menart, janez - statve življenja

Tretja izdaja

KJE SO TISTE STEZICE 5

kje so tiste stezice...

Če je človek star petdeset let in izdaja knjigo pesmi, ki jih je pisal od mladih dni, potem nehote dobi občutek, da bi bralec pred besedili pričakoval nekakšen, kakršenkoli že, uvod. Pri tem se mu sama od sebe vsiljuje misel, naj bi to bil življenjepis, pre-pleten z razlaganjem avtorjevih pogledov na umet-nost v posameznih obdobjih njegovega dozorevanja, tako kot to najdemo v mnogih podobnih izdajah. Toda izkušnja uči, da ne to ne ono bralca ponavadi ne zanima kaj preveč. Tehtne uvode navadno be-rejo le ljudje, ki se s književnostjo ukvarjajo po-klicno in ki jih po možnosti tudi sami pišejo. Moje pesmi pa so bile zmerom namenjene ljudem, ki be-rejo, kar pač berejo, zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo. Zato bo še najbolje, in najbrž tudi najbolj zanimivo — za ko-gar pač bo — če opustim vse pretenzije na »tehten« uvod izpod tujega ali lastnega peresa ter povsem preprosto napišem nekaj besed o tem, kako sem po srečnih nagibih, okoliščinah in naključjih zašel v prelepi in človeka odrešujoči svet umetnosti, umet-nosti, ki sem ji nekje na dnu posvetil vse svoje dni, in ki mi je po drugi strani, kljub mnogim mukam, trudu in odrekanjem — ali pa morda prav zaradi njih — napolnila življenje, tako da je vsaj zame in vsaj v relativnih možnostih človeške usode imelo — in še ima — svoj smisel. človek seveda ne ve in tudi ne more vedeti, kaj

je prav na dnu bilo tisto, kar ga je vzpodbudilo na neko pot. Zato se v tej smeri ne bom trudil. Vsakdo pa si nehote zapomni iz preživelih let nekatera dej-

6 JANEZ MENART

stva, čustvene trenutke in dogodke, za katere misli, da so bili tako ali drugače zanj odločilni. In mogoče se pri tem, kljub vsej negotovosti, nekje na dnu niti preveč ne moti. Kajti, le zakaj bi si bil iz ne-pregledne množice preživelih vtisov zapomnil prav te spominske mejnike in količke? Vse tako kaže, da gre pri tem za nekakšne preskoke, pri katerih se nepregledna množica prej nezavednih drobnih vpli-vov in vzgibov v nekem trenutku združi v zavestno dejstvo, pri čemer se prav rado, skoraj po pravilu, zgodi, da je to dejstvo navzven povsem vsakdanje ali celo banalno. In prav o nekaj takih povsem vsak-danjih mejnih dogodkih, čustvih in dejstvih na za-četku svoje pesniške poti mislim napisati nekaj besed.

V življenjepisih mnogih pesnikov lahko prebere-mo o babicah in pestunjah, ki so jim v rani mla-dosti pripovedovale in pele ljudske pravlj ice in pesmi. čeprav sem mestni otrok, sem tudi jaz do šolskih let živel pri starih starših (po očetovi strani), kajti moja mati je zaradi hude bolezni živela z mojo sestro pri svojih, tako da nismo imeli lastnega doma. Stari oče, s katerim sem ob lepih dneh hodil v gozd, stara mati, ki me je imela na grbi največ časa, stric in teta, ki sta živela še doma, in mati, ki sem jo po-gosto obiskoval, so mi najbrž pripovedovali med drugim tudi kakšne pesmice. A od vsega tistega se ne spominjam ničesar. Iz tistih dni pred prvim raz-redom mi je ostalo v zavesti le nekaj nagajivih ri-marij, ki sem jih pobral med otroci na cesti. To so bile v glavnem dopolnjevanke in izštevanke, ki so


med otroki ponekod žive še danes. Mimogrede bodi povedano, da so takšne otroške rimarije, zlasti še izštevanke, zelo zanimive. V tistih, ki sem jih slišal jaz, so bili prisotni pravzaprav že vsi literarni slogi, ki sem jih srečal pozneje, od naturalizma do lu-dizma.

Tudi v šoli, v prvem razredu, smo se prav gotovo učili kakšnih pesmi — a kar se mene tiče, kot da se jih nismo. Iz tistih dni pa imam nekak bridek spo-min, ki bi utegnil biti pesniški.

V veseli družbi sem sedel na očetovih kolenih, drobil svojo presto in pil malinovec, oni pa so peli. Tudi oče je pel, pel je zelo lepo. Potem pa se je — kdo bi vedel kdaj — oglasila tista žalostna, zateglo otožna narodna:

Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal?

Kdo bi vedel, kaj je bilo v pesmi, a pri srcu me je stisnilo tako nepopisno mehko in bridko, tako polno nekakšne grozljive slutnje, da sem začel jo-kati in so me komaj pomirili. Spraševali so me, kaj mi je, pa nisem znal ničesar povedati.

Morda je bil spomin na staro mamo, ki je malo predtem umrla; ali pa morda nejasna slutnja: čez mesec ali dva je bil oče že v grobu. A vendar mislim, da tisti žalosti ni bilo vzrok besedilo pesmi, da je bil kriv napev ali pa nekaj v očetovem glasu.

Dorn, kjer sem bil, se je po smrti stare mame razbil in jaz sem se s sestro znašel v neki sobi, kjer

8 JANEZ MENART

nama je mama kljub bolezni poskušala ustvariti topel kot. Soba je komaj zaslužila to ime, bila je nekakšna luknja, kamor od pozidave hiše ni več po-sijalo sonce. A imel sem dom, bilo mi je lepo in tam sem preživel eno leto, ki se ga iz vse svoje mla-dosti najrajši spominjam. (Prav tisto leto sem imel ✓ mislih, ko sem pozneje pisal Belo pravljico).

V tistem času, hodil sem v drugi razred, sem začel veliko brati. Vendar je šlo predvsem za pripoved-ništvo, ne za pesmi. Kljub temu pa sem takrat, ne vem kako, trčil tudi na prvo umetno pesem, ki je ✓ meni vzbudila nekaj posebnega, česar prej nisem poznal. Po čudnem naključju je ta moja prva umet-na pesem, ki sem jo spoznal, bila prav Vodnikova oda Ilirija oživljena, torej tudi ena prvih sloven-skih pesmi, ki so vredne branja. Ne vem, kaj v njej me je tako privlačilo, ali Napoleon, za katerega sem se prav tedaj navdušil ob neki ilustrirani vojaški zgodovini, ali tista nekakšna neizrekljiva zanosnost, ki veje iz nekaterih verzov, kot na primer:

Duh stopa v Slovence Napoleonov,

en zarod poganja prerôjen, ves nov.

Iz tistega časa se spominjam tudi ljudske pesmi o Lavdonu pred Belim gradom, Levstikovega Ubež-nega kralja in še posebej Krilanove balade Rada, ki sem jo dolgo imel sploh za najboljšo pesem, kar sem jih takrat poznal. Zlasti všeč sta mi bila v njej


verza, ki sledita turškemu vdoru v grad, medtem ko kleči grajska hči Rada ob mrtvem očetu:

... zdaj gorjé ti, deva mlada, zdaj gorjé ti, sivi grad!

Vse te pesmi in še marsikatere druge, ki pa so šle nekako bolj mimo mene, sem se naučil od mame. Preden je zbolela je bila namreč gledališka igralka in bralka v lutkovnem gledališču. V svoji nesreči si je zdaj ležanje v postelji, na katero je bila iz meseca v mesec bolj priklenjena, krajšala z branjem, s tem da je nama s sestro pomagala pri učenju, ali pa je obujala lepe trenutke s svoje pretrgane umet-niške poti, nama pripovedovala zgodbe dramskih in lutkovnih del, v katerih je igrala ali jih poznala, včasih pa tudi recitirala kakšno pesem, ki jo je imela naštudirano še iz let na konzervatoriju.

Zaradi neprimernega bivališča se ji je zdravje že v enem letu tako poslabšalo, da smo se morali za-časno raziti: mati v mestno hiralnico, sestra v en internat, jaz pa v drugega, v tedanje Marijanišče. Tam sem doživel nekaj nepozabnih ur ob pravljicah, ki nam jih je kdaj pa kdaj pripovedovala nadzorna sestra. Ob neki igrici, v kateri sem tudi sam igral, sem prvikrat začutil čar gledališča. In še marsikaj lepega sem doživel. Med drugim sem se v Marija-nišču že takrat spoznal tudi s (poznejšim) pesnikom Tonetom Pavčkom, sedanjim urednikom Cankarje-ve založbe, ki zdaj po toliko letih izdaja to knjigo. Kako nenavadna so življenjska pota!

10 JANEZ MENART

Tam v internatu sem nekega dne v kapeli med mašo tudi prvikrat v življenju začutil neko posebno razpoloženje, ki mi ga druge pesmi dotlej niso vzbu-dile, nekaj čemur bi lahko rekel »čista lirika«. Pri-čarala mi ga je prva kitica neke pesmi iz molitve-nika!

Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno šumlja, bleda luna za oblak se skriva, zvezdica nobena ne miglja.

Po letu dni, ki sem jih preživel v internatu, je mama našla primernejšo sobo, tako da smo vsi trije spet imeli skupen dom. Mama je bila zdaj že povsem priklenjena na posteljo. Zato si je čas kraj-šala med drugim tudi s tem, da je za moje bratran-ce in sestrične kdaj pa kdaj sestavljala pesmice, s katerimi so voščili svojim staršem, kot je bilo tiste čase še precej v navadi. Ker je sama bolj težko pi-sala, sva to namesto nje počela sestra in jaz. In tako sem kdaj pa kdaj pristavil tudi sam kakšno besedo ali domislico. Ko je potem nekega dne učiteljica Amalija Mandelj na Ledini, kamor sem hodil v če-trti razred, rekla, naj za domačo nalogo poskusimo napisati kakšno pesmico, sem poskusil tudi jaz in tako so nastali moji prvi verzi z naslovom Moja mucka. Res je sicer, da mi je večidel pomagala mama, ampak zadnja dva verza, ki ju ona nikakor ni mogla najti, sta se posvetila meni. Še danes je nekje v meni osrečujoči spomin na tisti trenutek.


Po tistem sem dobil veselje in sem še večkrat na-pisal kakšne priložnostne verze.

Zatem pa se mi je življenje temeljito spremenilo. Imel sem posebno srečo, da sem, v mnogočem po zaslugi dr. Vlada Schmidta, ki je tedaj uvajal te-stiranje učencev, dobil eno redkih banovinskih šti-pendij in sem se lahko vpisal na klasično gimnazijo. Kmalu zatem je izbruhnila vojna. Nastale so težave s prehrano, materi se je razen tega zdravje vse bolj slabšalo, sestra je odraščala — in tako sem se čez čas znašel v internatu pri lazaristih in slednjič spet v Marijanišču. Sredi novih razmer in učenja latin-ščine sem na pesmi povsem pozabil. Tako je ostalo leto ali dve.

Toda po materini smrti, ko sem ostal duševno pre-puščen povsem samemu sebi, se je med pustimi učnimi urami v internatu lepega dne v meni pre-budilo staro nagnjenje do pesmi. Morda ga je vzpod-budila šolska zgodovina, morda literarno delovanje starejših kolegov v internatu, ki so izdajali dva ro-kopisna lista, morda nostalgija po dnevih ob materi, morda stavek profesorja, da Slovenci nimamo pra-vega epa, morda pa vse skupaj in še marsikaj zra-ven. Ne vem. Vem le, da sem v četrti nižji gimnaziji kar na lepem začel pisati ep Zadnji Celjan.

Prek ravnine Donava se vije, mirno se kot kača v daljo plazi, kar ji pot zastavi, tok pogazi, zgrabi in v morja globinah skrije.

12 JAN EZ MENART

Vzdolž bregov stoje valov stražarji — nad vodó pripognjena drevesa. Veter jim narahlo krone stresa, pesem poje o večerni zarji.

Sonce že za hribi se pomika, sencam izročilo je bregove, mrak potihnil pevkam je glasove, smrtna ptica sama v noč skovika.

Toliko verzov uvoda sem navedel zato, da sem prišel do »usodnega« zadnjega stiha. V tega se je namreč zapičil neki starejši sošolec, ki je v moji odsotnosti brskal po moji klopi v učilnici. Po tistem dolgo časa nisem več imel miru pred njim ne po-dnevi ne ponoči. Kadar me je kje zagledal, se je spačil in zdrdral: »Smrtna ptica v črno noč sko-vika!«, kot se je verz prvotno glasil. Zdaj je to za-tulil z drugega konca učilnice, zdaj me je prestrašil izza vogala, zdaj mi je nenadoma zatulil v uho, vča-sih z basom, včasih s falzetom, zmerom pa z divjim zavijanjem oči, pačenjem in pretiranimi igralskimi kretnjami. Kljub temu, da mi je ta njegov svoje-vrstni pogojni refleks šel blazno na živce in tudi v meni vzbudil pogojni refleks histerije, me le ni spravil ob voljo. Skrivaj sem pisal lepó naprej in kmalu končal kakih tisoč verzov prvega dela ter začel pisati že drugega. Sicer pa je bil moj mučitelj-ski sošolec zelo zabaven, duhovit in bister. Kar na lepem je začel skupaj še z dvema izdajati svoj ro-kopisni satirični list »Sršen« (ali nekaj takega) in


sicer vsak dan novo številko. V njem se je seveda norčeval iz sošolcev. Ni bilo treba dolgo čakati, pa je bilo v učilnici že kakšnih sedem podobnih listov z imeni kot Osa, čmrlj, Stenica, Bolha, Uš, Komar in podobno. Tudi jaz sem seveda izdajal svojega, ne vem, mislim da »Oso«. Ker sem bil popoln anti-talent za ilustracije, sem to pomanjkljivost posku-šal izravnati s tem, da sem svoj list razmnoževal v več izvodih na zasilen šapirograf, ki sem si ga na-redil iz glicerina in želatine. No, ta satirični mnogo-boj vseh proti vsem, je prav tako hitro, kot se je rodil, tudi zamrl.

Vse te papirnate boje in sploh vsakršno pisanje pa je končal konec vojne. Druščina se je razletela na vse strani in v domu nas je ostalo nekaj časa le nekaj takih, ki nismo imeli iti prav nikamor. Med temi je bil tudi Peter Ovsec, zdaj napovedovalec in urednik na RTV. Njegov brat, pesnik Janez Ovsec, je bil nekaj let starejši in je že takrat pisal pesmi. Jaz pa sem prav takrat poleg epa začel na veliko pi-sati tudi nesrečne ljubezenske pesmi, za kar sem imel dovoljšen razlog. In tako smo nekako uredili, da so zvezki mojih pesmi prišli pod kritično oko Petrovega brata. Kmalu sem dobil prijazen odgo-vor, svojo prvo oceno v življenju, ki jo zaradi za-nimivega opažanja tule navajam v prepisu.

Dragi prijatelj! Lj. 13. 1. 46

Tvoje pesmi sem prebral in odkril v njih mnogo talenta. Predvsem poseduješ epsko žilico, pa tudi lirični momenti so včasih zate. Si iskren, resničen

14 JANEZ MENART

pesnik, ki bo pisal iz bolečine in iz spoznanj. Če bo več prvega, bo nota bolj lirična, če bo več umskih zaznav, ki jih boš prenesel v srce in tragično noto, boš bolj vsestranski, obči spoznavalec skozi zuna-nje dogodke. Leži ti balada in jo kar resnično in z občutjem podajaš. Dramatska nota je močno v tebi, sicer pa si optimist in se vedno odrešiš.

Kako se boš še razvil, ne more nihče prerokovati. Več se borno pomenil ustno. Zanima se zate tudi neki slikar in kipar in ti bo morda še veliko več, kot ti morem biti jaz.

Zdravstvu j ! Tvoj prijatelj

Janez Ovsec

Res smo se pomenili. Takó pisemce kot večkratni pogovori so mi veliko pomenili.

Nekako v tem času je v internat (ki je kmalu za-tem prešel v državne roke in se preimenoval v Dorn Ivana Cankarja), prišel iz partizanov Ciril Zlobec delat prehodne izpite čez višjo gimnazijo, kot smo takrat rekli: Vedel sem, da piše pesmi, saj jih je dotlej že imel nekaj objavljenih v »Mladini« in dru-gih časopisih. Ni trajalo dolgo, ko sem lahko bral tudi njegove rokopise. Med drugim je imel napisa-nega že precej nekega partizanskega epa o narod-dnem heroju Vojku. Ta ep me je še posebej za-nimal in z že tedaj bradatim avtorjem sva si bila kmalu prijatelja.


Razen Zlobca je sčasoma prišlo z raznih koncev v internat še več drugih fantov, ki so sami pisali ali pa se vsaj zanimali za književnost; nekateri so imeli tudi že kaj tiskanega. Najdlje sta bila v tej smeri Lojze Kovačič, ki je imel za sabo že kakih pet krajših novel, objavljenih v »Mladini« in v »Mla-dinski reviji«; in pa Lado Smrekar, ki je prav tako že od 1945 v »Mladini« objavljal pesmi, od katerih je bila še posebej znana tista uglasbena Naprej po-nosno, delavne brigade!, ki jo brigadirji pojejo še danes. Smrekar je med nami užival poseben ugled tudi zato, ker je lahko obiskoval na domu — ne vem, kako je prišel do tega — samega Otona Žu-pančiča.

Poleg Saše Malija, Viktorja Blažiča, Tineta Zo-riča, Jožeta Valentinčiča in Braneta Zabrica, ki so pisanje pozneje opustili, sta v internat vsak s svoje strani prišla tudi Dane Zajc in Saša Vuga.

V domu je bilo takrat zelo razgibano, polno po-osvoboditvenega ognja, zanosa in živosti. Vsestran-sko kulturno delovanje je vzpodbujal in podpiral tedanji upravnik Matko Ljubič, duhovno vodil pa ga je skladatelj prof. Makso Pirnik. Ta je bil nekaterim izmed nas tudi dober svetovalec. Mene, na primer, je spoznaval s svetovno književnostjo in me po dru-gi strani med ostalim ogrel za Ivana Minattija, ki je takrat izdal svojo prvo zbirko »S poti« in ki je za nekaj let postal moj vzornik. Ta zgodnji vpliv Mi-nattijeve poezije je bil zame odločilen, da nisem za-šel na kramparska pota.

16 JANEZ MENART

No in tako, malo iz vnanjih pobud, še več pa iz želje po ustvarjanju smo v domu ustanovili lite-rarno družino ter čez nekaj mesecev začeli izdajati glasilo »Mi mladi«, katerega prva številka je izšla novembra 1947. Nekaj izvodov smo pošiljali tudi na uredništva mladinskih listov. In potem smo lepega dne lahko prebrali tudi tole (okrajšano):

»MI MLADI« glasilo literarne družine »Ivana Cankarja«

Ena izmed agilnih literarnih družin, ki ima precejšnje število obetajočih talentov, je v dijaš-kem domu »Ivana Cankarja« ... Ko se je literarna družina oskrbela s potrebnimi sredstvi, je začela iz-dajati leposlovni mesečnik »Mi mladi« v 70 izvodih. Mesečnik je bil tiskan na matrici ... V prvi številki ... izstopata med pesniki Ciril Zlobec in Me-nart Janez. Zlobčeva »Pesem v svobodi« se odlikuje po pestrosti, sočnosti in lahkotnosti ritma, dočim pri Janezu Menartu, ki ima oblikovno kar lepe pe-smi, stil še ni dorasel naši novi motiviki. Zato nam pesem ne more tako živo, neposredno in stvarno tolmačiti našega novega življenja. To velja za vse Menartove pesmi.

... Druga, decembrska številka »Mi mladi«, je v primeru s prvo tehnično in vsebinsko zelo napredo-vala. Menartova pesnitev »Kurirček« (odlomek) je topla, iskrena in tudi oblikovno na višku ter za-služi, da bi išla v večji reviji. Prvič se je oglasil Dane Zajc, najmlajši član literarne družine, z nežno, kratko, a precej občutljivo napisano pesmijo .. .


Tretja, januarska številka »Mi mladi« je najboljša izmed vseh: Tiskana je v trobarvnem tisku in oprem-ljena s številnimi dobrimi linorezi Marjana Tomši-ča ... Menartova pesem »Hrast« je najboljša v tej številki. Avtor simbolično prikazuje propad starega sveta; graščina, ki je bila do sedaj last vladajočih razredov, postane v novi domovini dom mladine. Pesem bo objavljena v »Mladinski reviji« .. .

K. L.

Mladina, 1948

Tako je bilo prvič natisnjeno moje ime. Na natis svoje prve pesmi sem moral še malo počakati, a K. L. iz »Mladine« je vedel, kaj govori.

Grem po Poljanski cesti in po njej privihra iz me-sta Saša Vuga. Ko me zagleda, že od daleč ves žareč od primorskega temperamenta krili z rokami in vpi-je: »Tiskali so te!« Ulica se mi je kar zamajala od nepričakovane novice. »Kje?« nekako izdavim, če-prav sem vedel kje, saj je bila ena sama možnost. »V Mladinski reviji,« nekako zavriska in mi jo po-moli. V »Mladinski reviji«! To je takrat že nekaj po-menilo! Hlastno pograbim izvod in iščem po njem. Saša me nestrpno gleda in priganja »Naprej, še na-prej, še, zadaj, med ,Pomenki' ...« — »Kje?« Bilo je, kot da bi mi kdo primazal klofuto. »Pomenki« so bili namreč v reviji stalna rubrika za nasvete mla-dim literatom. Našel sem jih in tam je pisalo:

18 JANEZ MENART

POMENKI

Na koncu bi podali kratko oceno lista »Mi mladi«, ki ga mesečno izdajajo gojenci doma »Ivana Can-karja« in ga urejuje tov. Menart Janez ... V poeziji lahko pri vseh treh avtorjih zapazimo prevelik od-klon v »visoko« romantiko. Tako beremo v Smre-karjevi pesmi »Opolnoči« ... Isto poseganje po ro-mantičnih doživetjih in izraznih sredstvih zasledimo v Zajčevi pesmi: Ob požganem domu:... Najboljši je Menartov »Hrast«, ki ga v celoti objavljamo .. .

Lahko, da je bil res najboljši, toda vsekakor ne toliko neslab, da bi si ga upal tu ponovno objaviti. A bog ne daj, da bi mi to tedaj kdo rekel! Sicer pa, le kaj bi objavljal, saj Hrast ni bila moja prva »za-res« tiskana pesem. No, tudi to sem slednjič, v de-cembru 1948 le dočakal. Bila je aškerčevska balada z romantičnim naslovom Viharna noč in iz njenega ritma je kar šumela in bobnela Sava. Na srečo je kritiki niso opazili, vsa pozornost je bila namreč obrnjena drugam: bilo je leto informbiroja. Tako sem torej po dolgih letih in čez skladovnice verzov, ki sem jih nažagal v potu svojega obraza, slednjič, na srečo neopažen, prikukal v literarni svet — neo-pažen, a vendar prikukal.

A še preden se odpravim vanj, moram pospra-viti stvari za seboj. List »Mi mladi« je izšel samo štirikrat; potem ga je ministrstvo za kulturo po svojih nitkah ustno prepovedalo, češ da ni dovolj napreden, da je tematsko ozek in premalo množi-


čen glede na sodelavce. Bilo je prav brez potrebe, ker tudi brez tega ne bi več dolgo izhajal. Večina sodelavcev nas je namreč kmalu zatem končala gim-nazijo in odšla iz doma. Pa tudi svojo nalogo je list opravil: zbral nas je, okrepil naše literarne cilje in nam poslužil za stopničko v »Mladinsko revijo« in pozneje, posredno, za v Klub mladih kulturnih de-lavcev. Na eni izmed konferenc, ki jih je priredil ta klub, sem se spoznal s Kajetanom Kovičem. Sre-čavanja v klubskih prostorih in na uredništvu »Mla-dinske revije« so navzkrižno zbližala med sabo tudi moje znance in prijatelje Koviča, Zlobca in Pavčka, s čimer se je začelo naše dolgoletno osebno in lite-rarno prijateljstvo in drugovanje. »Mladinsko revijo« je takrat urejevalo še več ljudi skupaj, med njimi je do mene bil najbolj prijazen Peter Levec.

A prehitevam se. Leta 1948 sem bil torej na tem, da zapustim internat. Na srečo sem vedel, kam naj grem: k sebi me je povabil Ciril Zlobec, ki si je bil že prej našel sobo in odšel iz doma. Z mojo selit-vijo ni bilo težav. Na kolo sem naložil dve odeji in kovček. V njem je bilo nekaj perila, kakih deset slo-varjev in knjig in seveda, kljub vsemu, tudi izvod »Mladinske revije« z mojo pesmijo med »Pomenki«. Preostalo prostornino kovčka so napolnjevali ro-kopisi; a bilo jih je znatno manj, kot mi jih je v vrsti let navdihnila muza. Prav nekako v tem času sem se namreč veliko družil z (današnjim režiser-jem) Miletom Korunom, ki sem ga poznal že iz ljud-skošolskih dni; ko sem živel še pri mami, je nam-reč stanoval v isti hiši. Takrat sva se skupaj igrala,

20 JANEZ MENART

izdelovala igrače in uprizarjala lutkovne predstave, pri čemer je bil zelo spreten, predvsem je znal lepo risati. Zdaj pa je pisal drame. In tako sva bila drug drugemu kritika. Skoraj vsak dan sem hodil k nje-mu in mu kazal, kar sem sproti napisal. Bil je nekaj starejši od mene, vsekakor pa bolj razvit, in zato strašno zahteven, vsaj meni se je tako zdelo, pa tudi muhast in zajedljiv, tako da me je spravljal v obup. Kar mi je en dan skritiziral in dokazal, da ni dobro, sem popravil, a drug dan, ko sem mu prinesel popravljeno točno po njegovih pripombah, mu že ni bilo všeč spet nekaj tretjega. In tako brez konca naprej. Cele mesece. Dvakrat ali trikrat sem že trdno sklenil, da sploh ne bom več pisal. Več-krat po obisku pri njem sem iz obupa, po stari pesniški tradiciji, uprizoril tudi kakšno večjo ali manjšo lirično grmado. Šele precej pozneje, bil sem že na univerzi, sem se nekako postavil na lastne no-ge in mu ušel. Toda še danes vem, da mu kot pesnik mnogo dolgujem; enemu izmed redkih, če ob njem omenim še Saša Malija, ki je pisal za svoja leta iz-jemno dobre verze, in pa Milana Železnika, ki me je

'vneto vzpodbujal k delu. V najodločilnejših letih, ko mladega človeka žene želja po čimprejšnji uve-ljavitvi za vsako ceno, me je Mile Korun nehote držal nazaj in me z ugledom, ki ga je imel pri meni, naganjal, da sem ril po sebi in svojih verzih še bolj, kot sem bil k temu nagnjen že po naravi. Dobro je vplival predvsem na moje spoznavanje o obliki in o trdni, logični zgradbi. Prav njegovemu vplivu se imam tudi zahvaliti, da sem se brzdal pri objav-


ljanju pesmi in da je od tisočev mojih mladostnih verzov zašlo v tisk le malo takih, ob katerih bi mi lahko bilo nerodno: že deseta po vrsti objavljena pesem so bile Vojne slike, ki jim priznavajo vred-nost tudi sicer nenaklonjeni ocenjevalci. Pa še pred tem ciklom so se zvrstile že Jesenski dan, Jeseni in Če bil bi .

Že pred odhodom iz internata sem se poslôvil tudi od svojega »vélikega« načrta. Epika me je na splošno zanimala, pa sem si nekega dne iz knjižnice prinesel vse Aškerčeve knjige. Z grozo sem odkril, da je med njimi tudi ep z naslovom Poslednji Ce-ljan. Mislil sem seveda, da je moj ep boljši, ampak veselje me je po tistem vendar nekako minilo. Pa tudi — v mislih, in nekaj malega že na papirju, se mi je porajala nova zamisel, ep o kmečkih puntih, ki v meni še vse do danes ni izgubila svojega mrač-nega mika.

Skratka, leto 1948 je bilo zame vsestransko pre-lomno. Po dolgih letih, ki sem jih prebil v inter-natu, sem prvič odšel v samostojno življenje. Vpi-sal sem se na univerzo, ki mi je začela odpirati nov svet. Dobil sem štipendijo in imel prvič svoj redni denar. Spoznal ali utrdil sem vezi s prijatelji, ki me spremljajo vse življenje. Začel sem pisati svoje »živ-ljenjsko delo«, ki mi je zmerom dajalo cilj in smi-sel. In imel sem objavljeno svojo prvo pesem.

V novih razmerah je šlo vse zmerom hitreje in lažje. V sobi, kjer sva študentovala s Cirilom Zlob-cem, sem imel prvič pravi mir in nekoliko udobja ter sem veliko pisal. Počasi so mi začeli tudi objav-

22 JANEZ MENART

ljati. Prvič »po novem cesarju« sem v sebi začutil da »sem« pesnik ob pisanju verzov Pesem na mor-ski obali. A, ko je bila objavljena ... No, zaradi slike tiste dobe nekaj vrstic .. . PRVA ŠTEVILKA »MLADINSKE REVIJE«

Nihče ne čaka in nobeden od mladih sode-lavcev si ne razgreva glave z mislimi, da bi revija v bližnji bodočnosti utegnila postati posoda biserov literarne umetnosti — kaj takega si končno nobena takšna revija ne more privoščiti — že zato ne, ker je pač mladinska in ker bo v taki obliki in s takimi načeli urejevanja ostala vedno le preizkusni kamen mladih ustvarjalcev in šepavih začetnikov. Ne bi pa hotel, da bi ta ugotovitev izzvenela kot potuha bo-disi urednikom, bodisi tistim mladim, ki se zado-volje s tem, da vidijo svoje ime napisano — pa naj bo za kakršno koli ceno. Se pravi, uredništvo revije naj le kar pritegne vajeti ... z mladimi ustvarjalci ne gre ravnati kot z — dojenčki .. .

Jedro poezije tvorita Jože Šmit in Miha Klinar .. . Mlajši pesniki, Drago Hribar, Ciril Zlobec in Janez Menart pa se še vedno borijo z začetniškimi teža-vami. Zadnji je v »Pesmi na morski obali« s tuca- tom in pol deloma okornih verzov in s ponesrečeno prispodobo povedal to, kar je že Levstik z besedami: Trd, neizprosen bodi ... »Druga njegova pesem (Spomin) pa prav gotovo še ni bila zrela za objavo. časovne nedoslednosti, mešanica nabreklih prispo-dob (avtor se s »strastnim vzdihom« ob svoji ljubi


počuti, kot da »krvnika zre jetnik«) z banalnimi verzi. Ciril Zlobec je v pesmi, ki ji je dal cingljajoč naslov »Ballata«, miselno šlagerski (»plesalsko« je neokreten, čim pravi, da se pri valčku »počasi v krogih vrti«), v dveh tercinah »Kako si me ljubila« pa je epigramsko razpoložen. Oblikovno boljši je Drago Hribar v pesmi »Kadar se spomnim« s star rim melanholičnim motivom »obrazov v prividih« .. .

Isk Ljudska pravica, 24. 10. 1950

Vendar, kot sem že rekel, taki »sprejemi« so kma-lu zamrli. Tiskali so mi zmerom več, zlasti še po-tem, ko se je »Mladinska revija« preoblikovala v »Besedo«. Po objavi Vojnih slik so me tudi kritiki začeli jemati »resno«. Približno enako se je doga-jalo tudi mojim trem ožjim pesniškim kolegom, Koviču, Pavčku in Zlobcu, s katerimi smo kmalu postali najpogostejši pesniški znanci v »Besedi«, delno pa tudi že po ostalih revijah, med drugim tudi v »Novem svetu«, ki je takrat, še pod uredništvom Ferda Kozaka, veljal za osrednjo slovensko revialno publikacijo: če si prišel vanjo, si bil v javnosti »sprejet«.

Tako je proti koncu leta 1952 zgoraj citirani oce-njevalec Isk pokazal neko svetlo, bolj redko člo-veško potezo: čeprav je bil, zdaj že pokojni, Ivan Skušek, ki je pisal pod tem psevdonimom, sam upo-števan pesnik in čeprav mu za njegove kritike ne ustno ne v tisku nismo ostali ničesar dolžni, je ven-

24 JANEZ MENART

dar šel mirno preko vsega ter si prav on zamislil in organiziral izdajanje posebne drobne knjižne zbirke »Feniks«, namenjene delom mladih pesnikov. In za objavo v prvih zvezkih je povabil prav nas štiri. Iz-šli naj bi drug za drugim. Mi pa smo potem nekako prišli na misel, da bi bilo vse skupaj najbolj pre-prosto, če bi vsi štirje izšli kar v skupnem »Alma-nahu«, kot smo sprva pravili predvideni knjižici. Ivan Skušek je na to slednjič pristal in tako smo se lotili izbora. Vsak je izbral predvideno število svo-jih pesmi, nato pa smo vse štiri izbore z medseboj-nim dogovarjanjem vskladili v čim bolj zaokroženo celoto, to se pravi, drug drugemu smo vsevprek na-svetovali, katere naslove naj izpusti ali katere naj še doda; vsi smo namreč poznali vse napisane (ne samo objavljene) pesmi vseh preostalih. Med dru-gim se spomnim, da me je Kovič prepričeval, naj bi jaz v svoj razdelek sprejel tudi Vojne slike, češ da bi knjiga s tem pridobila; jaz pa sem menil, da bi to vneslo v zbirko epski element, ki bi rušil mojo in splošno lirično naravnanost. Ko je bil izbor »Al-manaha« v glavnem pripravljen, je nekdo, mislim da Pavček, predlagal tudi končni naslov »Pesmi šti-rih«, ki smo ga vsi soglasno sprejeli, čeprav nam niti ni bil čisto všeč, a med vsem, kar nam je prišlo na misel, je bil še najboljši.

Slednjič, mislim da že med tiskom, je prišel ured-nik Skušek še s predlogom, naj bi vsakdo izmed nas napisal na začetek svojega razdelka kak kratek motto, v katerem bi poskušal odgovoriti na vpraša-nje, kaj je poezija. Tudi ta, za tiste čase še posebno

25

aktualen, izziv smo vsi štirje sprejeli in, kot smo najbolje vedeli in znali, napisali o tem nekaj besed.

In tako sem nekaj mesecev zatem, aprila 1953, ko so »Pesmi štirih« izšle, skupaj s svojimi pesniškimi kolegi in prijatelji tudi jaz doživel tisto veliko, nik-dar več ponovljivo srečo, ko mladi avtor prvič v življenju prime v roko svojo prvo knjigo in jo odpre.

pesmi štirih

Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo »nekaj« se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmer-janje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.

PESMI $TIRIH 33

JAZ

Pred ogledalom nem stojim in v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič ta obraz, vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči in vprašajo: Sem jaz res ti?

In trezno pravi mu moj jaz: Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

jaz sem le jaz, ki se mi zdi; in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnem uganka meni in ljudem.

34 PESMI ŠTIRIH

JESENSKI DAN

Mrak. Sivina. Gole veje. Zgrbljen starček sred poti. Hlad in praznost. Prsi greje le spomin na mlade dni .. .

Mračna soba. Na blazini bledi materin obraz. Hlad. Tiktakanje. V tišini topli, božajoči glas ...

»... gresta, gresta po ravnini Zlati vitez, Črni Škrat ... Tam v daljavi, v mesečini na višini Sinji grad ...«

Oh, kako bi rad v tem mraku sedel k vznožju, kot takrat, in poslušal o junaku, ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan razgrinja vlažne, sivkaste meglé in otožno me spominja pravljic, ki pod križem spe.

PESMI ŠTIRIH 35

STANCE

Kot daljni, modri svit danice, ki v zarji jutranji bledi, kot lahne, sanjave meglice, ki jih razblinja sonca sij, kot stražni ogenj, ki se utrinja, ko hladna rosa pada nanj, in kot vojakova stopinja, ki v sikanju vetrov izginja - minil je čas boginj in sanj.

Minil je čas, ko ti svetinja telesa je budila sram, ko nisi vedel, da boginja ne pade verniku k nogam, ko nisi videl, da naslada ji orje gubice v obraz, ko ni ti dala duša mlada spoznati, da nas vse napada, in da nas slednjič stare čas.

Vsi bomo bedni okostnjaki, kakor okostje, ki molče prenaša, kadar mu dijaki tiščijo žemljo med zobé. Zato je prav, da prej kot shira misleče tkivo teh lobanj,

36 PESMI ŠTIRIH

vse bolj spoznanje vanje vdira in s hladnim dletom v njih razdira blesteči grad boginj in sanj.

Vendar nikoli ne premine, nikdar mi v blatu ne konča simbol dobrote in miline, mladostni ideal srca: nikoli gloriole svete ne izgubi droban obraz, ki bom ga nosil skoz zamete strasti, kot mati svoje dete, doklèr mi ne poteče čas.

PESMI ŠTIRIH 37

Neni M.

V usodo vdan izbiram si obraz, ki se ob njem mi stara bol poleže, vendar še včasih šepne neki glas, da me še vedno nekaj nate veže.

Kadar se v mraku prazno zastrmim v samotno muho, ki po šipi leze, se sukljajoči cigaretni dim počasi zbere v ljubljene poteze.

Kadar z nemirno starčevsko rokó po hišah sence drevja trepetajo, postane v podzavesti mi težko, kot da po moji krsti trepetajo.

Kadar se z brega mi zazre oko v gladino, od oblakov potemnelo, me zgrabi bes, da ljubljeno telo ob tujem bo telesu ovenelo.

Tako počasi mi mineva čas; in stara bol se nikdar ne poleže in nikdar ne obmolkne zlobni glas, da me še vedno nekaj nate veže.

38 PESMI $TIRIH

*

Sprejmi, ljuba, pesem, néžno kot je nisem še napisal, nežno, kot bili so prsti, ki sem z njimi solze brisal.

Tako pesem, kot si sama: tiho, mehko in iskreno, kot obrazek, ki brezglasno se nasmehne skoz kopreno.

Včasih drobno zrno pade na srebrikasto gladino in valove mehke zgane in se potopi v globino.

PESMI ŠTIRIH 39

BALADA O PIVSKEM BRATCU

Za njene ustnice vabeče zvrnila sva likerje rdeče.

Za njene lepe, rjave oči sva rum žlampála do noči.

Za njene črne, črne lase črnino zlivala sva vase.

Potem moj bratec je zaspal, a jaz sem komaj, komaj stal.

Za njeni drobceni nožici sem treščil v zid dve steklenici.

Ne vem za kaj sem ves pijan, ne vem kaj pil, doklèr ni dan

zagledal dve pijani žolni, denarja prazni, vina polni.

Ko se je zemlja odvrtela, sva šla drugam in spet začela;

spet rum, liker, spet polnoči in spet ... Oh, tri dni, tri noči .. . Tri dni sva ljubico topila, vendar je nisva utopila.

40 PESMI ŠTIRIH

IZGNANSKI ŽIG

Brez konca noge hodijo, brez konca in brez kraja. In leta v leta vodijo, od maja pa do maja. In kot izgnanski žig davnin gre z mano v prsi vžgan spomin na tisto, kar bi naj bilo, a ni bilo.

Ko se luči utrinjajo, bled pred izložbo postojim; predmeti v nič izginjajo, le v nože bebasto strmim. In glej — na vsaki teh ostrin se lesketa žareč spomin na tisto, kar bi naj bilo, a ni bilo.

Oblaki v trop se zgrinjajo, ko bliski jih podijo, in kaplje se utrinjajo in se na tleh bleščijo. In vsaka kaplja iz višin je kakor žalosten spomin na tisto, kar bi naj bilo, a ni bilo.

PESMI ŠTIRIH 41

Ko se oči zapirajo, se zareži v obraz fantóm; in celice odmirajo: žareč, zelenordeč fantom. Zahropem, vzpnem se iz blazin in vem: to bil je le spomin na tisto, kar bi naj bilo, a ni bilo.

Kolesca uro vodijo, kazalec léno raja; in trudne misli blodijo brez konca in brez kraja. In kot izgnanski žig davnin jih spremlja satanski spomin na tisto, kar bi naj bilo, a ni bilo.

42 PESMI STIRIH

SARABANDA

mrtvih ljubimcev

Ko mirno spala boš v globoki jami, bo moja senca vsak večer prišla ob tihi uri, ko sva se razšla, in trkala na krsto, da te vzdrami.

Vso dolgo noč ob tebi bo tožila o tihi uri, ko sva se razšla, in s petelinjim petjem spet odšla in med grobovi spet v svoj grob blodila.

In prej ne bo se senca umirila, da najin prah prešel bo v ljuba dva, in da se bosta tiho poljubila ob tihi uri, ko sva se razšla.

PESMI ŠTIRIH 43

NEKOČ BOŠ NEVESTA

Nekoč boš nevesta. Smejé boš strmela v obraze žareče

in roka za roko ti s čašo želela otrók bo in sreče.

A ko ti že ura polnočna boleče opeša možgane,

takrat kot privid se iz čaše peneče poslednji svat zgane.

In nema boš zrla mi v polomrtvele, otožne zenice,

in solze tesnobe ti bodo spolzele počasi čez lice.

Tvoj ženin opazil edini med svati bo solze polzeče

in rekel: Le joči, lepo je jokati od sreče.

Jaz bom, že ozdravljen od tvoje ljubezni, kje daleč veselo popival

in bratcem, ki bodo se zdeli pretrezni, kozarce nalival.

44 PESMI ŠTIRIH

JUTRANJA PESEM

Meglice pno se iz vodé. Šumenje vpija dečkov glas. V trepetu reke čreda gré. Kožuščki ovc bledó blešče.

Kako je bled bil njen obraz.

Ob produ trza kos lesa, kot da se kamen ga drži. Zdaj sem zdaj tja zadrgeta — in s sunkom toka odhiti.

Tako ljubezen se konča.

Kje si zbudila se sedaj? Glej sonce je prelezlo hrib in vžgalo v vodi bled sijaj. V dnu kamen zgane se vsak hip.

Samo naprej, nikdar nazaj.

PESMI ŠTIRIH 45

IZGUBLJENI DE ČEK

Postal sem pred mesnico nehote: zajetna, odrezáva mesarica, v roké krvava in zaripla v lica je rezala teličkovo srce.

Pred njo so stale žene in dekleta, čakaje v vrsti, ki je léno šla. In vsaka vzela je kak kos teleta in zdaj pa zdaj katera kos srca.

In kakor prej v mesnico je prišla, je zdaj odšla z brezbrižnim »dober dan«. Jaz pa sem stal pred vrati kot vkopan, pretresen s to tragedijo srca.

In stal sem tam kot izgubljeni deček in zrl mesarici pod roké in slutil: ko raznesejo srce, ostanek pade komu za nameček.

46 PESMI ŠTIRIH

SANJARJENJE

(ob Schumannovi melodiji)

Nekoč, morda čez mnogo, mnogo let, ko v svojem grobu bom samo še prah, zvečer prišla katera od deklet domov bo z mojo knjižico v rokah.

In brala bo in v mislih si dejala: Umrl je, a vèndar še živi ... In to je vse, kar mu je zemlja dala... Zakaj le to? Saj ljubil je ljudi ...

Nikdar ni slutil, da se bom rodila, in vèndar tudi meni je zapel ... Če bi živél, bi ga morda ljubila ... Zakaj? Zakaj je pred menoj živél?

Tako, mogoče, bo čez mnogo let v večernem mini s knjižico v rokah dejala si katera od deklet, a jaz bom v svojem grobu le še prah.

PESMI $TIRIH 47

ALEGORIJA

V roki svinčnik, list pred mano. Luna, zvezde, mrak in mir. In neslišno, kakor misli, leze muha čez papir...

Leze, leze čez vrstice, léno leze- preko njih; kruha išče — kaj jo briga iz srca napisan stih!

48 PESMI ŠTIRIH

POTEPINOV ELDORADO

Umazan, skuštran, razcapán sem se potikal po cestah. Objesten, zvit in nasmejan sem brez skrbi, iz dneva v dan teptal obcestni prah.

Brez žalosti in brez skrbi, tuj jok mi, tuj mi strah; in če trd kamen prileti in če žaljivka zaboli, poleže se kot prah.

Še pomnim: H grobu krsta grè in jaz, s kadilnico v rokah, prešerno zrem ljudi v solzah, ko zadoni »spominjaj se, da boš pepel in prah«.

Še vidim: Bajsek se baha in vlači žemljo po rokah ... Beseda sem, beseda tja in pod pestjo se bajsek vda in vznak telebne v prah.

PESMI $TIRIH 49

Svobodni, mali cesar cest, nikdàr nasilen, nikdar plah; moj zakon čast, moj rabelj pest, zaveznik moj prijatelj zvest, kraljestvo cestni prah.

Bilo je to. Zdaj sem »gospod«. Ljudi in smrti me je strah. In v bistvu velik sem falot, čeprav si, preden grem na pot, osnažim s čevljev prah.

50 PESMI ŠTIRIH

BALADA O RADIU

Zapri! Katerikoli val kazalec radia pokaže, povsod je kup surovih šal, povsod kdo ščuva in kdo laže .. .

Čuj! Dež, kako mehkó rosi in prav potiho joče v travi, in tam ... par ptičkov se tišči in nekaj lepega si pravi.

PESMI ŠTIRIH 51

POETSKA

K zgodnji uri svetega obreda se pobožno zbirajo kristjani. Naše okno proti cerkvi gleda, mi skoz okno gledamo pijani.

Moj prijatelj — bog mi ga ohrani! — se od smeha nad dovtipom zvija, v cerkvi pa prepevajo kristjani vsi v en glas: »Češčena si Marija ...«

»Daj, iztakni kje še liter vina!« drug prijatelj ves raznežen pravi, meni pa leskečejo po glavi drobci razdrobljenega spomina.

In vsak drobec je kot ostro steklo, ki ne ureže smrtno, a boli ... Maš (z Marijo vred) res žal mi ni, žal mi je za vse, kar je preteklo.

Žal za vosek, ki je s sveč polzel, žal za zvonček, ki sem z njim potresal, žal za srečo, da sem v kaj verjel, najbolj pa, da sem verjel v nebesa.

52 PESMI ŠTIRIH

Ej, bila so res prav lepa stvar, vsakomur vse tisto, kar je ljubil ... Zdaj ni več želja in ne utvar, ne strahu, da dušo bi pogubil.

Vendar »Biti« zdaj ni več vprašanje. Tukaj smo, bodimo pač na svetu; mórda bo življenje za spoznanje bolj prijetno kakemu dekletu.

Et ne nos inducas in tentationem, sem vsak dan momljal pri sveti maši. Zdaj — na zdravje! — pri tej polni čaši, bi dejal: Ne ducas pred kanone.

Pol pijani smo in pol zaspani in momljamo, kaj je poezija. V cerkvi pa prepevajo kristjani vsi v en glas: »Češčena si Marija ...«

PESMI ŠTIRIH 53

PESEM JESENSKE ALEJE

Ko listi mojih knjig porumené in zadobé prhneči vonj davnine, ko bom že star, popoldanskega dne po znanih krajih si budil spomine,

vse mirno bo. Takrat modrost jeseni vse lépo in vse grdo uravna ter raztopi v spokojnosti srca, ki se za nič na svetu več ne meni.

Ne slave, ne denarja, ne ljubezni ne bo v željah. Le mir, le mir, le mir .

Na park, izmučen v starčevski bolezni, iztezal vitke prste bo večer.

In šel bom skozi park sam s svojo senco in s palico prebadal svojo senco.

54 PESMI ŠTIRIH

STOLETJE SOLDATOV

Ko bil sem fantek, pet let star, sem prosil: Mama, kruha! Počakaj, mi je šepnila, krompirček se že kuha.

Ko bil sem toliko let star, da znal sem šteti leta, sem z materjo ob rakvi stal in pokropil očeta.

Ko bil sem štirinajst let star, sem v cerkvi zavetišča že klel boga in gledal kri in bežal v zaklonišča.

Ko sem imel čez dvajset let, sem sam po cestah taval, premišljal in spet vonjal kri in s strahom obupaval.

Ko bo moj sinko pet let star, povpraša: Kje je ata? in mamici vzbudi spomin na padlega soldata.

PEŠMI ŠTIRIH 55

JE VOUS AI VUE...

(Tihožitje ob de Mussetu)

Je vous ai vue ... zapisal je poet, ki že stoletje pod žalujko spi in v vrstah nežnih, žalostnih besed še zdaj ječi mol davnih melodij.

Je vous ai vue ... je jókalo pero in nizalo otožnih stihov niz . . Skoz mèglo sveč strmelo je nebo, pod njim v polnočnem snu je spal Pariz.

In ona, ki je spala tisto noč v vonjivi svili, zdaj že dolgo spi ... Vseuničljiva in okrutna moč ji je razjedla grudi in oči.

Usoda njena je zamrla v dneh kakor med skalami zategli krik, le tam nekje na posvečenih tleh morda siví pogreznjen spomenik.

Vse je prešlo kot dih, ki izdrhti, ostal je le ta stih: Je vous ai vue .. .

56 PESMI ŠTIRIH

TRISTAN IN IZOLDA Majdi P.

Ta pravljica je stara tisoč let. Resnična je, zgodila pa se ni. In vendar dogodi se spet in spet, in vse, kar ni bilo, spet zaživi.

Nikoli nisva se tako združila, kot se navadno združijo ljudje; in vendar vsak pri sebi dobro ve, da sva se drug za drugega rodila.

Bilo nas mnogo je, ki smo s teboj prepletali si svoje prve sanje; in mnogo jih bilo je pred menoj, a pozabili nate so, ti nanje.

No, jaz spreminjam videz, bistva ne. Zdaj ščip, zdaj zadnji krajec in zdaj mlaj, kot mesec, ki brez konca v krogu grè, tako brez konca hodim jaz nazaj.

In čutim, da te ljubosumje žge, da nehote skrivaj me zase snubiš; a če bi vèndar vprašal te: »Me ljubiš?« bi pomolčala in mi rekla: »Ne ...«

PESMI ŠTIRIH 57

In iz strahu, da mi ne bi odrekla, ne vprašam in le kot otrok strmim v izložbo, ki me vabi, in želim razbiti tanko, hladno steno stekla.

A vem: nikdar ne bomo je zdrobili: saj bil bi kakor plug, ki vodo orje, kot mesec, ki ob plimi dviga morje, a ga ne dvigne k sebi, kljub vsej sili.

Le gledam te. In drag mi je ta čas ... Ko v tvojih čistih vôdah se nazrem podobe svoje, zopet si obraz zastrem z oblaki in po svetu grem.

V vrvenju te pozabljam. V mesečini pa vèndar večkrat spomnim se morjá in ščipa in vezi, ki bo oba vezála, dokler čas ju ne razblini.

Kadar umrem, boš v hipu začutila, čeprav boš daleč, da sem šel s sveta: poslednja misel v tebi bo vzbudila vprašanje »Ljubiš?« in odgovor »Da«.

58 PESMI ŠTIRIH

Če ti pred mano boš oči zaprla in sreča me prijatelj ter zazre se skrbno vame: »Ti, je res umrla?« ga bom pogledal in mu rekel: »Ne«.

To zgodbo dveh, ki sta mrtvó ljubila, pred tisoč leti je zapel poet. četudi se v resnici ni zgodila, dogaja se v resnici spet in spet.

PESMI ŠTIRIH 59

VEŠČ E

Kakor demoni s srebrnimi krili, žívoškrlatno žarečih oči, k šipam hite po baržunasti svili v sinjo temò segajoče luči, k šipam iz črnega niča hite in plahutaje na njih občepe.

Z iskrimi krili po steklu škrebljajo, z rilčki in krempeljci grebejo vanj, begajo, begajo in plahutajo in vse nemirne si iščejo špranj, iščejo skrivnih, neznanih poti k cilju, ki z mámonskim sijem žari.

Blazen nemir je njih strastno iskanje. Včasih za hip se v temò izgube ... hip in spet hip... a že najdejo špranje, v luč zalete se, in spet zaželé bliže in bliže, prav v bistvo luči, k satanski nitki, ki v steklu žari.

S krili po steklu segretem škrebljajo, z rilčki in krempeljci grebejo vanj, begajo, padajo in trepetajo vse obnorene od blaženih sanj ... Gledam jih ... Dokler jim luč bo svetila, dókler ne omagajo krila.

prva jesen

PRVA JESEN 63

Jesen, že slutim te. — Molče, potiho prihajaš preko severnih gord, buditeljica sánjavih navdihov, nosilka neprebranih knjig srca.

Že vidim te: Skoz parke veter brije in nosi glas ljubezenskih obljub in val prahu osamljencu zakrije napol skrivaj ukradeni poljub.

Že slišim te: V bolestnem šelestenju, ki šepeta o vsem, kar je bilo: o davnih, starih dneh in o življenju, ki skoraj mi sklonilo je glavó.

Že sanjam te: Potí v meglò odete; pod oknom sivo, žalostno drevo; na mizi list, ogorek cigarete; med prsti v molk zamaknjeno pero...

Jesen, že slutim te. Molče, potiho hitiš zavita v pajčolan meglen... Pozdravljena, boginja vseh navdihov! Pozdravljena, zasanjana jesen!

škrlatni listi

PRVA JESEN 67

PESEM ODHODA

Troje visokih dreves v sivino zabada konice. Kakor mušice na troje kokotjih peres, nanje, igraje svoj ples, sedajo ptice.

V motnem sijaju zvezd so brale ukaz jeseni: veter ledeni maršira iz severnih mest po cestah neba. Iz gnezd! Iz gnezd! Že listje krvavo se peni.

Nemi poveljnik mraz kot v polke nabira jih v jate. Sonce si s kosmi nasmukane vate otira krvavi obraz. Léno pobira čas z drevja okraske zlate ...

Némo v soparah sivin črna armada čepi. Némo čepi ... Zadrhti, zavrešči ... S krikom raztegne se v klin in se v sivino daljin utopi.

68 PRVA JESEN

VOJNE SLIKE

Kolona

Veter brije, dež prši, noč se spušča na zemljó. Kot da bi mrliči šli, drug za drugim v dalj gredo.

V vsakem srcu je bolèč, komaj tleč, dogorek sanj: včeraj šel je eden več, jutri šel bo eden manj.

Veter brije, dež prši, noč se spušča na zemljó. Kot da bi mrliči šli; drug za drugim v dalj gredo.

PRVA JESEN 69

Izrezek iz revije Venus

Noč. Kaverna. Pred napadom. Luč. Kosmata lica. S stene jih koketno gleda gola lepotica.

Kdaj pa kdaj se kdo zamišljen prazno v njo zazre, se nasmehne, skloni glavo in oči zapre.

