sodobni upravni sistemi
DESCRIPTION
Drzava blaginjeTRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Marko Kolega, pol. APJU, 21018669
Dr. Alenka Krašovec
GLOBALIZACIJA IN DRŽAVA BLAGINJE – VELIKA BRITANIJA VERSUS ŠVEDSKA
Seminarska naloga
Sodobni upravni sistemi
Ljubljana, maj 2013
1
Kazalo vsebine1. UVOD...............................................................................................................................................22. METODOLOGIJA...........................................................................................................................3
2.1 Hipoteza in podhipoteza............................................................................................................32.2 Metodološki načrt......................................................................................................................32.3 Struktura naloge.........................................................................................................................3
3. TEORETIČNI UVOD......................................................................................................................43.1 Globalizacija..............................................................................................................................43.2 Država blaginje..........................................................................................................................63.3 Klasifikacija sistemov blaginje..................................................................................................7
4. ANALIZA.........................................................................................................................................94.1 Globalizacija in država blaginje................................................................................................94.2 Britanska država blaginje in globalizacija...............................................................................104.3 Švedska država blaginje in globalizacija.................................................................................14
5. ZAKLJUČEK.................................................................................................................................176. LITERATURA IN VIRI.................................................................................................................187. PRILOGA: INTERVJU Z DR. ZINKO KOLARIČ.......................................................................20
1
1. UVOD
Z razvojem modernih telekomunikacij je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prišel v ospredje
pojem globalizacija. Okviri nacionalnih držav izgubljajo na pomembnosti, pomembnejši postajajo
pojmi odprtosti in mednarodne povezanosti. Pojem globalno predstavlja mešanico različnih
kulturnih, gospodarskih in političnih vzorcev.
V preteklosti je bil močan poudarek na razvoju države blaginje, ki je doživela razcvet po drugi
svetovni vojni, danes pa se zaradi globalizacijskih pritiskov ter svetovne gospodarske krize koncept
države blaginje spreminja. Država blaginje je širši pojem od socialne države, poleg socialne
varnosti naj bi zagotavljala svojim državljanom tudi socialno blaginjo, kar pomeni, da zagotavlja
vsem državljanom pod enakimi pogoji dogovorjeno nacionalno raven socialnih storitev in dobrin.
Globalizacija se smatra kot temeljni vidik razvoja politične ekonomije naprednih kapitalističnih
družb. To vključuje narašačajočo moč kapitala, vse bolj organiziranega na globalnem nivoju v
obliki transnacionalnih korporacij; hitrejše tokove finančnega kapitala in globalno širitev trgovine.
Hkrati se pojavlja upadajoča moč delavskih in sindikalnih gibanj, stalna masovna nezaposlenost,
povečujejo se neenakost in revščina. Najmočnejša povezava pa se kaže v politični sferi, kjer
uporaba globalizacije s strani vlad in transnacionalnih institucij opravičuje intenzivnost procesov v
imenu konkurenčnosti in večje storilnosti (Ginsburg 2001 190, 191).
V svoji seminarski nalogi se bom ukvarjal z primerjavo dveh različnih modelov države blaginje
oziroma z primerjavo ukrepov na področju socialne varnosti dveh držav; Anglije, ki spada v
liberalni model države blaginje, ter predstavnika nordijske družine države blaginje Švedske.
Anglijo sem izbral, ker je začetnica kapitalistične misli, mati industrijske revolucije in ker zaradi
njene tradicije ekonomsko liberalne misli pričakujem diametralno nasproten odziv vladnih politik v
primerjavi z tradicionalno bolj socialno enakopravno Švedsko. Zanimalo me bo, kako sta se obe
državi spopadli z globalizacijo v sistemskem smislu na področju socialne varnosti, torej, katere
ukrepe sta izvedli, kako sta jih implementirali in katera od držav je bila pri tem bolj uspešna in
zakaj. Glede na rezultate svojih ugotovitev bom nato potrdil ali zavrnil postavljeno hipotezo.
2
2. METODOLOGIJA
2.1 Hipoteza in podhipoteza
Hipoteza: Globalizacija je univerzalni pojav. V obeh proučevanih državah vpliva na zmanjševanje
obsega države blaginje.
Podhipoteza: Trendi zmanjševanje obsega države blaginje v kontekstu globalizacije se ne
spreminjajo z ideološkimi konteksti vlade na oblasti.
2.2 Metodološki načrt
Pri oblikovanju seminarske naloge ter opisovanju izbranega problema bom uporabil naslednje
metode:
• deskriptivna ali opisna metoda (teoretična opredelitev globalizacije in države blaginje);
• analiza primarnih virov (nestrukturiran intervju s strokovnjakom na izbranem področju);
• analiza sekundarnih virov, kot so časopisni članki, učbeniki, knjige;
• analiza internetnih virov (uporaba statističnih podatkov in raziskav objavljenih na spletu).
2.3 Struktura naloge
Nalogo bom razdelil na tri dele. V prvem se bom osredotočil teoretične aspekte globalizacije in
države blaginje z vidika več avtorjev. V drugem delu bom analiziral zgodovinske razsežnosti in
ukrepe obeh držav, ter jih podkrepil s statističnimi podatki. Tretji del je rezerviran za strnitev
analize in za potrditev ali zavrnitev hipoteze v kombinaciji z intervjujem s strokovnjakom na
izbranem področju, dr. Zinko Kolarič, profesorico na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
3
3. TEORETIČNI UVOD
3.1 Globalizacija
V današnji družboslovni literaturi najdemo različne definicije globalizacije, ki v skladu s sprejetim
stališčem tudi temu ustrezno interpretirajo razmerja in učinke, ki jih ima ta pojav na druge družbene
pojave v konkretnih družbenih oziroma zgodovinskih primerih. Avtorji se ne strinjajo niti o
časovnem okviru. Nekateri vidijo začetke globalizacije celo v antiki, v osvajanjih Aleksandra
Velikega, katerih posledica je bilo srečanje Vzhoda in Zahoda in je pripeljalo do neslutenega
vzpona medkulturnih izmenjav, naznanila pa so tudi že novo dobo za svetovno trgovino. Drugi
postavljajo začetek globalizacije v čas renesanse in velikih geografskih odkritij ter zavzetja Novega
sveta, tretji v obdobje kolonializma, četrti v čas vzpostavljanja svetovnega trga in oblikovanja
globalne ekonomije, peti v dobo tehnološke in informacijske revolucije (Zolo v Kodelja 2008, 27-
28).
