1

80 let Mojmirja Sepeta

La Vie en Rose10 let

2 3

80 let Mojmirja Sepeta

Petnajst let je veliko. V petnajstih letih človek skoraj odraste, lah-ko zamenja službo, moža, ženo, spremeni se država, zamenja se nekaj vlad, ministrov, celo nekaj županov ... V petnajstih letih se zgodijo pomembne stvari. Petnajst let je lahko vrhunec ustvarjanja ali pa njegov propad. Petnajst let Café teatra, nekega gledališkega snovan-ja, nekega drugačnega gledališča, ki je včasih vztrajalo samo zaradi moč-ne volje in trme, je resnično dolga pre-hojena pot. Tudi deset let festivala šansonov La Vie en Rose ni vedno pomenilo samo življenja v rožnatem. Človeško ustvarjalno življenje je pač polno vzponov in padcev. In tisti, ki se na življenje spoznajo, pravijo, da

ni težko uspeti, težje se je obdržati. Ni težko biti nadarjen, težko je biti dober. Vse življenje dober! In Mojmir Sepe je že zelo dolgo dober in pred-vsem velik ustvarjalec. Zapisan svoji umetnosti, ki nam jo je vsa ta leta nesebično daroval kot najlepši del nje-gove duše. Kot tisti mladenič iz neke pravljice, ki je v svojem srcu nosil zlato in ga nesebično razdajal, dokler ga zanj ni ostalo nič. In ni mu bilo žal. Zlato v naših dušah je zato, da ga razdajamo življenju. In dober ustvarjalec nikoli ne ust-varja zaradi slave, še manj zaradi denarja. Neka notranja sila, notranja glasba ga žene, da brez miru okrog divja in išče lepoto, da bi nam jo lah-ko predal in z njo olepšal ter osmis-

lil naša življenja. Glasba Mojmirja Sepeta pa ni samo glasba, ampak je naša mladost. Pa ne samo naša. Tudi mladost naših otrok in mladost nji-hovih otrok zapeta iz duše dobrega in ustvarjalnega človeka, ki nam sve-ti skozi življenje. Kdo se ni v ognju ljubezni grel v Poletni noči, kdo se ni bal samotnega Ptičjega strašila in v njem spoznal sebe, kdo ni v življenju začutil bolečine slovesa ob pesmi Ko gre tvoja pot od tod, kdo ni slišal Med iskrenimi ljudmi in jo občutil kot svoje življenje? Če ne bi bilo Mojmirja Sepeta in njegovih šansonov, bi si jih morali preprosto izmisliti, saj bi bila naša življenja brez njih revna in prazna. Café teater

Življenje v rožnatem

Milan Dekleva: Nemir, izvir péte poezije

Ko govorimo o šansonu, imamo v mislih kavarne in kabarete Montmartra, Édith Piaf in Juliette Gréco, Jacquesa Brela in Georgesa Brassensa, Charlesa Aznavourja, Barbaro, Léa Ferréja in druge pevce, pesnike in komponiste opojnih pariških noči.

Matjaž Kmecl: Velemojstrov jubilej

Mojmir Sepe je eden najznamenitejših ustvarjalcev zabavne glasbe iz zgodnjega povojnega rodu. Takrat je sicer na sceni že gospodaril Bojan Adamič, toda mladi so ob njem nezadržno prodirali v ospredje.

Gašper Tič: Dragi Mojmir!Dovoli mi ob Tvojem slavju verzov par,/

resda so po naročilu, ne pa za denar!/ Bilo že zdavnaj konec bi sveta,/ če hipno mladi večno mladim ne bi zmogli voščit iz srca!/ In če v glasbi, ko napadajo nas slaboumni trendi,/ ne znali bobničev spočit bi si ob glasbeni legendi!

