sodobni upravni sistemi

23
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Marko Kolega, pol. APJU, 21018669 Dr. Alenka Krašovec GLOBALIZACIJA IN DRŽAVA BLAGINJE – VELIKA BRITANIJA VERSUS ŠVEDSKA Seminarska naloga Sodobni upravni sistemi Ljubljana, maj 2013 1

Upload: samuel-johnston

Post on 02-Dec-2015

74 views

Category:

Documents


1 download

DESCRIPTION

Drzava blaginje

TRANSCRIPT

Page 1: Sodobni Upravni Sistemi

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Marko Kolega, pol. APJU, 21018669

Dr. Alenka Krašovec

GLOBALIZACIJA IN DRŽAVA BLAGINJE – VELIKA BRITANIJA VERSUS ŠVEDSKA

Seminarska naloga

Sodobni upravni sistemi

Ljubljana, maj 2013

1

Page 2: Sodobni Upravni Sistemi

Kazalo vsebine1. UVOD...............................................................................................................................................22. METODOLOGIJA...........................................................................................................................3

2.1 Hipoteza in podhipoteza............................................................................................................32.2 Metodološki načrt......................................................................................................................32.3 Struktura naloge.........................................................................................................................3

3. TEORETIČNI UVOD......................................................................................................................43.1 Globalizacija..............................................................................................................................43.2 Država blaginje..........................................................................................................................63.3 Klasifikacija sistemov blaginje..................................................................................................7

4. ANALIZA.........................................................................................................................................94.1 Globalizacija in država blaginje................................................................................................94.2 Britanska država blaginje in globalizacija...............................................................................104.3 Švedska država blaginje in globalizacija.................................................................................14

5. ZAKLJUČEK.................................................................................................................................176. LITERATURA IN VIRI.................................................................................................................187. PRILOGA: INTERVJU Z DR. ZINKO KOLARIČ.......................................................................20

1

Page 3: Sodobni Upravni Sistemi

1. UVOD

Z razvojem modernih telekomunikacij je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prišel v ospredje

pojem globalizacija. Okviri nacionalnih držav izgubljajo na pomembnosti, pomembnejši postajajo

pojmi odprtosti in mednarodne povezanosti. Pojem globalno predstavlja mešanico različnih

kulturnih, gospodarskih in političnih vzorcev.

V preteklosti je bil močan poudarek na razvoju države blaginje, ki je doživela razcvet po drugi

svetovni vojni, danes pa se zaradi globalizacijskih pritiskov ter svetovne gospodarske krize koncept

države blaginje spreminja. Država blaginje je širši pojem od socialne države, poleg socialne

varnosti naj bi zagotavljala svojim državljanom tudi socialno blaginjo, kar pomeni, da zagotavlja

vsem državljanom pod enakimi pogoji dogovorjeno nacionalno raven socialnih storitev in dobrin.

Globalizacija se smatra kot temeljni vidik razvoja politične ekonomije naprednih kapitalističnih

družb. To vključuje narašačajočo moč kapitala, vse bolj organiziranega na globalnem nivoju v

obliki transnacionalnih korporacij; hitrejše tokove finančnega kapitala in globalno širitev trgovine.

Hkrati se pojavlja upadajoča moč delavskih in sindikalnih gibanj, stalna masovna nezaposlenost,

povečujejo se neenakost in revščina. Najmočnejša povezava pa se kaže v politični sferi, kjer

uporaba globalizacije s strani vlad in transnacionalnih institucij opravičuje intenzivnost procesov v

imenu konkurenčnosti in večje storilnosti (Ginsburg 2001 190, 191).

V svoji seminarski nalogi se bom ukvarjal z primerjavo dveh različnih modelov države blaginje

oziroma z primerjavo ukrepov na področju socialne varnosti dveh držav; Anglije, ki spada v

liberalni model države blaginje, ter predstavnika nordijske družine države blaginje Švedske.

Anglijo sem izbral, ker je začetnica kapitalistične misli, mati industrijske revolucije in ker zaradi

njene tradicije ekonomsko liberalne misli pričakujem diametralno nasproten odziv vladnih politik v

primerjavi z tradicionalno bolj socialno enakopravno Švedsko. Zanimalo me bo, kako sta se obe

državi spopadli z globalizacijo v sistemskem smislu na področju socialne varnosti, torej, katere

ukrepe sta izvedli, kako sta jih implementirali in katera od držav je bila pri tem bolj uspešna in

zakaj. Glede na rezultate svojih ugotovitev bom nato potrdil ali zavrnil postavljeno hipotezo.

2

Page 4: Sodobni Upravni Sistemi

2. METODOLOGIJA

2.1 Hipoteza in podhipoteza

Hipoteza: Globalizacija je univerzalni pojav. V obeh proučevanih državah vpliva na zmanjševanje

obsega države blaginje.

Podhipoteza: Trendi zmanjševanje obsega države blaginje v kontekstu globalizacije se ne

spreminjajo z ideološkimi konteksti vlade na oblasti.

2.2 Metodološki načrt

Pri oblikovanju seminarske naloge ter opisovanju izbranega problema bom uporabil naslednje

metode:

• deskriptivna ali opisna metoda (teoretična opredelitev globalizacije in države blaginje);

• analiza primarnih virov (nestrukturiran intervju s strokovnjakom na izbranem področju);

• analiza sekundarnih virov, kot so časopisni članki, učbeniki, knjige;

• analiza internetnih virov (uporaba statističnih podatkov in raziskav objavljenih na spletu).

2.3 Struktura naloge

Nalogo bom razdelil na tri dele. V prvem se bom osredotočil teoretične aspekte globalizacije in

države blaginje z vidika več avtorjev. V drugem delu bom analiziral zgodovinske razsežnosti in

ukrepe obeh držav, ter jih podkrepil s statističnimi podatki. Tretji del je rezerviran za strnitev

analize in za potrditev ali zavrnitev hipoteze v kombinaciji z intervjujem s strokovnjakom na

izbranem področju, dr. Zinko Kolarič, profesorico na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

3

Page 5: Sodobni Upravni Sistemi

3. TEORETIČNI UVOD

3.1 Globalizacija

V današnji družboslovni literaturi najdemo različne definicije globalizacije, ki v skladu s sprejetim

stališčem tudi temu ustrezno interpretirajo razmerja in učinke, ki jih ima ta pojav na druge družbene

pojave v konkretnih družbenih oziroma zgodovinskih primerih. Avtorji se ne strinjajo niti o

časovnem okviru. Nekateri vidijo začetke globalizacije celo v antiki, v osvajanjih Aleksandra

Velikega, katerih posledica je bilo srečanje Vzhoda in Zahoda in je pripeljalo do neslutenega

vzpona medkulturnih izmenjav, naznanila pa so tudi že novo dobo za svetovno trgovino. Drugi

postavljajo začetek globalizacije v čas renesanse in velikih geografskih odkritij ter zavzetja Novega

sveta, tretji v obdobje kolonializma, četrti v čas vzpostavljanja svetovnega trga in oblikovanja

globalne ekonomije, peti v dobo tehnološke in informacijske revolucije (Zolo v Kodelja 2008, 27-

28).

