univerza v mariboru fakulteta za gradbeniŠtvo · zelo bogato zgodovino lutkarstva najdemo tudi na...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO

Iva Trstenjak

SCENOGRAFIJA LUTKOVNE PREDSTAVE

Diplomsko delo

Maribor, september 2012

I

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Arhitektura


Študent: Iva TRSTENJAK

Študijski program: univerzitetni, Arhitektura

Mentor: doc. Vojmir POGAČAR, akad. sl.

Somentor: Marko JAUŠOVEC, univ. dipl. inž. arh.

Lektor/ica: Tina SOVIČ, prof. slov. jezika

Maribor, september 2012

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se doc. Vojmiru

Pogačarju, ter somentorju Marku

Jauševcu za strokovno svetovanje in

vodenje pri nastajanju diplomskega

dela.

Zahvala gre tudi scenografinji Darki

Erdelji za strokovno mnenje in nasvete.

Posebna zahvala pa gre mojemu

zaročencu Nejcu in staršem za

čustveno in finančno podporo.

IV


Ključne besede: lutka, oder, scena, uporaba barvnih tonov

UDK: 792.023+688.742(043.2)

Povzetek

Scenografija lutkovne predstave bo izvedena po zgodbi, ki jo bomo napisali sami. Odločili

smo se za kombinacijo analogne/digitalne projekcije, kar bo poživilo predstavo.

Scenografija bo v celoti izdelana ročno z uporabo svile za ozadje in lesenih plošč za

objekte, ki so nameščeni v prostoru. Predstava bo navduševala otroke in njihove starše, saj

bo okoljevarstveno usmerjena.

V

SCENOGRAPHY OF PUPPET SHOW

Keywords: puppet, stage, scene, use of colour tones

UDK: 792.023+688.742(043.2)

Abstract

Scenography of a puppet show will be based on my own story. I decided to use a mixture of

analog/digital projection, which will enhance the show. The whole scenography will be

handmade, I will use silk for the background and wooden planks for the objects that are

placed on the stage. My show will inspire children and their parents, because it will be

enviromentaly oriented.

VI

VSEBINA

1 UVOD IN OPREDELITEV TEME ............................................................................... 1

1.1 Namen in cilji .......................................................................................................... 2

1.2 Predpostavke in omejitve ........................................................................................ 2

1.3 Uporabljene metode načrtovanja ............................................................................ 2

2 ZGODOVINA LUTKARSTVA .................................................................................... 3

2.1 Začetki lutkarstva .................................................................................................... 3

2.2 Razvoj v Evropi ...................................................................................................... 3

3 GLEDALIŠKI PROSTOR ............................................................................................. 5

3.1 Vrste odrskih prostorov .......................................................................................... 6

3.1.1. Odrski prostor, namenjen samo lutkam ........................................................... 6

3.1.2. Odrski prostor za lutke, vodene od zgoraj ....................................................... 7

3.1.3. Odrski prostor za lutke, vodene od zadaj ........................................................ 7

3.1.4. Odrski prostor za lutke, vodene od znotraj ...................................................... 8

3.1.5. Odrski prostor za lutke, vodene na daljavo ..................................................... 8

3.1.6. Kombiniran odrski prostor .............................................................................. 8

3.1.7. Odrski prostor, namenjen lutkam in živemu igralcu ....................................... 8

4 LUTKOVNE TEHNIKE .............................................................................................. 10

4.1 Značilnosti in uporaba posameznih lutkovnih tehnik ........................................... 10

4.2 Marionetna tehnika lutk ........................................................................................ 11

4.3 Ročne lutke ........................................................................................................... 12

4.4 Javanke .................................................................................................................. 13

4.5 Ploske lutke ........................................................................................................... 14

4.6 Mimične lutke ....................................................................................................... 14

4.7 Senčne lutke .......................................................................................................... 15

5 ANALIZA IZBRANIH LUTKOVNIH PREDSTAV .................................................. 16

5.1 Predstava 1: Rdeča kapica .................................................................................... 17

5.2 Predstava 2: Ko je Šlemil šel v Varšavo ............................................................... 19

6 IDEJNA ZASNOVA LASTNE PREDSTAVE ........................................................... 20

6.1 Izbira naše tehnike lutk ......................................................................................... 20

VII

6.2 Izbira našega odrskega prostora ............................................................................ 23

6.3 Scenarij ................................................................................................................. 24

6.4 Razdelitev scen ..................................................................................................... 25

6.4.1. Scena 1 ........................................................................................................... 26

6.4.2. Scena 2 ........................................................................................................... 29

6.4.3. Scena 3 ........................................................................................................... 31

6.4.4. Scena 4 ........................................................................................................... 34

7 SKLEP .......................................................................................................................... 36

8 VIRI, LITERATURA .................................................................................................. 37

9 KAZALO SLIK ........................................................................................................... 38

10 PRILOGE ................................................................................................................. 40

10.1 Tlorisi, prerezi ....................................................................................................... 40

10.1.1. Prva scena .................................................................................................. 40

10.1.2. Druga scena ................................................................................................ 41

10.1.3. Tretja scena ................................................................................................ 42

10.1.4. Četrta scena ................................................................................................ 43

10.2 Scenski elementi ................................................................................................... 44

10.3 Originalni načrti .................................................................................................... 46

Scenografija lutkovne predstave Stran 1

1 UVOD IN OPREDELITEV TEME

Lutkovne predstave so nam ostale v spominu iz otroštva in že od takrat jih občudujemo.

Zabavajo najmlajše in božajo umetniške duše, saj ena sama predstava združuje likovnost,

dramo in glasbo.

Prav zaradi umetnosti, ki se skriva za lutkarstvom, smo se odločili, da za diplomsko

delo ustvarimo nekaj, kar nas je navduševalo že od otroštva. Študij arhitekture je ponudil

vse, kar potrebujemo za lep in estetski izdelek.

Lutkovne predstave segajo daleč nazaj v zgodovino in že od nekdaj so ljudem ponujale

obliko preživljanja prostega časa. Večina predstav je namenjena najmlajšim, ampak dobro

premišljen scenarij in dovršena scenografija privlačita tudi starejše. Skozi zgodovino je

lutkovna predstava predstavljala obliko pripovedovanja zgodb, v času nemirov so ljudje

nezadovoljstvo izražali skozi lutko, saj je drugo bilo hudo kaznovano. Lutka je že od

nekdaj zelo priljubljena oblika izražanja in njena pripovedna vloga lahko še naraste, če je

prostor, v katerem se giblje, ustvarjen z natančnostjo. Lutkovna scena je prav tako

pomembna kot lutka sama, saj pomaga lutki povedati zgodbo. Zgodbe, ki so nekoč živele

le s pripovedovanjem, so se danes razvile v popularno multimedijsko scenaristiko, s katero

se srečujemo vsak dan.

Scena mora biti skladna s tematiko predstave, kar zadeva materiale, barve in postavitve.

Kvaliteta materialov lahko zelo obogati sporočilnost same uprizoritve, barve nimajo le

estetske funkcije, temveč tudi fiziološko. Glavni naslovnik v lutkovnem gledališču je otrok

in pravilna izbira barve za sceno je zelo pomembna, saj gledalcem pove razpoloženje

samega okolja.


