temeljne smernice za mladinsko pastoralo

24
Medškofijski odbor za mladino Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo v Cerkvi na Slovenskem Prispevek za sinodo Ljubljana 1999

Upload: branko-cestnik

Post on 30-Oct-2014

66 views

Category:

Documents


0 download

TRANSCRIPT

Page 1: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Medškofijski odbor za mladino

Osnutek temeljnih smernicza mladinsko pastoralov Cerkvi na Slovenskem

Prispevek za sinodoLjubljana 1999

Page 2: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

1. Uvod1.1. Mladinska pastorala v luči sinode1.2. Nastanek dokumenta2. Modeli mladinske pastorale na Slovenskem2.1. Model župnijskih veroučnih skupin2.2. Model močnih predlogov2.3. Preseganje klasičnih modelov3. Raven temeljne odločitve3.1. Odločitev za vzgojo3.2. Božja pedagogika3.3. Načela vzgojne izbire v mladinski pastorali 3.4. Vzgoja in evangelizacija3.5. Pomisleki ob odločitvi za vzgojo4. Občestvena raven4.1. Osrednja vloga skupine4.2. Širjenje vzgojno-pastoralne soodgovornosti4.3. Pastir kot vzgojitelj vzgojiteljev5. Osebnostna raven5.1. Mladostnik danes5.2. Nevarnost intimizma5.3. Prvenstvenost odnosa6. Sklep6.1. Izvedbena raven6.2. Odločitev za mlade

2

Page 3: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

I. Uvod

1.1. Mladinska pastorala v luči sinode

Zavedajoč se, »da je bodoča usoda človeštva položena v roke tistih, ki bodo znali prihodnjim rodovom posredovati nagibe za življenje in upanje«1 ter neizogibnega poslanstva Cerkve, »da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in Božje kraljestvo med vsemi narodi«,2 se v teh prelomnih trenutkih, ki jih na pragu tretjega tisočletja doživlja slovenska Cerkev, tudi vsi, ki delamo z mladimi, sprašujemo o sebi, o prehojeni poti v razmerah preteklega totalitarnega režima ter o nadaljnjih nalogah in izzivih v pastoralni skrbi za mlade. K razmišljanju o mladinski pastorali ter k obnovitvi zveze z mladim rodom nas zlasti spodbuja sámo stanje naših mladih, za katere se »na splošno ugotavlja, da so prve žrtve duhovne in kulturne krize, ki prizadeva svet«, kakor tudi, »da ima prizadevanje za boljšo družbo v njih največ upanja.«3 Na mlade gledamo z realizmom in optimizmom, ki nas ju uči Sveti oče, ko pravi, da je »ta mladina kljub vsemu zunanjemu videzu, čeprav pogosto nejasno, v srcu ne le pripravljena in odprta, ampak da zares hrepeni po tem 'Jezusu, ki se imenuje Kristus'«.4

K drži »nenehno prenavljajoče se Cerkve« nas še posebej nagovarja sinoda Cerkve na Slovenskem. V okvir priprav na ta dogodek spada prizadevanje Medškofijskega odbora za mladino (MOM), da bi že pred začetkom sinode prišlo do izoblikovanja koncepta5 temeljnih smernic za prenovo mladinske pastorale. Pričujoči dokument, ki je sad tega truda, se giblje na globalno-teoretični ravni in povzema nekatera bistvena vsebinska izhodišča, po katerih naj bi se sčasoma izoblikoval načrt mladinske pastorale v Cerkvi na Slovenskem in posamezni programi vzgojno-pastoralnega dela. Podajamo torej, četudi zveni drzno, koncept prenovljene vizije mladinske pastorale. Vizije so lahko sanjske in neplodne, če ni konkretnih drobnih korakov. Vendar se brez globljega in širšega pogleda tudi konkretni in drobni koraki zlahka spremenijo v neplodno stopicanje na mestu.

Vsaka sinteza in vsak poskus shematiziranja vsebin na nek način delata krivico stvarnosti, ki je večrazsežna, bogata, polna skritih potencialov. To zlasti velja za pastoralo, v kateri ima prvenstvo delovanje Svetega Duha, ki »veje, koder hoče«.6

Določeno nezaupanje sintezam in posploševanjem je prvi zadržek. Drugi zadržek pa je v dejstvu, da moramo tukaj podana vizija mladinske pastorale še dopolniti, kritično predelati in konkretizirati v obliki pastoralnega načrta. Toda zavest o

1 CS 31,32 C 53 Kongregacija za duhovščino, Splošni pravilnik za katehezo, Družina, Ljubljana 1998, 130.4 Janez Pavel II., Catechesi tradendae, Družina, Ljubljana 1980, 29–30.5 Besedo »osnutek«, ki smo jo uporabili v naslovu, razumemo bolj v smislu že strukturiranega »koncepta« kot zgolj obrisa neke ideje. Kot je v procedurah pastoralnega načrtovanja navada, konceptu oz. osnutku sledi »predlog« in šele v tretji fazi pride do splošno zavezujočih »temeljnih smernic«.6 Prim. Jn 3,8.

3

Page 4: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

bogati in večrazsežni stvarnosti ter o lastni idejni in izkustveni šibkosti nas ne odvrača od tega, da se ne bi pogumno izrazili in odprli prostor za širši dialog in za nadaljnje delo.

Smernice so strukturirane na štirih ravneh: na ravni modelov opažamo selektivno naravnanost poglavitnih vzorcev

pastoralnega dela z mladimi in potrebo po preseganju zdajšnjega načina dela, na ravni temeljne odločitve (pastoralne paradigme) vidimo prenovo mladinske

pastorale v izrazitejši in zavestnejši odločitvi za vzgojo, na občestveni ravni v odločnejšemu širjenju vzgojno-pastoralne soodgovornosti

na laike, tudi na same mlade, na osebnostni ravni pa v prehodu iz duhovnosti intime v duhovnost odnosa.

1.2. Nastanek besedila

Proces, katerega sad je Osnutek temeljnih smernic (OTS), se je sprožil na seminarju Mladinska pastorala v luči sinode, ki je v organizaciji Medškofijskega odbora za mladino potekal v Stični 31. avgusta in 1. septembra 1998. Seminarja se je udeležilo nad 50 predstavnikov vseh treh škofijskih odborov za mladino (ŠOM), redovnih skupnosti, duhovnih gibanj in skupnosti ter laiških združenj mladih.7

Udeleženci seminarja so sprejeli dve temeljni odločitvi: o nujni povezanosti vseh nosilcev mladinske pastorale na Slovenskem in večji pozornosti njihovemu usposabljanju ter o temeljni izbiri, ki so jo imenovali »odločitev za vzgojo«. Konec septembra je po naročilu stiškega foruma že nastala prva verzija delovnega besedila, ki je povzemala na seminarju izrečena dognanja in odločitve. Besedilo, imenovano Izhodišča za prenovo mladinske pastorale, je bilo predstavljeno Slovenski škofovski konferenci, obravnavano na vseh treh ŠOM, znotraj različnih duhovnih gibanj in skupnosti ter laiških združenj mladih. Do božiča je posebna komisija zbirala prispevke, nakar se je sestala v začetku januarja 1999 ter pripravila drugo verzijo delovnega besedila.8 27. januarja 1999 se je v Stični odvijal posvet MOM v razširjeni sestavi (nanj so bili vabljeni tudi predstavniki vseh treh ŠOM), na katerem so udeleženci pretresli drugo verzijo in jo odobrili, vendar dokumenta še niso sprejeli. Pokazalo se je namreč, da je potrebna tretja redakcija, ki bi poleg manjših popravkov vnesla tri nove vsebinske sklope. Člani komisije so poslali predloge zanje, tretjo, dokončno redakcijo pa je nato 23. februarja v Ljubljani opravilo tajništvo MOM. Dokončno verzijo Osnutka temeljnih smernic je potrdil MOM na seji 2. marca 1999.

7 Študijsko-posvetovalni seminar je bil dokaj klasično zasnovan: dopoldan in popoldan najprej več krajših predavanj, nato delo po skupinah, pred večerjo sv. maša, zvečer pa plenum. Predavanja so govorila o novih pastoralnih poudarkih, o pojmovanju skupine, o nujnosti pastoralnega načrtovanja in pastoralne refleksije ter o podobi župnije, v kateri zaživita mreža animatorjev in širok program dejavnosti za mlade.8 Komisija se je sestala od 3.do 5. januarja 1999 v hiši duhovnih vaj na Brinjevi gori. Sestavljali so jo: član tajništva MOM in vodja komisije Branko Cestnik; predstavniki treh ŠOM: Slavko Rebec (Koper), Štefan Kržišnik (Ljubljana), Milena Pačnik (Maribor); ter sodelavci: Marjaliza Fajdiga, Franc Zorec, Bernarda Kordiš in Tone Česen.

4

Page 5: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Ker je stiški seminar hotel zlasti preveriti skupna hotenja in možnosti za izdelavo načrta za mladinsko pastoralo v Cerkvi na Slovenskem, je pričujoče besedilo prvi korak za izdelavo tega načrta. Kot takšen pa se dokument umešča v predsinodalni in sinodalni moment Cerkve na Slovenskem kakor tudi v proces mariborskega škofijskega zbora o mladini.