Scholte (2000, 15-17) govori o petih širših definicijah globalizacije:

• globalizacija v pomenu internacionalizacije, po tej definiciji ni globalizacija nič drugega kot

oznaka za procese naraščajoče mednarodne izmenjave in medsebojne odvisnosti, dokaz za

to vrsto globalizacije so za ekonomiste ogromni trgovinski in kapitalski (investicije) pretoki

med državami, medtem ko se politologi in sociologi predvsem sklicujejo na intenzivnejšo

mobilnost med državami, ki vključuje ljudi, sporočila in ideje;

• globalizacija kot liberalizacija, meri na odpravljanje ovir med državami, ki stojijo na poti

nastajanja odprte globalne ekonomije oziroma ekonomije »brez meja«, po tej definiciji ni

globalizacija nič drugega kot druga beseda za procese mednarodnega ekonomskega

povezovanja;

• globalizacija kot univerzalizacija, že v štiridesetih letih prejšnjega so stoletja razumeli ali

bolje napovedovali planetarno sintezo kultur in globalni humanizem, s pojmom

univerzalizacije se je običajno mislilo na primer na uveljavljanje gregorijanskega koledarja,

kitajskih restavracij, širjenje avtomobilizma, dekolonizacijo itn. ;

• globalizacijo kot vesternizacija ali modernizacija (še posebej v njeni ameriški inačici), pri

tem razumevanju globalizacije gre za to, da se ključne socialne strukture modernosti

(kapitalizem, racionalizem, industrializem, birokratizem in druge) širijo po vsem svetu in pri

tem tako rekoč zmeljejo v prah vse tiste stare strukture in tradicije, na katere naletijo na

4

Page 6: Sodobni Upravni Sistemi

svojem v bistvu neustavljivem pohodu, globalizacijo pri tem neredko opisujejo kot

imperializem v podobi McDonaldsov, Hollywooda in CNN;

• globalizacija kot deteritorizacija ali bolje povedano širjenje suprateritorialnosti, ta najbolj

radikalna definicija razume globalizacijo v smislu rekonfiguracije geografije, kar pomeni, da

družbenega prostora ne obvladujejo več v prvi vrsti teritorialni prostori, teritorialne razdalje

in teritorialne meje, natančnejša definicija globalizacije opiše le-to kot proces, ki vsebuje

transformacijo celotne prostorske organizacije družbenih odnosov in transakcij.

Tudi glede pomena in vpliva same globalizacije v sodobnem svetu so mnenja deljena. Giddens (v

Kodelja 2008, 28-29) govori o skeptikih in radikalcih. Skepktiki menijo, da je zgodba o

globalizaciji zgolj mit. Globalna ekonomija se po njihovem ni veliko spremenila v primerjavi s

prejšnjimi obdobji. V razpravah o globalizaciji vidijo le neko novo ideologijo, ki jo skušajo vsiliti

zagovorniki proste trgovine in svobodnega trga da bi z njo upravičili rušenje sistemov socialne

pomoči in zmanjševanje državnih stroškov v nacionalnih državah. Radikalci pa nasprotno menijo,

da je globalizacija nekaj še kako stvarnega, o čemer se lahko prepričamo tudi na podlagi njenih

posledic, ki jih lahko čutimo povsod. Po njihovem mnenju je globalna menjava blaga in storitev

danes veliko bolj razvita kot pred nekaj desetletji, obenem pa veliko manj odvisna od vpliva

posameznih držav; to pomeni, da nacionalne države v tem pogledu izgubljajo velik del svoje

suverenosti in s tem tudi moči vplivanja na dogajanje. Giddens sam poudarja (ibid.), globalizacija ni

samo ekonomska. Je prav tako politična, tehnološka in kulturna. Nanjo po njegovem mnenju najbolj

vpliva hiter razvoj komunikacijske tehnologije in računalništva, ki se je začel konec šestdesetih let

prejšnjega stoletja.

Held (v Rizman 2005, 582) govori še o transformacionistih. Transformacijska teza temelji na

prepričanju, da je napočilo novo tisočletje in da pomeni globalizacija tisto ključno silo, ki povzroča

hitre in globoke družbene, politične in ekonomske spremembe v sodobnih družbah. Gre za procese,

kakršnih doslej zgodovina še ni poznala, kar vse terja od držav in vlad, da se prilagodijo povsem

novim svetovnim razmeram, ki ne ločijo več med mednarodnim in notranjim, med zunanjimi in

domačimi zadevami. Pozornost transformacionistov je usmerjena k nastajanju novega modela

(režima) suverenosti, ki zamenjuje klasičnega, temelječega na tradicionalnih pojmovanjih

državnosti kot absolutne, nedeljive, in teritorialno ekskluzivnega izvajanja javne moči. Z drugimi

besedami to pomeni, da transformacionisti razumejo suverenost kot pogajalsko orodje v politiki, iz

katere skušajo iztržiti čimveč, ne pa kot samo teritorialno opredeljeno fizično mejo, prek katere se

ni več mogoče o ničemer pogovarjati ali pogajati. Transformacionisti nadalje poudarjajo naraščajoči

pomen novih neteritorialnih oblik ekonomskega in političnega povezovanja, kot so multinacionalne

5

Page 7: Sodobni Upravni Sistemi

korporacije, transnacionalna družbena gibanja, mednarodne agencije na področju globalne

regulacije itn. V tem smislu svetovni red vsekakor ne temelji več na izključujočem

državocentričnem političnem principu in na ta način tudi nacionalnih držav ne gre jemati kot edine

in zadnje instance vladanja in odločanja v globaliziranem svetu.

3.2 Država blaginje

Država blaginje je celota institucij in politik, ki v tržnem gospodarstvu zagotavlja socialno

sprejemljivo alokacijo virov in redistribucijo dohodkov, omogoča ustrezno politično ravnotežje

moči in široko sprejemljivih izidov politične izbire ter ponuja določeno varnost, enakost in

pravičnost svojim državljanom. Ključni element države blaginje predstavlja ‘recipročna menjava

blaginje‘ med ljudmi, med tistimi, ki želijo prispevati, in tistimi, ki želijo sprejemati pomoč (Kovač

2006, 18). Nastanek organiziranega kapitalizma (organised capitalism) in razvoj države blaginje je

odločilno povezan s fenomenom modernizacije, industrijskim načinom proizvodnje in obdobjem

industrijske moderne. Modernizacija povzroči namreč razpad tradicionalnih družbenih vezi in

tradicionalne solidarnostne mreže, ki je do tedaj zagotavljala posameznikovo socialno varnost. Kot

odgovor na povečanje ekonomskih negotovosti morajo zato politični sistemi, da ohranijo svojo

legitimnost, vzpostaviti nove blaginjske rešitve, ki bodo omejevale naraščajoča tveganja

industrijske moderne. S tem namenom ‘organizirajo’ politične elite sisteme socialnega varstva, ki

nudijo zavarovanje za ekonomska tveganja, ki jih proizvaja nov trg delovne sile industrijske

moderne. Države tako prevzamejo odgovornost za zagotavljanje socialne varnosti svojih

državljanov. S tega vidika lahko začetke države blaginje označimo kot splošni fenomen

modernizacije, industrijskega načina proizvodnje in obdobja industrijske moderne (Bojka 2004, 3).

Podlaga za nastanek socialne države je socialna politika, ki se je razvijala skozi čas na podlagi

postopnega uvajanja posameznih socialnih programov in postopnega širjenja teh programov na vse

večji del prebivalstva. Po večini se je socialna politika razvijala kot odgovor na akutne socialne

probleme. Vsebina teh politik je v večini držav zelo podobna, večina socialnih programov vsebuje

zavarovanje pred nesrečami pri delu, pokojnine za invalide, ostarele in za vdove, boleznine in

porodniške dopuste, nadomestila za primer brezposelnosti in podporo prizadetim družinam. V

začetku razvoja socialne države je bil v Evropi industrijski delavski razred prevladujoča

organizirana družbena skupina, zato se je socialna država začela razvijati kot odgovor na probleme

tega razreda: izguba dohodka zaradi nesreče pri delu, bolezni, invalidnosti, brezposelnosti in

starosti. Da bi rešili te probleme, so uvedli obvezne sisteme socialnih zavarovanj, preko katerih so

6

Page 8: Sodobni Upravni Sistemi

bili delavci v primeru izgube dohodka upravičeni do denarnih nadomestil. Kasneje se je

upravičenost do socialnega varstva razširila na vse državljane. Poleg sistemov socialnih pomoči in

sistemov socialnih zavarovanj so vzpostavili sisteme javnih služb oziroma zavodov, ki nudijo javne

dobrine in storitve vsem državljanom pod enakimi pogoji. Cilj takšnega ravnanja je blaginja celotne

populacije. Zato imenujemo državo, ki nudi takšen obseg socialnih pravic, tudi država blaginje

(Cerar 2005, 2-3).

