer v mestih in drugih naseljih v skladu z lokalnimi potre-bami in resničnostjo ter se zavedamo potrebe, da se splošne, gos-podarske, socialne in okoljevarstvene razvojne smeri usmerijo vzagotavljanje boljšega življenjskega okolja za vse ljudi. Zagotovilibomo tudi polno in enakopravno sodelovanje vseh žensk in moš-kih ter sodelovanje mladine v političnem, gospodarskem in so-cialnem življenju. Spodbujali bomo možnosti enakopravnega so-delovanja telesno in duševno prizadetih kakor tudi spolno enako-pravnost v politikah, programih in projektih za trajnostni razvojbivališč ter mest in drugih naselij. To se zavezujemo posebnoglede na več kot milijardo ljudi v popolni revščini in na člane ran-ljivih in zapostavljenih skupin, ki so upoštevana v Agendi Habitat.

8. Ponovno potrjujemo našo zavezanost popolnemu in napred-nemu uresničevanju pravice do primernega stanovanja, kot jo za-gotavljajo mednarodni dokumenti. V ta namen si bomo prizade-vali za dejavno sodelovanje naših javnih, zasebnih in nevladnihpartnerjev na vseh ravneh, da zagotovimo pravno varnost pose-sti, zaščito pred diskriminacijo in enakopraven dostop do primer-nega stanovanja za vse osebe in njihove družine.

9. Prizadevali si bomo za razširitev ponudbe cenovno dostop-nih stanovanj tako, da bomo učinkovito ter socialno in do okoljaodgovorno omogočili trgu lažji dostop do zemlje in posojil ter po-magali tistim, ki niso sposobni sodelovati na trgu s stanovanji.

10. Za ohranitev svetovnega okolja in za izboljšanje kakovostiživljenja v človekovih naseljih se zavezujemo za trajnostno struk-turo proizvodnje, porabe, prometa in razvoja naselij; za prepreče-vanje onesnaževanja; za upoštevanje nosilnosti ekosistema in zaohranjanje možnosti za prihodnje generacije. V zvezi s tem bomov duhu globalnega partnerstva sodelovali za ohranitev, varovanjein obnavljanje zdravja in celovitosti svetovnega ekosistema. Obupoštevanju različnega prispevka k degradaciji svetovnega okoljaponovno potrjujemo načelo, da imajo države skupne, a tudi različ-ne odgovornosti. Zavedamo se tudi, da je treba ukrepati v skladus pristopom po “načelu previdnosti” in glede na možnosti posa-meznih držav. Prav tako se bomo prizadevali za zdravo življenjskookolje, zlasti z zagotavljanjem ustreznih količin zdrave vode in učin-kovitega ravnanja z odpadki.

11. Spodbujali bomo ohranjanje, obnavljanje in vzdrževanjestavb, spomenikov, odprtih prostorov, krajin in strukture naselij,

17

ki so zgodovinske, kulturne, arhitekturne, naravne, verske ali du-hovne vrednote.

12. Sprejemamo strategijo omogočanja ter načela partnerstvain sodelovanja kot najbolj demokratičen in učinkovit pristop k ure-sničevanju naših obveznosti. Ob upoštevanju lokalnih skupnostikot naših najtesnejših in temeljnih partnerjev pri izvajanju Agen-de Habitat moramo v pravnem okviru vsake države pospeševatidecentralizacijo z demokratičnimi lokalnimi skupnostmi in si pri-zadevati za krepitev njihovih finančnih in institucionalnih zmoglji-vosti v skladu z zakonodajo posameznih držav, hkrati pa zagotav-ljati njihovo pregledno delovanje, odgovornost in dovzetnost zapotrebe ljudi, ki so ključne zahteve za vlade na vseh ravneh. Okre-pili bomo tudi naše sodelovanje s parlamentarci, zasebnim sek-torjem, sindikati ter nevladnimi in drugimi organizacijami civilnedružbe ob ustreznem upoštevanju njihove avtonomnosti. Okrepilibomo vlogo žensk in spodbujali družbeno in okoljevarstveno od-govorne skupne naložbe zasebnega sektorja. Lokalne dejavnostibo treba voditi in spodbujati z lokalnimi programi na podlagiAgende 21, Agende Habitat ali katerega koli drugega enakovred-nega programa kakor tudi na podlagi izkušenj svetovnega sodelo-vanja, ki se je začelo v Carigradu s Svetovnim zborom mest inlokalnih uprav, ob upoštevanju državnih politik, ciljev, prednostiin programov. Strategija usposabljanja in omogočanja vključujeodgovornost vlad za izvajanje posebnih ukrepov za pripadnike za-postavljenih in ranljivih skupin, kadar je to mogoče.

13. Ker bo za izvajanje Agende Habitat treba zagotoviti ustrez-no financiranje, je treba mobilizirati finančna sredstva na držav-nih in mednarodnih ravneh, vključno z novimi in dodatnimi sreds-tvi iz vseh virov – multilateralnih in bilateralnih, javnih in zaseb-nih. V tej zvezi je treba pospeševati razvoj lastnih zmogljivosti inprenos ustreznih tehnologij ter znanja in izkušenj. Še enkrat paponavljamo naše obveznosti, izražene na zadnjih konferencahZdruženih narodov, posebej glede financiranja in prenosa tehno-logij,zapisanih v Agendi 21.

14. Prepričani smo, da bo za polno in učinkovito izvajanje Agen-de Habitat treba okrepiti vlogo in funkcije Centra ZN za človekovanaselja (UNCHS – Habitat) ob upoštevanju potrebe, da se centerosredotoči na dobro opredeljene in temeljito pripravljene cilje instrateška vprašanja. V ta namen jamčimo našo podporo za uspe-


šno izvajanje Agende Habitat. Zavedamo se tudi potrebe po kre-pitvi vloge in nalog Centra ZN za človekova naselja (UNCHS) kotglavnega pogoja za uspešno izvajanje Agende Habitat in njenegaSvetovnega načrta delovanja.

15. Sedanja konferenca v Carigradu označuje začetek novegaobdobja sodelovanja, obdobja kulture solidarnosti. Na prehodu venaindvajseto stoletje ponujamo pozitivno vizijo trajnostnih mestin drugih naselij, upanja za našo skupno prihodnost in spodbudoza vključitev v resnično truda vreden in privlačen izziv skupne gra-ditve sveta, kjer bo vsakdo lahko živel v varnem domu ob pričako-vanju življenja v dostojanstvu, dobrem zdravju, varnosti, sreči inupanju.

Sprejeto na sklepnem zasedanju II. Konference Združenih naro-dov o človekovih naseljih, v Carigradu, 14. junija 1996.

19

Drugi del

AGENDA HABITAT

Uvod20


I. POGLAVJEPredgovor

1. Zavedamo se, da je nujno treba izboljšati kakovost človeko-vih naselij, ki odločilno vpliva na vsakodnevno življenje in blagorljudstev. Vemo, da obstajajo velike možnosti in upanje za obliko-vanje novega sveta, v katerem bodo lahko gospodarski ter druž-beni razvoj in varstvo okolja kot medsebojno odvisne in podpirajo-če se sestavine uresničene s pomočjo solidarnosti in sodelovanjaznotraj držav in med njimi ter s pomočjo učinkovitih partnerstevna vseh ravneh. Mednarodno sodelovanje in splošna solidarnost,ki ju vodijo cilji in načela Ustanovne listine Združenih narodov inpotekata v duhu partnerstva, sta odločilna za izboljšanje kakovo-sti življenja ljudstev sveta.

2. Namen II. Konference Združenih narodov o človekovih na-seljih (Habitat II) je obravnava dveh tem, ki imata enak svetovnipomen: “Ustrezno stanovanje za vse” in “Trajnostni razvoj člove-kovih naselij v urbanizirajočem se svetu”. Ljudje morajo biti priprizadevanjih za trajnostni1 razvoj deležni največje skrbi, vključu-joč ustrezno stanovanje za vse in trajnostni razvoj naselij; upravi-čeni so tudi do zdravega in produktivnega življenja v ubranosti znaravo.

3. Pri obravnavi prve teme vemo, da velik del svetovnega pre-bivalstva nima ustreznega stanovanja in sanitarij, zlasti v drža-vah v razvoju. Zavedamo se, da je zagotavljanje varnega in zdra-vega stanovanja in osnovnih storitev nujno za človekovo fizično,psihološko, družbeno in ekonomsko blaginjo in moramo zagotav-ljanje stanovanja ter osnovnih storitev vključiti med naše temelj-ne, prednostne naloge pri urejanju položaja več kot milijarde lju-di, ki nimajo zadovoljivih življenjskih razmer. Naš cilj je zagotavlja-nje ustreznega stanovanja za vse ljudi, zlasti zapostavljene revneosebe v mestih in na deželi. Doseči pa ga nameravamo z omogo-čanjem razvoja in izboljšanja stanovanja za vse ljudi tako, da bookolju neškodljivo.

4. Pri obravnavi druge teme vemo, da trajnostni razvoj člove-kovih naselij2 vključuje gospodarski razvoj, družbeni razvoj in vars-tvo okolja, ob polnem spoštovanju vseh človekovih pravic in te-meljnih svoboščin, vključujoč pravico do razvoja. Predstavlja sreds-

Agenda Habitat22

tvo za doseganje večje stabilnosti in miru na svetu, ki bo temeljilna etičnem in duhovnem gledanju. Demokracija, spoštovanje člo-vekovih pravic, pregledna, predstavniška in odgovorna vlada inuprava v vseh sektorjih družbe ter učinkovito sodelovanje civilnedružbe so nujni pogoji za uresničevanje trajnostnega razvoja. Po-manjkanje razvoja in obstoj razširjene, popolne revščine lahko one-mogočita polno in učinkovito uživanje človekovih pravic in spod-kopljeta krhko demokracijo in splošno sodelovanje pri upravlja-nju. Vendar pa ni upravičeno, da bi kdo revščino in pomanjkanjerazvoja izkoristil za opravičenje kršenja človekovih pravic in te-meljnih svoboščin.

5. Zavedajoč se, da so omenjena vprašanja svetovnega pome-na, se je mednarodna skupnost ob sklicu Habitat II odločila, dabo dogovorjen in usklajen globalni pristop lahko zelo pospešil na-predovanje pri doseganju zgoraj omenjenih ciljev. Netrajnostni inneuravnoteženi vzorci proizvodnje in potrošnje, zlasti v industriali-ziranih državah, slabšanje okolja, demografske spremembe, raz-širjena in trdovratna revščina ter družbena in gospodarska nee-nakost imajo lahko lokalne, vsedržavne in svetovne učinke. Prejko bodo skupnosti, lokalne vlade, javna partnerstva in zasebniter družbeni sektor združili svoja prizadevanja za doseganje vse-stranskih, drznih in inovativnih strategij za zagotavljanje in razvojstanovanj in človekovih naselij, boljši bodo obeti za zagotavljanjevarnosti, zdravja in blaginje ljudi in večje bodo možnosti za uspe-šno reševanje globalnih problemov varstva okolja ter družbenihproblemov.

6. Ob upoštevanju izkušenj, ki smo jih zbrali vse od prve Kon-ference Združenih narodov o človekovih naseljih Habitat, ki je bilav Vancouvru, Kanada, leta 1976 do zdaj, je Habitat II potrdil do-sežke pomembnih svetovnih konferenc in jih vključil v agendo očlovekovih naseljih: Agendo Habitat. Na vrhu v Riu de Janeiru sona Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (the UnitedNations Conference on Environment and Development – the EarthSummit) izdelali Agendo 21. Na tej konferenci se je mednarodnaskupnost sporazumela o okviru za trajnostni razvoj človekovih na-selij. Tudi vse kasnejše konference: Četrta svetovna konferencažensk – v Pekingu 1995 (the Fourth World Conference on Wo-men, Beijing, 1995); Svetovni vrh o družbenem razvoju – v Ko-penhagnu 1995 (the World Summit for Social Development, Co-penhagen, 1995); Mednarodna konferenca o prebivalstvu in raz-

Predgovor 23

voju – v Kairu 1994 (the International Conference on Populationand Development, Cairo, 1994); Svetovna Konferenca o trajnost-nenem razvoju malih otoških držav v razvoju – na Barbadosu1994 (the Global Conference on the Sustainable Development ofSmall Island Developing States, Barbados, 1994); Svetovna kon-ferenca o zmanjšanju naravnih nesreč – v Yokohami 1994 (theWorld Conference on natural Disaster Reduction, Yokohama,1994) in Svetovna konferenca o človekovih pravicah – na Dunaju1993 (the World Conference on Human Rights, Vienna, 1993),kot tudi Svetovni vrh za otroke – v New Yorku 1990 (the WorldSummit for Children, New York, 1990) in Svetovna konferenca oizobraževanju za vse – v Jomtienu na Tajskem 1990 (the WorldConference on Education for All, Jomtien, Thailand, 1990) se lote-va pomembnih družbenih, gospodarskih in okoljevarstvenih vpra-šanj, vključno z elementi agende o trajnostnenem razvoju, katereučinkovito izvajanje zahteva delovanje na lokalnem, nacionalnemin mednarodnem nivoju. Svetovna strategija za stanovanja do leta2000, sprejeta leta 1988 (the Global Strategy for Shelter to theYear 2000), ki poudarja potrebo po izboljšani proizvodnji in nude-nju bivališč, ki je revidirala nacionalne stanovanjske politike instrategije, omogočanja doseganja ciljev, nuditi koristne smerniceza pridobivanje ustreznega stanovanja vsem ljudem v naslednjemstoletju.

7. V zgodovini so urbanizacijo povezovali z gospodarskim in druž-benim razvojem, širjenjem pismenosti in izobraževanja, izboljšanjemsplošnega zdravstvenega stanja, večjo dostopnostjo družbenih sto-ritev in kulturno, politično in religiozno udeležbo. Demokratizacijaje povečala udeleženost civilne družbe ter sodelovanje v javno-za-sebnih partnerstvih. Pospešila je decentralizirano planiranje inupravljanje z udeležbo zainteresiranih, ki sta pomembni sestaviniuspešne urbane prihodnosti. Mesta, ki so gonilo rasti in inkubatorjicivilizacije, so olajšala evolucijo v znanju, kulturi in tradiciji, ter in-dustriji in gospodarstvu. Pravilno načrtovana in upravljana urbananaselja ponujajo velike možnosti za človekov razvoj in za varstvosvetovnih naravnih virov, saj lahko v urbanih naseljih živi veliko lju-di, omeji pa se njihove vplive na naravno okolje. Rast velikih in manj-ših mest povzroča družbene in gospodarske spremembe ter vplivena okolje, ki segajo izven meja mest. Habitat II obravnava vsa na-selja – velika, srednja in majhna – in potrjuje potrebo po splošnemizboljšanju življenjskih in delovnih razmer.

Agenda Habitat24

8. Da bi premagali obstoječe probleme in zagotovili prihodnjirazvoj ter izboljšanje gospodarskih, družbenih in okoljskih razmerv človekovih naseljih, se moramo najprej zavedati izzivov, s kateri-mi se soočajo velika in manjša mesta. Glede na sedanja predvi-devanja bo ob prelomu stoletja več kot 3 milijarde ljudi – polovi-ca svetovnega prebivalstva – živelo in delalo v urbanih območjih.Najresnejši problemi, s katerimi se spopadajo velika in manjšamesta ter njihovi prebivalci, so med drugim nezadostni finančniviri, pomanjkanje možnosti za zaposlitev, rastoče število brezdom-cev in gradnja naselij na črno, vedno večja revščina in prepadmed bogatimi in revnimi, povečana nevarnost in dvig kriminalite-te, nezadostni in slabši izgledi za gradbene storitve in infrastruk-turo, pomanjkanje zdravstvenih ter izobraževalnih objektov, ne-pravilna raba tal, nezaščiteno zemljiško lastništvo, zgoščanje pro-meta, rastoče onesnaževanje, pomanjkanje zelenih površin, ne-zadostna oskrba z vodo in nezadostna sanitarna ureditev, neus-klajen urban razvoj in večja dovzetnost za nesreče. Vsi omenjeniproblemi so resno ogrozili zmožnosti vlade, zlasti v državah v raz-voju, da bi uresničevali gospodarski razvoj, socialni razvoj in vars-tvo okolja. Ti so med seboj odvisne in podpirajoče se sestavinetrajnostnega razvoja, ki je okvir naših prizadevanj za dosego več-je kakovosti življenja za vse ljudi. Velike stopnje mednarodne ininterne migracije, rast prebivalstva v mestih ter netrajnostni inneuravnoteženi vzorci proizvodnje in potrošnje postavljajo ome-njena vprašanja v posebej akutni obliki. Velik del svetovnega ur-banega prebivalstva živi v neprimernih razmerah, sooča pa se zresnimi problemi, tudi okoljskimi, ki jih zaostrujejo nezadostnekapacitete planiranja in upravljanja, pomanjkanje vlaganj in teh-nologije, nezadostna mobilizacija in neprimerno razporejanje fi-nančnih sredstev ter pomanjkanje socialnih in ekonomskih pri-ložnosti. Mednarodni migranti potrebujejo stanovanja in osnovnestoritve, izobraževanje, zaposlitev in družbeno integracijo, ne dabi ob tem izgubili svojo kulturno identiteto; v državah gostiteljicahjih je treba ustrezno zaščititi ter jim dati posvetiti ustrezno pozor-nost.

9. V procesu globalizacije povezovanja in rastoče medsebojneodvisnosti predstavljajo ruralna naselja velik izziv in priložnost zaoživljene razvojne iniciative na vseh ravneh ter področjih. Vendarse v številnih podeželskih naseljih soočajo s popolnim ali delnimpomanjkanjem ekonomskih možnosti, zlasti zaposlitve, ter s po-

Predgovor 25

polnim ali delnim pomanjkanjem infrastrukture in storitev, zlastitistih, ki zagotavljajo oskrbo z vodo, sanitarno ureditev, zdravstve-ne storitve, izobraževanje, komunikacijo, transport in oskrbo z ener-gijo. Z ustreznimi prizadevanji in tehnologijo, namenjeno podežel-skemu razvoju, bi lahko zmanjšali med drugim neravnotežja, ne-trajnostne in neuravnotežene prakse, revščino, izolacijo, onesna-ževanje okolja in nezaščiteno zemljiško lastništvo. Omenjena pri-zadevanja lahko prispevajo k izboljšanju povezave med podežel-skimi naselji ter glavnim tokom ekonomskega, socialnega in kul-turnega življenja, prispevajo k zagotavljanju trajnostnih skupnostiin varnih okolij ter lahko zmanjšajo pritisk na rast mest.

10. Mesta in ruralna naselja povezuje pretok blaga, sredstev inljudi. Urbano-podeželske povezave imajo kritičen pomen za traj-nostnenost človekovih naselij. Rast podeželskega prebivalstva jeprehitela ustvarjanje delovnih mest in ekonomskih priložnosti, zatose je stalno povečevala migracija iz podeželskih v urbane prede-le, zlasti v državah v razvoju, kar izjemno pritiska na urbano infra-strukturo in storitve, ki so že sedaj pod težko obremenitvijo. Nuj-no je odpraviti ruralno revščino in izboljšati kakovost življenjskihrazmer ter ustvariti priložnosti za zaposlovanje in izobraževanje vpodeželskih naseljih, regionalnih središčih in pomembnejših me-stih. Izkoristiti je treba komplementarnost in povezanost podežel-skih in urbanih območij z uravnovešanjem njihovih različnih eko-nomskih, socialnih in okoljskih razmer.

11. Več ljudi kot kdajkoli prej živi v popolni revščini in brez us-treznega stanovanja. Nezadostno stanovanje in brezdomstvo us-tvarjata vedno težji položaj v mnogih državah in ogrožata zdravs-tvene in varnostne standarde ter celo samo življenje. Vsakdo imapravico do ustreznega življenjskega standarda zase in za svojodružino, kar vključuje ustrezno prehrano, obleko, stanovanje, os-krbo z vodo, sanitarno ureditev in pravico do stalnega izboljševa-nja življenjskih razmer.

12. Hitro naraščajoče število brezdomcev, vključujoč begunce indruge osebe brez bivališča, ki potrebujejo mednarodno zaščito, terljudi, ki so izgubili bivališče in ostali v lastni državi, kot posledicanaravnih nesreč in od človeka povzročenih nesreč, poglablja stano-vanjsko krizo in poudarja potrebo po hitri in trajni rešitvi problema.

13. V celoti je treba upoštevati potrebe otrok in mladine, zlasti vzvezi z njihovim življenjskim okoljem. Posebno pozornost je treba

Agenda Habitat26

posvetiti udeležbi pri oblikovanju mest in drugih naselij ter sosesk;in to z namenom, ustvariti stabilnejše življenjske pogoje zanje teruporabiti njihov vpogled, ustvarjalnost in mnenja o okolju. Poseb-no pozornost je treba posvetiti stanovanjskim potrebam ranljivihotrok, na primer otrok z ulice, begunskih otrok in tistih otrok, ki sožrtve spolnega izkoriščanja. Starši in druge osebe, ki so zakonskoodgovorne za otroke, imajo odgovornost, pravico in dolžnost, vskladu s Konvencijo o pravicah otroka (the Convention on theRights of the Child), da rešujejo omenjene potrebe.

14. V stanovanjskih politikah in v politikah urbanega razvoja inupravljanja je treba posebno pozornost posvetiti potrebam in ude-ležbi prvotnih/avtohtonih prebivalcev. Te politike morajo v celotiupoštevati njihovo identiteto in kulturo ter jim nuditi ustrezno oko-lje, ki jim omogoča sodelovati v političnem, socialnem in ekonom-skem življenju.

15. Ženske bi morale imeti pomembno vlogo pri oblikovanju inrazvoju trajnostnih naselij. Vendar se zaradi številnih dejavnikov,med drugim trdovratnega in rastočega bremena revščine ženskin diskriminacije proti njim, soočajo s posebnimi omejitvami pripridobivanju stanovanja in polni udeleženosti pri odločanju o traj-nostnih naseljih. Omogočanje ženskam, da bodo v polnem obse-gu in enakopravno udeležene v političnem, socialnem in ekonom-skem življenju, nadalje izboljšanje zdravstvenega stanja in odpra-va revščine so nujni za doseganje trajnostnih človekovih naselij.

16. Srečevanje z zmanjšanimi zmožnostmi ljudi je del normal-nega vsakdana. Osebe, ki so prizadete, nimajo vedno možnostiza polno in enakopravno udeležbo pri razvoju in upravljanju člove-kovih naselij, kakor tudi ne pri odločanju, zaradi socialnih, eko-nomskih, vedenjskih in fizičnih preprek ter diskriminacije. Te ovi-re je treba odpraviti, potrebe in zanimanja prizadetih oseb pa ce-lovito vključiti v načrte in politike poselitve, saj bodo ta le takodostopna vsem.

17. Starejše osebe so upravičene do izpolnjujočega in produk-tivnega življenja in bi morale imeti možnost za polno udeleženostv njihovih skupnostih in v družbi ter pri celotnem odločanju o nji-hovem blagostanju, zlasti o stanovanjskih potrebah. Številne pris-pevke starejših oseb k političnim, družbenim in ekonomskim pro-cesom v človekovih naseljih je treba priznati in ceniti. Posebnopozornost je treba posvetiti izpolnjevanju razvijajočih se stano-

Predgovor 27

vanjskih potreb in potreb po mobilnosti, da bi starejšim še naprejomogočili zadovoljujoče živeti v njihovih skupnostih.

18. Četudi v številnih državah, zlasti razvijajočih, primanjkujezakonskih, institucionalnih, finančnih, tehnoloških in človeških vi-rov za ustrezno odzivanje na hitro urbanizacijo, se mnoge lokalneuprave lotevajo izzivov z odprtim, odgovornim in učinkovitim vods-tvenim pristopom in želijo prebivalstvo hitro vključiti v proces traj-nostnega razvoja. Omogočati in usposabljati je treba strukture, kilajšajo neodvisnost pobud in ustvarjalnost ter ki spodbujajo šte-vilna partnerstva, med drugim partnerstvo z zasebnim sektorjemznotraj držav in med njimi. Nadalje, omogočanje in pooblaščanjevseh ljudi, zlasti ranljivih in zapostavljenih skupin, in še posebejrevnih, da enakopravno in učinkovito sodelujejo v vseh dejavno-stih v zvezi z naselji, je temelj za civilno udeleženost in zato jumorajo nacionalni oblasti podpirati. Agenda Habitat nudi okvir zaomogočanje ljudem, da prevzamejo odgovornost za širjenje in us-tvarjanje trajnostnih človekovih naselij.

19. Problemi človekovih naselij so multidimenzionalne narave.Zavedamo se, da vprašanji ustreznega stanovanja za vse in traj-nostnih človekovih naselij nista ločeni od širšega socialnega inekonomskega razvoja držav in ju ni mogoče ločevati od potreb zaoblikovanje ugodnih nacionalnih in mednarodnih okvirov ekonom-skega in socialnega razvoja ter varstva okolja, ki so nujne in pod-pirajoče se sestavine trajnostnega razvoja.

20. Obstajajo odločilne razlike med naselji v različnih regijah, vrazličnih državah in tudi znotraj njih. Razlike, specifični položaji inrazlične zmožnosti ter pristojnosti vsake skupnosti ali države mo-rajo biti upoštevane pri izvajanju Agende Habitat. V tej zvezi so zaizvajanje Agende Habitat osrednjega pomena mednarodno, regio-nalno, subregionalno, nacionalno in lokalno sodelovanje ter part-nerstva; inštitucije, kot je Komisija ZN za človekova naselja (Com-mission on Human settlements) in Center Združenih narodov začlovekova naselja (Habitat) (the United Nations Centre for HumanSettlements – Habitat).

21. Agenda Habitat je svetovni klic k delovanju na vseh nivojih.V okviru ciljev, načel in obvez nudi pozitivno vizijo trajnostnih člo-vekovih naselij – kjer so vsi ljudje deležni ustreznega stanovanja,zdravega in varnega okolja, osnovnih storitev in produktivne tersvobodno izbrane zaposlitve. Agenda Habitat bo usmerjala vsa

Agenda Habitat28

Predgovor 29

prizadevanja, da bi to vizijo uresničili.

II. POGLAVJECilji in načela

22. Cilji Agende Habitat so v popolnem skladju s cilji in načeliUstanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava.

23. Ob tem, da je treba upoštevati pomen nacionalnih in regio-nalnih posebnosti in različnih zgodovinskih, kulturnih in religioz-nih ozadij, je naloga vseh držav širjenje in varstvo vseh človekovihpravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravico do razvoja.

24. Izvajanje Agende Habitat z nacionalnimi zakoni in prednost-nimi nalogami razvoja ter programi in politikami je vrhovna pravi-ca in dolžnost vsake države v skladu z vsemi človekovimi pravica-mi in temeljnimi svoboščinami, vključujoč pravico do razvoja, terv skladu s pomenom in ob polnem spoštovanju različnih religioz-nih in etičnih vrednot, kulturnih ozadij in filozofskih prepričanj po-sameznikov in njihovih skupnosti; tako se prispeva k temu, da vsiljudje v polnem obsegu uživajo človekove pravice; in tako naj biuresničili cilj ustreznega stanovanja za vse in trajnostnen razvojčlovekovih naselij.

25. Države, ki sodelujemo na Konferenci Združenih narodov očlovekovih naseljih (Habitat II), se obvezujemo k politični, ekonom-ski, okoljevarstveni, etični in duhovni viziji človekovih naselij, kitemelji na načelih enakosti, solidarnosti, partnerstva, človekove-ga dostojanstva, spoštovanja in sodelovanja. Sprejemamo cilje innačela zagotavljanja ustreznega stanovanja za vse in trajnostne-ga razvoja človekovih naselij v urbanizirajočem se svetu. Verjame-mo, da bo doseganje teh ciljev privedlo k bolj stabilnemu in pra-vičnemu svetu, kjer ne bo krivic in konfliktov in bo prispevalo kpravičnemu, splošnemu in trajnemu miru. Civilni, etnični in reli-giozni spori, kršitve človekovih pravic, tuja in kolonialna nadob-last, okupacije tujih ozemelj, ekonomska neravnotežja, revščina,organizirani kriminal, terorizem v najrazličnejših oblikah in korup-cija so uničujoči za človekova naselja in jih morajo zato obsodititer preprečevati vse države, ki bi morale sodelovati in dosegatiodpravo takih ravnanj in vseh unilateralnih ukrepov, ki zavirajooziroma onemogočajo socialni in ekonomski razvoj. Na nacional-nem nivoju bomo krepile mir s širjenjem in podpiranjem tolerant-

Agenda Habitat30

nosti, nenasilja in spoštovanja do različnosti ter reševanjem spo-rov z mirnimi sredstvi. Na lokalnem nivoju sta za doseganje var-nih, zaščitenih in mirnih družb oziroma skupnosti nujna prepre-čevanje kriminala in širjenje trajnostnih skupnosti. Ena od ključ-nih poti do teh ciljev je preprečevanje kriminala s pomočjo social-nega razvoja. Na mednarodnem nivoju bomo podpirale medna-rodni mir in varnost ter si prizadevale za poravnavo mednarodnihsporov z mirnimi sredstvi, v skladu z ustanovno listino Združenihnarodov.

26. Ponovno potrjujemo cilje in načela Ustanovne listine Zdru-ženih narodov, ki nas vodijo, in potrjujemo našo zavezanost k za-gotavljanju popolnega uresničevanja človekovih pravic, ki so po-dane v mednarodnih dokumentih in še posebej, v tem kontekstu,pravico do ustreznega stanovanja, kot je podana v Splošni dekla-raciji o človekovih pravicah (Universal Declaration of Human Rights)in kot jih zagotavljajo Mednarodni sporazum o ekonomskih, so-cialnih in kulturnih pravicah (International Covenant on Economic,Social and Cultural Rights), Mednarodna konvencija o odpravi vsehvrst rasne diskriminacije (International Convention on the Elimi-nation of All Forms of Racial Discrimination), Konvencija o odpra-vi vseh oblik diskriminacije žensk (Convention on the Eliminationof All Forms of discrimination against Women) in Konvencija opravicah otroka (Convention on the Rights of the Child), ob upo-števanju, da se mora pravica do ustreznega stanovanja, kot jevključena v zgoraj omenjene mednarodne dokumente, postopnouresničevati. Znova potrjujemo, da so vse človekove pravice – ci-vilne, kulturne, ekonomske, politične in socialne – splošne, nede-ljive, med sabo odvisne in povezane. Sprejemamo in se obvezuje-mo slediti naslednjim načelom in ciljem.

I

27. Pravična človekova naselja so tista, v katerih imajo vsi ljud-je, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, religijo, politično ali drugoprepričanje, nacionalni ali socialni izvor, premoženje in ne gledena status po rojstvu ali kak drug status, enakovreden dostop dostanovanja, infrastrukture, zdravstvenih storitev, ustrezne prehra-ne in vode, izobraževanja in odprtih prostorov. Poleg tega morajotaka naselja nuditi enakovredne možnosti za produktivno in svo-bodno izbrano preživljanje; enakovreden dostop do ekonomskih

Cilji in načela 31

virov, vključno s pravico do dedovanja, zemljiškega lastništva alilastništva drugega premoženja, posojil, naravnih virov in ustrez-nih tehnologij; enakovredne možnosti za osebni, duhovni, religiozni,kulturni in socialni razvoj; enakovredne možnosti za udeležbo vjavnem odločanju; enake pravice in obveznosti v zvezi z ohranja-njem in uporabo naravnih in kulturnih virov ter enak dostop domehanizmov, ki zagotavljajo, da pravice niso kršene. Prenos močiin polnomočij na ženske in njihovo sodelovanje v polnem obseguna podlagi enakopravnosti v vseh sferah družbe, podeželske aliurbane, sta temeljni postavki za razvoj trajnostnih človekovih na-selij.

II

28. Odprava revščine je nujna za razvoj in obstoj trajnostnih člo-vekovih naselij. Načelo odprave revščine temelji na okviru, ki gaje sprejel Svetovni vrh o socialnem razvoju (World Summit for So-cial Development) in ustreznih zaključkih drugih glavnih konfe-renc Združenih narodov, vključno s ciljem izpolnjevanja osnovnihpotreb vseh ljudi, zlasti revnih ter zapostavljenih in ranljivih sku-pin, še posebej držav v razvoju, kjer vlada huda revščina, in vključ-no s ciljem omogočanja vsem ženskam in moškim, da dosežejovaren in trajnosten način preživljanja oziroma eksistenco s po-močjo svobodno izbrane in produktivne zaposlitve in dela.

III

29. Trajnosten razvoj je nujno potreben pri razvoju človekovihnaselij in v polnem obsegu upošteva potrebe po doseganju eko-nomske rasti, socialnega razvoja in varstva okolja. Posebno po-zornost je treba posvetiti značilnim razmeram in potrebam državv razvoju in, ustrezno, držav, katerih gospodarstva so v tranziciji.Naselja je treba načrtovati, razvijati in izboljševati na način, kidocela upošteva načela in vse sestavine načel trajnostnega raz-voja, kot so podani v Agendi 21 in s tem povezanih zaključkihKonference Združenih narodov o okolju in razvoju (United NationsConference on Environment and Development). Trajnostnen raz-voj človekovih naselij zagotavlja ekonomski razvoj, zaposlitvenemožnosti in socialni napredek v skladu z okoljem. Vključuje, sku-paj z načeli Deklaracije iz Ria (the Rio Declaration), ki so enako

Agenda Habitat32

pomembna, in z drugimi zaključki Konference Združenih narodovo okolju in razvoju, naslednja načela: pristop po načelu previdno-sti, preprečevanje onesnaževanja, spoštovanje nosilnosti ekosi-stemov in ohranitev možnosti za prihodnje generacije. Proizvod-njo, porabo in transport je treba upravljati tako, da se varuje inohrani zaloga virov, ki jih uporabljamo. Znanost in tehnologija imataodločilno vlogo pri oblikovanju trajnostnih človekovih naselij inohranjanju in podpiranju ekosistemov, od katerih so naselja odvi-sna. Trajnostnost človekovih naselij zahteva njihovo uravnoteže-no geografsko porazdeljenost in druge ustrezne porazdeljenosti,ob tem pa je treba ohraniti določene nacionalne razmere, podpi-rati ekonomski in socialni razvoj, zdravje, izobraževanje ter ohra-njati biološko raznolikost, ob trajnostni uporabi njenih komponent,ter ohranjati kulturno raznolikost, kakovost zraka, vode, gozda,vegetacije in prsti na standardih, ki omogočajo ohranjanje življe-nja človeka in blagostanje prihodnjih rodov.

IV

30. Enakopravnost življenja vseh ljudi je med drugimi ekonom-skimi, socialnimi, okoljskimi in kulturnimi dejavniki odvisna odfizičnih pogojev in prostorskih značilnosti vasi ter malih in velikihmest. Mestna razporeditev in estetika, zemljiški vzorci, gostotanaseljenosti in stavb, transport ter lahek dostop vseh oseb doosnovnih dobrin, storitev in javnih krajev oziroma objektov odločil-no vplivajo na primernost in prijetnost naselij. To je še posebejpomembno za ranljive in zapostavljene osebe, med katerimi semnogi soočajo s preprekami pri dostopu do stanovanj in pri sode-lovanju pri oblikovanju novih naselij, v katerih živijo. Potreba ljudipo skupnosti in njihovo stremljenje po bolj ustreznih in prijetnihsoseščinah ter naseljih morajo voditi proces oblikovanja, uprav-ljanja in vzdrževanja naselij. Med cilje takih prizadevanj spadajovarstvo splošnega zdravja, zagotavljanje varnosti, izobraževanjein socialna integracija, širjenje enakopravnosti in spoštovanje raz-ličnosti ter kulturnih identitet, boljši dostopi za prizadete osebe inohranjanje zgodovinsko, duhovno, religiozno in kulturno pomem-bnih zgradb in okrožij, spoštovanje lokalne krajine in obravnava-nje lokalnega okolja na spoštljiv in skrben način. Ohranjanje na-ravne dediščine in zgodovinskih naselij, vključno z najdišči, loka-cijami, spomeniki in stavbami, zlasti tistih, ki so zaščiteni v skla-

Cilji in načela 33

du z UNESCO-vo Konvencijo o Svetovni dediščini (UNESCO Con-vention on World Heritage Sites), je treba podpirati, tudi z medna-rodnim sodelovanjem. Prav tako je odločilno, da na lokalnem ni-voju podpiramo prostorsko raznolikost in mešano razporeditev sta-novanjskih in storitvenih funkcij, saj tako izpolnimo različne po-trebe in pričakovanja.

V

31. Družino, ki je osnovna enota družbe, je treba krepiti, zaslužisi varstvo in podporo. V različnih kulturnih, političnih in socialnihsistemih obstajajo različne družine. Poroka mora biti prostovolj-na, mož in žena morata biti enakopravna partnerja. Spoštovati jetreba pravice, zmožnosti in odgovornosti družinskih članov. Pri pla-niranju naselij je treba upoštevati konstruktivno vlogo družine, takopri njihovem oblikovanju, razvoju in upravljanju. Družba mora kre-piti pogoje za integracijo, ponovno združitev, ohranitev in zaščitodružine v ustreznih stanovanjih in z dostopnostjo osnovnih stori-tev ter možnostjo za varno, uravnoteženo preživetje.

VI

32. Vsi ljudje imajo pravice, morajo pa sprejeti tudi svojo odgo-vornost za spoštovanje in zaščito pravic drugih – tudi prihodnjihrodov – in aktiven prispevek k splošnemu dobremu. Trajnostnačlovekova naselja so tista, ki (med drugim) ustvarjajo občutek dr-žavljanske pripadnosti in identitete, sodelovanja in dialoga za vzpo-stavljanje splošne koristi, in duh prostovoljstva ter civilne udele-ženosti, kjer se spodbuja vse ljudi in imajo vsi enake možnosti zasodelovanje pri odločanju in razvoju. Vlade na vseh nivojih, tudilokalnih, so odgovorne da zagotavljajo dostopnost do izobraževa-nja, varstvo zdravja prebivalstva, varnost in splošno blagostanje.To zahteva oblikovanje politik, zakonov in predpisov za urejanjejavnih in zasebnih dejavnosti, spodbujanje odgovorne zasebne de-javnosti na vseh področjih, omogočanje participacije skupin, kiobstajajo v skupnosti, transparentnost postopkov, spodbujanjevodstva, ki ima čut za skupnost in spodbujanje partnerstev medjavnim in zasebnim sektorjem, omogočanje ljudem, da razumejoin uživajo oziroma izvajajo svoje pravice in dolžnosti v odprtih inučinkovitih procesih udeležbe, izobraževanje za vse in informira-

Agenda Habitat34

nje.

VII

33. Partnerstva med državami in med akterji znotraj držav izjavnih, zasebnih, prostovoljnih tistih in tistih, ki so organizirane vskupnostih, iz kooperativnega sektorja, nevladnih organizacij inmed posamezniki, so nujna za doseganje cilja trajnostnega raz-voja mest in drugih naselij ter zagotavljanje ustreznega stanova-nja in osnovnih storitev. V partnerstvih se lahko povezujejo in med-sebojno podpirajo cilji splošne participacije, med drugim tudi zoblikovanjem zavezništev, s skupnim zbiranjem sredstev, izme-njavo znanj, prispevanjem izkušenj in strokovnih znanj ter koriš-čenjem relativnih prednosti skupinskega delovanja. Ti procesi lah-ko postanejo še bolj učinkoviti s krepitvijo civilnih organizacij navseh nivojih. Treba si je prizadevati za spodbujanje sodelovanja inpartnerstva vseh sektorjev družbe in med vsemi udeleženci v pro-cesih odločanja.

VIII.

34. Solidarnost s pripadniki zapostavljenih in ranljivih skupin,vključno z revnimi, ter tolerantnost, nediskriminacija in sodelova-nje med vsemi ljudmi, družinami in skupnostmi so temelji druž-benega povezovanja. Mednarodna skupnost in države (ter vsi dru-gi pomembni akterji) morajo krepiti solidarnost, sodelovanje inpomoč kot odgovor na izziv razvoja mest in drugih naselij. Obrača-mo se na mednarodno skupnost in vlade na vseh ustreznih nivo-jih, da podpirajo in širijo trdne, celovite in učinkovite politike ininstrumente ter tako krepijo sodelovanje med vladami in nevlad-nimi organizacijami, obenem pa mobilizirajo dopolnilna sredstvaza uspešno sprejemanje omenjenih izzivov.

IX.

35. Varovanje interesov sedanjih in novih generacij v zvezi s člo-vekovimi naselji je eden od temeljnih ciljev mednarodne skupno-sti. Oblikovanje in izvajanje strategije za razvoj človekovih naselijsta predvsem odgovornost vsake države v okviru zakonskega ok-vira na nacionalnem in lokalnih nivojih, države pa naj svojo odgo-vornost udejanjajo, med drugim, z oblikovanjem okolja, ki daje

Cilji in načela 35

možnosti za razvoj človekovih naselij, ter naj upoštevajo ekonom-sko in družbeno raznolikost ter različnost okolij v vsaki posamez-ni državi. Za izpolnjevanje cilja zagotavljanja ustreznega stanova-nja za vse in trajnostnega razvoja človekovih naselij v urbanizira-jočem se svetu so potrebna nova in dodatna finančna sredstva izrazličnih virov. Sredstva, ki so danes na voljo državam v razvoju –iz javnih, zasebnih, multilateralnih, bilateralnih, domačih in zuna-njih virov -, je treba povečati z ustreznimi in fleksibilnimi mehaniz-mi ter ekonomskimi instrumenti, ki podpirajo zagotavljanje ustrez-nega stanovanja za vse in trajnostni razvoj človekovih naselij. Temehanizme in instrumente morajo spremljati tudi konkretni ukre-pi za izvajanje mednarodnega tehničnega sodelovanja in izme-njave informacij.

X

36. Človekovo zdravje in kakovost življenja sta v središču priza-devanja za doseganje trajnostnih človekovih naselij. Zato se zave-zujemo, da se bomo zavzemali za in izpolnjevali cilje splošnega inenakopravnega dostopa do kakovostnega izobraževanja, najviš-jega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja terzdravja okolja in cilj enakopravnega dostopa do osnovnega zdravs-tvenega varstva, ob posebnih prizadevanjih za popravo neenako-sti pri socialnih in ekonomskih pogojih, vključno z zagotavljanjemstanovanja, ne glede na raso, nacionalni izvor, spol, starost aliprizadetost, ob spoštovanju in širjenju naše skupne ter ostalihkultur. Dobro zdravje skozi celo življenje vsakega moškega in žen-ske, dobro zdravje za vsakega otroka in kakovostno izobraževanjeza vse so temelj, da so ljudje vseh starosti sposobni polno razvitisvoje zmožnosti in celostno sodelovati v socialnih, gospodarskihin političnih procesih v človekovih naseljih ter tako prispevati tudik odpravi revščine. Trajnostna človekova naselja so odvisna odinteraktivnega razvoja politik in konkretnih dejanj za zagotavlja-nje dostopa do hrane in prehranjevanja, do čiste pitne vode, sani-tarne ureditve in za zagotavljanje splošnega dostopa do najraz-ličnejših osnovnih zdravstvenih storitev v skladu s Poročilom med-narodne konference o prebivalstvu in razvoju (the Report of theInternational Conference on Population and Development); za od-pravo razširjenih hudih bolezni, ki terjajo številna človeška življe-nja, zlasti otroških bolezni; za oblikovanje varnih delovnih mest in

Uvod36


življenjskih oziroma bivalnih prostorov; ter za zaščito okolja.

III. POGLAVJEZaveze

37. Kot sodelujoče države na tej Konferenci se ob privzemanjuprej omenjenih načel zavezujemo, da bomo izpolnjevale AgendoHabitat z lokalnimi upravami, nacionalnimi, subregionalnimi in re-gionalnimi načrti delovanja in/ali z drugimi politikami in progra-mi, ki so sestavljeni in se izvajajo v sodelovanju z zainteresiranimistranmi na vseh ravneh. Podpira jih mednarodna skupnost, upo-števajoč, da so ljudje v središču prizadevanj za trajnostni razvoj,vključno z ustreznim stanovanjem za vse in s trajnostnim razvo-jem človekovih naselij. Ljudje imajo pravico do zdravega in pro-duktivnega življenja v skladnosti z naravo.

38. Pri izvajanju zgornjih zavez je treba posvečati posebno po-zornost razmeram in potrebam revnih ljudi, brezdomcev, žensk,starejših oseb, prvotnih prebivalcev, beguncev, preseljenih oseb,prizadetih oseb in pripadnikov ranljivih ter zapostavljenih skupin.Posebno skrb je treba nameniti tudi potrebam migrantov. Nadaljebomo posebno pozornost posvečali specifičnim potrebam in raz-meram, v katerih živijo otroci, zlasti tisti z ulice.

A. Ustrezno stanovanje za vse39. Potrjujemo našo zavezanost polnemu in postopnemu ure-sničevanju pravice do ustreznega stanovanja, kot je določena vmednarodnih dokumentih. Priznavamo obvezo oblasti, da ljudemomogočijo pridobiti si stanovanje in zaščititi ter izboljševati sta-novanje in soseščino. Zavezujemo se, da bomo uresničevali ciljizboljšanja življenjskih in delovnih pogojev na pravični in trajnost-ni osnovi, tako da bo vsak človek imel ustrezno stanovanje, ki jezdravo, varno, zaščiteno, dostopno in cenovno dosegljivo in dabodo zajete osnovne storitve, objekti in naprave ter bo prost di-skriminacije v zvezi s stanovanjem in zakonsko zaščito lastništvaali stanovanjske pravice. Ta cilj bomo izvajali in se zavzemali zanjna način, ki je v popolnem skladju s standardi, ki veljajo za člove-kove pravice.