Scholte (2000, 15-17) govori o petih širših definicijah globalizacije:
• globalizacija v pomenu internacionalizacije, po tej definiciji ni globalizacija nič drugega kot
oznaka za procese naraščajoče mednarodne izmenjave in medsebojne odvisnosti, dokaz za
to vrsto globalizacije so za ekonomiste ogromni trgovinski in kapitalski (investicije) pretoki
med državami, medtem ko se politologi in sociologi predvsem sklicujejo na intenzivnejšo
mobilnost med državami, ki vključuje ljudi, sporočila in ideje;
• globalizacija kot liberalizacija, meri na odpravljanje ovir med državami, ki stojijo na poti
nastajanja odprte globalne ekonomije oziroma ekonomije »brez meja«, po tej definiciji ni
globalizacija nič drugega kot druga beseda za procese mednarodnega ekonomskega
povezovanja;
• globalizacija kot univerzalizacija, že v štiridesetih letih prejšnjega so stoletja razumeli ali
bolje napovedovali planetarno sintezo kultur in globalni humanizem, s pojmom
univerzalizacije se je običajno mislilo na primer na uveljavljanje gregorijanskega koledarja,
kitajskih restavracij, širjenje avtomobilizma, dekolonizacijo itn. ;
• globalizacijo kot vesternizacija ali modernizacija (še posebej v njeni ameriški inačici), pri
tem razumevanju globalizacije gre za to, da se ključne socialne strukture modernosti
(kapitalizem, racionalizem, industrializem, birokratizem in druge) širijo po vsem svetu in pri
tem tako rekoč zmeljejo v prah vse tiste stare strukture in tradicije, na katere naletijo na
4
svojem v bistvu neustavljivem pohodu, globalizacijo pri tem neredko opisujejo kot
imperializem v podobi McDonaldsov, Hollywooda in CNN;
• globalizacija kot deteritorizacija ali bolje povedano širjenje suprateritorialnosti, ta najbolj
radikalna definicija razume globalizacijo v smislu rekonfiguracije geografije, kar pomeni, da
družbenega prostora ne obvladujejo več v prvi vrsti teritorialni prostori, teritorialne razdalje
in teritorialne meje, natančnejša definicija globalizacije opiše le-to kot proces, ki vsebuje
transformacijo celotne prostorske organizacije družbenih odnosov in transakcij.
Tudi glede pomena in vpliva same globalizacije v sodobnem svetu so mnenja deljena. Giddens (v
Kodelja 2008, 28-29) govori o skeptikih in radikalcih. Skepktiki menijo, da je zgodba o
globalizaciji zgolj mit. Globalna ekonomija se po njihovem ni veliko spremenila v primerjavi s
prejšnjimi obdobji. V razpravah o globalizaciji vidijo le neko novo ideologijo, ki jo skušajo vsiliti
zagovorniki proste trgovine in svobodnega trga da bi z njo upravičili rušenje sistemov socialne
pomoči in zmanjševanje državnih stroškov v nacionalnih državah. Radikalci pa nasprotno menijo,
da je globalizacija nekaj še kako stvarnega, o čemer se lahko prepričamo tudi na podlagi njenih
posledic, ki jih lahko čutimo povsod. Po njihovem mnenju je globalna menjava blaga in storitev
danes veliko bolj razvita kot pred nekaj desetletji, obenem pa veliko manj odvisna od vpliva
posameznih držav; to pomeni, da nacionalne države v tem pogledu izgubljajo velik del svoje
suverenosti in s tem tudi moči vplivanja na dogajanje. Giddens sam poudarja (ibid.), globalizacija ni
samo ekonomska. Je prav tako politična, tehnološka in kulturna. Nanjo po njegovem mnenju najbolj
vpliva hiter razvoj komunikacijske tehnologije in računalništva, ki se je začel konec šestdesetih let
prejšnjega stoletja.
Held (v Rizman 2005, 582) govori še o transformacionistih. Transformacijska teza temelji na
prepričanju, da je napočilo novo tisočletje in da pomeni globalizacija tisto ključno silo, ki povzroča
hitre in globoke družbene, politične in ekonomske spremembe v sodobnih družbah. Gre za procese,
kakršnih doslej zgodovina še ni poznala, kar vse terja od držav in vlad, da se prilagodijo povsem
novim svetovnim razmeram, ki ne ločijo več med mednarodnim in notranjim, med zunanjimi in
domačimi zadevami. Pozornost transformacionistov je usmerjena k nastajanju novega modela
(režima) suverenosti, ki zamenjuje klasičnega, temelječega na tradicionalnih pojmovanjih
državnosti kot absolutne, nedeljive, in teritorialno ekskluzivnega izvajanja javne moči. Z drugimi
besedami to pomeni, da transformacionisti razumejo suverenost kot pogajalsko orodje v politiki, iz
katere skušajo iztržiti čimveč, ne pa kot samo teritorialno opredeljeno fizično mejo, prek katere se
ni več mogoče o ničemer pogovarjati ali pogajati. Transformacionisti nadalje poudarjajo naraščajoči
pomen novih neteritorialnih oblik ekonomskega in političnega povezovanja, kot so multinacionalne
5
korporacije, transnacionalna družbena gibanja, mednarodne agencije na področju globalne
regulacije itn. V tem smislu svetovni red vsekakor ne temelji več na izključujočem
državocentričnem političnem principu in na ta način tudi nacionalnih držav ne gre jemati kot edine
in zadnje instance vladanja in odločanja v globaliziranem svetu.
3.2 Država blaginje
Država blaginje je celota institucij in politik, ki v tržnem gospodarstvu zagotavlja socialno
sprejemljivo alokacijo virov in redistribucijo dohodkov, omogoča ustrezno politično ravnotežje
moči in široko sprejemljivih izidov politične izbire ter ponuja določeno varnost, enakost in
pravičnost svojim državljanom. Ključni element države blaginje predstavlja ‘recipročna menjava
blaginje‘ med ljudmi, med tistimi, ki želijo prispevati, in tistimi, ki želijo sprejemati pomoč (Kovač
2006, 18). Nastanek organiziranega kapitalizma (organised capitalism) in razvoj države blaginje je
odločilno povezan s fenomenom modernizacije, industrijskim načinom proizvodnje in obdobjem
industrijske moderne. Modernizacija povzroči namreč razpad tradicionalnih družbenih vezi in
tradicionalne solidarnostne mreže, ki je do tedaj zagotavljala posameznikovo socialno varnost. Kot
odgovor na povečanje ekonomskih negotovosti morajo zato politični sistemi, da ohranijo svojo
legitimnost, vzpostaviti nove blaginjske rešitve, ki bodo omejevale naraščajoča tveganja
industrijske moderne. S tem namenom ‘organizirajo’ politične elite sisteme socialnega varstva, ki
nudijo zavarovanje za ekonomska tveganja, ki jih proizvaja nov trg delovne sile industrijske
moderne. Države tako prevzamejo odgovornost za zagotavljanje socialne varnosti svojih
državljanov. S tega vidika lahko začetke države blaginje označimo kot splošni fenomen
modernizacije, industrijskega načina proizvodnje in obdobja industrijske moderne (Bojka 2004, 3).
Podlaga za nastanek socialne države je socialna politika, ki se je razvijala skozi čas na podlagi
postopnega uvajanja posameznih socialnih programov in postopnega širjenja teh programov na vse
večji del prebivalstva. Po večini se je socialna politika razvijala kot odgovor na akutne socialne
probleme. Vsebina teh politik je v večini držav zelo podobna, večina socialnih programov vsebuje
zavarovanje pred nesrečami pri delu, pokojnine za invalide, ostarele in za vdove, boleznine in
porodniške dopuste, nadomestila za primer brezposelnosti in podporo prizadetim družinam. V
začetku razvoja socialne države je bil v Evropi industrijski delavski razred prevladujoča
organizirana družbena skupina, zato se je socialna država začela razvijati kot odgovor na probleme
tega razreda: izguba dohodka zaradi nesreče pri delu, bolezni, invalidnosti, brezposelnosti in
starosti. Da bi rešili te probleme, so uvedli obvezne sisteme socialnih zavarovanj, preko katerih so
6
bili delavci v primeru izgube dohodka upravičeni do denarnih nadomestil. Kasneje se je
upravičenost do socialnega varstva razširila na vse državljane. Poleg sistemov socialnih pomoči in
sistemov socialnih zavarovanj so vzpostavili sisteme javnih služb oziroma zavodov, ki nudijo javne
dobrine in storitve vsem državljanom pod enakimi pogoji. Cilj takšnega ravnanja je blaginja celotne
populacije. Zato imenujemo državo, ki nudi takšen obseg socialnih pravic, tudi država blaginje
(Cerar 2005, 2-3).
