KAZALO VSEBINE

1 . UVOD......................................................................................................................................................3

2. ANALIZA...................................................................................................................................................4

2.1 UVOD...........................................................................................................................................4

2.2 SPOROČANJE V UČNIH NAČRTIH..................................................................................................5

2.3 MED IZROČILOM IN NOVOSTMI V SPOROČANJU.........................................................................6

2.4 SPODBUDE ZA PISNO SPOROČANJE.............................................................................................8

2.5 VZORCI BESEDILNIH VRST ZA NIŽJE RAZREDE OSNOVNE ŠOLE..................................................11

3. ZAKLJUČEK.............................................................................................................................................24

4. LITERATURA...........................................................................................................................................25

2

1 . UVOD

V seminarski nalogi je predstavljena knjiga Franceta Žagarja Šolske besedilne vrste, ki je izšla leta 1992. Kljub tej danes že zelo oddaljeni letnici najdemo v knjigi ogromno še vedno aktualnih nasvetov in idej, ki so namenjene predvsem učiteljem slovenščine v osnovni šoli, tako na predmetni kot na razredni stopnji.

3

2. ANALIZA

2.1 UVOD

V uvodu avtor izpostavi, da ljudje ne radi pišejo, vzroke išče v t.i. šolskem načinu pisanja.

»V šoli, posebno osnovni, se sicer človek nauči sestavljati proste spise, vendar se pozneje v

življenju velikokrat izkaže, da šolski način pisanja ni primeren ne za izražanje lastni potreb ne za

pisanje zasebnih pisem, za sestavljanje strokovnih besedil in uradnih dopisov pa še celo ne.«

(Žagar 1992: 15).

Razložen je tudi naslov, izraz besedilne vrste »pomeni skupine besedil z določenimi

skupnimi lastnostmi« (Žagar 1992: 15). Namen te knjige je učence seznanjati s čim več

besedilnimi vrstami. Poudarek je predvsem na učencih in njihovi motivaciji. »Razume pa se, da

nameravamo poglabljati pouk sporočanja samo do te mere, kot ustreza zanimanju učencev in ima

vrednost za njihovo nadaljnje izobraževanje in življenje.« (prav tam)

Uvod avtor zaključi s povedjo, napisano v izrazito pokroviteljskem ali pa kar že žaljivem

tonu. »Čeprav je študija zasnovana znanstveno, je napisana tako, da bi bila razumljiva vsem

razrednim učiteljem in učiteljem slovenskega jezika.« (Žagar 1992: 16)

4

2.2 SPOROČANJE V UČNIH NAČRTIH

V tem poglavju je podana primerjava učnega načrta za govorno in pisno sporočanje v

Republiki Sloveniji (posebej za višje in nižje razrede osnovne šole) s tržaškim in koroškim

učnim načrtom. »Po eni strani je v teh načrtih veliko ujemajočega se, po drugi pa tudi veliko

razlik.« (Žagar 1992: 17)

Učni načrti povečini govorno sporočanje delijo na pogovarjanje, opisovanje in

pripovedovanje. Teme so zelo različne, večinoma vezane na vsakdan in leposlovje. Pisno

sporočanje sega od narekov in prepisov do različnih samostojnih spisov (doživljajski,

domišljijski; opisi, oznake, ocene knjige ali filma itd.).

Avtor pri primerjavi ugotavlja, da je učni načrt Republike Slovenije predvsem zelo

natančen in konkreten, da je tržaški preveč naslonjen na učni načrt za italijanski jezik in da je

koroški zelo sistematičen, ker dobro združuje teorijo s prakso.

Zanimiva je ugotovitev, da »učitelji z učnimi načrti za sporočanje večinoma niso

zadovoljni« (Žagar 1992: 34). Še najbolj so zadovoljni na Koroškem, kjer učitelji sami

sodelujejo pri načrtovanju, v Republiki Sloveniji se pritožujejo nad prezahtevnostjo in

premajhno povezanostjo z vsakdanjim življenjem, na Tržaškem pa nad preohlapnostjo.

V to poglavje so vključena tudi mnenja učiteljev, učencev in staršev, ki so še posebej

zanimiva. Avtor sicer poudarja, da gre za naključno pridobljene izjave, ki »jih lahko vsakdo

ovrže, češ, da so to osamljeni primeri, ne pa splošne razmere« (Žagar 1992: 35).

Tako učitelji izpostavijo na primer, da starši ne naučijo učencev spoštovati knjig, da

knjige spodriva televizija, da je v razredih preveč učencev, da učenci dobijo preveč natančna

navodila in so posledično izdelki šablonski, da se preveč opozarja na napake, kar povzroči

strah in odpor, da se preveč dela na reprodukciji snovi ipd.

Učence motijo predvsem ponavljajoči se in nezanimivi naslovi spisov. Omenjajo tudi, da

se nekateri učitelji bolj kot z izvirnostjo ubadajo s pravopisom ter da ne marajo pisanja

spisov, ker se tega ne da naučiti, ker neradi izražajo svoja čustva, ker se jim zdi to

prezahtevno ipd.

Tudi starši izpostavijo, da otroci gledajo preveč televizije, da je v šolah prevelik poudarek

na slovnici in da so teme pogosto preveč neživljenjske.

5

2.3 MED IZROČILOM IN NOVOSTMI V SPOROČANJU

Na začetku poglavja je predstavljeno in s konkretnimi primeri ponazorjeno t.i. prosto in

vezano spisje, oziroma prednosti in slabosti obeh pristopov.