1.1 Namen in cilji

Pristop k diplomi bomo imeli enak kot pri projektiranju objekta. S skic in različnih

kompozicij smo počasi razvijali samo idejo. V sceni bo paleta barv pazljivo izbrana, saj je

za bodočega arhitekta zelo pomembna pravilna paleta barv. Veliko pozornosti bomo

namenili tudi kompoziciji in izbiri materialov.

Naš namen je, da na podlagi raziskane teorije in pridobljenega znanja ustvarimo poučno

zgodbo za najmanjše in tudi starejše in da jo prikažemo kar se da pravljično ter otroke

pridobimo nazaj k tej stari tradiciji, ki je spremljala že naše daljne prednike. Vsaka scena

posebej mora stopnjevati zanimanje občinstva. Naš namen je, da vsak gledalec vidi

sporočilo, skrito v zgodbi, in ga na svoj način interpretira. Predstavili bomo tudi krajšo

zgodovino in vrste lutkarstva ter oder kot osnovni del lutkovne predstave. Analizirali bomo

različne lutkovne tehnike in izbrali ustrezno tehniko za svojo predstavo.

1.2 Predpostavke in omejitve

Velik problem je načrtovati sceno, ki bo v celoti izdelana ročno, saj je za takšen podvig

treba veliko časa. Dodaten podvig bo tudi izdelava vseh detajlov, ki se pojavljajo

skozi celotno predstavo. Pazljivi moramo biti na odrski prostor, ki nam je na voljo, kajti iz

njega mora izhajati vsa kompozicija lutk in scene same, saj je postavitev daleč od

naključnega. Simetrija vzbuja v gledalcu občutek miru, diagonala se predstavi kot

nekakšna dinamičnost, okrogla postavitev pa vzbudi občutek koncentriranosti.

1.3 Uporabljene metode načrtovanja

Za izdelavo diplomskega dela smo pregledali dostopno literaturo in referenčne primere, v

našem primeru lutkovne predstave. Iz pridobljenih podatkov in prebrane literature je nastal

teoretični del diplomske naloge, ki je osnova za dober projekt. Projekt bo predstavljen z

osnovnimi skicami, ki bodo podkrepljene z vizualizacijami 3D-računalniških programov;

tem bomo dodali tudi ročno izdelane modele vsake scene posamezno.


2 ZGODOVINA LUTKARSTVA

2.1 Začetki lutkarstva

Povod za izdelovanje lutk in prirejanje lutkovnih predstav je bila potreba po

pripovedovanju zgodb. Zgodbe so pogosto pomagale učiti in zabavati obenem in velikokrat

so kljub bujni domišljiji predstavljale neki resnični dogodek. Ljudje so s svojo željo po

ustvarjanju stopili korak naprej in začeli te zgodbe pripovedovati na bolj vizualen način. Po

vsem svetu so si začetki zelo podobni, ljudje so lutke zelo častili.

Lutke so se pojavile že v starodavnih časih – 3000 let pred našim štetjem. V Egiptu so jim

rekli »hodeči spomeniki« in veliko lutk so arheologi našli tudi v egipčanskih grobnicah,

kar kaže na njihovo visoko vrednost. V Aziji so prav tako našli lutke z gibljivimi glavami

in palicami. Zgodovina kitajskega senčnega lutkovnega gledališča sega štiri tisoč let nazaj

in je znano po svilnatem ozadju in lanternah, pripomočkih za doseganje senc. V Vietnamu

so v času poplav riževih polj razvili čisto posebno smer lutkarstva – vodno lutkovno

gledališče. Lutke so narejene iz lesa in njihov predstavni prostor je do pasu segajoča voda.

Takšne lutke se vodijo na daljavo.

2.2 Razvoj v Evropi

Italija je zibelka marionetne tehnike, s katero je cerkev predstavljala moralne in versko

usmerjene zgodbe. Samo ime marioneta izvira iz besede Mary doll, torej lutka Mary, ki

predstavlja devico Marijo. Ko se je v lutkarstvu pojavila komedija, je cerkev lutkarstvo

prepovedala. Predstave so se začele zunaj cerkvenih območij in so bile zelo norčave in

predrzne. V 18. in 19. stoletju marionetna tehnika zaživi v Italiji v predstavah za

aristokrate, medtem ko lutke na palicah zabavajo revnejši sloj. V 19. stoletju zaživijo

marionete Pietra Radilla, ki imajo namesto dveh vrvi kar osem in s tem premikajo več

delov telesa kot doslej. Tako imenovana renesansa lutkarstva je videla v marioneti


predvsem pomanjšano obliko dramskega gledališča. »Klasični marionetni oder, kakšnega

so uporabljali potujoči lutkarji v 17. In 18. stoletju, je sestavljen iz portala, ki zakriva

lutkarja, horizonta, ki je ponavadi poslikan in zakriva lutkarjeve noge in pas, lutkar pa se

naklanja čezenj in vodi lutko.« (Trefalt, 1993)

Slika 2.2: Primer marionete Pietra Radilla(vir: internet 2012)

Tradicionalne lutkovne predstave v Veliki Britaniji so Punch and Judy in njihove korenine

segajo daleč nazaj v 16. stoletje v Italijo. Glavni osebi sta gospod Punch in njegova žena

Joan, kasneje Judy.

Krajše igre so ponazarjale obmorski način življenja v Veliki Britaniji. Predstave so

potekale v mobilni stojnici, ki je imela zelo preprost videz. V zgodnjem 20. stoletju

Britanci poskušajo oživiti lutkarstvo.

V Avstriji in Nemčiji se je tudi razvilo lutkarstvo na podlagi italijanske commedie dell'arte.

Nemška verzija Puncha je Kasperle, Judy pa je Grete. Zelo znan dramatik, poet in slikar

Pocci je napisal 40 lutkovnih iger za Munich Marionette Theatre.

Zelo bogato zgodovino lutkarstva najdemo tudi na Češkem, začetki segajo v srednji vek.

Jan Jiri Brat je bil rojen leta 1724 in je bil sin vaškega mizarja. Sam je izdelal lutkovno

gledališče in veliko pripomogel k razvoju lutkarstva.

Pred prihodom Evropejcev v Ameriko so v Mehiki že delali figure z gibljivimi rokami, ki

so velikokrat bile pokopane z ljudmi. Evropejci so s seboj prinesli svoje tehnike lutkarstva,

ki so se združevale z že obstoječo tehniko. V 20. stoletju se v Ameriki razvije nova smer

lutkarstva, ki se kombinira s televizijo. Jim Henson je izumil nov tip mehkejše lutke, ki je

dobila ime muppet in je kasneje zaslovela z Muppet show filmom.


3 GLEDALIŠKI PROSTOR

Gledališki prostor, ki ga danes poznamo, zajema dvorano in oder. Klasični odri, ki so

prisotni tudi pri nas v Sloveniji, so baročnega tipa. Takšen gledališki prostor vsebuje več

elementov:

Slika 3: Elementi odrskega prostora(vir: lastna grafika 2012)

Oder je namenjen mizansceni, kjer se srečata likovna in dramska prvina. Odrski stolp je

zaradi gledalčevega vidnega polja predeljen z zavesami, ki se strokovno imenujejo sofite.

Zelo pomemben dejavnik za ustvarjanje scene je dvorana, ki je večinoma namenjena

gledalcem. V modernejših izvedbah lutkovnih predstav pa se lahko kakšna lutka pojavi

tudi med občinstvom za dodatno popestritev in fleksibilnost. V okroglih dvoranah, t. i.

amfiteatrih, se scena kompozicijsko izvede drugače kot pri polkrožnih odrih zaradi očišča.