40. Obvezujemo se, da bomo uresničevali naslednje cilje:

Agenda Habitat38

(a) zagotavljanje stalnosti in usklajenih makroekonom-skih in stanovanjskih politik in strategij, kar mora biti prednostnanaloga družbe v okviru nacionalnih razvojnih programov in urba-nih politik, z namenom podpirati aktivacijo sredstev, ustvarjati de-lovna mesta, odpravljati revščino in podpirati socialno integraci-jo;

(b) zagotavljanje zakonske zaščite stanovanjske pravi-ce ali lastništva in enakopravnega dostopa do zemljišč za vse lju-di, vključno z ženskami in revnimi; ter izvajanje zakonodajnih inupravnih reform, s katerimi bodo ženske dobile enakopraven do-stop do ekonomskih virov, vključno s pravico do dedovanja, last-ništva zemlje in drugega imetja, do posojil, naravnih virov in us-teznih tehnologij;

(c) večanje dostopnosti do zdrave pitne vode, sanitar-ne ureditve in drugih osnovnih servisov, storitev in oskrbe za vseljudi, zlasti za revne, ženske in pripadnike ranljivih in zapostavlje-nih skupin;

(d) zagotavljanje preglednih, splošnih in dostopnih si-stemov za prenos zemljiških pravic in zakonsko zaščitenost last-ništva;

(e) spodbujanje širokega, nediskriminacijskega dosto-pa do odprtega, zmogljivega, učinkovitega in ustreznega stano-vanjskega financiranja za vse ljudi, vključno z mobiliziranjem ino-vativnih finančnih in drugih sredstev, tako javnih kot zasebnih, zarazvoj skupnosti;

(f) spodbujanje lokalno dosegljivih, ustreznih, cenovnodostopnih, varnih, učinkovitih in za okolje varnih gradbenih nači-nov in tehnologij v vseh državah, zlasti tistih v razvoju, na lokalni,nacionalni, regionalni in subregionalni ravni, ki poudarjajo opti-malno uporabo lokalne delovne sile; in spodbujanje energetskovarčnih metod, ki varujejo človekovo zdravje;

(g) oblikovanje in izvajanje standardov, ki zagotavljajodostop tudi za prizadete osebe v skladu s Standardnimi pravili oizenačevanju možnosti za prizadete osebe (Standard Rules on theEqualization of Opportunities for Persons with Disabilities);

(h) večanje števila cenovno dostopnih stanovanj, tudi sspodbujanjem in širjenjem cenovno dostopnega lastništva in ve-čanjem števila cenovno dostopnih, najemnih, občinskih, koope-

Zaveze 39

rativnih in drugih stanovanj s pomočjo partnerstva med javno,zasebno in občinsko pobudo; oblikovanje in spodbujanje tržnihpobud ob spoštovanju pravic in dolžnosti najemnikov in lastnikov;

(i) spodbujanje izboljšanja obstoječih stanovanj s po-novnim usposabljanjem in vzdrževanjem ter spodbujanje zagotav-ljanja osnovnih servisev, storitev in oskrbe;

(j) odprava diskriminacije in zagotavljanje zakonskezaščite pred diskriminacijo v zvezi z dostopnostjo stanovanj in os-novnih storitev, ne glede na kakršnokoli razlikovanje, na primerraso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, na-cionalno ali socialno poreklo, premoženje, status po rojstvu, pri-zadetost, starost ali kak drug status;

(k) pomoč družini pri njenih vlogah ekonomskega vzdr-ževanja, izobraževanja in vzgajanja, prepoznavanju pomena vlogdružine za družbeno povezovanje; spodbujanje socialnih in eko-nomskih politik, ki so namenjene izpolnjevanju stanovanjskih po-treb družine in njenih posamičnih članov, zlasti najbolj prikrajša-nih in ranljivih članov, s posebno skrbjo za otroke;

(l) spodbujanje stanovanjskih možnosti in podpora os-novnih storitev ter objektov za izobraževanje in zdravstvo brezdom-cev, preseljenih oseb, prvotnih prebivalcev, žensk in otrok, ki soprestali nasilje v družini, prizadetih oseb, starejših, žrtev narav-nih nesreč in tistih, ki jih je povzročil človek, ter pripadnikov ranlji-vih in zapostavljenih skupin, vključno s širjenjem začasnih biva-lišč in osnovnih storitev za begunce;

(m) v nacionalnem okviru varstvo zakonitih tradicional-nih pravic prvotnih prebivalcev do zemlje in drugih virov ter krepi-tev upravljanja z zemljišči;

(n) zaščita vseh oseb ter zagotavljanje zakonskega vars-tva in kompenzacije pred nasilno razlastitvijo, ki je v nasprotju zzakonom, ob upoštevanju človekovih pravic; kadar se ni mogočeizogniti razlastitvi, je treba zagotoviti, da se zagotovijo alternativ-ne rešitve.

41. Zagotavljanje stalne mednarodne podpore beguncem, dabi zadovoljili njihove potrebe in pomoč pri zagotavljanju pravičnetrajne rešitve v skladu z ustreznimi resolucijami Združenih naro-dov in mednarodnim pravom.

Agenda Habitat40

B. Trajnostna človekova naselja42. Obvezuje nas cilj ustvarjanja trajnostnih človekovih naselijv urbanizirajočem se svetu, kar bomo dosegli z razvijanjem družb,ki bodo učinkovito uporabljale vire v okviru nosilnosti ekosiste-mov in upoštevale načelo previdnostnega pristopa ter z zagotav-ljanjem vsem ljudem, zlasti pripadnikom ranljivih in zapostavlje-nih skupin, enakopravne možnosti za zdravo, varno in produktiv-no življenje v skladnosti z naravo in z njihovo kulturno dediščino,duhovnimi in kulturnimi vrednotami; ter za življenje, ki zagotavljaekonomski in socialni razvoj ter varstvo okolja in tako prispeva kdoseganju nacionalno uravnoteženih, trajnostnih razvojnih ciljev.

43. Nadalje se obvezujemo k naslednjim ciljem:

(a) spodbujati socialno integrirana in dostopna človekova na-selja, ki vključujejo ustrezne zdravstvene in izobraževalneustanove; boriti se proti segregaciji in diskriminacijskim indrugim izključitvenim politikam in praksam; priznavati in spo-štovati pravice vseh ljudi, zlasti žensk, otrok, prizadetih, rev-nih in pripadnikov ranljivih in zapostavljenih skupin;

(b) ustvariti mednarodno in domače okolje, ki omogoča eko-nomski, socialni razvoj in varstvo okolja, katera so medse-bojno odvisne in podpirajoče sestavine trajnostnega raz-voja; in tako okolje, ki bo vabljivo za vlagatelje, ustvarjalomožnosti za zaposlitev, prispevalo k izkoreninjanju revšči-ne in nudilo prihodke, ki omogočajo trajnostnen razvoj člo-vekovih naselij;

(c) povezovati urbane načrtovanje in upravljanje s stanovanj-skimi in transportnimi vprašanji, razmerami v okolju in jav-nimi objekti v skupnostih;

(d) čim hitrejše opremljati vsa naselja z ustreznimi in integrira-nimi infrastrukturnimi objekti, napravami in ureditvami, dabi izboljšali zdravstveno stanje; z zagotavljanjem dostopavseh do zadostne, stalne in varne pitne vode, sanitarne ure-ditve, kanalizacije, odstranjevanja odpadkov, s posebnimpoudarkom na zagotavljanju servisnih dejavnosti tistemu pre-bivalstvu, ki živi v revščini;

(e) spodbujati integrirano planiranje oskrbe z vodo, da bi dolo-čili učinkovite in cenovno ugodne alternative za trajno doba-vo vode skupnosti in drugim porabnikom;

Zaveze 41

(f) izvajati socialne in razvojne cilje, o katerih se je dogovorilamednarodna skupnost na področju osnovnega izobraževanja,osnovnega zdravstvenega varstva in enakopravnosti spolov;

(g) priznavati in krepiti prizadevanja ter potenciale produktiv-nega neformalnega in zasebnega sektorja pri ustvarjanjutrajnostnih možnosti za preživljanje, ustvarjati delovna me-sta in povečevati prihodke, ob zagotavljanju stanovanj in sto-ritev za revne;

(h) spodbujati izboljševanje razmer v nelegalnih naseljih in ur-banih slumih, kot hiter ukrep in pragmatična rešitev pomanj-kanja stanovanj v mestih;

(i) spodbujati razvoj bolj trajnostnih in trajnejših človekovih na-selij, s spodbujanjem produktivnih investicij, ustvarjanjemdelovnih mest in razvojem socialne infrastrukture v malih insrednje velikih mestih ter na vasi;

(j) spodbujati spremembe netrajnistnih in neuravnoteženih vzor-cev proizvodnje in potrošnje, zlasti v industrializiranih drža-vah: spodbujati táko populacijsko politiko in strukture pose-litve, ki so trajnostne in bolj uravnotežene; zmanjševati obre-menitev okolja, spodbujati učinkovito in racionalno uporabonaravnih virov, vključno z vodo, zrakom, biološko raznolikost-jo, gozdovi, energetskimi viri in zemljišči, ter izpolnjevati os-novne potrebe in tako zagotavljati zdravo življenjsko in de-lovno okolje za vse ljudi in zmanjšati učinek človekovih na-selij na okolje;

(k) spodbujati oblikovanje geografsko uravnotežene poselitve-ne strukture;

(l) posvečati največjo pozornost programom in politikam člove-kovih naselij, da bi tako zmanjšali urbano onesnaževanje,ki izhaja predvsem iz neustrezne dobave vode, neustreznesanitarne ureditve in kanalizacije, slabega upravljanja z in-dustrijskimi odpadki in tistimi iz gospodinjstev; v okviru ome-njenih programov in politik je treba reševati tudi ravnanje strdnimi odpadki in zmanjšati onesnaževanje zraka;

(m) spodbujati dialog med javnimi, zasebnimi in nevladnimi zain-teresiranimi stranmi za razvijanje razširjenega koncepta“obračunske bilance”, kjer priznavajo, da je treba pri odlo-čanju o dodeljevanju sredstev upoštevati ekonomske, okolj-

Agenda Habitat42

ske, socialne in civilne posledice, ki jih bodo čutile nepo-sredno in posredno prizadete strani, vključno s prihodnjimirodovi;

(n) izboljšati dostope do delovnih mest, blaga, storitev in oskr-be, med drugim s širjenjem učinkovitih in za okolje varnih,dostopnih, tišjih in energetsko učinkovitejših prometnih si-stemov in s podpiranjem vzorcev prostorskega razvoja terkomunikacijskih politik, ki zmanjšujejo potrebe po prometu;spodbujati ukrepe, s katerimi finančno breme za onesnaže-vanje nosi onesnaževalec; upoštevati posebne potrebe inzahteve držav v razvoju;

(o) spodbujati energetsko učinkovitejšo tehnologijo in alterna-tivne/obnovljive energetske vire za rabo v človekovih nase-ljih ter zmanjšati negativne učinke proizvodnje in uporabeenergije na človekovo zdravje in okolje;

(p) spodbujati optimalno uporabo produktivnih zemljišč na ur-banih in podeželskih območjih in zaščititi občutljive ekosi-steme ter ekološko občutljiva območja pred negativnimi vplivičlovekovih naselij, med drugim z razvijanjem in spodbuja-njem izboljšane prakse uporabe zemljišč, ki kompleksnoobravnava različne zahteve po rabi zemljišč, na primer zapotrebe kmetijstva, industrije, prometa, urbanega razvoja,ureditev zelenih površin, zaščitenih območij in druge nujnepotrebe;

(q) lotevati se vprašanj v zvezi s poselitvijo prebivalstva v nase-ljih in celovito integrirati demografska vprašanja v politikerazvoja naselij;

(r) zaščititi in ohranjati zgodovinsko, kulturno in naravno de-diščino, vključno s tradicionalnimi stanovanjskimi in poseli-tvenimi vzorci prvotnih in drugih prebivalcev, ter zaščititi inohranjati krajino ter urbano floro in favno na odprtih in zele-nih površinah;

(s) zaščititi svete kraje in tiste s kulturno in zgodovinsko vred-nostjo;

(t) spodbujati ponoven razvoj in ponovno uporabo nekoč že os-krbovanih, vendar slabo izrabljenih komercialnih in stano-vanjskih zemljišč v urbanih središčih, z namenom oživitve;ter zmanjšati razvojne pritiske na produktivna kmetijska zem-

Zaveze 43

ljišča na periferiji;

(u) širiti izobraževanja o tehnologijah, materialih in izdelkih, kiso varni za okolje ter usposabljanje o njih;

(v) spodbujati enakovreden dostop prizadetih oseb in njihovocelovito sodelovanje v vseh sferah človekovih naselij ter za-gotavljati ustrezne politike in zakonsko varstvo proti diskri-minaciji zaradi prizadetosti;

(w) razvijati in ocenjevati politike in programe, namenjene ome-jevanju nezaželenih vplivov; ter izboljšati pozitivni vpliv struk-turalnih prilagoditev in ekonomske tranzicije na razvoj traj-nostnih človekovih naselij, še zlasti vpliv na pripadnike ran-ljivih in zapostavljenih skupin in žensk, med drugim s preu-čevanjem vpliva strukturalnih prilagoditev na socialni razvoj– s presojami vplivov na socialni razvoj spolov in drugimiustreznimi metodami;

(x) oblikovati in izvajati programe, ki prispevajo k vzdrževanjuin krepitvi vitalnosti podeželskih območij;

(y) zagotavljati, da se v nacionalnih razvojnih prizadevanjih priz-na pomembnost obalnih območij in so izpolnjeni vsi naporiza trajnostno rabo območij;

(z) preprečevati nesreče, ki jih povzroča človek, vključno z veli-kimi tehnološkimi nesrečami, z zagotavljanjem zadostnih re-gulativnih in drugih ukrepov, s katerimi se je mogoče izogni-ti njihovemu pojavljanju, ter zmanjšati učinke naravnih ne-sreč in drugih kriznih situacij na človekova naselja – meddrugim z ustreznimi mehanizmi planiranja in tistim za hiterodziv, ki je usmerjen k pomoči ljudem, in omogoča gladekprehod od faze pomoči, prek usposabljanja, rekonstrukcijek razvoju, ob upoštevanju kulturnih dimenzij in dimenzij traj-nosti ter uravnoteženosti. Naselja, ki jih je prizadela nesre-ča, je treba ponovno zgraditi tako, da se zmanjša tveganjepri morebitnih novih nesrečah in so obnovljena naselja do-stopna vsem ljudem;

(aa) ustrezno ukrepati za usmerjanje varne in učinkovite upora-be težkih kovin, zlasti svinca, in, kjer je to mogoče, izločitinenadzorovano izpostavljenost, da bi tako zaščitili človeko-vo zdravje in okolje;

Agenda Habitat44

(bb) takoj, ko bo mogoče, odpraviti uporabo osvinčenega bencina;

(cc) razvijati gradnje, ki lahko služijo kot funkcionalno delovnomesto za ženske in moške.

C. Omogočanje in sodelovanja44. Obvezujemo se k strategiji omogočanja, da vsi ključni ude-leženci v javnem in zasebnem sektorju ter skupnostih, igrajo učin-kovito vlogo pri razvoju človekovih naselij in zagotavljanju stano-vanj – na nacionalnem, državnem/deželnem, metropolitanskemin lokalnem nivoju.

45. Nadalje se obvezujemo k naslednjim ciljem:

(a) pooblaščati in usposabljati lokalna vodstva in širiti demo-kratično oblast ter izvajati javno oblast in uporabljati javnasredstva v vseh javnih ustanovah, na vseh ravneh, tako, dato vodi k zagotavljanju preglednega, zanesljivega, odgovor-nega, pravičnega, zmogljivega in učinkovitega upravljanjamalih in velikih mest ter metropolitanskih območij;

(b) vzpostavljati ugodne pogoje za organizacijo in razvoj zaseb-nega sektorja ter določiti in krepiti njegovo vlogo pri razvojutrajnostnih človekovih naselij, tudi s pomočjo usposablja-nja;

(c) decentralizirati oblasti in sredstva in prenesti tudi vloge inodgovornosti na tiste ravni, ki so najbolj učinkovite pri izpol-njevanju potreb ljudi v naseljih, kjer živijo;

(d) podpirati napredek in zaščito ljudi in skupnosti, da se vsa-kemu članu družbe omogoči, da zadovolji osnovne človeškepotrebe in hrani osebno dostojanstvo, varnost, ustvarjalnostin življenjska stremljenja;

(e) sodelovati v partnerstvu z mladino za razvijanje in krepitevspretnosti ter nuditi izobraževanje in usposabljanje, ki najmlade pripravita za sedanje in prihodnje vloge pri odločanjuter za zanesljivo preživljanje;

(f) spodbujati take institucionalne in zakonske okvire, ki pos-večajo posebno pozornost potrebam spolov in ustvarjati ka-pacitete na nacionalni in lokalnih ravneh, ki vodijo k civilniudeležbi in najširši udeleženosti pri razvoju naselij;

(g) spodbujati oblikovanje organizacij v skupnostih, tistih v ci-

Zaveze 45

vilni družbi in drugih oblik nevladnih organizacij, ki lahkoprispevajo k zmanjšanju revščine in izboljšanju kakovosti živ-ljenja v človekovih naseljih;

(h) institucionalizirati participativni pristop k razvoju in uprav-ljanju trajnostnih človekovih naselij, takšen, ki temelji na stal-nem dialogu med vsemi akterji, ki so udeleženi pri urba-nem razvoju (javni in zasebni sektor ter skupnosti), zlastiženskami, prizadetimi osebami in prvotnimi prebivalci, obupoštevanju interesov otrok in mladine;

(i) podpirati ustvarjanje kapacitet in usposabljanje za načrto-vanje, upravljanje in razvoj človekovih naselij na nacionalniin lokalnih ravneh, kar vključuje izobraževanje, usposablja-nje in institucionalno krepitev, zlasti tisto, namenjeno žen-skam in prizadetim osebam;

(j) spodbujati institucionalne in zakonske okvire na nacional-ni, subnacionalnih in lokalnih ravneh za mobiliziranje finanč-nih sredstev za trajnostni razvoj človekovih naselij in zago-tavljanje stanovanj;

(k) zavzemati se za enakopraven dostop do zanesljivih informa-cij na nacionalni, subnacionalni in lokalni ravni; zavzematise za uporabo moderne komunikacijske tehnologije in omre-žij;

(l) zavzemati se, da so možnosti za izobraževanje na voljo vsemin podpirati raziskave, ki težijo k izgradnji lokalnih kapacitet,kjer bi bilo možno rešiti stanovanjski problem vseh in dosečitrajnostnen razvoj človekovih naselij, ob predpostavki, da ob-stoječi izzivi zahtevajo večjo uporabo znanosti in tehnologije;

(m) lajšati udeležbo najemnikov pri upravljanju javnih in občin-skih stanovanj ter žensk in pripadnikov ranljivih in zapostav-ljenih skupin pri načrtovanju in izvajanju urbanega in pode-želskega razvoja.

D. Enakopravnost spolov46. Obvezujemo se k uresničevanju cilja enakosti spolov pri raz-voju človekovih naselij. Obvezujemo se še k naslednjemu:

(a) povezovati razsežnosti upoštevanja obeh spolov pri sprejemuzakonodaje, politik, programov in projektov v zvezi s človeko-

Agenda Habitat46

vimi naselji, s pomočjo analize, ki beleži stanje po spolu;

(b) razvijati konceptualne in praktične metodologije za načrto-vanje človekovih naselij z vidika spolov ter v razvoj in vred-notenje človekovih naselij, vključno z razvijanjem kazalcev;

(c) zbiranje, analiziranje in razširjanje podatkov, ki so razčle-njeni glede na ugotavljanje stanja po spolu, ter informacij ozadevah v zvezi s človekovimi naselji, vključno s statistični-mi sredstvi za razpoznavanje in predstavitev nenagrajene-ga dela žensk, da bi te podatke in informacije uporabili prioblikovanju in izvajanju politik in programov;

(d) upoštevati vidike spolov pri oblikovanju in izvajanju za oko-lje zdravih in trajnostnih mehanizmov za upravljanje s sreds-tvi, proizvodnih tehnik in razvoja infrastrukture v podežel-skih in urbanih območjih;

(e) oblikovati in krepiti politike in prakse za spodbujanje popol-ne in enakopravne udeležbe žensk pri načrtovanju in odlo-čanju o človekovih naseljih.

E. Financiranje stanovanj in človekovih naselij47. Ob zavedanju, da je stanovanjski sektor produktiven in morabiti dostopen komercialnemu financiranju, nas obvezuje cilj kre-pitve obstoječih finančnih mehanizmov in, kjer je to ustrezno, raz-vijanja inovativnih pristopov k financiranju izvajanja Agende Habi-tat – ki bodo mobilizirali dodatna sredstva iz različnih virov – jav-nega, zasebnega, multilateralnega in bilateralnega financiranja,na mednarodnem, regionalnem, nacionalnem in lokalnem nivo-ju. Spodbujali bomo zmogljivo, učinkovito in odgovorno dodelje-vanje sredstev in upravljanje z njimi, ob zavedanju, da morda naj-večje možnosti za zagotavljanje stanovanj revnim omogočajo manj-ša posojila lokalnih ustanov.

48. Nadalje se obvezujemo k izpolnjevanju naslednjih ciljev:

(a) spodbujati nacionalna in lokalna gospodarstva s podpira-njem ekonomskega in socialnega razvoja ter varstva okolja.To bo privabljalo domača in mednarodna finančna sredstvater zasebne vlagatelje, vplivalo na ustvarjanje delovnih mestin povečanje prihodka, nudilo močnejšo finančno osnovo zapodpiranje trajnostnega razvoja človekovih naselij in ustrez-

Zaveze 47

nih stanovanj.

(b) krepiti fiskalne in finančne upravne kapacitete na vseh rav-neh in tako v polnem obsegu razviti vire prihodkov;

(c) povečevati javne prihodke z uporabo fiskalnih instrumen-tov, ki vodijo k okolju prijaznim praksam, da bi tako spodbu-jali neposredno podporo trajnostnemu razvoju človekovih na-selij;

(d) krepiti regulativne in zakonske okvire, ki omogočajo delova-nje trgov, zmanjšujejo neuspešnost njihovega delovanja in laj-šajo neodvisno pobudo in ustvarjalnost, spodbujajo socialnoin okoljsko odgovorna korporacijska vlaganja in ponovna vla-ganja v lokalne skupnosti in partnerstva z lokalnimi skupnost-mi; ter spodbujati raznovrstna druga partnerstva za financi-ranje gradnje stanovanj in razvoja človekovih naselij;

(e) zavzemati se za enakopravnost vseh ljudi pri možnostih na-jema kreditov;

(f) sprejeti pregledne, pravočasne, napovedljive metode za raz-delitev sredstev med različne nivoje oblasti in razne udele-žence, pri čemer se sredstva dodeljujejo v skladu z dosežki;

(g) spodbujati dostopnost do trga za tiste, ki so slabše organizi-rani, obveščeni ali na drug način izključeni iz udeležbe, insicer z nudenjem subvencij, spodbujanjem ustreznih kredit-nih mehanizmov in drugih instrumentov za izpolnjevanje po-treb.

F. Mednarodno sodelovanje49. Obvezujemo se – v interesu mednarodnega miru, varnosti,pravičnosti in stabilnosti – da bomo krepili mednarodno sodelo-vanje in partnerstva, ki bodo v pomoč pri izvajanju nacionalnih inglobalnih načrtov delovanja ter uresničevanju ciljev Agende Habi-tat. To bomo izvajali s prispevanjem in sodelovanjem multilateral-nih, regionalnih in bilateralnih programov sodelovanja in v institu-cionalnih ukrepih oziroma sporazumih ter programih tehnične infinančne pomoči, s spodbujanjem izmenjave ustrezne tehnologi-je, zbiranjem, analizo in razširjanjem informacij o stanovanjih inčlovekovih naseljih in z vzpostavljanjem ter delovanjem medna-rodnih mrež povezovanja.

Agenda Habitat48

50. Nadalje se obvezujemo, da bomo izpolnjevali naslednje cilje:

(a) prizadevati si čim prej doseči dogovorjeno ciljno vrednosturadne pomoči za razvoj v višini 0.7 odstotka bruto nacio-nalnega proizvoda razvitih držav in, če bo potrebno, poveča-ti delež sredstev za ustrezne stanovanjske razvojne progra-me in programe razvoja naselij, v sorazmerju s številom inobsegom dejavnosti, ki so potrebne za doseganje namenovin ciljev Agende Habitat;

(b) na lokalni, nacionalni, regionalni in mednarodni ravni upo-rabljati sredstva in ekonomske instrumente na zanesljiv,učinkovit, pravičen in nediskriminacijski način;

(c) spodbujati odzivno mednarodno sodelovanje med javnimi,zasebnimi, neprofitnimi, nevladnimi in občinskimi organiza-cijami.

G. Vrednotenje napredka51. Obvezujemo se, da bomo spoštovali in izvajali načela tercilje Agende Habitat, ki je vodilo za delovanje v okviru naših državin nadzorovali napredovanje k ciljem Agende. Kvantitativni in ka-kovostni pokazatelji na nacionalnem in lokalnih nivojih, ki so raz-členjeni, tako da odražajo različnost naših družb, so nujno po-trebni za načrtovanje, nadzor in za vrednotenje napredovanja kzagotavljanju stanovanj za vse in trajnostnih človekovih naselij. Vtem pogledu je blagostanje otrok odločilen pokazatelj zdravja druž-be. Za nadzor vpliva politik in praks poselitve je treba razviti inuporabljati ustrezne kazalce, ki nakazujejo stanje po starosti inspolu, razčleniti podatke in ustrezne metode za zbiranje podat-kov, in pri tem posvečati posebno in stalno pozornost razmerampripadnikov zapostavljenih in ranljivih skupin. Zavedamo se po-trebnosti integriranega pristopa in usklajenega delovanja za ure-sničitev ciljev na področju stanovanja za vse in trajnostnega raz-voja človekovih naselij. Prizadevali si bomo za usklajeno izvajanjemednarodnih obvez in programov delovanja.


52. Nadalje se obvezujemo, da bomo vrednotili napredek, daponovno oživimo Center Združenih narodov za človekova naselja(Habitat). Njegove odgovornosti med drugim vključujejo usklaje-vanje in pomoč vsem državam pri izvajanju Agende Habitat.

IV. POGLAVJE

Svetovni program delovanja:strategije izvajanja

A. Uvod53. Svetovna skupnost je pred dvajsetimi leti v Vancouvru, naprvi Konferenci Združenih narodov o človekovih naseljih – Habi-tat, sprejela agendo o njihovem razvoju. Od tedaj je prišlo do veli-kih sprememb v demografskem razvoju in družbenih, političnih,okoljskih in ekonomskih razmerah, ki vplivajo na strategije razvo-ja. Zaradi teh sprememb so številne vlade sprejele in podpirajopolitiko omogočanja3, ki so namenjene lajšanju delovanja posa-meznikov, družin, skupnosti in zasebnega sektorja v prizadeva-njih, da bi izboljšali razmere v človekovih naseljih. Ocenjujemo,da vsaj ena milijarda ljudi še vedno nima ustreznega stanovanjain živi v nesprejemljivih razmerah revščine, zlasti v državah v raz-voju.

54. Medtem ko je stopnja rasti prebivalstva upadla, pa se je vzadnjih 20. letih svetovno prebivalstvo povečalo z okoli 4.2 naokoli 5.7 milijarde, med katerimi je skoraj tretjina mlajša od 15let. Vedno več ljudi živi v mestih. Ob prelomu stoletja bo človeštvoprestopilo mejo, ko bo več kot 50 odstotkov svetovnega prebivals-tva živelo v urbanih območjih. Izpolnjevanje potreb skoraj dvehmilijard ljudi več, za kolikor naj bi se povečalo prebivalstvo v na-slednjih dveh desetletjih, in vodenje človekovih naselij proti traj-nostnemu ter bolj uravnoteženemu razvoju bo težka naloga. Zla-sti v državah v razvoju predstavljata hitra urbanizacija in rast ma-lih in velikih mest ter metropol, v katera se bodo še intenzivnejezlivala javna in zasebna sredstva, nove izzive in nove priložnosti,saj se moramo lotiti temeljnih vzrokov teh pojavov, vključno z mi-gracijo iz podeželskih na urbana območja.

55. Na ekonomskem področju večja globalizacija ekonomije po-meni, da ljudje v skupnostih trgujejo na širših trgih in so investicij-

Agenda Habitat50

ski skladi pogosteje na voljo iz mednarodnih virov. Posledica tegaje, da se je raven ekonomskega razvoja v številnih državah dvigni-la. Obenem se je povečal prepad med revnimi in bogatimi ljudmiter revnimi in bogatimi državami, od tod pa izhaja stalna potreba,da bi s partnerstvi ustvarili ugodnejše mednarodno ekonomskookolje. Nove komunikacijske tehnologije omogočajo, da so infor-macije mnogo dostopnejše širšim krogom in pospešujejo procesespreminjanja. V številnih družbah so se pojavila nova vprašanjasocialnega združevanja osebne varnosti, v središču je problemsolidarnosti. Med kritične dejavnike štejemo tudi nezaposlenost,slabšanje razmer v okolju, socialno razdruževanje in preseljeva-nje oziroma premike velikih delov prebivalstva, prav tako pa šenetolerantnost, nasilje ter kršenje človekovih pravic. Pri oblikova-nju strategij človekovih naselij za prvi dve desetletji enaindvajse-tega stoletja se moramo zavedati omenjenih novih razmer in jihupoštevati.

56. Čeprav je Habitat II konferenca držav in lahko nacionalnevlade veliko storijo, da bi lokalnim skupnostim omogočile reševatiprobleme, so tisti, ki bodo odločili o uspehu ali neuspehu posku-sov izboljšanja razmer v človekovih naseljih, predvsem na ravnilokalnih skupnosti ter javnega, zasebnega in neprofitnega sektor-ja. Prav lokalne uprave in druge zainteresirane strani so na prvibojni črti pri izpolnjevanju ciljev konference Habitat II. Čeprav jetreba strukturalne vzroke problemov pogosto obravnavati na na-cionalni in včasih tudi mednarodni ravni, bo napredek zelo odvi-sen od lokalnih uprav, civilne udeležbe in sklepanja partnerstevna vseh ravneh med vsemi nivoji vlade z zasebnim in kooperativ-nim sektorjem, z nevladnimi organizacijami in tistimi, ki izhajajoiz skupnosti, z delavci in delodajalci ter s širšo civilno družbo.

57. Habitat II je ena od konferenc v izjemnem nizu svetovnihkonferenc, ki so bile v zadnjih petih letih organizirane pod okri-ljem Združenih narodov. Vse so obravnavale pomembna vpraša-nja trajnostnega razvoja, s poudarkom na človeku, vključno z vpra-šanjem trajnostnene ekonomske rasti in pravičnosti, saj učinko-vito izvajanje zahteva delovanje na vseh ravneh, zlasti na lokalni.Strategije o socialnih, ekonomskih, okoljskih in populacijskih vpra-šanjih, o omejevanju nesreč prizadetih oseb ter vprašanju polo-žaja spolov bo treba izvajati v urbanih in podeželskih območjih,zlasti tam, kjer so problemi akutni in ustvarjajo napetost.

Svetovni program delovanja: strategije izvajanja 51

58. Na konferenci Habitat II so vlade z vseh ravni, lokalne skup-nosti in zasebni sektor preučevali, kako bi lahko uresničevanjeobeh glavnih ciljev “ustreznega stanovanja za vse” in “trajnostne-ga razvoja človekovih naselij v urbanizirajočem se svetu” spodbu-dili na lokalni ravni s procesom omogočanja in usposabljanja, kjermorajo glavno vlogo odigrati posamezniki, družine in njihove skup-nosti. To je posebnost Svetovnega programa delovanja Habitat IIin strategij za njegovo izvajanje. Izvajanje omenjenih ukrepov bopotrebno prilagoditi vsaki državi in skupnosti.

59. Strategija Svetovnega programa delovanja temelji na omogo-čanju transparentnosti in sodelovanju. V skladu z njo temeljijo pri-zadevanja vlade na osnovanju zakonskih, institucionalnih in finanč-nih okvirov, ki bodo zasebnemu sektorju, nevladnim organizacijamin skupnostim v polnem obsegu omogočali prispevati k zagotavlja-nju ustreznega stanovanja za vse in k trajnostnemu razvoju člove-kovih naselij. Ženskam in moškim bodo omogočali skupno delova-nje ter sodelovanje z oblastmi na vseh ravneh, da bi se tako družnoodločali o svoji prihodnosti, se odločali o prednostnih nalogah, pra-vično določali in razdeljevali sredstva ter oblikovali partnerstva zauresničevanje skupnih ciljev. Omogočanje ustvarja:

(a) položaj, v katerem sodelujejo celoten potencial in sredstvavseh udeležencev v procesu proizvodnje in izboljševanja sta-novanj;

(b) pogoje, v katerih lahko ženske in moški enakopravno kori-stijo osebne pravice in izvajajo dolžnosti ter učinkovito upo-rabljajo svoje zmožnosti pri dejavnostih, ki bodo izboljšalein vzdrževale okolje, kjer živijo;

(c) razmere, v katerih lahko organizacije in institucije vzajemnodelujejo, se povezujejo, oblikujejo partnerstva za uresniče-vanje ciljev zagotavljanja ustreznega stanovanja za vse intrajnostnega razvoja človekovih naselij;

(d) razmere, v katerih lahko vsi ljudje sami dosežejo izboljšanjesvojih dejavnosti;

(e) pogoje za krepitev mednarodnega sodelovanja.

B. Ustrezno stanovanje za vse1. Uvod

Agenda Habitat52

60. Ustrezno stanovanje je več kot samo streha nad glavo. Po-meni tudi ustrezno stopnjo zasebnosti; ustrezni prostor; fizičnodostopnost; varnost; varnost lastništva; strukturalno stabilnostin trajnost; ustrezno razsvetljavo; ogrevanje in prezračevanje; os-novno infrastrukturo, na primer dobavo vode, sanitarno ureditevin ravnanje z odpadki; ustrezno kakovost okolja in dejavnikov, kivplivajo na zdravje, ter ustrezno in dostopno lokacijo glede na de-lovno mesto in osnovne oskrbne in storitvene dejavnosti. Vse ome-njeno bi moralo biti na voljo po dostopni ceni. Ustreznost stanova-nja je treba določiti skupaj s prizadetimi osebami in upoštevatimožnosti za postopen razvoj. Ustreznost stanovanja se od državedo države pogosto razlikuje, saj je odvisna od značilnih kulturnih,socialnih, okoljskih in ekonomskih dejavnikov. Upoštevati je trebatudi dejavnike, ki so v zvezi s spolom in starostjo oseb, na primer,da so otroci in ženske pogosto izpostavljene strupenim snovem.

61. Od sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah (theUniversal Declaration of Human Rights) leta 1948, je bila pravicado ustreznega stanovanja priznana kot pomemben sestavni delpravice do ustreznega življenjskega standarda. Vse vlade, brezizjeme, so odgovorne za delovanje stanovanjskega sektorja, karkaže že oblikovanje ministrstev ali agencij za stanovanjsko gos-podarstvo, ter dodelitev sredstev stanovanjskemu sektorju, njiho-ve politike programov in projektov. Pridobivanje ustreznega sta-novanja za vsakogar zahteva delovanje ne le vlad, temveč vsehsektorjev družbe, tudi privatnega, nevladnih organizacij, skupno-sti in lokalnih uprav, partnerskih organizacij in ustanov ter orga-nizacij mednarodne skupnosti. V kontekstu politike omogočanjamorajo vlade ustrezno ukrepati za spodbujanje, zaščito in zago-tavljanje polne in postopne realizacije pravice do ustreznega sta-novanja. Med take ukrepe spadajo naslednji, kateri pa ne zaje-majo vseh možnih:

(a) zagotavljanje, da pri stanovanjskih vprašanjih zakon prepo-veduje vsako diskriminacijo in zagotavlja vsem osebam ena-ko in učinkovito zaščito pred njo iz kakršnegakoli razloga,na primer rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali dru-gega prepričanja, nacionalnega ali socialnega porekla, pre-moženja, rojstnega ali kakega drugega statusa;

(b) zagotavljanje zakonske zaščite lastništva in enakopravne-ga dostopa do zemljišč za vse osebe, vključno ženske in rev-


ne, ter učinkovito zaščito pred nasilnimi razlastitvami, ki sov nasprotju z zakonom; ob upoštevanju človekovih pravic intem, da brezdomcev ne smemo kaznovati zaradi njihovegastatusa;

(c) sprejemanje politik, katerih namen je zagotavljati bivališča,ki so bivalno ustrezna, cenovno dosegljiva in dostopna, tudiza tiste osebe, ki si z lastnimi sredstvi ne morejo zagotovitiustreznega stanovanja. V okviru omenjenih politik je trebaizvajati, med drugim, naslednje ukrepe:

(i) razširiti ponudbo cenovno dosegljivih stanovanj z us-treznimi regulativnimi ukrepi in tržnimi pobudami;

(ii) izboljšati cenovno dostopnost z zagotavljanjem sub-vencij in pomoč pri plačevanju najemnin ter drugeoblike pomoči pri plačevanju stanovanj za revne;

(iii) podpirati občinske, kooperativne in neprofitne na-jemniške in lastniške stanovanjske programe;

(iv) spodbujati podporne storitve za brezdomce in dru-ge ranljive skupine;

(v) aktivirati inovativna finančna in druga sredstva, takojavna kot zasebna, za stanovanjski razvoj in razvojskupnosti;

(vi) ustvarjati in podpirati tržne pobude za spodbujanjezasebnega sektorja, ki naj izpolnjuje potrebo po ce-novno dostopnih najemniških in lastniških stanova-njih;

(vii) spodbujati trajnostnene razvojne vzorce poselitve inprometne sisteme, s katerimi se izboljša dostopnostblaga, storitev, oskrbe in delovnih mest;

(d) učinkovit nadzor in vrednotenje stanovanjskih pogojev, vključ-no brezdomstva in neustreznega stanovanja; ter v posveto-vanjih s prizadetim prebivalstvom – oblikovanje in spreje-manje primerne stanovanjske politike in izvajanje učinkovi-tih strategij ter načrtov za njihovo reševanje.

62. Stanovanjska strategija, ki temelji na politiki omogočanja,prispeva k trajnostnemu razvoju človekovih naselij, saj vodi k pol-ni mobilizaciji vseh potencialnih domačih sredstev. Upravljanje stemi sredstvi mora biti osredotočeno na potrebe ljudi in biti prijaz-

Agenda Habitat54

no okolju ter solidno v socialnem in ekonomskem pogledu. To jemožno le, če so politike in delovanje stanovanjskega sektorja po-vezani s politikami in akcijami, ki so namenjene spodbujanju eko-nomskega in socialnega razvoja ter varstva okolja. Zato je edentemeljnih ciljev tega poglavja povezati stanovanjsko politiko s po-litikami, ki se bodo uporabljale za usmerjanje makroekonomske-ga in socialnega razvoja ter zdravega upravljanja z okoljem/pro-storom.

63. Drugi temeljni cilj tega poglavja je omogočanje trgom – kiso glavni mehanizem ponudbe stanovanj – učinkovito delovanje.Priporočamo ukrepe in delovanje, ki so namenjeni uresničevanjutega cilja in obenem prispevajo k uresničevanju socialnih ciljev,lahko skupaj s tržnimi pobudami in kompenzacijskimi ukrepi. Na-daljnji cilji in priporočeno delovanje se nanašajo na komponentesistema ponudbe stanovanj (zemljišča, financiranje, infrastruktu-ra, storitve, gradnja, gradbeni materiali, vzdrževanje in saniranje)v zasebnem, občinskem in javnem najemniškem sektorju ter senanašajo tudi na možnosti, da bi omenjene komponente bolj slu-žile vsem ljudem. Končno, posebno pozornost posvečamo tistimljudem, vključno z ženskami, ki so izpostavljeni precejšnjemu tve-ganju, ker nimajo zagotovljene varnosti lastništva, ali jim je one-mogočeno sodelovanje na stanovanjskih trgih. Priporočamo delo-vanje, s katerim je mogoče zmanjšati stopnjo njihove ranljivosti injim omogočiti, da dobijo ustrezno stanovanje na pravičen in hu-man način.

64. Mednarodno in nacionalno sodelovanje na vseh ravneh bopotrebno in koristno pri spodbujanju zagotavljanja ustreznega sta-novanja za vse. Sodelovanje je še posebej potrebno na območjih,ki jih je prizadela vojna ali naravne, industrijske ali tehnološkenesreče in kadar rekonstrukcija in rehabilitacija presegata sreds-tva, ki so na voljo v sami državi.

2. Stanovanjske politike

65. Oblikovanje in periodično vrednotenje stanovanjskih politikomogočanja ter njihova poprava, če je potrebno, z namenom ob-likovati okvir zanesljivega in učinkovitega sistema stanovanjskeponudbe, je temeljni kamen zagotavljanja ustreznega stanovanjaza vse. Temeljno načelo oblikovanja realistične stanovanjske poli-tike je upoštevanje soodvisnosti s celotno makroekonomsko poli-


tiko, politiko upravljanja z okoljem/prostorom in politiko social-nega razvoja. Stanovanjske politike bi morale ob osredotočanjuna rastoče povpraševanje po stanovanjih in infrastrukturi, pou-darjati tudi večjo uporabo in vzdrževanje obstoječega fonda sta-novanj z raznimi lastniškimi in najemniškimi opcijami ter drugimimožnostmi za uživanje stanovanjske pravice, v skladu z različni-mi potrebami. Stanovanjske politike bi morale tudi spodbujati inpodpirati ljudi, ki v številnih državah, zlasti tistih v razvoju, posa-mično ali skupinsko delujejo kot pomembni proizvajalci stanovanj.Stanovanjska politika bi se morala odzivati na različne potrebepripadnikov zapostavljenih in ranljivih skupin. Vodila za to so pred-stavljena v 4. pododseku spodaj (členi 93 do 98).

Ukrepi4

66. Vlade se morajo prizadevati za decentralizacijo stanovanj-skih politik in prenos upravljanja na subnacionalno in lokalno ra-ven v okviru nacionalnega okvira, kadar je le to mogoče in kot jeustrezno.

67. Za integracijo stanovanjskih politik z makroekonomsko, so-cialno, demografsko, okoljsko/prostorsko in kulturno politiko mo-rajo vlade:

(a) uvesti in izvajati posvetovalne mehanizme med vladnimi or-gani, ki so odgovorni za ekonomsko, okoljsko/prostorsko,socialno politiko, politiko poselitve in stanovanjsko politikoter za organizacijo civilne družbe in zasebnega sektorja Takobi jasno uskladili delovanje v stanovanjskem sektorju, karnaj vključuje tudi določanje trga in natančnih meril za dode-litve sredstev, subvencij in drugih vrst pomoči;

(b) neprestano nadzirati vpliv makroekonomskih politik na si-steme oskrbe s stanovanji, ob upoštevanju posebnih pove-zav med njimi in možnih učinkih na ranljive in zapostavljeneskupine;

(c) okrepiti povezave med stanovanjsko politiko, ustvarjanjemdelovnih mest, varstvom okolja, urejanjem prostora, ohra-njanjem kulturne dediščine, mobilizacijo sredstev in dose-ganjem največje učinkovitosti sredstev; okrepiti spodbuja-nje in podporo dejavnostim trajnostnega ekonomskega insocialnega razvoja;

Agenda Habitat56

(d) uporabiti sredstva javne politike, vključno z izdatki/porabo,obdavčenjem, monetarno politiko, politiko planiranja, da bispodbudili trajnostnen razvoj stanovanjskega trga in upora-be zemljišč;

(e) povezati zemljiško, prostorsko in stanovanjsko politiko s ti-stimi, ki urejajo zmanjšanje revščine in ustvarjanje delovnihmest, varstvo okolja, ohranjanje kulturne dediščine, izobra-ževanje, zdravstvo, oskrbo s pitno vodo, sanitarnimi objektiter s politikami za prenos pristojnosti na pripadnike zapo-stavljenih in ranljivih skupin, zlasti ljudi brez bivališča;

(f) krepiti informacijske sisteme v zvezi s stanovanji in izrabitiustrezne raziskovalne dejavnosti za oblikovanje ter razvojpolitike; uporabiti tudi podatke, ki so razčlenjeni glede nastanje po spolu;

(g) periodično ovrednotiti, če je potrebno, tudi spremeniti in do-polniti stanovanjsko politiko, upoštevajoč potrebe ljudi brezstanovanja in učinke politike na okolje/prostor, ekonomskirazvoj in socialno blagostanje.

68. Da bi oblikovali in izvajali politike, ki spodbujajo politiko omo-gočanja k razvoju, vzdrževanju in rehabilitaciji stanovanj,tako napodeželskih kot urbanih področjih, morajo vlade oziroma oblastina vseh ustreznih ravneh:

(a) uporabiti mehanizme široke udeležbe in posvetovanj, v ka-terih sodelujejo predstavniki javnega, zasebnega, nevladne-ga, kooperativnega in občinskega sektorja (ključno s pred-stavniki skupin, za katere je ocenjeno, da živijo v revščini)na vseh ravneh postopka oblikovanja politike;

(b) oblikovati in uvesti postopke za usklajevanje in decentrali-zacijo, s katerimi jasno definirajo pravice in odgovornostilokalne ravni v postopku oblikovanja politik;

(c) razviti in podpirati ustrezne institucionalne okvire, zlasti zalajšanje investiranja v podeželski in urbani stanovanjski fond,ki ga zagotavlja zasebni sektor;

(d) preučiti možnosti za določitev prednosti pri dodeljevanju na-ravnih, človeških, tehničnih in finančnih sredstev,

(e) oblikovati in sprejeti regulativni okvir ter zagotoviti institu-cionalno podporo za lajšanje udeležbe in partnerskih dogo-


vorov na vseh ravneh;

(f) pregledati in je potrebno prilagoditi zakonski, fiskalni in re-gulativni okvir, ki naj se odziva na posebne potrebe revnihljudi in oseb z nizkimi prihodki;

(g) spodbujati ponudbo cenovno dostopnih najemniških hiš terse zavzemati za zakonske pravice in dolžnosti najemnikovin lastnikov.

69. Za sprejetje in izvajanje medsektorskega pristopa k oblikova-nju politik morajo vlade, vključno z lokalnimi upravami:

(a) usklajevati in povezovati stanovanjsko politiko in politik po-selitve/naselij z drugimi relevantnimi politikami, na primerdemografsko politiko, okoljsko, kulturno, zemljiško in infra-strukturno politiko, z urbanim in podeželskim planiranjemter zasebnimi in/ali javnimi pobudami za zaposlovanje;

(b) docela upoštevati potrebo po ekonomskem razvoju, social-nem razvoju in varstvu okolja ter cilje ustreznega stanova-nja za vse in načela trajnostnega razvoja človekovih naselijter temeljne potrebe po človekovem razvoju in zdravju;

(c) sprejeti politike, ki zagotavljajo, da imajo prizadete osebedostop do novih javnih objektov, javnih stanovanjskih objek-tov in sistema javnega potniškega prevoza. Tudi pri renova-ciji obstoječih zgradb je treba, če je to izvedljivo, uvesti po-dobne ukrepe;

(d) spodbujati razvoj za okolje varnih in cenovno dostopnih grad-benih metod in proizvodnje ter distribucije gradbenih mate-rialov, vključno s krepitvijo domače industrije gradbenih ma-terialov, ki naj temelji na lokalno dosegljivih virih;

(e) spodbujati svobodno izmenjavo informacij o vseh vidikih invplivih gradnje na stanje v okolju, vključno z oblikovanjemin razširjanjem podatkovnih baz o škodljivih učinkih gradbe-nih materialov na okolje, kar naj si skupno prizadevata za-sebni in javni sektor.