Vsebina

7 11 13

4 5

Slovenski festival šansonov, ki ga s svojim malim, a vplivnim Café te-atrom že leta organizira moja dra-ga prijateljica Vita Mavrič, se ime- nuje po nepozabni pesmi La Vie en Rose legendarne Edith Piaf in je eden najlepših glasbenih festivalov. Nepretenciozen, enostaven, topel. Šansonjerska forma je v Sloveniji iz-redno popularna in zdi se, da ustreza delikatni naravi slovenskega naroda.Če bi hoteli primerjati glasbene in literarne žanre, bi lahko rekli, da je

šanson esej ali pesem v prozi, zame pa je ravno esej najzanimivejša ob-lika literarnega izražanja.La Vie en Rose, ta mali in šarmantni festival, se je v desetletju svojega obstoja dodobra usidral v Križanke in zadnja leta v Cankarjev dom, ka-mor tudi najbolj sodi! Še posebej pa mu ustreza pomladanski termin, saj se takrat Ljubljana odene v svetlo zelene barve in vsaj mene spominja na zgodnjo jesen.Traja že deset let in postaja zrel,

a hkrati ohranja svojo mladost in svežino. Vita, čestitam ti za ta ju-bilej in vsekakor z veseljem pridem vnovič ter znova in znova … Rezerviraj mi tisti prostor na sto-pnicah poleg vrat in ne pozabi, pa saj vem, da ne boš, na steklenico črnega vina, ki ga bova potem sku-paj spila ob poslušanju Vlada Kresli-na, Jureta Ivanušiča in ostalih tvojih prijateljev, ki s tabo ustvarjajo La Vie en Rose.Rade Šerbedžija

La Vie en Rose2000Café teater se odloči za eksperiment. V svoj redni program (takrat še v kavarni Union) prvič uvrsti festival šansonov. Publika navdušeno spremlja vse večere.

2001Café teater k sodelovanju spodbudi Radio Slovenija. S takratno urednico Ivanko Mulec-Ploj ponovno obudi radijski festival. Festival šansonov dobi svoj uradni naziv La Vie en Rose, njegovo vizualno podobo ustvari Kostja Gatnik, sestavni del festivala pa tvori tudi tekmovalni večer Radia Slovenija.

2002-2003Festival ima vse več obiskovalcev, producenti in gostje iz tujine se odzivajo z navdušenjem, zanimanje raste. Kocka pade. Festival se odloči za drznejši korak. Gre na Ljubljanski grad, na odprto prizorišče.

2004La Vie en Rose je tokrat na Ljubljanskem gradu, pod zvezdami, ki so mu naklonjene v vseh pogledih, z vremenom pa še posebej. Izboru bogate šansonjerske ustvarjalnosti se tega leta pridruži scenarist Marko Vezovišek, ki ostaja festivalu zvest vse do danes. La Vie en Rose si ogleda 1.200 obiskovalcev.

2005La Vie en Rose se seli pod streho Križank. Izrazit glasbeno-gledališki karakter večera še posebej zaznamujejo gostitelj Jure Ivanušič in glasbena komika Gogol&Max. Gostja iz domovine šansona je Clara Moreau. Kljub mrzlemu vremenu občinstvo navdušeno vztraja kar 3 ure. RTV Slovenija prične tega leta festival redno snemati. Naslednji večer italijanska pevka Milva do zadnjega kotička napolni Križanke s koncertom, posvečenim obsežnemu opusu francoskega šansona.

Ideja festivala me ponese v tiste čase, ko so bili ideali še živi in se je ustvarjalo iz in za dušo, ne za denar ali instant zvezdniški status. Zato je danes La Vie en Rose pomemben in dragocen. Velik poklon Café teatru, ki neuklonljivo vztraja in organizira te nepozabne večere polne sanj. Lara Jankovič

La Vie en Rose je edinstven festival evropskega šansona. Bilo mi je v veliko veselje nastopiti na tem dogodku in spoznati toliko mladih interpretov, ki jih še vedno vznemirja žanr šansona. V Ljubljani sem tako imela priložnost nastopiti na vznemirljivem koncertu ter izmenjati izkušnje in občutke z ostalimi. Glede na to, da šanson dandanes ni več osrednji žanr popularne glasbe, je bila to odlična priložnost in upam, da se bom imela še kdaj priložnost vrniti v Ljubljano.Světlana Nálepková, češka šansonjerka

Na generalki pred festivalom La Vie en Rose leta 2009 sem stal sredi odra Gallusove dvorane in si rekel »zdej pa maš!«, kar je pomenilo veliko mero zadovoljstva in spoštovanja do prostora in trenutka, v katerem sem se nahajal. Svojo pot sem začel povsem naivno in spontano, počasi učeč se in spotoma spoznavajoč ljudi in prostore, ki sem jih do takrat poznal le prek medijev... Zato si svoj nastop na festivalu La Vie en Rose 2009 štejem v čast in priznanje mojemu delu in prepričanju.Zahvala vsem, ki ste kakorkoli zaslužni za to, kar sem, in iskrena hvala Café teatru za povabilo.Tadej Vesenjak, kantavtor in šansonjer

