FORMALNI POGOJI ZA UPORABO KAZENSKEGA ZAKONA

1. Osebna veljavnost (4. – 6.čl. KZ-1)Splošna osebna veljavnost: vse polnoletne osebePosebna osebna veljavnost: določene osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem; Temeljno načelo pravne države je, da zakoni veljajo za vse enako. To načelo je uveljavljeno tudi v kazenskem pravu: KZ velja za vse polnoletne osebe, ne glede na njihovo državljanstvo. Vezanost načela le na polnoletne osebe je potrebna zato, ker bo poseben zakon določil kazensko odgovornost mladoletnikov. a) Glede enake veljavnosti KZ za državljane RS in za tujce pa KZ-1 določa dve posebnosti:

Kazenskopravna določba se lahko izjemoma nanaša le na državljane RS in se v tem primeru ne more uporabiti tudi za tujce (državljani drugih članic EU, državljani drugih držav, apatridi) 4/2 KZ-1; Primer: 350.čl. KZ.1

Kazenski zakon pa lahko izjemoma določi tudi, da kakšna kazenskopravna določba velja le za tujce in ne tudi za državljane RS. V njej je določeno tudi kdaj se državljani drugih držav EU ne štejejo za tujce. 4/3 KZ-1; Primer: 13.čl. KZ-1

b) Glede enake osebne veljavnosti kazenskega zakona pozna KZ še naslednje posebnosti posebna osebna veljavnost: Zakon lahko določi, da se za KD kaznujejo le osebe s posebnimi lastnostmi, pravicami

ali položajem. V tem primeru pomeni, da velja kazenski zakon enako za vse osebe s takšnimi posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem posebna KD (delicta propria).

Kazensko odgovornost mladoletnikov bo določil poseben zakon (5/2 KZ-1), pri čemer pa že sam kazenski zakon določa, s katero starostjo lahko mladoletnik postane subjekt KD. Če v času storitve dejanja, ki izpolnjuje vse znake KD, storilec še ni bil star 14 let, ne more biti storilec KD in torej tudi ne kazensko odgovoren (21.čl. KZ-1).

KZ določa posebno kategorijo polnoletnih storilcev KD (mlajši polnoletni), ki se jim smejo namesto kazni izreči sankcije za mladoletnike. To je mogoče ob izpolnitvi dveh pogojev:- storilec je bil ob izvršitvi KD star že 18 let, ne pa še 21- KZ ne določa pogojev za izrekanje sankcij za mladoletnike mlajšim polnoletnikom,

določil jih bo lahko poseben kazenski zakon za mladoletnike; KZ v 5/3 KZ-1 predstavlja le pravno podlago za takšno ureditev v posebnem zakoniku za mladoletnike

KZ-1 v 6/1 izključuje osebno veljavnost za dejanja oseb, ki sicer izpolnjujejo znake KD, njihova kazenska odgovornost pa je izključena zaradi instituta imunitete. Sam KZ sicer ne našteva v katerih primerih je podana imuniteta oz. katere osebe jo uživajo, ampak se slicuje na imuniteto, določeno z ustavo in pravili mednarodnega prava. Imuniteta določene osebe varuje pred kazensko odgovornostjo zato, da lahko nemoteno opravljajo svoje funkcije. Materialna ali poklicna imuniteta pomeni, da nosilci določenih funkcij niso odgovorni za svoje mnenje, ki ga dajo pri opravljanju svoje funkcije, čeprav so na ta način izvršili zakonske znake KD – izključena je njihova krivda. Imuniteti se ne morejo odreči, saj je vezana na njihovo funcijo. Imajo jo poslanci (83.čl. URS), svetniki (100.čl. URS), sodniki US (167.čl. URS) in vsakdo, ki sodeluje pri sojenju (134.čl. URS). Procesna ali nepoklicna imuniteta pa je institut KPP in izključuje možnost kazenskega pregona za KD, ki jih izvršijo osebe v času opravljanja določene funkcije. Ta vrsta imunitete varuje poslance, svetnike, sodnike, sodnike US. Privilegij eksteritorialnosti uživajo šefi tujih držav in njihovo spremstvo (tuji diplomatski in konzularni funkcionarji, funkcionarji nekaterih mednarodnih organizacij) na podlagi odločb mednarodnega prava (proti taki osebi se ne more uvesti kazenski postopek v državi, v kateri ta oseba opravlja svoje naloge). Lahko jo le razglasijo za »nezaželeno osebo« in zahtevajo drugega predstavnika. Primer predstavnice, ki je povzročila prometno nesrečo.

1

Poleg tega KZ izključuje osebno veljavnost kazenskega zakona tudi pri predlaganih deliktih in KD, ki se preganjajo na zasebno tožbo, če oškodovanec ni dal predloga za pregon ali ni vložil zaseben tožbe ali pa je zasebno tožbo umaknil (6/2 KZ-1).

2. Časovna veljavnost (7. – 9.čl. KZ-1)Praviloma začne zakon veljati petnajsti dan po njegovi objavi (154.čl. URS). V izjemnih primerih je ta rok od objave zakona do dne začetka veljavnosti krajši, za kazenske zakone pa je praviloma tudi daljši. Čas od objave zakona v UL do njegove uveljavitve imenujemo vacatio legis. Zakoni veljajo toliko časa, dokler niso izrecno ali molče odpravljeni z novim zakonom, ki nadomešča prejšnjega. Na kazenskopravnem področju je še pomembnejše pravilo, da zakon velja, dokler ni začel veljati nov zakon. V nasprotnem primeru bi nastala pravna praznina, ki ni zaželena na nobenem pravnem področju, na kazenskopravnem pa bi lahko ustvarila položaj, ko storilcev KD ne bi mogli preganjati in jim soditi, če bi storili KD v časi, ko ni veljal noben zakon. Za storilca KD se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi KD (7/1 KZ-1). Za izbiro zakona, ki ga je treba uporabiti, je torej odločilen čas izvršitve KD. To stališče je pravilno, saj mora biti vsak zakon najprej objavljen in ljudje morajo imeti vsaj možnost, da se z njim seznanijo preden se začne uporabljati. Ta določba izhaja iz načela zakonitosti (28.čl. URS, 2.čl. KZ-1), ki pravi, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. V skladu z 28/2 URS in 7/2 KZ-1 določa pravilo, da se uporabi nov zakonik samo, če je za storilca milejši. Načeloma je sicer prepovedana retroaktivna veljavnost zakona, razen če gre za zakon in bi sicer načeloma pravilna uporaba prejšnjega zakona spravila storilca v slabši položaj. Prepoved retroaktivne veljavnosti strožjega zakona pomeni varovanje temeljnih ČP pred

arbitrarnostjo in zlorabami s strani države. Pri retroaktivnosti milejšega zakona ne gre za sentimentalnost do storilca, temveč za to, da

novi zakon morda tistega KD ne inkriminira več, ker je zakonodajalec spoznal, da bodisi ni več nevarno bodisi novi zakonodajalec predpisuje milejšo kazen ipd. Možnosti, ki kažejo, da je zakonodajalec drugače ocenil težo nekega dejanja. Uporaba strožjega zakona bi bila ob tako spremenjenem odnosu do dejanja nesmiselna, nesmotrna in neetična.

Sodišče mora upoštevati vse spremembe zakona v času obravnavanja zadeve do izreka sodbe in tudi v pritožbenem postopku, če se spremeni zakon v času med izrekom sodbe sodišča prve in druge stopnje.

Posebno skrbno presojo, kateri zakon se uporabi, zahtevajo blanketni opisi KD, ko se spremeni dopolnilna norma z drugega pravnega področja, na katero se kazenskopravna norma sklicuje. Takšna dopolnilna norma je namreč po prevladujočem stališču postala sestavni del opisa KD. V primeru torej ko dopolnilna norma prenega obstajati, tudi samo KD, katerega del je bila takšna norma, preneha biti KD. Če pa se dopolnilna norma spremeni, se zastavi vprašanje ali jo je treba uporabiti retroaktivno, če je milejša za storilca.

a) Ugotavljanje, kateri zakon je milejši Mogoče so situacije, da se je zakon po izvršitvi KD večkrat spremenil. Sodišče mora upoštevati tudi vmesne zakone, ki še niso veljali v časi izvršitve dejanja in ne veljajo več v časi sojenja. Vse zakone mora primerjati in ugotoviti, ali je kateri od poznejših zakonov milejši in uporabiti najmilejšega. Pri ugotavljanju, kateri zakon je milejši, nam pomagata dve načeli: Besedila prejšnjega in novega zakona moramo primerjati konkretno in ne abstraktno.

Konkretna primerjava pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanja.

Uporabiti je treba ali prejšnji ali novi zakon v celoti in ne nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb novega. Ugotavljati je torej treba, kateri zakon je v celoti ugodnejši za storilca in kateri mu daje večje možnosti za zanj ugodnejšo sodbo.

b) Uporaba časovno omejenih zakonov Zakon ali kateri drugi predpis praviloma preneha veljati, ko ga nadomesti nov zakon ali drugi predpis ali pa po izrecni določbi samega zakona ali predpisa. Sam zakon ali predpis torej lahko vsebuje tudi določbo o tem, do katerega datuma se ga uporablja (zelo redko) časovno omejeni zakoni v ožjem smislu. Lahko pa časovna omejenost ne izhaja iz neke

2

zakonske določbe, ampak iz časovne omejenosti odnosov oz. situacije, ki jih urejajo časovno omejeni zakoni v širšem smislu. Ta vrsta zakonov je v KP verjetnejša, posebej pri blanketnih kazenskopravnih normah, ko je veljavnost dopolnilne norme časovno omejena. V določenih primerih KZ-1 določa izjemo od pravila, da se obvezno uporabi poznejši milejši zakon. Po splošnem načelu iz 7/2 KZ-1 bi bilo zaradi prenehanja nekega predpisa potrebno ugotoviti, da je določeno dejanje dekriminirano in storilca torej ni več mogoče preganjati in kaznovati. Če ni drugače določeno, se sme tak časovno omejeni zakon ali predpis uporabiti tudi po preteku časa, v katerem je veljal, seveda ob pogoju, da je bilo KD izvršeno v časi veljavnosti takšnega zakona ali predpisa.

c) Sočasna veljavnost splošnega dela KZ in drugih kazenskih zakonov Določbe splošnega dela KZ veljajo za vse kazenskopravne določbe v zakonih. Poleg tega pa se določbe splošnega dela KZ uporabljajo tudi takrat, ko se obravnava storilca zaradi izvršitve KD, ki je določeno v mednarodnih pogodbah ter v aktih EU (9/1 KZ-1). To pravilo ne veja le v primeru, če je v samih naštetih aktih določeno drugače.

3. Krajevna veljavnost (10. – 15.čl. KZ-1)KZ-1 velja na ozemlju RS. To pravilo je izraz načela suverenosti vsake drđavem kar se na kazenskopravnem področju kaže kot represivna oblast države in njena jurisdikcija. Jurisdikcija pomeni možnost in moč države, da dejanje, ki ga je razglasila za kaznivo, podredi sojenju svojih sodišč. Najpogosteje je tako, da obstajata hkrati represivna oblast in jurisdikcija iste države. Toda mogoča sta tudi dva položaja na obeh straneh, ko se represivna oblast in jurisdikcija ne prekrivata. Najprej je mogoče, da obstaja glede kakega KD represivna oblast države, na pa tudi njena jurisdikcija (če npr. storilca KD varuje diplomatska imuniteta). Na drugi strani pa je mogoče tudi, da obstaja jurisdikcija države glede nekega KD, toda brez njene represivne oblasti (ko bi sodišča ene države sodila po kazenskem zakonu druge države). Če pa gre za dejanje, ki je kaznivo po mednarodnem pravu ali po splošnih pravnih nalekih priznanih od mednarodne skupnosti, je ob pogojih, ki so določeni v 14/5 KZ-1, podana jurisdikcija naše države tudi v primeru, če ni podana njena represivna oblast. Stvarna pristojnost pomeni pravico in dolžnost sodišča določene vrste ali stopnje, da odloča o konkretni kazenski zadevi glede na njeno vsebino. Krajevna pristojnost pa pomeni pravico in dolžnost stvarno pristojnega sodišča, da odloča glede na posebno objektivno ali subjektivno zvezo med določeno kazensko zadevo in območjem tega sodišča. Kazenska zakonodaja neke države velja za vsa KD, izvršena na njenem ozemlju teritorialno načelo (10.čl. KZ-1). Vsaka država pa podreja svoji represivni oblasti tudi nekatera, določenih primerih pa tudi vsa KD, izvršena zunaj njenega ozemlja KD z mednarodnim elementom. In čeprav niso bila izvršena na njenem ozemlju, velja zanje kazenska zakonodaja države ob upoštevanju določenih pravil. Takšna načela so uveljavljena tudi v 11 – 14.čl. KZ-1.a) Veljavnost slovenskega KZ za KD, storjena v Sloveniji – teritorialno načelo

Vsebina načelaKZ velja za vsakogar, kdor stori KD na ozemlju RS (10/1 KZ-1). Pojem RS zajema: kopno ozemlje, teritorialno morje in vodne povšine znotraj meja RS in zračni prostor nad njimi. To načelo izhaja iz suverenosti države in iz njene izvirajoče represivne oblasti države na njenem ozemlju. Hkrati pa je tu uveljavljeno načelo veljavnosti zakona glede na kraj izvršitve, ki je utemeljeno z generalno preventivnim učinkom, za katerega se domneva, da je največji tam, kjer je bilo KD izvršeno, navajajo pa tudi praktičen razlog, da se da resnica najbolje ugotoviti na kraju dogodka. Teritorialno načelo je po svoji moči primarno, kar pomeni, da velja KZ za dejanja, izvršena v Sloveniji, tudi če je bil storilec za to dejanje v tujini že obsojen ali če v tujini kazenski postopek teče in celo če je storilec že prestal kazen ki mu je bila v tujini izrečena za tisto KD. Vendar pa KZ določa fakultativno primarnost tega načela, ker v 14/1 pravi, da se storilec preganja v Sloveniji samo z dovoljenjem ministra za pravosodje, če se je za isto kaznivo dejanje kazenski postopek v tuji državi že začel ali končal. Trdoto teritorialnega načela omiljuje določba 15.čl. KZ-1, po kateri se kazen, ki jo je storilec prestal v tujini po sodbi tujega sodišča, všteva v kazen, ki jo izreče domače sodišče.

Veljavnost KZ za KD, izvršena na domačem zrakoplovu in domačem plovilu3

KZ velja tudi za vsakoga, kdor izvrši KD na domačem plovilu (10/2 KZ-1), v domačem civilnem zrakoplovu ali v domačem državnem zrakoplovu, ne glede na to, kje sta plovilo in zrakoplov ob izvršitvi dejanja (10/3). Načelo, da velja zakon države, pod katere zastavo plovilo pluje, velja torej za primere, ko je KD izvršeno na našem plovilu, ki je v času izvršitve na odprtem morju ali v kakšnem tujem pristanišču. Glede zrakoplova velja načelo veljavnosti zakona države, v kateri je zrakoplov registriran. Naša kazenska zakonodaja velja za vsa KD, izvršena na državnem zrakoplovu, tudi če je bilo v času izvršitve na letališču druge države. Če pa gre za naš civilni zrakoplov, velja naša kazenska zakonodaja samo, če je bilo KD izvršeno med poletom. V primeru, ko je KD izvršeno medtem, ko je civilni zrakoplov na tujem letališču, se šteje, da je dejanje izvršeno v tujini in tedaj je mogoče našo zakonodajo uporabiti po katerem izmed drugih načel, ne pa po teritorialnem. *Polet se začne ko se začnejo zunanja vrata, konča pa se ko se spet odprejo zunanja vrata.

b) Veljavnost slovenskega KZ za KD, storjena v tujini Realno ali zaščitno načelo

To načelo pomeni, da velja domači kazenski zakon za nekatera KD, izvršena v tujini. Razlog je njihova posebna nevarnost in ni mogoče pričakovati, da jih bodo v tujih državah sploh ali dovolj intenzivno kazensko preganjali ali pa jih je država glede na svoje obveznosti iz mednarodnih pogodb dolžna preganjati. V okviru 11.čl. KZ-1 se v okviru tega načela uporablja naša kazenska zakonodaja za dve skupini KD:- ponarejanje denarja (234.čl. KZ-1) ter obremenjevanje in uničevanje okolja,

onesnaženje morja in voda s plovili in protipravno ravnanja z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi, če so storjena v zaščitni ekološki coni ali epikontinentalnem pasu RS (332. – 334.čl. KZ-1)

- terorizem (108.čl. KZ-1), veleizdaja, napad na ozemeljsko celovitost, napad na neodvisnost države, kršitev ozemeljske nedotakljivosti, uboj predsednika republike, nasilje zoper najvišje predstavnike države, nasilje zoper predstavnike tujih držav ali mednarodnih organizacij, oborožen upor, diverzija, sabotaža, vohunstvo, ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve (348. – 359.čl. KZ-1)

Realno načelo je po svoji naravi primarno, saj izključuje uporabo pravila »ne bis in idem«. Za KD, za katera je pregon obvezen po mednarodni pogodbi (p.a. 11.čl. KZ-1), je realno načelo fakultativno primarno – če se je kazenski postopek v tujini že začel ali končal, je za pregon storilca v RS potrebno dovoljenje ministra za pravosodje. Za drugo skupino dejanj (d.a. 11.čl. KZ-1) pa je to načelo obligatorno primarno, kar pomeni, da se v nači državi mora začeti kazenski postopek za navedena KD, izvršena v tujini, četudi je tam postopek že začet ali že dokončan in četudi je storilec v tujini že prestal kazen. Olajšava je načelo o vračunavanju v tujini prestane kazni v kazen, ki jo izreče naše sodišče (15.čl. KZ-1). Za pregon storilcev KD iz te skupine se tudi ne zahteva dvojna kaznivost (identiteta norme).

Aktivno personalitetno ali nacionalno načeloTo načelo pomeni, da velja naš KZ, če naš državljan izvrši KD zunaj ozemlja Slovenije, pa ne gre za KD, ki so našteta v 11.čl., saj ima realno načelo prednost pred aktivno personalitetnim. Najpomembnejši razlog za uveljavitev tega načela je v tem, da našega državljana ni dovoljeno izročiti tuji državi, da bi mu tam sodili za KD, ki ga tam izvrši, hkrati pa ni dopustno, da bi se izognil kazenskemu pregonu naš državljan, ki je v tujini izvršil KD in se zatekel v našo državo. To načelo je subsidiarno, se pravi, da se naš KZ uveljavi in uporabi samo, če kazenskopravna intervencija v tujini ni zadostna. To izhaja iz določb 14/2 KZ-1, po katerih se storilec ne preganja:- če je kazen, za katero je bil v tujini obstojen, popolnoma prestal ali je bilo skladno z

mednarodno pogodbo določebo, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v RS- če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena ali je

izvršitev kazni zastarala- če se KD po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca, taka zahteva pa ni bila

vložena oz. je bila umaknjena4

V takšnih primerih je spoštovano načelo »ne bis in idem«, upoštevajo pa se tudi tuja obsodilna in oprostilna sodba in določbe tujega zakona o zastaranju izvršitve kazni in o posebnih pogojih za kazenski pregon. Naš KZ velja torej in se uporabi samo v primeru, če je naš državljan v tujini izvršil KD in če ni nastal kateri izmed prej opisanih primerov, a tudi v takšnem primeru je kaznivost tistega dejanja po kazenskem zakonu države, v kateri je bilo izvršeno, pogoj za uveljavitev naše kazenske zakonodaje identiteta norme oz. dvojna kaznivost. Vendar ta pogoj ni absoluten, saj je prepuščeno presoji ministra za pravosodje ali je uveljavitev našega prava smotrna, čeprav dejanje v tuji državi ni inkriminirano (14/3, 14/4 KZ-1).

Pasivno personalitetno načeloPo tem načelu se naš KZ uveljavi glede tujega državljana, ki je v tujini izvršil KD proti našemu državljanu ali proti naši državi, pa ne gre za KD našteta v 11.čl., saj ima realno načelo prednost tudi pred pasivno personalitetnim. S tem želi KZ zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi KD, ki so jih izvršili tuji državljani oz. varovati pravne dobrine, ki so last RS. Tudi to načelo je subsidiarno, saj se naš KZ uveljavi in uporabi samo, če ni zadostno tisto kazenskopravno varstvo, ki ga nudi tuja država. Tudi za takšne primere veljajo trije prej omenjeni pogoji, ki izključujejo kazenski pregon pri nas in prav tako velja načelo identitete norme z možnostjo, da se po presoji ministra za pravosodje od tega načela tudi odstopi. Če gre za KD tujega državljana, izvršeno v tuji zoper pravne dobrine RS, gre pravzaprav za realno načelo, s to razliko, da je realno načelo v tem primeru subsidiarno, ker ne gre za tista pomembna KD, ki so našteta v 11.čl. KZ-1.

Univerzalno načeloNaš KZ po tem načelu velja in se uporabi zoper tujega državljana, ki je v tujini izvršil KD zoper tujega državljana ali zoper tujo državo, bil pa je zaloten pri nas in ga Slovenija ni izročila drugi državi (13/2 KZ-1). To načelo je utemeljeno z mednarodno solidarnostjo pri zatiranju najhujših oblik kriminalitete in v nač KZ je bilo sprejeto tudi zaradi tega, da naša država ne bi postala zatočišče nevarnih delinkventov, ki jih njihove države iz kakršnegakoli razloga ne iščejo ali ne zahtevajo njihove izročitve. Tudi to načelo je subsidiarno in vezano na identiteto norme. Poleg tega obstaja omejitev, da naše sodišče ne more izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo KD izvršeno. Vsa ta načela so sprejeta v 15.čl. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in zato našo državo obvezujejo. Glede načela identitete norme je v KZ vnesena izjema. Nanaša se na dejanja, ki veljajo za kazniva po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti. Z dovoljenjem ministra za pravosodje se sme namreč po KZ preganjati storilce v primerih iz 13/2 tudi ne glede na zakon države, v kateri je bilo KD izvršeno, če gre za dejanje, ki je takrat, ko je bilo izvršeno, veljalo za KD po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti.

5

KAZENSKOPRAVNA NORMA IN NJENE ZNAČILNOSTI

1. Splošne kazenskopravne normeSo v pravno obliko odeta splošna načela in splošna pravila ter pogoji, ki se navezujejo na:- splošni pojem KD- pojem kazenske odgovornosti in krivde- na pojem kazenskih sankcijTe norme so zbrane v splošnem delu KZ.

2. Tipične kazenskopravne normeSo norme posebnega dela KZ, ki so dvodelne in vsebujejo:a) Opis posameznega KD

Vsebuje zakonske znake KD, na podlagi katerih je mogoče določeno dejanje, ki se zgodi v praksi, prepoznati za KD oz. ga uvrstiti po določen zakonski opis KD. Dispozivija, ki izraža prepoved ali zapoved, je v tipičnih kazenskopravnih normah zgoščena v besedni zvezi »se kaznuje«; dispozicija, ki izraža dovoljenje, pa v besedni zvezi »se ne kaznuje«. Razlikujemo več vrst opisov KD: Enostavni opis

Vsebuje kratko in jasno določitev prepovedanega dejanja, brez navajanja izvršitvenih dejanj. Primeri:- »kdor komu vzame življenje« 116.čl. KZ-1- »kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti« 118.čl. KZ-1- »kdor koga razžali« 158.čl. KZ-1

Opisni opisZ natančnimi izrazi so opisani različni vidiki KD, kot so npr. kdo je storilec, izvršitvena dejanja, kakšna posledica mora nastati... Primeri:- »kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem

izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo« 170.čl. KZ-1

- »starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe« 192.čl. KZ-1

- »kdor ve, da se pripravlja KD, za katero je z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, pa ga v času, ko se je dalo še preprečiti, ne naznani in je bilo dejanje poskušeno ali dokončano« 280.čl. KZ-1

Alternativni opisZ naštevanjem je določenih več možnih izvršitvenih načinov dejanj. Na ta način se z zakonom praviloma omeji krog ravnanj, ki so v okviru posamezne inkriminacije kazniva; izjemoma pa se ta krog lahko pusti tudi odprt – take določbe se razlagajo z uporabo analogije intra legem, pri čemer je poudarek na restriktivni razlagi. Primeri:- »kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali

več izvedb, fonogramov, videogramov, rtv-oddaj ali podatkovnih baz« 149.čl. KZ-1- »kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi

prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog« 186.čl. KZ-1

- »kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s KD, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča« 217.čl. KZ-1

Blanketni opisNe daje celotnega opisa KD, ampak se glede njegovega dela sklicuje na dopolnilno normo z drugega pravnega področja. Z blanketno kazenskopravno normo zakonodajalec olajša določanje prava, otežuje pa njegovo uporabo. V našem pravnem redu so praviloma uporabljene napotitve na posamezno širše pravno področje (generične napotitve), ne pa na konkreten predpis s tega področja. Primeri:

6

- »udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega pometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana« 323.čl. KZ-1

- »kdor zavestno ne ravna po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji« 202.čl. KZ-1

b) Kazen V tipičnih kazenskopravnih normah se predpisujeta le denarna kazen, ki se predpiše samo po vrsti, in zaporna kazen, ki se predpiše tudi po višini. Objektivni pogoji kaznivosti so opredeljeni kot posebne zunanje okoliščine in posledice, ki jih storilec KD ob izvršitvi dejanja nima v oblasti in zato tudi niso pomembne za vzročno zvezo in krivdo; morajo pa biti podane, da dejanje velja za kaznivo. S temi pogoji je tako mogoče iz dometa kazenskega prava izvzeti sicer protipravna, vendar manj nevarna dejanja, ki ostanejo na ravni prekrška ali samo civilnega delikta. V pomoč je lahko pravilo, da so objektivni pogoji sicer del opisa KD, niso pa del storilčevega ravnanja kot osrednje sestavine zakonskega dejanskega stanu. Primer:- »Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz

malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.« 323.čl. KZ-1

7

KAZNIVO DEJANJE(16.čl. KZ-1)

KD je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot KD in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca (16.čl. KZ-1). Elementi KD so: protipravnost, nevarnost, določenost v zakonu (vključno z določenostjo zakonskih znakov), izvršitveno ravnanje in krivda. KD je torej sočasen odsev vnaprejšnje pravne ocene zakonodajalca na eni strani ter psihičnega in fizičnega delovanja človeka na drugi strani. KD se lahko stori s storitvijo (delicta comissiva) ali z opustitvijo. Opustitvena dejanja delimo na prava opustitvena dejanja (delicta omissiva – dolžnost nekaj storiti izhaja iz posebnega dela KZ oz. iz zapodefne tipične kazenskopravne norme) in neprava opustitvena dejanja (delicta omissiva per omissionem – v zakonu so sicer določena kot storitvena, iz narave dejanj pa je razvidno, da jih je mogoče izvršiti tudi z opustitvijo). Kaznivo dejanje je lahko storjeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti (17/2 KZ-1).