II. Modeli mladinske pastorale na Slovenskem9

2.2. Model župnijskih mladinskih veroučnih skupin

Trenutno prevladujoči vzorec pastoralnega dela z mladimi na Slovenskem lahko označimo kot model župnijskih mladinskih veroučnih skupin. Četudi ta model srečujemo po večini slovenskih župnij, ga vseeno ni lahko orisati, saj ni vezan na nek širši poenoten načrt in nima jasno obdelane ter dokumentirane teoretične podlage. Zdi se celo, da je vzorčnih oblik toliko, kolikor je mladinskih skupin, kajti največkrat sta obstoj in način delovanja skupine odvisna od pristopa in iznajdljivosti domačega duhovnika.

Kakorkoli že, nekaj glavnih poudarkov je moč izluščiti tudi s pomočjo civilnih in cerkvenih raziskav o mladini.10 Te označujejo vernega mladinca kot izrazito usmerjenega v odraslost, brez večjega zanimanja za tipično mladostniške (sub)kulturne stile, precej jasnih načel in načrtov, manj tesnobnega, spoštljivega do starševske avtoritete, ponosnega na nacionalno pripadnost. Podoba Boga pri teh mladostnikih je svetla in neobremenjena, čeprav nekoliko abstraktna. V odnosu do svojih župnijskih občestev znajo biti kritični, vendar obenem poudarjajo pripadnost Cerkvi in željo po večji angažiranosti v njej.

Že iz tega kratkega opisa je razvidno dvoje: najprej, da so mladi, ki so v dosegu tovrstne mladinske pastorale, v veliki meri obvarovani postmoderne razcepljenosti in negotovosti, občestvo pa čutijo kot naravno okolje svojega verskega izkustva, in tu se kaže veljavnost in vzgojna učinkovitost mladinskih veroučnih skupin; in drugo, da je zdajšnji vzorec dela z mladimi v večini pasivno selektiven, saj zmore

9 Izhajamo predvsem iz razlage modelov mladinske pastorale, kot jo podaja Riccardo Tonelli (prim. »Pastorale giovanile (modelli)«, v: Dizionario di pastorale giovanile, Elle Di Ci, Torino 1989, 687–694). Vendar moramo vedeti, da je Tonellijeva študija zastavljena v smislu svetovnih modelov in da posebej ne obravnava mladinske pastorale v (post)komunističnih deželah, zato nam samo v določeni meri pomaga pri prepoznanju slovenskega specifikuma.10 Naslanjamo se na izsledke naslednjih raziskav: na izsledke raziskave »Mladina 1993«, kot jih podajata Mirjana Ule in Vlado Miheljak (Prihodnost mladine, DZS, Ljubljana 1995); na rezultate »Raziskave o veri mladih«, ki so jo v okviru priprav na škofijski zbor o mladini izvedli v mariborski škofiji med mladinskimi veroučnimi skupinami marca 1998 ter na raziskavo »Mladi – vera – Cerkev«, ki so jo opravili v škofiji Koper leta 1991 v zvezi s pastoralno prenovo.

5

Page 6: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

nagovoriti in v cerkveno občestvo aktivno včleniti le določen tip mladostnika, za večino mladih pa ostaja nepomenljiv.11

Selektivnost tega vzorca prihaja iz pedagoške predpostavke odraslocentričnosti, pri kateri je v ospredju sorazmerno visok ideal odraslega in zrelega kristjana, mlad človek pa je povabljen, da se čimprej vživi vanj in se mu prilagodi. Ukvarjanje z vmesnimi stopnjami rasti in izkustveno govorico je v drugem planu ali pa je povsem zanemarjeno. Ta predpostavka je velikokrat povezana s nerazumevanjem in pretirano negativnim vrednotenjem sveta mladostnika, zlasti kadar slednji odstopa od tradicionalne in idealizirane podobe zrelega kristjana. Drug razlog za selektivnost najdemo v metodološki predpostavki, po kateri se daje prednost katehetsko-intelektualnim dejavnostim (nauk, pogovori). Tako zastavljena srečanja imajo dokaj ozko določeno izrazno in komunikativno polje, ki ustreza predvsem tistim mladim, ki so intelektualno sposobnejši oziroma jim bolj leži odkrit duhovno-intelektualni diskurz.12

Kar se tiče temeljne versko-vzgojne postavke, pa je model župnijskih mladinskih veroučnih skupin deloma moč primerjati tako imenovanemu objektivnemu modelu mladinske pastorale,13 ki poudarja »objektivnost« resnice o človeku in Bogu, torej sloni predvsem na jasnih teološko-moralnih vsebinah in sprejemanju le-teh, manj pa na osebni izkušnji in na postopnem zorenju za resnico.

2.2. Model močnih predlogov

Največkrat kot dopolnilo, včasih pa kot alternativa prevladujočemu modelu, nastopa v slovenskem prostoru še drug model dela z mladimi. Lahko ga imenujemo model močnih predlogov. Zanj je značilno, da je zelo vezan na izkušnjo močnih trenutkov, zlasti na izkušnjo duhovnih vaj in drugih oblik skupnega bivanja mladih. Ta izkušnja se izkaže kot temeljna za razvoj osebne vere mladega človeka. Prednost tega modela je, da omogoča poosebljeno doživljanje skrivnosti odrešenja, saj poudarja navezanost ne toliko na objektivno resnico o Jezusu Kristusu kot na samo osebo Jezusa Kristusa, poleg tega pa mlade kristjane vzgaja h korenitim izbiram za življenje po evangeliju in v njih na izkustven način krepi eklezialno zavest.

Pomanjkljivost modela močnih predlogov je, da ga ni mogoče, ali pa ga je mogoče le stežka umestiti kot reden način dela z mladimi v vsakdanji župnijski pastorali. Druga pomanjkljivost pa je (podobno kot pri modelu župnijskih mladinskih 11 Po izračunih, ki so jih opravili v mariborski škofiji, ima 64 % župnij te škofije reden mladinski verouk. Veroučne skupine pa štejejo povprečno od 10 do 15 članov dokaj enovitega kulturnega in psihološkega profila.12 V mladinskih veroučnih skupinah je nadpovprečno veliko gimnazijcev in študentov (v mariborski škofiji kar 40%). Obstajajo tudi župnijske skupine, ki so skoraj izključno sestavljene iz gimnazijcev. 13 Tako Riccardo Tonelli označuje enega izmed petih globalnih modelov mladinske pastorale v svetu. Poleg zgoraj omenjenega navaja še naslednje štiri: model močnih predlogov, pretežno vzgojni model, pretežno kerigmatični model, model osvoboditvene prakse.

6

Page 7: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

veroučnih skupin) v določeni nezmožnosti, da bi kot pastoralna dejavnost neposredno segel na obrobje mladinskega prostora, ravno tja, kjer so potrebe po evangeljski besedi največje.

2.3. Preseganje klasičnih modelov

Ob teh dveh izrazitejših, takorekoč klasičnih modelih so na Slovenskem razpoznavni še drugi modeli in metode mladinske pastorale: skavtski vzgojni model, model laiških združenj mladih, model karizmatičnih skupnosti in gibanj, vzgojno-preventivni model, model karitativno in socialno angažiranih skupin ... Ti pristopi so v zadnjem desetletju v marsičem razgibali pastoralni prostor in pripravili pot novim načinom razmišljanja in delovanja. Po njihovi zaslugi se je začelo preseganje enačenja mladinske pastorale z mladinskim veroukom ter z duhovnimi vajami in raznovrstnimi srečanji za verno mladino.

Za slovensko mladinsko pastoralo je tudi značilno, da na ravni konkretnih skupin in posameznikov prihaja do prepletanja modelov. Mnogi verni mladi so sočasno aktivni v skupinah ali dejavnostih tako enega kakor drugega pastoralnega vzorca oziroma metode. Ta pretočnost modelov lahko na eni strani kaže, da večina metod mladinske pastorale ni vase zaprtih in ekskluzivistično naravnanih, po drugi strani pa na morebitno pomanjkljivo ali celo popačeno razvitost posameznega itinerarija in s tem povezano potrebo, da mladi iščejo drugod, česar v matični skupini ni. Pretirano okušanje tega in onega ter kronična nenavezanost na določen itinerarij pa ne koristita duhovni in obči rasti mladostnika.

Nikakor ne gre zanemariti ali se celo prevratniško vesti do vsega, kar so z mnogimi napori in odrekanji opravili prejšnji in še opravljajo zdajšnji nosilci mladinske pastorale. Brez dvoma so poskušali narediti največ, kar je bilo v danih okoliščinah mogoče. Spet pa ne gre mižati pred dejstvom, da je danes mladinska pastorala največkrat nepovezana, nenačrtna in da ji le redkoma uspeva preboj iz ožjega cerkvenega kroga. Obenem ne gre zanikati dejstva, da so tudi tisti mladinci, ki jih mladinska pastorala dosega in ki so dovzetni za evangeljsko izkustvo, večkrat nezadovoljni. Vsebina in način podajanja se jih v globini ne dotakneta, svoja krščanska občestva vidijo preveč toga in nerazgibana, lastno vlogo v njih pa kot pretirano pasivno.14 Vse to odkriva določeno krizo mladinske pastorale, ki se kaže v pomanjkanju temeljne paradigme in v fragmentiranosti pastoralnega prostora.

III. Raven temeljne odločitve

14 Po izsledkih Raziskave o veri mladih mladince na veroučnih srečanjih najbolj moti, »da se ne pogovarja/jo/ o /njihovih/ resničnih problemih« in »da razen srečanj ne organizira/jo/ ničesar drugega«.