V 19. stoletju so poznali samo »vsebinsko in jezikovno do potankosti pripravljene

naloge« (Žagar 1992: 36). To je pomenilo, da so se učenci »na pamet naučili dane vzorce in

jih potem zapisovali« (prav tam). Učitelj je na primer »zapisal začetne ali druge značilne

besede poedinih stavkov na šolsko tablo« (prav tam), učenci pa so nato napisali te

»memorizirane, že razvrščene stavke kot 'spis' v svoje zvezke« (prav tam). V 20. stoletju se

je nato pojavilo prosto spisje, »tj. dopuščanje, da učenci neprisiljeno pišejo o svojih

zapažanjih in izkušnjah ter pri tem uporabljajo jezikovna sredstva po svojih zamislih« (prav

tam). Prosto spisje je prevladalo nad vezanim, saj so učenci namesto šablonskih začeli pisati

bolj kvalitetne, zanimive in domiselne spise. Toda še danes se uporabljajo določeni kalupi, ki

učencem ne pustijo popolne svobode, saj lahko to privede do blokad. »Prepuščanje izbire

naslova naključju ali odločitvam samih učencev pa po izkušnjah privržencev prostega spisja

povzroča mučne blokade.« (Žagar 1992: 40)

V drugem podpoglavju so opisane književne delavnice in ustvarjalno pisanje. Avtor

namigne, da ustvarjalnost ni zgolj posledica t.i. talenta, ampak se jo da tudi priučiti. Opisani

so delavnice kreativnega pisanja Lojzeta Kovačiča, Branka Gradišnika in Milene Blažić.

Njihovi pristopi se med seboj zelo razlikujejo, medtem ko se Kovačič ne obremenjuje z

nikakršno teorijo, se Gradišnik opira na psihološka in psihoanalitična dognanja, Balažićeva

pa na literarno teorijo. Kovačič in Blažićeva se pri izdelkih svojih učencev osredotočata

predvsem na pozitivne strani, Gradišnik pa neusmiljeno graja in spodbuja tekmovalnost.

Zanimiv je Kovačičev pogled na jezikovno in pravopisno pravilnost, meni, da mora mentor

paziti, »da s preveliko puristično vnemo ne prizadene osnovne otrokove predstave« (Žagar

1992: 42). O ustvarjalnosti je razmišljal predvsem Gradišnik, ki izvirno ustvarjanje vidi

predvsem v tem »koliko se literarno delo izmika pričakovanjem, hkrati pa ni bolno ali

nedoumljivo« (Žagar 1992: 43).

Na koncu tega podpoglavja so podane tudi nekatere zanimive vaje, kot na primer:

»Sestavi zgodbo, v kateri imajo svojo vlogo izgubljena denarnica, ponarejen dokument ali

6

odlikovanje.« (Žagar 1992: 46); »Sestavi dvogovor, v katerem kdo na vse pretege dokazuje,

da v danih okoliščinah ni mogel ravnati drugače.« (prav tam).

V tretjem podpoglavju z naslovom »Pragmatika in njeno poučevanje« (Žagar 1992: 48) je

govora predvsem o zgodovini pragmatike in definiciji tega pojma. Podano pa je tudi nekaj

gradiva (»Pohvale in graje« (Žagar 1992: 52)). V nasprotju z naslovom se to podpoglavje ne

poveže s poučevanjem in ga tako v tej seminarski nalogi ne bomo podrobneje predstavljali.

V četrtem podpoglavju je pojasnjena pomembnost šolskih glasil. »Dopisovanje v šolski

list učence pripravlja do tega, da začenjajo ločevati šablonska in zares izvirna besedila. /…/

Privajajo se na zbiranje podatkov, bodisi od ljudi ali iz strokovne literature. Pri pisanju v

šolski list učenec začuti, da spretnost pisanja ni samo naravna danost, ampak se jo dosega s

teoretičnim spoznavanjem besedilnih vrst in vajami. Mladi novinar se odloča, ali naj isti

dogodek napiše kot novico, poročilo, reportažo, komentar ali gloso.« (Žagar 1992: 56)

V petem podpoglavju je povzeta teorija sporočanja v srednji šoli, poznavanje katere je

nujno za dobro delo v osnovni šoli. V srednjih šolah se pri pouku sporočanja od književnih

vrst vedno bolj odmikamo k neknjiževnim (vsakdanja, publicistična, znanstvena in poslovna

besedila). »Tako se pouk sporočanja v srednji šoli postopoma približuje vsakdanjim

potrebam sodobnega življenja.« (Žagar 1992: 61). Podani so tudi naslovi za pisne naloge,

npr.: Takrat me je bilo sram, Katera knjiga mi je bila najbolj všeč, Šport v našem razredu,

Položaj ženske v naši družbi ipd. Predvsem imajo v srednji šoli pri sporočanju težave tisti

dijaki, ki so vešči zgolj v pisanju doživljajskih spisov, ne znajo pa pisati sestavkov na podlagi

branja, študije, razglabljanja in opazovanja. Prav tako se v srednji šoli zaostrijo kriteriji,

povezani s pravopisno pravilnostjo besedil.

7

2.4 SPODBUDE ZA PISNO SPOROČANJE

V prvem podpoglavju je predstavljena motivacija, gre torej za »pobude, nagibe, zaradi

katerih učenec sestavlja spise« (Žagar 1992: 65). Motivacija se deli na zunanjo in notranjo, prva

je povezana predvsem z nagrado (pohvala, ugled, ocena), druga pa z iskreno željo, ki izvira iz

notranjosti posameznika, »tako kot je nekdo motiviran za proučevanje žuželk in igranje tenisa«

(prav tam).

Ena najmočnejših spodbud je, da učenec ve, da je besedilo nekomu namenjeno, še

posebej, če je tisti nekdo učencu pomemben. Tako je nujno, da učitelj spise razstavi na oglasni

deski, jih vključi v šolsko glasilo, občinsko literarno revijo, otroške časopise ipd. Prav tako

učence prijavi na natečaje in razpise.

Drugi pomembni pogoji za motivacijo so splošna pozitivna razredna klima, dober odnos

med učiteljem in učenci, ki temelji na medsebojnem zaupanju, in »učna izkušenost učencev, tj.

njihova uvedenost v ustvarjalni odnos do dela pri pouku izražanja in ustvarjanja.« (Žagar 1992:

66)

Avtor se dotakne tudi sledenju slovničnim pravilom, ki po njegovem lahko ovira

ustvarjalni proces. Tako se lahko višje zahteve glede pravopisne pravilnosti zahtevajo

postopoma, učencu moramo dovoliti, da tvega in dela napake.

