roland barthes - retorika starih

Roland BARTHES

Retorika Starih Elementi

semiologije

Roland Barthes

RETORIKA STARIH ELEMENTI SEMIOLOGIJE

L'ancienne rhetorique, Communications 16, 1970 E1 ments de semiologie, Communications 4, 1964

Prevedla Rastko Močnik (Retorika Starih)

Zoja Skušek-Močnik (Elementi semiologije)

Ljubljana 1990

Knjiga je po mnenju Republiškega komiteja za kulturo SR Slovenije št. 4210 - 19/87 z dne 21. 9. 1987

oproščena davka od prometa proizvodov.

RETORIKA STARIH Priročnik

L'ANCIENNE RHETORIQUE Aide-memoire

(1970)

RETORIKA STARIH

9

0.1. 0.2. 0.3.

A .

A.1. A.1.1. A.1.2. A.1.3.

A.2.

A.2.1. A.2.2.

A.3. A.3.1. A.3.2. A.3.3.

A.4. A.4.1. A.4.2. A.4.3. A.4.4. A.4.5.

UVOD

Retorične prakse Retorični imperij Potovanje in mreža

POTOVANJE

Rojstvo retorike Retorika in lastnina Velika sintagmatika Fingirana beseda

Gorgias ali proza kot literatura Kodifikacija proze Vzpostavitev elocutio

Platon Dve retoriki Erotizirana retorika Delitev in zaznamek

Aristotelovska retorika Retorika in poetika Aristotelova Retorika Verjetnost Ciceronova Rhetorica Ciceronovska retorika

A.4.6. A.4.7. A.4.8. A.4.9.

A.S. A.5.1. A.5.2. A.5.3.

A.6. A.6.1. A.6.2. A.6.3. A.6.4. A.6.5. A.6.6. A.6.7. A.6.8. A.6.9. A.6.10.A.6.11.A.6.12.

A.7. A.7.1.

A.7.2.

Kvintilijanovo delo Retorično šolstvo Pisanje Generalizirana retorika

Neo-re tor ika Literarna estetika Declamatio in čkfrasis Aticizem/aziatizem

Trivium Agonistična struktura pouka

Zapis Septennium Diahronična igra trivija Rhetorica kot dopolnilo Pridige, dictamen, poetike Donat in Priscian Modistae Studium in sacerdotium Disputatio

Nevrotični smisel disputatio Restrukturacija trivija

Smrt retorike Tretji Aristotelov prihod: Poetika Zmagovita in umirajoča

RETORIKA STARIH

Pričujoča razprava prinaša snov seminarja, ki sem ga imel naEcole Pratique des Hautes Etudes leta 1964-1965. Pri izviru - ali naobzorju - tega seminarja je bil, kakor vselej, moderni tekst, to se pravi:tekst, ki ga še ni. Eden izmed načinov, da se približamo temu novemutekstu, je, da spoznamo, izhajajoč od česa in proti čemu se išče, datorej soočimo novo semiotiko pisave in staro prakso književnegovorice, , ki so ji stoletja pravili retorika. Odtod zamisel za seminaro stari retoriki*: z izrazom stara nočemo reči, da naj bi danes obstajalakakšna novo retorika; stara retorika je prej v nasprotju s tistimnovim, ki se bržkone še ni dopolnilo: svet je neverjetno poln stareretorike.

Seveda ne bi niti pomislili na objavo teh delovnih zapiskov, če biobstajala kakršna koli knjiga, priročnik, vademecum, ki biprinašal kronološko in sistematično panoramo antične in klasičneretorike. Kolikor mi je znano, pa česa takega (vsaj v francoščini) ni.Svojo vednost sem si moral tako priskrbeti kar sam, in tupredstavljam rezultat te osebne propedevtike: tu je priročnik, ki bi siga bil želel dobiti v roke, ko sem se začel spraševati o smrti retorike.Potemtakem nič več kakor elementaren sistem podatkov, delovnizvezek z nekaj termini in razvrstitvami - kar pa seveda ne

* Izvirni naslov »L'ancienne rhetorique« smo nekoliko prosto prevedli, saj v slovenščini za izraz »stara retorika« še bolj veljajo pisčevi zadržki kakor v francoščini. (Opombe, označene z asteriskom, so prevajavčeve.)

UVOD

A.7.3.A.7.4.A.7.5.

B

B.0.1. B.0.2. B.0.3.

B.0.4. B.0.5.

B.1. B.1.1.

B.1.2. B.1.3.

B.1.4. B.1.5. B.1.6. B.1.7. B.1.8. B.1.9. B.1.10.

B.1.11. B.1.12.

B.1.13. B.1.14. B.1.15. B.1.16. B.1.17. B.1.18. B.1.19. B.1.20.

B.1.21. Topika:

Jezuitski pouk retorike Učbeniki in priročniki Konec retorike

MREŽA

Zahteva po razvrščanju Izhodišča za razvrščanje Za kaj pri razvrščanju gre: kam umestiti načrt Retorični straj Petero delov tehne rhetorike

Inventio Odkrivanje, ne iznajdevanje Prepričati/ganiti Dokazi znotraj tehnike in dokazi zunaj tehnike Dokazi zunaj tehne Smisel atehnoi Dokazi znotraj tehne Exemplum Zgleden lik: imago Argumenta Entimem Metamorfoze entimema Ugodje, ki ga zbuja entimem Entimemske premise Tekmerion, zanesljivi indic Eik6s, verjetnost Semeion, znak Prakticiranje entimema Kraj, topos, locus Topika: metoda Topika, mreža

zaloga

B.1.22. Nekaj Topik B.1.23. Obči kraji B.1.24. Posebni kraji B.1.25. Teza_in hipoteza: causa B.1.26. Status causae B.1.27. Subjektivni ali moralni

dokazi B.1.28. Ethe, značaji, toni B.1.29. Pathe, čustva B.1.30. Semina probationum

B.2. Dispositio B.2.1. Egressio B.2.2. Paradigmatska struktura

štirih delov B.2.3. Začetek in konec B.2.4. Proemil B.2.5. Eksordij B.2.6. Epilog B.2.7. Nanatio B.2.8. Ordo naturalis/ordo

artificialis B.2.1 Opisi B.2.0. Confirmatio B.2.11. Druge razdelitve govora

B.3. Elocutio B.3.1. Razvoj elocutio B.3.2. Mreža B.3.3. »Barve« B.3.4. Taksinomično besnilo B.3.5. Klasifikacija ukrasov B.3.6. Pregled nekaterih figur

B.3.7. Dobesednost in figuriranost B.3.8. Funkcija in izvir figur B.3.9. Vico in poezija B.3.10. Govorica strasti B.3.11. Compositio

pomeni, da me, ko sem ga pripravljal, nista marsikdaj obšli vzne-mirjenje in občudovanje ob moči in pretanjenosti tega starega retoričnega sistema, ob sodobnosti te ali one njegove trditve.

Žal (iz praktičnih razlogov) ne morem več avtentificirati referenc tega vednostnega teksta: pričujoči priročnik sem moral delno zapisati po spominu. V opravičilo mi je, da je ta vednost banalna: poznavanje retorike je sicer slabo, a nikakršno eruditsko početje ni potrebno, da bi jo spoznali; vsakdo si bo torej lahko brez truda poiskal bibliografske reference, ki tukaj manjkajo. Tukaj zbrano (pogosto bržkone celo v obliki nehotenih navedkov) v glavnem prihaja: 1. iz nekaterih retoričnih učbenikov antike in klasicizma; 2. iz učenih uvodov k izdajam v zbirki »Guillaume Bude«; 3. iz dveh temeljnih knjig, Curtiusove in Baldwinove; 4. ii nekaterih izvedenskih člankov, zlasti v zvezi s srednjim vekom; S. iz nekaterih standardnih del, med njimi Morierovega Slovarja retorike, Brunotove Zgodovine francoskega jezika in iz knjige Reneja Braya o formiranju klasične doktrine v Franciji; 6. iz nekaterih vzporednih beril, ki pa so lakunarna in naključna (Kojeve, Jaeger).1

Ernst R. Curtius, La litterature europčenne et le moyen age latin, PUF, Pariz, 1956 (francoski prevod J. Brejouxa). Nemški izvirnik: Europaische Literatur und lateinisches Mittelalter, Francke Verlag, Bern in Miinchen, 1949; hrvaški prevod: Evropska književnost i latinsko srednjovjekovlje, Matica hrvatska, Zagreb, 1971.

Charles S. Baldwin, Ancient Rhetoric and Poetic Interpreted from Representative Works, Peter Smith, Gloucester (Mass.), 1959 (prva izdaja 1924). Medieval Rhetoric and Poetic (to 1400) Interpreted from Representative Works, Peter Smith, Gloucester (Mass.), 1959 (prva izdaja 1928).

Rene Bray, La formation de la doctrine classique en France, Nizet, Pariz, 1951. Ferdinand Brunot, Histoire de la langue frangaise, Pariz, 1923. Henri Morier, Dictionnaire de poetique et de rhetorique, PUF, Pariz, 1961.

0.1. RETORIČNE PRAKSE

Retorika, o kateri bomo govorili, je tista meta-govorica (njena govorica-predmet je bil »diskurz«),ki je vladala na Zahodu od 5. stoletja pred Kristusom do 19. stoletja po Kristusu. Z bolj oddaljenimi izkušnjami (Indija, Islam) se ne bomo ukvarjali, pa tudi na Zahodu se bomo držali Aten, Rima in Francije. Ta metagovorica (diskurz o diskurzu) je vključevala več praktik, ki so - pač glede na obdobja - včasih hkrati včasih pa zapovrstno sestavljale » retoriko< , te prakse so:

1. Tehnika, to je »ars, umetnost« v klasičnem pomenu izraza: umetnost prepričevanja, množica pravil, navodil, katerih raba omogoča, da poslušalca govora (in pozneje bralca spisa) prepričamo, tudi če je tisto, o čemer naj bi ga prepričali, »neresnično«.

2. Pouk: retorična umetnost, ki so jo sprva prenašali osebno (retor in njegovi učenci, klienti), se je kmalu vključila v učne ustanove; v šolah je postala bistveni del tistega, čemur bi danes rekli višji del srednje šole in visoko šolstvo; postala je snov za preskušanje znanja (vaje, lekcije, preskusi).

3. Znanost ali vsaj proto-znanost, to je: a) avtonomno polje proučevanja, ki je obmejevalo nekatere homogene pojave, namreč prav » učinke« govorice; b) razvrstitev teh pojavov (njen najslovitejši prežitek je spisek retoričnih »figur«); c) »operacija«

v hjelmslevskem* pomenu izraza, to se pravi meta-govorica, množica retoričnih razprav, katerih snov - ali označenec - je govorica-predmet (argumentativna govorica in » figurirana« govorica).

4. Morala: ker je retorika sistem »pravil«, jo skoz in skoz prežema

dvoumnost te besede: je hkrati priročna zbirka napotkov, ki jih navdihuje praktična smotrnost, a tudi kodeks, korpus nravstvenih predpisov, ki naj nadzorujejo (se pravi omogočajo in omejujejo) »odmike« govorice strasti.

5. Družbena praksa: retorika je privilegirana tehnika (kdor si jo hoče pridobiti, mora namreč plačati), s katero si vladajoči razredi zagotavljajo lastnino nad besedo. Govorica je moč, zato so vpeljali selektivna pravila, ki urejajo dostop do te moči, iz dostopa pa naredili psevdo-znanost, ki je zaprta za »tiste, ki ne znajo govoriti,« in je del drage iniciacije: pred 2500 leti se je retorika rodila iz lastninskega pravdanja, iztekla pa se je v »retoričnem« razredu**, kjer umira kot iniciacijska posvetitev v buržoazno kulturo.

6. Ludična praksa. Vse te prakse so sestavljale mogočen institucionalen sistem (»represiven« sistem, kakor pravijo danes), zato je umevno, da se je moralo razviti posmehovanje retoriki, nekakšna »črna« retorika (to so sumničili, prezirali, zasmehovali): igre, parodije, erotične ali opolzke2 aluzije, dijaške šale,

* Louis Hjelmslev (1899-1965), danski jezikoslovec, glavni predstavnik

kōbenhavenske šole«, utemeljitelj glosematike. Več o njegovih teorijah gl. v »Elementih semiologije« I. 1.5., II. 1.3., III. 2.3., 5., VI. 1.; definicija »operacije« je v IV. 3.

** Classe de rhetorique: od konca 16. stoletja, ime za prvi letnik v liceju; izraz so uradno opustili konec 19. stoletja, ohranil pa se je še nekaj časa v žargonu.

z Pogoste so opolzke šale z izrazoma casus in coniunctio (ki sta sicer resda slovnična termina); v ponazorilo navedimo tole verižno metaforo iz Tisoč in ena noč: »Prepozicijo je uporabil z natančno konstrukcijo in subordinirano propozi cijo združil s konjunkcijo; njen soprog pa je odpadel kot nominalna končnica pred genitivom.« - V plemenitejšem slogu Alain de Lille raziaga, da človeštvo počne barbarizme ob združitvi spolov; metaplazme (licence, svoboščine), ki kršijo Vene rina pravila; človek zapada v anastrofe (inverzije v konstrukciji); v svoji norosti gre vse do tmeze (razstavitev besede na njen dele: circum dea fudit amictum (Eneida I, 412) namesto circumfudit) (Curtius, op. cit., »Gramatično-retorični umetni izrazi kot metafore«, hrv. prev. str. 425); takole pa Calderon komentira

prava praksa travestiranja (ki jo bo sicer treba še raziskati in povzdignti v kulturni kodeks).

0.2. RETORIČNI IMPERIJ

Vse te prakse dokazujejo veličino retoričnega dejstva - dejstva, ki pa ga zaenkrat vseeno še ni zajela nobena omembe vredna sinteza, nobena zgodovinska interpretacija. Razlog je (poleg tabuja, ki velja za govorico nasploh) nemara v tem, da je retorika pravi imperij, širnejši in obstojnejši kakor kateri koli politični imperij, in zato s svojimi razsežnostmi, s trajnostjo uhaja iz okvirov, ki jih postavljata zgodovinska znanost in refleksija, saj postavlja pod vprašaj celo zgodovino samo, vsaj tisto zgodovino, kakršno smo si navajeni zamišljati in jo obdelovati, in nas sili, da začnemo razmišljati o monumentalni zgodovini, kakor temu nekateri pravijo; znanstveni prezir, ki velja za retoriko, bi bil tedaj le del splošne nepripravljenosti, da priznamo mnogoternost, naddoločenost. A vseeno ne smemo pozabiti, da je retorika - ne glede na notranje premene v sistemu - vladala na Zahodu dve tisočletji in pol, od Gorgiasa do Napoleona IIL; pomislimo samo, kaj vse je prišlo na svet, preživelo svoj čas in izginilo, medtem ko se retorika - nepremična, nedostopna in tako rekoč nesmrtna - ni ne zganila ne spremenila: atenska demokracija, egiptovska kraljestva, rimska republika, rimsko cesarstvo, preseljevanja ljudstev, fevdalizem, renesansa, monarhija, revolucija; prebavila je režime, religije, civilizacije; bolna na smrt že od renesansa naprej je potrebovala tristo let, da je umrla; pa še zdaj ni gotovo, da je zares mrtva. Z retoriko prihajamo na področje, ki mu ni mogoče -reči drugače kakor nad-civilizacije: zgodovinska in zemljepisna

položaj nadzorovane gospe, ki gre obiskat ljubimca: »Velik ljubezenski parbarizem je, da greš pogledat in si hkrati viden, saj se mu, slabemu slovničarju, posreči, da iz tvorne osebe naredi trpno«. Znano je, da je Pierre Klossovski v anatomskem pomenu povzel sholastične izraze (utrumsit, sed contra, vacuum, quidest: »nadzorničin quidest«). Razume se, da kolizija gramatike (retorika ali sholastike) in erotike ni zgolj »smešna«; natančno in resno očrtuje transgresivni kraj, kjer padeta dve tabuja: tabu govorice in tabu spolnosti.

A. POTOVANJE

16

nad-civilizacija Zahoda: retorika je bila (ob gramatiki, ki pa se je rodila pozneje) edina praksa, s katero je naša družba priznala govorico, njeno suverenost (kyrosis, kakor pravi Gorgias), ki je bila tudi družbeno »gospostvo«*; klasifikacija, ki jo je retorika naložila govorici, je edina poteza, ki je zares skupna zapovrstnim in različnim zgodovinskim sklopom, kakor da bi nad vsebinskimi ideologijami in neposrednimi določilnicami zgodovine obstajala še neka višja ideologija forme, kakor da bi - po načelu, ki sta ga zaslutila Durkheim in Mauss, izdelal pa Levi-Strauss - vsaka družba imela svojo taksinomično identiteto, svojo socio-logiko, s pomočjo katere je mogoče določiti neko drugo zgodovine, neko drugo družbenost, ne da bi s tem izničili zgodovine in družbenosti, ki jih priznavamo na drugih ravneh.

0.3. POTOVANJE IN MREŽA

To širno področje bomo tukaj raziskali (v ohlapnem in bežnem pomenu izraza) v dveh smereh: v diahroni smeri in v sistematični smeri. Seveda ne bomo obnovili zgodovine retorike; zadovoljni bomo že s tem, da poudarimo nekatere odločilne trenutke, prepotovali bomo dve tisočletji retorike in se ustavili na neka] vmesnih postajah, ki bodo nekakšni »dnevi« našega popotovanja (ti »dnevi« bodo lahko trajali zelo ralično). To dolgo diahronijo smo razdelili na sedem momentov, na sedem »dni«, njihova vrednost pa je predvsem didaktična. Potem bomo zbrali klasifikacija, ki so jih naredili retorji, in izoblikovali enotno pojmovno mrežo, ta bo nekakšen artefakt, s pomočjo katerega si bomo retorike zamislili kot natančno sestavljen stroj, kot drevo operacij, »program« za proizvodnjo diskurza.

* Suverenost - »gospostvo«: izv. souverainete - »seigneurialitč«;

POTOVANJE

18 19

A.1. ROJSTVO RETORIKE A.1.1. Retorika in lastnina Retorika (kot meta-govorica) se je rodila iz lastninskega

pravdanja. Okoli leta 485 pred Kristusom sta sicilska tirana Gelon in Hieron zapovedala deportacije, preselitve prebivalstva in razlastitve, da bi poselila Sirakuzo in nagradila najemne vojake; potem ko ju je demokratična vstaja vrgla z oblasti in so hoteli obnoviti status quo ante, je prišlo do neštevilnih pravd, saj lastninske pravice niso bile več razvidne. Te pravde so bile nove vrste: v njih so odločale velike ljudske porote, ki jih je bilo mogoče prepričati le z » zgovornostjo«. Zgovornost, ki je tako črpala hkrati iz demokracije in iz demagogije, iz sodnega področja in iz političnega področja (temu so pozneje pravili področja deliberativnega, svetovalnega govorjenja), je kmalu postala predmet pouka. Prvi učitelji nove vede so bili Empedokles iz Agrigenta, njegov učenec iz Sirakuze Koraks (ki je prvi zaračunaval učne ure) in Tisias. Poučevanje se je prav tako hitro (po medijskih vojnah) razširilo v Atiko po zaslugi sporov med trgovci, ki so se pravdali hkrati v Sirakuzi in v Atenah: od polovice petega stoletja je bila retorika vsaj delno že atenska.

A.1.2. Velika sintagmatika Kaj je ta proto-retorika, ta koraksovska retorika? Je retorika

sintagme, diskurza, ne retorika poteze, figure. Koraks je že vpeljal petero velikih delov oratio, govora, ki so še stoletja tvorili

»načrt« govorniškega diskurza: 1. eksordij; 2. naracija ali akcija (pripoved dejstev); 3. argumentacija ali dokaz; 4. digresija; 5. epilog. Ni težko ugotoviti, da se ta načrt, potem ko je iz sodnega diskurza prešel v šolski spis, v svoji glavni organizaciji ni spreme-nil: uvod, dokazno gradivo, sklep. Ta prva retorika je v glavnem nekakšna velika sintagmatika.

A.1.3. Fingirana beseda Zabavno je videti, kako je umetnost besede izvirno povezana z

lastninskim zahtevkom, kakor da bi govorica ne postala predmet transakcije in pogoj za prakso na podlagi kakšnega pretanjenega ideološkega posredovanja (kakor se je zgodilo pri tolikerih umetnostnih oblikah), temveč na podlagi najbolj grobe družbenosti, uveljavljajoče se v svoji temeljni surovosti - v surovosti zemljiške posesti: o govorici so - vsaj pri nas - začeli razmišljati, da bi branili svojo last. Prvi zasnutki teorije fingirane besede (ta se je razlikovala od fiktivne besede pesnikov:.v tistem času je bila poezija edina literatura, proza si je ta status pridobila šele pozneje) so nastali na področju družbenega spopada.

A.2. GORGIAS ALI PROZA KOT LITERATJRA

Gorgias iz Leontija (danes Lentini severno od Sirakuze) je prišel v Atene leta 427; bil je Tukididov učitelj, je tudi Sokratov sofistični sogovornik v Platonovem dialogu Gorgias.

A.2.1. Kodifikacija proze Gorgiasova vloga je (za nas) v tem, da je retoričnemu kodeksu

podredil prozo, jo povzdignil v učeni govor, estetski predmet, v »suvereno govorico«, prednico »literatura«. Kako? Pogrebne hvalnice (threnoi), ki so bile sprva v verzih, so prešle v prozo, zaupali so jih državnikom; niso jih sicer zapisovali (v sodobnem pomenu izraza), so se jih pa učili, in tako so bile nekako fiksirane; s tem je nastala tretja govorniška zvrst (prvi sta sodni in sveto

RETORIKA STARIH POTOVANJE

20 21

valni govor) - epideiktični, hvalni govor: to je bil začetek dekorativne proze, proze-spektakla. Ob tem prehodu iz verza v prozo sta se zgubila metrum in napev. Gorgias ju je hotel nadomestiti s kodeksom, ki bi bil prozi imanenten (četudi je bil povzet po poeziji): besede s konsonanco, simetrija stavkov, krepitev antitez z asonancami, metafore, aliteracije.

A.2.2. Vzpostavitev elocutio

Zakaj je Gorgaas postaja na našem potovanju? Popolno retorično umetnost (kakršna je, denimo, Kvintilijanova) obvladujeta dva tečaja sintagmatski tečaj - to je ureditev delov govora, tāksis ali dispositio; in paradigmatski tečaj - to so retoričlie »figure«, leksis ali elocutio. Videli smo, da je Koraks vpeljal skoz in skoz sintagmatsko retoriko. Gorgias je zahteval, da se govornika ukvarjajo s »figurami«, in je tako retorika dodal paradigmatsko perspektivo: prozo je odprl za retoriko, retoriko pa za »stilistiko«.

A.3. PLATON

Z retoriko se neposredno ukvarjata Platonova dialoga Gorgias in Faidros.

A.3.1. Dve retorika Platon obravnava dve retorika, ena je slaba, druga dobra.

I. Dejanska retorika je logografija, njena dejavnost je v tem, da zapisuje kakršen koli govor (zdaj ne gre več zgolj za sodno retoriko; totalizacija pojma je pomembna); njen predmet je tisto, kar je verjetno, iluzija; to je retorika retorjev, šol, Gorgiasova retoraka, retorika sofistov. 11. Upravičena retoraka je prava retorika, filozofska retorika ali dialektike; njen predmet je resnica; Platon ji prava psihagogija (vzgoja duš s pomočjo besede). - Nasprotje med dobro retorako in slabo, med platonsko retoriko in sofistično retoriko je del širše paradigme: na eni strani so razne vrste laskanja, hlapčevska prizadevnost, spakovanje; na drugi

- zavračanje vsakršnega ugajanja, ostrina; na eni strani

empirije in rutine, na drugi umetnosti: proizvodnje ugodja so zaničevanja vredni ponaredki umetnosti Dobrega: retorika je ponaredek pravičnosti, sofistika zakonodaje, kuharska spretnost je ponaredek zdravilstva, lepotičenje ponaredek telovadbe: retorika (logografov, retorjev, sofistov) potemtakem ni umetnost.

A.3.2. Erotizirana retorika

Prava retorika je psihagogija; brez celostne, nezainteresirane, splošne vednosti ni možna (pri Ciceronu in Kvintilijanu je to postal topos, a celotno umevanje se je razvodenelo: od govornika so zahtevali le dobro »splošno kulturo«). Predmet te »sinoptične« vednosti je skladnost ali interakcija, ki razne vrste duš povezuje z raznimi vrstami govorjenja. Platonska retōrika preganja pisavo in išče poti k osebnemu nagovarjanju, prizadeva si za adhominatio; temeljni govorni način je dialog med učiteljem in učencem, ki ju druži navdihnjena ljubezen. Geslo dialektike bi lahko bilo misliti skupaj. Retorika je ljubezenski dvogovor.

A.3.3. Delitev in zaznamek Dialektiki (ti, ki živijo v tej erotizirani retorika) opravljajo dve

med seboj povezani nalogi: na ena strani združujejo in enotijo, ko se vzpenjajo k brezpogojnemu početku (Sokrat v Faidrosu povzema Lysiasa in definira ljubezen v njeni popolni enotnosti); na drugi strani se spuščajo in delijo enoto glede na njeno naravno razčlenjenost, po njenih vrstah, vse dokler ne pridejo do vrste, ki je ni več mogoče nadalje deliti. Ta »spust« poteka po stopnicah: na vsaki stopnji, na vsakem koraku imamo na voljo dva člena; da bi si omogočili nadaljnji spust, moramo en člen izbrati, drugega pa opustiti, in tako pridemo do novega binarnega nasprotja, ki nam rabi za novo izhodišče; tako lahko progresivno definiramo sofista: (glej grafikon na naslednji strani).

Ta delitvena retorika - ki je v nasprotju z Aristotelovo silogistično retoriko - je zelo podobna kibernetičnemu digitalnemu programu: vsaka izbira določa naslednjo alternativo; podobna pa je tudi paradigmatski. struktura govorace, pri kateri binarna


22 23

hranijo klasični priročniki. Vseeno pa sistema ne določajo samo njegovi elementi, temveč tudi in zlasti nasprotje, v okviru katerega deluje. Aristotel je napisal dve razpravi o zadevah govora, a ti razpravi se razlikujeta: Tehne rhetorike obravnava umetnost vsakdanjega občevanja, javnega govorjenja; Tehne poietike obravnava umetnost imaginarne evokacije; na prvem področju je treba uravnavati napredovanje govora od ideje k ideji; na drugem področju napredovanje umetnine od podobe k podobi: za Aristotela sta ti potovanji specifični, sta to avtonomni »tehnai; aristotelovsko retorike pravzaprav določa ravno nasprotje med tema sistemoma, nasprotje med retoričnim in poetičnim sistemom. V aristotelovsko retorike lahko uvrstimo vse pisce, ki priznavajo to nasprotje: aristotelovska retorike se je iztekla takrat, ko se je to nasprotje nevtraliziralo, ko sta se retorike in poetike spojili, ko je retorike postala poetična tehne (»ustvarjanja«): do tega je prišlo približno v Avgustovem času (z Ovidijem, Horacijem) in malo pozneje (Plutarh, Tacit) - četudi Kvintilijan še prakticira aristotelovsko retorike. Spoj retorike in poetike se je dovršil v besedišču srednjega veka, ko so poetične umetnosti postale retorične umetnosti in ko so veliki retorike pesniki. Ta Spoj je izjemnega pomena, saj iz njega izvira sama ideja literature: aristotelovska retorike poudarja argumentativno sklepanje; elocutio (oddelek, ki se ukvarja s figurami) je samo del sklepanje (pri samem Aristotelu manj pomembni del); pozneje je prav narobe: retorike poslej ni več problematika »dokaza«, temveč kompozi-cije in stila: literature (celotno pisno dejanje) definira lepo-pis. Posebna postaja na našem potovanju bodo potemtakem retorike pred poetično totalizacijo, ki jim bomo dali splošno ime aristotelovske retorike. To aristotelovsko retorike tako sestavljajo: njena teorija pri samem Aristotelu, praksa pri Ciceronu, pedagogija pri Kvintilijanu in njena transformacija (s pomočjo generalizacije) pre Dioniziju Halikarnaškem, Plutarhu in Anonimu razprave O vzvišenem.

nasprotje sestavljata zaznamovani in nezaznamovani č1en: zaznamovani člen tu poganja igro alternativ. A odkod zaznamek? Tu se ponovno uveljavi erotičnost Platonove retorike: v platonskem dialogu zaznamek zagotavlja pristanek tistega, ki odgovarja (učenca). Piatonova retorike zahteva, da se pogovarjata dve in da eden p r i v o l i : v t e m j e p o g o j z a g i b a n j e . V s i t i i z r a z i s t r i n j a n j a , k i so jih polni Platonove dialogi in ob katerih nam gre zaradi njihove navidezne neiskrenosti in plehkosti pogosto na smeh (kadar nam ne gredo na živce), so potemtakem v resnici strukturni »zaznamki«, retorična dejanje,

A.4. ARISTOTELOVSKA RETORIKA

A.4.1. Retorika in poetike

A.4.2. Aristotelova Retorika

Aristotel definira retorike za »umetnost, da v vsaki snovi poiščemo prepričevalno moč, ki je v njej« ali za »sposobnost, da

Ali ni (z izjemo Platona) retorike v celoti aristotelovska? Da, seveda: iz Aristotela prihajajo vse didaktične prvine, s katerimi se


25 24občinstvo verjame, da je mogoče, četudi je znanstveno nemogoče, kakor

pripovedovati tisto, kar je zares mogoče, a njegovo možnost zavrača kolektivna cenzura veljavnega mnenja. Zdi se seveda privlačno, da bi to množično retoriko povezali z Aristotelovo politiko; njegova politika, kakor je znano, je bila politika odmerjene sredine, naklonjena uravnovešeni demokraciji, ki se je opirala na srednje razrede in ki je hotela zmanjšati antagonizme med bogatimi in revnimi, med večino in manjšino; zato tudi retorika zdravega razuma, ki se prostovoljno podreja »psihologiji« javnosti.

pri vsakem primeru spekulativno pridemo do tistega, kar je v njem primerno za prepričevanje«. Pomembnejše od teh definicij pa je nemara to, da je retorika tehne (se pravi, da ni empirija), to je: sredstvo za proizvodnjo ene izmed tistih stvari, ki lahko prav tako so kakor niso, katerih izvir je v ustvarjalnem agensu, ne v ustvarjenem predmetu: tehne ne more zadevati naravnih ali nujnih stvari: govor potemtakem ne sodi ne k prvim ne k drugim. - Aristotel koncipira govor (oratio) kot sporočilo in na njem uveljavlja delitev informatiške vrste. Prva knjiga Retorike je knjiga tistega, ki sporočilo oddaja, govornikova knjiga: obravnava predvsem koncipiranje argumentov, kolikor so odvisni od govornika, od njegove prilagoditve poslušalstvu, in to po treh priznanih vrstah govora (sodni, svetovalni, hvalni govor). Druga knjiga je knjiga tistega, ki sporočilo sprejema, knjiga poslušalstva: obravnava čustva (strasti) in ponovno argumente, a tokrat s stališča njihovega sprejema (in ne, kakor v prvi knjigi, s stališča koncipiranje). Tretja knjiga je knjiga samega sporočila: obravnava leksis ali elocutio, to se pravi » figure«, in pa taksis ali dispositio, to se pravi ureditev delov govora.