Žéljno nekaj v njem zarjove: O, le še enkràt! .. . Luč mrtvaške maske riše. Vsak čas bo napad.

70 PRVA JESEN

Pohojena slika

Fronta šla je. V pustem jarku obledela slika: kodrolašček, ki se ljubko mamici dobrika;

mamica ga srečna gleda in se mu smeji. — In ne ve, da je na robu bleda sled krvi.

PRVA JESEN 71

Hrast ob cesti

Tiho veter bele barke vozi prek neba in z vodámi v leni reki tiho se igra;

tiho v razcvetèni krošnji hrasta šelesti in na zadnji veji, tiho, maje kos vrvi ...

72 PRVA JESEN

Vojno sodiš č e

Trinàjst jih je; privedla jih je straža. Kot da sodniki Hada bi sedeli, molče sedijo trije colonnelli. Obtožnica navaja: Sabotaža .. .

Nihalo spè. — »Obtoženi prizna ...« Molče sedijo trije colonnelli, pisalni stroj pa vótlo zadrdra, kot da bi zadrdrali streli.

PRVA JESEN 73

Talci

Jesen. Večer. Srebrni sij na hladne, bele križe lije. Od še žareče domačije je zvabil mačko vonj krvi.

In léno zdaj caplja med križe, zeleno ji žare oči, caplja, pod zidom občepi in zgrbi se in liže, liže .. .

74 PRVA JESEN

Padli gverilec

V tèmni gošči pod nasipom, tam, kjer je iztiril vlak, teden dni je ležal v blatu, s kroglo v hrbtu, mlad mrtvak.

Gnilo lice, gnile rôke. Muhe, črvi in mrčes. V dlani puška. Na kopitu dvaintrideset zarez.

PRVA JESEN 75

Sončni zahod

Dolga, črna senca križa čez gomilo pada. Vzvrnjena leži ob grobu rjasta čelada.

Skozi luknjo v njej bled žarek tiho lije vanjo, kot da kaže: tule šla je krogla skoz lobanjo.

76 PRVA JESEN

Grobovi

Veter brije, dež prši. tiho noč od vzhoda gré. Cvetje po grobéh drhti, pod zemljó kosti trohne.

Rojstvo upa: boš — ne boš? čas-sodnik čez zêmljo gré in določa: boš — ne boš .. . enim da in drugim ne.

Tiho noč od vzhoda gré, veter brije, dež prši. Pod zemljó kosti trohne, cvetje po grobéh drhti.

PRVA JEŠEN 77

USPAVANKA

Nina-nana, nina-nana, tam v zatohli laški ječi morala sem krilo sleči; na ležišče so me zbili, s cunjo usta zamašili in pod grobimi soldati sem postala tvoja mati, tvoja mati opsovana... Spavaj sinko, nina-nana.

Nina-nana, nina-nana, vsaka se zaceli rana. Rasti, rasti, sinko zlati, in ko zrasteš, boš kot mati, dober človek, ne kot oče, očka tvoj, žival pijana. Spavaj sinko, nina-nana.

Nina-nana, nina-nana, pridno spančkaj, zlati sine, da dorasteš, da ta rana tvoji mamici premine, da skoz žalostne spomine tiste gnusne laške ječe ji posveti žarek sreče, sreče, ki je pokopana... Spavaj sinko, nina-nana.

78 PRVA JEŠEN

PRAVLJICA

Med smrekami je mah zelen, na mahu križ, grobó stesan, ob njem je gautrož zasajen, pod njim je mrtev partizan.

Čez grob na to in ono stran mravljinci svojo pot drobé. Znan jim je križ in gautrož znan in mah je mah, kot kje drugje.

deževne kaplje

PRVA JESEN 81

NEZNANKI

Kot dvoje bežnih senc sva se spoznala. Prav mèdlo pomnim kraj, kjer je bilo. Le to še vem, da sva oba molčala, da vas skrivaj je božalo oko, da čutil vaše skrivne sem poglede, in da bilo bi treba le besede...

Odšla ... Le včasih še, ko se mrači, ko se na šipe droben dež mi joče, se zastrmim in vaše božajoče oči se tožno mi zazro v oči ... In v praznih prsih se mi žalost zdrami za srečo, ki morda odšla je z vami.

Kot dvoje senc ... Morda kdaj v sobi tihi, ko dež rosil bo v okna kakor zdaj, vam skoz oči privro v srce ti stihi; mogoče vas povedejo nazaj, v pretekle dni, da spomnite se name in šepnete: »Kot da bi pisal zame ...«

82 PRVA JESEN

OČETOV GROB

Kot nehote ob grobu smo postali in, kot pred leti v cerkvi, obmolčali.

Brez kamna bil je grob, zelenosiv, večerni žarek je plevel zlatil.

In tiho, skoraj zase sem dejal: Kako je čudno ... Tega sem poznal ...

Dejal, obmolknil. In noben od njih ni slutil, kaj povedal je ta vzdih.

PRVA JESEN 83

ŽALOSTINKA ZA SOŠOLKO

Bila je sanja vseh. Kot tipka na klavirju, ki vpleta mole v tisočere melodije. Bila je kakor nežna pesem na papirju, ki v sto in sto oči enaka čustva sije.

Zrcalo je bila, ki vsako lice vpije, a ki nihče ne more v njem pustiti slike. Bila je slika, ki na steklu vode sije in ob dotiku roke izgubi oblike.

Zdaj je ta lepa, stara pravljica končana: prišel je kraljevič, da jo s poljubom vzdrami. Za njim odšla je daleč, v carstva nepoznana .. . In prav je, da ta kraljevič ni bil med nami.

Zdaj ni ta lepa slika v vodi izkrvavela pod vidno roko, ki bi žéljno segla vanjo. Lahnó prišla je noč, in v nôči je zbledela in se, vsa nepopačena, razvezla v sanjo .. .

84 PRVA JESEN

ŽALOSTINKA ZA PRIJATELJEM

Trije smo našli se v mraku vsak večer. V srcih treh se je pretakal mehki mir.

Zdaj samá sva ob večerih ura in jaz. Jaz kadim, a ura meri prazni čas.

Tožni mrtveci — spomini vro v polmrák. V dim bledikast jih razblinja ure takt.

Zdaj samá sva ob večerih ura in jaz. Jaz premišljam, ura meri čas.

PRVA JESEN 85

V ALBUM

četudi sonce sije in je topló ljudem, iz zemlje kal ne vzklije, ker je jesen.

Jaz sem pomlad in zanjo ste Vi že kot jesen; četudi ljubim sanjo, to vèndar vem.

A sonce naj le sije, ker je topló ljudem — četudi kal ne vzklije in je jesen.

86 PRVA JESEN

OSAMLJENOST

Pol spomin je že izgubil. Nekdaj v krčmi fant sanjav na očetovih kolenih mehko žalost je spoznal - ... polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal.

V igri fant deklè je snubil. Skrit je za kuliso stal, po vznemirjeni dvorani mehki glas je trepetal - ... polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal.

Kar je sanjal, je izgubil. Le kozarec je ostal. Sam, brez fantka na kolenih, je zamaknjeno mrmral - ... polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal.

sonce med meglami

PRVA JESEN 89

PESEM

Če roka v roki obleži in mi jo stisneš malo bolj kot drugim, v meni vse vzdrhti; ta stisk roké mi je dovolj.

Če greš mi s prsti skoz lasé, mi v hrbtenici gomazi; a roka, ki skoz kodre gré, ničesar ne izpremeni:

ne ljubim te ne bolj ne manj, brez vsèga ljubim te dovolj; le iz željá se sanja sanj v resničnost zgane malo bolj.

Lahko daš več, lahko daš vse; in veš, kaj v meni koprni .. . A vedi, draga, tudi vse ničesar ne izpremeni.

Zato nakloni mi le to, kar narekuje ti srce, saj meni je dovolj lepó, če si podava le roké.

90 PRVA JESEN

POLETNI VEČER

Kako si lepa, ko lase po naslanjaču razpustiš in se s priprtimi očmi napol opazno nasmejiš;

ko roka, gola do lahtí, pri tleh za svojo senco niha, ko v dekolteju se stesní in spet razpre telo, ko diha;

ko val luči skoz okno sije, da v pesku listje trepeta, ko veter blágo v šipe lije in se z zavesami igra .. .

kako si lepa, ko želim, da bi sanjarila o meni, in da bi kdaj lahkó dejal: to pesem sem napisal ženi.

PRVA JESEN 91

NEŽNOST V MRAKU

Noč bo že ... Glej, zdaj sva sama. Tiho radio igra. In, nad pesmijo, med nama od srca pa do srca

blodi mehka bolečina, ki ji sreča je ime, ki zaljubljence spominja tistega, kar si žele...

Daj mi usta za poljube, daj mi roke krog vratu, saj v ljubezni ni izgube ne poraza, ne sramu.

Saj ljubezen je kot morje, ki se oprijemlje skal, ko iz brazde, ki jo zorje val, se znova dvigne val.

92 PRVA JESEN

Daj mi prsi za poljube, pusti prstom prek pasu, ne poraza ne izgube ni v ljubezni, ne sramu.

Naj kot zdaj vse do zarana tiho radio igra, vse prerano bo končana pesem najina ...

PRVA JESEN 93

ROMANCA

Kar zdaj objemaš, bo nekoč segnilo, kot ukazuje zakon vseh teles. Zamrlo bo, razpadlo in segnilo .. . Grdo se čuje, vendarle je res.

In na moj grob, na osiveli kamen, ki z njega dež ime izpral bo z leti, bo v majski noči padal prav tak pramen, kot zdaj na tvoje gole rame sveti.

Ljudje rode se in svoj bežni čas žele čimbolj popolno preživeti, zato se najdejo, kot ti in jaz, zato so srečni, če jim mesec sveti.

94 PRVA JESEN

PO LJUBEZNI

Zdaj sem dožível vse, kar je mogoče na svetu doživeti —

kar srcu sanjati, se hoče in kar telesu, vzeti.

Zdaj konec je in žalostno telo je kakor mrliške sveče,

ker sluti, da prešlo bo, kot prešlo je teh nekaj hipov sreče.

In duši spet tesno je biti v dvoje — nekje v spominu

v polmráku blodi — kdo ve, kdaj bilo je? — ob trhlem mlinu ...

PRVA JESEN 95

TIHOŽITJE

Ogenj v peči vóljno plapola. in rdeče sinje barva dim ... Vratca sem odprl in vanj strmim. čakam jo ... Bogvé, če bo prišla?

Skozi okno mehki mrak polzi in nevidno v sence vse odeva. Tam za hrbtom ura se bori s starimi osmi in pohiteva.

Ne, ne bo je ... Plamen dogoreva, v dno peči seseda se pepel. Drv ni več. Tiktakanje odmeva .. . Jutri v mrzlem bom sedel.

96 PRVA JESEN

ELEGIJA

Tiho si v sobo prišla, tiho odprla si duri, kot lepa misel, ki v uri pozni odpre dyer srca.

Tiho si zopet odšla, kot lepa misel, ki mine in nam pusti le spomine, da je sploh misel bila.

Misel le ênkrat nas vzburi, žal nam je, ko je prešla; žal, ker si tiho odšla in ker zaprla si duri.

PRVA JESEN 97

STIHI MOJEGA SPOMINA

Moj prvi fant je bil poet. Ne jetičen, ne bled; vesel je bil in nasmejan, vesel kot tisti mladi dan, ko me pobožal je mehkó in vprašal: »Je bilo hudo?«

Imel je ráskave roké ín malo ráskavo srce; imel otožne je oči, a razbrzdano kri. Še zdaj me v prsih spreleti, če spomnim tistih se noči, ko so me božali lasje in nežno mučili zobje.

Moj prvi fant je bil poet. Minilo je ... Odšel je v svet. Še mnogo lepših sem našla in nášla svojega moža, a vèndar še iz davnih let prihaja k meni moj poet.

98 PRVA JESEN

BALADA O STAROSTI

Kadar je ribič mlad in mu lov dobro gré, meče iz mrež v morjé plen, ki je manj bogat.

Ko pa je ribič star, ko mu lov več ne gré, žal mu je, da vnemar metal je plen v morjé.

Ko ti uplahne moč v mraku ti bo tesnó, kadar, morda, nekoč brala boš pesem to.

PRVA JESEN 99

STARA PESEM

Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil, saj nate stavil sem, kar sem imel, saj mnogokrat se mnog je že pogubil, ker ljubil tisto je, kar ne bi smel.

Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil in ti želél nezvestega moža, da ti bi njega, on spet drugo ljubil, in bi še ti v ljubezni mlin zašla.

Ti ljubi njega, jaz bom tebe ljubil, in tvoj preljubi drugo, ti pa glej, da tudi on bo tisto drugo izgubil — in svet se bo vrtel lepo naprej.

100 PRVA JESEN

DOLGA PESEM Z ŽALOSTNIM KONCEM

Vnet sem te hodil vrsto let kot dragoceno sliko zret.

A mojster Čas je moj zaklad ocenil za falzifikat.

Zdaj si samo cenen portret, ki naj ga kramar nese v svet.

rosne pajčevine

PRVA JESEN 103

PASTORALA

Mesec gre čez nebo, zvezde ob njem žaré, čreda čez polje gré, oven pred njo.

Potok v temò hiti kot mesečina čist, z njim na valéh beži v daljo vel list.

104 PRVA JESEN

PRI STUDENCU

Tanki tok v iskreči prod curlja, kakor je in kakor bo curljal. Za nagnito vrbo sem obstal: deklica po vodo je prišla.

Curek v škafu je zaprasketal, vedno bolj umirjeno škreblja, ko vanj iskri, tanki tok curlja, kakor je in kakor bo curljal ...

Glej jo! Odstopíla je korak; roke nehote upira v bok; polne prsi in belina nog; lepa je, še lepšo dela mrak.

Oh, da bi ji videl v dno srca... Kdo bi vedel? Mórda hrepeni... Voda teče ... Nema v njo strmi, v curek, ki umirjeno curlja.

PRVA JESEN 105

NEDELJSKO POPOLDNE

Harmonika iz dalje igra starinski valček »Hans, du bist . Čez prašno cesto se trklja, zasanjano, odpadel list.

Čez pege vročega zidu se senči telegrafski drog; na progi mehkega prahu čepi nemiren kup otrok.

Starinski zvoki izzvené; in list bo sčasoma sprhnel; otroci zrastejo v može; in drug na oknu bo slonel ...

Harmonika iz dalje igra starinski valček »Hans, du bist ...« Čez prašno cesto se trklja, zasanjano, odpadel líst...

106 PRVA JESEN

NA GORI

Na gori, ki se pne v nebo, samotna cerkvica stoji in tam nad njo molče gredo oblaki — beli romarji.

Kot bleda vdova gleda tam na vitke ceste, na vasi. Nihčè ne stopi več v njen hram, njen zvon nikdàr več ne zvoni.

Le včasih še, ko trepeta skoz votla okna vetra dih, ✓ večerni mrak zašepeta o Turkih in o romarjih.

Le včasih še, ko lunin sij zvonik ji dvigne iz meglè, ✓ dolini starec zadrhti, obstane in spet dalje grè .. .

PRVA JESEN 107

VEČERNO TIHOŽITJE

Dolina spi. Od vsepovsod v njo sili gozd in ji temačen preščipne slednjo bledo pot.

Molčeči hrib je kot potlačen od nébesa, ki mrk čepi na njem negiben in oblačen.

Le tu in tam se lunin sij skoz sivi baldahin prejé in vitko reko posrebri.

Dolina spi. In preko nje zgubljeno begajo vetrovi in v krošnjah drevja se love.

108 PRVA JESEN

TOPOLI

Vzdolž ceste, ki drži iz mesta, stoje topoli, zakovani v betonske kroge, in vzravnani poslušajo, kako vrvi pod njimi cesta.

Obcestni prah, ki nanje seda, jih dela sive in vsakdanje; in kdor hoté ne gleda vanje, jih ne opazi, tudi če jih gleda.

Kadar pa v noči, sredi maja, jim zvezde listje posrebrijo, zaljubljenci drhté strmijo v rumeno luno, ki med njimi vzhaja.

In ko pred vihro jim nebo zgosti njih silhuete blede, za okni vanje brez besede zamišljeni obrazi dolgo zro.

ovenela krizantema

PRVA JESEN 111

Puščobni dan mi je v roké položil pisma zaprašena... in kakor sanja izgubljena med njimi blodi tvoje ime ...

E 'I pentirsi e 'I conoscer chiaramente, Che quanto place al mondo é breve sogno.

Jaz pa tebi sami, dragal želel sem dopasti, drugih prašal nisem, 'kaj se jim po glavi blodi.

PETRARCA

PREŠEREN

112 PRVA JESEN

1

Med nama praznih ni bilo besed. Kot dva oblačka, ki ju nežna krila zefira peljejo čez mladi svet, da bi nekje — le kdo ve kje! — rosila v poletju droben dež na žejni cvet, sva tiho srečala se in združíla in se, drug z drugim prepojena, spet razšla ter se počasi oddaljila. In obsedela sva brez besedí pod sijem meseca na robu jase, objeta poslušala spev noči in kot pri spovedi šla nemo vase. A ko sem ti zazrl se v oči: »Igrava ... — rekla si — Vrziva ase!«

PRVA JESEN 113

»Igrava... — rekla si — Vrziva ase!« in mi ljubeče stisnila rokó in me še bolj tesnó prižela nase .. . Igrava, veš ... Vseeno je lepo ...«

Tako si ti dahnila — in le zase si smela šepniti besedo to. Jaz molčal sem in skozi svetle láse strmel zamišljen v zvezdnato nebo. In dolgo, dolgo sva oba molčala, kot da bi bala svojih se besed ... A ko čez ščip je ptica vzprhutala, se zganil je obraz, srebrno bled, in med poljubi karte sva zmetala: moj srčni as — je s križem bil prevzet.

114 • PRVA JESEN

Moj srčni as — je s križem bil prevzet in ščip se mi je zdel bolj bled kot preje in tvoj obraz se mi je zdel manj svet in bolj mrtvaške črnosenčne veje. A kot igralec, z upanjem prežet, ki v strastni nadi željno točke šteje, iskal sem kart, češ: krog še ni doštet. če iz vôde sem, lahkó dobim pozneje. Zaman! Mešalka mati mi v roké potisnila je vse preslabe ase: le pik-Razum in rdeči as-Srce; adut in karo-Mičnost, ki velja vse, je zamešala; in tako, brez nje, izgubil igro sem za večne čase.

PRVA JESEN 115

Izgubil igro sem za večne čase, a nisem ti potožil bolečin. Kakor bršljan, ki grajski zid prerase, da tujec ne opazi razvalin, sem ti prikril s poljubi to, kar vase zaprl sem kot Šparte slavni sin, ki je ukral lisico svoje čase in raje umrl, kot priznal zločin. In bil sem zate vse do dne slovesa le neiskren, papirnati poet, ki mu dovolj je vroči vonj telesa in topli ton prijateljskih besed, v slovo pa del: Pogrešal sem nečesa, vendàr mi vedno najin čas bo svet.

116 PRVA JESEN

5

Vendar mi vedno najin čas bo svet, saj je najslajša sladka bolečina: kot pri oblekah pametnih deklet bolj draži preračunana belina prikritih prsi, kakor toalet večernih radodarna razprtina, kot je vabljivejši minljiv komét od zvezd, ki vklepa jih neba globina tako napol izpolnjene željé in up, ki sredi sreče dokonča se, se globlje vkoreninijo v srce kot sreča, ki izprazni svoje klase. Zato mi vedno bo spomin na té kot cvet, ki materi na grobu rase.

PRVA JESEN 117

6

Kot cvet, ki materi na grobu rase in z nežnim, zlatim srcem šepeta o srcu nje, ki ni pazíla nase, samó da mladi krvi kruha dá, ki je, kot pelikan, ki sam konča se, nekoč pred smrtjo, zóbe iz zlata izdrla si, češ: da le mali zrase, a jaz prestanem tudi brez tega, o srcu, ki bilo je pokopano prej, kot se popek je odprl v cvet — tako bo tvoje lice, ukovano ✓ nebo srca kot neminljiv komét, šlo vedno, v sreči in nesreči, z mano kot solzen opomin minljivih let.

118 PRVA JEŠEN

7

Kot solzen opomin minljivih let na svete dni ponižane mladosti, ko v šum gostij je druge vabil svet in sem bil jaz samo lakaj med gosti ter s sklonjeno glavó pobiral jed puščeno od presitih visokosti, a kí vendar pustila je vsaj sled, kot pravijo »objokane radósti« — tako boš ti; in boš kot sence njih, ki skupaj smo prebili mlade čase, ki mnog od njih počiva že ves tih tam, kjer nas slednjič vse plevel prerase, in boš v nagrobnik upov vklêsan stih, da vse, kar lépo je, takoj konča se.

PRVA JESEN 119

8

Da vse, kar lépo je, takoj konča se, sem večkrat slišal, nikdar doumel; in bral sem stihe, ki so »zlate čase« objokovali, vèndar jih imel le za maniro, kot »svilene láse« in »bledo luno« in »milino dev«, doklèr s teboj, takrat na robu jase vsega tega sam nisem doživél. Zdaj vem, da res je. Taka je postava Narave. Mi pa smo samo ljudje. Zato se vdam. Zato naj kot zastava premaganca vsi upi izprhné, čeprav mi še tih glas prišepetava: Morda bi še osvojil si srce.

120 PRVA JESEN

Morda bi še osvojil si srce, utrdbo, ki ima morda zidove manj trdne, kot se zdaj, v premirju, zde, — če vanjo bi nameril vse topove Dobrote in Ljubezni ter drvé v vrzel čez polrazbite brambne rove besneč posekal s sabljo Strast glavé vsemu, kar v bran bi dvignilo vratove. Morda pa bi, branilka neranljiva, skrivaj mi ubežala iz zidin in mi poslala sla: Jaz nisem kriva: vse pakte je končal ta tvoj zločin. Morda — morda ... O, tehtnica mamljiva! a naj bo, kakor je — le lep spomin.

PRVA JESEN 121

10

A naj bo, kakor je — le lep spomin, popotnica, ki s sladko melodijo hranila bo srce, ko misli mlin drobil bo upe v kruhke, ki grenijo, ves tisti čas, ko bova prek čistin in blata šla za vegasto kočijo Ljubezni v dolgočasni mrak daljin kot dve kolesnici, ki ne spojijo nikdar se jima pota, ki nikoli se jima prav tako ne oddaljé, ker jim, kot zvezdam težnost, ne dovoli tega nekdanji čas, mimogrede, v posmeh prisegam, prstanom in štoli, skrivaj ugrabljen dnevom, ki beže.

122 PRVA JESEN

11

Skrivaj ugrabljen dnevom, ki beže, je bil čas sreče, ki me je zibala. Lahko bi skrit ostal. A iz željé, da dam ti več kot on, ki boš se dala mu vso, sem ti napisal stihe te. Mogoče kdaj, ko od krvi navala izmučen mož privije čez srce ti potno roko, spomniš se predala, pritisneš lučko in, Če mož že drema z glavó zagrizen v mehki puh blazin, narahlo se osvobodiš objema ter tiho stopiš po uvel spomin; in nebogljen bom ležal med obema in ljubkovan od tihih bolečin.

PRVA JESEN 123

12

In ljubkovan od tihih bolečin bom ležal v krsti (mórda vse prerano!) saj smrt prikliče iz srca globin, kar zdi se v njih za večno pokopano. Stopíla boš pred pare. Tvoj spomin za hip bo nemo spregovoril z mano. In odstopíla boš in drug spomin kropilki drugi dahne zadržano: »Jaz sem poznala ga. Bilo je v kraju ...« ,Jaz tudi ...' boš , zašepetala ti; in vsaka se pobaha v sebi: »Naju vezále vse drugačne so vezi ...« Molčali bosta. Jaz strmel bom v vaju kot ta sonet, ki nemo koprni.

•

124 PRVA JESEN

13

Kot ta sonet, ki nemo koprni razkriti črke tvojega imena sem jaz: boječe vselej onemi mi jezik, če se stre prhnena zagrada misli in mi pridrvi iz srčnih virov čustev pena v srce srca. — Moledujé zdrsi njih tok nazaj: ječeča stena bojazni ga odbije in razjé; a zbita sila virov prekipi, se vzpne jecljaje skoz srce in se zave takoj ter onemi, vedoč, da žívi ljubljeno ime le zate, zame in bodoče dni.

PRVA JESEN 125

14

Le zate, zame in bodoče dni tedaj nad jaso luna je sijala; le zate, zame in bodoče dni tedaj čez njo je ptica vzprhutala; le zate, zame in bodoče dni sta čustvo in razum ta venec stkala. Zato naj te nikar ne zaboli, če bi mi plašnost v srcu zadržala ključ tvojega imena za vsekdàr. In tudi če nikdar ne pride v svet ta venec, draga, naj ne bo ti mar; bojim se, veš, da bi postal manj svet... Pa kaj te prosim! Saj tako nikdar med nama praznih ni bilo besed.

126 PRVA JESEN

Magistrale

Med nama praznih ni bilo besed. »Igrava ... — rekla si — Vrziva ase!« Moj srčni as — je s križem bil prevzet, izgubil igro sem za večne čase; vendàr mi vedno najin čas bo svet kot cvet, ki materi na grobu rase, kot solzen opomin minljivih let, da vse, kar lépo je, takoj konča se. Morda bi še osvojil si srce, a naj bo, kakor je — le lep spomin, skrivaj ugrabljen dnevom, ki beže, in ljubkovan od tihih bolečin, kot ta sonet, ki nemo koprni le zate, zame in bodoče dni.

PRVA JESEN 127

IZGUBLJENI DEČEK

Postal sem pred mesnico nehote: zajetna, odrezáva mesarica, v roké krvava in zaripla v lica, je rezala teličkovo srce.

Pred njo so stale žene in dekleta, čakaje v vrsti, ki je léno šla. In vsaka vzela je kak kos teleta in zdaj pa zdaj katera kos srca.

In kakor prej v mesnico je prišla, je spet odšla z razmišljenim »adijo«. Jaz pa sem dolgo stal pred mesarijo, pretresen s to tragedijo srca.

In stal sem tam kot izgubljeni deček in zrl mesarici pod roké in slutil: ko raznesejo srce, ostanek pade komu za nameček.

goli park

PRVA JESEN 131

KRHKO LIS TJE

Po krhkem listju dež škreblja in listje pada, pada .. . kot zbegana armada,

ko vojskovodja se preda.

Po krhkem listju dež škreblja in tare ga in ga tepta .. .

Glej! list — kako boječe bori se in trepeče ...

zaman! že škrtne in se vda in se zgrbanči v blatna tla.

Po krhkem listju dež škreblja in ga tepta in ga mehča

in zlate barve in škrlat spreminja v gnoj .. .

O, misel, stoj! Vsak list je brat

in dež je čas, ki ga tepta in hoče, da gnojil bi tla.

Ubogi jaz, ubogi brat!

Za nedosluteno pomlad po krhkem listju dež škreblja.

132 PRVA JESEN

VOJAŠKI KONJ

Kot strah stoji. Odrta mu je koža. Umazan je, mršàv in poklapán. Nihče ga nikdar nežno ne poboža, zvečer gre v hlev tepen in opsovan.

Ves dan gara. Gara iz dneva v dan. Ne ve zakaj, a vendarle gara. In srečen je, če spi, ko je zaspan, in če konjar mu kaj v korito da.

Tako iz leta v leto troši sile; izgublja moč, mladostnost in svežino. In uzde bodo v vojno potegníle in padel bo za svojo domovino.

Nikomur se za njim ne bo stožílo, nihče ne pride z nežno roko ponj. Vnesen bo le v vojaško poročilo: »... zgubili smo nad tisoč petsto konj ...«

PRVA JESEN 133

ZIMSKA ELEGIJA

Po ulicah drhte luči ✓ ledenem vetru. Sneg prši in se lovi na plašče dam, ki moškim pod rokó gredo iz nočnih zabavišč. Ves sam, z rokámi v žepu in z glavó ✓ ovratniku, mlaháv capljam po znani poti v osamelo in hladno posteljo, kot pes, ki žene ga nagon. Izpelo srce je že pomlad. In ves moj um je hladen kot obraz, ki kljuvata ga sneg in mraz.

Mlad sem, a mnogo je bilo že v srcu tem. In spet prešlo kot rahla krpica snega, ki leže na asfaltna tla in se stopi. In mnogokrat bom še takole hodil spat. A zmerom drug. Vsak dan bolj star, vsak dan bolj trezen in nikdar, najbrž, več srečen. To telo ✓ neskladje s srcem je zašlo. Tako svoj čas bom preživèl zrahljan sam v sebi, živ mrlič,

134 PRVA JESEN

ki je življenje prenapel, vsaj nekaj dal, dobil pa nič.

Naj bo, kot mora biti. Vek za vekom mirno se vrsti in vse prekriva, kakor sneg, ki v drobnih kosmih si sledi in béli tla. Zdaj moj korak v stopinjah črnih se pozna. Čez noč namedlo bo snega in pobelílo črni tlak.

Po ulicah drhte luči v ledenem vetru. Sneg prši ...

PRVA JESEN 135

ZADNJA PTICA

Pod molčečimi oblaki spe v daljave ptica;

vzgibi kril so kot koraki, cesta je meglica.

Bolj in bolj se v dalj odmika .. . Zdaj je le še črna pika .. .

O, že zdavnaj je odšla zadnja sanja iz srca.

136 PRVA JESEN

RAPSODIJA NOČ I

Ptički, jaz vprašam vas, al bo že skor pomlad, al bo že skoraj zelena pomlad?

Na nočnem nebu črnijo se roglji streh. Kot brez moči asfaltna ulica leži in ščipa soj srebrni jo na pol deli.

Na desnem pločniku bled dan, na levem noč. Tam, kjer čez tlak konča se hišnih senc korak, leži nekdo, z obrazom vstran, negibno vznak.

Na bledem licu lunin sij, telo v temí. Vzvihrani šal se plazi prek bledičnih tal za tanko kačo, ki polzi iskré v kanal.

PRVA JESEN 137

Na levih nohtih moten sij. V desnici, v luži tik ušes, napol med prsti, samokres obrnjen v smer, kjer raja kri svoj zadnji ples.

Nogé spodvite. Plašč odpet in pomečkan med kretnje nog. Telo v poslednjem krču v lok napeto vznak ... Ves sam, ves bled, teman in tog.

Prišel je sèm, molče napel orožje, se za kratek hip zazrl v eno izmed šip, si na sencè nastavil cev in pal kot kip.

In zdaj leži. Na nohtih sij, v desnici, v luži tik ušes, napol med prsti, samokres obrnjen v smer, kjer raja kri svoj zadnji ples ...

138 PRVA JEŠEN

In nanj skoz šipe plašno zroč strmi blesk vzdramljenih oči. In ulici, kjer smrt leži, svit lune s senco v dan in noč asfalt deli.

Pomlad že príšla bo, ko tebe več ne bo, k' te bodo djali v to črno zemljó ...

PRVA JESEN 139

KONTEMPLACIJA SMRTI

Jesen je že. Skoz rosno šipo razliva listje se žareče; preko oranžnega sijaja se črna muha z muko vleče.

Jesen je že. Zdaj žre jih kuga. Poglej, kako jo krč je zvil! Zdaj zdaj preneha biti bitje... Bi jo odrešil in ubil?

Glej, spet se vleče. Kam bi rada? Polmrtva je, kaj še želi?! — Jesen je že. Ko pride zima, se listje samo obleti.

140 PRVA JESEN

CELULOIDNI PAJAC

Vse je zaigrano, vse je šlo k hudiču. Kar mi dá življenje, je kot ničla k niču.

Sem samo pajacek, ki ga stre mezinec. Žal, da tak pajacek nosi v nogah svinec.

Če spustiš pajacka, ko stoji na glavi, se spet sam od sebe na nogé postavi.

V tem je vsa nesreča, vsa obstojnost niču, sicer vse odšlo bi prav zares k hudiču.

PRVA JESEN 141

NOČNE MISLI

No, spet živim. Zbudil sem se iz spanja. Po glavi blazne misli se pode, okamene in prasnejo v vprašanja: Kdo? Kaj? Od kod in kam? In kdaj in kje?

Kdo sem? Kdo zame ve sedaj? Nihčè. Nihčè sem torej. Mirno spe ljudje. In če nihčè sedaj lepo umre, se še na drugo stran ne prevale.

Od kod in kam? Tegà pa res ne vem. Še najbolj, najbolj trapaste primere ne najdem za to zvezdnato vsemirje. Pa kaj! Da le živim in spim in jem.

In kdaj? Moj čas in stare Zemlje čas? Pred tisoč leti je živél nekje ob Evfratu prav takšen, kot sem jaz. Jaz nisem kriv, če zanj nihčè ne ve.

In kje? Na naši zemlji sem, seveda. Ta hip na mehki, zabavi podlogi premlevam to, kako smo vsi ubogi. A kje je Zemlja, to naj sama gleda!

Stran misli! Glej, skoz okno luna sije, belómodrikasto obliva stene .. .

142 PRVA JESEN

Hej, Li Tai-po, kaj se navadno sklene ob urah takele melanholije?

»Nebo je večno, večno stal bo svet! (?) A ti, človeček, koliko pa traja življenje tvoje, kaj? Čeprav od kraja do konca šteješ: kvečjemu sto let.«

Prekleta mise!! Zgini v nič noči! - A misel se reži in me secira: črevo, ledvice, lica in oči flegmatično mi s škarjami odpira.

Vsa v belem je in trapaste butice študentov buljijo ji pod roké. »Poglejte te nabreknjene ledvice! Stopite sèm. Secirajte srce!«

Potem iz formalina v kak zaboj in tja na britof škrip-škrap-škrip good bye; z glavó pri popku našel bom pokoj; na grob dobim napis: kdo, kaj, kje, kdaj.

Izgini, crkni, misel! Fej! Fej!! Fej!!! Kako je z zvezdami in njih svečavo? Nocoj ti še ne padejo na glavo. Potem je dobro. Jutri pa naprej.

PRVA JESEN 143

SVITANICA

Sivkasto nebo, z vzhoda mlečni sij; majska noč; topló; ura blizu tri.

Prej sem bil še tam, zdajle hodim tod. Preden vstane dan bom nekje drugod.

Bledih zvezd sijaj, cesta brez luči ... Vendar grem. Le kaj vodi me v temi?

Mar nagon duhá, ali zakon cest, ali skrita sla, ali pesem zvezd?

Res je le: nebo, z vzhoda mlečni sij, majska noč, topló, ura blizu tri.

144 PRVA JESEN

ODISEJA

Mnogo je že bilo, mnogo bo še prešlo. Sredi morjá temní parnik in dalje gré.

Luka je tam za njim; luka je tam pred njim; v nebu neurje spi, v morju je noč vodé.

Parnik pa dalje gré; pena mu v kjun bobni: mnogo je že bilo, mnogo bo še prešlo .. .

PRVA JESEN 147

Ljubezen moja je kot bled, plašljiv otrok, kakor tepen otrok ljubezen moja je.

Nekoč pa vendar bo vsa druga, kot je zdaj, kot razcveteni maj ljubezen moja bo.

In stihi bolečin in žaljenih dobrot tedaj utró si pot do tujih bolečin.

In v srcih šel bom v svet kot dobra bit ljudi, kot dobra vest ljudi bom v sto smereh šel v svet.

In ko bo najbolj tih, najbolj tenak dvospev, ljubimec vanj bo vplel moj polotožni stih.

148 PRVA JESEN

In mehki njen poljub, njegov mehak objem, bo tudi moj objem, bo tudi moj poljub.

In zmerom lep in mlad brez konca snubil bom, brez konca ljubljen bom, ves svež in lep in mlad.

Pa naj ljubezen je kot bled, plašljiv otrok, kakor tepen otrok, ljubezen vendar je.

PRVA JESEN 149

JESEN,

mladosti moje zbegane jesen, ki zdaj otresaš z mladega drevesa sadove prve ter vihar semen vrtinčiš v sapah rádostnega plesa, ne daj, da slana kalčke jim zagladi, da zimski mraz jim izsesa moči -v dobrotno zemljo varno jih zakrij, da zabrste ob véliki pomladi.

časopisni stihi

Pomni naj, kdor si za posel je izbral kovanje strof: bolje biti je živ osel kakor mrtev filozof.

KNJIGO IN (SEVEDA) HONORAR POKLANJAM (SEVEDA) SVOJI ŽENI

čas sedi na dežurnem planetu Osonč ja. V črtasti črno-beli pižami premišlja, kaj bi kazalo obleči za to tisočletje: Marsov oklep ali Venerin sinji brokat.

Kot mačkast novinar čemi in zbira novice za novo številko lokalnega lista Gallax. čemeren ošinja kup dveh milijard dopisov, jih jemlje v roke po nekaj milijonov hkrati, jih mirno prebira z električno hitrim pogledom in meče v minljivost in tehtno mrmra sam zase: »Ali mar ni življenje kot časopis? Prve strani so važne, a čudno skrivnostne; bereš jih, ne da bi vedel, za kaj sploh gre. Srednje strani so tehtne in dolgovezne; tehtaš jih, tehtaš, a vendarle nič ne iztuhtaš. Zadnje strani so jasne in nepomembne; ne da bi hotel, jih bereš, dokler je kaj. Potlej odsotno strmiš v zabrisane slike, v prazne naslove, v kričeče reklame in v parte, tiho zadremlješ z občutkom, da nisi nič bral in izpustiš časopis za zmerom iz rok.«

čas v minljivost zavrže šop dopisov, seže po novem milijonu in hipno pomisli: »Kdo bi si mislil, saj sem filozof, poet! Moral si bom poiskati drugo službo.« Potlej spet bere in vleče za mavrični gumb na svoji črtasti črno-beli pižami.

prva stran

Uvodnik

Aktualno

Zadnje vesti

Ob robu dogodkov

ODA ÓD: BALADA BALAD:

E=mc2

160 ČASOPISNI STIHI

UVODNIK

ATLANT

Težka je moja beseda. Težja, vse težja bo, ker mi pritiska pero

beda.

Duša je lajdra s cest, ki se še včasih zasanja, a ki vsak hip jo preganja

vest.

Duh je pohabljen heroj, črno blesteč kot gavran, ki se cedi mu iz ran

gnoj.

S škripci kaljenih besed rad bi si dvignil tême, rad bi odvrgel breme —

svet.

Toda nad hrbtom je bič: onstran tega sveta ni ne nebes, ne pekla —

nič!

CASOPISNI STIHI 161

Sredi palač in beznic pa je ves prostor prazen; v njem ni ničesar, razen

vic...

Ko me pogoltne noč, dajte mi pravo ime -ali besedo SRCE

ali MOČ.

162 ČASOPISNI ŠTIHI

Aktualno

NO2 NA KMEČKI MIZI

V gibkem odsevu luči muha sedi na njem. Oster je. Dobro kaljen. Kruh se topel kadi.

Stožec luči nanj pada v gibkih sunkih prepiha. Kruh, se zdi, težkó diha; noževa senca vbada.

Dobro je nož kaljen, spiljen in priostren. Žleb pa je pustil sled. Nekdaj je bil bajonet.

Mati prekrižajo z njim: Oče, Sin, Sveti Duh. Mučim se, ko vanj strmim, da vidim, da reže kruh.

CASOPISNI STIHI 163

JAZ, KI SLONI NA ODMAKNJENEM OKNU

Muuuuu .. . V žoltem mrtvaškem mraku škrbaste ulične razsvetljave, na tovornjaku (včlenjen v verigo nervoznih zavornih luči tôpo cvrči po rebrastem cestnem tlaku) strpane, z glavo tik glave, z gobci proseč k zvezdam mukajo krave.

V glasu je strah in jok.

Kje si zdaj sončna vas, duh pokošene otave, zvoncev spokojni glas, tekanje bosih nog, zarje večerne sev, pot in drevo in plot in topli, domači hlev!

Muuuuu . . .

Trebuh je poln gladu. Burja do muke rjuje,

164 CASOPISNI STIHI

huje in huje, Uhelj zmrzuje. Vse je turobno, mučno, tuje. Tuje, tuje. Kam ves ta hrupni, poskakujoči, zmedeni svet potuje? Kam ta smrdeča, hropeča pošast od jutra, ves dan in v večer poskakuje? Kam in čemu? Kam? Kam?

Muuuuu . . .

V krvi je strah, strah je v očeh, v mesu je groza, v nôgah je krik: Kam?

Cesto poznam: še malo poti. Tamkaj stoji črn napis ...

Kdo jim lahko pomaga? Jaz jim ne morem.

ČASOPISNI STIHI 165

Milost je onkraj človeškega praga, njihova pot brez zavore.

Vse, kar lahko storim, (malo je kravja glava) vse, kar lahko storim, je to, da na oknu slonim in hvalim usodo, da nisem krava.

Da nisem še krava.

1960

166 CASOPISNI STIHI

MIR

Bel kruh se suši na mizi v belem prtičku. Žena popravlja naloge. V okenski šipi upokojenec koplje po svojem igračkasto majhnem vrtičku. Fantki se rujejo okrog žoge. Rožnata zarja razgrinja srebrikast mrak. Na tistemle koščku proge v škrbini barak bo zdajle, vsak čas, kot vsak dan, sopihajoče pricvilil vlak in naiskril v večer žvižgov za lahko noč. Mir...

črn plesniv kruh na skrivaj kradejo iz vojaških latrin. Ženska, polnaga, ležeča vznak, z dvema vojakoma na rokah, s tretjim, ki širi ji goli korak, grize in pljuje in grebe s prsti, vtem ko nestrpno, odpetih hlač, drugi mencajo v vrsti. Starček pod škornji rjove. Mlad pobesnel razgrajač brca s kamiona nebarvane krste


v plitko skopane skupinske grobove. Kot izsušeni, rebrasti hroščki fantki za trnasto žico čemijo. Slamnate strehe iskreče žarijo v krvavi večer. Vlak kakor crknjena zver visi z razlitim črevesjem nataknjen na vzvihani tir. Izpod umetnih zvezda sikajoč bombe dežujejo noč na noč. Dan in noč venomer kri in jok.

Enonogi golob opotekaje skaklja čez dvorišče in nekaj išče.

Iz časopisa na mizi črno izstopajo v pozni večer togi, debeli napisi: VOJNA in: MIR.

1960


POGOJI ZA KOEKSISTENCO

Živeli bi brez sporov in granat, če bi zapad bil vzhod in vzhod zapad.

IZJAVE

Nihče ni za vojno in vsi so za mir in vsi so za bratstvo, nihče za prepir. Od same ljubezni vsak čas na granatah bo vtisnjeno geslo: Darilo za brata.


EINSTEINOVA ANEKDOTA

Na vaše vprašanje bojno, kako bo s tretjo svetovno vojno, povem: kako bo s tretjo, ne vem, na znanje pa dajem: četrta bo spet s fičafajem.


Zadnje vesti

PISMO

Dragi sin! Pred tremi dnevi sem umrl v Ženévi od štetja sej. Štej naprej, v moj spomin!

PET PREIZKUŠENIH ETAP NEMŠKEGA MILITARIZMA

1. Šopirijo se pavi. 2. Čelade so na glavi. 3. Do zob oboroženi. 4. Spet v vojno zapleteni. 5. In po navadi stari spet tepeni.


ODKRITJE OB ZADEVI EICHMANN

Abela nikdar ubil ne bi Kajn, če bi poprej se obrnil nanj z vljudnim vprašanjem: »Ali ste Nemec!« in bi mu Abel odvrnil: »Nein!«


OTROCI SE LOVÉ

A-bomba A-bomba H-bomba H-bomba T-bomba T-bomba Te bom bom Ti bom bom To bombo Tu bomba Ta bomba »Tata, bomba!« Bim-bam-bom

Križ-kraž paradiž sveti Peter ti loviš!


Ob robu dogodkov

POSLEDNJI MODEL

Politiki neuklonljive volje prav pridno preurejajo naš svet v največjo izmed vseh raket, ki naj zleti v vesolje.

LAJKA, STRELKA, PSI, PSOVKE IN SPLOH

Ko nam že regrat rasel bo iz groba, bo zgodovinar (če bo kje še kak) lahko naš čas, glede na skupni znak, uvrstil pod poglavje »pasja doba«.


ZADNJA STRAN LUNE

Ne vem, zakaj ljudje za Luno si želé, po mojem so takó že nekaj let za njo.

ZAVIST

Odkar za Lajko vé ves svet, mi je kar žal, da sem poet. Več upov bi imel na slavo, če bi rodil se s pasjo glavo.

druga stran

Od včeraj do danes

Reportaža

Razgledi

Doma in na tujem


Od včeraj do danes

L'ARC DE TRIOMPHE

Kakor načičkano izklesana, težka, a prazna miza že izumrlega velikana togo stoji sredi Pariza in nad kostmi NEZNANEGA JUNAKA, (o, bedni ostanki kiklopskih gostij!) čaka, da klimakterična stara Evropa vèndar morda spet rodi kiklopa, ki spet izropa ves širni svet in na gostijo vljudno povabi vso barabijo tega sveta.

Dobri in slabi ljudje z vsega sveta, z mislimi in brez njih, s srcem in brez srca, zmedeno mešajo trikratni »... é«, ki jih pozdravlja z višin oboka: LIBERTÉ ÉGALITÉ FRATERNITÉ s plehko pompoznostjo slavoloka

178 ČASOPISNI STIHt

in zadržujejo dih, ko kakor črvi strmé v zlato vklesana blesteča imena po stenah: ARCOLE AUSTERLITZ ZENA... NEY GOUVION-SAINT-CYR GROUCHY MILHAUD MASSÉNA .. . (O, žlahtni vranci, zapreženi v zlati mrtvaški voz!) O, zlato krvava, meglena imena, ki v mislih pozabljenih šolskih dni se zgoščate v kipe razvnetih poz, v nejasni »zanfon« in zveneči »patri« in v migetajoče sončne pramene kliširate strumne, brkate obraze in kopja v oblakih in škornje v stremenih, brezkončne storede v jeklenih korakih, meglice topov, žvenketanje in klice, topot konjenice, obzorja v plamenih, pogrebni spev bobnov in vzdihe trobent in tamkaj, tam spredaj nad peno nereda,


v meglicah izstrelkov kakor orlice pod soncem krožeče krilate besede: Glejte sonce Austerlitza! Cesarjevo oko vas gleda!

Tènko tleskečejo fotoaparati, kamere zvènko brneče tekó in ližejo satje večernih sten. A razen negibnih, zlatih imen na traku ničesar ne bo. Odbite čeljusti, iztekla očesa, steptana telesa, črevesja v vejevju, smetišča komolcev, želodcev in jeter, ledvice, zagnite med špice koles, razmazane glave, decembrski veter, ki tuli skoz rebra skeletov po drevju, in čevlje s stopali v zamrznjenem snegu, zblaznelega konja pod krili gavranov, požgana naselja, brezkončne poljane nastlane s kostmi obnemoglimi v begu, pogoltane mačke, požrte jermene, spomine na zvezde domačega kraja, poslednje besede, steklene poglede in kremplje vesti zasajene v srce —


izbrcal je čas iz meglenega raja v goltance pozabe in črvov v mraku — in tamkaj na filmskem traku ničesar ne bo, le kako ime, mogoče EYLAU, WAGRAM, WATERLOO, mogoče DAVOUST, DARU, SOULT, BERTHIER, ali samó: FRATERNITÉ. In če bo ÉGALITÉ, bo brez razočaranih duš, ki so pod bremeni pušk marširale k soncu pravice in v zarjah krvavih nemočno strmele, kako vse bolj v megle tone, kako se bleščanje kopit konjenice spreminja v safirje cesarske krone in bliski topov in granatne meglice v bleščice in zlato vezene tančice na zadnjici cesarice, kako nežnorita gospoda se spravlja na trone, kako se grobovi spreminjajo v polna korita za stare in jare barone...


O, grênko prevarani veterani, ki z vetrom v jesenskih laseh, brez prstov, brez nog, brez rok strmeli so v pustih postaranih dneh v ta zanje postavljeni slavolok, v te ploskve vklesano popisanih sten brez svojih in znanih imen in s starim, pozabljenim LIBERTÉ poživljali stare krvi utrip, a vendarle v duši vsak hip čutili, kako je pogumna boginja Svoboda postala le marmornat kip na steni prehoda in žezlo in križ in v banke izmamljena epopeja in ječa na daljni Gvajani, gvinejske banane in riž in sladkor iz Martiniqua in sužnji iz Dahomeya in črna fabrika.

Morda je kak star kanonir, takole v večerni čas, sestradan, bolan in ubog, postajal prav tu, kot zdaj jaz, in v bledi svetlobi zvezd

182 CASOPISNI STIHI

iztreznjen strmel v slavolok in tehtal prelito kri in nehote stiskal pest in v mislih pošiljal granate v rušeči se slavolok in gledal na praznem križišču cest, na sredi okrogle trate, bleščeč obelisk duha, ali srebrikast topol, ali šumeč vodomet, ali zelen brstič, ali pšenični klas, ali nič.

CASOPISNI STIHI 183

Reportaža

PICCADILLY CIRCUS

Z nožico lahkotno ujet na šibast, z balkončkom opasan vodnjak, ki tenko prši na stopničasti krog, zarasli v asfaltni tlak — zlati, krilati bog kakor svetilnik otočka nad burnim valovjem prometa, mavrično se vžigajoč, néžno napenja svoj lok v sivo brezzvezdno noč, kakor s kristalčki iz mraka izrisana silhueta.

Na oble blazinice rok, na zlate navojčke las, na tenko rebrâte peruti, na šibasti, vitki lok, na nežni obraz lové se pobliski razdražene gneče luči, drvečih od vseh strani v hrumeči, vrteči se krog — in migetajoči rdeče rumeno zeleno slepeči odlomki reklam.

184 CASOPISNI STIHI

Vse se iskri, lesketa, migota, utripa, drhti, hrumi in buči in cvrči in drdra le mali, krilati bog, kakor začaran v svoj krog, nemo zamaknjen stoji ter z zlato iskrivo poltjo prestreza odbleske in šume in spet jih odbija nazaj na bleščeča mravljišča reklam, na gneče ljudi, na trume vozil in jih, kot da z njimi se nežno igra, zamaknjeno seje pod sebe na bela, stopničasta tla.

Ura v satovju reklam togo utripajoč nemirne sekunde šteje. Večer se že stara v noč. Tam, na bregu otočka, ob vznožju svetilke, polzleknjena mačka pred busom z reklamo za marmelado

CASOPISNI STIHI 185

stiska med tačke majceno mlado. Oči se preudarno blešče. Z bliski v nogàh pripravljeno čaka, da v strahu bijoče srce pokaže ji zvito puščico prehodnega tlaka iz mrtvega kroga. čaka. Tam, onstran, kolesje cestišče melje. Cvrčanje pojema, prestane .. . Mačka se gibko zgane, pograbi mladička, reklama odpelje, mačka pogleda in plane v razpoko vozil, še pol poti, stena luči od strani odreže ji cilj, noga ji okameni, telo se ji sproži, zaokroži, blisne nazaj, izpod kolesa, tik odbijača, na varni rob —

186 CASOPISNI STIHI

in spet je ob vznožju svetilke v odrezanem krogu. Oprezno iz zob spusti si med noge preplašeno mlado, ji nežno poliže nasršeno dlako, prestavi jo bliže k robu, se zlekne in zopet čaka.

Železni obroč vozil s cvrčanjem koles prekinja paleto bleščavega tlaka in v kratkih presledkih luči kaže ji cilj. Mačka čaka. Ognjene oči strme ji tja čez.

Stokrat je že planila, stokrat se obrnila, stokrat se zvila iz smrti koles, a stokrat zaman. In vendarle mora na ono stran, mora čez mejo pogubnega tlaka in skozi železno sekljanje prostora. Mora!

CASOPISNI STIHI 187

Mačka čaka. Ognjene oči strme ji na ono stran. Mora priti! Zaman. Mora priti! Zaman. Mora priti! Mora priti! Nekaj se mora zgoditi, da pride na ono stran.

Zaprta v železni obroč, na belem otočku sred tlaka, pod zlato puščico ljubezni mačka čaka. In v njene zgubljeno otožne oči oslepujoče blešči.

Mačka čaka.

Ura v satovju reklam togo utripajoč nemirne sekunde prebira. Reka za reko drvečih luči v iskrem drhtenju nemira

188 CASOPISNI STIHI

hrupno se steka od vseh strani v krožeči železni krog. Vklenjen v verigo prometa, mavrično se vžigajoč kakor s kristalčki iz mraka izrisana silhueta, na belem stopničastem stožcu sred valujočega tlaka, kakor svetilnik otočka, na osti vodnjaka mali, krilati bog nemo napenja svoj lok v sklenjeni krog.

London, 1953

CASOPISNI STIHI 189

Razgledi

RIESENRAD

V kruh je sirek mešala, česala je do krvi od vekomaj. Sedaj vsa shujšana do kosti ✓ načičkani krsti iz krhkega porcelana mačeha Avstrija spi.

In kakor ogromen božji mlin, ki melje počasi pa zagotovo, nad njeno gomilo kipi v nebo, ✓ spomin stare slave in nem opomin, orjaško kolo.

Vse dni, od zarana do pozne noči, počasi vrti se in v lajnastem krogu dviguje v višine in spušča v globine nemirne kabine viseče na črnem obodu.

Čuj, kaj ne ječi ✓ potlačenem besnem kriku,

190 CASOPISNI STIHI

ko z mano dviguje nad Dunaj vize v slovenskem jeziku?

Ne tuli, čuj! v burjo, ki bruha valove smradu, prastari, pohlepni in sentimentalni A. E. I. O. U.?

Naj tuli, saj tuli zaman:

Alles Erdsreich Ist Oesterreich Unfolgsam.

Kolo se vrti, vrti in ječi ...

Še drobna Pepelka z juga odvrgla je sužnjo krtačo, z ročico, izžrto od luga, zvrnila poslednji škaf gnile vode, in ko ji je bila že skoraj polnoč,

CASOPISNI STIHI 191

za sabo pustila cesarsko palačo s kristalnimi šolni svobode.

Kolo se vrti, vrti... že Dunaj, ves majhen kot lutkovno mesto, v puščobni nižini leži...

Glej, E. I. O. U. je čas razvrtinčil kot brez sledu. Ostal je le A., ki stehtan na vagi Pravice edini velja.

Kolo se vrti, vrti ... Burja hladi mi z lica vročico srca.

O, srečne oči, oči, ki niste le moje oči! O, vi... Leukhup leukhup woga gmaina . . Lubi Slouenci .. . Napoleon rezhe .. . Shivé naj vfi narodi .. . Bridka žalost me prešine ...