Za povišanje motivacije lahko uporabimo tudi različne pripomočke, tako lahko pred

učene postavimo kak predmet (medaljo, nogometni čevelj, zemljevid) in s tem sprožimo njihovo

domišljijo.

Tudi branje drugih književnih del lahko motivira učence za pisanje. »Naloga učitelja je,

da izbere primernega pisca, ki ga je potrebno posnemati, da to posnemanje omeji na pedagoško

in učno potrebno mero, da to težnjo po posnemanju uskladi s cilji pouka in da jo načrtno in

ustvarjalno razvija.« (Žagar 1992: 67). Poleg leposlovja naj učitelj uporablja tudi neumetnostna

besedila, ki lahko v isti meri učinkujejo na motivacijo.

Za motivacijo je zelo pomembna tema, ki ne sme presegati znanja in izkušenj učencev.

Navodila ne smejo biti preveč natančna, sicer bomo dobili same enake izdelke, niti preveč skopa,

saj tedaj učenci ne bodo vedli, kaj učitelj od njih pričakuje. Če kak učenec reče, da ne ve, kaj naj

piše (vedno se najde kak tak), se naj učitelj z njim na kratko pogovori, »včasih zadostuje, da dobi

8

potrdilo svoje zamisli ali kak konkretnejši nasvet; včasih pa je treba naslov preoblikovati v

skladu z njegovimi izkušnjami ali znanjem.« (Žagar 1992: 70)

Pomembno je tudi, da učitelj ustvari sproščujočo klimo in dela na zmanjšanju strahu.

»Učenec si ne upa vprašati, kako se v knjižnem jeziku reče jabka ali karfiola, ker se boji, da ga

bodo učitelj ali sošolci zasmehovali. Takega strahu v šoli ne bi smelo biti. Tudi če je otrok

polpismen, naj ne izgublja veselja do sporočanja.« (Žagar 1992: 70).

Na koncu je dodana tudi anketa, ki ugotavlja motivacijo za pisanje spisov in jo lahko

učitelj uporabi, da ugotovi, kaj menijo učenci in kako ukrepati. Podani so tudi najbolj značilni

odgovori, v katerih učenci povedo predvsem, da je v šoli za pisanje spisa premalo časa, da so

učiteljeve teme povečini nezanimive in da imajo motivacijo samo, kadar jih tema pritegne.

V drugem podpoglavju tako avtor razmišlja predvsem o temi spisa, določitev katere je

težja, kot se zdi na prvi pogled. Tako se je na primer Berti Golob ponesrečil spis z naslovom Šola

– moj drugi dom, Radmilu Dimitrijeviću pa spis z naslovom Delo je življenje, človeku vse. »Če

tema ne ustreza izkušnjam, znanju ali mišljenju in čustvovanju učencev, je neuspeh spisa

neizogiben.« (Žagar 1992: 75)

V ozadju izbire tem je nihanje med naslanjanjem na otrokove interese (pedocentrizem) in

interese družbe (ideologizacija). Poleg širše teme pa se poda še t.i. točka gledanja (kam naj bo

tema usmerjena), ki učencem pomaga in jih usmerja. Tako dobimo številne kombinacije, npr.

temam pomlad, poletje, jesen, zima dodamo del dneva (jutro, večer, popoldne) in prostor (v

planinah, ob morju, na travniku). Dobimo torej npr. Pomladno jutro na travniku, Zimski večer v

planinah, Jesensko popoldne ob morju itd. Podoben postopek je drobljenje okvirnih tem. Tako v

primeru okvirne teme Bojazen in strah ponudimo naslove, kot so Kako sem preživel vihar,

Doživljaj v temi, Kako mi je pošast stopila na prste ipd. Dobro je tudi, da učitelj učencem pusti,

da si temo izberejo sami, vendar je pomembno, da jih navaja na izbiranje nevsakdanjih in

presenetljivih dogodkov.

Za domišljijske spise avtor predlaga predvsem naslove z veznikom če, npr. Kako bi se

znašel, če bi tri dni sam živel v naravi?Zanimivi so izsledki raziskave Radmile Hrkalović, ki je

pregledala korpus 240 spisov (120 v 4., 120 v 8. razredu). Pri vseh spisih, vključenih v raziskavo,

so si učenci teme izbrali sami. Tako so v četrtem razredu prednjačile teme letni časi, pravljice,

zgodbe in živali, v osmem pa šola, pouk, ljubezen, šport in prihodnji poklic.

9

Predstavljene so tudi nevarnosti prepuščanja teme učencem. »Učitelji od časa do časa

poskušajo tudi, da bi izbiranje teme prepustili učencem samim. Naročijo jim, naj napišejo

kakršen koli spis, ali pa jim dajejo zelo odprte teme, npr. Moj doživljaj, To je tema, o kateri želim

pisati, List iz dnevnika ipd. Če učenci tega ne pričakujejo, se pri izbiranju med neomejenim

številom tem ne znajo odločiti in se potem lotevajo že znanih tem ter zapadajo v šablono ali celo

v plagiat.« (Žagar 1992: 82)

Tretje podpoglavje se ukvarja z besedilnimi vrstami. V uvodu je termin definiran, nato pa

so podane različne klasifikacije oziroma teorije, povezane s tem pojmom. Pomembna je

predvsem Toporišičeva razdelitev funkcijskih zvrsti (praktičnosporazumevanlna, strokovna,

publicistična in umetnostna) in njegovi trije sporočevalni postopki (poročevalni, pripovedni in

razglabljalni).