7

Page 8: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

3.1. Odločitev za vzgojo

Premik na ravni temeljne pastoralne paradigme vidimo v izrazitejši in zavestnejši odločitvi za vzgojo. Izbrali smo termin »vzgoja«, ker se nam zdi, da na najbolj celovit način povzema doslej izražene težnje po prenovi na področju mladinske pastorale. Pri tej pojmovni in izrazoslovni izbiri nismo sami, saj marsikje v vesoljni Cerkvi, zlasti v romanskih deželah, pojem »vzgoja« uporabljajo kot osrednji pojem pastoralnega dela z mladimi. S to izbiro pa se tudi vežemo na tisto bogato vzgojno tradicijo znotraj slovenske Cerkve, katere najvidnejši in najodličnejši predstavnik je bl. Anton Martin Slomšek.15

Kot osrednji pojem, s katerim označujemo temeljno usmeritev mladinske pastorale, bi mogli izbrati tudi kakšnega drugega, na primer: »šola za življenjsko izbiro«, »opcija za odgovorno spremljanje mladega«, »opcija za obrobje«, »opcija za skupnost«, ipd. Nekateri danes pojmu »vzgoja« ugovarjajo, češ da je neugleden, ker ga ljudje povezujejo z represivnimi prijemi (»vzgojni ukrep«), ideologizacijo (»vzgoja primernega kadra«) in nasploh kot zgolj učinkovanje nadrejenega na podrejenega.16 Drugi pa svoj ugovor naslanjajo na dejstvo, da je vzgojo težko ali celo nemogoče znanstveno definirati.

Glede primernosti pojma smo mnenja, da ravno njegova domnevna neuglednost razkriva krizo vzgoje kot takšne in s tem kliče k rehabilitaciji pojma in samega vzgojnega prizadevanja. Glede definicije pa se zavedamo, da je tako širok pojem tehnično in strokovno težko opredeliti. Vendar moramo po drugi strani vedeti, da živimo v času in prostoru, kjer sodobna laična miselnost zavrača ciljnostno in presežnostno pojmovanje človeka, s čimer posledično onemogoča globljo in natančnejšo opredelitev skrbi za človekov razvoj v zrelo osebnost. Tovrstna zamegljenost pa ne bi smela okužiti tudi kristjanov, ki ravno zaradi vere v končni smoter vidimo nujnost in možnost vzgoje.

Marsikdo meni, da naj pojem »vzgoja« ostane vezan pretežno na družinsko okolje in šolo. Res je, da naloga vzgoje pripada najprej družini. Vendar potrebuje družina v procesu socializacije in vsestranskega razvoja svojih mlajših članov odločilno pomoč celotne družbe. Tudi drugi vatikanski koncil uči, da dolžnost vzgoje pripada tudi Cerkvi; ne le zato, ker je človeška družba, ki je sposobna vzgajati, pač pa predvsem zato, ker je njena naloga poleg oznanila poti zveličanja

15 Jože Pogačnik piše: »Slomšku je bilo od vsega začetka jasno, da njegova moralna in narodnokulturna prenova živi ali pade z mladino. Večji del svojega pesništva in proze je postavil v funkcijo pedagoško-instrumentalnih ciljev, katerim je posvetil poglavitni del svojih ustvarjalnih moči.« (Kulturni pomen Slomškovega dela, Založba Obzorja, Maribor 1991, 79.)16 Prim. Silvo Šinkovec, »Ego funkcija – avtonomno ravnanje z vidika vrednot«, v: Vzgoja, vrednote, cilji:. Zbornik simpozija v Cankarjevem domu, 7. oktobra 1995, Družina, Ljubljana 1996, 91.

8

Page 9: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

in posredovanja Kristusovega življenja tudi vsem ljudem pomagati, da bodo dosegli polnost tega življenja.17

Nasproti pojmom kot so »spremljanje mladega«, »zaupanje v mladega«, »razumevanje mladega«, pojem »vzgajanje mladega« bolj poudarja celosten in aktiven pristop k mladim in nas bolj neposredno veže na področje pedagoških znanosti. Pojem »vzgoja« je dovolj širok za razne legitimne interpretacije, pa tudi dovolj natančen za izdelavo osnovnih metod in programov v mladinski pastorali.

Vzgoja je ena temeljnih človekovih dejavnosti, ki jo je v nekaj besedah težko opredeliti. Vzgoja ni izobraževanje, trening, dresura, psihofizično usposabljanje za to ali ono nalogo. Lahko jo preprosto obravnavamo kot »srečno in harmonično ustvarjanje tega, kar neka oseba največ zmore« (kardinal C. M. Martini), ali bolj sintetično kot »uvajanje v stvarnost, celotno stvarnost« (L. Giussani). Ena bolj celovitih definicij pravi, da je »vzgoja promocija osebnih sposobnosti, ki so temeljne za svobodno in odgovorno življenje, v svetu in z drugimi, v določenem času in starostnem obdobju, v prepletanju medosebnih odnosov in v časovno pogojenem družbenem življenju«.18 Drugi vatikanski cerkveni zbor pa o osnovni nalogi vzgoje uči: »Prava vzgoja pa mora oblikovati človeško osebnost tako, da more ta doseči svoj končni smoter in koristiti družbi, ki ji pripada in bo v njej, ko bo odrasla, zavzela svoje mesto«.19

Odločitev za vzgojo je odločitev za vsakdanjost slehernega mladega človeka. Ko bo slednji čutil, da je v Cerkvi spoštovan in sprejet v svoji vsakdanjosti in nedorečenosti, bo v njej namesto tujke začutil sogovornico, ki mu more odločilno pomagati biti v polnosti človek. Mlad človek namreč išče vzore in sprejema takšen način vzgoje, ki temelji na pričevanjskem izkustvu zrelih oseb. Cerkev mu take vzore in tako vzgojo more in mora dati, zlasti danes, ko na mnogih področjih življenja odkrivamo zaskrbljujoče posledice odsotnosti vzgoje.

3.2. Božja pedagogika

V Svetem pismu že ob bežnem branju odkrijemo, da »Bog kot genialen in jasnoviden vzgojitelj preoblikuje nestalnosti življenja svojega ljudstva v učne ure modrosti in se prilagaja različnim starostim in življenjskim razmeram«.20 Od svojega izvoljenega ljudstva ne zahteva samo in predvsem tipično religioznih dejanj (molitev in daritev), vzgaja ga tudi k polnosti človeškega bivanja, ki se mora izražati v družbeni solidarnosti, v politični svobodi in v ustvarjalnosti vseh oblik. Zakonitosti Božje pedagogike nas uvajajo v umetnost vzgoje,21 predvsem pa 17 Prim. KV 3.18 Carlo Nanni, »Educazione«, v: Dizionario di scienze dell’educazione, Elle Di Ci – LAS, Rim 1997, 340.19 KV 120 Splošni pravilnik za katehezo, 107.21 V prvem izmed treh pastoralnih pisem posvečenih vzgoji kardinal Carlo Maria Martini govori o Bogu Vzgojitelju, ki vzgaja svoje ljudstvo. Milanski nadškof v enajstih točkah sintetično poda zakonitsti Božjega vzgojnega procesa.

9

Page 10: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

razodevajo neizmerno Božjo ljubezen do človeka. Prerok Ozej, ki opisuje Boga kot vzgojitelja v izvornem pomenu besede »paideia«, nam to ljubezen predoči v naslednjih besedah: »Jaz sam sem Efrájima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte /…/ Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti.«22

Božja ljubeča skrb za človeka doseže vrhunec z učlovečenjem svojega edinorojenega Sina. Jezus Kristus nadaljuje proces Božje pedagogike »s popolnostjo in učinkovitostjo, vloženima v novost njegove osebe«.23 Prvine »Kristusove pedagogike«, ki jih je Učenik prenesel na porajajočo se Cerkev, so naslednje: »sprejemanje drugega, posebno ubogega, majhnega, grešnika kot ljubljeno osebo, ki jo Bog išče; pristno oznanjevanje Božjega kraljestva kot veselega oznanila Očetove resnice in tolažbe; slog nežne in močne ljubezni, ki osvobaja od zla in pospešuje življenje; nujno povabilo k vedenju, ki ga podpira vera v Boga, upanje v kraljestvo in ljubezen do bližnjega; vključevanje vseh sredstev medosebne komunikacije, kot so beseda, molk, metafora, podoba, zgled, nešteto različnih znamenj, kot je bilo lastno svetopisemskim prerokom«.24

V tej luči razumemo tudi vzgojno nalogo Cerkve, ki je uresničevalka vzgojnega delovanja Boga, nadaljevalka Kristusovega učenja in znamenje navzočnosti Svetega Duha v človeku. V Cerkvi je na nek način vse vzgojno, saj se Cerkev venomer trudi pri oblikovanju človekove zavesti o smotru njegovega bivanja, o končni usodi ter o tem, koliko dobrega, plemenitega in večnega je Stvarnik položil vanj, da bi se že v tuzemskem življenju v polnosti udejanjilo in razvilo.

3.3. Načela vzgojne izbire v mladinski pastorali

Prepoznavamo pet načel vzgojne izbire: celostna podoba človeka, odprtost do vseh in vsakega mladega, spoštovanje vsakdanje govorice, postopnost v rasti, prvenstvo medosebnega odnosa.