Poznamo tudi vrtljive dvorane, kjer je oder statičen in se po tirih premika okoli scen. Tukaj

je lahko scenograf bolj dinamičen pri ustvarjanju scene.

Lutka za razliko od dramske igre potrebuje prostor, po katerem se giblje. Prostor in scena

morata biti likovno in tehnično dobro načrtovana, zato poznamo več vrst odrskih

prostorov, ki so med seboj kompozicijsko zelo različni.

3.1 Vrste odrskih prostorov

Lutka in prostor tvorita celoto, ki nam pripoveduje zgodbo. Lutko je treba umestiti v

likovno in tehnično opredeljen scenski prostor, ki je zasnovan različno glede na način,

kako vodimo lutko.

Opisali bomo osnovne odrske prostore, ki se delijo na kombinirane prostore in na take, ki

so namenjeni samo lutkam in so tudi najbolj pogosti.

3.1.1. Odrski prostor, namenjen samo lutkam

»Odrski prostor, ki je namenjen zgolj lutkam in ki je najbolj tipična in tudi najčistejša

oblika lutkovnega gledališča. Za to, da bi lutka delovala na odru samostojno, brez vidne

navzočnosti lutkarja, je potrebno oblikovati precej zahteven in homogen, tehnološko

izdelan odrski prostor. Zato ločimo več vrst odrskih prostorov glede na tehniko lutke, ki jo

uporabljamo, in vrstno umestitev uprizoritve.« (Trefalt, 1993)

Klasični tipi lutk, kot so ročne lutke, lutke na palicah, javajke in ploske lutke, so primerne

za predstave, kjer so lutke vodene od spodaj navzgor. Lutkar je skrit za odrsko

konstrukcijo, ki je del scene. Zelo pomembno je, da se lutkar ne vidi, da je dobro je skrit za

paravanom, znižana pa je tudi svetlobna osvetlitev. Scenski element tukaj igra zelo

pomembno vlogo, saj predstavlja paravanski nadomestek in določa podlago. Vidni prostor

lutke se lahko izboljša s pogrezljivim odrom, kjer je lutkar skrit pod nivojem. Lutke,

vodene od spodaj, imajo zelo omejeno gibanje in uporabljajo predvsem dvodimenzionalno

mizansceno.


3.1.2. Odrski prostor za lutke, vodene od zgoraj

Lutke, kot so marionete na palici, marionete na nitkah in marionete na žici, nastopajo v

odrskem prostoru, kjer se lutke vodijo od zgoraj navzdol. Tukaj je lutkar zakrit s sofitami, s

portalom malega odra ali pa s svetlobnimi učinki. Klasični portalni odri imajo tik pod

portalom vgrajen mostovž, na katerem je skrit lutkar, ki ima precej omejeno gibanje in

govor. Za lutke, vodene od zgoraj, je zelo pomembna podlaga, ki je pravzaprav edina, ki ji

omejuje gibanje. Vse preostalo mora imeti lutka prosto in dostopno za lutkarja, ki jo vodi.

Menim, da je marionetna tehnika najbolj zapletena, kar zadeva izvedbo, saj je že sama

izdelava lutke najtežja. Lutka je razdeljena med dve osebi; animira jo lutkar, glas pa ji da

govorec, kar pripomore k odtujitvi med gledalcem in lutko.

Slka 3.1.2: Prerez marionetnega odra(vir: lastna grafika 2012)

3.1.3. Odrski prostor za lutke, vodene od zadaj

Lutke, ki so vodene od zadaj, poznamo v kitajskem senčnem gledališču. Kot pri večini

odrskih prostorov je tudi pri tem cilj skriti lutkarja. Tukaj je lutkar skrit za platno ali trsje,

od koder vodi lutko. V črnem lutkovnem gledališču je lutkar tik za lutko, oblečen v črno,

snop svetlobe razsvetljuje le lutko in zanemari lutkarja. Prostor lutke je zelo omejen, giblje

se lahko le horizontalno in vertikalno po svetlobnem snopu.


3.1.4. Odrski prostor za lutke, vodene od znotraj

Lutke, vodene od znotraj, po gibanju zelo spominjajo na dramsko igro v maskah. Lutkar

ima zelo veliko prostora za gibanje, saj je skrit z lutko samo. Lutke delujejo zelo živo,

zlasti če so gibljivo izdelane in če je zvočna prebojnost nizka. Odrski prostor za takšen tip

igre ne potrebuje posebnih tehnoloških inovacij, saj je zasnovan enako kot dramski odri.

Ker je lutkar skrit, ni treba nameniti dodatne pozornosti njegovi umestitvi v prostor.

3.1.5. Odrski prostor za lutke, vodene na daljavo

Oživljanje snovi – v našem primeru lutke, je glavni princip lutkovnih predstav.

Organskost, ki nastane z združitvijo živega in mrtvega elementa, je osnovno izhodišče

lutkarstva. Pravo nasprotje tem izhodiščem je lutka, vodena na daljavo, kjer lutka izgubi

stik z lutkarjem. Zelo zanimiv primer je tradicionalno vietnamsko vodno gledališče, kjer so

lutke vodene na dolgih bambusovih palčkah. Lutkarjev odrski prostor je voda, ki ga

obkroža, in hišica, ki plava na vodi, v kateri je lutkar do pasu v vodi. Akcijski prostor lutke

je omejen na vodno gladino in lok paličice, na kateri je lutka pritrjena.

3.1.6. Kombiniran odrski prostor

Kombinirani odrski prostor je pri modernem lutkovnem gledališču najpogostejša oblika

odrskega prostora in enako kot pri drugih odrskih prostorih mora prostor biti dobro

premišljen, inovativen in tehnično enostaven. Lutke, vodene od spodaj, nimajo sposobnosti

»letenja«, zato se v tem primeru uporabi marionetna tehnika. Dvojniki so enkrat vezani na

nitke, drugič so kot javanke. S kombiniranjem tehnik, lahko lik lutka dobi večjo gibalno

svobodo. Tudi izdelava scene je lahko bolj prosta in neobvezujoča do tehnike izdelave

lutke.

3.1.7. Odrski prostor, namenjen lutkam in živemu igralcu

Živi igralec na odru, ki je viden in del zgodbe, ni nič novega v lutkovni tradiciji, saj lepo

pokaže obliko komuniciranja med živim – igralcem in neživim – lutko. Igralec na odru

predstavlja posrednika med občinstvom in lutko. Lutki nikoli ne dominira, temveč ji

pomaga ustvariti prostor na odru. Igralec je lahko dobro viden, kot del zgodbe. S pomočjo

slutnega lutkarja za lutko lahko izboljšamo stik med lutkarjem in lutko in poenostavimo

zahteve dvorane, odra in vidnega polja gledalca. »Kadar uprizoritev ne upošteva


različnosti specifik odrskega prostora lutke in živega igralca, pride do mešanja in

nepreglednosti med funkcijo lutke in živega igralca. Takrat zmedemo gledalca, ki ne ve,

čemu služi odkrit lutkar z lutko v roki. Zato je v tem primeru še toliko bolj pomembno

upravičiti vidnost lutkarja na odru in mu natančno določiti prostor. Pomembni sta

natančna razporeditev in določitev odrskega prostora, kjer deluje živi element (lutkar) in

kjer deluje lutka kot oživljena snov.« (Trefalt, 1993)


4 LUTKOVNE TEHNIKE

4.1 Značilnosti in uporaba posameznih lutkovnih tehnik

Slika 4.1: Primer različnega vodenja lutk(vir: lastna grafika 2012)

Mešanje lutkovnih tehnik in odrskih prostorov je zelo značilno za odrski prostor. Vsak

ustvarjalec lutkovnih predstav preizkusi nekaj tehnik in jih med seboj tudi kombinira.