70. Da bi izboljšali sisteme oskrbe s stanovanji, morajo oblastina ustreznih ravneh:

(a) sprejeti politiko omogočanja stanovanjsk gradnje, vključnoz obnovo/rekonstrukcijo, rehabilitacijo, modernizacijo in iz-

Agenda Habitat58

boljšanja obstoječega stanovanjskega fonda, tako v pode-želskih kot urbanih območjih;

(b) določiti prioritete pri alokaciji naravnih, človeških, tehničnihin finančnih sredstev;

(c) razviti ustrezne institucionalne okvire za javni, občinski inzasebni sektor, zlasti za lažje investiranje in oskrbo s stano-vanji zasebnega in neprofitnega sektorja na podeželju in vurbanih območjih;

(d) po potrebi pregledati in prilagoditi zakonski, fiskalni in regu-lativni okvir, da bi se odzival na posebne potrebe pripadni-kov ranljivih in zapostavljenih skupin, zlasti revnih ljudi intistih z nizkimi prihodki;

(e) periodično ovrednotiti in če je potrebno spremeniti in dopol-niti politike in sisteme financiranja stanovanj, upoštevajočučinke teh politik in sistemov na okolje in prostor, ekonom-ski razvoj in socialno stanje, zlasti pa njihove vplive na ran-ljive in zapostavljene skupine;

(f) spodbujati in sprejeti politike, ki usklajujejo in spodbujajoustrezno količino ključnih vložkov, ki so potrebni za gradnjostanovanj in infrastrukture, na primer zemljišč, finančnihsredstev in gradbenih materialov;

(g) spodbujati razvoj za okolje neškodljivih in cenovno doseglji-vih metod gradnje ter proizvodnje in distribucije gradbenihmaterialov, vključno s krepitvijo lokalne industrije gradbe-nih materialov, ki naj temelji predvsem na lokalno doseglji-vih virih in sredstvih;

(h) v državah, kjer je to ustrezno, spodbujati uporabo gradbe-nih in vzdrževalnih tehnologij z intenzivno uporabo delovnesile, da bi gradbeni sektor nudil delovna mesta številnimizmed velike armade nezaposlenih ali delno zaposlenih oseb,ki je značilna za večino velikih mest, in obenem spodbujatirazvoj usposabljanja v gradbenem sektorju.

3. Sistemi oskrbe s stanovanji

(a) Omogočanje delovanja trgov


71. V mnogih državah so trgi primarni mehanizem za oskrbo sstanovanji in zaradi tega njihova zanesljivost in učinkovitost moč-no prispevata k uresničevanju cilja trajnostnega razvoja. Vlade indruge oblasti so odgovorne za omogočanje dobrega delovanja sta-novanjskega trga. Stanovanjski sektor je treba gledati kot povezu-joči trg, v katerem trendi enega segmenta vplivajo na uspešnostdrugih. Intervencije oblasti so potrebne za izpolnjevanje potrebzapostavljenih in ranljivih skupin, ki jih trg ne oskrbuje zadostno.

Ukrepi

72. Da bi zagotovili učinkovito delovanje trga, morajo oblasti naustreznih ravneh in v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili:

(a) oceniti stanovanjsko ponudbo in povpraševanje na osnovirazčlenjenih podatkov, ki prikazujejo tudi stanje glede naspol; ter zbirati, analizirati in razširjati informacije o stano-vanjskih trgih in drugih mehanizmih oskrbe s stanovanji terspodbujati zasebni in neprofitni sektor in medije, pri čemerpa naj ne prihaja do nepotrebnega podvojevanja akcij;

(b) izogibati se neprimernim intervencijam, ki vplivajo na zmanj-šanje ponudbe in izkrivljajo povpraševanje po stanovanjih instoritvah ter periodično pregledovati in prilagajati zakonske,finančne in regulativne okvire, vključno s tistimi, ki veljajo zasklepanje pogodb, rabo zemljišč in gradbene predpise;

(c) uporabljati mehanizme (na primer zakonske določbe, kata-stre, pravila za ocenjevanje vrednosti premoženja in drugo)pri jasnem definiranju lastniških pravic;

(d) dovoliti izmenjavo zemljišč in stanovanj brez neupravičenihomejitev ter voditi postopke, ki bodo omogočili preglednosttransakcij zemljišč oziroma nepremičnin in odgovornost prinjihovem izvajanju, da bi tako preprečili korupcijo;

(e) izvesti zakonske in upravne reforme, s katerimi bo ženskamomogočen enakopraven dostop do ekonomskih virov,vključno s pravico do dedovanja in lastništva zemljišč terdrugega premoženja (nepremičnin), posojil, naravnih virovin do ustreznih tehnologij;

(f) uporabljati ustrezne fiskalne ukrepe, vključno z obdavčenjem,

Agenda Habitat60

za zagotavljanje ustrezne ponudbe stanovanj in zemljišč;

(g) periodično ovrednotiti, kako najbolje izvesti potrebne inter-vencije oblasti, namenjene izpolnjevanju posebnih potrebrevnih ljudi in ranljivih skupin, pri katerih tradicionalni tržnimehanizmi niso učinkoviti;

(h) oblikovati fleksibilne instrumente za uravnavanje stanovanj-skega trga, tudi najemniškega, ob upoštevanju posebnih po-treb ranljivih skupin.

(b) Lajšanje gradnje stanovanj,ki jo izvajajo lokalne skupnosti

73. V mnogih državah, zlasti tistih v razvoju, so več kot polovicoobstoječega stanovanjskega fonda zgradili ljudje sami, predvsemtisti z nizkimi dohodki. Samogradnja bo zelo dolgo imela še veli-ko vlogo pri pridobivanju stanovanj. Številne države podpirajo in-dividualno gradnjo z zakonsko ureditvijo in modernizacijo progra-mov.

74. Da bi podprli prizadevanja ljudi, da gradijo stanovanja indi-vidualno ali kolektivno sami, morajo oblasti na vseh ustreznih rav-neh:

(a) spodbujati samogradnjo v kontekstu splošne politike rabezemljišč;

(b) integrirati in zakonsko urediti samogradnjo, zlasti z registrigradenj kot holističen del celotnega stanovanjskega in in-frastrukturnega sistema v urbanih in podeželskih območjih,ob upoštevanju splošne politike rabe tal;

(c) spodbujati prizadevanja za izboljšanje obstoječih stanovanj,zgrajenih v samogradnji, z večjo dostopnostjo virov stano-vanjske gradnje, vključno z zemljišči, finančnimi sredstvi ingradbenimi materiali;

(d) razvijati sredstva in metode za izboljšanje standardov last-ne gradnje;

(e) spodbujati lokalne in nevladne organizacije pri njihovem pod-piranju in lajšanju izvajanja lastne gradnje;

(f) lajšati redni dialog in enakopravno udeležbo obeh spolovraznih udeležencev stanovanjske proizvodnje na vseh rav-


neh in stopnjah odločanja;

(g) ublažiti probleme v zvezi s spontano grajenimi naselji, spomočjo programov in politik, ki predvidevajo nenačrtova-na naselja.

(c) Zagotavljanje dostopnosti zemljišč

75. Dostopnost zemljišč in zakonska zaščita lastništva sta stra-teška predpogoja za pridobivanje ustreznega stanovanja za vsein razvoj trajnostnih človekovih naselij. Oba predpogoja vplivatatako na urbana kot ruralna območja, sta pa tudi eden od načinovza pretrganje začaranega kroga revščine. Vse vlade se morajo ob-vezati, da bodo zagotavljale zadostne površine zemljišč v kontek-stu trajnostne rabe tal. Kljub različnim nacionalnim zakonom in/ali sistemom zemljiškega lastništva, se morajo oblasti na ustrez-nih ravneh, tudi na lokalni, prizadevati za odstranitev vseh mož-nih ovir, ki bi lahko preprečevale ali omejile enakopraven dostopdo zemljišč, ter zagotoviti, da so enakopravne pravice žensk inmoških do zemljišč in nepremičnin zaščitene z zakonom. Nespre-jemanje ustreznih podeželskih in urbanih zemljiških/prostorskihpolitik in praks upravljanja z zemljišči na vseh ravneh je eden odglavnih vzrokov za neenakopravnost in revščino. Prav tako pov-zroča zvišanje življenjskih stroškov, bivanje na zemljiščih, ki soizpostavljena določenim nevarnostim oziroma tveganjem, slabša-nje stanja okolja ter povečano ranljivost urbanih in podeželskihhabitatov. To vpliva na vse ljudi, še posebej na zapostavljene inranljive skupine, na revne ljudi in tiste z nizkimi prihodki.

Ukrepi

76. Da bi zagotovili zadostne količine zemljišč, ki jih je možnokomunalno urediti, morajo oblasti na ustreznih ravneh in v skladuz zakonskim okvirom:

(a) priznati in uzakoniti različne mehanizme oskrbe z zemljišči;

(b) decentralizirati odgovornosti upravljanja z zemljišči in poskr-beti za lokalne programe ustvarjanja kapacitet, v katerih jepriznana vloga ključnih zainteresiranih strani;

(c) pripraviti celovite popise zemljišč v javni lasti in, kjer je toustrezno, oblikovati take programe, da bi bila ta zemljišča

Agenda Habitat62

na voljo za stanovanjsko gradnjo in za razvoj naselij, ob so-delovanju (kjer je to ustrezno) nevladnih in lokalnih organi-zacij;

(d) uporabiti pregledne, obsežne in enakopravne mehanizmefiskalnih pobud za spodbujanje učinkovite, dostopne in oko-lju neškodljive rabe zemljišč, ter uporabiti davčno obreme-nitev zemljišč ter druge oblike obdavčitve za mobilizacijo fi-nančnih sredstev, s katerimi bodo lokalni upravi lahko opre-mili zemljišča in izvajali storitve;

(e) preučiti možnost uvedbe fiskalnih in drugih ukrepov za spod-bujanje učinkovitega delovanja trga prostih zemljišč in takozagotavljati zadostne količine stanovanj in zemljišč za sta-novanjsko gradnjo;

(f) oblikovati in uporabiti zemljiške informacijske sisteme inprakse upravljanja z zemljišči, vključno z ocenjevanjem vred-nosti zemljišč, truditi se zagotoviti, da so take informacijetakoj in lahko dostopne;

(g) docela izrabiti obstoječo infrastrukturo v urbanih območjih,spodbujati optimalno gostoto bivanja na dostopnih komu-nalno opremljenih zemljiščih v skladu z njihovo nosilnostjo;obenem pa zagotavljati zadostne površine, namenjene par-kom, igriščem, skupnim prostorom in objektom ter parceleza domače vrtove;

(h) preučiti možnosti za sprejem inovativnih instrumentov, ki be-ležijo naraščanje vrednosti zemljišč in s katerimi je moč po-vrniti javna vlaganja;

(i) preučiti možnost za sprejem inovativnih instrumentov zaučinkovito in trajnostneno združevanje in razvoj zemljišč,vključno s spremembo parcelacije zemljišč in formalno ure-ditvijo;

(j) razviti ustrezne katastrske sisteme in poenostaviti postop-ke za registracijo zemljišč, da bi tako olajšali zakonsko ure-ditev nelegalnih naselij in poenostavili transakcije zemljišč;

(k) oblikovati zemljiške predpise in pravni okvir, ki določa vrstozemljišč in nepremičnin ter uradno priznane pravice;

(l) mobilizirati lokalne in regionalne strokovnjake k raziskavam,prenosu tehnologije in izobraževalnim programom za pod-


poro sistemom upravljanja z zemljišči;

(m) spodbujati vsestranski podeželski razvoj z ukrepi, kot so ena-kopraven dostop do zemljišč, njihova izboljšava, ekonomskaraznolikost in razpršitve naložb, razvoj manjših in srednjevelikih mest na podeželskih območjih, in (kjer je to ustrez-no) naselja po vzoru prvobitnih naselij;

(n) zagotoviti uporabo preprostih postopkov za transfer zemljiščin spremembo rabe zemljišč v okviru celovite politike, vključ-no z zaščito obdelovalne zemlje in okolja.

77. Za spodbujanje učinkovitega delovanja zemljiškega trga intrajnostnene rabe tal morajo oblasti na ustreznih ravneh:

(a) ponovno ovrednotiti in, če je to potrebno, periodično spre-minjati in dopolnjevati prostorske planske akte, gradbenepredpise, ob upoštevanju ekonomske, socialne in okoljskepolitike;

(b) podpirati razvoj zemljiškega trga z učinkovitimi zakonskimidoločili ter oblikovati in razviti fleksibilne in raznolike meha-nizme za sprostitev zemljišč, ki imajo različne zakonske sta-tuse;

(c) spodbujati številne in raznolike oblike posegov in pomoči,tako javnega kot zasebnega sektorja in drugih zainteresira-nih strani, moških in žensk, ki delujejo v tržnem sistemu;

(d) oblikovati zakonski okvir za rabo zemljišč, ki ima za cilj urav-novešanje potreb po gradnji in varstvo okolja, ki zmanjšujerizike in spodbuja različne rabe tal;

(e) kritično ovrednotiti restriktivne, izključevalne in druge zakon-ske in regulativne postopke, sisteme planiranja, standardein regulacije razvoja;

78. Da bi odpravili zakonske in socialne prepreke, ki ovirajo ena-kovreden in pravičen dostop do zemljišč, kar velja zlasti zaženske, prizadete osebe in pripadnike ranljivih skupin, mo-rajo oblasti na ustreznih ravneh, v sodelovanju z zasebnimsektorjem, nevladnimi organizacijami, kooperativnim sektor-jem (zadružništvom) in organizacijami iz lokalnih skupnosti:

Agenda Habitat64

(a) obravnavati kulturne, etnične, religiozne in socialne razlo-ge ter prizadetost ljudi kot dejavnike, ki lahko ustvarjajo pre-preke, vodijo v segregacijo in izključevanje; omenjenih de-javnikov se je treba lotevati tudi s spodbujanjem izobraže-vanja in usposabljanja za mirno reševanje sporov;

(b) spodbujati kampanje za dvig splošne zavesti, predvsem izo-braževanje in prakse, ki se nanašajo na stanovanjsko pra-vico, pravico do lastništva zemljišč in dedovanja za ženske,da bi premagali obstoječe prepreke;

(c) kritično ovrednotiti zakonske in regulativne okvire ter jih pri-lagoditi načelom in ciljem Svetovnega programa delovanja;zagotoviti, da se jasno navedejo in izvajajo enake pravicežensk in moških;

(d) razviti programe za zakonsko ureditev ter določiti in izvajatitake programe in projekte v posvetovanju s prizadetim pre-bivalstvom ter organiziranimi skupinami, ob zagotavljanjupolne in enakopravne udeležbe žensk, ter upoštevanju raz-ličnih potreb, ki so povezane s spolom, starostjo, prizade-tostjo in ranljivostjo;

(e) med drugim podpirati projekte, politike in programe na rav-ni lokalnih skupnosti, katerih namen je odstranitev vseh pre-prek, ki ženskam onemogočajo dostop do cenovno doseglji-vih stanovanj, lastništva zemljišč in nepremičnin, ekonom-skih virov, infrastrukture in socialnih storitev, ter zagotavlja-ti polno udeležbo žensk v vseh postopkih odločanja, s po-sebno pozornostjo do revnih žensk, zlasti vodij družine inžensk, ki so edine zaposlene;

(f) izvesti zakonodajne in upravne reforme, s katerimi se žen-skam omogoči enakopraven dostop do ekonomskih virov,vključno s pravico do dedovanja, lastništva zemljišč ter dru-gih nepremičnin oziroma imetja, posojil, naravnih virov inustreznih tehnologij;

(g) zavzemati se za mehanizme, s katerimi se zaščiti ženske, kiob smrti moža tvegajo, da izugubijo svoj dom, imetje oziro-ma zemljo in nepremičnine.

79. Da bi olajšali dostop do zemljišč in varnost lastnine za vse


socio-ekonomske skupine, morajo vlade, vključno z lokalnimiupravami:

(a) sprejeti zakonski in regulativni okvir, ki temelji na poveča-nem znanju, razumevanju in sprejemanju obstoječih prakster mehanizmov oskrbe z zemljišči, da bi tako spodbujalipartnerstva z zasebnimi podjetji in lokalnimi skupnostmi; vzakonskem in regulativnem okviru je treba natančno nave-sti priznane vrste zemljiške posesti in predpisati postopkeza ureditev lastništva, kjer je to potrebno;

(b) poskrbeti za institucionalno podporo, odgovornost in pregled-nost zemljiškega upravljanja ter točne informacije o lastniš-tvu zemljišč, njegovih transakcijah in obstoječi ter načrtova-ni rabi tal;

(c) preiskati inovativne ukrepe za večanje varnosti lastništva,ki niso legalizirane, saj je ta včasih predraga in zahteva pre-več časa; med možne inovativne ukrepe štejemo dostop doposojil, kadar ne obstaja konvencionalno pravni dokaz zazemljiško lastništvo;

(d) spodbujati ukrepe, s katerimi zagotavljamo enakopraven do-stop žensk do posojil za nakup, lizing ali najem zemljišč terenako zakonsko zaščito lastništva takih zemljišč;

(e) izkoristiti možne prispevke ključnih zainteresiranih strani vzasebnem formalnem in neformalnem sektorju ter podpira-ti udeležbo nevladnih in lokalnih organizacij ter zasebnegasektorja pri participativnih in kolektivnih iniciativah in me-hanizmih, glede na vrsto spora;

(f) na naslednje načine spodbujati zlasti udeležbo organizacijiz lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij:

(i) kritično ovrednotiti in prilagoditi zakonske in regula-tivne okvire za priznavanje in spodbujanje različnihvrst organiziranja prebivalstva, ki je udeleženo priproizvodnji, zagotavljanju in upravljanju z zemljišči,stanovanji ter storitvami;

(ii) preučiti možnost uvedbe finančnih sistemov, ki priz-navajo organizacije kot nosilce posojil, prenos kre-ditov na kolektivne enote, ki jih podpira kolektivnokolateralno poroštvo ter uvesti finančne postopke,

Agenda Habitat66

ki so prilagojeni potrebam individualne gradnje innačinom, s katerimi prebivalstvo ustvarja prihodketer prihranke;

(iii) oblikovati in izvajati dopolnilne ukrepe, namenjenepovečanju njihovih dosegov, vključno s fiskalno po-močjo, programi izobraževanja in usposabljanja, teh-nično pomočjo in sredstvi za podporo tehnološkiminovacijam;

(iv) podpirati povečanje kapacitet in nabiranje izkušenjnevladnih organizacij in organizacij prebivalcev, dabi tako povečali njihovo učinkovitost in bi postalekompetentni partnerji pri izvajanju nacionalnih pla-nov delovanja na stanovanjskem področju;

(v) spodbujati kreditne organizacije k priznanju, da sme-jo organizacije iz lokalnih skupnosti delovati kot po-roki za tiste osebe, ki zaradi revščine ali diskrimina-cije nimajo drugih virov premoženja, ob posebni po-zornosti potrebam žensk – posameznic.

(d) Mobiliziranje finančnih virov

80. Ustanove za stanovanjsko financiranje oskrbujejo konven-cionalni trg, vendar se na potrebe velikih segmentov prebivalstvane odzivajo vedno ustrezno, zlasti pripadnikov ranljivih in zapo-stavljenih skupin, revnih ljudi in oseb z nizkimi prihodki. Da bisprostili več domačih in mednarodnih sredstev za stanovanjskofinanciranje ter razširili posojila na večje število gospodinjstev, jetreba stanovanjsko financiranje celovito vključiti v širši finančnisistem in uporabiti obstoječe instrumente (ali oblikovati nove) zaodzivanje na potrebe ljudi, ki imajo omejene (ali nobenih) možno-sti za pridobitev posojil.

Ukrepi

81. Da bi povečali učinkovitost obstoječih sistemov stanovanj-skega financiranja, morajo oblasti na ustreznih ravneh:

(a) sprejeti politike, ki predvidevajo večjo sprostitev sredstev zastanovanjsko financiranje in omogočajo pridobitev posojiltudi revnim slojem prebivalstva, ob ohranjanju solventnosti


kreditnih sistemov;

(b) povečati učinkovitost obstoječih sistemov stanovanjskegafinanciranja;

(c) povečati dostopnost sistemov stanovanjskega financiranjain odpraviti vse oblike diskriminacije posojilojemalcev;

(d) zavzemati se za preglednost, odgovornost in etično ravna-nje pri finančnih transakcijah s podporo učinkovitih zakon-skih in regulativnih okvirov;

(e) kjer je to potrebno, oblikovati vsestransko in natančno celo-to premoženjskega prava in lastniških pravic ter uveljavljatizakone o izvršbi na premoženje za lajšanje sodelovanja za-sebnega sektorja;

(f) spodbujati zasebni sektor k sprostitvi sredstev za zadovolje-vanje različnih vrst stanovanjskega povpraševanja, vključ-no z najemom stanovanj, vzdrževanjem in sanacijami;

(g) spodbujati konkurenčnost hipotekarskega trga in, kjer je toustrezno, lajšati razvoj sekundarnih trgov in poroštev za last-ninjenje;

(h) decentralizirati posojilne operacije hipotekarskega trga inspodbujati zasebni sektor k temu, da bi tako zagotovili bolj-ši fizični dostop do posojil, zlasti na podeželskih območjih;

(i) spodbujati vse posojilne organizacije k boljšemu upravlja-nju in večji učinkovitosti njihovih operacij;

(j) spodbujati lokalne hipotekarske programe, ki so dostopnirevnim, predvsem ženskam, da bi povečali njihovo produk-tivno zmogljivost z omogočanjem dostopa do kapitala, sred-stev, posojil, zemljišč, tehnologije in informacij. To naj vsepomaga revnim zlasti ženskam povečati prihodke in izbolj-šati življenjske razmere ter položaj znotraj gospodinjstva.

82. Da bi oblikovali nove mehanizme stanovanjskega financira-nja, morajo oblasti na ustreznih ravneh:

(a) vpreči potencial netradicionalnih finančnih dogovorov s spod-bujanjem lokalnih skupnosti, da oblikujejo stanovanjske invečnamenske lokalne razvojne kooperativne organizacije (za-druge), zlasti za oskrbo s stanovanji nižjega cenovnega raz-

Agenda Habitat68

reda;

(b) kritično ovrednotiti in okrepiti zakonski, regulativni okvir terinstitucionalno bazo za mobilizacijo netradicionalnih posoji-lodajalcev;

(c) spodbujati, zlasti z odstranitvijo zakonskih in upravnih ovir,razširjenje hranilnih in kreditnih kooperativnih organizacij(zadrug) in združenj, kooperativnih bank in kooperativnihzavarovalnic ter drugih nebančnih finančnih ustanov in obli-kovati hranilniške mehanizme v neformalnem sektorju, zla-sti za ženske;

(d) podpirati partnerstva med omenjenimi kooperativnimi us-tanovami in javnimi ter drugimi finančnimi ustanovami kotučinkovit način za mobilizacijo lokalnega kapitala in njego-vo uporabo v lokalnih podjetniških in skupnostnih dejavno-stih, katerih namen je stanovanjski in infrastrukturni raz-voj;

(e) lajšati prizadevanja sindikatov, organizacij kmetov, žensk,potrošnikov, prizadetih oseb in drugih organizacij med pre-bivalstvom, ki se ukvarjajo z oblikovanjem lastnih koopera-tivno organiziranih ali lokalnih finančnih ustanov in meha-nizmov;

(f) spodbujati izmenjavo informacij o novostih v stanovanjskemfinanciranju;

(g) podpirati nevladne organizacije in njihove zmožnosti za raz-vijanje malih hranilniških kooperativnih organizacij (zadrug),kjer je to ustrezno.

83. Da bi olajšali dostop do stanovanja tistim, ki jih ne oskrbu-jejo obstoječi mehanizmi financiranja, morajo oblasti kritičnoovrednotiti in, kjer je to ustrezno, racionalizirati sisteme subven-cioniranja s politikami, ki zagotavljajo obstojnost in funkcional-nost takih sistemov, ter tako omogočiti številnim ljudem, ki nima-jo dostopa do posojil in zemljišč, vstop na trg.

(e) Zagotavljanje dostopa do osnovneinfrastrukture in storitev

84. Osnovna infrastruktura in storitve na ravni lokalnih skupno-sti obsega oskrbo z zdravo vodo, sanitarno ureditev, ravnanje z


odpadki, socialno skrbstvo, transportne in komunikacijske napravein ureditve, energetsko in zdravstveno službo ter službo za pomočv sili, šole, urejeno javno varnost in upravljanje z odprtimi prosto-ri. Pomanjkanje ustreznih osnovnih storitev, ki so eden ključnihsestavnih delov stanovanja, zahteva hud davek na človekovo zdrav-je, produktivnost in kakovost življenja, zlasti pri revnih ljudeh, kiživijo v urbanih ali v podeželskih območjih. Lokalni in državni/deželni oblasti nosijo glavno odgovornost za oskrbo ali omogoča-nje oskrbe s storitvami, kar mora biti urejeno z ustrezno zakono-dajo in standardi. Pooblastila oblasti za vodenje, upravljanje invzdrževanje infrastrukture in osnovnih storitev mora podpirati cen-tralna vlada. Obstaja tudi več drugih akterjev, vključno z zaseb-nim sektorjem, lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacija-mi, ki lahko sodelujejo pri zagotavljanju storitev in vodenju, podusklajenim vodstvom oblasti na ustreznih ravneh, vključno z lo-kalnimi oblastmi.

Ukrepi

85. Da bi varovali in ohranjali zdravje, varnost, blagostanje inizboljšano življenjsko okolje vseh ljudi in zagotavljali ustrezno incenovno dostopno osnovno infrastrukturo ter storitve, morajo ob-lasti na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi organi, spodbujatiin se zavzemati za:

(a) dobavo in dostop do ustreznih količin zdrave pitne vode;

(b) ustrezno sanitarno ureditev in okolju prijazno ravnanje z od-padki;

(c) ustrezno mobilnost z dostopom do cenovno dosegljivega infizično dostopnega javnega potniškega prometa in drugihkomunikacijskih objektov ter ureditev;

(d) dostop do trgov in trgovin za prodajo in nakup osnovnih do-brin;

(e) zagotavljanje socialnih storitev, zlasti za skupine in skupno-sti, ki so nezadostno oskrbovane;

(f) dostop do javnih objektov v skupnostih, vključno s kraji bo-goslužja;

(g) dostop do trajnostnih energetskih virov;

(h) okolju prijazne tehnologije ter za načrtovanje, oskrbo in vzdr-

Agenda Habitat70

ževanje infrastrukture, vključno s cestami, ulicami, parki inodprtimi prostori;

(i) visok nivo varnosti in javne varnosti;

(j) uporabo različnih mehanizmov planiranja, ki zagotavljajosmiselno udeležbo, ki naj zmanjša morebitne negativne vpli-ve dejavnosti v človekovih naseljih na biološke vire, kot sokakovostna kmetijska zemljišča in gozdovi;

(k) sisteme načrtovanja in izvajanja, ki celovito povezujejo vsezgoraj omenjene dejavnike v proces oblikovanja in funkcio-niranja trajnostnih človekovih naselij.

86. Da bi zagotovili pravičnejšo oskrbo s sistemi osnovne infra-strukture in storitev, morajo vlade, vključno z lokalnimi upravami:

(a) sodelovati z vsemi zainteresiranimi stranmi pri zagotavlja-nju komunalno opremljenih zemljišč in dodelitvi ustrezne-ga prostora osnovnim storitvam, kakor tudi rekreacijskimnamenom ter pri dodelitvi odprtega prostora v novih projek-tih in modernizaciji že obstoječih;

(b) vključiti lokalne skupnosti, zlasti ženske, otroke in prizadeteosebe, v procese odločanja in določanja prednostnih nalogpri oskrbi s storitvami;

(c) vključiti, spodbujati in pomagati lokalnim skupnostim, zla-sti ženskam, otrokom in prizadetim osebam, pri določanjustandardov za objekte v skupnostih ter upravljanju z objektiin njihovem vzdrževanju;

(d) podpirati prizadevanja akademskih in poklicnih skupin pri ana-lizi potreb po infrastrukturi in storitvah na ravni skupnosti;

(e) lajšati sprostitev skladov vseh zainteresiranih strani, zlastizasebnega sektorja, namenjenih povečanim vlaganjem;

(f) oblikovati podporne mehanizme za omogočanje revnim inprizadetim osebam dostop do osnovne infrastrukture in sto-ritev;

(g) odpraviti zakonske ovire, tudi tiste v zvezi z zaščito stano-vanjske pravice in s posojili, zaradi katerih ženske nimajoenakopravnega dostopa do osnovnih storitev;

(h) zavzemati se za dialog med vsemi stranmi, da bi tako lažjezagotovili osnovne storitve in infrastrukturo.


87. Da bi zagotovili učinkovitost infrastrukture in storitve ter nji-hovo delovanje in vzdrževanje, morajo vlade, vključno z lokalnimiupravami:

(a) oblikovati mehanizme za širjenje avtonomnega, pregledne-ga in odgovornega vodenja storitev na lokalni ravni;

(b) ustvariti okolje, ki omogoča in spodbuja zasebni sektor ksodelovanju pri učinkovitem in konkurenčnem vodenju teroskrbi z osnovnimi storitvami;

(c) zavzemati se za uporabo ustreznih in okolju prijaznih tehno-logij infrastrukture in osnovnih storitev;

(d) spodbujati partnerstva z zasebnim sektorjem in neprofitni-mi organizacijami pri upravljanju in oskrbi s storitvami ter,kadar je to potrebno, izboljšati regulativno pristojnost javne-ga sektorja in uporabiti cenovne politike, ki zagotavljajo eko-nomsko uravnoteženost in učinkovito uporabo storitev, ka-kor tudi enakopraven dostop vseh socialnih skupin do njih;

(e) kjer je to ustrezno in izvedljivo, oblikovati partnerstva s sku-pinami v lokalnih skupnostih za gradnjo, vodenje in vzdrže-vanje infrastrukture ter storitev.

(f) Izboljšanje planiranja, oblikovanja,gradnje, vzdrževanja in prenove

88. Ob hitri urbanizaciji, rasti števila prebivalstva in industrializaci-ji se dogaja, da znanja, materiali in financiranje za načrtovanje, obli-kovanje, gradnjo, vzdrževanje in prenovo stanovanj niso vedno navoljo ali so slabše kakovosti. Z javno politiko in zasebnimi vlaganji bimorali skupno omogočati zadostno oskrbo s stroškovno učinkovitimigradbenimi materiali, gradbeno tehnologijo in premostitvenimi sreds-tvi, da bi se izognili ozkim grlom in napakam, ki zavirajo razvoj lokal-nih in nacionalnih gospodarstev. Z izboljšanjem kakovosti in zmanj-šanjem proizvodnih stroškov bodo stanovanja in druge strukture imeledaljšo življenjsko dobo, bolje bodo zaščitene pred nesrečami in ce-novno dostopne osebam z nizkimi prihodki ter prizadetim osebam,kar bo izboljševalo življenjsko okolje. Izkoristiti je treba zmožnosti grad-bene industrije za ustvarjanje delovnih mest in drugih pozitivnih zu-nanjih socialno-ekonomskih učinkov. Njene dejavnosti je treba us-

Agenda Habitat72

kladiti z okoljem in izkoristiti njen prispevek k celotni gospodarskirasti, kar bo koristilo širši družbi. Zagotoviti je treba tudi institucional-no podporo v obliki industrijskih standardov in nadzora kakovosti terpri tem posebno pozornost posvetiti učinkoviti rabi energije, zdravju,dostopnosti in varnosti ter zaščiti porabnika.

89. Dejanskih potreb posameznikov, družin in skupnosti, v kate-rih živijo, ne moremo zadovoljiti, če gledamo na stanovanje izoli-rano. Za izboljšanje življenjskih razmer je nujno potrebno zago-tavljanje ustreznih socialnih storitev in objektov, izboljšanje in ra-cionalizacija urbanega načrtovanja ter oblikovanja stanovanj, karomogoča natančno reševanje potreb skupnosti, ter zagotavljanjetehnične pomoči in drugih ustreznih vrst pomoči prebivalcem ne-načrtovanih naselij.

Ukrepi

90. Da bi se učinkovito odzivali na potrebe po ustreznem načr-tovanju, oblikovanju, gradnji, vzdrževanju in prenovi stanovanj, in-frastrukture in drugih objektov oziroma naprav, morajo oblasti naustreznih ravneh:

(a) spodbujati in podpirati raziskovanje in študije za širjenje inrazvoj prvotnih tehnik načrtovanja in oblikovanja ter meril instandardov, ki ustrezajo značilnostim prvobitnih naselij, dabi tako zadovoljili dejanske potrebe lokalnih skupnosti;

(b) spodbujati udeležbo javnosti pri vrednotenju dejanskih po-treb porabnikov, zlasti tistih glede na spol, kot delovanje, kije celovito vključeno v postopek načrtovanja in oblikovanja;

(c) spodbujati izmenjavo regionalnih in mednarodnih izkušenjo Najboljših praksah in lajšati prenos tehnik načrtovanja,oblikovanja in gradnje;

(d) večati sposobnosti oziroma pristojnosti organizacij za uspo-sabljanje in nevladnih organizacij da se poveča število inprofili usposobljenih delavcev v gradbeni industriji ter spod-bujati vajeniške programe, zlasti za ženske;

(e) uporabiti dogovore z organizacijami iz lokalnih skupnosti in,kjer je to ustrezno, neformalnim sektorjem za načrtovanje,oblikovanje, gradnjo, vzdrževanje in prenovo stanovanj in lo-kalnih storitev. Zlasti v naseljih, kjer imajo prebivalci nizke


prihodke, naj bo poudarer na večji udeležbi lokalnih skup-nosti, kar naj privede do večjih kratkoročnih in dolgoročnihpridobitev lokalnih skupnosti;

(f) večati sposobnost in pristojnost tako javnega kot zasebne-ga sektorja za oskrbo z infrastrukturo s pomočjo stroškovnoučinkovitih, delovno intenzivnih metod (kjer je to ustrezno)in tako čimbolj vplivati na ustvarjanje delovnih mest;

(g) spodbujati raziskovalno delo, izmenjavo informacij in pove-čanje zmogljivosti v zvezi s cenovno dostopnimi in tehničnoter okolju neškodljivimi gradbenimi, vzdrževalnimi in preno-vitvenimi tehnologijami;

(h) spodbujati inženirje, arhitekte, načrtovalce in pogodbeniketer njihove stranke k oblikovanju in gradnji dostopnih, ener-getsko učinkovitih struktur in objektov, ob uporabi lokalnodosegljivih sredstev ter k zmanjšanju porabe energije v ob-stoječih zgradbah;

(i) nuditi usposabljanje strokovnjakom in izvajalcem v gradbe-nem in razvojnem sektorju za posodobitev njihovih spretno-sti in znanj, da bi tako spodbudili razvoj stanovanjskih pro-gramov, ki ustrezajo interesom in potrebam žensk, prizade-tih oseb in zapostavljenih skupin, ter zagotovili njihovo ude-ležbo v vseh fazah procesa stanovanjske gradnje;

(j) sprejeti in zagotavljati uveljavljanje ustreznih standardov značrtovanjem, oblikovanjem, gradnjo, vzdrževanjem in pre-novo;

(k) podpirati pobude zasebnega sektorja pri zagotavljanju pre-mostitvenih posojil gradbenim izvajalcem ob sprejemljivihobrestnih merah;

(l) podpirati strokovne skupine pri nudenju tehnične pomočipri načrtovanju, oblikovanju, vzdrževanju, prenovi in uprav-ljanju organizacijam v lokalnih skupnostih, nevladnim orga-nizacijam in drugim udeleženim v dejavnostih samopomočiter lokalnem razvoju;

(m) krepiti vladne regulativne in inšpekcijske sisteme ter jih na-praviti bolj pregledne;

(n) skupaj s strokovnimi združenji kritično ovrednotiti in popra-viti gradbene predpise in pravila, ki temeljijo na obstoječih

Agenda Habitat74

standardih inženirske, gradbene in načrtovalne prakse, lo-kalnih pogojih in stopnji administrativne popustljivosti, tersprejeti izvajalske standarde;

(o) podpirati nevladne organizacije in druge skupine pri zago-tavljanju polne in enakopravne udeležbe žensk in prizadetihoseb pri načrtovanju, oblikovanju in gradnji stanovanj, kiustrezajo njihovim posebnim individualnim in družinskimzahtevam.

91. Da bi spodbujali in podpirali ustrezno oskrbo z lokalno izde-lanimi, okolju prijaznimi, cenovno dostopnimi in trpežnimi osnov-nimi gradbenimi materiali, morajo vlade na ustreznih ravneh, sku-paj z ostalimi zainteresiranimi stranmi:

(a) Spodbujati in podpirati oblikovanje ter širjenje okolju prijaz-ne, manjše, lokalne industrije gradbenih materialov ter pove-čanje njene proizvodnje in komercializacije, med drugim z za-konskimi in fiskalnimi pobudami ter nudenjem posojil, mož-nosti za znanstveno in raziskovalno dejavnost ter informacij;

(b) v skladu s potrebami zagotavljati politike in smernice za laj-šanje poštene tržne konkurence na področju gradbenih ma-terialov, z večjo udeležbo lokalnih zainteresiranih strani, teroblikovati javni mehanizem za uveljavljanje teh politik insmernic;

(c) zavzemati se za izmenjavo informacij in pretok okolju prijaz-nih, cenovno dosegljivih in dostopnih gradbenih tehnologijter lajšati njihov prenos;

(d) ob posvečanju ustrezne pozornosti varnostnim potrebam nanovo oblikovati in sprejeti gradbene standarde in spremlje-valne akte (kjer je to ustrezno), da bi spodbujali in dovoliliuporabo cenejših gradbenih materialov v stanovanjskih pro-jektih, ter dovolili uporabo takih materialov v javni gradnji;

(e) kjer je to ustrezno, zavzemati se za partnerstva z zasebnimsektorjem in nevladnimi organizacijami pri oblikovanju me-hanizmov za komercialno proizvodnjo in distribucijo osnov-nih gradbenih materialov za gradbene programe samopo-moči;

(f) redno ovrednotiti doseženi napredek pri izpolnjevanju zgor-njih ciljev.


92. Da bi povečali lokalno sposobnost za okolju prijazno proi-zvodnjo gradbenih materialov in gradbenih tehnik, morajo obla-sti, vključno z lokalnimi, v sodelovanju z vsemi zainteresiranimistranmi:

(a) okrepiti in podpirati raziskave, ki si prizadevajo odkriti nado-mestke za neobnovljive vire ali čimbolj povečati izkoristeknjihove uporabe ter zmanjšati onesnaževanje, ki ga povzro-čajo, ob posvečanju posebne pozornosti recikliranju, ponovniuporabi odpadnih materialov in intenzivnejšemu pogozdo-vanju;

(b) spodbujati in širiti uporabo okolju prijaznih in varnih proi-zvodnih tehnologij z majhno porabo energije, kar moramopodpreti z ustreznimi normami in učinkovitimi regulativnimiukrepi;

(c) sprejeti take politike in prakse za delo v rudnikih in kamno-lomih, ki zagotavljajo, da se okolju prizadane kar najmanj-šo škodo;

4. Ranljive skupine in ljudje s posebnimi potrebami

93. Ranljivost in zapostavljenost pogosto povzročajo marginali-zacija in izključevanje ljudi iz glavnega socialno-ekonomskega tokaživljenja ter postopkov odločanja, pa tudi pomanjkanje enakoprav-nega dostopa do sredstev in priložnosti. Če želimo zmanjšati ran-ljivost in zapostavljenost ljudi, je treba izboljšati in zagotoviti do-stop pripadnikov ranljivih in zapostavljenih skupin do stanovanj,financiranja, infrastrukture, osnovnih socialnih storitev, varnost-nih sistemov in postopkov odločanja v nacionalnem in mednarod-nem okolju. Razume se, da niso vsi pripadniki ranljivih in zapo-stavljenih skupin ranljivi in zapostavljeni v vseh situacijah. Ranlji-vost in zapostavljenost večinoma povzročajo okoliščine in ne toli-ko prirojene ali samo po sebi umevne značilnosti. Zavedamo se,da na njih med drugim vplivajo razmere v stanovanjskem sektor-ju in dostopnost, uveljavljanje in učinkovitost zakonske zaščite, kizagotavlja enakopraven dostop do sredstev in priložnosti, ter sopripadniki določenih skupin bolj izpostavljeni ranljivosti in zapo-stavljanju z ozirom na kvaliteto stanovanj in razmere v človekovihnaseljih. Pripadniki ranljivih in zapostavljenih skupin so še pose-

Agenda Habitat76

bej ogroženi, kadar nimajo zagotovljene stanovanjske pravice aliosnovnih storitev ali so izpostavljeni nesorazmerno velikim sla-bim vplivom na okolje in zdravje, ali so nenamerno ali namernoizključeni iz stanovanjskega trga in trga storitev.

94. Ustrezno stanovanje moramo priznati za pomemben sestav-ni del posebne skrbi in pomoči, do katere imajo pravico otroci innjihove družine ter otroci, ki živijo izven svojih družin ali ki nimajodružine. Posebno skrb je treba posvetiti potrebam otrok, ki živijo vtežkih pogojih.

95. Če človek nima ustreznega stanovanja ali ga sploh nima, toprispeva k izgubi dostojanstva, varnosti in zdravja, zlasti begun-cev, drugih preseljenih oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito,ter oseb, ki so preseljene v okviru lastne države. Povečati je trebapodporo, namenjeno mednarodni zaščiti in pomoči beguncem,zlasti ženskam in otrokom, ki so posebno ranljivi.

Ukrepi

96. Da bi odpravili ovire in diskriminacijo pri zagotavljanju sta-novanj, morajo vlade, vključno z lokalnimi upravami:

(a) kritično ovrednotiti in popraviti zakonske, fiskalne in regula-tivne okvire, ki ovirajo delovanje stanovanjskih sektorjev;

(b) kjer je to ustrezno, z zakonodajo, pobudami in drugimi sreds-tvi podpirati organizacije ranljivih in zapostavljenih skupin,tako da se te lahko zavzemajo za svoje interese in dejavnovključijo v odločanje o ekonomskih, socialnih in političnihvprašanjih na lokalni in državni ravni;

(c) oblikovati zakone in predpise, ki so usmerjeni v preprečeva-nje diskriminacije in odstranitev ovir, in, kjer taki zakoni inpredpisi že obstajajo, zagotavljati njihovo uveljavljanje in iz-vajanje;

(d) sodelovati s kooperativnimi organizacijami (zadrugami) v lo-kalnih skupnostih in z lokalnimi skupnostmi ter drugimi zain-teresiranimi stranmi, da bi povečali zavedanje javnosti o po-trebi po odstranitvi predsodkov in diskriminacije pri stano-vanjskih transakcijah in zagotavljanju storitev;

(e) upoštevati možnost pridružitve ustreznim dokumentom si-stema Združenih narodov, ki med drugim obravnavajo zna-


čilne in posebne potrebe pripadnikov ranljivih in zapostav-ljenih skupin, kot so Konvencija o statusu beguncev iz leta1951 in Protokol o statusu beguncev (the 1951 ConventionRelating to the Status of Refugees) in (Protocol Relating tothe Status of Refugees), Mednarodna konvencija o odpravivseh oblik diskriminacije žensk (the International Conven-tion on Elimination of All Forms of Discrimination AgainstWomen), Mednarodna konvencija o pravicah otroka (the In-ternational Convention on the Rights of the Child) in Medna-rodna konvencija o varstvu pravic vseh migrantnih delavn-cev in članov njihovih družin (the International Conventionon the Protection of the Rights of All Migrant Workers andMembers of Their Families), ter preučiti možnost upošteva-nja Standardnih pravil Združenih narodov o enakopravnihmožnostih za prizadete osebe (the United Nations StandardRules on the Equalization of Opportunities for Persons withDisabilities).

(f) zavzemati se za sisteme javnega prometa, ki so cenovnodosegljivi in dostopni, da bi tako ranljivim skupinam pribli-žali večje število stanovanj in delovnih mest;

(g) omogočiti ranljivim in zapostavljenim skupinam dostop doinformacij in možnosti za udeležbo v postopku lokalnega od-ločanja o vprašanjih skupnosti in o stanovanjskih vpraša-njih, ki jih zadevajo;

(h) zagotoviti širšo oskrbo z vodo in sanitarnimi storitvami, da biranljivim in zapostavljenim skupinam zagotovili dostop do us-treznih količin zdrave vode in higienske sanitarne ureditve.

97. Da bi zadostili stanovanjskim potrebam pripadnikov ranlji-vih skupin, morajo vlade na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimiupravami, v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi:

(a) kjer je to ustrezno, zagotoviti načrtovane ciljne in preglednesubvencije, socialne storitve in različne vrste zaščitnih si-stemov za najbolj ranljive skupine;

(b) sodelovati z zasebnim in neprofitnim sektorjem ter organi-zacijami v lokalnih skupnostih in z drugimi udeleženci pripridobivanju ustreznega stanovanja za pripadnike ranljivihskupin ter se posebej prizadevati odstraniti vse fizične ome-

Agenda Habitat78

jitve, ki ovirajo neodvisno življenje prizadetih oseb in starej-ših ljudi;

(c) prizadevati si pridobiti posebne stanovanjske objekte in re-šitve za člane ranljivih skupin, na primer zatočišča za žen-ske – žrtve nasilja, ali skupne stanovanjske rešitve za du-ševno ali fizično prizadete osebe;

(d) poskrbeti za okolje, ki omogoča pripadnikom ranljivih sku-pin sodelovati v socialnem, ekonomskem in političnem živ-ljenju njihovih skupnosti in države.