1. »V središču vsega našega razpravljanja je torej človek, človek v svoji enoti in celoti, s telesom in dušo, s srcem in vestjo, z razumom in voljo«,25 ponavljamo z zadnjim koncilom in v skladu s tem tudi pojmujemo vzgojno izbiro v mladinski pastorali kot stavo na mladega človeka v vseh njegovih razsežnostih: duhovni, duševni, telesni; ožje občestveni in širše družbeni. Ta stava pomeni dosledno

Ta se dogaja: 1. na ravni osebe in na ravni skupnosti, 2. postopno in progresivno, 3. s prekinitvami in kakovostnimi preskoki, 4. v konfliktu, 5. z energičnimi posegi, 6. načrtno in osvobajajoče, 7. znotraj zgodovine, 8. s pomočjo mnogih sodelavcev, 9. na vzoren način v Jezusovem življenju, 10. vpisan v srca po delovanju Svetega Duha v »notranjem človeku«, 11. izražen v Marijini poti vere. Prim. Carlo Maria Martini, Dio educa il suo popolo, Centro Ambrosiano di documentazione e Studi religiosi, Milan 1987, 24.22 Oz 11,3–423 Splošni pravilnik za katehezo, 107.24 Prav tam, 108.25 CS 3,1

10

Page 11: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

upoštevanje vseh potreb in zakonitosti rasti – od tipično duhovnih zakonitosti zorenja za kontemplacijo in samopodaritev do psihofizičnih zakonitosti čutenja, dojemanja in biološke rasti. Ko osvojimo vzgojno miselnost, ni pri mladostniku naravnega pojava, ki bi ga ne mogli pastoralno ovrednotiti: zanima nas njegovo intimno doživljanje časa in bližnjega, njegov kulturni izraz, njegova potreba po razvedrilu, po druženju z vrstniki, po športni dejavnosti ... V vsem tem najdemo naravno podlago za spoštljiv dialog ter za oznanjevanje in ustvarjanje človeka in družbe po Božji podobi.

2. Ob tem si je treba zastaviti vprašanje, kdo so tisti mladi, na katere stavimo. Odgovor je videti enostaven: vsi. Težje pa ga je razumeti, ker pomeni, da mladinska pastorala jemlje zares vse mlade; enako tiste, ki so aktivno vključeni v župnijska občestva, kakor tiste, ki so »zadnji«, na »obrobju« življenja.26 To pomeni, da cerkveno občestvo kot nosilec mladinske pastorale misli na množico mladih, ki se po birmi v Cerkvi niso več čutili nagovorjene; na mlade, ki še nikoli niso slišali evangeljskega oznanila; na mlade, ki jih v vsakdanji govorici označujemo za »čudne«, na vedenjsko in družbeno problematične mlade, na kakorkoli zasvojene mlade, na mlade invalide, na mlade z motnjami v duševnem razvoju … Misliti nanje pa ne pomeni samo, da zanje organiziramo posebne, v sebi zaključene skupine, ampak da jih vključujemo v celovitejši načrt mladinske pastorale in življenja krščanskega občestva.

3. Kot tretje načelo izpostavljamo načelo sprejemanja mladostnikove vsakdanje govorice in kulturnega izraza. Če na ravni konkretnega krščanskega občestva (župnije) resno vzamemo v obzir mladostnikovo govorico, to pomeni, da širimo pastoralno dejavnost v njegov naravni bivanjski prostor. Kulturne, športne in razvedrilne dejavnosti mladih tako postanejo pastoralno ovrednotene, zavestno vzgojno zasnovane in organizacijsko podprte s strani domačega pastirja, njegovih najbližjih sodelavcev in celotnega občestva.27 Pomembno je, da teh dejavnosti ne zasnujemo zgolj tako, da mlade privabimo v svojo fizično bližino, kjer bi jih potem morda lahko odkrito nagovorili za življenje po veri, ampak da tudi v samih dejavnostih vidimo in razvijamo evangeljske dinamizme premagovanja egoizma, osvobajanja za skupnost, odpiranja za skrivnostno in sveto.28

26 Projekt Skala je primer, kako v mladinski pastorali upoštevati »kriterij obrobja« in vzgojno vrednotiti vsakdanjo govorico mladega. Poznamo tudi primer, ko je za govorico mladih pozornemu duhovniku uspelo priti med pripadnike organizirane skupine nogometnih navijačev ter z njimi zasnovati vzgojno pot v obliki novo ustanovljenega športnega društva.27 Prim. »Sredstva krščanske vzgoje«, KV 4.28 Ponazorimo to s konkretnim primerom. Mizo za namizni tenis moremo zelo različno umestiti v našo pastoralno miselnost. V strogo katehetsko-zakramentalni in pretirano poduhovljeni pastorali ne bomo videli nobene potrebe po ping-pong mizi. V nekoliko bolj odprtem pojmovanju duhovnega življenja, bomo uporabili ping-pong mizo kot razvedrilni moment, ki ne škodi, če ga ni preveč. Če razmišljamo zgolj v slogu »kako pritegniti mlade«, nam bo ta ista miza služila kot vaba, da dobimo mladino na naš teritorij. Če nam je važno samo, »da se imamo fajn«, bomo okrog mize zganjali živ-žav in pri tem bo ostalo.Vzgojni pristop pa pomeni, da smo dojeli naravo igre, njen pedagoški naboj in da spoštujemo igro kot eno najbolj neposrednih in iskrenih govoric mladega – to govorico poslušamo in gremo z njo v dialog; pomeni, da nimamo manipulativnih namenov, temveč da trenutke ob ping-pong mizi načrtujemo in vrednotimo kot redno vzgojno-pastoralno skrb, katere jedro je ljubezen do odraščajočih mladih.

11

Page 12: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

4. Prvi cilj mladinske pastorale neizpodbitno ostaja, da bi mlad človek rekel Bogu in bližnjemu »da«. Za razliko od nekaterih klasičnih pastoralnih vzorcev odločitev za vzgojo bolj dosledno upošteva, da mladostnik lahko ta »da« izreka s prepričanostjo in močjo, ki je sorazmerna njegovi osebni (ne)zrelosti, njegovi časovni in prostorski pogojenosti. Vzgojni impulz skuša iz mladega izvabiti takšen »da«, ki ga je zmožen izgovoriti in udejanjiti na določeni stopnji duhovne in občečloveške rasti. Zanesenjaško in neučinkovito bi bilo siliti mladega in mu polagati v usta odgovore, za katere v srcu še nima dovolj milosti in svobode. Enako pozornost kot visokemu idealu zrelega kristjana ta logika dela posveča tudi trudu na vmesnih stopnjah, se pravi, poleg odraslosti ovrednoti in sprejema tudi večrazsežnostni pojav odraščanja. Načelo postopnosti najdemo tudi pri apostolu Pavlu, ki pravi: »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete.«29

5. V takem vzorcu pride do izraza prvenstvo medosebnega odnosa. Vzgoja je namreč proces, ki se izrazito dogaja v odnosu. Mlad človek mora poleg zgleda vzgojitelja doživeti tudi njegovo osvobajajočo ljubezen, ki mu bo pomagala, da bo odkril, razvil in zmogel dajati, kar je dobrega in lepega v njem. Pastoralna avtoriteta se zato gradi na spremljanju in vzpodbujanju »od blizu« in »od znotraj« same bivanjske situacije (tudi »umetno« ustvarjene bivanjske situacije kot je npr. kulturni ali športni dogodek) in ne samo na poduku »od daleč« in »izven« vsakdana. Pri Jezusu se obe obliki pastirskega nastopa čudovito dopolnjujeta: ko pride primeren trenutek, govori množici na gori o velikih verskih in moralnih resnicah, drugače pa živi s svojimi učenci vsakdanje življenje potujoče skupnosti.

3.4. Vzgoja in evangelizacija

Močan ugovor proti odločitvi za vzgojo bi mogel biti, da je vzgojno usmerjena pastorala v bistvenih razsežnostih evangelizacije, kot so neposredno oznanjevanje, kateheza, uvajanje v zakramentalno življenje ipd., preohlapna in prepočasna, kajti evangelij zahteva korenita dejanja spreobrnjenja. Zelo tehtno vprašanje je torej, če notranji logiki vzgoje in evangelizacije lahko sovpadata. Res je, da bi se preveliko poudarjanje postopnosti in pretirana obramba še nezrelih stopenj (kar je često izraz strahu, da bi od mladega zahtevali kaj več), kakor tudi neuravnovešena in enostranska vzgojna dejavnost (npr. samo razvedrilo, molitve pa nič), mogli celo izkazati kot ovira Božji neposrednosti. Na ta način bi vzgoja postala alternativa evangelizaciji in bi s tem nehala biti resnična krščanska vzgoja. Stremljenje k cilju, ki je združitev z Bogom v občestvu svetih, je namreč bistveno tako za predlagano odločitev za vzgojo kakor za evangelizacijo.

291 Kor 3,2

12

Page 13: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Odločitev za vzgojo temelji na krščanski antropologiji, po kateri je človek v svojem najglobljem bistvu religiozen in neutruden iskalec Boga. Zato se ne vprašujemo samo, kako mladim predstaviti Boga, kakšno podobo in govorico pri tem uporabiti, temveč tudi, v katerih segmentih njihovega vsakdanjega izkustva se že kažejo zametki religioznosti oziroma hrepenenja po Drugem. Vzgojni momenti so torej naravnani na spodbujanje in oblikovanje teh, morda samo bežnih zametkov religioznega v smeri vedno jasnejšega vprašanja in prošnje po Odrešeniku. Prav tu, v vsakdanjem življenju današnjega človeka se namreč kaže, kako vstali Kristus »z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško«.30

Na ta način se vzgoja kaže kot pot evangelizacije in evangelizacija kot odgovor in nadaljnji izziv za vzgojni proces.31 Vsak od teh dveh procesov, vzgojni in evangelizacijski, ima lastno avtonomnost in svoje meje. Oba procesa pa je mogoče združiti, ker se medsebojno dopolnjujeta in nam pomagata pri doseganju istega cilja mladinske pastorale.