A.4.4. Ciceronova Rhetorica

A.4.3. Verjetnost Aristotelova retorika je predvsem retorika dokaza, argumen-

tativnega sklepanja, približnega silogizma (entimema); je prosto-voljno degradirana logika. prirejena za raven » občinstva«, to se pravi, prirejena zdravemu razumu, veljavnemu mnenju. Če jo razširimo na literarne izdelke (kar pa ni bila njena izvirna značilnost), implicira estetiko javnosti - bolj kakor estetiko umetnine. Mutatis mutandis in z vsemi (zgodovinskimi) pridržki bi ker ustrezala izdelkom tiste naše kulture, ki ji pravimo množična, saj jo prav tako obvladuje aristotelovska » verjetnost«, se pravi » tisto, za ker javnost verjame, da je možno«. Številni filmi, podlistki, komercialne reportaže bi za geslo lahko imeli aristotelovsko

V 2. stoletju pred Kristusom so se v Rim zgrinjali grški retorji; ustanavljali so šole za retoriko; šole so delovale po načelu starostnih razredov; v njih so prakticirali dve vrsti vaj: otroci so se urili v suasoriae, ki so bile nekakšne » prepričevalne« razprave (zlasti v svetovalni zvrsti), starejši v kontroverzah (sodna zvrst). Najstarejša latinska razprave je Rhetorica ad Herennium, ki jo nekateri pripisujejo Kornificiju, drugi Ciceronu: v srednjem veku so ta priročnik pripisovali Ciceronu, zavzeto so ga prepisovali, tako da je skupaj s Ciceronovim spisom De inventione postal glavni učbenik za umetnost pisanja. - Ciceron je govornik, ki govori o govorniški umetnosti; zato aristotelovsko teorijo nekako pragmatizira (in hkrati vanjo ne vnaša nič posebno novega). Ciceronova Rhetorica obsegajo: 1. Rhetorica ad Herennium (če je res njegova), ta je nekakšen digest aristotelovske retorike; vendar pa je klasifikacija »vprašanj« postala pomembnejša kakor teorija entimema: retorika se je profesionalizirala. V tem spis" je tudi prvič omenjena teorija o treh stilih (preprostem, vzvišenem in srednjem stilu). 2. De inventione oratoria: ta (nepopolni) mladostni spis skoz in skoz govori o sodnem govor" in se zlasti posveča epiheiremu, razvitemu silogizmu, v katerem eno premiso ali obe spremlja njun dokaz: to je namreč »dober argument«. 3. De oratore, spis, ki so ga do 19. stoletja zelo cenili (»zgledna umetnine zdravega razuma«, »premo in zdravo umovanje«, » plemenitih in vzvišenih misli«, »najbolj izvirna med razpravami

pravilo: »Bolje je to, kar ni mogoče, a je verjetno, kakor tisto, kar je mogoče, a ni verjetno«*: bolje je pripovedovati to, za kar

* Poetika, XXIV, 1460 a 26: »Temu, kar je prepričljivo, pa četudi nemogoče, je treba

dati prednost pred tem, kar je neprepričljivo pa mogoče.« - Prev. Kajetana

Gantarja, CZ, Ljubljana, 1982.


26 27

o retoriki«): kakor da bi se Ciceron spominjal Platona, retoriko moralizira in se zavzema proti šolskemu nauku: poštenjak se upira specializaciji; spis je v obliki dialoga (Kras, Antonij, Mucij Scevola, Ruf, Kota): definira govornika (ki mora imeti splošno kulturo) in predstavlja tradicionalne razdelke retorike (inventio,

dispositio, elocutio). 4. Brutus, zgodovina govorniške umetnosti v Rimu. 5. Orator, idealni portret govornika; drugi del je bolj didaktičen (obširno ga je komentiral Petrus Ramus): tu je obdelana teorija govorniškega » ritma«, ki jo je prevzel Kvintilijan. 6. Topika: Ciceron je ta digest Aristotelove Topike sestavil po spominu v osmih dneh na ladji, s katero je, potem ko je Mark Antonij prevzel oblast, potoval v Grčijo; za nas je najzanimivejša strukturna mreža quaestio (gl. spodaj B. 1. 25.). 7. Partitiones: ta kratki priročnik v obliki vprašanj in odgovorov (pogovarjata se Ciceron oče in Ciceron sin) je izmed Ciceronovih razprav najbolj pust, najmanj moralističen (zato mi je tudi najljubši): je popolna elementarna retoriko, nekakšen katekizem, ki se mu posreči, da retorično klasifikacijo predstavi v vsej njeni obsežnosti (prav to tudi partitio pomeni: sistematičen razrez).

A.4.5. Ciceronovska retoriko

Za ciceronovsko retoriko so značilne tele poteze: a. strah pred »sistemom«; Ciceron je v vsem dolžnik Aristotelu, ga pa dezinte-lektualizira, v spekulacijo bi rad vnesel »okus«, »naravnost«; do skrajnega roba te destrukturacije je prišel sv. Avguštin v Rhetrica sacra (IV. knjiga Krščanskega nauka): zgovornost je sicer krščanskemu govornika nujno potrebna, a zanjo ni pravil: biti mora samo jasen (to je krepost usmiljenja), skrbeti bolj za resnico kakor za izraz itn.: ta retorični psevdo-naturalizem še zmerom vlada v učbeniških koncepcijah stila; b. nacionalizacija retorike: Ciceron poskuša romanizirati (v tem je tudi smisel Bruta), z njim se pojavi »rimskost«mitični spoj poklicnega empirizma (Ciceron je advokat, ki se ukvarja s politiko) in sklicevanja na široko kulturo; ta spoj je pozneje oživel velikanski uspeh: kulturo je postala dekor za politiko; povzdigovanje stila: ciceronovsko retoriko naznanja razvoj elocutio.

A.4.6. Kvintilijanovo delo Kvintilijana je pravzaprav prijetno brati: dober profesor, malo

frazari, ne moralizira preveč: bil je hkrati klasifikatoričen in občutljiv

duh (ta povezava se ljudem vselej zdi neverjetna); zanj bi lahko veljal epitaf, ki si ga je gospod Teste želel zase: Transiit classificando. Kvintilijan je bil uradni retor, ki ga je nastavila država; za živa je bil zelo slaven, po smrti je zašel v pozabo, a od 4. stoletja naprej je njegova zvezda ponovno sijala; Luthru je bil izmed vseh najljubši; zelo so ga cenili Erazem, Bayle, La Fontaine, Racine, Rollin. De institutione oratoria v dvanajstih knjigah opisuje vzgojo govornika od otroštva naprej: je popoln načrt pedagoškega formiranja (kar institutio tudi pomeni). Knjiga I obravnava prvo vzgojo (učne ure pri gramatiku, pozneje pri retorju); knjiga II definira retoriko, njeno koristnost; knjige od III do VII obdelujejo inventio in dispositio; knjige od VIII do X obravnavajo elocutio (v knjigi X so praktični nasveti za »pisanje«); knjiga XI obdeluje manj pomembne dele retorike: delovanje (izvedbo govora) in spomin; knjiga XII navaja nravstvene odlike, ki naj bi jih imel govornik, in zahteva od njega splošno kulturo.

A.4.7. Retorično šolstvo Vzgoja obsega tri dobe (danes bi rekli tri stopnje): 1. učenje

jezika: dojilje morajo govoriti brez napak (po Hrisipu naj bi imele celo filozofsko izobrazbo), prav tako sužnji in pedagogi; starši naj bodo kolikor mogoče omikani; začeti je treba z grščino, naučiti se brati in pisati; učencev se ne sme pretepati; 2. otroka prevzame grammaticus (beseda »gramatiku« je imela širši pomen kakor naša današnja »slovnica«: »gramatik« bi tako ustrezal habilitiranemu profesorju slovnice); otrok začne hoditi h gramatiku, kakor vse kaže, približno pri sedmih letih; posluša pouk iz pesništva in na glas bere (lectio); sestavlja spise (pripoveduje zgodbe, parafrazira pesmi, razširja maksime), se uči pri igralcu (dramatizirana recitacija); 3. otroka prevzame rhetor; z retoriko je treba začeti precej zgodaj, po vsem sodeč okoli štirinajstih, s puberteto; učitelj je kor naprej angažiran, saj mora dajati zglede (a učenci ne


28 29

smejo vstajati in mu ploskati); glavni vaji sta: narrationes - povzetki in analize pripovednih argumentov, zgodovinskih dogodkov, elementarni panegiriki, vzporejanja, razširjanja občih krajev (teze), govor po predlogu (praeformata materia) Ideclamationes - govori o hipotetičnih primerih; lahko bi rekli, da je to vaja v fiktivni racionalnosti (declamatio je potemtakem že. zelo blizu književni umetnini). Očitno je, kako zelo ta pedagogija izsiljuje besedo: z vseh strani si jo ogleduje, izganja jo iz učenčevega telesa, kakor da bi mu nekakšna prirojena zavora branila govoriti, kakor da bi šele s pomočjo vse te tehnike, vse te vzgoje lahko ušel tišini - in kakor da bi ta beseda, ki se ji učenec naposled priuči, ki si jo prisvoji, bila nekakšen dober »objektiven« odnos do sveta, kakor da bi zagotavljala uspešno obvladovanje sveta, drugih.

A.4.8. Pisanje

Ko Kvintilijan (v knjigah od VIII do X) obravnava trope in figure, utemelji prvo teorijo »pisanja«. Knjiga X je namenjena tistemu, ki hoče pisati. Kako si pridobiti » trdno lahkotnost« (firma facilitas), to se pravi, kako premagati prirojeno jalovost, strah pred belim listom (facilitas) - hkrati pa vseeno nekaj povedati, ne popustiti klepetavosti, gostobesednosti, logoreji (firma)? Kvintilijan skicira propedevtiko za pisca: veliko naj bere in piše, posnema naj zglede (parafrazira razne stile), veliko naj se popravlja, a prej naj pusti, da spis »počiva«, nauči naj se, kdaj končati. Kvintilijan opozarja, da je roka počasna, »misel« in pisava tečeta z različnima hitrostma (to je surrealistični problem: kako priti do pisave, ki bo tako hitra... kakor ona sama?); a počasnost roke je dobrodošla: ni dobro narekovati, pisava naj ohrani svojo navezanost - ne na glas, temveč na roko, na mišico: pisec naj se naseli v počasnosti roke: nikakršnih naglih zapiskov.

A.4.9. Generalizirana retorika

Zadnja pustolovščina aristotelovske retorike: razpustitev v sinkretizmu: retorika ni nič več nasprotje poetiki, obe zajema neki širši pojem, ki bi mu danes rekli » književnost«; retorika zdaj

ni več samo učni predmet, temveč je postala umetnost (v modernem pomenu); poslej je hkrati teorija pisanja in zaklad književnih oblik. To preobrazbo lahko zajamemo s petimi točkami: 1. V srednjem veku so pogosto navajali Ovidija, da naj bi opozoril na sorodstvo med poezijo in govorništvom; isto vez je postavil Horacij v Pesniški umetnosti, kjer tudi pogosto obravnava retorično snov (teorija stilov). - 2. Dionizij iz Halikarnasa, Grk in Avgustov sodobnik, je v De compositione verborum opustil pomembno prvino aristotelovske retorike (entimematiko) in se izključno posvetil novi vrednosti: teku stavkov; s tem se je uveljavil avtonomen pojem stila: stil ni temeljil več na logiki (subjekt pred predikatom, substanca pred akcidenco), besedni red se je lahko spreminjal, ravnal se je samo po ritmičnih vrednostih. - 3. Med Plutarhovimi Moralia je tudi delce »Quomodo adulescens poetas audire debeat« (kako dajati mladeničem pesnike v branje), ki do dna zmoralizira književno estetiko; platonik Plutarh je poskušal razveljaviti Platonovo obsodbo pesnikov; kako? tako da je spojil poetiko in retoriko; prav s pomočjo retorike je posnelo dejanje (ki je pogosto obsojanja vredno) mogoče »odlepiti« od umetnosti, ki ga posnema (in je pogosto vredna občudovanja); brž ko je pesnike mogoče brati estetično, jih je mogoče brati moralično. - 4. O vzvišenem (Peri hypsous), anonimna razprava iz 1. stoletja po Kristusu (napačno so jo pripisovali Longinu; v francoščino jo je prevedel Boileau), je nekakšna »transcendentalna« retorika; sublimitas je v kratkem »visokost« stila - stil sam (kakor v izrazu »s stilom«); spis zagreto in zavzeto brani literarnost: rojeval se je mit »ustvarjalnosti«. - 5. Tacit je v Dialogu govornikov (nekateri dvomijo o avtentičnosti spisa) spolitiziral vzroke za propadanje zgovornosti: vzroki naj ne bi bili v »slabem okusu« tistega časa, temveč v Domicijanovi tiraniji, ki je utišala Forum in silila v neangažirano umetnost - poezijo; a prav zato je zgovornost emigrirala v »literaturo«, jo preplavila in jo konstituirala (eloquentia je poslej pomenila litera-turo).


30 31

A.S. NEO-RETORIKA

A.5.1. Literarna estetika Neo-retorika ali druga sofistika pravimo literarni estetiki (retoriki,

poetiki in kritiki), ki je od 2. do 4. stoletja po Kristusu vladala v enotnem grško-rimskem svetu. To je čas miru, trgovine, menjav, naklonjen brezdelnim družbam, zlasti na Bližnjem Vzhodu. Neo-retorika je bila resnično ekumenska: sveti Avguštin v latinski Afriki, pogan Libanius, sveti Gregor iz Nazianca na grškem Vzhodu - vsi so se učili istih figur. Ta literarni imperij je stal na dveh temeljih: 1. na sofistiki: volitično nevezani govorniki Male Azije so hoteli veljati za sofiste, prepričani so bili, da jih posnemajo (Gorgiasa), ime ni imelo nikakršne slabšalne konotacije; ti skoz in skoz tehnični govorniki so uživali zelo veliko slavo; 2. na retoriki: retorika je zajemala vse, ni bila več v opoziciji z nobenim sorodnim pojmom, posrkala je vsakršno besedno dejavnost; retorika ni bila več tehne (posebna tehnika), temveč splošna kultura, še več: nacionalna vzgoja (vsaj v okviru maloazijskih šol); sofistes je bil šolski ravnatelj, imenoval ga je cesar ali mesto; rhetor je bil podrejeni mu učitelj. V tej kolektivni instituciji ni nobenega imena, ki bi ga veljalo navesti: nepregledna množica avtorjev, gibanje, ki ga poznamo samo po Filostratovih Življenjih sofistov. Iz česa je sestavljena ta vzgoja besedovanja? Spet moramo razlikovati med sintagmatsko retoriko (deli) in paradigmatsko retoriko (figure).

A. 5.2. Declamatio in ekfrasis

Na sintagmatski ravni prevladuje vaja v declamatio (melete); to je improvizacija, ki se ravna po dani temi; na primer: Ksenofon noče več živeti, potem ko je Sokrat umrl; Krečani trdijo, da je pri njih pokopan Zevs; možak, ki se je zaljubil v kip; itn. Improvizacija je potisnila v ozadje vrstni red delov (dispositio); ker ni šlo več za to, da bi prepričali, temveč je šlo za čisto nastopaštvo, se je govor destrukturiral in se atomiziral v ohlapen niz bleščečih odlomkov, postavljenih drug ob drugem po rapsodičnem modelu. Glavni tak odlomek (ki so ga zelo visoko cenili) je bil descr ipt io ali ekfrasis. Ekfrasis je antologijski fragment, ki ga je mogoče

prenašati iz govora v govor: urejen opis krajev, oseb (vir srednje-veških topoi). Tako je nastala nova sintagmatska enota - odlomek: krajši od tradicionalnih delov govora, daljši od periode; ta enota (krajina, portret) zapusti govorniški diskurz in se zlahka vključi v pripoved, v romaneskni kontinuum: retorika ponovno »načenja« literaturo.

A. 5.3. Aticizem/azianizem

Na paradigmatski ravni neo-retorika kanonizira povzdigovanje »stila«; dodobra uveljavi tele ukrase: arhaizem, obremenjena metafora, antiteza, ritmična klavzula. Ta barokizem je izzval svoje nasprotje in spopadli sta se dve šoli: 1. aticizem so zagovarjali zlasti gramatiki, varuhi čistega besedišča (kastrativna morala čistosti, ki jo poznamo še danes); 2. azianizem je v Mali Aziji razvijal stil, ki je bil razkošen do čudaštva in je kot manirizem temeljil na učinku presenečenja; v njem so bile bistvene »figure«. Azianizem je bil seveda obsojen (in ga še zmerom obsoja celotna klasična estetika, dedinja aticizma3).

s Aticizem: ta etnocentrični nazor očitno sodi k tistemu, čemur bi lahko rekli razredni rasizem: ne smemo namreč pozabiti, da izraz »klasičen« (»klasicizem«) izhaja iz nasprotja, ki ga je vpeljal Aulus Gellius (2. stoletje) med avtorjem, ki je classicus, in tistim, ki je proletarius: razdefitev aludira na ustavo Servija Tulija, ki je državljane glede na premoženje razvrstil v pet razredov, v prvem so bili classici (proletarii so bili zunaj vseh razredov); etimološko torej classicus pomeni: tisti, ki pripada družbeni »smetani« (bogastvo in moč).*

* O nasprotju med atiškim in azijskim govorniškim načinom (oratores Attici - genus Asiaticum, Asiatica dictio) v ohranjeni antični književnosti prvi piše Ciceron v spisih Brutus (iz prve četrtine leta 46 pred n. št.) in Orator (s konca istega leta). Za Ciceron sta bila izraza samoumevna, zato ju izrecno ni definiral; tudi nekateri drugi indici v besedilu kažejo, da sta izraza v Ciceronovem času bržkone že sodila v omikani žargon: nista bila sicer teoretska termina in verjetno tudi ne kritiški pomagali, prej sta bila ideološka pojma - del tiste stenografije vsakdanje govorice, ki'ji danes pravimo »gesla kulturne politike«. Na podlagi te samoumevnosti izrazov Ciceron dokazuje, da aticistični nauk ni utemeljen, medtem ko azianizem obravnava nevtralno in ga deli na dve vrsti: za prvo vrsto sta značilni sentencioznost in blagozvočnost, njenih sentenc ne odlikujeta toliko globokoumnost in strogost kolikoi mikavna uravnoteženost in somernost; druga vrsta, ki naj bi v Ciceronovem času prevladovala »v vsej Aziji«, vihravost in


32 33

vznesenost v govoru dopolnjuje s pretanjeno izbiro izrazja in s številnimi besednimi ukrasi (Brutus, XCIV. 325). Ciceronova polemika proti aticizmu je imela generacijsko in politično ozadje. V deželi je tedaj divjala državljanska vojna, Rim je trepetaje pričakoval novic iz Afrike, kjer je Cezar pokončeval ostanke pompejevskih nasprotnikov; Ciceron je bil star Cezarjev nasprotnik, četudi mu je Cezar večkrat pokazal naklonjenost in ga vabil na svojo stran; Ciceronova mlajši prijatelji se nad Cezarjem sicer niso navduševala, a zapuščali so Ciceronovo senatsko stranko, ki jo je zgodovina očitno povozila. Ko Ciceron na začetku dialoga Brutus pozdravi prijatelja in ju vpraša, ali je kaj novega, mu Brut odgovori: »Nič takega, kar bi ti hotel slišati ali kar bi si jaz upal za gotovo trditi.« Zaton optamatske republike, ki jo je v zgubljenem boju branil Ciceron, je imel vzporednico tudi v kulturnem dogajanju. Rimski govorniki so se od vsega začetka šolali pri grških učiteljih, ki so prihajali iz Male Azije. V bogatih in vplivnih mestih Male Azije se je v času po Aleksandru Velikem razvilo sodno govorništvo, za katero v sami Grčiji ni bilo ustreznih pogojev - rimske razmere pa so predvsem zahtevale prav to govorniško zvrst (Grki so sicer že poznala razdelitev govornih položajev, na podlaga katere se je v Rimu izoblikovala prava poklicna specializacija - Ciceron je v tem oziru izjema: govornik je lahko rhetor, poklicna pravdač, ki (v Grčiji) pred sodnika ali (v Rimu) pred pretorjem, sodnikom ali poroto zastopa stranko, ali pa je politikos, državljan, ki spregovori na zboru, kadar mena, da mora poseči v javne zadeve). Rimski govornika do (vključno) Cicerona so zato gojili azijska način. Sredi prvega stoletja pred n. št., v času, ko je bil Ciceron na vrhuncu govorniškega uspeha in tako rekoč že tudi priznana latinska kulturna institucija (Cezar mu je posvetil neohranjeni spis o gramatiki De analogia in ga v posvetilu razglasil za principem copiae atque inventorem, prvaka in izumitelja razkošne zgovomosta, ki je »zares zaslužil ime in dostojanstvo romskega ljudstva« ) , se je nekaj uglednih nekdanjih njegovih učencev, varovancev in političnih tovarišev uprlo dotedanji govorniška tradiciji in začelo gojiti preprost, jasen, nepretenciozen slog, ki mu je njegov glavna ideolog (»taval je in tudi druge napeljal, da so tavali«, Brutus, LXXXII. 284) Gaius Licinaus Calvus (82-47 pred n. št., sicer tudi pesnik, čigar dela se niso ohranila, in Katulov prajatelj) vzdel ime »atiško« govorništvo. Začetnik nove šole je bil bržkone Marcus Calidius, prav tako mlajši Ciceronov prijatelj in somišljenik, ki je prestopil k Cezarjevi stranki; poleg Kalva so med Atičani bili še Marcus Rufus Caelius (Ciceronov učenec in prijatelj, sodeloval nekaj časa v Katilinovi zaroti, ljubimec nekdanje Katulove ljubezni Klodije; Ciceron ga je branal, ko ga je Klodija obtožila, da jo je hotel zastrupiti; prestopil na Cezarjevo stran, bil pretor leta 48 pred n. št., istega leta z Milonom vodil neuspel upor proti Cezarju in bil v njem ubit), Marcus tunius Brutus (78-42 pred n. št., Ciceronov mlajši prijatelj in učenec, republikanec, Pompejev privrženec, ko se je po porazu spravil s Cezarjem, ga je ta imenoval za guvernerja Cisalpinske Galije, najslovitejši med atentatorji na Cezarja, naredil samomor po porazu pra Filipih) in Gaius Julius Caesar sam. - Ciceronov Brutus je zgodovina latinskega govorništva v obliki pogovora med piscem, Bmtom in Titom Pomponijem Atakom (109-32 pred n. št.), Ciceronovim tesnim in zvestim prijateljem (ohranjena so Ciceronova pisma Ad Atticum iz let 68-44), piscem zgubljenega pregleda rimske zgodovine Liber Annalis, brez katerega, priznava Ciceron, Bruta ne bi mogel napisati. V delu Brutus, še ostreje pa v delu Orator, je Ciceronov argument proti

aticistom dvojen: pojem atiškega govorništva je širši, kakor bi radi rimski Atičani; rimska koncepcija aticizma je preozka, da bi vanjo bilo mogoče strpati celotno govorniško umetnost. K prvemu Ciceron dokazuje, da k atiški šoli sodijo številna odlična govorniki, ki se med seboj preveč razlikujejo, da bi bilo mogoče pojem atištva omejiti tako ozko, kakor hočejo rimska Atičani. Ciceronova polemika (Brutus, LXXXII. 284-LXXXIII. 288) je eruditska in bravurozna v stilu diatogizirajočega monologa, pri katerem govornik anticipira nasprotnikove argumente in jih drugega za drugim bliskovito pobija. Zlasti duhovit je tale zgodovinsko-genealoški dokaz: Hegesias je posnemal Harasija, Harasias pa Lysija; toda: medtem ko je bil Lysias (sredina 5. stoletja pred n. št.-prva polovica 4. stoletja) vzor atiške popolnosti (eden izmed zglednih desetih atiških govornikov), je bil Hegesias za aticiste prototip vsega ne-atiškega; Ciceron o njem pravi: »imel se je za tako atiškega, da so mu pravi Atičani (Hegesias je bil iz Lidije) v primerjava z njim samim veljali za malone kmetiške« - a njegovi govora so »polomljena, drobnjakarska, pueralni«. Sklep, ki ga Ciceron kot dober demagog prepušča bralcu, je trojen: koncept posnemanja je problematičen; na vse atiško, kar je atiškega; na pomembno, kaj kdo o sebi misli, pomembno je, kako govora. - Druga del Ciceronovega argumenta, obratno simetričen prvemu delu, je, da je aticizem, kakor ga umevajo njegovi privrženci, sicer legitimen način na svojem posebnem področju - da pa to področje (racionalna prema argumentacija) še zdaleč ne pokriva celotnega polja retorike in potemtakem ne more biti izključna govorniška doktrina; Ciceronov glavna nasprotni zgled, ka podpira obe poluti argumenta, je Demostenes (»atiški kakor same Atene«, Orator , VI. 23): na ena strani je atiška govornik, ki je sicer obvladal tisto zvrst, na katero prisegajo aticisti, a je prakticiral tudi druge načine; na drugi strani je prav zato, ker je znal ustrezno kombinirati različne načine, najboljši predstavnik govorništva v njegovem celotnem razponu; Demostenes se je po Ciceronu najbolj približal govorniškemu idealu, saj je obvladal in povezoval vse tri govorniške stile - ta pa se ne razvrščajo v prostoru, ki ga določa izključujoče se nasprotje » azainizem vs. aticizem«, temveč so niz treh členov, ki se med seboj dopolnjujejo: vzvišena, preprosti in umerjena stil (gravis, callidus, temperatus; tudi: oratores grandiloqui;-tenues; medii et quasi temperati; cf. Orator, V. 20 et sq.).

Nekateri izvedenci domnevajo, da so rimski aticisti ime povzeli po tendenci, ki sicer na dokumentirana, a naj bi se po njihovem že pred tem uveljavila v grških govorniških šolah. Attikism6s naj bi bil helenistična različica, nemara tudi izostrena in stanjšana varianta starejšega nauka o pravilni govorici, ki se je imenoval hellenismos. V 5. poglavju 3. knjige Retorike Aristotel uvršča hellenismos, slovnično pravilnost, med vrline (aretai) dobrega govorniškega sloga. Prizadevanja za jezikovno čistost naj bi aticista posplošili v zahtevo po slogovnem posnemanja zglednih (atiških) govornikov. V okviru klasicistične ideologije, po kateri so velika časi književnosti minili, se je bržkone okoli leta 200 pred n. št. začet oblikovati kanon zglednih avtorjev za posamične književne zvrsti. V prvem stoletja pred n. št. je tako že obstajal spisek posnemanja vrednih desetih atiškah govornikov iz


34 35

petega in četrtega stoletja, katerih dela so se ohranila: Antifon, Andokides, Lysias, Isaios, Isokrates, Demosthenes, Aishines, Hyperides, Lykurgos, Deinarhos.

Po mnenju drugih izvedencev je izraz »aticizem« rimski izum in potemtakem izraža izključno stilistično doktrino, ne jezikovne. Aticizem bi bil tedaj - kljub temu, da se je » uprl tradiciji« - posebna različica splošne in tradicionalne značilnosti rimske literature, ki je od vsega začetka posnemala grško književnost. V tej luči Ciceronova averzija ne bi bila zgolj generacijska in politična zadeva, temveč bi izhajala iz globljih kulturno-političnih razlogov. Ko v dialogu Brutus teče beseda o Cezarjevem laskavem posvetilu Ciceronovim govorniškim dosežkom, Ciceron Brutu položi v usta tale izrek, s katerim neskromno in na meji okusa izraža oceno o svojem mestu v rimski kulturni zgodovini: »Edino, v čemer je premagana Grčija še ostala naš zmagalec, smo jim zdaj iztrgali ali si z Grki poslej vsaj enakopravno delimo« (LXXIII. 254-255).

Barthesove opombe se nanašajo na poznejši bizantinski aticizem iz prvih stoletij n. št. Jezik, ki so ga v Bizancu imenovali atiški, je bil splošni govor helenističnih časov (od konca 4. stoletja pred n. št. do konca 1. stoletja pred n. št.) in grščina Nove zaveze. V Bizencu je atiščina v zamrznjeni obliki celo tisočletje ostala knjižni jezik in jezik omikanih slojev in se je radikalno razlikovala od vsakdanje govorice in govora navadnega ljudstva. Zaradi relativne stabilnosti kulturnih in ideoloških aparatov v Bizencu (cerkve in države), ki jo je aticizem po svoje vzdrževal, se je ohranjanje klasične grščine na Vzhodu posrečilo neprimerno bolj kakor podobni poskusi na latinskem Zahodu. Stalnost jezikovne knjižne norme, zatrjujejo izvedenci, celo onemogoča, da bi bizantinske tekste lahko datirali izključno na podlagi jezikovnih meril in brez zunanjih referenc.

A.6. TRIVIUM

A.6.1. Agonistična struktura pouka

Temelja kulture v antiki sta bila v glavnem ustni pouk in zapiski, ki so lahko nastali na njegovi podlagi (akroamatični učbeniki in tehnai* logografov). Od osmega stoletja naprej je pouk pridobil agonistično ost, kar je odsevalo zaostren konkurenčni položaj. Svobodne šole (tiste, ki niso bile samostanske ali škofovske) so bile prepuščene samostojni pobudi učiteljev, ti so pogosto bili zelo mladi (dvajset let); vse je bilo odvisno od uspeha: nadarjeni študent Abelard je »odstavil« svojega učitelja, prevzel mu je njegovo plačujoče poslušalstvo in ustanovil šolo; denarna konkurenca je bila tesno povezana s spopadom idej: prav tisti Abelard je svojega učitelja Guillauma de Champeaux prisilil, da se je odpovedal realizmu: v vsem ga je likvidiral; agonistična struktura se je ujemala s komercialno: scholasticus (profesor, študent ali nekdanji študent) je bil idejni bojevnik in poklicni tekmec. Šolski vaji sta bili dve 1. lekcija branje in razlaga izbranih tekstov (Aristotel, Biblija), je obsegala: a. expositio je interpretacija teksta po metodi zapovrstnih in podvrščenih delitev (nekakšna analitična norost); b. quaestiones so stališča v tekstu, o katerih je mogoče razpravljati na način za in proti: razprava pripelje do sklepa s pomočjo zavračanja trditev, refutacije; vsako stališče je treba predstaviti v obliki popolnega silogizma; lekcijo so s časom opustili, ker je postala preveč dolgočasna 2. dispositio

e bila obred, dialektični dvoboj, ki je potekal pod učiteljevim vodstvom; po več dneh razpravljanja je učitelj določil rešitev.

* Akromatičen, iz gr. akroaomai - poslušam: poslušan, namenjen poslušanju; način pouka, ki uporablja samo ustno predavanje brez spraševanja in učenja iz knjig (v tem pomenu je nasprotje erotematski način, metoda vprašanj in odgovorov); izvirno pomeni Aristotelova predavanje v Likeju za učence, ki so uvodni pouk že obvladali; ta ustna predavanje so pozneje zapisali, Aristotelovi » akroamatski spisi« so se vsi ohranili; v tem pomenu so nasprotje Aristotelovi »eksoterični spisi«, objavljena dela v Platonovi maniri in dostopnejšem slogu, od katerih so se ohranili le odlomki.

