Misericordiae vultus

FRANIEK

RIMSKI KOF

SLUABNIK BOJIH SLUABNIKOV

VSEM, KI BODO BRALI TO PISMO,

MILOST, USMILJENJE IN MIR

2

Misericordiae vultus

(bula od napovedi svetega leta usmiljenja)

1. Jezus Kristus je oblije Oetovega usmiljenja. Videti je, da skrivnost kranske vere v tej besedi najde svoj povzetek. Postala je iva, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta. Potem ko je Oe, ki je bogat v usmiljenju (Ef 2,4), Mojzesu razodel svoje ime kot usmiljen in dobrotljiv Bog, poasen za jezo in bogat z ljubeznijo in zvestobo (2 Mz 34,6), je nenehno na razline naine in ob razlinih asih zgodovine dajal spoznati svojo Bojo naravo. Ob polnosti asa (Gal 4,4), ko je bilo vse razporejeno v skladu z njegovim nartom odreenja, je poslal svojega Sina, rojenega iz device Marije, da bi nam dokonno razodel svojo ljubezen. Kdor ga vidi, vidi Oeta (prim. Jn 14,9). Jezus iz Nazareta s svojo besedo, s svojimi dejanji in z vso svojo osebo1 razodeva Boje usmiljenje.

2. Vselej nam je potrebno zreti skrivnost usmiljenja. To je vir veselja, vedrine in miru. To je pogoj za nae odreenje. Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvije dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega loveka, ko z iskrenimi omi pogleda brata, ki ga srea na ivljenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in loveka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja na greh.

3. Obstajajo trenutki, ko smo e moneje poklicani, da se zazremo v usmiljenje, da bi tudi sami postali uinkovito znamenje Oetovega delovanja. Prav zato sem naznanil izredni jubilej usmiljenja kot ugoden as za Cerkev, da e moneje in uinkoviteje priuje vernikom.

Sveto leto se bo zaelo 8. decembra na slovesni praznik Brezmadenega spoetja. Ta liturgini praznik nakazuje, kako deluje Bog e od samih zaetkov nae zgodovine. Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo lovetvo prepueno na milost in nemilost

1Prim. 2VAT, BR 4.

3

zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadeno v ljubezni (prim. Ef 1,4), da bi postala Mati lovekovega Odreenika. Na teo greha Bog odgovarja s polnostjo odpuanja. Usmiljenje bo vedno veje od slehernega greha in nihe ne more omejevati Boje ljubezni, ki odpua. Na praznik Brezmadenega spoetja bom z veseljem odprl sveta vrata. Ob tej prilonosti bodo to vrata usmiljenja. Kdorkoli bo stopil skoznje, bo lahko obutil ljubezen Boga, ki tolai, odpua in daje upanje.

Na nedeljo za tem, na tretjo adventno, se bodo odprla tudi sveta vrata v rimski stolnici, baziliki svetega Janeza v Lateranu. Zatem se bodo odprla vrata tudi v drugih papekih bazilikah. Doloam, naj se na isto nedeljo v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali v drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja. Po izboru ordinarija jih je mogoe odpreti tudi v svetiih, kamor romajo tevilni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih dotakne milost in najdejo pot spreobrnjenja. Vsaka krajevna Cerkev bo tako neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove. Jubilej bomo tako praznovali tako v Rimu kot po krajevnih cerkvah kot vidno znamenje obestva vse Cerkve.

4. 8. december sem izbral, ker je ta datum zelo pomenljiv za nedavno zgodovino Cerkve. Sveta vrata bom namre odprl ob petdeseti obletnici konca drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Cerkev uti potrebo, da v sebi ivo ohranja ta dogodek. Tedaj se je zanjo zael nov odsek na poti zgodovine. Na koncilu zbrani oetje so mono, kot resnino vetje Duha dojeli zahtevo, da ljudem svojega asa spregovorijo o Bogu na bolj razumljiv nain. Ko se je sesulo obzidje, ki je predolgo zapiralo Cerkev v nekakno privilegirano utrdbo, je nastopil as, da se evangelij oznani na nov nain. Nova etapa evangelizacije, ki obstaja od vselej. Nova zavzetost, ki velja za vse kristjane, da bolj navdueno in prepriljivo priujejo o svoji veri. Cerkev je zautila odgovornost, da je v svetu ivo znamenje Oetove ljubezni.

Na misel nam prihajajo besede, ki jih je izrekel sv. Janez XXIII., ko je odprl koncil, da bi nakazal, po kateri poti naj hodi: Zdaj ima Kristusova nevesta zdravilo usmiljenja raje, kot da bi

4

uporabljala oroje strogosti Ko katolika Cerkev s tem ekumenskim koncilom dviga baklo katolike resnice, se hoe pokazati kot ljubea, naklonjena, potrpeljiva mati vseh, ki jo nagiba usmiljenje in dobrota do otrok, ki so se loili od nje.2 Ob bok mu stopa tudi bl. Pavel VI., ki se je takole izrazil ob zakljuku koncila: Hoemo raje poudariti, da je bila vera naega koncila predvsem ljubezen Starodavna zgodba o Samarijanu je dala temeljne poteze duhovnosti koncila Veletok naklonjenosti in obudovanja je pritekel iz koncila na sodobni loveki svet. Resda so bile zmote zavrnjene, ker to zahteva ljubezen in ni manj resnica; toda ljudem velja le opozorilo, spotovanje in ljubezen. Namesto tesnobnih diagnoz spodbudna zdravila; namesto moreih slutenj so s koncila v sodobni svet poslana sporoila zaupanja. Njegove vrednote niso bile samo spotovane, ampak poaene, njegovi napori podprti, njegova hrepenenja oiena in blagoslovljena e nekaj moramo poudariti: vse to bogastvo nauka se obraa v eno samo smer: sluiti loveku. loveku, ponavljamo, v slehernem poloaju, v sleherni slabosti, v sleherni potrebi.3

S to hvalenostjo za vse, kar je Cerkev prejela, in z odgovornostjo do naloge, ki nas aka, bomo stopili skozi sveta vrata s polnim zaupanjem, da nas spremlja mo vstalega Gospoda, ki nas e naprej podpira na naem romanju. Sveti Duh, ki vodi korake vernih, da sodelujejo pri delu odreenja, ki ga je opravil Kristus, naj bo vodnik in podpora Bojemu ljudstvu, naj mu pomaga, da bo zrlo oblije usmiljenja.4

5. Jubilejno leto se bo zakljuilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva 20. novembra 2016. Na ta dan bomo od zaprtju svetih vrat predvsem hvaleni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni as milosti. ivljenje Cerkve, vse lovetvo in neizmerno vesoljstvo bomo izroili Kristusovemu vladarstvu, da bi razlil svoje usmiljenje kot jutranjo roso za rodovitno zgodovino, ki naj jo s prizadevnostjo vseh gradimo v blinji prihodnosti. Kako si elim, da bi bila prihodnja leta prepletena z milostjo, da bi stopali vsakemu loveku naproti z Bojo

2Govor ob odprtju 2VAT, Gaudet Mater Ecclesia, 11. oktobra 1962, 2-3.3Nagovor na zadnjem javnem zasedanju, 7. decembra 1965. 4Prim. 2VAT, C 16; CS 15.