192 CASOPISNI STIHI

Tvrd bodi, neizprosen mož jeklen ... Zemlja domača ni prazna beseda .. . Mi vstajamo .. . Domovina je ena .. . Vsi vi, ki so po Evropi vam trli kosti za spone domačih tal, vsi vi, ki so trgale nemške roké vam kruh iz ust in vas bile v obraz od solz in od pljunkov svetal, vsi vi, ki bili ste zmleta pšenica za vzhajani kruh — vsi, vsi, blisnite skozi moj duh, glejte skoz te oči, glejte: tu spodaj se stiska prastara krivica, a tamkaj, tam daleč izza Karavank se vaša pravica žari!

O, srečne oči, iz dolgih stoletij izbrane, da gledate to, kar drugim bilo ni dano!

CASOPISNI STIHI 193

Kolo se vrti, vrti ...

Vsiljivo vljuden možak dobil je od mene (zakaj?) cel petak in jaz od njega »dankšen«. Korak je sedaj kot kesanje: večerjal bom komaj kaj. A vendar je lahka pot: dejal sem: »Malenkost, gospod!«, ne da bi slišal: »Schweine! «.

Dunaj se vtaplja v mrak. Le tamkaj, če se ozrem, pod medlimi zvezdarni črni orjak spokojno dviguje nemočne kabine v nebesne višine in v loku jih spušča spet v čadasti mrak, kakor ogromno kolo zgodovine.

Dunaj, 1954

194 CASOPISNI STIHI

Doma in na tujem

DROH

Ne, ne še na tem, . na naslednjem ovinku .. . čuj, topotanje ubito bobnečih kopit po snežno preprogasti poti .. . je mar srca utrip? ... bo v hipu izstopil iz iskrih snežink in némo zajezdil naproti ...

Na iskrem oklepu grebenčki snega železni naličnik spuščen meč težko kovan iz srebra konj črn kot vran ves z zlatimi resicami okrašen pol konja za njim praproščak z bandercem na kopju dâ znak vojščaki - v brezkončnih troredih rojeva jih snežni vihar ustavljajo vrance snežinke nemirno se spuščajo jim k nogàm kopita igrajo se z njimi .. .


Buge waz primi! Sem ga mar vprašal: Kam? V režah naličnika svetle oči roka v železje odeta težka se dviga prst šklepetaje pomiga šlem zadoni: (kaj ni to glas srca?) »TJA!«

Tam je Gospa sveta, tam je Krnski grad, tam kamen hrani dolga stoletja zlizan napis: PRAVDO BRANY ...

Némo spodbode ostroga, kopje dâ znak, tôpo bijoča kopita strižejo v snegu korak.

196 CASOPISNI STIHI

S kopjem se zibljem v sedlu v srajci jekleni. V mraku med konjskimi uhlji sneg se pršeče peni. Enakomerno mrmrajo v noč kopita nešteta: Tam je Gospa sveta, tam za železno ograjo kamen prastari hrani: PRAVDO BRANY .. .

V šipi se vžge cigareta. Vojska se v blisku stopi. Noga zavé se, da je napeta, roka kljuko spusti.

Eče bi ded naš ne segrešil .

Sipa je prazen, bel TV ekran: iskro, nemirno sneži. Zadaj v temô Gospa sveta beži, spredaj je smer Karavank.

CASOPISNI STIHI 197

Veter in sneg. Mercedes brni. Kaj je tam? Ljubka je, mlada. Ura nenehno sekunde lovi. Bencinski kazalec pada.

Koroška, 1954

tretja stran

Vprašanja naših dni

Križem po svetu

CASOPISNI STIHI 201

Vprašanja naših dni

SAMOTNA POT

Noč je. Pred mano znano križišče: ena asfaltna in druga asfaltna s platano. Volja v občutkih išče. Skoraj bo krajša izbrana. Noga pa sama zavije na tisto, kjer raste platana.

202 CASOPISNI STIHI

PREG LED

Za rentgenskim zaslonom stala je ona »moja mala«. B. p. Potem, napol za šalo, potegnil je navzdol, pogledal malo in me mehko udaril s hrbtom rôke: »Poglej te boke, stari! Tovarna za otroke! Sam bog te vari!« Odrinil je zaslon navzgor in rekel »hvala!«. A moja roka ga je zadržala: Na robu medlega zaslona režala se je spakasta lobanja. Pretresen zrl sem vanjo in z grozo mislil: Kaj je to res ona?

»Daj, reci: Ljubim te!« sem zamrmral in se že misli zbal. Molčala je. Potem, čez čas, čeljust je vendar togo vzdrgetala, kot da njen »Ljubim te!« ni bil njen glas.

CASOPISNI STIHI 203

In tisti hip je misel treščila tja med kosti, v zaslon in v aparate in spet vame, jih raziskrila v ione in v atome, v protone in v nevtrone in v magnetna polja in v sonca in v ozvezdja in v vesolja — in v hipu blazne groze in omame mi je zastal utrip.

Ko je prešlo, sem vztrepetal: Naj misel, pa čeprav je res, svetà ne melje! Nikamor to ne vodi, le v blaznost pelje. Vse tako bodi, kot za oči od vekomaj je stalo.

In sem pritisnil na stikalo.

In spet je tam v milini ženski stala vsa zemeljska, v prozornem spodnjem krilu in zapeljivem rožnatem perilu in se smehljala.

204 CASOPISNI STIHI

In kakor da sem znova našel nekaj, kar sem za vekomaj izgubil, sem nežno sklonil se tesno do nje in jo poljubil.

CASOPISNI STIHI 205

VEČERNI AVTOBUS

Ploska svetilka, modra kot hipermangan, tli v stresajočem se stropu kot mèdel dragulj. V sunkih zavor plahuta, naprej in na stran, kakor z elastiko nanjo pripet, nočni metulj.

Zmamljen na trnek svetlobe loveče s tresljaji, v pičlih možgančkih pozabil je pojme: trata, zemlja, prostost, vesolje in kakor slep prhnil iz mraka na poljski postaji skozi odsiknjena vrata.

Zdaj drgeta od opoja, ki z njim je ves presvetljen, kakor magnetna igla v nemirnem kompasu, stalno težeč v svetli krog, ki v mrak se blesti, kot da ostal bo večno nespremenjen v kraju in času.

A ko obstane motor in ténko tleskne stikalo, čar bo odblisnil. In streznjen bo blodil v neznani, hladni, moreči noči, prhek in sam. Blodil in blodil. In kar bo za njim še ostalo, bo le simbol v pozabljivih možganih.

206 CASOPISNI STIHI

Križem po svetu

SLADOLEDARSKI KONJ

Kot živi ubog se ga usmili!«, v brezkončnem krogu praznih let, med tramvaji in med vozili po Bruslju vozi sladoled.

Kot Brezizrazen, votel duh prestavlja podkve, mrk in tih; kot stroj med stroji med izpuh bencina sope še svoj dih.

Ne plaši se cvrčanja gum, ki ga v polkrogu predrvé; kot da je doumel razum ljudi, po znakih uzde gré.

In če rdeč signal zapre promet, nagonsko obstoji. In ko zeleni se prižge spet sam od sebe pohiti.

Morda da mu tedaj v zavest z zeleno barvo spet prodre sijaj globokih majskih zvezd, lesk sonca, ki čez stepe grè,

CASOPISNI STIHI 207

šepet voda, šelest dreves, vonj trave, raskave in sveže in nebencinski duh teles kobil, ki jih komat ne reže...

Vse tisto, kar nagon pozna, a kar že zdavnaj ni več res, vse, kar lebdi v očeh mesa kot siv, lišajast jeklorez.

Morda, da se zave. Morda. A predomač je strojev vonj. Zato nikdàr ne podvija splašen od čred železnih konj;

zato molčé spoštuje red in vdano med avtomobili po Bruslju vozi sladoled kot živi »bog se ga usmili!«.

Bruselj, 1954

208 CASOPISNI STIHI

LADY

V meglah nad osivele banke sonce vstaja, njegovi žarki tipljejo vse dalje na zapad. V razkošju vsega bančnega sijaja jo je rolls royce zapeljal prav do vhodnih vrat. Mlad, lep šofer ji vljudno je podprl roko, ko je izstopala kakor pod težo krone. In šla je v trgovino togo in visoko, kot da ima za .pête svoje milijone. Molče sem stal pred vrati (bal sem se vstopiti) in skozi šipo gledal (nehote), kaj bo. Od vseh strani so vsuli se kakor termiti in kot ponižna vlečka drsali za njo. Šla je do naslanjača, sedla in čakala. Nosili so. Zavračala je brez besed. Potem je slednjič nekaj vendarle izbrala; in gledala, kako pospravljajo nered. Od gnusa sem začutil v grlu grenko zgago (doma sem že pozabil, kaj stori denar) in iz sovraštva sem jo v mislih gledal nago, ko jo pred tuši frca v dojke star stražar.

CASOPISNI STIHI 209

A ni bila. Bila je v najfinejši svili in s čeki — muholovci njenih dragih muh. In v sveženj (sama ga bo nesla!) so zavili ji mnogih majcenih ljudi vsakdanji kruh. In ko sem gledal jo, kako prezirno stopa, kot da vsenaokoli nje sploh ni ljudi, se mi je zdela kot postarana Evropa, ki čas ji kmalu bo dopolnil njene dni.

London, 1953

210 CASOPISNI STIH[

KANTONSKA PESEM

Kot truden Kurent ob cesarski cesti ustavljam s palcem, ki že para mrak, avtomobile, da bi smel prisesti;

in v podzavesti šteje mi spomin kot stroj: sto osemnajst tovornih in dvesto triindvaj set limuzin.

Morda bo ta ... Postarana gospa. (Najlepše na obrazu — so očala.) Na zadnjem sedežu dva obrita psa

v to stran strmeča kot konkvistadôri iz svojih belih čipk na Indijanca; in ona (s kretnjo): »No place, sorry!«

In spet stojim na sivi avtostradi in s palcem vniz (kot Neron v Koloseju) naprej pred avti vneto telovadim;

in mislim: bom na tej življenjski cesti, ki vodi iz nelepih (v kakšne?) dni, sploh smel in mogel kdaj h komu prisesti,

mar bodo se vozili zmerom psi?

Cesta A/I, London-Glasgow, 1953


DOMOVINA

Pariz, tarn za čelado Pantheôna, ves raziskren kot morje od planktona.

A vseh teh stokrat milijon luči temè, ki v prsih je, ne razsvetli:

bolest, ki se skotila je doma, je z mano kakor zvesta psica šla.

In zdaj sva tu, v tem mestu davnih sanj, in kot dva slepca v noč strmiva vanj.

In vseh teh stokrat milijon luči temè, ki v srcu je, ne razsvetli.

Le daljni ščip, samotni ščip brez zvezd, ki vidi milijone ptic in gnezd,

z blažilnim žarkom nežne mesečine ozarja temo moje bolečine

in na ves svet rosi bel žamet cest, da čezenj roma utrujena bolest

čez reke, čez gorovja in ravnine v zeleni otok moje domovine,

da tarn poklekne in zašepeta: Boli povsod, a naj boli doma.

četrta stran

Iz domačih krajev

Spominski dnevi

Pogovor v sredo

Portret tedna

Iz naših vasi

Barometer


Iz domačih krajev

NOVA CESTA

V medli zarji nova cesta, vsa z granitom tlakovana. Kocke, kocke, kocke, kocke, konec kock in tla zorana.

Sèm privedejo te kocke, ki jih čutiš pod nogami. Svoje kocke bomo vbili, drugi pridejo za nami.

216 čASOPISNI STIHI

STARA HIŠA

Pipa curlja nakit. Sonce prešteva prah. Sapa pometa zadah. Delavci rušijo zid.

Cesta tepta si stezo skozi zamrle spomine. Sveder kot misel rine dan v prijetno tem6.

Starim ljudem in dnem stala je ravno prav. čas jo je pomendral s suho pripombo: Grem.

Zid se kruši na tla. V meni nekaj boli. Kot da ta hiša stoji v starem okraju srca.

CASOPISNI STIHI 217

JUTRANJA SERENADA MOŽGAN

Pišem, da bi lahko pozabil, zaspal. Mehko je žensko telo. Zapit pod svetilko sem stal.

Tam, siv betonski skelet. To bo nekakšna palača. Prazen je bil ta klepet, da se živeti ne splača.

Ob rebra palače privije se opeka, rdeče meso; omet jo kot koža prekrije. Belo je žensko telo.

Žena bo likala hlače, z željo, naj pride že noč. Mož bo prinašal plače, nežnost in moč.

Kot drobni vrabčki na žici, bučke na pručki zbrane. Bim-bam-bom. Z resnimi lici. »Ura za cicibane ...«

218 čASOPISNI STIHI

V jutrih bo v sobah svetlo, kot da bi sneg pal na prag. V zimskih večerih topič, Grieg in Chopin in polmrak.

Morda zaide tja kdaj tudi, mora., kak moj stih... čuden obraz bo tedaj, čuden in tih.

Cepec! Ej, jutro je že! Dolga je pot do doma... Grêmo! Pa-pa! Nekdo gré ... človek pač zmerom roma...

CASOPISNI STIHI 219

CROQUIS

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv — življenja otipljiva prispodoba. V kozarčku konjak; nizko izpod roba; in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta; lenobno rišem: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše, in lepa žena, ki med rože leže... A vtem natakar vljudno predme seže, pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi, kako opleta sem ter tja s prtičem in skoraj žalostno za njim zakličem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim!«

220 CASOPISNI STIHI

JESENSKI AKVAREL

Meglà je siv, svilen, počasi vpijajoč papir, ki nanj večer z brezbrižnostjo narisal je jesen.

Svežina. Hlad. Sadovi so na tleh; in ptice za gorami; semena v zemlji ... Po poteh korak tišino drami.

In vse, kar je bilo, se zdi, da znova bo; in vse, kar bo, se zdi, kot da je že bilo.

CASOPISNI STIHI 221

Spominski dnevi

POPOTNA PESEM

Dva mlaja nosita napis čez most: SPOMINSKA PARTIZANSKA VESELICA Skoz vas gremô. Kot zgrbljena starost za nizkim zidom sklanja se ženica.

Na rjavo prst je šopek položila iz belih rož in maka in plavic, zagrebla vtiske mačkinih nožic in s prsti sivi pesek pograbila.

Večer je vse, kar jo, mogoče, čaka. Kot zgrbljen kip, odet v pogrebno svilo, se sklanja nad ožarjeno gomilo, kjer z lesom križa gnije petokraka.

222 CASOPISNI STIHI '

JESENSKI DAN

Kot kmet je spoznaval tri leta hoste in mitraljeze. Pozabil je biblijo stare in nove zaveze in ni bil nič več za kmeta.

Končal je nekakšen tečaj in mislil na marsikaj.

A zvil se je v svedru vrtinca, težko je obračal plug misli, zato je bil zmerom manj v čislih, kot stara svetinjca.

Tako je od vsega blišča, ki naj bi ga dala doba, ostala le srednje-zanikrna soba s souporabo stranišča. V njej je otožno stlačen prestavljal krompir, toplomer in globin; uradno pa vendarle ni bil trpin, saj ni bil ne nag in ne lačen.

A bil je trpin: za ženo si vzel je neko razmajano mrho in razen ločitve si zmerom želél je samski kotiček s prho.

CASOPISNI STIHI 223

»Oh, kakšen užitek! — je pravil rad — Samota ... svoj ključ ... kolesce odviješ ... si žvižgaš, se drgneš in znoj si izmiješ in umazanijo in smrad.«

A kot bi že rad v ta deveta nebesa, ostal je do konca zaveden zemljan: le žena odšla je (brez slovesa), a sam res ni vedel kam. Ostal je kar tam, kjer je soba bila, in drsal svoj stari tir: na delo in z dela, po kruh in krompir in v krčmo po lek srca.

In voda je tekla po blatnih poteh in v reke in vzdolž stanovanj, po vodih, skoz števce, po dolgih ceveh, a nikdar iz prhe (nanj).

In ko je je steklo nekako precèj (natančna litraža ni znana) odselil se nekega dne zarana je mož z nogami naprej.


In ko so ga dali v mrliško kad in pralec je prho odprl, se mož je prebudil, iztegnil vrat in hlastnil in prho požrl.

Kako je bled ta jesenski dan, te mègle, kako so sive, kako je iglast ta dež droban, ki prši na mrtve in žive.

CASOPISNI STIHI 225

Pogovor v sredo

TIHOŽITJE NA GOSTILNIŠKEM WC

Pred svitom bom pijan. V kozarec vina se bo zožil svet. Zdaj je prostran. Siv dan že tiplje v mračni drevored.

Vse je brezbarvno in vsakdanje. Ljudje gredo, kot da ne bi hodili. Ob pločniku se pod kostanje tišče avtomobili.

Ti, ki se z njimi vozijo, sedé v oholem zadovoljstvu po lokalu in hlastajoče govoré kot trije spikerji na istem valu.

Kot plošča s strto brazdo, vedno znova: denar, denar, obleka, hoteli, bari, zgodbe z lova, nikjer človeka.

Briljanti, zlate ure, čudne dame, kot iz kolonjske vode vzet gospod, kožuhi, kretnje v stilu slabe drame in šopi tisočakov, le odkod?

226 CASOPISNI STIHI

Kot da je čas razprl konice družbénih škarij in da s krvjo izmita polt pravice dobiva zopet znake garij.

O, krhke sanje rosnih dni, ko fantek je sanjaril, kako bi, ej! za vse ljudi pravičen svet ustvaril.

Morda verjel v nedosegljiv sem cilj in je vsak človek staja zase in je vračunano v razmerje sil, da zmerom se kak bik po tujem pase.

Kakor balonček se napenja čas in vse razdalje veča in me osamlja v lastni jaz, a ta ni sreča.

Ta ozki svet je brez časti, a vera v svet se mi izmika. Brez cilja sem in brez moči kot traktor brez voznika.

CASOPISNI STIHI 227

Brez vsega človek je lahko, brez vere ne. Ti vampeži mi kradejo prav njo. Sovražim jih kot pse.

A kaj jim mar! Ko zmagata jih vino in zarja za obzorji, natakar spravi napitnino in zabrné motorji.

Jaz pa bom v vegastem koraku po cestah kolovratil in se na bledem cestnem tlaku s pijanci in z vogali bratil.

Kako jih mrzim, kakor pse! A najbrž sem pijan. Poglej, že okno rožnato cvete. Že spet bo dan.

Že spet me bo kakor kladivo zatolkel globlje v to vsakdanjost dni kot moten žèbelj v že črvivo desko, da v njej izrjavi .. .


Glej, pajek je zapustil režo. Vsevprek hidrirajo njegove niti. A on čez školjko prede svojo mrežo in ne razmišlja »biti« in »ne biti«.

1954

CASOPISNI STIHI 229

Portret tedna

POVOJNI PORTRET

Ni brez zaslug. Te so rešilni pas, ki nanj obeša se, da ne utone, in ki ga polni s tem, da na ves glas izraža vdanost v važne telefone.

To je res nujno dnevno opravilo, saj položaj, na dražbi služb prejeti, začel možgane terjati je z leti, a on ima jih le za prvo silo.

Tako si mesi kruh na tujem duhu, saj tam, kjer je, ni za nobeno rabo in če že kdaj kaj dela, dela zgago — kot slepič v pacientovem trebuhu.

Svečano resen kakor sveta krava in mikroskopsko buden za okužbe obtičal je v mladostnem salu družbe kot klop: velika rit in majhna glava.

230 CASOPISNI STIHI

Iz naših vasi

ZNAMENJE OB POTI

Avto rézko grebe v sneg kakor sveder v zobu. Mimo šip, ob robu ceste, ki se cepi v breg, se zapeljal je prek iskrega snega glinasto rdeči križ brez boga.

Z zarjavelega žebljička le kos roke je visél; kakor štalca brez telička se mi križ je zdel.

Kak dispečer aktivizma z njim čez noč imel pretep je v imenu komunizma; zmagal je, globoko v žep sunil roke in zabrundal: »Na! pa ni več buga!«

Oče naš, kateri ... pač, »kateri« ... posvetljeno bodi mu v možgansko skorjo! Res da sam si prizadet s to štorjo toda mož je storil v dobri veri. Daj mu danes kak vsakdanji les, da bo vanj za trening metal kamen

CASOPISNI STIHI 231

in dal mir pomalanim pajacem. In ne vpelji ga v skušnjavo. Amen.

Zdrava pamet milostno te kolne, ti moj brat, ki si ta križ razbil: prej je tu le kos lesa strašil, zdaj Boga so te poljane polne: v mnogo, že umirjeno, srce spet prižgal si omrtveli plamen. Naj se drugič kamen v roki ti zave: križev se ne sme razbiti, križi morajo sami segniti .. .

Avto grebe v beli breg, kakor sveder v zobu. Mimo šip, ob robu ceste — sneg ... sneg ... sneg...

232 CASOPISNI STIHI

MLINSKO KOLO

Tako, brez hlapcev, ni več šlo — oddaj in davkov kot gnoja in aktivistovo oko, ki gleda te kot mačka psa .. . Težko bilo je, pretežko .. . Zaškripal je z zobmi: »Za — druge!«, podpisal akt, pomél oko in bil je član zadruge.

V zakmašnem gvantu se molče po blatni cesti vrača. In dohitijo ga možje; in govoré; in z njimi gré; in peti liter plača. In z duše strah se odvali in že razjarjeno kriči: »Si čul ga, kaj nam je dejal: Kdo pa vam sploh je zemljo dal? Ta zemlja sploh ni vaša! Ta zemlja je za vse! Preklet hudič, bi mu že dal! Najprèj na naše žulje žre, potem se pa oglaša: Ta zemlja sploh ni vaša! Ta zemlja je za vse!

CASOPISNI STIHI 233

Zares sem skoraj že pijan, a stvar je jasna kot bel dan! Moj rajnki oče, bog se jih usmili, so, vsi vestè, naš grunt mi zapustili; in njim ga dal je čez moj ded, in dedu ded, in dedu ded — ta grunt je naš že tavžent let! Kdo je na hribu sekal gozd? Kdo, vprašam vas? Moj ded! Kdo je obokal dolnjo klet? Kdo, vprašam vas? Moj ded! In kdo je naš skedenj pokril? Vsi veste, da moj stari! In kdo od dne, odkar je živ na gruntu gospodari? Kdo, vprašam vas? Bog in hudič vesta, da jaz!«

Še dolgo vpil je in rotil v razjarjeni bolesti, pod véčer pa se znašel je, pijan kot čep, na cesti.

In klel je, zmerjal in psoval in renčal kot tepen volčjak in zaletavo se majal

234 CASOPISNI STIHI

po blatni cesti v mrak. In vsak korak je bil težak kakor na vilah gnoj, kot da ga strah je luž in mlak in mraka pred seboj.

Težak je šel in se zmajal vzdolž mlina in na brv, se zgrabil za oporni drog in predse se zazrl. In dolgo zgrbljen je strmel v obris zgaranih rok in medlo luno v vodi klel in jokal v hladni tok.

Moj ded in tega deda ded, in dedi težkih tavžent let..

In tok mu speljal je oko tja k mlinskemu kolesu. Bilo mu je, kot da kolo se mu vrti v očesu. Vrti, vrti in še vrti in še, in še, in še ... Kot da bo zmlelo mu oči,

CASOPISNI STIHI 235

kot da možgane stre. Naprej, naprej, ves čas naprej - v kri, v žile, do srca, kot da ves težki svet seklja — o, bog! ustavi ga!

Vzvrtel se je, izgubil tla in v prazno zgrabil oberôč in zdrknil v motni tok vodé in kriknil na pomoč. Skoz vrata mlina snopoma je planil soj luči. Kriče pritekli so ljudje in z lučjo ga našli.

In blêdel je vso dolgo noč, kako drsi, drsi v vodo, kako se davi: Na pomoč! kako z valovi toka grè, kako je treščil pod kolo, ki ga z lopaticami tre.

1950

236 CASOPISNI STIHI

REQUIEM

Zlati IHS v kamnu nad vrati. Duh davnega deda iz polžastih letnic, iz zlatih začetnic gleda v hlev, na gnojišče, v svinjak, skoz oreh, že shiran od let, čez gmajno, na kamnati svet in v plešasti hrib in v sonce za njim in v trepetajoči sončni trak, ki živ in iskriv od mušic umika svoj zadnji korak čez zlizani hišni prag.

O, v kamen vklesani jok! O, zadnji mrak! O, hvala ti, milostni bog, da z vago nebeško si zvagal, naj drug izpije ta kelih muk! O, trikrat ubog ti moj sivolasi pravnuk, ki jokaš in vendar ne veš, kaj je jok, ki v mlinu brezupa ne veš za obup, ti zadnji otrok mojih otrok, ki še ob nedeljah po grapah pehaš

CASOPISNI STIHI 237

se k fari na klic zvonov in snemaš zakmašni črni klobuk in sklepaš dvoje okornih rok in veš, kaj je Bog, ti zadnji, ki zmučeno sedaš na plug in vole trepljaš in kakor za šalo potarnaš jim skrb srca: »E, Čadek, še malo pa greva počivat oba!« Ti zadnji, ki sam, zapuščen od otrok, na vegasti klopi pred hišo sediš in mračen se vtapljaš v jesenski mrak in, kot da si v mislih že sklenil naš krog, strmiš na izlizani hišni prag!

O, koliko nog, o, koliko rok, dan za dnem, dan za dnem, petdeset, sto in dvesto let, dež in pripeka in led in sneg, koliko plugov in svinj in telet, koliko zrnja, voz in dreves, koliko, koliko, vedi bog! okamenelo je v tistile breg, v tale vodnjak in v ta svinjak in v dimnik in v streho in v zid

238 CASOPISNI STIHI

in v tehle troje stopnic in v tale kamniti prag!

O, koliko nog, o, koliko nog, koliko belih tančic, koliko črnih krst, da vdal se je kamen za plitki lok! Koliko muk in krivic, koliko strtih src, koliko upanja polnih lic šlo je čez prag in čez troje stopnic tja, kamor zval je cesarjev klic, tja, kamor kazal je črn kruh, tja, kamor vabil je željni duh voden od lêta ptic! Širen, brezmejen je svet, vanj so kot jalovo zrnje legli ob setvi let za žolte kolajne, za tuje blagajne, za znanje. A lisasta pisma po skrinjah in žolto-lišajaste slike še jokajo njihove večne krike: O, da mi še enkrat srečni korak prestopi domači prag!

CASOPISNI STIHI 239

A v pismih napisanih s strojem, v teh pismih ni krikov: nazaj! Ne, ti, ki so zadnji močili plenice in trgali hlače, vsi ti so na pragu pustili le zmeden smehljaj in vzdihljaj: Eh, da je drugače ... mogoče .. . A kaj se hoče .. . Še pridejo kdaj, a le kot zgubljen odmev, komaj še vprašajo kaj, komaj še stopijo v hlev. Zemlja jim v duši umira kot žito, ki v slani pozebe. Kmalu bodo hodili le na pogrebe.

Kadar še teh dvoje rok molek dobi med prste in ko osmero nog zdrsa čez hišni prag tja, kjer počivajo mati, bo zemlja med spuščanjem krste udušila svoj zadnji jok in svoje srce izgubila. In vdano rodila bo drugim svoj dar,

240 CASOPISNI STIHI

brez duše, ljubezni in muk. Težki trorezni plug iz nje bo oral denar.

Tam v zgrbljenem varstvu oreha pa v sivih deževjih jokala bo vegasta streha. In mačka hodila bo mlade leč na hladno peč. In le še kdaj v zarji, kot trta jesenska krvavi in zlati, blestel se bo IHS v kamnu nad z žèblji zabitimi vrati.

Bela krajina, 1960

CASOPISNI STIHI 241

Barometer

JEZERO

Večer. Mraz je. In bolj in bolj postaja. In kakor da preklinja hladni svet in luno, ki z zamrzlim nosom vzhaja, na jezeru hreščeče poka led, ko se redi. Pod jeklasto lupino grgraje, pridušeno stoka duh jezera, kot da za bolečino, ki vanj se vjeda z zvezdnega oblika, ne more, ali noče najti joka. Samo ječi, hrešči in poka. In vsakikrat, ko led več ne zdrži preveč zadrževanih silnic sunka, iz zvezdastih razpok se pocedi kot iz srca, ki kljune ga dum-dumka.

O, jezero, ti veliko srce! vse razmesarjeno od bolečine — kako so svetle tvoje brazgotine, kako poti prek njih se varne zde! Spomladi pa, ko bo popustil mraz, ko leno sonce omehča bolest napete kože, grd bo tvoj obraz in čezte več ne bo človeških cest.

242 CASOPISNI STIHI

Naj stiska mraz in hrani ti lepoto! čeprav ječiš, čeprav pritisk skeli, do konca vklepaj v led jok in togoto, a kadar bo najhuje, brizgaj kri!

Ob jezeru samotna pot drži; za njo med smrekami bel mesec vzhaja. Mraz je. In bolj in bolj postaja.

peta stran

Za vsakega nekaj

Potujoči reporter

Nove popevke na ploščah

Za dobro voljo

Izposojeni humor

Intervju

Knjige in ljudje

Kulturni mozaik

Kritika

Popravki

CASOPISNI STIHI 245

Za vsakega nekaj

MAJSKA

Ko popki se odpirajo, kadar je maj,

ko vdove se ozirajo, ko prostitutke hirajo,

kadar je maj, ko ženske noge vnemajo v fantičih zmedene željé,

ko punčke v snu prižemajo se k pernicam in, vznak ležé,

drgetajoče stokajo, ko mačke zadke k tlom tišče

in za devištvom jokajo, kadar je maj,

takrat na svetu so ljudje, ki vse noči prekrokajo

in sami ne vedli zakaj.

246 CASOPISNI STIHI

DESET ČLOVEŠKIH ZAPOVEDI

(Travestija po Mojzesu in A. H. Cloughu)

1 Veruj le v tistega boga, ki v banki svoj oltar ima.

2. Ne kolni! Psovk domačih ni, a tujih jezik ne trpi.

3. Počivaj kolikor se dâ, saj kdor manj dela, več velja.

4. Spoštuj rodbinske in druge zveze, ker le po njih se kam prileze.

5. Ne ubijaj, ker boš slabe volje, da drugi znajo mnogo bolje.

6. Ne nečistuj! Ko ženska vstane, uredi si krilo in možgane.

CASOPISNI STIHI 247

7. Ne kradi! Saj kar vkup boš spravil, ti bo že kdo spet podržavil.

8. Ne laži! Svet je sit reklame in še resnic več ne verjame.

9. Ne žêli bližnjega žené — kaj drugim lajšal bi gorje!

10. Ne misli, da kaj zamudiš, če kdaj kak paragraf prespiš.

248 CASOPISNI STIHI

LJUBI KRUHEK

Ko še pleničke sem zlatil, lepo pri mamici sem pil in nisem se prav nič boril

za ljubi kruhek.

Ko drsal šolske sem klopi, spoznal sem: mnogo je ljudi in vsak peha se in poti

za ljubi kruhek.

Ko trezno sem v življenje zrl, sem vse bolj rédko z njim se sprl in marsikaj molče požrl

za ljubi kruhek.

Ko sem polagoma starel, za dom in ženo sem skrbel in mnogo lumparij počel

za ljubi kruhek.

CASOPISNI STIHI 249

Ko se mi je že zgrbil stas, mi trebuh visel je čez pas kot jasen in vabljiv oglas

za ljubi kruhek.

Na grob je vklesal kamnosék: Ta, ki tu gnije, ni bil pek, a glej, preživel je svoj vek

za ljubi kruhek.

250 CASOPISNI STIHI

ČE BIL BI

(Travestija po C. Angiolieriju)

če bil bi ogenj, bi razvnel ljudi. Če bil bi veter, bi skrbi pregnal. Če bil bi voda, vino bi postal. če bil bi bog, bi rekel, da me ni.

Če bil bi papež, kar nerad bi bil, iz hudobije papež bi ostal. če bil bi kralj, bi Engelsa prebral in legel v grob in prav marljivo gnil.

če bil bi Smrt, bi se pri priči ustrelil. Če bi Življenje bil, bi skonzerviral sam sebe in se med ljudi razdelil.

Če bil bi Janez, kot sem in sem bil, bi ženskam vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo jim pustil.

CASOPISNI STIHI 251

Potujoč) reporter

VAŠKE KLEPETULJE

Cigu-cigu, cigu-cig .. . Tam pri šterni vre brbljanje, zloben smeh in hehetanje, zdaj pa zdaj začuden vzklik, klokotanje vode v vedra in cvileči cigu-cig.

Kakor kembelj, ki pomoči prosi, ko gori senik, kliče k šterni škripajoči cigu, cigu-cig. Urno, kot da pot jih bode, z vseh strani hite kmetice, da zbrbljajo si novice pod pretvezo škafa vode. K licu se obrača lice, vse bolj teče jim beseda .. . To skrbi propad device, ta pometa prag soseda .. . — ... pa sem djala dè je djala ... - - ... duanjs je tulu koker blazn ... - - ... kaže, dč bo šlo narazn ... - - ... čof! pa mu je primazâla ... —

252 CASOPISNI STIHI

vse križkražem, vse brez reda, jezik, kretnja, zvit namig, prava babilonska zmeda, vmes pa cigu-cig .. .

Strehe temne so postale, osem je odbil zvonik. Ženske so se naregljale in po hišah odšvedrale.

V mraku le polglasen vzklik: Kmau pozabla bi na vodo!«

in osamljen cigu-cig .. .

CASOPISNI STIHI 253

DEŽEVNA ROMANCA

V dèžju nihajo svetilke, v tèmi dva stojita: pod dežnikom in s poljubom v eno senco zlita.

Sredi ceste pijani bratec kolovrati in pada in sočutno ju sprašuje: »A se 'mata rada?«

Tiho grem in se nasmehnem cinično-veselo: lepa pesmica bo tale »sreča pod marelo«.

254 CASOPISNI STIHI


CARMEN

Tiho plava melodija, mirno poje kastanjeta. Kot leveča kača zvija črnolasa se koketa.

Vse hitreje, vse hitreje rezka kastanjeta poje. V sli plesalka se razgreje in razkriva čare svoje.

Besno bije kastanjeta, strastno se nogé lovijo in plesalka, s slo razgreta, prehiteva melodijo.

Divja pesem je izpeta, glasba se je izgubila, umirila so se krila, obmolčala kastanjeta.

CASOPISNI STIHI 255

MOJA DRAGA KLEMENTINA

(Ameriški narodni napev)

Prek prerij drvé banditi, mlad cowboy pne petelina in omahne med kopiti in šepetne: »Klementina!«

Na preriji, na gomili sije rosna srebrnina in na belcu v črni svili tiho moli Klementina.

Kakor davni strel bandita je zamrla bolečina, kot mehak odmev kopita z njo prešla je Klementina.

Le še kdaj pa kdaj zajoče ob kitari mandolina, kot da ponoviti hoče: Moja draga Klementina.

256 CASOPISNI STIHI

ŽALOSTINKA

Mèhko sanjari kitara, kaplje mrmrajo pripev, v sivi tančici nevihte blodi oranžni odsev.

Padajte kaplje deževne, jokajte glas violin, drevje jesensko izmijte in raztopite spomin!

Dolge so rdeče aleje, dolge bleščeče poti, dèkle z vihravo pričesko v sive meglice hiti.

CASOPISNI STIHI 257

Za dobro voljo

GOSPODIČNA S CUCKOM

V levici vrvco, v desni bič prenaša in cuka cucka, da se prav obnaša. In ko jo gledam, v hrbtu me zmrazi: lahko bi bil namesto njega ti.

PREDSMRTNE BRCE

Če maček brez vodé umira, gre v lužo tudi najbolj plitko. Če kdo izgublja stol pod ritko, zavednost svojo deklarira.

JARA GOSPODA

Gospod se v ličnem fičku pelje, a trebuh melje kislo zelje.

PODREPNIK

Že toliko oblezel je v svoj prid, da mu ostane le še lastna rit.

258 CASOPISNI STIHI

Izposojenl humor

TREZNEŽ

Bili smo vsi pijani oni dan, le Akindynos trezen je sedel; tako se je med vsemi nami zdel, le Akindÿnos res povsem pijan.

Lukian iz Samosate

NAPIS NA PASJEM OVRATNIKU

Jaz sem vaš pes, povejte mi, gospod, čigav pesek ste vi.

Pope

CASOPISNI STIHI 259

UMETNIKOM

Vsi vi, ki brade briti si ne daste, ker mislite, da z njo vam pamet raste, priznajte: stehtan s tehtnico bradato, bi bil lahko vsak stari kozel — Plato.

Lukian Iz Samosate

EPIGRAM

Potrdim vaš izrek, gospod, da vsak poet je idiot; a vi ste jasen vzgled za svet, da ni vsak idiot poet.

Pope

260 CASOPISNI STIHI

Intervju

PESNIK SE PREDSTAVI

Kadar se kdo legitimira, na vrsto pride tudi vera. O njej le to: za mladih let rad bi v nebesa šel sedet; a zdaj zrelejšo sodbo dam: le enkrat osel gre na led; dovolj, da sem prišel na svet, in ne bi rad še kam drugam.

Od rojstva mi je pasje šlo, zato sem nizek in droban. A slišal sem, da bi lahko dosegel še zakonski stan, če bil bi malo manj otrok, za decimeter bolj visok, za kilo težji in kosmat, da žgačkal bi dekliški vrat.

Pa to najhujši ni problem, še hujši dela mi skrbi in, ker je skupen vsem ljudem, je vreden nekaj besedi: odkar zagledal sem ta svet, o sebi mislim, da sem genij, in to poudarjam spet in spet, a teh izjav nihče ne ceni.

CASOPISNI STIHI 261

Zato življenje sem zavozil. Lahko bi kak šofer postal, od krčme pa do krčme vozil in vsak dan z drugo micko spal. Kaj bi! Žal, pesnik sem postal. Moj svet je svet stopic in rim. Ljudem se malo mahnjen zdim — in deloma imajo prav.

Študiram že nad petnajst let in še ne vem, da za denar dobim kar čem — a da krčmar ne dâ bokala za sonet. Ko se vrstnikov spomnim kdaj, mi je pri srcu kar hudo. S komolci šli so, kot je šlo, in zdaj imajo položaj.

Jaz pišem, belim si glavo in če kak tisočak dobim za honorar, se že zbojim, da bo morda mi bolje šlo. Zato poženem ga čez noč in dalje upam v paradiž, o izobilju sanjajoč in reven kot cerkvena miš.

262 CASOPISNI STIHI

Kup starih knjig, par prhkih rjuh, globin, krtačka za zobé, kitara za bolj slab posluh in v menzi sunjen nož za kruh vsa moja je posest, sevé če anuliram slabo ime. No, sto let bom že potrpél; več pa tako ne bom živel.

Nič nimam. In tako je prav: imam dokaz, da nisem kradel. A če bi vendarle kdaj padel v roké pravice, mi bo žal, da bom smejé pred tronom stal, ko mi sodnik bo bral zločine in nekaj let zapora dal in z njim »zaplembo imovine«.

In razen téga mi je žal, da, ko v gospodu bom zaspal, ne bo za mano zapuščine, da bom cenen pogreb imel, da malo jih prišlo bo zraven in bom tako postal manj slaven. A kljub vsemu sem le vesel: me bo vsaj kak sorodnik klel.

CASOPISNI STIHI 263

No, to je vse. Sicer lahko bi pesem lirično zaključil, češ da kar srečen sem tako. A kaj bi z rimanjem se mučil, saj vsi podatki zaželeni so zbrani kje (za vsak slučaj); tam vejo najbrž vse o meni, vse, kar jaz sam vem — in še kaj.

1953

264 CASOPISNI STIHI

Knjige in ljudje

SONET V ŽLAHTNI SLOVENŠČINI

V opombo Janezu Gradišniku

Banavz čalaren buda in čemer bersnati cene, ko ves jar brlja za dračem bukev in srp zadega grot grusta v poč na vsak škakljiv cemper.

Sprejoh! taligar ta že hil klama, ves smled, skrtuljen, serast in že ser; od tare stike že kopi, šamlja, že mu na ciplji tuta cipomer.

A hot je: jačati se kot okač. Vdilj rehtati. Skrožina pa je kan.

Nebo se skutil prej ta nadimač, da 'v tenje drva spesne ga obdan.

A še iz brnje tapai bo na dan, da bi na važi spazil kakov drač.

Stike sparil repkajoči muzelj

CASOPISNI STIHI 265

PROSTI PREVOD V SREDNJE ŽLAHTNO SLOVENŠČINO

V spomin Janezu Gradišniku

Naš mojster skaza žolč plesniv cedi, ko jeznorit plevel po knjigah išče; in če ga kje iztakne za prgišče, takoj ves mrk voz gnusa nanj zvali.

Ojoj! ta gnusar že ves skrivljen lazi, od muk iskanja sivkast in že siv in zdi se že prismuknjen in plesniv in pulz mu doktor komaj še opazi.

A želja je: kazati dober vid in z rešetanjem najti čim več plev.

In prej ne bo odjenjal in strpél, da v grob ga spravi ves ta jalov prid.

A še od tam bo vstajal kot privid, da bi na grobu našel kak plevel.

Zrimal muzajoči se paberkovalec.


Kulturni mozaik

DEFINICIJA

Ta naša žalostna kultura je kot ljubljanska poštna ura: zastane raje kakor prehiti, a največkrat pa kar lepo stoji.

1957

Spet nova revija Slovencem kulturo oznanja. Prišla ti bo v roke, če kupiš si vrečko kostanja.

SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE

Pred kulisami human teater, za kulisami amfiteater.

LITERARNI PORTRET

On je butelj, njegova žena pa buteljka.

CASOPISNI STIHI 267

KULTURNA VELIČINA

Povsod je tajno pričujoč (kot bog). Brez njega las ne pade z glave. Priznavajo ga vse postave in ves kulturni krog.

A jajčast je njegov kulturni krog. In kot moralen lik je brez postave. In razen las mu nič ne izraste iz glave. Le sij ima od vekomaj (kot bog).

TIHOŽITJA Z VILLONOM

Bile so, ki so ga prebrale, potem pa pravile okrog, da to je »višek nemorale«. Še sreča, da od knjižnih znakov ne da dobiti se otrok -bilo bi le preveč vojakov.

1953

268 CASOPISNI STIHI

ABSTRAKTNA PRIPOMBA NA (G)ROB POSLOVENJENEGA PETRARKE

Petrarka, ki je ljubil tisto žensko, ki po vsem svetu jo slavé soneti, iz vzrokov dveh ne more umreti: ker mrtev je in ker ne zna slovensko.

1955

MATEJU BORU

Shakespeara sva prevajala oba. Oba sva v Stratford-na-Avoni šla poprosit ga, naj nama oprosti. Odvezo sva izprosila si oba — le da ste Vi ostali tam več dni.

HEUREKA

Nekoč morda bom slaven, ker sem JAM: po štirih letih truda sem le vzrok, da ste spisali dober epigram.

CASOPISNI STIHI 269

VZVIŠENI UMETNIK

Vsem razlagaš, da ti ni nič mar ne za hvalo, niti za denar. Če je res, ne muči nas, zaboga! in ne tiskaj pesmi brez razloga.

SAMEMU SEBI

Nekdo molči in že lep čas nobene fige v svet ne dâ. In molk njegov ne moti nas, saj se nikjer nič ne pozna.

1959

KRITIČNA METODA

Dejal bi »da«, a rečem »ne«, a »ne« ni »da« in »da« ni »ne«, če »da« bi »ne« bil, del bi »da«, a ker ni »da« »ne«, rečem »ne«.


DELAVNI KNJIŽEVNIK

Primož Kozak nekoč je sanjal, da piše romane (nikdar, nikoli več ni šel ne ležat ne spat).

Po Luciliusu.

DOBRO BLAGO SE SAMO HVALI

Če ta izrek določa naj izbor, je najpopolnejši dramatik Bor.

LITERARNI NATEČAJ

Najvišjo nagrado je l e k tor odstružil in, bogme! najbrž jo je revež zaslužil.

1954

OB NAGRADAH

Ko razdelijo knjižne se nagrade, se vprašamo: Kdaj bo pa kaj za mlade? Kup psovk. In molk. A že nam v glavo pade: ko bodo pač nagrade imele mlade.

1954

CASOPISNI STIHI 271

PRISPODOBA

V stiski konj pozdravlja tudi slamo — prav tako je tudi z našo dramo.

DOSLEDNOST

Če rad bi slikal res enkratno in bil res pravi abstraktist — potem v roké abstraktni kist in slikaj na abstraktno platno.

MONTAŽA IZ PREŠERNA

O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride: omolknili so pesem sladki glasi, kar raste rož na mladem nam Parnasi, preganjajo ušivim glavam gnide.

1960


Kritika

ZELO ŽALOSTNA BALADA O NEKEM OTOŽNEM PSU

V parku zelenih trebušnih želja stal je s skelečim tam-tamom slin (in delno z nogami) pred kramarskim štantom na sejmu življenja. Le kdo? Mornar poželenja, hobotnik gladu (že po mami) ves od muke prepaden čisto navaden pes, s tremi (plus eno) nogami, a brez obeda, z repom in glavo, z dobro prebavo in z brzostrelko na rami (nemško, seveda). Iz lačnih oči, oči, lačnih oči (po eno imel je na vsaki strani)

CASOPISNI STIHI 273

so mu rasli čekani in grizli grizli grizli grizli in žrli žrli žrli žrli v vabeče rumene, rjave, rdeče, škrlatno-oranžno-srebrno-zelene kričave bleščave oglate konzerve po štantih .. . v čvekave bahate bradate obraze nad njimi v kričeče vabeče reklamne napise: MESO HREPENENJA BožanskA PastetA Mož gan ski iz ce dek

274 CASOPISNI STIHI

— in — BeDrO ZeLeNjA — in — OE AEE ITD MČP ČNG S O EEL

— in — J A

E R sveTega

E R P A

— in — PARKLJI

IN POL

JEZIKA IN

ZRAVEN ŠE

PLJUČA ODREŠENIKA .. . V velik vabljiv vabljivo vabeči izziv: KONZERVE ZASTONJ - A BREZ KLJUČA.

S T

E


Ves gladen in zbit in prepaden tam dolgo je stal (namreč pes).

V vrtičkih krvi in po živčnih gozdičkih so mušnice besa mu vzklile, lepo so se glavice jim pordečile, vse večje postale strupene so pike in mušnice (z njimi) velike kot jelke — in pes je napolnil saržer brzostrelke, pod nogo pomeril in v hipu postrelil ob štantih s konzervami tiste kozave kričave

276 CASOPISNI STIKI

bahate bradate in tisočpredponske -iste.

Potem je (ta tepec!) požrl vse tiste primerke moritve in revež (v trenutku) umrl (od zastrupitve).

Naj sveti Peter v zahvalo v raju mu omogoči kakšno pošteno žretje, nam, žalujočim ostalim, ki smo neumni kot klade, pa naj v lobanje natoči (tudi v goltance, če hoče) blaženo razodetje, ako pa to ni mogoče, vsaj kanec božje gnade. (Konec balade.)

CASOPISNI STIHI 277

Popravki

PESNIK SE POPRAVI

Naš čas je čas, ki rad vse zrevidira, zato želim svoj novi lik sklestiti. S tem bo prišla na svoje tudi vera, ki hrepeni kup dogem dokazati in eno bo iz mojega primera: sem troje in en sam ubožec hkrati: sem oče, sem sin muze in sem duh, ki z duhom za trojico služi kruh.

K »očetu« le prav kratek komentar: sem tudi mož (čeprav le bolj za šalo). No, bil sem ravno prav težak in star in velik in imel sem vse ostalo, pa me je vzela. Zdaj sva srečen par (če odračunam običajni kalo). Le brada je slab moški rekvizit: vsak dan poslušam: »Spet si neobrit!«

Kot sinček muze sem vse bolj zaspan; in če že vstanem, vstanem z levo nogo., Pa tudi če bi vstal na pravo stran, bi zapeljali me na stransko progo. Za genije sem sploh že pokopan in jaz sem se kar vživel v svojo vlogo: odslej naprej bom le še živ mrtvak, ki kdaj pa kdaj pohvali umski mrak.

278 CASOPISNI STIHI

Ta sklep obenem je najboljša pot, da kdaj postanem vzoren državljan: priljubljen in lepo zalit gospod, molčeč in po potrebi pokesan, in da se kdaj še zrinem kam v kak kot, kjer se le kima osem ur na dan, v ostalem pa skrbi za mirne vôde in gleda v zrak in hodi na sprehôde.

In da bi kdaj dosegel ta namen, sem po pravilu, da gre v tretje rado, le diplomiral (in sem zdaj učen), kar vzradostilo ljudsko je armado, saj sem iz nje lahko bil odpuščen pol leta prej kot drugo »djačko stado« in sem lahko odšel v tovarno sanj in je pri filmu še en genij manj.

Tu delam nekaj, sam bog vedi kaj! a v glavnem to, kar nisem nikdar znal: računam: gor in dol, naprej, nazaj, kdo več kdo manj denarja bo pobral, in romam kakor Romeo na kraj sestankov večno mladih obravnav ter s tem skrbim za tuje blagostanje, sam čakam pa na smrt in stanovanje.

CASOPISNI STIHI 279

A naj bo kakorkoli — ta poklic me je poučil, da je svet — denar; zato v hranilnico razvnetih lic odnesem vsak še topel honorar in znam razbrati iz pesniških vrstic (kot drugi) ceno kavčev in omar in pa obratno, s tem da pravim ženi: Postelji »Byrona«! »Jesen« zakleni!

In gon lastnine (vzgon kulture mlade) mi že bistri moralo in posluh: kot pivec sem že skoz in skoz propadel; in ker še v menzi sunjen nož za kruh mi na Angleškem je nekdo ukradel, sem zdaj brez greha kot sam sveti duh in kmalu goden bom za sinekuro, za plešo, dolgčas in poslednjo uro.

Tako bom kot normalen državljan, le s senco, da sem sprva bil poet, med gospodinjske stroje zakopan, zapustil bančno knjižico in svet. Na kamnu pa bo zlat napis vklesan: Umrl je od sreče. Star sto let. Morda pa pridem kdaj še v zgodovino kot vzorec sreče za vso domovino.

280 CASOPISNI STIHI

A kljub trebuhu, ki mi v klasje gré, se mi kdaj v tihi uri še zahoče neviht in toče, zvezd, ki v noč žaré in zdrave sile k soncu tipajoče — in na rešetu časa mi srce, očiščeno vseh plev, kot dete joče in v pajčevinah misli mi zasije lesk solz nedokončane elegije.

A kdo to ve? Ljudje skrbe le zase, vsak se v svoj mali, slepi svet zapira. Še javna varnost ni kot svoje čase, še ta o meni več vesti ne zbira. Tako sem v svetu sam kot štor sred jase, ki neopazno ga razžira čas. Tako se vse na bolje korumpira — pa se iz solidarnosti še jaz.

CASOPISNI STIHI 281

TIHI UPI

Ker sem obziren, vzel sem za pravilo, da na »nikogar« pišem epigrame; vendàr me bo iskreno veselilo, če bo kdo rekel: »To leti pa name.«

RAZOČARANJE

A človek je že tak: če kdo kaj hvali, potem v tej hvali najprej sebe gleda. Ob šali pa, ki ga lahko užali, pogleda najprej svojega soseda.

šesta stran

Objave

Dnevne novice

Obvestila

Mali oglasi

Vremenska napoved

Reklame

Horoskop

Umriff so

CASOPISNI STIHI 285

Objave

PODEŽELSKI PLAKAT

POZOR! Kulturno-umetniško društvo »MIR«

vabi vso Faro vse mlado in staro

na LITERARNI VEČ ER

Berejo štirje mladi

literadi: kapetan Kovič palček Anton

Janez Minartti in

Čiro Vrag (ODMOR)

Po prireditvi ob Kapljici Božji

PROSTA ZABAVA S PRETEPOM (Pridite z noži!)

ODBOR

286 CASOPISNI STIHI

Dnevne novice

LAŽNI HUMANIZEM

Ni humanist ta, kdor mi ne verjame, da iz ljubezni pišem epigrame.

BRANJEVEC S FILOZOFIJO

Ker je nelažni humanizem (nazvan na kratko prožancizem«) že prej nakupljen pri bolj kislem znanju, prihaja k nam že v rahlo gnilem stanju.

SLABE PERSPEKTIVE

Pet tičev rado bi izleglo vrabca, a ni noben ne mandeljc in ne babca.

CASOPISNI STIHI 287

Obvestila

PRENOS LASTNINE

Jaz, Janez Menart, s psevdonimom JAM, zavedajoč se, da je v teku let izgubil le premnog moj epigram lastnika in prepustnico za v svet, določam, da naj za bodoče dni prenese se lastništvo, kot sledi:

»Beseda«, ki so jo pet let morili, počiva zdaj že nekaj let v gomili. Zato po njej ostali epigram lahko zdaj z vso pravico filmu dam:

Naš film

Naš film je kot ženska naših dni: greši pogosto, redkokdaj rodi.

Prosluli Drejče je iz dnevnih listov izginil kakor kafra, kdo ve kam, zato naj njemu spisan epigram odslej bo last vseh kranjskih modernistov:

Pohabljeni Horac

Nekoristno mož s koristnim druži: piše, piše in obenem služi.

288 CASOPISNI STIHI

Nekdanji žolčni kritik »Isk« je zdaj že mrtev (vsaj za tisk) in da ne menjal bi talentov, zdaj dajem v last vseh recenzentov

Epigram

V oblakih prestol mu stoji. Na njem otrobe svoje veže. Da padel bi? Le brez skrbi, saj nič, kot vemo, nima teže.

Književnik X me je prepričal, da sem ga po krivici bičal. Za kazen naj ta epigram za njim podedujem jaz sam:

Omnia mea mecum porto

Blagor meni: sam čečkam, sam objavljam v sam-zadrugi, kar natisnem, berem sam, le denar mi dajo drugi.

CASOPISNI STIHI 289

P. S. Za vse ostale stare epigrame določam: kdor jih hoče, naj jih vzame; s pogojem, da za avtorja pove le, če se mu posebno dobri zde.

Ta akt dobi vsestransko moč veljave nekako z dnem objave. To je nekako danes.

Menart Janez

290 CASOPISNI STIHI

POJASNILO

Vsem, ki se glas jim rad do vpitja zviša z medklici »kup otrok« in »stanovanje«, iz lastnih skušenj dajemo na znanje: otrok se laže naredi kot hiša.

Stanovanjski urad

ČESTITKA

čestitamo, da je kljub vsem težavam porod televizije srečno mimo in iz srca roditeljem (!) želimo, da »tele« kmalu bi postalo »krava«.