Tehnai so bili prvi retorični priročniki iz petega in četrtega stol. pred. n. št.; na zelo pragmatičen način so se ukvarjali s tehničnimi vprašanji.

http://t.do/


36

V srednjem veku je bila »kultura« taksinomija, funkcionalno omrežje »umetnosti«, to se pravi govoric, ki so se ravnale po pravilih (takratna etimologija je povezovala ars, artis z arctus, kar pomeni artikuliran), in tem »umetnostim« pravijo » svobodne«, zato ker z njimi ni mogoče zaslužiti (v nasprotju z artes mechanicae, ročnimi dejavnostmi): to so splošne govorice, luksuzne govorice. Svobodne umetnosti so se umestile na kraj tiste »splošne kulture«, ki jo je Platon zahteval v imenu filozofije in v prid edine filozofije, ki pa so jo pozneje (Isokrat, Seneka) razglasili za

propedevtiko za filozofijo. V srednjem veku se je filozofija sama skrčila in je prešla v splošno kulturo kot ena izmed umetnosti med drugimi (dialectica). Liberalna kultura takrat ni več pripravljala za filozofijo, temveč za teologijo, ta je suvereno ostala zunaj sedmih umetnosti, zunaj septenija. Zakaj jih je prav sedem? Že pri Varonu najdemo teorijo svobodnih umetnosti: takrat jih je bilo devet (naše, pa še medicina in arhitektura); to strukturo je v 5. in 6. stoletju prevzel in kodificiral Marcijan Kapela (poganski Afričan), ki je hierarhijo septenija utemeljil v alegoričnem spisu Poroka Merkurja in Filologije (filologija tu zaznamuje popolno vednost): učena devica Filologije je zaročena z Merkurjem; za poročno darilo dobi sedem svobodnih umetnosti, vsaka nastopi s svojimi simboli, oblačilom, govorico; Grammatica, denimo, je starka, ki je živela v Atiki in nosi rimska oblačila; v škatlici iz slonovine ima nož in pilo, da otrokom popravlja napake; Rhetorica je lepotica, obleko ji lepšajo vse figure, nosi orožje, s katerim bo ranila nasprotnike (sožitje prepričevalne in ukrasne retorike). Te alegorije Marcijana Kapele so bile splošno znane, ponazarjajo jih kipi na fasadi Notre-Dame, na fasadi katedrale v Chartresu, narisane so na Botticellijevih slikah. Boecij in Kasiodor (6. stol.) sta teorijo septenija izostrila, prvi je Aristotelov Organon vnesel v spis Dialectica, drugi je vpeljal postulat, da je sedmero svobodnih umetnosti večno vpisanih v božjo modrost in da so zapisane v Svetem pismu (v psalmih mrgoli » figur«): retorika je s tem dobila garancijo krščanstva in se je iz antike lahko legalno izselila na krščanski Zahod (in torej tudi v našo sodobnost); to pravico ji je pozneje v času Karla Velikega potrdil Beda. - Iz česa je septennium sestavljen? Najprej moramo povedati, s čim je v nasprotju: na eni strani so njegovo nasprotje tehnike (»znanosti« so kot nezainteresirane govorice del septenija), na drugi strani teologija; septennium človeško naravo organizira v njeni človeškosti; to naravo lahko pretrese edinole inkarnacija - nanesena na klasifikacijo, inkarnacija postane subverzija v govorici: stvarnik se naredi za stvarjeno stvar, devica spočne itn.: in hac verbi copula stupet omnis regula. * Sedem umetnosti se deli na neenaki skupini, ki ustrezata dvema potema (viae) modrosti:

Gledano v celoti je ta kultura športna: vzgajajo besedne atlete: beseda je predmet urejenega prestiža in regulirane moči, agresivnost je kodirana.

A.6.2. Zapis

Zapisa v tistih časih niso, kakor danes, vrednotili glede na izvirnost; osebe, ki ji danes pravimo avtor, takrat ni bilo; okoli starega teksta, ta je bil edini tekst, ki so ga prakticirali in nekako upravljali, kakor upravljamo s podedovanim kapitalom, so se vzpostavile razne funkcije: 1. scriptor preprosto zgolj prepisuje; 2. compilator tistemu, kar prepisuje, tudi dodaja - a nikoli ničesar, kar bi prihajalo od njega samega; 3. commentator sicer posega v prepisani tekst - a zgolj zato, da postane ta bolj razumljiv; 4. auctor naposled prispeva tudi svoje misli, a se vselej sklicuje na druge avtoritete. Med temi funkcijami ni jasne hierarhije: commentator, denimo, lahko uživa ugled, ki bi ga danes imel kakšen velik pisatelj (tako v 12. stoletju Pierre He1ie z vzdevkom

komentator«). Tisti, ki bi mu anahronistično lahko rekli pisec, je bil v srednjem veku v glavnem: 1. prenašalec: v sodobnost je prinašal absolutno snov, antični zaklad, ki je vir avtoritete; 2. kombinator: njegova pravica je bila, da z neobrzdano analizo »lomi« nekdanja dela in da jih vnovič sestavlja (»ustvarjalnost« je moderna vrednota, a če bi v srednjem veku vedeli zanjo, bi lahko rekli, da so jo desakralizirali v korist strukturacije).

A.6.3. Septennium

37 * Ob tej besedni zvezi obnemore vsako pravilo.


38 39

trivium tvorijo grammatica, dialectica in rhetorica; v quadruvium so: musica, arithmetica, geometria, astronomia (pozneje se jim bo pridružila še medicina). Nasprotje med trivium in quadruvium* ni nasprotje med vedami in znanostmi; prej gre za nasprotje med skrivnostmi besede in skrivnostmi narave.4

A.6.4. Diahronična igra trivija

Trivium (ta nas tu edini zanima) je taksinomija govora; priča o zagrizenem prizadevanju srednjega veka, da bi utrdil kraj govora v človeku, v naravi, v stvarstvu. V tistem času govor ni, kakor je postal pozneje, prenašalo, orodje, posrednik nečesa drugega (duše, misli, strasti); govor posrka vase celoto mentalnega: nikakršnih doživetij ni, nobene psihologije:_govor ni izraz, temveč je neposredno konstrukcija, V triviju nas zato ne zanima toliko vsebina vsake discipline posebej, kolikor medsebojna igra teh treh disciplin v času desetih stoletij: od 5. do 15. stoletja se je leadership prestavljal z ene umetnosti na drugo, tako da v vsakem delu srednjega veka prevladuje ena umetnosti po vrsti so tako rhetorica (5.-7. stoletje), potem grammatica (8.-10. stoletje), nazadnje logica (11.-15. stoletje) vladale nad svojima sestrama, ki so ju potisnile v položaj ubožnih sorodnic.

* Trivium/quadruvium: » tripotje«/» četveropotje«; ker se izraza navadno omenjata skupaj, so pod vplivom samoglasniškega zapovrstja v prvem začeli drugega pisati quadrivium, kvadrivij. Oblika na » i« je s časom popolnoma izrinila klasično obliko na » u«, ki jo uporabljamo v pričujočem prevodu.

" Tole je bil mnemonični spisek sedmih umetnosti: »Gram(matica) loquitur. Dia(lectica) vera docet. Rhe(torica) verba colorat, Mu(sica) canit. Ar(ithmetica) numerat. Ge(ometria) ponderat. As(tronomia) colit astra.«

Alegorija Alaina de Lille (12. stol.) prikazuje sistem v njegovi kompleksnosti: sedmim umetnostim naročijo, naj pripravijo voz za Prudentio, ki si prizadeva voditi človeka: Grammatica priskrbi oje, Logica (ali Dialectica) os, ki jo Rhetorica polepša z okrasjem; quadruvium priskrbi štiri kolesa, konji so petero čutov, ki jih je okomatala Ratio: vprega se pelje proti svetnikom, Mariji, bogu; ko je dosežena meja človeških moči, Theologia zamenja Prudentio (vzgoja je odrešenje).

RHETORICA

A.6.5. Rhetorica kot dopolnilo

Antična retorika je preživela v tradiciji maloštevilnih rimskih šol v Galiji in pri nekaterih galskih retorjih, med katerimi sta bila Ausonius (310-393), grammaticus in rhetor v Bordeauxu, in Sidonius Apollinaris (430-484), auvergneski škof. Karel Veliki je retorične figure vnesel v šolsko reformo, potem ko je Beda Venerabilis (673-735) retoriko v celoti pokristjanil (s tem sta začela sveti Avguštin in Kasiodor), s tem da je pokazal, da je sama biblija polna »figur«. Retorika ni vladala dolgo; kaj kmalu sta jo »stisnili« grammatica in logica: retorika je nesrečna sorodnica v triviju, ki ji je namenjeno vstajenje od mrtvih, potem ko bo lahko ponovno oživela pod znamenjem »poezije« in splošneje pod imenom leposlovja. Ta šibkost retorike, ki je opešala pod zmagoslavjem kastratorskih govoric, gramatike (spomnimo se samo pile in noža Marcijana Kapele) in logike, izhaja nemara iz tega, da so jo izrinili v ukrasnost, torej na področje, ki naj ne bi bilo bistveno -v nasprotju z resnico in dejstvom (takrat se je prvič prikazal fantom referencialnosti5): začelo je veljati, da retorika pride na koncu6. Srednjeveška retorika se je v glavnem napajala ob Ciceronovih spisih (Rhetorica ad Herennium in De inventione) in ob Kvintilijanu (tega so sicer učitelji bolje poznali kakor učenci), sama pa je zlasti proizvajala razprave, ki so se ukvarjale z ukrasi, figurami, z » barvami« (colores rhetorica), pozneje pa razprave o poetiki (artes versificatoriae); z dispositio so se ukvar-

5 Ta fantom še zmerom straši naokoli. V nekaterih deželah zunaj Francije,

kjer je v obračunu s kolonialno preteklostjo francoščino nujno omejiti na status tujega jezika, se nekateri zavzemajo, da bi v šolah poučevali samo francoski jezik, ne pa književnosti: kakor da bi bilo med jezikom in književnostjo mogoče potegniti ločnico, kakor da bi bilo mogoče reči » do sem je jezik, naprej ga pa ni«, kakor da bi bilo mogoče jezik nekje zaustaviti, onkraj pa bi bili samo še nebistveni dodatki, med njimi književnost.

6 Suprema manus apponit, opsque sororum Perf icit atque semel factum perfectius ornat.

(Retorika) se izdelka dotakne zadnja, dovrši delo sester in ga še popolneje olepša.


40 41

Po preseljevanju ljudstev so leaderji v kulturi postali Kelti, Angleži, Franki; naučiti so se morali latinske slovnice; Karolingi so pomembnost gramatike potrdili s slovitimi šolami v Fuldi, Sankt Gallenu in Toursu; gramatike je bila uvod v splošno kulturo, v poezijo, liturgijo, v branje Svetega pisma; poleg slovnice v pravem pomenu je gramatike obsegala še poezijo - metriko in nekatere figure. - Veliki gramatiški avtoriteti srednjega veka sta Donat in Priscian. I. Donat (okoli 350) je izdelal skrajšano gramatike (ars minor), ki obravnava osem delov stavka v obliki vprašanj in odgovorov, in razvito gramatike (ars maior). Donatov uspeh je bil velikanski; Dante ga je (v nasprotju s Priscianom) postavil v nebesa; med prvimi tiski je tudi nekaj njegovih strani, enakopravno s Svetim pismom; dal je svoje ime elementarnim slovničnim učbenikom, ki so se imenovali donati. II. Priscian (konec 5. stoletja, začetek 6. stoletja) je bil Mavretanec, profesor latinščine v Bizancu, napajal se je ob grških teorijah in zlasti pri gramatičnem nauku stoikov. Njegova Institutio grammatica je normativna slovnice (grammatica regulans), ki ni ne filozofska ne »znanstvena«; dostopna je v dveh skrajšanih različicah: Priscianus minor obravnava konstrukcijo, Priscianus maior morfolo

mogoče izučiti; zgled je bil dictamen papeške pisarne: nad vsem je vladal stylus romanus; uveljavil se je nov pojem v stilistiki - cursus, vrednotenje tega, kako gladko tekst teče, kar so ocenjevali z merili ritmičnosti in razvrstitve poudarkov. III. Artes poeticae: poezija je bila sprva del dictamen (nasprotje proza/poezija je bilo dolgo nejasno); pozneje so se artes poeticae začele ukvarjati s tistim, kar je rhythmicum, pri gramatike so si vzele latinski verz in se usmerile k domišljijski » literaturi«. Sprožili so se strukturni premiki, ki so ob koncu 15. stol. pripeljali do nasprotja med Prvo retoriko (ali splošno retoriko) in Drugo retoriko (ali poetično retoriko) - iz nje so pozneje izšle poetike, denimo Ronsardova.

A.6.7. Donat in Priscian

GRAMMATICA

ENEIDA BUKOLIKA GEORGIKA

gravis stylus humilis stylus mediocrus stylus miles dominans pastor otiosus agricola Hector, Aiax Tityrus, Meliboeus

Triptolemus

equus

ovis bosgladius baculus aratrumurbs, castrum pascua agerlaurus, cedrus fagus pomus

vzvišeni slog preprosti slog srednji sloggospodujoči vojščak

brezdelni pastir poljedelecHektor, Ajaks Titir, Melibej Triptolem kenj oven volmeč pastirska palica plugmesto, vojaški tabor pašnik polje lovor,cedra bukev jablana

Področje retorike zajema tri kanone pravil, troje artes. I. Artes sermocinandi: govorniške umetnosti nasploh (predmet retorike v pravem pomenu), v tistem času zlasti pridige ali parenetični govori (govori, ki spodbujajo h kreposti); pridige so pisali v dveh jezikih: sermones ad populum (za farane) so bile v ljudskem jeziku, sermones ad clerum (za sinode, šole, samostane) so bile v latinščini; vendar pa so obojne pridige pripravljali v latinščini; zapisi v ljudskem jeziku so samo prevodi. II. Artes dictandi, ars dictaminis, epistularna ali pisemska umetnost; rast državne uprave od Karla Velikega naprej je spodbudila teorijo administrativne korespondence - dictamen (diktiranje, narekovanje pisem); dictator je bil priznan poklic, za katerega se je bilo

jah samo v zvezi z vprašanjem, kako govor »začeti« (ordo artificialis, ordo naturalis); zanimale so jih zlasti figure amplifikacije, razširjanja, povečevanja, in abreviacije, skrajševanja; slog so delili na tri vrste Vergilijevega kolesa': gravis, humilis, mediocrus, in glede na dve vrsti ukrasa: facile in difficile.

' Vergilijevo kolo je figurirana razvrstitev treh »slogov«; v vsakem izmed treh delov kolesa je homogena množica členov in simbolov:

A.6.6. Pridige, dictamen, poetike


42 43

gijo. V Priscianu je veliko zgledov, pobranih na grškem Panteonu: človek je kristjan, a retor je lahko pogan (ta dihotomija je doživela še velik uspeh). Dante je Prisciana poslal v pekel - v sedmi krog, v krog sodomitov: odpadnik, pijanec, norec, a s slovesom znanstvenika. Donat in Priscian sta veljala za absolutni zakon - razen kadar se nista ujemala z Vulgato: v tistem času je bila gramatika lahko edinole normativna, saj so bili prepričani, da so govorna »pravila« izumili gramatika; Donata in Prisciana so širili commentatores (tak je bil npr. Pierre Helie) in gramatika v verzih (te so bile zelo priljubljene). - Do 12. stoletja je grammatica obsegala slovnico in poetiko, obravnavala je hkrati

natančnost« in » domiselnost«; obdelovala je črke, zloge, stavek, periodo, figure, metriko; le malo je prepuščala retoriki: zgolj nekatere figure. Gramatika je bila temeljna znanost, povezana je bila z ethico (tisti del človeške modrosti, ki je zunaj teologije in ki jo izrekajo teksti): » veda o dobrem govoru in dobrem pisanju«, »zibelka vse filozofije«, » prva hranilka vsakršnega književnega študija«.

A.6.8. Modistae

V 12. stoletju je grammatica spet postala spekulativna (taka je že bila pri stoikih). To, kar imenujemo spekulativna gramatika, je delo skupine gramatikov, ki jam pravimo modistae, zato kar so napisali razprave z naslovom De modis significandi; številni so prišli iz skandinavske monastične province, ki so ji tedaj pravila Dacia, natančneje iz Danske. Erazem je modiste kritiziral, da je bila njihova latinščina barbarska, njihove definicije zmedene, da so se spuščali v pretirano dlakocepska razlikovanja; v resnici je gramatika dva stoletja temeljila na njihovem delu in nekatere njihove spekulativna izraze še zmerom uporabljamo (na primer: instanca). Modisti so razprave pisali v dveh oblikah: modi minores snov predstavljajo modo positivo, to je brez kritične diskusije, kratko, jasno, zelo didaktično; modi maiores so v obliki questio disputata, to je način razprave za in proti po vprašanjih, ki postajajo vse bolj specializirana. Vsaka razprava ima, kakor pri Priscianu, dva dela; ta sta Ethymologia (morfologija, oblikoslovje) - napaka v rabi besede izhaja iz tistega časa in izvira iz

napačne etimologije besede »etimologija« - in Diasynthetica (sin-taksa, skladnja), na začetku pa je teoretski uvod o odnosih med modi essendi (bitje in njegove lastnosti), modi intelligendi (načini prilaščanja bitja v njegovih aspektih) in modi significandi (raven govorice). Modi significandi (načini pomenjanja) se nadalje delijo na dva sloja: 1. designacija ustreza modi signandi (načini označevanja); njeni elementi so: vox, zvočni označevalec, in dictio, beseda-koncept, generični semantem (v dolor, doleo je to ideja bolečine); modi signandi še ne sodijo na gramatikovo področje: vox, fonični označevalec, je stvar, s katero se ukvarja philosophus naturalis (danes bi rekli fonetik), dictio pa zaznamuje inertno stanje besede, ko je ne oživlja še nikakršen odnos, in zato ni nekaj, s čimer bi se ukvarjal jezikovni logik (sodila bi na področje, ki mu danes pravimo leksikografija); 2. do ravni modi significandi pridemo, ko k designacija pridamo intencionalni smisel; na tej ravni se beseda, tista iz dictio, obogati z odnosom, na tej ravni jo gledamo, kolikor je »constructibile«: tu se beseda vključi v višjo enoto stavka; zdaj lahko postane predmet proučevanja za spekulativnega gramatika, jezikovnega logika. Zato modistom nikakor ne moremo očitati, kakor so jim kdaj pa kdaj zamerili, da so jezik zreducirali na nomenklaturo, temveč jim moramo čestitati, da se jim je posrečilo nekaj prav nasprotnega: jezik se zanje ne začne z dictio in s significatum, to je z besedoznakom, temveč šele s consignificatum ali s constructibile, to je z odnosom, z med-znakovnostjo: utemeljitveni privilegij po njihovem pripada sintaksi, fleksiji, rekciji, ne pa semantemu - z eno besedo, temeljna je strukturacija, ki bi bila nemara še najboljši prevod za izraz modus significandi. Modisti so potemtakem v marsičem blizu nekaterim sodobnim strukturalistom (Hjelmslev in glosematika) in generativistom (Chomsky in kompetenca): jezik je struktura, to strukturo pa nekako »garantirata« struktura biti (modi essendi) in struktura duha (modi intelligendi): obstoji torej grammatica universalis; to je bilo nekaj novega, saj so dotlej v splošnem verjeli, da je gramatik prav toliko, kolikor je jezikov: Grammatica una et eadem est secundum substantiam in omnibus linguis, licet accidentaliter varietur. Non ergo grammaticus sed philosophus proprias naturas rerum diligenter considerans...


44 45

grammaticam invenit. (Gramatika je po substanci ena in ista v vseh jezikih, četudi prihaja do naključnih razlik. Ne odkriva zatorej gramatike gramatik, temveč filozof, ko skrbno proučuje naravo stvari.)

LOGICA (ali DIALECTICA) A.6.9.

Studium in sacerdotium

V 12. in 13. stoletju je prevladovala logica: pregnala je retoriko in pogoltnila gramatike. Boj je potekal v obliki spopada med šolami. V prvi polovici 12. stoletja so šole v Chartresu razvijale zlasti pouk gramatike (v širšem pomenu, ki smo ga omenili): to je bil studium, literarna usmeritev; narobe je pariška šola razvijala teološko filozofijo: to je bil sacerdotium. Pariz je premagal Chartres, sacerdotium je zmagal nad studium: gramatike pa je pogoltnila logika; skupaj s tem so izrinili poganske književnosti, povečevalo se je zanimanje za ljudski jezik, humanizem se je umikal, krepile so se pridobitvene vede (medicina, pravo). Dialectica se je sprva hranila pri Ciceronovih Topikah in pre Boecijevem delu, ki je prvo uvajalo Aristotela; v 12. in 13. stoletju, po drugem (silnem) Aristotelovem vdoru pa je črpala iz celotne aristotelovske logike, ki je v zvezi z dialektičnim silogizmom.8

8 Ko omenjamo nekatere antične vire srednjega veka, moramo opozoriti, da je intertekstualna podlaga, ki je tako rekoč brez konkurence, vselej Aristotel, v nekem smislu celo Aristotel proti Platonu. Platona je delno prenesel sveti Avguštin in iz njega sta v 12. stoletju črpali šola v Chartresu (»literarna« šola, nasprotna pariški, ki je bila logiška in aristotelovska) in opatija Saint Victor; vendar pa sta v 13. stoletju edina prava prevoda Faidon in Menon, pa še ta nista posebno znana. V 15. in 16. stoletju se je začel oster boj proti Aristotelu v Piatonovem imenu (Marsilio Ficino in Giordano Bruno). - Aristotel je stopil v srednji vek dvakrat: prvič delno v 5. in 6. stoletju prek Marcijana Kapele, Porfirijevih Kategorij in Boecija; drugič mogočno v 12. in 13. stoletju: v 9. stoletju so celotnega Aristotela prevedli v arabščino; v 12. stoletju so v Evropi že imeli integralne prevode bodisi iz grščine bodisi iz arabščine: to je bil čas silnega vdora Drugih Analitik, Topike, Pobijanj, Fizike in Metafizike; Aristotela so tedaj pokristjanili (sveti Tomaž). Tretjič je Aristotel prišel s Poetiko - v Italijo v 16. stoletju, v Francijo v 17. stoletju.

A.6.10. Disputatio

Dialectica je umetnost živega diskurza, diskurza v dvoje. V tem dialogu ni nič platonovskega, tu ni govora, da bi se ljubljeni načelno podredil učitelju; ta dialog je napadalen, v njem gre za zmago, ki ni vnaprej odločena: to je bitka silogizmov, Aristotel, ki ga uprizarjata dva nasprotnika. Tako se je dialectica naposled

spojila z vajo, načinom predstavitve, z obredom, športom - z disputatio (rekli bi ji lahko tudi: pogovor med nasprotnikoma). Postopek (ali protokol) je razprava na način sic et non: najprej so postavili vprašanje, potem so zbrali protislovne odgovore nanj; pri tej vaji sta se soočila nasprotnik in odgovarjalec; odgovarjalec je bil navadno kandidat: odgovarjal je na ugovore, s katerimi ga je spodbijal nasprotnik; kakor pri natečajih za konservatorij je bil nasprotnik v vlogi pomagača: izbrali so ga med kandidatovimi tovariši ali pa je nastopal po službeni dolžnosti; najprej so postavili tezo, nasprotnik ji je nasprotoval (sed contra), kandidat je odgovoril (respondeo): sklep je izoblikoval učitelj, ki je vodil razpravo. Disputatio je preplavila vse9, postala

v Celo Kristusovo smrt na križu so priredili disputacijskemu scenariju (marsikomu bi se danes zdelo svetoskrunsko, da so Kristusovo trpljenje takole zreducirali na šolsko vajo; drugi pa bodo nemara, prav narobe, občudovali svobodoumje srednjega veka, ki » drame« duha ni omejeval z nikakšrnimi tabuji): Circa tertiam vel sextam ascendunt magistri (in theologia) cathedram suam ad disputandum et querunt unam questionem. Cui questioni respondet unus assistentium. Post cujus responsionem magister determinat questionem, et quando vult ei defferre et honorem facere, nihil aliud determinat quam quod dixerat respondens. Sic fecit hodie Christus in cruce, ubi ascendit ad disputandum; et proposuit unam questionem Deo Patri: Eli, Eli, lamma sabchtani, Deus, Deus meus, quid me dereliquisti? Et Pater respondet: Ha, Fili mi, opera manuum tuarum ne despicias: non enim Pater redemit genus humanum sine te. Et ille respondens ait: Ha, Pater, bene determinasti questionem meam. Non determinabo eam post responsionem tuam. Non sicut ego volo, sed sicut tu vis. Fiat voluntas tua. (Proti tretji ali šesti uri se učitelji (teologije) povzpnejo na kateder, da bi disputirali, in postavijo vprašanje. Na vprašanje odgovori eden izmed asistentov. Potem ko odgovori, učitelj odloči vprašanje, in kadar ga hoče odlikovati in mu storiti čast, ne odloči nič drugega kakor tisto, kar je rekel odgovarjajoči. Tako je storil nekega dne Kristus na križu, kamor se je povzpel, da bi disputiral; in je Bogu Očetu postavil vprašanje: Eli, Eli, lamma sabaktani, Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Oče pa je odgovoril: Sin moj, ne zaničuj del svojih rok: Oče namreč brez tebe ne bi mogel odrešiti človeškega rodu.


46 47

je pravi šport: enkrat na teden so učitelji med seboj disputirali pred študenti; študenti so disputirali na izpitih. Kdor je hotel argumentirati, je moral s posebnim gibom prositi predsedujočega učitelja za dovoljenje (te gibe parodira Rabelais). Vse to je kodificiral, ritualiziral pravilnik, ki je podrobno urejal disputatio, da se razprava ne bi razblinila: ars obligatoria (15. stoletje). Tematski material za disputatio so jemali iz argumentativnega dela aristotelovske retorike (zlasti iz Topike); obsegal je insolubilia, teze, ki jih je zelo težko dokazati, impossibilia, teze, ki se vsem zdijo nemogoče, sophismata, klišeje in paralogizme.

A.6.11. Nevrotični smisel disputatio

Če bi hoteli ovrednotiti nevrotični smisel početja te vrste, bi morali brez dvoma poseči nazaj h grški mahe, tej posebni občutljivosti za konfliktnost, zaradi katere Grk (in pozneje Zahodnjak) ne more prenesti, da bi subjekt zašel v protislovje s samim seboj: če se vam posreči partnerja potisniti v protislovje z njim samim, ste ga s tem zreducirali, eliminirali, izničili: v dialogu Gorgias Kalikles rajši preneha odgovarjati, kakor da bi govoril protislovno. Orožje, s katerim je mogoče opraviti to likvidacijo, je prav silogizem, neuničljivo rezilo, ki reže: disputatorja sta kakor rablja, ki poskušata drug drugega kastrirati (odtod tudi mitična epizoda o kastriranem kastratorju Abelardu). Nevrotična eksplozija je bila preveč nevarna, morali so jo kodificirati, omejiti narcisistično rano: logiko so prestavili v šport (kakor danes prenašajo v nogomet konfliktni potencial tolikih ljudstev, zlasti nerazvitih in zatiranih ljudstev): iz tega je nastala eristika. Pascal je opazil ta problem: poskušal se je ogniti temu, da bi drugega potisnil v radikalno protislovje z njim samim; hotel ga je »ujeti«, ne da bi ga smrtno ranil, mu pokazati, da se more samo »dopolniti« (ne pa zanikati). Disputatio ni več, vprašanje pravil (pravil igre, ceremoniala) pa je ostalo: vprašajmo se samo, kako danes disputiramo v svojih spisih, na kolokvijih, na srečanjih, v pogovorih

In Kristus je v odgovor rekel: Oče, dobro si odločil moje vprašanje. Po tvojem odgovoru ne bom iskal drugega sklepa. Naj ne bo, kakor jaz hočem, temveč kakor hočeš ti. Zgodi se tvoja volja.)

- kakšne so naše razprave v »scenah« zasebnega življenja? So naši računi s silogizmom (četudi prikritim) čisti? Samo s pomočjo analize intelektualnega diskurza bomo nekega dne lahko natančno odgovorili.10

A.6.12. Restrukturacija trivija Videli smo, da so se tri svobodne umetnosti med seboj bojevale

za prevlado (naposled je zmagala logika): pomembne so pravzaprav spremembe v celotnem sistemu trivija. Sodobniki so se jih zavedali: nekateri so si prizadevali, da bi po svoje restrukturirali celoto govorne kulture. Hugues iz Saint-Victorja (1096-1141) je teoretskim, praktičnim in mehaničnim znanosti postavil nasproti logiške znanosti: logica je zanj pokrivala trivium v celot: logika je celotna znanost o govorici. Sveti Bonaventura (1221-1274) je poskusil vse znanje disciplinirati s tem, da ga je podredil teologiji; pri njem je logica ali znanost o interpretaciji obsegala trojico: grammatica (izraz), dialectica (vzgoja), rhetorica (prepričevanje); govorica je vnovič - tokrat v nasprotju z naravo in z milostjo - zaobjela celoto mentalnega. Zlasti pa je treba opozoriti (saj je to postalo pomembno pozneje), da se je od 12. stoletja naprej začelo od filozofije ločevati tisto, čemur v francoščini pravimo lettres*; za Johna iz Salisburyja dialectica deluje v vseh vedah, kjer je rezultat abstrakten; v nasprotju s tem se rhetorica ukvarja s tistim, česar dialectica noče sprejeti: retorika je področje hipoteze (nasprotje med tezo in hipotezo je v stari retoriki nasprotje med splošnim in naključnim, cf. infra, B.1.25), vsega, kar je v zvezi s konkretnimi okoliščinami (kdo? kaj? kdaj? zakaj? kako?); tako se je začelo uveljavljati nasprotje, ki je pozneje doživelo še velik mitični uspeh (ta še zmerom traja): nasprotje med konkretnim in abstraktnim: lettres (ki izhajajo iz rhetorica) so konkretne vede, filozofije (ta izhaja iz dialectica) je abstraktna.

10 Charles Perelman in L. Olbrechts-Tyteca, Nouvelle Rhetorique - Traite de

1'Argumentation /Nova retorika - razprava o argumentaciji/, PUF, Pariz, 1958 (v dveh

zvezkih).

* Lettres zajemajo približno tiste vede, ki pri nas sestavljajo filozofsko fakulteto, brez filozofije; ital. lettere; v Ameriki so to humanities, pri nas tudi »humanistika«.