Zamisel socialne države se je razvila v 19. stoletju kot posledica industrijske revolucije in

množičnega obubožanja širših družbenih slojev. Duhovni oče je nemški kancler Otto Bismarck, ki

je leta 1891 uvedel socialno zavarovanje, s čimer je bila konstituirana prva socialna država. V času

po drugi svetovni vojni so mnoge države prešle od delnega oz. selektivnega financiranja socialnih

storitev k večinoma celotnemu kritju teh storitev. Večina zahodnoevropskih držav je tudi razširila

obseg socialne oskrbe preko zagotavljanja eksistenčnega minimuma. V današnjem svetu je socialna

oskrba bolj razvita v državah z bolj razvitim gospodarstvom, medtem ko imajo revnejše države bolj

omejen dostop do socialne oskrbe. V zadnjih letih je prišlo v državah z veliko socialno oskrbo

prebivalstva do močnih kritik socialne države, kar je ponekod vodilo k drastičnim okrnitvam

državnih storitev (Cerar 2005, 4; Kovač 2006, 20).

3.3 Klasifikacija sistemov blaginje

Kazepov (v Mandič 2008, 10) je na osnovi Esping-Andersonove tipologije izpeljal klasifikacijo

režimov oz. sistemov blaginje:

• Liberalni sistem blaginje (primer je Velika Britanija). Vloga države je rezidualna, saj

posreduje samo takrat, ko pri razdeljevanju dobrin odpovesta tako trg kot družina. George in

Miller (v Ginsburg 2001, 181) menita, da je liberalni sistem rezidualen v smislu, da se trdno

drži ozke koncepcije tega, katera tveganja so lahko socialna. Trg je prevladujoči mehanizem

regulacije in povezovanja v visokoindividualizirani in tekmovalni družbi. Kljub razvitim

socialnim storitvam in socialni politiki, v veliki meri temelječi na dohodkovnih kriterijih, sta

stopnja revščine in dohodkovne neenakosti med najvišjimi v Evropi. Radodarnost pri

denarnih transferjih je manjša kot v skandinavskih državah in večja kot v Južni Evropi.

Upravljanje v sistemu blaginje temelji na pluralističnih in menedžerskih oblikah vodenja, ki

koordinira javno-zasebne akterje in ki daje prednost učinkovitosti pred enakostjo. K temu

lahko dodamo še Esping-Andersenovo označitev tega režima kot tistega, ki je nastal v

državah, kjer je bilo socialistično ali krščanskodemokratsko gibanje zelo šibko ali odsotno.

7

Page 9: Sodobni Upravni Sistemi

Socialna politika je tipično omejena le na slaba tveganja, tj. tista, ki jih trg ne sprejme;

uporablja tudi najožjo definicijo upravičenosti do beneficij v tradiciji zaslužnih revnih;

liberalni sistemi vidijo storitve kot naravno dejavnost trga.

• Socialnodemokratski sistem blaginje (vključuje nordijske države). Ta sistem zaznamuje

prevladujoča vloga države; država prevzema odgovornosti, ki jih drugi sistemi blaginje

prepuščajo trgu ali družini. Ukrepi so univerzalistični, namenjeni vsemu prebivalstvu glede

na potrebe. Zagotavlja številne storitve v naravi in denarne transferje. Redistribucija ostaja

pomembno načelo razdeljevanja dobrin, čeprav je v zadnjem desetletju nekoliko zmanjšana.

Odvisnost od trga, revščina in neenakosti so najnižje v Evropi. Upravljanje v sistemu

vključuje menedžerske in participativne sheme vodenja, v katerih ima pomembno vlogo

javni sektor. Dohodkovne razlike in revščina so pred obdavčitvijo ter denarnimi transferji

zelo visoki, po njih pa najnižji. Ta model je najbolj radodaren; s socialnimi izdatki

prerazdeljuje najvišji delež bruto domačega produkta (BDP), ohranja pa visoko stopnjo

soglasja in stabilnosti, pri tem pa ima tudi pozitivne ekonomske rezultate. Po Esping-

Andersenu k značilnostim tega sistema sodi še naslednje: poleg tega, da temelji na načelu

univerzalizma, temelji tudi na zelo obsežnem pokrivanju tveganj, na radodarnih transferjih

in izredno dobro razvitem sistemu storitev v naravi (nordijske države kot storitvene države).

Sistem temelji na egalitarizmu in univerzalizmu, pravice zadevajo posameznika, ne družine,

in temeljijo na državljanstvu. Skandinavski sistem blaginje pa temelji tudi na

produktivizmu, tj. maksimiranju proizvodnih potencialov posameznika in tudi gospodarstva.

• Korporativistični sistem blaginje (celinske evropske države) zaznamujejo socialne politike,

ki temeljijo na meritokratskem načelu in reproducirajo tisti družbeno-ekonomski položaj, ki

ga družine dosežejo na trgu dela, natančneje s položajem, ki ga doseže hranilec družine.

Družina je prevladujoči akter blaginje, njeno oskrbovalno vlogo pa podpirajo specifični

ciljni ukrepi politike v obliki podpore v naravi ali v denarju. Vzajemnost je pomembno

načelo povezovanja in razdeljevanja dobrin. Država sicer intenzivno posega v razdeljevanje

dobrin, vendar pa so njeni posegi posredovani skozi vlogo družine. Odvisnost od trga je

večja kot v socialnodemokratskem modelu.

8

Page 10: Sodobni Upravni Sistemi

4. ANALIZA

4.1 Globalizacija in država blaginje

V keynesianski dobi je širitev države blaginje pomenila veliko rast služb v javnem sektorju.

Keynesova teorija namreč pravi, da so ciklična nihanja in neskladnja na trgu delovne sile strukturno

pogojena in neodvisna od volje posameznikov, odpravljanje pomanjkljivosti pa je mogoče le s

posegom države na trg. Reševeanje brezposelnosti se začne s povečanimi javnimi izdatki države, ki

povečajo agregatno povpraševanje in proizvodnjo podjetij. Zaradi tega se pojavi večje

povpraševanje po delavcih, kar posledično zmanjša brezposelnost (Mishra 1999, 99). Nekateri

socialnodemokratski režimi (npr. v Skandinaviji) so to uporabili kot namerno strategijo ustvarjanja

delovnih mest, posebej za ženske. Razraščanje socialne države in države blaginje pa ima svojo

mejo. Ko delež socialnih transferjev preseže določen delež družbenega produkta in, ko nacionalna

ekonomija izgubi konkurenčno sposobnost na tujih trgih, takrat izdatki za socialne transferje

postanejo eden ključnih generatorjev inflacije in stagnacije. Privatizacija narašča, država blaginje se

krči in službe v javnem sektorju izginjajo. Zaradi globalizacije nacionalne vlade težje sledijo ciljem

polne zaposlenosti in gospodarske rasti s politiko povečanja količine denarja v obtoku, ki bi

povrnila prejšnje stanje sistema. Ostane pretežno neoliberalna strategija ustvarjanja delovnih mest s

poudarkom na fleksibilnosti – drugače rečeno slabo plačane, negotove in nestandardne zaposlitve v

privatnem sektorju (npr. anglosaksonske države in ZDA).