Na povabilo Café teatra sem imela priložnost nastopiti na festivalu La Vie en Rose. Bila sem navdušena nad predanostjo, pogumom in velikim srcem, ki zaznamuje prav vse ustvarjalce tega projekta. Upam, da se bom v Ljubljano še vrnila ob kaki podobni priložnosti, saj je bilo enkratno. Veliko sreče s festivalom še naslednjih 10 let.Corine Milian, francoska šansonjerka, skladateljica in pesnica

Povabila na festival La Vie en Rose 2004 sem se zelo razveselila. Na romantičnem grajskem dvorišču z blagozvočnim orkestrom in v čudoviti atmosferi je bil koncert zame nepozabno umetniško doživetje, ki bi ga z veseljem ponovila. Maria Meyer, poljska šansonjerka

Spomini

6 7

2006Hladna in deževna poletna noč v Križankah publike ne odvrne od obiska. Del sporeda je posvečen preminuli Majdi Sepe. La Vie en Rose se dokončno profilira kot odprta šansonjerska forma brez žanrskih omejitev, kot uspešna kombinacija interpretov, »mladih levov in izkušenih mačkov«.

2007La Vie en Rose se seli v Gallusovo dvorano. Kot koproducent se mu pridruži Cankarjev dom. Gostitelja večera sta Vita Mavrič in Jure Ivanušič. Večer zapete poezije tokrat ruši geografske meje od Pariza do nekdanjega skupnega kulturnega prostora na Balkanu. Posvečen je Georgesu Brassensu, zaznamuje pa ga tudi nastop Kemala Montene, Rada Šerbedžije in Vlada Kreslina.

2008Drugič zapored razprodana Gallusova dvorana Cankarjevega doma govori o tem, da se je La Vie en Rose profiliral ne samo vsebinsko, ampak tudi pri občinstvu. Rdeča nit večera je Jaques Brel oziroma 30. obletnica njegove smrti, še posebej v interpretaciji Mouron, gostje iz Francije. Gostiteljici večera se tokrat pridruži Boris Kobal, ki večer oplemeniti s svojimi izjemnimi humorno-satiričnimi interpretacijami.

2009Festival ostaja zvest svojemu konceptu kakovostnega besedila in izjemnih interpretov. Prvič nastopita glasbenika/kabaretista Slon in Sadež ter raperja Murat in Jose. Scenograf Andrej Stražišar na oder prenese duh in atmosfero Café teatra, kavarna in kabaret se preselita na oder Gallusove dvorane.

2010La Vie en Rose praznuje 10-letnico. Program v celoti posveti 80-letnici skladatelja Mojmirja Sepeta.

Je živlene ena rožca? Kakor kdaj. Vendar rožice ne cvetijo in ne dehtijo niti barvaste niso zaradi lepega. Ta veselja so postranska. Nobena lepota ne preživi le zato, ker je lepa. Ali kot pravi pregovor: Lepote se ne da skuhati! Pa vendar je estetiziranje težav ena najpomebnejših dejavnosti človeka. Kajti le tako postanejo težave znosne in soočanje z njimi stvar veščine. Pa še pregovor za konec: Zdihljaj čednega dekleta seže dlje kot rjovenje leva. Na naslednjih deset let!Jani Kovačič

V času pobesnelega medijskega norčevanja iz dobrega okusa je postal vsakoletni koncert šansonov La Vie en Rose otok rešitve za brodolomce, ki prisegamo na vsebino pred obliko, na okus pred marketingom. Vita zbira sorodne duše iz vseh glasbenih žanrov in nas mlade po duši iz različnih generacij pod taktirko, se strinjam, najmlajšega med nami, Mojzesa Sepeta, že 10 let uspešno krmari skozi turbo viharje in tehno potrese. Držim pesti in verjamem, da bo La Vie en Rose vedno znova vstajal tudi iz novokomponiranega pepela sodobnih zabavnoglasbenih naravnih katastrof. Še na mnoga leta !Zoran Predin