48 49

A.7. SMRT RETORIKE

A.7.1. Tretji Aristotelov prihod: Poetika

Videli smo, da je Aristotel prišel na Zahod dvakrat: prvič v 6. stoletju z Boecijem, drugič v 12. stoletju s pomočjo Arabcev. Prišel je še tretjič: s Poetiko. V srednjem veku Poetike niso kaj dosti poznali, krožile so le pokvečene skrajšave; 1498 je v Benetkah izšel prvi latinski prevod, narejen po izvirniku: leta 1503 je izšla prva izdaja grškega izvirniku; 1 550 je Aristotelovo Poetiko prevedla in komentirala skupina italijanskih eruditov (Castelvetro, Scaliger - Italijan po rodu, škof Veda). V Franciji so samo besedilo slabo poznali; v 17. stoletju je v Francijo prišlo v okviru italijanizma; Aristotelovi privrženci so bili generacija 1630; Poetika je k francoskemu klasicizmu prispevala bistveno prvino: teorijo verjetnosti; postala je kodeks literarnega » ustvarjanja«, katerega teoretiki so bili pisci in kritiki. Retoriko, ki se je v glavnem ukvarjala z umetnostjo »dobrega pisanja«, s stilom, so zaprli v šolski pouk, tu pa je slavila zmagoslavje: postala je področje profesorjev (jezuitov).

A.7.2 Zmagovita in umirajoča

Retorika je zmagovala: vladala je nad šolskim poukom. Hkrati je umirala: ker so jo zamejili v šolsko polje, je s časom zgubila intelektualno verodostojnost. Retoriko je diskreditirala uveljavitev nove vrednote - evidence ali očitnosti (evidentnost dejstev, idej, sentimentov), ta je sama sebi zadostna in zmore brez govorice (ali misli, da zmore) ali vsaj hoče govorico uporabljati samo kot orodje, posredstvo, izraz. Od 16. stoletju naprej se je »evidenca« razvijala v treh smereh: osebna evidenca (v protestantizmu), racionalna evidenca (v kartezianizmu); čutna evidenca (v empirizmu). Retorika, kolikor so jo (v jezuitskem šolstvu) sploh še trpeli, ni bila več logika, temveč samo še obarvanost, okrasek, ki so ga v imenu »naravnosti« skrbno nadzorovali. Pascal je bil vsekakor občutljiv za tega novega duha, saj se moramo njemu zahvaliti za anti-retoriko modernega humanizma; Pascal se je zavzemal za mentalistično retoriko (»umetnost

prepričevanja«), ki naj bi nekako instinktivno občutila zapletenost stvari (čut za » pretanjenost«); zgovornost naj ne bi bila v tem, da diskurz prirejamo zunanjemu kodu, temveč da se zavemo misli, ki se poraja v nas, tako da lahko ta vzgib ponovimo, ko govorimo drugemu, tako naj bi ga pritegnili v resnico, kakor da bi jo odkrival sam in sum od sebe; raven, red diskurza nima svojih lastnih notranjih značilnosti (jasnost ali simetrija); diskurz je odvisen od narave misli in govorica se mora prirejati misli, če nuj bo »prava« in »pravilna«.

A.7.3. Jezuitski pouk retorike Ob koncu srednjega veku so, kakor smo videli, pouk retorike

nekoliko žrtvovali; v nekaterih angleških in nemških študentskih kolegijih pa je vseeno preživel. Ta dediščina se je v 16. stoletju organizirala in dobila trdno obliko, najprej v gimnaziji Saint Jerome, ki so jo v Liegeu imeli jezuiti. Ta jezuitski kolegij so posnemali v Strasbourgu in v Nimesu: s tem so vzpostavili obliko, ki jo je francosko šolstvo ohranilo naslednjih tristo let. Po jezuitskem zgledu se je kaj kmalu začelo ravnati kar štirideset kolegijev. Pouk, ki je v njih potekal, je leta 1586 kodificirala skupina šestih jezuitov: to je bila Ratio studiorum, ki jo je leta 1600 sprejela pariška univerza. Ratio je vpeljala prevlado »humanistike« in latinske retorike; zajela je celotno Evropo, največji uspeh pa je imela v Franciji; moč te nove Ratio je prav gotovo prihajala od tega, da je ideologija, ki jo je legalizirala, temeljila na identičnosti šolske discipline, miselne discipline in govorne discipline. Pri tem humanističnem pouku je bila retorika plemenita snov, ki vse obvladuje. Edine šolske nagrade so bile nagrade iz retorike, prevajanja in pomnjenja, a kdor je dobil nagrado iz retorike, ki so jo podeljevali na podlagi posebnega tekmovanja, je veljal za najboljšega učenca, ki so mu tedaj (naslov je značilen) rekli imperator ali tribunus (ne smemo pozabiti, da je beseda moč - celo politična moč). Vse do časa okoli leta 1750 je bila zunaj znanosti zgovornost edina oblika; v tistem času, ko je jezuitizem upadal, je retoriko nekoliko obnovilo prostozidarstvo.


51 50 kratkim ponovno izdal in predstavil G. Genette*.) V 19. stoletju je

bila retorika le še umetno pri življenju s pomočjo uradnih predpisov; značilna je sprememba v naslovih učbenikov in priročtikov: 1881 - F. de Caussade, Rhetorique et Genres litteraires /Retorika in književne zvrsti/; 1889 - Prat, Elements de Rhetorique et de Litterature /Elementi retorike in književnosti/: literatura je spet enkrat sprostila carinsko zaporo nad retoriko, dokler je ni popolnoma zadušila; s staro retoriko so med njenim smrtnim bojem tekmovale »psihologije stila«.

A.7.4 Učbeniki in priročniki

Vsaj do konca 18. stoletja je retoričnih kodeksov brez števila. V 16. in 17. stoletju jih je veliko v latinščini; te šolske priročnike so sestavili jezuiti, zlasti očetje Nunez, Susius in Soarez. »Institucija« o. Nuneza, denimo, obsega pet knjig: pripravljalne vaje, tri glavne dele retorike (invencija, ureditev in stil) in pa moralni del (»modrost«). Vse več pa je bilo tudi retorik v ljudskem jeziku (tu bomo navedli samo francoske). Ob koncu 15. stoletja so bile retorike predvsem poetike (umetnost verzifikacije ali umetnost druge retorike); navesti velja tile: Pierre Fabri, Grand et Vrai Art de Pleine Rhetorique /Velika in prava umetnost celotne retorike/ (šest izdaj od 1521 do 1544) in Antoine Foclin (Fouquelin), Rhetorique francaise /Francoska retorika/ (1555), v njej je jasna in popolna klasifikacija figur. V 17. in 18. stoletju, vse do 1830, prevladujejo učbeniki retorike; v glavnem obsegajo: 1. paradig-matsko retoriko (» figure«); 2. sintagmatsko retoriko (»govorno konstrukcijo«); za ti poluti so menili, da sta nujni in komplemen-tarni, tako da npr. neki komercialni digest iz 1 806 združuje dva najslovitejša retorika: Dumarsaisa za figure in Du Batteuxa za govorno konstrukcijo. Navedimo najbolj znane izmed teh učbenikov. V 17. stoletju je najbolj slovela prav gotovo Rhetorique o. Bernarda Lamyja (1675): popoln govorni učbenik, koristen »ne ie v šolah, temveč tudi v celotnem življenju, kadar kupujete, kadar prodajate«; izhaja seveda iz načela, da sta si govorica in misel druga drugi zunanji: v duhu imamo » tableau«, »sliko, podobo«, ki jo moramo »rendre«, »prenesti, predstaviti, prikazati« z besedami. V 18. stoletju je bil najbolj slavni (in tudi najinteligentnejši) učbenik Dumarsaisov (Traite des Tropes /Razprava o tropih/, 1730); Dumarsais je bil reven, svojega uspeha ni doživel, družil se je s Holbachovim brezverskim krožkom, bil je enciklopedist; njegovo delo je več kakor le retorika - je lingvistika sprememb v smislu. Ob koncu 18. stoletja in na začetku 19. stoletja so še kar objavljali številne klasične učbenike, ki so bili popolnoma ravnodušni do pretresov tistega časa in neobčutljivi za revolucionarni prevrat (Blair -1783, Gaillard -1807: La Rhetorique des demoiselles /Retorika za gospice/, Fontanier - 1827, tega je pred

A.7.5. Konec retorike

Vseeno pa naša trditev, da je retorika mrtva, ne more biti popolna, dokler ne znamo povedati tudi, kaj jo je nadomestilo: naš diahronični pregled je namreč prepričljivo pokazal, da moramo retoriko vselej brati v okviru strukturnih razmerij z njenimi sosedami (gramatiko, logiko, poetiko, filozofijo): zgodovinsko pomembna so razmerja v sistemu, ne pa vsak izmed njegovih delov posamič. Za konec bomo nakazali nekaj raziskovalnih usmeritev za obdelavo tega problema. I. Lotiti bi se morali sedanje leksikologije besede »retorika«; kaj se z njo dogaja? Kdaj pa kdaj še pridobiva izvirne vsebine, osebne interpretacije, ki pa ji jih dajejo pisatelji, ne retorji (Baudelaire in globinska retorika, Valery, Paulhan); zlasti pa bi bilo treba ponovno organizirati sedanje polje njenih konotacij: pri nekaterih so slabšalne11, pri drugih analitične12, nekateri spet hočejo retoriko prevrednotiti13 - ugotoviti bi morali, kakšen ideološki proces je zajel staro retoriko. II. Kdaj so učbeniki retorike presahnili na šolskem

* Pierre Fontanier, Les Figures du discours /Figure v diskurzu/, uvod Gerard Genette, Flammarion, Pariz.

11 (Sofistika ne- ja pri mistikih: »da bi bi l i za vse , pazite , da v ničemer ne boste za nič«) » Paradoks, ki pa ga je lahko pojasniti, je, da je ta uničevalna logika všeč konservativcem: ni namreč nevarna; odpravljajoč vse , se ne dotakne ni česar . Brez moči delovanja je navsezadnje zgolj retorika. Nekaj pohabljenih dušnih stanj, nekaj posegov v govorico, to pač ne bo spremenilo poteka sveta.« (Satre, Saint Genet, str. 191.)

12 Julia Kristeva, Semeiotike, Seuil, Pariz, 1969. 13 Skupina µ, Rhetorique generale /Splošna retorika/, Larousse, Pariz, 1970.

RETORIKA STARIH

52

področju, je, kakor vselej pri zadevah te vrste, težko določiti; še leta 1926 je neki jezuit iz Bejruta napisal kurz iz retorike v arab-ščini; leta 1938 je Belgijec M. J. Vuillaume objavil priročnik iz retorike; in šele pred kratkim smo prenehali govoriti o »retorič-nem« in »višjem retoričnem« razredu*. III. Koliko pravzaprav in s kakšnimi zadržki je znanost o govorici prevzela področje nekdanje retorike? Najprej je prišlo do prehoda k psiho-stilistiki (ali stilistiki izraznosti14); kaj pa danes, ko mentalizem v lingvistiki preganjajo? Jakobson je od vse retorike zadržal le dve figuri, metaforo in metonimijo, in ju povzdignil v emblema obeh jezikovnih osi; nekaterim se velikansko klasifikacijsko delo, ki ga je opravila stara retorika, zdi še zmerom uporabno, zlasti če ga uporabljamo na obrobnih področjih komunikacije ali pomenjanja, denimo pri analizi reklamne podobe15, kjer se to besedišče še ni izrabilo. Protislovja v ocenah vsekakor dokazujejo, kako zelo dvoumen je v našem času retorični fenomen: žlahtni predmet uma in predirnosti, veličasten sistem, ki ga je celotna civilizacija v njegovi skrajni vseobsežnosti stanjšala, da bi lahko klasificirala, tj. mislila svojo govorico, orodje za obvladovanje, kraj zgodovinskih spopadov, tekst, ki ga je vznemirljivo brati, zlasti če ta predmet umestimo nazaj v mnogoterno zgodovino, v kateri se je razvijal; a tudi ideološki predmet, ki ga je v ideologijo odvrglo napredovanje tiste »druge stvari«, ki ga zdaj nadomešča, in ki ga moramo danes gledati iz nujne kritične razdalje.

B. MREŽA

* Prvi in drugi letnik v srednji šoli (liceju). 14 »Po zatonu tradicionalne retorike je v humanistiki nastala praznina, stilistiki

pa je storila že marsikaj, da bi jo zapolnila. Pravzaprav ne bi bilo čisto narobe, če bi za stilistiko rekli, da je ,nova retorika`, ki ustreza modelom in zahtevam sodobnih raziskav v lingvistiki in v literaturi.« (S. Ullmann, Language and Style /Jezik in slog/, str. 130.)

15 G1. zlasti: Jacques Durand, »Rhetorique et image publicitaire« /Retorika in reklamna podoba/, v: Communications št. 15, 1970.

MREŽA

55 54 I. Za Aristotela je izhodišče tehne (spekulativna institūcija

sposobnosti za proizvodnjo tistega, kar lahko je ali ni); tehne rhetorike spočenja tri vrste operacij, ki so deli retorične umetnosti (in ne deli govora, oratio): 1. Pisteis, izdelava » dokazov« (inventio); 2. taxis, razpostavitev dokazov v govoru, pri čemer je treba uveljaviti red (dispositio); 3, lexis,ubeseditev argumentov na ravni stavka (elocutio) 4. hypokrisis, uprizoritev celotnega govora, v njej mora govornik postati igralec (actio). Te štiri operacije so pretresali na tri načine (vsaj kar zadeva inventio): s stališča govorca sporočila, s. stališča nagovorjenca in s stališča sporočila samega A. 4.2.), V skladu s pojmom tehne (ta je moč), aristotelovsko izhodišče zlasti .poudarja strukturacijo govora (aktivna operacije) in potiska v ozadje njegovo strukturo (govor, kolikor je proizveden).

B.0.1. Zahteva po razvrščanju Za vse razprave iz antike, zlasti pa za tiste po Aristotelu, je

značilno obsesionalno nagnjenje k razvrščanju (o tem priča, denimo, že sam izraz » govorna partitio«): retorika je sebe pred-stavljala, kot da je razvrstitev (snovi, pravil, delov, zvrsti, stilov). Tudi razvrščanje je bilo predmet obdelave: na začetku spisov so pisci prikazali, po kakšnem načrtu bodo razpravljali, navadno so tudi zgoščeno obdelali klasifikacije, ki so jih predlagali njihovi predhodniki. Strast do razvrščanja se tistemu, ki je ne občuti, vselej zdi nekoliko nenavadna: čemu tako divje razpravljati, kateri je pravi kraj za propos i t io , če je razlika le v tem, da jo eni postavljajo na konec uvoda (exordium), drugi pa na začetek pripovedi (narratio, ta pride na vrsto takoj za uvodom)? Vendar pa najpogosteje - in to je normalno - taksinomična opcija vključuje tudi ideološko odločitev: pri razvrščanju zadev gre vselej za večji zalog: povej mi, kako razvrščaš, in povem ti, kdo si. Zatorej ni mogoče sestaviti (kakor bomo iz didaktičnih razlogov naredili tu) nikakršne enotne, kanonične klasifikacije, ki bi hote »pozabila« na vse številne različice v načrtu tehne rhetorike - vsaj ne da bi najprej povedali nekaj besed o teh nihanjih.

B.0.2. Izhodišča za razvrščanje

Razpravljanje o retoriki je, če poenostavimo, v glavnem izhajalo iz treh različnih izhodišč.

II. Za Cicerona je izhodišče doctrina dicendi, torej ne več spekulativna tehne, temveč vednost, ki se jo poučuje v praktične namene; doctrina dicendi poraja tele taksinomična razdelke 1. energijo, delo, vis oratoris, iz nje izhajajo operacije, ki jih je določil Aristotel; 2 proizvod ali, nemara bolje, formo, oratio, sestavljajo jo deli, ki jih razvršča dispozicija; 3. predmet, snov, »siže« ali, nemara bolje, vsebino (neko vrsto vsebine), quaestio, ta določa govorno zvrst. S tem prijemom začenja izdelek postajati avtonomen glede na delo, ki ga je proizvedlo.

III. Kvintilijan je izmirjevalec in pedagog, Aristotela kombinira s Ciceronom; njegovo izhodišče je resda tehne, a ta tehne ni spekulativna, temveč praktična in pedagoška; tehnika obsega; 1. operacije (de arte) - te so Aristotelove in Ciceronove; 2. operatorja (de artifice); 3. izdelek (de onere) (zadnji temi Kvintilijan komentira, a ju ne deli na nižje enote).

B.0.3. Za kaj pri razvrščanju gre: kam umestiti načrt

Četudi so ta taksinomična nihanja videti brez konca, je mogoče natančno določiti, za kaj pri njih gre: zalog je kraj kraja, vprašanje, kam umestiti dispositio, vrstni red govornih delov: kam velja pritakniti dispositio? Možni sta dve odločitvi: ali nam »načrt« velja za nekakšno » urejanje« (in ne za že izdelan zapo

RETORIKA STARIH MREŽA

56 57

vrstni red), za ustvarjalno dejanje razvrstitve snovi, z eno besedo, za delo, strukturacijo - in tedaj dispositio prištevamo k pripravi na govor; ali pa načrt vzamemo, ko je že izdelan, ga jemljemo kot trdno strukturo - in ga prištevamo k izdelku, h govoru, oratio; dispozicija je ali dispatching snovi, distribucija - ali pa je mreža, stereotipizirana forma. Na kratko: je red nekaj dejavnega, tvornega, ustvarjalnega - ali pa je trpen, ustvarjen? Vsako izmed obeh možnosti so nekateri njeni privrženci prignali do skrajnosti: za nekatere dispositio sodi k probatio (odkrivanje dokazov); za druge spada k elocutio: je preprosto besedna oblika. Znano je, kako pomembno je to vprašanje postalo na pragu modernih časov: v 16. stoletju je Ramus, ki je bil napadalen proti-aristotelovec (tehne je sofistikacija, ki nasprotuje naravi), dispositio v korenu ločil od inventio: red ni odvisen od odkrivanja argumentov: najprej poiščemo argumente, potem šele pride njihovo razvrščanje, ki mu pravi metoda. V 17. stoletju pa odločilni udarci proti dekadentni retoriki tolčejo prav proti reifikaciji načrta, proti dispositio, kakor jo je umevala retorika proizvoda (in ne proizvodnje): Descartes je odkril koincidenco invencije in reda - nič več pri retorjih, temveč pri matematikih; za Pascala ima red ustvarjalno vrednost, red je zadosti, da z njim utemeljimo novo (ta red seveda ni že vnaprej izdelana mreža, ki jo že izgotovljeno dobimo od drugod): nikar ne recite, da nisem povedal nič novega: razvrstitev snovi je riova. « Razmerje med redom invencije (dispositio) in re'dom prezentacije (ordo), zlasti pa razmik med tema vzporednima redoma in usmerjenost tega razmika (protislovje, inverzija), imajo potemtakem vselej teoretski pomen: vprašanje vsakokrat odloča o celotni koncepciji literature, kakor, denimo, dokazuje zgledna Poejeva analiza njegove lastne pesmi Krokar: ko jo je pisal, je izhajal iz tistega, kar do bralca pride nazadnje (in kar bralec sprejme kot »ukras«), namreč iz žalobnega učinka besede nevermore (e/0) , in se vzpenjal k iznajdbi zgodbe in določitvi metrične oblike.

B.0.4. Retorični stroj Če zanemarimo ta spopad ali se vsaj odločno postavimo na

aristotelovsko izhodišče in na to podlago nanesemo nadaljnje klasifikacije stare retorike, iz tega dobimo kanonično razdelitev raznih delov tehne, mrežo ali drevo ali, nemara bolje rečeno, nekakšno velikansko liano, ki se stopnjema spušča in zdaj razceplja

kakšno generično prvino, zdaj spet spenja raztresene poganjke. Ta mreža je nekakšna montaža. Ob tem se spomnimo Diderota in njegovega opisa stroja za izdelovanje nogavic: »Rekli bi lahko, da je en sam in enoten preudarek, končni izdelek pa je sklep tega razmisleka... « Pri Diderotovem stroju pri vhodu vstavljamo tekstilne materiale, pri izhodu pa pridejo ven nogavice. Pri retoričnem »stroju« na začetku vnašamo nekaj, kar se pravkar prikazuje iz prirojene afazije - surovinske materiale razmišljanja, dejstva, snov, » siže«; na koncu nas čaka popoln govor, strukturiran in ves oborožen za prepričevanje.

B.0.5. Petero delov tehne rhetorike

Za izhodišče nam bodo torej razne matične operacije te tehne (iz poprejšnjega razpravljanja izhaja, da ureditev delov, dispositio, prištevamo k tehne, ne k oratio: tako je naredil tudi Aristotel). Tehne rhetorike v svojem polnem obsegu zajema pet glavnih operacij; poudariti moramo aktivno, transitivno, pragmatično, operativno naravo teh razdelitev; to niso členi v strukturi, temveč dejanja v napredujoči strukturaciji, kakor jasno opozarja besedna oblika definicij (glagolski izrazi):

1. INVENTIO invenire quid dicas poiskati, kaj boš rekel heuresis

2. DISPOSITIO inventa disponere urediti to, kar si našel taksis

3. ELOCUTIO ornare verbis ukrasiti z besedami, leksis figurami

4. ACTIO agere et pronuntiare odigrati govor kakor hypdkrisis igralec: gibi in izreka

5 . MEMORIA memoriae mandare zapomniti si mneme

Najpomembnejše so prve tri operacije (inventio, dispositio, elocutio); iz vsake izhaja obširna in pretanjena pojmovna mreža, in iz vseh treh je retorika črpala še dolgo po antiki (zlasti iz


58 59

elocutio). Zadnji dve (actio in memoria) so zelo kmalu opustili, sajnista bili več toliko pomembni, potem ko se retorika ni večukvarjala zgolj z govori, ki so jih govorili (deklamirali) odvetniki ali politiki ali pa »predavatelji« (epideiktična zvrst), temveč se je začela posvečati tudi - in pozneje malone izključno - (zapisanim) »delom«. Vseeno sta ta dela brez dvoma zelo zanimiva: actio zato, ker govori o govorni dramaturgiji (torej o histeriji in ritu-alu); memoria zato, ker temelji na zbirki stereotipov, na utrjeni intertekstualnosti, ki se mehanično prenaša. Vseeno ju bomo tu izločili iz retorične mašine, saj ti operaciji v napisanem delu (v nasprotju z govorom, oratio) ne delujeta in celo pri Starih nista bili predmet nikakršne klasifikacije (obravnavali so ju le s kratkimi komentarji). Naše drevo ima tako le tri debla: 1. inventio; 2. dispositio; 3. elocutio. Opozoriti pa moramo, da koncept tehne ločuje od teh treh izhodišč še ena vmesna raven: raven »substan-cialnega« matereala govorov: res et verba. Po mojem tega para ne gre prevajati preprosto s »stvari in besede«. Res, prave Kvintilijan, je vse tisto, quae significantur, verba pa vsa, quae significant; skratka, označenci in označevalci na ravni govora. Res so že vnaprej namenjene pomenjanju, izročene so smislu, že od vsega začetka so material pomenjanju; verba so oblika, ki že išče smisel, da bi se dopolnila. Pomembna je paradigma res/verba, pomembno je razmerje, komplernentarnost členov, menjava, ki poteka med njima, ne pa definicija vsakega člena posebej - Ker dispositio zadeva hkrati materiala (res) in diskurzivne forme (verba), moramo prve cepitve svojega drevesa, prvi zasnutek retorične mašine prikazati takole:

B.1. INVENTIO

B.1.1. Odkrivanje, ne iznajdevanje

Z inventio ni toliko mišljeno, da naj bi govornik (argumente) iznašel, kolikor da jih odkriva: argumente so že tu, samo odkriti, najti jih je treba: pojem inventio je bolj »ekstraktiven«, ni »kreati-ven«. V okviru tega umevanja veda tudi govori o » krajih« (topoi, loci - topika), od koder je mogoče argumente pridobiti in od koder jih je treba prinesti: inventio je nekakšno potovanje (via argumentorum). To umevanje inventio vsebuje dve občutji: na eni strani zelo trdno zaupanje v moč metode, prave poti: če mrežo argumentativnih form zadosti spretno, z dobro tehniko vržemo prek materiala, smo lahko prepričani, da bomo zajeli vsebino odličnega govora; na drugi strani prepričanje, da spontanost, nemetodičnost ne prenaša ničesar: moči končne, sproducirane besede ustreza ničevost izvirne besede; človek ne more govoriti, ne da bi svojo besedo »porodil«, ta porod pa omogoča posebna tehne, namreč inventio.

B.1.2. Prepričati/ganiti

Iz inventio izhajata dve veliki poti - prva je logiška, druga psihološka: prepričati in ganiti. Prepričati (fidem facere) je mogoče s pomočjo logiškega ali psevdo-logiškega aparata, ki se mu je v grobem reklo probatio (področje »dokazov«) s pomočjo preudarka storimo pravično nasilje nad poslušalčevim duhom, pri tem pa zaenkrat ne upoštevamo njegovega značaja, psiholoških nagnjenj; dokazi tu delujejo s svojo lastno močjo. Ganiti (animos impellere) pa je, narobe, mogoče tako, da dokaznega sporočila ne mislimo samega na sebi, temveč glede na naslovnika, glede na dušna stanja tistega,, ki naj sporočilo sprejme, pri tem mobilizi-ramo subjektivne, moralne dokaze. Najprej bomo šli po poti probatio (prepričevanja), potem pa se bomo lotili drugega člena izhodiščne dihotomije (ganiti). Ti »potovanje« bomo povzeli tudi grafično - v dodatku ju bomo narisali v obliki drevesa.


60 61

B.1.3. Dokazi znotraj tehnike in dokazi zunaj tehnike

Pisteis - dokazi? Prevod bomo obdržali, ker smo ga navajeni, a naša beseda ima znanstveno konotacijo, medtem ko retorične pisteis definira prav odsotnost te konotacije. Bolje bi bilo reči: prepričljivi razlogi, načini pregovarjanja, sredstva za pridobitev kredita«, oporišča zaupanja (fides). Binarna razdelitev pisteis je znana: nekateri razlogi so zunaj tehne (pisteis atehnoi), drugi razlogi so del tehne (pisteis entehnoi); po latinsko: probationes inartificiales/artificiales; po francosko (B. Lamy): extrinseques/ intrinseques*. Nasprotja ni težko razumeti, če pomislimo, kaj je tehne: spekulativna institucija sredstev za proizvodnjo tistega, kar lahko je ali ni, se pravi tistega, kar ni ne znanstveno (nujno) ne naravno. Dokazi zunaj tehne so potemtakem dokazi, ki ne sodijo na področje svobode, da ustvarjamo kontingentne, ne-nujne, »naključne« predmete; ti dokazi so zunaj govornikove moči (moči operatorja tehne); so razlogi, ki sodijo k naravi predmeta. Dokazi znotraj tehne pa so, narobe, odvisni od moči govornikovega preudarka.

B.1.4. Dokazi zunaj tehne

Kakšna je govornikova moč nad atehnoi dokazi? Izpeljevati (inducirati ali deducirati) jih ne more; ker so sami na sebi »inertni«, jih lahko samo uredi, uveljavi z metodično razvrstitvijo. Kaj so ti dokazi? To so kosci realnega, ki neposredno stopajo v dispositio in ki jih govornik ne predeluje, temveč zgolj uveljavlja; z drugimi besedami: so elementi iz »dosjeja«, ki jih ni mogoče iznajti (deducirati) in ki jih ponuja zadeva sama, ki jih prinese klient (zaenkrat smo scela v sodnem govornem žanru). Pisteis atehnoi so razvrstili takole: 1. praeiudicia, poprejšnji pravni odloki, poprejšnji pravoznanska stališča (problem je v tem, da jeh spodneseš, ne da bi jeh napadel s čela); 2. rumores, javno pričevanje, consensus kakšnega celega mesta; 3, tormenta. quaesita, priznanja, pridobljena z mučenjem: do mučenja niso

* Po angleško (George A. Kennedy): artistic or internal modesof proof /nonartistic or external modes of proof.

občutili nikakršnega moraličnega razmerja, pač pa socialno raz-merje: antika je priznavala pravico do mučenja sužnjev, ne pa svobodnih ljudi; 4. tabulae, listine: pogodbe, sporazumi, transakcije med posamezniki, vključno z vsiljenimi razmerji (kraja, uboj, roparstvo, izsiljevanje); 5. iusiurandum, prisega: ta je predmet prave kombinatorične igre, taktike, govorice: lahko sprejmeš, da boš prisegel, lahko tudi odbiješ, lahko sprejmeš ali zavrneš prisego drugega itn.: 6. testimonia, pričevanja: vsaj za Aristotela so to zlasti plemenita pričevanja, povzeta po starih pesnikih (Solon je atenske zahteve do Salamine utemeljeval tako, da je navajal Homerja) ali po pregovorih ali znamenitih sodobnikih; potemta-kem so bolj » navedki«.

B.1.5. Smisel atehnoi

»Zunanji« dokazi so značilni za sodno zvrst (rumores in testimonia lahko rabijo tudi pri svetovalnem in hvalnem govoru); predstavljamo pa si lahko, da so uporabni v zasebnem življenju, ko presojamo kakšno dejanje, se odločamo, ali naj ga pohvalimo, itn. Ta prenos je naredil Lamy. Zunanji dokazi lahko zato poganjajo fiktivne predstavitve (roman, gledališče); vendar pa jih ne smemo zamešati z indici, ti namreč sodijo k preudarjanju; zunanji dokazi so kratko malo sestavine »dosjeja«, ki prihaja od zunaj, iz že institucionalizirane realnosti; v književnosti bi s pomočjo dokazov te vrste lahko sestavljali »dosjejske romane« (tudi take so že napisali), ki se odpovedujejo vsakršnemu povezanemu pisanju, vsakršni nepretrgani predstavitve in dajejo samo fragmente realnosti, ki jo je družba že predelala v govorico. Prav v tem je smisel atehnoi: to so že konstituirani elementi družbene govorice, ki neposredno prehajajo v govor, ne da bi jeh govornik, avtor s kakšnim tehničnim posegom kakor koli preobrazil.

B.1.6. Dokazi znotraj tehne

Nasprotja teh fragmentov družbene govorice, ki nastopajo neposredno in v »surovem stanju« (govornikh jih z razvrstitvijo samo uveljavi), so preudarki, rezoniranja: ti so scela v govornikovi moči (pisteis entehnoi). Entehnos tu pomeni: tisto, kar je


62 63

stvar govornikove prakse, saj se material s pomočjo logične operacije preobrazi v prepričevalno silo. To operacijo je, natančno vzeto, mogoče izvršiti na dva načina; z indukcijo jn z dedukcijo. Pisteis entehnoi se zato delijo na dve vrsti: 1. exemplum (indukcija); 2, entimem (dedukcija); ta indukcija in dedukcija seveda nista znanstveni, temveč zgolj »javni« (za javnost). Načina sta obvezna: Vsi govorniki prepričujejo tako, da dokazujejo z zgledi ali z entimemi, drugih načinov ni .Aristotel). Vseeno pa se je med zgled in entimem vrinila nekakšna napol estetska, slogovna razlika: exemplum prepričuje nežneje, njegovo prepričevalnost bolj ceni preprosto ljudstvo; zgled ima razsvetljevalno moč in zbuja ugodje, ki ga prinaša vsaka primerjava; entimem je močnejši, silnejši, njegova prepričevalnost je nasilna, vznemirljiva, preveva ga energija silogizma; entimem je pravo posilstvo, saj je dokaz v vsej moči svoje čistosti, svojega bistva.