5

dobroto in nenostjo! Naj vse, verne in oddaljene, dosee balzam usmiljenja kot znamenje Bojega kraljestva, ki je e navzoe med nami.

6. Za Boga je znailno, da je usmiljen, e posebej pa se to oitno vidi v njegovi vsemogonosti.5 Te besede sv. Tomaa Akvinskega kaejo, kako Boje usmiljenje nikakor ni znamenje ibkosti, ampak prej lastnost Boje vsemogonosti. Zato nam bogosluje v eni najstarejih manih glavnih proenj polaga v usta tole molitev: O Bog, svojo vsemogonost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanaanjem.6 Bog vselej ostaja v zgodovini lovetva kot tisti, ki je navzo, blizu, skrben, svet in usmiljen.

Potrpeljiv in usmiljen je besedni par, ki se pogosto pojavi v Stari zavezi, da opie Bojo naravo. Njegovo usmiljeno bitje se oprijemljivo odraa v tolikih dejanjih odreenjske zgodovine, kjer dobrota prevlada nad kaznovanjem in unienjem. Na poseben nain tudi psalmi izpostavijo to veliastno Boje delovanje: On odpua vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame reuje tvoje ivljenje, krona te z dobroto in usmiljenjem (Ps 103,3-4). e bolj oitno neki drug psalm potrjuje oprijemljiva znamenja usmiljenja: Gospod osvobaja jetnike. Gospod odpira oi slepim, Gospod dviga potrte, Gospod ljubi pravine. Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo, pota krivinih pa uniuje (Ps 146,7-9). In slednji e nekaj psalmistovih izrazov: [Gospod] zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane Gospod podpira ponine, krivine pa do tal ponia (147,3.6). Skratka, Boje usmiljenje ni nekaj zamiljenega, ampak je oprijemljiva resninost, s katero razodeva svojo ljubezen, ki je kakor oetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. Zares lahko tukaj reemo, da gre za ljubezen iz srca. Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno utenje, ki ga sestavljajo nenost in soutje, prizanesljivost in odpuanje.

7. Vekomaj traja njegovo usmiljenje, je odpev, ki sledi vsaki vrstici 136. psalma, medtem ko pripoveduje zgodovino Bojega razodevanja. V moi usmiljenja so vsi dogodki Stare zaveze nabiti z

5Toma Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 30, a. 4.6Rimski misal, 26. nedelja med letom. Ta glavna mana pronja se pojavi e v 8. stol. med evholokimi besedilo Gelazjevega zakramentarija (1198).

6

globoko odreenjsko veljavo. Usmiljenje naredi iz Boje zgodovine z Izraelom zgodovino odreenja. Videti je, kot da hoemo kot psalm z nenehnim ponavljanjem besed: Vekomaj traja njegovo usmiljenje, zdrobiti krog prostora in asa, da bi vse vkljuili v veno skrivnost ljubezni. To je, kot bi hoteli rei, da bo lovek ne le v zgodovini, ampak vso venost vedno pod usmiljenim pogledom Oeta. Ni nakljuje, da je izraelsko ljudstvo ta psalm, veliki halel, vkljuilo v najpomembneje bogoslune praznike.

Pred pasijonom je Jezus molil s tem psalmom usmiljenja. To potrjuje evangelist Matej, ko pravi, da so Jezus in uenci, ko so odpeli hvalnico (Mt 26,30), odli proti Oljski gori. Ko je postavljal evharistijo kot veni spomin nase in na svojo veliko no, je to svoje najvzvieneje dejanje razodetja simbolino postavil v lu usmiljenja. V istem obnebju usmiljenja je Jezus preivel svoje trpljenje in smrt, saj se je zavedal velike skrivnosti ljubezni, ki se bo dopolnila na kriu. Ker kristjani vemo, da je Jezus sam molil ta psalm, je za nas e pomembneji in nas obvezuje, da si ga vzamemo kot odpev v svoji vsakodnevni hvalnici: Vekomaj traja njegovo usmiljenje.

8. Ko je na pogled uprt v Jezusa in njegovo usmiljeno oblije, lahko dojamemo ljubezen Svete Trojice. Poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Oeta, je bilo v tem, da razodene skrivnost boanske ljubezni v njeni polnosti. Bog je ljubezen (1 Jn 4,8.16), zatrdi evangelist Janez prvi in edinkrat v vsem Svetem pismu. Ta ljubezen je odslej vidna in otipljiva v vsem Jezusovem ivljenju. Njegova oseba ni ni drugega kot ljubezen, ljubezen, ki se daje zastonj. Njegovi odnosi z ljudmi, ki se mu pribliajo, kaejo nekaj enkratnega in neponovljivega. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z greniki,ubogimi, izkljuenimi, bolniki in trpeimi, so pouevanje o usmiljenju. Vse v njem govori o usmiljenju. Niesar ni v njem, kar bi bilo brez soutja.

Ko je Jezus videl, da so bili v mnoici ljudi, ki so hodili za njim, utrujeni in onemogli, izgubljeni in brez vodnika, so se mu do dna srca zasmilili (prim. Mt 9,36). V moi te soutne ljubezni je ozdravil bolnike, ki so mu jih prinesli (prim. Mt 14,14) in je z nekaj kruhki in ribami nasitil velike mnoice (prim. Mt 15,37). Jezusa v vseh teh okoliinah ni priganjalo k delovanju ni drugega kot usmiljenje, s

7

katerim je bral v duah svojih sogovornikov in odgovarjal na njihove najbolj resnine potrebe. Ko je sreal vdovo iz Naina, ki je spremljala svojega sina h grobu, je obutil veliko soutje do neizmerne boleine objokane matere in ji je vrnil sina, ko ga je obudil od mrtvih (prim. Lk 7,15). Potem ko je osvobodil obsedenca v Gerasi, mu je zaupal to poslanstvo: Sporoi, kako velike rei ti je storil Gospod in se te usmilil (Mr 5,19). Tudi Matejev poklic je vkljuen v obnebje usmiljenja. Ko je el Jezus mimo davnega urada, so se njegove oi sreale z Matejevimi. Ta pogled je bil nabit z usmiljenjem, ki je odpualo grehe tega loveka, premagalo odpor drugih uencev in izbralo njega, cestninarja in grenika, da je postal eden dvanajsterih. Ko je sv. Beda astitljivi razlagal ta evangeljski prizor, je zapisal, da je Jezus pogledal Mateja z usmiljeno ljubeznijo in ga izbral miserando atque eligendo.7 Ta izraz se me je vedno globoko dotaknil, tako da sem si ga izbral za geslo.