Pred petimi leti sem kot dirigent nastopil na priljubljenem festivalu šansona La Vie en Rose. Koncert je predstavljal splet francoskega šansona, ki smo ga predstavili Orkester Slovenske filharmonije, Milva kot solistka in jaz kot dirigent. Na čudovit poletni večer smo nastopili v poletnem gledališču Križank v organizaciji Café teatra, ki je bil duša in srce glasbenega dogodka. Skozi celoten proces dela smo lahko občudovali predanost in energijo, ki je prevevala ves festival. Sledili smo želji, da bi naša energija, ki se je rojevala ob skupnem umetniškem ustvarjanju, prišla tudi do občinstva. Zdi se mi, da je odlično uspelo! Verjamem, da bo Café teater njegova umetniška občutljivost, ki sem jo spoznal, pripeljala še do mnogih umetniških ciljev. Hubert Stuppner, skladatelj in dirigent

La Vie en Rose je odličen festival in zame je bil nastop na njem velika čast! Poznam festivale v Franciji in tujini, vseeno pa je bil ljubljanski La Vie en Rose zame nepozabna izkušnja. Ekipa Café teatra me je sprejela kot kraljico, organizacija, orkester in pogoji so bili odlični. To pa je bil tudi moj prvi obisk Slovenije, v Ljubljani sem preživela tri dni in jo dodobra spoznala. Naj na koncu zaželim festivalu La Vie en Rose še večje uspehe qv prihajajočem desetletju. Fabienne Laredo, francoska šansonjerka

Nemir, izvir péte poezije

Ko govorimo o šansonu, imamo v mislih kavarne in kabarete Montmar-tra, Édith Piaf in Juliette Gréco, Jac-quesa Brela in Georgesa Brassensa, Charlesa Aznavourja, Barbaro, Léa Fer-réja in druge pevce, pesnike in kom-poniste opojnih pariških noči. Spoj poezije in glasbe ima seveda – ne le v Franciji – dolgo tradicijo, ki sega od ljudskih pesmi do srednjeveških in renesančnih kancon in madriga-lov, vstopa v meščanske salone in podeželske obcestne krčme, v kon-certne dvorane in na stadione.V pariških lokalih po drugi vojni se je zgodil preporod pete poezije, tes-no povezan s pisatelji in filozofi ek-

sistencializma. Ti umetniki in ra-zumniki niso bili le dediči prekletih poetov, nadrealističnih sanjačev in modernistov, bili so potomci Velike-ga opustošenja, s katerim je dvajse-to stoletje stopilo v zenit nihilizma. V svojih pesmih so izražali dramatično nelagodje in izgubljenost človeka v svetu brez vodila, temelja in vrednot. Iskanje nove upornosti, etike, smis-la, čustev in lepote je dostikrat vodilo skozi zablode in v slepe ulice, a kljub temu pustilo nepozabne sledi: tiste zapete pesmi, ki naježijo kožo in nas posrkajo v vrtinec zvenečih pomenov.Šanson je kasneje dobil veliko žanrskih obrazov; nekateri so se hitro

obrabili, drugi ostajajo mladostne-ga videza še danes. Ampak to niti ni pomembno, važno je, da sta po- ezija in glasba v iskanju pravega ob-jema odločilno vplivali na pomen zvenov in zvenenje pomenov, da sta ostali nepotešeni in nemirni. V sodo-bnem svetu ni udobne, predpisane in enoznačne oblike, v kateri bi se počutili doma: če je, je prazna forma množičnega popevkarstva. Šanson je nekaj drugega: zibajoča se spremen-ljivost bivanjske praznine, ki se spo-minja popolnosti in ni izgubila volje po presežnem – življenje v vrtnici. Milan Dekleva

8 9

Gostitelja:Vita Mavrič Boris Kobal&

KvintonPismo za Mary Brown besedilo: Frane Milčinski Ježek glasba: Mojmir Sepe aranžma: Kvinton

TabuS teboj besedilo: Elza Budauglasba: Mojmir Sepearanžma: Tabu

Lado LeskovarUspavanka za mrtve vagabunde besedilo: Frane Milčinski Ježek glasba: Mojmir Sepe aranžma: Jaka Pucihar

Eva Hren in SladcoreSto majhnih nežnosti besedilo: Elza Budauglasba: Mojmir Sepearanžma: Sladcore

Azra AlibegićPravljica o sreči besedilo: Branko ŠÖmenglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Vita MavričKje je tista trava besedilo: Branko ŠÖmenglasba: Mojmir Sepearanžma: Marko Kragelnik