B.1.7. Exemplum

Exemplum (paradeigma) je retorična indukcija: od ene posa-mičnosti preidemo prek implicitne povezave v občem k drugi posamičnosti: s posamičnega predmeta sklepamo na razred, iz razreda izpeljemo nov predmet.16 Exemplum ima lahko poljuben obseg, lahko je ena sama beseda, lahko je dejstvo, množica dejstev ali pripoved o teh dejstvih. Zgled je prepričljiva podobnost, argument z analogijo: dobra exempla lahko najde, kdor ima čut, da opazi analogijo - seveda pa tudi nasprotje17; zgled je, kakor je razvidno iz grškega izraza, na strani paradigme, na metaforični strani. Že Aristotel je exemplum razdelil na stvarni in _izmišljeni zgled; fiktivni, izmišljeni zgled se naprej deli na parabolo in fabulo; stvarni, realni zgledi so zgodovinski, a tudi mitološki, njihovo nasprotje ni ne-stvarno, imaginarno, temveč to, kar

16 Zgled za exemplum, ki ga navaja Kvintilijan: »Igralce na piščal, ki so zapustili Rim, je senat z odlokom poklical nazaj; še toliko bolj moramo poklicati nazaj velike in za republiko zaslužne državljane, ki jih je nesreča pregnala v izgnanstvo«: splošni člen v induktivni verigi: skupina koristnih Ijudi, ki so jih pregnali in potem poklicali nazaj.

1' Exemplum a contrario: »Te podobe, te kipe, ki jih je Marcellus podaril sovražnikom, je Verres ukradel zaveznikom« (Ciceron).

si govornik izmisli sam; parabola je kratka primerjava18, fabula (logos) pa niz dejanj. To kaže na narativno naravo eksempla, ta se je pozneje vse bolj krepila..

B.1.8. Zgleden lik: imago Na začetku 1. stoletja pred Kristusom je nastala nova vrsta

eksempla: zgledna osebnost (eikon, imago) prikazuje utelešenje kreposti v nekem človeku: Cato illa virtutum imago /Katon, ta podoba kreposti/ (Ciceron). Za rabo v retorskih šolah so sestavili spisek takih »imagines« (Valerij Maksim iz časov Tiberijevega vladanja: Factorum ac dictorum memorabilium libri novem - Spomina vredni , dogodki in rekla v devetih knjigah), pozneje so naredili tudi spisek v verzih. Ta zbirka zglednih likov je doživela velikanski uspeh v srednjem veku; učena poezija je izdelala dokončni kanon teh osebnosti, pravi Olimp arhetipov, ki jih je bog raztresel po toku zgodovine; imago virtutis je včasih povzdignila zelo nepomembne osebe, ki so neznansko zaslovele - tako, denimo, Amiklasa, čolnarja, ki je v nevihti prepeljal »Cezarja in njegōvo bogastvo« iz Epira v Brundizij (= revščina in treznost); številne »imagines« najdemo v Dantejevem delu. Že to, da je bilo mogoče sestavili katalog eksemplov, kaže na, če lahko tako rečemo, strukturno poslanstvo zgleda: exemplum je odlomek, ki ga je mogoče izločiti, odbrati in ki izrecno vsebuje kakšen smisel (junaški portret, hagiografska pripoved); zato ni čudno, da ga je še zmerom mogoče najti v diskontinuiranem in hkrati alegoričnem pisanju sodobnega velikega tiska: Churchill, Janez XXIII. sta »imagines«, zgleda, ki naj nas prepričata, da moramo biti pogumni, dobri.

B.1.9. Argumenta Nasproti exemplum, induktivnemu prepričevalnemu načinu, stoji

skupina deduktivnih načinov - argumenta. Pomembno je, da ima beseda argumentum več pomenov. Vsakdanji stari pomen je:

18 -Zgled za parabolo iz Sokratovega govora: tistih, ki opravljajo javne službe, ne smemo določati z žrebom, kakor z žrebom ne določamo atletov in pomorskih vodnikov.


64 65

snov, »siže« gledališke zgodbe (npr. argument Plavtove komedije), ali pa: artikulirano dejanje (v nasprotju z mythos, ki je niz dejanj). Za Cicerona izraz pomeni hkrati »nekaj fiktivnega, kar bi se lahko zgodilo,« (verjetno, možno) in »verjetna misel, ki jo uporabimo, da z njo prepričamo«; Kvintilijan bolje določa logični domet tega pomena: »način, da en dokažemo z drugim, da tisto, kar je dvomljivo, potrdimo s tem, kar ni«. V izrazu se tako uveljavlja pomembna dvojnost: dvojnost rezoniranja, preudarjanja (»vsaka oblika javnega razmišljanja«, pravi neki retor), ki ni čisto in ga je zlahka mogoče dramatizirati, preudarka, ki je hkrati intelektualen in domišljijski, ki uporablja hkrati logiko in naracijo (na to dvoumnost naletimo pri številnih sodobnih »esejih«!). Aparat argumenta, ki se začenja tu in ki zajema vso probatio v celoti, se odpira pri glavnem delu, tabernaklu deduktivnega dokaza, pri entimemu, ki mu včasih pravijo commentum, commentatio, kar je dobesedni prevod grške besede enthymema (vsaka misel, ki jo imamo v duhu), najpogosteje pa ga prevajajo z značilno sinekdoho: argumentum.

B.1.10. Entimem

Entimem je zapored dobil dva pomena (ki nista v protislovju). I. Za aristotelovce je silogizem, ki temelji na verjetnostih ali na znamenjih in ne na resnicah in neposrednostih (kakor znanstveni silogizem); entimem je retorični silogizem, ki se razvija izključno na ravni poslušalstva (kakor pravimo: »spustili smo se na njihovo raven«) in ki izhaja iz tega, kar je verjetno, se pravi iz tistega, kar misli občinstvo; ta dedukcija ima konkretno vrednost, njena izpeljava je naravnana k prezentaciji (je nekakšen sprejemljiv spektakel) - v nasprotju z abstraktno dedukcijo, ki jo delamo izključno za analizo; je javen preudarek, ki ga zlahka obvladajo neomikani ljudje. Entimem zato omogoča prepričevanje, ne dokazovanja; za Aristotela je entimem zadostno definiran s tem, da sta njegovi premisi verjetni (kar je verjetno, dopušča možnost obeh nasproti): od tod tudi potreba, da definira in klasificira premisa entimema (gl. spodaj B. 1.13, 14, 15, 16). - II. Od Kvintilijana naprej se je začela uveljavljati nova definicija, ki je v srednjem veku (po Boeciju) popolnoma prevladala: entimema

ne definira vsebina njegovih premis, temveč eliptičnost njegove artikulacije: entimem je nepopoln silogizem, skrajšan silogizem: nima »niti toliko delov niti tako razločnih delov kakor filozofski silogizem«: izpustiti je mogoče eno izmed premis ali pa sklep; potem dobimo pohabljen silogizem, v katerem (namreč v njegovem izreku) smo opustili stavek, ki se ljudem zdi nespodbiten in ki ga je prav zato mogoče kratko malo » obdržati v mislih« (en thymo). To definicijo lahko uporabimo pri glavnem silogizmu naše kulture (bizarno nas opominja, da bomo umrli): četudi njegova premisa ni zgolj verjetna in zato iz njega ne bi mogli narediti entimema v prvem pomenu, pa s pomočjo druge definicija lahko dobimo tele entimema: »človek je smrten, torej je smrten tudi Sokrat; Sokrat je smrten, ker so smrtni vsi ljudje; Sokrat je človek, torej smrten« itn. Namesto tega pogrebnega vzorca bi lahko vzeli tudi aktualnejši zgled, ki ga je predlagal Port-Royal: » Vsako telo, ki odbija svetlobo na vse strani, je hrapavo; in luna odbija svetlobo na vsa strani; torej je luna hrapavo telo«; iz tega silogizma je mogoče pridobiti razne entimema (»luna je hrapava, zato ker odbija svetlobo na vsa strani« itn.). Ta druga definicija entimema je seveda zlasti tista, ki jo daje Logika Port-Royala, in ni težko videti, zakaj (in kako): klasični človek je. prepričan, da se silogizem v celoti izdela v duhu in da tam tudi obstane (»število treh stavkov precej dobro ustreza obsegu našega duha«); entimem je resda nepopoln silogizem, a to je lahko edinole na ravni govorice (to pa ni raven »duha«): v duhu je popoln silogizem, nepopoln pa v izrazu; navsezadnje je samo nesrečno naključje v govorici, odmik ali preskok.

B.1.11. Metamorfoze entimema Tole so nekatere različice retoričnih silogizmov: 1. prosilogizem

je veriženje silogizmov, pri katerem sklep poprejšnjega postane premisa naslednjega; 2. sorit (sorgs, kup) je kopičenje premis ali pa niz nepopolnih silogizmov; 3 epiheirem (tega so v antiki pogosto komentirali) je razviti silogizem, pri katerem je ob vsaki premisi tudi njen dokaz; epiheirematična struktura se lahko raztegne čez ves govor v petih delih: propozicija, razlog za veliko premiso, domneva ali mala premisa, zaobjem obeh ali


66 67

nja (saj bi sicer zbudili zavist pri sodržavljanih)«.20 Zanimiv je razvoj, v katerem sententia iz inventio (iz sklepanja, iz sintagmatske retorike) pobegne v eloeutia, v stil (figure za ampliifikacijo, povečevanje, ali za diminucijo, zmanjševanje); sentenca se je razcvetela v srednjem veku in pripomogla, da se je izoblikoval trezor navedkov o vseh predmetih modrosti: fraze in gnomične verze so se učili na pamet, jih zbirali, razvrščali po abecednem redu.

sklep: A... ker... In B... ker... Torej C19; 4. navidezni entimem je sklepanja, ki ga omogoča kakšen trik, denimo besedna igra; 5. maksima (gnome, sententia) je zelo eliptična, monodična oblika, odlomek entimema, katerega preostanek ni izrečen: »svojim otrokom ne smemo nikoli dati prevelikega zna

19 Razširjeni epiheirem: celotni Ciceronov govor Pro Milona*: 1. dovoljeno je ubiti tistega, ki nas napade iz zasede; 2. dokazi iz naravnega prava, iz ius gentium**, iz exempla; 3. in Klodius je Milona napadel iz zasede; 4. dokazi na podlagi dejstev; 5. torej je bilo Milona dovoljeno, da ubije Klodija.

B.1.12. Ugodje, ki ga zbuja entimem Retorični silogizem je namenjen občinstvu (in ni stvar znanosti),

zato so pri njem pomembni psihološki vidiki - in Aristotel to tudi vztrajno ponavlja. Entimem prinaša prijetnosti sprehoda, potovanja: začnemo pri točki, ki je ni treba dokazovati, in gremo od tod proti drugi točki, ki jo je treba dokazati; to nas navda s prijetnim občutkom (četudi ga sproža nekakšna sila), da smo nekaj novega odkrili s pomočjo nekakšne naravne okužbe, s pomočjo kapilarnosti, po kateri se znano (mnenjsko prepričanje) širi proti neznanemu. Da pa bi iz tega sprehoda iztisnili vsa ugodje, ki ga lahko prinese, ga moramo nadzorovati: sklepanja ne sme seči predaleč, pa tudi vseh korakov ni treba narediti, da pridemo do sklepa: to bi, namreč utrujalo (epiheirem lahko

* Titus Annius Milo Papinianus je bil v aristokratski stranki tekmec Ciceronovega nasprotnika Publija Klodija Pulhra (brata Klodije, ki jo je Katul opeval pod imenom Lesbia). Leta 62 pred n. št. so Klodija zasačili, ko se je preoblečen v žensko vtihotapil med udeleženke ženskih misterijev v čast boginje Bona Dea; na sodišču se je Klodij skliceval na alibi, ki ga je Ciceron s svojim pričevanjem spodnesel (Klodij je bil vseeno oproščen, ker je podkupil sodnike). Leta 58 je Klodij (ki se je dal posvojiti plebejski družini, da je lahko postal ljudski tribun) dosegel odlok, ki je določal izgnanstvo za vsakogar, kdor je dal ubiti Rimljana, ne da bi mu omogočil pravico do pritožbe na obsodbo. Odlok je veljal za nazaj in se je dejansko nanašal samo na Cicerona, ki je kot konzul leta 64 dal po hitrem postopku izvršiti smrtno kazen nad udeleženci Katilinove zarote. Ciceron je moral v izgnanstvo, Klodij je zasegel njegovo premoženje in dal podreti njegovo hišo na Palatinu, na njenem mestu pa je postavil svetišče Svobode. Klodij je v tistem času strahoval Rim z zasebnimi oboroženimi tolpami, podpiral ga je Cezar. Milon si je proti njemu organiziral svoja krdela. Leta 57 je bil Milon ljudski tribun in je dal ljudstvu izglasovati sklep, s katerim so Cicerona poklicali nazaj v Rim. Plutarh poroča, da je Ciceron po vrnitvi z lastno roko razbil tribunske plošče s Klodijevimi ukrepi (drugi navajajo, da je odnesel domov samo tiste, ki so se nanašale na njegov izgon). Leta 52 sta se Milon in Klodij srečala na Apijski cesti in v spopadu je Milon Klodija ubil. Milona so obtožili uboja, za zagovornika si je vzel Cicerona. Po Klodijevem uboja so v Rimu izbruhnili nemiri; zato je senat za sodnika v Milonovi pravdi določil Pompeja, ki je bil tisto leto edini konzul, in mu prepustil skrb za varnostne ukrepe, ki bi se mu zdeli potrebni. Pompej je, da bi zagotovil red med postopkom, razpostavil vojsko po Kapitolu in Palaciju. Cicerona je pogled na vojake tako prestrašil, da je govoril slabo (»zmedel se je in le s težavo je začel svoj govor, saj mu je telo drhtelo, glas pa se mu je tresel,« pravi Plutarh. Milon je bil obsojen na izgon. Zboljšano različico govora mu je Ciceron poslal v izgnanstvo; ko je Milon govor prebral, je baje dejal, da, je imel srečo, ker Ciceron govora ni izpeljal, saj bi sicer nikoli ne okusil odličnih masilskih (marsejskih) barbonov. Milon se je vrnil med nemiri leta 48 in bil v njih na čelu svojih tolp ubit.

lastno pravo, deloma pravo, ki je skupno vsem ljudem_ Pravo namreč, ki si ga vsako ljudstvo (populus) postavi zase, je njegovo lastno pravo, in temu pravimo ius civile, saj je pravo, ki je značilno za državo (civitas); tisto pa, kar je naravni um (naturalis ratio) naložil vsem ljudem, enako spoštujejo vsa ljudstva, in temu pravimo ius gentium, saj je pravo, ki ga uporabljajo vsa ljudstva (gentes). Tako tudi rimsko ljudstvo (populus Romanus) uporablja deloma svoja lastno pravo, deloma tisto, ki je skupno vsem ljudem.«

20 Maksima (gnōme, sentenca) je formula, ki izraža nekaj občega, a samo tisto obče, katerega predmet so dejanja (torej tisto, za kar se lahko odločimo ali pa opustimo); po Aristotelu je podlaga za gnōme vselej eikos, kar ustreza njegovi definiciji, po kateri entimem določa vsebina njegovih premis; klasiki pa so entimem definirali z njegovo »nepopolnostjo«, zato je maksima zanje v bistvu »skrajšava«: »včasih se tudi zgodi, da dve propoziciji uklenemo v eno samo propozicijo: to je entimematična sentenca« (zgled: Smrtnik, nikar ne hrani nesmrtnega sovraštva) /Antoine Arnauld in,Pierre Nicole, La Logique ou 1'Art de Penser, /Logika ali umetnost mišljenja/ iz leta 1662, bolj znana kot Logique de Port-Royal /Logika Port-Royala/, na koncu 14. poglavja/.

* * Ius gentium, »pravo ljudstev«. Gaius na začetku Institucij (iz ok. 160 n. št.; izvirnik in srbhrv. prev. v: Nomos, Nolit, Beograd, 1982) postavlja tole razliko: »Vsa ljudstva, ki se ravnajoo po zakonih in navadah, uporabljajo deloma svoja

http://t.so/


68 69

uporabljamo samo ob velikih priložnostih); računati moramo z nevednostjo poslušalstva (nevednost je prav ta nesposobnost, da bi sklepali po številnih vmesnih stopnjah in da bi sledili dolgim sklepalnim preudarkom); ali nemara bolje: to nevednost je treba izkoristiti in zbuditi v poslušalcu občutek, da jo je premagal sam s svojo duševno močjo: entimem ni nepopoln silogizem zato, ker bi mu kaj manjkalo, ker bi se ponesrečil, temveč zato, ker je treba poslušalcu pustiti veselje, da ga sam izpolni, ko skonstruira argument: to nekoliko spominja na veselje, ki ga imamo, ko izpolnjujemo vnaprej postavljeno mrežo (kriptograme, križanke, razne igre). Port Royal je sicer vselej menil, da je v razmerju do duha govorica pomanjkljiva - in entimem je govorni silogizem -, a je vseeno priznal ugodje, ki ga prinaša nepopolno sklepanje: »Ta opustitev /dela silogizma/ godi nečimrnosti poslušalcev, saj se zanaša na njihovo bistrost; s tem pa, da govor skrajša, mu daje večjo moč in živahnost«2 ; opazimo pa lahko, da se je moralni nazor spremenil (glede na Aristotela): ugodja, ki ga zbuja entimem, ne pripisujejo več toliko ustvarjalni avtonomiji poslušalcu, kolikor bleščečemu obvladovanju konciznosti, ki jo zmagoslavno prikazujejo kot znamenje presežka misli nad govorico (misel za celo dolžino prehiteva govorico): »... ena izmed glavnih lepot v govoru je, da je poln smisla in da ponudi duhu priložnost, da izoblikuje misel, ki je širša kakor /jezikovni/ izraz...«

B.1.13. Entimemske premise Kraj, od koder odidemo na prijetni sprehod z entimemom, sta

premisi: Ta kraj je znan in zanesljiv - a njegova trdnost ni znanstveni trdnost: je naša človeška gotovost. Kaj nam potemtakem velja za trdno? 1. Kar se kaže čutom, kar vidimo in slišimo: zanesljivi indici, tekmeria: 2. kur se kaže čutu, kar je smiselno in v skladu z razumom - tisto, o čemer se ljudje na splošno strinjajo, kar določajo zakoni, kar je prešlo v navado (»bogovi so«, »starše

21 Zgled za posrečeno skrajšavo je tale verz iz Ovidijeve Medeje, »ki prinaša

zelo eleganten entimem«: Servare potui, perdere an possim rogas? Rešila sem te lahko, sprašuješ, če te lahko pogubim? (Kdor lahko reši, ta lahko tudi pogubi; in jaz sem te rešila; torej te lahko tudi pogubim.)

je treba spoštovati« ipd.): to so verjetnosti, eikota, ali z generičnim izrazom verjetno, eikos; 3. med ti vrsti človeške »trdnosti« Aristotel postavlja ohlapnejšo kategorijo: semeia, znamenja (stvar, ki rabi temu, da z njo razumemo drugo stvar; per quod alia res intelligitur).

B.1.14. Tekmērion, zanesljivi indic

Tekmērion je zanesljiv indic, nujen znak ali tudi »neuničljiv znak« - znak, ki je, kar je, in ki drugačen ne more biti. Če je, denimo, ženska rodila, je to zanesljiv znak (tekmērion), da je občevala z moškim. Premisa je tu zelo blizu tisti, s katero se sproži znanstveni silogizem, četudi temelji zgolj na izkustveni občosti. Kakor vselej, kadar izbrskamo ta stari logiški (ali retoriški) material, nas preseneti, kako popolnoma sproščeno deluje v tako imenovani množični kulturi - tako da se lahko vprašamo, ali ni Aristotel nemara filozof te kulture in bi se potemtakem na njem lahko utemeljila kritika, ki bi to kulturo ustrezno zgrabila; izdelki množične kulture namreč ves čas uporabljajo fizične »evidence«, ki jih uporabljajo za izhodišče implicitnih sklepanj, v oporo za neko določeno racionalno percepcijo poteka anekdote. V filmu Goldfinger je orodje uboja elektrika, ki jo prevaja voda: to je znano, tega ni treba utemeljevati, to je »naravna« premisa, tekmērion; v istem filmu ženska umre, ker so ji pozlatili telo; vedeti je treba, da zlati premaz koži onemogoča, da bi dihala, in torej povzroči zadušitev: to je redka stvar, zato jo je treba utemeljiti (s pojasnilom); to potemtakem ni tekmērion ali je vsaj »v zraku«, dokler ga ne obesimo na neko trdnost (od zadušitve se umre). Zgodovinsko gledano tekmēria seveda niso tako zelo trdna, kakor meni Aristotel: javna »trdnost« je odvisna od javne »vednosti«, ta pa se s časom in glede na družbo spreminja; če vzamemo Kvintilijanov zgled (in ga ovržemo): zagotavljajo mi, da nekatera ljudstva poroda ne povezujejo s spolnim odnosom (otrok spi v materi, dokler ga ne prebudi bog).

B.1.15. Eikos, verjetnost Druga vrsta (človeške, neznanstvene) »trdnosti«, ki je lahko za

premiso entimemu, je tisto, kar je verjetno; pojem verjetnosti


70 71

je v Aristotelovih očeh bistvenega pomena. To je obča ideja, temelječa na sodbi, ki so si jo ustvarili ljudje na podlagi izkušenj in nepopolnih indukcij (Perelman predlaga, da bi temu rekli prēfērable - »kar ima prednost«). Aristotelovska verjetnost ima dve jedri: 1. idejo občosti, generalnosti, kolikor je v nasprotju z univerzalnostjo, splošnostjo: kar je univerzalno, je nujno (to je značilno za znanost), obče, generalno pa ni nujno, je ne-nujno; to je človeška »občost«, ki jo navsezadnje statistično določa mnenje večine; 2. možnost, da trdimo tudi nasprotno; občinstvo resda meni, da je entimem zanesljiv silogizem, saj izhaja iz mnenja, v katerega ljudje trdno verjamejo; a glede na znanost verjetnost dopušča, da je tudi nasprotno res: v mejah človeške izkušnje in moralnega življenja, ki pripadata področju eikos, nasprotje nikoli ni nemogoče: odločitev svobodnega bitja ne moremo vnaprej trdno (znanstveno) določiti: »poštenost prinaša srečo«, »očetje ljubijo otroke«, »če so iz hiše kaj ukradli, ne da bi vanjo vdrli, je storilec eden izmed domačih« ipd.: seveda, a vselej je tudi možno, da je res nasprotno; analitik, retorik zna izmeriti moč teh prepričanj, a ob vsej poštenosti je do njih zadržan in jih vpeljuje s pomočjo esto (denimo, naj bo, bodi, recimo) ter si tako ohranja mirno vest pred znanostjo, pri katere izrekih nasprotno nikoli ne more biti resnično.

B.1.16. Semeion, znak Semeion, tretje možno izhodišče za entimem, je bolj dvoumen

indic, manj zanesljiv kakor tekmērion. Ob krvavih sledovih lahko domnevamo, da se je zgodil uboj, a to ni trdno: madeži lahko prihajajo od krvavitve iz nosa ali pa je do njih prišlo ob žrtvovanju. S takim znakom lahko kaj dokažemo, če najdemo še druge spremljajoče ga znake; ali pa tudi: znak nemara ne bo več polisemičen (semeion je pravzaprav polisemični znak), če si bomo pomagali s celotnim kontekstom. Atalanta ni bila devica, saj se je z dečki potikala po gozdovih: Kvintilijan meni, da je treba to še dokazati; domneva je celo tako malo trdna, da Kvintilijan semeion izključuje iz govornikove tēhne: govornik si s semeion ne more pomagati, da bi ga s pomočjo entimematičnega sklepa spremenil v gotovost.

B.1.17. Prakticiranje entimema Ker je entimem »javno« sklepanje, je bilo njegovo prakticiranje

dopustno razširiti čez meje sodnega govora, najdemo pa ga tudi zunaj retorike (in zunaj antike). Aristotel sam je proučeval tudi praktični silogizem ali entimem, katerega sklep je odločitveno dejanje; v veliki premisi je veljavna maksima (eikos); v mali premisi agens ugotavlja, da je v položaju, ki ga pokriva velika premisa; sklep je vedenjska odločitev A zakaj je tedaj sklep tako pogosto v protislovju z veliko premiso in se dejanje upira razumevanju?* Vzrok je v tem, da med veliko in malo premiso kar pogosto pride do deviacije: mala premisa kradoma vrine drugo veliko premiso: »Piti alkohol je za človeka škodljivo; in jaz sem človek; torej ne smem piti,« a temu lepemu entimemu navkljub vseeno pijem; » na skrivaj« se namreč sklicujem na neko drugo veliko premiso: pijača poživlja, razvedriti se je prijetno (velika premisa, ki jo poznamo iz reklam in gostilniških pogovorov). Entimem se lahko razširi tudi na druga področja: v » hladne« in preudarne govorice, ki so hkrati javne in oddaljene, kakršna je govorica institucij (na primer govorica javne diplomacije): marca 1965 so kitajski študenti demonstrirali pred ameriško ambasado v Moskvi, sovjetska policija je demonstrante razgnala, kitajska vlada je protestirala proti represiji, Sovjeti pa so na kitajski protest v svoji noti odgovorili z lepim epiheiremom, ki bi bil vreden Cicerona (cf. B.1.11.): 1. Velika premisa: eikos, obče mnenje: obstajajo diplomatske norme, ki jih spoštujejo vse države; 2. dokaz za veliko premiso: tudi sami Kitajci v svoji deželi spoštujejo te norme gostoljubja; 3. mala premisa: a kitajski študenti so v Moskvi te norme prekršili; 4. dokaz za malo premiso: prikaz demonstracij (žaljivke, preboj kordona in druga dejanja, ki jih sankcionira kazenski zakon); 5. sklep ni izrečen (saj je to entimem), je pa jasen: sklep je nota sama, ki zavrača kitajski protest: nasprotnika smo potisnili v protislovje z eikos in z njim samim.

* Pregledno o tej problematiki gl. v: »Kako je mogoča šibka volja?« , v : Donald Davidson, Raziskave o resnici in interpretaciji, Studia humanitatis, Ljubljana, 1988.


72 73

Entimematične premise smo razvrstili po njihovih razredih, zdaj pa moramo te razrede še opremiti, premise najti: velike oblike že imamo, a kako izumiti vsebine? Retorika vselej postavlja isto tesnobno vprašanje, ki mu išče odgovor: kaj reči? Zato je odgovor tudi tako pomemben, kar dokazujeta obsežnost in uspeh tistega dela inventio, ki naj sklepanju priskrbi vsebine in ki se zdajle začenja: topika. Premise si namreč lahko naberemo na posebnih krajih ali mestih. Kaj je kraj? Aristotel pravi, da je kraj tam, kjer se steka več govorniških sklepanj. Port-Royal pravi, da so kral » nekatera obča zaglavja, pod katera lahko uvrstimo vse dokaze, ki jih uporabljamo ob raznih snoveh, o katerih govorimo«; Lamy pravi takole: »obči napotki, ki tiste, ki se k njim zatečejo, opomnijo na vse prijeme, s katerimi se je mogoče lotiti snovi«. Vseeno pa je metaforični govor o »kraju« pomembnejši kakor njegove abstraktne definicije. Pri identifikaciji kraja so uporabljali številne metafore. Najprej - zakaj sploh »kraj«? Zato ker, odgovarja Aristotel, če se hočemo stvari spomniti, je zadosti, da najdemo kraj, kjer te stvari so (kraj je potemtakem člen v miselni asociaciji, prvina v pridobivanju pogojnega refleksa, stvar treninga, spominske tehnike); kraj tako niso argumente sami, temveč razdelki, kamor argumente razvrstimo. Odtod tudi ta podoba, ki idejo prostora povezuje z idejo zaloge, idejo lokacije z idejo črpanja na tej lokaciji: regija (kjer je mogoče najti argumente), kamninska ži1a, krog, sfera, vir, vodnjak, arzenal, zaklad, celo pigeon-hole (predalček, dobesedno: prekat v golobnjaku) (W. D. Ross); »Kraj,« pravi Dumarsais, »so shrambe, kamor lahko, če se tako izrazim, vsakdo pride iskat snov govora in argumente za najrazličnejše govorne predmete.« Neki sholastični logik misli prav na to gospodinjsko naravo krajev in jih primerja z nalepko, ki pove, kaj je v posodi (pyxidum indices); Cicero meni, da bodo argumente kar sami od sebe prišli s krajev, pač glede na zadevo, ki jo hočemo obravnavati - »kakor pridejo črke, ko pišemo besede«: kraji naj bi bili potemtakem zaloga posebne vrste, kakršna je abeceda: korpus oblik, ki so same na sebi brez smisla, ki pa pomagajo tvoriti smisel z izbiranjem, povezovanjem, aktualizacijo. Kaj je glede na »kraj« topika? Videti

je, da lahko razlikujemo tri zapovrstne definicije ali vsaj tri pomenske usmeritve besede. Topika je - ali je bila: 1. metoda; 2. mreža praznih oblik; 3. zaloga zapolnjenih oblik.

B.1.18. Kraj, topos, locus

B.1.19. Topika: metoda

Izvirno (po določitvi iz Aristotelove Topike, napisane pred Retoriko) je bila topika zbirka občih mest dialektike, to je silogizma, ki temelji na logični verjetnosti /probable, probabile/ (ta je vmes med nujnostjo znanosti in prepričljivo verjetnostjo /vraisemblable, verisimile/ retorike); pozneje je Aristotel topiko koncipiral v metodo, ki je bolj praktična kakor dialektike: topika je metoda, »ki nas usposablja, da iz verjetnih premis izpeljemo sklepe o vsakem postavljenem problemu« /prvi stavek v Topikil. Ta pomen »metode« se je v zgodovini retorike ohranil ali se je vsaj od časa do časa ponovno uveljavljal: topika je bila zdaj umetnost (vednost, organizirana z namenom poučevanja: disciplina), kako poiskati argumente (Izidor iz Sevilje), zdaj spet: zbirka »kratkih in zlahka obvladljivih orodij, da najdemo snov za govorjenje tudi pri predmetih, ki jih čisto nič ne poznamo« - ni težko razumeti, zakaj je imela filozofija do te metode tolikšne zadržke.

i

B.1.20. Topika: mreža

Po drugem pomenu je topika omrežje oblik, tako rekoč kibernetična »pot«, po kateri spustimo material, ki bi ga radi spremenili v prepričljiv govor. Stvari si moramo predstavljati takole: pred govornika postavijo » siže«, problem (quaestio): govornik poišče argumente tako, da to snov »precedi« skoz rešeto praznih form: iz stika med snovjo in prekati (»kraji«) v rešetki, mreži (v topiki) nastanejo možne ideje, premise za entimeme. V antiki so poznali tudi pedagoško različico tega postopka: to je bila hreia, »koristna« vaja - preskus, v katerem so se učenci merili v virtuoznosti; temo je bilo treba potegniti skoz niz krajev: quis? quid? ubi? quibus auxiliis? cur? quomodo? quando? - kdo? kaj? kje? s čigavo pomočjo? zakaj? kako? kdaj? V 17. stoletju se je


74 75

Lamy zgledoval pri starih topikah in je predlagal tole rešeto: rod, razlika, definicija, naštetje delov, etimologija, pregibi (smo v aso-ciacijskem polju besednega korena), primerjava, odbojnost, učinki, vzroki itn. Denimo, da moramo govoriti o književnosti: zmanjka nam besed (ne brez razloga), a k sreči imamo pri roki Lamyjevo topiko: zdaj si lahko vsaj postavljamo vprašanja in poskušamo nanja odgovoriti: H kateremu »rodu« bi prišteli književnost? k umetnosti? diskurzu? kulturni produkciji? Če je »umetnost«, v čem se razlikuje od drugih umetnosti? Koliko delov naj ji pripišemo in katere? Kaj nam pove etimologija besede? Kaj njeno razmerje do morfoloških sosed (knjiga, književnik, knjižen, knjižiti)? S čim je v razmerju odbojnosti? z denarjem? resnico? itn.22 Spoj mreže in quaestio spominja na povezave teme s predikati, subjekta z atributi: »atributivna topika« je dosegla vrhunec s tabelami lullistov (ars brevis): splošni atributi so nekakšni kraji. - Smisel topične mreže ali rešetke je očiten: metafore, ki govorijo o kraju (topos), nakazujejo tole: argumenti se skrivajo, zakopani so na svojih področjih, v globinah, v najdiščih, od koder jih moramo priklicati, kamor jih moramo iti obudit: topika je babica, ki pomaga pri porodu tega, kar je latentno: je oblika, ki artikulira, tj. poveže in izoblikuje vsebine in s tem proizvede odlomke smisla, inteligibilne enote.