Vsaka lutkovna tehnika ima bogato zgodovino in se je oblikovala ob zvrstni obliki teksta.

Satira, pravljica, poetični tekst in groteska so s svojimi karakteristikami ustrezali določeni


tehniki lutke in tudi načinu igranja lutke. Energična in gibčna lutka ni primerna za

tragedijo in takšna izbira lutkovne tehnike kaže na nepoznavanje osnovnih prvin

lutkovnega gledališča.

Danes so nam poznane osnovne ali klasične lutkovne tehnike in na novo izmišljene

tehnike, ki so nastale za potrebo natančno določenih tekstov. Našteli in opisali bomo nekaj

najbolj poznanih lutkovnih tehnik.

4.2 Marionetna tehnika lutk

Slika 4.2: Primer marionetne lutke(vir: lastna grafika 2012)

Najbolj elegantna in gibčna med vsemi lutkami je marioneta, ki je vodena od zgoraj

navzdol. Vodilo marionete je lahko nitka; to so tradicionalne češke lutke ali pa sicilijanske

marionete, vodene z žico, in večjih dimenzij. Marionetna tehnika zahteva celotno prenovo

odrskega prostora, saj mora biti lutkar zakrit. V 19. in 20. stoletju se odrska tehnologija

precej zaplete. Mostovži, po katerih se sprehajajo lutkarji med predstavo, so visoko nad

odrsko odprtino, medtem ko je govorec nameščen pred odrom. Govorec in animator lutke

se morata dobro uskladiti, da imajo lutkini gibi in govorjenje smisel.


Poleg marionet, ki so vodene od zgoraj navzdol, poznamo še marionete, ki so vodene od

spodaj navzgor. Takšne marionete je oblikoval lutkar Henri Signoret; primernejše so za

lutke živali ali pa za lutke, ki med predstavo plezajo po lestvi ali drogu.

Eleganca marionete se skriva v njeni tehnološki sestavi. Zaradi navezanosti na nitke ali

žice so njeni gibi mehki in elegantni. Njeni gibi morajo biti počasni, saj lahko marioneta v

hitrem gibanju postane nekoordiniran opletajoč kos lesa. Veliko lutkarjev je mnenja, da je

oživljanje marionete najtežje izmed vseh lutkovnih tehnik.

Tudi izdelava marionete je zapleten proces, saj mora biti obtežena na natančno določenih

mestih, da udi med igranjem pravilno padajo. Vsak del telesa mora biti v pravem razmerju,

saj prevelika glava ali premajhne noge porušijo ravnovesje lutke. Slabo zasnovana

marioneta lahko s svojimi tehnološkimi pomanjkljivostmi ogrozi literarno zvrst, ki je

poetična, lirična ali simbolna, in deluje v nasprotju s svojim bistvom.

4.3 Ročne lutke

Drastično nasprotje marioneti je ročna lutka, ki kljub svoji preprostosti zahteva več

tehnologij animiranja. Njeni gibi so energični in hitri, lahko se hitro skrije ali pogrezne v

svojo fiktivno podlago. Njeno gibanje je vezano na vertikalo, ampak je kljub temu zelo

dinamična lutka, ki dovoljuje bogato uporabo rekvizitov. Njena dinamika se je zelo lepo

odražala v satiričnih, grotesknih in farsičnih zgodbah. Lutki so oblasti zaradi njene

»neživosti« marsikaj odpustile in lutka je hitro postala instrument za izražanje proti

oblastem in politiki. V 20. stoletju je ročna lutka pričela nastopati v raznih krajših ljudskih

igrah, pesmih in postala priljubljen vzgojno-didaktičen pripomoček.

Slika 4.3: Primer ročne lutke(vir: lastna grafika 2012)


4.4 Javanke

Slika 4.4: Primer javanskih lutk(vir: lastna grafika 2012)

Javanka je tip lutke, ki jo vodimo od spodaj navzgor. Klasična javanka ima tri paličice;

glavno, ki poteka po trupu in na vrhu nosi glavo lutke, in stranski dve paličici, ki sta

pritrjeni na roke lutke.

Javanka je sestavljena iz trdnega, lesenega dela, ki sega do pasu, in kostuma, ki prekriva

sklepe rok in spodnji del lutke. Za lažje animiranje lutke so se sčasoma razvile inovacije.

Nekatere javanke lutkar nosi na glavi, v rokah pa drži šipki za vodenje rok.

Ko se je javanka uveljavila v Evropi, je predstavljala najpopolnejšo lutkovno obliko.

Javanka ima to sposobnost, da združi princip gibčnosti ročne lutke, in mehke, harmonične

gibe marionete. Njena bogata zmožnost izražanja je primerna za tekstovno bogate teme.


4.5 Ploske lutke

Ploske lutke so prav tako vodene od spodaj navzgor in vsebujejo lastnosti javank in

marionet, ki so vodene od spodaj. Njihova posebnost se skriva v njihovem

dvodimenzionalnem ploščatem videzu. Izdelava ploske lutke je tehnološko zelo težko

izvedljiva, saj celotna lutka temelji na dovršeni mehaničnosti, ki je zelo tekoča in omogoča

lutki, da se giblje natančno. Izdelujejo jih iz raznih lepenk, lesenih plošč ali kovine,

pritrjene pa so na paličico z držalom ali žico. Lutka ni obojestransko izdelana, zato je zelo

pomembna izdelava dvojnikov. Dvojniki imajo drugačen profil, perspektivo in celo

velikost, saj se z oddaljevanjem lutka pomanjša, plosko gledališče pa ne uporablja

globinskih odhodov ali prihodov. Njihovo gibanje v prostoru je zelo omejeno in edinstveno

in velikokrat nas spominja na kolažne filme. Ploska lutka nima zmožnosti nastopanja v

uprizoritvah z zapleteno fabulo, zato jo velikokrat srečamo v zgodbah za najmlajše, kjer se

za lažjo povezavo med gledalci in lutko pojavlja tudi tolmač ali pripovedovalec.

4.6 Mimične lutke

Slika 4.6: Primer mimične lutke(vir: lastna grafika 2012)

Mimične lutke so vodene od spodaj navzgor in tehnološko temeljijo na principu čeladne

lutke in lutkarjeve dlani, ki je vtaknjena v lutkino glavo. S prsti se animira lutkina čeljust,

kar obogati njeno mimičnost. Najpomembnejši del lutke je glava, zato njeno preostalo telo

zanemarimo. Lutkarjeva prosta roka lahko animira tudi roko lutke, kar ji doda še

gestikulacijske možnosti in uporabo raznih rekvizitov. Zaradi svojih izraznih možnosti se


mimične lutke pogosto uporabljajo v televizijskih oddajah, kabarejskih nastopih in

parodijah.