Finance, ljudstvo in država

POLITIK

Boril se je vse žive dni in se še kar naprej bori, a zgodovinar bo odkril, za kaj se sprva je boril.

CASOPISNI STIHI 291

ODLIKOVANJE

Red zaslug za narod v znak zahvale podeljuje mladi zarod tvrdki »Žale«.

OPOZORILO

Tukaj modernist leži pokopan od stare klike. Če uzreš njegove slike, boš obležal tudi ti.

292 CASOPISNI STIHI

Mali oglasi

SOBO IŠČEM

Iščem sobo. Če jo dobim, v zahvalo napišem sto pesmi (brez rim).

SOBO ODDAM

Nudim vam sobo (res da je klet) za en sam klasično riman sonet.


P. S.

Išče se soba. Prazna je klet. Pesnik na cesti že nekaj let.

ZAMENJAVA

Čul sem, da sem med poeti kot med slavci skobec; da ne smel bi se pisati Menart, temveč Zlobec. Vsled muk s tiskom in s prebavo menjam rad svoj rt. Jaz imel ime bom pravo, on bo pa zaprt.

294 CASOPISNI STIHI

Vremenska napoved

REVMATIČNI LITERAT

Dejali ste: »Če sonce bo sijalo, napisal mnogo dobrih bom reči.« Sporočam vam: žal, davi je pisalo v vremenskem poročilu: Dež — vse dni.

- CASOPISNI STIHI 295

Reklame

UMETNIŠKA REKLAMA

Trikotnike in kroge vseh oblik (že barvane) prodaja tvrdka »LIK«.

REKLAMA ZA KONTRACEPCIJO

Besedo »kontra« s »proti« razložimo; in »cepcija« je jasna brez vprašanj. Tako se s kontracepcijo borimo, da bi na svetu bil kak cepec manj.

296 CASOPISNI STIHI

Horoskop

HOROSKOP

Znak Dvojčkov kaže: vsako leto Kitajcev na kvadrat nešteto in znak Device: dan na dan približno en Slovenec manj. Znak Tehtnice pa prerokuje:

iz dneva v dan bo huje. In ko ves svet zbledi v rumeni senci,

ostanejo le še Kitajci, Židje

in Slovenci.

CASOPISNI STIHI 297

Umrli so

OSMRTNICA

V najmanjši sobici te hiše sedim, uživajoč božanski mir, in buljim v strgan časopis, kjer piše obdano v črn in širok okvir: Po dnevih težkega trpljenja je v cvetu svojega življenja odšel s sveta tovariš ta in ta.

No, da, nekje se stvar konča. Še nekaj let, morda .. .

... in na enakem, če ne istem kraju bo nékdo drug v enakem položaju ječé prebral, z zamudo nekaj dni, z odtržka časopisa, med vestmi: Po ... enja ... etu ... et je danes umrl pesnik Menart Janez .. . ... ega pokojnika em ... inu ... alujoč ... ostali.

In mislil bo na svojo zadnjo uro in iz globoke žalosti za mano zmečkal papir in dokončal že znano nam proceduro.

odgovorni urednik

CASOPISNI STIHI 301

MOZAIK

Iz dneva v dan, v znamenjih zvezd, čas se lenobno vlači v zmerom ožjih zavojih spiralnih cest kot tista prastara, neskončna povest o nečem in o jari kači.

Iz dneva v dan samo hotenje, nobene slike, le drobci slik, le pisani kamenčki za mozaik, ki čas jih zloži v neharmoničen lik in spodaj zapiše: Življenje.

302 CASOPISNI STIHI

PESNIKOVO TIHOŽITJE

Želja delati dobro je skrbno nitrirani glicerin. A nič ga ne aktivira. Ni ognja in ne udarca. Ničesar.

Karkoli počneta telo in duh, je le valovanje tolmunske gladine.

Večernica bo zablestela in stala nad grobom kot večen očitek: Diem perdidisti.

CASOPISNI STIHI 303

PESNIKOVO JUTRO

V odmevajočem ušesu jutra lajajo psi. Njih lajež je suh, škrtajoč kot škatla vžigalic.

Črni čekani gora so zgrizli neovohljivo luno.

Nanjo so lajala srca na zvenkih, napetih verigah.

V črni kotel neba meče sonce razsekane, okrvavljene ude ubite noči.

Grla lajajo suho in rézko.

Iz molka v molk hlastajo nestrpni koraki in tarejo pesek kot zmrznjena trupelca majskih hroščev.

304 OASOPISNI STIHI

UPOR

Pred preganjalci nad prepadom se je obrnil, razkoračil.

Trup je produšen. Srce jeklena tarča. Svinčenke žvižgajo skozi telo. Svinčenke zadevajo v jeklo srca. Topé si morilske smrčke. Padajo mrtve k nogam. Padajo druga na drugo. Kopičijo se v svinčen prsobran. Kmalu bodo branile srce. Ubijale krogle. Odbijale krogle. Odbite krogle bodo pobile strelce.

Kroži kri!

CASOPISNI STIHI 305

HOČEM

Nočem biti sam! Nočem se v črnih temah kakor raketa viti v brezkončne, samotne višave k zvezdam. Nočem, mi pravi strah.

Nočem stareti od ene do druge predstave kakor igralec in sam svoj gledalec v cirkusu svoje glave. Nočem, mi pravi sram.

Nočem plesneti kot zlato obrezan latinski brevir po prašnih podstrešjih postaranih hiš, ki ga le še kdaj na kak zimski večer povoha sestradana miš. Nočem, mi pravi prezir.

Nočem ves zlat in blesteč kot marmornat kip s svetniškim, bronziranim sijem krog glave strmeti z oltarja Lepote ves vzvišeno tog in molčeč

306 CASOPISNI STIHI

na spodaj klečeče, ✓ pobožnosti zgrble postave. Nočem, mi pravi utrip.

Vse v meni pravi: nočem! Nočem božanske lepote zaprte v svetniški hram. Nočem samote. Nočem postati drag kamen, ki se žari in sveti, a brez toplote.

Hočem živeti!

Hočem na hrupna križišča cest, ✓ čelo ljudi in v oči otrok, ✓ divje zveriženo žensko pest in v žuljaste zemljevide rok. Hočem k večerji, v gostilno, na ples, ✓ kinodvorano,kjer strop se smeje, hočem k porokam in na pogrebe, hočem v samotne jesenske aleje, hočem med knjige po sobah, kjer zebe, in k peči, kjer greje. Hočem v možgane, ki pilijo spone atomov,

CASOPISNI STIHI 307

hočem v glasilke, ki njih trepetanje iz duše vse resasto snetje izveje, hočem v spiralaste misli zakonov, v škripanje ročk in zobatih koles, v roko, ki zadnjikrat žito seje, in v mavrični spekter črnila preroških peres: hočem na splavih besed skoz tajno spletena porečja teles in v blazne, pošastne skrivnosti sonc in v daljni, jekleno betonski svet in v tiho poletno šumenje dreves na svatbo pikapolonc.

Hočem živeti, hočem sesati smehljaje in vzdihe, hočem živeti in peti bele in črne stihe, kakor jih vem in znam. Nočem biti sam!

308 CASOPISNI STIHI

Igla skelečih let je vtetovirala v zmedene sanje črno in belo spoznanje zavesti, da, kljub prepirom in zlobi, luč v moji sobi ugasne, kadar ugasne svetilka na cesti.

CASOPISNI STIHI 309

Zato pa je prav, da ŽIVIM v tem času vesele nesreče, ki žarke bodočnosti meče,

in da se topim kot vosek v svetlobo in dim.

semafori mladosti

Iz raja otroštva, z nalitim bencinom, z izključenim števcem poti in hitrosti, ob kamnih bežečih spominov mladosti, v predmestje življenja, z nezmanjšanim plinom;

vse ožje cestišče, razmišljena glava in prvo križišče in stoj! semafori, strah, zdrznjena misel, podplat na zavori in smerni kazalec in nižja prestava;

s križišča v križišče in s ceste na cesto, na levo, na desno, počasi, hitreje in sonce slepeče, ki greje in greje, in v môro napora razlezeno mesto;

hrumenje motorjev, parkirni prostori, obvezne smeri in možgani na vzvodih in trudne roké in drget na prehodih in, kakor zaspane oči, semafori;

še zarja na steklu, še mrak brez obetov, megla na asfaltu, še lučka, ki kaže poslednji bencin, in že ost žarometov, ki tiplje po poti do mirne garaže.

SEMAFORI MLADOSTI 315

OKTOBRSKO DEŽEVJE

Ti stihi, glej, še zmerom govoré kot je nekoč govoril lesk očesa, še zmerom sanjalo, želé, drhté in čakajo in čakajo nečesa...

Ničesar ni bilo. In tisto malo, kar je bilo, zamrlo je v obeh. Le hrepenenje stihov je ostalo kot nosno zrno na kamnitih tleh.

In ona, ki ji čas je gospodar, mar ni podložna njih prijazni hvali? saj ve, da bodo isto šepetali, ko bo že stara in nelepa stvar.

Ko bo od let izžeta in bolezni, ko ne bo več nikogar, ki bi dvoril ji z nežnim upanjem in ji govoril besede o lepoti in ljubezni.

Morda se mi zato še kdaj zazdi, da je stopila izpred ogledala in za trenutek v mislih poiskala med rimami pridih jesenskih dni.

316 SEMAFORI MLADOSTI

POGREBNI MARŠ LJUBEZNI

Nisem klel ne žal besede rekel, pred očmi so zablazneli krogi, z nožem v hrbtu sem se opotekel po iskreči snežnati preprogi.

Rad bi si potegnil nož iz rane, toda roki je odmrla sila in če klino prst le malo zgane, znova čutim cel vbodljaj rezila.

Vlečem se naprej in kri se zbira po ročaju in vsa težka kaplja na iskreči sneg in v njem umira in v škrlatne zvezde ga raztaplja.

Tudi če se noga ne ustavi, tudi če pojenja bolečina, tudi če se rana kdaj zazdravi, zmerom bo ostala brazgotina.


Bolečina žge in žge vse huje, z zadnjim besom blazno zobe stiskam, da me v tihi noči kdo ne čuje, in nogé skoz gosti sneg potiskam.

Tèžko je umirati v tišini, tèžko je umirati v samoti, tèžko je umirati v slepoti, tèžko je umreti v bolečini.


IMUNOST

Prestal sem škrlatinko, mumps in davico in tri ljubezni istih kvalitet. Zdaj sem imun, in kot zdravniki pravijo, od njih ne pojdem več na drugi svet.


DOLGOČASJE

Ko zunaj lije, lije in ne neha, preklinjam dušo, dolgčas in deževje, si strižem nohte, čistim nos in čevlje, sploh vse, kar delam le, če se mi zeha.

Medtem ves čas skoz okno se oziram; a ko spoznam, da sploh ne bo prestalo, postavim predse stensko ogledalo in se s pobožno vnemo poraziram.

Potem strmim v obritega moža. Nekako znan mi je njegov obraz. In zdi se, da me tudi on pozna in da se dolgočasi, kot se jaz.

Lenobno tiplje se, če je obrit, si briše milnico, si slini kri, potem izgine nekam levo v zid in, ko se mi prikaže spet, kadi.

Odsotno puha vame sinji dim, se mi nasmiha, gleda me v oči, stori natanko to, kar jaz storim, in nekaj prav po moje govori.


Ne slišim ga, a smisel vendar vem: z nazornim pačenjem mi vneto kaže, kaj smem z očmi početi, kaj ne smem, kako se z ustnicami nežno laže.

Pri tem zazdim se sebi strašno mil in čudim se, da ženskam nisem vaba. Pogledam se en face in še v profil in sodba se glasi: Prekleta baba!

Skoz misli pa mi že cinglja sonet, napisan njej, in zmanjša deficit: prav dobro pišem in sem lep poet, posebno še, če sem lepo obrit.

Vendàr ... ta polt bi šla k belini halje . . latinsko tudi nisem prida znal in pišem še kar čačkasto ... res žal, da nisem dr. in med. itd.

Od moje bele halje in slovesa bi ženske omedlevale kot v kinu, jaz pa bi zdravil njih B.p. telesa in pisal pesmi o penicilinu.


Zdravnik ... no, da ... a glej, tako od blizu, ta črni koder in ta mrki obraz... kaj nisi nekaj takega svoj čas že videl v bronu tam nekje v Parizu?

A gub je kar preveč za tale leta — le kaj jih dela? — in mozoljčkov tudi! Mozoljčke zdravijo, bajè, dekleta, a gub je več, če so mozoljčki hudi...

Bo že kako ...! Kaj pa tako, postrani? Le kdo imel je tak ponosen nos? No, Cyrano ... že, že! a kak bolj znani? Kak Grk? Morda. Mogoče kak Francoz?...

No, tale nos ostal bo pač brez brata. A ta pogled? Saj to je stric Shakespeare! samo še brki, brada trioglata in plešita in pozlačen okvir.

Kaj pa zobje ... brrr ... rudnik za zdravnika! Ko bo bolelo, prej že ne. Grd posel! Glej, glej, ušesa! Sama jih premikam, brez ličnih mišic, prav kot pravi osel.


In še in še — brez misli in brez reda, a vtem spomin se spomni stare vraže: »hudič prikaže se, če se kdo gleda« in mož v zrcalu jezik mi pokaže.

Potem se dvigne z mano, gre do stene, se oddalji in tamkaj obvisi. Jaz pa grem h kavču, stegnem ude lene in gledam muho, ki pod strop brenči.

Potem pobrskam v kot med poezije, Shakespeara, Goetheja, kar pač dobim, in berem in poslušam dež, ki lije, in, če izbral sem Goetheja, zaspim.

SEMAFOR! MLADOSTI 323

LETE Č I HOLANDEC

V kozarcu črnem, v beli mègli dima, po ritmu k mizi nihajočih las, nekje na dnu srca mesari zima, ki ji za nož je skrhan pijanski glas:

Zapluuula, zaplula je barčica moja...

V temi, v megli na sredi oceana, po penah, ki jih meljejo valovi, se zaletava od vetrov pijana mrakobna barka s stotimi topovi.

Kljun hruje, zvon omamljeno jeclja, obtrešnjen križ hrešče ječi: Pomoč! vrvjè ob jadra tleska, krov grgra in krma v krčih škripa v črno noč.

Povrrrni, povrni se barčica moja...

Nad kompasom ni krepkih šap krmarja, v črevesju morskih psov je kapitan, noben mornar ne kolne več viharja, vse je popraskal v pene ocean.


Krmilo pleše noro sem in tja, iz lin povračajo cevi topov, na krovu noč, vsenaokrog tema in bliski in razpenjen ples valov.

Ne m000rem, ne morem se jaz povrniti .. .

S to barko — sika bes smaragdne strele, na dno! na dno! na dno! — rjove grom, in piš zavija: Smrt! dokler je cela, le drugim ladjam nosi brodolom.

Nikamor več, nikoli več ne pride, v nobenem boju nikdar več ne zmaga, naj sonce vzide, ali pa ne vzide, ne bog in ne hudič ji ne pomaga!

predaaaleč, predaleč sem sredi morja.

V kozarcu črnem, v beli mègli dima, ki grabi jo in grabi dvoje rok, odseva tujec, ki navzgor mi kima, zamira pesem in pijanski jok.


POLNOČNA POSKOČNICA

V molku deževnih nočnih ur, v bolnem brenčanju muh, ki se zazdi zdaj kot mol, zdaj kot dur, s časom kramlja moj duh.

čas je kot žalost, kot smrt, kot kes, duh je okvir starim slikam. Nekaj časa si pravim: pes! nekaj časa se vikam.

Vse je le trenje. Dobro : zlo. Po starem: bog in hudič; drugo okrasje, drugo oko — novega nič.

Nič je tema, temà je smrt, od rojstva gosti se mrak. Lep je ta prst, ki grebe v prt, lep je ta mušji krak.

Vendar zaman je slednji utrip, dobro in zlo zaman. Smrt življenje lovi vsak hip, noč dohiti vsak dan.


V nôči je klica, je grob vsegà, dan je le skupek ur, v njih na zavesti nam vest zaigra včasih tih mol, včasih dur.

Kar je bilo, je bilo. Kar bo, znano je že, le še skrito. Kes in ponos in dobro in zlo, čas zrešeta skoz sito.

Muho, ki jo je zgrešila dlan, vzel bo jesenski mraz. Vendar brenči in, čeprav zaman, s krilci utripa čas.


BALADA O PLATANAH

Jesen čez Alpe sika kot modras. Oklani listi šepajo s platan. Tako za dnevom se osiplje dan z vejevja let, ki v večnost jih razrašča čas ...

Pred mano šla sta — veter bo mrmral — ko zadnje liste smukal sem s platane; in jaz sem njune šale nasmejane po hehljajočem tlaku razsejal.

In zid bo vedel: Onstran iz temè prišla sta z mladim snegom obtežena. In slišal sem: »... veš, ko boš moja žena ...« in tih hehet in njen »zakaj pa ne! ...«

čez mesec dni — se režal bo kanal — je pljunil vame, ko so v rani uri ga brez besed postavili pred duri, kjer dolgo je v megli in mrazu stal.

Več let rosil sem — tiho dež prida — ko sem pod noč spet srečal ju v aleji; in pikro ji je vrgel med oj!-ej!-i: »Vas pa je vrag res hitro vzel, gospa!«

328 SEMAFOR! MLADOSTI

In mi smo sedali ji na dežnik — še listi poreko — ko je, že vela, užaljeno in zdrznjeno strmela za njim, ki bil je lepših let vrstnik.

On pa je šel — asfalt zjeclja v odmev in mi zgubljeno mokra lica trl z železki čevljev. Nič se ni ozrl. Nič. In v novembrsko meglo zbledél.

Nekoč strohnimo jaz in on in ti. In veter néžno slačil bo platane. In po bulvarjih vélike Ljubljane igral na tipke listja pesem mrtvih dni.


ŠTEVILKA PET

To staro mesto, ta vrsta let ...

Poznam te lipe, hiše te, to cesto in to številko pet ...

Boječi cin. In okna polpritlična, in vprašujoči glas. — »Jaz, jaz ... stanuje tukaj gospodična? ...«

Ta vrsta let, oh, ta številka pet.

Ta beli gumb, od palcev zamaščen, roleta, ki drdra, in glas skrbno ponarejen: »Kaj je doma gospa? ...«

Ta vrsta let, oh, ta številka pet.

Napis že spremenjen, a gumb stoji. In če obstane prst na njem, se vda in pozvoni.


Oh, ta gospa.

Srce pozna to dolgo, pusto cesto, ta črni drevored, ki vodi nekam v mesto mimo številke pet.


CHANSON

Utrujen sem in rad bi spal. Ne v postelji, in v grobu ne. V dehtenju poznih majskih trav, ob cesti, ki v neznano grè, bi rad zaspal v naročju nje, ki bi ljubila me.

Sin zemlje sem in trda pot mi je izmučila nogé. Morda naj hodil bi drugod; vendar poslušal sem srce in daljne zvezde, ki z višav vabljivo se blesté.

Zdaj sem utrujen in bi spal, dotlej, da zarja me zbudi, dotlej, da rosa svežih trav lahno izmije mi z oči pekočo romarsko bolest, ki veke mi teži.

In šel bi na razpotje cest in kriknil soncu: »Vodi me kot veš in znaš — čeprav v bolest!« In s ceste, ki v neznano grè, pobožal bi naročje nje, ki me ljubila je.


PISMO IZ TUJINE

Golobji listi, ki ti nanje slikam s podobami otroške domišljije ljubezni sonce, ki v prihodnost sije in daje rast izsanjanim oblikam —

so moje sanje v belih oblačilih, ki vzletajo v svet širni te iskat in nosijo, da jih spoznaš, na krilih del mojega srca za svoj pečat.

Tako je, glej, pri tebi vse več sanj in z njimi zmerom več in več srca, a meni ga ostaja manj in manj.

Poglej ta zadnji krajec v dnu neba, le malo še, prav malo in bo mlaj, potem bo le še soj zvezda in noč.

In iz noči bom stopil kot nekoč in ti dejal, ko k meni boš prišla: bSrce obdrži, sanje daj nazaj!«


PRIČAKOVANJE

Z ljubeznijo v očeh in v kretnjah rok iz mraka stke se na najtišje klice napol zbujenih čustev in v prostranstvu med mislijo in stropom zalebdi vsa kakor je, s podobo in vsebino, vsa zaokrožena v svoj mili pojem.

Vsa kakor je, vsa v jasnosti žari, a vid srca je oslepljen od nje in ustnice ljubezen šepetajo, a sluh duha je od sladkosti gluh in želja, ki ji žarči iz telesa, mrtviči misli kot napoj mamila: vse je in ni, ker je preveč vsegà, in vse se staplja v srečo: to je Ona.

In že je ni in že je daleč proč. Lesket pohištva zre razkritost njeno: z dišečim milom si umiva grudi, ki ožijo jih želje za poljubi, perilo nežno k bokom se privija, kot da že čuti ljubosumje rok, obleka šepeta: — prikrij — pokaži! zrcalo nemo graja in priznava, kazalček zvonko, tenko klenka takt, a vse krog nje šepeče: k njemu! k Njemu!


Čez znane parke, hiše in zvonike nestrpno stopa v hlastnem taktu pêtk, na svilo méč poljubljajo jo zvezde, rumeni ščip ji čeveljčke črni, pomladni vonji se lové ji v krilo in cvetni prah ji lega na lase in vetrc ji na prsih radovedno maje ograjico iz črnih čipk...

In, čuj, že s šolenčkom razmakne šipe in se nasmehne: Glej, pa sem prišla. V polmraku jopica se zasmeji in krilo v molk olajšano zavzdihne in dvoje pêtk nestrpno kljune v tla in bel doprsni kip skoz mrak zaplava in plava in spusti se niže in niže in že ljubeče zadrhti v uho.

Potem molče strmiva v medli strop. Vse polno živih rož po njem cvete, cvete, cvete, bohôti se in peni in ko že sreča skoraj zakipi, zaprosi misel: Pridi, znova pridi!


Samotni avto s progami svetlobe izbriše s stropa zemljevide sanj in sinji mrak očisti platno čustev za nove barve, druge, vendar iste, ki vedno znova jih nanaša želja v pričakovanju pêtkastih stopinj.


OKO IN LEČA

V stekleni prizmi fotoaparata je begala kot marmorna boginja iz renesančnih gajev, ki utrinja se v zarji vsa žareče rdeče zlata.

Zašlo je sonce. A potem v samoti je v ateljeju nežnega spomina spet vstalo v kraju, času in lepoti, ki jo žarela njena je belina.

In njene néžno vsklâjene oblike so vpile vase toliko luči, da sama stala je v temi stvari kot večno bistvo neminljive slike. —

Zašlo je sonce. Nerojeno skrita je z njim otrpnila v celuloidu in sivo vstala v srebrovem bromidu potem, ko slika je bila razvita.


In tam stoji: vabljiva, zemsko nežna, v svetlobi nepristransko razdeljeni, v telesnosti ponižno podrejeni mehkobnim sencam, ki lahno, breztežno

polzé čez zložno nagnjene terase po hrbtu hriba niže in Ose niže, čez nizki zid, kjer drobna tisa rase, na zamegljene, motne, sive križe.


OTROK

V blisku ljubezni neviden, stopil je v vežo življenja, naelektren od hotenja, da se razraste v ženi ✓ kožo in kost in tkivo, da bi kdaj v šolski klopi sklanjal, nerazrešljivo tisočkrat zapleteni »jaz, mene, meni ...«

Kakor titanček zariva ✓ sluznico miligrame in drgeta skozi tkiva: Mamica, misli name!

Mislim, saj mislim nate, mislim ponoči, ko sanje ✓ dar mi nesf stanovanje, mislim pri trezni zavesti, ko me vsakdanja bodočnost ✓ slehernem hipu priganja:

Liter črnega vina, vejica rožmarina, trikrat dnevno po dva kinina.


Mamica, kaj te ni sram! Vendar, če tiraš me v smrt, vedi: kot klop sem zažrt, jaz se ne dam!

Kaj si želiš v svet nadlog, dete neumno! Tu zunaj čaka začaran te krog: misli! in čuti! in dvomi! ljubi! sovraži! računaj! in trepetaj pred atomi! Dete, doklèr te še ni, pametno, mirno umri!

Liter črnega vina, vejica rožmarina, trikrat dnevno po dva kinina.

Ampak jaz nočem, jaz nočem, nočem umreti! Hočem, stotisočkrat hočem živeti!

Dete, le kaj bi hodilo na svet? Glej milijarde teh daljnih zvezd, dete, prišlo bi samo umret,


smrt je strahoten, brezumen cilj, ki ga pozna zavest. Dete, doklèr te še ni, pametno, mfrno umri!

Mamica, kaj tu stojiš in kot v zasmeh ljubezni gledaš ta zlato-stekleni napis: SPECIALIST ZA ŽENSKE BOLEZNI

Mamica, ko me razžre gumijasti vonj rokavice, v gnoj brez sledu se utopim.

Mamica, jaz se bojim britvastega robu hladne ponikljane žlice. Kaj se ti ne?

Mamica, pojdi naprej! Glej, dvoje ročic že imam, dvoje nožic že imam, prstkov deset in še enkrat deset, ritko in glavico tudi, srčeca drobni trepet


kmalu te v sreči začudi, pôtlej se odebelim, laske dobim, v gozdu že čakajo ptički in v trgovini igračke, čakajo račke in psički, dude in prve hlačke, pojdi, le pojdi od tod, glej, saj gre noga sama, glej, saj to težko pot kmalu konča moj ma-ma!

Sredi vsemirskih cest, sredi nemirnih mest, sredi želja in skrbi čudež zori.

Skoz medenico, kot skoz slavolok, stopil bo v družbo veselih otrok in dobrih in slabih ljudi.


SPOMENIK

Ker vsakdo, ki za živih dni počne več hrupa kot ostali, po smrti spomenik dobi, (da se mu narod s tem zahvali, ker nima sitnosti več z njim), morda ga tudi jaz dobim. No, ni mi zanj ... a kaj si hočem! kdo bi verjel, da res ga nočem? Ker torej ni moj »ne« nič vreden, naj poskrbim, da bom vsaj čeden.

Predvsem želim, naj kip bi stal kje bolj od rok, da ne zaloti ga kak poet, ki bi dejal, da sem še mrtev mu napoti. In ker premnogi krasti znajo, želim, naj kip dobi ograjo. Pa na podstavku naj stoji, da ne bi mogli, kakor zdaj, po meni vsi, ki jih tišči, opravljati gasilskih vaj.

Kip naj iz brona bo, ne iz mavca: bron je trpežen, drag in čeden in, kljub naporom oblikovalca,


ostane zmerom nekaj vreden. Po formi žélel bi ostati tak, kot me je rodila mati. Nerad prešel bi v zgodovino v ostrešje kockasto oglat, s trikotnikom za zadnjo plat, in spredaj z zmotno odprtino.

Obleka naredi človeka, zato naj kip ne bil bi nag; predvsem, žal, nisem kak junak in bi poetom tega veka (kar ne želim) moj figov list občutno zmanjševal zavist; in razen tega me spreleta bojazen, da bi se dekleta zaradi fiziologije odvračala od poezije.

Nerad bi tudi telovadil, kar je pri kipih zdaj v navadi. Na splošno sem telesno len in če kaj delam, rad ležé. Pa tudi pišem, če le gré, lepo na divan zavaljen. Zato sem mnenja, da najbolje


bi bil ljudem ponazorjen, moj pravi pesniški utrip, če v postelji bi ležal kip.

Nad posteljo nobene muze negodnim šolarjem v uteho! Namesto njene polne bluze želim navadno, trdno streho; ker dež sicèr opevam rad, a v praksi koj dobim prehlad. Če pa bi tako strešno delo nad spomenikom literata v očeh ljudi bilo potrata, želim le branjevsko marelo.

V roké ne maram zlate lire, ki naj bi delala lep vtis: zakaj potvarjal bi razmere, saj za umetnost ni deviz. A če že misli mojster dleta, da brez simbola ni poeta, potem na knjigo bi pristal; seveda svojo si želim, da si tako zagotovim, da bom vsaj dobre verze bral.


Nad vzglavje rad bi kako sliko sodobnih grafičnih manir: zelen kvadrat z oranžno piko, lahko pa tudi sam okvir. Pod vzglavje za spokojno spanje slovensko časopisno branje. In ker ugaja mi humor, lahko še to in to revijo. Ob vznožje pa televizijo in na ekran vklesan ODMOR.

Na piedestal si ne želim napisa, da namesto sina zapuščam narodu kup rim, saj naša ljuba domovina ima preveč poetske vneme, otrok pa komaj še za seme. Kot skromen mož in patriot želim si le ime (pravilno konča se s t ne z d!) in spod SLOVENCI DVIGNITE STORILNOST!

Pred spomenik želim še klop (a rad bi zvito in ne ravno, tako zvečer bo bolj zabavno, ker parčke, au! bo žulil rob),


vsenaokrog pa plot cipres in gosto listnatih dreves, da kraj postal bo skrit in varen, jaz pa vseljudsko popularen, ker bodo se zmenili zmeraj: »Pri Janezku, tako kot včeraj!«

Do kipa žêlel bi še ces to; in trolejbus (direktno smer); in rad bi tudi lastno mesto; in še državo. V dalj in šir po njej bi vsi le jedli, spali, za davke pa pesnitve brali — seveda moje. A ta hip preveč politično dišim. Zato ponižno si želim le zgoraj navedeni kip.

Kip ni nevaren ne državi, ne stranki. Kip samo stoji, ne dela nič po svoji glavi in noč in dan lepo molči. Če komu je na poti kdaj, preneseš ga na kak drug kraj. A če je tudi tam z njim križ, ga v bolj sodoben kip preliješ,


ali pa glavo mu odbiješ in kako drugo nasadiš.

To ni lepo. Vendar dogaja se vsepovsod že tisoč let. In ko to mislim, spet in spet spoznanje grênko me navdaja: dokler si živ, je kip vabljiv, a bron je mrtev in taljiv; in biti kip je kaj nevarno, saj noč in dan si poln skrbi, kdaj koga zbodel boš v oči in šel se prevzgojit v livarno;

potem pa drugim delal slavo, strmel v državniški obisk, prenašal dojke, konjsko glavo, ali sred parka metal disk... In če bo kip tak, kot ga hočem, je to še mnogo prej mogoče. Zato se mi najbolje zdi, da kipu sploh se odpovem, denar, ki ga prihranim s tem, pa prosim že za živih dni.


TRDEN ZNAČAJ

Dinar je dosleden; vsak dan je manj vreden.

pesmi o naših dneh

PESMI O NASIH DNEH 351

KATJUŠA

Rdeč oblaček jadra po sinjini, sonce tone med slemeni streh. Mati plete. Kaj je ni edini sin pobožal plaho po laseh?

Ne, le droben glas nekje prepeva ob pianinu pesem slavnih dni. Žalostno po hiši zven odmeva in v zavesah težkih se gubi.

Mati kot zamaknjena posluša slavne pesmi žalostni odjek... »... prišla je na strmi breg Katjuša, prišla na visoki, strmi breg ...«

Sin, moj sin ... Kako sta se ljubila . . O, ta vojna ... Sedem let že bo ... Pravijo, da se je poročila... Kaj pa bi ... Takb je pač prišlo...

Tiho tam nekje zveni pianino, stihi tiho, žalostno zvene... »... naj ohrani svojo domovino, jaz ohranim svoje mu srce.«

352 PESMI O NAŠIH DNEH

MOŽ BREZ IMENA

(Poskus življenjepisa v verzih)

čeprav dogodek ni posebno važen, naj iz navade stare tisoč let vseeno vsaj uvodoma nakažem, da je ta mož nekoč zagledal svet. Nato je rasel hitro kot plevel in že zabito na kateder gledal, učitelju roko pod nos molel in kdaj pa kdaj celo kaj prav povedal. Potem, po šoli, je odšel v urad (telesno dremat in duševno spat).

Tako iz leta v leto je sedel za mizo aktov, si podpiral glavo, jih kdaj pa kdaj prebrskal kot za stavo, potem pa spet preroško v strop strmel, medtem pa hodil (tu in tam, seveda) tja, kamor človek gre navadno sam; a bolj podrobno naj zaradi dâm ne opisujem znanega obreda. Tako je mirno spal in spuščal vodo med diktaturo, vojno in svobodo.

S politiko se namreč ni lasal; govoril je, kot je hotela vlada, ki ji trenutno je prisego dal. Tako ga prelevila je navada

PESMI O NAŠIH DNEH 353

nazadnje (malo stežka) v komunista. In res je bil (posebna) zvrst marksista: boril se je za boljše čase (zase); zato je z geslom »druge v govno tlači!« (saj tudi s tem napredovati (Id se) prav pridno plezal k vedno višji plači.

Tako je splezal na življenjski standard, ki omogoča rod. (Precej visoko!) Poprosil neko žensko je za roko in jo dobil. (Na »standard« res ni rime!) Za javnost se civilno je poročil in na skrivaj cerkveno. Na uho je svoji ženi sinov krst naročil, v Uradnem listu pa obdolžil njo. S tem našel je dve čaši v enem cvetu: zveličanje na tem in onem svetu.

✓ dneh, ko je bil zakonsko produktiven, dobil je tri preklicane kristjane. ✓ željàh, da rod ostal bi progresiven, jih vzgajal je v koristne državljane: starejšemu je vbil VKP(b), a srednjega je vzgajal v anglofila; najmlajšega pa z ženo sta pustila, če se morda razmere spremené.

354 PESMI O NASIH DNEH

»Jaz sem za nas — je svoji ženi rekel — če pride kaj, me bo pa sin ven vlekel.«

Nič ni »prišlo«. Imel je dom, prihranke in še izkaznico od sindikata. Kot ura je prihajal na sestanke in prav potihoma zapiral vrata. Če več kot pol jih dvignilo je roko, jo dvignil je še on, le bolj visoko. In ker je zmerom bil lepo z večino, in ker je menil, da je molk debata, in ker je redno plačal članarino, postal je slednjič tajnik sindikata.

In, tej dolžnosti zvest, je vrsto let dajal vsem višjim v vsem vsestransko prav. In ko predstojnik je zapustil svet, mu tudi v tem pravilnost je priznal. Lep govor je zjecljal nad solzno rušo, v uradu pa zasedel prazni stol in na ta stol priklenil svojo dušo in v dušo vsrkal dedni duh njegov; ta duh pa bil je figasta morala; in žena večkrat je dodatno prala.

PESMI O NASIH DNEH 355

A v teku let, ki v prazno so polzela, kot z jasnega nevihta je prišla (morda ni pravi čas zavpil: hura!) in v stolček mu udarila je strela: našteli so mu rajdb neuspehov, in kot je tiste dni bil običaj, povrhu vsèga še vse polno grehov (neznanih prej) do Adama nazaj in teh obtožb strupeno mrzli slap mu v glavi zmrznil je v možgansko kap.

Če koga kap zadene, se prijetno zamaje v nôgah in kapitulira. In to je storil on. Precèj verjetno bilo ni bolj koristnega primera. Izdihnil je na starega leta dan. Na Novo leto bil je v grob dejan. Bil lep pogreb je. Sprêvod je žebral molitve, da ne bi od mrtvih vstal. Sam bil sem tam; v očeh so solze stale: zakaj več takih ne neso na Žale.

pod kužnim znamenjem

kužno znamenje

POD KUŽNIM ZNAMENJEM

361

V NOSNICE SE VJEDA KIS LJUDJE SO PO HIŠAH ZABITI

IZ LIN NE JENJA ZVONITI POD TRUPLI JEČIJO KOLESA CIZ;

ČIM VEČJI JE LUNIN SRP BOLJ ČRN STRAH GLODA MOŽGANE

V LOBANJAH KOTÉ SE PODGANE IN V SRCIH KOTI SE SKRB;

OD SEVERA JUGA OD VZHODA ZAHODA

KUGA

UČENI ZDRAVNIKI TELES PONUJAJO ČARNE LEKE

KIS ABRAKADABRA IZREKE PRAH MUMIJ ŽOLČ ŽEGNAN MRČES

SKOZ SITO PREVAR V DNO SRCA PA LEGA SVINČENA TESNOBA: UMRETI. A ONSTRAN GROBA?

JE SONCE? JE VEČNA TEMA? DVOM MUKE IN PRAZNOST

SVET TIRAJO V GROZO V BLAZNOST

362


A KUGA GRE SVOJO POT: NEUMNOST REDI GOLJUFIJO

POHLEP SE VAMPIRI V MORIJO IN UPI PLODE SEME ZMOT

DENAR PA CINGLJA CINGLJA IN Z ZVENOM NORI PODGANE

DA KUŽIJO NOVE MOŽGANE S POŠASTNO KUGO DUHA

IN KUGA SVET GLODA OD JUGA DO SEVERA

VZHODA

V SPOMIN IN POPOTNIM V DOKAZ DA SMRTNIK LAHKO OBSTANE

DA DUH PREŽIVI PODGANE SEM JAZ KI PRESTAL SEM TA ČAS

DAL SEM NA KRIŽPOTJE CEST POD SOHICO ODREŠENIKA

NA ŠTIRI STRANI SPOMENIKA VKLESATI TO BLAGOVEST

V TA ROŽNATI KAMEN: LJUDJE KVIŠKU SRCA!

AMEN

dnevnik o minulih dneh

POD KUŽNIM ZNAMENJEM 365

SREČANJE

lesk tirov, nasip, ki zavija, most, luči, predilnica, hiše, Litija, signali, zapornice, cesta, Lii-tii-jaa, cviljenje, kostanji, ograja, Liii-tiii-jaaaa.

Postaja.

Še isti IZHOD nad peronskimi vrati .. . Za dimniki luna vzhaja. Zeleni načičkani avtomati za Ki-ki bonbone. O, leta! Brleče svetilke. Pozvanjanje. Vzkliki. In fantek, ki kakor na sliki strmi v razsvetljene, cvileče vagone. Strmi in papirčke odvija.

Liii-tiii, jaaa.

Hej, fantek, sem k meni, z menoj! Lii-tii-jaa .. .

Daj, steci! Ne stoj!

366 POD KUŽNIM ZNAMENJEM

Li-ti-ja .. . Vlak sika, v siv mrak se zavija napis, v siv mrak bledih lis se sesirja otrokov obraz O, luna, razženi mrak, zavora, ustavi vlak!

O, znani obraz! O, čas!

O, srečeni pradavni otroški večer kres isker: med prsti šušteči, dehteči papžr in sapa, ki nosi ga v zrak .. .

Ob tiru je tir, za pragom je prag in v vsakem je kavljast vijak in kdor bi zdaj planil v večer, bi zrak ga potisnil pod vlak na bliskavi tir .. .

O, čudežni dnevi mladosti dehteči in čisti! Vse zmelje se v mlinu bridkosti. Le luna in večnost sta isti.

POD KUZNIM ZNAMENJEM

367

ELEGI JA

Voščen obrazek in droban, mladosten ogenj, vžgan očem .. . Zakaj odšli ste v samostan? Tega nikoli ne izvem.

Kot hladna, marmorna Marija, ki nfkdar ne spregovori, • kot toga korska melodija, ki pri Te Deum zadoni,

ste romali voščenobledi, uklenjeni v škrobljenke bele, zdaj od kapele do razreda, zdaj od razreda do kapele.

Vendar vse drugi ste jeseni spokojno poleg šip sedeli in kot zamaknjeni strmeli, kako se velo listje peni.

Obstale misli so. V tišino jecljalo je peres škrebljanje. Pozabil sem nalogo: sanje snubile vašo so milino.

368


Snubile vaše nežno lice in blagi, dobri sij v očeh, snubile zatajen nasmeh in bele roke lepotice.

Zavijal veter je ledeni in vi ob oknu ste sedeli in kot zamaknjeni strmeli, kako se velo listje peni.

Ste vedeli, da sem vas snubil? Ljubezen prva je bila. V očeh ljubezen se pozna. Vas je še kdo v življenju ljubil?

Kot hladna, marmorna Marija bili ste mi iz dneva v dan. Zdaj veter čez vaš grob zavija. Zakaj odšli ste v samostan?

POD KU2NIM ZNAMENJEM

369

VEČERNA PESEM

čim dlje so hribi, bolj v meglah so bledi in gozd, čim bliže je, bolj je bakren. Na hribu sem — za lastne misli v sredi narave, ki jo v horizont meglen ✓ polkrogu uklenila je jesen.

Hladno postaja v mraku in vse tiše. Na hribu v sapah lilast hrast trepeče in svojo krošnjo vse bolj črno riše ✓ nebo, ki zre, iz hipa v hip vse večje, na mèglo, ki se po kotlinah vleče.

Že krajec vzhaja, v nebu že leskeče se prva zvezda. Skozi vrh goré rdeče sonce dolge sence meče in sence mirno dlje in dlje polzé čez vas, čez polje, v hrib nasproti nje.

Rdeče hostije je manj in manj. Oblački sanjajo, bolest se drami. Za hip smo eno — sonce za gorami in mesec in potoki v dnu kotanj in sivi mlin in pot, ki vodi vanj.

370


Zahod žari, tema je že povsod, nad črnim gozdom zvezda trepeta; grmovje, lesa, belkasta stezà .. . 2e marsikdo je v mraku hodil tod in zdaj ne hodi tod in ne drugod.


371

SONET

Ko trezno mislim, dobro vem, gospa, da niste takšni, kot ste v moji sanji, da ste vse bolj tuzemski in vsakdanji, le ena izmed žensk tega sveta.

Prav dobro vem, da ste le ogledalo, ki mi podobe lastnih upov kaže, ki mu verjamem, če mi je lagalo, samo zato, ker mi prijetno laže.

A ker mi že ta zemeljska lepota je zameglila trezni vid srca, da v njej zdaj svoje lastne sanje snubim,

in ker mi je prijetna ta slepota in ker v resnici lepi ste, gospa, se ne jezite, če vas ljubim.

372


M ORA

Moja soba, moj prisilni jopič, ki ga blaznežu zapno čez rame, ko zamrla kri se vname.

Strop in pbd in štiri tesne stene, v njih kot v kletki misel moja, kakor plamen brez pokoja.

Sam na svetu, sam kot svet v vesolju, mučen s težo k drugemu planetu, kakor silnica v magnetu.

Misel kot volkulja v svitu lune. Beštja, saj si jaz, ne renči vame, le podgane žro se same.

Sam na svetu, sam kot svet v vesolju, mučen s težo k drugemu planetu, kakor ptica ustreljena v letu.

Misel svetla, nožasta samota; v njej pa bedni znanec Up, ki vame tuli kot skelet iz jame:

vstal bom — téši novo krsto zame!


373

POMLADNI ZVOKI

Listje bolehno sprhnelo je že, zemlji je dalo moči. Drevje spočito v mlakužah stoji, veje na jug hrepené.

Pa naj je včasih bilo res hudo, nič mi ni žal, saj je moralo biti, včasih je prav, da stemni se nebo, da se navadimo sonce ljubiti.

V pisane trave ob vitke poti kmalu se rože presélijo s šip. V snegu že okna odprl je hrib, seme pod snegom kali.

374


ODA

Ko si prišla v park mojega življenja, je skozenj že jesenski veter vel, vsa rakasta venela so zelenja in po gredicah rasel je plevel.

Prišla si ti, prišla kakor pomlad, vsa polna sonca, rose in topline, in že usihajoče korenine so potešile žejo si in glad.

In v mavricah je zažarelo drevje in sonce je ozelenelo v klicah in v iskrah rose blisnil smeh zvezda

in po ljubezni vzdihnilo vejevje in na žareče pisanih gredicah je spet vzcvetel rdeči cvet srca.


375

PISMO V DOMOVINO

Utrujen sem od votkanja s peresom, ki ti ljubézen tke med bele liste, saj nit nenehno spleta vzorce iste, neskladne z željo, s čustvom in telesom.

Vse lepše tkanje srčne govorice bi ti natkal na statvicah čutil; samo z očmi napredel bi tančice, ki v vrisk bi zdražila smeh tvojih žil.

A, glej, pogledi mro v daljavah cest, krilom besed ni moč do svojih gnezd, hotenje rok v praznini se iztrezni,

svežina ust brez ust se izsuši in vonj telesa žlahtnost izgubi — ostajajo le stavki dolgovezni

kot prazne mreže pred bogastvi morja. A, glej, kljub vsemu k tebi čez prostorja iz dneva v dan vre željni vir ljubezni.

376


PESEM

Kot dim se je zgubilo vse, kot dim, kot jutranje meglè, ni žalosti, radosti ni, zdaj si le ti.

Kot béložameten labod mi s svojim sijem kažeš pot in jaz v čolničku sanj hitim ves čas za njim.

Kot dim se je zgubilo vse, kot dim, kot jutranje meglè, ničesar ni, le beli sij, le ti.


377

ZGODNJEPOMLADNI PEJSAŽ

Vzdolž pločnikov umazan, penast sneg. Avtomobili z blatom oškropljeni kakor pocestni psi. Lepljiva mègla zažrta v snežne cape temnih streh, ki jočejo v odtočni žleb.

Vrvenje. Ljudje se gnetejo. Ura je dve. Tramvaj se ustavlja kakor muhast konj. »Tam spred še mal naprej!« Kot gramofon.

Križišče. Ura, tik ušes: tik tak. Zatohlost, orošene šipe. Cin!

Tam onstran v tla zamišljen, znan obraz. Narahlo se ji zakon že pozna. Ni kot odlitek čustva? — Tam stoji, v kožuhu in klobučku s pajčolanom, stoji in čaka za nasprotno smer.

378


OBRAZI

Pozdravljene, o miljene poteze, podobe drage iz minulih dni, ki ste nekoč mi vnemale ljubezen, ki star spomin vas komaj še mladi!

Zahvaljene za nežno melodijo, izvabljamo iz tankih strun srca, in hvala vam za blago tiranijo, da niste mi uslišale želja.

Če bi vrnile mi jek koprnenja in priklenile me na rjast svet, potem iz knjige mladega življenja ne bi prebral poglavja srečnih let.

čarobnih let, ko svet zamaknjen kaže v vseh delčkih stvarstva nam en sam obraz, ko le o njem vsak glas nam sladko laže, ko le po srečanjih se meri čas.

Pogumnih let, ko bi za pol smehljaja obrnil človek zemljo in nebo, krilatih let, ko domišljija baja kot grlica o tem, kar bo prišlo.


379

Nestrpnih let, ko pamet je kot slepa, ko slednji čut je v en sam cilj zazrt, ječečih let, ko je še žalost lepa, ko lek ljubezni se zazdi le smrt.

Grozljivih let, ko se vse stvarstvo ruši, ko sanja izpreminja se v portret, ko neki dan spoznanje blisne v duši in se iz bajk izlušči trezni svet.

Za tiste dneve sreče in bridkosti, ki so mi z vami, a brez vas prešli, zahvaljene boginje iz mladosti, ki zdaj ste vele, ki vas mnogih ni.

380


OBISK

Kamnit, izlizan staroveški prag; mrakobna, vlažna veža, velban strop, plesniv, napet omet, zatohel zrak; dvorišče med zidovi, kakor grob;

stopnišče, kot pahljača stare dame iz stèbra razpotegnjeno v polkrog, obgnit držaj, soj vrat, ki pade name; in rjast gank, vkovan v baročni slog.

Pogled tja čez — zid, okenca brez šip; pogled navzdol — poraščen kamnast tlak; pogled navzgor — zid, okna, dimnik, hrib — in vsepovsod plesnoba, hlad in mrak.

Stopničke, kot rov v hišo. Smrad. Trohnoba. Hodniček, niša, mračna vrata v klet. Da, to bo kuhinja. In tole soba. Sèm sonca ni bilo že tristo let.

Kaj pa bi radi? pravi in odklepa. — Nič, malo gledam ... Tu sem stanoval ... — O, kar pogletje! — Vidim ... Hvala lepa, pa brez zamere ... Kakšne le! — No, prav. —


381

Za vodo sije sonce in jesen žari v kostanjih. Listje v reko seda. Jaz sem ubežal bedi tistih sten. A sredi njih je še ostala beda.

Kot da njih moč je dedna, neminljiva: ko kdo jim ubeži, je drug ujet. Usoda za usodo v njih se skriva. In hiša stala bo še tristo let.

382


STARA KAVARNA

Elegija

Sedim. Suklja se dim. Par starih rim vsiljuje misel »Vse je dim!« — Že vem! Že stokrat vémo, veva vem ... Ne smem! Kalup! Ka-varna, ka-vica, ka-dim .. .

Da, mimo šip zavili so v portal in skoz zaveso sèm; z jesenskih cest, iz zimskih parkov; hukali si v pest in brisali si stekelca očal.

Jurist. Poet. Slavistka (mila stvar!) Slikarka; in za njo slikar brez slik. In tisti blond, ki je postal zdravnik. Pa pesnik. In še en. In tisti (?) par ...

Prihajali so z rimami v očeh in s polnimi rokavi šal. Drobiž je žvenketal na pladenj. Vsenavzkriž sta se prerivala prepir in smeh.

In ko je prostor že zavrel kot panj, ko vino je zaujčkalo razum, dim pa lestence, upi in pogum zarajali so s srcem valček sanj.


383

Ves svet je zablestel kot rožnat list, ki čaka na sonet; kot črn klavir, ki vabi prste; kakor zlat okvir, ki vanj pomerja platno pejsažist.

In če je nov obrazek šel vzdolž miz, z milobno glavico zavito v šal, ozirajoč se v bliskih ogledal, skrivaj, če je napravil pravi vtis —

tedaj je gon zapel visoki C, oko do dna ukradlo ljubki gib in glava v hipu blisnila dovtip kot trnek za telo ali srce.

Vsak up se v sanjah zrédil je v načrt in slednja želja je dosegla cilj: telo in um sta pokala od sil — kdo vprašal bi za zdravje, čas in smrt?

Tedaj še skrival je prijazni čas, da lok se nikdar ne izteče v krog, prikrival srh možgan in duše jok in dni prihodnjih spraskani obraz.

384


Tedaj ni vedel fant, ki pil je grog, da bo uradniček in abstinent, prezgodaj srečen, zaležan študent, blagajnik žene, péstunja otrok.

In doktor vedel ni, da bo bolan in plešast in pred starostjo izžet; in ne slavistka, da bo jalov cvet; in ne slikar, da pil bo dan na dan;

in ne — kaj bi že Tomo rad postal? da se obesil bo čez gank. (čemu?) Ne Piflar, da bo mrknil brez sledu; ne Žorž, da bo v norišnici končal;

Ne tisti par, da njuna vroča strast izdihnila bo kot predrt balon; ne Karmen, da zaman bo drag šampon in trd korzet in pudra dvojna plast;

ne Stana, da že raste ji drevo, ki obnje jo bo z avtom treščil vlak; ne Ona, da jo mlado vzel bo rak — moj bog, kaj vse je že, in kaj še bo!


385

Če ti pred mano boš oči zaprla in sreča me prijatelj ter zazre se skrbno vame: Ti, je res umrla? ga bom pogledal in mu rekel: Ne.

(Natakar, plačam! človek plača vse.) Da, to sem spisal jaz; poln ognja, sanj; ko bil sem fant. Prijateljev je manj, a, da me vpraša kdo, bi rekel: je.

Da, JE umrla. Mlada, strašna smrt. A nič manj strašen ni ta rak srca: tak ognjemet nekoč in zdaj tema! Samo razumen duh v siv dan zazrt.

Umrla JE. Tam in tu v meni. To, da je, je znak, da ginem tudi jaz. Glej, tista tam ... prav takšen mil obraz .. . Pojdimo, sem nikogar več ne bo.

Luči. Oktober. Dež. Park. Cerkev. Most. Grem. Živ, uspešen, zdrav. Kot da je greh. Tik-tak peta ... Na blatnih, lepkih tleh odvržen vozni listek. Kot mladost.

386


BEG

V ranah črnih smrek so zvezde kot bliski bodal, iskre, ognjeni dež, veter naganja v beg.

Vlak pred oblaki beži, oblaki čez nebo, reka se v noč odiskri, grič se zgrbi za breg.

Po hribih leži sneg, luna mlečno žari. Vlak preko polj hiti. Vse je beg ...

polje, kdo bo tebe ljubil


389

ZADUŠNICA

Pri svetem Volbenku je križ, ki zvabi ti pogled. Pod njim uživa paradiž nekdo, ki bil je kmet.

Do poznih Kristusovih let je kakor nor garal, vkup spravljal gozd, živino, svet in s sabo hlapce gnal.

Ko je prišel na last in čast, državo vzel je vrag. Ko bog dal novo je oblast, je zanjo bil »kulak«.

Žig davkov, razlastilni žig mu je žig-žag pobral pol njiv in polj, gozd, hlev, senik in sedem tolstih krav.

Ker je psoval preveč na glas, so dali ga v zapor. Ko je čez čas spet šel skoz vas, je miren bil, a nor.

390


Poslej po kamri sedem let je hodil mračni hôd, da s čevlji je udelal sled v dvocolski bukov pôd.

Če ga je zmagal sen, mu srd je sen in mir spet vzel, da renčal je, sam s sabo sprt, in klel in klel in klel.

Prst polj, prej svojih, je preklel, vsak strok na njih, vsak klas, preklel zadražni dom in hlev in vso pohlevno vas.

In vpil je: »0, pravični Bog, zatri svojat, če si! Naj v mošnjah se jim skrkne sok, pokrêpajo naj, psi!«

Na vrtu v cvet je puščal slak, osat in drug plevel -kadûljo, ljuljko, pastinak — in seme v vrečo mel.


391

Potem v nočeh, ko bil je mlaj, odhajal je ves tih na polja zadružna, skrivaj plevel sejat po njih.

Z zamahom silnim je sejal, doklèr ni sinil zôr; in ko je na ozarah stal, takrat je bil res nor.

Tako po kamri sedem let mu begal je korak, doklèr ni hleva in telet in zadruge vzel vrag.

Takrat je šel na vas in pil in se zapil na smrt in kolovratil preko njiv in zjutraj ležal trd.

Pri svetem Volbenku je križ; in če ob mlaju tih za nizkim zidom postojiš, iz mraka slišiš vzdih.

392


O, duša kmeta, najdi mir, ki čas ti ga je vzel: saj tvoja polja v dalj in šir prekriva zdaj plevel.

Plevel je živa, strašna moč, ki golta klasje polj, ki ga zatiraš oberGč, a raste bolj in bolj.


393

KMEČKA SVATBA

Če se bom ženil, se bom poleti, da ne bo treba kovtrčka greti ...

Luč iznad veže sveti na cesto. V veži vrti se ženin z nevesto.

»Živela mlada!« svatovska vriska, godec razvneto na gumbe pritiska.

Vino v pogledih iskrice kreše. V siju svetilke plešejo vešče.