B.1.21. Topika: zaloga

Kraji so v načelu prazne forme; a zelo kmalu se je uveljavila težnja, da se te forme izpolnjujejo vselej na isti način, da si prilastijo vsebine, ki so sprva bile naključne, potem pa so se ponavljale in se nazadnje reificirale. Topika je postala zaloga stereotipov, posvečenih tem, polnih »komadov«, »kosov«, ki jih je malone nujno umestiti v obravnavo slehernega predmeta.

22 Topične rešetke so bedaste, nimajo nobene zveze z » življenjem«, z »resnico«, prav so naredili, da so jih nagnali iz sodobnih šol itn.: ni dvoma: a kaj, ko se »vsebine« (nalog, disertacij) ne ravnajo po teh lepih navodilih. Zdajle, ko tole pišem, sem zvedel, da je bil naslov za nalogo pri zadnji maturi nekaj kakor: Ali moramo starce še zmerom spoštovati? Pri bedasti temi brez topike ni mogoče shajati. Odtod prihaja tudi zgodovinska dvoumnost izraza topoi koinoi; loci

communes, »obča mesta«, skupni kraji*: 1. prazne oblike, skupne vsem argumentom (bolj ko so prazne, bolj so skupne; gl. spodaj, B.1.23.); 2. stereotipi, oguljene puhlice. Topika - polna zaloga: to ni pomen, v katerem jo je umeval Aristotel, to je pomen, ki so ji ga dali sofisti: ti so začutili potrebo, da imaš pri roki seznam zadev, o katerih se obče govori in pri katerih se ne smeš pustiti » ujeti«. Reifikacija topike se je dogajala v zgornjih plasteh nad tokom Aristotelovega vpliva in se je zdržema nadaljevala skoz latinske avtorje; v neo-retoriki je prevladala, v srednjem veku pa je bila vsesplošna. Curtius je naredil pregled teh obveznih tem, ki jih je spremljal utrjen način obravnave. Tole so nekateri izmed teh reificiranih krajev (iz srednjega veka).. 1. topos navidezne skromnosti: vsak govornik mora izjaviti, da svojemu predmetu ni kos, da se na zadevo ne spozna, da tega seveda ne govori, ker bi se hotel prikupiti poslušalcem, ipd. (excusatio propter infirmitatem23); 2 topos »puer senilis«: čarobna tema o mladeniču popolne modrosti ali o starcu z mladostno lepoto in milino 3. topos »locus amoenus«: idealna krajina, Elizij ali Raj (drevje, grmovje, izvir in travniki) - predmet številnih literarnih »opisov« (cf. ekfrasis, A. 5.2.), a vir tega kraja je sodni govori dokazovalna pripoved o sodni zadevi je nujno vsebovala tudi argumentom a loco: dokaze je bilo treba utemeljiti na naravi kraja, kjer se je dejanjē zgodilo; pozneje je topografija preplavila literaturo (od Vergilija do Barrēsa); potem ko se topos enkrat reificira, njegova utrjena vsebina ni več odvisna od konteksta: oljke in leve postavljajo v severne pokrajine: pejsaž, krajina se loči od kraja, opravlja namreč funkcijo univerzalnega znaka, znaka Narave: krajina je kulturni znak Narave;: 44 adynata (impossibilia - »nemogoče«): ta topos opisuje nenadni in nepričakovani sklad med sicer nasprotnimi pojavi, predmeti in bitji, s paradoksno konverzijo ustvarja znak sveta, ki »je postavljen na

* Fr. lieux communs; angl. izraz commonplace ima sploh samo drugi pomen. 23 Excusatio propter infirmitatem še zmerom trdno obvladuje naše pisanje. Dokaz

je tale sladka excusatio iz Nouvel observateur (4. 4. 1965, pisec Michel Cournot): »Ta teden se ne smejem, govoril bom o Evangeliju in - čemu ne bi kar takoj priznal - temu nisem kos...«


76 77

glavo«: volk beži pred ovcami (Vergilij): topos je cvetel v srednjem veku, ko so ga uporabljali za kritiko časa in nravi: to je tematika starčevskega nezadovoljstva v slogu »nismo si mislili, da bomo tudi to dočakali« ali v slogu » to je pa že preveč«.24 Vsi ti topoi so še pred srednjim vekom postali odlomki, ki jih je mogoče jemati iz konteksta (dokaz, kako zelo so reificirani), odlomki, ki

24 Zgleda adynata:

Dellile: Bientōt au noir corbeau s'unira 1'hirondelle; Bientōt ā ses amours la colombe infidēle Loin du lit conjugal portera sans effroi Au farouche ēpervier et son ca?ur et sa foi.

Thdophile de Viau: Ce ruisseau remonte en sa source, • boeuf gravit sur un clocher,

Le sang coule de ce rocher, • aspic s'accouple d'une ourse.

Sur le haut d'une vieille tour • serpent dēchire un vautour;

Le feu brūle dedans la glace, Le soleil est devenu noir, Je vois la lune qui va choir, Cet arbre est sorti de sa place.

Dellile:

Kmalu se bo lastavica združila s črnim vranom; kmalu bo svojim Ijubeznim nezvesta golobica daleč od zakonske postelje ponesla svoje srce in svojo vero divjemu skobcu.

Thdophile de Viaua Potok se vrača k izviru, vol leze na zvonik, iz skale teče kri, gad se pari z medvedko. Na vrhu starega stolpa kača trga jastreba; ogenj gori v ledu, sonce je potemnelo, vidim, da bo luna padla, drevo je zapustilo svoj kraj.

so premični, ki jih je mogoče prenašati iz konteksta v konteksta postali so prvine v sintagmatični kombinatoriki; za njihovo umestitev je veljala ena sama omejitev: ni jih bilo mogoče postaviti v peroratio (sklepni del govora), ta je namreč vseskozi naključna, kontingentna, saj mora povzeti govor, oratio. A to ni ne tedaj ne v sodobnosti zavrlo nastajanja stereotipnih sklepov! Ali pa tale zgled iz slovenskega pesništva: France Levstik:

Kako je v Korotan

Kadar jelša dozori, nese gožo in cepi slokobedri moj župan česen mlatit v Korotan.

Korotan je čuden svet: smreka ima lipov cvet; raste v lozi bukov grozd; smokve daje brezov gozd; grah je v klasju, bob v lateh; riba drsa na smučeh; kaže vidra sedem nog; maček nosi kozji rog; žolna laja v žitni slami, kavka pere sode v hrami; kura bobna, vrana gode, rak muhotež vozi hlode; z repkom zajčjim je oslič; jelen žvižga kakor ptič, krava rahta, gos mekeče; medved ruče, volk rezgeče; v ognju zebe, da je led; dan imajo v meh ujet, da temo bi z njim podili, ker možje so pozabili, če kedaj so res umeli, kam bi okna v hišo deli.


78 79

B.1.23. Obči kraji B.1.22. Nekaj Topik Topika v pravem pomenu (govorniška, aristotelovska topika) -

ta, ki sodi na področje pisteis entehnoi in ki ni topika značajev ali strasti, - obsega dva dela, dve pod-topiki: I . splošno topiko, ki obravnava obče kraje 2, aplicirano topiko, ki obravnava posebne kraje. Obči kraji (obča mesta, topoi koinoi, loci communissimi) pomenijo Aristotelu nekaj čisto drugega kakor nam (pomen, ki ga izrazu pripisujemo danes, izhaja iz tretjega pomena besede topika, B . 1.21.). Obči kraji niso polni stereotipi, temveč so, prav narobe, formalni kraji: kar so splošni (splošnost je značilna za tisto, kar je verjetno), so vsem predmetom skupni. Za Aristotela je občih krajev vsega skupaj troje- 1 . možno/nemožno; če nasprotje prenesemo na časovno os (preteklost, prihodnost), dobimo topično vprašanje: je bilo to mogoče storiti ali ne, bo mogoče storiti ali ne? Kraj je mogoče uporabiti pri razmerjih nasprotje: če je bilo mogoče, da se je nekaj začelo, potem je tudi mogoče, da se konča, ipd.; 2. obstoječe/neobstoječe (ali: stvarno/ nestvarno); tudi ta kraj lahko prenesemo na časovno os: če se je nekaj, kar se le stežka zgodi, vseeno zgodilo, se je tisto, kar se laže zgodi, gotovo zgodilo (preteklost); tule je kup stavbnega materiala: verjetno je, da bodo postavili hišo (prihodnost); 3. več/ manj: to je kraj velikosti in majhnosti; njegova glavna vzmet je »še tem verjetneje«: zelo verjetno je, da je X pretepel sosede, saj pretepa celo očeta. - Četudi so obči kraji po definiciji nespecializirani, pa vsak izmed njih najbolje ustreza po eni izmed treh govornih zvrsti: kraj »možno/nemožno«« se dobro ujema s svetovalnim govorom (je to možno storiti?); »stvarno/nestvarno« pristaja sodnemu govoru (se je hudodelstvo zgodilo?); »več/manj«« hvalnemu (hvala ali graja).

Povrnimo se zdaj k topiki-mreži; z njeno pomočjo bomo lahko nadaljevali svoj »spust« po retoričnem drevesu, na katerem je topika pomembna razdeljevalna postaja (kraj za dispatching). V antiki in klasicizmu je nastalo več topik - bodisi po načelu razvrstitve krajev po sorodnosti ali po načelu razvrščanja po predmetih obravnava. Med prvimi bomo navedli Splošno topiko (Topique Gēnērale) iz Port Royala, ta se je navdihovala pri nemškem logiku Claubergu (1654); splošna zamisel je ista kakor pri Lamyjevi topiki, ki smo jo že omenili: topoi se delijo na gramatične kraje (etimologija, coniugata), logične kraje (rod, svojstvo, akcidenca, vrsta, razlika, definicija, razdelitev na dele), metafizične kraje (causa finalis - smotrnostni vzrok, causa efficiens - delujoči vzrok, učinek, celota, deli, nasprotni členi); ta topika je očitno aristotelovska. Med drugimi topikami - topikami po predmetu obravnava - lahko navedemo tele: 1 , govorniška topika v pravem pomenu; sestavlja jo pravzaprav troje topik: topika izpeljav (rezoniranj, sklepanj), topika nravi (ethē: prak-tični razum, krepost, čustvovanje, privržēnost) in topika strasti (pathē: jeza, ljubezen, strah, sram in njihova nasprotje); 2. topika smešnega, ki spada k možni retoriki komičnega; Ciceron in Kvintilijan sta naštela nekaj krajev smešnega: telesne napake, duhovne pomanjkljivosti, pripetljaji, zunanjost itn.; 3. teološka topika: obsega razne vire, do koder lahko teologi črpajo argumente: Sveto pismo, cerkveni očetje, koncili itn.; 4, topika čutnega ali topika imaginacije; nakazal jo je Vico: »Utemeljitelji civilizacije /aluzija na prvotnost poezije/ so zasnovali topiko čutnega, v kateri so zbrali značilnosti, lastnosti ali odnose posameznih bitij ali njihovih vrst; popolnoma konkretne so jih uporabljali pri oblikovanju svoje pesniške zvrsti« , na drugem mestu Vico govori o »univerzalijah imaginacije«; topiko čutnega imamo lahko za predhodnico tematske kritike, kritike, ki obdeluje kategorije, ne avtorjev: v glavnem - Bachelardova kritika: »podobe« pesnikov razvršča po »krajh«, kakšni so pr. » vzpenjajoče se«,

B.1.24. Posebni kraji

Posebni kraji (eide, idia) so tisti, ki pripadajo določenim predmetom; to so posebne resnice, specialne trditve, ki jih vsi sprejemajo; to so izkustvene resnice iz politike, prava, financ, pomorstva, vojskovanja itn. Ker ti kraji sodijo k praksi spretnosti, posamičnih zvrsti in predmetov, jih ni mogoče našteti. Teoretski

vdolbinsko«, »hudourno«, » odsevajoče«, » speče«« ipd.


80 81

problem pa je vseeno treba postaviti. V nadaljevanju obravnave našega drevesa bomo zato inventio, kakor smo jo doslej spoznali, križali s posebnostmi vsebine. To križanje je quaestio.

B.1.25. Teza in hipoteza: causa Quaestio je oblika posebnosti govora. Med operacije, ki jih

idealno vsebuje retorična »mašina«, vpeljemo novo spremenljivko (če smo natančni, je ta, kadar govor pripravljamo, izhodiščna spremenljivka): vsebino, točko, o kateri razpravljamo, skratka, to, na kar se govor nanaša. Tisto, na kar se govor nanaša, je sicer po definiciji naključno, a lahko ga razdelimo na dve veliki obliki, ki določata dve veliki zvrsti quaestio: 1. postavka a1i teza (thesis, propositum): splošno vprašanje, danes bi rekli »abstraktno« vprašanje, ki pa je natančno določeno, ki se na nekaj nanaša (drugače namreč ne bi sodilo k posebnim krajem), ki pa ni časovno ali prostorsko obmejeno (prav to je njegova značilnost) - npr.: ali se je treba poročiti; 2; hipoteza (hypothesis): posebno vprašanje, ki vključuje dejstva, okoliščine, osebe, z eno besedo - čas in kraj (npr.: se mora X poročiti?) - vidimo, da je pomen besed teza in hipoteza v retoriki drugačen od tistega, na katerega smo navajeni. Hipoteza, časovno in prostorsko določena točka, o kateri je razpravljati, pa ima še eno - odličnejše - ime: hipoteza je causa. Causa je negotium, posel, kombinacija različnih naključnosti, okoliščin; je problematična točka, v katero posega naključnost, zlasti čas. Ker so »časi« trije (pretekli, sedanji, prihodnji), so tudi causae treh vrst, vsaka vrsta pa ustreza eni izmed treh velikih govornik zvrsti; ki jih že poznamo: tako so te vrste tudi strukturno utemeljene in umeščene v drevo retorike. Njihove značilnosti lahko prikažemo takole:

Zvrst govora Poslušalstv Namen Predmet Čas Način dakazovanja° Obči kraji

1 SVETOVALNI člani skupščine

priporočiti/ odsvetovati

koristno/ škodljivo

prihodnost exempla možno/ nemožno

2 SODNI sodniki obtoževati braniti

pravično nepravično

preteklost entimemi stvarno/nestvarno

3 HVALNI gledalci, javnost

hvaliti/ grajati

lepo/grdo sedanjost povečevalnaprimerjavas

več/manj

' Navajamo prevladujoči način dokazovanja. " Vrsta indukcije, exemplum, ki povzdiguje hvaljeno osebo (s pomočjo implicitnih primerjav).

B.1.26. Status causae Izmed teh treh zvrsti so v antiki najizčrpneje obravnavali sodno;

retorično drevo je pri njej daljše kakor pri sosedah. Posebni kraji sodnega govora se imenujejo status causae. Status causae je v središču quaes t io , je točka, o kateri je treba presoditi; tu se nasprotnika, stranki v sporu prvič spopadeta; govornik se mora na spopad pripraviti in zato poišče oporišče, na katerem stoji quaes t io (odtod izraza: stasis, status). Status causae so inočno vznemirjali taksinomično strast antike. Najpreprostejša razvrstitev našteva tri status causae (vse to so oblike, ki jih lahko privzame to, kar je naključno); 1. sklepanje: se je zgodilo ali ne (an sit)? - to je prvi kraj, saj je neposredni rezultat spopada nasprotnih trditev: fecisti/non feci: an fecerit? - Storil si/nisem: je storil?, 2. definicija (quid sit)?: kako je mogoče pravno določiti dejstvo ali dejanje, pod kakšno (pravno) ime naj ga uvrstimo? je hudodelstvo? svetoskrunstvo?; 3. kakovost (quale sit)?: je to dejanje dopuščeno, koristno, opravičljivo? tu gre za olajševalne okoliščine. - Tem trem krajem včasih dodajajo še četrtega, ki je proceduralne narave: spodbijanje pristojnosti sodišča, pravočasnosti tožbe ipd. - Ko smo določili status causae, smo s probatio končali; od teoretske priprave govora (retorika je namreč tēhne, spekulativna praksa) preidemo h govoru samemu; tako pridemo do točke, ko se govornikov » stroj«, stroj njegovega ego, mora priključiti na nasprotnikovo mašino - nasprotnik je namreč opravil isto pot, isto delo. Ta priključitev, ta stik je seveda konflikten: to je disceptatio, točka, kjer stranki trčita.

B.1.27. Subjektivni ali moralni dokazi

Potem ko smo tako obdelali celotno probatio (celoto logičnih dokazov, ki jih uporabimo z namenom, da bi prepričali), se moramo vrniti k prvi dihotomiji, s katero se je odprlo polje inventio, in se lotiti še subjektivnih ali moralnih dokazov, ki naj bi ganili. To je oddelek psihološke retorike. Na tem področju sta vsekakor najpomembnejša dva pisca: Platon (poiskati je treba vrste govorov, ki ustrezajo vrstam duš) in Pascal (ujeti je treba notranje gibanje misli pri drugem). Aristotel sicer tudi priznava

82 83

nekakšno psihološko retoriko; a kar je zanj tudi ta odvisna od tehne, je njegova psihologija »projicirana«: to je psihologija, kakršno si predstavljamo mi vsi: ta psihologija ni tisto, »kar je v glavi« poslušalstva, temveč to, za kar poslušalstvo misli, da je v glavi drugih: to je zgolj endokson, nekakšna »verjetna« psihologija, nasprotna »pravi« psihologija - kakor je entimem v nasprotju s »pravim, resničnim« silogizmom (dokazovalnim, demonstrativnim silogizmom). Pred Aristotelom so tehnografi priporočali, naj govornik upošteva psihološka stanja, kakršno je npr. pobožnost; Aristotel je vnesel novost, s tem da je strasti skrbno razvrstil - a ne po tem, kar so, temveč po tem, kar ljudje mislijo, da so: strasti ni znanstveno opisal, temveč je poskusil poiskati argumente, ki jih je mogoče uporabiti glede na predstave, ki jih ima o strasteh poslušalstvo. Pri Aristotela so strasti izrecno premise, kraji: Aristotelova »psihološka« retorika je opis eikos, tega, kar je o strasteh verjetno. Psihološki dokazi se delijo na dve veliki skupini: ethe (značaji, toni, videzi) in pathe (strasti, čustva, afekti).

B.1.28. Ethe, značaji, toni

Ethe so lastnosti govornika (in ne poslušalstva - te so pathe): značajske poteze, ki naj jih govornik kaže svojim poslušalcem (ni pomembno, koliko je pri tem iskren), da bo naredil dober vtis: so govornikova videzi. Ta psihologija potemtakem ni izrazna, eks-presivna, temveč namišljena, maginarna (v psihoanalitičnem pomenu): prikazati moram tisto, kar hočem biti za drugega. V zvezi s to teatralično psihologijo je zato bolje govoriti o tonih in ne o značajih: ton - v glasbenem in etičnem pomenu, ki ga je beseda imela v grški glasbi. Ethos je v dobesednem pomenu konotacija: govornik sporoča informacijo in hkrati pravi: jaz sem tole, nisem tisto. Za Aristotela so trije »videzi«, ki skupaj tvorijo govornikovo osebno avtoriteto: 1. fronesis: kakovost tistega, ki dobro preudarja, ki natančno tehta za in proti: objektivna pametnost, videz zdravega razuma; 2. arete: vtis odkritosti, ki se ne boji posledic in se izraža z neposredno besedo, prežeto s teatralno privrženostjo, lojalnostjo, 3. eunoia: govornik ne sme šokirati, ne

sme izzivati, biti mora simpatičen (nemara celo prikupen), navezati mora prijazno zaupljivost s poslušalci. Skratka: medtem ko govornik govori in razpreda protokol logičnih dokazov, mora tudi nenehno sporočati: pojdite za menoj (fronesis), spoštujte me (arete) in ljubite me (eunoia).

B.1.29. Pathe, čustva

Pathe so afekti tistega, ki posluša (ne govornikova čustva), vsaj afekti, o katerih je poslušalec prepričan, da jih občuti. Aristotel govori o njih izključno z vidika tehne, zanj so protaze, vpeljave argumentativnih veriženj: svojo distanco zaznamuje z izrazom esto (bodi; denimo, da), s katerim vpeljuje opis vsake strasti in ki je, kakor smo videli, operator »verjetnosti«. Vsako »strast« obdela v njenem habitusu (splošne dispozicije, v katerih uspeva), glede na njen predmet (za koga to ali ono strast občutimo) in glede na okoliščine, ki spodbujajo njeno »kristalizacijo« (jeza/umirjenost, sovraštvo/prijateljstvo, strah/zaupanje, zavist/ posnemanje, nehvaležnost/ustrežljivost itn.). Poudarimo še enkrat, saj je prav zaradi tega Aristotel tako zelo moderen in idealen zavetnik sociologije kulture, ki ji pravimo množična: vse te strasti so hote razumljene v svoji banalnosti: jeza je tisto, kar o jezi_vsi mislimo, strast je vselej zgolj to. kar se o njej govori: to je čista intertekstualnost, zgolj »navedek, citat« (tako sta strast razumela Paolo in Francesca*, saj sta se ljubila le zato, ker sta brala o Lancelotovi ljubezni). Retorična psihologija je potemtakem živo nasprotje redukcionistične psihologija, ki bi poskušala dognati, kaj je za tem, kar ljudje govorijo, in ki bi, denimo, jezo hotela reducirati na nekaj drugega, na nekaj bolj skritega. Za Aristotela je mnenje javnosti prva in zadnja danost; pri njem ni najti nikakršne ideje o hermenevtiki (dešifriranju); strasti so zanj konfekcijski kosi govorice, ki jah mora . govornik kratko malo dobro poznati; od tod pri njem ideja o mreži strasti, ta ni zbirka bistev, temveč sestavljanka mnenj. Redukcionistično psihologijo (ki danes prevladuje) Aristotel (že vnaprej) nadomešča s klasifikacijsko psihologijo, ki loči med »govoricami«. Lahko je videti

* Dante, Pekel, 5. spev.

izključno ureditev besed v stavku; conlocatio pa pomeni razvrstitev materiala v okviru vsakega dela posebej. Imamo torej tri ravni vse večjih sintagmatskih enot: raven stavka, fraze (compositio), raven dela govora (conlocatio), raven celotnega govora (dispositio). Velike dele govora je že zelo zgodaj določil Koraks (A. 1.2.) in razdelitev se poslej ni več spreminjala: Kvintilijan navaja pet delov (tretji del je razdelil na confirmatio in refutatio), Aristotel štiri: tudi tu se bomo držali te razdelitve.

zelo plehko (in brez dvoma napačno), če rečemo, da se mladeniči hitreje razjezijo kakor starci; a ta puhlica (in zmota) postane zanimiva, če upoštevamo, da je trditev zgolj element v splošni govorici bližnjega, ki jo Aristotel rekonstruira, nemara v skladu s skrivnostjo aristotelovske filozofije: »splošno mnenje je mera biti » (Nikomahova etika, X. knjiga, 2. poglavje, 1173 a 1). *

B.1.30. Semina probationum S tem je konec polja ali omrežja inventio, hevristične priprave

gradiva za govor. Zdaj se lahko lotimo ora t io , govora samega: zapovrstja delov (dispositio) in ubeseditve (elocutio). Kakšno je

B.2.1. Egressio

Preden naštejemo te stalne dele, moramo omeniti, da obstaja še en fakultativni del, ki je premičen: egressio ali digressio: ta je lepotni dodatek, ki ne spada k predmetu obravnave ali je z njim le zelo ohlapno povezan, njegova funkcija je, da govorniku omogoči, da zablešči; navadno je hvalnica krajem ali ljudem (npr. hvalnica Siciliji v Ciceronovem govoru proti Veru*). Ta premična enota, ki je zunaj klasifikacije in je nekakšen akrobatski dodatek - iz nje izvira neo-retorična ekfrasis -, je spektakelski operator, nekakšen » žig«, » zaznamek«, vpis » vsemogočnosti govorice« (Gorgijeva kyrosis, Jakobsonova »poetična funkcija«). Podobno, kakor se slikar vselej podpiše na sliko na isti kraj, pa je tudi digressio naposled dobila svoj malone stalni kraj med narratio in confirmatio.

programsko« razmerje med inventio in ora t io? Kvintilijan ga je opisal z eno besedo (s podobo): govorniku je priporočil, naj že v narratio (se pravi, še pred argumentativnim delom v pravem pomenu) posadi »klice dokazov« (semina quaedam probationum spargere). Inventio je potemtakem v nekakšnem setvenem razmerju z oratio: govornik naj navrže, potem zamolči, spet povzame in na koncu ubere cvet. Z drugimi besedami: inventio prinese material, ki ga že sestavljajo kosi govorice, a so zaenkrat še reverzibilni - zdaj pa jih je treba razpostaviti v nekakšno usodno ireverzibilno zapovrstja, v zaporedje govora. Tako smo prišli do druge velike operacije govorniške tehne: do dispositio, ki se ukvarja s pravili zaporedje.

B.2.2. Paradigmatska struktura štirih delov Dispositio izhaja iz dihotomije, ki je - z drugačnimi izrazi

obvladovala že inventio: animos impellere (ganiti) / rem docere (poučiti, informirati, prepričati). Prvi člen (nagovarjanje čustev) pokriva eksordij in epilog, torej skrajna dela govora. Drugi člen (sklicevanje na dejstva, nagovarjanje razuma) pokriva narratio

B.2. DISPOSITIO

Dispositio (taksis) se potemtakem umešča v tehne na enega izmed odločilnih krajev-Ne da bi se še nadalje ubadali s tem problemom, bomo dispositio definirali za ureditev velikih delov govora (ureditev je razumeti tako v aktivnem, operativnem pomenu kakor v pasivnem, reificiranem pomenu). Lahko bi jo prevedli tudi »kompozicija«, a pri tem moramo upoštevati, da izraz compositio v latinščini pomeni nekaj drugega: zadeva

* Leta 70 pred n. št. so Sicilci najeli Cicerona, da je zanje vodil pravdo proti

Gaju Veru, ki je bil v letih 73-71 sicilski propretor in je svoj položaj kruto zlorabil za ropanje otoka in osebno bogatenje. Ciceron je že s prvim govorom prisilit Vera, da je predal pravdo in pobegnil v eksil. Ciceron je objavil tudi nadaljnjih pet govorov proti Veru, da bi javno opozoril na pomanjkljivosti upravnega sistema v provincah.

* V prevodu Kajetana Gantarja: »o čemer so vsi prepričani, to je pravilno«

Cankarjeva založba, Ljubljana, 1964, str. 325.

84 85

http://t.so/

87

naklonjenost ocenjevalcev (podoben postopek je v Wagnerjevih Mojstrih pevcih). Oime je kakšna stara epska balada: pevec je zgodbo začel pripovedovati na kraju, ki je bil pravzaprav poljuben: prav lahko bi jo »povzel« tudi kje prej ali kje pozneje (zgodba je tako in tako »neskončna«); prve besede prerežejo virtualno nit pripovedi brez začetka in izvira. To poljubnost so zaznamovali z besedama eks ou(odtod): začenjam odtod; aed Odiseje naproša Muzo, naj opeva Odisejevo vrnitev od trenutka, ki si ga sama izbere. Funkcija proemija je potemtakem nekako v tem, da ureče, magično kompenzira poljubnost slehernega začetka. Zakaj naj bi začeli tako in ne drugače? S kakšnim utemeljilom, po kakšnem merilu naj z besedo presekamo tisto, čemur Ponge (pisec Proemijev) pravi surova analogična magma? Rezilo moramo omiliti, anarhičnemu posegu priskrbeti odločitveni protokol: prav to je prooimon. Njegova očitna vloga je, da kroti, udomačuje - kakor da s tem, da začnemo govoriti, da se soočimo z govorico, tvegamo, da prebudimo neznano, sprožimo pohujšanje, vznemirimo pošast. Vsakterega izmed nas obide sveta groza, če mora »pretrgati« tišino (ali drugo govorico) - z izjemo maloštevilnih klepetačev, ki radi planejo v besedo kot poldrugi Martin, si jo »vzamejo« na silo in ne razmišljajo ne kje ne kako: temu pravijo »spontanost«. V tem je bržkone ozadje, iz katerega izhaja retorični eksordij, urejena otvoritev govora.

B.2.5. Eksordij

Eksordij kanonično sestavljata dva momenta. - 1. Captatio benevolentiae, prizadevanje, da bi zapeljali poslušalce, ki s i jih moramo čim prej pridobiti z dokazom o skupni privrženosti. Captatio je bila ves čas ena izmed najstalnejših prvin v retoričnem sistemu (cvetela je še v srednjem veku, cvete še celo v naših časih); ravna se po natanko izdelanem modelu, ki je kodiran glede na razvrstitev primerov (causa): pot zapeljevanja se spreminja glede na razmerje, ki ga ima primer do doksa, do veljavnega mnenja, normalnega prepričanja: a, e je primer v skladu z doksa, je »normalen«, v skladu z dobrim okusom - in tedaj na sodnika ni treba vplivati z nikakršnim zapeljevanjem, pritiskom; ta zvrst je

(p pripoved o dejstvih) in confirmatio (vzpostavitev dokazov ali načinov

repričevanja), torej srednja dela govora. Sintagmatska ureditev sepotemtakem ne ravna po paradigmatskem redu, tako da dobimo konstrukcijo v obliki hiazma: rezini »strastnega« govorjenja okvirjata dokazni blok:

Štiri dele bomo obdelali po paradigmatskem redu: eksordij/ epilog, naracija/konfirmacija.