98. Da bi zmanjšali ranljivost, morajo vlade na ustreznih ravneh,vključno z lokalnimi upravami:

(a) skupaj z nevladnimi organizacijami in tistimi iz lokalnih skup-nosti pomagati pripadnikom ranljivih skupin, da si pridobijostanovanjsko pravico;

(b) zaščititi vse ljudi pred nasilnimi razlastitvami in nuditi zakon-sko zaščito ter popravo nasilnih razlastitev, ki so v nasprotju zzakonom, ob upoštevanju človekovih pravic; kadar so razla-stitve neizogibne, zagotoviti ustrezne alternativne rešitve;

(c) zavzemati se za in podpirati stanovanjske programe in po-bude samopomoči;

(d) kjer je to ustrezno, zavzemati se za upoštevanje in uveljav-ljanje vseh zdravstvenih zakonov in tistih v zvezi z okoljem,zlasti na območjih, kjer živijo ranljive skupine z nizkimi pri-hodki;

(e) lajšati delovanje, ki je med drugim usmerjeno v zagotavlja-nje zakonite stanovanjske pravice, večanje kapacitet in več-jo dostopnost do posojil, ki lahko (poleg subvencij in drugihfinančnih instrumentov) nudijo zaščitne sisteme, ki zmanj-šujejo ranljivost;

(f) prizadevati si za izvajanje politik, s katerimi bi ranljivim sku-pinam približali informacije in posvetovanja;

(g) izboljšati dostopnost pravnih informacij in pomoči ranlji-vim skupinam;

(h) zavzemati se za uporabo sredstev za preprečevanje in lajša-

Svetovni program delovanja: strategija izvajanja 79

C. Trajnostni razvoj človekovih naselijv urbanizirajočem se svetu

I. Uvod

99. Med najbolj značilnimi in pomembnimi spremembami člo-vekovih naselij so hitra urbanizacija, koncentracija urbanega pre-bivalstva v velikih mestih, raztezanje mest na širša geografskaobmočja in hitra rast velemest. Do leta 2005 bo večina svetovne-ga prebivalstva živela v urbanih območjih, približno 40 odstotkovtega prebivalstva pa bo otrok. Urbana območja bodo močno vpli-vala na svet enaindvajsetega stoletja; na ekonomsko, okoljsko insocialno blagostanje urbanega in podeželskega prebivalstva pabo vedno bolj vplivala njuna medsebojna odvisnost. Med ekonom-ske in socialne dejavnike, ki bodo vplivali na ta proces, spadajorast števila prebivalstva in prostovoljna ter neprostovoljna migra-cija, možnosti za zaposlitev, za kulturna pričakovanja, spreme-njeni vzorci potrošnje in proizvodnje ter resna neravnotežja in raz-like med regijami.

100. Glede na izjemno velike izzive, ki jih predstavljajo človekovanaselja, mora družba ceniti in izkoristiti modrost, znanje in spret-nosti vsakega človeka. Trajnostni razvoj človekovih naselij zahte-va kooperativno in dopolnilno delovanje vseh zainteresiranih stra-ni. Kombinacija zainteresiranih strani za sodelovanje, je lahko vvsakem posamičnem primeru različna in odvisna od tega, kdo jeodgovoren za reševanje problema, ki se ga lotevajo, ter koga vpra-šanje zadeva. Na splošno velja, da med zainteresirane strani spa-dajo ženske in moški vseh starosti, oblasti na ustrezni ravni, ne-vladne organizacije, tiste iz lokalnih skupnosti, poslovne organi-zacije, organizacije delavcev in organizacije za varstvo okolja.

101. Trajnostne uravnoteženosti svetovnega okolja in človeške-ga življenja ne bomo dosegli, če ne bomo tako v urbanih kot po-deželskih naseljih dosegli večje ekonomske in socialne dinamiketer varovanja okolja, ob polnem spoštovanju kulturne, religioznein naravne dediščine ter raznolikosti. Urbana naselja so središčačlovekovega razvoja in zaščite svetovnih naravnih virov, saj so ur-bana naselja zmožna preživeti veliko število ljudi in ob tem zmanj-šati njihov vpliv na naravno okolje. Kljub temu je res, da se vštevilnih mestih razvijajo škodljivi vzorci rasti, proizvodnje in po-trošnje, rabe tal, mobilnosti in se slabša njihova fizična struktura.

Agenda Habitat80

Ti problemi se pogosto ujemajo z onesnaževanjem tal, zraka invode, razsipavanjem z viri in uničevanjem naravnih virov. V neka-terih človekovih naseljih je omejena tudi oskrba z vodo, sanitarnaureditev in odstranjevanje odpadnih voda, odvisna so od strupe-nih in neobnovljivih energetskih virov, opazno pa je tudi nepreklic-no siromašenje biološke raznolikosti. Številne od teh trendov šepoglabljata hitra rast prebivalstva in intenzivna migracija iz pode-želskih v urbana območja. Demografski dejavniki lahko, skupaj zrevščino, pomanjkanjem dostopa do virov in netrajnostnimi terneuravnoteženimi vzorci proizvodnje in potrošnje, zlasti v industria-liziranih državah, povzročijo ali zaostrijo problem slabšanja okoljain dokončno izrabo naravnih virov, ter tako preprečijo ali močnozavrejo trajnostni razvoj. Zato se v močno urbaniziranem svetunakazuje, da bo trajnostnen razvoj močno odvisen od zmogljivo-sti urbanih in metropolitanskih območij za nadziranje vzorcev proi-zvodnje in potrošnje ter od prometnih sistemov in sistemov zaravnanje z odpadki, ki so potrebni za ohranjanje okolja.

102. Oblasti na lokalni ravni so lahko učinkovit partner pri dose-ganju funkcionalnosti, pravičnosti in trajnostne uravnoteženostičlovekovih naselij, saj je njihova upravna raven najbližja ljudem.Vlade morajo priznati bistveno vlogo lokalnih oblasti pri zagotav-ljanju storitev in omogočanju ljudem zagotavljati ekonomski raz-voj, socialno blaginjo in varstvo okolja v njihovih skupnostih terpriznati tudi pomen mednarodnega sodelovanja med lokalnimioblastmi. Ti lahko oblikujejo, vodijo in vzdržujejo ekonomsko, so-cialno in okoljsko infrastrukturo, nadzirajo procese načrtovanja,vzpostavljajo lokalne politike ravnanja oziroma varstva okolja inpomagajo pri izvajanju nacionalnih in subnacionalnih okoljevars-tvenih politik. Prav tako imajo ključno vlogo pri izobraževanju inaktiviranju prebivalstva ter odzivanju na javne zahteve po spod-bujanju trajnostnega razvoja.

103. Na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (the Uni-ted Nations Conference on Environment and Development) se jemednarodna skupnost sporazumela o vrsti ciljev in dejanjih, ki sousmerjeni v spodbujanje trajnostnega razvoja človekovih naselij.V 7. poglavju Agende 21 so za sektor naselij razvili koncept politi-ke omogočanja3 , v okviru katerega si udeleženci s partnerstvommed javnim, zasebnim in lokalnim sektorjem prizadevajo izboljša-ti socialno, ekonomsko in okoljsko/prostorsko kakovost človeko-vih naselij ter življenjsko in delovno okolje vseh ljudi, zlasti revnih


v urbanih in podeželskih območjih. V postopkih odločanja so daliposeben poudarek udeležbi posameznih delov skupnosti, zlastižensk, prvotnih prebivalcev, starejših in prizadetih oseb. Okvir “lo-kalne Agende 21” poudarja potrebo po tem, da lokalne oblasti prispodbujanju in izvajanju učinkovitih strategij trajnostnega razvojasodelujejo z vsemi stranmi, vključno s posamezniki, družbenimiskupinami in zasebnim sektorjem.

104. V procesu urbanizacije politike in programi trajnostnega raz-voja človekovih naselij, tako v podeželskih kot urbanih območjih,zahtevajo močne subnacionalne vladne ustanove/izpostave, ki de-lujejo v partnerstvu z vsemi. Take ustanove so v številnih državahše šibke, njihovo učinkovitost pa ogrožajo problemi političnegaregionalizma in etnični spopadi. Zaradi teh zaskrbljujočih dejstevin zahtev je treba izvajati regionalni in medsektorski pristop k na-črtovanju človekovih naselij, takšen, ki poudarja ruralno-urbanepovezave in vasi in mesta obravnava kot dva dela nepretrganegasistema človekovih naselij v skupnem ekosistemu.

105. Mesta imajo mreže povezav, ki se vedno bolj raztezajo iz-ven njihovih meja. Za trajnostni razvoj je treba preučiti nosilnostcelotnega ekosistema, ki podpira tak razvoj, vključno s prepreče-vanjem in ublažitvijo škodljivih učinkov na okolje, ki se pojavljajoizven urbanih predelov. Nevarno odstranjevanje (odlaganje) od-padkov povzroča degradacijo naravnega okolja: prizadeti so na-ravni geološki rezervoarji, obalne cone, oceani, močvirja, naravnihabitati, gozdovi in drugi občutljivi ekosistemi, prav tako pa tudinaselitvena območja prvotnih prebivalcev. Vse čezmejne premikenevarnih odpadkov in snovi morajo podpisnice izvajati v skladu zustreznimi mednarodnimi sporazumi. Hitra urbanizacija obalnihobmočij povzroča pospešeno slabšanje stanja v obalnih in mor-skih ekosistemih.

106. Raznolikost tipov človekovih naselij je ključni del procesaoblikovanja pravičnih in trajnostnih družb. Življenjske in delovnepogoje v vseh človekovih naseljih, vključno z regionalnimi urbani-mi središči, podeželskim storitvenimi središči, podeželskimi vasi-cami, podeželskimi skupnostmi, trgi in vasmi, je treba izboljšati, sposebnim poudarkom na stanovanjih, na socialni in fizični infra-strukturi in storitvah. Ohranjanje in razvoj podeželskih naselij ter-ja trajnostnene kmetijske in gozdarske dejavnosti ter izboljšanjeagrikulturne tehnologije, ekonomsko razpršitev in raznolikost terrazširjene zaposlitvene možnosti, ki jih lahko ustvarimo s spodbu-

Agenda Habitat82

janjem ustreznih in za okolje uravnoteženih vlaganj v industrijo inz njo povezane ekonomske proizvodne in storitvene dejavnosti.

107. Da bi ublažili neuravnotežen geografski razvoj človekovih na-selij in učinkovito okrepili oblikovanje dinamičnega gospodarstva,bi morali oblasti na ustreznih ravneh oblikovati partnerstva z us-treznimi zainteresiranimi stranmi za spodbujanje trajnostnega raz-voja in upravljanja mest vseh velikosti. Morali bi ustvarjati pogoje,ki zagotavljajo, da različna mesta nudijo zaposlitvene možnosti instoritve v postopku zagotavljanja ekonomskega razvoja, socialne-ga skrbstva in varstva okolja. Oblikovati bi morali strategije in pod-pirati ukrepe, ki se ukvarjajo z vprašanji gibanja prebivalstva, kivodi do ekstremnih koncentracij prebivalstva na določenih območ-jih, pritiska na občutljive ekosisteme, kot so obalna območja, inpovzroča zmanjšanje števila prebivalstva v drugih območjih.

108. Za spodbujanje trajnostnega razvoja človekovih naselij jetako potrebno mednarodno sodelovanje, vključno s sodelovanjemmed mesti. Glede na kontekst in odvisno od potreb velikih in manj-ših mest ter vasi v vsaki državi in regiji je treba posebno pozor-nost posvetiti najbolj odločilnim vprašanjem, kot so (na primer)spreminjajoči vzorci proizvodnje in potrošnje, učinkovitost ravna-nja z energijo, trajnostneno upravljanje z viri in zemljišči, odpravarevščine, vprašanja prebivalstva in zdravstva, oskrba z vodo, sani-tarna ureditev in ravnanje z odpadki, preprečevanje in ublažitevnesreč ter pripravljenost nanje in ukrepanje do njih, kulturna, na-ravna in zgodovinska dediščina, varstvo okolja, industrija, infra-struktura in osnovne storitve, kot so zdravstvene in izobraževalnein druge storitve. Habitat II nudi priložnost, da se preverijo vplivi,ki jih bodo imeli sedanji vzorci razvoja človekovih naselij na dose-ganj ciljev, ki so jih določile tudi nedavne druge konference Zdru-ženih narodov. S posebno pozornostjo je treba spremljati trendeurbanega razvoja, da bi dosegli zanesljivo in funkcionalno izvaja-nje trajnostnega razvoja človekovih naselij, tako v urbanih kot po-deželskih območjih.

2. Trajnostna raba tal

109. Zemlja je nujna za oskrbo s hrano, vodo in energijo za števil-ne življenjske sisteme in je odločilnega pomena za človekovo de-javnost. V hitro rastočih urbanih območjih je dostop do zemljiščvedno težji zaradi nasprotujočih si zahtev stanovanjskega sektor-


ja, industrije, trgovinskih dejavnosti, infrastrukture, transportnihin kmetijskih potreb ter potrebe po odprtih prostorih in zelenihpovršinah, obenem pa tudi potrebe po varstvu občutljivih ekosi-stemov. Zaradi rastočih cen zemljišč na urbanih območjih revniljudje in pripadniki drugih ranljivih in zapostavljenih skupin nima-jo dostopa do njih, torej takšnih, katerih lokacija ne predstavljaposebnega ekonomskega, okoljskega ali zdravstvenega tveganjaza prebivalce, zaradi bližine onesnažujočih industrijskih objektov,neustreznih geografskih pogojev ali izpostavljenosti naravnim ne-srečam. Ena osnovnih nalog, potrebnih za doseganje cilja trajnost-nega razvoja urbanega sveta, je usklajevanje razvoja urbanih ob-močij z naravnim okoljem in celotnim sistemom naselij. Med sreds-tva za doseganje fizično bolje uravnoteženega razvoja ne spadajole specifične urbane in regionalne politike in zakonski, ekonom-ski, finančni, kulturni in drugi ukrepi, temveč tudi inovativne me-tode urbanega načrtovanja, oblikovanja ter urbanega razvoja, re-vitalizacija in upravljanje. Treba je celovito povezati nacionalne,subnacionalne in lokalne politike ter programe. V zvezi s tem mo-rajo oblasti v skladu s svojimi zmožnostmi in pristojnostjo uporab-ljati pristop po načelu previdnosti5, določen v Deklaraciji iz Ria ookolju in razvoju (the Rio Declaration on Environment and Deve-lopment); zaželeno je tudi uporabljati vrednotenje vplivov na oko-lje in družbo.

110. Raba tal je tesno povezana z upravljanjem vodnih virov za-radi potrebe po zaščiti naravnih vodnih rezervoarjev in drugih vi-rov sveže vode pred škodljivimi vplivi človekovih naselij. Posebnopozornost je treba posvetiti lociranju potencialno nevarnih dejav-nosti stran od občutljivih območij. Oceane in obalne predele jetreba zavarovati pred onesnaževanjem s kopnega.

111. Številna mesta potratno uporabljajo periferna zemljišča zanamene, povezane z urbanimi dejavnostmi. Ob tem so obstoječa,komunalno urejena zemljišča in infrastruktura pogosto nezadost-no razvita in uporabljana. Da bi se izognili neuravnoteženi, nez-dravi in netrajnostni rasti naselij, se je treba zavzemati za takerabe tal, ki vplivajo na čim večje zmanjšanje prometnih potreb,varčevanje z energijo in ki varujejo odprte in zelene površine. Iz-jemno pomembni so ustrezna gostota poselitve in smernice zamešano rabo tal. Ponovno je treba skrbno preučiti nacionalne,subnacionalne in lokalne politike in razvojne načrte, da bi zagoto-vili optimalno uporabo tal in geografsko bolj uravnotežen ekonom-

Agenda Habitat84

ski razvoj, vključno z zaščito neobhodno potrebnih kmetijskih zem-ljišč; takih, na katerih se ohranjajo biološka raznolikost, kakovostvode in stalna količina podtalnice; občutljivih območij, vključno zobalnimi predeli in drugih občutljivih območij, ki so potrebna zaš-čite.

112. Zelene površine in vegetacijska rast v urbanih in obrobnihurbanih območjih so nujne za biološko in hidrološko ravnovesjeter gospodarski razvoj. Vegetacija ustvarja naravne habitate inomogoča boljšo absorpcijo deževnice po naravni poti, kar pomeniprihranke pri vodnem gospodarstvu. Zelene površine in vegetaci-ja igrajo pomemebno vlogo tudi pri zmanjšanju onesnaženosti zra-ka in ustvarjanju ustreznejših klimatskih pogojev, s tem pa izbolj-šujejo mestno življenjsko okolje v mestih in drugih naseljih. V na-črtovanje urbanih in periurbanih območij je treba vključiti tudi zdra-ve in okolju prijazne kmetijske dejavnosti ter oskrbo s skupnimizemljišči.

Ukrepi

113. Oblasti na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi upravamiin drugimi zainteresiranimi stranmi, morajo ob podpori ustreznihmednarodnih in regionalnih ustanov podpirati prizadevanja, da biv človekovih naseljih oblikovali trajnostno rabo tal in načrtovanje.Za uresničenje teh ciljev morajo storiti naslednje:

(a) oblikovati zakonske okvire za lajšanje razvoja in izvajanja –na nacionalnem, subnacionalnem in na lokalnem nivoju –javnih načrtov in politik trajnostnega urbanega razvoja inprenove, rabe tal, stanovanjskega načrtovanja in politike terizvajanja izboljšanega vodenja urbane rasti;

(b) zavzemati se za učinkovite in dostopne zemljiške trge, ki seodzivajo na povpraševanje in zadovoljujejo potrebe skupno-sti;

(c) kjer je to ustrezno, oblikovati stanje spodbude in ukrepe zanadziranje rabe tal, vključno z načrtovalskimi rešitvami rabetal, ki so namenjeni bolj racionalni in trajnostni rabi omeje-nih zemljiških virov;

(d) posvečati večjo pozornost izpolnjevanju zahtev naselij po ka-pitalskih vlaganjih s pomočjo strategij in politik aktivacijesredstev, s katerimi se olajša večji pritok zasebnih vlaganj v


urbani razvoj na lokacijah, ki prispevajo k trajnostni rabi tal;

(e) spodbujati partnerstva med javnim, zasebnim in prostovolj-nim sektorjem ter drugimi zainteresiranimi stranmi pri uprav-ljanju z zemljiškimi viri, da bi tako izvajali trajnostni urbanirazvoj;

(f) zavzemati se za tako urbano načrtovanje, ki ne locira one-snažujoče industrijske objekte v stanovanjska območja;

(g) preprečiti ali čim bolj zmanjšati onesnaževanje in izpostav-ljenost onesnaženju iz industrijskih objektov, ob hkratnemspodbujanju takih pobud urbanega načrtovanja, ki odvrača-jo od nesorazmerno obsežnega lociranja onesnažujočih in-dustrijskih objektov na območjih, kjer živijo revni ali pripad-niki ranljivih in zapostavljenih skupin;

(h) razvijati in podpirati izvajanje izboljšanih praks upravljanja zzemljišči, ki celovito obravnavajo zahteve po urbanih zem-ljiščih za stanovanjske potrebe, industrijske, trgovinske, in-frastrukturne in transportne potrebe, zelene površine in po-gozdena območja, ob upoštevanju potreb po površinah, na-menjenih za vsakodnevne dejavnosti – igrišča, parke, športin rekreacijo, vrtnarjenje in urbano kmetijstvo;

(i) zavzemati se za tesno medsebojno povezovanje zemljiške-ga načrtovanja z načrtovanjem komunikacij in prometa, dabi spodbujali vzorce razvoja, ki zmanjšujejo potrebo po njem;

(j) razvijati in uporabljati integrirane načrte za ravnanje z obal-nimi območji, da bi tako zagotovili ustrezen razvoj ter ohra-nili obalne vire;

(k) zavzemati se za uporabo sredstev in razvoj kapacitet pregled-nega urbanega nadzora in poročanja, ki naj temeljita na us-treznih kazalcih okoljevarstvene, prostorske, ekonomske insocialne kakovosti posameznih mest in drugih naselij;

(l) s predpisi urediti udeležbo pri doseganju cilja trajnostnihčlovekovih naselij – z oblikovanjem in podpiranjem strategijin mehanizmov, ki spodbujajo odprt dialog, v katerem sode-lujejo vsi zainteresirani, ob posvečanju posebne pozornostipotrebam in prednostnim nalogam v zvezi z ženskami, manj-šinami, otroki, mladino, prizadetimi osebami, starejšimi, rev-nimi in izoliranimi oziroma izključenimi osebami;

(m) zavzemati se za Najboljše prakse zemljiškega upravljanja v

Agenda Habitat86

naseljih – take, ki naj izhajajo iz skupnosti;

(n) krepiti zmogljivosti v okviru integriranega upravljanja z oko-ljem.

114. Da bi razvijali in podpirali izboljšano in integrirano zemljiškoupravljanje, morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi:

(a) oblikovati integrirane zemljiške informacijske sisteme in in-tegrirane sisteme zemljiške kartografije;

(b) oblikovati strukture za uveljavljanje zakonov in predpisov oupravljanju z zemljišči, da bi vzpostavili večjo uspešnost inučinkovitost izvajanja in prizivov;

(c) razviti zemljiški trg z oblikovanjem učinkovitega zakonskegaokvira, ki vključuje okoljevarstvena vprašanja in obsega raz-lične sisteme stanovanjskih pravic;

(d) ob udeležbi vseh zainteresiranih strani oblikovati celovite inokolju prijazne strategije rabe tal na lokalni ravni.

3. Socialni razvoj: odprava revščine, oblikovanje produktivnezaposlitve in socialna integracija

115. Z odpravo revščine je nerazdružljivo povezano zavzemanjeza pravična, socialna, funkcionalna in stabilna človekova naselja.Prizadevanja Mednarodnega leta za odpravo revščine (the Inter-national Year for the Eradication of Poverty) in Mednarodnega de-setletja za odpravo revščine (the International Decade for the Era-dication of Poverty) izvaja tudi mednarodna skupnost, ki se zave-da feminizacije revščine. Revščina ima veliko obrazov, kaže setudi v obliki brezdomstva in pomanjkanju ustreznega stanovanja.Za njeno odpravo so med drugim potrebne: stabilne makroeko-nomske politike, usmerjene v ustvarjanje zaposlitvenih možnosti,enakopraven in splošen dostop do ekonomskih priložnosti (in po-sebna prizadevanja, da bi ta dostop olajšali prizadetim osebam);izobraževanje in usposabljanje, ki bosta spodbujala stabilno pre-življanje prebivalstva s svobodno izbrano produktivno zaposlitvijoin delom; ter osnovne storitve, vključno z zdravstvom. Vendar ve-lja, da pri tem ne obstajajo splošno veljavne rešitve. Revnim lju-dem je treba omogočati svobodno izbrano udeležbo v vseh vidi-kih političnega, ekonomskega in socialnega življenja. Med ključ-


ne elemente strategije za odpravo revščine spadajo politike, na-menjene zmanjšanju neenakosti, povečanju priložnosti, izboljša-nju in zagotavljanju dostopa do virov, zaposlitve in prihodka; pod-piranje podeželskega razvoja in ukrepov za izboljšanje ekonom-skih, socialnih in okoljskih razmer v podeželskih območjih; zago-tavljanje socialnega varstva za tiste, ki se sami ne morejo vzdrže-vati; priznavanje potreb in spretnosti žensk; razvijanje človeškihvirov; izboljšanje infrastrukture, vključno s komunikacijskimi na-pravami, lajšanje dostopa do nje; ter podpiranje domačih politik,ki so usmerjene v izpolnjevanje osnovnih potreb vseh ljudi.

Ukrepi

116. Da bi spodbujali enakopraven dostop vseh ljudi do poštenein pravične oskrbe s storitvami v naseljih, morajo vlade, vključnoz lokalnimi oblastmi:

(a) oblikovati in izvajati politike integriranega razvoja človeko-vih naselij, da bi zagotovili enakopraven dostop do osnovnihstoritev (vključno z zagotavljanjem zanesljive oskrbe s hra-no) in njihovo vzdrževanje; nadalje, da bi zagotovili izobraže-vanje; zaposlitev in preživljanje; osnovne storitve zdravstve-nega varstva; čisto pitno vodo in sanitarno ureditev; ustrez-no bivališče; dostop do odprtih in zelenih površin, pri čemerimajo prednost potrebe in pravice žensk ter otrok, saj pravoni pogosto nosijo najtežje breme revščine;

(b) kjer je to ustrezno, preusmeriti javna sredstva v spodbuja-nje upravljanja z nivoja skupnosti s storitvami in infrastruk-turo ter spodbujati sodelovanje zasebnega sektorja in lokal-nih prebivalcev, tudi revnih, žensk, prizadetih, prvotnih pre-bivalcev in pripadnikov zapostavljenih skupin, pri določanjujavnih potreb po storitvah, prostorskem načrtovanju in obli-kovanju, zagotavljanju in vzdrževanju urbane infrastruktureter odprtih in zelenih površin.

117. Da bi spodbujali socialno integracijo, morajo vlade, vključ-no z lokalnimi oblastmi, zavedajoč se pomena prostovoljnih pris-pevkov in tesnem sodelovanju z nevladnimi organizacijami, orga-nizacijami v skupnostih, kooperativnim sektorjem (zadružništvom)in javnimi ter zasebnimi ustanovami:

Agenda Habitat88

(a) prepovedati diskriminacijske, izključevalne prakse v zvezi zbivališči, zaposlovanjem in dostopom do socialnih in kultur-nih storitev;

(b) nuditi priložnosti in fizične prostore za spodbujanje pozitiv-ne interakcije med kulturno različnimi skupinami;

(c) vključiti marginalizirane in/ali zapostavljene skupine in po-sameznike v načrtovanje, odločanje, nadzor in vrednotenjerazvoja človekovih naselij;

(d) spodbujati, v sodelovanju z ustreznimi zainteresiranimi stran-mi, vključno s starši, ki jih zadeva izobraževanje njihovih otrok,oblikovanje šolskih učnih načrtov, programov izobraževanjain centrov v skupnostih, ki so usmerjeni v razvijanje razume-vanja ter sodelovanja med pripadniki različnih kultur.

118. Revščina v urbanih in podeželskih območjih ter nezaposle-nost predstavljata hudi oviri za razvoj človekovih naselij. Za bojproti njej morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, v partners-tvu z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi, vključno z orga-nizacijami delavcev in organizacijami delodajalcev:

(a) spodbujati priložnosti za produktivno zaposlovanje, ki ustvar-ja zadostne prihodke vseh ljudi za doseganje ustreznega živ-ljenjskega standarda, ob zagotavljanju enakovrednih mož-nosti za zaposlitev ter enakovrednih plačil za ženske; ter obspodbujanju lociranja delovnih mest v bližini doma in doma,zlasti za revne ženske in prizadete osebe;

(b) težiti k cilju zagotavljanja kakovostnih delovnih mest ter va-rovati temeljne pravice ter interese delavcev in v ta namenspodbujati spoštovanje določil konvencij ustreznih medna-rodnih delavskih organizacij (International Labour Organiza-tion Conventions). Tudi tistih, ki prepovedujejo prisilno deloin delo otrok, pravico do združevanja, skupinskega organizi-ranja in skupinskega pogajanja ter dogovarjanja ter spošto-vanje načela nediskriminacije;

(c) izboljšati politike, ki predvidevajo zmanjšanje nevarnosti zaokolje in nudijo neformalnemu sektorju (ter vsem zaposle-nim) dostopne informacije o načinih za doseganje boljše var-nosti pri delu in zmanjšanje zdravstvenega tveganja;


(d) kjer je to ustrezno, spodbujati stroškovno učinkovite investi-cije in metode ter investicije in metode z intenzivno uporabodelovne sile za zagotavljanje, prenove in vzdrževanje infra-strukture in storitev v naseljih;

(e) zavzemati se za sklepanje pogodb in pridobivanje sodelav-cev, ki lajšata udeležbo lokalnega zasebnega sektorja, tudimalih podjetij in pogodbenikov, ter, kjer je to ustrezno, ude-ležbo neformalnega sektorja in skupnosti pri zagotavljanjuosnovnih javnih dobrin in storitev;

(f) zagotoviti, da revni ljudje dobijo dostop do produktivnih virov,vključno s posojili, zemljišči, izobraževanjem in usposablja-njem, tehnologijo, znanjem in informacijami, kot tudi do jav-nih storitev, ter imajo možnost sodelovati pri odločanju v ta-kem političnem in regulativnem okolju, ki jim omogoča, daimajo koristi od zaposlitvenih in ekonomskih priložnosti;

(g) zavzemati se za dostop do posojil in inovativnih bančnih al-ternativ s fleksibilnimi poroštvi oziroma jamstvi za ženske inrevne osebe, vključno s tistimi, ki delajo v neformalnem sek-torju, družinskih in malih podjetjih;

(h) zavzemati se za kooperativno bančništvo na ravni skupno-sti in odgovorna ponovna korporacijska vlaganja v lokalneskupnosti;

(i) spodbujati in krepiti produktivna podjetja, vključno z majh-nimi – mikro podjetji in malimi zasebnimi in zadružniškimipodjetji ter razširiti trg ter druge oblike zaposlitve in uspo-sabljanja za ženske, moške in mladino, vključno s prizadeti-mi osebami; ter, kjer je to ustrezno, krepiti povezave medneformalnimi in formalnimi sektorji;

(j) zavzemati se za pravočasen dostop nezaposlenih, zlasti rev-nih, do izobraževanja in poklicnega usposabljanja;

(k) povezati neodvisna mala podjetja s fleksibilnimi mrežamiproizvajalcev;

(l) oblikovati in krepiti programe, namenjene izboljšanju spret-nosti vodenja projektov v občinskih in nevladnih organizaci-jah, tudi mladinskih, na ravni skupnosti in lokalni ravni, vključ-no z vrednotenjem potreb, določanjem in izoblikovanjem pro-jektov, finančnim vodenjem, izvajanjem projektov in določa-

Agenda Habitat90

njem, nadziranjem ter vrednotenjem vplivov in učinkov;

(m) spodbujati oblikovanje organizacij v skupnostih, zasebnihprostovoljnih organizacij in drugih nevladnih organizacij, kiprispevajo k prizadevanjem za odpravo revščine;

(n) raziskati možnosti za oblikovanje t.i. – javnih podpornih struk-tur, ki spodbujajo medsebojno povezana podjetja v skupno-stih z nudenjem pomoči pri razvoju, trženju in distribuciji iz-delkov, proizvedenih v skupnosti;

(o) prek medijev povečevati zavedanje javnosti o možnostih zazaposlovanja.

119. Da bi spodbujali načrtovanje in upravljanje človekovih nase-lij, pri katerem se posveča pozornost potrebam spolov, morajo vla-de, vključno z lokalnimi oblastmi, v sodelovanju z združenji ženskoziroma ženskimi skupinami ter drugimi zainteresiranimi stranmi:

(a) kjer je to ustrezno, sprejeti spremljevalne zakone, standar-de in norme ter oblikovati smernice za načrtovanje, ki upo-števajo potrebe in položaj žensk in moških ter deklic in deč-kov v odnosu do načrtovanja, razvoja in odločanja v zvezi znaselji, ter pri zagotavljanju osnovnih storitev in dostopu donjih, vključno z javnim prometom, zdravstvenimi in izobraže-valnimi objekti;

(b) v procesu načrtovanja upoštevati, da ženske pogosto delu-jejo v neformalnem sektorju in svoje domove uporabljajo zaposlovne ali tržne dejavnosti;

(c) zavzemati se za predstavniške strukture ob zagotavljanju pol-ne in enakopravne udeleženosti žensk,

(d) oblikovati politične smernice in programe, ki spodbujajo inaktivno stremijo k udeleženosti ženskih skupin v vseh vidi-kih razvoja skupnosti, ki so v zvezi z okoljsko infrastrukturoin zagotavljanjem osnovnih urbanih storitev, ter spodbujatiosnovanje in delovanje ženskih zadrug ter članstvo žensk vdrugih vrstah zadrug;

(e) spodbujati spremembe v odnosih, strukturah, politikah, za-konih in drugih praksah v zvezi s spoloma, da bi odpravilivse ovire, ki stojijo na poti človekovemu dostojanstvu in ena-kopravnosti v družini in družbi ter spodbujati polno in ena-


kopravno udeležbo žensk in moških, tudi prizadetih, v so-cialnem, ekonomskem in političnem življenju, vključno z ob-likovanjem, izvajanjem in ponovnim obravnavanjem oziro-ma nadzorom javnih politik in programov;

(f) spodbujati ekonomske politike, ki imajo pozitiven učinek nazaposlovanje in prihodke delavk, tako v formalnem kot ne-formalnem sektorju, ter sprejemati posebne ukrepe za re-ševanje vprašanja nezaposlenosti žensk, zlasti dolgotrajne;

(g) odpraviti zakonske ovire in navade, kjer obstajajo, ki ovirajoenakopraven dostop žensk do zemljišč, finančnih sredstevter do nadzora nad njimi;

(h) zavzemati se za enakopraven dostop deklet in drugih ženskdo izobraževanja na vseh stopnjah;

(i) oblikovati programe za reševanje problema popolne revšči-ne med ženskami v podeželskih območjih, ob osredotoča-nju na njihove potrebe po ustreznem stanovanju in zaposli-tvi;

(j) generirati in razširjati podatke, ki nakazujejo stanje po spo-lu, in zagotavljati, da se ti statistični podatki zbirajo, sestav-ljajo, analizirajo in predstavijo glede na starost in spol zaje-tih ljudi; vzpostaviti nadzorne mehanizme in strukture obla-sti ter vključiti rezultate v osrednje politike trajnostnega raz-voja človekovih naselij;

(k) povečati zavest skupnosti o vprašanjih, s katerimi se sooča-jo revne ženske, brezdomci, migranti, begunci, preseljeneženske, ki potrebujejo mednarodno zaščito ter tiste, ki somorale zapustiti svoja bivališča, a so ostale znotraj matičnedržave; pri tem je treba posebno opozarjati na vprašanja vzvezi s fizičnim in spolnim zlorabljanjem ter oblikovati us-trezne ukrepe skupnosti;

(l) zagotoviti enakopraven dostop do stanovanja, zemljišč in jav-nih storitev v urbanih in podeželskih predelih v skladu z Med-narodno konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk(the International Convention on the Elimination of All Formsof Discrimination Against Women).

120. Da bi mladim ljudem omogočili razviti njihov potencial in jihpripravili, da prevzamejo odgovorno vlogo pri oblikovanju človeko-

Agenda Habitat92

vih naselij, morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, v part-nerstvu z zasebnim sektorjem, nevladnimi mladinskimi in drugi-mi nevladnimi organizacijami ter tistimi v skupnostih:

(a) vključiti vprašanja mladih v vse ustrezne nacionalne, subna-cionalne in lokalne politike, strategije, programe in projekte;

(b) omogočiti mladim udeležbo s spodbujanjem in cenjenjemnjihove zmožnosti, da igrajo aktivno in ustvarjalno vlogo priizgradnji trajnostnih naselij;

(c) nuditi enakopraven dostop do osnovnega izobraževanja, obposvečanju posebne pozornosti revnim ljudem in mladim vpodeželskih območjih, ter reševanju omejitev, ki jih povzro-čajo oddaljenost od izobraževalnih objektov, pomanjkanjeizobraževalnih objektov in socialne ali ekonomske ovire;

(d) podvzeti posebne ukrepe za zmanjšanje osipa na vseh rav-neh izobraževanja, z večjo ustreznostjo izobraževalnih pro-gramov in bolj kakovostnim izobraževanjem; ter osebam, kiso zaključile šolanje, omogočiti lažji dostop do samostojne-ga stabilnega preživljanja;

(e) ob uporabi tako formalnih kot neformalnih dejavnosti in pro-gramov izobraževanja in usposabljanja – v partnerstvu z mla-dimi – spodbujati programe zaposlovanja in razvijanje po-klicnih spretnosti in znanj, s katerimi se večajo sposobnostimladih za polno udeležbo v socialnih, ekonomskih in politič-nih procesih v človekovih naseljih;

(f) odpraviti spolno in ekonomsko izkoriščanje mladih žensk inotrok, ob izboljševanju kakovosti življenja in povečevanjunjihovega prispevka k trajnostnemu razvoju človekovih na-selij;

(g) spodbujati kampanje za povečanje zavesti in druge akcije,ki jih oblikujejo in izvajajo mladi in so namenjene tem, damladi vse bolj cenijo svojo zgodovinsko, naravno, religiozno,duhovno in kulturno dediščino ter v povečanje njihovega za-vedanja o vrednotah varovanja okolja in vplivih proizvodnje,porabe, vedenja in etičnih odločitev na okolje, zlasti o tistih,ki se navezujejo na zagotavljanje ustreznega stanovanja zavse ljudi in na trajnostnen razvoj človekovih naselij.


121. Da bi spodbujali načrtovanje in upravljanje človekovih nase-lij, pri katerem se posveča pozornost prizadetim osebam, morajovlade, vključno z lokalnimi oblastmi:

(a) zavzemati se za sprejem zakonov, spremljevalnih zakonov,standardov in norm ter razvijati smernice za načrtovanje inprograme, ki upoštevajo specifične potrebe prizadetih oseb,vključno s kronično bolnimi – v celotnem načrtovanju, obli-kovanju in odločanju o človekovih naseljih;

(b) spodbujati sprejem zakonov in politik, ki prizadetim osebamzagotavljajo dostop do vseh novih javnih zgradb in objektov,javnih stanovanj in javnih prometnih sistemov; zavzemati setudi za dostop do obstoječih javnih zgradb in objektov, sta-novanj in transporta, kjer je to izvedljivo, predvsem s po-močjo obnove;

(c) zavzemati se za predstavniške strukture, ob zagotavljanjupolne in enakopravne udeležbe prizadetih oseb;

(d) odstraniti komunikacijske ovire, da bi tako zmanjšali social-no in fizično izolacijo, s katero se soočajo prizadete osebe,in sicer z ukrepi, kot so zbiranje in razširjanje informacij, zla-sti tistih za javnost;

(e) zavzemati se za enakopraven dostop prizadetih oseb do vsehravni izobraževanja in razvijanja spretnosti;

(f) pripraviti in razširjati razločne podatke, ki nakazujejo stanjepo starosti, spolu in delovnem statusu, v strukturah oblastioblikovati mehanizme nadzora in vključiti rezultate v politi-ke za zagotavljanje trajnostnega razvoja človekovih naselij;

(g) priznati, da lahko prizadete osebe nudijo strokovno znanjeo svojih stanovanjskih zahtevah in tistih, katere jih morajoizpolnjevati skupnosti; priznati, da bi morale prizadete ose-be same odločati o tem, kakšna stanovanja so zanje pri-merna in da jih je treba vključiti kot oblikovalce in izvajalcestanovanjske graditve;

(h) večati zavest skupnosti o vprašanjih zdravstvenega varstvaza prizadete osebe in oblikovati ustrezne odzive skupnostinanje;

(i) prizadetim osebam nuditi cenovno dostopno in kakovostnozdravstveno varstvo;

Agenda Habitat94

(j) oblikovati politike in smernice ter zagotavljati storitve, ki pri-zadetim osebam omogočajo, da stanujejo v okoljih, ki sodel skupnosti;

(k) oblikovati in izvajati programe, ki prizadetim osebam omo-gočajo, da imajo enakopravne možnosti za pridobivanje pri-hodka, ki omogoča primeren življenjski standard;

(l) v procesu načrtovanja upoštevati dejstvo, da prizadete ose-be pogosto uporabljajo svoje domove za poslovne ali tržnedejavnosti;

(m) zavzemati se za in širiti športne, rekreacijske in kulturne de-javnosti za prizadete osebe.

122. Da bi spodbujali razvoj prvotnih (avtohtonih) prebivalcev inzagotavljali njihovo polno sodelovanje v razvoju podeželskih in ur-banih območij, v katerih živijo, ob polnem spoštovanju njihove kul-ture, jezikov, tradicij, izobraževanja, socialnih organizacij in vzor-cev poselitve, morajo oblasti in voditelji prvotnih prebivalcev v na-cionalnem kontekstu:

(a) posebej ukrepati za večanje produktivnih zmogljivosti prvot-nih prebivalcev, zagotavljajoč njihov enakopravni dostop dosocialnih in ekonomskih storitev ter njihovo udeležbo v izde-lavi in izvajanju politik, ki vplivajo na njihov razvoj;

(b) podpirati ekonomske dejavnosti prvotnih prebivalcev, da biizboljšali razmere, v katerih živijo in pospešili njihov razvojter zagotovili varno interakcijo njihove ekonomije z večjimi;

(c) vključiti ženske avtohtonih skupnosti, njihova stališča in zna-nja – na enakopravni podlagi z moškimi – v odločanje o člo-vekovih naseljih, vključno s trajnostnim upravljanjem z viriin razvojem politik in programov za trajnostnen razvoj. Zlastitistih politik in programov, ki so namenjeni preprečevanjudegradacije zemljišč z okoljevarstvenega stališča;

(d) reševati posebne potrebe otrok avtohtonih skupnosti in nji-hovih družin, zlasti revnih, ter jim tako omogočati, da užijejopolno korist ekonomskega in socialnega razvoja.

123. Da bi preprečevali, zmanjšali in odpravili nasilje in kriminal,morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, v partnerstvu z vsemi


zainteresiranimi stranmi:

(a) oblikovati, graditi in vzdrževati človekova naselja, v katerihje ugodno bivati in spodbujajo uporabo javnih prostorov kotsredišč življenja skupnosti, tako da ne postanejo mesto kri-minalnih dejavnosti;

(b) večati zavest in poskrbeti za izobraževanje, da bi zmanjšalikriminal in nasilje ter okrepili družbo;

(c) zavzemati se za preprečevanje kriminala s socialnim razvo-jem – z iskanjem načinov, ki skupnostim pomagajo, da us-pešno opravijo z osnovnimi dejavniki, ki spodjedajo varnostskupnosti in vodijo v kriminal, in sicer z reševanjem kritičnihproblemov, kot so revščina, neenakost, stresi v družini, ne-zaposlenost, pomanjkanje možnosti za izobraževanje in za-poslitev ter pomanjkanje zdravstvenega varstva in tudi sto-ritev za varstvo mentalnega zdravja;

(d) spodbujati mladino in otroke, zlasti tiste z ulice, da se začnozanimati za lastno prihodnost in prihodnost skupnosti, vkaterih živijo, z izobraževanjem, rekreacijo, usposabljanjemza delo in prek svetovanja, ki lahko privabijo vlaganja zaseb-nega sektorja in podporo neprofitnih organizacij;

(e) večati varnost žensk v skupnostih s posvečanjem posebnepozornosti vprašanju spolov pri politikah in programih pre-prečevanja kriminala, in sicer tako, da odgovornim za izva-janje teh politik pomagajo pridobiti znanje in razumevanje ovzrokih, posledicah mehanizmih nasilja proti ženskam;

(f) oblikovati programe za izboljšanje usposobljenosti lokalne-ga vodstva pri vzpostavljanju boljših odnosov med skupina-mi, za reševanje konfliktov in intervencije;

(g) spodbujati osebno varnost in zmanjšati strah prebivalstva zizboljšanjem policijskih storitev, večanjem odgovornosti po-licije skupnostim, katerim služijo, s spodbujanjem ter lajša-njem (kadar je to ustrezno) oblikovanja zakonitih ukrepov insistemov za preprečevanje kriminala na ravni skupnosti;

(h) zagotoviti dostopne, cenovno dosegljive, nepristranske in hu-mane lokalne pravosodne sisteme, ki delujejo hitro, z lajša-njem in krepitvijo delovanja obstoječih tradicionalnih usta-nov ter postopkov za reševanje sporov in konfliktov;

Agenda Habitat96

(i) spodbujanje oblikovanja programov in projektov, ki temelji-jo na prostovoljni udeležbi, zlasti otrok, mladine in starejših,namenjenih preprečevanju nasilja, tudi tistega doma, in kri-minala;

(j) usklajeno in nemudoma ukrepati za uničenje mednarod-nih in nacionalnih mrež trgovanja s seksom.

124. Da bi zaščitili ranljive in zapostavljene osebe, morajo obla-sti na ustreznih ravneh, v partnerstvu z vsemi zainteresiranimistranmi:

(a) sprejeti integrirane, pregledne in okoljevarstvene, socialnein ekonomske politike in programe, ki posvečajo pozornostposebnostim spolov, in so namenjeni revnim območjem inobmočjem, kjer je opazna socialna izključitev oseb;

(b) lajšati udeležbo lokalnih organizacij, vključno s sveti stare-šin, ženskih skupin, gibanj prebivalstva, mladinskih skupin,skupin za otroke in organizacij prizadetih oseb ter drugih naravni skupnosti v procesih odločanja o programih socialne-ga varstva;

(c) spodbujati in oblikovati operativna partnerstva z organizaci-jami socialnega varstva in drugimi nosilci pobud za razvojskupnosti;

(d) izboljšati načrtovanje in oblikovanje človekovih naselij, ki najse specifično odzivata na potrebe ranljivih in zapostavljenihoseb, zlasti prizadetih.

4. Prebivalstvo in trajnostni razvoj človekovih naselij

125. Kakovost življenja in dejavnosti vseh ljudi v človekovih na-seljih so tesno povezane z demografskimi spremembami, to je zrastjo, strukturo in razporeditvijo prebivalstva, ter razvojnimi spre-menljivkami, kot so izobraževanje, zdravstvo in prehrana, nivojiuporabe naravnih virov, stanje okolja ter hitrost in kakovost eko-nomskega ter socialnega razvoja.

126. Da bi zagotovili trajnostna človekova naselja, je treba pose-bej obravnavati gibanja prebivalstva znotraj držav in med državni-mi, vključno z zelo hitro rastjo nekaterih mest in neuravnoteženoregionalno razporeditvijo prebivalstva na določenih območjih.