Zamisel socialne države se je razvila v 19. stoletju kot posledica industrijske revolucije in
množičnega obubožanja širših družbenih slojev. Duhovni oče je nemški kancler Otto Bismarck, ki
je leta 1891 uvedel socialno zavarovanje, s čimer je bila konstituirana prva socialna država. V času
po drugi svetovni vojni so mnoge države prešle od delnega oz. selektivnega financiranja socialnih
storitev k večinoma celotnemu kritju teh storitev. Večina zahodnoevropskih držav je tudi razširila
obseg socialne oskrbe preko zagotavljanja eksistenčnega minimuma. V današnjem svetu je socialna
oskrba bolj razvita v državah z bolj razvitim gospodarstvom, medtem ko imajo revnejše države bolj
omejen dostop do socialne oskrbe. V zadnjih letih je prišlo v državah z veliko socialno oskrbo
prebivalstva do močnih kritik socialne države, kar je ponekod vodilo k drastičnim okrnitvam
državnih storitev (Cerar 2005, 4; Kovač 2006, 20).
3.3 Klasifikacija sistemov blaginje
Kazepov (v Mandič 2008, 10) je na osnovi Esping-Andersonove tipologije izpeljal klasifikacijo
režimov oz. sistemov blaginje:
• Liberalni sistem blaginje (primer je Velika Britanija). Vloga države je rezidualna, saj
posreduje samo takrat, ko pri razdeljevanju dobrin odpovesta tako trg kot družina. George in
Miller (v Ginsburg 2001, 181) menita, da je liberalni sistem rezidualen v smislu, da se trdno
drži ozke koncepcije tega, katera tveganja so lahko socialna. Trg je prevladujoči mehanizem
regulacije in povezovanja v visokoindividualizirani in tekmovalni družbi. Kljub razvitim
socialnim storitvam in socialni politiki, v veliki meri temelječi na dohodkovnih kriterijih, sta
stopnja revščine in dohodkovne neenakosti med najvišjimi v Evropi. Radodarnost pri
denarnih transferjih je manjša kot v skandinavskih državah in večja kot v Južni Evropi.
Upravljanje v sistemu blaginje temelji na pluralističnih in menedžerskih oblikah vodenja, ki
koordinira javno-zasebne akterje in ki daje prednost učinkovitosti pred enakostjo. K temu
lahko dodamo še Esping-Andersenovo označitev tega režima kot tistega, ki je nastal v
državah, kjer je bilo socialistično ali krščanskodemokratsko gibanje zelo šibko ali odsotno.
7
Socialna politika je tipično omejena le na slaba tveganja, tj. tista, ki jih trg ne sprejme;
uporablja tudi najožjo definicijo upravičenosti do beneficij v tradiciji zaslužnih revnih;
liberalni sistemi vidijo storitve kot naravno dejavnost trga.
• Socialnodemokratski sistem blaginje (vključuje nordijske države). Ta sistem zaznamuje
prevladujoča vloga države; država prevzema odgovornosti, ki jih drugi sistemi blaginje
prepuščajo trgu ali družini. Ukrepi so univerzalistični, namenjeni vsemu prebivalstvu glede
na potrebe. Zagotavlja številne storitve v naravi in denarne transferje. Redistribucija ostaja
pomembno načelo razdeljevanja dobrin, čeprav je v zadnjem desetletju nekoliko zmanjšana.
Odvisnost od trga, revščina in neenakosti so najnižje v Evropi. Upravljanje v sistemu
vključuje menedžerske in participativne sheme vodenja, v katerih ima pomembno vlogo
javni sektor. Dohodkovne razlike in revščina so pred obdavčitvijo ter denarnimi transferji
zelo visoki, po njih pa najnižji. Ta model je najbolj radodaren; s socialnimi izdatki
prerazdeljuje najvišji delež bruto domačega produkta (BDP), ohranja pa visoko stopnjo
soglasja in stabilnosti, pri tem pa ima tudi pozitivne ekonomske rezultate. Po Esping-
Andersenu k značilnostim tega sistema sodi še naslednje: poleg tega, da temelji na načelu
univerzalizma, temelji tudi na zelo obsežnem pokrivanju tveganj, na radodarnih transferjih
in izredno dobro razvitem sistemu storitev v naravi (nordijske države kot storitvene države).
Sistem temelji na egalitarizmu in univerzalizmu, pravice zadevajo posameznika, ne družine,
in temeljijo na državljanstvu. Skandinavski sistem blaginje pa temelji tudi na
produktivizmu, tj. maksimiranju proizvodnih potencialov posameznika in tudi gospodarstva.
• Korporativistični sistem blaginje (celinske evropske države) zaznamujejo socialne politike,
ki temeljijo na meritokratskem načelu in reproducirajo tisti družbeno-ekonomski položaj, ki
ga družine dosežejo na trgu dela, natančneje s položajem, ki ga doseže hranilec družine.
Družina je prevladujoči akter blaginje, njeno oskrbovalno vlogo pa podpirajo specifični
ciljni ukrepi politike v obliki podpore v naravi ali v denarju. Vzajemnost je pomembno
načelo povezovanja in razdeljevanja dobrin. Država sicer intenzivno posega v razdeljevanje
dobrin, vendar pa so njeni posegi posredovani skozi vlogo družine. Odvisnost od trga je
večja kot v socialnodemokratskem modelu.
8
4. ANALIZA
4.1 Globalizacija in država blaginje
V keynesianski dobi je širitev države blaginje pomenila veliko rast služb v javnem sektorju.
Keynesova teorija namreč pravi, da so ciklična nihanja in neskladnja na trgu delovne sile strukturno
pogojena in neodvisna od volje posameznikov, odpravljanje pomanjkljivosti pa je mogoče le s
posegom države na trg. Reševeanje brezposelnosti se začne s povečanimi javnimi izdatki države, ki
povečajo agregatno povpraševanje in proizvodnjo podjetij. Zaradi tega se pojavi večje
povpraševanje po delavcih, kar posledično zmanjša brezposelnost (Mishra 1999, 99). Nekateri
socialnodemokratski režimi (npr. v Skandinaviji) so to uporabili kot namerno strategijo ustvarjanja
delovnih mest, posebej za ženske. Razraščanje socialne države in države blaginje pa ima svojo
mejo. Ko delež socialnih transferjev preseže določen delež družbenega produkta in, ko nacionalna
ekonomija izgubi konkurenčno sposobnost na tujih trgih, takrat izdatki za socialne transferje
postanejo eden ključnih generatorjev inflacije in stagnacije. Privatizacija narašča, država blaginje se
krči in službe v javnem sektorju izginjajo. Zaradi globalizacije nacionalne vlade težje sledijo ciljem
polne zaposlenosti in gospodarske rasti s politiko povečanja količine denarja v obtoku, ki bi
povrnila prejšnje stanje sistema. Ostane pretežno neoliberalna strategija ustvarjanja delovnih mest s
poudarkom na fleksibilnosti – drugače rečeno slabo plačane, negotove in nestandardne zaposlitve v
privatnem sektorju (npr. anglosaksonske države in ZDA).
Globalizacija prav tako izvaja pritisk na sisteme socialne varnosti in socialne izdatke, saj kot ključni
cilj državne politike izpostavlja zmanjševanje primanjkljajev in dolgov ter zniževanje obdavčenja.