Vzgojna izbira, kot jo pojmuje pričujoči dokument, torej sledi naročilu, ki ga glede evangelizacije mladih daje Splošni pravilnik za katehezo: »/Treba je/ poudariti, da mora sodobna evangelizacija mladih pogosto imeti bolj misijonsko kot pa strogo katehumensko razsežnost. Položaj namreč pogosto zahteva apostolat med mladimi, da namreč mladinska animacija prevzame počlovečujoči in misijonski značaj kot prvi potrebni korak, da bi dozorele ugodnejše razmere za strogo katehetski trenutek. Zaradi tega stvarnost večkrat obvezuje, da okrepimo predkatehumensko dejavnost znotraj celostnih vzgojnih procesov.«32

3.5. Pomisleki ob odločitvi za vzgojo

Pojavlja se strah, da bi odločitev za vzgojo povzročila redukcijo vseh obstoječih modelov mladinske pastorale na en sam model in s tem obubožala zdajšnjo pestrost pastoralne prakse; kakor tudi strah, da bi v imenu prepotrebnega, vsaj okvirnega poenotenja smernic mladinske pastorale v Cerkvi na Slovenskem

30 CS 38,131 Ker je razumevanje tega problema ključno, se nam zdi primerno, da ne tem mestu podamo daljši citat iz knjige Elisabetta Maioli – Juan E. Vecchi, Animator v skupini mladih, Slomškova založba, Maribor 1997, 25-26:»Vzgojni proces pomaga mladim sprejeti življenje in ga vzljubiti preko osebnih odgovorov temelječih na velikih vrednotah človeštva, vse do priznanja, da že samo bivanje nosi v sebi religiozno vprašanje.Evangelizacijski proces ponudi vero kot odgovor in kot nadaljnji izziv ljubezni do življenja, vse do sprejetja, da je Jezus Gospod in polnost življenja. Oznanilo vere je tako vedno bolj močna spodbuda k počlovečenju in se zrcali na vseh področjih človekove rasti.V tem vzgojnem stilu oba procesa sestavljata enotno pot oblikovanja: vzgoja odpre pot v religiozno življenje in vodi k deju poslušanja – sprejetja evangelija. Evangelij postane seme znotraj te izkušnje, ki je do tega trenutka zorela, in vrne mladim možnost za prenovljen program vsakdanjega življenja.«32 Splošni pravilnik za katehezo, 133.

13

Page 14: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

potisnili na rob že uveljavljene in preizkušene itinerarije.33 Zato je treba poudariti, da se odločitev za vzgojo, kot jo pojmuje pričujoči dokument, uresničuje v prvi vrsti na ravni splošne pastoralne paradigme in ne na ravni konkretnih modelov, metod in itinerarijev. Smo namreč v iskanju prenovljenih globalnih formulacij krščanskega izkustva in samega prenosa vere na mlajše rodove. Seveda vzgojna izbira nujno pripelje do nastanka različnih več ali manj dodelanih itinerarijev in programov, ki so lahko v marsičem drugačni od zdajšnjih. Vendar nastopajo bolj kot nadaljevanje in razvoj zdajšnjega, ne pa prekinitev in gradnja iz nič.34 Bilo bi v nasprotju z globoko naravo Cerkve, če bi v imenu enotnosti in domnevno večje pastoralne učinkovitosti kratili raznolikost duhovno-pastoralnih izkušenj, kajti »različni so duhovni darovi, Duh pa je isti« .35

Odločitev za vzgojo gotovo vsebuje določena tveganja. Hkrati pa se izkaže kot zelo zahtevna izbira, če jo le hočemo udejanjiti dosledno in po evangeljskih načelih. Zahteva namreč ne samo vzgojitelja kot celega človeka (veliko časa in energije, primat osebnega odnosa), marveč tudi novo kakovost občestvene zavesti, ki vključuje širjenje pastoralne soodgovornosti na laike in mlade same. Vzgajati bo namreč moč, če bo dovolj vzgojiteljev.

Mnenje, da za tako pot enostavno nimamo moči in izkušenj, kaže na nujnost načrtnega usposabljanja pastoralnih delavcev in nasploh dolgoročnega pastoralnega načrtovanja na vseh ravneh.

In končno, ko razmišljamo o argumentih za vzgojno izbiro, ne velja pozabiti tudi splošne krize vzgoje. Opažamo, da tradicionalne vzgojne ustanove, kot sta družina in šola, zlasti pri štirinajstletnikih velikokrat odpovejo. Za postmoderno neoliberalno miselnost pa se zdi, kot da se resnega vzgojnega dela otepa in svojo angažiranost z mladimi krči na usposabljanje za poklicno in profitno dejavnost, kot alternativo tehnicizmu pa dopušča na videz mehke, v bistvu pa totalitarne oblike novodobnih duhovnosti. Tudi ta družbeno-kulturna kriza vzgoje je znamenje časa, ki ga moramo pri naši prenovi mladinske pastorale resno upoštevati.

IV. Občestvena raven

33 V zvezi s tem v svojem prispevku k temu dokumentu Vinko Kobal razmišlja: »Ali gradimo enotnost ali edinost? Enotnost ustvarjamo z dokumenti in pisanimi načrti. Edinost pa uresničujemo, ko se resnično zbiramo in se pridružimo vsakemu predlogu za skupnost.«34 Jedro mladih, na primer, ki se zdaj zbira v župnijskih veroučnih skupinah, v vzgojnih modelih postane skupina vzgojiteljev in animatorjev, ki ob župniku skrbi in dela za ostalo mladež. Ali drug primer: v odnosu do pastorale močnih predlogov se vzgojni itinerariji pojavljajo kot izvrstno dopolnilo, saj momentu »globine« dodajajo »širino«; in obratno: sama vzgojna dejavnost kot tipičen moment »širine« bo vedno potrebovala dopolnilo in odločilni navdih močnega intimno eklezialnega izkustva, kot ga dajejo duhovne vaje in druge metode intenzivne duhovnosti.35 1 Kor 12,4

14

Page 15: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

4.1. Osrednja vloga skupine

V mladem človeku je zelo globoka in naravna želja po skupnosti. »Človek je namreč do globin svoje narave družbeno bitje in brez odnosov do drugih ne more ne živeti ne razvijati svojih darov.«36 Mlad človek na vsak način hoče doživeti skupnost, četudi v delno surogatni obliki na stadionu ali na rock koncertu. Samo po sebi se rodi vprašanje: če je tako in če smo kristjani po najgloblji definiciji skupnost verujočih in odrešenih, zakaj torej večina mladih, že birmanih kristjanov svoje želje po skupnosti noče ali ne more zaživeti v domačem župnijskem okolju? Bolj kot ideološki konflikt ali pomanjkanje vere temu največkrat botrujeta dva različna koncepta skupnosti in skupine. Večkrat se zgodi, da na eni strani najdemo mlade, ki hočejo skupino, v kateri bi jim bil omogočen preboj iz anonimnosti in v kateri bi mogli na več področjih izraziti lastno individualnost ter bili poslušani in cenjeni; na drugi strani pa najdemo župnijo, ki jih obravnava pretirano pokroviteljsko in zaščitniško ter jim z vidika sporočanja in skupinske dinamike ponuja dokaj okrnjeno izkušnjo skupine.

Zato je pomembno, da osvojimo táko pojmovanje skupine, ki bo v skladu z znanstvenimi dognanji o pojavih in procesih v skupini ter bo s svojo širino dopuščalo ustvarjanje skupin različnih profilov in notranjih zakonitosti. Prvenstven problem namreč ni samo vprašanje, zakaj po naših župnijah ni več mladih v mladinskih skupinah, temveč tudi vprašanje, zakaj po naših župnijah ni več različnih skupin mladih. Ni problem samo kakovost skupine, ampak tudi kakovost krajevnega občestva, ki ne zmore biti tako duhovno razgibano, da bi v njegovem nedrju vzniknile skupine, ki bi lahko imele različne poudarke in različne službe. Poleg danes prevladujočih skupin z družabno-katehetsko naravnanostjo bi mogle zaživeti še skupine s socialno-karitativno, kulturno-razvedrilno, misijonsko, molitveno in podobnimi naravnanostmi.

Ko govorimo o osrednji vlogi skupine, moramo tudi poudariti, da je skupina pomembna, največkrat celo odločilna, ne pa edina možna pot pri oblikovanju zrele krščanske osebnosti. Mnogi mladi so lahko vključeni v življenje krajevnega občestva, ne da bi bili aktivni člani kakšne skupine. Upoštevati je treba načelo večstopenjske pripadnosti,37 da ne bi s pretirano togostjo silili vse mlade v skupine in jih s tem odvrnili od občestva. Mladim moramo dopuščati in jih vzpodbujati, da se vključujejo tudi v skupine s starejšimi (Karitas, pevski zbor ipd.).

4.2. Širjenje vzgojno-pastoralne soodgovornosti

36 CS 12,437 Tudi v Jezusovem krogu zaznamo načelo večstopenjske pripadnosti. Cestninar Zahej je na primer doživel milost odrešenja, četudi ni bil član Jezusove potujoče skupnosti in je bil z Jezusom samo pol dneva.

15

Page 16: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Pomnožitev dejavnosti in skupin znotraj občestva, kakor tudi večja dinamičnost same skupine v vsakem primeru zahtevata vzpostavitev mreže vzgojiteljev in animatorjev. Ta zahteva po sistemu soodgovornosti se srečuje z zahtevo po sprejemanju odgovornosti, ki jo kaže sam mladostnik v skladu s svojo potrebo po izoblikovanju avtonomnega jaza. Pastoralna izkušnja in raziskave namreč kažejo, da mladih ne nagovori samo tista skupnost, ki jih zna poslušati in ceniti, ampak še bolj tista, ki jih zna postaviti pred določeno odgovornost.38 Zadolžiti mladega (ali skupino) pomeni, da mu (ji) zaupamo, odkrivamo v njem (njej) nove potenciale, ga (jo) vzpodbujmo k nadaljnji rasti, ga (jo) še posebej od blizu spremljamo.