Globalizacija prav tako izvaja pritisk na sisteme socialne varnosti in socialne izdatke, saj kot ključni

cilj državne politike izpostavlja zmanjševanje primanjkljajev in dolgov ter zniževanje obdavčenja.

Vlade lahko zmanjšajo ali odpravijo primanjkljaje npr. z zmanjševanjem javne porabe ali

povečanjem davkov. Slednje je močno nepriljubljeno pri investitorjih in finančnih trgih, ki želijo, da

vlade znižajo ne samo primanjkljaje, ampak tudi davke. Vladam pa je težko zmanjšati socialne

izdatke zaradi strahu pred političnim protiudarcem. Socialna politika postane predmet spora med

globalnim kapitalizmom in demokratično nacionalno državo. Merila kot so polna zaposlenost,

varnost zaposlitve, ugodnosti brezposelnih, zakon o minimalni zajamčeni plači, zdravstvena in

varnostna zakonodaja, pravice trgovskih združenj institucionalizirajo osnovne socialne standarde in

do te mere omejujejo tržni obseg. To, kar s stališča globalne ekonomije izgleda, kot ovira, ki jo je

potrebno odstraniti, je s stališča nacionalne države nujnost. Globalizacija ne grozi le, da bo

zmanjšala državo blaginjo, temveč s pomanjkanjem regulacije in demokratičnosti predstavlja tudi

grožnjo za demokracijo (Mishra 1999, 104).

9

Page 11: Sodobni Upravni Sistemi

4.2 Britanska država blaginje in globalizacija

Britansko državo blaginje med leti 1940 do 1970 lahko imenujemo tudi klasična. V tem času je le

ohlapno in delno sledila točkam liberalnega modela, ki so naštete v teoretičnem poglavju. Za dokaj

visoko stopnjo socialne varnosti so poskrbeli predvsem masovna oskrba s socialnimi prebivališči z

nizko rento, nacionalna zdravstvena oskrba in javno organizirani osebni socialni servisi. Res je, da

je stopnja varstva in nadomestila dohodkov precej zaostajala za nordijskimi državami in državami

kontinetalne Evrope, a je tak sistem vseeno omogočal nekakšno nacionalno uniformno in relativno

nestigmatizirano pravico do nadomestila dohodka, ki je praktično vsem državljanom (strukturno

nezaposleni, samski) omogočal osnovno preživetje (Ginsburg 2001, 175-176).

Leta 1979 prid na oblast konzervativna vlada, ki jo vodi Margaret Thatcher. Politika te vlade ima

kasneje velik vpliv na socialno politiko Velike Britanije. Spremembe pa niso bile takojšnje in

direktne, temveč je vlada k spremembam pristopila zelo previdno in se raje osredotočila na

monetarno politiko in slabenje moči sindikalnih gibanj. To je storila predvsem zato, ker je državo

blaginje lahko uporabila kot nekakšen blažilec, ki bi lahko omilil šok, ki bi lahko nastal ob nenadni

porasti nezaposlenosti, socialne neenakosti in splošni nestabilnosti gospodinjstev. Hall (v Ginsburg

2001, 177) govori o avtorativnem populizmu, oz. o vladni pragmatičnosti, katere fokus je bil

predvsem inflacija, moč sindikatov, neefektivnost in birokracija javnega sektorja. Kljub zelo

pragmatičnemu in populističnemu pristopu pa je vlado vodilo večinoma neoliberalno razmišljanje,

kar se kaže v štirih pomembnih točkah (ibid.)

• monetarizem – kontrolo inflacije zamenja 'polna zaposlenost' na mestu primarnega cilja

ekonomske politike, tesna kontrola denarnih zalog, uporaba visokih obrestnih mer, zelo

restriktivni prijemi pri javni porabi;

• politika ponudbe – osvoboditev zalog kapitala in delovne sile z deregulacijo, ukrepi proti

sindikatom, odstranitev zakonodaje o minimalni plači;

• javni oskrbovalec/odjemalec – gre za direkten napada na legitimnost direktne oskrbe s

storitvami s strani javnih aparatov, zbijanje plač in spodkopavanje statusa uslužbencev

javnega sektorja (učitelji, medicinske sestre, socialni delavci...);

• restrukturacija – poskusi usmeritev od javne oskrbe z dobrinami in storitvami k oskrbi s

strani neodvisnih agencij in oskrbovalcev (contracting out), poudarek na komercializaciji,

dosežkih.

10

Page 12: Sodobni Upravni Sistemi

Vlada Margaret Thatcher je bila zelo nezaskrbljena in nezainteresirana za posledice, ki jih je

ustvarila, predvsem kar se tiče čedalje večje socialne neenakosti. V tem obdobju je bil zelo razširjen

pojem 'zategovanja pasov' kot nekakšen način opravičevanja in poskusa legitimizacije hitrega

povečevanja socialne neenakosti. Podatki o relativni revščini kažejo kažejo na dramatičen porast v

Britaniji v primerjavi z drugimi državami Evropske Unije. Delež Britanske populacije, ki prejema

dohodke manjše kot polovico povprečja, se je skoraj potrojil med vlado M. Thatcher (9 % leta 1979

do 25 % leta 1990) (Ginsburg 2001, 179).

Posledice političnih sprememb in ekonomske globalizacije v Britaniji pa se kažejo tudi v socialnih

izdatkih in omejitvah obdavčenja, povečanju neenakosti, povečanju fleksibilnosti trga delovne sile

in deregulacije in pa privatizaciji socialne porabe in oskrbe.

Neenakost porazdelitve dohodka prikazujem z Ginijevim koeficientom v sliki 4.1. Višji je, večja je

neenakost porazdelitve dohodka med gospodinjstvi. Vrednosti koeficienta so med 0 (ko so dohodki

vseh prejemnikov enaki) in 1 (kjer je popolna neenakost in en prejemnik dobi ves dohodek).

Iz grafa je razvidno, da je dohodkovna neenakost ostro porasla v osemdesetih letih, čemur je sledila

stabilizacija in skromen padec v devedestih letih prejšnjega stoletja pod vlado Johna Majorja, pod

laburistično vlado Tonya Blaira in Gordona Browna pa se je spet rahlo povečala. Vzroki za tako

povečano neenakost so predvsem odstotnost minimalne plače, padec števila sindikalnega članstva,

zmanjšanje socialne podpore in pa povečanje nezaposlenosti.

11

Slika 4.1: Neenakost v Veliki Britaniji v obdobju 1979 do 2008

Vir: NewStatesman (2013)

Page 13: Sodobni Upravni Sistemi

Socialni izdatki (kot delež bruto domačega proizvoda) so bili v Britaniji vedno pod povprečjem

OECD. Med letoma so 1981 – 1993 so se v primerjavi z drugimi državami najmanj povečevali.

Britanija tako stoji ob boku liberalnim državam kot so Japonska in ZDA. Omejitev socialnih

izdatkov se je v veliki meri legitimizirala z globalizacijskimi argumenti. Še posebej britanska

odvisnost od tujih trgov je zahtevala nižjo raven korporativnih obdavčitev za ohranitev

konkurenčnosti izvoza.

Med najpomembnejše reforme vlade M. Thatcher sodijo (Ginsburg 2001, 179).

• 1980: socialna pomoč in državne pokojnine so se usklajevale samo z stroški življenjskih

potrebščin, in ne tudi s plačami. Življenjski standard miljonov je drastično upadel.

• Od 1980 naprej: upravičenost do socialnih transferjev v času nezaposlenosti se je skozi čas

zmanjševala, leta 1996 pa je bila odpravljena. Zamenjala jo je bolj restriktivna žepnina za

deloiskalce (Jobseekers' Allowance). V tem času je država prav tako posegla v stanovanjsko

shemo in prodala 1,7 miljona stanovanj najemojemalcem in 300.000 stanovanj premestila v

tretji sektor. S to potezo je končala vlogo lokalne samouprave kot direktnih menedžerjev

stanovanjske politike.