394


ŽEGNANJE

Stara je, z ruto, gubasta, vela, brezzoba. Z žegnanja zgoraj pri cerkvi, z grobov je prišla. V družbi očancev sedi v gostilni. Kramlja. Iz njenih momljavih ust vstaja neznana podoba:

»Take kot vaša Lenčka, bilo ni v vsej fari! Fantom so kar iz jamic skakale oči; vsako nedeljo se zanjo je steplo troje vasi. Zdaj pa počiva tam zgoraj, mi smo pa stari.«

,Ta pa bila je res lepa, sveta nebesa! kakšni lasje in oči! Za njo sem še jaz lazil zaljubljen kot maček. Kje je ta čas! Pa jo je vzelo na hitro od tistega plesa.'

— Ja, naša Lenčka, ta res bila je kot treba! Snubcev! Bi rekel, po dva na vsak prst — obeh

rok ... Eh, pa že pride takti, tako hoče bog. Če bi živél sto let, ne bom pozabil pogreba. —


395

V svoj kozarec zazrt preko miz lovim govorico in pogledujem tja čez. Odtlej je nad petdeset let. Da ni umrla takrat, ko bila je roža deklet, zdaj bi bila tudi sama kot ta ženica.

Vela, zgarana, brezzoba in preživeta čemela bi tamle kot suh kos pogače z gostij; tako pa ostala je lepa v spominu vasi, v spominu, ki čas ga kot lilijo belo razcveta.

396


KMET

V temačni čumnati leži. Soseda mu prinaša jed. Starost mu vzela je moči, vse bližnje vojska, smrt in svet.

Leži, leži in čaka smrt. Vsak dan bolj bled in bolj droban bolšči, vročično v strop zazrt, in orje, orje noč in dan.


397

KMEČKA BALADA

Med rožami na oknu zadnji dan poseda in mrak se niža. Nad mizo v kotu bogec gleda zgubljeno s križa.

Zdaj hiša je brez gospodarja in brez sinu. Praded se s snaho grénko pogovarja na zid z zidu.

Vsi so odšli, pod križe in po svetu, grunt je brez rok, sam je zdaj plug in oreh v zadnjem cvetu, sam v kotu Bog.

Poslednji žarek krvaveče čez mizo gré in skozi naslonjalo stola meče na pôd izrezano srce.

398


ELEGIJA

napisana na vaškem pokopališču

Otožno poje zvon v slovo večera, čez log pod holmom traktor v mrak brni, orač poskakujoč domov šofira in svet prepušča meni in temi.

Ves kraj se pred očmi medleče oži in zrak s svečanim mirom je pretkan, le tam nekje brenčeči hrošč še kroži in hrum letala tone v nočno stran.

Le skriti ptič zloveščega imena iz lin zvonika pivkne kdaj pa kdaj na luno, ki žari izza slemena, in name, ki vznemirjam sveti kraj.

Vzdolž zida v zemlji mrtvi kmetje spijo pod ščavjem iz plevela in cvetic in na grobovih v luni se bleščijo kozarci od vloženih kumaric.

Ne vzdrami več teh duš klic petelina ne terjajoči davkarski dopis ne vest, da je na pošti pokojnina, ne pesem izza bližnjih pivskih miz.


399

Zorali so, kar je bilo zorati, odrajtali dajatve od potu, končali boje z Nemci, z birokrati, dojedli in dopili — zdaj so tu.

Vse jih — te bolj, te manj — drobi trohnoba, a vendar vsak ohranja znan obraz: ko grob mu prepoznam, je že iz groba, ves tak, kot sem srečaval ga svoj čas.

Ste, gdspon Janez, prišli nas pogledat? Kaj je kaj novega? Kako moj sin? Kaj, Jurica, bi vam imel povedat, pri vas kar gre; na nafto in bencin.

In že drug glas: Kako pa moja stara? O, Veha, vi ... Ja, kakor hoče bog ... V hiralnici v Metliki bo, nemara, tako sem slišal praviti okrog.

Pa vi, kako je v grobu brez pijače? Vas ni vzel šnops? Čemu? Res slaba vest? Ste res med vojno kar bolj po domače pospravili dva, tri na lastno pest?

400


Eh, kaj bi tisto, to velé po vasi, ljudje sploh zmerom nekaj govoré .. . Sam sem ga pil, sam zgnil. — Vem, drugi časi, sam včasih mislim, kaj bi jaz, kdo ve.

Kako pa gre pri nas po moji smrti, je mir ali špetir? — Hm, čuden svet .. . Ta mlada in pa strina sta spet sprti in sin zaklepa kaščo, hram in klet.

Odkàd sam pala s trešnje, bog pomdzi, kak je kaj prnas? — Pač ... zaprta dyer. Le zet iz mesta kaj poseka v lozi in v Suhi dragi še sadi krompir.

Pri nas pa se je najbrž razkopalo, pa pol življenja mi ta grunt je vzel! Hči je zdaj v Kanadi. Par njiv in štalo je kupil Franc, drugod pa je plevel.

Ja, gôspud Janez, kaj sem reči htela, vas ni nič strah grobov, na polnuč grè? Eh, Cilka, vem, ti bi kar skoprnela, a mene ni; le živih, mrtvih ne.


401

Saj ne boš huda, ne?, če sedem malo sèm na tvoj grob, pa eno pokadim in v mislih spnem mrtvaško pregrinjalo te elegije z bucikami rim?

Eh, moji kmetje, saj ni nič razlike med upom vaših, upom mojih sanj, le da ste vi držali za motike in da se jaz s peresom mučim zanj.

Vse zmerom se konča z resnico staro, da najprej dete si, potem mrlič, da vse pehanje je le boj s prevaro in da od vsèga ne ostane nič.

In tudi če se kaj zakotalika iz časa v čas, se le kot star denar, ki potlej po predalih se pomika brez kovne vrednosti, le redkim mar.

To bi dejal: vi ste končali svoje; še malo, pa k vam leže še vaš svet; in tudi mojega že črv gloje — kar je, obstane borih nekaj let.

402


Človeški up sveta podobo riše, a vtem ko drobcem skuša dati čar, na drugem koncu čas mu risbo briše in v novem slogu slika isto stvar.

Oko lepote ne uzre nikoli: detajl nenehno je s celoto sprt; naj človek kolne, joče ali moli, čas risbo pači, strga pa jo smrt.

Potem počiva, kjer ga sprejme ruša, nad njim pa drug zanj misli, kot zdaj jaz, in iz usod minulih dni poskuša v enoten lik strniti svet in čas.

A vse je prazen trud, le nova slika, ki živa se zazdi samo za hip, da hip zatem spet ptica zaskovika in spet srce spodbode v nov utrip.

čas bo, že ura v stolpu bije eno in dušam se vrniti je v svoj mir. Čuj ga, kako nestrpno, naježeno iz line zaskovikal je skovir!


403

MENJAVE

S cerkve, ki iz britofa raste, strt strešnik sklenkljà med križe. Za zidom rak grbi hraste. Iz krčme poskočne viže.

Siv župnik ôfer pobira; na strehi je nova opeka. Občina trg asfaltira; stric Žane hraste poseka.

Kazalce v cerkvenem zvoniku krastasta rja napenja. Čas črkam na spomeniku ostre robove načenja.

Birt novo kelnarco išče in, kakor je videl v svetu, si zrihta juke-box in kegljišče in puščico s ceste: K BUFFETU.

Herr Katz iz Bavarske preplača voz, skrinjo, komat, škant brez strune; kmet fička pred hlevom obrača, vnuk v cerkvi angelčka sune.

404 POD KUZNIM ZNAMENJEM

Nov župnik potres izkoristi in turnu dâ cagarje zlate, naj vidijo komunisti, kdo boljše ima delegate.

Brez glušnika vnuk se med križi s požegnanim mopedom vozi. Stric Žane se v grobu fiži v precej neudobni pozi.

menjave


407

TIHOŽITJE

Visoko nad mestom v brezglasju umirjene zarje po eni brezžično skoz eter začrtanih linij kot biserna zvezda potuje žareč aluminij in v polmrak natresa brneče kovinske komarje.

Tam znotraj, za okenci, v slednji sekundi, minuti za tisoče metrov naprej po foteljasti cesti, sedijo ljudje, otopeli od samozavesti in komajda kdo veličastje razuma še sluti.

Med tisoči delčkov, borečimi se z energijo, en samcat vijakec za hipec ne sme popustiti, ljudje pa sedijo puščobno v fotelje zariti - a z néba se iskra blešči, kot se zvezde bleščijo.

408


ANTENA

Zeleni bršljan temni na grajski steni, za stolpom se v rumenem koplje hrib. Pogled, očaran od lepot jeseni, sesa, hlasta, lovi presrečni hip.

Odkod ta radost sladka do omame, ta sreča brez strasti in bolečin, ta vrisk, ki kdaj srce za hip prevzame, a se že hip zatem zgubi v spomin?

Minilo je, saj takšen krik opoja srce lahko vzdrži le bežen hip; in vendar ga pogled poln nepokoja še išče in lovi čez grad in hrib.

Pod hribom na posekici bakreni blešči se avto kakor moder hrošč, iskrivo sonce pleše po anteni v neslišnem ritmu z nekih daljnih plošč.

Da, saj je tam in tu in vseokoli, nad hrastjem, med bršljanom, sred zidov, okrog marjetic, vzdolž poti, med polji, vse živo slik in pesmi in glasov.

POD KUZNIM ZNAMENJEM 409

Jeziki se prerivajo z jeziki. glas tare se ob glas in zvok ob zvok in tisoč slik je na tej živi sliki in vse so jasne — kakor prsti rok.

Brezmejno je vsega in vse se gnete. A to le vem. Povsod le zrak in mir. Samo antena prava splet razplete in združi v glas in ulovi v okvir.

Tako je s čustvi. Svet leži pred nami sam zase, stvaren in zastrt očem; in če ni v duši iskre, ki ga vzdrami, ostane zmerom stvaren, pust in nem.

In na poteh pehanja skoz pustoto, utrujajočo dušo in utrip, blesti se le antena za lepoto, ki kdaj pa kdaj ujame blažen hip.

410


LOG

Nad reko log razgrinja lesk jeseni: rumena bukev tli v zelenju smrek, pod hrasti sapa rdeče listje peni, tolmun lovi oblak in log in breg.

Tam žvižga drozg, tam sluh sinico sluti, od vsepovsod čirika čričkov zven, nosnica mile, blage vonje čuti, uho posluša, vid je•kot zgubljen.

Vse sije, vonja in šepeče: Pridi! Korak posluša nemo prošnjo nog. Log bliža se. Oko vse večje vidi, podoba oži se v vse ožji krog.

Lepota ene, vseobsežne slike razleza se v niz vse bolj drobnih slik in nove, prej nevidene, oblike drobijo čar celote v droben mik.

Že bukev sama polni vse obzorje — še hip — že je brez vrha in brez vej in že se prst dotakne sive skorje in že oko uzre lišaj na njej.


411

In med lišajem iskre perutnice mušic in hroščka zlatordeč sijaj in mravljo, ki zaganja se s stezice in zmerom znova najde pot nazaj.

In pajkca, ki med mah in korenino napenja nit, in jagodo ob njej in travno bilko s čopkasto resino in črva v prahu med drobirjem vej.

Vse je prepolno skladja in miline in čustva se topijo od čudes. A hrošček zdrkne z gladke korenine, kot da bi s padcem kriknil: Saj ni res!

Vse, kar živi, kar giblje se in rase, drevo, mušica, pajkec, bilka, črv, nič zate ne živi, vse biva zase, kot bivalo je prej, ko nisi zrl.

Vse se rodi in vse ima, po svoje, svoj cilj, čeprav zavesti je zastrt; ima naslade, muke, strah in boje, ljubezen, zarod, hiranje in smrt.

412


Vse je kot ti enkratno brez razlike, najdražje sebi, samo zase VSE. Nič ne živi zaradi tvoje slike, kot ti le SI, tako vse to le JE.

Suhotna stvarnost dušo razočara: resničnost je življenje brez slepil; lepota pa je čustvena prevara, ki vara nas s pristranostjo meril.

A za človeka je le človek mera in duh njegov merilo vseh čudes; zato naj sam lepote ne razdira; kar čuti, da je lépo, to je res.

A ko pogled spet čar jeseni spleta in se ozira k bukvi sredi smrek, ga moti misel: listje se obleta, da vej pozimi ne potare sneg.


413

REIZEM

Tam v vladni palači je stol. Ves vitek in skladno prefinjen, zrezljan in mehko oblazinjen stoji že stoletje kot nov.

Star mojster, v lepoto zazrt, v nočeh mu iskal je obliko in v mislih izsanjano sliko s peresom prenesel v načrt;

kmet v gori posekal je les in s konji ga zvlekel v dolino; suh tkalec je zvotkal tkanino — tri proge in lilije vmes;

mizarjevo grobo orodje dopolnil je z dleti rezbar in čopič kot skrben zlatar pozlatil je gladko ogrodje;

tapetnik napolnil skrbno je z žimo vse skrite kotičke in čeznjo med zlate žebljičke napel nežno lila blago.

414


Kanclir ga prišel je prevzet in stol je iz delavnih rok ves gladek, dehteč in ves slok priromal na zglajen parket.

Sto let je že v vladni palači. Tam v ritmu volitev in vlad, spletkarjenj in strank in debat nanj sedajo dedni čvekači.

Z jezikom tam režejo kruh umetnikom, delavcem, kmetom in spuščajo vanj med klepétom svoj vzvišeni zadenjski duh.

A stol, zmerom znova zaseden, strmi v to menjavanje hlač, brezbrižen za vnemo krtač in z vsakim cesarjem več vreden.


415

MIZERIJA

Zastave so odvihrale. Véliki, strašni A odrinil je slavo sveta v anale.

V enačbah je pokopan véliki Džingiskan in tank je železna smet. Nič več častitljivih ran za dom, za pravični svet: v pošastnem gromu raket puška jeclja zaman.

V kup aktov, kot v gnoj zakopani, crkavali bomo iz dneva v dan. Umirali gnusno zmečkani med sedež in med volan. Tulili od muk v znoju rjuh, prepikani kot morfinisti in širili rakasti duh iz pljuč, iz kosti, iz obisti. Dušili se v holesterolu zaradi nerednih dobav in bedastih šefovskih glav in žoge v nepravem golu.

416


Razpadali od alkohola in pomirjevalnih tablet in zrli zasužnjeni svet v pogrebnem donenju A-mola.

In z jeklom cevi na sencah iz prsta izganjali strah s pradavnim pogumom davnine: Naprej, sinovi domovine!


417

SCHERZO

pod kužnim znamenjem na ženo čakajočega moža

Star mestni trg je v senco skrit, gospa v izložbi gleda nerc, na dvorcu se odkrhne zid, Jud v pas si vtakne siv sesterc, star Hun obira ovčje plêče, čez most zahrza limuzina, L'état c'est moi! kralj Ludvik reče, vse skupaj pa je zgodovina.

Gospod baron v rit brcne slugo, Kolumb izropa Hispaniolo, pol Anglije igra se kugo, in Blažek z Nežico gre v šolo. »Ne dam, še krojc!« zahteva Micka, grofico reši krinolina, kmet v kehi kréha za dva ficka, vse skupaj pa je zgodovina.

Kovač, cing-cank, izkuje meč, landskneht pogleda pavru v čreva, prelat si sleče plašč rdeč, cehmojster v kamri lon prešteva, devica moli pred Devico, mrk pastor nudi z žličko vina, mesarji koljejo prasico, vse skupaj pa je zgodovina.

418


Shakespeare Desdemono zadavi, kriv handžar kolje, koder grè, kralj zlato kahlo si nabavi, a Newton v vejo se zazre; Voltaire na i postavlja pike, buržujem zdi se giljotina lep stroj, ki šteje jim zlatnike, vse skupaj pa je zgodovina.

Kri po Evropi teče, teče, Prešeren jé krompir in zelje, pošast cesarstvu se odreče, iz Dunaja hlapon odpelje, kirurg pod etrom v živo reže, knap s krampom mlati kot živina, kmet culo za na šif poveže, vse skupaj pa je zgodovina.

Na oknu — kak dražeč zadah! — prsata hišna kovtre klofa, v mansardi fant požira prah in prašne spise filozofa, poslanec kihne med debato, kot škof gre birt med sodi vina, in vsak dan nékdo jé solato, vse skupaj pa je zgodovina.

POD KU2NIM ZNAMENJEM 419

Nekdo pa zida, zida hiše, postavlja spomenike kugi, kosi in kuje, tke in piše in šteje ficke kot vsi drugi, in, kadar je bolj slabe volje, zavpije »kruh!« in »domovina!«, se za spremembo malo kolje, pa spet poujčka hčer in sina,

pa spet študira stare čase in spet peha se za ideje in spet za hip pozabi nase, zatem pa že takoj spet šteje, obira plêča in oblast in tarna, da otepa zelje, se za denar in moč in čast kot zrno sredi zrn melje,

se vozi z avtom in z letalom, vsak dan televizijo gleda (bankete, kurje farme, slalom) — in v starem mestu kdaj poseda pa čaka, misli itd .. . No, vendar je že konec kina, no, tamle gré ta kos gospe, ki skupaj z njo sva zgodovina.

latinski verzi


423

COMMENTARII DE BELLO GALLICO

V deseti legiji, kohorti prvi, maniplu drugem bil je legionar; pol Galije prebrodil je po krvi, ne ran ne smrti mu bilo ni mar. A pod Alesijo, dan pred napadom, ko si je kuhal svoj pšenični zdrob, kot iglo vsrknil je z večernim hladom, potem pa ga je bôlel, bôlel zob.

Ob svitu je za orli odkorakal med zvenom mečev in trobent v naskok. Okop barbarov je tam v mraku čakal poln ostrih kolov, za pet mož visok. Pod točo kamnov, puščic in želodov se s ščitom prvi je prebil čez rob; v zmešnjavi kijev in sekir in hlodov je sukal meč in klel prekleti zob.

Kot nor je ril v meseni zid pred sabo, zabadal, vrtal, sekal vsepoprek, doklèr ni zvrtal klina v galski tabor in se je prvi Galec splašil v beg. Ko se je kot mesar krvav zavedel, da je kohorta že začela rop, je pustil zlati plen in se sesedel in s prstom tipal kljuvajoči zob.

424


Vercingentbrig je prijezdil smélo do tribunala in se vdal pod njim. Sto tisoč trupel je v nebo strmelo. V Alesiji je vladal večni Rim. Pred legijami je svečano stalo vse polno orlov, praporov, podob: sam Cezar mu izrekel je pohvalo, a on je v mukah mislil le na zob.

Še v Noriku, ko je že s sivo glavo in že brez zob potil se in oral, užival je med veterani slavo, da je pred Cezarjem pohvaljen stal. In rad je pravil v družbi sivolasi, ko se v taberni je zmencal na klop: »Alesija? Da, slavni, težki časi .. . Bilo je to, ko me je bôlel zob.

V deseti legiji, kohorti prvi, maniplu drugem bil sem legionar; pol Galije prebrodil sem po krvi, ne ran ne smrti mi bilo ni mar. A pod Alesijo, dan pred napadom, ko sem si kuhal svoj pšenični zdrob, kot iglo vsrknil sem z večernim hladom, potem pa me je bôlel, bôlel zob ...OE


425

DE RE PUBLICA

»P. V. klevete čez oblast raznaša rad in sliši ...« napiše špicelj Teofrast in javi Skrivni hiši; potem med plebs tja za vogal v taberno spet zavije, posluša, kaj bo kdo dejal, in pompejanca pije.

P. V. zazna čez nekaj dni, da nekaj je narobe: magister v službi se drži in nikdar ni brez šobe. Potem, ob idah, sam patron primaha jo v skladišče in reče mu, ko da mu lon, naj kruh drugod si išče.

P. V. je zdaj enajsti brat, ki rad bi ušel nadlogam: med klanjanjem od vrat do vrat oguli rob trem togam. A kdor ga v atrij sploh spusti, mu da nasvet, ne kruha, saj če oblast nad kom bedi, lahko se godlja skuha.

426


P. V. postaja cestni tip, ki dal slovo je plači, in z roko vse bolj vadi gib, kot znajo ga berači. Vsak dan pohaja vse bolj mrk od Foruma do doma in vsak dan vse bolj jezno v brk si brunda: »Mater Roma ...«

P. V. vali kot Sizif v hrib svoj kamen strašne jeze; in takšnega ga stakne tip od Ilegalne zveze. Zdaj s plebsom povzdiguje glas in Kapitol oblega in vpije »Vivat libertas!« in s stražniki se krega.

P. V. repenči se preveč, več kot je prav državi; zato pretorijanski meč ga v Tullianum spravi. In že mu sodi tribunal: Kot suženj naj proda se za protirimski kriminal v korist državne kase.


427

P. V. zgubi še isti dan vso rimsko gloriolo: za gladiatorja prodan je v specialno šolo. Tam vadi se, kako bo klal medvede, leve, tigre, da bi mogoče živ ostal še za naslednje igre.

P. V. dočaka sred zveri krik »Panem et circenses! « Kot živ kotlet se zakadi na pesek levje menze. Sestradan lev je siten gost, ki mu sploh ni do šale: iz zob spusti le sramno kost, ker je pristaš morale.

Arena speni se v božjast, tako jo boj prevzame: na galeriji Teofrast z ječarjem se objame; punčara, od strasti brez cap, kriči, da kost bi rada; a konzula udari kap, nakar se menja vlada.

428


Grobar, od dela že ves siv, se zmeden v kost zagleda: »Hm, Publij Varo ni več živ .. . Kdo kriv je? Lev, seveda. Rimljan je storil le dolžnost; kot rajnki cenzor Kato; kot jaz, ki to poslednjo kost zagrebel bom z lopato.«

Post scriptum

P. V. je zdaj državi v čast, povsod smehlja se s slike. Pod njim praefectus Theophrast vsak dan pesti jetnike: »Ta naš mučenec kri je dal za Novi Red Pravice; zato naj ve, da kri bo scal, kdor nanj bo delal vice!«


429

DE RERUM NATURA

Od davnih dob, od vekomaj, ko nova vigred se budi, praznuje Rim star običaj v spomin na tiste srečne dni, ko bog Saturn je ljudem prinesel blagi red stvari, ki v njem zemljani brez izjem so vsi enaki si bili, in je na svetu vladal čas z imenom âurea aetâs.

Tedaj, ob prazničnih teh dneh, je šega, da se sužnji stan obleče v toge in da smeh kipi iz blagih norčevanj, ko gospodar scapân in bos prinaša fig, pometa tla, a suženj vleče ga za nos, ga pokroviteljsko treplja in mu na glas v uho pove to, kar vse leto mu ne sme.

430


Take ob saturnalijah, kot pravi se norčavim dnem, sem tudi jaz pozabil strah, ki v krvi sužnim je ljudem, se sam našemil kot edil, gospodu svojemu pa dal voščeno tablico in stil in »Tole piši!« .mu dejal: »Kako, da jaz sem gospodar, moj suženj Kvint pa le pisar?«

Ti si pisar in jaz edil, mi je odvrnil Mark Lukul, ker pač moj lok zadeva v cilj, a tebi manjka lok in tul. Dejal sem: »Kdo ti dal je lok?« Dejal je: Meni? Rod in stan. Jaz sem bogat, ti si ubog; ti suženj si, jaz sem Rimljan. »Se ti pravičen zdi ta žreb?« Fortunin dar je zmerom slep.


431

Dejal sem mu: »Kaj bi bilo, če bi ostalo, kot je zdaj?« Ne vem, je rekel, a ne bo: sam veš, da je le običaj. V resnici sem jaz tvoj gospod, to pa počnem, ker mi je všeč. Dokler je še vseh norcev god, le še ugani kakšno reč! Počni, kar češ in kar bi rad, jaz rad držim se teh navad.

»No, moj pisar,« sem mu dejal, »diktiral bom: Prav dobro vem, da Kvint lahko bi Mark postal, in iz srca priznati smem: nič bolj neumen ni kot jaz, nič slabši človek, kot sem sam; lep stas ima, ima lep glas; da je moj suženj, me je sram; lahko bi bil v senat sprejet, če bi drugačen bil ta svet.

432


A svet je poln krivic in zmot in mu usod je malo mar; v pesteh držé ga rasa, rod, pretkanost, zveze in denar. In ta, ki mu Fortunin žreb je z rojstvom dal denar, oblast, je za pravico gluh in slep, zaznamovan za mučno strast, da bi še večji bil gospod, sam čimbolj zgoraj, drugi spod.

To je mrakoben, strašen gon, prav v bistvu v en sam cilj zazrt: da bi odločal on, prav on, kdo bo ob vse, kdo pojde v smrt. In vsak, kdor stopi v ta zli krog, naj bo tribun, naj bo edil, sam vaba je za strup in lok pogoltnih in morilskih sil in mora za obstanek biti pripravljen krasti in moriti.«


433

Dejal sem mu: »Zapiši še -Če kdo bi kaj spremenil rad, pa je pod srenjo, ki se žre, vsa srenja skoči mu za vrat: vsak, kdor je više, se boji za tisto malo, kar ima, prezre, kar zviška mu grozi, in spodnjega tišči ob tla — saj ve, s da pred zobmi menjave najboljši ščit je meč postave.

Še če moj Kvint, blag literat (četudi je neznatna smet in dasi ga imam kar rad) bi skušal drezati v moj red — bi z lastno roko ga zaklal in ga zmečkal kot gnido gnid, četudi vem, da misli prav, da v njem zdrav filozof je skrit; pač, takšen zakon je postave, da najprej seka bistre glave.«

434


Se sem dejal: »No, moj pisar, še to v verzalkah naj stoji: ŽIVLJENJE JE OKRUTNA STVAR, NA DNU STA ZMEROM STRAH IN KRI. Če sužnju se ne zruši svet in ga do dna ne stre obup, ga ne, ker zre menjave let, in v njih nejasen, daljnji up, da ne ostane vekomaj, kot je. (Tri pike in vprašaj!)«

Tako je pisal moj gospod. A mimo je že tisti čas. No, Kvinte, da si bova bot, zdaj piši ti, kot prej sem jaz! In jaz zdaj brusim tretji stil, tri dni že pišem isto stvar: »Mark je edil. Mark je edii. Jaz pa pisar. Jaz pa pisar. Kvint, leto ima nad tristo dni, a saturnalije le tri!«

dnevnik o sedanjih dneh


437

KUŽEK

Kot lutkica iz oblancev in pliša, z neumnimi, steklenimi očmi pred hišo v svet zagledano leži, ne da bi vedel, kaj je hiša.

prešerno dviga rep, si liže tačko, prevrača kamenčke, nerodno vstaja, hlasta za muhami, na konje laja in s svetim spoštovanjem gleda mačko.

Potem gre k skledici, povoha malo, se zmrdne v sonce, ki veselo sije, gre spet nazaj, se v puhast kupček zvije ah, zmerom bo tako ostalo.

In nič ne ve, da, ko do kljuke seže, ko zrastejo mu kremplji in zobje, verigo mu nadenejo ljudje, ki .za vse dni na hišo ga priveže.

Da noč in dan se trudno bo sprehajal po golih, s kremplji preoranih tleh in v hladnih in zasanjanih nočeh zavijal in na luno lajal.

438


POLNOLETNOST

Bile so svetle sanje in prešle, zdaj je življenje takšno, kakor je.

Pravice ni in je nikdàr ne bo, velike ribe zmerom majhne žro.

Svobode ni — svoboden je le duh, a duh je v mesu, ki presnavlja kruh.

Resnica je — a v vseh stvareh tiči tako globoko, da se v njih zgubi.

In od vseh vélikih preroških sanj ostaja le dvoboj: več ali manj.

A bojna gesla so le koščki vab v pasteh zanesenjakov in barab.

In vse, kar svetla misel zida v čas, razdira in raznaša volčji jaz.


439

In od pravic, ki čas jim je odprt, svobodna in resnična je le smrt.

Tako ostaja v gréznici idej le strah pred smrtjo in nagon: naprej!

Bile so svetle sanje in prešle, še misel nanje vse bolj rédko žge.


ZVEZDNA NOČ

Nekoč je blag in varen bil ta svet: prijazen krog iz vate — v sredi jaz; vse skladno, trdno, stalno: prostor, čas, dom, oče, šola, doktor, katehet.

Svet meril je le nekaj cest in hiš, čas bil je le vsak dan začet nov dan, zdravnik določal je, kdaj sem bolan, in katehet, kdaj se napravi križ.

Učiteljica znala je prav vse, ma tablo sem strmel odprtih ust; in oče stopal je trdno kot hrust, ki do kolen ne seže mu nihčê.

Po čustvih blodil je le smešni stok princeske fine, ki tišči jo grah; edina skrb je bil nestrpen strah, da Robin Hoodu ne bi počil lok.

A čas je luščil lošč kot rjo brus in um grizljal duhd kot črv les. Svet ni se zrušil vase, to je res, a zgubil je vonj, barvo in okus.

Žar bajk gasilcem padel je v roké, lesk slave izbledel v kanclirski dan.


441

Princeske fine hodijo na stran in slavnim vitezom smrdé nogé.

Podoba božja — sivi katehet - po vojni v Argentino je ušla; učiteljica manj od mene zna, čeprav, kar znam, res vredno ni besed.

Zdravnik, ki s praškom je pozdravil vse, zdaj sam pri črvih rima prt in krt. Razum pognal je črno rožo smrt, ki bôde v njem in šele z njim odmre.

Še oče, ki ga več ne stara čas, in mlad spi v grobu — jaz že star sem zanj še on — zdaj vem — je v dneh občudovanj bil strt in beden, bednejši kot jaz.

Tu pa je zdaj ta čas, ta kraj, ta svet, ki jaz naj zanj bi tvoril varen krog in bil — kot meni so bili — polbog, zdravnik, učitelj, oče, katehet.

A jaz stojim pod leskom teh zvezda v tej hladni noči — topel, bulast meh, naphan po žilah, črevih in kosteh z lepljivo godljo sluzi in mesa,

442 POD KU2NIM ZNAMENJEM

od kdove česa gnan, da rad bi pil in jedel in pentljal se z žensko v par in tehtal verz in vrtal v vsako stvar in črevom, čustvom, zvezdam cilj odkril,

stojim, zagledan v te miriade zvezd, neuk, nemočen, smešen, beden, strt, prebedast, da bi vdal se v nič in smrt, prebister, da bi dvignil k nebu pest — —

medtem ko Zemlja nosi v nič in noč nekdanji dom, spomin, očetov prah, križ, kateheta, krik vprašanj in strah in vse, kar je, in je bilo nekoč —

medtem ko v travah veter šelesti in potok v polje vre, ko sok dreves in rož skoz debla raja tihi ples, ko poje čuk in murenček cvrči —

medtem ko v meni neka strašna moč, ki vodi zvezde, mi poganja kri brez moje volje iz srca v oči, da vidim to brezmejno zvezdno noč.


443

PESEM

Vsak dan je manj veselo življenje in vse bolj sivo. V srcu je nekaj okamenelo in bôde v mehko tkivo.

Žlica je vse premalo, da bi hranila sanje: čustvo preveč je sejalo, misel premalo žanje.

P6jmo o srcu in roži, ki v njem je okamenela. Zemlja prehitro kroži za zemeljska dela.

444


TU -IN -ZDAJ

Novo mesto

Zvonik kapitlja je kot božji prst, cerkvena ladja kot mrtvaška pest. Do polnoči stolp zrasel bo do zvezd, a v tleh vzdrhtel bo prah sprhnelih krst.

Na steni cerkve sončna ura meče črn trak čez žolto ploskev brez številk. čez (nekdaj) sveto prst, sred travnih bilk, za mravljo mravlja svoje breme vleče.

Lenobna noga s peto trka v zid in v misli kliče mi pokopališče. Zid. Travnat krog. A čustvo nekaj išče, kar iznad streh v daljavi sluti vid.

čemu? Kako? Zakaj? čemu? čemu tako in prav tako? Lahko bi tukaj ne bilo zidu. Kdo je gradil ta kažipot v nebo?

Lahko bi bombnik zgréšil le za hip — tu, tam, povsod — to tukaj zdaj bi bil samo še hrib. Korak sem — tja in čisto druga pot.


445

V drug kino: drugo srečanje? drug par? Nesrečen, srečen? Druga noč — drug sin? Učitelj drug — kirurg bi bil zidar? Zvon bije — tu in zdaj — iz lin.

Pritisk na plin, za milimeter manj — in mož bi bil še živ? Pol stanovanja in pol kančka sanj in »gnoj pijani« se ne bi zapil?

Samo nasmeh in bednega dijaka ne bi odrezali z vrvi ljubezni? Splav manj — in genij bi ozdravil raka? Spet — tu in zdaj — vzdrhti udar železni.

Lahko bi• zamešala zgodovina cesarje, viteze in paže in širna bi bila ta domovina in vse bilo bi laže?

Lahko bi vse, kar je, in je bilo, bilo, kot je, prav tako in enkratno in prav tako lahko in spet lahko drugače in obratno.


In kje je tisti blaženi »lahko«, le kdaj zgubljen, ki bi mi v zdravi tir usmeril to izmučeno telo in dal tej grenki duši mir?

Svet? Čas? Vrojenost? Sem zakrivil sam? Je ta moj blaženi »lahko« že to, da tam, nagrobnik vzidan v božji hram, tolaži me: NOVAK 1800...?

Da tam ne vidim svojega imena in za A. D. izlizanih številk, da gledam mravlje, ki čez prst bremena, pretežka zanje, vlačijo sred bilk?

Da tam čez jez zelena Krka vre, da sonce stolp in moje lice greje? Da v meni žge, a pravim: naj le žge, umrli bomo pa že kdaj pozneje?

POD KUMNIM ZNAMENJEM 447

MNOŽICA

Cesta od sonca vsa obsijana. Rez. Fotografski trenutek: množica — jaz sredi nje — vzvalovana. čuden občutek.

K čému tako razdraženo grémo z reko, vrvečo skoz mesto, kam in čemû se peham s takšno vnemo čez trg in cesto?

Ni to preblisk spomina iz genov na svet, kjer so metri mikroni? ✓ sluzasti reki, ki tre me ob steno, vrveči milijoni.

Z glasom Siren tam spredaj Neznano mami in vabi: Pridi! ✓ tekmi hotenj se prevračam zagnano med spermatozoidi.

Mečem se, plavam, opletam med biči, rijem in žrem v želatino — prvi sem v jajčecu, jajce uniči vse druge s kislino...

448


Tu je zdaj svet, to bajno plačilo za moč brez zavesti: sonce, ki misel na smrt prebudilo je tule na cesti.

Kam se ta množica hrupna zaganja, čemû to vrvenje ihtljivo? Kam in čemû? — Dovolj bo pehanja, stopimo na pivo!

Duh zaželi si počasi in z leti mini in pokoja. Škoda, da v materi moji pred leti bilo ni bistroja.


449

NOČNO KOLOVRATENJE

Res je še noč, a v mègli je že mrak. 'Le kar ohranja red stvari, bedi: natakar, policaj, zdravnik, vojak, gasilec, PTT ... vse drugo spi.

Spi avto pred hotelom, spi pisarna, spe akti, pravde in pisalni stroji, spi trg, spi davkarija, spi lekarna, spe spalni praški, igle, spe povoji;

tovarna spi in okna po vsej cesti, spi šola, v njej skelet in mrtvo znanje, kleparstvo, klešče, banka in obresti — vse spi napeto in nestrpno spanje.

Vse spi in v podzavesti z muko čaka, da ura zadrdra, da luč se vzdrami, da radio zakuka, da iz mraka zakašlja mesto, speče v polomami.

Zdajzdaj bo segel v svod sij svetlih lis in v molk razlezel se zahrbtni hrup, zmlet iz korakov, gum, biciklov, ciz, rolet, zavor in kratkih piskov hup.

450


In že bo konec sanj, mini in sna; skoz mrak zadrgetal bo beg teles in vsaka roka zgrabila, kar zna, in hrup bo pobesnel v božjasten ples.

Vse bo klenkljalo, vrtalo, šuštelo, cingljalo, klalo, žvižgalo, cvililo, brnelo, cvrlo, bliskalo, smrdelo in govorilo, velegovorilo.

Medtem pa sonce šlo bo čez nebo, sijoč na rože in čebelje panje, v studence, na kostanje, ki cveto, v logove, gaje, hoste pomladanje.

Sijalo bo in spet minil bo dan, en dan življenja, v nič zabit, zažagan, zagobezdan, v smrad lukenj zakopan, zatipkan, zaračunan in zavagan.


451

PESNIKOV SOBOTNI VEČER

Roka zastane; navada. Nocoj ni potrebno naviti ure.

Dež čudovito pada.

Jutri ne bo sekature. Jutri bo spet moj dan. Duh bo vzcvetel iznenada kot park, od dežja opran.

Dež čudovito pada. Kakor mamilo rosi v ušesa.

Toliko dela sem sebi dolžan, dela, ki s srečo se sklada, da najbrž ne bom naredil ničesar.


A, ko bo legal večer, sreče bo manj in manj. čuden, nejasen nemir v strahu bo slikal nov dan.

452


Za ponedeljkom bo torek, bo sreda, bo teden, bo mesec, bo leto minilo in, dokler mi misel dogleda, bo moje življenje kot redko cedilo, ki skoznje pretočil bo čas mojo kri; in mojih, res mojih dni na njem bo ostalo le malo, prav malo, za zrno soli.

A jutri bo spet moj dan. In nôči se ne mudi. In misel lahko razklada v pristanu pokoja tovore slasti z usidrane ladje sanj.


Ura stoji.


453

VZPON

Vrh gôre snežnobel kipi v nebo. Meglica tik pod njim je diadem. Za mano, pod višavjem, koder grem, vse bolj se manjša vse, kar zre oko.

Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek že vse medli od senc in od meglic; brezšumno je in moj zategli klic, vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.

In misel, ki počije tam in tod, vse bolj medlo spominja se oblik in zvokov sredi daljnih lis in pik, ki ve, da skoznje me je vedla pot.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu, je zame vse bolj mrtvo, brez moči: res je še tam, a le kot del poti in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj in kamen, ki spotaknem se nad njim, in lilast cvet, ki vanj se zastrmim, in pa morda ta gora pred menoj.

454


Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj, ki vrh vse bolj zastira ji oblak, ki vzpon tja k njej mi že šibi korak in srka kri iz prenapetih žil,

ker to, kar je za mano, me uči, da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas dobila bo nem, omrtvel izraz kot vse, kar daleč spodaj že leži;

ker vem, da vrh, četudi stopim nanj, rodil bo srečo le za kratek hip, saj ko se v žilah umiri utrip, bo s koncern hoje tudi konec sanj;

saj tam nad vrhom je le še nebo, jaz pa pod njim obstal bom ves težak — kako naj višje stopi mi korak, ko pade noč in zvezde se prižgo?

Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.

v vprašanja


457

DVOM

Vse je. Vse ni. Vse je in ni. Kaj je? Kaj ni? O, dvom!

Vse mrtvo in vse živo, nesporno in vprašljivo, seciraš kakor anatom.

Pogled tvoj v bistvo vrta, skalpel med sklepi škrta in pika v bolno tkivo.

Tvoj nož kirurški reže, odstranja, čisti, veže in išče, kaj je živo.

A tisto, kar ostane, ostane s šivom rane, z zloveščo brazgotino.

Zašite sanje, upi, zaceljeni obupi, spomin na bolečino.

458 POD KU2NIM ZNAMENJEM

Pokvečene vizije, skažene iluzije, zverižen, šepast svet.

A komaj je kaj celo, že spet je pod skalpelom, ki reže spet in spet.


459

VE ČERNA NEGA

Pravzaprav je čudno, ko zazreš se v zobno ščetko,

da mi ribe jemo, ribe nas pa redko.

Pravzaprav je čudno, ko potipaš se po bradi,

da smo bratje v krvi s pujsi, z vrabci, z gadi.

Pravzaprav je čudno, ko prhljaj si drgneš z glave,

da so daljnja žlahta nam celo še trave.

Pravzaprav je čudno, ko umivaš si stopala,

da nog nima tudi kača, roža, skala.

460 POD KUŽNIM ZNAMENJEM

Pravzaprav je čudno, ko brisača prsi briše,

da ptič čustva čivka, pesnik pa jih piše.

Pravzaprav je čudno, ko glavnik gre skozi lase,

da iz črne zemlje bela roža zrase.

Pravzaprav je čudno, ko po krasti roka boža,

da se kar od sebe spet zaraste koža.

Pravzaprav je čudno, ko prst v čelo vtira kremo,

da veliko znamo, a prav malo vemo.


461

Pravzaprav je čudno, ko pritisneš na stikalo,

da je v slikah misli vse kot prej ostalo.

In le to je jasno, ko premétaš glavo trudno,

da vse, kar je jasno, pravzaprav je čudno.

In še najbolj čudno, da potem, ko v nič zaspimo,

se lahko zbudimo, ali ne zbudimo.

•

462


KOLINE

Jaz rôjen sem po zakonih narave. Odkod, čemu je ona? To ne vem. Zavzet strmim pred umetnijo glave, a groza me je krutosti, da jem.

Vsak moj grižljaj je dedič bolečine in moja slast ob njem del tujih muk, moj krožnik je bel katafalk živine in jaz sem ubijalec kot kdo drug.

A če bi se ravnal po tanki vesti in zbrisal iz želja meseni greh — bi smel brez krivde svet rastlinja jesti in gon tešiti z zadnjo od uteh?

Žal, kar živi in raste, prav mogoče po svoje čuti, vriska in trpi; kaj če, ko grizem jo, solata joče in če fižolček kisa se boji?

Kdo naj zanika to? Saj, če pravilo življenja-smrti vlada vsem stvarem, kako potem bi stvarstvo dovolilo, da stvar bi se prištevala k rečem?


463

In kaj potem naj jem? Prst, kamen, glino? A saj še to, se zdi, živi napol: ko z mikroskopom gledam raztopino, sam vidim, da kristalizira sol.

Ni to mar znak, da sôli morebiti je muka, če ji voda bit razdre — bi sicer se trudila povrniti tako zagrizeno spet v to, kar je?

Tako je vse, kar je, plen neki nuji in če do konca bi ubogal vest, bi shiral v smrt in s tem bil muki tuji prizanesljiv, do sebe pa zločest.

V ta svet rudnin, rastlinja in živali sem bil po žrebu sil spočet za zver, vnaprej določen, da se bom s kristali, z rastlinjem, z mesom grizel venomer.

Z obsodbo v takšen svet sem rešen greha; a to pomirja vest. Je pa še čut. In prazna, nadčloveška je uteha, da svet je moder, kajti svet je krut.

464


Krog stvarstva zida red na bolečini in tem, ki ni jim dano biti slep, ta svet kljub veleumni veličini ne more biti božji in ne lep.


465

VSEGAMOGOČNOST

Ob reki v mestu, kjer ima Gospod svoj generalni konzulat na svetu, mi pod platano križala je pot petletna punčka: šla je ob očetu, z očmi kot vragec, z glaskom kot sinička in s šobico nabrano v ljubki jezi pa s smehom razpotegnjenim čez lička, kot da ne vleče nogice v protezi.

čas ji bo spraskal smeh z brezskrbnih lic in v prsih ji pognal bo kaktus muk in po plakatih noge lepotic v oči jo bodo žgale kakor lug.

In Tibera bo tekla vzdolž alej, brezbrižno tekla. In čez dolga leta ob njej pod listjem, padajočim z vej, prišepala bo starka, brez očeta. A vmes bo čas. In ona v njem: pod noč zazrta v dvoje neenakih nog in vsako jutro ustne stiskajoč, kot da z vezalko zadrguje jok.

466


In ko sem gledal križe Vatikana, na vseh sem videl nogico v protezi in tehtal: je bila za križ izbrana po božji gnadi ali božji jezi?


467

NESPE ČNOST

S hladno rôko krvnika strgal jo je z osti in treščil po ostrem betonu pomola. Kri. O, drgetanje brez krika.

✓ jutru je cuknila njena usoda. Zdajle se že po debelem črevesu mu mota.

Toda — mordà bo iz njenih molekul — kdo ve za ribja pota? — vzklilo trpljenje v rakasto bulo. Več je stvari na nebu in zemlji .. . ✓ prevodu pri »your« bo najbrž pomota . Ali pa bo drobcen drobec snovi po krvi prenesel predsmrtni trzljaj — kdo ve za pota rib? - v njegove možgane in za volanom bo trznil za hip. Pa bo spet en mrlič. Tako mora biti, da.

468


Mi pa ne bo nič. Kdo naj to ve in zna? Svet je surov in krvav. Najbrž, da ni Boga. Niti pekla ne nebes. Pa naj še rim ne bo! čas je, da res zaspim...


469

ZADNJA VPRAŠANJA

Da vse, kar je, je kar tako iz niča v nič, in spet in spet, atom in Zemlja in nebo?

Nekoč in večno prej in prej, tam daleč zmerom še in še, brez smisla, časa in brez mej?

Odgovor SNOV? Odgovor BOG? Mar sveder misli kdaj prevrta do tistega, kar spaja krog?

In tudi če — kje bo ta jaz (kaj je ta jaz, če sploh je kaj?) da najde ga prihodnji čas?

In če ni nič, čemu potem zavest rojena za vprašanje z vnaprej določenim one vem«?

In tudi če ni ta zavest v namenu stvarstva, kaj je cilj, ki zanj žaré milijarde zvezd?

če sem le snov, ki se spočne in spet odmre v nevedni VSE, kdo, kaj je to, kar VE, kar JE?

470


MOLITEV

O, Bog, če si, kar si, kjer si, glej, po križpotjih ver in zmot iskal sem te vso dolgo pot, a tebe ni in ni, se zdi.

Vse stvarstvo pa je čudo čud in pameti ni moč verjeti, da sonce se iz niča sveti, da je življenje jalov trud.

In smrt je takšno strašno zlo in up v nesmrtnost tak vir sreče, da v želji, da postal bi večen, verjel bi vse — če bi lahko.

A vse, kar truden sem popotnik dognal na brvi čez prepade, je to, da nimaš sive brade in da ne gledaš skoz trikotnik;

in da vse moje modrovanje po vir resnic z rešetom hodi, da dvom je le upor usodi, vprašanje pa vse moje znanje.


471

Zato ne pravim, da te ni, in ne, da si — kje je dokaz? Zakaj mi skrit je tvoj obraz? Daj znamenje! Čemu ga ni?

Morda zahtevaš slepo vero? A, glej, če si me ti ustvaril, ti sam razum si mi podaril, ki vse preverja s svojo mero.

Kako naj najdem pot do tebe, če mi razum, od tebe dani, na slepo verovati brani, a jaz ne morem sam iz sebe?

In če ustvaril si vesolje, čemu naj sploh za to ti gré, mar kdo priznava te, mar ne, saj je prav vse plod tvoje volje.

Če jaz grešim z razumom, z usti ti hôtel si tako, verjemi! Nevero mojo nase vzemi in meni-sebi greh odpusti!

472


IN CE...

In če to stvarstvo sploh ne more v mere, ki vanje tlači ga človeški duh? Če so sistemi, sklepanja in vere le strah pred ničem, spretno skrit v napuh?

Če Bog z nesmrtno dušo se ne rima, če Bog in duša sta le plod idej? Če Bog res je, a človek duše nima? Če snov ni mrtva in je duša v njej?

Če človek je le drobec sanj tvarine, ki nove sanje sanja spet in spet, če le kot sanja blisne in premine v možganih stvarstva, ki njih del je svet?

Mar ni potem vse večja milost, biti neobčutljiva, topa tvar svetov, kot se iz nezavednosti zbuditi v trpečo sanjo, ki jo sanja snov?


473

POTRTOST

Mar barvice, papir, črnilo in klop in torbica vsak dan in šilček, kotomer, šestilo — mar je bilo vse to zaman?

Mar grenka sreča, sladki strup pogledov, srečanj, skritih sanj, objemov, stiskov, drgetanj — mar je vse to bil prazen up?

Mar luč, papir, jesen, zven rim, samotne urice brez prič, ko duh je bel, svoboden ptič — je tudi to bilo le dim?

Če cilj je le, iskati cilje in je cilj ciljev negotov, čemu v človeku to nasilje: v zavest buditi mrtvo snov?

474


VPRAŠANJE

Je BITI sreča, ali ni? Kdo reši to, vsaj sam pred sabo? Le to drži: to, česar ni, ni niti dobro, niti slabo.


475

MOŽNOST

Ta, ki se rojstvo zdi mu zlo, naj zrima dva podatka: življenje lépo je lahko, a smrt je vendar kratka.

476


SPOZNAL SEM...

Spoznal sem nično, klavrno usodo vseh tistih, ki živeli so nekoč, in tistih, ki nekoč živeli bodo, spoznal usodo lastno in nemoč.

A rad imam, da dež mi v šipe trka, da žarek sonca leze čez parket, in všeč mi je; ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed.

In rad imam ljubezni bežne hipe in praznost, ki se porodi iz njih, in zgrbljen list, ki ga zanese v šipe, da škrtne kot pero, ki piše stih.

Rad se zaganjam v ničeve opravke, ki mi nameče jih vsakdanji dan, rad izgovarjam nepomembne stavke, ki zanje vem vnaprej, da so zaman.

Rad sem v nemirnih sapah smet usode, čeprav me včasih je vrtincev strah, četudi vem, da bom prešel brez škode, kot je zapisano, iz praha v prah.

od jutra do večera


479

LIPE

O, grenka žalost! Ob pogledu duh spet sestavlja davne hipe: za vodo so cvetele lipe in somrak je dehtel po medu.

Na mizi vino in kozarci, orkester, ki doni po hali; do dne smo pili in plesali in jaz sem dvoril tisti stvarci.

In kje je žalost? Lepa stvar, ki z njo sem plesal vse do zore, teh lip več gledati ne more, jaz pa, ki gledam jih, sem star.

480


MLADA ALEJA

Oj, drevesa, oj, drevesa, zmerom višje boste rasla, zmerom niže v vaših krošnjah bo rumena luna stala!

Zmerom manj bo južni veter vam zelene veje sločil, z zmerom bolj spokojnim vzdihom ob nočeh bo slavec tožil.

Toda jaz, drevesa mlada, še ne pojdem v noč brez konca, še ne pojdem v noč med zvezde si poiskat mrak pokôja.

Duša ve, kaj naj še čaka, in telo med vami sluti, da gavran, da smrt še sanja z nerazpetimi perutmi.


481

BALADA

Med drevjem luna mirno z mano hodi; iz majskih grmov ptica cvrkutà; skoz mračni park steza čez stèzo blodi; po klopicah sedé po dva in dva.

A tam nekje v rdeči vazelini tiči orožje; bombe in granate; atomske glave; glivice in plini; in drobec smrti čaka tudi nate.

Hudo je srcu v toplih majskih dneh, ko na stezice v parku luna sveti, ko si mrlič brez groba, na klopeh pa v mrak po dva in dva bolščé skeleti.

482


BOLNIŠKO OKNO

Pred njim topoli k soncu hrepenijo. Srce bolnikov dni rasti jim šteje. Proseče upanje želja jih greje.

Kako bohotno zelenijo!


483

DIAGNOZA

✓ zatilju kol, v želodcu jež, pri srcu led, termit v jeziku in vrtiljak povsod, kjer greš, in, in, in, in ... In kam? K zdravniku.

✓ želodec cev; na EKG; želodec zdrav; srce normalno. Kri, jetra v redu; seč B. p. Vse me boli le funkcionalno.

✓ koleno tbk, v komolec tik. Na rentgen. Skoraj idealno. Možgani? ne, noben bolnik; in nor — če sem — sem funkcionalno.

Ta svet, poln zmed, me v teku let (kar je bajè povsem normalno) dodobra spravil je v nered, vendar v nered le funkcionalno.

Na grob si vklésati bom dal: Bolehal sem samo formalno, umrl sem telesno zdrav in mrtev sem le funkcionalno.

484


PRVOPOMLADANSKA

Napisal sem pesem o muci in mislil: To punci bo všeč. A, ko jo je hčerka prebrala, opazil sem čudno reč.

Saj je ... vendar meni povšeči bi pesem ... drugačna... bila. Aha ... Tudi prav; ampak take maestro Petrarka ima.

A tole o muci le spravi, čeprav ni zaljubljen sonet! Saj pravijo: Vse prav pride, če prej ne, čez sedem let.


485

»MLADI TEHNIK«

V lesketu izložbe lička, na steklu kazalček, ki blodi; bister pogled fantička bega, kot želja ga vodi.

Pilice, svedrčki, dleta, primež, brus, oblič in klina, lakmus, kapalka, pinceta, žica, spajkalnik, kos cina

pa spojke, podložke in sponke, krtačke, stikalca, banane, tranzistorčki in elektronke — vse pisano, križem razstlano.

Pogled se mu žêljno sprehaja, kazalček za mislimi skače zdaj sem in zdaj tja in spet skraja hlastno sestavlja igrače...

... ne, nekaj, nekakšno raketo, pogruntano čisto po svoje, v zrak dvigne se sama z magnetom pa piska in žvižga in poje ...

486


Pa poje? Čemu ne bi pela? »Na, fantek, pa kupi ji note! In to za orodje in dele; in tole povrh za piškote!«

Tako bi lahko mu rekel, a stvarnost je grob domišljije: sam stal sem tako pred pol veka in vem, kako želja sije.

Od moje rakete-ki-poje magnet je ostal na vzletišču. Le včasih namažem podboje in sčistim plavač v stranišču.

Tiho stopimo od šipe, da ne razdremo snovanj, pustimo mu blažene hipe vélikih pričakovanj!


487

ZAVIST

Skozi temno okno brez pokoja seka hrup tovarne. Nočno delo. Enolično, zvonko in veselo pada-padajo cevi iz stroja.

Pred menoj od zgodnjega večera zvezek, šilček, svinčnik in dva stiha. Roka izgubljeno, brez navdiha piše, črta, piše in radira.

Že tri ure misel v prazno gloje in brezupno rimo z rimo zanka; tam pa zmagoslavno, brez prestanka, vsake tri sekunde cev zapoje.

488


NA SVOJ PETINŠTIRIDESETI ROJSTNI DAN

Vse bistvo vseh teh mojih let v vrsticah dveh lahko podam: od zunaj me je žrl svet,

a znotraj sem se sam.


489

PESNIK SE ODJAVI

Na pragu poznosrednjih let, ki jim vratari Abraham, pod prsti stroj srbi me spet, naj krila rim življenju dam. Zdaj, ko pri nas je svež prepih in je za vero nov posluh, vas javno prosim za navdih bog oče, sin in sveti duh! Posebej drznem si prositi, naj ne zgubim rdeče niti.