Matevž Šalehar - HamoKjer se nasmeh konča besedilo: Dušan Velkaverhglasba: Mojmir Sepearanžma: Gal Gjurin

Brane ZavršanŽivljenje besedilo: Kajetan Kovičglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Ana BezjakKaj je ta ljubezen besedilo: Branko ŠÖmenglasba: Mojmir Sepearanžma: Sebastjan Duh

Ana PupedanParty kot na sodni dan besedilo: Frane Milčinski Ježek glasba: Mojmir Sepearanžma: Ana Pupedan

Vesna ZornikPovabi me na luno kdaj besedilo: Elza Budauglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Aphra TeslaKo sva skupaj besedilo: Smiljan Rozmanglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Severa in Gal GjurinČrni klavir besedilo: Gregor Strnišaglasba: Mojmir Sepearanžma: Marko Kragelnik

Alenka PinteričKolodvorska restavracija besedilo: Lojze Krakarglasba: Mojmir Sepearanžma: Bojan Adamič

Radojka ŠverkoVzameš me v roke besedilo: Miroslav Košuta/prev.Stanley Hartglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Nina StrnadMed iskrenimi ljudmi besedilo: Dušan Velkaverh/prev. Norman Newellglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Jette Ostan VejrupBrez besed besedilo: Elza Budauglasba: Mojmir Sepearanžma: Jaka Pucihar

Posebno presenečenje ob 10-letnici La Vie en Rose in 80-letnici Mojmirja Sepeta

Inštrumentalna spremljava

Café teater bandJaka Pucihar, glasbeno vodstvo, aranžmaji in klavirPrimož Grašič, kitaraMarko Juvan, bobniAleš Avbelj, bas kitaraDejan Vidovič, harmonika

Gal Gjurin, klavirGašper Konec, harmonikaInga Ulokina, violinaMaja Savnik, violinaMateja Ratajc, violaValentin Štante, violaMarko Kragelnik, čeloTomaž Štular, kontrabas(Kjer se nasmeh konča, Kje je tista trava in Črni klavir)

Idejna zasnova in umetniško Vodenje: Vita MavričScenarij: Marko VezovišekVodja projekta: Gašper TrohaScenografija: Andrej StražišarKostumografija: Alan Hranitelj

Spored

Foto: Ljubo Vukelič

10 11

10 najboljših skladb Mojmirja Sepeta po izboru Meri Avsenak1. S teboj2. Poletna noč3. Med iskrenimi ljudmi4. Nekoga moraš imeti rad5. Mak v polju (instrumentalna verzija v izvedbi Mojmirja Sepeta kot solista na klavirju)6. Zemlje pleše7. Kje je tista trava8. Vzameš me v roke9. Pogled z gradu10. Poletni nokturno

Mojmir Sepe je eden najznamenitejših ustvarjalcev zabavne glasbe iz zgod- njega povojnega rodu. Takrat je sicer na sceni že gospodaril Bojan Adamič, toda mladi so ob njem nezadržno prodirali v ospredje. Razvedrilna glasba zahod-nega tipa je ob tem veljala za deka-dentno in zato družbeno komajda spre-jemljivo, kar pa je imelo svoj dodatni čar – spremljal jo je prizvok uporništva. Mojster »Mojzes« se ji je z vsem svojim nemajhnim talentom in značilno celjsko trmoglavostjo, čeprav večno nasmeh-ljano, pridružil, ter skupaj s soprogo Majdo postal eden njenih ustvarjalnih motorjev: za nekaj desetletij sta postala

najmarkantnejši par slovenske zabavne glasbe. »Delala« sta muziko, ki je šla v ušesa. Ena od dominanc Sepetove popevkarske poetike in tudi uspešnosti temelji po mojem prepričanju na nje-govem izjemnem občutku za melodijo in spevnost, na nečem torej, kar se pogos-to pri tem poslu zanemarja; popev- ka je pač lahko brezhibna po vseh aka-demskih merilih, toda če noče v ušesa, pač ni popevka. Tako kot v verzifikaciji: prenekomu tako imenovani svobodni verzi niso poezija, ker jim manjka takt,

pogosto kar ritem in s tem pomembna sestavina muzičnosti. Povrhu tega je mojstrova glasba prijazna, ljubezniva, nehrupna in s tem nenadležna, malce melanholično utišana, intimna. Vse to so tudi odlike Poletne noči, če koga zanima, zakaj je prav ta pesem obveljala za našo najboljšo popevko zadnjih desetletij. Dolga vrsta nagrad in priznanj je potem samo še logična posledica, ki na svoj način govori o tem, kakšen in kolikšen mojster je Mojmir Sepe in kaj pomeni za kulturo sodobne slovenske zabavne glasbe. Mojster »Mojzes« pač ni samo mojster, temveč njen velemojster.Matjaž Kmecl