• 1986: prispevki v državni pokojninski sklad so se zmanjšali za polovico z namero

spodbuditi delavce v privatne pokojninske sheme.

• 1990: na področju zdravstvene in socialne nege so bile vpeljane ločene agencije in pa

pogodbeniki, ki so opravljali delo. Država je promovirala tekmovanje med ponudbeniki in

izvajalci.

Ginsburg (2001, 190) pravi, da je sprememba politike rezultat izključno neoliberalnega diskurza in

je legitimirana na podlagi argumentov, ki govorijo o neizogibnosti ekonomske prednosti, ki izvira iz

ekonomske globalizacije.

Nova laburistična vlada (New Labour), je vključila štiri poglavitne elemente:

• ekonomska konkurenčnost (nadaljevanje monetaristične politike in politike ponudbe);

• politika trga delovne sile (močan poudarek na povečevanju dohodkov v ljudi v nizko

plačanih poklicih preko minimalne plače, davčnega kredita za delavske družine …);

• intervenistično, regulativno vladanje, ki sprejema tako javne servise, kot tudi privatno

financirane in s pogodbo sklenjene oskrbe z blaginjo;

• nekateri (skromni) ukrepi za povečanje socialne kohezivnosti in zmanjšanje socialne

12

Page 14: Sodobni Upravni Sistemi

izključenosti.

Prve tri elemente je v praksi izvajala tudi vlada M. Thatcher, vendar pa je Nova laburistična vlada

bolj intervenistična v smislu pravic delavcev in regulacije mešane ekonomike blaginje. Prevzela pa

je ključni element konzervatizma pri javnih financah. Na njen načrt (omejitev socialnega programa)

so se stalno vršili pritiski s strani samskih staršev, hendikepiranih in upokojencev. Povečano

potrošnjo k delu usmerjene blaginje, zdravstenih storitev in izobrazbe je financirala z indirektno

obdavčitvijo goriv, tobaka, poklicnih pokojninskih ugodnosti in realokacijo nekaterih obrambnih

izdatkov. Socialni izdatki so se poviševali za povprečno 4,4 %, kar je več, kot 0,7 % pod

konzervativno vlado, vendar pa so se povečevali počasneje (Institue for Fiscal Studies 2010).

Dohodki najrevnejših so se povprečno povečali za 1,7 %, medtem, ko so se v obdobju

konzervativne vlade povečali za 0,8 %. Dohodki najbogatejših so se povprečno povečali za 1,7 %,

medtem ko se se v obdobju konzervativne vlade povečali za 2,5 %. Vendar pa je Ginijev koeficient

dosegal višje ekstreme kot v obdobju konzervativne vlade. Podatki za leto 2009 npr. kažejo, da je

dosegel vrednost 0.36, kar je najvišje od leta 1961 (ibid). Kolaričeva (priloga) meni, da je Tretja pot

Blaira in kasneje Browna bila samo ideološka forma in ni dala dejansko nobenih rezultatov. Z njo se

je opravičevalo določene ukrepe, ki so šli v nekaterih primerih v povečevanje socialnovarstvene

vloge države, ampak na drugi strani si je pa zmeraj manjši delež prebivalstva prilaščal zmeraj več

družbenega bogastva.

Po odstopu Gordona Browna 2010 je vodenje britanske vlade prevzel David Cameron, vodja

konzervativne stranke. Konzervativci in pa Liberalni demokrati pod vodstvom Nicka Clegga so

skupaj ustvarili koalicijo, saj je konzervativni stranki zmanjkalo dvajset sedežev v parlamentu za

večinsko odločanje. Dohodkovna neenakost je v letu 2010 – 2011 zelo upadla, vrednost Ginijevega

koeficienta je padla iz 0.36 na 0.34, kar je največji enoletni padec od leta 1962. Še zmeraj pa je

dohodkovna neenakost precej višja kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Institute for Fiscal

Studies 2012).

Če povzamem ugotovitve glede na Ginijev indeks od leta 1979 do 2012 dohodkovna neenakost

skozi čas povprečno narašča, ne glede na to, katera vlada je na oblasti v Veliki Britaniji in kljub

temu, da socialni izdatki (government spending) naraščajo, kar prikazuje slika 4. 2. To pomeni , da

se znižuje obseg države blaginje. Kolaričeva (priloga) meni, da je problem v redistribuciji

družbenega bogastva, kar je povod za gibanja, kot so npr. '99 %'. 1 % populacije si prisvaja veliko

večino ustvarjenega bogastva in na vse ostale odpadejo drobitnice. Tudi v sedanji ekonomski krizi

se je število milijonarjev v ZDA povečalo na račun tega, da so drugi obubožali. Samo povečevanje

socialnih izdatkov namreč ni merilo, da se družbene neenakosti zmanjšujejo. Na tem mestu

13

Page 15: Sodobni Upravni Sistemi

potrjujem hipotezo in podhipotezo za Veliko Britanijo.

4.3 Švedska država blaginje in globalizacija

Povojni švedski model je prepoznaven po polni zaposlenosti, aktivni politiki zaposlovanja,

solidarnostni plačni politiki in socialdemokratski prevladi. Švedsko gospodarstvo temelji na visoki

stopnji znanja, v politiki imajo glavno vlogo socialdemokratske in kmečke stranke, zelo pomemben

pa je tudi visok delež žensk v delovni sili, kar je predvsem rezultat določenega delovanja in boja

švedske socialdemokracije. (Kosonen 2001, 154). Švedska socialna demokracija je uspela predvsem

zaradi svoje strateške opredelitve in politične prakse, ki nista bili uperjeni neposredno na rušenje

kapitalističnega sistema, pa tudi ne na odpravo logike kapitala, pač pa sta težili k vgraditvi

elementov socialističnega projekta v družbo, katere gospodarstvo je še naprej temeljilo na kapitalu,

sam kapitalistični sistem pa je bil s tem bistveno spremenjen (Nikolič 1999, 853).

Kljub mednarodnim šokom, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja

obremenjevali socialno varnost in sistem zaposlovanja v mnogih državah, so se zgoraj omenjene

karakteristike, z rahlimi modifikacijami obdržale. Za njihov obstoj je bil pomemben močan,

državno kontroliran izvozni sektor in nacionalna kooordinacija prilivov ter javne porabe v vseh

interesnih skupinah (Kosonen 2001, 155).

V poznih osemdesetih in devedesetih letih prejšnjega stoletja so Švedsko na podlagi notranjih in

zunanjih pritiskov doleteli novi problemi. Leta 1990 je švedska ekonomija prišla v krizo z velikim

primanjkljajem v državnem proračunu, ki je ogrozil resor za socialno varstvene storitve in dajatve.

Od leta 1990 do 1994 je BDP vsako leto bolj padal, industrijska proizvodnja je padla za 8%, prodaja

na drobno za 3%, zaposlenost prebivalstva je padla za 12%, centralna državna blagajna je leta 1993

14

Slika 4. 2: Vladni izdatki 1979 - 2012

Vir: UK Public Spending (2013)

Page 16: Sodobni Upravni Sistemi

dosegla deficit. Veliko švedskih strokovnjakov družbenega področja je zato pripravilo študije za

projekt prenove švedske ekonomije in je bilo mnenja, da je glavni razlog za krizo švedske

ekonomije, sistem socialne varnosti. Bili so mnenja, da lahko vzroke za krizo poiščejo tudi v visoki

javni porabi, v nizkem zasebnem varčevanju in nizkem varčevanju v gospodinjstvu, v površni

zakonodaji na nekaterih področjih ter k inflaciji nagnjenemu sistemu plačevanja delavcev. Leta

1991 je prišlo do nekaterih sprememb v davčni reformi, ki je ublažila stanje družin z nižjimi

prihodki. Istega leta so tudi znižali plačevanje bolniških dopustov za prve tri dni iz prvotnih 90%

dejanske plače na 75%. Ekonomske razmere so se leta 1996 na Švedskem umirile, ko je nivo BDP

dosegel nivo BDP pred letom 1990 (Sinkovič 2003, 10). Nekatere oblike globalizacije in

evropeizacije (internacionalizacija podjetij, zmanjšanje nadzora nad finančnimi trgi, bančna kriza)

so direktno in indirektno vplivale na spremembo socialnih politik, povečali so se dolgovi, pojem

polne zaposlenosti je postajal šibkejši, v ospredje pa je stopilo stabiliziranje cen in uravnavanje

proračuna.