Vlade lahko zmanjšajo ali odpravijo primanjkljaje npr. z zmanjševanjem javne porabe ali
povečanjem davkov. Slednje je močno nepriljubljeno pri investitorjih in finančnih trgih, ki želijo, da
vlade znižajo ne samo primanjkljaje, ampak tudi davke. Vladam pa je težko zmanjšati socialne
izdatke zaradi strahu pred političnim protiudarcem. Socialna politika postane predmet spora med
globalnim kapitalizmom in demokratično nacionalno državo. Merila kot so polna zaposlenost,
varnost zaposlitve, ugodnosti brezposelnih, zakon o minimalni zajamčeni plači, zdravstvena in
varnostna zakonodaja, pravice trgovskih združenj institucionalizirajo osnovne socialne standarde in
do te mere omejujejo tržni obseg. To, kar s stališča globalne ekonomije izgleda, kot ovira, ki jo je
potrebno odstraniti, je s stališča nacionalne države nujnost. Globalizacija ne grozi le, da bo
zmanjšala državo blaginjo, temveč s pomanjkanjem regulacije in demokratičnosti predstavlja tudi
grožnjo za demokracijo (Mishra 1999, 104).
9
4.2 Britanska država blaginje in globalizacija
Britansko državo blaginje med leti 1940 do 1970 lahko imenujemo tudi klasična. V tem času je le
ohlapno in delno sledila točkam liberalnega modela, ki so naštete v teoretičnem poglavju. Za dokaj
visoko stopnjo socialne varnosti so poskrbeli predvsem masovna oskrba s socialnimi prebivališči z
nizko rento, nacionalna zdravstvena oskrba in javno organizirani osebni socialni servisi. Res je, da
je stopnja varstva in nadomestila dohodkov precej zaostajala za nordijskimi državami in državami
kontinetalne Evrope, a je tak sistem vseeno omogočal nekakšno nacionalno uniformno in relativno
nestigmatizirano pravico do nadomestila dohodka, ki je praktično vsem državljanom (strukturno
nezaposleni, samski) omogočal osnovno preživetje (Ginsburg 2001, 175-176).
Leta 1979 prid na oblast konzervativna vlada, ki jo vodi Margaret Thatcher. Politika te vlade ima
kasneje velik vpliv na socialno politiko Velike Britanije. Spremembe pa niso bile takojšnje in
direktne, temveč je vlada k spremembam pristopila zelo previdno in se raje osredotočila na
monetarno politiko in slabenje moči sindikalnih gibanj. To je storila predvsem zato, ker je državo
blaginje lahko uporabila kot nekakšen blažilec, ki bi lahko omilil šok, ki bi lahko nastal ob nenadni
porasti nezaposlenosti, socialne neenakosti in splošni nestabilnosti gospodinjstev. Hall (v Ginsburg
2001, 177) govori o avtorativnem populizmu, oz. o vladni pragmatičnosti, katere fokus je bil
predvsem inflacija, moč sindikatov, neefektivnost in birokracija javnega sektorja. Kljub zelo
pragmatičnemu in populističnemu pristopu pa je vlado vodilo večinoma neoliberalno razmišljanje,
kar se kaže v štirih pomembnih točkah (ibid.)
• monetarizem – kontrolo inflacije zamenja 'polna zaposlenost' na mestu primarnega cilja
ekonomske politike, tesna kontrola denarnih zalog, uporaba visokih obrestnih mer, zelo
restriktivni prijemi pri javni porabi;
• politika ponudbe – osvoboditev zalog kapitala in delovne sile z deregulacijo, ukrepi proti
sindikatom, odstranitev zakonodaje o minimalni plači;
• javni oskrbovalec/odjemalec – gre za direkten napada na legitimnost direktne oskrbe s
storitvami s strani javnih aparatov, zbijanje plač in spodkopavanje statusa uslužbencev
javnega sektorja (učitelji, medicinske sestre, socialni delavci...);
• restrukturacija – poskusi usmeritev od javne oskrbe z dobrinami in storitvami k oskrbi s
strani neodvisnih agencij in oskrbovalcev (contracting out), poudarek na komercializaciji,
dosežkih.
10
Vlada Margaret Thatcher je bila zelo nezaskrbljena in nezainteresirana za posledice, ki jih je
ustvarila, predvsem kar se tiče čedalje večje socialne neenakosti. V tem obdobju je bil zelo razširjen
pojem 'zategovanja pasov' kot nekakšen način opravičevanja in poskusa legitimizacije hitrega
povečevanja socialne neenakosti. Podatki o relativni revščini kažejo kažejo na dramatičen porast v
Britaniji v primerjavi z drugimi državami Evropske Unije. Delež Britanske populacije, ki prejema
dohodke manjše kot polovico povprečja, se je skoraj potrojil med vlado M. Thatcher (9 % leta 1979
do 25 % leta 1990) (Ginsburg 2001, 179).
Posledice političnih sprememb in ekonomske globalizacije v Britaniji pa se kažejo tudi v socialnih
izdatkih in omejitvah obdavčenja, povečanju neenakosti, povečanju fleksibilnosti trga delovne sile
in deregulacije in pa privatizaciji socialne porabe in oskrbe.
Neenakost porazdelitve dohodka prikazujem z Ginijevim koeficientom v sliki 4.1. Višji je, večja je
neenakost porazdelitve dohodka med gospodinjstvi. Vrednosti koeficienta so med 0 (ko so dohodki
vseh prejemnikov enaki) in 1 (kjer je popolna neenakost in en prejemnik dobi ves dohodek).
Iz grafa je razvidno, da je dohodkovna neenakost ostro porasla v osemdesetih letih, čemur je sledila
stabilizacija in skromen padec v devedestih letih prejšnjega stoletja pod vlado Johna Majorja, pod
laburistično vlado Tonya Blaira in Gordona Browna pa se je spet rahlo povečala. Vzroki za tako
povečano neenakost so predvsem odstotnost minimalne plače, padec števila sindikalnega članstva,
zmanjšanje socialne podpore in pa povečanje nezaposlenosti.
11
Slika 4.1: Neenakost v Veliki Britaniji v obdobju 1979 do 2008
Vir: NewStatesman (2013)
Socialni izdatki (kot delež bruto domačega proizvoda) so bili v Britaniji vedno pod povprečjem
OECD. Med letoma so 1981 – 1993 so se v primerjavi z drugimi državami najmanj povečevali.
Britanija tako stoji ob boku liberalnim državam kot so Japonska in ZDA. Omejitev socialnih
izdatkov se je v veliki meri legitimizirala z globalizacijskimi argumenti. Še posebej britanska
odvisnost od tujih trgov je zahtevala nižjo raven korporativnih obdavčitev za ohranitev
konkurenčnosti izvoza.
Med najpomembnejše reforme vlade M. Thatcher sodijo (Ginsburg 2001, 179).
• 1980: socialna pomoč in državne pokojnine so se usklajevale samo z stroški življenjskih
potrebščin, in ne tudi s plačami. Življenjski standard miljonov je drastično upadel.
• Od 1980 naprej: upravičenost do socialnih transferjev v času nezaposlenosti se je skozi čas
zmanjševala, leta 1996 pa je bila odpravljena. Zamenjala jo je bolj restriktivna žepnina za
deloiskalce (Jobseekers' Allowance). V tem času je država prav tako posegla v stanovanjsko
shemo in prodala 1,7 miljona stanovanj najemojemalcem in 300.000 stanovanj premestila v
tretji sektor. S to potezo je končala vlogo lokalne samouprave kot direktnih menedžerjev
stanovanjske politike.
• 1986: prispevki v državni pokojninski sklad so se zmanjšali za polovico z namero
spodbuditi delavce v privatne pokojninske sheme.