Formalna protipravnost je tisti element KD, ki zagotavlja ustrezno vključenost kazenskega prava v celotni pravni sistem. V tem sistemu je kazensko pravo usmerjeno predvsem k sankcioniranju kršitev pravnih norm z drugih pravnih področij oz. varovanju pravnega reda. Materialna protipravnost oz. nevarnost, na podlagi katere zakonodajalec neko dejanje opredeli za kaznivo, mora biti usmerjena zoper temeljne pravne vrednote. Protipravnost torej pojmujemo skladno s formalno-materialnim konceptom, kar pomeni, da kazenskopravne norme niso namenjene samo sankcioniranju kršitev pozitivnega prava, ampak hkrati tudi sankcioniranju napadov na temeljne pravne vrednote in dobrine v posamezni družbi. str. 97

Vrste zakonskih znakov KD:1. objektivni – subjektivni2. deskriptivni – normativni 3. odprti – omejitveni 4. včasih je kot znak zapisana beseda »protipravnost«

Kaj naj se šteje kot čas dejanja (18.čl. KZ-1)? KD je storjeno takrat, ko je storilec delal (storitev) ali bi moral delati (opustitev), ne glede na to, kdaj nastane posledica – delavnostna teorija. Od časa izvršitve je treba razlikovati čas dokončanja KD. Pri posledičnih KD se šteje, da je KD dokončano, ko nastopi prepovedana posledica, pri dejavnostnih KD pa se čas dokončanja KD ujema s prenehanjem izvrševanja prepovedane aktivnosti oz. dejavnosti. Glede na čas izvršitve se KD v teoriji razvrščajo na trenutna, trajajoča, trajna in KD stanja. Trenutna KD

So tista, ki se po naravi stvari izvršijo v trenutku ali pa vsaj v zelo kratkem časovnem obdobju. V to skupino spada večina KD. Primer: Tatvina (204.čl. KZ-1)

Trajajoča KDSo tista, pri katerih je po naravi stvari potrebno dlje časa trajajoče delovanje storilca oz. daljše izvajanje prepovedanih aktivnosti, preden nastane prepovedana posledica. Med trajajoča uvrščamo tudi dejanja, pri katerih je v zakonu predvideno, da njihovo izvrševanje traja dlje časa. Primer: Povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem (226.čl. KZ-1)

Trajna KDSo tista, pri katerih storilec z izvršitvenim dejanjem vzpostavi protipravno stanje in to stanje oz. njegove zunanje učinke nekaj časa vzdržuje. To obnavljanje prepovedanega stanja je pri teh dejanjih sestavina zakonskega opisa oz. samostojen zakonski znak. Primer: Protipraven odvzem prostosti (133.čl. KZ-1), ugrabitev (134.čl. KZ-1)

KD stanjaSo tista, pri katerih se prav tako vzpostavi protipravno stanje, ki traja dlje časa, vendar vzdrževanje tega stanja ni zakonski znak oz sestavina izvršitvene faze KD. Ta dejanja so končana v trenutku vzpostavitve protipravnega stanja oz. v trenutku nastanka prepovedane

8

posledice, kar pomeni, da zanje dejansko veljajo enaka pravila kot za trenutna KD. Primer: Dvojna zakonska zveza (188.čl. KZ-1)

Delitev na trenutna in trajajoča KD v praksi nima večjega pomena. Pri trenutnih KD se čas izvršitve ujema z dokončanjem KD (tj. z nastankom prepovedane posledice), pri trajajočih KD pa se za čas izvršitve KD šteje celotno obdobje, ko storilec izvršuje prepovedano dejavnost, dejanje pa je dokončano z nastankom prepovedane posledice ali s prenehanjem kriminalne aktivnosti.

Kaj se šteje kot kraj storitve KD? V našem kazenskem pravi je glede kraja KD sprejeta t.i. ubikvitetna teorija (19.čl. KZ-1). Po tej teoriji se šteje, da je KD storjeno na kraju, kjer je storilec delal oz. bi moral delati, kakor na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. Za poskus KD se šteje, da je bilo storjeno na kraju, na katerem je storilec delal, kakor tudi na kraju, na katerem naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica. Ta teorija torej smiselno dopušča, da je KD izvršeno v več kot enem kraju. Kadar nastane taka situacija govorimo o distnačnih deliktih.

Glede na zakonsko in dejansko izraženost prepovedane posledice KD razvrščamo na: Posledična KD

Pri teh KD se prepovedana posledica izrazi kot navzven razviden učinek na pravno zavarovani vrednoti ali dobrini oz. na objektu napada KD. Ta posledica, ki se opredeljuje kot prepovedana posledica v ožjem pomenu besede, sledi izvršitvenemu ravnanju in je časovno in prostorsko ločen od tega ravnanja. Pri posledičnih KD prepovedana posledica pomeni zakonski znak KD, ki mora biti v celoti zajet s storilčevo krivdo. Pri večini KD te vrste je prepovedana posledica natančno definirana v opisu KD. Primer: Umor (116.čl. KZ-1), uboj na mah (117.čl.), povzročitev smrti iz malomarnosti (118.čl.), huda telesna poškodba (123.čl.) ipd. Med posledična KD pa štejemo tudi tista dejanja, pri katerih prepovedana posledica iz zakonskega opisa ni razvidna na prvi pogled, vendar jo je mogoče smiselno razbrati iz opisa KD. Primer: Za prepovedano posledico KD tatvine iz. 204.čl. KZ-1 je mogoče šteti prekinitev posesti in/ali lastninske pravice oškodovanca ma ukradeni stvari; posledica KD požiga iz 222.čl. je poškodba ali uničenje požganih stvari; pri preslepitvi pri poslovanju z vrednostnimi papirji iz 231.čl. oškodovanje vlagateljev ipd.

Dejavnostna KDSo tista KD, za katera v zakonu ni predvideno, da bi povzročala kakršnokoli prepovedano posledico. Pri teh dejanjih se torej ne zahteva, da bi izvršeno ravnanje povzročilo ločen in navzven izražen učinek na objektu kazenskopravnega varstva, ampak je bistvo kaznivosti v samem izvršitvenem ravnanju, torej v tem, da storilec izvaja določeno protipravno oz. nevarno dejavnost. Primer: Neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog iz 186.čl. KZ-1. Zakonski opis tega KD niti izrecno niti smiselno ne zahteva nastanka nobene posledice za pravno zavarovano vrednoto, ki je v tem primeru človekovo zdravje. Za obstoj KD torej niso pomembne posledice, ki jih utrpijo npr. uživalci mamil, ampak je tisto, kar je pri tem dejansko kaznivo, dejavnost v zvezi s substancami ali preparati, ki so razglašeni za mamila. Drugi primeri so: Izdaja in uporaba lažnega zdravniškega ali veterinarskega spričevala iz 255.čl., neplačevanje preživnine iz 194.čl., prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva iz 176.čl. ipd.

Pri nekaterih KD, ki so v temeljni obliki opredeljena kot dejavnostna, lahko nastop prepovedane posledice pomeni kvalifikatorno okoliščino. Takšna KD nekateri opredeljujejo tudi za mešana KD. Primer: Če je npr. zaradi neplačevanja preživnine ogroženo preživljanje upravičenca, bo podano KD po 194/2 KZ-1, ki je v tem delu smiselno opredeljeno kot posledično KD, pri čemer se prepovedana posledica kaže v težkem gmotnem položaju upravičenca do preživnine.

9

Glede na intenzivnost prepovedane posledice v širšem pomenu besede KD razvrščamo na: Poškodbena KD

To so tista KD, pri katerih se prepovedana posledica kaže kot poškodba pravno zavarovane vrednote ali dobrine. Zanje je značilno, da povzročijo uničenje ali drugačno poškodbo objekta kazenskopravnega varstva. Primer: smrt, telesne poškodbe, premoženjska škoda, prizadetost duševne integritete ipd.

Ogrozitvena KD- Konkretna ogrozitvena KD

So tista, ki ustvarijo neposredno in konkretno nevarnost za pravno zavarovane vrednote in dobrine, torej nevarnost, ki se lahko vsak trenutek sprevrže v poškodbeno posledico. Primer: Nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti iz 314/1 KZ-1, pri ogrožanju javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom iz 326/1, opustitvi nadzorstva v javnem prometu iz 327/1,2 ipd.

- Abstraktna ogrozitvena KD Pri teh KD pa je pravno zavarovana dobrina ogrožena zgolj hipotetično. Možnost,da bi zaradi teh dejanj prišlo do poškodbene posledice sicer obstajajo, vendar so minimalne in razmeroma oddaljene. Ta KD so v naše, KZ redka. Primer: Odklonitev sodelovanja pri odvračanju splošne nevarnosti iz 332.čl. KZ-1. Za to dejanje se z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev kaznuje, kdor v nasprotju z odredbo pristojnega organa ali organizacije brez upravičenega razloga ne sodeluje pri odvračanju splošne nevarnosti ali odpravljanju posledic.

Vzročna zveza je naravna zveza med neko človekovo aktivnostjo (nekim izvršenim dejanjem) in neko posledico. Zato je pogoj, da lahko določeno posledico v konkretnem primeru pripišemo posameznemu storilcu. V večini primerov se vprašanje vzročne zveze sploh ne postavi, ker je povsem jasna in nesporna. Primer: A udari B-ja z grabljami po roki, pri čemer B utrpi hudo telesno poškodbo v obliki raztrganine; ni dvoma, da je vzrok te poškodbe A-jevo ravnanje.

Kadar pa vzročna zveza ni povsem jasna, pa so se v teoriji razvile tri poglavitne teorije:1. Teorija o razlikovanju vzrokov in pogojev za nastanek posledice KD – za posledico je

upošteven vzrok le storilčevo osebno ravnanje neposredno pred nastankom prepovedane posledice, vse druge okoliščine (ravnanje oškodovanca, tretjih oseb, naravnih sil) pa so samo pogoji za kaznivo dejanje. Vzročno zvezo lahko sprožijo samo vzroki, pogoji pa ne

2. Ekvivalenčna teorija oz. teorija condictio sine qua non – za vzrok prepovedane posledice se šteje vsako človekovo dejanje (storitev/opustitev), ki ga kot izvršitveno dejanje določa kazenski zakon in ki je v kakršnikoli zvezi s prepovedano posledico (treba je upoštevat vsako stvar, ki je prispevala k posledici).

3. Teorija adekvatne vzročnosti – za vzrok šteje vsak dejavnik, ki po človekovih izkušnjah in znanju o naravnih zakonitostih lahko pripelje do prepovedane posledice; se pravi dejavnik, ki redno in praviloma pripelje do prav take posledice

Nobena od treh teorij sama ni dovolj močna, da bi bilo na njeni podlagi mogoče pravno utemeljiti vzročno zvezo, ampak se vse tri med seboj ustrezno dopolnjujejo, pri čemer je navadno odločilna teorija o adekvantni vzročnosti, saj je na poznejši stopnji samo na njeni podlagi mogoče utemeljiti krivdo storilca. Samo za obstoj vzročne zveze kot objektivne zveze med ravnanjem in posledice sicer vprašanja krivde niso odločilna, zato za ugotovitev obstoja KD navadno zadostuje ekvivalenčna teorija. Za to, da lahko storilcu v končni fazi očitamo, da je osebno hotel ali vsaj mogel predvideti, da bo njegovo ravnanje vzrok za prepovedano posledico, pa je treba ugotoviti vzročno zvezo na podlagi teorije o adekvantni vzročnosti.

Prekinitev vzročne zveze – Vzročna zveza se lahko pretrga, ko je neki vzrok že začel delovati v smeri proti prepovedani posledici, ta pa v končni fazi nastane zaradi drugega vzroka, ki prekrije prvotni vzrok in povzroči posledico neodvisno od njega. V primeru prekinitve ostane prvotno

10

dejanje pri poskusu; v primerih, ko poskus ni kaznivo dejanje, pa je kaznivo dejanje zaradi pretrganja sploh izključeno. Prekinitve vzročnosti lahko izhajajo iz:- storitve drugega KD (vendar praviloma ne s strani oškodovanca)- delovanja tretjih oseb, ki nima znaka KD, je pa po moči takšno, da lahko preusmeri vzročni tok

dogodkov (npr. samomor)- delovanja naravnih sil

Vrste KD glede na storilcaZ besedno zvezo storilec KD v splošnem označujemo osebo, ki uresniči zakonske znake KD s storitvijo ali opustitvijo in in ki je za to dejanje kazensko odgovorna. Zaradi odsotnosti slednjega pogoja v napem pravnem sistemu storilci KD ne morejo biti osebe, ki v času izvršitve dejanja še niso dopolnile 14 let (21.čl. KZ-1). To pa ne pomeni, da so vse osebe, ki so v času izvršitve določenega dejanja starejše od 14 let, lahko storilci vseh KD. Naketera KD imajo namreč zakonsko omejen krog storilcev, lar pomeni, da lahko zanje odgovarjajo samo osebe, ki poleg splošnih pogojec (min. 14 let, prištevnost, krivda) izpolnjujejo še dodatne pogoje, ki jih za storilca postavlja zakon. Po tem, kdo je lahko njihov storilec, KD razvrščamo v dve skupini: Splošna KD (delicta communia)

Lahko jih izvršijo vse osebe, ki so lahko subjekti KP. Ta KD prepoznamo po tem, da zakonski opis za označbo storilca uporablja besedo »kdor«. Ta KD prevladujejo v posebnem delu KZ.

Posebna KD (delicta propria)Pri teh KD je z dodajanjem posebnih osebnih ali pranih lastnosti storilca krog možnih storilcev zožen, in sicer tako, da zakon našteje vse možne storilce dejanja ali pa je iz opisa KD razvidno, da ga lahko izvrši le omejen krog oseb. Kot delictum proprium je opredeljenih večina KD zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, ki jih lahko izvršijo le uradne osebe. Enako velja za KD zoper vojaško dolžnost, ki jih lahko izvršijo le vojaške osebe.- Prava delicta propria

Lastnost storilca je samostojen zakonski znak KD, kar pomeni, da vpliva na obstoj KD. Osebe, ki nimajo zahtevanih lastnosti, ne morejo biti storilci KD, ki je opredeljeno kot pravi delictum proprium. Tako npr. KD izsiljevanja izjave iz 267.čl. KZ-1 ne more storiti oseba, ki ni uradna oseba.

- Neprava delicta propria So dejanja, ki so v temeljni obliki opredeljena kot splošna kazniva dejanja; njihova izvršitev s strani oseb s posebnimi lastnostmi je opredeljena kot kvalifikatorna, redkeje pa tudi kot privilegatorna okoliščina, zaradi kater dobi dejanje težjo oz. lažjo naravo. Primer takega KD je npr. neupravičena osebna preiskava iz 136.čl. KZ-1. To KD lahko v temeljni obliki izvrši vsakdo. Prvi odstavek namreč določa, da se z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznuje, »kdor neupravieno preišče drugega ali stvari, ki jih ima ta na sebi ali s seboj«. Če pa to dejanje stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, bo podana kvalificirana oblika tega KD (136/2). Uradni osebi za to KD grozi kazen zapora do dveh let.

Med posebna KD je treba šteti tudi lastnoročne delikte, za katere je značilno, da jih lahko izvrši le ena sama oseba s samostojnim delovanjem. Primer: Detomor iz 119.čl. KZ-1, kriva izpoved 284.čl.

Pravne osebe v našem sistemu ne morejo biti storilci KD, ampak so lahko za nekatera KD le odgovorne poleg storilca!

Razmerja med opisi kaznivih dejanjNekatera KD imajo lahko v določenem delu podobne ali ceo enake zakonske znake. Zato je treba iz razmerij med opisi KD treba prepoznati morebitne oblike posameznega KD, pri čemer razlikujemo: Temeljno KD

Navadno so obravnavane v prvem odstavku člena, ki opisuje to KD, zajemajo pa najbolj pogoste, tipične in povprečne primere tega dejanja. Primer: Temeljno kaznivo dejanje zatajitve

11

(208/1 KZ-1), po katerem se kazuje, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana na podlagi nekega pravnega posla.

Kvalificirano KDKvalificirane oblike KD obsegajo vse zakonske znake temeljnega KD in še enega ali več znakov, ki so take narave, da je dejanje zaradi njih težje in je zato zanj zagrožena tudi strožja kazen. Pri tem KD mora biti podan storilčev naklep do vseh znakov KD. Tako je KD zatajitve iz 208/3,4 KZ-1 mogoče šteti za kvalificirano obliko glede zatajitve iz prvega odstavka istega člena. Dejanje po 208/3 je težje zaradi dejstva, da KD izvrši skrbnik v škodo svojega varovanca. Dejanje iz 208/4 pa zato, ker je zatajena stvar posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena oz. naravna vrednota ali pa stvar velike vrednosti. Kvalificirana oblika KD je lex specialis v razmerju do temeljne oblike, zato se v tem primeru uporabi pravilolex specialis derogat legi generali.* Od kvalificiranega KD je treba razlikovati KD, kvalificirana s hujšo posledico. To je podano, kadar iz nekega temeljnega KD nastane samo hujša posledica, za katero zakon predpisuje strožjo kazen, ni pa nobenih drugih zakonskih znakov, ki bi vplivali na opredelitev dejanja za hujše v primerjavi s temeljno obliko.

Privilegirano KDPrivilegirane oblike KD obsegajo vse zakonske znake temeljnega KD in še enega ali več znakov, ki so take narave, da je dejanje zaradi njih lažje in je zato zanj zagožena tudi milejša kazen. KD majhne zatajitve je v primerjavi s temeljno obliko zatajitve lažje zaradi okoliščine, da je vrednost zatajene stvari majhna in da je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti (208/2 KZ-1). Privilegirana oblika KD je posebna določba (lex specialis) v razmerju do temeljne oblike, zato se v tem primeru uporabi pravilo, po katerem posebna določba razveljavlja splošno (lex specialis derogat legi generali).

Delictum sui generisJe dejanje, pri katerem je eden ali več zakonskih znakov glede na temeljno obliko določenih tako, da dobi dejanje zaradi njih drugačno naravo ali drugačen pomen. Primer takega delikta je zatajitev iz 208/5 KZ.1. za temeljno obliko zatajitve se kaznuje, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana na podlagi pravnega posla. Po petem dstavku pa se kaznuje, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki jo je našel ali dobil po naključju. Zaradi drugačne narave dejanja se tukaj ne uporablja pravilo, po katerem posebna določba razveljavlja splošno, saj ta ovlika KD nima vseh zakonskih znakov enakih kot temeljna oblika.

TEMELJNO KD KVALIFICIRANO KD PRIVILEGIRANO KDzatajitev velika vrednost zatajene stvari

oz. je stvar kult., zgo. pomenamajhna vrednost zatajene stvari

tatvina velika tatvina majhna vrednost ukradene stvari oz. je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar preden je izvedel da je uveden kazenski

postopekuboj umor uboj na mah, povzročitev smrti iz

malomarnosti, detomor

Razlogi za izključitev obstoja KD1. Prisiljenost (23.čl. KZ-1) – Dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel

upreti, ni kaznivo dejanje. a) Absolutna sila:

- tisti, ki je bil izpostavljen, je bil popolnoma onemogočen v uveljavljanju svoje volje- lahko gre za vis maior, ko se v dogajanje vmeša kakšen anraven dogodek in prekine ali

preusmeri vzročno dogajanje takrat KD ni, ker ni vzročne zveze med človeškim ravnanjem in nastalo posledico

- za KP je pomembnjša sila, ki jo je uporabil človek zoper zloveka zaradi tega, da bi ga prisilil izvršiti KD

12

- pri tem gre za uporabo telesne sile ali pa hipnoze oz. mamilb) Kompulzivna sila:

- podana je takrat, kadar se je storilec resda sam odločil, da bo izvršil KD, toda pod pritiskom sile

- voljno ravnanje je izsiljeno z uporabo fizičnega nasilja (ni pa izključeno da je bilo izsiljeno tudi z uporabo hipnoze in mamil)

- lahko je neposredna ali posredna, če je nasilje usmerjeno na kako bližnjo osebo ali tudi na kakšno stvar zato, da bi prisiljevani izvršil, kar prisiljevalec zahteva

2. Grožnja – Je psihično nasilje, s katerim tisti, ki grozi, predoči komu kaj ga čaka, če njegove zahteve ne bo izpolnil. Je torej vplivanje na voljo drugega, da bi se ta odločil ravnati v določeni smeri tj. v smeri izvršitve dejanja. Grožnja se lahko nanaša neposredno na tistega, na katerega je naslovljena, lahko pa tudi na njegove bližnje. Lahko je ustna, pisna ali pa izvršena s konkludentnimi dejanji. Kadar je grožnja podkrepljena s kakim nevarnim sredstvom ali dejanjem, jo praviloma opredeljujemo za kompulzivno silo. Tako grožnjo kot kompulzivno silo je glede izključitve KD treba presojati po kriterijih o skrajni sili, pri čemer grožnjo oz. kompulzivno silo štejemo za nevarnost, KD (izvršteno pod njunim vplivom) pa za odvračanje. Za presojo je pomembno, kako je grožnjo razumel ogroženi, ne pa, ali je tisti, ki je grozil, resno mislil, niti ni potrebno, da bi bila grožnja sploh uresničljiva.

3. Silobran (22.čl. KZ-1) – Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen, protipraven napad. a) Napad :

- mora biti stvaren oz. resničen- protipraven

b) Obramba: - mora biti naperjena zoper napadalca oz. zoper kakšno njegovo dobrino, če je to

potrebno za odvrnitev napada- mora biti neizogibno potrebna za odvrnitev napada. V zvezi s tem je potrebno raziskati ta

vprašanja: ali napada ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodbo napadalčeve dobrine, z dejanje, ki ima znake KD; ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe

- mora biti istočasna z napadom* Prekoračeni silobran – V vseh drugih primerih, ko ni izpolnjen kakšen izmed pogojev silobrana, je podano KD. Če napad ni stvaren, protipraven in istočasen, če obramba ni neizogibno potrebna in istočasna, ni podan niti položaj, ki bi spominjal na silobran. Edino v primeru, če je sodišče ugotovilo, da so bili ozpolnjeni vsi pogoji za silobra, storilec pa je prekoračil meje sorazmerosti med napadom in obrambo, KZ dopušča, da se ta okoliščina upošteva pri odmeri kazni (22/3 KZ-1). To pomeni, da v takšnih primerih protipravnost dejanja ni izključena, nasprotno, podana je in tako tudi KD. Pri odmeri kazni pa je treba upoštevati, da napadeni v obrambi svoje dobrine ni mogel natanko odmeriti intenzivnosti svoje obrambe. Na drugi strani ta določba ne pomeni, da mora sodišče to okoliščino upoštevati v vsakem primeru. Če je nesorazmerje preveliko, če se je obramba zaradi tega spremenila v antisocilano, materialno protipravno dejanje, potem sodišče tega pri odmeri kazni ne bo upoštevalo kot olajševalno okoliščino, temevč bo lahko štelo takšno okoliščino celo za oteževalno.

4. Skrajna sila (32.čl. KZ-1) – Kdor stori dejanje, ki ima znake KD, zato da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno, nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, ni kriv, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati. a) Nevarnost:

- mora biti stvarna oz. resnična- lahko jo povzročijo ljudje/živali/naravne sile

13

- lahko grozi katerikoli pravno zavarovani dobrini- mora biti nezakrivljena- mora biti istočasna z odvračanjem nevarnosti

b) Odvračanje nevarnosti:- nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače- prizadejano zlo ne sme biti večje od zla, ki je grozilo

* Sodobni pravni sistemi poleg upravičljive skrajne sile poznajo tudi opravičljivo skrajno silo, ki izključuje krivdo storilca. Novembra 2008 je uveljavljeni KZ ukinil v slovenskem kazenskem pravu uveljavljeni zakonski institut upravičljive skrajne sile in ga nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki izključuje krivdo storilca oz. njegovo kaznivost. Upravičljive skrajne sile novi KZ-1 ne pozna več. Ta vrsta skrajne sile se je iz zakonskega tako spremenila v nadzakonski razlog upravičenosti. Opravičljiva skrajna sila torej izključuje krivdo, medtem ko upravičljiva skrajna sila izključuje protipravnost.

5. Privolitev oškodovanca (125.čl. KZ-1) – Dejstvo, da oškodovanec oz. žrtev privoli v kaznivo dejanje načeloma ne pomeni, da bo dejanje zaradi tega nekaznivo. Primer: če se A ne upora temu, da jo B vsak dan brutalno pretepe, ne moremo trditi, da B-jevo dejanje zaradi pasivnosti A ni kaznivo. Splošno pravilo, da privolitev oškodovanca ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, ima vseeno nekaj izjem, na katere je mogoče sklepati iz opisov posameznega KD ali pa na podlagi logike. Ker ni zakonskih pravil o tem, kdaj in kako lahko privolitev izključi obstoj KD, morajo sodišča sama v posameznih primerih presoditi o pomenu privolitve oškodovanca v poseg v njegovo pravico s KD.

6. Samopoškodbe – Samomor kot najhujša oblika samopoškodbe ni KD; nako praviloma velja tudi za druge samopoškodbe, ki se ne končajo s tako hudo posledico. KP posamezniku ne odreka pravice, da sam osebno razpolaga s svojim življenjem in telesom, razen kadar ga pri tem vodijo koristoljubni motivi, usmerjeni zoper druge pravne dobrine.

7. Poškodbe pri športnikih

14

KRIVDA(24.čl. KZ-1)

Krivda je odločilni element KD, saj načelo, da brez krivde ni kazni (nullum crimen sine culpa), pri nas nima izjem. Naše KP ne pozna objektivne odgovornosti za povzročeno posledico (tj. odgovornost brez krivde), prav tako v KP ni odgovornosti za drugega. Krivda v spoznavnem pomenu je notranji oz. psihični odnos storilca do izvršenega KD, v kazenskopravnem pomenu besede pa je njeno bistvo v očitku storilcu, da ni ravnal prav. V našem sistemu in teoriji je uveljavljeno normativno-psihološko pojmovanje, po katerem ima krivda psihološko osnovo, ki je razvidna iz vsebine naklepa oz. malomarnosti, hkrati pa tudi normativno osnovo, ki se kaže v zavesti o prepovedanosti dejanja. Natančneje je krivda opredeljena kot negativni subjektivni odnos storilca do KD oz. do prepovedane ali zapovedane norme, ki jo je s svojim dejanjem kršil in do poledice, ki jo je povzročil. Hkrati pa je krivda negativna vrednostna sodba o storilčevem dejanju oz. očitek storilcu, da ni ravnal skladno s pravom, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz normativno-psihološke koncepcije krivde izhajajo naslednji elementi, ki morajo biti v konkretnem primru izpolnjeni, da krivdi lahko sledi kazen:- storilec mora biti krivdno sposoben- storilec se zaveda ali bi se moral zavedati svojega ravnanja- storilec se zaveda ali bi se moral zavedati, da je njegovo dejanje v nasprotju s pravom- odsotnost razlogov za izključitev krivde

Da je to pojmovanje sprejeto tudi v naši zakonodaji je razvidno iz zakonskega pojma krivde, ki ihaja iz 24.čl. KZ-1. Po tej določbi krivdo sestavljata izvršitev KD z naklepom ali iz malomarnosti in zavest o prepovedanem dejanju. Naklep in malomarnost štejemo za dve različni vrsti krivde, medtem ko je zavest o prepovedanosti dejanja pravzaprav posebna sestavina krivde, katere vsebina je v zavesti o kršitvi tiste primarne norme, ki je odločilna za protipravnost KD. Kriv je torej storilec, ki je storil KD z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano.

Kazenska odgovornost je vrsta pravne odgovornosti in je širši pojem od krivde, saj je slednja le ena od sestavin kazenske odgovornosti. Kazenska odgovornost zajema prištevnost in krivdo. Teoretični pojem kazenske odgovornosti izhaja iz splošnega pojma odgovornosti, ki jo SSKJ opredeljuje med drugim kot dolžnost sprejeti sankcije oz. kot odnos, pri katerem mora kdo dati pojasnilo ali utemeljiti svoje delo. Odgovornost torej pomeni dolžnost prevzeti posledice za svoje ravnanje. Da se to zgodi, morajo biti v KP izpolnjeni naslednji pogoji:- izvršitev KD- krivda- veljavna kaznivostKazenska odgovornost je torej skupek materialnopravnih pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek kazni storilcu za storjeno KD; krivda pa je le eden od teh pogojev!

Pri razmerju med prištevnostjo (29.čl. KZ-1) in krivdo je treba biti pozoren na dejstvo, da s prištevnostjo označujemo prihično stanje storilca, krivda pa se navezuje na psihično aktivnost storilca. Prištevnost je pravzaprav pogoj za krivdo, še bolj pravilno pa je, da prištevnost v časi storitve KD odseva storilčevo sposobnost za krivdo. Odsotnost te sposobnosti ima v konkretnem primeru za posledico tudi odsotnost krivde. Prištevnost se v kazenskem postopku domneva in spada med pravne domneve (praesumptio iuris) oz. predpostavljena dejstva, za katera je značilno, da na temelju drugih dejstev veljajo za resničnam ne da bi jih bilo treba dokazovati. Konkretneje se prištevnost uvršča med naravne presumpcije, ki jih utemeljujejo izkušnje iz vsakodnevnega življenja oz. narava stvari. Ker je pri domnevi prištevnosti mogoč nasprotni dokaz (neprištevnost), jo nadalje uvrščamo med izpodbojne domneve (praesumptio iuris tantum). V kazenskem postopku se torej šteje, da je bil storilec v času izvršitve KD prišteven, priseben in zavesten svojega ravnanja. Prištevnost oz. neprištevnost se ugotavlja šele, če oz. ko se pojavi razumen dvom o tem,

15

da bi utegnila biti prištevnost izključena zaradi katerega od bioloških in psiholoških pogojev. V takem primeru je obvezno imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, ki preuči storilca in na podlagi vseh okoliščin primera poda svoje mnenje o stanju njegove zavesti v času storitve KD. Na podlagi tega mnenja sodišče ugotovi, ali so pri posamezniku v tem času obstajale okoliščine, ki so vplivale na njegovo sposobnost za krivdo.