4.7 Senčne lutke

Slika 4.7: Primer senčnih lutk(vir: lastna grafika 2012)

»Sodobno lutkovno gledališče največkrat črpa iz tradicionalnih gledališč Orienta in

prilagaja estetiko in sporočilnost glede na čas in prostor.« (Trefalt, 1993)

Lutka je izdelana iz usnja, papirja ali plastike in njena senca se projicira na platno, ki je iz

strojene kože, papirja ali blaga. V našem primeru bo iz lesa, projicirala pa se bo na svileno

platno. Sence delujejo zelo fantazijsko in pravljično, zato so primerne za lirične

pripovedke. Zelo so tudi zanimive za uprizarjanje tragedij ali oper. Senčne lutke ne

dopuščajo improvizacije, saj so kot ploske lutke zelo natančno izdelane in zahtevajo

zapleteno gibanje in govor. So izredno prefinjene in imajo veliko umetniško vrednost, kajti

vizualno so očiščene vsega odvečnega. Vzbudijo gledalčevo domišljijo le s svojimi gibi in

prisotnostjo.


5 ANALIZA IZBRANIH LUTKOVNIH PREDSTAV

K raziskavi diplomskega dela smo vključili tudi obiske raznih lutkovnih predstav, ki so

dale občutek o prostoru in velikosti scene in lutk. Opisali bomo kontrastna primera dveh

predstav za otroke v Lutkovnem gledališču Maribor.

Že sama stavba je impozantna, saj predstave potekajo v starem minoritskem samostanu, ki

je popolnoma prenovljen po dolgoletnem propadanju in zanemarjanju. Skupina

strokovnjakov je dokazala da z inovativnimi arhitekturnimi in tehničnimi posegi lahko

spremenimo staro ruševino v sodobno infrastrukturo za odrasle in otroke. Minoriti niso

oživeli le s prenovo prostorov, temveč tudi s predstavami, ki z lutkami resnično oživijo.

Ob gledanju predstav smo dobili občutek o prostoru, ki nas obdaja. Lutkovna dvorana je

temačna in skrivnostna, svetloba fokusira točko na odru, ki je pomembna. Ob gledanju

predstav smo se odločili, da bo naša virtualna predstava potekala prav v Minoritih, na

Malem odru, kjer smo si tudi ogledali ti dve predstavi. Dimenzioniranje naših elementov in

lutk je najprimernejše za manjši prostor, da je vidljivost boljša.


5.1 Predstava 1: Rdeča kapica

Slika 5.1: Rdeča kapica(vir: Rdeča kapica 2012)

Prva predstava, ki smo si jo ogledali, je bila Rdeča kapica, ki je primerna za otroke,

starejše od treh let. Zgodbo je napisala Svetlana Makarovič, po motivih bratov Grimm.

Avtor likovne pogodbe je Peter Škerl.

Tokrat je bila Rdeča kapica predstavljena z njeno čisto osnovno zgodbo brez različic.

Režiser Klemen Markovčič je želel prikazati pripovedovanje zgodbice pred spanjem.

Glavni osebi sta bila Rdeča kapica in volk. Stranske osebe so bile babica, lovec in

veverička.

Odrski prostor je kombiniranega tipa, za lutke in lutkarja, ki animira lutko in ostaja viden

občinstvu, na ta način ostaneta lutka in lutkar zelo povezana in delujeta kot celota. Živi

lutkar lutkar na odru je lahko velik problem, saj ne sme oblikovati svojega lastnega

lutkovnega prostora na račun odrskega prostora lutke. V našem primeru to ni bila dilema,

saj je lutkar predstavljal tudi pripovedovalca zgodbe. Pomembni sta natančna razdelitev

odrskega prostora, kjer deluje živi element in kjer deluje lutka kot oživljena snov. V Rdeči


kapici so bili lutkarji oblečeni v temna oblačila in niso preveč motili predstave, saj je oder

bil objet v temo. Animatorka Rdeče kapica je bila celo zaznamovana z enako kapico, ki jo

je nosila Rdeča kapica.

Opazili smo, da so le pomembni elementi bili osvetljeni, odrska kompozicija je bila zelo

skromna in ni dominirala predstavi. Občutek, da se scena preseli v notranjost, dosežejo le z

majhno leseno posteljo in vratnim okvirjem. Minimizirani scenski elementi nas resnično

osredotočijo na lutke in zgodbo. Pomembna sta bila zgodba in pripovedovanje, ki sta bila

kljub temnejši obarvanosti prostora humoristično obarvana.

Scenski elementi so bili zelo lepo izdelani in barvno usklajeni. Lutke so imele za podlago

mobilno kocko, ki se je premikala z njimi v temo in nazaj. Na teh mobilnih elementih je

bila nameščena skromna scena, ki se je gibala z lutko po prostoru.

Predstava Rdeča kapica je bila lep primer interakcije dialogov med lutkovnim in dramskim

gledališčem. Ne samo lutkarji, ki so vodili lutke, tudi volk(živ igralec) je bil pomemben lik

predstave. Lutkarjeva prisotnost na odru ni zmedla gledalcev, saj je imel pomembno

funkcijo kot pripovedovalec.

Ob koncu predstave se lutkarji in lutke priklonijo in pozdravijo občinstvo kot enakopravni

igralci v predstavi.


5.2 Predstava 2: Ko je Šlemil šel v Varšavo

Slika 5.2: Ko je Šlemil šel v Varšavo(vir: Ko je Šlemil šel v Varšavo 2011)

Druga predstava je primernejša za otroke nad pet let starosti. Režiserka je Jelena Sitar

Cvetko, avtor likovne podobe, pa Svjetlan Junaković.

Zgodba opisuje sanje poljskega Žida na poti v Varšavo in se začne z enim osvetljenim

scenskim elementom, z omaro rustikalnega videza, ki kasneje predstavlja bivalni prostor

lutkam. Na odru se pojavijo trije muzikanti, ki igrajo poljske tone. Trije muzikanti s

skupnimi močmi sestavijo preostalo sceno in naredijo uvod v predstavo. Eden od

muzikantov nato prevzame vlogo lutkarja in z majhno marioneto se prične predstava.

Glavni scenski element je omara, v kateri živi majhna družina lutk. Vsak prostor omare je

razsvetljen, kar zanemari lutkarjevo prisotnost in nas osredotoči na lutke.

Barva scene je kompatibilna z barvo lutke in skupaj tvorita celoto. Scena ne zahteva veliko

dela za postavitev in je zelo mobilna. Zaradi preproste scene predstava poteka tekoče in

opazovalca neprekinjeno priteguje. Lutke okupirajo celoten element, vključno s predali


omare. Scena se menja na zelo preprost način, eden od lutkarjev enostavno spremeni sliko

ozadja in prične se nov prizor v Varšavi.

Lutkarji so odgovorni za vodenje lutk, spreminjanja scene, pripovedovanja in interakcije z

lutkami. Občutek dobimo, da so lutke resnično okupirale omaro in oživele, lutkarji pa nam

pripovedujejo njihove zgodbe.

V predstavi so glavne lutke marionete, pojavljajo pa se tudi preproste ročne lutke in ljudje

z maskami,ki so prav tako pomemben del zgodbe.

Vpletenost različnih tehnik lutk doda pestrost predstavi in jo do konca naredi napeto in

zanimivo.