✓ zakonu nisem je: nič štren, koruze in skakanj čez plot. ✓ tem času, ki je seksogen, je to v sramoto moških mod. Pa kaj, ko vmes je še srce, če žena je prikupen vrag; kaj vodo žagal bi drugje, če pa doma je poln vodnjak? Naj bo ta pesem ženi v slavo, ker prav porablja mik in glavo.

✓ vsem drugem, kar nam lepša svet, sem skoraj že povsem na tleh. Le s strahom spišem kak sonet, saj to je danes že kot greh:

490


sred tristoterih lirskih lic, ki komaj vidiš jih iz brad, težko opravlja svoj poklic, ta, ki ni včlanjen v sindikat, še zlasti, ker je fakulteta za pisce verznih križank vneta.

In s fakulteto vred oblast, ki genijem je šla na led, ter nanje je rosila čast nič več, nič manj kot dvajset let. Zdaj ga ima: moderen rod, za verze po straniščih vnet, ki »Lenin« rima na »kompot« in »jebiga« na »boljši svet«. Naj rod ta žlahtni kot prihranke si spravi v sef državne banke.

Če pa je sef že prenabit in rod ne ve, ne kam ne kod, pa naj kam v službe gre množit starejši perspektivni rod: ta se prek križev in težav, kljub mnogim operetnim dnem, na koncu vendar živ in zdrav


491

(pravila pač ni brez izjem) kar dobro vrasel je v strukturo in slej kot prej kazi kulturo.

Jaz tudi žêlel sem svoj čas si službico bolj za odmor; ker pa sem rekel vse v obraz, žal, šlo je dol namesto gor. Zdaj piše mi uporni duh samo še v ritmu ena-dva, tako kot za vsakdanji kruh v kleteh kulture ribam tla; no, to, kot kaže moja prizma, je v večjo slavo socializma.

A tému čast! — Zato se vdam: ko bom poribal svoj kvadrat, natančno in skrbno, kot znam, bom zdelan šel s penzijončkom spat. In sanjal bom niz lepih sanj, ki jih poznala je mladost, ko za svetlejše dni zagnan pri Bûkinju gradil sem most in bil zaprt v jedilno shrambo, ker »Manifest« sem vzel v obrambo.

492


Tam, še ves mlad, se nisem dal, ko me vesel, vnet komandant v nedeljo je na delo gnal in tulil, da sem zabušant: pobral mi je vezalke, pas in pahnil me v skopano klet; v njej s hlačami v rokah ves čas kot jeshar sem psoval ves svet in fanta, ki to melodramo s pištolo stražil je pred jamo.

Da, to bo moj strašljivi sen: nekak čvekač in priganjač, ki zmerom vija-vaja-ven mi brž potegne pas iz hlač. Tolaži me edino to, da v tej nesreči nisem sam, da je za vsakim voglom kdo, ki roko mu lahko podam, in pa zavest, da sem v državi, kjer so svoboščine; v ustavi.

A vtem, ko tuhtaš, kaj sploh smeš, čas križe zbija ti iz let in preden dobro se zaveš in jih prešteješ, jih je pet.


493

Tedaj spoznaš: končano je — ne škof ne bom ne komisar; edino, kar ostane še, je papca, pupca in denar: za trače in za gobezdače obrabil si razum in hlače.

In tu sem jaz: nekak rezbar, ki pet dni v tednu riba tla, v soboto pa zlati oltar, postavljen v panteon duha. Na srečo mi vsaj honorar od knjig (da sam ne vem, kam z njim) kar bruha od povsod; ta stvar je vredna že zato teh rim, ker bodo mili modernisti kar zeleneli od zavisti.

Ta moj primer je lep dokaz, da je naš red kar dober red, saj če tako zaslužim jaz, ki sam pridelam vsak sonet, kako potem šele živi, kdor krade (če to rêči smem)! A da me kdo ne obdolži,

494


da lepšam stanje, naj povem, da bard pač loči se od barda, a jaz (vsaj v tem) sem avantgarda.

In kje je konec pesmi tej? To pesem ni, in konca ni. Svet se vrti lepo naprej skoz tožne in vesele dni. Ker pač ne morem nič pri tem, kako in kam vrtim se z njim, le v rimah kaj povem ljudem ter jim vsem skupaj zaželim, kot tudi sebi in poetom, še mnogo let vrtenja s svetom.


495

GOLI ČAS

Minil je čas ekstaz, boginj in sanj, duha nič več mamljiv privid ne vabi: čar čustev je razpadel od spoznanj in vsaka stvar, ki je, za nekaj rabi.

Iz bilk, ki prej so v mislih klile v eve t, zdaj zmerom zraste pesa, grah, krompir. Enakost, bratstvo, lepši svet in mir so le na kruh lenuhov mazan med.

Iskriva britev bistrega duha kmetavzom šili kole za ograjo. Boginje, ki bleščale so z neba, so zdaj doma in kuhajo; če znajo.

Še gaj umrlih, dom minulih dob, nič več ni kraj sanjavih modrovanj; le zadnji prostor je, ki ležeš vanj, in mirno spiš, dokler kdo plača grob.

balade v duru


499

ZA -UŠ-NICA

Ob tri četrt na osem v beli srajci, s kravato, s čevlji, da v njih oslepiš, in z elegantno vzvihanimi krajci vsak dan hiti vzdolž istih cest in hiš.

Pred stolpnico, ki jo gradé že leta, vsak dan prebode ga kak mrk pogled. Še delavec, ki se že trd opleta že spet v bife, bi rad imel izgred.

On pa, kot da ni nič, gre mirno mimo in misli si, v tlak pred seboj zazrt: Razumem vas, vsi pač težko živimo, vi težje kakor jaz — odtod vaš srd.

Kar naredite, v skupni lonec daste, iz njega jaz pobiram svoj drobiž. Res da sem uš iz zajedalske kaste, a tudi jaz, kot vi, prenašam križ.

čeprav je res, da le prekladam liste, da v kisle vode dan za dnem strmim in v diskusijah grem se komuniste in goltam kavo in kot turk kadim —

500


imam svoj križ; in to je Peter Kapca, moj šef, predstojnik, sekretar in bog. Ker rad bi vladal, moral sem za hlapca, saj delo mi nikdar ni šlo od rok.

A tudi v meni pamet včasih joče, ko se na tihem prav sladko smejim, na glas pa vneto ženem bedastoče po smernicah, ki jih od kod dobim.

In včasih seže jok še bolj globoko — saj mi tovariš bog le dal je vest — ko proti poštenjaku dvignem roko, čeprav bi šefu rad pokazal pest.

In kadar kaj v blamažo se izteče, sem jaz, da vzamem nase šefov greh; tedaj sramota v dno srca me peče — saj ni nihče rad tepec v vseh očeh.

In potlej so še bolj nevarni dnevi, ko pod capinstva dajem svoj podpis. A kdo naj mi pomaga, ubogi revi: da ga ne dam, bi šel od polnih miz.


501

Jaz pa sem uš in moram biti priden: če padem z glave, padem med balast. Doma imam so-uš in ljubke gnide in te požro mi pamet, vest in čast.

Vse to trpim v prid srajci in kravati! Vam, delavci, vseh teh stvari ni mar: vi ste potrebni, ker ste pri lopati, in če ne tu, se tam dobi denar.

A rad priznam, da ne bi rad z rokami si v znoju služil kruh, kot kdo od vas. In tudi: NI nerodno mi pred vami — če bi naneslo, bi bili kot jaz.

Če bi le mogli, bi v tej beli srajci, s kravato, s čevlji, da v njih oslepiš, in z elegantno vzvihanimi krajci pred delavci nosili v srcu križ.

502


POST FESTUM

Potem prišla je bela smrt in rekla je bay-bay! Še šc! sem slišal — in že krt mi grob je porahljal.

A duša je kot slab sonet odšepala s sveta, zdrdrala v jambu »Svet, svet, svet!« in padla pred Boga.

No, Janezek — je vzdihnil Bog — zdaj, ko je konec rim, ko sklenil si življenjski krog, kaj s tabo naj storim?

Res sem vseveden, glej, pa spet sprašujem se zaman: te naj na desno dam sedet, ali na levo stran?

Kako si rekel, o moj Bog? — zjecljal sem (v duh) ves bled — kaj zdaj še ti bi rad v kak blok me stlačil, kot prej svet!


503

Priklical si me med ljudi na tisti prah sred zvezd, kjer vsak naj dela, govori, kot mu veleva vest.

In jaz za to sem vnel se ves, a hladen bil je tuš: za desne bil sem levi pes, za leve desna uš.

Zato še zdaj me strese srh, ko praviš o »straneh«; ne maram teh ne onih mrh in nočem, nočem v ceh!

Vsaj tu mi pusti svoj obraz, o, moj Odrešenik, vsaj tukaj naj bom jaz res jaz, ne vrag in ne svetnik.

Daj me kam vmes, v območje vic, ki že doma sem v njih; ne maram dlak ne perutnic, želim si le svoj stih.

504


Z njim ti bom čast in slavo pel tako kot vem in znam in, da Te Deum bo vesel, vmes kakšen epigram.

Žal, Janezek — je rekel Bog -takô ta stvar ne gré; nebo in svet sta isti krog in možnosti sta dve.

Tu kakor tam ni treh izbir, izbiraj, kaj želiš: ne moreš biti netopir — povej: ptič ali miš?

Lahko je tebi, Bog: glej, ti si zlit iz treh oseb in ker imaš obraze tri, na vse strani si lep.

Prah z Bogom kregat se ne sme! — je treščil grom besed — če ti moj raj v račun ne gré, pa pojdi spet na svet!


505

Počni, kar češ, — je še zmrmral — želim si le mini... Jaz pa sem švrc! iz groba vstal in zdaj sem zopet tu;

in rimam: svet ni črn ne bel ne žegnan ne preklet in niti desen niti lev — ta svet je pač ta svet.

506


KOZMOGONIJA

ali fizikus Johannes Simplicissimus razglablja o poslednjih rečeh

Kozmogonija govori, odkod se stvarstvo vzame; kozmologija pa uči, kako se v tek ujame.

Prapbk prasnov požene v dir (nekje naj pač začnemo!) in snov se žene v dalj in šir skoz krivi prostor v têmo.

Vesolje širi se vsevprek hitreje in hitreje, dokler ne seže divji beg vse do svetlobne meje.

Tam krivi prostor svoj nagib povsem navznoter zgane, in preden mine tisti hip, snov — protisnov postane.

In protisnov leti v nov cilj in se gosti in oži, in ko se stisne v silo sil, se v protipbk izproži.


507

In protisnov sedaj drvi nazaj vse počasnéje in spet kot vidna snov zleti čez prag svetlobne meje.

Odtod naprej gosti se spet, drveč vse bolj počasi, in čez milijardo in pet let spet pôk nastane v masi.

Med to harmoniko vekov, ki jo igra vesolje, pa včasih se zatakne snov kje ob magnetno polje.

Tako nastane kup meglic, kup zvezd in sonc s planeti in s kakšno Luno, ki za vic na kakšno Zemljo sveti.

Potem iz vode in prsti se zlepi zdriz, ki hodi, in ki ves čas zato živi, da drugim zdrizkom škodi.

508


V tej skrbi, da bi škodil bolj, z računanjem določi, kako bo svet razklal na pol — potem pa kmalu poči.

Ta mali pokec kdaj pa kdaj je člen kozmologije; da snov, zavita v zvezd sijaj, lahko se spet odvije.

Da snov lahko leti naprej, tja do svetlobne meje in po zakonih slej ko prej ponavlja itedeje.

Morda sistem moj ne drži in modrec se mu smeje ... Pa kaj! Odkar ta svet stoji, koti vseh sort ideje.

Planet je poln sistemov, ver, in druge takšne krame in vsaka je modrosti vir za krog, ki v njo verjame.


509

Ta moja vsaj ta plus ima, čeprav — kot vse — zavaja: za njo ni kralja ne boga v podobi policaja.

Tu je, kot jo rodil je duh, ne gre ji za nadvlado. Ne bo vas spravila ob kruh in niti na grmado.

510


BALADA O STAVCU

Za stavnim strojem črke s tipk natiska, jih poravna in vrsto v svinec vlije .. . Ko diha, čudno mu po prsih piska in večkrat rado ga v želodcu zvije. Tako si služi kruh že vrsto let. Po znanju je docent filozofije, pisatelj, astronom, sadjar, poet in javni delavec in sploh vseved; da, in celo še malo diplomata, saj če je tekst, ki stavi ga, solata, z nedolžno kretnjo črkam zmede red — jbms — in greh zvali na škrata.

A to je le za hip odgnana stiska: čez hip dobi že nove lepotije, ki duh politike jih vneto bliska; in komaj te v svinčeno večnost vlije, že nov duševni stres stoji naréd: prikupen, ljubek snopič poezije iz umetélno zmlinčenih besed, ki jih v koktajl nažrebal je poet. Na jok mu gre, a mora (kruh, solata) pa v jezi stavi mama, kjer je ata, kar zad je, spred, in vmes kot poper v jed jbms — a pesem boljša rata.


511

Potem za šalo lastno pesem tiska: O, ljubi mojstri javne čvekarije, novinarji zapiskov iz zapiska, nadekončmi brez ekonomije, driskèrji popapirjenih besed, kovači kranjske kontrapoezije in velemojstri proze za v sekret -poslûšajte spoznanje dolgih let iz ust trpina, ki že smrt ga šlata: papir in tisk sta kramp in pa lopata, ki ju sam vrag pritroskal je na svet jbms — da v gnoj ga pokončata.

Poslanica

Papir cvete in gnije kot solata. Kar gnije, naj le v vaših glavah gnije, že zdaj svet komaj vidi se iz blata. Naj se ubogi stavec kdaj spočije od birokrata in od literata, ki sproti pijeta mu energije jbms jhcč Errata!

512


ANTISONG

v stilu straniščne poezije

Anti so bili Slovani, vrag jih vzel je svoje dni. Skupaj z gnilimi možgani zdaj so spet med nas prišli.

Če prezremo antilopo, antimon in antifriz, so zasrali vso Evropo in Ljubljano in Pariz.

Zdaj so »anti« splošna moda, ki brez mod straši povsod; stil jim nočna je posoda, a vsebina, kar je not.

Anti-drama je predstava, kjer nam kdo pokaže rit, zraven punco ošlatava, s penisom pa vrta zid.

Anti-film norce brije pa dobi cel kup nagrad, ker ob njem žirijo zvije, da potem gre laže srat.


513

Anti-pesem je potiskan (malo trd) klozet papir. Anti-glasbo rit nam piska, če zdravnik nam da klistir.

Anti-kip je, kar razstaviš: čevelj, guma, drek, mravljinc. Anti-sliko pa napraviš, če v okviru kažeš klinc.

Anti-kritik je pretkanec, ki iz smrklja dela med, ki sam ve, da je posranec, pravi pa, da je estet.

Anti-avtor je zvrst bebca, anti-avion je ptič. anti-Pepe — to je Pepca, anti-panti ni pa nič.

dnevnik o prihodnjih dneh


517

PES

Negibno ždi pred vhodom mesarije; le rep mu kot brisalec stekla miga: dvokrilna vrata so odprta knjiga prepolna čiste pasje poezije.

Kar nevoščljiv sem, da poklic mesarja premore takega občudovalca. Za pol tako hvaležno vnemo bralca prav rad bi dal odstotek honorarja.

518


VEČNI KROG

Glej, mrak podobe jasne je zabrisal: omara, stoli, stroj, magnetofon pa knjige pesmi, ki sem jih napisal — vse je dobilo siv, puščoben ton.

Zakaj, za vraga, zbiram vso to kramo kot iz prastarih pravljic vzet skopuh! Prav nič ne bom odnesel s sabo v jamo, ne kar imam, ne kar ustvari duh.

Čemu ožemam ta svoj gram možgan, ko bi lahko veselo hodil v gozd, pil, jedel, spal, bral kak napet roman in v starih letih blagroval mladost!

A, glej, spet rime! V mislih spet nastaja dodatna krama, ki jo zgrinja mrak. Res, vsem ljudem kdaj pamet ponagaja, a pesnik, ta je kronični bedak.


519

HARFA V MESEČ INI

Kompresor s ceste rožljajoče sika in žaba bije, da se soba stresa. Sedim, pri knjigi. Mrežasta zavesa iz pikic okna bližnje hiše slika.

Pred tisoč dvesto leti v daljni Kini v jeziku drugem človek druge rase, razpet med meč in čopič, šel je vase in tele stihe zložil v mesečini.

In zdaj so tu, v dneh Lune in Atoma, kot sveti sel, ki blagovest nam znani: ne kraj ne čas ne jezik nepoznani ne zaustavi pesmi, ko poroma.

Nevidno gre po svoji večni poti, pregraje ver in zgodovine ruši, poišče čustvu cilj, potrka v duši in vstopi in nikoli se ne zmoti.

520


Odložil harfo sem in v soju lune zamaknjen čustva v dnu srca obudil. Sedim. Ce na bi se z igranjem trudil? Zavel bo vetrc in bo šel čez strune.

Mehkobno se preliva tiha sreča iz zmagoslavnih verzov Bo Čü-ija. In hrup kompresorja je ne ubija: ker je pred njo nemočen, jo še veča.


521

VARIACIJA NA RENESANČNO TEMO

Zdi se kot stara fraza, pa je vendarle res: Skelet, ki se pne kot ekstaza stoletja tja gor »do nebes«,

skelet iz traverz in železa, ki rebra mu zvarja roj pik — glej, tisto: kot mravljica pleza na lasku čez križast stik! —

ta težki skelet donebesni manj trajno je v zemljo vkopan, kot v čas bo postavljen stolp pesmi, ki zida ga tkivo možgan.

Ko tu, kjer skelet se zdaj dviga, bo stal že drug zid ali trg, še zmerom nekje neka knjiga hranila bo splet davnih črk.

522


Iz njih ob izvoljenem času razum tistih dni spet bo zbral skelet in to mravljo na lasu in mene, ki tukaj sem stal.

In sredi predstave misleče, ki vzdrami jo branje besed, za hip bom spet stopil, poln sreče, v ta živi, prekrasni svet.


523

PRED GROBNICO VICTORJA HUGOJA

Tvoj prah je položen v tla PanteGna, v hram slave, kot moj svet ga ne pozna. Kjer sem doma, živita dva milijona; na tvoj pogreb sta več kot dva prišla.

četudi bi imel tvoj silni dar, ne mogel bi, kot ti, postati večen; ne bom dejal, da tega ni mi mar, pa tudi ne, da sem zato nesrečen.

Usoda pač vpisuje čas in kraj, ko nas priglaša na volilno listo; ta je izbran v senat, drug le v okraj, in isto, kar storita, žal ni isto.

A tudi če bi ti bil na okraju — glej, sem že snel klobuk: bas, comme il faut. čeprav volilni zakon loči naju, ti mirno spi, jaz pa bom že kako.

524


EXEGI MONUMENTUM

Spomin svoj v čas sem vklesal kakor v skalo; ne z dleti spletk ne s kladivom prevar ne s praznim hrupom ne s prijazno hvalo, ki lažno ceno dâ ji kuloar.

Ne, ves ne bom prešel. Telo bo pokopano, a duh moj živel bo še mnogo let in v mislih bom ljudem, doklèr nad mano blestel bo mavrični slovenski svet.

Več nisem hôtel in ne mogel: doba in rod sta sproti mi kazala pot. A če lahko bi kdaj spet vstal iz groba, bi rad v tem času spet živèl in tod.

Le ta dežela, majhna, a blesteča, le ta v spoznanjih še negodni čas sta pravšnja mera mi in prava sreča in verno ogledalo za moj jaz.


525

Svet pomnil bo, kako sem do slovesa se dvignil iz, nižin in težkih let in se boril vse dni z ostjo peresa za čast slovenstva in za boljši svet.

Zahvaljena, o, Muza, za trenutke, ko vid duha v temi blisk pesmi uzre, ko dvoje rim se kliče skoz občutke, se išče, najde in za zmeraj spne.


529

Na slednji rojstni list pečat je dan: oblast, lepota, slava, znanje, čast, bridkosti, muke, delo, sreča, slast —

vse je slepilo, vse zaman.

Vse merjeno je z zakoni neba: podobe misli, bitij in prvin iz plina se rodé, zgubé se v plin —

spomina stvarstvo ne pozna.

In še če kaj obstane kratek hip, mogoče sto, mogoče tisoč let, obstane brez duha, kot mrtev cvet

vložen med pisemskih pregib.

A človek vendar se peha kot slep, grmadi zlo in dobro v upu sanj, da kaka stvar ohrani misel nanj,

kak datum, kip, seznam oseb.

Samo da s smrtjo ne prešel bi v nič, da vsaj za hip bi še podaljšal čas, ki mu je dan, da vpije: To sem jaz!

in bi živel v spominu prič.

530


Sam ve, da je nesmisel, kar počne. A, vržen v čas, kjer v trumi tava sam, brez upov, da izve od kod in kam,

kam sicer 'naj pogled upre?

Le večnost za duha bila bi cilj; a Bog je nem, oko pa vidi prah. Tako ostajata le up in strah

in iskri gon vrojenih sil.

Taka nemoč duha in moč krvi oči obračata z neba na svet in duh se vda zakonom bežnih let

in kri se slasti prepusti.

In Biti je edina vredna stvar in svet je lep tembolj, ker je minljiv, in glavni cilj je: biti čim dlje živ

in čim dlje se blesteti z žar —

medtem ko vse, kar zre človeški rod, leti kot bleda plesen in lišaj na gnili buči v črni vekomaj,

ne da bi vedel kdo, odkod.

pojasnila

POJASNILA 533

Ker so vse moje dosedanje knjige na trgu pošle, mi je Cankarjeva založba ponudila, da je pripravljena za-ložiti novo izdajo mojih pesmi. Obliko in obseg pred-videne knjige je prepustila moji presoji.

Po ustaljeni navadi se mi je sama od sebe vsiljevala misel na kak obširnejši izbor. Toda po daljšem premi-sleku sem se odločil za ponatis celotnih zbirk z izjemo »Bele pravljice« in »Srednjeveških balad«.

Do takšnega sklepa so me privedli tile razlogi. Pred-vsem je v javnosti še zmerom čutiti povpraševanje po zbirki »Časopisni stihi« kot celoti, pa tudi zanimanje za »Pesmi štirih« in »Prvo jesen« je občasno še zmerom prisotno, medtem ko interes za zbirko »Pod kužnim znamenjem« doslej sploh še ni uplahnil.

Drugi vzrok za takšno odločitev leži v samem vpra-šanju, kakšen naj bi bil morebitni izbor. Predvsem si moramo priklicati v spomin prastari izrek, da so si okusi različni, tudi brez upoštevanja česarkoli drugega. Razen tega mi je izkušnja v teku let pokazala, da nag-njenje bralcev v mnogočem ne sledi ocenam kritikov. In slednjič, pregled samih kritik jasno kaže, da tudi oce-njevalci, ti najbolj »merodajni« razsojevalci, marsikdaj celo iste stvari vrednotijo precej različno, nemalokrat tudi povsem nasprotno.

O tej raznovrstnosti in objektivni nezanesljivosti mnenj sem se prepričal tudi iz lastne izkušnje. Ko sem pred leti pripravljal izbor »Semafori mladosti«, sem pregledal vse dosegljive ocene in prikaze mojih zbirk ter si iz njih izpisal pesmi, ki so jih kritiki poimensko navedli kot najboljše. Med 21 mojimi naslovi iz zbirke »Pesmi štirih«, na primer, so ocenjevalci Levec, Boha-nec, Potokar, Šmit, Bernik, Bordon in Kos izbrali tako, da so »brez glasu« ostale le pesmi: Stance, Izgubljeni deček, Potepinov Eldorado in Pesem jesenske aleje.

Nato sem naprosil šest prijateljev (dve ženski in štiri moške, med katerimi sta bila tudi kritika Marjan Bre-zovar in Mitja Mejak) naj mi iz posameznih zbirk ozna-čijo poljubno število pesmi, ki bi jih oni izbrali za izbor

534 POJASNILA

iz mojih pesniških zbirk. Iz zbirke »Pesmi štirih« so izbrali tako, da so »brez glasu« ostale pesmi: Stance, V usodo vdan, Sprejmi ljuba in Sanjarjenje.

S primerjavo obeh izborov sem ugotovil, da so ne-katere pesmi sicer dobile pretežno večino glasov (Po-etska, na primer, 9 od trinajstih možnih, Stoletje sol-datov — 7, Tristan in Izolda — 6), vendar je to bilo daleč od kakšne nedvoumne enotnosti, ki bi jo lahko imeli za »objektivno« merilo. Večina glasov se je raz-drobila na razne pesmi, tako da je le ena ostala po-polnoma brez priznanja. Razen tega sem ugotovil, da je prva skupina ocenjevala precej drugače kot druga (če-mur je bil morda delno vzrok tudi čas, ki je minil med obema ocenjevanjema): skoraj vsem pesmim, ki jih je prva skupina prezrla, je druga dala skoraj vse glasove, od tistih pa, ki jih je povsem prezrla druga skupina, je prva skupina bila izbrala vse razen ene.

Poleg tega sem ugotovil, da so v tiskanih ocenah, kjer so kritiki navajali tudi najslabše pesmi, nekatere pesmi prištete zdaj med najslabše, zdaj med najboljše (npr. Balada o pivskem bratcu, Sprejmi ljuba, Stoletje Sol-datov), kar pa ni moglo biti odsev spremenjenega časa, saj so ocene bile napisane v istem obdobju.

Bistvena je bila pri tem poskusu ugotovitev, da je neizbrana ostala le pesem »Stance«; to pa pomeni, da so vse druge pesmi našle enega ali več svojih »vnetih« bralcev že pri trinajstih ljudeh. Ker sem potem v izbor zaradi omejenega prostora sprejel le polovico pesmi, so torej že samo od te trinajstorice bralcev v izboru iz mojega razdelka zbirke »Pesmi štirih« nekateri pogre-šali enega ali več svojih najljubših naslovov.

Skoraj enako podobo je dal isti prijem tudi pri izbi-ranju iz drugih mojih pesniških zbirk.

Take in podobne izkušnje so me privedle do spozna-nja, da se ne kaže truditi z izborom, če to ni nujno, kajti tako moj kot katerikoli drug izbor ne bi mogel ustreči vsem, vsak bi v njem kaj zavračal ali pogrešal. Dandanes, ko tisk ne predstavlja nobene težave, bi bilo

POJASNILA 535

res nepotrebno pretehtavati, ali naj človek objavi nekaj pesmi več ali manj, ali naj se opre na svojo presojo, ali na mnenje kritikov; in če že, na mnenje katerega izmed njih. Najbolj preprosto je, da bralec dobi predse celoto, potem pa po svojem okusu naredi v glavi in srcu svoj lastni izbor, ki se mu najbolj prilega in ga ne moti vred-notenje, ki bi mu ga vsiljeval kdo drug, pa čeprav bi to bil avtor sam. Saj pravi bralec ne bere zaradi lite-rarnozgodovinskega pomena branega dela, ampak iz potrebe po duhovnem življenju. Vsakdo pa sam zase najbolje ve, kaj mu je všeč, kaj bi rad še enkrat pre-bral in česa ne. In na koncu koncev, tako je selekcija v zgodovini književnosti v bistvu zmerom tudi potekala. Zares živo je ostalo zmerom samo tisto, kar je javnost iz roda v rod zmerom znova rada prebirala, kritika pa se je temu, resda večkrat z upiranjem in nemalokrat z zamudo, zmerom samo prilagajala.

V tej knjigi so torej zbrane vse moje pesmi, ki so izšle v knjižnih izdajah. Moj razdelek iz »Pesmi štirih« ter zbirke »Prva jesen«, »časopisni stihi« in »Pod kuž-nim znamenjem« so ponatisnjene v celoti. Izbor »Se-mafori mladosti« je sestavljalo 9 pesmi vzetih iz »Pesmi štirih« (od 21, kolikor je bilo vseh); dalje, 29 pesmi iz »Prve jeseni« (od 63); dalje, brez epigramov, 24 pesmi iz »časopisnih stihov« (od 49); ter slednjič še 14 tedaj novih. V tej knjigi so ponatisnjene seveda le te zadnje, tedaj dodane. Iz izbora »Pesmi o naših dneh« sta upo-števani le dve predtem še neobjavljeni v knjižni obliki. (Dve drugje še neobjavljeni pesmi iz »Mozaika«, hrva-škega izbora mojih pesmi, in ena takšna pesem iz iz-bora za mladino »Pesnik se predstavi«, so bile zajete že predtem v zbirko »Pod kužnim znamenjem«).

V knjigo nisem sprejel nobene nove pesmi — ne ti-stih, ki so obležale po revijah ne poznejših, na novo na-stalih. Tako sem storil delno zato, da tistih svojih naj-zvestejših bralcev, ki imajo vse moje dosedanje izdaje, ne bi silil k nakupu zaradi želje po kompletiranju, delno pa tudi zato, da ne bi preveč narasel obseg te knjige.

536 POJASNILA

Obseg je bil tudi delni vzrok, da vanjo nisem sprejel pesnitve »Bela pravljica« in pa »Srednjeveških balad«. Vendar pa sem obe deli izpustil predvsem zaradi tega, da ne bi porušil v prvem primeru oblikovne, v drugem pa snovne enotnosti, da bi torej bile v knjigi zbrane le pesmi v ožjem pomenu besede. Razen tega pa tudi zato, ker nameravam »Belo pravljico« ponovno izdati z dvema novima, »Srednjeveške balade« pa zato, ker predstavljajo svet zase in so sestavni del drugega načrta. Da bi bralec, ki bi ga to zanimalo, imel možnost vpo-gleda tudi v zgradbo obeh porušenih izborov, sem v opombah k tema dvema knjigama dodal njuno kazalo, ki bralcu omogoča, da ju lahko v mislih sam sestavi.

Iz želje, da bi pesmi lahko čim bolje razumelo čimveč bralcev, sem že v nekaterih prejšnjih knjigah dodal nekaj najnujnejših pojasnil. Ta sem, tu in tam delno dopolnjena ali prestilizirana, obdržal tudi v pričujoči izdaji, obenem pa jih razširil še na zbirke, ki jih prej niso imele. Ker verjetno te moje pesmi to pot zadnji-krat izhajajo v tako kompletni obliki, sem tu in tam dodal še nekaj pojasnil, ki so se mi zdela potrebna iz tega ali onega vzroka.

Že v prejšnjih izborih sem v besedilih nekaterih pesmi naredil nekaj besednih in slogovnih popravkov. V nekaj primerih sem isto storil tudi ob pripravi be-sedila za pričujočo izdajo. Vse take spremembe besedila v odnosu do prve knjižne objave, sem navedel v opom-bah (razen ločil). Objava v tej knjigi velja torej za zadnjo redakcijo. Zaradi tega želim, da za morebitne delne ali celotne ponatise tu objavljenih pesmi služi tu natisnjeno besedilo.

Da bi, kolikor se le da, zmanjšal uporabo naglasnih znamenj, sem se pri besedah, ki imajo dve možni na-glasni mesti, ravnal po rabi, Id po mojem ušesu prevla-duje. Tako sem naglaševanje redno opuščal pri tehle besedah, kadar naj bi jih bralec naglašal takole: d6kler, ènkrat, kadar, morda, nikdar, nékdaj, takrat; lahk6, nekd6; céstah, vôdah in podobno; luči. Če sem želel

POJASNILA 537

drugi možni naglas, pa sem postavil akcent. Zaradi bolj nihajoče rabe sem redno označeval naglas pri besedah kot: nihče, vendar, megla, steza in podobno; prav tako sem dajal naglase na prislove načina, kot na primer: mirno ali mirno, léno ali leno itd. Zaradi kvalitete sem razločeval tudi med gré in grè. Razen tega sem ponekod uporabil naglasna znamenja tudi mimo teh pravil in v drugih primerih, kadar je šlo za licentio poetico, za boljše ločevanje pojmov ali za oporo ritmičnemu branju.

Drugače nisem obstoječih zbirk nič spreminjal ne po besedilu ne po vsebini ne po zgradbi; so v celoti takšne, kot so bile natisnjene vsaka posebej; ničesar nisem krajšal ne izpustil, čeprav bi tu in tam rad, zlasti še pri satiričnih verzih, kjer se je najbolj pokazal zob časa. A, kakor sem že rekel, sem se »premagal«, da ne bi rušil časovne verodostojnosti.

Ker je knjiga precej obširna, sem zaradi boljše pre-glednosti po praktičnih vzorcih v tujih pesniških knji-gah pred kazalom knjige dodal še abecedni seznam na-slovov, oziroma, pri pesmih, ki teh nimajo, prvih verzov.

Upam, da bo tako urejena knjiga nudila pregleden vpogled v moje dosedanje pesniško ustvarjanje. Jaz bi o njej dejal le to, da sem ne glede na odmev, ki ga bo imela, hvaležen naklonjeni usodi, ki mi je dopustila, da vidim sadove svojega življenja zbrane v eni posodi.

PESMI ŠTIRIH

Knjiga je izšla proti koncu aprila 1953 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani, v tisoč petsto izvodih, in sicer kot prvi zvezek novoustanovljene zbirke »Feniks«, ki si jo je zamislil in jo urejal Ivan Skušek. Za založbo je bila odgovorna Zorka Kampos. Opremo, ki je potem ostala ista za celotno zbirko, je zasnoval Grega Košak. Knjigo je natisnila Triglavska tiskarna v Ljubljani.

538 POJASNILA

V zbirki so izšle pesmi (po vrstnem redu avtorjev) Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta in To-neta Pavčka. Vsak pesnik je bil predstavljen s približno dvajsetimi pesmimi in štiristo verzi.

Od pesmi, ki so ponatisnjene v pričujoči izdaji, jih pozneje deset ni več izšlo v nobenem izboru.

Zbirka »Pesmi štirih« je takoj naletela na širok in pretežno zelo naklonjen sprejem ocenjevalcev, tako v Sloveniji kot tudi po Jugoslaviji. Po delno dopolnjenih podatkih »Slovenske bibliografije«, po kateri so povze-te tudi vse druge navedbe kritik v tej knjigi, so v Slove-niji, oziroma slovenski avtorji o »Pesmih štirih« zapi-sali poročilo ali oceno v tehle listih:

Ivan Skušek — Knjiga 53, str 102; Socialistična misel, 1952/53, stran 510.

Rado Bordon — Slovenski poročevalec, 1953, št. 120. Franček Bohanec — PP, 22. 5. 1953; Naši razgledi,

23. 5. 1953. Lojze Krakar — Tovariš, 1953, stran 562. Peter Levec — Ljudska pravica — Borba, 8. 5. 1953. Jože Šmit — Ljubljanski dnevnik, 20. 6. 1953. Dušan Mevlja — Večer, 1953, št. 145; Svit, 1954, str. 67. France Bernik — Slovenski Jadran, 1953, št. 29-31. Branko Hofman — Nova obzorja, 1953, stran 483. Janko Kos — Naša Sodobnost, 1953, v treh nadalje-

vanjih, na straneh 691, 846, 932. Bojan Stih — Naši razgledi, 12. 9. 1953. Mirko Zupančič — Beseda 1953, stran 498. Marjan Javornik — Obzornik, 1953, stran 304. Tone Potokar — Politika, 4. 6. 1953.

34 JESENSKI DAN, I, 4: na mlade < nekdanjih.

35 STANCE. — v angleškem pomenu »kitice«. bedni okost-njaki — Se v moji mladosti so po gimnazijah imeli za poučevanje prirodopisa v razredih prave, preparirane človeške okostnjake. Vsak izmed njih je seveda dobil

POJASNILA 539

kakšno šaljivo ime kot na primer Pepe, Jakec ali Bučko in dijaki so z njimi zmerom radi počenjali norčije. g10-riola — svetniški sij okrog glave na cerkvenih slikah.

37 V USODO VDAN ... I, 3: šepne neki glas < šepne mi nek glas II1,2: po hišah < po zidih.

38 SPREJMI LJUBA ... III, 4: potopi v globino < v gla-dino (tiskarski škrat).

40 IZGNANSKI žIG. V srednjem veku so izgnancem iz nekega območja ali države v palec ali na ramo, po-nekod tudi na čelo, vžigali znamenje, ki jim je onemo-gočalo, da bi se še kdaj vrnili; kajti če so se, so jih po znamenju spoznali in ostro kaznovali, tudi umorili. fantom — privid, prikazen.

42 SARABANDA. — počasen španski ples.

45 IZGUBLJENI DEČEK. Pesem je bila pozneje v delno popravljeni obliki ponatisnjena v »Prvi jeseni«. Tako bi ta prvotna različica seveda lahko odpadla. Ker pa je pesem v obeh zbirkah kompozicijsko skrbno vgrajena, bi izpustitev porušila zaokroženost v tej ali oni zbirki. Zato sem jo ponatisnil tu in tam, v »Pesmih štirih« v njeni prvotni obliki, v »Prvi jeseni« pa v popravljeni, dokončni verziji.

Kot zanimivost naj v tej zvezi omenim še tole ma-lenkost, ki kaže, kako lahko kritikovo logično sklepanje včasih vara. Mitja Mejak je v svoji oceni (Pomladni zapisek o jeseni, TT, 19. 5. 1955) ob tej pesmi zapisal tole: »Morda ni slučaj, da je neko pesem, ki mi ni preveč všeč, a ki je pesniku — kot se zdi — posebno pri srcu, ponatisnil iz prve zbirke in jo uvrstil kot ne-kako centralno izpoved takoj za sonetnim vencem.« Kri-tik je seveda logično sklepal. Toda pesem sem v resnici ponatisnil samo zato, da sem jo lahko popravil. Ne vem, kako je ušlo moji pozornosti, da sem v prvotni obliki

540 POJASNILA

prezrl verz je zdaj odšla z brezbrižnim »dober dan«. To je v dani zvezi povsem nesprejemljivo, saj ob odhajanju ne rečemo tako. Ker mi takrat še na misel ni prišlo, da bom kdaj pozneje imel možnost izdati kak izbor svojih pesmi, se mi je ponatis v naslednji zbirki zdel edina možnost, da nevzdržni verz popravim.

46 SANJARJENJE. Slovenski naslov skladbe »Träumerei«, ki jo je napisal nemški romantični skladatelj Robert Schumann (1810-1856).

47 ALEGORIJA. — prispodoba.

48 POTEPINOV ELDORADO. IV, 1: Bajsek < Špicelj. IV, 4: bajsek < mevža. Eldorado — zlata, obljubljena dežela. Spominjaj se itd. — del nekdanjega obrednega besedila pri katoliškem pokopavanju. s kadilnico v rokah — kot ministrant pri pogrebnem obredu.

51 POETSKA. V, 2: ki sem z njim < ki sem ga. VI, 2: vsa-komur < vsakenzu. žal za zvonček, ki sem z njim po-tresal — kot ministrant pri maši. Et ne nos inducas in tentationem — (in ne vpelji nas v skušnjavo), del la-tinskega očenaša. Ne ducas pred kanone — ne daj, da se znajdemo pred topovi, v vojni.

54 STOLETJE SOLDATOV. črnogledi konec je življenje (na srečo, mojo in nas vseh) postavilo na laž: vojne ni bilo; pa tudi sina sploh nimam. Ob izidu zbirke pa je bila ta pesem med mojimi najbolj zapaženimi, ker je govorila o vprašanjih, ki so bila živa tisti čas. Tako čas menjava zorne kote in vrednosti.

55 JE VOUS AI VUE ... (Videl sem vas). Tako se začenja »Sonet za gospo Ménessier«, ki ga je napisal francoski romantični pesnik Alfred de Musset (1810-1857).

56 TRISTAN IN IZOLDA. V, 3: a če bi vendar vprašal < a če bi vprašal (škrat, ki je zatem skakal iz knjige v knjigo) VIII, 3: znova < zopet. IX, 3, 4: in ščipa in vezi,

POJASNILA 541

ki bo oba I vezala, dokler čas ju ne razblini < in me-seca in sile, ki oba / vezala bo, dokler ju čas ne zblini. Tristan in Izolda sta junaka iz po vsej Evropi razširjene srednjeveške ljubezenske zgodbe, ki nam je najbolj znana po ne v celoti ohranjeni francoski verziji, napi-sani v obliki epa. V teku stoletij sta postala simbol vé-like, tragične ljubezni, ki se ne more uresničiti.

59 VEŠčE. IV, 4: obnorene < ponorene. demoni padli angeli, duhovi. z mamonskim sijem — s sijem, ki ne-ubranljivo privlači. k satanski nitki — skušnjavsko pri-vlačni, a pogubni.

PRVA JESEN

Knjiga je izšla proti koncu aprila 1955 v osemsto izvo-dih pri Primorski založbi Lipa v Kopru, ko je bil njen urednik pisatelj dr. Bogomir Magajna, ravnatelj pa Marcel Rožanc. Opremil jo je Grega Košak, natisnila pa Triglavska tiskarna v Ljubljani.

Od pesmi, objavljenih v tej knjigi, jih pozneje štiri-deset ni več izšlo v nobenem izboru.

Kot časovno zanimivost za primerjavo z današnjimi postopki pri izhajanju knjig, naj povem nekaj besed, o tem, kako je nastala.

Kljub običajnim podatkom na knjigi, je njen izid predvsem zasluga M. Štolfe, tedaj tehničnega urednika pri založbi, ali pa morda tajnika. Spoznal sem ga na obisku pri dr. Magajni ali pa v družbi Cirila Zlobca, ne vem več natančno. A kakorkoli že, nekega dne sva sedela v .gostilni pa je rekel: »Bi bil ti zato, da ti izdamo v Kopru zbirko?« Bil sem seveda »zato«. Hotel sem le vedeti, do kdaj naj bi pripravil rokopis. »Bi lahko do jutri??« je rekel in mislil čisto zares. »Cakaj,« sem rekel, »pesmi moram vsaj pretipkati.« »No, pa do sobote?« Bil je torek ali sreda. »To bi pa šlo,« sem

542 POJASNILA

rekel. Ob dogovorjenem dnevu (ne bi dal glavo, da je bilo res že v soboto, a morda vendar) sem mu rokopis res oddal. To je moralo biti nekako v začetku februarja. Moj »boter« (to je strokovnjak, ki na željo založbe napiše priporočilno mnenje) je bil Filip Kumbatovič-Kalan, ki je svojo oceno oddal 15. 2. čez 25 dni mi je Štolfa že pisal, naj za božjo voljo od opremljevalca izbezam načrt za ovitek, ker je knjiga že tiskana. Tako sta od prve ideje do izida knjige potekla komaj kaka dva meseca in pol. V naslednjih dveh tednih je za-ložba zbirko tudi že prodala. Verjetno je tudi na to knjigo mislil epigramatik, ki je v »Pavlihi« 1. oktobra istega leta zapisal:

Preden se Ljubljana odloči »za« ih »zoper«, knjiga že izdana je v založbi Koper.

(Citirano po Vesniku Primorske založbe Lipa, 1955, št. 1.)

O »Prvi jeseni« so od slovenskih avtorjev izšli tile prikazi in ocene:

Ciril Zlobec — Ljudska pravica, 12. 5. 1955. Lili Novy — Slovenski poročevalec, 11. 5. 1955. Mitja Mejak — Tedenska tribuna, 19. 5. 1955. Branko Hofman — Večer, 1955, št. 121; Nova obzorja,

1955, stran 810. Janez Dokler — Mladina, 1955, št. 20. Marijan Brecelj — Slovenski Jadran, 1955, št. 22/5. Kajetan Kovič — Ljubljanski dnevnik, 10. 6. 1955. Mirko Zupančič — Beseda, 1955, stran 358. Ivan Skušek — Socialistična misel, 1955, stran 401. Herbert Grün — Naša sodobnost, 1955, stran 699. Tone Pavček — Ljudska pravica, 1956, št. 1. Drago Ham — Bori, 1955, stran 167. Tone Potokar — Politika, 20. 5. 1955.

POJASNILA 543

Zdaj že pokojni esejist in kritik Herbert Grün, ki je sicer pozneje objavil tudi kritiko, mi je takoj po izidu, poslal prijazno pismo, ki ga tu objavljam kot zanimiv literarnozgodovinski prispevek o njegovem avtorju in seveda tudi kot lep in prijeten spomin na človeka dobre volje, kakršen je Herbert Grün vseskozi bil in kakršnih je na svetu tako zelo malo.

Dragi Janez! Ljubljana, 10. 5. 55.

Lepa, lepa ti hvala za izredno doživetje, ko sem pre-bral »Prvo jesen«. Sicer pa — takoj na začetku pisma — da se bomo razumeli: na splošno nisem sentimen-talna petošolka, ki bi imela navado, pisati zahvalna pisma za lepa literarna doživetja raznim velikanom na obeh plateh Atlantika. Ampak sinoči, ko sem te tvoje pesmi prebral, me je resnično obšla nekakšna nujna potreba, da ti pišem. Doživetje je namreč bilo zares redko, skoraj edinstveno. Veš zakaj? (Ne zameri, če bom napisal več o sebi in svojih občutkih nego o tebi in o tvojih pesmih.)

Predvsem sem človek, ki ima do čiste poezije, zlasti do lirike, razmeroma malo afinitete. Vse druge oblike literarne umetnosti so meni osebno neprimerno bližje. To je prav gotovo slabost, estetska invalidnost, ki bi jo raje tajil, a ki jo ljudem, katere imam rad ali jih cenim, vseeno odkritosrčno priznam. Kadar berem pesmi, mi v velikanski večini primerov deluje samo um in le z možgani dojemam njih lepoto (pri prozi, pri reflek-sivnem pisanju, pri drami je drugače). Na prste bi na-štel lirične pesnike, ob katerih mi začenjajo zveneti strune v srcu brez posredovanja razuma: Heine, Sha-kespeare v Sonetih, Župančič, nekaj Rilkeja, Goethe - in skoraj bo že konec. Ampak od sinoči prištevam k tem maloštevilnim še enega.

Velik del teh pesmi sem sicer — po posameznih ko-sih — že poznal in torej niso bile nove zame (kot po-

544 POJASNILA

samezne). Veš tudi, da sem že ves čas govoril — tudi za tvojim hrbtom — kako te kot poeta obrajtam. Toda to je bilo v prejle opisanem smislu; možgansko. A zdaj, ko sem jih na dušek v celoti prebral (zares na dušek, kot bi imel v rokah Edgara Wallaca in ne zbirko lirič-nih stihov — toda to samo prvič!) — mi je naenkrat zapelo v duši. Nemara bi vedel, če bi zdaj naknadno tudi možgane nekoliko angažiral, povedati »estetske razloge« tega doživetja in užitka (izvirnost podob, pre-senetljivost poant, adekvatna lirična tranformacija naše dnevne govorice itd.) — toda to bi bila skoraj blasfe-mija. Zdi se mi (in upam, da to ni prevzetnost) da sem vsaj zaslutil tudi odmev tvoje tragedije — ampak v to se ne maram vtikati z brutalno nerodnimi prsti (če-prav bi ti od srca rad z moralno-prosvetljenskim opti-mizmom življenjskega praktika prijateljsko zaklical: ja človek božji, čemu le vedno citiraš Cyranoja?! [razu-mem, adut-karo] — kaj res misliš, da mimo tega na tej zemljici ni sreče? — Oprosti).

In kar je (spet govorim o sebi, egoist) pri tem do-živetju zame še posebno presenetljivo in na svoj način izredno lepo — ker se ravno tod najbolje izkaže moč prave poezije — je to: kot bržkone veš, tvoja stilna opredeljenost sama po sebi dokaj ostro nasprotuje mo-jim stilnim težnjam v literaturi, nasprotuje — splošno vzeto — mojemu okusu in estetski usmerjenosti. Toda brez ozira na to so me tvoji verzi, tvoje pesmi tako močno prevzele.

Se veliko bi morebiti lahko rekel, ampak to bi po-stalo neokusno. žal mi je, da ne morem o teh tvojih pesmih kje kaj javno napisati — a tudi če bi se mi nudila prilika, bi se verjetno zbal, ker bi bila prevelika nevarnost, da se mi kritično pisanje razlije v čustven panegirik, s čimer bi ti najbrž v naši volčji srenji več škodoval nego koristil.

Želel bi si, da si ostaneva — vsaj v teh »sferah čiste lepote« — prijatelja, tudi če se bova (kar je skoraj go-

POJASNILA 545

tovo) katerikrat hudo spopadla, ko bova stala na raz-ličnih bregovih. Velja?

Še enkrat: od vsega srca hvala! telim ti zdravje in moč!

Herbert Grün

69 IZREZEK IZ REVIJE VENUS. Venus — Venera, bo-ginja ljubezni in lepote pri starih Grkih. Ime revije je izmišljeno. Kaverna — zemljanka, frontno zaklonišče.

72 VOJNO SODIŠCE. sodniki Hada. — V Hadu, ki je bil po starogrškem verovanju kraljestvo mrvih in kamor je prišla po smrti duša, so sedeli trije sodniki, ki so od-ločili o njeni nadaljnji usodi. colonnelli — italijanski polkovniki.

74 PADLI GVERILEC. I, 2: tam, kjer je < koder je.

78 PRAVLJICA. gautrož — rožni grm, ljudsko.

81 NEZNANKI. II, 5: zdrami < vzdrami. III, 1: Kot dvoje senc ... Morda kdaj < Dve senci ... Morda da kdaj. III, 4: mogoče < morda da.

90 POLETNI VEČER. II, 1: lahti < lakti. II, 3: stesni < zoži. III, 3: bldgo < mèhko.

91 NEŽNOST V MRAKU. IV, 4: znova < zopet.

99 STARA PESEM. II, 4: v ljubezni mlin zašla < ponižana bila. III, 2: preljubi < ljubimec. čeprav je pesem nastala po lastni zamisli, iz življe-

nja, mi je neki književnik v pogovoru očital, da je ne-kakšen plagiat iz Heineja, za kar je imel nekaj stvarne osnove v njegovi pesmi Ein Jüngling liebt ein Mädchen, ki jo tu navajam v Klopčičevem prevodu:

546 POJASNILA

Mlad fant se v dekle je zaljubil, ta v drugega upira oči, ta drugi zaljubljen je v drugo in ž njo se poroči.

Dekle iz same togote gre s prvim pred oltar, ki pride ji nasproti; mladeniča stre ta udar.

To stara, prastara je zgodba, a zmerom je nova, vsak dan; in komur se ravno primeri, zaseka mu tisoč ran.

100 DOLGA PESEM Z ŽALOSTNIM KONCEM. falzifikat — ponaredek.

106 NA GORI. IV, 4: obstane < postane.

109 OVENELA KRIZANTEMA. V reviji »Beseda« (leto II, stran 427), kjer je bil ta sonetni venec prvič tiskan, je nosil naslov »Izgubljena sanja«. Sedanji naslov je na-stal iz potrebe po uskladitvi s celotno zamislijo zbirke.

S tem, da sem sploh šel pisat sonetni venec — danes mi je to jasno, takrat pa mi na srečo še ni bilo — že samo s tem sem naredil brezupno napako: vsakdo ga je namreč od prvega hipa hote ali nehote primerjal s Prešernovim, česar pa seveda nikakor ne zdrži. Vendar mi je bil, kljub vsemu spotikanju obenj, zmerom drag. V zvezi z njim so mi očitali predvsem, da je sentimen-talen. Če bi bil pri 22 letih, ki sem jih tedaj imel, kako drugačen, bi bil zlagan, narejen. Tako pa je pri-sten odraz nekega stanja in s tem delček življenja, pa naj je že takšen ali drugačen. Razen tega pa tudi na splošno mislim, da sentimentalnost — po slovensko raz-čustvovanost — sploh ni plehko ali smešno čustvo, za kakršno dandanes uradno velja po zaslugi častilcev ne-

POJASNILA 547

gativnih čustev. Po mojem je lepo in človeka vredno čustvo. Morda je zaradi svojega čustvenega pretiravanja in sanjavosti nepraktično, neživljenjsko. Ampak saj člo-vek ne živi samo od denarja, postelje in oblasti.

111 E'l pentirsi itd. — Zadnja dva verza iz prvega Petrar-kovega soneta. Cela terceta se v prevodu glasi:

In sad teh mojih blodenj je kesanje in je sramota in spoznanje jasno, da vse, kar lépo je, so kratke sanje.

(Zadnji verz bi se dobesedno glasil: Da, kar je všeč ljudem, so kratke sanje).

114 TRETJI SONET. krog še ni doštet — ena igra je iz-gubljena, ne pa še vseli sedem, kot jih je navada igrati do končne zmage. če iz vôde sem — »biti iz vode« po-meni v kvartaškem jeziku, dobiti v posamezni igri mi-nimalno število točk, kar prepreči, da bi nasprotni igra-lec dobih hkrati več pik ali točk.

115 ČETRTI SONET. Sparte slavni sin — Pri Špartancih kraja sama po sebi ni bila sramotna, sramotno je bilo le, če so te pri njej zasačili. Po drugi strani pa so Špar-tanci zahtevali veliko spoštovanje do starih ljudi. Neka zgodba pripoveduje tole: Deček je ukradel lisico in si jo skril za haljo na prsih. Domov grede pa je srečal starca. Ta ga je ustavil in se začel z njim pogovarjati. Deček ga je moral iz spoštovanja poslušati. Starec je govoril, govoril, lisica pa je dečku medtem grizla v prsi in mu slednjič pregriznila srčno žilo, ne da bi deček kakorkoli pokazal izraz bolečine.

116 PETI SONET. 12: klase < klasje. minljiv komet — »zvezda« repatica, ki je svetlejša in slikovitejša kot pra-ve zvezde.

548 POJASNILA

117 ŠESTI SONET. 14: solzen < solzni. kot pelikan itd. - o tej ptici se je ustvarila legenda, da si v skrajni sili s kljunom prebode prsi in z lastno krvjo nahrani lačne mladičke.

118 SEDMI SONET. solzen < solzni. 6: presitih < nažrtih.

119 OSMI SONET. 2: večkrat slišal < večkrat čul, a. 13: tih glas < nek glas.

122 ENAJSTI SONET. 6: Mogoče < morda da.

124 TRINAJSTI SONET. V sonetu je skrito ime naslov-ljenke. Kako ga najti, razlaga besedilo. Ker pa venec ob nastajanju ni bil namenjen za tisk (o čemer govori 14 sonet), je treba sonet najprej pretipkati (z enojnim razmikom med vrsticami) tako da nastane kvadrat. Neki moj tedanji znanec se je zgrozil nad tem, da »pišem sonete v kvadratih«, da to ni nobena poezija. Ampak takole od daleč, neprizadeto pogledano, najbrž prav »kvadratna« oblika kaže silnost čustva, ki se je ho-telo izkazati z nalaganjem in premagovanjem ovir. Sicer pa, le zakaj bi bilo tehnično znanje nekaj manj-vrednega? Ali ni Dante napisal svoje Božanske kome-dije po točnem shematičnem načrtu zgrajenem na šte-vilu 3 (kot simbolu sv. Trojice)? Pa Villon svoje balade, ki ima akrostih in se poleg tega »vsa končuje na R«)? In ni tudi Prešeren poleg drugih tehnično zapletenih stvari napisal tudi ugankarske »Zastavice«?