1. Naklep (25.čl. KZ-1)Je temeljna oblika krivde pri KD. Z izjemo manjše skupine malomarnostnih KD so namreč vsa KD v temeljni ibliki opredeljena kot naklepna. Pri naklepu storilec ve kaj dela in to hoče storiti. Iz 25.čl. KZ-1 izhajata dve uzakonjeni obliki naklepa, ki se razlikujeta po vsebini storilčeve zavesti in volje, in sicer: Direktni naklep (dolus directus): »KD je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal

svojega dejanja in ga je hotel storiti«Je podan, kadar se storilec zaveda kaj dela (zavestna sestavina) in to tudi hoče (voljna sestavina). V okviru zavestne sestavine direktnega naklepa je treba izkazati storilčevo zavedanje vseh zakonskih znakov KD, vključno z morebitnimi kvalifikatornimi okoliščinami. Storilec se mora zavedati tako izvršitvenega dejanja kot prepovedane posledice KD in vzročne zveze med njima. V okviru voljne sestavine direktnega naklepa pa je treba izkazati, da storilec hoče oz. želi uresničiti KD. Direktni naklep zajema tri možne situacije:- storilec zagotovo ve, da izvršuje prepovedano dejanje oz. da bo zaradi njegovega

ravnanja nastala prepovedana posledica, kar tudi hoče kot svoj primarni cilj (storilec ve, da bo strup, ki ga je nasul v A-jevo pijačo, povzročil njegovo smrti, kar storilec tudi hoče)

- storilec z gotovostjo ve, da bo zaradi njegovega dejanja poleg posledice, ki je njegov primarni cilj, nastala še dodatna, a neizbežna posledica, ki sicer ni njegov temeljni cilj (storilec z namenom umoriti A-ja nastavi bombo pod avto, pri čemer ve, da bo v eksploziji umrla tudi A-jeva žena, ki se vedno vozi z njim)

- storilec ni povsem prepričan, da bo njegovo dejanje privedlo do prepovedane posledice, vendar dejanje vseeno izvrši, ker posledico na vsak način hoče udejanjiti (čeprav ni prepričan, da bo na večjo razdaljo zadel A-ja, vseeno strelja nanj, ker hoče njegovo smrt)

Eventualni naklep (dolus eventualis): »KD je storjeno z naklepom, če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da taka posledica nastane«. Podan je, kadar se storilec zaveda, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica (zavestna sestavina) in v to privoli (voljna sestavina). V okviru zavestne sestavine je treba ugotoviti ali se je storilec zavedal možnosti, da njegovo ravnanje lahko privede do prepovedane posledice KD. Storilec torej ni prepričan, ali bo posledica nastala, ve pa, da obstaja verjetnost, da bo do nje prišlo. Zavedati se mora tudi vseh zakonskih znakov KD in vzročne zveze med njegovim ravnanjem in posledico, ki lahko nastane zaradi tega ravnanja. V okviru voljne sestavine pa je treba izkazati storilčevo privolitev v nastanek prepovedane posledice. Prepovedana posledica v tem primeru ni primarni cilj storilca, niti ta ne deluje zato, da bi jo uresničil, jo pa upošteva kot možen rezultat svojega dejanja in sicer tako, da vanjo privoli. Privolitev je treba dokazati posebej in se lahko izrazi na različne načine – storilec je lahko do posledice indiferenten, lahko mu je vseeno ali bo nastala, lahko dopušča njen nastanek ipd (»kar bo pa bo«).

Poleg uzakonjenih oblik so v teoriji znane še druge, pri čemer sta v praksi najbolj uporabna pojma dolus determinatus (določni naklep) in dolus indeterminatus (nedoločni naklep). Pri določnem naklepu sta storilčeva volja in zavest usmerjeni proti povsem konkretizirani posledici, pri nedoločnem naklepu pa storilčev nakep obsega širši krog posledic. V okviru nedoločnega naklepa naprej razlikujemo:- Alternativni naklep (dolus alternativus) povzroči eno ali drugo posledico, na kar se

nanaša tudi njegova volja, vendar se pri tem objektivno zaveda, da lahko nastane le ena od teh dveh posledic.

16

- Splošni naklep (dolus generalis) se navezuje na vsako od različnih možnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi njegovega ravnanja. Ta oblika je v pomoč zlasti pri telesnih poškodbah, katerih intenzivnost je vnaprej nemogoče odmeriti. V sklop splošnega naklepa uvrščamo tudi osnovni naklep, ki je v pomoč v primerih, ko storilec zmotno misli, da je naklepno KD dokončal, v resnici pa je posledico uresničil šele pozneje, ko je npr. skušal svoje dejanje prikriti.

Ali mora biti v konkretnem primeru KD izvršeno z direktnim naklepom ali pa zadostuje eventualni naklep, je razvidno iz opisa KD. Kadar obstajajo okoliščine oz. zakonski znaki, ki zahtevajo posebno zavedanje storilca, bo praviloma edina možna oblika naklepa direktni naklep. Kadar pa takih okoliščin v opisu KD ni, velja da zadostuje njegova izvršitev tudi z eventualnim naklepom.Čeprav posebni del KZ izrecno ne razlikuje direktnega in eventualnega naklepa, je pri naklepnih dejanjih vedno treba ugotoviti, s katero od teh dveh oblik naklepa je bilo dejanje storjeno.

KD, pri katerih je namen opredeljen kot posebna sestavina subjektivnega elementa imenujemo namerni delikt. Namen pri teh deliktih pomeni, da si storilec izvršitveno ravnanje ali pa prepovedano posledico postavi za cilj, ki si ga prizadeva doseči. Pri namenu je dominantna voljna sestavina naklepa, pri kateri storilec svoje ravnanje podredi predstavi o določenem cilju in dejavno nastopa v smeri doseganja tega cilja. Namen v tuji literaturi opredeljujejo kot posebno obliko naklepa. Tako v nemšči teoriji razlikujejo tri vrste naklepa: namen, direktni naklep in eventualni naklep. V domači teoriji pa se pojavljajo stališča, da je namen različica direktnega naklepa, ki takrat, ko je potenciran z namenom, preide v t.i. obarvani naklep (dolus coloratus). Ta stališča so sporna. Obarvani naklep drugače od namena ni splošno poznan kazenskopravni pojem, zato tudi njegova vsebina ni povsem jasna. Še najbolj primerno je ta pojem povezati z nagibom. Nagib ni posebna vrsta naklepa, ampak posebna subjektivna okoliščina, ki omogoča določnejše prepoznavanje storilčevega naklepa. Nagib ni del zakonskega opisa KD in tako tudi ne okoliščina, ki bi morala biti zajeta s storilčevo krivdo.

Premišljen in nepremišljen naklep!!Predhodni in naknadni naklep!!

2. Malomarnost (26.čl. KZ-1) Je drugačna oblika krivde, ki v primerjavi z naklepom zahteva nižjo stopnjo intenzivnosti storilčeve zavesti in volje glede KD; glede same odgovornosti pa je pogosto celo strožja od naklepa, saj se posameznika lahko kaznuje kljub temu, da posledice KD ni hotel in tudi ni vanjo privolil, ampak je ravnal samo lahkomiselno ali pa tudi ne. KD je torej storjeno iz malomarnosti, če storilec ne ravna s potrebno pazljivostjo, s katero po okoliščinah in osebnih lastnostih mora in je zmožen kaj storiti ali opustiti. Za krivdno obliko malomarnosti lahko gre le takrat, kadar storilčevo ravnanje ni neposredno usmerjeno k povzročanju prepovedane posledice KD, ampak ta nastane kot neželeni učinek storilčevega praviloma nevarnega delovanja. Malomarnost kot oblika krivde pride v kazenskem pravu v poštev le, če zakon v opisu KD posebej določi, da je dejanje kaznivo tudi, če je izvršeno iz malomarnosti (27.čl. KZ-1). Razlikujemo 2 vrsti malomarnosti: Zavestna malomarnost (luxuria)

Podana je, kadar se storilec zaveda, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica (zavestna sestavina), vendar lahkomiselno misli, da ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečil (voljna sestavina). * V okviru zavestne sestavine eventualnega naklepa se storilec odgovorno zaveda možnosti nastanka prepovedane posledice, pri zavestni malomarnosti pa je pri zavedanju te možnosti neodgovoren, neskrben oz. lahkomiseln! Iz voljne sestavine malomarnosti je razvidno, da storilec prepovedane posledice KD noče in se z njo tudi ne strinja. Ker o možnosti nastanka posledice razmišlja lahkomiselno, je torej bolj ali manj prepričan, da ne bo nastala ali da jo bo lahko prerpečil, če bo začela nastajati (npr. »meni se to že ne more zgodit«). Eventualni

17

naklep in zavestna malomarnost se torej ne razlikujeta le po voljni sestavini ampak je treba tudi bistveno različno tolmačenje zavestnih sestavin, zato ob pravilnem razumevanju narave posamezne oblike krivde razmejevanje med njima ne bi smelo povzročati bistvenih težav.

Nezavestna malomarnost (negligentia)S krivdno obliko nezavestne malomarnosti pa ravna storilec, ki se ne zaveda, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, vendar bi se tega glede na okoliščine primera in glede na svoje osebne lastnosti moral in mogel zavedati. Zaradi odsotnosti vsakršne storilčeve zavesti in volje v odnosu do prepovedane posledice pri nezavestni malomarnosti ni mogoče govoriti o zavestni in voljni sestavini, saj ni nobene podlage za določanje njune vsebine. Temeljni očitek storilcu v tem primeru je torej v tem, da bi se bil ob svojem sicer voljnem ravnanju moral in mogel zavedati, da to ravnanje lahko privede tudi do prepovedane posledice. Merilo za ocenjevanje zmožnosti zavedanaj sta torej konkreten primer in konkreten storilec.* V zvezi z nezavestno malomarnostjo se kot temeljno postavlja vprašanje razlikovanja te oblike krivde od nesrečnega naključja (casus fortuitus). To je pomembno, saj je na podlagi ugotovljene nezavestne malomarnostimogoče izreči kazen, naključje pa nima kazenskopravnih posledic za tistega, ki je sprožil vzročno verigo, ki se je končala z nastankom prepovedane posledice. Razlika med obema se ne kaže v odnosu do posledice, ampak v odnosu do izvršitvenega ravnanja. Nezavestno malomarni storilec namreč zavestno, hoteno opravi neko dejanje, ne zaveda pa se možnosti, da bo zaradi njegovega ravnanja prišlo do prepovedane posledice. O nesrečnem naključju pa govorio takrat, ko storilec ni predvidel posledice, ker ni hotel niti dejanja samega (A čisti orožje, to pa se sproži mimo njegove glave in zadene B-ja).

Kriv je storilec, ki je storil KD z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom!

Malomarnostna KDTa institut nima podlage v KZ, zato dejansko ni legaliziran. Vseeno pa imamo v posebnem delu KZ nekaj KD te vrste. Gre za poseben tip KD, pri katerem malomarnost ne pomeni posebne oblike krivde, ampak se malomarnost opredeljuje kot subjektivna lastnost kršitve dolžnostnega ravnanja. V posebnem delu KZ je šest KD, ki nimajo naklepne oblike in tako izpolnjujejo enega od kriterijev za malomarnostno KD. To so:- povzročitev smrti iz malomarnosti (118.čl. KZ-1)- malomarno zdravljenje (179.čl.)- malomarno opravljanje lekarnarske dejavnosti (182.čl.)- povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323.čl.)- ogrožanje posebnih vrst javnega prometa (325.čl.)- nevestna veterinarska pomoč (347.čl.)

Osrednji pojem teoretičnega pojma malomarnostnega KD je kršitev dolžnostnega ravnanja, pri čemer se storilčevo protipredpisno ravnanje kaže kot ravnanje, ki je v nasprotju z dolžnostmi in obveznostmi, predvidenimi v pravnih predpisih, ki regulirajo posamezno dejavnost. To pomeni, da lahko med tipična malomarnostna KD štejemo le še dejanja iz 179.čl., 182.čl. in 347.čl. KZ-1. Pri obeh prometnih deliktih in pri povzročitvi smrti iz malomarnosti pa se malomarnost veže na posledico (prometno nesrečo ali smrt) in ne na kršitev dolžnostnega ravnanja! Pri prometnih deliktih je ta kršitev, ki se kaže v kršitvi predpisov, torej lahko malomarna ali naklepna. Ker postajajo danes aktualna stališča, da v dejanski stan malomarnostnega KD sodita tako kršitev dolžnostnega ravnanja kot tudi prepovedana posledica, lahko kljub navedenemu tudi dejanja iz 118.čl., 323.čl. in 325.čl., vsaj pogojno, uvrščamo v to skupino KD.

Pri malomarnostnem KD obstaja nekaj posebnosti glede vzročne zveze. Temu tipu KD ne ustreza naravoslovno in popolnoma objektivno pojmovanje vzročne zveze po ekvivalenčni teoriji, ampak je treba pri iskanju vzrokov za nastalo posledico upoštevati dve omejitvi, ki sta objektivna

18

predvidljivost prepovedane posledice in njena izogibljivost. Če prepovedana posledica ni objektivno predvidljiva, ne more biti vzročne zveze med kršitvijo dolžnostnega ravnanja in to posledico. Objektivna predvidljivost posledice pomeni, da je storilca določeno objektivno dejstvo opozarjalo na povečano nevarnost, a ga on subjektivno ni zaznal. Druga omejitev, ki jo je treba upoštevati pri presoji vzročne zveze izhaja iz bistva dolžnostnega ravnanja. vzročne zveze pri malomarnostnem KD namreč ni tudi v primeru, ko je nekdo storil vse, kar mu je narekovalo dolžnostno ravnanje, vendar je prepovedana posledica vseeno nastala. Kršitev dolžnostnega ravnanja torej ni vedno vzrok za nastalo prepovedano posledico, ampak je o krivdi storilca mogoče razpravljati šele, ko je ugotovljena vzročna zveza med kršitvijo in posledico. Primer: A, ki ima malenkost previsoko koncentracijo alkohola v krvi, se pravilno in glede na vozne razmere s prilagojeno hitrostjo pelje po prednostni cesti, ko s stranske ceste z veliko hitrostjo pred njegovo vozilo zapelje kolesar B, ki pri trku pretrpi hude telesne poškodbe. Če v takem primeru trka ne bi mogel preprečiti niti povsem trezen voznik, je jasno, da A kljub vinjenosti ni povzročitelj prometne nesreče, ampak bi bilo treba morebitno odgovornost iskati pri kolesarju, ki je kršil pravila o varnosti cestnega prometa. Objektivne odgovornosti za nastalo posledico naše pravo ne pozna!

Zavest o prepovedanosti dejanjaJe poseben element krivde, ki ga zakon izraža z bsedami, da se je storilec zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano. Da je izpolnjen ta element krivde, storilcu namreč ni treba vedeti, da je njegovo dejanje v KZ opredeljeno kot KD, mora pa se na laični ravni zavedati, da počne nekaj pravno prepovedanega oz. krši prepovedano ali zapovedano normo, ki je podlaga za inkriminacijo dejanja kot kaznivega.

Krivda pri KD, kvalificiranih s hujšo posledicoGre za primere, ko iz nekega temeljnega KD nastane težja oz. hujša posledica, za katero zakon predpisuje strožjo kazen, ni pa nobenih drugih okoliščin (zakonskih znakov), ki bi vplivale na opredelitev dejanja kot hujšega v primerjavi s temeljno obliko. Dejanja, kvalificirana s hujšo posledico, v zakonskem opisu prepoznamo po tem, da se opis glede vseh zakonskih znakov sklicuje na drugo odločbo (navadno prejšnji odstavek), samostojno pa dodaja le hujšo posledico. Odgovornost za hujšo posledico storilcu ni mogoče pripisati samodejno, ampak le na podlagi posebnih pravil, določenih v 28.čl. KZ-1. Iz tega člena izhajajo naslednji splošni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko storilcu, ki je uresničil temeljno posledico KD, pripišemo tudi odgovornost za hujšo posledico, ki je nastala zaradi njegovega dejanja:- izključitev naklepa glede hujše posledice- vzročna zveza med storilčevim ravnanjem, temeljno posledico in hujšo posledico- ugotavljanje malomarnosti glede nastale hujše posledicePrimeri:- huda telesna poškodba, ki se konča s smrtjo poškodovanega (123/2 KZ-1)- posebno huda telesna poškodba, ki se konča s smrtjo poškodovanega (124/2 KZ-1)- smrt ene ali več oseb v prometni nesreči (323/2 KZ-1)

Razlogi za izključitev krivdeKadar se pojavijo določene napake ali odkloni v zavestni ali voljni sestavini posamezne oblike krivde, je slednja lahko izključena. Razloge, ki izključujejo krivdo, v splošnem delu KZ prepoznamo po tem, da zakonski opis vsebuje besedno zvezo »ni kriv«. Takšno posledico imajo neprištevnost iz 29.čl., dejanska zmota iz 30.čl. in pravna zmota iz 31.čl. KZ-1. Za vse te razloge je bistveno, da morajo biti pri storilcu podani v času izvršitve KD.

1. Izključitev krivde zaradi neprištevnosti (29.čl. KZ-1)Storilec, ki je bil v času storitve KD neprišteven, ne more biti spoznan za krivega. To pomeni, da je njegova krivda izključena. Neprištevnemu storilcu zato ni mogoče izreči nobene kazni (izjema so primeri, ko so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta actio libera in causa), lahko pa se mu pod določenimi pogoji izrečeta varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Neprištevnost v

19

kazenskem postopku ugotavljajo izvedenci psihiatrične stroke, ugotovi jo in o njej odloči pa vedno sodišče! Biološki razlogi neprištevnosti – človekov centralni živčni sistem je obremenjen z neko

malomarnostjo (izhaja iz notranjosti):- trajna ali začasna duševna bolezen- začasna duševna motnja- duševna zaostalost oz. oligofrenija- druga trajna in huda duševna motenost

Psihološki razlogi neprištevnosti – so vplivi bioloških razlogov na človekove psihične zmožnosti- zavestna oz. intelektualna psihološka sestavina neprištevnosti, katere vsebina je v tem, da

storilec v trenutku izvršitve KD ni bil zmožen razumeti pomena svojega dejanja- voljno oz. voluntativno psihološko sestavino neprištevnost pa pomeni, da storilec v trenutku

izvršitve KD ni imel v oblasti svojega dejanja

Neprištevnost je treba razlikovati od nesposobnosti za izvršitveno dejanje. Neprištevna oseba je sposobna izvršiti KD, saj je njeno ravnanje še vedno izraz njene volje, ki pa je prizadeta zaradi duševne anomalije. O nesposobnosti pa govorimo npr. takrat, ko posameznik izpolni zakonske znake KD v času, ko spi. V takem primeru ne gre za vprašanje neprištevnosti, ampak manjka voljno izvršitveno ravnanje kot temeljni opredelilni element KD. Teorija o nesposobnosti pa ne pride v poštev pri voznikih, ki zaspijo za volanom in v spečem stanju povzročijo prometno nesrečo, ki se konča s hudimi telesnimi poškodbami ali celo s smrtjo katerega od preostalih udeležencev. V tem primeru gre namreč le za kršitev predpisov, ki od utrujenega voznika zahtevajo obvezen počitek. Kar zadeva temelje odgovornosti takega voznika, pa se teorija deli na dva dela:1. Nekateri zagovarjajo stališče, da je v tem primeru treba storilčevo krivdo ugotavljati na podlagi

pogoja iz 29/4 KZ-1 in sicer z obrazložitvijo, da se ugotavlja storilčeva krivda v času, ko sta bila njegov razum in volja še v normalnem stanju. Storilcu tako lahko npr. očitamo, da se je zavedal, da postaja utrujen in da lahko zaspi za volanom, a je kljub temu vozil naprej, saj je očitno lahkomiselno menil, da ne bo zaspal.

2. Drugi del teorije pa v takem primeru nasprotuje uporabi instituti actio libera in causa in to na podlagi pravne argumentacije, da spanje kot normalno duševno stanje ne more pomeniti biološkega temelja neprištevnosti v smislu 29/1. Tudi ta del teorije ne zanika krivde storilca v takem primeru, ampak meni, da je treba upoštevati splošna pravila o krivdi, ne pa 29/4.

Bistveno zmanjšana prištevnost je opredeljena v 29/3 KZ-1. Poudariti je treba, da to ni stopnja neprištevnosti, ampak nižja stopnja prištevnosti. Bistveno zmanjšano prišteven je storilec, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila v času storitve KD bistveno zmanjšana zaradi katerega od bioloških vzrokov, ki sicer lahko povzročijo neprištevnost. Drugače kot pri neprištevnosti sta torej pri bistveno zmanjšani prištevnosti zavestna in/ali voljna psihološka sestavina manj intenzivni v tem smislu, da ne izključujeta povsem storilčevega zavedanja svojega dejanja oz. njegove oblasti nad svojim ravnanjem, ampak te storilčeve zmožnosti precej zmanjšujeta. To pomeni, da bistveno zmanjšana prištevnost ni razlog za izključitev krivde. Zoper storilca se torej izda obsodilna sodba; zaradi stanja njegove psihe v trenutku KD pa je možna omilitev kazni.

KZ-1 29/4: »Kriv je storilec KD, ki si je z uporabo alkohola, drog ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za KD ugotovljena njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje«. V zvezi s pojmom (ne)prištevnosti je pomemben tudi institut iz 29.čl. KZ-1, ki ga na kratko imenujemo actio libera in causa. Gre za dejanja, ki so svobodna v odločitvi, ne pa tudi v izvršitvi. Kadar si storilec neprištevnost povzroči sam z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, je lahko kljub temu, da je bil v času izvršitve KD neprišteven, spoznan za krivega in se mu lahko izreče kazen za KD, ki ga je storil. Pogoj za to je, da je je pri njem ante imprudentiam, torej preden se je spravil v stanje neprištevnosti, obstajala krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.

20

(Primer 1: Žena razmišlja o tem da bi umorila moža, ker jo je prevaral. Tako spije veliko količino ruma, da bi se bolj opogumila in kasneje se odloči da ga bo ustrelila. Ukrade celo pištolo in na koncu moža tudi ustreli. Primer 2: Če greš zaspan vozi, pomeni da kršiš prometne predpise.)

2. Izključitev krivde zaradi zmote (30. in 31.čl. KZ-1)Ločimo dejansko zmoto (error facti) in pravno zmoto (ignorantia iuris). Dejanska zmota je včasih izključevala krivdo, medtem ko pravna zmota krivde ni izključevala. To je pri nas veljalo vse do KZ iz l. 1994. Zmota se v splošnem opredeljuje kot prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo oz. kot nekaj, kar temelji na prepričanju, ki ni skladni s stvarnostjo. V KP zmotna ali napačna predstava o določenih okoliščinah lahko pomeni napako v volji storilca, ki jo je v določenih primerih treba upoštevati pri presoji storilčeve krivde.a) Dejanska zmota

Iz določbe 30.čl. KZ-1, ki opredeljuje dejansko zmoto, je mogoče razbrati dve obliki te zmote: Zmota o zakonskem znaku KD (DZ v ožjem pomenu besede) Storilec se ob storitvi KD ni

zavedal kakšnega njegovega z zakonom določenega znaka, kar pomeni, da mu niso bile znane okoliščine, ki so bistveni sestavni del zakonskega opisa KD. Ta zmota lahko bodisi izključuje krivdo, v nekaterih primerih pa se njen učinek pokaže v vplivanju na pravno kvalifikacijo dejanja. Tako bo v primerih, ko se storilčeva zmota navezuje na kvalifikatorni zakonski znak KD, krivda izključena le glede kvalificirane oblike dejanja, medtem ko bo storilec še vedno odgovoren za temeljno obliko naklepnega KD. Dejanska zmota v ožjem pomenu po logiki stvari samodejno izključi tako naklep kot zavestno malomarnost; presojanje po kriterijih iz 30/2 KZ-1 pa pride v poštev le pri nezavestni malomarnosti, ki pravzaprav pomeni inkriminacijo zmote (storilec se ne zaveda možnosti nastanka prepovedane posledice, čeprav bi se moral in mogel zavedati).

Zmota o okoliščini, ki bi izključevala KD, če bi bila zared podana (DZ v širšem pomenu besede) V dejanski zmoti v širšem pomenu pa je storilec, ki je ob izvršitvi KD zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo KD sopustno, če bi bile res podane. Te okoliščine niso zakonski znaki KD in se torej pojavljajo zunaj dejanskega stanu KD. Če bi zadeve potekale tako, kot si jih je zmotno predstavljal storilec, bi bila protipravnost njegovega ravnanja izključena. Tipična primera sta namišljeni (putativni silobran) in namišljena skrajna sila. Če si storilec napačno predstavlja obstoj napada oz. obstoj nevarnosti, izključitev KD zaradi silobrana ali skrajne sile ne pride v poštev, izključena pa bo storilčeva krivda. Naklep in zavestna malomarnost sta pri dejanski zmoti v širšem pomenu samodejno izključena, vendar ne zaradi odsotnosti katere od njunih sestavin, ampak zaradi storilčevega prepričanja, da glede na okoliščine primera ravna dopustno.Iz 30.čl. KZ-1 torej smiselno izhaja dvoje:- da je naklep v primeru dejanske zmote avtomatično izključen ne glede na to, ali bi storilec

svojo zmoto lahko opazil ali ne- da je malomarnost zaradi dejanske zmote izključena le, če je bila ta zmota v konkretnem

primeru neizogibna Posebni primeri dejanske zmote

Dejanska zmota je lahko razlog za izključitev krivde le v primerih, ko se nanaša na zakonski znak KD oz. na okoliščino, ki bi izključevala protipravnost, če bi bila res podana. V teoriji se opozarja zlasti na tri vrste možnih zmot, ki načeloma niso kazenskopravno relevantne.- zmota o osebi (error in persona) A vrže s strehe opeko in pri tem cilja na

mimoidočega, misleč da gre po cesti njegov sovražnik B. V resnici pa gre po cesti C, ki je podobne postave in oblčen v enak jopič, kot ga navadno nosi B. A zadene C-ja in ga hudo telesno poškoduje.

- zmota o predmetu (error in objecto) Tat ni nič manj kriv, če misli, da je ukradel 1000eur vredno zlato ogrlico, dejansko pa je njegov plen pozlačen in zato vreden precej manj

- zmota o vzročni zvezi T se je želela znebiti moža. Ker je vedela, da se mož hudo boji plazilcev, je sklenila, da mu bo v posteljo nastavila strupeno kačo, kakršne so bile sicer pogoste okoli njunega doma, moževo smrt zaradi kačjega ugriza pa bo prikazala kot

21

nesrečo, češ da se je kača sama splazila v hišo. T je nekega večera res ujela kačo in jo previdno spravila pod moževo odejo. Kača je moža sicer ugriznila, vendar je bila vzrok njegove smrti srčna kap, ki ga je zadela od strahu, ko je zagledal kačo. T je v tem primeru dosegla svoj namen; dejstvo, da je posledica nastala po drugačni vzročni poti, kot si jo je zamislila, pa ne vpliva na njeno krivdo.

* Zgrešeni udar (aberratio ictus) Pri zgrešenem udaru ne gre za napako v zamisli storilca, ampak za napako v izvedbi te zamisli. Za zgrešeni udar gre, kadar storilec izvršuje KD zoper določeno osebo ali predmet, na kar je usmerjena tudi njegova krivda; posledica pa zaradi nekih okoliščin, ki so zunaj storilčeve moči, nastane na drugi osebi ali predmetu. Ob taki opredelitvi je jasno, da pri zgrešenem udaru sploh ne gre za zmoto in da v tem primeru krivda ni izključena.

b) Pravna zmota Pravna zmota je razlog za izključitev krivde, ki izhaja iz storilčevega nepoznavanja prava. Pravilo »ignorantia iuris nocet« je še vedno veljavno, vendar z nekaterimi izjemami. Kot izhaja iz 31.čl. KZ-1, namreč pravna zmota izključi krivdo le, če je opravičjiva in neizogibna. Pravna zmota je podana, če se storilec sicer zaveda svojega dejanja, ne ve pa, da je to dejanje prepovedano. Pri tem je treba biti pozoren na razliko med pravno zmoto in dejansko zmoto v širšem pomenu. Pri slednji se storilec sicer zaveda, da je njegovo dejanje načeloma kaznivo, vendar zmotno meni, da je zaradi določenih okoliščin v njegovem primeru dopustno. Pri pravni zmoti pa storilec sploh ne ve, da dela nekaj kaznivega. Da bi bila krivda storilca izključena mora storilčevo nezavedanje o prepovedanosti dejanja temeljiti na opravičenih razlogih. Krivdo torej lahko izključi le neizogibna (opravičljiva) zmota, pri izogibni (neopravičljivi) zmoti pa pride v poštev milejše kaznovanje. Neizogibnost pravne zmote je treba presojati po subjektivnih merilih. Opravičljiva zmota je v praksi zelo redka. Možna je zlasti v primerih tujcev, ki prihajajo iz okolij, kjer so določene zadeve, ki so pri nas prepovedane, samoumevne ali pa v primerih oseb, ki so bile dlje časa odsotne iz naše države. Opravičljiva pravna zmota izključi krivdo, saj se ta vrsta zmote izraža kot odsotnost zavesti o prepovedanosti dejanja, ki je ena od sestavin splošnega pojma krivde. Pri pravni zmoti se izključitveni razlog torej ne navezuje na posamezne oblike krivde (naklep ali malomarnost), ampak na krivdo kot splošen pravni institut.