Osrednja besedilna vrsta v osnovni šoli je spis oziroma prosti spis. »Od razreda do

razreda pa učenci spoznavajo in osvajajo več različnih vrst spisov: doživljajski spis, domišljijski

spis, obnova, opis, oris, oznaka, poročilo, razlaga, razprava, referat, intervju, pismo idr.« (Žagar

1992: 90).

10

2.5 VZORCI BESEDILNIH VRST ZA NIŽJE RAZREDE OSNOVNE ŠOLE

V prvem podpoglavju so ponujeni različni načini pridobivanja prvih jezikovnih

sposobnosti (pisanja in branja) skozi igro. »Če pa hočemo delati z majhnimi otroki uspešno, je

treba te metode in postopke povezovati z didaktičnimi jezikovnimi igrami. Groba prekinitev

igranja uničuje otroško ustvarjalnost; povezovanje učenja in igranja pa šolske začetnike

razveseljuje in jim daje zanos.« (Žagar 1992: 92)

Prva igra je premetanka (in besede v besedah). Pri tej igri učenci sestavijo čim več besed

iz črk, ki so npr. v besedi JABOLKO. Druga igra se imenuje besede z isto začetnico. Pri tej igri

izberemo npr. deset besed na črko l in nato poizkušamo sestaviti najdaljšo poved iz teh besed. Pri

igri risanje z besedami gre za »zbiranje besed z določenega področja, npr. jedi, pijač,glasbil,

delov telesa in njihovo oblikovanje v primerne like, npr. mizo, steklenico, kitaro, žirafo idr.«

(Žagar 1992: 94).

Pri igri otroška vprašanja učenci postavljajo vprašanja učitelju na določeno temo. Tako

so na primer o ribah učenci vprašali: »S čim se ribe hranijo? Ali riba brez vode ne more živeti?«

(Žagar 1992: 95).

Pri igri otroški odgovori gre predvsem za to, da učitelj zastavlja odprta vprašanja, npr.

»Kaj delaš v prostem času? Zakaj nihče ne vpije na očeta, če razbije kozarec?«. (Žagar 1992: 98)

Naslednja »igra« je miselni vzorec, ki je koristen predvsem, ker omogoča učencem, da lažje

sledijo veliki hitrosti svojih misli.

Igra napisi na risbah in v obliki risb je podobna prej opisani igri risanje z besedami, le da

gre tukaj za cele povedi in besedilo in samo za posamične besede. Tako se na primer besedilo o

oblaku zapiše v obliko oblaka.

V podpoglavju Glavne besedilne vrste, so kot take označene pripoved, poročilo, opis in

oris. Pripoved in poročilo opisujeta dogodek, prva ga podaja osebno, slednje pa stvarno. Opis in

oris pa opisujeta stvar, spet prvi podaja osebno drugi pa stvarno.

V nadaljevanju so podrobneje predstavljeni doživljajski spisi, zgodbe ob slikah, zgodbe

na podlagi spodbujevalnih besed,nadaljevanje začetih zgodb, domišljijski spisi,obnove in

predelave, poročilo in opis poteka, orisi in opisi.

V doživljajskem spisu učenec opisuje svojo preteklost. Slab doživljajski spis samo

našteva dogodke, v dobrem pa so »eni dogodki popisani bolj mimogrede, drugi pa z več

11

podrobnostmi« (Žagar 1992: 102). Pri izbiri naslovov za spise te vrste se priporoča, da

»navajamo učence, da v okviru širše teme iščejo ožje teme, na podlagi katerih zmorejo pisati

zanimive spise« (prav tam). Podan je na primer okvir doma, znotraj tega pa Nepričakovan obisk,

Tega ne bom jedel, Praznovanje rojstnega dne ipd.

Pri zgodbah ob slikah gre za to, da učencem predložimo nekaj sličic, ki prikazujejo nek

dogodek, ki ga nato učenci ubesedijo. Učitelj mora učence spodbujati, da slike dopolnijo s svojo

domišljijo.

Pri zgodbah na podlagi spodbujevalnih besed učenci dobijo nekaj ključnih besed, na

podlagi katerih nato napišejo spis. Podan je primer »klet – tema – strah« (Žagar 1992: 105).

Pri nadaljevanju začetih zgodb učenci dobijo nekaj začetnih povedi zgodbe, ki jo nato

nadaljujejo.

Za domišljijske spise je nujno razbijanje in preseganje vsakdanjosti. »Sproščenost za

sestavljanje domišljijskih spisov si pridobimo z nazornim gradivom, dokumenti, zemljevidi,

pravljicami, znanstvenofantastičnimi besedili, divergentnimi vprašanji, razmišljanji, kaj bi bilo,

če bi …«. (Žagar 1992: 108). Podanih je tudi nekaj naslovov »Polomljena igrača pripoveduje,

Ljubezen gospoda Pošvedranca in gospodične Visokopetnice, V Indiji Koromandiji, Dežela

Bučmanov« (Žagar 1992: 109) itd.

Pri obnovah in predelavah gre za delo z že izdelanimi besedili. Tako lahko pišemo

»podrobne in skrčene obnove, obnove z zamenjanim pripovedovalcem ali z novimi osebami,

obnove z drugačnim začetkom ali koncem, predelave idr.« (Žagar 1992: 110).

Pri poročilu in opisu poteka gre za neosebni način pisanja, razlikujeta pa se v tem, »da

podaja poročilo enkratno dejanje, opis poteka pa opravilo, kot se večkrat ponavlja.« (Žagar 1992:

111). Poročilo te tako torej napisano v pretekliku, opis poteka pa v sedanjiku z brezčasovnim

pomenom.

Oris in opis pogosto predstavljata neko stvar, prostor, človeka, pokrajino itd., pri čemer je

oris oseben, opis pa neoseben. Prvi tako pogosto vključuje metafore in je slikovit, slednji pa

natančne podatke in strokovne izraze.