Ukrepi

127. Da bi reševali demografska vprašanja, ki vplivajo na člove-kova naselja in demografska vprašanja celovito vključili v politiketrajnostnega razvoja človekovih naselij, morajo vlade, vključno zlokalnimi oblastmi in z drugimi zainteresiranimi stranmi:

(a) zagotoviti, da se pri procesih odločanja, zlasti tistih, ki zade-vajo urbano in regionalno načrtovanje in vodenje, osnovnoinfrastrukturo in zagotavljanje storitev ali pri drugih s tem po-vezanih politikah, demografska vprašanja ustrezno rešujejo;

(b) kjer je to potrebno, vzpostaviti ali povečati podatkovne baze,ki vključujejo tudi podatke, razločene po spolu in starosti,ter zbirati podatke in jih analizirati, da bi zagotovili osnovneinformacije, ki jih je moč uporabiti za boljše načrtovanje ra-sti prebivalstva v velikih in malih mestih ter vaseh;

(c) povečati zavedanje, znanje in razumevanje učinkov demo-grafskih sprememb in spremenljivk razvoja na človekova na-selja na vseh ravneh družbe, z obširno javno izmenjavo in-formacij in komunikacijskimi ureditvami, ki se po načelu traj-nostnega razvoja osredotočajo na pomen in tehtnost popu-lacijskih vprašanj ter odgovornih dejanj. Z njimi je treba tavprašanja reševati, vključno z zdravstvom, načrtovanjem dru-žine, vzorci proizvodnje ter potrošnje;

(d) upoštevati potrebo po načrtovanju, oblikovanju in gradnji traj-nostnih novih človekovih naselij, ob upoštevanju učinka naokolje, da bi razbremenili današnje in preprečili prihodnje po-pulacijske razvojne pritiske na urbana in ruralna območja.

5. Okoljsko trajnostna, zdrava človekova naselja,

v katerih je prijetno bivati

128. Če želimo ustvariti trajnostna človekova naselja, je treba us-tvariti boljše okolje za človekovo zdravje in blagostanje, s katerimbomo izboljšali življenjske razmere ljudi in zmanjšali razlike v ka-kovosti življenja. Zdravje prebivalstva, je vsaj toliko kot od klinič-nih odzivov na bolezni, odvisno od dejavnikov v okolju, ki povzro-čajo slabo zdravje. Otroci so še posebej občutljivi na škodljive vpliveurbanih okolij in jih je treba zaščititi. Ukrepi za preprečevanje sla-bega zdravstvenega stanja in bolezni so enako pomembni kot do-stopnost primernega medicinskega zdravljenja in oskrbe. Zato je

Agenda Habitat98

nujno, da k zdravju pristopimo celovito in takó preprečevanje kotnego postavimo v kontekst politik okolja, ki jih podpirajo učinkovi-ti upravni sistemi in načrti delovanja, ki vključujejo tiste cilje, kiodražajo lokalne potrebe in zmogljivosti.

129. Zdravstveni problemi, povezani s škodljivimi razmerami vokolju, s pomanjkanjem dostopa do zdrave vode in sanitarne ure-ditve, neustreznim ravnanjem z odpadki, slabo urejeno kanaliza-cijo, z onesnaževanjem zraka in izpostavljenostjo prehudemu zvoč-nemu onesnaževanju in prav tako pa z neučinkovitimi zdravstve-nimi storitvami, hudo prizadanejo kakovost življenja in celotni pris-pevek, ki bi ga družbi lahko nudili milijoni ljudi. Zaradi zdravstve-nih problemov lahko pride tudi do zaostrovanja socialnih napeto-sti in neenakosti, poveča pa se tudi ranljivost ljudi na učinke ne-sreč. Integriran pristop k zagotavljanju okolju prijazne infrastruk-ture v človekovih naselij, zlasti za revne ljudi v podeželskih in ur-banih območjih, je investicija v trajnostnen razvoj človekovih na-seljih. Ta lahko poveča kakovost življenja, zmanjša negativne učin-ke na okolje, izboljša splošno zdravstveno stanje prebivalstva inzmanjša breme vlaganj v kurativno zdravstvo in breme prispevkovza ublažitev revščine.

130. Tveganja zaradi onesnaževanja okolja so še posebej visokav urbanih območjih ter tam, kjer žive ljudje z nizkimi prihodki. Pov-zročajo jih višje koncentracije onesnažujočih snovi, ki med dru-gim izvirajo iz industrije, prometa, izpuhov kuhalnih in grelnih na-prav, velike količine in neprimernega ravnanja s trdnimi in tekoči-mi odpadki. Tveganja zaradi onesnaževanja okolja, do katerih pri-haja v gospodinjstvih in na delovnih mestih, imajo lahko nesoraz-merno velik vpliv na zdravje žensk in otrok, saj so ti bolj dovzetniza učinke onesnaževanja. Ženske so tudi bolj izpostavljene učin-kom raznih kemičnih snovi ob delih, ki jih pogosto opravljajo pravone. Tveganja, ki jih povzročajo razmere v okolju, lahko nesoraz-merno hudo vplivajo tudi na otroke.

131. Številni kontaminanti okolja, na primer radioaktivne snoviin obstojne organske onesnažujoče snovi, preidejo v prehranje-valno verigo in končno v človeško telo ter tako ogrozijo zdravjesedanjih in prihodnjih generacij.

132. Izpostavljenost težkim kovinam, vključno s svincem in živimsrebrom, ima lahko dolgotrajne in škodljive učinke na človekovozdravje in razvoj ter okolje. Otroci in revni ljudje so pogosto še


posebej ranljivi, še zlasti je zaskrbljujoče, da so učinki visoke kon-centracije težkih kovin na otrokov intelektualni razvoj nepopravlji-vi. Na voljo so učinkovite in cenovno dosegljive alternative za šte-vilne vrste uporabe teh kovin. Kjer izpostavljenosti svincu ne mo-remo nadzirati in ne ohranjati v dovoljenih mejah, je treba iskatiprimerne alternative za izdelke, ki vsebujejo težke kovine.

133. Netrajnostni in razsipni vzorci proizvodnje in potrošnje vpli-vajo tudi na povečanje težav pri ravnanju z odpadki. Nujno je po-trebno okrepiti prizadevanja za minimiziranje ustvarjanja odpad-kov in njihovo odstranjevanje ter obsežnejše recikliranje in ponov-no uporabo izdelkov in snovi, kakor tudi za odstranjevanje odpad-kov na način, ki ne škodi okolju. Treba bo spremeniti stališča ljudiin vzorce porabe ter uvesti inovativne, učinkovite in trajnostnenevrste upravljanja z odpadki.

134. Vemo, da oblikovanje grajenega okolja vpliva na dobro po-čutje in vedenje ljudi, s tem pa tudi na njihovo zdravje. Dobro ob-likovanje novih stanovanjskih objektov, modernizacija ter preno-va so pomembni za ustvarjanje trajnostnih življenjskih pogojev.Oblikovanje visokih stanovanjskih objektov bi moralo dopolnjeva-ti kontekst soseske, v kateri bodo objekti postavljeni. Še posebejnegativno lahko na družbo in okolje vpliva razvoj visokih stano-vanjskih objektov, zato moramo posebno skrbeti za kakovostnooblikovanje, vključno z merilom in višino, primernim vzdrževanjem,rednimi tehničnimi pregledi in varnostnimi ukrepi.

135. Primernost oziroma ugodnost bivanja grajenega okolja moč-no vpliva na kakovost življenja. Zajema lastnosti, prek katerih lah-ko uresničujemo raznolike in večje želje prebivalcev, ki niso ome-jene le na zadovoljevanje osnovnih potreb. Primernost oziromaugodnost bivanja pomeni prostorske, socialne in okoljske značil-nosti ter kakovosti, ki na svoj izjemen način prispevajo k človeko-vemu občutku osebnega in kolektivnega blagostanja in njegove-mu občutku zadovoljstva, da je prebivalec določenega naselja.Težnje po ugodnosti oziroma primernosti za bivanje so od krajado kraja različne, spreminjajo se s časom in se razlikujejo tudimed različnimi skupinami prebivalstva, ki skupnosti sestavljajo.Zato je treba pri določanju pogojev za bivalno primerna oziromaugodna naselja predpostaviti demokratično institucionaliziraneprocese udeležbe, civilnega sodelovanja in mehanizmov za obli-kovanje lastnih zmogljivosti.

Agenda Habitat100

Ukrepi

136. Da bi izboljšali zdravje in blagostanje vseh ljudi, zlasti rev-nih, morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, v partnerstvu zvsemi zainteresiranimi stranmi:

(a) oblikovati in izvajati nacionalne, subnacionalne in lokalnezdravstvene plane ali strategije ter krepiti storitve za zago-tavljanje zdravega okolja. Tako bi preprečili, ublažili in se od-zivali na bolezni in slabo zdravstveno stanje, katera povzro-čajo slabi življenjski in delovni pogoji ter razmere, v katerihživijo revni, ter da bi si še naprej prizadevali doseči cilj, po-stavljen v Agendi 21, namreč 10- do 40-odstotno izboljšanjezdravstvenih kazalcev do leta 2000;

(b) sprejeti ukrepe za preprečevanje in nadzor onesnaževanjazraka, vode, prsti in zmanjšanje hrupa ter razviti in zagotovi-ti dostop do primernih preventivnih in kurativnih sistemovzdravstvenega varstva za reševanje zdravstvenih problemov;

(c) zagotoviti ustrezne raziskave, s katerimi bi ocenili, kako in vkolikšni meri so ženske in otroci posebej dovzetni ali izpo-stavljeni slabšanju stanja v okolju in tveganjem, vključno spotrebnimi raziskavami in zbiranjem podatkov o specifičnihskupinah žensk in otrok, zlasti žensk z nizkimi prihodki, pri-padnic avtohtonih skupin in pripadnic manjšin;

(d) izboljšati stanovanjske pogoje in tako ublažiti zdravstvenain varnostna tveganja, zlasti za ženske, starejše ljudi, otrokein prizadete osebe, ki so povezana z dejavnostmi doma;

(e) ustvarjati kapacitete na vseh ravneh za učinkovito uravna-vanje zdravega okolja;

(f) oblikovati in izvajati programe, ki ženskam skozi celo njiho-vo življenje zagotavljajo univerzalni dostop do vseh vrst ce-novno dostopnih zdravstvenih storitev, vključno s storitvamiv zvezi z načrtovanjem družine, nosečnostjo, porodom in spol-nim zdravjem, v skladu s Poročilom mednarodne konferen-ce o prebivalstvu in razvoju (the Report of the InternationalConference on Population and Development).

(g) kjer je to ustrezno, oblikovati merila najvišjih dovoljenih invarnih nivojev izpostavljenosti hrupu ter se zavzemati za mer-jenje in nadzor hrupa kot del programov za zdravo okolje;


(h) večati zavest o medsebojni odvisnosti med okoljem in zdrav-jem ter v skupnostih razvijati znanje, stališča in prakse, kiso potrebni za izboljšanje osebnega ter javnega zdravja, sposebnim poudarkom na higieni;

(i) kjer je to ustrezno, zavzemati se za načrtovanje in kakovost-no oblikovanje v človekovih naseljih, tako pri novih razvoj-nih projektih kot modernizaciji in prenovi, ob poudarjanjuestetskih kakovosti ter solidnih in trajnih tehničnih ter funk-cionalnih lastnosti, kar naj obogati in oplemeniti splošno ka-kovost življenja;

(j) oblikovati procese, usmerjene v intenzivnejšo izmenjavo in-formacij, izkušenj in tehnične pomoči za doseganje bolj zdra-vega okolja med nacionalnimi, subnacionalnimi in lokalni-mi oblastmi, tudi med tistimi na isti ravni, ter med sektorji;

(k) zagotoviti, da je dana prednost in so na voljo ustrezna sreds-tva iz vseh virov, na nacionalni, regionalni in mednarodniravni, za boj proti ogroženosti posameznikov in javnosti za-radi hitrega širjenja aidsa po vsem svetu in ponovnega poja-va hudih bolezni, kot so tuberkuloza, malarija, onchocercia-za (rečna slepota) in diareje, zlasti kolera;

(l) zavzemati se za varne in zdrave razmere na delovnih me-stih, tako za moške kot za ženske.

137. Da bi izboljšali razmere v okolju in v naseljih zmanjšali koli-čine industrijskih odpadkov, odpadkov iz gospodinjstev in drugeoblike tveganja za zdravje, morajo oblasti na ustreznih ravneh in vpartnerstvu z vsemi zainteresiranimi stranmi:

(a) oblikovati in izvajati nacionalne ter lokalne načrte, politikein specifične medsektorske programe, ki se nanašajo na vsaustrezna poglavja Agende 21;

(b) oblikovati zakone in politike, ki določajo ustrezne kakovost-ne ravni za bivalno okolje in postavljajo cilje za izboljševa-nje razmer v okolju ter določajo načine in sredstva za dose-ganje omenjenega v skladu z nacionalnimi in subnacional-nimi prednostnimi nalogami in pogoji;

(c) oblikovati, opremiti in povečevati kapacitete za nadzor invrednotenje skladnosti z okoljevarstvenimi predpisi ter ka-

Agenda Habitat102

pacitete za učinkovito izvajanje predpisov na vseh ravneh;

(d) postaviti okoljevarstvene standarde za lajšanje izbire in raz-voja primernih tehnologij ter njihove ustrezne uporabe;

(e) določiti in reševati nesorazmerno močne in škodljive vplivepolitik ter programov na zdravje ali okolje revnih ljudi in pri-padnikov ranljivih in zapostavljenih skupin;

(f) zagotoviti spodbude in načine odvračanja, namenjene zaspodbujanje uporabe čiste proizvodnje in energetsko ter vod-no varčnih postopkov in tehnologij, ki lahko med drugim po-večajo ekonomske možnosti na področjih okoljevarstvenetehnologije, čiščenja okolja in okolju prijaznih izdelkov terlahko povečajo privlačnost in konkurenčnost človekovih na-selij pri ekonomskih vlaganjih;

(g) zagotoviti smernice in usposabljanje za uporabo postopkovpresoj vplivov okolja na zdravje;

(h) lotiti se presoj stanja v okolju in vplivov na okolje, namenje-nega oblikovanju ustreznih razvojnih načrtov in projektov, kilahko pomembno vplivajo na kakovost okolja;

(i) podpirati mehanizme posvetovanja in partnerstva med zain-teresiranimi stranmi za pripravo in izvajanje lokalnih okolje-varstvenih načrtov in lokalnih Agend 21 ter specifičnih med-sektorskih programov za varovanje zdravja okolja;

(j) povečati zavest o okoljevarstvenih vprašanjih in v skupno-stih razvijati znanje, odnose in prakse, ki so potrebni za traj-nostni razvoj človekovih naselij;

(k) ustrezno ukrepati za varno, zanesljivo in učinkovito uporabotežkih kovin, zlasti svinca, in, kjer je to mogoče, odpravitinenadzorovano izpostavljenost, da bi tako zaščitili človeko-vo zdravje in okolje;

(l) čim prej odpraviti uporabo svinca v bencinu;

(m) v sodelovanju z mednarodno skupnostjo se zavzemati zavarstvo življenjskega okolja in si prizadevati izboljšati stanjekontaminiranih tal, zraka in vode do ravni, ki so sprejemljiveza trajnostna človekova naselja.

138. Priznavajoč potrebo po celovitem pristopu k zagotavljanjuokoljevarstvenih storitev in politik, ki so bistvene za človekovo živ-


ljenje, morajo oblasti na ustreznih ravneh, v partnerstvu z drugimizainteresiranimi stranmi:

(a) na celovit način vključiti načela in strategije Agende 21 inDeklaracije iz Ria o okolju in razvoju: pristop po načelu pre-vidnosti5, načelo kdor onesnažuje, naj krije stroške6, nače-lo preprečevanja onesnaževanja7, ekosistemski pristop,vključno s strategijami v zvezi z nosilnostjo okolja8; ter pre-soj vplivov na okolje in družbo9;

(b) spodbujati prakse in vzorce proizvodnje in potrošnje, s kate-rimi bomo ohranjali in zaščitili sladkovodne in slanovodnevire, vrhnje plasti zemlje ter kakovost zraka in tal;

(c) zagotavljati, da bo na voljo čista voda in bo čim hitreje do-stopna vsem človekovim naseljem, med drugim s sprejemomin izboljšanjem tehnologije ter zagotavljati, da se oblikujejoin izvajajo načrti za varstvo in ohranitev okolja, da bi takoizboljšali stanje v onesnaženih vodnih sistemih ter obnovilipoškodovana vodna območja;

(d) tako v podeželskih kot urbanih območjih čim hitreje uvestitako ravnanje z odplakami, odpadnimi vodami in trdnimi od-padki, vključno z nevarnimi odpadki, ki je v skladu z nacio-nalnimi ali mednarodnimi smernicami za vzdrževanje kako-vosti okolja;

(e) spodbujati varstvo okolja in zdravja s primernim ravnanjemin recikliranjem ter ponovno uporabo z okoljem združljivihsanitarnih odpadkov ter primernim ravnanjem/odstranjeva-njem odpadnih voda in trdnih odpadkov;

(f) usklajeno si prizadevati za zmanjšanje količin ustvarjenihodpadkov in odpadnih produktov, med drugim z določanjemnacionalnih in lokalnih ciljev zmanjšanja embaliranja;

(g) razviti merila in metodologije za presoje vplivov na okolje inoceno potrebnih sredstev na lokalni ravni za ves življenjskicikel izdelkov in procesov;

(h) oblikovati in uresničevati zakonske, fiskalne in upravne me-hanizme za doseganje celostnega upravljanja z ekosistemi;

(i) oblikovati mehanizme, ki zagotavljajo pregledno, odgovor-no in stroškovno učinkovito upravljanje in vzdrževanje infra-strukture.

Agenda Habitat104

139. Da bi spodbujali in vzpostavljali zdravo okolje, ki bo še vna-prej nudilo možnosti ustreznega stanovanja za vse in zagotavljalopogoje za trajnostna človekova naselja za sedanje in prihodnjerodove, morajo oblasti na ustreznih ravneh v partnerstvu z vsemiustreznimi zainteresiranimi stranmi:

(a) spodbujati ohranitev in trajnostneno uporabo urbane in peri-urbane biološke raznolikosti, vključno z gozdovi, lokalnimihabitati in raznolikostjo vrst; zaščito biološke raznolikosti jetreba vključiti v lokalne dejavnosti načrtovanja trajnostnegarazvoja;

(b) zaščititi obstoječe gozdne vire in, kjer je to mogoče, spodbu-jati pogozditev okrog in znotraj človekovih naselij, da bi za-dovoljili osnovne potrebe po energiji, gradnji, rekreaciji inzagotavljanju oskrbe s hrano;

(c) kjer je to ustrezno, spodbujati oblikovanje produktivnih inrekreaciji namenjenih zelenih pasov okrog urbanih in pode-želskih aglomeratov, da bi zaščitili njihovo okolje in prispe-vali k oskrbi s hrano;

(d) občutno zmanjšati slabšanje stanja morskega okolja, ki gapovzročajo dejavnosti na kopnem, vključno z javnimi, indu-strijskimi, kmetijskimi in tekočimi odpadki, ki izjemno ško-dljivo vplivajo na produktivna območja morskega okolja inobalna območja;

(e) zagotavljati, da imajo otroci vsak dan stik z naravo, in sicerz igranjem na prostem, ter oblikovati izobraževalne progra-me, ki bodo otrokom pomagali raziskovati okolje v njihovihskupnostih, vključno z naravnimi ekosistemi;

(f) zagotavljati primerne priložnosti za javno udeležbo vseh nacelotnih ravneh odločanja o okolju.

140. Izjemno velik izziv trajnostnemu razvoju predstavlja uprav-ljanje z vodnimi viri v človekovih naseljih. Združuje izziv zadovolje-vanja osnovne človekove potrebe po zanesljivi oskrbi z varno pit-no vodo za vse ljudi in obenem konkurenčne zahteve po vodi, kijih postavljata industrija in kmetijstvo, ki sta odločilna za ekonom-ski razvoj in zanesljivo oskrbo s hrano, ne da bi ob tem kompromi-tirali zmožnosti novih rodov za zadovoljevanje potreb po njej.


141. Za uspešno reševanje tega izziva je potreben integriran pri-stop k upravljanju z vodnimi viri, ki upošteva povezave med vodo,sanitarno ureditvijo in zdravjem, med gospodarstvom in okoljemter med mesti in njihovim zaledjem in usklajuje prostorskoplaniranje in stanovanjske politike s politiko vodnega sektorja terzagotavlja vsestranski, usklajen pristop k postavljanju in uveljav-ljanju realnih standardov. Za integrirano upravljanje z vodnimi viriso potrebni močna politična zaveza, sodelovanje med disciplina-mi in sektorji ter aktivno partnerstvo med vsemi zainteresiranimistranmi. V ta namen morajo oblasti na ustreznih ravneh v part-nerstvu z drugimi zainteresiranimi stranmi:

(a) prizadevati si za izpolnjevanje politik upravljanja z vodnimiviri, ki jih usmerja širše upoštevanje ekonomske, socialnein okoljevarstvene uravnoteženosti človekovih naselij in nele motivi ter cilji sektorjev;

(b) oblikovati strategije in merila (biološka, fizična in kemičnakakovost vode) za celovito ohranjanje in obnovo vodnih eko-sistemov, ob posvečanju posebne pozornosti celotnim dre-nažnim področjem in živim virom, ki jih vsebujejo;

(c) učinkovito upravljati oskrbo in povpraševanje po vodi, takoda so zadovoljene osnovne zahteve po razvoju človekovihnaselij, obenem naj se ustrezno upošteva nosilnost narav-nih ekosistemov;

(d) spodbujati oblikovanje partnerstev med javnim in zasebnimsektorjem ter ustanovami na nacionalni in lokalni ravni, dabi izboljšali dodelitev investicijskih sredstev v vodne in sani-tarne namene in povečali operativno učinkovitost;

(e) podpirati odgovorne agencije pri razvijanju kapacitet zaovrednotenje zahtev skupnosti in njihovo vključevanje v na-črtovanje okoljskih infrastrukturnih storitev;

(f) izvajati institucionalne in zakonske reforme, ki so potrebneza odpravo nepotrebnih prekrivanj in presežkov funkcij terpristojnosti mnogovrstnih sektorskih ustanov in zagotavljatiučinkovito usklajevanje med temi ustanovami pri izvajanjuter vodenju storitev;

(g) uvesti ekonomske instrumente in regulativne ukrepe zazmanjšanje razsipavanja z vodo ter spodbujati recikliranjein ponovno uporabo odpadne vode;

Agenda Habitat106

(h) oblikovati strategije za zmanjšanje zahtev po omejenih vod-nih virih s povečanjem učinkovitosti kmetijskega in industrij-skega sektorja;

(i) izvajati zakonsko ureditev stanovanjske pravice in zemljiš-kih pravic v nenačrtovanih naseljih, da bi tako dosegli mini-malno raven zakonskega priznavanja, ki je potrebna za os-krbo z osnovnimi storitvami;

(j) spodbujati razvoj in uporabo učinkovitih in varnih sanitarnihsistemov, kot so suha stranišča za recikliranje odplak in or-ganskih sestavin javnih trdnih odpadkov v koristne proizvo-de, kot so gnojila in biološki plin;

(k) upoštevati potrebe žensk pri odločanju o tehnoloških vpra-šanjih v zvezi z nivojem in dostopom do osnovnih storitev;

(l) zagotoviti polno in enakopravno udeležbo žensk pri celot-nem odločanju o ohranjanju vodnih virov, upravljanjem z nji-mi ter odločanju o tehnologijah.

142. Da bi človekova naselja postala bolj primerna za življenje,morajo oblasti na ustreznih ravneh, v partnerstvu z drugimi zain-teresiranimi stranmi:

(a) spodbujati polno udeleženost vseh zainteresiranih strani priprostorskem načrtovanju, oblikovanju in praksah, ki prispe-vajo k trajnostni uravnoteženosti, učinkovitosti, prijetnostiin udobnosti, dostopnosti, varnosti, zaščiti, estetiki in razno-likosti ter socialni integraciji v človekovih naseljih;

(b) spodbujati interakcije med različnimi socialnimi skupinamiin znotraj njih z razvijanjem ter vzdrževanjem kulturnih zmog-ljivosti oziroma objektov in komunikacijske infrastrukture;

(c) zavzemati se za zadostno število cenovno dostopnih stano-vanj za vse ljudi;

(d) zavzemati se za zakonodajo, ki varuje pravice in interesedelavcev ter tisto, ki zagotavlja večje pravice potrošnikov inzagotavlja zaščito lastništva oziroma stanovanjske pravice;

(e) zavzemati se za ekonomsko okolje, ki je sposobno ustvarjatimožnosti za zaposlovanje in nuditi razne dobrine in storitve;

(f) podpirati razvoj lastnih zmogljivosti, institucionalni razvoj in


civilno udeležbo, ki naj prispevajo k integraciji in celokupne-mu povečanju produktivnosti v človekovih naseljih.

143. V času, ko se gospodarstva globalno povezujejo, lahko ved-no bolj pogosti primeri čezmejnega onesnaževanja ali prenosa ne-varnih tehnologij resno ogrozijo pogoje v okolju človekovih naselijin tudi zdravje prebivalcev. Zato morajo vlade medsebojno sode-lovati za nadaljnje razvijanje mednarodnih zakonskih mehanizmov,s katerimi bi izvajali 13. načelo v Deklaraciji iz Ria glede obvezno-sti in kompenzaciji škodljivih vplivov na okolje, ki jih povzročajodejavnosti v okviru njihove sodne pristojnosti ali nadzora na ob-močja, ki so izven njihove sodne pristojnosti. Mednarodna skup-nost, mednarodne organizacije in vlade morajo zato v primerihočitne nevarnosti hujše nesreče v okolju s čezmejnimi posledica-mi uvesti ustrezne preventivne ukrepe. Nadalje si morajo državevzeti za vodilo 16. načelo Deklaracije iz Ria, ki spodbuja pristop,da naj tisti, ki onesnažuje, v načelu krije stroške, ki jih povzroči.

144. Pri stremenju k preprečevanju čezmejnega onesnaževanjain njegovem zmanjšanju na človekova naselja, če že pride do nje-ga, morajo vlade sodelovati pri razvijanju ustreznih mehanizmovza ocenjevanje vplivov na okolje predlaganih dejavnosti, ki bi ver-jetno zelo negativno vplivale na okolje, vključno z ocenjevanjemustreznih komentarjev, ki jih dajo druge potencialno prizadetedržave. Vlade morajo tudi sodelovati pri razvijanju in izvajanju me-hanizmov za predhodno ter pravočasno obveščanje, zmenjavo in-formacij, odkrito posvetovanje ter za ublažitev potencialnih ško-dljivih vplivov takih dejavnosti, ob upoštevanju obstoječih medna-rodnih sporazumov in dokumentov.

6. Trajnostna uporaba energije

145. V urbanih središčih je uporaba energije nujno potrebna zatransport, industrijsko proizvodnjo in dejavnosti v gospodinjstvihter pisarnah. Večina urbanih središč je zdaj odvisnih od neobnov-ljivih energetskih virov, to pa lahko vodi do podnebnih sprememb,onesnaževanja zraka in posledično do težav v okolju in zdravjuljudi ter predstavlja resno grožnjo trajnostnemu razvoju. Trajnost-neno proizvodnjo in uporabo energije lahko okrepimo s spodbuja-njem energetske učinkovitosti, na primer z ustreznimi cenovnimi

Agenda Habitat108

politikami (davčne obremenitve), zamenjavo goriv, alternativnimienergetskimi viri, javnim potniškim prometom in večanjem zave-sti javnosti. Aktivno je treba politike naselij uskladiti z energetski-mi politikami.

Ukrepi

146. Da bi širili učinkovito in trajnostno uporabo energije, morajooblasti na ustreznih ravneh, v partnerstvu z zasebnim sektorjem,nevladnimi organizacijami, tistimi v skupnostih in s skupinami po-rabnikov:

(a) spodbujati urbano in ruralno načrtovanje ter oblikovne reši-tve, ki vodijo k učinkoviti uporabi energije in posvečajo pri-merno pozornost končnim uporabnikom ter njihovim stališ-čem in praksam;

(b) uvesti ustrezne ukrepe za širjenje uporabe obnovljivih in var-nih virov energije in izboljšanje učinkovitosti njene uporabev človekovih naseljih, ob zagotavljanju, da revni ljudje in nji-hove družine pri tem niso prikrajšani;

(c) zavzemati se za energetsko učinkovite sisteme, na primer zuvajanjem ali podpiranjem inovativnih energetsko učinkovi-tih ukrepov pri generiranju, distribuciji in uporabi energije,kakršni so na primer kombinirani sistemi gretja in hlajenja,ki uporabijo odpadno toploto, ter vzporedna proizvodnja to-plote in elektrike;

(d) vzpodbujati raziskave, razvoj in uporabo nemotoriziranih pro-metnih sistemov ali sistemov z nizko porabo energije ter upo-rabo obnovljivih energetskih virov in tehnologij, kot so sonč-na energija, energija vetra in energija, pridobljena iz bioma-se;

(e) spodbujati države, zlasti tiste v razvoju, k sodelovanju in iz-menjavi znanj in izkušenj pri postopnem odpravljanju osvin-čenega bencina, med drugim z uporabo etanola iz biomase,ki je okolju prijazen nadomestek za osvinčen bencin;

(f) uvesti ali dopolniti finančne obremenitve porabnikov in/alidruge ukrepe za spodbujanje učinkovite uporabe energije vgospodinjstvih;

(g) s fiskalnimi pobudami ali drugimi ukrepi spodbujati in spre-


jemati energetsko učinkovite in okolju prijazne tehnologijepri prestrukturiranju obstoječih industrijskih panog in stori-tev ter izgradnji novih;

(h) podpirati programe zmanjšanja in nevtralizacije emisij one-snažujočih plinov, ki izvirajo iz proizvodnje, prometa in upo-rabe energije;

(i) spodbujati in širiti izobraževanje javnosti ter medijske kam-panje, ki spodbujajo recikliranje, ponovno uporabo in zmanj-šano porabo energije;

(j) spodbujati uporabo sončnega ogrevanja in hladilnih ter elek-tričnih tehnologij, energetsko učinkovito oblikovanje, prezra-čevanje in izboljšano izoliranje zgradb, da bi tako zmanjšalienergetsko porabo;

(k) spodbujati uporabo varnih industrijskih in kmetijskih odpad-nih proizvodov in drugih vrst gradbenih materialov, ki so biliizdelani z majhno porabo energije, ter recikliranih gradbe-nih materialov;

(l) spodbujati in se zavzemati za razvoj in širjenje novih, okoljuprijaznih tehnologij, vključno z zmanjšanjem vsebnosti ko-vin v gorivih za transport, ter dobre prakse pri uporabi ener-gije.

7. Trajnostni prometni in komunikacijski sistemi

147. Prometni in komunikacijski sistemi so ključni dejavniki prigibanju blaga, ljudi, informacij in idej ter dostopu do trgov, delov-nih mest, šol, zemljišč, tako znotraj mest kot med njimi, ter v po-deželskih in drugih odmaknjenih območjih. Prometni sektor je edenod glavnih porabnikov neobnovljivih energetskih virov in zemljišč,obenem pa izredno prispeva k onesnaževanju, gneči in nesrečam.Integrirana prometna in prostorska politika ter planiranje lahkozmanjšajo škodljive učinke obstoječih prometnih sistemov. Zara-di pomanjkanja dostopnih, cenovno dosegljivih, varnih in učinko-vitih javnih prometnih sistemov so še posebej prikrajšani revni,ženske, otroci, mladina, starejši, telesno prizadete in onesposob-ljene osebe.

148. Razvoj komunikacijskih tehnologij lahko odločilno vpliva nagospodarsko dejavnost in razvoj poselitve. Pomembno je pozor-

Agenda Habitat110

nost usmeriti na potencialne učinke razvoja teh tehnologij, saj takolahko zagotovimo, da ima skupnost od njih kar največje koristi inobenem zmanjšamo negativne vplive v zvezi z dostopnostjo storitev.

149. Upravljanje prometa v naseljih je treba izvajati tako, da seširi dostopnost za vse osebe do delovnih mest, krajev družbene-ga in družabnega zbiranja, do zabavnih in rekreacijskih točk terse olajšajo pomembne gospodarske dejavnosti, vključno z naba-vo hrane in drugih življenjskih potrebščin. Omenjene cilje je trebaizvajati ob hkratnem zmanjšanju negativnih učinkov prometa naokolje. Prednostne naloge prometnih sistemov za omejitev nepo-trebnega potovanja so uvajanje ustreznih prostorskih in komuni-kacijskih politik, določanje prometnih politik, ki dajejo prednostdrugim sredstvom kot je avtomobil, razvoj alternativnih goriv invozil na alternativni pogon, izboljšanje učinkov, ki jih imajo na okoljeobstoječi transportni načini, uvedba ustrezne politike finančneobremenitve ter drugih politik in predpisov.

150. Nemotorizirani promet je eden glavnih načinov gibanja, zla-sti za ljudi z nizkimi prihodki ter za ranljive in zapostavljene skupi-ne. Eden od strukturalnih ukrepov za preprečevanje socialno-eko-nomske marginalizacije teh skupin je podpiranje njihove gibljivo-sti s širjenjem cenovno dostopnih, učinkovitih in energetsko varč-nih načinov prometa.

Ukrepi

151. Za doseganje trajnostnega prometa v človekovih naseljih mo-rajo oblasti na ustreznih ravneh, v sodelovanju z zasebnim, jav-nim sektorjem in drugimi relevantnimi zainteresiranimi stranmi:

(a) uvajati integriran pristop k prometni politiki, ki preučuje vserazlične tehnične in upravne možnosti ter posveča pozor-nost potrebam vseh skupin prebivalstva, zlasti tistih, kate-rih mobilnost je omejena zaradi zmanjšane telesne sposob-nosti, starosti, revščine ali kakega drugega dejavnika;

(b) usklajevati prostorsko in prometno politiko, da bi tako ustvar-jali mešane strukture poselitve, ki lajšajo dostop do delovnihmest, šol, zdravstvenih ustanov, zgradb oziroma krajev, na-menjenih bogoslužju ter do trgovine, storitev in zabavišč; stem bi zmanjšali potrebe po potovanju in s tem promet;

(c) s pomočjo ustreznih politik finančne obremenitve, prostorskih


politik ter upravnih ukrepov spodbujati uporabo optimalnihkombinacij prometnih načinov, vključno s pešačenjem, kole-sarjenjem ter zasebnih in javnih prometnih sredstev;

(d) spodbujati in izvajati ukrepe, ki odvračajo od povečanja za-sebnega motoriziranega prometa in zmanjšujejo gnečo. Po-večanje zasebnega motoriziranega prometa in gneča škodi-ta okolju, zdravju in varnosti in sta tudi ekonomsko in druž-beno škodljiva. Med omenjene ukrepe spadajo ustrezno fi-nančno prometno in prostorsko planiranje, načrtovanje par-kirišč in metode za omejevanje prometa ter oskrba ali spod-bujanje učinkovitih alternativnih transportnih metod, zlastiv najbolj zgoščenih območjih;

(e) oskrbovati ali spodbujati učinkovit, ne predrag, fizično do-stopen in okolju prijazen javni prometni in komunikacijskisistem, ob tem pa dajati prednost skupinskim transportnimsredstvom, ki imajo ustrezno nosilnost in obratovalno frek-ventnost, tako da pokrivajo osnovne potrebe in glavne pro-metne pretoke;

(f) podpirati, urejati in uveljavljati tihe, učinkovite in nizko one-snažujoče tehnologije, vključno z nadzorom izrabe goriv mo-torjev in emisij; podpirati, urejati in uveljavljati uporabo go-riv z nizko emisijo onesnaževalnih snovi in manjšim učin-kom na atmosfero ter druge alternativne oblike energije;

(g) spodbujati in podpirati javni dostop do elektronskih infor-macijskih storitev.

8. Ohranjanje in obnova zgodovinske in kulturne dediščine

152. Kraji zgodovinskega pomena, predmeti in pojavi, ki imajokulturno, znanstveno, simbolično, duhovno in religiozno vrednost,so pomembni izrazi kulture, identitete in religioznega prepričanjadružb. Njihovo vlogo in pomen, zlasti glede na potrebo po kulturniidentiteti in stalnosti v hitro spreminjajočem se svetu, je trebaširiti in krepiti. Zgradbe, prostori, kraji in krajine, ki jih označujevelika duhovna in religiozna vrednost, so pomemben element sta-bilnega in humanega družbenega življenja in so tudi v ponos skup-nosti. Ohranitev, saniranje in kulturno dovzetna adaptivna ponov-na uporaba urbane, podeželske in arhitekturne dediščine so v skla-du s trajnostneno uporabo naravnih virov in tistih, ki jih je ustvaril

Agenda Habitat112

človek. Dostop do kulture in kulturne dimenzije razvoja je največ-jega pomena in vsi ljudje bi morali biti deležni te ugodnosti.

Ukrepi

153. Da bi prispevali k zgodovinski in kulturni kontinuiteti in spod-bujali široko javno udeležbo v vseh vrstah kulturnih dejavnosti,morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi:

(a) kadar je to le mogoče, določiti in dokumentirati zgodovinskiin kulturni pomen območij, najdišč in lokacij, krajin, ekosi-stemov, zgradb in drugih objektov ter pojavov in postaviticilje za njihovo ohranitev, ki so pomembni za kulturni in du-hovni razvoj družbe;

(b) spodbujati zavest o taki dediščini, da bi poudarili njeno vred-nost, dragocenost ter potrebo po ohranjanju, kakor tudi fi-nančno stabilnost in funkcionalnost obnove;

(c) spodbujati in podpirati lokalne ustanove in združenja za vars-tvo naravne in kulturne dediščine ter skupnosti v njihovihprizadevanjih za ohranitev in obnovo dediščine. Otrokom inmladini privzgojiti globok čut za dediščino njihove dežele aliobmočja;

(d) zavzemati se za ustrezno finančno in zakonsko podporo zaučinkovito zaščito kulturne dediščine;

(e) zavzemati se za izobraževanje in usposabljanje v vseh tradi-cionalnih spretnostih, ki lahko pomagajo pri ohranjanju inspodbujanju kontinuitete dediščine;

(f) zavzemati se za aktivno vlogo starejših oseb kot varuhovkulturne dediščine, znanj, obrti in spretnosti.

154. Da bi združili razvoj s cilji ohranitve in obnove dediščine,morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi:

(a) sprevideti in priznati, da sta zgodovinska in kulturna dediš-čina pomembna last naroda ter si prizadevati za ohranjanjesocialne, kulturne in ekonomske stabilnosti ter funkcional-nosti zgodovinsko in kulturno pomembnih lokacij in skupno-sti;

(b) ohraniti podedovane zgodovinske oblike naselij in krajine,


ob zaščiti celovitosti zgodovinske urbane sestave ter usmer-janju načina novih gradenj na zgodovinskih območjih;

(c) zagotoviti ustrezno zakonsko in finančno podporo za dejav-nosti ohranjanja in obnove, zlasti z ustreznim usposablja-njem specializiranih kadrov;

(d) spodbujati pobude za tako ohranitev in obnovo pri javnih,zasebnih in neprofitnih izvajalcih;

(e) v skupnostih spodbujati dejavnosti ohranjanja, sanacije, pre-nove in vzdrževanja sosesk;

(f) podpirati partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem terskupnostmi za revitalizacijo središč mest in okolišev;

(g) zagotoviti vključitev okoljevarstvenih vidikov v projekte ohra-njanja in revitalizacije;

(h) ukrepati za zmanjšanje količine kislega dežja in drugih vrstonesnaževanja okolja, ki škodujejo zgradbam in drugim ob-jektom ter predmetom kulturnega in zgodovinskega pomena;

(i) sprejeti politike načrtovanja naselij, vključno s prometno indrugimi infrastrukturnimi politikami, ki težijo k prenehanjudegradacije okolja na zgodovinsko in kulturno pomembnihobmočjih;

(j) v projektih ohranjanja in obnove dediščine zagotoviti, da soobjekti in predmeti dediščine dostopni tudi prizadetim osebam.

8. Izboljšanje urbanih gospodarstev

155. Urbana gospodarstva10 so sestavni del procesa gospodar-skega preoblikovanja in razvoja. So predpogoj za ustvarjanje raz-nolike gospodarske osnove, ki bo sposobna zagotavljati nove mož-nosti zaposlovanja. V urbanih okoljih bo potrebno ustvariti velikonovih delovnih mest. Več kot polovica nacionalnih gospodarskihdejavnosti se trenutno odvija v mestih. Če bi se učinkovito lotilidrugih dejavnikov, kot so naraščanje mestnega prebivalstva in pre-seljevanje v mesta, med drugim z načrtovanjem mest in nadzo-rom negativnih vplivov urbanizacije, bi mesta lahko ohranila svo-jo produktivnost, izboljšala življenjske razmere prebivalcev inupravljala naravne vire na ekološko trajnostnen način. Industrija,skupaj s trgovino in storitvami, je prav gotovo glavna gonilna silatega procesa.

Agenda Habitat114

156. Mesta so že tradicionalno gospodarska središča in primarnivir storitev. Kot motor gospodarske rasti in razvoja delujejo v mrežipodpornih gospodarskih dejavnosti, ki so locirane v predmestnihobmočjih in na okoliškem podeželju. Zato se je potrebno posebejprizadevati za razvoj in vzdrževanje učinkovitih in poceni prometnihpovezav, informacijskih in komunikacijskih sistemov povezav z dru-gimi urbanimi središči, podeželjem ter geografsko in gospodarskorazumno uravnotežen razvoj. Hitre spremembe proizvodnih tehno-logij ter strukture trgovine in porabe bodo imele za posledico spre-membe v strukturi prostorske poselitve v urbanih območjih, ki jihbo potrebno upoštevati, ne glede na njihovo naravo.

157. Gospodarski razvoj in zagotavljanje storitev se lahko pospešiz izboljševanjem dejavnosti v človekovih naseljih, kot so revitali-zacija mest, gradnja, dograjevanje in vzdrževanje infrastrukturnihobjektov in naprav ter gradnja stanovanj in drugih objektov. Tedejavnosti so tudi pomembni dejavniki rasti pri zagotavljanju mož-nosti zaposlovanja, zaslužka in učinkovitosti drugih sektorjev gos-podarstva. V obratni smeri pa v kombinaciji z ustreznimi politika-mi varstva okolja pomenijo trajnostneno izboljševanje življenjskihrazmer mestnega prebivalstva kakor tudi učinkovitosti in produk-tivnosti držav.

Ukrepi

158. Za zagotavljanje učinkovite finančne podlage za urbani raz-voj morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi v sodelovanju ssindikati, potrošniškimi organizacijami, industrijo, trgovinskimi or-ganizacijami, drugimi poslovnimi organizacijami in finančnim sek-torjem ter vključno z zadrugami in nevladnimi organizacijami:

(a) oblikovati in izvajati finančne politike, ki spodbujajo čim šir-še možnosti urbanega zaposlovanja;

(b) spodbujati sklepanje novih partnerstev med javnim in za-sebnim sektorjem za ustanove, ki so v zasebni lasti ker uprav-ljanju, vendar javne po funkciji in namenu, in pospeševatiodprtost, javnost ter odgovornost njihovega dela.

159. Za zagotavljanje možnosti za produktivno zaposlovanje inzasebne naložbe morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, vdogovoru z organizacijami delavcev in delodajalcev, gospodarski-


mi zbornicami, industrijo, trgovinskimi in potrošniškimi organiza-cijami, poklicnimi združenji in finančnim sektorjem, vključno z za-drugami, in v okviru vsestranskega urbanističnega načrtovanja:

(a) izvajati politike trajnostnega razvoja mest, ki upoštevajo inse učinkovito odzivajo na potrebe podjetij v lokalni lasti inniso škodljive za naravno in človekovo okolje;

(b) omogočati dostop do vseh vrst izobraževanja in usposablja-nja;

(c) pospeševati dovolj veliko ponudbo ustrezno komunalno ure-jenih površin za potrebe gospodarstva z vidika varstva oko-lja primernih lokacijah, z ustreznim upoštevanjem potrebmajhnih in srednjevelikih podjetij;

(d) spodbujati gospodarske dejavnosti v mestih, z omogoča-njem dostopa novim in nastajajočim majhnim in srednjeve-likim podjetjem, vključno z neuradnim sektorjem, do posojilin financiranja, ter s poenostavitvijo pravnih in upravnih po-stopkov;

(e) kjer je to ustrezno, omogočati urbano hortikulturo;

(f) pomagati neuradnemu sektorju, da postane bolj produkti-ven in se postopoma vključi v uradno gospodarstvo;

(g) po možnosti določiti izbrana področja znotraj mestnih sre-dišč za ponovni razvoj s pomočjo davčnih in finančnih spod-bud ter z ustrezno zakonodajo in sklepanjem partnerstev.

160. Za zagotavljanje možnosti majhnim in mikro podjetjem terzadrugam morajo oblasti na ustreznih nivojih, vključno z lokalni-mi oblastmi, v dogovoru z nevladnimi organizacijami, lokalnimiorganizacijami in finačnimi ustanovami ter ustanovami za poklic-no usposabljanje, glede na situacijo:

(a) omogočati varstvo človekovih pravic, izhajajočih iz dela tudiv neuradnem sektorju in pospeševati spoštovanje ustrez-nih konvencij Mednarodne organizacije dela (InternationalLabour Organization), vključno s konvencijami o prepovediprisilnega dela in dela otrok, o svobodi združevanja, pravicido zborovanj, skupnih pogajanj in načelu nediskriminacije;

(b) pospeševati oziroma krepiti programe, ki povezujejo posojil-ne in finančne programe, tiste za poklicno usposabljanje in

Agenda Habitat116

prenos tehnologije, podporo majhnim in mikro podjetjem terzadrugam, zlasti tistim, ki so jih osnovale in jih uporabljajoženske;

(c) spodbujati pravično obravnavo neuradnega sektorja, pos-peševati uporabo okolju prijazne prakse in spodbujati pove-zave med finančnimi ustanovami in nevladnimi organizaci-jami, ki podpirajo neuradni sektor, kjer ta obstaja;

(d) upoštevati, kjer je to ustrezno, potrebe rastočega neuradne-ga sektorja v sistemih za načrtovanje in upravljanje, meddrugim s spodbujanjem njegove udeležbe v procesu načrto-vanja in odločanja ter s krepitvijo njegovih povezav z urad-nim gospodarstvom;

(e) pospeševati usposabljanje majhnih in mikro podjetij ker čla-nov zadrug, jih podpirati pri njihovih prizadevanjih za izbolj-šanje svojih izdelkov, storitev, tehnologije in distribucijskihmrež ter pri odkrivanju novih tržnih možnosti.