22

STADIJI KAZNIVEGA DEJANJA

Po različnih fazah lahko poteka le naklepno KD, pri čemer je treba poudariti, da v posameznem primeru vse faze niso nujne oz. so lahko izvršene v tako kratkem časovnem obdobju, da jih ni mogoče prepoznati kot ločena izvršitvena ravnanja.

1. Goli naklep nekaznivDolus nudus zajema storilčevo razmišljanje o tem, da bi izvršil KD, in tudi odločitev za to izvršitev in razmišljanje o načinu uresničitve te odločitve. Dokler ta storilčeva aktivnost poteka na ravni notranjih procesov, storilec pa je v ničemer ne izrazi navzven, KD ni, saj manjka izvršitveno dejanje. Za svoje misli namreč ne more biti nihče kaznovan (cogitationis poenam nemo patitur), čeprav so še tako zlobne.

2. Pripravljalna dejanja načeloma nekaznivaPripravljalna dejanja so navzven razvidna, objektivno zaznavna ravnanja storilca, ki kažejo na njegovo odločitev, da bo storil KD. Njihova bistvena lastnost je to, da z njimi storilec še ne izvršuje zakonskih znakov KD. Načeloma so še nekazniva, saj z njimi pravno zavarovane vrednote in dobrine še niso prizadete, ker ne pomenijo začetka izvrševanja zakonskih znakov KD. Izjema od načelne nekaznivosti pa so dejanja, ki že sama pomenijo nevarnost za pravno zavarovane vrednote in dobrine. Taka dejanja so: izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje iz 248.čl. KZ-1, hudodelsko združevanje iz 294.čl., dogovor za KD iz 295.čl. KZ ne pozna več instituta nesamostojnih pripravljalnih KD oz. t.i. delicta preparata, v okviru katerih se bit posameznega KD razširi na vsa mogoča pripravljalna dejanja, brez natančnejše navedbe njihove vsebine.

3. Poskus načeloma kazniv (odvisno od teže KD)Poskus KD je prva faza v iter criminalis, ki že pomeni uresničevanje zakonskih znakov KD. Kaznivost poskusa temelji na objektivno-subjektivni koncepciji, ki izhaja iz tega, da z začetkom izvrševanja zakonskih znakov KD nastopi konkretna nevarnost za pravno zavarovane vrednote in dobrine (objektivni vidik) ter iz dejstva, da je storilčev krivdni odnos do dejanja v dazi poskusa pravzaprav enak kot pri dokončanem KD, saj ima storilec prepovedano posledico v naklepu (subjektivni vidik). Po določbi iz 34.čl. KZ-1 poskus izvrši tisti, ki je izvršitev naklepnega KD začel, pa ga ni dokončal. Iz tega lahko razberemo tri bistvene opredelilne značilnosti poskusa:- mogoč je le pri naklepnih KD- storilec mora začeti izvrševati KD- KD ne sme biti dokončanoPoskus je vedno kazniv, če gre za KD, za katero je mogoče izreči kazen zapora treh let ali več. Pri drugih KD pa je poskus kazniv le, če zakonik tako določi. Če pri dejanjih, za katera je zagrožena manj kot triletna zaporna kazen, ni posebne določbe o kaznivosti poskusa, to pomeni, da poskus teh dejanj ni kazniv.O dokončanem poskusu govorimo, kadar storilec uresniči vse zakonske znake KD ne pride pa do udejanjenja prepovedane posledie. Nedokončan poskus pa je podanm ko storilec uresniči le nekatere znake KD. Neprimeren poskus

KZ v 34.čl. vsebuje posebno določbo o neprimernem poskusu, ki je podan, kadar storilec skuša storiti KD z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Bistvo pri neprimernem poskusu je, da se storilec ne zaveda, da zaradi neprimernega sredstva oz. predmeta prepovedane posledice objektivno ne more uresničiti ampak je prepričan, da bo svoje dejanje lahko končal. Neprimeren poskus je kazniv le v primerih, ko se navezuje na KD, katerega poskus je kazniv. V primeru neprimernega poskusa sme sodišče storilcu odpustitit kazen.

23

Prostovoljni odstop od KDProstovoljni odstop je institut splošnega dela kazenskega prava, ki zajema primere, ko si storilec po tem, ko je začel izvrševati zakonske znake KD, premisli in odstopi od svoje namere dokončati KD. Pri nedokončanem poskusu za prostovoljni odstop zadostuje, da storilec preneha izvrševati zakonske znake KD. Pri dokončanem poskusu pa je kriterijem za prostovoljni odstop zadoščeno le, če storilec, ki je izpolnil vse zakonske znake KD in s tem izpolnil vse pogoje za nastanek prepovedane posledice, to posledico preprečil. Logično gledano je pri dokončanem poskusu prostovoljni odstop možen vse do takrat, dokler je prepovedano posledico še mogoče preprečiti. Možna izjema od tega pravila lahko nastopi, če bi posledica kljub resnemu prizadevanju storilca za njeno odvrnitev nastala zaradi neke zunanje okoliščine, na katero storilec nima vpliva. Prav tako bi bilo mogoče o prostovoljnem odstopu govoriti v primerih, ko si storilec resno in zavzeto prizadeva, da bi preprečil nastanek prepovedane posledice, a mu to ne uspe; posledico pa odvrne druga oseba ali kakšen tretji dejavnik. Bistveni opredelilni element prostovoljnega odstopa je prostovoljnost. To pomeni, da se storilec sam, zavestno in brez vsakršnega vpliva zunanjih dejavnikov odloči, da bo prenehal izvrševati KD oz. da bo preprečil nastanek prepovedane posledice. KZ v zvezi s prostovoljnim odstopom v 36.čl. določa, da se sme storilcu, ki prostovoljno odstopi od izvršitve KD, kazen odpusti. Ta institut se praviloma ne more kombinirati z neprimernim poskusom, ampak je v takšnih primerih podlaga za morebitno odpustitev kazni neprimerni poskus oz. določba 35.čl. KZ-1.

4. Dokončano KD kaznivoKD je dokončano takrat, ko je uresničena njegova zakonska bit, kar pomeni, da se izvršitveno dejanje v celoti ujema z dejanjem iz kazenskopravne norme. Pri posledičnih KD se za dokončanje zahteva nastop prepovedane posledice ali nastop konkretne nevarnosti za pravno zavarovano dobrino. Pri dejavnostnih KD pa se trenutek dokončanja KD ujema z izvršitvijo prepovedanega dejanja.

24

STEK KAZNIVIH DEJANJ(53.čl. KZ-1)

Z besedno zvezo concursus delictorum označujemo primere, ko posamezna oseba izpolni zakonske znake dveh ali več KD, za katera se ji sodi hkrati. V teoriji KP na splošno razlikujemo idealni in realni stek ter pravi in navidezni stek.

(Pravi) idealni in realni stekO pravem idealnem steku govorimo, kadar storilec z enim ravnanjem povzroči dve ali več prepovedanih posledic.bistveni opredelilni element idealnega steka je celovitost izvršitve oz. samo eno dejanje. Tudi kadar je več izvršitvenih dejanje med seboj prostorsko in časovno povezanih tako, da v naravnem in logičnem smislu pomenijo celoto, bo torej podan idealni stek. O pravem realnem steku pa govorimo, kadar storilec ločeno, z dvema ali več izvršitvenimi ravnanji izpolni zakonske znake dveh ali več KD. Za obstoj tega steka se ne zahteva nobena notranja povezanost med dejanji, zato je stek te vrste podan tudi v primerih, ko določena oseba v različnih časovnih obdobjih izvršuje različna KD. Tako idealni kot realni stek sta lahko homogena ali heterogena. O homogenem steku govorimo, kadar storilec izpolni zakonske znake dveh ali več istovrstnih KD. Za heterogeni stek pa gre, kadar posameznik izvrši zakonske znake različnih KD. V primeru pravega steka KD pridejo v poštev posebna pravila za odmero kazni, ki so opredeljena v 49.čl. KZ-1. Ta člen se neposredno uporabi le, če se storilcu za vsa KD v steku sodi hkrati.

Navidezni stekJe nasprotje pravemu steku. Stek KD je samo navidezen, kadar se eno ali več storilčevih dejanj lahko subsumira pod dva ali več zakonskih opisov KD, vendar pride v poštev le en zakonski opis KD, ki izključuje uporabo drugih zakonskih opisov oz. členov. V takem primeru torej steka ni, ampak gre le za KD. Ta ekskluzivna uporaba samo enega zakonskega opisa KD ima lahko dva temelja:- medsebojni odnost posameznih zakonskih opisov KD (ocena in abstracto)- oceno konkretne situacije, na podlagi katere se ugotovi upravičenost uporabe samo enega

zakonskega opisa KD, medtem ko so vsi drugi smiselno (ocena in concerto)

Dejavnike, ki povzročijo navideznost steka, je mogoče razdeliti v tri skupine: Odnos specialnosti

Odnos specialnosti se navezuje na razmerja med opisi KD. Specialni zakonski opis (lex specialis) vsebuje vse elemente splošnega zakonskega opisa (lex generalis), vendar je v specialnem zakonskem opisu eden ali več zakonskih znakov postavljenih ožje; ali pa ta opis vsebuje še druge elemente, ki specificirajo v tem členu opisano KD glede na splošnejše KD. Ti ožji elementi specialno KD bodisi kvalificirajo bodisi privilegirajo ali pa so takšni, da formirajo posebno KD (delictum sui generis). Če torej storilec izpolni zakonske znake naštetih KD, opisi katerih so v razmerju splošnega in posebnega, se skladno s pravilom lex specialis derogat legi generali za pravno kvalifikacijo vedno uporabi določba, ki pomeni lex specialis . Za sestavljeno KD je značilno, da je njegov opis sestavljen iz opisov dveh ali več drugih, sicer samostojnih KD. Takšno sestavljeno KD je pravzaprav lex specialis v primerjavi z dejanji, iz katerih je sestavljeno, zato se tudi tukaj uporabi isto pravilo.

Lex specialis Lex generalisumor iz koristoljublja (116/4) umor (116.čl.)

uboj na mah (117.čl.) umor (116.čl.)posilstvo (170.čl.) spolno nasilje (171.čl.)

velika tatvina (205.čl.) tatvina (204.čl.)protipravna prilastitev stvari ob

preiskavi ali izvršbi (268.čl.)tatvina (204.čl.)

25

Odnos subsidiarnostiPravilo lex primaria derogati legi subsidiariae pove, da vedno, ko so izpolnjeni pogoji za uporabo primarne norme, se uporabi ta, medtem ko pride subsidiarna norma v poštev samo, če niso izpolnjeni pogoji za uporabo primarne norme. Teorija razlikuje dve subsidiarnosti:1. Formalno subsidiarnost je preprosto prepoznati in razumeti, saj v teh primerih subsidiarna

norma sama poudarja svojo podrejenost primarni normi.2. Materialno subsidiarnost pa je iz zakonskih opisov težko razbrati, saj ni razvidna na prvi

pogled, ampak jo je treba izpeljati oz. prepoznati z logično razlago zakona.V sklop subsidiarnosti lahko uvrstimo tudi primere:- nekaznivega predhodnega ravnanja Konstrukcija NPR izključuje možnost, da bi se

storilec dokončanega KD kaznoval za morebitna pripravljalna dejanja ter za poskus tega istega KD. Dokončano KD je torej v primerjavi z vsemi predhodnimi fazami v iter criminalis. Primer: Če se A in B dogovorita da bosta izvršila rok in ga nato tudi izvršita ali ga vsaj poskusita izvršiti, bosta odgovarjala samo za rop oz. poskus roka, ne pa tudi za dogovor za KD.

- nekaznivega naknadnega ravnanja Podano je v primerih, ko storilec z novim KD uresniči namen, ki ha je imel z izvršitvijo primarnega KD. Pri tem je pomembna omejitev, da z naknadnim dejanjem ne sme biti prizadeta druga pravna vrednota oz. dobrina kot s prvotnim dejanjem. Primer: Če A ukrade avtomobil in ga nato hrani v garaži, bo odgovarjal samo za tatvino, medtem ko je prikrivanje v tem primeru NND.

Odnos konsumpcijeKonsumpcija v splošnem pomeni, da je t.i. kriminalna količina enega KD zajeta s kriminalno količino drugega (glavnega) KD oz. je v to glavno kriminalno količino tako stopljena, da v primerjavi z njo izgubi samostojnost. Na podlagi pravila lex consumens derogat legi consumptae bo glavno KD v pravni kvalifikaciji zajelo tudi vzporedno oz. dodatno KD, kar pomeni, da bo stek med njima navidezen v korist glavnega dejanja. V sklop konsumpcije lahko poleg navedenega uvrstimo še:- inkluzijo Sicer ni tipičen primer konsumpcije, saj zajema primere, ko dve kriminalni

količini različnih KD po abstraktni oceni nista zajeti druga v drugi, vendar jo vseeno štejemo v ta sklop, saj je njen končni učinek enak kot pri konsumpciji. Inkluzija namreč na podlagi ocene konkretnega kriminalnega dogajanja dovoljuje logičen sklep, da pride za pravno kvalifikacijo v poštev le uporaba enega zakonskega opisa, saj bi bila uporaba drugega nesmiselna. Gre torej za primere, ko imamo opravka z dvema kriminalnima količinama, ki sicer nista zajeti druga v drugi, vendar je ena v primerjavi z drugo izredno majhnega pomena. Primer: Oseba A ustreli osebo B, pri tem pa krogla poškoduje B-ju suknjič. S tem so dejansko izpolnjeni znaki KD umora in poškodovanja tuje stvari, ki se praviloma ne izključujeta. Vendar je v tem primeru že na prvi pogled jasno, da je poškodovanje tuje stvari povsem nepomembno v primerjavi z odvzemom življenja.

- kolektivno KD Za to dejanje je značilno, da je v zakonskem opisu kot izvršitveni način določeno ukvarjanje storilca z določeno prepovedano dejavnostjo, je prav tako primer navideznega steka, saj gre za eno KD, ne glede na to, kako dolgo se je storiec s tako dejavnostjo ukvarjal oz. koliko posameznih izvrpitev je bilo v sklopu tega ukvarjanja. Enako velja za primere KD, pri katerih so izvršitveni načini določeni v nedovršni glagolski obliki (storilec nekaj proizvaja, preveža, se z nečim ukvarja).

Posebej je treba biti pozoren na primere stekov kvalifikatornih okoliščin, ki so praviloma vedno navidezni. Kadar storilec npr. umori drugega na grozovit način in iz koristoljublja, s tem izpolni zakonske znake upora po prvi in četrti točki 116.čl. KZ-1. Kljub temu gre v tem primeru za eno samo kvalificirano KD umora, pri čemer se navideznost (idealnega) steka utemeljuje s tem, da kljub steku dveh različnih kvalifikatornih okoliščin nastane le ena prepovedana posledica. Vseeno pa je treba dejstvo, da je storilec v tem primeru izpolnil kar dva kvalifikatorna zakonska znaka, upoštevati kot oteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Enaka pravila veljajo pri alternativnih opisih KD, če storilec izpolni več različnih izvršitvenih načinov KD. Kadar pa se pojavi stek kvalifikatorne in privilegirane okoliščine, je treba dati prednost slednji. A, ki vlomi v trgovino in ukrade zavoj

26

cigare bo odgovarjal samo za majhno (privilegirano) tatvino po 204/2 KZ-1, ne pa tudi za veliko tatvino po prvi točki 205/1, čeprav je dejanje izvršil na vlomen način. Tipičen primer steka kvalifikatorne in privilegirane okoliščine, ki ga zakon ne rešuje, pa bi bil podan v primeru, ko bi A na mah odvzel življenje uradni osebi v času, ko bi ta opravljala naloge javne varnosti, ker bi ga uradna oseba brez njegove krivde s hudimi žalitvami močno razdražila. V tem primeru so z A-jeve strani izpolnjeni zakonski znaki umor iz 116.čl. KZ-1 in uboja na mah iz 117.čl., ki je privilegirana oblika umora. A bi v takem primeru odgovarjal samo za uboj na mah.

Nadaljevalno KD (delictum continuatum)Je poseben primer navideznega realnega steka, ki pride v poštev v primerih serijske kriminalne dejavnosti zlasti na področju premoženjske kriminalitete. Tako dejanje stori tisti, ki iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih KD, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost (54/1 KZ-1). Teorija je za obstoj nadaljevalnega KD razvila t.i. stalne in variabilne kriterije. V tem primeru morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi trije stalni pogoji, pridružiti pa se jim mora vsaj ena okoliščina s področja variabilnih pogojev. Stalni kriteriji so:- istovrstnost KD Pomeni, da so lahko v konstrukcijo nadaljevalnega KD zajete temeljne,

kvalificirane in privilegirane oblike posameznega KD, ne pa tudi od temeljnega KD različna dejanja, vključno z delicta sui generis. Velja pravilo, da se nadaljevalno KD kvalificira po najtežji obliki KD. Istovrstnost je izpolnjena tudi, če gre za različna izvršitvena dejanja, ki so alternativno predvidena v enem in istem zakonskem opisu KD.

- časovna kontinuiteta Presoja se glede na konkretni primer. Ni pravila, kakšen je lahko časovni razmik med enim in drugim istovrstnim dejanjem, da bi bili še izpolnjeni pogoji za nadaljevalno KD, ampak je to glede na konkretne situacije zelo različno. Vseeno pa mora med KD obstajati določena časovna povezava, ki kaže, da gre za kontinuirano izvrševanje kriminalne dejavnosti.

- enoten psihični odnos storilca do KD To praviloma zajema naklep. Storilčev naklep mora od vsega začetka kaznivega delovanja zajeti praviloma celotno delovanje in tudi celotno posledico – t.j. skupni naklep, ki zajema dejavnost, ki se konkretno izvršuje, ter vsa bodoča dejanja. Tudi za bodoča dejanja mora biti naklep konkreten. Enoten psihilni odnos pa je praviloma podan tudi, če storilec obnavlja prvotni naklep v vsakem konkretnem primeru.

Variabilni kriteriji pa morajo nakazovati povezavo med KD, zajetimi v konstrukcijo nadaljevalnega KD. Ti kriteriji so lahko zelo različni: enotnost prostora, izrabljanje enake priložnosti, enotnost predmeta napada, identičnost oškodovanca ipd.

Konstrukcija nadaljevalnega KD je vsaj na ravni teorije izključena v primerih t.i. osebnih KD. To so dejanja, katerih objekt napada je oseba ali vrednota oz. dobrina s področja osebnosti oškodovanca (življenje, telo, čast, zasebnost). Sodna praksa pa je to pravilo razširila tako, da dopušča navidezni stek tudi pri osebnih KD in sicer pod pogojem, da so storjena zoper enega in istega oškodovanca. Tako npr. večkratni spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, po naši sodni praksi pomeni eno KD, če so izpolnjeni vsi pogoji za konstrukcijo nadaljevalnega KD. Serijski spolni napad na različne osebe, mlajše od 15 let, pa pomenijo pravi realni stek toliko KD, kolikor žrtev. V primeru nadaljevalnega KD se storilca obravnava le za eno KD, pri čemer so v obsodbi zajeta tudi vsa tista KD, ki so bila storjena med prvim znanim dejanjem iz konstrukcije nadaljevanega KD in razglasitvijo sodbe, četudi se za njih sploh ni vedelo. Vendar to pravilo ni absolutno. Izhajati je treba namreč iz namena konstrukcije nadaljevalnega KD, ki se je v prvi vrsti oblikovala zaradi praktičnih razlogov – da bi se sodišča razbremenilo dokazovanja vsakega KD posebej, ki se zajame v konstrukcijo nadaljevanega KD, saj bi to v primerih serijske kriminalne dejavnosti lahko pomenilo popoln kolaps pravosodnega sistema. Za novoodkrita dejanja iz časovnega obdobja, za katero je storilcu že bilo sojeno, se tako lahko storilca ponovno obravnava, če ta dejanja pomenijo bistven del skupne dejavnosti in če bi, v kolikor bi se zanje vedelo že v prvem postopku, znatno vplivala na odmero kazni.

27

UDELEŽBA PRI KAZNIVEM DEJANJU(36.a – 41.čl. KZ-1)

V teh primerih dve ali več oseb izpolni zakonske znake enega KD. Udeležba pri KD je institut splošnega dela kazenskega prava.

Razmerje med udeležbo kot institutom splošnega dela KP in nujno udeležboPri nujni udeležbi (concorsus necessarius) oz. nujnem sostorilstvu je udeležba dveh ali več oseb določena kot zakonski znak. Največkrat gre za dejanja, pri katerih mora biti po naravi stvari udeleženih več oseb. V sklopu nujnega sostorilstva razlikujemo tri skupine KD:- konvergentni delikti vsi udeleženci sočasno in z istih položajev zasledujejo določen skupni

cilj oz. delujejo v isti smeri- divergentni delikti za te delikte je značilna izrazita nasprotnost interesov- delikti srečanja pri teh KD imajo udeleženci iste interese, vendar jih zasledujejo iz različnih

smeri oz. pozicij* Od primerov nujne udeležbe je treba razlikovati KD, pri katerih KZ določa strožjo kazen za izvršitev dejanja v skupini oz. v primerih, če stori dejanje dvoje ali več oseb, ki so se združile s tem namenom. V teh primerih je udeležba opredeljena kot kvalifikatorni zakonski znak KD. Gre torej za primere, ko udeležba vpliva na pravno kvalifikacijo dejanja, pri čemer KZ predpisuje strožje kazni za skupinsko izvršitev pri naslednjih KD:- umor (116/5 KZ-1)- velika tatvina (205/3)- rop (206/3)- izsiljevanje (213/4)- omogočanje bega osebi, ki ji je odvzeta prostost (293/2)- nasilništvo (296/2)- skrunitev groba (312/3)

Razmejevanje med storilstvom in udeležboKadar KD izvrši ena oseba in pri tem ne sodeluje nihče drug, gre za individualnega storilca KD. Kadar pa pri KD tako ali drugače sodelujeta dve ali celo več oseb, govorimo o udeležbi kot pojmu iz splošnega dela kazenskega prava. Vsekakor se za obstoj udeležbe pri KD zahteva določena objektivna in subjektivna povezanost med udeleženci. Objektivna povezanost se kaže v konkretnem prispevku udeleženca h KD. Izvršitev mora biti vzročno povezana z ravnanjem udeleženca, sicer o udeležbi ni mogoče govoriti. Na ravni subjektivne povezanosti pa se zahteva zavedanje udeležencev o skupnem delovanju. Pri napeljevanju in pomoči KZ to zavedanje povezuje z naklepom udeležencev, pri sostorilstvu pa je po logiki stvari nujno, da udeleženci vedo drug za drugega in se zavedajo skupnega delovanja. Izraz paralelno storilstvo oz. navidezna udeležba se uporablja, kadar dve ali več oseb sočasno in na istem mestu izvršujeta enako KD zoper isti objekt napada, pri tem pa ne vedo drug za drugega. Glede na vsebino prispevka posameznega udeleženca h KD poznamo pri nas dualistični model udeležbe.

Udeležba v širšem pomenuudeleženci izvršujejo zakonske znake KD oz. drugače bistveno prispevajo k

uspehu kriminalne dejavnosti

Udeležba v ožjem pomenuudeleženci ne izvršujejo zakonskih znakov KD, ampak se pridružijo KD

glavnega storilca

sostorilstvo* napeljevanje h KD*

glavno storilstvo pomoč pri KD*

posredno storilstvo

28

Naš pravni red glede udeležbe sprejema monistični koncept, po katerem se šteje, da je tudi v primerih, ko pri dejanju sodeluje več oseb, vedno izvšeno le eno KD. V sistemih, ki poznajo nasproten, pluralistični koncept udeležbe, pa je KD toliko, kolikor je udeležencev. Pomen sprejema monističnega koncepta udeležbe v naš pravni red se kaže zlasti pri udeležbi v ožjem smislu, kjer na podlagi tega koncepta velja načelo omejeno pridružitvene (limitirano akcesorne) kaznivosti udeležencev. To pomeni, da je odgovornost napeljevalcev in pomagačev vezana na ravnanje glavnega storilca. Ta vezanost se nanaša na izvršitev KD v objektivnem smislu, ne pa tudi na kazensko odgovornost glavnega storilca. Napeljevalec in pomagal bosta torej odgovorna le, če bo glavni storilec objektivno izvršil ali vsaj poskusil izvršiti KD, h kateremu je bil napeljan oz. pri katerem mu je udeleženec pomagal. Ni pa treba, da bi bil glavni storilec za todejanje tudi kriv. Čeprav je krivda tistega, ki je izvršil KD izključena (npr. zaradi neprištevnosti), bosta napeljevalec in pomagač načeloma ostala kazniva. Ne bosta pa kazniva, če oseba, ki sta jo napeljevala oz. ki sta ji obljubila pomoč, KD ne bo izvršila oz. ga ne bo niti poskusila izvršiti.

1. Sostorilstvo Poglej še v drugi knjigi!Kdor skupaj s kom drugim uresničuje zakonski dejanski stan ali bistvene elemente KD, je sostorilec. Pri tem gre lahko za delitev dela med dvema storilcema ali več storilci in v tm primeru je uresničevanje KD lahko istočasno ali sukcesivno.Gre torej za udeleženca, ki v okviru napeljevanja oz. pomoči sodeluje pri KD. Obstajati mora zavest o skupnem delovanju (subjektivni kriterij), ki se največkrat kaže v obliki predhodnega sporazuma oz. dogovora o delitvi dela med sostorilci. Ta sporazum je lahko izrecen ali pa izražen s konkludentnimi dejanji. Pri tem ni nujno, da se sostorilci med seboj osebno poznajo, zavedati pa se morajo skupnega delovanja in pomembnosti lastnega prispevka pri tem. Sostorilstvo je možno le v času izvršitve KD. V zvezi s tem je treba razlikovati primere postopnega oz. sukcesivnega sostorilstva, pri katerem se določena oseba pridruži izvrševanju KD po njegovem začetku, a pred dokončanjem. Taka situacija lahko nastopi zlasti pri trajnih KD. V tem primeru ne pride do delitve dela že pred dejanjem, ampak šele med izvrševanjem KD. Sostorilec je lahko le oseba, ki je lahko tudi samostojni storilec določenega KD. To pomeni, da je lahko pri pravih delicta propria sostorilec le oseba, ki ima v zakonu zahtevane lastnosti za storilca. Če so pri teh dejanjih poleg oseb z zahtevanimi lastnostmi udeležene tudi osebe brez teh lastnosti, je njihov prispevek mogoče opredeliti le kot napeljevanje ali pomoč, ne pa tudi kot sostorilstvo. Pri nepravih delicta propria osebi, ki skupaj izvršita tako dejanje, odgovarjata po ločenih odstavkih, kar pomeni da ne gre za sostorilca. Tudi pri lastnoročnih deliktih, ki jih lahko izvrši le ena oseba s samostojnim delovanjem, sostorilstvo ni mogoče.