6 IDEJNA ZASNOVA LASTNE PREDSTAVE

6.1 Izbira naše tehnike lutk

Nobena lutkovna tehnika ni izbrana le iz tehnoloških razlogov, temveč ima tudi globlji

namen. Vsaka lutka posebej pripoveduje svojo zgodbo. Odločili smo se, da bodo liki

razdeljeni v skupine. Lutke, ki bodo predstavniki realnosti, bodo imele za seboj vidnega

lutkarja, ki jih vodi, saj so tudi v zgodbi na nek način ujete. Liki, ki pa so predstavniki

domišljije, pa bodo marionete, proste, lahke in elegantne. V nekaterih prizorih bodo tudi

uporabljene senčne lutke, ki pa bodo predstavljale strahove in tegobe glavnega lika. Kot

smo opisali, vsaka tehnika lutke se pojavlja v zgodbi z namenom in namen mora režiserju

biti popolnoma jasen med ustvarjanjem zgodbe in scene.

Odločili smo se, da v predstavi nastopa osem lutk. Glavno vlogo ima lisica, ki se pojavlja

skozi celotno diplomsko delo kot vodilni element. Stranski lutki sta še mačka in nesabi, ki

sta enako kot lisica vodeni od zgoraj navzdol kot marioneta. Senčne lutke so štiri in se

pojavljajo le v prvi sceni. Uporabili smo tudi eno plosko lutko, ki je majhna čebela in nima

pomembnejše vloge. Pri animiranju lutk je animator viden pri vodenju mačke, pri

preostalih likih pa je skrit na mostovžih ali pa za sceno.


Slika 6.1_1: Marioneta glavnega lika(vir: lastna grafika 2012)

Slika 6.1_2: Marioneta mačke(vir: lastna grafika 2012)


Slika 6.1_3: Ploska lutka čebele(vir: lastna grafika 2012)

Slika 6.1_4: Marioneta nesabija(vir: lastna grafika 2012)


Slika 6.1_5: Senčne lutke(vir: lastna grafika 2012)

Glavni lik lisica je prekrasno gozdno bitje, ki ima po našem mnenju najlepšo paleto barv.

Barva naše lisice se lepo ujema s scenografijo vseh štirih scen. Barve smo si že na začetku

zamislili bolj tople in oranžna je bila vodilo skozi celoten proces. Preostali liki so izbrani

naključno, ampak so prav tako pomembni za smiselno zgodbo. Marionete so izdelane iz

pene, vezni elementi pa iz usnja. Ploska lutka je iz lesa, prav tako senčne lutke. Ploska

lutka je pobarvana z barvo za les, senčne lutke pa ne potrebujejo barv.

6.2 Izbira našega odrskega prostora

Naš odrski prostor bo kombiniranega tipa, saj se bo v predstavi pojavljalo več tehnik

vodenja lutk. Največjo pozornost smo namenili marionetam, saj so najdominantnejša

oblika lutkovne tehnike v predstavi. Med marionetno predstavo so animatorji skriti na

mostovžih, kjer lahko nemoteno animirajo lutke. Izdelava in postavitev scenskih elementov

ni naključna, ampak je postavljena in izdelana po načelih, kako se lutka vodi in giblje v

prostoru. Scena marionete ne sme ovirati in naša scena je tako enostavna in skromna, da se

lutka lahko lepo nemoteno giblje okoli nje. Animator ploske lutke bo skrit za scenskim

elementom, ki je primerno dimenzioniran za uporabo tovrstne tehnike lutk. Senčne lutke

bodo v kombinaciji s projektorjem krasno funkcionirale. Gibale se bodo nekoliko

počasneje, da bodo opazne za gledalce. Projektor bo uporabljen tudi za animiranje neba, ki

se bo skozi celotno predstavo živahno spreminjalo, glede na dogajanje na odru. Predstava

bo vsebovala tradicionalne elemente lutkarstva, kot so ročna izdelava lutk in scene, ter

moderno obliko, uporabo projekcij, ki bodo poživile staro tradicijo. Vse lutke in scena


bodo izdelani iz naravnih materialov zaradi vsebinskih razlogov naše predstave, ki je

okoljevarstveno naravnana.

Slika 6.2: Kolaž gozda(vir: lastna grafika 2012)

6.3 Scenarij

Bajka je živela v gozdu, ki ni poznal človeka. Gozd je bil nedotaknjen in živ. Bajka je

živela v harmoniji in je bila srečna. Ni se zavedala, da je njen gozd le košček nečesa

večjega, ki pa je daleč od srečnega in kjer ni harmonije. Na žalost se nesreča hitreje širi kot

sreča in v gozdu je izginil prvi nesabi. Nesabiji so majhna nežna bitja, ki so poglavitni del

gozda in brez katerih gozd ne bi obstajal. Njihova prisotnost pomirja živa bitja v gozdu.

Zakaj je nesabi izginil, ni vedel nihče, še nesabiji ne. Z vsakim nesabijem, ki umre ali

izgine, izgine tudi delček gozda. Prebivalci gozda so vedeli, da nekdo mora najti razlog za

nesabijevo izginotje, preden jih izgine še več. Ker so v tem gozdu živela le bitja naše

domišljije, je na pot v realni svet lahko odšla le Bajka, ki je bila navadna lisica in nebi

vzbujala večje pozornosti. Živali so vedele, da je pot do realnosti dolga in da bo na poti

Bajka postala drugačna ..., vedele so, da bo po poti srečala bitja, ki ji bodo povedala

resnično zgodbo.

Ko bo Bajka izvedela, zakaj narava umira pred našimi očmi, bo pred njo stal izgubljeni

nesabi. Povedal ji bo, da ga ljudje bolj potrebujejo kot izmišljeni gozd, kjer vlada


domišljija. Bajka bo skozi svojo pot spoznala, da je domišljija le sloj, v katerega zavijemo

realnost. Pot jo bo pozdravila slepote, ki jo je imela v svojem gozdu. In komaj takrat, ko bo

videla stvar takšno, kot je, bo lahko pomagala nam.

V prvem mestu Bajka spozna starega mačka z imenom Basen, ki ne pozna domišljije.

Bajka je imela določeno vizijo mesta v svoji glavi in ta vizija se zruši po prvem pogovoru s

starim mačkom. Novo mesto nas ne spominja na nič druga kot na žalost, saj nima nič barv.

Vse barve so se sprale zaradi solz ljudi in oblakov. Tam Bajka tudi sreča izgubljenega

nesabija, ki živahno barva sivo drevo. Niti malo se ne vznemiri, ko se drevo vsakih pet

minut spet razbarva, kajti vsaka solza žalosti barvo izniči. Ko Bajka začne pomagati

nesabiju vnašati barvo in srečo v okolico, ljudje to opazijo. To jih tako gane, da nehajo

jokati in nesabiju in Bajki uspe v devetih letih pobarvati celo mesto. Ljudi začne zelena

barva dreves pomirjati in osrečevati. Prebivalci sivega mesta začnejo čuvati vsako bilko

trave, saj jim ta prinaša spomin na trud nesabija in Bajke.

6.4 Razdelitev scen

Naslov predstave je Barve domišljije in sama predstava je razdeljena na štiri scene. Vsaka

scena traja približno deset minut in se razlikuje od naslednje scene, saj celotna zgodba

predstavlja neko potovanje in dogodivščino glavnega lika. Vsaki sceni je vodilo svileno

platno, ki občinstvu že na začetku da občutek o tematiki obravnavane scene. Vodilni

scenski elementi so hribčki, ki se razlikujejo le po velikosti in barvah in omogočajo

predstavi razgibanost terena. V sceni 3 se še pojavlja scenski element v obliki zidu,

medtem ko scena 4 še vsebuje koš za smeti in majhno drevo.