Na občestveni ravni vidimo torej eno temeljnih izhodišč za prenovo mladinske pastorale v odločnejšem širjenju vzgojno-pastoralne soodgovornosti na laike in na same mlade. Prenova mladinske pastorale je namreč vzporedna prenovi krščanskega občestva oziroma krajevne Cerkve. Slednja bi morala prerasti še vedno prisotno tridentinsko statično zasnovo in postati skupnost malih občestev, kjer lažje zaživijo osebni in medosebni odnosi. Na ta način bi tudi posameznikova edinstvenost oziroma njegova osebna poklicanost v Cerkvi prišli veliko bolj do izraza. »Sveti Duh /namreč/ ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi Božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč /…/ razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih stori sposobne in pripravljene, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve.«39 In teh »posebnih milosti« so na svoj način deležni tudi mladi.

Občestveno razsežnost in aktivno soudeležbo mladih v življenju njihovih skupnosti je na srečanju z mladimi v Postojni poudaril tudi papež: »Dragi mladi, potrudite se, da 'boste' Cerkev. /…/ Sodelujte ponižno in velikodušno v življenju župnije, raznih združenj in apostolskih gibanj, ki jim pripadate. Potrudite se, da bodo v njih rasli bratski odnosi in misijonarska zavzetost in se vam bodo lahko pridružili še mnogi vaši vrstniki. Tako boste iz svojih skupnosti naredili kraj prizadevanja za mir in edinost, kjer se bo gradila prihodnost v znamenju solidarnosti, ki bo v prid tudi vsemu vašemu narodu.«40

Pri prenovitvenem prizadevanju je treba imeti vedno pred očmi župnijo kot osnovno celico pastoralne dejavnosti. Prenova mladinske pastorale bo namreč uresničljiva, če jo bo tudi preprosta župnija mogla dejansko začeti in v okvirih svoje pastoralne stvarnosti speljati. Znotraj same župnije je potrebna torej bolj intenzivna vzgoja vseh za dejavno življenje v domačem občestvu; treba je najti način, da mlade duhovno in pedagoško usposabljamo za animatorsko službo; na ravni dekanijskih in škofijskih struktur pa je potreben tak duh in taka reorganizacija, da posamezne župnije ne bodo samevale na poti prenove.

38 Raziskava o veri mladih to pravilo potrjuje. Kar 45 % članov mladinskih veroučnih skupin pravi, da je pripravljenih postati katehet ali animator. 23,7 % pa jih meni, da bi mladi morali biti v Cerkvi bolj aktivni, da bi se potem v njej dobro počutili. 39 C 1240 Janez Pavel II., Govori v Sloveniji, Družina, Ljubljana 1996, 30–31.

16

Page 17: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

4.3. Pastir kot vzgojitelj vzgojiteljev

Naše župnije večinoma ostajajo postavljene okrog enega, osrednjega, močnega, večkrat edinega aktivnega nosilca pastorale – domačega duhovnika. Ta »klerocentričnost« pastoralnega življenja ima svoje zgodovinske razloge (predkoncilsko ozko piramidalno pojmovanje Cerkve in polpretekli totalitarni režim, ki je zaviral angažiranost laikov), svoje pozitivne plati (izrazito očetovski lik pastirja, čvrst in delaven steber skupnosti, razvidnost kristocentričnega principa ...), pa tudi negativne (zasenčenje ostalih karizem, osebna preobremenjenost pastirja in s tem povezana skušnjava avtoritarnosti, problem kontinuitete dela pri zamenjavi duhovnika ...). Če more ta izrazita »klerocentričnost« obstati v objektivnem modelu župnijske mladinske pastorale ter se v bolj očetovsko poduhovljeni obliki lahko ohranja tudi v modelu močnih predlogov, pa se izkaže kot velika, če ne celo poglavitna ovira za vzpostavitev in razvoj vzgojne izbire.

Odločitev za vzgojo namreč pomeni, da je treba razviti mrežo duhovnikovih sodelavcev (vzgojiteljev in animatorjev), ki jih je treba stalno oblikovati; pomeni tudi pomnožitev skupin in razdeljevanje vzgojne soodgovornosti po hierarhičnih in zrelostnih stopnjah;41 in pomeni širitev aktivnosti tudi na področja kulture, športa, raznih delavnic, kjer lik duhovnika že po svoji izobrazbi ne more imeti konkretne vodstvene vloge. Duhovniki so torej povabljeni, naj »laikom z zaupanjem izročajo naloge v službi Cerkve, /naj jim pustijo/ svobodo in področje dejavnosti, na primeren način naj jih celo spodbujajo, da se lotevajo tudi del na lastno pobudo«.42

Vzgojna izbira duhovniku ne odvzema osrednjega mesta v mladinski pastorali, marveč ga postavlja v novo kakovost pastirske službe, saj širi krog dejavnosti njegovega cerkvenega občestva za mlade in z mladimi ter krog njegovih neposrednih in posrednih sodelavcev. Za usposabljanje in duhovno rast slednjih pa mu nalaga posebno skrb.

Ko pride do povečanja skupin in dejavnosti, je duhovnik prvi poklican, da skrbi za uresničevanje edinosti cerkvenega občestva. S svojo pastirsko vlogo združuje posameznike in člane vseh skupin, kar se na najbolj odličen in učinkovit način kaže pri skupnem obhajanju evharistične daritve. Posameznim skupinam pomaga razviti njihov specifikum, obenem jih ne neha spodbujati, da sodelujejo in se povezujejo pri drugih dejavnostih, ki imajo pomen za celotno cerkveno občestvo. V široko vzgojno zasnovanih pastoralnih telesih duhovnik še bolj izrazit način postane »duhovni voditelj« ter »vzgojitelj vzgojiteljev« in bolj kot da dela »za

41 Razdeljevanje, ki more priložnostno seči celo v zelo zgodnjo starostno dobo: npr. dvanajstletniki, ki pod vodstvom starejših vzgojiteljev animirajo »veselo dvorišče« prvošolčkov.42 D 9

17

Page 18: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

mlade«, dela in je »z mladimi«.43 Za to vlogo ga bo v bodoče treba še bolj intenzivno usposabljati že v času priprave na duhovniški poklic.

V. Osebnostna raven

5.1. Mladostnik danes

Kljub sekularizaciji in veri nenaklonjeni prevladujoči medijski kulturi se po raziskavi Mladina 1993 69 % slovenskih srednješolcev izraža za pripadnike rimskokatoliške veroizpovedi. Obredov se mesečno udeležuje 36,3 % mladih; 35 % je takih, ki pridejo k obredom kdaj med letom; 28,7 % pa nikoli. K cerkvenim skupinam pa se jih prišteva 19,7 %.44 Iz teh podatkov lahko sklepamo, da večina slovenske mladine (na svoj način, a vendar) ohranja stik s Cerkvijo in da Cerkve, čeravno ji popolno zaupanje izraža le 7,5 %, ne doživlja kot sebi radikalnega tujka.45 Večina mladih torej ohranja pasiven in ohlapen čut pripadnosti Cerkvi, obenem pa se oddaljuje od njenega živega jedra. To oddaljevanje je pojav, ki ga zaznavajo povsod po svetu.

Splošni pravilnik za katehezo v nekaj stavkih takole oriše stanje mladih v svetu: »Hitre in hrupne kulturne in socialne spremembe, številčni porast mladih, uveljavljanje podaljšane dobe mladosti, preden se mladi vključijo v odgovornosti odraslih, brezposelnost in trajna nerazvitost v nekaterih deželah, pritiski porabniške družbe …, vse so to dejavniki, ki dajejo svetu mladih podobo sveta na čakanju, sveta razočaranja in pogosto dolgočasja, celo tesnobe in obrobnosti. Oddaljevanje od Cerkve ali vsaj nezaupanje do nje se širi pri mnogih kot trajna drža.«46 Opisano krizno stanje velja v veliki meri tudi za slovenske mladostnike.

Mladostništvo je precej dolgo obdobje telesnega, duševnega in duhovnega dozorevanja iz otroka v odraslega. Povezano je s številnimi spremembami in ga zato tudi sicer obravnavamo kot »obdobje krize«. Janez Pavel II. pravi, da je to »čas, ko človek odkriva sam sebe in svoj notranji svet, čas velikodušnega načrtovanja, prebujanja čustvene ljubezni in bioloških gonov spolnosti, čas velike želje po druženju, doživljanju posebno globokega veselja, ki je povezano z opojnim odkrivanjem življenja. Pogosto pa je to tudi čas zastavljanja globljih vprašanj, tesnobnega in celo neuspešnega iskanja, določenega nezaupanja do

43 V Raziskavi o veri mladih na vprašanje: »Kaj najbolj ceniš na duhovniku?«, daleč največ mladih (42,2 %) pravi, da zna biti prijatelj vsakemu človeku, na drugem mestu (21 %) je odgovor, da je zgled moralnega življenja, in na tretjem (16 %), da se rad druži z mladimi. Pomenljivo je, da večjo željo po duhovnikovi bližini kažejo zlasti mladi z negotovo versko podlago.44 Podatki so vzeti iz Mirjana Ule – Vlado Miheljak, Prihodnost mladine.45 Do religije sovražno nastrojenih srednješolcev je po isti raziskavi le 3,9 %, medtem ko se jih 6 % razglaša za indiferentne.46 Splošni pravilnik za katehezo, 131.