9. V prilikah, ki so posveene usmiljenju, Jezus razodeva, da je Boja narava kakor narava oeta. Ne prizna poraza, dokler s soutjem in usmiljenjem ne iznii greha in ne premaga zavraanja. Poznamo te prilike, zlasti tri: o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi in o oetu z dvema sinovoma (prim. Lk 15,1-32). V teh prilikah je Bog vedno predstavljen kot poln veselja, e posebej ko odpua. V njih najdemo jedro evangelija in nae vere, ker je usmiljenje predstavljeno kot mo, ki premaga vse, ki napolni srce z ljubeznijo in ki tolai z odpuanjem.

Poleg tega e iz neke druge prilike prejemamo pouk, kaken naj bo na kranski ivljenjski slog. Ko je Peter Jezusa izzval z vpraanjem o tem, kolikokrat je potrebno odpustiti, mu je ta odgovoril: Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat (Mt 18,22), in povedal priliko o neusmiljenem sluabniku. Ko ga je gospodar poklical, naj mu vrne veliko vsoto, je padel predenj na kolena in ga prosil; in gospodar mu je dolg odpustil. Takoj zatem je sreal svojega sosluabnika, ki mu je bil dolan nekaj drobia. Ta ga je na kolenih prosil, naj se ga usmili, on pa ni hotel in ga je dal zapreti. Ko je gospodar zvedel, kaj se dogaja, se je zelo razjezil, znova poklical tega sluabnika in mu rekel: Ali nisi bil tudi ti dolan usmiliti se svojega sosluabnika, kakor sem se

7Prim. Homilija 21: CCL 122, 149-151.

8

tudi jaz tebe usmilil? (Mt 18,33). In Jezus je zakljuil: Tako bo tudi moj nebeki Oe storil z vami, e vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu (Mt 18,35).

Prilika vsebuje globok pouk za vsakega od nas. Jezus trdi, da usmiljenje ni samo v Oetovem delovanju, ampak postaja merilo za razumevanje, kdo so resnino njegovi otroci. Skratka, poklicani smo, da ivimo od usmiljenja, ker je bilo nam najprej izkazano usmiljenje. Odpuanje alitev postaja najoitneji izraz usmiljene ljubezni in je za nas, kristjane, zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako teko se nam tolikokrat zdi odpuanje! In vendar je odpuanje orodje, izroeno naim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. e hoemo sreno iveti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maevanje. Sprejmimo torej apostolovo spodbudo: Sonce naj ne zaide nad vao jezo! (Ef 4,26). Predvsem pa prisluhnimo besedi Jezusa, ki je usmiljenje naredil za ivljenjski ideal in za merilo verodostojnosti nae vere: Blagor usmiljenim, kjati usmiljenje bodo dosegli (Mt 5,7). Pri tem blagru naj se e posebej zavzeto navdihujemo tem svetem letu.

Kakor opaamo, je usmiljenje v Svetem pismu kljuna beseda, s katero se oznauje Boje delovanje do nas. Ne omejuje se, ko nam izraa svojo ljubezen, ampak jo naredi vidno in otipljivo. Ljubezen tudi sicer ne more nikoli biti abstraktna beseda. e po svoji naravi gre za oprijemljivo ivljenje: za namene, dre in vedenje, ki se izraajo v vsakdanjem delovanju. Boje usmiljenje je njegova odgovornost do nas. On se uti odgovornega, to je, eli nam dobro in nas hoe videti srene, polne veselja in vedre. Isto valovno dolino mora ujeti usmiljena ljubezen kristjanov. Kakor ljubi Oe, tako ljubijo otroci. Kakor je on usmiljen, tako smo poklicani, da smo usmiljeni tudi mi drug do drugega.

10. Nosilna preklada, ki dri pokonci ivljenje Cerkve, je usmiljenje. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nenost, s katero naj se obraa na vernike; ni od njenega oznanila in njenega prievanja svetu ne sme pogreati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve hodi po poti usmiljene in soutne ljubezni. Cerkev ivi v neizrpnem hrepenenju, da bi ponudila usmiljenje.8 Morda smo dolgo asa pozabili kazati na pot usmiljenja in iveti na

8Ap. spodbuda Evangelij veselja, 24.

9

njej. Po eni strani je stalna zahteva zgolj po pravinosti pripeljala do pozabe, da je ta ele prvi korak, sicer potreben in neizogiben, da pa mora Cerkev stopiti dalje, da bo dosegla viji in pomenljiveji cilj. Po drugi strani pa je alostno, ko moramo videti, da je izkustvo odpuanja v nai kulturi vedno bolj redko. e beseda sama je vasih videti, kot da je izginila. Brez prievanja za odpuanje pa ostaja samo nerodovitno in jalovo ivljenje, kot da bi iveli zapueni v puavi. Znova je priel as, da si Cerkev naloi veselo oznanilo odpuanja. Je as vrnitve k bistvenemu, da si naloimo breme ibkosti in teav svojih bratov. Odpuanje je sila, ki obuja k novemu ivljenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.

11. Ne smemo pozabiti velikega nauka, ki ga je sv. Janez Pavel II. podal v svoji drugi okronici Dives in misericordia, ki je tedaj prila povsem nepriakovano in je mnoge presenetila s temo, ki jo je obravnavala. Zlasti elim opozoriti na dva izraza. Sveti oe je predvsem poudarjal, da je tema usmiljenja v dananji kulturi pozabljena: Zdi se, da dananja miselnost morda bolj kot nekdanja nasprotuje Bogu usmiljenja in skua e sam pojem usmiljenja izloiti iz ivljenja ter ga iztrgati iz lovekovega srca. Beseda in pojem usmiljenje kaeta, da nista pogodu loveku, ki je sprio znanstvenega in tehninega napredka, kot ga zgodovina doslej ni poznala, postal gospodar zemlje, ki si jo je podvrgel in ji gospoduje. Ta oblast nad zemljo, ki jo vasih enostransko in povrno pojmujemo, se zdi, da ne trpi usmiljenja Prav zato se v dananjem poloaju Cerkve in sveta mnogi ljudje in mnoga obestva, ki jih vodi iv verski ut, tako reko sami od sebe obraajo k Bojemu usmiljenju.9

Poleg tega je sv. Janez Pavel II. navajal te razloge za nujno oznanilo in prievanje usmiljenja v sodobnem svetu: Narekuje jo ljubezen do loveka, do vsega lovekega, ki ga po sodbi mnogih naih sodobnikov ogroa velikanska nevarnost. Kristusova skrivnost me hkrati obvezuje, da oznanjam tudi usmiljenje, to je Bojo usmiljeno ljubezen, ki se je v tej skrivnosti razodela. Prav tako mi narekuje, da se v tej teki in kritini dobi zgodovine Cerkve in sveta

9JANEZ PAVEL II. Okronica o Bojem usmiljenju, 2.