161. Za krepitev urbanih gospodarstev, da bi bila lahko konku-renčna v vedno bolj povezanem svetovnem gospodarstvu, morajovlade, vključno z lokalnimi oblastmi, v dogovoru z vsemi zaintere-siranimi stranmi:

(a) izboljšati izobraževanje in razširiti poklicno usposabljanje,da bi izboljšali kakovost lokalne delovne sile;

(b) podpirati prestrukturiranje lokalne industrije, po potrebi raz-vijati urbano infrastrukturo in storitve, pospeševati zaneslji-vo, učinkovito in okolju prijazno oskrbo z energijo in razširititelekomunikacijska omrežja;

(c) pregledati oziroma revidirati predpise, da bi pritegnili zaseb-ne naložbe;

(d) preprečevati kriminal in povečevati javno varnost, da bi bilamesta bolj privlačna za gospodarske, družbene in kulturnedejavnosti;

(e) spodbujati zdravo finančno prakso na vseh ravneh uprave;

(f) pospeševati zakonodajne postopke, ki so potrebni za izvaja-nje zgoraj navedenega.


162. Za ublažitev škodljivega vpliva ukrepov za strukturalni in gos-podarski prehod morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, kjerje to ustrezno:

(a) pospeševati enoten pristop z upoštevanjem družbenih in gos-podarskih posledic reform o razvojnih potrebah človekovihnaselij ter posledic za okolje;

(b) pospeševati enotno delovanje trga s stanovanji, da bi pre-prečili segregacijo socialnih stanovanj;

(c) izvajati ustrezne temeljne socialne programe in pravilno raz-poreditev sredstev, zlasti tiste ukrepe, ki vplivajo na ljudi, kiživijo v revščini, na telesno ali duševno prizadete, druge ran-ljive dele družbe, mikro podjetja in druge vrste majhnih pod-jetij;

(d) oceniti vpliv strukturalnega prilagajanja na družbeni razvoj,zlasti z upoštevanjem ocen, ki vpliv presojajo glede na spol;

(e) načrtovati politike za pospeševanje bolj pravičnega in lažje-ga dostopa do dohodka in virov;

(f) javna oziroma zasebna podjetja podpirati pri njihovih priza-devanjih za prilagoditev na spreminjajoče se zahteve tehno-loškega razvoja in razvoja človeških virov.

10. Uravnoteženi razvoj naselij na podeželju

163. Mesta in podeželje so gospodarsko, družbeno in okoljskomed seboj odvisni. Na prehodu v prihodnje tisočletje bo bistvenidel svetovnega prebivalstva, zlasti v državah v razvoju, še naprejživel na podeželju. Da bi dosegli bolj trajnostneno prihodnost Zem-lje, je treba podeželska naselja ceniti in podpirati. Nezadostnainfrastruktura in storitve, pomanjkanje okolju prijaznih tehnologijin onesnaževanje, ki je rezultat škodljivih vplivov neuravnoteženeindustrializacije in urbanizacije, bistveno prispevajo k degradacijipodeželskega okolja. Poleg tega pomanjkanje možnosti zaposlo-vanja na podeželju povečuje preseljevanje v mesta, kar posledič-no pomeni izgubo človeških zmogljivosti v podeželskih skupno-stih. Politike in programi za trajnostni razvoj podeželja, ki vključu-jejo podeželska območja v nacionalno gospodarstvo, zahtevajomočne lokalne in državne ustanove za načrtovanje in upravljanječlovekovih naselij, ki poudarjajo povezave podeželskih in urbanih

Agenda Habitat118

območij ter vasi in mesta obravnavajo kot dva konca verige člove-kovih naselij.

164. V mnogih državah ima podeželsko prebivalstvo, vključno zavtohtonim, pomembno vlogo pri zagotavljanju zadostne količinehrane in ohranjanju družbenega in ekološkega ravnotežja na ob-sežnih površinah zemlje in tako pomembno prispevajo k varova-nju biološke različnosti in krhkih ekosistemov ter trajnostni rabibioloških virov.

Ukrepi

165. Za pospeševanje trajnostnega razvoja podeželskih naselij inzmanjšanje preseljevanja iz vasi v mesta morajo vlade, vključno zlokalnimi oblastmi:

(a) pospeševati dejavno udeležbo vseh zainteresiranih strani,vključno s tistimi v izoliranih in oddaljenih skupnostih, prizagotavljanju enotnega pristopa do okoljskih, družbenih ingospodarskih ciljev v prizadevanjih za razvoj podeželja;

(b) sprejeti ustrezne ukrepe za izboljšanje življenjskih in delov-nih razmer v regionalnih središčih, majhnih mestih in pode-želskih storitvenih središčih;

(c) pospeševati trajnosten in raznovrsten kmetijski sistem, dabi nastale dinamične podeželske skupnosti;

(d) zagotoviti infrastrukturo, storitve in spodbude za naložbe napodeželju;

(e) pospeševati izobraževanje in usposabljanje na podeželju, dabi omogočili zaposlovanje in uporabo ustreznih tehnologij.

166. Za pospeševanje izkoriščanja novih in izboljšanih tehnologijter ustrezne tradicionalne prakse pri razvoju podeželskih naselijmorajo oblasti na vseh ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi ob-lastmi, v sodelovanju z zasebnim sektorjem:

(a) izboljševati dostop do informacij o kmetijski proizvodnji, trguin oblikovanju cen na podeželskih in oddaljenih območjih,med drugim z uporabo sodobnih in dostopnih komunikacij-skih tehnologij;

(b) v sodelovanju z organizacijami kmetov, ženskimi organizaci-


jami in z drugimi zainteresiranimi stranmi pospeševati razi-skave in obveščanje o raziskovalnih dosežkih v tradicional-nih, novih in izboljšanih tehnologijah, med drugim v kmetijs-tvu, akvi kulturi, gozdarstvu in agrogozdarstvu.

167. Pri uvajanju politik za trajnostni regionalni razvoj in upravlja-nje morajo vlade na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi oblast-mi:

(a) pospeševati programe izobraževanja in usposabljanja ter za-gotoviti postopke za polno udeležbo podeželskega in avtoh-tonega prebivalstva pri določanju prednostnih nalog za urav-notežen in ekološko zdrav regionalni razvoj;

(b) v kar največji meri uporabljati geografski informacijski si-stem in metode vrednotenja okolja za pripravo okolju prijaz-nih politik regionalnega razvoja;

(c) izvajati načrte in programe regionalnega razvoja in razvojapodeželja na podlagi potreb in gospodarske donosnosti;

(d) zagotoviti učinkovit, odprt in javen sistem za razdeljevanjevirov podeželskim območjem glede na potrebe ljudi.

168. Za krepitev trajnostnega razvoja in možnosti za zaposlova-nje na osiromašenih podeželskih področjih morajo vlade naustreznih ravneh, vključno z lokalnimi oblastmi:

(a) spodbujati razvoj podeželja z izboljševanjem možnosti za-poslovanja, zagotavljanjem izobraževalnih in zdravstvenihzmogljivosti in storitev, izboljševanjem stanovanjskih razmer,krepitvijo tehnične infrastrukture ter spodbujanjem podjet-ništva in trajnostnega kmetijstva;

(b) določiti prednostni vrstni red regionalnih infrastrukturnih na-ložb na podlagi možnosti za gospodarsko donosnost, druž-beno pravičnost in kakovost okolja;

(c) spodbujati zasebni sektor pri razvoju in krepitvi prodaje po-deželskih izdelkov na debelo na osnovi pogodb in tržnegaposredništva, da bi se izboljšala in/ali zagotovila pretok de-narja in pogodbeno gospodarstvo na podeželju;

(d) pospeševati pravičen in učinkovit dostop do trgov kakor tudi,

Agenda Habitat120

kjer je to ustrezno, sisteme določanja cen in plačevanja zapodeželske izdelke, zlasti hrano, ki se porabi v mestih;

(e) pospeševati prodajo izdelkov s podeželja na mestnih trgihin v podeželskih storitvenih središčih, z izboljševanjem do-stopa do tržnih informacij in distribucijskih središč ter mrež;

(f) bistveno zmanjšati ali preprečiti okolju škodljivo subvencio-niranje in druge programe, kot je spodbujanje prekomernerabe fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil ter nadzorcen ali sistem subvencij, ki ohranja trajno neuravnoteženoprakso in proizvodne sisteme v podeželskih in kmetijskihgospodarstvih.

169. Za pospeševanje uravnoteženega in med seboj povezanegarazvoja mest in podeželja je potreben integriran pristop. Za dosegotega morajo vlade na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi oblast-mi, ob podpori ustreznih mednarodnih in regionalnih ustanov:

(a) zagotoviti ustrezen pravni, finančni in organizacijski okvir,primeren za krepitev mrež majhnih in srednjevelikih naselijna podeželju;

(b) omogočiti razvoj učinkovite komunikacijske in distribucijskeinfrastrukture za izmenjavo informacij, dela, blaga, storitevin kapitala med mesti in podeželjem;

(c) pospeševati široko sodelovanje med lokalnimi skupnostmi,da bi našli enotne rešitve za probleme v zvezi z rabo zemlje,prometom in okoljem v urbano ruralnem kontekstu;

(d) prizadevati si za enakovredno sodelovanje v uravnoteženemin med seboj povezanem razvoju mest in podeželja, na pod-lagi stalnega dialoga med zainteresiranimi stranmi, ki so ude-ležene pri razvoju obeh.

11. Preprečevanje naravnih nesreč, lajšanje posledic,pripravljenost in obnova po nesreči

170. Vpliv naravnih nesreč in tistih, ki jih zakrivi človek, na ljudi inčlovekova naselja postaja vse večji. Pogosto jih povzroča ranlji-vost, ki jo povzroči človek z dejanji, kot so nenadzorovana ali neu-strezno načrtovana človekova naselja, pomanjkanje osnovne in-frastrukture in naseljevanje območij, ki so nesrečam izpostavlje-


na. Oboroženi spopadi imajo tudi posledice, ki vplivajo na človeko-va naselja ter državo kot celoto. Tako v primeru nesreč kot oborože-nih konfliktov so potrebni posebni ukrepi za odpravo posledic ter zaobnovo in prestrukturiranje, na prošnjo vlade lahko tudi z medna-rodno udeležbo. Posledice takih nesreč in konfliktov so posebejresne v državah, kjer so zmogljivosti za preprečevanje, pripravlje-nost, lajšanje posledic in pomoč pri reševanju neučinkovite.

171. Najbolj učinkovite sisteme pripravljenosti na nesreče in zapomoč po njej na lokalni ravni se običajno zagotovi s prostovolj-nim sodelovanjem in akcijami pod vodstvom lokalnih oblasti. Takisistemi lahko delujejo samostojno, ne glede na omejeno, poško-dovano, uničeno infrastrukturo ali zmogljivosti drugod. Ustreznomorajo ukrepati tudi vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, v part-nerstvu z zasebnim sektorjem in tesnem sodelovanju z vsemi sku-pinami v skupnosti. Tako se vzpostavi pripravljenost na nesreče,in sposobnost odziva, ki se ju usklajeno načrtuje, vendar pa morabiti izvajanje prilagodljivo. Zmanjšanje ranljivosti, kakor tudi spo-sobnost odziva na nesreče, je neposredno povezana s stopnjodecentralizacije dostopa do informacij, komunikacij in odločanjater nadzorovanja virov. Nacionalno in mednarodno sodelovanjelahko omogoči hiter dostop do specialističnega svetovanja za po-moč pri gradnji sistema za preprečevanje nesreč, zagotavljanjuzgodnjega opozarjanja na nje in odpravljanja posledic. Nesrečenajbolj prizadenejo ženske, otroke in njihove potrebe moramo upo-števati na vseh stopnjah ravnanja v primeru nesreč. Spodbujati jepotrebno dejavno udeležbo žensk pri načrtovanju in posredova-nju v primeru nesreč.

Ukrepi

172. Za izboljšanje preprečevanja, pripravljenosti, lajšanja posle-dic in odziva na naravne nesreče in tiste, ki jih povzroči človek,morajo vlade, vključno z lokalnimi oblastmi, in v tesnem sodelo-vanju in dogovoru s takimi subjekti, kot so zavarovalnice, nevlad-ne organizacije, lokalne organizacije, organizirane skupnosti terakademske, zdravstvene in raziskovalne organizacije:

(a) pripraviti, sprejeti in uveljaviti ustrezna pravila in spremljajo-čo zakonodajo glede rabe zemlje ter gradbene in načrtoval-ske standarde, osnovane na strokovno ugotovljenem tvega-nju in oceni ranljivosti;

Agenda Habitat122

(b) zagotoviti udeležbo vseh zainteresiranih strani pri načrtova-nju in ravnanju v primeru nesreč, vključno žensk, otrok, os-tarelih ter telesno ali duševno prizadetih, zaradi njihove po-sebne ranljivosti v primeru naravnih nesreč ali tistih, ki jihpovzroči človek;

(c) spodbujati trajno mobilizacijo domačih in mednarodnih sred-stev za dejavnosti preprečevanja nesreč;

(d) pospeševati in obveščati o varnih metodah gradnje in teh-nologijah v gradbeništvu in pri splošnih javnih delih;

(e) oblikovati programe za pospeševanje, kjer je to mogoče, pro-stovoljnega preseljevanja in dostopa ljudi do območij, ki somanj izpostavljena nesrečam;

(f) pripraviti programe usposabljanja o varnih načinih gradnjeza načrtovalce, dobavitelje in gradbenike; nekateri progra-mi morajo biti namenjeni posebej majhnim podjetjem, ki vdržavah v razvoju zgradijo večino stanovanj in drugih manj-ših stavb;

(g) po potrebi sprejeti ukrepe za dograditev zaščite pred nesre-čami na pomembni infrastrukturi, oskrbovalnih poteh in kri-tičnih objektih in napravah, zlasti, če poškodba lahko povzro-či sekundarno nesrečo in/ali ovira pri nudenju nujne pomoči.

173. Vse vlade in mednarodne organizacije, ki imajo strokovnoznanje za čiščenje in odstranjevanje radioaktivnih kontaminan-tov, morajo pretehtati, kako nuditi ustrezno pomoč, ki je potrebnapri odstranjevanju posledic na zelo prizadetih območjih.

174. Za lajšanje posledic nesreč morajo vlade na ustreznih ravneh,vključno z lokalnimi oblastmi, v partnerstvu z vsemi zainteresira-nimi stranmi, kjer je to ustrezno:

(a) zagotoviti vsestranski informacijski sistem za identifikacijoin presojo vseh tveganj na območjih, ki so izpostavljena ne-srečam, in jih vključiti v načrtovanje človekovih naselij;

(b) pospeševati in podpirati poceni in dosegljive rešitve ter ino-vativne pristope za reševanje kritičnih tveganj ranljivih skup-nosti, med drugim s kartiranjem kritičnosti področja in lo-kalnimi programi za zmanjševanje ranljivosti;

(c) spodbujati, pospeševati in podpirati poceni in dosegljive re-


šitve, inovativne pristope in ustrezne gradbene standardeza reševanje kritičnih tveganj ranljivih skupnosti, med dru-gim s kartiranjem kritičnosti območja in z lokalnimi progra-mi za zmanjševanje ranljivosti;

(d) vpeljati jasno razmejitev vlog in odgovornosti ter komunika-cijskih kanalov med različnimi ključnimi funkcijami in sode-lujočimi pri pripravah na posredovanje v primeru nesreč, laj-šanju posledic in splošni pripravljenosti na nje, kot so pre-soja nevarnosti in tveganja, opazovanje, napovedovanje, pre-prečevanje, odpravljanje posledic, ponovna naselitev in nuj-na pomoč;

(e) pospeševati in spodbujati sodelovanje vseh delov družbe prinačrtovanju pripravljenosti za primer nesreč, kot je shranje-vanje vode in hrane, goriva, prve pomoči ter pri preprečeva-nju nesreč z dejavnostmi, ki razvijajo kulturo varnosti;

(f) krepiti in/ali vzpostavljati globalne, regionalne, državne inlokalne sisteme za zgodnje obveščanje prebivalstva o gro-zečih nesrečah.

175. Za preprečevanje tehnoloških in industrijskih nesreč morajovlade, vključno z lokalnimi oblastmi, kjer je to ustrezno:

(a) prizadevati si za preprečevanje velikih tehnoloških nesrečin omejevanje njihovih posledic, med drugim s politikamirabe zemlje in pospeševanjem uvajanja varnih tehnologij;

(b) po ustreznem posvetovanju z eksperti sprejeti potrebne ukre-pe za izbor novih lokacij pri širitvi nevarnih industrijskih de-javnosti, ki lahko povzročijo povečano tveganje za veliko ne-srečo, da bi omogočili izvajanje politike v skladu s podod-stavkom (a) zgoraj;

(c) določiti jasno opredelitev vlog, odgovornosti ter komunika-cijskih kanalov med različnimi ključnimi funkcijami pri de-javnostih pripravljenosti za primer nesreč in njihovem pre-prečevanjem, vključno s presojami, opazovanjem, napove-dovanjem, preprečevanjem, odpravljanjem posledic, ponov-nim naseljevanjem in nujno pomočjo;

(d) pospeševati in spodbujati splošno udeležbo v dejavnostihpripravljenosti za primer nesreč z ustreznim in rednim ob-

Agenda Habitat124

veščanjem prebivalstva, ki živi v soseščini nevarnih dejav-nosti, o potencialnih tveganjih;

(e) krepiti in/ali vzpostavljati globalne, regionalne in lokalne si-steme za zgodnje opozarjanje prebivalstva v primeru veliketehnološke nesreče.

176. Pri pripravi in izvajanju dejavnosti za odpravljanje posledicnesreče, obnove, rekonstrukcije in ponovne naselitve morajo ob-lasti na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi oblastmi, v part-nerstvu z vsemi zainteresiranimi stranmi:

(a) zagotoviti ali krepiti pripravljenost na nesreče in sisteme zaodziv nanje, ki jasno določajo vloge in odgovornosti ter ko-munikacijske kanale med različnimi ključnimi funkcijami insodelujočimi pri dejavnostih pripravljenosti za primer nesre-če in ukrepih po tem, vključno z nujno pomočjo, odpravlja-njem posledic in rehabilitacijo;

(b) pripraviti vaje za preizkušanje pripravljenosti za primer ne-varnosti in lajšanje posledic, pospeševati raziskave tehnič-nih, družbenih in gospodarskih vidikov rekonstrukcije po ne-sreči in sprejeti učinkovite strategije in smernice za rekon-strukcijo po njej;

(c) zagotoviti zanesljive komunikacije in zmogljivosti za odziv inodločanje na državni in lokalni ravni ter ravni skupnosti;

(d) zagotoviti krizni načrt, sisteme ukrepov ter zagotoviti vse po-trebno za obnovo, rekonstrukcijo in ponovno naselitev;

(e) okrepiti znanstvene in tehnične zmogljivosti za oceno ško-de in monitoring ter posebne tehnike obnove in rekonstruk-cije;

(f) podpirati vse ustrezne zainteresirane strani pri odpravljanjaposledic, rehabilitaciji in rekonstrukciji;

(g) identificirati in podpirati pristope za reševanje nujnih potrebpo bivališčih za povratnike in notranje razseljene osebe, popotrebi vključno z gradnjo začasnih bivališč z osnovnimi na-pravami in pripomočki, ob upoštevanju posebnih potreb gle-de na spol;

(h) identificirati pristope za čim krajšo prekinitev obiskovanjašole;


(i) podpirati prizadevanja za takojšnjo odstranitev minskih poljpo prekinitvi oboroženega konflikta;

(j) zagotoviti, da se upošteva posebne potrebe žensk, otrok,telesno ali duševno prizadetih in ranljivih skupin pri vsehkomunikacijah, reševanju, preseljevanju, prenovi in rekon-strukciji;

(k) pri procesu rehabilitacije po nesreči upoštevati kulturno okolje1;

(l) upoštevati, podpirati in pospeševati vlogo MednarodnegaRdečega križa in gibanja Rdečega križa (International Fede-ration of Red Cross and Red Crescent Societies) in njegovihčlanic pri preprečevanju, pripravljenosti, lajšanju posledicin odzivih pri nesrečah na lokalni, nacionalni in mednarodniravni;

(m) spodbujati Mednarodni komite Rdečega križa (InternationalCommittee of the Red Cross) k ukrepanju med oboroženimikonflikti, da bi zmanjšali trpljenje žrtev in razseljenih oseb.

D. Razvoj lastnih zmogljivostiin institucionalni razvoj

1. Uvod

177. Gospodarski in družbeni razvoj ter varstvo okolja so medse-bojno odvisni in vzajemno prispevajo k trajnostnemu razvoju člo-vekovih naselij. Gospodarsko cvetoča, družbeno vitalna in okoljuprijazna človekova naselja bodo med trajno in hitro urbanizacijovedno bolj odvisna od sposobnosti vseh ravni oblasti, da odražajoprednostne naloge skupnosti, spodbujajo in vodijo lokalni razvojter omogočajo nova partnerstva med zasebnim, javnim, prosto-voljnim in uradnim sektorjem. To je mogoče doseči z resnično de-centralizacijo odgovornosti, izvajanja politik, pristojnosti pri odlo-čanju in dovolj velikih virov, vključno z davčno upravo, na lokalneoblasti, ki so najbližji in v največji meri predstavljajo voljo in željeljudi. Enako pa tudi z mednarodnim sodelovanjem in partnerstviza začetek strateškega procesa in procesa enakovrednega sode-lovanja pri upravljanju mest, osnovanega na skupni viziji, ki hkrati

Agenda Habitat126

zagotavlja in varuje človekove pravice. Ta proces decentralizacijein načrtovani proces upravljanja mest bo veliko zahteval od usta-nov, zlasti v državah v razvoju in tistih z gospodarstvi v prehodu.Razvoj lastnih zmogljivosti mora biti torej usmerjen v podpiranjedecentralizacije in procesa enakovredne udeležbe pri upravljanjumest in drugih naselij.

178. Cilj strategije usposabljanja, razvoja lastnih zmogljivosti ininstitucionalnega razvoja je vsem zainteresiranim stranem omo-gočiti, zlasti pa lokalnim oblastem, zasebnemu sektorju, zadruž-nemu sektorju, sindikatom, nevladnim organizacijam in lokalnimorganizacijam, da dejansko sodelujejo pri načrtovanju in upravlja-nju stanovanj in človekovih naselij. Na vseh ravneh so potrebnaskupna prizadevanja pri zagotavljanju človeških virov in vodenja,za institucionalno reformo, razvoj organizacije in upravljanja tertrajno usposabljanje in zagotavljanje nove opreme. To najlažje do-sežejo državna in mednarodna združenja ali mreže lokalnih obla-sti ter druge nacionalne in podnacionalne ustanove za razvoj last-nih zmogljivosti, čeprav mogoče v prvi vrsti same potrebujejo po-moč. V državah v razvoju in tistih z gospodarstvi v prehodu morajooblasti za razvoj lastnih zmogljivosti dati veliko prednost izvajanjuvsestranske politike. Mednarodna skupnost mora pomagati prirazvoju zmogljivosti, identificiranju in oceni prednostnih nalog in-stitucionalnega razvoja in krepiti njihovo sposobnost upravljanja.

179. Usposabljanje in enakovredno sodelovanje prispevata k de-mokraciji in trajnostnemu razvoju človekovih naselij. Vlade bi mo-rale oblikovati in izvajati politike po načelu odgovornosti, odprto-sti, javnosti ter širokega sodelovanja javnosti. Vse to je nujno za-radi preprečevanja korupcije in zagotovila, da se razpoložljivi viriuporabljajo v korist vseh ljudi. Vsaka vlada bi morala zagotovitipravico vseh državljanov, da dejavno sodelujejo v zadevah skup-nosti v kateri živijo, in spodbujati udeležbo pri oblikovanju politikena vseh ravneh.

2. Decentralizacija in krepitev lokalnih uprav ter njihovihzdruženj / mrež

Ukrepi

180. Za zagotavljanje dejanske decentralizacije in krepitve lokal-


nih oblasti in njihovih združenj ali mrež bi morale vlade na ustrez-nih ravneh:

(a) pregledati oziroma privzeti politike in pravne okvire iz drugihdržav, ki učinkovito izvajajo decentralizacijo;

(b) pregledati oziroma revidirati zakonodajo tako, da se povečalokalno avtonomijo in udeležbo pri odločanju, izvajanju in mo-bilizaciji ter uporabi virov, zlasti človeških, tehničnih in finanč-nih, in pri razvoju lokalnega podjetništva, v okviru celovite na-cionalne, družbene, gospodarske in okoljske strategije, inspodbujati udeležbo prebivalcev pri odločanju glede njihovihmest, sosesk in bivališč;

(c) pripraviti izobraževanje o državljanskih pravicah, da bi pouda-rili vlogo posameznikov kot dejavnih udeležencev v njihovihskupnostih;

(d) podpirati lokalne oblasti pri reviziji mehanizmov pobiranja dav-kov;

(e) po potrebi krepiti zmogljivosti izobraževalnih in raziskovalnihustanov ter tistih za usposabljanje, da bi zagotovili trajno us-posabljanje lokalno izvoljenih uradnikov, vodstvenega kadrain strokovnjakov o urbanih problematikah, kot so načrtova-nje, načini upravljanja z zemljišči in viri ter krajevne finance;

(f) omogočati vertikalno in horizontalno izmenjavo tehnologij, iz-kušenj in upravljalskih znanj med vlado in lokalnimi oblastmipri zagotavljanju storitev, nadzoru porabe, mobilizaciji virov,sklepanju partnerstev in razvoju lokalnega podjetništva, meddrugim s programi za strokovno posnemanje in izmenjavo iz-kušenj;

(g) razširiti delovanje lokalnih oblasti z zbiranjem podatkov, lo-čeno po spolu, starosti in dohodkih, s primerjalno analizo inobveščanjem o novih izkušnjah pri zagotavljanju, izvajanju inohranjanju javnega premoženja in storitev, zaradi zadovolje-vanja potreb prebivalcev in pri izkoriščanju finančnega in dru-gih potencialov njihovih mest;

(h) spodbujati institucionalizacijo široke udeležbe javnosti, vključ-no z mehanizmi posvetovanja, pri odločanju in upravljalskihprocesih na lokalni ravni;

(i) krepiti sposobnost lokalnih oblasti, da lokalni zasebni in jav-

Agenda Habitat128

ni sektor vključijo v določanje ciljev in lokalnih prednostnihnalog ter okolju prijaznih standardov pri razvoju infrastruktu-re in storitev ter za lokalni gospodarski razvoj;

(j) pospeševati politični dialog med vsemi nivoji oblasti ter za-sebnim in javnim sektorjem in drugimi predstavniki civilnedružbe, da bi izboljšali načrtovanje in izvedbo;

(k) v okviru oblasti osnovati partnerstva med javnim in zaseb-nim sektorjem ter državljani pri posodabljanju mest in naselijter analizirati, ocenjevati in obveščati o uspešnih partners-tvih;

(l) zbirati, analizirati oziroma razširjati primerjalne podatke, lo-čene po spolu, starosti in dohodkih, o delovanju lokalnih ob-lasti pri zadovoljevanju potreb njihovega prebivalstva;

(m) poostriti ukrepe za zatiranje korupcije in zagotoviti večjo od-prtost in javnost, učinkovitost, odgovornost, odzivnost in ude-ležbo skupnosti pri upravljanju lokalnih virov;

(n) omogočiti lokalnim oblastem in njihovim združenjem ali mre-žam, da dajejo pobude za nacionalno in mednarodno sodelo-vanje, še posebej pri izmenjavi dobrih izkušenj in novih pri-stopov do trajnostnega upravljanja človekovih naselij;

(o) krepiti sposobnost tako centralnih kot lokalnih oblasti z us-posabljanjem izvoljenih vladnih uradnikov in vodstvenega ka-dra o mestnih financah in upravljanju;

(p) v sodelovanju z ustreznimi Združenih narodov v okviru njiho-vih pooblastil, kakor tudi z združenji ali mrežami lokalnih ob-lasti in z drugimi mednarodnimi združenji in organizacijami,vzpostaviti in/ali krepiti globalna in lahko dostopna informa-cijska omrežja za pospeševanje izmenjave izkušenj in eks-pertnega znanja.

3. Udeležba javnosti in vključevanje civilne družbe

181. Trajnostni razvoj človekovih naselij zahteva dejavno vključe-vanje organizacij civilne družbe, kakor tudi enakopravno udelež-bo vseh ljudi. Prav tako pa zahteva odzivno, odprto in javno terodgovorno oblast na lokalni ravni. Tako za vključevanje civilne druž-be kot odgovorne oblasti je potrebno vzpostaviti in krepiti meha-nizme soupravljanja, vključno z dostopom do pravice pravnega


varstva in načrtovanjem lokalnih dejavnosti, da se pri identifikacijiproblemov in prednostnih nalog, postavljanju ciljev, zagotavljanjuzakonskih pravic, določanju standardov storitev, mobilizaciji virovin izvajanju politik, programov in projektov upošteva vse ljudi.

Ukrepi

182. Za spodbujanje in podporo sodelovanja civilne družbe terizpolnjevanja obveznosti oblasti morajo državne vlade, lokalneuprave in/ali organizacije civilne družbe na ustreznih ravneh za-gotoviti delovanje institucionalnih in pravnih okvirov za omogoča-nje in zagotavljanje splošne udeležbe vseh ljudi in njihovih lokal-nih organizacij pri odločanju, izvajanju ter spremljanju strategij,politik in programov za človekova naselja; ti institucionalni in pravniokviri morajo biti, med drugim, usmerjeni predvsem v:

(a) varovanje človekove pravice do svobodnega izražanja in da-janja mnenj, svobode misli, prejemanja in razširjanja idej inpodatkov;

(b) omogočanje zakonskega priznavanja organiziranih skupno-sti in njihovega združevanja;

(c) dopuščanje, omogočanje in varovanje organiziranja neodvi-snih nevladnih skupnosti, lokalnih, državnih in mednarod-nih organizacij;

(d) zagotavljanje popolnih, pravočasnih in vsestranskih informa-cij brez nepotrebnega finančnega obremenjevanja prosilca;

(e) izvajanje programov izobraževanja in usposabljanja o civil-nih in človekovih pravicah, z uporabo vseh vrst medijev inizobraževalnih in informacijskih kampanj, da bi pospešili ci-vilni duh in zavest o državljanskih pravicah in odgovornostihter načine za njihovo izvajanje, o spreminjajoči se vlogi ženskin moških in zadevah, ki se nanašajo na trajnostni razvojčlovekovih naselij in kakovost življenja;

(f) zagotavljanje rednih in masovnih javnih posvetovalnih me-hanizmov za vključevanje civilne družbe v odločanje, da bito odražalo različne potrebe skupnosti;

(g) odstranjevanje zakonskih ovir za udeležbo družbeno margi-naliziranih skupin v javnem življenju in pospeševanje nedi-skriminacijske zakonodaje;

Agenda Habitat130

(h) uvajanje mehanizmov za udeležbo pri določanju načrta pri-hodnjega delovanja, ki bodo omogočili posameznikom, dru-žinam, skupnostim, avtohtonemu prebivalstvu in civilni druž-bi, da sodelujejo pri identifikaciji lokalnih potreb, prednostiter oblikovanju novih politik, načrtov in projektov;

(i) pospeševanje razumevanja pogodbenih in drugih odnosovz zasebnim in nevladnimi sektorjem, da bi dosegli spretnostza pogajanja o učinkovitem partnerstvu pri izvajanju, pripra-vi in vodenju projektov, ki bi v kar največji meri koristilo vsemljudem;

(j) pospeševanje enakopravnosti in pravičnosti z upoštevanjemrazlik po spolu in zagotavljanjem polne in enakopravne ude-ležbe žensk in vključevanja ranljivih in zapostavljenih sku-pin, vključno z ljudmi, ki živijo v revščini in drugimi skupina-mi z nizkimi dohodki, z institucionalnimi ukrepi. Tako bi za-gotovili zastopanost njihovih interesov pri oblikovanju politi-ke in pri odločanju ter s tehnikami, kot so usposabljanje inseminarji za posredništvo, vključno z razvijanjem spretnostiumirjanja nasprotujočih se strani in dogovarjanja, ki omogo-čajo učinkovito povezovanje v mreže in zveze;

(k) zagotavljanje dostopa do sodnih in upravnih kanalov za pri-zadete posameznike in skupine, tako da bodo lahko opore-kali ali zahtevali odškodnino za odločitve in dejanja, ki sodružbi in okolju škodljivi ali kršijo človekove pravice, vključ-no s pravnimi mehanizmi za zagotavljanje odgovornosti dr-žavnih organov, tako nacionalnih kot lokalnih in drugih civil-nih organizacij, v skladu z njihovimi družbenimi obveznost-mi ter obveznostmi do okolja in človekovih pravic;

(l) širjenje proceduralnih pravic posameznikov in organizacij ci-vilne družbe za sprožitev sodnih postopkov v imenu prizade-tih skupnosti ali skupin, ki nimajo sredstev ali strokovnegaznanja, da jih sprožijo sami;

(m) pospeševanje predstavljanja medgeneracijskih interesov,vključno z interesi otrok in novih generacij, pri procesih od-ločanja, ob hkratni krepitvi družine;

(n) upoštevanje vseh zmožnosti mladine kot ključnega partnerjaza zagotovitev ustreznega stanovanja za vse in trajnostnihčlovekovih naselij z različnimi oblikami izobraževanja, kako-


vostnega usposabljanja in pridobivanja kvalifikacij, ob upo-števanju različnih sposobnosti, realnosti in izkušenj mladine;

(o) omogočanje dostopa do struktur odločanja in načrtovanjater pravnih storitev za ljudi, ki živijo v revščini in za drugeskupine z nizkimi dohodki, z zagotavljanjem pomoči, kot stapravna pomoč ali centri za brezplačno pravno svetovanje;

(p) krepitev sposobnosti lokalnih oblasti in civilne družbe zapresojo družbenih, gospodarskih in okoljskih politik, ki za-devajo njihovo skupnost in določanje lokalnih prednostnihnalog ter za sodelovanje pri določanju lokalnih standardovza storitve na takih področjih, kot so osnovno izobraževa-nje, otroško varstvo, osnovno zdravstvo, javna varnost, pre-prečevanje zlorabe drog in upravljanje z okoljem;

(q) pospeševanje uporabe novih informacijskih tehnologij in me-dijev, vključno z lokalnimi oblastmi, da bi omogočili dialog,izmenjavo ustreznih informacij, izkušenj in prakse o člove-kovih naseljih ter za oblikovanje konstruktivnega partners-tva med civilno družbo in tistimi, ki odločajo.

4. Upravljanje človekovih naselij

183. Lokalne oblasti in drugi sodelujoči pri upravljanju človekovihnaselij se morajo zanašati na strokovno znanje in vire različnihljudi ter ustanov na mnogih ravneh. Pomanjkanje ustrezno uspo-sobljenih strokovnjakov, pomanjkljivosti institucionalnega siste-ma ter obseg tehničnih zmogljivosti so v mnogih državah, zlasti vdržavah v razvoju, med glavnimi ovirami za izboljšanje človekovihnaselij. Strategije za razvoj lastnih zmogljivosti in institucionalnirazvoj morajo biti sestavni del politik razvoja človekovih naselij nanacionalni in lokalnih ravneh. Poleg tega bo potrebna uporabanovih spretnosti, strokovnih znanj, izkušenj ter tehnologij pri vsehvidikih načrtovanja in upravljanja človekovih naselij. V državah,kjer se hitro spreminja struktura človekovih naselij, ki je posledi-ca družbenih, gospodarskih in okoljskih sprememb, morajo vladein mednarodna skupnost zagotoviti učinkovit razvoj in prenos spret-nosti vodenja, strokovnega znanja, izkušenj in tehnologij za načr-tovanje in upravljanje.

Agenda Habitat132

Ukrepi

184. Da bi omogočili razvoj lastnih zmogljivosti in institucionalnirazvoj za izboljšanje načrtovanja in upravljanja človekovih naselij,morajo vlade na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi oblastmiin njihovimi združenji:

(a) podpirati programe usposabljanja upravnih delavcev in ci-vilnih uradnikov na vseh ravneh ter vseh drugih ključnih ude-ležencev, da bi poglobili kakovost vodenja in pospešili vklju-čevanje žensk in mladine v kadrovsko strukturo ter odloča-nje;

(b) pretehtati ustanavljanje mešanih zasebnih, javnih, lokalnih,poslovnih in gospodarskih forumov za izmenjavo znanja inizkušenj o vodenju ter upravljanju;

(c) pospeševati vsestranske politike in programe usposablja-nja, izobraževanja in razvoja človeških virov z upoštevanjemenakopravnega obravnavanja spolov in vključevanjem lokal-nih oblasti in njihovih združenj ali mrež, kakor tudi akadem-skih in raziskovalnih ustanov ter tistih za usposabljanje inizobraževanje, lokalnih organizacij in zasebnega sektorja, spoudarkom na:

(i) razvoju večsektorskega pristopa do razvoja človekovih na-selij, ki vključuje edinstven prispevek in ustanove avtohto-nega prebivalstva in imigrantov;

(ii) usposabljanju učiteljev, da bi razvili jedro za krepitev usta-nov in razvoj lastnih zmogljivosti, kamor kot sestavni del spa-da tudi zavest o različnih potrebah glede na spol ter potre-bah otrok, mladine in ostarelih;

(iii) razvoju lokalnih zmogljivosti za opredelitev potreb in priče-tek ali naročilo aplikativnih raziskav, zlasti analiz z upošte-vanjem starosti in spola, presoje vpliva na družbo in okolje,oblikovanja stanovanjske strategije, lokalne gospodarske ra-sti in zagotavljanja delovnih mest ter za vključitev rezultatovraziskav v sistem upravljanja;

(d) razviti informacijski sistem za izmenjavo, povezovanje vomrežja, hiter dostop do virov, prenos in izmenjavo izkušenj,strokovnega znanja in tehnologij pri razvoju človekovih na-selij;


(e) zaradi odprtosti, javnosti ter odgovornosti spodbujati vklju-čitev vodilnih iz zasebnega sektorja, vključno z nevladnimiorganizacijami, v izboljševanje upravljanja in vodenja javne-ga sektorja ter ustanavljanje entitet, ki bodo javne po funk-ciji, zasebne po vodenju in financirane iz javnih in zasebnihsredstev;

(f) proučiti programe za razvoj posredništva za razreševanjekonfliktov, vključno med konkurenti za dostop, distribucijoin uporabo virov v človekovih naseljih in usposabljanje civil-ne družbe za njihovo uporabo;

(g) povečevati znanje o ekosistemih, vključno s človekovimi na-selji, da bi preprečili poškodovanje okolja;

(h) vključiti politike in standarde, ki upoštevajo različne potre-be glede na spol, v vse zgoraj navedene kategorije, če nisože posebej navedene.

5. Načrtovanje in upravljanje metropol

185. Čeprav se upravljalci človekovih naselij srečujejo z mnogimipodobnimi problemi, se odgovorni za upravljanje in razvoj metro-pol in velemest soočajo z edinstvenimi problemi, ki jih povzročajovelikost in kompleksnost njihovih nalog ter odgovornosti. Med zna-čilnostmi metropol, ki zahtevajo posebno strokovno znanje in iz-kušnje, je vedno večja globalna konkurenčnost; njihovi etnično inkulturno različni prebivalci; velika koncentracija mestne revščine;ogromna infrastrukturna omrežja ter prometni in komunikacijskisistemi; njihova strateška vloga v nacionalni, regionalni in med-narodni strukturi proizvodnje in porabe; gospodarski razvoj, trgo-vina in finance; in njihov potencial za resno degradacijo okolja.Velike metropole in velemestna območja predstavljajo tudi naj-večje potencialno tveganje za izgubo človeških, materialnih in proi-zvodnih zmogljivosti v primeru naravnih nesreč in tistih, ki jih pov-zroči človek. V nekaterih državah pri upravljanju mest povzročatežave dejstvo, da ni enotne oblasti za celotno metropolo oziromaučinkovitega sodelovanja med njenimi različnimi deli.

Ukrepi

186. Za zadovoljevanje posebnih potreb metropol in ljudi, ki tam

Agenda Habitat134

živijo, morajo oblasti na vseh ustreznih ravneh, vključno z lokalni-mi oblastmi:

(a) pospeševati strategije načrtovanja, razvoja in upravljanja zacelotno metropolo in/ali regijo, ki se na celovit način loteva-jo vseh vidikov delovanja mesta in temeljijo na dogovorje-nih ciljih za območje metropole;

(b) vključiti element razlike med spoloma v strategije politik,načrtovanja in upravljanja;

(c) sprejeti in uporabljati smernice za upravljanje metropol napodročjih upravljanja z zemljišči, okoljem in infrastrukturo,kakor tudi financ in uprave;

(d) spremljati in analizirati učinkovitost in uspešnost strukturmetropole, sistemov uprave in vključiti rezultate v politikeza reševanje makroekonomskih, družbenih in okoljskih pro-storskih zadev;

(e) ustvariti zakonski okvir in vzpostaviti organizacijske struktu-re, ki bodo zagotavljale usklajeno, učinkovito in enakoprav-no zagotavljanje storitev, mobilizacije virov in trajnostnegarazvoja na celotnem območju metropole;

(f) ustrezno krepiti sposobnosti, zmogljivosti ter pooblastila ob-lasti metropole, da bi učinkovito reševali ali se odzivali nazadeve regionalnega oziroma nacionalnega pomena, kot sozemljiške in lastninske pravice žensk, upravljanje z zemljiš-či, energijo in vodnimi viri, upravljanje okolja, promet in ko-munikacije, trgovina in finance, ustrezne socialne storitve,infrastruktura ter dostop do njih, in družbeno povezovanje;

(g) razviti ali po potrebi ustvariti jedro strokovnjakov, ki bo vklju-čevalo tudi ženske, usposobljeno na področjih načrtovanjarazvoja mest, upravljanja z okoljem, tehnike, prometa, ko-munikacij in socialnih storitev, razvoja primarne infrastruk-ture ter kriznega načrtovanja in bo imelo strokovno znanjeter izkušnje za skupno delo pri celostnem reševanju bistve-nih načrtovalskih vprašanj;

(h) omogočati in pospeševati politiko nacionalnega in medna-rodnega dialoga in izmenjave izkušenj, strokovnega znanjater tehnologij med upravami metropol na področjih, kot sopromet in komunikacije, upravljanje z vodnimi viri, ravnanjez odpadnimi vodami in odpadki, varčevanje z energijo, uprav-


ljanje okolja in socialno skrbstvo, ki bo upoštevalo ženske inmarginalizirane skupine;

(i) iskati take rešitve problemov v mestih, ki izhajajo iz etničnoin kulturno različnega prebivalstva in ne le čakati na novetehnologije.

6. Domači finančni viri in gospodarski instrumenti

187. Finančna sredstva za financiranje gradnje stanovanj in raz-voja naselij v glavnem prihajajo iz domačih virov. Precejšnja do-datna sredstva pa tudi iz mednarodnih, vedno več v obliki nalož-benih sredstev. Največji vpliv na finančno osnovo bodo torej imelihitrejši razvoj gospodarstva, zdrave finančne navade in sposob-nost mobilizacije domačih sredstev, nadzor porabe in učinkovitoupravljanje proračuna.

188. Financiranje urbanega razvoja in ohranjanje njegove gospo-darske donosnosti je poseben izziv, ki bo zahteval nove sistemefinanciranja na nacionalni in lokalni ravni. Potrebno bo pospeše-vati učinkovito partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem, skombinacijo lokalnih dajatev na proizvodnjo in porabo ter finanč-nih spodbud za naložbe industrije, trgovine in drugih delov zaseb-nega sektorja. Potrebne bodo nove oblike občinskih financ za za-dovoljevanje novih potreb gospodarskega razvoja mest in pokri-vanje stroškov podpore infrastrukture in storitev.

189. Za krepitev nacionalnega in lokalnega gospodarstva ter nju-ne finančne in gospodarske osnove za zadovoljevanje potreb traj-nostnih človekovih naselij si morajo vlade, vključno z lokalnimioblastmi, prizadevati za zagotovitev okvira, ki bo omogočal:

(a) ustrezno krepitev sposobnosti lokalnih oblasti, da pritegne-jo naložbe;

(b) sprejetje makroekonomskih politik in okvirov za spodbuja-nje večjega domačega varčevanja in omogočanje uporabeprihrankov za stanovanja, osnovno infrastrukturo in drugevidike družbenega ter gospodarskega razvoja človekovih na-selij;

(c) razvoj učinkovitih, poštenih in močnih nacionalnih in lokal-nih virov financiranja, vključno z davščinami, pristojbinami,carinami in davki na dodano vrednost, da bi pospešili nacio-nalno ter lokalno sposobnost za kapitalske naložbe v stano-

Agenda Habitat136

vanja, infrastrukturo in osnovne storitve, in ustrezno vključi-tev novih finančnih instrumentov, ki bi zagotovili odškodni-no za poškodovanje okolja zaradi proizvodnje ali potrošnje;

(d) povečanje sposobnosti za pobiranje davkov na nacionalniin lokalni ravni ter nadzor izdatkov, kar bi brzdalo stroške inpovečevalo prihodke;

(e) prizadevanja za polno pokrivanje stroškov storitev v mestih,razen storitev javne varnosti, z zaračunavanjem uporabe, shkratnim reševanjem potreb revnih, med drugim s politikocen in, kjer bi bilo to mogoče, z jasno določenimi subvenci-jami;

(f) podporo lokalnim prizadevanjem za spodbujanje prostovolj-nega partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem ter ude-ležbo pri gradnji, upravljanju in vzdrževanju odprtih zelenihpovršin, osnovne infrastrukture in storitev, ki med drugimupoštevajo vključevanje žensk in potrebe marginaliziranihskupin;

(g) omogočanje oziroma racionalizacijo dostopa lokalnih obla-sti do nacionalnega, regionalnega in mednarodnega trga ka-pitala ter specializiranih posojilnic, med drugim z ukrepi zauvedbo neodvisnih občinskih sistemov za presojo kreditnesposobnosti in kreditiranja, ob upoštevanju sposobnosti po-sojilojemalcev za poplačilo dolga v skladu z ustreznimi do-mačimi zakoni in predpisi;

(h) povečevanje vloge lokalnih oblasti pri oblikovanju partner-stev z zasebnim, prostovoljnim, javnim in zadružnim sektor-jem ter ustanovami za razvoj lokalnega podjetništva;

(i) kjer je ustrezno, institucionalizacijo proračunskih mehanizmovin računovodske obdelave, da se lokalnim oblastem omogočisodelovanje v srednjeročnih in dolgoročnih naložbenih pro-gramih;

(j) zagotovitev odprtih in javnih sistemov ter postopkov za za-gotavljanje finančne odgovornosti;

(k) kjer je to ustrezno, institucionalizacijo preglednih medvlad-nih mehanizmov prenosa, ki bodo pravočasni, previdljivibodo izhajali iz dela in potreb;

(l) pritegnitev zasebnih in javnih naložbenih sredstev v razvojmest.