18

Page 19: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

drugih in nevarnega zapiranja vase; včasih tudi čas prvih neuspehov in razočaranj.«47

Določeno napeto stanje se odraža tudi na področju duhovnosti, kjer mladostnik išče močno zavezujoče vrednote, ki bi ga navdušile in pritegnile njegove energije. Vera stopa predenj kot dejstvo, s katerim se mora srečati; in zanjo sluti, da mu lahko pomaga pri njegovi rasti in odkrivanju identitete. Nagnjenje k skrajnostim ter pomanjkanje trdnejših vzorov in skupnosti verujočih pa ga delata nemirnega in nezadovoljnega tudi s svojim doživljanjem vere, ki jo odkrije v zavezujočih doživetjih, ali pa jo opusti zaradi drugačnih, večinoma čustvenih, ali pa tudi političnih in poklicnih izzivov.48

Mlada doba je bila torej vedno doba pretresov in mnogih prikritih in odkritih konfliktnih stanj. Sodobno življenje slednje samo še potencira, v kolikor nalaga mladosti nove in težje bivanjske in družbene zahteve.49 Zaradi zahtevnega in dolgega šolanja, težav z zaposlovanjem, napornega uveljavljanja v družbi, zaradi umanjkanja tradicije ter »mehkega« nasilja potrošniške kulture, kakor tudi zaradi pozne sklenitve zakonskega razmerja, se doba prehoda iz otroštva v odraslost vse bolj daljša. Vsi ti dejavniki močno vplivajo na oblikovanje osebne identitete, ki je v takih razmerah težje ter bolj podvrženo fragmentiranosti in regresivnim pojavom, bodisi na družbeni ravni bodisi na ravni osebnega čustvenega življenja. Problem je toliko večji, ker mladi zavračajo ravno to, kar bi moglo biti med glavnimi zdravili za takšno stanje. Kažejo namreč veliko stopnjo nepripravljenosti za družbeno in kulturno angažiranje, se izogibajo aktivnim in definiranim osebnostnim držam in imajo dokaj površno zavest o aktualnih procesih v sebi in okolju.50

Kot na Zahodu tudi na Slovenskem mladost postaja manj prehodna in bolj samostojna časovno-kulturna enota, ki zahteva svojevrstno pozornost. To dejstvo kliče slovensko Cerkev, da z obnovljeno zavzetostjo ovrednoti svoj odnos do mladosti in dolgoročno začrta svojo pastoralno skrb za mlade kot eno izmed posinodalnih prioritet.

5.2. Nevarnost intimizma

47 Catechesi tradendae, 28. 48 Prim. gesli »adolescenti« in »mladi«, v: Zelindo Trenti, Katehetsko pedagoški leksikon, Katehetski center – Knjižice, Ljubljana 1992, 13–15 in 399–402. 49 Stanko Gerjolj meni: »Če drži, da je današnji življenjski prostor oropan na področjih zgodovine, identitete in razmerij, potem ga mladina, ki reagira na življenjsko okolje bolj senzibilno in občutljivo kot odrasli, nujno doživlja kot krizo. K temu moramo dodati še 'naravno kriznost' predvsem pubertete in adolescence, kar pomeni, da današnja mladina preživlja krizo v krizi.« »Vprašanje identitete in vrednostne vzgoje v postkomunistični družbi«, v: Vzgoja, vrednote, cilji, 31.50 Verna mladina od slednjega nekoliko odstopa, v kolikor ima manj težav z lastno identiteto ter je tudi nekoliko manj družbeno-kulturno apatična. Po Raziskavi o veri mladih je 53 % anketirancev članov raznih necerkvenih društev (kulturnih, planinskih, gasilskih …); toda strank ali sindikatov le 3,3 %. Na eni strani je torej močna navezanost na tradicionalne in »nevpadljive« oblike družbenega organiziranja, na drugi pa očitno nezaupanje do novejših in bolj »vpadljivih« oblik, ki so tipične za demokratično družbo.

19

Page 20: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Pri vernem mladostniku opažamo določeno neskladje v njegovem duhovnem razvoju. Za intimno religiozno življenje mladi pomenljivo najbolj izpostavljajo »čudovito naravo« in dejavnosti skupine, povezane z naravo.51 Če to po eni strani kaže na tradicionalno slovensko navezanost na zemljo in na še vedno dominanten agrarni religiozno-kulturni vzorec, po drugi strani vzbuja skrb, ko pogledamo podatke, ki ponazarjajo karitativno in socialno (tudi politično) razsežnost vere. Poleg določene socialne neosveščenosti se med verno mladino pojavlja tudi dokaj močna težnja zagrajevanja svoje vernosti v privatno in intimno sfero, torej v sfero intimnega estetskega čutenja in iskanja samega sebe. K temu nemalo prispeva družbeno in kulturno okolje, ki s svojim ideološkim laicizmom potiska krščansko čutenje v zasebno območje ter tako izvaja tih pritisk tudi na mladega kristjana, da bi ne razvijal občestvenega in javnega izraza svoje vernosti. Po drugi strani pa se v samih družinah o Bogu in veri ne pogovarja, kot da je zapoved zasebne in intimne religioznosti ter nekomunikativnosti segla tudi vanje. Svoje k temu doda tudi sama pastoralna miselnost, ki se še vedno ni povsem osvobodila zaprtosti vase in strahu pred soočenjem s sodobnim svetom.

»Notranje življenje«, vrednota, ki jo verna mladina rada razglaša, je potemtakem lahko dvoumna in sčasoma zvodeni, če intima ali notranjost nista za nekoga Drugega in iz nekoga Drugega, če torej ne zadobita tudi dejavne diakonijske razsežnosti. Citirajmo na tem mestu misleca Romana Guardinija: »Krščanska ponotranjenost ni prostor v nas, ki bi čakal pripravljen in v katerega bi lahko Bog vstopil; Bog, ki prihaja, da uresniči svoje kraljestvo, namreč sam izoblikuje notranjo globino in prostranost, kjer hoče prebivati. Ta je povsem odvisna od Boga in le On jo lahko spočne.«52 Skratka, mlade moramo bolj kot doslej uvajati v tako obliko duhovnega življenja, da bodo v molitvi in v življenju nasploh »obiskali, ne svoje srce, ampak Njegov tempelj«, kot bi rekel sv. Bernard.

Ob tem ko govorimo o intimističnih težnjah, moramo tudi izpostaviti, da slednjega ne gre razumeti kot kritiko dozdajšnje vzgoje za molitveno življenje. Raziskava o veri mladih kaže, da je zapiranja vase manj pri mladih z rednim molitvenim življenjem. Pristna molitev je namreč celovito izkustvo Boga, ki ne oddaljuje, temveč vključuje v konkretne izzive življenja.53

5.3. Prvenstvenost odnosa

51 V mariborski anketi je na vprašanje o vzporednih dejavnostih skupine, ki se jih najraje udeležujejo in ki jih najbolj bogatijo, kar 40,6 % (največ) anketirancev odgovorilo, da so to izleti v naravo. Tudi na vprašanje: »Kdaj čutiš Boga še posebej blizu?«, jih je največ (28,2 %) odgovorilo, da v čudoviti naravi. Pojem stvarstvo kot pojem, s katerim opredeliti doživljanje Boga, pa je obkrožilo 26,4 % anketirancev.52 Svet in oseba, Mohorjeva družba, Celje 1991, 35.53 Molivci za razliko od nemolivcev kažejo več odprtosti za socialno in karitativno angažiranost. V političnih strankah ali sindikatih, na primer, je zelo malo mladih kristjanov, vendar je med njimi nadpovprečno veliko tistih (dobra polovica), ki redno molijo.

20

Page 21: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Pretirano duhovnost intimnih doživetij in zgolj estetsko obarvanih slutenj tanscendence mora nadomestiti močna duhovnost odnosa.54 Pri tem moramo paziti, da odnos do bližnjega ne bo obravnavan zgolj kot neka nujna etapa in preizkušnja človekove bogovdanosti, temveč kot najbolj imeniten prostor, v katerem se že posvečujemo in gradimo Božje kraljestvo. Pristno evangeljsko izkustvo srečanja z Bogom, na katerem rasteta posameznik in Cerkev, je namreč izkustvo ljubezni do bližnjega. »Ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna.«55 To izkustvo je osnova, na kateri se gradi identiteta mladostnika in rešuje problem sprejemanja samega sebe.

Zavest o dialoški naravi človeka in njegove duhovnosti bo pomagala pri premostitvi skušnjav intimizma. To ne pomeni, da kontemplativna razsežnost življenja po veri izgubi na svoji pomembnosti, ampak da kontemplacijo obravnavamo in se je učimo predvsem na ravni odnosa do človeka in Boga in manj na ravni naših lastnih čutenj in misli.