2. Napeljevanje (37. in 39.čl.)Bistvo napeljevanja je v tem, da napeljevalec v napeljanem izzove odločitev za izvršitev KD. Pri tem se mora njegova dejavnost nehati. Če bi napeljevalec tudi sam sodeloval pri izvršitvi KD, h kateremu je napeljeval, bi po pravilih o konsimpciji sostorilstvo kot težja oblika udeležbe konzumiralo napeljevanje in bi taka oseba odgovarjala le kot sostorilec pri KD. Napeljevanje se mora nanašati na tožno določeno osebo oz. na omejen ali zaprt krog oseb in na točno določeno KD. Izvršitvena ravnanja napeljevanja so lahko različna: napeljevalec lahko uporabi prošnjo, zahtevo, ukaz, obljubo, predlog, prevaro ipd. Ni treba da je napeljevanje izrecno, ampak gre lahko tudi za sugestivno spodbujanje odločitve za izvršitev KD. Mogoče je tudi t.i. verižno napeljevanje, kjer je med prvim napeljevalcem in glavnim storilcem še eden ali več napeljevalcev. Da je podano napeljevanje, mora napeljevalec razviti dvojni naklep: - naklep do napeljevanja oz. naklep do izzivanja idločitve za storitev KD pri drugi osebi- naklep do KD, h kateremu napeljujeČe iz temeljnega dejanja, h kateremu je napeljevalec napeljeval, nastane hujša posledica, je napeljevalec odgovoren tudi zanjo, saj ta posledica v osnovi izvira iz temeljnega naklepnega KD. Če pa napeljani stori hujše KD od tistega, h kateremu je bil napeljan, se bodo glede odgovornosti napeljevalca uporabile določbe o neuspelem napeljevanju. Morebitno napeljevanje iz malomarnosti, ki je teoretično sicer nemogoče, ni kaznivo.

29

Pri napeljevalcih velja limitirana akcesornost kaznivosti udeležencev. To pomeni, da postane napeljevanje kaznivo v trenutku, ko napeljani vsaj poskusi izvršiti KD. A ima to pravilo pomembno izjemo, ki je lastna izključno napeljevanju. Gre za institut neuspelega napeljevanja, pri katerem je odgovornost napeljevalca neodvisna od ravnanja napeljanega. Neuspelo napeljevanje pomeni izjemo od načela akcesorne udeležbe v ožjem pomenu. Pogoj zanj je teža KD in sicer 37/2 določa, da kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi KD, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus KD, tudi če ni bilo poskusa storitve dejanja. Neuspelo napeljevanje torej zajema tri situacije:- napeljani se kljub napeljevanju ne odloči za izvršitev KD- napeljani na podlagi napeljevanja sprejme odločitev za izvršitev KD, vendar nato dejanja niti

ne poskusi izvršiti- napeljani namesto dejanj, h kateremu je bil napeljan, stori drugo KD

Napeljevanje je po naravi stvari v večini primerov mogoče le pred začetkom izvrševanja KD. Lahko pa se zgodi, da se napeljevanje pojavi tudi med izvršitvijo KD in sicer tako, da napeljevalec storilca napelje k storitvi hujše oblike KD. V primeru uspešnega napeljevanja se napeljevalec za KD, h kateremu je napeljeval, kaznuje enako, kot da bi dejanje storil sam (37/1 KZ-1). Če je dejanje glavnega storilca ostalo pri poskusu, se tudi napeljevalec kaznuje kot za poskus. Odmera kazni napeljevalcu je samostojna in neodvidna od odmere kazni glavnemu storilcu, enaki so le okviri oz. razponi, v katerih se jima odmeri kazen. Drugače od sostorilstva je napeljevanje mogoče tudi pri pravih delicta propria, čeprav napeljevalec nima lastnosti, ki se za storilca zahtevajo v zakonu. * Čeprav samomor ni KD, bo tisti, ki drugega napeljuje k samomoru, lahko odgovarjal za KD napeljevanja k samomoru in pomoči pri samomoru po 120.čl. KZ-1. A v tem primeru ne gre za napeljevanje kot udeležbo pri KD, ampak za samostojno KD iz posebnega dela KZ, zakonski znak katerega je med drugim napeljevanje.

3. Pomoč (38. in 39.čl.)Pomoč je oblika udeležbe v ožjem pomenu, ki je v KZ najpodrobneje urejena. V prvem odstavku 38.čl. KZ-1 je določeno da, kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem KD, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje. V drugem odstavu istega člena so naštete možne oblike te udeležbe.

Fizična pomoč Psihična pomoč

če da kdo glavnemu storilcu na razpolago sredstva za izvršitev KD

če da kdo glavnemu storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori KD

če kdo odstrani ovire, ki glavnega storilca ovirajo pri izvršitvi KD

če kdo vnaprej obljubi, da bo prikril KD, storilca, sredstva s katerimi bo KD storjeno, sledove ali predmete pridobljene s KD ali premoženjsko

korist pridobljeno s KD

Poleg navedenega je lahko pomoč tudi v kakšni drugi obliki, ki pa mora biti po pomenu in intenziteti enakovredna oblikam, ki jih našteva KZ. Za pomoč je značilno, da pomagač ne izvršuje zakonskih znakov KD, ampak s svojim delovanjem pripomore k učinkoviti izvršitvi KD, ki bi ga sicer glavni storilec lahko storil tudi brez pomoči, vendar morda ne tako hitro in z malce več truda. Pomagač glavnemu storilcu olajša izvršitev KD, njegova pomoč pa se lahko kaže tako v psihični kot v fizični obliki. Pomagač se lahko pridruži le glavnemu storilcu, ki se je že odločil da bo storil KD. Pomoč kot oblika udeležbe pri KD je mogoče le pred ali med KD. Kadar pomagač vnaprej obljubi, da bo prikril glavnega storilca ali KD, sicer aktivno pomaga šele po izvršenem KD, vendar je v tem primeru bistveni opredelilni element pomoči vnaprejšnja obljuba, ki je po naravi stvari

30

dana pred dejanjem. Če pa nekdo pomaga storilcu po storjenem dejanju, ne da bi vnaprej obljubil, ne bo šlo za pomoč kot obliko udeležbe pri KD, ampak lahko taka pomoč pomeni samostojno KD.

Enako kot pri napeljevanju je tudi pri pomoči potreben dvojni naklep pomagača:- naklep do pomoči glavnemu storilcu pri izvršitvi določenega KD- naklep do KD, pri katerem pomagač pomagaPri enem KD lahko nastopa več pomagačev, mogoča pa je tudi verižna pomoč. Vsekakor je za kaznivost pomagača bistveno, da glavni storilec njegovo pomoč izkoristi.

Pomoč iz malomarnosti ni kazniva, prav tako pri tej obliki udeležbe ne obstaja institut neuspele pomoči. Če glavni storilec KD ne izvrši in ga niti ne poskusi izvršiti oz. izvrši drugo KD, se tisti, ki mu je obljubil pomoč ali storil kaj drugega, kar je mogoče opredeliti kot pomoč pri KD, ne kaznuje. Če KD glavnega storilca ostane pri poskusu, se tudi pomagač kaznuje za poskus tega KD. Če iz temeljnega dejanja nastane hujša posledica, pomagač lahko odgovarja tudi za hujšo posledico; če pa glavni storilec stori hujše KD ali drugo KD od tistega, ki ga ima pomagač v naklepu, pomoč ni kazniva.

Problematika posrednega storilstvaPosredni storilec KD je oseba, ki izkoristi drugo osebo kot sredstvo za izvršitev KD. Posredni storilec sicer sam ne izvršuje zakonskih znakov KD, vendar ima dejanje v celoti pod nadzorom ter ga tudi sam usmerja in nadzoruje, največkrat tako, da izrabi naivnost, neizkušenost, zmoto neposrednega storilca. Posredno storilstvo je treba na področju KP upoštevati kot eno od možnosti za določitev storilca KD, pri čemer ga mora praksa zaradi odsotnosti zakonske ureditve včasih tudi na silo opredeliti za samostojno storilstvo ali za napeljevanje h KD.»Storilec KD je vsak, ki ga stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega.« (20/1)

Razmejevanje med oblikami udeležbeRazmejevanje med sostorilstvom in napeljevanjem praviloma ni sporno, saj napeljevalec v nasprotju s sostorilce ne sodeluje pri izvršitvi KD. Prav tako ni problematično razmejevanje med napeljevanjem in pomočjo, saj gre za dve bistveno drugačni obliki prispevanja h KD. V praksi pa utegne biti zapleteno razmejevanje med sostorilstvom in pomočjo, in sicer v primerih, ko udeleženec ne izpolnjuje zakonskih znakov KD. Starejša pravna teorija je v zvezi s tem izdelala test presoje udeleženčevega dojemanja dejanje: če je udeleženec štel dejanje tudi za svoje, je šlo za storilca; če je udeleženec menil, da samo sodeluje pri tujem KD, pa je šlo za pomagača. A ta test v praksi ni deloval, saj gre za izključno subjektivno merilo, na katero je iz okoliščin primera težko sklepati. Novejša pravna teorija zato za razmejevanje med sostorilstvom in pomočjo svetuje uporabo objektiviziranega merila odločilnosti prispevka posameznika k izvršitvi KD. Ravnanje sostorilca mora biti odločilno za uspeh kriminalnega podviga, kar pomeni, da ima bistven vpliv na potek izvršitve KD. Kadar se ugotovi, da bi odstop posameznega udeleženca od dejanja pomenil, da dejanje ne bi moglo biti uspešno dokončano, gre za sostorilstvo. Kadar pa ravnanje določenega udeleženca ni bistveno in bi lahko bilo dejanje dokončano tudi brez njega, gre za pomoč.

Meje odgovornosti udeležencevMeje kaznivosti storilcev in udeležencev so določene v 40.čl. KZ-1. Iz prvega odstavka izhaja, da se storilec in sostorilec kaznujeta za KD v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa. Ta določba pove, da vsak udeleženec odgovarja v mejah lastne krivde, kar pomeni, da ne more biti odgovoren za tista ravnanja storilca ali glavnega storilca, ki niso zajeta z njegovo krivdo. Udeleženci torej ne odgovarjajo za ekscese (izgrede) drugih udeležencev. Razlikujemo dve vrsti ekscesov: Kvalitativni eksces je podan, kadar eden od udeležencev stori drugo, praviloma hujše KD od

tistega, ki je zajeto z naklepom drugega udeleženca ali udeležencev. Primer: A, B in C kot sostorilci izvršijo KD ropa, A pa pri tem hudo telesno poškoduje bančnega uslužbenca, kar ni bil del dogovora med sostorilci. B in C v tem primeru za hudo telesno poškodbo ne bosta

31

odgovarjala, ampak bosta obravnavana le kot sostorilca pri roku. A pa bo poleg tega odgovarjal še za hudo telesno poškodbo.

Kvantitativni eksces pa je podan, kadar eden od udeležencev znotraj iste pravne kvalifikacije dejanja povzroči širši krog posledic, kot je zajet v krivdi drugih udeležencev. Primer: A, B in C so dogovrjeni, da bodo poštarja na dan, ko raznaša pokojnine, pričakali in mu vzeli denar iz poštarske torbe. A podre poštarja na tla, B in C pa preiščeta torbo, v kateri ni nič drugega kot pisma. Poštarja izpustijo, A pa mu pri tem brez vednosti B in C vzame iz žepa denarnico. V tem primeru sta B in C sostorilca (neprimernega) poskusa KD ropa, A pa bo odgovarjal za dokončano KD ropa.

Pri udeležbi v ožjem pomenu lahko pride do t.i. negativnega kvantitativnega ekscesa, ko glavni storilec izvrši sicer istovrstno, vendar milejše dejanje od tistega, h kateremu je bil napeljan oz. pri katerem mu je nekdo želel pomagati (npr. namesto ropa izvrši tatvino). Po razlagalnem argumentu a maiori ad minus udeleženci v takšnem primeru načeloma odgovarjajo le za udeležbo pri dejanju, ki je bilo dejansko izvršeno. Pri napeljevanju pa bi bilo v takih primerih mogoče uporabiti tudi določbe o neuspelem napeljevanju, če so izpolnjeni pogoji.

Kadar sostorilec, napeljevalec ali pomagač prostovoljno prepreči KD, se mu sme na podlagi 40/2,3 kazen odpustiti. Ta določba se lahko uporabi šele, ko je posameznik že storil ravnanja, zaradi katerih ga je mogoče šteti za udeleženca pri KD, pa si je pred začetkom izvrševanja dejanja oz. pred njegovim dokončanjem premislil. V 40/4 pa KZ poudarja sicer logično predpostavko, da se osebna razmerja, lastnosti in posebne okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje krivdo ali kaznivost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, smejo upoštevati samo pri tistem storilcu ali udeležencu, pri katerem so taka razmerja, lastnosti in okoliščine ugotovljene. Primer: Če je bol v času izvršitve KD eden od treh sostorilcev neprišteven, se bo to seveda upoštevalo le pri njem, ne bo pa vplivalo na krivdo preostalih dveh.

Organizirana kriminaliteta (41.čl. KZ-1)Organizatorji in člani organiziranih kriminalnih združb niso udeleženci v klasičnem pomenu besede, ampak se za te primere zaradi večje stopnje nevarnosti ter zaradi navadno velikih razsežnosti prepovedanega delovanja razvijajo posebna pravila in pristopi. Gre za kontinuirano, najpogosteje hierarhično organizirano kriminalno delovanje večjega števila ljudi, ki načrtno deluje na širokem prostoru, po načelu delitve dela in tržne ekonomije, vendar prikrito, po potrebi pa izvajajo pritiske oz. nasilje. Na ravni Sveta Evrope je bilo l. 2002 sprejeto stališče, da spadajo na področje organiziranega kriminala nezakonite dejavnosti, ki jih izvajajo strukturirane skupine treh ali več oseb v daljšem časovnem obdobju, pri čemer izvršujejo huda KD in pri tem uporabljajo grožnje, nasilje, koripcijo ali druga sredstva; vse z namenom posredne ali neposredne pridobitve finančne ali druge premoženjske koristi. Tudi na ravni EU je oblikovana definicija organizirane kriminalitete, ki temelji na enajstih značilnostih:1) sodelovanje več kot dveh oseb2) vsaka oseba ima svoje določene naloge3) delovanje v daljšem ali nedoločenem časovnem obdobju4) uporaba nekaterih oblik discipline in nadzora5) sum izvršitve hudih KD6) delovanje na mednarodnem področju7) uporaba nasilja ali podobnih ukrepov za zastraševanje8) uporaba gospodarskih ali podobnih struktur9) vpletenost v pranje denarja10) izvajanje vpliva na politiko, medije, javno upravo, pravosodje ali gospodarstvo11) temeljni motiv je pridobivanje dobička in/ali moči

32

Da se lahko neko KD ali kriminalno združbo opredeli za organizirani kriminal, mora imeti vsaj šest od naštetih značilnosti, pri čemer morajo biti tri od njih tiste, ki so opredeljene v točki 1, 5 in 11. Sicer se v EU s transnacionalnim organiziranim kriminalnom spopada EUROPOL, sprejeti pa so tudi številni akti, ki zavezujejo države članice k aktivnemu sodelovanju pri preprečevanju in odkrivanju teh pojavov na območju EU.

* Konvencija Združenih narodov proti transnacionalnemu organiziranemu kriminalu (Palermo, december 2000): Organizirana kriminalna združba je strukturirana skupina treh ali več oseb, ki obstaja določeno časovno obdobje in deluje s ciljem izvrševanja enega ali več hudih KD, ki so določena v koncenciji, ter z namenom posredno ali neposredno pridobiti finančno ali drugo premoženjsko korist. Kot huda KD se po konvenciji štejejo tista, za katera je mogoče izreči štiriletno zaporno kazen ali hujšo kazen, s poudarkom na udeležbi v organizirani kriminalni združbi, prikrivanju, pranju denarja in korupciji.

Stališča posameznih avtorjev se nekoliko razlikujejo glede vprašanja ali v kontest organizirane kriminalitete spada tudi terorizem (108.čl. KZ-1). Po prevladujočem stališču imajo teroristična dejanja nekaj značilnosti, ki niso skladne s konceptom organiziranega kriminala, zato se obravnavajo ločeno. Cilj organiziranega kriminala sta namreč predvsem denar in z njim povezana moč, cilji terorističnih skupin pa so zlasti usmerjeni na politične spremembe. Organizirani kriminal torej zasleduje ekonomske, terorizem pa politične cilje, pri čemer sta oba na napačni strani zakona.

V našem pravnem redu opredelitev organizirane kriminalitete predpisi ne vsebujejo. Kot temeljno inkriminacijo združevanja zaradi izvrševanja KD v organizirani obliki je mogoče šteti KD hudodelskega združevanja iz 294.čl. KZ-1. Kdor sodeluje v hudodelski združbi, ki ima namen storiti dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot treh let zapora ali dosmrtnega zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. V posebnem delu KZ je devet KD, pri katerih je izvrševanje v hudodelski združbi opredeljeno kot kvalifikatorna okoliščina, zaradi katere je za dejanje predpisana višja kazen. Ta dejanja so:- zloraba prostitucije (175/3)- prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva (176/4)- neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu

in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog (186/3)- prikrivanje (217/5)- pranje denarja (245/4)- nedovoljena proizvodnja in promet orožja in eksplozivov (307/2)- prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države (308/6)- trgovina z ljudmi (113/3)- financiranje terorizma (109/3)

33

KAZENSKE SANKCIJE

Kazenske sankcije (KS) lahko na splošno opredelimo kot prisilne ukrepe v obliki odvzema ali omejitve določenih pravic posamezniku, ki je ugotovljeno posegel v pravno vrednoto ali dobrino, zavarovano s KP. KS lahko posamezniku izreče izključno sodišče, ki je pri tem vezano na pravila splošnega in posebnega dela KZ.

Osrednja vrsta KS so kazni, ki se lahko uporabijo za polnoletne in kazensko odgovorne storilce KD. Druge KS se uporabljajo za ožje kategorije storilcev in so praviloma vezane na hkraten izrek kazni. Izjemi sta varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter vzgojni ukrepi, ki se izrekajo samostojno. Pregled sistema KS pokaže, da imamo v našem pravnem redu pluralistični sistem KS; monističnega kaznovalnega sistema, ki obsega le eno vrsto KS, danes ni skoraj nikjer več.

Skupne značilnosti KSKS niso enoznačen pojem, vendar je iz določb KZ vseeno mogoče razbrati nekatere njihove temeljne, skupne značilnosti, ki hkrati odsevajo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati KS v sodobnem KP. Te značilnosti so izražene v obliki naslednjih načel:- KS se lahko predpišejo samo z zakonom- KS morajo biti sorazmerne s KD- pluralizem KS omogoča njihovo individualizacijo pri izrekanju- KS morajo biti humane in popravljive

Načela: Načelo zakonitosti

Na področju KS je treba načelo zakonitosti kot splošno in temeljno načelo KP razlikovati od posebnega načela, ki je v 45.čl. opredeljeno kot zakonitost pri izrekanju kazni. Na tem mestu pa v kontekst KS uvršamo le načelo zakonitosti iz 28.čl. URS in 2.čl. KZ-1. Njegovo osrednje sporočilo je, da ni KD in kazni brez zakona (nullum crimen, nulla poena sine lege). To načelo glede KS sporoča:- KS se lahko določijo oz. predpišejo le z zakonom! Če bi bila zapisana s podzakonskimi

akti (pravilniki, uredbami, odloki), se taka KS zaradi nasprotovanja načelu zakonitosti v praksi ne bi smela uporabiti oz. izreči in tudi ne izvršiti. Ni treba, da so KS predpisane izključno v KZ, lahko so namreč predpisane tudi v posebnih kazenskih zakonih in v stranski kazenski zakonodaji. Skladno z določbo 9.čl. KZ-1, se določbe splošnega dela tega zakonika uporabljajo tudi za KD, določena z drugimi zakoni ali ratificiranimi in objavljenimi mednarodnimi pogodbami ali akti EU (razen če s temi akti ni določeno drugače). To pomeni, da se v stranski zakonodaji ne morejo predpisati ali določiti drugačne vrste KS od tistih, ki jih predvideva splošni del KZ. Ta omejitev pa ne velja za posebne kazenske zakone, ki imajo svoj splošni del.

- KS morajo biti predpisane za določeno KD, preden je bilo to dejanje storjeno! Če se po storitvi KD, vendar pred obsodbo storilca predpisana sankcija spremeni, se mora na sojenju praviloma upoštevati tista, ki je bila predpisana v času izvršitve KD, razen če je na novo določena sankcija milejša.

- KS morajo biti v zakonu natančno in jasno določene po vrstah, vsebini in trajanju! Načelo sorazmernosti

To načelo zahteva ustrezno uravnoteženost sankcije s KD in je najtesneje povezano s kaznijo, čeprav ga je treba upoštevati tudi pri ostalih KS. Zakonodajalec mora slediti temu načelu pri predpisovanju kazni in drugih KS, ki jih je mogoče izreči za posamezno KD. Predpisana kazen mora biti sorazmerna s težo KD, zagotoviti je treba, da pridejo opozorilne sankcije v poštev le pri lažjih KD, varnostni ukrepi pa morajo biti sorazmerni z nevarnostjo posameznega storilca (3/2 KZ-1). Na praktični ravni se načelo sorazmernosti odraža pri izbiri KS in njeni odmeri v

34

konkretnem primeru: na eni strani so teža KD, stopnja storilčeve krivde ter vse okoliščine primera, na drugi strani pa sta ustrezna vrsta in višina KS.

Načelo individualizacijeTo načelo omogoča prilagoditev KS nevarnosti KD in osebnosti storilca. To načelo v zakonodaji ni izrecno zapisano, je pa razvidno iz določb KZ o odmeri kazni (49. – 56.čl. KZ-1). Vplivno je na treh ravneh:- na ravni predpisovanja KS (zakonska individualizacija)- na ravni odmere in izvrševanja KS (sodna individualizacija)- na ravni izvrševanja KS

V okviru zakonske individualizacije, ki jo izvede zakonodajalec, poteka določanje zakonskih ovirov za odmero in izrek posamezne KS. Ta terja predpisovanje kazni posebej za vsako KD in sicer glede na težo in nevarnost tega dejanja za pravno zavarovane vrednote in dobrine. Pri ostalih KS pa se zakonska individualizacija izvede na ravni splošnega dela KZ, v katerem se natančno določijo pogoji in omejitve za izrekanje posamezne vrste KS. Najpomembnejši vpliv ima v primeru sodne individualizacije, saj ta omogoča, da se pri tem upoštevajo najrazličnejše možne okoliščine posameznega primera, pa tudi osebne lastnosti storilca. Upoštevanje teh razlik omogoča načelo individualizavije KS, na podlagi katerega je mogoča prilagoditev KS teži KD na eni strani in osebnosti storilca na drugi strani. Pri odmeri KS lahko individualizacija poteka le znotraj zakonsko določenih okvirov za odmero in izrek posamezne KS. Sodišče mora znotraj zakonskega okvira izbirati sankcijo, ki je v konkretnem primeru sorazmerna teži KD in stopnji krivde in ki bo hkrati prispevala k resocializaciji storilca KD ter zadostila občutku pravičnosti. Izbira in odmera sankcije je proces, ki poteka v naslednjih fazah:- sodišče se najprej glede na vse okoliščine primera odloči za vrsto KS, ki jo bo izreklo- nato odloči, katero sankcijo bo izreklo znotraj izbrane vrste kvalitativna sodna

individualizacija- končno pa sodišče znotraj zakonskih okvirov odloči še o višini izbrane KS v konkretnem

primeru kvantitativna sodna individualizacijaV fazi izvrševanja pa je to načelo osnova za individualni tretmanski pristop.

Načelo individualizacije torej prek pravičnosti in smotrnosti zahteva prilagoditev kazenskopravne sankcije in njenega izvrševanja po eni strani nevarnosti posameznega KD, po drugi strani pa storilčevi osebnosti, in to tako, da bo v največji možni meri dosežen namen KS. Storilcu je treba izreči takšno kazen oz. KS, ki bo nanj delovala vzgojno in čim bolj oprimalno zagotavljala njegovo resocializacijo oz. ga prepičala, da bo v prihodnje spoštoval pravni red in da ne bo več izvrševal KD.

Pomemben element za individualizavijo KS je predpisovanje zapornih in tudi denarnih kazni v razponu. Zgornja in spodnja meja časovnega trajanja je določena tudi pri večini drugih KS. To omogoča sodišču, da zaradi različnih okoliščin posameznega primera storilcem istovrstnih KD izreče istovstne kazni, vendar v različni višini oz. v različnem trajanju (a le v zakonsko določenem razponu).

Načelo humanizacijeTo načelo ima pomembno vlogo pri predpisovanju in izvrševanju KS, vpleteno pa je v celoten kazenskopravni sistem ter se kaže v vsebini KS in v stopnji prisile, ki jo te sankcije vsebujejo oz. v naslednjih splošnih značilnostih sodobnega kaznovalnega sistema:- prepoved telesne kazni in smrtne kazni- časovno omejene prostostne kazni in razumne premoženjske kazni- odvračanje kazenskega pregona za manj huda KD- prepoved okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja z obsojencem med

izvrševanjem kazniIzrecno pa je načelo humanizacije v KZ zapisano v določbah o izvrševanju KS. Drugi odstavek 85.čl. zagotavlja osebam, proti katerim izvršujejo KS, da ne bodo podvržene mučenju ali drugi

35

obliki okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s strani organov, ki jim je zaupano izvrševanje KS. Če se to vseeno zgodi, je taki osebi zagotovljeno sodno varstvo.

Predpisovanje KSIzhodišče je 3/2 KZ-1, po katerem je za KD v zakonu vedno predpisana kazan, druge KS pa se izrekajo ob pogojih, določenih v splošnem delu tega zakonika. Zaporna in denarna kazen sta lahko pri posameznem KD predpisani samostojno, alternativno ali kumulativno.

Samostojno Alternativno Kumulativno

Požig 222/1 (zapor) Lahka telesna poškodba 122/1

(z denarno kaznijo ali zaporom)

Tihotapstvo 250/2

(z denarno kaznijo in zaporom)

Preslepitev kupcev 232/3 (denarna kazen)

Zaporna kazen se pri posameznem KD lahko predpiše na tri možne načine:- v razponu (od – do...mesecev/let)- v maksimalnem trajanju (do...mesecev/let)- v minimalnem trajanju (najmanj...mesecev/let)Denarna kazen se predpiše samo po vrsti, torej brez navajanja razponov ali višine, pri njenem izrekanju pa se glede višine uporabljajo določbe 47.čl. KZ-1.Druge kazni in KS se v tipičnih kazenskopravnih normah ne predpisujejo, ampak se izrekajo skladno z določbami splošnega dela KZ, v katerem so za posamezno KS določeni pogoji za izrek, vsebina, čas trajanja in drugi pomembni podatki za njeno uporabo.

Kar zadeva predpisovanje KS za pravne osebe, so te predpisane v posebnem delu ZOPOKD, splošna pravila za njihovo izrekanje pa tudi v splošnem delu zakona, kjer so še določbe o drugih KS za pravne osebe.

Namen KSTemeljni namen vseh vrst KS je v bistvu enak, t.j. zagotovitev varstva družbe pred KD oz. zaščita temeljnih pogojev bivanja v skupnosti, na način, da se preprečujejo KD, pri čemer se spoštovanje pravnega reda pri posameznikih dosega s KS. Te morajo delovati v dveh smereh: kot represivni ukrepi, ki pomenijo povzročitev nekega zla storilcu KD ali uvedbo nekega prisilnega ukrepa zoper njega zato, ker je prekršil prepovedano pravno prepoved/zapoved in kot preventivni dejavnik, ki prispeva k primarnemu cilju, varstva družbe pred KD, na dveh ravneh:1. na ravni generalne prevencije (KS pomeni navzven vidno grajo storilca KD in grožnjo

potencialnim storilcem KD)2. na ravni specialne prevencije (sistem KS si prizadeva celovito obravnavati storilca KD z

namenom njegove prevzgoje in resocializacije, ki zasledujeta dva cilja: odvrnitev storilca od ponovne storitve KD in vrnitev storilca v družbo)

KS morajo biti torej usmerjene v preteklost in tudi prihodnost. V splošnem so nameni posamezne vrste KS:3. namen kazni povračilnost in preprečevanje KD4. namen opozorilnih sankcij opozorilo in preprečevanje KD5. namen varnostnih ukrepov odvrnitev nevarnosti in preprečevanje KD6. namen vzgojnih ukrepov vzgoja, prevzgoja, pomoč

Temeljno o izvrševanju KSKZ v 85. Do 89.čl. vsebuje temeljne določbe o izvrševanju KS, ki pomenijo minimalne standarde, na katerih je zgrajeno pravo izvrševanja KS, ki je sicer bližje KPP kot KMP. Temeljni predpis je Zakon o izvrševanju KS (ZIKS), ki določa sistematiko organov, pooblaščenih za izvrševanje KS,

36

način izvrševanja vseh vrst KS, izrečenih fizičnim osebam, pravila za izvršitev KS, izrečenih pravni osebi, pa tudi pravila o izvršitvi sankcij za prekrške.Temeljni pravili prava izvrševanja KS sta:7. pravilo o minimalni možni omejitvi pravic obsojencu (85/1)8. načelo humanizacije pri izvrševanju KS (85/2, 85/3)Poleg tega KZ daje okvirne smernice za prestajanje kazni zapora, ki ga obsojenci prestajajo v zaprtih, polodprtih in odprtih oddelkih zavodov za prestajanje kazni zapora. Že na ravni KZ je določena možnost alternative kazni zapora, ki je bila izrečena v trajanju do treh mesecev. Tako kazen je pod določenimi pogoji mogoče nadomestiti z delom obsojenca v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti.