Slika 6.4: Prikaz scen(vir: lastna grafika 2012)


6.4.1. Scena 1

Slika 6.4.1_1: Idejna zasnova prve scene(vir: lastna grafika 2012)

Zgodba se prične v začaranem gozdu, ki mu ne manjka barv. Drevesa so mogočna in

veličastna, ozadje bo naslikano na svilo, s pomočjo luči in senčnih lutk bo predstava zelo

popestrena, saj nameravamo s senčnimi lutkami predstaviti strahove in tegobe glavnega

lika. Scenski elementi bodo hribčki, s katerimi bomo dosegli razgibanost odrskega

prostora. Drevesa, ki so najbolj oddaljena, so zamegljena, kar nam da občutek globine.

Sence, ki se bodo pojavljale v ozadju, bodo gledalcem dale vtis resničnega gozdnega

prostora, ki je zamegljen in skrivnosten.

Barve, ki smo jih uporabili, so zeleni in oranžni toni, ki se lepo skladajo z glavnim likom –

lisico. Ozadje je modro in polno sivih silhuet. Svetloba v gozdu je vedno malo temačna,

zato smo modrim barvam dodali še temno zeleno za občutek prostora, ki je prekrit z

mogočnimi krošnjami.


Slika 6.4.1_2: Prikaz senčnih lutk v prvi sceni(vir: lastna grafika 2012)

Skica, ki predstavlja gozdno sceno s senčnimi lutkami, je izdelana ročno. Narisana je na

akvarelni papir z akvareli in ni računalniško obdelana.

Slika 6.4.1_3: Vizualizacija prve scene(vir: lastna grafika 2012)

Vizualizacija scene 1 predstavlja odrski prostor z že vstavljeno sceno in predvideno

razsvetljavo.


Vizualizacija je narejena z računalniškim programom Cinema 4D, kasneje je slika bila še

obdelana s programom Photoshop SC5, za močnejše barve.

Slika 6.4.1_4: Delovna maketa prve scene(vir: lastna grafika 2012)

Vsako sceno posebej smo ročno naredili iz kartona, ki smo ga pobarvali. Rože in lutko smo

naredili iz posebne mase in jih pobarvali z akrilnimi barvami. Lutka je primitivna oblika

marionete, saj je popolnoma gibljiva, le niti nima več ampak le eno. Z izdelavo delovne

makete smo dobili občutek o prostoru in pravilnem nameščanju scenskih elementov.

Za prostor predstave smo izbrali Malo dvorano v Lutkovnem gledališču Maribor –

Minoritih. Svileno platno in preostala dva scenska elementa smo dimenzionirali glede na

velikost odra, ki ima dimenzije 3,2 m x 6,3 m. Platno smo namestili na sredino odra, kar

omogoča simetrijo in dobro vidljivost z vsakega sedeža. Prva scena vsebuje dva scenska

elementa, in sicer dva hribčka, izdelana iz lesenih plošč, debeline 5 cm.

Hribčka sta pobarvana z barvami za les in imata nameščene ročno izdelane rastline.

Rastline so sešite iz blaga. Hribčka sta lahko prenosljiva in zasedeta malo prostora. Na

hrbtni strani imata iz konstrukcijskih razlogov nameščene lesene trikotnike.


6.4.2. Scena 2

Slika 6.4.2_1: Idejna zasnova druge scene(vir: lastna grafika 2012)

Ko Bajka prične pot v resnični svet, z misijo, da najde nesabija, potuje skozi krasno

naravo, ki je zelo obogatena z rastlinami in življenjem. Ozadje bo ponovno naslikano na

svilo, kjer se bo s hrbtno razsvetljavo menjavalo nebo iz dneva v dan ali pa iz lepega

vremena na malo bolj muhasto. Scenski element bo le eden, ampak ga imamo namen

detajlno opremiti z rožicami in listi, ki nakazujejo na bujno rastje domišljijskega sveta. V

zgodbi bo Bajka na tem kraju komunicirala z majhnimi lutkami v podobi čebel in metuljev,

ki so prav tako zelo kontrastnih barv. Scena 2 je najbolj pravljična in menimo, da je za ta

kraj zelo primerno petje in razigrano vzdušje. Bajka se še ne zaveda, kaj jo čaka na njeni

poti in dokler je še del domišljije, nima nobenih skrbi.

Barve, so živahne in barvite. Dominira zelena barva, ki pomirja oko, okrepljena pa je s

pisanimi rožami, ki popestrijo videz.


Slika 6.4.2_2: Vizualizacija druge scene(vir: lastna grafika 2012)

Vizualizacija scene 2 vsebuje scenski element, zmodeliran v programu Cinema 4D, in

ozadje, narisano ročno, kasneje pa obdelano s programom Photoshop CS5.

Slika 6.4.2_3: Delovna maketa druge scene(vir: lastna grafika 2012)


Maketa vsebuje hribčke z rožami, ki imajo namesto pecljev žice, pobarvane zeleno.

Druga scena vsebuje le en scenski element, ki je iste dolžine kot platno, torej 3 m. Scenski

element je iz lesene plošče debeline 10 cm in ima po vrhu in ob straneh nameščene rože, ki

imajo stebla narejena iz debelejše žice, cvetovi pa so izdelani iz blaga. Zaradi večje

dimenzije ima element nameščena dva trikotnika na hrbtni strani, kar mu omogoča

samostojno stanje. Element je na sredini razpolovljen, zaradi lažje prenosljivosti in lažjega

skladiščenja.

6.4.3. Scena 3

Slika 6.4.3_1: Idejna zasnova tretje scene(vir: lastna grafika 2012)

Nato Bajka prispe v mesto, kjer sreča starega mačkona z imenom Basen. Mesto je barvito,

čisto in živahno. Tudi scena 3 bo imela svilnato ozadje, kjer se bo projiciralo vremenske

spremembe in različne čase v dnevu. Scenski elementi so zid, napajalnik za ptice in hribčki

rož. Zid se nadaljuje v sliko in nam da občutek globine. Bajka je zelo zadovoljna z

videzom mesta in hkrati začudena, zakaj se mesta vsi izogibajo, če pa je to tako prikupen

kraj. Basen se čudi navdušenosti Bajke in ji razloži, da je njen pogled na mesto zamegljen


in obarvan z domišljijo. Basen Bajki razloži zgodbo o tem, kako so ljudje leta in leta

uničevali svet okoli sebe in škodili vsem živim bitjem in tako tudi sami sebi. Uničili so

sliko popolnega mesta, ki je mogoče le še v domišljiji. Ob poslušanju zgodbe se scena

spremeni v rahlo temo, vendar se zgodba nadaljuje v sceno 4, v resnično moderno mesto.

Slika 6.4.3_2: Vizualizacija tretje scene(vir: lastna grafika 2012)

Vizualizacija scene 3 vsebuje dva scenska elementa, ki sta bila zmodelirana v programu

Cinema 4D. Slika, nameščena v ozadje, je bila sprva narisana ročno in kasneje obdelana s

programom Photoshop CS5, za večjo barvitost.


Slika 6.4.3_3: Delovna maketa tretje scene(vir: lastna grafika 2012)

Modelu scene 3 smo dodali zid, narejen iz mase, in hribček, opremljen z barvitimi rožami.

Scena 3 ima štiri scenske elemente, dominanten scenski element je zid, ki je visok 60 cm,

širok 30 cm. Postavljen je tako, da desni del zidu zaokrožimo v svileno platno, kjer se zid

nadaljuje v 2D-obliki in da občutek 3D-prostora. Zid je izdelan iz lahke pene in je lahko

prenosljiv. Pobarvan je s sivimi toni in nam da občutek težkosti in ima zelo kamnit videz.