7. Informacije in komunikacije

190. Najnovejši razvoj informacijske in komunikacijske tehnologi-je v povezavi z liberalizacijo trgovine in prostega pretoka kapitalav svetovnem merilu bo spremenil vlogo in funkcijo mest ter proce-se odločanja in razdeljevanja virov v njih. Družbe, ki ustrezno vla-gajo v informacijsko tehnologijo in infrastrukturo ter omogočajoin zagotavljajo svojim državljanom njeno učinkovito uporabo, lah-ko pričakujejo bistveno višjo produktivnost v industriji in trgovini.Izboljšano informacijsko tehnologijo je potrebno ustrezno in opti-malno izkoriščati za ohranitev in seznanjanje s kulturnimi in mo-ralnimi vrednotami, širitev in izboljševanje možnosti izobraževa-nja in usposabljanja ter krepitev zavesti javnosti o družbenih, gos-podarskih in okoljskih zadevah, ki vplivajo na kakovost življenja,in omogočanje izmenjave informacij vsem zainteresiranim stra-nem in skupnostim o praksi habitata, vključno s podporo pravicotrok, žensk in pripadnikov ranljivih in zapostavljenih skupin v ok-viru vedno večje urbanizacije.

Ukrepi

191. Za izboljšanje zmožnosti izkoriščanja teh novosti za javnodobro morajo vlade na ustreznih ravneh, vključno z lokalnimi ob-lastmi:

(a) razvijati, dograjevati in vzdrževati informacijsko infrastruk-turo in tehnologijo jih spodbujati njeno uporabo na vseh rav-neh oblasti, v javnih ustanovah, organizacijah civilne druž-be in lokalnih organizacijah, ter upoštevati komunikacije kotsestavni del politike človekovih naselij;

(b) pospeševati usposabljanje vseh ključnih udeležencev priuporabi in izkoriščanju informacijske tehnologije;

(c) razvijati metode širjenja izkušenj lokalnih pobud z elektron-skimi sredstvi, kot so Internet, omrežja, knjižnice in s širje-njem informacij o Najboljših izkušnjah, vključno takih, ki upo-števajo element različnosti glede na spol;

(d) izvajati programe, ki zlasti pri otrocih, mladini in izobraževal-nih ustanovah spodbujajo uporabo javnih knjižnic in komu-nikacijskih omrežij;

(e) omogočati učni proces z obveščanjem o uspešnih in neus-

Agenda Habitat138

pešnih izkušnjah v zvezi s človekovimi naselji v vladnih, jav-nih, zasebnih in občinskih sektorjih;

(f) spodbujati politiko, ki omogoča, da so informacijska tehno-logija in storitve na razpolago in bolj dostopne širši javnosti,zlasti s široko uporabo medijev;

(g) posvečati posebno pozornost zagotavljanju dostopa do tehnovih tehnologij telesno ali duševno prizadetim;

(h) spodbujati razvoj usmeritve lokalnih in nacionalnih medijev,ki priznava različnost ras in kulture v večjih mestih ter pos-pešuje razumevanje različnih stališč;

(i) pospeševati prost pretok in dostop do informacij na področ-jih javnih politik, odločanja, razdeljevanja virov družbenegarazvoja, zlasti na področjih, ki zadevajo ženske in otroke;

(j) zagotoviti tržno konkurenčnost in čim širši dostop javnostipri zagotavljanju komunikacijske in informacijske tehnologi-je z vplivom javnosti na zagotavljanje dostopa do nje.

192. Obveščanje o izkušnjah, ki prispevajo k omogočanju dosto-pa do ustreznih stanovanj za vse in k razvoju trajnostnih človeko-vih naselij, je v veliko pomoč pri oblikovanju javnih politik o razvo-ju človekovih naselij. Nacionalne vlade morajo v partnerstvu z druž-benimi dejavniki:

(a) pospeševati prakse urbanega upravljanja, ki izstopajo zara-di pozitivnega vpliva na izboljšanje življenskega okolja, za-radi organizacije in delovanja po načelu soudeležbe, traj-nostnega in trajnega značaja ter tendence, da postane splo-šna;

(b) postaviti strukture za izbor Najboljše prakse11 v sodelovanjuz nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju urba-nega razvoja;

(c) pospeševati celovit način obveščanja o Najboljših praksah,izbranih lokalno, nacionalno, regionalno in mednarodno.

193. Za izboljševanje znanja in krepitev informacijske osnove mo-rajo vlade in lokalne oblasti, skupaj z raziskovalnimi ustanovami,statističnimi uradi in drugimi zainteresiranimi stranmi:


(a) pospeševati raziskave gospodarskih, družbenih in okoljskihvidikov, povezanih z razvojem urbanizacije, človekovih na-selij ter gradnje stanovanj, s posebnim poudarkom na pred-nostnih raziskovalnih nalogah, ki so bile opredeljene na pod-lagi nacionalnih zahtev in potreb po sistematičnem sprem-ljanju in ocenjevanju razvoja, vključno s presojo vplivov poli-tik, programov in projektov o človekovih naseljih na okolje indružbo in upoštevanju posebnosti glede na spol;

(b) izboljšati obstoječe informacijske sisteme, povezane s člo-vekovimi naselji, sprejetjem učinkovitih in trajnostnih meto-dologij in institucionalnih sporazumov, sistematičnim vklju-čevanjem raziskovalnih rezultatov in usklajevanjem, anali-ziranjem in vključevanjem novih podatkov v izdelavo stati-stike o človekovih naseljih in stanovanjih ter kazalcev gledena posamezne politike;

(c) čim bolj razširjati rezultate raziskav in druge informacije, jihusmerjati v oblikovanje politik na vseh ravneh in zagotovitidvosmeren pretok informacij med ponudniki in uporabniki.

E. Mednarodno sodelovanje in usklajevanje

1. Uvod

194. Cilj zagotavljanja ustreznega stanovanja za vse in bolj pro-duktivnih, zdravih, varnih, nediskriminacijskih, pravičnih in traj-nostnih človekovih naselij ter skupnosti prispeva k doseganju sve-tovnega miru, razvoja, stabilnosti, pravice in človeške solidarno-sti. Dodaten pomen v luči sedanjega razvoja, v smeri globalizacijein medsebojne odvisnosti svetovnega gospodarstva, ima tudi med-narodno sodelovanje. Nujno je potrebno je ponovno opredeliti inobnoviti obstoječe procese in strukturo sodelovanja ter razviti novein inovativne oblike sodelovanja, da bi se človeštvo lahko soočilos problemi in izzivi, ki jih predstavlja razvoj podeželja in mest. Takoje potrebna politična volja vseh držav in posebna prizadevanja namednarodnem nivoju za uveljavljanje in spodbujanje novih obliksodelovanja, partnerstev, usklajevanja na vseh ravneh in naložb

Agenda Habitat140

iz vseh virov, vključno z zasebnim sektorjem, da bi učinkovito pris-pevali k zagotavljanju in izboljševanju bivalnih razmer v človeko-vih naseljih, zlasti v državah v razvoju, ob upoštevanju različnostipotreb in možnosti posameznih držav.

195. Oblikovanje in izvajanje strategij za razvoj človekovih naselijje primarna odgovornost vsake države na državni in lokalnih rav-neh v okviru njene zakonodaje in mora upoštevati gospodarsko,družbeno in okoljsko različnost razmer v vsaki državi. Vendar paje celokupen upad uradne razvojne pomoči resen vzrok za zaskrb-ljenost. V nekaterih državah ta razvoj spremlja tudi precejšnje po-večanje mednarodnega pretoka kapitala in vedno večje vključe-vanje zasebnega sektorja v razvoj in upravljanje infrastrukture instoritev. Prehajanje od pomoči na trgovino jasno kaže na potrebopo sodelovanju zasebnega sektorja pri oblikovanju mednarodne-ga sodelovanja. Mednarodna skupnost, vključno z agencijami zamultilateralno in bilateralno pomoč, mednarodnimi finančnimi us-tanovami in zasebnim sektorjem, bo imela pomembno vlogo prizagotavljanju dodatnih sredstev za okrepitev nacionalnih prizade-vanj za tako okolje, ki bo omogočalo doseganje cilja ustreznegastanovanja za vse in trajnostnega razvoja človekovih naselij.

196. Globalizacija svetovnega gospodarstva predstavlja tako pri-ložnosti in izzive za razvoj, kakor tudi tveganja in negotovost. Vsmislu sedanjega razvoja ima mednarodno sodelovanje dodatenpomen zaradi globalizacije svetovnega gospodarstva na eni in stal-nega slabšanja že tako slabega položaja držav v razvoju na drugistrani. Zlasti so akutni problemi zaradi revščine, urbanizacije, po-manjkanja primernih stanovanj, vključno s socialnimi stanovanji,hitre rasti prebivalstva, preseljevanja v mesta, gospodarske stag-nacije in družbene nestabilnosti.

197. Prizadevati si je treba in razvijati nove pristope ter okvire zamednarodno sodelovanje pri razvoju in upravljanju človekovih na-selij, ki bi zagotovili dejavno udeležbo vseh ravni oblasti, zasebne-ga in zadružnega sektorja, nevladnih organizacij in lokalnih orga-nizacij pri odločanju, oblikovanju politike in razdeljevanju virov,izvajanju in ocenjevanju. Mednje je potrebno vključiti tudi nove inizboljšane oblike bilateralnega ali multilateralnega sodelovanjain usklajevanja med državami, agencijami za multilateralno in bi-lateralno pomoč, mednarodnimi finančnimi ustanovami organi-zacijami ter različnimi in telesi sistema Združenih narodov, vključ-no z izmenjavo Najboljše prakse jug-jug, sever-jug in jug-sever s


stalnim razvojem orodij in instrumentov za politike, načrtovanjein upravljanje, kot so uporaba kazalcev stanovanjskih in urbani-stičnih razmer, razvoj človeških virov in institucionalni razvoj last-nih zmogljivosti.

198. Ti novi pristopi ne bodo samo pospeševali mednarodnegasodelovanja, ampak bodo tudi vključevali nove oblike partnerstevin sodelovanja z organizacijami civilne družbe, zasebnim sektor-jem in lokalnimi oblastmi. To pomeni priznavanje dopolnjujočihse oblik decentraliziranega sodelovanja in odnosov med lokalni-mi oblastmi in njihove udeležbe v mednarodnem sodelovanju vpravnem okviru vsake države, kakor tudi njihov prispevek k proce-su oblikovanja politik človekovih naselij. Vlade, kakor tudi agenci-je za multilateralno in bilateralno pomoč, se morajo obvezati zaspodbujanje sodelovanja med lokalnimi oblastmi kakor tudi kre-pitev mrež in združenj lokalnih oblasti.

199. Dejavniki, ki vplivajo na mednarodno preseljevanje, so mad-narodno gospodarsko neravnotežje, revščina in degradacija oko-lja, po drugi strani pa pomanjkanje miru in varnosti, kršenje člove-kovih pravic in različne stopnje razvoja pravnih in demokratičnihustanov. Neprisilno mednarodno preseljevanje ima lahko poziti-ven vpliv tako na skupnosti, iz katerih migranti prihajajo, kakortudi namembne skupnosti, saj za prve zagotavlja finančna sreds-tva, za druge pa človeške vire. Mednarodno preseljevanje pred-stavlja tudi možnost prenosa spretnosti in znanja ter prispeva hkulturni bogatitvi. Vendar pa je posledica mednarodnega prese-ljevanja izguba človeških virov za mnoge države porekla in lahkopovzroči politične, gospodarske in družbene napetosti v namem-bnih državah. Ti dejavniki imajo pomemben vpliv na strukturo pro-storske distribucije poselitve v mestih.

2. Mednarodno okolje za omogočanje razvoja

200. Globalno gospodarstvo vedno bolj vpliva na zagotavljanjeustreznega stanovanja za vse in trajnosten razvoj človekovih na-selij. Proces urbanizacije je povezan z gospodarskim in družbe-nim razvojem ter varstvom okolja, ki so med seboj odvisni in do-polnjujoči sestavni deli trajnostnega razvoja. V tem okviru je nuj-no usposobiti vse države, zlasti v razvoju, da izboljšajo življenjskein delovne razmere v človekovih naseljih. To zahteva takšno med-narodno okolje, ki bo to omogočalo in enoten pristop na nacional-

Agenda Habitat142

nih in mednarodnih ravneh, ki bo upošteval prizadevanja držav zaizvajanje programov gospodarskih reform ali gospodarskega pre-hoda. Poleg tega pa tehnološki razvoj vodi v velike spremembe vstrukturi zaposlovanja. Treba se je zavedati, da je v družbenem ingospodarskem pomenu besede gradnja stanovanj proizvodni sek-tor. Na globalni ravni bi bilo treba cilj ustreznega stanovanja oziro-ma primernega bivališča za vse in trajnostnega razvoja človeko-vih naselij omogočati med drugim s pozitivnimi dejanji, kot so fi-nanciranje razvoja, zunanjih dolgov, mednarodne trgovine in pre-nosa tehnologij.

201. Mednarodna skupnost mora podpirati vlade pri njihovih na-porih za obvladovanje vplivov teh sprememb na mesta in naseljav okviru politik omogočanja. Mednarodna skupnost mora pospe-ševati:

(a) zagotavljanje odprtega, enakopravnega, kooperativnega invzajemno koristnega mednarodnega gospodarskega okolja;

(b) usklajevanje makroekonomskih politik na vseh ravneh, dabi vzpostavili mednarodni finančni sistem za financiranje gos-podarskega in družbenega razvoja ter varstva okolja, ki sosestavni deli trajnostnega razvoja;

(c) mednarodni finančni sistem, ki bi zagotavljal bolj stabilen intrajnostnen razvoj človekovih naselij, med drugim z višjo stop-njo stabilnosti na finančnih trgih, zmanjšanjem tveganj fi-nančnih kriz in nižjimi realnimi obrestnimi merami;

(d) okolje v vseh državah, ki bo pritegnilo neposredna tuja vla-ganja in spodbujalo varčevanje in domače naložbe;

(e) razvoj podjetništva, naložb v proizvodnjo in večji dostop doodprtih in dinamičnih trgov v okviru odprtega, enakopravne-ga, varnega, nediskriminacijskega, predvidljivega in javne-ga mednarodnega trgovinskega sistema, delujočega v skla-du z mednarodnimi pravili, in dostop do ustreznih tehnolo-gij, znanja in izkušenj vsem ljudem, zlasti tistim, ki živijo vrevščini, ter zapostavljenim, kakor tudi najmanj razvitim dr-žavam;

(f) razvoj lastnih zmogljivosti v vseh državah v razvoju, zlastiafriških, najmanj razvitih ter v državah z gospodarstvi v pre-hodu;

(g) krepitev in izboljševanje tehnične in finančne pomoči drža-


vam v razvoju za pospeševanje trajnostnega razvoja in omo-gočanje njihove polne ter učinkovite udeležbe v svetovnemgospodarstvu.

202. S posebnim ozirom na trajnostni razvoj človekovih naselij inza zagotavljanje stanovanj mora mednarodna skupnost:

(a) zagotoviti, da se zaradi globalne gospodarske rasti izboljšakakovost življenja ljudi v vseh državah, ne glede na to, aliživijo v mestih ali na podeželju;

(b) iz vseh virov mobilizirati nacionalna in mednarodna finanč-na sredstva za zagotavljanje stanovanj in za trajnostnen raz-voj človekovih naselij;

(c) omogočati boljši dostop vseh ravni oblasti in zasebnega sek-torja v državah v razvoju ter tistih državah z gospodarstvi vprehodu do mednarodnih finančnih sredstev, tako da bi jihusposobili za pritegnitev naložb v gradnjo stanovanj in infra-strukture za trajnosten razvoj človekovih naselij;

(d) v skladu z nacionalno zakonodajo pospeševati sposobnostlokalnih oblasti, zasebnega sektorja in ustreznih organiza-cij za povezavo z globalnimi trgi kapitala in za dostop dofinančnih trgov, ob upoštevanju razumnih jamstev na tehtrgih, kakor tudi nacionalne denarne politike, za financira-nje programov zagotavljanja stanovanj in infrastrukture, invzpostaviti mehanizme in instrumente za omogočanje po-razdelitve tveganja in večjih možnosti kreditiranja;

(e) spodbujati sprejetje politik za ustvarjanje in razvoj zasebne-ga sektorja in pospeševati strategije za večje in dobro us-merjene javne in zasebne naložbe v gradnjo in razvoj stano-vanjskih, infrastrukturnih, zdravstvenih, izobraževalnih in dru-gih osnovnih storitev, med drugim z zagotavljanjem ustrez-ne tehnične in finančne pomoči. Poleg tega spodbujati vla-de k pospeševanju strategij, ki bi zagotovile, da bo zasebnisektor, vključno z nadnacionalnimi korporacijami, ravnal vskladu z nacionalno zakonodajo, predpisi za socialno var-nost, ustreznimi mednarodnimi sporazumi, dokumenti in kon-vencijami, vključno s tistimi, ki se nanašajo na okolje, ter vskladu z drugimi ustreznimi zakoni, in k sprejetju politik inuvedbi mehanizmov za odobravanje pogodb na nediskrimi-

Agenda Habitat144

nacijski osnovi; k vključevanju žensk v vodenje, sprejema-nje odločitev in upravljanje ter v programe usposabljanja,enakopravno z moškimi; in k upoštevanju nacionalne zako-nodaje za delo, okolje/prostor, varstvo potrošnikov, zdravs-tvo in varnost, zlasti tiste, ki zadeva ženske in otroke;

(f) pospeševati mednarodno sodelovanje za reševanje negativ-nih vplivov mednarodnega preseljevanja med drugim s teh-nično pomočjo, znanjem in izkušnjami o vodenju in uprav-ljanju ter z izmenjavo informacij;

(g) v dogovoru z vladami še naprej zagotavljati podporo razse-ljenim osebam, vključno z begunci, drugim razseljenim ose-bam, ki potrebujejo mednarodno varstvo in notranjim razse-ljenim osebam, za zadovoljevanje njihovih potreb, ob upo-števanju priporočil regionalnih srečanj o mednarodnem pre-seljevanju, notranjih razseljenih osebah in vračanju begun-cev, in jim pomagati pri zagotavljanju pravičnih in trajnost-nih rešitev v skladu z ustreznimi resolucijami Združenih na-rodov in z mednarodnim pravom, ob upoštevanju, da je boljzaželeno ustanavljati trajnostna naselja zanje v državah, izkaterih prihajajo, vendar po načelu prostovoljnega vračanjav domovino;

(h) omogočati dostop do mednarodnih finančnih sredstev vsemdržavam v razvoju, zlasti afriškim in najmanj razvitim drža-vam, da bi lahko izkoristile rastoče mednarodne finančnetrge za pospeševanje naložb v gradnjo stanovanj, vključno ssocialnimi stanovanji, in infrastrukturo za trajnostni razvojčlovekovih naselij;

(i) pospeševati dostop do rastočih mednarodnih finančnih tr-gov državam z gospodarstvi v prehodu, da bi pospešili na-ložbe in za podporo izvajanja stanovanjskih reform kot delauresničevanja ciljev zagotavljanja ustreznega stanovanja zavse in za trajnostni razvoj človekovih naselij v teh državah.

3. Finančna sredstva in gospodarski instrumenti

203. Potreba po stanovanjih in infrastrukturnih storitvah v člove-kovih naseljih je vedno večja. Skupnosti in države, zlasti države vrazvoju, imajo težave pri zagotavljanju ustreznih finančnih sred-stev za pokrivanje hitro rastočih stroškov gradnje stanovanj, stori-


tev in fizične infrastrukture. Za dosego cilja zagotovitve ustrezne-ga stanovanja za vse in trajnostnega razvoja človekovih naselij vurbaniziranem svetu so potrebna nova in dodatna finančna sreds-tva iz različnih virov. Količino obstoječih sredstev, ki so na razpo-lago za države v razvoju – javnih, zasebnih, multilateralnih, bilate-ralnih, domačih in zunanjih – je treba povečati z ustreznimi inprilagodljivimi mehanizmi in gospodarskimi instrumenti za pod-poro zagotavljanja ustreznih stanovanj in za trajnostni razvoj člo-vekovih naselij.

204. Polno in dejansko izvajanje Agende Habitat, zlasti v vsehdržavah v razvoju, od teh pa predvsem v afriških in najmanj razvi-tih državah, bo zahtevalo mobilizacijo dodatnih finančnih sred-stev iz različnih virov na nacionalni in mednarodni ravni in boljučinkovito razvojno sodelovanje, da bi pospešili pomoč pri gradnjibivališč in naseljevanju ljudi. Med drugim bo potrebno:

(a) dvigniti prioriteto cilja zagotavljanja ustreznega stanovanjaza vse in trajnostnega razvoja človekovih naselij pri multila-teralnih in bilateralnih donatorjih in zagotoviti njihovo pod-poro nacionalnemu, podregionalnemu in regionalnemu na-črtu delovanja držav v razvoju;

(b) čim hitreje zagotoviti dogovorjenega 0,7% bruto nacional-nega proizvoda (BNP) v razvitih državah za uradno razvojnopomoč in po potrebi povečati delež financiranja programovza ustrezna stanovanja in razvoj človekovih naselij, soraz-merno z obsegom in stopnjo dejavnosti, ki so potrebne zadoseganje ciljev Agende Habitat;

(c) čim hitreje zagotoviti 0,15% BNP v razvitih državah, ki so nato pristale, za pomoč najmanj razvitim državam, v skladu zobveznostmi iz mednarodnih sporazumov, kot so predvsemPariška deklaracija in Program delovanja za najmanj razvitedržave v 90-tih letih (23. odstavek v Programme of Actionfor the Least Developed Countries in the 1990s) in po potre-bi povečati delež financiranja za programe zagotavljanja us-treznih stanovanj in razvoja človekovih naselij, sorazmernoz obsegom in stopnjo dejavnosti, ki so potrebne za dosega-nje ciljev Agende Habitat;

(d) prizadevati si za uskladitev programov strukturalnega prila-gajanja z gospodarskimi in družbenimi razmerami, interesi,cilji in potrebami vsake države, vključno s potrebo po ustrez-

Agenda Habitat146

nem stanovanju za vse in trajnostnenem razvoju človekovihnaselij, ter preprečevati, da bi se zaradi zmanjševanja pro-računskih sredstev krčili osnovni socialni programi in izdat-ki, zlasti na račun ljudi, ki živijo v revščini, žensk in ranljivihskupin ter da ustrezni naložbeni programi upoštevajo pred-nostne naloge razvoja človekovih naselij, vključno z lokalni-mi prednostnimi nalogami v mestih in na podeželju;

(e) povabiti mednarodne finančne ustanove, da preučijo noveoblike pomoči državam z nizkimi prihodki in visokim dele-žem zunanjih dolgov, da bi olajšali njihovo dolžniško breme;

(f) povabiti mednarodne razvojne ustanove in bilateralne do-natorje k podpori držav, zlasti držav v razvoju, pri njihovihprizadevanjih za izvajanje strategij usposabljanja in omogo-čanja, v skladu s katerimi lahko nacionalne vlade, lokalneoblasti, nevladne organizacije, skupnosti ter zasebni in za-družni sektor sklepajo partnerstva za sodelovanje pri zago-tavljanju ustreznih stanovanj in razvoj trajnostnih človeko-vih naselij;

(g) raziskati načine in sredstava za krepitev, podporo in širjenjesodelovanja jug-jug, vključno s tristranskim sodelovanjemin partnerstvi med državami v razvoju in razvitimi;

(h) utrjevati solidarnost mednarodne skupnosti in njenih orga-nizacij pri zagotavljanju ustreznega stanovanja za vse in traj-nostnega razvoja človekovih naselij za ljudi, ki živijo pod tujookupacijo;

(i) v skladu s pravnim okvirom posamezne države pospeševatiprograme decentralizirane razvojne pomoči lokalnih obla-sti in njihovih združenj, s katerimi se finančna ter druga sreds-tva prenašajo neposredno od lokalne oblasti donatorja napartnersko lokalno oblast v državi v razvoju;

(j) povečevati učinkovitost uradne razvojne pomoči in drugihzunanjih finačnih sredstev z izboljševanjem usklajevanja meddonatorji in operativo Združenih narodov in z boljšim vklju-čevanjem teh sredstev v nacionalne strategije za trajnostnirazvoj človekovih naselij;

(k) podpirati programe, ki povečujejo učinkovitost, odprtost injavnost uporabe javnih ter zasebnih sredstev, zmanjšujejonepotrebne in nenamenske izdatke, izboljšujejo dostop do


stanovanj in storitev za vse ljudi, zlasti za tiste, ki živijo vrevščini;

(l) zavedati se negativnih učinkov velikih izdatkov za oborože-vanje in trgovino z orožjem, zlasti s posebej škodljivim orož-jem ali takim, ki ima nediskriminacijske učinke, in velikihnaložb v proizvodnjo in pridobivanje orožja, ob sočasnempriznavanju legitimne pravice do nacionalne obrambe;

(m) pri oblikovanju, pripravi in izvajanju projektov in programovter razvoju lokalnega ekspertnega znanja, če to ne obstaja,je po možnosti treba dajati prednost uporabi kompetentnihnacionalnih ekspertov iz držav v razvoju ali, po potrebi, kom-petentnih ekspertov iz podregij, regij ali drugih držav v raz-voju;

(n) kar najbolj povečati učinkovitost projektov in programov občim manjših režijskih stroških;

(o) vključiti praktične ukrepe za zmanjševanje ranljivosti za ne-sreče v razvojne programe in projekte, zlasti pri gradnji stavb,infrastrukture in komunikacijskih sistemov, ki so dostopnitelesno ali duševno prizadetim, vključno s tistimi, ki jih fi-nancira mednarodna skupnost, in zagotoviti, da taki ukrepipostanejo sestavni del študij upravičenosti in izbire projek-tov;

(p) pripraviti in oblikovati ustrezne ukrepe za izvajanje gospo-darskih politik za pospeševanje in mobilizacijo domačegavarčevanja in pritegnitev zunanjih sredstev v produktivne na-ložbe ter iskanje novih virov financiranja, tako javnih kot za-sebnih, za programe zagotavljanja ustreznih stanovanj in traj-nostnega razvoja mest in drugih naselij, ob hkratnem zago-tavljanju učinkovite uporabe teh sredstev;

(q) krepiti finančno in tehnično pomoč za lokalni razvoj in pro-grame samopomoči ter sodelovanje med vladami na vsehravneh, med lokalnimi organizacijami, zadrugami, uradnimiin nefomalnimi bančnimi ustanovami, zasebnimi podjetji inmendarodnimi ustanovami, s ciljem mobiliziranja lokalnegavarčevanja, pospeševanja ustvarjanja lokalnih finančnihomrežij, pospeševanja družbeno odgovornih skupnih naložbin ponovnih vlaganj v lokalne skupnosti, ter povečevanja raz-položljivosti posojil in tržnih informacij za stanovanja in raz-

Agenda Habitat148

voj človekovih naselij posameznikom z nizkimi dohodki, žen-skam ter ranljivim in zapostavljenim skupinam;

(r) omogočati dostop do globalnih finančnih sredstev tistim vla-dam in lokalnim oblastem, ki začenjajo ali so vključene vprograme partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem;

(s) zagotoviti in podpirati povezave neuradnih posojilnih meha-nizmov z globalnim fondom sredstev ter izboljšati dostop dostanovanjskih sredstev za večino prebivalstva s procesi sou-deležbe, ki vključujejo skupnosti, nevladne organizacije, kre-ditne zveze, mednarodne finančne ustanove in druge ustrez-ne udeležence;

(t) z ustreznimi gospodarskimi instrumenti pritegniti mednarod-na javna in zasebna finančna sredstva v zagotavljanje sta-novanj in razvoj človekovih naselij;

(u) proučiti načine omogočanja naložb tujega zasebnega sek-torja v projekte za trajnostna človekova naselja, vključno zmešanimi podjetji ali partnerstvi med zasebnim in javnimsektorjem, zlasti na področjih infrastrukture in prometa;

(v) uvajati učinkovite in nepristranske mehanizme določanja cenza ustrezna stanovanja in trajnostna človekova naselja, in-frastrukturo in storitve in pri tem pomagati državam, zlasti vrazvoju, da bi povečali pretok zasebnih, domačih in global-nih sredstev, hkrati pa zagotovili namenske subvencije naosnovi jasnih kriterijev za ljudi, ki živijo v revščini;

(w) preučiti ustrezne ukrepe za zagotavljanje posojil za gradnjostanovanj in infrastrukture v človekovih naseljih;

(x) razviti nove vire financiranja, tako iz javnih kot zasebnih sred-stev, za razvoj človekovih naselij in ustvarjanje okolja, ki bopodpiralo mobilizacijo sredstev civilne družbe, vključno z be-neficijami in posameznimi prostovoljnimi prispevki;

(y) s posebnimi namenskimi podporami pospeševati pomoč zadejavnosti na stanovanjskem področju in pri razvoju člove-kovih naselij ljudem, ki živijo v revščini, zlasti ženskam inranljivim skupinam, kot so begunci, notranje razseljene ose-be, duševno ali telesno prizadeti, poulični otroci, migranti inbrezdomci;

(z) zavedati se potrebe po ustreznem stanovanju za vse in raz-voju človekovih naselij pri reševanju posebnih razmer v ne-


katerih državah, ki so doživele naravne nesreče ali tiste, kijih je zakrivil človek, in nujne potrebe za rekonstrukcijo nji-hovega gospodarstva ter človekovih naselij;

(aa) pri izvajanju ciljev zagotavljanja ustreznega stanovanja zavse in za trajnostni razvoj človekovih naselij dajati veliko pred-nost kritičnim razmeram in potrebam afriških in najmanj raz-vitih držav;

(bb) izvajati obveznosti mednarodne skupnosti glede posebnihpotreb in ranljivosti človekovih naselij v majhnih otoških dr-žavah v razvoju, zlasti z zagotavljanjem dejanskih sredstev,vključno z ustreznimi, predvidljivimi, novimi in dodatnimisredstvi za programe človekovih naselij, v skladu z Barba-doško deklaracijo (Declaration of Barbados) in na osnovi us-treznih določb Programa delovanja za trajnosten razvoj majh-nih otoških držav v razvoju (Programme of Action for the Su-stainable Development of Small Island Developing States);

(cc) zagotavljati mednarodno podporo in pomoč za neobalne dr-žave v razvoju jih podpirati, pa tudi njihove sosednje tranzit-ne države v razvoju pri njihovih prizadevanjih za izvajanjesklepov Habitat II, ob ustreznem upoštevanju izzivov in prob-lemov, značilnih za te države;

(dd) sporazumeti se o vzajemnih obveznostih med parterji iz zain-teresiranih razvitih držav in držav v razvoju, da se povprečno20 % uradne razvojne pomoči oziroma 20 % državnega pro-računa razporedi za osnovne socialne programe.

4. Prenos tehnologij in izmenjava informacij

205. Uporaba in prenos okolju prijaznih tehnologij, ki imajo velikvpliv na strukturo proizvodnje in potrošnje, je predpogoj za traj-nostnen razvoj človekovih naselij. Sodobne in ustrezne tehnologi-je in na znanju temelječi sistemi, ki podpirajo njihovo uporabo,nudijo nove možnosti za učinkovitejšo uporabo človeških, finanč-nih in materialnih virov, bolj trajnostneno industrijsko prakso innove možnosti zaposlovanja. Mednarodne organizacije bodo ime-le pomembno vlogo pri razširjanju informacij in omogočanju do-stopa do informacij o tehnologijah, ki so na razpolago za prenos.Razume pa se, da je pri prenosu tehnologije potrebno upoštevativarstvo intelektualne lastnine.

Agenda Habitat150

206. Mednarodna skupnost mora pospeševati in omogočati pre-nos tehnologije in strokovnega znanja za podporo izvajanja načr-tov zagotavljanja ustreznega stanovanja za vse in trajnosten raz-voj človekovih naselij, med drugim:

(a) s spodbujanjem uvajanja oziroma uveljavljanja globalnihomrežij med vsemi zainteresiranimi stranmi, da bi pospešiliizmenjavo informacij o okolju prijaznih tehnologijah, zlastitistih, ki se nanašajo na stanovanja in človekova naselja;

(b) s prizadevanji, da se pri procesu prenosa tehnologij izognedumpinški prodaji okolju neprijaznih tehnologij za prenosokolju prijaznih tehnologij, ustreznega znanja in izkušnje podvzajemno dogovorjenimi ugodnimi pogoji, zlasti v države vrazvoju, ob upoštevanju varstva intelektualne lastnine;

(c) z omogočanjem, razvijanjem in/ali intenziviranjem tehnič-nega sodelovanja med vsemi regijami, vključno s sodelova-njem jug-jug, pri izmenjavi izkušenj, zlasti o Najboljši praksi,za pospeševanje razvoja tehnologije in tehničnih spretnostiter povečevanje učinkovitosti politik in upravljanja stanovanjter človekovih naselij, s pomočjo usklajene in dopolnjujočese podpore iz multilateralnih in bilateralnih sporazumov;

(d) s spodbujanjem in podporo uporabe ustreznih gradbenih teh-nologij in proizvodnjo lokalnega gradbenega materiala, ka-kor tudi s podporo razvoja mednarodnih, podregionalnih inregionalnih institucionalnih mrež, ki sodelujejo pri raziska-vah, proizvodnji, distribuciji in prodaji lokalno proizvedene-ga gradbenega materiala;

(e) s posebnim poudarkom na financiranju in pospeševanju a-plikativnih raziskav in razširjanju njihovih rezultatov ter ino-vacij na vseh področjih, ki lahko prispevajo k povečevanjusposobnosti vseh držav v razvoju, zlasti pa afriških in naj-manj razvitih, za zagotavljanje stanovanj, osnovnih storitev,infrastrukture in drugih ugodnosti svojim skupnostim;

(f) s hitrejšo identifikacijo in razširjanjem novih in obetavnihtehnologij v zvezi s človekovimi naselji, ki omogočajo novemožnosti zaposlovanja, zlasti tistih, ki lahko znižajo stroškeinfrastrukture, povečajo dostopnost osnovnih storitev in nanajmanjšo mero zmanjšajo škodljive vplive na okolje, in iden-tificirajo posebno vlogo obstoječih organizacij Združenih na-rodov pri pospeševanju teh ciljev.


5. Tehnično sodelovanje

207. Za soočenje s problemi in izzivi hitro urbanizirajočega se sve-ta je potrebno zagotoviti, da mednarodna, regionalna, nacionalnain lokalna omrežja omogočajo bolj učinkovito izmenjavo in prenosznanja ter izkušenj o institucionalnih, pravnih in zakonskih okvi-rih in razširjajo Najboljšo prakso o trajnostnih človekovih naseljihna podeželju in v mestih, na primer vključno s prakso, ki je zajetav sklepih mednarodne konference o Najboljši praksi, ki je bilanovembra 1995 v mestu Dubai (Dubai International Conferenceon Best Practices). Center za človekova naselja pri Združenih na-rodih (Habitat) bi moral v okviru svojih pooblastil delovati kot ka-talizator pri mobilizaciji tehničnega sodelovanja. Potrebno je razi-skati možnosti za izboljšanje razširjanja in izmenjave idej o teh-ničnem sodelovanju na nacionalnih in mednarodnih ravneh.

208. Bolj določno, mednarodna skupnost mora:

(a) upoštevati obstoječa omrežja, preučiti ustanovitev cenovnoučinkovitih in dostopnih globalnih informacijskih omrežij očlovekovih naseljih v obliki trajnih “elektronskih” konferenc,ki bodo vsebovale najnovejše informacije o Agendi Habitatin o Najboljši praksi, kakor tudi poročila o napredku pri izva-janju nacionalnih programov delovanja;

(b) s pomočjo globalnih informacijskih omrežij o človekovih na-seljih pomagati oblastem na vseh ravneh, vsem glavnim sku-pinam sodelujočih in agencijam za mednarodni razvoj pripresoji po spolu ločenih informacij o vplivih politik, strategij,programov in projektov o trajnostnenem razvoju človekovihnaselij in zagotavljanju stanovanj, na družbo in okolje;

(c) za podporo in pospeševanje nacionalnih in lokalnih prizade-vanj pri upravljanju človekovih naselij razviti in krepiti pro-grame za razvoj lastnih zmogljivosti in pospeševanje izme-njave izkušenj ter odziva politik na urbanizacijo in enotenregionalni razvoj v okviru nacionalnih razvojnih strategij;

(d) povečevati sposobnost nacionalnih in lokalnih oblasti zaidentifikacijo in analizo kritičnih zadev v zvezi s človekoviminaselji, za oblikovanje in učinkovito izvajanje politik in pro-gramov za reševanje teh zadev, in za učinkovito vodenje pro-cesa razvoja naselij na lokalni ravni, tudi s pomočjo Centraza človekova naselja pri Združenih narodih (Habitat) v okvi-ru njegovih pooblastil;

Agenda Habitat152

(e) nadaljevati s podporo programov tehničnega sodelovanja,katerih cilj je preprečevanje in odpravljanje posledic narav-nih nesreč in tistih, ki jih povzroči človek, ter rekonstrukcijav prizadetih državah;

(f) na zahtevo zagotoviti tehnično, pravno in institucionalno po-moč vladam na ustreznih ravneh, v tesnem sodelovanju zustreznimi organizacijami sistema Združenih narodov, ki siprizadevajo za razvoj lastnih zmogljivosti, vključno s Cen-trom za človekova naselja pri Združenih narodih (Habitat), vokviru njegovih pooblastil in zagotovljenih sredstev.

6. Institucionalno sodelovanje

209. Cilj zagotavljanja ustreznega stanovanja za vse in trajnost-nega razvoja človekovih naselij v okviru vedno tesnejšega svetov-nega gospodarskega sodelovanja zahteva mednarodno sodelo-vanje javnih in zasebnih ustanov, ki delujejo na področju razvojačlovekovih naselij, pri čemer se združuje sredstva, informacije inzmogljivosti za bolj učinkovito reševanje problemov človekovih na-selij.

210. Agenda Habitat dodaja nove elemente k programu nacional-nega delovanja in mednarodnega sodelovanja ter krepi skupnozavest o prednostnih nalogah za človekova naselja. Izvajanje Agen-de Habitat je treba usklajevati tako, da so vse konference Združe-nih narodov sproti vsestransko obveščene o poteku in se dogo-vorjeni programi delovanja v celoti izvajajo, nadzirajo in revidirajo,kakor tudi sklepi drugih glavnih konferenc Združenih narodov, kiso povezane s človekovimi naselji.

211. Organizacije sistema Združenih narodov, vključno z ustano-vami iz Bretton Woods, regionalnimi in podregionalnimi razvojni-mi bankami in skladi in, kjer je to ustrezno, z bilateralnimi organi-zacijami ter v skladu s pravnim okvirom vsake države, morajo:

(a) ustanoviti in/ali okrepiti mehanizme sodelovanja pri vklju-čevanju obveznosti in dejanj v zvezi z zagotavljanjem ustrez-nega stanovanja za vse in trajnostnega razvoja v svoje poli-tike, programe in delovanje, zlasti tistih obveznosti in de-janj, ki jih vsebuje Agenda Habitat, in na osnovi sklepov dru-gih glavnih konferenc Združenih narodov, če so povezane sčlovekovimi naselji;


(b) ustanoviti in/ali krepiti partnerstva z mednarodnimi združe-nji lokalnih oblasti, nevladnimi organizacijami in lokalnimiorganizacijami ter z vsemi drugimi zainteresiranimi stranmiza dosego ciljev konference;

(c) pripraviti dejavnosti, katerih cilj je krepiti sposobnost lokal-nih oblasti;

(d) stopnjevati njihovo sodelovanje z združenji in mrežami lo-kalnih oblasti, nevladnimi organizacijami, prostovoljnimi sku-pinami, združenji skupnosti ter zasebnim in zadružnim sek-torjem pri zagotavljanju ustreznih stanovanj in trajnostnegarazvoja človekovih naselij;

(e) podpirati partnerstvo javnega in zasebnega sektorja pri za-gotavljanju stanovanj, storitev in drugih razvojnih dejavnostiza ustrezna stanovanja in trajnostna človekova naselja;

(f) spodbujati partnerstvo javnega in zasebnega sektorja pridružbeno in okoljsko odgovornem vlaganju ter ponovnemvlaganju v programe za zagotavljanje stanovanj in trajnost-na človekova naselja in zagotoviti javno razpoložljivost in do-stop do podatkov ter Najboljše prakse iz teh programov;

(g) spodbujati vključevanje vseh zainteresiranih strani na lokal-ni ravni v oblikovanje lokalnih ukrepov, programov in dejav-nosti, ki so potrebni za izvajanje in spremljanje Agende Ha-bitat in nacionalnih načrtov delovanja, med drugim z lokal-nimi programi na podlagi Agende 21, kot jih je odobrila kon-ferenca Združenih narodov za okolje in razvoj (United Na-tions Conference on Environment and Development).

F. Izvajanje Agende Habitat

1. Uvod

212. Dolgoročni vpliv obveznosti, ki so jih na Habitatu II prevzelevlade in mednarodna skupnost skupaj z lokalnimi oblastmi in ne-vladnimi organizacijami, bo odvisen od izvajanja dogovorjenih ukre-pov na vseh ravneh, vključno z lokalnimi oblastmi, nacionalnimi,regionalnimi in mednarodnimi. Nacionalne načrte delovanja in/

Agenda Habitat154

ali druge ustrezne nacionalne programe in dejanja za doseganjeciljev ustreznega stanovanja za vse in trajnostnega razvoja člove-kovih naselij bo potrebno razvijati oziroma širiti, njihovo izvajanjepa bodo morale vlade v tesnem sodelovanju s svojimi partnerji zatrajnostni razvoj spremljati in ocenjevati na državni ravni. Podob-no bo potrebno ocenjevati napredek pri izvajanju Agende Habitatz namenom spodbujanja in omogočanja vsem zainteresiranim stra-nem, da izboljšajo svoje delovanje in okrepijo mednarodno sode-lovanje.

2. Izvajanje na državni ravni

213. Za izvajanje Agende Habitat so naprej odgovorne vlade. Vla-de se morajo kot partnerji, ki lahko zagotovijo možnosti delova-nja, v vsaki državi ustvarjati in krepiti učinkovito partnerstvo z žen-skami, mladimi, ostarelimi, telesno ali duševno prizadetimi, ranlji-vimi in zapostavljenimi skupinami, avtohtonim prebivalstvom inskupinami, lokalnimi oblastmi, zasebnim sektorjem ter nevladni-mi organizacijami. Vzpostaviti oziroma izboljšati je potrebno na-cionalne mehanizme za usklajevanje delovanja vseh ustreznih rav-ni oblasti, ki imajo vpliv na človekova naselja ter ga pred pričet-kom izvajanja vladnih ukrepov oceniti. Lokalne oblasti je potreb-no podpirati pri njihovih prizadevanjih za izvajanje Agende Habi-tat v toliko, kolikor je lokalno delovanje potrebno. Razvijati in upo-rabljati je potrebno vse ustrezne mehanizme za sodelovanje, vključ-no z lokalnimi pobudami v skladu z Agendo 21. Vlade lahko izrazi-jo željo za usklajevanje izvajanja svojih nacionalnih načrtov delo-vanja s pomočjo širšega sodelovanja in partnerstev s podregio-nalnimi, regionalnimi in mednarodnimi organizacijami, med dru-gim s sistemom Združenih narodov, vključno z ustanovami iz Bret-ton Woods, ki imajo v številnih državah zelo pomembno vlogo.

3. Izvajanje na mednarodni ravni

214. V okviru mednarodnega sodelovanja in partnerstev bi mora-lo učinkovito izvajanje sklepov druge Konference Združenih naro-dov o človekovih naseljih (Habitat II) upoštevati vključevanje us-treznih stanovanj in trajnostnega razvoja človekovih naselij v šir-ša razmišljanja o okolju, družbi in gospodarstvu. Na globalnemnivoju bodo glavni medvladni udeleženci pri izvajanju Agende Ha-bitat še naprej vse države, Generalna skupščina Združenih naro-


dov, Ekonomskosocialni svet in zlasti Komisija za človekova nase-lja (Commission on Human Settlements) v okviru svojih pooblastilin vloge, ki jo opredeljuje resolucija Generalne skupščine št. 32/162 (z dne 19. decembra 1977) in vse druge ustrezne resolucijeGeneralne skupščine. Pomembno vlogo pri izvajanju Agende Ha-bitat bodo imela tudi druga ustrezna telesa in organizacije siste-ma Združenih narodov. Center za človekova naselja pri Združenihnarodih (Habitat) in vsa ustrezna telesa in organizacije sistemaZdruženih narodov morajo z namenom njenega izvajanja vsak nasvojem področju delovanja upoštevati Agendo Habitat.

215. Vse države si morajo skupno prizadevati za izvajanje AgendeHabitat z bilateralnim, podregionalnim, regionalnim in mednarod-nim sodelovanjem, kakor tudi s pomočjo sistema Združenih naro-dov, vključno z ustanovami iz Bretton Woods. Države lahko tudisklicujejo bilateralna, podregionalna in regionalna srečanja tersprejemajo druge ustrezne pobude za pospeševanje pregledova-nja in ocenjevanja napredka pri njenem izvajanju.

216. Pri iskanju možnosti ustreznega stanovanja za vse in traj-nostnega razvoja človekovih naselij na medvladni ravni je potreb-no posebej pretehtati vlogo Generalne skupščine in Ekonomsko-socialnega sveta.

217. Generalna skupščina Združenih narodov kot najvišje med-vladno telo je glavni organ za oblikovanje politik in oceno zadev vzvezi s sklepi Habitat II. Na svojem 51. zasedanju mora General-na skupščina v dnevni red vključiti izvajanje sklepov konferencepod točko: “Izvajanje sklepov druge konference Združenih naro-dov o človekovih naseljih (Habitat II)”. Na posebnem zasedanjuGeneralne skupščine, ki bo leta 1997 sklicano z namenom celo-kupnega pregleda in ocene Agende 21, bo potrebno posvetiti do-volj veliko pozornost človekovim naseljem v smislu trajnostnegarazvoja. Na svojem 52. zasedanju bo morala Generalna skupšči-na oceniti učinkovitost storjenih korakov za izvajanje sklepov kon-ference.

218. Generalna skupščina mora preučiti možnost sklica posebne-ga zasedanja v letu 2001 za celovit pregled in oceno izvajanja skle-pov Habitat II ter pretehtati nove pobude in nadaljnje delovanje.