Na zaporno kazen se vežejo tudi smernice za pogojni odpust s prestajanjem kazni. S prestajanja kazni sme biti odpuščen obsojenec ki je prestal polovico kazni, vendar pod pogojem, da do preteka časa za katerega je izrečena kazen, ne bo storil novega KD (88.čl.). O pogojnem odpustu odloča tričlanska komisija za pogojni odpust obsojencev, ki deluje v sklopu ministrstva za pravosodje, v njej pa so po en predstavnik vrhovnega sodišča, vrhovnega državnega tožilstva in ministrstva za pravosodje. Pri varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter pri zavodskih vzgojnih ukrepih pa o pogojnem odpustu odloča sodišče. Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz 88/5 in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost kažejo, da ne bo ponovil KD (88/6). Še obsojenec na pogojnem odpustu stori eno ali več KD, se pogojni odpust prekliče. Razlikujemo obvezni in neobvezni preklic pogojnega odpusta. O preklicu odloča sodišče, ki obsojencu sodi za novo KD. Če za to novo dejanje izreče kazen zapora nad eno leto, sodišče mora preklicati pogojni odpust obligatorni preklic (89/1). Sodišče pa lahko prekliče pogojni odpust tudi, kadar stori pogojno odpuščeni eno ali več KD, za katera mu je izreklo kazen zapora do enega leta, če to zahtevajo sorodnost storjenih KD, njihov pomen, nagibi in druge okoliščine, ki kažejo da je preklic pogojnega odpusta utemeljen fakultativni preklic (89/2). Če se sodišče pri izreku kazni zapora do enega leta odloči, da pogojnega odpusta ne bo preklicalo, se pogojni odpust podaljša za čas, ko bo obsojenec prestajal, ko bo obsojenec prestajal kazen zapora zaradi novega KD (89/5). Če stori obsojenec med pogojnim odpustom KD; ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem poteku, se sme pogojni odpust preklicati najpozneje v enem leto od takrat, ko je čas pogojnega odpusta potekel (89/6). Preklic pogojnega odpusta pomeni, da mora obsojenec nazaj v zapor tudi za čas, ko je bil na pogojnem odpustu, vendar ne za celotno obdobje. Kadar sodišče prekliče pogojni odpust, namreč izreče enotno kazen za novo KD tako, da preostanek prejšnje kazni upošteva po pravilih o odmeri kazni obsojencu, ki se sklicujejo na pravila o odmeri kazni za KD v steku. Pri tem sodišče vzame tisti del prej iztečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal, kot določeno kazen.

37

KAZNI(43. – 56.čl. KZ-1)

Kazen se v splošnem definira kot pravna posledica, s katero se zlo, ki ga je storilec povzročil s KD, poravna z zlom iz kazni. Glede pravnega temelja kazni oz. upravičenosti uporabe kazni so se v zgodovinski perspektivi razvile različne teorije:1. metafizične ali idealistične teorije kazen opredeljujejo kot izraz maščevanja družbe in države

zoper storilca KD2. teorije družbene pogodbe izhajajo iz dejstva, da se posamezniki sami ne morejo učinkovito

zavarovati pred napadi na svoje najpomembnejše vrednote, zato so to pravico odstopili državi, ki naj skrbi za varstvo pred KD za vse in v imenu vseh

3. pravno-normativne teorije vidijo pravico do uporabe kazni izključno kot pravno kategorijo, ki temelji na dejstvu, da so posamezniki, ki živijo v določeni državi ali so na njenem ozemlju, zavezani spoštovati pravni red te države; napad na pravni red s KD ima po pravu za upravičeno posledico kazen

4. sociološke teorije vidijo pravni temelj za kaznovanje v pravici družbe, da se zavaruje pred kriminaliteto; uporaba kazni je torej upravičena in potrebna zaradi varstva družbe in ne pomeni le pravice, temveč tudi dolžnost države

V sodobnih kazenskopravnih pogledih prevladuje kombinacija pravno-normativnih in socioloških teorij, na podlagi katerih ni sporno, da je kazen primerno in upravičeno sredstvo družbe za zaščito pred kriminaliteto, vendar le, kadar se uporabi izključno na podlagi zakona in ob upoštevanju pravičnosti. Pravična je kazen, ki izpolnjuje naslednje osnovne zahteve:1. biti mora sorazmerna teži storjenega KD2. biti mora sorazmerna s stopnjo in z obliko storilčeve krivde3. biti mora osebna4. biti mora humana5. biti mora takšna, da je v primeru sodne zmote mogoče popraviti njen učinek in posledice

Krivdno načelo pri izrekanju kazniBistveno je krivdno načelo izraženo v reku »nulla poena sine lege«. Krivdnemu načelu ni zadoščeno le v določenih primerih:1. Kazni ni mogoče izreči storilcu, ki je bil v času izvršitvenega KD neprišteven. Izjemo od tega

pravila pomeni institut actio liberae in causa (29/3). Čeprav se v tem primeru lahko izreče kazen tudi neprištevnemu storilci, pa ta institut ne pomeni negacije krivdnega načela, saj mora biti za uporabo tega instituta pri storilcu glede KD podana njegova krivda, preden se je spravil v stanje neprištevnosti.

2. Kazni ni mogoče izreči storilcu, čigar krivda je izključena zaradi pravne (31/2) in dejanje zmote (30/1).

3. Kazni prav tako ni mogoče izreči storilcu, ki je dejanje storil v silobranu, skrajni sili, pod vplivom sile ali grožnje, ali storilcu, čigar dejanje se opredeli za dejanje majhnega pomena ter osebi, zoper katero ni dovolj dokazov, da je sploh izvršila očitano KD.

Namen kazniKar zadeva namen kazni, v zgodovinski perspektivi poznamo tri temeljne teorije:1. absolutne teorije kazen opredeljujejo kot obliko maščevanja družbe storilcu KD oz. kot

pokoro, ki jo mora posameznik prestati zato, ker je storil KD namen kazni je povračilo za povzročeno zlo in pokora posameznika

2. relativne teorije govorijo o tem, da zgolj retributivna funkcija kazni ni smiselna; kazen mora biti sredstvo za dosego varstva družbe pred kriminaliteto, zato mora v prvi vrsti delovati preventivno

3. mešane teorije govorijo o tem, da je cilj kazni pravično povračilo storilcu KD in preprečevanje KD v prihodnje

38

Danes je kazen retributivna, vendar ne maščevalni ukrep. Pri tem je povračilnost treba ovrednotiti na abstraktni ravni, saj je primerjanje zla iz storjenega KD na eni strani in zla iz predpisane kazni na drugi strani v smislu »oko za oko, zob za zob« v sodobnih pravnih redih nesprejemljivo. Povračilnost kazni se kaže v tem, da združuje negativno vrednostno oceno storilčevega dejanja in opomin storilcu, naj se v prihodnje vzdrži izvajanja KD. Poleg retributivnosti ima kazen danes preventivni namen, kar pomeni, da so prevladale mešane teorije o namenu kazni. Zlasti specialno prevencijo, ki je usmerjena v prevzgojo storilca in njegovo odvračanje od ponovitve KD, velja za enega najpomembnejših dosežkov KP. Posameznika bo sicer le redko spremenila in poboljšala samo povšrečna kazen, hkraten dobro zastavljen postopek resocializacije, ki poteka vzporedno z izvrševanjem kazni, pa mu lahko precej pomaga, da se dokoplje do prave poti. Tudi generalna prevencija, ki se kaže kot neke vrste kolektivno zastraševanje vseh članov družbe, je bistvenega pomena pri doseganju splošnega namena kaznovalnega sistema, t.j. varstva pred kriminaliteto. Veliko večino ljudi vrednote, skladno s katerimi živijo, pa tudi strah pred kaznijo odvračajo od izvrševanja KD. Pri tem je pomemben generalnopreventivni dejavnik učinkovitosti represivnega aparata države, torej visoka stopnja odkritosti in kriminalitete in tudi visok delež obsodb storilcev KD. Zanesljiva, a milejša kazen ima večji odvračalni učinek kot grožnja z visoko kaznijo, za katero pa ni prav verjetno, da bo storilca KD kdaj doletela. Kazen naj torej:- pomeni povračilo za storjeno KD- dolgoročno prevzgoji storilca in ga prepriča, da ne bo več izvrševal KD- vpliva na druge, da ne bi izvrševali KD

Vrste kazniV pozitivnem KP poznamo tri vrste kazni za fizične osebe:1. zaporna kazen2. denarna kazen3. prepoved vožnje motornega vozila

Sicer pa je obstoječe vrste kazni mogoče razvrščati še na podlagi nekaterih drugih kriterijev, ki so v sistemu kazni prav tako pomembni. Na tej podlagi razlikujemo naslednje vrste kazni:a) Glavne in stranske

Ta najpomembnejša delitev je izpeljana v 44.čl. KZ-1. Glavne kazni so take narave, da lahko same dosežejo cilj kaznovanja, funkcija stranskih kazni pa je samo dopolnilna, in sicer naj bi okrepila učinek glavne kazni. Glavne kazni se izrekajo samostojno (principalno), stranske pa se lahko izrečejo poleg glavne kazni (akcesorno) in sicer velja pravilo, da se sme poleg glavne kazni storilcu izreči ena li več stranskih kazni, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Pri nas se sme zapor izreči samo kot glavna kazen. Denarna kazen se lahko izreka kot glavna ali kot stranska kazen. Prepoved vožnje motornega vozila pa se lahko izreče samo kot stranska kazen in sicer poleg kazni zapora, poleg denarne kazni in tudi v pogojni obsodbi.

b) Prostostne in premoženjske Prostostne kazni so tiste, ki se izražajo v odvzemu ali omejitvi prostosto posamzeniku. Tipična prostostna kazen je zaporna kazen. Ob širšem tolmačenju prostostnih kazni bi v to skupino lahko šteli tudi stransko kazen izgona tujca iz države, saj njena vsebina dejansko pomeni omejitev svobodnega gibanja posameznika, ki v času trajanja kazni ne sme vstopiti na ozmlje naše države. Premoženjske pa so kazni, ki se izrazijo v gmotnem stanju posameznika in sicer na način, da se zaradi plačila kazni njegovo premoženje zmanjša. Tipična premoženjska kazen je denarna kazen, pri pravnih osebah pa tudi odvzem premoženja.

c) Trajne in časovno omejene Ta delitev v naši državi nima praktičnega pomena, saj trajnih kazni ne poznamo (izjema 46/2!!), ampak so vse kazni in druge KS časovno omejene. Primer trajne kazni je dosmrtni zapor.

d) Predpisane, določene, izrečene in izvršene Predpisana kazen je tista, ki jo zakon predpisuje pri posameznem KD, torej v topični kazenskopravni normi. Predpisani kazni sta lahko le zaporna in/ali denarna kazen. Določena kazen je tista, ki jo sodišče v izreku obsodilne sodbe samo določi, ne pa tudi izreče. Določena kazen je povezana z odmero kazni za KD v steku in s pogojno obsodbo. Izrečena kazen je

39

tista, ki jo sodišče izreče v izreku obsodilne sodbe in ki se, ko postane sodba pravnomočna, tudi izvrši. Sodišče lahko za KD izreče samo glavno kazen, lahko pa jo kombinira tudi s katero od stranskih kazni. Poleg tega poznamo v sklopu odmere kazni za KD v steku tudi pojem enotne kazni, ki prav tako spada med izrečene. Ko je izrečena kazen v celoti prestana oz. ko poteče čas, za katerega je izrečena ali plačana, dobi naravo izvršene kazni.

Problematika smrtne kazniSmrtna kazen je z URS pri nas enako kot v večini demokratičnih držav prepovedana (abolicionistične države). Vendar jo je treba omeniti, saj je vedno zbujala nasprotujoča si stališča in večne razprave. Zagovorni ki smrtne kazni kot temeljni argument navajajo dejstvo, da se ima družba pravico braniti predp osameznikom, ki je kršil najpomembnejše pravne vrednote in dobrine, pri čemer naj bi bila smrtna kazen zadnje sredstvo te obrambe. Zagovorniki poudarjajo njen izrazit generalno preventivni učinek in dejstvo, da naj bi bila ta kazen pravična, saj pomeni učinkovito varstvo pred najbolj nevarnimi storilci in pravično zadoščenje za žrtve oz. tiste, ki so zaradi brutalnih KD izgubili svoje bližnje. Nasprotniki smrtne kazni pa so mnenja, da je človekovo življenje nedotakljivo in vanj ne sme poseči niti država. Smrtno kazen opredeljujejo kot barbarski in primitiven način maščevanja, nezdružljiv z dosežki sodobne civilizacije. Poleg tega je zgodovina jasno pokazala, da se nasilja ne da izkoreniniti z nasiljem in da tudi smrtna kazen ljudi ni odvrnila od izvrševanja KD, kar pomeni, da bistvenega generalno preventivnega učinka ne more imeti.

Zaporna kazenZaporna kazen je pravna posledica, s katero se zlo, povzročeno s KD poravna z začasnim odvzemom pravice do svobodnega gibanja storilcu KD. Po svoji teži in posledicah je zaporna kazen najstrožja os kazni, ki jih pozna naše KP. Spada med prostostne kazni in se lahko izreka izključno kot glavna kazen. Zaporna kazen je enovita KS, z eno samo specialno obliko, t.j. kazen mladoletniškega zapora. Čeprav se zdi, da je zaporna kazen povsem nesporna in pravična kazen, zlasti za storilce hujših KD, pa penološka literatura kaže, da je teoretično ta kazen vendarle sporna. Storilca KD, ki je družbeno neprilagojena oseba se želi usposobiti oz. prilagoditi za življenje v družbi na način, da se ga za določen čas odstrani iz družbe. Zaporna kazen se prej ali slej izteče in njene bistvene pomanjkljivosti se navadno pokažejo po tem, ko je prestana. Zlasti z dolgotrajnimi zapornimi kaznimi se pogosto doseže nasprotni učinek od želenega – že sicer problematična in neprilagojena oseba postane le še bolj neprilagojena. Zaporna kazen je torej problematična z vidika resocializacijskih ciljev, ki naj bi jih zasledovale kazni. Te njene pomanjkljivosti se skušajo odpraviti zlasti s tem, da se obsojenim na zaporno kazen omogoča, da delajo, prav tako so jim v zavodu omogočene športne in družabne aktivnosti, zagotovljena jim je zdravniška in terapevtska pomoč ipd. Podobno vprašanje vzbujajo tudi kratkotrajne kazni zapora. Te so po eni strani prekratke, da bi se lahko na obsojenca uspešno (pre)vzgojno vplivalo, hkrati pa lahko zaradi stika z bolj nevarnimi storilci KD pade pod njihov vpliv in je njegovo sicer kratko bivanje v zaporu kvečjemu kriminalni seminar, ne pa resen opomin o nesprejemljivosti njegovega ravnanja. Kratkotrajne zaporne kazni so tudi ekonomsko neracionalne, saj zapornik pomeni precejšen strošek za državni proračun, dolgoročne korisi pa od njegovega prestajanja kazni ni mogoče pričakovati. Zaradi vsega navedenega se danes pospešeno razpravlja o možnostih za nadomestitev kratkotrajnih kazni zapora z drugimi, manj drastičnimi ukrepi, ki so delno že uveljavljeni tudi v naši zakonodaji in praksi. Celovit pogled na situacijo tako pokaže, da je zaporna kazen upravičena družbena institucija, vendar je treba njeno izvrševanje organizirati tako, da se bodo kar najučinkoviteje lahko dosegli resocializacijski cilji. Splošni minimum zaporne kazni

V našem pravnem sistemu je splošni minimum zaporne kazni en mesec (46/1 KZ-1). Ta minimum pride v poštev, kadar zakon pri posameznem KD ne določi višjega minimuma zaporne kazni. Znižanje splošnega minimuma določenega v 46.čl. KZ-1, ni mogoče ne z uporabo določb o omilitvi kazni ne z akti milosti. Zapor sme trajati manj le v primeru, ko se izreče kot nadomestna kazen, v katero se spremeni denarna kazen, ki je ni mogoče prisilno izterjati. Toda ta nadomestna kazen ni posebna oblika kazni zapora, temveč le poseben način

40

zagotovitve izvršitve denarne kazni kot milejše vrste kazni, za to možnost ne pomeni izjeme od splošnega minimuma zaporne kazni.

Splošni in specialni maksimum zaporne kazniV našem pravu imamo poleg splošnega tudi specialni maksimum. Splošni maksimum zaporne kazni je po 46/1 KZ-1 30 let zapora. Specialni maksimum zaporne kazni pa je po 46/2 KZ-1 dosmrtni zapor. Kadar torej iz določitve zaporne kazni v opisu KD ne izhaja maksimalno možno trajanje zaporne kazni, se za to KD lahko praviloma izreče zaporna kazen do višine splošnega maksimuma. Kazen dosmrtnega zapora se sme izreči za KD: genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresijo ter pod pogoji iz prve točke 53/2 za dve ali več KD po 108/5, po 116.čl., po 352.čl., po 360/2, po 371/4 in po 373/3. Če je za KD v steku sodišče določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštecka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora.

Način predpisovanja in izrekanja zaporne kazniZaporna kazen se sme za posamezno KD izreči le, če je pri tem KD predpisana! Zaporne kazni se lahko poleg kombiniranja z denarno kaznijo predpišejo v razponu, samo navedbo minimalne zaporne kazni ali samo z navedbo maksimalne zaporne kazni. Kadar predpisuje zaporno kazen v razponu, zakon torej določi minimalno in maksimalno dobo trajanja kazni. Določanje zaporne kazni v razponu je mogoča samo, ladar je zgornja meja zaporne kazni višja od dveh let. Primer: Kdor prevaža osebe v suženjskem ali njemu podobnem razmerju iz ene države v drugo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let (112/2 KZ-1). V primeru predpisovanja zaporne kazni samo z navedbo maksimalne zaporne kazni KZ določa le zgornjo mejo, ki je sodišče pri izrekanju kazni ne sme prestopiti. Kar zadeva spodnjo mejo, pa je v tem primeru treba upoštevati določilo iz splošnega dela KZ, po katerem zapor ne more trajati manj kot en mesec. Ta način predpisovanja zaporne kazni je v KZ najpogostejši, kar je tudi posledica izrecne določbe 46/3, da se sme kazen do dveh let zapora predpisati brez najnižje mere te kazni. Primer: Kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let (204/1 KZ-1). V primeru predpisovanja zaporne kazni zgolj z navedbo minimalne zaporne kazni pa KZ določa le spodnjo mejo, pod katero sodišče kazni ne more izreči. Glede zgornje meje pa je treba v tem primeru upoštevati določilo iz splošnega dela KZ, po katerem zapor ne more trajati več kot 30 let. Primer: Prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let (100/1 KZ-1).

Izvrševanje kazni zaporaIzvrševanje kazni je urejeno v ZIKS in v pravilniku o izvrševanju kazni zapora, KZ pa glede tega vsebuje le nekaj temeljnih napotil. V Republiki Sloveniji se kazni zapora in mladoletniškega zapora, uklonilnega zapora ter kazni zapora, izrečene po drugih predpisih, izvršujejo v šestih zavodih za prestajanje kazni zapora, ki delujejo na trinajstih lokacijah. Zavodi za prestajanje kazni zapora so:1. Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, z odprtim oddelkom Puščava in polodprtim

oddelkom Slovenska vas (moški zapor) 2. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig (ženski zapor)3. Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje4. Zavod za prestajanje kazni zapora Koper, z oddelkom v Novi Gorici5. Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, z oddelkom v Novem mestu in odprtim

oddelkom Ig6. Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, z oddelkom Murska Sobota in odprtim oddelkom

Rogoza

Največji Zavod za prestajanje kazni zapora je na Dobu, kjer moški obsojenci prestajajo kazen daljšo od enega leta in pol do 20 oziroma 30 let zaporne kazni, centralni zavod za ženske na Igu za vse zaporne kazni, zavod za mladoletnike v Celju in regionalni zavodi v Kopru, Mariboru in Ljubljani, kjer obsojenci prestajajo kazen zapora do enega leta in pol. Vsak zavod ima odprti, polodprti in zaprti oddelek, ki se med seboj ločijo po stopnji zavarovanja in omejevanja svobode

41

gibanja. Kategorije zaprtih oseb v Zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu so: obsojenci/ke/, priporniki/ce/, osebe, zoper katere se izvršuje uklonilni zapor, obsojenci/ke, obsojeni na mladoletniški zapor in mladoletniki/ce/ v prevzgojnem domu. Skupna kapaciteta po evropskih merilih je 1103 zaprtih oseb. V zavodih morajo biti med seboj ločeni obsojenci in osebe, zoper katere se izvršuje uklonilni zapor, mladoletne osebe od polnoletnih, kakor tudi moški od žensk. V okviru petih zavodov so organizirani ločeni oddelki za izvrševanje pripora. V okviru Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij deluje tudi prevzgojni dom za mladoletnike, kamor so napoteni mladoletniki z vzgojnim ukrepom oddaje v prevzgojni dom Radeče.

Temeljne zahteve, ki morajo biti poleg prostorskih in higienskih standardov izpolnjeni ob izvrševanju zapora so skladno z ZIKS naslednje: izvrševanje kazni zapora mora biti organizirano tako, da omogoča usposabljanje obsojencev za življenje na prostosti in sicer zlasti da bodo po prestani kazni živeli v skladu z veljavnimi pravnimi normami. Obsojence je treba vzpodbujati in jim omogočiti, da aktivno sodelujejo v procesu tretmaja; če so zmožno za delo in če želijo delati, pa jim je treba omogočiti tudi delo v skladu z možnostmi zavoda. S tem se ohranjajo, pridobivajo in povečujejo strokovne sposobnosti obsojencev, da bi se po prestani kazni laže vključili v življenje na prostosti. Obsojencem je treba v skladu z njihovimi sposobnostmi in interesi omogočiti tudi, da med prestajanjem kazni pridobijo znanje in izobrazbo, zlasti da končajo osnovno šolo in si pridobijo poklic. V zavodu je treba zagotoviti tudi razmere za kulturno-prosvetno dejavnost, telesno vzgojo, spremljanje dogajanja doma in po svetu ter za druge aktivnosti, ki so koristne za telesno in duševno zdravje obsojencev.

Denarna kazenDenarno kazen je v splošnem mogoče opredeliti kot pravno posledico, s katero se zlo, povzročeno s KD, poravna s posegom v storilčevo premoženje. Denarna kazen torej spada med premoženjske kazni in ima v primerjavi z zaporno kaznijo nekaj prednosti: ne posega v svobodo gibanja posameznika, je bolj prilagodljiva in lažja za odmero po načelu individualizacije, navsezadnje pa je tudi njeno izvrševanje prevej cenejše od izvrševanja zaporne kazni. Že pred stoletjem je bilo ugotovljeno, da denarne kazni ne morejo doseči svojega namena, če niso prilagojene premoženjskim razmeram posameznega storilca KD. Tako so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Skandinaviji izumili sistem t.i. dnevnih zneskov denarne kazni, po katerem se višina denarnih kazni izračuna v sorazmerju z obsojenčevimi dohodki. Ta sistem je danes med drugim uzakonjen v KZ. Denarna kazen se torej izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca. Število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za KD storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto. Sodišče ga določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Višino dnevnega zneska določi torej sodišče glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti. Dnevni znesek ne more biti večji od 1000eur! 1. splošni minimum je najmanj 10 dnevnih zneskov2. splošni maksimum je 360 dnevnih zneskov3. specialni maksimum pa je 1500 dnevnih zneskov4. posamezni dnevni znesek ne more biti višji od 1000eur Način predpisovanja, izrekanja in izračuna denarne kazni

Tipična denarna kazen se predpiše samo po vrsti, brez navajanja razponov ali višine. Njena višina se vedno določi na podlagi splošnega dela KZ in vicer v njenih mejah minimuma in maksimuma, določenih v 47.čl. KZ-1. Denarna kazen je edina, ki se lahko izreče kot glavna ina stranska kazen. Razmeroma pogosto se predpiše alternativno s kaznijo zapora, precej redkeje samostojno kot edina glavna kazen in prav tako redko kumulativno s kaznijo zapora.

Denarna kazen kot glavna kzenDenarna kazen je lahko kot glavna kazen izrečena izključno za tista KD, za katera je izrecno predpisana. Če se denarna kazen izreče kot glavna kazen, se lahko poleg nje kot stransko

42

kazen izreče še prepoved vožnje motornega vozila, če so izpolnjeni vsi zakonski znaki za njen izrek. Kadar se denarna kazen izreče kot glavna kazen, praviloma hkrati ni mogoče izreči kazni zapora. izmeja od tega pravila so primeri, ko sta zaporna in denarna kazen predpisani kumulativno (oderuštvo 214.čl., pranje denarja 245/3, tihotapstvo 250/1 KZ-1).

Denarna kazen kot stranska kazenZa KD, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapora (45/2). Iz razlage te določbe izhaja, da je izrek denarne kazni kot stranske kazni mogoč le v primeru, ko gre za KD storjeno iz koristoljubnosti. V tem primeru lahko sodišče izreče denarno kazen kot stransko kazen tako za dejanja, za katera je denarna kazen predpisana alternativno s kaznijo zapora, kot za dejanja, za katera denarna kazen sploh ni predpisana.

Izračun denarne kazniDnevni znesek pomeni dnevni zaslužek storilca KD, ki se izračuna po posebni formuli, in sicer se upošteva storilčevo trimesečno čisto plačo in druge dohodke na eni strani ter njegove družinske obveznosti na drugi strani. V našem sistemu so dnevni zneski problematični zato, ker se za njihov izračun lahko uporabijo le zakonito pridobljeni dohodki storilca. To so pogosto minimalni v primerjavi z dejanskim zaslužkom posameznika, ki ga ta doseže npr. z delom na črno. Pri izračunu je sodišče v posameznem primeru vezano na zakonsko določbo o tem, da najnižji dnevni znesek oz. najnižji dnevni zaslužek storilca ne more biti ovrednoten z manj kot šestdesetino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v RS na zaposleno osebo. Zgornja višina dnevnega zneska pa ne sme presegati tretjine zadje uradno objavljene povprečne neto plače v RS na zaposleno osebo. Če sodišče dobi podatke o dohodkih storilca, torej izračuna višino dnevnega zneska oz. njegovega dnevnega zaslužka, višino denarne kazni pa odmeri v številu dnevnih zneskov, ki mora biti v mejah minimumov in maksimumov. Končni znesek, ki ga mora storilec plačati kot denarno kazen je tako zmnožek izrečenega števila dnevnih zneskov in višine dnevnega zneska. Če sodišče podatkov za določitev dnevnega zneska ne more dobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca (47/4).

Izvrševanje denarne kazniDenarna kazen se izvrši s tem, da jo storilec plača v določenem roku na določen račun. Sodišče v sodbi določi rok za plačilo kazni, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev. Sodišče sme v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev (47/5). Če storilec denarne kazni ne plača v določenem roku, se ta prisilno izterja po pravilih zakona, ki ureja izvršbo denarnih terjatev oz. skladno z zakonodajo, ki ureja davčno izvršbo. Obsojenec v tem primeru nosi tudi stroške prisilne izterjave, pri čemer se najprej poplača denarna kazen, potem pa še stroški. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče nadomesti in izvrši z nadomestnim zakonom. Če obsojenec v roku plača samo del denarne kazni, se mu sorazmerno spremeni v zapor ostanek denarne kazni. Če plača še ostanek, pa se izvrševanje nadomestnega zapora takoj ustavi. Zakon posebej določa še, da se v primeru obsojenčeve smrti denarna kazen ne izvrši, kar je v skladu z načelom, da so kazni izključno osebne.