• 1990: na področju zdravstvene in socialne nege so bile vpeljane ločene agencije in pa
pogodbeniki, ki so opravljali delo. Država je promovirala tekmovanje med ponudbeniki in
izvajalci.
Ginsburg (2001, 190) pravi, da je sprememba politike rezultat izključno neoliberalnega diskurza in
je legitimirana na podlagi argumentov, ki govorijo o neizogibnosti ekonomske prednosti, ki izvira iz
ekonomske globalizacije.
Nova laburistična vlada (New Labour), je vključila štiri poglavitne elemente:
• ekonomska konkurenčnost (nadaljevanje monetaristične politike in politike ponudbe);
• politika trga delovne sile (močan poudarek na povečevanju dohodkov v ljudi v nizko
plačanih poklicih preko minimalne plače, davčnega kredita za delavske družine …);
• intervenistično, regulativno vladanje, ki sprejema tako javne servise, kot tudi privatno
financirane in s pogodbo sklenjene oskrbe z blaginjo;
• nekateri (skromni) ukrepi za povečanje socialne kohezivnosti in zmanjšanje socialne
12
izključenosti.
Prve tri elemente je v praksi izvajala tudi vlada M. Thatcher, vendar pa je Nova laburistična vlada
bolj intervenistična v smislu pravic delavcev in regulacije mešane ekonomike blaginje. Prevzela pa
je ključni element konzervatizma pri javnih financah. Na njen načrt (omejitev socialnega programa)
so se stalno vršili pritiski s strani samskih staršev, hendikepiranih in upokojencev. Povečano
potrošnjo k delu usmerjene blaginje, zdravstenih storitev in izobrazbe je financirala z indirektno
obdavčitvijo goriv, tobaka, poklicnih pokojninskih ugodnosti in realokacijo nekaterih obrambnih
izdatkov. Socialni izdatki so se poviševali za povprečno 4,4 %, kar je več, kot 0,7 % pod
konzervativno vlado, vendar pa so se povečevali počasneje (Institue for Fiscal Studies 2010).
Dohodki najrevnejših so se povprečno povečali za 1,7 %, medtem, ko so se v obdobju
konzervativne vlade povečali za 0,8 %. Dohodki najbogatejših so se povprečno povečali za 1,7 %,
medtem ko se se v obdobju konzervativne vlade povečali za 2,5 %. Vendar pa je Ginijev koeficient
dosegal višje ekstreme kot v obdobju konzervativne vlade. Podatki za leto 2009 npr. kažejo, da je
dosegel vrednost 0.36, kar je najvišje od leta 1961 (ibid). Kolaričeva (priloga) meni, da je Tretja pot
Blaira in kasneje Browna bila samo ideološka forma in ni dala dejansko nobenih rezultatov. Z njo se
je opravičevalo določene ukrepe, ki so šli v nekaterih primerih v povečevanje socialnovarstvene
vloge države, ampak na drugi strani si je pa zmeraj manjši delež prebivalstva prilaščal zmeraj več
družbenega bogastva.
Po odstopu Gordona Browna 2010 je vodenje britanske vlade prevzel David Cameron, vodja
konzervativne stranke. Konzervativci in pa Liberalni demokrati pod vodstvom Nicka Clegga so
skupaj ustvarili koalicijo, saj je konzervativni stranki zmanjkalo dvajset sedežev v parlamentu za
večinsko odločanje. Dohodkovna neenakost je v letu 2010 – 2011 zelo upadla, vrednost Ginijevega
koeficienta je padla iz 0.36 na 0.34, kar je največji enoletni padec od leta 1962. Še zmeraj pa je
dohodkovna neenakost precej višja kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Institute for Fiscal
Studies 2012).
Če povzamem ugotovitve glede na Ginijev indeks od leta 1979 do 2012 dohodkovna neenakost
skozi čas povprečno narašča, ne glede na to, katera vlada je na oblasti v Veliki Britaniji in kljub
temu, da socialni izdatki (government spending) naraščajo, kar prikazuje slika 4. 2. To pomeni , da
se znižuje obseg države blaginje. Kolaričeva (priloga) meni, da je problem v redistribuciji
družbenega bogastva, kar je povod za gibanja, kot so npr. '99 %'. 1 % populacije si prisvaja veliko
večino ustvarjenega bogastva in na vse ostale odpadejo drobitnice. Tudi v sedanji ekonomski krizi
se je število milijonarjev v ZDA povečalo na račun tega, da so drugi obubožali. Samo povečevanje
socialnih izdatkov namreč ni merilo, da se družbene neenakosti zmanjšujejo. Na tem mestu
13
potrjujem hipotezo in podhipotezo za Veliko Britanijo.
4.3 Švedska država blaginje in globalizacija
Povojni švedski model je prepoznaven po polni zaposlenosti, aktivni politiki zaposlovanja,
solidarnostni plačni politiki in socialdemokratski prevladi. Švedsko gospodarstvo temelji na visoki
stopnji znanja, v politiki imajo glavno vlogo socialdemokratske in kmečke stranke, zelo pomemben
pa je tudi visok delež žensk v delovni sili, kar je predvsem rezultat določenega delovanja in boja
švedske socialdemokracije. (Kosonen 2001, 154). Švedska socialna demokracija je uspela predvsem
zaradi svoje strateške opredelitve in politične prakse, ki nista bili uperjeni neposredno na rušenje
kapitalističnega sistema, pa tudi ne na odpravo logike kapitala, pač pa sta težili k vgraditvi
elementov socialističnega projekta v družbo, katere gospodarstvo je še naprej temeljilo na kapitalu,
sam kapitalistični sistem pa je bil s tem bistveno spremenjen (Nikolič 1999, 853).
Kljub mednarodnim šokom, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja
obremenjevali socialno varnost in sistem zaposlovanja v mnogih državah, so se zgoraj omenjene
karakteristike, z rahlimi modifikacijami obdržale. Za njihov obstoj je bil pomemben močan,
državno kontroliran izvozni sektor in nacionalna kooordinacija prilivov ter javne porabe v vseh
interesnih skupinah (Kosonen 2001, 155).
V poznih osemdesetih in devedesetih letih prejšnjega stoletja so Švedsko na podlagi notranjih in
zunanjih pritiskov doleteli novi problemi. Leta 1990 je švedska ekonomija prišla v krizo z velikim
primanjkljajem v državnem proračunu, ki je ogrozil resor za socialno varstvene storitve in dajatve.
Od leta 1990 do 1994 je BDP vsako leto bolj padal, industrijska proizvodnja je padla za 8%, prodaja
na drobno za 3%, zaposlenost prebivalstva je padla za 12%, centralna državna blagajna je leta 1993
14
Slika 4. 2: Vladni izdatki 1979 - 2012
Vir: UK Public Spending (2013)
dosegla deficit. Veliko švedskih strokovnjakov družbenega področja je zato pripravilo študije za
projekt prenove švedske ekonomije in je bilo mnenja, da je glavni razlog za krizo švedske
ekonomije, sistem socialne varnosti. Bili so mnenja, da lahko vzroke za krizo poiščejo tudi v visoki
javni porabi, v nizkem zasebnem varčevanju in nizkem varčevanju v gospodinjstvu, v površni
zakonodaji na nekaterih področjih ter k inflaciji nagnjenemu sistemu plačevanja delavcev. Leta
1991 je prišlo do nekaterih sprememb v davčni reformi, ki je ublažila stanje družin z nižjimi
prihodki. Istega leta so tudi znižali plačevanje bolniških dopustov za prve tri dni iz prvotnih 90%
dejanske plače na 75%. Ekonomske razmere so se leta 1996 na Švedskem umirile, ko je nivo BDP
dosegel nivo BDP pred letom 1990 (Sinkovič 2003, 10). Nekatere oblike globalizacije in
evropeizacije (internacionalizacija podjetij, zmanjšanje nadzora nad finančnimi trgi, bančna kriza)
so direktno in indirektno vplivale na spremembo socialnih politik, povečali so se dolgovi, pojem
polne zaposlenosti je postajal šibkejši, v ospredje pa je stopilo stabiliziranje cen in uravnavanje
proračuna.