Pojavile so se aktivacijske strategije, prav tako pa so v ospredje stopile delovno orientirane socialne

politike. Noben program, ki je vključeval socialne elemente, ni ušel reformam. Ustanovile so se

mnoge strokovne skupine za razvoj in zagotavljanje ugodnosti brezposelnim, upokojenim, bolnim

in tistim na bolniškem dopustu, ter zagotavljanje socialne pomoči. Švedski sindikati in vladajoča

Socialdemokratska delavska stranka pa tudi niso odstopili od politike vzdrževanja in izboljševanja

temeljnih institucij države blaginje. Večdesetletni razvoj države blaginje je zapustil močan vpliv

tako na delodajalce kot na liberalne in konservativne politične sile na Švedskem. V tem smislu je

značilno, da nesocialistične vlade v dveh obdobjih, tj. od 1976-1982 in 1991-1995 niso v ničemer

bistveno spremenile sistema izboljševanja družbene blaginje, tudi obdobju od leta 2006 do sedaj, ko

socialdemokrati ne vodijo vlade se na Švedskem niso pojavili voditelji kot sta bila Reagan v ZDA

ali Thatcherjeva v Veliki Britaniji (Nikolič 1999, 851). V sklepih nekega pomembnega

primerjalnega raziskovanja o elitah in družbeni enakosti, izpeljanega v osemdesetih letih na

Švedskem, v ZDA in na Japonskem, je ugotovljeno, da švedske elite, ki skoraj brez izjeme

podpirajo raven enakosti, višjo, kot jo zagovarjajo pristaši najradikalnejšega egalitarizma v ZDA in

na Japonskem, jasno izražajo socialni konsenz izoblikovan v več desetletjih, medtem ko najbolj

egalitarne skupine v ZDA zastopajo stališče v prid večjega razpona v osebnih dohodkih, večjim, kot

ga zagovarjajo najbolj konservativne skupine na Švedskem (Verba in drugi v Nikolič 1999, 852). To

pomeni, da imajo najbolj konservativne družbene in politične sile na Švedskem, tj. kapitalisti,

menedžerji, konservativne politične stranke, naprednejša stališča glede družbene enakosti, kot pa

ustrezne najbolj napredne politične sile v ZDA in na Japonskem, vključno s sindikati.

15

Page 17: Sodobni Upravni Sistemi

V obdobju petindvajsetih let se je Ginijev koeficient na Švedskem povečal iz 0.21 na vrednost 0.26

v letu 2008 (Inequality Watch, 2012). V letu 2009 je spet padel na vrednost 0.24 in je tam tudi ostal

do leta 2012 (World Bank, 2013). Vse te vrednosti so bile vedno pod vrednostjo Ginijevega

koeficienta v Veliki Britaniji, kar pomeni, da je na Švedskem neprimerno manjša dohodkovna

neenakost , kot v Veliki Britaniji. Švedska je bila v letu 2011 najbolj enakopravna država na svetu

(Business Insider, 2011). Ima tudi veliko število zaposlenih žensk, kot že omenjeno. Visoka

udeležba žensk na trgu dela je šla v korak z razširjenim sistemom blaginje, z možnostjo zaposlitve

za polovični delovni čas, s sistemom starševskih pravic in visokim povečanjem javnih storitev,

namenjenih negi in varstvu otrok (poleg razširjenosti storitev namenjenih starejšim in

nepokretnim). Tako so ženske dobile priložnost zapustiti dom in vstopiti na trg dela ter se zaposliti

predvsem v javnem sektorju in poklicih za nego, vendar za plačilo, namesto opravljanja

neplačanega gospodinjskega dela (Todorovič 2008, 12). Švedska prav tako zelo veliko investira v

dobro otrok in družin, se pravi v preventivne strategije. Gre za investicije v socialni kapital.

Kolaričeva (priloga) pravi, da tukaj ne gre za samo stroške, ljudje so investicija za naprej. Investirati

je treba v otroke, družine. Ravno skozi te strategije se na Švedskem zelo veliko vlaga v ljudi.

Omogoča tudi participacijo ženskam na trgu delovne sile. Družina je razbremenjena, saj država

skrbi za to, da je razbremenjena. Švedska kombinira breplačno ali pa vsaj cenejše varstvo in

denarno podporo za samske matere ne glede, ali so zaposlene ali ne. Drugače kot Velika Britanija,

ki ta problem rešuje z Working Families Tax Credit, ki vključuje denarno pomoč za 70 % stroškov,

ki jih imajo samske matere z otroci. Ta način je mogoče pomanjkljiv zaradi nizkih prihodkov in

visokih cen dnevnega varstva.

Hipoteze za Švedsko zavračam. Globalizacija kot proces sicer nedvomno vpliva v smeri obsega

zmanjševanja države blaginje. Kolaričeva (priloga) pravi, da neoliberalna ideologija, ki je v službi

neomejenega pretoka kapitala, s svojimi pogledi sili vladajaoče politične elite v posameznih

državah, k temu, da sprejemajo zelo podobne, celo identične socialno politične ukrepe. Vsi ti ukrepi

gredo v smer zmanjševanja socialne varnosti in socialne blaginje. Tako npr. v Nemčiji, kot tudi v

bistveno manjši meri v Skandinavskih državah. Vendar pa se je glede na zbrane podatke Švedska z

globalizacijskimi procesi drugače spoprijela kot Velika Britanija, uspela je ohraniti zavidljivo

stopnjo socialne varnosti in enakopravnosti, tudi v primeru zamenjave vlade v ideološkem

kontekstu in reform na področju socialne politike. Npr. Ginijev koeficient je bil leta 1990 0.21, prav

tako pa iste vrednosti leta 1995, v tem obdobju je bila na oblasti desnosredinska koalicija pod

vodstvom stranke Nova Demokracija, kar pomeni, da podhipotezo prav tako zavračam.

Kolaričeva (priloga) pravi, da na Švedskem ni bilo velikih konfliktov med družbenimi razredi, niti

16

Page 18: Sodobni Upravni Sistemi

med političnimi poli. Skandinavski model je rezultat konsezualnosti in pa zelo dolge vladavine

socialnodemokratskih strank. Tam recimo ni bilo velike polarizacije, niti je ni sedaj. Marsikje se je

oblast zamenjala, vendar desnica v skandinavskih državah ne reže socialne programe, kot drugod.

Prebivalstvo tega ne pusti. Ljudje si tega, kar imajo ne pustijo vzeti. Egalitarnost živi tam, kot

osnovna vrednota. Seveda to, ne pomeni, da tam ni konfliktov, vendar pa tako ostrih polov, kot so

drugje tam ni.