Prepoved vožnje motornega vozilaTo je stranska kazen, ki se lahko izreče le fakultativno ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi in sicer le storilcu katerega od KD zoper varnost javnega prometa. Ta KD so opredeljena v 31. poglavju KZ-1 v 323 do 331.čl. Storilcu se lahko za obdobje od šestih mesecev do dveh let, gledano od pravnomočnosti sodbe dalje, prepove vožnja motornega vozila določene vrste ali kategorije in sicer praviloma tiste, s katero je bilo storjeno KD. Kot motorno vozilo se šteje vsako prometno sredstvo na motorni pogon v kopnem, vodnem ali zračnem prometu. Prepoved vožnje

43

bo kot stranska kazen prišla v poštev zlasti pri tistih storilcih KD zoper varstvo javnega prometa, ki so prihofizično sposobni za vožnjo, vendar je bilo KD posledica njihove grobe in brezobzirne kršitve prometnih pravil. Ta kazen se lahko izreče tudi osebi, ki vozniškega dovoljenja nima. Kazen prepovedi vožnje motornega vozila izvrši upravna enota, na območju katere ima tisti, ki mu je izrečena ta kazen, stalno oz. začasno prebivališče. Če oseba, ki ji je bila izrečena kazen, v državi nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, pa kazen izvrši upravna enota na območju, kjer je bilo storjeno KD. Kazen se izvrši z vpisom v vozniško dovoljenje, in sicer se vanj zabeleži, da to dovoljenje v času trajanja te kazni ne velja za določeno vrsto oz. kategorijo motornega vozila. Če oseba nima vozniškega dovoljenja ali nima vozniškega dovoljenja za določeno kategorijo motornega vozila, pa se kazen izvrši z vpisom v evidenco upravnega organa pristojnega za izdajanje vozniških dovoljenj. Če se kazen prepovedi izreče osebi, ki ima tuje vozniško dovoljenje, velja ta prepoved le na območju naše države. Po preteku kazni se lahko storilec spet brez omejitev udeležuje cestnega in drugih vrst javnega prometa.

Izrekanje in odmera kazniStorilcu KD se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno KD; milejša od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakonik. Sodišče mora praviloma odmeriti in izreči kazen v mejah predpisane kazni, ki so postavljene v opisu KD ali pa v splošnem delu KZ, in sicer na podlagi posebnih pravil o odmeri kazni. Odmera kazni zajema določanje vrste in končne višine ali trajanja kazni v konkretnem primeru, torej določanje kazni, ki jo sodišče izreče in ki se po pravnomočnosti sodbe tudi izvrši. V sklopu redne odmere kazni sodišče storilcu KD odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom

predpisane za to dejanje. Temeljna dejavnika, ki vplivata na višino oz. trajanje kazni v konkretnem primeru sta: - teža storjenega dejanja- oblika storilčeve krivde

Pri tem upošteva sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, zlasti pa (49/2): 1. stopnjo storilčeve krivde2. nagibe iz katerih je dejanje storil3. stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote4. okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca5. njegove osebne in premoženjske razmere6. njegovo obnašanje po storjenem dejanju (zlasti ali je poravnal škodo)7. druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na

prihodnje življenje storilca v družbenem okolju

Uporaba olajševalnih ali obteževalnih okoliščin je vedno fakultativna , saj jih sodišče upošteva le, če v konkretnem primeru obstajajo. Fakultativnost teh okoliščin se kaže tudi v tem, da ena in ista okoliščina lahko v nekem primeru pomeni obteževalno, v drugem primeru pa olajševalno okoliščino.

Pri odmeri kazni storilcu, ki je storil KD, potem ko je že bil pravnomočno obsojen ali pa je kazen prestal oz. je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), sodišče upošteva zlasti:1. ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo istovrstnost2. ali sta bili obe dejanji stojeni iz enakih nagibov nagib3. koliko časa je poteklo od prejšnje obsodbe oz. od prestane/odpuščene/zastarane kazni

časovni razmik.

Razlikujemo pa splošni in specialni povratek ter enkratni in večkratni povratek. Pri splošnem povratku že obsojeni storilec KD stori novo KD, ki je različno od prvega, navadno so različni tudi nagibi in motivi storilca. Pri posebnem ali specialnem povratku pa je storilec, ki je bil obsojen za določeno KD, spet storil istovrstno dejanje. Pri enkratnem povratku gre za to, da

44

je bil storilec pred obsodbo za novo KD enkrat že obsojen za KD. Večkratni povratek pa pomeni, da je storilec bil pred obsodbo za novo KD že dvakrat ali večkrat obsojen zaradi izvršitve KD. Enkratni in večkratni splošni povratek praviloma pomenita obteževalno okoliščino pri odmeri kazni za novo KD. V primeru večkratnega specialnega povratka pa se lahko storilcu izreče tudi strožja kazen od predvidene. Pravila o odmeri kazni so naravnana tako, da kar najbolj omogočajo upoštevanje specifičnih okoliščin posameznega primera, zato se lahko zgodi, da dva storilca, ki sta ločeno izvršila istovrstno KD z istovrstno posledico, za svoje dejanje dobita različno visoko oz. dolgo kazen.

O izredni odmeri kazni govorimo, kadar se sme skladno z zakonom kazen odmeriti pod ali nad predpisano mejo kazni. a) Omilitev kazni zajema dve možnosti, in sicer sme na podlagi uporabe določb o omilitvi

kazni sodišče storilcu:- praviloma odredi kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom- uporabi milejšo vrsto kazniObe možnosti omilitve kazni sta mogoči na podlagi formalnih ali materialnih razlogov. Formalni razlog za omilitev kazni je podan, kadar zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati. Materialni razlog pa je podana, če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Omilitev kazni pa ni omejena. Omilitveni razlogi bi teoretično lahko prišli v poštev za vse vrste kazni, praktično pa so omilitvene določbe v KZ napisane le za zaporno kazen. Za to vrsto kazni so v 51.čl. predpisane meje, do katerih jo sme sodišče omiliti.

b) Postrožitev kazni oz. izrek višje kazni od predpisane je mogoč samo v primeru naklepnega KD, za katero je predpisana kazen zapora. za izrek strožje kazni morata biti kumulativno izpolnjena pogoja:- da je bil storilec že dvakrat ali večkrat obsojen za istovrstna naklepna KD na zapor

najmanj enega leta (večkratni specialni kvalificirani povratek- da od dneva, ko je bil storilec odpuščen s prestajanja prej izrečene kazni, do novega KD

še ni preteklo pet letPri presoji, ali naj izreče strožjo kazen od predpisane, mora sodišče upoštevati zlasti sorodnost storjenih KD, nagibe iz katerih so bila dejanja storjena in okoliščine, ki kažejo na možnost, da bo storilec takšna KD ponavljal. Enako kot omilitev je tudi postrožitev kazni vedno fakultativna. Sodišče se torej lahko odloči za postrožitev kazni, če so izpolnjeni navedeni pogoji in če v posameznem primeru na podlagi celotne ocene primera ugotovi, da je izrek strožje kazni pravičen

c) Odpustitev kazni Pomeni, da se storilcu KD ne izreče nobena kazen. Odpustitev kazni pa nima enakega učinka kot oprostilna sodba. Sodišče v takem primeru namreč izreče sodbo, s katero obdolženca spozna za krivega, glede kazni pa v izreku sodbe odloči, da se odpusti. Seveda pa se taka obsodba vpiše v kazensko evidenco in storilec kljub odpustitvi kazni velja za obsojenega. Odpustitev kazni je mogoča samo na podlagi formalnega pogoja, kar pomeni, da se sme storilcu KD kazen odpustiti le, če je to izrecno določeno v zakonu. Tudi odpustitev kazni je vedno fakultativna.

Odmera kazni v primeru steka KDČe je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več KD, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno KD, nato pa izreče za vsa ta KD enotno kazen. Enotno kazen lahko sodišče izreče po naslednjih pravilih:1. absorpcijsko pravilo (53/2.1 KZ-1) 2. asperacijsko pravilo (53/2.3 KZ-1)3. kumulacijsko pravilo (53/2.5 KZ-1)Če sodišče za nekatera KD v steku določi kazen zapora, za druga pa denarne kazni, izreče kot enotno kazen eno kazen zapora in eno denarno kazen, ki ju določi skladno z navedenimi pravili. Če sodipče za katerokoli KD v steku določi tudi katero od stranskih kazni, jo izreče poleg enotne kazni. Če določi denarno kazen v nekaterih primerih kot glavno kazen, v drugih primerih pa kot stransko kazen, izreče eno samo denarno kazen po kumulacijskem pravilu.

45

Kadar sodišče sodi polnoletni osebi za dejanje, ki jih je deloma storila še kot starejši mladoletnik, deloma pa že kot polnoletna oseba, in ji za ta KD v steku določi kazen zapora in sicer po ustreznih pravilih 53.čl. po absorbcijskem in aspiracijskem pravilu!

Odmera kazni obsojencuPravila o odmeri kazni za KD v steku se uporabijo tudi, kadar sodišče obravnava že obsojeno osebo, in sicer zaradi KD, ki ga je ta oseba storila, preden je začela prestajati kazen po poprejšnji obsodbi ali pa zaradi KD, ki ga je storila med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora. V tem primeru sodišče izreče za vsa KD enotno kazen po pravilih za odmero kazni za KD v teku. Pri tem upošteva za prejšnje KD izrečeno kazen kot določeno kazen, samo pa določi še kazen za novo KD in izreče enotno kazen. V tako določeno enotno kazen zapora se všteje kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal za prejšnje KD (55/1). Če bi bil neprestani del prej izrečene kazni nesorazmerno majhen, pa lahko izreče sodišče storilcu za KD, ki ga je storil med prestajanjem zapora, kazen ne glede na prej izrečene kazni. Sodišče bo to možnost uporabilo v primeru, ko glede na že prestano kazen ne bi bilo primerno izreči enotne kazni, ker bi se storilca s tem neupravičeno postavilo v boljši položaj zato, ker bi enotna kazen skupaj z všteto že prestano kaznijo v pretežnem delu izničila kazen, določeno za novo KD (55/2).

Vštevanje pripora in prejšnje kazniV sklopu odmere kazni je treba upoštevati tudi pravilo o vštevanju pripora in prej prestane kazni v izrečeno kazen. KZ določa, da se čas, prestan v priporu, ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s KD všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen (56/1). V zvezi z vštevanjem pripora KZ posebej določa, da se v primerih, ko je zoper storilca uveden KP za več KD in pripor ni odrejen za vsak od njih, se čas, prestan v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen za KD, za katero je obdolženec obsojen (56/2). Globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oz. plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za KD, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oz. kršitve vojaške discipline (56/3). Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan zapora in dva dnevna zneska denarne kazni so pri vsakem vštevanju izenačeni (56/4)!

46

OPOZORILNE SANKCIJE(57. – 68.čl. KZ-1)

Opozorilne sankcije so se razvile kot nadomestilo za prostostne kazni in sicer kot eden od možnih načinov, kako se izogniti negativnim učinkom kratkotrajnih zapornih kazni. Danes so opozorilne sankcije nadomestilo tako za zaporno kot tudi za denarno kazen. Primerne so za lažja KD in za osebe, ki se prvič znajdejo v kazenskem postopku kot storilci KD, če je mogoče pričakovati, da jih bosta že grožnja s kaznijo oz. opozorilo odvrnila od nadaljnjega kriminalnega delovanja. Opozorilne sankcije se izrekajo namesto kazni , zato jih ni mogoče izreči sočasno z glavno kaznijo. Nekateri jih opredeljujejo tudi kot parakazenske sankcije, saj drugače od kazni in tudi drugih KS ne vsebujejo represivnega elementa v tem smislu, da bi bila storilcu KD zaradi izreka te sankcije dejansko omejena tudi kakšna njegova pravica. kazen je v sklopu opozorilnih sankcij torej zamenjana z opozorilom. Zato pri opozorilnih sankcijah retributivnosti skoraj ni mogoče zaznati, tudi njihova generalna prevencija je šibka, so pa naravnane izrazito specialnopreventivno. Namen opozorilnih sankcij je torej identičen z namenom kazni, drugačen pa je način, na katerega se ta namen dosega oz. želi doseči. Odločilno pri opozorilnih sankcijah je opozorilo storilcu, katerega vsebina je zlasti v tem, da bo kazen izrečena in izvršena, če opozorjeni ne bo izpolnjeval pogojev in obveznosti, ki so povezani s tem opozorilom oz. v tem, da bo sodišče pri morebitnem prihodnjem KD praviloma uporabilo kazen. KZ ureja tri opozorilne sankcije:1. pogojno obsodbo2. pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom3. sodni opomin

Pogojna obsodbaZ institutom pogojne obsodbe se storilcem določi kazen, ki pa jim je ni treba prestajati ali plačati, če v določenem časovnem obdobju ne storijo novega KD. Ali bo moral prestati oz. plačati kazen ali ne, je tako odvisno izključno od storilca in od njegovega obnašanja. S pogojno obsodbo sodišče določi storilcu KD kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti manj kot eno leto in ne več kot pet let, ne bo storil novega KD (57/2). Izrek pogojne obsodbe obsega najmanj troje:- določitev kazni za storjeno KD- navedbo, da kazen ne bo izrečena, če storilec v preizkusni dobi ne bo storil novega KD- določitev trajanja preizkusne dobeIz izreka pogojne obsodbe morata biti torej razvidna opozorilo storilcu in tudi grožnja, da bo pogojna obsodba preklicana in kazen izvršena, če bo pogojno obsojeni v preizkusni dobi storil novo KD. Poleg tega splošnega pogoja lahko sodišče v pogojni obsodbi naloži storilcu posebne pogoje oz. naloge, ki jih mora izvršiti, sicer se pogojna obsodba prekliče. Te naloge lahko obsegajo (57/3):- vrnitev premoženjske koristi, do katere je storilec prišel s KD- povrnitev škode, ki jo je storilec povzročil s KD- izpolnitev drugih obveznosti, predvidenih v kazeskopravnih določbah

V našem pravnem sistemu možnosti za izrekanje pogojne obsodbe niso neomejene, ampak KZ meje izrekanja pogojne obsodbe določa s kombinacijo prepdisane in določene kazni. Tako v nobenem primeru ni mogoče izreči pogojne obsodbe za KD, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let. Za druga KD pa se lahko izreče izreče pogojna obsodba le, kadar sodišče storilcu KD določi kazen zapora do dveh let ali denarno kazen (58/1,2). Pogojna obsodba mora temeljiti na pozitivni prognozi storilčevega ravnanja (58/3). Sicer pa so pravila za odmero višine kazni, ki jo sodišče določi v pogojni obsodbi, enaka kot pravila za odmero nepogojne kazni, torej predvsem teža KD in storilčeva krivda, upoštevajo pa se tudi olajševalne in oteževalne okoliščine. Izrekanje pogojne obsodbe namesto kazni je vedno fakultativno. Tudi kadar za dejanje, za katero ni predpisana najmanj triletna zaporna kazen in kadar sodišče določi za KD denarno kazen ali zapor do dveh let, izrek pogojne obsodbe ni obvezen. Sodišče v pogojni obsodbi določi glavno kazen in

47

hkrati odloži njeno izvršitev. Poleg glavne se lahko v pogojni obsodbi določi tudi katera od stranskih kazni. Pri tem zakon dopušča možnost, da sodišče v pogojni obsodbi izreče, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo. Ob pogojni obsodbi je mogoče izreči tudi štiri varnostne ukrepe. Ti ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, se vedno izvršijo in jih ni mogoče odločiti, kot se s pogojno obsodbo odloži glavna kazen (57/4). Pogojna obsodba nima pravnih posledic obsodbe. Vseeno pa se oseba šteje za obsojeno in se vpiše v kazensko evidenco, ki se vodi pri ministrstvu za pravosodje. Pogojna obsodba se iz kazenske evidence izbriše eno leto po poteku preizkusne dobe.

Pogojna obsodba se lahko prekliče iz treh razlogov: Preklic pogojne obsodbe zaradi novega KD

Sodišče mora pogojno obsodbo obvezno preklicati, če stori storilec v preizkusni dobi eno ali več KD, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen obligatorni preklic (59/1). Če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več KD, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odloči sodišče, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena KD in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih KD, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Pri tem je vezano na prepoved, da ne sme izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za KD, ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova KD izreči kazen več kot dve leti zapora fakultativni preklic (59/2). Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, izreče po 53.čl. KZ.1 enotno kazen za prej storjeno in novo KD, pri tem upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena. Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo KD izreči pogojno obsodbo ali kaze, če spozna, da je treba za novo KD izreči pogojno obsodbo, določi po 53.čl. enotno kazen za prej storjeno in novo KD in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo KD izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje KD (59/4).

Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega KDSodišče v tem primeru prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil KD, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da je bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V takem primeru izreče po 53.čl. KZ-1 enotno kazen za prej storjeno in novo KD, pri tem upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena fakultativni preklic (60/1). Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo KD izreči pogojno obsodbo ali kaze, če spozna, da je treba za novo KD izreči pogojno obsodbo, določi po 53.čl. enotno kazen za prej storjeno in novo KD in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo KD izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje KD (60/2).

Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznostiČe je bilo s pogojno obsodbo naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz 57/3, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo (61.čl.).

Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času KD, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe. Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz 57/3, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom48

Namenjena je tistim storilcem, za katere je sicer primerna pogojna obsodba, vendar je pri njih poleg opozorila v obliki določene kazni treba za dosego namena kaznovanja zagotoviti še posebno usmerjanje, nadzorstvo oz. aktivno delo z obsojencem. Sodišče lahko v posameznem primeru izreče vse tri oblike varstvenega nadzora hkrati (pomoč, nadzor, varstvo) ali pa samo posamezne od njih. Ko sodišče izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi tudi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec. Ta navodila so taksativno našteta v 68.čl. KZ in smejo obsegati naslednje naloge:1. zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu2. obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice3. usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve, ki ustreza obsojenčevemu zdravju,

sposobnostim in nahnjenju4. poraba dohodkov v skladu s preživninskimi dolžnostmi

Pri izbiri navodil upošteva sodišče zlasti: storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe iz katerih je storil dejanje, osebne razmere, njegovo prejšnje življenje, okoliščine v katerih je storil dejanje ter njegovo obnašanje po KD. Posebej mora paziti, da z izbiro navodil ne bo prizadelo obsojenčevega človeškega dostojanstva ali mu povzročilo posebnih težav (65/2). KZ določa, da se varstveno nadzorstvo izreče za določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo (64/1). To pomeni, da lahko varstveno nadzorstvo traja najdlje tako dolgo kot preizkusna doba, lahko pa tudi krajši čas. Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvedbo tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe. Prav tako lahko sodišče med preizkusno dobo spremeni ali odpravi navodila po uradni dolžnosti, na predlog svetovalca ali obsojenca.

Kar zadeva izvršitev izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, pošlje sodišče, ki je izreklo to sankcijo, sodbo z razpoložljivimi podatki o obsoječevi osebnosti takoj po pravnomočnosti pristojnemu centru za socialno delo, ki v tridesetih dneh po prejemu sodbe predlaga sodišču svetovalca, ki bo izvrševal varstveno nadzorstvo. Svetovalec z obsojencem sklene pisni dogovor, ki mora vsebovati vsebinski in časovni načrt za izpolnjevanje navodil, ki jih je odredilo sodišče. Pri tem mora svetovalec:1. s pomočjo in nadzorstvom ter praktičnimi napotki in nasveti za uresničevanje navodil sodišča

prispevati k temu, da obsojenec v prihodnje ne bo storil novega KD2. vzdrževati stike z obsojencem obzirno ter tako, da ne bo obsojenec zaradi tega izpostavljen

neprijetnostim3. občasno poročati sodišču o opravljanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali

odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva

Enako kot pogojna obsodba tudi pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom nima pravnih posledic obsodbe. Varstveno nadzorstvo je sicer značilna sestavina anslosaškega sistema obsodbe, imenovanega probation. Drugače od našega sistema ima nadzorstvo v tem primeru naravo samostojne sankcije, izvaja pa ga posebna služba svetovalcev, ki je navadno organizirana pri sodiščih.

Neizpolnjevanje obveznosti in navodil v zvezi z varstvenim nadzorstvomČe obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem:- ga sme sodišče posvariti- sme sodišče spremeniti navodila- sme sodišče podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe- sme sodišče preklicati pogojno obsodbo

Sodni opominSodni opomin je najblažja KS, ki jo sodišče izreče s sklepom (in ne s sodbo!), ki ne vsebuje krivdoreka. V sodnem opominu je zajeta izključno opozorilnost, brez dodajanja kakršnekoli represije. Sodni opomin se sme izreči za KD, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do

49

enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Za določena KD se sme izreči sodbi opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanje predpisan zapor do treh let. Takšne izmeje najdemo v tipičnih kazenskopravnih normah. Tako sme sodišče izreči sodbi opomin npr. storilcu KD lahke telesne poškodbe, ki je bila prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem ali drugim sredstvom oz. na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, če je bil storilec izzvan z nedostojnim ali surovim obnašanjem poškodovanca.

Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče: osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem KD, stopnjo krivde in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.

Sodni opomin sme sodišče izreči tudi za več KD, storjenih v steku, če so za vsako od teh dejanj izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina. Sicer pa lahko za nekatera KD v steku izreče kazen ali pogojno obsodbo, za nekatera ali pa morda tudi samo za eno od teh dejanj pa sodni opomin. Formalno se v tem primeru izda akt z nazivom »sodba v imenu ljudstva in sklep o sodnem opominu«.

Tudi sodni opomin nima pravnih posledic obsodbe. Storilec kljub temu velja za obsojenega in je vpisan v kazensko evidenco, iz nje pa se izbriše, če v enem letu od pravnomočnosti sklepa, s katerim mu je bil izrečen sodni opomin, ne stori novega KD.

50

VARNOSTNI UKREPI(69. – 73.čl. KZ-1)

Varnostni ukrepi so specializirane kazenske sankcije, ki se nanašajo samo na ožji krog KD in le na storilce z izraženimi posebnimi lastnostmi. Bistvena sorodnost med varnostnimi ukrepi ter kaznimi in opozorilnimi sankcijami je v tem, da se vse navedene vrste KS lahko izrekajo le na podlagi storjenega KD. Bistvena razlika pa je v tem, da so kazni in tudi opozorilne sankcije usmerjene retributivno, varnostni ukrepi pa izključno preventivno, saj je njihov osrednji namen preprečevanje bodočih KD. Medtem ko se kazni in opozorilne sankcije izrekajo na podlagi krivde (razen sodnega opomina) in odmerjajo po teži KD, je temelj za izrek varnostnega ukrepa storilčeva nevarnost. To nevarnost sestavljata diagnoza osebnosti storilca, ki kaže na njegovo kriminogeno predispozicijo in negativna prognoza njegovega obnašanja v bodoče, ki vsebuje visoko stopnjo verjetnosti, da bo posameznik vnovič izvršil istovrstna ali drugačna KD. V smeri skupnega cilja vseh KS varnostni ukrepi delujejo tako, da se z njimi skušajo odpraviti nekateri notranji ali zunanji dejavniki, zaradi katerih je določen storilec KD podvržen asocialnemu obnašanju in izvrševanju KD oz. ki vplivajo nanj tako, da je pričakovati, da bo tudi v prihodnje izvrševal KD. Tudi izrekanje varnostnih ukrepov temelji na načelu zakonitosti, saj sme sodišče storilcu KD izreči enega ali več varnostnih ukrepov le, kadar so izpolnjeni pogoji, ki so za izrek posameznega varnostnega ukrepa določeni v KZ. V našem pravnem sistemu ne poznamo časovno neomejenih varnostnih ukrepov, toda ker gre za sankcije izrazito specialnopreventivne narave, ni treba, da bi sodišče že takoj ob izreku določilo njihovo trajanje.

Storilcem KD se smejo izrekati ti ukrepi:1. obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu2. obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti3. prepoved opravljanja poklica4. odvzem vozniškega dovoljenja5. odvzem predmetov

Te varnostne ukrepoe lahko po različnih dejavnikih razvrstimo v skupine, v katerih so razvidne nekatere posebnosti oz. sorodnosti med posameznimi varnostnimi ukrepi. Po tej metodi razlikujemo: Samostojni in dodatni varnostni ukrepi

Samostojni so tisti varnostni ukrepi, ki jih je mogoče storilcu KD izreči samostojno. Akcesorni pa so varnostni ukrepi, ki se lahko izrekajo le poleg drugih KS. V našem pravnem redu se lahko samostojno izrečeta le 1. in 2. ukrep, in sicer pod pogojem, da se izrekata neprištevnemu storilcu. Kadar se izrečeta bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu, sta pa akcesorne narave, saj se lahko obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu izreče le ob hkrati izrečeni kazni zapora, obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti pa le v okviru pogojnega odpusta obsojenca, ki mu je bil prej izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70/3). Drugi varnostni ukrepi se lahko izrekajo izključno akcesorno, torej kot dodatni ukrepi poleg drugih KS.

Osebni in stvarni varnostni ukrepEdini ukrep stvarne narave je odvzem predmetov, vsi drugi pa so usmerjeni k osebnim vrednotam in dobrinam posameznika. Pri osebnih ukrepih lahko razlikujemo: varnostne ukrepe, ki so kurativne narave in varnostne ukrepe, ki so prepovedne narave (posamezniku za določen čas prepovedujejo določene dejavnosti).

Obvezni in neobvezni varnostni ukrepiTo razvrščanje je odvisno od podatka ali sodišče mora izreči določen varnostni ukrep, če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji, ali pa se o tem odloča po svoji presoji. Če zakonik nalaga, da »izreče sodišče« varnostni ukrep, gre za obligatorni varnostni ukrep. Če pa je pri posameznem varnostnem ukrepu določeno, da ga »sme sodišče izreči«, gre za fakultativni varnostni ukrep. Izključno obligatoren ukrep je le obvezno psihiatrično zdravljenj na prostosti,

51

vendar le če se izreka neprištevnemu storilcu (pri bistveno zmanjšano prištevnih storilcih je ta ukrep fakultativen). Če je tako posebej določeno pri posameznem KD, je obligatoren varnostni ukrep tudi odvzem premoženja.

Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu (70.a čl.)Je (omejeno) samostojen, oseben in obvezen varnostni ukrep, na podlagi katerega se storilca podvrže zdravljenju v ustrezni psihiatrični ustanovi, v kateri mora storilec v času izvajanja ukrepa bivati. Ker ta ukrep bistveno posega v človekove pravice posameznika, se lahko izreče le pod strogo določenimi zakonskimi pogoji (70.a/1). Sodišče ustavi ta isti ukrep ali ga nadomesti z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti (70.b čl.), ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebni. Sodišče po preteku šestih meseev vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje v zdravstvenem zavodu še potrebni. Ta ukrep lahko traja za neprištevnega storilca največ 5 let!

Storilcu, ki je storil KD v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, se izvrševanje ukrepa iz 70.a/1 ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v čas prestajanja kazni. Če je ta čas krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust. Pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca sodišče upošteva zlasti uspeh zdravljenja, njegovo zdravstveno stanje, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu in ostanek kazni ki je ni prestal.

Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (70.b čl.)Je (omejeno) samostojen, oseben in obvezen varnostni ukrep, ki ni povezan z obveznim bivanjem v zdravstvenem zavodu, ampak je storilec na prostosti, ustrezno pa se zdravi z obiski zdravstvenega zavoda. Ta varnostni ukrep je namenjen predvsem neprištevnim storilcem KD, ki pa niso tako nevarni, da bi poleg zdravljenja potrebovali še varstvo in s tem bivanje v zdravstvenem zavodu. Ker takim storilcem praviloma ni mogoče izreči kazni, se skuša s tem ukrepom preprečiti njihovo nadaljnje izvrševanje KD. Sodišče pa izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti le, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bi ponavljal hujših KD (70.b/1).

Za nevarne bistveno zmanjšano prištevne storilce KD pride v poštev predvsem obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti se sme bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu izreči šele, ko ga sodišče izpusti na pogojni odpust, potem ko je bil nekaj časa podvržen varnostnemu ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70.b/2).

Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti sme trajati najdalj dve leti! Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.

Sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep napoti tistega, ki mu je izreklo ta ukrep, v zdravstveni zavod, v katerem naj se zdravi. O napotitvi obvesti tudi zdravstveni zavod, ta pa je dolžan obvestiti sodišče, če se obsojenec ni začel zdraviti, če je zdravljenje samovoljno opustil ali če je kljub zdravljenju tako nevaren za okolico, da je treba preučiti možnosti za njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Na podlagi tega obvestila lahko sodišče ob pogojih iz 70.a/1 (stanje neprištevnosti/bistveno zmanjšane prištevnosti, nevarnost da bi na prostosti spet kaj storil, nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom) odredi, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Tudi v takem primeru sme ta ukrep skupaj trajati največ dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odloči o tem, dali je ta ukrep še potreben (70.b/4).