12

2.6 NASVETI ZA OBLIKOVANJE BESEDIL V VIŠJIH RAZREDIH OSNOVNE ŠOLE

2.6.1 Doživljajski spis

Nasveti za sestavljanje doživljajskega spisa po Žagarju so:

a) Prikaži samo en doživljaj, toda tega izčrpno.

b) Ne razkrij vsega že na začetku povedi, ampak pripoved postopoma stopnjuj.

c) Premisli, kje je vrh zgodbe, in tega oblikuj tako, da naredi vtis.

d) Pripoveduj nazorno in živo.

e) Na dramatičnih mestih uporabljaj notranji samogovor ali premi govor.

f) Praviloma rabi preteklik, le na napetih mestih sedanjik.

Doživljajski spis bo naredil močan vtis na bralca, če bo zgrajen po tem vzorcu:

Prikaz vrha

Zaplet Razplet Stopnjevanje Prekinitev

Pritegnitev bralca Izzvenevanje

1. UVOD 2. GLAVNI DEL 3. KONEC

Žagar svetuje, naj bo uvod kratek, pisec pa ga lahko tudi izpusti. Temu pravimo, da je

pripovednik šel »in medias res«, kar pomeni ’v sredo stvari’. V glavnem delu mora biti zapisano

kar se je zgodilo. Na vrhu, ko je nadaljevanje še negotovo, naj bodo rabljene žive povedi. Na

koncu spisa pa je po avtorjevem mnenju dobro, če je zapisana poved, ki naredi vtis, t. i. poanta.

V nadaljevanju je avtor zapisal nekaj napak, ki jih pri pisanju doživljajskega spisa

najpogosteje naredijo učenci: (Žagar 1992: 116)

a) Besedo doživljaj razumejo kot doživetje izredno pomembnega dogodka (nesreče, nasilja,

pustolovščine). Če tega niso doživeli, si izmišljajo presenetljive dogodke, vendar jih ne

znajo prepričljivo prikazati.

b) Ko jim učitelj predloži naslov spisa, mislijo, da še nikoli niso doživeli česa takega.

Učitelj vendarle ne misli samo na velike dogodke, zanimive so lahko tudi majhne,

vsakdanje stvari.

13

c) Veliko učencev je nagnjenih k temu, da poročajo o vrsti dogodkov, kar se je na primer

dogajalo od jutra do večera. To pogosto prinaša razočaranje, ker kljub »tako dolgemu

spisu« dobijo nizko oceno.

d) Učitelj ne more iznajti teme, ki bi ustrezala tridesetim ali še več učencem, zato navadno

da okvirno temo. V tem okviru naj vsak učenec poišče oseben doživljaj, o katerem bo

znal pisati. Glede tega izbora se lahko posvetuje tudi z učiteljem.

2.6.2 Domišljijski spis

Domišljijski spis je podoben doživljajskemu, le da v njem popisujemo kar si želimo, si

zamišljamo, in ne kar se je res zgodilo. Za ustvarjanje moramo biti karseda sproščeni in

prepuščeni domišljiji, kjer se lahko spreminjamo v živali, rastline, podoživljamo preteklost ali pa

se prestavimo v prihodnost, lahko imamo tudi nadnaravne sposobnosti. Pri pisanju se lahko

opremo tudi na že uveljavljene literarne vrste, npr. bajke, pripovedke, ali pa na

znanstvenofantastična dela, utopije.

Pravila za pisanje domišljijskega spisa: (Žagar 1992: 125)

a) Pripoveduj nazorno in živo, da bo bralec tvojo zgodbo lahko razumel in podoživel.

b) Pazi (tako pri doživljajskem spisu) na smiselno zaporedje dogodkov in na jasno

izoblikovanje vrha zgodbe.

c) Na važnih mestih uporabljaj premi govor.

d) Trudi se za izvirne domisleke. Na bralce ne naredi vtisa, če samo ponavljaš to, kar si bral

ali videl na televiziji.

e) Vprašljivo je, kako bodo pri bralcih sprejeti zelo izzivalni domisleki, npr.:»Rad bi bil

neviden, da bi lahko hodil po glavah svojih sošolcev in sošolk.«

f) Piši v pretekliku, na napetih mestih pa lahko uporabljaš tudi dramatični sedanjik.

2.6.3 Obnova

Obnova je besedilna vrsta, narejena po pripovedovanem, prebranem besedilu ali filmu.

Če hočemo izzvati učinek pri poslušalcih ali bralcih, moramo obnovo podati prav tako živo kot

lastne doživljaje. (Žagar 1992: 127)

Nasveti učencem za pisanje obnove:

14

a) Predlogo preberi skrbno, morda tudi dvakrat ali večkrat, da boš vsebino pravilno razumel.

b) Zapomni si, kako si sledijo dogodki. Napiši si morebiti tudi dispozicijske točke (ključne

besede) ali kakšne druge podatke, da boš laže pripovedoval.

c) Posebno dobro si vtisni v spomin vrh pripovedi. Izberi si najvažnejše izjave, ki jih boš

citiral.

d) Pripoveduj natančno (če ne gre za kakšno posebno vrsto obnove).

e) Opuščaj pisateljeve formulacije in uporabljaj lastne besede.

Učenci se velikokrat soočijo s težavo, ko želijo obnoviti besedilo, čeprav ga niso dobro

razumeli. Velikokrat pa učenci obnovijo besedilo preveč dobesedno, namesto s svojimi

besedami. Žagar deli obnove na: podrobne obnove (mednje spada obnavljanje anekdot, šal,

pravljic, pripovedk, basni, bajk in legend), kratko vsebino ali skrčitev (podajanje osnovnih

informacij, npr. pisni povzetek ali zapis na ovojnici), razširitve in raznovrstne predelave (npr.

parodije, travestije in pastiši).

2.6.4 Poročilo

Nek dogodek lahko predstavimo na različne načine: v obliki pripovedi ali pa v obliki

poročila. Žagar pravi, da so pri pripovedi v ospredju osebni vtisi, pri poročilu pa stvarna dejstva.

Pri pripovedi gre za izpovedovanje, razodevanje, zabavanje, pri poročilu pa za prijavljanje,

uradno ugotavljanje in obveščanje.