Pojavile so se aktivacijske strategije, prav tako pa so v ospredje stopile delovno orientirane socialne
politike. Noben program, ki je vključeval socialne elemente, ni ušel reformam. Ustanovile so se
mnoge strokovne skupine za razvoj in zagotavljanje ugodnosti brezposelnim, upokojenim, bolnim
in tistim na bolniškem dopustu, ter zagotavljanje socialne pomoči. Švedski sindikati in vladajoča
Socialdemokratska delavska stranka pa tudi niso odstopili od politike vzdrževanja in izboljševanja
temeljnih institucij države blaginje. Večdesetletni razvoj države blaginje je zapustil močan vpliv
tako na delodajalce kot na liberalne in konservativne politične sile na Švedskem. V tem smislu je
značilno, da nesocialistične vlade v dveh obdobjih, tj. od 1976-1982 in 1991-1995 niso v ničemer
bistveno spremenile sistema izboljševanja družbene blaginje, tudi obdobju od leta 2006 do sedaj, ko
socialdemokrati ne vodijo vlade se na Švedskem niso pojavili voditelji kot sta bila Reagan v ZDA
ali Thatcherjeva v Veliki Britaniji (Nikolič 1999, 851). V sklepih nekega pomembnega
primerjalnega raziskovanja o elitah in družbeni enakosti, izpeljanega v osemdesetih letih na
Švedskem, v ZDA in na Japonskem, je ugotovljeno, da švedske elite, ki skoraj brez izjeme
podpirajo raven enakosti, višjo, kot jo zagovarjajo pristaši najradikalnejšega egalitarizma v ZDA in
na Japonskem, jasno izražajo socialni konsenz izoblikovan v več desetletjih, medtem ko najbolj
egalitarne skupine v ZDA zastopajo stališče v prid večjega razpona v osebnih dohodkih, večjim, kot
ga zagovarjajo najbolj konservativne skupine na Švedskem (Verba in drugi v Nikolič 1999, 852). To
pomeni, da imajo najbolj konservativne družbene in politične sile na Švedskem, tj. kapitalisti,
menedžerji, konservativne politične stranke, naprednejša stališča glede družbene enakosti, kot pa
ustrezne najbolj napredne politične sile v ZDA in na Japonskem, vključno s sindikati.
15
V obdobju petindvajsetih let se je Ginijev koeficient na Švedskem povečal iz 0.21 na vrednost 0.26
v letu 2008 (Inequality Watch, 2012). V letu 2009 je spet padel na vrednost 0.24 in je tam tudi ostal
do leta 2012 (World Bank, 2013). Vse te vrednosti so bile vedno pod vrednostjo Ginijevega
koeficienta v Veliki Britaniji, kar pomeni, da je na Švedskem neprimerno manjša dohodkovna
neenakost , kot v Veliki Britaniji. Švedska je bila v letu 2011 najbolj enakopravna država na svetu
(Business Insider, 2011). Ima tudi veliko število zaposlenih žensk, kot že omenjeno. Visoka
udeležba žensk na trgu dela je šla v korak z razširjenim sistemom blaginje, z možnostjo zaposlitve
za polovični delovni čas, s sistemom starševskih pravic in visokim povečanjem javnih storitev,
namenjenih negi in varstvu otrok (poleg razširjenosti storitev namenjenih starejšim in
nepokretnim). Tako so ženske dobile priložnost zapustiti dom in vstopiti na trg dela ter se zaposliti
predvsem v javnem sektorju in poklicih za nego, vendar za plačilo, namesto opravljanja
neplačanega gospodinjskega dela (Todorovič 2008, 12). Švedska prav tako zelo veliko investira v
dobro otrok in družin, se pravi v preventivne strategije. Gre za investicije v socialni kapital.
Kolaričeva (priloga) pravi, da tukaj ne gre za samo stroške, ljudje so investicija za naprej. Investirati
je treba v otroke, družine. Ravno skozi te strategije se na Švedskem zelo veliko vlaga v ljudi.
Omogoča tudi participacijo ženskam na trgu delovne sile. Družina je razbremenjena, saj država
skrbi za to, da je razbremenjena. Švedska kombinira breplačno ali pa vsaj cenejše varstvo in
denarno podporo za samske matere ne glede, ali so zaposlene ali ne. Drugače kot Velika Britanija,
ki ta problem rešuje z Working Families Tax Credit, ki vključuje denarno pomoč za 70 % stroškov,
ki jih imajo samske matere z otroci. Ta način je mogoče pomanjkljiv zaradi nizkih prihodkov in
visokih cen dnevnega varstva.
Hipoteze za Švedsko zavračam. Globalizacija kot proces sicer nedvomno vpliva v smeri obsega
zmanjševanja države blaginje. Kolaričeva (priloga) pravi, da neoliberalna ideologija, ki je v službi
neomejenega pretoka kapitala, s svojimi pogledi sili vladajaoče politične elite v posameznih
državah, k temu, da sprejemajo zelo podobne, celo identične socialno politične ukrepe. Vsi ti ukrepi
gredo v smer zmanjševanja socialne varnosti in socialne blaginje. Tako npr. v Nemčiji, kot tudi v
bistveno manjši meri v Skandinavskih državah. Vendar pa se je glede na zbrane podatke Švedska z
globalizacijskimi procesi drugače spoprijela kot Velika Britanija, uspela je ohraniti zavidljivo
stopnjo socialne varnosti in enakopravnosti, tudi v primeru zamenjave vlade v ideološkem
kontekstu in reform na področju socialne politike. Npr. Ginijev koeficient je bil leta 1990 0.21, prav
tako pa iste vrednosti leta 1995, v tem obdobju je bila na oblasti desnosredinska koalicija pod
vodstvom stranke Nova Demokracija, kar pomeni, da podhipotezo prav tako zavračam.
Kolaričeva (priloga) pravi, da na Švedskem ni bilo velikih konfliktov med družbenimi razredi, niti
16
med političnimi poli. Skandinavski model je rezultat konsezualnosti in pa zelo dolge vladavine
socialnodemokratskih strank. Tam recimo ni bilo velike polarizacije, niti je ni sedaj. Marsikje se je
oblast zamenjala, vendar desnica v skandinavskih državah ne reže socialne programe, kot drugod.
Prebivalstvo tega ne pusti. Ljudje si tega, kar imajo ne pustijo vzeti. Egalitarnost živi tam, kot
osnovna vrednota. Seveda to, ne pomeni, da tam ni konfliktov, vendar pa tako ostrih polov, kot so
drugje tam ni.