Prepoved opravljanja poklica (71.čl.)Je akcesoren, oseben in fakultativen ukrep, s katerim se začasno prepove opravljanje določenega poklica ali določene samostojne dejavnosti oz. se začasno prepove prevzem kakšne dolžnosti.

52

Sodišče sme storilcu izreči tak ukrep, če je ta zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za KD in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost. Ukrep se nanaša predvsem na poklice, dejavnosti in dolžnosti, za opravljanje katerih posameznik potrebuje dovoljenje pristojnega organa in sicer se to dovoljenje z varnostnim ukrepom za določen čas odvzame; teoretično pa pride v poštev tudi za vse druge poklice. Sodišče določi koliko časa naj traja ukrep. Ta pa ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Ukrep v tem primeru začne učinkovati z dnem, ko se posamezniku izteče zaporna kazen, oz. z dnem, ko je odpuščen iz zdravstvenega zavoda. Kadar se prepoved opravljanja poklica izreče ob pogojni obsodbi na zaporno kazen, pa sme sodišče obsojenca opozoriti, da bo pogojna obsodba preklicana, če bo prekršil prepoved opravljanja poklica. Kadar sodišče določi, da bo ta prepoved trajala več kot dve leti, daje KZ obsojencu možnost, da po dveh letih od začetka izvrševanja ukrepa zaprosi sodišče, naj odloči, da ta varnostni ukrep preneha. Sodišče prošnji ugodi, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Ta varnostni ukrep izvršuje upravna enota, na območju katere ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, stalno oz. začasno prebivališče. Kadar je opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti vezano na dovoljenje pristojnega organa, se ta ukrep izvrši tako, da ta organ obsojencu vzame dovoljenje in za čas trajanja varnostnega ukrepa prepove izdati novo dovoljenje. Če pa to ni vezano na posebno dovoljenje, izvršuje upravni organ za notranje zadeve ta ukrep tako, da ukrene vse potrebno, da se obsojenemu onemogoči opravljanje poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti, ki mu je prepovedana. Če je ta ukrep izrečen ob pogojni obsodbi, mora pristojna policijska postaja nadzorovati izvajanje ukrepa in obvestiti sodišče, če pogojno obsojeni prekrši prepoved opravljanja poklica, samostojne dejavnosti ali dolžnosti.

Odvzem vozniškega dovoljenjaJe akcesoren, oseben in fakultativen varnostni ukrep, ki se lahko izreče le storilcem katerega od KD zoper varnost javnega prometa, ki so opredeljena v 323. do 331.čl. KZ-1. Ta varnostni ukrep pride v poštev zlasti za storilce povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323.čl.), ogrožanja posebnih vrst javnega prometa (325.čl.) in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328.čl.). Poleg navedenega sta pogoja za izrek tega varnostnega ukrepa:- spoznanje, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni

promet- storilčeva nevarnost za javni promet izvira iz njegove nesposobnosti za varno upravljanje

motornih vozil

Storilcu KD zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati. Tudi ta prepoved lahko traja najmanj eno in največ pet let. Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Morebitni čas, ki ga zaradi istega KD storilec preživi v zaporu ali v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa! Po poteku časa, ki ga je določilo sodišče v okviru najnižje in najvišje mere tega ukrepa, sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj. Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Ta varnostni ukrep izvrši upravni organ za notranje zadeve, pristojen za izdajo vozniških dovoljenj, na območju katerega ima tisti, ki mu je ta ukrep izrečen, stalno prebivališče. Če stalnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, izvrši ta isti ukrep organ, pristojen po njegovem začasnem prebivališču. Če ima tisti, ki mu je izrečen ta ukrep, vozniško dovoljenje, ga mora na poziv

53

pristojnega upravnega organa predložiti temu organu, ki vozniško dovoljenje odvzame in uniči. Če pa obsojeni nima vozniškega dovoljenja, se ukrep izvrši tako, da se v evidenco upravnega organa vpiše prepoved izdaje vozniškega dovoljenja za čas trajanja tega ukrepa. Če je varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja izrečen ob pogojni obsodbi, policija po pogojno obsojenega v času trajanja ukrepa zasači pri vožnji motornega vozila, za katero nima vozniškega dovoljenja, mora pristojna policijska postaja o tem obvestiti sodišče, ki lahko prekliče pogojno obsodbo.

Odvzem predmetovJe akcesoren, stvaren in načeloma fakultativen varnostni ukrep. Je ena od možnosti v KP, da se storilcu KD vzamejo predmeti, povezani s KD. Predmet varnostnega ukrepa so predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za KD ter predmeti, ki so nastali s KD. Ti predmeti se smejo vedno odvzeti, kadar so storilčeva last (73/1). Z varnostnim ukerpom pa ni mogoče odvzeti predmetov in stvari, ki jih je storilec pridobil s KD (npr. ukradenega denarja). Odvzemu teh stvari je namenjen poseben institut odvzema premoženjske koristi, pridobljene s KD. Podlaga za odvzem predmetov je nevarnost, da bi storilec ob nadaljnjem posedovanju teh predmetov storil novo KD. Le kadar zakon določa obvezen odvzem predmetov, te storilčeve nevarnosti ni treba ugotavljati in se predmeti odvzamejo na podlagi zakona (73/3). Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za KD ali so nastali s KD se smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (73/2).

Varnostni ukrep odvzema predmetov izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji. Odvzeti predmeti se bodisi prodajo v skladu z zakonom o izvršbi in zavarovanju ali pa izročijo kriminalističnemu muzeju ali kateremu drugemu zavodu, lahko pa se tudi uničijo. Denar, ki se pridobi s prodajo odvzetih predmetov, je pridodek proračuna RS.

54

REHABILITACIJA IN IZBRIS OBSODBE TER DAJANJE PODATKOV IZ KAZENSKE EVIDENCE

(81. – 84.čl. KZ-1)

Po prestani, plačani ali na drug način v skladu z zakonom izvršeni, odpuščeni ali zastarani kazni imajo nekdanji obsojenci vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih, in lahko pridobivajo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe (81/1). Prestana sankcija torej še ne pomeni popolne reintegracije posameznika, saj je lahko pri svojem udejstvovanju v družbi še naprej obremenjen z omejitvami, ki so posledica storitve KD. Vendar te omejitve ne morejo trajati v nedogled, zato poznamo v KP institut rehabilitacije. Rehabilitacija se nanaša na vse pravnomočne sodne odločbe, s katerimi sta ugotovljena KD in krivda storilca in tudi na spremembe teh odločb z amnestijo in s pomilostitvijo. Pri tem razlikujemo zakonsko in sodno rehabilitacijo. V obeh primerih je formalni pogoj za učinkovanje rehabilitacije izbris obsodbe iz kazenske evidence, s čimer se vzpostavi fikcija neobsojenosti. a) Zakonska rehabilitacija

Pri tej vrsti rehabilitacije se izbris obsodbe iz kazenske evidence po poteku zakonsko določenega časa izvrši avtomatično na podlagi zakona (ex lege), s čimer prenehajo vse pravne posledice obsodbe, obsojenec pa velja za neobsojenega. Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega KD. Roki za izbris obsodbe so določeni v 82/4 KZ-1.

za obsodbo, s katero je bil storilcu izrečen sodni opomin in za obsodbo s katero mu je bila odpuščena kazen

eno leto od pravnomočnosti sodne odločbe

za pogojno obsodbo eno leto od takrat ko je potekla preizkusna doba

za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen ali kazen zapora do enega leta

tri leta

za obsodbo na kazen zapora nad eno leto do treh let pet let

za obsodbo na kazen zapora nad tri leta do petih let osem let

za obsodbo na kazen zapora nad pet do deset let deset let

za obsodbo na kazen zapora nad deset do petnajst let petnajst let

Ne glede na navedene roke se obsodba ne more izbrisati iz kazenske evidence dokler trajajo varnostni ukrepi. Prav tako se ne izbriše obsodba na kazen zapora nad petnajst let! Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen samostojno, se izbriše v treh letih od takrat, ko se je prenehal izvrševati ali je izvrševanje zastaralo.

Po poteku navedenih rokov mora pristojni oran po uradni dolžnosti opraviti potrebne poizvedbe o izpolnjenih pogojih za zakonsko rehabilitacijo in izdati odločbo o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence. Te odločbe pristojni organ ne izda, če se ugotovi, da je obsojenec storil novo KD v roku, ki je tekel za zakonsko rehabilitacijo. Če pa ni nobene omejitve, pristojni organ odločbo o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence mora izdati.

b) Sodna rehabilitacijaSodišče sme na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla vsaj polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega KD. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravno KD in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe (83.čl.).

55

Pravila o zakonski rehabilitaciji in izbrisu sodbe ter o sodni rehabilitaciji veljajo za fizične in pravne osebe, smiselno pa se uporabljajo tudi, kadar gre za sodbo, ki jo je slovenskemu državljanu izreklo tuje sodišče.

Kazenska evidenca Kazenska evidenca se vodi za vse fizične in pravne osebe, obsojena za KD, storjena v RS in za državljane RS, ki so jih za KD obsodila tuja sodišča, če so bili njihovi kazenski listi poslani naši državi. Kazensko evidenco vodi ministrstvo za pravosodje, hkrati pa ločeno vodi še posebni evidenco, ki obsega osebne podatke o mladoletniku, podatke o izrečenih vzgojnih ukrepih ter podatke o izvršenih vzgojnih ukrepih in druge podatke, ki se nanašajo na izvrševanje ukrepov.

Podatki iz kazenske evidence se smejo dati le za neizbrisane obsodbe in sicer naslednjim subjektom: - sodišču, državnemu tožilstvu in policiji v zvezi s KP, ki teče zoper obsojeno osebo- organom, pristojnim za izvrševanje KS- pristojnim organom, ki sodelujejo v postopku za podelitev amnestije, pomilostitve ali za izbris

obsodbe- drugim državnim organom, pravnim osebam in zasebnim delodajalcem, vendar le, če še trajajo

pravne posledice obsodbe ali varnostni ukrepi ali pa če imajo ti subjekti upravičen, zakonsko utemeljen interes, ki ga izkažejo v obrazloženi prošnji za posredovanje podatkov

Organ, ki vodi kazensko evidenco, pa sme na njegovo zahtevo vsakemu posamezniku dati podatke o tem, da je bil oz. da ni bil obsojen, kadar posameznik potrebuje ta podatek za uveljavitev svojih pravic.

Podatki o neizbrisanih sodbah, ki so jih državljanom RS izrekla tuja sodišča, se smejo dati samo sodišči, državnemu tožilstvu in policiji v zvezi s KP, ki teče zoper prej obsojeno osebo, organom pristojim za izvrševanje KS, ter pristojnim organom, ki sodelujejo v postopku za podelitev amnestije, pomilostitve ali za izbris obsodbe, pa tudi sodiščem, državnim tožilstvom in organom za notranje zadeve v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku ter organom socialnega varstva in zavodom, ki izvršujejo vzgojne ukrepe.

Pravico do rehabilitacije imatudi vsakdo, ki je bil po krivem obsojen za KD ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta. Rehabilitacija v tem primeru poleg vseh pravic zajema tudi povrnitev škode.

56

AKTI MILOSTI(96. – 98.čl. KZ-1)

Amnestija in pomilostitev sta instituta, s katerima je zakonodajni oz. izvršilni veji oblasti omogočeno poseganje v delo sodne veje oblasti. Zato sta oba teoretično sporna, vendar praktično trdoživa. Medtem ko je v pravnih sistemih, kjer poznajo kazen dosmrtnega zapora ali celo smrtno kazen, akte milosti mogoče upravičiti zaradi funkcije naknadne indicidualizacije kazni ali celo zaradi možnosti odprave sodnih zmot, pa npr. v našem sistemu ni neke trdne teoretične podlage , na kateri bi bilo mogoče pojasniti, zakaj je v kazenskih zadevah dopuščena supremacija dveh vej oblasti nad tretjo.

1. Amnestija (96., 98.čl.)O amnestiji odloča DZ in sicer z zakonom. Amnestija se nanaša ma vnaprej nedoločen krog oseb, ki so storile ali naj bi storile KD. Z amnestijo se osebam, ki so je deležne: odpusti pregon, popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi pravna posledica obsodbe (96.čl.).

2. Pomilostitev (97., 98.čl.)Pomilostitev za KD, določena v zakonih RS, izda predsednik republike z odlokom. Predsednik izda pomilostitev tudi za KD, določena s kazenskimi zakoni drugih držav, če je storilec državlja RS in če je tako določeno v mednarodnih pogodbah. Ne more pa pomilostiti obsojenca, ki prestaja kazen zapora v RS po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča. Drugače od amestije, se pomilostitev nanaša na po imenu določeno osebo, torej na točno določenega obsojenca. S pomilostitvijo se torej po imenu posamezni osebi odpusti pregon ali popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno obsodbo ali izbriše obsodba ali odpravi oz. skrajša trajanje pravne posledice obsodbe (97.čl.).

Če se z amnestijo ali pomilostitvijo spremeni določba o KS, se uporablja splošni del KZ-1. Če je izrečena kazen dosmrtnega zapora, se s pomilostitvijo ali na podlagi amnestije izreče kazen zapora od 25 do 30 let. Z amnestijo ali pomilostitvijo niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo. 98.čl. KZ-1

57

CIVILNOPRAVNE SANKCIJE V KAZENSKEM PRAVU IN ZASTARANJE(74. – 80.čl. in 90. – 95.čl. KZ-1)

Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s KDOdvzem premoženjske koristi, pridobljene s KD, ni KS, ampak obligatorna posledica oz. ukrep posebne vrste, ki temelji na logičnem pravilu, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s KD ali zaradi njega (74/1). Taka premoženjska korist je vedno protipravna. Odvzem premoženjske koristi se obvezno izreče poleg katerekoli KS storilcu, a katerega je ugotovljeno, da je storil KD in da je s tem dejanjem pridobil določeno premoženjsko korist. Če imajo od dejanja premoženjsko korist (tudi) druge osebe, se protipravna premoženjska korist vzame (tudi njim). Pri tem je treba razlikovati neposredne prejemnike in posredne prejemnike premoženjske koristi.

Premoženjska korist je pridobljena s KD takrat, ko storilec z izvršitvijo KD sebi ali drugemu neposredno omogoči razpolaganje s premoženjsko koristjo. Zaradi KD pa je premoženjska korist pridobljena, če pomeni nagrado za storjeno KD ali pa če gre za posredno razpolaganje s koristjo, ki je posledica KD.

Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s KD, je treba razlikovati od varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Medtem ko se odvzem premoženjske koristi nanaša na predmete ali korist, pridobljeno s KD, se varnostni ukrep nanaša na predmete, ki so nastali s KD. S KD nastali predmet je tisti, ki je bil s KD šele proizveden. S KD pridobljeni predmet ali korist pa sta obstajala že pred dejanjem, storilec pa ju je z izvršitvijo KD prenesel v svojo posest.

Odvzem premoženjske koristi storilcu ali drugemu neposrednemu prejemnikuPremoženjska korist, pridobljena s KD, se odvzame s sodbo odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v KZ-1, ugotovljeno KD. KZ pozna tri možnosti odvzema premoženjske koristi storilcu KD ali drugemu neposrednemu prejemniku:- primarni odvzem odvzamejo se denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist,

ki je bila pridobljena s KD ali zaradi njega- sekundarni odvzem kadar primarni ni mogoč, se mu odvzame premoženje, ki ustreza

premoženjski koristi (»odvzem nadomestnega premoženja«)- terciarni odvzem kadar tudi sekundarni odvzem ni mogoč, se storilcu ali neposrednemu

prejemniku premoženjske koristi naloži plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi

Odvzem premoženjske koristi drugim osebamPri odvzemu premoženjske koristi osebam, ki niso storilci ali neposredni prejemniki premoženjske koristi, je treba razlikovati tretje osebe in bližnje sorodnike (75/3,4). Tretjim osebam se premoženjska korist, pridobljena s KD ali zaradi njega, lahko odvzame pod pogojem, da je bila nanje prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti premoženjske koristi (objektivni pogoj) in da je tretja oseba vedela ali bi morala vedeti, da je bila prenesena premoženjska korist pridobljena s KD ali zaradi njega (subjektivni pogoj). Ta odvzem se lahko izvrši le z odvzemom v naravi, torej z odvzemom premoženja v obliki, v kakršni je bilo pridobljeno s KD ali zaradi njega. Zato je ta odvzem vedno fakultativen, saj lahko sodišče namesto njega izreče tui terciarni odvzem protipravne premoženjske koristi storilcu oz. neposrednemu prejemniku premoženjske koristi. Če pa je bila premoženjska korist prenesena na bližnje sorodnike storilca KD, se to premoženje sorodnikom odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost. Enako velja za primere, ko je storilec zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi na svoje sorodnike prenesel kakšno drugo svoje premoženje. Premoženjska korist pridobljena s KD in premoženje, ki ga je storilec prenesel nanje, da bi se izognil odvzemu, se torej sorodnikom storilca odvzame vedno, ko se ugotovi, da z njim razpolagajo, razen če dokažejo, da so za to premoženje plačali realno ceno.

58

Varstvo oškodovancaKadar je s KD povzročena škoda določenemu subjektu, ima poplačilo te škode načeloma prednost pred odvzemom premoženjske koristi. S tem se po eni strani zagotovi, da bo oškodovanec ustrezno poplačan, po drugi strani pa, da da storilcu ob upoštevanju poplačila oškodovanca ne bo treba vrniti večje koristi, kot jo je s KD pridobil. KZ v sklopu varstva oškodovanca pri postopkih odvzema premoženjske koristi, pridobljene s KD, razlikuje tri situacije:- AD1 Če je bil oškodovancu v adhezijskem postopku prisojen premoženjskopravni

zahtevek, sodišče izreče odvzem premoženjske koristi le, če ta korist presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek (76/1).

- AD2 Če sodišče oškodovanca v adhezijskem postopku glede premoženskopravnega zahtevka napoti na pravdi, lahko oškodovanec zahteva poplačilo vrednosti, odvzete storilcu v kazenskem postopku, le pod dvema pogojema: da začne pravo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe kazenskega sodišča s katero je bil napoten na pravdo in da po uspešno zaključeni pravdi zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo ugodeno njegovemu zahtevku (76/2).

- AD3 Kadar pa oškodovanec v KP sploh ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, lahko zahteva poplačilo iz vrednosti, odvzete v kazenskem postopku, pod dvema pogojema: da je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za odločbo s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe in da po uspešno zaključeni pravdi zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek (76/3).

Objava sodbeObjava sodbe je sankcija civilnopravne narave, namen katere je, podobno kot pri odvzemu premoženjske koristi, vnovična vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo KD. V našem pravnem redu je objava sodbe kot sankcija nekazenskopravne narave predvidena le pri KD zoper čast in dobro ime (158. – 169.čl. KZ-1), ki so bila storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja. V teh primerih lahko sodišče na oškodovančevo zahtevo odloči, da se obsodilna sodba za katero od teh dejanj v celoti ali v izvlečku objavi na isti način, kot je bilo dejanje storjeno. Stroške te objave nosi obsojenec. Objava oprostilne ali zavrnilne sodbe ni mogoča! * Objavo sodbe kot civilnopravno sankcijo je treba razlikovati od varnostnega ukrepa objave sodbe, ki pride v poštev za pravne osebe.

Civilnopravni zahtevki oškodovanca v adhezijskem postopkuOseba, ki ji je bila s KD prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica, lahko v kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom zahteva ustrezno povračilo. Premoženjskopravni zahtevek se obravnava v adhezijskem postopku znotraj kazenskega postopka, vendar le, če se kazenski postopek s tem ne bi preveč zavlekel. Oškodovanec lahko s premoženjskopravnim zahtevkom zahteva troje:- povrnitev škode, ki mu je bila povzročena s KD- vrnitev stvari, ki mu je bila odtujena s KD- razveljavitev določenega pravnega posla, s katerim je bilo v škodo oškodovanca storjeno KD

ali ki je posledica KD

O zahtevku odloča sodišče, ki odloča o KD, iz katerega izvira predmet zahtevka. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku mora biti opravljeno tako, da ni v škodo odločanju o glavni stvari, torej odločanju o KD. Če sodišče kazenski postopek ustavi ali če izreče zavrnilno ali oprostilno sodbo, oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom vedno napoti na pravo. Če pa sodišče storilca spozna za krivega in torej izreče obsodilno sodbo, v tej sodbi prisodi oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko pa tudi delno, s presežkom pa ga napoti na pravdo.

59

Kadar podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, sodišče oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom prav tako napoti na pravdo. Kazensko sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca torej v nobenem primeru ne more zavrniti, ampak mu lahko v celoti ali delno ugodi oz. oškodovanca napoti, naj svoje zahteve uveljavlja s tožbo v civilnem postopku.

Pravne posledice obsodbeMedtem ko so neke vrste posledice obsodbe vse KS in druge neprijetnosti, ki jih mora storilec trpeti zaradi izvrševanja KD, poznamo tudi pravne posledice obsodbe. To niso KS, ampak poseben kazenskopravni institut preventivne narave, ki vpliva na status obsojenca tudi po prestani ali plačani kazni ali drugi KS. Bistvo pravnih posledic obsodbe je v tem, da storilcu zaradi dejstva, da je bil obsojen za KD, za določen čas omejujejo nekatere pravice oz. prepovedujejo določeno udejstvovanje v družbi. Vplivajo torej na njegov status v družbi, kar je za posameznika lahko celo hujša sankcija od kazni. Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za KD izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena (78/2). To pomeni, da ima lahko tovrstne posledice le obsodba na zaporno kazen. Pravne posledice obsodbe se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. Za storilca pa se sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob storitvi KD (78/3,4).

KZ določa štiri vrste pravnih posledic obsodbe, ki jih razporeja v dve skupini:1. Pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo posameznih pravic, je

prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja ali izguba pravice tujca do prebivanja v RS. nastanejo z dnem pravnomočnosti sodne odločbe

2. Pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic so začnejo učinkovati po tem, ko jeo bsojenec glavno kazen prestal:- prepoved opravljaja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe- prepoved pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi- prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo

odločbo

Navedene vrste pravnih posledic so obvezne v tem smislu, da tudi zakoni zunaj področja kazenskega prava ne morejo predpisovati po vsebini in obsegu drugačnih pravnih posledic obsodbe od tistih, ki so predvidene v KZ. Tam so določene tudi časovne meje trajanja pravnih posledic obsodbe. Pravne posledice obsodbe, ki se nanašajo na prenehanje ali izgubo določenih pravic, začnejo učinkovati takoj po pravnomočnosti obsodilne sodbe in se po prenehanju izgubi določene pravice navadno nadaljujejo v prepovedi ponovne pridobitve te pravice, ki pa lahko traja le omejen čas. Tiste posledice, ki se kažejo v prepovedi pridobitve določenih pravic, smejo trajati največ pet let od dne, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana, če ni za posamezne pravne posledice z zakonom določen krajši ali daljši rok. Po poteku dveh let od dne, ko je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, sme sodišče na prošnjo obsojenca odrediti, da preneha pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prepoved pridobitve posamezne pravice. Pri presoji, ali naj odredi prenehanje pravne posledice obsodbe, upošteva sodišče vedenje obsojenca po obsodbi, ali je povrnil škodo, ki jo je povzročil s KD, in tudi druge okoliščine, ki kažejo, da je prenehanje pravne posledice obsodbe utemeljeno. Vsekakor pa pravne posledice obsodbe prenehajo z izbrisom obsodbe iz kazenske evidence.

Pravne posledice obsodbe naj bi nastale po zakonu, ki jih določa, pri čemer to ni nujno zakon s področja kazenskega prava. V KZ so določene le smernice in omejitve glede pravnih posledic obsodbe, ki morajo biti upoštevane tudi v nekazenski zakonodaji, ki ureja posamezno pravno posledice obsodbe za KD. Vendar pa nastanek posledic ex lege v praksi ne pomeni, da samo zakonska določba zadostuje za nastanek pravne obsodbe. Ex lege nastanek pravnih posledic

60

obsodbe je treba razlagati tako, da je zakondka določba le temelj, na podlagi katerega pristojni organ izda odločbo, s katero se pravna posledica obsodbe udejanjiv praksi.

Teoretično bi lahko pravne posledice obsodbe razvrstili v dve skupini:- prave pravne posledice obsodbe oz. pravne posledice obsodbe v ožjem pomenu besede (to so

tiste, ki jih določa KZ in ki obvezno nastanejo na podlagi zakona, uresničijo pa se praviloma z deklaratorno odločbo pristojnega organa)

- neprave pravne posledice obsodbe oz. pravne posledice obsodbe v širšem pomenu besede (to so instituti, ki so po učinku enaki pravnim posledicam obsodbe, vendar so širši in niso obvezna posledica obsodbe, ampak lahko nastanejo na podlagi diskrecijske odločitve pristojnega organa)

ZastaranjeJe institut splošnega dela kazenskega prava, ki časovno omejuje možnost kazenskopravnega odziva zoper storilca posameznega KD; hkrati pa gre za institut KPP, v katerem zastaranje pomeni negativno procesno predpostavko, ki onemogoča bodisi začetek ali dokončanje kazenskega postopka bodisi izvršitev določene KS. Zastaranje temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregona ali izvršitev kazni za storjeno KD nista več smiselna, saj zaradi časovne oddaljenosti med KD in odzivom nanj ni več mogoče računati na to, da bi zapoznele KS lahko dosegle svoj namen.

V našem pravnem sistemu razlikujemo:- zastaranje kazenskega pregona- zastaranja izvršitve kazni in varnostnega ukrepa

Pri izračunu zastaralnih rokov je v posameznem primeru treba upoštevati dejstvo, da obstajata dve vrsti zastaralnih rokov oz. dve vrsti zastaranja:- relativni zastaralni rok (relativno zastaranje)- absolutni zastaralni rok (absolutno zastaranje)

1. Zastaranje kazenskega pregona Posledici zastaranja sta naslednji:- po poteku relativnega zastaralnega roka za pregon zoper storilca ni mogoče več začeti

kazenskega postopka- po poteku absolutnega zastaralnega roka za pregon pa tudi morebiti že začetek kazenskega

postopka ni mogoče končati, ampak je postopek treba ustaviti

V našem pravnem sistemu so roki za zastaranje kazenskega pregona odvisni od teže KD, ki se kaže v zagroženi kazni. Kadar ni določeno drugače, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo:- petdeset let od storitve KD, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če

ni nezastarljivo KD- trideset let od storitve KD, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let- dvajset let od storitve KD, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let- deset let od storitve KD, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto- šest let od storitve KD, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna

kazenNavedeni roki so relativni zastaralni roki. Roki za absolutno zastaranje pa so dvakrat daljši. Kadar je za KD predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni. V primerih KD zoper spolno nedotakljivost in KD zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, pa začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca.

61

Relativni zastaralni roki se lahko prekinejo ali pretrgajo. Zastaranje se prekine, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Zastaranje pa se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše KD, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.

2. Zastaranje izvršitve kazni in varnostnih ukrepov Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna. Če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu. Če ni določeno drugače, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo:- petdeset let od obsodbe na trideset let zapora, razen če ni nezastarljivo KD- trideset let od obsodbe na zapor nad deset let- dvajset let od obsodbe na zapor nad pet let- deset let od obsodbe na zapor nad eno leto- šest let od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen

Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila zastara, ko zastara glavna kazen. Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko preteče šest let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni.Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko poteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen. Vsi navedeni roki so relativni zastaralni roki. Roki za absolutno zastaranje pa so dvakrat daljši.

Zastaranje ne teče v času, ko se po zakoru kazni ne sme izvršiti. V takih primerih se zastaranje prekine, ko prenehajo zakonske ovire za izvršitev sankcije, pa zastaranje teče naprej od točke, na kateri se je prekinilo. Pretrganje zastaranja pa nastopi z vsakim dejanjem pristojnega organa, katerega namen je izvršitev kazni. Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova. Tako izvršitev kazni in varnostnih ukrepov absolutno in brezpogojno zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za relativno zastaranje izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa. Če preteče čas, določen za absolutno zastaranje, obsojenca ni več mogoče pozvati na prestajanje kazni ali varnostnega ukrepa.

3. Nezastarljivost KD genocida in vojnih hudodelstev Kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za KD: - za katera se sme po KZ-1 izreči kazen dosmrtnega zapora- genocida- hudodelstvo zoper človečnost- vojno hudodelstvo- agresija- odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih- združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji- za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče

Izvršitev kazni dosmrtnega zapora ne zastara!

62