Razlike med pripovedjo in poročilom: (Žagar 1992: 131)

Pripoved Poročilo

1. osebni vtisi 1. dejstva

2. napeto, stopnjevano prikazovanje 2. stvarno, neosebno prikazovanje

3. izrazno bogat jezik 3. natančno izražanje

Žagarjevi nasveti za sestavljanje poročila:

a) Poročaj samo dejstva. Važno je samo to, kar se je res zgodilo. Poročevalec je v ozadju,

nič ni vprašan za svoja čustva ali mnenja.

15

b) Poročaj bistveno. Navajaj le dejstva, ki so nujno potrebna za razumevanje dogajanja.

Informacij naj ne bo premalo ne preveč.

c) Upoštevaj namen poročila. Odločitev o tem, kaj je važno, zavisi od namena poročila.

Drugačne bodo informacije, ki naj spodbudijo ustrezno akcijo, kot informacije, ki

pomagajo pri ugotavljanju, kdo je kaj zakrivil.

d) Upoštevaj potrebe naslovnika. Drugačen bo izbor dejstev, če je naslovnik gasilec ali

reševalec, zdravnik ali bolnik, učitelj ali učenec.

Poročil je več vrst: od prijav, policijskih, vojaških, zdravniških, vremenoslovnih, šolskih

poročil do kratkih novic in reportažnih poročil v časopisih.

2.6.5 Oris

Oris je čustveno in izrazno močan spis ali del obsežnejšega besedila. V njem so v

ospredju vtisi, ki jih naredi kaka stvar, prostor ali pokrajina. Oris se šteje za umetniško delo.

(Žagar 1992: 134)

Nasveti za pisanje orisov: (Žagar 1992: 137)

a) Natančno opazuj okolje, pokrajino, vremenske razmere, ki jih nameravaš orisovati.

b) Razmisli, katere najmočnejše vtise vzbuja opazovana stvarnost.

c) Uporabljaj nazorne, razpoloženjsko močne pridevnike, pomensko polne glagole,

konkretne samostalnike, slikovite primere in prispodobe.

d) Pretirano kopičenje že obrabljenih pesniških sredstev lahko škoduje kvaliteti spisa.

e) Močan učinek lahko dosežeš, če izbereš nenavaden zorni kot oziroma nenavadnega

opazovalca.

f) Praviloma uporabljaj sedanjik. Če se oris zliva z doživljajsko pripovedjo, je primeren tudi

preteklik.

g) Prizadevaj si narediti razpoloženjsko in jezikovno enoten spis.

2.6.6 Opis

Opis je stvaren prikaz predmeta, rastline, živali, osebe, slike, prostora, pokrajine ali

opravila. Glede na zavzemanje prostora ali poteka v času razlikujemo opis predmeta in opis

poteka. Opisu predmeta je podoben oris, opisu poteka pa poročilo. (Žagar 1992: 139)

16

Glede na namen predmetov ločimo splošen in individualen opis. Nasveti za sestavo opisa

so:

a) Točno opazuj predmet, ki ga želiš opisati.

b) Premisli, kako se boš lotil opisa: od zunaj navznoter, od zgoraj navzdol, od spodaj

navzgor, od pomembnega k manj pomembnemu.

c) Poišči ustrezne samostalnike in pridevnike. Trudi se za menjavo glagolov.

d) Pripoveduj oziroma piši v sedanjiku. (Žagar: 141)

2.6.7 Oznaka

S pojmom oznaka označujemo besedilo ali del besedila, v katerem je prikazano, kako se

človek razlikuje od drugih ljudi. Glede namen razlikujemo več vrst oznak: situacijske, značajske,

stvarne in oznake v leposlovnih delih (neposredne in posredne). Žagar pravi, da moramo biti pri

sestavljanju oznak pazljivi pri urejenosti in preglednosti besedila. Pri opisovanju zunanjosti

moramo prehajati od večjih celot proti podrobnostim: velikost, zgradba telesa, okončine, oblika

glave in lasje, ušesa, oči, nos, usta, brada. Sestavljalec oznake mora imeti na razpolago veliko

pridevnikov za izražanje človeških lastnosti, npr. družaben, živahen, prilagodljiv, prizadeven …

(Žagar 1992: 146)

2.6.8 Referat

Avtor je definiral referat kot besedilo o določeni strokovni temi, ki mora biti podana

ustno. Torej ni namenjen bralcu, ampak poslušalcu. Referatov je več vrst: krajše predavanje na

strokovnem posvetu ali poročilo na zasedanju uradne ustanove, v šoli pa je govorna vaja. Temo

referata določi učitelj na podlagi problematike, ki zanima učence ali pa iz učne snovi.

Faze poteka pisanja referata po Žagarju:

a) Zbiranje gradiva.

b) Pretresanje gradiva.

c) Osnutek grobe razčlembe.

d) Formuliranje referata.

e) Podajanje.

Nekaj nasvetov za podajanje referata:

a) Govori zmerno hitro, da ti bodo poslušalci lahko sledili.

17

b) Ustrezno vsebini menjavaj način govora. Navedbe drugih avtorjev podajaj drugače kot

lastno besedilo.

c) Svoje govorjenje podčrtuj z izrazi obraza in kretnjami.

d) Zaradi nazornosti in preglednosti kaži slike, preglednice, grafikone ipd.

e) Poslušalce orientiraj glede zgradbe svojega referata, bodisi ustno (z napovedmi, kaj bo

obravnavano) ali pisno (z dispozicijskimi točkami).

f) Dopuščaj možnost, da poslušalci izrazijo svoja mnenja ali te poprosijo za nadaljnja

dopolnila.

g) Poslušalci bodo hvaležni, če bodo dobili povzetke referata.

h) Ne prekorači časa, ki je odmerjen za referat.