5. ZAKLJUČEK
Primerjava Velike Britanije in Švedske je primerjava dveh modelov države blaginje, liberalnega in
socialdemokratskega. Obe države sta sponzorirali ekonomsko globalizacijo, vendar pa so rezultati
socialnih politik zelo različni. Therborn (v Kosonen 2001, 156) govori, da obstaja britanski fokus
glede revščine. Gre za odrinjanje dela populacije iz normalnih standardov življenja. Kolaričeva
(priloga) meni podobno, liberalni model je rezidualni model. Država je tista, ki zadnja priskoči na
pomoč, v kolikor dokažeš, da to pomoč res potrebuješ. Pomoč države v VB je kratkotrajna in nizka,
vse z namenom, da se čimprej aktiviraš na trgu delovne sile. Gre za kulturo individualizma. Vsak je
sam sposoben poskrbeti za svojo socialno varnost in blaginjo. Na Švedskem je obratno, enakost je
cenjena kot osnovna vrednota, ima široko podporo ljudi. Nordijski model temelji na principu
enakosti, kot principu socialne pravičnosti, za razliko od liberalnega modela, ki temelji na principu
preverjene potrebe. V Skandinaviji država pomaga vsem, v enaki meri na enak način. Nikolič
(1999, 843), še meni, da ima Švedska in druge skandinavske države tradicijo močne države, tako da
so pripadale in pripadajo skupini držav kot je npr. bivša Prusija ali sodobni Avstrija in Francija, kar
pomeni, da so v tem smislu različne od Velike Britanije, Nizozemske, Švice ali ZDA. Država je bila
dolgo pojmovana kot osrednji vzvod družbene organizacije in družbenih sprememb, kar je bilo in
ostalo rezultat luteranske državno cerkvene tradicije. Osrednje mesto države na Švedskem je
najvidneje izraženo v socialnih dejavnostih države, kamor sodijo izobraževanje, zdravstvena zaščita
in pokojnine ter dejavnosti, ki zagotavljajo določeno stopnjo družbene enakosti. Hkrati ima Švedska
tudi zelo razvito civilno družbo, kar je eden glavnih razlogov, da močna država na Švedskem ni
izpeljala kakšne različice etatističnega sistema. Sam proces globalizacije je sigurno močno
zaznamoval Švedsko, vendar vseeno precej manj, kot nekatere druge evropske države. Švedska je
še zmeraj med vodilnimi državami z najbolj porazdeljenim dohodkom in najbolje razvito socialno
politiko in je torej resnično prava država blaginje.
17
6. LITERATURA IN VIRI
1. Bojka, Urban. 2004. Dezorganizirani kapitalizem in kriza države blaginje. Dostopno prek:
www.memefest.org/dezorganizirani_kapitalizem. (16. 5. 2013).
2. Business Insider. Dostopno prek: http://www.businessinsider.com/. (16. 5. 2013).
3. Cerar, Elizabeta Špela. 2005. Nemška reforma socialne države. Diplomsko delo. Dostopno
prek: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/cerar2097.pdf. (16. 5. 2013).
4. Ginsburg, Norman. 2001. Globalisation and the Liberal Welfare States. V Globalisation and
European Welfare States, ur. Robert, Sykes., Bruno, Palier., Pauline M. Prior, 173-193.
Palgrave: Hampshire.
5. Inequality Watch. Dostopno prek: http://www.inequalitywatch.eu/. (16. 5. 2013).
6. Institute for Fiscal Studies. 2012. Living standards, poverty and inequality in the UK: 2012.
Dostopno prek: http://www.ifs.org.uk/comms/comm124.pdf. (16. 5. 2013).
7. Institute for Fiscal Studies. 2010. Public Spending Under Labour. Dostopno prek:
http://www.ifs.org.uk/bns/bn92.pdf. (16. 5. 2013).
8. Kodelja, Zdenko. 2008. Globalna pravičnost, globalizacija in izobraževanje. Dostopno
prek:
http://www.sodobnapedagogika.net/images/stories/2008slo/2008_1_slo_02_zdenko_kodelja
_globalne_pravicnosti.pdf. (16. 5. 2013).
9. Kosonen, Peka. 2001. Globalisation and the Nordic Welfare States. V Globalisation and
European Welfare States, ur. Robert, Sykes, Bruno, Palier, Pauline M. Prior, 153-173.
Palgrave: Hampshire.
10. Kovač, Bogomir. 2006. Keynes, Keynesianisem in razvojne spremembe sodobne države
blaginje – renesansa ali zaton keynesianske teoretske paradigme. Dostopno prek:
www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc4f50/PDF. (16. 5. 2013).
11. Mandič, Srna. 2008. Režimi blaginje in vprašanje razvrščanja držav v skupine v razširjeni
EU. Dostopno prek: http://druzboslovnerazprave.org/clanek/pdf/2008/57/1/. (16. 5. 2013).
12. Mishra, Ramesh. 1999. Globalisation and the welfare state. Edward Elgar: Cheltenham,
Northampton.
13. NewStatesman. 2013. Inequality before and after Thatcher: what really happened.
18
Dostopno prek: http://www.newstatesman.com/politics/2013/04/inequality-and-after-
thatcher-what-really-happened. (16. 5. 2013).
14. Nikolić, Miloš. 1999. Švedska družba, sindikati in delavska participacija. Dostopno prek:
http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip19995nikolic.pdf. (16. 5. 2013).
15. Rizman, Rudi. 2005. Globalizacija in nacionalna država – razsežnosti in paradoksi njunega
razmerja. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20054-6_Rizman.pdf. (16. 5.
2013).
16. Scholte, Jan Aart. 2000. Globalisation – a critical introduction. St. Martin's Press: Oxford.
17. Todorović, Mirjana. 2008. Ali lahko boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja
vpliva na boljšo rodnost v Sloveniji. Diplomsko delo. Dostopno prek: http://www.cek.ef.uni-
lj.si/u_diplome/todorovic3266.pdf. (16. 5. 2013).
18. UK Central Government and Local Authority Public Spending. Dostopno prek:
www.ukpublicspending.co.uk/. (16. 5. 2013).
19. World Bank. Dostopno prek: http://www.worldbank.org/. (16. 5. 2013).
19
7. PRILOGA: INTERVJU Z DR. ZINKO KOLARIČ
Ena od tez globalizacije je, da nacionalne države izgubljajo del svoje suverenosti. Ali to po vašem
mnenju velja tudi na primeru socialne politike? Ali to pomeni, da so države oz. vlade 'nemočne' pri
odpravljanju neenakosti v družbi pod vplivom globalizacijskih procesov?
Vse je odvisno od tega, kako ta proces globalizacije sploh razumemo. Definicij globalizacije je
toliko, kot avtorjev, to je dejstvo. Po drugi strani, pa je dejstvo tudi to, da v realnosti današnjega
sveta, današnjih družb, teče proces globalizacije po mojem prepričanju zgolj, kot neomejen tok
kapitala. Kapital je tisti, ki se pretaka in, ki noče na tej svoji poti imeti nobenih ovir. Za tem
kapitalom stojijo velike multinacionalke, velika ekonomska podjetja, katerih proračun je dostikrat
večji kot proračun kakšne manjše države. K tem akterjem je treba dodati tudi špekulante na
finančnih trgih. V tem obdobju 'dolžniškega kapitalizma' so države postale ujetnice tovrstnega
globalizacijskega procesa, ki je najbolj stvaren, očiten, dejanski. Globalizacija je namreč lahko tudi
pozitivna npr. v kulturnem smislu. Ampak v današnjem svetu gre za čimbolj neoviran pretok
kapitala. Bolj kot so države ujetnice teh procesov, tem bolj je njihova suverenost zmanjšana in
njihova moč na področju socialne politike in ukrepov. V Evropi ne moremo npr. govoriti o enotnem
evropskem socialnem modelu, ne oblikuje se na ravni Evropske Unije, ampak na nivoju posamezne
države. Neoliberalna ideologija, ki je v službi tega neomejenega pretoka kapitala, s svojimi pogledi
sili vladajaoče politične elite v posameznih državah, k temu, da sprejemajo zelo podobne, celo
identične socialno politične ukrepe. Vsi ti ukrepi gredo v smer zmanjševanja socialne varnosti in
socialne blaginje. Tako npr. v Nemčiji, kot tudi v bistveno manjši meri v Skandinavskih državah.