5. ZAKLJUČEK

Primerjava Velike Britanije in Švedske je primerjava dveh modelov države blaginje, liberalnega in

socialdemokratskega. Obe države sta sponzorirali ekonomsko globalizacijo, vendar pa so rezultati

socialnih politik zelo različni. Therborn (v Kosonen 2001, 156) govori, da obstaja britanski fokus

glede revščine. Gre za odrinjanje dela populacije iz normalnih standardov življenja. Kolaričeva

(priloga) meni podobno, liberalni model je rezidualni model. Država je tista, ki zadnja priskoči na

pomoč, v kolikor dokažeš, da to pomoč res potrebuješ. Pomoč države v VB je kratkotrajna in nizka,

vse z namenom, da se čimprej aktiviraš na trgu delovne sile. Gre za kulturo individualizma. Vsak je

sam sposoben poskrbeti za svojo socialno varnost in blaginjo. Na Švedskem je obratno, enakost je

cenjena kot osnovna vrednota, ima široko podporo ljudi. Nordijski model temelji na principu

enakosti, kot principu socialne pravičnosti, za razliko od liberalnega modela, ki temelji na principu

preverjene potrebe. V Skandinaviji država pomaga vsem, v enaki meri na enak način. Nikolič

(1999, 843), še meni, da ima Švedska in druge skandinavske države tradicijo močne države, tako da

so pripadale in pripadajo skupini držav kot je npr. bivša Prusija ali sodobni Avstrija in Francija, kar

pomeni, da so v tem smislu različne od Velike Britanije, Nizozemske, Švice ali ZDA. Država je bila

dolgo pojmovana kot osrednji vzvod družbene organizacije in družbenih sprememb, kar je bilo in

ostalo rezultat luteranske državno cerkvene tradicije. Osrednje mesto države na Švedskem je

najvidneje izraženo v socialnih dejavnostih države, kamor sodijo izobraževanje, zdravstvena zaščita

in pokojnine ter dejavnosti, ki zagotavljajo določeno stopnjo družbene enakosti. Hkrati ima Švedska

tudi zelo razvito civilno družbo, kar je eden glavnih razlogov, da močna država na Švedskem ni

izpeljala kakšne različice etatističnega sistema. Sam proces globalizacije je sigurno močno

zaznamoval Švedsko, vendar vseeno precej manj, kot nekatere druge evropske države. Švedska je

še zmeraj med vodilnimi državami z najbolj porazdeljenim dohodkom in najbolje razvito socialno

politiko in je torej resnično prava država blaginje.

17

Page 19: Sodobni Upravni Sistemi

6. LITERATURA IN VIRI

1. Bojka, Urban. 2004. Dezorganizirani kapitalizem in kriza države blaginje. Dostopno prek:

www.memefest.org/dezorganizirani_kapitalizem. (16. 5. 2013).

2. Business Insider. Dostopno prek: http://www.businessinsider.com/. (16. 5. 2013).

3. Cerar, Elizabeta Špela. 2005. Nemška reforma socialne države. Diplomsko delo. Dostopno

prek: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/cerar2097.pdf. (16. 5. 2013).

4. Ginsburg, Norman. 2001. Globalisation and the Liberal Welfare States. V Globalisation and

European Welfare States, ur. Robert, Sykes., Bruno, Palier., Pauline M. Prior, 173-193.

Palgrave: Hampshire.

5. Inequality Watch. Dostopno prek: http://www.inequalitywatch.eu/. (16. 5. 2013).

6. Institute for Fiscal Studies. 2012. Living standards, poverty and inequality in the UK: 2012.

Dostopno prek: http://www.ifs.org.uk/comms/comm124.pdf. (16. 5. 2013).

7. Institute for Fiscal Studies. 2010. Public Spending Under Labour. Dostopno prek:

http://www.ifs.org.uk/bns/bn92.pdf. (16. 5. 2013).

8. Kodelja, Zdenko. 2008. Globalna pravičnost, globalizacija in izobraževanje. Dostopno

prek:

http://www.sodobnapedagogika.net/images/stories/2008slo/2008_1_slo_02_zdenko_kodelja

_globalne_pravicnosti.pdf. (16. 5. 2013).

9. Kosonen, Peka. 2001. Globalisation and the Nordic Welfare States. V Globalisation and

European Welfare States, ur. Robert, Sykes, Bruno, Palier, Pauline M. Prior, 153-173.

Palgrave: Hampshire.

10. Kovač, Bogomir. 2006. Keynes, Keynesianisem in razvojne spremembe sodobne države

blaginje – renesansa ali zaton keynesianske teoretske paradigme. Dostopno prek:

www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc4f50/PDF. (16. 5. 2013).

11. Mandič, Srna. 2008. Režimi blaginje in vprašanje razvrščanja držav v skupine v razširjeni

EU. Dostopno prek: http://druzboslovnerazprave.org/clanek/pdf/2008/57/1/. (16. 5. 2013).

12. Mishra, Ramesh. 1999. Globalisation and the welfare state. Edward Elgar: Cheltenham,

Northampton.

13. NewStatesman. 2013. Inequality before and after Thatcher: what really happened.

18

Page 20: Sodobni Upravni Sistemi

Dostopno prek: http://www.newstatesman.com/politics/2013/04/inequality-and-after-

thatcher-what-really-happened. (16. 5. 2013).

14. Nikolić, Miloš. 1999. Švedska družba, sindikati in delavska participacija. Dostopno prek:

http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip19995nikolic.pdf. (16. 5. 2013).

15. Rizman, Rudi. 2005. Globalizacija in nacionalna država – razsežnosti in paradoksi njunega

razmerja. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20054-6_Rizman.pdf. (16. 5.

2013).

16. Scholte, Jan Aart. 2000. Globalisation – a critical introduction. St. Martin's Press: Oxford.

17. Todorović, Mirjana. 2008. Ali lahko boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja

vpliva na boljšo rodnost v Sloveniji. Diplomsko delo. Dostopno prek: http://www.cek.ef.uni-

lj.si/u_diplome/todorovic3266.pdf. (16. 5. 2013).

18. UK Central Government and Local Authority Public Spending. Dostopno prek:

www.ukpublicspending.co.uk/. (16. 5. 2013).

19. World Bank. Dostopno prek: http://www.worldbank.org/. (16. 5. 2013).

19

Page 21: Sodobni Upravni Sistemi

7. PRILOGA: INTERVJU Z DR. ZINKO KOLARIČ

Ena od tez globalizacije je, da nacionalne države izgubljajo del svoje suverenosti. Ali to po vašem

mnenju velja tudi na primeru socialne politike? Ali to pomeni, da so države oz. vlade 'nemočne' pri

odpravljanju neenakosti v družbi pod vplivom globalizacijskih procesov?

Vse je odvisno od tega, kako ta proces globalizacije sploh razumemo. Definicij globalizacije je

toliko, kot avtorjev, to je dejstvo. Po drugi strani, pa je dejstvo tudi to, da v realnosti današnjega

sveta, današnjih družb, teče proces globalizacije po mojem prepričanju zgolj, kot neomejen tok

kapitala. Kapital je tisti, ki se pretaka in, ki noče na tej svoji poti imeti nobenih ovir. Za tem

kapitalom stojijo velike multinacionalke, velika ekonomska podjetja, katerih proračun je dostikrat

večji kot proračun kakšne manjše države. K tem akterjem je treba dodati tudi špekulante na

finančnih trgih. V tem obdobju 'dolžniškega kapitalizma' so države postale ujetnice tovrstnega

globalizacijskega procesa, ki je najbolj stvaren, očiten, dejanski. Globalizacija je namreč lahko tudi

pozitivna npr. v kulturnem smislu. Ampak v današnjem svetu gre za čimbolj neoviran pretok

kapitala. Bolj kot so države ujetnice teh procesov, tem bolj je njihova suverenost zmanjšana in

njihova moč na področju socialne politike in ukrepov. V Evropi ne moremo npr. govoriti o enotnem

evropskem socialnem modelu, ne oblikuje se na ravni Evropske Unije, ampak na nivoju posamezne

države. Neoliberalna ideologija, ki je v službi tega neomejenega pretoka kapitala, s svojimi pogledi

sili vladajaoče politične elite v posameznih državah, k temu, da sprejemajo zelo podobne, celo

identične socialno politične ukrepe. Vsi ti ukrepi gredo v smer zmanjševanja socialne varnosti in

socialne blaginje. Tako npr. v Nemčiji, kot tudi v bistveno manjši meri v Skandinavskih državah.