2.6.9 Razprava

Razprava lahko pomeni ustno izmenjavo mnenj oz. diskusijo, ali pa pisno besedilo, ki

strokovno obravnava nerešeno vprašanje. V strokovni razpravi se rešuje probleme, za katere je

potrebno dalj časa prebirati strokovne revije, časopisne članke, zbirati podatke in mnenja. Pri

ustni razpravi predstavljata svoji mnenji najmanj dve osebi, pisno besedilo pa lahko sestavlja

samo en pisec.

Faze sestavljanja razprave: (Žagar 1992: 156)

a) Določanje teme.

b) Zbiranje snovi.

c) Urejanje snovi.

d) Razčlenitev.

e) Izdelava.

f) Predelava.

Argumenti morajo biti prepričljivi, podprti z izsledki raziskav in preskusov ali

ugotovitvami priznanih strokovnjakov. Tudi razpravo delimo na: gradacijsko oz. stopnjujočo

(odločimo se za eno od možnosti in kopičimo argumente) in dialektično (nasproti si stojijo pari

iz argumentov in protiargumentov, iz tega izpeljemo zaključek). Kot že rečeno je razprava

sestavljena iz uvoda, glavnega dela in zaključka. Mora biti lepo urejena in zgrajena iz več

odstavkov. Razprava spada med težje besedilne vrste za osnovnošolce.

18

2.6.10 Pismo

Pismo je pisno sporočilo, ki ga odpošiljatelj pošlje po pošti določenemu prejemniku

(naslovniku). (Žagar 1992: 162)

Pismo uvrščamo v podskupine glede na naslovnika ali motiv za pisanje. Razlikujemo

zasebna, poslovna in uradna pisma. Po drugem merilu, torej glede na motiv pisanja, pa ločimo:

pozdravna, poslovilna, noviška, ljubezenska, sožalna, protestna pisma, čestitke, voščila, vabila,

opravičila, prošnje, zahvale ipd.

Faze sestavljanja pisma:

a) Najprej razmislimo o čem bomo pisali.

b) V desni kot zapišemo kraj in datum, na sredino lista ogovor, pod vsebino pa pozdrav in

svoje ime.

c) Pišemo na lep, bel papir.

d) Če nam pisanje v ravnih črtah predstavlja problem, si podložimo črtalnik.

e) Pišemo čitljivo, drugače pismo natipkamo. Podpis mora biti lastnoročen.

f) Če želimo še kaj sporočiti, na koncu pripišemo P.S.

g) Na pisma odgovarjamo hitro.

Avtor je predlagal nekaj ogovorov: Spoštovani! Ljuba babica! Draga teta! Cenjeni

gospod profesor! Zapisal je tudi primere zaključkov: Tvoj Slavko, lep pozdrav, s

spoštovanjem.

2.6.11 Intervju

Intervju je javnosti namenjen dvogovor med poročevalcem in znano osebnostjo. (Žagar

1992: 165)

Vsebinsko intervju ločimo na tematske (obravnava zanimivo družbeno temo) in

osebnostne (osvetljuje človeka, vrednega pozornosti) , oblikovno pa na enostavnega (vsebuje

samo vprašanja in odgovore) in kombiniranega (poleg dvogovora vsebuje tudi okoliščine

intervjuja). Intervju je zelo priljubljena novinarska oblika sporočanja, saj lahko ljudje izvedo

veliko zanimivih in neznanih stvari. Pomembno je, da izpraševalec ne objavi intervjuja brez

vedenja izpraševanca.

Žagar je navedel naslednja pravila intervjuvanja:

19

a) Izpraševalec mora vedeti, zakaj si je izbral svojega izpraševanca.

b) Izpraševanec mora vedeti, zakaj je bil izbran.

c) Izpraševalec sprašuje to, kar zanima širšo javnost.

d) Izpraševalec si vnaprej naredi načrt pogovora.

e) Izpraševanec odgovarja odkritosrčno in kakor najbolje zmore.

f) Izpraševalec pozorno sledi toku govorjenja in v skladu z dobljenimi odgovori zastavlja

nadaljnja vprašanja.

g) Potek pogovora je treba zapisovati, stenografirati ali snemati.

h) Pogovor se za objavo obdela: okrajša, preuredi, opremi z naslovom ali opombami.

20

2.7 ANALIZA BESEDIL ŠTIRIH VRST

V tem poglavju je avtor analiziral besedila štirih vrst, ki so jih sestavljali učenci 2., 5., in

8. Razreda Osnovne šole Trnovo. Po vzorcu Jozefa Mistrika v teh spisih ugotavlja kakšne so

jezikovna povezanost povedi v širšo celoto (kohezivnost), zaporednost sestavin besedila

(sukcesivnost), uporaba časovnih oblik in pa oseben in neoseben način prikazovanja stvarnosti.

Na podlagi teh spisov je avtor izračunal povprečne dolžine povedi glede na starost učencev in

besedilno vrsto. Poglavju je dodal tudi pogostnostni slovar za posamezne vrste besedil, ki je

urejen po razvojni stopnji učencev.

2.7.1 Dvogovor Po šolski nalogi

Dvogovor so pisali učenci 1., 4. in 7. razreda. Za izhodišče je bil postavljen konflikt, in

sicer so morali pisati o situaciji, ko prideta oče ali mama iz šole, kje izvesta, da otrok ni vzoren.

Pri prvošolcu je bil problem, da grdo piše, pri četrtošolcu ali sedmošolcu pa za slabo oceno.

2.7.2 Pripoved Rdeča kapica

Učenci 2., 5. in 8. razreda so morali napisati predelavo pravljice Rdeča kapica. Avtor se

je z učenci drugega razreda dogovoril, da naj ima Rdeča kapica enega dečka za spremljevalca, ki

ji bo pomagal v stiski. Učence 5. in 8. razreda pa je opozoril, da se Rdeča kapica ne zaveda v

kakšni nevarnosti je zaradi volka ter predlagal, naj se volk v predelavi zamaskira v gozdarja,

godca ali režiserja.