Predvsem pa so ti ukrepi prisotni v bivših socialističnih družbah in pa tudi v Južni Evropi. Po koncu
II. Svetovne vojne do konca sedemesetih let, v tistem klasičnem obdobju države blaginje, se izvaja
proces dekomodofikacije, kjer država zagotavlja posamezniku eksistenco tudi takrat, ko ta ne
participira na trgu delovne sile. Drug proces, ki je tekel v tem času je proces razbremenjevanja
družine oz. defamilizacije, gre za skrb za otroke, za bolne, za ostarele, za invalide. Država je to
breme prevzemala nase, različno v posameznih državah, vendar je ta trend potekal v vseh
zahodnoevropskih državah, tudi v Sloveniji. Tretji proces, ki je tekel v tem času je proces
institucionalizacije, krepil se je javni sektor, javne institucije, ki so zagotavljale ljudem številne
storitve. Že v osemdesetih letih, sploh pa v devetdesetih pa se ti procesi zelo odločno spreminjajo v
obratno smer, namesto o dekomodofikaciji govorimo o rekomodofikaciji. Posameznik lahko
preživi, samo če je aktiven na trgu delovne sile. Posledica tega je, da se povečujejo neenakosti v
vseh zahodnih družbah.
20
V kolikšni meri in kako je po vašem mnenju reakcija vlad na te procese odvisna od politično
ideološke smeri? Ali še drži, da so socialdemokratske vlade bolj uspešne kot pa
konzervativne/liberalne struje pri zagotavljanju določenega obsega države blaginje?
Socialnodemokratske vlade so nekoliko bolj previdne pri krčenju socialne države. Poskušajo se iti
socialni dialog, pri tem rezanju poskušajo storiti najmanj škode. Zavedajo se pomena, ki ga ima
država blaginje za ljudi in so tukaj previdni, medtem, ko desnica 'reže' kjerkoli, razen v
Skandinaviji. Ideologija neoliberalizma je izredno močna in jemlje za talce, tako levico kot desnico.
Zakaj veljajo nordijske države med najbolj socialno enakopravnimi? Ali je to posledica dolge
vladavine socialdemokratov na Švedskem? Ali so to vrednote v družbi? Kaj naredi Švedsko
švedsko?
Nordijski model temelji na principu enakosti, kot principu socialne pravičnosti, za razliko od
liberalnega modela, ki temelji na principu preverjene potrebe. V Skandinaviji država pomaga vsem,
v enaki meri na enak način. V VB pa v kolikor dokažeš, da res nimaš nič in to pomoč potrebuješ.
Na Švedskem ni bilo velikih konfliktov med družbenimi razredi, niti med političnimi poli.
Skandinavski model je rezultat konsezualnosti in pa zelo dolge vladavine socialnodemokratskih
strank. Tam recimo ni bilo velike polarizacije, niti je ni sedaj. Marsikje se je oblast zamenjala,
vendar desnica v skandinavskih državah ne reže socialne programe, kot drugod. Prebivalstvo tega
ne pusti. Ljudje si tega, kar imajo ne pustijo vzeti. Egalitarnost živi tam, kot osnovna vrednota.
Seveda to, ne pomeni, da tam ni konfliktov, vendar pa tako ostrih polov, kot so drugje tam ni.
Opažam, da se socialni izdatki skozi čas pri VB povečujejo, vendar pa neenakost glede na Ginijev
koeficient skozi čas povprečno narašča. Kaj to pomeni? Ali ljudje ne dobijo pomoči, ki jo
potrebujejo?
Jo dobijo. Vendar pa si večino družbenega bogastva prisvaja nekdo drug. Problem je v redistribuciji
družbenega bogastva, kar je povod za gibanja kot so npr. '99 %'. 1 % populacije si prisvaja veliko
večino ustvarjenega bogastva in na vse ostale odpadejo drobitnice. Tudi v sedanji ekonomski krizi
se je število milijonarjev v ZDA povečalo na račun tega, da so drugi obubožali. Ali pa npr. Tretja
pot Blaira in Browna, ki je bila samo ideološka forma in ni dala dejansko nobenih rezultatov. Z njo
se je opravičevalo določene ukrepe, ki so šli v nekaterih primerih v povečevanje socialnovarstvene
vloge države, ampak na drugi strani si je pa zmeraj manjši delež prebivalstva prilaščal zmeraj več
družbenega bogastva. Samo povečevanje socialnih izdatkov ni merilo, da se družbene neenakosti
zmanjšujejo.
Kaj je po vašem mnenju najbolj učinkovita strategija za spopad z globalizacijo? Samo povečanje
21
socialnih transferjev se na dolgi rok verjetno ne izide. Ali so to preventivne strategije? Vlaganje v
otroke? Podpora enostarševskim gospodinjstvom, zaradi spremenjene strukture tradicionalne
družine?
Skandinavci imenujejo to socialno investiranje. Tu ne gre za stroške, ljudje so investicija za naprej.
Investirati je treba v otroke, družine. Ravno skozi te strategije se na Švedskem zelo veliko vlaga v
ljudi. Omogoča tudi participacijo ženskam na trgu delovne sile. Družina je razbremenjena, saj
država skrbi za to, da je razbremenjena. Eden izmed konceptov, ki se pojavlja je Univerzalni
Temeljni Dohodek. Eksistenca naj bi bila zagotovljena vsakomur in na osnovi te eksistence bi lahko
ljudje počeli marsikaj, tisto, za kar se res čutijo usposobljene, nadarjene. Postali bi ustvarjalni,
osvobodili bi se. To seveda pomeni konec primata kapitalistov in konec sveta, kot ga poznamo
danes, za kar bi bil potreben širok premik v miselnosti.
V Angliji je med obdobjem vlade M. Thatcher država znižala socialna porabo, povečala se je
nezaposlenost in dohodkovna neenakost. Vendar pa se tudi po nastopu Nove laburistične vlade
stvari niso spremenile v veliki meri. Ali ima Anglija na splošno tradicijo individualizma? Ali pa so
to čiste posledice ekonomske globalizacije? Zakaj je Anglija tako drugačna od Švedske?
Logika liberalnega modela temelji na predpostavki, da je vsak sam sposoben poskrbeti za svojo
socialno varnost in blaginjo. To je aksiom. Vsak sam. Posamezniki se rodijo s tem. V primeru, da ne
zmoreš, res ne zmoreš, je druga instanca v angleški ali v ameriški družbi nevladna organizacija. To
so prostovoljne, humanitarne organizacije. Ta instanca je celo pomembnejša, kot je medsebojna
pomoč v družini, vloga družine je manj pomembna. Samo za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, ki
jim ne morejo pomagati nevladne organizacije in družina, samo za te poskrbi država. Liberalni
model je rezidualni. Država je tista, ki zadnja priskoči na pomoč, v kolikor dokažeš, da to pomoč
res potrebuješ. Pomoč države v VB je kratkotrajna in nizka, vse z namenom, da se čimprej aktiviraš
na trgu delovne sile. Padeš v to minimalno mrežo, ki jo država postavlja, vendar se moraš čimprej
aktivirati. Če govorimo o egalitarnem sistemu v Skandinaviji je tu kultura individualizma, ljudje
tako živijo, ne vedo, da je lahko drugače.
22