Predvsem pa so ti ukrepi prisotni v bivših socialističnih družbah in pa tudi v Južni Evropi. Po koncu

II. Svetovne vojne do konca sedemesetih let, v tistem klasičnem obdobju države blaginje, se izvaja

proces dekomodofikacije, kjer država zagotavlja posamezniku eksistenco tudi takrat, ko ta ne

participira na trgu delovne sile. Drug proces, ki je tekel v tem času je proces razbremenjevanja

družine oz. defamilizacije, gre za skrb za otroke, za bolne, za ostarele, za invalide. Država je to

breme prevzemala nase, različno v posameznih državah, vendar je ta trend potekal v vseh

zahodnoevropskih državah, tudi v Sloveniji. Tretji proces, ki je tekel v tem času je proces

institucionalizacije, krepil se je javni sektor, javne institucije, ki so zagotavljale ljudem številne

storitve. Že v osemdesetih letih, sploh pa v devetdesetih pa se ti procesi zelo odločno spreminjajo v

obratno smer, namesto o dekomodofikaciji govorimo o rekomodofikaciji. Posameznik lahko

preživi, samo če je aktiven na trgu delovne sile. Posledica tega je, da se povečujejo neenakosti v

vseh zahodnih družbah.

20

Page 22: Sodobni Upravni Sistemi

V kolikšni meri in kako je po vašem mnenju reakcija vlad na te procese odvisna od politično

ideološke smeri? Ali še drži, da so socialdemokratske vlade bolj uspešne kot pa

konzervativne/liberalne struje pri zagotavljanju določenega obsega države blaginje?

Socialnodemokratske vlade so nekoliko bolj previdne pri krčenju socialne države. Poskušajo se iti

socialni dialog, pri tem rezanju poskušajo storiti najmanj škode. Zavedajo se pomena, ki ga ima

država blaginje za ljudi in so tukaj previdni, medtem, ko desnica 'reže' kjerkoli, razen v

Skandinaviji. Ideologija neoliberalizma je izredno močna in jemlje za talce, tako levico kot desnico.

Zakaj veljajo nordijske države med najbolj socialno enakopravnimi? Ali je to posledica dolge

vladavine socialdemokratov na Švedskem? Ali so to vrednote v družbi? Kaj naredi Švedsko

švedsko?

Nordijski model temelji na principu enakosti, kot principu socialne pravičnosti, za razliko od

liberalnega modela, ki temelji na principu preverjene potrebe. V Skandinaviji država pomaga vsem,

v enaki meri na enak način. V VB pa v kolikor dokažeš, da res nimaš nič in to pomoč potrebuješ.

Na Švedskem ni bilo velikih konfliktov med družbenimi razredi, niti med političnimi poli.

Skandinavski model je rezultat konsezualnosti in pa zelo dolge vladavine socialnodemokratskih

strank. Tam recimo ni bilo velike polarizacije, niti je ni sedaj. Marsikje se je oblast zamenjala,

vendar desnica v skandinavskih državah ne reže socialne programe, kot drugod. Prebivalstvo tega

ne pusti. Ljudje si tega, kar imajo ne pustijo vzeti. Egalitarnost živi tam, kot osnovna vrednota.

Seveda to, ne pomeni, da tam ni konfliktov, vendar pa tako ostrih polov, kot so drugje tam ni.

Opažam, da se socialni izdatki skozi čas pri VB povečujejo, vendar pa neenakost glede na Ginijev

koeficient skozi čas povprečno narašča. Kaj to pomeni? Ali ljudje ne dobijo pomoči, ki jo

potrebujejo?

Jo dobijo. Vendar pa si večino družbenega bogastva prisvaja nekdo drug. Problem je v redistribuciji

družbenega bogastva, kar je povod za gibanja kot so npr. '99 %'. 1 % populacije si prisvaja veliko

večino ustvarjenega bogastva in na vse ostale odpadejo drobitnice. Tudi v sedanji ekonomski krizi

se je število milijonarjev v ZDA povečalo na račun tega, da so drugi obubožali. Ali pa npr. Tretja

pot Blaira in Browna, ki je bila samo ideološka forma in ni dala dejansko nobenih rezultatov. Z njo

se je opravičevalo določene ukrepe, ki so šli v nekaterih primerih v povečevanje socialnovarstvene

vloge države, ampak na drugi strani si je pa zmeraj manjši delež prebivalstva prilaščal zmeraj več

družbenega bogastva. Samo povečevanje socialnih izdatkov ni merilo, da se družbene neenakosti

zmanjšujejo.

Kaj je po vašem mnenju najbolj učinkovita strategija za spopad z globalizacijo? Samo povečanje

21

Page 23: Sodobni Upravni Sistemi

socialnih transferjev se na dolgi rok verjetno ne izide. Ali so to preventivne strategije? Vlaganje v

otroke? Podpora enostarševskim gospodinjstvom, zaradi spremenjene strukture tradicionalne

družine?

Skandinavci imenujejo to socialno investiranje. Tu ne gre za stroške, ljudje so investicija za naprej.

Investirati je treba v otroke, družine. Ravno skozi te strategije se na Švedskem zelo veliko vlaga v

ljudi. Omogoča tudi participacijo ženskam na trgu delovne sile. Družina je razbremenjena, saj

država skrbi za to, da je razbremenjena. Eden izmed konceptov, ki se pojavlja je Univerzalni

Temeljni Dohodek. Eksistenca naj bi bila zagotovljena vsakomur in na osnovi te eksistence bi lahko

ljudje počeli marsikaj, tisto, za kar se res čutijo usposobljene, nadarjene. Postali bi ustvarjalni,

osvobodili bi se. To seveda pomeni konec primata kapitalistov in konec sveta, kot ga poznamo

danes, za kar bi bil potreben širok premik v miselnosti.

V Angliji je med obdobjem vlade M. Thatcher država znižala socialna porabo, povečala se je

nezaposlenost in dohodkovna neenakost. Vendar pa se tudi po nastopu Nove laburistične vlade

stvari niso spremenile v veliki meri. Ali ima Anglija na splošno tradicijo individualizma? Ali pa so

to čiste posledice ekonomske globalizacije? Zakaj je Anglija tako drugačna od Švedske?

Logika liberalnega modela temelji na predpostavki, da je vsak sam sposoben poskrbeti za svojo

socialno varnost in blaginjo. To je aksiom. Vsak sam. Posamezniki se rodijo s tem. V primeru, da ne

zmoreš, res ne zmoreš, je druga instanca v angleški ali v ameriški družbi nevladna organizacija. To

so prostovoljne, humanitarne organizacije. Ta instanca je celo pomembnejša, kot je medsebojna

pomoč v družini, vloga družine je manj pomembna. Samo za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, ki

jim ne morejo pomagati nevladne organizacije in družina, samo za te poskrbi država. Liberalni

model je rezidualni. Država je tista, ki zadnja priskoči na pomoč, v kolikor dokažeš, da to pomoč

res potrebuješ. Pomoč države v VB je kratkotrajna in nizka, vse z namenom, da se čimprej aktiviraš

na trgu delovne sile. Padeš v to minimalno mrežo, ki jo država postavlja, vendar se moraš čimprej

aktivirati. Če govorimo o egalitarnem sistemu v Skandinaviji je tu kultura individualizma, ljudje

tako živijo, ne vedo, da je lahko drugače.

22