10

obraam k temu usmiljenju in ga prosim.10 Ta njegov nauk je bolj kot kdajkoli aktualen in si zaslui, da ga sprejmemo tudi v tem svetem letu. Znova prisluhnimo njegovim besedam: Cerkev ivi pristno ivljenje, kadar izpoveduje in oznanja usmiljenje, najbolj udovit pridevek Stvarnika in Odreenika, in vodi ljudi k virom Odreenikovega usmiljenja, katerih varuhinja in delivka je.11

12. Cerkev ima poslanstvo, da oznanja Boje usmiljenje, utripajoe srce evangelija, ki mora samo od sebe dosei srce in duha vsakega loveka. Kristusova nevesta si privzema ravnanje Bojega Sina, ki gre vsakemu naproti in nikogar ne izloa. V naih asih, ko se Cerkev zavzema za novo evangelizacijo, zahteva tema usmiljenja novo navduenje in obnovljeno pastoralno dejavnost. Za Cerkev in za verodostojnost njenega oznanila je odloilno, da v prvi osebi ivi in priuje za usmiljenje. Njena govorica in dejanja morajo posredovati usmiljenje, da bo prodrla v srca ljudi in jih izzvala, da bodo nali pot vrnitve k Oetu.

Prva resnica Cerkve je Kristusova ljubezen. Tej ljubezni, ki gre vse do odpuanja in darovanja sebe, Cerkev slui in jo posreduje ljudem. Kjer je torej navzoa Cerkev, tam mora biti tudi oitno Oetovo usmiljenje. V naih upnijah, skupnostih, zdruenjih in gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, mora vsak najti oazo usmiljenja.

13. Tu jubilejno leto hoemo preiveti v lui Gospodove besede: usmiljeni kakor Oe. Evangelist podaja Jezusov nauk, ko pravi: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi va Oe! (Lk 6,36). Ta ivljenjski program je zahteven in obenem bogat z veseljem in mirom. Jezusova zahteva se obraa na vse, ki posluajo njegov glas (prim. Lk 6,27). Da bi bili sposobni usmiljenja, moramo torej najprej prisluhniti Boji besedi. To pomeni, da je treba ponovno odkriti vrednost tihote za premiljevanje Besede, ki nas nagovarja. Na ta nain je mogoe zreti Boje usmiljenje in si ga privzeti za ivljenjski slog.

10JANEZ PAVEL II. Okronica o Bojem usmiljenju,15.11JANEZ PAVEL II. Okronica o Bojem usmiljenju, 13.

11

14. Poseben vidik svetega leta je romanje, ker je to podoba poti, ki jo vsak lovek prehodi v svojem ivljenju. ivljenje je romanje in lovek je popotnik, romar, ki prehodi pot do elenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moi, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba dosei in zahteva zavzetost in rtev. Romanje naj bo torej spodbuda za spreobrnjenje. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, se bomo pustili objeti Bojemu usmiljenju in se bomo obvezali, da bomo tudi mi usmiljeni z drugimi, kakor je Oe z nami.

Gospod Jezus nakazuje, kakni so odseki na romanju, s katerim je mogoe dosei ta cilj: Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuajte in vam bo odpueno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlaeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naroje. S kakrno mero namre merite, s takno se vam bo odmerilo (Lk 6,37-38). Pravi predvsem, naj ne sodimo in ne obsojamo. e noemo pasti v Bojo sodbo, ne smemo postati sodniki svojih bratov. Ljudje se namre s svojo sodbo ustavijo na povrju, medtem ko Oe vidi v globino. Koliko hudega povzroijo besede, ko jih podigata ljubosumje in zavist! Govoriti slabo o bratu, ko ga ni zraven, je isto, kot da bi ga postavili v slabo lu, umazali njegov ugled in ga pustili v zobeh opravljanja. Ne soditi in ne obsojati pa pomeni, da znamo nabrati, kar je dobrega v vsakem loveku, in ne dopustiti, da bi moral ta trpeti zaradi nae pristranske sodbe ali zaradi naega domiljanja, da vse vemo. Vendar pa to e ne zadoa, da bi izrazili usmiljenje. Jezus zahteva, da tudi odpustimo in darujemo; da smo orodja odpuanja, ker smo ga mi e prej prejeli od Boga; da smo velikoduni do vseh, vedo, da tudi Bog velikoduno deli svojo naklonjenost vsem nam.

Usmiljeni kakor Oe je torej geslo svetega leta. V usmiljenju imamo dokaz za to, kako nas Bog ljubi. Daje se vsega, za vedno, zastonj, in ne da bi kaj zahteval v zameno. Pride nam na pomo, ko ga pokliemo. Lepo je, da se vsakodnevna molitev Cerkve zane z besedami: O Bog, ozri se name in me posluaj. Gospod, pridi in mi pomagaj (Ps 70,2). Pomo, ki jo pokliemo, je e prvi korak Bojega usmiljenja do nas. On nas prihaja reit iz slabotnosti, v kateri ivimo. Njegova pomo pa je v tem, da dojamemo njegovo

12

navzonost in njegovo bliino. Ko se nas dan za dnem dotika njegovo soutje, lahko tudi mi postajamo soutni do vseh.

15. V tem svetem letu bomo lahko izkusili tudi, kako je mogoe odpreti srce tistim, ki ivijo na najbolj obupnih obrobjih ivljenja, ki jih na dramatien nain ustvarja sodobni svet. Koliko negotovosti in trpljenja je navzoega v dananjem svetu! Koliko ran je bilo zadanih telesom tolikih, ki nimajo ve glasu, ker je njihov krik oslabel in umolknil zaradi brezbrinosti bogatih narodov. Ob tem jubileju bo Cerkev e bolj poklicana, da zdravi te rane, da jim polaja z oljem tolabe, da jih obvee z usmiljenjem in jih ozdravi z dolno solidarnostjo in pozornostjo. Ne padimo v brezbrinost, ki poniuje, v navajenost, ki omrtvi duha in mu preprei, da bi odkril kaj novega; ne padimo v cinizem, ki uniuje. Odprimo svoje oi, da bomo videli bedo sveta, rane tolikih bratov in sester, ki so prikrajani za dostojanstvo, in se utmo izzvane, da posluamo njihov krik na pomo. Nae roke naj primejo njihove in jih pritegnimo k sebi, da bodo zautili toplino nae navzonosti, prijateljstva in bratstva. Naj njihov krik postane na in bomo skupaj lahko zdrobili ograde brezbrinosti, ki pogosto suvereno vlada in prikriva hinavino in sebinost.

ivo hrepenim, da bi kransko ljudstvo ob tem jubileju premiljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naa vest, ki je pogosto dremava pred dramo revine. Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Bojega usmiljenja. Jezusovo oznanilo nam prikae ta dela usmiljenja, da bi lahko razumeli, ali ivimo kot njegovi uenci ali ne. Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lane nasititi, ejne napojiti, nage oblei, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reevati, mrlie pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne uiti, grenike svariti, alostne tolaiti, alivcem odpustiti, nadlene prenaati, za ive in mrtve Boga prositi.