Tu nastopa tudi potreba po novih poudarkih v askezi. Za »duhovnost odnosov« se je namreč treba zavestno odločiti in nihče ne more te odločitve preložiti na drugega, da bi jo sprejel zanj. Askeza odnosov je v pripravljenosti posvetiti čas in energijo za vsako, tudi zelo preprosto srečanje in stik z mladim človekom, zlasti s tistim z obrobja. Za tovrstno askezo je potrebna načrtna vzgoja že pri osnovnošolskem verouku, kakor tudi po semeniščih in povsod, kjer se oblikujejo različne vrste pastoralnih delavcev.56

Ne da bi zanemarjala sicer legitimno izkustvo lepega in potrebo po intimni tišini (oboje ostaja v temeljih religiozne prebuje in vzgoje), mora naša pastorala mladih intenzivneje ustvarjati take pogoje in razvijati take metode dela, da bo bolj kot doslej prišlo do izraza etično izkustvo – izkustvo in čut odgovornosti za drugega, za Cerkev, za družbo in svet. Te metode in pogoji naj ne bodo omejeni na običajno skupinsko dinamiko, temveč naj dobijo razmah v smeri načrtne karitativne, socialno-politične, misijonske, kulturne, kakor tudi široko vzgojne dejavnosti.

54 Tudi laični teoretiki vzgoje se približujejo izhodiščem, ki slonijo na prvenstvenosti odnosa, čeprav izhajajo iz drugačnih predpostavk. Zdenko Medveš v spremni besedi h knjigi Robija Krofliča kot temelj postmoderne vzgoje zavrača nek novi etični univerzalizem (četudi naj bi se vzgoja trudila v iskanju globalnega smisla), kakor tudi moderno idejo o avtonomnem moralnem subjektu, ki je bila podlaga, da se je vzgojo pojmovalo kot »izboljševanje človekove osebnosti, razvoj človeka zaradi njega samega«. Nova, postmoderna vzgoja naj se po Medvešu osredotoči na sobivanje, na sožitje drugačnih: »Človek (tudi otrok) ne more živeti niti preživeti v samobivanju, temveč le v sobivanju. Njegov izvirni greh je, če povzamemo Sartra, da se rodi tam, kjer so drugi. To je njegovo substancialno vprašanje in prav na njem temelji možnost ter nujnost vzgoje.« (Robi Kroflič, Avtoriteta v vzgoji, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1997, 312–313.)55 1 Jn 4,756 Odločitev za vzgojo in vzporeden pastoralni koncept, ki mlade obravnava kot subjekte mladinske pastorale, med drugim zahteva tudi novo opredelitev pojma »pastoralni delavec«.

21

Page 22: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

Tako vzgojeni mladi bodo sposobni stopiti iz sveta zgolj intimne vere, se odpreti izzivom okolja in postati »plemenite osebnosti, kakršnih današnji čas silno potrebuje«.57

VI. Sklep

6.1. Izvedbena raven

Prenova določenega pastoralnega področja je velik projekt in sam po sebi dolgoročen, kompleksen in s strokovnega vidika multidisciplinaren. Zato ni dovolj teološko-pastoralna vizija prenove, potrebna je tudi »tehnična« sposobnost izdelovanja načrtov in programov, operativna sposobnost vzpostavitve hierarhične mreže zadolžitev in realizacije načrta; potrebni so mehanizmi komuniciranja in preverjanja, novi organizacijski in infrastrukturni standardi, bolj agilno in usklajeno medinstitucionalno sodelovanje, kakor tudi novo ustanovljeni forumi in instance študijsko-strokovne, organizacijsko-pastoralne in duhovno-vzgojne narave.

Kot eno izmed osnovnih iztočnic za prenovo mladinske pastorale zato izpostavljamo našo dejansko pripravljenost in usposobljenost za pastoralno načrtovanje, se pravi za izdelovanje konkretnih tirnic, po katerih naj bi prenova stekla. Ko poudarjamo načrtovanje, ne banaliziramo stvarnosti duha in prepuščamo glavno vlogo tehnicističnim pristopom, pač pa opozarjamo, da se je kljub prodornim idejam in dobrim namenom večkrat zalomilo, ker ni bilo zavesti, kako kompleksna je pravzaprav neka široko zasnovana in daljnoročna skupna pastoralna akcija.

Načrti in programi morajo imeti, še preden jih začnemo ustvarjati, neko skupno idejno osnovo glede globalnih pastoralnih usmeritev. V našem primeru je pričujoči Osnutek temeljnih smernic tisti instrument, katerega naloga je vzpodbuditi dialog in v sinodalnem procesu priti do »strateškega« poenotenja mišljenj in hotenj glede posinodalne prenove mladinske pastorale. Tako poenotenje, ki ni uniformiranost ali zmaga enih nad drugimi, je pogoj in prvi korak za pripravo, pisanje in izvajanje vseslovenskega načrta mladinske pastorale.

Pastoralni načrt bo vseboval vsaj naslednje ključne sklope: opredelitev cilja, katerega uresničitev se predvideva v določenem obdobju, opis in analizo izhodiščne situacije, opis in določitev metode za dosego cilja,

57 CS 31,1

22

Page 23: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

določitev kriterijev vrednotenja izvedbe in določitev časa, ko se bo vrednotenje opravilo.

V zvezi z nivoji načrtovanja smo v procesu sestavljanja osnutka temeljnih smernic poskušali razjasniti tudi ključne pojme v pastoralnem načrtovanju. Po tehtanju različnih predlogov je prevladalo mnenje, da so najustreznejša poimenovanja naslednja: Temeljne smernice se gibljejo na ravni pastoralnih strategij in temeljnih

odločitev. Načrt svojo idejno zasnovo črpa iz temeljnih smernic (oziroma iz sinodalnega

dokumenta); ali v obliki povzetka le-teh ali v obliki zapisa enega glavnega, dobro oblikovanega in zelo splošnega cilja. Načrt vsebuje analizo stanja, kazalo nosilcev, področij in etap; podaja osnovne itinerarije in programe za določeno kategorijo mladih, za določeno obdobje in kraj ipd.; vzpodbuja in je v pomoč pastoralnim telesom pri ustvarjalnem snovanju novih itinerarijev in metod dela.

Projekt pomeni opredelitev izvedbenega postopka (kdaj? kje? kdo? kako?) posameznega pastoralnega itinerarija ali dogajanja.

Izvedbena raven pastoralne prenove še na posebej jasen način kliče k načrtnemu usposabljanju dovoljšnjega števila pastoralnih delavcev, ki bi bili pripravljeni in sposobni prevzeti naloge in odgovornosti že v samem procesu načrtovanja, kakor tudi pozneje, ko bo načrt spisan in bo nastopil čas njegovega uresničevanja.

6.2. Odločitev za mlade

V tem dokumentu predstavljene štiri ravni temeljnih smernic mladinske pastorale so soodvisne, druga drugo podpirajo, druga iz druge izhajajo. Vendar je osrednji pojem besedila odločitev za vzgojo. Pojmujemo jo kot izviren način, kako mlade odpreti veri, in prvenstveno ne pomeni odločitve za to ali ono konkretno pastoralno metodo, pač pa nek nov način globalnega razmišljanja o pristopu k mlademu človeku. Globalno razmišljanje in nova kakovost pogleda na mlade morata seveda prerasti deklarativnost in dobiti prej ali slej otipljivo podobo konkretnih metod, zlasti na ravni župnijskih občestev.

Četudi primeri tipično vzgojnih metod (ali vsaj zametki le-teh) slovenskemu pastoralnemu prostoru niso tuji58 in se je moč od njih že danes veliko naučiti, si prenove mladinske pastorale ne moremo zamišljati kot preproste razširitev teh metod na čim širše pastoralno okolje. Vzgajati pač ne začnemo zaradi dekreta in zaradi navdušenosti nad neko novo metodo, temveč iz ljubezni do mladih, ki nas obkrožajo. Vsako posamezno krščansko občestvo mora najprej obnoviti svojo »zavezo« z mladim rodom; k srcu si mora vzeti radosti in stiske, potrebe in

58 Pomislimo na občasne oratorije ali »vesela dvorišča«, župnije z animatorskimi službami, salezijance, katoliške skavte, nenazadnje tudi na katoliško šolstvo.

23

Page 24: Temeljne Smernice Za Mladinsko Pastoralo

hrepenenja mlade dobe. Naučiti se mora zaupati v mladega človeka, se pravi v njegovo sposobnost, da razumno uravnava svoje življenje ter išče in ljubi Boga. Ko bo občestvo obnovilo zaupanje in uresničilo »odločitev za mlade« ter ovrednotilo in umestilo protagonizem mladih, bo lažje izdelalo in sistematiziralo konkretne metode vzgojno-pastoralnega dela. Mladi ljudje bodo tako zares postavljeni v središče zanimanja Cerkve, Cerkev pa bo ustregla globokim in silnim težnjam po iskanju smisla, solidarnosti, socialnem prizadevanju, celo po verski izkušnji, ki jih kažejo mnogi mladi.59

Dejstvo je, da mladinska pastorala ne more biti izvzeta iz celotnega pastoralnega konteksta. Njene prenove ni mogoče načrtovati in izpeljati brez usklajevanja in vzajemnega sodelovanja z drugimi področji, zlasti z osnovnošolsko katehezo ter z uvajanjem v zakramenta sv. birme in sv. zakona. Prav tako je tudi res, da odločitev za vzgojo že po svoji naravi presega okvire mladinske pastorale in s svojo notranjo logiko (vzgojni čut, prvenstvo osebnega odnosa, širjenje pastoralne soodgovornosti) hote ali nehote vpliva na ostale sklope pastoralnih dejavnosti. Skratka, nekoliko širše snovanje prenove v smeri vzgoje in sama izdelava vseslovenskega načrta mladinske pastorale nikakor ne moreta biti izoliran projekt nekaterih pastoralnih delavcev in organizmov, »specializiranih« za mlade, ampak sta lahko le sad skupnega dela široke palete eklezialnih forumov in instanc. Še posebej je na tem mestu nagovorjena sinoda Cerkve na Slovenskem.

59 Prim. Splošni pravilnik za katehezo, 131.

24