Velemojstrov jubilej

12 13

Dovoli mi ob Tvojem slavju verzov par,resda so po naročilu, ne pa za denar!Bilo že zdavnaj konec bi sveta,če hipno mladi večno mladim ne bi zmogli voščit iz srca!In če v glasbi, ko napadajo nas slaboumni trendi,ne znali bobničev spočit bi si ob glasbeni legendi!Zato čeprav se Ti veliko zditeh križev osem - častitljivi jubilej,kar miren bodi, brez skrbikot vselej znaš, se tudi tokrat smej!Preskočimo torej staro - letne jamrarije,saj dete proti letom si, ki bodo jih živele - Tvoje melodije!Radost naj odpira album Tvoj s spomini,začne ga Tvoje rojstvo - Črna na Koroškem, v Jazbini.Pri drugih prvi jok,pri Tebi prvi ustvarjalni zvok,saj uspeh na glasbeni so sceniže vnaprej določali Ti geni;kaj naj dete drugega bo kot skladatelj, trobentač, pianist,če mami, učiteljici glasbe - nar’di ga operni solist!Vprašanje časa le,kdaj mali Sepeprekašal bo vse.In že šestletnik za klavirjem sam sedi,zaigra po posluhu, a mami zveni.Resda vsaki mami sine je največji kavalir,a Mojmirjeva se spozna, saj sama igra klavir.Sledila od tedaj doma so letadružinskega dueta,seveda ga vpišejo še v šolo,da kdaj bo zmogel tudi solo.Z mamico za dušo narodni napevi mili,a profesor Žuljeva - stroga bivša nuna - zlepa se ga ne usmili;kaj žulji so in tehnika mu dopove v šoli,naj vsaj klavirja se nauči otrok, če že ne moli!On po posluhu točno zaigra, a še not prebrat ne zna,Mojmir se upira, a špricati nune - pač se ne da!Ga z božjo pomočjo izuriin odprte so sveta mu glasbe duri.Na Gimnaziji Celjski znanje koristi,a v duši ostane isti -vneto in po svoje muziko ustvarja,a predmete druge - pridno zanemarja;pod ocenami v opombe spričevala, ki nam kaže izobrazbo,profesor zapiše »Zanima se samo za glasbo«!A ko preživlja človek vojno in po njej še čase,kaj naj drugega, kot da gre vase.Ko en dan ti veli politika – »Nekoga, ki je Rusimeti moraš rad pod mus«,hip zatem pa že, da si zasluži šus,reši te le to, da za umetnost »maš okus«.Ne pregrešnega le jazza, swinga navijač,zdaj postal je iz upora kar že - trobentač!Z bendom prvim so na sceni resni konkurenti,reče se jim kot pač je – »Veseli študenti«.Sepe pero skladateljsko v roke vzame,v zvočni cvet gredo - njegove Ciklame.Po njih in maturi zgodbe tisti del sledi,ki vsaj deloma poznamo ga vsi;Mojči- kot so ga klicali - pride v Ljubljano,zraste v Mojzesa - ime bolj poznano.Vsak se o vzroku svetem zanj sprašuje,a se vzdevek daleč stran od Biblije zasnuje;