219. Ekonomskosocialni svet bo v skladu s svojo vlogo, ki jo dolo-ča Ustanovna listina Združenih narodov in ustrezne resolucije insklepi Generalne skupščine ter Ekonomskosocialnega sveta, nad-

Agenda Habitat156

zoroval usklajevanje celotnega izvajanja Agende Habitat in v zvezis tem dajal priporočila. Ekonomskosocialni svet se naprosi, da nasamostojnem zasedanju leta 1997 pregleda izvajanje akcij, ki iz-hajajo iz Agende Habitat.

220. Ekonomskosocialni svet lahko sklicuje srečanja najvišjih pred-stavnikov, da bi pospešil mednarodni dialog o kritičnih zadevah vzvezi z ustreznimi stanovanji za vse in s trajnostnim razvojem člo-vekovih naselij, kakor tudi v zvezi s politikami za njihovo reševa-nje z mednarodnim sodelovanjem. V ta namen se lahko pred le-tom 2001 odloči nameniti srečanje na visokem nivoju človekovimnaseljem in izvajanju Agende Habitat, med drugim z dejavno vklju-čitvijo in udeležbo specializiranih agencij, vključno s Svetovno ban-ko in Mednarodnim denarnim skladom.

221. Generalna skupščina in Ekonomskosocialni svet bosta, kjerbo to ustrezno, pospeševala podregionalno in regionalno sodelo-vanje pri izvajanju Agende Habitat. V zvezi s tem se lahko regio-nalne komisije v okviru svojih pooblastil in v sodelovanju z regio-nalnimi medvladnimi organizacijami in bankami odločijo za sklicsrečanj na visokem nivoju, da bi pregledali napredek pri izvajanjusklepov Habitat II, izmenjali stališča o svojih izkušnjah, zlasti oNajboljši praksi, ter sprejeli ustrezne ukrepe. Takih srečanj bi selahko udeležile tudi glavne finančne in tehnične ustanove. O skle-pih takih srečanj regionalne komisije poročajo Svetu.

222. Komisija o človekovih naseljih v sklopu Ekonomskosocialne-ga sveta ima, zlasti v smislu svoje vloge, da v skladu z AgendoHabitat pospešuje, pregleduje, spremlja in ocenjuje napredek priizpolnjevanju cilja ustreznega stanovanja za vse in trajnostnegarazvoja človekovih naselij v vseh državah, med drugim naslednjecilje, funkcije in odgovornosti:

(a) pospeševati enotne in kohezivne politike na vseh ravneh, sciljem zagotovitve ustreznega stanovanja za vse in trajnost-nega razvoja človekovih naselij v vseh državah, s primernimupoštevanjem nosilnosti okolja in v skladu s Agendo Habi-tat;

(b) spremljati napredek pri izvajanju Agende Habitat, med dru-gim z analizo ustreznih prispevkov vlad, lokalnih oblasti innjihovih združenj, ustreznih nevladnih organizacij in zaseb-nega sektorja;


(c) pomagati državam, zlasti tistim v razvoju, podregijam in re-gijam pri povečevanju ter izboljševanju njihovih lastnih pri-zadevanj za reševanje problemov v zvezi s stanovanji ter člo-vekovimi naselji, vključno s pospeševanjem poklicnega us-posabljanja;

(d) pospeševati večje mednarodno sodelovanje pri pripravi učin-kovitih nacionalnih načrtov in dejavnosti za izvajanje skle-pov Agende Habitat, da bi povečali razpoložljivost sredstevv vseh državah v razvoju, zlasti v afriških in najmanj razvitihin pospešili učinkovito sodelovanje zasebnega sektorja terlokalnih oblasti in njihovih združenj;

(e) zagotoviti ustrezna priporočila Generalni skupščini prek Eko-nomskosocialnega sveta na podlagi analize in sinteze preje-tih informacij in obveščati Komisijo za trajnostni razvoj (Com-mission on Sustainable Development);

(f) omogočiti sodelovanje in partnerstva med vsemi državamiter regijami za dosego ciljev ustreznega stanovanja za vsein trajnostnega razvoja človekovih naselij;

(g) nadaljevati z razvojem in pospeševanjem ciljev, prednost-nih nalog ter smernic politik v zvezi z obstoječimi in načrto-vanimi programi dela Centra za človekova naselja pri Zdru-ženih narodih na področju zagotavljanja ustreznih stanovanjin trajnostnega razvoja človekovih naselij ter v skladu z Agen-do Habitat;

(h) spremljati napredek dejavnosti sistema Združenih narodov,sodelovati z drugimi mednarodnimi organizacijami na področjuzagotavljanja ustreznih stanovanj in trajnostnega razvoja člo-vekovih naselij in, kadar je to ustrezno, predlagati načine insredstva, s katerimi bi najlažje dosegli celokupne cilje politikna teh področjih v okviru sistema Združenih narodov;

(i) pospeševati zagotavljanje ustreznega stanovanja za vse intrajnostnega razvoja človekovih naselij v skladu s priporočilikonference Združenih narodov o okolju in razvoju, zlasti 7.poglavja Agende 21 oziroma ob upoštevanju ustreznih skle-pov drugih glavnih konferenc in srečanj na vrhu v okviru Zdru-ženih narodov;

(j) pospeševati celovito in učinkovito izvajanje Agende Habitatna nacionalni in mednarodni ravni;

Agenda Habitat158

(k) v okviru Agende Habitat preučevati nove zadeve in proble-me, da bi našli rešitve, kako zagotoviti ustrezno stanovanjeza vse in trajnostni razvoj človekovih naselij, vključno z reši-tvami regionalnega ali mednarodnega značaja;

(l) nadaljevati s pripravo splošnih političnih smernic in izvaja-njem nadzora delovanja Centra za človekova naselja pri Zdru-ženih narodih (Habitat), vključno s Fundacijo Združenih na-rodov za življensko okolje in človekova naselja (United Na-tions Habitat and Human Settlements Foundation);

(m) občasno nadzorovati in odobravati porabo sredstev, ki so jina razpolago za izvajanje dejavnosti v zvezi z zagotavljanjemstanovanj in z razvojem človekovih naselij na vseh ravneh;

(n) spremljati in ocenjevati napredek ter ovire pri doseganju ci-ljev Agende Habitat ter priporočati ustrezne ukrepe in alter-nativna dejanja, ki se ji zdijo potrebna za razširitev dinamič-ne narave Agende.

223. Ob upoštevanju priporočil 51. zasedanja Generalne skupšči-ne mora Komisija za človekova naselja (Commission on HumanSettlements) na naslednjem zasedanju revidirati svoj delovni pro-gram, da bi zagotovila učinkovito nadaljevanje in izvajanje skle-pov konference, v skladu s funkcijami in prispevkom drugih us-treznih organov sistema Združenih narodov in o tem v okviru pre-gleda dejavnosti pomožnih teles ECOSOC pripraviti priporočila zaEkonomskosocialni svet. Revidirati mora tudi svoje delovne meto-de, da bi v svoje delo na področju zagotavljanja ustreznega stano-vanja za vse in trajnostnega razvoja človekovih naselij, ob upošte-vanju svojih postopkov, vključila predstavnike lokalnih oblasti inustreznih predstavnikov civilne družbe, zlasti zasebnega sektorjain nevladnih organizacij.

224. Generalno skupščino in Ekonomskosocialni svet se naprosi,da v skladu s svojimi pooblastili revidirata in razširita pooblastilaKomisije o človekovih naseljih, ob upoštevanju Agende Habitat,kakor tudi potrebe po sinergiji z drugimi ustreznimi komisijami insklepi konferenc ter za sistemsko izvajanje teh sklepov.

225. Kot stalni odbor, ki pomaga Ekonomskosocialnemu svetu,mora imeti Komisija o človekovih naseljih v okviru sistema Zdru-ženih narodov središčno vlogo pri spremljanju izvajanja Agende


Habitat in obveščanju Sveta s tem v zvezi. Imeti mora jasna poob-lastila z dovolj velikimi človeškimi in finančnimi viri, zato je v tanamen potrebno prerazporediti sredstva rednega proračuna Zdru-ženih narodov.

226. Komisija za človekova naselja pomaga Ekonomskosocialne-mu svetu pri usklajevanju poročanja o izvajanju Agende Habitat zustreznimi organizacijami sistema Združenih narodov. Pri tem upo-rablja prispevke drugih organizacij sistema Združenih narodov inustreznih virov.

227. Komisija za človekova naselja pri pripravi delovnega progra-ma pregleda Agendo Habitat in preuči, kako vključiti v svoj delov-ni program sklepe druge konference Združenih narodov o člove-kovih naseljih (Habitat II). V tem okviru bi lahko Komisija za člove-kova naselja preučila, kako bi lahko nadalje razvijala svojo vlogokatalizatorja pri pospeševanju zagotavljanja ustreznega stanova-nja za vse in trajnostnega razvoja človekovih naselij.

228. V okviru svojih pooblastil in upoštevanju potrebe, da se osre-dotoči na dobro določene cilje in strateške zadeve, ima Center začlovekova naselja pri Zduženih narodih (Habitat) med drugim na-slednje odgovornosti:

(a) zaradi usklajevanja na medsekretarski ravni spremljati pro-grame za zagotavljanje ustreznega stanovanja za vse in traj-nostnega razvoja človekovih naselij, ki jih načrtuje in izvajasistem Združenih narodov;

(b) pomagati Komisiji za človekova naselja pri oblikovanju pri-poročil za usklajevanje dejavnosti pri zagotavljanju ustrez-nega stanovanja za vse in trajnostnega razvoja človekovihnaselij v sistemu Združenih narodov, da bi zagotovili nadzordejavnosti in lahko ocenjevali njihovo učinkovitost;

(c) pospeševati, omogočati in izvajati programe in projekte za-gotavljanja ustreznega stanovanja za vse in razvoja člove-kovih naselij;

(d) omogočati globalno izmenjavo informacij o ustreznih stano-vanjih za vse in trajnostnenem razvoju človekovih naselij,med drugim z izmenjavo informacij o Najboljši praksi in sspodbujanjem raziskovalnih dejavnosti o trajnostnih pristo-pih in metodah v zvezi z gradbenimi materiali ter gradbenotehnologijo;

Agenda Habitat160

(e) reševati medregijske zadeve v zvezi z ustreznimi stanovanjiza vse in trajnostnim razvojem človekovih naselij v tesnemsodelovanju z regionalnimi komisijami, kakor tudi glavnimifinančnimi in tehničnimi ustanovami in drugimi ustreznimipartnerji na regionalni ravni;

(f) po potrebi dopolnjevati regionalno ekspertno znanje pri ob-likovanju in izvajanju programov in projektov o ustreznemstanovanju za vse in trajnostnenem razvoju človekovih na-selij in posvetiti ustrezno pozornost sodelovanju z regional-nimi ustanovami;

(g) v pravnem okviru vsake države pospeševati in usklajevatisodelovanje z vsemi partnerji, vključno z lokalnimi oblast-mi, zasebnim sektorjem in nevladnimi organizacijami pri iz-vajanju Agende Habitat;

(h) vzdrževati in posodabljati globalni imenik konzultantov insvetovalcev za dopolnitev strokovnega znanja na razpolagov okviru sistema Združenih narodov in po potrebi pomagatipri zagotavljanju dodatnih ekspertov na globalni ravni, vključ-no s tistimi iz držav v razvoju in iz držav z gospodarstvi naprehodu;

(i) začeti javne informacijske dejavnosti za zagotavljanje ustrez-nega stanovanja za vse in za trajnostni razvoj človekovihnaselij v sodelovanju z Oddelkom za javno informiranje se-kretariata Združenih narodov (Department of Public Infor-mation of the United Nations Secretariat);

(j) pospeševati večjo uporabo avdio-vizualne in informacijsketehnologije v zvezi z ustreznimi stanovanji in trajnostnim raz-vojem človekovih naselij;

(k) izvajati kakršnekoli dodatne zadolžitve in funkcije, ki sta mujih poverila Generalna skupščina in Ekonomskosocialni svet;

(l) nadaljevati z izvajanjem Splošne strategije stanovanj do leta2000 (Global Strategy for Shelter to the Year 2000), ob upo-števanju Agende Habitat;

(m) analizirati in spremljati glavne razvojne smeri urbanizacijein vpliv politik za mestna in podeželska naselja, spremljatinapredek pri izvajanju Agende Habitat in nadaljevati svojprogram publikacij, med drugim vključno s publiciranjem po-ročila Globalna država človekovih naselij (Global State of Hu-


man Settlements);

(n) zagotoviti pomoč pri pripravi smernic za nacionalno in lokal-no spremljanje in ocenjevanje izvajanja Agende Habitat zuporabo programov, temelječih na kazalcih nastanitve in sta-nja človekovih naselij;

(o) pospeševati upravljanje človekovih naselij ter lokalni razvoj,zlasti s ciljem doseganja odprte, javne, reprezentativne inodgovorne obravnave teh problemov s pomočjo institucio-nalnega razvoja, razvoja lastnih zmogljivosti in partnerstev.

229. Primarna funkcija Centra za človekova naselja pri Združenihnarodih (Habitat), ki ima sedež v Nairobiju v Keniji, je zagotavlja-nje pomoči Komisiji za človekova naselja in drugim medvladnimtelesom, ki se ukvarjajo z ustreznimi stanovanji za vse in s traj-nostnim razvojem človekovih naselij. Ima osrednjo vlogo pri izva-janju Agende Habitat. V smislu revizije pooblastil Komisije za člo-vekova naselja, kot jo predvideva 224. točka zgoraj, bo potrebnooceniti tudi funkcije Centra za človekova naselja pri Združenih na-rodih (Habitat) z namenom njegove revitalizacije. Od generalnegasekretarja se zahteva, da zagotovi učinkovito funkcioniranje Cen-tra, med drugim z zagotavljanjem zadostnih človeških in finanč-nih virov v okviru rednega proračuna Združenih narodov.

230. V okviru svojih pooblastil bi morala pomožna telesa Ekonom-skosocialnega sveta, kot so Komisija za trajnostni razvoj (Com-mission on Sustainable Development), Komisija za socialni razvoj(Commission for Social Development), Komisija za položaj žensk(Commission on the Status of Women), Komisija za človekove pra-vice (Commission on Human Rights) in Komisija za prebivalstvoin razvoj (Commission on Population and Development), dati pri-meren poudarek zadevam v zvezi s človekovimi naselji, načrtova-nim z Agendo Habitat.

231. Generalnega sekretarja se naprosi, da zagotovi učinkovitousklajevanje izvajanja Agende Habitat in ustrezno upoštevanje po-treb človekovih naselij v vseh dejavnostih sistema Združenih na-rodov. Administrativni odbor za usklajevanje (Administrative Com-mittee on Coordination) pregleda svoje postopke na medagencij-ski ravni, da bi pri izvajanju Agende Habitat zagotovil usklajevanjev okviru celotnega sistema in polno udeležbo vseh teles. Ta bimorala pregledati svoje programe, da bi ugotovila, kako lahko naj-

Agenda Habitat162

bolje prispevajo k usklajenemu izvajanju Agende Habitat. Od ge-neralnega sekretarja se zahteva, da vključi izvajanje Agende Ha-bitat med naloge obstoječih kadrov Administrativnega odbora zausklajevanje pri izvajanju medagencijskih nalog, da bi se omogo-čilo enotno in usklajeno izvajanje Agende Habitat.

232. Generalnega sekretarja se zaprosi, da še naprej zagotavljaučinkovito delovanje Centra za človekova naselja pri Združenih na-rodih (Habitat), tako da bi lahko prevzete naloge opravil v celoti.

233. Poudariti je treba pomembno vlogo Odbora za ekonomske,socialne in kulturne pravice (Committee on Economic, Social andCultural Rights) pri spremljanju tistih vidikov Agende Habitat, kise nanašajo na uskladitev držav z Mednarodnim paktom o gospo-darskih, socialnih in kulturnih pravicah (International Covenanton Economic, Social and Cultural Rights).

234. Za krepitev podpore Združenih narodov dejavnostim na na-cionalni ravni in razširitev njihovega prispevka k enotnemu in us-klajenemu izvajanju sklepov je potrebno od specializiranih agen-cij in drugih organizacij sistema Združenih narodov zahtevati, dapretehtajo in določijo, kako bodo ukrepale glede izvedbe pred-nostnih nalog, določenih v Agendi Habitat.

235. Za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti organizacij Zdru-ženih narodov pri zagotavljanju podpore prizadevanjem za zago-tovitev ustreznega stanovanja za vse in trajnostnega razvoja člo-vekovih naselij na nacionalni ravni in za povečanje njihove spo-sobnosti za doseganje ciljev Habitat II je potrebno prenoviti, refor-mirati in revitalizirati različne dele sistema Združenih narodov, zlastioperativne dejavnosti. Vse ustrezne specializirane agencije in so-rodne organizacije sistema Združenih narodov se naprosi, da us-trezno okrepijo in prilagodijo svoje dejavnosti, programe in sred-njeročne strategije v okviru svojih pooblastil, da bodo upoštevaleizvajanje sklepov Habitat II, zlasti dejavnosti na terenu. Prav takobi tudi ustrezni morali preveriti svoje politike, programe, proraču-ne in dejavnosti oblasti.

236. Mednarodne finančne ustanove morajo sodelovati pri mobi-lizaciji sredstev za izvajanje Agende Habitat. V ta namen se pozi-va ustrezne ustanove, da sprejmejo naslednje ukrepe:

(a) Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad, regionalne inpodregionalne razvojne banke ter sklade in vse druge med-


narodne finančne organizacije se poziva, da v svoje politike,programe in operacije vključijo cilje za zagotavljanje ustrez-nega stanovanja za vse in za trajnostnen razvoj človekovihnaselij, na primer v posojilnih programih, z dajanjem pred-nosti tem ciljem;

(b) ustanove iz Bretton Woods in druge organizacije ter telesasistema Združenih narodov se poziva k skupnemu delu zzadevnimi državami, zlasti tistimi v razvoju, za izboljšanjepolitičnega dialoga in pripravo novih pobud, da bi programiza strukturalno prilagajanje pospeševali zagotavljanje ustrez-nega stanovanja za vse in trajnostnen razvoj človekovih na-selij, s posebno pozornostjo namenjeno ljudem, ki živijo vrevščini in drugim ranljivim skupinam;

(c) sistem Združenih narodov, vključno z ustanovami iz BrettonWoods in drugimi specializiranimi agencijami Združenih na-rodov, se poziva k širitvi in izboljševanju njihovega sodelova-nja na področju ustreznih stanovanj za vse in trajnostnegarazvoja človekovih naselij, da bi zagotovili usklajenost priza-devanj in, po možnosti, združevanje virov pri skupnih pobu-dah za ustrezna stanovanja za vse in za trajnostnen razvojčlovekovih naselij v smislu ciljev Habitat II;

4. Sodelovanje lokalnih uprav in civilne družbe,vključno z zasebnim sektorjem

237. Učinkovito izvajanje Agende Habitat zahteva krepitev lokal-nih uprav, lokalnih organizacij in nevladnih organizacij na področ-jih izobraževanja, zdravstva, odpravljanja revščine, človekovih pra-vic, družbene vključitve, infrastrukture in izboljševanja kakovostiživljenja, odpravljanja posledic nesreč in rehabilitacije, da bi lah-ko konstruktivno sodelovali pri oblikovanju in izvajanju politik. Vta namen bo potrebno:

(a) zagotoviti zakonodajni in regulativni okvir, institucionalnesporazume in svetovalne mehanizme vključevanja organi-zacij v načrtovanje, izvajanje in ocenjevanje strategij in pro-gramov za človekova naselja;

(b) podpirati programe razvoja lastnih zmogljivosti teh organi-zacij na kritičnih področjih, kot so načrtovanje sodelovanja,načrtovanje, izvajanje in ocenjevanje programov, ekonom-

Agenda Habitat164

ska in finančna analiza, upravljanje kreditov, raziskave, in-formiranje in posredništvo;

(c) zagotoviti vire s takimi ukrepi, kot so programi pomoči, teh-nična in druga upravna podpora pobud, ki nastanejo in sejih vodi na ravni skupnosti;

(d) krepiti povezovanja v mreže in izmenjavo ekspertnega zna-nja ter izkušenj med takimi organizacijami.

238. Sodelovanje lokalnih oblasti in civilne družbe, vključno zzasebnim sektorjem, pri razvoju je mogoče razširiti:

(a) z razvojem postopkov za planiranje in oblikovanje politik, kibodo pri razvoju človekovih naselij omogočala partnerstvain sodelovanje med oblasti ter civilno družbo;

(b) s spodbujanjem podjetij k delovanju v skladu z naložbenimiin drugimi politikami, vključno z nekomercialnimi dejavnost-mi, ki bi prispevale k razvoju človekovih naselij, zlasti v smi-slu zagotavljanja novih delovnih mest, osnovnih storitev, do-stopa do produktivnih virov in gradnje infrastrukture;

(c) z usposabljanjem in spodbujanjem sindikatov za sodelova-nje pri zagotavljanju novih možnosti zaposlovanja pod pra-vičnimi pogoji, pri zagotavljanju usposabljanja, zdravstvene-ga varstva in drugih osnovnih storitev in pri razvoju gospo-darskega okolja, ki bi omogočalo zagotavljanje ustreznih sta-novanj za vse in trajnostnen razvoj človekovih naselij;

(d) s podporo akademskim in raziskovalnim ustanovam, zlastiv državah v razvoju, pri njihovem sodelovanju v programihza razvoj človekovih naselij in z omogočanjem mehanizmovza neodvisno, nepristransko in objektivno spremljanje na-predka človekovih naselij, zlasti z zbiranjem, analiziranjemin razširjanjem informacij in idej o ustreznih stanovanjih zavse in o trajnostnenem razvoju človekovih naselij;

(e) s spodbujanjem izobraževalnih ustanov, medijev in drugihvirov javnega obveščanja in javnega mnenja, da posvetijoposebno pozornost problemom in izzivom razvoja človeko-vih naselij in omogočijo široko javno razpravo o politikah vcelotni skupnosti.


5. Vrednotenje dela, kazalci in Najboljša praksa

239. Ocenjevanje vpliva politik, strategij in delovanja na zagotavlja-nje ustreznega stanovanja za vse in za dosego trajnostnega razvo-ja človekovih naselij je nujno. Te ocene bodo pregledali ustrezniorgani in telesa Združenih narodov, vključno s Komisijo za človeko-va naselja. Center za človekova naselja pri Združenih narodih (Ha-bitat) bo skupaj z drugimi ustreznimi organizacijami odgovoren zazagotovitev ustreznega postopka za analizo in spremljanje glavnihrazvojnih smeri urbanizacije ter vpliva mestnih politik. Zlasti je po-trebno zbrati po starosti in spolu ločene informacije o vplivih urba-nizacije na ranljive in zapostavljene skupine, vključno z otroci, obupoštevanju drugih sorodnih raziskav na tem področju.

240. Vsi partnerji Agende Habitat, vključno z lokalnimi oblastmi,zasebnim sektorjem in skupnostmi, bi morali redno spremljati inocenjevati svoje lastno delo pri njenem izvajanju s primerljivimikazalci nastanitve in stanja človekovih naselij ter dokumentiranoNajboljšo prakso. Center bo odgovoren tudi za zagotavljanje po-moči pri oblikovanju smernic za nacionalno in lokalno spremlja-nje in ocenjevanje izvajanja Agende Habitat z uporabo programov,ki uporabljajo kazalce nastanitve in stanja človekovih naselij. Tre-ba je krepiti sposobnost vseh partnerjev za zbiranje in analizopodatkov in jim pri tem po potrebi pomagati na vseh ravneh, zlastina lokalni.

241. Oblasti na vseh ravneh, vključno z lokalnimi oblastmi, mora-jo kot del svojih obveznosti za krepitev obstoječih zmogljivosti prizbiranju in analizi podatkov o stanovanjih in naseljih nadaljevati zidentifikacijo in razširjanjem Najboljše prakse in razvojem in upo-rabo kazalcev razvoja stanovanj ter človekovih naselij, vključno stistimi, ki odražajo pravice in dobro otrok. Vlade bodo za ocenje-vanje nacionalnega izvajanja Agende Habitat uporabile ključnekazalce, skupaj s tistimi, odvisnimi od državne in podnacionalnepolitike in kateri so specifični za posamezne regije ter druge us-trezne informacije. Kazalci morajo pokrivati ključna področja Agen-de Habitat, kot so: stanovanja, zdravstvo, promet, energija, oskr-ba z vodo, higiena, zaposlovanje in drugi vidiki trajnostnega ob-stoja mest, omogočanja, sodelovanja in lokalne odgovornosti termorajo biti, kjer je to mogoče, prikazani ločeno po spolu. Te infor-macije, ki morajo biti na razpolago in dostopne vsem, je potrebnozagotoviti Združenim narodom, ob upoštevanju različnih postop-

Agenda Habitat166

kov poročanja na gospodarskem, družbenem in okoljskem področ-ju ter potrebe, da postopki poročanja odražajo regionalno, nacio-nalno in podnacionalno različnost ter zlasti lokalne značilnosti inprednostne naloge.

Sprejeto na sklepnem zasedanju II. Konference Združenih narodovo človekovih naseljih v Carigradu, 14. junija 1996.


Tretji del

DEKLARACIJA SVETOVNEGAZBORA MEST IN LOKALNIH UPRAV

Deklaracija Svetovna zbora mest in lokalnih uprav168

Mi, predstavniki lokalnih uprav z vsega sveta, ki zastopamo prebi-valstvo podeželskih in mestnih skupnosti, manjših, srednje veli-kih in velikih mest, prestolnic in regij na Svetovnem zboru mest inlokalnih uprav, ki ga organizirajo Izvršni komite lokalnih uprav zaHabitat II (G4+) in njegova združenja v okviru Foruma partnerjevII. Konference Združenih narodov o človekovih naseljih, se zave-damo,

1. da se svet spreminja kar je posledica vrste obsežnih spre-memb, ki v temeljih spreminjajo oboje, sprejemanje sveta kot ta-kega in njegovo dojemanje in razvoj;

2. da se svet postopoma urbanizira in da mestno okolje posta-ja realnost za večino ljudi, kar povsod zahteva prilagajanje nači-nom vladanja in upravljanja, primernim za ustrezne skupnosti;

3. revolucionarne spremembe v komunikacijah povzročajo, daje svet vse manjši, s tem pa se povečujejo stiki med državami inljudmi in narašča zavest o medsebojni povezanosti vsega in vsehne samo pri upravljanju okolja, ampak tudi pri razvojnih procesih,družbenih socialnih vprašanjih in vprašanjih varnosti;

4. da globalizacija vodi k posploševanju teženj po spoštovanjutemeljnih pravic, zlasti pri upravljanju mest in naselij;

5. da se svet vedno bolj deli in da se s posodabljanjem tertekmovalnostjo, ki jo spremlja, pojavlja zapostavljanje, tako namednarodni kot na državnih in lokalnih ravneh;

6. da se mora svet reorganizirati in prilagoditi nepričakovanimizzivom, ki ga čakajo na vseh področjih, kar zahteva od vsake us-tanove in vsakega posameznega udeleženca izobraževanje takoza razumevanje kot tudi za upravljanje realnosti, ki postaja iz dne-va v dan celovitejša;

7. da mora svet spremeniti svoj način razmišljanja in delova-nja, da bi lahko postavil za življenje primerna, znosna, bolj zdravain varnejša mesta in druga naselja. Zato je treba razviti trdna sred-njeročna in dolgoročna načela in za njihovo izvajanje sprejeti novepostopke pogajanja, sodelovanja in partnerstva.

Da bi prispevali k razvijanju novih načel in oblikovanju partner-stev, potrebnih za zgraditev primernih, znosnih, bolj zdravih in var-nejših mest in drugih naselij, ponovno izjavljamo,

169

1. da mora biti mesto kot temeljni kraj družbenih povezav, pre-pletanj in izmenjav priznano kot najpomembnejše naselje, okrogin znotraj katerega bodo vedno bolj potekali procesi trajne rasti inrazvoja, blaginje in družbenih vezi večine prebivalstva, sposobno-sti prilagajanja in tehničnih, družbenih, kulturnih in političnih ino-vacij, načrtovanje naše prihodnosti in prenovljena vizija napredkačloveštva in prihodnosti naših civilizacij; to spoznanje ne pomeni,da se ne zavedamo negativnih posledic mest, kot so naraščanjefizične in moralne bede, vedno manjša varnost, slabšanje življenj-skih razmer vedno večjega dela prebivalcev mest, uničujoči vplivina okolje in na upravljanje naravnih virov. Obratno, to priznanjeopozarja na nujnost iskanja učinkovitih rešitev;

2. da je trajnostni človekov razvoj koncept, na katerem mora bitizasnovana in organizirana prihodnost naših mest in drugih naselij;

3. da je treba vse sile usmeriti v to, da bodo človekova naseljabolj dovzetna za trajnostno reševanje vprašanj upravljanja okolja –vključno z varovanjem zgodovinske, kulturne in naravne dediščine –varčna pri uporabi neobnovljivih naravnih virov in zemljišč, občutlji-vejša za onesnaževanje zraka in vode ter odgovornejša do proble-mov zmanjševanja in predelave odpadkov;

4. da je treba vse sile usmeriti v reševanje problemov prenapol-njenosti in onesnaževanja, ki nastaja zaradi večanja prometa;

5. da je treba vse sile usmeriti v to, da bodo mesta in druga nase-lja poživljala, spodbujala podeželska območja, namesto da jih siro-mašijo, to pa zahteva večjo ozaveščenost pri povezanosti mest inpodeželja;

6. da je treba vse sile usmeriti v to, da se bodo mesta in druganaselja bolj in bolje ukvarjala z družbenim vključevanjem in odprav-ljanjem zapostavljenosti, da bi se preprečilo slabšanje in prekinjanjedružbenih vezi in ne bi bil ogrožen občutek krajevne pripadnosti. Topa zahteva dejavno vključitev različnih skupin in delov družbe v pro-cese upravljanja mest, vključno s pripravljanjem proračunskih pro-gramov;

7. da mora biti glede na to trajnosten človekov razvoj najprej za-snovan in uresničen na lokalni ravni, ki je najpristojnejša za to, dakonkretno mobilizira osnovne pobude za realno boljše življenje posa-meznika in skupnosti ob upoštevanju vloge države pri gospodarskihin družbenih zadevah;


8. da mora biti politika decentralizacije moči osrednjega po-mena pri vzpostavljanju trajnostnega človekovega razvoja, saj jeupravljanje družbene skupnosti prebivalcev na določeni ravni toli-ko boljše, če se odločitve, ki jo zadevajo, sprejemajo na njeni rav-ni (po načelu avtonomije); in toliko lažje vodena, če so ji instance,ki o njej odločajo, blizu (po načelu bližine) in so izvoljene na de-mokratični osnovi;

9. da mora politika decentralizacije priznati lokalnim skupno-stim strateško vlogo pri izražanju in mobiliziranju lokalnih sil, privključevanju prebivalstva v prevzemanje odgovornosti za lastnezadeve ter postaviti materialni in institucionalni okvir, ki je potre-ben za lokalni razvoj, obenem s prizadevanji držav in drugih de-javnikov;

10. da morajo biti lokalne skupnosti zato, da bodo sposobne vceloti odigrati tako vlogo, pravno priznane in imeti primerne pri-stojnosti, sposobne morajo biti v celoti in brez ovir izpolnjevatiobveznosti, ki so jim priznane, razpolagati morajo s finančnimi inčlovekovimi viri in imeti potrebne strukture za upravljanje in izo-braževanje;

11. da so vsa mesta in druga naselja vedno bolj medsebojno po-vezana glede na naraščanje trgovinskih in drugih vezi, ki se vzpo-stavljajo med njimi. Intenzivnost teh izmenjav narekuje potrebo potem, da lokalne uprav na vseh ravneh vzpostavijo trdne in trajnost-ne možnosti za gospodarsko, finančno, družbeno, tehnično in kul-turno sodelovanje med naselji. Ta potreba je bila jasno potrjena vDeklaraciji konference v Dubaju o “Najboljših rešitvah”.

Na podlagi teh smernic in glede na skupni namen, da iz našihregij, metropol, mest in vasi naredimo za življenje primerna, zno-sna, zdrava in varna naselja

se mi, predstavniki v Svetovnem zboru mest in lokalnih uprav, za-vezujemo:

1. da bomo dejavno sodelovali pri odgovorih na izzive, s katerimise mora spoprijemati človeštvo; da se bomo na svojem položaju od-ločno borili proti revščini, nevednosti, nestrpnosti, diskriminaciji, iz-ključevanju, zmanjševanju varnosti, degradaciji okolja, kulturni poe-notenosti; in da bomo dejavno širili ta spoznanja za pravice in dobrootrok, ki morajo biti temeljni kazalec zdrave družbe in upravljanja;

171

2. da bomo v svojih regijah, metropolah, mestih in vaseh uve-ljavljali razvojno politiko, ki bo temeljila na aktivnem partnerstvuz vsemi lokalnimi silami (lokalne skupnosti, združenja mestnih invaških četrti, nevladne organizacije, zasebni sektor, skupine sa-mostojnih podjetnikov in sindikati in podobno);

3. da bomo iskali načine za upravljanje, primerne za celovitostin posebnosti na lokalni ravni in primerne metode za financiranjein upravljanje naselij, vključno z ukrepi za prostorsko planiranje;

4. da bomo izboljšali preglednost in učinkovitost pri upravlja-nju regij, metropol, mest in vasi in skrbeli predvsem za to, da bodoljudje dobili storitve, ki primerne njihovim potrebam, ter s temvspodbujali razvijanje obnašanja in ravnanja ljudi;

5. da bomo pospeševali in zagotavljali vsestransko sodelova-nje žensk pri odločanju na ravni naselja na podlagi sprejetja ukre-pov, potrebnih za enakovredno razporeditev moči in uprav;

6. da bomo krepili neposredno sodelovanje med našimi skup-nostmi s pomočjo državnih, regionalnih in mednarodnih združenjlokalnih uprav in tako spodbujali srečanja med narodi, izmenjavoizkušenj in partnerstev med lokalnimi dejavniki. Tako sodelova-nje nam bo prav tako pomagalo pri gradnji lokalne vizije o prihod-nosti in pri postavitvi primernih strategij za delovanje, v konstruk-tivnem dialogu z državo, mednarodno skupnostjo, zasebnim sek-torjem, medvladnimi organizacijami in drugimi partnerji civilnedružbe;

7. da bomo najbolje izkoristili možnosti, ki jih ponujajo novetehnologije in postavili osnovo za decentralizirano sodelovanje, kibo bolje zastavljeno, predvsem s tehnično pomočjo, izmenjavotehnologije in znanja ter s sodelovanjem med strokovnjaki;

8. da bomo razvijali konstruktiven dialog z državo, mednarod-no skupnostjo in vsemi partnerji pri delovanju in dejavnostih nalokalni ravni, predvsem pri širjenju informacij in ugotavljanju po-sebnih lokalnih kazalcev, ki bi olajšali sprejemanje odločitev;

9. da si bomo skupaj prizadevali za boljše usklajevanje naše-ga delovanja, zlasti prek svetovne koordinacije za človekova na-selja, ki je bila ustanovljena na tem zboru mest in lokalnih uprav.Ta koordinacija bo naš glasnik pri mednarodni skupnosti, s katerose bo pogajala predvsem o pogojih za uveljavljanje Svetovneganačrta delovanja Agende Habitata na lokalni ravni;


10. da bomo dejavno sodelovali pri izvajanju resolucije Združe-nih narodov, ki zahteva, da je vsaj 0,7% BNP razvitih držav name-njenih programom sodelovanja z državami v razvoju;

11. da bomo izvajali priporočila te konference in presodili njenoizvajanje na ravni posameznih skupnosti ter sodelovali v državnihodborih Habitat II;

12. da bomo sodelovali z UNESCO-m pri postavitvi mednarodnenagrade “Župani za mir”, ki bo dodeljena za izjemne pobude, kijih bodo sprejele lokalne skupnosti pri vzpostavljanju kulture miruv vsakodnevnem življenju.

Zasebni sektor pozivamo:

1. da prizna odgovornosti in priložnosti, ki jih predstavljajo me-sta za podjetja pri razvijanju poslovnih dejavnosti;

2. da se pridruži našemu iskanju inovativnih oblik pri sodelo-vanju in partnerstvu med javnim in zasebnim sektorjem;

Mednarodne skupnosti mest in lokalnih uprav pozivamo:

1. da delujejo pri vzpostavitvi stalne koordinacije, ki bo institucio-nalni sogovornik in partner Združenih narodov in posebnih agencij;

2. da skupini G4+ naročijo, da se oblikuje stalna koordinacijagibanja mest in lokalnih uprav z menjajočim se predsedstvom, kibo imela pooblastilo za zastopanje njihove skupnosti, ki bo delo-vala s svetom predsednikov in imela svoje tajništvo, ki ga bodofinancirale organizacije, ki jo sestavljajo;

3. da poskrbi, da se bo nastala koordinacija čimprej lahko raz-vila v uradno strukturo, povezano z vsemi mednarodnimi organi-zacijami mest in lokalnih uprav, ki so uradno priznane v Združe-nih narodih;

4. da v okviru te koordinacije ustanovi tehnični komite, ki bo prou-čil možnosti in sredstva za Mednarodni fond za človekov razvoj.

Države pozivamo:

1. da priznajo vodilno vlogo mest pri trajnostnem razvoju in davzpostavijo politiko, ki bo usmerjena k aktiviranju več sredstev

173

potrebnih za razvoj mest, obenem z upoštevanjem potreb polje-delstva;

2. da glede na to sprožijo akcije, potrebne za spodbujanje po-nudbe zemljišč za gradnjo in stanovanja, zavarovanje najemnihpogodb in gibljivo delovanje trga z nepremičninami ter da spodbu-jajo vlaganje v javni in zasebni sektor v mestni infrastrukturi instoritvah;

3. da podprejo državne odbore, ki so bili ustanovljeni na pod-lagi partnerstva pri pripravi Habitat II, s čimer bi zagotovili možno-sti za konstruktivni dialog na državni ravni;

4. da zasnujejo, spremljajo in okrepijo politiko decentralizacijein da zagotovijo, da je načelo subsidiarnosti vodilo pri razporeja-nju odgovornosti in sredstev na različnih ravneh vladanja, kar za-deva upravljanje naselij;

5. da vzpostavijo institucionalni in pravni okvir za izvajanje lo-kalne demokracije, ki mora prispevati k dejanskemu demokratič-nemu zastopanju na lokalni ravni;

6. da lokalnim skupnostim priznajo ustavno in pravno avtono-mijo v povezavi z njihovo temeljno vlogo pri upravljanju naselij inza njihov prispevek pri ohranjanju civilnega miru in organizacijitrajnostnega razvoja na lokalni ravni v pravnem okviru;

7. da povezujejo in spodbujajo državna združenja lokalnih upravpri njihovem delovanju za strukturiranje in krepitev zmogljivosti vlokalnem okolju in da sodelujejo pri reševanju problemov o odgo-vornosti in funkcijah lokalnih uprav;

8. da priznajo in podprejo mednarodno sodelovanje občin indruge oblike decentraliziranega sodelovanja kot stalno dodatnoobliko dvostranskega in večstranskega sodelovanja;

9. da lokalnim skupnostim glede na njihove potrebe zagotovi-jo enakovredno razporeditev sredstev kot pomoč v boju proti revš-čini, nezaposlenosti in zapostavljenosti in jim zagotovijo sredstvaza dostojne življenjske razmere prebivalstva.

Mednarodno skupnost pozivamo:

1. da trajnostni človekov razvoj uvrsti med prednostne nalogeprogramov multilateralnih agencij na usklajen in dopolnjujoč na-čin z aktiviranjem potrebnih sredstev;


2. da vlade in mednarodne ustanove vložijo vse sile v pomočdržavam, kjer lokalne uprav niso bile izvoljene demokratično, dačim prej sprejmejo potrebne ustavne ali pravne spremembe, kibodo državljanom omogočile svobodno izvolitev njihovih lokalnihpredstavnikov;

3. da se skupaj z uglednimi organizacijami lokalnih uprav zav-zame za sestavo Svetovne listine o lokalni avtonomiji, ki bi bilareferenčna za vse vlade in mednarodne agencije in bi opredelilatemeljna načela vsakega demokratičnega sistema lokalne vlada-vine. Temelji te listine bi morali izhajati iz načela subsidiarnostiali bližine, po katerem morajo biti odločitve sprejete na ravni, ki jenajbližja državljanom (občin ali mest) in po katerem bi morale bitivišjim ravnem zaupane le odločitve, ki jih lokalna raven sama nemore učinkovito sprejeti;

4. Agenda Habitat in njen globalni program delovanja izrecnopredvidevata povezovanje in prepletanje z državnimi in lokalniminačrti delovanja ob upoštevanju regionalnih posebnosti in pred-nosti. Pri opredelitvi in organiziranju teh povezovanj bi morali upo-števati izkušnje, ki so jih lokalne skupnosti pridobile pri izvajanjulokalnih Agend 21 v povezavi z globalno Agendo 21, ki jo je spre-jela konferenca o okolju in razvoju v Riu de Janeiru;

5. da na svetovni ravni usmeri vse svoje sile v sodelovanje zdržavnimi, regionalnimi in mednarodnimi združenji lokalnih upravpri podpiranju obstoječih programov in pri ustvarjanju novih izo-braževalnih programov, ki bodo ustrezali stanju v vsaki posamez-ni regiji, da bi se čim bolje razvila odgovornost pri učinkovitem intrajnostnem upravljanju naselij;

6. da se vloga neposrednega sodelovanja med mesti in lokal-nimi upravami prizna v okviru mednarodnega sodelovanja, da po-stane sestavni del programov dvostranskega ali večstranskegasodelovanja in pomoči pri razvoju in da se za njen razvoj nameni-jo potrebna sredstva;

7. naj se Komisija Združenih narodov za človekova naselja od-pre lokalnim skupnostim in tako prispeva k ustvarjanju razmer zakonstruktivni dialog na mednarodni ravni;

8. naj bodo državne, regionalne in mednarodne lokalne silekot ključni partnerji sistematično povezane z mehanizmi zbiranja,shranjevanja in širjenja informacij o mestih in lokalnih upravah

175

ter njihovih dejavnostih, v sodelovanju s Programom kazalcev inpobud za dobro delovanje. Vendar pa to zbiranje informacij ne bismelo škoditi konkretnim sodelovanjem med mesti in lokalnimiupravami;

9. da prizna in upošteva stalno koordinacijo, ki jo zahteva Sve-tovni zbor mest in lokalnih uprav, kot edinega sogovornika, ki selahko v imenu mest in lokalnih uprav dogovarja o smernicah ur-banega razvoja in upravljanja naselij v okviru trajnostnega svetov-nega razvoja, oblikovanju, opredeljevanju in izvajanju programovsodelovanja ter pomoči pri razvoju;

10. naj prouči možnosti in sredstva za izboljšanje učinkovitostisodelovanja in pomoči pri razvoju in poveča sredstva za urbani-stični razvoj in upravljanje mest in drugih naselij.

Sprejeto na Svetovnem zboru mest in lokalnih uprav v Carigradu,31. maja 1996

Uvod176


Opombe urednika:1 Trajnostni razvoj je takšen razvoj, ki zadošča današnjim potrebam, ne da bi pritem ogrožal možnosti prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam(definicija Svetovne komisije za okolje in razvoj - WCED, 1987)

Prevod angleškega pojma “sustainable” v slovenski jezik še ni dorečen. Najboljse je uveljavil pojem “trajnosten”, uporabljajo pa se tudi “trajnostno uravnotežen”,“vzdržen”,”vzdržljiv”, “trajen”,”trajno sprejemljiv”, “zmeren”,”sonaraven”,“vsestransko sprejemljiv”, “ki se more prenesti”, “znosen”,”stanoviten” (v nemščini“Nachhaltig”; v francoščini “durable”, “sous la protection de l’enviroment”,“developpment constant”; v italjanščini “sostenibile”; v hrvaščini “održiv”).2 Pojme “human settlements” (v angl.), “etablissements humain” (v franc.) vHabitat II dokumentih prevajamo dobesedno s “človekova naselja”. S tem pojmomrazumemo vsa naselja: megalopolise, velemesta, velika in mala mesta, mestnečetrti, predmestja, vasi, podeželska naselja, zaselke, razpršeno poselitev, to jevse kraje kjer prebivajo ljudje. Kjer je smiselno uporabljamo tudi “mesta in druganaselja”.3 “politika omogočanja” je pomembno načelo v Habitat II dokumentih. V angleščini“enabling policy”, tudi “enabling approach”. To je politika, ki vsem ljudemomogoča, da si pridobijo npr. stanovanje, ne pa da vsem zagotavlja stanovanje.4 Angleško besedo “Actions”.(akcije, aktivnosti, delovanje) prevajamo v tempoglavju v “Ukrepi”, ker je ta pojem v navedenem kontekstu bolj smiseln in boljslovenski. Podobno smo, bližje slovenski terminologiji, prevedli angleški naslovtega poglavja, ki se glasi “Global Plan of Action: Strategies for Implementation” v“Svetovni program delovanja: strategije izvajanja”5 “Pristop po načelu previdnosti” je pomembno načelo, sprejeto v Rio deklaracijio okolju in razvoju, v Agendi 21 in v Agendi Habitat. V angleščini: “the precautionaryprinciple approach”.6 “Načelo kdor onesnažuje naj krije stroške” - v angleščini “the polluter paysprinciple”7 “Načelo preprečevanja onesnaževnaja” - v angleščini “the pollution preventionprinciple”8 “Ekosistemski pristop, vključno s strategijami v zvezi z nosilnostjo okolja” - vangleščini “strategies pertaining to carrying capacity”9 “Presoje vplivov na okolje in družbo” - v angleščini “environmental and socialimpact assessments”.10 Urbana gospodarstva - v angleščini “Urban economies”11 Najboljša praksa - v angleščini “Best Practicies”. To je projekt, s katerim jeHabitat II uvedel tekoče evidentiranje in distribucijo (po Internetu) najboljšihprimerov/vzorov projektov in izvedb trajnostnih naselij, prometnih, energetskih,komunalnih ali drugih ureditev, institucionalnih reform, finansiranja in upravljanjačlovekovih naselij, stanovanjske gradnje, prenove, varovanja kulturne in naravnedediščine, itd, itd. - to je rešitev na področju vseh usmeritev in priporočil v AgendiHabitat, kot pomoč vsem, ki rešujejo podobna vprašanja.

agenda habitat carigrajska deklaracija deklaracija svetovnega …€¦ · Œ 14. junij 1996...

Documents