Ne moremo uiti Gospodovim besedam: glede nanje bomo sojeni: e bomo dali lanim jesti in ejnim piti; e bomo sprejeli tujca in oblekli nagega; e si bomo vzeli as za to, da bomo z bolnikom in zapornikom (prim. Mt 25,31-45). Prav tako bomo vpraani, e smo pomagali, da je kdo splezal iz dvoma, ki peha v

13

strah in je pogosto vir osamljenosti; e smo bili sposobni premagati nevednost, v kateri ivijo milijoni, zlasti otrok, ki so prikrajani za potrebno pomo, da bi se izkopali iz revine; e smo bili blizu osamljenim in stiskanim; e smo odpustili tistim, ki so nas ualili, in zavrgli sleherno zamero in sovratvo, ki vodi v nasilje; e smo bili potrpeljivi po zgledu Boga, ki je tako potrpeljiv z nami; in e smo slednji v molitvi izroili Gospodu svoje brate in sestre. V vsakem od tej najmanjih je prisoten sam Kristus. Njegovo meso spet postaja vidno kot mueno, ranjeno, biano, shirano, preganjano telo da bi ga mi prepoznali, se ga dotaknili in mu skrbno pomagali. Ne pozabimo besed sv. Janeza od Kria: Na veer ivljenja bomo sojeni po ljubezni.12

16. V Lukovem evangeliju najdemo e en pomemben vidik, kako naj z vero preivimo ta jubilej. Evangelist pripoveduje, kako se je Jezus neke sobote vrnil v Nazaret in je kot po navadi vstopil v shodnico. Poklicali so ga, naj prebere Sveto pismo in ga razloi. Odlomek je bil iz preroka Izaija, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto Gospodovega usmiljenja (61,1-2). Prav leto usmiljenja oznani Gospod in prav to hoemo tudi mi iveti. To sveto leto prinaa s seboj bogastvo Jezusovega poslanstva, ki odmeva v prerokovih besedah: prinesti besedo in dejanje tolabe ubogim, razglasiti osvoboditev zapornikom novih suenjstev sodobne drube, povrniti vid tistim, ki ne morejo videti, ker so preve upognjeni vase, in vrniti dostojanstvo tistim, ki so zanj prikrajani. Jezusovo oznanilo je znova vidno v odgovorih vere, ki jih ponuja prievanje kristjanov. Naj nas spremljajo besede apostola: Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem (Rim 12,8).

17. Post v tem jubilejnem letu bomo preiveli e bolj zavzeto kot mono obdobje za proslavljanje in izkuanje Bojega usmiljenja. Koliko strani Svetega pisma lahko premislimo v postnih tednih, da bi odkrili Oetovo usmiljeno oblije! Z besedami preroka Miheja lahko tudi mi reemo: Ti, o Gospod, si Bog, ki odjemlje krivdo in

12Besede lui in ljubezni, 57.

14

odpua greh, ki ne hrani vekomaj svoje jeze, ampak ti ugaja izkazovanje usmiljenja. Ti, Gospod, se bo vrnil k nam in se bo usmilil svojega ljudstva. Poteptal bo nao krivdo in na dno morja vrgel vse nae grehe (prim. Mih 7,18-19).

Strani preroka Izaija lahko e bolj oprijemljivo premiljujemo v tem asu molitve, posta in dobrodelnosti: Mar ni to post, kakrnega sem izbral: da odpne krivine spone in razvee vezi jarma, da odpusti zatirane na svobodo in zlomi vsak jarem? Mar ni v tem, da deli z lanim svoj kruh in pripelje uboge brezdomce v hio, ko vidi nagega, da ga oblee, in se ne potuhne pred svojim rojakom? Tedaj napoi kakor zarja tvoja lu in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravinost in Gospodovo veliastvo bo tvoja zadnja straa. e bo tedaj klical, bo Gospod odgovoril, e bo vpil na pomo, bo rekel: Tukaj sem! e odpravi jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in zlobno govorjenje, e daje lanemu, kar ima sam rad, in nasiti grlo revea, bo vzla v temi tvoja lu in tvoja temina bo kakor poldan. Gospod te bo vedno vodil in ti sitil duo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in bo kakor namakan vrt, kakor vodni vrelec, ki mu voda ne usahne (Iz 58, 6-11).

Pobuda 24 ur za Gospoda, ki naj bi jo obhajali v petek in soboto 4. postnega tedna naj se po kofijah e bolj raziri. Toliko ljudi se priblia zakramentu sprave in med njimi veliko mladih, ki ob takem izkustvu pogosto najdejo pot vrnitve h Gospodu, trenutek mone molitve in znova odkrijejo smisel svojega ivljenja. Znova prepriljivo postavimo v sredie zakrament sprave, ker nam omogoa, da se z roko dotaknemo veliine usmiljenja. Za vsakega spokornika bo to vir resninega notranjega miru.

Nikoli se ne bom navelial poudarjati, naj bodo spovedniki pravo znamenje Oetovega usmiljenja. Spovednik ne more improvizirati. Spovedniki postanemo, ko se najprej sami postavimo kot prvi spokorniki med spokornike in iemo odpuanje. Nikoli ne pozabimo, da biti spovednik pomeni biti udeleen pri samem Jezusovem poslanstvu; to pa je v tem, da smo oprijemljivo znamenje neprestane Boje ljubezni, ki odpua in reuje. Vsak od nas je prejel dar Svetega Duha za odpuanje grehov; za to smo odgovorni. Nihe od nas ni gospodar zakramenta, ampak zvest sluabnik Bojega odpuanja. Vsak spovednik mora sprejeti

15

vernike kot oe v priliki o izgubljenem sinu: kot oe, ki tee naproti sinu, eprav je ta zapravil njegovo imetje. Spovedniki so poklicani, da objamejo tega spokorjenega sina, ki se vraa domov, in mu izrazijo veselje, da so ga nali. Ne bodo se naveliali niti hoditi k drugemu sinu, ki je ostal zunaj in se ni bil sposoben veseliti, da mu razloijo, kako je njegova stroga sodba pred oetovim usmiljenjem, ki ne pozna meja, krivina in nesmiselna. Ne bodo zastavljali nepotrebnih vpraanj, ampak bodo kakor oe iz prilike prekinili pripravljeni govor izgubljenega sina, ker bodo znali v srcu vsakega spokornika zaznati klic na pomo in pronjo po odpuanju. Skratka, spovedniki so poklicani, da so vedno in povsod, v vsakih okoliinah in vsemu navkljub znamenje, da ima usmiljenje prvo mesto.