126 MAGISTRALE. 7: solzen < solzni.

127 IZGUBLJENI DEČEK. IV, 1: tam < tak. (t. škrat)

132 VOJAŠKI KONJ. IV, 4: nad < čez.

133 ZIMSKA ELEGIJA 22: najbrž, več srečen < najbrže, srečen.

POJASNILA 549

136 RAPSODIJA NOČI. VI, 1: spodvite < podvite. rapsodija — pripovedna, predvsem ljudska ali iz ljudskih moti-vov izvirajoča pesem.

139 KONTEMPLACIJA SMRTI. kontemplacija — razmišlju-joča pesem.

141 NOČNE MISLI. Evfart — reka v Mezopotamiji na Bliž-njem vzhodu. Tam naj bi bila zibelka človeške civili-zacije. belomodrikasto obliva stene — verz je asociacija na pesem »Noč v tujini«, ki jo je napisal starokitajski pesnik Li Tai-po. Nebo je večno itd. — vsa kitica je Li Tai-pojeva ,le vprašaj v oklepaju je moj. me secira — me raztelesuje. iz formalina — formalin je raztopina za za konserviranje mrličev. good bye — (ang.) zbogom!

144 ODISEJA. Naslov Homerjevega epa, ki opisuje Odise-jeva desetletna tavanja iz požgane Troje na rodno Itako. Tu v pomenu potrpežljive vztrajnosti na poti k cilju.

CASOPISNI STIHI

Knjiga je izšla v zbirki »Tokovi časa« pri Državni za-ložbi Slovenije v Ljubljani, proti koncu januarja 1961 (z letnico 1960), v tisoč petsto izvodih. Opremil jo je arh. Jože Brumen. Urednik zbirke je bil Kajetan Kovič, direktor založbe pa Ciril Vidmar. Knjigo je natisnila Triglavska tiskarna v Ljubljani.

Od pesmi jih pozneje ni bilo ponatisnjenih v nobenem izboru 23, od epigramov pa 47.

O »Časopisnih stihih« so na Slovenskem oziroma od slovenskih avtorjev izšli tile prikazi:

Drago Druškovič — Naši razgledi, 25. 2. 1961. stran 85. Drago Kralj — Mladina, 23. 2. 1961. Kajetan Kovič — Knjiga 1960, stran 305. Bojan Štih — Naša sodobnost, 1961, stran 290.

550 POJASNILA

Marjan Brezovar — Delo, 6. 5. 1961. Branko Rudolf — Nova obzorja, 1961, stran 471. Mitja Mejak — Naša sodobnost, 1961, stran 936. Valentin Cundrič — Tribuna, 24. 3. 1961. Viktor Konjar — Mlada pota, 1961, št. 5. Milan Lindič -- Primorski dnevnik, 31. 3. 1961. Igor Torkar — Tedenska tribuna, 22. 2. 1961. Dragana Kraigher — Politika, 26. 2. 1961.

Knjiga je imela pojasnila, ki so tu deloma preformu-lirana in dopolnjena, tako kot sta zahtevala čas, ki je medtem minil, in vključitev v novourejeno knjigo. Uvo-doma so stale tele vrstice:

Pojasnila pri pesniških zbirkah niso v navadi, vendar se mi zdi potrebno, da zaradi boljšega razumevanja na-vedem nekaj opomb, ki bi jih ta ali oni bralec utegnil pogrešati.

Predvsem želim omeniti, da mi je marsikje ljubši vsakdanji izgovor, ki nastaja po analogiji, kot pa tisti, ki je po jezikovnih pravilih nedvomno umestnejši. Ve-čina ljudi izgovarja: trpél in ne trpel; déd, déda in ne deda i td. Po drugi strani pa: okop, okôpa in ne okop, okopa itd. Prav tako niha tudi izgovorjava med: bleščeč in bleščéč, žareč in žaréč itd. Precej inačic je tudi pri poudarkih: živel oz. živél, lûči in luči itd. V vseh teh primerih uporabljam oboje, vendar pra-vorečju na ljubo dajem na besede, za katere želim, da jih bralec izgovori drugače, kot zahteva pravopis, naglasna znamenja. Precej ljudi tudi ne čuti več raz-like med padajočimi in rastočimi poudarki — odtod rime kot strah — nogah. V želji, da bi se čimbolj približal pogovornemu jeziku, zlasti tam, kjer želim s tem doseči posebne efekte, zapišem kako besedico tudi fonetično, kot na primer: svetinjca, štorja, vari (za:va-ruj) itd., naj mi bo oproščeno. Slednjič naj še omenim, da se mi zdi slovenska raba vejice zelo okorna, zlasti za poezijo. Mislim, da je glavni namen vejice ta, da z njo

POJASNILA 551

nakažemo premor, zato jo ne glede na pravila tako tudi uporabljam.

Vse to se mi je zdelo potrebno povedati, da pri even-tualnih kritikih že vnaprej ločim pojma »namen« in »neznanje« in se s tem rešim, če že ne kritike, vsaj ne-ljubega profesorskega poučevanja, ki sem ga bil že ne-kajkrat deležen.

153 POMNI NAJ ITD. Ti stihi, ki so bili natisnjeni na na-slovni strani ovitka, so prireditev italijanskega ljud-skega pregovora. Ker stihi kar ponujajo možnost, da kdo nanje napiše epigram, in ker bi mi bilo do smrti žal, da bi nudil täko lepo priliko komu drugemu, je najbolje, da epigram napišem sam in sicer takole:

Na splošno žalost ti, kolega, se vse preveč zavedaš téga.

159 ODA OD. Formula (beri: e je em ce na kvadrat) je epohalno odkritje znanstvenika Alberta Einsteina. Iz nje izvira vsa atomska znanost, žal tudi atomska bomba.

160 ATLANT. Atlant je bil po starogrškem verstvu Titan, ki se je uprl bogu Zevsu in je za kazen moral na ra-menih nositi nebesni svod.

162 NOŽ NA KMEČKI MIZI. Mati prekrižajo z njim — Po stari kmečki navadi je hišna mati hlebec kruha trikrat prekrižala, preden ga je načela.

166 MIR. in naiskril v večer — Zdaj, ko vozijo samo še električne lokomotive, je zaradi novih rodov že skoraj potrebno povedati, da so stare parnjače puhale iz dim-nika ogromne roje rdečih isker, kar je bilo zvečer zelo lepo videti. latrina — zasilno, pretežno vojaško stra-nišče. nebarvane krste — Okupatorji so postreljene ljudi pokopavali v grobo zbitih, neobdelanih krstah —

552 POJASNILA

seveda če žrtve sploh niso vrgli v grob kar tako brez vsega. za trnasto žico — bodečo žico.

170 PISMO. Mišljene so seje mednarodnega odbora za raz-orožitev v Ženevi.

171 ODKRITJE OB ZADEVI EICHMANN, Abel je bil po Sta-rem testamentu pastir, drugi sin Adama. Njegov brat Kajn ga je ubil iz zavisti, ker je bog Abelovo daritev sprejel, njegove lastne pa ne. V slovenski latovščini se ta zgodba uporablja v takihle zvezah: če kdo, na primer, pove šalo, ki ne vžge, poslušalec reče: »Zarad tacga vica je že Kajn Abla ubov!« Eichmann je bil nemški vojni zločinec. Po pričevanju enega svojih kolegov je nekoč dejal, da bi tudi, če bi rajh propadel in bi moral v smrt, legel v grob srečen, ker je poskrbel za smrt še-stih milijonov Židov. Po vojni je zbežal v Južno Arne-riko. Tam so ga ugrabili izraelski obveščevalci in ga pripeljali v Izrael, kjer je bil na javnem procesu ob-sojen na smrt in eksekutiran. časopisi so ta proces ob-ravnali pod oznako »zadeva Eichmann«.

173 LAJKA, STRELKA ITD. Lajka je bilo ime psičke, ki je 3. 11. 1957 poletela v kabini sovjetske vesoljske ladje Sputnik II v orbito, kar je bil dokaz, da je življenje v vesolju možno tudi za sesalce. Na zemljo je niso mogli vrniti. Njeni naslednici Belka in Strelka pa sta se sreč-no vrnili.

174 ZADNJA STRAN LUNE. Ena stran Lune je zmerom obrnjena od Zemlje, zato je zmerom vzbujala veliko za-nimanje, dokler je leta 1959 ni posnela sovjetska vesolj-ska sonda Lunik 3. »Biti za luno« je pogovoren izraz za biti »trčen«, »prismuknjen«, torej neumen.

177 L'ARC DE TRIOMPHE. 87: Soult, Berthier < Bon, Du-pret. Slavolok zmage je spomenik v Parizu, postavljen v čast republikanskim in cesarskim vojskam. Po nje-

POJASNILA 553

govih stenah so vklesana imena bitk, maršalov in ge-neralov. Pod glavnim obokom je grob neznanega juna-ka, zgrajen po prvi svetovni vojni. kiklopa — velikana, kot je bil v prenesenem pomenu Napoleon Bonaparte. trikratni »... é« — mišljene so tri besede gesla fran-coske revolucije: Liberté, Égalité, Fraternité — svobo-da, enakost, bratstvo. Arcole, Austerlitz, Iéna, Eylau, Wagram, Waterloo (Arkôl, Osterlfc, Jena, Elô, Va-gram, Vaterlb) so imena krajev, po katerih se imenu-jejo znane Napoleonove bitke; Ney, Gouvion-Saint Cyr, Grouchy, Milhaud, Massena, Davoust, Daru, Soult, Bert-hier (Né, Guvjon-sensfr, Grušf, Mi16, Masena, Davü, Darf, Sult, Bertjé) pa imena maršalov in generalov. Obdržal sem francosko pisavo tudi pri nefrancoskih imenih, ker so tako vklesana na stenah slavoloka. »zan-fon« in zveneči »patri« — najbolj izstopajoči besedi za-četka francoske himne, nastale za časa revolucije, tako kot jih sliši nevajeno tuje uho. Glejte sonce Austerlitza — baje je tako Napoleon nagovoril svojo vojsko pred začetkom te znane bitke. na zadnjici cesarice — Kot je znano, se je sprva revolucionarni general Napoleon dal pozneje oklicati za cesarja, se poročil z avstrijsko nad-vojvodinjo in povsem pozabil na revolucionarni začetek svojega vzpona. Gvijana, Gvineja, Martinique in Da-homey — francoske kolonije, pridobljene po Napoleo-novem zlomu.

183 PICCADILLY CIRCUS. 117: Mačka čaka — verz je v »časopisnih stihih« pomotoma izpadel. Piccadilly Cir-cus je zelo prometen trg v Londonu.

Zaradi brezštevilnih utripajočih reklam mu pravijo tudi »škotski kino«. Na sredi trga, v katerega se izteka več prometnih ulic, stoji stopničast vodnjak, ki ga krasi pozlačeni kip Erosa, krilatega boga ljubezni, z napetim lokom v rokah.

189 RIESENRAD. Ogromno razgledno kolo, ki stoji v du-najskem zabavišču Prater. Na svojem obodu. ima pri-

554 POJASNILA

trjene kabine, ki jih v krogu dviga in spušča. A. E. I. O. U. — so kratice za nekdaj zelo znani latinski izrek: Austriae est imperare orbi universo (Avstriji je usoje-no vladati vsemu svetu). Ta izrek je cesar Friderik III. prevedel v nemščino takole: Alles Erdsreich ist Oester-reich Untertan (Avstriji je podložen ves svet). Z za-menjavo zadnje besede nastane prav nasproten pomen. Schweine! — nem., Svinje!

194 DROH. Droh je bil karantanski vojskovodja, ki se je bojeval proti krščanstvu in s tem proti prodiranju Ba-varcev na slovensko ozemlje. Tu je simbol, zato bralca ne sme motiti časovna nedoslednost, niti omenjanje Gospe svete; isto velja za napis »Pravdo brany«, ki ga na knežjem kamnu ni (čeprav so na njem neke po-dobne črkovne skupine), a se je po zmotni romantični razlagi ohranil v naši književnosti kot simbol sloven-stva na Koroškem. Buge waz primi — (Dobrodošli v božjem imenu) je slovenski pozdrav, ki se je ohranil v nemški pesmi Ulrika Lichtensteinskega (1227 leta). Gospa sveta — slovensko cerkveno središče v srednjem veku. Krnski grad — sedež slovenskih knezov v Karan-taniji. Eče bi ded naš ne segrešil — (Če bi naš praded ne storil greha) začetek splošne izpovedi, ohranjene v brižinskih spomenikih, najstarejšem zapisu slovenskega jezika, približno iz leta 1000.

202 PREGLED. B. p. — brez posebnosti, medicinski stro-kovni izraz. Sam bog te vari — varuj. jih raziskrila v atome itd. — mi je blisnilo v zavesti spoznanje o člo-veški ničevosti pred starstvom.

208 LADY. rolls royce — znamka najdražjih avtomobilov.

210 KANTONSKA PESEM. Pesem obcestnih kamnov. kon-kvistadori — stari španski osvajalci Amerike. No place, sorry! — (angl., izgovori: nou plejs seri) Žal, ni pro-stora. Neron — rimski cesar. V Koloseju — amfiteater

POJASNILA 555

v starem Rimu. Rimski cesarji so z navzdol ali navzgor obrnjenim palcem odločali, ali naj gladiator v areni premaganega nasprotnika zabode, ali ne. (Stati bi mo-ralo pravzaprav »kot Nero v amfiteatru«, kajti veliki amfiteater z imenom Kolosej je dal sezidati šele cesar Vespazijan, potem ko je za časa Nerona stari pogorel. Ko sem napako opazil, pesmi kljub vsemu ni kazalo za-radi tega spreminjati, saj je Kolosej v splošni predstavi pojem za vse amfiteatre, za kar je najboljši dokaz to, da sem se zmotil.) Za boljšo predstavo naj še omenim, da pse brijejo tako, da jim dlaka ostane le na koncu repa, po bokih in okrog vratu. če je pes bel, je tako nastali »ovratnik« res precej podoben ovratnikom re-nesančnih španskih velikašev.

211 DOMOVINA. Pantheon — veličastna zgradba v Parizu, v kateri so ohranjeni ostanki zaslužnih francoskih mož. Njena kupola je iz daljave podobna stari pruski čeladi z ostjo. od planktona — drobni organizmi v zgornjih vodnih plasteh, od katerih se nekateri ponoči svetijo.

216 STARA HIŠA. III, 3: pomendral < premendral.

219 CROQUIS. Z nekaj potezami upodobljen lik. Risanje z besedami je v večji meri uvedel v literaturo francoski pesnik Guillaume Appollinaire (1880-1918).

221 POPOTNA PESEM. Spominska partizanska veselica -Čeprav napis zveni narejeno, je veren prepis z nekega povojnega transparenta; okrog leta 1952 so bile take ve-selice nekaj povsem vsakdanjega.

222 JESENSKI DAN. svetinjca — (pog. za svetinjica); dro-ben obesek s to ali ono sveto podobo, ki so ga pobožni ljudje, zlasti še otroci, nosili okrog vratu. s souporabo stranišča — Običajno besedilo malih oglasov po ča-sopisih se je v tem času glasilo »oddajam sobo s so-uporabo kopalnice«, kar je pomenilo že nekaj boljšega. globin — krema za čevlje.

556 POJASNILA

225 TIHOŽITJE NA GOSTILNIŠKEM WC. VIII, 1: verjel v nedosegljiv sem cilj < verjel sem v nedosežen cilj. Ti, ki se z njimi vozijo itd. V času, ko je bila pesem za-mišljena in v glavnem napisana (1954), so bili pri nas avtomobili še precejšnja redkost in so metali tak ali drugačen nečasten sum na svoje lastnike. s krvjo iz-mita — z revolucionarnim bojem. Kakor balonček itd. — Po eni zadnjih teorij se vesolje širi; poljudna raz-laga pravi, da se nebesna telesa medsebojno vse hitreje oddaljujejo, približno tako kot točke, ki bi jih narisali na balonček in ga nato napihovali. Tu je primera pre-nesena na človeka v času. hidrirajo njegove niti — šči-jejo po njih čez školjko — straniščnega pisoira.

229 POVOJNI PORTRET. na dražbi služb — takoj po vojni, ko so se službe delile bolj po političnih zaslugah kot po sposobnostih. v pacientovem trebuhu — v bolnikovem.

230 ZNAMENJE OB POTI. 3. ob robu < po robu. Pesem je skupaj s pesmima »Sanjarjenje« in »Nočno tihožitje na ljubljanskem gradu« izšla leta 1954 v reviji »Beseda« pod skupnim naslovom »Pesmi ad hoc« (pesmi za ta trenutek). Objava je naletela na ostro, nepodpisano ob-sodbo v časopisu »Delavska enotnost«, zlasti še ta pe-sem. Zaradi ozke časovne naravnanosti sem od cikla pozneje v knjižni obliki objavil poleg te pesmi le še eno kitico »Sanjarjenja«, ki je izšla na zadnji strani platnic »časopisnih stihov«. štalca — pog. za štalica, hlevček. dispečer aktivizma — razširjevalec političnih tendenc. Beseda »aktivist« je v nekem obdobju po vojni zaradi pogostih nasilnih metod dobila slab prizvok. V povojnem času je bilo tako nesmiselno razbijanje kri-žev po deželi precej pogosto, dosegalo pa je prav na-sproten namen. s to štorjo — pog. za storijo, zgodbo, dogodkom. pomalanim pajacem — pog. za »pobarva-nim«. Tretja in četrta kitica zvočno posnemata molitvi »Oče naš, kateri si v nebesih« in »Zdrava Marija, mi-losti polna«.

POJASNILA 557

232 MLINSKO KOLO. IV, 3: in kdo je naš skedènj < in kdo naš skèdenj. VII, 3: se zgrabil za oporni drog < se zgr-bil na oporni drog. Pesem je nastala leta 1950/51, ti-skana pa je bila v reviji »Beseda« leta 1952. V zvezi s tem zanimiv drobec: Snov je bila za tiste čase še pre-cej »vroča«. A Peter Levec, ki je tedaj urejal pesniški del pri reviji, predložene pesmi ni previdno zavrnil, kar bi lahko brez zamere pri meni, saj sem poznal raz-mere, temveč si je izmislil drobno »optično prevaro«. Da bi navidezno omilil ost, je predlagal podnaslov »Ba-lada o Janezu Gruntarju«, kar bistva seveda ni spre-menilo, in pa na koncu starejšo letnico 1949, ker pač vsaka oblast za očitke na račun »že preseženih napak« ni tako občutljiva, kot za tiste, ki jih dela sproti. In v takem »aranžmanu« je pesem potem izšla. aktivistovo oko — »Aktivisti« so ljudje pravili funkcionarjem in propagatorjem dnevnopolitičnih smernic. Na deželi je bilo njihovo delo zelo težko in mučno, nemalokrat tudi življenjsko nevarno; zlasti kadar je šlo za obvezne od-daje in prisilno naganjanje kmetov v zadruge, so bili zelo osamljeni, osovraženi in kljub moči nekako ne-močni. Odtod v pesmi primera »kot mačka psa«, mačka se psa namreč boji, prav zato se grozeče ježi pred njim. podpisal akt — listino o pristopu k vaški zadrugi. Po vojni, zlasti okrog leta 1950 je bilo takih »prostovoljnih« pristopov zelo veliko. v zakmašnem gvantu — (kmečko pog.) v pražnji, nedeljski obleki tavžent — pog. za tisoč.

236 REQUIEM. Rekvijem — »črna maša«, služba božja, ki se bere za umrlega. IHS — napis na sklepniku mno-gih podeželskih hiš — je skrajšano ime za Jez(us), ki se grško piše IHSOUS (ni torej krajšava za Iesus Hri-stos, čeprav je to v splošni zavesti). polžastih letnic — umetelno zavito izpisanih. O, hvala ti, milostni bog itd. — kot skozi vso pesem tudi to govori »duh davnega deda« iz tretjega verza. z vago nebeško itd — da si od-ločil tako, da nisem bil jaz tisti, ki bi moral doživeti tak konec, kot ga doživlja zdaj moj pravnuk. kamor je

558 POJASNILA

kazal črn kruh — namreč k belemu kruhu, k bojšemu, lažjemu življenju, kot je na kmetih. Eh, da je druga-če ... — namreč, če bi imelo delo na zemlji kakšno prihodnost. osmero nog — štirih pogrebcev, ki odnesejo krsto.

241 JEZERO. dum-dumka — krogla strelnega orožja, ki se v cilju razleti in zato grdo raztrga zadeto mesto.

245 MAJSKA. ko mačke zadke k tlom tišče — verz ni bil napisan zaradi »pogruntane« učinkovitosti, temveč ker mačke to res počno, kadar se gonijo. Tako se branijo pred mačkom, razen tega pa si z drsanjem po zadku, kot mi je povedal neki veterinar, pomagajo, ker jih srbi.

246 DESET ČLOVEŠKIH ZAPOVEDI. V podnaslovu stoji, da je pesem travestija. Če se prav spomnim, sem pesem napisal že prej, toda tik pred tiskom »Časopisnih sti-hov« sem naletel na pesem angleškega pesnika A. H. Clougha (1819-61) z naslovom »The Latest Decalogue«. Obe pesmi sta si po zamisli in po verzu bili tako blizu (dva verza pa skoraj enaka), da sem moral dodati ,pod-naslov, da gre za travestijo, kajti če tega ne bi storil, bi me kdo kaj hitro in z veseljem obdolžil plagiata. Iz jeze sem potem podnaslovu dodal še Mojzesa.

Angleška pesem se v dobesednem prevodu glasi: 1. Ve-ruj le v enega boga / le kdo bi lahko vzdrževal dva. 2. Ne časti graviranih podob (malikov), razen tistih na de-narju. 3. Ne kolni, kajti zaradi tvojih kletev / ne bo tvoj sovražnik nič na slabšem. 4. Če boš hodil ob nedeljah v cerkev / bo potrajalo tvoje prijateljsko z ljudmi (smisel bodice: ker ljudje hodijo v cerkev samo zato, da se sre-čajo in kaj pogovore). 5. Spoštuj starše, le od njih / lah-ko pričakuješ dediščino. 6. Ne ubijaj, a nikar vsiljivo / ne vztrajaj, da bi koga obdržal pri življenju. 7. Ne pre-šustvuj / od tega je redkokdaj kaj koristi. 8. Ne kradi — to je nepotreben napor / saj je goljufati mnogo bolj donosno. 9 Ne pričaj po krivem; naj laž / ima čas le-

POJASNILA 559

tati z lastnimi krili. 10. Ne želi bližnjega blaga, a že po tradiciji / so dovoljene vse oblike konkurence.

250 ČE BIL BI. Cecco Angiolieri (1258-1320) je bil itali-janski pesnik znan po svoji zajedljivosti. Njegov najbolj slavni sonet, po katerem je narejena travestija, se v prevodu Alojza Gradnika glasi:

če bil bi ogenj, bi ves svet zažgal, če bil bi veter, bi ga vsega zvil, če bil bi voda, bi ga potopil, če bi bi bog, bi v pèkel ga poslal.

če bil bi papež, bi poskakoval vesel, ker vse kristjane bi opil, če bil bi cesar, kaj bi naredil? Vse bi jih skrajšal za višino glav.

Če bil bi smrt, bi vrnil se k očetu, če bi življenje bil, bi se pobral in z materjo bi prav tako ravnal.

če bil bi Cecco, kot sem in sem bil, izbral najlepše ženske bi na svetu in kruljave bi drugim prepustil.

(Šesti verz bi se moral v prevodu glasiti »ker vse kristjane bi zamoril«. Za razumevanje je potrebno po vedati tudi, da je pesnik sovražil skopega očeta.)

Pesem je prvič izšla v reviji »Beseda« leta 1951. Pa pež je bil tedaj Pij XII, ki pri nas ni imel dobrega slo-vesa. Leta 1949 je zagrozil z izobčenjem katoličanom, ki bi sodelovali s komunističnimi organizacijami. Friderich Engels, skupaj z Marxom utemeljitelj historičnega ma-teralizma, je med drugim napisal tudi delo »Izvor dru-žine, privatne lastnine in države.« Kot kaže sem bil v ti-stih letih še zelo »politično zavedena.

560 POJASNILA

258 TREZNEŽ. Lukian iz Samosate (150-200 po n. št.) sa-tirik za časa Marka Avrelija. Pisal je v grščini. Ta, ka-kor tudi vsi drugi grški verzi v knjigi so prevedeni po dobesednih angleških prevodih Dudleya Fittsa.

NAPIS NA PASJEM OVRATNIKU. Aleksander Pope (1688-1744) angleški klasicist, znan predvsem kot sa-tirik. V izvirniku ima epigram naslov: »Epigram, vgra-viran na ovratnici psa, ki sem ga poklonil Njegovemu Kraljevskemu Veličanstvu«. Lepi časi.

259 EPIGRAM (Potrdim vaš izrek, gospod). Pope < Prior. V »časopisnih stihih« je pomotoma naveden kot avtor Matthew Prior (1664-1721), pomeben diplomat, pisec satiričnih verzov. Tu prevedeni epigram je po poznejši ugotovitvi pravzaprav prevod francoskega epigrama, ka-terega avtor je Scévole de Sainte-Marthe (1536-1627). Isti epigram je prevedel tudi Prior, vendar slabše.

260 PESNIK SE PREDSTAVI. če anuliram slabo ime — če ne štejem zraven slabega slovesa. pred tronom — pred sodnim stolom. zaplembo imovine — V času, ko je bila pesem napisana, je bila zaplemba imovine skoraj se-stavni del prav vsake kazni. so zbrani kje — na notra-nji upravi, policiji.

264 SONET V ŽLAHTNI SLOVENŠČINI. Nekateri kultur-niki goje pretirano skrb za tako imenovano »žlahtno slovenščino«. Tako je tudi prevajalec Janez Gradišnik v mojem prevodu Byronove satirične pesnitve »Vizija sod-be« ogorčeno našel nekaj vsakdanjih besed, ki jih pra-vopis ne dovoljuje. Mislim, da je še tako vsakdajen je-zik lepši kakor papirnato leporečje, že zato, ker je živ. Ker pa sem mu želel dokazati, da znam tudi jaz pisati s pravopisom v roki, sem zložil ta sonet, poln žlahtnih besed in mu ga poklanjam, globoko prepričan, da mi bo zanj izrazil iskreno priznanje in občudovanje, saj so vse

POJASNILA 561

besede pobrane iz Slovenskega pravopisa (1950) in no-bena nima križca. To pa je glavno.

Ker prevod soneta ni dobeseden, navajam za zasebno zabavo radovednejših bralcev slovarček »manj« znanih besed:

Banavz — mojster skaza čalaren — čuden budati — tiščati v kaj (recimo v knjige) čemer — gnoj, žolč bersnati — plesniv ceniti — po malem puščati jar — hud, jezen brljati — stikati, iskati drač — plevel bukev — knjiga srp — srep zadegati — treščiti grot — samokolnica grust — stud poč — razpoka, špranja škakljiv — ščegetljiv cemper — trohica sprejoh — sprejoj taligar — kdor vozi samokolnico hil — kriv, zavit klamati — kakor v omotici okrog hoditi smled — bled, rumen serast — sivkast ser — siv tara — muka stika — brskanje, iskanje kopeti — po plesni dišati šamljati — neumno govoriti ciplja — žila utripalnica tutati — kujati se cipomer — erkameter hot — želja, strast

562 POJASNILA

jačati se — skušati se v moči, tekmovati okač — človek z velikimi, izbuljenimi očmi vdilj — neprestano rehtati — rešetati skrožina — smetje, ki ostane pri rešetanju kan — namen, želja skutiti se — odpovedati se čemu nadimati — napenjati se tenja — senca drn — ruša spesniti — potegniti obdan — dnina brnja — črna zemlja tapati — tiho stopati važa — ruša spaziti — izslediti, najti kakov — kak drač — plevel stik — rima spariti — v pare razvrstiti repkati — paberkovati muzelj — tisti, ki se muza

266 1957. Epigram leti na Revijo 1957, ki si je nadela ime po letu, v katerem je začela izhajati. Ustanovljena je bila namesto uradno ukinjene revije »Beseda«, vendar so tudi njo kmalu na silo pospravili.

267 TIHOŽITJA Z VILLONOM. Ob izidu prvih prevodov tega pesnika v »Besedi«, so se neke funkcionarke zgra-žale nad nemoralo nekaterih njegovih pesmi. Ob tem, kar izhaja dandanes, bi morale zavijati kot volkulje.

268 ABSTRAKTNA PRIPOMBA ITD. Epigram je bil napisan na knjigo Gradnikovih prevodov, ki je tedaj izšla.

270 DELAVNI KNJIŽEVNIK. ni šel ne ležat ne spat < v po-steljo ni šel spat. Lucilius (Mlajši), Senekov sodobnik in prijatelj, je pisal tudi epigrame v grščini.

POJASNILA 563

270 DOBRO BLAGO ITD. Glej: »Naša sodobnost«, 1960.

OB NAGRADAH. Avtorji »Pesmi štirih« smo upravičeno pričakovali, da se bodo naše skupne knjige, ki je doži-vela lep sprejem, spomnili pri Prešernovih nagradah, pa smo se morali zadovoljiti s temi štirimi verzi.

271 PRISPODOBA. Epigram leti na veliko slavo, ki so jo peli nekim domačim igram tistega časa, a niso bile kaj prida.

DOSLEDNOST. kist — ruska izposojenka za »čopič«, ki se rii nikdar prijela in je uporabna samo kadar pesnik muhe žre.

MONTAŽA IZ PREŠERNA. Verzi letijo na začetke slo-venskega modernizma, ki so se začeli kazati okrog leta 1960.

272 ZELO ŽALOSTNA BALADA ITD. Satira parodira neka-tere zarodke slovenskega modernizma, tedaj še rosno blagega. tisočpredponske -iste — predstavnike vseh mo-gočih modernih smeri, ki se skoraj praviloma končujejo na -izem.

277 PESNIK SE POPRAVI. za genije — tako smo pravili vase zaverovanim modernistom, ki so vse razen pri-padnikov svoje klape, napadali in hoteli vreči med staro šaro. »djačko stado« — priljubljena psovka za dijake v stari jugoslovanski vojski. sam čakam pa na smrt in stanovanje — ta verz sem v »časopisnih stihih« komen-tiral takole: »V zvezi z zadnjim stihom šeste kitice te pesmi se najlepše zahvaljujem podjetju ,Triglavfilm', da zdaj čakam samo še na smrt. Ta sedaj na srečo že zastareli stih, bi seveda zlahka popravil — toda kako bi se potem zahvalil?« — Dandanes sem še v hujših škripcih. Zdaj tudi podjetja »Triglavfilm« ni več, da bi se mu zahvalil. In jaz sem v drugem stanovanju. Tako

564 POJASNILA

grdi čas uničuje dobro poezijo. Postelji »Byrona«! »Je-sen« zakleni! — Zaradi razumljivosti sem prisiljen dati povsem nepesniški komentar, da sem honorar za svoj prevod Byronovih pesmi »pretopil« v kavč, honorar za pesniško zbirko »Prva jesen« pa v omaro (ali kaj podob-nega — ni da bi človek jemal vse dobesedno). za sine-kuro — za donosno službo, kjer ni treba dosti delati. elegije — žalostinke. se korumpira — postaja sprijeno.

285 PODEŽELSKI PLAKAT. Šaljivi verzi so nastali kot od-mev na literarne nastope. Na plakatih so bila naša imena marsikdaj prikrojena po najboljši moči priredi-teljev. Pavčka so zelo pogosto pisali z »1«, moj priimek so zamenjavali večkrat z Minattijevim in ga enkrat na-pisali celo tako kot je v tej pesmici, krona vsega pa je bilo, ko smo nekega dne nekje lahko prebrali med dru-gim tudi tole najavo: Lojze Kovačič bere svojo novelo kapetan Kovič. Kapetan je seveda obvezno dobil na koncu mehki č.

286 LAŽNI HUMANIZEM. Z vzdevkom »lažni humanisti« so okrog leta 1959 začeli obkladati sodelavci revije »Per-spektive« vse po vrsti tiste, ki niso bili iz njihovega kroga. Izraz naj bi bil nekakšna literarna oznaka, a v bistvu je bil predvsem literarna psovka.

BRANJEVEC S FILOZOFIJO. Bodica leti na Marjana Rožanca, ki je v »Naših razgledih« leta 1960 objavil članek »Lažni humanizem«,

SLABE PERSPEKTIVE. Revija »Perspektive« je na-mesto ukinjene »Revije 57« začela izhajati jeseni 1960, glavni urednik je bil Dominik Smole. Glavnih njenih »ideologov« je bilo pet.

287 PRENOS LASTNINE. »Beseda«, ki so jo pet let morili — Revija s tem imenom je začela izhajati leta 1951 kot naslednica »Mladinske revije«. Ob začetku šestega let-

POJASNILA 565

nika, 1957, so jo zaradi v njej objavljenega prvega na-daljevanja romana »Zlati poročnik«, ki ga je napisal Lojze Kovačič, obtožili blatenja JLA in jo ukinili. Ven-dar je bila »naprednim silam« že ves čas svojega ob-stoja nekakšen trn v peti, tako da je to zadnje dejanje bilo bolj posledica povoda kot vzroka. po njej ostali epigram — epigram je sprva nosil naslov »Škorpijon-ček« in je letel na revijo »Beseda«, tiskan je bil leta 1955 v isti reviji, na katero je letel, odtod tudi prvoten naslov, kajti o škorpijonu ljudje pravijo, da se v smrtni nevarnosti piči sam sebe. Prosluli Drejče — psevdonim Romana Albrehta, ki je kot novinar večkrat napadal nove tendence v književnosti. Pohabljeni Horac — Pre-šeren pravi »Horacij dulce et utile veleva«, torej prijet-nost in koristnost v umetnosti. Književnik X — Epi-gram pod istim naslovom sem v rani mladostni objest-nosti (1951) objavil na račun Antona Ingoliča; bil je neutemeljen, porojen predvsem iz gole domiselnosti.

290 ČESTITKA. Ljubljanska televizija je začela oddajati leta 1958.

ODLIKOVANJE. S tako malo okusa sem jaz svoje čase pokopaval starejše književnike, zdaj pa drugi, mlajši, rnene. Svet teče po ustaljenih kolesnicah. A jaz nisem mogel pokopati nikogar, pa tudi drugi ne bodo mogli mene.

293 ZAMENJAVA. Epigram ni bil mišljen kot bodica na Ci-rila Zlobca, kot so ga nekateri razumeli. Hotel sem le reči, da sem v pesniški srenji napadalen kot skobec med slavci. Šele po objavi sem opazil, da ga lahko kdo tudi drugače razume, čeprav je meni šlo le za duhovito pre-obračanje besed.

295 UMETNIŠKA REKLAMA. Skupaj z literarnim moder-nizmom je proti koncu petdesetih let nastajal tudi mo-dernizem v upodabljajočih umetnostih, v slikarstvu

566 POJASNILA

predvsem kot pozno posnemanje kubizma in drugih smeri iz dvajsetih let.

302 PESNIKOVO TIHOŽITJE. Diem perdidisti — (lat.) za-pravil si dan.

303 PESNIKOVO JUTRO. Pesem ni »resna«, izpovedna, kot sem nekje o njej prebral, temveč je satira na nove li-terarne smeri, ki so se takrat začele pojavljati. V vsak-danjem jeziku bi se misel glasila nekako takole: V času, ki je naklonjen novim smerem, pišejo novi pesniki. Nji-hove pesmi so suhe, hladne. Prejšnji pesniki so pisali iz čustva (lajanje na luno), kar je čas nekako zavrgel. Vendar je novo pesnenje le prehodnega značaja in bo prešlo kot majski hrošči. Ta in naslednja pesem, kot deloma že prejšnji dve, posnemata tedanje načine pi-sanja, uporabljeni sta le za popestritev knjige. Takega pisanja nisem nikdar resno poskušal, temveč sem ga imel v najboljšem primeru za svojevrstno izražanje misli. Če bi pisal na ta način, bi pri svojem nepomanj-kanju motivov lahko izdal novo pesniško zbirko vsake dva, tri mesece.

309 HOČEM. brevir — duhovniški 'molitvenik.

305 ZATO PA JE PRAV, DA ŽIVIM. Glej opombo k pesmi »Znamenje ob poti«.

SEMAFORI MLADOSTI

Ta izbor pesmi je izšel leta 1963 pri Državni založbi Slovenije v dva tisoč izvodih. Opremil ga je Jože Bru-men, natisnila pa Blaznikova tiskarna, ČP Delo. Ured-nik je bil Kajetan Kovič, za založbo pa je odgovarjal Ivan Bratko.

POJASNILA 567

V pričujoči knjigi so iz izbora ponatisnjene le tiste pesmi, ki predtem še niso izšle v knjižni izdaji. Da bi bralec, ki bi ga to zanimalo, lahko dobil predstavo o zgradbi knjige, videl, kako so tu iztrgane pesmi bile vkomponirane v celoto, ter s pomočjo na koncu te knjige navedenega abecednega kazala eventualno pesmi tudi bral v zaporedju, kot so objavljene v »Semaforih mladosti«, dodajam njihovo kazalo. Naslovi v zbirki »Semafori mladosti« prvič tiskanih pesmi, so v njem stavljeni v kurzivi. Epigramom, ki so bili v izboru ti-skani brez naslovov, so tu zaradi preglednosti dodani.

Semafori življenja

RDEČA LUČ

Pesem odhoda, Vojne slike, Pravljica, Jesenski dan (Mrak, sivina itd.), Epigram: Lajka, Strelka, psi, psovke in sploh. Jesen, že slutim te, Oktobrsko deževje, Lju-bezen moja je, Tristan in Izolda, Izgnanski žig, Pogreb-ni marš ljubezni, Rapsodija noči, Kontemplacija smrti, Osamljenost, Izgubljeni deček, Balada o pivskem brat-cu, Stara pesem. Epigram: Imunost. Majska, Vaške kle-petulje, Če bil bi, Dolgočasje, Pesnik se predstavi. Epi-gram: Zavist.

RUMENA LUČ

Svitanica, Poetska, Leteči Holandec, Celuloidni pajac, Polnočna poskočnica, Zimska elegija, Alegorija, Pesem jesenske aleje, Odiseja. Epigram: Pomni naj, kdor si za posel... Nežnost v mraku, Balada o platanah, Ju-tranja serenada možgan, Številka pet, Chanson, Croquis. Epigram: Gospodična s cuckom, Večerni avtobus, Kan-tonska pesem, Piccadilly Circus, Domovina, Droh. Epi-gram: Jara gospoda.

568 POJASNILA

ZELENA LUČ

Pismo iz tujine, Pričakovanje, Oko in leča, Pregled, Otrok, Epigram: Reklama za kontracepcijo. Potepinov Eldorado, Ljubi kruhek, Deset človeških zapovedi, Pe-snik se popravi, Osmrtnica. Spomenik. Epigram: Trden Značaj. Hočem, Znamenje ob poti, Requiem, Nož na kmečki mizi, L'Arc de Triomphe, Otroci se love, Mir, Atlant. Epigram: Oda ód.

Izboru je bila dodana tudi kratka spremna beseda: Pričujoči izbor mojih pesmi iz knjig »Pesmi štirih«,

»Prva jesen« in »časopisni stihi«, z dodatkom neka-terih po revijah tiskanih ali sploh še neobjavljenih pesmi, nima kakega posebnega namena. Do knjige je prišlo povsem preprosto. Vse navedene zbirke so na knjižnem trgu pošle in ker je zanje še zmerom opaziti zanimanje, mi je založba ponudila ponovno objavo. Na voljo mi je bilo dano, da se sam odločim, ali za ponatis zbirke »časopisni stihi« v celoti, ali za izbor iz vseh doslej napisanih pesmi. Ker je namen knjige samo ta, da mojo poezijo posreduje tistim, ki bi si jo želeli, sem se odločil za izbor. Ta mi namreč omogoča, da lahko po svoji lastni presoji in upoštevajoč odmev, ki so ga imele med bralci in pri kritiki, izberem predvsem tiste pesmi, ki bi utegnile biti med vsemi doslej napisanimi najboljše. Izbor, ki ga dela pesnik sam, pa seveda ni zmerom objektivno najboljši. Zato želim, da knjige ne bi jemali za reprezentativen pregled mojega dosedanje-ga pisanja, temveč kot knjigo, ki je namenjena branju. Prav tako tudi z dodatnimi pesmimi ne želim ustvariti vtisa, da gre za novo pesniško zbirko. V izbor sem jih sprejel preprosto zato, ker mislim, da so vredne branja, pa iz raznih, predvsem kompozicijskih vzrokov, niso mogle priti v katero prejšnjih, niti ne bi mogle v na-slednjo, ki jo pripravljam.

V pričujočem izboru so v knjižni obliki prvič tiskane sledeče pesmi: Semafori življenja, Oktobrsko deževje, pogrebni marš ljubezni, Dolgočasje, Leteči Holandec,

POJASNILA 569

Polnočna poskočnica, Chanson, Pismo iz tujine, Balada o platanah, Oko in leča, Številka 5, Pričakovanje, Otrok in Spomenik. Vse ostale pesmi so izbrane iz zgoraj na-vedenih zbirk.

Pri urejevanju knjige mi je pomagal Mitja Mejak. Za njegov trud se mu javno ne zahvaljujem, ker mi je rekel, da se mu ne smem. Avtor

Od novih pesmi jih šest pozneje ni bilo objavljenih v nobenem izboru.

O izboru »Semafori mladosti« so pisali: Borut Trekman — Ljubljanski dnevnik, 29. 2. 1964. Slavko Rupel — Primorski dnevnik, 1963, št. 10. Boris Paternu — Menartovi Semafori mladosti in Bela

pravljica, Problemi 1964, stran 283. Leta 1965 je pri isti založbi izšel v dva tisoč izvodih

popolnoma identičen ponatis, le brez spremne besede. Te izdaje poročevalci v Sloveniji niso zabeležili, pač pa je izšlo več ocen drugod po Jugoslaviji.

319 DOLGOČASJE. en face — (fr., an fas) od spredaj. nisem prida znal — namreč v šoli. B.p. telesa — zdrava telesa. tam nekje v Parizu — namig na Napoleona. Cy-rano — de Bergerac, glavni junak istoimenske Rostan-dove komedije, ki se vsa vrti okoli velikega nosu.

323 LETEČI HOLANDEC. — barka, ki po brodolomu brez posadke blodi po morju kot neprestana nevarnost za druge ladje. križ — glavni jambor.

327 BALADA O PLATANAH. oklani listi — oklati je manj znan izraz za pičiti, kača okolje človeka.

329 ŠTEVILKA PET. roleta, ki drdra < hrup žoltega lesa.

331 CHANSON — (fr. šanson) pesem, ki se poje.

332 PISMO IZ TUJINE I, 3: prihodnost < bodočnost. V, 3: Srce obdrži < Srce ohrani.

570 POJASNILA

336 OKO IN LEČA. V stekleni prizmi — v iskalu. v srebro-vem bromidu — kemikalija, s katero je prevlečen ce-luloid filmskega traku.

338 OTROK. titanček — bitjece z močjo velikana. liter črne-ga vina itd. — eden izmed mazaških receptov za odprav-ljanje plodu. ponikljane žlice — instrumenta za odprav-ljanje plodu.

342 SPOMENIK. po formi - po vnanji obliki. zaradi fizio-logije — stati bi moralo pravzaprav »anatomije«; pa tudi tako bi se dal najti kak logičen smisel. telovadil — puščica leti na spomenike, katerih avtorji mislijo, da je kriljenje z rokami že junaštvo. nobene muze — kot jo ima nad sabo na primer Prešernov spomenik v Ljub-ljani. zlate lire — glasbila; ki pa na pesniško veselje do besednih iger zveni tudi kot valuta. manir — umet-njakarskih domislic. piedestal — podstavek. konča se s t ne z d — ljudje pri mojem priimku zelo radi zame-šajo tidve črki. namesto sina — kot ima zapisano na svojem spomeniku v Ljubljani Valentin Vodnik: Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina / me pesmi pojo. patriot — domoljub. ali pa glavo mu odbiješ — tako so delali na primer stari Rimljani; pa tudi Miklošičev spomenik v Ljubljani je baje svoje čase nosil cesarjevo glavo. potenc pa drugim delal slavo — ker bo bron potem predstavljal nekoga drugega.

PESMI O NAŠIH DNEH

Izbor je v osemsto izvodih izšel leta 1973 pri Partizanski knjigi v skupnem kartonu s tremi drugimi zbirkami, ki jih je založba izdala ob dvajsetletnici »Pesmi štirih«. Skupaj z njo so izšle Kajetana Koviča »Pesmi«, Cirila Zlobca »Dve žgoči sonci« in Toneta Pavčka »Iskanje sve-ta«. Spremne besede k vsem je napisal Mitja Mejak,

POJASNILA 571

opremil Vladimir Lakovič, tiskala pa tiskarna »Toneta Tomšiča«. Idejo za izdajo knjig je dal tedanji direktor založbe Milko Štolfa.

Ker se mi izbor zdi zanimiv po zgradbi, navajam vse-bino, kljub temu, da sta v knjigi samo dve predtem v knjižni obliki neobjavljeni pesmi.

Hočem, Vojne slike, Pravljica, Katjuša, Popotna pe-sem, Nož na kmečki mizi, Mlinsko kolo, Znamenje ob poti, Requiem, Jesenski dan (Kot kmet je ...), Mož brez imena, Povojni portret, Tihožitje na gostilniškem WC, Deset človeških zapovedi, Vaške klepetulje, Kan-tonska pesem, Droh, L'Arc de Triomphe, Domovina, Po-tepinov Eldorado; Poetska, Pesnik se predstavi, Dolgo-časje, Jutranja serenada možgan, Croquis, Pesnik se popravi, Če bil bi, Ljubi kruhek, Spomenik, Nočne misli, Pregled, Otrok, Otroci se love, Polnočna poskoč-nica, Leteči Holandec, Odiseja, Semafori življenja, Atlant.

Knjiga je imela tale uvod izpod peresa Mitje Mejaka.

JANEZ MENART

je med vsemi štirimi pesniki najbolj iz enega kosa, do-sleden in jasen; njegova lirična tematika je sicer sila razgibana in bogata, vendar zaokrožena v celovit pesni-ški svet, njegova lirična govorica je mojstrska in na-tanko obvlada zakonitosti verza, vendar je hkrati že od vsega začetka nenavadno zvesta logični razumljivosti.

V veliki zmoti pa bi bili, če bi pregledno jasnost Me-nartovega pesniškega sveta zamenjali z izpovedno eno-stavnostjo ali lirično konservativnostjo, pa čeprav bi nas k temu morebitne primerjave z nerazvidnostjo in izraz-no zapletenostjo moderne lirike naravnost silile. Popol-noma očitno je, da Menartova lirika ne sledi širokemu toku moderne lirične magije in da s programsko na-čelnostjo nadaljuje slovensko tradicijo jasne poetične izpovednosti, predvsem tistega njenega dela, ki ob pre-vladujočem intimnem liričnem toku prinaša v naš pe-

572 POJASNILA

sniški svet močnejše epske, humorne in satirične pou-darke. Ta del slovenske lirike pa ni tako neznaten in sega od prvih pesniških začetkov do današnjih dni, ko je v Janezu Menartu našel enega izmed svojih vrhov.

Ob pregledni, toda neenostavni razsežnosti Menarto-vega pesniškega sveta se velja nekoliko zaustaviti. Me-nart ni zgolj enostranski pesnik, saj prinaša njegovo pesništvo tako čisto, včasih celo čustveno nabito liriko kakor tudi epski pesniški opis, predvsem pa jedko sa-tiro; ponekod sta obe prvini ločeni, pogosto pa tesno prepleteni v enoten lirični organizem in po pravilu so ravno tiste pesmi, kjer se intimni lirizem preliva z jedko satirično epiko v celovito pesniško podobo, izpovedno najmočnejše. V takšnih pesmih ni več niti romantičnega zanosa niti realistične faktografije, temveč ob organ-skem prepletu obeh sestavin nastaja izvirna lirična at-mosfera, popolnoma nova pesniška vizija, ki je kljub vsem tradicionalnim zunanjim znamenjem seveda ne-tradicionalna in nekonvencionalna. Tako ustvarjalna li-rična vizija nikakor ne more biti konservativna, saj kon-servativnost v nobenem primeru ni ustvarjalna — na-sprotno, Menartovo pesništvo je kljub tradicionalnemu videzu v svoji notranji lirični izrazitosti in izvirnosti dragocen del sodobnega liričnega sveta.

Tudi Menartov tematski okvir je na videz zelo jasen in pregleden; to je bogastvo vsakdanjih, tudi časovno aktualnih tem, to je svet naših dni, o katerem sicer vestno poroča žurnalistična publicistika, tako da naslov Menartove zbirke časopisni stihi ni zgolj duhovita do-mislica. Površina tega sveta je resnično skrajno plasti& na in pregledna in natančnejši opazovalec bi lahko ob njej razbral kroniko sodobnega moralnega in družbe-nega dogajanja, naših navad ter razvad. Toda tako jasna je zgolj tenka površinska plast Menartove lirične snovi; v njenih globljih plasteh gospoduje ustvarjalna pesniška iznajdljivost po lastnih zakonih in iz vsakdanje tvarine ustvarja novo, fantazijsko lirično snov, svet, ki je sicer svet naše resničnosti, toda hkrati docela samostojen in

POJASNILA 573

od te resničnosti tudi neodvisen. Jasna podoba Menar-tove tematske površine dobi s tem seveda drugačne raz-sežnosti in postane neprimerno bolj zapletena; pred-vsem se izkaže, da Menartovo pesništvo ni žurnalistično opravilo in da je bil naslov omenjene zbirke izpisan z ironično gesto. Svet pa, kakršnega srečamo v Menar-tovem pesništvu, sicer brez težav razpoznamo, se morda nad njim posmehnemo ali zamislimo, toda hkrati se ob njem tudi zgrozimo, saj je to svet, kakršnega še nismo videli in spoznali. Pesnikova vizija mu je ustvarila to-likšne dimenzije, da je ta naš vsakdanji in z drobnimi človeškimi navadami prepredeni svet naenkrat postal simbol celotnega življenja ter vsega človeškega. Res je, da to ne velja za vse Menartove pesmi; ponekod se pesnikova duhovitost zaustavi zgolj na površini in tedaj nastane ponavadi domiseln aforizem ali epigram. Ve-čina Menartovih pesmi pa s to razsežnostjo ni zadovolj-na in tedaj je delež pesnikovega stvariteljstva nena-vadno velik, sestavine Menartovega pesništva pa mnogo bolj zapletene, kot so se nam zazdele ob prvem sre-čanju. Ustvarjanje novega pesniškega sveta seveda ni konservativno dejanje in Menartov pesniški svet ni so-doben zgolj zaradi svoje sodobne površine, ampak pred-vsem zaradi izvirnega pesniškega procesa, iz katerega so se porodile razsežnosti njegove podobe.

Menartov svet je pravzaprav antisvet, torej svet, ki je samemu sebi nasproten. To ni več svet romantike niti realizma, kakršnega nam je v preteklosti odkrivala ve-čina slovenske lirike. Temelj Menartovega pesniškega opisa je naturalizem, ki po eni strani svet — tudi z dik-cijo — popolnoma deromantizira, demitizira in depoe-tizira, po drugi plati pa ta goli, vsakdanji svet, kakršen je ostal po desakralizaciji, poveliča z novo simboliko, spet tudi v dikciji. Zato je Menartov svet razgaljen do banalnosti in vulgarnosti, v njem so nakopičene mo-ralne in socialne grdobije, človek je bedna, domala hu-morna in ironičnega posmeha vredna kreatura in zgo-dovina je seštevek absurdnih naključij. Takšen svet se-

574 POJASNILA

veda nima prav nikakršne poetične privlačnosti, vsaj s staro poetiko ne bi vedeli z njim kaj početi. Toda to je samo prva faza Menartovega pesniškega procesa. Si-lovitost, s kakršno je svet depoetiziran, je namreč to-likšna, da poraja novo poetičnost; ta razgaljeni, banalni svet naenkrat dobiva svojevrstno lirično barvitost, ki bi ji lahko rekli tudi lepota, novo pesniško resničnost in magično privlačnost. Navsezadnje je vendarle to svet našega življenja, v katerem je poleg zavrženosti in pre-kletstva tudi zmagoslavje elementarnega vitalizma. Klju-bovalnost, s katero se prebija prvinska volja do življe-nja, daje teinu svetu novo dimenzijo človečnosti, ki je tolikanj bolj silovita, kolikor bolj je dosledna banali-zacija vsakdanjosti. V svoji drugi fazi stvarjenja je torej Menartov svet doživel novo poetizacijo, postal je poe-tična vizija. Resničnost golega sveta je s tem postala celovita.

V Menartovi destruktivni volji, ki svet najprej raz-stavlja na prafaktorje in nato iz njih sestavlja novo ce-loto, ki razbija mite in prezirljivo ukinja tradicionalno poetičnost, ki svet spreminja v antisvet, je tolikšna si-lovitost, da je ne gre pripisati zgolj destruktivni nega-ciji ali, kot bi se lahko sodobno izrazili, ludistično ab-surdnemu spoznanju niča in ničevosti, temveč nasprot-no vsemu temu — naravnost svetniškemu, asketskemu moralnemu ogorčenju. To je sveta jeza, razburjenje, da svet ni takšen, kakršen bi po pesnikovi misli moral biti in kakršen se mu je razodel v viziji otroške vere in za-upanja. To je srdito in hkrati bridko čustvo, zakaj poleg napadalne ostrine in jedkosti je v Menartovem tožiteljskem odnosu do sveta navzoča tudi silna bole-čina; bolečina mrtve iluzije, izgubljene vere, prezgod-njega streznjenja, preglobokega pogleda v neskladne plasti tega našega sveta, osebna bolečina deziluzije. Naj-brž bi bilo odveč iskati vzroke med okoliščinami, ki so zaznamovale življenje Menartove pesniške generacije, in to deziluzijo; na začetku je vsekakor bilo otroštvo, ki je moralo prezgodaj dozoreti in nepripravljeno sto-

POJASNILA 575

piti v samo sredino in tudi na dno vsakdanjega, ba-nalnega, tragičnega in krvavega sveta.