Preostali trije scenski elementi so hribčki različnih dimenzij in velikosti.


6.4.4. Scena 4

Slika 6.4.4_1: Idejna zasnova četrte scene(vir: lastna grafika 2012)

Bajka je tako zavzeto poslušala pripovedovanje mačkona, da sploh ni opazila, kako se svet

okoli nje spreminja. Visoke betonske stolpnice, ujete v umazan dim, ki duši zgradbe in

ljudi. Tovarne s polno paro povzročajo počasno smrt okolju. Rože, ki še obdajajo delčke

mesta, so sive in brez življenja. Scenski elementi so smeti in hribčki sivih rož ter so napol

pobarvani. Barvna razsvetljava bo razsvetljevala hribčke in gledalcem dala občutek, da se

svet barva. S senčnimi lutkami bomo prikazali rast novih rož, ki gledalcem dajo občutek

življenja. Zaključek grdega in začetek lepega bi tudi prikazali s padanjem pisanih rož na

sceno, ki bi jo popolnoma oživile. Rastline so tiste, ki nam dajo življenje in tako tudi srečo.

Tukaj se predstava zaključi in mladim gledalcem daje misliti glede onesnaževanja narave.


Slika 6.4.4_2: Vizualizacija četrte scene(vir: lastna grafika 2012)

Vizualizacija je izdelana v programu Cinema 4D, določeni elementi pa pobarvani v

programu Photoshop CS5.

Slika 6.4.4_3: Delovna maketa četrte scene(vir: lastna grafika 2012)


Maketa je izdelana iz enake mase kot lisica in je pobarvana z akrili. Zadnja scena ima tri

scenske elemente, hrib dimenzije 2 m, hribček z drevesom, ki je visok 80 cm, in hribček s

smetmi, visok 50 cm. Hribčka s smetmi in z drevesom sta izdelana iz pene, medtem ko je

izolirani hribček lesen in je pobarvan z barvami za les. Zadnja scena zahteva največ dela,

saj vsebuje veliko majhnih elementov. Za zaključek predstave bodo animatorji na

mostovžih spustili koščke blaga, ki predstavljajo rože.

7 SKLEP

Načrtovati sceno je težka naloga, saj ima dobra scena več funkcij. Scena mora biti izdelana

kreativno in biti privlačna očesu, včasih pa ima tudi funkcijo, da zakrije lutkarja. Scena

mora biti praktična in lahko prenosljiva. Zastopati mora zgodbo in lutke in jima omogočati

celoto. Ustvarjati scenografijo za lutkovno predstavo je kot pisanje zgodbe. Odgovorni

smo bili za karakter vseh nastopajočih in oblikovanje njihovega okolja, dali smo jim

zgodbo in jim omogočili, da svojo zgodbo odigrajo na odru in navdušujejo in učijo

gledalce.


8 VIRI, LITERATURA

1. Ahačič, D. (1981). Osnove gledališke umetnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

2. Hočevar, M. (1998). Prostori igre. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko.

3. Lutkovno gledališče Maribor. (2012). Pridobljeno iz http://www.lg-mb.si

4. Lutkovno gledališče, M. (2012). Knjižica sezone. Hopa.

5. Makarovič, S. (Režiser). (2012). Rdeča kapica [Film].

6. Puppetry. (2012). Pridobljeno iz en.wikipedia.org/wiki/Puppetry

7. Singer, I. B. (Režiser). (2011). Ko je Šlemil šel v Varšavo [Film].

8. Trefalt, U. (1993). Osnove lutkovne režije. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.


9 KAZALO SLIK

Slika 2.2: Primer marionete Pietra Radilla(vir: internet 2012) .............................................. 4

Slika 3: Elementi odrskega prostora(vir: lastna grafika 2012) .............................................. 5

Slka 3.1.2: Prerez marionetnega odra(vir: lastna grafika 2012) ............................................ 7

Slika 4.1: Primer različnega vodenja lutk(vir: lastna grafika 2012) .................................... 10

Slika 4.2: Primer marionetne lutke(vir: lastna grafika 2012) .............................................. 11

Slika 4.3: Primer ročne lutke(vir: lastna grafika 2012) ....................................................... 12

Slika 4.4: Primer javanskih lutk(vir: lastna grafika 2012) ................................................... 13

Slika 4.6: Primer mimične lutke(vir: lastna grafika 2012) .................................................. 14

Slika 4.7: Primer senčnih lutk(vir: lastna grafika 2012) ...................................................... 15

Slika 5.1: Rdeča kapica(vir: Rdeča kapica 2012) ................................................................ 17

Slika 5.2: Ko je Šlemil šel v Varšavo(vir: Ko je Šlemil šel v Varšavo 2011) ..................... 19

Slika 6.1_1: Marioneta glavnega lika(vir: lastna grafika 2012) .......................................... 21

Slika 6.1_2: Marioneta mačke(vir: lastna grafika 2012) ..................................................... 21

Slika 6.1_3: Ploska lutka čebele(vir: lastna grafika 2012) .................................................. 22

Slika 6.1_4: Marioneta nesabija(vir: lastna grafika 2012) .................................................. 22

Slika 6.1_5: Senčne lutke(vir: lastna grafika 2012) ............................................................ 23

Slika 6.2: Kolaž gozda(vir: lastna grafika 2012) ................................................................. 24

Slika 6.4: Prikaz scen(vir: lastna grafika 2012) ................................................................... 25

Slika 6.4.1_1: Idejna zasnova prve scene(vir: lastna grafika 2012) .................................... 26

Slika 6.4.1_2: Prikaz senčnih lutk v prvi sceni(vir: lastna grafika 2012) ............................ 27

Slika 6.4.1_3: Vizualizacija prve scene(vir: lastna grafika 2012) ....................................... 27

Slika 6.4.1_4: Delovna maketa prve scene(vir: lastna grafika 2012) .................................. 28

Slika 6.4.2_1: Idejna zasnova druge scene(vir: lastna grafika 2012) .................................. 29

Slika 6.4.2_2: Vizualizacija druge scene(vir: lastna grafika 2012) ..................................... 30

Slika 6.4.2_3: Delovna maketa druge scene(vir: lastna grafika 2012) ................................ 30

Slika 6.4.3_1: Idejna zasnova tretje scene(vir: lastna grafika 2012) ................................... 31


Slika 6.4.3_2: Vizualizacija tretje scene(vir: lastna grafika 2012) ...................................... 32

Slika 6.4.3_3: Delovna maketa tretje scene(vir: lastna grafika 2012) ................................. 33

Slika 6.4.4_1: Idejna zasnova četrte scene(vir: lastna grafika 2012) .................................. 34

Slika 6.4.4_2: Vizualizacija četrte scene(vir: lastna grafika 2012) ..................................... 35

Slika 6.4.4_3: Delovna maketa četrte scene(vir: lastna grafika 2012) ................................ 35


10 PRILOGE

10.1 Tlorisi, prerezi

10.1.1. Prva scena


10.1.2. Druga scena


10.1.3. Tretja scena


10.1.4. Četrta scena


10.2 Scenski elementi


10.3 Originalni načrti

univerza v mariboru fakulteta za gradbeniŠtvo · zelo bogato zgodovino lutkarstva najdemo tudi na...

Documents