18. V postu tega svetega leta imam namen poslati misijonarje usmiljenja. Bodo znamenje materinske skrbi Cerkve za Boje ljudstvo, da bo vstopilo v globino bogastva te skrivnosti, ki je za vero tako temeljna. To bodo duhovniki, ki jih bom pooblastil, da odpuajo tudi grehe, ki so pridrani apostolskemu sedeu, da bo oitna irina njihovega poslanstva. predvsem pa bodo ivo znamenje tega, kako Oe sprejema tiste, ki iejo njegovo odpuanje. Imenovali se bodo misijonarji usmiljenja, ker bodo za vse postali umetniki sreanja, polnega lovenosti, izvira osvoboditve, bogatega v odgovornosti, da se premagajo vse ovire in se znova zaivi milost krsta. Pri svojem poslanstvu se bodo pustili voditi apostolovim besedam: Bog je namre vse vklenil v neposlunost, da bi vsem izkazal usmiljenje (Rim 11,32). Prav vsi, brez izjeme, so poklicani, da odgovorijo na klic usmiljenja. Misijonarji naj ivijo ta klic v zavesti, da lahko uprejo pogled v Jezusa, usmiljenega in zanesljivega vlikega duhovnika (prim. Heb 2,17).

Sobrate kofe prosim, da povabijo in sprejmejo te misijonarje, da bodo predvsem prepriljivi oznanjevalci usmiljenja. Po kofijah naj organizirajo ljudske misijone, tako da bodo ti misijonarji glasniki veselja odpuanja. Naj se jih prosi, da bodo obhajali zakrament sprave za ljudstvo, da bo as milosti, ki je dan v jubilejnem letu, omogoil mnogim oddaljenim sinovom najti pot v oetno hio. Pastirji naj zlasti v monem postnem asu skrbno

16

vabijo vernike, naj se pribliajo prestolu milosti, da bodo dosegli usmiljenje in nali milost (Heb 4,16).

19. O da bi beseda odpuanja dosegla vse! Naj klic k izkuanju usmiljenja nikogar ne pusti brezbrinega! Moje vabilo k spreobrnjenju se obraa e vztrajneje k tistim, ki so zaradi svojega naina ivljenja dale od Boje milosti. Posebej mislim na moe in ene, ki pripadajo kaki kriminalni zdrubi, kakrnakoli je e. Za va blagor vas prosim, da spremenite ivljenje. To vas prosim v imenu Bojega Sina, ki ni nikoli, eprav se je boril zoper greh, zavrnil nobenega grenika. Ne padite v strano past miljenja, da je ivljenje odvisno od denarja in da je vprio njega vse brez vrednosti in dostojanstva. To je privid. Denarja ne moremo nesti s seboj v onostranstvo. Denar nam ne da prave sree. Nasilje, s katerim se kopii denar, po katerem tee kri, nikomur ne da ne moi ne nesmrtnosti. Za vse je prej ko slej pripravljena Boja sodba, ki ji nihe ne bo mogel uiti.

Isto vabilo naj dosee tudi ljudi, ki spodbujajo ali so soudeleeni pri korupciji. Ta gnojna rana drube je velik greh, ki vpije v nebo, ker spodkopava temelje osebnega in drubenega ivljenja. Korupcija onemogoa, da bi gledali v prihodnost z upanjem, ker s svojo prevzetnostjo in pohlepom uniuje narte ibkih in stre najbolj revne. To je zlo, ki se ugnezdi v vsakdanjih dejanjih in se potem raziri v javne kandale. Korupcija je zakrknjenost v grehu, ki bi rada nadomestila Boga s prividom denarja kot oblike moi. To je delo teme, ki ga podpirata sumnienje in spletka. Corruptio optimi pessima (Ko se pokvari najbolje, pride ven najslabe), je upravieno rekel Gregorij Veliki, da bi povedal, kako se nihe ne sme utiti varnega pred to skunjavo. Da jo iztrebimo iz osebnega in drubenega ivljenja, so potrebne modrost, budnost, lojalnost, preglednost, povezane s pogumom za naznanilo. e se proti korupciji ne borimo odprto, nas prej ko slej naredi za sokrivce in nam unii ivljenje.

To je ugoden as, da spremenimo ivljenje! To je as, da se pustimo dotakniti v srcu. Pred storjenim zlom, tudi pred tekimi grehi, je trenutek, ko je treba prisluhniti joku nedolnih, ki so jim oplenili imetje, jih prikrajali za dostojanstvo, ljubezen, za samo ivljenje. Ostati na poti zla je samo vir prividov in alosti. Pravo

17

ivljenje je nekaj drugega. Bog se ne navelia ponujati roke. Vedno je pripravljen posluati, pa tudi jaz sem, in moji bratje kofje in duhovniki. Dovolj je e sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvrei pravinosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje.

20. V tem kontekstu ne bo brez koristi, e spomnimo na odnos med pravinostjo in usmiljenjem. To nista dva med seboj nasprotujoa si pojma, ampak dve razsenosti ene in edine resninosti, ki se postopno razvija, dokler ne dosee svojega vrhunca v polnosti ljubezni. Pravinost je temeljni pojem za civilno drubo, ko se normalno sklicujemo na pravni red, po katerem se izvajajo zakoni. Pod pravinostjo razumemo tudi, da je treba vsakemu dati to, kar mu pripada. V Svetem pismu se pogosto omenja Boja pravinost in Bog kot sodnik. S pravinostjo je obiajno miljeno celovito spolnjevanje postave in vednje dobrega Izraelca v skladu v Bojimi zapovedmi. Tak pogled pa je neredko pripeljal do padca v legalizem, zameglil izvirni pomen in zatemnil globoko veljavo, ki jo ima pravinost. Da preseemo legalistino perspektivo, se moramo spomniti, da je v Svetem pismu pravinost v svojem bistvu pojmovana kot zaupna prepustitev Boji volji.

Tudi Jezus vekrat spregovori o pomembnosti vere kot o izpolnjevanju postave. V tem smislu moramo razumeti njegove besede, ko za mizo z Matejem in drugimi cestninarji ter greniki ree farizejem, ki so mu ugovarjali: Pojdite in se pouite, kaj pomeni: Usmiljenja hoem in ne daritve. Nisem namre priel klicat pravinih, ampak grenike (Mt 9,13). Pred pogledom na pravinost kot golo izpolnjevanje postave, ki sodi tako, da deli ljudi na pravine in grenike, Jezus skua pokazati na veliki dar usmiljenja, ki ie grenike, da bi jim ponudilo odpuanje in odreenje. Razumljivo je, zakaj so Jezusa zaradi takega pogleda, ki osvobaja in je vir prenove, farizeji in pismouki zavrnili. Da bi bili zvesti postavi, so samo drugim nalagali bremena na rame, ob tam pa iznievali Oetovo usmiljenje. Klic k spolnjevanju postane ne more ovirati pozornosti na potrebe, ki zadevajo lovekovo dostojanstvo.