Menartovo slovo od otroškega zaupanja in vere je moralo biti nenavadno silovito, saj si je le tako mogoče razlagati čustveni in moralni razpon njegovega pesni-škega ogorčenja. To namreč ni zgolj cinični zasmeh satire, kakršno običajno imamo v mislih — neusmiljene; ostre, duhovito jedke, ki stoji zunaj sveta in nad njim ter ga prikazuje v spakljivo deformirani podobi. Ci-nizma Menartova satira sploh ne prinaša, zakaj prehudo je osebno prizadeta in iz intimne bolečine porojena. Me-nartova satira je del razgaljenega sveta in kljub temu, da je takšna, kakršna mora biti satira po svoji duhovni in pesniški naravi: jedka, agresivna, razkrajajoča, po-smehljiva, duhovita, tudi humorna — je v bistvu ven-darle tragična sestavina tega sveta. Zato Menartovo pesništvo prerašča naravne okvire satire, predvsem nje-no aktualnost in s tem tudi minljivost; v bistvu je na-mreč to pesništvo v celoti izpoved osebne stiske, bole-čine in tragike, torej izpoved pomembnih človeških in liričnih razsežnosti.

Menartovo moralno ogorčenje bi bilo lahko tudi ogor-čenje moralnega reformatorja ali socialnega preroka; toliko bridkih resnic o svetu namreč prinaša in na to-liko krivic opozarja, da je seveda Menartovo pesništvo nadvse pomembno tudi kot moralni in družbeni opo-min, kot pesniška vest z zelo važno javno funkcijo. Kljub temu, da v Menartovi satirični pesmi vidimo v prvi vrsti vendarle nevsakdanjo in neminljivo osebno lirično izpoved, pomembne prvine žive, aktualne mo-raine in družbene vsebine nikakor ne moremo prezreti. Nasprotno — ta javna, času in prostoru predana funk-cija Menartovega pesništva je zelo dragocena, saj v da-našnji čas ohranja tradicionalno funkcijo pesniške mo-ralne in družbene pomembnosti, torej tiste lirične prvi-ne, ki je v slovenskem pesništvu imela vseskozi veliko veljavo. Ta stran Menartove lirike je najbrž tudi tista, ki najtrdneje vzdržuje kontakt z bralci in zaradi katere

576 POJASN I LA

je Menartova lirika zelo popularna. Ob tem je raz-misleka vredno naslednje: v Menartovi liriki, predvsem v nekaterih socialnih motivih in seveda v satiri, so bila nedvoumno jasno izgovorjena opozorila na moralne in socialne deformacije v našem času in prostoru mnogo poprej in mnogo bolj odkrito kot v uradnih forumih in resolucijah. To je treba seveda tej liriki šteti v čast, saj je izpričala svojo družbeno in moralno svobodo ter demokratičnost v pomenu resničnega ljudskega čutenja ter sodbe. Toda prav nič se ne smemo čuditi, da so ta opozorila naletela na gluha ušesa praktične politike; ne gre za to, da bi bila samo ta politika gluha za ljudski glas elementarne pravičnosti, nesporazum med pesni-kom in njo je globlji, zakaj pesnikova opozorila so v bistvu popolnoma nepraktična in torej za praktično vladanje neuporabna. To so namreč utopična opozorila, ki ne računajo na svojstveno logiko realnega moral-nega in socialnega razvoja, na utilitarni realizem prak-tične politike. Njihovo izhodišče je v radikalni moralni in družbeni kritiki, v vizionarni pesniško človeški či-stosti in pravičnosti. Ravno zaradi tega so pesnikova opozorila kljub jasnovidnosti in resničnosti vendarle poetično naivna in za dnevno rabo v trdi življenjski stvarnosti nekoristna. Te ugotovitve, ki temeljijo na iz-kušnjah Menartove moralne in socialne kritike, bi mor-da lahko napačno razlagali kot negacijo smotrnosti in pomembnosti moralno in družbeno angažiranega pesni-štva, vendar je resnica popolnoma drugačna. Ravno za-radi svoje radikalne kritike, naivnosti in neuporabnosti je to pesništvo pesniško izvirno, čisto in dragoceno; -v njem se namreč ne zrcali zgolj podoba vsakdanje res-ničnosti, ampak vizija človečnosti.

Menartovo pesništvo se nikakor ne predaja iluziji, da bi lahko bilo koristno in uporabno. Ena izmed njegovih bistvenih prvin je namreč ironija, ki se oglaša vselej tedaj, ko bi morda pesniška izpoved izgubila svojo li-rično avtentičnost in se razkrojila v iluzorni neresnič-nosti ali patetični praznini. S to izredno jedko ironijo

POJASNILA 577

Menart svet depoctizira in razkraja do njegove banal-nosti, toda s prav to ironijo ukinja tudi misel samega sebe kot moralnega in socialnega reformatorja. Njegova misel zato ostaja pesniško čista — izpoved notranje svo-bodnega umetnika, včasih prešernega boema, včasih tragičnega poeta, ki mu je tuje sleherno dogmatično mišljenje in ki pesniški odnos do sveta uravnava zgolj iz svojega spoznanja. To spoznanje je skeptično do vsega, kar je bilo, kar je in kar nastaja, toda skepsa je ustvarjalna in elementarno vitalna. Njeno poglavitno sporočilo se namreč glasi — vztrajati kot Atlant z bre-menom golega, razklanega in z vsemi naglavnimi grehi obteženega sveta na ramenih!

Tako kot pred dvajsetimi leti to temeljno sporočilo tudi dandanašnji Janeza Menarta druži z njegovimi pe-sniškimi tovariši Kovičem, Pavčkom in Zlobcem.

Mitja Mejak

O »Pesmih o naših dneh« so v časopisju (po nepopol-nih podatkih) poročali:

France Vurnik — Dvajset let pozneje, Dnevnik, 7. 7. 1973.

Iztok Ilich — Pesniki »Pesmi štirih« — znova skupaj, Knjiga 1973, št. 7-8.

Ivan Cimerman — Štirje mušketirji na pegazu, Naša obramba, 1973, stran 76.

Slavko Rupel — Primorski dnevnik, 7. 7. 1973.

351 KATJUŠA. V drugi svetovni vojni tudi pri nas zelo po-pularna ruska pesem o dekletu Katjuši, ki iz daljav po-zdravlja svojega fanta partizana. Napisal jo je M. Isa-kovski.

352 MOŽ BREZ IMENA. Pesem je izšla v prvotni obliki za Silvestrovo 1952 v »Ljudski pravici«, kjer je kulturno stran tedaj urejal Peter Levec, ki ima zaslugo, da je

578 POJASNILA

sploh lahko izšla v tistih bolj natančnih časih. Za knjiž-no izdajo sem jo močno predelal, vendar predvsem slogovno. med diktaturo — v stari Jugoslaviji. v Urad-nem listu itd. — v Uradnem listu tistih dni so baje res bili preklici kot: »Preklicujem cerkveni krst svojega sina«; tako so vsaj na veliko govorili okrog, jaz sam nisem videl nobenega, ker vse do službe tega lista nisem nikdar imel v rokah. VKP(b) — okrajšava za zgodovino ruske partije boljševikov, ki je bila v prvih povojnih letih nekak politični brevir. v anglofila — političnega privrženca demokracije britanskega tipa. na Zale — ljubljansko pokopališče.

Zaradi zaokroženosti pregleda vseh izborov pesmi, ki sem jih sestavil sam, naj tu pritaknem še PESNISKI LIST, ki je leta 1972 izšel v Trstu kot koprodukcijska izdaja Založbe Lipa iz Kopra in Založništva tržaškega tiska v Trstu. List je opremil Klavdij Palčič, uredniki so bili Miroslav Košuta, Marko Kravos, Ciril Zlobec, predstojnika založb pa Črtomir Kolenc in Silvij Tavčar. List je natisnila tržaška tiskarna Graphart v tisoč iz-vodih.

V izboru so bile ponatisnjene same satirične pesmi in sicer: Ljubi kruhek, Podeželski plakat, Vaške kle-petulje, Deset človeških zapovedi, Croquis, Horoskop, Če bil bi, Kantonska pesem, Otroci se love, Povojni portret, Balada o pivskem bratcu, Stara pesem in Majska; ter epigrami: Naš film (iz pesmi Prenos lastnine), Reklama za kontracepcijo, Izjave, Lajka, Strelka itd, Pojasnilo, Jara gospoda (pod naslovom Avto-kritika), Zavist, Opo-zorilo, Naši kritiki, Trden značaj, Politik, Geslo (Pomni naj, kdor si za posel) ter še knjižno neobjavljeni:

Nič novega

Rotacija je znana nam že dolgo, dolgo vrsto let: ko nékdo spravi vse v nered, nered gre delat še drugam.

POJASNILA 579

O izboru »Pesniški list 4 Janez Menart« so poročali: (večinoma skupaj s pesniškimi listi še drugih avtorjev):

Jolka Milič - Delo, 27. 5. 1972 Iztok Ilich - Dialogi, 1972, stran 887. France Vurnik - Dnevnik, 17. 6. 1972. Slavko Rupel - Primorski dnevnik, 7. 5. 1972. Tea Dominko - Prosvetni delavec, 5. 5. 1972. France Pibernik - Prostor in čas, 1973, stran 225.


Zbirka je izšla leta 1977, nekaj dni pred novim letom, pri Državni založbi Slovenije, pod uredništvom Kajetana Koviča in v opremi Nadje Furlanove. Za založbo je od-govarjal Ivan Bratko. Knjigo je natisnila tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Ker je bila prvotna naklada tisoč dvesto izvodov v dobrem tednu razprodana, je založba poskrbela za dotis dva tisoč izvodov, ki so prišli v pro-dajo v začetku februarja.

Do konca leta 1978 so o knjigi, po nepopolnih po-datkih, obširneje poročali in pisali:

Ladislav Lesar - Nedeljski dnevnik, 15. 1. 1978. Nina Kovič - Dnevnik, 4. 2. 1978. Franc Srimpf - Večer, 7. 2. 1978. Ivo Svetina - Dnevnik, 16. 2. 1978. Drago Bajt - Dnevnik, 18. 2. 1978. Ervin Fritz - Dnevnik, 2. 3. 1978. Jelka Sprogar - 7D, 23. 3. 1978. Nn: Knjiga 78, stran 98. Denis Poniž - Naši razgledi, 26. 5. 1978. Drago Vresnik - Naši razgledi, 9. 6. 1978.

361 KUŽNO ZNAMENJE. V starih časih je bila navada, da so po epidemiji kuge v mestih postavljali pomnike v spomin na to šibo božjo, ki jih je zadela, in Bogu v za-

580 POJASNILA

hvalo, da je minila. Najpogosteje je tak pomnik sestajal iz ograjenega in okrašenega podstavka, na katerem je temeljil spominski kamen z napisi, iz njega pa se je dvigal steber, ki ga je na vrhu krasil kip Kristusa od-rešenika, device Marije ali kakega svetnika.

Kugo so v starih, nevednih časih zdravili z vsemi mo-gočimi in nemogočimi »zdravili«, največ pa z zvarki kisa v tej ali oni obliki. Hiše obolelih so zabili, da ne bi prišli v stik z zdravimi.

Bolezen prenašajo bolhe, ki se rede na glodalcih, zlasti na podganah. Izkušnje so pokazale, da je število mrtvih naraščalo s polnjenjem lune, največ mrličev je bilo ob ščipu. Prah mumij je v srednjem veku veljal za posebej učinkovito zdravilo. Padarji so ga »ponarejali« iz okost-njakov, ki so jih zogleneli in zmleli.

Sohica — soha je starejša beseda za kipec. Letnice se po rimskem načinu preberejo s spomenika

tako, da seštejemo vrednosti posameznih črk, ki so v napisu posebej vidno poudarjene.

367 ELEGIJA. Te Deum (laudamus), lat. za Tebe boga hva-limo, je začetek prastare krščanske pesmi hvalnice.

Redovnice so svoje dni nosile škrobljenke, to je prs-nike in pokrivala, izdelane iz poškrobljenega belega plat-na; ti deli njihove obleke so bili različnih oblik, po ka-terih so se ločili posamezni redovi. Dandanes je to nošo zamenjala bolj umirjena.

377 ZGODNJEPOMLADNI PEJSAŽ. Ljubljanski tramvaji, ki jih mladi že ne pomnijo več, so imeli za oprijemanje usnjene zanke; te so visele nekako do glav potnikov; zato v pesmi »ura tik ušes«. Opozorilo, da bo tramvaj speljal, pa je voznik dajal z nožnim zvoncem.

380 OBISK. Za vddo smo v Ljubljani rekli vsem cestam, ki ležijo ob Ljubljanici, zlasti še v pozidanem predelu mesta.

POJASNILA 581

382 STARA KAVARNA. Da, to seru spisal jaz se nanaša na pesem »Tristan in Izolda« iz zbirke »Pesmi štirih«, od koder je vzeta navedena kitica.

386 BEG. Ob prvi objavi v hrvaškem izboru »Mozaik« je pesem imela naslov »Melanholija«.

393 KMEČKA SVATBA. Svatovska je belokranjski izraz za vse svate skupaj, za vse, ki so na »ohceti«.

Diatonične harmonike, ki jih je tu in tam še najti na deželi, imajo gumbe, ne tipk.

398 ELEGIJA itd. Pesem z istim naslovom je leta 1751 na-pisal angleški predromantični pesnik Thomas Gray. Prve tri kitice tu objavljene pesmi so njena namerna travestija, izhodišče povsem drugega, neprivzdignjenega odnosa do te problematike.

Iznajdljiva kmečka pamet uporablja kozarce od vlo-ženega sočivja za nagrobne vaze, včasih kar z nalepkami vred.

V Beli krajini, kamor je postavljena ta pesem, na-glašajo besede nekoliko »po hrvaško«, deloma pa pre-bivajo tam tudi še potomci nekdanjih Uskokov, ki go-voré bolj ali manj izrazito srbohrvaško-slovensko meša-nico, kar oboje delno uporablja pesem v svojih premih govorih. Strina pravijo vsaki starejši ženski, »vaša strina« na primer pomeni toliko kot »vaša žena«; loza pomeni gozd; da se je kaj razkopalo pomeni, da se je razdrlo — razkoplje se grunt, ljubezen med dvema in podobno.

Po ljudskem vraževerju je »ura strahove od polnoči do ene zjutraj. Duhovi mrtvih, ki vstanejo iz grobov, se morajo vrniti vanje, predno odbije eno, sicer ne morejo več vanje in morajo tavati po svetu do naslednje pol-noči. Po istem verovanju so sove, čuki, skovirji, vrani zlovešče ptice, ki naznanjajo smrt, ali pa vsaj simboli-zirajo svet grobov in posmrtnosti.

582 POJASNILA

403 MENJAVE. V pesmi je nekaj ljudskih ali zelo pogovor-nih izrazov, ki morda komu niso jasni: ofer so darovi za cerkev; juke-box je igralnik, glasbena skrinja; škant — gosli, violina; suniti se pravi izmakniti, ukrasti; turn je tu zvonik; cagarji pa urini kazalci; fižiti se pomeni nekaj takega kot, zvijati se, dobivati zmečkan, neugo-tovljiv videz, kisel obraz in podobno.

415 MIZERIJA. Džingiskan (1162-1227) je bil mongolski osvajalec, ki si je podjarmil domala vso Azijo in znaten del Evrope.

»Naprej, sinovi domovine!« je začetek marsejeze, re-volucionarne pesmi, ki je nastala v zanosnih trenutkih, ko je bilo treba braniti mlado francosko republiko proti evropski reakciji.

r417 SCHERZO. Sesterc — sprva rimski srebrnik, pozneje novec iz brona ali zlitine; omemba na tem mestu kaže, da se misel vrti v času Rimljanov. Za hranjenje priroč-nega denarja so včasih moški nosili poseben pas, ki je bil varnejši kot mošnja.

Huni so po nepotrjenih vesteh razrušili Emono, da-našnjo Ljubljano, ob svojem vpadu v Italijo leta 452.

»L'état c'est ,noi!« (Država sem jaz!) je baje izrekel francoski »sončni kralj« Ludovik XIV. (1643-1715).

Krištof Kolumb je otok, ki ga je poimenoval za Hi-sspaniolo (današnji Haiti), odkril na svojem prvem po-

tovanju v Ameriko leta 1492; popolnoma pokoril in iz• ropal pa ga je štiri leta kasneje.

Velika epidemija kuge, imenovana »črna smrt«, je v Angliji in Evropi divjala v letih 1349/50 in pomorila tu in tam skoraj polovico prebivalstva, kakšnih 30 milijo-nov ljudi, kar je imelo zlasti za Anglijo dalekosežne družbene posledice.

Krojc, Kreutzer, je bil star denar v nemških in avstrij-skih deželah; krajcar, novčič.

Krinoline so bila široka, zvončasta ženska krila, z no-tranje strani podprta z žičnato oporo.

POJASNILA 583

»Blaže ino Nežica v nedeljski šoli« je šolska knjiga, ki jo je leta 1842 napisal Anton Martin Slomšek.

Srednjeveško pehoto v Avstriji, ki so jo sestavljali landsknehti, je uvedel nemški cesar Maksimilijan. Pri nas je znana predvsem v zvezi s kmečkimi upori.

Pavr je ljudska beseda za kmet; cehmojster — cer-kovnik, lon — plačilo.

Pastor — protestantski duhovnik. Protestanti so za-čeli obhajati vernike pod obema podobama, to je s kru-hom in vinom, v nasprotju s katoličani, ki so jih samo s kruhom.

V Shakespearovi drami »Othello«, napisani 1602, na-slovni junak iz ljubosumja zadavi svojo ženo Desde-mono.

Nočno posodo so začeli baje uporabljati najprej na dunajskem dvoru v 18. stoletju.

Angleški astronom itd. Izak Newton (1642-1727) naj bi po nepreverjenih govoricah dobil idejo o gravita-cijskih zakonih, ki uravnavajo gibanje nebesnih teles, nekoč, ko je ležal pod jablano in je z veje padlo zrelo jabolko.

Pike, ki jih postavlja na i-je francoski pisatelj Fran-çois Arouet s psevdonimom Voltaire (1694-1778), so njegova svobodomiselna dela, s katerimi je dokončeval miselne tokove svojega stoletja, tokove, ki so deset let po njegovi smrti sprožili francosko revolucijo in pre-obrazili Evropo.

Buržuji (tedaj še brez slabega prizvoka meščanski stan), ki so to revolucijo sprožili, so bili z vsako ari-stokratsko glavo, ki jo je odsekala giljotina, nekoliko bliža svojim zlatim podjetniškim časom.

Kri, ki teče po Evropi, je prelil Napoleon; on je tudi pošast, ki se je odrekla cesarstvu; to pa zato, ker je tedaj, ko je ušel z Elbe, kjer je bil interniran, neki Pa-riški časnik zapisal: »Pošast se je izkrcala!« (Da zgodba dobi časnikarsko poučen konec: Slednjič je isti list pisal: »Njegovo cesarsko veličanstvo zmagoslavno vko-rakalo v Pariz.«) (Navedeno po spominu.)

584 POJASNILA

Hlapon so sprva pravili lokomotivi in vlaku. Danes nam pomeni staro, majhno lokomotivo z ogromnim li-jakastim dimnikom, kakršni so bili prvi parni stroji. Prvi vlak je pripeljal z Dunaja v Celje leta 1846, v Ljub-ljano 1849 in v Trst 1857.

Eter so za narkozo uporabili prvič v Ameriki leta 1846.

Slovenski kmetje, ki so proti koncu prejšnjega sto-letja množično odhajali v Ameriko s trebuhom za kru-hom, so pravili, da gredo čez veliko lužo s šifom.

Neurejena časovna zaporednost navedb v začetku pesmi je odraz tega, da se spomini sprva začno utri-njati poljubno, nevezano; ko pa začne človek zavestno misliti, se dogodki začno razvrščati v dejanskem ča-sovnem zaporedju.

423 COMMENTARII DE BELLO GALLICO (Poročilo o gal-ski vojni). To zgodovinsko delo o osvajanju Galije je napisal rimski vojskovodja Julij Cezar. Kot v dveh na-slednjih pesmih je naslov uporabljen samo kot izho-dišče za persiflažo.

Deseta legija je bila Cezarju najljubša enota, bila je nekaka njegova telesna straža. Rimska legija je štela 6000 mož; delila se je na 10 kohort, vsaka od teh pa na tri manipule, ki so imeli po dve centuriji.

Galska vojna je trajala od leta 58-50 pred našim štetjem. Alesija je bilo utrjeno galsko mesto, kjer se je s porazom Galcev odločila dokončna usoda dežele. Gal-ski kralj Vercingetorig se je zatekel v utrjeno mesto s kakšnimi 150 000 možmi, Cezar ga je obkolil, Cezarja pa je spet obkolila vojska kakih 300 000 Galcev, ki so prišli mestu na pomoč. Tako se je Cezar moral boriti na dve strani. Naša pesem govori o naskoku na vnanje Galske okope. Ko so padli in je Vercingetorig v mestu to izve-del, je spoznal, da je vse končano, in se je osebno pre-dal Cezarju, da bi s tem morda zmanjšal maščevalno divjanje Rimljanov, ki je moralo slediti. Takole opi-suje sam Cezar to plemenito dejanje (v Sovretovem

POJASNILA 585

prevodu): »Vercingetorig, veliki vodja v ti vojni, si je nadel svoje najdragocenejše orožje ter odjahal na pre-krasno ozaljšanem žrebcu skozi mestna vrata. Ko je dospel v rimski tabor, je objezdil tribunal, na katerem je sedel Cezar, skočil s konja, vrgel s sebe bojno opravo in sédel Cezarju pod n6ge. Tu je mirno čakal, da so ga odvedli v zapor do triumfa.« Umorili so ga v Rimu ob Cezarjevem triumfu. V Rim so odpeljali za sužnje mi-lijon Galcev.

V rimski vojski si je vsak vojak sam kuhal hrano. Orli in prapori so bila vojaška znamenja, ki so jih

nosili pred enotami. Vendar pa ne eni ne drugi niso bili zastave, temveč na drogu pritrjen orel oz. razpoz-navna in častna znamenja enote. — Želodi — svinčena zrna, ki so jih v boju metali pračarji; Norik — rimska provinca, ki je zajemala tudi del severne Slovenije; ta-berna — krčma.

425 DE RE PUBLICA (O državi). Razpravo s tem naslovom je napisal rimski državnik in govornik Marcus Tullius Cicero leta 54 pred n. š. Če bi bil Teofrast Slovenec, bi mu bilo ime Božjiglas. Morda bodo temu ali onemu prišla prav še tale po-

jasnila: plebs (lat.) pomeni ljudstvo; magister je (tu) načelnik oz. poslovodja; padron pa gospodar; ide so bile petnajstega dne v mesecu; enajsti brat je P. V. zato, ker mu gre v življenju še slabše kot desetemu bratu; toge — oblačila; atrij — dvorišče v vili, z bazenom in obdano s stebriščnim hodnikom; Forum je bilo šredišče rimskega javnega in zasebnega življenja; Kapitol pa grič, na katerem so stali templji in trdnjava in je bil simbol rimske države; Sizif je tisti kralj, ki mora po grški mitološki pravljici valiti v hrib skalo, pa se mu zmerom tik pod vrhom spet izmuzne iz rok; »Vivat li-bertas!« je latinsko za »Živela svoboda!«; pretorijanci so bili nekakšna vojaško-policijska zaščita vladnega aparata; Tullianum pa ena izmed ječ; protirimski kri-minal je bila posebna oblika obtožbe, danes bi ji rekli

586 POJASNILA

protidržavna dejavnost; »Paneni et circenses!« bi po slovensko vpili »Kruha in iger!«.

Cenzorji so bili najvišji davčni in proračunski urad-niki ter ohranjevalci starega izročila in šeg. Med najbolj znanimi v vsej rimski zgodovini je bil Marcus Porcius Cato z vzdevkom »Cenzor«, 234-149 pred n. š., strog moralist, simbol človeka, ki premočrtno služi državi in varuje njeno ureditev. To je bil tisti Kato, ki je znan po tem, da je vsak svoj, kakršenkoli že, govor končal z besedami: »Sicer pa mislim, da je Kartagino treba po-rušiti! «

Med raznimi vrstami prefektov je tu omenjeni Theo-phrastus mišljen kot prefekt nočne straže; s th in ph pa se na koncu pesmi piše zato, ker je pač napredoval iz vohljača v bolj imenitno policijsko službo.

429 DE RERUM NATURA (O naravi sveta). Filozofsko pesnitev s tem naslovom je napisal Titus Lucretius Ca-rus (pribl. od 95 do 55 pred n. š.); v njej je poskušal zgradbo sveta razložiti na razumski način, s fizikalnimi pojmi.

Aurea aetas (zlata doba) je imenoval rimski pesnik Ovidius v svojem delu »Preobrazbe« tisto dobo, ki bi ji danes lahko rekli prakomunizem.

Saturnalije so bile praznik v čast boga Saturna, ki ga je Jupiter pregnal iz nebes na zemljo, kjer je Saturn potem uvedel enakost med vsemi ljudmi. Praznovali so jih vsako leto tri dni v decembru po rimskem kole-darju, to je v času našega pusta, ki izhaja iz tega praz-nika.

Edil je bil v Rimu nekak vrhovni nadzornik za pre-skrbo in javne prireditve.

Stil — Rimljani so pisali tudi na papir in na perga-ment, a to je bilo zelo drago, zato so za vsakdanje stvari uporabljali predvsem lesene tablice, prevlečene z voskom, na katere so pisali s kovinsko ali koščeno iglo, ki so jo imenovali »stilum« (odtod beseda stil, slog).

POJASNILA 587

Fortuna — rimska boginja usode; senat — najvišje politično telo, čeprav brez neposrednih pooblastil, po-jem za preudarnost in modrost; tribun — visok poli-tični dostojanstvenik; verzalke — velike črke.

444 TU-IN-ZDAJ. A. D. je kratica za Anno Domini (leta Go-spodovega), ki se uporablja pri latinskem datiranju.

Novo mesto je bilo med vojno večkrat bombardirano.

447 MNOŽICA. Geni — dedne zasnove v celici, ki določajo telesne in umske lastnosti. Mikron — ena tisočinka mi-limetra.

Sirene — Ime grških bajeslovnih morskih deklic, ki so s svojim petjem zvabljale mornarje v pogubo, je tu (v neskadju s pravopisom) pisano z veliko začetnico, ker je zaradi mestnega okolja pesmi zelo možna za-menjava s sirenami reševalnih — itd. — avtomobilov.

Spermatozoidi (moške spolne celice) imajo bičke ali repke, s katerimi plavajo po sluzi. Tu so zdaj biči, ker sem se v domišljiji tako zelo pomanjšal. Ko en sam spermatozoid prodre v žensko jajčece, zavarovano z želatinasto sluzjo, se kemizem v jajčecu spremeni in pomori vse nadaljnje »snubce«.

451 PESNIKOV SOBOTNI VEČER. Sekatura — sekiranje nekoga; opravljanje nadležnega drobnjakarskega dela.

487 NESPEČNOST. V angleškem besedilu »Hamleta« v ver-zih: There are more things in heaven and earth, Horatio, Than are dreamt of in your philosophy. (I, 5, 167) »your« ne pomeni svojilnega zaimka vaš, kot je upo-rabljeno v prevodu, temveč le toliko kot člen »the«, kar v tej zvezi torej ne dá »vaše modrijanstvo« temveč »na-še« (človeško) znanje.

470 MOLITEV. Mnoge podobe po cerkvah in verskih pri-ročnikih prikazujejo Boga kot starca z lepo sivo brado

588 POJASNILA

ali pa, v simbolizirani izvedbi, kot iz zlatega trikotnika strmeče oko.

483 DIAGNOZA. čeprav večina ljudi žal pozna te stvari, bodo popolnoma, da tako rečemo, kronično zdravim morda prišla prav tale pojasnila: EKG, kratica za elek-trokardiogram, je stroj za pregled srca; B. P. je stro-kovna kratica za »brez posebnosti«. Funkcionalne bo-lezni so take, pri katerih pacient čuti vsemogoče bole-čine in motnje, kot da bi šlo za pravo bolezen, ustrezni organi pa so povsem zdravi; eden izmed možnih vzro-kov zanje je prenapeto, nezdravno življenje modernega časa.

485 MLADI TEHNIK. Ime verige trgovin, namenjenih ama-terski tehniški dejavnosti.

489 PESNIK SE ODJAVI. Bukinje je mestece ob mladin-ski progi »Brčko—Banoviči«, zgrajeni 1946 s prosto-voljnim delom mladine. »Manifest« (Komunistične par-tije iz leta 1847) je tu uporabljen kot kratek pojem za upiranje proti pretiranemu, svojevoljnemu priganjanju k delu. Bard je toliko ko pesnik.

502 POST FESTUM. (Potem, ko je že vsega konec.) Prva kitica je aluzija na otroško igro, pri kateri prvi drugega sprašuje: »Si bil na vrt'? Si videl smrt? Se je kaj bo-bojiš?« — nakar drugi odgovori: Nič! — prvi pa mu hitro pomaha tik pred očmi in pri tem večkrat ponovi: Sc!, da bi ga preplašil. Stvar je vtem, ali bo drugi zdržal in ne bo trenil z očmi.

»Svet, svet, svet!« je del mašnega besedila in se na-daljuje »si ti, o, gospod Bog nebeških čet.«

Ob poslednji sodbi, ko bodo mrtvi spet vstali, bo po krščanski veri Bog prišel sodit žive in mrtve in bo zve-ličane oddelil na svojo levo stran, pogubljene pa na desno.

POJASNILA 589

Blok je tu seveda v političnem, ne gradbinskem po-menu.

Te Deum je tu toliko kot hvalnica. »Prah z Bogom kregat se ne sme« je namerno vzeto

iz Prešernovega prevoda Burgerjeve pesnitve »Leonora«.

506 KOZMOGONIJA. Ena izmed teorij o nastanku vesolja pravi, da so vsa nebesna telesa nastala pred milijarda-mi let, ko se je vsa materija, zbrana na kupu, razletela ob »velikem poku« in se odtlej širi na vse strani (tako nekako). Tudi to, da je prostor ukrivljen in da obstaja protisnov, sta resni teoriji — vse drugo pa je teorija Johannesa Simpliçissimusa, kar pa je komaj potrebno povedati, a previdnost je vendar mati modrosti.

510 BALADA O STAVCU. Errata! je skrajšan tiskarski iz-raz za latinsko Errata corrige! — Popravi, kar je na-pačno!

512 ANTISONG. Pesem je bila prvič tiskana leta 1970 in je parodija na tisto vrsto »poezije«, ki se je nekako tedaj pojavila v slovenskem prostoru in ki je začela na veliko vnašati v revije in knjige hoteno in poudarjeno vulgarne snovi in besede; bistri Kranjci so zanjo kaj hitro po-gruntali domiseln izraz »straniščna poezija«, ki je postal pravi terminus technicus in jo bo spremljal v zgodo-vino. (Moj komentar: Per mentulas ad astra!)

V letih, ko je bil avantgardizem pri nas na svojem višku, so se pojavili tudi anti-kiparji, ki so pripravili tudi nekaj »razstav«; na njih smo lahko občudovali kot višek umetnosti kup peska, staro gumo, zvito vrv in po-dobno. In to čisto resno, blazno resno, smrtno resno, kot da bi šlo zares.

519 HARFA V MESEČINI. Predzadnja kitica je prevod (ce-lotne) pesmi »Harfa«, ki jo je napisal starokitajski pes-nik Bo Ču-i, (Po Chü-i) 772-846, ki je pri nas po Gradnikovih prevodih bolj znan pod imenom Pe Lo-tien

590 POJASNILA

(razlika je nastala zaradi različnih transkripcij); prevod je narejen po angleškem dobesednem prevodu Roberta Paynea, ta pa po predlogi kitajskega prevajalca Džing Tija.

523 PRED GROBNICO VICTORJA HUGOJA. Največji fran-coski besedni umetnik Victor Hugo (1802-1885) je pri nas znan skoraj izključno po svojih romanih, vendar velja, vsaj v domovini, tudi za največjega francoskega pesnika vseh časov; izdal je približno 20 zajetnih pes-niških zbirk.

»bas, comme il faut!« (b6.-komil-f6) — do tal, kot se spodobi.

524 EXEGI MONUMENTUM (Postavil sem si spomenik). Začetek 30. pesmi iz tretje knjige Horacovih »Od«. Pri-merjaj še Puškinovo pesem »Ja pamjatnik sebe vozdvig nerukotvornyj« in njen prevod v Klopčičevi prepesnitvi.

bibliografija

592 BIBLIOGRAFIJA

JANEZ MENART

Rojen 29. 9. 1929 v Mariboru. Obiskoval klasično gim-nazijo v Ljubljani. Diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika s književnostjo in iz primerjalne književnosti. Več let je bil lektor, drama-turg in vodja lutkovnega oddelka pri Triglav filmu. Za-tem urednik dramske redakcije, pozneje dramaturg in prevajalec na RTV Ljubljana, zdaj urednik v Svetu knjige pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani.

BIBLIOGRAFIJA 593

Izvirna poezija

PESMI ŠTIRIH, (skupaj s Kovičem, Zlobcem in Pavč-kom), Slovenski knjižni zavod, 1953.

PRVA JESEN, Založba Lipa v Kopru, 1955. ČASOPISNI STIHI, Državna založba Slovenije, 1960. SEMAFORI MLADOSTI, (pomnoženi izbor), Državna

založba Slovenije, 1960. 2. natis: prav tam, 1965. BELA PRAVLJICA, Cankarjeva založba, 1963. PESNIK SE PREDSTAVI, (Izbor za mladino, uredil

Ivan Bizjak), Mladinska knjiga, 1969. Drugi natis: prav tam, 1975.

SPOMENIK BREZ PODSTAVKA, (prirejeni izbor, pri-redil Laci Cigoj), Prosvetni servis, 1969.

PESNIŠKI LIST, (izbor), Založništvo tržaškega tiska, 1972.

PESMI O NAŠIH DNEH (delno pomnoženi izbor) Par-tizanska knjiga, 1973.

SREDNJEVEŠKE BALADE, (opremil Boris Kobe), Cankarjeva založba, 1973.

PESMI (skupaj z Minattijem in Krakarjem, uredil Jan-ko Kos), Mladinska knjiga 1977.

POD KUŽNIM ZNAMENJEM, Državna založba Slove-nije, 1977.

izvirna dela v prevodih

MOZAIK, (dvojezični izbor, prevedel Grigor Vitez), Narodna prosveta, Sarajevo, 1958.

CROQUIS, (dvojezični izbor, prevedla Grigor Vitez in Saša Trajkovič), Bagdala, Kruševac, 1963.

CELULOIDNI PAJAC, (dvojezični izbor, prevedel Zvo-nimir Golob) Centar za kulturnu djelatnost omladine, Zagreb, 1971.

POETOT SE PRETSTAVUVA, (prevedel Aleksandar Po-povski), Misla, Skopje, 1973.

594 BIBLIOGRAFIJA

PESMI, (dvojezični izbor, prevedel Evgen Werber), Na-rodna knjiga, Beograd, 1977.

Prevod) tu)Ih peenlšklh del

Lord Byron: PESMI, Slovenski knjižni zavod, 1956. Grigor Vitez: PREPELICA, Mladinska knjiga, 1956. Gustav Krklec: LIRIKA, (soprevajalec), Državna za-

ložba Slovenije, 1959. S. T. Coleridge: PESEM STAREGA MORNARJA, Dr-

žavna založba Slovenije, 1961. Grigor Vitez: BELI LEV, (soprevajalec), Mladinska

knjiga, 1962. Lord Byron: PARIZINA, Državna založba Slovenije,

1963. William Shakespeare: SONETI, Slovenska Matica, 1965.

Drugi natis: Zbrana dela W. Sh., 13. knjiga, Državna založba Slovenije, 1969. Tretji natis, (miniaturka): Cankarjeva založba, 1976.

PESNIKI BAGDALE, (soprevajalec), Mladinska knjiga, 1966.

Francois Villon: VELIKI TESTAMENT, Državna za-ložba Slovenije, 1970.

Alfred de Musset: LIRIKA, Mladinska knjiga, 1970. Jacques Prévert: LIRIKA, Mladinska knjiga, 1971. Lord Byron: PESMI in PESNITVE, Državna založba

Slovenije, 1975. Robert Burns: LIRIKA, Mladinska knjiga, 1975. William Shakespeare: VENERA IN ADONIS, (pesnitev,

Zbrana dela W. Sh. 14. knjiga) Državna založba Slo- venije, 1975.

ANTOLOGIJA HRVAŠKE POEZIJE, (soprevajalec), Cankarjeva založba, 1975.

Jonson, Marlowe, Kyd: DRAME ANGLEŠKE RENE-SANSE (prevod dram v verzih: Volpone, Tragedija o doktorju Faustu, Španska tragedija), Državna za-ložba Slovenije, 1976.

BIBLIOGRAFIJA 595

Urednlško delo

SLOVENE POETS OF TO-DAY, Translated by Alasdair MacKinnon, Slovene Writers' Association, 1965.

IZ RODA V ROD DUH IŠCE POT, Antologija sloven-ske umetne pesmi, Mladinska knjiga, 1969.

Jože Cvelbar: MOJI KRAJI, Dolenjski kulturni festival, Kostanjevica na Krki, 1977.

ZENSKA V SLOVENSKI SLIKI IN PESMI (izbor pesmi), Spektar, Zagreb 1977.

abecedno kazalo pesmi

598 ABECEDNO KAZALO PESMI

47 Alegorija 408 Antena 512 Antisong v stilu straniščne poezije 160 Atlant

481 Balada 39 Balada o pivskem bratcu

327 Balada o platanah 50 Balada o radiu 98 Balada o starosti

510 Balada o stavcu 386 Beg 482 Bolniško okno

254 Carmen 140 Celuloidni pajac 331 Chanson 423 Commentarii de bello Gallico 219 Croquis

154 čas sedi na dežurnem planetu osonč ja 250 če bil bi

425 De re publica 429 De rerum natura 246 Deset človeških zapovedi 253 Deževna romanca 483 Diagnoza 100 Dolga pesem z žalostnim koncern 319 Dolgočasje 211 Domovina 194 Droh 457 Dvom 96 Elegija (Tiho si v sobo prišla)

367 Elegija (Voščen obrazek in droban) 398 Elegija napisana na vaškem pokopališču

EPIGRAMI

268 Abstraktna pripomba na (g)rob poslovenjenega Petrarke

286 Branjevec s filozofijo 290 čestitka 266 Definicija 270 Delavni književnik 270 Dobro blago se samo hvali

ABECEDNO KAZALO PESMI 599

271 Doslednost 169 Einsteinova anekdota 259 Epigram (Potrdim vaš izrek, gospod) 153 Geslo (Pomni naj, kdor si za posel) 257 Gospodična s cuckom 268 Heureka 318 Imunost 168 Izjave 257 Jara gospoda 269 Kritična metoda 267 Kulturna veličina 173 Lajka, Strelka, psi psovke in sploh 286 Lažni humanizem 270 Literarni natečaj 266 Literarni portret 292 Mali oglasi (1-3) 268 Mateju Boru 271 MontOn iz Prešerna 258 Napis na pasjem ovratniku 278 Nič novega 270 Ob nagradah 159 Oda ôd 171 Odkritje ob zadevi Eichmann 291 Odlikovanje 291 Opozorilo 170 Pet preizkušenih etap nemškega militarizma 170 Pismo 257 Podrepnik 168 Pogoji za koeksistenco 290 Pojasnilo 290 Politik 153 Pomni naj, kdor si za posel (Geslo) 173 Poslednji model 271 Prispodoba 257 Predsmrtne brce 281 Razočaranje 295 Reklama za kontracepcijo 294 Revmatični literat 269 Samemu sebi 286 Slabe perspektive 266 Slovensko narodno gledališče 348 Trden značaj 258 Treznež 281 Tihi upi 267 Tihožitja z Villonom 259 Umetnikom 295 Umetniška reklama


269 Vzvišeni umetnik 174 Zadnja stran Lune 309 Zato pa je prav, da živim 293 Zamenjava 174 Zavist 266 1957 524 Exegi monumentum

495 Goli čas 76 Grobovi (Vojne slike)

519 Harfa v mesečini 305 Hočem 296 Horoskop 71 Hrast ob cesti (Vojne slike)

472 In če... 40 Izgnanski žig 45 Izgubljeni deček (Pesmi štirih)

127 Izgubljeni deček (Prva jesen) 69 Izrezek iz revije Venus (Vojne slike)

33 Jaz 163 Jaz, ki sloni na odmaknjenem oknu 149 Jesen, mladosti moje zbegana jesen 220 Jesenski akvarel 222 Jesenski dan (Kot kmet je spoznaval tri leta) 34 Jesenski dan (Mrak. Sivina. Gole veje.) 63 Jesen, že slutim te

241 Jezero 55 Je vous ai vue 44 Jutranja pesem

217 Jutranja serenada možgan

210 Kantonska pesem 351 Katjuša 397 Kmečka balada 393 Kmečka svatba 396 Kmet 462 Koline 68 Kolona (Vojne slike)

139 Kontemplacija smrti 506 Kozmogonija 131 Krhko listje 529 Krik 437 Kužek


361 Kužno znamenje 208 Lady 177 L'Arc de Triomphe 323 Leteči Holandec 479 Lipe 147 Ljubezen moja je 248 Ljubi kruhek 410 Log

245 Majska 403 Menjave 166 Mir 415 Mizerija 480 Mlada aleja 485 »Mladi tehnik« 232 Mlinsko kolo 447 Množica 255 Moja draga Klementina 470 Molitev 372 Môra 301 Mozaik 352 Mož brez imena 475 Možnost

106 Na gori 488 Na svoj 45. rojstni dan 105 Nedeljsko popoldne 43 Nekoč boš nevesta

467 Nespečnost 81 Neznanki 91 Nežnost v mraku

141 Nočne misli 449 Nočno kolovratenje 215 Nova cesta 162 Nož na kmečki mizi

380 Obisk 378 Obrazi 82 Očetov grob

374 Oda 144 Odiseja 336 Oko in leča 315 Oktobrsko deževje 86 Osamljenost

297 Osmrtnica 172 Otroci se love


338 Otrok 112 Ovenela krizantema (1 — 15) 74 Padli gverilec (Vojne slike)

103 Pastorala 517 Pes 89 Pesem (Če roka v roki obleti)

376 Pesem (Kot dim se je zgubilo vse) 443 Pesem (Vsak dan je manj veselo) 53 Pesem jesenske aleje 67 Pesem odhoda

451 Pesnikov sobotni večer 303 Pesnikovo jutro 302 Pesnikovo tihožitje 489 Pesnik se odjavi 277 Pesnik se popravi 260 Pesnik se predstavi 183 Piccadilly Circus 382 Pismo iz tujine 375 Pismo v domovino 285 Podeželski plakat 51 Poetska

316 Pogrebni marš ljubezni 70 Pohojena slika (Vojne slike) 90 Poletni večer 94 Po ljubezni

325 Polnočna poskočnica 438 Polnoletnost 373 Pomladni zvoki 221 Popotna pesem 502 Post festum 48 Potepinov Eldorado

473 Potrtost 229 Povojni portret 78 Pravljica

523 Pred grobnico Victorja Hugoja 202 Pregled 287 Prenos lastnine 333 Pričakovanje 104 Pri studencu 265 Prosti prevod v srednježlahtno slovenščino 484 Prvopomladanska

136 Rapsodija noči 189 Riesenrad 413 Reizem


236 Requiem 93 Romanca

46 Sanjarjenje 201 Samotna pot 42 Sarabanda mrtvih ljubimcev

417 Scherzo pod kužnim znamenjem na ženo čakajočega moža

313 Semafori življenja 206 Sladoledarski konj 75 Sončni zahod (Vojne slike)

371 Sonet 264 Sonet v žlahtni slovenščini 342 Spomenik 476 Spoznal sem 38 Sprejmi, ljuba, pesem nežno

365 Srečanje 35 Stance

216 Stara hiša 382 Stara kavarna 99 Stara pesem 97 Stihi mojega spomina 54 Stoletje soldatov

143 Svitanica

329 Številka pet

73 Talci (Vojne slike) 95 Tihožitje (Ogenj v peči voljno plapola)

407 Tihožitje (Visoko nad mestom itd) 225 Tihožitje na gostilniškem WC 108 Topoli 56 Tristan in Izolda

444 Tu-in-zdaj

304 Upor 77 Uspavanka

85 V album 521 Variacija na renesančno temo 251 Vaške klepetulje 459 Večerna nega 369 Večerna pesem 205 Večerni avtobus 107 Večerno tihožitje 518 Večni krog


59 Vešče 132 Vojaški konj 68 Vojne slike (1-9) 72 Vojno sodišče (Vojne slike)

474 Vprašanje 465 Vsegamogočnost 37 V usodo vdan izbiram si obraz

453 Vzpon

135 Zadnja ptica 469 Zadnja vprašanja 389 Zadušnica 499 Za-uš-nica 487 Zavist 272 Zelo žalostna balada o nekem otožnem psu 377 Zgodnjepomladni pejsaž 133 Zimska elegija 230 Znamenje ob poti 440 Zvezdna noč

256 žalostinka 84 Žalostinka za prijateljem 83 Žalostinka za sošolko

394 Zegnanje

kazalo knjige

606 KAZALO KNJIGE

5 Kje so tiste stezice...

PESMI $TIRIH

33 Jaz 34 Jesenski dan 35 Stance 37 V usodo vdan izbiram si obraz 38 Sprejmi, ljuba, pesem nežno... 39 Balada o pivskem bratcu 40 Izgnanski žig 42 Sarabanda mrtvih ljubimcev 43 Nekoč boš nevesta 44 Jutranja pesem 45 Izgubljeni deček 46 Sanjarjenje 47 Alegorija 48 Potepinov Eldorado 50 Balada o radiu 51 Poetska 53 Pesem jesenske aleje 54 Stoletje soldatov 55 Je vous si vue 56 Tristan in Izolda 59 Vešče

PRVA JESEN

63 Jesen, že slutim te

ŠKRLATNI LISTI

67 Pesem odhoda

Vojne slike 68 Kolona 69 Izrezek iz revije Venus 70 Pohojena slika 71 Hrast ob cesti 72 Vojno sodišče 73 Talci 74 Padli gverilec 75 Sončni zahod 76 Grobovi 77 Uspavanka 78 Pravljica

KAZALO KNJIGE 607

DEŽEVNE KAPLJE

81 Neznanki 82 Očetov grob 83 Žalostinka za sošolko 84 Žalostinka za prijateljem 85 V album 86 Osamljenost

SONCE MED MEGLAMI

89 Pesem 90 Poletni večer 91 Nežnost v mraku 93 Romanca 94 Po ljubezni 95 Tihožitje 96 Elegija 97 Stihi mojega spomina 98 Balada o starosti 99 Stara pesem

100 Dolga pesem z žalostnim koncem

ROSNE PAJČEVINE

103 Pastorala 104 Pri studencu 105 Nedeljsko popoldne 106 Na gori 107 Večerno tihožitje 108 Topoli

OVENELA KRIZANTEMA

112 Soneti od 1-15 127 Izgubljeni deček

GOLI PARK

131 Krhko listje 132 Vojaški konj 133 Zimska elegija 135 Zadnja ptica 136 Rapsodija noči 139 Kontemplacija smrti 140 Celuloidni pajac 141 Nočne misli 143 Svitanica 144 Odiseja

608 KAZALO KNJIGE

ODMEV

147 Ljubezen moja je ... 149 Jesen, mladosti moje zbegana jesen

CASOPISNI STIHI

153 Pomni naj, kdor si za posel 154 ;Cas sedi na dežurnem planetu osončja

PRVA STRAN

Uvodnik 159 Oda bd 160 Atlant

Aktualno 162 Nož na kmečki mizi 163 Jaz, ki sloni na odmaknjenem oknu 166 Mir 168 Pogoji za eksistenco 168 Izjave 169 Einsteinova anekdota

Zadnje vesti 170 Pismo 170 Pet preizkušenih etap nemškega militarizma 171 Odkritje ob zadevi Eichmann 172 Otroci se love

Ob robu dogodkov 173 Poslednji model 173 Lajka, Strelka, psi, psovke in sploh 174 Zadnja stran Lune 174 Zavist

DRUGA STRAN

Od včeraj do danes 177 L'Arc de Triomphe

Reportaža 183 Piccadilly Circus

Razgled) 189 Riesenrad

Doma In na tujem 194 Droh

KAZALO KNJIGE 609

TRETJA STRAN

Vprašanja naših dni 201 Samotna pot 202 Pregled 205 Večerni avtobus

Križem po svetu 206 Sladoledarrski konj 208 Lady 210 Kantonska pesem 211 Domovina

ČETRTA STRAN Iz domačih krajev

215 Nova cesta 216 Stara hiša 217 Jutranja serenada možgan 219 Croquis 220 Jesenski akvarel

Spominski dnevi 221 Popotna pesem 222 Jesenski dan

Pogovor v sredo 225 Tihožitje na gostilniškem WC 229 Povojni portret 230 Znamenje ob poti

Portret tedna 232 Mlinsko kolo

Iz naših vast 236 Requiem

Barometer 241 Jezero

PETA STRAN

Za vsakega nekaj 245 Majska 246 Deset človeških zapovedi 248 Ljubi kruhek 250 Če bil bi .. .

Potujoči reporter 251 Vaške klepetulje 253 Deževna romanca

610 KAZALO KNJIGE


254 Carmen 255 Moja draga Klementina 256 Žalostinka

Za dobro voljo 257 Gospodična s cuckom 257 Predsmrtne brce 257 Jara gospoda 257 Podrepnik

Izposojeni humor 258 Treznež 258 Napis na pasjem ovratniku 259 Umetnikom 259 Epigram

Intervju 260 Pesnik se predstavi

Knjige in ljudje 264 Sonet v žlahtni slovenščini 265 Prosti prevod v srednje žlahtno slovenščino

Kulturni mozaik 266 Definicija 266 1957 266 Slovensko narodno gledališče 266 Literarni portret 267 Kulturna veličina 267 Tihožitja z Villonom 268 Abstraktna pripomba na (g)rob poslovenjenega Petrarke 268 Mateju Boru 268 Heureka 269 Vzvišeni umetnik 269 Samemu sebi 269 Kritična metoda 270 Delavni književnik 270 Dobro blago se sšmo hvali 270 Literarni natečaj 270 Ob nagradah 271 Prispodoba 271 Doslednost 271 Montaža iz Prešerna

Kritika 272 Zelo žalostna balada o nekem otožnem psu

KAZALO KNJIGE 611

Popravki 277 Pesnik se popravi 281 Tihi upi 281 Razočaranje

ŠESTA STRAN

Objave 285 Podeželski plakat

Dnevne novice 286 Lažni humanizem 286 Branjevec s filozofijo 286 Slabe perspektive

Obvestila 287 Prenos lastnine 290 Pojasnilo 290 čestitka 290 Politik 291 Odlikovanje 291 Opozorilo

Mall oglasi 292 Sobo iščem 292 Sobo oddam 293 P. S. 293 Zamenjava

Vremenska napoved 294 Revmatični literat

Reklame 295 Umetniška reklama 295 Reklama za kontracepcijo

Horoskop 296 Horoskop

Umrli so 297 Osmrtnica

ODGOVORNI UREDNIK

301 Mozaik 302 Pesnikovo tihožitje 303 Pesnikovo jutro 304 Upor 305 Hočem 309 Zato pa je prav, da živim

612 KAZALO KNJIGE

SEMAFORI MLADOSTI

313 Semafori življenja 315 Oktobrsko deževje 316 Pogrebni marš ljubezni 318 Imunost 319 Dolgočasje 323 Leteči Holandec 325 Polnočna poskočnica 327 Balada o platanah 329 Številka pet 331 Chanson 332 Pismo iz tujine 333 Pričakovanje 336 Oko in leča 338 Otrok 342 Spomenik 348 Trden značaj

PESMI O NAŠIH DNEH

351 Katjuša 352 Mož brez imena


361 Kužno znamenje

DNEVNIK O MINULIH DNEH

365 Srečanje 367 Elegija 369 Večerna pesem 371 Sonet 372 MSra 373 Pomladni zvoki 374 Oda 375 Pismo v domovino 376 Pesem 377 Zgodnjepomladni pejsaž 378 Obrazi 380 Obisk 382 Stara kavarna 386 Beg

KAZALO KNJIGE 613

POLJE, KDO BO TEBE LJUBIL

389 Zadušnica 393 Kmečka svatba 394 Žegnanje 396 Kmet 397 Kmečka balada 398 Elegija, napisana na vaškem pokopališču 403 Menjave

MENJAVE

407 Tihožitje 408 Antena 410 Log 413 Reizem 415 Mizerija 417 Scherzo pod kužnim znamenjem na ženo

čakajočega moža

LATINSKI VERZI

423 Commentarii de bello Gallico 425 De re publica 429 De rerum natura

DNEVNIK O SEDANJIH DNEH

437 Kužek 438 Polnoletnost 440 Zvezdna noč 443 Pesem 444 Tu-in-zdaj 447 Množica 449 Nočno kolovratenje 451 Pesnikov sobotni večer 453 Vzpon

VPRASANJA

457 Dvom 459 Večerna nega 462 Koline 465 Vsegamogočnost 467 Nespečnost 469 Zadnja vprašanja 470 Molitev 472 In če ... 473 Potrtost

614 KAZALO KNJIGE

474 Vprašanje 475 Možnost 476 Spoznal sem ...

OD JUTRA DO VEČERA

479 Lipe 480 Mlada aleja 481 Balada 482 Bolniško okno 483 Diagnoza 484 Prvopomladanska 485 Mladi tehnik 487 Zavist 488 Na svoj 45. rojstni dan 489 Pesnik se odjavi 495 Goli čas

BALADE V DURU

499 Za-uš-nica 502 Post festum 506 Kozmogonija 510 Balada o stavcu 512 Antisong

DNEVNIK O PRIHODNJIH DNEH

517 Pes 518 Večni krog 519 Harfa v mesečini 521 Variacija na renesančno temo 523 Pred grobnico Victorja Hugoja 524 Exegi monumentum 529 Krik

531 POJASNILA

591 BIBLIOGRAFIJA


605 KAZALO KNJIGE

JANEZ MENART

F171 airclUIE TRETJA IZDAJA

Urednik TONE PAVČEK

Opremil JOŽE BRUMEN

Izdala CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI

Predstavnik MILOŠ MIKELN

Natisnila TISKARNA »JOŽE MOŠKRIČ« V LJUBLJANI 1981

Naklada 2000 izvodov

menart, janez - statve življenja

Documents