pod ljubljanskim nebotičnikom, kjer tedaj živi,ga k pitju vabijo prijat’li, a on vedno zamudi.Da treznost med čakanjem ne bi jih potrla,si s skladbo »Go down, Mojzes« zaposlijo grla!Sicer pa vprašanje se postavi,kaj nocoj naj človek izpostavi -kateri moment,ko bil si trobentač, skladatelj, dirigentv orkestru RTV in svojem sekstetu,z njim prvo jazz ploščo dali jugoslovanskemu ste svetu!Zagotovo pa obiti se ne da,da v bajki glasbeni ‘Sepe’ bila sta dva!Ko te je Majda z orkestrom poslušalain Kirka Douglasa iz Fanta s trobento v Tebi prepoznala,vaju glasba je spoznala,ljubezen vama namenila,vidva oboje sta združilain vse nas na veke vekov obdarila!Ko poslušaš vajine in druge Tvoje melodije,ki ljudi, nagrade so osvajale - vse od Opatije do Evrovizije,res hecno se zazdi,kaj lahko umetnost prava v človeku st’ri -kot da sleherni komad o življenju slehernika govori;saj si vedno znova vsak od nas želiprave Poletne noči,a tisoč let že Zemlja pleše in si Brez besed,želiš nekomu dati cvet,čeprav si na zgubigovoriš si Ljubi, ljubi, ljubi,ker Nekoga moraš imeti rad,če želiš začutit spet pomlad…na svoje Orglice igraš Poletni nokturnoob Glažku vinčka v Kavarni tam pod mostom upanje gojiš nadurno,da se ti tisti dan zgodi,ko boš Med iskrenimi ljudmi!Naj nocoj se pijena vse te večne melodije,vse to si dal nam, dragi Mojmir,vse to ti nudi Tvoj-mir,mirno si rečeš »Zdej pa Dej-mir«in uživaš Svoj-mir.S čimer si obogatil ta glasbeni Vse-mirnam, hvala, nudiš tudi Naš-mir!Še rodovi Te ne bodo pozabili,za to skrbeli bodo Tvoji Ever-greeni,pa ne zameri, da ko res nekoga naj bi počastili,Slovenci smo bolj »ever-gnili«!A zdravemu umetniku je sreča in ne križ,če njega se pozabi, a pomni se njegovih viž.Zdravja Ti želimo, Mojmir, bodi trd kot kamen, kost,uživaj kot je mama Tvoja rekla »to prekleto, lepo starost«Naj bo s Tabo kakor z njo,doživi jih kot ona skoraj sto! Ker pa kljub emšu med nama ni prepada, temveč muzike, teatra most,še tole za konec sprejmi modrost;morda pesnitev tale res ni kakor skladbe Tvoje - od hudiča,a hkrati bolje od niča,če ob častitljivem jubileju - verze vsaj dobiš od Tiča!

Vse najboljše! Gašper Tič, dramski igralec

Dragi Mojmir!

14 15

La Vie en Rose 10 letUrednika: Gašper Troha in Nataša CetinskiFotografije: Primož Lavre in Žare Modlic

Café teaterVita Mavrič Stražišar – umetniški vodjaGašper Troha – direktor projektovBranka Kraner – producentka in organizatorka

Oblikovanje in prelom: Futura DDB d.o.o.Tisk: Delo, d. d.Naklada: 58.500 izvodovIzdalo: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, SlovenijaZanj Jurij Giacomelli, predsednik uprave www.cafe-teater.si

Café teater danes pozna skorajda vsak po številnih predstavah, festivalu šansonov, Viti Mavrič in njegovem prvem prostoru v kavarni Union. Postal je urbana ikona, sinonim za kabaret, glasbeno gledališče in sproščeno zabavo, kar uspe le redkim. In zakaj je torej uspelo prav Café teatru? Najprej gotovo zato, ker je bil prvo tovrstno gledališče pri nas in še danes ostaja pravzaprav edino. Konkurenco mu predstavljajo nekatere glasbeno-gledališke produkcije institucionalnih gledališč, pojavljajo se novi producenti, ki delujejo na njegovih nekdanjih odrih, a kot pravijo, prvega se ne pozabi nikoli. Vendar je treba poudariti še eno njegovo

lastnost. Svetovljanskost, ki je morda najbolj izrazita, ko govorimo o festivalu šansonov La Vie en Rose. Slednji vsako leto predstavlja nekaj tujih šansonjerjev iz Evrope in z druge strani Atlantika, ki kasneje nastopijo tudi na samostojnih koncertih v okviru programa Café teatra. In če na koncu skušam dodati še svoj osebni razlog za sodelovanje v tem »malem gledališču«, kot ga v pričujoči prilogi imenuje Rade Šerbedžija, lahko rečem, da me navdušuje redka pripravljenost, da se lotevamo novih projektov in neznanih področij, da skratka znani stavek »to se pa ne da« v Café teatru ne obstaja. Gašper Troha

Ker je vse mogoče

16

Pokrovitelji: Medijski pokrovitelj:

Producent: Koproducenta:

Častni pokrovitelj: Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk

Zahvaljujemo se podjetju Riko.