Ko Jezus navaja besedilo preroka Ozeja: Hoem ljubezni in ne klavne daritve (Oz 6,6), je to glede tega zelo pomenljivo. Jezus trdi, da mora odslej vodilo ivljenja njegovih uencev upotevati prvo mesto usmiljenja, kakor priuje tudi sam, ko j skupaj z greniki.

18

Usmiljenje se ponovno razodene kot temeljna razsenost Jezusovega poslanstva. Je resnien izziv pred njegovimi sogovorniki, ki so se ustavili pri formalnem spotovanju postave. Jezus pa gre onstran postave; njegovo druenje s tistimi, ki jih je postava imela za grenike, nam da razumeti, kako dale je lo njegovo usmiljenje.

Tudi apostol Pavel je opravil podobno pot. Preden je sreal Kristusa na poti v Damask, je bilo njegovo ivljenje posveeno brezgrajnemu izvajanju pravinosti po postavi (prim. Flp 3,6). Spreobrnjenje h Kristusu pa ga je privedlo k temu, da je zasukal pogled, tako da v Pismu Galaanom trdi: Zato smo tudi mi zaeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravieni po veri v Kristusa in ne po delih postave (Gal 2,6). Njegovo razumevanje pravinost se korenito spremeni. Pavel zdaj na prvo mesto postavi vero in ni ve postavo. Ni izpolnjevanje postave tisto, ki reuje, ampak vera v Jezusa Kristusa, ki s svojo smrtjo in vstajenjem prinaa odreenje z usmiljenjem, ki opravii. Boja pravinost zdaj postane osvoboditev za tiste, ki jih tlai suenjstvo greha in vse njegove posledice. Boja pravinost je njegovo odpuanje. (prim. Ps 51,11-16).

21. Usmiljenje ne nasprotuje pravinosti, ampak izraa Boje ravnanje do grenika, ko mu ponuja e eno monost, da se zave, se spokori in veruje. Izkustvo preroka Ozeja nam pomaga, ko nam pokae preseganje pravinosti v smeri usmiljenja. Doba, v kateri je ivel ta prerok, je ena najbolj dramatinih v zgodovini judovskega ljudstva. Kraljestvo je na pragu propada; ljudstvo ni ve zvesto zavezi, oddaljilo se je od Boga in je izgubilo vero oetov. Po loveki logiki bi bilo pravino, e bi se Bog namenil zavrei nezvesto ljudstvo: niso spotovali sklenjenega sporazuma in torej zasluijo dolno kazen, to je izgnanstvo. To potrjujejo prerokove besede: Ne bo se vrnil v egiptovsko deelo, ampak bo njegov kralj Asirec, ker se niso hoteli spreobrniti (Oz 11,5). In vendar po tem odzivu, ki se sklicuje na pravinost, prerok korenito spremeni svoj jezik in razodene resnino Boje oblije: Moje srce se v meni obraa, moje drobovje drgeta. Ne bom storil po svoji srditi jezi, Efrjima ne bom pahnil v pogubo, kajti jaz sem Bog in ne lovek, Sveti sem v tvoji sredi in ne pridem k tebi s svojo jezo (Oz 11,8-9). Sv. Avgutin na neki nain razlaga te besede, ko pravi: Bog laje zadri jezo kot

19

usmiljenje.13 Res je tako. Boja jeza traja trenutek, medtem ko njegovo usmiljenje traja vekomaj.

Ko bi se Bog ustavil pri pravinosti, bi nehal biti Bog, bil bi tak kot vsi ljudje, ki se sklicujejo na izpolnjevanje postave. Sama pravinost ne zadoa in izkustvo nas ui, da s sklicevanjem zgolj na pravinost tvegamo, da jo bomo uniili. Zato gre Bog z usmiljenjem in odpuanjem onstran pravinosti. To ne pomeni, da razvrednoti pravinost ali da jo naredi odveno, nasprotno. Kdor pogrei, mora plaati kazen. Samo da tu ni konec, ampak ele zaetek spreobrnjenja, da bi se izkusilo nenost odpuanja. Bog ne zavraa pravinosti. Vkljuuje jo in presega z vijim dogodkom, v katerem se izkusi ljubezen, ki je temelj resnine pravinosti. Zelo pozorno moramo brati, kar pie apostol Pavel, da ne bi padli v isto zmoto, ki jo je apostol oital svojim sodobnikom Judom: Ker namre niso poznali Boje pravinosti in so skuali uveljaviti svojo, se niso podredili Boji pravinosti. Kajti konec postave je Kristus, v pravinost vsakomur, ki veruje (Rim 10,3-4). Ta Boja pravinost je usmiljenje, ki je podeljeno vsem kot milost v moi smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Kristusov kri je torej Boja sodba nad vsemi nami in nad svetom, ker nam nudi gotovost ljubezni in novega ivljenja.

22. Jubilej prinaa s seboj tudi odpustek. V svetem letu usmiljenja dobiva le-ta nov pomen. Boje odpuanje naih grehov ne pozna meja. V smrti in vstajenju Jezusa Kristusa Bog jasno pokae to svojo ljubezen, ki gre tako dale, da unii greh vseh ljudi. Z Bogom se lahko spravimo po velikononi skrivnosti in posredovanju Cerkve. Bog je vedno pripravljen za odpuanje in se ga nikoli ne navelia na vedno nov in nepriakovan nain ponujati. Mi vsi pa vendar izkuamo greh. Vemo, da smo poklicani k popolnosti (prim. Mt 5,48), vendar mono utimo teo greha. Medtem ko zaznavamo mo milosti, ki nas preoblikuje, izkuamo tudi mo greha, ki nas pogojuje. Kljub odpuanju nosimo v svojem ivljenju tudi protislovja, ki so posledica naih grehov. V zakramentu sprave Bog odpua grehe, ki so resnino izbrisani; in vendar ostaja negativni odtis, ki so ga grehi pustili v naem ravnanju in naih mislih. Boje usmiljenje pa je moneje celo od

13Enarr. in Ps. 76, 11.

20

tega. Postaja odpustek Oeta, ki po Kristusovi nevesti dosee grenika, ki mu je odpueno in ga osvobaja vsakega ostanka posledic greha ter ga usposablja, da deluje v skladu z ljubeznijo in raste v ljubezni, ne pa da znova pada v greh.