B.2.3. Začetek in konec

Posvetitev začetkov in koncev, slovesnost otvoritev in sklepnih delov je problem, ki presega retoriko (rituali, protokoli, liturgije). V opoziciji med eksordijem in epilogom v utrjenih oblikah je vsekakor nekaj arhaičnega: z razvojem in sekularizacijo se je moral retorični kodeks zato sprijazniti tudi z govori brez eksordija (v svetovalni zvrsti) po nače1u in medias res, nekateri (npr. Isokrates) so celo priporočali nenadne konce. V kanonični obliki opoziciji začetek/konec vpeljuje denivelizacijo: v eksordiju se mora govornik za svojo stvar zavzeti preudarno, zadržano, umerjeno; v epilogu se mu ni več treba zadrževati, spregovori lahko iz vsega srca, poseže po vseh orodjih velike patetične igre.

B.2.4. Proemij

V arhaični poeziji aedov je prooimon (proemij) tisto, kar je pred spevom (oime): preludij igralcev na liro, ki si pred tekmovanjem razgibavajo prste in si mimogrede poskušajo še pridobiti

86

v eksordiju je partitio: tu govornik pove, kako je razdelil govor, po kakšnem načrtu bo govoril (partitiones je lahko v govoru tudi več, postavimo jo lahko na začetek vsakega dela); prednost, ki jo prinaša partitio, pravi Kvintilian, je v tem, da se ne more zdeti dolgo nič, česar konec je že napovedan.

genus endokson, honestum; b. če je primer nekako nevtralen glede na doksa, je treba nekaj storiti, da premagamo sodnikovo inertnost, zbuditi moramo njegovo radovednost, pozornost (narediti ga moramo pozornega, attentum); ta zvrst je genus adokson, humile c. Če je primer dvoumen, če se, denimo, v njem spopadata dve doksai, si moramo pridobiti sodnikovo naklonjenost, narediti si ga moramo benevolum, nagniti ga moramo na svojo stran; ta zvrst je genus amfidokson, dubium; d. če je primer zapleten, nejasen, moramo sodnika napeljati, da gre za nami, da se nam pusti voditi, razsvetliti, narediti si ga moramo docilem, dovzetnega, obvladljivega; ta zvrst je genus dysparakoloutheton, obscurum; e. če je, naposled, primer nenavaden, če zbuja začudenje in je zelo daleč od doksa (na primer: tožba proti očetu, starcu, otroku, slepcu, zadeve, ki so v nasprotju s human touch), tedaj ni več zadosti, da na sodnika vplivamo razpršeno (s konotacijo), potrebno je kakšno pravo zdravilo, a zdravilo bodi posredno, saj s sodnikom ne smemo v spopad, ne smemo mu odkrito nasprotovati: uporabimo lahko insinuatio, ta je avtonomen odlomek (ni več zgolj odtenek, ton), ki pride takoj za začetkom: lahko se, denimo, sprenevedamo, da je nasprotnik na nas naredil močan vtis. * To so načini captatio benevolentiae. - Drugi moment

B.2.6. Epilog

Kako naj vemo, da je govora konec? Konec je prav tako arbitraren, poljuben kakor začetek. Zato potrebujemo znamenje konca, znak zapore (tako tudi v nekaterih rokopisih: ci falt la geste que Turoldus declinet*). Potrebo po tem znaku so racionalizirali z alibijem ugodja (po tem bi nemara lahko sklepali, da so se Stari dobro zavedali, kako »dolgočasni« so bili njihovi govoril). To je nakazal tudi Aristotel - ne sicer v zvezi z epilogom, temveč v zvezi s periodo: perioda je » prijetna« fraza, ker je nasprotje tiste, ki se nikoli ne konča; nasprotno pa je neprijetno, če ne pričakujemo ničesar, če ničemur ne vidimo konca. Epilog (peroratio, conclusio, cumulus, »krona«) ima dve ravni: 1. raven stvari« (posita in rebus): kratka ponovitev in povzetek (enumeratio, rerum repetitio); 2. raven »občutkov« (posita in affectibus); ta vrsta patetičnega, solzavega konca pri Grkih ni bila veliko v rabi, saj je poseben sodni uradnik vzel besedo govorniku, ki je preveč in predolgo igral na čustveno struno; v Rimu pa je bil * Zadnja zvrst primera (causae) se v latinščini imenuje genus admirabilis, v grščini

paradokson: očitno zato, ker je s stališča sodnika ali poslušalstva nenavadno, neverjetno, da nekdo kaj takega zagovarja (govornikova zadeva,

načine premestitve - spočetka prikriti točko, ki jo je treba zagovarjati, in začeti z zagovorom sprejemljivejših točk v zadevi; insinuacija lahko poseže tudi po nejasnih namigih na grehe, napake in pomanjkljivosti nasprotnikov, ipd.; 2. kadar

causa, angl. »case«, zbuja začudenje, ker je v nasprotju z veljavnim mnenjem, z doksa). V takih primerih bo seveda govornik posegel po insinuaciji, a ta postopek se ne omejuje le na »nenavadno zvrst«: uporabiti ga je mogoče vselej,

je videti, da so nasprotniki že prepričali poslušalstvo: tedaj je po Ciceronu najbolje takoj napasti najmočnejši nasprotnikov argument ali vsaj tistega, ki je na poslušalce naredil največji vtis; ali napasti argument, ki je v glavah poslušalcev

kadar je duh poslušalcev nasprotn ali celo sovražen govorniku (to se lahko zgodi, kadar je videti, da je nasprotnik poslušalce pridobil zase, pa tudi, če so poslušalci že utrujeni od doigega poslušanja). Ciceron zato eksordij razdeli na dva dela

najbolj svež - tj. tisto, kar je nasprotnik trdil na koncu; ali se delati, da ne vemo, s čim naj bi začeli - kakor da imamo na voljo preveč argumentov, tako da v poslušalcih zbudimo dvom, da so se nemara pustili prehitro prepričati; 3. kadar

- uvod ali začetek (principium) in insinuacijo: »Začetek je nagovor, ki poslušalci s preglednostjo in enostavnostjo naredi naklonjenega ali dovzetnega ali pozornega. Insinuacija je nagovor, ki se poslušalčevega duha neopazno polasti s sprenevedanjem in okolišenjem.« (De inventione I, XV, 22.) Začetek je v govoru obvezen, insinuacija pa je fakultativna. - Insinuacija torej pride v poštev: 1. prl genus admirabile (kadar se mora govornik zavzemati za kij, kar velja za »sramotno« ali je vsaj v nasprotju z javnim mnenjem): tedaj Ciceron priporoča »interpozicijo« - človeka ali stvar, ki zbujata nelagodje, naj govornik na začetku govora nadomesti s kakšnim bolj sprejemljivim zgledom; priporoča tudi druge

so poslušalci utrujeni: tedaj naj govornik obljubi, da bo govoril krajše, kakor se je bil namenil; in doda, da v dolžini govora ne bo posnemal nasprotniki; pomaga tudi kakšna šala ali kaj senzacionalnega - tu lahko govornik poseže po že vnaprej pripravljenih pripovedkah, zgodbah ali šaljivih dogodkih.

* Zadnja vrstica v pesnitvi Chanson de Roland: »Tu je konec junaške pesmi, ki jo je zapisal Turoldus.«

88 89

90 vsiljuje, saj podira (mitično) »naravo« linearnega časa. Nasprotje

med obema » ureditvama« se tako lahko ne nanaša več na dejstva, temveč na same dele govora: ordo naturalis je tedaj tista ureditev, ki spoštuje tradicionalno normo (eksordij, narratio, confirmatio, epilog), ordo artificialis pa ureditev, ki se pod pritiskom okoliščin tega reda ne drži; paradoksno (ta paradoks je brez dvoma zelo pogost) tedaj naturalis pomeni kulturno določen, artificialis pa spontan, naključen, naraven.

epilog priložnost za veliki teater, za advokatsko parado: naslikati obtoženca v krogu staršev in otrok, razkazovati okrvavljeno bodalo, kosti, ki so jih potegnili iz rane - Kvintilijan daje pregled vseh teh prijemov.

B.2.7. Narratio

Narratio (diegesis) je resda pripoved o dejstvih, za katera v zadevi, v primeru gre, (causa je namreč quaestio v tisti razsežnosti, v kateri quaestio prežemajo in določajo naključnosti), a ta pripoved se uravnava izključno glede na dokaz, saj je »prepričljiv prikaz stvari, ki se je zgodila ali naj bi se zgodila«. Naracija potemtakem ni prava pripoved (v romanesknem in tako rekoč nezainteresiranem pomenu izraza), temveč argumentativna protaza. Zato jo odlikujeta dve nujni značilnosti 1 biti mora »gola«: nobene digresije, nobene prosopopeje, nobene neposredne argumentacije; naracija nima svoje posebne tehne; biti mora samo jasna, verjetna, kratka; Z biti mora funkcionalna: naracija je priprava na argumentacijo; najboljša priprava je tista, pri kateri je smisel prikrit, po kateri so dokazi razsejani kot nevidne klice (semina probationum). V narratio nastopata dve vrsti elementov: dejstva in opisi.

B.2.9. Opisi

Narratio pa se ne ureja samo glede na to kronološko - ali diahronično ali diegetsko - os, obvladuje jo še nekakšna aspektualna, » trajnostna« os, ki jo sestavlja nekakšen ohlapen niz staz: to so opisi. Opisi so bili trdno kodirani. V glavnem so se delili na: topografije, opise krajev; kronografije, opise časov, obdobij, dob; prosopografije, portrete. Znano je, kako so se ti »odlomki«, »kosi« razcveteli zunaj sodnega govora v naši literaturi. - Omenimo naj še (in s tem smo končali z narratio), da lahko govor včasih vsebuje še eno naracijo: če je bila prva pripoved zelo kratka, jo je mogoče pozneje povzeti z vsemi podrobnostmi (»Tole so pa podrobnosti zadeve, o kateri sem pripovedovak«): ta drugi opis je epidiegesis, repetita narratio.

B.2.10. Confirmatio B.2.8. Ordo naturalis/ordo artificialis Za narratio, prikazom dejstev, pride confirmatio, predstavitev

argumentov: tu govornik izreče » dokaze«, ki jih je med inventio izdelal. Confirmatio (apodeiksis) ima lahko tri sestavne dele: 1 propositio (prothesis): strnjena definicija zadeve, točke, ki je stvar spora; lahko je enostavna ali mnogoterna, odvisno od tega, koliko je točk v sporu (»Sokrata so obtožili, da je kvaril mladino in uvajal nova praznoverja«); 2. argumeritatio, predstavitev dokaznih razlogov; ne priporočajo nobene posebne strukturacije, kvečjemu tole: začeti je treba z močnimi razlogi, nadaljevati s šibkimi, končati z nekaj zelo močnimi dokazi; 3. na koncu confirmatio sklenjeni govor (oratio continua) včasih pretrga zelo živahen dialog z nasprotni advokatom ali s pričo: v monolog

Za predstavitev, prikaz dejstev je veljalo v antični retoriki samo strukturno pravilo njihova povezava mora biti verjetna. Pozneje v srednjem veku, ko retorika ni imela več nikakršne zveze s sodstvom, je narratio postala avtonomna zvrst, ureditev njenih delov (ordo) pa teoretski problem: odtod nasprotje med ordo naturalis in ordo artificialis. Neki Alkuinov sodobnik je rekel takole: »Vsaka ureditev je ali naravna ali umetna. Ureditev je naravna, če dejstva pripovedujemo v istem redu, kakor so se zgodila; ureditev je umetna, če ne izhajamo od začetka dogodkov, temveč začnemo na sredi.« To je problem flash-back. Ordo artificialis zahteva odločen razrez v poteku dogodkov, saj si moramo izdelati premične in reverzibilne enote; taka ureditev predpostavlja ali proizvaja posebno vrsto inteligibilnosti in jo tudi

91

MREŽA

92

RETORIKA STARIH

Potem ko smo iznašli argumente in jih na grobo razvrstili po sestavnih delih govora, jih moramo še »ubesediti«: to je naloga tretje sestavine tehne rhetorike, ki ji pravimo leksis ali elocutio; v sodobnosti se je uveljavila nemarna navada, da retoriko zožujejo le na to razsežnost - pač zato, ker se Moderni zanimamo zlasti za retorične figure, te pa so del (a zgolj en del) elokucije.

poseže drugi: to je altercatio. Grki te epizode v govoru niso poznali; sodi k zvrsti, ki se ji reče rogatio - obtoževalno izpraševanje (» Quousque tandem, Catilina... « *).

B.2.11. Druge razdelitve govora Natančna kodiranost disposit io (ohranja jo še sodobna peda-

gogija pisnega izražanja) dokazuje, da se je humanizem v svoji misli o govorici skrbno ukvarjal s problemom sintagmatskih enot. Disposit io je ena izmed možnih razdelitev. Navedli bomo nekatere izmed teh razdelitev, začeli bomo z največjimi enotami: I. govor nam lahko v celoti velja za enoto, če ga gledamo v razmerju z drugimi govori; to je razvrstitev po zvrsteh ali po stilih; lahko pa je tudi razvrstitev glede na predmetne figure /figures de sujets/, te so četrta vrsta govornih figur - prva so tropi, druga so besedne figure in tretja miselne figure: predmetna figura zajema govor v celoti; Dionizij iz Halikarnasa je ločil tri take figure: 1. neposredni govor (reči naravnost, kar hočemo reči); 2. posredni govor (govorici »po ovinkih«: tako je Bossuet opozarjal kralje pod krinko religije); 3. nasprotni govor (antifraza, ironija); II. razdelitev na dele dispositio (te že poznamo); III. » kos«, odlomek, ekfrasis ali descriptio (tudi poznamo); IV. v srednjem veku je bil articulus enota v notranjem razvijanju besedila: v kakšnem obsežnem delu, zborniku disputationes ali v Summa, na začetku poglavja stoji povzetek vprašanja, o katerem poglavje razpravlja (vprašanja vpeljuje besedica utrum - »ali«); V. perioda je fraza, ki je strukturirana po organskem modelu (z začetkom in koncem); ima najmanj dva člena (vzdig in pad, tasis in apotasis) in največ štiri. Še niže (natančneje, že na ravni perioda) se začenja fraza, predmet compositio, ta pa je tehnična operacija, ki• sodi k elocutio.

B.3.1. Razvoj elocutio

Od začetkov retorike se je elocutio pravzaprav močno razvijala. V Koraksovi razvrstitvi je še ni, prikazala se je šele, ko je Gorgias hotel na prozo prenesti estetska merila (ki prihajajo iz poezije); Aristotel se z njo ukvarja manj obsežno kakor z drugimi sestavinami retorike; razvila se je zlasti pri Latincih (Ciceron, Kvintilijan), z Dionizijem iz Halikarnasa in anonimnim piscem Peri hypsous (O vzvišenem) se je razmahnila v spiritualnost in je naposled pogoltnila celotno retoriko, ki se je omejila zgolj na vedo o »figurah«. Po kanoničnem umevanju pa elocutio določa polje, ki zadeva celotno govorico: obsega tako našo gramatiko (vse do srede srednjega veka) kakor tisto, čemur pravimo dikcija, teater glasu. Najboljši prevod za elocutio bržkone ni elokucija (elocution, izgovorjava - to je preozko), temveč enunciacija (enonciation, izjavljanje, izrekanje) ali celo lokucija (locution, govorna dejavnost - »besedenje«, » ubeseditev«).

93

Notranje razvrstitve elocutio so bile številne, brez dvoma iz dveh razlogov: najprej zato, ker se je ta tehne dogajala v različnih jezikih (grščini, latinščini, romanskih jezikih) in je vsak izmed njih lahko

B.3.2. Mreža

prikrojil naravo njenih »figur«; nadalje zato, ker je vsa večji pomen tega dela retorike zahteval uvajanje novih in novih terminov (kar je pač očitno iz ponorele nomenklature figur). Mrežo elokucije bomo tukaj poenostavili. Glavna opozicija je nasprotje..med paradigmo in sintagmo: 1. izbrati besede (egloge, electio), 2. zbrati jih, sestaviti (synthesis, compositio).

* »Kako dolgo, Katilina, boš še zlorabljal našo potrpežljivost« - iz Ciceronovega 1. govora proti Katilini.

B.3. ELOCUTIO


94 95

B.3.3. »Barve« Pojem electio predpostavlja, da je v govorici en izraz mogoče

nadomestiti z drugim: electio je možna zato, ker je sinonimija del jezikovnega sistema (Kvintilijan): govorec lahko izraz nadomesti z drugim, z nadomestitvijo lahko proizvede celo drugotni pomen (konotacijo). Najrazličnejše nadomestitve - ne glede na obseg in način - so tropi (»obrati«, » konverzije«), a ta izraz navadno razumemo v ožjem pomenu, da bi ga lahko postavili v nasprotje s »figurami«. Resnično splošna izraza, ki brez razlike zajemata vse razdelke nadomestitev, substitucij, sta »ukrasi« in » barve«. Ti besedi prav s svojo konotacijo dobro kažeta, kako so Stari umevali govorico: 1. Obstaja nekakšno golo dno, raven dobesednosti, normalno stanje komunikacije - in izhajajoč od njega lahko izdelamo bolj zapleten izraz, ukrašen izraz, ki se bolj ali manj oddaljuje od izvirnega temelja. Ta postulat je odločilen, saj je videti, da še danes določa vse poskuse, da bi retoriki vrnili nekdanjo veljavo: povzdigovanje retorike izhaja iz usodne vere, da je možen nekakšen razmik med dvema stanjema govorice; in narobe - retoriko vselej obsojajo v imenu tega, da zavračajo hierarhiziranje govoric, da priznavajo zgolj » pogojno, stalno hierarhijo«, ki ni trdna in ne temelji v naravi govorice Drugi sloj (retorika) je poživljajoč: »pristno« stanje govorice le togo, inertno, drugotno stanje je » živo«: barve, svetlobe, cvetice (colores, lumina, flores); ukrasi sodijo na stran strasti, telesa; beseda z njimi postane poželenja vredna; govorica ima svojo venustas (dražest, milino, lepoto, ljubkost - Ciceron) . barve včasih nanesemo zato, »da bi sramežljivosti prihranili zadrego ob preveč golem prikazu« (Kvintilijan); z drugimi besedami bi lahko predlagali tale evfemizem: »barva« nakazuje tabu, tabu »golosti« govorice: kakor rdečica, ki oblije obraz, tako barva izdaja željo, prikriva pa njen predmet - to je prav dialektika oblačenja (shema pomeni obleko, figura pa videz).

B.3.4. Taksinomično besnilo Tisto, čemur s splošnim izrazom pravimo retorične figure in kar bi

bilo zaradi zgodovinske natančnosti, pa tudi, da se ognemo dvoumnosti zaradi razdelitve na trope in figure, bolje imenovati ukrasi, je bilo dolga stoletja in je še danes predmet pravega

razvrščevalnega besnila, ki se ni zmenilo za posmehovanje, četudi ga je že zelo zgodaj zbudilo. Videti je, kakor da s temi retoričnimi figurami ni mogoče početi nič drugega, kakor da jih imenujemo in razvrščamo: izrazov je na stotine, nekateri so kar se da banalni (pridevek, zamolk), drugi zelo barbarski (anantapodoton, epana-diploza, tapianoza - neujemanje, dvojna ponovitev, pomanjšanje), razvrstitev je na desetine. Odkod ta razkosevalna norost, ta pokrščevalni bes, to pijano govorno obdelovanje govorice? Struk-turalno bi stvar lahko pojasnili s tem, da poskuša retorika kodirati govor, parole (in ne jezika, langue), to se pravi prav tisti prostor, kjer se, vsaj v načelu, kod neha. Ta problem je opazil tudi Saussure: kaj storiti s stalnimi besednimi zvezami, s skrepenelimi sintagmami, ki hkrati spadajo k jeziku in sodijo v govor, ki so hkrati del strukture in proizvod kombiniranja? Prav kolikor je retorika predhodnica lingvistike govora (ki ne bi bila statistična) - to pa je contradictio in adiecto -, se je izčrpala v prizadevanju, da bi v vse tanjšo mrežo ujela »govorne načine«, »načine izražanja« - hotela je obvladati nekaj, česar ni mogoče obvladati: čista utvara.

B.3.5. Klasifikacija ukrasov

Vse te ukrase (na stotine jih je) so od nekdaj razvrščali glede na nekaj binarnih opozicij: tropi/figure, gramatični tropi/retorični tropi, gramatične figure/retorične figure, besedne figure/miselne figure, tropi/figure dikcije. Klasifikacije različnih avtorjev si, nasprotujejo: za enega so tropi nasprotje figur, za drugega njihov sestavni del; hiperbola (pesniško pretiravanje) je za Lamyja trop, za Cicerona miselna figura, ipd. Beseda, dve o treh najpogostejših opozicijah: I. Tropi/figure. To razlikovanje je najstarejše in izhaja še iz antike pri tropu sprememba v pomenu zadeva eno samo enoto, eno samo besedo (na primer katahreza: ročica pri avtomobilu, noga pri stolu), pri figuri sprememba zajema več besed, celo majhno sintagmo (na primer perifraza: Molierov izraz »les commodites de la conversation« za fotelje). Ta opozicija bi v grobem ustrezala nasprotje med sistemom (paradigmo) in sintagmo. II.Gramatika/retorika. Gramatični tropi so spre


96 97

nekakšno induktivno orodje, če hočemo klasična besedila analizirati s pomočjo njihove lastne meta-govorice.

B.3.6. Pregled nekaterih figur

Tu seveda ne moremo našteti vseh »ukrasov«, ki jih stara retorika uvršča pod splošno rubriko »figur«: za to imamo retorične slovarje. Vseeno pa se mi zdi koristno,' da opozorim na definicije kakšne desetine po naključju izbranih figur in tako konkretneje ponazorim tukajšnje opombe o electio. - 1. Aliteracija je ponavljanje soglasnikov v tesni bližini in v kratki sintagmi (Le zele de Lazare; Dies diem docet; ne meč ne moč; dan na dan*); če se ponavljajo glasovne barve, je to apofonija (Il pleure dans mon coeur comme il pleut sur la ville; magno cum murmure montis, Eneida I, 55; zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno veršenje). Nekateri menijo, da je aliteracija pogosto manj namenska, kakor radi verjamejo kritiki in stilisti; Skinner je pokazal, da v Shakespearovih sonetih aliteracija niso nič pogostejše od normalne frekvence glasov in glasovnih skupin. 2. Anakolut je prelom v stavčni konstrukciji, včasih celo nepravilen rez v skladnji (Outre l'aspect d'une grande armee rangee, les Macedoniens, s'etonnerent quand...; quid estenim aliud Gigantum modo bellare cum dis nisi naturae repugnare?, Ciceron, De senectute II, 5; Gorje, kdor nima doma, kdor ni nikjer sam svoj gospod, naj križem svet preroma, saj vendar tujec je povsod). 3. Do katahreze pride tam, kjer jezik nima »dobesednega« izraza in je zato treba uporabiti »figdriran« izraz (les ailes du moulin; Ciceronov zgodnji prevod gr. stasis z lat. constitutio; ročica pri stroju). 4. El ip sa je v tem, da izpustimo sintaktične člene v obsegu, ki že lahko prizadene razumljivost izraza (Je t'aimais inconstant, qu'eusse-je fait fidele?; et terris iactatus et alto vi superum, Eneida I, 3; Mi o volku, volk iz gozda); o elipsi so pogosto menili, da naj bi ponazarjala »normalno« stanje jezika: bila naj bi »normalni« način živega govorjenja - pri izreki,

* Barthes navaja zgleda brez referenc; nekateri so preveč znani, da bi jih bilo treba še posebej identificirati, drugi premalo, da bi jih mogli; avtorjevemu zgledu dodajamo še latinskega in slovenskega - iz klasičnih avtorjev ali iz splošnih rekel.

membe (konverzije) v pomenu, ki so prešle v vsakdanjo rabo, takoda ukrasa ni več »čutiti«: samopostrežba (metonimija zasamopostrežno prodajalno), vesele barve (zbanalizirana metafora),medtem ko se pri retoričnih tropih še čuti nenavadnost v rabi: žehtanarave za vesoljni potop (Tertulijan), cvet inteligence itn. Taopozicija bi v grobem ustrezala nasprotju med denotacijo inkonotacijo. - III. Besede/misel. Nasprotje med besednimi figuramiin miselnimi figurami je najbolj banalno; besedne figure so tiste, prikaterih bi figure ne bilo več, če bi zamenjali besede (na primeranakolut, ki je ves le v besednem redu: Le nez de Cleopt tre, s'il eūtete plus court, la face du monde...*); miselne figure ostanejo neglede na besede, s katerimi se jih odločimo izraziti (na primerantiteza: Je suis la plaie et le couteau - »Rana sem in nož«); ta tretjaopozicija temelji na mentalističnem umevanju govorice, govori ooznačencih in označevalcih s podmeno, da prvi lahko obstanejo brezdrugih. - Zamisliti si je mogoče tudi še drugačne razvrstitve figur,lahko bi celo rekli, da vsakogar, kdor se ukvarja z retoriko, zamika,da bi figure tudi sam po svoje uredil. Vseeno pa še zmerom nimamočisto operativne razvrstitve glavnih figur (a nemara česa takega splohni mogoče narediti): retorični slovarji nam resda omogočajo, dazlahka zvemo, kaj je epanalepsa, paralipsa, da od imena, ki jepogosto zelo hermetično, pridemo do zgleda; nobena knjiga pa namne omogoča nasprotne poti, po kateri bi od besedne zveze (ki jonajdemo v besedilu) prišli do imena figure; če preberem »ibantobscuri sola sub nocte per umbras«, mi nobena knjiga ne bo moglapovedati, da je to hipalaga, če tega že prej ne vem.**Potrebovali bi

* Slov. zgled: »Komur je sreče dar bila klofuta, Kdor je prišel, ko jez, per nji v zamero, Ak bi imel Gigantov rok stotero, Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.«

* * Avtorjev zgled je: »tant de marbre tremblant sur tant d'ombre«. , zgornji je izEneide VI, 268; slov. zgled bi lahko bil »samopostrežna črpalka« za: » prodajalna,kjer si kupec sam postreže tako, da si sam na črpa gorivo«; ali bolj klasično: » Ak smejo srečne te roke objeti« za: »Če te srečen smem objeti z rokami«; ali: »Kakoperšla k resnice sem pogledi« za: »Kako sem prišla do pogleda na resnico (do resničnega nazora?)«.


98 99

v skladnji, v sanjah, v otroški govorici. 6. Hiperbola je pretiravanje: bodisi s povečevanjem (avkseza: hitreje kakor veter) bodisi s pomanjševanjem (tapinoza: počasneje kakor polž) 7. Ironija ali antifraza daje razumeti nekaj drugega kakor tisto, kar pravi

deluje na ravni konotacije); kakor pravi F. de Neufchateau: Z besedami si blagimi pomaga,

A smisle druge s tonom jim nalaga. 8. Perifraza je izvirno govorni ovinek, s katerim se ognemo

besedi ali izrazu, ki ju prepoveduje kakšen tabu. Manjvredni perifrazi pravijo perisologija. 9. Reticenciia ali aposiopeza, zamolk zaznamuje kraj, kjer se govor zaradi nenadne spremembe v čustvu pretrga (Vergilijev » Quos ego-!«, Eneida I, 135). 10. S a izjavo zadržuje, tako da ji dodaja vrinke, preden jo sklene: s tem ustvarja dramatično napetost, »suspenz« na ravni stavka.

B.3.7. Dobesednost in figuriranost

Kakor smo videli, celotna stavba »figur« temelji na ideji, da sta govorici dve - dobesedni in figurirani - in da je potemtakem retorika v tistem delu, kjer govori o ubesedovanju, prikaz odmikov v govorici. Nešteti meta-retorični izrazi že od antike naprej dokazujejo to prepričanje: elocutio je področje, kjer besede »pre-našamo«, »prevračamo«, »oddaljujemo« iz njihovega normalnega, dobro znanega domovanja. Aristotel to pojasnjuje s privlačnostjo tujstva: moramo » se oddaljiti od navadnega izražanja...: ob tem nas prevzemajo isti vtisi, kakor če srečamo tujci: stilu moramo dati tuje naličje, saj tisto, kar prihaja od daleč, zbuja občudovanje«. » Vsakdanje besede«, ki jih uporablja vsakdo izmed nas (a kdo smo ti »mi«?), so potemtakem v razmerju tujstva z » odličnimi besedami«, tujimi vsakdanji rabi: z »barbarizmi« (besedami tujili ljudstev), neologizmi, metaforami itn. Po Aristotelovem mnenju je treba mešati dve vrsti izrazja: če namreč uporabljamo samo navadne besede, je niš govor nizek, če

* Elle choisit ses mots: tous semblent caressants. Mais le ton qu'elle y met leur donne un autre sens.

pa uporabljamo samo odlične besede, je naš govor »uganka«,

enigmatičen. Od nasprotja nacionalno/tuje in normalno/nenavadno je opozicija zdrknila v nasprotje dobesednost/figuriranost. Kaj je dobesedni, lastni pomen? » Prvi pomen besede« (Dumarsais): »Kadar beseda pomen tisto, za kir je bila prvotno namenjena.« Vseeno pa dobesedni, lasten pomen ne more biti zelo star pomen (arhaizem prav tako potujuje), temveč je pomen, ki je neposredno pred nastankom figure: tudi tu je to, kir je lastno, dobesedno, pravo - tisto, kar je bilo prej (oče). V klasični retoriki je prišlo do naturalizacije poprejšnjosti. Odtod paradoks: kako je dobesedni pomen lahko »naraven«, figurirani pomen pa »izviren«?

B.3:8. Funkcija in izvir figur

Razlikujemo lahko dve skupini pojasnitev, I. Pojasnitve s pomočjo funkcije: a. drugotna govorica izhaja iz nujnosti, da se zatekamo k evfemizmom, da se ogibljemo tabujem; b. drugotna govorici je iluzionistična tehnika (v pomenu, kakor se izraz uporablja v slikarstvu: perspektiva, senčenje, trompe-1'oeil); stvari preureja, prikazuje jih drugačne, kakršne so v resnici, ali jih prikazuje, kakršne so, a tako, da naredi močan vtis; c. povezovanje idej samo na sebi zbuja ugodje (mi bi rekli: gre za ludizem). -II. Pojasnitve s pomočjo izvira: te izhajajo iz podmene, da figure obstajajo »v naravi«, to se pravi, v » ljudstvu« (Racine: »Prisluhniti moramo samo ženskam iz najnižjih slojev, kako se prepirajo: kakšno bogastvo figur! Kako spretne so v metonimiji, katahrezi, hiperboli itn.«); F. de Neufchateau pa pravi:

Na dvoru, v mestu, kjer kmetič prebiva, Zgovornost srca v trope se preliva. Kako naj potem »naravni« izvir figur povežemo z njihovo

drugotnostjo, izpeljanostjo v stavbi govorice? Klasični odgovor je, da umetnost figure izbira, ne ustvarja (izbira se ravni po skrbni odmeri razdalje, ta mora biti umerjena); figuriranost je, skratka, umetna kombinacija naravnih prvin. * A la ville, a la cour, dans les champs, a la Halle, L'eloquence du coeur par les tropes

s'exhale.