2.7.3 Opis Neznani obiskovalec

Ta opis so pisali učenci 2., 5. in 8. razreda. Učenci so morali opazovati študenta, ki ga še

nikoli niso videli. Na podlagi opazovanja so ga morali natančno opisati. Avtor je ugotovil, da

čim starejši so učenci, bolj natančno opisujejo. Opis je besedilo, pri katerem se dostikrat pojavijo

težave pri razvrščanju povedi.

2.7.4 Razlaga Zakaj čolniček iz plastelina plava

Najprej so učenci 2., 5. in 8. razreda naredili poskus s plastelinom, in sicer so ugotovili,

da se kepa iz plastelina potopi, čolniček pa ne. Avtor je ugotovil, da so okoliščine glede

razumevanja poskusa vplivale na dolžino razlag.

21

2.7.5 Sklepne ugotovitve

Dvogovor Pripoved Opis Razlaga

Tesna povezanost

besedila

- + - +

Zaporednost sestavin

v besedilu

+ + - +

Vezanost na čas + + - -

Osebno prikazovanje

stvarnosti

+ + - -

2.8 OTROŠKI POGOSTNOSTNI SLOVAR

V tem poglavju so zbrane vse besede, ki so jih učenci uporabili v 270-ih besedilih. Avtor

jih je uredil v pogostnostni slovar, v katerem je gradivo razvrščeno po starosti učencev in po

besednih vrstah.

2.9 POPRAVLJANJE IN OCENJEVANJE

2.9.1 Popravljanje

Pri popravljanju učitelji ugotavljajo napake več vrst: 1. slovnične, pravopisne in pisne

napake, 2. slogovne slabosti, 3. kompozicijsko zmedo in 4. vsebinske pomanjkljivosti. Avtor

pravi, da je potrebno opismenjenost učencev v razredu in vsakega učenca posebej spremljati

toliko, kot je spodbudno za njihovo nadaljnje delo in napredovanje. Zelo je potrebno, da si učitelj

izpisuje napake učencev v posameznih razredih ali pri posameznih učencih. Napake naj nato

razčlenjuje po jezikovnih ravninah, po njihovih vzrokih ali glede na možnosti za njihovo

odpravljanje.

2.9.2 Ocenjevanje

Žagar pravi, da »Ocenjevanje spisov ne more biti tako objektivno kot na primer tehtanje

ali merjenje.« (Žagar 1992: 227) Najbolj pogosti dejavniki, ki zmanjšujejo objektivnost pri

ocenjevanju spisov, so: razpoloženje učitelja, zunanji videz dela (rokopis, slog jezik), ime učenca

22

zapisano na spisu (subjektivnost). Številčne ocene določamo tako, da spise preberemo in jih nato

razvrstimo v pet kvalitetnih skupin (izjemni, nadpovprečni, povprečni, podpovprečni, slabi). Po

ponovnem prebiranju spisa lahko spise premestimo v drugo skupino. Obstajajo pa še drugi

kriteriji ocenjevanja, in sicer ocenjevanje po vnaprej postavljenih merilih oz. kriterijih. To je t. i.

razčlenjevalno (analitično) ocenjevanje. V nižjih razredih veliko učiteljev upošteva dva vidika, in

sicer vsebino in obliko, v višjih razredih pa vsebino, obliko, slog ter slovnično in pravopisno

pravilnost.

V nadaljevanju avtor predstavi raziskavo popravljanja in ocenjevanja spisov. Razmnožili

so spis četrtošolke, z naslovom Lastovke, in spis osmošolca, z naslovom Za kakšnega me imajo

in kakšen sem, ga dali v oceno učiteljem, ki so ostali anonimni. Kritičarka Milena Blažić in

mladinska pisateljica Berta Golob pa sta napisali opisno oceno obeh spisov. Pri stotih

ocenjevalcih sta spisa dobila vse ocene od odlične do nezadostne. Razlika je bila tudi v opisni

oceni kritičarke in pisateljice, saj je bila kritičarka precej bolj ostra kot pisateljica.

Na koncu tega poglavja pa je avtor dodal slovarček didaktičnih, jezikoslovnih in

literarnoteoretičnih izrazov.

23

3. ZAKLJUČEK

V povzetku je avtor zapisal, da so bile na slovenskih osnovnih šolah v 90-ih velike

razlike v načinu vodenja pisnega sporočanja, saj je prevladovalo »brezoblično pisanje ali

pretežno gojenje spisov ene vrste; pri izvirnih učiteljih pa učenci teoretično in praktično

spoznavajo široko paleto raznovrstnih besedil, v katero so vključene celo pravljice, basni,

reportaže, intervjuji, pesmi, travestije ipd.« (Žagar 1992: 245)

Danes so časi drugačni, saj so izvirnost, domišljija, predvsem pa inovativnost, v šoli

vedno bolj cenjene. Strinjava se z avtorjem, da se mora učitelj konstantno izobraževati v želji po

napredku in iskati ideje v raznih didaktičnih revijah in priročnikih, prav tako na seminarjih ipd.

Kot avtor pravi, je bilo v tistem času veliko poudarka na učenju pisanja in slovnici, premalo pa

na »načrtnem razvijanju jezikovne ustvarjalnosti in vsestranskem opismenjevanju.« (Žagar 1992:

247)

Na koncu je avtor lepo povzel svoje razmišljanje, in sicer je zapisal, da si želi, »da zaradi

sprememb učenci ne bi trpeli, da zaradi tega otroštvo ne bi postajalo mučno obdobje, polno

negotovosti in tesnobe, ampak da bi ostalo najsrečnejši čas, v katerem otrok iz leta v leto

pridobiva več samozavesti, da bo v svojem prihodnjem življenju zmogel vse probleme, s

katerimi se bo srečeval, uspešno reševati.« (Žagar 1992: 247)

24

4. LITERATURA

Žagar, F. (1992): Šolske besedilne vrste. Maribor: Založba Obzorja.

25