Cerkev ivi obestvo svetih. V evharistiji se to obestvo, ki je Boji dar, udejanja kot duhovno zedinjenje, ki povezuje nas, vernike, s svetniki in blaenimi, katerih mnoice se ne da preteti (prim. Raz 7,4). Njihova svetost prihaja na pomo nai slabosti in je tako mati Cerkev s svojo molitvijo in svojim ivljenje sposobna priti nasproti slabotnosti enih s svetostjo drugih. Doiveti odpustek svetega leta pomeni pribliati se Oetovemu usmiljenju z gotovostjo, da se njegovo odpuanje razteza na vse ivljenje vernika. Odpustek pomeni, da izkusimo svetost Cerkve, ki je delena vseh dobrobiti Kristusovega odreenja, da se odpuanje raztegne do zadnjih posledic, do koder see Boja ljubezen. ivimo v polnosti ta jubilej in prosimo Oeta za odpuanje grehov in irjenje njegovega usmiljenega odpustka.

23. Usmiljenje poseduje e silnico, ki sega onkraj meja Cerkve. Povezuje nas z judovstvom in islamom, ki ga razumeta kot enega najbolj pomenljivih Bojih pridevkov. Izrael je prvi prejel to razodetje, ki ostaja v zgodovini kot zaetek neprecenljivega bogastva, ki je ponujeno vsemu lovetvu. Kot smo videli, so strani Stare zaveze prepletene z usmiljenjem, ker pripovedujejo o delih, ki jih je Gospod storil v prid svojega ljudstva v najtejih trenutkih njegove zgodovine. Islam tudi s svoje strani med imena, ki jih pripisuje Stvarniku, postavlja ime Usmiljenega in Milostljivega. To poimenovanje je pogosto na ustnicah muslimanov, ki utijo, da jih v njihovi vsakdanji ibkosti spremlja in podpira usmiljenje. Tudi oni verujejo, da nihe ne more omejevati Bojega usmiljenja, ker so njegova vrata vedno odprta.

To jubilejno leto, ki ga bomo iveli v usmiljenju, naj podpira sreanje s temi verstvi in z drugimi plemenitimi verskimi izroili; naj odstrani vsako obliko zaprtosti in prezira ter izene vsako obliko nasilja ali diskriminacije.

24. Misel se mi zdaj obraa k Materi Usmiljenja. Milina njenega pogleda naj nas spremlja v tem svetem letu, da bomo lahko

21

vsi odkrili veselje Boje nenosti. Razen Marije ni nihe spoznal globine skrivnosti uloveenega Boga. V njenem ivljenju se je vse oblikovalo ob navzonosti uloveenega usmiljenja. Mati Krianega in Vstalega je vstopila v svetie Bojega usmiljenja, ker je v globoki notranjosti bila soudeleena pri skrivnosti njegove ljubezni.

Ker je bila Marija izbrana za Mater Bojega Sina, jo je Oetova ljubezen od vekomaj pripravila, da je postala skrinja zaveze med Bogom in ljudmi. V svojem srcu je ohranila Boje usmiljenje v popolnem sozvoju s svojim sinom Jezusom. Njena hvalnica na pragu Elizabetine hie je bila posveena usmiljenju, ki sega iz roda v rod (Lk 1,50). Tudi mi smo bili navzoi v teh prerokih besedah device Marije. To nam bo v tolabo in podporo, ko bomo stopili skozi sveta vrata, da bi izkusili sadove Bojega usmiljenja.

Pod kriem je Marija skupaj z Janezom, uencem ljubezni, pria besed odpuanja, ki pridejo z Jezusovih ustnic. Najvije odpuanje tistim, ki so ga kriali, nam kae, kako dale lahko pride Boje usmiljenje. Marija potrjuje, da Sinovo usmiljenje ne pozna meja in dosee vse, ne da bi koga izkljuilo. Obrnimo se nanjo s starodavno in vedno novo molitvijo Salve Regina (Pozdravljena, kraljica), da ne bo nikoli naveliala obraati svojih milostljivih oi na nas. Naj nas naredi vredne, da bomo zrli oblije usmiljenja, njenega Sina Jezusa.

Naa molitev naj se raziri tudi do tolikih svetih in blaenih, ki so imeli usmiljenje za svoje ivljenjsko poslanstvo. Posebej se misel obraa na veliko apostolo usmiljenja, sv. Favstino Kowalsko. Ona, ki je bila poklicana, da vstopi v globine Bojega usmiljenja, naj posreduje za nas in nam izprosi, da bomo vedno iveli in hodili v Bojem odpuanju in v neomajnem zaupanju v njegovo ljubezen.

25. Izredno je torej to sveto leto, da bi v vsakdanjem ivljenju iveli usmiljenje, ki ga Oe vselej izteza k nam. V tem jubileju se pustimo Bogu presenetiti. On se ne nikoli ne navelia vrat svojega srca odpirati na steaj, da bi znova pokazal, kako nas ljubi in da hoe z nami deliti svoje ivljenje. Cerkev mono uti, kako nujno je oznanjati Boje usmiljenje. Njeno ivljenje je pristno in verodostojno, kadar prepriljivo oznanja usmiljenje. Dobro ve, da je njena prva naloga, zlasti v asih, kakrni so nai, ki so polni velikih upov in monih protislovij, to, da z zrenjem Kristusovega oblija vse

22

uvede v veliko skrivnost Bojega usmiljenja. Cerkev je prva poklicana, da je resnicoljubna prievalka usmiljenja, ki naj ga izpoveduje in ivi kot sredie razodetja Jezusa Kristusa. Iz srca Trojice, iz najgloblje notranjosti Boje skrivnosti naj izvira in brez prenehanja priteka velika reka usmiljenja. Ta vir ne bo mogel nikoli presahniti, pa naj bodo tisti, ki se mu pribliajo, kakrnikoli e. Vsaki, ko ga bo kdo potreboval, bo lahko pristopil k njemu, saj je Boje usmiljenje brez konca. Tako nepreiskljiva je globina skrivnosti, ki jo zajema, tako neizrpno je bogastvo, ki izhaja iz njega.

V tem jubilejnem letu naj Cerkev postane odmev Boje besede, ki mono in prepriljivo doni kot beseda in dejanje odpuanja, podpore, pomoi in ljubezni. Naj se nikoli ne navelia nuditi usmiljenja in naj bo vedno potrpeljiva v tolaenju in odpanju. Naj Cerkev postane glas vsakega loveka in naj zaupno in brez prenehanja ponavlja: Spomni se, Gospod, svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki je od vekomaj (Ps 25,6).

Dano v Rimu pri svetem Petru, 11. aprila, na predveer praznika Bojega usmiljenja v letu Gospodovem 2015, v tretjem letu papeevanja.

23

24