B.3.9. Vico in poezija

Če izhajamo iz druge pojasnitvene hipoteze (figure so » narav-nega« izvira), lahko spet ločimo dve vrsti razlag. Prva vrsta je mitična, romantična (v zelo širokem pomenu izraza): »dobe-sedni« jezik je reven in ne more ustreči vsem potrebam - zato ga dopolni vdor neke druge govorice, dopolnijo ga »ti božanski cvetovi duha, ki so jim Grki pravili tropi« (Hugo); druga razlaga te vrste (Vico, za njim Michelet) pa pravi takole: poezija je izvirna govorica in štiri velike arhetipične figure je človeštvo (ne pisatelji) v svoji poetični dobi izumilo po vrst i - najprej metaforo, potem metonimijo, potem sinekdoho, potem ironijo; sprva so figure uporabljali naravno. A kako so potem lahko postale »retorične figure«? Vicov odgovor je zelo strukturalen: z rojstvom abstrakcije, se pravi takrat, ko se je »fugura« znašla v paradigmatski opoziciji z neko drugo govorico.

B.3.10. Govorica strasti

Druga vrsta razlag je psihološka, zastopali so jo Lamy in klasicisti: figure so govorica strasti. Strast nam premakne pogled in nas sili k nenavadnim besedam: »Če bi ljudje vse, kar se kaže njihovemu duhu, umevali preprosto, tako, kakršno je samo na sebi, bi vsi o vsem govorili na isti način: geometri malone vsi govorijo z isto govorico« (Lamy). Ta pogled je zanimiv: če so namreč figure »morfemi« strasti, potem lahko s pomočjo figur spoznamo klasicistično taksinomijo strasti, zlasti še taksinomijo ljubezenske strasti - od Racina do Prousta. Denimo: eksklamacija, vzklik ustreza dušnemu stanju, ko »ostanemo brez besed«, emotivni afaziji; dvom, dubitacija (tako se figura imenuje) mukam v negotovosti, kaj naj storimo (Kaj narediti? to? ono?), težavam pri branju »znakov«, ki nam jih pošilja drugi; elipsa cenzuri nad vsem, kar moti strast; paralipsa (ko rečemo, da ne bomo rekli tistega, kar navsezadnje vendarle izrečemo*) poskrbi,

* Obrat v stilu »Ne bom govoril o ...«, »Kaj bi omenjal...«; npr. »Quid ego

istius decreta, quid rapinas, quid hereditatum possessiones datas, quid ereptas

proferam?« (Ciceron, 2. Filipika, 25); ali: »Naj pevec drug vam srečo popisuje, ki celo leto cvetla je obema: Kak... Kak...« itn.

da se prepir ne poleže, služi demonski želji, da bi prizadeli nasprotnika; repeticija, ponavljanje, obsesivnemu sklicevanju na moje pravice , hipotipoza* ustreza živi predstavitvi prizora, notranji

fantazmi, mentalnemu scenariju (želja, ljubosumje ipd.). Zdaj lahko bolje razumemo, zakaj je figuriranost lahko hkrati naravna in drugotna govorica: naravna govorica je zato, ker so strasti v naravi; drugotna govorica je, ker morala zahteva, da te strasti, četudi so »naravne«, potisnemo vstran, odrinemo v pokrajino »greha«; ker klasicisti menijo, da je »narava« slaba, so retorične figure zanje hkrati utemeljene in sumljive.

B.3.11. Compositio Povrnimo se zdaj k prvi opoziciji, iz katere izhaja omrežje

elocutio: nasprotje electio, polja izbire ukrasov, je compositio, področje povezovanja besed v stavek. Tu se ne bomo odločili za kakšno posebno lingvistično definicijo » stavka«: za nas je zgolj tista vmesna govorna enota, ki je med pars orationis (veliki deli govora, oratio) in figura (majhna skupina besed). Stara retorika je kodirala dve vrsti »konstrukcij«: 1. geometrična« konstrukcija: to je konstrukcija »periode« (Aristotel): »stavek ima sam na sebi začetek, konec in obseg, ki si ga zlahka zapomnimo«; struktura periode je odvisna od notranjega sistema kom (komma, udarec) in kolonov (členov); njihovo število niha, o najustreznejšem številu so veliko razpravljali; v splošnem so zahtevali tri ali štiri kolone, postavljene v nasprotje (1/3 ali 1-2/3-4); sistem utemeljujejo vitalistično (vdihi in izdihi) ali s športno primerjavo (perioda je kakor eliptična proga na stadionu: startamo naravnost, potem zavijemo, iztek je spet raven); 2, » dinamična« konstrukcija (Dionizij iz Halikarnasa): stavek si predstavljajo kot periodo, ki jo »gibanje« sublimira, oživlja, prekaša; tu ne gre več za začetek in vrnitev, temveč za vzpon in spust; ta »swing« je pomembnejši kakor izbira besed: izvira iz nekakšnega vrojenega

* Nazorna predstavitev, živa predočitev npr. dogodka, kakor da poteka pred našimi očmi; prikaz ni dan » scela«, temveč » po delih« z izbiro tistih potez, ki naredijo čim močnejši vtis. Npr. razširitev primerjave v »Uvodu« h Krstu: »Ko se neumik... «

čuta pri piscu. » Gibanje« lahko poteka na tri načine: 1. divje, poskakujoče gibanje (Pindar, Tukidid); 2. nežno, gladko, blago gibanje (Sapfo, Isokrat, Ciceron); 3. mešano gibanje, kamor uvrščajo neizrazite primere.

omogoča svobodnejše stopice... Govor, sestavljen po komah in členih (incisim,membratim), se v dejanskih primerih odlično obnese, zlasti tedaj (eis locis, na tistih krajih), kadar dokazuješ ali spodbijaš - kakor jaz v drugem govoru za Kornelija: »O callidos homines, o rem excogitatam, o ingenia metuenda!« (Kakšni prebrisanci, kolikšna domiselnost, kako strah zbujajoča bistrina!) - do sem je po členih; potem koma (caesim): »Diximus« (Smo rekli); pa spet člen (membratim): »Testis dare volumus« (Predstavili bomo priče) - nazadnje pride perioda (comprehensio), a iz dveh členov, najkrajša možna: »Quem, quaeso,nostrum fefelit ita vos esse facturos?« (Kdo med nami, prosim vas, ni mogel vedeti, da boste tako ravnali?) Noben način govorjenja ni boljši ali močnejši, kakor če tolčeš s stavki s po dvema ali tremi besedami, kdaj pa kdaj s po eno samo, včasih tudi s po več, vmes pa ne preveč pogosto vstavljaš ritmično periodo z raznoličnimi kadencami (variis clausulis).

* Težave, ki jih ima Barthes, ko poskuša sistematizirati antične nazore o kompoziciji, izvirajo iz tega, da je klasično izrazje tehnično, ne pa teoretsko; pri starih piscih je zato pogosto nemogoče razločiti, kdaj samo »nevtralno« razvrščajo dele govora, kdaj pa dajejo nasvete o » dobrem« sestavljanju teh delov; perioda, koma, kolon so zato pri njih hkrati paradigmatske enote, iz katerih so sestavljeni sintagmatski nizi, in način sestavljanju teh nizov, torej sintagmatska načela: »stavki« so lahko narejeni iz samih kolonov, lahko so iz kom, lahko celo iz enega samega kolona ali ene same kome, lahko so spet cele periode - pač odvisno od učinka, ki ga hoče govornik izzvati. V ponazorilo in za lažje umevanje navajamo nekaj odlomkov iz Cicerona (Orator, LXVI, 221-LXVII , 226) :

Perioda (ambitus) in popoln stavek (comprehensio, obseg) je sestavljen iz približno štirih delov, ki jim pravimo členi (membra), tako da godi ušesom in ni ne prekratek ne predolg... Popoln stavek (plena comprehensio, perioda) torej sestavljajo štirje deli, vsakteri približno v dolžini heksameterskega verza. V vsakem izmed teh verzov so povezovalni vozli, ki jih spnemo v periodo (ambitus). Če pa hočemo govoriti po členih (membratim), se zaustavimo in se, kadar je potrebno, lahkotno in pogosto odtegnemo temu toku, ki žali... Tej zvrsti pripada tale odlomek iz Krasa: »Missos faciant patronos, ipsi prodeant Cur clandestinis consiliis nos oppugnant? Cur de perfugis nostris copias comparant contra nos?« (Odpokličejo naj svoje zavetnike, naj sami stopijo naprej. Čemu nas napadajo s skrivnimi načrti? Čemu iz naših prebežnikov novačijo čete proti nam?) Prva dva (missos faciant patronos in ipsi prodeant) sta tisto, čemur Grki pravijo kōmmata, mi pa incisa; tretji to, čemur oni pravijo kō lon, mi membrum; na koncu je nedolga perioda (comprehensio), saj je narejena iz dveh verzov, to je členov (membris), njena kadenca je spondejska. Kras je pogosto govoril tako in tudi meni je ta zvrst govorjenja kar najbolj všeč. A kadar govorimo po komah ( incisim) ali po členih (membratim), moramo kar najspretneje poskrbeti za ustrezno kadenco, kakor npr. pri mojih besedah: »Domus tibi deerat? at habebas. Pecunia superabat? at egebas. « (Si bil brez doma? pa si ga vseeno imel. Je bilo denarja na pretek? pa si bil vseeno brez njega.) To so štiri kome (incise dicta); tole pa sta dva člena (membratim): »Incurristi amens in columnas, in alienos insanus insanisti.« (Brezumen si planil v stebričje, nor si norel proti tujcem.) Ves ta odlomek potem kakor nekakšen temelj podpira daljša perioda (com-prehensio): »Depressam, caecam, iacentem domum pluris quam te et quam fortunas tuas aestimasti« (Strta, mračna, propadla hiša ti je bila več kakor ti in kakor tvoje premoženje.) - ta se konča z ditrohejem. Prejšnja pa se je končala s spondeji. V teh stavkih, ki jih velja rabiti kot bodalca, namreč kratkost

MREŽA

Tako smo prišli do konca retorične mreže - saj smo se odločili, da ne bomo obravnavali čisto teatralnih, histeričnih delov tēhne rhetorikē, tistih, ki so povezani z glasom: actio in memoria. Še tako skromen zgodovinski sklep bi presegal čisto didaktični namen tega preprostega priročnika (pa tudi nekoliko ironično bi bilo, če bi kar sami kodirali drugo meta-govorico, ki smo jo uporabljali, s pomočjo peroratio, ki prihaja iz prve meta-govorice). Vseeno bi zdaj, ko se poslavljamo od retorike, rad povedal, kaj mi je osebno ostalo od tega spomina vrednega potovanja (potovanja skoz čas, potovanja po omrežju, kakor da bi se bil spustil po nekakšni dvojni reki). »Kaj mi je ostalo« pomeni: vprašanja, ki mi iz tega starega kraljestva prihajajo v zvezi z mojim sedanjim delom in ki se jim zdaj, ko me je oplazila retorika, ne morem več ogniti.

Najprej - prepričan sem, da bi številne značilnosti naše literature, izobraževanja, naših institucij govorice (ali kakšna institucija sploh zmore obstajati brez govorice?) videli v drugačni luči ali drugače razumeli, če bi dobro poznali retorične kod (to se pravi: če ga ne bi cenzurirali), ki je naši kulture dal njeno govorico; zdaj niso več možne ne tehnika, ne estetika, ne moralka retorike - kaj pa njeno zgodovina? Da, danes nujno potrebujemo zgodovino retorike (na način raziskovanja, knjige, pouka), in razširiti bi jo morali z našim novim načinom mišljenja (lingvistika, semiologija, zgodovinska znanost, psihoarializa, marksizem).

Nadalje - občutek, da obstaja nekakšen nezadržen sklad med Aristotelom (od koder prihaja retorika) in kulturo, ki ji pravimo

množična, kakor da bi aristotelizem, že od renesanse mrtev kot filozofija in kot logika, mrtev kot estetika že od romantike, preživel v nekakšnem zavrženem, razpršenem, neartikuliranem stanju v kulturni praksi zahodnih družb - v praksi, ki se s pomočjo demokracije utemeljuje na ideologiji »največjega števila«, večinske norme, veljavnega mnenja: vse kaže, da nekakšna aristotelovska vulgata še zmerom določa trans-historični tip Zahoda, civilizacijo (namreč našo), ki je civilizacijo endoksa: je mar mogoče spregledati, da lahko v Aristotelu (poetika, logika, retorika) dobimo popolno mrežo za analizo (izhajajočo iz pojma »verjetnega«) vseh govoric - narativnih, diskurzivnih, argumentativnih govoric -, ki jih prenašajo »množična občila«, in da prav pri Aristotelu lahko najdemo tisto optimalno homogenost meta-govorice in govorice predmeta, ki jo zahteva uporabna znanost? Pod demokratičnim režimom bi bil potemtakem aristotelizem najboljša sociologija kulture.

Nazadnje - ugotovitev, ki je, če jo izrečemo takole na kratko, precej vznemirljiva: da je vsa naša literatura, ki jo je oblikovala retorika, sublimiral pa humanizem, izšla iz politično-juridične prakse (če seveda ne verjamemo v nesmisel, ki retoriko omejuje na »figure«): tam, kjer najbolj surove spopade, denarne, lastninske, razredne spopade obvladuje, zadržuje, udomačuje in vzdržuje državno pravo, tam, kjer institucija ureja fingirani govor in kodificira vsakršno rokovanje z označevalcem - tam se rojeva naša literatura. Prav zato: odložiti retoriko med scela in kratko malo historične predmete, v imenu teksta, pisave zahtevati novo prakso govorice in se nikoli ne ločiti od revolucionarne znanosti - prav zato je to eno in isto početje.

109

DODATEK I

107-43 Ciceron: praksa aristotelovske retorike ok. 85 Rhetorica ad Herennium

65-8 Horaci j : Poetika

43 pred n. št. Ovidij: zlitje retorike in poezije

- 16. n. št. Dionizij iz Halikarnasa: stilistika stavka Naše štetje 1. stoletje

40-118 Kvintilijan: pedagogika aristotelovske retorike 45-

125 Plutarh: moralizacija retorike

55-120 Tacit: združitev vseh govornih umetnosti pod imenom eloquentia Peri hypsous, razprava o vzvišenem 2. stoletje

druga sofistika ali neo-retorika; azianizem proti aticizmu 3 . stoletje

Porfirij: Eisagoge (Kategorije): uvod v Aristotelovo logiko

4. stoletje

108

KRONOLOGIJA

Pred našim štetjem

5. stoletje

480-460 Sicilija: pouk retorike

Koraks: prva razdelitev orat io 427 Gorgias v Atenah: retorizirana proza

Hipias iz Elide: nasprotje med vsakdanjo kulturo in filozofijo - daljnji vir srednjeveških svobodnih umetnosti

4. stoletje 395-375 Platon: dialogi, ki zadevajo retoriko

329-323 Aristotelova Retorika Zenon iz Kitiona, grški stoicizem in filozofska gramatika 3.-2. stoletje

Aleksandrijci: spor med analogisti in anomalisti. (Analogisti menijo, da je gramatika urejena in da njena urejenost odseva urejenost sveta in duha. Anomalisti iščejo nepravilnosti, izjeme.) 1. stoletje

116-27 Varon:

a. srednja pot v sporu med analogisti in anomalisti b. oživitev liberalnih disciplin

310-393 Avzonij: neo-retoriko prenese v srednji vek ok. 350 Donat, gramatik

354-430 Sveti Avguštin: krščanska retorika 5. stoletje

Sidonij Apolinarij.• neo-retoriko prenese v srednji vek ok. 420 Marcian Kapela: konstitucija sedmih svobodnih

umetnosti

konec 5. stol. Priscian, gramatik začetek 6. stol.

6. stoletje 480-524 Boeci j : prvi prihod Aristotela - logika v skrajšanem

obsegu

111 1555 Ramus: Dialektika (protiaristotelovska)

1592 Nunez: Iatinski prevod Retorike

DODATEK I

rtorika postane podlaga jezuitskega šolstva

17. stoletje ok. 1630 Aristotelova Poetika pride v Francijo

1675 Bernard Lamy: Retorika ali umetnost govora

18. stoletje 1730 Dumarsais: Razprava o tropih

1783 Hugh Blair: Retorika

19. stoletje 1807 Gaillard.• Retorika za gospice

1827 Fontanier: klasični priročnik za proučevanje tropov

konec 19. stol. učbeniki retorike počasi izginejo

110 490-575 Kasiodor: pokristjanjenje svobodnih umetnosti, zlasti še

RETORIKA STARIH

retoričnih figur 7. stoletje

570-636 Izidor Seviljski (Etymologiae): potrditev trivija

8. stoletje 673-735 Beda: sistematičen prenos retorike na Biblijo

9. stoletje

karolinška šolska reforma: Alkuin Aristotela prevedejo v arabščino 11. stoletje Skot Erigena in realizem Roscelin in nominalizem

12. stoletje drugi prihod Aristotela: celotna Logika

spopad med Chartresom in Parizom, med Rhetorica in Dialectica, med filologijo in filozofijo, med studium in sacerdotium; zmaga Pariza in dialektike

1096-1141 nove klasifikacije trivija pod prevlado dialektike: Hugues de Saint-Victor 1128-1202

Alain de Lille: Alegorija o vozu ok. 1150 Pierre Hēlie: začetek spekulativne gramatike 13.

stoletje

1200 ustanovitev pariške univerze Modis tae 14. stoletje

Ars obligatoria, kodeks za disputatio

15. stoletje

umetnosti druge retorike = poetike (s stališča besednih oblik, ne kompozicije) 16. stoletje

Aristotelova Poetika pride v Italijo: Castelvetro, Scaliger, Veda

1521 Fabri: Celotna retorika

DODATEK III

DODATEK III

* Sestavil prevajavec

DODATEK III

J POJMOVNIKOV

Platonova umestitev retorike med empirične spretnosti laskanja Gorgias 464 b 8

RETORIKA STARIH

Ciceron, De inventione

(mladostni priročnik, med 91 in 87 pred n. št.)

1 . Deli govorniške umetnosti

INVENTIO Govornik poišče resnične ali na videz resnične argumente, ki njegovo zadevo (causa) naredijo sprejemljivo, verjetno (probabilis).

DISPOSITIO Argumente, ki jih je našel, razvrsti v red.

ELOCUTIO Tistemu, kar je našel, poišče ustrezno ubeseditev.

MEMORIA V duhu si utrdi snov in ubeseditev.

PRONUNTIATIO Gias in telo umeri ustrezno veličini, dostojanstvu (dignitas) snovi in besed.

2. Teorija statusov (stāseis, constitutiones, status)

Izhodiščna definicija (I, VIII, 10): Vsaka zadeva, v kateri je kakšen spor (controversia), ki ga je razrešiti z govorom (dictio) ali z razpravljanjem (disceptatio), vsebuje vprašanje (quaestio) glede dejstva ali imena ali vrste ali pravnega postopka (aut facti aut nominis aut generis aut actionis). Vprašanju, iz katerega nastane primer (causa, angl. » case«), pravimo status (constitutio). Status je prvi spopad trditev, ki nastane iz zavrnitve obtožbe (constitutio est prima conflictio causarum ex depulsione intentionis profecta) - takole: » Storil si.« - »Nisem storil.« ali »Storil sem po pravici.« Iuridicialis:

vprašanje, kaj je pravično in prav (aequum et rectum), ali vprašanje o upravičenosti nagrade ali kazni.

Absoluta:

sama zadeva v sebi vsebuje vprašanje pravice in krivice (ius et iniuria).

Assumptiva: zadeva sama po sebi ne daje osnove za spodbijanje in je treba za obrambo pritegniti kaj od drugod.

Concessio:

obtoženec ne brani dejanja, temveč prosi za oproščenje:

RETORIKA STARIH DODATEK III

122 123

Purgatio: prizna dejanje, a zanika namero (culpa, krivdo); sklicuje se na:

imprudentia: nevednost casus: naključje necessitas: nujnost.

Deprecatio: obtoženec prizna dejanje in namero, a vseeno prosi za oproščenje.

Remotio criminis: obtoženec poskuša obtožbo prestaviti na drugega - bodisi dejanje bodisi

namero bodisi sposobnost izvršitve; na drugega prestavi: causa: vzrok dejanja

factum: dejanje samo.

Relatio criminis: obtoženec uveljavlja zakonitost svojega dejanja, ker ga je pred tem nekdo drug nezakonito prizadel.

Comparatio: obtoženec dokazuje, da je bilo neko drugo dejanje zakonito in koristno, in se zagovarja, da je dejanje, za katero je obtožen, storil zato, da bi postalo to zakonito in koristno dejanje mogoče (Rhetorica ad Herennium daje razlago v pomenu » manjše zlo«).

Negotialis:

pretresa se vprašanje, kaj je zakonito po običajih skupnosti in glede na pravičnost (quid iuris ex civili more et aequitate sit).

Controversia in scripto:

spor o naravi pisnega dokumenta.

De scripto et sententia:

kadar je videti, da se besede razhajajo s piščevo mislijo (namero). Ex

contrariis legibus: kadar je videti, da sta si dva zakona ali da si je več zakonov v nasprotju.

Ambiguum: kadar je videti, da ima zapisano dva ali več pomenov.

Ratiocinativum: kadar je videti, da je iz tega, kar je zapisano, mogoče sklepati na nekaj, kar ni zapisano.

Definitivum: kadar je videti, da je treba dognati pomen besede, tj., od česa je ta pomen odvisen.

3. Loci (I. XXIV. 34 ss.)

Argumenti se jemljejo iz lastnosti (quod est attributum):

personnis (oseb): nomen ( ime), natura (narava: božanskalsmrtna bitja; ljudje/živali; moški/ženske; Grk/barbar; Atenec/Lacedemonec...), victus (življenjski način: kdo in kako ga je vzgojil, kdo so njegovi učitelji, prijatelji ipd.), fortuna (suženj/svobodnjak, bogatlreven, zaseben državljan/dostojanstvenik, zakonito pridobljeno dostojanstvo/ nezakonito pridobljeno itn.), habitus (stalna in popolna konstitucija duha ali telesa: izvedenost v umetnostih, vedah ali telesnih spretnostih), affectio (trenutna in povzročena sprememba v duhu ali telesu: veselje, poželenje, strah itn.), studium (zavzeta in predana duhovna dejavnost, ki jo opravljamo z velikim užitkom: filozofija, poezija, geometrija, literatura), consilium (zavesten sklep, da se nekaj stori ali ne stori), facta (dejanja), casus (kar človeka doleti), orationes (izjave)

negotiis (dejanj): continentia (kar jim »notranje« pripada) in gestione (kar se dogaja ali jih spremlja med njihovim izvrševanjem):

l ocus (kraj), tempus (čas), occasio (priložnost), modus (način), facultas (zmožnost, sposobnost)

adiuncta (kar je z njimi povezano): simile (podobno), contrarium (nasprotno), disparatum (negacija), genus (rod), pars (del, vrsta), eventus (izid)

consecutiones (posledice) 4. Loci po Topica (44 pred n. št.), II. 8 ss.; XIX. 73 ss. Loci:

qui in eo ipso de quo agitur haerent (notranji kraji): ex toto: iz celote ex partibus: iz delov ex nota: iz pomena

RETORIKA STARIH DODATEK III

124 125

ex rebus affectis: iz tega, kar je tesno povezano s predmetom obravnave: coniugata: argumenti na podlagi besed iste družine a genere: sklepanje iz rodu na vrsto a forma generis: sklepanje iz vrste rodu a similitudine: po podobnosti, analogiji a differentia: glede na razliko ex contrario: sklep iz nasprotja ab adiunctis: sklep iz korolarija ab antecedentibus: iz antecedensov a consequentibus: iz posledic a repugnantibus: iz protislovja ab efficientibus: iz tvornih vzrokov ab effectis: iz učinkov ex comparatione: po primerjavi (po vzorcu: kar velja za večje, velja za

manjše; in obratno; kar velja v enem izmed dveh enakih primerov, velja tudi v drugem)

qui assumuntur extrinsecus (zunanji kraji): auctoritas (izhajajo iz avtoritete, so odvisni od ugleda): naturae (ugled po naravi) = virtus

(krepost): natura (po naravi): bogovi industria (s prizadevanjem): ljudje temporis (ugled, ki ga prinesejo razne okoliščine):

ingenium (talent, nadarjenost), opus (bogastvo), aetas (starost), fortuna (sreča), ars (spretnost), u s u s (izkušenost), necessitas

(prisila), r e s fortuitae (naključje)

128 129

6. zastavitev vprašanja constitutiones (status) stšseis

(status) a. dejstvena constitutio coniecturalis stohasm6s

zastavitev b. določilna constitutio definitiva h6ros

zastavitev c. kakšnostna constitutio generalis poi6tes

zastavitev d. primernostna constitutio translativa metšlepsis

zastavitev

7. govorni deli partes orationis mēre tū l6gu a. uvod, eksordij exordium pro6imion b. pripoved narratio diēgesis c. pregledna divisio (propositio,

pr6thesis

predstavitev partitio) (prokataskeuē) gradiva

d. pozitivni confirmatio (probatio) pistosis (apodeiksis, dokaz kataskeuē)

e. negativni confutatio (refutatio) ēlenhos (lysis,

f. sklep, epilog peroratio (conclusio) anaskeuē) epilogos

8. stilske kvalitete virtutes dicendi aretai tčs lēkseos a. jezikovna latinitas (puritas) hellenism6s

pravilnost b. jasnost perspicuitas safēneia c. primernost aptum prēpon

d. ukrasnost ornatus k6smos e. jedmatost brevitas syntomia

9. slogovne zvrsti genera elocutionis haraktēres tēs lēkseos

a. preprosti slog genus subtile har. ishn6s b. srednji (mešani) genus medium has. mēsos (tnikt6s)

slog c. vzvišeni slog

(mixtum) genus grande (sublime) har. megaloprepēs

10. načini vezave besed structurae

(hypsel6s)

(harmoniai)

a. gladka vezava (compositiones) structura polita

synthēseis synth. glafyrš

b. srednja vezava structura media synth. mēse c. robata vezava structura aspera synth. austerš

RETORIKA STARIH

SHEMATIČNI PREGLED RETORIKE STARIH

1. predpostavke

a. nadarjenostb. izobrazba

tēhne)

2. delovni postopki

c. izkušenost

mēthodoi a. umetnostb. posnemanje

3. govorne zvrsti

c. vaja

a. sodnigovorb. svetovalni(politični) govor (symbuleutikbn)

c. hvalni govor

(panegyrikon)

4. stopnje

postopkuv govornikovem partes opera

točk v govoru (pisteis, staseis, govorni deli)

a. iznajdba glavnih inventio hēuresis

b. ureditev snovi

predstavitev (stilske kvalitete in zvrsti, načini vezave besed)

c. izrazna elocutio lēksis (hermenēia)

d. zapomnitev

128 129

e. izvedba

. dokazi

b. umetnostni

inartificiales

a. zunajumetnostni probationes pisteis štehnoi

131

GESELNIK adynata: B.1.21. aliteracija: B.3.6. altercatio: B.2.1O. anakolut: B.3.5.,6. antiteza: B.3.5. apofonija: B.3.6. aposiopeza: B.3.6. arte: B.1.28. argumentatio: B.2.1O. argumentum: B.1.9. articulus: B.2.11. atehnoi (pisteis): B.1.4.,5. auctor: A.6.2. avkseza B.3.6.

barve: B.3.3.

captatio benevolentiae: B.2.5. causa: B.1.25. commentator: A.6.2. compilator: A.6.2. compositio: B.2., B.3.2.,11. conclusio: B.2.6. confirmatio: B.2.1O. coniecturalis (status) gl. sklepanje conlocatio: B.2. cumulus: B.2.6.

declamatio: A.4.6., A.5.2. definicija: B. 1 .26.

descriptio: A.5.2., B.2.9. dictamen: A.6.6. dictator: A.6.6. dictio: A.6.8. disceptatio: B.1.26. dispositio: B.2. disputatio: A.6.1.,1O. dokazi: B.1.4.,5. dubium: B.2.5.

egressio: B.2.1. eikos: B.1.13.,15. ekfrasis: A.5.2. electio: B.3.2.,3. elipsa: B.3.6.

elocutio: B.3. enumeratio: B.2.6. entehnoi (pisteis): B.1.6. entimem: B.1.6.,1O. entimem, navidezen: B.1.11. epiheirem: B.1.11. epideiktien: A.2.1. epidiegesis: B.2.9. epilog: B.2.3.,6. esto: B.1.15.,29. eth: B.1.28. eunoia: B.1.28. exemplum: B.1.6.,7.

eksordij: B.2.3.,5. expositio: A.6. 1.

RETORIKA STARIH GESELNIK

testimonia: B.1.4. teza: B.1.25. topika: B.1.18. topika, utna: B.1.22. topografija: B.2.9. tormenta: B.1.4. tribun: A.7.3. tropi: B.3.3.,5.

ukrasi: B.3.3.

venustas: B.3.3.

verjetno: B.1.1O.,13.,15.

vox: A.6.8.

zvrsti: B.1.25.

132 133


132 133

fronesis: B.1.28.

genera orationis, gl. zvrsti grammaticus: A.4.6.

honestum: B.2.5. hipalaga: B.3.5. hipoteza: A.6.12, B.1.25 hipotipoza: B.3.10. hreia (hr a, krija): B.1.20. humile: B.2.5.

imago: B.1.8. imperator: A.7.3. insinuatio: B.2.5. inventio: B.1., B.1.1. iusiurandum: B.1.4.

katahreza: B.3.5.,6. kontroverze: A.4.4. kraj: B.1.18. kraj, obči: B.L2L,23. kraj, posebni: B.1.24. krija, gl. hreia kronografija: B.2.9. kolon: B.3.11. komma: B.3.11.

lectio: A.4.6. lekcija: A.6.1. locus, gl. kraj

maksima: B.1.11. mesto, gl. kraj metafora: B.3.5. metonimija: B.3.5.

narratio (del govora): B.2.7. narratio (vaja): A.4.6.

obscurum: B.2.5. oime: B.2.4. ordo naturalis/artificialis: B.2.8.

parabola: B.1.7.

paralipsa: B.3.10. partitio: B.2.5. pathe: B.1.29. perifraza: B.3.5.,6. perioda: B.2.6.,11., B.3.11. perisologija: B.3.6. peroratio: B.2.6. poeticae (artes): A.6.6. praeiudicia: B.1.4. prēfērable: B.1.15. probatio: B.1.2. proemij: B.2.4. propositio: B.2.10. prosilogizem: B.1.11. prosopografija: B.2.9.

quaesita: B.1.4. quaestio: B.1.20.,24.,25. quaestiones: A.6.1.

reticencija: B.3.6. retorika (prva, druga): A.6.6. retorika (psihološka): B.1.27. rhetor. A.4.6., A.5.1. rogatio: B.2.10.

scholasticus: A.6.1. scriptor: A.6.2. semeion: B.1.13.16. semina probationum: B.1.30., B.2.7.

sententia: B.1.11. sermocinandi artes: A.6.6. silogizem, praktični: B.1.17. sofisti: A.5.1. sklepanje (konjektura): B.1.26. sorites: B.1.11. status causae: B.1.26. suasoriae: A.4.4. sublimitas: A.4.8. suspenzija: B.3.6.

tabulae: B.1.4. tapinoza: B.3.6. tēhne: A.4.2., B.1.3. tekmerion: B 1 13 14


132 133

roland barthes - retorika starih

Documents

retorika starihuvod

tu je prironik

ji stoletja pravili

ki ga e ni

v opraviilo mi je

klasine retorike

ki se brkone e ni dopolnilo

ki ga zbuja entimem